1. No category

Svet
Evropske unije
Bruselj, 25. januar 2017
(OR. en)
5550/17
FREMP 7
JAI 62
COHOM 7
CATS 8
CULT 8
EDUC 19
EMCO 2
SOC 44
COSI 13
VISA 29
SCHENGEN 4
COMPET 47
COCON 3
COPEN 19
EJUSTICE 9
FRONT 32
GENVAL 7
INF 8
DAPIX 32
SAN 43
ANTIDISCRIM 5
DROIPEN 9
TELECOM 19
TRANS 25
JEUN 9
JUSTCIV 15
SPREMNI DOPIS
Pošiljatelj:
Datum prejema:
Prejemnik:
za generalnega sekretarja Evropske komisije:
direktor Jordi AYET PUIGARNAU
24. januar 2017
generalni sekretar Sveta Evropske unije Jeppe TRANHOLM-MIKKELSEN
Št. dok. Kom.:
COM(2017) 32 final
Zadeva:
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU,
EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU
REGIJ V SKLADU S ČLENOM 25 PDEU o napredku k učinkovitemu
državljanstvu Unije za obdobje 2013–2016
Delegacije prejmejo priloženi dokument COM(2017) 32 final.
Priloga: COM(2017) 32 final
5550/17
jst
DG D 2C
SL
EVROPSKA
KOMISIJA
Bruselj, 24.1.2017
COM(2017) 32 final
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU
EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ
V SKLADU S ČLENOM 25 PDEU
o napredku k učinkovitemu državljanstvu Unije za obdobje 2013–2016
SL
SL
1.
UVOD
V skladu s členom 25 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) mora Komisija vsaka tri
leta Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru poročati o
uporabi določb o nediskriminaciji in državljanstvu Unije 1 (iz drugega dela Pogodbe). To
osmo poročilo, pripravljeno v skladu s členom 25 PDEU, zajema obdobje od
1. januarja 2013 do 30. junija 2016 2.
To poročilo vsebuje pregled določb iz drugega dela PDEU o državljanstvu Unije,
nediskriminaciji, prostem gibanju in prebivanju na ozemlju držav članic, pravici voliti in biti
voljen na občinskih volitvah in volitvah v Evropski parlament v državi članici prebivališča,
pravici do konzularne zaščite, pravici naslavljanja peticij na Evropski parlament in pravici do
predložitve pritožb evropskemu varuhu človekovih pravic. Poročilo je priloženo poročilu o
državljanstvu EU z naslovom Krepitev pravic državljanov v Uniji demokratičnih sprememb
(„Strengthening citizens’ rights in a Union of democratic change“).
2.
PREPOVED DISKRIMINACIJE GLEDE NA DRŽAVLJANSTVO (ČLEN 18 PDEU)
Člen 18 PDEU 3 prepoveduje diskriminacijo glede na državljanstvo znotraj področja uporabe
Pogodb 4.
V zadevi Rüffer 5 je Sodišče Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) pojasnilo, da
člena 18 in 21 PDEU (o prostem gibanju) nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki v katerem koli
sodnem postopku pred sodišči v določeni ozemeljski enoti države članice priznava pravico do
uporabe jezika, ki ni uradni jezik, le svojim državljanom, ki prebivajo v tej ozemeljski enoti.
3.
BOJ
PROTI DISKRIMINACIJI NA PODLAGI SPOLA, RASE ALI NARODNOSTI, VERE ALI
PREPRIČANJA, INVALIDNOSTI, STAROSTI ALI SPOLNE USMERJENOSTI (ČLEN 19
PDEU)
3.1.
Uvod
V skladu s členom 19 PDEU lahko EU sprejme ustrezne ukrepe za boj proti diskriminaciji na
podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne
usmerjenosti 6.
1
Letna poročila o uporabi Listine Evropske unije o temeljnih pravicah vključujejo posodobljene informacije o
napredku na področju pravic iz državljanstva Unije.
2
Sodbe Sodišča Evropske unije, izdane od 30. junija 2016, bodo obravnavane v naslednjem poročilu,
pripravljenem v skladu s členom 25 PDEU.
3
Glej tudi člen 21(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
4
Ta določba ne posega v posebne določbe Pogodb.
5
Zadeva C-322/13, Grauel Rüffer. Zadeva se je nanašala na uporabo nemščine na civilnih sodiščih v italijanski
pokrajini Bolzano.
6
Glej tudi člen 21(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
2
Komisija je januarja 2014 predložila skupno poročilo 7 o uporabi direktive o rasni enakosti 8 in
direktive o enakosti pri zaposlovanju 9. V njem je ugotovila, da so vse države članice prenesle
direktivi v nacionalno pravo in da so glavni preostali izzivi povečati ozaveščenost o obstoječi
zaščiti ter izboljšati izvajanje in uporabo teh direktiv v praksi. Poudarjeno je bilo, da bi lahko
bila pri tem ključna okrepitev vloge nacionalnih organov za enakost.
Komisija je maja 2015 poročala 10 o izvajanju direktive o enakosti spolov 11 pri dostopu do
blaga in storitev. V poročilu je ugotovila, da so vse države članice sprejele ukrepe za prenos
direktive v nacionalno pravo ter vzpostavile postopke in organe za njeno izvajanje. Glavni
izziv za države članice je zagotoviti, da njihovi upravni in sodni organi ter organi za enakost
sistematično zagotavljajo celovito zaščito žrtvam v praksi.
Decembra 2015 je Komisija objavila seznam ukrepov za spodbujanje enakosti LGBTI 12.
Komisija podpira enako obravnavanje Romov, ki so največja etnična manjšina v EU. Svet je
leta 2013 po pobudi Komisije sprejel priporočilo o učinkovitih ukrepih za vključevanje
Romov v državah članicah 13.
Komisija je na podlagi informacij posameznih držav članic, nevladnih organizacij,
mednarodnih organizacij in Agencije Evropske unije za temeljne pravice (FRA) objavila letna
poročila o oceni izvajanja Okvira EU za nacionalne strategije vključevanja Romov 14.
3.2.
Razvoj sodne prakse
Sodišče je v treh sodbah direktivo o enakosti pri zaposlovanju razlagalo tako, da se uporablja
za prepoved diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti in invalidnosti.
V zadevi Accept 15 je Sodišče menilo, da bi bila lahko javna izjava „patrona“ nogometnega
kluba, da nikoli ne bi zaposlil homoseksualnega nogometaša, domneva prima facie
diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti. Da bi se ovrgla ta domneva, nogometnemu
klubu kot delodajalcu ni bilo treba dokazati, da je zaposlil osebe določene spolne
usmerjenosti, saj bi se s tem posegalo v pravico do zasebnosti, temveč bi se lahko na primer
skliceval na določbe o enakosti pri politiki zaposlovanja ali se jasno oddaljil od izjave.
7
COM(2014) 2 final.
Direktiva Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na
raso ali narodnost (UL L 180, 19.7.2000, str. 22–26).
9
Direktiva Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri
zaposlovanju in delu (UL L 303, 2.12.2000, str. 16–22).
