PRIJATELJ V življenju boš srečal veliko ljudi, a eni le bodo s tabo po poti šli. Prijatelji veliko so vredni, so kakor zlato, sočutni in vedno ob tebi, ko je hudo. Prijateljstvo se kakor rožo skrbno goji. In če ga zanemariš, tudi to oveni. Če kadarkoli doživiš padec, prijatelj bo stegnil roko, pa tudi če slab si igralec, zate navijal bo. Prijatelja ni lahko najti, tavaš kot izgubljen v puščavi in ko najdeš ga, veš, da je pravi. Laura Buzeti, 8.a MOJA MAMA Moja mama je prijazna, delovna, lepa in ljubezniva. Ime ji je Mojca, piše se Muršič. Stara je 37 let. Ima okrogel obraz, črne kratke lase ter rjave oči. Rada kuha. Pri kuhanju ji jaz vedno pomagam. Mamo imam rada, ker skrbi za mene in me večkrat potolaži ter objame. Rada sem v njeni bližini. Ingrid Ogorevc, 3.a 2 MOJ PROSTI ČAS Kaj najraje počnem, ko sem doma? - Na domačem dvorišču igram nogomet s svojim prijateljem. Vid Štefanec - Zelo rad se skrivam s sestricama in igram nogomet. Gal Čizmazija - Najraje igram tablični računalnik. Jure Novak - Rada skačem s kolebnico in rišem s kredami. Živa Lukač - Zunaj se igram s svojo psičko Tačko. Miha Bencak - Najraje se vozim s kolesom. Eva Ivanič - Največkrat igram igrice na računalniku. Davorin Vereš - Rad se igram na trampolinu. AnejVereš - Zelo rad igram hokej na travi in igram nogomet. Jan Žibrek - Rada se igram na vrtu. Ingrid Ogorevc - Večkrat se gugam na gugalnici in skačem na trampolinu. Alja Meolic Zapisali učenci 3.a Anej Vereš, 3.a 3 MOJ KUŽA Moji psički je ime Tačka. Je črne barve, trebuh ima bel. Stara je devet let. Rada se igra z mano. Večkrat grem z njo na sprehod. Rada je brikete. Spi v svoji utici, večkrat pa na klopi. Zelo jo imam rad. Miha Bencak, 3.a Eva Ivanič, 3.a SREČEN KMET Nekoč je živel nek kmet. Imel je eno kokoš, dva konja in polje. Nekega dne je šel na polje in posejal pšenico. Počakal je dva tedna in pšenica mu je zrasla. Iz pšenice je naredil moko in spekel hlebce kruha. Ker je zaslužil veliko denarja, si je kupil še eno polje. Potem je prideloval krompir in si kupil ovco. Bil je srečen kmet. Davorin Vereš, 3.a 4 Živa Lukač, 3.a MOJ BRAT METOD Moj brat je invalid. Z njim se rad igram in ga imam zelo rad. Velikokrat se skregava, a se hitro spet pobotava. Nikoli ga ne jemljem kot invalida, ampak kot sebi enakega. Je zelo prijazen. Hodi v šolo s prilagojenim programom, v Mursko Soboto. Ker ima težave z dihanjem, mu pri tem pomaga aparat. Le-tega ima ves čas s sabo. Ta bolezen ga spremlja že od rojstva. Ko se greva igrat na dvorišče, naložimo aparat na poseben voziček. Včasih sem malo ljubosumen nanj, saj sta starša zaradi njegove bolezni do njega bolj popustljiva. Večkrat lahko igra »plejstejšen«. Toda na ljubosumnost hitro pozabim in se spet zabavava skupaj ter smejeva humorističnim oddajam. Dostikrat neznani ljudje sprašujejo, zakaj ima aparat. Včasih mi je bilo nerodno in nisem vedel, kaj naj odgovorim. Danes pa jim pač povem, kar vem. Mislijo, da je ubog, ker je bolan. Jaz pa vem, da zna veliko stvari in da zna biti pošteno nagajiv. Rad mi nagaja in se potem smeji, ker sem skregan. Metod se malo uči. Vse, kar se uči, se meni zdi zelo enostavno. Jaz pa se moram zelo veliko učiti. Govori nerazumljivo in ga skoraj nihče ne razume. Jaz ga seveda razumem. Včasih je zabavno, da je bolan. Enkrat je zaspal med prireditvijo. Starejši fant, ki je sedel poleg, je mislil, da je mrtev, ali pa se mu je kaj hudega zgodilo. Vprašal je, če lahko kako pomaga. Jaz sem se samo smejal, saj sem vedel, da le spi. Ko sem bil majhen, nisem vedel, kaj se z njim dogaja. Od drugih sem slišal, da je bolan. Veliko smo bili po bolnišnicah, kjer smo dolge ure čakali na vrsto. Imel je posebno masko na obrazu. 5 Pogosto pozabim, da je bolan in takrat zelo divjava. To je nevarno zanj. Enkrat sem mu iztaknil kanilo. Nastala je panika. Počutil sem se strašno. Od takrat naprej sem bolj pazljiv. Moji prijatelji poznajo Metoda. Imajo ga radi, vendar se jim tudi smili. Tudi starejši ljudje se jezijo name, če ga kregam. Jaz pa ga jemljem kot sebi enakega. Vem kakšen »fičfirič« je. Tudi on se včasih jezi name in me toži staršem. Velikokrat si nagajava, kljub temu pa vsi vedo, da se imava najrajši. Čeprav je on starejši, jaz pazim nanj. Imam ga zelo rad in vem, da ima on rad mene. Gotovo me ima, ker vedno želi biti vsepovsod z mano. To je moj brat Metod. Ljubeč in dragi brat. Jan Ostanek, 4.a Gal Čizmazija, 3.a MOJ PRIJATELJ ALEN Mojemu prijatelju je ime Alen. Star je 9 let in živi v naši vasi, v Bakovcih. Skupaj sva obiskovala vrtec in se že takrat skupaj igrala. Prišel je čas, ko sem morala vrtec zapustiti in vstopiti v šolske klopi. Alen je v vrtcu ostal še eno leto. Rodil se je s telesno okvaro, zato je nekoliko drugačen od nas. Ne more sam hoditi in tudi ne tekati. Vseskozi rabi pomoč. Prišel je tudi njegov čas za vstop v šolo, ampak zaradi boljših pogojev, so ga starši vpisali na drugo šolo. Sedaj obiskuje tretji razred, med počitnicami pa se še vedno veliko skupaj igrava. 6 Je zelo potrpežljiv, prijazen, družaben in vedno nasmejan. Vsa okolica ga ima rada. Od vsega najbolj obožuje nogomet in starši se trudijo, da ga peljejo na ogled skoraj vsake tekme. Alen je Alen, tak kot je. Jaz ga imam rada prav takega in najmanj kar me moti, je njegova telesna okvara. Ima toliko lepih in dobrih lastnosti, da njegove invalidnosti niti ne opazim. Gloria Makovec, 4.a MOJ PRIJATELJ INVALID Prijatelj invalid, ti prijatelj invalid, pridi k nam, da se bomo igrali, ti ponudili sok in zaplesali. Prijatelj invalid, ti prijatelj invalid, pridruži se nam ti, saj s tabo radi smo mi vsi. Nič se ne boj, nič se na sramuj, roko nam podaj in nam svojo zgodbo izdaj. Pia Bagari, 4.a MOJ PRIJATELJ JANEZ Moj prijatelj Janez je gluh. Srečal sem ga na Hrvaškem, na morju. Je iz Slovenije, iz okolice Celja. Ima brata Andreja in skupaj smo se igrali v vodi, se lovili, gradili peščene gradove in hodili na sladoled. Ko sva bila sama, sva se sporazumevala z znaki, ko pa je bil poleg Andrej, pa nama je on pomagal. Janez je star 11 let in hodi v 5. razred šole za gluhe učence. Njegov hobi je smučanje. Dobil je že 1 zlato, 3 srebrne in 5 bronastih medalj. Pomaga mu poseben trener. Zelo se je razveselil, ko je dobil računalniški program za gluhoneme, saj mu bo ta veliko pomagal. Rad sem se družil z njim in to mu je veliko pomenilo, saj so invalidi v naši družbi še vedno pogosto zapostavljeni. Je dober človek in dober prijatelj. Ne bom ga pozabil in upam, da se bova še srečala. Matej Novak, 4.a 7 Tine Lukač in Jan Žižek, 5.a SHEMA ŠOLSKEGA SADJA Naša šola celo šolsko leto vsem učencem enkrat tedensko ponudi različno sadje ali zelenjavo. Največkrat imamo hruške, banane, mandarine, kivi, pomaranče,korenček, kumare, pa tudi orehe in suho sadje. Tega dneva se zelo veselimo. Vsi skupaj ugibamo, kaj bomo dobili. Namen tega je, da bi otroci uživali čim več sadja in zelenjave, ki ima zaradi svoje hranilne vrednosti in zaščitnih snovi velik pomen za zdravje. Prednost tega sadja je v tem, da je pridelano v našem okolju in da ni dolgo na poti, zato vsebuje tudi več vitaminov kot tista iz tujine. O sadju se veliko pogovarjamo pri razrednih urah. Učiteljica nas je naučila, da je za nas najboljše sadje, ki ga pridelamo v Sloveniji. Pogovarjali smo se tudi, da vsak, še posebej mi učenci, mora jesti sadje vsaj enkrat na dan. S tem naše telo zavarujemo pred boleznijo. Pomembno je tudi za našo rast in pravilen razvoj telesa. V šoli imamo poseben koš, v katerega odvržemo ostanke sadja, saj so to