1. No category

ISKRICE
OŠ Ivana Kavčiča
2012/2013
________________________________________________________________________________
Iskrice so glasilo učencev OŠ Ivana Kavčiča Izlake.
Prispevke zbrala in uredila Lučka Drnovšek Pepelnjak.
Izlake, junij 2013.
Avtorica naslovne slike: Nika Razboršek, 9. b
NASLOV, KI PRITEGNE
»Sanjam, da nekega dne …«
Ljudje smo po naravi divjaki. Vsak živi zase, dela za svoje dobro in svoj razvoj. Pa vendar nas od
ostalih bitij ločita razum in zavest. To nam je pomagalo preživeti, zdaj pa nam ista stvar škoduje.
Ko smo dovolj stari, se začnemo zavedati sebe. Do tega trenutka seže naš spomin. In takoj ko
spoznamo, kdo smo, spoznavamo druge, spoznavamo svet. Začnemo razlikovati barve, začnemo
razlikovati rase. Nam pamet res pomaga? Nato prestopimo prag šole. Začne se naša pot do
izobrazbe. »Za vse enaka.«
»… ko bodo otroci različnih ras sedeli za isto mizo …«
Svet naj bi bil pravičen in enakopraven. Utopija. Mar ko pravimo, naj bo pravičen, diskriminiramo
tistega, ki to ni? Zakaj so nekateri manj vredni? Nismo vsi ljudje ljudje? Ali prav zato, ker smo ljudje?
Obiskovanje šole se mi zdi nekaj samoumevnega, stvar o kateri več ne razmišljam. Vsak dan tarnam,
kako hudo mi je, da imam premalo časa in kako dolgočasno je obiskovanje šole. Na drugi strani
sveta pa otroci umirajo zaradi lakote in nimajo priložnosti oditi v šolo. Ali pri njih beseda šola sploh
obstaja? Kam sta se zdaj skrila naš razum in naša zavest? Vemo, da je izobrazba naša pravica, pa tudi
potreba, vsaj moja. Vsak naj bi imel enake možnosti, ne glede na to, kje živi ali kdo je. Tisto, kar
šteje je, kar zna. Toliko velja. Vendar če nima možnosti šolanja, ne more znati prav veliko. Ni mi
všeč, da se otroci razlikujemo po tem, koliko znanja imamo. Sem med tistimi srečneži, ki imamo
dobre možnosti šolanja in družino, ki me ob tem podpira in spodbuja. Mnogi pa te sreče nimajo.
Po končanem šolanju bomo iskali službo. Seveda ugledno in dobro plačano delo. Zaposlili se bomo.
Doma ali morda celo v tujini. To nam ne bo ovira, saj znamo najmanj tri jezike. Domotožje bomo
gasili preko interneta in s tedenskimi obiski družine. Z dobrim avtomobilom si v Münchnu že v
dobrih štirih urah. Veseli, zadovoljni in uspešni si bomo čez nekaj časa ustvarili družino. Svojim
otrokom bomo želeli le najboljše, zato jih bomo vpisali v zasebne šole. Nadaljevali bodo našo pot.
Tako zveni še nedokončana življenjska zgodba Evropejca, Američana. Ne! Tako zveni življenje
premožnejšega otroka, nekoga, ki si lahko privošči šolanje. Življenje revnejših pa ima mnogokrat
bolj žalosten konec. Služba, delo v tovarni, zadošča za preskrbo družine. Kmalu smo tako izmučeni,
da ne moremo več delati. Takrat zmanjka denarja in iskrice v očeh.
»… svet ne bo več pisan, ampak zlat.«
Ljudje pozabljamo, kako majhni smo in kako velike so naše želje. Pozabljamo na smeh in veselje,
pozabljamo na ljudi. Pozabili smo, da nismo bogovi, da je Zemlja vse, kar imamo.
Tako se konča naša pot izobrazbe. Vsaka pot se začne in konča, je trnova ali puhasta. Razlikovanje
nas ne bo pripeljalo daleč, tako se bomo uničili. Ves čas se učimo in tako napredujemo. Naj bi živeli
v demokraciji in vsi naj bi bili enaki in enakopravni. Vsi smo ljudje in skupaj smo uspeli. Zdaj pa
vsak želi več, želi uspeti, veliko zaslužiti in imeti vse. Kdaj je dovolj? Nikoli. Popolnosti ni, in ne
obstaja. Poznamo jo, da si jo želimo. Želimo si vsega in vse nas zanima. Zato ta zgodba nosi Naslov,
ki pritegne.
Špela Vidmar, 9. b (nagrajeno besedilo na natečaju Evropa v šoli)
FANTEK IN DUDA
Nekega lepega poletnega dne se je rodil fantek. Mamica in ati sta mu dala ime Jakob. Mamica
mu je kupila dudo. Jakobu je postala dudica, ki jo je imenoval Nana, najboljša prijateljica. Vedno jo
je imel pri sebi. Z njo je spal, z njo je šel z mamico po nakupih, z njo se je sprehajal in z njo se je
igral. Če je slučajno samo za trenutek pozabil nanjo in je potem ni takoj našel, so jo vsi iskali.
Strašno se je razburil in na ves glas kričal: »Kje je Nana!« Pomiril se je šele takrat, ko jo je zopet
dobil.
In tako je odraščal, Nana, pa je bila še vedno z njim. Ko je bil star tri leta, se je z babico
odpravil na igrišče za blokom. Ker je bil že velik fantek, je dudo Nano pustil doma. S prijatelji se je
igral na igralih in se lovil po travniku, nenadoma pa. Oooo, groza! Spotaknil se je ob kamen in
padel. Iz noska in ust mu je pritekla kri, rokice so bile opraskane in krvave. Babi je hitro ukrepala in
z obkladki ublažila največje bolečine.
Jakob je ležal v postelji, nosek in ustnice pa so bile vedno večje. Potem se spomni na Nano.
Toda, joj! Nane ni mogel dati v usta.
In tako se je Jakob odločil, da bo dudo Nano spravil v predal, kjer bo počakala na boljše čase,
ko se bo pozdravil. Rane so se zacelile, postal je Jakob, kot je bil pred nezgodo, a ugotovil je, da
dude Nane ne potrebuje več, ker je že res velik fant.
Jakob Gašper, 1.razred
Ana Grošelj, 1. b – POTRES
MOJA DRUŽINA
MOJA DRUŽINA
MOJA DRUŽINA
Moja družina je fina,
Žan je moj brat zelo me ima rad.
Ati in mami sta moja dva starša.
Vsako noč poljubček dobim
in brez grdih sanj zaspim.
V moji družini se zabavam
in pojem.
Veliko se z mami igram,
vsak dan ji povem,
da rada jo imam.
Klemen Pograjc, 2. a
Nia Borštnar, 2. a
Iva je sestra,
Polona je teta,
Urša je mami
Robert je ati
in Tina je babi.
V moji hiši je fino, sploh kadar
igramo se vsi.
Ana Goršek, 2. a
POTOVALKA
Potovalka potovala
je po poti oceana
in je pravo pot izbrala.
a nekoč je pot zgrešila
in se v svetu izgubila.
Rebeka Drnovšek,3.b
MOJ ATI
Moj ati ni navaden ati!
Vsako jutri pokliče: »Matija, zbudi se,
v šolo moraš iti, hitro moraš pohiteti.«
Saj v šoli je lepo, včasih pa hudo.
Ko stopim iz avtobusa,
se pri nas že nekaj kuha.
Fižol, krompir ali pa čisti mir.
saj moja sestrica Sara, ko pride domov,
že brenka kot kitara.
Saj večkrat jih dobi po riti,
Kot naša miška Niki.
Doma pa moj ati zakriči,
da se mu kar dim iz ust kadi.
Vsak dan je v šolo treba, a doma je boljše.
Ko smo skupaj, ko se igramo,
pa tudi kaj hecnega naredimo.
Matija Pavšek, 3. b
Oskar Juvan, 1. b – ZVONČEK
Zaključna prireditev literarnega natečaja
»Z domišljijo na potep 2012 - 2013«
V četrtek, 14. 3. 2013, smo bili učenci 3. b razreda povabljeni v Cankarjev dom na Vrhniki na
podelitev priznanj literarnega natečaja Z domišljijo na potep. Na natečaju smo dosegli četrto mesto.
Vzdušje na prireditvi je bilo zelo prijetno. Nastopali so znani televizijski obrazi. Obiskal nas je tudi
medvedek Yippy in nam prinesel sladke nagrade. Ta dan smo bili zelo srečni.
Rebeka Drnovšek, 3. b
EKOVOŠČILNICA
V PRVEM RAZREDU SMO SODELOVALI V PROJEKTU MODRIJAN. IZDELOVALI SMO PAPIR, IZ KATEREGA
SMO NAREDILI ČESTITKO ZA MAMICO OB 8. MARCU.
POSTOPEK IZDELAVE: 1. TRGANJE PAPIRJA NA KOŠČKE, 2. REZANJE PAPIRJA V MULTIPRAKTIKU,
3. OBLIKOVANJE LISTIČEV IN SUŠENJE NA TOPLEM.
4. KONČNI IZDELEK : VOŠČILNICA OB MATERINSKEM DNEVU
Marija Kovačič
UČENCI INTERESNE DEJAVNOSTI
ROČNE SPRETNOSTI
Pri ročnih spretnostih se imamo
lepo, ker veliko ustvarjamo.
Nazadnje smo izdelali
prekrasne lončke za rože
iz naših čevljev.
Učenci ročnih spretnosti.
NARAVOSLOVNI DAN - OBISK EKOLOŠKE KMETIJE »RAZBORC«
20. september 2012
Na začetku nas je gospodar Aleš seznanil, zakaj
je njihova kmetija ekološka. Pri pridelavi
zelenjave in sadja ne uporabljajo škropiv in
umetnih gnojil.
Obirali smo grozdje in ga pri hiši smukali v
vedra. Na koncu nas je gospodinja nahranila z
odličnim domačim kruhom.
Potem je poklical prve živali. »Punce!« In prišle
so njegove kozice. Med ogledom smo krave
hranili s kruhom in pujse z bučami.
Na kmetijo smo prišli tudi delat. Na polju smo
pobirali kumare, v kozolcu smo prebirali in
spravljali krompir ter luščili fižol.
Kaj ti je bilo na kmetiji všeč?
Marija Kovačič
ŠOLA V NARAVI, KOČEVJE, DOM JURČEK
V ponedeljek smo srečno prispeli v dom Jurček. Spoznali smo mesto
Kočevje. Ogledali smo si tudi reko Rinžo. V torek zjutraj smo se učili o
vremenu, potem pa smo se odpravili v kraško jamo, ki ji pravijo
Medvedova jama. Popoldan smo streljali smo z lokom in kolesarili. V
sredo smo obiskali pragozd in v njem objeli kraljico jelko. V kanujih smo
se peljali po reki Rinži in tekmovali med sabo. V četrtek smo šli v gozd na
učno pot, kjer smo naredili odlitek volkove in košutine stopinje. Zvečer
smo na jasi taborili in pekli kruh. Zadnji dan smo se urili v Lovu na lisico.
Nato pa po kosilu odšli domov.
Pika Jelerčič in Neja Zupančič, 3. b
PRVOOBHAJILSKA OBLEKA
Jaz sem obleka. Sem bele barve, nimam naramnic, imam vrtnico in sem zelo lepa. Ne maram,
ko me pere pralni stroj, ker me premetava sem in tja. Imam pa rada, ko me sušijo, saj me veter
ohladi. Neža komaj čaka, da me obleče za prvo obhajilo, saj bo vendar čisto bele barve. Želim si pa,
da me ne umaže. Zdajle sem v omari z oblekami. Zelo veliko jih ima. Ampak jaz sem največja
obleka, zato zavzemam največ prostora.
Ostale obleke so se jezile name, zato smo se steple. Jaz sem zmagala, zato sem dobila še več
prostora. Naslednji dan me je Neža že oblekla. Bila je zelo vesela. Zvečer pa me je slekla. Neža je
videla, da v omari ni dovolj prostora. Pospravila me je v drugo omaro. Tam je bil pa velik mir.
NEŽA JUVAN, 3. c
PRVOOBHAJILSKA OBLEKA
Sem prvoobhajilska obleka. Sem zelo lepa in sem bele barve. Na obleki imam kristale in roza
pentljo. Zelo sem jezna, kadar me oblačijo, ker me zelo boli. Zato so me strgali in zato me niso
oblekli za prvo obhajilo. Bila sem zelo žalostna, ker so me morali spet šivati, likati in prati. Ker sem
bila tako lepa, so mi vzeli dol kristale. Samo roza pentlja mi je še ostala. Ko so me postavili v
trgovino, me ni hotel nihče več kupiti. Zato so me vrgli na smetišče. Bila sem nesrečna. Potem pa
me je vzela neka deklica. Tako sva živeli srečno do konca svojih dni.
MAJA JOGER, 3. c
ROBOT
Jaz sem robot, z menoj se igra otrok Lojze. Njegova igra je groba, saj misli, da sem zelo trdna
igrača. Ko se pa neha igrati z menoj, me pa vrže med stare smrdljive igrače. Ko me povoha, smrdim.
Takrat se odloči, da me bo opral. Pokvarim se, ker sem na baterije. Takrat me popravljajo. Ko pa
me popravljajo, me razdrejo, vse mi vzamejo, od žic do baterij. No, takrat pa ne vem, kaj se z
menoj dogaja. Nekoč se me je ta otrok Lojze naveličal. Takrat me je prodal nekemu drugemu
otroku. Ta otrok me je pa vedno lepo pospravil, ko se je nehal igrati z menoj in tako me ni bilo
potrebno več čistiti in popravljati.
NEJC CIRAR, 3. c
MOTOR
Jaz sem motor in ime mi je Skuter. Moja lastnica mi enkrat na teden nalije gorivo in me
opere. Je zelo težka in zato me vse boli. Imam jo zelo rad in ona mene. Ime ji je Katarina. Rad jo
imam, ker tako lepo skrbi zame. Hodi v prvi letnik gimnazije. Sem rdeče barve. Ni mi všeč, da me
umaže z blatom. Všeč mi je kadar greva na daljše vožnje po pokrajini. Takrat spoznam nove ljudi,
kraje in prijatelje. Na enem od izletov sem spoznal najboljšega prijatelja. Rad se igram z njim.
KARIN SIRŠE, 3. c
JESENSKE POČITNICE
Jesenske počitnice so se začele z nakupi v Ikei v Avstriji. Dobila sem majhno orhidejo v belem
lončku. V ponedeljek je prišel k meni moj bratranec Oskar in prespal pri nas. Veliko sem med
počitnicami tudi brala. Imam bratca Tima in on ima navado, da škrta z zobmi, kar mene moti. Med
počitnicami si je dal duška in me cukal. Starši so mi dovolili več gledati televizijo, tako da sem
gledala v soboto in nedeljo filma 101 in 102 dalmatinca.
TIJA KRZNAR, 3. c
MLADI ČEBELARJI PODRUŽNIČNE ŠOLE MLINŠE
ter predstavnica Čebelarske zveze Slovenije.
Bilo je zelo poučno, zato nestrpno
pričakujemo ponovno srečanje in druženje na
tovrsten način. Skupaj s starši in starimi starši
smo zbrali tudi medene recepte in stare jedi,
ki jih bomo izdali ob koncu šolskega leta.
Sodelovali smo tudi na natečaju za
panjsko končnico,
zato komaj čakamo
rezultate.
Intenzivneje
bomo
s
krožkom
nadaljevali v pomladnih mesecih. Komaj
čakamo, da se ponovno udeležimo kakšnega
zanimivega dogodka ali pa med nas
povabimo še koga, ki se ukvarja s čebelami in
medom.
V naši šoli deluje krožek mladih čebelarjev.
Aktivneje smo se ukvarjali s temo čebelic jeseni.
Pomen medu smo vključil tudi v našo gledališko
predstavo Sneguljčica malo drugače. Jeseni smo
obiskali čebelarja Jožeta Smrkolja, kjer smo si
ogledali čebelnjak in čebele. Mnogo zanimivosti
smo izvedeli in se dogovorili za nadaljnjo
sodelovanje.
Novembra smo imeli na šoli tudi medeni
zajtrk. Med in jabolka so bila na jedilniku našega
zajtrka. Po zajtrku smo spregovorili o pomenu
medu in se seznanili s prehrano v šoli nekoč. Z nami
so delili svoje izkušnje: Jože Smrkolj kot čebelar,
Marinka Brodar in Mojca Grden, upokojeni učiteljici
Mladi čebelarji in mentorica Marija Ribič
BOŽIČNO-NOVOLETNE DELAVNICE S STARŠI NA PŠ MLINŠE
Z božično-novoletnimi delavnicami smo se pripravili na vstop v praznični december. V
soboto, 24. novembra smo učenci v sproščenem vzdušju skupaj s starši, babicami in dedki ter
učiteljicami ustvarjali v božično-novoletnih delavnicah. Skupaj smo izdelali okensko dekoracijo za
okrasitev šole ter izdelovali voščilnice.
V veliko pomoč pri obešanju
papirnatih zvezdic so nam bili očetje,
mame pa so bile nepogrešljive pri
šivanju voščilnic, ki smo jih namenili
prodaji. Kljub temu, da je bila sobota,
je čas minil hitro, v sproščenem
vzdušju. Medgeneracijsko na naši šoli
dobro sodelujemo. Vse nastala izdelke
smo prodajali na božično-novoletnem
sejmu, ki ga skupaj pripravimo z našo
matično šolo, s katero prav tako zelo
dobro sodelujemo.
Mladi novinarji PŠ Mlinše
DOBRODELNE AKCIJE TUDI NA PODRUŽNIČNI ŠOLI
Pridružili smo se akciji zbiranja igrač in otroških
knjig za otroke iz socialno ogroženih družin. Igrače,
družabne igre in knjige, ki smo jih zbrali, smo jih
predali Območnemu združenju Rdečega križa Zagorje
ob Savi. Zbrali smo veliko knjig in še več igrač.
Meseca maja pa smo se pridružili tudi akciji Karitasa,
kjer zbiramo zvezke. Zbrali smo jih že lepo število.
Novinarji PŠ Mlinše
DRAMSKI KROŽEK PŠ MLINŠE IN PEVSKI ZBOR
V dramski krožek je vključena večina
učencev Podružnične šole Mlinše. Tudi v
letošnjem letu so in še bodo nastopili na več
prireditvah. Večkrat smo se predstavili z igro
Sneguljčica malo drugače. Učenci na
kulturnih prireditvah nastopijo tudi kot
pevci pevskega zbora.
Učenci dramskega krožka in pevskega zbora
13. STROKOVNO SREČANJE DUPŠ SLOVENIJE - PODELITEV NAGRAD V
PODRUŽNIČNI ŠOLI JAVORJE, 13. 4. 2013
V Podružnični šoli Javorje je potekal 13. strokovni posvet Društva učiteljev podružničnih šol
Slovenije. Sodelovala je tudi Podružnična šola Mlinše. Ena izmed učiteljic je nastopila v igri Mavrični
ljudje. Učenci so sodelovali na likovnem natečaju. Na naše veliko veselje sta bila nagrajena dva
naša učenca, ki sta dosegla 1. in 2. mesto izmed 169 prispelih izdelkov.
Marija Ribič
Martin Arbi, 1. c - Z očkom igrava skupaj
Melanija Lavtar, 2. c - Igranje na flavto
O PODRUŽNIČNI ŠOLI MLINŠE MALCE DRUGAČE
PODRUŽNIČNA ŠOLA MLINŠE STOJI NA MLINŠAH.
V NJEJ SE OTROCI UČIMO.
VČASIH TUDI LENARIMO.
