Povejmo si... Interno glasilo Dom upokojencev Jožeta Primožiča Miklavža Idrija Enota: Marof V tej številki preberite: ☺ Obiskali smo jaslice ☺ Družabne igre ☺ Maškare na obisku ☺ Pismo Romane ☺ Projekt TUDI V NAŠEM DOMU BEREMO ☺ Intervju ☺ Prispevki stanovalcev Letnik 2, Številka 3 Marec 2010 NAMESTO UVODA Zima se počasi poslavlja in pomlad nam že trka na vrata. Ko smo tako polni pričakovanj toplih sončnih žarkov, pomladnih rožic in petja ptic med nas znova prihaja naše glasilo. Povejmo si… kaj smo doživeli med novoletnimi prazniki, o pričakovanju pomladi, velike noči, in še mnoge dogodke, ki so nas obogatili. Delovna terapevtka: Klavdija Prezelj V tej številki: V tej številki: V tej številki: V tej številki: Namesto uvoda 2 Pismo »socialne« Romane ... 7 Prošnja 13 Čudež 20 Drage stanovalke in stanovalci 3 Pomladna 9 Razmišljanje 14 Smeh je pol zdravja 21 Obiskali smo jaslice 4 Živeti in imeti rad 10 Izštevanke 14 Nagrajenci nagradnega kviza 21 Vtisi stanovalcev 5 Domoljubna— Zvonček cinglja 11 Spomini na veliko noč 15 Za konec 22 Družabne igre 5 Sanje 12 Materi 16 Vtisi stanovalcev 6 Novica v znanju 13 Želela sem si postati 17 trgovka, pa ni bilo ... Maškare na obisku 6 Prijateljica smrt 13 Z invalidskim vozičkom v toplice Stran 2 18 Povejmo si... DRAGE STANOVALKE IN STANOVALCI Končno! Zima se je poslovila. Konec je zasneženih in temačnih dni. Kar naenkrat so nas zjutraj prebudile ptice. In tudi v naš dom je na oddelke pokukala pomlad in posijalo sonce… Pomladni dnevi nam prinašajo tudi lepe praznike: Dan žena, Materinski dan, Velikonočni prazniki. Veseli smo vseh, za Velikonočne pa bomo tudi letos barvali pirhe in pekli potico. Želim vam lepe pomladne dneve in čimveč pirhov ter da nas skozi vse dni spremlja pesem Ivana Minattija: V mladih brezah tiha pomlad V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru,…. Zapisala: Tanja Vidmar Letnik 2, Številka 3 Stran 3 OBISKALI SMO JASLICE Najbolj priljubljen simbol Božiča so jaslice.Vidno predstavljajo, kar poroča evangelist Luka o Jezusovem rojstvu:Marija ga je položila v jasli,ker v prenočišču zanju ni bilo prostora. Tradicija postavljanja jaslic ima svoje korenine pri sv.Frančišku Asiškem. Tega je namreč po obisku Svete dežele še zlasti navdihovalo ponižno in revno Jezusovo rojstvo. Da bi mogel gledajoč s svojimi očmi,še globlje dojeti Kristusovo učlovečenje, je 24.decembra 1223 v votlino v Grecciu v Italiji dal pripeljati seno, vola in osla. Jaslice v današnjem pomenu besede pa so iznašli jezuiti v dobi katoliške obnove v 16. In 17.stoletju. Navada se je ohranila do današnjih dni, ko jaslice krasijo domove milijonov družin po svetu. Jaslice v župnijsko cerkvi v Žireh Skupina naših stanovalcev je obiskala jaslice v Žireh v župnijski cerkvi sv. Martina. Prizadevna skupina jasličarjev, ki je letos postavila jaslice že deseto leto, prične s pripravo že veliko pred Božičem. Rožni venec je bila tema letošnjih za katere so na poletnem oratoriju otroci izdelovali hišice, ulivali kipce in barvali jagode za veliki rožni venec. Vodja jasličarjev Andraž nam pove,da so pri pripravi sodelovali bodoči birmanci , ki so delali figurice in sestavljali rožni