1. No category

Blagor
Frančiškov prijatelj
2014
3
11
16
22
40
Vsebina
2
Božja beseda..........................................................................................4
Ob izviru.................................................................................................5
Blagor
Ob svetem pismu. ..................................................................................6
»Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo.«
Vi vsi ste bratje
Mozaik. ................................................................................................22
Knjiga. ..................................................................................................31
Fotograf iz Auschwitza
Tema: Blagor. .......................................................................................7
Molitvena naveza.............................................................................32
Novi svetniki.......................................................................................33
Frančišek in Klara vabita...................................................................9
Delavnice molitve in življenja.......................................................34
Blagri – pogum biti srečni
Sveti Ludvik in duhovno življenje
Znamenje časa...................................................................................11
Vsi smo “blagorčki”
FO in Frama.......................................................................................12
Pridruži se nam
Božje stvarstvo okrog nas............................................................14
Ustavi se in premisli!
Intervju: Bezjakovi............................................................................15
Bezjakovi – družina, taka prijazna in vesela
Prva pomoč.........................................................................................20
Zakaj biti animator?
Podaj mi roko 2014........................................................................21
Ludvik iz Casorie
Veselite in radujte se
Brat kapucin.......................................................................................36
Br. Damijan Frlan, kapucin
Iz kapucinskega sveta.......................................................................38
Poklical si me.....................................................................................40
Poklical si me…
Film. ......................................................................................................41
Kon Tiki
Ob­ve­sti­la.............................................................................................41
Ali veš ….............................................................................................42
Ujeto v objektiv ................................................................................43
Fran­čiš­kov pri­ja­telj • XXV/3 (193) • 2014
Iz­ha­ja šti­ri­krat na leto med šol­skim le­tom • iz­da­ja­jo bratje kapucini ter asiški romarji• ured­nik: br. Vla­do Ko­len­ko
ured­niš­ki so­de­lav­ci: Fani Pečar, br. Jože Smukavec, Brina Smovnik • na­slov ured­niš­tva: Frančiš­kov pri­ja­telj, Me­kinče­va 3,
1119 Ljub­lja­na • elek­tron­ska po­šta: fran­ci­skov.pri­ja­telj­@rkc.si • revija se vzdr­žu­je s pro­sto­volj­ni­mi pris­pev­ki.
Gra­fič­na pri­pra­va: Sal­ve, d.o.o., Ljub­lja­na • tisk: Littera picta d.o.o., Ljub­lja­na.
Uvodnik
3
Blagri danes
»Blagor tistim, ki se znajo smejati na svoj
račun, ker njihovemu veselju ne bo konca.
Blagor tistim, ki znajo razločevati grič od
krtine, ker si bodo prihranili mnogo zmešnjav.
Blagor tistim, ki se znajo odpočiti in spati,
ne da bi iskali izgovore, ker bodo modri.
Blagor tistim, ki znajo utihniti in poslušati,
ker se bodo tako naučili marsikaj novega.
Blagor tistim, ki imajo čut za potrebe drugih, ne da bi se imeli za nenadomestljive, ker
bodo sejalci radosti.
Blagor vam, kadar znate majhne stvari jemati resno, resne stvari pa sprejemate mirno,
ker boste v življenju veliko dosegli.
Blagor vam, ko se znate razveseliti nasmeha in hitro pozabiti namrščen obraz – vaša
pot bo sončna.
Blagor vam, če dobronamerno tolmačite
obnašanje drugih, tudi takrat, ko je na videz
prav nasprotno: imeli vas bodo za naivneže,
toda to je cena ljubezni.
Blagor tistim, ki mislijo, preden kaj storijo,
in ki molijo, preden začnejo razmišljati – izognili se bodo mnogim neumnostim.
Blagor vam, če znate utihniti in se nasmehniti celo tedaj, ko vam vpadejo v besedo,
ko vam ugovarjajo: tedaj evangelij začenja
prodirati v vaše srce.
Blagor vam, kadar v vsakem človeku, ki ga
srečate, morete prepoznati Gospoda: v vas je
resnična Luč in Modrost.«
Tako je zapisal Kelemen Vendel. In lahko
rečemo, da bi v današnjem času bile besede
sv. Frančiška na moč podobne, saj je svoje
brate tudi takrat spodbujal, naj evangelij živijo
v vsej polnosti. Celo naročal jim je, naj začnejo
vedno znova, kajti do takrat niso storili še nič
koristnega.
Nenehno spreobračanje h Gospodu in
zakoreninjenost v Njem. Samo to je cilj, h kateremu so želeli priti. Vendar ne sami, ampak
skupaj z drugimi.
Tudi nas Gospod spodbuja, da bi naredili
korak od sebe k bližnjemu in tako tudi k Bogu.
Samo to bo lahko resnični blagor, to prinašalo
največje veselje in srečo.
Naj nam tudi vsebina Frančiškovega prijatelja pomaga na tej poti rasti.
br. Vlado Kolenko
4
Božja beseda
Ob izviru
Blagor
Jezus se je ozrl po svojih učencih in govoril:
»Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo.
Blagor vam, ki ste zdaj lačni, kajti nasičeni boste.
Blagor vam, ki zdaj jokate, kajti smejali se boste.
Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili
ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega!
Lk 6, 20 – 22
Kaj ti pove ta beseda, katera slika se ti v
mislih pojavi? Če se že pojavi prilika, da rečemo komu blagor – ga blagrujemo, ker mu
je nekaj uspelo: morda je naredil izpit, našel
si je stanovanje, dobil je službo. Blagor tebi,
ki ti je uspelo.
Jezus pa svojim učencem pravi, blagor
vam, ki boste lačni, ki zdaj jokate, kateri vas
bodo sovražili in preganjali ter izobčili kot zlo.
Blagor vam, kajti vaše je nebeško kraljestvo. Dana nam je obljuba. Obljuba, da
bomo v Njegovem imenu preganjani in
zasramovani. In dana nam je obljuba,
da se bomo smejali, kajti tistih, ki bodo
doživeli vse slabo zaradi imena našega
Gospoda, je polno nebeško kraljestvo.
Si lahko za tenutek predstavljaš ta
prizor: Jezus, Božji sin, svojim učencem
v bistvu obljubi trpljenje, ki jih bo prizadelo, če bodo ostali Njegovi. Vstajenja
še ni bilo, ljudje so samo bežno slutili in
delno okušali to, kar je Jezus v polnosti.
V nadaljevanju odlomka Jezus napove
gorje tistim, ki so že zdaj potolaženi,
siti in jim nič ne manjka. Ali nam Jezus
pravi naj si prizadevamo za to, da bomo zasramovani, naj se odrekamo vsemu, kar je
veselega in dobrega?
Blagor ubogim v duhu, tistim, ki si prizadevajo za mir na zemlji, tistim, ki čutijo z
najmanjšimi in najbolj zanemarjenimi na tem
svetu. Blagor lačnim, ki bi lahko imeli polne
hladilnike, vendar svojo hrano raje delijo v
ljubezni z drugimi; blagor tistim, ki bodo vedno zagovarjali pravico in ljubezen do konca,
pa čeprav bodo zaradi tega potisnjeni na rob.
Si lahko rečemo, da smo nesrečni, če svojo
hrano delimo z drugim, pa čeprav se ne nasiti-
5
mo do onemoglosti; smo lahko nesrečni, ko z
darovanjem svojega časa drugemu napravimo
veselje v življenju; smo lahko zares nesrečni,
če zagovarjamo pravico do življenja do konca,
četudi smo zaradi tega označeni za zavrte?
Jezusov učenec je tisti, ki hodi za Njim.
Nekateri polušalci so jo ob poslušanju blagrov
»popihali«, drugim je srce še bolj gorelo Zanj.
Mi pa, ki živimo in dihamo v tem trenutku, in
smo soočeni z težavami v družinah, problematiko v državi, morda se pojavlja skrb glede
prihodnosti..., smo preko blagrov povabljeni,
da se ne zakopljemo v jarek brezbrižnosti,
temveč primemo Jezusa za roko in skupaj z
Njim stopimo v blagoslov našega življenja. Da
bomo zmogli vsak trenutek našega življenja
z Njim preživeti v miru in ljubezni, ki jo lahko
edino On podari v polnosti in bomo mi tisti,
ki bodo blagrovali in blagoslavljali tegobe
našega življenja in ljudi na naši poti.
Jezus nas vabi, da nas On že zdaj ovenča z
lepoto in veseljem. In kristjan je lahko blagoslov za vse okoli sebe, ker deli ravno to veselje
Kristusa, ki ni veselje trenutka, temveč veselje
nad obljubo večnosti in ljubezni.
Samo Pučnik
6
»Blagor vam, ubogi,
kajti vaše je Božje
kraljestvo.« (Lk 6,20)
Samo pomislite, kolikokrat slišite to besedo: BLAGOR ... No, mogoče zadnje čase malo
manj, ker smo v krizi ... Pa ne toliko materialni,
kolikor duhovni, če dobro pomislim ...
V starih časih je pomenila neko dobrino,
predvsem materialno, saj že sam izraz izhaja
iz besede blago (star. dobrina). Vendar je obenem prevzela še drug pomen: imeti korist, pa
naj bo to materialna ali duhovna korist. Včasih
zasledimo celo ironičen pomen, kot navaja
SSKJ (saj se še spomnite kratice, a ne): vsak
dan je užival blagre mestnega prometa. Pa
še kakšnega bi se dalo najti, sem prepričana.
Koren te besede je -blag-. (Koren je
najmanjši del besede, ki še ima pomen.)
Tako se mi odpreta vsaj dva pomena, ki sta
zanimiva iz svetopisemskega vidika. Najprej
blag – tisti, ki je miren, nenasilen, tih, nežen.
Dvakrat je ta značajska lastnost omenjena
v Jezusovih blagrih: »Blagor krotkim, kajti
Ob svetem pismu
deželo bodo podedovali.« in »Blagor tistim,
ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji
sinovi.« (Mt 5,5.9)
Obenem lahko pri Jezusovih blagrih opazimo, da ima beseda blagor čisto nov pomen.
Ne gre več za golo korist, ampak za veliko
več – za blagoslov. Nekaj, kar je podarjeno,
podeljeno od Boga. Torej, če »prevedem«
zgornja blagra, bi se glasila tudi tako: Blagoslovljeni krotki, kajti deželo bodo podedovali
itn. Pa vemo, kolikšen pomen je imel božji
blagoslov že v Stari zavezi! Abram/Abraham
je zapustil svojo deželo, ker mu je Bog obljubil
svoj blagoslov. Blagrovani tj. blagoslovljeni so
vsi, ki kakorkoli sledijo Bogu, ki ga poslušajo,
ki se držijo Njegovih poti. Pa naj bodo to
posamezniki ali skupnosti, celo celi narodi. V
Stari zavezi zasledimo na mnogih krajih vzroke, zaradi katerih so posamezniki ali ljudstvo
blagrovani/blagoslovljeni (npr. 5 Mz 33,29;
Ps 106,3; Prg 28,14; Prd 10,17; Iz 30,18; Tob
13,15.16; Sir 14,1 in še in še), ker se izogibajo
greha, ker poslušajo Boga, zaupajo Vanj itn.
Vsakokrat je blagor izraz veselja, sreče.
Nekako pa se zdi, da je v Jezusovem ti.
govoru na gori višek ali koncentracija Božjega
blagoslova, torej veselja in sreče. Pa čeprav
izjavi Jezus tudi to:
»… Blagor žalostnim (tisti, ki žalujejo),
kajti potolaženi bodo.
…
Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene
zasramovali, preganjali in vse húdo o vas
lažnivo govorili.« (Mt 5,4.10-11)
Le v čem je blagoslov, torej veselje in
sreča, če si preganjan, nesrečen in žalosten.
Vendar ne pozabi zagotoviti in potolažiti:
»Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v
nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali
že preroke, ki so bili pred vami.« (Mt 5,12)
Tema: Blagor
7
Blagri –
pogum biti srečni
V tem delu revije bomo v prihodnjih nekaj
številkah sledili poti, ki jo je v pripravi na svetovni dan mladih 2016 v Krakowu, predlagal
papež Frančišek. Letos (2014) smo tako začeli
premišljevati prvi blagor: »Blagor ubogim v
duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (Mt
5,3). Za leto 2015 je predlagal: »Blagor čistim
v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8). Leta
2016 pa bo naša tema: »Blagor usmiljenim,
kajti usmiljenje bodo dosegli« (Mt 5,7).
Ampak najprej poglej samo besedo blagor
– za to bomo vzeli kar papeževe besede iz
začetka letošnje poslanice mladim.
Revolucionarna moč blagrov
Ko beremo in premišljujemo blagre, nam
je vedno dobro in prijetno. Jezus jih je oznanil v svojem prvem velikem govoru ob obali
Galilejskega jezera. Tam je bila tako velika
množica, da se je Jezus povzpel na goro, da
bi učil svoje učence. Zato govorimo o »govoru
na gori«. V Svetem pismu je gora kraj, kjer se
razodeva Bog. Jezus, ki pridiga na gori, se tako
predstavi kot Božji učitelj, kot novi Mojzes.
In kaj nam sporoča? Jezus nam razodeva pot
življenja, tisto pot, ki jo On sam prehodi, še
več, tisto, ki je On sam, in jo predlaga kot pot
resnične sreče. Vse življenje, od rojstva v
Gora blagrov
Moje veselje in sreča sta predvsem pri
Njem, v nebesih. Po tem blagoslovu hrepenim. Vse kaže, da moram včasih tudi kakšno
solzo pretočiti tu na zemlji (dolini solz, kot jo
včasih pesniško imenujemo), da bo moj smeh
v nebesih iskrenejši, popolnejši.
Lea Bric
Frančišek in Klara vabita
8
betlehemski votlini do smrti na križu in vstajenja, je Jezus utelešal blagre. V njem so se
uresničile vse obljube Božjega kraljestva.
Z oznajevanjem blagrov nas Jezus vabi, naj
hodimo za njim in z njim prehodimo pot ljubezni, ki edina vodi v večno življenje. Ta pot ni
lahka, toda Gospod nam zagotavlja svojo milost in nas nikoli ne pusti samih. V življenju se
soočamo z mnogimi izzivi: revščino, stiskami,
ponižanji, bojem za pravico, preganjanjem,
težavami dnevnega spreobračanja, prizadevanjem, da ostanemo zvesti klicu k svetosti,
in številnimi drugimi izzivi. Toda, če odpremo
vrata Jezusu, če mu pustimo, da postane del
naše zgodbe, če z njim delimo svoje veselje in
žalost, potem bomo izkusili mir in veselje, ki
ju more dati le Bog, ki je neskončna ljubezen.