biološki odpadki. Z njihovo predelavo privarčujemo z gnojili, pa še škodljivi za okolje niso. Toda ljudje smo taki, da radi jemo lepo sadje, zato ga pridelovalci škropijo. Mnogi se ne zavedajo, da tako sadje ne koristi našemu telesu. S sošolci smo veseli, da je tudi naša šola vključena v projekt šolskega sadja. Po tihem si želimo, da bi imeli vsak dan različno sadje. Vsak dan pa imamo v jedilnici jabolka in tudi z njimi smo zadovoljni. Zavedamo se, da mnogi otroci po svetu niti jabolk nimajo. Ema Bojnec, 5.a 8 Žiga Smodiš in Filip Vohar, 5.a BOŽIČNA SIMFONIJA Zima je že tu, snežinke bele so, sneg naletava že, spet veseli smo. Zvončki že zvončkljajo, Božiček prišel bo, prinesel nam darila in opozorila bo. S svojimi palčki že darila pripravlja, se smeje na ves glas in nas veselo pozdravlja. Anemari Fister, 6.a 9 MOJA PODOBA V ZRCALU Deklica draga, spomni se zdaj, zrcalca potujemo iz kraja v kraj. Sama odkriti boš morala to, tvoja vprašanja, zakaj in zato. Začni se učiti, poglobi se vase, ne imej teh besed, samo le še zase. Le ti veš, kaj si želiš. Lepo razmisli, da ne znoriš. Anemari Fister, 6.a MAVRIČNA GOBA Nekoč je živela palčica. Ime ji je bilo Mavrica. Bila je pomočnica matere Narave. Rada je čarala. Ker ji je bilo na nek vroč popoldan zelo dolgčas, se je odločila, da bo začarala mavrično gobo. Mavrica je stekla do najbližjega drevesa in izvlekla paličico. Izgovorila je čarobne besede in zamahnila s svojo paličico. Naenkrat se je zasvetilo in pred vilo je stala lepa goba. Mavrica se je zavrtela in odletela v svojo hišico iz sanj. Ta goba je bila zelo bahava. Imena ni imela, zato so jo vsi klicali Bahavka. Njej je bilo vseeno glede imena, važno ji je bilo le, kako je lepa. Na zelo deževen dan se je Bahavka spet bahala. Nikogar ni spustila pod svojo glavo. Zato so se je vsi izogibali. Njej je bilo najbolj pomembno, kako je bila videti v dežju. Ko je to videla mati Narava,se je razjezila in Bahavko spremenila v grdo odvratno gobo. Ker Bahavki njen videz ni bil všeč,je bila zelo žalostna.Za nasvet je šla prosit sestrici Piko in Miko. Ti sta ji naročili, naj se vsem opraviči. Bahavka je šla do živali in se jim opravičila. Ker so bile živali prijazne,so ji oprostile. Bahavka je bila zelo vesela. Od veselja so proslavljali pet dni in pet noči. Ker je Bahavka začela opravljati dobra dela,so jo začeli klicati Dobrotnica. Ker je bila jesen, so bili dnevi deževni. Tokrat se je mimo Dobrotnice sprehodila majhna siva miška. Dobrotnica jo je povabila pod svojo glavo. Po dolgem 10 deževnem dnevu sta Dobrotnica in majhna siva miška postali najboljši prijateljici. Ko je to videla mati Narava,je Dobrotnico spremenila nazaj v lepo mavrično gobo. To jo je zelo razveselilo,a se zaradi tega ni nič bolj bahala. Dobrotnica je ugotovila,da če bo prijazna,bo imela več prijateljev. Hana Štefanec, 6.a MALA ČAROVNICA Nekoč je v neki hiši sredi gozda živela mala čarovnica. Ob dimniku sta grulila dva goloba,pod streho je stanoval netopir, pri oknu pa je sedel krokar. Črn muc je spal ob peči. Pod stopnicami so stanovale tri podgane. Mala čarovnica je imela v svoji hiši vse,kar je potrebovala, tudi čarovniško metlo. Ko je sijala luna,je jahala na njej skozi gozd. Jezdila je čez travnike in polja. Metla jo je ponesla na neko visoko goro. Tam je srečala druge čarovnice. Vse tri so jahale na svojih metlah in plesale z oblaki. Nekoč pa je mala čarovnica zaman iskala svojo metlo. Iskala jo je zunaj in v hiši ter pred vrati. Ampak metla je izginila. »Nekdo jo je ukradel !« Mala čarovnica je točila bridke solze. Kako naj brez metle pride na goro k drugim čarovnicam? Steza je bila zelo dolga. »O,joj!« sta grulila goloba. »Zdaj boš morala iti peš,saj nimaš kril kot midva.« Krokar je zakrakal : »Steci v gozd in poišči svojo metlo,če boš iskala z odprtimi očmi, jo boš gotovo našla.« Muc je vzkliknil : »Ja,pripravi svoj nahrbtnik in se odpravi na pot!«. Mala čarovnica je v nahrbtnik spravila kruh in sir,zraven pa še nekaj jabolk. Nato je iz kletke izpustila krokarja in se zavila v šal. »S tabo grem,« je rekel muc in stekel iz hiše. Mala čarovnica se je nasmehnila. Zaklenila je vrata in potem sta šla na pot. »Oh,kako je velik gozd!« sta si rekla muc in mala čarovnica. Prehodila sta že dolgo pot. A zaman sta iskala metlo. Ko sta prišla k reki,sta v vodi pomočila noge in si odpočila. Okrepčala sta se s hrano. Tedaj pa jima nasproti pride volk. »Kako velike oči ima in ostre zobe,« je rekla mala čarovnica. Muc in mala čarovnica sta bila na smrt prestrašena. Toda volk je le mahal z repom in vprašal : » Kje imaš metlo mala čarovnica ?« »Ne vem,« je rekla mala čarovnica. »Mi jo pomagaš iskati ?« »Ne,« je zaklical volk in stekel stran. Muc in mala čarovnica sta šla dalje. Malo čarovnico in muca je zazeblo in nato je začelo snežiti. Hitro sta tekla do neke jame, v kateri je živel škrat in jima odprl vrata. Na njegovi mizi je bilo veliko hrane in mala čarovnica in muc sta se najedla. Škrat je vzel palico in ju peljal mimo zelenih gozdov in v vas. Ustavili so se pri tretji hiši in škrat je zaklical: » Mala čarovnica, tam je tvoja metla!« »Res!« je od veselja vzkliknila mala čarovnica. V roki jo je držal snežak. Mala čarovnica je prosila snežaka : »A mi jo vrneš, prosim,to je moja metla ?« Snežaku so iz oči tekle debele solze. Mala čarovnica je snežaku rekla : »Nikar ne joči. Če mi vrneš metlo, ti bom pričarala, kar ti srce poželi.« »A res, tudi sončnico,saj si jo želim videti.«. Snežak je tako mali čarovnici vrnil njeno metlo, mala čarovnica pa je snežaku pričarala sončnico in odletela domov. Urška Jerič, 6.a 11 PESEM Pesem je kot nekaj sladkega, ki te spremlja noč in dan, imej jo ob sebi, drugače bo zaman. Vsak jo lahko zapiše, vsak jo lahko zapoje, vsak jo lahko pove, sam ali v dvoje. V besedilu zlogi, vrstice, rime, čakajo, da jih pesnik v roke prime. Anemari Fister, 6.a JAZ V ZRCALU Deček mali,jaz ti povedati ne morem, tega kar ti hočeš. Ne morem ti povedati,če bo ocena pet, a pridno se uči in boš vsem za zgled. Predstavi se resnično, da bo učiteljica rekla odlično. Kaj bi ti rad,jaz ne vem, a nekaj ti povem. Pokažem ti tvojo zunanjost, ne pa tvojo notranjost. Iskreno ti povem, da tak si všeč vsem. Danijel Gomboši, 6.a 12 KAJ STORITI, DA NESREČE NE BO? Uh,to vreme!Januar je že. Namesto,da bi se otroci smučali, nam težave povzročajo dež in narasle reke. Narobe svet-bi lahko rekli. Skozi Dokležovje teče muhasta in nepredvidljiva reka Mura. Stari ljudje pravijo, da v svojih globinah skriva dva vodna škrata. Eden je dober in prijazen. Ta se poleti ob lepem vremenu sonči na skalah ob reki. Drugi pa je zloben in slab ter vstane samo ob slabem vremenu. Ko se razjezi, meče kamenje in dela valove, ki prestopajo bregove ter poplavljajo bližnje njive in zalivajo kleti. Moti voznike, ki se peljejo po mostovih in prevrača čolne. Tudi sam sem opazil pasti-vrtince, ki jih je nastavil zlobni vodni škrat. Lani poleti smo se s čolni peljali po reki Muri od G. Radgone do Bistrice. Pri Babičevem mlinu v Veržeju, kjer je tok zelo močan, se nam je čoln nagnil. Dva, ki sta sedela na robu čolna, sta padla v reko. Hitro sem jima podal vesli in splezala sta nazaj v čoln. Pri tem nam je pomagal tudi dobri vodni škrat, ki se je takrat sončil in opazoval dogajanje na reki. Bili smo glasni in veseli, zato smo zbudili zlobnega škrata, ki je bil zelo jezen. Hotel se nam je maščevati, a smo ga s skupnimi močmi zaprli v kletko. Onemogočili smo mu, da bi še naprej delal škodo. Zgradili smo večje nasipe, utrdili