1. No category

Glasilo OŠ Toneta Okrogarja, Zagorje ob Savi
Letnik 17, številka 1, junij 2014
Glasilo OŠ Toneta Okrogarja, Zagorje ob Savi
Letnik 17, številka 1, junij 2014
PIŠEMO, RIŠEMO ...
Luka Zupan, 1. b
OŠ TONETA OKROGARJA
Mark Štefančič, 1. b
2
OŠ TONETA OKROGARJA
Irma Gromilić, 1. a
3
OŠ TONETA OKROGARJA
Ana Celec, 1. b
4
OŠ TONETA OKROGARJA
Nastja Čebela, 1. e, PŠ Šentlambert
5
OŠ TONETA OKROGARJA
Nana Ocepek, 1. e, PŠ Šentlambert
Matija Vodenik, 2. d, PŠ Šentlambert
6
OŠ TONETA OKROGARJA
Misli prvošolcev o čistem okolju ...
Skrbimo, da bo narava čista.
Almir Buljubašić, 1. b
Predlagam čarobni napoj, da bi ga ljudje popili in ne bi več smetili narave.
Ana Celec, 1. b
Iz smeti bi naredil robota in bi ga predelal v nekaj uporabnega.
Jaka Grošelj, 1. b
Izdelal bi magnet za smeti.
Nejc Ostrožnik, 1. b
Recikliram. Pazim, da ne mečem smeti v naravo.
Leron Agović, 1. a
Smeti dajemo v koš za smeti, posebej pa dajemo biološke odpadke.
Tia Drobež, 1. a
Da damo na dimnike od tovarn nekaj, da manj onesnažujejo.
Gašper Rink, 1. a
... in misli o pomladi
Ko je pomlad, sije sonce.
Kristina Kavšek, 1. a
Spomladi rastejo rožice.
Anastasija Radović, 1. a
Ko kukavica kuka in če imaš v žepu kaj denarja, boš bogat!
Gašper Rink, 1. a
Ko je pomlad, na drevesih začnejo rasti listki.
Vid Jerman, 1. a
Priletele so nazaj ptice lastovke.
Tia Drobež, 1. a
Znanilci pomladi so zvončki, trobentice, mačice in vijolice.
Sara Adžikić, 1. a
Spomladi se dan daljša.
Žiga Kmetič, 1. a
7
OŠ TONETA OKROGARJA
Drugošolci PŠ Kisovec se predstavijo
PESEM O ŠOLI
LE KAJ SE V KISOVCU DOGAJA,
DA VSA MLADINA VESELO RAJA?
PRED ŠOLO VSI DRVIJO
IN SE VESELIJO.
JE ŠOLA ZELO LEPA,
DALEČ NAOKROG LEPŠA NI NOBENA.
NA HRIBČKU TAM STOJI,
ZNANJE NAM DELI.
STA BABICA IN DEDEK JO OBISKOVALA,
SE MAMICA IN OČKA V NJEJ SPOZNALA.
ZDAJ JO OBISKUJEMO ŠE MI NAJMLAJŠI,
KI IMAMO JO NAJRAJŠI.
Lea Bartelme, 2. c, PŠ Kisovec
PRAV POSEBNA NOČ
NEKO NOČ NISEM MOGLA ZASPATI. LISIČKA LELI MI JE REKLA, NAJ GREM V
OMARO PO LUČ. KO SEM HOTELA ODPRETI OMARO, SE, SE POMANJŠALA IN
POLETELA V PORTAL. Z LELI SVA SE ZNAŠLI V PRAVLJIČNEM SVETU. NEKAJ
ČASA SVA HODILI, NATO PA SVA SREČALI VILE IN PREKRASNE SAMOROGE.
BILI SO ZASKRBLJENI. VILA NAMA JE POJASNILA, DA JE ZBOLELA NJIHOVA
KRALJICA. ZDRAVILNA ROŽA PA RASTE V VOTLINI POD SLAPOM. DO NJE
LAHKO PRIDEJO SAMO TISTI, KI SO PRVIČ V PRAVLJIČNI DEŽELI. KO JE LELI
TO SLIŠALA, JE HITRO ODBZELA. KO JE PRIŠLA NAZAJ, SO KRALJICI SKUHALI
ČAJ IN ČUDEŽNO JE OZDRAVELA. VSI SMO BILI VESELI. VILE SO PRIPRAVILE
ZABAVO PRESENEČENJA ZA LELI. KRALJICA JE PRIPRELJALA SE MUCKO IN
NJENO LASTNICO JONO IN ZABAVA JE BILA POPOLNA.
Lina Aurora Eranovič, 2. c, PŠ Kisovec
8
OŠ TONETA OKROGARJA
NAŠI SOŠOLCI
Klara
Moja sošolka Klara se piše Glavač Vesel. Stara je osem let. Hodi v drugi razred. Živi
v Zagorju. Je majhna in suha. Ima okrogel obraz. Oči ima modre. Lasje so svetli.
Oblečena je v roza majico in kavbojke. Obuta je v športne copate.
Brigita Bregar, 2. a
9
Maruša Matovski, 2.a
OŠ TONETA OKROGARJA
Moja sošolka Živa
Moji sošolki je ime Živa. Piše se Zupan. Stara je sedem let. Hodi v drugi razred. Živi v
Zagorju. Je visoka in suha. Ima okrogel obraz in modre oči. Lasje so svetli. Oblečena
je v vijolično majico in roza hlače. Obuta je v vijolične copate.
Ayla Agović, 2. a
Elma Mehinović, 2.a
10
OŠ TONETA OKROGARJA
Moja sošolka Katarina
Katarina ima rjave oči in lase. Je med najmanjšimi v razredu. Večkrat je oblečena v
roza majico. V laseh ima lasnico. Stara je že osem let.
Val Veternik, 2. a
Brigita Bregor, 2.a
11
OŠ TONETA OKROGARJA
NAŠA DOŽIVETJA
Velikonočne počitnice
V soboto in nedeljo sem z mamico, sestrico in bratcem barvala jajca. Bilo je zabavno.
V ponedeljek smo šli na bazen. Plavala sem, skakala v vodo, se spuščala po
toboganu in zelo uživala. Bil je super vikend.
Ayla Agović, 2. a
V soboto so prišle sestrične. Barvali smo pirhe. Zajček mi je prinesel čokoladno jajce.
V nedeljo sem prespala pri babi Nuši v bloku. Preživela sem lepe velikonočne
praznike.
Maruša Matovski, 2. a
Velikonočni zajček mi je prinesel nalivno pero in sladkarije. Doma smo postavili
okrasno drevesce s pticami in pisanicami. Vekiko časa sem preživela z dedkom v
naravi. Pomagala sem mu hraniti zajčke in kokoši. Z družino smo barvali pirhe.
Praznike sem preživela zelo lepo.
Brigita Bregar, 2. a
Ožbej Rokavec, 4.c
12
OŠ TONETA OKROGARJA
Med velikonočnimi prazniki
Velika noč je praznik, ko se narava prebuja, vse zacveti in drevesa zelenijo. Vse se
začne znova po dolgem počitku zime. V tem času doma počistimo in pospravimo.
Mami pomagam narediti potico. Pobarvali sva jajčka in nanje nalepili nalepke. V
soboto smo odšli tudi k babici po pirhe. Nisem jih dobila veliko, ker sem bila v šoli
premalo pridna. Potem sem se morala doma še učiti. Tako so minili prazniki.
Megi Goričan, 2. a
Bil sem pri babici v Litiji. Imel sem se zelo lepo. Vsak dan sem se igral s sosedom
Kristjanom. Barval sem pirhe. Velikonočni zajček mi je prinesel paketek legokock.
Počitnice so bile zelo lepe.
Urh Gale, 2. a
Tjaša Svatovšek, 4.c
13
OŠ TONETA OKROGARJA
RADI PESNIMO
Gozdne dogodivščine
Kaj lisica dela,
ko v gozdu leži?
Spi.
In kaj medved stori,
ko lovec puško zavihti?
Beži, beži!
Kaj drevesa storijo,
ko gozdarji prihitijo?
Grozijo.
In kaj moja mama reče,
ko iz gozda z jurčkom prihitim?
Takoj ti juho naredim!
Ažbe Čerk Vodenik, 4. c
PŠ Kisovec
Letni časi
Zdaj, ko je zima,
se v pesmi vse rima.
Ko pride pomlad,
sonček nas ima rad.
Pa pride poletje,
z njim tudi pisano cvetje.
V jeseni še grozdje dozori,
kmet pa se pridelkov veseli.
Anja Vozelj, 4. b
14
OŠ TONETA OKROGARJA
15
Tomaž Ostrožnik, 4.c
OŠ TONETA OKROGARJA
Mala špila
Mala Špila je zavpila
v skledo z medom je skočila
in obljubila, da si glavo bo umila,
vendar iz kadi hitro je skočila.
Tale naša draga Špila
je drugače razsodila
in se mirno odločila,
da glave si ne bo umila.
Mama se nanjo je jezila,
ko ura polnoč je odbila.
Morda prišla bo vila,
ki ji glavo bo umila,
a mama ne bo se več jezila ...
Tamara Jovanović, 3. a
Češnja v rdečem
Spet se v našem vrtu je češnja spremenila,
ker prelepo rdeče krilo je dobila.
Rdeče krilo ji pristaja,
toda veter ji zelo nagaja.
Deklica zala pod češnjo stoji
in nove rdeče uhančke dobi.
Tamara Kos, 5. a
16
OŠ TONETA OKROGARJA
17
Tinkara Brinjevec, 4.b
OŠ TONETA OKROGARJA
Pesem godrnjavka
Pesem Godrnjavka godrnja
in spozna, da je takšna.
