1. No category

1
2
KAIROS
Slovenska revija za psihoterapijo
Slovenian Journal of Psychotherapy
Zvezek (Volume) 8, številka (Number) 1-2, 2014
ISSN 1854-9373
Izdaja / Published by
Slovenska krovna zveza za psihoterapijo / Slovenian Umbrella Association for Psychotherapy
Čufarjeva cesta 5, 2000 Maribor, Slovenija
Glavni urednik / Editior-in-Chief
Bojan Varjačić Rajko
Ulica Mladinskih brigad 7, 4000 Kranj, Slovenija; e-pošta: [email protected]
Odgovorni urednik / Associate Editor
Miran Možina
Ulica Metoda Mikuža 16, 1000 Ljubljana, Slovenija; e-pošta: [email protected]
Uredniški odbor / Editorial Board
Miran Babič, Janko Bohak, Darja Burgar, Miha Černetič, Meta Furlani, Urban Kordeš, Miran Možina, Samo Pastirk,
Peter Praper, Darja Poljanec, Tatjana Romšak Poljšak, Lea Šugman Bohinc, Bojan Varjačić Rajko, Gregor Žvelc
Uredniški svet / Editorial Advisory Board
Graham Barnes, Emil Benedik, Martin Bertok, Robert Cvetek, Tomaž Erzar, Tomaž Flajs, Romana Kebe, Marko Korenjak, Roman Koštal, Rudi Kotnik, Irena Matko Lukan, Maja Rus Makovec, Aleksandra Meško, Snežana Milenković,
Zoran Milivojević, Robert Oravecz, Paul Pass, Lan Pečjak, Božidar Popović, Alfred Pritz, Jože Ramovš, Klemen Rebolj, Matjaž Regovec, Günter Schiepek, Dinko Štajduhar, Rudi Tavčar, Kristina Urbanc, Julka Vahen, Gabi Čačinovič
Vogrinčič, Ingrid Russi Zagožen, Radovan Zupančič, Maša Žvelc
Tehnični urednik: Denis Hilčer
Lektoriranje: Petra Mrakič
Avtor slike za naslovnico: Aleš Usenik
Tisk (Printed by): Tiskarna knjigoveznica Radovljica, d.o.o., Radovljica
Pogostost izhajanja: revija izhaja štirikrat letno (published four times a year)
Ustanovitelj, izdajatelj in založnik: Slovenska krovna zveza za psihoterapijo (SKZP), Čufarjeva cesta 5, 2000 Maribor;
e‑pošta: [email protected]; spletni naslov: www.skzp.org/kairos
Kairos – Slovenska revija za psihoterapijo objavlja znanstvene in strokovne članke (ki so dvojno slepo recenzirani) ter
druge prispevke (npr. eseje, poročila o praksi, projektih, knjižne recenzije idr.) relevantne za psihoterapevtsko teorijo in
prakso. Navodila, kako mora biti predloženi prispevek pripravljen, so objavljena na zadnjih straneh revije.
Avtorske pravice za prispevke, sprejete v objavo, pripadajo Kairosu – Slovenski reviji za psihoterapijo. Uredništvo si
pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele besedila, če tako zahteva jasnost in razumljivost, ne da bi o tem prej
obvestilo avtorja ali avtorico.
Revija Kairos je vključena v mednarodno bazo podatkov EBSCO.
2014 Slovenska krovna zveza za psihoterapijo. Revija je zaščitena z zakonom o avtorskih pravicah. Revija v celoti ali
katerikoli njen del ne smeta biti razmnoževana ali posredovana na noben način brez predhodnega pisnega privoljenja
izdajatelja.
©
3
Notes for contributors
Slovenian Journal of Psychotherapy welcomes original contributions in Slovenian or English language on the
understanding that their contents have not previously been published nor submitted elsewhere for publication
(occasionally, the Editorial Board might also accept for publication papers in other languages). Articles are published
from all fields of psychotherapy, as well as interdisciplinary articles and articles from neighbouring fields. The main aim
of the journal is to encourage the development of psychotherapy as the autonomous profession on the scientific basis
in Slovenia and abroad.
Manuscripts may be in the form of scientific empirical paper that reports original research, presenting all the standard
elements of scientific investigation (Introduction, method — including participants, instruments and procedure - results,
discussion, references). A theoretical paper is expected to examine in detail and critically analyse selected models and/
or theories, and empirical data are described only if they are directly related to the theory. A review paper is expected to
evaluate previously published work and it is typically composed of the following sections: problem definition, summary
of previous research, explanation of subject matter inter-relations, contradictions, problems, and suggestions for further
research. Meta-analytic study is expected to compare different empirical investigations addressing a common problem.
Other contributions about the psychotherapy practice, development of profession, novelties, sharing of experiences
are also welcome.
The manuscript must contain the title, keywords (about five, defining the contents), and abstract of up to 300 words.
The manuscripts should be prepared in accordance with the APA Publication Manual. Each manuscript, meeting the
technical standards and falling within the aims and scope of the journal, will be subject to double-blind review by two
reviewers.
Technical Instructions of Manuscript Preparation: The manuscript must be typeset in a standard font (Times Roman,
Arial, Helvetica, or Courier, 12 pt size), with left justification and double spacing. Titles and subtitles must be clearly
indicated and pages must be numbered (no other header/footer information is allowed). The paragraphs must not be
indented and they must be separated by a blank line. The paper should normally not exceed 16 standard pages (32
rows by 60 characters) in length. The main text, without author(s) name(s) and institution(s), should be saved in a .doc
or .rtf file (e.g., in MS Word – if non-Windows software is used, the author must perform the necessary conversion to
assure seamless operation on the Windows platform). Tables and figures should not be included in the text (but their
position should be indicated). They should be added as one or more separate files. Figures should be provided in
camera-ready format without excessively small details. Graphs, schemes, and diagrams should be pasted from the
original program into a .doc file as objects. Photographs should be supplied in high-resolution (> 300 dpi) graphic files
as JPG, TIF, or PNG.
Manuscript Submission: The files containing the text, tables and figures should be named by the first author’s surname
and a short description of the file (e.g. stern-text.doc, stern-tables&figures.doc). In another separate file (e.g. stern-about
authors.doc) the basic information on the paper should be provided – title of the paper, name(s) of the author(s), title(s),
institution(s), and exact address of the author the Editorial Board will contact for further correspondence (including
telephone number, fax number, e-mail address, home page URL if possible etc.). All the files should be sent by e-mail
to [email protected]. After editorial consideration and review process, a copy of the manuscript will be
returned to the author together with the two reviews and editorial opinion on acceptability. In case the manuscript is
accepted for publication, the author must take into account all the suggestions (including language and style changes)
while preparing the final version. The text in the final version should include (after the title of the paper) the authors’
names and institutions, contact information, and potential additional information on funding, congress presentation
and/or acknowledgements. The files should be mailed to the Editor-in-Chief. For any additional correspondence please
make use of e-mail.
Copyright: It is a condition of publication that authors assign copyright of their articles, including abstracts, to the
Publisher: the Slovenian Umbrella Association for Psychotherapy. Further publication of the material is possible with
the permission of the Publisher. Editorial and Advisory Boards assume no responsibility for the expert opinions, claims,
and conclusions stated by the authors in their papers. After publication a complete copy of the relevant issue of the
journal will be sent free of charge to the author.
Kairos 8/1-2/2014
Kazalo
4
Vsebina
Miran MOŽINA
Uvodnik 5
ZNANSTVENI PRISPEVKI
Emil BENEDIK
Za integrirano in celostno psihoterapijo osebnosti:
značilnosti psihoterapevtske obravnave pacientov
z mejno motnjo osebnosti
9
Marjana ARZENŠEK
Pomen spola v terapevtskem procesu 23
Urška GOLOB
Vpliv samoraziskovanja na ustvarjalni proces v likovni praksi 41
Igor OKORN
Pričakovanja in predstave o poklicu psihoterapevta pri
slovenskih študentih psihoterapevtske znanosti
Univerze Sigmunda Freuda 55
Teuta DANUZA, Aliriza ARENLIU, Robert MASTEN
Potravmatska stresna motnja in socialna podpora
veteranom kosovske vojne 79
STROKOVNI PRISPEVKI
Andreja ERMAN
Osebna čvrstost Ana MROVLJE
Obrazni izrazi kot zrcalo notranjega čustvenega stanja
93
109
Anja IBRČIČ Zrcalni nevroni in medosebni odnosi 123
MNENJA, RECENZIJE, NOVICE, INTERVJUJI
Tomaž FLAJS
V spomin Bogdanu Žoržu
139
Richard ERSKINE
Življenjski skripti: Nezavedni relacijski vzorci
in udeleženost v psihoterapiji
143
Ana Marija PAVLIČ
Recenzija knjige Anthony Storr:
Samota – vrnitev k sebi 161
Kazalo/Contents
5
Brigita KORPAR, Matjaž LUNAČEK
»Važno je tisto, kar zdrži čas«
Intervju z Matjažem Lunačkom
165
Franček DOBOVIŠEK, Miran MOŽINA
»Ljubezen je glavna tema mojega življenja in ena
ključnih tem psihoterapije«
Intervju z Miranom Možino
175
Vera HORŽEN
Informacija o ustanovitvi in delovanju društva Evropsko
združenje psihoanalitičnih pristopov - Slovenija (EZPPS) 217
Vera HORŽEN
Moderni psihoanalitični pristopi v modernih časih?
XI. Kongres Evropskega združenja psihoanalitičnih pristopov
(ECPP). 19. – 20. September 2014 v Portorožu
219
Contents
Miran MOŽINA
Editorial 5
S C I E N T I F I C PA P E R S
Emil BENEDIK
Towards integrative and holistic psychotherapy:
characteristics of psychotherapeutic treatment of patients
with borderline personality disorder
Marjana ARZENŠEK
The significance of sex in therapeutic process
9
23
Urška GOLOB
The influence of self-exploration of the creative
process in fine art practice
41
Igor OKORN
Expectations and representations about psychotherapeutic
profession of Slovenian students of psychotherapy science
at Sigmund Freud University 55
Teuta DANUZA, Aliriza ARENLIU, Robert MASTEN
Posttraumatic stress disorder and social support in the
veterans of the war in Kosovo 79
Contents
6
P R O F E S S I O N A L PA P E R S
Andreja ERMAN
Personal hardiness 93
Ana MROVLJE
Facial expressions as reflection of inner emotional state
Anja IBRČIČ
Mirror neutrons and relationship
109
123
R E C E N S I O N , N E W S , I N F O R M AT I O N S , I N T E R V I E W S
Tomaž FLAJS
In memoriam Bogdan Žorž 139
Richard ERSKINE
Life scripts: Unconscious relational patterns
and participation in psychotherapy 143
Ana Marija PAVLIČ
Review of the of the book of Anthony Storr:
Solitude – A return to the self 161
Brigita KORPAR, Matjaž LUNAČEK
Important is what stands the test of time:
Interview with Matjaž Lunaček
165
Franček DOBOVIŠEK, Miran MOŽINA
Love is the main theme of my life and one of the main
topics of psychotherapy:
Interview with Miran Možina
175
Vera HORŽEN
Information about the foundation and activities of
European Confederation of Psychoanalytic Psychotherapies –
Slovenia (ECPPS) 217
Vera HORŽEN
Modern psychoanalytic approaches in modern times?
XI. Congress of European Confederation of Psychoanalytic
Psychotherapies, 19th to 20th September 2014 in Portorož
219
7
Kairos
8/1-2/2014
8
Uvodnik
Miran MOŽINA
Uvodnik
Editorial
Tokratna dvojna številka Kairosa prinaša spet kup prijetnih presenečenj in dobrega branja za
poletne mesece, saj je k njenemu nastanku pripomoglo poleg vztrajnega dela avtorjev, recenzentov in urednikov, več kairosov z malim k in velikim K, to pomeni več srečnih naključij:
• Članek doc. dr. Emila Benedika, kliničnega psihologa in psihoterapevta iz Psihiatrične
bolnice Begunje, govori o značilnostih psihoterapevtske obravnave pacientov z mejno motnjo
osebnosti, s čimer želi prispevati k integrirani in celostni psihoterapiji. Ta težnja je podprta tudi
z novejšimi raziskavami o učinkovitosti psihoterapije. Prav zdravljenje pacientov z mejno motnjo osebnosti sili terapevte v medsebojno povezovanje in uporabo različnih psihoterapevtskih
postopkov.
• Marjana Arzenšek, študentka interdisciplinarnega doktorskega študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani, se v svojem članku posveti vprašanju, kako terapevtov in pacientov spol vplivata
na terapevtski proces, ker meni, da se psihoterapevti premalo zavedamo vpliva biološkega spola
in spolne identitete na dinamiko in uspešnost terapevtskega procesa.
• Urška Golob, absolventka doktorskega študija na Naravoslovno tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, poda fenomenološko študijo primera likovne umetnice in njenega procesa
raziskovanja lastnega doživljanja znotraj ustvarjalnega procesa. V procesu opazovanja se je
vzpostavilo metodološko vprašanje, kako raziskovati in odkrivati nezavedne doživljajske plasti
posameznika, ki hkrati predstavljajo tudi vir inspiracije, ne da bi s tem rušili njegovo ustvarjalno
prakso.
• Dr. Igor Okorn, psihoanalitski psihoterapevt, je prvi Slovenec, ki je doktoriral na Univerzi
Sigmunda Freuda (SFU) na Dunaju z raziskavo o pričakovanjih in predstavah o poklicu psihoterapevta pri slovenskih študentih psihoterapevtske znanosti SFU. V svojem članku predstavi
del svojih rezultatov, s katerimi pokaže, da program študija vodi študente od zelo praktičnih in
splošnih mnenj o psihoterapiji v začetku njihovega študija do bolj sestavljenih, avtentičnih in
kompleksnih predstav in pričakovanj o psihoterapevtskem poklicu v zadnjem letniku.
• Doc. dr. Robert Masten, psiholog in integrativni psihoterapevt, ki poučuje na Oddelku za
psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, se je povezal s kolegicama Teuto Danuzo in Alirizo
Arenliu iz podobnega oddelka Univerze v Prištini. Skupaj so napisali članek o potravmatski
stresni motnji in socialni podpori veteranom kosovske vojne.
• Andreja Erman, bakalavrea psihoterapevtske znanosti in specializantka sistemske psihoterapije, je osvetlila enega ključnih konceptov pozitivne psihologije, osebnostna čvrstost. Pozitivna psihologija s svojimi poudarki na odpornosti in virih postaja vse bolj pomemben vir novih
spoznanj za psihoterapijo.
• Ana Mrovlje, prav tako bakalavrea psihoterapevtske znanosti in specializantka psihoanalize, je prikazala del svojega diplomskega dela o tem, kako se na obrazu zrcalijo notranja čustvena
stanja. Njihovo prepoznavanje izboljša socialne interakcije in razumevanje poteka psihoterapevtskih seans.
Miran MOŽINA
9
• Anja Ibrčič, študentka psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, predstavi pregledni
članek o zrcalnih nevronih, ki so bili odkriti v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Omogočajo
nam boljše razumevanje empatije in zdravilnih učinkov psihoterapevtskega odnosa.
Kot običajno je bogat tudi informativni del revije:
• Tomaž Flajs se spominja nedavno preminulega kolega Bogdana Žorža, odličnega geštalt
terapevta, učitelja, široko razgledanega ter angažiranega človeka in strokovnjaka. Vsi člani uredniškega odbora se prav tako poklanjamo njegovemu spominu.
• Parov Anzelc je prevedel članek Richarda Erskina, osrednje osebnosti integrativne relacijske terapije, o življenjskih skriptih kot nezavednih relacijskih vzorcih in udeleženosti v psihoterapiji.
• Brigita Korpar, specializantka psihoanalize, se je pogovarjala s psihiatrom in psihoanalitikom Matjažem Lunačkom, ki je pred kratkim izdal knjigo esejev Telovadci nad prepadom. V
njej se pojavljajo različne tematike, od tega, kako razumeti, kaj je to genij, do tega, kako razumeti ustvarjalnost, pa kako je z identifikacijami itn. Osrednja nit je pesnik Arthur Rimbaud, s
katerim se v zadnjem času intenzivno ukvarja.
• V prejšnji številki Kairosa smo objavili intervjuja socialnega delavca Frančka Doboviška
z Jankom Bohakom in s Tomažem Flajsom. Tokrat pa je v svojimi raznolikimi vprašanji spodbudil mene, da sva kar široko razpredla razne teme, glavni poudarek pa je na ljubezni.
• Ana Marija Pavlič je prispevala predstavitev knjige priznanega britanskega psihiatra in
psihoterapevta Anthonyja Storra o različnih vrstah samote, od tiste izbrane po lastni volji, preko
samote kot posledice izgube ljubljene osebe, do tiste, ki je vsiljena in v tretjem življenjskem
obdobju življenja.
• Informativni del se zaokroži z dvema prispevkoma psihoanalitske psihoterapevtke Vere
Horžen, kjer predstavi novoustanovljeno slovensko vejo Evropskega združenja psihoanalitičnih
pristopov in napove septembrski kongres tega združenja v Portorožu.
Bralci in bralke boste lahko opazili tudi novost, daljše angleške povzetke. Uvajamo jih v
skladu z zahtevo mednarodne bibliografske baze Scopus, kamor si Kairos že več let prizadeva
utreti pot, saj bi se s tem izboljšal status revije in odmevnost objav naših avtorjev.
Naj vam poležavanje v poletnih sencah obogati branje našega Kairosa.
10
ZNANSTVENI PRISPEVKI
11
Kairos
8/1-2/2014
12
Znanstveni prispevki
Emil BENEDIK
Za integrirano in celostno psihoterapijo osebnosti:
značilnosti psihoterapevtske obravnave pacientov z mejno
motnjo osebnosti
Towards integrative and holistic psychotherapy:
characteristics of psychotherapeutic treatment of
patients with borderline personality disorder
POVZETEK
I
zpostavljamo potrebo po celostni in enotni psihoterapiji motenj osebnosti. Težnja k integraciji
psihoterapevtskih pristopov je že dalj časa prisotna med psihoterapevti, podprta pa je tudi z
novejšimi raziskavami o učinkovitosti psihoterapije. Prav zdravljenje pacientov z mejno motnjo
osebnosti sili terapevte v medsebojno povezovanje in uporabo različnih psihoterapevtskih postopkov. V članku so predstavljeni različni psihoterapevtski pristopi za odpravljanje pestrih težav, ki jih imajo ti pacienti, in težnje k integraciji teh postopkov. Enotna in celostna psihoterapija
bi pomenila nov mejnik v razvoju mlade psihoterapevtske znanosti in prakse.