MIMO VOZIJO AVTOMOBILI.
POLEG ŠOLE NA MLINŠAH JE BIL VČASIH TUDI MLIN.
UČENCI LEPO PIŠEMO.
IMAMO TUDI IGRIŠČE.
NAŠA ŠOLA JE LEPA.
NA ŠOLI VISIJO ZASTAVE.
NAJSLABŠA OCENA JE ENKA.
Rebeka Smrkolj, 2. c PŠ Mlinše
SOŠOLEC TILEN
SOŠOLKA TJAŠA
Tilen ima rjave lase.
Ima tudi rjave oči.
Letel bi rad z letalom.
Eno dekle ga ima zelo rado.
Nagaja mu tudi včasih kdo.
TJAŠA IMA ČRNE LASE.
JE NAJVEČJA V RAZREDU.
RADI JO IMAMO.
TJAŠA IMA POGOSTO ČOP.
ZARES JE PRIDNO DEKLE.
Žiga Dolinšek, 2. c PŠ Mlinše
Aljaž Vozel, 2. c PŠ Mlinše
MOJA DRUŽINA
Ime mi je Tjaša. Pišem se Volčič. Stara sem sedem let. Mami je ime Katja, atiju pa Marko.
Imam še brata Klemna, ki ga imam zelo rada, čeprav mi včasih tudi ponagaja. Hodim v drugi
razred. Imam muco, po imenu Tačka, tri ribe in tri kokoši. Kadar kartamo, pogosto zgubi ati. Rada
pa grem tudi k prijateljici Živi.
Tjaša Volčič, 2.c PŠ Mlinše
PRAVLJICA O PRINCESI LILI
Nekoč je živela princesa Lili. Zelo je prijazna. Ima veliko prijateljev. Zna igrati celo košarko.
Doma ima le oblekice. Nekoč so z njeno ekipo odšli na tekmo. Ko so zagledali veliko večje in
močnejše nasprotnike, so se ustrašili in hoteli domov. Trener pa jim je dal le nekaj spodbudnih
besed in so zmagale. Kako malo je včasih potrebno, da je človek lahko uspešen!
Živa Prašnikar, 2. c PŠ Mlinše
BELA MIŠKA
V hiški na hribu je živela bela miška, ki je znala res dobro peti. Večkrat je pela na prireditvah.
Poleg nje pa je živela tudi miš, ki je njeno petje močno sovražila. Na vsak način ji je skušala uničiti
koncerte, a ji to do sedaj še ni uspelo. Bela miš je zelo slavna miš. Vsi bi radi njene slike in
avtograme in le pogovor z njo. Prav zato je najsrečnejša miš na svetu. Ve pa, da vsem ne more biti
všeč, tako kot mi ne.
Zala Mali, 2. c PŠ Mlinše
PRAVLJICA O REVNEM DEKLETU
Nekoč je živelo revno dekle, ki pa je bilo tudi zelo lepo. Vsi fantje so bili zaljubljeni vanjo, a
ona ne v nikogar. Čez nekaj časa se je zaljubila v revnega fanta, ki je živel v starem mlinu. Skupaj
sta delala na polju in se zabavala. Starši ji niso pustili, da se poroči z njim. Čez nekaj časa je fant
izvedel, da je njegov oče umrl in da je bil pravi kralj dežele. Čez leto dni je mama potem le pustila,
da sta se lahko poročila. Zavladala sta vsej deželi do konca svojih dni.
Tilen Trdin, 2. c PŠ Mlinše
PALČEK MUZIKANT
Nekoč je žival palček muzikant. Imel je črne čevlje, črni pas in belo brado. V roki je imel
svetilko. Imel je tudi veliko prijateljev. Njegovi prijatelji so ga imeli radi. Poslušali so ga, kadar je
igral. Gozdne živali so pa pogosto rada zaplesale, kadar so slišali igranje gozdnega palčka. Vsi v
gozdu so ga imeli radi. Prisluhnite tudi vi, mogoče pa zaslišite njegovo igranje.
Aiša Hribar, 2. c PŠ Mlinše
ZAMENJAVA
Zjutraj sem se zbudil. Ampak jaz ... to ni moja
postelja, to ni moja soba. Kdo je prepleskal mojo
sobo v roza barvo? Vrže me s postelje. Kaj pa
delam jaz v spalni srajci? Čez noč so mi zrastli
dolgi lasje? Mammmmi!
V sobo stopi neznana ženska:˝Kaj je narobe
Maja? Maja?˝ Mami me je vprašala, če je kaj
narobe. ˝Ne nič ˝sem odgovoril nekoliko
začudenim glasom. Oblekel sem se in odhitel v
šolo. V učilnici sem zagledal Lina. Nič mi ni bilo
jasno. Sedel sem zraven Lina in molčal, tudi on je
molčal. V razred je vstopila učiteljica in poklicala
Majo k tabli. Joj, saj to sem jaz sem si mislil. Odšel
sem k tabli in reševal matematične račune. Nato je
vprašala še tri učence in ure je bilo konec. Lin me
je med odmorom vprašal, če vem kaj se dogaja.
˝Ja.˝sem odgovoril. ˝Včeraj sem gledal zvezdni
utrinek in si zaželel, da bi bil nekdo drug. Želja se
je uresničila in sem postal ti. Sedaj mora eden od
naju zopet videti zvezdni utrinek in si zaželeti, da
bi bilo tako kot prej.˝
Pouka je bilo konec. Odhitela sva domov in
nestrpno čakala večer. Žalosten sem odšel spat,
ker zvezdnega utrinka ni bilo. Zbudil sem se v
modri sobi in v svoji pižami. Skozi vrata je stopila
mami in rekla, da je čas da vstanem. V šoli Maja
ni nič rekla in vse je bilo normalno. Spoznal sem, Lara Ponebšek, 7. a – JAZ, JAZ
da so bile to le sanje.
Lin Maselj 4. b
ZAMENJAVA
Zvečer sem se odpravila spat, kot vsak drugi
dan. Zbudila sem se in videla kako Leina sestra
Anja gleda s pograda. Zakričala sem in Leina
mami Nataša je pritekla v sobo.
Bila sem v Leinem telesu. Uščipnila sem se, da
bi videla če sanjam, a zaman. Noga me je
zabolela in vprašala sem se zakaj. Spomnila sem
se, da ima Lea opeklino na nogi. Hitro sem se
oblekla in odhitela na zajtrk ter nato na
avtobusno postajo. Ko je prišel avtobus, sem v
njem videla sedeti sebe. Vsi so me pozdravljali in
mi govorili Lea. Prišli smo v šolo in šla sem do
svoje omarice. Patricija me je vprašala, kaj delam
pri Lanini omarici. Hitro sem odhitela stran. Prišli
smo v razred. Ker sem bila naravoslovje in
tehniko že vprašana, se nisem učila. Lea pa bi
morala biti vprašana ravno danes. In tako sem
dobila oceno ena. Šli smo na avtobusno postajo
in čakali avtobus. Z Majo sva sedeli spredaj.
Prišla sem domov in Leina mami me je nadrla.
Odšla sem spat in si zaželela, da bi bila spet
Lana. Zbudila sem se kot navadna jaz.
Jan Ocepek, 7. b - Rišem
Lana Krapež, 4. b
ZAMENJAVA
Kar naenkrat se zbudim, odprem oči in zagledam
roza sobo. Hitro vstanem in si grem umit zobe.
Pritečem v kopalnico in hitro vzamem zobno ščetko.
Opazim, da na njej piše Hello Kitty. Ker sem bil zelo
presenečen, sem jo vrgel na tla in v istem trenutku stekel
proti omari, da bi se oblekel in nato odšel v šolo. Ko
sem prišel v šolo, sem se tako kot vsak dan usedel med
moje sošolce. Kar naenkrat so vsi zbežali stran od mene.
Spraševal sem se zakaj. A ko sem se dobro pogledal,
sem ugotovil, da imam oblečeno krilo in da sploh nisem
fant ampak punca. Takrat mi je postalo vse jasno. V
obraz sem postal čisto rdeč in se počasi usedel med
punce. Pouk se je pričel in nenadoma ugotovim, da sem
začel zelo lepo pisati. Ko se je pouk končal, sem na poti
domov opazil cvetličarno iz katere mi je mahala mami.
Nič več mi ni bilo jasno, kaj se dogaja, zato sem jo
brezglavo ucvrl proti domu. Nisem vedel, kaj mi je.
Ulegel sem se na posteljo in si izmeril vročino. Kazalo je
nič stopinj celzija.
˝Maj vstani, ura je sedem!˝V tistem trenutku sem bil
najbolj vesel, saj sem ugotovil, da so bile vse samo
sanje.
Maj Kos, 4. b
Maks-Denis Hriberšek, 7. a
DOBILA SEM PSA
Nekega dne smo se odločili, da bomo imeli psa pasme berenski planšarski pes. Teta je prinesla
domov psičko, ki sem ji dala ime Didi.
Zelo smo jo bili veseli. Drugi dan je Didi radovedno preiskala hišo in našla veliko stvari, ki so jo
zabavale. Vreme je bilo lepo in sončno, zato smo šli na kratek sprehod. Ko smo se vrnili s sprehoda,
jo je čakalo kosilo. Po kosilu smo jo božali, a je hitro zaspala. Sredi noči je začela lajati, ker je
pogrešala svoje bratce in sestrice. Odšla sem jo potolažiti. Zjutraj me je čakalo presenečenje. Soba je
bila čisto razmetana in na tleh so bile nogavice, oblačila, smeti, barvice in celo luža je bila na tleh.
Malo sem jo kregala, a sem hitro odšla po krpo in pobrisala tla ter pospravila stvari nazaj. Odšla
sem na zajtrk, ker sem bila že pošteno lačna od vsega dela. Vsi so me spraševali, kaj je bilo, ker me
tako dolgo ni bilo. Rekla sem jim, da sem malo pospravljala sobo, kar je bilo res, a nisem jim
povedala, da je Didi vse razmetala, saj bi potem morala spati zunaj.
Kljub vsemu, kar je ušpičila, ko je odraščala, jo imam še vedno rada.
Pia Miletič, 4. b
MORDA TUDI KRAVICE
Morda tudi kravice
imajo babice, da jih varujejo
in jim svetujejo, kaj naj počno,
ko mame ne bo.
Morda tudi piščanci
spoznavajo dvorišče z bratranci,
ki vselej kaj ušpičijo,
ko se sestrice ličijo.
Morda tudi psički
se družijo s strički,
ko v sosednjo vas hitijo,
da vlaka ne zamudijo.
Alja Kos, 6. a – Na sprehodu
Morda tudi srake
obiščejo svake,
da jih naučijo,
kako se stvari dobijo.
Vsi se veselijo.
ko se z bližnjimi dobijo,
obilo govorijo
In se veliko naučijo.
Kaj ni to lepo?
Nika Ravnikar, 4. a
Gašper Juvan, 6. b – Obešamo se po jablani
BABICE IN DEDKI
NA KMETIH
Zajček dolgoušček,
dva dolga uhlja ima,
skače tam po travi
in z dedkom se igra.
Račka oranžnotačka,
pisano perje ima,
hodi okrog hiše,
za babico caplja.
Kužek ostrozobek,
pazi in varuje,
nič se ne ustraši,
ko dedka z babico prestraši.
Naša mala Maška,
rada k dedku stisne se,
veselo z njim zapoje,
veliko mu pove.
Sara Žunec, 6. a – Igra
Na kmetih res je fino,
vsem skupaj vidi se.
Na svežem zraku se podijo
ter babice in dedka razveselijo.
Žan Jazbec, 4. a
JAZ
Ime mi je Leon, pišem se Prašnikar.
Hodim v 4. a razred in sem star 9 let. Moji
lasje so krajši ter temno rjavi. Tudi oči
imam rjave. Nos je majhen in privihan.
Imam svetlo rdeče ustnice, ki so
nasmejane. Ušesa imam operirana, zato
imam zadaj dva hribčka. Oblečen sem v
črno jopico z zelenimi pikami, črno majico,
ki je popisana. Hlače so sive, nogavice pa
temno in svetlo modre. Obut sem v
usnjene zelene copate. Sem zelo velik in
imam normalno telesno težo. Zelo me
zanimajo živali, še posebej plazilci. Doma
sem imel bradate agame. Moje najljubše
knjige so: Slikovna enciklopedija živali,
Plenilci, Osupljivi svet živali, Atlas živali,
Velika enciklopedija živali. Rad se igram z
lego kockami in sem v družbi s prijatelji.
To sem jaz in nikoli nočem biti kdo drug.
Tana Trampuž, 6. b – Igramo se
Leon prašnikar, 4. a
ČASOVNA KNJIGA
Vedno, kadar grem mimo gradu Medija, se sprašujem, kaj vse je bilo v njem, pa čeprav so
sedaj samo še ruševine. Obzidje, ki ga obdaja, je narejeno iz kamenja. Kako so nekoč to delali in
zidali, tako velike gradove, se sprašujem?
Bile so počitnice in dan kakor naročen za raziskovanje gradu. Zvečer sem naredil načrt, kako
bom raziskal grad. V nahrbtnik sem spravil vse potrebno. Začel bom pri jami , v kateri so včasih
zapirali čarovnice. Ta jama je najbolj grozljiv prostor na gradu. Vlaga in smrad po plesnobi sta v
jami vedno prisotna. Kar naenkrat zagledam v kotu staro zaprašeno knjigo, črne barve, napisano z
zlatimi črkami. Odprem jo na strani 1513in takrat se zabliska in zagledam ljudi okoli mene, ki gradijo
grad.
Vsi so drugačni kakor jaz. Oblačila imajo umazana, obuti so v nekakšne cokle,imajo dolge lase
in kar naprej nekaj vpijejo, jaz jih pa nič ne razumem. Nekateri s konji vozijo kamenje, drugi z
železom tolčejo po njem. Tretji nosijo les na ramenih . Ko si vse ogledujem, spoznam, da sem v
času, ko so gradili grad. Knjiga me je poslala za 500 let nazaj v preteklost. Naenkrat me zagrabita
dva stražarja oblečena v oklep in okoli pasu imata meča.
»Kaj delaš tukaj?« sta me vprašala! Začel sem jima razlagati, pa me nista nič razumela.
Odpeljala sta me do plemiča, ki je gradil grad.
»Vidim, da nisi od tukaj,« me je ogovoril. Povedal sem mu ,da prihajam iz sosednje vasi in me je
zanimalo, kako gradijo grad. Razložil mi je, kje bodo sobe , prostor za goste, prostori za konje,
živino. »Vse bo narejeno tako, kakor bom jaz rekel,« je rekel gospodar.
»Si mi kaj prinesel?«me je vprašal. Začudeno sem ga pogledal in mu rekel : »Če mi vi kaj daste,dam
pa še jaz vam.« Začel sem brskati po nahrbtniku, ki sem ga imel s seboj in iskal kaj bi bilo najbolj
primerno zanj. »Tukaj imate.« Dal sem mu baterijsko svetilko, uro in ročni meter. Razložil sem mu,
kako se stvari uporabljajo. Cesar je bil presrečen, saj česa takega še ni videl.
»Kaj si pa ti najbolj želiš?« me je vprašal. Bil sem v hudi zadregi. Nisem se mogel spomniti, kaj
bi najbolj potreboval. Ker sem bil že zelo lačen, sem ga prosil za hrano. Nato sem rekel, da živim v
bližini gradu in bi potreboval nekaj zemlje za kmetovanje. Moja zadnja želja pa je, če lahko vidim
črno knjigo z zlatimi črkami na strani 2013. Vse mi je izpolnil, na koncu pa je prinesel knjigo. Ko jo
je odprl na 2013. Strani, se je zabliskalo in sonce je posijalo skozi mojo sobo.
»Kakšne sanje!?« sem si rekel.
Še isti dan sem šel raziskovati grad,vendar črne knjige z zlatimi črkami nisem nikoli našel.
Luka Skrinjar, 5. a
Andreja Mandriera, 8. a – Posledice potresa
Manja Lipovšek, 8. a – Potres v moji sobi
Učenci 6. a
SPREMEMBA
Nekega čisto navadnega dne sva s sestro Izo dobila morskega prašička po imenu Mimi. Bila je
čisto navaden morski prašiček, dokler je niso izbrali za varuhinjo Zemlje in njene galaksije.
Sprva ni dojela, kakšno moč ima, ampak lahko se je pogovarjala, bila nevidna, letela,imela
laserski pogled in bila bolj pametna kot Einstein. Kot sem že dejal, ni vedela, da ima te sposobnosti,
dokler ni neke noči priskakljala k meni v posteljo in me vprašala, če ji dam malo solate. Sprva sem
mislil, da sanjam in se zelo prestrašil. Potem sem se uščipnil in videl, da imam res pred sabo
govorečo morsko prašičko!
Sprijaznil sem se že,da se mi meša, in da sem prismuknjen. Ampak Mimi me je prepričala, da
je resnična in nisem za v umobolnico. Res že sem si že tiskal prijavo za mladoletnika v umobolnico,
Mimi pa je medtem razstavila mojo posteljo in računalnik. Nisem mogel verjeti, ampak računalnik
mi je nadgradila, ker je v njega postavila kos solate. Zdaj imam Windows 2098! Potem me je
prosila, naj je ne izdam, in če jo bom treniral, ker je na svoj Apple iPhone dobila SMS od Jamesa
Bonda, s katerim ji je sporočil, da bo obiskal Izlake. Seveda ji nisem verjel, dokler mi ni pokazala
sporočila. Aha, pa tudi svoj bunker mi ni pozabila pokazati. Le pogledala je v posodico za hrano in
že se ji je odprla baza s helikopterji in nekakšnimi vozili, ki jih je znala upravljati samo Mimi. Peljala
me je na Triglav in potem sva zakrožila še okoli Lune. Jaz pa sem samo gledal in se čudil.Najbolj pa
me je presenetilo ravno to, da je bil v moji sobi glavni vhod v vojaško oporišče in jaz tega sploh
nisem vedel. Krivica!
Po izletu na Luno, sva se odpravila domov. Ko sva pristala, sem bil tako utrujen, da sem se
samo vrgel v posteljo. Šele potem sem videl, da je vse skupaj trajalo le 10 minut. Nemogoče! Spet
sem se vprašal, če samo sanjam.
Nazadnje sem zaspal in prebudila me je, kot vedno, mami. Vedla se je normalno in vse se je
zdelo normalno, celo Mimi. To me je prepričalo, da sem res samo sanjal. Mimi sem nahranil in
medtem mi je povedala, da bi ji prijala solata in en biftek. Nisem ji mogel ustreči z biftekom, ampak
samo s solato, in sprijaznil sem se, da Mimi govori in nekaj posebnega.
Ko sem tisti dan prišel iz šole, mi je Mimi napisala nalogo, jaz pa sem ji sestavil torto iz solate.
Potem se je odpravila v Maln, kjer jo je čakal James Bond. Jaz pa sem ostal doma in ugotavljal, da
bom moral sprejeti takšno življenje. Komaj sem čakal novih dogodivščin, saj vse skupaj sploh ni bilo
slabo!
Žiga Žgalin, 5. a
OBISKALA SEM GROFE CELJSKE
Po šoli sem odšla v muzej znanosti. Opazovala sem meni v večini neznane
predmete. Zagledala sem nek stroj. Vem, da se v muzejih ne sme prijemati stvari. Pa če sem bila
tako radovedna ...
