1. No category

Svet
Evropske unije
Bruselj, 20. februar 2017
(OR. en)
5684/1/17
REV 1
JAI 70
ASIM 8
RELEX 57
FRONT 34
DEVGEN 13
COAFR 29
MAMA 19
CSDP/PSDC 37
CO EUR-PREP 6
SPREMNI DOPIS
Št. dok. Kom.:
JOIN(2017) 4 final/2
Zadeva:
SKUPNO SPOROČILO EVROPSKEMU PARLAMENTU, EVROPSKEMU
SVETU IN SVETU
Migracije na osrednji sredozemski poti Upravljanje tokov, reševanje življenj
Delegacije prejmejo priloženi dokument JOIN(2017) 4 final/2.
Priloga: JOIN(2017) 4 final/2
5684/1/17 REV 1
tu
DGD 1B
SL
EVROPSKA
KOMISIJA
VISOKI PREDSTAVNIK
UNIJE ZA ZUNANJE
ZADEVE IN
VARNOSTNO POLITIKO
Bruselj, 17.2.2017
JOIN(2017) 4 final/2
POPRAVEK
Ta dokument popravlja dokument JOIN(2017) 4 final z dne 25.1.2017.
Zadeva vse jezikovne različice.
Manjše spremembe v besedilu.
Novo besedilo je naslednje:
SKUPNO SPOROČILO EVROPSKEMU PARLAMENTU, EVROPSKEMU SVETU
IN SVETU
Migracije na osrednji sredozemski poti
Upravljanje tokov, reševanje življenj
SL
SL
UVOD
V letu 2016 je poskušalo evropsko obalo prek osrednje sredozemske poti doseči rekordno število
beguncev in migrantov. Na tej poti je bilo leta 2016 zaznanih več kot 181 000 ljudi, večina jih je
dosegla Italijo. Leto 2016 je bilo rekordno tudi kar zadeva število umrlih na morju; utonilo je več kot
4 500 ljudi, ki so poskušali prečkati Sredozemsko morje 1. Osrednja sredozemska pot je trenutno
glavna pot, po kateri poskušajo migranti in begunci doseči Evropo; ta pot je bila najpomembnejša tudi
do nenadnega porasta prišlekov prek vzhodnega Sredozemlja proti koncu leta 2015 in na začetku leta
2016. Človeško trpljenje in njegova cena sta nesprejemljiva.
Za povečanje pritoka migrantov prek osrednje sredozemske poti je več razlogov: nestabilnost v Libiji,
pa tudi širši dejavniki, kot so nasilni konflikti in gospodarske razmere v podsaharski Afriki. Ni
verjetno, da bi bili ti dejavniki v bližnji prihodnosti odpravljeni, kar pomeni, da se bo nadaljeval stalni
pritok, ki prispeva k pritisku na najbolj obremenjeni državi članici EU, Italijo in Malto.
Libija je na stičišču osrednje sredozemske poti in predstavlja izhodiščno točko za 90 % 2 tistih, ki želijo
v Evropo 3. Tihotapci in trgovci z ljudmi izkoriščajo nestabilne politične razmere in razdrobljen nadzor
nad ozemljem in mejami. S svojimi dejanji in kršitvami človekovih pravic prispevajo k nestabilnosti v
državi, s čimer povečujejo ranljivost migrantov. Da bi zagotovili trajnostno prihodnost za Libijo in
stabilnost v regiji kot celoti, je potreben napredek proti stabilnim političnim razmeram. Iskanje trajnih
rešitev za izzive Libije na področju upravljanja in varnosti je še vedno prednostna naloga za samo
Libijo, za EU, njene države članice in mednarodne partnerje, je pa tudi ključnega pomena za učinkovit
in trajnosten dolgoročen odgovor na izzive na področju migracij. V ta namen bo EU še naprej
podpirala vlado narodne enotnosti in predsedniški svet kot legitimna libijska organa 4 in ključna
partnerja pri teh prizadevanjih.
EU in države članice postopoma uvajajo strožje in jasnejše politike za upravljanje tokov in reševanje
življenj v osrednjem Sredozemlju. Evropski svet decembra 2013 je sklenil, da bi moralo biti
prednostna naloga „večje sodelovanje s tretjimi državami, da bi preprečili, da bi se migranti podali na
nevarno pot proti Evropski uniji“. Leta 2015 je Komisija predstavila obsežno evropsko agendo o
migracijah 5. Po tem, ko je aprila 2015 izgubilo življenje na stotine ljudi, ko se je blizu Lampeduse
potopil čoln z begunci, je Evropski svet sklenil, da bo „Evropska unija storila vse, kar je v njeni moči,
da bi preprečila nadaljnje umiranje na morju in se spoprijela s temeljnimi vzroki za izredne
humanitarne razmere“ […] ter „okrepila navzočnost EU na morju“. Zato je bila vzpostavljena stalna
prisotnost EU na morju, s pomočjo katere je bilo rešenih na desettisoče ljudi. EU od oktobra 2015 na
podlagi vrha o migracijah v Valetti leta 2015 tesno sodeluje s partnericami v Afriki. 6. Od junija 2016
znotraj partnerskega okvira poteka usmerjeno sodelovanje z državami, iz katerih izvira največ
migrantov oziroma prek njih potekajo tranzitne poti 7. Decembra 2016 je Evropski svet poudaril, „da je
treba – tudi prek operacije EUNAVFOR MED Sophia – okrepiti podporo libijski obalni straži“ ter
„uvesti pobude, s katerimi bi migrantom, ki so obtičali v Libiji, ponudili pomoč pri prostovoljni vrnitvi
in preprečili nevarna potovanja“.
Jasno je, da se bodo spomladi 2017 tokovi nenadzorovanih nedovoljenih migracij po osrednji
sredozemski poti nadaljevali, če ne bodo sprejeti dodatni ukrepi. Joseph Muscat, malteški predsednik
1
2
3
4
5
6
7
Vir: https://missingmigrants.iom.int/mediterranean.
Vir: Italijansko ministrstvo za notranje zadeve.
Število migrantov v Libiji se ocenjuje na 700 000 do 1 milijon. Približno 350 000 naj bi bilo notranje
razseljenih oseb (podatki Mednarodne organizacije za migracije (IOM)), ki pa se želijo/nameravajo vrniti
domov ali ostati v Libiji.
V skladu z resolucijo Varnostnega sveta ZN št. 2259.
COM(2015) 240 final z dne 13.5.2015.
Sklepi Evropskega sveta iz decembra 2016. Glej politično izjavo in akcijski načrt iz Vallette. Naslednji korak
v procesu bo srečanje visokih uradnikov 8. in 9. februarja.
COM(2016) 960 final, 14.12.2016, Drugo poročilo o napredku: Prvi rezultati partnerskega okvira s tretjimi
državami v okviru evropske agende o migracijah. Naslednje poročilo bo sprejeto marca 2017.
2
vlade, je v govoru v Evropskem parlamentu dejal: „Spomladi se bo Evropa soočila z velikim pritokom
migrantov prek osrednjega Sredozemlja. […] Ne morem si predstavljati, kako bi lahko ena sama
država članica upravljala ali sprejela ta naslednji val. Če ne bomo takoj ukrepali, bo bistvo temeljnih
načel Evropske unije postavljeno na resno preizkušnjo.“ 8
EU in njene države članice morajo zato opredeliti in sprejeti operativne ukrepe, s katerimi bo mogoče
doseči spremembe pred pomladjo in poletjem. EU mora usklajene ukrepe izvajati v tesnem
sodelovanju z državami članicami, kjer bodo države same sprejemale ukrepe – zlasti Italija in Malta –,
pa bodo prizadevanja EU v dopolnitev in podporo z mobilizacijo vseh razpoložljivih orodij na ravni
EU na podlagi usklajenega skupnega pristopa. Libijska vlada narodne enotnosti je pomembna
partnerica pri teh prizadevanjih in vsi ukrepi morajo biti izvedeni ob njenem sodelovanju in podpori.
EU bo okrepila prizadevanja za izboljšanje njene zmogljivosti.
To skupno sporočilo opredeljuje niz ključnih ukrepov, ki imajo lahko neposreden učinek, osredotoča
pa se na tiste, ki jih je mogoče začeti izvajati v relativno kratkem času in se nanašajo na različne faze
osrednje sredozemske pote. So del celovite strategije, ki je močno osredotočena na pot prek Libije,
upoštevajo pa tudi širši regionalni okvir (zlasti Tunizijo, Egipt in Alžirijo), da bi se preprečili premik
poti in negativne posledice za sosednje države. Upošteva tudi pomen vključenosti libijskih občin in
tesnega sodelovanja z mednarodnimi organizacijami, na primer IOM in UNHCR, ki delujeta v državi.