10
COM(2015) 190 final.
11
Direktiva 2004/113/ES z dne 13. decembra 2004 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri
dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi (UL L 373, 21.12.2004, str. 37–43).
12
http://ec.europa.eu/justice/discrimination/files/lgbti_actionlist_en.pdf.
13
Priporočilo Sveta z dne 9. decembra 2013 o učinkovitih ukrepih za vključevanje Romov v državah članicah
(2013/C 378/01).
14
V zadnje poročilo (COM(2016) 424 final z dne 27. junija 2016) je bil prvič vključen pregled ukrepov, ki so jih
države članice vzpostavile v skladu s Priporočilom Sveta z dne 9. decembra 2013 o učinkovitih ukrepih za
vključevanje Romov v državah članicah.
15
Zadeva C-81/12, Asociaţia ACCEPT („Becali“).
8
3
V zadevi Kaltoft 16 Sodišče ni sprejelo trditve, da bi se lahko pravo EU razlagalo tako, da
določa splošno načelo prepovedi diskriminacije zaradi debelosti pri zaposlovanju in delu.
Vendar je treba pojem invalidnosti v direktivi o enakosti pri zaposlovanju razlagati tako, „da
pomeni debelost delavca ,hendikepiranost‘ [...], če pomeni omejitev, ki je med drugim
posledica trajnih telesnih okvar oziroma umskih ali duševnih motenj, ki lahko v povezavi z
različnimi ovirami zadevni osebi preprečujejo, da bi polno in učinkovito sodelovala v
poklicnem življenju enako kot drugi delavci“.
Sodišče je poleg tega v zadevi Nikolova 17 razsodilo, da bi lahko prepoved diskriminacije na
podlagi etničnega porekla iz direktive o rasni enakosti zaščitila tožnika, ki ni romskega
porekla, če je zadevni ukrep vplival na osebe romskega porekla in druge osebe, ki so
prebivale na istem območju in na katere je vplival ukrep.
4.
DRŽAVLJANSTVO UNIJE (ČLEN 20(1) PDEU)
4.1.
Uvod
V skladu s členom 20 PDEU so vse osebe z državljanstvom ene od držav članic EU tudi
državljani Unije. Državljanstvo Unije se doda nacionalnemu državljanstvu in ga ne
nadomesti. Čeprav je za določitev pogojev za pridobitev in izgubo državljanstva pristojna
posamezna država članica ob ustreznem upoštevanju prava Unije 18, se ob podelitvi
državljanstva države članice podelijo tudi državljanstvo Unije in z njim povezane pravice, ki
se nato lahko uveljavljajo po vsej Uniji. Zato Komisija meni, da bi morale države članice
uporabljati svojo prerogativo pri podeljevanju državljanstva v duhu lojalnega sodelovanja, kot
je določeno v Pogodbah.
Zato je Komisija proučila nacionalne „sheme za vlagatelje“, s katerimi se državljanske
pravice podelijo državljanom tretjih držav v zameno za naložbe. Večina držav članic ima
vzpostavljene sheme, ki vlagateljem, ki so državljani tretjih držav, omogočajo, da prebivajo
na njihovem ozemlju.
Komisija je posredovala v eni državi članici, v kateri se je vlagateljem državljanstvo podelilo
že zgolj v zameno za naložbo. Država članica je spremenila shemo in dodala zahtevo, da mora
imeti oseba eno leto dejansko stalno prebivališče v državi, preden lahko pridobi
državljanstvo 19. Trenutno poteka dialog med Komisijo in drugo državo članico, v kateri se
državljanstvo podeli že zgolj v zameno za naložbo.
V obdobju poročanja je Komisija obravnavala 14 pritožb, 56 dopisov/individualnih poizvedb,
23 vprašanj in 7 peticij Evropskega parlamenta s tega področja, zlasti glede informacij o
načinih pridobitve državljanstva države članice in naravi državljanstva Unije. Nanašali so se
tudi na to, kako bi morale države članice izvajati svojo pristojnost za podelitev državljanstva
ob ustreznem upoštevanju prava EU.
16
Zadeva C-354/13, Kaltoft.
Zadeva C-83/14, ČEZ.
18
Zadeva C-135/08, Rottmann.
19
http://europa.eu/rapid/press-release_SPEECH-14-18_en.htm.
17
4
4.2.
Razvoj sodne prakse
Sodišče je v zadevi Alokpa 20 navedlo, da lahko državljani tretjih držav, ki dejansko skrbijo za
otroka, ki je državljan Unije, prebivajo z njim v državi članici gostiteljici v skladu s
členom 20 PDEU, če bi taka zavrnitev državljanu Unije onemogočila dejansko izvrševanje
bistvene vsebine pravic, ki so mu podeljene zaradi statusa državljana Unije.
5.
PRAVICA DO PROSTEGA GIBANJA
(ČLEN 20(2)(A) IN ČLEN 21 PDEU)
5.1.
Uvod
IN PREBIVANJA NA OZEMLJU DRŽAV ČLANIC
V skladu s členom 20(2)(a) in členom 21 PDEU imajo državljani Unije pravico do prostega
gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih
s Pogodbama in ukrepi, ki so bili sprejeti za njuno uveljavitev.
Večina državljanov meni, da je ta pravica ena največjih prednosti članstva v EU 21. Absolutna
večina Evropejcev v vseh državah članicah EU meni, da prosto gibanje oseb znotraj EU na
splošno koristi gospodarstvom njihovih držav 22.
Leta 2015 je več kot 15 milijonov državljanov Unije živelo ali delalo v državi članici EU, ki
ni bila država članica, katere državljanstvo imajo. Bistveno več državljanov Unije je začasno
obiskalo druge države članice zaradi počitnic, obiskov prijateljev in družine ter iz poslovnih
razlogov.
V
obdobju
poročanja
je
Komisija
obravnavala
613 pritožb
državljanov,
309 dopisov/individualnih poizvedb, 75 vprašanj in 46 peticij Evropskega parlamenta o
uveljavljanju pravice do prostega gibanja. Mnogi so se nanašali na pravico do vstopa in
prebivanja državljanov tretjih držav, ki so družinski člani državljanov Unije (na pogoje za
izdajo vizumov in dovoljenj za prebivanje ter druge formalnosti), ter pogoje, pod katerimi
lahko državljani Unije uveljavljajo pravico do prostega gibanja.
Mobilnim državljanom Unije, ki naletijo na primere nepravilne uporabe prava EU, lahko
pomaga mreža SOLVIT 23, ki je bila vzpostavljena za hiter odziv in iskanje rešitev na
nacionalni ravni. V obdobju 2013–2015 je mreža SOLVIT obravnavala 979 zadev v zvezi s
prostim gibanjem oseb 24.
Državljani Unije se lahko obrnejo tudi na portal Komisije Europe Direct 25 (EDCC), ki
evropskim državljanom zagotavlja splošne informacije o EU in nasvete o pravicah
20
Zadeva C-86/12, Alokpa in drugi.
