Marijina vera nas pelje v nebesa Marijina vera nas pelje v nebesa / dr. Jurij Bizjak, koprski škof ordinarij Se spreminja vera ali pa se spreminjamo kristjani? / p. dr. Mari Osredkar OFM V večnost je odšel naš p. Bogoljub (Alojzij) Gselman Moja vera raste pri oltarju Matere usmiljenja / Bernardka Uratnik Katekizem Katoliške Cerkev o krščanski molitvi / p. Krizostom Komar OFM Besede za konec / p. Krizostom MESEČNIK ŽUPNIJE SVETA MARIJA - MARIBOR BAZILIKA Odgovarja: p. Tomaž Hočevar, župnijski upravitelj »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Lk 1,45). To so zadnje besede blagrovanja, s katerimi je sorodnica Elizabeta odgovorila Mariji na njen pozdrav ob prihodu na obisk v Zaharijevo hišo. Zgodovina izvoljenega ljudstva se je začela z Abrahamom, ki je ˝oče vseh vernih˝, in je dosegla svoj vrhunec z Marijo, ki je ˝mati vseh vernih˝. Med njima je bilo približno sto rodov (vsak rod po dvajset let) vernih očetov in mater, ki so svojo vero zvesto predajali naslednjemu rodu. Gospodovo oznanjenje Devici Mariji v Nazaretu pomeni velikansko prelomnico v zgodovini odrešenja, kajti od takrat naprej se je vedelo: ob letu osorej bo rojen Mesija; osem dni kasneje bo obrezan; štirideseti dan bo darovan v templju; pri dvanajstih letih bo v njem sedel med učitelji, jih poslušal in vpraševal; pri tridesetih letih bo nastopil kot Učitelj in prerok ter začel napovedovati skorajšnji konec svojega življenja. Toda vse je pognala v tek Devica Marija, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod! Zato je povsem razumno in razumljivo, da nam molitev Angel Gospodov s svojimi tremi vzkliki kaže trojno pot do vere: vera je iz oznanjenja, vera je iz poslušanja in vera je iz del. Vera je iz oznanjenja: Apostol Pavel razlaga Rimljanom, kako potrebni so oznanjevalci: »Toda kako naj ga kličejo, če niso verovali vanj? In kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca? In kako naj oznanjajo, če niso bili poslani? Kakor je pisano: Kako lepe so noge tistih, ki prinašajo veselo oznanilo o dobrih rečeh! … Potemtakem je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi« (Rim 10,14¬¬– 17). Tako je tudi Marijina vera rasla iz oznanila: »Angel Gospodov je oznanil Mariji – in spočela je od Svetega Duha!«. Marijina vera je rasla iz oznanila, ker je oznanilo sprejela kot Božjo besedo, kakor piše Pavel Tesaloničanom, da Božjega nauka »niste sprejeli kot človeško besedo, marveč, kar resnično je, kot Božjo besedo, ki tudi deluje v vas, kateri verujete« (prim. 1 Tes 2,13). Vera je iz poslušanja: Biti veren pomeni biti poslušen. Klic ˝Poslušaj, Izrael˝ odmeva skozi vso staro zavezo. Božja modrost govori v Pregovorih: »Zdaj torej, otroci, poslušajte me! Blagor tem, ki se drže mojih poti. Poslušajte vzgojo in bodite modri, nikar je ne zametujte. Blagor človeku, ki me posluša, bedi dan za dnem pri mojih vratih in čaka na pragu mojih duri« (Prg 8,32–34). Takšna je bila tudi slavna prošnja kralja Salomona: »Gospod, daj mi poslušno srce!«. Enak klic se razlega tudi v novo zavezo: »Kdor ima ušesa za poslušanje, naj posluša!