mostove, postavili prometne znake, ki prepovedujejo hitro vožnjo čez mostove ter prepovedali plovbo čolnov po reki Muri brez vodiča. Tako smo vsaj malo prispevali k temu, da ne bo več toliko nesreč. Nesreče pa kot vemo, nikoli ne počivajo. Vodo je potrebno spoštovati. Skoraj nič je ne more ustaviti. Zato pa tudi upam, da bo zlobni vodni škrat čim dalj časa prespal in počival v svojih globinah reke Mure, da nam ne bo potrebno misliti, kaj storiti, da nesreče ne bo. Domen Šebjan, 7. a BIK SE USEDE NA ČMRLJA Če bi bila jaz čmrlj in bi se bik usedel name, bi ga pičila. Bik bi skočil v zrak in divjal naokoli. Nato bi ga opazili fantje, ki so izbirali bike za bikoborbo. Vzeli bi ga s seboj in ga odpeljali v areno. Toda čmrlj bi mu sledil in bik bi ga kmalu zagledal. Bik bi zopet podivjal in zbežal ter ga nikoli več ne bi ni nihče videl. Bianca Sapač, 2.a 13 Ema Bojnec in Melanie Kuhar, 5.a HAIKU Jesen je tukaj. Zelo radi smo skupaj. Listje valovi. Listje že pada. Dnevi so vedno krajši. Prišla je jesen. Veter zapiha. Sosedov fant zažvižga. Trava vzvalovi. Ko ozrem se tja, Vidim morje pred sabo – to je življenje. Nuša Lukač, 7. a 14 SLON IN MIŠ (basen) Živela sta slon in miš. Slon se je iz miši vedno norčeval, jo poniževal in jo blatil. Imel se je za pametnejšega in mogočnejšega od nje. Nekega dne sta se skupaj sprehajala po gozdu. Zaslišala sta strele in ugotovila, da so lovci. Hitro sta zbežala. Ko sta tekla po gozdu, sta se ujela v past in tam obtičala. Miš se je lahko zlahka rešila, ker je bila majhna, slon pa je miš prosil in prosil, da naj mu pomaga. Miš pa se ga ni usmilila in tako so slona ujeli lovci. Nauk te basni je: Ne hvali dneva pred večerom. Tjaša Šalamun, 7.a VEVERICA,MEDVED IN LISICA (basen) Veverica se je nekega popoldneva odpravila iskat hrano. Šla je mimo medvedjega brloga. Medved se je ravno pretegoval od zimskega spanja. Vprašala ga je, ali ve, kje naj dobi hrano. Medved je odgovoril,da pozna nek kraj,kjer raste drevo,ki ima veliko jabolk. Ker sta šla mimo lisičjega brloga,se jima je pridružila še lisica. Hiteli so, da bi čim prej prišli do omenjenega drevesa. Že od daleč so zagledali ogromno drevo z veliko jabolk. Pridno so jih nabirali. Ko so napolnili košaro, ki so jo imeli s seboj, se niso mogli dogovoriti, kdo jih bo odnesel domov, zato so košaro pustili pod jablano in se še naprej prepirali. Med tem pa je mimo prišla gruča otrok in slastna jabolka pojedla. Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. Alen Buzeti, 7. a » ALI SE BODO TUDI V PRIHODNJE MLADI TAKO KOT ŠTORKLJE VRAČALI DOMOV?« Prekmurje je najlepša pokrajina na svetu. Reka Mura je krasna. V tej čudoviti naravi je lepo živeti. Cel svet je zajela gospodarska kriza. Tudi v Prekmurju je tako. Primanjkuje služb in denarja. Veliko Prekmurcev je odvisnih od kmetijstva, za katero pa se žal zanima vse manj domačih ljudi. Žalosti me pogled na ostarele, ki skrbijo za živali, kmetije in tudi domačo pokrajino. Njihovi otroci pa živijo v blokih in čakajo na zaposlitev ter uživajo v brezdelju, namesto da bi pomagali staršem na kmetiji. Veliko mladih, ki iščejo zaposlitev, si le to najdejo v velikih mestih po svetu in so zato odrezani od neokrnjene narave v Prekmurju. Mladi v tujini niso srečni, ker morajo govoriti tuj jezik namesto najlepšega slovenskega. Včasih si zaželim sprehoda v naravo. Takrat, ko se sprehajam po naravi, sem srečen in miren. Takrat je svet zame brez skrbi. Vsak človek je kdaj nejevoljen in rabi sprostitev namesto dela. Delavci, ki delajo v tujini, pa morajo v kratkem času zaslužiti za preživetje svojih družin. Odpovedati se morajo sprehodom v naravo, zato se sproščajo preko Facebooka, z alkoholom ali pa svoje nezadovoljstvo izlijejo na moža ali ženo. Alkohol škoduje zdravju, tudi sedenje za računalnikom ni zdravo. Najhujše pa je, če ljudje, odrezani od domačega sveta, svojo jezo stresajo na ljubljeno osebo. Ljubezen je kot steklo. Denar in sezonsko delo sta kot kamen. Paziti moramo, 15 da zaradi dela ne bi strli ljubezni. Steklo je bolj krhko od kamna, tako je tudi ljubezen pomembnejša od vseh dobrin sveta. Za ljudi, ki delajo na sezonskem delu, je svet prazen, ker ne vidijo družine in prijateljev. Vsak ima svoje sanje: postati odvetnik, učitelj, znanstvenik… Vsak si želi sanje uresničiti, ker misli, da bo potem srečen. Vendar si srečen le takrat, ko druge ljudi ne delaš nesrečne. Če se odpoveš svojemu Prekmurju samo zato, da bi uresničil svoje sanje, pustiš marsikoga jokati. Če pa se odpoveš Prekmurju zato, da bi zaslužil denar za preživetje družine, je to plemenito dejanje. Mnogi so zato iz rodnega Prekmurja odhajali v svet s trebuhom za kruhom. A v srcu so nosili rodno grudo in se tudi slej ko prej vrnili v rodni kraj. Življenje ob Muri je bilo v preteklosti težavno. Veliko dela so morali opraviti ročno, avtomobilov ni bilo, zato pa so v svoji preprostosti ljudje pomagali drug drugemu. Sovraštva niso poznali. Življenje je bilo takrat lepše, čeprav veliko bolj skromno. A že takrat je tujina mamila mlade ljudi in so zato nekateri odhajali na tuje. Dandanes se je življenje spremenilo in spremenili so se tudi ljudje. Skoraj vse delamo strojno. Vsaka družina ima avtomobil, ljudje si pišejo preko interneta. Današnji svet je poln ljubosumja in zavistnosti. Nekdo si kupi dober računalnik. Vsi drugi pa takoj hočejo boljšega. Nekatere prav to žene v tujino: biti najboljši, biti najbogatejši. Čas je, da Slovenci spoznamo, da je pomembno biti srečen in ne bogat. Več ljudi bi se moralo odločiti za kmetijstvo in za druge iskane poklice pri nas, kajti ni vedno dobro slepo slediti svojim sanjam. Svet je prazen, če manjka v njem prava oseba. Kako prazno je šele Prekmurje, ko manjka toliko pravih oseb, ki delajo na tujem in nevede puščajo Prekmurje prazno. Ko bodo začutili praznino tudi v svojih srcih, se bodo gotovo vrnili domov. Rodna gruda jih bo srčno sprejela v svoj materinski objem. Niko Farič, 8.a Jan Žibrek, 3.a 16 MOJ NAJLEPŠI DAN Moj najlepši dan v življenju je bil dan,ko sem prvič šla na drugo celino. Takrat sem bila stara 7 let. Meseca avgusta smo se odpravili na morje v Afriko in sicer v Tunizijo. Tam smo bili en teden, stanovali smo v hotelu. Kopali smo se v bližnjem bazenu poleg našega hotela. Morje je bilo precej oddaljeno, zato se tja nismo hodili kopat. Vedno smo se zabavali. Hrana je bila odlična. Spoznala sem tudi dekle, s katero še danes imamo stike. Nekega dne smo bile v prijateljičini sobi in jaz sem splezala skozi okno. Hotela sem jima prinesti rože, ki so tam rasle. Povsod je bil sam pesek in tu pa tam kakšna rastlina. Tekla sem in zagledala kup rož. Hotela sem jih natrgati, vendar jih nisem mogla. Zagledala sem bambusovo palico in jo vzela. Ko sem se obrnila, sem zagledala pajka. Kar zmrazilo me je, saj sovražim pajke. Odhitela sem k oknu in prijateljcam sem pokazala pajka. Začele smo vanj metati pesek in tako je splezal na nek grm rož in izginil. V sobi so nas že čakali starši, ki so nas iskali. Bili so zelo jezni, saj bi se nam lahko kaj zgodilo. Čeprav je bilo to zelo nevarno, je to bi lmoj najlepši dan v življenju. Hitro je minil teden počitnic in že smo se odpravili domov. Spoznala sem, kakšen je svet na tej celini in kakšni ljudje tam živijo. To sem ohranila v svojem spominu. Žana Hoheger, 8.a PRAVICA DO VODE H20 je čudežna spojina,ki je omogočila življenje. Brez nje bi bila Zemlja le navaden planet brez življenja. Človek lahko brez hrane zdrži 3 tedne,brez vode pa samo 3 dni! Zato je voda nujna. Vode