Naša novinarska kolegica Miša Čermak je nekaj let po knjigi Besede ljubezni, še posebej pa po obisku z vojno zaznamovanih bosanskih žensk v Srebrenici, ki jo je močno pretresel, začutila močno potrebo, da izpove, kar že dolgo tiči v njeni duši. Rodila se je knjiga za ženske duše z naslovom Jaz sem ljubezen. Šele ko spoznamo, da je vsa ljubezen že v nas in da za svojo izpolnitev ne potrebujemo nujno partnerja, otroka, drugih – pridemo do sebe. Pisalo je moje srce, pravi Miša. Tekst: Katja Božič Foto: ŠIMEN ZUPANČIČ ¶ Pisalo je moje srce Utrinek iz knjige: Tisoč srečno srečnih sreč ziba sreči srečne sanje. Ko bo vse, kar je, še več, našla svoje bom iskanje. 26 Miša Čermak je izdala drugo knjigo za ženske duše Kako se je rojevala tvoja druga knjiga Jaz sem ljubezen? Knjiga ni bila načrtovana, a je živela v meni. Zgodila se je po tem, ko sem bila nekaj dni službeno z bosanskimi ženskami v Srebrenici, seveda nekaj let po vojni, ki je tam divjala. Teh nekaj dni je bilo zame zelo pomembnih, na neki način prelomnih – močno sem občutila njihovo globoko bolečino, občutke nemoči, ki so jih doživljale, globoko žalost, grozo zaradi ubijanja novorojenčkov, otrok … To jih je zaznamovalo. Mnoge so ostale same s svojo bolečino, ki se je ne da pozabiti. Vsa svoja občutja še pestujejo, delijo z ljudmi, ki jih želijo poslušati. Slišati bi jih morali vsi, da se taka grozota ne bi več zgodila. Mnoge od njih ne morejo pokopati svojih najljubših – mož, sinov, očetov, ker so v skupnih grobovih. Mislijo, in to me je pretreslo, da najdeš mir v sebi, ko lahko kosti ljube osebe položiš v zemljo. Ob pokopališču v Srebrenici sem srečala samo eno Bošnjakinjo, ki je doumela, da ji noben pokop kosti ne bo vrnil zadovoljstva, vere v življenje, miru in da si vse to lahko vrne samo sama s svojo zavestno odločitvijo. Ozdravila je tudi mene! Ko sem prišla domov, sem si zaradi stresa, ki sem ga doživela, nakopala grozljivo alergijo, bila sem dobesedno neprepoznavna. Nato sem nekega večera vsa utrujena, ko sem napisala članek za službo, znova sedla za računalnik in začela pisati. Hčerka je vprašala, ali pišem kaj zase, pa sem ji rekla, da zase in za vse ženske. Tako se je rodila knjiga. ¶Se ti zdi, da si z njenim izidom svobodnejša, da si izpovedala nekaj, kar je že dolgo želelo na dan? Najprej je hotelo biti vse v meni utišano, skrito, zamolčano. Za dolgo let, ker je bila bolečina prehuda. Toda ko pogledam nazaj in vidim sestavljanko, je prav vsak košček na svojem mestu: zmoreš takrat, ko se zavestno odločiš – to je svoboda! V povezavi s knjigo bi lahko rekla, da sem združila svoje izkušnje, pa tudi izkušnje drugih žensk, da bi pokazala, da je mogoče iz vsake še tako grenke preizkušnje narediti korak k sebi. Pisalo je moje srce! V resnici se pozdravimo, zdravimo in si čistimo rane lahko samo sami, nihče drug tega ne more narediti namesto nas. O svojih življenjskih izkušnjah ali poteh, ki smo jih izbrali, lahko razpravljamo z marsikom, včasih pa so bolečine tako hude, da se zapremo vase in tam hlastamo, dokler nismo sposobni prvega koraka k sebi. Ni treba, da si vse slabe, strahotne preizkušnje ustvarimo in razlagamo tako, da zraven skoraj umremo. Šele ko se zbudimo – in s tem mislim zavedanje, da smo si sami izbrali