Kakšna?
STRAŠNA!
Hodi naokrog in vidi,
kakšen svet je brez veselja.
Vsi strmijo in sedijo,
kot bi videli duha.
Godrnavka godrnja
in se odloči, da bo šla.
Vse za sabo bo pustila
in se čisto spremenila.
Kihne ter namoči svet,
ki je lačen vseh besed.
Godnjavka je vesela,
ker je mavrico ujela.
Zoja Šobot, 5. a
Pesem 2. d-razreda PŠ Šentlambert
Jaz sem Matija,
ki se rad zvija.
Jaz sem Maša
in diši mi kaša.
Jaz sem Eva
in nisem nobena reva.
Nejc sem jaz,
rad pojem na ves glas.
In Videk sem jaz,
ki ’mam rad okus črnih klobas.
18
OŠ TONETA OKROGARJA
IZ PRAVLJIČNE SKRINJE
Škrat Kuzma dobi nagrado
Škrat Kuzma je živel v gozdu. Obiskali so ga prijatelji škrati. Pogovarjali so se, kaj je
kdo ušpičil. Najprej je frizerski škrat povedal, da je med barvo za lase pomešal lepilo.
Potem je škrat Kuzma priznal, da je pomešal ptičja jajca. Na koncu so škrati vlekli
vsak svojo palčko. Kuzma je za najdaljšo palčko dobil nagrado – čarobne jagode.
Neža Grabner, 2. b
Škrat Nagaja
(nadaljevanje pravljice)
Nekoč je v majhni gobici živel škrat Nagaja. Ponoči je rad obiskoval otroke.
Razmetaval jim je zložena oblačila in skrival domače naloge. Danes ponoči je
obiskal tudi mene ...
Ko sem se ponoči zbudila, sem vsa začudena videla škrata. »Kdo si?« ga vprašam.
»Škrat Nagaja,« mi odgovori. Zopet ga vprašam: »Ali si ti razmetal mojo sobo?«
»Da,« mi odgovori. »Zakaj pa?« sem radovedna. »Ker sem škrat Nagaja in to
pomeni, da najraje obiskujem otroke in jim nagajam. »Nagaja, ali si obiskal že vse
otroke?« »Ne še, ampak veliiiko sem jih že.« V tistem hipu Nagaja izgine in meni
zvoni budilka.
Neža Grabner, 2. b
Čarovnica Mici
Bilo je nekoč, ko je sedmimi vodami in sedmimi gorami živela čarovnica Mici. Nekega
dne je za urok uporabila napačne besede. Pristala je točno v sobi dečka Jana. Jan je
bil čisto prestrašen. Čarovnica je, ne da bi se predstavila, Jana vprašala, če sta ati in
mami doma. Ravno takrat je Janov oče potrkal na vrata. Čarovnica je Janu rekla, naj
jo skrije, Jan pa je hotel, da mu izpolni tri želje. Čarovnica ga je vprašala, kaj bi rad.
Želel si je poln hladilnik tort, da bi iz pipe tekla vroča čokolada in da bi na jablani v
vrtu rastli bonboni. Ko je čarovnica fantu izpolnila tri želje, jo je skril pod posteljo. Ko
je oče vstopil v sobo, je Janu ponudil jabolko. Čeprav Jan ni maral sadja, jo je
vseeno vzel. Spomnil se je, da mu jo bo čarovnica spremenila v bonbon. Čarovnica
je med tem časom izginila, saj se je spomnila pravega uroka. Jan je bil jezen in
ugriznil je v jabolko. Ugotovil je, da je dobra. Sedaj rad je sadje. Pozabil je tudi na tri
želje.
Jure Lisec, 4. c, PŠ Kisovec
19
OŠ TONETA OKROGARJA
Poustvarjanje po obravnavi pesmice Lilijane Praprotnik Zupančič: Resni ljudje
Čarovnica, trije palčki in resni ljudje
Nekoč v neki vasi daleč, daleč stran so živeli trije pametni palčki. V vasi je živelo še
veliko ljudi, ki so bili zelo srečni. A nekega dne se je iz bližnjega gozda pojavila stara
ženska s čudežno palico. Odkorakala je v vas. Imela je kapuco in dolgo ogrinjalo. Ko
je prišla do gradu, je slišala tih glas: »Vrata, odprite se!« Vrata so se odprla. Tudi
palčki so slišali glas in odšli proti gradu. Ker so bili pametni, so ugotovili, da to ni
navadna ženska, ampak čarovnica. Palčki so ji sledili v grad. Ko so pokukali v sobo,
so vsi vitezi ležali na tleh. Čarovnica je šla po stopnicah in tudi palčki so šli po
stopnicah. Ko je čarovnica prišla na stolp, je rekla: »Ljudje, ki živite v vasi, preveč ste
srečni, sedaj se bo to končalo! Čirule, čarule, naj vsi ljudje postanejo resni!« Nehalo
se je veselje. Le palčki niso postali resni, ker so imeli v ušesih zamaške. Čarovnica
jim je dejala, da resnim ljudem ne morejo pomagati. Palčki pa so ji dejali, da ji hočejo
pokazati veselje. Čarovnica se je zasmejala in vsem ljudem pričarala nazaj dobro
voljo.
Gašper Judež, 3. b, PŠ Kisovec
Princeska in resni ljudje
Nekoč je živela princeska, ki ji je bilo ime Karolina. Imela je lepe svetlo rjave, goste
lase. Na drugi strani gozda pa je živela razvajena deklica, ki je hotela na vse načine
dobiti princeskino lepo krono, da bi vse ljudi spremenila v resne. Tako se je neke noči
odpravila v princeskino sobo, kjer je bila spravljena krona. Vzela jo je in jo popihala
nazaj domov. A deklica bila pozorna je pozabila denarnico. Zjutraj, ko je princeska
vstala, je zagledala neznano denarnico. Odprla jo je in videla fotografijo deklice. Še
ta dan je na obisk prišel princ. Princeska si je hotela nadeti krono, a je ni bilo. Princ je
princesko vprašal, kaj je narobe. Povedala mu je vs o denarnici in kroni. Princeska in
princ sta sedla za mizo. Princ je pronceski rekel, da ji bo krono vrnil nazaj. Naslednji
dan je princ dobil podatke o deklici od vseh, ki jih je poznal. Takoj se je odpravil do
hiše, kjer je živela razvajena deklica. Tam se je pretihotapil do krone in jo vzel. Vrnil
jo je princeski. Le-ta se je princu zahvalila. Deklica je bila zelo jezna, ker ni našla
krone in je od jeze pobesnela. Princeska in princ sta se odločila, da se poročita. Vsi
ljudje pa so bili tako srečni, da tako srečnih ljudi še niste videli. Verjemite mi, kajti vse
to je res, princeski pa se ravno mudi na ples.
Veronika Smrkolj, 3. b, PŠ Kisovec
20
OŠ TONETA OKROGARJA
21
Alja Crnkić, 7.a
OŠ TONETA OKROGARJA
Princeska, čarovnica in resni ljudje
Nekoč, v davnih časih, so za sedmimi gorami na hribčku v svojem gradu živeli kralj,
kraljica in princesa. Kralju je bilo ime Janez, kraljica je bila Kristina in princesi je bilo
ime Diana. Na drugi strani gozda je živela stara resna čarovnica, ki je bila zelo, zelo
hudobna. Na gradu pa so živeli tudi palčki pomagalčki. Nekega dne jih je čarovnica
začarala v zlobne volke. Volkovi so hodili po vasi, strašili otroke in kradli hrano.
Vaščani, kralj, kraljica in princesa so dneve in noči premišljevali, kako naj preženejo
čarovnico in odčarajo palčke. Vsi obupani in utrujeni od razmišljanja so nekega dne
končno izvedeli veselo novico. Kočijaž jim je povedal, da v vas prihaja veseli deček.
Ta se je pred leti odselil, ker so bili v njegovi vasi vsi ljudje preveč resni. Dečku, sedaj
že odraslemu fantu, je bilo ime Srečko in znal je tudi čarati. Ljudje so mu povedali,
kaj se je zgodilo, fant pa je še isti hip odhitel na grad. Že med potjo je premagal
čarovnico, ko pa je prispel na grad, je odčaral palčke in se zaljubil v princeso Diano.
Tako so vsi živeli srečno do konca svojih dni. In tudi resni ljudje so postali veseli.
Maj Tjaš Podkrajšek, 3. b, PŠ Kisovec
Kralj in resni ljudje
Nekoč je živel kralj, ki je imel tri sinove in ženo kraljico.
Na drugi strani vasi pa je stal stolp. Ali veste, kdo je živel v stolpu? Zlobna čarovnica.
Tistega dne je kralj izvedel, da je čarovnica izumila nekaj novega. Novica se je
prenašala iz roda v rod, iz ust v usta, dokler ni prišel pogumni vojak. Imel je čudežni
oklep, posebno čelado, neprebojni ščit in poseben meč. Prišel je na dvor, pozdravil
kralja in kraljico ter se predstavil. Vprašal je, če je res, da je čarovnica izumila nekaj
novega. Kralj je pritrdil. Zanimalo ga je, za kakšen izum gre. Kralj ni vedel, ampak je
imel idejo. Skupaj sta odšla v gozd, kjer je stal zid z luknjo. Kralj je vtaknil krono v
luknjo, zid pa se je odprl. Za njim so stali okameneli ljudje. Nihče se ni smejal. Takoj
sta ugotovila, da jih je začarala čarovnica. To je bil njen izum. Odločila sta se, da jih
odpeljeta in rešita resnosti.
Kralj in vojak sta bila vesela, da sta odkrila čarovničin izum. Zaprla sta jo in ljudje so
bili srečni ter veseli.
