DIPLOMSKA NALOGA
FAKULTETA ZA INFORMACIJSKE ŠTUDIJE V NOVEM MESTU DIPLOMSKA NALOGA UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJSKEGA PROGRAMA PRVE STOPNJE DEJAN FORTUNA FAKULTETA ZA INFORMACIJSKE ŠTUDIJE V NOVEM MESTU DIPLOMSKA NALOGA RAZUMEVANJE ZASEBNOSTI NA FACEBOOKU Mentor: doc. dr. Blaţ Rodiĉ Novo mesto, avgust 2013 Dejan Fortuna IZJAVA O AVTORSTVU Podpisani Dejan Fortuna, študent FIŠ Novo mesto, v skladu z doloĉili statuta FIŠ izjavljam: da sem diplomsko nalogo pripravljal samostojno na podlagi virov, ki so navedeni v diplomski nalogi, da dovoljujem objavo diplomske naloge v polnem tekstu, v prostem dostopu, na spletni strani FIŠ oz. v digitalni knjiţnici FIŠ (obkroţi odloĉitev): o takoj, o po preteku 12 mesecev po uspešnem zagovoru, o ne dovoljujem objave na spletni strani oz. v elektronski knjiţnici FIŠ zaradi prepovedi organizacije, v sklopu katere je bil pripravljen empiriĉni del naloge. da je diplomska naloga, ki sem jo oddal v elektronski obliki identiĉna tiskani verziji, da je diplomska naloga lektorirana. V Novem mestu, dne _________________ Podpis avtorja______________________ POVZETEK Na voljo je vedno veĉ spletnih storitev, ki nam lajšajo vsakdanja opravila, od pošiljanja pošte do nakupovanja in tudi druţenja. V zadnjem ĉasu so zelo priljubljena spletna socialna omreţja, ki omogoĉajo druţenje s prijatelji in spoznavanje novih ljudi. Ĉeprav je splet zelo uporabno orodje, pa ima tudi svoje slabe lastnosti ena od teh je slaba varnost osebnih podatkov. V tej nalogi smo poizkusili raziskati, kako uporabniki dojemajo zasebnost na spletnih socialnih omreţjih. V teoretiĉnem delu smo na splošno predstavili spletna socialna omreţja, bolj podrobno pa smo predstavili spletno omreţje Facebook. Opisali smo, kako lahko zašĉitimo del svoje zasebnosti s pripomoĉki, ki nam jih to spletno socialno omreţje ponuja. V nadaljevanju naloge pa smo predstavili osnove varstva osebnih podatkov in zasebnosti, pregledali smo problematiko zasebnosti v virtualnem prostoru in tehnologije, ki so nam lahko v pomoĉ pri njenem zagotavljanju. V empiriĉnem delu pa smo opisali izvedeno raziskavo in pridobljene rezultate. KLJUČNE BESEDE: spletna socialna omreţja, zasebnost, Facebook, osebni podatki, politika zasebnosti ABSTRACT Nowadays there are more and more web services which can make our daily tasks easier, from sending mail to shopping and socializing. Among the most popular are the social network sites that allow us to meet new people and stay connected with our friends. Although the web is a very convenient tool, it has its down-sides, and one of them are security threats endangering our personal data. In this thesis we tried to examine the user perception of privacy in social networks. In theoretical part we presented social network sites in general and presented Facebook in more details. We presented how our privacy can be protected with tools offered by Facebook.. Further we presented protection of personal data and privacy and examined the problems of privacy in virtual space and privacy protection technologies. In the empirical part we presented and analyzed our research and its results KEY WORDS: web based social networks, privacy, Facebook, personal data, privacy policy. KAZALO 1 UVOD................................................................................................................................. 1 2 SPLETNA SOCIALNA OMREŢJA .................................................................................. 4 2.1 Opredelitev in znaĉilnosti spletnih socialnih omreţij..................................................... 4 2.2 Zasebnost na spletnih socialnih omreţjih ....................................................................... 5 2.3 Facebook ......................................................................................................................... 6 3 2.3.1 Nastanek in razvoj Facebooka ............................................................................... 7 2.3.2 Zasebnost na Facebooku ........................................................................................ 8 2.3.3 Varovanje zasebnosti na Facebooku .................................................................... 13 OSEBNI PODATKI IN ZASEBNOST ............................................................................ 14 3.1 Osebni podatki .............................................................................................................. 14 3.2 Varstvo osebnih podatkov ............................................................................................ 15 3.3 Pravica do zasebnosti.................................................................................................... 17 4 3.3.1 Varovanje zasebnosti ............................................................................................ 18 3.3.2 Informacijska zasebnost ....................................................................................... 19 3.3.3 Zasebnost v virtualnem prostoru .......................................................................... 20 3.3.4 Tehnologije za boljše varovanje zasebnosti ......................................................... 22 EMPIRIĈNI DEL ............................................................................................................. 27 4.1 Opredelitev problema ................................................................................................... 27 4.2 Namen in cilji raziskave ............................................................................................... 28 4.3 Raziskovalna hipoteza in raziskovalno vprašanje ........................................................ 29 4.4 Raziskovalna metodologija........................................................................................... 30 4.4.1 Opis vzorca ........................................................................................................... 31 4.4.2 Metoda zbiranja podatkov .................................................................................... 32 4.5 Spletni portal 1ka.si ...................................................................................................... 34 4.6 Predstavitev vprašalnika ............................................................................................... 36 4.7 Rezultati ankete ............................................................................................................ 37 5 SKLEPI IN UGOTOVITVE ............................................................................................ 54 6 ZAKLJUĈEK ................................................................................................................... 57 7 LITERATURA ................................................................................................................. 58 8 VIRI .................................................................................................................................. 61 KAZALO GRAFOV Graf 4.1: Izobrazbena struktura anketirancev........................................................................... 37 Graf 4.2: Uporaba ostalih spletnih socialnih omreţij ............................................................... 38 Graf 4.3: Kako dostopate do Facebooka? ................................................................................ 39 Graf 4.4: Ali se odjavite iz Facebook raĉuna, ko ga prenehate uporabljati? ............................ 40 Graf 4.5: Ali za dostop do spletnega socialnega omreţja Facebook uporabljate varno povezavo (HTTPS)?................................................................................................. 40 Graf 4.6: Ali imate ob vpisu obkljukano moţnost »Ostani prijavljen/Keep me logged in« .... 41 Graf 4.7: Ali veste, da ĉe imate obkljukano moţnost »ostani prijavljen« ostanete v raĉun na Facebooku prijavljeni tudi ĉe ugasnete raĉunalnik (ali zaprete brskalnik)? ....... 42 Graf 4.8: Koliko prijateljev imate na Facebooku? ................................................................... 42 Graf 4.9: Koliko oseb poznate samo prek Facebooka? ............................................................ 43 Graf 4.10: Kdo ima dostop do vaših podatkov na Facebooku? ............................................... 44 Graf 4.11: Ali veste, da si lahko na Facebooku prijatelje razporedite v razliĉne skupine in jim tako doloĉite kaj lahko vidijo na vašem profilu? .......................................... 44 Graf 4.12: Ali ste si svoje prijatelje razdelili v razliĉne skupine? ............................................ 45 Graf 4.13: Ali ste ob registraciji prebrali:................................................................................. 46 Graf 4.14: Ali veste, da se politika zasebnosti na Facebooku spreminja? ............................... 47 Graf 4.15: Kako pogosto spremljate spremembe politike zasebnosti? ..................................... 47 Graf 4.16: Ali ste spremenili privzete nastavitve zasebnosti? .................................................. 48 Graf 4.17: Kako pogosto preverite vaše nastavitve zasebnosti? .............................................. 49 Graf 4.18: Katere podatke o sebi razkrivate na Facebooku? .................................................... 50 Graf 4.19: Na Facebooku sem: ................................................................................................. 51 Graf 4.20: Ali bi bili z osebo (te osebe ne poznate oz. se z njo poznate le beţno), ki jo sreĉate na ulici, pripravljeni deliti naslednje osebne podatke: .............................. 52 Graf 4.21: Ali se vam je na Facebooku ţe pripetilo: ................................................................ 53 Graf 4.22: Facebooku zaupam glede varnosti osebnih podatkov. ............................................ 54 KAZALO SLIK Slika 2.1: Model ledene gore .................................................................................................... 10 Slika 3.1: Zašĉitnik identitete ................................................................................................... 25 Slika 4.1: Zaĉetna stran portala 1ka.si ...................................................................................... 34 Slika 4.2: Zaĉetna stran za registrirane uporabnike .................................................................. 35 Slika 4.3: Informacije o doloĉeni anketi ................................................................................... 36 1 UVOD V današnjem ĉasu, ko tehnologija vse bolj napreduje, se vse veĉ storitev seli na internet. Ta trend vsem uporabnikom svetovnega spleta omogoĉa prihranek, saj lahko najdemo veliko storitev, ki uporabnikom prihranijo ĉas in tudi marsikatero pot. Z vidika uporabnosti in prihranka, tako ĉasovnega kot tudi stroškovnega, je svetovni splet zelo uporabno orodje, ki se je pojavilo v naših ţivljenjih. Ravno tako se internet razlikuje od drugih medijev, saj se prek njega lahko poveţemo z ljudmi s celega sveta in je ravno zato tako priljubljen (Jeriĉek, 2001). Toda s pojavom novih tehnologij in njihovim napredkom so se zaĉela pojavljati tudi nova vprašanja in tveganja. Splet je prinesel nova tveganja z vidika osebnih podatkov in zasebnosti uporabnikov. Kovaĉiĉ (2003) meni, da je razvoj tehnologije omogoĉil poveĉanje in pocenitev zbiranja podatkov, kar poslediĉno privede tudi do veĉjega in tudi laţjega nadzora. Selitvi storitev na splet sledi tudi druţenje med ljudmi, saj so se v zadnjem ĉasu pojavila razliĉna spletna socialna omreţja, ki nam omogoĉajo, da smo le »en klik« oddaljeni od svojih prijateljev in znancev. Tudi Slovenija ni nobena izjema v uporabi spletnih socialnih omreţij, saj je imelo v letu 2010 kar 60 % vprašanih ustvarjen profil na vsaj enem od spletnih socialnih omreţij. Glede na starost prevladujejo predvsem mlajši uporabniki, saj vsaj enega od moţnih spletnih socialnih omreţij uporablja 75 % vseh anketirancev, ki so po statusu uĉenci, dijaki ali študenti (Jerman Kuţeliĉki in drugi, 2011). Ob tem pa je treba izpostaviti tudi dejstvo, da ima v Sloveniji dostop do interneta 80 % prebivalcev (Prevodnik in drugi, 2011). Ĉe pogledamo uporabo spletnih socialnih omreţij z vidika ĉasa, ki ga uporabniki porabijo za uporabo socialnih omreţij, je med vsemi najbolj priljubljen Facebook, kar se kaţe tudi v Sloveniji. Sredi marca 2011 je Facebook uporabljalo ţe 627.360 ljudi, kar predstavlja 37 % slovenske populacije med 10. in 74. letom starosti. Ĉe se usmerimo samo na tiste, ki so ţe uporabljali internet, pa je deleţ uporabnikov Facebooka kar 51 %. Vendar se Slovenija po rasti uporabnikov nahaja precej v ozadju, saj je bila rast uporabnikov v obdobju med oktobrom 2010 in marcem 2011 le 4,4 %, kar nas uvršĉa na 172. mesto, pri ĉemer je treba izpostaviti tudi dejstvo, da je bilo v raziskavo vkljuĉenih 213 drţav (Raba interneta v Sloveniji, 2011b). Ob tem pa naj dodamo, da je bila Slovenija marca 2011 na 83. mestu po številu uporabnikov med opazovanimi drţavami (Raba interneta v Sloveniji, 2011a). Glede na število prebivalcev 1 je tudi priĉakovano, da imamo manjšo rast kot nekatere druge, predvsem veĉje drţave. Vseeno je spletno socialno omreţje Facebook zelo priljubljeno pri nas, saj se je število uporabnikov od marca 2011 do marca 2013 poveĉalo za 120.800 uporabnikov, po teh podatkih naj bi imela Slovenija marca 2013 ţe 748.160 meseĉno aktivnih uporabnikov Facebooka. Ĉeprav se zdi ta številka precej visoka, naj bi, po poroĉanju analitiĉne platforme socialBakers, Slovenija na lestvici 213-ih drţav v obdobju med marcem 2011 in marcem 2013 padla za nekaj mest in je tako sedaj na 91. mestu (SocialBakers, 2013). Slovenija je nekoliko specifiĉna tudi glede starostne strukture uporabnikov Facebooka. Najveĉ uporabnikov je starih med 25 in 34 let, sledi jim starostna skupina od 18 do 24 let. V Sloveniji je predvsem malo uporabnikov med ljudmi, ki so stari 45 let ali veĉ, v svetu pa upad starejših uporabnikov ni tako izrazit kot pri nas (Raba interneta v Sloveniji, 2011b). Po podatkih portala socialBakers pa pri nas tudi ni bistvene razlike med spolom uporabnikov, saj naj bi Facebook uporabljalo 51 % uporabnikov moškega spola in 49 % uporabnic ţenskega spola. Toda taka izenaĉenost uporabnikov med spoloma ni samoumevna, saj je recimo v Libiji to razmerje 65 % proti 35 % v korist moškim uporabnikom (SocialBakers, 2013). Kot smo ţe omenili, je razvoj tehnologije prinesel tudi nekatere nove groţnje, ravno zato se bomo v tem delu seznanili z zasebnostjo na spletnih socialnih omreţjih. Osredotoĉili se bomo predvsem na spletno socialno omreţje Facebook, ki je najbolj priljubljeno, zdi pa se tudi, da se uporabniki poĉutijo manj izpostavljene in so s širšim krogom ljudi, ki jih imajo za »prijatelje«, pripravljeni deliti veliko in vĉasih tudi preveĉ osebnih podatkov. Opazimo lahko tudi, da se uporabniki tega spletnega socialnega omreţja na spletu bolj izpostavljajo kot pa izven spleta. Razlog je v navidezni naravi Facebooka, kjer imamo do drugih souporabnikov ĉisto drugaĉen odnos, obenem pa ima tudi zaupanje drugaĉen pomen kot v resniĉnem ţivljenju. To se predvsem kaţe v velikosti uporabnikove »mreţe prijateljev« in številu povezav, saj v resniĉnem ţivljenju nimamo toliko »prijateljev«, kot na spletnih socialnih omreţjih. Razlika je tudi ta, da so v resniĉnem ţivljenju prijateljske vezi definirane drugaĉe kot na spletnih socialnih omreţjih, kjer lahko nekoga sprejmemo za prijatelja ali paĉ ne, medtem ko se izven spleta z nekaterimi osebami razumemo bolje kot z drugimi (Gross in Acquisti, 2005). Sicer nam Facebook omogoĉa, da si »prijatelje« razvrstimo po razliĉnih skupinah in jim na tak naĉin omogoĉimo, da vidijo le doloĉene stvari. Vendar, glede na to, da veliko uporabnikov ne spreminja nastavitev zasebnosti (v ZDA kar 7,69 % uporabnikov teh nastavitev ne spreminja), je število uporabnikov, ki si prijatelje razvršĉajo po skupinah, še veliko manjše, ker si nekako ţelijo, da bi z njimi delili ĉim veĉ informacij (Protalinski, 2012). 