venec. Stalna skupina prizadevnih jasličarjev je postavljala jaslice 14.dni do Božiča. Pred cerkvijo Zapisala: Darja Ogrič Fotografije: Branko Pagon Stran 4 Povejmo si... VTISI STANOVALCEV • • • Zelo zanimiv mi je bil veliki rožni venec razgrnjen na stropu, pa pastirci in druge figure, meni se je dopadlo (Danijela F.) Ko tako dobro delajo mladi, si zapomnijo. Zelo lepo se vidi, da so vložili mnogo truda v izdelavo in postavitev jaslic (Slavka B.) Zelo lepo doživetje. (Marija F.) DRUŽABNE IGRE V petek, 12. Februarja so se pričele zimske olimpijske igre v Vancoueru v Kanadi in ker v našem Domu nočemo zaostajati v tekmovalnem duhu smo pripravili družabne igre. Zbrali smo se takoj po zajtrku in igrali Človek ne jezi se, Domine, Šah, Vovkalca, Spomin. Najbolj množično je bila zastopana disciplina Človek, ne jezi se. Vovkalca Turnir v igri Človek ne jezi se Tudi sodniki so morali posredovati,ko je bilo ozračje preveč naelektreno pa budno spremljati, da so bile zmage pošteno dosežene. Zmagovalci :Slavka, Danica, Branko, Marija, Štefan, Aldo, Robi, Marija so se razveselili zasluženih praktičnih nagrad. Spomin Organizatorji so bili z udeležbo in potekom iger zadovoljni . V prihodnje priporočajo čimveč treninga družabnih iger , da bo naslednje tekmovanje še bolj množično. Zapisala: Darja Ogrič Fotografije: Branko Pagon Letnik 2, Številka 3 Stran 5 VTISI STANOVALCEV • Če bi večkrat tako naredili, bi se bolj miselno ohranili, imeti je treba potrpljenje, se ve, da ne moreš vedno zmagati. (Slavka B.) • Goljufala nisem nič, enkrat sem dobila in enkrat izgubila (Ida H.) • Še katerikrat bi bilo fajn igrat, sem se razvedrila. (Marija R.) • Razveselila sem se zmage in nagrade, ki sem jo dobila. (Danica P.) • Bilo je zanimivo, da čas hitreje mine. (Aldo B.) • Sem zgubila, pa je bilo vseeno uredu. Pa drugič več sreče. (Lidija) MAŠKARE NA OBISKU Sredi februarja smo pričakali pusta. Po tradiciji, kot vsako leto, nas je obiskala skupina graparskih maškar. Letos so imeli čisto prave volitve. Graparske maškare Maškare plešejo Prav tako pa so za pustno vzdušje poskrbele naše sestre Pustni krofi Tanja in Janja in ne nazadnje mi sami. Pustno vzdušje na IV. etaži Zapisal: Branko Pagon Fotografije: Branko Pagon Stran 6 Povejmo si... PISMO »SOCIALNE« ROMANE STANOVALCEM MAROFA Dragi stanovalci in stanovalke Marofa, Lepo vas pozdravljam iz porodniškega dopusta, ki pa se mi že počasi izteka. Prav vesela sem, da se bližajo daljši dnevi, ki nas bodo gotovo poživili in ogreli s toplim pomladanskim soncem. Vsako leto sem navdušena nad tem ponovnim prebujanjem narave, saj se mi zdi, kot bi vsi na novo oživeli v doživljanju sebe ter drugih okoli nas. Tudi moji otroci se veselijo, da bodo na prostem preživeli več časa. Naša družinica sedaj šteje pet članov, kar je že nad povprečjem slovenske družine. Mož Andrej, ki je zaposlen na Kolektorju, zadnje čase mojstruje na podstrešju, kjer dela sobice za naše male otročaje. Najstarejša hčerka Klara hodi v tretji razred. Je pravi knjižni molj, ki prebira prav vse, kar ji pride pod roke, pa naj bodo to otroške pravljice, časopisi ali povesti za odrasle. Otroški živ-žav v našem stanovanju pa še dodatno