Povejmo si... (april 2014)
Letnik 6, številka 19 Povejmo si... Interno glasilo Dom upokojencev Idrija, oskrba in varstvo starostnikov d.o.o. April 2014 Foto:Klavdija Prezelj VSEBINA DRAGE STANOVALKE IN DRAGI STANOVALCI 3 Velikonočno voščilo 3 PRIREDITVE IN DOGODKI V DOMU 4 Razstava ročno izdelanega cvetja 4 Izdelovanje suhega cvetja skozi čas 6 Obisk pisateljice Milene Miklavčič 7 Simon – naš hišnik tudi čebelar 8 Laufarji, Graparji in pustno rajanje 16 Izgubljena ljubezen 23 POGOVOR Z NAŠIMI STANOVALCI 17 Ulična svetilka 24 Sinek 24 ZA RAZVEDRILO 24 Naredil sem tudi po 1000 žlikrofov na 17 dan Bolj, ko mi tečejo leta, bolj sem z ado- 18 voljna ZDRAVJE ZA VSE 20 Joga v vsakdanje m življenju 20 PRAZNIKI 21 Nastop otrok iz Osnovne šole Črni vrh 10 Mami za materinski dan 21 Nastop ženskega pevskega zbora »Cerklanke« 10 Spomin na velikonočne praznike 22 Obisk osnovnošolcev iz župnij Ledine in Spodnja Idrija 11 PESMI 23 Potopisno predavanje o Japonski 11 Mami! 23 NAŠE POTI 12 Ljubezen 23 Prvi letošnji izlet 12 Utrinek 23 Ogled medijske hiše PRO PLUS 14 Kuža Jakob 23 Stran 2 Povejmo si... DRAGE STANOVALKE IN DRAGI STANOVALCI Zima se je poslovila in pomlad je že prinesla tople sončne žarke. Vse se prebuja, poganjajo prvi brsti in listi, drevesa in pomladno cvetje cvetijo. Narava nas kar sama kliče na sprehod, na izlet. Tudi pri nas v domu je zacvetela pomlad, ko smo si z veseljem ogledovali razstavo ročno izdelanega cvetja. Prava paša za oči in dušo. Mnogo lepega smo doživeli in prav vsak dogodek je v nas pustil lep spomin. Prav pa je da lepe stvari delimo in množimo, zato je pred nami nova številka našega skupnega glasila. Skupaj obudimo spomine na dogodke, na naše prehojene poti, na naše mame in ne nazadnje na bližnje praznike. Želim vam lepo in zanimivo branje. Foto:Klavdija Prezelj Klavdija Prezelj Velikonočno voščilo Praznik Velike noči ponazarja nov začetek, novo življenje, novo pot. Želim vam, da v čim večji meri vplivate na to POT, po kateri bi radi hodili vsakdan. Naj bo polna upanja, polna zaupanja in polna ljubezni. Naj Velika noč s svojim sporočilom prežene sence iz vaših src, jih prepoji z vonjem pomladnega cvetja in vlije upanje v prijaznejše, svetlejše prihodnje dni. Želim vam, obilo zdravja, veselje v pomladnih dneh in mir v krogu sostanovalcev doma. Romana Kavčič Foto:Klavdija Prezelj Letnik 6, številka 1 9 Stran 3 PRIREDITVE IN DOGODKI V DOMU Razstava ročno izdelanega cvetja Nismo še uspeli prešteti vseh cvetov, ki so te dni na ogled v treh velikih prostorih v domu upokojencev. Razstavljavke so jih pošiljale po pošti, prines le ali pripeljale same in jih skrbno razporedile po razstavnem prostoru. Pomladanski aranžmaji, orhideje, šopki kar tako, nageljni, vrtnice, ciklame, cvetoče marelice, rože, ki jih je ustvarila zgolj človeška domišlija, … vse to je mogoče občudovati na prvi tovrstni razstavi v Idriji. Razstavljajo stanovalci iz 15 domov upokojencev in preko dvajset samostojnih izdelovalk cvetja, nekaj od njih deluje v okviru društev. Na otvoritvi, v torek zgodaj popoldne je bilo slišati nekaj besed o zgodovini ročno izdelanega cvetja pri nas. Človek ima vedno potrebo po krašenju in lepšanju prostorov in ustvarjanju prazničnega vzdušja s cvetjem. Cvet je nekaj, kar vedno pritegne pogled, ustavi misel in besedo. Človeka pritegne na različne načine. Mnogim so rože izziv kako poustvariti to, kar ustvari narava. Z različnimi materiali in tehnikami poskušamo narediti cvetje doma. Stran 4 NAŠIMI STANOVALCI Povejmo si... V vsako rožo je vpleteno mnogo znanja, ročnih spretnosti, vztrajnosti, natančnosti, čustev in domišljije. Ob natančnem gledanju in opazovanj u narave in rož razvijamo tudi prefinjen občutek za skladnost in estetiko. V Sloveniji je mnogo takih, ki z veliko zagnanostjo in energijo izdelujejo rože iz najrazličnejših materialov: najbrž imajo najstarejšo tradic ijo rože iz krep papirja, iz najlonk, danes se pojavljajo različni moderni materiali, do tistih iz lesa in žice. Na razstavi pa je videti, da tudi v naših krajih, po domovih raste veliko rož. S tem, da so jih »postavili na ogled«, so polepšajo dneve tudi vsem, ki se v teh dneh sprehodijo mimo njih. Besedilo in foto: Ema Brelih Letnik 6, številka 1 9 Stran 5 Izdelovanje suhega cvetja skozi čas Muzeji zbirajo, hranijo, varujejo in predstavljajo javnosti predvsem predmete premične kulturne dediščine. V zadnjem desetletju je v svetu naraslo zanimanje za nesnovno ali živo kulturno dediščino. Vanjo spadajo prakse, veščine, znanja, med njimi tudi obrtniška in rokodelska znanja, ki se prenašajo iz roda v rod. Lep primer je izdelovanje papirnatih rož, ki ima tudi na Slovenskem dolgo tradicijo. Izdelovanje suhega cvetja je bilo poznano v 1. polovici 18. stoletja v Angliji, od koder se je veščina razširila