Jezusovi blagri so prinašalci revolucionarne novosti, modela sreče, ki stoji nasproti
tistemu, ki nam ga navadno podajajo mediji
in prevladujoča miselnost. Za posvetni način
mišljenja je Bog, ki je postal eden izmed nas
in je umrl na križu, škandal. Po logiki tega
sveta so tisti, ki jih je Jezus razglasil za blažene,
nekoristni, slabiči, »zgube«. Proslavljajo se
uspeh za vsako ceno, udobje, objestnost moči
in potrjevanje samega sebe na račun drugih.
Jezus nas vabi, da hodimo z njim
Dragi mladi prijatelji! Jezus nas poziva, naj
odgovorimo na njegovo ponudbo življenja in
se odločimo, katero pot hočemo prehoditi, da
dosežemo resnično veselje. Gre za veliki izziv
vere. Jezus se ni bal vprašati svojih učencev,
ali so resnično pripravljeni hoditi za njim ali
bi šli raje drugo pot (prim. Jn 6,67). In Simon
s priimkom Peter je imel pogum, da je odgovoril: »Gospod, h komu naj gremo? Besede
večnega življenja imaš« (Jn 6,68). Če morete
tudi vi reči Jezusu: »Da,« se bodo tudi vaša
mlada življenja napolnila s smislom in tako
postala bolj rodovitna.
Sveti Ludvik in duhovno
življenje
Pogum biti srečni
Toda, kaj pomeni beseda »blaženi« (gr. makarioi)? Blaženi pomeni resnično srečni. Povejte mi torej: Ali res želite biti srečni? V času,
ko nas nenehno privlačijo nečimrne in prazne
utvare sreče, tvegamo, da smo zadovoljni z
manj in »mislimo skromno«, ko gre za smisel
življenja. Nasprotno, mislite široko! Odprite
svoja srca! Blaženi Piergiorgio Frassati je nekoč
rekel: »Živeti brez vere, brez dediščine, ki bi jo
branili, brez nenehnega boja za obrambo resnice, to ni življenje, ampak životarjenje. Nikoli
ne smemo le životariti, temveč živeti« (pismo I.
Boniniju, 27. feb. 1925). Papež Janez Pavel II. je
Piergiorgia Frassatija ob razglasitvi za blaženega
20. maja 1990 imenoval »mož blagrov«.
Če se resnično odprete najglobljim stremljenjem svojih src, boste spoznali, da je v vas
nepotešljiva žeja po sreči, ki vam bo pomagala
razkriti in zavrniti številne poceni ponudbe, ki
jih najdete vse okoli vas. Ko si prizadevamo
samo za uspeh, udobje in imetje ter vse to
spremenimo v malike, morda dosežemo
trenutke omamljenosti in lažni občutek zadovoljstva, toda nazadnje postanemo sužnji;
nikoli nismo zadovoljni in nenehno hočemo
več. Tragično je videti mladega človeka, ki
»ima vse«, a je naveličan in slaboten.
9
Pier Giorgio Frassati
Sveti Janez je pisal mladim: Močni ste in
Božja beseda ostaja v vas in premagali ste
zlobneža« (1 Jn 2,14). Mladi ljudje, ki izberejo Kristusa, so močni: hranijo se z njegovo
besedo in ni se jim treba nasičevati z drugimi
stvarmi. Imejte pogum plavati proti toku.
Imejte pogum biti resnično srečni! Recite
»Ne« bežni, površni potrošniški kulturi, ki vas
pojmuje kot nesposobne za sprejem odgovornosti in soočanje z velikimi izzivi življenja.
Od 24. aprila 2014 do 24. aprila 2015
Frančiškov svetni red praznuje Ludvikovo
leto, saj mineva 800 let od njegovega rojstva.
O svetniškem francoskem kralju smo lahko
osnovne informacije prebrali že v prejšnji
številki Frančiškovega prijatelja. Tokrat se
bomo ustavili ob duhovnem vidiku njegovega
življenja. Pa ne le pri zgodovinskem opisu
tega, kar je počel »ideal krščanskega kralja«,
kot so ga klicali, ampak da bi preko njega ugotovili, kako nam lahko njegov zgled pomaga,
da obogatimo naše duhovno življenje.
(papež Frančišek – Poslanica mladim,
cvetna nedelja 2014)
Smo pripravljeni na to?
Si upamo biti srečni?
Fani Pečar
»Usmeri svoje življenje k Bogu.«
»Predragi sin! Najprej ti naročam, da ljubi
Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso
močjo; brez tega ni zveličanja« (iz duhovne
oporoke svetega Ludvika sinu).
»Težko je razumeti ljudi; pohujšujejo se
nad mojo vztrajno molitvijo, nič pa ne bi rekli,
če bi zapravljal čas z igranjem kart ali kockanjem ali zasledovanjem divjih živali ali lovom
ptic.« (pripisano svetemu Ludviku, avtor je
življenjepisec Joinville)
Znamenje časa
10
Tule so samo trije citati, ki opisujejo iz
prve roke duhovnost, ki je vela skozi življenje
svetega Ludvika. Kljub kraljevim obveznostim
je veliko molil, se vsakodnevno udeleževal
maše in molil brevir. Ko je le utegnil, se je
umaknil v cistercijansko opatijo Royaumont,
da bi poglobil odnos z Bogom v meditaciji in
molitvi, in preko tega prehajal »od evangelija
v življenje in iz življenja k evangeliju.« Vernost
in odnos do svetega sta mu je bila položena v
zibko. Njegova mati Blanche mu je kot otroku
rekla: »Moj sin, za Bogom te ljubim bolj kot
vse drugo, vendar te raje vidim mrtvega kot
da bi naredil smrtni greh.« Zato ne čudi, da
je tedensko hodil k spovedi in se redno postil.
Evangelij je bil vir njegovega notranjega
življenja. Tako je pogosto premišljeval Božjo
besedo in ni izpustil prilike, da bi mu jo razložili. Pravijo da je pri večerji pogosto gostil
svetega Tomaža Akvinskega in svetega Bonaventuro in tudi z učenjem poglabljal svoje
znanje o krščanski veri.
Svetemu Ludviku je uspevalo usklajevati
svoje kraljevske dolžnosti z gorečim in intenzivnim krščanskim življenjem. Koliko prostora
dajem v svojem pogosto stresnem vsakdanu
molitvi? Kam postavljam lastne prioritete?
Sveti Ludvik je redno in zavzeto sprejemal
zakramenta svete evharistije in spovedi. Kako
se s tema zakramentoma hrani moja vera in
zavezanost Kristusu?
Sveti Ludvik se je zanimal za učenje teologov in dajal velik poudarek razumevanju
vere. Čutim potrebo po poglobitvi verskega
znanja? Kaj lahko storim za boljše poznavanje
našo vero?
Sveti Ludvik se ni oziral na to, kako je bil
sprejet v svetu, kakšna je bilo javno mnenje o
njem, ampak se je trudil biti resničen v Božjih
očeh. Kdaj in kje zmorem sam/a premagati
navezanost na zunanjo podobo? Kaj mi lahko
pomaga, da se osvobodim strahu, kako me
bodo drugi videli, sprejeli?
Kaj pa mi?
Konkretni primeri iz Ludvikovega življenja
pred nas postavljajo ogledalo, da pregledamo, kako na iste izzive v današnjem svetu
odgovarjamo sami.
Nanizali smo kar nekaj vprašanj. Smo
si na kak izziv tudi odgovorili? Potem smo
povabljeni, da naredimo naslednji korak in
ga poskušamo do naslednje številke Frančiškovega prijatelja preliti v življenje.
(Besedilo je prirejeno po katehezah, ki so
jih ob jubilejnem letu pripravili v škofiji Versailles in so dosegljive v slovenščini na spletni
strani OFS – www.fsr.si.)
Fani Pečar
Vsi smo “blagorčki”
V naši družini se je zelo uveljavila beseda
“blagorček” in to v kontekstu, ko sestrica bratcu ali bratec sestrici pove, da je res srečnež
ali srečnica, ker mu je pač nekaj uspelo - na
primer narediti lepo risbico. “Blagorček” je
beseda, ki mi je všeč, zato sem jo vzela za
našo. In rada ter z veseljem jo podarim tudi
vam, ki to berete. Odkrijte, zakaj ste v tem
življenju “blagorčki” prav vi.
Res je, da na življenje lahko gledamo tako
kot na kozarec, ki je na pol prazen ali na pol
poln. Res veliko je odvisno od nas, več ko si
lahko priznamo, ker tako radi krivimo okoliščine za našo nesrečo, neuspeh … Zato mi je
na misel prišlo nekaj sodobnih blagrov:
Blagor tebi, če si imel v službi naporen
dan, ker to pomeni, da imaš v teh časih visoke
brezposelnosti službo.
Blagor ti, če imaš bolečine v mišicah, ker
se pretiraval z rekreacijo, ker to pomeni, da si
zdrav, da lahko hodiš in uživaš lepote narave
v vseh njenih razsežnosti.
11
Blagor ti, če si sedajle razburjen/a, ker
otroka že tretjič opominjaš, da naj gre pisat domačo nalogo, ker to pomeni, da je
zdrav, hodi v šolo in po svojih zmožnostih
napreduje in da je tebi zaupan največji
zaklad.
Blagor ti, če se ukvarjaš s tem, kako bi
izgubil kakšen kilogram, ker to pomeni, da
imaš dovolj hrane.
Blagor ti, če se ti zdi, da stanovanje nikoli
ni dovolj pospravljeno, ker to pomeni, da
imaš dom.
Blagor ti, če ti gre na živce, ko te starši
vprašajo, kje si bil, kam greš, zakaj … ker to
pomeni, da jim veliko pomeniš.
Blagor ti, če se ob gledanju najbolj krutih
poročil z vojnih področij zjokaš, ker to pomeni, da imaš sočutno srce in ti ni vseeno.
Blagor ti, če znaš tudi v težkih preizkušnjah
prepoznati Božji načrt, in se pobrati, ker to
pomeni, da si veren in v veri vidiš dlje.
Vsak med nami si lahko napiše vsaj deset
svojih blagrov. Pa začnite takoj, lahko samo s
petimi in si priznajte, da ste res “blagorčki”.
Mateja Feltrin Novljan
Če bomo kot otroci bomo ugotovili, da smo veliki »blagorčki«.
FO in Frama
12
13
Ljubljana- Štepanja vas
Pridruži se nam
V Sloveniji deluje 5 skupin Frančiškove
mladine in sicer v Mariboru, Nazarjah, Ljubljani – Štepanja vas, Ljubljani – Sostro in v Vipavskem Križu. Bi se nam rad/a pridružil/a? Sedaj
je pravi čas, če želiš postati eden izmed nas.
»Gospod mi je dal brate!« je rekel Frančišek.
In čudovito se je zavedati, da si ti moj brat,
moja sestra in smo skupaj del velike Frančiškove družine. Naj se na kratko predstavimo
skupine FRAMA, ti pa lepo povabljen/a, da
postaneš del naše družine, kjer ti je pač bližje.
skozi današnji svet, na kateri lahko ohranimo
kompas srca naravnan k Bogu. Včasih so srečanja na temo Frančiška in Klare Asiške, včasih
o aktualnem dogajanju skozi oči vernika, spet
drugič krepimo povezanost z družabnimi večeri in ves skupaj preživeli čas nam ostaja v
lepem spominu. Pridi, pridruži se! Nazarje
Frama Nazarje šteje okrog 15 članov. Z
našim vodjo p. Francijem Kovšetom se srečujemo vsako soboto po večerni sv. maši.
Naše srečanje začnemo z molitvijo, nadalju-
Maribor
Vsak četrtek zvečer, ko
ura v zvoniku odbije 8 krat,
se pred frančiškansko cerkvijo v Mariboru zbere kopica mladih. Poleg mladosti
in norosti nas povezuje vera
in vzornik sveti Frančišek.
Iščemo veselje med prepevanjem, druženjem in medsebojnim zaupanjem in se
spodbujamo pri iskanju poti
jemo pa z zanimivimi debatami,
razmišljanji, ki jih predlagamo
sami ali pa p. Franci. Velikokrat
tudi načrtujemo razne dogodke
(oratorij, adoracije, delavnice).
Naša posebnost je, da imamo
v svoji sredi kar nekaj glasbenikov, ki se predstavljamo kar
z enakim imenom – FRAMA
Nazarje, in se lahko pohvalimo
z dvema zmagama na Marijafestu (leta 2011 in seveda letos).
FRAMA Štepanja vas je študentska skupina FRAME, v okviru katere se srečujemo
študentje iz vse Slovenije, ki študiramo v
Ljubljani. Srečujemo se vsak ponedeljek ob
20. uri v Štepanjskem naselju. Poleg rednih
ponedeljkovih srečanj imamo tudi družabne
večere, izlete, kino, dobrodelnost ter dva
duhovna vikenda na leto. Če bi se nam rad/a
pridružil/a, lepo povabljen/a v začetku
oktobra na uvodno srečanje. Več informacij: [email protected]. Upamo,
da se vidimo oktobra.
Vipavski Križ – mlajša FRAMA
Vsak petek ob 18h v Križu se dobimo, da
nova spoznanja pridobimo. Vero raziskujemo,
jo dobro preučujemo. Ob filmih se sprostimo,
ob resnih temah poglobimo v naše duše in
dejanja, o stvareh, ki jih človek sanja.
Mnenja radi izmenjujemo,jih s primeri
utemeljujemo. Lakoto odganjamo,ko nos nad
lonci sklanjamo.
Ljubljana – Sostro
Sostro je ena majhna vas sred krompirja in klobas! Pa vendarle pridete
do nje z avtobusom številka 13, ki ima
končno postajo ravno v ljubem Sostru.
Ob pol šestih se prične srečanje Sostrske
FRAME, ki ni nikoli dolgočasno in tiho.
Enkrat mesečno se srečujemo najrazličnejši primerki človeške vrste, ki pa
nas združuje isti duh – Frančiškov duh!
Srečujemo se 1x na mesec, od petkih od
17.50h do 18.50h.
Vezi med nami utrjene, upajmo nikoli
izgubljene, še dolgo bomo ohranjali
o skupnih časih sanjali.
Vipavski Križ –
študentska FRAMA
Za vse, ki že študirate, pa iščete
kakšno skupino primerno nivoju
vaše modrosti, je tu za vas naša
študentska FRAMA, kjer bomo spoznavali življenje sv. Frančiška in sv.
Klare. Srečanja potekajo vsak drug
petek ob 20h, v župnišču v Vipavskem Križu. Če te zanima še kaj več,
piši na [email protected].
Se vidimo!
14
Božje stvarstvo okrog nas
že) znašli v kritični situaciji, četudi “hodimo
po neznanem terenu”. Pravzaprav večino
časa nezavedno “letimo” skozi življenje in
se velikokrat sploh ne zavedamo pomena
svojih dejanj.
Avtomatizem: Že ko vemo, da se nam
bliža kritična situacija (ali pa smo se že
znašli v njej), ne reagiramo, pač pa delujemo
kar avtomatsko. Še celo, če so znamenja
kritičnosti situacije zelo očitna, jih ne
prepoznamo ali pa jih celo ignoriramo v
smislu “saj bo nekako šlo”.