2 Po raziskavi Consumers Reports naj bi zgolj 37 % ameriških uporabnikov uporabilo orodja, ki jih nudi Facebook, da so omejili, koliko informacij o njih vidijo tretje osebe, pribliţno 4,8 milijona ameriških uporabnikov pa je objavilo, kam gredo na doloĉen dan (Agence FrancePresse, 2012). Omeniti velja tudi, kako je s samo zasebnostjo na spletu. »Organizacija Privacy Rights Clearinghouse ugotavlja, da pravzaprav ne obstaja nobena on-line aktivnost, ki bi omogoĉala popolno zasebnost« (Privacy in Cyberspace v Kovaĉiĉ 2003, str. 40). Eden od naĉinov zavarovanja zasebnosti je anonimizacija, vendar moramo za dostop do interneta praviloma skleniti razmerje z nekim ponudnikom, tako da povsem anonimni ne moremo ostati (Kovaĉiĉ, 2003). Lahko pa se z anonimizacijo zavarujemo predvsem pri razliĉnih spletnih socialnih omreţjih, saj ob registraciji ni treba podati pravega imena. Tudi Facebook ni izjema, ĉeprav v pogojih uporabe piše, da brez dovoljenja ne moremo ustvariti raĉuna za nekoga drugega. Vendar Facebook ne preverja podatkov, ki jih navedemo ob registraciji, potreben je zgolj veljaven e-mail raĉun in ţe lahko ustvarimo laţen oziroma pravi profil (Light in McGrath, 2010). Vendar veĉina uporabnikov ob registraciji poda prave podatke, razlog za to pa naj bi bil, da bi jih prijatelji našli na razliĉnih spletnih skupnostih (Jerman Kuţeliĉki in drugi, 2011). Ker je zasebnost pojem, ki ga – predvsem na spletu – teţko definiramo, se bomo v tem delu osredotoĉili predvsem na vidike zasebnosti, na katere lahko uporabniki Facebooka vplivajo. Varovati svojo zasebnost na spletu je skoraj nemogoĉe, lahko pa se vsaj na spletnih socialnih omreţjih zavarujemo v tolikšni meri, da nas drugi uporabniki ne nadlegujejo, zasledujejo in o nas širijo neresnice, kajti tudi to je del naše zasebnosti. Izvedeti ţelimo predvsem, v kolikšni meri se uporabniki spleta oziroma bolj specifiĉno uporabniki spletnega socialnega omreţja Facebook zavedajo svoje zasebnosti. Kajti, ţivimo v ĉasu, ko se tehnologija vedno bolj razvija, kar nam prinaša nekatere prednosti, obenem pa z razvojem novih tehnologij na ljudi preţijo tudi nove nevarnosti. Poleg tega se zdi tudi, da so splet in razna spletna socialna omreţja postala ţe zelo moĉno vpeta v vsakdanje ţivljenje in zato smo mnogokrat pripravljeni deliti tudi podatke, ki jih ne bi bilo treba. Dejstvo pa je, da se veliko ljudi ne zaveda teţav, povezanih z zasebnostjo v virtualnem prostoru. Ravno zaradi tega bomo poizkušali tudi preveriti, ali uporabniki spletnega socialnega omreţja Facebook zasebnost v virtualnem prostoru dojemajo drugaĉe kot v realnem ţivljenju. 3 2 2.1 SPLETNA SOCIALNA OMREŢJA Opredelitev in značilnosti spletnih socialnih omreţij Spletna socialna omreţja so ţe od svojega nastanka med ljudmi zelo priljubljena in tudi ţe kar zakoreninjena v njihova ţivljenja. Na zaĉetku naj najprej opredelimo pojem spletnih socialnih omreţij. Boydova in Ellisonova (2007) spletna socialna omreţja definirata kot spletno storitev, ki uporabniku omogoĉa: (1) ustvariti javen ali pol javen profil znotraj doloĉenega sistema, (2) sestaviti seznam drugih uporabnikov, s katerimi so povezani, in (3) pregledovati in preuĉevati njihov seznam povezav. Pri opredelitvi moramo biti pazljivi, saj se v teoriji pojavljata dva izraza, in sicer spletno socialno omreţje (angl. social network site) in spletno socialno mreţenje (angl. social networking sites). Glavna razlika med tema dvema pojmoma je v tem, da se spletno mreţenje uporablja za spoznavanje novih ljudi oziroma za povezovanje z neznanci, medtem ko gre pri spletnih socialnih omreţjih za povezovanje med uporabniki, ki se med seboj poznajo tudi izven spleta. Seveda se tudi na spletnih socialnih omreţjih dogaja t. i. »mreţenje«, saj lahko tudi prek spletnih socialnih omreţij spoznavamo nove ljudi, vendar to ni njihov cilj uporabe (Boyd in Ellison, 2007). V poplavi spletnih socialnih omreţij je treba izpostaviti, da se med seboj zelo razlikujejo. Razlike so v bazi uporabnikov, ki spletna socialna omreţja uporabljajo, in v znaĉilnostih, ki jih ima doloĉeno spletno socialno omreţje. Razlikujejo se tudi glede namena uporabe, saj poznamo spletna socialna omreţja za spoznavanje novih prijateljev, kot so npr. Friendster in Orkut, za iskanje nove zaposlitve lahko uporabljamo LinkedIn, ĉe ţelimo pridobiti priporoĉila, pa lahko uporabimo spletno socialno omreţje Tribe (Gross in Acquisti, 2005). Med spletna socialna omreţja spada tudi Facebook, ki je med najbolj priljubljenimi omreţji. Razlika v namenu uporabe je lepo vidna na primeru spletnih socialnih omreţij LinkedIn in Facebook. Oba spadata med spletna socialna omreţja, vendar je LinkedIn bolj usmerjen v mreţenje in je namenjen poslovnim uporabnikom, medtem ko je Facebook bolj namenjen ohranjanju vezi med posamezniki, ki se druţijo tudi izven spleta oziroma se tam vsaj poznajo. Gross in Acquisti (2005) menita, da se spletna socialna omreţja razlikujejo po: (1) doloĉljivosti osebe, saj nekatera spletna omreţja spodbujajo uporabnike, da uporabljajo svoja prava in polna imena, medtem ko nekatera spletna omreţja odvraĉajo uporabnike od 4 podajanja pravih imen. Facebook ima v pogojih uporabe celo zapisano, da uporaba laţnih imen ni dovoljena. Veĉina vseh spletnih socialnih omreţij pa spodbuja objavo osebnih fotografij, prek katerih se lahko identificira uporabnika. Nadalje menita, da (2) se razlikujejo po tipu razkritih podatkov, saj na »bolj resnih« spletnih socialnih omreţjih (na primer LinkedIn) ne bomo objavljali takih podatkov, kot jih na primer na Facebooku. Menita še, da so razlike tudi v (3) vidnosti teh podatkov, saj nekatera spletna socialna omreţja omogoĉajo, da uporabniki sami doloĉijo, kaj ţelijo deliti z drugimi. Vseeno pa veliko uporabnikov z veseljem razkrije veliko podatkov o sebi velikemu številu drugih uporabnikov. To je zelo pogosto na Facebooku, saj so uporabniki vĉasih pripravljeni deliti raznovrstne podatke iz osebnega ţivljenja s »prijatelji«, ki so lahko tudi skoraj popolni neznanci. 2.2 Zasebnost na spletnih socialnih omreţjih Glede zasebnosti prihaja do velikih razlik na spletu in v realnem ţivljenju, ker so prijateljske vezi na spletu definirane drugaĉe kot v ţivljenju izven spleta. Gross in Acquisti (2005) pravita, da se lahko vezi v naših socialnih omreţjih izven spleta loĉijo na šibke in moĉne. Vendar pa priznavata, da je taka opredelitev ohlapna, saj pri razliĉnih osebah razliĉno dojemamo bliţino. Na spletnih socialnih omreţjih te razlike ni ali pa ni tako izrazita, saj so vsi uporabniki, ki so v našem omreţju, tudi naši »prijatelji«, ne glede na to, kako dobro se z njimi razumemo. Nekatera omreţja, denimo Facebook, sicer omogoĉajo diferenciacijo med »prijatelji« tako, da jih razdelimo v razliĉne skupine in tako doloĉimo, kateri uporabniki, ki so v našem omreţju, vidijo doloĉene podatke. Poleg tega so spletna socialna omreţja veĉja kot omreţja v realnem svetu, saj vsebujejo tudi »prijatelje«, s katerimi nismo zelo povezani in bi jih lahko celo opredelili kot znance (Gross in Acquisti, 2005). Ravno tu lahko opazimo teţavo glede zasebnosti, saj ko govorimo o kršenju pravice do zasebnosti, ne mislimo samo tistih hujših kršitev, kot so na primer kraja identitete, ampak sem spadajo tudi zalezovanje ali pa osramotitev doloĉene osebe. Ravno za te stvari pa so dober »pripomoĉek« spletna socialna omreţja. Ta omreţja uporabnikov so praviloma velika in uporabnik ne ve, komu vse lahko zaupa. Na ta naĉin se lahko najde kdo na listi prijateljev, ki bi ţelel doloĉenega uporabnika osramotiti ali celo zalezovati. 5 Vendar še vedno veliko uporabnikov razkriva preveĉ osebnih podatkov o sebi, kot so ime, priimek, starost, spol …, prek katerih je lahko oseba identificirana. Na spletnih socialnih omreţjih uporabniki razkrijejo tudi osebne podatke, za katere ni potrebe, da jih poznajo vsi; sem spadajo razni hobiji, katero zvrst glasbe uporabnik posluša, katera zvrst filmov mu je najljubša itd. (Gross in Acquisti, 2005). Poleg tega pa veĉina spletnih socialnih omreţij tudi spodbuja uporabnike, da nalagajo slike in jih komentirajo, spodbujajo pa tudi komunikacijo prek tako imenovanega »zidu«, tj. prostora za objavo vsebin (Krasnova in drugi, 2010). Do teţav pri varovanju zasebnosti lahko pride, ker se vse, kar poĉnemo na spletnih socialnih omreţjih, nekje beleţi, ravnanje lastnikov socialnih omreţij s podatki pa ni pregledno in je hkrati izven kontrole uporabnikov. Vendar je teţko razumeti, zakaj imajo uporabniki tako razliĉen odnos do svojih osebnih podatkov v e-poslovanjih in spletnih socialnih omreţjih, saj v kontekstu e-poslovanja uporabniki niso v tolikšni meri pripravljeni izpostaviti svojih osebnih podatkov, kot glavni razlog za nerazkritje pa pogosto navajajo ravno zasebnost (McKnight in drugi; Pavlou; Malhotra in drugi v Krasnova in drugi 2010, str. 110). 2.3 Facebook Facebook je spletno socialno omreţje, ki je v zadnjem ĉasu med najbolj priljubljenimi. Povpreĉno ga uporablja 1,11 milijarde meseĉno aktivnih uporabnikov (Facebook, 2013b). Koncept Facebooka je enak vsem ostalim spletnim socialnim omreţjem, vendar se razlikuje po obliki in tehnološki izvedbi. Od drugih spletnih socialnih omreţij, kot je na primer MySpace, se razlikuje tudi v prilagajanju trendom, saj se na Facebooku nenehno pojavljajo nove aplikacije in razliĉne igre. Zasnovan je bil za študente, saj ga je razvil študent na harvardski univerzi z namenom spoznavanja študentov, in še vedno je glavni namen Facebooka medsebojna komunikacija med uporabniki. Poleg tega pa lahko na Facebooku tudi: poišĉemo nekdanje prijatelje, spoznavamo nove ljudi, ostanemo v stiku s prijatelji, ki so daleĉ stran, igramo razliĉne igre. 6 Toda zmotno je mišljenje, da lahko Facebook uporabljamo samo za druţenje in zbiranje novic o prijateljih. Facebook je lahko tudi odliĉno orodje pri oglaševanju, iskanju nove zaposlitve, to spletno socialno omreţje pa nam lahko tudi pomaga sodelovati pri projektih, saj lahko tako na enem mestu komuniciramo z drugimi sodelujoĉimi pri istem projektu. Poleg tega lahko tudi ustvarimo razliĉne dogodke, kot na primer sestanke in druga sreĉanja iz poslovnih namenov. Spletno socialno omreţje Facebook je razdeljeno na veĉ delov, toda uporabniki uporabljajo zgolj dva – profil uporabnika in domaĉo stran (Vander Veer, 2011). Na uporabnikovem profilu lahko najdemo vse njegove podatke, domaĉa stran pa nam na enem mestu ponuja vse najnovejše novice o vseh naših prijateljih. Tu lahko vidimo objave vseh prijateljev, kdo je sklenil novo prijateljstvo in s kom, kdo je dodal kakšno novo sliko itd. 2.3.1 Nastanek in razvoj Facebooka Kot smo ţe omenili, je Facebook razvil študent harvardske univerze, vsem poznani Mark Zuckerberg. Pred tem je Zuckerberg ţe razvil veĉ spletnih socialnih omreţij, kot sta Coursematch in Facemash (Phillips, 2007). Slednji je bil ukinjen le po nekaj dneh delovanja, saj je Zuckerberg kopiral slike iz identifikacijskih izkaznic harvardskih študentov in jih uporabil za popularizacijo tega omreţja. Namen Facemasha je bil, da so uporabniki primerjali dve osebni sliki in se odloĉali, katera oseba je bolj atraktivna. Zaradi tega so mu tudi grozile obtoţbe glede kršenja avtorskih pravic in kršenja individualne zasebnosti, ker je ukradel slike študentov. Poleg tega mu je tudi grozila izkljuĉitev iz univerze, vendar so bile obtoţbe nato ovrţene (Bellis). Tako je 4. februarja 2004 Zuckerberg zagnal novo spletno stran, ki se je imenovala The facebook, ki je bila predhodnica danes najbolj popularnega spletnega omreţja Facebook. Ĉeprav je bil Zuckerberg idejni vodja, pa je imel tudi nekaj pomoĉi s strani svojih sošolcev, ki so mu pomagali pri rasti spletne strani. To so bili Eduardo Saverin, Dustin Moskovitz in Andrew McCollum (Bellis). Sprva je bila stran The facebook namenjena zgolj študentom na univerzi Harvard, nato se je razširila tudi na bostonske univerze, sĉasoma pa na vse univerze v ZDA. Stran se je preimenovala v Facebook.com 20. septembra 2005, ko so zakupili domeno za 200.000 ameriških dolarjev (Facebook, 2013d). Od septembra 2005 so se lahko na to 7 spletno stran vpisali tudi dijaki srednjih šol v ZDA, v naslednjem mesecu pa še študenti angleških univerz. Od septembra 2006 pa je Facebook namenjen širši populaciji in ne le izobraţevalnim ustanovam (Phillips, 2007). Leta 2005 je Facebook tudi predstavil storitev »slike« (angl. photos), ki danes na tem spletnem socialnem omreţju predstavljajo velik del uporabe. Ko se je leta 2006 tudi odprl za javnost, pa se je zaĉel Facebook še bolj razvijati, tako se je leta 2007 pojavila storitev »video«, ki omogoĉa dodajanje videoposnetkov, istega leta pa so tudi zagnali platformo za mobilne naprave. Ob koncu tega leta je Facebook uporabljalo ţe 58 milijonov uporabnikov. Pomembni za razvoj sta bili tudi leti 2008 in 2009, saj se je v teh dveh letih pojavil tudi klepet prek tega spletnega socialnega omreţja (angl. chat), predstavili pa so tudi aplikacijo za uporabnike iPhonov, poleg tega sta se pojavili tudi opcija »všeĉ mi je« (angl. like) in nova oblika t. i. domaĉe strani. Konec leta 2009 pa je število uporabnikov zraslo ţe na 360 milijonov. V naslednjih letih je število uporabnikov raslo, ravno tako pa so se pojavljale nove storitve. Kot veĉji pridobitvi sta se leta 2011 pojavila še video klic in nova Facebook aplikacija za uporabnike Applovih tabliĉnih raĉunalnikov. Naslednje leto so objavili prevzem Instagrama in presegli milijardo uporabnikov (Facebook, 2013d). 2.3.2 Zasebnost na Facebooku V današnjem ĉasu je treba biti pri uporabi interneta zelo previden in pozoren, komu lahko kaj zaupamo, saj je med uporabniki veliko oseb, ki bi lahko zlorabile naše osebne podatke. Razvoj interneta je olajšal zbiranje podatkov, kar po eni strani prinaša nekatere prednosti, po drugi strani pa je to lahko velika groţnja zasebnosti. Veliko ljudi se ne zaveda, da z uporabo spleta ali elektronske pošte ustvarjamo podatke in hkrati tvegamo, da ti podatki pridejo v napaĉne roke. Z razvojem spletnih socialnih omreţij in njihovo mnoţiĉno uporabo pa se groţnje zasebnosti poveĉujejo. Naši osebni podatki so lahko tudi brez uporabe socialnih omreţij shranjeni v veĉ bazah podatkov, na primer v bazi spletne banke, pri revijah, na katere smo naroĉeni itd., vendar pa spletna socialna omreţja, kot je Facebook, vse naše osebne podatke hranijo na enem mestu. Ker Facebook deluje kot zaupanja vredna stran, veliko uporabnikov razkrije preveĉ podatkov o sebi. Z dovolj veliko koliĉino podatkov pa je posameznik tudi brez poznavanja njegovega pravega imena lahko doloĉljiv. V kakšni drugi 8 bazi podatkov lahko najdemo zgolj osebne podatke, kot so ime, priimek, naslov, na Facebooku pa je vsem tem informacijam dodana še slika in druge podrobnosti o uporabniku, kot so njegove razliĉne navade, podatki o razmerju, politiĉna opredelitev. Ravno ta skupek podatkov sicer naredi Facebook zanimiv za uporabo, vendar po drugi strani tudi zelo nevaren (Vander Veer, 2011). Jones in Hiram Soltren (2005) menita, da so na Facebooku podatki celo bolj toĉni kot v kakšnih drugih bazah podatkov. Do tega pride zaradi zaupanja uporabnikov, ki pogosto razkrivajo veliko osebnih podatkov, ki so toĉni in najnovejši, saj s svojimi »prijatelji« ţelijo deliti kar se da toĉne in aţurne podatke. Teţava je le v tem, da se ne zavedajo, da jim razkritje preveĉ osebnih podatkov v nekaterih primerih lahko tudi škoduje. Poleg tega so vodilnim pri Facebooku v preteklosti velikokrat oĉitali, da ne skrbijo dovolj za zašĉito uporabnikove zasebnosti. Leta 2007 je organizacija Privacy international v poroĉilu A race to the bottom Facebook oznaĉila kot drugo najslabše podjetje s spletnimi storitvami, glede groţenj zasebnosti (Privacy international v Debatin in drugi 2009, str. 84). Da vse obtoţbe proti Facebooku na raĉun varnosti le niso izmišljene, je bilo dokazano leta 2010, ko je ameriški ĉasopis Wall Street Journal razkril, da je podjetje kršilo lasten pravilnik o zasebnosti, saj naj bi nekatere aplikacije na Facebooku oglaševalskim podjetjem posredovale informacije o uporabnikih. Mike Vernal, inţenir pri Facebooku, je sicer potrdil, da so razvijalci prišli do nekaterih podatkov, vendar nenamerno (ABCNews, 2010). Tu se tudi pokaţe, da je v ozadju Facebooka nekaj veĉ kot le druţenje z ljudmi, ki jih poznamo. Debatin in drugi (2009) so to spletno socialno omreţje prikazali kot model ledene gore, saj uporabniki vidijo zgolj vrhnji del. Facebook so razdelili na: (1) vidni del, ki predstavlja zgolj 1/8 celote in prikazuje mreţenje in zabavo z vidika uporabnika, in (2) nevidni del, ki predstavlja ostalih 7/8 celote. V tem nevidnem delu pa se shranjujejo vsi podatki, ki jih uporabniki prostovoljno prispevajo na spletnem socialnem omreţju (Debatin in drugi, 2009). Ravnanje lastnikov Facebooka s temi podatki pa ni pregledno in je hkrati izven kontrole uporabnikov. 