1. No category

Junij, 2010
GLASILO DOMA
DR. JOŽETA POTRČA POLJČANE
Št. 18
Spomini in razmišljanja stanovalcev
NAJDALJŠA JE POT DO SEBE
Ko sem se pred davnimi leti odločila za poklic socialne delavke, sem vedela, da bom
opravljala delo, ki ne bo lahko, hkrati pa sem se veselila, da bom lahko strokovno
pomagala ljudem z različnimi težavami. Kasneje se je v moji delovni praksi izkazalo,
da je bila moja mladostna predstava o poklicu socialne delavke nekoliko idealizirana.
Pomagati ljudem pomeni, da jim stojimo ob strani, ko želijo doseči svoje cilje. Mnogi
jih ne poznajo in je potrebno najprej ugotoviti, kaj si resnično želijo, nato pa jih
opogumiti in podpreti pri njihovi uresničitvi. Iz navedenega jasno izhaja, da je pogoj
za učinkovito pomoč človeku dobro poznavanje sebe. Tu pa se začne naša trnova pot.
Nekoč se mi je na nekem seminarju utrnila misel, da je najdaljša pot, pot do sebe.
Težko si priznamo svoje vrline in sposobnosti, še težje svoje napake in slabosti.
Nočemo se pogledati v ogledalo, ker se bojimo, da bomo videli nekaj, kar nam ni všeč
in kar je še težje, da ne bomo všeč drugim. Vesela in hvaležna sem, da sem imela na
svoji poklicni poti številne možnosti za izobraževanje in osebnostno rast. Že leta
nazaj sem premagala strah pred tem, kaj bom videla v ogledalu in se pogumno soočila
s seboj. Slika v ogledalu ni bila vedno enaka, ni bila vedno lepa in pogosto je bila
malce nejasna. Potrebovala sem odzive drugih ljudi na mojo podobo, da sem si lahko
zgradila svojo. Veliko poguma je potrebno, da si človek lahko reče, da je dober tak,
kot je, da si odpusti svoje napake in se trudi, da jih ne ponavlja. Predvsem pa, da se iz
njih nenehno uči in izboljšuje svoja ravnanja.
Najlažje je za svoje napake kriviti druge. Žal pa to ustvarja nenehen konflikt s samim
seboj in z drugimi. Ljudje smo v konfliktnih situacijah nemirni, nezadovoljni,
nesrečni, ukvarjamo se le s seboj in ne vidimo drugih. Za mnoge so to stanja, ki jih
spremljajo vse življenje, pa nikoli ne najdejo poti iz začaranega kroga. Spet drugi smo
se sposobni ustaviti, se zamisliti, pogovoriti in spremeniti svoja ravnanja. Ko
najdemo pot do sebe, ko stopimo nanjo, se nam odprejo nova obzorja. Ko nehamo
biti malenkostni, zavistni, jezni in razočarani, začutimo, da smo del velike celote,
človeštva in vesolja. Zavedamo se, da smo se rodili z razlogom, s svojim lastnim
poslanstvom in spoznamo, da lahko s svojimi dejanji vplivamo na svoje dobro
počutje in prispevamo k dobrim medsebojnim odnosom v sredini, kjer delamo in
živimo. Z veseljem ugotovimo, da smo lahko srečni zaradi malenkosti, ki jih vsak dan
podarjamo ljudem in da so tudi oni srečni zaradi tega, kar dobijo od nas in kar
podarijo nam. To je druge vrste začaran krog, ki se, če zavestno ne izstopimo iz njega,
nikoli ne konča, nas radosti in navdaja z optimizmom. Zaradi tega kroga človeštvo še
vedno obstaja. Če bi na svetu prevladalo zlo, maščevanje, zamere…, nas ne bi bilo
več.
3
Spomini in razmišljanja stanovalcev
V našem domu, ki deluje že 58 let, se je odvrtelo že mnogo življenj, prepletlo nešteto
zgodb in zgodilo na tisoče drobnih, osrečujočih trenutkov. Iz hiralnice za hlapce,
dekle in druge brezdomce in reveže smo prerasli v veliko sodobno skupnost, ki živi za
sedanjost in verjame v prihodnost. V okviru precej togega sistema, ki ga je uvedla
država za to področje javne službe in v vse slabših materialnih pogojih za naše
delovanje, se moramo dan za dnem truditi, da ohranjamo človeško toplino in
bližino, ki jo vsi mi, ki tukaj živimo in delamo, tako zelo potrebujemo.
Naše temeljne vrednote so strokovnost, prijaznost, medsebojno spoštovanje in
povezovanje z okoljem. Vemo, da lahko skupaj s svojci, prostovoljci, društvi in
drugimi skupinami in posamezniki bolje poskrbimo za naše stanovalce in jim
nudimo tisto, kar potrebujejo in kar si želijo. Za dobre medsebojne odnose v tako
velikem, raznolikem in živem sistemu, kot je naš dom, si je treba, tako kot za
ljubezen v družini, vsak dan znova zavestno prizadevati. Svoje sodelavce učim
negovati prijazno besedo, stisk roke ali objem, z njimi delim svoje dobre izkušnje na
poti k sebi in jih vzpodbujam, da rastejo v sebi in z drugimi. Včasih morda kdo
pomisli, da sem v svoji vlogi direktorice »premehka«, preveč človeška in
razumevajoča. S tem se ne strinjam. Ker vidim in čutim, da je tak pristop k
sodelavcem pravi in daje želene rezultate in ker sem prepričana, da je v vsakem
človeku moč najti veliko dobrega, le dovoliti in omogočiti mu moramo, da to pokaže.
4
Spomini in razmišljanja stanovalcev
Dom v Poljčanah iz leta v leto pridobiva na kakovosti, naš dober glas je vse glasnejši
in seže vedno dlje. Zadovoljstvo vseh, ki smo vpeti v domsko življenje, že več let
formalno preverjamo z anonimnimi anketami, iz katerih je razvidno, da splošno
zadovoljstvo narašča. Najlepši pokazatelj tega pa je prav naše glasilo, ki ga pravkar
prebirate. Toliko prijaznih in pohvalnih besed, prelitih na papir iz toliko različnih
src, ne more biti izmišljeno ali prirejeno. To so iskrena razmišljanja, občutja in
doživetja naših stanovalcev, zaposlenih, svojcev, prostovoljcev in drugih, ki delček
svojega življenja delijo z nami. So zahvala in pohvala našim prizadevanjem za naš
čim lepši in prijazen skupni vsakdan. So nagrada za naš pogum, da se pogledamo v
ogledalo in se vsak dan vračamo na pot k sebi.
Iva Soršak, direktorica
5
Spomini in razmišljanja stanovalcev
BILO JE PRED MNOGIMI LETI…
Kot prijatelj je obiskoval brata. Njegove oči so se zazrle vame in pogleda sta se ujela.
Tudi midva sva postala prijatelja in iz prijateljstva se je razvila ljubezen. Postal je moj
mož. Bil je dober mož in oče najinih otrok.
Ivanka
Srečala sva se na mladinskem sestanku. Pogovor je stekel, veliko sva se pogovarjala in
se dobro razumela. Kar hitro sva se poročila. Rodili sta se nama dve hčeri. Otroka sta
pri kruhu, le prehitro sem jo izgubil.
Avguštin
Srečala sva se v Mariboru. Gledal me je v oči, kot bi pogledal vame. Všeč sva si bila.
Dobivala sva se v slaščičarni, spoznala sem, da je dober človek, lepo je bilo. Skupaj
sva stanovala in doživela veliko lepega. Še sva prijatelja in se videvava.
Marica
Vsak dan sva se srečevala v službi in rodila se je ljubezen. Živela sva pri mojih starših.
Rodili sta se nama dve hčeri. Bil je dober mož in oče. Imeli smo vrt, njive, vinograd in
še službo in kar veliko dela je bilo. Ni bilo lahko. Če smo hoteli vse postoriti, smo
morali kar delati in varčevati. Danes sem vesela svojih hčera in vnukov, čeprav moža
že dosti let ni več z menoj…
Jožica
Bila sva soseda, poznala sva se in rada sva se imela. Mož je delal v Impolu, jaz sem
služila pri kmetih. Na jesen sem imela koruzo, krompir in jabolka. Tudi prašička sem
dobila, da sva imela koline. Rodil se nama je sin, ki sva ga bila zelo vesela. Danes pa
me razveseljujejo vnuki, ki me radi pridejo obiskat.
Julčka
Živela sem na deželi, nosila sem mleko po vasi. Moj prvi fant je bil vojak. Vsak dan
sem ga čakala in mislila nanj. Ko se je vrnil, sva zgradila hišo in si uredila topel dom.
Imela sem dobrega moža in samo enega sina. Ko sva bila mlada, sva bila sošolca.
Držal me je za roko in me vodil domov iz šole. Bila sem mala drobcena deklica, zato
me je čuval in varoval. Ponosna sem bila nanj. Lepe so bile nekoč poti v šolske klopi…
Ivanka
6
Spomini in razmišljanja stanovalcev
Srečala sva se v Grmu na vrhu Pohorja. Vsako nedeljo sva redno hodila k sveti maši.
Bog je rekel: »Ljubiti se in možiti se!«. In tako sva z možem to spoštovala. A Bog
nama ni podaril otrok. Bila pa sva zadovoljna. Blizu Osankarice sva stanovala. Nisva
hodila v službo. Poročila sva se na Keblju. Hodila sva pomagat na kmetije v okolici.
Oba sva dobivala zelo skromno kmečko penzijo, a znala sva gospodariti. Bila sva
skromna, pa rada sva popila kozarček dobrega vinčka. Sejala sva pšenico in sadila
krompir, ki sva ga pridelala za preživetje. Podedovala sva tudi gozd in največ denarja
sva dobila iz gozda, saj sva prodajala les in drva. S tem denarjem sva si kupila nujne
stvari in celo malo žganja in kave. To je bilo kot dodatek, da sva si lahko tudi sama
nekaj privoščila. Delala sem drva v gozdu in jih nosila na rami na rob. Težko je bilo
kmečko življenje, vendar se mi je zdelo preprosto in lepo domače.
»Jaz sem Pohorka, rada popijem deci vinca!«
Marija
Po pripovedovanju stanovalcev zapisala
Jug Štefka, delovna inštruktorica
7
Spomini in razmišljanja stanovalcev
SVATOVSKA
V Šentlovrenski fari en fantič je mlad,
v šolo je hodil, učil se je rad,
veselo bilo je njegovo srce,
le Tonček bilo mu je ime.
Tam doli od »Marpoka« ta prvi
štacjon,
tam je on služil tri leta,
le enkrat je prišel na urlaub domu.
kot je »urlavbavski«fant.
Pastirca pa krave pase,
pa si dela kratke čase.
Pastir pa pravi juhej, juhej,
na planincah lušno je.
Na planincah lušno je biti,
ker je snega gor do riti.
Pripovedovala: Obrovnik Marija
Zapisala: Jug Štefka, delovna
inštruktorica
Še vsakemu znano je blo,
da stare navade ni mogel opustit,
je hodil ponoči dekleta budit.
HIŠICA OČETOVA
Ko ga dekle zasliši, mu hitro odpre,
da ga enkrat bi videlo še.
Hudobni sovražnik na strani stoji,
ga udari po prstu in močno zleti.
Zdaj Tonček že mrtev leži.
Oj hišica očetova, bog živi te,
al tega nihče ne pove,
če kdaj vidla te bom še,
Bog živi te…
Srce predano in zvesto
do konca dni ostalo bo,
Bog živi te…
POLETNA
VRTNARJEVA
Luštno je poleti,
ker slišmo ptičke peti,
on nas uči,
kak mormo mi živet.
Kdor tako živi,
kot Kristus nas uči,
se mu nič kaj hudega ne zgodi.
NA PLANINCAH
Na planincah sonce sije,
na planincah lušno je.
Gor pojejo drobne ptice
in cvetijo rožice.
Nobene rožce niso tak lepe,
8
Enkrat je mlad vrtnar bil,
je v vrtu rožice sadil, je delal rad,
je bil vesel in zraven si je lepo pesem
pel.
Najlepšo rožco si bom zbral,
jo bodem Knezovi hčeri dal,
čeravno sem en reven kmet,
a enkrat bodem Knezov zet.
Knez pri oknu je slonel
in slišal, kaj vrtnar je pel,
po udi ga je stresal mraz in
bled je bil njegov obraz.
Spomini in razmišljanja stanovalcev
Le vzemi puško risano
in pojdi z mano na goro,
tam ustreliva volka dva,
ki mlado jagnje trgata.
Ko prideta na goro,
puška poči prav glasno,
po zraku pel je mrtvaški ptič,
po Savici plaval je mrlič.
Dekle vzelo črni trak
in dalo si ga v kito las,
da šla je iz kraj v kraj
a ni bilo je več nazaj.
Deklica mlada je dol pokleknila
in je soseda prav lepo prosila:
»Če si ti sosed, sosed ti moj,
pusti mi čredo, saj šla bom za njoj«.
Ona se je sosedu dopadla,
hoče jo za ženo imet.
»Kaj pa mi bodo mamica rekli,
ker oni ne morejo brez mene živet?«
»Mamca ne morejo brez mene živet,
ker so že stari 75 let.
Mamco pa bodem s sabo uzela,
mamca bodo pri nama živela«.
DEKLICA
Deklica mlada čredo je pasla,
ko je sosedova detelja rasla,
trudna je glavica, trudne oči,
čreda na sosedovo detelj hiti.
Pripovedovala: Lužar Antonija
Zapisala: Jug Štefka, delovna
inštruktorica
Sosed priteče, deklici reče:
»Zakaj si popasla deteljo mojo,
jaz ti pa vzamem čredo za njo«.
9
Spomini in razmišljanja stanovalcev
ČISTILNA AKCIJA
V soboto, 17.4.2010, smo stanovalci doma sodelovali v projektu »Očistimo
Slovenijo v enem dnevu«.
Organizator nam je za čiščenje dodelil področje od bazena do pokopališča. Zagotovil
nam je tudi zaščitna sredstva – rokavice in različne vrečke, kjer so se odpadki
sortirali.
Vsi zainteresirani stanovalci smo se zbrali v dopoldanskem času pred domom in
skupaj z delovnima terapevtkama začeli s čistilno akcijo. Nabrali smo precej
različnih odpadkov ter jih kasneje odnesli na zbirno mesto, ki ni bilo daleč od našega
doma.
Istočasno pa je bilo tudi v našem domskem parku zelo živahno, kajti tudi tam so
zaposleni obrezovali ter sproti čistili odložene veje. Tako je tudi naš park zaživel s
svojo novo in čudovito podobo.
Po končanem čiščenju smo se odpeljali v Poljčane, kjer smo se z ostalimi udeleženci
čistilne akcije najedli in okrepčali. Ob zvokih glasbe smo tudi zapeli in zaplesali.
Tako je minil delovni dan, ki je
zame bil čisto poseben ter mi bo
dolgo ostal v spominu. Ponosen
sem, da sem lahko sodeloval v
tako velikem projektu ter naredil
nekaj majhnega za našo naravo.
V bodoče si želim in upam, da
smo s tem projektom nekako
ozavestili tiste, ki onesnažujejo
okolico, da naj tega ne počno več.
Naravo moramo spoštovati in
negovati, tako bomo lahko še
dolgo živeli na tej zemlji.