Odsotnost premisleka: Ne ustavimo se
in ne premislimo dobro situacije, pač pa kar
norimo sem in tja kot “muha brez glave”.
Napake se pa množijo.
Ustavi se in premisli!
Orientacijski tek je strašno zanimiv šport.
Med gibanjem po zahtevnem terenu kraškega
sveta, kjer je obilo naravnih geomorfoloških
tvorb (vrtač, vrhov, skalnih skokov, balvanov, …), pa tudi sledov človekovega delovanja
(kolovozov, poti, stavb, vodnjakov, …), je treba
vsak trenutek vedeti kje se nahajaš. In priti tja
kamor je treba, čim hitreje.
Če – pa magari za trenutek – izgubiš koncentracijo, se zlahka zgodi, da ne veš kje si,
zato seveda zgubiš kakih dvajset minut (pa
tudi več!) za iskanje in … takoj si na repu
razvrstitve. Kar tekmovalnim ljudem kot sem
tudi sam, ni prav všeč.
Orientacijski tek zahteva stalno koncentracijo in to čemur bi morda rekel “preventivni
preudarni razmislek”. Morda bi ga še najlažje
opisal takole: ko si tik pred tem, da se izgubiš
je treba to 1) prepoznati (da se bliža kritična
situacija), 2) se zavestno odločiti za to, da se
ustaviš, 3) se prisiliti v razmislek in 4) pravilno
Intervju: Bezjakovi
reagirati. Prav tega sem se zadnje čase naučil,
bolje rečeno, sem se tega zavedel in enkrat
celo pravilno odreagiral.
Česa sem se naučil za življenje zadnje
tedne pri orientacijskem teku?
Nezavedno: Kolikokrat se nam zgodi, da se
niti ne zavedamo, da se bomo (ali pa smo se
15
Bezjakovi – družina,
taka prijazna in vesela
Pet jih je, Romana in Marko ter njuni trije
otroci. Slednji so njihovo družino opisali takole: Jakob (7 let): »Mi smo družina Bezjak. Taka,
prijazna in vesela. Starše imamo radi in se z
njimi igramo.« Ana (5 let): »Mi smo družina
Bezjak. Radi se žgečkamo v postelji.« Peter
Anton (3 leta): »Ma-ma, A-da, Apop, Nana.
(Kdo si ti?) Anon.« 
Navada: Še celo če vemo, da bi se
bilo dobro ustaviti, premisliti in pravilno
reagirati, v praksi tega ne izvedemo vsakič.
Ne reagiramo, tako kot pravzaprav vemo,
da je prav. Ker nam še ni prišlo v navado.
A z zavestnim trudom in ponavljanjem
se da.
Aleš Čerin
na: http://www.edusatis.si/preprostost/
ustavi-se-in-premisli
Na ostala vprašanja pa sta odgovarjala
Romana in Marko.
16
Če začnemo čisto pri začetku, kakšna pa je
prva asociacija ob misli na vašo družino?
Romana: Glasna. Pri nas rečeš MARIBOR,
pa se vsaj trije zaderejo nazaj ŠAMPION. 
Marko: Glasna in radoŽIVA.
In če bi jo morala opisati bolj podrobno?
Romana: Peter Anton, naš najmlajši triletnik - komedijant, Ana petletna upornica,
Jakob sedemletni mali moder mož. Mama
teologinja, skavtinja in pedagoginja montessori, ati planinec, navijač NK Maribor in
zaposlen pri zeleni firmi piva ;) (ni Heineken).
Imamo pa še Pikico in Peterčka, ki na nas pazita iz nebes. To sta naša dva mala angelčka,
za katera naši otroci vedo, da sta njihova brat
in sestra, ki sta umrla v maminem trebuščku.
Marko: Živimo v Slovenja vasi, to je 4 km
pred najstarejšim slovenskim mestom.
Vajina skupna pot se je začela z dvema ločenima potema – ko gledata nazaj, kako vidita
svoje otroštvo in mladost?
Romana: Moje je bilo super. Prav nič
ne bi spremenila. Odraščala sem v mestu
Maribor, ki ga zelo pogrešam. Drugače pa
zase vedno pravim, da sem prava Alpe Adria
Donava mešanica. Moj oče je iz Hrvaške,
njegov oče, moj deda, je bil iz Madžarske.
17
Baka seveda Hrvatica. Po mamini strani je
nona Primorka, doma od svetega Križa nad
Trstom, doma je uvajala primorske jedi in italijanščino v zametkih, opa pa je bil iz Graza,
še za ščepec germanskega duha, seveda. Pri
nas smo medkulturno in medgeneracijsko
živeli iz zibke. Imam pa še starejšega brata
Dagmarja. No, itak da ima malo odštekano
ime, sploh za tiste čase. Je pa bil Dagmar
na ruski fronti opijev prijatelj, ki mu je rešil
življenje. Tako da je prvorojenec absolutno
dobil to ime.
Marko: Svoje otroštvo sem preživljal še s
dvema bratoma, vedno je bil kak ravs. Veliko
sem bil tudi na počitnicah pri babici.
Kakšne sta imela predstave o svoji odrasli
dobi?
Romana: Spomnim se, da je Peter Leskovar (takrat kaplan v stolnici, sedaj župnik
v Zrečah) pri verouku govoril veliko o Stanislavu Kostki. Njegov znan rek je Ad majorem natus sum (rojen sem za več). Jaz sem
vedela, da sem poklicala k istemu. Da sem
rojena za nekaj več, da moram iz svojega
življenja naredili nekaj dobrega za druge.
In ja, trudim se.
Marko: Ko si mlad, razmišljaš o marsičem,
se sprašuješ.
Vajin življenjski stil je bil v začetku precej
različen – kje sta se potem vseeno našla in
kaj vaju je pritegnilo na drugem?
Romana: Pa ne bi niti rekla, da je bil tako
različen. Jaz sem bila dolga leta aktivna pri
skavtih, veliko prepotovala, študirala teologijo, se pripravljala za misijone (kamor
nikoli kasneje nisem šla), poučevala s Fani
verouk. To me je osrečevalo. Vendar ko sem
bila v pričakovanju tridesetega rojstnega
dne, sem si pa rekla – grem na Camino (pot
svetega Jakoba v Compostelo), da preverim
svojo pot in vprašam Boga, kaj želi od mene.
Nekako sem vedela, da nisem poklicana v
redovništvo (še s. Andreja Godnič mi je to
potrdila ), ampak gospoda bodočega pa
kar ni in ni bilo. In kaj se je zgodilo? Fani,
še zraven si bila…. Ko sem prišla iz Camina
in sva na Slomškovem trgu lizali sladoled,
Marko: Pri Romani me je pritegnilo to, da
se je veliko smejala, je tudi komunikativna.
In na začetku sva srečevala nešteto ljudi, kar
je mene šokiralo. Mislil sem si, pa koliko ljudi
pozna ta punca.
Romana: Kaj me je pritegnilo? Da je bil
tako zeloooooo umirjen. Tih in pozoren.
Izjemno nežen. Lahko bi rekla še, prikupno
zmeden 
Za romantične duše – morda še kakšen dogodek iz časov, ko sta se šele spoznavala …
Romana: Ena izmed bolj romantičnih reči
je bila, da ko sem prišla po njega v Olimje (s
prijateljem sta hodila po Slomškovi poti), mi
je podaril – kresničko. Prav táko, ki je bila kriva, da sva se prvič videla. In kaj sva podarila
svatom na najini poroki?! Kresničke v obliki
srčkov! Najbolj romantična pa je bila najina
poroka. Najlepša od vseh. In videti bi morali
očke najinih otrok, ko gledajo dvd z najine
poroke….tako srečni in navdušeni so.
Marko: Veliko sva hodila na sprehode. V
Stični na srečanju mladih mi je bilo tudi lepo.
Koliko je sedanjost različna ali podobna temu,
kar sta si želela?
Romana: Boljša je! Na trenutke tudi zelo
drugačna. Kar ni nujno slabo.
Marko: Jaz zase lahko rečem, da sem si
družino vedno želel, tako da sedanjost ni
tako različna od tega, kar sem si želel.
je prišel Marko mimo. Kar tako. In ker sem
nekaj komentirala okrog kresničke, se je
obrnil. Potem sva ga obe shranili v imeniku
pod Marko kresnička.
Imeti tri otroke se mnogim zdi že kar pogumno
dejanje. Kako sama gledata na to?
Romana: Res? Eh, meni se bolj zdi, da je
to zdaj postala modna muha. Pa tri sploh ni
tak dosti. Če bi se srečala prej, bi mogoče
imela še kakšnega več. Največja razlika je
med prvim in drugim. Tretji je isto, kot če
imaš dva. Zavedam se tega, da je to največje
darilo, ki sva jim ga lahko dala. Imajo soro-
18
jenca, nekoga, ki ga ima za vedno. Neprecenljivo mi je, ko vidim, kako se imajo radi.
Marko: Jaz pa mislim, da je kar pogumno
dejanje. Ko sem v službi povedal, da bom
dobil tretjega otroka, so bili kar v šoku. Če
se pošalim: nekateri ljudje znajo šteti samo
do št. 2. Tudi na vseh jumbo plakatih, če je
vključena družina, sta največ dva otroka.
Romana, ti si vzgojiteljica v vrtcu, kako se
tvoja profesionalna plat pozna v vzgoji otrok?
Kje vidiš svojo vlogo, in kje je vloga Marka?
Romana: Joj, ta je pa huda. Dostikrat
si rečem – kovačeva kobila je vedno bosa.
Včasih se mi zdi, da imam najslabše vzgojene
otroke in da naredim premalo zanje. Priznam, včasih mi je težko, ko pridem utrujena
domov in hočem mir pred otroci, potem pa
jih imam še doma, take, ki me 100% rabijo.
In potem veš, kako bi naj bilo, kaj govorim
drugim staršem, jaz pa tako… Ampak, kot
je rekla Vesna Vuk Godina, »ni pravljičnega starševstva, je samo garanje«. Kadar je
Marko doma, mi je v veliko oporo. Zelo ga
pogrešam, kadar dela popoldan.
19
Marko: Hvala Bogu, da je Romana vzgojiteljica. Mislim, da se to tudi pozna pri otrocih.
Kaj bi na vsak način rada, da otroci odnesejo
v življenje?
Romana: Veselje in ljubezen do Boga.
Marko: Da bodo na svet gledali pozitivno
in da bodo znali poskrbeti zase.
Kje zajemata moč/energijo za vsakodnevne
obveznosti?
Romana: Iz ljubezni do moža. To je zakrament. Zakrament je ponavzočenje Boga.
Marko: Ja, vsak dan je potrebna nova
energija. Ampak zvečer, ko zaspijo, pa si
rečeš: bilo je vredno. Takrat je super, če si
lahko z Romano pogledava kak film.
Koliko je pri vas navzoč sveti Frančišek?
Romana: Pri jedilni mizi imamo steno z
ikonami. Tja super paše tudi križ iz cerkve
svetega Damijana. Tako je vidno navzoč med
nami. Dobili smo ga pri blagoslovu naše
hiške. Drugače pa je posredno navzoč. V
skromnosti; v tem, da raje kampiramo, kot pa
Pa še midva na hitro:
Naj šport:
Romana: odbojka, rolanje
Marko: nogomet, tenis, šah
Oseba, ki bi jo želel/a srečati:
Romana: papež Frančišek, Bono (U2)
Marko: Papež, Usain Bolt
Težko mi je, ko …
Romana: je kateremu od mojih otrok
ogroženo življenje
Marko: če bi se komu od nas kaj
zgodilo
V dobro voljo me spravi …
Romana: ko me Marko požgečka; ko
se med vikendom zjutraj splazijo v
posteljo
Marko: ko mi Romana reče kaj lepega
Cilj, ki ga želim doseči …
Romana: osvojiti Triglav; z družino
dokončati Camino
Marko: Preteči maraton
Najljubše darilo …
Romana: otroci
Marko: otroci
Naj knjiga …
Romana: poezije Neže Maurer, Toneta
Kuntnerja, Toneta Pavčka (zgleda, da
nimam še časa za romane)
Marko: Ne gre samo za kolo - Lance
Armstrong. Hitrejši od strele - Usain
Bolt.
uživamo v hotelu, da imamo radi naravo in
da smo preprosti. Komaj pa čakam trenutek,
ko bomo spakirali in šli s kapucini v Assisi. To
je moja največja želja. Deliti z mojo družino
to, kar me je navdihovalo in presegalo tam,
v Frančiškovem mestu.
Marko: Sv. Frančišek je lahko vzor vsem,
ne samo družinam.
Oba sta kljub družini, aktivna še navzven
(Romana, ti si zadnji dve leti ponovno aktivna skavtska voditeljica, Marka lahko vidimo
na kakšni nogometni tekmi … ) – kako to
uskladita z nalogami, ki jih zahteva družinsko
življenje?
Romana: Odločitev, da sem spet aktivna
pri skavtih, je bila skupna odločitev. Marko
me pri tem podpira. Ve, da me to osrečuje in
pomaga mi, da skoraj vedno najdem čas za
skavtske aktivnosti. To je del naše družine.
Samo Peter Anton, mislim, da se še ne strinja
najbolj. Predvsem, ko grem na tabor. Potem
ko vidi Moniko ali Urško (moji sovoditeljici)
reče: Mamica, kam spet greš?! (s solzami v
očeh seveda)
Marko: Včasih je kar našpanano.
Romana: Poslušaj, če Marko ne bi šel na
nogometno tekmo, bi pa bilo nekaj narobe z
njim. Dedc mora iti na tekmo! Sploh v Ljudski
vrt!!! Maribor – šampion!
Čeprav sta skupaj že kar nekaj let, je še kakšna stvar, s katero lahko presenetita drug
drugega?
Romana: Jaz verjamem, da bo takih
stvari do konca življenja.
Marko: Teh presenečenj je lahko še
veliko.
Kaj bi rekla mladim, ki se šele odločajo za
skupno pot?
Romana: Pogum! Ni idealnega moža in
ni ga vredno čakati, iskati. Iz tega, kar imata,
je potrebno narediti idealno vezo. In Gospod
je tukaj noter, On je garancija, da vama bo
ratalo. Puncam pa vedno rečem, in mislim
silno resno, žensko telo ni narejeno za to,
da pozno rojeva. Če sta že dolgo skupaj,
poročena, ne imeti psa, imejta otroka!
Marko: Kar pogumno.
Pogovarjala se je Fani Pečar
Prva pomoč
20
Podaj mi roko 2014
Vi vsi ste bratje
Zakaj biti animator?