Mnenje 57 % vprašanih na raziskavo standardni Eurobarometer 83, maj 2015.
22
Mnenje 71 % vprašanih na raziskavo Flash Eurobarometer 430 o državljanstvu EU, oktober 2015.
23
SOLVIT je storitev, ki jo zagotavljajo nacionalne uprave v EU in EGP. Nacionalni centri SOLVIT
obravnavajo pritožbe državljanov in sodelujejo prek spletne zbirke podatkov, da državljanom pomagajo
zunajsodno in brezplačno rešiti težave.
24
http://ec.europa.eu/internal_market/scoreboard/performance_by_governance_tool/solvit/index_en.htm.
25
https://europa.eu/european-union/contact_sl.
21
5
državljanov Unije. V obdobju poročanja je EDCC prejel skupno 14 549 poizvedb o prostem
gibanju oseb.
5.2.
Razvoj sodne prakse
Sodišče je v številnih nedavnih sodbah razložilo pravico do prostega gibanja. Predvsem je
dodatno pojasnilo, kako se pravica do prostega gibanja uporablja v nekaterih primerih, ki
vključujejo ekonomsko neaktivne državljane Unije, državljane Unije, ki iščejo zaposlitev, in
državljane tretjih držav, ki so družinski člani državljanov Unije.
5.2.1 Dostop ekonomsko neaktivnih državljanov Unije do socialnih prejemkov in/ali
socialne pomoči
Sodišče je v zadevi Brey 26 razsodilo, da pravo EU ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, da se
ekonomsko neaktivnemu državljanu Unije dodelijo dajatve socialne pomoči, če izpolnjuje
pogoje za pridobitev pravice do prebivanja v državi članici gostiteljici, določene v direktivi o
prostem gibanju 27. Vendar morajo države članice v skladu s to direktivo izraziti neko mero
finančne solidarnosti, zlasti v primeru začasnih težav, zato ne smejo samodejno zavrniti
dodelitve dajatev socialne pomoči državljanom Unije, ki imajo začasne težave med zakonitim
prebivanjem v drugi državi članici. Država članica gostiteljica mora upoštevati vse okoliščine
v posameznem primeru, da oceni, ali je neaktiven državljan Unije postal nerazumno breme za
njen sistem socialne pomoči.
Sodišče je v zadevi Dano 28 pregledalo primer ekonomsko neaktivnega državljana Unije, ki ni
izpolnjeval pogojev iz direktive o prostem gibanju (o zadostnih sredstvih), da bi lahko
uveljavljal pravico do prebivanja ob prihodu na ozemlje države članice gostiteljice. Menilo je,
da je v tem primeru nacionalna zakonodaja, ki nasprotuje dodelitvi posebnih denarnih dajatev,
za katere se ne plačujejo prispevki in ki sestavljajo dajatve socialne pomoči, državljanom
drugih držav članic, skladna s pravom EU. Da se ugotovi, ali ima ekonomsko neaktiven
državljan Unije dovolj sredstev, bi bilo treba posebej proučiti finančno stanje vsake osebe, pri
čemer se ne bi upoštevali zahtevani socialni prejemki.
5.2.2
Dostop iskalcev zaposlitve do socialne pomoči
Sodišče je v zadevi Alimanovic 29 menilo, da bi morali iskalci zaposlitve iz druge države
članice, ki so v drugi državi članici delali manj kot leto in nato naslednjih šest mesecev
neuspešno iskali zaposlitev, ohraniti svoj status delavca najmanj šest mesecev, med tem
časom pa bi se morali enako obravnavati in imeti pravico do dajatev socialne pomoči. Po tem
obdobju lahko država članica gostiteljica prekine te socialne prejemke, ne da bi proučila
posamezni primer.
26
Zadeva C-140/12, Brey.
Člen 7(1)(b) Direktive 2004/38/ES o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega
gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic (v nadaljnjem besedilu: direktiva o prostem gibanju).
28
Zadeva C-333/13, Dano, glej točki 78 in 79.
29
Zadeva C-67/14, Alimanovic.
27
6
Sodišče je v zadevi García-Nieto 30 pojasnilo, da se lahko iskalci zaposlitve iz drugih držav
članic izključijo iz socialne pomoči v prvih treh mesecih iskanja zaposlitve, ne da bi se
proučili posamezni primeri, razen če so bili prej zaposleni v državi članici gostiteljici (iskalci
prve zaposlitve).
5.2.3 Prebivanje državljanov tretjih držav, ki so družinski člani državljanov Unije, v
državi članici gostiteljici
Sodišče je pojasnilo posebne vidike pravice državljanov tretjih držav, ki so družinski člani
državljanov Unije, do prebivanja v državi članici gostiteljici.
V zadevi Alokpa 31 je navedlo, da lahko državljani tretjih držav, ki dejansko skrbijo za otroka,
ki je državljan Unije, prebivajo z njim v državi članici gostiteljici v skladu s členom 21
PDEU, če državljan Unije izpolnjuje pogoje iz direktive o prostem gibanju.
V zadevi McCarthy 32 je Sodišče razsodilo, da država članica od državljana tretje države, ki
je družinski član državljana Unije in ima dovoljenje za prebivanje, ki ga je izdala druga
država članica 33, ne more zahtevati pridobitve vizuma za vstop na njeno ozemlje.
5.2.4 Prebivanje državljanov tretjih držav, ki so družinski člani državljana Unije, v
državi članici, katere državljanstvo ima navedeni državljan Unije
Sodišče je dodatno pojasnilo pogoje, v skladu s katerimi lahko državljani tretjih držav, ki so
družinski člani državljanov Unije, uveljavljajo izvedeno pravico do prebivanja v državah
članicah, katerih državljanstvo imajo državljani Unije, ko se državljani vrnejo z družinskim
članom, potem ko so resnično in učinkovito uveljavljali pravico do prostega gibanja.
Sodišče je v zadevi S in G 34 razsodilo, da državljani Unije, ki prebivajo v državi članici,
katere državljanstvo imajo, vendar redno potujejo v drugo državo članico iz delovnih
razlogov, spadajo na področje uporabe člena 45 PDEU in s tem kot delavci uveljavljajo
pravico do prostega gibanja. Družinski član, ki je državljan tretje države, pridobi izvedeno
pravico do prebivanja v matični državi članici državljana Unije, ki je rezident navedene
države članice, vendar zaradi dela redno potuje v drugo državo članico, če bi zavrnitev
podelitve take pravice potujočega državljana Unije odvrnila od tega, da bi kot delavec
učinkovito uveljavljal svojo pravico do prostega gibanja.
Sodišče je v zadevi O in B 35 razsodilo, da se v primerih, ko državljani uveljavljajo svojo
pravico do prostega gibanja v skladu s členom 21 PDEU, z njihovim „učinkovitim
prebivanjem“ v državi članici gostiteljici ob vrnitvi za državljana tretje države, s katerim so
živeli in ki se obravnava kot družinski član, ustvari izvedena pravica do prebivanja (na
podlagi člena 21 PDEU). Načeloma to velja, če sta državljan Unije in družinski član, ki je
državljan tretje države, v državi članici gostiteljici prebivala vsaj tri mesece v skladu s pogoji
30
Zadeva C-299/14, García-Nieto in drugi.