9 Slika 2.1: Model ledene gore Vir: Debatin in drugi (2009, str. 88) Ĉeprav Facebook kot organizacija trdi, da jim je varnost uporabnikov zelo pomembna, se lahko še vedno zgodi, da se pojavijo napake, saj ni nihĉe stoodstoten. Ravno zato moramo pri zagotavljanju varnosti sodelovati tudi sami uporabniki in se obnašati odgovorno, tako v internetnem prostoru kot tudi v realnem svetu (Facebook, 2013c). Poleg groţenj zasebnosti, ki jih prinaša internet, pa so na Facebooku tudi nekatere groţnje, ki so vezane samo na to spletno socialno omreţje: Zunanji razvijalci aplikacij in ostali partnerji imajo dostop do uporabnikovih osebnih podatkov, ker je za uporabo posamezne aplikacije treba dovoliti njenemu lastniku oziroma razvijalcu dostop do naših podatkov. Tudi ĉe jih ta ne varuje oziroma uporabi za druge namene, kot je navedel, Facebook za to ne odgovarja. Dostop do uporabnikovega profila ima veliko ljudi, za katere uporabniki sploh ne vedo. Do uporabnikovega profila ne dostopajo samo njegovi prijatelji, tudi ĉe je spremenil nastavitve zasebnosti, saj ĉe se nekdo ţeli dokopati do uporabnikovih podatkov, obstaja velika verjetnost, da mu bo uspelo. To lahko stori tako, da prosi nekoga iz uporabnikovega omreţja, da pogleda informacije, drţavni organi (predvsem policija) pa imajo moţnost zaprositi za sodni nalog za vpogled. Profil je dostopen prek razliĉnih spletnih brskalnikov. To velja zgolj za tiste, ki ne spreminjajo nastavitev zasebnosti, saj Facebook domneva, da uporabniki ţelijo, da jih lahko najde kdorkoli in tako omogoĉa spletnim brskalnikom, kot je Google, da med 10 rezultati iskanja prikaţe tudi profil na Facebooku. Na ta naĉin lahko do naših podatkov pridejo tudi osebe, ki sploh niso vkljuĉene v to spletno socialno omreţje (Vander Veer, 2011). Varovanje zasebnosti na spletnem socialnem omreţju Facebook je opredeljeno tudi v Pogojih uporabe (angl. Terms of Service) in izjavi o uporabi podatkov (angl. Data Use Policy), ki pojasnjuje, kaj se dogaja z našimi podatki. To je sicer na nekaterih drugih internetnih straneh opredeljeno v izjavi o zasebnosti (angl. Privacy policy). V primeru, da bi ţeleli prebrati oba »dokumenta«, je prva stvar, ki bode v oĉi, ta, da je njun prevod na voljo samo v nekaterih jezikih. Predvsem nekoliko starejše bi to lahko odvrnilo od branja, saj je poznavanje tujih jezikov bolj omejeno kot pri mlajši populaciji. Poleg tega se mnogim uporabnikom tudi ne da prebrati obeh »dokumentov«, saj sta precej obširna. V pogojih uporabe je v zvezi z zasebnostjo treba izpostaviti prvih pet toĉk, kjer dobimo osnovne informacije o varnosti na spletnem socialnem omreţju, zbiranju naših podatkov, o varnosti našega profila in zašĉiti pravic ostalih uporabnikov. Ĉeprav je Facebooku varnost uporabnikov pomembna in si po najboljših moĉeh prizadevajo, da bi jim jo uspelo zagotoviti tudi v praksi, za varnost uporabnikov ne jamĉijo. Zato jih tudi pozivajo, da pomagajo pri zašĉiti, in sicer tako, da: ne uporabljajo Facebooka za kar koli nezakonitega, zavajajoĉega, diskriminatornega ali škodljivega, ne zbirajo podatkov o drugih uporabnikih brez dovoljenja (s pomoĉjo pajkov ali robotov), ne spodbujajo kršitev pogojev uporabe, ne dostopajo do Facebooka prek raĉunov drugih uporabnikov … Pomembne informacije najdemo tudi pod toĉko registracija in varnost raĉuna (angl. Registration and account security). Tu najdemo zahtevo, da morajo uporabniki uporabiti pravo ime in informacije o sebi. Naštetih je tudi nekaj obvez, ki se jih morajo uporabniki drţati: minimalna starost za uporabo Facebooka je 13 let, ustvarimo lahko samo en osebni profil, podatki morajo biti toĉni in najnovejši, 11 ne smemo podati napaĉnih osebnih podatkov in ne smemo ustvariti raĉuna v imenu nekoga tretjega, ĉe za to nismo pridobili soglasja … (Facebook, 2012). V izjavi o uporabi podatkov pa najdemo doloĉila o tem, kateri naši podatki se zbirajo, informacije o tem, kako lahko sami kontroliramo, kateri podatki so vidni vsem in kateri samo nekaterim uporabnikom. Na tem mestu bi izpostavili samo, kateri naši podatki se zbirajo in za kaj so uporabljeni. Obvezni podatki, ki jih mora uporabnik podati ob registraciji, so: (1) ime in priimek, (2) naslov elektronske pošte, (3) rojstni datum in (4) spol, vsi ostali podatki, ki jih podamo, so neobvezni. Sem spadajo vse naše objave, fotografije, ki jih naloţimo na Facebook ali komentar na »prijateljev« status ali sliko. Facebook poleg teh podatkov prejema tudi podatke, kadar prejmemo ali pošljemo sporoĉilo, išĉemo prijatelje ali pregledujemo profil doloĉenega prijatelja, ob objavi slike Facebook prejme tudi meta podatke, kot so datum, ĉas in kraj, kjer je nastala slika. Prejmejo pa tudi podatke od tretjih oseb (npr. oglaševalskih podjetij), da prikazujejo razliĉne oglase, ki bi utegnili zanimati uporabnika, vendar vse zato, da bi bil Facebook boljši (Facebook, 2013a). Dejstvo je da Facebook zbira veliko podatkov o uporabnikih, na kar je leta 2011 opozoril tudi Max Schrems (v Kuĉić, 2011), dunajski študent prava, ki je od Facebooka zahteval vse podatke, ki so jih zbrali o njem pri uporabi tega spletnega socialnega omreţja. Ţe samo dejstvo, da je imel veliko teţav pri pridobitvi teh podatkov, saj mu podjetje sprva ţelenih podatkov ni hotelo posredovati, kaţe na to, da Facebook krši zakonodajo o zasebnosti. Sicer podjetje trdi, da so uporabnikom njihovi podatki dostopni prek posebnega spletnega obrazca, vendar Schrems pojasni, da je podatkov, ki jih pridobimo prek tistega obrazca, obĉutno manj, kot jih je Facebook v resnici zbral o doloĉenem uporabniku. Alarmantno je dejstvo, da je Facebook o uporabniku v treh letih zbral 1.222 strani podatkov, pa ĉeprav Schrems pravi, da je umirjen uporabnik, kar pomeni, da objavlja enkrat do dvakrat na teden. S temi podatki se da narediti natanĉen posnetek ţivljenja uporabnika, saj se poleg vseh informacij, ki jih uporabnik objavi sam, zbirajo še podatki o povabilih na dogodke, ki jih uporabnik prejme, zavrne ali ignorira. Shranjuje se tudi zgodovina prijateljstva in to zelo natanĉno, ker je mogoĉe videti, ali smo mi nekoga povabili med prijatelje ali je neka druga oseba povabila nas. Beleţijo se tudi vsi »všeĉki« (angl. Like) in dregljaji (Kuĉić, 2011). 12 2.3.3 Varovanje zasebnosti na Facebooku Facebook ponuja kar nekaj orodij, ki nam lahko pomagajo zašĉititi našo zasebnost, najpomembnejše orodje pa je varno oziroma »moĉno« geslo za dostop do našega profila, ki ga je treba nastaviti ob zaĉetku uporabe Facebooka. Za zagotavljanje boljše varnosti gesla za dostop obstaja nekaj nasvetov, ki jih velja upoštevati: Geslo naj bo sestavljeno iz najmanj 8 znakov, vsebuje pa naj tako številke, ĉrke kot tudi posebne znake, kot so: –, +, ?, %, $, &, (, ), [, ], :, ;, \, @, ,, ., ~,<, >. Geslo bo še varnejše, ĉe bomo uporabljali tako velike kot tudi male ĉrke. Vrstni red znakov naj bo tak, da si ga bomo lahko zapomnili in bo logiĉen samo nam. Priporoĉljivo je uporabljati razliĉna gesla za razliĉne dostope, saj v primeru, da imamo eno geslo za dostop do veĉ spletnih mest, lahko v primeru kraje gesla nepridipravi vdrejo v veĉ naših spletnih raĉunov. Poizkušamo se izogibati besedam, ki so v slovarju, pojmov, ki so v povezavi z nami in jih je lahko uganiti (npr. partnerjevo ime, rojstni datumi …) Za pomnjenje nelogiĉnih gesel si sestavimo svoj »šifrant« npr. »Dbk3rp« – danes bom kupil 3 rdeĉe paradiţnike (SAFE-SI, 2008). Naslednji korak je, da doloĉimo, kdo lahko dostopa do našega profila in naših podatkov. Tu je pomembno, da spremenimo privzete nastavitve, saj so nastavljene zelo ohlapno in omogoĉajo vsem uporabnikom spletnega socialnega omreţja, da vidijo naš profil. Pomembno je tudi, da ne sprejmemo prošenj za prijateljstvo od popolnih neznancev, saj nam taki »prijatelji« potem tudi najlaţje škodujejo, na voljo pa so nam tudi še varno brskanje, odjava na daljavo in enkratno geslo. Slednja opcija je sicer na voljo le v ZDA, uporabniku pa omogoĉa, da prek telefona dobi geslo, ki potem velja le 20 minut (Facebook, 2013c). Veliko za zašĉito osebnih podatkov lahko storimo tudi sami tako, da ne objavljamo vseh podatkov, sploh pa ne najbolj obĉutljivih. V veliki meri pa se lahko zašĉitimo tako, da spremenimo nastavitve zasebnosti in si jih nastavimo po svojih kriterijih (Vander Veer, 2011). Ko se odloĉamo o tem, koliko ţelimo deliti z ostalimi uporabniki na spletnem socialnem omreţju, Vander Veer (2011) ponuja nekaj nasvetov, in sicer: (1) za prijavo na Facebook lahko ustvarimo poseben elektronski naslov, saj na ta naĉin prepreĉimo krajo našega »pravega« elektronskega naslova (predvsem s strani razliĉnih podjetij, ki nam lahko potem 13 pošiljajo vsiljeno pošto – angl. spam). (2) Kdor dostopa do našega profila, ni treba, da pozna naše bolj podrobne podatke, kot so telefonska številka ali domaĉi naslov, zato takih podatkov ne razkrivamo javno, (3) ĉe se ne moremo odloĉiti, kaj bi objavili in kaj ne, lahko naredimo »starševski/šefov preizkus«, kar pomeni, da objavimo le tiste podatke oziroma slike, ki bi jih pokazali tudi svojim staršem ali svojemu šefu. Vendar so doloĉeni podatki vedno javno dostopni in na ta naĉin vidni vsem. To so naslednji podatki o uporabniku: ime in priimek, slike profila, spol, uporabniško ime in ID uporabnika ter omreţja, kateremu uporabnik pripada (Facebook, 2013a). Pomembno je tudi, da omejimo dostop do našega raĉuna, saj ne ţelimo, da bi neznanci dostopali do našega profila. Do tega lahko pride, ĉe Facebook uporabljamo na tujem raĉunalniku, denimo v šoli ali v sluţbi ali ĉe se na splet poveţemo prek odprtega brezţiĉnega interneta (na primer v barih, kjer je taka storitev na voljo). Tej zlorabi se lahko izognemo tako, da se vedno, ko nehamo uporabljati spletno socialno omreţje, takoj odjavimo. Veliko ljudi se ne zaveda, kako pomembno je odjavljanje (angl. log out), ne le na spletnem socialnem omreţju, ampak tudi, ĉe le preverimo elektronsko pošto ali dostopamo do spletne banke (ZoneAlarm, 2012). Pomembno pa je tudi, da ne izberemo opcije »naj ostanem prijavljen«, saj sicer ostanemo prijavljeni na uporabljenem raĉunalniku tudi, ĉe ga ugasnemo ali zapremo brskalnik, kar naslednjemu uporabniku raĉunalnika omogoĉa dostop do našega profila brez poznavanja gesla za dostop do raĉuna. 3 3.1 OSEBNI PODATKI IN ZASEBNOST Osebni podatki Ker bomo veliko govorili o zasebnosti in osebnih podatkih, je najprej treba opredeliti nekaj osnovnih pojmov, ki nam bodo potem v pomoĉ pri razumevanju. 14 Na samem zaĉetku je treba povedati, kaj sploh pomeni pojem osebni podatek. Teţko je najti definicijo, ki bi ta pojem predstavila zelo nazorno, saj so vse definicije precej široke, zato je najbolje, da se osredotoĉimo na Zakon o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), ki je bil potrjen 27. septembra 2007. V 6. ĉlenu ZVOP-1 je zapisano: »Osebni podatek je katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika, ne glede na obliko, v kateri je izraţen«(Zakon o varstvu osebnih podatkov, 2007). 3.2 Varstvo osebnih podatkov Slovenija je ena redkih drţav, ki je varstvo osebnih podatkov ustavno opredelila kot temeljno ĉlovekovo pravico, saj ima veĉina drţav varstvo osebnih podatkov urejeno z zakonom. Sicer je imela Slovenija tudi v prejšnjem sistemu varstvo osebnih podatkov kot ĉlovekovo pravico vsebovano v ustavni ureditvi, ki je temeljila na ustavi iz leta 1974 (Cerar, 2001) in je nato v ĉasu sprejemanja nove ustave ohranila doloĉbo o varstvu osebnih podatkov. Tako je v 38. ĉlenu Ustave Republike Slovenije zapisano: Zagotovljeno je varstvo osebnih podatkov. Prepovedana je uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa zakon. Vsakdo ima pravico seznaniti se z izbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, in pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi (Ustava Republike Slovenije, 1991). Pravica do varovanja osebnih podatkov se je zaĉela uveljavljati relativno pozno, saj je šele razvoj novih tehnologij omogoĉil nove in laţje naĉine kršitev zasebnosti. Seveda so se kršitve pojavljale tudi ţe prej, vendar pa je z novo tehnologijo prišlo do njihovega porasta. Vĉasih je bil posameznik lahko prepriĉan, da mu v prostoru, kjer je bil navzoĉ le sam, nihĉe ne prisluškuje, razvoj tehnologije pa je prinesel raznovrstne elektronske naprave, ki omogoĉajo prisluškovanje in druge naĉine sledenja ljudem. Da bi dosegli ravnoteţje med pravico do zasebnosti in legitimnimi razlogi za uporabo osebnih podatkov, je bilo treba razviti zakonodajo na podroĉju varovanja osebnih podatkov, saj so posamezniki upraviĉeni do varstva, obenem pa je treba tudi omogoĉiti uporabo osebnih podatkov posameznikov tistim, ki so do tega upraviĉeni (Pirc Musar in drugi, 2006b). 15 Ĉeprav osebni podatki niso ravno informacije, ki bi imele javni znaĉaj, pa je teţko prepreĉiti, da bi vsi podatki, ki se nanašajo na doloĉenega posameznika, ostali skriti oziroma nedostopni širši javnosti. Ĉeprav je varovanje osebnih podatkov opredeljeno ţe v Ustavi Republike Slovenije, je treba vedeti, katerim podatkom pripada varstvo in katerim ne, saj morajo biti osebni podatki varovani zato, ker je iz njih mogoĉe razbrati osebne in druge znaĉilnosti posameznika, ki mu lahko škodujejo (Cerar, 2001). Pirc Musarjeva pojasnjuje, da so po ZVOP-1 varovani samo tisti podatki, za katere vemo, kateri osebi pripadajo, oziroma ĉe s temi podatki ta oseba postane doloĉljiva. Kdaj posameznik postane doloĉljiv, pa se presoja po razliĉnih kriterijih. Pirc Musarjeva in Mišiĉ navajata primer, s katerim ţelita pojasniti, kdaj oseben podatek postane zakonsko varovan. Varovanje osebnih podatkov razloţita na primeru osebe Janez Novak, saj je ta kombinacija imena in priimka 4. najbolj pogosta v Sloveniji (SURS, 2012a). Ĉe povemo, da je Janez Novak Slovenec, posameznika ne moremo doloĉiti, in zato, ĉeprav je to osebni podatek, po 38. ĉlenu Ustave Republike Slovenije še ni osebni podatek, ki bi ga bilo treba varovati. Tak postane šele, ko Janeza Novaka poveţemo z njegovim domaĉim naslovom ali samo z imenom manjše vasi, v kateri prebiva, saj šele takrat ta oseba postane doloĉljiva (Mišiĉ, Pirc Musar, 2007). Na tem mestu velja tudi omeniti Direktivo 95/46/EC, ki ureja podroĉje varstva posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku teh podatkov. To direktivo sta sprejela Evropski parlament in Evropski svet 24. oktobra 1995 in velja za celotno Evropsko unijo. 25. ĉlen Direktive 95/46/EC opredeljuje tudi prenos osebnih podatkov v tretje drţave. V tem ĉlenu je zapisano, da se lahko osebni podatki prenesejo v tretjo drţavo, ĉe le-ta zagotovi ustrezno raven varstva osebnih podatkov (Direktiva 95/46/EC Evropskega parlamenta in sveta). Ta doloĉba je tudi predstavljala problem pri prenosu podatkov med Evropsko unijo in ZDA, saj ameriška zakonodaja nikjer izrecno ne opredeljuje varstva osebnih podatkov. V ta namen so ZDA ponudile sporazum Safe Harbor oziroma varni pristan (Rudolf 2013, str. 20). Uporaba teh naĉel pomeni, da je organizacija, ki ţeli podatke prenesti v ZDA, najprej zavezana nacionalni zakonodaji pri zagotavljanju varstva osebnih podatkov. V Sloveniji mora informacijski pooblašĉenec pred prenosom podatkov v tretje drţave izdati posebno dovoljenje, vendar to ne velja za organizacije v ZDA, ki delujejo po naĉelih varnega pristana, saj je informacijski pooblašĉenec za te organizacije 26. 11. 2010 odloĉil, da zagotavljajo ustrezno raven varstva osebnih podatkov. Hkrati pa svari, da morajo biti upravljavci pozorni, saj še vedno lahko pride do kršitev ZVOP-1 (Informacijski pooblašĉenec Republike Slovenije, 2010). 16 Hiter razvoj tehnologije pa je prinesel nove izzive tudi pri varovanju osebnih podatkov in zasebnosti. Ker je bila direktiva na tem podroĉju sprejeta ţe kar precej ĉasa nazaj, je Evropska komisija 25. januarja 2012 podala predlog za prenovo direktive iz leta 1995 s podroĉja varovanja osebnih podatkov (European Commission, 2012). Nova zakonodaja na tem podroĉju ne bo veĉ direktiva, temveĉ uredba, ki se bo imenovala General Data Protection Regulation (GDPR). Tu moramo opozoriti na razliko med uredbo in direktivo, saj je uredba pravno zavezujoĉ akt, ki se uporablja v vseh drţavah Evropske unije. Direktiva pa je zakonodajni akt z doloĉenim ciljem, ki ga morajo doseĉi drţave ĉlanice, vendar pri tem niso omejene pri naĉinu uresniĉevanja (Evropska unija). 