« (Mr 4,9). Apostol narodov je prejel milost in apostolstvo, da bi pripeljal vse narode k poslušnosti vere (prim. Rim 1,5). Tudi Galačani Svetega Duha niso prejeli iz del postave, temveč iz poslušnosti vere (prim. Gal 3,5). Prav tako je Marijina vera rasla iz poslušanja: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« (prim. Lk 1,38). Vera je iz del: Iz velikih Božjih del, ki so navzoča v življenju vsakega človeka. Izaija namreč pravi: »Gospodove dobrote bom klical v spomin, Gospodova slavna dela, po vsem, kar nam je storil Gospod, hiši Izraelovi po veliki dobroti, ki jim jo je izkazal po svojem usmiljenju, po obilju svojih dobrot« (Iz 63,7). Tudi Marijina vera je rasla iz velikih Božjih del, ki jih je Gospod storil v njenem življenju: »In Beseda je postala meso in se naselila med nami« (Jn 1,14). Bog deluje po besedi: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen« (Mt 8,8). Marija je velika Božja dela v svojem življenju opazila in jih videla, jih opevala in poveličevala: »Kajti velike reči mi je storil Mogočni in njegovo ime je sveto« (Lk 1,49). Naj Marija, Mati vere, postaja mati naše vere tudi po vsakdanji molitvi Angelovega češčenja, ki nam kliče v spomin, da moramo besedo, ki se nam oznanja, sprejemati kot Božjo besedo, da jo moramo sprejemati kot poslušni poslušalci, da jo moramo zajemati iz velikih Božjih del, ki se dogajajo tudi v življenju vsakega izmed nas. dr. Jurij Bizjak, koprski škof ordinarij BAZILIKA je v minulem pastoralnem letu 2012/13 izšla petkrat. Vsem se zahvaljujem za sodelovanje, še posebej škofom, duhovnikom in pričevalcem, ki ste na svojski način potrdili vsebino, ki jo je posamezna številka predstavila. Pisci besedil smo imeli pred seboj Marijo, vero in življenje po veri. Zadnja številka je na poseben način posvečena našemu pokojnemu rojaku p. Bogoljubu Gselmanu. Pokopali smo ga 9. maja 2013 na pobreškem pokopališču v Mariboru. Bil je domačin in je na sebi lasten način v živi veri in gorečnosti podajal verski nauk; še posebej pa je ljubil nebeško Mater Marijo, Mater usmiljenja, ki naj mu po naših molitvah izprosi večno zrenje Boga iz obličja v obličje. p. Krizostom Se spreminja vera ali pa se spreminjamo kristjani? Na Drugem vatikanskem koncilu so v dokumentu Gaudium et spes zapisali: »Človeštvo stoji danes v novem obdobju svoje zgodovine. Temu obdobju dajejo pečat globoke in nagle spremembe, ki polagoma zajemajo ves svet« (4,2). V opisovanju hitrih sprememb dokument našteva težave, ki izvirajo iz nepravično razdeljenega bogastva zemlje in iz novih oblik zasužnjenosti. Pogojene so z izgubo duhovnih vrednot. Skoraj petdeset let po koncu koncila so spremembe v svetu še številčnejše, človekove težave pa so se pomnožile. Zato je tudi sprememba na verskem področju toliko bolj očitna. Kdor spremlja versko prakso v zadnjih desetletjih, je priča »izpraznjenju« cerkva. Kaj ta beseda pomeni? Danes se katoliški duhovniki pri svojem pastoralnem delu srečujejo s čudnim, a na nek način zanimivim, vsekakor pa svojevrstnim položajem, v katerem se je znašla Cerkev. Tako imenovani verniki so razdeljeni na dvoje. Nekateri so v občestvu vidni. Ti redno prihajajo k maši, sodelujejo pri skupnih aktivnostih v župniji in vsaj skušajo živeti po nauku Cerkve. Drugi verniki so sicer krščeni in se imajo za kristjane, ampak njihovo verovanje, verska praksa in moralno življenje niso v skladu z naukom Katoliške Cerkve. V cerkev pridejo le ob izrednih priložnostih, morda celo večkrat, a se za cerkvena navodila ne menijo. Zato jih pogosto imenujemo nepraktikanti. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da ti drugi predstavljajo veliko večino v skupnosti Cerkve. Ko nekdo želi spoznati versko stanje v nekem kraju, se ne zanima za število krščenih. Njegovo vprašanje se glasi: »Kakšen je odstotek praktikantov?