KLJUČNE BESEDE
celostna psihoterapija, integrirana psihoterapija, učinkovitost psihoterapije, mejna osebnostna
motnja.
ABSTRACT
T
his paper presents the necessity for integrative and holistic psychotherapy of personality
disorders, especially for borderline personality disorder. Personality is a complex, relatively
enduring and stable system of deeply embedded psychological structures and processes (Millon,
Grossman, Millon, Meagher in Ramnath, 2004). According to Kernberg (1986), personality disorders are a mixture of psychological traits, which lead to important disorders of intrapsychic
doc. dr. emil benedik, univ. dipl. psih., specialist klinične psihologije in psihoanalitični psihoterapevt, psihiatrična
bolnišnica begunje, begunje 56, 4275 begunje na gorenjskem, [email protected]
Emil BENEDIK
13
and/or interpsychic functioning. This conception assumes the necessity for a theoretically and
methodologically diversified approach if we want to understand the functioning of personality
- healthy or pathological. It is only through the integration of different diagnostic paradigms of
personality (Wiggins, 2003) and therapeutic methods (Millon, 1996) that it will be possible to
achieve reliable diagnosis and efficient treatment of these clients.
KEY WORDS
holistic psychotherapy, integrative psychotherapy, efficiency of psychotherapy, borderline personality disorderr
EXTENDED ABSTRACT
A
trend towards the integration of different psychotherapeutic orientations and schools has
been present among psychotherapists for a long time. In recent studies researchers' efforts
are no longer oriented toward exploring which of the numerous psychotherapeutic orientations is
more effective, but rather toward identification of the factors that most contribute to the success
of psychotherapy. Norcross and his team found that the establishment of a good alliance is essential for the success of psychotherapy, regardless of the type of treatment (Norcross, 2011). In
this context, the therapist's ability to attune to the client’s needs, expectations and capabilities is
very important in building the therapeutic alliance. In reviewing his research literature, Lambert
(2005) concluded that the most important factor in successful psychotherapeutic treatment is the
client himself. Client variables include the following: severity of the problem, type of problem,
readiness to change, helpful and problematic events during the course of therapy and degree of
support in the social and work networks. Adaptation of psychotherapeutic techniques to each
individual client is crucial for the effectiveness of therapy. Clients play a key role in psychotherapeutic processes.
Researches support the thesis that combining different psychotherapeutic approaches increases
the efficiency of treatment including the treatment of clients with personality disorders (e.g.
Millon, 1996; Stone, 1993). The question is then how to achieve the integration of different
psychotherapeutic techniques? Beitman in Manring (2009) suggested four different types of integration: systematic eclecticism, theoretical integration, assimilative integration and common
factors (or core processes). In practice, the client is the key factor, who determines the nature of
the integration of psychotherapeutic treatments. This is called adapted idiographic and integrated
psychotherapy (Gold, 2005). When treating clients with borderline personality disorders, which
can differ greatly in presenting problems and symptoms, psychotherapists are even more compelled to cooperate and apply different psychotherapeutic techniques.
The main characteristics of borderline personality disorder are a pervasive pattern of instability of interpersonal relationships, self-image and affects, marked impulsivity, disturbances in
identity, self-direction, empathy and intimacy (APA, 2013). These characteristics present great
obstacles in the psychotherapeutic process, especially if it is rigid and partial. Effective treatment
of patients with borderline personality disorder relies on co-ordination of multiple modalities
provided by clinicians with special training (Gunderson in Links, 2007). Stone defined the pragmatic approach vis-a-vis borderline patients as a matter of »A, B, C, D«: Analytically-informed
therapy, Behavioral therapy, Cognitive therapy and Drug therapy (Stone, 1993). The »complete«
therapist must be comfortable with all these modalities as well as with group therapy techniques
14
Towards integrative and holistic psychotherapy: Characteristics of psychotherapeutic
treatment of patients with borderline personality disorder
(Leszcz, 1992; according to Stone, 1993).
This paper presents the advantages and disadvantages of various psychotherapeutic strategies
and techniques for the treatment of diverse borderline symptoms and troubles. Some of them are
competing, some are overlapping. Most borderline patients are seen in supportive psychothera
pies in which the primary focus is on improving their adaptation to their life circumstances and
diminishing the likelihood of self-destructive behavior (Gunderson in Links, 2007).
Although orthodox psychoanalysis is contraindicated for most of these patients, the effectiveness
of its modifications, e.g. psychoanalytic psychotherapies, has some impressive empirical support
(Gunderson in Links, 2007). For example, transference-focused psychotherapy emphasizes the
distorted perceptions of relationships of borderline patients and recommends work on negative
transference and confrontation (Clarkin, Yeomans & Kernberg, 1999). On the other hand, Kohut
emphasized the role of validation of patient’s needs, empathic resonance and the withholding
of confrontative remarks until a trusting relationship had been built up (Stone, 1993). Fonagy
hypothesized, that the core problem of borderline patients is their inability to mentalize (which
describes abilities to identify and express feelings, an awareness of their effect on others, and a
sense that actions are motivated), and the main goal in therapy is to develop these patients' capacity to do so (Bateman & Fonagy, 2004).
Interpersonal psychotherapy places great emphasis on the development of a solid therapeutic
alliance (Benjamin, 1996). The next step in therapy is the identification of the maladaptive interpersonal patterns of the patient. According to Benjamin (1996), borderline patients make progress in therapy if they can »divorce« the internalized abusive attachment figure and replace it
with a more realistic one.
Schema therapy (Young, Klosko, & Weishaar, 2003) represents a bridge between cognitive and
psychoanalytic therapies. According to Young, the core problem of borderline patients is their
maladaptive cognitive-emotional schemata which are the result of disturbed object relations and
are susceptible to change in therapy. Dialectical-behavior therapy (Linehan, 1993; 1996) is conceptually related to cognitive and interpersonal approaches in that it emphasizes a »dialectic«
dialogue between patient and therapist. Linehan also advocates therapist self-disclosure, by way
of providing feedback and fostering appropriate modeling.
According to Beck and cognitive psychotherapy (Beck and Freeman, 1990), patients with borderline personality disorder may show any of a number of dysfunctional beliefs which include
anticipation of abandonment, conviction of unlovability, subjugation of one's own will to the will
of other(s), mistrust and guilt. The cognitive therapist would first point out the characteristic distortions in patient beliefs and help him to change them with the support of cognitive techniques.
Family interventions can help borderline patients to change two specific patterns: overinvolvement and neglect (Gunderson et al., 1980; according to Gunderson in Links, 2007). Patients who
are from overinvolved families are often actively struggling with dependency issues through
denial or anger at their parents. Both cases reflect pathological attachment and dependent behavior. Therapy with the whole family can encourage the patient’s separation and individualization.
Group therapies are useful for most borderline patients (Gunderson in Links, 2007). The the-
Emil BENEDIK
15
rapeutic group creates a holding environment where the borderline patient can have a “bad
object” without needing to leave a treatment. Peers within the group are more able to confront
the patient’s maladaptive and impulsive behavior. Groups are also very effective in indentifying
dependent needs or the manipulative behavior of borderline patients (Gunderson and Links,
2007). The advantage of group work is also easier identification of maladaptive patterns of coping in another person than in themselves. The cost-effective improvements of group therapy for
borderline patients are documented (Budman et al., 1996; Gunderson and Links, 2007).
There is a great need for the integration of these different, although not conflicting, approaches
in everyday practice. Integrative and holistic psychotherapy could be the next step forward in the
development of psychotherapy as a science as well as praxis.
Uvod
Govoriti o psihoterapiji osebnostnih motenj se najbrž zdi nenavadno, saj je osebnost relativno trajen in stabilen sistem globoko vtkanih psiholoških struktur in procesov (Millon, Grossman, Millon, Meagher in Ramnath, 2004). Pri tem definicijo motenj osebnosti povzemamo po
Kernbergu, ki pravi, da gre za takšen sklop osebnostnih potez, ki privede do pomembnih motenj
intrapsihičnega in/ali interpsihičnega delovanja (Kernberg, 1986). Glede na praktične izkušnje
so mnogi terapevti pri delu s posameznikom, pri katerem je v ospredju težava na osebnostnem
področju, manj ambiciozni kot pri odpravljanju samih simptomov. Marsikateri pacient motenj
osebnosti tudi ne problematizira, saj predstavljajo del njegovega ponotranjenega načina procesiranja informacij in odnosov z drugimi ljudmi. V terapijo jih privedejo specifični in konkretni
problemi oz. motnje ter v osnovi niso motivirani za osebnostne spremembe. Motnje osebnosti so
v klinični praksi pogosto obravnavane celo kot ovirajoči dejavnik za učinkovitost psihoterapije.
Raziskave npr. potrjujejo večjo uspešnost psiholoških terapij in programov samopomoči pri pacientih brez diagnosticiranih motenj osebnosti v primerjavi s tistimi z motnjami osebnosti (Tyrer
in dr., 1993). Če gre za pacienta z motnjami osebnosti, je zato terapevtski cilj pogosto zgolj
omilitev, ublažitev določenih motečih osebnostnih značilnosti in simptomov, ki so povezani z
njimi, v upanju, da bodo te kvantitativne spremembe prinesle novo kakovost v posameznikovem življenju, pri čemer temeljne osebnostne poteze ostajajo nespremenjene. Drugi, predvsem
psihoanalitično orientirani terapevti, pa imajo tudi ambicioznejše cilje, tj. spremembo (patološke) osebnostne strukture (glej npr. Kernberg, 1986). Toda poudarjajo, da sprememba osebnosti
zahteva svoj čas, celo veliko časa, in v današnjih pragmatičnih časih, ko se v zdravstvu izpostavlja potreba po hitri, učinkoviti in ekonomični obravnavi, to ni ravno zaželeno. Prevladujoče
psihoterapevtske usmeritve v sodobnem času so orientirane na odpravo simptomov (pogosto
je to vedenjsko-kognitivna terapija, glej npr. American Psychological Association, 2014), kar
lahko običajno relativno hitro dosežemo, če so ti predvsem situacijsko pogojeni in niso znak
osebnostne patologije. Če pa so simptomi izraz globljih, osebnostnih težav, potem odprava enega
simptoma prinese samo vznik novega. Po Millonu (1996) obravnava izoliranih simptomov, brez
upoštevanja osebnosti, pomeni nevtralizacijo simptomov, ne da bi pri tem zdravili samo bolezen.
V razvoju oz. spreminjanju osebnosti torej ni bližnjic, učinkovita odprava motenj na osebnostnem področju, in nasploh v psihosocialnem delovanju, je mogoča le ob kompleksni in poglobljeni terapevtski obravnavi. Kaj pa je kompleksna oz. celostna psihoterapija osebnosti? V
članku razmišljamo, ali je v času, ko na psihoterapevtskem področju še vedno vlada precejšnja
zmeda v dokazovanju učinkovitosti množice psihoterapevtskih pristopov, mogoče med seboj
16
Za integrirano in celostno psihoterapijo osebnosti
povezovati različne, na videz nasprotujoče si smeri v enotno psihoterapijo osebnosti. Zdi se, da
nas prav specifične potrebe pacientov silijo v to.
Iskanje skupnih točk in možnosti integracije psihoterapevtskih pristopov
Raziskave kažejo, da lahko kar 45 odstotkov variance pri napovedi učinkovitosti psihoterapije pripišemo splošnemu faktorju terapevtskega odnosa in le manjši del (do 15 odstotkov)
specifičnemu terapevtskemu pristopu (Lambert, 1992). To pomeni, da sam izbor terapevtske
tehnike, ki temelji na specifični teoretski usmeritvi, nima usodnega vpliva na uspešnost terapije.
Seveda bi bilo treba natančneje definirati, za katere terapevtske cilje ta splošna ugotovitev velja.
Kljub temu pa nas takšni rezultati usmerjajo v razmišljanje, ne o tem, kateri psihoterapevtski
pristop je učinkovitejši, ampak kateri so tisti dejavniki ali dogodki v terapiji, ki pospešujejo
terapevtski proces. Tako se je delovna skupina pri Ameriški zvezi psihologov – APA divisions
12 in 29 (Task force on evidence-based therapy relationships; Norcross, 2011) – usmerila v raziskovanje značilnosti psihoterapevtskega odnosa, ki je učinkovit pri zdravljenju psihičnih motenj.
Potrdili so naslednje elemente odnosa, ki prispevajo k učinkovitosti psihoterapije: terapevtska
zveza v individualni in družinski terapiji, kohezivnost v skupinski terapiji, empatija in povratna
sporočila pacienta. Dejavniki, ki so po vsej verjetnosti tudi pomembni, so še: sodelovanje, skupno dogovorjeni cilji, pozitiven odnos, kongruentnost (pristnost), odpravljanje ovir v terapevtski
zvezi, obvladovanje kontratransferja, pričakovanja in slog navezanosti (Norcross, 2011). Skupina zaključuje, da terapevtski odnos bistveno prispeva k učinkovitosti psihoterapije, ne glede na
uporabljen tip terapije (pri tem so bile zajeti vsi glavni psihoterapevtski pristopi v ZDA). Poleg
tega skupina ugotavlja, da prilagoditev terapevtskega odnosa značilnostim pacienta (oz. njegovim težavam) povečuje učinkovitost obravnave. V ospredju psihoterapije je potem vprašanje,
kako prilagoditi terapijo konkretnemu posamezniku, ne pa kako prilagoditi pacienta rigidnim
pravilom, ki jih zagovarjajo nekateri tradicionalni terapevtski pristopi (npr. togo vztrajanje na
abstinenci in nevtralnosti v klasični psihoanalizi).
Na pomembnost prilagoditve psihoterapevtskih ukrepov konkretnemu pacientu kaže tudi
pregled raziskav, ki ga je opravil Lambert (2005). V tem pregledu ugotavlja, da največji vpliv
na učinkovitost psihoterapije nimata niti terapevtska zveza niti specifična terapevtska tehnika,
ampak predvsem klient oz. pacient sam, torej t. i. »zunanji faktor«. Kar 40-odstotni delež variance lahko pripišemo dejavnikom, kot so vrsta in resnost pacientovega problema, pripravljenost
pacienta na (terapevtsko) spremembo, zunanje okoliščine, ki se spreminjajo skozi terapijo (npr.
pacient dobi novo službo ali doživi prometno nezgodo), in stopnja socialne podpore, ki jo pacient uživa v svojem okolju. Tudi Lambert priznava, da so same terapevtske tehnike in teorija
manj pomembni od terapevta in njegovega terapevtskega dela. Po njegovem mnenju imajo poleg
pacienta samega ostali faktorji vpliv na izid terapije v naslednjem vrstnem redu: psihoterapevtski
dejavniki (30 %), pričakovanja pacienta – učinek placeba (15 %) in specifična terapevtska tehnika (15 %). Wampold (2001; po Beitmanu in Manringu, 2009) pa meni, da terapevt uteleša prakso
terapevtskega dela in je pomembnejši dejavnik učinkovitosti terapije od tehnik, ki jih izvaja.
Seveda je v praksi težko ločiti terapevtove izkušnje, znanje in tehnike, ki jih izvaja. Ne nazadnje
lahko izkušen in učinkovit terapevt pomembno vpliva tudi na prej omenjene pacientove dejavnike, za katere se na prvi pogled zdi, da so neodvisni od terapije, npr. pripravljenost pacienta
za psihoterapijo, socialno mrežo in celo »zunanje okoliščine«. Terapevt lahko uspešno krepi
pacientovo motivacijo za psihoterapijo, vpliva na pacientovo povezovanje s socialno okolico
in posredno omogoča tudi »neodvisne« dogodke, kot so npr. uspehi v službi. To so ne nazadnje
lahko tudi pokazatelji uspešnosti terapije.
Emil BENEDIK
17
Tovrstna empirična spoznanja na eni strani in praktične izkušnje pri delu s pacienti s kompleksnimi problemi na drugi strani mnoge avtorje usmerjajo k ideji o integraciji psihoterapevtskih
pristopov. Študije o izkušenih psihoterapevtih različnih terapevtskih usmeritev npr. ugotavljajo,
da se z leti njihovo praktično delo vse bolj zbližuje, da si sčasoma pri delu postajajo vse bolj podobni, ne glede na različna teoretska izhodišča (Bandler in Grinder, 1975; Blagys in Hilsenroth
2000, 2002; vse po Beitmanu in Manringu, 2009). Toda, kako povezati različne terapevtske pristope in šole, ki se pogosto krčevito borijo za svojo »identiteto« in poudarjajo svoje posebnosti?
Beitman in Manring (2009) navajata štiri možne oblike integracije:
• sistematični eklekticizem pomeni, da iz vsake psihoterapevtske usmeritve izluščimo
tisto, »kar deluje«, in tako sestavimo univerzalni terapevtski pristop, ki je prilagojen konkretnemu pacientu. Stone (1993) npr. meni, da je pri psihoterapiji motenj na osebnostnem
področju učinkovit eklektični pristop, pri čemer so podporne tehnike koristne za krepitev
terapevtske zveze, psihoanalitične intervencije so npr. uporabne pri razreševanju negativnega transfera, kognitivne in vedenjske tehnike pa pri razvoju in utrjevanju novih navad
in vedenj;
• teoretična integracija; pri tem gre za poskus integracije terapevtskih šol na ravni teorije, iz katere izhajajo. Ko govorimo o terapiji osebnosti, je potrebno razumeti posameznika
z različnih vidikov, ki se jim posvečajo posamezne psihoterapevtske šole (npr. z vedenjskega, kognitivnega, medosebnega ali motivacijskega), a hkrati k njemu pristopati kot k
celostnemu individuumu (Benedik, 2011);
• asimilativna integracija; pri tej usmeritvi neko terapevtsko smer vzamemo kot osnovo,
ostale usmeritve pa skušamo prilagoditi temu modelu;
• skupni dejavniki; k integraciji lahko pristopimo tudi na način, da iščemo pomembne
skupne točke med različnimi usmeritvami. Vse terapevtske šole se npr. ukvarjajo s čustvenimi in medosebnimi težavami. Že prej smo omenili, da ko govorimo o psihoterapiji
osebnosti, vse psihoterapevtske usmeritve poudarjajo pomen (terapevtskega) odnosa.
V praksi je pacient, ne pa tehnike in terapevtske usmeritve, odločujoči faktor psihoterapevtske integracije. Individualnim posebnostim pacienta je treba prilagoditi terapevtsko teorijo, metode in postopke, gre za t. i. prilagojeno idiografsko integrativno psihoterapijo (Gold, 2005), ki
ima empirično preverjene, sinergistične učinke. Učinkovita psihoterapija obravnava pacienta
kot celoto, vključuje vso njegovo strukturo in dinamiko, ne pa samo površino, tj. simptome, ki
so glavni cilj obravnave v nekaterih psihoterapevtskih pristopih (npr. vedenjsko-kognitivnih).