3.3 Pravica do zasebnosti Zasebnost je pojem, ki ga je teţko toĉno opredeliti, saj ima v razliĉnih politiĉnih ureditvah razliĉen pomen. Ravno tako na opredelitev zasebnosti vpliva ĉasovni okvir. Kot navaja Ĉebulj (1992), se je ena prvih definicij izoblikovala v Zdruţenih drţavah Amerike, zasebnost pa je opredelila kot pravico posameznika, da se ga pusti pri miru. Pojem zasebnosti je vsebovan tudi v Splošni deklaraciji človekovih pravic, ki jo je sprejela in razglasila Generalna skupšĉina Zdruţenih narodov 10. decembra 1948. Dokument v 12. ĉlenu navaja: »Nikogar se ne sme nadlegovati s samovoljnim vmešavanjem v njegovo zasebno ţivljenje, v njegovo druţino, v njegovo stanovanje ali njegovo dopisovanje in tudi ne z napadi na njegovo ĉast in ugled. Vsakdo ima pravico do zakonskega varstva pred takšnim vmešavanjem in takšnimi napadi« (Varuh ĉlovekovih pravic Republike Slovenije). Ravno zato, ker ni enoznaĉne definicije zasebnosti, prihaja tudi do razliĉnih opredelitev zasebnosti pri razliĉnih avtorjih. Tako Ĉebulj zasebnost deli na: 1) zasebnost v prostoru, ki naj bi posamezniku omogoĉala, da je v nekem prostoru sam in je tako fiziĉno loĉen od ostalih oseb, 2) zasebnost osebnosti, ki opredeljuje svobodo misli in izraţanja, in 3) informacijsko zasebnost, ki omogoĉa, da posameznik obdrţi zase doloĉene informacije o sebi (Ĉebulj 1992, str. 7). Nekoliko bolj podrobno zasebnost definirajo avtorji poroĉila Privacy & Human rights, ki zasebnost delijo na: 1) informacijsko zasebnost, ki se navezuje na varstvo in obdelavo osebnih podatkov, 2) zasebnost telesa, ki posameznika šĉiti pred posegi v njegovo fiziĉno telo, 3) zasebnost komunikacij, ki šĉiti posameznikove komunikacije, in 4) prostorsko zasebnost, ki šĉiti posameznika v njegovih prostorih (Kovaĉiĉ 2006, str. 46). Ti dve 17 opredelitvi sta si sicer zelo podobni, najdemo pa tudi nekatere, ki zasebnost opredelijo še na nekoliko drugaĉen naĉin. Tako Lampe (2004) pravico do zasebnosti definira na podlagi 8. ĉlena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Po njegovi definiciji se pravica do zasebnosti deli na: 1) zasebno in druţinsko ţivljenje, ki predstavlja odloĉitveno in duševno zasebnost, 2) dom, ki predstavlja prostorsko zasebnost, in 3) dopisovanje, ki predstavlja informacijsko zasebnost. Vendar tudi meni, da je taka ponazoritev zelo groba, saj se ta podroĉja med seboj dopolnjujejo in prekrivajo (Lampe 2004, str. 49). Vendar pa se dandanes pravica do zasebnosti ne opredeljuje veĉ samo na fiziĉno zasebnost posameznika, saj je nova tehnologija prinesla tudi nove naĉine za neopazno zbiranje podatkov o posameznikih. Zato imajo ti v današnjem ĉasu moţnost zahtevati, da se podatki o njih ne sporoĉajo komurkoli. Se pravi, da pravica do zasebnosti omogoĉa kontroliranje pretoka in posredovanja podatkov o posamezniku (Ĉebulj, 1992). Ker naj bi zasebnost varovala posameznikovo svobodo, se kot glavni nasprotnik omenja drţava, saj se je drţava vedno trudila zbirati osebne podatke, ampak v preteklosti ni imela na voljo ustrezne tehnologije za zbiranje in njihovo obdelavo, kar se je z razvojem informacijsko-komunikacijske tehnologije spremenilo (Kovaĉiĉ 2000, str. 1021). Vendar je razvoj druţbe privedel do tega, da glavni akter, ki dandanes ogroţa zasebnost, ni veĉ drţava, ampak druţba. Drţava pa ima dvojno vlogo, po eni strani je še vedno nasprotnica, saj ne ţelimo, da drţava kot organ ve vse o nas, po drugi strani pa je naš zaveznica, saj z ustavo in zakoni varuje našo zasebnost. Vendar pa je nemogoĉe, da bi drţava dosledno upoštevala vse doloĉbe iz Ustave Republike Slovenije in Zakona o varstvu osebnih podatkov, saj je skrb za varnost prioriteta drţave. Ravno to pa drţavi omogoĉa, da vĉasih krši posameznikove pravice do zasebnosti, vendar se tu upošteva tudi t. i. javni interes. Zato velja na tem mestu izpostaviti ugotovitev Mellorsa, ki pravi da »najboljša zašĉita ni ta, da oni (drţava, op. a.) vedo manj o nas, paĉ pa, da mi vemo veĉ o njih« (Mellors v Kovaĉiĉ 2003, str. 37). 3.3.1 Varovanje zasebnosti Pri zbiranju podatkov nevarnost predstavljajo nenatanĉnost, nepopolnost in neaţurnost podatkov. Te nevarnosti imajo tudi zakonsko podlago, saj Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) doloĉa vrsto kavtel, ki prepreĉujejo zlorabo osebnih podatkov in zagotavljajo 18 varstvo posameznikov. Ena od teh kavtel se nanaša na toĉnost in aţurnost podatkov in je izraţena v 18. ĉlenu Zakona o varstvu osebnih podatkov, zahteva pa, da morajo biti podatki toĉni in aţurni, obenem pa daje upravljavcu pravico, da preveri toĉnost podatkov z vpogledom v osebni dokument ali katero drugo posameznikovo javno listino (Pirc Musar in drugi). Poleg tega pa je teţava tudi v tem, da obstajajo baze osebnih podatkov, za katere posamezniki sploh ne vedo ali pa do njih nimajo dostopa, saj mora biti posameznik obvešĉen o obdelavi osebnih podatkov, kar doloĉa 19. ĉlen ZVOP-1, 30. ĉlen pa doloĉa, da mora upravljavec osebnih podatkov posamezniku, na njegovo ţeljo, omogoĉiti vpogled v katalog zbirke osebnih podatkov (Zakon o varstvu osebnih podatkov, 2007). Zato je leta 1974 generalni sekretar OZN v poročilu Človekove pravice in znanstveni in tehnološki razvoj – Uporaba elektronike, ki lahko vpliva na pravice oseb, in omejitve, ki bi morale biti podane v demokratični družbi pri takih uporabah, priporočil predvsem tri načela, ki naj bi jih vsebovala zakonodaja s področja varovanja informacijske zasebnosti: načelo relevantnosti, ki zahteva, da se o posamezniku zbirajo samo tisti podatki, ki so nujno potrebni za dosego namena, zaradi katerega se zbirajo; načelo notifikacije, ki zahteva, da bo posameznik predhodno seznanjen o tem, kateri podatki se o njem zbirajo, shranjujejo in obdelujejo; ter načelo privolitve, ki pravi, da naj se zbirajo samo tisti podatki, za katere je posameznik privolil, da se zbirajo (Kovaĉiĉ 2003, str. 36). Ravno tako pa je upravljavec zbirke osebnih podatkov dolţan na zahtevo posameznika tudi: 1) dopolniti oziroma popraviti osebne podatke, ki so nepopolni. V primeru, da to ugotovi ţe sam upravljavec zbirke, jih mora dopolniti oziroma popraviti sam, ĉe ni drugaĉe opredeljeno z zakonom, 2) izbrisati mora osebne podatke, za katere posameznik lahko dokaţe, da niso bili zbrani v skladu z doloĉbami Zakona o varstvu osebnih podatkov (Cerar 2001, str. 67). 3.3.2 Informacijska zasebnost Veliko avtorjev informacijsko zasebnost enaĉi z varstvom osebnih podatkov. Do tega privede dejstvo, da pojem zasebnosti ni trdno definiran, vendar Wagner DeCewova razlaga, da pod pojem informacijska zasebnost, poleg varovanja osebnih podatkov, spada tudi varovanje posameznikove komunikacije (Wagner DeCew v Kovaĉiĉ 2006, str. 45). 19 »Kljub temu, da pri opredelitvi pojma in vsebine posameznikove pravice do informacijske zasebnosti nastopajo doloĉene teţave in razliĉni pogledi glede njenega obsega, pa je prav ta pravica podlaga sklopu pravnih pravil in ukrepov, s katerimi se šĉiti posameznika pred nezakonitimi ali prekomernimi posegi v njegovo osebno ţivljenje« (Ĉebulj 1992, str. 8). Ravno zaradi tega se v naši zakonodaji informacijska zasebnost oznaĉuje tudi s pojmom varstvo osebnih podatkov (Ĉebulj, 1992). 3.3.3 Zasebnost v virtualnem prostoru Kot smo omenili, je del zasebnosti tudi zasebnost v prostoru. Ta sestavina zasebnosti omogoĉa posamezniku, da je fiziĉno loĉen od drugih posameznikov. Toda z razvojem tehnologije se ta sestavina ne nanaša veĉ samo na realni svet, ampak naj bi ista zakonodaja veljala tudi v virtualnem svetu (Kovaĉiĉ, 2003). Toda ker spleta oziroma virtualnega prostora ne moremo prostorsko omejiti, lahko naletimo na teţave pri »uveljavljanju« pravice do prostorske zasebnosti, saj na primer na spletnih straneh, ki gostujejo na ameriških streţnikih, velja ameriška zakonodaja (Kovaĉiĉ, 2006). Nekatere spletne strani, kot so razliĉna spletna socialna omreţja ali spletne trgovine, pa imajo tudi posebno opredeljeno izjavo o zasebnosti (angl. Privacy Policy), v kateri je doloĉeno, kateri osebni podatki se zbirajo in za kaj bodo ti zbrani podatki uporabljeni. Poleg tega pa je virtualni prostor tudi teţje razdeliti oziroma loĉiti na javni in zasebni del. V realnem svetu je kmalu jasno, kaj spada pod posameznikov zasebni prostor, medtem ko je v virtualnem svetu ta meja precej bolj zabrisana. Eden najbolj neposrednih napadov na zasebnost je vdiranje v raĉunalniške sisteme, vendar vedno ne gre za krajo podatkov, ampak tudi za podtikanje spornih vsebin (Kovaĉiĉ 2006, str. 189). Teţava je tudi v tem, da uporabniki v virtualnem prostoru pušĉamo sledi, tako namerno kot tudi nevede. Do zlorabe zasebnosti lahko pripelje tudi naivnost uporabnikov, saj se napadalci posluţujejo razliĉnih goljufij, ko ţelijo uporabnika pretentati, da jim posreduje ţelene podatke (Kovaĉiĉ, 2003). Novi problemi glede varovanja zasebnosti so se pojavili z razvojem interneta, saj nove tehnologije omogoĉajo tudi nove naĉine zlorab zasebnosti. Sprva se je sicer zdelo, da je internet odporen proti nadzorovanju drţave, saj naj bi bila glavna znaĉilnost interneta, da ga, vsaj uradno, nihĉe ne nadzoruje in da pripada vsem (Jeriĉek 2001, str. 897–898). Poleg tega 20 pa naj bi se tehnologija razvijala v smeri veĉje svobode in neodvisnosti od drţavnega nadzora (Boyle v Kovaĉiĉ 2003, str. 39). Toda to je veljalo samo na zaĉetku, ko je bil internet za drţavo nekaj novega. Sedaj pa je situacija popolnoma drugaĉna, saj drţavna zakonodaja internet obvladuje ĉedalje bolj (Kovaĉiĉ, 2003). Simon Chesterman (2010) meni, da se bodo na temo zasebnosti dogajali tudi še protesti in razne obtoţbe. Po njegovem se je sicer vredno boriti, toda bitka za zasebnost bo izgubljena, saj drţava hoĉe nadzorovati svoje drţavljane. Poleg tega ima tudi dobre razloge za nadzor, saj trdi, da to poĉne za varnost svojih drţavljanov. Razloge za nadzor pa išĉejo v modernih groţnjah, kot so terorizem ali zašĉita intelektualne lastnine. Primeri predlogov predpisov, ki se ukvarjajo z zašĉito intelektualne lastnine, so ACTA (AntiCounterfeiting Trade Agreement), SOPA (Stop Online Piracy Act) in PIPA (Preventing Real Online Threats to Economic Creativity and Theft of Intellectual Property Act). ACTA je nastala z namenom vzpostavitve mednarodnih standardov za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine, ki bi bolj ustrezali reševanju problema ponarejanja in piratstva. Toda analiza doloĉil o zasebnosti v tem predpisu je pokazala, da bi se ta predpis bolj osredotoĉil na uveljavljanje zakona proti drţavljanom kot proti velikim kriminalnim zdruţbam (Silva, 2011). Da gre za nekaj veĉ kot le zašĉito intelektualnih pravic, priĉa tudi dejstvo, da so hoteli ta sporazum sprejeti neodvisno od organizacij, kot sta WTO (World Trade Organization) in WIPO (World Intellectual Property Organization) (Ayoob, 2010). Pri sprejemanju tega sporazuma so sodelovale ZDA, Švica, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija, Mehika, Singapur, Maroko, Japonska, Koreja in Evropska unija. 1. oktobra 2011 so ga v Tokiu podpisale ZDA, Avstralija, Kanada, Koreja, Japonska, Nova Zelandija, Maroko in Singapur. Vendar pa bo sporazum veljaven šele, ko ga bo ratificiralo vsaj 6 podpisnic (Office of the United States Trade Representative). SOPA in PIPA sta zelo podobna dokumenta, ki ţelita zavarovati intelektualno lastnino. Trenutno je v veljavi zakon DMCA (Digital Millenium Copyright Act), ki podjetjem, ki sluţijo kot kanal za prenos podatkov tretjim osebam, dovoljuje prenos na podlagi sporazuma varni pristan. DMCA tudi šĉiti konĉne uporabnike interneta na naĉin, da internetnim podjetjem ni treba spremljati aktivnosti njihovih uporabnikov, ĉe se ţelijo kvalificirati za varni pristan (Tribe, 2011). Poleg tega Tribe (2011) tudi meni, da se SOPA od obstojeĉega zakonitega okvirja kar precej razlikuje v nekaj toĉkah. 21 V ZDA se trudijo, da bi uveljavili tudi predlog zakona, ki bi urejal varnost na spletu, in sicer gre za zakonski osnutek CISPA (Cyber Intelligence Sharing And Protection Act). Ta predvideva izmenjavo podatkov med podjetji in vlado v primerih spletnih napadov, ki bi potekala v realnem ĉasu in bi bila prostovoljna in dvosmerna. Osnutek so pripravili ţe leta 2011, vendar je bil leto kasneje zavrnjen s strani senata. Nato so ga popravili in ga letos (2013, op. a.) dali v presojo v predstavniški dom (angl. House of representatives), kjer je bil 18. aprila tudi sprejet, vendar ga mora potrditi tudi senat, kar pa je manj verjetno (Chong, 2013). 3.3.4 Tehnologije za boljše varovanje zasebnosti Tehnologije za boljše varovanje zasebnosti (angl. Privacy enhancing technologies) so se razvile, da bi obiskovalcem »kiberprostora« omogoĉale skriti njihovo identiteto ob pošiljanju elektronske pošte, brskanju po spletu … (Goldberg, 2002). Van Blarkom in drugi (2003, str. 33) ter Borking in Raab (2001) pa tehnologije za izboljšanje zasebnosti definirajo kot »sistem ukrepov informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT) za varovanje informacijske zasebnosti z odstranitvijo ali zmanjšanjem koliĉine osebnih podatkov in s tem prepreĉiti nepotrebno in/ali neţeleno zbiranje in obdelavo osebnih podatkov, ne da bi se funkcionalnost informacijskega sistema pri tem zmanjšala.« (Van Blarkom in drugi 2003, str. 33). Tehnologije za izboljšanje zasebnosti se vse bolj omenjajo v drţavah, kjer nimajo pravno urejenega varstva osebnih podatkov ali je le-to pomanjkljivo. Ĉeprav se velikokrat te tehnologije oznaĉuje kot nadomestek za ostala sredstva za zašĉito zasebnosti (kot so: zakoni ali nadzorni organi), temu ni tako. Na tehnologije za boljše varovanje zasebnosti je bolje gledati kot na dopolnilna sredstva, s katerimi morajo ostala sredstva za zašĉito zasebnosti vzajemno sodelovati (Raab v Von Blarkom in drugi 2003, str. 34). Najveĉja pomanjkljivost, ki jo lahko najdemo pri tehnologijah za varovanje zasebnosti, je po mnenju Cranorjeve (v Praprotnik 2006, str. 39) v tem, da je uporaba le-teh še vedno preveĉ zapletena za veliko uporabnikov. Uporabnost bi se po njenem mnenju poveĉala, ĉe bi bile te tehnologije vgrajene v druga orodja in bi lahko uporabnik s preprostim klikom na gumb poskrbel za varovanje svoje zasebnosti. 