Tillen Lešnik Pikl, 3. b, PŠ Kisovec
22
OŠ TONETA OKROGARJA
Poustvarjanje po pravljici Možiček med dimniki
Jaz sem možiček med dimniki
Sem možiček, ki živim med dimniki. Ime mi je Skakavček. Rad jem sladoled in sem
zelo sladkosneden. Najraje imam sadje, predvsem zelo sladka in sočna jabolka. Z
mamico urejava vrt in pomagam ji pomiti posodo. Dedku pomagam nahraniti zajčke
in piške. Rad se igram in vozim s kolesom ali s skirojem. Moji prijatelji se radi igrajo z
menoj.
Eva Vidic, 3. b, PŠ Kisovec
Sem možiček, ki živim med dimniki. Ime mi je Strešnik, pisem se Veselko. Star sem
devet let. Imam debel obraz, velikečrne oči in živordeča usta. Moja najljubša oblačila
so: pisana srajčica, kratke hlače zelene barve, svetlo moder jopič in oranžni čevlji.
Moja najljubša hrana so špageti. Najrajši se igram igro remi, rad pa tudi poskočim v
hiško in gledam televizijo. Sem prijazno, potrpežljivo in veselo bitje. To je čisto res.
Živim še danes, če že nisem padel v dimnik!?
Veronika Smrkolj, 3. b, PŠ Kisovec
Janja Nikler, 7.a
23
OŠ TONETA OKROGARJA
Pravljica o velikanki
Nekega dne je šla velikanka na sprehod. Na oglasni deski je videla ženitni oglas. Na
njem je pisalo, da mladi velikan modrih oči, mehkosrčen in dobrodušen išče družbo.
Rad ima rože, glasbo, ples in naravo. Povabi vse, ki si želijo njegove družbe.
Velikanka se odloči, da ga obišče. Ravnokar je zalival rože, zato ji je utrgal vrtnico in
ji jo podaril. Takoj se je zaljubila. Kmalu sta de poročila in imela celo kopico majhnih
velikanov. Od takrat naprej ni reka več poplavljala, saj velikan ni več jokal.
Tamara Kos, 5. a
Hiša dobi sosedo
Nedaleč od mesta je na gričku leta in leta stala hiška. Bila je zelo osamljena, saj ni
imela nobene sosede. Iz dneva v dan je napenjala svoje svoje podstrešje in
razmišljala, zakaj se na ta čudoviti hribček nihče ne priseli.
Ko je nekega jutra zastrla zavese in sanjarila, je naenkrat zaslišala močan ropot in
bobnenje. Tako zelo se je prestrašila, da bi ji kmalu popokale cevi na centalni
napeljavi. Nahitro je odprla svoja radovedna okna in z začudenjem strmela v delovne
stroje in moške z rumenimi čeladami. Poskušala je ugotoviti, kaj se dogaja. Čez čas
je zaslišala dva delavca, kako se pogovarjata o načrtih za novo hišo. Od razburjenja
in veselja jo je kar zaščemelo stopnišče. Trajalo je mesece in mesece in končno je
bila nekega dne hiša končana.
Bila je velika, nova, lepa in vsa sijoča. Naša stara hiša je odprla vrata in novo sosedo
ogovorila: »Dobrodošla na hribčku, jaz sem Betka, kako pa je tebi ime?« Nova hiša
je odprla svoja okna in pogledala Betko. Puf, je puhnila skozi svoj dimnik in rekla:
»Poglej se, no, kakšna pa si, polkna ti šklepetajo, odpada ti omet in strešniki ti že
sivijo. Ti se ne moreš primerjati z mano.« Betka je počasi spustila svoje zavese in
postala je žalostna. Le tu in tam se je Betka s kotičkom okna ozrla proti bleščeči
sosedi.
Nekega dne pa se je zgodilo ... Stanovalci nove hiše so odšli na počitnice. Že prvo
noč je začela nova hiša ropotati z vrati, tako da je zbudila Betko. Betka jo je
pogledala. Nova hiša ji je rekla: »Pomagaj mi, vlomilci so vdrli vame, jaz pa nimam
alarma!« Betka je vklopila svoj alarm in naredila strašen hrup. Tatovi so se prestrašili
in zbežali.
Ema Kovačič, 5. b
24
OŠ TONETA OKROGARJA
Domen Cenovšek, 6.a
Lejla Zukić, 6.b
25
OŠ TONETA OKROGARJA
Hiša pripoveduje
Sem vaška hiška na kmetiji. Vsak dan se nekaj dogaja. Vsak dan morajo moji
stanovalci delati na vrtu, pobrati jajca v kokošnjaku in peljati psa na sprehod. Nekega
dne pa so moji stanovalci odšli na morje, mene in živali pa so pustili same s
sosedom.
Čisto drugače je skrbel zame in za živali. Ni se mu ljbilo počistiti hleva, živali so
komaj kaj dobile za pod zob, kokoši niso imele več prostora v gnezdu, ker sosed ni
pobiral jajc, pes pa je moral biti vsak dan samo v pesjaku.
Nato pa sem vprašala hišo, v kateri je živel sosed, če mogoče zanjo lepo skrbi.
Odgovorila je, da je občutljiv na vsak drobec prahu, ki ga vidi, in da takoj vzame v
roke gobico za brisanje prahu in pobriše vse, kar le vidi. Vprašala sem jo tudi, če lepo
skrbi za svoje živali. Rekla je: »Moj stanovalec nima živali. Pa tudi če bi jih imel, z
njimi ne bi lepo ravnal.« Pogovarjali sva se še naprej, ko sem nenadoma opazila, da
sosed pretepa psička, ker je zalajal na muco, ki je stekla čez cesto. V tistem trenutku
so domov prišli moji stanovalci. Sosed je kmalu pristal v zavodu za mučenje živali,
pes pa pri veterinarju. Kmaku smo izvedeli, da je sosed kužka pretepal s pasom in da
bo moral biti še en teden v pesjaku povit kot mumija.
Srečna sem, da so se moji stanovalci hitro vrnili s počitnic.
Ajda Pevc, 5. b
Pravljica o čudežni preprogi
Nekega dne sem raziskovala svojo sobo. Našla sem veliko stvari iz otroštva, kot so
na primer svetla, rumena račka, ki si jo lahko navil in je plavala po vodi, ti pa si jo
držal na vrvici, dva mehka plišasta roza – skoraj bela – medvedka in beli slinček z
narisano rumeno dudo za dojenčka.
Končala sem s pregledovanjem omar in začela odpirati predale. V prvem so bili
koščki sestavljank in pobarvanke, v drugem punčke, v tretjem pa preproga. Nisem
imela niti najmanjšega pojma, kako je preproga prišla tja. Razgrnila sem jo. Bila je
svetlo zelene barve in me je spominjala na vonj zelene trave, obrobljena je bila z
zlato nitko, ki se je svetila kot verižica. V vsakem vogalu je bila naslikana cvetlica, na
sredini pa so bile še štiri druge sličice. Na prvi je bila naslikana Antarktika, na drugi
puščava Sahara, na tretji džungla, na zadnji, četrti, pa nebo.
Ko sem se še naprej sprehajala in razgledovala po sobi, sem stopila na prvo sličico –
Antarktiko. Okoli mene se je naredil velik mehak bel oblak in sličica me je potegnila
vase. Znašla sem se na Antarktiki. Vsepovsod so bile ledene gore. Bile so velikanske
– kot ogromni trikotniki. Okoli njih pa se je razprostiralo ledeno mrzlo morje. V njem je
26
OŠ TONETA OKROGARJA
bilo na milijone različnih vrst rib: svetlih, temnih, enobarvnih, takih s črtami, pikami.
Nekatere so se svetile, ko se je svetloba odbijala od njihovih lusk. Na ledeni plošči je
bila majhna družinica tjulnjev – mama z dvema mladičkoma. Skupaj so se nastavljali
sončnim žarkom. Na drugi strani ledenika je bil snežno bel polarni medved. Iskal je
nekaj za pod zob. Nenadoma sem zagledala iglu. To je bivališče v obliki velikega
kupa, ki je votel in ima odprtino za vrata, narejen pa je iz ledenih kock. V njem ni bilo
nikogar. Ker me je zelo zeblo, sem hotela se hotela vrniti v svojo sobo. Stopila sem s
sličice. Takrat se je zopet pojavil bel oblak in skozi njega sem se vrnila nazaj v svojo
sobo. Ugotovila sem, kaj se mi je zgodilo.
Zanimati so me začele ostale sličice, zato sem stopila na drugo, ki je bila največja
puščava na svetu, Sahara. In spet sem odšla vanjo z oblačkom. Pred mano se je
razprostrl svet peska in vročine. Bilo mi je zelo vroče. Nikjer ni bilo niti kančka vode,
samo pesek, ter štiri kamele. Zdelo se mi je grozno živeti tam, ampak sem se odločila
malo raziskati okolico. Zbodla sem se ob bodico velikega okroglega kaktusa, ki je
imel polno bodic. Prestrašila sem se in stopila s sličice. Zopet sem se vrnila v sobo.
Naslednja sličica in moj predzadnji izlet je bil izlet v džunglo. Tega sem se kar malo
ustrašila, ker po televiziji gledam oddaje o živalih in v džungli je veliko strupenih
pajkov, kač in majhnih insektov. Vame je puhnil deževen oblak in znašla sem se
sredi ogromne, zelene in prostrane džungle. Slišala sem reko, ki je tekla mimo. Po
drevesih so plezale opice, kače so se plazile po tleh in v daljavi je bilo slišati rjovenje
tigra. Kar skočila sem s preproge in se oddahnila v sobi. Ampak ostala mi je še
zadnja sličica, ki se mi je zdela zelo nenavadna. Nebo. Le kaj naj bi počela tam?
