Kako pripraviti taizéjsko molitev?
Tudi ko je bil br. Roger v Taizéju še sam, je molil trikrat na dan. Ta ritem skupnost ohranja še danes. Po
mnenju br. Rogerja sta skupna molitev, predvsem pa lepota petja, nujno potrebni opori za osebno molitev.
Priprava molitve
Molitev začnemo z enim ali dvema spevoma.
Psalm z odpevom: brez oklevanja lahko uporabite le nekaj vrstic psalma, ki bodo razumljive vsem.
Nobene potrebe ni, da bi na vsak način prebrali celoten psalm. Pri branju se lahko izmenjujeta dve
osebi.
Odpev: po vsakem verzu odgovorimo z alelujo ali kakim drugim kratkim odpevom (npr. Dobro je
zaupati, Kjer dobrota je …)
Berilo: izbrati velja odlomek, ki ne potrebuje dodatne razlage in bo razumljiv vsem. Vsako berilo
lahko začnemo z uvodom: »Berilo iz …«, »Evangelij po …«, »Sv. Pavel piše: …«, »Evangelist
Matej piše …«. Če sta berili dve, naj bo prvo iz Stare zaveze, Pavlovih pisem, Apostolskih del ali
Razodetja; drugo pa naj bo vedno iz enega od evangelijev. V tem primeru med obema beriloma
zapojemo spev.
Spev: Spev pred tišino naj bo umirjen, da nas že uvaja v tišino. Čeprav so vsi taizéjski spevi
meditativni, so nekateri nekoliko bolj 'poskočni' ☺ in niso toliko primerni na tem mestu.
Tišina: Čeprav Bog nikoli ne neha poskušati, da bi s človekom navezal stik, pa nikoli noče ničesar
vsiljevati. Božji glas je dostikrat mogoče slišati le v šepetu, v dihu tišine. Če v tišini ostanemo v
Božji navzočnosti, odprti Svetemu Duhu, je to že molitev.
Med molitvijo je najbolje nameniti tišini en sam, daljši del (5-10 minut) in ne več krajših. Če
prisotni niso vajeni tišine, jo pred molitvijo kratko pojasnimo. Lahko pa jo po spevu, kateremu bo
sledila, napovemo z »Molitev bomo nadaljevali z nekaj trenutki tišine.«
Prošnje ali slavilna molitev: Molitev za druge razširi našo lastno molitev na celotno človeško
družino; Bogu zaupamo veselje, upanje, skrb in trpljenje vseh ljudi, še posebej tistih, ki so
pozabljeni. Slavilna molitev nam omogoči proslavljanje vsega, kar nam Bog pomeni. Pri branju se
lahko izmenjujeta dve osebi. Ko je zapisanih prošenj ali vzklikov konec, lahko pustimo nekaj časa
za spontane molitve – te naj bodo kratke in namenjene Bogu (nikakor pa naj ne postanejo pretveza
za oznanjanje lastnih idej in mnenj, izraženih kot molitev).Vsaki prošnji oz. slavilnemu vzkliku
sledi odpev (Kyrie eleison , Gospodi pomiluj, Gospod, usmili se, Slava tebi, Gospod).
Očenaš: zmoli zbrano občestvo skupaj. Eden od prisotnih lahko glasno začne z »Očenaš, ki si …«
in ostali se bodo 'avtomatsko' pridružili.
Sklepna molitev, ki jo običajno izberemo izmed tistih, ki sta jih zapisala br. Roger in br. Alois.
Spevi: na koncu se petje lahko še nekaj časa nadaljuje
Priprava prostora za molitev
Če je mogoče, naj bo molitev v cerkvi, kjer z nekaj preprostimi sredstvi ustvarimo molilno vzdušje. Če
poteka molitev v kakšnem drugem prostoru, naj bo ta urejen čim bolj skladno.