Drug pomemben element so dejavnosti znotraj EU za upravljanje migracij, zlasti učinkoviti postopki
in popolna registracija ob prihodu v EU ter uspešno vračanje ljudi, ki ne potrebujejo mednarodne
zaščite. Zlasti verodostojna politika vračanja jasno sporoča, da se ne splača izpostavljati tveganjem, ki
jih prinaša prečkanje Sredozemlja. Komisija bo glede na nove potrebe v naslednjih tednih posodobila
akcijski načrt za vračanje 9, da se zagotovi hiter in učinkovit odgovor. Komisija bo na podlagi trenutnih
pravil EU opredelila, kako doseči večje uveljavljanje odločb o vrnitvi z uporabo prožnosti iz teh
pravil, ter zagotovila jasne smernice v zvezi s tem.
1.
IZZIV, KI GA POMENIJO MIGRACIJE PREK OSREDNJE SREDOZEMSKE POTI
Leta 2016 je bilo na osrednji sredozemski poti zaznanih več kot 181 000 migrantov brez urejenega
statusa; velika večina jih je dosegla Italijo. Italija je poročala o 18-odstotnem povečanju števila
prišlekov glede na leto 2015, kar presega celo prejšnji rekord iz leta 2014. Malta v primerjavi s tem
beleži malo prihodov. Za skoraj 90 % migrantov je bila država odhoda Libija, sledijo pa Egipt (7 %),
Turčija (1,9 %), Alžirija (0,6 %) in Tunizija (0,5 %) 10.
Iz teh podatkov je razvidno, da so se leta 2016 migranti brez urejenega statusa za pot v Evropo
posluževali predvsem osrednjega Sredozemlja. Leta 2015 je bilo sicer zabeleženih rekordnih 885 000
nezakonitih prehodov meje prek vzhodnega Sredozemlja, vendar se je njihovo število po izjavi EUTurčija z dne 18. marca 2016 11 dramatično zmanjšalo (slika 1). Zato je stalno povečevanje števila
prišlekov prek osrednje sredozemske poti še toliko večje (slika 2).
8
9
10
11
https://www.eu2017.mt/en/news/Pages/Speech-by-Prime-Minister-Joseph-Muscat-at-the-EP-PlenarySession-on-the-Presidency-Priorities.aspx
Obstoječi akcijski načrt EU o vračanju je bil sprejet leta 2015 (COM(2015) 453 final z dne 9.9.2015).
Vir: Italijansko ministrstvo za notranje zadeve.
http://www.consilium.europa.eu/sl/press/press-releases/2016/03/18-eu-turkey-statement/
3
Slika 1: število prihodov prek vzhodnega Sredozemlja, 2015–2016 (vir: Frontex – podatki do novembra 2016)
Slika 2: število prihodov prek osrednjega Sredozemlja, 2015–2016 (vir: italijansko ministrstvo za notranje zadeve – skupaj
leta 2015: 153 842, skupaj leta 2016: 181 436)
Glede na državljanstvo prišlekov je očiten stalen pritok migrantov iz podsaharske Afrike. Največ
izkrcanih v Italiji v letu 2016 je imelo državljanstvo ene od naslednjih 10 držav: Nigerija (21 %),
Eritreja (11 %), Gvineja (7 %), Slonokoščena obala (7 %), Gambija (7 %), Senegal (6 %), Mali (6 %),
Sudan (5 %), Bangladeš (4 %) in Somalija (4 %). 22 % prišlekov je iz drugih držav.
Malo več kot polovica tistih, ki so prispeli v Italijo, je zaprosilo za azil. Čeprav so bile migracije
vedno prisotne, se zdi, da gre za strukturno preseljevanje iz podsaharske Afrike in nič ne kaže, da bi se
ta trend lahko spremenil, dokler se gospodarske in politične/varnostne razmere v državah izvora ne
izboljšajo.
Zaskrbljujoče je, da se povečuje število ranljivih migrantov, zlasti žensk in mladoletnih oseb. Med
181 000 migranti, ki so se izkrcali v Italiji, je bilo približno 24 000 žensk (13 %, skoraj polovica jih je
iz Nigerije), približno 28 000 pa je bilo mladoletnih oseb (15 %), od tega velika večina (91 %) brez
spremstva. To pomeni povečanje glede na leto 2015 (10 %), pri čemer se povečuje število mladoletnih
4
oseb brez spremstva (75 % leta 2015). Največ mladoletnih oseb brez spremstva prihaja iz naslednjih
petih držav: Eritreja (15 %), Gambija (13 %), Nigerija (12 %), Egipt (10 %) in Gvineja (10 %).
2.
ZMANJŠANJE ŠTEVILA PREČKANJ SREDOZEMLJA, REŠEVANJE ŽIVLJENJ NA
MORJU
Odziv na tragedije na morju
Od začetka tega desetletja je pri prečkanju osrednjega Sredozemlja na poti v Evropo izgubilo življenje
več kot 13 000 migrantov brez urejenega statusa. Italija in Malta si močno prizadevata zmanjšati
tveganje smrti in se na klice na pomoč na morju odzivata z iskalnimi in reševalnimi akcijami. Leta
2013 je italijanska vlada pričela s prvimi večjimi usklajenimi prizadevanji za reševanje življenj na
morju s pomorsko in zračno operacijo Mare Nostrum.
Od leta 2014 je EU veliko prispevala, vedno ob spoštovanju človekovih pravic in mednarodnega
prava. Zaradi operaciji Triton in Sophia je bilo na morju rešenih več kot 200 000 migrantov.
Ključne pobude EU v vodah osrednjega Sredozemlja
Pomorske sile Evropske unije – Sredozemlje (operacija EUNAVFOR MED Sophia) so bile v
rekordnem času vzpostavljene junija 2015 za identifikacijo, zajetje in odstranitev plovil in sredstev, ki
jih uporabljajo tihotapci ali trgovci z ljudmi oziroma za katere se sumi, da jih uporabljajo tihotapci ali
trgovci z ljudmi, da bi preprečili njihove dejavnosti v južnem delu osrednjega Sredozemlja in
preprečili nadaljnje smrti na morju. Od oktobra 2015 je operacija napredovala v drugo fazo, ki
vključuje vkrcanje, preiskovanje, zaseg in preusmerjanje plovil na odprtem morju, za katera se sumi,
da se uporabljajo za tihotapljenje migrantov in trgovino z ljudmi. Sedanji mandat se izteče julija 2017.
Med operacijo je 25 držav članic 12 prispevalo skoraj 1 800 ljudi in sredstev. Sredstva, ki so trenutno v
uporabi, vključujejo šest površinskih plovil in šest zračnih sredstev. Z operacijo Sophia je bilo do
sedaj nevtraliziranih približno 372 tihotapskih plovil, z njeno pomočjo je bil aretiran 101 domnevni
tihotapec, rešenih pa je bilo skoraj 32 000 ljudi na odprtem morju. Njena pooblastila so bila junija
2016 razširjena na dve podporni nalogi: usposabljanje libijske obalne straže in mornarice ter
prispevanje k izvajanju embarga ZN na orožje na odprtem morju ob obali Libije. Operacija Sophia se
lahko trenutno izvaja na odprtem morju blizu Libije, ne pa tudi v njenih teritorialnih vodah.
Operacijo Triton je novembra 2014 pričela agencija Frontex. Njena glavna naloga je varovanje meja,
zagotavlja pa tudi podporo iskalnim in reševalnim akcijam. Julija 2015 se je njeno operativno območje
razširilo proti jugu, kar omogoča lažje zagotavljanje podpore iskalnim in reševalnim akcijam južneje.
Uradniki, ki jih napoti Frontex, pomagajo italijanskim organom pri registraciji prispelih migrantov.
Operativno področje operacije Triton se je razširilo, tako da vključuje čezmejni kriminal, na primer
tihotapljenje ljudi, nedovoljen promet s prepovedanimi drogami, nezakonit ribolov in onesnaževanje
morja. Operaciji poveljuje italijansko ministrstvo za notranje zadeve. V operaciji sodeluje 28
evropskih držav 13, ki dajejo na razpolago tehnično opremo ali mejne policiste.