Stopila sem nanj in prikazal se je belo-črni dim. Dvigal se je v nebo in jaz z njim.
Pristala sem na puhastem, snežno belem oblačku. Pod njim pa je bil tobogan. Pa ne
navaden tobogan. Mavrični in najdaljši tobogan, kar sem jih kdajkoli videla, je bil to.
Bilo je enkratno, lahko sem se spuščala spet in spet in spet. Vsake toliko časa pa
sem si odpočila na enem od oblakov.
Začelo se je mračiti. Sploh nisem opazila, koliko časa sem že tam, ker je bilo tako
zabavno. Hitro sem se odločila oditi, a sem zagledala, da se je moja preproga
strgala, med tem ko sem se spuščala. Pod sabo sem zagledala znano mesto. Tu je
bila moja ulica! Naredila sem si padalo iz preproge in se počasi spustila do našega
vrta, ki ga je obdajala lesena ograja. Odhitela sem po kamnitih stopnicah in zašila
preprogo s svojo najljubšo srebrno nitko. Odločila sem se da, o tem, kar se mi je
zgodilo, ne povem nikomur, preprogo pa sem pospravila nazaj, da ne bi še kdo stopil
nanjo.
Zala Dolar, 7. a
27
OŠ TONETA OKROGARJA
Doretina Vezaj, 4.b
28
OŠ TONETA OKROGARJA
PRIPOVEDKE SO OŽIVELE
Kisovec
Pred približno dva tisoč leti je obstajala vasica, v kateri je živelo okrog dvajset družin.
Sami so dejali, da živijo v vasi. Nekega dne pa je prišel v to vasico popotnik, ki je
prehodil že veliko sveta. Želel je prenočiti in vaščani so ga prijazno sprejeli. Živeli so
skromno. Vsaka družina je imela nekaj ovac in enega ovna, na nižjem pobočju nekaj
njiv in sadnega drevja. Prevladovale so jablane.
Ko se je popotnik ustavil pri eni od družin, ki mu je ponudila prenočišče, je vprašal,
kako se imenuje kraj, v katerega je prispel. Povedali so mu, da vas nima imena.
Ponudili so mu kos ajdovega kruha in jabolka. Rekli so, da so jabolka dobro obrodila.
Popotnik jim je rekel, da je opazil, da imajo veliko jabolk pa tudi vodo. Predlagal jim
je, naj poskusijo iz jabolk in vode narediti jabolčni kis. Razložil jim je, kako ga lahko
naredijo in rekel, da lahko ostane v vasi dalj časa, da jih bo naučil, kako se naredi
dober kis. Z veseljem so se strinjali in to povedali še drugim v vasi. Več dni so čistili
jabolka, jih rezali na krhlje, dolivali nanje vodo in uspelo jim je. Popotnik je bil vesel in
jim je rekel: »Ker ste naredili tako dober kis, naj se vaša vas imenuje Kisovec.«
Vaščani so bili navdušeni. Popotnik pa jim je rekel, da se je za to ime odločil tudi
zato, ker imajo v vsaki družini tudi ovce in ovna.
Vest o dobrem kisu se je razširila. Ljudje so začeli prihajati k njim. Vaščani so jim z
veseljem pokazali, kako se izdeluje kis in povedali, da je dobri popotnik, ki jih je tega
naučil, dal kraju ime Kisovec.
Popotnik se je nekega dne odločil, da gre dalje. Zvečer so se poslavljali. Veselili so
se, pili in jedli. Zjutraj so odšli vsak svojo pot. Vaščani na delo, popotnik pa v druge
kraje. Kisovec obstaja še danes, le da je postal večje naselje.
Kristina Amon, 6. a
Zakaj je Zelenec Zelenec
V začetku 16. stoletja je nad vzpetino, ki se imenuje Zelenec, živela v prikupni vasici
zdravilka Marjetica. Ljudje v tej vasi še niso imeli cerkve, zato so boga častili s
petjem in igranjem na zvonce. Kadar Marjetice niso potrebovali za zdravljenje, je
igrala na zvonce. Igrala je tako lepo, da se je raznežil vsak, ki jo je poslušal. Vaščani
so jo imeli radi in živeli so srečni. Marjetica je vedno z veseljem pomagala vsem, ki
so zboleli, čeprav je vedela, da ji ne bodo mogli plačati.
29
OŠ TONETA OKROGARJA
Nekega dne je Marjetica hudo zbolela. Pesem njenih zvoncev je utihnila. Vsi so
mislili, da bo umrla, zato so peli in prosili Boga, naj jo ozdravi. Po dolgem času je
čudežno ozdravela in v vasi je bilo zopet vse tako kot prej. Igrala je na zvonce in
zdravila. Nekaj mesecev po svojem petinštiridesetem rojstnem dnevu pa je zopet
zbolela. Tokrat še huje. Vaščani so zopet prosili za njeno zdravje, a ni pomagalo.
Marjetica je umrla. Vaščani so bili žalostni in jezni. Nikoli več niso peli in igrali na
zvonce. Skupaj z Marjetico so jih zakopali na robu vasi v grob. Naslednje leto pa so
spomladi, veliko pred drugimi cvetlicami, na plano pokukale cvetlice s suličastimi
zelenimi listi in belimi povešenimi kapicami, podobnimi zvoncem. Vsako leto jih je bilo
vse več. Razrasli so se po celem pobočju, ki se spušča proti potoku Medija, in ga
vsako pomlad znova ozeleneli. Nikoli prej jih še niso videli. Menili so, da so zrasli iz
zvoncev zdravilke Marjetice, da bi se ljudje vedno spominjali nanjo. Poimenovali so
jih zvončki, pobočje, ki se vleče pod vasjo Šemnik proti Izlakam, pa Zelenec.
Še dandanes najdemo prve zvončke na območju Zelenca, ki se svojim hrbtom vije ob
potoku Medija.
Luna Kajin, 8. a
Kako je dobilo ime naselje Čolnišče
V dolini, ki je na vrhu hriba blizu Zagorja je živel drvar. Bil je reven in ni imel denarja.
Nekega dne, ko se je v večernem mraku vračal z dela, je zaslišal čuden zvok,
podoben pišu vetra. Šel je proti zvoku in opazil podobo svojega starega prijatelja
Franceta. Prestrašil se je in zbežal v svojo kočo. Doma je razmišljal o tem, kako je
mogoče, da France zopet živi. Naslednje jutro se je odpravil na delo. Odločil se je, da
bo počakal, da se znoči, da bi ponovno srečal prijatelja in se mu približal. Ko je ura
odbila dvajset, je drvar prenehal z delom in odšel iz gozda. Odpravil se je na kraj,
kjer se mu je prikazal France. Tiho je sedel na robu gozda in čakal. Ko se je že čisto
stemnilo, je na jasi opazil več čolnarjev. Med njimi je bil tudi France. Drvarja je
spreletel močan strah. Nekaj časa je strmel in opazil, da se čolnarji ne premikajo.
Premagal je strah in se približal Francetu. Pozdravil ga je, on pa mu je odzdravil. V
kratkem pogovoru je ugotovil, da je France le duša in je mrtev. France je prosil
drvarja, naj mu odveže njegov čoln, v zahvalo pa mu je podaril kos svojega čolna.
Drvar ga je vzel in ga skrbno čuval vse življenje.
Čez mnogo mnogo časa so ostanek čolna našli v drvarjevem grobu in naselje, ki se z
vrha hriba spušča v dolino, poimenovali Čolnišče. Med ljudmi pa je krožilo, da so v
drvarjevem življenju tu čolnarile duše umrlih čolnarjev.
David Jerman, 6. b
30
OŠ TONETA OKROGARJA
Kako je dobila ime Marela
Vzpetina Marela je dobila ime po dežniku, ki so ga prebivalci vasi, ki je pod vzpetino,
pogovorno imenovali marela.
Deklica Minka iz vasi pod pobočjem hriba je nekega dne odšla na pohod na hrib, ki jo
je zanimal že dolgo časa. S seboj je vzela dežnik, če bi deževala, ter vodo, če bi bila
žejna. Ko je prispela na vrh, se je zazrla v strmo pobočje pod seboj. Razmišljala je,
kako bo prišla nazaj v dolino. Spomnila se je na dežnik, ki ga je imela s seboj. Odprla
ga je in se previdno začela spuščati navzdol ter z njim lovila ravnotežje. Ker je bila
tako drobcena, se je vsake toliko časa dvignila v zrak in odprl se ji je čudovit razgled
na okolico. Ko je prispela v dolino, je stekla domov. Njeno mater je zanimalo, kje je
bila. Deklica ni vedela, kako se imenuje vrh, na katerega se je povzpela, zato je v
smehu dejala, da je bila na Mareli.
Naslednje dni je sosedom z navdušenjem pripovedovala o svojem spustu z Marele.
Smejali so se ji, nato pa so tudi sami začeli imenovati vrh nad Kisovcem in
Strahovljami Marela.
Ana Žujić, 6. b
Čudežni studenec
Pod visoko goro se j raztezala majhna vasica Mlinše. Imela je malo prebivalcev, ki so
bili zelo revni.
V skromni, stari hiši, pokriti s slamnato streho, z majhnimi lesenimi okni je živela
štiričlanska družina. Starša sta imela dve hčerki – Marico in Salito. Marica je bila
lepa, a zelo hudobna in slabega srca. Njena sestra dvojčica pa je bila nema.