Molilni prostor lahko naredimo prijazen že z nekaj drobnimi potezami: s križem, odprtim Svetim pismom,
nekaj svečkami, z ikonami, s cvetjem. Luč naj bo zastrta, ne slepeča. Na sredini naj bo preproga za tiste, ki
želijo med molitvijo klečati ali sedeti na tleh. Okrog naj bo tudi nekaj klopi ali stolov, za tiste, ki raje
sedijo na njih.
Vsi udeleženci naj bodo obrnjeni v isto smer – to kaže, da ne molimo drug k drugemu, temveč h Kristusu.
Včasih pomaga, če udeležence ob vstopu kdo sprejme, jim izroči list s spevi ali pesmarico ter jih povabi
bliže.
Kdor molitev vodi, služi drugim. To pomeni, da molitev pripravi in skrbi, da poteka na način, ki vsem brez
motenj omogoča, da so osredotočeni na bistveno. Ko se molitev enkrat začne, naj ne bo več tehničnih
opozoril ali razlag, ki bi motile njen tok.
Ikone
Ikone prispevajo k lepoti bogoslužja. So kakor okna, odprta v resničnost Božjega kraljestva; ta v naši
molitvi zaživi že na zemlji. Čeprav so ikone podobe, pa vendarle niso le ilustracije ali okrasni predmeti.
Simbol učlovečenja so; njihova navzočnost ponuja očem isto duhovno sporočilo, ki ga Beseda namenja
ušesom. Z vero, ki jo izraža, s svojo lepoto in globino lahko ikona ustvari prostor miru in pomaga pri
potrpežljivem pričakovanju. Vabi nas, naj odrešenje sprejmemo celo v mesu in v stvarstvu.
Molitev okrog križa in praznovanje vstajenja
Že od začetka so se kristjani vsak teden spominjali najgloblje skrivnosti svoje vere, Kristusovega vstajenja
iz smrti v življenje, ki se v ljudeh dogaja vedno znova. Vsak teden se lahko sklene s praznovanjem umrlega
in vstalega Kristusa. Kristusovo vstajenje iz smrti v življenje lahko praznujemo v dveh zaporednih večerih,
petkovem in sobotnem, lahko pa tudi pri enem samem obredu.
Molitev okrog križa je način izražanja nevidnega občestva, ne le s križanim Jezusom, temveč z vsemi, ki
trpijo – z zapuščenimi, z zlorabljenimi, z zapostavljenimi in mučenimi, s tistimi, ki so obsojeni na molk.
Na sredo cerkve položimo ikono križa, tako da je oprta na nekaj pručk ali blazin ter osvetljena z nekaj
svečami. Medtem ko se meditativno petje nadaljuje, lahko vsi, ki to želijo, pridejo h križu molit. S
preprosto kretnjo, kot je denimo polaganje čela na les križa, lahko v tišini zaupajo Kristusu vse, kar jih teži,
pa tudi kar teži druge, tako tiste, ki jih poznajo, kot tiste, ki so daleč proč; zatirani, bolni, ubogi, preganjani.
Ta molitev nas spominja, da od mrtvih vstali Kristus spremlja v trpljenju vsakega človeka, tukaj in zdaj,
celo če ostane njegova navzočnost neprepoznana.
Praznovanje Kristusove luči je eden izmed načinov, kako praznovati vstajenje, ki se na neviden način za
vsakogar začne že tu, na zemlji. Ob prihodu v cerkev, ki naj bo v poltemi, dobi vsakdo majhno svečo. Med
prepevanjem vstajenjskega speva se te sveče prižigajo, dokler ni vsa cerkev polna luči. To je znamenje
Kristusove luči, ki simbolizira tudi krščansko istovetnost; kristjani smo otroci luči. Temu lahko sledi
branje enega od evangeljskih poročil o vstajenju ter prepevanje radostnih meditativnih spevov.