po Evropi in stoletje pozneje dosegla tudi naše kraje. Sprva je bila dejavnost razvita v samostanih, kjer so za potrebe cerkva izdelovali različno cvetlično okrasje. Od tu se je širila med mestnim prebivalstvom, od srede 19. stoletja pa je izpričana tudi med kmečkim prebivalstvom na Slovenskem. Največji razcvet so papirnate rože doživele med 1. in 2. svetovno vojno. Po 2. svetovni vojni je njihovo izdelovanje zaradi pojava umetnih rož iz plastičnih materialov močno upadlo. Najdlje se je dejavnost ohranila v severovzhodnih predelih Slovenije. Danes zanimanje zanje ponovno narašča. Izdelovalci papirnatega cvetja s svojim delom ohranjajo znanja preteklih generacij, ki jih pogosto nadgrajujejo z lastno inovativnostjo ter zahtevami sodobnega tržišča. Papirnate rože so v preteklosti izdelovali iz raznovrstnega papirja in žičnatih opor. Poznamo dve vrsti papirnatih rož: prve so izrezovali s škarjami ali celo izsekavali s posebnimi železnimi izsekači, jih barvali in povoščili, da so bile obstojne, - druge so izdelovali iz raznobarvnega krep (gubanega) papirja. Stran 6 Povejmo si... Zaradi obstojnosti in barvite raznovrstnosti so bile papirnate rože nadomestek za naravno cvetje v času, ko ni bilo na voljo svežega cvetja. Uporabljali so jih za krašenje ob koledarskih šegah, šegah življenjskega cikla ter praznikih cerkvenega leta. Najpogosteje so jih oblikovali v šopke, ki so jih na poroki nosili ženini in neveste ter svatje ali pa vojaški naborniki. S papirnatimi rožami, spletenimi v vence ali kite, so ob cerkvenih praznikih krasili cerkve, kapelice in druga sakralna znamenja. V domovih so bile z njimi okrašene svete podobe in bogkov kot. V kombinaciji z naravnim rastlinjem so papirnate rože vpletali v cvetnonedeljske butare; ta navada je bila živa tudi na Cerkljanskem. Vir: Enota v Registru žive kulturne dediščine, 2:00009: Izdelovanje papirnatih rož (dostopno na http://www.nesnovnadediscina.si/sl/izdelovanje-papirnatih-roz) Besedilo: mag. Mirjam Gnezda Bogataj, kustosinja, Mestni muzej Idrija Foto:www.nesnovnadediscina.si/sl/izdelovanje-papirnatih-roz Obisk pisateljice Milene Miklavčič V sredo, ko imamo skupino Sovice je k nam prišla gospa Milena, z namenom, da nam predstavi svoje delo in najnovejšo knjigo. Je namreč pisateljica za odrasle in otroke, delala je pa tudi kot novinarka pri radiu Sora. Od nekdaj so jo zanimale zgodbe, resnične zgodbe, ki so se dogajale včasih in niso bile nikoli povedane ali se ni o njih govorilo iz takega ali drugačnega razloga. Ena takih tem je bila tudi tema o spolnosti in življenju nasploh med zakonci včasih. Pogovarjala se je z neko gospo Mici, ki ji je povedala, da so včasih dekleta morala biti nedolžna do poroke, če niso bile, je bil to velik greh in največkrat so bile zaradi tega zanič evane in manj vredne. Rekla je, da so večina res bile nedolžne nekatere so pa malo pogoljufale. Gospa Milena je Mici prosila, da ji pove nekaj naslovov svojih prijateljic, da bi lahko še njih povprašala o tej občutljivi temi. In tako je po službi hodila od ene do druge in se je počasi raztegnilo po celi Sloveniji, ter poslušala zgodbe. Njen mož pravi, da ni bil nič ljubosumen, ker je bila zelo malo doma. Rekel je, da tisti njeni pripovedovalci so itak vsi starejši od 80 let. In res je bilo tako. Po vseh poslušanih zgodbah je ugotovila, da v resnici včasih glede kakšne ljubezni ni bilo niti govora. Tako je nastala knjiga OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Letnik 6, številka 1 9 Stran 7 To je prva knjiga, ki govori na temeljih resničnih zgodb o življenju naših dedkov ali pradedkov in babic. Kako so bile ženske pogumne, kljub težkemu življenju so se še vedno znale nasmejati ali z molitvijo v cerkvi najti vsaj malo dušnega miru. Gospa Milena je hodila na te obiske po cerkljanskem, žirovskem, pa do štajerske in prekmurja. Bilo je zanimivo, saj so ji večino zgodbe povedali kar na vratih, tako, da ko so prišli do mize so ji zaupali le še kakšne pikantnosti. Vedno so pazili, da ni bilo nikogar doma takrat. Zmenili so se,da ne bo nikomur nič povedala in tako so ji zagovorniki tudi zaupali. 