Oblečena je bila v stara, raztrgana in umazana oblačila. Starši in Marica so se je
sramovali, zato so jo zapirali v klet in jo skrivali pred vaščani. Opravljala je lahko le
grda gospodinjska dela znotraj hiše. Bila je suha, bleda, zanemarjena in žalostna. Le
redkokdaj je dobila kaj hrane. Ker zaradi oslabelosti dela ni zmogla, je bila velikokrat
tudi tepena. Marica pa je bila ljubljenka staršev, zato sta jo zagovarjala in ji nudila
vse, kar sta imela. Ker je bila Salita nema, Marica pa hudobna, jo je Marica pogosto
očrnila pred staršema. Želela si je, da bi Salita izginila iz njihovega življenja. Mislila
je, da je za njihovo revščino in nesrečo kriva Salita. Le-ta pa je vse bolj hirala in
želela si je, da bi lahko pobegnila in se skrila pri nekom, ki bi jo imel rad.
Nekega dne so starši skupaj z Marico odšli na vaški sejem, Salito pa so zaklenili v
klet.V hudem joku je nenadoma opazila kladivo in začela z njim razbijati ključavnico
na kletnih vratih. Moč sta ji dajali misel in želja po svobodi. Končno ji je uspelo. Vrata
so se odprla. Stekla je po stopnicah do kuhinjskega okna, ga razbila, splezala
skozenj in stekla stran od doma. Vsa zadihana se je ustavila globoko v gozdu. Salita
31
OŠ TONETA OKROGARJA
še nikoli ni bila zunaj hiše, zato je bila povsem izgubljena in prestrašena, a zavedala
se je, da poti nazaj ni več. Pot je nadaljevala še globlje v gozd. Bila je lačna,
premražena, onemogla in utrujena. Zgrudila se je na tla in zaspala. Ko je odprla oči,
je za hip pomislila, da sanja. Zbudila se je na mehki, topli postelji, v lepi leseni hiški.
Ob njej je na postelji sedela prijazna starka, ki jo je nežno božala po licih. S prijaznim
nasmehom jo je pozdravila, nato pa ji je pripravila okusen zajtrk. Salita ni mogla
verjeti svojim očem. Starka jo je ogovarjala in kmalu spoznala, da je Salita nema.
Salita je čutila njeno dobroto. Starka jo je oblekla v lepo novo obleko. Salita jo je
objela. Med njima se je spletla močna vez. Skupaj sta bili zelo srečni. Pomagali sta
druga drugi. Saliti ni bilo več treba opravljati grdih gospodinjskih del.
Ko si je Salita opomogla, jo je starka odpeljala na bližnjo goro. Salita še nikoli ni
videla toliko lepote. Ko sta se vzpenjali proti vrhu, je zagledala s soncem obsijane
okoliške gore. Na pobočju so bile med travo cvetlice, ki jih v dolini ni bilo. Nebo je bilo
čisto, brez oblačka. Po vijugasti kamniti stezi sta prispeli na vrh gore. V bližini sta
zaslišali šumenje vode. Zagledali sta studenec. Starka je iz košare vzela kozarec,
natočila vodo iz studenca in jo ponudila Saliti. Salita je bila zelo žejna, zato je v
trenutku izpraznila kozarec. Starka jo je nežno pobožala po ustnicah. Deklica je
nenadoma začutila nenavadno moč in toplino, ki je napolnila njeno telo. Čez nekaj
trenutkov pa je iz njenih ust privrela prva beseda. Zaklicala je: »Govorim!« Po licih so
ji tekle solze sreče. S starko sta se objeli in zaplesali. Počasi sta se vrnili domov.
Celo noč sta se pogovarjali o njeni preteklosti ter naredili načrt za prihodnost. Mesto,
kjer se je nahajal čudežni studenec, sta poimenovali Sveta gora. Starka je Saliti
svetovala, naj se vrne k svoji družini. Bila je lepa, čista in pripravljena za novo
življenje.
S solzami v očeh se je Salita poslovila in se odpravila v dolino. Bala se je vrnitve,
čeprav je vedela, da ravna prav. Previdno je potrkala na vrata hiše. Vrata so se
odprla in na pragu je stala Marica. Ni mogla verjeti svojim očem. Od začudenja je
glasno zakričala. K vratom sta pritekla starša. Začudeno sta zrla v Salito, ta pa je vse
tri s prijaznim glasom pozdravila. Starša sta spoznala, da so ji delali krivico. Povabila
sta jo k večerji. Ko so jedli, jim je Salita pripovedovala o starki in čudežnem studencu
na bližnji gori, ki sta jo s starko poimenovali Sveta gora. Starša sta se ji opravičila in
jo z veseljem sprejela nazaj. Marica pa je bila zadržana. Naslednje jutro se je
navsezgodaj odpravila na pot, da bi se prepričala o Salitini pripovedi, a ni našla ne
lesene hiške ne starke ne studenca. Razočarana se je vrnila domov in se morala
sprijazniti, da je njeno sestro obdarila dobrota.
Življenje v družini se je odslej spremenilo. Starša sta Salito vzljubila, počasi pa jo je
začela imeti rada tudi Marica. Vest o Salitinem ozdravljenju se je razširila med ljudi.
Starke in čudežnega studenca niso nikoli več našli. Na tistem mestu, koder je bil
čudežni studenec, pa so postavili cerkev. Ta cerkev stoji na Sveti gori še danes in
ljudje hodijo sem prosit, da bi ozdraveli in da bi se jim izpolnile želje.
Saša Sajovic, 7. a
32
OŠ TONETA OKROGARJA
SRCE PESNI, ROKA PIŠE
MIR, BREZSKRBEN NASMEH
Je to vsak tisti dan,
ki je v očeh
s svetlim soncem obsijan?
Je vsak novi dan,
ki z žarom upanja je stkan,
brez
žrtev,
groze in
neenakega izobilja,
brez
vojn in
strašnega nasilja?
Je svetel,
miren,
srečen dan,
ki z mislijo
na lepo prihodnost
vsega sveta je obdan?
Mir je brezskrben nasmeh,
ki ti prinese srečo v oči.
Je uspeh,
ob katerem srce naroda
in vsakega človeka zažari.
Mir je ljubezen,
ob kateri ti srce vzplamti.
Je iskreno prijateljstvo,
ki na svetu združuje
ljudi.
Saša Sajovic, 7. a
33
OŠ TONETA OKROGARJA
Kaj Jurman, 7.b
34
OŠ TONETA OKROGARJA
MOJA DOMOVINA
To je domovina,
v kateri živim.
Je lepa in mirna,
z drevesi zelena.
Ljudje prijazni so,
v težavah ti pomagajo.
To je moja domovina,
majhna, a lepa kot nobena.
Amadej Pesko, 6. a
Suzana Podlesnik, 9.a
35
OŠ TONETA OKROGARJA
LES V NARAVI
Gozd – vir lesa jeseni je barvit;
pisan kot mavrica,
zlatorumen kot kolač
in rdeč kot zrela jabolka.
Pozimi se v snežno odejo zavije,
les ječi in komaj čaka,
da skozi nebo
toplo sonce posije.
Spomladi gozd oživi,
življenja se novega veseli.
Kmet spomin na zimsko sečnjo obudi;
les v hiši prijazno vzdušje naredi.
V poletju toplem, vročem,
v sončni pripeki,
pod krošnjami
se zemlja hladi.
Drevesa v gozdu
so vir življenja,
les iz njih navdih
ustvarjanja, presnavljanja.
Če hočemo še dolgo živeti,
moramo za gozdove skrbeti,
v sožitju z lesom živeti,
obnovljivi vir energije sprejeti.
Saša Sajovic, 7. a
HRAST
Hrast, hrast, ti prelepi hrast,
kdo te nima rad?
Veter piha ti ves dan:
»Oh, kako bil si lep!«
Vem, tovarne in vozila
škodo delajo okolju
in te vsak dan znova ranijo.
Postal slabotno si drevo.
Zakaj človek misli:
»Kaj zato?!«
Mogoče se bo zdramil,
ko mu bo zares hudo.
Anđela Femić, 6. a
36
OŠ TONETA OKROGARJA
PESEM O LESU
Les prihaja iz gozdov.
Zanj posekati kar nekaj
treba je dreves.
In potem udobno hišo,
pohištvo, mostove,
violino … in piščali naredimo,
za kurjavo ga pripravimo,
niti koščka ne zavržemo.
Sekamo tako,
da mladim drevesom
življenje odstiramo,
včasih tudi pogozdujemo.
Kdor tako ne ravna,
ne ve,
da obnovljivi vir energije ima,
a ohranjati ga ne zna.
David Jerman, 6. b
LES
Okoli nas ogromno je gozdov,
naš odnos do njih vse bolj je negotov.
Od njega namreč smo zelo odvisni,
čeprav ne zavedamo njegove se koristi.
Les? Vsak pomisli na okoliške gozdove,
nihče pa na materiale iz lesne osnove.
Takšen odnos ima večina ljudi,
zato bogastvo gozdov, na žalost, bledi.
Vse več je lesu škodljivih snovi
in še kako hitro brez lesa ostali bomo mi.
Trenutno je lesa zadosti,
vendar problem tiči v prihodnosti.
Na kaj bi pisali, če ne bi bilo lesa?
Kakšne bi bile šele omare iz železa?
Ljudje gledamo na naravne stvari
kot nekaj, kar se zlahka dobi,
kot nekaj, kar raste vsak dan,
zato se skrb za porabo gozdov zdi zaman.
Potrebno torej nekaj je ukreniti,
najprej morda porabo papirja omejiti.
Predvsem pa znati moramo ceniti,
da bogata nas narava obdaja.
»Naj ljudi denar več ne zavaja,«
tako moje moto se glasi.