Zadeva C-86/12, Alokpa in drugi.
32
Zadeva C-202/13, McCarthy.
33
S tem izpolnjuje pogoje iz direktive o prostem gibanju.
34
Zadeva C-457/12, S in G.
35
Zadeva C-456/12, O in B.
31
7
iz direktive o prostem gibanju 36 in s tem ustvarila ali okrepila družinsko življenje v navedeni
državi.
5.2.5 Prebivanje nekdanjih družinskih članov državljanov Unije
Sodišče je razsodilo tudi o primerih razveze zakonske zveze državljana Unije in državljana
tretje države, ki je prebival v državi članici. V zadevi Singh 37 je državljanka Unije zapustila
državo članico gostiteljico pred začetkom razveznega postopka, zakonec, ki je bil državljan
tretje države, pa je ostal v državi članici gostiteljici. Sodišče je razsodilo, da državljan tretje
države ohrani pravico do prebivanja le, če jo je imel ob začetku razveznega postopka. Ta
razlaga je bila potrjena v zadevi NA 38.
5.2.6 Zavrnitev priznavanja imen mobilnih državljanov Unije
Sodišče je v zadevi Bogendorff von Wolffersdorff 39, v kateri nemški organi niso želeli
priznati imena in priimka državljana z dvojnim nemškim in britanskim državljanstvom, ki si
ju je sam izbral in pravno pridobil v Združenem kraljestvu ter ki vsebujeta več plemiških
nazivov, razsodilo, da je to omejitev prostega gibanja in prebivanja znotraj EU. Vendar je
Sodišče razsodilo, da bi se omejitev v tem primeru lahko upravičila z razlogi javnega reda le,
če so primerni in potrebni za zagotavljanje načela enakosti pred zakonom (v Nemčiji), in
zagotovilo podrobna navodila, ki so nacionalnemu sodišču v pomoč pri tehtanju pravnih in
dejanskih elementov.
5.3.
Ukrepi Komisije
5.3.1 Podpora državam članicam in državljanom
Komisija je razvila več orodij za obveščanje državljanov in nacionalnih organov o pravicah
do prostega gibanja in njihovi pravilni uporabi. Zlasti uvaja orodje za e-učenje, ki bo
nacionalnim upravam, ki obravnavajo državljane Unije, v pomoč pri boljšem razumevanju in
uporabi pravil o prostem gibanju 40.
Komisija je leta 2014 sprejela sporočilo z naslovom Pomagati nacionalnim organom v boju
proti zlorabam pravice do prostega gibanja 41: Priročnik o reševanju problematike domnevnih
navideznih sklenitev zakonske zveze med državljani EU in državljani tretjih držav v okviru
prava EU o prostem gibanju državljanov EU 42, katerega glavni namen je pomagati
nacionalnim organom v boju proti morebitnim zlorabam pravice do prostega gibanja.
Komisija je še naprej sodelovala s strokovnjaki držav članic v strokovni skupini za pravico
do prostega gibanja oseb, da bi odkrila težave in pojasnila vprašanja v zvezi z razlago prava
36
Člen 7 ali 16 direktive o prostem gibanju.
Zadeva C-218/14, Singh.
38
Zadeva C-115/15, Secretary of State for the Home Department proti NA.
39
Zadeva C-438/14, Bogendorff von Wolffersdorff.
40
Orodje bo na voljo v vseh uradnih jezikih. Nacionalne uprave bodo lahko tudi dodale informacije o svojih
nacionalnih pravilih, ki so po njihovem mnenju pomembne.
41
COM(2014) 604 final.
42
SWD(2014) 284 final.
37
8
EU o prostem gibanju državljanov Unije ter si izmenjala informacije o zlorabi in goljufijah ter
dobre prakse.
V letih 2013 in 2014 je bilo z dvema študijama ocenjeno, kako se pravila EU o prostem
gibanju uporabljajo v praksi in kakšen učinek imajo na lokalni ravni 43, februarja 2014 pa je
bila organizirana konferenca, na kateri so potekale razprave o učinku mobilnosti v EU na
lokalni ravni in se izmenjale dobre prakse 44.
Komisija je novembra 2013 sprejela sporočilo z naslovom Prosto gibanje državljanov EU in
njihovih družinskih članov: pet konkretnih ukrepov 45, v katerem so pojasnjene pravice in
obveznosti, povezane s prostim gibanjem, določeni pogoji in omejitve v skladu s pravom EU
in obravnavani pomisleki nekaterih držav članic. „Pet ukrepov“ je namenjenih kot pomoč
državam članicam pri uporabi prava in orodij EU, da bodo lahko v celoti izkoristile njihov
potencial in pri tem med drugim v največji možni meri uporabile strukturne in investicijske
sklade EU.
Komisija je leta 2013 objavila uporabniku prijazne informacije o tem področju v publikaciji
Svobodno gibanje in življenje v Evropi: Vodnik po pravicah, ki jih imate kot državljan EU 46.
5.3.2 Vprašanja glede uporabe pravic do prostega gibanja
Komisija je še naprej dejavno zagotavljala, da so vse države članice učinkovito prenesle
pravice do prostega gibanja v nacionalno pravo. Opredelila in izpostavila je številna
vprašanja, države članice pa so veliko večino od njih pojasnile ali rešile s spremembo
zakonov ali pa so se k temu zavezale.
Do konca leta 2013 je Komisija zaključila postopke za ugotavljanje kršitev proti štirim
državam članicam 47. V letih 2014 in 2015 je pet drugih držav članic 48 sprejelo novo
zakonodajo. Med njimi in Komisijo še vedno poteka dialog, da se bodo ustrezno obravnavali
nerešeni pomisleki.
Glavna vprašanja, izpostavljena v postopkih, so se nanašala na pravico do vstopa in
prebivanja državljanov tretjih držav, ki so družinski člani državljanov Unije, vključno z
istospolnimi zakonci ali partnerji 49, zlasti na pogoje za izdajo vizumov ali dovoljenj za
prebivanje državljanom tretjih držav, ki so družinski člani državljanov Unije, ter materialna in
postopkovna jamstva za preprečevanje izgona državljanov Unije.
43
Evaluation of EU rules on free movement of EU citizens and their family members and their practical
implementation (Ocena pravil EU o prostem gibanju državljanov Unije in njihovih družinskih članov ter njihovo
praktično
izvajanje,
oktober 2013),
dostopna
na
http://ec.europa.eu/justice/citizen/document/files/evaluation_of_eu_rules_on_free_movement-final_report.pdf, in
Evaluation of the impact of the free movement of EU citizens at local level (Ocena učinka prostega gibanja
državljanov
EU
na
lokalni
ravni,
januar 2014),
dostopna
na
http://ec.europa.eu/justice/citizen/files/dg_just_eva_free_mov_final_report_27.01.14.pdf.