Maksimiljan Steinbacher, stanovalec doma
10
Spomini in razmišljanja stanovalcev
FESTIVAL ZA TRETJE ŽIVLJENJSKO OBDOBJE
Pevski zbor stanovalcev našega doma se je jeseni 2009 udeležil Festivala za tretje
življenjsko obdobje v Ljubljani, ki je trajal tri dni.
Ponosno smo stopili na oder ter odpeli dve pesmi, nato je nekaj pesmi na
instrumente zaigrala še glasbena skupina Pod Bočem. Za zaključek smo skupaj s
prostovoljci Srednje ekonomske šole iz Slovenske Bistrice zaplesali.
Bilo nam je lepo, ker so nas celo iz občinstva pohvalili za naš nastop ter tudi naša
gospa direktorica, ki je bila ob tej
priložnosti z nami. Pošteno lačni
smo se med potjo še ustavili v
enem izmed gostišč, kjer smo
potešili lakoto in žejo ter še zapeli
par pesmi.
Lepo je oditi »po svetu«, vendar
je še lepše vračati se domov. Tako
je tudi nam minil prijeten in
nepozaben dan, poln prijetnih
vtisov.
Marija Šetar, stanovalka doma
MIKLAVŽEVA IN VELIKONOČNA STOJNICA
Ob prazničnem času v začetku decembra in pred Veliko nočjo smo v avli doma
postavili prodajno razstavo izdelkov delovne terapije. Namen je bil predvsem, da
pokažemo različne izdelke tudi drugim, ki se ne vključujejo v to obliko aktivnosti.
Ogledov je bilo veliko, dosti izdelkov pa smo tudi prodali.
Nekateri stanovalci so večkrat prišli na ogled ter na klepet. Razstava je tudi možnost
in priložnost medsebojnega druženja ter izmenjava mnenj in idej.
V avlo doma, kjer je bila stojnica, prihaja veliko stanovalcev, zaposlenih ter zunanjih
obiskovalcev. To je pot, ki povezuje ostale dele doma.
11
Spomini in razmišljanja stanovalcev
Upamo, da smo z našimi izdelki
razveselili kakšnega otroka, ženo, mamo
in ostale domače za praznik v obliki
darila. Komaj čakamo na naslednjo
stojnico, ki jo bomo postavili z našima
delovnima terapevtkama ter pokazali spet
kakšne nove izdelke, ki so nastali pod
spretnimi prsti stanovalcev.
Štefka Škerget, stanovalka doma
JE RES DENAR SVETA VLADAR?
Z denarjem lahko kupiš hišo,
a miru v njej ne najdeš.
Z denarjem lahko kupiš uro,
a ne moreš časa.
Z denarjem lahko kupiš posteljo,
a ne moreš spanca.
Z denarjem lahko kupiš knjigo,
a ne moreš znanja.
Z denarjem lahko kupiš zdravila,
a ne moreš zdravja.
Z denarjem lahko kupiš položaj,
a ne moreš ugleda.
Z denarjem lahko kupiš kri,
a ne moreš življenja.
STAROST
Marsikdo na starost tarna:
»Človek le zakaj živiš,
ko pa starost ti nalaga
vsako leto težji križ?«
Kdor na starost samo stoka,
sam nad sabo se jezi,
tak sam sebi jamo koplje,
krajša si življenja dni.
12
Na starost tudi nekaj delaj,
da ti preveč dolgčas ne bo,
kaj preberi, kaj zapiši,
tudi tebi lepo bo.
Misli le na lepe čase,
bodi optimist,
čeprav ti pri denarju škriplje,
si pač penzionist.
Darinka Lešer, stanovalka doma
Spomini in razmišljanja stanovalcev
UDELEŽBA ČLANOV SKUPINE »VESELJAKI«
NA MEDGENERACIJSKEM TABORU »GORENJE 2010«
Sem sovoditeljica v skupini starih za samopomoč «Veseljaki« in sem bila kot
prostovoljka vključena v pripravo članov skupine na odhod na taborjenje, kar se je
tudi ujemalo z delom domske pralnice, kjer sem zaposlena.
Vsi so bili zelo navdušeni in vznemirjeni, komaj so čakali na odhod.
Iz skupine »Veseljaki« so se tabora udeležili Konrad Nerat, Avgust Župevc, Alojz
Kolar in Leonard Horvat, ter zunanji voditelj skupine gospod Štefan Kolar, ki je
dogajanje na taboru popestril s kitaro. Njim so se priključili še člani drugih skupin in
sicer Željko Vrečko ter Jože Divjak.
Pospremila sem jih na avtobus ter jim dala še nekaj napotkov in jim zaželela prijetno
bivanje na taboru. Tabor je bil v vasi Gorenje nad Zrečami 7. in 8. maja 2010.
Vrnili so se v soboto zvečer, vsi zdravi in zadovoljni. Po vrnitvi smo na prvem
srečanju skupine govorili o njihovih doživetjih. Bili so zadovoljni, pripovedovali so o
svojih vtisih. Menila sem, da je dobro njihove vtise strniti v odgovore na vprašanja v
anketi in sem to tudi storila.
Na drugem srečanju skupine dne 19. maja 2010 so mi izpolnili anketne vprašalnike.
Zastavila sem jim osem vprašanj vezanih za njihovo udeležbo na taboru. V
nadaljevanju predstaviljam vprašanja in njihove odgovore.
1. Kaj vas je prepričalo, da ste se odločili za tabor?
Da še nisem bil v tem kraju.
Grem enkrat pogledat, kje je to. Ni mi žal!
Da malo vidim kakšno drugo pokrajino.
2. Povejte misel, ki se vam je najbolj utrnila.
Vse je bilo lepo.
Zadolžitev v igri, ki sem jo opravil.
Ne spomnim se. (2x)
3. Kaj oziroma kateri dogodek se vam je najbolj vtisnil v spomin?
Razgled.
Telovadba jutranja, muzikanti, da smo plesali.
Podajanje žogic z otroci.
Otroci so bili najboljši - cicibani.
13
Spomini in razmišljanja stanovalcev
4. Kako ste doživljali otroke in mlade okoli vas na taboru?
Dobro, bilo je v redu.
Zelo lepo. (2x)
Lepo, rad imam to – cicibani so razigrani, odkriti.
5. Ste ob njihovi prisotnosti začutili kaj posebnega? Ste se spomnili svojega
otroštva – ste ga primerjali z njihovim otroštvom?
Bilo je zelo lepo, otroci so nastopali, peli pesmi.
Nič posebnega.
Da.
Spomnil sem se, ko sem bil mali, da me je bilo povsod polno.
6. Ali vam je bilo všeč kaj so pripravili in ali bi kaj spremenili?
Bilo mi je zelo všeč, nič ne bi spremenil. (3x)
Nič ne bi spremenil.
7. Kaj ste pogrešali?
Nič, vse je bilo lepo pripravljeno.
Ničesar ne bi spreminjal.
Nič. (2x)
8. Ali bi se še udeležili tabora v prihodnje?
Da, bi se še udeležil.
Da.
Vsekakor.
Ne vem, nisem razmišljal.
Z veseljem ugotavljam, da je naše prostovoljno delo v skupinah koristno za vse, ki se
srečanj skupin udeležujemo.
Marjeta Novak, sovoditeljica v skupini »Veseljaki«
14
Spomini in razmišljanja stanovalcev
OGLED VELIKONOČICE NA BOČU
Prišel je dan, katerega smo komaj pričakovali. Na Boč smo se peljali z avtobusom.
Bilo nas je okrog petdeset stanovalcev. Imeli smo čudovito vreme. Ob prihodu na
rastišče smo videli to čudovito in
redko rožo – velikonočnico.
Pravzaprav, videli smo jih
ogromno. Zdelo se mi je, da jih je
bilo letošnje leto mnogo več kot
jih je bilo včasih. Nekaj časa smo
se sprehajali ob rastišču, peli
pesmi in bili veseli. Nato smo šli
peš do koče na Boču, kjer smo se
malce odpočili in uživali ob
kavici. Nato pa smo se počasi
odpravili na avtobus in nazaj v
dolino, proti domu.
Marija Korošec,
stanovalka doma
KAK LUŠTNO JE NA SVETU
Kak luštno je na svet živet,
pa eno pridno dekle imet,
kot mož in žena sta oba,
le enega srca.
jaz znam pa tudi koše plest.
Ko bova sedela za toplo pečjo,
tam bova spila ga oba,
vinca rujnega.
Marija Hren, stanovalka doma
Zjutraj v gurco pohitim
in kaj pri gurci postorim,
si glažek vinca natočim,
se dobro z vincem poživim.
Poleti tudi luštno je,
v vinogradu delo najde se.
Pod lipo v senci spočijem si
in spijem vinčeka,
en glažek ali dva.
Pozimi bo mogla žena prest,
15
Spomini in razmišljanja stanovalcev
POGOJI ZA ŽIVLJENJE
Elementi, ki nam omogočajo
življenje so: zdrava prehrana, čista
voda, čisti zrak, zdravo okolje. Tega
se premalo zavedamo in te
elemente jemljemo kot nekaj
samoumevnega. Pa vendar so
odvisni od našega osveščenega
ravnanja in to ne samo od
kratkoročnega, temveč še bolj od
dolgoročnega. Se tega zavedamo?
Začenjamo se. Upam, da ne
prepozno in to ne samo v okviru
svojega dvorišča, temveč na vsem planetu. To je naš edini prostor za življenje. Ti
elementi postajajo strateški elementi, ki nam omogočajo večjo ali manjšo
neodvisnost. Ta odvisnost pa ni samo v našem okolju, temveč od celega sveta.
Življenje je sveto in nedotakljivo. Tega se vedno bolj zavedamo. Žal še ne vsi in ne
povsod. Tehnika, še tako napredna in moderna, nam samo olajša življenje, omogoča
nam ga pa samo narava, zato bodimo do nje občutljivi in spoštljivi.
Mi, ki se poslavljamo od tega življenja, se tega zavedamo in naša dolžnost je, da
občutek privzgajamo, oziroma smo ga privzgojili tudi mladim. Upam, da smo! Ne
glejmo samo na sebe in svoje, temveč ravnajmo tako, da bo sprejemljivo tudi
rodovom, ki prihajajo za nami.
Še enkrat: življenje je sveto, zato ni nobenega opravičila, da ga oviramo in kratimo.
Zato tudi nobena vojna, lokalna ali svetovna, ni opravičljiva. Vsak napad izzove
obrambo, ki je opravičljiva, čeprav zahteva življenje. Človek se mora obrniti čimbolj
k naravi in se zavedati, da vse, kar imamo izvira iz narave, tudi življenje. Življenje
izhaja iz živega in z nobeno tehniko ni možno živo pridobiti iz neživega. Zato še
enkrat: elementi, narava, voda, zrak in okolje, so pogoj za življenje.
To naj postane naše zavedanje. Zato ravnajmo tako, da se teh elementov čim manj
dodatno dotikamo in jih motimo v prirodnem okolju. Le tako si bomo, oziroma si
ohranjamo pogoje za življenje.
Avguštin Vidmar, stanovalec doma
16
Spomini in razmišljanja stanovalcev
POSTALI SMO FOTOGRAFI
V našem domu je začel delovati fotografski krožek pod okriljem delovne terapije.
Vodita ga pri nas zaposlena VojkoTežak in Branko Podvršnik.
Na prvem srečanju nam je bila predstavljena vsebina aktivnosti, ki jih bomo izvajali.
Pokazala sta nama tudi moderno opremo za fotografiranje, ki jo bomo uporabljali.
Fotoaparati in ostala oprema so povsem drugačni kot so bili včasih in veselim se
fotografiranja z njimi. Naredili smo že tudi nekaj fotografij, da se navadimo nanje.
Tudi sam imam še klasičen fotoaparat, ki mi pa še dobro služi. Večinoma
fotografiram nastope pevskih zborov, dogajanja na izletih ter zabave, ki jih
prirejamo.
Lepo mi je, ker imamo takšen krožek ter že komaj čakam novega snidenja, ki bo spet
zanimivo in prijetno. Odšli bomo tudi na izlet v Slovensko Bistrico v fototrgovino
Brbre, kjer nam bodo pokazali, kako se razvijajo slike ter ostale dejavnosti, ki jih
opravljajo.
Naredili bomo pa tudi razstavo naših fotografskih slik, ki bodo na vpogled ostalim
stanovalcem, zaposlenim in zunanjim obiskovalcem, ki prihajajo v naš dom. Zelo
rad fotografiram, zato je zame ta krožek prav dobra popestritev in zapolnitev mojega
prostega časa.
Po pripovedi stanovalca Marjan Ačko
zapisala Nataša Pečovnik
17
Spomini in razmišljanja stanovalcev
PRAZNOVALA SEM 80 LET
Pa saj ne morem verjeti! Letos sem praznovala osemdeseti rojstni dan. Celih
osemdeset let! Uh, hudičevo dolgih osem desetletij, ki so minila kot bi trenil.
Življenje te oblikuje, da postaneš trden in razmišljaš o življenju pozitivno. Tako kot si
življenje in smrt delita vesolje, si ptica in sonce razdelita nebo. Simbolika ptice in
sonca predstavlja celoto in ponazarja smisel življenja. Sonce simbolizira toploto,
svetlobo, luč - vir življenja. Ptica pa ponazarja svobodo, radoživost, energijo, ljudi in
mene. Tako kot brez sonca ni življenja, tako soncu ne pomeni nič, če na nebu ni ptic.
Čemu naj sveti sonce, če ni življenja? Potrebno je oboje. Sonce predstavlja tudi moj
nov dom, ki je svetel in prijazen in v katerem prebivam že dve leti. Ta simbolika naj
nas vodi skozi življenje. Toplo priporočam, pa bo za vsakogar lažje.
Rojena sem bila na začetku pomladi, v hiši sredi štajersko - bizeljske vasi Podčetrtek.
Kot ena izmed številnih otrok sem v hišo prinesla otroški jok. JOŽEFA dali so mi ime.
Jožefa? Jožica se lepše sliši, zato so me začeli klicati JOŽICA. Prerasla sem najlepšo
oblekico in mehke copatke ter pričela tekati naokrog. Vedno sem nasmejana deklica
bila, ko v beli svet sem odšla. Oče JOŽE dal mi je blagoslov in seveda mama
JULIJANA dala je svoj prav. Bratje in
sestre so bili z menoj, dokler
STANKO postal ni mož moj. No,
adijo otroštvo!
Tako sem postala PEPCA. Sama zase
pravim, da nisem »močna«, sem pa
ženska in pol, kot mi pravi vnuk. Na
Cigonci sva si z možem spletla
gnezdo in v veselje nama je bil sin
Andrej. Bili so lepi trenutki, ki jih
bom kdaj drugič opisala.
Sedaj sem ostarela in odšla sem v
poljčanski dom. Tukaj rada počnem
stvari, ki jih sicer ne bi imela časa.
Tako še pri 80 letih šivam gobeline,
pletem in rešujem križanke. Kljub
vsem problemom, ki jih imam, sem še
vedno polna naukov za življenje, ki
jih delim vnuku in če me kdo kaj
vpraša.