22 Najveĉje prednosti vpeljave tehnologij za boljše varovanje zasebnosti v informacijske sisteme so (Koorn in drugi 2004, str. 11): moţnost izvedbe zbiranja in obdelave doloĉenih tipov osebnih podatkov, ki bi bili brez tehnologij za boljše varovanje zasebnosti v nasprotju z zakonom. Brez teh tehnologij bi bilo varovanje zasebnosti nemogoĉe, obdelava osebnih podatkov pa bi kršila zakone o varstvu osebnih podatkov, uporaba tehnologij pozitivno vpliva na delo v organizaciji, saj so tako zaposleni kot tudi stranke bolj prepriĉane v skrbno rabo osebnih podatkov, vpeljava teh tehnologij dviguje raven kakovosti informacij, ker je obdelanih manj podatkov, uporabniki pa imajo dostop do vseh potrebnih informacij, manj ĉasa porabimo za razmišljanje o tem, kako zašĉititi osebne podatke, poleg tega pa nam ni treba vpeljevati metod nadzora. »Osnovne funkcije, ki jih morajo pokrivati tehnologije za zaščito zasebnosti na internetu, so: zaščititi pred neavtoriziranim dostopom do komunikacij ter shranjenih datotek, avtomatsko vzpostaviti informacije o zbiratelju podatkov, politiki o zasebnosti in avtomatskem kreiranju odločitve uporabnika na osnovi teh primerov, avtomatsko objavljati politike o zasebnosti zbiratelja podatkov, filtrirati neželena sporočila, preprečevati avtomatsko zbiranje podatkov s pomočjo kolačkov, spletnih hroščev, spyware programov …, zaščititi komunikacije pred povezavo s točno določeno osebo, podpora transakcijam, da razkrijejo minimalno osebnih podatkov« (Cranor v Praprotnik 2006, str. 38). Zaĉetek tehnologij za boljše varovanje zasebnosti sega v leto 1997, ko so implementirali originalni koncept tehnologij za boljšo varovanje zasebnosti, ki se je imenoval psevdonimnost (angl. pseudo-identity). V praksi je to pomenilo, da je bil vsak uporabnik sistema identificiran s psevdonimom, ki ni vseboval osebnih podatkov. V obiĉajnih informacijskih sistemih se pojavljajo nadomestne identitete, kot so številke raĉunov na bankah ali enotna matiĉna številka obĉana (EMŠO) itd., vendar jih ne moremo imenovati psevdo-identitete, saj jih zlahka poveţemo z uporabnikovo pravo identiteto (Hes in Borking, 2000). Pomemben del 23 tega sistema je zašĉitnik identitete (angl. Identity Protector), ki skrbi za pretvarjanje uporabnikove »prave« identitete v »psevdo« identiteto (Van Blarkom in drugi, 2003). Hes in Borking (2000) zašĉitnika identitete primerjata s predstavnikom organizacije, ki zagotavlja storitev, le da predstavnik organizacije zagovarja interese organizacije (na primer nadzorovanje dostopa uporabnikov do storitve), medtem ko je zašĉitnik identitete bolj usmerjen k varovanju uporabnikove identitete. V sodobnih informacijskih sistemih zašĉitnik identitete nastopa kot: (1) loĉena funkcionalnost znotraj sistema, (2) loĉen informacijski sistem pod nadzorom uporabnika (pametne kartice), ali (3) loĉen informacijski sistem, ki je pod nadzorom tretje osebe/organizacije, ki ji zaupata tako uporabnik kot ponudnik storitev. Zašĉitnik identitete ponuja naslednje funkcije (Hes in Borking 2000, str. 29): poroĉanje in nadzor, v primeru razkritja identitete, ustvarjanje psevdo identitet, pretvarjanje psevdo identitet v prave identitete in obratno, prepreĉevanje zlorab. Hes in Borking (2000) menita tudi, da bodo sistemi, ki bodo varovali zasebnost, v prihodnje prevzeli vlogo t. i. pametnih kartic pod nadzorom uporabnika, ki bodo psevdo identitete generirali na zahtevo. Primer take tehnologije je tudi identifikacijska kartica, ki jo uporabljamo za dostop do spletne banke pri banki SKB. 24 Slika 3.1: Zašĉitnik identitete Identity protector PID 1 pseudo-identity user or data subject PID 2 PID 3 Identity domain Pseudo-identity domain(s) data subject is known data subject is unkown Vir: Van Blarkom in drugi (2003, str. 37) Van Blarkom in drugi (2003, str. 36) navajajo primer, pri katerem je bolj jasno, kako celoten sistem deluje. Na Nizozemskem so ustvarili informacijski sistem, ki je temeljil na psevdonimnosti in so ga uporabili kot informacijski sistem v bolnišnici. Podatkovno bazo, ki jo je uporabljal sistem, so razdelili na veĉ podroĉij, kot so: termin pregleda, zdravila pacienta, zdravljenje … V nobenem od teh podroĉij ni bilo osebnih podatkov pacientov, ampak le psevdonimi, ki so bili edinstveni. Poleg vseh teh podroĉij je bilo ustvarjeno še eno, kjer so bili shranjeni osebni podatki, tako je mogoĉe iz psevdonima priti do osebnih podatkov in obratno. Za to pretvorbo skrbi del sistema, ki smo ga opisali zgoraj, tj. zašĉitnik identitete. Ker je sistem temeljil na arhitekturi odjemalec–streţnik, so lahko do teh podatkov dostopali le uporabniki sistema. Ker se je ta sistem izkazal kot uspešen, se je IKT industrija vse bolj zaĉela zanimati za take sisteme in skozi leta jih je bilo vzpostavljenih kar nekaj podobnih. Z razvojem novih tehnologij so se pojavile tudi nove tehnologije za boljše varovanje zasebnosti, kar je bil povod za njihovo klasifikacijo. Pojavile so se razliĉne klasifikacije, ki so bile razliĉne od avtorja do 25 avtorja. Van Blarkom in drugi (2003) so tehnologije za boljše varovanje zasebnosti razdelili na sedem osnovnih podsklopov: Omejitev pri zbiranju osebnih podatkov: vsi sistemi, ki vkljuĉujejo tehnologije za boljše varovanje zasebnosti morajo v prvi vrsti upoštevati 6. ĉlen (odstavek c) evropske Direktive 95/46/EC, ki pravi, da morajo biti osebni podatki ustrezni in jih ne sme biti preveĉ, temveĉ se morajo zbirati glede na namen in obdelavo. Tako moramo pri naĉrtovanju podatkovne sheme dodajati le tiste podatke, ki jih lahko utemeljimo v namenu informacijskega sistema. Identifikacija/potrditev verodostojnosti/avtorizacija: v ta podsklop spadajo razliĉni sistemi za identifikacijo uporabnikov, saj Direktiva 95/46/EC v 16. ĉlenu doloĉa, da se lahko zbrani podatki obdelujejo le po naroĉilu upravljavca podatkovne zbirke ali po naroĉilu organov s strani zakona. S sistemom za identifikacijo tako prepreĉimo dostop do podatkov tistim osebam, ki za to niso pooblašĉene. Standardne tehnike, uporabljene za varovanje zasebnosti: ker Direktiva 95/46/EC v 6. ĉlenu (odstavek b) doloĉa, da se »obdelava v zgodovinske, znanstvene ali statistiĉne namene ne šteje za nezdruţljive, le drţave zagotovijo ustrezne zašĉitne ukrepe« (Direktiva 95/46/EC, 1995). To najlaţje zagotovimo tako, da podatke preoblikujemo na tak naĉin, da prek njih ne moremo veĉ doloĉiti osebnih podatkov. Temu procesu se v teoriji pravi anonimizacija. Psevdonimnost: kot smo ţe omenili, je uporabnik sistema identificiran prek psevdonima. Šifriranje je tipiĉen primer obstojeĉe tehnologije, ki je v pomoĉ varovanju podatkov. Biometrija se lahko uporablja namesto standardnih postopkov za potrjevanje verodostojnosti pri procesu prijave v sistem. Gesla so lahko prelahka in jih ni teţko ugotoviti, ali pa so dobro izbrana, vendar si jih uporabniki ne zapomnijo in jih imajo shranjene nekje blizu raĉunalnika, zato je boljša izbira biometrija, saj se v tem primeru lahko identificiramo z razliĉnimi deli telesa (npr. s preverjanjem oĉi, s prstnimi odtisi …) Moţnost pregleda (revizije); to naĉelo je zelo povezano z avtorizacijo, saj se beleţijo vsi podatki o prijavi v sistem, ki jih lahko ob sumu nedovoljenega dostopa skrbnik sistema pregleda. 26 4 4.1 EMPIRIČNI DEL Opredelitev problema Internet postaja vse bolj priljubljen medij, saj število uporabnikov hitro narašĉa. Tudi v Sloveniji je temu tako, saj je leta 2008 internet uporabljalo pribliţno 60 % vseh uporabnikov raĉunalnika med 10. in 74. letom starosti, leta 2005 pa zgolj 40 % (Raba interneta v Sloveniji, 2008). Poleg rasti števila uporabnikov se v Sloveniji izboljšuje tudi infrastruktura interneta, saj je imelo v prvem ĉetrtletju leta 2012 dostop do interneta ţe 74 % gospodinjstev. Med preostalimi 26 %, ki v tem obdobju niso imeli dostopa do interneta, pa je zgolj 8 % takih gospodinjstev, kjer niso imeli na voljo širokopasovne povezave na njihovem obmoĉju. Z leti se poveĉuje tudi število uporabnikov interneta, saj je v prvem ĉetrtletju 2012 v Sloveniji internet uporabljalo 72 % rednih uporabnikov raĉunalnika med 10. in 74. letom starosti (SURS, 2012b). Toda ĉe primerjamo Slovenijo z Evropsko unijo, vidimo, da se Slovenija, glede na dostop in uporabo interneta, giblje nekoliko pod povpreĉjem v EU (Breĉko, 2009). Zato tudi ne preseneĉa dejstvo, da se veliko storitev seli na splet, od trgovin in poslovanja do razliĉnih socialnih omreţij. Ĉe primerjamo koristi spletnega poslovanja in koristi spletnih socialnih omreţij za uporabnike, lahko vidimo, da bi si s spletnim poslovanjem lahko olajšali ţivljenje. Socialna omreţja pa nam ne prinašajo ţivljenjsko pomembnih koristi. Seveda lahko prek njih najdemo stare prijatelje in se poveţemo z njimi, si gradimo svoje socialno omreţje, ki ga lahko potem izkorišĉamo za razliĉne namene, vendar nam, v primerjavi s spletnim poslovanjem, ne prinaša takih koristi. Ravno zaradi tega preseneĉa dejstvo, da se spletna socialna omreţja širijo hitreje kot elektronsko poslovanje. Seveda so po drugi strani lahko tudi brezplaĉno orodje za oglaševanje, vendar tega se bolj posluţujejo podjetja, saj imajo lahko od tega tudi nekaj koristi, glede na to, da veliko ljudi uporablja spletna socialna omreţja. Kar pa je zares zanimivo, pa je tudi to, da veliko ljudi prek spleta ne posluje, ker se boji za svojo varnost. Toda po drugi strani isti ljudje uporabljajo vsaj enega od spletnih socialnih omreţij, kjer se poĉutijo bolj domaĉe in se jim zdi, da jim spletna socialna omreţja ponujajo nek (laţen) obĉutek varnosti. Potem je tu še mlajša populacija, ki s svojimi navideznimi prijatelji deli prav vse. To je zaskrbljujoĉe, saj se vse njihove objave beleţijo in posredujejo naprej. In tako smo hitro tarĉa razliĉnih skupin ljudi, ki nam lahko škodujejo s krajo osebnih podatkov, 27 ali celo podjetij, ki zbirajo podatke o naših navadah, da se potem z njihovo ponudbo prilagajajo našim potrebam oziroma ţeljam. Ko govorimo o zasebnosti na spletnih socialnih omreţjih, imamo v mislih dva nivoja zasebnosti, in sicer tisto, kar mi vidimo in poizkušamo zašĉititi (ali pa tudi ne) in pa potem še tisti niţji sloj, za katerega veliko ljudi sploh ne ve in na katerega sami nimamo vpliva, na primer ravnanje Facebooka z našimi podatki. V tej raziskavi se bomo bolj osredotoĉili na tisti del zasebnosti, ki jo lahko na spletu zavarujemo in kontroliramo. Obenem pa bomo poizkušali ugotoviti, v kolikšni meri uporabniki šĉitijo svojo zasebnost. 4.2 Namen in cilji raziskave Jones in Hiram Soltren (2005) govorita o tem, da zasebnost na spletnem socialnem omreţju Facebook ogroţajo trije kljuĉni faktorji, in sicer: (1) uporabniki razkrivajo preveĉ svojih osebnih podatkov, (2) Facebook ne sprejema ustreznih ukrepov, da bi zašĉitil posameznikovo zasebnost, in (3) tretje osebe aktivno išĉejo informacije o konĉnem uporabniku, tu se najdejo predvsem oglaševalska podjetja. Šele ko postavimo te tri faktorje v celoto, lahko vidimo, kakšen je zares problem z zasebnostjo na Facebooku. »Po poroĉilu Privacy & Human Rights 1999, zasebnost ogroţajo trije pomembni trendi: globalizacija (odstranjuje geografske omejitve pri pretoku podatkov), konvergenca med tehnologijami (le-te so med seboj ĉedalje bolj povezljive), multimedialnost (podatki v neki obliki se hitro lahko spremenijo)« (Kovaĉiĉ 2003, str. 34). Ravno zaradi tega smo se lotili raziskave, s katero ţelimo ugotoviti, v kolikšni meri se uporabniki Facebooka zavedajo svoje zasebnosti. Tu bo poudarek predvsem na zasebnosti, ki jo uporabniki lahko v veliki meri sami kontrolirajo in zašĉitijo, saj Facebook omogoĉa, da sami poskrbimo za zašĉito svoje zasebnosti. Toda kot smo ţe omenili, veliko uporabnikov ob registraciji ne prebere pogojev uporabe in pravilnika o zasebnosti. Mnogi pa se tudi ne zavedajo ali pa jim je vseeno, da Facebook ta pravilnik nenehno dopolnjuje in spreminja. Zato je eden od naših ciljev tudi izvedeti, na kakšen naĉin uporabniki Facebooka poizkušajo zašĉititi svojo zasebnost. Potrditev hipoteze bi dokazala, da se ljudje do zasebnosti obnašamo drugaĉe glede na to, koliko zaupamo doloĉenim stranem oziroma ljudem. Za primerjavo lahko vzamemo spletno trgovino, kjer je treba podati osebne podatke in pa izbrati naĉin plaĉila, ki je po navadi kreditna kartica. In tu se takoj pojavi problem zaradi varnosti oziroma zasebnosti, saj je veliko ljudi prepriĉanih, da bodo naši podatki prišli do kakšnih 28 oglaševalskih agencij, ki nam bodo potem elektronsko pošto zasipavale z raznimi oglasi. Po drugi strani pa ni nikomur teţko na Facebooku objaviti osebnih podatkov, saj spletna socialna omreţja delujejo kot zaupanja vredne strani. Potem pa lahko primerjamo še, kako se do zasebnosti obnašamo na spletu in kako v realnem ţivljenju. Tu se pojavi velika razlika, saj z nekom, ki ga v realnem ţivljenju poznamo recimo en teden, ne bomo delili vseh podatkov. Ĉe pa to isto osebo dodamo kot prijatelja na Facebooku, pa ima takoj dostop do vseh naših podatkov, pri ĉemer predpostavljamo, da si uporabnik ni ustvaril veĉ razliĉnih skupin, s katerimi deli razliĉne podatke. Seveda je od posameznika odvisno, koliko podatkov sploh deli na spletnih socialnih omreţjih, toda zdi se, da beseda zasebnost, vsaj na spletu, nekoliko izgublja svoj pomen. 4.3 Raziskovalna hipoteza in raziskovalno vprašanje Raziskovalno vprašanje: V kolikšni meri se uporabniki spletnega socialnega omreţja Facebook zavedajo problemov, povezanih z zasebnostjo? Vprašanja glede zasebnosti so deleţna precejšne pozornosti po vsem svetu, saj je uporaba spletnih socialnih omreţij postala standard. »Mednarodna delovna skupina za varstvo osebnih podatkov v telekomunikacijah je tako na 43. rednem zasedanju, ki je potekalo od 3. do 4. marca 2008 v Rimu, sprejela poroĉilo in smernice za varstvo zasebnosti v spletnih druţabnih omreţjih« (Informacijski pooblašĉenec, 2008). Toda najbolj zaskrbljujoĉe je, da naj bi le 20 % uporabnikov spremenilo nastavitve zasebnosti. Kot vemo, so privzete nastavitve postavljene zelo ohlapno. Le 0,25 % vseh uporabnikov pa naj bi ob prijavi prebralo politiko zasebnosti (Informacijski pooblašĉenec, 2008). Naj ta tem mestu opozorimo, da je bilo to v ĉasu, ko so se spletna socialna omreţja še razvijala in tudi uporabniki še niso vedeli za vse pasti, ki so jih socialna omreţja prinesla. V današnjih ĉasih se je tudi izboljšalo informiranje vseh uporabnikov, saj opozorila lahko najdemo tudi na nekaterih portalih, ki niso samo informacijsko naravnani. Odgovor na to vprašanje nam bo razjasnil, v kolikšni meri se uporabniki spletnega socialnega omreţja Facebook zavedajo problemov z zasebnostjo. Ugotoviti bomo poizkušali tudi, kaj sami uporabniki storijo za zašĉito svoje zasebnosti. Tu se bomo omejili zgolj na tisto podroĉje zasebnosti, ki ga lahko uporabniki kontroliramo, predvsem zaradi tega, ker ne moremo 29 prepreĉiti, da se ne bi podatki o naših aktivnostih nekje zapisovali. To je problem predvsem pri mladoletnikih in otrocih, ki se ne zavedajo, kakšne posledice ima lahko nepremišljeno objavljanje na spletnih socialnih omreţjih (Informacijski pooblašĉenec, 2008). Hipoteza: Razumevanje zasebnosti na Facebooku je drugačno kot v realnem svetu, saj so uporabniki z drugimi pripravljeni deliti več osebnih podatkov kot z ljudmi, s katerimi se srečujejo v realnem svetu. Zasebnost naj bi bila pravica, vendar je po mnenju Wagner DeCewove (v Kovaĉiĉ 2006, str. 38) zasebnost interes. Kajti ĉe je zasebnost zgolj interes, se odpira vprašanje, ĉe je sploh mogoĉe doloĉiti nek standard za zašĉito zasebnosti (Kovaĉiĉ, 2006). Toda po našem mnenju je zasebnost dejansko zgolj še interes posameznika. V primeru spletnih socialnih omreţij pa se zdi, da beseda »zasebnost« res izgublja svoj pomen. Ĉe primerjamo, koliko smo pripravljeni sami od sebe deliti z ljudmi, s katerimi se sreĉamo na ulici in z isto osebo kot prijateljem na Facebooku, lahko opazimo razliko. Veliko ljudi z nekom na ulici ne ţeli deliti npr. svojih hobijev, rojstnega datuma … Toda zdi se, da ĉe bi nas ta ista oseba na Facebooku dodala kot prijatelja, ne bi tu videli nobenih teţav, pa ĉeprav lahko potem ta oseba vidi veliko naših podatkov. Do tega prihaja predvsem, ker na spletu nimamo fiziĉnega stika in se vse zdi anonimno. Ravno ta navidezna anonimnost pa uporabnikom daje obĉutek varnosti, kar pripelje do tega, da so pripravljeni razkriti še veĉ podatkov. 4.4 Raziskovalna metodologija Naĉin raziskovanja, ki ga bomo uporabili pri našem raziskovanju, pade v okvir kvantitativne paradigme. V raziskavo bo vkljuĉenih veliko število enot in pa manjše število spremenljivk, ker »kvantitativne metode temeljijo na predpostavki, da je najboljša pot do razumevanja osnovnih vzorcev in odnosov preuĉevanje pojavov na velikem številu primerov (enot)« (Ragin 2007, str. 143). Za razliko od kvalitativnega raziskovanja, kjer nas zanima bolj široka slika, se tukaj usmerimo bolj specifiĉno. Ravno zaradi tega se ne moremo omejiti na zgolj en primer, saj lahko potem dobimo popaĉeno sliko pojavov, ki so znaĉilni za en primer ali manjšo skupino primerov (Ragin, 2007). Uporabili bomo hipotetiĉno-deduktivni model znanstvene razlage, saj bomo izhajali iz teorije oziroma raziskav, ki so bile ţe narejene na to temo, potem pa bomo prek naše raziskave 30 pridobili podatke, ki jih bomo na koncu interpretirali in primerjali z ţe obstojeĉo teorijo. Podatki, ki jih ţelimo pridobiti od sodelujoĉih, bodo vezani predvsem na dojemanje zasebnosti na spletnem socialnem omreţju Facebook. 4.4.1 Opis vzorca Pri sestavi vzorca za raziskavo je treba biti zelo previden. Takoj na zaĉetku se moramo vprašati, kakšna bo naša populacija raziskovanja. Macurjeva populacijo definira kot »skupnost pojavov, ki jih opredelimo zato, da jih prouĉimo« (Macur v Lamut in Macur 2012, str. 111). To pomeni, da populacija predstavlja koga oziroma kaj bomo opazovali v naši raziskavi. V primeru naše raziskave lahko za populacijo doloĉimo vse osebe, ki uporabljajo spletno socialno omreţje Facebook. Ker je populacija vĉasih lahko zelo velika mnoţica, se je v nekaterih primerih smotrno odloĉiti za zmanjšanje števila enot, kar storimo tako, da raziskave ne izvedemo na populaciji, temveĉ na vzorcu, saj je vzorec le del populacije. Vendar je treba premisliti, ali je vzorec sploh potreben (Lamut in Macur, 2012). Ker v našem primeru populacija obsega veliko število enot, smo se odloĉili, da bomo raziskavo izvedli na vzorcu. Za vzorĉni okvir raziskovanja bomo vzeli uporabnike spletnega socialnega omreţja Facebook, ki jih poznamo, izkoristili pa bomo tud sam Facebook, da prek svojih prijateljev pridemo do drugih uporabnikov Facebooka. Omejili se bomo samo na uporabnike Facebooka znotraj naše drţave. Dobljeni vzorĉni okvir bomo tudi omejili glede na starost, tako da bomo obravnavali le tiste uporabnike, ki se nahajajo znotraj starostne meje med 16. in 25. letom starosti. Za tak vzorec smo se odloĉil, ker je starostna skupina od 18 do 24 let druga po številu uporabnikov spletnega socialnega omreţja Facebook in je velika veĉina uporabnikov, katere mislimo anketirati, v tej starostni skupini. Poleg tega pa nas tudi zanima, kakšno je dojemanje zasebnosti na spletnem socialnem omreţju med mlajšimi uporabniki. Ker pa je na spletu in na spletnih socialnih omreţjih verjetnost, da vsi dajo svoje prave podatke, majhna, ţelimo imeti ĉim veĉji vzorec. To bomo dosegli tako, da bodo v raziskovalnem vzorcu uporabniki Facebooka, ki jih poznamo, v ţelji, da bi bilo teh enot ĉim veĉ, pa bomo v vzorec vkljuĉili tudi prijatelje naših prijateljev. Za tak vzorĉni okvir smo se odloĉili, ker bomo na ta naĉin laţje prišli do bolj razpršenega in tudi veĉjega vzorca. Kot smo ţe omenili, bo naša vzorĉna 31 enota posameznik, ki uporablja spletno socialno omreţje Facebook, ki ga poznamo ali pa ga pozna nekdo od naših Facebook »prijateljev«. 