Zakaj sploh biti animator? Vprašanje, ki
ga lahko nekdo, ki tega še ni počel ali je na
začetku animatorske poti, čisto legitimno
postavi. Takole o tem razmišlja Manca, ki se
že leta kali v animatorski skupini na ADAMu v
Kančevcih (ADAM je duhovni tabor s tečajem
angleščine, ki en teden poleti poteka v Domu
duhovnosti Kančevci in zadnja leta zbere
okrog 90 otrok ter lepo število animatorjev).
Kako bi pa na isto vprašanje odgovoril/a ti?
Zakaj sem tu?
Zvok budilke. Joj, zakaj jutra pridejo tako
hitro, zakaj ne morem še malo pospati, zakaj
ne začnemo kasneje z dnevnim redom, zakaj
sem sploh tukaj ... Vprašanja začnejo izginjati
ob prvih jutranjih nasmeških in zaspanih jutranjih pozdravih. Zberemo se vsi animatorji.
Vsi z enim samim skupnim ciljem. Razveseliti
otroke in jih voditi po Božji poti. Vsak trenutek preživet s soanimatorji in udeleženci je
nekaj posebnega in neponovljivega. Čeprav
se nekateri poznamo več let, vsak dan izvemo kaj novega in postajamo boljša skupnost.
Ob urah angleščine, delavnicah,
predstavi o papežu Janezu Pavlu
drugem, katehezah in okusnih
obrokih dan čisto prehitro mine.
In ko sem zvečer prijetno utrujena,
se zavem, zakaj sem tu. Zaradi vseh
prijateljev, izkušenj in Božje bližine,
ki me notranje bogatijo. Sama pri
sebi si rečem, da se ob naslednjem
alarmu ne bom več spraševala teh
vprašanj. S cimrami si voščimo
lahko noč in v pričakovanju novega dne zaspim z nasmeškom na
obrazu.
Manca Križaj
Kako lep naslov letošnje molitve za mir,
Podaj mi roko Vi vsi ste bratje. Bratje in
sestre! Najprej bratje in sestre in ne šefi
in delavci, predsedniki šolskih razredov,
društev, parlamenta, države ali škofovske
konference. Nnajprej smo bratje in sestre.
Verjameš temu?
Vi vsi ste bratje, vsi, tudi tisti, ki niso ‚naši‘,
ki imajo drugačen pogled na svet, drugačne izkušnje, vrednote. Moji bratje in sestre so tudi
tisti, ki me s svojim govorjenjem ali pisanjem
prizadenejo, ali pa me s svojo drugačnostjo
vznemirjajo, pohujšujejo, da imam jaz o njih
kaj povedati, objaviti. Se prepoznam v vlogi
starejšega sina iz prilike o izgubljenem sinu?
Kako pogosto? Kakšna je moja drža do bližnjega? Imam vse za brate in sestre? Ali pa govo-
21
rim kot ‚starejši brat‘, ki ni mogel poimenovati
brata brat, ampak mu je rekel ‚ta tvoj sin‘? Jaz
pa mojim bratom že ne rečem: ‚ta pretepač,
piflar, klošar, lažnivec, bejba, džanki, tajkun,
rdeč, toplovodar, lezba, pijanec, kurba, bilder,
mafijc, banda‘, mar ne?
Vi vsi ste bratje. Mi! Tukaj in zdaj. Zato se
neprenehoma osvobajajmo predsodkov in
etiket. Osvobodimo sebe in brate. »In nikar
se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako
preobražajte z obnovo svojega uma, da boste
lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro,
njemu všečno in popolno.« (Rim 12,2)
Osvobajajmo se sebičnosti, mesenosti in
vsega kar nas zasužnjuje. Tako bomo lahko
živeli poslanico papeža Frančiška za 48. dan
miru, ki nosi naslov Ne več sužnji ampak
bratje.
Osvobojen predsodkov, grešnih nagnjenj,
bom bližnjega lahko videl kot brata in ne
kot predmet za zadovoljitev svojih želja in
potreb. Svet bo lepši. V
Sloveniji letno ne bo več
450 samomorov in 7.000
prometnih nesreč s telesnimi poškodbami. Na svetu
ne bo več 870 milijonov
lačnih ljudi, 100 milijonov
podhranjenih otrok mlajših
od 5 let, več sto tisoč uničenih domov zaradi vojn,
čez dva milijona novih
spolnih sužnjev vsako leto,
32 milijonov zasužnjenih
delavcev, trgovine z otroki,
prisilnega beračenja, prisilnih porok in toliko drugih
grozot.
Svet bo lepši, ko bom v
vsakem človeku videl brata
ali sestro.
s. Andreja Čakš
Mozaik
22
Adam po ADAMU
V nedeljo, 17. avgusta 2014, smo se zbrali
animatorji poletnega programa ADAM v
Mariboru, da se spet vidimo in pokramljamo
ter uradno zaključimo ADAM 2014, hkrati pa že
začnemo s pripravami na ADAM 2015. Po prihodu vseh udeležencev in preverbi, če je imamo ves potreben material, smo pričeli. Seveda
je bila najprej borba, kdo bo ta glavni pri peki
in ker so fantje džentelmeni, so delo prepustili
strokovnim rokam punc. Sami pa so preverili,
koliko dosledno se je upoštevalo pravilo, da je
treba obleči roza majčko oziroma vsaj nekaj rozastega. Peka je stekla in kar kmalu je zadišalo
po hrani in zbudilo lakoto. Vmes so potekale
različne debate o tem, kateri nogometni klub je
najboljši v Evropi, kateri dresi so najlepši, katero kolo je najboljše, kje so najboljši trenerji za
ekstremne kolesarje. Testirala so kolesa, punce
so pa vrgle debato o poletju. Seveda ni šlo brez
raziskovanja Studencev in obrežja Drave. Ker
je bila lakota že velika in ko so vonjave že pošteno načele naše brbončice, smo se odpravili
k misiji »Izpraznimo posode s hrano, da bo
kuhinjska ekipa zadovoljna«. Sledilo je slikanje
in debata, kam na sladico – kar za Mariborčane
dejansko ni bilo vprašanje. Tu je le eno mesto
za pravo sladoledno sladico in to je slaščičarna
pri Ilichu. Sprehodili smo se ob Dravi, preko
studenške brvi, nadaljevali pot po Lentu, čez
glavni in Slomškov trg mimo Vijolčne bajte do
sladoleda. Po obilnih kepicah sladoleda smo
pot nadaljevali po totem Mariboru, seveda
ni šlo mimo ponosa mesta Ljudskega vrta.
Po prihodu nazaj na izhodiščno točko (na
Studence) smo druženje nadaljevali in zastavili že nekaj načrtov za prihajajoče mesece in
leto. Potem pa je pozna ura že počasi klicala k
slovesu in odhodu.
Bilo je zanimivo, zabavno in pestro, tako
kot vedno, ko se zbere ekipa ADAMA. Maja Ban
All yours – Adam 2014
Kdo je človek, ki je v času svojega službovanja prepotoval 1.247.613 kilometrov, živi v svoji
državi, je obiskal 129 drugih držav in se srečal z
več kot 1590 predsedniki oz. predsedniki vlad?
Je to morda politik ali popotnik ali papež?
Svet Janez Pavel II., katerega življenje smo
spoznavali na letošnjem ADAM-u, je bil vse
troje. Ob njegovem življenju smo (več kot 90
udeležencev, več kot 40 animatorjev in 10
učiteljev angleščine) spoznavali, kaj Bog želi od
nas, kako lahko kot posamezniki spreminjamo
svet na boljše, kako zelo so pomembna pravila in red. Dotaknili smo
se tudi Svetovnih dnevov
mladih, ki jih je ustanovil
ravno sveti Janez Pavel II.,
ki je želel biti blizu mladim
in jim dati priložnost za
izkustvo Božje bližine. Prav
tako smo se po skupinah
pogovarjali o odpuščanju,
potovanjih, »duhu Assisija« ter kako lahko vsak
izmed nas postane svetnik.
Življenje svetnika smo spo-
23
znavali s pomočjo igre, ki jo je odlično odigrala
igralska zasedba ADAM animatorjev. Skupaj
smo podoživeli trenutke papeževe izvolitve,
prvega in drugega obiska v Sloveniji, od prihoda z Adriinim letalom, do znamenitih besed,
ki jih je papež izrekel samo za nas v Postojni:
»Papež ‚ma vas rad«. Priče smo bili tudi atentatu na papeža ter kasnejšemu ponovnemu
srečanju z atentatorjem ter odpuščanju le-temu. Pa vzpostavitvi dialoga med različnimi
religijami ter srečanju predstavnikov v mestu
miru – Assisiju. V dopoldanskih urah smo se
skupaj s profesorji učili angleškega jezika, v
popoldanskih urah, pa smo v urili v 12 različnih
delavnicah. Izdelovali smo zapestnice, mozaike, žličke, kazalke, pekli torte, se s bratom
Jurijem spraševali o pomembnih življenjskih
temah, se učili ruščine, prepevali v glasbeni
delavnici, plesali zumbo, hip hop, igrali košarko, nogomet, se urili v preživetju v naravi. Ob
večernih urah smo se kratkočasili z velikimi
igrami, pri katerih smo Dom duhovnosti Benedik spremenili v pravi labirint preizkušanja
različnih vrst znanja, od pevskih sposobnosti,
ročnih, matematičnih, logičnih, jezikovnih,
telesnih spretnosti. Ogledali smo si trenutno
najbolj aktualni risani film Frozen (Ledeno
kraljestvo), ki je med množico otrok izvabil
petje, prav tako pa so se utrnile solzice sreče
(tudi med fanti). Dneve so dodatno obogatile
skupne molitve, kateheze in svete maše, ki jih
je v angleškem jeziku vodil brat Jurij, seveda
pa tudi tu ni manjkalo otroškega sodelovanja.
Tako kot vsako leto smo se tudi letos odpravili na peš romanje do Rotunde. Letos je
to potekalo ob spoznavanju najbolj eksotičnih
držav, ki jih je blaženi Janez Pavel II obiskal.
Terme Vivat pa so nas na najbolj sončen dan v
tednu sprejele medse in dobili smo priložnost
za podvodno slikanje in druge vragolije.
Vso dogajanje ADAM-a smo zaključili v
soboto s skupno sveto mašo, kjer so bili že
navzoči tudi starši in sorodniki ter kosilom ki
je sledilo. Animatorji smo takoj po koncu že
začeli pogrešati otroke in komaj čakamo, da
se naslednje leto ponovno snidemo. Tema
ADAM-a 2015 pa se že izbira.
Ne pozabite: »Papež ‚ma vas rad«!
Patricija Slakan
Na tvojo besedo
Pod zgornjim naslovom je v dneh med 18.
in 22. avgusta 2014 potekal letošnji oratorij
v Mariboru pri svetem Jožefu na Studencih.
Udeležilo se ga je 19 otrok in 13 animatorjev,
ki so z veliko delovno vnemo in navdušenjem
skrbeli, da je ves teden potekal brez težav.
Spoznavali smo zgodbo apostola Petra, ki
je postal ribič ljudi, kako je zatajil Jezusa, da
je dobil ime Peter – skala na kateri je Jezus
sezidal začetke svoje Cerkve, saj je le skala dovolj močna, da zdrži in premaga vse težave in
neprijetnosti, ki ji pretijo v današnjem svetu.
Odkrili smo, da je delal čudeže in postal pastir
– papež Jezusovih ovac. Svoje ročne spretnostni smo utrjevali v različnih delavnicah,
kot so izdelava torbic, kjer smo se učili šivati,
risali smo na majčke in utrjevali umetniško-likovno znanje, preizkušali naše spretnosti v
kuharski delavnici, ovijali stekleničke z volno,
izdelovali mozaike, pletli ribice in zapestnice,
izdelovali glavice za svinčnike in seveda, ker
radi beremo, smo si izdelali kazalke za knjige.
Vsako popoldne smo imeli veliko igro, v
kateri smo iskali odgovore, preizkušali naše
znanje, medsebojno sodelovanje in se veselili
končnega rezultata. Kljub temu, da nam vreme
ni bilo najbolj naklonjeno, smo se sredi tedna
odpravili na kopalni izlet na bazen v Ruše,
kjer smo preživeli čudovit dan in ga zaključili
z vožnjo z vlakom - za nekatere je bila to prva
vožnja z vlakom na sploh. V četrtek smo imeli
poseben program, ki se je malo razlikoval od
ostalih dni, saj smo imeli nočni oratorij. Del
24
25
oratorija, ki je prav poseben tako za udeležence, kot za animatorje. Ob zaljučku popoldanskega dela programa, smo najprej pripravili
vse potrebno za večerjo - razdeli smo se v dve
ekipi; fantje in dekleta, fantje so poskrbeli za
ogenj (definitivno te naloge ne bodo več dobili
zaradi velikosti in oblike ognja), dekleta pa smo
pripravila vse potrebno za peko koruze in našo
večerjo ob ognju. Nato smo se udeležili večerne svete maše in sodelovali pri njej. In potem je
sledil večer ob ognju. Ker imamo na Studencih
pri sv. Jožefu eno prednost, ki se imenuje hrib,
so otroci to izkoristili za prav posebno doživetje poletnega sankanja na napihljivi blazini.
Večerno dogajanje okoli ognja je vedno pravo
doživetje in poveže vse med seboj, seveda pa
večera ni mogoče zaključiti brez ogleda risanke in tokrat nam je delal družbo Blue v svoji
pustolovščini Rio 2.
Oratorij smo sklenili v petek s programom za
starše, kjer smo si ogledali fotografije celotnega
tedna in predstavili, kaj vse smo doživeli skozi
teden. Prav veselo je bilo ob razglasitvi najboljše
ekipe celega tedna in končne nagrade za vse sladoled vedno zmaga ne glede na vreme.
Otroci in animatorji smo se poslovili, vendar
samo do prihodnjega meseca, ko nas že čaka
FRODO – Frančiškov oratorijski dan, mesečni
enodnevni predokus prihodnjega oratorija.
Lep oratorijski dan s Studenc!
Maja Ban
Oratorij v
Vipavskem Križu
Oratorij v Vipavskem Križu je nekaj posebnega, kar
lahko potrdi vsak, ki
se ga je kdaj udeležil. Če bi pogledali le
napisan program, se
nam morda ne bi zdelo tako. A pod imeni
dejavnosti, običajnih za oratorij - velika igra,
dramatizacija, molitev - so voditelji (Ines Vodopivec, Neža Vermiglio, Urban Štrancar in
Dejan Slokar), duhovni asistent (brat Vlado
Kolenko) in vodja tehnikov (Matej Lozar), na
temo svetega Petra, pripravili nekaj popolnoma svojega. Posebej je treba omeniti še
nekatere animatorje; Niko Obed za delavnice,
Petro Bajc in Moniko Semič za izredno energično kazanje koreografij, Matica Fučko in
Jureta Slejka za velike igre ter Matijo Čuferja
in Matjaža Simoniča za izlet.