1908 je škof Jeglič napisal en mali priročnik o spolnosti, pa so ga hitro obtožili ,da je pornograf. Prodal jih je za 1 goldinar, a so drugi župniki ponujali po 2 goldinarja, da so jih vse odkupili nazaj, kajti bili so mnenja, da se bojo ljudje pohujšali. Urica z gospo je minila v trenutku. Bilo je lepo marsikdo se je spomnil svoje preteklosti, smo se pa tudi nasmejali ob kakšni smešni prigodi. Pisateljica nam je prijazno podarila en izvod knjige, tako da si jo tisti, ki jo želite prebrati lahko izposodite pri delovni inštruktorici Darji. Lepo branje in poslušanje vam želim. Besedilo:Vanja Žigon Foto:www:gorenjci.si Simon – naš hišnik tudi čebelar Na četrtkovo skupino smo povabili Simona, tokrat v drugačni vlogi. S seboj je prinesel čebelarske rekvizite od panja pa do medu. Pred 20 leti je veselje in navdušenje stkal v odločitev -čebelar bom. V Sloveniji je 8 tisoč čebelarjev in prav toliko je načinov čebelarjenja. Sam je pristaš starega načina in njegove čebele živijo v žnidršičevem panju- to je star slovenski panj. Je lahko 7- 12 satni panj. Spodnji del panja je plodišče, v sredini matična rešetka, da matica ne gre na vrh. V enem panju živi ena matica. Zgornji del panja je sat. Eden od prvih korakov je, da moraš probati, da nisi alergičen na pik čebel. Nato začneš z nabavo čebelarskih pripomočkov in čebel. Pove, da se je čebelarjenja naučil iz knjig , revije Čebelar in od izkušenj kolegov čebelarjev. Čebelnjak ima postavljen v Šebreljah, od koder pogled seže proti Poreznu in Jagrščam. Zelo dobro moraš opazovati naravo in čebele, da so mirne. Po navadi je konec maja paša že zelo obilna. Čebele so zelo koristne pri opraševanje rastlin. Pomembno je znanje o boleznih čebel in zdravil, saj si prvi veterinar svojim čebelam. V spodnjem delu panja je rešetka in kar nanjo pade rečemo ,da je to zdravstvena izkaznica čebel. Ko med stočimo, moramo čebelam vrniti sladkor. Ločimo zimske in letne Stran 8 Povejmo si... čebele. Kranjska čebela sivka je zelo skromna, pozimi porabi malo hrane in živi 6-8 mesecev, poleti pa odvisno od hrane do 1 meseca. Matica zaleže tudi do 2000 jajčec na dan, v panju živi do 47 tisoč čebel poleti in 8 tisoč pozimi, v panju živijo tudi troti. Življenje v čebelnjaku je brenčeče, vsaka čebelica ve kje je doma. Pri delu mu pomaga družina, tudi žena je čebelarka. Izdelujejo izdelke iz medu(medica, milo, sveče, propolis…) Brez pomoči in razumevanja bi nekatera dela – npr točenje medu, težko naredil sam. V okviru čebelarske zveze Slovenije je čebelarjem omogočeno izobraževanje, srečevanje, trženje in promocija – slovenski med z zaščiteno geografsko označbo. Na zelo dobro obiskanem srečanju smo slišali veliko zelo zanimivih stvari. Čebelarstvo je dopolnilna dejavnost na podeželju. Poraba medu se je v Sloveniji močno povečala. Med in njegove sestavine, propolis, matični mleček so zdrave in potrebne otrokom, bolnikom ,športnikom,vsem ljudem. Zahvalili smo se Simonu za res lepo in zanimivo pripovedovanje . Spoznali smo s kakšnim žarom in ljubeznijo opravlja ta svoj hobi. Besedilo: Darja Ogrič Foto: Branko Pagon Letnik 6, številka 1 9 Stran 9 Nastop otrok iz Osnovne šole Črni vrh V četrtek 6. marca so nas na pobudo naših »sester« Lidije in Andrejke obiskali učenci iz Osnovne šole v Črnem vrhu. Predstavili so nam glasbo na drugačen način. Na način, kot jo spoznavajo pri izbirnih vsebinah pod mentorstvom Damjane Vončina. Melodije so izvabljali iz steklenih stekleničk, ki so bile različno napolnjene z vodo, palic s katerimi so udarjali ob različne dele telesa, s topotanjem, ploskanjem, bobnanjem na sode. In za konec so tudi nas naučili, tako da smo skupaj zaigrali. Prav zanimivo je bilo, le kdo bi si mislil na kaj vse lahko igramo, glasno a bi še poslušali,… se je slišalo po hodnikih, ko so nas mladi glasbeniki zapuščali. Besedilo in foto: Klavdija Prezelj Nastop ženskega pevskega zbora »Cerklanke« V četrtek 13. marca so nas ponovno s svojim nastopom razveselile Cerklanke, katerih želja je predvsem s pesmijo razveseliti dneve sebi in vsem, ki jim radi prisluhnejo. Ob spremljavi harmonikarja Uroša, so nas s pesmijo popeljale skozi pomlad, poletje ter svoj nastop popestrile z lepimi mislimi in željami. Na koncu pa smo ob zvokih harmonike skupaj zapeli venček narodnih. Ura druženja je tako še prehitro minila. Če pa bi strnili vtise naših stanovalcev v en stavek, bi se ta glasil: »Bilo je lepo, pa še pridite.« Besedilo in foto: Erika Gnezda Stran 10 Povejmo si... Obisk osnovnošolcev iz župnij Ledine in Spodnja Idrija Na lepo in sončno soboto 29.3.2014 so nas skupaj z župnikom in animatorji obiskali osnovnošolski otroci iz župnij Spodnja Idrija in Ledine. K nam so prišli peš iz Spodnje Idrije. Obisk je pomenil zaključek oratorijskega dneva, ki so ga preživeli v župnišču. Župnik Miro je vsem zbranim razložil, da je oratorijski dan ali oratorij (orare = moliti ital.) namenjen osnovnošolskim otrokom, ves čas oratorijskega dogajanja pa jih spremljajo animatorji (srednješolc i, študenti) ob spremstvu duhovnega voditelja (duhovnik, redovnica, bogoslovec). Oratorij je dejavnost katoliške Cerkve in pomeni prijetno preživljanje prostega časa (predvsem počitniškega). Na Marofu smo vse udeležencu lepo sprejeli in skupaj z njimi zapeli nekaj pesmi. Ob koncu so nam v znak zahvale in materinskega dne podarili umetelno izdelano cvetje iz papirja. Besedilo in foto: Goran Kacin Potopisno predavanje o Japonski V petek 4. aprila nam je g. Tomaž Hožič, pripravil predavanje z diapozitivi o daljni deželi Japonski. To je otoška država na Daljnem vzhodu med tihim oceanom in japonskim morjem. Pravijo ji tudi »dežela vzhajajočega sonca.