44
http://ec.europa.eu/justice/events/intra-eu-mobility-2014/.
45
COM(2013) 837 final.
46
http://ec.europa.eu/justice/citizen/document/files/guide-free-mo-2013_sl.pdf.
47
Ciper, Italija, Malta in Španija.
48
Belgija, Nemčija, Poljska, Švedska in Združeno kraljestvo.
49
Glej tudi letno poročilo o izvajanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
9
Komisija je nadaljevala svoje delo v zvezi z zagotavljanjem spoštovanja pravic državljanov
Unije do nediskriminacije in odpravo ovir za prosto gibanje v primerih, povezanih s
priznavanjem osebnih imen, pripisanih ali spremenjenih v eni državi članici, v drugi državi
članici. Belgija je leta 2014 v odziv na težave, ki jih je izpostavila Komisija, sprejela nov
zakon, s katerim je spremenila svoj civilni zakonik. Starši lahko sedaj novorojencu ali
posvojencu dodelijo očetovo ali materino ime ali pa obe imeni.
Komisija še naprej spremlja izvajanje pravil o prostem gibanju in sodeluje z zadevnimi
državami članicami pri obravnavi nerešenih vprašanj.
5.3.3 Drugi ukrepi ali pobude Komisije za lažje uveljavljanje pravic do prostega
gibanja 50
(a)
Olajševanje prostega pretoka javnih listin
Evropejci, ki prebivajo v drugi državi članici EU ali preprosto želijo uveljaviti pravico ali
izpolniti obveznost v drugi državi članici EU, morajo morda predložiti javno listino. Po
predlogu 51 Komisije leta 2013 je bila leta 2016 sprejeta Uredba (EU) 2016/1191 za
izboljšanje pretoka javnih listin.
(b)
Olajševanje življenja družin, katerih družinski člani živijo v različnih državah
Uredba o dedovanju 52, ki je bila sprejeta leta 2012 in se uporablja od 17. avgusta 2015,
poenostavlja mednarodno dedovanje (tj. dedovanje s čezmejnimi elementi, ko je pokojni na
primer živel v državi, ki ni bila njegova država izvora, ali je imel premoženje v več državah
ali dediči pokojnika živijo v drugi državi). Uredba določa, katera država članica je odgovorna
za obravnavo dedovanja, veljavno nacionalno pravo, izvrševanje in dokazovanje v Evropski
uniji z evropskim potrdilom o dedovanju. Komisija je leta 2014 sprejela uredbo 53, s katero se
izvaja uredba o delovanju in so določeni številni obrazci, zlasti obrazec za evropsko potrdilo o
dedovanju.
Kar zadeva razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti, se uredba, ki določa
državo, katere pravila bi se morala uporabiti za mednarodno razvezo zakonske zveze in
prenehanje življenjske skupnosti 54, zdaj uporablja v 16 državah članicah. Uredba je bila
sprejeta leta 2010 v okviru okrepljenega sodelovanja 14 držav članic 55. Litva se je pridružila
50
V ta oddelek so vključeni tudi ukrepi, ki ne pomenijo uporabe določb drugega dela PDEU. Vendar so
navedeni, ker olajšujejo uveljavljanje pravic do prostega gibanja.
51
COM(2013) 228 final.
52
Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se
uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter
uvedbi evropskega potrdila o dedovanju (UL L 201, 27.7.2012, str. 107–134).
53
Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 1329/2014 z dne 9. decembra 2014 o obrazcih iz Uredbe (EU) št.
650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju
odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o
dedovanju (UL L 359, 16.12.2014, str. 30–84).
54
Uredba Sveta (EU) št. 1259/2010 z dne 20. decembra 2010 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju
prava, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti (UL L 343, 29.12.2010,
str. 10–16).
55
Belgija, Bolgarija, Nemčija, Španija, Francija, Italija, Latvija, Luksemburg, Madžarska, Malta, Avstrija,
Portugalska, Romunija in Slovenija.
10
leta 2014 56, Grčija pa leta 2015 57. Državljani, ki prebivajo v teh 16 državah članicah, lahko
izberejo, da se za njihovo razvezo zakonske zveze ali prenehanje življenjske skupnosti
uporablja pravo države, v kateri imajo običajno prebivališče ali v kateri so imeli zadnje
običajno prebivališče, ali države, katere državljanstvo ima zakonec, ali države, v kateri poteka
razvezni postopek ali postopek za prenehanje življenjske skupnosti.
Kar zadeva zakonske spore in spore v zvezi s starševsko odgovornostjo, je Komisija leta 2014
po skoraj desetih letih uporabe Uredbe Bruselj IIa 58 sprejela ocenjevalno poročilo o njeni
uporabi. Komisija je po oceni 30. junija 2016 predlagala spremembe Uredbe Bruselj IIa, s
katerimi bi se izboljšala pravila EU, ki varujejo otroke v čezmejnih sporih v zvezi s starševsko
odgovornostjo, povezanih s pravico do varstva in vzgoje, pravico do stikov in odvzemom
otroka. S predlaganimi spremembami naj bi se zmanjšali stroški in povečala učinkovitost
postopkov, pravila zanje pa bi bila jasnejša 59. Komisija je objavila tudi posodobljeni praktični
vodnik za državljane in delavce v pravni stroki o uporabi te uredbe, v katerem je določeno,
katera sodišča držav članic bi morala v čezmejnih primerih obravnavati razvezo zakonske
zveze, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze in spore v zvezi s
starševsko odgovornostjo, povezane na primer s pravico do varstva in vzgoje, pravico do
stikov in odvzemom otroka 60.
V zvezi z družinsko mediacijo je Komisija leta 2015 na evropskem portalu e-pravosodje
uvedla oddelek, namenjen čezmejni družinski mediaciji. Ta oddelek je namenjen spodbujanju
uporabe mediacije.
(c)
Povečevanje učinkovitosti uveljavljanja pravic do prostega gibanja delavcev
Po predlogu, ki ga je Komisija predložila aprila 2013 61, je bila aprila 2014 sprejeta direktiva
za boljše uveljavljanje pravic delavcev 62. V skladu s to direktivo morajo države članice
zagotoviti, da je en ali več organov na nacionalni ravni odgovornih za svetovanje delavcem
migrantom EU, med drugim tudi iskalcem zaposlitve, ter zagotavljanje podpore in pomoči pri
uveljavljanju njihovih pravic. Države članice lahko tudi razširijo pristojnost teh organov na
vse državljane Unije, ki uveljavljajo svojo pravico do prostega gibanja. Direktiva je
namenjena tudi izboljšanju dostopnosti do celovitih in posodobljenih informacij o pravicah
mobilnih delavcev na nacionalni ravni in ravni EU.
56
Sklep Komisije 2012/714/EU z dne 21. novembra 2012 o potrditvi priključitve Litve okrepljenemu
sodelovanju na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti (UL L 323,
22.11.2012, str. 18–19).