popestri z zvoki violine, ki jo letos igra prvo leto. Pravi, da bo nekoč violinski virtuoz, čeprav sedaj izgleda, da bo to še dolga pot za vsa naša ušesa. Srednji je svetlolasi fantič Matevž. Nismo si še edini od kje smo dobili navdih za njegovo ime – od pradedka Matevža, jedi s krompirjem in fižolom ali hlebca kruha, ki so ga v pekarni Grosuplje poimenovali Matevž. Dobri dve leti šteje, vendar včasih preseneti z razmišljanji in vprašanji, ki sem jim komaj kos. Je navihan in obenem miren otrok z veliko nežnosti in topline, posebej do njegove mlajše sestrice Lenče. Letnik 2, Številka 3 Stran 7 Njej je izbrala ime starejša sestra Klara. Ta naša desetmesečna navita štirinožka bo kmalu shodila. Potem bo šele živahno! Tako se ji mudi živeti, z radovednostjo vse pregledati, pretipati,…in nič zamuditi. Z enim zobkom, ki ga do sedaj premore, grize jabolko kot domski zajček Korle. No potem sem tukaj še jaz, ki sem trenutno menjalka pleničk, umivalka, kuhalka, hranilka, oblačilka, sprehajalka,…skratka mamica. Ta vloga je lepa, saj mi dneve poživi otroški smeh in igra,..no ja, tudi kakšna solzica se najde. Tudi na družinske izlete se odpravimo. Tako smo bili letošnjo pomlad na obisku prenovljenega morskega akvarija v Piranu, kjer smo bili priče hranjenju pravega morskega psa. Pa v živalskem vrtu smo preverjali ali so žirafe, sloni, kamele, opice in medvedi podobni tistim v otroških slikanicah. Hčerka Klara bo na belo nedeljo šla k Sv. obhajilu. Komaj čaka, da bo oblekla tisto lepo, dolgo belo oblekico. Toliko o naši družinici. Velikokrat se spomnim na vas in se sprašujem, kako ste in kaj počnete. Na računalniku sem si ogledala fotografije dogodkov in izletov, ki ste jih imeli v moji odsotnosti. Tudi domski glasili sem z navdušenjem prebrala. Ob koncu vas lepo pozdravljam in vam želim, da bi vas ogrelo pomladansko sonce in pregnalo iz vas vse sledove dolge, mrzle in mrke zime. Kmalu nasvidenje, Romana iz porodniške Zapisala: Romana Kavčič Stran 8 Povejmo si... POMLADNA Končno pomlad prihaja da nam srca razvaja rožice hitijo na plan da pokažejo svojo stran. Zvončki že cingljajo sramežljivo se trobentice smehljajo telohi v vsej belini kažejo se po vsaki strmini. Mačice bohotne in lepe po grmičku so razpete ko nekdo prihiti in si šopek naredi. Sneg se topi naše srce pa se veseli ptički veselo žvrgolijo in nam veselje podarijo. Zapisala: Vanja žigon Letnik 2, Številka 3 Stran 9 ŽIVETI IN IMETI RAD V okviru sodelovanja z Mestno knjižnico in čitalnico Idrija poteka projekt – Tudi v našem Domu beremo. Na naših policah imamo knjige iz mestne knjižnice, pa tudi njihove revije, časopise… Postali smo njihovi člani, nekateri beremo individualno, drugi pa v skupini. Na eni naših skupin smo prebrali knjigo pisateljice Vande Kranjc in si zaželeli, da bi jo osebno spoznali. Z veseljem smo prisluhnili Vandi Krajnc Odlomek iz knjige: Ko mi je bilo deset let, mi je umrla stara mama in preselili smo se v novo hišo. Pri dvajsetih mi je umrla mama, prekinila sem študij in se postavila v vlogo… Ko mi je bilo trideset, sem ugotovila, da ne morem biti brezdomec. Dom. Hotela sem imeti svoj dom, vse tisto, kar mi je grenilo noči brez