18
Spomini in razmišljanja stanovalcev
Takole so mi čestitali moji najdražji marca letos:
»Torej draga OMA PEPCA, danes je tvoj dan. Veliko ob tebi nas danes je zbranih, da
bi zaželeli ti srečo v življenju. Veliko nam lepih trenutkov je danih, ko skupaj
uživamo ob čašah zvenenju. Ustavi za trenutek se, kajti 80 let spremlja te. Še iskrice
v tvojih očeh naj žarijo, jeseni, pozimi, spomladi, poleti.«
Takole bom rekla: »Vidimo se naslednje leto, ohranite skromnost in srčnost. Pa naj
vas sonce spremlja, da bo toplo in naj ptice obletavajo vse, da boste svobodni in
oddajali energijo.«
Jožica Fišer, stanovalka doma
RAZMIŠLJANJE O STAROSTI »80 LET«
Komaj je minilo otroštvo med 1930 – 1940, že je prišla vojna, ko se je bilo potrebno
preusmeriti na nemško govoreči jezik, pojavile so se potrebe po znanju kmečkih del.
Bili smo štiri članska družina, zaposlen je bil le oče, mama pa je skrbela za domače
okolje in posestvo. Imeli smo dve kravi, dva prašiča in šest kokoši, vendar časi so bili
takšni, da si sami nismo uspeli vse urediti. Pri oranju njive in spravljanju drv iz gozda
so nam pomagali drugi kmetje, katerim pa
smo morali vse te njihove usluge odslužiti.
Želela sem postati učiteljica, vendar mi mama
ni dovolila nadaljevati šolanja, ker smo doma
pričakovali novega člana družine in mama
sama ne bi zmogla vsega dela in skrbi za
dojenčka.
Tako sem do leta 1948 pomagala doma in pri
sorodnikih, nakar se mi je ponudila možnost
dopolnilnega šolanja za »nove kadre v
trgovini«, kar sem seveda izkoristila in šolanje
zaključila z odličnim uspehom. Zaposlila sem
se kot prodajalka in ker je bilo pomanjkanje
kadra, smo delali cele dneve.
19
Spomini in razmišljanja stanovalcev
Leta so minevala, jaz pa sem svoje znanje nadgradila in se preusmerila v usnjarsko
stroko, ki pa je bila za žensko delovno silo dokaj težavna. Imeli smo deljen delovni
čas in ker sem bila od dela oddaljena šest kilometrov, sem se morala štirikrat dnevno
voziti z kolesom, ki je bilo takrat moje edino prevozno sredstvo, saj javnega prevoza
še ni bilo. Tako sem delala petnajst let, nakar so uvedli dvoizmenski delovni čas.
Delala sem vse do leta 1983, ko sem se upokojila.
Takrat sem razmišljala, da bom lahko v času »penziona« nadoknadila
preobremenjeno obdobje, vendar zamujeno se ne vrne nobeno. Začenjajo se razne
zdravstvene težave in šele sedaj, ko sva oba z možem v pokoju, sva si lahko privoščila
dvakrat letno po teden dni dopusta. Pred šestimi leti sva pričela misliti na oskrbo v
domu in tako sva leta 2006 pričela koristiti storitve in oskrbo v Domu dr. Jožeta
Potrča Poljčane, kjer zadovoljno preživljava zadnja leta življenja.
Ivanka Štruc, stanovalka doma
12. OBMOČNA REVIJA LJUDSKIH PEVCEV IN GODCEV
LJUDSKIH VIŽ
V kulturni dom na Pragerskem smo bili v mesecu februarju povabljeni tudi pevski
zbor Velikonočnica iz Doma dr. Jožeta Potrča Poljčane na 12. Območno revijo
ljudskih pevcev in godcev. Naš zbor je sestavljalo šest pevk in en pevec ter mentorici.
Nastopili smo kot drugi. Zapeli smo dve pesmi »Regiment po cesti gre« in pa »Je pa
davi slanca padla«. Zapeli smo kar uspešno, le naporno je bilo čakanje na končne
rezultate, kajti nastopilo je kar 16 skupin.
Po končani reviji smo bili vsi nastopajoči pogoščeni s toplim obrokom in pijačo.
Nazaj v dom smo prišli v poznih večernih urah.
Ivanka Štrucl,
stanovalka doma
20
Spomini in razmišljanja stanovalcev
ŽIVETI JE LEPO
Že sedem let sem stanovalka doma. Lepo mi je tukaj, imam svoj mir in zadovoljstvo,
tako da sem ustanovo sprejela kot moj drugi dom. Počutim se sprejeto; tako s strani
stanovalcev kot delavcev doma. Sem kot del celote, čutim utrip, srečna sem tukaj.
Rada spremljam dogajanje in prisluhnem družabnim prireditvam, ki so nam
ponujene.
Moj največji hobi pa je še vedno šivanje prtov in prtičkov. Prsti so še spretni, zmeraj
znova se lotijo nitk, ki jih vbadajo tako in drugače, oči pa jih usmerjajo, da se ustvari
nov vzorec na vezenini. Tako v zadovoljstvu preživim čas v sobici, saj mi je šivanje
zaposlitev in sprostitev.
Rada imam obiske sina in hčere. Hči je bliže mojemu novemu domu, zato me z
možem in otroci obišče večkrat. Zmeraj znova sem hvaležna za obiske ter ponosna,
da imam svoja otroka. Imam tudi štiri vnuke in radostno mi vztrepeta srce, ko me
obiščejo pravnuki; sedaj so že štirje. Ponos me navdaja, ko čutim, da imam družino,
ki me ima rada in me obiskuje.
Tudi v domači kraj k vaščanom Laporja rada zahajam. Poveselim se pri hčeri in rada
poklepetam s sosedi. Posebej sem zadovoljna, ko me obiščeta Ključevškova in
Mihelca Kavčič. Toliko se imamo pomeniti o življenju pri nas na vasi. Zanimajo me
tudi novosti, posebej na šoli v Laporju, saj je bilo tam nekoč moje delovno mesto.
Veseli me, da mi šola še vedno pošilja voščila in lepe želje ob novem letu.
21
Spomini in razmišljanja stanovalcev
Sleherni dan mi je v veselje. Rada povprašam, kdo je v službi danes, tako preko njih
pozdravim poznane ali domače iz vasi. Z vsemi želim ohranjati stike in dobre
odnose, saj nas ti bogatijo, delajo strpnejše ter dajejo življenju tisto »nekaj več« ali
»piko na i«. Mislim, da smo vsi velika družina, zato si moramo prizadevati ohranjati
prijazne stike in se znati poveseliti. Cenim zaposlene in veselim se, da občutim
toplino zaposlenih, ki zraven dela premorejo tudi moč in energijo za toplo, prijazno
besedo in razumevanje.
Kristina Macuh, stanovalka doma
22
Srca zaposlenih
NOVA LITERARNA SKUPINA »BUKVICE«
V domu delujejo skupine starih ljudi za samopomoč, kjer tudi na takšen način
motiviramo stanovalce k medsebojnemu druženju, pripadnosti, varnosti in
zaupanju.
Vsaka skupina je edinstvena, unikatna, ker so edinstveni člani ter voditelja v njej.
Izbiramo si teme, o katerih se pogovarjamo, včasih pa že tudi molk pove veliko ter ne
potrebujemo nobene dodatne besede. V skupinah se dobro poznamo med seboj,
delujemo kot ena družina, ki se srečuje enkrat tedensko ter si izmenjamo vse tiste
trenutke in dogodke, slabosti in prednosti, ki jih drugače in mogoče ne bi nikoli
posredovali naprej. Tako si “izpraznimo dušo” ter lažje premagujemo vsakodnevne
aktivnosti.
Pod okriljem skupin starih ljudi za samopomoč je začela delovati tudi specifična
literarna skupina pod imenom Bukvice.
So določeni ljudje, ki s pisanjem na
papir doživijo zadovoljstvo kot ga
nekateri, ko nekaj povedo.
So določene besede, stavki, ki jih
nekateri stanovalci lažje napišejo,
»dajo na papir«, kot pa povedo.
So določene besede, stavki, ko se
morajo zapisati, ker so tako plemeniti
in modri ter hitro gredo v pozabo.
23
Srca zaposlenih
Namen literarne skupine je naslednji:
- sprotno zapisovanje povedane besede,
- za določene člane lažje sporazumevanje in »izlitje svojih čustev na papir«
- obogatitev aktivnosti za stanovalce v domu.
Literarna skupina v okviru skupin starih ljudi za samopomoč deluje enkrat mesečno
ter po potrebi. Vodiva jo dve voditeljici, usposobljeni za delo v teh skupinah.
Literarna skupina stanovalcev in voditeljev bo omogočila naslednje:
- prispevke za domsko glasilo,
- zbirko zbranih in povedanih tem v določenem obdobju za vpogled bralcem, ki jih
takšna tematika zanima.
Posebnost skupine je tudi, da ni aktivna samo v času mesečnega srečanja stanovalcev,
vključenih v ta program, ampak tudi izven teh omejitev in določil.
Ponujena jim je pogostejša možnost pisanja določenih tem in vsebin, ki se nanašajo
na:
- domsko življenje,
- domače okolje v katerem je živel,
- izražanje lastnih misli, čustev, razmišljanj in predlogov.
Nataša Pečovnik, delovna terapevtka
DEMENCA
To besedo sem prvič slišala že v šoli, ampak bilo je le bežno, tako da sem nanjo hitro
pozabila. Tudi v javnosti ni bilo dosti slišati o njej. Očitno je še vedno tabu, sramota o
kateri nihče noče govoriti.
Toda kaj v resnici pomeni beseda »demenca« in kakšno je delo z osebami, ki jo imajo,
sem prvič spoznala leta 1999, ko sem nastopila svoj prvi dan službe. Glede na svoja
pričakovanja sem bila zelo razočarana in presenečena. Nisem mogla dojeti, da je to
resničnost. Tisto noč nisem mogla zatisniti očesa. Verjetno zaradi strahu, da bo jutri
še en naporen dan. Pred seboj sem videla ljudi, ki so se vedli zelo zmedeno, govorili
čudne nerazumljive besede, strmeli v eno točko, niso poznali smeha. Po sobah so
hodili popolnoma slečeni. Še srečo si imel, da si lahko sploh vstopil v sobo, saj so pred
vrata nastavili vso pohištvo, ki so ga imeli na voljo. Vsi ti ljudje so imeli sobe brez
predmetov, s katerimi bi se lahko poškodovali. Imela sem občutek, da so res nesrečni
24
Srca zaposlenih
in osamljeni. Tudi svojci so zelo poredko prišli na obisk, verjetno zaradi sramu ali
zatiskanja oči, saj se niso mogli sprijazniti z dejstvom, da so njihovi bližnji zboleli za
demenco. Zelo težko je bilo tudi za nas delavce, ki smo bili zaradi kadrovskega
primanjkljaja prisiljeni delati le najnujnejše stvari. Nihče ni hotel vedeti, koliko časa
in tudi znanja je potrebo, da urediš osebo z demenco, se z njo skušaš poglobiti v njen
svet, da ohraniš sposobnosti, ki so še ostale. Res je bilo zelo težko, vsaj še nekaj časa.
Z leti so se občutile velike spremembe. Najprej je bil obnovljen oddelek, na katerem
so bivale osebe z demenco, zaposlilo se je več delavcev, udeleževati smo se začeli
raznih seminarjev in izobraževanj iz področja demence. Dobili smo vodjo oddelka z
demenco, ki nas je poučila o samem delu s stanovalci. Pojavile so se tudi različne
skupine, na katerih so lahko ustvarjali, peli, kuhali, skratka delali vse, kar so delali
nekoč. Spoznali smo tudi njihovo biografijo, vse o njihovih družinah, otrocih,
službah, konjičkih.
Vsi delavci smo morali vložiti veliko truda in časa, da lahko kakovostno opravljamo
to delo. Nekoč so ga lahko opravljali samo tisti, ki naj bi imeli čim več izkušenj.
Danes je vse drugače.
Lahko imaš sto
predavanj o demenci za
seboj, pa tega ne boš
opravljal dovolj dobro.
Pomembna je volja,
iznajdljivost, dobro
opazovanje ljudi, moraš
se poglobiti v njihov
svet, misli in pa seveda
tudi znanje, ki ga
pridobimo na različnih
p r e d a v a n j i h ,
seminarjih.
Danes je moje mnenje o demenci čisto drugačno. Sem realna in se zavedam, kaj me
lahko nekoč doleti. Želim izkoristiti vsak trenutek, ki ga imam na voljo, se posvečati
družini, prijateljem. Želim, da ne bi ničesar zamudila. Zakaj?
Zato, ker nikoli ne vem, kaj bo jutri ali čez trideset let. Morda se isto pripeti meni in
takrat bo prepozno za vse. Ostane mi samo še upanje, da so to le sanje ali pa da
pristanem nekje, kjer me bodo razumeli tako, kot naše stanovalce razumem jaz.
Urška Šrenk, bolničarka
25
Srca zaposlenih
NEVSAKDANJI OBISK
V domu, na delovni terapiji smo se dogovorili za dokaj nevsakdanji obisk hišnih
ljubljenčkov in sicer kač.
Naj se najprej predstavim. Sem Irena, že precej let zaposlena v domu . Sem velika
ljubiteljica živali, najbolj pa so mi pri srcu plazilci. Marsikoga že ob misli na te živali
zmrazi, vendar ko pride do srečanja z njimi, ugotovijo, da pa le niso tako ogabne in
strah vzbujajoče, kot si mislijo o njih.
Doma imam tri kače in sicer kraljevega pitona, pitona albina in zelo majhno boo.
Te moje tri kače sem pripeljala pokazat v dom na delovno terapijo našim
stanovalcem. To je bilo prijetno presenečenje za stanovalce, ki so kače zelo lepo
sprejeli. Najprej malo zadržano in z malce strahu, ko pa so videli, da niso nevarne in
tako sluzaste, kot so videti, je
strah izpuhtel. Kače so
potrpežljivo prenašale
podajanje iz roke v roko.
Naše stanovalce je zelo
zanimalo, kako kače živijo, s
čim se prehranjujejo, kje živijo.
Vsi so bili zelo navdušeni in
dogovorili smo se, da ta obisk
ponovimo, saj nam je čas
prehitro minil.
Irena Belak, bolničarka
26
Srca zaposlenih
NOVI PROSTORI FINANČNO RAČUNOVODSKE SLUŽBE
Finančno računovodska služba je v ponedeljek, 18 januarja 2010 uradno pričela
poslovati v novih poslovnih prostorih. Prostori službe se nahajajo v novem objektu
nad pralnico, v prvem nadstropju. Vhod v nove prostore je z jugovzhodne strani (pri
kotlovnici iz smeri pokopališča). Prostori so urejeni v štirih svetlih in sodobno
opremljenih pisarnah.
V okviru novih poslovnih prostorov posluje tudi blagajna, ki je za uporabnike odprta
v ponedeljek, torek in petek od 8. – 13. ure. V sredo in četrtek pa je blagajna odprta
od 11 – 13 ure v pisarni pri recepciji.
Prostore službe, je ob prisotnosti zaposlenih, odprla direktorica doma, ki je ob
otvoritvi izrazila prepričanje, da smo z novimi prostori pridobili vsi – zaposleni, ki
bodo delali v lepših in boljših prostorih in stanovalci doma, za katere so se v prejšnjih
prostorih službe na novo uredili dve dvoposteljni sobi, v kateri so se preselili
stanovalci iz troposteljnih sob. V domu smo tako še enkrat dokazali, da z vlaganji
sledimo ciljem, ki smo si jih zastavili in zapisali v Viziji in Poslanstvu doma, to je
ustvarjati primerno okolje za dobro počutje vseh, tako stanovalcev kot zaposlenih.
Delavke finančno računovodske službe so se na krajši otvoritveni slovesnosti
zahvalile direktorici in sodelavcem za pridobitev novih, svetlih in moderno
opremljenih poslovnih prostorov z garderobnimi prostori in sanitarijami. Izrazile so
prepričanje, da bodo v novih prostorih s kreativnostjo in optimizmom še uspešneje
izvrševale zaupane naloge.