Prijela sem ga in po pomoti pritisnila na gumb. Na in že sem se znašla nekje za hišo,
še vedno s šolsko torbo, uro na roki in čudo, še vedno sem imela svoja oblačila. Rekla sem si: "Kje
pa sem? No, vsaj učila se bom lahko, vedela, koliko je ura in bila bolj modno oblečena kot tale," in
pokazala na žensko, ki se je sprehajala po cesti. Končno sem prilezla izza hiše. Vsi, ki so se sprehajali,
so me začudeno pogledali kot, da bi bila moški v krilu. A šla sem dalje. Nekaj časa sem hodila in
gledala po tržnici. Šele tedaj sem dojela, da sem v srednjem veku in si mislila: "No, vsaj prebrala sem
snov za družbo." Prepoznala pa sem srednji vek po tem, da je na hribčku stal grad in kako je v
vznožju hriba ležalo mestece in... in kako so me stražarji prijeli... čakaj stražarji?
Joj, vsa zmedena nisem vedela, kaj naj naredim. Rekla sem jim: "Halo, kam me peljete?" A
odgovora nisem slišala. In spet: "Halo, ali me slišite? Kje sem in... kam me peljete?" In končno:
"Seveda te slišimo in tu v mestu Friderika Celjskega si. Peljemo te v grad, da se te ogleda moj oče
Friderik, ki je plemič. Prav nič nam nisi podobna, " se je oglasil mlajši glas za menoj in stražarji so se
odmaknili in me zalučali na tla. Globoko sem vzdihnila in on je rekel: "Fantje, kaj se pa greste?
Pustite ubogo dekle, saj vam ne bo pobegnilo, kar pojdite, jo bom jaz odvedel k Frideriku,
mojemu očetu."
Zajahali so konje in odjezdili. Fant je skočil s konja in se mi predstavil: "Pozdravljena, sem
Aleksander, sin plemiča Friderika in ti si?"
Nisem vedela , kaj naj rečem, a nekaj sem mogla: “Živjo, jaz...am...jaz sem Ema, hči očeta
Klemna."
Prijel se je za brado in rekel: "Am... nobenega plemiča Klemna ne poznam."
“Ne, ne ni plemič, on je navaden oče." In sem se nasmehnila.
Aleksander je rekel: "A tako. No, Ema vzpni se na konja, oče te želi videti."
Zlezla sem na konja in odjezdila sva do gradu. Vstopila sva.
Medtem pa me je Aleksander spraševal: "Zakaj imaš to grbo? In kaj imaš tu na roki? In kje si
kupila te oblačila?"
Na poti med stotimi stopnicami sem mu govorila, da to ni grba, ampak šolska torba in, da
imam na roki uro in, da sem svoja oblačila kupila v BTC v Ljubljani. Ko sem mu to pripovedovala,
me je gledal zelo čudno. In končno sva prišla do velikih vrat. Vstopila sva. Aleksander je poklical
očeta. Ta je prišel ogrnjen le v brisačo in začel govoriti: "Aleksander, ali ti nisem že rekel, da... ojoj,
oprosti" in zbežal nazaj v kopalnico. Oba z Aleksandrom sva se zasmejala. Ponovno je prišel iz
kopalnice, tokrat z oblačili na sebi. Aleksander me je predstavil. Plemič je imel zame veliko vprašanj.
Aleksandru je zašepetal: "Pripravijo naj najlepšo sobo, ki jo imamo, hočem tisto, kar ima na roki."
In odpeljal me je v veliko sobo in rekel: "Takole, tu boš začasno bivala." Razkazal mi je sobo in
potlej je odšel. Ker so bile stene sobe zelo puste, sem torbo odložila v kot, iz peresnice vzela
barvice in na stene narisala rožice, oblačke, ceste, avtomobile ... . Naslednji dan, ko je Aleksander
prišel v sobo, je kar zaprl oči, tako bleščeče je bilo zanj. Zelo sem bila vesela, ko je rekel, da ima
presenečenje zame. Ko sem se oblekla, sva šla po mestu in vstopila v stavbo, na kateri je bil narisan
portret. Usedla sem se na stol, kot je rekel slikar. En, dva, tri, me je naslikal. Ko je vzel portret iz
stojala, mi ga sploh ni pokazal. In z Aleksandrom sva odšla dalje. Dan je hitro minil in zvečer me je
Aleksander prosil: "Veš... moj oče hoče tvojo uro. Mi jo lahko daš?"
"Seveda," sem odgovorila, "tako ali tako je ne potrebujem več." Nataknila sem mu jo na roko
in mu razložila, kako deluje. Odšla sva nazaj v grad in se spočila. Zjutraj sva odšla na tisti kraj, kjer
sem se pojavila.
Na tleh sva našla broško in na njej je pisalo: 1h 35 min 21s. "Joj," sem vzkliknila, "to je
po vsej verjetnosti broška zame, čez eno uro bom morala oditi.”
Hitela sva nazaj v grad po mojo torbo in stvari. Poslovilla sem se od Friderika in stekla z
gradu. Pri vratih pa me je ustavil Aleksander , mi izročil moj portret, pero in broško s plemiškim
grbom Celjskih grofov, da se bom kdaj spomnila nanj.
Odhitela sem na tisti kraj in že me nisem bila več v srednjem veku. Iz muzeja sem odkorakala
proti domu, na steno obesila svoj portret, na mizo postavila pero in v mojo škatlo spominkov
shranila dragoceno broško.
Ema Vetršek, 5. a
NENAVADNE SANJE
Ko sem bil star sedem let, sem sanjal nekaj groznega. To se mi je še večkrat ponovilo.
Spal sem in videl drugo življenje. Bil sem pretresen.
Bil sem na letališču. Nisem vedel, kje. Vse je bilo prazno. Nikjer žive duše, samo jaz. Zdelo
se mi je,da me nekdo opazuje. Nisem hodil. Lebdel sem, čisto zares . Prišel sem do konca letališča.
Pesek je bil čisto povsod. Kaj naj bi naredil, nisem vedel.
Svet je bil drugačen. Zdelo se mi je, da bo tako za vedno. Slišal sem glasove, a od nikjer ni
bilo nikogar. Slišal sem, kar ni obstajalo. Mogoče je bil veter. Ne, ni bilo niti sapice. Imel sem tudi
privide. Videl sem zgradbe. Ko sem se jih hotel dotakniti, so izginile. Bilo je grozno, res, res grozno.
Pojavljali so se ljudje. Mislil sem, da sem rešen. Gradili so ceste, zelo hitro. Zgradili so stolpnice, hiše,
ceste, vodnjake, šole, semaforje in še več. Več in več, cela mesta. Vozili so se z avti. Pojavilo se je
morje, po katerem so plule ladje. Pa letala in kolesarji. Šole in univerze so bile večje, kot si lahko
mislim. Segale so med oblake. Vse sem doživel. Potem pa so se pojavile pošasti. Rušile zgradbe,
ubijale ljudi. Ljudje se niso mogli zaščititi. Vse je spet izginilo. Ostale so ruševine in pošasti.
Prehranjevale so se s srci ljudi. Ostale so ves čas in za njih sem bil neviden. Kar je bilo dobro. Ostal
sem edini človek v tistem svetu. Pošasti so se namnožile. Morje je izginilo. Svet je bil mračen.
Začelo se je svetliti. Pošasti je svetloba pretrgala na pol. Svetloba je narasla, bila je močnejša
kot prej. Zbudil sem se. Bila je sobota. Ura je bila pet minut čez osem. To je bilo zelo pozno, saj
vstajam ob šestih.
Jure Kuder, 5. a
SOBOTNI VEČER
Včeraj bili smo na obisku
pri mojemu dragemu stričku.
Starši so jedli in plesali.
Otroci pa smo se igrali.
Sobotni večer tako nam hitro je minil
in tudi marsikaj razkril.
Nastja Renko, 5. a
Ana Češko, 9. b
SPOMIN NA PRVI ŠOLSKI DAN
Bil je moj prvi šolski dan. Takrat sem prestopil prag šole in postal šolar. Zjutraj sem počasi
vstal iz postelje, saj je bila ura komaj 7.15. Vstal sem kot mumija iz grobnice! Odpravil sem se v
dnevno sobo in odkril, zakaj sta mami in ati ponavadi zelo živčna, ko vstaneta, zdaj sem bil živčen
še jaz. Mami mi je pripravila kakav in počutil sem se malo bolje. Nato sem se moral preobleči iz
mehke pižame v trde nadležne kavbojke in nadležno tanko majico z dolgimi rokavi. Povrhu vsega
tega pa sem moral nositi še šolsko torbo. Ta prvi jesenski dan je bil zelo mrzel. Mami me je posadila
v avto.
Peljala sva se po makadamski cesti. Na travi je ležal sosedov pes. Ponavadi so ga imeli kar
spuščenega. Vstal je in nama začel hitro slediti. Čedalje hitrejši je bil. Ko sva zapeljala na glavno
cesto, se je ustavil in stekel nazaj k svojemu gospodarju. Takrat sem se nasmejal. Pripeljala sva do
šole in parkirala.
Z mami sva stopila v stavbo. Tam je bilo ogromno otrok in staršerv. Tudi moj sosed in
najboljši prijatelj Jure Kuder. Imava ista imena, ali ni to naključje. Usedel sem se zraven njega in dala
sva si »gimi-fajv«. Začela se je predstava o Piki Nogavički. Nato so klicali otroke na oder in nam dali
rumene rutke in zelene nahrbtnike. Čestitala nam je tudi gospa ravnateljica. Vsi bodoči prvošolci
smo se z imeni predstavili učiteljicama a in b razreda. Povedali smo tudi svoj priimek in kje smo
doma.
Vstopili smo v razrede in si jih ogledali. Učiteljica nam je pokazala, kje je kaj, npr. igralni
kotiček. Nato smo dobili še okusno čokoladno tortico z dobrim prelivom in sadnimi mrvicami. Zelo
mi je teknila. Nato smo vstopili v igralnico, ki je imela: tobogan, blazine in veliko, veliko družabnih
iger. Tam smo zelo dolgo časa peli in čas mi je hitro minil. Mami je prišla pome v šolo in me
odpeljala domov.
Prvi šolski dan ne bi mogel biti lepši in zabavnejši.
Jure Grošelj, 5. a
BOŽIČ
DECEMBRSKI ČAS
Najljubši moj je čas,
ko zima pride v vas.
Kraguljčki pesmico pojo,
božič nam naznanjajo.
Snežinke že z neba letijo,
nam sporočiti nekaj želijo.
Enako kot lani se vsi veselimo.
Že komaj čakamo,
da snežaka naredimo.
A ta za dolgo ni,
ker kmalu se stopi.
V kotu jelka že stoji,
mnogo lučk na njej gori,
okraski vsi se svetijo,
ob jelki jaslice prelepe so.
Ob jelki vsa družina zbrana je,
otroci vsi se vesele,
skupaj pesmico pojejo
in Božička pričakujejo.
Neža Strmljan, 5. a
Imamo še sani.
Nam polepšajo zimske dni.
Adventni venček na vrata obesimo.
Jelko okrasimo.
Zjutraj pa snežaka novega naredimo.
Pia Rožanec, 5. a
ČUDEŽ NA POTI DOMOV
Vračal sem se iz šole in opazoval gozd. Kar naenkrat, pa sem videl v zraku nekaj čudnega.
Hitro se mi je približevalo.
Ustrašil sem se, kaj je to in zbežal. Pomislil sem na NLP. Pa saj ne obstaja, sem pomislil. Spet
sem ga opazil. Letel je točno nad mano. Stekel sem, čuden predmet pa me je zasledoval. Kmalu sem
ugotovil, da je zares NLP. Spuščal se je k meni. Sedaj me je bilo že res strah. NLP se je spustil na tla.
Odprla se je kabina. Ven sta stopili dve zares čudni kokoški. Namesto, da bi kokodakali, sta krulili
kot pujsa. Že takoj sem videl, kaj je narobe. Raketa je bila čisto popraskana. Odšel sem po čopič in
barvo. V hipu je bila raketa kot nova. Kokoši so se mi zahvalile in mi dale čudežno kokošjo pištolo.
Raketa je vzletela in čez dve sekundi je nisem videl, tudi s teleskopom ne. Pištolo sem dal v torbo.
Prišel sem domov in torbo odložil v sobo. Po kosilu sem odšel v sobo delat domačo nalogo.
Vendar, ojoj, kje je moja torba? Potem sem ugotovil, da je kriva pištola. Ko pritisneš na gumb,
predmet postane neviden. Še enkrat sem pritisnil na gumb in torba se je zopet prikazala. Pištolo sem
usmeril v hišo in pritisnil na gumb. Hiša je kar naenkrat izginila. Ravno, ko se je domov pripeljala
mami. Mami je obstala z odprtimi očmi in usti. Spet sem usmeril kokošjo pištolo v hišo in hiša se je
prikazala. Mami je spet pričela dihati. Malo sem ponagajal tudi sestri. Vrata sem naredil nevidna,
moja sestra pa je mislila, da so vrata odprta in se zaletela vanje.
Pištola se mi ne zdi več tako zanimiva. Vzamem jo v šolo, da ustrašim prijatelje, da sem doma
pozabil šolsko torbo.
Še danes med potjo domov gledam, če bi priletel NLP. Mogoče bi mi pa kokoši prinesli
nalivno pero, ki bi namesto mene pisalo teste.
Rok Sušnik, 5. a
ČAROBNA VRATA
V petek sva se z Marcelom odločila, da se dobiva pri cerkvi ob 14.00. Dobila sva se, tako kot sva se
zmenila. Odpravila sva se na hrib, kjer delava hišico. S hriba se vidi naša hiša,zato sva šla k nam,da
sva vzela orodje in vrv. Odšla sva nazaj in začela delati.
Začel sem kopati luknjo za skrivališče, ko sem kar naenkrat udaril po nekakšnih vratih iz železa.
Poklical sem Marcela in mu pokazal, kaj sem našel. Marcel je zagledal ključavnico,ker ni bilo ključa
sva morala ključavnico razbiti. Vrata so bila težka, zato sva si pomagala z vrvjo. Vrv sem privezal za
obroč na vratih in jo vrgel čez vejo na drevesu. Oba z Marcelom sva se obesila na vrv, da sva jih
odprla.
Previdno sva pogledala, kaj je za vrati. Zagledala sva močno svetlobo, v daljavi pa mesto do
katerega je peljala cesta. S seboj sva vzela nož, pištolo,se usedla na Marcelov motor in se odpeljala.
Na poti proti mestu so naju obkolili kraljevi stražarji. Odpeljali so naju v grajske zapore. Tam so
naju zasliševali, od kod sva, kako nama je ime, kaj imava to čudno stvar, na kateri sva se pripeljala.
Odgovorila sva in povedala, da prihajava iz daljnih krajev in da je to čudo, s katerim sva se
pripeljala, motor. Dolgo so naju že zadrževali in počasi naju je začelo skrbeti, kako se bova vrnila
domov. Da pa bi lahko odšla, je kralj ukazal,da morava narediti nekaj teh čudes. Nisva vedela, kje
in kako bi začela, saj če nama ne bo uspelo, naju bodo obglavili. Dali so nama jesti in piti, spala pa
sva v hlevu. Zjutraj sva začela z delom in uporabila material, ki so ga nama pripravili. Delala sva noč
in dan, da nama je uspelo narediti kolo. Zbralo se je na tisoče ljudi, ki so naju pozdravljali. Odšla
sva do kralja. Ukazal nama je naj naučiva podložnike voziti s kolesom. To sva tudi storila. Po
končanem delu sva se vrnila na grad, kjer so naju pogostili in nama v čast pripravili veliko slavje.
Trajalo je pozno v noč. Zjutraj je napočil čas, da naju kralj poplača in se odpraviva domov. Kraljevi
stražarji so naju pospremili do vrat, skozi katere sva prišla. V tistem trenutku mi je iz nahrbtnika
padla puška in se sprožila. Po nesreči je krogla zadela srno v bližini. Hoteli so,da jim izdelava še
to,vendar sva jih prosila,naj naju spustijo in se bova naslednji dan zopet vrnila. To so bile samo
besede. Seveda se nisva imela namena vrniti, saj živiva v čisto drugačnem svetu, ki nama nudi več
stvari kot njihov.
Po uspešni vrnitvi domov sva z Marcelom zaprla vrata in jih zasula, da ni več sledi o drugem
svetu,saj se ne bi rada vrnila, po tem ko sva komaj ušla grozni kazni, ki doleti vsakogar, če ne
ustreže kralju.
Anže Drobež, 5. a
SKRIVNOSTNI SVET
Bilo je severno od Rusije, nekje ob reki. Tam je stala hiša, ki je bila že navidez oguljena. V njej
sta živela oče in mati. Ko je mati pobegnila s sosedom , je oče ostal sam s tremi otroki. Otroci so bili
neubogljivi, zato jih je oče odgnal. Najmlajši sin Edgar je ves čas poslušal glasbo. Niti za trenutek si
ni snel slušalk. Edin je bil zasvojen z igricami. Igral je vse in s sabo je vedno nosil I-pad. Ela pa je bila
mojstrica v pokru. Vsak večer je zahajala v Casino. Na tak način že ni bilo težko porabiti denarja.
Oče je imel svojih otrok dovolj, to morate razumeti. Tako so se odpravili po svetu.
Avtocesta jih je vodila daleč v druge kraje. Zmanjkalo jim je denarja za avtobus, pa so morali
peš nadaljevati pot. Ela je na potki ugledala na pol prazen tetrapak alpskega mleka. Bila je lačna,
sklonila se je, da bi ga pobrala, ko jo je posrkalo vanj. Edin in Edgar nista opazila Ele in sta
nadaljevala pot. Pozno v noč se je Edgar spotaknil v drevo in padel v luknjo pripravljeno za
medvede. Edin je šel dalje. Preveč je bil zaposlen s svojo igrico, priznajmo, bil je v 23. levelu in
bližal se je koncu, ko je tudi sam padel v jamo. Bila je globoka. Padal je in padel na dno. Vse ga je
bolelo. Pobral se je in si popravil temne, ravne lase. Z roko na hrbtu se je odpravil naprej. Pred njim
se je odprla velika dvorana, na koncu katere so bila tri vrata. Izbral je ena in se odpravil dalje.
Zaslišal je grozen, zlovešč zvok. Pred njim se je pojavil majhen zmaj. Edin se je začel smejati in v
smehu ga je zmaj oblil z močnim ognjem. Nehal se je smejati, saj je bil ves črn v obraz in v lase je bil
kot bi ga skozi grmovje vlekli. Zmaj je brezvoljno šel naprej. Edin ga je nekaj časa nemo opazoval,
nato pa jo je ucvrl po prehodu naprej. S stropa so gledali majhni možiclji, ki so se kot roj čebel usuli
nanj. Edin se je zvijal, ker so ga tako žgečkali. Z vsemi močmi se je pobral s tal. Predor je bil
skrivnosten, vendar Edin ni imel časa za obotavljanje. Tekel je naprej in se poskušal otresti
možicljev. Ko jim je za silo ušel, se je ustavil, nadihal zraka in nadaljeval pot. Bil je utrujen, vendar
se ni ustavljal. Njegov cilj je bil le, da se reši od tod. Želel se je zlekniti na mokra, hladna, kamnita
tla, ko se je pred njim pokazal konec predora. Bil je razburjen, želel je videti kaj je na drugi strani.
Stopal je korak za korakom, previdno. Hotel je ostati neopazen. Vprašanja so se mu vrstila drug za
drugim, zato je z vso vnemo stopil iz zavetja predora. Pred njim se je odprlo vse neznano, pa
čeprav ga je grizlo na stotine vprašanj, je spoznal, da si jih je na nekaj že odgovoril. Stopil je k zidu.