Hkrati je od konca leta 2014 začelo iskalne in reševalne operacije v osrednjem Sredozemlju izvajati
tudi manjše število nevladnih organizacij (NVO), ki pa narašča. Trenutno devet NVO v ta namen
uporablja 14 plovil. Dejavnosti izvajajo blizu Libije, in sicer iskanje in reševanje z večjimi plovili, pri
čemer zbirajo migrante in jih vozijo v italijanska pristanišča. Manjše NVO se osredotočajo izključno
na reševanje, razdeljevanje rešilnih jopičev in nujno medicinsko pomoč blizu libijske obale, za prevoz
12
13
Avstrija, Belgija, Bolgarija, Ciper, Češka, Estonija, Finska, Francija, Grčija, Italija, Latvija, Litva,
Luksemburg, Madžarska, Malta, Nemčija, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovenija, Slovaška,
Španija, Švedska, Združeno kraljestvo.
Avstrija, Belgija, Bolgarija, Češka, Danska, Estonija, Finska, Francija, Grčija, Hrvaška, Islandija, Latvija,
Litva, Luksemburg, Madžarska, Malta, Nemčija, Nizozemska, Norveška, Poljska, Portugalska, Romunija,
Slovenija, Slovaška, Španija, Švedska, Švica, Združeno kraljestvo.
5
migrantov v italijanska pristanišča pa se zanašajo na večja plovila. Leta 2016 so italijanska straža in
mornarica, operaciji Triton in Sophia ter NVO izvedle približno enak delež začetnih reševanj.
Patruljiranje, vključno s podporo iskalnim in reševalnim operacijam, se je iz voda blizu italijanskega
ozemlja postopoma preselilo v vode blizu Libije. Ena od neposrednih posledic je bila sprememba
delovanja tihotapcev. Migrante brez urejenega statusa in begunce vedno pogosteje prevažajo s poceni
napihljivimi gumijastimi čolni, ki niso primerni za plovbo po morju in ne morejo doseči italijanske
obale, saj se zanašajo, da bodo prestreženi blizu ali znotraj libijskih teritorialnih voda. Zaradi dejstva,
da gumijasti čolni zdaj predstavljajo 70 % vseh plovil, ki zapustijo libijsko obalo, postaja pot vedno
nevarnejša, število umrlih na morju pa narašča. Evropska agencija za mejno in obalno stražo in
Europol bi morala tesno spremljati dobavne verige za take napihljive čolne v Libijo in sodelovati z
libijskimi organi, da bi onemogočili dobavo tihotapcem.
EU vztraja pri humanitarni zavezi, da je treba reševati življenja na morju. Operacija Sophia se lahko
trenutno izvaja na odprtem morju blizu Libije, ne pa tudi v njenih teritorialnih vodah. V trenutnih
pogojih in v dogovoru s priznanimi libijskimi organi bi lahko tesno operativno sodelovanje z
okrepljeno libijsko obalno stražo prek zagotavljanja usposabljanja in sredstev kar najbolj povečalo
število rešenih življenj in možnosti za prestrezanje in zaustavitev tihotapcev ter ublažilo morebitne
nepredvidene posledice.
Povečanje podpore libijski obalni straži
Za učinkovito reševanje sedanjih razmer bi morali libijski organi preprečevati dejavnosti tihotapcev,
libijska obalna straža pa bi morala imeti zmogljivosti za boljše upravljanje morske meje in
zagotavljanje varnega izkrcavanja na libijski obali. EU in njene države članice morajo seveda
podpirati prizadevanja libijskih organov, zlasti z usposabljanjem in svetovanjem, gradnjo zmogljivosti
in drugim. Ob sodelovanju obeh strani v njunih conah in v okviru njunih pristojnosti bi se operaciji
Sophia in Triton lahko osredotočili na dejavnosti za preprečevanje tihotapljenja ter iskalne in
reševalne operacije dlje od obale ter se specializirali za spremljanje, opozarjanje libijskih organov in
boj proti trgovcem z ljudmi.
Ob upoštevanju osrednje vloge, ki bi jo morala imeti libijska obalna straža 14 pri upravljanju razmer, je
prednostna naloga gradnja zmogljivosti, tako v smislu zmogljivosti kot tudi potreb po opremi. V ta
namen EU z delom v, na primer, operaciji Sophia in misiji EU za pomoč na meji (EUBAM) tesno
sodeluje z državami članicami in drugimi akterji, da bi zagotovila skladnost pri zagotavljanju podpore
za gradnjo zmogljivosti. V okviru EUBAM, operacije Sophia in drugih pobud EU bi bilo treba
proučiti tudi možnost usposabljanja libijske pomorske policije – to je odvisno od ministrstva za
notranje zadeve in deluje na morju.
Libijska obalna straža ima kompleksne potrebe glede usposabljanja, ki obsegajo vse od osnovne
pomorske prakse in sposobnosti varnega delovanja na morju do izvajanja cele vrste nalog kazenskega
pregona, ki se pričakujejo od obalne straže, vključno z učinkovitim nadzorom libijskega
mednarodnega območja iskanja in reševanja. EU posveča posebno pozornost temu, da se zagotovi
prispevek gradnje zmogljivosti k zagotavljanju spoštovanja človekovih pravic migrantov. V okviru
operacije Sophia se je začelo usposabljanje libijske obalne straže prek treh izobraževalnih svežnjev.
To usposabljanje dopolnjujejo ukrepi, ki jih izvajajo akterji v okviru drugih programov EU, ki jih
upravlja Komisija. To vključuje program mreže Seahorse Mediterranean, katere namen je okrepiti
nadzor libijske meje in ki jo izvaja sedem držav članic 15, vodi pa španska Guardia Civil. Prizadevanja
14
15
Sedanja libijska obalna straža je bila ustanovljena leta 1996, odgovorna pa je za uveljavljanje suverenosti
države in prava v skladu s pravom ZN in nacionalnim pravom. Obalna straža si logistiko, osebje in
usposabljanje deli z mornarico. Na splošno velja, da je to najbolj operativno telo, ki izvaja naloge obalne
straže.
Španija, Italija, Malta, Francija, Grčija, Ciper in Portugalska.
6
je treba zdaj pospešiti, tako da dopolnilni ukrepi pomenijo, da je mogoče izpolniti vse opredeljene
potrebe.
Kot takojšnji ukrep se bo Komisija hitro dogovorila z Guardio Civil, da v okviru obstoječega
programa Seahorse poveča financiranje za usposabljanje libijske civilne straže za dodatnih 1 milijon
EUR 16. To bo dodatno dopolnjeno z novim programom podpore libijski obalni straži 17, da bi se za
usposabljanja različnih vrst v okviru različnih programov zagotovilo, da bodo prispevala k
izpolnjevanju vseh potreb libijske obalne straže. Hkrati je Evropska agencija za mejno in obalno stražo
libijski obalni straži zagotovila tudi dodatno usposabljanje, še naprej pa se bodo proučevali tudi
prihodnji podobni ukrepi. Učinkovito dopolnjevanje in skladnost pobud za usposabljanje različnih
akterjev bosta zagotovljena z neformalnimi mehanizmi za usklajevanje.
To usklajevanje bi vključevalo tudi podporo na podlagi sporazuma z italijanski ministrstvom za
notranje zadeve o dodelitvi nepovratnih sredstev v višini 2,2 milijona EUR 18, ki obsega komponento
(izvaja jo Mednarodna organizacija za migracije) za podporo reševanju na morju in usposabljanju
libijske obalne straže in drugo komponento (izvajala se bo v sodelovanju z Visokim komisarjem
Združenih narodov za begunce (UNHCR)) za gradnjo zmogljivosti libijskih organov in pomoč
beguncem in prosilcem za azil, prisotnim ali izkrcanim v Libiji.
Ti programi kažejo, da se lahko iz proračuna EU financira usposabljanje libijske obalne straže, čeprav
operacije Sophia iz njega ni mogoče financirati neposredno. V zvezi s tem je Komisija pripravljena
opredeliti ustrezne rešitve za zagotovitev zanesljivega dolgoročnega financiranja teh programov v
podporo libijski obalni straži in tako dopolnjevati prispevke držav članic.
Poleg zmogljivosti libijske obalne straže so pomanjkljiva tudi patruljna sredstva. Nekatera od teh so
bila v popravilu zunaj države in z njihovo vrnitvijo, skupaj s potrebnim usposabljanjem posadke in
vzpostavitvijo verige za poveljevanje in nadzor, se bo povečala sposobnost libijske obalne straže za
posredovanje. Ko bodo ta sredstva vrnjena, bodo morala biti ves čas v takem stanju, da bodo takoj
operativna.