pa vseeno po svetu primanjkuje. Čez 30 let bo morda vode tako malo,da bo dražja od nafte,morda celo od zlata. Ljudje danes mislijo,da je denar najpomembnejša dobrina. Danes šteje to, kako debelo denarnico imaš, čez 100 let pa bo štelo, kako velik sod vode imaš. Voda se uporablja za proizvodnjo,umivanje, kuhanje,čiščenje,…vodo uporabljamo povsod. Zato je pravica do vode izjemno pomembna. Prebivalci Afrike,ki so revni, imajo velike težave s pitno vodo. Na dan popijejo komaj kaj vode in se zavedajo,da so lahko srečni,da jo vsaj imajo. Evropejci pa je imajo preveč in z njo ne vedo razpolagati. Zemljino površje sestavlja 70% vode in 30% kopnega. Zanimivo pri tem je,da je pitne vode manj kot 1%,večino te pa je shranjene v ledu(Antarktika,Arktika). Ljudje,ki živijo ob morju in nimajo pitne vode, si včasih mislijo,da bi lahko pili slano vodo. To je najhujša napaka, saj je slana voda zdravju škodljiva. Uniči namreč ledvice in s tem človeško življenje. Človek je svobodno bitje,ki o vsem odloča. Pri svojih odločitvah pa si koplje grob:sebi in žal tudi drugim. S tem, ko škoduje okolju, škoduje tudi sebi. Ljudje smo sestavljeni iz 70% vode. Pri tem je izločimo vsaj 2 litra na dan. Vodo moramo tudi nadomestiti, torej popiti vsaj toliko kot je izločimo. 17 Vsak človek si zasluži 2 litra na dan. To je njegova osnovna pravica. Brez vode ga ni. Kaj bo s pravico do svobode,svobodnega izražanja, do bivanja v drugi državi,…Poznamo več primerov diskriminacije in rasizma. Veliko je povezanih tudi z vodo. Človek zmotno misli,da jim Romi niso enakovredni. Tudi oni si zaslužijo življenje, torej vodo, pa je kljub temu nimajo povsod po svetu, kjer živijo. Človek je razumno bitje. Vsak ima enake potrebe. Tudi (nevredni) črnec mora piti vodo,da preživi. Ravno to je nerazumnost človeka:misli,da sam potrebuje več kot drugi,zato si drugi tega ne zaslužijo. Čemu? Če smo enakopravna bitja,čemu vsi ne moremo piti vode? Za to ni kriv le eden človek-krivi smo vsi. Naš izvirni greh je misel,da potrebujemo več kot drugi in da si to tudi zaslužimo. Če smemo mi piti vodo, je drugi ne smejo, celo, če je ni dovolj za vse. Človek je razumen in ne razume,da smo vsi enakopravni in da imamo vsi pravico do zadostne količine vode. Žival je nerazumna,vendar razume, da so vse živali enakovredne med sabo. Morda so nekatere živali kanibali,človek pa je kanibal,ko drugemu ne privošči tega, kar ima sam:lahko je to le voda ali pa denar. Zaradi vode živimo in zaradi vode bomo umrli. Niko Farič, 8.a INTERVJU Odločil sem se, da bom intervjuval našega gospoda župnika dr. Franca Zorca. Je zelo aktiven na različnih področjih in tako ga bomo še bolje spoznali.  Od kod prihajate, kje se skrivajo vaše korenine ?  Prihajam iz Ljutomera, natančneje iz Podgradja, to je vasica, ki leži na prehodu s panonske nižine v hribovitem področju Ljutomerskih – Ormoških goric.   Imate kaj bratov ali sester ? Imam enega brata in sestro, oba sta starejša od mene. Brat živi na domačiji, kjer je nekoliko povečal kmetijo, sestra pa tudi nedaleč stran v hiši, ki so si jo zgradili.  Kakšno je bilo vaše prvo srečanje z duhovnikom ? Kaj ste občutili ob taki osebi kot otrok ? Ob nedeljah smo vedno kot družina hodili k sveti maši, tako da sem že od mladih let vsaj od daleč srečeval duhovnika. V tretjem razredu sem začel ministrirati, kar je pomenilo, da sem duhovnika videl bolj od blizu, saj sem bil čisto ob oltarju. Duhovnik se mi je zdel čisto navaden človek, včasih je bil nekoliko dobre volje, včasih pa se je hitro razjezil. Takratni župnik je veljal za precej strogega duhovnika.    Kakšno je bilo vaše nadaljnje šolanje ? Po osnovni šoli sem najprej naredil srednjo šolo. To je bilo v obdobju usmerjenega izobraževanja, zato ni bila potrebna gimnazija, ampak katerakoli srednja šola. Tako sem 18 se odločil za srednjo kmetijsko šolo. Učila me je tudi mlada profesorica z imenom Vanda. Sedaj je ravnateljica na vaši šoli. Po srednji šoli sem nadaljeval študij teologije, ki traja 5 let do diplome in potem še 1 leto pastoralne specializacije. Po dveh letih dela na župniji sem nadaljeval študij katehetike v Rimu in tam naredil magisterij. Doma sem ob delu nadaljeval študij in zaključil z zagovorom doktorske dizertacije na Teološki fakulteti v Ljubljani.   Ali vas je kaj oviralo na poti k temu poklicu ? Ena od ovir je bila v tem, da je za duhovništvo potrebno toliko let študija, v šolo pa namreč nisem hodil rad. Ko sem ob zaključku osnovne šole zvedel, da bom moral hoditi v šolo oziroma študirati še 10 let, se mi je zdelo zelo veliko, vendar leto za letom je hitro minilo.   Kaj vse pa je pomagalo ? Bistveni motiv pri vztrajanju je bil v zavedanju, da me Bog kliče v to službo. Študij mi tudi ni delal težav. Življenje v bogoslovju, kjer smo živeli v času študija, je bilo zanimivo in polno dejavnosti. Tudi domače okolje me je podpiralo in mi pomagalo vztrajati.   Vaše posvečenje, vaša nova maša, prvo delovno mesto ? V duhovnika sem bil posvečen 29. junija 1995 v mariborski stolnici. Novo mašo sem daroval 9. julija v Ljutomeru. Prvo delovno mesto, kjer sem bil kaplan, je bilo v Šentjurju pri Celju.   Vaše področje pastorale… kje ste se najbolj našli ? Pastorala na župniji je zelo pestra, potrebno se je srečevati z otroki, mladino, starši in njihovimi otroki, zakonci, ostarelimi, bolnimi, umirajočimi. V vsem tem se najdem in doživljam kot svoje področje. Kot duhovnik sem poklican, da se približam vsakemu. Po vrnitvi s študija v Rimu in preden sem prišel v župnijo, je bilo moje področje bolj vezano na srednješolsko mladino, saj sem bil profesor na škofijski gimnaziji.   Od kod črpate moč, svojo energijo za poslanstvo, ki ga opravljate ? Moč za poslanstvo črpam iz molitve, pastoralnega dela, športa. Potrebno je skrbeti za zdrav način življenja in ohranjati vedrega duha ter seveda osebno povezanost z Bogom.   Vaši hobiji ? Vem, da radi kolesarite, smučate ali je še kaj…? Res je, da se rad gibam, ker čutim, da je to potrebno za dobro telesno kondicijo. Rekreacijo zbiram glede na letni čas, tako da poleti tudi zelo rad plavam in planinarim.  Ob koncu najinega pogovora mogoče kakšno sporočilo ali misel kot napotek za življenje ? Zelo pomembno v življenju se mi zdi, da si mlad človek zastavi dovolj visoke cilje in jih potem vztrajno poskuša doseči. Ob tem je potrebno prisluhniti notranjemu glasu, ki nas  19 usmerja. Še morda ena pomembna stvar. Če se kdaj kaj ponesreči in se nam zdi, da se nam je podrl ves svet, je potrebno tudi v taki situaciji poiskati izhod. Gotovo obstaja. K temu bi še dodal pregovor '' Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.'' Hvala vam g. župnik, ker ste se odzvali na moj intervju. Želim vam, da bi se med nami še dolgo tako dobro počutili. Amadej Vereš, 8.a Blaž Božič, 2.a 20 OBALA Morje mi poje najlepše pesmi, obuja spomine moje. Školjka,ločena na obali, gleda svet, z morjem poje duet. Pesek, odeja obale, svetlika se v sončnem zahodu, kot zvezde, ki bodo zvečer sijale. Pomol stoji nad modrino, morje buči, pod pomolom valovi. Laura Buzeti, 8.a ODRASLA Zdi se,kot da še včeraj je za poljubčke prosila, in da je še včeraj plenice nosila. Zdi se,da bo jutri pete visoke nosila, in da bo jutri mamico in očka zapustila. Zdi se,da je danes odrinila vse. Zdi se,da zdaj se zavedam: odrasla je. Laura Buzeti, 8.a 21 HIŠNI LJUBLJENČKI Moj hišni ljubljenček je ribica. Ime mu je Srečko. Rada božam male muce in hrčke. V naročju imam veliko hrčkov. Metuljčki so pisane barve. Marisa Knez, 2.b POMLAD Pomlad je že