Ta svet ni bil nekaj običajnega, bil je neznan in skrivnosten. Videl je rastline, ki so se vzpenjale na
površje, videl je vile, ki so lahno poplesavale. Ta svet je bil poseljen z bitji, ki so imela nadnaravne
sposobnosti. Gremlini so svoja debelušna telesa vrteli zdaj na eno zdaj na drugo stran. Edin se je
ustrašil in hipoma skočil nazaj v predor. Čez nekaj časa je ponovno globoko vdihnil, zbral pogum in
stopil naprej. Hodil je po prečudovitih rožnatih tleh. Nad njim so se dvigale kraljevske zelene gore.
Na njih je bilo nekaj podobnega snegu, poleg njega pa je ošabno tekla oranžna reka. V višave so se
dvigale opojne cvetlice, vile so nabirale cvetlični prah. Gremlini so z občudovanjem vrteli svoja
okrogla telesa. Vse naokoli je bilo spokojno. Ko je prišel na konec, je ugotovil, da to ni svet, pač pa
prostor, podoben dvorani. Pred njim so se razprostrla vrata. Vstopil je. Nič ni videl, ker je bila
popolna tema. Nekje v daljavi so se pokazale lučke. Edin je olajšano stopil k eni od njih in se
zdrznil. Zraven njega je stala tako grda prikazen, z lučjo v rokah, da bi se je vsak ustrašil. Pogledal je
okoli sebe, vsepovsod samo pošasti. Edin je rahlo zacvilil, zakričati pa ni mogel. Zagrabila ga je
panika. Ni vedel, kaj naj stori. Kmalu se mu je porodila rešitev. Sklonil se je in skoraj bi mu uspelo
pobegniti, če ga ne bi eden od stvorov prijel za rob hlač in ga dvignil visoko v zrak. Edin je zaprl
oči. Ni se mu dobro pisalo. Pošasti so z bojnimi kriki spremljale stvora z Edinom. Nekaj časa so
hodili. S stropa so viseli pajki, po tleh pa so se plazile kače. Edinu ni preostalo nič drugega, kot da se
prepusti usodi. Prispeli so in on je odprl oči. Stali so v prostoru, podobnemu klavnici. Položili so ga
na tla, okoli njega pa postavili visoke bakrene stebre, čez katere je bilo nemogoče splezati.
Noč je bila dolga. Edin je pričakoval najhujše. Naposled je zaspal. Zbudil se je ves prezebel od
mraza. Vsepovsod so ležale zmrznjene pošasti. Edin je ugledal velike klešče, s katerimi bi lahko
preščipnil bakrene ovire. Klešče so bile predaleč, da bi jih dosegel. Spomnil se je pisala, ki ga je
vedno nosil s seboj. Pogledal je, kje ima svojo jakno. Ležala je nedaleč stran. Edin je imel suhe noge,
zato jo je zlahka dosegel. Pobrskal je po žepih in ga našel. Z njim je dosegel klešče, s katerimi je
potem odstranil bakrene ovire. Prebil se je do vrat in začuda so bila odprta. Stopil je ven in taval po
dolgih hodnikih. Prišel je v predor. Hodil je in hodil, se opotekal in spotikal. Naposled je prišel do
velike sobane. V njej je sedela ženska, njeni lasje so bili črni in dolgi. Nekaj je mrmrala. Dvignila je
glavo in ga pogledala. Nekaj časa sta se gledala. Ženska ni izgledala ravno prijazno. Rekla je: »Fant,
izpolnila ti bom tri želje.« Edin je bil najprej nezaupljiv, a je videl ženskin dobrodušni pogled. Tudi
sam je spregovoril:»Rad bi, da mi poiščete sestro Elo.« Ko je to izrekel, se je ta že pojavila v sobani.
Edin je izrekel drugo željo:»Želim si, da bi bil tudi Edgar tu.« Hip za tem je bil že v sobani. Edinu je
ostala še ena želja:»Želim si, da bi se vrnili v svet, kjer smo živeli.« Zaprli so oči. Ko so jih spet odprli,
so si oddahnili. Spet so bili na Zemlji in spet so lahko uživali na soncu, ki jih je toplo grelo.
Nadaljevali so pot. Čez čas so našli vsak svojo srečo in z njo živeli do konca svojih dni.
Alja Kos, 6. a
Zala Urbanija, 7. b
VEČ ZNAŠ, VEČ VELJAŠ
MOJ PRVI
»Več znaš, več veljaš,«
to je pravil že kralj Matjaž.
Na srečo se šola je rodila
in veliko znanja ponudila.
Tistega dne, ko sem ga spoznala,
nisem ne jedla, ne pila, ne spala.
Njegova prvotnost me je ganila,
za vse večne čase mi srce uročila.
Znanja ni nikoli preveč,
kaj šele odveč.
Vsak ga nekaj ima
in vsak kaj drugega zna.
Ko prvič začutila ta ritem, to strast,
prevzel me je, on, ima popolno oblast.
Misli so prazne, duša je sita,
naj traja trenutek, naj diha.
Zanimanje je vstopnica do znanja.
Nekoga zanimajo pravila jahanja,
drugega postopek pranja.
Nič ne gre brez znanja.
Danes brez njega ne gre več živeti,
vsak dan si prvega skušam povzeti.
Oblake prežene, razjasni nebo,
moj prvi ples. Živim le za to!
Šolarji, vsi se potrudimo
in veliko znanja pridobimo,
da znali bomo stvari,
za katere se komu še sanjalo ni!
Eva Vidmar, 8. b
Gašper Juvan, 6. b
GLAVA
MOJ NAJLJUBŠI DAN
Kaj bi človek
sploh počel,
če ne bi glave na
ramenih imel?
Moj najljubši dan,
je lahko sončen kot iz sanj.
Saj sonce sije
in dež ne lije.
Kako bi revež
jedel pil
se smejal in
govoril?
Moj najljubši dan,
se po nebu sprehaja
in kot letalo
oblake dela.
Kako bi dihal,
vohal in smrčal
če na glavi
nos ne bi stal?
Moj najljubši dan,
sprijateljicami se sprehaja
in tudi včasih
po trgovinah ponagaja.
Kako bi slišal
ptičje petje
ter dojenčkovo
glasno dretje?
Moj najljubši dan,
vsakdan v šoli petko dobi,
zato se skupaj veselimo
čisto vsi.
Kako bi videl,
gledal,spal
in puncam
pomežikoval?
Ko pa zmanjka mu moči,
hitro v posteljo zbeži
in si za jutri zaželi,
da bo moj najljubši dan.
Človek z glavo
dela vse
tudi tisto,
kar se ne sme.
Barbara Skrinjar, 6. b
Niki Zorec, 6. a
KRALJ MATJAŽ, BOŽIČEK ZA ENO NOČ
Nekega dne je kralj Matjaž mirno spal. Kar naenkrat pa zasliši goro, ki mu pravi, da mora priskočiti
Božičku na pomoč. Kralju Matjažu je jasno,da mora postati Božiček za eno noč. Tega se je veselil.
Naslednji dan je pred vrati jame videl ogromno daril, ki jih mora na božično noč dostaviti po
vsem svetu. Darila je spravil v svojo votlino in si šel umit zobe. Pogledal se je v ogledalo in
ugotovil,da je njegova brada zelo dolga, Božiček pa ima kratko. Po zajtrku je odšel k frizerju, saj je
hotel biti bolj podoben temu dobremu možu. Zdaj je imel novo brado in všeč mu je bila. Potem je
odšel še v veleblagovnico, kjer si je kupil debelo in toplo obleko, kot jo ima Božiček. Naslednji dan
je pripravil kočijo in jelene, ki mu jih je poslal. Naložil je še darila in sedaj je bil pripravljen na
božično noč.
Bližalo se je hudo neurje, vendar je bil kralj Matjaž odločen, da bo otrokom dostavil darila. V
zraku ga je bilo malce strah. Bližal se je prvim hišam in veselo dostavil darila. Kmalu pa se je znašel v
tako hudem neurju, da ni imel več nadzora nad sanmi. Močno so se nagnile in darila so popadala z
njih in pristala na vrhu snežne gore. Kralj Matjaž je obupal in pustil darila, vendar pa se je kmalu
spomnil Božičkovih besed, da ga ne sme razočarati, predvsem pa ne otrok. Obrnil je sani in poletel
proti darilom. Ni jih mogel doseči, zelo se je trudil, vendar mu ni uspelo. Naenkrat se mu je zvrtelo
v glavi in zavedel se je šele, ko je pristal na nekem skalnem previsu. Zdaj ni več vedel, kaj naj stori.
Vendar pa je imel kralj Matjaž tudi jelene, ki mu jih je poslal Božiček. Kralja Matjaža so rešili in
kasneje tudi darila.
Potem se je neurje umirilo in kralj Matjaž je pravočasno dostavil vsa darila. Božiček je bil nanj
zelo ponosen.
Lina Ševerkar, 7. a
KRALJ MATJAŽ IN NAJNAPREDNEJŠA TEHNOLOGIJA
Nekega dne je iz vesolja pridivjal velik meteorit. Padel je ravno na Peco. Vsi vaščani so se
zbrali okrog tega velikega čuda ter ga opazovali. Nekdo se je upal meteorita celo dotakniti, a ravno
takrat je začel razpadati, pokati, škripati. Dim je bil vsepovsod. Ko se je končno le zredčil, pa ljudje
niso mogli verjeti svojim očem. Videli so moža z brado, da bi jo do tal lahko spustil z največje
stolpnice. Bil je sam kralj Matjaž.
Vaščani so se sprava malo zbali, toda ko je Matjaž odprl oči, pogledal okrog sebe in vprašal,
kje je, so mu vse razložili ter mu pomagali vstati.
Kralj Matjaž je šel v grad, ki je stal blizu. Toda od gradu so ostale samo še ruševine, zato je
hitro zavihal rokave ter začel pospravljati. Pomagali so mu, nato pa so prišli še zidarji ter ruševine
spremenili v veliko graščino.
Ko se je vselil, je s časoma začel razmišljati: v kakšnih škatlah se vozijo ljudje, v kakšnih hišah
živijo, kje so drugi kralji, da jih nihče ne napade? V glavi mu je rojilo več tisoč vprašanj. Odločil se
je, da gre v druga mesta ter poišče odgovore na svoja vprašanja.
Ljudje so ga z neznano »škatlo« peljali po avtocesti do Ljubljane, kjer ni opazoval le z odprtimi
očmi, ampak tudi z usti. Ko je kralj pot nadaljeval sam, mu je že pri naslednjem ovinku pot prekrižal
neznanec. Zvito ga je pripeljal v svojo trgovino in mu tam ponujal vse mogoče stvari, za katere se
mu niti sanjalo ni, kaj bi lahko bile. Ponujal mu je najnaprednejše televizorje, računalnike, telefone
… Ko mu je prodajalec pokazal, kako delujejo in kaj lahko z njimi počneš, se je kralj odločil, da bo s
svojo mošnjo zlatnikov kupil po eno napravo vsake vrste.
Ko je končno prišel nazaj na Peco, je hotel še sam preizkusiti vse »igračke«. Toda že pri prvi se
je zalomilo. Ni vedel niti, kako prižgati telefon, kaj šele računalnik. Dolgo se je jezil, preklinjal in
poskušal, toda ni mu uspelo. Šele ko so mu ljudje priskočili na pomoč in pokazali, kako vse deluje, si
je kralj oddahnil. Ljudje so mu pokazali tudi knjigo z navodili.
Dolgo je trajalo, da je kralj Matjaž končno vse prebral. Potem je še praktično poskusil ter
postal najboljši in najmodrejši računalnikar med kralji.
Matic Hriberšek, 7 a
VOLK NA SODIŠČU (nadaljevanje dramskega besedila Obtoženi volk)
SODNIK: (glasno) Mir v dvorani, naj se sojenje prične! Paznik, pripeljite gospoda obtoženega, prosim!
PAZNIK: Seveda, vaša milost! (odide in pripelje volka)
SODNIK: Gospod Volk, sedite, prosim. Gospod tožilec, imate minuto, da gospodu Volku posredujete
obtožbe.
TOŽILEC: Hvala, gospod sodnik! Gospod Volk, obtoženi ste vloma na tujo posest, uničevanja tuje lastnine in
umora druge stopnje! Gospod sodnik, končal sem, hvala! ( se usede za svojo mizo)
SODNIK: Hvala tudi vam! Branilec, imate dve minuti, da tako rekoč izprašate gospoda Volka!
BRANILEC: Hvala. Torej, gospod Volk, ali ste potrkali, preden ste vstopili v hišo gospe babice?
VOLK: (začudeno) Seveda! Potrkal sem in babica me je povabila naprej.
BRANILEC: Dobro. Kaj ste storili, ko ste vstopili v hišo?
VOLK: (zaskrbljeno, nedolžno) Ko sem vstopil, sem najprej slekel plašč, nato pa je babica pričela govoriti,
kako lepo dlako imam, pa ušesa, pa nos. In ko je prišla do ust, mi je skočila v gobec in zaplavala po žrelu
navzdol do želodca.
BRANILEC: (presenečeno) Zanimivo. Kaj pa ste storili, ko ste imeli babico v želodcu?
VOLK: (žalostno) Od utrujenosti in sitosti sem zaspal. Ko sem se zbudil, sem se znašel na policijski postaji, v
priprtju.
BRANILEC: Dobro. Gospod sodnik, končal sem, hvala.
SODNIK: Dobro … (pobrska po bloku) … ja! Paznik, odpeljite gospoda Volka in pripeljite prvo pričo.
PAZNIK: Seveda, vaša milost! (odpelje volka in pripelje lovca)
LOVEC: (bahavo) Brdan, kk ste ke tle?
SODNIK: (jezno) Tukaj govorite knjižno, prosim!
LOVEC: Good!
SODNIK: (jezno) Gospod!!!
LOVEC: Dobro, zdaj pa zares!
SODNIK: (še vedno nekako jezno) Gospod tožilec, imate dve minuti časa, da izprašate gospoda lovca!
TOŽILEC: Hvala, vaša milost. Gospod lovec, kaj točno ste videli na kraju zločina?
LOVEC: Ja … slišal sem kričanje in videl volka, kako se baše z babico.(vznemirjeno) Videle so se samo še
noge!
TOŽILEC: Hvala. Gospod sodnik, končal sem.
SODNIK: Branilec?
BRANILEC: (jezno) Hotel sem le pripomniti, da so se seveda videle le še noge, če pa je babica, po izjavi
gospoda Volka, skočila v njegov gobec in zaplavala po žrelu! Lepo vas prosim!
SODNIK: Hvala za opombo. Gospod lovec, bi hoteli še kaj povedati proti volku?
VOLK: Ne!
SODNIK: Dobro, gospod lovec, lahko greste.
LOVEC: Hvala!
SODNIK: Paznik, pripeljite gospoda Volka, prosim!
PAZNIK: Seveda, vaša milost! (odide in pripelje volka)
SODNIK: Gospod Volk, sedite, prosim! Tožilec in branilec, bi hotel kdo še kaj povedati?
TOŽILEC in BRANILEC: (nestrpno) Ne!
SODNIK: Gospod Volk, bi hoteli še kaj povedati sebi v prid?
VOLK: (nesrečno, prestrašeno, zaskrbljeno) Nedolžen sem!!!
SODNIK: Dobro. (pobrska po svojem bloku) Porota, ste že odločili?
PPOROTA: Da, vaša milost. (prinese sodniku list z razsodbo)
SODNIK: Hvala! (branilcu zapiska zvok SMS) Porota je odločila, … da … je gospod Volk … kriv!!!
BRANILEC: (takoj ko izgovori »kriv«) Ugovarjam, ugovarjam! Vaša milost, ugovarjam! Prosim!!!
SODNIK: (zavije z očmi) Ja?!
BRANILEC: Ravnokar sem dobil drugo pričo, ki trdi, da se mu je pripetilo enako kot gospodu Volku, gospoda
Medveda! V njegovem primeru so še pravi čas vse uredili, zato ni prišlo do sodne preiskave.
SODNIK: (nejevoljno) In?
BRANILEC: (ukazovalno) Kot branilec imam pravico zaslišati tudi to pričo. Predlagam, da se ponovno
zberemo jutri ter pridemo z resnico na dan!
SODNIK: (jezno) Gospod Volk, danes vas je spremljala sreča, toda dokončno bomo razsodili jutri ob isti uri, v
isti dvorani!
Matic Hriberšek, 7. a
KRALJ MATJAŽ SE ZALJUBI
Sonce že vstaja za goro. Ljudje se prebujajo, nekateri že hitijo na delo. V gori še vedno počiva
kralj Matjaž, ki ima svojo brado že šestkrat ovito okrog mize. Trenil je z očmi. Počasi odpre eno
oko, nato še drugo. Zagleda vojake, ki mirno spijo okrog njega. Že dolgo se ni premikal, zato ga
vsak gib zaboli, pri tem pa tuli in gora ga zasliši.
˝Matjaž, se ti je brada že devetkrat okrog mize ovila? Zakaj se premikaš?˝ se gora jezi na
Matjaža. ˝Gora, sedaj nimam več sovražnikov. Hvaležen sem ti, da si me varovala. Zdaj pa bi te
prosil, da me spustiš na prostost, saj me moje ljudstvo potrebuje,˝ jo Matjaž prosi za svobodo. Gora
se ne vda hitro, a naposled se odloči, da mu ustreže. ˝Le pojdi med ljudi! A vrni se čez teden dni. Če
sam ne prideš, pridem pa jaz pote. Saj veš, če Mohamed ne pride h gori, pride gora k Mohamedu,˝
ga posvari gora. Matjaž jo ves vesel zapusti.
Ko pride v mesto, pričakuje, da ga bodo vsi častili. Začuden ugotovi, da ga samo čudno gledajo.
Nek otrok celo pristopi do njega in ga vpraša:˝Od kod si pa ti padel?˝ Matjaž je malce užaljen, zato
se obrne in pot nadaljuje do gostilne, ki je tam včasih stala. Odloči se, da si bo privoščil obilno
pojedino, saj njegov želodec že dolgo ni bil poln. Prispe do gostilne. Že hoče odpreti steklena vrata,
ko zagleda svoj odsev. Ni prav zadovoljen s tem, kar vidi. Njegov obraz je zguban, oči krvavo
rdeče, sivi lasje štrlijo na vse strani, njegova obleka pa je starinska. Matjaž to ugotovi, ko podobno
obleko vidi v izložbi trgovine s starimi predmeti. V odsevu pa vidi nekaj, kar mu je zelo všeč;
njegova brada je ravno prav dolga. Malo manj samozavesten vstopi v gostilno. Naroči si vina, in to
toliko, da bi ga deset mož komaj spilo. Naroči tudi mesno ploščo za osem oseb s prilogo in solato
za dve osebi. Ko to brez težav poje, pridejo na vrsto sladice. Natakarju reče, naj mu prinese devet
najboljših sladic, vsako po eno.
Med večerjo pa so njegove oči uprte le v eno osebo. V kotu za majhno mizico sedi dekle.
Matjaž se odloči, da pristopi. Pozdravita se in razvije se pogovor. Matjaž ji naposled tudi pove, kje
je preživljal zadnjih nekaj let in kako. Dekle po imenu Špela to precej pretrese, a ji ni preveč mar.
Matjaž se počasi zaljublja vanjo in tudi Špela vanj. Dogovorjena sta že za drugi zmenek.
Teden hitro mine in zaljubljenca se morata soočiti z realnostjo. Špela težko sprejme, da se bo
morala ločiti od kralja Matjaža, in tudi njemu ni lahko. Zato gresta h gori in jo prosita: ˝Gora
zaljubila sva se in rada bi si ustvarila družino. Prosim, pusti Matjaža pri miru.˝ Gora jima odgovori,
da sta se dogovorila in Matjaž je vedel, kaj ga čaka. Gora se ne da prepričati, zato speče vojščake
zbudi in jim ukaže, naj gredo ponj. Vojska pride in zgrabi kralja Matjaža. Špela vidi, da ga ne bodo
spustili, za to gre z njim. V gori sedaj živijo Matjaž in noseča Špela, vojake pa je gora spustila na
prostost, da bo dovolj prostora za srečno družino.