Tipičen dan se je začel ob sedmih z zbujanjem, telovadbo in zajtrkom za najstnike,
nadaljeval z zbiranjem, dvigom zastave, molitvijo, dramatizacijo, katehezo, delavnicami,
alabanso – krajše slavljenje, kosilom in veliko
igro. Za tem se je oratorijski dan za otroke
zaključil z mašo, ki so se ji pridružili tudi starši,
za najstnike pa nadaljeval s katehezo, večerjo
in večernim programom. Seveda pa je imel
vsak dan tudi posebnosti. Ponedeljkov večer
je minil v znamenju šova ‚‘Spet doma‘‘, kjer so
se predstavile skupine najstnikov in njihovih
animatorjev, v torek je sledila posebna nočna
velika igra, v sredo pa smo se odpravili na
pot do Dobravelj, ki so jo popestrile številne
točke – postavljanje Da Vincijevega mostu,
popisovanje inventarja rogatega zajca, bežanje
pred ledeno kraljico, veslanje po jezeru. Zvečer
smo skupaj z zunanjimi obiskovalci prisluhnili
bendu Vozel in Meti Horvat, ki so nam pripravili čudovit slavilni koncert v samostanski
cerkvi. Četrtkov večer so najstniki preživeli s
služenjem po okoliških vaseh. Po tem pa smo
si ogledali film Oktobrski otrok (October Baby),
ki je odprl problematiko splava, o kateri je na
kratko spregovorila Anja Kastelic iz zavoda
Živim. Ponoči pa smo se po skupinah zvrstili
na češčenju, ki si ga je vsaka skupina pripravila sama. Petek popoldan so nam popestrile
vodne (če smo popolnoma iskreni bolj blatne)
igre, zadnji večer pa so se nam predstavili
raznovrstni talenti oratorija, od pevcev pa do
profesionalnih pivcev soka. V soboto smo dežju navkljub uspešno zaključili z mašo v župnijski
cerkvi, kjer smo se Bogu zahvalili za (relativno)
lepo vreme in uspešno izpeljavo.
Ampak vse, kar ste prebrali do zdaj ne opiše,
zakaj je ta oratorij tako poseben, ne zares. Gre
se za to, da so sorazmerno z našimi podočnjaki
rasli tudi nasmeški, medtem ko je naš spanec
postajal vedno bolj trden in ga je bilo vedno
težje prekiniti se je isto dogajalo z novimi prijateljstvi. Bolj kot so postajali naši glasovi hripavi,
bolj glasno smo peli. Gre se za male trenutke:
Ko tvoja skupina desetletnikov sama od sebe
naredi to, kar si se jim trudil dopovedati že ves
teden; ko se v solzah smeha konča pogovor z
nekom, o komer si pred dobrim tednom komajda vedel kaj več kot ime; ko se ozreš po cerkvi
in vidiš dvesto ljudi, ki navdušeno skačejo in
prepevajo (kričijo) na isto pesem – celo fantje.
In ne nazadnje, ko smo se v soboto in nedeljo ob pici, sortiranju številnih izgubljenih
predmetov in pometanju samostanskih hodnikov razhajali še zadnji animatorji, nas je tolažila
le ena misel: „Sej pridmo drugu lejtu itak še!“
Neža Fajdiga in Sara Ilc
2000 let Ljubljane
V letošnjem letu naše glavno mesto praznuje 2000 letnico. Obstaja namreč zapis iz leta
14 po Kr., da je na ozemlju današnje Ljubljane
stala rimska kolonija Julia Emona. Ta je cvetela
med 1. in 5. stoletjem našega štetja, ko je v njej
živelo od 5000 do 6000 prebivalcev (trgovcev,
rokodelcev, državnih uradnikov, vojnih veteranov). Zaradi tega jubileja se že celo leto v
mestu odvijajo mnoge prireditve in dejavnosti,
ki obujajo doživetja tistih časov. Mi pa bomo
pogledali nekaj znamenitosti in zanimivosti, ki
so povezane z mestom na obrežju Ljubljanice.
Zgodovina
Po legendi naj bi prvo naselbino na tem
kraju ustanovili Argonavti, ki so z junakom
Jazonom in ukradenim zlatim runom bežali
preko Črnega morja, po Donavi in Savi do
Ljubljanice, nato pa po kopnem do Jadranskega morja. Pri tem so se ustavili na barju,
kjer je Jazon ubil pošast, ki je še danes kot
ljubljanski zmaj simbol mesta (najprej je bil
le dodatek, od baroka dalje pa je glavni lik
ljubljanskega grba).
Sicer pa naj bi že pred letom 2000 pr. Kr.
na ljubljanskem barju bilo naselje koliščarjev,
nato so v začetku našega štetja Rimljani tu
postavili svojo kolonijo. Emono so 452 po Kr.
porušili Huni z Atilo na čelu. Slovani so se tu
naselili v 6. stoletju. Prve omembe srednjeveškega mesta segajo v čas med letoma 1112
in 1125. Predhodnik imena Luwigana pa se
pojavi leta 1144. S pridobitvijo mestnih pravic
leta 1220 je mesto prevzelo tudi vodilno vlogo
na Kranjskem. Habsburžani so mesto zavzeli
leta 1278, ga preimenovali v Laibach in z izjemo Ilirskih provinc (v njih je bila Ljubljana
26
27
je čakala kopel v mrzli Ljubljanici in seveda
javna osramotitev.
Prešernov spomenik je v času, ko so ga postavili leta 1905, vzbudil kar precej polemik,
saj je muza na vrhu brez obleke.
je oče gradil našo hišo. Sosedje muslimani so
govorili: „Dobro jo napravite, kajti prej ali slej
bo naša, ko vas bomo izgnali od tod.“
Ne vem, za kaj bi molil?
V dežju in megli začnem pogrešati sonce.
V bolezni zdravje. V lakoti hrano. V sovraštvu
ljubezen. V obupu vero. Izzivam: če bi bilo na
svetu več ateistov, bi se dogajale „križarske
vojne“ srednjega veka takrat in danes? Bi se
zgodila Srebrenica? In današnji Irak? Če v moji veri ni sledu usmiljenja in ljubezni, potem v njej ni prostora za Boga in moja
vera ni vera. glavno mesto), je njihova oblast zdržala do
konca prve svetovne vojne.
Ime
Ime mesta ni pojasnjeno, obstaja pa kar
nekaj razlag. Po eni naj bi izviralo od staroslovanskega vodnega božanstva Laburus,
po drugi naj bi osnova bila latinska beseda
aluviana – reka, ki poplavlja. Nekateri so
mnenja, da izhaja iz nemščine, kjer Laubach
pomeni mlačen potok ali pa Laibach – stoječa voda. Spet drugi zagovarjajo, da je v
ozadju beseda leubgh, ki označuje lobanjo
(po obliki hriba, na katerem stoji Ljubljanski
grad). Novejše razlage pa iščejo povezavo z
imenom Ljubovid, ki naj bi bil ustanovitelj
naselbine. Povezava z besedo ljubljena, ki jo
je prvi izpostavil Anton Tomaž Linhart, pa je
v glavnem označena za ljudsko.
Mesto leži na 295 metrih nadmorske višine in je v začetku letošnjega leta (2014) štelo
285.857 prebivalcev.
Zanimivosti
Prvi avto, ki je vozil po mestnih ulicah je
bil 15. novembra 1898 Mercedes Benz, ki so
ga zaradi svoje hitrosti (dosegel je 18 km na
uro) poimenovali rdeči bik (red bull).
Vlak med Trstom in Ljubljano je za celotno
pot ob koncu 18. stoletja potreboval tri dni.
Ladja, ki je prevažala marmor za Robbov
vodnjak, je med potjo iz Benetk potonila
skupaj s tovorom. Zato so iz marmorja le
glavne figure (simbolizirajo tri reke Savo,
Krko in Ljubljanico), ostalo pa je iz kamna.
Kljub vsemu pa je zaradi velikih stroškov avtor
Francesco Robba ob njem skoraj bankrotiral.
Mimogrede, danes lahko na trgu vidimo repliko vodnjaka, original je v Narodni galeriji.
Zgradba Banke Slovenija – včasih daleč
naokrog najvišja stavba, Nebotičnik - je
postavljena na istem mestu kot je v rimski
naselbini stala trgovska zgradba imenovana
Fructuousus.
V Tivoliju, mestnem parku, najdemo kipa
dveh psov, ki stražita stopnice, z njima je povezana žalostna zgodba, da si je kipar Anton
Dominik von Fernkorn vzel življenje, ko je
ugotovil, da jima je pozabil dodati jezika.
V srednjem veku je Čevljarski (Šuštarski)
most bil kraj kaznovanja goljufov – prevarante
„‫– ﻦ‬ N“ je črka, s katero pristaši Kalifata
islamske države v Iraku označijo krščanske
hiše in sakralne zgradbe. Poleg nje opozorilo
v črnem pravi, da gre za „lastnino Islamske
države“. Je petindvajseta črka arabske besede
in v tem primeru pomeni „Nasrani – Nazarenec“, kar je že z začetkov Islama v VII. stoletju
v Koranu slabšalni izraz za kristjane. Zdaj je
simbol novega genocida nad iraškimi kristjani
v XXI. stoletju.
Od malega sem doživljal, da so nas bodisi v
šoli bodisi na ulici, bodisi učitelji bodisi sošolci
in sosedje klicali „kristjani“, „nazarenci“, „umazanci“ in „neverniki“ – Kafir. Pravili so nam:
„Končali boste v peklu, če se ne spreobrnete v
islam.“ Še se spomnim, ko sem bil zelo majhen,
Alah po Preroku Mohamedu opiše nevernike kot „sprevržene prestopnike“, „najslabše
med kreaturami“, „ne ljubljene od Alaha“ in
določene za večne muke v peklu. Zato po
dobesedni interpretaciji Korana nima smisla
postati prijatelj teh zelo nizkih „kreatur“.
(iz intervjuja z Raadom Salamom Naamanom, iraškim kristjanom kaldejskega obreda)
Te dni sem pogosto v mislih z brati in
sestrami iz Iraka in Bog ve katerega konca
sveta še, katerih slike ne krožijo po spletu,
katerih glas se ne sliši do nas, pa prav tako
trpijo zatirani, preganjani, mučeni, umorjeni.
Neverjetna je cena Življenja. Ne bom zdaj o
tem, koliko sem jaz pripravljen plačati, ali da
bi vas izzival, koliko je kdo od vas pripravljen
v resnici hoditi za Njim, preprosto vas vabim
k odpuščanju, k dobrotljivi misli in prijazni
besedi. Vabim vas, da med naše misli, naše
pogovore ne zaide črnogledost, obup, kaj
28
29
šele mržnja. Naj to ne bo samo novica ali ena
izmed bolj groznih novic, pogovarjajmo se
spoštljivo – dotikamo se mučencev! Vabim
vas, da se po družinah ustavite tudi v molitvi, morda ob kakem skupnem dogovoru, ki
bo družinski sklep za dobra dela, za post, za
molitveno navezo, ki jih bomo namenili za te
trpeče sestre in brate. Prav tako pa v tej molitvi ne pozabimo na krvnike, ki so prepričani,
da delajo dobro, in to celo v imenu Boga. Simon Potnik
Tabor mladih v Kančevcih
Mladi skupaj smo prišli, te julijske poletne
dni, da bi okusili lepoto vere in življenja.
Daj zdaj stopi z menoj naprej, skupaj
narediva nov korak, naj odkrijeva ta zaklad.
To so vrstice himne letošnjega tabora mladih, ki se je pričel v nedeljo, 20. julija 2014 v
Domu duhovnosti v Kančevcih. Trajal je do
sobote, 26. julija 2014. Zbralo se nas je 32
udeležencev z animatorji. Skozi cele priprave
na tabor mladih in skozi cel teden sta nas
vodila br. Primož in Marjana Talian. Letošnji
Tabor mladih je vodilo geslo Svoboda.
V nedeljo ob prihodu udeležencev smo
animatorji pripravili nekaj majhnih presenečenj, kjer so preizkusili svojo svobodo. Ko so
udeleženci prihajali jih je čakala miza dobrot.
Na mizi so bile sladkarije. Udeleženci so lahko
izbirali ali se jih osvobodijo ali pa jih premaga
skušnjava. Potem smo še imeli vrv, kjer so
preizkusili svobodo in pogum. Osvobodili
smo jih kovčkov. Tabor mladih smo
uradno odprli s himno in spoznavnim večerom na katerem smo se
razporedili v skupine.
Naslednji dan smo začeli z budnico, zajtrkom in z jutranjo molitvijo. Nadaljevali smo s katehezo
in mašo. Sledilo kosilo in iskanje skritega
zaklada. Večer smo zaključili s skritim gostom: Robertom Friškovcem, ki nam je povedal o njegovem poslanstvu ter o svobodi
današnjega sveta ter z večerno molitvijo. V
torek je dan potekal podobno, le da so bile
v popoldanskem času organizirane različne
delavnice: plesna, lesarska, kulinarična in
filmska delavnica. Zvečer sta nas obiskala kar
dva skrita gosta, kriminalist Srečko Barbarič
in nekdanji narkoman Mitja. Pričevala sta o
različnih svobodah mladostnikov in preizkušnjah življenja in kako velik je Bog.
V sredo smo se po skupinah odpravili na
romanja v bližnje župnije in sicer v Martjance, Markovce, Bogojino in Pečarovce. Vsaka
skupina si je izbrala eno župnijo in poromala
peš. Na poti smo se med seboj zelo povezali.
Čeprav je bila pot včasih zelo naporna, smo
se zelo zabavali. Ko smo prispeli nas je čakal
gospod župnik. V župniji smo opravili katehezo in sodelovali pri sveti maši. Naša naloga je
bila tudi naredili kakšno dobro delo. V četrtek
zjutraj smo se peš po isti poti odpravili nazaj v
Kančevce. V Kančevce smo prispeli do kosila.
Po kosilu je sledil počitek, po počitku pa podelitev romanja. Vsaka skupina je predstavila,
kako je doživela to izkušnjo.
Četrtkov večer je potekal in se zaključil
z adoracijo. Na začetku smo bili vsi skupaj
pri čaščenju, potem pa smo se skozi noč
zvrstili tako, da je vsak 15 minut poklonil
Jezusu. Petkov dan se je pričel kot običajno.
Budnica, zajtrk, jutranja molitev, kateheza in
maša. Zadnji večer smo imeli ob tabornem
ognju. Pekli smo tudi hrenovke in uživali ob
spremljavi harmonike. V soboto je bil zadnji
dan, odpravili smo se na jutranjo molitev in
katehezo. Skupaj smo si podelili, kako nam
je bilo všeč na taboru in kaj nam pomeni
svoboda. Ne samo svoboda, ampak svoboda
v Bogu, svobodni smo lahko le v veri.