tu. Rožice svetijo. Lepo sonce je zunaj. Ptički lepo pojejo. Že je april. Štorklje so se vrnile. Delamo na vrtu. Metuljčki letajo po trati. Jablane cvetijo. Deklica in deček se igrata, ker je lepo vreme. Melani Kous Vori, 2.b Valentina Šarkezi, 2.b 22 NOGOMET Moj najljubši šport je nogomet. Tam imamo žogo in tudi gol. Ko končamo tekmo, dobimo sendviče. Veliko krat sem dal gol. Tam se zelo lepo imamo. Žiga Šebjan, 2.b JUDO Jaz sem judoist. Bil sem na Ptuju. Osvojil sem prvo mesto. Bil sem na desetih tekmovanjih. S sabo moramo nositi kimono zgornji del in spodnji del in še pas. Alen Tirović, 2.b Alen Tirović, 2.b MOJ HOBI JE GIMNASTIKA Jaz sem Alja, učenka 3.a razreda. V prostem času hodim na gimnastiko. Tam imam veliko prijateljic, s katerimi se zelo dobro razumemo. Trenira nas učiteljica Anica. Na treningih smo se naučile narediti špago, kolo, most, račko in jelenčka. Vaje delamo tudi z žogami in s kolebnicami. Če bomo pridno trenirale, bomo drugo leto šle na tekmovanje. Alja Meolic, 3.a 23 RAD IGRAM NOGOMET Jaz igram nogomet pri Muri 05. Treniramo zunaj, dvakrat na teden. Ob sobotah in nedeljah imamo turnirje in tekme. Naslednji teden grem na tekmo v Trst v Italijo. Tekme se že zelo veselim. Upam, da bom dal kakšen gol. Doma imam že 15 medalj, od tega 7 zlatih in 8 bronastih. Moje sanje so, da bi bil slaven, ko bom velik. Igral bi za zelo dobro ekipo. Vid Štefanec, 3.a KAJ JE VELIKO? Veliko živi v veliki šoli: velike noge, veliki razredi, velike mize, veliki stoli, velike preproge s cesto, velike omare, velike glave, velike knjige, veliki otroci, velika okna, velike žoge, velike table, velike ure, velike učiteljice, veliki zvezki, velike kocke, veliki koši, veliki avtomobilčki. Žiga Zver, 2.a 24 Alja Berendijaš in Tea Pok, 5.a SIV NEBOTIČNIK Siv nebotičnik v Ljubljani daje neskončen pogled in vrh steguje v nebo, steguje ROKO. Siv nebotičnik v Ljubljani, v stari Ljubljani, spominja na sive stezice in petje sinice,ptice. Siv nebotičnik v Ljubljani sliši Ljubljanico bistro. A mene spominja na Muro, Muro ob zeleni poljani. Siv nebotičnik v Ljubljani daje dom izgubljenim otrokom sveta, ki jih ni več doma. Siv nebotičnik v Ljubljani, daje mi upanje, da k sebi povabil bo ljudi, kot štorklje vabi Prekmurje. Laura Buzeti, 8.a 25 PRAVICA DO VODE Voda je za ljudi izjemnega pomena, ker brez nje ne bi bilo življenja. Zato bi vsi ljudje našega planeta morali imeti pravico do vode. Zaradi vode pravimo Zemlji tudi modri planet. Ta prekriva namreč kar 71 % celotnega površja Zemlje. Od te vode je 97 % slane. Porazdeljena je med tri oceane, številna morja, reke, potoke, jezera... Če je še tako veliko vode, je vsi ljudje na svetu nimajo. Tem ljudem bi morala država, v kateri živijo, zagotoviti to pravico. Ker pa so ponekod države zelo revne, jim vode ne morejo zagotoviti. Zato so po svetu ustanovili različne organizacije, ki si prizadevajo, da bi vsi ljudje imeli vodo. Ena izmed teh je Right2Water, v kateri si prizadevajo, da naj bi voda bila in v prihodnje ostala javna dobrina, ne pa trgovsko blago. Vendar pa je vodo vsem zelo težko zagotoviti, saj je na primer v notranjosti Afrike skorajda ni. Zato bi jo tam morali voziti od drugod. Vendar pa je države nočejo dati kar zastonj. Zanjo zahtevajo denar. Zaradi tega se določene države tudi sprejo (Indija in Pakistan...). Pravica do vode je zelo pomembna, saj brez nje ni mogoče zagotoviti drugih pravic (pravica do zdravja...). Leta 2010 so Združeni narodi sprejeli, da je pravica do vode zapisana tudi v listinah. Pogajanja za to pravico so potekala kar 15 let. Med drugimi je tudi Slovenija glasovala za to pravico. Voda po svetu ni pravično razdeljena. Ob severnem in južnem povratniku je skorajda ni, ob severnem in južnem tečajniku pa je je ogromno. Ker je voda obnovljiv vir energije, so na rekah tudi hidroelektrarne. Vendar pa če na površini Zemlje ni vode, ta ne more izhlapevati, in posledično ni padavin. Znanstveniki napovedujejo, da bo voda postajala čedalje dražja. Leta 2050 naj ne bi za osnovne potrebe imelo dovolj vode 1.400.000 ljudi. To je približno 20 % vseh ljudi na Zemlji. Zato moramo z vodo varčevati. Ne smemo je zapravljati kar tako. Nekateri želijo vodo privatizirati. Številni drugi ljudje se z vsemi silami borijo proti temu, saj pravijo, da mora voda biti od vseh. Tako bi tudi moralo biti, saj smo vsi ljudje enaki in imamo iste pravice. Voda je namreč javna dobrina. Tako bi moralo ostati tudi v prihodnje. Luka Lukač, 8.a 26 PREKMUREC Ges pravi Prekmurec san, Prekmurja za nikoj ta ne dan, ka nindri indri nega takše lejpe ravnice, kak prinas z njivami so pšenice. Nad njivami štrki letijo, ka nas fsako pomlad razveselijo. V šumaj živali živejo, pa tüdi lejpe korine cvetejo. Tü v Prekmurji pajdaše man, kerin lejko sefelej zavüpan. Fküper mamo se lipou, za fuzbal skous mamo volou. Möjralejpa reka je, gda jo glejdaš, čas stavi se. Rad man Prekmurje, ka tü najlepše na svejti je. Luka Lukač, 8.a SREČA Sreča je veter, ki nas prevetri, ki odnese skrbi, ko nas je vroče, nas ohladi. Sreča je dež, ki naše srce napoji z vodo, ki nam da v ljubezni svobodo. Dež nas očisti, ni več greha, na ustih naših je polno nasmeha, v naših srcih nič zavisti. 27 Sreča je duševna hrana, ni okusna kot banana, ni slastna kot čokolada. A vseeno je zaželena, da bi bila naša duša prebujena. Zaradi sreče je ves svet, kot velik, lep cvet. Niko Farič, 8.a ZA OPRAVIČILO POTREBUJEŠ TUDI POGUM V življenju vse nima srečnega konca. Spori nas lahko nekaj naučijo, ali pa tudi ne. Pomembno je, kako na neko stvar gledaš. S sestro sva se velikokrat sprli. Nekajkrat sva se druga drugi opravičili, nekajkrat pa ne. Spomnim se dne, ko se nisva. Bili sva še majhni, ko sva dobili najini prvi barbiki. Bila je sobota, saj nisva šli v vrtec in šolo. Jaz sem namreč hodila v vrtec, sestra pa v 1. razred. Bili sva zelo veseli, ko sva dobili barbiki od mame in očeta. Vedno sva si jih želeli. Takoj sva odšli v sobo in se začeli igrati. Ampak nastal je problem, saj se nisva mogli dogovoriti, kaj bo katera. Obe sva hoteli biti princeski, saj nobena ni hotela biti zlobna kraljica. Sprli sva se in se začeli tepsti. Odšla sem vstran od nje. Bila sem zelo jezna, zato sem šla in ji uničila barbiko. Tudi ona je bila zelo jezna in uničila mojo. Obe sva se začeli jokati, saj nobena ni imela barbike. Do naju je prišla mama in videla, kaj sva naredili z barbikama, zato je postala jezna. Obe je skregala in vsaka je odšla v svoj kot se igrat. Meni je bilo žal, kaj sem naredila, a sestri tega nisem povedala. Vedela sem, da je bila to moja krivda, a je nisem hotela priznati. Včasih ne vemo, zakaj kako stvar naredimo in potem to obžalujemo. Pri meni je bilo tako in ne glede na to, kako to obžalujemo in vemo, da je bila naša krivda, drugim nočemo priznati. Mislim, da sva se obe s sestro hoteli druga drugi opravičiti, a se nisva. Če bi lahko še enkrat premislila, mislim, da bi se opravičila, a vseeno bi dolgo o tem premišljevala in rabila veliko poguma. Nina Perdigal, 8.a 28 Maks Jan Maher, 1.b MOJ PRIJATELJ JE INVALID Ne razumejo ga, obrekujejo ga, s pogledi zbadajo ga, kot da bi bil obsojen. A on se ne sramuje svojih napak, ker, kot tudi jaz, on ve, da ima nekaj, kar nima vsak, in čeprav je omejen, nikoli ni zamorjen. Invalidnost ni bila njegova izbira, ves čas se ji uspešno upira. Včasih zelo močna je bolečina, ki jo dobro skriva. Ljudi ne moreš na slepo obsojati, najprej jih moraš spoznati. In tako je tudi z invalidi, čeprav večina ljudi tega ne vidi. Nuša