Psihoterapija mejne osebnosti
Morda lahko prav na primeru psihoterapije pacientov z mejno osebnostno motnjo predstavimo možne oblike celostne obravnave. Značilnosti mejne motnje osebnosti so namreč trajna
nestabilnost v medosebnih odnosih, samopodobi in čustvovanju ter izrazita impulzivnost (APA,
2013), pestre težave na različnih življenjskih področjih, ki so izraz zmedene identitete in separacijske tesnobe (Kernberg, 1975). Težave, s katerimi se pri delu s temi pacienti srečujemo v
praksi, silijo terapevte k opustitvi klasičnih psihoterapevtskih metod in prilagajanju oz. kombiniranju psihoterapevtskih pristopov. Pravzaprav marsikateri izmed novejših psihoterapevtskih
pristopov že predstavlja integracijo in poskus obravnave pacienta kot kompleksni sistem (npr.
razvojno-analitična psihoterapija, vedenjsko-kognitivna terapija, kognitivno-analitična terapija,
dialektično-vedenjska terapija, terapija, usmerjena na sheme in različne oblike integrativnih psi-
18
Za integrirano in celostno psihoterapijo osebnosti
hoterapij).
Problemi, ki jih srečujemo v psihoterapiji mejne osebnosti, so obsežni in pestri. Zaradi šibke
osebnostne strukture, zmedene identitete, nezrelih obramb, konfliktnih medosebnih odnosov, ki
jih vzpostavljajo in vzdržujejo (Kernberg, 1984), ter nehomogene in spremenljive simptomatike
(ki lahko zajema izrazito čustveno nestabilnost, anksiozna in depresivna občutja, avto- in heteroagresivne reakcije, zlorabo psihoaktivnih snovi pa tudi kratkotrajna psihotična doživljanja, kot
so npr. paranoidne reakcije, depersonalizacija, derealizacija ipd.) klasični terapevtski pristopi
(kot je npr. ortodoksna psihoanaliza) za njih niso primerni. To so pacienti, ki pogosto zaidejo v
konflikte s svojimi terapevti, rezultat je največkrat prekinitev terapije. To so tudi pacienti, ki so
zelo pogosto obiskovalci psihiatričnih in psihoterapevtskih obravnav. Po Widigerju in Francesu
(1989; po Gundersonu in Linksu, 2007) pacienti z mejno osebnostno motnjo predstavljajo 23
odstotkov vseh sprejemov v psihiatrične ustanove.
Prevelika psihična odsotnost (ali intruzivna prisotnost) terapevta lahko pri takšnih pacientih izzove tesnobo, ki se lahko okrepi vse do psihotične epizode. Po Joganu (2004) mora biti
terapevt s takšnim pacientom veliko bolj kot pri osebnostno zrelejših pacientih avtentičen, empatičen, konstanten in aktiven, mu nuditi stik z realnostjo in možnost novih identifikacij, ki jih
potrebuje za izgradnjo krhkega psihičnega aparata. Zaradi izrazitih nihanj v socialnih odnosih
pa je treba skozi terapevtski proces ustvariti jasne in konstantne meje, ki jih mejni pacient nima.
Temu namenu služi tudi jasen terapevtski dogovor o poteku terapije, ki bo omilil pacientov strah
pred zapustitvijo – kar je osrednji razvojno-dinamični problem mejnega pacienta. Millon (1996)
npr. poudarja, da je potrebno pacientu predstaviti, da gre v terapiji za skupne odločitve, tudi
glede vprašanja zaključka obravnave. Mejna osebnostna motnja je pogosto povezana z izkušnjami spolne, fizične in/ali psihične zlorabe, zato sta pogoj za napredek v terapiji sprejemanje in
predelava teh travm ter povezava z aktualnimi čustvenimi težavami. Ti pacienti za dosego svojih
ciljev pogosto potrebujejo dolgotrajno terapevtsko obravnavo. Raziskava Hoka je npr. pokazala,
da so tisti pacienti, ki so ostali v psihoterapevtski obravnavi vsaj dve leti, dosegli večji napredek
kot tisti s krajšo obravnavo (Hoke, 1989; po Gundersonu in Linksu, 2007). Pri tem je zavirajoč
faktor tudi sadističen in kaznujoč nadjaz, če se izrazimo v psihoanalitičnem jeziku, zaradi česar
je uspeh za mejnega pacienta nesprejemljiv, po drugi strani pa tudi neuspeh boleče doživlja,
saj sproža strah pred nesprejemanjem in zapustitvijo (Benjamin, 1996). Njegov sistem selfa je
močno pod vplivom aktualnega socialnega konteksta, kar sproža izrazita nihanja v doživljanju
sebe: od poveličevanja do razvrednotenja. Zato potrebuje stabilnega in zanesljivega terapevta, ki
nudi čustveno podporo, ko jo pacient potrebuje. Po Gundersonu in Linksu (2007) mejni pacient
v terapiji potrebuje jasno strukturo in terapevta, ki je v svojih intervencijah iniciativen, aktiven,
ekspliciten in jasen. Prvi pogoj za začetek terapije je zagotoviti varnost pacientu, tj. zaščititi ga
pred možnim samomorilnim ali samopoškodbenim vedenjem, ki je zelo pogosto prav pri mejnih
pacientih. Prav tako je treba pozornost posvetiti možnim zlorabam ali zasvojenostim od psihoaktivnih snovi, saj se s temi težavami mejni pacienti zelo pogosto srečujejo. V tem primeru je
vzpostavitev abstinence prvi terapevtski cilj.
Pri psihoterapevtski obravnavi mejne osebnosti srečujemo različne pristope in tehnike.
Ogrodje teh obravnav predstavlja individualna psihoterapija, ki v zadnjem obdobju združuje
psihoanalitične, kognitivne in podporne pristope (Gunderson in Links, 2007). Psihoanalitično
orientirani terapevti so vložili veliko naporov v razvoj učinkovite psihoterapije za nenevrotično
strukturirane paciente, kljub temu da je klasična psihoanaliza s svojimi specifičnimi pravili (nestrukturiranost, abstinenca in pasivnost terapevta) kontraindicirana za obravnavo teh pacientov.
Novejše psihoanalitične šole pa poskušajo te pomanjkljivosti odpraviti in prilagoditi svoje tera-
Emil BENEDIK
19
pevtske tehnike ravni delovanja teh pacientov, njihovim zmožnostim in specifičnim problemom.
Vendar se pojavljajo tudi razlike v njihovem delu. Kljub temu, da večina psihoanalitičnih psihoterapevtov poudarja pomen čustvene podpore in ustvarjanja varnega terapevtskega okolja, ki
omogoča korektivno izkušnjo, se razlikujejo v vprašanju, čemu dati prednost: podpori pozitivnih
izkušenj ali obravnavi pacientove agresije. Znana je polemika med Kernbergom in Kohutom, pri
čemer je prvi poudarjal soočenje, interpretacijo, postavljanje mej in analizo negativnega transferja, medtem ko je drugi pri mejnih pacientih krepil predvsem zaupanje, pozitivni transfer in
empatično uglaševanje ter se izogibal soočenjem, dokler se ne učvrsti terapevtski odnos. Tudi
Searles (1986; po Joganu, 2004) se strinja, da bi moral psihoterapevt najprej preko empatije
omogočiti pacientu izkušnjo simbioze (ki je ni nikoli ustrezno doživel), šele kasneje pa podpreti
pot separacije in individualizacije, ki vodi k razvoju jasne in trdne identitete. Vendar pa, kot
opozarja Kernberg (1975), eno brez drugega ne gre, brez koristnih frustracij sama empatija ne
bo prinesla napredka v terapiji, potrebno je podpirati tudi razvoj ego funkcij.
Učinkovitost dolgotrajnih psihoanalitičnih psihoterapij mejnih pacientov potrjujejo nekatere
sicer pomanjkljivo nadzorovane raziskave (glej npr. Menningerjev psihoterapevtski raziskovalni projekt, Kernberg in dr., 1972; Wallerstein, 1986, Stevenson in Meares, 1992; Waldinger in
Gunderson, 1987 – vse po Gunderson in Links, 2007). V zadnjem obdobju pa sta dobili bolj zanesljivo empirično potrditev dve psihoterapevtski modaliteti, ki sicer izhajata iz psihoanalitične
paradigme: Kernbergova »na transfer usmerjena psihoterapija« (Clarkin, Yeomans in Kernberg,
1999) in Fonagyjeva »psihoterapija, temelječa na mentalizaciji« Bateman in Fonagy, 2004). Prva
se posebej osredotoča na motena doživljanja mejnih pacientov v medosebnih (terapevtskih) odnosih in njihove povezave s preteklimi (travmatskimi) izkušnjami, druga pa se posveča krepitvi
sposobnosti mentalizacije, kar je prav tako šibka točka mejne osebnosti. Ti pacienti so po Fonagyju prikrajšani v razvoju sposobnosti identifikacije občutij, zavedanja, kakšen učinek imajo na
druge ljudi, uvida v ozadje vedenja (svojega in od drugih) in motivacije, ki je za dejanji. Vse to
je posledica prevlade nezrelih obrambno varovalnih mehanizmov (npr. razcepa), ki predstavljajo
zaščito pred travmatskimi doživljanji. Mentalizacijska psihoterapija je usmerjena na »tukaj in
sedaj« intervencije, poimenovanja čustvenih stanj ter krepitev ozaveščanja povezav med aktivnostmi subjekta in njegovimi nameni. Rezultati raziskav kažejo, da so pacienti po tej terapiji bolj
socialno učinkoviti, izražajo manj samopoškodbenega vedenja in so manj depresivni (Bateman
in Fonagy, 2004). Po raziskavah Clarkina in Levyja s sodelavci (2007; 2006, po Leichsenringu, 2009) pa je na transferju temelječa psihoterapija učinkovita pri izboljšanju kapacitete za
navezanost, mentalizacijo in koherentnost. Obe psihoterapevtski obliki se ponašata z manjšim
predčasnim izpadom pacientov, kot pa je to običajno v individualnih psihoterapijah (Gunderson
in Links, 2007). Ciljata na strukturalne spremembe, ne samo na ublažitev simptomov. Po meta
raziskavi Leichsenringa in Leibinga (2003; po Leichsenringu, 2009) je psihoanalitična psihoterapija učinkovita pri spreminjanju, ne samo simptomov, ampak tudi osebnostne patologije. To
velja na splošno za paciente z motnjami osebnosti, še posebej pa za paciente z mejno osebnostjo.
Po medosebni teoriji in psihoterapiji Benjaminove pa pacient z mejno osebnostjo doseže napredek, ko se uspe distancirati od »ponotranjenega zlorabljajočega objekta«, na katerega je navezan, in ga uspe nadomestiti z bolj zdravim (Benjamin, 1996). Pri tem terapevt služi kot pomočnik
pri iskanju ustreznejših vzorcev. S kognitivnimi tehnikami lahko poskušamo ublažiti izrazito črno-belo, dihotomno doživljanje sebe in socialne okolice, ki je značilno za mejne paciente. Na ta
način lahko preokvirimo njihovo realnost ter s tem zmanjšamo anksioznost in omogočimo boljši
nadzor nad čustvenimi impulzi. Po Becku, predstavniku kognitivne terapije, se temeljna disfunkcionalna prepričanja, ki jih imajo mejne osebnosti, nanašajo na doživljanje sveta kot nevarnega
in slabega, medtem ko sebe doživljajo nemočne, ranljive in nesprejemljive (Beck in Freeman,
20
Za integrirano in celostno psihoterapijo osebnosti
1990). Zato priporoča, da so začetne terapevtove intervencije, ko še ni vzpostavljeno zaupanje,
usmerjene na konkretne, vedenjske probleme, ki ne zahtevajo ogrožajočega čustvenega izpostavljanja in razkrivanja pacienta. Most med kognitivnimi in psihoanalitičnimi psihoterapijami
pacientov z motnjami osebnosti predstavlja Youngova terapija shem (Young, 2003).
Po Stonu (1990) je pri delu s takšnimi osebnostmi zelo pogosto treba vključiti elemente
podporne terapije, saj je bila uporaba izključno izraznih (psihoanalitičnih) tehnik učinkovita le
pri manjšini pacientov, ki so bili vključeni v njegovo študijo. V klinični praksi je večina mejnih pacientov pravzaprav vključena v podporno obliko psihoterapije, v kateri je primarni fokus
na realnih težavah vsakodnevnega življenja, prilagoditvi aktualnim življenjskim okoliščinam in
zaščiti pred samodestruktivnim vedenjem. Pogosto se njihove težave izrazito zmanjšajo, ko se
uspešno prilagodijo oz. razrešijo aktualno krizno stanje. Nekatere raziskave celo kažejo, da je
podporna terapija pri mejnih pacientih prav tako učinkovita kot bolj interpretativna oblika psihoterapije (Wallerstein, 1986; po Gundersonu in Linksu, 2007). A tudi takšna podporna oblika
terapije je pogosto dolgotrajna oz. se izvaja »po potrebi«.
S pomočjo družinske terapije lahko učinkovito identificiramo in spreminjamo dva tipična
vzorca, ki se pojavljata v družinah mejnih osebnosti: pretirana čustvena vpletenost, ki se kaže
npr. v pretiranem zaščitništvu, in čustveno zanemarjanje oz. zlorabljanje. V obeh primerih gre
za patološko navezanost, rezultat katere so odvisnostno vedenje, zanikanja, idealizacije, jeza,
občutja krivde, sram ipd. Terapevtsko delo z družino spodbuja separacijo in individualizacijo
pacientov, ki je sicer ne bi mogli izpeljati.
Tudi skupinska psihoterapija je koristna za večino mejnih pacientov, navkljub njihovim začetnim odporom pred vključitvijo vanjo in težavam, ki zmanjšujejo možnost, da bi v njih tudi ostali
(Gunderson in Links, 2007). V skupini (in sočasni individualni psihoterapiji) se njihov transferni
razcep na dober in slab objekt lahko izrazi, ne da bi bili prisiljeni zapustiti terapijo. Poleg tega
so soočanja sopacientov z neprilagojenimi vzorci vedenja za njih manj ogrožajoči kot soočanja
s strani terapevtov, saj svojih kolegov ne doživljajo tako nadzorujoče. Skupinska terapija omogoča razdelitev intenzivnega transfera, ki ga sicer v individualni terapiji pacient usmerja le na
terapevta, tudi na ostale, potencialno manj ogrožajoče člane skupine, in s tem omilitev. Skupina
nudi tudi podporo in možnost identifikacije z ustreznejšimi modeli reševanja konfliktov. Predstavlja učinkovito polje tudi za identificiranje odvisnostnih potreb in manipulativnega vedenja.
Mejni pacient bo lažje prepoznal neprilagojene vzorce vedenja pri drugih osebah kot pri sebi,
kar je spet prednost skupinskega dela. Skupina tako lahko omogoči razvoj bolj prilagojenega in
učinkovitega socialnega vedenja in kakovostnejših medosebnih odnosov. Učinkovitost skupinske psihoterapije mejnih osebnosti potrjujejo tudi novejše raziskave (Gunderson in Links, 2007).
Zaradi kompleksne problematike mejne osebnosti priporoča Stone pragmatičen in celosten
pristop k zdravljenju, t. i. ABCD-metodo (Analitically-informed therapy, Behavioral therapy,
Cognitive therapy, Drug therapy; Stone, 1993), ki predstavlja kombinacijo psihoanalitične, vedenjske, kognitivne in medikamentozne terapije. Takšna obravnava predvideva timski pristop,
sodelovanje različnih terapevtov, pri čemer lahko vsak s svojega vidika prispeva k razreševanju
težav. Timski pristop omogoča tudi ublažitev močnih kontratransfernih odzivov, ki se pogosto pojavljajo pri delu s temi pacienti. Indikacija za pacienta z mejnimi značilnostmi so tako
kombinirane individualne in skupinske terapije, ob občasni podpori medikamentozne terapije,
najpogosteje antidepresivov. Uporaba multiplih terapevtskih modelitet ob hkratni prilagoditvi terapevtskih postopkov specifičnim pacientovim težavam se je izkazala tudi kot najbolj učinkovita
(Gunderson in Links, 2007).
Emil BENEDIK
21
Eden izmed terapevtskih pristopov, ki se je prav tako izkazal kot učinkovit pri delu z mejnimi osebnostmi, je dialektično vedenjska terapija psihologinje Marshe M. Linehan (Linehan,
1993a; 1993b), ki predstavlja kombinacijo vedenjsko-kognitivne in medosebne usmeritve. Linehan izhaja iz bio-socialne teorije mejne motnje osebnosti. Ta poudarja čustveno ranljivost teh
pacientov, ki je posledica njihovega izrazito senzitivnega avtonomnega živčnega sistema, ki se
v stresnih situacijah pretirano odziva in se le s težavo vrne v prvotno stanje. Posledica tega je
impulzivno čustvovanje in vedenje, ki ga pacient z mejnimi značilnostmi ni zmožen obvladovati.
Tako hitro zaide v konflikte s svojo okolico, še posebej, če ta ni uglašena na njegove potrebe.
Terapevtova naloga je tako z različnimi vedenjskimi in kognitivnimi tehnikami omogočiti pacientu, da spremeni in prilagodi svoje čustvene, miselne in vedenjske vzorce v smeri večje učinkovitosti pri zadovoljevanju psiholoških potreb. Pri spreminjanju neustreznih vedenjskih vzorcev
uporablja tehnike, kot so pozitivna podkrepitev ustreznih vidikov sebe in načinov obvladovanja,
identifikacija in spreminjanje neustreznih misli, prepričanj o sebi in svetu, učenje skozi igranje
vlog itd. Skozi »dialektični« dialog s terapevtom se pacient sooča s svojimi nasprotujočimi doživljanji sveta in sebe ter jih poskuša prilagoditi realnosti. Terapevt skuša pri tem okrepiti odgovornost in avtonomijo pacienta. Osnovne komponente dialektično vedenjske terapije so:
a) čuječnost, meditativna tehnika, s pomočjo katere pacient lažje sprejme in obvladuje
čustva;
b) tehnike medosebne učinkovitosti (npr. trening asertivnosti in reševanja problemov);
c) tehnike obvladovanje stresa in;
d) učenje moduliranja emocij.