« Izvedeli smo, da so njeni prebivalci zelo prijazni,ustrežljivi in delovni ljudje. Videli smo štiri mesta: Osako, Tokio. Hirošimo in Nagasaki. Spoznali smo, da je Japonska zelo tradicionalna država, ki se izraža skozi svojo kulturno dediščino. Videli smo veliko templev, parkov, ki so lepo urejenio, njihova gledališča v katerih nastopajo samo moški igralci, … Letnik 6, številka 1 9 Stran 11 Po drugi strani pa je zelo sodobna država, ki jo vidimo v napredni tehnologiji. Imajo robote, najhitrejši vlak, ki vozi 300km/h in ostalo tehnologijo. V Tokiu se nahaja tudi park, v katerem raste več kot 1000 češnjevih dreves. V času cvetenja ta park za Japonce predstavlja prostor za sprostitev od napornega in stresnega življenja. Na koncu pa smo videli še Hirošimo in Nagasaki, mesti na kateri so Američani leta 1945 odvrgli atomski bombi. Japonci se še danes z grenkobo spominjajo tistega časa. Veliko turistov pa obišče spominski park v Hirošimi, ki je zgrajen v bližini epicentra, kjer je padla bomba. Bilo je zanimivo predavanje, tako da je naša ura druženja še prehitro minila. Besedilo : Erika Gnezda Foto: Nina Trček NAŠE POTI Prvi letošnji izlet Letošnji marec nam je že ponudil kar nekaj sončnih in toplih spomladanskih dni in to je že eden izmed dobrih razlogov, da se odpravimo v naravo. Na 1. letošnji izlet smo se tokrat odpravili med vasice nad Sočo in na rob Goriških Brd, pot pa nas je po naključju peljala tudi skozi Italijo. Za začetek dneva smo si nabrali nekaj kondicije s sprehodom na vrh Korade. Korada je razgleden vrh, ki se nahaja zahodno od reke Soče. Ko smo prispeli na vrh, nam je bilo poplačano z lepim razgledom na številne gore nad reko Sočo. Z vrha se vidi skoraj vse od Triglava, Jalovca, Kanina, Krna in Matajurja do Svete Gore, ob lepem vremenu lahko vidimo tudi Dolomite, Karnijske Alpe, Kamniško savinjske Alpe, Golake in Snežnik. Na Koradi je tudi planinsko zavetišče, kjer smo si vzeli čas za počitek in uživali v lepem sončnem dnevu. Člani planinskega društva Nova Gorica so leta 1983 na ostankih italijanske vojaške kaverne iz 1. svetovne vojne zgradili to planinsko zavetišče. Zraven koče je tudi jama, kjer so bili svoje čase topovski podstavki. Ta jama je zdaj urejena v prijeten kotiček. Na sredi jame je prostor, kjer lahko zakurite ogenj, okrog ognjišča pa so v krogu postavljene klopi, tako da lahko tam z družbo preživite lepe trenutke. Stran 12 Povejmo si... Od tu smo se peljali naprej skozi hribovsko vasico Lig. Na vzpetini nad vasjo leži nekdaj zelo obiskana božjepotna cerkev Marijino Celje. Tam nas je sprejel prijazen »vodič« , ki nam je vse lepo razložil, predlagal nam je tudi ogled gotske cerkve Svetega Kancijana v Britofu, na koncu pa nas je še prijazno pospremil po italijanski strani, da smo prišli na pravo pot za vračanje proti domu. Cerkev Marijino Celje nad Kanalom je prvotno nosila ime po svetem Zenonu. Proti koncu 18. stoletja je bila vanjo prenesena podoba Marije iz avstrijsko štajerske božjepotne cerkve Mariazell, po kateri se je od tedaj imenovala. Ko je avstrijsko Mariazell Prešeren preimenoval v Marijino Celje, je to ime obveljalo tudi za našo cerkev. Takrat, pred 170. leti, je domače prebivalstvo ime prenaredilo v Maricel in tako so ga tudi uporabljali do konca druge svetovne vojne. O tem obstajajo tudi več kot sto let stari pisni dokazi domačinov. (Vir: Lektorsko društvo Slovenije) Z izletom smo bili na koncu vsi zelo zadovoljni in že smo kovali načrte za naprej. Marijino Celje Marijino Celje Cerkev Svetega Kancijana Besedilo in foto: Ana Vojska Letnik 6, številka 1 9 Stran 13 Ogled medijske hiše PRO PLUS V sredo 26.3.2014 smo se s stanovalci iz obeh enot doma odpravili v našo prestolnico, Ljubljano, na ogled medijske hiše PRO PLUS. S televizijskimi programi POP TV, Kanal A, tematskimi programi BRIO, OTO, KINO, sedmimi specializiranimi spletnimi portali (24ur.com), spletno skupnostjo Frendi&Flirt in prvim slovenskim S-VOD programom VOYO, je družba ena izmed najuspešnejših medijskih podjetji v Sloveniji. Ustanovljena je bila leta 1995, kot skupna družba dveh slovenskih televizij in družbe Central European Media Enterprises (CME). Na recepciji so nas prijazno sprejeli in nas najprej pospremili v prostore, kjer nastaja program Kanala A – drugi najbolj gledan televizijski program v Sloveniji, ki gledalcem ponuja vsebine tako na informativnem kot tudi zabavnem področju. Tam so nas pozdravili znani novinarji, režiserji, voditelji in nam razložili kaj in kako poteka njihovo delo. Gregor Trebušak, voditelj in urednik informativne oddaje Svet, nam je razkazal