Patricija Cirar, 7. a
Ada Pihler, 9. a
Maja Hodak, 9. b
GOZDNI POBEG
Bilo je nekega lepega popoldneva, ko sva se s
sestro odpravili na obisk k njeni sošolki in njenemu
bratu. Tam smo se malo pogovarjali in se igrali razne
družabne igre. Bile so zanimive, dokler nismo odigrali
že vsake od njih. Postalo nam je na smrt dolgčas. Moja
sestra, Maruša, je predlagala: »Kaj pa, če bi šli v gozd?«
Spogledali smo se in rekli: »V redu.« »Kaj pa bi tam
počeli?« vpraša njena sošolka Neža. Maruša ji odgovori,
da bi se lahko skrivali ali pa nabirali zvončke. Ravno
takrat no namreč cveteli zvončki, lepi, da te kap. Bilo jih
je kot Rusov. »Ampak jaz si ne upam sama hoditi po
gozdu. Kaj, če se izgubim?« prestrašeno zamrmram.
»Potem pa se takole dogovorimo, jaz bom šla z Mihom,
ti pa pojdi z Nežo.« Strinjali smo se.
Odšli smo do gozda in pogledali navzgor. Gozd
so prekrivala krasna drevesa zelenih barv, tla pa je
pokrivalo čudovito jesensko obarvano listje. Izpod listja
so kukali lepi, beli zvončki. V gozdu je dišalo za umret.
Vonj dreves se je spajal z vonjem različnih cvetlic.
Razkropili smo se po gozdu: Maruša z Miho, jaz pa z
Nežo. Držala sem se je kot klop, da se ne bi izgubila.
Nabirali sva na kupe lepih zvončkov, a višje ko sva šli,
Zala Urbanija, 7. b - PRESTRAŠENKA
lepši so bili. Tavali sva čisto po svoje, o Maruši in Mihu
pa ni bilo ne duha ne sluha.
Prišli sva že skoraj do vrha hriba, ko sva se želeli
obrniti in iti nazaj v dolino. Pogledali sva pred sebe.
Tam je stala velika hiša, pred njo pes, pred psom pa
ograja. Srce nama je padlo v hlače. Pred nama je stala
velika, grozna, črna doga. Kar naenkrat pes preskoči
ograjo, midve pa stisneva rep med noge. Začne se
grozen lov po gozdu. Iz rok sva spustili vse nabrane
zvončke in tekli sva, kolikor so naju noge nesle. Potem
pa jaz padem. Mislim si: »Z mano je konec!« Kakor
hitro lahko, se poberem in dohitim Nežo. Na poti
srečava Marušo in Miho. Hitro jima zakričiva: »Bežita,
lovi nas grozen pes!« Kakor bi tlesknil s prstom, že smo
vsi bežali.
Najprej sva varno do doma pritekli Neža in jaz.
Čez sekundo ali dve pa pritečeta še Miha in Maruša. Vsi
pogledamo sestro v čevlje. Enega je izgubila. »Kje pa
imaš drug čevelj?« radovedno, a prestrašeno vprašam.
»Izgubila sem ga v gozdu. Ali ga gre kdo iskat z menoj?«
v upanju vpraša. »Greva midva s tabo,« rečeta Miha in
Neža.
Vsi so odšli, jaz pa sem ostala v hiši. Ni minilo
dolgo, ko so prišli nazaj s čevljem. In tako se je navaden
potep po gozdu, spremenil v beg pred psom. Še danes
me je strah v gozd, saj se vedno spomnim tega
dogodka. Včasih ta pes še vedno sam tava po mestu in Maša Vračevič, 8. b (bronasto priznanje
na natečaju Likovni svet otrok, Šoštanj)
straši ljudi.
Urša Izlakar, 7. a
KO SKAKALEC POLETI …
Pravijo »Rana ura, zlata ura«,
zato smo se tudi mi na naš potep
odpravili že zgodaj zjutraj. Odšli pa
smo v Planico, navijat za naše orle.
Jaz pa sem po tihem upala, da bo
tam tudi skakalec, za katerega
navijam, in to je Andreas Wellinger.
Ampak zdelo se mi je, da ga
najverjetneje ne bo, saj ni tako
dober skakalec. In tako smo se
židane volje
odpeljali novim
dogodivščinam naproti.
Tako smo prišli v Planico med
prvimi in se dodobra nasitili, preden
smo si odšli ogledat smučarske
skoke. Naši šolarji so se takoj javili
za prostovoljce na odru in iz srca
smo se jim nasmejali, saj je smeh pol
zdravja. Nato smo ob dobri glasbi
odplesali do tribun, kjer smo si
ogledali uradni trening. Nisem
največja oboževalka smučarskih
skokov, zato sem samo bežno
spremljala dogajanje. In kot strela z
jasnega slišim komentatorja, ki kriči:
»Na vrhu zaletiščnega mesta je
najmlajši nemški skakalec Andreas
Wellinger.«
Obstala
sem
kot
vkopana.
Hitro sem rekla prijateljici:
Patricija Cirar, 7. a – RADA SMUČAM
»Pridi, greva prosit Andreasa za
avtogram, saj veš, da navijam zanj.«
Prijateljica je pokimala in odšli sva do tja, kjer so se sprehajali skakalci. Ampak v prvo in drugo
nama ni uspelo, rekla sem si, da v tretje gre rado in s prijateljico sva čakali od konca prve serije do
začetka druge, da se je malo izpraznilo, da sva se lahko postavili tako, da so se skakalci lahko
podpisovali. Zdaj verjamem reku, da se počasi daleč pride. Ko je komentator vnovič napovedal
Andreasa Wellingerja, sem bila prepričana, da bom le dobila njegov podpis.
Kmalu se je prikazal Andreas, ki je bil tudi v živo lep kot slika. Ko je prišel mimo, sem mu pod
nos potisnila svoj zvezek ter mu zakričala: »Please, write for Lara.« mislila sem, da mu je šlo skozi
eno uho noter in skozi drugo ven, ampak ko sem dobila svoj zvezek nazaj, sem okamenela.
Napisano je bilo »For Lara« in spodaj njegov podpis, napisano je bilo, kot da bi imel dve levi roki,
ampak je bilo vseeno lepo.
Presenečenj še ni bilo konec, ko je Jurij Tepeš poletel s kamero, zaneslo ga je in padel je.
Nastala je smrtna tišina, čez nekaj trenutkov pa se je z zadnjimi močmi pobral in vsa Planica je
ploskala ter kričala. Po koncu kvalifikacij, ki jih je dobil Anders Jacopsen, je bilo še nekaj glasbenega
programa in nato se je prireditev zaključila.
Polni novih vtisov smo se odpravili domov, kjer so nas čakali starši, željni svežih novic. To je
bil eden najlepših dni v mojem življenju.
Lara Ponebšek, 7. a
Because of my fur, because of my beauty
Everybody thinks I am a cutie.
Night and day they hunt us
Good people try to protect us.
All of tigers stand together
Loving to protect our freedom.
Till the end we stay together
In bad and good, we’ll be at our side.
Greatest moments will remain
Even if the rain causes pain.
Rather dying than betraying our clan.
Taja Vidonja, 9b
Beauty of the Earth
Even though that it endangered is.
Nobody dares to come close to it.
Grassland is where they live.
Alone waiting for their prey to approach
Like buffalo, deer or antelope.
Their striped fur camouflages them.
In India they spend their lives.
Growling loudly as they can
Even when they talk to a friend.
Really resplendent these wild cats are.
Ana Češko, 9b
We have to care about water
And shouldn’t use it for unnecessary things.
There’s 71% of water on our planet.
Every human needs it.
Rubbish pollutes water.
Sometimes we aren’t aware of how important
water is.
Use of water.
Pouring into water bottles.
Plants need water.
Love water as
You love the world.
Patricija Cirar, 7a
Endangered animal am I,
Living with my species somewhere in the wild.
Every day I try to survive
Playing with a child somewhere in the wild.
Hard it is to see me
And other animals like me.
Now I suddenly wake up.
Truly I want to escape from this zoo.
Nina Kralj, 9b
Elephant you’re a lovely beast,
Large and cute as you wish.
Elephant, oh elephant, you’re very
Poor. You should be the king of the beasts.
Hope you like my song.
And I’m sorry because it isn’t very long.
Nature has created
This for you, so don’t be rude.
Luka Polc, 6a
World is a big ball of water
And we travel around it.
There we try to find a cool place for
Elephants with long and clumsy trunks.
Rhino is a big dirty boy whose horn is like a
storm.
Snakes are all in the ground and they scare
Us.
People think that they are alone, so they
Pollute more and more.
Leaves fall off the trees so
Your job is to protect the Earth.
Miha Ferme, 7a
Ada Pihler, 9. a – PITNA VODA JE DOBRINA
ČLOVEŠTVA
TRIJE BRATJE IN ZAKLADI
Nekoč, pred davnimi časi sta na prijetnem gradu, ki se je imenoval Medijski, živela graščak in
njegova žena. Imela sta tri otroke in v prijetnem okolju so srečno živeli kljub temu, da niso imeli
veliko denarja ter da tudi njihovi podložniki niso bili premožni. Njuni trije sinovi so bili prijazni in
dobrosrčni. Skupaj so pogosto hranili priče na grajskem dvorišču in pohajkovali po gozdu.
Neke zime pa je graščakinja hudo zbolela in nobena zel ji ni pomagala. K sebi je poklicala
svoje sinove in jim dejala: »Če ne bom preživela te zime, mi morate nekaj obljubiti.« »Ne govorite
tako, mati,« ji je ugovarjal najstarejši sin, a ga je prekinila, rekoč, »kar se ima zgoditi, se bo zgodilo.
Zdaj pa mi prisluhnite. Vašemu očetu želim vse najboljše, zato naj se ponovno poroči. A vi morate
zagotoviti, da se bo dobro poročil, Pa s tem ne mislim na nevestino doto, saj sem vas že davno
podučila, da zakladi ne prinesejo sreče, temveč na njeno srce. Boste poizkusili?« Sinovi so ji pritrdili
in na njenem obrazu se je prikazala sled nasmeška. Nato je nadaljevala: »Še eno skrivnost, za katero
graščak ne ve, vam bom izdala. Iz naše spodnje kleti vodi podzemni tunel do toplega vrelca, ki ga
pogosto obiskujemo. Uporabite ga, če ga boste morali. Pazite nase in ostanite dobri.« Iz skrinje pod
posteljo je vzela tri zlate figurice in jim jih razdelila. Figurice so bili majhni vojščaki z družinskim
grbom na prsih. Rekla jim je, da je ne bodo nikoli pozabili, če jih bodo vedno imeli s seboj.
Sinovom je bilo žal ljube matere, a tudi topla voda iz vrelca ni mogla preprečiti njenega slovesa.
Tudi graščak je nekaj tednov žaloval skupaj s svojimi sinovi, potem pa je ob popoldnevih pogosto
izginjal in je prihajal domov šele pozno ponoči. Ko so njegovega kočijaža vprašali, kot hodi, jim je
povedal, da hodi na grajske zabave na okoliške gradove.
Nato pa je nekega dne graščak na grad pripeljal novo nevesto. Fantom se je zdela prijazna,
čeprav so bili sprva do nje nekoliko sumničavi. Toda prikupila se jim je, ko se je odpravila v njihovo
kapelo prižgat svečo. Tako je graščak čez nekaj tednov že imel novo ženo. Toda po poroki se je
spremenila. Pa še kako! Do graščaka je bila še vedno zelo prijazna, toda obraz se ji je omračil, ko je
zagledala katerega od treh sinov, ki so se smukali okoli. Možu pa je vedno pogosteje namigovala,
kako meni, da bi sinovi morali v svet in si poiskati žene. Naslednji pomlad, ko je graščak zbolel, je
ugodil njeni prošnji, ob tem pa je vsakemu dal mošnjo cekinov in enega od konjev iz grajske
konjušnice. Pred odhodom pa so se sestali še z graščakinjo. Ta je vkorakala v temno sobo, ki jo je
osvetljevala le sveča, zapahnila vrata in pogledala vsakega od bratov posebej. »Tako, cilj vaše male
odpravice ni iskanje žena. Če hočete še kdaj videti vašega očeta, boste storili, kar vam bom
naročila.« Iz njenega sicer lepega obraza je sijala zloba. »Zlato, zakladi in večno zdravje so me vedno
mamili. Vso otroštvo sem poslušala pravljico o treh magičnih predmetih, a nisem imela nobenega
brata, ki bi mi te predmete lahko pridobil. Zato mi jih boste pridobili vi.« »Ti,« je dejala in pokazala
na srednjega brata, »mi boš prinesel sadiko jablane, čigar sadeži so iz čistega zlata. Ima ga nek vitez
na Kranjskem.« Najstarejšemu bratu je ukazala, naj najde kamen, ki obogati vodo iz Izlaškega vrelca
tako, da ta ozdravi vse bolezni. Rekla mu je še, da se ta kamen skriva nekje na Gorenjskem in da ga
čuva troglavi pes. »In nazadnje še ti,« se je obrnila k najmlajšemu bratu, »poiskati moraš čarobni
amulet, ki ti pokaže pot do skritih zakladov. Ima ga neka čarovnica, skriva pa ga nekje tukaj blizu,
morda v kleteh Gamberka.« Strogo jim je zabičala, da morajo te predmete najti čim hitreje. Bratje
niso hoteli izgubljati časa in so hitro odšli.
Najmlajši sin se je odpravil kar naravnost na Gamberk. Tamkajšnji gospodar mu ni bil preveč
naklonjen, toda že prej se je spoprijateljil z njegovo hčerko. Ta mu je obljubila svojo pomoč. Ko naj
bi se nekega dne sprehajala okoli gradu, mu je sporočila, da je preiskala klet, v kateri je živela
čarovnica, a ni našla nobenega amuleta. Najmlajši brat je bil obupan. Toda že naslednji dan mu je
kraljična povedala, da ji je čarovnica pravkar zaupala, da ji je ta amulet ukradel nek sedmeroglavi
zmaj, ki živi na nekem hribu tod okoli. Tako se je z upanjem poslovil od kraljične.
Najstarejši sin se je najbolj zavzeto lotil iskanja čarobnega kamna, saj bi z njim lahko ozdravil
tudi svojega očeta. Že je prišel do Gorenjske. Pogosto je vprašal za pot in nazadnje je prišel do neke
votline. Iz nje se je prikazal troglavi pes in fant se je pognal nazaj v sedlo in hotel pobegniti, a pes
mu je dejal: »Vem, zakaj si prišel in vem tudi, kako pomembno je, da ga dobiš, saj ga nočeš zase ali
iz pohlepa. A nimam ga več. Pred dvajsetimi nočmi mi ga je ukradel sedmeroglavi zmaj. Če ga hočeš
dobiti, ga moraš pretentati ali premagati. Ker pa ti vidim v srce, da si dober, ti dam še en nasvet.
Sam ga ne moreš premagati, združi moči z brati in skupaj boste nepremagljivi. Pa srečno.« Najstarejši
sin se mu je zahvalil in odšel. Vedel je, kam mora iti, zato se je tja hitro odpravil, na nasvet
troglavega psa pa se je kar požvižgal.
Srednji sin se je dodobra naveličal Kranjske in vseh jablan, ki so tam rasle, a zlate jablane ni
našel. Že tri dni ni videl žive duše in počasi ga je začelo skrbeti. Nenadoma pa je ob cesti zagledal
Izgledal je zelo izčrpano, zato mu je dal nekaj hrane in pijače. Nato pa ga je vprašal, zakaj je vsa
dežela tako opuščena, starec pa mu je povedal, da je nek zmaj vitezu ukradel neko drevo, zato je
na deželo padla senca in revščina, vladar pa je zelo nezaupljiv do tujcev. Sredji sin se je poslovil in
odjahal. Bil je zbegan, saj ni vedel, kje bi našel tega zmaja. odločil se je, da bo poiskal svojega
mlajšega brata in se odpravil proti Gamberku.
Najmlajši sin je potoval po okoliških vaseh in iskal zmaja, ki je imel amulet, ki ga je
potreboval. Po dolgem iskanju je odkril, da zmajevo prebivališče ni nikjer drugod kot v Čemšeniški
planini. Tako se je namestil v bližnji krčmi in sklenil počakati do zore. Ko je bil naslednje jutro že
pripravljen na odhod, pa je v krčmo prišel njegov najstarejši brat. Ta je bil edini od treh bratov, ki si
je zapomnil zgodbe o zmaju v Čemšeniški planini, ki jim jih je v otroštvu pripovedovala mati, in se
je hitro odpravil tja. Prisrčno sta se pozdravila in že po nekaj trenutkih ugotovila, da imata enak cilj.
Odhod sta preložila in nekaj dni uživala v prijaznosti krčmarja. Opisovala sta si svoje dogodivščine,
zelo pa ju je zanimalo tudi, kaj se dogaja z njunim bratom ter kako gre očetu. Nato pa sta se
oborožila in se v zgodnjih jutranjih urah odpravila. Kmalu sta prispela do rova, ki je vodil v
podzemno votlino z jezerom. Nista dolgo hodila, ko sta zagledala zmaja. Bil je ogromen in zelo
strašljiv. Še preden se je zavedel, kaj ga je doletelo, mu je mlajši od bratov že odsekal eno glavo.
Zmaj je razdraženo zarjovel, starejši brat pa je na drugi strani jezera zagledal vse tri zaklade, tudi
sadiko jablane, ki naj bi jo našel srednji brat. Brata sta se pogumno borila, a uspelo jima je odsekati
le tri od sedmih zmajevih glav. Zmaj je bil zelo močan in bratoma je grozil poraz. Takrat pa sta
zaslišala hitre korake. Iz rova je pritekel vitez, ki je bil zelo podoben mali figurici, ki jim jih je
podarila mama, le večji je bil, za njim pa je tekel tretji brat. Z novimi močmi so skupaj premagali
zmaja in vitez se je v trenutku zmage spremenil nazaj v majhno figurico, bratje pa so odvrgli meče
in se objeli. Vzeli so zaklade in se odpravili. Srednji brat jima je povedal, kako je jezdil proti
Gamberku, ko je začutil, da se vitez v njegovem žepu premika. Postavil ga je na tla in spremenil se
je v pravega viteza, ki mu je povedal, da sta njegova brata v
nevarnosti ter ga vodil do votline.
Bratje niso izgubljali časa. Odpravili so se nazaj na Medijski
grad, tam pa so izvedeli novico, ki jih je zelo razveselila.
Graščakova nova žena se je izgubila nekje v podzemnem predoru,
ki vodi iz gradu do vrelca in nihče je ni več videl. Bratje pa so
čarobne predmete uporabljali le v dobre namene. S kamnom in
vodo iz izlaškega vrelca so ozdravili očeta in druge bolne, z
zlatimi jabolkami so obogateli in jih razdelili med druge
prebivalce, z amuletom pa je nekaj let kasneje mlajši brat odkril
premog v Zagorski dolini. A to je že druga zgodba …
Katja Arh, 9. a (nagrajeno delo na natečaju Zasavske pravljice)
GLOSA – Ljubezen naj poveže vse ljudi
GLOSA – Znanje je naš most do srečnih dni
Le kam se vsem tako mudi?
Znanost svet navzgor drži,
prihodnost, lisica zvita, nas uroči,
ljubezen naj poveže vse ljudi.
Znanje je naš most do srečnih dni
in graditi se nam jo strašno mudi.