Poleg sprejemanja, čustvene podpore pacientu, učenja socialnih spretnosti, učenja spoprijemanja s stresom in konflikti poudarja Linehan tudi potrebo po terapevtovem samorazkrivanju (ki
vključuje tudi njegove poglede na življenje). To pacientu nudi pomembne povratne informacije,
ki mu omogočajo spreminjanje svojih kognitivno-afektivnih vzorcev v smeri bolj prilagojenega
vedenja in odnosov z drugimi. Seveda mora biti to terapevtovo samorazkrivanje nadzorovano,
ustrezno aktualni terapevtski situaciji. Služiti mora pacientu in njegovemu napredku v terapiji,
ne pa zadovoljevanju terapevtovih nezavednih, regresivnih potreb. Glede na težave pri vzpostavitvi terapevtske delovne zveze in akutnih težav, ki jih zelo pogosto prinašajo pacienti z mejnimi
značilnostmi osebnosti v terapijo, je potrebno prilagajati cilje terapije. Linehan predlaga hierarhično organiziran načrt terapevtskih ciljev, pri čemer so v ospredju tisti cilji, ki zagotavljajo
osnovno varnost pacientu (npr. prevencija suicida in samopoškodbenega vedenja). Med osnovne
cilje spadajo tudi krepitev terapevtske zveze, obravnava problemov, povezanih z zlorabo ali
odvisnostjo od drog, in reševanje akutnih težav v zasebnem in profesionalnem življenju. Sekundarni terapevtski cilji so reševanje vsakodnevnih življenjskih težav, povezanih z medosebnimi
odnosi in delom. Kasneje stopijo v ospredje bolj subtilni cilji, ki so povezani z osebnostnimi
značilnostmi pacienta, njegovimi življenjskimi načrti in ambicijami. Glede na naravo težav in
delovanja mejne osebnosti je pričakovati, da bo vsaj pri hospitaliziranih pacientih težišče terapevtovega dela na primarnih ciljih. Rezultati raziskav res potrjujejo, da ta oblika psihoterapije
vpliva na zmanjšanje parasuicidalnega vedenja in krajše hospitalizacije (Gunderson in Links,
2007), ni pa še podatkov o učinkovitosti te terapije za doseganje dolgoročnejših ciljev, tj. osebnostnih sprememb.
Delo z mejnimi osebnostmi predstavlja posebno preizkušnjo za terapevta, saj se je potrebno
spoprijeti z bolj ali manj odkrito agresijo, ki jo takšen pacient usmerja proti sebi in terapevtu.
Medosebni odnosi mejnih osebnosti so izrazito nestabilni, konfliktni in čustveno obremenjujoči,
kar se odraža tudi v terapiji. V terapevtskem odnosu bo takšen pacient podoživljal patološke
22
Za integrirano in celostno psihoterapijo osebnosti
odnose iz svojih travmatskih izkušenj s primarnimi objekti. Po Joganu (2004) gre predvsem za
patološke vidike primarnih objektov dveh skrajnih položajev: izkušnjo patološke odsotnosti in
pretirane, intruzivne prisotnosti (psihične oz. čustvene), kar vzbuja boleča občutja zmedenosti.
V prvem primeru bo pacient v terapevtskem odnosu razvil občutja oddaljenosti, čustvene hladnosti, občutja eksistencialne praznine in pomanjkanje življenjske energije. V primeru izkušnje
pretirane prisotnosti (vsiljivosti) pa bo pacient v transferju do terapevta slednjega doživljal kot
motečega, zoprnega, vsiljivega, preveč kritičnega, zahtevnega in dušečega. Zato terapevtove
interpretacije v takšnem primeru ne bodo imele pravega učinka. Pacienta bo, podobno kot pri
shizoidni osebnosti, strašila prevelika bližina kakor tudi prevelika oddaljenost terapevta. Prvo bo
doživljal kot nevarno in pogubno simbiotično stapljanje, ki lahko popolnoma izniči njegov self,
drugo pa kot panično situacijo osamljenosti in zapuščenosti. Po Joganu (2004) pacientova subtilna, zafrkljiva agresivnost, ki se odraža v transferju, običajno kaže na bojazen pred simbiotičnim
stapljanjem, medtem ko je bolj odkrita agresivnost odgovor na bojazen pred izgubo terapevta. V
obeh primerih na terapevta projicira močna agresivna občutja, kar pogosto privede do prekinitve
terapije. Po Wongu (1988; po Stonu, 1993) je pri delu z mejnimi pacienti kar 40-odstotni osip,
večinoma zato, ker pacienti predčasno zaključijo z obravnavo. To kaže na velike težave pri vzpostavitvi trdne terapevtske zveze s takšnim pacientom.
Posebno težavo predstavlja tudi nezmožnost mejnega pacienta, da se skozi daljše obdobje
osredotoči na reševanje enega (osrednjega) problema. V času psihoterapije takšen pacient prepogosto prinaša vedno nove in nove (aktualne) težave, ki ga vznemirjajo. Terapevt se mora
odločiti, ali bo pozornost posvetil aktualnemu dogajanju ali bo sledil dolgoročnim ciljem. V
prvem primeru je prisotna nevarnost, da takšna terapija ne bo več sistematična in procesna, če
pa se terapevt preveč togo drži zastavljenih ciljev, se lahko pacient hitro počuti nerazumljenega
in nesprejetega. Zato je pomembno, da je terapevt dovolj senzitiven in prilagodljiv na aktualna
dogajanja ter hkrati ohranja konstantnost v odnosu.
Zaradi močnih in hitro spremenljivih pozitivnih ali negativnih reakcij mejnega pacienta na
terapevta to pri njem pogosto sproža močne čustvene odzive. Terapevt se mora soočiti z izrazitimi idealizacijami in erotizacijami kot tudi hitrimi razvrednotenji, ki jih spremljajo agresivni
izbruhi, vključno s samopoškodbenimi in samomorilnimi težnjami. Mejni pacient skuša agresivno posegati preko terapevtovih profesionalnih meja v njegovo zasebnost, npr. ga skuša zapeljati,
sprašuje o njegovem zasebnem življenju, vabi na srečanje izven okvira seans, kliče po telefonu
domov, skuša vplesti v zasebne odnose, po drugi strani pa ga lahko obtožuje, da ne skrbi dovolj
zanj, da mu je vseeno, da se ga želi znebiti ipd. Od terapevta pričakuje popolno predanost, vabi
ga v zasebni, intimni odnos, ki pomeni kršitev profesionalnih in etičnih pravil. Če terapevt sledi
tem pacientovim regresivnim potrebam, to pomeni ponovitev travmatičnih izkušenj zlorabe, če
pa se začne umikati ali zavračati pacienta, pa v slednjem sproži travmatska separacijska občutja.
V obeh primerih je rezultat enak: občutja nerazumevanja, zavrženosti in samouničevalne težnje,
ki so osrednji problem mejnega pacienta. Ta položaj Benjaminova imenuje »intrapsihični Kavelj
22« (Intrapsychic Catch-22; Benjamin, 1996) in lahko v terapevtu sproža različna občutja, kot so
jeza, strah ali nemoč. Neredko se zgodi, da je za terapevta delo s takšnim pacientom celo prenaporno, zato je pomembno, da sam to pravočasno zazna in usmeri pacienta v ustreznejšo oz. dodatno obravnavo. Omenili smo že prednosti timskega pristopa in kombinirane psihoterapije. Za
paciente s težje izraženo mejno patologijo so pogosto učinkoviti dnevni centri in komunski tip
obravnave, programi, ki so osredotočeni na izboljšanje konkretnega, vsakodnevnega delovanja
in socialne učinkovitosti. Pri tem je pomembno doseči dober, sodelovalen in enakopraven odnos
s pacienti, kar tudi pomeni, da prevzamejo nase del odgovornosti za potek svojega zdravljenja.
Emil BENEDIK
23
Zaključek
Kompleksna psihopatologija sodobnega časa sili psihoterapevte po eni strani v širjenje znanj
in praks, ki so izven meja njihovih »izbranih« terapevtskih šol, po drugi pa v povezovanje s
strokovnjaki sorodnih usmeritev. Kljub razdvojenosti terapevtskih pristopov na področju zdravljenja in odpravljanja psihičnih motenj tako počasi nastaja enotna psihoterapevtska doktrina.
Raziskave o učinkovitosti posameznih terapevtskih fenomenov lahko pomembno pripomorejo h
kreiranju enotne psihoterapije. Če se bo to res zgodilo, bo to pomemben mejnik v razvoju mlade
psihoterapevtske znanosti in prakse.
Literatura
American Psychiatric Association. (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders DSM-5. (5th ed.). Washington, DC: Author.
American Psychological Association – APA Division 12. Empirically supported treatments.
Http://www.div12.org/empirically-supported-treatments (14. 5. 2014).
Bateman, A. W. in Fonagy, P. (2004). Mentalization based treatment of BPD. Journal of
Personality Disorders, 18, str. 36–52.
Beitman, B. D. in Manring, J. (2009). Theory and practice of psychotherapy integration. V O.
G. Gabbard, (ur.), Textbook of Psychotherapeutic Treatments. Arlington: American Psychiatric
Publishing (chapter 26).
Beck, A. T. in Freeman, A. (1990). Cognitive therapy of personality disorders. New York:
The Guilford Press.
Benedik, E. (2011). Osebnost med zdravjem in boleznijo. Lesce: samozaložba.
Benedik, E. (2014). Osebnost med zdravjem in boleznijo. Psihološko razumevanje, ocenjevanje in zdravljenje motenj osebnosti. Druga, dopolnjena izdaja (neobjavljeno).
Benjamin, L. S. (1996). Interpersonal diagnosis and treatment of personality disorders. New
York: Guilford Press.
Clarkin, J. F., Yeomans, F. E. in Kernberg, O. F. (1999). Psychotherapy for borderline personality. New York: Wiley.
Gunderson, J. G. in Links, P. S. (2007). Borderline personality disorder. V G. O. Gabbard
(ur.), Gabbard's treatments of psychiatric disorders, 4th edition (805–821). Arlington: APA.
Jogan, E. (2004). Pregled glavnih teoretičnih in terapevtskih psihoanalitičnih pristopov do
borderline osebnostne motnje. V M. Srpak (ur.), Nedokončana zgodba 2. Shizoidna in borderline
osebnostna motnja. Zbornik prispevkov: 4. ormoško srečanje. Ormož: Psihiatrična bolnišnica
Ormož.
Kernberg, O. F. (1975). Borderline conditions and pathological narcissism. New York: Jason
Aronson.
Kernberg, O. F. (1984). Object relations theory and clinical psychoanalysis. New York: J.
Aronson.
Kernberg, O. F. (1986). Severe personality disorders. Psychotherapeutic strategies. New Haven: Yale University Press.
Lambert, M. J. (1992). Implications of outcome research for psychotherapy integration. V J.
C. Norcross in M. R. Goldstein (ur.), Handbook of psychotherapy integration (str. 94–129). New
York: Basic Books.
Lambert, M. J. (2005). Enhancing psychotherapy outcome through feedback. Journal of Clinical Psychology, 61, str. 165–174.
24
Za integrirano in celostno psihoterapijo osebnosti
Leichsenring, F. (2009). Applications of psychodynamic psychotherapy to specific disorders:
Efficacy and indications. V O. G. Gabbard, (ur.), Textbook of Psychotherapeutic Treatments.
Arlington: American Psychiatric Publishing (chapter 4).
Linehan, M. M. (1993b). Cognitive-behavioral treatment of borderline personality disorder.
New York: Guilford Press.
Linehan, M. M. (1993b). Skills training manual for treating borderline personality disorder.
New York: Guilford Press.
Millon, T. (1986). A theoretical derivation of pathological personalities. V T. Millon in G. L.
Klerman (ur.), Contemporary directions in psychopathology: Toward the DSM-IV. New York:
Guilford.
Millon, T. in Davis, R. D. (1996). Disorders of personality. DSM-IV and beyond. USA:
Wiley.
Millon, T., Grossman, S. Millon, C. Meagher S., & Ramnath, R. (2004). Personality disorders in modern life. 2nd edition. New Yersey: John Wiley & Sons Inc.
Norcross, J. C. (2011). Psychotherapy relationships that work: Evidence-based responsiveness (2nd edition). New York: Oxford University Press.
Stone, M. H. (1990). The fate of borderline patients. New York: Guilford Press.
Stone, M. H. (1993). Abnormalities of personality. Within and beyond the realm of treatment.
New York: Norton & Co.
Tyrer, P., Seivewright, N., Ferguson, B., Murphy, S. in Johnson, A. L. (1993). The Nottingham study of neurotic disorder. Effect of personality status on response to drug treatment,
cognitive therapy and self-help over two years. British Journal of Psychiatry, 162, str. 219–226.
Young, J. E., Klosko, J. S. in Weishaar, M. E. (2003). Schema therapy. A practitioner's guide.
New York: The Guilford Press.
Članek je pozvet po knjigi Benedik, E. (2014). Osebnost med zdravjem in boleznijo. Psihološko razumevanje, ocenjevanje in zdravljenje motenj osebnosti. Druga dopolnjena izdaja (neobjavljeno).
25
Kairos
8/1-2/2014
26
Znanstveni prispevki
Marjana ARZENŠEK
Pomen spola v terapevtskem procesu
The significance of sex in therapeutic process
ABSTRACT
E
ven though establishing primary sexual identity is considered an important factor in the
creation of a psychic structure in early childhood, not enough emphasis is placed on its
significance in therapeutic practice. The sexual genders of the therapist and patient affect the
therapeutic process, how depends on what stage the process has reached. In my opinion therapists are not sufficiently aware of the effect that sexual identity has on the dynamic and success of
the therapeutic process. That is why the extent of their effect should be reconsidered in clinical
and scientific circles.
KEY WORDS
gender, sexual identity, maternal and paternal function, therapeutic process
POVZETEK
V
zpostavljanje primarne spolne identitete velja za pomemben dejavnik pri izgradnji psihičnega aparata v zgodnjem otroštvu, premalo pa se njen pomen poudarja v terapevtski praksi.
Terapevtov in pacientov spol vplivata na terapevtski proces; kako, je odvisno od faze procesa.
Verjamem, da se terapevti premalo zavedajo vpliva biološkega spola in spolne identiteta na dinamiko in uspešnost terapevtskega procesa, zato ni odveč preverjanje razsežnosti njunega vpliva
v kliničnih in znanstvenih krogih.
KLJUČNE BESEDE
spol, spolna identiteta, materinska in očetovska funkcija, terapevtski proces
MARJANA ARZENŠEK, ŠTUDENTKA INTERDISCIPLINARNEGA DOKTORSKEGA ŠUDIJA NA FILOZOFSKI FAKULTETI V LJUBLJANI,
DRUŽBOSLOVJE IN HUMANISTIKA, SMER TEORETSKA PSIHOANALIZA
DIREKTORICA INŠTITUTA ZA APLIKATIVNE RAZISKAVE IN RAZVOJ, CELJE IN TAMEARTE POSLOVNO, PSIHOLOŠKO SVETOVANJE IN
PSIHOTERAPIJA, D.O.O., MARIBOR, 041 797 299, [email protected]
Marjana ARZENŠEK
27
EXSTENDED ABSTRACT
T
he human personality is one of the most challenging fields of research. In both theory and
practice psychoanalysis has continued to evolve and develop since the classical theory of
Freud, continuing through ego psychology and object relations theory to modern approaches, represented by the intersubjective approach and relational psychoanalysis. It has also evolved into
psychoanalytic developmental theory; while object relations theory, as a second developmental
theory, has often been contrasted to Freud's theory. Disagreements have arisen about what is
more important: need fulfillment and experiencing pleasure or establishing relationships. From
the clinical point of view Freud's theory of psychosexual development represents the foundation
of dynamic-interpretative diagnosis, whereas the object relations theory, in connection with ego
psychology, represents the basis of developmental diagnosis that highlights the structuring of
ego and self.
Experiences with primary objects within a caring maternal function and decisive paternal function strongly mark each child on its way toward adulthood, which is why integration of the functions in parental roles is of such importance. Personality development concerns not only problems
of sexual identification but also conditions for the complete development of a person
(including its autonomy). Even though establishing primary sexual identity is considered an
important factor in constructing a psychic apparatus in early childhood, not enough emphasis is
placed on its significance in therapeutic practice. In the therapeutic process a connection between
the maternal function and emphatic dimension on the one hand and the paternal function and
therapeutic working alliance on the other hand is presumed to take place. Through a empathic
relationship the therapist supports the development of attachment and acceptance, while with
therapeutic work he supports differentiation and individualization. He helps the patient sustain
the experiences of connectedness from symbiotic melting phase and upgrade them with the experience of active practice and taking responsibility.
Opinions quoted in my article on sexual socialization differ but are nevertheless similar. Boys
and girls all go through identical developmental phases, they all long for affection, they behave
in the same way, they explore their bodies with equal curiosity and indifference, pleasures and
feelings are the same. Sexual desire is also similar, arising from the female body and based on
experience of touch. They both hug and kiss the mother, reflect in her eyes, feel love, jealousy
and anger. Until approximately 12 years of age they are equally strong and show comparable
intellectual abilities. After the resolution of the Oedipus complex the development of boys and
girls must be discussed separately as that is when the difference between the sexes first manifests itself psychologically. Confronted with the mysterious biological fact about duality of
sexes psychoanalysis has not contributed anything to the solution of the problem. Even though
everything strong and active is ascribed to men and everything weak and passive to women, no
one behaves exclusively in a way that is typical for their gender. Furthermore each person's body
has not only the developed sexual organs of one sex, but also the useless rudiments of another.
Different, but in a way alike are also opinions about sexual differences in the therapeutic process. Taking into account the analogy between the processes of constructing a psychic apparatus and therapy, primary sexual identity is not appreciated enough in therapeutic practice. Can
psychotherapists in different stages of the process behave neutrally or does their gender influence
the process itself, transference and countertransference? Some researches suggest that although
28
The significance of gender in the therapeutic process
men and women as therapists/diagnosticians are of consistent opinions in many fields their judgements about 'typically female and typically male' behaviour in a relationship differ strongly.
It seems they are subject to their own sex-specific perceptions, anticipations of gender roles and
stereotypic assumptions. Sex-specific differences are found also on a conflict axis, as conflicts of
provision, self-sufficiency and autonomy predominate in women, whereas men are more often
diagnosed with conflicts of self-worthiness, submitting and control.
Therapists have not managed to completely avoid cliches about gender roles; internalization and
studies of specific theories on establishing sexual identity influence their perception and determine their experiencing of a patient. Freudian analysis is characterised by the concept of dual
femininity and yet such typical female identity, corresponding with Freud's theory, is no longer
to be found. One of the consequences of the sexual revolution and feminism is also a revision
of female psychology in terms of primary femininity, different understanding of bisexuality and
independent development. On the question about whether the gender-related experience of a
therapist influences the therapeutic process, therapists answer positively and also stating that
normal identity stems from human bisexuality. Clinical practice, however, reveals phenomena
that prove gender-specific limitations in terms of empathy and understanding of another gender.