Po v a b i l u n a o g l e d n o v i h
prostorov za stanovalce in
prostorov finančno
računovodske službe so se
odzvali tudi člani Sveta doma, ki
so si po februarski seji sveta
ogledali preurejene in nove
prostore ter se pohvalno izrazili
glede namena, kot same ureditve
prostorov.
Cvetka Damše , vodja finančno
računovodske službe
27
Srca zaposlenih
OBISK DEDKA MRAZA V VRTCU
Decemberski čas v našem domu prinese veliko in pestro izbiro aktivnosti; od
novoletnih delavnic z otroki iz vrtca in s prostovoljci, do Miklavževe stojnice,
božične spovedi in maše, pevskih in dramskih nastopov zaposlenih in zunanjih
gostov, do silvestrovanja.
To je mesec poln pričakovanj, želja, upanja in topline v srcu. Skupaj se poveselimo ter
vsaj takrat poskušamo odmisliti vsakdanje tegobe in skrbi. Nostalgično pričakujemo
prisotnost domačih, čeprav vemo, da so zelo zaposleni. Pričakujemo majhno
pozornost, stisk roke ali lepo in spodbudno besedo.
Notranji in zunanji del doma postaneta praznično obarvana in okrašena.
Tudi otroci iz vrtcu imajo ista pričakovanja kot mi, starejša generacija. Najbolj všeč
jim je dan, ko jih obišče Dedek Mraz. Z vso svojo pojavo in toplino pričara
najmlajšim nepozabne trenutke, ki si jih zapomnijo za celo življenje.
Ta čast pa je doletela našega stanovalca gospoda Alojza Štrucla, ko so ga vzgojiteljice
v vrtcu prosile, če bi sprejel vlogo prijaznega Dedka Mraza za en dan. Seveda je
povabilo z veseljem sprejel.
Prišel je težko pričakovani dan za otroke in našega stanovalca, ki mu je bila dodeljena
posebna naloga. Otroci so Dedka Mraza nestrpno klicali, preden se je končno pojavil
pred njimi. Njegova siva kučma, dolga bela brada, palica, na katero se je opiral ter
zvrhan koš so dajali vtis čisto pravega belega moža s Severnega pola.
Najprej jih je nagovoril z lepimi besedami in seveda s vprašanjem »Ali ste bili letos kaj
pridni?« Ko pa so vsi v en glas povedali, da so bili pridni ter obljubili pridnost še
naprej, jim je obljubil darila, ki so jih čakala v velikih vrečah okrog vrtca.
28
Srca zaposlenih
Vse je bilo tako praznično in pravljično, kajti vse se je odvijalo zunaj. Narava je bila
pokrita z belo prevleko, pa še snežiti je začelo.
Hitro je minilo snidenje z Dedkom Mrazom. Rekel jim je, da se mu zelo mudi, kajti
gre še obdarovat druge otroke. Za slovo je pomahal s palico. Tudi otroci in
vzgojiteljice so mahale za njim. Lepo je bilo videti tudi najmlajše, kako ponosno
stiskajo svoja darilca z mnogimi prijetnimi vtisi. Upam, da smo z majhnimi dejanji
naredili nekaj zelo velikega za otroke, kajti tudi skromna sreča je sreča in treba je
vedno nekoga osrečiti, da bi sami ostali srečni.
Nataša Pečovnik, delovna terapevtka
FIZIOTERAPIJA
Noge me bolijo, zato hitim na
fizioterapijo.
Novak, Nataša in Milena zame poskrbijo,
da na delo hitim brez bolečin,
saj še veliko let za službo živim.
Dobro, da so izumili fizioterapijo,
saj sicer bi vsi nepokretni ležali
in tarnali z bolečino.
Oh, kako dobro dene,
vsaj za nekaj časa odložiti bol
in v telo sonce posije.
Poskočni smo in veseli,
ko zdravi naokrog hitimo,
in povsem navaden dan,
v dan in pol spremenimo.
Janja Očko, zdravstvena tehnica
29
Srca zaposlenih
KAKO DOLGO ŠE?
Kmalu bo minilo pet let, odkar sem zaposlena v Domu dr. Jožeta Potrča Poljčane.
Delo s starejšimi ljudmi in sodelovanje s sodelavkami in sodelavci v Službi
zdravstvene nege in oskrbe ter sodelovanje z zaposlenimi v ostalih službah v domu
mi prinaša vsak dan znova nove izzive in zadovoljstvo ob skupaj doseženih ciljih.
Že kmalu po mojem prihodu v dom sem ugotovila, da se nisem dolžna opravičevati
nezadovoljnim uporabnikom naših storitev, ko zaposleni nismo naredili napake pri
svojem delu. Moja dolžnost je pojasniti vsem našim uporabnikom, tako stanovalcem
kot njihovim svojcem, da ne moremo določene storitve opraviti ob točno določenem
času z njihove strani, storitve, ki je mi ne izvajamo ali pa je stanovalec nima zajete v
dogovoru.
Vse pogosteje se zaposleni srečujemo z zahtevami po storitvah s strani uporabnikov,
ki se izvajajo le v bolnišnicah. To je posledica nameščanja stanovalcev neposredno iz
bolnišnice v dom, ker ni prostora na negovalnih oddelkih. Želim poudariti, da se
aktivnosti zdravstvene nege v domovih izvajajo po strokovnih smernicah tako kot v
bolnišnicah. Razlika je le v plačilu storitev in kar je za nas zaposlene še bolj boleče, v
kadrovskih normativih, ki so za domove občutno nižji.
30
Srca zaposlenih
Vsi zaposleni se zavedamo, da imajo ljudje, ki bivajo v domovih ob potrebi po
pravočasnem obroku, razdeljenih zdravilih, opravljenem prevezu rane ali menjavi
pleničke še veliko drugih življenjsko pomembnih potreb, da bi bilo bivanje za njih
sprejemljivo in bi ublažilo izgubo načina življenja pred prihodom v dom. Ljudje
potrebujejo ob sebi ljudi, kar pomeni pozornost, namenjeno le njim, nekaj dodatnih
minut časa za pogovor, stisk roke. Ne morem pozabiti stanovalke, ki se vsakič ob
vstopu v sobo zahvali za pozdrav in ker smo jo prišli pogledat. Veliko osebnih stisk,
nerazumevanja med stanovalci ali nerazumevanja s svojci stanovalci želijo zaupati
osebju, ki hiti skozi sobe z mislijo, da mora pravočasno, kakovostno opraviti vse
storitve.
Ker pa smo tudi zaposleni le ljudje, se kljub trudu za čim višjo stopnjo
profesionalnosti pri našem delu zgodi, da je izrečena kakšna neprimerna, preglasna
beseda. To vsekakor obžalujemo, vendar si tudi mi želimo razumevanja za situacijo, v
kateri smo se znašli. V domu imamo iz meseca v mesec vse več stanovalcev na
negovalnih oddelkih, ki potrebujejo delno pomoč ali pomoč v celoti pri izvajanju
vseh temeljnih življenjskih aktivnosti.
Število zaposlenih se ne spreminja, tudi fluktuacije kadra v domu praktično ni, kljub
psihično in fizično napornemu delu. Ker je bila za veliko zaposlenih zaposlitev v
domu prva zaposlitev in so na istem delovnem mestu že skoraj polno pokojninsko
dobo, se poznajo posledice dolgoletnih obremenitev tudi na njihovem zdravju. Kljub
temu pa ostaja pri zaposlenih veliko empatije za delo s starejšimi ljudmi.
Skušamo razumeti tudi nejevoljo vas, uporabnikov naših storitev – stanovalcev in
svojcev ob morebitnem dvigu cene storitve, ob plačilu ali doplačilu določenih
zdravil, storitev. Zaposleni ob vsaki priložnosti in možnosti izražamo na primernih
mestih nezadovoljstvo nad razmerami v domovih in opozarjamo na težave, s
katerimi se srečujemo vsi skupaj. Počasi nam zmanjkuje moči za prepričevanje.
Menimo, da bi bilo prav, da bi bili slišani tudi uporabniki tako v lokalni skupnosti kot
na nivoju države ob nezadovoljstvu z obravnavo v bolnišnici ali v domu. Le tako
bomo skupaj vplivali na spremembe v bližnji prihodnosti, ki bi naj prinesle prijazno
staranje za vse v resničnem življenju.
Alma Hren, vodja Službe zdravstvene nege in oskrbe
31
Srca zaposlenih
REVIJA PEVSKIH ZBOROV STANOVALCEV
SOCIALNIH ZAVODOV SLOVENIJE
V oblačnem četrtkovem jutru smo se s pevskih zborom Velikonočnica podali na pot
proti prestolnici naše dežele, kjer smo se že tradicionalno udeležili revije pevskih
zborov stanovalcev socialnih zavodov Slovenije, tokrat že sedemnajstič zapored. Pot
smo si krajšali z utrinki iz prejšnjih revij, s poslušanjem glasbe in medsebojnim
pogovorom.
Tokrat je bil organizator revije Dom starejših Fužine. Sprejeli so nas v kupolasti
dvorani na Gospodarskem razstavišču. V uvodnem kulturnem programu so nas
pozdravili godbeniki iz Bežigrada s simpatičnimi mažoretkami, Lado Leskovar z
izborom zimzelenih melodij, župan mestne občine Ljubljana in predsednik
skupščine Skupnosti socialnih zavodov Slovenije.
V tekmovalnem delu se je predstavilo kar 31 zborov, skupno pa se nas je na tem
prireditvenem prostoru zbralo zavidljivih 42 domov iz celotne Slovenije. Dom dr.
Jožeta Potrča Poljčane je zastopalo šest pevcev in dve spremljevalki – mentorici. Za
nemoten potek organizacije same prireditve so poskrbeli dijaki Srednje zdravstvene
šole Ljubljana, študentje Visoke šole za zdravstvo Novo Mesto in dijaki Srednje šole
za gostinstvo in turizem Ljubljana.
Po končanem uradnem delu je sledila pogostitev in druženje z ostalimi udeleženci.
Ob zvokih prijetnih melodij smo se tudi zavrteli in družno zapeli. Ker pa vse stvari,
ki so lepe, hitro minejo, se je tudi ta dan iz oblačnega jutra prevesil v sončno
popoldne in sledil je povratek proti Štajerski, proti domu.
S pozitivnimi mislimi, dobro voljo in smehom na obrazu smo srečno prispeli nazaj v
»našo prestolnico«, POLJČANE.
Kristina Golob,
delovna terapevtka
32
Srca zaposlenih
OBISK IZ AVSTRALIJE
Čas je vladar našega dneva, leta, življenja. Od nas pa je odvisno, kako in koliko ga
zapolnimo. Skoraj vsak izmed nas bi z dogodki v preteklem letu lahko sestavil svoje
glasilo, vendar nam le nekateri dogodki sežejo tako globoko v srce, da jih želimo
zapisati in deliti z drugimi.
Tako je v meni ostal spomin na obisk Željkovih sester iz Avstralije. Njegova mati si je
kot samohranilka bila prisiljena ustvariti družino daleč od doma. Skrb za Željka je
prepustila svojcem. Kljub temu, da si je ustvarila družino, v kateri so se ji rodile štiri
hčere, je zaradi strahu pred ponovnim razočaranjem le sama ohranila stike z sinom.
Željko pa žal ni imel možnosti, da bi ji pisal, saj je do svojega 68. leta poznal le nekaj
tiskanih črk, katere so sestavljale njegovo ime.
Tako so leta minila in zaradi bolezni v družini, kjer je živel, se je moral preseliti v naš
dom. Kljub temu, da smo ga poznali kot zelo zadržanega stanovalca, je nekega dne
izrazil željo, da se želi naučiti pisati, kolikor bo mogoče. Ob moji pomoči se je kaj
kmalu naučil toliko pisanih besed, da je lahko napisal pismo. Zbrala sva korajžo in
pisala v Avstralijo. Čez čas, ko smo si že uspešno dopisovali, je eno od Željkovih
pisem prejela ena izmed njegovih sester. Nad novico, da ima brata v Sloveniji, je bila
zelo navdušena in to so pokazale tudi ostale tri. Kaj kmalu je Željko prejel pismo z
željami, da se čim prej spoznajo .
33
Srca zaposlenih
Skoraj neverjetno, da bi se uresničilo, pa vendar je dočakal topel avgustovski dan, ko
se je odpeljal s sorodniki na letališče v Gradec pričakat sestre. Neizmerno srečo je
bilo začutiti ob njegovem prihodu z letališča, saj je skozi vrata vstopil brez besed in
kar nekaj časa je potreboval, preden se je iz njega vsul plaz občutkov. Ta dan se je
očitno zanj zgodilo preveč novega. Šele na ponovnem srečanju, tokrat čez dva dni v
našem domu, se je nekoliko sprostil. Ponosno je sestram pokazal »svoj« dom in
zajčke, za katere skrbi, z veseljem pa je predstavil tudi mene. S skupnimi močmi smo
se sporazumevali in moram priznati, da sem se kar namučila, preden sem po tolikih
letih povedala kaj v angleščini. Ampak sestri sta tako prisrčni in preprosti, da smo se
na koncu kar spoprijateljili in izmenjali elektronske naslove. Naredili smo tudi nekaj
posnetkov za spomin. Komaj je Željko vse skupaj dobro dojel, že je prišel dan vrnitve
in slovesa. Kadarkoli odslej spregovorimo o tem obisku, se ponosno nasmeji in reče:
»Tote moje sestrce so me pa res presenetle«.
Željko je v tem letu praznoval tudi svoj 70. rojstni dan. Njegova skrita želja je bila,
da sestre tudi tokrat ne pozabijo nanj. Prav na datum njegovega rojstnega dne mu je
poštar izročil kuverto s škatlico, iz nje pa se je svetil velik zlat prstan kot darilo in
vizitka z najlepšimi željami, predvsem po ponovnem snidenju.
Skoraj vsak mesec prispe kakšna elektronska pošta z novicami iz Avstralije, ki jih s
pomočjo mojega brata prevedemo in odpišemo. Željko je vesel vsake pošte in
sporočila iz tujine. V njem pa še vedno tli želja, da bi spoznal tudi ostali dve sestri, ter
da bi še enkrat v življenju lahko objel svojo mamo.
Romana Bošak, receptorka
BALINIŠČE IN RUSKO KEGLJIŠČE
Že pred nekaj leti se je v našem
domu porodila ideja o
postavitvi balinišča za naše
stanovalce. Zato je bilo narejeno
tudi improvizirano balinišče ob
kurilnici doma. Ker pa je bila
zadeva bolj zasilna, tudi ni
nikoli prav zaživela.
34
Srca zaposlenih
Pri svojih obhodih doma sem se večkrat ustavil ob tem balinišču in razmišljal, kako
in kje ga postaviti. O tem smo se večkrat pogovarjali tudi s hišniki in prišli smo do
ideje, da bi bila najlepša lokacija med kurilnico in našimi »brajdami«.
Ker smo v letu 2009 v naši kotlovnici zamenjali premog s kurilnim oljem, je bilo
potrebno izkopati in odstraniti staro cisterno za olje, ki je bila ravno na tem prostoru
zakopana v zemljo. Našo zamisel smo predstavili direktorici, ki se je takoj strinjala,
od tu naprej pa je šlo vse kot namazano.