Šolanje je grozna, strma pot,
ki konča se brez zablod in z obilico spominov.
Svet še vedno se vrti,
vsakdo solze še pretaka,
upa in se vedno uči.
Mi! Ljudje smo skupaj uspeli,
zdaj kot mačke smo in psi,
le svoje imetje si gradimo,
svoje grehe hranimo,
nič več na svetu ne živimo,
v vesolju Ameriko budimo.
Le kam se vsem tako mudi?
Že Marija Terezija nam zakon je dala,
zdaj šola za nas ni več šala.
Mlade je nuja učiti,
da bomo po svetu znali hoditi.
S prazno glavo težko je živeti,
brez kruha v jutri strmeti.
Vsak naj se uči,
da bo vedel, da dva plus ena je tri,
da Sonce na nebu živi in
znanje je naš most do srečnih dni.
Vsakič, ko nova iskra se prižge,
vse na novo se začne.
Mar odrasel res je ta,
ki širni svet kot žep pozna?
Ko dovolj se naučimo,
modro znanje naprej delimo,
znanost mati je sveta,
mati vsega živega.
Večno, večno že živi,
znanost svet navzgor drži.
Učenci v klopeh sedé
učiteljice pa znanje delé.
Nihče ne ve od kdaj,
a tako je še sedaj.
Kot kipi pri miru sedé
in ust odpreti se bojé.
Le zakaj je tako?
Otroci že majhni v šolo drvé,
ko še potičko v peskovniku gradé
in graditi se nam jo strašno mudi.
Začetka vedno se bojimo,
smo negotovi, nas je strah,
ne vemo, česa si želimo,
v življenje buljavo strmimo.
Prihodnost tuja se nam zdi,
do nje vodi preveč poti.
Katera prava je in kdaj,
kaj če ujame nas tolovaj?
Preteklost mrtva se nam zdi,
prihodnost, lisica zvita, nas uroči.
Vsakodnevne domače naloge
včasih za nas so prave nadloge.
Vsakega šolarja môra,
vsake učiteljice užitek.
Naloge nas lovijo še v sanjah,
prav težko se jih znebimo,
še posebno, če jih ne naredimo.
Takrat podpis dobimo
in starši se strašno jezijo.
Šolanje je grozna, strma pot.
Mar smo mi edini,
ki svet jih goljufa?
Le koliko problemov,
Zemlja naša že pozna?
A življenje je prekratko,
da obup in strah mu vladata,
vsakdo naj počne le dela iz srca.
Skupaj se veselimo srečnih dni,
iskrenost v srcih zažari,
ljubezen naj poveže vse ljudi!
Kljub temu vsak človek trdi,
kako so lepe šolske klopi.
Vsak ima lepe spomine na šolo,
ki jo hitro in s polno glavo zapusti.
Spominja se prijateljev,
ki skupaj so drgnili šolske klopi
in se veselili,
če pri fiziki dobili so tri.
Šolanje je eno samo dolgo potovanje,
ki konča se brez zablod in z obilico spominov.
Špela Vidmar, 9. b
Gaja Ključevšek, 9. b
VRNITEV V MODRO ŠPILJO
Minilo je deset let, odkar so Zarja, Gal, Klemen zapustili otok, kjer so preživeli nepozabne
počitnice. V tem času je otok zaradi arheološkega najdišča postal prava turistična atrakcija. Klemen
in njegov brat Gal sta se izšolala, Klemen se je izučil za šefa kuhinje, Gal pa je s svojo jezičnostjo
opravil študij jezikov. Postal je poliglot. Odločila sta se, da bosta na otoku, kjer sta preživela
nepozabno, razburljivo poletje, odprla nov hotel: Amulet. Gal se je ustalil za recepcijskim pultom,
Klemen pa je znanje uporabil pri vodenju kuhinje. Ampak nekaj jima je manjkalo. Ravno tisti dan je
na otok prispela Zarja s zaročencem, ker je slišala za nov hotel. Pretreslo jo je ko je na recepciji uzrla
obraz starega prijatelja Gala. Stežka je bilo prezreti njuno veselje ob ponovnem snidenju. Zarja je
diplomirana biologinja, vendar ni našla zaposlitve zato se je nekaj časa posvetila fotografiji. Prevzeta
je bila nad lepoto otoka, saj v njenem spominu ni bil tako posebno lep. Odločila se je da ostane. Za
preživetje je delala v hotelu. Ker se je večino svojega časa posvečala fotografiji in uspehu hotela, sta
se z zaročencem, ki je bil slaven pevec, čedalje pogosteje prepirala, ker nista našla skupne besede.
Njuno razmerje se je začelo ohlajati. Sašo je začutil praznino in nekakšen prezir od svoje zaročenke.
Odločil se je, da ne vidi njune skupne prihodnosti, zato je odšel z otoka.
Na drugem koncu planeta pa je Andrej opravil zadnji izpit iz arheologije in postal višji
strokovnjak arheologije za podzemlje. Po tehtnem premisleku se je odločil, da se bo v počastitev
diplome odpravil v zibelko njegove arheološke ljubezni, NA OTOK.
Ana Lipovšek, Taja Vidonja, Nika Razboršek in Špela Vidmar, 9. b
Na terenu (po mladinskem romanu Srebro iz modre špilje)
Splet okoliščin in naključij je dosegel, da so se stari prijatelji zopet srečali in še tesneje povezali.
Zarja in Andrej se še nista srečala, nista vedela, da živita na istem otoku in dihata isti zrak. Med
pogovorom tretjega večera po Andrejevem prihodu in njegovi ustalitvi na otoku je Klemen načel
pogovor:¨Ali sta se že videla?¨ Andrej je nekaj časa molčal in premišljeval ter nato zmedeno
vprašal:¨ S kom?¨ Klemen ga je postrani pogledal in rekel:¨ Daj no, ne delaj se neumnega!¨ ¨Ja če
pa res ne vem, koga ali kaj misliš,¨ je sedaj že neučakan trdil Andrej. ¨Ja z Zarjo, vendar!¨ je že
malo jezen končno priznal Galov brat. ¨Kaaaaj!?? Je tu? Od kdaj pa? Kje pa je ? Kje pa živi?¨
Klemen ga je le pisano gledal in nato dejal:¨ Pa s kej si se ti vzel? Si z lune padel? Povsod jo je malo,
otok je že trikrat po strani in po čez celega pofotografirala. Pa kje si ti hodil človek?¨ Andrej ga ni
do konca poslušal a je le zdrvel iz jedilnice in tekel na vso moč. Vedel je kje jo bo našel. Zavedal se
je da so spomini na skupno poletje še vedno živi. Nič ga ni ustavilo, veter mu je kuštral kratke lase.
Glava mu je pričarala nazaj skupne spomine in dojel je, da jo pogreša in potrebuje bolj kot si je sam
upal priznati. Ob tej misli je zardel.
Končno se je pot začela spuščati in prispel je na obalo. Najprej je ni opazil. Bila je noč svetila
je polna luna. Nekaj se je počasi dvignilo iz vode, bil je človek, natančneje ženska. Bila je prav taka
kot si jo je predstavljal že leta. Njena postava je bila manekenska, njene dolge noge so jo počasi
nesle na obalo. Opazil je, da si je pustila dolge lase ki so ji sedaj segali že do pol hrbta. Prišla je iz
vode. Tudi ona ga sprva ni opazila. Ko se je odela v brisačo jo je prestrašil šum grmovja, ki je raslo
v bližini Andreja. Obrnila se je in skoraj zakričala, a ga je opazila. Spoznala ga je. Ostala sta drug
nasproti drugega in si zrla v oči, ki so odsevale lunino mesečino. Oba sta vedela, da je to tisto kar
sta iskala. ¨Vzemiva si dan 24 a. ¨
Ana Lipovšek, Taja Vidonja, Nika Razboršek in Špela Vidmar, 9. b
Spet na morju (po mladinskem romanu Srebro iz modre špilje)
Naslednji dan so imeli prijatelji izlet v Modro špiljo. Peljal jih je Klemen s svojim novim
gliserjem. Niso mogli verjeti koliko časa je preteklo, pa se nič ni spremenilo. Špilja je ostala ista.
Voda je bila še vedno kristalno čista in je dajala občutek srebra. Skočili so v vodo in plavali ko je
Zarja nenadoma opazila čudne vzorce visoko na stenah, tik pod vrhom. Rekla je: ¨Fantje! Dvignite
me da si ogledam tole. Mislim da se da iz tega izcimiti še nekaj zanimivega.¨ fantje so jo uprašujoče
pogledali in si mislili vsak svoje a so jo ubogali in so jo dvignili tik pod strop. Stvar je zanimala tudi
Andreja. Podrobneje sta si jo ogledala in bila enotnega mišljenja : morda je zemljevid! Gal je le
otožno in nezainteresirano gledal v vodo in si po tihem dejal:¨ Morda je zemljevid rova.¨ v glavi se
mu je posvetilo : ¨O MOJ BOG, MORDA JE ZEMLJEVID ROVA!!!¨ Najprej so ga vsi pogledali, kot
da je ravnokar priletel z Lune, potem pa so spoznali da ima morda fantič prav. ¨Izjemen si!¨mu je
zaklicala Zarja. Andrej je pustil prijatelje v špilji in se je odpeljal na kopno po načrte in zemljevide
njihovega zadnjega raziskovanja. Njihove sume so potrdili zemljevidi, ki so jih hranili v muzeju v
stari cerkvici. Ko se je Andrej vrnil v špiljo, je našel svoje prijatelje totalno zagrete za nova odkritja.
Razložil jim je svojo teorijo in spoznanja iz starih načrtov. Odločili so se, da star raziskovalni duh še
ni zamrl in da ga bodo na novo obudili. Po dolgi neprespani noči zaradi razburjenja so naslednje
jutro začeli ponovno raziskovati podzemlja. Najbolj zagret je bil seveda Andrej, ki je svoje znanje
prvič uporabil v praksi. Klemen, Zarja in Gal so kazali neverjetne znake začudenja nad vsem novim
znanjem, ki mu ni bilo videti kraja in ga je brez zadržkov kazal. Po nekaj urnem sprehajanju po
podzemlju niso še nič odkrili. Gal je čez čas odkril neko rastlino, ki je poganjala kar iz stene, hotel jo
je pokazati še prijateljem in je z roko nerodno in močno udaril ob steno. Stena se je nepričakovano
zrušila, kamenje se je zvalilo po novem rovu v nižje ležeč kraj spodaj. Vse je ostalo tiho. Vsi so
ostali s skrčenim zadkom. Zarja je prestrašeno zaklicala: ¨ Gal si v redu?¨ odgovoril ji je le šepet
vetra in vonj po suhem cvetju. V rovu je vladala smrtna tišina. Prekinil jo je šele Andrejev krik:¨
Pridite pogledat! Nov rov vodi do špilje!!!¨ ko se je ta zakotalil po rovu navzdol in skoraj pristal v
srebrni vodi modre špilje.
To veselje ob odkritju novega podzemnega skrivališča pa je pripomoglo tudi do tega, da sta
se Zarja in Andrej ponovno še močneje zbližala kot pred nekaj leti, a tokrat za vedno.
In zopet so naši prijatelji odkrili še eno skrivnost vedno znova presenetljivega otoka. Mogoče
bodo prav njihovi otroci raziskovali te skrivnosti še naprej, saj verjamemo, da jih otok skriva še kar
nekaj.
Maja Hodak, Nina Kralj in Gaja Ključevšek, 9. b
Misli radostne in srce mlado
Stari Francelj čaka tam pod lip'co,
misli čudne misli o življenju:
»Zakaj vsak enkrat star mora biti,
zakaj za vse mora starost priti?
Rad bi večno mlad bil in vesel,
nikoli starosti grenkobe žel.«
Misli temačne mu v glavi živijo,
ko na križpotje k njemu trije misleci prihitijo.
K njemu pride Gregor, ranocelnik,
stopi k njemu coprnica Pehta,
pouči ga vaški norček Palček.
Pa povpraša Francelj prvega:
»Je na tem svetu kakšno zdravilo,
ki starost bi odvrnilo?«
Gregor da nasvet mu pravi:
»Mazilo iz zelišč napravi,
maži z njim se dan za dnem
in mlad boš večno, ti povem!«
Poskusi Francelj to mazilo,
a mladega ga ni pustilo.
Pa stopi k njemu coprnica Pehta.
»Glažek nesmrtnosti je tisti,
v katerem kuha se nešteto coprnij
in če mlad češ ostati,
dan za dnem ga pij!«
Tudi to zdravilo Franceljna ne ozdravi,
tudi ta napoj ga staranja ne odreši.
Pa priskače mimo vaški norček Palček.
»Kaj tako obupano me gledaš,
kot da ti zmanjkuje zdaj življenja?«
»Res, ta stvar mori me,
zares, star nečem biti.
Kaj za to moram popiti?«
»Oh, Francelj moj predragi,
staraš se samo na zunaj,
v notranjosti, v srcu
pa ostaneš večno mlad.
Dokler vesel si in pri volji,
staraš se samo na zunaj.
Nikdar ne boš našel čarovnije,
ki gube ti z obraza zbriše,
in ni je coprnije,
ki sivih las te odreši.
Staraš se samo na zunaj,
v srcu vedno mlad boš ti.«
Gleda Francelj za tem norcem,
ne ve, kaj bi mislil si.
Končno sklene, da na vsem svetu,
proti staranju čarovnije ni.
Misli radostne in srce mlado
starost srečno naredi.
Špela Vidmar, 9. b (nagrajena pesem na natečaju Otroška risba 2012 v Slovenj Gradcu)
TRI EROSOVE PUŠČICE
Ko je bil stari svet Rimljanov in Grkov
že zdavnaj pozabljen, se je začel srednji vek,
vek romanc in pravljic, v katerem se niso
umivali in vladal je kralj. Tako kot v mnogih
pravljicah tudi tukaj nastopa princ po imenu
Taj, ki pa ni imel sreče v ljubezni kot vsi
princi. Skoraj vse princese so se ga izogibale,
razen Fedore, ki je bila zaljubljena vanj,
ampak Taj se ni zmenil zanjo. On je želel
pravo lepo kraljično, ki bi mu jo vsi zavidali,
pravzaprav si je želel tri princese, ki so bile
najlepše v celem kraljestvu. To pa so bile
Trnuljčica, Pepelka in Sneguljčica.
Nekega dne se je Taj sprehajal po
gozdu in nekje v daljavi je zagledal popoln
grad, ki je bil že malo porušen, ampak
vseeno čudovit. Moral je naprej na pot k
sosednjem kraljestvu, a njegova raziskovalna
žilica tega ni pustila, zato je odšel do gradu
in začel raziskovati. Ko je hotel že oditi, je
na edini neporušeni steni našel lok in tri
puščice s srčki, poleg pa je visel listek, na
katerem je pisalo: »Tistemu, ki to najdeš, se
ti bo nasmehnila sreča v ljubezni, samo
ustreli puščico v ljubljeno osebo in zaljubila
se bo vate na prvi pogled. Ampak pazi, vseh
treh puščic ne smeš porabiti zase, saj te bo
doletela huda kazen. Zdaj pa le pokliči veter
Zefir, naj te popelje k ljubljeni osebi in sledi
navodilu. Veliko sreče, Eros.«
Taj je ves vesel snel puščice ter lok,
poklical Zefira in že se je znašel v gradu, v
katerem so bile na čajanki vse tri Tajeve
simpatije. Napel je lok, zadel Sneguljčico v
nogo in ker ni takoj začela izražati ljubezni
do njega, ni hotel ubogati Erosovega
navodila, naj ne porabi vseh puščic zase.
Tako je vnovič napel lok in zadel najprej
Trnuljčico v ramo in nato še Pepelko v srce.
Ravno ko so se zaljubile vanj, pa ga je
doletela kazen in vile Gigorije so ga zvlekle
v svoje skrivališče ter ga mučile do konca
njegovih dni, saj ni bil zadovoljen le z eno
princeso.
Vita Grošelj, 8. a – ZGODIL SE JE POTRES
(nagrajeno delo)
Monika Joger, 7. b - POTRES (nagrajeno delo)
Lara Ponebšek, 7. a
Podelitev nagrad v Zagorju
VODA
Eksa H2O = ∞
7 000 000 000 ljudi ÷ 79 % H2O
Čez x let = {} H2O
Hrani, varčuj, vodo spoštuj!
Namesto pomanjkanja, obilje kraljuj!
Kemikalij in strupov je čedalje več,
narava ne bo nikdar več, kar je bila.
Človeštvu ne bo nikoli odpustila.
Hrani, varčuj, vodo spoštuj!
Izogniti uničenju se več ne da,
zdaj vladata le še pohlep in grdobija.
X let nam še preostane.
Kaj pa potem?
Prihodnjim rodovom še kaj vode ostane,
tega res ne vem.
Nisem le jaz, nisi le ti,
zato je treba za Zemljo še toliko bolj skrbeti!
Nika Razboršek, 9. b
Nina Kralj, 9. b
MISLI DEVETOŠOLCEV
Ko po devetih letih šolanja skupaj zbereš
spomine, jih je zelo veliko. Še vedno se spomnim
majhnih stvari: kako smo kot prvošolčki zbirali
nalepke, kako nam je učiteljica na koncu tretjega
razreda podarila rože in kako izgubljeni smo bili v
novi šoli. Kaj je v tem morju spominov
najpomembnejše? Katera prigoda bo tista, iz
katere smo se največ naučili? Ne vem. A vem, da
je vsak dogodek, pa naj bo to sestanek šolske
skupnosti, šolska radijska oddaja, govorni nastop,
otroški parlament, test ali tekmovanje, dodal svoj
kamenček v mozaik moje osebnosti. Iz vsake
grenke ali vesele izkušnje sem se kaj koristnega
naučila. Vse je pripomoglo k temu, da sem iz
petletne
Andreja Mandriera, 8. b – PLAKAT
MIRU
deklice v krilu odrasla v to, kar sem zdaj.
Vase.
Katja Arh, 9. a
Vita Grošelj, 8. a – PLAKAT MIRU
(nagrajeno delo)
Obračam nov list. Nov, bel, nepopisan, čist kakor nedolžna solza otroka. Začenjam novo pot
in končujem prvo poglavje v mojem dosedanjem življenju. Odpirajo se mi vrata v svet odraslosti,
zrelosti. Stopam na neznano pot, za katero vem, da ne bo lahka. Ampak vem tudi, da na tej poti
nisem sama in da imam ob sebi ljudi, ki so mi pripravljeni pomagati v zagatah.
Začenja se novo poglavje mojega življenja. Odhajam iz šole, ki sem jo obiskovala devet let v
domačem kraju. Do sedaj sem vsako jutro prehodila le dvesto metrov do šole, od septembra naprej
pa se bom morala peljati z avtobusom. Vem, kaj želim postati v življenju. Imam jasno zadan cilj, za
katerega se bom borila. Vem, da pot še zdaleč ne bo lahka. A potrebno je znati tvegati, se postaviti
zase in povedati svoje mnenje. To sem se naučila iz izkušenj. Kjerkoli bom in kamorkoli grem, pa
bom ostala to, kar sem.
Gaja Ključevšek, 9. b
V obdobju osnovnošolskega šolanja se mi je
zgodilo veliko lepih kot tudi manj lepih dogodkov.
A vse to, kar se je zgodilo do sedaj, mi je
pomagalo, da sem to, kar sem. Ko sem prišel v prvi
razred, še nisem znal brati, pisati računati, medtem
ko je večina sošolcev to že znala. A to me ni
oviralo, ko sem se moral tega naučiti. Kasneje sem
postal odličen učenec. Vem, da je s kančkom talenta
in trdim delom mogoče doseči svoje sanje. A pot
do tja je še dolga.