redakcijo, režijo, montažo in nas pospremil v snemalni studio same oddaje. Prostor zgleda v živo precej manjši kot na televiziji. V času snemanja so tam prisotni trije kamermani, asistentka in voditelj. Med snemanjem si pomagajo z različnimi pripomočki kot so brezžične slušalke, lcd televizorji, bralni bobni… Za konec je sledilo še fotografiranje za napovedovalsko mizo z našim prijaznim vodičem in že smo bili na poti nadstropje višje, kjer se nahajajo prostori POP TV. Stran 14 Povejmo si... Izvedeli smo, da je POP TV kot osrednja slovenska komercialna televizija in najbolj prepoznavna blagovna znamka medijske hiše PRO PLUS prepričljivo prva izbira gledalcev tako po gledanosti kot tudi priljubljenosti. Z informativnim programom 24UR, popularno domačo produkcijo oddaj in TV serij, tele-novelami, številnimi filmskimi hiti ter svetovno priljubljenimi in aktualnimi serijami, vsakdan navdušuje in zadovoljuje želje svojih gledalcev. Ogledali smo si režijo, montažo in studio, ki pa je v primerjavi s prejšnjim studiem precej večji. Tam snemajo vrsto znanih oddaj, ki so vsakodnevno in tedensko na sporedu – 24 UR, TV klub, Epilog, Preverjeno... Novinar Denis Oštir nam je povedal, da je njihov delavnik dolg in precej naporen. Delajo nekje od 9.00 ure dopoldne pa vse do 20.00, nekateri tudi do 23.00 ure zvečer. Pri njih naj bi bilo zaposlenih nekje okrog 170, na Kanalu A pa okrog 50 ljudi. Večinoma se zaradi narave dela za ta poklic odločajo mlajši. Poudaril je tudi, da se televizija financira izključno preko reklamnih oglasov. Nato smo si imeli priliko ogledati še garderobo in prostore za ličenje, kjer je prava zakladnica raznih oblek, srajc in čevljev za tv voditelje. Hiša si te obleke sposodi le za določen čas, nato pa jih zamenja z drugimi. Za konec smo v tišini pokukali tudi v zakulis je aktualnega šova Znan obraz ima svoj glas, kjer so imeli ravno pevsko generalko in je bila atmosfera še posebej napeta. Tisto dopoldne smo okusili delček prijetnega vzdušja televizijske hiše, kjer luči nikoli ne ugasnejo in doživeli televizijo, tam, kjer nastaja, z ljudmi, ki jo ustvarjajo. Bilo je res posebno doživetje! Besedilo: Karmen Kovačič Foto: Ana Vojska Letnik 6, številka 1 9 Stran 15 Laufarji, Graparji in pustno rajanje Na pustni ponedeljek se nas je manjša skupinica odpravila v Cerkno, kjer smo si ogledali prostore »društva Laufarija.« Člani društva so nam predstavili zgodovino laufarije. Le ta je ponovno zaživela leta 1956, potem ko so med vojno običaj opustili. Pobudo za to je dal Peter Brelih. Takrat je laufarska družina štela 14 članov, do leta 1976 pa se povečala še za 10 članov. Zadnji lik »Oštir«, se jim je pridružil leta 1997. S ponosom nam tudi povedo, da je v mesecu februarju Vlada Republike Slovenije cerkljanske Laufarje poleg Drežniškega in Ravenskega pusta razglasila za živo mojstrovino državnega pomena. Nato so nam predstavili še naličja ter nam ob vsaki maski posebej razložili kaj predstavlja. Zelo zanimive so tudi zgodbe o izdelovanju oblek. Kdo bi si lahko predstavljal da za obleko »ta bršljanov`ga« porabijo kar do 8000 listkov, pa da obleka pusta tehta tudi do 80kg in ne nazadnje, »kanamon« (obtožnica) je dolg kar 10metrov. Izvedeli smo veliko zanimivega, tako da smo se z veseljem vrnili nazaj v dom. Tu so nas v popoldanskem času že tradicionalno obiskali tudi Graparji. Stran 16 Povejmo si... Na pustni torek se je pustno rajanje nadaljevalo tudi po posameznih oddelkih in skupinah. Besedilo in foto:Klavdja Prezelj POGOVOR Z NAŠIMI STANOVALCI Naredil sem tudi po 1000 žlikrofov na dan Janez Klemenčič Rodil sem se na Oblakovem vrhu. Peti izmed sedmih otrok sem bil. Svojih otroških let se z veseljem spominjam, četudi je bilo treba težko delati. S sedmimi leti sem že pasel živino tako kot bi bil zapos len. Za igro nismo vedeli. Tudi jokal sem velikokrat, ko je bilo treba zjutraj iti na pašo. V šolo sem sprva hodil na Utre, ker je bil učitelj doma od tam, po vojni pa je bila šola kar v naši hiši. V gornji hiši je bila, samo po stopnicah sem tekel in že sem bil pri pouku. Justin Grošelj je bil dober učitelj, domačin. Ni bil prestrog. Včasih me je dal tudi pred tablo kleč ati. Malce sem škilil levo in desno, nazaj si pa nisem upal pogledati. Kaznovan sem bil, ker sem bil navihan ali pa zato, ker nisem imel domače naloge. Pri osemnajstih sem šel k vojakom. Dve leti sem bil v Subotici, v Srbiji. Vojaščina mi ni škodovala, sem prišel malce k pameti. Imam kar dobre spomine na to obdobje. Pri vojakih se marsikaj naučiš. Bolj sem se znal urejati, poskrbeti zase. Včasih je že bilo težko, a tisto si premagal in si postal bolj dedec. Po vojaščini sem iskal delo na Rudniku, ker tam ni bilo nič sem šel na borzo dela in tam s o mi ponudili delo negovalca v Psihiatrični bolnišnici. In sem šel. Nisem