Gradnja zmogljivosti libijske obalne straže je kot dolgoročen cilj namenjena situacijam, ko lahko
libijski organi določijo območje iskanja in reševanja v skladu z mednarodnimi obveznostmi. V tem
pogledu EU zagotavlja finančno podporo italijanski obalni straži za pomoč libijski obalni straži pri
vzpostavljanju centra za usklajevanje reševanja na morju, ki je pogoj za učinkovito usklajevanje
iskanja in reševanja v libijskem območju iskanja in reševanja v skladu z mednarodnim pravom 19. Z
uporabo satelitsko podprte komunikacijske infrastrukture mreže Seahorse Mediterranean, ki bo
vzpostavljena letos, si bo libijska obalna straža lahko izmenjevala informacije o incidentih in
usklajevala dejavnosti patruljiranja in reševanja z obalnimi stražami sosednjih držav ter tako močno
prispevala k reševalnim operacijam. Evropska agencija za mejno in obalno stražo bo to sodelovanje
16
17
18
19
To se financira iz instrumenta za razvojno sodelovanje. Usposabljanje se lahko razširi na osebje obalne straže
iz Tunizije, Alžirije in Egipta, če se bodo te države pridružile programu Seahorse.
Možnosti financiranja vključujejo nujni skrbniški sklad za stabilnost in odpravljanje temeljnih vzrokov za
nedovoljene migracije in razseljevanje v Afriki (nujni skrbniški sklad Evropske unije za Afriko ) in Evropski
instrument sosedstva in partnerstva.
Podpisan v okviru programa za regionalni razvoj in zaščito v Severni Afriki
Obveznost za ladje, da pomagajo plovilom v stiski, temelji na tradiciji in Mednarodni konvenciji o varstvu
človeškega življenja na morju (konvencija SOLAS) iz leta 1974. Podpisnice Mednarodne konvencije o
iskanju in reševanju na morju (konvencija SAR) iz leta 1979 morajo zagotoviti vse potrebno za izvajanje
ustreznih iskalnih in reševalnih operacij v svojih obalnih vodah. Prav tako se podpisnice spodbuja, da s
sosednjimi državami sklenejo sporazume o iskanju in reševanju, kar vključuje določitev območij iskanja in
reševanja, združevanje zmogljivosti, vzpostavitev skupnih postopkov, usposabljanje in obiske za
povezovanje. Konvencija določa, da bi morale podpisnice sprejeti ukrepe za pospešitev vstopa reševalnih
enot drugih podpisnic v svoje teritorialne vode. Libija je ratificirala obe konvenciji, SOLAS in SAR.
7
podpirala z rednim spremljanjem in informacijami v zvezi z nadzorom 20. Načine podpore in
svetovanja libijski obalni straži po usposabljanju in vrnitvi sredstev bo treba dodatno proučiti.
V okviru akcijskega načrta strategije Evropske unije za pomorsko varnost 21 bo Komisija v letu 2017
podprla (z nepovratnimi sredstvi v višini 80 000 EUR) tudi Forum sredozemskih služb obalne straže,
ki bo libijski obalni straži pomagal pri razvoju skupnega znanja, izmenjavi izkušenj in dobrih praks in
določitvi področij nadaljnjega sodelovanja z nalogami obalne straže v državah članicah in drugih
tretjih državah, ki mejijo na Sredozemsko morje.
Ključni ukrepi:
•
•
•
•
3.
Zagotovitev sredstev za programe usposabljanja libijske obalne straže s takojšnjim izplačilom 1
milijona EUR v okviru programa Seahorse in nepovratnimi sredstvi v višini 2,2 milijona EUR v
okviru regionalnega programa za razvoj in zaščito v severni Afriki;
zagotovitev kritja različnih potreb po usposabljanju v prihodnosti na dopolnilen način s
trajnostnimi viri financiranja;
pomoč libijskim organom pri vzpostavitvi centra za usklajevanje reševanja na morju in
izboljšanju operativnega sodelovanja z državami članicami;
podpora dobavi dodatnih patruljnih sredstev libijski obalni straži in zagotovitev njihovega
vzdrževanja.
POSPEŠITEV BOJA PROTI TIHOTAPCEM IN TRGOVCEM Z LJUDMI
Pri omejevanju odhodov in reševanju življenj je treba okrepiti boj proti tihotapcem in trgovcem z
ljudmi v Sredozemlju in severni Afriki. Reševanje vprašanja tihotapljenja je ključni cilj operacije
Sophia in v teku je dopolnitev njenih neposrednih ukrepov na odprtem morju s prispevanjem k
zmogljivostim libijske obalne straže, ki so lahko učinkovite v teritorialnih vodah Libije. Operacija
Sophia prispeva tudi k na splošno boljši osveščenosti o teh vprašanjih na svojem področju delovanja.
Proučile se bodo nadaljnje možnosti za povečanje spremljanja in zbiranje obveščevalnih podatkov ter
prilagoditev na spreminjajoče se načine delovanja tihotapcev za boljšo pomoč pri ukrepih libijskih
organov.
Prva prednostna naloge je, da postane mreža Seahorse Mediterranean operativna spomladi 2017.
Namen tega programa je okrepiti mejne organe v državah severne Afrike in razviti njihove
zmogljivosti za izmenjavo informacij in usklajevanje ukrepov z državami v EU in državami članicami
v Sredozemlju. Specifični cilji so povečati ozaveščenost organov severnoafriških držav o tokovih
nedovoljenih migracij in nedovoljeni trgovini z ljudmi na njihovem ozemlju (zlasti v obalnih regijah in
teritorialnih vodah) in okrepiti njihovo zmogljivost odzivanja na nacionalni in regionalni ravni, tudi
kar zadeva reševanje na morju. Pomemben del je vzpostavitev varne komunikacijske mreže med
mejnimi organi vseh sredozemskih držav.
Italija, Malta, Grčija, Ciper, Francija, Španija in Portugalska so svoje nacionalne koordinacijske centre
Eurosur za nadzor meja povezale z mrežo Seahorse Mediterranean. V teku so prizadevanja, da se
libijski obalni straži zagotovi oprema, ki jo potrebuje za povezavo z državami članicami, tako da se
bodo lahko obveščale o incidentih v realnem času in usklajevale dejavnosti patruljiranja. Cilj je
20
21
Zagotovil jih bo Eurosur – storitve sistema Eurosur za združevanje podatkov, ki jih upravlja Evropska
agencija za mejno in obalno stražo, omogočajo redno spremljanje izhodiščnih točk v tretjih državah ter
odkrivanje in sledenje sumljivih plovil v Sredozemskem morju z uporabo sistemov javljanja ladij, satelitov in
nadzornih letal.
Strategijo Evropske unije za pomorsko varnost je sprejel Evropski svet junija 2014. Skupni načrt EU je, da se
izboljša način, kako EU predvidi in odgovarja na izzive, kot so splošna varnost in mir ter nadzor zunanjih
meja.
8
zagotoviti enako učinkovito sodelovanje pri preprečevanju tihotapljenja, kot poteka na Atlantiku, in
sicer tudi z Evropsko agencijo za mejno in obalno stražo.
Ker se tihotapci vedno bolj poslužujejo majhnih in napihljivih gumijastih čolnov namesto lesenih, bi
bil učinkovit način za preprečevanje njihovih dejavnosti oviranje dobave (čolnov, motorjev, vozil). Ta
cilj je težko doseči in potreben bi bil usklajen pristop, ki ga je EU prek svojih operacij, agencij in
instrumentov pripravljena proučiti skupaj s svojimi državami članicami, Interpolom in drugimi
partnerji v regiji. Vire obveščevalnih podatkov in vire za nadzor bi bilo treba združiti, da bi lahko
bolje spremljali lokacije in poti ter identificirali tihotapce, ki jih uporabljajo. Uporaba storitev sistema
Eurosur za združevanje podatkov bi zlasti omogočala redno spremljanje izhodiščnih točk v tretjih
državah ter odkrivanje in sledenje sumljivih plovil v Sredozemskem morju z uporabo sistemov
javljanja ladij, satelitov in nadzornih letal. Ti ukrepi bodo dopolnjevali prizadevanja operacije Sophia
na odprtem morju za preprečevanje dejavnosti tihotapcev in trgovcev z ljudmi. Zato je treba še naprej
zagotavljati razpoložljivost sredstev za operacijo Sophia in nadalje proučiti njen širši prispevek k
pomorski varnosti. Pomemben prispevek bo zagotovila tudi skupna operacijska skupina Mare, ki jo
gosti Europol in je bila ustanovljena marca 2015 za boj proti organiziranemu kriminalu, ki omogoča
nedovoljene migracije v Sredozemlju. Skupna operacijska skupina Mare je bila februarja 2016
vključena v Europolov Evropski center za boj proti tihotapljenju migrantov. Sestavljajo jo
strokovnjaki, napoteni iz sedmih držav članic. Te države članice si izmenjujejo informacije v realnem
času, da bi onesposobile tihotapske mreže.