In my research on the significance of the biological sex of the patient and therapist in the therapeutic process I have used a qualitative research method, a questionnaire with open-ended question format, aimed at domestic and foreign psychodynamic therapists. In this type of research
more attention is paid to fewer respondents, who take their answers from long-term memory. 18
questionnaires have been analysed; the pattern has been chosen by gender, age, years of therapeutic practice, geographical area and completeness of answers. The answers of 9 women and 9
men from Slovenia, other EU countries and countries of the former Yugoslavia, acquired in years
2011-2013, have been analysed. The average female age is 43,9 years, average male age 58,8
years. The longest tenure of therapeutic practice in women is 30 years while the longest tenure
of practice in men is 60 years. The question of the therapist's sexual identity (or orientation) has
not been made explicit. The data has been analysed separately for each sex and on the basis of
questions I found important for the argumentation.
My main hypothesis has been that gender influences establishing the therapeutic relationship,
therapeutic process and the conduct of the therapy. In addition, I have formulated the following
hypotheses: the experiences with primary objects about what is considered male or female influence an individual's perception and use of these concepts; the biological sex of the participants
in the process is, due to the experience with the primary object, important only in the initial stage
of choosing a therapist and establishing a relationship, whereas later in the process demographic
characteristics and appearance are replaced by a constant and quality relationship; the successfulness of the therapeutic process depends on the therapist's psychic bisexuality, which enables
the therapist to carry out both maternal and paternal functions and therefore to accept the patient
regardless of stereotypic perception of gender roles.
The therapeutic session consists of multiple present moments, influenced by a variety of factors,
such as: therapist's and patient's biological sex, their sexual identity, experience with both sexes
in the role of a primary object and the messages of the primary objects regarding boys and girls.
Of significant importance is the therapist's ability to embody both maternal and paternal functions, regardless of his/her biological sex.
None of the participating therapists had a positive experience with persons in both, maternal and
Marjana ARZENŠEK
29
paternal functions. Therapists agree on what men and women are like, how they use terms male
and female and which characteristics they associate with them. They also agree on the importance of other factors, such as the therapist's experience, education, empathy, the ability to empathise with somebody and provide male and female qualities, for the course of the therapeutic
process. Asked about the importance of gender in establishing the therapeutic relationship, and
in managing and ending therapy, male therapists agree that gender does have a certain influence
on some stages of the therapeutic process, whereas female therapists do not. With regard to this
influence on specific stages of the process they all agree gender does not influence the ending of
the process.
I have analysed all four possible combinations of the relationship considering biological sex and
role in the relationship, and came to the conclusion that the particular combination influences the
dynamics and intensity of the relationship, therapeutic working alliance and therapeutic process.
It is relevant to consider the limitations of the research. Can a discernable pattern be recognized
from the therapists who answered the questionnare? What about the ones that did not answer? Is
it possible that their opinions differ from the obtained answers, which suggest that gender is an
important factor in the therapeutic process?
Analysing the obtained answers, I have come to the conclusion therapists do not agree on the
facts they think relevant when considering differences of gender the therapeutic process and their
perception seems to be based on the relational schemes of a previous generation. They cling too
much to biological sex and sexual identity and do not sufficiently develop the ability of providing support through the maternal and paternal function, important in all stages of the process.
Generally speaking their answers reflect a prevailing focus on transference-countertransference
dimensions. The end of the therapeutic process depends mostly on processes of separation and
individualizaton, which is why reorientation on new external goals or paternal field is needed.
In my opinion the choice of therapist is not coincidental; gender therefore does play an important
role in choosing the therapist, as this is one factor in an individual’s choice of therapist while
simultaneously his/her unconscious chooses on the basis of experience with that sex. Of course
it is most helpful to have the opportunity to gain experience with both a male and female therapist. It should not, however, be forgotten that in some cases the very same factors that influenced
the choice of therapist usually lose their relevance with a constant and quality relationship (age,
experience, sex, therapist's partnership etc.) that will greatly influence trust, perseverance of both
participants and the successfulness of the therapeutic process.
Based on therapists' answers I have concluded that the therapist's and patient's gender does influence the therapeutic process but the intensity and significance of this influence depends on
biological sex and sexual identity,the individual's role in the process and stage of the process: at
the beginning of the process the influence is greater, at the end lesser. The influence of gender on
the therapeutic process can also be confirmed by the fact that male and female therapists do not
agree on the matter.
Pomen spola v terapevtskem procesu
30
Uvod
Človekova osebnost je eno najbolj zahtevnih področij raziskovanja. Psihoanaliza je tudi v
klinični praksi ohranila svojo moč obnavljanja in tako nadaljevala pot iz klasične Freudove teorije preko egopsihologije in teorije objektnih odnosov do sodobnih smeri, ki jih zastopata tudi
intersubjektivni pristop in relacijska psihoanaliza.
Postala je tudi psihoanalitična razvojna teorija. Teorijo objektnih odnosov so kot drugo razvojno teorijo pogosto postavljali nasproti Freudovi teoriji. Pojavila so se močna nasprotovanja
o tem, kaj je bolj pomembno – zadovoljevanje potreb in doživljanje ugodja ali navezovanje
stika. Govorimo o dveh vidikih razvoja. Z vidika klinične prakse predstavlja Freudova teorija
psihoseksualnega razvoja osnovo dinamično-interpretativne diagnoze, medtem ko teorija objektnih odnosov, povezana z egopsihologijo, predstavlja izhodišče razvojne diagnoze, ki osvetljuje
strukturiranje ega in selfa.
Analitična psihoterapija, ki je nastajala v odnosu do psihoanalize, je od Adlerjevega odhoda iz Freudovega kroga razvila mnogo pristopov. Adler je postavljal v ospredje težnjo po
samoaktualizaciji, medtem ko je Sullivan, najvplivnejši zastopnik interpersonalne psihoanalize,
poudarjal pomen odnosov, v katerih teče proces individualizacije. Razcep med psihoanalitiki, ki
so poudarjali nujnost socializacije gonskih teženj z zadovoljevanjem potreb, in tistimi, ki so poudarjali pomen izmenjave v odnosih, premosti teorija objektnih odnosov. Pomemben je tisti del
teorije, ki je nastajal preko Hartmanove egopsihologije, ki se ukvarja z razvojem adaptacijskih
mehanizmov in z raziskovanjem procesov, ki potekajo v nenehni interakciji med posameznikom
in okoljem, s ponotranjenjem in pozunanjenjem. Morda so ravno opisana nasprotja povzdignila
teorijo objektnih odnosov na raven najpomembnejše psihoanalitične teorije s konceptom, da se v
medosebni interakciji z objektom gradi notranji psihični aparat. Na tej osnovi je nastala razvojna
analitična psihoterapija, ki je na novo opredelila psihoterapijo v odnosu do psihoanalize.
Izkušnje s primarnim objektom, negujoča materinska funkcija in prepotrebna odločna očetovska funkcija močno zaznamujejo vsakega otroka na poti v odraslost. Načeloma imata deček in
deklica mamo za primarni objekt, vendar s psihološkega gledišča govorimo o materinski funkciji. Ta ne obstaja sama zase, ampak se v relaciji z očetovsko funkcijo integrira v starševsko vlogo.
Pri vprašanju, ali je za vzpostavljanje psihoterapevtskega odnosa pomemben terapevtov spol, gre
pravzaprav za psihoanalitično dilemo, ali je pomembnejša izkušnja triadnih odnosov iz obdobja
razreševanja Ojdipovega kompleksa ali so pomembnejše izkušnje iz diadnih odnosov v relaciji
do primarnega objekta. Ne govorimo le o problemih z vidika spolne identifikacije, temveč o pogojih za popolni razvoj človeka kot osebe (tudi razvoja njegove samostojnosti). Klasična psihoanaliza je razmišljala o vplivu terapevtove osebnosti na vzpostavljanje tistega dela terapevtskega
odnosa, ki je odvisen od transferno-kontratransferne dimenzije. Postfreudovska psihoanaliza je
ob tem poudarila tudi pomen empatične dimenzije in terapevtske delovne zveze, pri čemer se
vse tri dimenzije skozi proces prepletajo. Domnevamo, da obstaja povezava med materinsko
funkcijo in empatično dimenzijo ter očetovsko funkcijo in terapevtsko delovno alianso. Terapevt
z empatičnim odnosom podpira razvoj navezanosti in sprejemanja, s terapevtskim delom pa
podpira diferenciacijo in individualizacijo. Pacientu pomaga zadržati izkušnje povezanosti iz
faze simbiotičnega zlivanja in jih nadgraditi z izkušnjami aktivnega prakticiranja in prevzemanja
odgovornosti. Pomembnejša kot terapevtova spolna identiteta se zato kaže integracija in podpora
skozi materinsko in očetovsko funkcijo.
Marjana ARZENŠEK
31
Spolna socializacija
Po Freudovih predstavah o otroški seksualnosti dečkov in deklic najbrž ne gre za razlike med
moškim in žensko ali njuno seksualnostjo, njunimi spolnimi organi, ampak za razlike med spolnim organom oz. njegovo reprezentacijo skozi falus in njegovo odsotnostjo. Ključni problem
je mogoče zaslediti pri osrednjem zapisu o zatonu Ojdipovega kompleksa, kjer je prvič izpostavljena dečkova bojazen pred kastracijo. Deček se boji, da bi se uresničile grožnje odraslih,
pri deklicah pa je odsotnost penisa že nekaj obstoječega, vendar to skušajo zanikati. Osrednja
razlika izhaja prav iz odnosa med Ojdipovim kompleksom in anatomijo (Bahovec, 2006, str. 72).
Freud v svojih Metapsiholoških spisih (Jaz in nadjaz) pravi, da je iztek ojdipske situacije in
s tem identifikacija z materjo in očetom pri obeh spolih odvisen od moči ženskega ali moškega
nagnjenja. To moško oz. žensko nagnjenje je tako eden od načinov biseksualnega vmešavanja v
usodo Ojdipovega kompleksa. Gre za poenostavljeno shematizacijo; deček nima le ambivalentnega nagnjenja do očeta in ljubeče izbire v odnosu do matere, ampak se obnaša tudi kot deklica,
ki kaže ljubeč odnos do očeta in sovražno, ljubosumno naravnanost na mater. Vdor biseksualnosti otežuje razumevanje primitivnih izbir in identifikacij (Freud, 1987, str. 331).
Freud je menil, da so deklice zaradi istospolnosti na začetku življenja v homoseksualnem
odnosu, dečki pa v heteroseksualnem. Dečkov ojdipski proces se začne takoj, ko prepozna očeta
za rivala in se pod pritiskom strahu pred kastracijo odpove incestnemu odnosu z materjo. Identificira se z očetom in tako napravi odločilen korak v razvoju svoje moške identitete. Deklica pa
po Freudu prvič zaide v konflikt, ko približno pri starosti dveh let spozna, da ima deček nekaj,
česar sama nima, se obrne od matere k očetu in zamenja željo po penisu z željo po očetovem
otroku (Reiche, 1998, str. 23).
V prvi izdaji Treh razprav o seksualnosti (1905) je Freud ugotovil pomen seksualnega področja klitorisa pri deklici in s tem povezave s seksualnostjo deklice, ki ima vseskozi moški značaj.
V puberteti, ko se pojavijo nove potlačitve, preide vloga klitorisa v vagino, moškost pa tako v
ženskost (Freud, 2006).
»Dojenčica, prav tako kot dojenček, se sprva identificira s prvo negujočo osebo. V vseh kulturah je to še zmerom večinoma ali v skoraj vseh primerih mati in ženska. Ta identifikacija je bolj
inkorporacija, saj otrok še ni zmožen osnovne diferenciacije od objekta. Deklica se torej zliva in
pozneje, ko pride čas za vzpostavljanje spolne identitete in zato identifikacijo z istim spolom, se
brez prekinitve identificira z materjo. Takoj, ko si sebe predstavlja kot žensko, se identificira z
materjo kot idealizirano podobo. Ko postane starejša, se nauči kulturno zaželenih in pogojenih
vzorcev ženskosti, z izbiro seksualnega objekta vred.« (Matjan, 2008, str. 57–58)
Če proučujemo določeno življenjsko obdobje deklice in dečka, lahko opazimo, da gresta
skozi enake razvojne faze, iščeta enako naklonjenost, obnašata se enako, svoje telo raziskujeta
enako radovedno in brezbrižno, tudi užitki in čutenja so enaki. Spolne želje enih in drugih vzbuja
mehko, prožno žensko meso in oboje se navezujejo na otip. Oba objemata mater, jo poljubljata,
se zrcalita v njenih očeh, čutita ljubosumje in jezo. Deklica je do dvanajstega leta tudi krepka
kakor deček in kaže enake intelektualne sposobnosti (Beauvoir, 2000, str. 13–14).
Po razrešitvi Ojdipovega kompleksa moramo ločeno obravnavati razvoj dečka in deklice
oziroma moškega in ženske, ker takrat spolna razlika dobi svoj prvi psihološki izraz. Gre za soo-
32
Pomen spola v terapevtskem procesu
čenost s skrivnostnim biološkim dejstvom o dvojnosti spola in psihoanaliza ni prispevala ničesar
k razjasniti tega problema. Noben posameznik se ne odziva samo na način enega spola, ampak
tudi na način nasprotnega spola, prav tako ima njegovo telo poleg izoblikovanih organov enega
tudi nekoristne rudimente nasprotnega spola. Zanimivo je, da se tudi za razlikovanje duševnega
življenja moškega in ženske uporablja neustrezna empirična primerjava. Moškemu pripisujemo
vse, kar je močno in aktivno, ženski pa šibko in pasivno. Oviro pri raziskovanju predstavlja dejstvo o biseksualnosti posameznika (Freud, 2000).
Faustova razlikuje subjektivno in objektivno definicijo moškosti in ženskosti: »Po objektivni
definiciji so karakteristične značilnosti individuuma moške in ženske, če znotraj določene socialne skupine veljajo za tipične za eden ali drugi spol. Subjektivna definicija se sklicuje na osebne
zasnutke moškosti in ženskosti, ki jih je individuum razvil in veljajo zanj in za druge.« (Faust v
Reiche, 1998, str. 28)
Freud je bil mnenja, da je telesna omejenost prisotna le pri deklicah, medtem ko Faustova
verjame, da otrok (obeh spolov) ne omejuje le njihov realni spol, temveč spoznanje o mejah, ki
ležijo v procesu spolne diferenciacije. Te meje so občutene kot izguba, deček se boji izgubiti ženskost in deklica moškost. Po mnenju Cristine Oliver iz leta 1998 otrok pri 18 mesecih ugotovi,
da obstajata dva spola, in to, da se mora enemu odpovedati, ga onesrečuje. »Od staršev priznana
kastracija otroka orientira na starša, ki pripada nasprotnemu spolu.« Oba spola si želita imeti
atribute nasprotnega in podporo lastnega spola, kar Oliverjeva imenuje »homosenzualna ojačitev«. Ta pojem loči od homoseksualnosti in z njim poimenuje identične občutke istega spola; če
očetje majhnih sinov ne objemajo in z njimi niso tudi fizično, to sinovi občutijo kot manko in je
odnos z materjo vseobsegajoč (Reiche, 2008).
Po trditvi Hagemann-White iz leta 1988 naj bi bila samorazvrstitev za deklico ali dečka v
redu dvospolnosti pravzaprav pogoj za identiteto. Pravi tudi, da moramo nastanek spolnih razlik
iskati v procesu prisvajanja sistema in ne samo v značilnostih oseb. Izhajajoč iz domneve, da
ima mati pristojnost za nego in je oče kot zaposleni izostal iz malčkovega sveta, pa avtorica
predpostavlja, da se mora spolna identiteta dečkov določiti z ločitvijo in negacijo in se lahko in
sme razviti z diskreditacijo ženske/matere. V kulturnem sistemu dvospolnosti je dvojna negacija
obravnavana na naslednji način: ženska je, kdor ni moški, moški je, kdor ni ne-ne-moški (Hagemann-White, 1988 v Reiche, 2008).
Spolne razlike v terapevtskem odnosu
Barbara Hauler leta 2009 v svojem prispevku ugotavlja, da se primarni spolni identiteti priznava status pomembnega faktorja pri oblikovanju psihičnega aparata, glede na analognost procesov pa se premalo upošteva v psihoterapevtski praksi. Obravnava tudi vprašanje, ali se lahko
psihoterapevti in psihoterapevtke vedejo nevtralno in ali se spol odraža v terapevtski drži, v
samem procesu terapije, transferju in kontratransferju.
Za zlati standard objektivne in spolno nevtralne diagnostike velja Diagnostični instrument –
Operationalized Psychodynamic Diagnosis (OPD). Stefani Schmitz Moormann je v disertaciji
leta 2005 na temo »Moški in ženska v OPD – majhna razlika« raziskovala vpliv terapevtovega
in pacientovega spola ter ugotovila, da so moški in ženske kot terapevti/diagnostiki na mnogih področjih usklajeni, a se njihove presoje »tipično ženskega in tipično moškega« vedenja v
odnosu pomembno razlikujejo. Zdi se, da so podvrženi lastnim spolno specifičnim zaznavam,
Marjana ARZENŠEK
33
pričakovanju spolnih vlog in stereotipnim domnevam. Diagnostiki so vedenjski vzorec, ki ustreza tipičnim pričakovanjem vlog, različno presojali glede na primernost oz. disfunkcionalnost.
Chadoff in Lyons sta že leta 1958 domnevala, da so »[…] moški kliniki razvili koncept histerične
patologije, ki poudarja vse ženske karakterne poteze, ki jih moški pri njih ne cenijo« (Kloss-Rotmann, 1992, v Hauler, 2009, str. 64–65).
Tudi na konfliktni osi se najdejo spolno specifične razlike, saj pri ženskah prevladujejo konflikti zaradi preskrbe in samozadostnosti ter avtonomije in odvisnosti, medtem ko so pri moških
pogosteje diagnosticirani konflikti zaradi lastne vrednosti, podrejanja in nadzora. Zaznati je torej
konflikte, ki se ujemajo z značilnimi stereotipi o moških in ženskah, češ da so za moške tipični
stremljenje za močjo in prevlado ter neodvisnost, za ženske pa usmerjenost na odnose. »Zdi se,
da OPD kaže napačne in popačene sodbe, ki so v klinični presoji moških in žensk odvisni od
spola.« (Schmitz-Moormann, 2005, v Hauler, 2009, str. 65)
Tudi študija, ki so jo leta 2009 izvedli Lang, Pokorny in Kächerle in se je ukvarjala s konstelacijo spola v odnosu med terapevtom/terapevtko ter pacientom/pacientko, kaže podobne rezultate. Diagnozo histerije so terapevti pogosteje postavili ženskam, narcisistično motnjo pa so terapevtke postavljale moškim pacientom. Gre za domnevo, da je tudi tu na delu spolno specifični
kliše (Lang in dr., 2009, v Haular, 2009).