«. Zanima ga torej, koliko krščenih je tudi dejavnih v življenju Cerkve. V Sloveniji se povprečno 15 odstotkov krščenih redno udejstvuje v življenju Cerkve. Malo jih je, toda več kot v marsikateri drugi evropski državi. Vendar je odstotek tistih, ki popolnoma sprejemajo katoliško vero (Jezus Kristus – Božji Sin, Kristusovo vstajenje, Bog v treh osebah, dogma o Marijinem brezmadežnem spočetju in vnebovzetju), še manjši od prej omenjenih praktikantov. Toda verska nepraksa ni vedno povezana z neaktivnostjo in s šibko vero. Pogosto srečamo zelo globoke verne, ki so predani Cerkvi, a se nahajajo v položaju, ki jim onemogoča življenje po cerkvenem nauku. Iz pastoralne prakse lahko navedemo klasičen primer mladih razvezancev, ki sta se našla in se ponovno odločila za družino. Cerkev jima ne omogoča prejemanja zakramentov. Zaradi tega in drugih primerov, ki jih cerkveno vodstvo pozna, predvsem pa zaradi njihove množičnosti, se Cerkev zaveda kritičnosti novega položaja. Ne mislimo torej na tiste, ki popolnoma odklanjajo Cerkev in vero. Gre za obnašanje krščenih, katerih verska praksa je nepopolna, gre za tiste, ki sicer ohranjajo stik s Cerkvijo, vsebino vere Cerkve pa sprejemajo le delno, in končno gre za tiste, ki se imajo za katoličane in se ne držijo nauka cerkvenega učiteljstva. Sedanji položaj Cerkve je izziv za teologijo in Cerkev, da razmišlja o dialogu med cerkveno institucijo in nepraktikanti. Njihovo vodilo je preprosto: »Saj sem kristjan tudi, če ne živim in ne verujem tako, kot uči Cerkev«. Pa saj nepraktikanti tudi so resnično kristjani. p. dr. Mari Osredkar OFM V večnost je odšel naš p. Bogoljub (Alojzij) Gselman P. Bogoljub, s krstnim imenom Alojzij, se je rodil 2. maja 1934 v Vinarjah. Po takratni navadi je bil krščen kmalu po rojstvu, 9. maja 1934, v župnijski cerkvi Matere usmiljenja v Mariboru. Na isti dan in na istem kraju smo se letos od njega poslovili. Vse obdobje osnovne šole in nižje gimnazije je bil ministrant, kot višji gimnazijec pa je pomagal pri obredih in slovesnostih. Bil je tesno povezan s Cerkvijo in z župnijsko duhovščino. Marca 1957 je zaprosil za sprejem v frančiškanski red, v katerem je želel Bogu služiti kot frančiškanski duhovnik. Sprejet je bil v noviciat v Novem mestu, kjer je leto dni pozneje naredil prve začasne zaobljube. Po noviciatu je prišel v skupnost bogoslovcev, kjer je študiral filozofijo in teologijo. Med študijem je leta 1961 naredil slovesne zaobljube, ki jim je sledilo diakonsko posvečenje, 29. junija istega leta pa še mašniško posvečenje. V času svojega duhovniškega služenja je prekrižaril Slovenijo po dolgem in počez. Po končanem študiju so ga redovni predstojniki poslali v njegovo župnijo, v Maribor, kjer je ostal pet let. Od tam je bil prestavljen v Nazarje, kjer je bil od leta 1968 do 1977 predstojnik in župnik. To obdobje je doživljal kot posebno zahtevno, saj je bil samostan še vedno zelo zaznamovan zaradi partizanskega miniranja. Pogumno se je lotil obnove s skromnimi sredstvi, a z mladostnim navdušenjem in s podjetnostjo. Kmalu je samostan začel vstajati iz ruševin in dobivati svojo podobo. Iz Nazarij ga je pot vodila na Brezje, v naše osrednje Marijino svetišče, kjer je bil župnik v župniji Mošnje. Leta 1980 je šel v Novo mesto za gvardijana in župnika. Od tam se je vrnil v Maribor, kjer je bil dve leti kaplan, nato je bil ponovno prestavljen na Brezje, kjer nikoli ni zmanjkalo dela ne v spovednici ne na prižnici. Oboje je delal rad in z veseljem. Izpod Triglava je leta 1989 odšel k Sveti Trojici, kjer je bil gvardijan in župnik, leta 1990 pa je bil prestavljen čisto na drugi konec, na Sveto Goro, kjer se je z veliko vnemo in iznajdljivostjo lotil obnove skrajno opustošenega romarskega doma, ki ga je prav v tistem času novogoriška občina vrnila samostanu. Končno je leta 1993 spet prišel v Maribor, kjer je ostal do svoje smrti, 7. maja 2013. Ob prihodu v Maribor so mu zaupali skrb za ustanavljanje