4.4.2 Metoda zbiranja podatkov Ker bomo imeli relativno veliko število enot, smo se odloĉili, da za raziskovalno metodo izberemo anketo. Z anketo na sistematiĉen naĉin zbiramo informacije od oseb, vse to pa za namene izgradnje indikatorjev veĉjih populacij, v katere je ta oseba vkljuĉena (Groves in drugi, 2009). Ker je anketni vprašalnik merski instrument, mora biti zelo natanĉen, kar pomeni, da sta pomembna struktura vprašanj ter njihov vrstni red. Oppenheim (v Lamut in Macur 2012, str. 158–159) meni, da anketni vprašalnik ni le seznam vprašanj, temveĉ merski instrument za zbiranje podatkov. In zato mora biti oblikovan glede na doloĉene specifikacije. Pri oblikovanju vprašanj pa nam je lahko v pomoĉ nekaj osnovnih napotkov: »Vprašanja naj ne bodo preveč dolga, saj vprašanja z veliko besedila predstavljajo za respondenta velik kognitivni napor in med respondenti se kaže tendenca, da si bolj zapomnijo le začetek in konec besedila, jezik mora biti prilagojen ciljni skupini in anketna vprašanja naj ne vsebujejo preveč kompleksnih in strokovnih besed, vprašanja naj bodo čim bolj uravnotežena, vprašanja naj bodo enodimenzionalna oziroma v enem vprašanju ne sme biti več delov; kjer bi na primer lahko respondent podal drugačen odgovor na prvi del vprašanja kot na drugi del vprašanja, posluževati se je treba »filter vprašanj«, vprašanja naj imajo natančna navodila, kako jih je treba izpolniti« (Manoilov v Lamut in Macur 2012, str. 160). Za našo raziskavo smo se odloĉili, da ne bomo uporabili klasiĉne ankete, temveĉ bomo uporabili spletno anketo, ker na tak naĉin laţje pridobimo podatke. Ker ne vemo toĉnih naslovov vseh anketirancev, je teţko vsakemu posebej dostaviti anketo, obenem pa tudi vzame veliko ĉasa. Prednost spletne ankete je, da samo razpošljemo povezavo, na kateri se nahaja anketni vprašalnik, kar lahko storimo kar prek Facebooka samega ali pa s pomoĉjo elektronske pošte. Prednost spletne ankete je tudi v zasebnosti tistega, ki jo izpolnjuje. V 32 primerjavi s klasiĉnimi anketami so spletne ankete bolj zasebne in anonimne, ker lahko tisti, ki jo izpolnjuje, to naredi takrat, ko ni nikogar okoli njega. Pri klasiĉni anketi pa lahko prisotnost samega anketarja ali pa kogar koli drugega vpliva na samo obnašanje anketiranca, kar se še bolj opazi pri kakšnih temah, ki so obĉutljive in lahko anketiranca spravijo v neprijeten poloţaj (Groves in drugi, 2009). Veliko podjetij in razliĉnih organizacij se posluţuje spletnih anket tudi zaradi niţjih stroškov. Ĉe primerjamo klasiĉno anketiranje s spletnim, pri spletnem ni treba pošiljati anket po pošti in zaradi tega tudi ni stroškov, povezanih s tiskanjem, ni nam treba kupovati kuvert, prihranimo pa tudi pri stroških pošiljanja (znamke). Po drugi strani pa se pri spletnih anketah pojavijo nekateri drugi stroški, saj je anketni vprašalnik treba temeljito testirati. Slabost spletnih anket je tudi ta, da se lahko osredotoĉimo zgolj na tiste ljudi, ki imajo dostop do spleta. Ĉe se odloĉimo za spletno anketo, pridobimo tudi na ĉasu, še ena pomembna prednost je tudi, da se podatki zbirajo v bazi podatkov, ki jih potem samo obdelamo in nam jih ni treba vnašati v digitalno obliko, kot pri klasiĉnem anketiranju. Seveda pa spletno anketiranje prinaša tudi doloĉene slabosti. Najveĉje teţave, ki se pojavijo so: spletno anketiranje je bolj neosebno, vĉasih podamo pomanjkljiva navodila za izpolnjevanje, nizka stopnja sodelovanja, problemi zaradi vzorĉenja in implementacije (Renko, 2005). Spletne ankete se vse bolj uveljavljajo tudi kot alternativa navadnemu anketnemu zbiranju podatkov. Predvsem pogosto se uporabljajo, kadar: raziskujemo uporabo interneta, ţelimo preveriti zadovoljstvo potrošnikov, ocenjujemo spletne strani, anketiramo razna podjetja, izvajamo psihološke eksperimente (Lozar Manfreda v Renko 2005, str. 27). Ker so se spletne ankete pojavile šele z razvojem interneta, so bili nekateri skeptiĉni glede reprezentativnega vzorca (Rudolf, 2013). Vendar sta Lozar Manfreda in Vehovar izvedla raziskavo, ali so podatki, zbrani s spletno anketo, enakovredni podatkom, ki jih pridobimo s klasiĉno anketo. Rezultati so pokazali, da se odgovori bistveno ne razlikujejo, se pa pojavi 33 razlika v izpolnjevanju, saj se pri spletni anketi kaţe slabši odziv kot pri klasiĉnem anketiranju (Lozar Manfreda v Rudolf 2013, str. 3). 4.5 Spletni portal 1ka.si Za izvedbo spletne ankete smo uporabili orodje 1KA, ki je dostopno na spletnem naslovu https://www.1ka.si/. Orodje je brezplaĉno in nastaja v okviru študijskega programa druţboslovne informatike na Fakulteti za druţbene vede Univerze v Ljubljani. Orodje »omogoĉa in zdruţuje tri komponente: 1. podporo za razvoj, izdelavo in oblikovanje spletnega vprašalnika, 2. izvedbo spletne ankete, 3. spletno statistiĉno analizo podatkov« (EnKlikAnketa, 2013a). Slika 4.1: Zaĉetna stran portala 1ka.si Vir: EnKlikAnketa (2013b) 34 Po vpisu na spletni portal se nam prikaţe seznam vseh naših anket in njihovi osnovni podatki, kot so število vnosov, število spremenljivk, kdaj je bila anketa ustvarjena, ĉas trajanja … Tu lahko tudi kreiramo novo anketo, prek pritiska na gumb »pomoč« pa lahko dostopamo do uporabnih vsebin, ki nam pomagajo ustvariti novo anketo. Seveda si lahko poljubno izbiramo, katere podatke o anketi si ţelimo videti, saj imamo na desni strani tudi zavihek Nastavitve. Slika 4.2: Zaĉetna stran za registrirane uporabnike Vir: EnKlikAnketa (2013c) Ko izberemo ţeleno anketo, se nam prikaţejo osnovne informacije o izbrani anketi, stopnja odgovorov, ĉasovni potek, potek po straneh … Prek te strani lahko tudi dostopamo do podatkov in analize. Ĉe kliknemo zavihek Podatki, dostopamo do »surovih« podatkov, prek zavihka Analiza pa dostopamo do zbranih podatkov, ki so urejeni pregledno. 35 Slika 4.3: Informacije o doloĉeni anketi Vir: EnKlikAnketa (2013d) 4.6 Predstavitev vprašalnika Pri ugotavljanju, kako uporabniki spletnega omreţja Facebook dojemajo zasebnost na tem spletnem omreţju, smo si pomagali z vprašalnikom, ki je obsegal 27 vprašanj, od tega so bila 3 demografska. Demografska vprašanja smo postavili na zaĉetek ankete, saj smo ţeleli zbrati podatke le od anketirancev, ki so stari od 16 do 25 let. Ostalih 24 vprašanj pa se je navezovalo na uporabo spletnega socialnega omreţja Facebook. Znotraj tega sklopa vprašanj je bilo tudi nekaj vprašanj, ki so bila vezana na odgovor prejšnjega vprašanja (nesmiselno je postaviti vprašanje o razdeljevanju prijateljev po skupinah, ĉe uporabnik sploh ne ve, da ta moţnost obstaja). 36 4.7 Rezultati ankete Na anketo je odgovarjalo 61 % moških in 39 % ţensk. V primerjavi s povpreĉjem, ki velja za Slovenijo, se je tu pokazala kar velika razlika, saj je po podatkih RIS 1 razmerje med uporabniki in uporabnicami Facebooka 51 % proti 49 % v korist uporabnikov moškega spola (Raba interneta v Sloveniji, 2013). Najveĉ anketirancev, kar 78 %, je bilo starih od 16 do 25 let, 15 % pa je bilo starih od 26 do 35 let. Tako kot pri spolu se je tudi tu pokazala velika razlika v primerjavi s podatki za Slovenijo, saj je bila starostna skupina 25–34 let s 30 % na prvem mestu, starostna skupina 18–24 let pa s 25 % na drugem mestu (Raba interneta v Sloveniji, 2013). Vendar je tu razlika razumljiva, saj smo podatke zbirali znotraj našega omreţja na Facebooku, poslediĉno je veliko anketirancev naših vrstnikov, ki spadajo v starostno skupino od 18 do 24 let. Glede izobrazbe je najveĉ respondentov odgovorilo, da ima konĉano štiriletno srednjo šolo (62 %), s 13 % pa jim sledijo anketiranci z zakljuĉeno visoko šolo ali bolonjsko prvo stopnjo. Graf 4.1: Izobrazbena struktura anketirancev 62% 3% Osnovna šola 8% Poklicna šola (2- ali 3- letna poklicna šola) 6% Štiriletna srednja šola Višja šola 13% 6% 0% Visoka šola ali Univerzitetna Znanstveni bolonjska prva izobrazba ali magisterij ali stopnja bolonjska druga doktorat (univerzitetni in stopnja visokošolski (bolonjski strokovni magisterij) program) Vir: Fortuna, lastna raziskava (2013) Anketirance, ki so z anketo lahko nadaljevali, smo najprej povprašali, koliko ĉasa so ţe registrirani na Facebooku. Pri tem vprašanju so anketiranci sami vpisali, koliko ĉasa so uporabniki, omeniti pa velja, da smo na tem mestu postavili spodnjo in zgornjo mejo za 1 RIS: Raba interneta v Sloveniji je akademski neprofitni projekt centra za metodologijo in informatiko znotraj Fakultete za druţbene vede v okviru Univerze v Ljubljani. 37 odgovor, da ne bi prišlo do nesmiselnih odgovorov. Denimo: Facebooka anketiranci ne morejo uporabljati npr. 10 let, ker je to spletno socialno omreţje širši javnosti dostopno šele od leta 2006. V povpreĉju anketiranci uporabljajo Facebook 4,3 leta. Zanimalo nas je tudi, ali poleg Facebooka uporabljajo še kakšno drugo spletno socialno omreţje. Najveĉ anketirancev, kar 34 %, jih je odgovorilo, da ne uporabljajo drugih spletnih socialnih omreţij. Ostali pa so navedli še bolj razširjena spletna socialna omreţja, kot so Twitter, katerega uporablja 30 % anketirancev, sledita pa mu Netlog s 15 % in LinkedIn z 11 %. Med odgovori so se pojavila tudi socialna omreţja Instagram, Google+, Tumblr in Vine (anketiranec je lahko izbral veĉ odgovorov). Graf 4.2: Uporaba ostalih spletnih socialnih omreţij Tumblr; 2% Vine; 2% Google +; 2% Instagram; 6% Ne uporabljam drugih spletnih socialnih omrežij; 34% Netlog; 15% LinkedIn; 11% Twitter; 30% 0% 5% 10% 15% 20% 25% 30% 35% 40% Vir: Fortuna, lastna raziskava (2013) Ker je v današnjem ĉasu tehnologija zelo razvita, smo uporabnike povprašali tudi o naĉinu dostopa do spletnega socialnega omreţja Facebook. Na osebnem raĉunalniku dostopa do svojega raĉuna vsaj nekajkrat letno kar 99 % uporabnikov, medtem ko je nekoliko manjši odstotek tistih, ki do Facebooka dostopajo tudi na tujih raĉunalnikih, in sicer 73 %. Ker so sodobne mobilne naprave med ljudmi zelo priljubljene, kar 80 % anketirancev dostopa do 38 Facebooka tudi prek brskalnika na mobilni napravi. Specializirano aplikacijo pa uporablja 66 % anketirancev. Za dostop do Facebooka uporabniki najmanj uporabljajo tabliĉne raĉunalnike, saj je kar 76 % anketirancev odgovorilo, da prek te naprave ne dostopajo do Facebooka. Za takšen odstotek neuporabe je domnevno razlog v tem, da tabliĉni raĉunalniki pri nas še niso tako razširjeni kot druge mobilne naprave. Graf 4.3: Kako dostopate do Facebooka? 70% Prek brskalnika na osebnem računalniku 60% Prek brskalnika na tujem računalniku (v šoli, službi...) 50% 40% Prek brskalnika na mobilnem telefonu 30% 20% Prek brskalnika na tabličnem računalniku 10% 0% Vsak dan Nekajkrat tedensko Nekajkrat mesečno Nekajkrat letno Nikoli Prek Facebook aplikacije za mobilne naprave (nameščene na mobilnem telefonu ali tabličnem računalniku) Vir: Fortuna, lastna raziskava (2013) V naslednjem sklopu vprašanj smo hoteli preveriti, kako uporabniki skrbijo za svojo varnost na Facebooku z uporabo nekaterih osnovnih »pripomoĉkov«, kot so odjava iz raĉuna, uporaba varne povezave … Pred neţelenim dostopom do našega raĉuna se najlaţje zašĉitimo tako, da se po uporabi odjavimo iz našega raĉuna, ne glede na to prek katere naprave dostopamo do Facebooka. Veĉina anketirancev, kar 85 %, ki dostopajo do raĉuna tudi prek tujega raĉunalnika, se po uporabi vedno odjavi, medtem ko je na osebnem raĉunalniku in mobilnih napravah veĉ takih, ki se iz raĉuna ne odjavijo nikoli. Na osebnem raĉunalniku se nikoli ne odjavi 41 % uporabnikov, na mobilnih napravah pa 52 %. 39 Graf 4.4: Ali se odjavite iz Facebook raĉuna, ko ga prenehate uporabljati? Na osebnem računalniku Na tujem računalniku (v šoli, službi...) Na mobilni napravi 85% 52% 41% 30% 17% Vedno 11% 18% 1% 6% Včasih 18% 13% 1% 1% Redko Nikoli 0% 7% Ne uporabljam Facebooka na tej napravi Vir: Fortuna, lastna raziskava (2013) Uporaba varne povezave (protokol HTTPS) nam predvsem omogoĉa varno komunikacijo, saj se mora streţnik predstaviti z javnim kljuĉem in tako potrdi, da je res tisto, kar trdi, da je. Uporabo varne povezave je promoviral tudi sam Facebook, zato ne preseneĉa dejstvo, da to vrsto povezave uporablja kar 76 % anketirancev. Graf 4.5: Ali za dostop do spletnega socialnega omreţja Facebook uporabljate varno povezavo (HTTPS)? Da Ne Ne vem 14% 10% 76% Vir: Fortuna, lastna raziskava (2013) 40 Uporaba varne povezave nam zagotovo omogoĉa bolj varno brskanje, vendar nam v primeru, da imamo na Facebooku oznaĉeno moţnost »Ostani prijavljen/Keep me logged in« niĉ ne koristi, ker v tem primeru ostanemo prijavljeni v naš raĉun tudi, ĉe zapremo brskalnik ali ĉe ugasnemo raĉunalnik. Kar pomeni, da tisti, ki bo uporabljal raĉunalnik za nami, brez teţav pride do našega raĉuna na Facebooku. V naši raziskavi je kar 58 % takih, ki imajo to moţnost izbrano, 2 % respondentov je podalo odgovor ne vem, medtem ko ostalih 40 % anketirancev te moţnosti nima izbrane. Graf 4.6: Ali imate ob vpisu obkljukano moţnost »Ostani prijavljen/Keep me logged in« Da Ne Ne vem 2% 40% 58% Vir: Fortuna, lastna raziskava (2013) Vsem tistim, ki so na prejšnje vprašanje odgovorili pritrdilno, smo postavili podvprašanje, ali vedo, da ta moţnost ponuja naslednjemu uporabniku dostop do raĉuna, ne da bi potreboval geslo za dostop. Kar 89 % anketirancev je tudi na to podvprašanje odgovorilo pritrdilno, kar je nekoliko presenetljivo, saj se zavedajo nevarnosti, vendar ne spremenijo nastavitev. 41 Graf 4.7: Ali veste, da ĉe imate obkljukano moţnost »ostani prijavljen« ostanete v raĉun na Facebooku prijavljeni tudi ĉe ugasnete raĉunalnik (ali zaprete brskalnik)? Da Ne 11% 89% Vir: Fortuna, lastna raziskava (2013) V nadaljevanju ankete smo uporabnike povprašali po velikosti njihovih omreţij in koliko oseb poznajo samo prek socialnega omreţja Facebook. Najveĉ uporabnikov ima v svojem omreţju od 201–300 prijateljev, takoj za to skupino so z 20 % uporabniki, ki imajo 701 ali veĉ prijateljev, z 18 % sledijo še uporabniki s 301–400 prijatelji, tesno za njimi, s 16 %, pa še uporabniki, ki imajo 401 do 500 prijateljev. Po poroĉanju RIS naj bi imel povpreĉen uporabnik 130 prijateljev (Raba interneta v Sloveniji, 2012) Graf 4.8: Koliko prijateljev imate na Facebooku? 20% 4% 7% 16% 18% 21% 12% 2% 0% 5% 701 ali več 601-700 10% 501-600 15% 401-500 301-400 Vir: Fortuna, lastna raziskava (2013) 42 20% 201-300 101-200 25% 1-100 Naslednje vprašanje se je ravno tako navezovalo na število prijateljev, le da smo v tem primeru ţeleli izvedeti, koliko oseb uporabniki poznajo zgolj prek spletnega socialnega omreţja Facebook. Rezultat je kar presenetljiv in lahko tudi zaskrbljujoĉ, saj ima kar 18 % uporabnikov 91 ali veĉ prijateljev, ki jih poznajo samo prek Facebooka. Sicer ima 44 % uporabnikov v svojem omreţju le do 10 takih oseb. Vendar bi morali upoštevati tudi velikost omreţja, kajti ĉe ima uporabnik samo 100 prijateljev in jih je od tega 10 takih, ki jih v realnem svetu ne pozna, je tudi to kar precej visoka številka. Graf 4.9: Koliko oseb poznate samo prek Facebooka? 18% 4% 6% 6% 8% 14% 44% 0% 10% 91 ali več 20% 71-90 51-70 30% 31-50 40% 21-30 11-20 50% 1-10 Vir: Fortuna, lastna raziskava (2013) Ko gre za vidnost podatkov oziroma objav na Facebooku, nam le-ta ponuja, da si nastavitve oblikujemo po svoje. Od anketirancev smo ţeleli izvedeti, kako zaprto/odprto imajo nastavljene nastavitve v zvezi z vidnostjo objav. Velika veĉina uporabnikov ima nastavitve doloĉene tako, da njihove objave na Facebooku vidijo samo tiste osebe, ki so med njihovimi prijatelji. Vendar, kot smo videli pri prejšnjem vprašanju, se med uporabnikovimi »prijatelji« lahko pojavljajo tudi popolni neznanci, ki ravno tako vidijo vse njegove objave in podatke. 