Klišejem o vlogi pa se tudi terapevtom in terapevtkam ni uspelo brezpogojno izogniti. Tudi
ponotranjenje in šola določene teorije o razvoju ženske in moške spolne identitete vplivajo na zaznavni proces in določajo doživljanje pacienta. Tipično ženske identitete, ki ustreza Freudovim
teorijam, danes ni več. Po potrditvi Rohde-Dachser iz leta 1991 je za freudovsko psihoanalizo
značilen koncept dvojne ženskosti, kjer je ženska na eni strani nekdo, ki mu nekaj manjka, na
drugi strani pa je grozna, strašna ženska, kot odcepljena. Tako se nikjer ne pojavi kot subjekt, kot
drugi, avtonomni. Posledica seksualne revolucije in feminizma je bila tudi revizija psihologije
ženske kot primarne ženskosti, drugačno razumevanje biseksualnosti in samostojnosti razvoja,
ki ni več pomanjkljiv (Rohde-Dachser, 1991, v Hauler, 2009).
Na vprašanje, ali s spolom povezane izkušnje terapevta/terapevtke vplivajo na terapevtski
proces, je Klöss-Rothmannova leta 1992 ponudila dva odgovora: pritrdilni, da tipična normalna
zasnova sicer izhaja iz človeške biseksualnosti, a s predpostavko dobre učne analize. Klinično
pa se kažejo fenomeni v obravnavi, ki dokazujejo, da fantazijski prostor ni neomejen in kaže
na spolno tipične omejitve vživljanja in razumevanja. Že Freud je imel težave občutiti se kot
objekt materinskega transferja in Melanie Klein je analizo v celoti usmerjala na mater, s čimer
sta dokazala, kako težko se je v transferju identificirati z nasprotnim spolom (Kloss-Rotmann,
1992, v Hauler, 2009).
Predstavila sem nekatera teoretična izhodišča. Del teorije, ki je specifično vezan na vprašanja
in rezultate, bom predstavila v poglavju z rezultati raziskave.
Metoda in postopek raziskovanja
Z raziskavo želim osvetliti pomen in vlogo spolne razlike v psihoanalitični praksi skozi psihoterapevtski proces. Izpostavljam teoretska pojmovanja spolnih razlik, da bi ovrednotila njihov
prispevek k razumevanju vloge spolnih razlik v terapevtski praksi. Zanima me, ali je za potek,
vodenje in uspešnost terapije spolna razlika pomemben dejavnik, ki bi ga bilo treba upoštevati
34
Pomen spola v terapevtskem procesu
pri usposabljanju terapevtov, terapevtskih dogovorih, vodenju terapije in superviziji. Vprašanje
spolne razlike je del aktualne psihoterapevtske problematike in njegova razjasnitev bi lahko
omogočila ustreznejše pristope v psihoanalitični praksi ter pri samem vodenju terapije. Pričakujem, da bodo ugotovitve lahko pripomogle delujočim in bodočim praktikom pri vodenju terapije
in pri pristopih v določenih položajih terapevtskega procesa.
Moja glavna hipoteza je, da spolna razlika pomembno vpliva na vzpostavljanje terapevtskega
odnosa, terapevtski proces in vodenje terapije. Izhajala sem še iz predpostavk: prvič, da sporočila primarnih objektov (v negujoči materinski funkciji) in oseb v očetovski funkciji o dečkih in
deklicah pomembno vplivajo na določanje lastnosti, ki jih vsak posameznik razume pod pojmoma moški – ženski, in kako ju uporablja. Drugič, da je biološki spol terapevta za pacienta zaradi
njegove izkušnje s primarnim objektom pomemben le v začetni fazi izbire in vzpostavljanja
odnosa, v nadaljevanju pa ga nadomesti konstantnost kvalitetnega odnosa. Tretjič, za uspešnost
terapevtskega procesa je pomembna terapevtova psihična biseksualnost, zmožnost vživljanja v
materinsko in očetovsko funkcijo, ki terapevtu omogoča sprejeti pacienta ne glede na stereotipne
predstave o funkcijah enega ali drugega spola.
V raziskavi sem uporabila kvalitativno metodo z aplikacijo vprašalnika. S kvalitativno metodo je mogoče priklicati več informacij iz dolgoročnega spomina, omogoča malo število anketirancev, od enega pa do nekaj več kot deset, ki jim namenimo več pozornosti. Vprašalnik je
sestavljen iz 27 po večini odprtih vprašanj in preveden v angleški, nemški, hrvaški, srbski in
ruski jezik. Povzemanja, ugotovitve, stališča in sklepi so podani na osnovi zbranih odgovorov
psihodinamsko usmerjenih terapevtov: članov European Association for Psychotherapy (EAP),
terapevtov s področja nekdanje Jugoslavije, članov Združenja psihoterapevtov Slovenije in članov Društva za skupinsko analizo Slovenije v letih 2011 do 2013. Natančnega podatka o tem,
koliko članov je vprašalnik prejelo, nimam, ker je bil posredovan preko tajništev društev in
seznama prejemnikov elektronske pošte. Zagotovljena je bila tudi možnost anonimnega odgovarjanja preko Google doc-x dokumenta. Ugotovila sem, da nekaterim terapevtom anonimnost
ni pomembna, saj so odgovori prihajali tudi preko razkritih elektronskih naslovov. Vzorec je
izbran po spolu, starosti, letih terapevtske prakse, geografskem področju in celovitosti odgovorov. Obdelala sem 18 vprašalnikov, na katere je odgovorilo 9 moških in 9 žensk. Od tega so tri
ženske in en moški člani EAP Slovenci, pet članov EAP je iz drugih evropskih držav, od tega tri
ženske in dva moška. Štirje terapevti so s področja nekdanje Jugoslavije, od tega ena ženska in
trije moški. Pet terapevtov je članov Združenja psihoterapevtov Slovenije ali Slovenskega društva za skupinsko analizo, od tega dve ženski in trije moški. Odgovorov slovenskih terapevtov v
raziskavi je skupno 50 odstotkov. Povprečna starost terapevtk je 43,9 let in terapevtov 58,8 let.
Najstarejša terapevtka je stara 61 let, najmlajša 37. Najstarejši terapevt je star 80 let, najmlajši
45. Terapevtke imajo povprečno 18,7 let terapevtske prakse, terapevti pa 28,9 let. Najdaljši staž
terapevtske prakse pri terapevtkah je 30 let in pri terapevtih 60 let. Terapevtka z najkrajšim stažem ima 8 let terapevtske prakse, terapevt pa 6. Vprašanje o terapevtovi spolni usmerjenosti ni
bilo eksplicitno izpostavljeno.
Obdelava podatkov je potekala po posameznih vprašanjih, ki sem jih izbrala kot pomembne
za utemeljitev, ter ločeno po spolu.
Marjana ARZENŠEK
35
Rezultati raziskave
Rezultati raziskave, ki jih bom na kratko opisala, so podprti z mnenji, stališči in ugotovitvami, in sicer teoretičnimi, avtorjevimi in na osnovi odgovorov v vzorec zajetih terapevtk in
terapevtov. Zaradi večje razumljivosti in lažjega sledenja so navedena tudi izhodiščna vprašanja
iz vprašalnika.
Katerega sporočila vašega primarnega objekta o deklicah in dečkih se spomnite?
Katerega sporočila vaše osebe v očetovski funkciji o deklicah in dečkih se spomnite?
V odgovorih terapevtov in terapevtk najdem različna sporočila primarnih objektov v
zvezi z deklicami in dečki. Podobno so bila različna tudi sporočila oseb, ki so v njihovem
otroštvu imele očetovsko funkcijo. Gibala so se v naslednjih okvirih: terapevti pravijo, da
so jih vzgajali v smislu, da morajo biti moški močni, da se ne smejo jokati, da morajo biti
deklicam v oporo, ker so šibkejše, nežnejše in morda celo manj sposobne. Moški naj bi
več zaslužili, njihova je skrb za družino. Ženskam morajo pomagati in sopotnico si smejo
izbrati, kadar je ta prava. Ne glede na to, ali je sporočilo podano s strani osebe v funkciji
primarnega objekta ali osebe, ki je odigrala očetovsko funkcijo, opažam poudarjeno ločevanje na tisto, kar zmorejo, in to, kako se smejo obnašati dečki in kako deklice.
Terapevtke imajo malce drugačne izkušnje: nič ni narobe, če se dečki in deklice družijo in so njihove stereotipne vloge kdaj zamenjane. Kadar so sporočila pomembnih oseb
iz otroštva enaka, gre za to, da se jih sploh ne spomnijo, kar je po mojem mnenju jasen
dokaz, da se jih ali ne želijo spomniti ali pa se to ni nikoli posebej poudarjalo. Opažam
izkušnje enačenja vlog, podobno vzgojo deklic in dečkov, ne pa tudi pretiranega poudarjanja moči in sposobnosti. Mogoče je razbrati malo večji vpliv očetovske funkcije, ki poudarja individualnost obeh spolov, medtem ko negujoče osebe dajejo nasprotna sporočila.
Terapevtke s takšnimi izkušnjami pravijo, da niso pretirano obremenjene z ločevanjem
na moške in ženske, kaj se spodobi in kaj ne, na ženska in moška opravila. Pravijo, da
lažje delajo po intuiciji, dopuščajo enakopravnost in individualnost. Pri njih lahko moški
tudi zajokajo brez strahu in potrebe po kastraciji. Ne enačijo toliko identitete z opravili,
manjša je možnost razvrednotenja moškosti in ženskosti glede na opravila.
Moje mnenje je, da je zaradi opisanega pacientom in pacientkam s terapevtkami v
terapevtskem odnosu lažje. Manjšo oviro vidim v fazi predelave erotičnoseksualnih vsebin, kjer lahko pacienti doživijo občutek razvrednotenja zaradi postavljanja mej v terapevtskem odnosu in je prizadeta njihova moškost. Pri pacientkah se lahko pojavi občutek
zavrnitve, če ni presežen občutek banalnosti ženska – ženska. Terapevti so strožji do pacientov, od njih pričakujejo trdnost, moč, uveljavitev. Jok je lahko znak šibkosti, ki se za
moškega ne spodobi. To lahko pri pacientu ovira predelavo deficita nežnega negujočega
dela. Po drugi strani so lahko pretirano popustljivi do pacientk, preveč nežni in razumevajoči, kar dopušča rušenje mej. Pacientke, ki so bile strogo vzgajane, lahko začutijo močan
odpor in preveč vključijo banalnost pri sprejemanju negujočega dela pri terapevtu. Če je
eno in drugo lahko ovira pri določenih začetnih fazah, ima morda določeno prednost pri
predelavi erotičnoseksualnih vsebin.
36
Pomen spola v terapevtskem procesu
Kakšne so ženske in kakšni so moški? Kako uporabljate pojma moško, žensko? S
katerimi značilnostmi povezujete moško, žensko?
Na osnovi zajetih odgovorov lahko sklenem, da so terapevti in terapevtke nekako
poenoteni o tem, kakšni so moški in kakšne ženske, kako pojma uporabljajo in s katerimi
značilnostmi ju povezujejo. Pri moških se največkrat poudarjajo: moč, odločnost, akcija,
delavnost, disciplina, hrabrost, ustvarjalnost, logika, pa tudi neodločnost; pri ženskah:
nežnost, toplina, razpršenost, čustvenost, nudenje pomoči, vztrajnost, skrb, vsestranskost.
Moški so mogoče izgubili del svoje osebnosti, preveč so se poženščili in ne stojijo za
moško identiteto.
Razmišljam, ali je poudarjanje moškega, ženskega res pomembno. Po vsej verjetnosti
gre za zelo slabo samopodobo in deficite v zelo zgodnjih fazah razvoja. Po zaključenem
terapevtskem procesu so te razlike vedno manjše in se poudarjajo samo ob določenih
specifičnih značilnostih moškega in ženske, nikakor pa ne samo s spolno identifikacijo v
biološkem smislu.
Na osnovi odgovora ene od terapevtk, češ da so moški izgubili družbeno moč, da je
ženska pridobila zaradi zmožnosti rojevanja in da so moški to enostavno dopustili, se mi
poraja vprašanje, ali je res treba razmišljati o tem, da ženska moškega ne potrebuje več
fizično ob sebi niti za razplod. Vzroke je treba iskati v identifikaciji in izkušnjami s primarnimi osebami. Kakšno vlogo so odigrale te osebe, da bi pomagale mladim moškim na
pot v samozavestno samostojnost? Ali delitev dela na tisto, kar nam je prijetno opravljati
in nam je bližje, nujno pomeni izgubo moškosti ali ženskosti? Smo mogoče začeli mešati
opravila, pojme in identifikacijo? Veliko teh stvari je mogoče popraviti in spremeniti v
terapevtskem procesu, a večina tistih, ki ima največ težav na tem področju, o tem sploh ne
razmišlja, kaj šele, da bi se odločila za proces dela na sebi, pri čemer moram poudariti, da
nimajo vsi terapevti za sabo lastne terapije, kot se velikokrat zdi samoumevno.
Kakšna je vaša osebna izkušnja v vezi s primarnim objektom? Kdo je bil vaš primarni
objekt (v materinski negujoči funkciji) in kakšna je vaša izkušnja v primarni diadi? Kdo
je bil v očetovski funkciji zunaj diade in kakšna je vaša izkušnja z njim?
Psihoanalitičarka Nancy Chodorow leta 1999 v svoji knjigi Reproduction of mothering govori o tem, da v večini družb ženske skrbijo za otroke, imajo primarno odgovornost za čuvanje otrok, preživijo z njimi več časa kot moški in ohranjajo osnovne čustvene vezi z dojenčki. Če to ni biološka mati, njeno mesto zavzame druga ženska in ne
moški. Četudi očetje in moški preživijo veliko časa z dojenčki in otroki, otroku redko
predstavljajo primarni objekt. Avtorica trdi, da psihoanalitična teorija primarnega odnosa
mati – otrok zahteva nujnost biološke matere s stališča konstantnosti skrbi in kakovosti.
Konstanten in kakovosten odnos obogati osnove za razvoj osebnosti, sposobnost odnosa,
zaščito pred psihozami in podobno (Chodorow, 1999).
V nadaljevanju avtorica navaja mnenja nekaterih psihoanalitikov, da delitev primarne
skrbi za otroka škoduje razvoju ega. Značilnost zgodnjih infantilnih odnosov z materjo
močno vpliva na self, na poznejše objektne relacije ter na čustva do matere in žensk
nasploh. Zaradi dojenčkove absolutne psihološke odvisnosti in pomanjkanja zmogljivosti ega za prilagajanje mora biti tista, ki za to skrbi, mati. Materinska nega je ključnega pomena za morebitno sposobnost spoprijemanja s tesnobo in nadzorovanje nagonov.
Marjana ARZENŠEK
Mati mora spremljati otroka, mu dovoliti diferenciacijo in spodbujati zmogljivosti ega;
tako prevzame odgovornost za »ohranjanje bližine«, kot pravi Bowlby. Materinstvo je po
Winnicottu neobičajno stanje, ki spominja na bolezen, le da z več znaki zdravja. Nekateri
analitiki pa namigujejo, da je ženska pri tem zadoščena in izpolni pričakovanja materinske vloge na bistveno drugačni ravni izkušnje kot pri kateremkoli človeškem odnosu in da
materinstvo zahteva in sproži edinstvene sposobnosti odnosa. Poudarjajo tudi, da odnos
mati – otrok zagotavlja zadoščenje materi in otroku. Dovolj dobro materinstvo je opravljeno z empatijo, primarno identifikacijo in dojenčkovo izkušnjo konstantnosti selfa, ne
pa s separacijo (Chodorow, 1999, str. 83–85).
Izkušnje terapevtov in terapevtk v primarni diadi in z osebo v očetovski funkciji zunaj diade so zelo različne. Navajam povzetke izjav terapevtk in terapevtov, ki kažejo, da
je izkušnja z mamo kot negujočim objektom pri terapevtih v večini primerov slaba. Ali
je bila mama preveč narcisistična ali pa je potrebe otroka prepoznavala le določen čas,
potem pa je postala izvor frustracij. Mamo kot primarni negujoči objekt redko doživljajo
kot dobro, velikokrat pa kot ambivalentno, odvisniško, nezanesljivo, negotovo, nedostopno, odklonilno po rojstvu sorojenca. V tej vlogi se velikokrat pojavi tudi starejša sestra,
babica ali celo dedek. Izkušnje z njimi so boljše, opisujejo jih kot osebe, ki ne dušijo, ki
razumejo in nudijo možnost ločevanja brez občutka krivde. Tudi izkušnja terapevtov z
osebami v očetovski vlogi zunaj diade se v večini primerov navaja kot negativna. Terapevti navajajo, da se biološkega očeta spomnijo kot odsotnega, da je slabo opravljal svojo
funkcijo, da je bil neizrazit, da je vznemirjal diado z materjo, da je bil ženskar in je mamo
puščal v negotovosti in na ta način naprtil otroku skrb zanjo. V tem primeru se v času
separacije pojavi občutek krivde. Pozitivno izkušnjo z osebami v očetovski funkciji pa
imajo terapevti z dedki. Ti so bili zaščitniški in podpirajoči. Tudi v primeru, da je bila to
sestra, je izkušnja dobra in pozitivna. Izkušnje terapevtk z negujočim objektom so različne, izkušnja s primarnim objektom mame je zelo dobra ali utesnjujoča in slaba. Mamo navajajo kot vdirajočo, zelo posesivno, se je sploh ne spomnijo ali pa o njej nočejo govoriti.
Materinsko vlogo je odigrala tudi varuška ali celo sestra. V tem primeru je bila izkušnja
dobra. V primeru, da je bila oseba v očetovski funkciji oče, so izkušnje različne. Nekatere
terapevtke očeta navajajo kot odločnega in negujočega, a nestalnega, druge kot osebo,
ki zna postavljati meje, ki se je veliko pogovarjala, spoštovala, verjela in imela rada. V
primeru, da je očetovsko funkcijo odigral dedek ali brat, je izkušnja terapevtk zelo dobra.
Če povzamem, ne pri terapevtih ne pri terapevtkah ni opaziti primera, ko bi bila pri isti
osebi izkušnja z osebama v materinski in očetovski funkciji pozitivna.