Uživali smo v tem duhovnem tednu - v
tednu, ko smo spoznavali različne vrste svobode, svobode do Boga, svobode življenja. Med
sabo smo se vsi zelo povezali in ugotovili, da
moramo najprej imeti iskren odnos do sebe,
do staršev, prijateljev, do medijev, predvsem
pa iskren ter resničen odnos do Boga.
Vse v življenju dar je Boga, kar vidiva in
okusiva. Dar sva tudi jaz in ti, ko si odpreva
dlani za ljubezen.
Barbara Lenarčič
Oznanjevanje Kristusa z zgledom
in besedami
V Samoborju (Zagreb, Hrvaška) smo se
v nedeljo 17. avgusta za en teden zbrali
predstavniki Frančiškove mladine iz 25 držav
iz vsega sveta. Začela se je 2. mednarodna
skupščina Frančiškove mladine pod geslom
Oznanjevanje Kristusa z zgledom in besedami.
Slovenijo sva zastopali Ana in Eva.
Program se je začel s slovesno mašo, ki
jo je daroval hrvaški kardinal Josip Bozanić.
Med vstopno procesijo je naša Ana ponosno
vihtela slovensko zastavo v prvi vrsti.
Med tednom se je zvrstilo veliko izmenjevanja izkušenj, predstavitev narodnih
projektov in zbiranja novih idej. Imeli smo
dve zanimivi predavanji o Teologiji telesa ter
o Evangeliju veselja v praksi, obiskal pa nas
je tudi frančiškan iz Izraela in pričeval o tamkajšnjih trenutnih razmerah. Po skupinah smo
se pogovarjali o zaključkih 1. mednarodne
skupščine (Barcelona, 2007) in predlagali
nove smernice za naprej.
V sredo smo imeli nepozaben izlet na Plitvička jezera in turistični ogled po Zagrebu. V
središču pozornosti medijev smo večerjali z
županom hrvaške prestolnice.
Eden izmed ciljev skupščine je bila tudi
izvolitev novega mednarodnega sveta Frančiškove mladine. Tako smo v petek dobili
nove člane:
Centralna Amerika, Mehika, Karibi
zz José Carlos Mancinas Casas (Mexico)
zz Judith del Rocío Vidales Tinajera (Mexico)
– zamenjava
Južna Amerika
zz Marcos Ezequiel Villagra (Argentina)
zz Shirley Liz Ramirez Léon (Paraguay) – zamenjava
Azija, Oceanija
zz Jenifer Josephine Christla (India)
zz Arlene Naya (Philippines) – zamenjava
Srednja in vzhodna Evropa
zz Johanna Sochor (Poland)
zz Božica Ivanković (Bosnia and Herzegovina)
– zamenjava
Zahodna Evropa
zz Ghislain Knepper (France)
zz Katia Dâmaso (Portugal) – zamenjava
Afrika
zz Michat Legrand-Raout (Mauritius)
Čestitamo jim in molimo za njih!
Najbolj nama bo v spominu ostala izkušnja
svetovne Frame ter njena raznolikost, novi
Knjiga
30
ljudje iz vsega sveta, gostoljubje katerega
smo bili deležni in seveda najine nove ideje,
za katere komaj čakava, da jih deliva z vami!
Ana Raspor
Mi vsi pa smo bratje ministranti
V prejšnji številki Frančiškovega prijatelja
sem poročal o tem, kako so tisti mladi fantje
iskali in našli zaklad v Vipavskem Križu. Že
takrat se je dalo slutiti, da se bodo še srečali,
to smo brali v njihovih očeh, se spomnite?
In res. Kot ste verjetno ugotovili so to bili
ministranti. Naslednjič pa sem se jim pridružil
od začetka, ko smo se iz Škofje Loke odpeljali
v Ljubljano, se povezali še z nekaterimi in odpeljali k družini Travnik v Žužemberk. Sprejeli
so nas njihovi trije mladi sinovi Štefan, Toni in
Mohor. Metali so na koš, na hišnem dvorišču,
kmetiji, brez asfalta. Enemu od prišlekov,
mestnemu fantu, je ušlo: »Kako pa igrate, kar
brez asfalta?« Potem smo se počasi zbrali.
Prišli so še iz Celja, Vipavskega Križa in Ptuja.
S seboj smo pripeljali vso potrebno hrano in
lonce ter seveda kuharici, da bi pripeljano
hrano napravili užitno. Ali jim je uspelo, naj za
sedaj ostane še skrivnost. Najprej smo morali
poskrbeti za naše šotore. Okrog kmetije smo
izbrali štiri točke, na katere smo jih postavili.
Potem pa smo povečerjali in
preživeli prvi večer v spoznavanju okolice. Skozi Žužemberk
teče reka Krka, ki nas je vabila k
sebi, toda zaradi teme in hladu,
se ji nismo povsem prepustili in
jo opazovali samo iz razdalje.
Bili smo bratje, poznali smo
se med seboj in pred nami je
bilo tri dni druženja. Vznemirjenje v srcih je bilo precejšnje,
telesne moči v polnem razmahu, temu primerna pa prva
noč – kratka! Kljub temu smo
zjutraj pravočasno vstali in začeli dan s telovadbo, molitvijo in zajtrkom. Potem smo se
povzpeli na hrib Sv. Petra. Tam smo se vživeli
v vloge sv. Frančiška od viteza do svetnika
in zahteven vzpon je minil brez prehudega
stokanja. Ob spustu pa smo se zapeljali do
reke Krke in jo tam prvič okusili. Kopališče v
Stavči vasi je bilo rajsko. Očarljiv zavoj reke
z bujnimi vrbami in urejenimi skakalnicami.
Voda pa globoka in … mrzla kot severno
morje. Vsaj zame. Toda fantom je bila menda
ravno pravšnja, saj se kopanja nikakor niso
naveličali. Izmed njih izbrani animatorji so
pomagali skrbeti za varnost ostalih in preživeli
smo krasen dan. Zvečer nas je čakala še velika
strateška igra na nogometnem travniku, ki
je vse prevzela. Druga noč v šotorih pa kljub
utrujenosti menda ni bila nič daljša.
V torek smo se odpravili na ogled žužemberškega gradu, kjer nam je zgovoren vodič
predstavil zgodovino kraja in gradu. Zvedeli
smo tudi od kod pride ime Žužemberk. Ali vi
veste? Če ne, lahko vprašate ministrante. Mi
pa smo se skupaj odpravili na grob očeta družine Travnik, ki je tam pokopan. Vsak izmed
nas je zmolil Zdravomarijo, da smo se zelo
povezali z Bogom, med seboj in pokojnim očetom. Nato smo imeli sveto mašo v čudoviti, na
novo pozidani župnijski cerkvi. Popoldne pa
je sledilo, kaj drugega kot navdušeno kopanje
v Krki in igranje nogometa.
Sedaj pa vam povem, da sta bili naši kuharici Mina in Ida super kuharici, zato smo jima
ta večer dali prosto in sami pripravili taborni
ogenj na katerem smo pekli kruh, hrenovke
in kar je še takega. Ena od skupin je kar ob
ognju pripravila veseli večer, ki ga je nato z
zgodbicami zaključil brat Klemen. Poslušali
smo ga z odprtimi usti.
Naslednji dan smo vse skupaj pospravili in
se po kosilu poslovili od družine Travnik. Korajžno mamo Heleno je naš odhod kar raznežil
in zagotovila nam je, da so njihova vrata in
srca vedno odprta za nas. Pri družini Travnik,
kjer na košarkarskem igrišču ni asfalta, smo
se tako dobro počutili, da upam, da se tam še
kdaj ponovijo ministrantske počitnice.
br. Mitja Marija Ponikvar
Fotograf iz Auschwitza
Luca Crippa – Maurizio Onnis
Knjiga Fotograf iz Auschwitza prinaša
resnično zgodbo Wilhelma Brasse-a. Ta se
je rodil 3. decembra 1913 v poljskem mestu
Żywiec. Njegov oče je bil potomec avstrijskih naseljencev, mati pa je bila Poljakinja.
V stričevem ateljeju v Katovicah se je izučil
za fotografa.
Ker je po nemški zasedbi Poljske zavrnil,
da bi se pridružil nemški vojski in prisegel
zvestobo Hitlerju, saj se je čutil Poljaka, so ga
31. avgusta 1940 deportirali v koncentracijsko
taborišče Auschwitz kot političnega jetnika.
Dobil je številko 3444. Tu je prve mesece
izkusil hudo trpljenje, ko je moral graditi
31
cesto med postajo in krematorijem, podirati
zasedene hiše Poljakov, ko so širili taborišče
in voziti trupla iz taboriščne bolnišnice v
krematorij.
Sredi zime 1940 – 41 so ga premestili v
kuhinjo. Politični oddelek pa ga je leta 1941
zaradi znanja nemščine in fotografskih sposobnosti dodelil
taboriščni identifikacijski službi. V
štirih letih je po
lastnih ocenah
Brasse naredil od
štirideset do petdeset tisoč fotografij. Knjiga, ki je
narejena po poljskem dokumentarcu Portretist (ta
se najde z angleškimi podnapisi
tudi na youtube-u), opisuje predvsem ta del
njegovega življenja in prinaša zgodbe, ki se
skrivajo za posameznimi fotografijami.
Erkennungsdienst (identifikacijski oddelek) je prenehal delovati januarja leta 1945,
ko so taborišče izpraznili pred Rdečo armado.
Brasse je takrat tvegal življenje, da je pred
uničenjem rešil velik del fotografskega materiala, ki ga je posnel sam ali njegovi nadrejeni.
Ko se je po koncu vojne vrnil domov, je
sicer poskušal nadaljevati s fotografiranjem,
vendar so ga spomini na žrtve nacizma, ki jih
je fotografiral, tako preganjali, da je to dejavnost opustil. Postal je trgovec, se poročil in
pomagal pri ustanovitvi muzeja v Auschwitzu.
Umrl je 23. oktobra 2012 v rodnem kraju.
Knjiga je spomin na grozote druge svetovne vojne in hkrati opomin, da bi se to ne
dogajalo več. Izšla je leta 2014 pri založbi
Družina.
32
Molitvena naveza
Novi svetniki
Sveta nazareška družina,
posveti naše družine,
naj bodo prostor skupnosti in molitve,
pristne evangeljske šole
in domače Cerkve v malem.
V Molitveni navezi smo, kot planinci, povezani v molitvi za dobre družine in duhovne
poklice. Verjamemo namreč v moč molitve
in v tej navezi želimo dati duhovno podporo
družinam, ki pogosto živijo v nenaklonjenem
okolju za duhovne vrednote. S Kristusovo
močjo bodo lažje in pogumneje odpirale
vrata življenju, ki je neprecenljiv Božji dar
in se odgovorno soočale s sodobnimi izzivi
zahtevne vzgoje otrok, da bodo mogli stopiti
na pot vere v Jezusu Kristusu.
Tudi III. izredno generalno zasedanje
škofovske sinode, ki bo od 5. do 19. oktobra, je namenjena obravnavi družine. Papež
Frančišek je že lansko leto poslal vprašalnike,
ki naj nakažejo o čem bi se pogovarjali. Iz
samih vprašalnikov zveni, kakšni so problemi
današnje družine in kaj nas žuli. Navajam par
vprašanj iz te ankete, ki nam obenem naslika
današnjo družbo:
zz Ali skupnost moškega in ženske po naravnem zakonu kristjani povsem sprejemajo?
zz Kakšna je o tem teorija in kakšna praksa?
zz Je poskusni zakon pastoralna resničnost?
zz Kakšna je zavest o moralnem vrednotenju
različnih načinov uravnavanja rojstev?
zz Kateri vidiki so za večino parov najbolj
problematični pri sprejemanju moralne
doktrine?
zz Katere naravne metode promovirajo posamezne cerkve?
zz Obstajajo svobodne skupnosti brez civilnega in religijskega priznavanja?
zz Si krščeni, ki so ločeni in ponovno poročeni, želijo zakramente?
zz So marginalazirani?
zz So istospolne skupnosti v konkretni državi
po civilnem pravu izenačene z zakonsko
zvezo?
zz Kakšno je stališče krajevne cerkve do njih?
zz Kakšna je pastorala zanje?
zz http://www.times.si/slovenija/papez-sprasuje-vernike-o-druzini-in-spolnosti
Sveta nazareška družina,
naj ne bo v družinah nikoli več
nasilja, zavračanja in delitev:
vsi prizadeti in ranjeni
naj čim prej najdejo tolažbo in ozdravljenje.
Sveta nazareška družina,
škofovska sinoda naj v nas prebudi zavest,
da je družina sveta in nedotakljiva ter
čudovita v Božjem načrtu.
Naj nas naveza v molitvi utrjuje, da ni vse
v naši moči. V molitvi tesno povezani z Bogom
je najboljše zagotovilo pri oblikovanju dobrih
družin, obenem je to zagotovilo za duhovne
poklice.
Ludvik iz Casorie
Molitev k Sveti družini za sinodo
Jezus, Marija, Jožef,
v vas občudujemo
veličino resnične ljubezni,
zato se z zaupanjem obračamo k vam in
vas prosimo.
življenje in delo posvetil revnim. Tako je ustanovil hišo za reveže, dve šoli za afriške otroke,
ki so bili rešeni suženjstva, institut za sirote,
gluhe, neme, slepe. Te ustanove je postavljal v
provincah Neaplja, Firenc in Assisija. Njegova
je izjava: »Kristusova ljubezen je ranila moje
srce« in zaradi nje mu je uspelo izvrševati dela
usmiljenja. V začetku duhovne oporoke je
tudi zapisal: »Gospod me je poklical z nežno
ljubeznijo in z neskončno dobroto je vodil in
usmerjal mojo življenjsko pot.«
Jezus, Marija, Jožef,
uslišite našo molitev.
br. Placid Prša
Povabljeni smo, da v dneh priprave na
sinodo in med njenim potekom molimo za
sinodalno dogajanje. Na razpolago imamo
primerno molitev, ki jo prinaša internetna
stran http://katoliska-cerkev.si/
33
V letošnjem aprilu je papež Frančišek
potrdil čudež, ki se je zgodil na priprošnjo
blaženega Ludvika iz Casorie, kar je bil zadnji
potrebni pogoj za razglasitev tega frančiškanskega redovnika za svetnika.
Ludvik (Arcangelo Palmentieri) se je rodil
11. aprila 1814 v kraju Casoria blizu Neaplja. Preden je leta 1832 vstopil v samostan
manjših bratov je bil mizar. Po zaobljubah si
je nadel ime Ludvik in nekaj časa poučeval
kemijo, fiziko in matematiko novince v župniji
svetega Petra v Neaplju..