spanja… Pri štiridesetih sem spoznala, da se od idealov ne da živeti. Življenje gre svojo pot in tako kot sončnim dnevom sledijo deževni, nasmejanim obrazom mračni, objokani, zimi sledi pomlad, poletje, jesen in potem ponovno zima… ali morda pomladi sledi poletje in tako naprej, tako v življenju človek doživlja vesele in žalostne trenutke, vzpone in padce… Najpomembnejše pa je, da ima vse svoj čar, svojo vrednoto, določena spoznanja. Stran 10 Povejmo si... Pisateljica je v svoji iskreni izpovedi podelila z nami svoje spomine, svoje misli, svoja doživljanja, svoja iskanja. Knjižničarki sta ji postavljali vprašanja in spretno vodili zelo zanimiv pogovor – nabit s čustvi – tako kot je zanimiva knjiga, ki bralca tako potegne, da jo mora prebrati v enem dihu. Kar napišem pravi pisateljica pride iz mojega srca, iz moje duše in nočem kasneje nič popraviti… Po tem srečanju smo si bili vsi edini, da na Kranjčevo gledamo čisto drugače, vse prisotne nas je njena iskrena izpoved zelo ganila. Naj zaključim z vzklikom ene naših stanovalk: »Kako lepo pripoveduje.« Nada, Vanda in Jelka Zapisala: Darja Ogrič DOMOLJUBNA — ZVONČEK CINGLJA To domoljubno pesem sem prebrala v nekem slovenskem časopisu še v časih, ko smo bili pod Italijo. Sosed na Stopniku je imel strica v Ljubljani, ki mu je pošiljal slovenske časopise. To pesmico sem si kot otrok prepisala in se jo naučila na pamet. Zvonček cinglja Doslej sem prebujal slovensko pomlad In mlade orače, da šli so sejat. Odslej bom ob meji slovenski zvonil, Bratce, sestrice ljubezni učil. Zatorej vsi zvesto lepo za menoj! Zvonček Povedala : Roza Leban Zapisala: Metka Pavšič Letnik 2, Številka 3 Stran 11 SANJE Bila je noč. V postelji me je zeblo v noge. Raztegnila sem deko čez celo telo, ko se je le to ogrelo, sem se izgubila v spanju. Sredi prijetnega počutja sem se znašla sredi mesta. Občudovala sem reko pod mostom in se držala za kovinsko ograjo. V reki ni bilo rib, potnikov tudi ne na mostu. Kar naenkrat začutim, da je nekdo prijel za mojo hoduljo. Obrnem se, zagledam človeka, ki ga že dolgo poznam. »Sem te prestrašil?« »Ne«, mu odgovorim. »Kam pa greš?« me vpraša. »Na sprehod po mestu«, rečem. »Spremljal te bom«. Šla sva po mestu okrog in nazaj do avtomobila. Zložila sem hoduljo, jo dala v »havbo«in se skobacala v avto. »Hvala za prijetno družbo in spremstvo!« sem rekla. »Nasvidenje!« te sanje so bile čudežne, ko sem se ovedela, sem vedela kdo me je spremljal. Ko bi le bilo res! N.N. Stran 12 Povejmo si... NOVICA V ZNANJU Bilo je zjutraj. Zbirali smo se v jedilnici. Medicinska sestra je delila tablete. Ko mi je dala sedem tablet, sem rekla: »Hvala.« Soseda pri mizi pa: »Hvala leži pod skalo. Ko skala poči, hvala odskoči!