Kaučič, 9.a 29 MOJA SESTRA ANJA Moja sestra Anja je stara 16 let. Visoka je 165 cm, težka pa 75 kg. Ima svetle lase in modre oči. Po navadi je oblečena v kavbojke in majico s kratkimi rokavi. Obute ima superge. Najraje je francoski krompir s paradižnikovo solato ter pije navadno vodo, včasih tudi z okusom. Živi v Bakovcih, v 4 članski družini (jaz, mama, oče in ona). Obiskuje 2. letnik Ekonomske šole v Murski Soboti. Je dobra učenka. V prostem času je večinoma na telefonu, posluša glasbo. Anja je zelo zabavna oseba, vedno pove svoje mnenje in je vedno istega razpoloženja. Vsem prijateljem rada pomaga. Valentina Novak, 9.a ALI SE BODO TUDI V PRIHODNJE MLADI TAKO KOT ŠTORKLJE VRAČALI DOMOV? Štorklja je prekrasna ptica selivka. Značilna je za pokrajino ob reki Muri. Večina štorkelj jeseni odleti v tropske kraje, a se spomladi zopet vrnejo v naše prelepo Prekmurje. Kako pa je z ljudmi? Kot nekoč se tudi dandanes ljudje veliko selijo. Vedno več mladih, pa tudi kar nekaj starejših, se odloča za službo v tujini, saj je tam več delovnih mest in boljši zaslužek. Nekateri se šele v tujini zavedo, kako lepo je v domovini in začnejo pogrešati svoj pravi dom. Drugi pa se v tujino preselijo za stalno in tam tudi ostanejo, če si najdejo primerno zaposlitev. Ljudje se v današnjih časih selijo z enakim razlogom, kot so se selili po vojni: iščejo boljše življenje. Vedno večje izseljevanje ni prava pot za razvoj slovenske družbe. Mladi bi morali ostati v svoji domovini in poskrbeti za boljši razvoj naše družbe. V domovino se velikokrat vrnejo predvsem starejši ljudje, ko ugotovijo, kako pogrešajo domovino, družino, prijatelje, pravi dom, ko začutijo nostalgijo po lepoti svoje države, s katero se ne more kosati nobena druga, saj je to ne nazadnje njihova domovina, v kateri so se rodili, odraščali in se naučili marsikaj o življenju. Mladi so tisti, ki bi lahko s svojim znanjem pomagali premostiti trenutno krizo, v kateri se nahajamo. Kaj bo torej, če bodo vsi mladi odšli v tujino? Življenje nas vseh je zelo pomembno in zato je ključnega pomena, da mladi ostanejo v domovini. Velikokrat mladi ne dobijo priložnosti, da bi s svojim talentom naredili kaj za državo. Mladi imajo veliko novih, izvirnih in neverjetnih idej, a jim velikokrat starejši ne dajo pravih priložnosti, da bi le-te uresničili. Država bi morala njihove ideje podpirati, jih spodbujati, namesto tega pa njihove ideje včasih celo zavira. Nekoč so med izseljenci prevladovali kmetje in delavci, dandanes pa se selijo tako revni kot bogati ljudje in prav tako izobraženi. Izseljevanje se je začelo že v prvi polovici 19. stoletja, torej so se ljudje preseljevali že pred prvo svetovno vojno. Največ se jih je preselilo v ZDA, saj so bile tam najboljše življenjske razmere. V današnjem času pa se veliko ljudi seli v sosednje države, veliko je dnevne migracije. 30 Mislim, da je dnevno odhajanje za zaslužkom dobro, saj lahko kljub službi v drugi državi narediš še kaj za našo državo, za naš narod, ker se vsak dan vračaš domov in si na tekočem z vsakdanjim dogajanjem. Če se pa trajno izseliš, svoji domovini težko pomagaš. Upam, da se bo to obdobje izseljevanja končalo in da bo veliko mladih, predvsem izobraženih, ostalo v Sloveniji in pripomoglo k njenemu razvoju. Naša domovina je trenutno v slabem finančnem stanju, veliko je brezposelnih in mislim, da je to glavni razlog, da se ljudje ne vrnejo v domovino. Ko se bo finančno stanje v državi popravilo in bo več delovnih mest, se bodo mladi in mogoče tudi starejši vrnili v svojo domovino, saj je to kraj, kamor spadajo in kjer se bodo počutili najbolj ljubljene, saj so tu njihove družine in prijatelji. Mladi imajo moč in znanje, starejši pa imajo izkušnje. Menim, da bi bilo najbolje, če bi se mladi in starejši v tem združili, kajti le skupaj lahko dosežemo vse. Nekoč so rekli, da so štorklje prinašalke sreče in blaginje. Morda bodo tudi mladi Slovenci, ki se vrnejo v domovino, našemu narodu prinesli srečo. Patricija Kuhar, 9. a PRAZNIKI V NAŠI DRUŽINI Danes, 17.3. ima moj dragi ati rojstni dan. S sestrico bova šli v trgovino kupit čokolado, ki jo ima tako rad. Podarili mu bova tudi plišastega medvedka, enakega kot sva ga mami. Ko so rojstni dnevi, smo vedno zelo veseli, saj se imamo zelo radi. Za veliko noč je še posebej veselo, saj vsi barvamo jajčka. Za božič pa je bil glaven ati, ki je postavljal jelko in je točno vedel, kam moramo dati obeske. Mama pa je spekla slastne in okusne božične kekse. Midve sva ji pomagali. Božič je moj najljubši praznik. Takrat poslušamo božične pesmi. Moja najljubša je tista, ki govori o tem, kako je Božiček obdaril Jezusa. Laura Ogorevc, 4.a 31 Santijago Horvat, 1.b "OBRISAL SI JE SOLZE, DA BI JIH LJUDJE NE VIDELI..." Mislim, da ljudje največja razočaranja doživljamo v medsebojnih odnosih, ko nas prizadene nekdo, ki ga imamo radi. Verjetno zato, ker smo ljudje socialna bitja in sami ne zmoremo živeti oziroma živimo manj kvalitetno. Zato dopuščamo ljudem, da pridejo v naša srca in jim zaupamo, a mnogokrat nam nekdo srce izropa zaupanja in ljubezni ter odide. Cankar je v svojih črticah opisal mnogo čustev, med drugim tudi razočaranje. Tega čustva se je še posebej dotaknil v črtici Bobi, kjer je opisal razočaranje majhnega Petra. Peter je pričakoval, da ga bo sošolec in prijatelj Mihče povabil na kosilo, da ne bo lačen. Čeprav je Mihče vedel, da je Petrova družina revna, mu je vrgel le en bob. Peter je bil močno razočaran in žalosten, saj je mislil, da je Mihče njegov prijatelj. Tudi sama sem bila mnogokrat razočarana. Še posebej se spomnim dogodka, ko sem bila res močno razočarana. Imela sem prijateljico, s katero sva se zelo razumeli. Bili sva najboljši prijateljici - vse sva počeli skupaj, veliko sva se presmejali. Pri pouku sva vedno sedeli skupaj, skoraj ni bilo stvari, ki je ne bi počeli skupaj. Še vedno se spomnim dneva, ko se je vse začelo. Bil je vikend in bilo mi je dolgčas, zato sem poklicala najboljšo prijateljico in jo vprašala, če ima čas, da bi kaj počeli. Malo je pokašljala in rekla, da je bolna in da ne more. Zvenela je čudno, vendar temu nisem pripisovala večjega pomena. Ko sem večer šla na spletne strani, sem opazila, da je ena izmed njenih prijateljic objavila sliko, na kateri je bila moja najboljša prijateljica. Nisem mogla verjeti svojim očem - bilo je prvič, da se mi je tako zlagala. Poklicala sem jo po telefonu, vendar se mi ni oglasila. Še nekajkrat sem poskusila, a neuspešno. Dopovedovala sem si, da ima zagotovo dober razlog in 32 da mi bo naslednji dan v šoli vse razložila. S težkim srcem sem se odpravila spat. Naslednji dan sem pohitela v šolo, saj sem pričakovala razlago. Vendar je nikoli nisem dobila. Moja doslej najboljša prijateljica me je ignorirala, včasih pa mi je v obraz vrgla še kakšno žaljivk. Bila sem zelo razočarana, saj sem mislila, da je prava prijateljica in da je drugačna. A je zgledalo, da sem se motila. Kasneje sem izvedela, da je izdala kar nekaj mojih skrivnosti in stvari, ki sem ji jih povedala. Čez nekaj časa mi je rekla, da je bila moja prijateljica le zato, da je lahko prepisovala naloge in da me ni nikoli zares marala. Bilo mi je zelo hudo. Razočaranje je čustvo, ki ga nihče noče doživeti, a ga še prevečkrat doživimo. S tem se naučimo, da ne bo vedno tako, kot smo si predstavljali. Tudi ljudje nas večkrat razočarajo, saj včasih niso, kar mislimo, da so. Čeprav je razočaranje neprijetno, nam na nek način pomaga, da odrastemo in spoznamo, kakšen je svet. Tudi sama sem