Leta 1847 je doživel mistično izkušnjo, ki jo
je sam poimenoval čiščenje. Po njem je svoje
Po nasvetu svojih predstojnikov naj najde
nekoga, ki bo za njim nadaljeval delo usmiljenja, je leta 1859 ustanovil Sive brate – versko
kongregacijo, ki so jo sestavljali moški, člani
Frančiškovega svetnega reda. Ime so dobili
po svojem sivem habitu. Tri leta kasneje je
z istim namenom ustanovil Sive sestre svete
Elizabete. Te še danes pomagajo v Italiji, ZDA,
Etiopiji, Filipinih, Panami in Indiji.
Proti koncu svojega življenje, ko ga je
devet let pestila bolezen, je napisal svojo
duhovno oporoko, kjer je opisal vero kot
»luč v temi, pomoč v bolezni, blagoslov v
preganjanjih, raj v trpljenju ter življenje po
smrti.«
Umrl je 30. marca 1885 in že nekaj mesecev po smrti se je začel postopek za njegovo
beatifikacijo, ki se je zgodila leta 1993. Za
svetnika bo razglašen novembra 2014.
Fani Pečar
34
Veselite in radujte se
Blagor tistim, ki te niso videli, pa so verovali vate. (Srečanje, 11)
Veliko skrivnost molitve bi lahko povzeli z
eno samo besedo: vera. Pomembno, odločilno je odločno napredovati v veri, v osebnem
odnosu z Njim, ki vemo, da nas ljubi, pa naj to
občutimo ali pa ne. V molitvi je vedno navzoče
tudi notranje duhovno občutje. Z drugimi besedami: gorečnost, dolgčas, suhota in druga
občutja, navdušenje in malodušje; duhovna
občutja se vedno izmenjujejo. Tako duša
počasi odkriva pot molitve v nenehnem prehajanju skozi obdobja kriz in napredovanja.
Blagor tistim, ki so se v trenutkih teme
oprli močneje na tvojo luč. (Srečanje, 11)
Ostati na nogah. Biti še naprej buden.
Bedeti skupaj z Jezusom, čeprav se duša
počuti potopljena v obup. Vera in upanje
morata razsvetliti getsemanski vrt; ta
vera in to upanje nam pravita, da za nočjo
pride jutranja zarja. Ne smemo izgubiti
poguma. Upati je treba proti slehernemu upanju. Obup premagamo s ponižno
izročitvijo. Dolgo v noč bedeti skupaj z
Jezusom, spremljati ga z naklonjenostjo
in ljubeznijo. Upanje nam pravi, da se bo
vse dobro končalo, da ni nobena stvar
večna, da sta prva zakona vesolja verjetnost in minljivost; vse je v nenehnem
gibanju, jutri bo bolje, prišli bodo boljši
časi. Človeštvo je doseglo velike zmage z
vztrajnostjo in stanovitnostjo. Vztrajati v
težkih trenutkih. Biti stanoviten tudi takrat,
ko ni videti rezultatov. Sredi nočne teme
nadaljevati pot oprijemajoč se luči.
Blagor tistim, ki v občutku tvoje odsotnosti še naprej verujejo v tvojo bližino.
(Srečanje, 11)
Delavnice molitve in življenja
O, vsakodnevna molitev! Kar naenkrat
je tako revna in pomanjkljiva, enako kot je
to skrivnost vsakega dne posebej, ki je tako
utrujajoč in monoton. Le malokrat preplavijo
dušo drugačna občutja, vzvišena čustva. A to
ni pomembno. Resnična molitev išče nenehno zvestobo in zaupno izročitev. To je dejavnost, ki nima interesov, ki ne išče nikakršnega
povračila, zadovoljstva, samo ljubezen v veri.
Janja Miletić, voditeljica DMŽ, je zapisala: »Blagor preganjanim, čistim v srcu,
lačnim pravice, krotkim, žalostnim,... Le
zakaj blagor vsem tem ljudem, ko pa tako
težko živijo in preživijo v tem svetu, kjer
nekaj velja rivalstvo, ambicioznost, postavljati sebe v ospredje, biti brezobziren
do tekmecev, v svetu, kjer cilj opravičuje
sredstva, kjer je usmiljenje zastarelo in
ponižnost za bedake? Kaj je lepega in
dobrega v tem, da te preganjajo, da si
žalosten, da so nepravični do tebe? Kje je
blagor teh ljudi?
Blagor jim zato, ker so v svoji stiski odprti
za Boga, za njegovo delovanje, ker ga iščejo,
potrebujejo in pričakujejo od njega pomoč.
Zato Jezus pravi tudi to, da bodo prvi poslednji
in poslednji prvi. Božja logika, popolnoma
drugačna od naše.
V dolgih letih, odkar sem zvesta duhovnosti Delavnic molitve in življenja (od leta 1994),
Več o DMŽ na e-strani: dmz.si
sem spoznavala velike življenjske modrosti,
ki so take, kot so vse velike stvari v življenju:
zelo preproste in tako zelo globoke. Pomagajo
mi v življenju in ko se oziram nazaj, se res ne
spoznam več. Kako drugače gledam na svet.
Novica, da me Bog ljubi popolnoma zastonjsko, da nima nobenega namena pri tem,
da me ne ljubi zato, ker sem dobra, ali da bi
dobra postala, ampak preprosto zato, ker
sem njegov ljubljeni otrok, njegova ljubljena
hči,me je popolnoma prevzela.
Velika pomoč pri odločanju v raznih situacijah v življenju je že samo vprašanje „Kaj bi
storil Jezus na mojem mestu?“ Kako drugače
vidimo stvari po tem vprašanju in kako je
odgovor takoj na dlani.
Velika modrost: Stori vse, kar lahko, daj vse
od sebe, ko pa ne moreš ničesar storiti, izroči
to v ljubeče roke nebeškega Očeta. Koliko bolečine nam je prihranjeno, če se držimo tega.
Ali naslednja misel: Tvoj je napor, rezultate
pa prepusti Bogu. Kakšen mir, nobenega
strahu, tesnobe in vprašanj, ali bo po tolikem
trudu, ki sem ga vložila, sploh kaj uspelo.
Starejša gospa, ki je obiskovala z menoj
prve delavnice, je rekla: „Blagor vam mladim,
ki vse to poslušate. Ko bi jaz vse to vedela, ko
sem bila vaših let, kako drugače bi potekalo
moje življenje.“
Da, blagor nam, ki nam je dano, da vse to
vemo in skušamo tako tudi živeti.
Ko spoznaš, da je življenje dar, radost,
svoboda, da ti je Bog blizu, da te sliši, podpira,
ljubi, se tvoje srce napolni z mirom in tako
radostjo, da ne moreš več molčati. Da moraš
tudi drugim povedati veselo novico o večni in
zastonjski božji ljubezni.
Da, blagor nam, blagor vam, dragi bratje
in sestre, ki ste svoje življenje - svojo preteklost, sedanjost in prihodnost položili v
Očetove roke in zaupate Njegovi besedi: „Ne
boj se. Jaz sem s teboj.“«
35
Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo
dosegli. (Mt 5, 7)
Če hočem resnično odsevati tebe, Jezus,
moram biti usmiljen in čuteč kakor ti, ki mi ne
podarjaš le počitka in miru, ampak slovesno
izjavljaš, da si prišel na ta svet zato, da bi
ozdravljal ranjena srca, oznanjal svobodo
zasužnjenim, vračal vid slepim in zatiranim
svobodo. Takšen je tvoj program in s tvojo pomočjo bo postal tudi moj. In končno, Gospod,
te želim prositi, da mi daš plemenito srce, ki
bo čutilo z vsemi revnimi, prikrajšanimi za
ljubezen in materialne dobrine. Resno hočem
jemati svoje življenje s teboj! Vsi tisti, ki te
jemljejo resno, bodo resno jemali tudi revne.
Gospod, razlij svojo milost v moje srce, da
bi okrepljen z njo zmogel živeti in vztrajati v
vsem, kar si tako zelo goreče želim. Pomnoži
v meni dar vere, da bom vztrajno nadaljeval
pot nenehnega spreobračanja. Da bi mogel
uresničiti vse te namene, moram biti pri
svojem delu zelo velikodušen; tako v njem ne
bom gledal obveznosti, ki jo moram izpolniti,
ampak poslanstvo, ki mi je zaupano. O moj
Gospod, naj velikodušno in srčno delam s teboj, srečen, da služim tebi ter svojim bratom
in sestram.
Po virih DMŽ povzela: Bernarda Ziherl
36
Brat kapucin
Br. Damijan Frlan,
kapucin
Verjamem, da je Nebeški Oče že pravočasno obvestil sv. Petra, kdo mu bo potrkal
na vrata- brat Damijan Frlan, kapucin, rojen
pred tako rekoč pol osmega desetletja v
Malenskem vrhu nad Poljanami, kot predzadnji izmed dvanajsterih otrok, ki so v družini
Tomažincevih, mame Alojziji in očeta Janeza,
pridobili temeljno popotnico v obliki zgleda
za vse življenje: vsakodnevna molitev, redna
nedeljska in praznična maša, darežljivost do
revežev in vestno opravljanje vsakodnevnih
opravil.
Če je do šole prva leta v Malenskem vrhu
hlačal peš, se je v višje razrede v Poljane že
spuščal z kolesom, za zaviranje slednjega je
vsakokrat uporabil kar vejo iz bližnje smreke,
pozimi pa smuči. »Hajk, pa je šlo! Ko sem pa
prišel dol, pa vejo v grmovje, jaz pa v šolo!«
Rad je pomagal tudi doma na kmetiji, velik
dar je imel za delo z živalmi, bodisi z domačim
konjem ali sosedovim volom, ki je ubogal le
gospodarja in njega.
Že v otroštvu je razmišljal o duhovnem
poklicu. To željo je očitno opazila tudi mati.
Ravno nekje v času, ko mu je kot štirinajstletnemu umrl oče, med pešačenjem k maši na
Bukov vrh, sta dohitela domačega župnika.
Medtem ko se je mati pogovarjala z njim,
se je Franc nekoliko oddaljil, zato je za temo
njunega pogovora – o njegovi prihodnosti –
izvedel šele pred cerkvijo.
Domači župnik je nadebudnega mladeniča priporočil in odpeljal za sprejem k svojemu prijatelju, predstojniku škofjeloškega
samostana, p. Mavriciju Terašu. Po končani
osemletki se je tako pričela njegova kapu-
cinska pot. Najprej dve leti v naši gimnaziji
v Osijeku, avgusta 1957 je pričel noviciat v
Varaždinu. Prvim zaobljubam je sledilo leto
šolanja in nato vpoklic v vojsko. Očitno je bil
karizmatičen, ker so ga kmalu določili za desetarja. »Pa so mi naročili, naj uvajam mlade
vojake v vojaško življenje. Pa kako naj tistim,
ki niso znali jezika, razložim kako se recimo
umije noge? Pa sem ga peljal v umivalnico in
mu po nekaj brezuspešnih kretnjah enostavno prijel nogo, vtaknil v umivalnik in odprl
vodo! Vedno je delovalo!« Tudi si ni pustil
vzeti svobode. »Smo šli na vojaški pohod. Pa
je bilo treba prečkati potok. Cela četa v potok
in seveda so imeli mokre čevlje, jaz pa ven iz
kolone, čevlje dol in bos prek potoka, pa s
suho obutvijo naprej.« Ko je cela divizija šla
čez mokro lužo, je svojim vojakom ukazal, naj
jo obidejo. Sam general ga je pohvalil.
Po vojaščini se je vrgel v knjige in med
počitnicami naredil tako četrti letnik kot tudi
maturo in se že iste jeseni vpisal v bogoslovje.
Prvi dve leti je študiral v Zagrebu, ostala pa
v Ljubljani, kjer je tudi pomagal pri razmnoževanju knjig in gradnji novega samostana.
37
Leta 1963 se je za vse življenje izročil
Bogu in bratstvu, leta 1966 je bil posvečen v
duhovnika in mnoga leta kasneje nam je na
Malenskem vrhu slikovito razlagal, kako bilo
na novi maši, kako je dva tisoč glava množica
ljudi napolnila prostor pred cerkvijo in kako
so z vej viseli zvočniki. Vse to v njemu tako
preljubemu kotu Poljanske doline, kamor se
je tako rad vračal.
Že čez leto je šel za župnika v Vipavski
križ, kjer je župnišče in cerkev kljub težkemu
delu in nasprotovanjem obnovil in spravil v
pokoncilski čas. Še bolj kot stavbe je skrbel za
farane, tako rad je pripovedoval, kako je s skupino domačih fantov, na kolesih nepretrgano
prekolesaril pol Slovenije, kako sta z enim
gospodom šla po fička v Kragujevac, kako mu
je policist pomagal priti do samostana daleč
v nekdanji državi …
Kriškemu obdobju je sledilo bivanje v
Ljubljani, najprej kot ekonom in vikar, nato
pa predstojnik in kaplan. Med drugim je z
kombijem vsak dan vozil naše dijake v gimnazijo Želimlje.
Sledila je pot v Švico, v službo izseljenskega
duhovnika med našimi rojaki. Kot vesten, pa
hkrati vesel človek z obilo talenti se je kmalu
vključil v to okolje. Če se je kdaj kot otrok bos
podil za živalmi, je v Švici za obisk in iskanje
ovčic uporabljal avto in naredil krepko več
kot milijon kilometrov. Rad je pripovedoval o
tem, kako mu je neke noči ob vrnitvi domov
zmanjkalo goriva, ker je bila črpalka, na katero
je računal, zaprta. Pa je prišel mimo nemški
voznik, ga pobral, ga odpeljal do črpalke in
pripeljal nazaj.
Ljubezni do Slovenije ni spodbujal le v
Švici, kjer je organiziral vedno bolj priljubljeno
Martinovanje, ustanovil kvartet, temveč tudi
doma. Tudi s pozorno uporabo slovenskega
jezika. Bog ve, koliko knjig, zapisov, člankov
in diplom so pregledale njegove sokolje oči
in popravilo pisalo v njegovih rokah.
Le tem tudi ni ušla kaka razmajana kljuka
na oknu, pregorela žarnica, pajčevina v kotu,
plevel na pločniku ali le škripanje vrat, robida
na vrtu. Vse to popravljal, čistil, urejal, tudi
po vrnitvi v Slovenijo na Ptuju, Celju, Škofji
Loki, Ljubljani in nazadnje v Vipavskem Križu.
Drobna dela, ki jih človek morda niti ne opazi,
če so narejena pravočasno.
Kot kapucinski duhovnik je spovedoval in
maševal ne le po domovini, temveč tudi ob
marsikaterem romanju, na katera so ga vabili.
Vesela družba se je razveselila njegovih šal,
anekdot, zdravic, pesmi – npr. Pri Tomažincevih, kot tudi igranja na harmoniko. Zato je
rad duhovno spremljal tudi moški pevski zbor.
Zadnja leta se je spev njegova življenja počasi tiho končeval. Duh ga je še gnal, naj stori
to ali ono, a telo mu je brž poslalo pritožbo.