Končno, boj proti kriminalnim organizacijam, ki so vpletene v tihotapljenje migrantov, ne more
dosegati učinkovitih in trajnih rezultatov, če ga ne spremljajo ukrepi, ki so namenjeni odpravljanju
temeljnih vzrokov, da se tem organizacijam oteži novačenje novih ljudi za svoje dejavnosti. V tem
pogledu je treba okrepiti tekočo pomoč občinam ob migracijski poteh (zlasti v migracijskih središčih
in obalnim mestih) 22, da bo mogoče okrepiti gradnjo zmogljivosti, socialno-ekonomski razvoj in
dostop do osnovnih storitev (tudi za migrante) in preprečevati tihotapljenje.
Ključni ukrepi:
•
•
•
4.
Zagotovitev operativnosti mreže Seahorse Mediterranean do pomladi 2017, da se izboljšata
izmenjava informacij in operativno usklajevanje med libijsko obalno stražo in sodelujočimi
državami članicami;
spodbujanje sodelovanja Tunizije, Alžirije in Egipta v mreži Seahorse Mediterranean;
usmerjanje prizadevanj na prekinitev oskrbovanja tihotapcev z združevanjem obveščevalnim
podatkov držav članic, EUNAVFOR MED Sophia, Evropske agencije za mejno in obalno stražo,
Europola, Interpola ter partneric v regiji, zlasti z uporabo storitev sistema Eurosur za združevanje
podatkov.
ZAŠČITA MIGRANTOV,
PRESELITVI
POMOČ
PRI
PROSTOVOLJNEM
VRAČANJU
IN
Okrepljeni ukrepi proti tihotapljenju ljudi bodo povečali potrebo po ukrepanju na kopnem, da se
migrante zaščiti in se jim ponudi pomoč pri prostovoljnem vračanju. Poleg tega zaradi nestabilnosti in
pomanjkanja varnosti prihaja do razseljevanja številnega prebivalstva, tako državljanov kot
državljanov tretjih držav 23, od katerih so številni zelo ranljivi, in sicer na območja tranzita in odhodov
znotraj države, kjer ni nobene prave vlade. Prisotna sta tako takojšnji izziv in dolgoročna potreba po
pomoči za zaščito migrantov in obravnavo vse večjega pritiska. Ukrepa se predvsem na štirih
področjih: krepitev zaščite in humanitarne pomoči migrantom, pomoč za reintegracijo v lokalno
22
23
Odbor regij si prizadeva za razvoj sodelovanja z libijskimi občinami na mnogih področjih, tudi migracijah.
Treba je omeniti, da je bila Libija dolgo odvisna od precejšnje migrantske delovne sile.
9
gospodarstvo, prostovoljno vračanje v izvorno državo ali preselitev tistih, ki potrebujejo mednarodno
zaščito.
Libijskim organom je treba pomagati pri izgradnji zmogljivosti za upravljanje migracij, in sicer v
obliki sodelovanja in dialoga. Projekt, katerega cilj je opredelitev ključnih oseb v zadevnih
ministrstvih (notranje ministrstvo, pravosodje in zunanje zadeve) ter oblikovanje sinergij in platform,
namenjenih za vprašanja v zvezi z upravljanjem migracij, že poteka v sodelovanju z zadevnimi
ministrstvi. 24.
Pogoji v centrih, kjer so nastanjeni migranti, so nesprejemljivi in ne dosegajo mednarodnih standardov
za človekove pravice. Zagotavljanje ustreznih pogojev v teh centrih je najpomembnejši cilj in poteka z
roko v roki z bojem proti slabemu ravnanju, mučenju, izsiljevanju in nečloveškemu ravnanju.
Prednostna naloga je sodelovanje z libijskimi organi, mednarodnimi organizacijami, kot sta IOM in
UNHCR, za zagotovitev, da ti centri zagotavljajo ustrezne pogoje v skladu z standardi za človekove
pravice. Razviti bi bilo treba dodatne alternative pridržanju, zlasti za ženske in mladoletnike brez
spremstva, v tesnem sodelovanju z mednarodnimi organizacijami. Poleg tega je treba poskrbeti za
varnost tako migrantov kot humanitarnih delavcev v teh centrih.
Drugo pomembno vprašanje je zagotovitev neoviranega dostopa UNHCR in IOM do oseb, ki
potrebujejo mednarodno zaščito, zlasti ranljive osebe.
Komisija bo za obravnavo teh vprašanj sodelovala z libijskimi organi in z zadevnimi mednarodnimi
organizacijami ter bo po potrebi pospešila namensko financiranje.
Številni so v Libijo prišli in tam ostali zaradi priložnosti za delo. Trenutno so zaradi nestabilnih razmer
in izgube dela mnogi obtičali. Ena izmed možnih rešitev za njihov položaj je spodbujanje integracije v
lokalno okolje, kjer je to mogoče. Začela se je pilotna pobuda, ki bi jo bilo treba okrepiti, katere
namen je stabilizacija skupnosti na območjih, prizadetih zaradi notranjega razseljevanja, in tranzitnih
območjih, vključno z ustvarjanjem priložnosti za delo za osebe, ki potrebujejo zaščito, tudi za
olajšanje njihovega sprejetja v gostiteljske skupnosti.
Številni migranti se morda želijo vrniti v izvorno državo, če se njihovi načrti za zaposlitev v Libiji ali
upi po nadaljnji poti v Evropo ne uresničijo. V teh primerih je ena izmed možnosti pomoč pri
prostovoljni vrnitvi. EU izvaja projekte 25 za olajšanje prostovoljnega vračanja migrantov, ki so obtičali
v Libiji, v njihove izvorne države. Decembra 2016 je bil v okviru skrbniškega sklada EU za Afriko
sprejet ukrep v znesku 20 milijonov EUR, katerih namen je okrepiti upravljanje migracij ter se odzvati
na nujne potrebe po zaščiti in nesprejemljivo umiranje migrantov. Projekt se bo osredotočil na pomoč
migrantom na mestih izkrcanja in v centrih, kot tudi na pospešitev humanitarne repatriacije v izvorne
države (z prvotnega cilja 5 000 migrantov) in reintegracijo 26. EU si bo v sodelovanju z libijskimi
24
25
26
Projekt, ki se financira s sredstvi EIS, 3 milijoni EUR (komponenta 1 projekta, ki podpira upravljanje
migracij in azila v Libiji na podlagi pravic).
Projekti v znesku 35 milijonov EUR, ki se financirajo v okviru evropskega instrumenta
sosedstva/instrumenta za prispevanje k stabilnosti in miru/instrumenta za financiranje razvojnega
sodelovanja/skladov za humanitarno pomoč in skladov za azil, migracije in integracijo/projekta za regionalni
razvoj.
Ta projekt je del 100 milijonov EUR vrednega skrbniškega sklada EU za Afriko – skupne pobude
mednarodne organizacije za migracije (IOM), ki skrbi za zaščito in reintegracijo oseb, ki se vračajo, na
osrednjih sredozemskih migracijskih poteh v štirinajstih državah Sahela in regije ob Čadskem jezeru,
vključno z Libijo. S prispevki Nemčije (45 milijonov EUR) in Italije (22 milijonov EUR). V zvezi s tem ta
skupna pobuda predvideva zaščito 60 000 migrantov, ki so obtičali in potrebujejo pomoč, pomoč za vrnitev
in reintegracijo 24 000 migrantom ter informiranje in ozaveščanje o nevarnostih in alternativah nedovoljenim
migracijam v 2 000 skupnostih, od koder prihaja veliko migrantov, ter 200 000 migrantov, ki so že na poti.
Ukrepi prav tako podpirajo zbiranje in analizo podatkov v vsaki ciljni državi ter na regionalni ravni za
prilagoditev politik in ukrepov glede na dokaze in zmogljivosti vlad in lokalnih deležnikov, da bi se
zagotovila trajnost in lastništvo ukrepov.
10
organi prizadevala za zagotovitev ustreznih varnostnih pogojev za mednarodne operaterje, ki
pomagajo migrantov pri prostovoljnem vračanju, ter je pripravljena, da ta dela nemudoma okrepi,
vključno z dopolnilnimi ukrepi v sosednjih državah, glede na začetni potek projekta.