« Čudna zahvala, katero si bom zapomnila tudi v srednjih letih. N.N. PRIJATELJICA SMRT Mati sestra smrt kako se te bojijo. Jaz te vidim kot svetlo luč, ki me nežno boža in mi pravi: Daj meni vse tvoje bolečine, vse tvoje skrbi, vse tvoje misli, in uleži se v nič, v zibelko vso zlato, v tisto, ki je nisi nikoli imel. Zapisala: Marija Bertok PROŠNJA Tudi če nisem več lepa, pa tudi ne pridna in mogoče niti dobra, imejte me radi, tako kot sem, zato, zato, ker vas potrebujem. Zapisala: Marija Bertok Letnik 2, Številka 3 Stran 13 RAZMIŠLJANJE Ko nočeš poslušat ne slišiš. Ko nočeš videti ne vidiš. Ko nočeš ljubiti ne ljubiš. Tako pa umreš tudi če si še živ. Zapisala: Marija Bertok IZŠTEVANKE En ten tenera, čin bum kolvara kolvarika buna čika, čin. Jaka kaka, na dico kaka, dilca poč, Jaka pa v drekec skoč. Povedala: Veronika Ziherl Peter Petrač je plesal brez hlač, je hlače dobil, je babo lovil. Povedala: Marija Tušar Vse zapisala: Metka Pavšič Stran 14 Povejmo si... SPOMINI NA VELIKO NOČ Ko sem bila majhna se spomnim, kako smo praznovali veliko noč. Več dni so bile priprave. Najprej sva šli z mamo v Trst. Tam mi je kupila novo obleko, nove bele čevlje(to je bilo obvezno) in bele nogavice. Obvezno je bilo tudi veliko čokoladno jajce. Več dni prej se je vse počistilo, mama je po hiši, oče pa okoli hiše. Celo cesto, ki je bila makadamska, je pometel. Na veliki petek je bila peka pinc. Zame pa pletenka, ki je imela jajce za glavo. Klicala se je tičca. Ta dan smo za kosilo obvezno jedli ribe ali bakala. Velikonočne dobrote Ko sem bila že večja sem sama hodila v cerkev k žegnu. Nesli smo kruh, jajca, pršut in sol. Na velikonočno nedeljo smo imeli skupen zajtrk. Vstali smo ob 8h. Jedli smo kar smo nesli k žegnu. Zjutraj je stari ata tudi vse požegnal, celo kokoši in psa. Ob 10h smo šli k maši. Cerkev v Dekanih Letnik 2, Številka 3 Stran 15 Ta je bila obvezno peta. Po maši pa je bil »ofer«. Zadaj za oltarjem smo šli kleče mimo znamenj starih duhovnikov. Ko smo prišli domov smo imeli »trcanje jajc« z denarjem. Tisti, ki ga je zadel, ga je dobil z denarjem vred. Za kosilo smo imeli juho, torteline, pečenko (jagenjček s krompirjem), kuhan pršut, radič ali solato in šparglje. Za sladico pa je bila pinca in »colomba«, ki smo jo prinesli iz Italije. Zapisala: Klavdija Prezelj Pripovedovala: Marija Bertok Materi Kaj naj dam vam za vezilo Mati, da bi vas razveselilo? Kar najlepšega imam, srce svoje v dar vam dam. Mnogo let življenja brez skrbi in brez trpljenja, na tem svetu Bog vam daj in na onem svetu raj. Po spominu iz mladosti zapisala: Mara Sedej Stran 16 Povejmo si... ŽELELA SEM SI POSTATI TRGOVKA, PA NI BILO MOŽNOSTI V domu sem trinajsto leto. Lepa doba. Kar dobro se počutim tu. Rada delam v delavnici, a zdaj so me začele prebolevati roke. Imam svojo majhno sobico. Zame je dovolj velika. Zdaj imam nov televizor. Rada gledam limonadaste nadaljevanke. Domači me razveselijo z obiski. Moji najbližji mi res veliko pomenijo. Sicer pa dan začnem okrog šestih. Najprej se umijem, potem enega prižgem. Kave ne skuham vsak dan. Po kosilu se malce uležem, zdi se mi, da postajam nekako zaspana. Rodila sem se v Gorenji Kanomlji. Ko sta se oče in mama poročila sta se preselila na kmetijo. Trije otroci smo bili. Oče pa je med drugo svetovno vojno padel. Pisalo se je leto 1943. Nisem ga poznala, komaj dve leti sem imela tedaj. Mama pa nas je otroke vedno malce plašila s tem, da naj bomo pridni, češ, da lahko ata pride. Učinkovalo je. Kot otrok sem si vedno mislila, kaj pa, če res pride, a ga žal ni bilo. Skozi življenje smo se prebijali z delom, mama in teta, ki je živela pri nas sta