57
Sklep Komisije 2014/39/EU z dne 27. januarja 2014 o potrditvi priključitve Grčije okrepljenemu sodelovanju
na področju prava, ki se uporablja za razvezo in prenehanje življenjske skupnosti (UL L 23, 28.1.2014, str. 41–
42).
58
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih
odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES)
št. 1347/2000 (UL L 338, 23.12.2003, str. 1–29).
59
http://europa.eu/rapid/press-release_MEMO-16-2359_en.htm.
60
http://ec.europa.eu/justice/civil/files/brussels_ii_practice_guide_sl.pdf.
61
COM(2013) 236 final.
62
Direktiva 2014/54/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o ukrepih za lažje uresničevanje
pravic, podeljenih delavcem v okviru prostega gibanja delavcev (UL L 128, 30.4.2014, str. 8–14).
11
Aprila 2014 je bila sprejeta tudi direktiva o prenosljivosti pravic iz dodatnega pokojninskega
zavarovanja 63, ki je prav tako pomemben korak k zaščiti pravic iz dodatnega pokojninskega
zavarovanja oseb, ki uveljavljajo pravico do prostega gibanja.
Po predlogu Komisije 64 je bila aprila 2016 sprejeta nova uredba o EURES 65. Njen namen je
delavcem in delodajalcem zagotoviti preprost spletni dostop do vseh prostih delovnih mest in
prijav/življenjepisov v Evropi (portal EURES), jasne informacije o tem, kje in kako iskati
delovna mesta v drugih državah članicah EU, ter storitve minimalne podpore pri iskanju
zaposlitve. Namenjena je tudi izboljšanju izmenjave informacij med državami članicami o
pomanjkanju delovne sile in presežkih na trgu dela, da bi se podprla bolj usklajena ponudba
delovnih mest in povpraševanje po njih znotraj EU.
Direktiva o izvrševanju direktive o napotitvi delavcev na delo 66 je zagotovila nove in
okrepljene instrumente za boj proti izogibanju pravilom, goljufijam in zlorabam ter njihovo
sankcioniranje. Obravnava probleme, ki so jih povzročila nekatera podjetja, in povečuje
zmožnost držav članic, da nadzorujejo delovne pogoje in izvršujejo pravila. Komisija je
8. marca 2016 predstavila predlog direktive o spremembi direktive o napotitvi delavcev na
delo 67, da bi olajšala čezmejno zagotavljanje storitev v duhu lojalne konkurence in
spoštovanje pravic napotenih delavcev, ki so zaposleni v eni državi članici in jih delodajalec
začasno napoti v drugo državo članico, zlasti z zagotavljanjem poštenih plačnih pogojev in
enakih konkurenčnih pogojev podjetij, ki napotijo delavce, in lokalnih podjetij v državi
gostiteljici.
Na podlagi predloga Komisije 68 je bila vzpostavljena evropska platforma 69 za boj proti
različnim oblikam neprijavljenega dela in napačno prijavljenemu delu, povezanemu z
neprijavljenim delom, vključno z navidezno samozaposlitvijo. Platforma je bila vzpostavljena
27. maja 2016. Med njenimi dejavnostmi so lahko razvoj skupnih opredelitev in skupnih
konceptov, izmenjava dokazanih dobrih praks, vzajemno učenje, izmenjava osebja in skupni
inšpekcijski pregledi na čezmejni ravni.
63
Direktiva 2014/50/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o minimalnih zahtevah za
povečanje mobilnosti delavcev med državami članicami z izboljšanjem pridobivanja in ohranjanja pravic iz
dodatnega pokojninskega zavarovanja (UL L 128, 30.4.2014, str. 1–7).
64
COM(2014) 6 final.
65
Uredba (EU) 2016/589 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. aprila 2016 o evropski mreži služb za
zaposlovanje (EURES), dostopu delavcev do storitev na področju mobilnosti in nadaljnjem povezovanju trgov
dela ter o spremembi uredb (EU) št. 492/2011 in (EU) št. 1296/2013 (UL L 107, 22.4.2016, str. 1–28).
66
Direktiva 2014/67/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o izvrševanju Direktive 96/71/ES
o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev in spremembi Uredbe (EU) št. 1024/2012 o upravnem
sodelovanju prek informacijskega sistema za notranji trg (uredba IMI) (UL L 159, 28.5.2014, str. 11–31).
67
COM(2016) 128 final.
68
COM(2014) 221 final.
69
Sklep (EU) 2016/344 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o vzpostavitvi evropske platforme
za okrepitev sodelovanja pri ukrepanju proti neprijavljenemu delu (UL L 65, 11.3.2016, str. 12–20).
12
6.
PRAVICA DRŽAVLJANA UNIJE, DA VOLI IN JE VOLJEN NA OBČINSKIH VOLITVAH IN
VOLITVAH V EVROPSKI PARLAMENT (ČLEN 20(2)(B) IN ČLEN 22 PDEU)
6.1.
Uvod
V skladu s členom 20(2)(b) in členom 22 PDEU ima vsak državljan Unije, ki prebiva v državi
članici, nima pa njenega državljanstva, pravico, da v tej državi voli in je voljen na volitvah v
Evropski parlament in občinskih volitvah pod enakimi pogoji kakor državljani te države.
Komisija je odgovorila na 32 pritožb, 71 dopisov/individualnih poizvedb, 58 vprašanj in
13 peticij Evropskega parlamenta o teh vprašanjih, ki so se večinoma nanašala na „odvzem
volilne pravice“ in na volilne pravice invalidov. „Odvzem volilne pravice“ v tem okviru
nastane, ko nekatere države članice svojim državljanom odvzamejo pravico, da volijo na
državnih volitvah, ko določeno obdobje prebivajo v tujini, tudi če v drugi državi članici. Zato
ti državljani ne morejo sodelovati na nobenih državnih volitvah v matični državi ali v državi
članici, v kateri prebivajo.
6.2.
Razvoj sodne prakse
Sodišče je moralo v zadevi Delvigne 70 proučiti, ali je v nasprotju s pravom EU, da se
francoskemu državljanu, obsojenemu zaradi hudega kaznivega dejanja, trajno odvzame
pravica, da voli na volitvah v Evropski parlament. Sodba je temeljila na pretekli sodni praksi,
zlasti na zadevi Eman in Sevinger 71, v kateri je bilo razsojeno, da države članice določijo
volilno pravico, vendar morajo pri tem spoštovati pravo EU, vključno z njegovimi splošnimi
načeli. Sodišče je pojasnilo, da morajo biti nacionalna pravila o izvajanju volitev v Evropski
parlament skladna z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, vključno s členom 39(2)
Listine, ki državljanom Unije zagotavlja pravico, da volijo na volitvah v Evropski parlament.
V zadevni zadevi je razsodilo, da je bil odvzem državljanske pravice sorazmerno dejanje
zaradi resnosti kaznivega dejanja in dejstva, da lahko v skladu s francoskim pravom
državljani zaprosijo za ponovno podelitev volilnih pravic, zato je bil v tem primeru odvzem
dovoljen.
6.3.