Meditativno petje
Petje je ena najbolj bistvenih sestavin bogoslužja. Kratki spevi, ki se ponavljajo znova in znova, mu dajo
meditativen značaj. Z nekaj besedami izražajo temeljno resničnost vere, ki jo razum nato hitro dojame. S
stalnim prepevanjem teh besed ta resničnost nato postopoma prepoji celotno bitje. Meditativno petje tako
postane način, kako prisluhniti Bogu. Vsem omogoča udeležbo pri skupni molitvi; omogoča tudi, da ljudje
ostanejo skupaj v pozornem čakanju na Boga, brez stroge omejitve tega časa. Pri odpiranju vrat zaupanja v
Boga ne more nič nadomestiti lepote človeških glasov, združenih v pesmi. S pomočjo te lepote lahko za
trenutek uzremo »radost nebes na zemlji«, kot to imenujejo kristjani na Vzhodu. In v nas se začne
razcvetati notranje življenje. Ti spevi pomagajo tudi pri osebni molitvi. Z njihovo pomočjo lahko naše
bitje, korak za korakom, najde notranjo edinost v Bogu. Nadaljujejo se lahko v tišini našega srca, kadar
delamo, govorimo z drugimi ali počivamo. Tako se molitev zlije z vsakdanjim življenjem. Spevi nam
omogočajo, da molimo celo takrat, ko se tega ne zavedamo, v tišini svojega srca.
»Taizéjski spevi«, ki so napisani v številnih jezikih, so preprosti; vseeno je treba nekaj priprave, če jih
hočemo uporabiti pri molitvi. Najboljši čas za to pripravo je pred molitvijo; ko se ta enkrat začne, vzdušje
tako ostane meditativno.
Dobro je, če med molitvijo petju nihče ne dirigira; tako so lahko vsi obrnjeni h križu, ikonam ali oltarju.
(Le če se zbere res veliko ljudi, bo morda nekdo moral – čim bolj neopazno – dirigirati manjši skupini
instrumentalistov ali pevcev, ki pomagajo ostalim; ves čas se je treba zavedati, da ne gre za nastop.) Kdor s
petjem začenja, je navadno spredaj skupaj z bralci psalma, berila in prošenj, skupaj z drugimi obrnjen proti
oltarju ali ikonam.
Če s petjem začenjamo spontano, je intonacija v splošnem prenizka. Glasbene vilice ali piščalka sta lahko
pri tem v pomoč, podobno tudi kak inštrument, ki zaigra začetni ton ali spremlja melodijo. Paziti je treba,
da se ritem ne upočasni preveč, kot se običajno dogaja, če petje traja nekaj časa. Ko število udeležencev
naraste, je dobro uporabiti mikrofon, najraje takšnega, ki ga je mogoče držati v roki, za začetek in konec
speva (na koncu lahko na zadnjem tonu zapojemo amen). Oseba, ki s petjem začenja, lahko drugim
pomaga tako, da poje v mikrofon, vendar previdno, da ne preglasi ostalih.
Spevi v več različnih jezikih so primerni za velika mednarodna srečanja. Pri molitvi v domačem kraju, kjer
so prisotni ljudje vseh starosti, naj bo večina spevov v jeziku, ki ga večina navzočih resnično razume, ali
pa v latinščini. Če je le mogoče, naj vsakdo dobi list s spevi ali pesmarico. V molitev lahko vključite tudi
kako znano ljudsko pesem ali himno.
Inštrumenti: harmonsko strukturo speva lahko podpirata kitara ali klaviatura. Obe še posebej pomagata
pri vzdrževanju primerne višine tona in ritma. Kitaro je treba igrati na klasičen, ne na ljudski način; morda
bo za boljšo slišnost potreben mikrofon. Poleg osnovne spremljave so na voljo tudi note za druge
inštrumente. Ostale podrobnosti, tudi soli in inštrumentalne spremljave, so zbrane v različnih izdajah
taizéjske glasbe.
V pomoč pri pripravi vam bo pesmarica Spevi in molitve iz Taizéja, ki jo je izdala Celjska Mohorjeva
družba (2004).
Za pomoč pri pripravi molitve pa se vedno lahko obrnete tudi na nas: [email protected] ☺.