Izkoristili smo prisotnost gradbenih strojev in opravili izkop zemlje in nasuli peska
za podlago. Čez zimo je zadeva mirovala, letos spomladi pa smo takoj, ko je vreme
dopuščalo, pričeli z deli. Vodja projekta je bil moj sodelavec Razboršek Milan, ki je
svoje delo odlično opravil. Pripravil je načrte, poiskal mere, predlagal materiale in
nadziral izvajalce. Naša ideja je bila, da uredimo prostor, na katerem bi lahko imeli
tudi še kakšno drugo prireditev (trgatev, srečanja zeliščarske skupine in druge). Ker je
bil naš dom tudi organizator športnih iger za stanovalce domov celjske regije, smo z
deli pohiteli. Otvoritev novega igrišča je bila 04.05.2010 in od takrat naprej je tudi v
uporabi. Naši stanovalci so pridno in zagnano trenirali in na igrah uspešno nastopili.
Žal je slabo vreme preprečilo izvedbo iger na igrišču.
Upam, da je igrišče všeč našim stanovalcem in zaposlenim. Vse vabim, da nam
poveste svoje predloge in želje ter da igrišče kar največ uporabljate.
Vojko Težak, vodja Tehničnih služb
ZGODBA O KRIČANJU IN ŠEPETANJU
Po uspešno končanem študiju na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani konec
januarja letos sem takoj začela iskati mesto v ustrezni ustanovi, kjer bi lahko
opravljala pripravništvo, ki je nekakšna vmesna stopnja po študiju. Pripravi te na
samostojno poklicno pot. V Dom dr. Jožeta Potrča Poljčane sem poslala pisno
prošnjo in bila prijetno presenečena ob pozitivnem odzivu in ponujeni priložnosti.
Pripravništvo opravljam pod vodstvom mentorice, socialne delavke Tanje Kajtna. V
opravljanju pripravništva vidim priložnost, da spoznam zanimive nove ljudi, se
ogromno naučim ter doživim veliko lepih trenutkov, ki me bodo izpopolnjevali.
Moji prvi vtisi so pozitivni. Vzdušje v domu je prijetno in prijazno. Sicer sem tukaj
šele kratek čas, ampak spoznavam, da je dogajanje v domu izredno razgibano in
pestro.
35
Srca zaposlenih
Ves čas se nekaj dogaja. V prvem tednu moje navzočnosti so posadili trto in
organizirali športne igre, v katerih se je med seboj pomerilo več domov za starejše.
Verjamem, da je dogajanje tako bogato in raznoliko tudi čez vse leto.
Moje delo v domu je raznoliko in zanimivo. Srečujem se tudi s stanovalci, ki jim jesen
življenja ne pomeni bremena, pač pa skušajo svoj čas doživljati aktivno, razgibano in
polno. Osebje, ki jim pri tem pomaga, je prijazno, strokovno in vedno pripravljeno
učinkovito reševati vse težave, ki med ljudmi normalno nastajajo.
Ugotavljam, da so topli medsebojni stiki vir reševanja težav, pa naj si bo med osebjem
ali med stanovalci. Pomembno je prisluhniti drug drugemu, se pogovarjati in sproti
reševati težave, ki v tako številčni skupnosti skoraj morajo nastajati, saj so gonilo
napredka in učinkovit generator novih idej, novih spoznanj in novih izkušenj. Pred
kratkim sem prebrala zgodbo, ki govori o ljubezni do sočloveka, na katero včasih
pozabimo. Rada bi jo delila z vami.
Nekoč je učitelj vprašal svoje učence:
"Zakaj ljudje kričijo, kadar so jezni?"
Učenci so razmišljali nekaj časa, nato je eden izmed njih odgovoril:
"Zato, ker izgubimo potrpljenje, zato kričimo."
"Vendar, zakaj bi kričal, če je oseba poleg tebe?" je vprašal učitelj. "Ali ni mogoče
govoriti po tihem, nalahno? Zakaj kričiš, ko si jezen?"
Učenci so dajali še nekatere druge odgovore, vendar nobeden ni zadovoljil
učitelja.
Končno je razložil:
"Kadar sta dve osebi sprti, jezni, se njuni srci
zelo oddaljita. Zato morata kričati eden na
drugega, da njun krik preseže razdaljo in se
utegneta slišati. Čim bolj sta jezna, glasneje
morata kričati, da se slišita, ker je razdalja med
njima velika.
Kaj se pa zgodi, ko se dve osebi zaljubita? Si ne
kričita, govorita si nežno, zakaj? Njuni srci sta si
zelo blizu. Razdalja med njima je zelo majhna.
In kaj se zgodi, ko se še bolj zaljubita? Ne
govorita. Le šepetata in se še bolj zbližata v svoji
ljubezni. Končno ne potrebujeta niti šepeta. Le
gledata se, in to je vse. Takšni sta dve osebi,
kadar se ljubita.
36
Srca zaposlenih
Kadar se prepirate, ne pustite, da se vaša srca oddaljijo; ne izgovarjajte besed, ki bi
vas še bolj oddaljile drug od drugega, kajti prišel bo dan, ko bo razdalja tako velika,
da ne boste našli več poti nazaj." (Avtor: P. Nadino Conte)
Ta zgodba nosi v sebi globoko sporočilo, ki velja tako za družinske kot tudi druge
skupnosti. Če si bodo ljudje med seboj dovolj blizu, bo slišati le prijazno besedo,
ljubezensko šepetanje in čutila se bo bližina src.
Jasna Kopše, socialna delavka-pripravnica
DOMSKA PESEM
V Poljčanah pod Bočem stoji en velik dom,
kjer ga v naslednjih vrsticah opisala bom.
V njem izvrstni ljudje bivajo,
ki se stanovalci in zaposleni nazivajo.
Pri nas se vedno nekaj dogaja
ter veliko zamisli in idej poraja.
Tako si srčno želimo vsi,
da bi vedno srečni in zadovoljni bili.
Včasih pa seveda enostavno ni tako,
ker bolezni in tegob preprečiti ni lahko.
S skupnimi močmi preprečimo oviro
vsakršno,
ki nam pusti izkušnjo kakšno.
Naš zdravnik k nam redno prihaja
ter recepte in nasvete za zdravje izdaja.
Medicinske sestre in bolničarji pa skrbijo za
to, da delo na oddelku dobro opravljeno bo.
Fizioterapevti pri nas poskrbijo,
da mišice in kosti stanovalcev ne zaspijo.
Če so pri njih redni in pridni
so rezultati, kar hitro vidni.
Delovni terapevtki delata predvsem na tem,
da zapolnjen je prosti čas vsem.
Prizadevata pa si tudi za to,
da vsakomur oblačenje in umivanje lažje bo.
da se vonj po hrani daleč naokrog razprši.
Hrano tudi vedno lepo na mizo prinesejo,
da se stanovalci na kuhinjo dobro zanesejo.
Tu je pa še naša tehnična služba,
ki jim je popravilo skoraj stalna družba.
Potrebno je poskrbeti,
da stroji in ostalo niso alarmni,
da počutimo se pri svojem delu vsi varni.
V pralnici poskrbijo za likanje in pranje,
da vsak stanovalec in zaposleni rad čist
»zleze« vanje.
Tam se tudi veliko stvari zašije,
ko se potreba po tem razvije.
Recepcija pa lepo poskrbi,
da prvi dober vtis naredi.
Tu pa so še drugi zaposleni,
ki imajo pravtako veliko dela,
pa smo kljub temu druščina vesela.
Upamo in želimo,
da vsem našim stanovalcem ugodimo.
Včasih pa to ni lahko,
zato nas sprejmite tudi tako.
Potrudimo se poiskati rešitev skupno,
pa se ne počutimo več obupno.
Zato z optimizmom in upanjem naprej,
pa nam bo lažje zdaj in vselej.
Nataša Pečovnik, delovna terapevtka
Iz naše kuhinje pa vedno lepo zadiši,
37
Srca zaposlenih
PRAŠIČEK »FEST« V POLJČANAH
Ja, sliši se zanimivo. Pekel se bo odojek, prisotno bo veliko glasbe in zabave.
Naš dom kot vedno zainteresiran za novitete ter z željo po par dnevih v letu, ki so
malo drugačni od vsakdanjika, se je z veseljem odzval vabilu. Napočila je sobota, ko
smo se odpravili proti Poljčanam pod velik šotor z mizami, ki so bile rezervirane prav
za nas. Postavili smo tudi svojo stojnico z našimi izdelki iz delovne terapije. Počutili
smo se ponosni in sprejeti, da lahko sodelujemo v tako pomembnem dogodku, ki se
je odvijal v našem kraju. Kasneje je oder bil samo naš, ko je pevski zbor odpel dve
pesmi. Nato se je predstavila še mešana glasbena skupina Pod Bočem. Za konec pa
sta še zaposleni v domu, Romana in Janja, odigrali skeč, ki je privabil nasmeh na lica
vseh navzočih v šotoru.
Po nastopu smo se pošteno okrepčali in najedli dobrot, ki so jih pripravili
organizatorji. Razveselila sta nas znana muzikanta in pevca Korado in Brendi ter
skupina Express. Pete so nas zasrbele in morali smo na plesišče. Tudi različna
poljčanska društva, ki so nastopala v igrah, so nas dodobra nasmejala. S svojo
prisrčnostjo so prišli do zmagovalnega društva, čeprav je vsem bil moto predvsem
druženje in veselje.
Malo že utrujeni in s prijetnimi občutji smo se vrnili domov. Čez nekaj časa smo
dobili tudi zgoščenko našega nastopa in vsega dogajanja na festu, ki smo si ga z
veseljem pogledali ter še ponovno obudili spomine na ta dogodek.
Nataša Pečovnik, delovna terapevtka
38
Srca zaposlenih
OTVORITEV RAZSTAVE SLIKARSKIH DEL
V DOMU DR. JOŽETA POTRČA POLJČANE
Tudi v letu 2010 smo v Domu dr. Jožeta Potrča
Poljčane nadaljevali z razstavljanjem slikarskih
del. Spomladi je svoje slike razstavljal g.
Roman Studenčnik iz Poljčan. Njegova
razstavljena dela je bilo kar nekaj časa mogoče
opazovati v avli doma. Vsaka slika je umetnost
zase. Svojo umetniško domišljijo izraža na
slikarskih platnih. Navdihe najpogosteje išče v
naravi, v kateri je neustavljiv vir ustvarjalnosti.
Značilnost njegovega slikanja je ustvarjanje z
slikarsko lopatico, kateri po domače rečemo
»špahtl«.
Uvod v otvoritev razstave je naredil pevskih
zbor Velikonočnica, ki je zbranim zapel dve
ljudski pesmi. Sledila je predstavitev slikarja in
nagovor gospe Alme Hren, ki je tudi slovesno
odprla razstavo. Po uradnem delu je sledilo druženje vseh prisotnih v avli doma.
Kristina Golob, delovna terapevtka
PRAZNOVANJE OB DNEVU ŽENA V POLJČANSKEM DOMU
Ob 8. marcu smo v počastitev
praznika Dneva žena stanovalcem
Doma dr. Jožeta Potrča Poljčane
pripravili kratek program, v katerem
smo se tokrat predstavili zaposleni.
Pripravili smo jim kratek skeč,
predstavil se je pevski zbor
zaposlenih z izbranim repertoarjem,
na koncu pa je nastopila še mešana
glasbena skupina stanovalcev in
zaposlenih Pod Bočem.
39
Srca zaposlenih
Celotni progam je v beli dvorani, katero uporabljamo za tovrstne namene,
povezovala ga je direktorica doma, ga. Iva Soršak.
Zbralo se je veliko število stanovalcev. Nad videnim in slišanim so bili zelo
navdušeni, hkrati pa je vsak izmed njih na svoj osebni način podoživel praznik Dan
žena, ki je imel nekoč zanje prav poseben pomen.
Kristina Golob, delovna terapevtka
SILVESTROVANJE 2010 NA VAROVANEM ODDELKU
Ko je leto naokrog, se tudi na varovanem oddelku poslovimo od starega in
nazdravimo novemu letu. S stanovalci varovanega oddelka in njihovimi svojci smo
konec decembra preživeli prijetno popoldansko druženje. Skupaj smo v prazničnem
vzdušju pokramljali ob dobri hrani in v družbi nastopajočih osnovnošolcev, ki so
nam zaigrali in z našimi stanovalci tudi zapeli. Preko diaprojekcije smo si ogledali in
predstavili vrsto aktivnosti, ki čez celo leto potekajo na varovanem oddelku.
Popoldan se je hitro prevesil v večer, ko nam je zaključek našega silvestrovanja
popestril še ansambel Veseli Slavčki. Dobre volje smo se poslovili od starega leta,
pozdravili prihajajoče leto ter si v njem zaželeli le najboljše.
Stanka Šošter, zdravstvena tehnica
40
Srca zaposlenih
ŠPORTNO - DRUŽABNE IGRE STANOVALCEV DOMOV
CELJSKE REGIJE
Mesec maj je mesec razcveta narave, mesec ljubezni, hkrati pa tudi mesec športnih
prireditev širom naše dežele.
V Domu dr. Jožeta Potrča Poljčane smo bili v letošnjem letu organizatorji športno družabnih iger za stanovalce domov celjske regije. Prijavilo se je devet domov in
sicer: Dom Nine Pokorn Grmovje, Žalec, Dom starejših Šentjur, Pegazov dom
Rogaška Slatina, Lambrechtov dom Slovenske Konjice, Dom ob Savinji Celje, Dom
upokojencev Polzela, Dom Lipa Štore, Špesov dom Vojnik, Dom Šmarje pri Jelšah.
Tudi Dom dr. Jožeta Potrča Poljčane je imel svojo ekipo, ki je bila sestavljena iz štirih
tekmovalcev.
Zaradi vremena, ki nam je pošteno zagodlo, smo bili primorani tekmovanje izpeljati
v notranjosti naše hiše. Pripravili smo tekmovanje v štirih disciplinah: metanje žoge
na koš, metanje obročev na lesene palčke, iskanje skritih besed in kegljanje na našem
novem igrišču. Slednjega smo morali zaradi dežja žal odpovedati. Nebo nad
Poljčanami in temni oblaki nad Bočem se nikakor niso želeli dvigniti, ampak kljub
temu smo se z maksimalno organiziranostjo potrudili in izpeljali tekmovanje po
predvidenem načrtu.
Telovadnica v prostorih fizioterapije se je spremenila v pravo športno prizorišče, kjer
smo izvedli metanje žoge na koš in metanje obročev na lesene palčke. Sledil je kratek
premor za počitek in okrepčilo, nato pa se je dogajanje preselilo v prostore delovne
terapije, kjer so ekipe iskale skrite besede.
41
Srca zaposlenih
Nekatere ekipe iz posameznih domov so spremljali tudi njihovi direktorji, ki so se v
zaključnem delu pomerili v tako imenovanem »Poljčanskem ribolovu«. S palico so
morali ujeti stekleničko rujne kapljice. Žal nobenemu izmed direktorjev ulov ni
uspel. Stari rek pravi, da je važno sodelovati, ne pa zmagovati, zato so bili zmagovalci
prav vsi. Sledila je razglasitev rezultatov, podelitev priznanj in pokalov, nato pa
kosilo v domski jedilnici.
Zmagovalec športno – družabnih iger je postal Pegazov dom Rogaška Slatina, drugo
mesto je osvojil Dom dr. Jožeta Potrča Poljčane, pokal za tretje mesto pa je romal v
Dom starejših Šentjur.