novega župnijskega občestva v Košakih, kar je že davno prej nosil v sebi kot skrb in odgovornost do ljudi in otrok, ki so v tistem koncu spadali v župnijo Svete Marije. Rad je hodil na ljudske misijone. Ker je bil dober pridigar, ki se je skrbno pripravil na vsak nagovor, je bil velikokrat vključen v ekipo misijonarjev za posamezne župnije. Le Bog ve, na kolikih ljudskih misijonih je bil. Pri pridigah je bil ognjevit. Včasih sta ga govorniška vnema in želja, da bi ljudi predramil in jih približal Bogu, tako prevzeli, da ga je odneslo. In takrat so njegove besede delile duhove. Eni bi najraje ploskali od navdušenja, za druge je bila njegova beseda pretrda. Verjamem, da ga je razvnemala gorečnost za Božjo stvar. „Duše učimo z besedo, rešujemo pa jih s trpljenjem,“ je imel navado reči blaženi p. Chevrier. To misel si je pokojni p. Bogoljub izbral za svoje zlatomašno geslo. Najbrž se ni zavedal, kako zares bo Bog vzel te njegove besede. Zlato mašo je imel 10. julija 2011 – v baziliki Matere usmiljenja, kjer je petdeset let prej zapel ob svoji novi maši. Če bi na nek način lahko rekli, da je p. Bogoljub do svoje zlate maše duše poučeval z besedo, se je sedaj začel pričevanjski del njegovega duhovniškega življenja. Kmalu po zlati maši ga poti niso več vodile širom po domovini, ampak ga je poslabšanje bolezni odvedlo v bolnišnico, izboljšanje pa mu je omogočilo, da je spet prišel domov. To pot je prehodil velikokrat v teh dveh letih milostnega obdobja, ki mu ga je Bog v svoji dobroti naklonil, da je mogel duše reševati s trpljenjem in da je sam zorel za Boga. Moja vera raste pri oltarju Matere usmiljenja »Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu« (Jn 15,2). V zavetje Matere usmiljenja se zatekamo različni ljudje – tako župljani, verniki drugih župnij, romarji, kakor tudi naključni obiskovalci. Mnogi smo tukaj prejeli zakramente, pod njenim varstvom sprejemamo lahke in težke življenjske odločitve. Toliko kot je »obiskovalcev« bazilike, toliko je verjetno različnih izkušenj in zgodb, kako se krepi vera; kako raste iz začetnih iskanj, preko tradicionalne vere v čisto oseben odnos z Bogom. Gospod nam daje različna znamenja, s pomočjo katerih nas kliče, naj hodimo za njim. Pusti se začutiti na različne načine. Vedno znova nam pošilja svoje sledi; vsak trenutek preizkuša našo sposobnost, da ga prepoznamo s srcem, ne le z razumom. Vedno pa imamo svobodo, da na njegovo povabilo odgovorimo ali ga zavrnemo. Biti kristjan ne pomeni le nedeljske udeležbe pri sveti maši, ne pomeni le nemega opazovanja dogajanja na oltarju in okoli njega. Svojo vero moram graditi in poglabljati vsak dan znova. To lahko naredim na mnogotere načine: z osebno molitvijo, s češčenjem Najsvetejšega zakramenta, sodelovanjem pri verskih pobožnostih, z zbranim sodelovanjem pri sveti maši, ki je ne smem doživljati kot obisk predstave, ki jo le gledam in vmes še kaj pokomentiram, z rednim prejemanjem zakramentov, s sodelovanjem v različnih skupinah (biblična, molitvena, zakonska …), kjer lahko delim svoje izkušnje in tudi svoje dvome, z branjem in premišljevanjem Svetega pisma in verske literature, udeležbo na verskih predavanjih, na romanjih, s tem, da s svojim delom v župniji pomagam duhovnikom in drugim sodelavcem … To so preproste stvari, a kljub temu jih je včasih tako težko udejanjiti. Velikokrat slišimo, da se v naši župniji premalo dogaja, da ni otrok pri verouku, da ni skupin za odrasle, da ni življenja … Ali se ob tem vprašam, kaj lahko jaz storim, da bo naša župnija živo in dejavno občestvo? Kakšna vernica, kakšen vernik sem? Sem obiskovalka, obiskovalec