pozimi klekljali. Leta 1950 smo se preselili na Krnice v stavbo italijanske šole. Otroci smo se počasi razkropili po šolah, kasneje smo še mamo pripravili do tega, da smo vsi zaživeli v Idriji. Sama sem se šla učiti k Trpinu na plac za šiviljo. Želela sem si sicer postati trgovka, a ni bilo možnosti. Sedem let sem ostala pri Trpinu. Kasneje sem bila na Tip-topu zaposlena kot odelkovodja. Delavkam sem razporejala delo, kaj pokazala, prinašala material… Dvaintrideset let sem bila v šiviljskem poklicu. Letnik 2, Številka 3 Stran 17 Ustvarila sem si tudi družino. Rodila sta se mi sin in hčerka. Slednja se je zgodaj poročila, takrat se mi je zdelo, da mi je kar nekaj ušlo, da sem nekaj zgubila. Spomnim se, kako nas je naša mama pazila. Kot koklja piščeta. In jaz sem ji bila podobna. V življenju me je veselilo to, da sem kam šla. Vsako leto smo s službo šli na izlet. Nazadnje smo šli v Makedonijo. Bilo je ravno takrat, ko je bil sin doli pri vojakih. Imela sem veliko srečo. Poslala sem mu telegram, da pridemo. Dobila sva se pred Haraklejo. Dve uri sva lahko klepetala. Hodila sem tudi na Češko in Madžarsko po nakupih. Tedaj se je tja pogosto hodilo. Veliko smo nakupili. Bilo je poceni. Tako je s tem življenjem. Mešano je. Tudi razočaranja pridejo, a zgleda da je tako, da jih ljudje pozabimo. Nikdar pa ne pozabimo svojih staršev. Ni ga dneva, da se nanju ne bi spomnila. Zapisala:Metka Pavšič Pripovedovala: Cilka Erjavec Z INVALIDSKIM VOZIČKOM V TOPLICE Novo leto je že minilo. Proti koncu prvega meseca sem izvedela, da grem naslednji, najkrajši mesec v toplice. S skrbjo sem čakala, da mi je sestra poiskala vse potrebno. Prišel je pričakovani dan. Oba kandidata sva čakala voznika. Voznik kombija naloži prtljago in pripomočke. Kako bom prišla v kombi jaz? Našel je pomočnika. Peter in šofer sta me skupaj z vozičkom namestila zadaj v kombi. Zaprli so kombi, se poslovili. Šofer je vprašal, če je vse v redu in prižgal motor. Nasvidenje Marof! Križ božji, da bi srečno prispeli do zdravilišča! Stran 18 Povejmo si... Skozi okno sem opazovala pokrajino. Sneg je pokrival vse. Drevje, grmovje, skale… Slabelo mi je, želela sem si konec Zale. Spomnila sem se mojih otroških šolskih let. V Godoviču pred šolo je ustavil avtobus. Preden sem stopila na cesto, je bil moj zajtrk že na asfaltu. Danes pa je moj zajtrk končal na moji jopici in hlačah. Na najbližji bencinski črpalki je šofer dobil nekaj servietov in vrečko, ki me je spremljala do konca vožnje. Slabo počutje, neprijeten vonj okrog mene, rukanje in ropot po avtocesti so uničili čudežno mnenje o vožnji po avtocesti. Imela sem vtis, da se peljem z lesenim lojtrnikom in konjsko vprego po zanemarjenem kolovozu. Upam, da je prelepa Štajerska ostala čudovita kot prej, čeprav se je moje mnenje spremenilo. Pri nas doma so rekli starejši ljudje, da kakršen je prihod na obisk ali služneno, tako je bivanje ali uspeh. To drži! Odslej bom verjela v »stare« izkušnje. Lep občutek bo ostal le o prihodu v dom upokojencev. Pred stavbo je bila receptorka, nekaj sester in stanovalcev. Pozdrav je bil prisrčen in lep. Prtljago so odnesli v sobo. Vprašanja o bivanju so deževala vse vprek. Najbolj