Martin Kosin, 9. a
Življenje, ki ga živimo, je podobno potoku, ki
teče od izvira do izliva v morje. Na poti se
prebijamo čez razne čeri, ovire, brzice in slapove,
da pritečemo do morja – cilja. Ne glede na to, kdo
si, kaj si, kakšne cilje imaš, si kapljica v morju. V
prihodnosti se mora vsak najstnik potruditi za svoje
cilje in ne zaiti na stranska pota.
Jernej Rotar, 9. b
Nika Razboršek, 9. b – S prijatelji na igrišču
Vsega je enkrat konec. Konec je sladkanja ob sončnih dneh in konec je tudi dolgčasa, kadar
dežuje. Če nečesa ne bi bilo konec, bi tisto trajalo večno. Kako bi potem lahko preizkusili kaj
novega, se naučili nečesa drugega?
Ko sem prestopila prag šole, je bil to zame konec otroškosti, vendar začetek neke nove poti,
ki me bo pripeljala do novih spoznanj in odkritij. V šoli sem se naučila veliko in zdi se mi, da sem z
njo odrasla. Dala mi je veliko znanja in izkušenj. Tako kot so me učiteljice učile in mi širile obzorje
ter mi pomagale, da razvijem svojo osebnost, kakršno imam sedaj, tako sem se tudi med učenci
naučila, kako se vesti, kako ne ostati zadnja in kako dobiti, kar želim.
Ko razmišljam o prihodnosti, se mi ta zdi daleč. Malo se bojim stopiti vanjo, noga se mi trese
in izgubljam ravnotežje. Pa vseeno grem. Novim ciljem naproti. Upam, da bo mojo ladjo krmarilo
srce in s to mislijo, polna pričakovanj zaključujem eno poglavje mojega življenja. Verjamem, da
lahko vsak v življenju postane to, kar želi. Vsak je svoj diamant in sije tudi, če ni obrušen. Menim,
da bi žaba mislila, da je neumna, če bi jo sodili po tem, da ne zna leteti. Svet je takšen, kot ga
vidimo. Skozi moje oči žari.
Špela Vidmar, 9. b
Življenje je pot. Tvoja odločitev je, katero pot boš izbral. Vsak človek je že vsaj enkrat v
življenju izbral napačno pot, a s tem se je tudi nekaj naučil. Iz napak se učimo. Ne moremo
napredovati, če ne širimo svojega znanja.
Mislim, da nisem edina najstnica, ki se sprašuje, kaj in kdo je. V tem obdobju se dogaja največ
stvari. Začnemo odraščati, a sami ne vemo ali smo pripravljeni ali ne. Čez nekaj let bomo živeli
samostojno in bomo morali sami izbirati prave poti. Vedno pa moramo življenje sprejeti takšno, kot
je. Sprejeti slabe in dobre stvari. Zadovoljni moramo biti z malimi, drobnimi trenutki, soj so le ti
najlepši in najbolj pristni.
Življenje je kot knjiga. Polno dogodivščin in novih, zanimivih dogodkov, seveda pa tudi
žalostnih in grenkih. Življenja ne moreš prevrteti nazaj in spremeniti, kar si storil v preteklosti, lahko
pa listaš naprej in naprej … In požiraš življenje kot knjigo in živiš v vsakem trenutku, saj nikoli ne
veš, kaj se lahko zgodi naslednji dan. To sekundo smo najstarejši kot smo kdajkoli bili, v bistvu pa
ne bomo nikoli več tako mladi, kot smo ta trenutek.
Ana Češko, 9. b
Vse dobro in slabo se enkrat konča in tako se končuje tudi moje osnovnošolsko izobraževanje.
Devet let sem gulila šolske klopi in ne morem prešteti, kolikokrat sem si želela, da bi bilo vsega že
enkrat konec. Zdaj pa, ko se ta približuje, se zdi, da je prišel nenavadno hitro in da nanj sploh še
nisem pripravljena.
Ko se ena vrata zaprejo, se nova odprejo, pravijo. Jaz pa bi rekla, da si jih s svojimi dejanji
odpiramo ali zapiramo sami. Tudi v svojem življenju upoštevam to misel, saj je vsak svoj gospodar
in je za posledice svojih dejanj odgovoren sam. Želim si le, da bi v življenju odprla čim več vrat
dobrih izkušenj. Pa tudi iz slabih se veliko naučimo.
Tina Ferme, 9. a
ZAJTRKUJMO KOT KRALJI
V petek, 16. novembra, je v šolah po celi Sloveniji potekal tradicionalni slovenski zajtrk. Jedli
smo med, črni kruh, maslo, mleko, jabolka, polento, proseno in ajdovo kašo. S svojim obiskom, pa
sta nas počastila gosta poslanka Katarina Hočevar in župan Matjaž Švagan. Najedli smo se kot kralji.
Slovensko hrano moramo jesti, zato ker s tem podpiramo slovensko kmetijstvo ter slovensko
gospodarstvo. Slovenska hrana je tudi dosti bolj zdrava. To pa zato, ker ni prepotovala tako dolge
poti kot hrana iz oddaljenih držav. Najbolje pa je, če hrano »vidimo rasti«. To pomeni, da je super,
če hrano pridobivamo pri nas doma. Če pa nimamo dovolj prostora in časa, pa se s kmetom, ki je v
naši bližini dogovorimo, da pri njem kupujemo domače pridelano hrano. Če to ni možno, pa v
trgovini kupujmo slovensko hrano.
Hrana na tradicionalnem slovenskem zajtrku nam je bila zelo všeč in pametno in dobro bi jo
bilo jesti vsak dan.
Tana Trampuž, Barbara Skrinjar, Nastja Berdajs, 6. b
BOŽIČNO-NOVOLETNI SEJEM
V četrtek, 29. novembra 2012, je bil v večnamenskem prostoru OŠ Ivana Kavčiča Izlake
božično-novoletni sejem. Predstavili smo se z izdelki, ki smo jih izdelovali na delavnicah v soboto,
ko smo imeli vsi učenci od 1. do 9. razreda tehniški dan.
Na sejmu smo sodelovali vsi, tako učenci kot učitelji. Učenci smo pomagali pri prodaji, kupci pa so
bili starši, sorodniki in ostali krajani. Denar, ki smo ga zbrali na sejmu, bo namenjen šolskemu skladu.
Ponudba prazničnih izdelkov je bila zares pestra. Prodajali smo knjižne kazalke, voščilnice,
venčke, darilne vrečke, dekorativne škatle, jelenčke iz lesa, svečnike, domače piškote, suho sadje in
še mnoge druge drobne izdelke in okraske. Zelo zanimiva so bila tudi mila, zeliščne tinkture,
kopalna sol, ognjičeva krema in naravi prijazen pralni prašek. Tudi to smo izdelali učenci. Za lačne
in žejne obiskovalce pa so bile na voljo še palačinke in kuhano vino – slednje samo za starše.
Sejem je bil zanimiv in barvit. Vsi izdelki so bili izdelani ročno s pridnimi rokami in z veliko
truda. Vsem, ki ste pomagali, da je sejem uspel, se iskreno zahvaljujemo.
Sara Žunec, Vid Lipovšek in Tilen Kralj, 6. a
PLANICA
V četrtek, 21. marca 2013, smo se nekateri učenci iz 7., 8. in 9. razreda z avtobusom okoli 6. ure
zjutraj odpeljali v Planico. Med vožnjo nam je predstavnica zavarovalnice Triglav podarila kapo,
denarnico ter dva tatuja, ki smo si ju kasneje nalepili na lica.
V dolino pod Poncami smo prispeli okoli 9. ure. Z avtobusa smo se odpravili na malico v velik
šotor. Ko smo pojedli, smo odšli k bližnjemu odru, kjer nas je voditelj pozdravil. Na oder je povabil
fante iz 9. razreda. Igrali so se igrico »pokaži črko s telesom«. Zaplesali smo tudi Harlem Shake in
odšli na tribune.
Začeli so se treningi, kasneje pa tudi kvalifikacije. In ker sva želeli biti kar najbližje, sva se prebili do
ograje in tam dobili podpise nekaterih najboljših skakalcev na svetu. Kričali sva na ves glas ter
navijali za naše orle. Okoli pol dveh je bilo tekme konec in šli sva nazaj k odru, kamor je prišlo tudi
vseh 14 slovenskih skakalcev. Kasneje so odšli v šotor in dajali avtograme, na oder pa so prišli fantje
skupine In&Out. Tudi sami sva se s težavo prebili do šotora po podpise. Končno sva jih dobili,
pogledali sva na telefone in zagledali neodgovorjene klice najine sošolke Lare.
Poklicali sva jo in ugotovili, da naju poln avtobus čaka že 15 minut. Pohiteli sva ter se opravičili za
zamudo. Na Izlake smo se vrnili okoli 17. ure. Preživeli smo lep dan.
Lina Ševerkar in Urša Izlakar, 7. a
KAKO SE ZABAVAMO KLEPETULJE?
Prešeren je napisal Povodnega moža, balado, ki se skrivnostno zaključi. Zato se sprašujemo,
kje je sedaj Urška, kako se ji godi in kakšno je kraljestvo sveta, v katerem živi. No, ne belite si glave
zaradi takšnih stvari, odgovori so skriti v predstavi. Vika Šuštar nam je dala odgovor, ki ga širimo z
našo mentorico Romano Poglajen. Učenci dramskega krožka se že od začetka šolskega leta enkrat
tedensko srečujemo na skupnih vajah, posamezni liki v igri pa se srečujemo tudi na predhodnih urah
in pridno vadimo svoje vloge, načrtujemo ideje za kostume in ustvarjamo po svojih najboljših
močeh. Vaje obiskujemo redno, ker smo igro želeli predstaviti kar najbolje. Poleg nas so bili na
vajah obvezni spremljevalci čips, kokakola, čokolada, sendviči …. Le - ti so nas napolnili z energijo
in sledila sta čvek, regljanje. Zagotovo vam je zdaj bolj jasno, zakaj je naša mentorica gledališko
skupino poimenovala Klepetulje. Vendar smo z vztrajnostjo in trdim delom prišli do dobrih
rezultatov, saj smo na regijskem srečanju gledaliških skupin s svojim nastopom navdušili gledalce.
Njihove pohvale so bile naša nagrada, dobili pa smo tudi nasvete strokovne žirije, kako igro še
izboljšati. Seveda smo nasvete upoštevali in jo še izboljšali. Na koncu naj vam izdam, da je igra
posebej namenjena prevzetnim dekletom, ki se jim zagotovo slabo piše. S svojim delom smo se
predstavili tudi v KCDD Zagorje ob svetovnem dnevu družin ter v gledališki dvorani KS Izlake ob
krajevnem prazniku.
In naše delo s tem ni končano, kajti lotili se bomo že nove priredbe igre, s katero vas bomo
razveselili ob prazničnem vzdušju novoletnih praznikov.
Gašper Juvan, 6. b
PLANINCI
Planinci hodijo skupaj z drugimi zagorskimi šolami
v hribe, saj izlete organizira Planinsko društvo Zagorje.
Tekmujejo tudi v orientaciji in v poletnem času hodijo
na planinske tabore. Eden letošnjih zimskih izletov je bil
na Sv. Miklavž nad reko Savo. Sv. Miklavž je skupaj s
sosednjim Cicljem najbolj zahodni hrib Zasavskega
hribovja. Cerkvica Sv. Miklavža, zavetnika nekdanjih
savskih brodarjev in čolnarjev, stoji na razgledni
vzpetini nad Savo. Planinci so na poti pozvonili na
zvonček in si zaželeli skrito željo.
Državno orientacijsko tekmovanje planincev, imenovano SPOT, je bilo letos v Kandršah.
Tekmovali sta dve ekipi naše šole, ena v kategoriji B in druga v G. Učenci so bili zelo uspešni. Po
testu na začetku, hoji, teku in nalogah na živih in mrtvih točkah tekom dneva je ekipa v G kategoriji
osvojila 3.mesto in si tako zaslužila bronasto priznanje. Iskrene čestitke.
Planinsko društvo Zagorje vabi vse, ki si želite preživeti teden v naravi in hoditi v hribe na
planinski tabor v Dovje. Tabor bo potekal od 10. – 17. avgusta.
Marija Kovačič
MEDGENERACIJSKO SODELOVANJE V PROSTOVOLJSKEM PROJEKTU
SIMBIOZ@
V naši šoli se trudimo spodbujati prostovoljstvo. Učence seznanjamo z različnimi oblikami
prostovoljskega dela in jih poskušamo navdušiti, da tudi sami postanejo prostovoljci.
Učenci kot prostovoljci ustvarjajo in sodelujejo na številnih področjih šolskega dela in
življenja: priprava in sodelovanje na različnih prireditvah, sodelovanje v humanitarnih akcijah,
vrstniška učna pomoč, priložnostna prostovoljska dela, …
V tem šolskem letu smo učencem želeli približati prostovoljstvo na področju
medgeneracijskega sodelovanja. Odločili smo se za sodelovanje v vseslovenskem projektu
Simbioz@. V dnevih med 15. in 19. oktobrom 2012 smo učenci skupaj z učitelji pomagali starejšim
pri učenju računalniških veščin, rabi interneta in elektronske pošte. Delavnic se je udeležilo kar 23
starejših ter 26 učencev prostovoljcev. Ob druženju smo se veliko naučili drug od drugega. Projekt
je odlično uspel, zadovoljni so bili tako udeleženci kot prostovoljci. Zaradi pozitivnih izkušenj, ki
smo jih pridobili pri tem druženju, želimo s tovrstnim delom nadaljevati, zato bomo projekt izvajali
tudi v naslednjem šolskem letu.
V projektu so sodelovali naslednji prostovoljci, učenci 7., 8. in 9. razreda:
Katja Arh, Nika Bergant, Lea Bolte, Gašper Brodnik, Nina Debevec, Vasja Grošelj, Maks Denis
Hriberšek, Anja Krivic, Nik Kumar, Anton Lavrač, Ana Lipovšek, Manja Lipovšek, Polona Majdič,
Urška Novak, Kaja Pistotnik, Jerca Polc, Lara Ponebšek, Sara Poropatič, Tjaša Razpotnik, Vid
Razpotnik, Žan Razpotnik, Anja Remškar, Žan Sešlar, Damjan Stanko, Zala Urbanija, Robi Verbajs.
Marjana Pintarič in Janja Kropivc
PREDSTAVITEV KITAJSKEGA JEZIKA IN KULTURE
Učenci, ki nas zanima kitajščina in ki obiskujemo interesno dejavnost kitajski jezik in kultura, smo v
torek, 9. 4. 2013, pripravili predstavitev o Kitajski. Likovno učilnico smo okrasili s pisanimi
lampijončki in izdelali kitajskega zmaja, ki nas je budno opazoval izpod stropa. Obiskovalcem smo
našteli razloge, zakaj se je dobro učiti kitajščino, predstavili kitajski horoskop in letošnje leto kače ter
opisali pomen in simboliko kitajskega zmaja. Seveda smo se v kratkih dialogih predstavili tudi v
znanju kitajskega jezika in zapeli tri pesmi v kitajščini, Deset malih prijateljev, Dva tigra in pesem Če
si srečen. Nastop je bil gotovo zelo
zanimiv, poučen in zabaven. Tudi
naši starši so lahko sodelovali.
Naučili smo jih šteti do deset in jim
pokazali,
kako
v
kitajščini
izgovarjati različne tone, kar je zelo
pomembno
pri
govornem
razumevanju.
Pri interesni dejavnosti kitajski jezik
in kultura, ki jo obiskujemo učenci
6.–9. razreda že od začetka
šolskega leta, smo se že veliko
naučili. Nekaj našega znanja smo
tako lahko predstavili tudi našim
staršem in vsem, ki so se udeležili
predstavitve, ki smo ji dali naslov
kar 你 好 中 国 , kar pomeni
Pozdravljena Kitajska.
Brina Krapež, 6. a
KO IDEJE SE ISKRIJO, MODRE GLAVE IN PRIDNE ROKE VELIKO NAREDIJO
Delati ni težko, če so vsi za to
(ali delovanje šolske skupnosti in otroškega parlamenta malo drugače)
Letošnje šolsko leto je hitro minilo,
a vseeno se je vmes veliko zgodilo.
Najsi bil je ponedeljek zjutraj ali petek po pouku,
vseeno smo se dobili in veliko se zmenili.
Na sestanku šolske skupnosti ali otroškega parlamenta
vedno bili smo v veselem elementu.
Tudi če bili smo kdaj zaspani,
smo se potrudili in svoje misli med seboj delili.
Na sestankih šolske skupnosti mesečno predstavniki
oddelkov smo se zbrali
in o različnih stvareh kramljali.
O svetovnih dnevih in humanitarnih akcijah pogosto je tekla beseda,
da bi si nova znanja in spoznanja pridobili, seveda.
Kot razredni agenti vsak dan dogajanja v oddelkih smo opazovali,
da bi na sestanke šolske skupnosti in potem nazaj v razred informacije posredovali.
Sošolcem in sošolkam pozitiven zgled smo dajali,
jih spodbujali, da bi v humanitarnih akcijah sodelovali
ter jih k dobremu napeljevali.
Pohvale, ideje in mnenja na sestankih smo si delili,
o težavah govorili,
da bi skupaj jih rešili
ter jih drugič ne bi ponovili.
Z našim delom, težavami in idejami se je tudi gospa ravnateljica seznanila,
ki na sestankih šolske skupnosti se je pridružila,
da učencem bi prisluhnila.
Tako težave smo uspešno reševali,
ker sestanke redno smo obiskovali.
Plakati, prispevki za radio in druge stvari
rezultati našega dela so bili.
Na svetovne dneve* tako nismo pozabili
in jih vestno obeležili.
Na področju humanitarne dejavnosti
tako kot vsako leto tudi letos smo bili zelo aktivni,
da bi strpnost in solidarnost okrepili,
predstavniki šolske skupnosti in otroškega parlamenta zelo smo se trudili
in k sodelovanju v humanitarnih akcijah svoje sošolke in sošolce spodbudili.
Zbirali smo star papir
in dobili veliko manir.
Za Niveino humanitarno akcijo »Podajte nam roko« kar 1100 dlani smo zbrali,
ki učenci narisati so jih pomagali.
V mesecu novembru domove smo prečesali,
da bi svoje nerabljene igrače in otroške knjige za dobrodelno akcijo Rdečega križa zbrali.
Robe kar veliko smo jim predali.
Zamaške letos v šolo spet pridno smo nosili,
da z njimi ljudi bi razveselili.
Tudi na Tenzina nismo pozabili
ter cente in evre na kup zbirali.
Da bi njegove šolske sanje realizirali,
300 € za njegovo enoletno šolnino smo v Tibet prispevali.
Tenzin redno javljal se nam je iz tujine,
da bi nam sporočil, kako njegov dan mine
ter kako v šoli nabira nove spomine.
Hvaležen nam je iz srca,
saj redne letne donacije od nas že šest let ima.
Za Karitasovo humanitarno akcijo »Pokloni zvezek« znova smo se potrudili
in vrstnikom v Sloveniji veliko novih zvezkov poklonili.
Lani na nacionalnem otroškem parlamentu temo Odraščanje učenci so izbrali
in nam, mladim parlamentarcem, novo misijo za to šolsko leto zadali.
Na prvem sestanku otroškega parlamenta misli naše na papir smo izlile
in načrt dela naredile.
Vsak teden smo se dobile
in si celo ime dodelile.
O temi Odraščanje veliko smo govorile
in iz naših debat se tudi marsikaj naučile.
