P OŽ I V I VA N A J I N Z A KO N
Poživiva najin zakon
z obnovitvijo
zakonske obljube
PP pogovarjala se je: Urša ČERNIVEC
[[email protected]]
N
a poročni dan si slovesno obljubimo sprejemanje, zvestobo, ljubezen in spoštovanje do konca življenja. To so velike in lepo
zveneče besede, ki pa jih vedno ni lahko
uresničevati, še posebej, ko smo slabo razpoloženi, neprespani zaradi malih otrok, obremenjeni z
iskanjem službe, slabšega zdravja …
Takrat lahko na naš zakon poživljajoče deluje
spomin na poročni dan, na zakonsko obljubo, ki
je glavni del cerkvene poroke. O ‘sestavnih delih’
zakonske obljube in njenem pomenu, sem se pogovarjala z Nino Bras Meglič, psihologinjo in specialistko klinične psihologije, ki je tudi sama žena
in mamica treh prikupnih otrok.
Ne bodimo odvisni od velikih
romantičnih pričakovanj
»Za zdrav zakonski odnos je prvi pogoj zvestoba. Ta mora biti brezpogojna, tudi ob neprespanih nočeh, tudi ko je nemogoče imeti romantični
večer v dvoje in tudi takrat, ko se srečujemo z
drugimi prijetnimi osebami, ki so prijazne ali celo
zapeljive do nas,« je prepričana Nina. Na poročni
dan najprej obljubimo celostno sprejemanje zakonca in potem zvestobo, brez katere ne more
biti niti zaupanja, niti spoštovanja in ne ljubezni.
Pomembno je, da vztrajamo v tej zvestobi, ki smo
jo obljubili, in ohranjamo odločitev za izbranega
človeka. Zahodna kultura namesto truda in vztrajanja skupaj v dobrem in slabem, ko je lepo in ko
je težko, promovira mit romantične ljubezni, pozitivna čustva in užitke, ki izhajajo iz idealiziranega
drugega. »Treba se je znebiti pretiranih romantičnih pričakovanj!« je odločna Nina. Nemalokrat je
pot do vznesenosti tlakovana z daljšim obdobjem
trdega dela in skupnega prizadevanja za rast odnosa. Razširjeno je mnenje, da mora zakonski odnos na prvem mestu prinašati ugodje. Kaj hitro se
2
2013
zgodi, da zakonca ob težavah začneta razmišljati,
če sta sploh še za skupaj in če ne bi bilo za njiju bolje, da bi šla vsak svojo pot. Vse se vrti okrog vznesenosti, kot bi to bila temeljna sestavina odnosa,
v bistvu pa je ključna naša odločitev za ljubljenega človeka, ki je bila izražena z zakonsko obljubo.
Četudi zakonca nista več samo očarana drug nad
drugim, to še ne pomeni, da se v globini nimata
rada. »Ne postavljajmo pod vprašaj svoje osnovne
odločitve«, svetuje Nina. Seveda je tudi navdušenost nad odnosom pomembna, a v dobrem zakonu ni nekaj samo po sebi umevnega. Zanjo se je
potrebno potruditi z obeh strani. Včasih bo zaradi
narave življenjske situacije morda v odnos nekoliko več vlagal eden od zakoncev, drugič pa drugi, a
pomembno je, da si oba prizadevata in se zavedata, da lahko le negovanje potreb obeh privede do
zmagovite situacije, ki bo osrečevala oba.
Poleg zvestobe na poročni dan obljubimo tudi
spoštovanje. Ko smo v dobri koži, ni težko spoštovati drugega, sicer pa lahko hitro uide kaka krepka beseda. »Ne pretvarjajmo se, da smo popolni,« svetuje Nina, in priznajmo, da smo kdaj tudi
utrujeni, slabe volje … Odkrito poziva k iskrenosti.
Svoja in zakončeva čustva je treba vzeti zelo zares
in pomembno je, da so izražena. Zakonca naj ne
bi tekmovala med seboj, ampak sodelovala. Dobro
je, da se zavedata, da sta oba na isti barki in si prizadevata iskati skupne rešitve, da bo sobivanje
prijetnejše. Zakonca bi morala skupaj usklajevati vse tisto, kar je bistveno za kvalitetno življenje
njune družine.
Obljuba spoštovanja terja, da spoštujemo tudi
takrat, ko nismo dobro razpoloženi in ko čutimo,
da ni pravega spoštovanja z druge strani. Ker smo
samo ljudje, ne zmoremo vedno ljubiti, kot uči
Jezus Kristus, torej ne da bi vrnili slabo s slabim
in ranili nazaj. Predno se to zgodi, je pomembno,
da zajamemo sapo, si vzamemo nekaj časa in ne
odgovorimo na provokacijo s prvo žogo. Če nam
P OŽ I V I VA N A J I N Z A KO N
kljub dobri nameri ne uspe, pa moramo biti dovolj
pogumni in ponižni hkrati, da zmoremo priznati
napako in se opravičiti. Najbolje se je pogovoriti
še isti dan, a malo kasneje, ko se čustva nekoliko
umirijo in vsak pri sebi naredi refleksijo, kaj se je
zgodilo. Povesta naj si, kako sta se ob konfliktu
počutila, česa si želita in pri čem vztrajata. Če tega
ne zmoreta, si lahko napišeta pismo. Naša odgovornost je, da povemo, kaj bi radi, ne pa da pričakujemo, da bo drugi uganil ali da se bodo stvari
zgodile same od sebe. »Najslabši so tihi dnevi ali
celo tedni,« opozarja Nina, saj hitro lahko privedejo do tega, da začneta zakonca voziti naprej po
vzporednih tirih, s časom pa vsak v svojo smer.