13. 5. 2010 je dan, ki bo ostal tako nam, prirediteljem kot tudi vsem ostalim
udeležencem v prav posebnem spominu. Že drugi dan smo prejemali čestitke in
zahvale po telefonu in verjemite, prijetno nam je bilo ob tem.
Kristina Golob, delovna terapevtka
SPET DOMA
Mlad si toliko, kot tvoje zaupanje in star toliko, kot tvoj dvom; tako mlad kot tvoja
samozavest in tako star kot tvoj strah; tako mlad kot tvoje upanje in tako star kot tvoj obup.
(Douglas MacArthur)
Tudi mene v življenju vodi zaupanje, samozavest, upanje in prav to me je privedlo do
nove velike odločitve v življenju, to
je spremembe službe. Na svoji
poklicni poti sem že dvakrat menjal
zaposlitev in tako izkusil vse dobre
in manj dobre stvari, ki jih takšne
odločitve prinašajo. Svoje znanje in
delovne izkušnje sem si najprej
nabiral v Domu Danice Vogrinec
Maribor, nato pa na Zavodu za
pokojninsko in invalidsko
zavarovanje Slovenije. Letos se mi
je ponudila priložnost zaposlitve v
Domu dr. Jožeta Potrča Poljčane.
42
Srca zaposlenih
Zavedam se velike odgovornosti, ki sem jo sprejel z zaposlitvijo na delovnem mestu
poslovnega sekretarja. Želim si, da bi k urejenemu bivalnemu in delovnemu okolju
prispeval svoj del izkušenj in znanja in s tem pozitivno vplival na kakovost življenja
in dela v domu. V največje veselje mi je, da sem se po dolgih letih spet vrnil v dom
upokojencev in ponovno začutil toplino in skromnost stanovalcev, ki jo izžarevajo na
vsakem koraku. Spet se počutim, kot da sem doma.
Goran Frangež, poslovni sekretar
PEVSKI ZBOR ZAPOSLENIH
- GOSTJE V IDRIJI
V Idrijo smo pet odšli,
pesem delavci doma predstavili,
minile so urce dve ali tri,
čas v pesmi naenkrat odhiti.
Lepo se je tudi skeč odigral,
parček duška si je dal,
zraven še literček dodal,
in dobro voljo zasejal.
Sprejem nas je topel doletel,
ogled je stanovalce prevzel,
v očeh jim žarek je zasijal,
in smeh na lica jim prignal.
Srečanje je lepo bilo,
o, da bi le še trajalo,
kajti v življenju pomembno je le,
kaj podarimo si ljudje.
Čutili smo zadovoljstvo vsi,
saj bomo se še srečali,
pričakujemo jih, da pridejo v vas,
da bodo obisk vrnili,
nas z njim počastili.
Štefka Jug, delovna inštruktorica
43
Srca zaposlenih
NARAVI NAPROTI – SREČA NA POTI
V avli doma smo letos organizirali kožuhanje oziroma ličkanje koruze. Zbralo se nas
je lepo število, kar za celo skupino, stanovalcev in delavcev doma. Obudili smo star
običaj, za mnoge spomin na
mlade dni in opravil na
kmetih. Naš namen je bil
popestriti in zapolniti
popoldan in združiti prijetno
s koristnim. Seveda je nanesel
pogovor na čase nekoč, ko je
bilo vse bolj skromno. Sosedje
na vasi so si priskočili na
pomoč ob spravilu pridelkov
in večjih delih. Za mlade pa je
bila to priložnost za druženje
in spoznavanje. Marsikdo
pomni, da se je doživelo veliko
lepega. Danes ni več tako…
Naše veselo druženje je doprineslo, da smo koruzo hitro zličkali in jo zvezali za
obesit. Zraven smo prepevali
in se veselili. Vse to smo
ponovili kar nekajkrat tudi na
varovanem oddelku v
delavnicah. Smeh in druženje
je povezalo tudi naše
stanovalce in delo je bilo kar
prehitro končano. Naša utica
je bila pozimi ponosno odeta v
šope obešene koruze. Tudi
delavnice luščenje koruze in
fižola smo opravili v utici in jo
kar pogosto obiskali. To je vez
med naravo, nami in delom, ki
je včasih bilo nam vsem znano
in potrebno, sedaj pa nam krajša čas, budi spomine in zapolnjuje nekoč delovne roke.
44
Srca zaposlenih
Včasih smo živeli skromno, takšna dela so bila nujna. Sedaj so ostali običaji, ki budijo
lepe spomine, vračajo nas v leta, desetletja nazaj, ko so ljudje živeli brez naglice,
stresa in vsega blagostanja, ki ga imamo danes. Lepo je ob prijetnem opravilu vsaj
včasih čas zavrteti nazaj. Žal pa vsi kar hitimo in ne znamo si več vzeti časa za pogled
v preteklost. Včasih še časa za sedanjost ni, ampak hitimo v prihodnost. Lepo nam je
bilo, spomin nam ostaja. Res je bilo lepo, minilo je, pa še bo. Ko si vzamemo čas, ko
pride jesen.
Štefka Jug, delovna inštruktorica
SONCE
S teboj, samo s teboj bolečina zbledi,
ki jo seje zima.
tvojega vabila.
Sonce…, samo s teboj
je vredno sanjati jutri.
Štefka Jug, delovna terapvetka
Se seme veseli, ko ga ljubiš.
Se ptica veseli, ko ji obljubiš ljubezen.
Se te veseli srce,
ko oči čutijo… vsak tvoj žarek
podarjene ljubezni.
In polniš skrinje z zlatim semenom
in s cvetovi rož.
Se te veselim,
ko iz mračnih dni osuješ suhe liste.
Sonce,
ko posiješ v moj dom…
kot žitno polje vzvalovim,
ko poboža me tvoj žarek, zažgolim v
srcu.
Sonce…, sem tvoja dolžnica.
Brez tebe mi zastane srce
in v očeh… lesk prekrije tema.
Tema…, mavrica ne sliši
ZRNO
Preden zrno v zemljo pade,
da sadove obrodi,
mora samo dozoreti,
nas narava to uči.
Včasih trnje ga prepleta
in plevel ga zamori,
vendar sonce ga obsije,
dež z neba ga orosi.
Če je močno, se ne zlomi,
pozno, vendar dozori!
Štefka Jug, delovna terapvetka
45
Srca zaposlenih
POLEPŠAJMO JESEN ŽIVLJENJA IN PONUDIMO
DOSTOJNO STAROST
S stanovalci varovanega oddelka se vključujemo v kulturne in družabne prireditve, ki
se odvijajo v domu. Okolica doma nam nudi tudi uživanje svežega zraka, zato se radi
sprehodimo, izkoristimo vsak sončni žarek, da si napolnimo baterije z novo energijo.
Včasih tudi posedemo v vrtni utici, izkoristimo mir ali tudi poklepetamo.
Na oddelku je vzdušje popestreno z dnevnimi delavnicami in z raznimi dodatnimi
aktivnostmi. Za delo si najprej izberemo prostor, da lahko delo skupine poteka
vodeno, sproščeno in da skupina ustvarja nemoteno. Te aktivnosti nam pomagajo
krepiti socialne stike celega oddelka, negujejo telesne in intelektualne spretnosti
vseh posameznikov, saj so aktivnosti pestre in se za vsakogar najde kaj zanimivega.
Nekatere dejavnosti nudijo zadovoljstvo in pomagajo ohranjati fizične sposobnosti,
druge so bolj intelektualne.
Zelo zanimiva in osebna je »Življenjska knjiga« za vsakega posameznika, v kateri
zbiramo njegove osebne fotografije, razglednice kraja bivanja, njegove
spomine…Stari običaji so nam zelo pri srcu, saj je, zaradi različnosti, kar nekaj tem,
ki jih obdelujemo: od šole nekoč, narodnih običajev, do vasovanja, služenja vojaškega
roka, porok…
Veliko se dogaja ob praznovanjih, ko prinesemo predmete iz podstrešja. Glasbene
aktivnosti so izredno lepo sprejete in pozitivno vplivajo na razpoloženje stanovalcev;
vedno znova nas združuje pesem, pa tudi igranje na glasbila. Veliko aktivnosti
temelji na uporabi barv,
papirja, trakov, niti, lesa,
voska, gline, suhega
cvetja itd…Aktivnostim
kuhanja in peke se ne da
upreti, še posebej, ko
zadiši po domačih in
preprostih jedeh. Molitev
je posebna pozornost,
zadovoljstvo, nastane vez
med nami, pomirja nas in
skoraj vsi sodelujemo.
46
Srca zaposlenih
Družabne dejavnosti je potrebno pozorno izbrati glede na sodelujoče: vrečke
presenečenja, kvizi, igranje tombole, organiziranje čajank, pitje kave, piškotne
pojedine. Družimo se tudi ob skupinskem poslušanju radia ali branju časopisa. Vsak
dan sledijo še telesne aktivnosti, hoja, telovadba, telesne vaje. Izvajamo tudi vaje,
namenjene vzdrževanju besedišča in razumevanju besed ter vaje za vadbo
kratkoročnega in dolgoročnega spomina.
Ljudje si zaslužimo spoštovanje, stanovalci varovanega oddelka še prav posebej.
Razumemo jih, poslušamo, spremljamo, pomagamo…Vzamemo si trenutek zanje,
da postojijo, da jim stisnemo roko, se dotaknemo ramen, jih pobožamo po licu,
rečemo prijazno besedo, …
VSE TO JE POTREBNO. NI VELIKO, PA VENDAR JE TO NAJVEČ, KAR LAHKO
NEKOMU DAMO.
Štefka Jug, delovna inštruktorica
SREČA
Sreča ni v glavi in ne v daljavi,
ne pod palcem skrit zaklad.
Sreča je, ko se delo dobro opravi in
ko imaš nekoga rad.
(Tone PAVČEK)
47
Tako nas vidijo drugi
OBISK V DOMU
Starejši ljudje, ki stanujejo v Domu dr. Jožeta Potrča Poljčane, so nas pričakali pred
domom. Bili so prijazni stanovalci doma, ki zaradi svoje gibalne oviranosti
uporabljajo invalidske vozičke. Najprej smo se pozdravili, nato pa odšli na sprehod
po njihovi parceli. Gospa Stanija, socialna delavka v domu, nas je usmerila najprej do
bivanja prašičev, nato smo pogledali rastlinjak, kjer imajo zelenjavo, ki so jo sami
pridelali. Pogledati smo šli tudi zajce, podrobneje smo spoznali zajčico Belko, ki smo
jo lahko pobožali. Mnogi smo se spomnili in spregovorili o domačih živalih, ki jih
čuvamo doma. Ogledali smo si tudi vrt z zelišči. Z ovohavanjem smo se poskušali
spomniti, kako se katero zelišče imenuje.
Pred domom stanovalcev smo skupaj spili vroči čaj iz njihovih zelišč, ki je bil zelo
dober. Zapeli smo slovenske narodne pesmi, si izmenjali izkušnje. Mrzlo vreme je
narekovalo čas za odhod v sobe, pospremili smo starejše do njihovih bivališč in se
poslovili.
Verjameva, da smo pokazali starejšim, da smo radi v njihovi družbi. Domov smo se
vračali z dragoceno izkušnjo, da smo s svojo prisotnostjo naredili nekaj dobrega.
Jasmina Narat in Julija Šošter, 9.b OŠ Poljčane
48
Tako nas vidijo drugi
ZELO ZANIMIV OBISK
Center starejših občanov Metulj iz Slovenske Bistrice prireja tudi srečanja in obiske
drugih ustanov. Zelo sem bila vesela, da smo šli na obisk v Dom dr. Jožeta Potrča v
Poljčane, da bom lahko obiskala znance. V tem domu je preživela zadnjih pet let
moja mama.
Spet sem se počutila kot doma. Obiskala sem njeno sostanovalko Štefko, znanki
Marico in Kristino, ki še vedno veze čudovite prte, varovanke iz našega kraja
Terezijo, Julčko in nekdanjega soseda Vanča.
Na delovni terapiji sem našla še mamine sledi: košarico s kaktusom, vazico, košarice
v njeni bivši sobi, njeno podobo na informativnem letaku za dom in spomine v
razgovoru z varovanci in delovnim osebjem.
Povsod je bila domačnost, prijaznost, vljudnost in pozornost, kar že skozi leta
izžareva ta dom. Odlične gostiteljice so bile gospe Iva, Tanja in Nataša. Gospa Iva
nam je na ogled postavila današnjo podobo doma in življenja v njem, gospa Nataša
nas je podrobno vodila po delovni terapiji, kjer smo bili navdušeni nad izdelki
varovancev, gospa Tanja pa je poskrbela za vse ostalo. Bile se usklajeni tim, ki nam je
ves čas stal ob strani in nas čudovito gostil z dobrotami domske kuhinje. Glasbeni
ansambel pa nas je tako navdušil, da smo skupaj zapeli in zaplesali.
Čeprav se mnogi starejši ljudje ob besedi dom počutijo nelagodno, smo ob našem
obisku resnično spoznali, da ni tako. Zares smo hvaležni, da smo lahko spoznali
mavrične barve in nepozabno srčnost Doma dr. Jožeta Potrča Poljčane.
Štefka Krhlanko, Center za starejše Metulj
»METULJČKI« IZ SLOVENSKE BISTRICE SMO OBISKALI
DOM DR. JOŽETA POTRČA POLJČANE
Svoje delo kot višja medicinska sestra v bolnišnici sem opravljala zelo rada. Bala sem
se dneva, ko bom zaključila svojo poklicno pot. Kaj bom brez mojih bolnikov?
Pred letom dni me je pot slučajno zanesla v Slovensko Bistrico. Na mojo srečo sem
zašla v Center za starejše Metulj. Vodji centra, naša Milica in Petra sta čudoviti,
dajeta nam to, kar potrebujemo, pomagata telesno in duševno. Mesečni program je
49
Tako nas vidijo drugi
tako pester, da res lahko naredim veliko za sebe. Vsak dan se nekaj dogaja. Trikrat na
teden imamo telovadbo z elementi pilatesa in joge, kegljanje, pekarske delavnice,
pohode, kopanja, pa še bi lahko naštevali. Nikoli nam ni dolgčas. Tam sem našla tudi
prijateljice.
Z navdušenjem smo sprejele predlog za obisk doma starostnikov v Poljčanah. Imele
smo različne motive. Nekaj jih ima tam svojce, drugi prijatelje, nekateri smo šli tja
prvič.
Moram priznati, da je bila moja želja videti dom zato, da bi si ogledala morebitno
bivanje moje mame v tem domu. Mojo 84-letno nepokretno mamo imam v domu Sv.
Eme v Šentjanžu pri Dravogradu. Vendar je nam trem sestram tja predaleč. Zato sem
komaj čakala dneva, ko bomo šli z avtobusom proti Poljčanam.
Že od daleč se mi je dom prikupil. Parkirali smo na urejenem parkirišču in pomislila
sem, kako bi moja mama tukaj uživala. Da je tako, sem videla zadovoljne obraze
varovancev, ki so sedeli na klopcah in na vozičkih pred domom.
Pred vhodom v dom sta nas čakali prijazna direktorica doma in socialna delavka. Ko
smo stopili v dom, smo šli mimo nasmejane receptorke, ki je dajala informacije. To je
tisto, kar potrebujemo; nasmeh, ki ne stane nič, ti pa polepša dan.
Spet mi je spomin ušel na hvaležnost mojih bolnikov, s katerimi sem tako rada delala.