In tudi zadnje ure so bile pravzaprav polne,
ponižne, globoke hvaležnosti do bratov, ki
smo ga prišli obiskat, poslali pozdrave ali zanj
molili, kot tudi do vseh sorodnikov ter mnogih
prijateljev, s katerimi je prehodil del življenjske poti. Naslednji dan ga je čakal sprehod na
fizioterapiji, pa ga je ponoči prehitela sestra
Smrt in odpeljala brata na pot v Večnost.
br. Gregor Rehar
Iz kapucinskega sveta
38
Brazilija
Na povabilo Brazilskega inštituta za posebne pravne študije je
br. Hermino
Bezerra bil
imenovan
za sodnika
arbitra. Doma je iz province Ceara e Piaui. V
letih 2007 do 2012 je bil prevajalec v vrhovnem vodstvu reda. V letošnjem juniju in juliju
pa se je izobraževal na tečaju za arbitražno
pravo, da bi se pripravil na delo kot sodnik
arbiter na arbitražnem sodišču. V Braziliji
imajo zelo počasno sodstvo, sodni proces
traja v povprečju kar 14 let, preden pride do
končne odločitve. Po letu 2000 so vzpostavili
mrežo arbitražnih sodišč, ki odločajo v roku
šestih mesecev. Arbitražni sodnik opravlja
vlogo sodnika samo v času procesa in za to
služenje ni nujno potrebno biti pravnik. Našega brata so k temu služenju povabili zaradi
njegovega ustvarjalnega dela po letu 1990, ki
je odmevalo tudi v medijih.
področij, tudi 3D oblikovalca Brazilca Cicera
Moraesa, je nastala pričujoča podoba.
Cordoba, Španjia
danjega vrhovnega svetovalca, naslovnega
škofa v Ereksimu, brata Joseja Gislona.
Če za brata Joseja ne vemo, kako je z
njegovim pevskim talentom, pa so ob našem
bratu Paulu Martinelliju take skrbi odveč.
Spomnimo se na pesem O Gospod, studenec
vse dobrote…
Prva zmaga za žrtve poslovnega
izkoriščanja
V tem španskem mestu, katerega ime
nosi tudi model Seatovega avtomobila, so
zadnjega maja poimenovali ulico po našemu
bratu Rafaelu Pozu. Omenjeni kapucin, ki je
duhovnik, časnikar in ustanovitelj združenja
»Mir in dobro«, je ob prisotnosti župana,
bratov in ljudstva kar sam prerezal trak. To
imenovanje so občinski velmožje soglasno
sprejeli. Skromni brat je ob tem poudaril,
da moramo veliko skrb nameniti temu, da
ne izgubimo »poti« vrednot, edine steze, ki
resnično velja v življenju.
Brazilija
Italija
Kakšen je
bil v resnici
sveti brat Anton iz Padove?
V sredini julija so v Padovi predstavili,
kakšen je bil v
resnici sv. Anton Padovanski. Ob sodelovanju strokovnjakov z različnih
39
Papež je za apostolskega administratorja v
škofiji Chapeco imenoval našega brata, nek-
in partnerje na različnih koncih sveta. Tako so
v imenu FI med zasedanjem FI spregovorili
tudi člani in partnerji iz Filipinov o njihovi
vztrajnosti pri delu z žrtvami poslovne
dejavnosti. Organizirali so tudi posvetovanje
o kršitvah človekovih pravic pri izkoriščanju
naravnih bogastev.
Na podlagi sprejetega sklepa bo Svet ustanovil medvladno delovno skupino, pooblaščeno za pripravo ustreznih, pravno zavezujočih
aktov, ki bodo varovali človekove pravice in
preprečevali njihove kršitve. Več o tem lahko
preberete na spletu.
Možna je drugačna Bolivija spodbujanje človekovih pravic v
Združenih narodih
Ploskanje s strani nevladnih organizacij
in predstavnikov žrtev je zaznamovalo zgodovinsko sprejetje resolucije Sveta OZN za
človekove pravice, kar pomeni pripravo mednarodnega pravno zavezujočega instrumenta
o podjetništvu in človekovih pravicah. Po
intenzivnih pogajanjih med člani sveta in
močnemu pritisku civilne družbe, je 26. junija
2014, 20 članov sveta je glasovalo za resolucijo, kljub močnemu nasprotovanju 14 držav,
zlasti držav članic Evropske unije, Združenih
držav Amerike in Norveške. Poleg tega je bilo
vzdržanih 13 držav.
Organizacija »Franciscan International«
je nosilni člen skupine »Pogodbe zavezništva«, sestavljene iz mrež in organizacij, ki
aktivno delajo na organizaciji zagovorništva
zavezujoče mednarodne ureditve glede
obravnave korporacijskih zlorab človekovih
pravic. FI je v ta namen aktiviral svoje člane
Udeleženci delavnice (od 15.- 17. julija), ki
jih je animiral frančiškan, brat Ignacij Harding,
so iz različnih verskih kongregacij, ki imajo posvetovalni status pri OZN in sami osebno živijo
v Cochabambi v Boliviji. Pri tem projektu so
sodelovali kar leto in pol in pripravili vzporedno poročilo k univerzalnemu periodičnemu
pregledu Bolivije 2014. Ob tem so se zlasti
osredotočili na otroke in ženske, še posebej
tiste izmed njih, ki so žrtve nasilja.
Zbral br. Gregor Rehar
40
Poklical si me
Film
Ob­ve­sti­la
Vse dogajanje najdete tudi na: www.kapucini.si
Kančevci
Poklical si me…
Sem Iris Godec, postulantinja šolskih
sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Zelo rada
pišem pesmi, zato bom Jezusov prvi dotik
mojega srca opisala kar v pesmi.
Veselo dekle se zdi…
…Takšna, ki se smeji, veseli,
-po nečem hrepeni.
Razveseljuje in načrte snuje,
nikoli obupuje…
… Tako se zdi.
Tako se zdi,
a to dekle tudi trpi, kriči in joče
-včasih sploh ne ve kaj hoče.
Bega sem ter tja in se sprašuje:
kje je sploh doma.
Se bojuje, obupuje, objokuje…
Da, tako je bilo nekoč,
nekoč,ko še nisem vedela,
kje je moja moč.
Toda, ko prižgal si upanje
v mojem srcu sem spoznala,
da nisem sama.
-Da Ti si moja rama,
kjer lahko vedno jočem,
tudi, če ne vem kaj hočem.
Podaril mi nešteto drobnih si stvari,
dobre ljudi,
da preživela sem vse težke dni,
ter odkrila,da v vsaki izmed njih
si Jezus, Ti.
Tako skrbno si me varoval,
v svoji roki pestoval,
da sem se umirila,
počasi Ti
v vsakdanjih stvareh sledila.
Z vsem srcem si me ljubil,
da sem kar obnemela
in vedno bolj po Tvoji ljubezni
hrepenela.
V srcu nekaj se je premaknilo,
vsak dan hitreje je bilo.
41
Kon Tiki
Nekaj je vzplamtelo,
nekaj zacvetelo in zažarelo…
… In sem Te vzljubila,
Ti v svojem srcu prostor naredila
Vprašal si me ali bom zate živela,
jaz pa sem le nemo strmela.
Jezus, saj veš, da sem prešibka
in preslaba,
da lahko Tvoja bi dekla postala.
Objel si me močno,
pokazal na moje srce s svojo dlanjo.
Nasmehnil si se in mi
povedal, da Tvoja moč
v šibkosti smisel dobi:
da Tvoja milost iz šibkosti zori.
Pojasnil si mi, da boš vse storil Ti,
le moje srce naj Ti tiho sledi...
Odšla sem s Teboj na pot,
kot majhen negotov otrok.
A vem, da manjšam se še boljiz dneva v dan,
da Ti imel boš prostor
biti mojega srca vladar.
Iz dneva v dan postajam
vse bolj Tvoja:
- vsak dan znova.
Tudi kadar je težko,
kadar je temno,
se spomnim:
da Tvoja ljubezen v mojem srcu
od vekomaj gori.
In vem, da nekoč
zares bom Tvoja dekla postala:
takrat ničesar več ne bom se bala,
Tvoja majhna dekla bom postala:
TI SVOJE SRCE ZA VEČNO PREDALA.
Iris Godec
Odlična norveška pustolovščina, posneta
po resničnih dogodkih. »Kon Tiki« nas popelje
na tvegano morsko potovanje v štiridesetih
letih prejšnjega stoletja. Tiki naj bi pred
1500 leti izplul iz Čila in s splavom dosegel
Polinezijske otoke tisoče kilometrov stran
na drugi strani Pacifika. To teorijo razvije
norveški znanstvenik Thor Heyerdahl, a je
širni svet ne želi sprejeti. Tako se odpravi na
popolnoma enako potovanje, saj verjame, da
če je uspelo Tikiju, bo uspelo tudi njemu in
njegovi posadki. In začne se več kot sto dni
trajajoča pustolovska plovba, ki je večkrat
videti kot smrtna obsodba, spet drugič pa
kot čudovita življenjska izkušnja. Naposled se
v času plovbe mediji začnejo zanimati za to
neverjetno dokazovanje in izgleda, da bo trud
poplačan. Če Thoru uspe, pa boste izvedeli ob
ogledu filma. Priporočam ga tako ljubiteljem
pustolovskih filmov, kakor tudi zgodovinskih
in akcijskih filmov. Evropska kinematografija
znova dokazuje, da se lahko kosa z ameriško
in da zna posneti filme, ki so zanimivi tako za
mlade kot starejše, medtem ko se v Hollywoodu snemajo po večini le še nezahtevni filmi,
namenjeni najstniški populaciji.
Matjaž Kosi
Oktober
3, - 5. oktober 2014: Svetopisemske duhovne vaje.
Vodi dr. Maksimiljan Matjaž
10.- 12. oktober 2014: Seminar za zakonske pare.
Vodita Lidija in Jože Kociper
11. oktober 2014: DMŽ - srečanje za vztrajnost
12. – 19. oktober 2014: Teden zdravilnega posta.
Vodita br. Miha Sekolovnik in Ruth Müller-Wick
19. - 26. oktober 2014: Teden zdravilnega posta.
Vodita br. Miha Sekolovnik in Ruth Müller-Wick
26. - 31. oktober 2014: Osebno spremljane duhovne
vaje. Vodijo bratje in sestre Frančiškovih redov
November
7. - 9. november 2014: Duhovne vaje za Frančiškov
svetni red
8. november 2014: DMŽ - srečanje za vztrajnost
14. - 16. november 2014: Svetopisemske figure.
Vodita br. Primož in Marjana Talian
14. - 16. november 2014: Šola za animatorje - ABC, 1. del
21. -23. november 2014: Uvajanje v molitev. Vodi br.
Primož
28. - 30. n2014: Duhovne vaje z očeti vere. Vodi br.
Miran Špelič
29. november 2014: DMŽ - srečanje za vztrajnost
December
12. - 14. december 2014: Šola za animatorje - ABC, 2. del
20. december 2014: DMŽ - srečanje za vztrajnost
29. december 2014 - 1. januar 2015: Duhovna obnova
s silvestrovanjem za družine
Podaj MI Roko
Podaj mi roko Maribor – Frančiškani, četrtek, 23.
oktober 2014 ob 19.45h
Podaj MI Roko Ptuj – Ponedeljek, 27. oktober 2014
ob 17h v Proštiji
Podaj MI Roko Ljubljana – ponedeljek, 27. oktober
2014 ob 16h v Štepanji vasi. Sledi pešpot do sv. Urha.
Podaj MI Roko Nazarje – sobota, 11. oktober 2014
20h
Podaj MI Roko Vipavski Križ – sobota 25. oktober
2014 ob 17h
l da v začetku izraz movie ni pomenil filma, ampak ljudi,
ki so snemali filme. Tako so namreč avtohtoni prebivalci
Hollywooda poimenovali prišleke - filmarje.
A v tem gradu kaj straši?
l da je Pierceu Brosnanu pogodba prepovedovala, da bi od
leta 1995 do 2002 nosil suknjiče v nebondovskih filmih?
l da je Sean Connery zavrnil vloge v Matrici, Gospodarju
prstanov, Jurskem parku in Indiani Jonesu?
l da je film Gospodar prstanov osvojil vseh 11 oskarjev,
za katere je bil nominiran, 11 oskarjev imata sicer tudi
filma Ben Hur in Titanik.
l da je Walt Disney osvojil 22 oskarjev, kar ga postavlja
na prvo mesto - od tega je leta 1954 dobil kar štiri.
l da ima Christoph Waltz, ki je dobil oskarja za vlogo
preganjalca Judov v filmu Neslavne barabe, sina, ki je
rabin.
l da je William Shakespeare avtor, katerega dela (originali,
adaptacije, parodije …) se najbolj pogosto najdejo na
filmskih platnih?
l da je najbolj pogosto vloga v grozljivkah grof Drakula,
lik, ki ga je ustvaril irski pisatelj Bram Stoker.
l da je v filmu Babe glavni lik pujska igralo čez 30 pujskov,
ker so v času snemanja tako hitro odraščali.
Še tole sliko,
potem gremo
naprej.
Kaj im
Gosp
l da je Bruce Lee bil tako hiter, da so morali upočasniti
film, da so njegovi gibi postali vidni.
Bolje je
prebivati v kotu
na strehi kot
s prepirljivo
ženo. In bolje
je prebivati v
kotu na strehi
kot z možem, ki
smrči. Prg 21,9
43
aj o n a t
le h
?
od, midv
a sva s tabo.
Dobro ste to povedali.
posodim
is
Čas je pok
a
svoje zobezal
.
?
l da je indijska filmska industrija Bollywood največja na
svetu, na leto posnamejo okrog 800 filmov, Hollywood
jih na leto posname le pol toliko.
l da je James Cameron, režiser filma Titanik, na krovu
filmske ladje preživel več časa, kot so ga resnični potniki
na resničnem Titaniku?
l da režiser Steven Splieberg za svoje delo pri filmu
Schindlerjem seznam ni želel sprejeti plačila, tega je
označil za »krvavi denar«.
l da je Jima Caviezela pri snemanju scene križanja v filmu
Pasion zadela strela?
l da Walt Disney ni dovolil Alfredu Hitchococku snemati
filmov v Disneylandu, ker je »posnel tisti nagnusni film
Psiho«.
l da je Psiho Alfreda Hitchcocka prvi ameriški film, kjer je
prikazan WC na splakovanje?
l da Viggo Mortensen ni želel sprejeti vloge Aragorna v
filmu Gospodar prstanov, dokler ga ni v to pregovoril
njegov sin?
Ujeto v objektiv
k nj i g o n a
tero
js
Ali ste vedeli, da …
Ali veš …
Ka
42
Ogenj si
v meni
vnel.
Blagor človeku, ki ne hodi po nasvetu
krivičnih, ne stopa na pot grešnikov
in ne poseda v družbi porogljivcev ...
Ps 1,1