Med zakonsko obljubo izrečemo tudi, da sprejemamo drugega. Kasneje se izkaže, da je poleg
sozakonca, ki smo ga izbrali, nujno sprejeti tudi
njegove starše, brate, sestre, prijatelje. Toda v
ospredju mora biti družina, ki smo jo ustvarili, in
njene potrebe. O tem, zelo jasno piše v Svetem
pismu: »Mož bo zapustil očeta in mater, se pridružil ženi in bosta eno telo.« Tudi vloga starih staršev do mlade družine mora biti jasna in diskretna.
Glavno odgovornost za otroke nosijo starši, zato
oni postavljajo pravila igre. Stari starši so seveda
dobrodošli s svojimi izkušnjami in lahko pomagajo mladi družini, ki je dandanes zelo obremenjena.
Predvsem družine z več otroki in obema polno zaposlenima staršema občasno potrebujejo varstvo
otrok, da imata lahko zakonca svoj prosti čas, gresta kam tudi sama, da se lahko v miru pogovorita,
se globlje začutita in si odpočijeta.
Ne silimo sozakonca
k spremembi
Zakonca sta dolžna sprejeti odgovornost vsak
zase in za svoje ravnanje. Pravico si imata povedati, kako se drug ob drugem počutita in kakšne
spremembe si želita. Potem naj se pozorno opazujeta in pohvalita že drobne korake, ki so storjeni
v novo smer. Če smo pozorni le na napake in na
tisto, kar nas moti, lahko spregledamo paleto dobrih stvari. »Ko se eden od zakoncev razbremeni
odgovornosti za dejanja drugega, ga tudi neha siliti k spremembi,« ugotavlja Nina. Zakonci včasih
manipulirajo in poskušajo z raznimi emocionalno
vedenjskimi manevri izsiliti spremembo, a resnični napredek lahko prihaja le iz globoke notranje
odločitve, ko prepoznamo, da je nekaj vredno
spremeniti. Izjema so seveda izrazito škodljiva in
razdiralna vedenja, ki v večini primerov zahtevajo
strokovno pomoč.
S poroko se zavestno delo za dober odnos
šele začne. Dobro je, da sta oba zakonca pripravljena skupaj rasti, se učiti in poglabljati odnos.
»Zbirajmo pozitivne dogodke in spomine iz obdobja pred poroko, iz obdobja zgodnje poročenosti in skozi celo življenje,« predlaga Nina. Srečne
31
dogodke vtisnimo v spomin, zabeležimo trenutke,
ko nam je lepo. Z vsemi čutili si zapomnimo vonje, okuse, kaj smo videli, slišali in doživeli ter kako
smo se počutili sprejete, povezane in si v težkih
trenutkih to prikličimo v zavest. Na ta način zbiramo doto za naprej, saj ne vemo za preizkušnje,
ki nas še čakajo. Če bomo ozavestili, kaj vse smo
imeli pozitivnega, je to lahko zelo tolažeče. Nina
tudi spodbuja zakonce, da si vsaj enkrat na mesec organizirajo varstvo za otroke in sami gredo
na sprehod, izlet, koncert, v kino ali kamorkoli že
si želijo… Omenila je tudi, kako pomembno je izražanje malih pozornosti, ki popestrijo zakonski
odnos. Dobro je tudi, da se zakonca pogovorita
o tem, kdaj se počutita ljubljena; ob pozornostih,
posvečenem času, delu, spodbudnih prijaznih besedah, nežnostih, telesnem stiku ... O tistih različnih jezikih ljubezni, o katerih ste prav gotovo že
slišali. Če se naši načini izražanja nežnih čutenj
povsem ne skladajo, ni nič narobe, saj je mogoče
ravno to tista drugačnost, ki privlači.
In vloga Boga v zakonskem življenju? »Brez
Boga si težko predstavljam dober zakon,« z nasmehom pove Nina. Kljub
dobrim nameram se lahko znajdemo v življenjski situaciji, ko
zmanjka moči, volje in energije, da bi to, kar bi bilo dobro,
tudi naredili. Sama je zgradila precej oseben odnos
z Bogom in z njim se pogovarja kot z najboljšim
prijateljem. Vsak dan tudi
kliče božjega blagoslova
na moža in otroke. Življenje
v družini prinaša lepe, včasih
pa tudi težke stvari in takrat,
ko doživljamo križ, lahko računamo tudi na božjo pomoč. Zanjo
so posebej lepi trenutki, ko skupaj z
možem in otroki pred spanjem prižgejo svečke, izpostavijo ikone, pojejo in molijo. Spominja se redovnice,
ki jima je v letu pred poroko, ko sta
obiskovala duhovne vaje v vsakodnevnem življenju, dejala, da je pri
zakoncih, ki vsak dan skupaj
molijo, preden zatisnejo
oči, zanemarljivo malo
ločitev. Za konec Nina
Bras Meglič spodbuja
mlade pare, ki se odločajo za poroko, naj
pogumno stopijo na
pot skupne osebnostne in duhovne
rasti ter odkrivanja globljih
dimenzij ljubezni. v
Foto: Benjamin PEZDIR
30
2
2013