Med njimi sem vedno pozabila na svoje probleme in sem jim pokazala nasmeh in
vedno imela za njih lepo besedo.
Tukaj imajo varovanci doma res skoraj vse. V pritličju so postreženi s pijačo pri
prijazni trgovki. Celo strastni kadilci imajo svoj kotiček, kadar je zunaj hladno,
kadilnico.
Najprej so nas peljali v tretje nadstropje, kjer so nam predstavili aktivnosti
varovancev delovne terapije. Pokazali so nam izdelke, ki jih izdelujejo. Izdelujejo
verižice, šatulje, škatle, vezejo, pletejo…
Med ustvarjanjem se spletajo prijateljstva, dobra volja in smeh, imajo tudi svoj
ansambel in pojejo. Še nam so zaigrali in spontano smo zaplesali z njimi. Tudi
pogostili so nas. Res je bilo prav »luštno«!
50
Tako nas vidijo drugi
Potem je prišel čas, ki sem ga težko čakala. Ogled delovne terapije, kjer so bili
varovanci prepuščenim strokovno usposobljenim, prijaznim delovnim terapevtkam.
Videli smo, da so zelo zadovoljni. Pa še kratek pogled na nekaj sob, ki so zelo lepo
urejene.
Že je bil čas, ko smo se morali
posloviti. Seveda ni šlo brez
gasilske slike.
Ko sem po poti domov listala po
glasilu Izviri, nisem mogla
verjeti, kako pestro je življenje v
domu. Upam, da se bo kmalu
našla kakšna soba, da bo del teh
aktivnosti doživela tudi moja
mama.
Nada Štaleker, Center za starejše Metulj
OGLED DOMA UPOKOJENCEV POLJČANE
V Centru za starejše Metulj smo organizirali skupinski ogled »Metuljčkov« iz Slov.
Bistrice v Domu dr. Jožeta Potrča Poljčane.
Ogled doma nas je vse zelo presenetil, saj smo imeli priložnost videti iz »prve roke«,
kako poteka življenjski ritem stanovalcev doma. Vznemirjenje in pričakovanje, le kaj
bomo videli, se je stopnjevalo od pričetka že ob vstopu v dom, do kraja obiska, ko
smo naredili še skupaj z stanovalci doma gasilski posnetek.
Sam obisk je bil nepopisno lep, saj so nas stanovalci pričakali z radovednostjo in
toplim, zadovoljnim sprejemom kot tudi osebje doma.
Osebje je delovalo usklajeno, dobrodušno in strokovno. Razkazali so nam prostore
delovne terapije, fizioterapije, pralnico, šivalnico, sobe z različnimi standardi,
čudovito kapelo, opremljeno s toplimi barvami, vrt in hlev, kjer gojijo pujske in
pridelujejo vrtnine.
51
Tako nas vidijo drugi
Pridni in prijazni delavci doma lepo skrbijo tako za stanovalce kot za prostore doma.
Seveda ne gre pozabiti na krasne izdelke, ki jih stanovalci izdelujejo pod
mentorstvom delovnih terapevtk, kot so šatulje, škatle, šali, tapiserije, makrameji,
pleteni izdelki in prtički, kjer je potrebno imeti obilo ročnih spretnosti, le teh pa
stanovalcem doma ne primanjkuje. Pestrih programov aktivnosti in dogodkov v
domu je neizmerno veliko, da lahko vsak najde nekaj zase.
Vsak stanovalec ima svojo zgodbo, ki so same po sebi dovolj zgovorne, da smo
navezali stike in se pogovorili z znanci, prijatelji, bivšimi sosedi ali pa tudi sorodniki
in najožjimi člani naših družin.
Drobne nitke našega vsakdana so nas
povezale in naj ostanejo tako v naših
srcih kot spominih. Družimo se in naj
stereotipi o »hiralnicah« odidejo iz
našega besednjaka.
Tako kot mi sedaj skrbimo za naše
starejše, babice, dedke in starše, tako
bodo naši vnuki skrbeli za nas.
Petra Zavasnik, dipl. delovna terapevtka,
koordianatorka Centra za starejše Metulj
DRUŽENJE
Druženje je zelo pomembno za ljudi vseh starosti, za starejše, za ljudi srednjih let in
za mlade. Pomaga nam, da se ne počutimo tako osamljene. To velja še posebej za
starejše. Jaz sem vsak petek hodila v dom za ostarele v Poljčanah, kjer sem obiskala
prijetno gospo in se z njo družila. Poleg nje sem spoznala veliko navad starejših,
čeprav mi ni nikoli pripovedovala o tem. Sem pa tudi ugotovila, da se najini družini
poznata. Gospa in mamina teta, ki je tudi v domu, se poznata že iz otroštva, saj sta
bili sosedi. Prav tako pa se poznata moja mama in njena hči, ki sta bili sošolki v
osnovni šoli. Zdaj ne hodim več tako pogosto tja, ker gre gospa velikokrat domov;
pred kratkim je prišla iz bolnice in je zelo slabotna.
Eva Braučič, dijakinja Srednje šole Slovenska Bistrica
52
Tako nas vidijo drugi
V ČETRTEK, 11. 3. 2010 SMO PEKLI
VELIKONOČNO KVAŠENO PECIVO
Zbrali smo se v domu, od koder smo odšli v drugo nadstropje, kjer so nas že pričakali
starejši ljudje iz kuharske skupine. Pozdravljali smo se in se veselili ponovnega
srečanja. Po njihovih izrazih smo vedeli, da so nas bili zelo veseli.
Preden smo testo, ki je že bilo pripravljeno, začeli gnesti, nam je gospa, ki je v domu
uslužbenka, pokazala, kako oblikujemo kvašeno testo v ptičke in prestice. Potem
smo vsi ustvarjali in vsak je naredil pravo umetnino. Ko smo vse testo oblikovali, smo
ga dali v pečico.
Medtem, ko smo čakali, da se pecivo speče, smo se pogovarjali, obujali spomine in
peli.
Po dvajsetih minutah so se nam že cedile sline, saj je bilo velikonočno kvašeno pecivo
pečeno. Bilo je zares slastno.
Na koncu smo se pogovorili o nadaljnjih srečanjih.
Jasmina Narat, 9.b OŠ Poljčane
53
Tako nas vidijo drugi
MEDGENERACIJSKI TABOR NA GORENJU
Bilo je kratko, a sladko. To bi lahko rekla za medgeneracijsko srečanje domov
ostarelih. Zamisel se je porodila g. Katji iz Doma Slov. Konjice. K sodelovanju je
povabila Dom iz Poljčan in Rogaške Slatine in seveda njihove stanovalce. Ker je to
srečanje medgeneracijsko, so se v domu v Poljčanah spomnili na otroke iz vrtca Slov.
Bistrica, enota Mehurčki Poljčane in nas povabili k sodelovanju.
Z domom veliko sodelujemo in tudi tokrat smo se odzvali. Čeprav je bil čas odločitve
kratek, so se štiri deklice iz vrtca opogumile in v mojem spremstvu odšle na
nepozabno taborjenje. Na tabor smo se odpeljali z avtobusom, kar je posebno
doživetje za današnje otroke, saj se večina vozijo z osebnimi avtomobili. Skupaj s
sedmimi stanovalci doma, udeleženci tabora iz Rogaške in udeleženci iz Konjic, smo
šli dogodivščinam naproti. Med taborniki so bili tudi mladi prostovoljci, ki
stanovalce obiskujejo in jim nudijo pomoč in toplo besedo v njihovem novem domu,
kjer preživljajo starostna leta. Program tabora je bil zelo bogat in pester. Ko smo
prispeli na Gorenje v dom, smo se namestili po sobah, nato je sledilo spoznavanje in
druženje. Spletli smo mrežo, izbrali skritega prijatelja kateremu smo namenili
posebne trenutke. Popoldan je minil ob sprehodih, ogledih znamenitosti, športnih
igrah, delavnicah in že je bil tu večer, ko nas je obiskala folklorna skupina. Zabavni
večer je minil ob pesmi in glasbi. Gospod Štefan, ki je spremljal stanovalce
poljčanskega doma, je vzel v roke kitaro in pelo je staro in mlado. Po celodnevnem
druženju in klepetu smo šli v sobe. Deklice iz vrtca so bile vesele, razigrane in so
polepšale dan na taboru. Polni vtisov smo zaspali. Zbudilo nas je vriskanje na
hodniku, klepet
starejših, da gredo na
kavico in potem še na
telovadbo. Deklice so
se želele še malo
poigrati in poležati,
tako da smo se z
našimi prijatelji zopet
srečali pri zajtrku. Ko
smo jih pozdravile, so
se marsikomu
zasvetile očke, božali
so jih, stisnili k sebi in
bile so »naše punčke«.
54
Tako nas vidijo drugi
Tudi drugi dan je bil zelo pester. Obisk smo imeli iz muzeja v Ljubljani, izvedeli vse o
stari Emoni in se preoblekli v Rimljane in zaigrali igro. Sledile so bogate delavnice,
kjer smo si izdelali spominčke na tabor. Popoldan smo celo pekli pecivo in se sladkali.
Veliko smeha je bilo pri odkrivanju skritega prijatelja in še bi lahko naštevala. Vsega
je enkrat konec, tako je tudi naše druženje na taboru šlo h koncu. Zopet smo stali s
kovčki pred avtobusom in se poslavljali. »Naše punčke« so stekle v objem staršem.
Za nami je nepozabno druženje in ostali so lepi spomini. Prepričana sem, da smo z
udeležbo predšolskih otrok na tovrstnem srečanju popestrili dneva druženj pod
Pohorjem. Hvala Domu Poljčane za povabilo, ki nam je znova omogočilo obogatiti
vez med najmlajšimi in najstarejšimi .
Anica Žnidarko, vzgojiteljica
MOJE PROSTOVOLJNO DELO
Sem Niko Valand, dijak 2. letnika Srednje zdravstvene in kozmetične šole Maribor.
Kot prostovoljec obiskujem Dom dr. Jožeta Potrča že drugo leto. Moj stanovalec je
Anton Auer. V teh dveh letih sva se dodobra spoznala, skozi pogovor in igro. Skupaj
igrava karte in šah. Veliko časa, ki ga prebijeva skupaj, pa nameniva za pogovore.
Najraje poslušam zgodbe iz njegove mladosti, ki opisujejo način življenja v tistih
časih. Na podlagi njegovih besed sem spoznal, da je bilo življenje takrat zelo težko,
zato gospoda še bolj spoštujem.
Ti ljudje so živeli brez interneta,
televizije, telefonov, kar si naša
generacija ne zna predstavljati.
Prav zato je najino druženje še
bolj zanimivo, ker primerjava
razlike med najinima
generacijama. Kadar najdem
prosti čas, prihajam v dom, ker te
ljudi zelo spoštujem in
občudujem. Kljub njihovim
letom in zdravstvenim težavam
so vedno dobre volje in
nasmejani.
Niko Valand, prostovoljec
55
Tako nas vidijo drugi
POZDRAVLJENI PRIJATELJI
Denar je sicer vladar sveta, a še več je vredno, da imaš dobrega prijatelja. Sicer se tudi
prijatelji razlikujejo med seboj, je pa prijetna misel, da se lahko v sili posvetuješ z
njimi.
Sem človek, ki je rad med ljudmi. Rada se pogovarjam, rada pomagam. Po aktivnem
obdobju – službi, sem našla svoje zadovoljstvo v delu s starejšimi. Kar hitro sem se
vključila v aktivnosti Doma dr. Jožeta Potrča Poljčane kot prostovoljka za delo v
skupini za samopomoč starejših. S skupino Metulji smo se šest let dobivali vsak
torek. Bilo je zanimivo, pestro, včasih tudi žalostno.
Danes, že deseto leto, delam s skupino Vitice v Kovači vasi. Tudi med nami so se
spletle trdne vezi. Lepo nam je, v dom pa še vedno rada grem in obiščem znance in
prijatelje.
Metulji so še vedno moja skupina, čeprav mnogih ni več. Poznajo me strokovni
delavci in stanovalci. Že pri vhodu se prisrčno pozdravimo in poklepetamo. Prijazna
beseda nam vsem polepša trenutke sreče. Po obisku sem vesela in žalostna, pa kaj, ko
starosti in bolezni ne moremo
spremeniti. Rada jih obiščem. Imam
veliko prijateljev med osebjem in
stanovalci. Vem, da ni vedno vse
rožnato, z dobro voljo in razumevanjem
pa dnevi kar prehitro tečejo.
Prijatelji moji v Domu dr. Jožeta Potrča
Poljčane, hvala vam za vse lepe trenutke
in ostanimo še naprej povezani.
Meta Javernik, voditeljica skupine
Vitice
MEDGENERACIJSKI TABOR »GORENJE 2010«,
7. in 8. maja 2010
V osrčju neokrnjene narave, v vasi Gorenje nad Zrečami, smo se udeležili
medgeneracijskega tabora, šest stanovalcev Doma dr. Jožeta Potrča Poljčane in vodja
skupine starih za samopomoč »Veseljaki« Štefan Kolar.
56
Tako nas vidijo drugi
Organizacijo tabora in pripravo pestrega programa je pripravila prizadevna socialna
delavka Katja Pen Sevšek iz Lambrechtovega doma Slovenske Konjice. Tabora so se
udeležili tudi stanovalci iz Pegazovega doma iz Rogaške Slatine.
Starost vseh udeležencev je bila od 6 let do 86. let. Kljub pestrosti programa, so se
udeleženci lahko udeleževali vseh aktivnosti, ki so bile prilagojenje njihovim
psihičnim in fizičnim sposobnostim.
Zanimiv je bil večerni kulturni
program, v katerem so nastopili člani
folklorne skupine iz Skomarja.
Udeleženci tabora so imeli priložnost
spoznati tudi življenje in delo starih
Emoncev, ki so živeli v stari Emoni,
kako so se poročali, kaj so kupovali in
v kaj so verovali. Vse to nam je
predstavila kustosinja Muzeja iz
Ljubljane na zelo zanimiv in svojstven
način. V prikazovanju življenja Emoncev je vključila tudi udeležence tabora iz
našega doma. Oblekla jih je v rimska oblačila in so odigrali posebne vloge in sicer
uglednega rimskega meščana Markosa, ob predstavitvi posebne časti in priznanja za
aktivno sodelovanje v rimski vojski. Znak časti je bila podarjena »kuta«, oblačilo v
obliki 22 metrov dolgega posebnega blaga, težkega skoraj 20 kilogramov. Blago so
Markosu nadeli sužnja in hčerka, ki sta bili tudi udeleženki tabora, oblečeni v
rimljanska oblačila. Prikazan nam je bil tudi obseg takratne Emone, ki je meril 400
krat 1500 metrov, obdan z obzidjem. Danes je to področje v Ljubljani od
Kongresnega trga do Narodne univerzitetne knjižnice Ljubljana, torej center
današnjega mesta.
Zanimiv je tudi bil voden ogled po vasi Gorenje, ki so se ga udeležili vsi taborniki.
Organizacija tabora je tekla po predvidenem programu, brezhibno, za kar so zaslužni
organizatorji iz Lambrechtovega doma Slovenske Konjice. Naši skupni pozitivni
vtisi so naslednji: zanimivo je bilo v družbi različnih generacij, spomnili smo se
svojega otroštva ob otroškem živ-žavu, medsebojno smo se spoznali in zbližali.