Razvoj na področju volilnih pravic in ukrepi, ki jih je sprejela Komisija
V obdobju poročanja so se zgodile pomembne spremembe v zvezi s pravico voliti in biti
voljen na občinskih volitvah in volitvah v Evropski parlament.
6.3.1 Spodbujanje sistema „nosilcev list“ za predsedstvo Komisije in obravnava
posledic odvzema volilne pravice
Komisija je 12. marca 2013 izdala priporočilo o krepitvi demokratične in učinkovite izvedbe
volitev v Evropski parlament 72 na podlagi Lizbonske pogodbe, s katero se je okrepila vloga
70
Zadeva C-650/13, Delvigne.
Zadeva C-300/04, Eman in Sevinger.
72
Priporočilo Komisije 2013/142/EU z dne 12. marca 2013 o krepitvi demokratične in učinkovite izvedbe
volitev v Evropski parlament (UL L 79, 21.3.2013, str. 29–32).
71
13
Evropskega parlamenta v primerjavi z vlogo Komisije 73. V njem so bile evropske politične
stranke pozvane, naj imenujejo kandidate za položaj predsednika Komisije.
Dva meseca pred volitvami v Evropski parlament leta 2014 je Komisija izdala predhodno
poročilo 74 o izvajanju svojega priporočila, v katerem je pregledala svoje priporočilo, naj
evropske in nacionalne politične stranke pred volitvami določijo kandidata za funkcijo
predsednika Komisije in predstavijo njegov program, in ugotovila, da je priporočilo
upoštevalo šest evropskih političnih strank.
Obenem je Komisija še naprej sodelovala s strokovnjaki držav članic v strokovni skupini za
volilne pravice, da bi zagotovila neovirano izvajanje volitev v Evropski parlament leta 2014,
zlasti z izmenjavo podatkov in razvojem orodij IT, s čimer bi se preprečilo, da bi državljani
Unije na teh volitvah dvakrat volili.
V Poročilu o volitvah v Evropski parlament leta 2014 75 je bilo izpostavljeno, da je
neposredna povezava med rezultati volitev in izbranim predsednikom Komisije pomagala
okrepiti demokratično legitimnost nove Komisije.
Evropski parlament je 11. novembra 2015 predlagal zakonodajno pobudo 76 o vključitvi
sistema „nosilcev list“ v volilno zakonodajo EU.
Komisija je januarja 2014 sprejela priporočilo z naslovom Obravnavanje posledic izgube
volilne pravice državljanov Unije, ki uresničujejo svojo pravico do prostega gibanja 77.
6.3.2 Obravnavana vprašanja v zvezi z uveljavljanjem pravice voliti in biti voljen
Za zagotovitev, da lahko državljani Unije, ki prebivajo v državi, ki ni država, katere
državljanstvo imajo, ustanovijo politične stranke v državi članici gostiteljici ali postanejo
njihovi člani, je Komisija nadaljevala postopke za ugotavljanje kršitev proti sedmim državam
članicam, v katerih to ni bilo dovoljeno. V treh primerih je bil postopek zaključen, ko je
država članica predložila zadovoljiva pojasnila o obstoječem zakonodajnem okviru 78 ali
sprejela novo zakonodajo 79. Postopki še potekajo proti štirim državam članicam 80.
73
V skladu s členom 17(7) PEU Evropski parlament izvoli predsednika Komisije na podlagi predloga
Evropskega sveta, ki mora upoštevati rezultate volitev v Evropski parlament.
74
COM(2014) 196 final.
75
COM(2015) 206 final.
76
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 11. novembra 2015 o reformi volilne zakonodaje Evropske unije
(P8_TA(2015)0395 – 2015/2035(INL)).
77
Komisija spremlja razvoj na tem področju. V nekaterih državah članicah še vedno potekajo razprave.
78
Grčija.
79
Španija in Slovaška.
80
Češka, Latvija, Litva in Poljska.
14
7.
PRAVICA DO ZAŠČITE DIPLOMATSKIH ALI KONZULARNIH ORGANOV (ČLEN 20(2)(C)
IN ČLEN 23 PDEU)
7.1.
Uvod
V skladu s členom 20(2)(c) in členom 23 PDEU ima vsak državljan Unije na ozemlju tretje
države, v kateri država članica, katere državljan je, nima predstavništva, pravico do zaščite
diplomatskih ali konzularnih organov katere koli države članice pod enakimi pogoji, kakršni
veljajo za državljane tiste države. Državljani Unije so manj seznanjeni s to pravico kot z
drugimi pravicami iz državljanstva Unije 81.
V obdobju poročanja je Komisija odgovorila na štiri pritožbe, deset dopisov/individualnih
poizvedb in tri vprašanja Evropskega parlamenta o teh zadevah. Nanašali so se na izdajo
potne listine za vrnitev domov ali premajhno ali diskriminatorno konzularno zaščito.
7.2.
Razvoj na področju konzularne zaščite
Svet je leta 2015 sprejel direktivo za lažje zagotavljanje konzularne zaščite državljanom Unije
brez predstavništva v tujini 82, v kateri so določena jasna in pravno zavezujoča pravila o
sodelovanju in usklajevanju med konzularnimi organi držav članic, da lahko državljani Unije
brez predstavništva v tretjih državah izkoristijo nediskriminatorno konzularno zaščito drugih
držav članic. Države članice morajo to direktivo v nacionalno pravo prenesti do 1. maja 2018.
Komisija je leta 2015 vzpostavila strokovno skupino za konzularno zaščito, da bi
razpravljala o izvajanju člena 23 PDEU in direktivi ter si izmenjala dobre prakse s
strokovnjaki držav članic.
Po pogajanjih je bilo sprejetih več dvostranskih sporazumov 83 med EU in tretjimi državami,
ki vsebujejo klavzule o soglašanju s konzularno zaščito, da se v celoti zagotovi izvrševanje
pravice državljanov Unije brez predstavništva do nediskriminatorne konzularne zaščite.
8.
PRAVICA DRŽAVLJANOV UNIJE, DA NA EVROPSKI PARLAMENT NASLOVIJO PETICIJE
IN SE OBRNEJO NA EVROPSKEGA VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC (ČLEN 20(2)(D) TER
ČLEN 24(2), (3) IN (4) PDEU)
8.1.
Uvod
Člen 20(2)(d) ter člen 24(2), (3) in (4) PDEU se nanašata na druge pravice, v skladu s
katerimi se lahko državljani Unije obrnejo na institucije EU, vključno s pravico, da na
Evropski parlament naslovijo peticijo, in pravico, da se obrnejo na evropskega varuha
81
Raziskava Flash Eurobarometer 430 o državljanstvu Unije.
Direktiva Sveta (EU) 2015/637 z dne 20. aprila 2015 o ukrepih za usklajevanje in sodelovanje, potrebnih za
lažje zagotavljanje konzularne zaščite državljanom Unije brez predstavništva v tretjih državah in o razveljavitvi
Sklepa 95/553/ES (UL L 106, 24.4.2015, str. 1–13).