ali akterka, akter? Zelo enostavno je ostati skrit v senci in ocenjevati dejanja drugih. Tudi ni težko soditi in obsojati, klevetati, iskati napake na drugih, podajati in širiti negativno mnenje. Težje pa je žrtvovati svoj čas, svoje talente, pristopiti h konkretnim dejanjem in s svojim aktivnim delom sooblikovati občestvo. »Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del? … Vera brez del je mrtva« (prim. Jak 2,14.26). Cerkev brez dejavnih vernikov je le cerkev, skupek zidakov, ki jih razjeda zob časa in nemo propadajo. Vsak izmed nas je prejel različne talente, s katerimi lahko služi Cerkvi in bližnjemu. Naša dolžnost je, da jih ne zakopljemo, ampak da jih pomnožimo, kajti »Od vsakega, ki mu je bilo veliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so veliko zaupali, bodo od njega toliko več terjali« (Lk, 12,48). V preteklem mesecu smo bili deležni zamenjave kar dveh duhovnikov. Ponovno so se odprla vprašanja, zakaj ravno ta duhovnik odhaja, zakaj drugi ostaja in zakaj ravno tisti prihaja. Ljudje ne maramo sprememb, raje živimo v varnem zavetju znanega. Težko in neradi se navajamo na nove ljudi, na njihov način razmišljanja in dela. A vsak nov duhovnik, nov sodelavec prinese v župnijo svež veter. Odprejo se možnosti za nekaj novega, drugačnega, če le želimo to videti in sprejeti. Zaupati in prositi moramo Svetega Duha, da na vse nas – tako na duhovnike kot na vernike – razlije obilje svojih darov, da bomo mogli biti sol zemlje in luč sveta. Hkrati pa se mora vsak izmed nas zavedati, da moja vera ni, oziroma ne bi smela biti, odvisna od tega, kateri duhovnik stoji pred oltarjem, ali traja homilija (pridiga) pet ali dvajset minut, ali je v njej veliko ali malo slovničnih napak, ali pri maši sodeluje ta ali oni zbor … Moja vera raste zaradi moje povezanosti z Bogom, Marijo, s svetniki, zaradi osebne molitve, zaradi mojega zaupanja v Božje načrte, zaradi mojih dobrih del in zaradi neizmerne Božje ljubezni in usmiljenja. Bog ima za vsakega izmed nas svojo pot, ki jo moramo odkriti. Ne bodimo pasivni, bodimo večni iskalci in sledilci Dobrega. Katekizem Katoliške Cerkev o krščanski molitvi V letošnjem letu vere je naš župnijski list sledil poglavjem Katekizma Katoliške Cerkve, saj mineva 20 let od njegove izdaje. Tokrat bom na kratko predstavil člene Katekizma od 2558. do 2865. Morda je to zadnje, četrto poglavje, najpomembnejše – če v praksi ne živimo njegove vsebine, ne moremo razumeti prvih treh poglavij. Preprosto zapisano: brez krščanske molitve ni krščanskega življenja in ni razumevanja krščanske vere. To dejstvo potrjuje prvi izmed členov tega poglavja, ki pravi: „Velika je skrivnost vere. Cerkev to skrivnost izpoveduje v apostolski veroizpovedi (prvi del) in jo obhaja v zakramentalnem bogoslužju (drugi del), da bi se življenje vernikov upodabljalo po Kristusu v Svetem Duhu v slavo Boga Očeta (tretji del). Ta skrivnost torej zahteva, da verniki vanjo verujejo, jo obhajajo in iz nje živijo v živem in osebnem odnosu z živim in resničnim Bogom. Ta povezanost je molitev.“ Človek od samih začetkov išče Boga in Bog išče človeka. O tem na poseben način spregovori Sveto pismo Stare zaveze. Člen 2569 zaključi: „V svoji neokrnjeni in neminljivi zavezi z živimi bitji (prim. 1 Mz 9,8–16) Bog vedno kliče ljudi, naj se obračajo k njemu v molitvi. A molitev se v stari zavezi razodeva predvsem začenši z našim očetom Abrahamom.