Jaka Ključevšek, 9. a
37
OŠ TONETA OKROGARJA
Domen Drnovšek, 8.a
38
OŠ TONETA OKROGARJA
OPOZORILO
Bilo je mnogo let nazaj, ko rastline so cvetele.
Zdaj ni več nobene.
Na osrednjem trgu stal je hrast poslednji.
Okrog njega tempelj smo zgradili
ter ga dan za dnem častili.
S tem smo ga umorili.
Počasi se iztekal naš je čas,
zato smo šli na potovanje skozi čas.
Šli smo v 21. stoletje, kjer vse se je začelo.
Najprej smo si le ogledovali škodo,
ki jo zadajajo naravi.
Gozdove vse so posekali,
rastline pa so umorjene stran metali.
In kako so šele zrak onesnaževali!
Vse tovarne, avtomobili,
vsi nevarni dimi v zrak so ušli,
oni pa niso se zavedali,
kakšno škodo so si delali.
Takrat smo spregovorili
jih posvarili,
da če gre tako naprej,
bodo brez kisika umrli,
brez ozonskega se plašča scvrli.
Niso nas poslušali.
Bili smo bolj atrakcija, paša za oči.
Videli so nas kot norce,
ki nekaj čudnega so govorili,
zato so nas – napodili!
Preneumni so bili,
da resnico bi sprevideli.
Vsak dan gozd so uničevali
in kmalu ni bilo več lesa.
»Kar izpuhtel je,« so rekli in se slepili, slepili ...
Luna Kajin, 8. a
39
OŠ TONETA OKROGARJA
HVALA, KNAPI!
Zgodaj zjutraj budilka me budi,
hitro vstanem, v šolo se mi mudi.
Že hitim po naši šolski poti,
ko iz misli me znani glas zmoti.
Ta mi pravi: »Kam se ti mudi,
ko pa danes pouka ni?«
To je moj sošolec Nik.
»Ja, vem, ker gremo v rudnik!«
Vsi na avtobus hitimo,
proti zagorskemu rudniku drvimo.
Razredničarka je z nami,
ker ne smemo biti sami.
Veliko knjig sem o rudarjih prebral,
a v živo še nisem nikogar spoznal.
Dosti o njih mi je dedek povedal,
jaz pa z odprtimi usti vedno ga gledal.
Večkrat v mislih sem narisal si sliko rudarja,
kako se trudno nad orodje sklanja.
Si predstavljal, kako odhaja v rov
in vedno varno pride spet domov.
Zdaj pa peljemo se proti temu rovu,
tukaj zbrani vsi na krovu.
Komaj čakamo, da se z njim spoznamo
in v živo vidimo to »dramo«.
Ko prispemo pred zagorski rov,
sem si rekel: »Gremo raje kar domov!«
Že sam pogled je zastrahujoč,
za vse to bila potrebna je velika moč.
Sama tema v rovu je okrog nas,
po kosteh pa čutim čuden mraz.
Le kako so rudo kopali vsak dan,
primanjkuje mi kisika, postajam zaspan.
Čeprav sem o tem že nekaj vedel,
sem se od začudenja skoraj sesedel.
Moja domišljija je bila drugačna,
moja razlaga pa malce napačna.
40
OŠ TONETA OKROGARJA
Vodič nam nekaj o knapih razlaga,
pomislim – pa kaj ta tip sploh naklada?!
Nato pa slišim besedo škrat,
otrpnem, kot da nekdo me drži za vrat!
Skoraj vse besede so mi nekako tuje,
nekaj o tem, da tu nekdo domuje.
Tale rudnik pa ni kar tako – nevemkaj,
a gremo k besedi škrat še malo nazaj.
Škrat Perkmandeljc, tako imenovan,
bil med rudarji dobro je poznan.
Imel zelene hlače in rdeč suknjič je,
na glavi kapuco, med nogami motal se.
V težkih trenutkih rudarjem stal ob strani,
pred nesrečami tam, da jih ubrani.
Potem spet tu rudarske so besede,
od njih se mi že kar pošteno blede.
Knap, hunt, gverk in pa šlem,
jaz se tega več ne grem.
Rad bi črpal zgodovino to,
ko bi vsaj vedel, za kaj je šlo.
Zakaj nam nihče ni slovarja dal,
takih besed nisem nikoli poznal.
Tudi ko sem jih hitel iz knjig prebrat,
sem vedno mislil, da bil je le tiskarski škrat.
Čeprav pazil nanje je slavni škrat,
jih strah vseeno stiskal je za vrat.
Zvedel sem, da šlem pomeni – čelada,
zdi se mi, da ta tip nič več ne naklada.
Kaj so oni tam doli iskali,
zakaj so tiste dolge rove kopali?
Tolikokrat od strahu trepetali,
ko doma lahko bi mirno spali.
Vse besede dobile so pomen
in počasi pomikamo se ven.
Tu na koncu je še jamski voziček – cicka,
mene pa že v želodcu stiska.
Ker že cel dan črpam zgodovino
in se trudim tukaj najti rimo.
Rad bi poudaril, da težko je biti knap
in to res ne more biti vsak.
41
OŠ TONETA OKROGARJA
Moraš imeti dovolj poguma,
da stopiš v jamo brez kakršnega suma.
Morali so bit’ pri delu s srcem in zvesti,
da so svoji družini dali kaj jesti.
Vsak dan so utrujeni se vračali od dela,
kako jih kaj od vsega je roka bolela ...
Pozno zvečer so odpravili se spat,
da so zgodaj lahko šli zopet kopat.
Kapo dol! za ves pogum v jami,
za vse dni, ko bili so notri sami.
Bili so pridni, delovni, marljivi,
da pridejo ven živi, vedno so molili.
Zato jim tu gre vsa zahvala,
da naša telesa niso zmrzovala.
Hvala jim za njihov pogum
in večkrat ohranjen razum.
Rad bi še poudaril to,
da takrat kopali so – zlato!
Tega zavedajo se samo rudarji,
ki takrat bili rudnikov so kralji.
Tijan Langus, 8. a
PREMOG
Premog dolgo je bil zakopan,
pri ljudeh dolgo iskan.
Ko so ga našli,
so srečni bili,
saj lahko so greli mrzle peči,
gradili tovarne,
poganjali lokomotive
in potovali v boljše dni.
Rudarji,
ki so premog kopali,
vse dni so težko garali.
Kljub težkemu delu
so srečni bili,
saj otroci niso več lačni bili.
Špela Groboljšek, 6. a
42
OŠ TONETA OKROGARJA
Bernarda Prašnikar, 7.b
43
OŠ TONETA OKROGARJA
Učenci 8. razreda so poustvarjali na pesem Nika Grafenauerja Življenje.
Življenje
Stopam …
Stopam po ulici.
Vidim …
Vidim novo življenje, rojstvo ali mogoče preporod.
En človek umre in hkrati se drug rodi,
prav takšnih oči.
Stopam naprej …
Vidim starše,
ki se veselijo prvih korakov,
prvih besed.
Korak za korakom stopam po ulici.
Vidim …
Vidim prvi šolski dan.
Ves prestrašen in radoveden je otrok,
ki prihaja skozi vrata …
In zdaj vidim, kako prejema spričevalo 9. razreda,
kako ponosno ga kaže vsepovsod …
Vidim, kako uspešen je postal,
kakšno službo ima
in lepo plačo …
In vidim srečo,
ki kar žari iz njegovih oči,
ko sin se mu rodi.
Hodim …
Tam se bliža konec ulice.
Vidim srečno starost …
Sivolasi mož je zdaj obdan z vnuki,
ki ga obožujejo, mu dogodivščine iz vrtca in šole
pripovedujejo – kako veseli, srečni in uspešni so …
In zdaj …
Zdaj ga vidim,
kako spokojno na postelji leži
in mirno, počasi diha.
Ko se približam postelji,
vidim, kako se mu v očeh življenje odvrti …
In že ga več ni.
Glas v moji glavi pa mi pravi: »To si ti …«
Luna Kajin, 8. a
44
OŠ TONETA OKROGARJA
ŽIVLJENJE
Življenje je včasih le še beseda,
dogajanje v njem pa ena sama beda.
Kakor drveči vlak, na katerem hitimo,
gor` pa ljudje, ki se jim voditi pustimo.
Ne spomnim se joka, ko sem se rodil,
ne spomnim se korakov, ko sem shodil.
Verjetno sem veliko solz potočil,
ko sem novosti življenja se učil.
Prav dobro se spomnim dneve življenja,
po katerem se moje otroštvo vzpenja.
Včasih trpimo mnoge bridkosti,
življenje naše – vsaj ti nam oprosti.
Da prepuščamo te drugim v roke,
prosim, popazi še na lačne otroke!
Poglej še na starejše občane,
imej za njih svetlejše »plane«.
Zakaj pustiš, da nam drugi usodo krojijo,
da ljudi večkrat lačne kot site pustijo.
Da skrbijo samo za svoje r***,
eni pa nimajo niti vode za piti.
Življenje, pomisli, kdo je tu kriv,
da sem te besede v pesmi izlil.
Kdo je kriv, da ni več pravice,
ko bi le lahko šel nazaj v plenice ...
In znova življenje živeti začel,
moč za pomoč drugim imel.
Da bi lahko ustvaril društva za ljudi,
ki se jim samo slabo v življenju godi.
Napisal pravilnik za lepše življenje,
izgnal iz sveta to trpljenje.
Namenil bi šole za odrasle ljudi,
ki se jim zloraba normalna zdi.
45
OŠ TONETA OKROGARJA
Za vse tiste, ki se nimajo kam dati,
pa gredo potem mamila jemati,
bi uvedel več športnih igrišč
in počistil nekaj parkirišč.