svoje izkušnje – lahko začnemo spreminjati svoje življenje. Ko si odpustimo, zdravimo sebe. Ko se začnemo imeti radi in začutimo, da smo ljubezen, se pobožamo po vseh kotičkih ranjene duše. In zaživimo. ¶V knjigi junakinja razkrije svoj notranji svet, od kod črpa moč za to? To je arhetipska zgodba, čeprav se je v veliki meri dogajala meni, to povem trezne glave in z zavestno odločitvijo. Ni pa se vse zgodilo meni, ampak tudi drugim ženskam. Junakinja je razkrila svoj notranji svet zato, da je prepoznala svoje vzorce, to večno sanjarjenje in hrepenenje po ide- je našel sebe, to sta potem dve odgovorni osebi, ki lahko hodita skupaj, dokler njuni poti vodita vzporedno. Včasih pa vzporedna pot ni več mogoča. Junakinja skozi svojo življenjsko zgodbo spozna, da je ves čas pogrešala samo sebe, ne partnerja ali otroka, in da je vsa ljubezen že v njej. Vse travme, prilagajanje, bolečine so bile samo nekaj, kar je izbrala, da je končno prišla do sebe. ¶V katerem trenutku se začne človek tega zavedati? Ko si manjši od mušjega kakca, ko si dovoliš biti sam s sabo in nisi več v vlogi žrtve, ko prevzameš odgovornost za svoje življenje v svoje roke in se zaveš, da za tvoje življenje in vse, kar se ti dogaja, niso krivi starši, moški, otrok, ne luna, ne zvezde, ko se zavedaš, da si lahko ustvariš tudi drugačno življenje. Odvisno, za kaj se zavestno odločiš: lahko izbereš veselje, smeh, radost, lahko ostajaš v vlogi žrtve, v drami; lahko si želiš ugajati drugim in s tem potem vse manj ugajaš sebi. ¶Ker praviš, da je knjiga delno avtobiografska, se je veliko tega, kar se dogaja junakinji, dogajalo tudi tebi? Knjiga je v veliki meri avtobiografska, ker se samo iskrenost izkušenj lahko dotakne soljudi: da bodo ženske vedele, da se da, kajti če sem jaz zmogla, lahko to stori vsak, ki se tako odloči. Tudi jaz sem se počutila kot žrtev, še pred tem občutkom sem tiščala glavo v pesek, pestovala žalost, razočaranje, bolečine, ker nisem bila sposobna razmišljati in čutiti nič, najmanj sebe. Sem pa vedela, da moram preživeti, ker sem morala poskrbeti za takrat še majhno hčerko, ker v bližini nisem imela nikogar, nil, nekoga, ki bo rekel vse bo v redu, nekoga, ki bi tvojega otroka sprejel kot svojega. Pridejo kratki utrinki, sanje, ko svet še barvajo čustva in hrepenenje. Ko pa ugotoviš, da se tudi ta vzorec ponavlja, se v nekem trenutku vprašaš: kaj iščem, kaj je to hrepenenje, ki mi ga očitno ne more izpolniti nihče drug, in spoznaš – pa ne preko noči, čeprav so ta spoznanja hipna – da pravzaprav hrepeniš po sebi. Spoznanje, da smo ljubezen, je občutek, ko te objame nekaj tako lepega in ganljivega, da ti gre na jok. ¶Se spomniš trenutka tega spoznanja? Ja, se ga, a prej je treba sprejeti celega sebe, vse svoje »slabe in dobre« lastnosti, vse plasti svoje osebnosti, ni druge poti, potem pa nenadoma postaneš ta občutek. Seveda me še vedno odnese in se sprem s tem ali onim, s svojo hčerjo, največkrat pa sama s sabo. Ko si vzamem čas zase – in si ga: vsak dan, ko zavestno diham, se povežem sama s seboj, začutim ta fizični občutek ljubezni. Zdravi mene in vsakogar, ki ga doživlja, in lahko ga čutimo vsi! ¶Kako se je življenje spremenilo, ko si končno dočakala sebe? Prineslo mi je olajšanje, mir, veselje. Brez