ostal dolgo, kake štiri mesece. Poklicali so me k Rudniku in sem šel. Delal sem v jami, a sem zbolel na želodcu, potem pa sem delal zunaj, pri izvozu rude. Po razpadu Rudnika sem za kratek čas odšel na Iskro, kasneje še na Kolektor. Svojo delavno pot sem zaključil v Psihiatrični bolnišnici kjer sem delal kot vratar. Rad sem bil to, rad sem bil med ljudmi. Ko je bilo kaj prostega časa sem štrikal, pa tudi v kakšno klekljanje sem se rad vtaknil. Šrikati in klekljati sem se naučil doma. Pozimi, ko ni bilo drugega dela sem sedel na peč i in štrikal puloverje in nogavice. Ata mi je dovolil, nič se mi ni posmehoval .Svojo ženo, Marijo Vončina sem spoznal v bolnici. Ko sem bil prvič zaposlen gori, sem delal predvsem nočne šihte in včasih sva se poklicala, tako, v strahu in malo poklepetala. Še danes mi je dolgčas po njej. Že dvajset let sem vdovec in še vedno jo pogrešam. Rodila sta se nama dva otroka. Letnik 6, številka 1 9 Stran 17 V mladosti sem zelo rad tudi plesal. Hodil sem v Šebrelje, pa v Šebreljski vrh, redko v Kanomljo. Ko sva se z Marijo poročila sva hodila pa v Mejco. Tudi ona je rada plesala. Na morje nisva preveč rada hodila, sva pa rada smučala. V tem sva resnično uživala. Sprva sva hodila na Vojsko, potem pa na Črni vrh. Ko sem postal vdovec, sem začel tudi kuhati. Sprva enolončnice, fižolovko, mineštro, kasneje pa bolj zahtevne jedi. Tudi žlikrofe. Še sosedom sem jih nosil. Radi so jih imeli. Včasih sem jih naredil tudi po 1000 na dan. Še na eno obdobje sem pozabil. Pomembno obdobje. Deset let sem bil namreč tudi poštar v Idriji. Zelo rad sem bil in ljudje so me imeli radi. A ni bil ravno lahek poklic. Nosili smo kot osli. Težki časopisi so bili, po štirikrat smo jih šli iskat na Pošto. Predvsem pa ni bilo lahko v slabem vremenu. In vsak dan bi bil lahko pijan. A ga zaradi nevarnosti nisem popil prav nič. Sem pa zato popil toliko več kave. Spomnim se tudi stare gospe, Marice Krivec, ki mi je vsakič, ko sem ji prinesel penzijo postregla z žlikrofi. Ko sem stopil skozi vrata so že bili na mizi. Dve leti sem zdaj že v domu. Že prej sem vedno rekel, če bom jaz zbolel bom šel tja, kjer znajo skrbeti za človeka, kjer so za to usposobljeni. Nikomur nisem želel biti v breme. Samo štirinajst dni sem bil še v starem domu, potem pa smo se že selili v novo stavbo. Tu sem se zelo vživel. To je moj tretji dom. Ni mi žal, res ne. Počutim se enkratno, vsaj četrtino ljudi sem že od prej poznal. Od tu ne bom šel v noben drug dom več, zame bo ta tretji, zadnji. Rad bi še dolgo živel. Všeč mi je, ker imam svojo sobo, rad sem sam. Rad imam družbo, a rad se tudi umaknem. Res imam zdaj že sedeminsedemdeset let, a po duši veste, sem še zelo, zelo mlad. In to me drži pokonci. Po posnetku zapisala: Metka Pavšič Foto: Ema Brelih Bolj, ko mi tečejo leta, bolj sem zadovoljna Mariza Bertok Na svet sem s sedmimi meseci privekala 21. oktobra, leta 1950,mami Fjoreti in očetu Romanu. Bilo je v koprski porodnišnici. S sestrico sva bili dvojčici in tehtali sva komaj kilogram in pol. V porodnišnici so se odločili, da naju »prešvercajo« v trst, ker sami nis o imeli inkubatorjev za nedonošenčke. Babica je nekje našla dve škatli za čevlje, zavila naju je v vato in smo odpotovale. V Trstu so upali, da bo vsaj ena izmed naju preživela in Stran 18 Povejmo si... preživela sem jaz. Šest mesecev sem bila tam, seveda mam takrat še ni bilo zraven. Ko sem tehtala 350 g so me poslali domov. A doma sem bila le dva meseca, ker sem zbolela. Spet so me peljali v Trst in tam sem ostala do enega leta. Imela sem kar lepo otroštvo. Bila sem dokaj vesel otrok. Veselje so mi dajale ptice, rože in drugi otroci. Družbe kaj prida nisem imela, ker smo živeli bolj na samem. Težko pa je bilo, ko sem vstopila v prvi razred osnovne šole. Ugotovili so, da sem močno slabovidna. Dobila sem zelo debela očala. Hudo mi je bilo, ker so me otroci zafrkavali, jaz pa sama nisem vedela kako naj se branim. Moja obramba je bila samota. Vanjo sem se zatekala. Po osnovni šoli me je pot peljala spet v Trst. Mnogo naših ljudi je konec šestdesetih let šlo tja, s trebuhom za kruhom. Predvsem ženske. A nisem se mogla vživeti. Nekako se nisem znašla, bila sem osamljena in še zavedna Slovenka povrhu, kar ni bilo najbolj zaželeno. Pri petinštiridesetih sem zaključila to obdobje in se vrnila k mami v Dekane. Z veseljem povem, da sem bila tudi poročena, a moža sem zgubila zelo zgodaj. Naj omenim, da celo življenje nekako nisem bila zadovoljna s seboj, se nisem znala ceniti. Življenje sem preživela bolj zagrenjeno. Če bi se še enkrat rodila, bi naredila vse, da v Trst ne bi šla. Po mamini smrti me je bolezen pripeljala v Psihiatrično bolnišnico v Idriji. Od tam sem prišla v dom na Marofu. In če pravijo, da kdor nima srečne mladosti, ima pa starost