Štefan Kolar, voditelj skupine »Veseljaki«
57
Tako nas vidijo drugi
SREČANJA SUPORTIVNE SKUPINE
Spoznanja, da moj oče boleha za demenco, so bila zame in za mojo družino zelo
boleča. Pojavljati so se začela vprašanja, kako bi mu lahko najbolje pomagali. Počasi
smo ga pripravljali za vključitev v institucionalno varstvo. Želeli smo si, da mu
pomagamo po naših najboljših močeh. Želeli smo, da bi bilo njegovo življenje v
domu za starostnike čimbolj kakovostno. V letu 2008 so se nam želje uresničile. Oče
je pristal na vključitev v institucionalno varstvo. Njegov drugi dom je bil nov in lep,
poln poznanih ljudi, v bližini sorodnikov, prijateljev in znancev. Toda hitro so se
začele pojavljati velike težave. Spoznanje, da oče v tem novem in lepem okolju ne
more biti, je bilo zame in za mojo družino že drugo boleče spoznanje. Očetu je bilo
potrebno priskrbeti varstvo v domu za starostnike z varovanim oddelkom. Sreča
nam je bila naklonjena. Našim težavam ste prisluhnili prav vi, zaposleni v Domu dr.
Jožeta Potrča Poljčane. Ponovna vključitev očeta v nov dom in novo okolje je bila za
vse zelo stresna. Zaposleni v Domu dr. Jožeta Potrča v Poljčanah ste nas sprejeli z
veliko mero razumevanja in prijaznosti. Kar nekaj mesecev je bilo potrebnih, da se je
oče vključil v novo okolje. Počasni, vendar vztrajni so bili vaši napori, da ste očeta
uspešno vključili v novo okolje, ki ga sedaj imenuje MOJ DOM. Vaše strokovno delo
se odraža tudi v njegovem vedenju. S pomočjo vaših strokovnih pristopov oče deluje
bolj umirjeno in zadovoljno.
Vaše pomoči pa ni deležen samo oče, temveč tudi mi, njegovi svojci. V Domu dr.
Jožeta Potrča Poljčane zaposleni poskrbite tudi za svojce stanovalcev v obliki
delavnic, predavanj in srečanj. Tudi jaz se udeležujem srečanj Suportivne skupine za
pomoč svojcem stanovalcev z demenco. Srečanja v skupini so zame prijetna, me
pomirjajo in mi vplivajo zaupanje v strokovno in kakovostno delo zaposlenih. Na
srečanjih se pogovarjamo o
izkušnjah, ki smo jih doživeli s
svojci, o težavah, s katerimi se
srečujemo. Svojci radi
pripovedujemo zgodbe iz
domačega okolja stanovalcev,
spominjamo se najlepših
dogodkov, ki smo jih doživeli
s k u p a j . S s v o j i m
pripovedovanjem pa pomagamo
tudi vam, da bolje razumete
reakcije stanovalcev v določenih
trenutkih.
58
Tako nas vidijo drugi
Ne le stanovalci, tudi svojci smo deležni vaših strokovnih nasvetov. Svetujete nam,
kako se izogniti težavam in kako premagati strese. Pripovedujete nam vaša opažanja
in vsakodnevne izkušnje s stanovalci, ki jih spoznavate v okviru delavnic, kakor tudi
na oddelku. Z vašim strokovnim znanjem in bogatimi izkušnjami svojci dobimo
nasvete, ki jih brez vaše pomoči ne bi mogli dobiti.
Zadovoljna in hvaležna sem, da se lahko udeležujem srečanj skupine, saj se na
srečanjih medsebojno spoznavamo, si izmenjujemo pridobljene izkušnje in tako
družno skrbimo za kakovostno življenje naših svojcev, bolnikov z demenco.
Jelka, hči stanovalca
VAŠA PROSTOVOLJKA
Sem ena izmed deklet, ki je v šolskem letu 2008-2009 obiskovala stanovalce Doma
dr. Jožeta Potrča Poljčane. To je bilo obdobje med šolskim letom, pa tudi med
poletnimi počitnicami.
Razmišljala sem, da bi tudi med počitnicami pomagala stanovalcem v domu ter po
razgovoru z zaposlenima na delovni terapiji, Natašo in Kristino, mi je bilo to
omogočeno.
Enkrat tedensko sem prihajala na delovno terapijo. Pomagala sem pri različnih
aktivnostih: izdelovanju prtov, voščilnic, kvačkanih in pletenih izdelkov, igranju
družabnih iger, sprehodi,... Prisotna sem bila tudi pri postavljanju klopotca v
domskem vinogradu, kjer smo se skupaj poveselili ob jedači in pijači.
Nad izdelki stanovalcev sem bila zelo navdušena. Spoznala sem, da lahko kljub
starosti in okornim prstom z
veliko dobre volje nastanejo
čudoviti izdelki. Prav tako sem
prišla do spoznanja, da lahko
starejšega človeka razveseli že
majhna stvar – pozornost, kot je
lepa beseda in iskren nasmeh.
Bilo je čudovito doživetje in
upam, da sem vsaj malo
pomagala pri boljšem počutju
stanovalcev.
Valerija Kaizer
59
Tako nas vidijo drugi
VINOGRADNIŠKA SKUPINA
V mesecu maju leta 2009 smo v domu posadili potomko modre kavčine, trte z Lenta.
Delovni terapevtki Nataši se je porodila misel, da bi v domu ustanovili
vinogradniško skupino. Po kratkem premisleku smo se prvič sestali v mesecu marcu.
Dogovorili smo se, da se bomo sestajali enkrat mesečno. Na naših druženjih se
pogovarjamo o delih v vinogradu, obujamo spomine kako je bilo nekoč ter kakšne
težave so nas spremljale.
Na enem izmed sestankov je padla ideja, da bi povečali domski vinograd. Zamisel je
dobila pozitivno rešitev. Zraven že zasajene trte smo posadili v prvem tednu maja 20
novih trsov.
Ob saditvi trsa je bilo prisotno veliko število stanovalcev. Pri saditvi trsa so pomagali
izkušeni vinogradniki. Dogodek sajenja trte je spremljal zvok harmonike. Preživeli
smo lepo sončno dopoldne.
Želimo si veliko sončnih dni, z upanjem na dobro ter obilno letino.
Ferdinand Potisk, voditelj vinogradniške skupine
60
Tako nas vidijo drugi
ZELIŠČARSKA SKUPINA ŽAFRANKE
Sestajamo se vsaki torek ob deveti uri. Najprej se pogovorimo, kaj se nam je lepega in
manj lepega pripetilo v tednu, ali so vsi zdravi in zadovoljni z življenjem, ki ga živijo.
Popijemo kavico, zraven se pogovarjamo in kaj o politiki spregovorimo. Veliko se
smejimo, kakšen rojstni dan proslavimo in se ob zvokih harmonike zavrtimo.
Gredico z zdravilnimi rastlinami skrbno negujemo ter kaj novega posadimo. Za
vzdrževanje in saditev potrebujemo različne pripomočke, katere nam nudi z
odličnim sodelovanjem gospod Vojko Težak.
Zavedati se moramo, da je Dom dr. Jožeta Potrča v naši občini, zato se trudimo za
dobro sodelovanje z zaposlenimi in stanovalci kakor tudi oni z nami. V domu so
stanovalci različnih starosti in izobrazbe, opravljali so različna dela in bili koristni
družbi in državi. Sedaj potrebujejo pomoč, zato jih ne smemo pozabiti. Hvaležni so
za vsako besedo in nasmeh, ki jim ga podariš. Premalo se zavedamo, da nas vse lahko
čaka dan, ko bomo sami med njimi.
Pohvala osebju doma, ki skrbijo za dobro počutje, čistočo, hrano in strokovno
pomoč, ki jo nudijo. Dom se z različnimi prireditvami trudi, da dan hitro mine za vse
oskrbovance z naslednjimi dejavnostmi: različni nastopi pevcev in skupin, razni
izleti, predavanja, delovna terapija in različne aktivne dejavnosti kot so kegljanje in
košarka. Zasadili so vinsko trto, skrbijo za zajčke. Imajo prečudovito kapelico in
vsako sredo mašo, v mesecu maju pa vsakodnevne molitve. Naštete dejavnosti so le
del njihovega vsakdana.
61
Tako nas vidijo drugi
Življenje ni vedno takšno kot v pravljici, pridejo viharji, burja in nato posije sonce,
prežene oblake, nebo se zjasni in življenje spet smisel dobi.
ČAJ ZA POMIRJANJE IN BOLJŠI SPANEC
Sestavine: šentjanževka, melisa, hmelj, baldrijan, sivka. Priprava: 1 veliko žlico čajne
mešanice poparimo z 2 dcl vode, pokrijemo in pustimo stati 5 minut. Za pomirjanje
pijemo zjutraj in zvečer pol ure pred spanjem, 1 skodelico za boljši spanec pa samo
zvečer.
Dragica Štih, vodja zeliščarske skupine Žafranke
SREČANJE IN ŠPORTNO TEKMOVANJE V DOMU DR.
JOŽETA POTRČA V POLJČANAH
Na vabilo uprave, organizatorja športnih tekmovanj v Domu dr. Jožeta Potrča
Poljčane, smo se 13. maja zbrali v manjšem številu iz Lambrechtovega doma in tudi
drugih domov. Udeležba je bila sestavljena iz stanovalcev, spremljevalcev in
strokovnih delavcev.
Kot udeleženka tega srečanja moram poudariti, da je srečanje in tekmovanje odlično
uspelo. Tekmovanje je bilo zaradi slabega vremena v domu namesto na prostem, kot
je bilo na začetku predvideno. Vzdušje in veselje med tekmovalci in ostalimi
udeleženci je bilo enkratno. S podelitvijo in bučnimi aplavzi so dokazali, da so bili vsi
zadovoljni, veseli in srečni ter da si podobnih tekmovanj in srečanj še želijo.
62
Tako nas vidijo drugi
Organizatorjem, Domu dr. Jožeta Potrča Poljčane gre posebna zahvala za plemenito
in veliko delo, ki so ga opravili. Na zaključku so nam pokazali in razkazali vse bivalne
in druge prostore. Za čudovit prizidek, lepo opremo in notranjo razporeditev jim
lahko samo čestitamo.
Zahvaljujemo se za lep, prisrčen sprejem in vso pomoč, ki so nam jo v času srečanja in
tekmovanj nudili.
Justina Felicijan,
stanovalka Lambrechtovega doma Slov. Konjice
SPOŠTOVANI DELAVCI IN STANOVALCI DOMA DR. JOŽETA POTRČA
POLJČANE
Na povabilo vašega doma smo se srečali stanovalci več domov celjske regije.
Presenečeni smo bili nad gostoljubnostjo in prijaznostjo vseh vas. Videli smo srečne
stanovalce v lepem domu, ki se nahaja v čudovitem okolju zelenih travnikov in
gozdov.
Bilo je tekmovanje v igri. Zadovoljni smo z rezultatom, tako našim kot vašim. Pa saj
ni važno. Važno je srečanje in druženje vseh naših stanovalcev.
Zahvaljujemo se vašemu harmonikarju in veseli družbi, ob kateri smo lahko tudi
malo zaplesali.
Đuro-Jure Baranašič,
stanovalec Lambrechtovega doma Slov. Konjice
63
Smeha ni nikoli dovolj
Poskušnja
Natakar je gostu prinesel juho. Ko je čez nekaj minut prišel zopet mimo gostove mize
je opazil, da ta mirno sedi in se juhe še dotaknil ni.
"Ali kaj morda ni v redu?" je vprašal natakar. "Poskusite juho!" je rekel gost. "Je
prevroča ali prehladna?" "Poskusite juho!" je spet vztrajal gost. "Je preslana!"
"Poskusite juho!" je zakričal gost. "Aja, žlice nimate!" je ugotovil natakar.
Polovica
Gost se jezi, saj čaka na hrano že debelo uro: "Kdaj bom vendar dobil polovico
piščanca?" "Takoj, ko bo še kdo naročil polovico! Kje ste pa že videli, da bi zaklali le
polovico piščanca?"
Lovec Miha je vedno peljal na lov tudi sina, da bi mu služil kot pogon na divjad.
Nekega dne pa je sin hodil bolj po svoje. Po končanem lovu ga je oče pošteno okregal
in zaključil: "Ti si pa res pravo tele!" "Od bika kaj drugega tudi ni pričakovati!" mu sin
ni ostal dolžan.
Rešitev
En dan gre babica na sprehod z svojim vnukom in babica pade v reko. Seveda vnuk
takoj skoči v reko in jo reši. Naslednji dan pa vnuka pred hišo čaka BMW, noter je pa
kovček z 2 milijonoma tolarjev in z napisom : "Hvala, da si me rešil. Tvoja babica."
Naslednji dan se ista zgodba spet ponovi z drugim vnukom in naslednji dan vnuka
čaka BMW, torba z denarjem in z istim napisom. Naslednji teden pa gre babica spet
na sprehod s tretjim vnukom in babica spet pade v reko, vendar jo ta vnuk samo gleda
in čaka tako dolgo dokler babica ne utone. Naslednji dan pa tega tretjega vnuka čaka
pred hišo Mercedes, v njem je torba z 30 milijoni tolarji in z napisom : "Hvala, da si
me rešil. Tvoj dedek."
Letela
"Mami, ali res angeli letijo?" "Ja, otrok moj." "Ampak, naša Rozi ne zna leteti!" "Ne,
Rozi je naša gospodinjska pomočnica in ne zna leteti!" "Ampak očka ji vedno reče, da
je njegov angelček!" "Potem bo pa letela!"
64
Smeha ni nikoli dovolj
Očeta ni doma
Pride nekega dne k Janezkovemu očetu domov nek njegov nadležen prijatelj Tone.
Potrka in vpraša: "Dober dan, ali je oče doma?" Janezek: "Ne ni ga" Tone: "Ja, kje pa
je?" Janezek: “Ne vem, ga grem vprašat!"
Jurček
Jurček je odšel na počitnice k dedku in babici. Mamica mu je pred potovanjem
naročila: "Ko boš pri dedku in babici in te bo tiščalo lulat, ne bodi vulgaren kot znaš
biti samo ti, ampak reci dedku, da bi rad žvižgal. Prvo noč je Janezek spal pri dedku.
Naenkrat je rekel: "Dedek, jaz bi rad žvižgal!" "Ne, zdaj, zdaj je prekasno!" "Ampak,
dedek, jaz bi res rad žvižgal!" "Rekel sem, ne!" je bil odločen dedek. "Babico boš
prebudil. Raje žvižgaj zjutraj, ko se boš zbudil!" "Ampak, dedek, jaz moram žvižgati!"
"No, če je pa tako, pa žvižgaj, ampak meni na uho!"
65
Dom dr. Jožeta Potrča Poljčane
Izdajo glasila so omogočili:
ARTY RODOŠEK s.p., Maistrova ulica 8, 2319 Poljčane
SELEKT PRO d.o.o., Vorančev trg 2, 2380 Slovenj Gradec
BIOTERA d.o.o., Cesta talcev 8, 1230 Domžale
IZZA d.o.o.,Ljubljanska cesta 42, 2310 Slov. Bistrica
HELPY d.o.o., Dobrave 7a, 1236 Trzin
Glasilo je izdal: Dom dr. Jožeta Potrča Poljčane
Prispevke zbrali: Nataša Pečovnik in Kristina Golob
Uredila: Iva Soršak
Glasilo je oblikoval: Goran Frangež
Tisk: MI BO tisk d.o.o.
Naklada glasila: 800 izvodov
Poljčane, junij 2010