Če verjamete, da spol vpliva na potek terapije, pojasnite, v kateri fazi procesa. Če
spol po vašem mnenju ne vpliva na vodenje terapije, pojasnite, prosim, zakaj ne. Se vam
zdi, da je terapevtov spol pomemben za uspešnost in zaključek terapije?
Kloss-Rotmannova (1988, v Hauler, 2009) se je ukvarjala s spolno specifičnimi značilnostmi psihoanalitikov. Ugotavlja, da se terapevti in terapevtke ne morejo umakniti v
spolno nevtralno pozicijo. Ena izmed treh ravni, na katerih se po njenih izsledkih odraža
pripadnost spolu, je terapevtski delovni odnos: terapevti dajejo prednost konfrontaciji in
razlagi, aktivnim tehnikam obravnave, na katere se pacient odziva. Stavijo na kompetenco in avtoriteto, medtem ko so terapevtke bolj potrpežljive, uporabljajo previdne tehnike,
da bi aktivirale pacienta/pacientko. Za pridobitev občutka spolne identitete je treba vedno uprizarjati lastni spol, spolno pripadnost, torej ne nekaj, kar smo, temveč nekaj, kar
37
38
Pomen spola v terapevtskem procesu
delamo ali storimo. Pri tem stereotip moške opredeljuje z izrazi: aktivnost, kompetenca,
stremljenje za dosežki. Ženski stereotip pa vsebuje emocionalnost, sposobnost vživljanja,
pripravljenost pomagati, pasivnost in praktično inteligenco. Terapevte socializacija pripravi na izžarevanje kompetence in avtoritete, v pogovoru so kritično orientirani, osredotočajo se na konfliktne plati življenja in čustva, ki ločujejo od objekta. Terapevtke pa so
s socializacijo dobile sposobnost empatije in materinske skrbi. Prednost dajejo pojmom
z močnimi čustvenimi kvalitetami, poudarjajo harmonična stanja in z objekti povezana
čustva, osredotočajo se na odnose v družini in posebej na odnos mati – otrok. Tako ločimo med »paternistično terapijo vpogleda« po Freudu in »materinsko holding tehniko«
po Ferenzciju.
Po navedbah terapevtk in terapevtov o pomenu spola pri vzpostavitvi terapevtskega
odnosa, vodenju in zaključku terapije so si terapevti enotni, da ima spol določen vpliv na
faze terapevtskega procesa. Eni verjamejo, da vpliva v začetni fazi, drugi, da vpliva na
vodenje, ker biološkega spola pač ne moreš enostavno izbrisati. Pomembne, pravijo, so
tudi izkušnje, ki jih terapevti prinesejo iz primarne družine (celovitost objekta, konstantnost, toleranca, sposobnost mentalizacije in nevtralizacije), in to se prenaša v vse odnose.
Primer: če želi pacient korekcijo slabe materinske izkušnje, mu je težje izvesti simbiozo
s terapevtom, ki mora bolj občutljivo odigrati materinsko vlogo in pozneje vzpostaviti
očetovsko v ojdipski situaciji. Terapevtke si o vplivu spola niso enotne, a se bolj nagibajo k temu, da vpliva. Poudarjajo pomen spola pri diagnozi, odločitvi o vrsti in trajanju
terapije. Omenjajo tudi pomen spolnosti in spolne identitete. Terapevti in terapevtke so
si enotni tudi o tem, da so za potek procesa pomembni tudi drugi dejavniki, kot so izkušenost terapevta, empatija, sposobnost vživljanja in vnašanje moških in ženskih lastnosti,
izobrazba. Glede vpliva na posamezne faze procesa so si enotni, da spol ne vpliva na
zaključek terapije.
Kakšno je vaše mnenje o tem, kako spol vpliva na potek vodenja terapije, če sta v odnosu terapevt (ženska) in pacient (ženska), terapevt (ženska) in pacient (moški), terapevt
(moški) in pacient (moški), terapevt (moški) in pacient (ženska)?
Kloss-Rotmannova je leta 1988 ugotavljala, da razlika v spolu vpliva tudi skozi pripisovanje vlog in pripravljenosti transferjev pacientk in pacientov do terapevtk oz. terapevtov ter da se razvijejo specifična transferna razmerja. Pri mešanih konstelacijah pacient
– terapevt nasprotnega spola so že na začetku obravnave pogostejši transferni in kontratransferni vzorci, ki jih sprožita oba spola, materinski pri terapevtkah in ojdipski vzorec
pri terapevtih. Med terapevti in pacientkami se pogosto razvije heteroseksualno polje
napetosti, med terapevtkami in pacienti pa največkrat razvojno potreben vzorec mati –
otrok. V odnosu pacientka – terapevt pride največkrat do naklonjenosti, ki je najbolj razvita v očetovskem transferju. Ta lahko preraste v transferno ljubezen, kjer se ne izrazijo le
otroške želje, ampak tudi odrasle fantazije in želje. Kadar je v obravnavi pacientka, ki ima
hude motnje v odnosu z materjo, se lahko izkaže, da služi heteroseksualno polje ojdipske
situacije obrambi pred predelavo zgodnjih konfliktov z materjo, zato lahko obravnava
tudi spodleti. Če se ne ukvarja z ambivalenco do matere, lahko pacientka ostane odvisna
od narcisistične potrditve skozi idealiziran očetovski objekt in tako tudi v terapiji ne more
razviti stabilne in neodvisne ženske identitete. Avtorica tudi navaja, da se podobno lahko
zgodi tudi v odnosu pacientka – terapevtka. Pri istospolnih odnosih pri pacientkah prevladujejo teme bližine in distance do materinskega objekta in nadzora nad njima. Brez
integracije proti materi naravnanih impulzov, kot so agresija in rivalstvo ter dovoljenja
Marjana ARZENŠEK
tudi faličnih značilnosti, tudi zrela identifikacija z materjo ne uspe. V odnosih terapevt –
pacient nudi terapevt pacientu možnost identifikacije s sedanjim očetom. Pojavijo pa se
lahko homoerotični in rivalski občutki, ki se jih pacienti v intelektualnih pogovorih velikokrat obranijo. Avtorica ugotavlja, da je tudi Freud opazil, da pacienti do njega razvijejo
več agresivnih občutkov kot pacientke. Kadar se v odnosu srečata terapevtka in pacient,
so erotične in seksualne fantazije redkejše kot v odnosu terapevt – pacientka. Avtorica
meni, da je to verjetno zaradi asimetrije spolnih vlog. Pojavijo se materinska pričakovanja, to pa pogosto vodi v predelavo zgodnjih odnosov z materjo, zgodnjih predojdipskih
hrepenenj in strahov ter zadosti regresivnim potrebam pacientov. Lahko pa gre za beg v
odnosu mati – otrok in služi izogibanju seksualnih želja in s tem povezanih agresij. V tem
odnosu ostajata seksualni transfer in sicer zaznavna, a disociirana agresija do žensk nezavedna. Tako problem pacienta s sprejetjem primarne identifikacije z materjo ni razrešen,
ker poskus razrešitve skozi obrambo njene ženskosti ni predelan (Kloss-Rotmann, 1988,
v Hauler, 2009, str. 72–74).
Pri vseh navedenih oblikah terapevtskega odnosa je lahko terapevtova spolna pripadnost jedro odpora, ki ga je komaj mogoče predelati. To je še posebej problematično pri
pacientih z zgodnjimi motnjami v razvoju in netriangulirano psihično strukturo. Ne smemo pa podcenjevati teoretične razlage transferja in kontratransfeja, povezane z omejitvijo
terapevtovih zmožnosti s spolom. Haulerjeva (2009) navaja, da je že Kernberg leta 1965
domneval, da se je težje identificirati z nasprotnim spolom in da je razlog za to zgodaj
pridobljena spolna identiteta, ki zaznamuje fantazije in reakcije terapevta. Psihična biseksualnost ne pomeni izenačitve obeh spolov, temveč notranji dostop do zmožnosti drugega spola. S tem je mišljena skupna raven, ki zaobjame individualne oblike lastne spolne
vloge, moških in ženskih delov in sposobnosti.
Glede na mnenja terapevtk in terapevtov lahko sklenem sledeče: v odnosu terapevt
(ženska) in pacient (ženska) so mnenja terapevtov o vplivu spola različna: spol naj ne bi
igral nobene vloge; na začetku vpliva, pozneje ne; ne vpliva. Navajajo tudi, da vsi predsodki izginejo, če je terapevtka dovolj kompetentna za svojo vlogo, da se pri istem spolu
lahko razvije materinski in očetovski transfer, ki pa se med terapijo pogosto premesti
na drugo moško osebo. V tej kombinaciji je razumevanje ženskih težav bolj empatično,
mogoča je solidarnost. Ženska bolje ve, kako se ženska počuti. Obstaja pa obojestranska
nevarnost pri materinskem transferju, če terapevtka tega dela nima dobro predelanega.
Terapevtke pa navajajo, da se lahko v tej kombinaciji razvije tipični ženski odnos kot med
dvema prijateljicama, sestrama ali sodelavkama, le v primeru odnosa mati – hči lahko
pride do občutkov, ki ovirajo terapijo. V tem terapevtskem odnosu prej pride do zaupanja,
večja je možnost identifikacije, prej pridejo na površje zadeve, povezane z materami.
V odnosu terapevt (ženska) in pacient (moški) terapevti verjamejo, da gre za igre
moči, ocene privlačnosti in neprivlačnosti, da spol nima vpliva samo na začetku procesa. Omenjajo nevarnost prehoda iz pozitivnega transferja v transferno nevrozo. Lažje se
pojavi tudi erotični transfer. Pomembno je, da je usklajen žensko-moški princip, in če
je terapevtka v vlogi dobre mame, ki zna postaviti meje, je ta kombinacija zelo dobra.
Terapevtke poudarjajo pomen kompetentnosti terapevtke za lažje premagovanje pacientovih predsodkov in predelavo spolnih fantazij. Nevarnost navezovanja obstaja pri nižje
strukturiranih pacientih, ki odnos doživljajo kot realen in želijo biti nagrajeni. V glavnem
pa je to zelo dober odnos, v katerem dobi pacient pozitivno izkušnjo o tem, da so ženske
lahko tudi pozitivni liki.
39
40
Pomen spola v terapevtskem procesu
V izjavah o vplivu spola v odnosu terapevt (moški) in pacient (moški) so terapevti in
terapevtke bolj skromni. Terapevti navajajo, da spol ne vpliva bistveno; da vpliva le na
začetku; da je možno pokroviteljstvo in izraba moči ter prevladovanje logike nad empatijo in da so v takem odnosu slabše zastopana čustva. Vsi predsodki pa kar hitro zbledijo, če
je terapevt dovolj kompetenten. Terapevtke so mnenja, da v tej kombinaciji spol ne vpliva
ali pa se o tem niso želele izreči. So si pa enotne v mnenju, da je to odlična kombinacija
za predelavo odnosa do očetovske figure.
Kadar sta v odnosu terapevt (moški) in pacient (ženska) so terapevti skromni z izjavami. Menijo, da spol vpliva le na začetku oz. ne vpliva bistveno, poudarjajo kompetentnost
terapevta za predelavo pacientkinih predsodkov in postavljajo pomembnost odzivanja terapevta pred spol. Terapevtke so mnenja, da lahko moški terapevt precej vpliva na odnos
pacientke do avtoritet, spodbudi libidinalne tendence in zaljubljenost. Je pa to običajno
dober odnos za predelavo odnosa do očetovske figure in moških.
Opišite prosim tipični transferni in kontratransferni občutek pri izrazitem
materinskem in očetovskem odnosu z vašim pacientom.
Po navedbah iz literature je prepoznavanje in ravnanje s transferjem najtežja stvar, ki
se jo je treba naučiti pri učenju psihoanalize kot terapevtske metode. Odnos poteka v živo
in terapevt je neposredno vpleten v dogajanje tudi s svojim zavestnim in zunajzavestnim
dogajanjem in odzivanjem, kar imenujemo kontratrasfer (Franzl, 1997, str. 51).
»Terapevtska seansa ali katerikoli intimni dialog je sestavljen iz serije sedanjih trenutkov. Poganja jih želja po intersubjektivnem kontaktu in povečanju intersubjektivnega
polja. Intersubjektivnost je v tem gibanju primarni motiv. Dogajanje v diadi je povezovanje sedanjih trenutkov in v kateremkoli koraku te poti nastane neki novi način 'biti z
drugim'.« »Tudi transferni in kontratransferni premiki so podrejeni popolni regulaciji terapevtskega odnosa in še posebej njegovih intersubjektivnih vidikov. Vsa dejanja, ki določajo in spreminjajo naravo terapevtskega odnosa, niso primarno transferna ali obrambna. Morda se zato priporoča, naj ostaja teorija med seanso na distanci, da lahko odnos
zaživi. Kako dolgo zdržati brez interpretacij, da bi ostali znotraj soustvarjenega diadnega
odnosa, je vprašanje izbire primernega trenutka, ki ga razlagajo tradicionalne tehnike.«
(Stern, 2004, str. 219–225)
V odgovorih terapevtov in terapevtk je mogoče opaziti različne transferne in kontratransferne občutke, vezane na spol pacienta. Pri transfernih občutkih terapevt/pacient gre
za občutek primerjanja in rivalstva s strani pacienta. Opaziti je mogoče tipični očetovski
transfer, trikotnik, ljubosumje, osvajanje, željo po priznavanju pomembnosti v primerjavi
z drugimi pacienti, pa tudi kot pozitivna čustva, poveličevanje s strani pacienta, pri nekaterih narcisističnih pacientih tudi kot ponižanje. Ob močnem transferju se pojavijo občutki zaupanja, bližine, prijateljskega spoštovanja. Transferni občutki terapevt/pacientka
so lahko pozitivni v smislu doživljanja partnerskega odnosa in razumevanja, ki je s strani
terapevta veliko večje kot pri zakonskem partnerju. Ženske pogosto razvijejo erotični
transfer. Tako pri pacientih kot pacientkah se pojavi tudi negativni transfer, ki pa ga terapevti zelo cenijo, kadar so iskreni in prepoznajo njihovo dragocenost za objektni odnos.
V odnosu s pacientkami (kadar se spogledujejo) terapevti pravijo, da doživljajo kon-
Marjana ARZENŠEK
41
tratransfer kot potrebo odzvati se kot moški. V primeru, da se pacient noče razvijati, da
tarna, se s strani terapevta pojavi jeza, potreba po moči. Terapevti kot kontratransferni
občutek navajajo tudi potrebo, da bi okrivili pacienta za slabo voden postopek ali potrebo
po prezgodnjem zaključku terapije, če jim je bil pacient všeč. Opaziti je mogoče tudi
kontratransferne občutke v smislu razumevanja pacienta in spoštovanja za terapevtski
trud, pojav občutka bližine, topline in potrebe po umiritvi in zadovoljitvi z mirnim obstojem v dvoje v seansi. Na drugi strani pa potrebo po tem, da jih premaknejo, začnejo
delati in ustvarjati. Terapevtke so pri navajanju transfernih in kontratransfernih občutkov
bolj skromne. Navajajo, da niso opazile kakšnega močnega kontratransfernega občutka,
da ne obstaja nič tipičnega ali da je vsak kontratransfer individualen in odvisen od tega,
kar pacienti projecirajo, pa tudi, da ne morejo reči, da imajo s pacienti očetovski ali
materinski odnos. Če že navedejo karkoli o transfernem in kotratransfernem občutku, navajajo teoretične definicije pojmov. Izpostavljajo le pacientkin tipični transferni občutek
doživljanja terapevtke kot matere, idealizacijo, navezanost in jezo, separacijski strah ob
poletnem premoru in terapevtkin kontratransferni občutek skrbi, nežnosti in krivde kot
za lastnega otroka.
Moje ugotovitve so, da so terapevti pri navajanju teh občutkov v splošnem bolj odkriti
kot terapevtke. Je vzrok to, da terapevtke ščitijo svoj doživljajski prostor in vprašanje o
transfernih in kontratransfernih občutkih doživljajo kot vdiranje v svoj intimni svet, so
bolj neodkrite ali morda res ne doživljajo tako intenzivno kot terapevti in zato pogosto ne
zaznajo transferja in kontratransferja?
Kakšno vlogo igra vaš spol pri opravljanju poklica terapevta?
Terapevti navajajo, da so bolj kot spol pomembne druge lastnosti, na primer odločnost in učinkovitost. Terapevtke pa poudarjajo, da spol vpliva na opravljanje njihovega
poklica predvsem v zgodnji reparacijski fazi terapije. Vidijo tudi pomen svojega spola
glede na primarno izkušnjo pacientov.
Zaključek
Pred sklepom razmislimo še o omejitvah raziskave. Ali gre za specifičen vzorec terapevtov in
terapevtk, ki so odgovorili na vprašalnik? Kdo so tisti, ki nanj niso odgovorili, in ali je mogoče,
da je njihovo mnenje drugačno? Ali so njihova mnenja drugačna od anketirancev, ki mislijo, da
je spol pomemben v terapevtskem procesu?
Glede na mnenja anketirancev lahko sklenem, da si v splošnem niso enotni o dejstvih, za
katere sodijo, da so pomembni pri prepoznavanju pomena spolne razlike v terapevtskem procesu. Zdi se, da njihovo dojemanje sloni na odnosnih shemah generacije pred njimi. Pri tem ne
gre samo za vprašanje spola, ampak globalne identitete in razvojnih položajev identifikacijskih
procesov ter fleksibilnosti gibanja med razvojnimi položaji. V svojih izjavah se preveč oklepajo
biološkega spola in identitete, premalo pa vživljajo v sposobnost nudenja podpore skozi materinsko in očetovsko funkcijo, ki je pomembna v vseh fazah procesa. Generalno je pri navedbah
terapevtov in terapevtk opaziti pretežno koncentracijo na transferno-kontransferne dimenzije.
Zaključek terapevtskega procesa sloni predvsem na procesu separacije in individualizacije, zato
je potrebna preorientacija na nove zunanje cilje oz. očetovski prostor. Če se želimo izogniti stereotipom o ženski in moški vlogi (v naši kulturi so ženske (matere) že vsaj 40 let »zunanji«, v
Pomen spola v terapevtskem procesu
42
zunanjem prostoru), je bolje govoriti o poudarkih in fleksibilnosti prepletanja empatične, transferno-kontratransferne in delovne dimenzije odnosa. Menim, da je škoda, da se več moških ne
odloča za ta poklic, saj se k terapiji zatekajo ljudje z »deficiti«, ki potrebujejo izbiro med obema
biološkima spoloma, namesto da se nekatere dejavnike, kot so biološki spol, starost, videz, takoj
izključi. Tudi tega se morajo v procesu šele naučiti. Ne smemo pa izključiti dejstva, da lahko v
nekaterih primerih isti dejavniki, ki vplivajo na izbiro terapevta in navadno v luči konstantnega
in kvalitetnega odnosa postanejo nepomembni, torej starost, izkušnje, spol, poleg teh pa še terapevtov partnerski odnos in podobno, močno vplivajo na zaupanje, vztrajnost obeh sodelujočih,
kvaliteto in uspešnost terapevtskega procesa. Na primer odnos mlad terapevt in ženska v menopavzi ali mlada terapevtka/terapevt in zakonski par v krizi srednji let.