srečno, lahko to misel potrdim. Bolj ko mi tečejo leta, bolj sem zadovoljna. Sem ustvarjalna, kar mi veliko pomeni. In zahvalila bi se vsem, ki mi pri tem pomagajo in me imajo radi. Rada tudi berem, vedno sem rada brala. Rada kaj napišem za domski časopis, najraje pa slikam. Veliko mi pomeni, če lahko svoje slike dam na ogled drugim, če jih imam priliko razstavljati. Najraje slikam rože, bilo je obdobje, ko sem rada slikala angelčke in pokrajino. Rada se družim s sostanovalci na skupinah, veliko pa mi pomeni tudi obisk prireditev v domu. Všeč mi je tudi, ker čutim, da se spreminjam tudi sama. Več zadovoljstva in pomirjenosti s seboj čutim v sebi. Trudim se, da sem bolj potrpežljiva, da nase in na svet gledam z bolj svetle plati. Le sebe mora človek spreminjati, drugih ne more. In celo bolezen me pusti bolj pri miru. Če pogledam nazaj na svoje življenje bi lahko rekla, da če bi v preteklosti imela to vedenje kot ga imam zdaj, če bi imela moč, ki jo zdaj čutim v sebi ne bi ostala brez svojega poklica. Želela bi si postati vzgojiteljica. Že kot majhna deklica sem mami, ko sva hodili mimo vrtca rekla: »Ko bom velika, bom pa jaz učiteljica v vrtcu.« Po posnetku zapisala: Metka Pavšič Foto : Ana Vojska Letnik 6, številka 1 9 Stran 19 ZDRAVJE ZA VSE Joga v vsakdanjem življenju Počasi se bliža pomlad in ker letos zima ni bila ravno radodarna s snegom (razen nekaj malih utrinkov,ki je nam dala vedeti,da se zima vendarle ne da), smo namesto sankanja, smučanja in kidanja izvajali druge telesne aktivnosti. Lahko smo hribolazili, tekli in celo kolesarili, nekateri so pa vseeno poiskali snežne razmere in s i dali duška na snegu. Tisti pa, ki so bolj aerobično naravnani pa so poiskali vadbo v dvoranah, od fitnesa, aerobike, odbojke in še mnogo drugih oblik vadbe, med njimi tudi jogo. Sistem joga v vsakdanjem življenju je zasnovana tako,da s preprostimi in pripravljalnimi vajami postopno pripravlja telo na zahtevnejše in težje vaje. Na vadbo joge lahko hodijo stari,mladi,z kondicijo ali brez nje,skratka skoraj ni omejitve. Tudi če imamo kakšne omejitve (hrbtenica,sklepi,razne bolečine……), lahko priredimo sistem vaj,tako da lahko vsakdo najde nekaj zase. Vaje (asane) učinkujejo na mišice, sklepe, dihanje, srce, ožilje, živčni in limfni sistem, vse organe in žleze, tudi na duševnost, duh in čakre (energijska središča). To so psihosomatske vaje, ki krepijo živčni sistem in usklajujejo njegovo delovanje ter utrjujejo duševno stanje. Različni položaji asan (vaj) nas pomirja, umirja duh, sprošča in vzbuja občutek notranje svobode in notranjega miru. Pri asanah je pomembno tudi dihanje. Če je usklajeno z telesnim gibanjem, je izvajanje asan skladno-krvni obtok in presnova sta pospešena, dihanje je poglobljeno in vpliva na sproščanje mišic. Na začetku in koncu vsake vadbe, tudi med njo, se sproščamo. Z tehnikami sproščanja ostrimo zavest o svojem telesu. Če želimo pravilno izvajati asane in občutiti njihove učinke, se moramo duševno in telesno sprostiti. Smisel in cilj asan ni potvarjanje napetosti in nakopičene energije v gibanje, temveč, usklajevanje telesa in duha. Asane nas ne utrudijo ali izčrpajo, temveč osvežijo in napolnijo baterije. Tako, to je nekaj malega o jogi, vsak pa sam najde svojo idealno vadbo zase, ki mu najbolj ustreza in pomaga pri premagovanju vsakodnevnih naporov in stresa. Vsak pa mora sam narediti nekaj zase, saj so že stari ljudje govorili, da je človeško telo narejeno za gibanje. Z vadbo razvijate veselje do življenja,moč in pogum. Besedilo: Vanja Žigon Slika: www.svet-je-lep.com Stran 20 Povejmo si... PRAZNIKI Največja osebnost Pred davnimi časi je neki kralj sklenil, da bo poiskal največjo osebnost med svojimi podložniki. Tako so izbrali zelo bogatega moža. Drugega so hvalili zaradi njegovih sposobnosti zdravljenja, tretjega zaradi njegove modrosti. Pa spet nekoga zaradi njegovih gospodarskih sposobnosti. Jasno je bilo, da bo izredno težko izbrati največjo osebnost. Končno je pred kralja stopila sivolasa žena. Njene oči so izžarevale znanje, razumevanje in ljebezen. »Kdo je to?«, je vprašal kralj. »Kaj je storila velikega?« »Ali si videl in slišal vse druge?«, je vprašal kraljev svetovalec in nadaljeval: »To je mati. Če ne bi bilo nje, ne bi bilo ne zdravilcev, ne modrecev, ne gospodarstvenikov. Ona je bila njihova prva učiteljica in vzgojiteljica!