Ker je pločevine na svetu preveč,
ob cestah pa sveč vse več,
bi lahko nekaj za mladino uvedli,
ne pa to grozoto pod prag pometli.
Zato te prosim zdaj, življenje,
ki pustiš vse to trpljenje,
spusti se na zemljo in trdna tla,
ker meni se tega gledati ne da.
Tijan Langus, 8. a
46
Sara Adžikič, 1.a
OŠ TONETA OKROGARJA
ŽIVLJENJE
Življenje je kot potovanje z vlakom. Hiti, drvi in se spet ustavi. Vsaka postaja ima svoj
pomen in svoje spoznanje. V življenje, oziroma na ta vlak, stopajo ljudje in eni ostanejo,
spet drugi odhajajo. Nekateri se peljejo z nami leta in leta, spet drugi samo za trenutek.
Kako dolgo se vozimo z vlakom, pa ni naša naloga, ampak naloga strojevodje – usode,
ki je zapisana kot vozni red. Prav dobro se spomnim oseb, ki so prišle na moj vlak
življenja, ko se je ta ustavil na tej in oni postaji. Drvel sem skozi otroštvo, kot se to v
današnjih časih dogaja, ko sem spoznal dečka, starega okrog deset let. Tudi sam sem
takrat štel enaka leta in mogoče mi je zato ostalo v spominu.
Bil sem v bolnišnici na obisku pri omi, tako sem klical svojo pokojno prababico, ki je
takrat bila zelo bolna. Nikoli nisem rad zahajal v bolnišnice, kot tudi mnogi izmed nas ne,
in tudi dandanes nisem ljubitelj tega. Taval sem po hodniku gor in dol in komaj čakal, da
bo obiskov konec in grem končno domov, kjer me čaka računalnik. V mislih sem že igral
vse igrice, ki so bile tam samo zame. Iz misli me je predramil jok. Najprej se nisem
zmenil, ampak ker je postajal vedno bolj glasno, sem se obrnil. Takrat sem mislil, da
obstaja samo ena vrsta joka. Taka, da z njim kaj dosežeš ali pa mogoče tudi tisti, ki ga
zaigraš, da nekaj boli in dobiš vso pozornost, mogoče pa tudi izsiliš prosti dan šole. No,
skratka, ta je bil drugačen, v njem sem čutil neko bolečino, ki je še dan danes ne znam
opisati. Deček je ležal na postelji, na hodniku, sam brez staršev in jokal. Bil sem
radoveden in se počasi premikal do njega, ampak v mislih še vedno igral igrico na
računalniku. Stal sem že tako blizu njega, da me je opazil. Takrat je jok prenehal in sem
si rekel: »Na, še eden, ki pozna to igro joka v otroštvu«. Pogledal me je z solzami v očeh
in mi pokazal na kozarec, ki je stal na mizi. In zakaj potem jočeš, sem si mislil, povej, da
si žejen. Skomignil sem z rameni in se pognal proti kozarcu. Natočil sem vodo in mu jo
podal v roke. Videl sem, kako je delal velike požirke, nato pa pomolil kozarec proti meni
in se obrnil na drugo stran. N,o ta je pa dobra, kaj pa hvala, sem pomislil, a tega te pa
niso učili doma?! Bil sem jezen nanj in ga prijel za roko ter mu namenil nekaj besed o
oliki. A on je samo ležal in me gledal s solzami v očeh. Zamahnil sem z roko in se vrnil
na svoje mesto. Nato je k njemu pristopila medicinska sestra in še neka gospa, za katero
sem sprva mislil, da je njegova mamica. Prisluhnil sem pogovoru in vem, da ni lepo,
ampak otroška radovednost ... Sestra je nekaj razlagala o tem, da je gluhonem in da je
žrtev napada. Ujel sem tudi, da živi v nekem domu sam z mamico, ta pa zelo rada
posega po alkoholu. Vse to mi je bila neznanka, ampak dovolj, da sem kasneje v avtu
vprašal starša, kaj vse to pomeni. Malo sta bila začudena, od kje meni vse to, kasneje pa
sem vendarle dobil odgovore. Prišel sem do spoznanja, da je tisti jok prišel iz srca in je
bil resnično povezan z bolečino. Ni imel nikogar, da bi mu stal ob strani, nikogar, ki bi mu
pomagal v težkih trenutkih in kar je najbolj pomembno, tega ni mogel povedati. Bil je
deček, ki je živel v popolni tišini, ta pa je kričala od bolečine.
Žalostno sem stopal proti vratom svoje sobe, kajti mene je čakal topel dom in računalnik
ter vse tiste igrice, ki so se mi zdele najpomembnejše na svetu, kajti do takrat mi za
drugo ni bilo mar. Kaj pa deček, ki nima niti svojega doma? Katera pa je njegova
najljubša igrica? S kom se bo pa pogovarjal, če ne more govoriti ali še bolj žalostno, ker
nima nikogar. Kdo ga bo pokril, ko bo šel spat, in mu zaželel mirno noč? Ni važno, kako
dolgo ostaja nekdo na našem vlaku življenja, lahko le kratek čas, pa vendarle pusti en
del sebe, ki potem potuje s teboj do konca poti. Želim si, da se moj vlak ne bi ustavljal na
takšnih postajah, ampak temu ne morem uiti, lahko pa se ob tem česa naučim.
Tijan Langus, 8. a
47
OŠ TONETA OKROGARJA
PRIJATELJSKE VEZI
PRIJATELJSTVO
Nekoč je živela lisica Berta. Imela je veliko prijateljev. Nekega dne je v stari omari
našla zemljevid skritega zaklada. Odločila se je, da ga poišče. Ko se je ravnokar
odpravila na pot, je na obisk prišla srna. Berta ji je povedala, kam se odpravlja. Srna
je bila takoj za to, da gre z njo. Berta pa tega ni hotela. Zaklad je želela najti sama.
Ko je Berta hodila po poti, je srečala medveda, sovo in zajca. Vsi so želeli z njo iskati
zaklad. Berta se s tem ni strinjala in je odšla prej. Kmalu je padel mrak in v gozdu je
bila popolna tema. Berta se je izgubila. Na glas je jokala in živali so jo slikale. Takoj
so tekle na pomoč in takrat je Berta spoznala, da je v resnici prijateljstvo edini pravi
zaklad.
Patrik Lazar, 4. a
PRIJATELJSTVO
Prijateljstvo je sreča,
ki cveti kot roža dehteča.
Prijatelj ti stoji ob strani
in te pred težavami brani.
Prijatelj je vedno korak pred teboj,
spoštuj ga, vzemi ga s seboj,
ko na koncu ni poti
in ko ne vidiš več luči.
Lara Kolobarič, 4. a
48
OŠ TONETA OKROGARJA
Tina Žibert, 5.a
49
OŠ TONETA OKROGARJA
PRIJATELJSTVO
Prijateljstvo je, ko ti nekdo stoji ob strani
in te vedno brani.
Prijateljstvo je vez med dvema,
ki veliko pomeni obema.
Prijateljstvo je vsepovsod,
kjer si medsebojno razdajamo veselje,
srečo, smeh in prinaša iskrico v očeh.
Jaša Golobič, 4. a
PRIJATELJ
Pravijo, da je pes človekov najboljši prijatelj. Zame to drži, za nekatere pa to ne drži.
Nekateri so takšni, da jim moraš dati darilo ali pa da jim moraš ustreči, kar ti rečejo.
To ni pravo prijateljstvo! Pravi prijatelj je tisti, ki te ščiti, ti posoja stvari, je do nas
prijazen, vljuden, potrpežljiv. Za pravega prijatelja ti ni vseeno. Lepo je imeti prijatelja.
Postani dober prijatelj!
Tija Šiles, 4. a
PRIJATELJSTVO
Prijateljstvo je moč,
ki traja dan in noč.
ima poseben čar.
Prijatelj je dar.
Rad te ima,
vedno skupaj sta.
Nekoč pa –
svobodno odhiti,
a spominov ne vzame ti.
Jana Podpadec in Dijana Rebolj, 7. b
50
OŠ TONETA OKROGARJA
NAŠA DOŽIVETJA
DOBILA SEM SESTRICO
Nekega dne mi je mamica povedala, da bom čez devet mesecev dobila bratca ali
sestrico. Bila sem zelo vesela, saj je bila to moja največja želja. V devetih mesecih je
mamici trebuh kar naprej rastel. Dojenček v trebuhu pa je vedno močneje brcal.
Nekega septembrskega jutra, ko sem bila v šoli, je mamico zabolel trebuh. Očka jo je
odpeljal v porodnišnico in takrat je šlo zares. Zdravniki so jo pregledali in odpeljali v
porodno sobo. Porod je trajal dolgo in se končal s carskim rezom.
Ko sem prišla iz šole, sem se razveselila očka, ki mi je povedal, da sem dobila
nadvse ljubko sestrico Saro. Pokazal mi je njene fotografije. Naslednji dan sem
komaj čakala, da obiščem mamico in sestrico. Z očetom sva se odpeljala v Trbovlje v
porodnišnico. Bila sem vesela, ko sem ju zagledala. Nekaj minut pred odhodom sem
Saro lahko pestovala. Vsak dan, ko sem zapuščala porodnišnico, sem bila žalostna,
ker mamica in sestrica nista smeli z menoj domov.
Po šestih dneh sta končno prišli. Takoj ko je sestrica odprla oči, sem ji razkazala
posteljico in njene nove igrače. Zelo sem vesela, ker imam sestrico Saro, rada jo
božam in jim dajem poljubčke. Ona je moj mali sonček.
Larisa Bajrektarević, 5. a
DOBILA SEM KONJA
Ko sem bila manjša, sem si zelo želela konja.