Možnosti za reintegracijo v lokalne skupnosti in pomoč pri prostovoljnem vračanju se lahko dopolnijo
s preselitvijo, zlasti za najbolj ranljive osebe. EU skupaj z UNHCR preučuje izvedljivost praktičnih
ukrepov za preseljevanje oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, iz Libije v države članice EU in v
druge mednarodne partnerice. Preseljevanje lahko pomaga zagotoviti urejen in varen prihod oseb, ki
potrebujejo mednarodno zaščito, na ozemlje držav preselitve. Poleg tega dopušča varnostne preglede,
preden oseba doseže ozemlje držav preselitve, ter so lahko prikaz solidarnosti z državo gostiteljico, saj
se tako pomaga pri obravnavi množice ljudi, ki bežijo pred vojnami in preganjanjem. Osebe, ki
potrebujejo mednarodno zaščito, lahko tudi odvrne od nevarnih poti. Podrobnosti glede izvedljivosti,
konkretne podrobnosti in hitrost takšnih preselitev bi bilo treba preučiti v tesnem sodelovanju z
libijsko vlado, mednarodnimi partnerji in v skladu z razvojem razmer na terenu. Prav tako bi države
članice morale biti pripravljene sodelovati pri preseljevanju iz Libije 27.
Poleg tega specifičnega ukrepa, ki se bo spodbujal v Libiji, bi morala EU še naprej sodelovati z
državami v regiji, da bi jih podprla pri razvoju njihovih azilnih sistemov in migracijskih sistemov,
začenši z registracijo migrantov. To bo tudi prispevalo k izboljšanju sistemov zaščite in azilih
sistemov v regiji v skladu s cilji programa za regionalni razvoj in zaščito v Severni Afriki. To lahko
države članice vodi k uveljavitvi načela varne tretje države v pravnem redu Unije na področju azila, ko
bodo pogoji izpolnjeni. Določbe glede varne tretje države so eden od ključnih komponent
učinkovitega sistema za upravljanje migracijske krize in to bi bilo treba upoštevati pri tekočih
razpravah o reformi skupnega evropskega azilnega sistema ter v prihodnjih razpravah o politiki EU
glede vračanja in njenem izvajanju v prihodnosti.
Poleg pomembnosti izvedbe informativnih kampanj v državah izvora in vzdolž migracijskih poti v
Afriki, so ciljno usmerjene informativne kampanje potrebne tudi v Libiji, da se poudarijo tveganja
nedovoljenih odhodov ter možnost pomoči pri prostovoljni vrnitvi. Te dejavnosti bi morale biti
osredotočene predvsem na začetne dele poti in na regije v južni Libiji, saj bližina obale migrantom
navadno predstavlja močno spodbudo za nadaljevanje poti.
Ključni ukrepi:
•
Sodelovanje z libijskimi organi za zagotovitev boljših pogojev v centrih za migrante, pri čemer se
posebna pozornost nameni ranljivim osebam in mladoletnikom. Pospešitev sodelovanja z IOM in
UNHCR v zvezi s tem;
•
pospešitev dela in sodelovanja z libijskimi občinami za spodbujanje alternativnih možnosti za
preživljanje in pomoč za krepitev odpornosti lokalnih skupnosti, ki gostijo migrante;
•
•
pomoč libijskim organom pri izgradnji zmogljivosti za upravljanje migracij;
pomoč, v sodelovanju z libijskimi organi, mednarodnim organizacijam, kot je UNHCR, pri
obravnavi položaja oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, vključno z možnostjo preselitve;
pomoč IOM pri prizadevanjih za izboljšanje položaja migrantov v Libiji in izvedbo projekta za
pomoč pri prostovoljnem vračanju iz Libije, pri čemer se bo prizadevalo za razširitev projekta s
prvotnega cilja 5 000 migrantov.
•
5.
UPRAVLJANJE MIGRACIJSKIH TOKOVOV PREK JUŽNIH MEJA
Medtem ko je veliko število migrantov in notranje razseljenih oseb že v Libiji, je upravljanje tokov
novih prišlekov, ki prihajajo prek južne meje države, ključno za zmanjšanje migracijskega pritiska. Pri
tem bo pomemben uspeh akcijskega načrta iz Valette in partnerskega okvira.
27
Pomemben je tudi rezultat predloga za okvir Unije za preselitev (COM(2016) 468 final z dne 13. 7. 2016) .
11
Prizadevanja EU so raznolika, zlasti misije in projekti v okviru skupne varnostne in obrambne politike,
ki se izvajajo v regiji ter prispevajo k reševanju tega izziva.
Misija EU za pomoč na meji (EUBAM Libija), ki trenutno poteka v Tunisu, je razvila zmogljivost za
neodvisne obiske Tripolija. Misija je v zaključni fazi določanja ključnih akterjev na področju varnosti
in v sodelovanju z libijskimi organi raziskuje možnosti za civilno misijo v okviru SVOP v prihodnosti.
Ta potencialna misija lahko poteka na področju policije/vladavine prava/upravljanja meja in lahko
libijskim organom nudi svetovanje in usposabljanje. EU si bo dodatno prizadevala za izvedbo ukrepov
za pomoč libijskim organom. To se lahko združi z ukrepi prek drugih instrumentov, vključno z
operacijo Sophia in Evropsko agencijo za mejno in obalno stražo, da se izboljšata spremljanje in
pretok informacij 28. Potrebno bi bilo razmisliti o oskrbi s tehnologijo, vozili in drugimi sredstvi, da se
izboljša nadzor kopnih meja med Libijo in sosednjimi državami.
Bistveno vlogo imajo tudi prizadevanja za lokalno stabilizacijo, da se okrepi sodelovanje z
gostiteljskimi skupnostmi. IOM od maja 2016 izvaja projekt v južni Libiji. Ukvarja se z gostiteljskimi
skupnostmi, notranje razseljenimi osebami in migranti ter se lahko oceni za določitev, ali bi bilo treba
projekt razširiti in replicirati tudi drugje. EU prek instrumenta, ki prispeva k stabilnosti in miru,
podpira več projektov za pomoč pri reševanju sporov, uresničevanju sporazumov med sprtimi stranmi
in krepitvi prizadevanj na ravni skupnosti za zmanjšanje nasilja, zlasti v južni Libiji.
Prispevek EU k upravljanju migracij v južno Libijo vključuje pomoč za izgradnjo zmogljivosti za
varnost in obrambo ter za procese regionalnega sodelovanja za dosego varnosti v Sahelu, zlasti v
okviru G5. Misija EU za usposabljanje in misija Evropske unije v okviru SVOP v Maliju 29 z
usposabljanji in svetovanji prispevata k izboljšanju nadzora meja v Maliju. V Nigru, glavnem
tranzitnem križišču za migrante na poti v Evropo, so dejavnosti SVOP intenzivnejše, vključno s stalno
prisotnostjo misije EU v okviru SVOP Sahel Niger 30 v Agadezu. Namen misije je pomagati organom v
Nigru pri obravnavi nedovoljenih migracij in boju proti trgovanju z ljudmi in organiziranemu
kriminalu. V okviru regionalizacije misij v okviru SVOP v Sahelu in pričakovane ustanovitve mreže
SVOP v regiji, se pomoč na tem področju razširja na druge države v regiji, zlasti Mavretanijo, Burkino
Faso in Čad.
Delo, opravljeno v Nigru znotraj partnerskega okvira, bi se moralo v celoti izkoristiti, da se upočasnijo
tokovi prek južne libijske meje. Število ljudi, ki so zapustili Niger in se podali na nevarno pot čez
Saharo, je upadlo z 70 000 maja 2016 na 11 450 v novembru 31. Delo v Agadezu ima lahko ključno
vlogo pri tem. Konkretni ukrepi bi lahko vključevali nadaljnjo podporo skupnostim in migrantom z
informacijami, izboljšanjem ozaveščenosti ter razširjanjem ukrepov za pomoč pri prostovoljnem
vračanju in reintegracijo tudi zunaj Agadeza in Niameya. Agadez bi lahko pomagal tudi kot center za
pomoč pri prostovoljnem vračanju za migrante, ki so obtičali v Libiji. To je povezano s tekočo
pomočjo mejnim organom Nigra za boljši nadzor meje med Nigrom in Libijo.
Poleg tega bo pomoč namenjena območjem okoli Agadeza za razvoj lokalnega gospodarstva, ki ni
povezano s tihotapljenjem ljudi. Pri prizadevanjih za okrepitev nadzora, ki ga izvaja Niger na meji
28
29
30
31
Pri tem se lahko koristijo tudi storitve Eurosur Fusion.