skozi razočaranje spoznala mnogo stvari. Spoznala sem, da ne smem vsem zaupati, saj nekateri to zaupanje izdajo, da prijatelji pridejo in gredo, da moram sprejeti stvari take kot so in še mnogo drugega. Nuša Kaučič, 9.a LJUBEZEN Kaj je ljubezen? Ljubezen je bolezen. V glavi se ti zvrti, pozabiš na vse skrbi. V mislih odzvanja njegov nasmeh, ki spremlja te po vseh poteh. On je tvoj svet, prelep kot najlepši cvet. Ko te pozdravi, zavrti se ti v glavi. Srce ponori, ustnica ti zadrhti. In njegove oči, oh, te modre oči! V njih se izgubiš, sama sebi pomembna se zdiš. Patricija Kuhar, 9.a 33 Evelina Volkar, 1.b ALI SE BODO TUDI V PRIHODNJE MLADI TAKO KOT ŠTORKLJE VRAČALI DOMOV? Nedolgo nazaj sem prebrala besedilo Zofke Kvedrove Potovalci. Zelo se me je dotaknilo, saj je pisateljica nazorno prikazala, kako naporno je bilo že samo potovanje ljudi, ki so si šli iskat boljši kos kruha v tujino in kaj vse so morali med potovanjem pretrpeti. V tistem času je večina izseljencev šla za boljšim življenjem v Ameriko. Nekoč so ljudje potovali v veliko slabših razmerah, v natrpanih vlakih oziroma ladjah. Čeprav je tudi v današnjem času malo denarja, je bilo nekoč vseeno slabše. Edina stvar, ki se ni spremenila je, da ljudje še danes s težkim srcem zapuščajo domovino. Res je, da so v nekaterih državah bile in še vedno so boljše življenjske razmere. Čeprav je tako in se veliko ljudi izseli, je domovina še vedno nekje v kotičku njihovega srca. Razlog za izselitev je bila nekoč velika revščina, pomanjkanje. Selili so se predvsem v bogatejše države Evrope, največ pa jih je odšlo v Ameriko. Tudi danes se veliko ljudi seli iz naše domovine. Razlogov za selitev je veliko: nova zaposlitev, boljše življenjske razmere, višje plače, možnost za študij.. Zgodi se, da dobiš možnost študija v tujini, potem se ti ponudi še dobra služba in ostaneš tam. Ustvariš si družino. Ko pa dobiš še otroke, želiš, da tvoji otroci spoznajo stare starše. Tako se z otroki večkrat vračaš v domovino, če je le možnost. Izseljence lahko primerjamo s štorkljami. Te so značilne za naše kraje, za Prekmurje. Štoklje so tukaj doma. Ko pa pride zima, morajo odleteti v tople kraje, če želijo preživeti. Mislim, da so zelo 34 pametne ptice. Lahko bi ostale v krajih, kjer bivajo čez zimo, pa jih vez vleče nazaj v domovino, v Prekmurje, v kraj, kjer so se izvalile.. Vedo, da je njihov dom ob reki Muri, na dimnikih prijaznih domačinov, kjer diši po prekmurski gibanici. Že ptice vleče nazaj v domači kraj, kako potem ne bi še ljudi? Izseljuje se vse več mladih, kar je slabo za slovensko družbo. Vendar menim, da če v Sloveniji zaman iščejo zaposlitev, skoraj nimajo druge izbire, kot oditi v tujino. Nekaj jih tako zapusti domovino. Preveč pa je ljudi, ki izberejo drugo možnost: ostati doma s statusom brezposelnega. Veliko brezposelnih in malo denarja je v tem trenutku v naši domovini. Vem, da je odločitev o selitvi težka, a če živiš v bedi, je skoraj potrebno oditi in če že ne sebi, zagotoviti boljše življenje vsaj svojim otrokom. Seveda pa se izseljenci radi vračajo v domovino. Nekateri se vrnejo že čez kratek čas kot štorklje, spet drugi, ostanejo dalj časa. Nekateri ostanejo skoraj celo življenje v tujini in se vrnejo šele v starosti. Vrnejo se z željo, da bi doma preživeli zadnja leta svojega življenja. Seveda obstaja tudi bojazen, da se ne bodo nikoli vrnili. Vendar je zelo malo takih ljudi, ki pozabijo na svojo domovino. Skoraj nemogoče je pozabiti kraje, ki so bili nekdaj tvoj dom. Čez nekaj časa bom o podobnem razmišljala tudi sama. Odločala se bom o tem, ali bom živela doma, ali pa se bom odselila in si zagotovila boljši kos kruha v tujini. Trenutno razmišljam o študiju v tujini., če mi bo uspelo. Seveda je odločitev težka, vendar se moraš odločiti za svoje dobro. Po mojem mnenju vsakega veže neka vez z domovino. Ne glede na to, kako lepo in boljše je tvoje življenje v tujini, boš še vedno hrepenel po domovini. Po krajih v katerih si odraščal, po krajih, ki so ti predstavljali dom. Hrepeniš po starih prijateljih, ki si jih pustil doma in odšel v daljne kraje. Hrepeniš po svoji družini, ki je ni ob tebi. Hrepeniš po hiši, v kateri si se rodil in po cesti, po kateri te je vodila tvoja pot. V starih letih spoznajo, da kljub temu da so življenje preživeli drugje, jih tista tanka nit še vedno veže z domovino. Takrat se vrne največ ljudi. Da bi še zadnjič videli lepote svoje prave domovine, da bi še zadnjič šli po cesti, ki so jo tako dobro poznali in se spomnili svojih otroških dni. Nuša Kaučič, 9.a KAJ NAJBOLJ RAZŽALOSTI ALI RAZVESELI NAŠE STARŠE? Učenci 3.b in 4.b razreda imamo zelo radi svoje starše, a jih kdaj pa kdaj tudi razžalostimo. Kaj najbolj razžalosti naše mame, smo strnili v ta zapis. Pa poslušajte. Razžalostimo jih: - kadar jim nočemo pomagati pri delu, pospravljanju, pomivanju posode; - ko imamo slab dan, smo slabe volje in se jezimo na ves svet; - kadar jezikamo, ali hočemo imeti zadnjo besedo, grdo govorimo, se lažemo; - ne povemo vsega po pravici; - kadar smo zapisani v beležko, ker nimamo domače naloge, potrebščin za pouk ali nagajamo v šoli; - kadar dobimo slabo oceno; - kadar nočemo delati domače naloge, se nočemo učiti ali brati knjige za šolo; 35 - kadar polomimo ali pokvarimo kakšno stvar, umažemo ali raztrgamo svoja oblačila, kaj izgubimo; ko brskamo po njihovih rečeh; kadar jih ne ubogamo; kadar se nam ne da k verouku ali k maši; kadar jih osramotimo, užalimo; kadar zamujamo; kadar se nam ne ljubi vstati, ali zvečer iti spat. Pa tudi razveseliti jih znamo: - kadar jih objamemo in poklonimo šopek rož, damo poljubček , darilce, ki smo ji ga naredili sami; - kadar ji rečemo, da jo imamo radi, ji rečemo, da je lepa; - ko ji pomagamo pri delu; - ko jih ubogamo, smo pridni, se pridno učimo; - ko smo v šoli uspešni in pridni, dobimo lepo oceno; - kadar smo v šoli pohvaljeni, dobimo priznanja ali nagrade; - če sodelujemo na kakšnem natečaju; - smo dobri na tekmovanjih; - kadar nas učitelji pohvalijo na sestankih; - ko samostojno opravimo zadane naloge; - kadar smo mi zadovoljni in veseli; - kadar sami pospravimo svojo sobo; - ko jim pripravimo praznovanje, damo čestitko; - kadar jim pomagamo pri pospravljanju; - kadar se skupaj šalimo; - ko se s skupaj igramo. Zapisali učenci 3. b in 4. b razreda SEM PIKA NOGAVIČKA Nekega dne sta na obisk prišla Anica in Tomaž. S seboj sta prinesla album, ki sta ga sama ustvarila. V njem sem bila v glavni vlogi jaz – kot reševalka kitov. Dejala sta, da ga bosta odnesla v šolo in da bosta prejela nagrado. Mislila sem, da to ni prav. Zakaj bosta nagrajena onadva, če pa sem reševalka kitov jaz. Tudi jaz sem odhitela v šolo po nagrado. V šolo sicer ne hodim rada, toda po nagrado se pa že splača iti. Gledala sem naokoli, toda Anice in Tomaža ni bilo nikjer. Naplahtala sta me in me pod pretvezo zvabila v šolo. O, Anica in Tomaž, bosta že videla popoldne… Žan Zver, 4. a 36 KNJIGA Ko jo na polici zagledam, z veseljem vanjo pogledam. Saj vedno pripravljena priti je v moje roke, da mi svoje skrivnosti pove. V knjigah se skrivajo drobci sreče, z njimi moj obraz osvetlijo, drobci, ki me razveselijo in žalost iz mojega srca prepodijo. V knjigi črke združene so v besede, besede tvorijo povedi lepe. Če kakšna v njih se izgubi, lahko poved svoj smisel spremeni. Knjiga mi vedno ob strani stoji in v težkih trenutkih me razvedri. Vsaka svojo zgodbo ima, ki je pustolovska, vesela ali žalostna. Knjiga me vedno razveseli ter v drugo osebo me spremeni. Ko pri