43 Graf 4.10: Kdo ima dostop do vaših podatkov na Facebooku? 100% 90% 80% 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% 0% Kdo lahko objavlja na tvoji časovnici Kdo lahko na tvoji časovnici vidi objave, v katerih si bil označen Kdo lahko na tvoji časovnici vidi objave tvojih prijateljev Komu bodo vidne tvoje prihodnje objave Vir: Fortuna, lastna raziskava (2013) Ker se med prijatelji lahko mnoţiĉno pojavljajo tudi popolni neznanci, imajo uporabniki na voljo tudi sortiranje prijateljev po skupinah, kjer potem doloĉajo, kaj ţelijo deliti s posamezno skupino. Med anketiranci je bilo 78 % takih, ki to moţnost poznajo in 22 % uporabnikov, ki te moţnosti ne poznajo. Graf 4.11: Ali veste, da si lahko na Facebooku prijatelje razporedite v razliĉne skupine in jim tako doloĉite kaj lahko vidijo na vašem profilu? Ne 22% Da 78% Vir: Fortuna, lastna raziskava (2013) 44 Vsem, ki so pritrdilno odgovorili na zgornje vprašanje, smo postavili še podvprašanje, koliko se posluţujejo metode razvršĉanja prijateljev po skupinah. Kljub temu, da vedo za to moţnost, zgolj tretjina uporabnikov prijatelje razvršĉa po skupinah. Ostali dve tretjini uporabnikov pa se te metode ne posluţuje in na ta naĉin delijo podatke tudi z osebami, ki so lahko prevaranti. Graf 4.12: Ali ste si svoje prijatelje razdelili v razliĉne skupine? Da 33% Ne 67% Vir: Fortuna, lastna raziskava (2013) Tako kot pri uporabi nekaterih drugih spletnih storitev, moramo tudi na Facebooku pred zakljuĉkom registracije potrditi, da se strinjamo s pogoji uporabe in s politiko zasebnosti. Med uporabniki smo ţeleli preveriti, v kolikšni meri so seznanjeni s tema dvema »dokumentoma« in kako poskrbijo za varstvo svoje zasebnosti. V pogojih uporabe je definirano, za kakšne namene lahko uporabljamo Facebook, kakšne so naše obveznosti ob uporabi in kaj smemo oziroma ne smemo poĉeti na Facebooku. Pravilnik o zasebnosti, oziroma kot opredeljuje Facebook, izjava o uporabi podatkov (angl. Data Use Policy), pa doloĉa, kateri podatki o uporabnikih se zbirajo in za kakšne namene so nadalje uporabljeni. Tu je treba izpostaviti dejstvo, da Facebook beleţi tudi najrazliĉnejše meta podatke. Kot je bilo priĉakovati, se je tudi v naši raziskavi pokazalo, da zelo malo uporabnikov prebere pogoje uporabe in politiko zasebnosti, saj jih je v celoti prebralo le 6 % anketirancev. Veĉ kot polovica respondentov ni prebrala ne pogojev uporabe ne politike zasebnosti. 45 Graf 4.13: Ali ste ob registraciji prebrali: 60% 50% 40% 30% pogoje uporabe (Terms/Terms of service) 20% politiko zasebnosti (Date use policy/Privacy policy) 10% 0% Da, v celoti Da, samo okvirno Ne Vir: Fortuna, lastna raziskava (2013) Ti podatki kaţejo na to, da so se uporabniki sprijaznili z dejstvom, da ĉe ţelijo uporabljati to spletno socialno omreţje, morajo sprejeti pogoje uporabe in politiko zasebnosti. Oĉitno veĉina uporabnikov misli, da je to potrata ĉasa, zato smo jih tudi povprašali, ali vedo, da se politika zasebnosti spreminja, in kako pogosto preverijo spremembe politike zasebnosti. Razmerje odgovorov glede spreminjanja politike zasebnosti je bilo 57 % proti 43 % v korist uporabnikov, ki vedo, da se politika zasebnosti spreminja. 46 Graf 4.14: Ali veste, da se politika zasebnosti na Facebooku spreminja? Ne 43% Da 57% Vir: Fortuna, lastna raziskava (2013) Vsi, ki so na to vprašanje odgovorili pritrdilno, so morali potem odgovoriti še na podvprašanje, kako pogosto spremljajo spremembe. Rezultati so bili precej izenaĉeni, 35 % anketirancev je odgovorilo, da spremembe sicer spremljajo, vendar bolj redko, 28 % jih spremembe spremlja obĉasno, kar 29 % pa teh sprememb ne spremlja nikoli. To je kar precejšen odstotek, saj ima politika zasebnosti velik vpliv na uporabnikove osebne podatke, ki se lahko zbirajo in uporabljajo za nadaljnjo obdelavo. Graf 4.15: Kako pogosto spremljate spremembe politike zasebnosti? 40% 35% 35% 29% 28% 30% 25% 20% 15% 10% 8% 5% 0% Pogosto Občasno Redko Vir: Fortuna, lastna raziskava (2013) 47 Nikoli Za zašĉito svoje zasebnosti lahko uporabniki veliko storijo sami, predvsem to velja za vidnost podatkov, ki jih objavljamo na spletnem socialnem omreţju. Zato smo uporabnike povprašali o nastavitvah zasebnosti. Kot smo videli ţe pri enem od prejšnjih vprašanj, ima veĉina uporabnikov nastavitve nastavljene tako, da objave in dogajanje na uporabnikovem profilu vidijo le njihovi prijatelji. Zaradi tega je bilo priĉakovati, da si je veĉina uporabnikov spremenila privzete nastavitve, ki so v primeru Faceboka opredeljene zelo ohlapno in zato lahko do naših objav dostopajo vsi uporabniki, ne glede na to, ali so v uporabnikovem omreţju prijateljev ali ne. Tako si je privzete nastavite spremenilo kar 74 % vseh anketirancev, kar kaţe na to, da uporabnikom ni vseeno, kdo vidi njihove podatke. Graf 4.16: Ali ste spremenili privzete nastavitve zasebnosti? Ne vem 9% Ne 17% Da 74% Vir: Fortuna, lastna raziskava (2013) Ker se Facebook nenehno razvija, se spreminjajo tudi nastavitve zasebnosti. Zelo pozitivno je dejstvo, da uporabniki tudi preverjajo svoje nastavitve zasebnosti, saj se te tudi spreminjajo in uporabnikom omogoĉajo, da si jih uredijo po svojih ţeljah. Tako nastavitve nekajkrat na leto preveri kar 62 % respondentov, z 28 % sledijo tisti, ki to storijo nekajkrat meseĉno, razveseljivo pa je tudi dejstvo, da je takih, ki teh nastavitev ne preverjajo, zgolj 6 %. 48 Graf 4.17: Kako pogosto preverite vaše nastavitve zasebnosti? 70% 62% 60% 50% 40% 28% 30% 20% 10% 0% 6% 4% 0% Vsak dan Enkrat tedensko Nekajkrat mesečno Nekajkrat letno Nikoli Vir: Fortuna, lastna raziskava (2013) V pogojih uporabe je zapisano, da mora uporabnik ob registraciji podati prave osebne podatke o sebi (Facebook, 2011). Mi smo anketirance povprašali, katere osebne podatke so objavili in ali so ti resniĉni. Prave osnovne osebne podatke, kot sta ime in priimek, je objavilo kar 99 % uporabnikov, razlog je verjetno tudi v tem, da uporabnika laţje najdemo na spletu in se poveţemo z njim. Veliko uporabnikov je podalo tudi podatke o rojstnem dnevu, kar 82 % uporabnikov ima to informacijo dostopno prek profila. Od uporabnikov, ki imajo objavljen rojstni datum, je 64 % takih, ki imajo objavljen celoten datum, medtem ko je 36 % uporabnikov odgovorilo, da ima objavljen samo dan in mesec rojstva. Ob registraciji moramo podati tudi naslov elektronske pošte, vendar lahko tega potem skrijemo pred drugimi uporabniki; tako odloĉitev je sprejelo tudi 46 % naših anketirancev, medtem ko jih toĉno polovica svoj naslov elektronske pošte deli s prijatelji. Ostale informacije, ki jih uporabniki delijo z drugimi uporabniki, so še kraj bivanja (51 %), izobrazba (76 %), delovno mesto (27 %), hobiji (25 %) … V primerjavi z raziskavo, ki je bila izvedena leta 2011 v sklopu projekta RIS, lahko opazimo manjše razlike pri objavi osebnih podatkov. Osnovnih podatkov o uporabniku, kot sta ime in priimek, po raziskavi RIS 9,6 % uporabnikov ni imelo objavljenega imena oziroma 13,3 % priimka. Nekoliko manjši odstotek uporabnikov je leta 2011 odgovorilo, da nima objavljenega rojstnega datuma (14 %), v naši raziskavi pa se je pokazalo, da je uporabnikov, ki ne ţelijo deliti rojstnega datuma, 17 %. Precejšnja razlika se je pojavila pri deljenju podatkov o izobrazbi, saj je v naši raziskavi le slaba ĉetrtina anketirancev (24 %) odgovorila, da tega 49 podatka niso objavili. V letu 2011 je bilo takih uporabnikov nekaj veĉ kot pol (53,9 %). V primerjavi z letom 2011 se je pokazalo, da se je zmanjšalo število tistih, ki delijo na spletnem socialnem omreţju telefonsko številko ali naslov elektronske pošte. Leta 2011 je bilo 77,1 % uporabnikov, ki niso delili telefonske številke (v naši raziskavi 86 %), naslova elektronske pošte pa ni delilo 26,6 % uporabnikov, v naši raziskavi je bilo takih uporabnikov 46 % (Jerman Kuţeliĉki in drugi, 2011). Graf 4.18: Katere podatke o sebi razkrivate na Facebooku? Ime 100% Priimek 90% Datum rojstva 80% Številko mobilnega telefona 70% 60% Elektronski naslov 50% Domači kraj 40% Izobrazba (katere izobraževalne ustanove ste obiskovali) Stan (samski, v razmerju...) 30% 20% 10% Delovno mesto 0% Da Navedel sem Tega podatka nisem neresničen podatek objavil na FB Hobiji Vir: Fortuna, lastna raziskava (2013) Ker nam Facebook omogoĉa tudi dodajanje najrazliĉnejših vsebin, smo anketirance povprašali, kakšne slike objavljajo. 95 % vprašanih je odgovorilo, da imajo objavljeno osebno sliko, ki je prava (na sliki je uporabnik). Majhen odstotek uporabnikov objavlja slike, na katerih so pomanjkljivo obleĉeni (12 %), vendar v to kategorijo bi spadale tudi »nedolţne« fotografije, ki so na primer z morja, zato tak odstotek niti ni tako zaskrbljujoĉ, bolj skrb vzbujajoĉe je, da je kar 45 % vprašanih ţe objavilo sliko ob pitju alkohola ali kajenju. Tu nastane teţava predvsem, ker lahko te slike najdejo bodoĉi delodajalci, sodelavci …, kar lahko vpliva na zaposlitev v nekem podjetju. 50 Graf 4.19: Na Facebooku sem: 100% 90% objavil prikazno sliko, na kateri sem jaz 80% 70% objavil sliko (sebe ali koga drugega) v provokativni pozi 60% 50% 40% objavil sliko (sebe ali koga drugega) ob pitju alkohola/kajenju 30% 20% objavil sliko (sebe ali koga drugega) pomanjkljivo oblečenega 10% 0% Da Ne Vir: Fortuna, lastna raziskava (2013) Ko gre za deljenje osebnih podatkov, se zdi, da smo ljudje pripravljeni veliko veĉ deliti na spletu kot v realnem ţivljenju. Ravno zato smo uporabnike Facebooka povprašali, katere osebne podatke bi bili pripravljeni deliti z osebo, ki je ne poznajo ali jo poznajo le beţno. Seveda ne moremo delati neposredne primerjave s spletnimi socialnimi omreţji, saj lahko se lahko na ulici odloĉimo, katere podatke bi delili z nekom, medtem ko so na spletnih socialnih omreţjih vsem »prijateljem« vidni isti podatki, razen ĉe si jih razporedimo po skupinah, saj tako lahko nekaterim onemogoĉimo dostop do doloĉenih podatkov. Iz odgovorov lahko ugotovimo, da smo osebne podatke pripravljeni deliti z doloĉenimi osebami, kar smo tudi priĉakovali. Veĉ kot polovica je pripravljena deliti osebne podatke v doloĉenih primerih. Osnovnih informacij o sebi (ime in priimek) osebi, s katero se ne pozna dobro, ne bi razkrilo 11 % anketirancev, še veĉji odstotek anketirancev ne bi delilo rojstnega datuma (29 %) in telefonske številke (45 %). 51 Graf 4.20: Ali bi bili z osebo (te osebe ne poznate oz. se z njo poznate le beţno), ki jo sreĉate na ulici, pripravljeni deliti naslednje osebne podatke: 60% 50% 40% ime in priimek 30% datum rojstva stan 20% telefonska številka 10% 0% Nikoli Včasih Vedno Vir: Fortuna, lastna raziskava (2013) Kot je razloţeno v teoriji, na spletnih socialnih omreţjih brez teţav prihaja do kršenja pravice posameznika do zasebnosti. Vendar nekaterih kršitev uporabniki ne zaznamo, ker vidimo le en del spletnega socialnega omreţja. Po drugi strani pa nam lahko to krivico kršijo tudi ljudje iz našega omreţja prijateljev. Med uporabniki smo preverili, ĉe so se ţe kdaj sooĉili z vdori v profil, nadlegovanjem ali z izrabo zaupanja osebe znotraj omreţja, ne nazadnje je tudi to oblika kršitve posameznikove pravice do zasebnosti. Glede na odgovore vidimo, da imajo uporabniki Facebooka najveĉ problemov z nadleţnimi uporabniki, saj je kar 14 % uporabnikov odgovorilo, da se jim je to pripetilo vsaj enkrat, nekaj manj, in sicer 11 % uporabnikov pa je imelo teţave z nadleţnimi uporabniki veĉkrat. Druga teţava, ki se je pripetila uporabnikom, je izraba zaupanja, recimo objava slik ali podatkov, za katere niso ţeleli, da bi bili objavljeni. 9 % uporabnikom se je to zgodilo enkrat, ravno tako 9 % vprašanih se je to zgodilo ţe veĉkrat. Prav tako z enakim odstotkom so se uporabniki sreĉali ţe z vdorom v profil. 52 Graf 4.21: Ali se vam je na Facebooku ţe pripetilo: 90% nadlegovanje s strani drugih uporabnikov 80% 70% kraja podatkov 60% 50% 40% vdor v profil 30% 20% 10% 0% Da, samo Da, večkrat enkrat Ne Ne vem izraba zaupanja s strani prijateljev (objava podatkov/slik, za katere niste želeli, da bi bile objavljene) Vir: Fortuna, lastna raziskava (2013) Za konec smo uporabnike še povprašali, ali Facebooku zaupajo glede varnosti njihovih podatkov. Veĉina uporabnikov je neopredeljenih glede zaupanja v Facebook, 3 % anketirancev je odgovorilo, da mu povsem zaupajo, na drugi strani pa je bilo 8 % uporabnikov, ki Facebooku sploh ne zaupajo glede varnosti podatkov. 53 Graf 4.22: Facebooku zaupam glede varnosti osebnih podatkov. 60% 53% 50% 40% 30% 18% 20% 10% 17% 8% 3% 0% Popolnoma se Strinjam se strinjam Niti se strinjam Ne strinjam se niti se ne strinjam Sploh se ne strinjam Vir: Fortuna, lastna raziskava (2013) 5 SKLEPI IN UGOTOVITVE V teoriji je navedeno, da je najveĉja slabost spletnega anketiranja nizka stopnja sodelovanja, vendar je v naši raziskavi anketo delno izpolnilo 57 % anketirancev, kar je za spletno anketo kar dober odziv. Odstotek v celoti izpolnjenih anket pa je bil nekoliko manjši, in sicer 50 %. Število respondentov se je nato še zmanjšalo, saj smo ţeleli pridobiti podatke le od doloĉene starostne skupine uporabnikov Facebooka in smo se tako vsem tistim, ki niso ustrezali pogojem, predĉasno zahvalili za sodelovanje. Da je Facebook zelo razširjen, nam pove dejstvo, da kar dve tretjini anketirancev do tega spletnega socialnega omreţja dostopa vsak dan. Z izvedbo spletne ankete se je pokazalo, da so uporabniki kar dobro seznanjeni s pripomoĉki, ki jim pomagajo pri zašĉiti zasebnosti, vendar jih veĉina ne uporablja. Predvsem je teţava v tem, da uporabniki vidijo le en del spletnega socialnega omreţja, ki je privlaĉen in zanimiv, ter tako daje obĉutek doloĉene varnosti. V teoriji so ta del poimenovali vrh ledene gore in predstavlja samo en majhen del celotnega sistema, veĉji del je ravno tako kot pri ledeni gori pod vodo oziroma neviden 54 uporabnikom. Se pa uporabniki posluţujejo vsaj osnovnih metod za zašĉito, kot so spreminjanje privzetih nastavitev, omejevanje dostopa do profila tako, da imajo dostop samo prijatelji. Toda po drugi strani med prijatelje dodajajo tudi popolne neznance, poleg tega pa na Facebooku delijo tudi veliko osebnih podatkov. V naši nalogi smo predstavili eno raziskovalno vprašanje in eno hipotezo, odgovori pa sledijo v nadaljevanju. Raziskovalno vprašanje: V kolikšni meri se uporabniki spletnega socialnega omreţja Facebook zavedajo problemov, povezanih z zasebnostjo? Uporabniki se v doloĉeni meri zavedajo problemov, povezanih z zasebnostjo. Vendar, kar uporabniki vidijo, je le en del. Kot je dejal Max Schrems, bi uporabnike bolj skrbelo za svojo zasebnost, ĉe bi vedeli za sporne posege v zasebnost s strani Facebooka samega in oglaševalskih podjetij, s katerimi Facebook sodeluje (Kuĉić, 2011). Tej trditvi bi teţko nasprotovali, vendar tega ne moremo prepreĉiti, saj se bodo podatki o uporabnikih zbirali in preprodajali še naprej. Teţko je tudi dokazati, da dejansko gre za zlorabo, saj so streţniki na razliĉnih lokacijah, poslediĉno velja tudi razliĉna zakonodaja. Ĉe je na primer streţnik v ZDA, potem za vse uporabnike, ki uporabljajo storitev, ki teĉe na tem streţniku, velja zakonodaja, ki je veljavna v ZDA. Kljub temu, da se skrb za zasebnost izboljšuje, pa uporabniki še vedno ne izkorišĉajo vseh ponujenih orodij. Tako omejujejo dostop do profila, toda za prijatelje vĉasih dodajajo tudi popolne neznance. Veseli dejstvo, da glede na leto 2008, ko so se zaĉela spletna socialna omreţja uveljavljati, vedno veĉ uporabnikov spremeni privzete nastavitve. Leta 2008 je bilo takih uporabnikov le 20 %, v naši raziskavi pa je bil ta odstotek kar precej višji, saj je privzete nastavitve spremenilo 75 % anketirancev. Vendar še vedno ostajajo neizkorišĉene moţnosti za zašĉito, tako se iz Facebooka po konĉani uporabi odjavi malo ljudi, kar je odvisno tudi od kje dostopajo. Teţava glede zasebnosti je tudi, da uporabniki ob registraciji ne preberejo politike zasebnosti in pogojev uporabe. Izkazalo se je, da dobra polovica anketirancev sploh ni prebrala pogojev in politike ob registraciji, kar je priĉakovano, saj morajo uporabniki pogoje potrditi, ĉe ţelijo uporabljati storitev. Vendar bi moral vsak uporabnik ta dva »dokumenta« prebrati, saj bi se tako laţje zavedali nevarnosti, ki preţijo na njih. 55 Hipoteza: Razumevanje zasebnosti na Facebooku je drugaĉno kot v realnem svetu, saj so uporabniki z drugimi pripravljeni deliti veĉ osebnih podatkov kot z ljudmi, s katerimi se sreĉujejo v realnem svetu. Dejstvo je, da se je dojemanje zasebnosti spremenilo, ne le v virtualnem prostoru, temveĉ tudi izven njega. Razlika med virtualnim in realnim svetom je v tem, da ĉe se z nekom pogovarjamo v ţivo ali se z njim sreĉamo na ulici, sami pri sebi lahko ocenimo, ali si ta oseba zasluţi naše zaupanje ali ne. V virtualnem svetu tega ni, saj (1) ne moremo biti stoodstotni, da je oseba na drugi strani res tista, za katero se izdaja, (2) kar objavimo na spletnih socialnih omreţjih, vidijo vsi naši prijatelji, med katerimi so vĉasih tudi neznanci. Te hipoteze tako ne moremo ne potrditi ne zavrniti, saj se je dojemanje zasebnosti na sploh spremenilo. »Kot je dejal ustanovitelj Facebooka, zasebnost ni veĉ druţbena norma. Vse je javno, vse je treba deliti« (Kuĉić, 2011). Ravno to se tudi dogaja, saj je zasebnost le še interes posameznika, zato je tudi teţko doloĉiti standard za zašĉito zasebnosti, saj so nekateri pripravljeni deliti veliko veĉ podatkov kot drugi. 