Misija Evropske unije v okviru SVOP Sahel Mali se je začela januarja 2015, po napotitvi misije EU za
usposabljanje v Maliju leta 2013, da bi izboljšali sposobnosti malijskih notranjih varnostnih sil za izboljšanje
njihove operativne učinkovitosti, ponovno vzpostavitev ustrezne hierarhične lestvice, okrepitev vloge sodnih
in upravnih organov, kar zadeva upravljanje in nadzor misij, kar olajšanje izvajanja misije na severu države.
Misije EU v okviru SVOP Sahel Niger se je začela julija 2012 za izboljšanje zmogljivosti varnostnih sil
Nigra v boju proti terorizmu in organiziranemu kriminalu ter da bi pripomogli k izboljšanju politične
stabilnosti, varnosti in upravljanja v Nigru. Misija je od leta 2015 pomagala pri izboljšanju nadzora in
upravljanja migracijskih tokov, s čimer je prispevala k boju proti nedovoljenim migracijam in zmanjšanju s
tem povezanega kriminala.
Vir: Mednarodna organizacija za migracije (IOM).
12
med Nigrom in Libijo za nadzor toka migrantov in za pomoč pri prostovoljnem vračanju, je treba
upoštevati morebiten učinek na skupnosti v severnem Nigru, katerih gospodarstvo temelji na
tihotapljenju migrantov, in sicer tako da se zagotovijo primerni alternativni načini za preživetje in
dostop do uspešnih in zakonitih trgov, kar bi nadomestilo tihotapljenje migrantov.
Intenzivno sodelovanje z Nigrom vključuje tudi ciljne ukrepe proti tihotapcem ljudi. Niger razvija
strategijo, ki vključuje skupne preiskovalne enote, izvajanje zakona proti tihotapljenju ljudi iz leta
2015 ter izgradnjo zmogljivosti za preiskovalce in tožilce, da prispevajo k izvajanju nadzora nad
tokovi migrantov skozi Niger. Evropski migracijski uradnik za zveze in uradnik za zveze Evropske
agencije za mejno in obalno stražo bosta v kratkem napotena v Niger, kjer bosta pomagala, da EU
dodatno okrepi svojo zmogljivost za razpravo in izboljša sodelovanje z organi Nigra pri reševanju
vprašanja nedovoljenih migracij ter za boljšo organizacijo upravljanja migracij.
Boljše vezi med predstavniki EU v Nigru in Maliju ter Europolom lahko prav tako izboljšajo
ocenjevanje in analizo tihotapljenja ljudi in dejavnosti tihotapcev ter zagotovijo boljšo podporo
lokalnim organom, da se povežejo z obstoječim programom za vzpostavitev vezi z Interpolom, ki ga
podpira skrbniški sklad EU za Afriko. Ta uspešen model, ki dokazano zmanjšuje številke, bi bilo treba
prenesti na druge regionalne partnerje, zlasti Mali, Čad, Egipt, Alžirijo in Sudan, kot tudi v druge
države, ki jih zajemata kartumski in rabatski proces.
EU že dejavno spodbuja dialog med Libijo in njenimi južnimi sosedami glede upravljanja skupnih
meja in sodelovanja pri obveščanju o migracijskih poteh. Avgusta 2016 je bil za izmenjavo informacij
o upravljanju meja ustanovljen odbor EU in Libije o integriranem upravljanju kopenskih meja. Drugi
potencialni forum za dodatno operativno sodelovanje v regiji je obveščevalna skupnost AfrikaFrontex, ki nudi okvir za redno izmenjavo znanja in obveščevalnih podatkov na področju varnosti
meja ter lahko razvije analizo tveganja in napoti kratkoročne misije za odkrivanje migracijskih poti in
možnih sprememb teh poti, pri čemer se lahko uporabijo tudi satelitski posnetki. Dialog bo krepil
potencialne prednostne ukrepe in sektorje za boljše sodelovanje v okviru skrbniškega sklada za Afriko.
Regionalni programi, kot sta migracije EUROMED IV 32 in profil migracij v Sredozemlju po
posameznih mestih 33, ponujajo privilegirane platforme za spodbujanje dialoga med državami in
regijami ter izmenjavo izkušenj in najboljših praks na regionalni ravni. Ta prizadevanja so dobila
dodatno spodbudo na srečanju junija 2016 med visoko predstavnico/podpredsednico in zunanjimi
ministri Libije, Nigra in Čada na temo upravljanja meja. Ta forum je mogoče nadalje uporabiti za
obravnavo vprašanja tihotapljenja ljudi.
Ključni ukrepi:
•
Napotitev vseh misij EU in izvajanje projektov za pomoč libijskim organom pri upravljanju meja
in zaščiti migrantov v južni Libiji;
•
spodbujanje sodelovanja na mejah, dialoga in izmenjave informacij med Libijo in njenimi
južnimi sosedami, vključno z uporabo vseh zmogljivosti obveščevalne skupnosti Frontex-Afrika;
•
sprejetje dodatnih ukrepov na podlagi obstoječega sodelovanja z Nigrom znotraj partnerskega
okvira za obravnavo migracijskih pritiskov proti severu, reševanje vprašanja tihotapljenja ljudi in
spodbujanje pomoči pri prostovoljnem vračanju.
32
33
Regionalni projekt v znesku 6,4 milijona EUR (financiran iz EIS), s katerim se izvaja obsežen in deljen
pristop za okrepitev učinkovitega dialoga in sodelovanja na področju migracij, mobilnosti in vprašanj
mednarodne zaščite v južnem sosedstvu.
Regionalni projekt v znesku 1,9 milijona EUR (financiran iz NEAR-TS) prispeva k boljšemu načrtovanju
migracij na ravni mest v južnem Sredozemlju, in sicer prek: sodelovanja med predstavniki mest in
strokovnjaki prek namenske mreže v petih južnih mestih in petih evropskih mestih.
13
6.
POVEČANJE SODELOVANJA Z EGIPTOM, TUNIZIJO IN ALŽIRIJO
PREPREČEVANJE NEDOVOLJENIH MIGRACIJ IN PREMIKOV POTI
–
Pri sprejemanju skupnih ukrepov z Libijo je treba kar najbolj zmanjšati tveganje odpiranja novih poti
v sosednjih državah, in sicer s poglobitvijo dialoga in sodelovanja na področju migracij v regiji.
Države, kot so Alžirija, Egipt in Tunizija, ki gostijo veliko število migrantov, bi lahko bile upravičene
do podpore za pomoč pri prostovoljnem vračanju. Prav tako bi bila potrebna nadaljnja pomoč tem
državam za razvoj lastnega delujočega azilnega sistema in za pomoč tistim, ki potrebujejo
mednarodno zaščito. Podlaga za sodelovanje med Združenimi narodi in agencijami EU 34 se lahko bolj
utrdi, kot tudi njihovo sodelovanje v skupnih pobudah, kot je sredozemska mreža Seahorse. To bi
spodbudilo tako praktično sodelovanje in skupen pristop za boljše upravljanje migracij, reševanje
življenj na morju ob polnem spoštovanju človekovih pravic v skladu z mednarodnimi standardi in
standardi EU.
Pridružitveni sporazum EU z Egiptom iz leta 2004 je vseboval določbe o sodelovanju na področju
migracij, vendar se je uresničilo le malo ukrepov. Uradni dialog med EU in Egiptom je ponovno
oživel v okviru revidirane evropske sosedske politike, prednostne naloge partnerstva med EU in
Egiptom 35, najpomembnejši politični okvir, ki usmerja odnose v prihodnjih letih, pa bo vključeval
namensko poglavje o krepitvi sodelovanja glede vseh vidikov migracij in mobilnosti. To je sedaj
pomemben dejavnik v stikih na politični ravni, nazadnje z obiskom več komisarjev v Kairu jeseni
2016, čemur je sledil obisk višjih uradnikov 22. januarja, katerega rezultat je začetek obsežnega
sodelovanja z Egiptom na področju migracij.. Hitra napotitev evropskega migracijskega uradnika za
zveze v delegacijo EU v Egiptu, bo prav tako okrepila to sodelovanje.
Število tranzitov in odhodov iz Tunizije je nizko. Vseeno je okvir, ki ga zagotavlja partnerstvo za
mobilnost, sklenjeno marca 2014, zagotovil boljše upravljanje operativne in finančne pomoči. Odnosi
na tem področju s partnerskim okvirom sedaj prihajajo na novo raven 36. V Skupnem sporočilu o
krepitvi podpore EU Tuniziji 37 se predlaga krepitev podpore EU vse od odpravljanja temeljnih
vzrokov nedovoljenih migracij do razvoja celovite in učinkovite nacionalne migracijske in azilne
politike. To bi vključevalo praktično sodelovanje na področju vračanja, priložnosti za zakonite
migracije in pomoč Tuniziji pri preprečevanju nedovoljenih migracij. Projekt reform v varnostnem
sektorju v višini 23 milijonov EUR zagotavlja pomoč za izgradnjo zmogljivosti na področju
upravljanja meja. Takojšnja napotitev evropskega migracijskega uradnika za zveze v delegacijo EU v
Tuniziji pomeni stalno podporo za pospešitev sodelovanja.