sem bila vesela svojih sotrpinov in sester. Najlepše je v domačem kraju med ljudmi, mladimi in starejšimi. N.N. Letnik 2, Številka 3 Stran 19 ČUDEŽ Bil je že večer, sredina večera. Gledala sem televizijo, kriminalko na TV3. zeblo me je, zato sem se dvignila in se odpeljala v sobo. V sobi je bila še odprta televizija, precej naglas. Zagledala sem gospo, ki je sedela na postelji, druga pa je mirno spala. Vedela sem, kje je pilot pa sem se odločila, da bom poklicala pomoč. Prišla sem do vzglavja, snela ključ, očala in poklicala sestro. Takoj je bila tu in že je iskala pilota. Tretja gospa se je potuhnila v ležeče stanje. Sestra me je slekla, dala v posteljo in vprašala če še kaj potrebujem. »Nič, hvala!« »Lahko noč!« Ležala sem na hrbtu, opazovala luči na stropu in poslušala zadnje avtomobile, ki so se vračali domov. Pogledam po sobi, če bom videla kaj novega. Nad sosednjo posteljo zagledam temen pravokotnik. Premišljujem kaj je? Koza! Boš že videla jutri. Moje nore misli in trapast pogled blodijo po sobi. Naenkrat se pogled ustavi na omari, na strani. Z vrha, po sredini stranice sem videla belo črto, na koncu je bil križ. Vse se je lesketal dolgo, dolgo, dokler nisem zaspala. Ko sem se zjutraj zbudila, je bil prvi pogled na omaro. Rožni venec gledam že sedem mesecev, takega kot je v resnici. Zame nekaj pomeni = ČUDEŽ. N.N. Stran 20 Naslov glasila SMEH JE POL ZDRAVJA V trgovino vstopijo trije fantiči. Prvi pokaže prodajalcu bombone, ki bi jih rad in reče: Prosim, če mi prodate za 1€ tistih temnozelenih bombonov, ki so tamle na zgornji polici. Prodajalec vzame lestev, se povzpne nanjo in vzame bombone. Spusti se po lestvi navzdol in fantiču izroči bombone. Obrne se k sosednjemu fantiču in ga vpraša: Kaj boš pa ti? Jaz bom ravno take bombone. Pa tudi za 1€ mi jih dajte! Prodajalec zopet vzame lestev, spleza do zgornje police, vzame bombone, nato pa se, še preden se spusti po lestvi navzdol, obrne k tretjemu fantiču in ga vpraša: Ali tudi ti želiš kupiti za 1€ teh bombonov? Ne!... je rekel fantič. Prodajalec se je spustil po lestvi navzdol in bombone izročil drugemu fantiču. Tretjega fantiča vpraša: Kaj boš pa ti? Jaz bom pa za 2€ teh bombonov. NAGRAJENCI NAGRADNEGA KVIZA Dolžni smo vam še pravilno rešitev nagradnega kviza. To je SREČNO. Izžrebani pa so bili: 3 nagrada:Žonta Štefi 2 nagrada: Rejc Marija 1 nagrada: Novak Marija Vsem iskreno čestitamo, nagrade bodo dobile v sobo. Letnik 1, številka 1 Stran 21 DOM UPOKOJENCEV JOŽETA PRIMOŽIČA MIKLAVŽA IDRIJA Enota: Marof Vojkova 35 5280 Idrija ZA KONEC Prelistali ste že tretjo številko našega časopisa. Upam, da ste v njem našli nekaj zase, za svojo dušo, da ste za hip pregnali dolgčas. Sicer pa Povejmo si…, da se bomo obujali spomine, da si bomo pregnali dolgčas. Povejmo si…, da nam bo lepo. Nasvidenje v juniju! Odgovorna urednica: Klavdija Prezelj Avtorji prispevkov: • Klavdija Prezelj • Tanja Vidmar • Darja Ogrič • Branko Pagon • Romana Kavčič • Vanja Žigon • N.N. • Marija Bertok • Veronika Ziherl • Marija Tušar • Roza Leban • Klavdija Prezelj • Mara Sedej • Metka Pavšič Prispevke za naslednjo številko lahko oddate v delovno terapijo do začetka junija!