56 6 ZAKLJUČEK Ne le spletna socialna omreţja, tudi splet sam po sebi nam prinaša groţnjo zasebnosti, sploh v današnjem ĉasu, ko si ne znamo veĉ predstavljati ţivljenja brez njega. Po eni strani nam splet lajša ţivljenje s storitvami, kot so spletna banka, pošiljanje pošte idr., toda prinaša tudi razliĉna tveganja, saj lahko naši podatki pridejo v napaĉne roke. Spletna socialna omreţja, kot je Facebook, gredo še korak dlje, saj so tu osebnim podatkom priloţene še slike in podatki o uporabnikovih navadah, kar je precej zanimivo za oglaševalska podjetja. Na prvi pogled se vse to sicer zdi neškodljivo, toda ĉe bi uporabniki vedeli, koliko podatkov se zbere o njih in v kakšne namene se potem uporabljajo, bi verjetno premislili, kaj bodo objavili na spletu in kaj ne. Ravno zaradi tega so spletna socialna omreţja zanimiva za oglaševalska podjetja, saj uporabniki priskrbijo veliko osebnih podatkov, ki so bolj toĉni kot v nekaterih ţe obstojeĉih bazah. Toĉnost podatkov je zagotovljena, ker uporabniki brez prisile objavljajo podatke, obenem pa ne ţelijo zavesti svojih prijateljev z napaĉnimi informacijami. Zanimivo je, kako pri nekaterih spletnih storitvah ljudje radi izraţajo zaskrbljenost glede varnosti in to navajajo kot glavni razlog za neuporabo storitve. Pri spletnih socialnih omreţjih pa tega ni, saj delujejo kot zaupanja vredne strani, poleg tega uporabniki vidijo samo en majhen del, ki je za njih zelo zanimiv. Sicer se uporabniki zavedajo, da nekaterih podatkov ne smejo deliti z vsemi, toda nekateri pri tem še vedno pretiravajo. Do tega je privedlo dejstvo, da z razvojem tehnologije pojem zasebnost izgublja na pomenu. Sprva se je to odraţalo zgolj na spletu, toda vse to vpliva tudi na ţivljenje izven spleta. Razlika med virtualnim in realnim svetom je le v tem, da v realnem svetu naĉeloma vemo, s kom se pogovarjamo in se laţje odloĉimo, kaj bomo nekomu zaupali. Razlika je tudi v roku trajanja podatkov, saj ljudje lahko doloĉene stvari pozabimo, splet pa ne pozabi niĉesar. Odloĉitev o tem, katere storitve na spletu uporabljati in katere podatke deliti, je stvar vsakega posameznika, treba pa je pretehtati, ali nam uporaba doloĉene storitve ali objave nekaterih (nepotrebnih) podatkov predstavlja tolikšno dodano vrednost, da smo pripravljeni ţrtvovati del svoje zasebnosti. 57 7 LITERATURA 1. AYOOB, EMILY (2010) Recent development: the anti-counterfeiting trade agreement. Cardozo Arts & Entertainment Law Journal, 28 (1). Dostopno prek: http://www.cardozoaelj.com/wp-content/uploads/2011/02/Ayoob.pdf (25. 5. 2013). 2. BORKING, JOHN J. IN RAAB, CHARLES D. (2001) Laws, PETs and other technologies for privacy protection. Journal of Information, Law and Technology. Dostopno prek: http://egov.ufsc.br/portal/sites/default/files/anexos/27156-27166-1-PB.pdf (28. 5. 2013). 3. BOYD, DANAH M. IN ELLISON, NICOLE B. (2007) Social network sites: Definition, history and scholarship. Journal of computer-mediated communication, 13 (1) Dostopno prek: http://jcmc.indiana.edu/vol13/issue1/boyd.ellison.html (24. 4. 2013). 4. CERAR, MIRO (2001) Temelji ustavne ureditve, človekove pravice in temeljne svoboščine, gospodarska in socialna razmerja (študijsko gradivo). Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije. 5. ĈEBULJ, JANEZ (1992) Varstvo informacijske zasebnosti v Evropi in v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti. 6. DEBATIN, BERNHARD, P. LOVEJOY, JENNETTE, HORN, ANN-KATHRIN IN HUGHES, BRITTANY N. (2009) Facebook and online privacy: Attitudes, behaviors and unintended consequences. Journal of computer-mediated communication, 15 (1), str. 83– 108. 7. GOLDBERG, IAN (2002) Privacy-enhancing technologies for the Internet, II: Five years later. Dostopno prek: http://freehaven.net/anonbib/papers/petfive.pdf (28. 5. 2013). 8. GROSS, RALPH IN ACQUISTI, ALESSANDRO (2005) Information revelation and privacy in online social networks. Workshop on privacy in the electronic society. Dostopno prek: http://privacy.cs.cmu.edu/dataprivacy/projects/facebook/facebook1.pdf (3. 3. 2013). 9. GROVES, ROBERT M., FOWLER, FLOYD J. JR., COUPER, MICK P., LEPKOWSKI, JAMES M., SINGER, ELEANOR IN TOURANGEAU, ROGER (2009) Survey methodology: second edition. New Jersey: John Wiley & sons. 58 10. HES, RONALD IN BORKING JOHN (ur.) (2000) Privacy-enhancing technologies: The path to anonymity revised edition. Haag: Registratiekamer. Dostopno prek: http://www.cbpweb.nl/downloads_av/av11.pdf (7. 7. 2013). 11. JERIĈEK, HELENA (2001) Modro in roza – razlike med spoloma v uporabi internet. Teorija in praksa, 38 (5), str 897–907. 12. JERMAN KUŢELIĈKI, AJDA, LEBAR, LEA IN VEHOVAR, VASJA (2011) Socialna omrežja 2011. Dostopno prek: http://www.ris.org/db/13/12076/RIS%20poro%C4%8Dila/ Socialna_omrezja_2011/?&p1=276&p2=285&p3=1318 (19. 3. 2013). 13. JONES, HARVEY IN HIRAM SOLTREN, JOSÉ (2005) Facebook: Threats to privacy. Dostopno prek: http://groups.csail.mit.edu/mac/classes/6.805/student-papers/fall05papers/facebook.pdf (30. 4. 2013). 14. KOORN, RONALD, VAN GILS, HERMAN, HART, JORIS, OVERBEEK, PAUL IN TELLEGEN, RAÚL (2004) Privacy-enhancing technologies: White paper for decisionmakers. Directorate of Public Sector Innovation and Information Policy. Dostopno prek: http://www.dutchdpa.nl/downloads_overig/pet_whitebook.pdf (7. 7. 2013). 15. KOVAĈIĈ, MATEJ (2000) Zasebnost v informacijski družbi. Teorija in praksa, 37 (6), str. 1019–1034. 16. KOVAĈIĈ, MATEJ (2003) Zasebnost na internetu. Ljubljana: Mirovni inštitut. 17. KOVAĈIĈ, MATEJ (2006) Nadzor in zasebnost v informacijski družbi: informacijski, sociološki, pravni in tehnični vidiki nadzora in zasebnosti na internetu. Ljubljana: Fakulteta za druţbene vede. 18. KRASNOVA, HANNA, SPIEKERMANN, SARAH, KOROLEVA, KSENIA IN HILDEBRAND, THOMAS (2010) Online social networks: why we disclose. Journal of information technology, 24 (2), str. 109–125. 19. KUĈIĆ, LENART J. (2011) Počutim se kot nori okoljevarstvenik iz šestdesetih let. Delo – Sobotna priloga, 12. november 2011, str. 18–19. 20. LAMPE, ROK (2004): Sistem pravice do zasebnosti. Ljubljana: Zaloţba Bonex. 21. LAMUT, URŠA IN MACUR, MIRNA (2012) Metodologija družboslovnega raziskovanja: od zasnove do izvedbe. Ljubljana: Vega. 22. LIGHT, BEN IN MCGRATH, KATHY (2010) Ethics and social networking sites: a disclosive analysis of Facebook. Information technology & People, 23 (4), str. 290–311. 23. PIRC MUSAR, NATAŠA, PRELESNIK, SONJA IN BIEN, SONJA (2006a) Predpisi s področja prava varstva osebnih podatkov in dostopa da informacij javnega značaja. Ljubljana: GV Zaloţba. 59 24. PIRC MUSAR, NATAŠA, PRELESNIK, SONJA IN BIEN, SONJA (2006b) Varstvo osebnih podatkov: vstop v zasebnost prepovedan. Ljubljana: Informacijski pooblašĉenec. 25. PIRC MUSAR, NATAŠA IN MIŠIĈ, KLEMEN (2007) Samo ti odločaš: komu lahko zaupam osebne podatke in kdaj?. Ljubljana: Informacijski pooblašĉenec. 26. PRAPROTNIK, DARJA (2006) Varovanje podatkov in zasebnosti na internetu. Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska Fakulteta. Dostopno prek: http://www.cek.ef.unilj.si/magister/praprotnik2867.pdf (28. 5. 2013). 27. PREVODNIK, KATJA, ĈINKOLE, TINA IN VEHOVAR, VASJA (2011) Digitalni razkorak 2010. Dostopno prek: http://www.ris.org/index.php?fl=2&lact=1&showa=1 &showc=1&1&showe=1&showr=1&cf=1&showt=1&showo=1&p1=276&p2=285&p3=1 318&bid=12069&parent=13 (19. 3. 2013). 28. RAGIN, CHARLES C. (2007) Družboslovno raziskovanje: Enotnost in raznolikost metod. Ljubljana: Fakulteta za druţbene vede. 29. RENKO, ERIK (2005) Uporabnost spletnega anketiranja v trženjskem raziskovanju. Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Dostopno prek: http://www.cek.ef.unilj.si/magister/renko2686.pdf (11. 5. 2013). 30. RUDOLF, MARKO (2013) Sprejemanje pogojev uporabe ter politike zasebnosti in zavedanje uporabnikov spletne pošte o varnosti njihovih podatkov: primer storitve Gmail. Magistrska naloga. Novo mesto: Fakulteta za informacijske študije. 31. SILVA, ALBERTO J. CERDA (2011) Enforcing intellectual property rights by diminishing privacy: How the Anti-Counterfeiting Trade Agreement jeoperdizes the right to privacy. American university international law review, 26 (3). Dostopno prek: http://digitalcommons.wcl.american.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1710&context=auilr (25. 5. 2013). 32. TRIBE, LAURENCE H. (2011) The “Stop Online Privacy Act” (SOPA) violates the first amendment. Dostopno prek: http://ompldr.org/vYnBzeQ/75153093-Tribe-Legis-Memoon-SOPA-12-6-11-1.pdf (25. 5. 2013). 33. VANDER VEER, E.A. (2011) Facebook: The missing manual, third edition. California: O’Reilly Media. 34. VAN BLARKOM, G.W., BORKING, JOHN J. IN OLK J.G.E. (ur.) (2003) Handbook of Privacy and Privacy-enhancing technologies – The case of intelligent software agents. Haag: Pisa Consortium. Dostopno prek: http://www.cbpweb.nl/downloads_technologie/ pisa_handboek.pdf (28. 5. 2013). 60 8 VIRI 1. ABCNEWS (2010) Facebook admits privacy breach. Dostopno prek: http://www.abc.net.au/news/2010-10-19/facebook-admits-privacy-breach/2303858 (10. 5. 2013). 2. AGENCE FRANCE-PRESSE (2012) Mother nature network: Many Facebook users unaware of privacy risks. Dostopno prek: http://www.mnn.com/greentech/computers/stories/many-facebook-users-unaware-of-privacy-risks (5. 5. 2013). 3. BREĈKO N., BARBARA (2009) Eurostat 2008: Primerjava Slovenije z EU. Dostopno prek: http://www.ris.org/index.php?fl=2&lact=1&showa=1&showc=1&1&showe=1& showr=1&cf=1&showt=1&showo=1&p1=276&p2=285&p3=1318&bid=10842&parent= 13 (6. 5. 2013). 4. BELLIS, MARY About.com. Who invented Facebook? Dostopno prek: http://inventors.about.com/od/fstartinventions/a/Facebook.htm (5. 5. 2013). 5. CHESTERMAN, SIMON (2010) A little less privacy, a bit more security. The New York Times. Dostopno prek: http://www.nytimes.com/2010/11/13/opinion/13ihtedchesterman.html?_r=0 (11. 5. 2013). 6. CHONG, RACHELLE (2013) Cybersecurity Bill CISPA passes house despite objections by civil liberty groups and white house reservations. Techwire.net. Dostopno prek: http://techwire.net/cybersecurity-bill-cispa-passes-house-despite-objections-by-civilliberty-groups-and-white-house-reservations/ (25. 5. 2013). 7. Direktiva 95/46/EC Evropskega parlamenta in sveta o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (1995). Dostopno prek: https://www.ip-rs.si/fileadmin/user_upload/Pdf/razno/Direktive_E_parlamenta_ in_Sveta.pdf (24. 5. 2013). 8. ENKLIKANKETA (2013a) Kaj je 1KA. Dostopno prek: https://www.1ka.si/ c/695/Kaj_je_1KA/?preid=694 (1. 7. 2013). 9. ENKLIKANKETA (2013b) Začetna stran portala. Dostopno prek: https://www.1ka.si/ (1.7.2013). 10. ENKLIKANKETA (2013c)2 Začetna stran za registrirane uporabnike. Dostopno prek: https://www.1ka.si/admin/survey/index.php?a=pregledovanje (1.7.2013). 2 Do te strani lahko dostopajo samo registrirani uporabniki, ki nato vidijo podatke o svojih anketah. 61 11. ENKLIKANKETA (2013d)2 Informacije o anketi. Dostopno prek: https://www.1ka.si/admin/survey/index.php?anketa=28911&a=reporti (1.7.2013). 12. EUROPEAN COMMISSION (2012) Commission proposes a comprehensive reform of the data protection rules. Dostopno prek: http://ec.europa.eu/justice/newsroom/dataprotection/news/120125_en.htm (24. 5. 2013). 13. EVROPSKA UNIJA. Uredbe, direktive in drugi akti. Dostopno prek: http://europa.eu/ about-eu/basic-information/decision-making/legal-acts/index_sl.htm (24. 5. 2013). 14. FACEBOOK (2012) Statement of rights and responsibilities. Dostopno prek: https://www.facebook.com/legal/terms (21. 5. 2013). 15. FACEBOOK (2013a) Data use policy; Information we receive about you. Dostopno prek: https://www.facebook.com/about/privacy/your-info (21. 5. 2013). 16. FACEBOOK (2013b) Key facts. Dostopno prek: http://newsroom.fb.com/Key-Facts (5. 5. 2013). 17. FACEBOOK (2013c) Safety center-tools. Dostopno prek: https://www.facebook.com/ safety/tools/ (5. 5. 2013). 18. FACEBOOK (2013d) Timeline. Dostopno prek: http://newsroom.fb.com/Timeline (5. 5. 2013). 19. INFORMACIJSKI POOBLAŠĈENEC REPUBLIKE SLOVENIJE (2008) Poročilo in smernice za varstvo zasebnosti v spletnih družabnih omrežjih. Dostopno prek: https://www.ip-rs.si/novice/detajl/porocilo-in-smernice-za-varstvo-zasebnosti-v-spletnihdruzabnih-omrezjih/ (3. 5. 2013). 20. INFORMACIJSKI POOBLAŠĈENEC REPUBLIKE SLOVENIJE (2010) Safe Harbor. Dostopno prek: https://www.ip-rs.si/varstvo-osebnih-podatkov/obveznostiupravljavcev/iznos-osebnih-podatkov-v-tretje-drzave/safe-harbor/ (24. 5. 2013). 21. OFFICE OF THE UNITED STATES TRADE REPRESENTATIVE. Anti-Counterfeiting Trade Agreement. Dostopno prek: http://www.ustr.gov/acta (25. 5. 2013). 22. PHILLIPS, SARAH (2007) The Guardian.A brief history of Facebook. Dostopno prek: http://www.guardian.co.uk/technology/2007/jul/25/media.newmedia (5. 5. 2013). 23. PROTALINSKI, EMIL (2012) 13 million US Facebook users don't change privacy settings. Dostopno prek: http://www.zdnet.com/blog/facebook/13-million-us-facebookusers-dont-change-privacy-settings/12398 (21. 3. 2013). 24. RABA INTERNETA V SLOVENIJI (2008) Projekcije števila. Dostopno prek: http://www.ris.org/c/670/Projekcije_stevila_/?preid=1184 (6. 5. 2013). 62 25. RABA INTERNETA V SLOVENIJI (2011a) Države po številu uporabnikov Facebooka. Dostopno prek: http://www.ris.org/uploadi/editor/13003710178_tabela.pdf (20. 3. 2013). 26. RABA INTERNET V SLOVENIJI (2011b) Na Facebooku skoraj 630.000 prebivalcev Slovenije. Dostopno prek: http://www.ris.org/index.php?fl=2&lact=1&bid=11980& parent=27 (20. 3. 2013). 27. RABA INTERNETA V SLOVENIJI (2012) Povprečen Facebook uporabnik ima 130 prijateljev. Dostopno prek: http://www.ris.org/db/26/12323//Povprecen_Facebook_ uporabnik_ima_130_prijateljev/?q=prijateljifacebook&qdb=26&qsort=0 (19. 7. 2013). 28. RABA INTERNETA V SLOVENIJI (2013) Na Facebooku skoraj 750.000 slovenskih uporabnikov. Dostopno prek: http://www.ris.org/db/27/12535/Raziskave/Na_Facebooku_ skoraj_750000_slovenskih_uporabnikov/?&p1=276&p2=285&p3=1318 (17. 7. 2013). 29. SOCIALBAKERS (2013) Slovenia Facebook statistics. Dostopno prek: http://www.socialbakers.com/facebook-statistics/slovenia (21. 3. 2013). 30. STATISTIĈNI URAD REPUBLIKE SLOVENIJE (2012a) Najpogostejše kombinacije imena in priimka. Dostopno prek: http://www.stat.si/imena_top_kombinacije_spol.asp (30. 3. 2013). 31. STATISTIĈNI URAD REPUBLIKE SLOVENIJE (2012b) Uporaba informacijskokomunikacijske tehnologije v gospodinjstvih in pri posameznikih, podrobni podatki, Slovenija, 2012 – končni podatki. Dostopno prek: http://www.stat.si/ novica_prikazi.aspx?id=5179 (16. 5. 2013). 32. SAFE-SI (2008) Varna gesla. Dostopno prek: http://www.safe.si/c/1157/Varna_gesla/ ?preid=1157 (10. 5. 2013). 33. Ustava Republike Slovenije. Uradni list Republike Slovenije 33/1991. Dostopno prek: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=199133&stevilka=1409 (31. 3. 2013). 34. VARUH ĈLOVEKOVIH PRAVIC REPUBLIKE SLOVENIJE. Splošna deklaracija ĉlovekovih pravic. Dostopno prek: http://www.varuh-rs.si/index.php?id=102 (3. 4. 2013). 35. Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1). Uradni list Republike Slovenije 94/2007. Dostopno prek: http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200794&stevilka=4690 (30. 3. 2013). 36. ZONEALARM (2012) Why you should always log out of your accounts. Dostopno prek: http://www.zonealarm.com/blog/index.php/2012/04/why-you-should-always-log-out-ofyour-accounts (10. 5. 2013). 63
© Copyright 2024