Tunizija in EU sta oktobra 2016 opravili prvi krog pogajanj o vizumskih olajšavah in sporazumu o
ponovnem sprejemu. V primeru hitrega zaključka teh pogajanj bi Tunizija postala prva država v
južnem sosedstvu EU, ki bi uživala prednosti učinkovitega in ambicioznega sporazuma o vizumskih
olajšavah. Sporazum o ponovnem sprejemu bi utrdil sodelovanje na področju migracij in bi lahko
služil kot odvračilo za potencialne tranzitne migrante. Izboljšano praktično sodelovanje na področju
ponovnega sprejema lahko že vključuje hitrejšo identifikacijo migrantov in učinkovitejšo izdajo
potovalnih dokumentov.
Prednostne naloge partnerstva med EU in Alžirijo 38 bodo vključevale tesnejše sodelovanje na področju
migracij in vprašanj v zvezi z mobilnostjo, medtem ko potekajo razprave z alžirskimi organi glede
34
35
36
37
38
Evropska agencija za mejno in obalno stražo razpravlja o delovnem sporazumu z egiptovskimi organi.
Ker pogajanja še niso zaključena, prednostne naloge partnerstva med EU in Egiptom še niso bile uradno
sprejete.
COM(2016) 385 final z dne 7. junija 2016.
JOIN(2016) 47 final z dne 29. septembra 2016.
Ker pogajanja še niso zaključena, prednostne naloge partnerstva med EU in Alžirijo še niso bile uradno
sprejete.
14
prvega projekta, ki se bo financiral iz skrbniškega sklada EU za Afriko 39. Pri razvoju tega sodelovanja
bi se upošteval položaj Alžirije tako kot izvorne države kot države tranzita.
Ključni ukrepi:
•
•
7.
Poglobitev dialoga in operativnega sodelovanja na področju migracijskih tokov z Egiptom,
Tunizijo in Alžirijo;
izboljšanje praktičnega sodelovanja z Evropsko agencijo za mejno in obalno stražo, vključno v
zvezi z vračanjem.
MOBILIZACIJA FINANCIRANJA ZA SEVERNO AFRIKO
Četudi na prvem mestu težav pri obravnavi migracijskih tokov po osrednji sredozemski poti ni
pomanjkanje denarja, ampak najti partnerje na teren za izvedbo ukrepov, bo več ukrepov, ki se
predlagajo v tem skupnem sporočilu, kot je usposabljanje in opremljanje libijske obalne straže,
izboljšanje pogojev v centrih za migrante, pospešitev pomoči pri prostovoljnem vračanju ali
čezmejnega in regionalnega sodelovanja, zahtevalo financiranje.
Nekatere izmed teh ukrepov je mogoče financirati v okviru številnih projektov, ki že potekajo: več kot
50 milijonov EUR 40 je že rezerviranih za Libijo za projekte, povezane z migracijami. Dodatno
financiranje bo na voljo iz različnih virov. Skrbniški sklad EU za Afriko, oddelek za Severno Afriko,
je glavni in namenski instrument za te namene, močno osredotočen na osrednjo sredozemsko pot. V
tem skladu bo v letu 2017 200 milijonov EUR namenjenih za Severno Afriko. Pri tem bodo imeli
prednost projekti v zvezi z migracijami, ki zadevajo Libijo. Komisija bo v teku leta 2017 ponovno
preverila dodatne potrebe po financiranju, in sicer v luči napredka pri izvajanju ukrepov, opredeljenih
v tem skupnem sporočilu, in njihovih rezultatih na terenu ter ob upoštevanju dodatnih ukrepov za leto
2018. Skrbniški sklad EU za Afriko je oblikovan tako, da dopušča ne le financiranje iz proračuna EU,
ampak tudi iz prispevkov držav članic. Nacionalni finančni prispevki v skrbniški sklad znašajo 152
milijona EUR. Države članice so zagotovile precejšnjo podporo, zlasti z napotitvijo sredstev, kot so
plovila, ter prek bilateralnih programov. Države članice so vabljene, da izenačijo prispevek EU za
Severno Afriko, da se razširi obseg intervencij in poveča učinek na terenu.
Skrbniški sklad za Afriko se je izkazal za učinkovit kanal za hitro ukrepanje. Komisija lahko že
sklene, da bo sklad še naprej dragoceno orodje za ukrepe iz tega skupnega sporočila.
Ključni ukrepi:
•
•
8.
Mobilizirati 200 milijonov EUR iz skrbniškega sklada EU za Afriko, oddelek za Severno Afriko,
za projekte v letu 2017, pri čemer se prednostno osredotoča na projekte v zvezi s migracijami, ki
zadevajo Libijo.
Države članice izenačijo prispevek EU k oddelku za Severno Afriko skrbniškega sklada za
Afriko.
SKLEPNA UGOTOVITEV
Jasno je, da se bodo spomladi 2017 tokovi nenadzorovanih nedovoljenih migracij po osrednji
sredozemski poti nadaljevali v tako velikem obsegu, kot je bil zabeležen leta 2016, če ne bodo sprejeti
39
40
Ta projekt vključuje podporo statističnemu raziskovanju migracij, izvajanju nacionalne strategije za
preprečevanje in boj proti trgovini z ljudmi ter za zdravje migrantov (boj proti razširjenosti virusa HIV in
tuberkuloze).
V to številko so zajeti projekti na področju migracij v Libiji v višini 30,5 milijona EUR, ki se financirajo iz
evropskega sosedskega instrumenta, instrumenta, ki prispeva k stabilnosti in miru, ter iz regionalnih
programov za razvoj in zaščito, ter 20 milijonov EUR, ki se financirajo iz skrbniškega sklada EU za Afriko.
15
dodatni ukrepi. Ker velika večina migrantov skuša prečkati Sredozemlje z libijske obale, države
članice EU, zlasti tiste, ki jih migrantski tokovi najbolj prizadenejo, torej Italija in Malta, tesno
sodelujejo z libijskimi organi, da bi nadzorovale te tokove in rešile življenja na morju. Evropska unija
kot celota bi morala ta prizadevanja bolje podpreti. EU je v preteklih dveh letih v skladu z evropsko
agendo o migracijah izvedla več ukrepov, politik in financiranja, da bi pomagala učinkovito upravljati
begunsko in migracijsko krizo, vključno vzdolž osrednje sredozemske poti, z vseh vidikov in v duhu
solidarnosti.
Sedanje skupno sporočilo nadgrajuje to delo in določa nadaljnji sklop obsežnih operativnih ukrepov,
ki jih morajo nemudoma sprejeti vsi akterji, da bi pomagali reševati življenja, se boriti proti
tihotapljenju ljudi, izboljšati pogoje za migrante in begunce v tranzitnih državah v Severni Afriki ter
spodbujati vračanje v izvorne države in končno zajeziti tokove. Osredotočajo se na ključne odseke
vzdolž osrednje sredozemske poti in upoštevajo širši regionalni kontekst. Enostavnih rešitev te
problematike ni, vendar imajo lahko ti ukrepi skupaj resničen učinek in prispevajo k uničenju
poslovnega modela tihotapcev ljudi in zmanjšanju nevarnih prečkanj Sredozemlja. Za uspeh teh
ukrepov bo potrebno tesno sodelovanje zadevnih partnerjev v Severni Afriki ter konkretna
prizadevanja in zaveze držav članic in institucij EU, kot tudi sodelovanje z mednarodnimi
organizacijami, kot sta UNHCR in IOM. Nekatere izmed predlaganih ukrepov je mogoče v celoti
izvesti le, ko bodo to omogočale razmere na terenu. Predlagani ukrepi dopolnjujejo ukrepe, ki so že
bili sprejeti v okviru evropske agende o migracijah, kot je nov okvir za migracijsko partnerstvo s
tretjimi državami in tekoče delo za okrepitev notranjih politik EU, kot so skupni evropski azilni sistem
in skupni ukrepi glede vračanja. Na podlagi navedenega Komisija priporoča, da voditelji držav ali
vlad, ki se bodo 3. februarja srečali v Valetti, sprejmejo operativne ukrepe, začrtane v tem skupnem
sporočilu in določene v Prilogi 1.
16