Za projekt »Branje je kul« ponovno smo se odločile,
da bi ob branju knjig si dneve popestrile
ter v šoli si mnenja o njih med seboj delile.
Tako iz njih smo se tudi o odraščanju v preteklosti seznanile.
Po napornih delovnih dneh in tednih
parlamentarke smo se odločile,
da bi se z risanjem, pisanjem in ustvarjanjem malce sprostile,
zato smo na temo Odraščanje izdelke naredile (pesmi, spisi, risbe).
Anketo za učence in starejše smo sestavile
ter jo učencem, krajanom, delavcem šole, sorodnikom in sosedom predstavile,
da bi se z odgovori o odraščanju danes in v preteklosti seznanile.
Ko mnenja smo pridobile,
smo odraščanje treh generacij preučile.
Starejši anketiranci so nam sporočili,
da, ko so odraščali, časi niso bili mili.
Veliko bolj so se trudili,
drug z drugim se več družili
ter tudi brez medijev življenje si popestrili.
Učenci vedo,
da zaviti s poti ni težko,
zato izobraževanje jim pomembno je zelo.
Staršem zaupajo,
ker pazijo,
da v pasti ne zaidejo in vanje upajo.
Od učencev smo izvedele še,
da njihova samopodoba unikatna je,
čeprav na sebi včasih bi spremenili vse.
Zato pomembno je,
da na tem področju veliko naredimo še.
Iz ankete ugotovile tudi smo,
da vrstniki za mladostnike dragoceni so.
A od nas včasih zahtevajo, kar prav ni,
takrat mi vseeno ne skrenemo s poti.
Ko celoletne misli skupaj združimo,
rečemo lahko,
da odraščanje je razburljivo in lepo,
po drugi strani pa nepredvidljivo in težko.
Naše delo na občinskem in regijskem otroškem parlamentu smo predstavile,
kjer z učenci drugih šol mnenja smo izmenjale.
Lahko se pohvalimo celo,
da letos ponovno na nacionalni parlament prišli smo.
Tako novo temo pomagali izbirati smo,
da drugo leto spet zabavno bo.
Za naš trud poplačani kar nekajkrat smo bili,
saj smo obzorja razširjali,
ko Državni zbor v Ljubljani in Okrajno sodišče v Trbovljah smo obiskali.
Nedvomno še na kaj smo pozabile,
a bistvene misli z vami smo delile.
Sklenemo lahko,
da na srečanjih šolske skupnosti in otroškega parlamenta nam je bilo lepo
in verjamemo, da bo tudi drugo šolsko leto tako,
zato zraven si vabljen/vabljena zelo ;-)
*1.12. – svetovni dan boja proti AIDS-u, 3. 12. – mednarodni dan invalidov, 5. 12. – mednarodni
dan prostovoljstva,
10. 12. – svetovni dan človekovih pravic, 31.1. – svetovni dan boja proti
kajenju, 6. 3. – svetovni dan varčevanja z energijo, 21. 3. – svetovni dan boja proti rasni
diskriminaciji/svetovni dan strpnosti, 29. 4. - evropski dan mednarodnega sodelovanja, 22. 4. –
svetovni dan Zemlje, 9. 5. - dan Evrope.
Članice šolske skupnosti in otroškega parlamenta (Katja Arh, Polona Majdič, Karin Mrčun in Ada
Pihler, 9. a, Ana Lipovšek, 9. b, Lučka Prašnikar, 8. b, Patricija Cirar, 7. a, in Zala Urbanija, 7. b) ter
mentorica Janja Kropivc
TEKMOVANJE IZ MATEMATIKE
Mesec april je za nami in z njim so tudi v tem šolskem letu zaključena tekmovanja iz
matematike.
Pričeli smo 21. marca s šolskim tekmovanjem Kenguru. Najuspešnejši tekmovalci iz
posameznih razredov so osvojili bronasta Vegova priznanja. Najuspešnejši tekmovalci iz 7., 8. in 9.
razreda pa so se uvrstili še na področno tekmovanje. To so Patricija Cirar in Kaja Pistotnik iz 7.
razreda, Žan Razpotnik, Vasja Goršelj in Klavdija Drnovšek iz 8. razreda ter Taja Vidonja, Katja Arh,
Martin Kosin in Karolina Smrkolj iz 9. razreda. Zaradi bolezni se tekmovanja žal nista udeležila
Klavdija Drnovšek in Martin Kosin, ostali pa so bili zelo uspešni, saj je srebrno Vegovo priznanje
osvojilo kar 5 tekmovalcev: Patricija Cirar iz 7. razreda, Žan Razpotnik in Vasja Grošelj iz 8.
razreda ter Katja Arh in Taja Vidonja iz 9. razreda.
Patricija Cirar, Katja Arh in Taja Vidonja pa so se uvrstile še na državno tekmovanje iz
matematike, ki je potekalo v soboto 20. aprila na osnovni šoli Jožeta Moškriča v Ljubljani. Dekleta
so se 2 uri potila ob zahtevnih matematičnih nalogah in vsem je le malo zmanjkalo do zlatega
Vegovega priznanja.
Vsem tekmovalcem čestitamo za trud in osvojena priznanja ter jim želimo obilo matematičnih
uspehov tudi v prihodnjem šolskem letu.
Kristina Arh
STEKLOSLIKARSKA KOLONIJA
Enodnevna stekloslikarska kolonija v Hrastniku je bila
zame neka nova zanimiva izkušnja. Všeč mi je bilo, da smo
svoji domišljiji lahko pustili prosto pot. Pri ustvarjanju smo
uporabljali različne konture in posebne barve za steklo, ki
smo si jih udeleženci med seboj izposojali. Delo je
potekalo zelo sproščeno in spontano, kar se mi zdi super!
Nika Razboršek, 9. b
SLIKARKE NA STEKLO
Kadar v datumu dominirajo dvojke – 22.2.2013
se zberejo umetniki in združijo v trojke – Nika,Špela,učiteljica Tina
v trenutku že čopiče v rokah držijo – stekloslikarska kolonija
na steklu preizkušajo svojo domišljijo – OŠ Narodnega heroja Rajka
nagrada nasmeh na obrazu pričara – odlična malica
za uspešen dan zaslužna je le zahvala – pohvala.
Špela Vidmar, 9. b
BOBER
V mesecu novembru je potekalo mednarodno tekmovanje v informacijski in računalniški
pismenosti Bober za osnovnošolce in srednješolce. Tekmovanja se je udeležilo preko 8100
tekmovalcev, razdeljenih v 4 kategorije. V vseh 21 državah, v katerih je potekalo tekmovanje, je
tekmovalo preko 400.000 tekmovalcev. Šolskega tekmovanja se je udeležilo 20 učencev 7., 8. in 9.
razreda. Vasja Grošelj, Gaja Ključevšek in Taja Vidonja so bili najuspešnejši in si priborili bronasto
priznanje. Čestitamo!
Iztok Ostrožnik
ŠOLSKI EKO VRT
V sredo, 15. maja, smo pri podružnični šoli na Mlinšah izdelovali šolski EKO vrt. Žal pri
matični šoli za to nimamo ustreznih prostorskih pogojev. Šolski vrt je učilnica na prostem. Otrokom
omogoči neposreden stik z naravo in vrtnarjenjem ter spodbudi pozitiven odnos do varovanja
narave in pridelave hrane. Učenci prevzamejo odgovornost za vrt, učitelje pa spodbuja k
ekološkemu opismenjevanju otrok v šolah.
Za šolski EKO vrt smo se navdušili na pobudo donatorja Studia Moderna. Ta je v sodelovanju
z gospodom Antonom Komatom, strokovnjakom za ekološko vzgojo pedagoškega kadra in velikim
varuhom narave, izdelal idejni načrt vrta. Prilagodili smo ga na dane možnosti šole in okolja.
Izvedbo del so prevzeli prostovoljci donatorja Studia Moderna pod vodstvom gospe Tatjane
Pokorn in strokovnim nadzorom gospoda Komata. Po svojih močeh smo sodelovali še štirje učenci
šole, gospa ravnateljica, hišnik in učiteljica naravoslovja. Izdelali smo štiri gredice za jagode, zelišča,
slovenske vrtnine in še kaj. Pripravili smo metuljev vrt in skalnjak, posadili nekaj plodovnih
grmovnic in postavili hotel za insekte. Narejen je tudi načrt za širitev vrta.
Tudi material v obliki kamenja, vrtne prsti, sadik grmovnic in semen je prispeval donator.
Semena za zeliščni in zelenjavni vrt bo šola prejela od društva Varuhi semen, ki s semensko knjižnico
varujejo, ohranjajo ter spodbujajo pridelavo starih, lokalno prilagojenih sort rastlin, namenjenih za
prehrano ljudi.
Teden kasneje pa smo z učenci šestih razredov z Mlinš sadili sadike jagod in zelišč ter trajnic.
Tudi te sadike je doniralo podjetje Studio Moderna in Vrtnarstvo Hodak. Sedaj imamo urejenih
večino gredic in bo potrebno redno vzdrževanje. Vso skrb za zalivanje, kakor tudi za pobiranje
jagod, so prevzeli učenci. Tudi pri ostalih opravilih bodo z veseljem sodelovali.
Ker je večina rastlin označena s tablicami z imeni in jagode zorijo za vas, vas vabimo na ogled,
učenje in sladkanje.
Mentorica Ana Mulej in učenci 6. razredov
TEKMOVANJE IZ SLOVENŠČINE ZA CANKARJEVO PRIZNANJE
Tekmovanja za Cankarjevo priznanje se je v letošnjem šolskem letu udeležilo 118 učencev od
2. do 9. razreda OŠ Ivana Kavčiča Izlake in Podružnične šole Mlinše. Bronasto priznanje je prejelo
44 učencev in učenk. Področnega tekmovanja za osme in devete razrede se je udeležilo pet učenk.
Kar štiri: Jerca Polc (8. a), Eva Vidmar (8. b), Špela Vidmar (9. b) in Gaja Ključevšek (9. b)so prejele
srebrna Cankarjeva priznanja. Najboljši dve sta se udeležili tudi državnega tekmovanja in dosegli
izjemen uspeh, saj sta tako Eva Vidmar (8. b) kot Gaja Ključevšek (9. b) prejeli zlati Cankarjevi
priznanji.
Lučka Drnovšek Pepelnjak
ZGODOVINSKI KROŽEK
Mladi raziskovalci zgodovine smo tudi to šolsko leto spoznavali delček zgodovine, ki ni
zapisana v naših šolskih učbenikih, ampak se je do nje potrebno dokopati po različnih virih in
literaturi. Pripravljali smo se namreč na zgodovinsko tekmovanje, ki je imelo naslov Tehnološke
spremembe na Slovenskem v 19. in začetku 20. stoletja ter njihov vpliv na življenje. Dolg naslov pa
je skrival kup zanimivih tem, pri katerih smo med drugim spoznali, kdaj smo v Sloveniji dobili prvi
telegram, kje je zazvonil prvi telefon in kje zasvetila prva žarnica, kje so prvi avtomobili dobili
gorivo, kakšna je bila takrat moda … Spoznali pa smo tudi Slovence, ki so svojimi izumi dosegli
različne tehnične izboljšave in so zaradi njih znani širom Evrope in sveta; od bratov Rusjan pa do
Pucha. S polno znanja smo tako najprej zavihali rokave na šolskem tekmovanju v decembru, kasneje
pa še na področnem tekmovanju. Pri vsej konkurenci so nam za las ušla srebrna priznanja, tako da
so Vasja Grošelj, Nika Drnovšek, Anja Krivic in Vita Grošelj dosegli bronasta priznanja. Vsem
tekmovalcem, ne le dobitnikom priznanj, iskreno čestitam in jim želim še veliko nadobudnosti ter
zanimanja za zgodovino tudi v prihodnje.
Sanja Šikovec, mentorica zgodovinskega krožka
VESELA ŠOLA PIL PLUS
Tudi letos smo sodelovali v tekmovanju iz znanja Vesele šole. Vse od oktobra naprej smo se
enkrat tedensko srečevale in se pod mentorstvom Mojce Kovačič ogromno naučile o ustvarjanju
filmov, stari Kitajski, svetlobi, družini, žuželkah, vodah v Sloveniji, fotografiji in še čem drugim.
Svoje glave smo napolnile z zanimivimi podatki in se 13. marca udeležile šolskega tekmovanja
Vesele šole. Bile smo zelo uspešne, saj so bronasto priznanje osvojile: Anja Pergar, Lina Ševerkar,
Zala Urbanija, Nika Lindič, Kaja Pistotnik, Špela Vidmar, Ana Lipovšek in Manja Lipovšek. Državno
tekmovanje je potekalo 17. aprila v OŠ Hrastnik. Tudi tam smo se dobro odrezale, saj smo Urša
Izlakar, Patricija Cirar, Lara Ponebšek, Anja Remškar in jaz osvojile srebrno priznanje. Vesela šola je
zopet potrdila svoje ime, saj je bila zabavna in poučna. Se nam boš naslednje šolsko leto pridružil/a?
Veselo šolo obiskujejo tudi učenci v prvem razredu. Cici-veselošolske naloge so vsi opravili
zelo uspešno in si tako zaslužili pohvalo.
Katja Arh
TEKMOVANJE IZ NEMŠČINE
Na šolskem tekmovanju iz nemščine, ki je potekalo 22.11.2012 na naši šoli, je sodelovalo 9
učencev devetega razreda. Bronasto priznanje je osvojil Simon Butara, ki se je uvrstil na državno
tekmovanje.
Petra Štendler, mentorica
NEMŠKA BRALNA ZNAČKA
7. RAZRED
(NI 1)
8. RAZRED
(NI 3)
ZLATO
PRIZNANJE
Urša Izlakar
Ana Češko
SREBRNO PRIZNANJE
Kaja Pistotnik, Nika Lindič, Zala Urbanija,
Lina Ševerkar, Lara Ponebšek, Anja Pergar,
Gaja Ključevšek, Patricija Cirar
Nika Razboršek, Taja Vidonja,
Pia Grden-Mahkovec
PRIZNANJE ZA
SODELOVANJE
Anja Remškar
Karolina Smrkolj
Petra Štendler, mentorica
TEKMOVANJE IZ FIZIKE
Šolsko tekmovanje iz fizike je bilo 6. marca v naši šoli. Na njem je sodelovalo 6 učencev iz 8.
razreda in 9 učencev iz 9. razreda. Bronasto Stefanovo priznanje so osvojili: Žan Razpotnik in
Klavdija Drnovšek iz 8. razreda ter Katja Arh, Martin Kosin in Špela Vidmar iz 9. razreda.
Področno tekmovanje iz fizike je bilo 28. marca v OŠ Šmartno pri Litiji. Udeležili so se ga:
Žan Razpotnik, Klavdija Drnovšek in Nina Debevec iz 8. razreda ter Katja Arh, Martin Kosin, Špela
Vidmar, Matic Dolinšek in Gregor Ševerkar iz 9. razreda. Srebrno Stefanovo priznanje so prejeli: Žan
Razpotnik, Klavdija Drnovšek iz 8. razreda ter Katja Arh, Martin Kosin, Špela Vidmar in Gregor
Ševerkar iz 9. razreda. Katja Arh je bila prva na področnem tekmovanju in se je udeležila
državnega tekmovanja iz fizike, ki je bilo v soboto, 13. aprila 2013 na Pedagoški fakulteti v
Mariboru.
Vsem prejemnikom priznanj iskreno čestitamo.
Tanja Per
REZULTATI PODROČNEGA PRVENSTVA V ATLETIKI ZA OSNOVNOŠOLCE
Uvrstitve 1.–3. mesta
SKOK V VIŠINO, starejše učenke
SKOK V VIŠINO, mlajše učenke
SKOK V DALJINO, starejše učenke
SKOK V DALJINO, mlajše učenke
TEK 60 m, starejše učenke
TEK 300 m, mlajši učenci
TEK 300 m, starejše učenke
TEK 600 m, mlajši učenci
TEK 1000 m, starejše učenke
TEK 1000 m, starejši učenci
TEK 4 X 100 m, starejše učenke
VORTEX, starejši učenci
Mirjam Juvan
Taja Vidonja
Alja Pergar
Gaja Ključevšek
Lea Bolte
Lina Ševerkar
Nina Kralj
Anže Šmid
Kaja Mandriera
Rožle Macerl
Sara Poropatič
Martin Kosin
Kaja Mandriera
Polona Majdič
Gaja Ključevšek
Nina Kralj
Nejc Arnež
1. mesto
2. mesto
2. mesto
1. mesto
2. mesto
2. mesto
1. mesto
3. mesto
2. mesto
1. mesto
2. mesto
2. mesto
1. mesto
1. mesto
TEKMOVANJE IZ ANGLEŠČINE
Šolsko tekmovanje iz angleščine je potekalo 19.11.2012 na naši šoli. Udeležilo se ga je 17 učencev
devetega razreda. Kar 9 učencev je osvojilo bronasto priznanje: Katja Arh, Ana Češko, Nika
Razboršek, Špela Vidmar, Gaja Ključevšek, Ana Lipovšek, Jernej Rotar, Karolina Smrkolj in Pia
Grden-Mahkovec.
Na regijsko tekmovanje, ki je potekalo 31.1.2013 na OŠ Šmartno, Šmartno pri Litiji, se je uvrstilo 6
učenk: Katja Arh, Nika Razboršek, Ana Češko, Špela Vidmar, Gaja Ključevšek in Ana Lipovšek.
Srebrno priznanje in uvrstitev na državno tekmovanje, ki je potekalo 28.3.2013 na OŠ Miroslava
Vilharja v Postojni, sta osvojili dve učenki: Katja Arh in Ana Češko.
Petra Štendler, mentorica
ANGLEŠKA BRALNA ZNAČKA
Stari mongolski pregovor pravi, da sončni vzhod prebuja naravo, branje knjig pa razsvetljuje glavo.
Slednje poskušamo spodbujati tudi mentorice angleške bralne značke.
ZLATO PRIZNANJE
4. RAZRED
5. RAZRED
Nana Pavšek, Lin Maselj, Martin
Ferjančič, Neža Smrkolj, Žan
Jazbec, Ana Lavrin, Luka Sešlar,
Anea Klopčič, Gašper Jerman, Nika
Ravnikar, Maj Šušteršič, Leon
Prašnikar, Maja Borštnar, Timotej
Dolšina, Urška Pogačar, Lana
Krapež, Lea Pergar, Nika Hodak,
Maj Kos, Žiga Božič, Miran Lavtar,
Pia Miletić, Luka Brodar, Patricija
Smrkolj
Pia Rožanec, Urška Ostrožnik,
Nastja Renko, Jon Jelerčič,
Erik Ocepek, Klemen Koren Šuštar
6. RAZRED
7. RAZRED
8. RAZRED
9. RAZRED
Lina Ševerkar
Nika Lindič
Anja Remškar
Benjamin Juvan
Klavdija Drnovšek
Urška Novak
Nika Razboršek
Taja Vidonja
Ana Češko
Špela Vidmar
SREBRNO
PRIZNANJE
Rene Flere, Nika
Trebušak, Žana
Grabnar, Nives
Moneta
PRIZNANJE ZA
SODELOVANJE
Gašper Bregant, Jošt
Pišek, Uroš Ocepek,
Žiga Žgalin, Anja Psarn
Luka Polc, Gašper
Juvan, Teja Zidar,
Žan Gričar, Aljaž Mali,
Tana Trampuž,
Julia Ferjančič
Anja Pergar
Jan Ocepek
Lara Ponebšek
Kaja Pistotnik
Mihaela Brvar
Katja Arh
Sanja Šikovec, Špela Vodišek in Petra Štendler, mentorice
Karolina Smrkolj
Eva Vidmar, 8. b – PLAKAT MIRU