Po kakšnem mesecu smo na medmrežju našli kobilo z imenom Pixi. Odšli smo si jo
ogledat. Mami jo je preizkusila. Z lastnikom sta odšla jahat na teren. Ugotovila je, da
je zame preživahna, zato je nismo kupili. Še naprej smo iskali po svetovnem spletu.
Našli smo kobilo po imenu Anika. Ko smo si jo ogledali, nam je bila zelo všeč in kupili
smo jo. Sanje so se mi uresničile, zato bila sem zelo vesela. Pričakovali smo jo
zadnjo soboto v frebruarju. Zelo sem se veselila, ko je Anika prišla k mojemu učitelju
jahanja. Potem smo odšli v trgovino za konje. Nakupili smo sedlo, uzdo, opremo za
negovanje konja, podsedelnico in lonžo. Prišel je dan, ko sem jo prvič zajahala in
zelo hitro sva se ujeli. Opravila sem že izpit jahač ena. Pripravljam se že na izpit
jahač dve in mogoče že na kakšno tekmo.
Anika mi pomeni več kot zapravljanje časa in je naš družinski član.
Klara Urankar, 5. b
51
OŠ TONETA OKROGARJA
Mojca Ostrožnik, 5.b
52
OŠ TONETA OKROGARJA
PRVIČ NA LETALU
Med predlanskimi počitnicami sem veselo pakirala, ker sem se zelo veselila
potovanja, saj sem se prvič peljala z letalom. Ko smo spakirali, je očka zložil kovčke v
avto in odpeljali smo se na ljubljansko letališče.
Najprej smo opravili check in. Torej, oddali smo dokumente in prtljago, ki so jo najprej
stehtali, potem pa po tekočem traku odpeljali proti letalu. Sledila je carinska kontrola.
Ko sem šla skozi senzor jaz, ni piskalo, ko pa je šel moj nahrbtnik, je začelo piskati.
Po dolgem iskanju so ugotovili, da imam v njem škarje. Seveda so jih vrgli v smeti.
Jaz pa sem bila žalostna, ker so bile moje najljubše. Na letalo smo čakali skoraj dve
uri, zato mi je bilo dolgčas. Ampak na srečo je bilo tam okno, skozi katerega si lahko
opazoval letala. Končno je prispelo naše letalo in po zvočniku so poklicali vse potnike
za Menorco k bordingu tri. Tam smo se postavili v vrsto in se vkrcali, da nam
stevardese odtrgajo vozovnice. Potem smo se po tunelu odpravili na letalo in se
vkrcali. Imela sem srečo, ker sem dobila sedež ob oknu. Letalo je vklopilo motorje in
se odpeljalo na vzletno stezo. Začelo se je dvigati. Bilo me je zelo strah, ker tega še
nikoli nisem doživela. Naenkrat sem začutila bolečino v ušesu. Očka mi je rekel, da
moram odpirati usta in požirati slino. Pomagalo je. Sledile so informacije o letu: s
kakšno hitrostjo letimo, na kakšni nadmorski višini, kje letimo, kdaj bomo pristali, kaj
moramo narediti, če letalo zasilno pristane na vodi. Dobili smo kosilo, ki mi ni bilo
preveč všeč. Začeli smo se spuščati in peljali smo se skozi oblake. Odprl se je lep
razgled na morje in otoke.
Ko smo pristali, smo vsi zaploskali pilotu za lep pristanek. Bilo je zelo razburljivo,
čeprav me je bilo na začetku malo strah, ampak sem vseeno vesela, da sem se
peljala z letalom.
Gaja Povalej, 5. a
DOBIL SEM PAPIGO
Bil sem drugošolec. Nekega dne je Melisa, učenka takrat 4. razreda, v šolo prinesla
svojega papagaja nimfo. Pokazala nam jo je in nimfa mi je bila takoj všeč.
Doma smo se dogovorili, da ga bomo kupili tudi mi. Mami je poklicala Melisino
mamico in povedala nam je, da bomo morali na nimfo čakati 1 mesec. Tačas smo
morali pripraviti vse potrebno: kletke, hrano, igračke, prebrali smo pa tudi, kako
skrbeti zanjo. Končno je prišel tisti dan. Poklicala nas je Melisina mami. To je bil moj
najbolj svetel dan. Šli smo po nimfo in zanjo plačali 85 €. Prinesli smo jo domov kar v
naročju. Bilo jo je strah in ni hotela v kletko, zato je bila kar zunaj. Ker nismo vedeli,
ali je samec ali samica, smo ji dali ime Fniki.
Zdaj je Fniki star že 2 leti in 3 mesece. Na kletko se je že navadil in je zelo zabaven.
Imam ga zelo rad. Seveda pa ne vemo, ali je samec ali samica. Mogoče bo Fniki kdaj
znesel kakšno jajce.
Nik Jazbec, 4. c, PŠ Kisovec
53
OŠ TONETA OKROGARJA
NESREČA NA TRAMPOLINU
Bila je lepa sončna nedelja. Z družino učiteljice Vojke smo se odpravili na izlet.
Odpeljali smo se do ribnika Okrogljica. Ker tam pečejo zelo dobre ribe, smo naročili
kosilo. Med čakanjem smo si ogledali okolico in hranili ribe. Ob gostilni so bila tudi
igrala. Komaj sem čakal, da bom lahko šel skakat na trampolin. Mami me je ves čas
pazila. Ker smo bili trije fantje, smo se morali menjati. Kmalu so prinesli kosilo. Hitro
sem pojedel in šel skakat naprej. Takrat pa se je nama z Nikom pridružil še večji fant.
Ni upošteval pravila, da smeta skakati le dva. Moj svetel dan se je v trenutku
spremenil v temnega. Ker je bil težji od naju, je mene odneslo iz trampolina in padel
sem na nos. Prebil sem si zgornjo ustnico in podrgnil nos. Mami me je hitro peljala k
umivalniku. Umila me je in mi prilepila obliž. Bil sem zelo preplašen, a k sreči me ni
bolelo.
Ta dan mi je zaradi padca ostal v spominu kot temen dan. Še vedno ne maram
trampolinov, v spomin pa mi je pod nosom ostala brazgotina.
Mark Jazbec, 4. c, PŠ Kisovec
MOJ NAJBOLJ SVETEL IN TEMEN DAN
Moj svetel dan je petek. Takrat imam nogometni trening. Ob petkih se rad igram.
Všeč mi je, ko se srečam s prijatelji in skupaj brcamo. Ta dan se mi ni treba toliko
učiti in pisati nalog.
Moj najbolj temen dan je ponedeljek. Ta dan moram spet v šolo. Zjutraj moram
zgodaj vstati, pa bi rad še spal. Na urniku imamo književnost in mi ni preveč všeč.
Želim si, da bi v letu bilo čim manj ponedeljkov in čim več petkov. Kaj pravite, bi to
šlo?
Jure Lisec, 4. c, PŠ Kisovec
54
OŠ TONETA OKROGARJA
Melisa Mujčinović, 9.a
55
OŠ TONETA OKROGARJA
HAIKU
Pada dež močno
in sonce sije lepo,
sanjam mavrico.
Nejc Kreže, 8. a
So sanje slepe?
Ti si moj lovilec sanj …
Popelji me v raj.
Kaja Škalonja, 9. b
Sanjarim rada …
Ne želim se zbuditi –
iz teme priti.
Diana Bučar, 8. a
Sanje so želje.
Želim si te ob sebi.
Pomeniš mi vse.
Alja Šuhel, 9. b
Padam v prepad,
celo telo se trese,
prestrašena sem.
Luna Kajin, 8. a
Sanje so žive,
a v njih vidim podobe
prelepe, srečne.
Arijana Ramšak, 9. a
56
OŠ TONETA OKROGARJA
Sanjam o muckah,
vidim puhaste kepe;
pijejo mleko.
Nika Cirar, 7. a
V šoli sanjam,
čakam konec pouka,
ne slišim besed.
Dijana Rebolj, 7. b
Jaz sem zaspana,
v oblakih bom zaspala,
zaljubljena sem.
Špela Groboljšek, 7. a
Diham pod vodo,
zelo se prestrašim in
zbudim se iz sanj.
David Jerman, 6. b
Sanjam dobrote,
mmm, njam, kako so dobre.
lačna sem za tri.
Manca Ključevšek, 6. b
Sem na letalu.
O, ne, strmoglavljamo!
Budilka zvoni.
Ana Žujić, 6. b
Nad mano leti
konjiček iz sanj s krili,
iskri se, blešči.
Zala Dolar, 7. b
57
OŠ TONETA OKROGARJA
ŠE ZA KONEC ...
Tija Šiles, 4.a
58
OŠ TONETA OKROGARJA
Emily Zakrajšek, 4.a
59
OŠ TONETA OKROGARJA
OSNOVNA ŠOLA TONETA OKROGARJA, ZAGORJE OB SAVI
NOVI KORAKI – GLASILO OŠ TONETA OKROGARJA, ZAGORJE OB SAVI
IZDALA IN ZALOŽILA: OŠ Toneta Okrogarja, Zagorje ob Savi
GLAVNA UREDNICA: Erika Jenko
UREDNIŠKI ODBOR: Lucija Roglič, Žana Žerko, Kaja Škalonja, Alja Šuhel,
Urša Lunder
LIKOVNA UREDNICA: Jadranka Kačič
OVITEK: S. Kaliope, D. Drobež, J. Pograjc, V. G. Jerin, G. Strmljan (spredaj),
Š. Jerman, K. A. O. Lekše, M. Ostrožnik, E. Kovačič, A. Zukić, T. Razboršek
(zadaj)
TISK: Artpro
NAKLADA: 500
Zagorje ob Savi, junij 2014
60