meni je, me spremlja na pustolovščine. V njih vse skladno je, drugače pa ni pravljice, pesmice, zgodbice ali razburljive pustolovščine. Knjiga je moja najljubša beseda, saj v njej se skriva cela abeceda, vse bi najraje imela doma, toda njihov dom je knjižnica. Zapisali učenci 3. b in 4. b SPREHOD Bil je sončen dan in pojedla sem zajtrk. Z očijem sva se obula in se odpravila v gozd. Obula sem gumijaste škornje. Prišla sva do potoka in ker je bil plitek, sem hodila po strugi. Potem sva odkrila pot do ceste in odšla po njej. Vmes sva imela malico. Pojedla sva jabolko. Igrala sva se skrivalnice in plezala po drevesih. Ko sva prišla domov, sva bila oba zelo utrujena. Kar padla sva v posteljo in to brez kosila. Lina Snoj, 4. a 37 SEM PIKA NOGAVIČKA Sem Pika Nogavička in rada nagajam. Zelo sem pametna in velika tra-la-la. Hodim naokrog in pomagam ljudem, ki me potrebujejo. Doma se rada igram in skačem kot moja opica gospod Ficko. Vstanem zgodaj zjutraj in se odpravim na potepe. Ustavim se v trgovini, razbijem mleko in se skrijem. Opazujem ljudi, kako padajo po tleh, ko jim na mleku spodrsne in se smejim. Kako zabavno… Nato previdno odidem, da me nihče ne opazi. Spotoma ukradem lepilo in ga sosedu namažem na kljuko vhodnih vrat. Sosed pa je hitro ugotovil, da sem bila jaz. Pozvonil je in odprl mu je gospod Ficko, jaz pa sem v njega metala vodne balone. Bil je ves moker in do konca besen. Odkorakal je domov. Jaz pa sem se tako smejala, da me je še ves dan bolel želodec. Zvečer nisem mogla zaspati in sem šla strašit sosede. Bila sem duh. Moja prva soseda se je tako ustrašila, da se je zaklenila v WC in je še dve uri ni bilo ven. Tako zanimivo je torej življenje, če si Pika Nogavička. Jan Titan, 4.a NAŠ RAZRED V našem razredu je med nami še kar v redu. Včasih si nagajamo in se med sabo zafrkavamo. Nočemo se kregati, a vedno nam to ne uspe. Zato, dragi sošolci, imejmo se radi, da bodo naši odnosi boljši postali. Poslušajmo drug drugega, si podajmo roke, zamere ne nosimo s seboj, znajmo si oprostiti. Učenci 5.a 38 SVET IN BESEDA Svet je iz besed, saj svet je beseda. Svet ima štiri črke tako kot smet, ha-ha! Saj tudi smet je beseda, ki veliko dela nam da. Vsaka beseda nas zaposli, vodi nas do razmišljanja. Res je zanimiv ta svet iz pisanih besed, ha-ha! Tea Pok, 5.a PESEM O BREZDOMCIH Brezdomci so ubogi ljudje, saj nimajo doma, nimajo strehe nad glavo, niti varnega življenja. So tudi zelo revni, nimajo denarja za življenje. Pogosto na ulici prosijo zanj, da le nekako preživijo. Rabijo tudi toplo obleko, ki jo le težko dobijo, vsake podarjene se razveselijo, srečni so, ko jo dobijo. Torej, pomagajmo jim, vsak toliko kot pač lahko, saj s tem svojo nesebičnost kažemo in dobrodelnost opravljamo. Vse več je ljudi brez doma, ki se za življenje borijo. Pogosto zbolijo in omagajo, in to naju zares skrbi in žalosti. Tea Pok in Melanie Kuhar, 5. a 39 MOJ SOŠOLEC Imam sošolca, ki je drugačen in pogosto mu ni lahko. Je bolj počasen in opažam, da včasih je žalosten. Veliko vzdevkov ima, kar se mi ne zdi prav, saj vem, da to vse zanj ne velja, zato mu pogosto stopim v bran. Včasih mu učenci skrivajo stvari, a ko učiteljica izve, vse ošteje in pove, da to ni lepo in se to ne sme. Ko dobro oceno dobi, ga pohvalim, saj vem, da ga to razveseli in takrat pozabi na vse skrbi. Žan Perkič, 5. a PRIJATELJ INVALID Imam prijatelja, ki ne more sam hoditi, je na invalidskem vozičku. Z njim se težko pogovarjam, a ga vseeno skušam razumeti. Mi pa vedno kaj lepega nariše, saj res zelo lepo riše. Kljub vsem težavam je moj dober prijatelj, vedno je vesel in prijazen. Pa kaj, če je drugačen, rad se z njim družim, ga spoštujem in želim, da mu ne bi bilo hudo. Tine Lukač, 5. a 40 PA KAJ, ČE SEM DRUGAČNA Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem pač drugačna od njih. Saj ne toliko po videzu, čeprav nosim očala. Razlikujem se po tem, da sem precej počasna. To pa zato, ker slabše vidim in rabim več časa za orientacijo. Malo manjša sem od drugih, a to me sploh ne moti. Vedno sedim v prvi vrsti, da lažje vsemu sledim. Rada pišem pesmi in spise, dobro igram klavir in pojem, pri tem me moja drugačnost nikoli ne moti ali ovira. Ema Bojnec, 5.a USODNA NESREČA Nekega poletnega popoldneva se je družina Kovač odpravila na izlet. Vsi so bili zelo veseli, ko so odšli od doma. V avtomobilu so se pogovarjali in prepevali pesmi. Ker je bil praznik, je bilo na cesti veliko prometa. Nenadoma se je zaslišalo cviljenje gum in kričanje mame. Nato je nastala tema. Timotej se je prebudil v bolnišnici. Vse ga je bolelo, desne noge pa ni čutil. Zelo je bil prestrašen. Tudi starši in brat so bili poškodovani, ampak le Timotej je v nesreči izgubil nogo . Bil je zelo žalosten, jezen in razočaran, saj je bil nogometaš. Vedel je, da brez noge ne bo več mogel igrati nogometa. Po dolgem zdravljenju in s trdno željo po igranju, je premagal bolečino. Dobil je protezo za nogo in sedaj spet trenira nogomet. Mnogi ponesrečenci nimajo takšne sreče, kot jo je imel Timotej. Dokazal je, da tudi invalidi veliko zmorejo, če ne obupajo. Žan Perkič, 5.a 41 Erjavec, 1.b VELIKI NEMARNI ŠKORNJI Učenci 1. a razreda smo sodelovali v projektu »Veliki nemarni škorenjčki«. Zgodbico smo prebirali po delih ter lepo ustvarjali. Na začetku smo se spraševali, kdo so veliki nemarni škorenjčki. Veliki nemarni škorenjčki so onesnaževali gozd ter brcali gobe. Ugotovili smo, da smo tudi mi vsi včasih nemarni škorenjčki. Odločili smo se, da bomo za svoje okolje bolj skrbeli ter odpadke metali na ustrezna mesta. 42 UČENCI 1. A SO RAZMIŠLJALI IN POVEDALI, ZAKAJ JIM JE V ŠOLI VŠEČ: - V šoli mi je lepo, ker se učimo. (Ela) - Najbolj všeč mi je, ko imamo šport. (Nejc B.) - Všeč mi je, da veliko pojemo.(Evelina) - Lepo mi je pri podaljšanjem bivanju. (Adel) - Rad imam matematiko. (Anej) - V šoli veliko ustvarjamo.(Kiara) - Všeč mi je, ker veliko izdelujemo. (Živa) - V šoli mi je tudi lepo, ker gremo ven na igrišče. (Zoja) - Najbolj mi je bilo v šoli lepo, ko sem bila sprejeta v šolsko skupnost. (Kiara) - Všeč mi je bilo matematično tekmovanje Kenguru. (Živa) Nuša Bojnec, 1.a PES TEČE ZA ZAJCEM Zajec je k čevljarju prišel, čevlje obul in z njimi pobegnil. Kuža čevljar bežal je za njim in še cel pasji rod z njim. Lelila Mazouzi, 2. a 43 - V šoli se veliko pogovarjamo o prijateljstvu. In kdo je prijatelj? Tisti, ki mi je všeč. (Nejc R) Tisti, ki je prijazen in se z menoj igra. (Ela) Tisti, ki pomaga, kadar se poškoduješ in če se ti kdo norčuje, ti prijatelj pove, da tisti niso pravi prijatelji. ( Kiara) Prijatelj se mora lepo obnašati. (Gašper) Prijatelj ti vedno stoji ob strani. (Evelina) Ko se kdo joče, ga prijatelj potolaži. (Živa) Najboljši prijatelji se ne tepejo .(Gal) Prijatelj ne govori grdih besed. (Anej) - Kdo je mama in kdo oče? Mama za nas skrbi. Ko smo pa poredni, pa nas ati potegne za uho. (Adel) Mama je jezna, če bi nas kdo tepel. Tistega, ki bi nas tepel, bi skregala. (Ela) Če smo bolni, nas mama odpelje k zdravniku. (Zoja) Če se kdo grdo obnaša do tebe, potem mama vedno pomaga.(Kiara) Ko smo poredni, nas ati po riti z malo šibo nabije. (Gal) Z očetom greva lovit ribe. (Evelina) Za rojstni dan nam oče speče torto. (Živa) - Učenci 1.a 44 EKOČASOPIS Glasilo OŠ Bakovci in POŠ Dokležovje Šolsko leto 2013/14 Prispevke za glasilo so zbrali in uredili člani literarnega krožka z učiteljico Olgo Hodošček. Računalniško uredil Boštjan Kosednar. Naslovna stran: grafično uredil Boštjan Kosednar, risba Jure Novak. Maj 2014 45