“ Bog prične na poseben način govoriti na srce človeku po očaku naše vere, Abrahamu, nato govori Mojzesu, Davidu, Eliju in drugim „Božjim izbrancem“ stare zaveze. Knjiga Psalmov nam predstavi molitev človeka k Bogu. „ Psalterij je knjiga, kjer Božja beseda postane človekova molitev. V drugih knjigah Stare zaveze “besede oznanjajo Božja dela” (za ljudi) “in osvetljujejo v teh delih vsebovano skrivnost” (BR 2). Psalmistove besede, pete za Boga, izražajo v psalteriju odrešenjska Božja dela. Isti Duh navdihuje Božje delo in človekov odgovor. Kristus je nato oboje zedinil. V njem nas psalmi nenehno učijo moliti,“ nas pouči 2587. člen. Na poseben način pred nas stopi molitev Jezusa Kristusa, ki je izrazito osebna in tudi posredniška; to pomeni, da Jezus ¬– Bog in človek – moli in posreduje za nas ljudi. Člen 2061 nas spomni na učno uro Gospodove molitve: „“Nekoč je Jezus na nekem kraju molil. Ko je nehal, ga je eden izmed njegovih učencev prosil: ‘Gospod, nauči nas moliti’” (Lk 11,1). Ali se v Kristusovem učencu ne zbudi hrepenenje po molitvi, ko najprej gleda svojega Učitelja, kako moli? Tedaj se je more naučiti od Učitelja molitve. Ko otroci gledajo in poslušajo Sina, se naučijo moliti in prositi Očeta.“ Naša krščanska naloga je torej hoditi vsak dan v Jezusovo šolo in se ponižno učiti molitve. Morda se nam upira, morda nanjo pozabimo. Bog na nas nikoli ne pozabi. Če želimo imeti vzor v predani molitvi, potem pojdimo še v Marijino šolo molitve. Člen 2622 povzame: „Za molitev Device Marije v njenem “fiatu” in v njenem “magnifikatu” je značilna velikodušna predanost celotnega njenega bitja v veri.“ Cerkev, kot Kristusova učenka, vse od prvih krščanskih časov Boga slavi in časti, prosi in se mu zahvaljuje. Moč in učinkovitost molitve moramo okušati tudi v molitveni priprošnji. „Priprošnja (sredniška molitev, posredovanje) je prosilna molitev, ki nas bolj upodobi po Jezusovi molitvi. Jezus je edini priprošnjik pri Očetu za vse ljudi, posebno za grešnike (prim. Rim 8,34; 1 Jn 2,1; 1 Tim 2,5–8).“ Tako beremo v prvem delu člena 2634. Ni malo kristjanov, ki v molitvi ne bi doživljali naporov. Zdravilo je v ponižnem in zaupljivem srcu ter v vztrajni in neprenehni molitvi; pa naj bo ta molitev osebna, skupna ali občestvena, molitev v molitvenih skupinah, domači sobi ali cerkvi. V svojem življenju je bil velik častilec Božje matere Marije. Naj se sedaj skupaj z njo na veke veseli v Gospodu! Smo še v času dopustov in počitnic, a pred nami je že novo pastoralno leto, v katerem bomo obhajali tudi 150-letnico prihoda frančiškanov v Maribor. Pred nami so novi izzivi, nove možnosti. Vsi, ki se zbiramo okoli oltarja pod varstvom Matere usmiljenja, imamo dolžnost, da s svojimi talenti in darovi sooblikujemo življenje v župniji in gradimo Božje kraljestvo. Ne bodimo kristjani le po imenu, ampak živimo evangelij in gradimo Cerkev, da bomo živo občestvo. Četrto poglavje, oziroma celoten Katekizem Katoliške Cerkve, se zaključi s predstavitvijo Gospodove molitve Očenaš, ki je „povzetek celotnega evangelija“, središče Svetega pisma, in jo imenujemo kar Gospodova molitev. Sv. Avguštin o njej zapiše: „Preletite vse molitve, ki so v Svetem pismu, in ne verjamem, da bi mogli v njem najti kaj takega, kar ne bi bilo zajeto v Gospodovi molitvi.“ Sama molitev Očenaš vsebuje sedem prošenj, preko katerih prosimo Boga, da bi bili ob tem sami uslišani. Na koncu molitve vse skupaj potrdimo z besedico AMEN, kar pomeni ˝Tako bodi˝ ali ˝Tako naj se zgodi˝. Tako naj bo ali naj se zgodi tudi to, kar je bilo zapisano v petih različnih prispevkih o Katekizmu Katoliške Cerkve. Radi vzemimo v roke to pomembno knjigo naše vere, jo prebirajmo in premišljujemo, in naša vera bo postala bolj živa in pričevalna. p. Stane Zore OFM Bernardka Uratnik p. Krizostom Komar OFM