slabe vesti si vzamem čas zase in grem na sprehod, na kavo, naredim kaj, kar me osrečuje, v čemer se dobro počutim. Drugače se doživljam, ne čutim se več žrtev, ni več zamer do drugih ljudi, kar se mogoče sliši pravljično – edino sebi bi mogoče lahko zamerila zaradi izbranih izkušenj, a si ne zamerim, saj sem z njimi dozorela. Sprememba je totalna, kar pa seveda ne pomeni, da se ne meniš za svet okoli sebe. Fino, bolje rečeno nujno se je zavedati, da se nas dotikajo misli in občutki drugih ljudi, takšna in drugačna onesnaženost: treba jih je ozavestiti, kajti takrat jih lahko stresemo iz sebe nekako tako kot kuža bolhe. Zavestno dihanje pri tem zelo pomaga, širi zavest in zavedanje, z njegovo pomočjo se naučiš reči glasovom v svoji glavi, ki niso tvoji, naj utihnejo. Šele tedaj lahko zaznaš ta nežni ljubeči glas ljubezni, to, kar si. In tako tudi je. Knjiga za žensko dušo »Besede sem prelila na papir, da bi ženske spoznale, kako pomembno je, da si vzamejo čas zase, da zadihajo in se vprašajo: Kaj pa jaz želim? Da svoje potrebe, želje in ljubezen do sebe postavijo na prvo mesto. Ko bodo to doživele, bodo ljubile zaradi sebe in preko sebe tudi vse druge. Najprej je treba nahraniti sebe, da lahko nahranimo druge. Na letalih stevardese vedno povejo, da je kisikovo masko treba najprej natakniti sebi, potem poskrbimo za otroka. Če ti padeš v nezavest, ne moreš poskrbeti za druge.« Občutki so ključ do sebe »V mnogih ženskah vlada občutek nezadostnosti, zato mislijo, da so popolne samo, če imajo moža, partnerja, otroka, prijatelje, stvari, ki jim zapolnjujejo življenje. Po mojem je tako tudi zato, ker se ženske bojijo pogledati sebi v oči pa poskusiti živeti dan, dva, teden, mesec res same, s svojimi željami. V času, ki ga namenimo sami sebi, večina si ga ne, pokuka na plano bitje v nas, tisti otrok, ki venomer čaka. Ne možgani, občutki, ki jih slišimo v tišini, so ključ do sebe.« alizirani romantični ljubezni, ki jo vsi iščemo, v prijateljstvu, partnerstvu z moškimi, ob otroku … A je v nas! Ko otrok gre svojo pot, se mnoge ženske čutijo oropane te ljubezni, ko gre svojo pot partner, se prav tako čutimo prizadete, ker smo vendarle naredile vse in še več, da bi mu bile všeč, ga zadovoljile, postavljamo ga na prvo mesto in naenkrat nam zmanjkuje niti, iz katere tkemo svoje sanje, ki niso realne. Vsi smo povezani med seboj, vendarle doživljamo vsak svoje izkušnje: ne moreš postati nekdo drug zato, da bi te drugi ljubil, ker potem izgubiš sebe. Ključno spoznanje je, da si dovoliš biti, kar si. Krasno je, če s teboj hodi še nekdo, ki ki bi mu lahko zaupala otroka. Bolečina, kako sem lahko dopustila, da se je zgodilo to in ono, kako me lahko kdo sovraži, ne pozna in podobno, je trajala kar dolgo. Blazno hudo mi je bilo, recimo, ko sem videla prejšnji dom, močno me je pretresalo vse, kar je bilo povezano s preteklostjo. V takšnih trenutkih sem se dobesedno tresla – a imela neskončno srečo, da sem se tega zavedala, zato sem, da bi si pomagala, v spominu poiskala najbolj veselo pesem in jo pela do onemoglosti, da sem preusmerila svoje občutke, ker sem vedela, da me bodo sicer pojedli. Potem ko najhuje otopi, seveda še iščeš partnerja, toplo dlan, široka ramena, na katera bi se naslo- 27