83
Med drugim z Afganistanom, Avstralijo, Kanado, Kubo in Novo Zelandijo.
82
15
človekovih pravic. Vsak državljan Unije ima pravico, da kateri koli instituciji, organu, uradu
ali agenciji piše v enem od uradnih jezikov EU 84 in prejme odgovor v istem jeziku 85.
8.2.
Pravica naslavljanja peticij na Evropski parlament
V skladu s členom 24(2) PDEU imajo državljani Unije pravico, da na Evropski parlament v
katerem koli jeziku iz Pogodbe naslovijo peticijo o vprašanjih Unije, ki jih zadevajo, in
prejmejo odgovor v istem jeziku. V prvi polovici leta 2016 je Odbor za peticije Evropskega
parlamenta prejel 779 peticij. Leta 2015 je Odbor za peticije prejel 1 400 peticij, njihovo
število pa se je v primerjavi z letoma 2014 (2 714 peticij) in 2013 (2 891 peticij) zmanjšalo.
Najpogostejša vprašanja, na katera so se nanašale peticije, so bila s področja pravosodja in
temeljnih pravic, vključno z državljanstvom Unije in prostim gibanjem, sledila pa so jim
vprašanja, povezana z okoljem in notranjim trgom.
Od leta 2014 je na voljo „spletni portal za peticije“ 86, ki omogoča uporabnikom prijazno
spletno vložitev peticij. Portal državljanom omogoča tudi, da izkažejo spletno podporo
odprtim peticijam, ki so dopustne. S tem spletnim postopkom se je število peticij prepolovilo,
saj so bila uvedena vprašanja, ki delujejo kot filter in s katerimi se vnaprej preveri dopustnost
peticij.
8.3.
Pravica državljanov Unije, da se obrnejo na evropskega varuha človekovih
pravic
V skladu s členom 24(3) PDEU imajo državljani Unije pravico, da se obrnejo na evropskega
varuha človekovih pravic, ki obravnava pritožbe državljanov o institucijah, organih in
agencijah EU. Obravnava raznolike težave, in sicer od pogodbenih sporov do kršitev
temeljnih pravic, premajhne preglednosti pri odločanju in zavrnitve dostopa do dokumentov.
V obdobju poročanja je urad evropskega varuha človekovih pravic zabeležil 6 506 pritožb in
začel preiskovati 953 zadev. V vseh treh letih se je večina pritožb nanašala na domnevno
pomanjkanje preglednosti. Upoštevanje predlogov evropskega varuha človekovih pravic se je
povečalo z 80 % leta 2013 na 90 % leta 2014. V triletnem obdobju je urad evropskega varuha
človekovih pravic pomagal več kot 63 300 državljanom, saj je začel opravljati poizvedbe,
odgovoril na zahteve po informacijah ali dal nasvete v svojem interaktivnem spletnem
vodniku.
To glavno delo v zvezi z obravnavo pritožb so v obdobju 2013–2014 dopolnile strateške
poizvedbe na lastno pobudo, ki naj bi koristile čim več državljanom in ki proučujejo
vprašanja, za katera se zdi, da so sistemska in ne enkratna. S poizvedbami so se proučili
delovanje evropske državljanske pobude (2013), preglednost pri pogajanjih o čezatlantskem
partnerstvu za trgovino in naložbe (2014) in preglednost v trialogih (2015) itd.
84
Glej člen 55(1) PEU.
Ta določba se izvaja v vseh institucijah, organih, uradih in agencijah Unije, kot je ustrezno glede na njihovo
delo.
86
https://petiport.secure.europarl.europa.eu/petitions/sl/main.
85
16
9.
EVROPSKA DRŽAVLJANSKA POBUDA (ČLEN 24 PDEU, ČLEN 11(4) PEU)
V skladu s členom 11(4) Pogodbe o Evropski uniji (PEU), ki se izvaja z Uredbo (EU)
št. 211/2011, lahko najmanj milijon državljanov Unije iz vsaj sedmih držav članic s svojo
pobudo Evropsko komisijo pozove, da v okviru svojih pristojnosti predloži ustrezen predlog v
zadevah, za katere državljani menijo, da je za izvajanje Pogodb treba sprejeti pravni akt Unije.
Od začetka veljavnosti Uredbe (EU) št. 211/2011 se je začelo izvajati 36 pobud 87 o različnih
vprašanjih, organizatorji pa so po ocenah zbrali šest milijonov izjav o podpori. Tri pobude so
uspešno dosegle prag milijona podpisov:
•
pobuda „Right2Water“ 88 poziva, naj se pripravi zakonodaja, ki bo zagotavljala
človekovo pravico do vode in komunalne ureditve ter spodbujala zagotavljanje vode in
komunalne ureditve kot osnovne javne storitve za vse. Komisija se je v sporočilu
marca 2014 89 zavezala, da bo v odziv na zahteve organizatorjev sprejela številne
ukrepe;
•
pobuda „Eden izmed nas“ 90 poziva EU, naj preneha financirati raziskave, pri katerih
se uničijo človeški zarodki. Komisija je 28. maja 2014 sprejela sporočilo 91, v katerem
je pojasnila, da ne namerava predložiti zakonodajnega predloga, ker naj bi bil obstoječ
zakonodajni okvir EU ustrezen, in
•
pobuda „Stop vivisection“ 92 poziva, naj se pripravi zakonodaja za odpravo testiranja
na živalih. Komisija je 3. junija 2015 sprejela sporočilo 93, v katerem se je zavezala, da
bo sprejela razne ukrepe za postopno odpravo testiranja na živalih.
Komisija je izvedla pregled uporabe uredbe in 31. marca 2015 sprejela poročilo 94, v katerem
je ugotovila, da evropska državljanska pobuda v celoti deluje. Priznala je, da obstaja
manevrski prostor za izboljšanje orodja, da bo uporabnikom prijaznejše in dostopnejše
državljanom. Komisija se je zavezala, da bo nadalje spremljala številna vprašanja v zvezi z
evropsko državljansko pobudo in razpravljala o njih v tesnem sodelovanju z raznimi deležniki
in institucijami, pri čemer se bo tudi usklajevala z njimi, da bo instrument izboljšala.
87
Register evropskih državljanskih pobud, glej http://ec.europa.eu/citizens-initiative/public/welcome.?lg=sl.
Voda in komunalna ureditev sta človekova pravica! Voda je javna dobrina in ne blago! (register evropskih
državljanskih
pobud),
glej
http://ec.europa.eu/citizensinitiative/public/initiatives/successful/details/2012/000003?lg=sl.
89
COM(2014) 177 final.
90
Eden izmed nas (register evropskih državljanskih pobud), http://ec.europa.eu/citizensinitiative/public/initiatives/successful/details/2012/000005/sl.
91
COM(2014) 355 final.
92
Stop vivisection (register evropskih državljanskih pobud), http://ec.europa.eu/citizensinitiative/public/initiatives/successful/details/2012/000007/sl.
93
COM(2015) 3773 final.
94
COM(2015) 145 final.
88
17