« Množica je zaploskala. Kralj pa je stopil s prestola in se ji priklonil. Vir: sončeve pozizivke Izbrala: Erika Gnezda Mami za materinski dan Šopek rožic bom nabrala, za praznik mamici ga dala, da bi me bolj rada imela, da bi bila bolj vesela. Jaz pa pravim mamici, nasmej se malo ti, saj življenje je lepo kot jasno sončno nebo. Mira Lapanja Slika: www.modri-jan.si Letnik 6, številka 1 9 Stran 21 Spomin na velikonočne praznike Na cvetno nedeljo smo nesli oljčne vejice k maši. Župnik jih je blagoslovil. Ko smo prišli domov jih je nono dal nad vrata hleva in kašče, nona pa je dala eno vejico vedno v kuhinjo,da je bila vedno pri roki. Ko je prišel župnik blagoslovit dom in otroke je nona vedno skrbno pospravila hišo in pogrnila mizo. Prt je bil bel,"štikan". Nanj je dala še manjši prtič in križ. Preden je župnik blagoslovil, je nas otroke vedno izprašal. Za veliko noč je bila navada, da se je dalo nekaj za cerkev. Takrat smo dali v denarju. Za to je vedno poskrbel moj oče. Naročilo se je tudi maše. V velikem tednu se je urejalo še zadnje stvari. Kuhalo se je "žuco" iz telečjih kosti, uhljev, smrčka, kosa svinjskeg a mesa. Dalo se je še lovor, poper, česen,… To se je dolgo kuhalo. Prve pene se je pobiralo ven. Na veliki četrtek je bila priprava na peko. Belo moko smo imeli doma. Spekli smo "pince" – to je okrogel hlebček z zarezaninami v obliki križa. Za otroke pa "tičce" – pletenke z pirhom. Na veliki petek je bila navada, da smo šli na "bohkov grob". Takrat so vedno rekli, da kdor ne gre v petek v cerkev, ni kristjan. Tam sem morala pokleknit, in poljubit Jezusa. Še sedaj se spomnim, da sem nono spraševala, če ga lahk poljbi tam, kjer ni krvi. Ona pa mi je rekla, da ga lahko, kjer želim. Za kosilo smo ta dan jedli mineštro zabeljeno z oljem in kruh, zvečer pa ribe, največkrat polenovko. Zvečer smo molili večernice in kakšno desetko. Tako sem se naučila molit. Na veliko soboto smo naredili pirhe. Ponavadi v čebuli ali špinači. Popoldn e smo nesli k blagoslovu. Ta dan smo jedli kuhan pršut, pa solato z jajci – pirhi. Zelo lepo je bilo na veliko noč zjutaj. Takrat so prebivalci vseh zaselkov vasi Dekani (Miši, pri Hribcu, Center vasi, Sveta nedelja) Tinjana in Škofij prišli k maši. Pred mašo smo v cerkvi molili. Cerkev je bila lepo razsvetljena. Otroci smo bili blizu oltarja. Maša je bila peta. Ta dan smo skuhali juho z domačo paštico, spekli smo mlado kokoš in krompir, ter nabrali prvo solato na vrtu. Na veliko noč v otroštvu imam lepe spomine. Pripovedovala: Marija Bertok Zapisala: Klavdija Prezelj Foto:www.dar.si www.kulinarika.net Stran 22 Povejmo si... PESMI Mami! Mati ti si me rodila, na svojih prsih me dojila, in v pridno deklico vzgojila, a tvoja hčerka je zbolela, mnogo v življenju pretrpela. A zdaj odšla sem od doma in žalostna sem, ker me nočeš sprejeti več v svoj objem. Slika: www.s-sers.mb.edus.si Ljubezen Tam pred cerkvico sem stala in se milo jokala. Pa pride mimo fantič moj, ves žalosten tudi on nocoj. Pa vpraša me: »Zakaj tako milo jokaš in točiš tako grenke solze? Jaz pa tudi jočem, ker mamca tvoja ljubiti tebe ne puste, zato odšel bom v širni svet, da bom pozabil tebe in tvoj lepi cvet, ki zadnjič si mi dala ga v spomin.« Izgubljena ljubezen Solze drsijo po licu, nočejo, nočejo se ustaviti. Le tecite solze, dokler ne mine boleč ina, ki mi je ostala v srcu. Utrinek Dobro jutro, dober dan, kuža naš je ves zaspan. Lunca mu ponoči sije, zjutraj pa se sonček za oblake skrije. Kuža Jakob Drobna sinička je priletela in na mojem oknu obsedela. Pa vprašam jo: »Povej, povej, kje počiva moj kuža zdej?« Pa mi je tako zapela in žalostno povesila glavo. »Tvoj kuža je tam pod zemljico, na grobu pa mu rožice cveto.« Foto: www.mojvideo.com Letnik 6, številka 1 9 Stran 23 Ulična svetilka Sinek Pod svetlobo ulične svetilke zagledam tebe z njo v temi. Zasije solza bolečine, solza na mojem licu, ne, nisem hotela da jočem, niti, da krivim tebe. Al nekaj močno besni v meni, ko z njo zagledam tebe. Tu pod svetlobo ulične svetilke zakopana je moja sreča. Umiral si tedaj v mojem srcu, pa zato zbogom ljubezen lažna. Grem za zmeraj jaz, samo ta ulična svetilka mala za mojo bolečino in solze ve. Prišel je k meni sinek moj, o kako vesela sem jaz nocoj. Na njegovem licu droben nasmeh in tudi dve solzici v očeh. O, kako lep je ta dan, ves s soncem obsijan, kot nagelj bel, ki na mojem oknu je zacvetel. Prelepa bo ta noč vsa ožarjena od zvezdic nocoj. Napisala: Mira Lapanja ZA RAZVEDRILO Poimenujte sličice in rešitev napišite v kvadrate. Rešitev boste prebrali v oštevilčenih poljih. Rešitve oddajte v delovno terapijo do 18.5.2014 Izžrebali bomo 3 nagrajence. 1 Velikonočna jed 2 3 Stran 24 Povejmo si... 4 5 6 7 8 9 1 2 3 4 5 6 7 8 9 Rešitev je: Pripravila: Klavdija Prezelj Letnik 6, številka 1 9 Stran 25 Do m upokojenc ev Idr ija , oskrb a in va rs tvo s ta ros tn ikov d .o.o . Glasilo izdaja: Dom upokojencev Idrija, Oskrba in varstvo starostnikov d.o.o. Arkova 4 5280 Idrija Uredila: Klavdija Prezelj Na spletu nas najdete na: www.duidrija.si Prispevke za naslednjo, jubilejno 20 številko oddajte do konca maja v delovno terapijo ali po elektronski pošti na: [email protected] Aranžma: Erika Gnezda
© Copyright 2024