Mislim, da izbor terapevta ni naključen, spol ima torej pomembno vlogo pri posamezniku, ki
izbira, saj on izbira terapevta po spolu, njegovo nezavedno pa po izkušnjah s tem spolom. Seveda je najbolj dragoceno, če imamo možnost, da lahko pridobimo izkušnjo z moškim in ženskim
terapevtom. Poudarila bi tudi, da so dejavniki izbire precej pomembni v Sloveniji in na področju
bivše Jugoslavije, kjer je hoditi k terapiji na splošno še vedno tabu.
Glede na podatke raziskave ocenjujem, da spolna razlika vpliva na terapevtski proces, intenziteta vpliva pa je odvisna od faze procesa: na začetku je vpliv spolne razlike večji, pri zaključevanju manjši. Vpliv spola na terapevtski proces potrjuje tudi dejstvo, da se terapevti in
terapevtke v mnenjih o tem ne morejo uskladiti.
Literatura:
Bahovec, E. (2006) O ženski seksualnosti. V R. Korenjak, (ur.), Bregantovi dnevi. Zbornik
prispevkov Seksualnost (str. 69–83). Ljubljana: Združenje psihoterapevtov Slovenije.
Beauvoir, S. (1999–2000). Drugi spol (1. knj.). Ljubljana: Delta.
Chodorow, J. N. (1999). The reproducing of Mothering. Berkeley, Los Angeles, London:
Universitiy of California.
Franzl, B. (1997). Zgodovina psihoanalize 1, Socialna pedagogika. Dostopno na: http://www.
dlib.si:/stream/URN:NBN:SI:doc-N769UM4G/aec8ff4a-6494-4297b (Pridobljeno 11. 3. 2013).
Freud, S. (1987). Metapsihološki spisi. Ljubljana: Studia Humanitatis, ŠKUC Filozofska fakulteta.
Freud, S. (2000). Očrt psihoanalize. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo.
Freud, S. (2006). Spisi o seksualnosti. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo.
Hauler, B. (2009) Geschlechtsunterschiede im therapeutischen Prozess. V J. Bittner, (ur.),
Imagination Nr.2/2009 (str.64–79). Wien: Österreichische Gesellschaft für angewandte Tiefepsychologie und allgemeine Psychotherapie.
Matjan Štuhec, P. (2008) Superego in spol v psihoterapiji. V B. Škodlar, (ur.), Bregantovi
dnevi. Zbornik prispevkov Moralnost (str. 49–66). Ljubljana: Združenje psihoterapevtov Slovenije.
Praper. P. (1999) Razvojna analitična psihoterapija. Ljubljana: Inštitut za klinično psihologijo.
Reiche. B. (1998). Väter-Dasein. Der Erfahtrungen von Vätern als Versorger ihrer Säuglinge
und Kleinkinder im Wechselspiel von Rollenzuschreibung und Übertragung, Hamburg. Verlag
Dr. Kovač.
Stern, D. (2004). The Present Moment in Psychotherapy and Everyday Life. United States:
WW Norton Co.
43
Kairos
8/1-2/2014
44
Znanstveni prispevki
Urška GOLOB
Vpliv samoraziskovanja na ustvarjalni
proces v likovni praksi
The influence of self-exploration of the creative
process in fine art practice
POVZETEK
V
prispevku sta predstavljena fenomenološka študija primera likovne umetnice in njen proces
raziskovanja lastnega doživljanja znotraj ustvarjalnega procesa. V procesu opazovanja se je
vzpostavilo metodološko vprašanje, kako raziskovati in odkrivati nezavedne doživljajske plasti
posameznika, ki hkrati predstavljajo tudi vir inspiracije, ne da bi s tem rušili njegovo ustvarjalno
prakso. Prikazani rezultati so pokazali neugoden vpliv samoopazovanja na ustvarjalno prakso
umetnice in s tem opozorili na nekatere probleme v raziskovanju doživljanja znotraj umetniške
likovne prakse. V zaključku se izpostavi vprašanje o dobrobiti poglabljanja samozavedanja in
vzpostavljanja stanja čuječnosti, h kateri stremijo današnje znanstvene raziskave. Primer umetnice vzpodbuja k razmišljanju, kako je apliciranje prakse čuječnosti zares mogoče znotraj polja
umetnosti.
KLJUČNE BESEDE
samoraziskovanje, fenomenologija, doživljanje, likovni proces, tavanje misli, zavedanje, čuječnost, kreativnost
ABSTRACT
T
his paper presents a phenomenological case study of a visual artist and her process of self-investigation of experience within the creative process. In the process of self-observation
the methodological questions emerged of how to explore the unconscious layers of subject’s
experiential nature, which also represent their source of inspiration without demolishing the
creative practice. The results have shown an adverse effect of self-observation on the creative
practice of an artist that draw attention to some problems of the empirical investigation in the
field of art. In conclusion, contemporary scientific research needs to reconsider the issue of deepening self-awareness and the establishment of a state of mindfulness within investigations on
the practice of art.
URŠKA GOLOB, ABSOLVENTKA 3. BOLONJSKE STOPNJE DOKTORSKEGA ŠTUDIJA NA NARAVOSLOVNOTEHNIŠKI FAKULTETI, UNIVERZA
V LJUBLJANI.
LJUBLJANA, STARI TRG 15, TEL: 031341984, EMAIL: [email protected]
Urška GOLOB
45
KEY WORDS
self-investigation, phenomenology, experience, artistic process, mind wandering awareness,
mindfulness, creativity.
EXTENDED ABSTRACT
The article introduces a phenomenological study of the case of an academic painter who, through the first-person perspective, observes artist's inner experience in interaction with analog and
digital media during the creative process. Self-observation, which gradually deepened artist's
self-awareness, and establishment of mindfulness strongly influenced her creative process. This
influence substantially differs from results of previous studies that reported of how mindfulness
benefits creativity. During this research process, from the inspiration for the work of art to the
first phase of painting, a methodological question was raised: Whether or how self-exploration
and establishing of mindfulness really connect to the creative process.
The data of subjective experience were collected with the Descriptive Experience Sampling
Method (DES). It was done with the help of a mobile application that reminded the artist to enter
her perception and method of explicitation interview at random times.
The process of introspection revealed a distinct dynamic between the three perception states:
sensory, emotional and mind wandering (reflexive and non-reflexive). It was possible to determine the perception quality (intensity and presence) of these states. In correlation with the dynamics of the perception states, other components of perception changed too. These components
are perception area, sense of agency, and perspective of description. The perception area is the
space that the attention currently comes from: up there (in the head), here and now (the presence
of attention in time and space, in which it works), and inbetween (the unability of defining the
perception area). Sense of agency is the awareness of our own causality and the perspective of
description is turning the position of artist's perspective towards her own experience.
In deeper observation of her self-awareness, the artist ran into some problems of observing the
separate categories that influenced the result of the introspection process. After the initial excitement the introspection process gradually turned into disappointment, doubt, reluctance, and
was finally interrupted. Focusing on her own experience and on its problematic parts caused a
reorganization of the dynamics of processes, and consequentially, raised the amount of reflexive
mind wandering and lowered the sensory perception. On the emotional level, the amount of unpleasant perceptions rose. Due to the higher amount of mind wandering, the artist's perception
area mostly stayed in the space up there and less in the here and now.
The results of the study show that the introspection in this case led to a creative blockade, namely to a negative influence on the artist's work. Because of this some consideration should
be taken into account, so that in the future, the studies would examine the predispositions, the
artist's practice and the phases of their creative process. These differ in sensitivity and difficulty
of observation, just as artists do too. Additionally, a caution with using contemplation techniques
is needed. These stimulate the non-dual awareness because they do not always work in the favor
of the individual.
Vpliv samoraziskovanja na ustvarjalni proces v likovni praksi
46
1. Uvod
Študija primera likovne umetnice, ki bo predstavljena v nadaljevanju, je sestavni del obsežnejše interdisciplinarne raziskave, ki posega na področje likovne umetnosti, digitalne tehnologije in fenomenologije. Raziskava v prvem planu skozi prvoosebno perspektivo raziskuje doživljanja likovnih umetnikov v interakciji z digitalnimi in analognimi mediji in njuni primerjavi.
Kot je navadno za takšen kvalitativni način raziskovanja, je tudi ta študija privedla do novih
eksplicirajočih spoznanj, ki so presegla okvire raziskovalnega fokusa prvotne študije.
V drugem planu, ki bo obravnavan v prispevku, je bil raziskan vpliv samoopazovanja oz.
poglabljanja stanja zavedanja in vzpostavljanja stanja čuječnosti na ustvarjalni proces. Izpostavljen bo primer umetnice, kjer se je to izkazalo kot problematično in je negativno vplivalo na
njen ustvarjalni proces.
Glavni namen prispevka je torej odgovoriti na vprašanje, ali je oz. kako sta samoraziskovanje
in vzpostavljanje stanja čuječnosti zares združljiva z likovnim ustvarjalnim procesom?
Problematika izkustva samoraziskovanja in vzpostavljanja stanja čuječnosti znotraj umetnosti doslej še ni dobila ustrezne znanstvene pozornosti. Sorodna raziskovanja najdemo v širšem
kontekstu, in sicer na področju kreativnosti (Ding, 2014) ali v povezavi z drugimi umetniškimi
disciplinami (Lecuona de la Cruz, Rodríguez - Carvajal, 2014). Toda, v vseh primerih je pozornost usmerjena v prakticiranje čuječnosti in proučevanje učinkov, ne pa v raziskovanje izkustva
samega, znotraj likovne prakse. Prav tako je le nekaj primerov, kjer raziskovanje poteka v sodelovanju s poklicnimi likovnimi umetniki; najdemo jih na področju umetniškega izobraževanja
(Christian, 2013; Pierre, 2013). Omeniti gre še zanimive primere umetniških poskusov introspekcije (Shaw, 2012), ki pa bi jim lahko očitali pomanjkanje metodološke natančnosti. Predvsem se čuti razlika v odsotnosti soraziskovalca, ki pomaga umetniku prodreti v globlje ravni
doživljanja, kot je to zmožen sam. Na primerih novejših fenomenoloških znanstvenih raziskav
na področju umetnosti zasledimo raziskave, ki se ukvarjajo s prvoosebnim raziskovanjem, vendar je njihov fokus ožje usmerjen, in sicer na proučevanje specifičnih fenomenov, npr. intuicijo
(Nelson B. R., 2007), utelešenje (Mark, 2013), tok ustvarjanja (Ward, 2002), ne pa na čuječnost
samo.
Prispevek torej dopolnjuje doslej odkrita spoznanja o čuječnosti in njenem vplivanju na kreativni proces; odkriva samo izkustvo čuječnosti znotraj ustvarjanja, problematične točke opazovanja in posledice, ki so nastale v povezavi s procesom razkrivanja nezavednih vsebin.
2. Metodologija raziskovanja
Raziskava je potekala v okviru multiple študije primera. Uporabljena sta bila fenomenološki
pristop raziskovanja in deskriptivno vzorčenje izkustva (DVI). Osnovna zamisel DVI je priti do
čim bolj »čiste« strukture doživljanja, osnovnih gradnikov oziroma vzorcev, ki sestavljajo posameznikovo izkustvo opisa, ne glede na pomen, ki mu ga doživljajoči pripisuje (Hurlburt, 2006).
Po posameznih analizah je bila opravljena še komparativna analiza (Flick, 2006).
Urška GOLOB
47
3. Potek raziskave
Na podlagi lastnega ustvarjalnega dela se je izoblikoval fleksibilen načrt za raziskovanje.
Oblikovale so se okvirne teme raziskovanja, ki so usmerile pozornost k pravilnemu strukturiranju opazovanja, da bi ta čim manj prekinjal tok ustvarjalnega procesa umetnikov. Raziskava je
bila časovno zasnovana na en ustvarjalni produkt oz. slike umetnika.
3.1 Tehnike zbiranja podatkov in pripomočki
Doživljajski podatki so se zbirali z metodo DVI, ki je bila prilagojena za namene raziskave in
je omogočala opis v naključnih trenutkih in natančno določenega spektra doživljanja. Kot pripomoček za zbiranje podatkov je služila aplikacija, ki je ob naključnih trenutkih opozorila na vnos
doživljanja, prav tako je imela tudi možnost samovnosa. Aplikacija je omogočala spremljanje
in beleženje doživljanja; določanje intenzitete in prisotnosti doživljanja, zajemanje fotografij ter
vnos opomb. V program aplikacije je bil nameščen seznam kategorij, ki je bil oblikovan s pomočjo Nelsonovega vprašalnika doživljanja kreativnosti (2005). Po pregledu zbranega gradiva in
analize se je tehniko kombiniralo z metodo eksplicirajočega intervjuja (Petitmengin, 2006). Vsi
intervjuji so bili posneti z diktafonom.
3.2 Pogoji za sodelovanje v raziskavi in izbor udeleženke
Na prvem mestu je bila kot pogoj za sodelovanje kombinirana uporaba digitalnih in analognih medijev. Zahtevan je bil določen nivo digitalne »pismenosti«; posameznik naj bi posestvoval ustrezna znanja s področja tehnologije in likovnega ustvarjanja. Izpolnjevati je bilo treba še
fenomenološke kriterije: razvite sposobnosti opazovanja, pripravljenost za samoraziskovanje in
sposobnosti artikulacije ter zanimanje za raziskavo. Izbor je vodila tudi kakovost likovnih del oz.
uveljavljenost v prostoru, v katerem umetnik ali umetnica deluje.
Udeleženka, ki bo obravnavana v prispevku, je po izobrazbi akademska slikarka in spada
med mlado generacijo sodobnih likovnih umetnikov. V času raziskave je imela status umetnice
ter je bivala skupaj s svojo družino in partnerjem.
3.3 Raziskovanje
Skupno je bilo opravljenih šest srečanj (vsako srečanje je trajalo od ene ure in pol do dveh ur
in pol); od tega je bilo eno srečanje namenjeno pripravljalni fazi, štiri srečanja oz. intervjuji so
bili opravljeni v času ustvarjanja in eno je bilo dodatno – zaključno srečanje. Število zabeleženih
vnosov preko aplikacije je bilo enajst. Raziskovanje z udeleženko je trajalo od konca meseca
julija 2013 do začetka meseca oktobra 2013. Udeleženka je v tem obdobju enkrat prekinila proces opazovanja zaradi dela na drugih projektih. Zabeleženo je bilo njeno ustvarjanje od procesa
iskanja inspiracije za likovno delo do prekinitve (faza – slikanje).
48
Vpliv samoraziskovanja na ustvarjalni proces v likovni praksi
3.4 Raziskovalno razmerje in etični vidik
Kot je značilno za fenomenološko raziskovanje, se je tudi tukaj zameglila meja med tem,
kdo je pravi raziskovalec. Udeleženka je na nek način postala soraziskovalka, medtem ko si je
raziskovalec nadel podobo opazovalca. Oba raziskovalca sta tako postala odgovorna za razmerje
in kakovost raziskovalnega odnosa.
Udeleženka je kazala zanimanje za raziskovanje, čeprav se zdi, da je bil prisoten rahel dvom
v samo metodo raziskovanja. Redno je vnašala doživljajska poročila in se je trudila biti čim bolj
temeljita. V intervjujih je prevladovalo prijetno in zaupljivo vzdušje. Skozi celoten proces raziskovanja je čutila frustracijo, da ne zmore dobro izraziti svojega doživljanja in da ne izpolnjuje
pričakovanj raziskovalca. Kljub temu, da se je trudila poglabljati svoje doživljanje, je večkrat
poudarila, da ji je primarni pomen v ustvarjanju »zakaj« (misli in logične razlage) in ne »kako
« (doživljanje).
Udeleženka je v raziskavo vstopila informirano; seznanjena je bila z namenom, metodo in
postopki raziskave.
Raziskovanje doživljanja ima potencial spreminjanja izkustva (Kordeš, 2012), ki lahko nepredvideno vpliva tudi na ustvarjalni proces. Udeleženka je bila s tem seznanjena in je sprejela
odgovornost za svoj proces raziskovanja. Omogočene so bile svobodna participacija v raziskovanju, možnost izstopa iz raziskave in možnost odklonitve vprašanja znotraj procesa intervjuja.
Poseben vidik je bil namenjen tudi etičnosti raziskovanja, ki je zaradi majhnosti slovenskega
likovnega prostora še posebno delikaten. Udeleženki je bila pred vstopom v raziskavo zagotovljena anonimnost in zaupnost podatkov. V prispevku so zato navedeni zgolj tisti podatki, ki so
nujno relevantni za razumevanje raziskave.
4. Analiza in obdelava podatkov
Po vsakem srečanju z umetnico so bili zvočni dokumenti zapisani in preliminarno obdelani
(Creswell, 2002) po načelih induktivne analize. Sprotna analiza je omogočila oblikovanje novih
idej, prilagajanje in usmerjanje poteka raziskave (Vogrinc, 2008). Po končani raziskavi so se
transkribirani intervjuji nato obdelali s pomočjo računalniškega programa NVivo 7 (QSR International) po načelih kvalitativne vsebinske analize (Glasser, Strauss, 1967; Flick, 2006). Prepisi
so se ponovno pregledali, posameznim delom so se pripisale kode.
Ta faza je potekala v slogu »brainstorminga«, zapisane so bile ideje, komentarji, razmišljanja
o organizaciji podatkov itd. Prav tako je bilo razvidno, ali je potrebno še dodatno zbiranje podatkov (Hatch, 2002). V naslednjem koraku so bile zapisane kode na različnih ravneh abstrakcije
(Mesec, 1998). Rezultati so se uredili po temah, ki so označevale posamezne teme v besedilu.
Podobne teme so bile nato združene v širše kategorije in bolj abstraktne kategorije, kot je to
prikazano v tabeli na naslednji strani.
Urška GOLOB
49
Tabela 1: kategorije in podkategorije doživljanja
5. Rezultati kodiranja
V nadaljevanju bodo predstavljene kategorije, ki naj bi najbolje opisovale bistvene elemente
doživljajskih poročil umetnice.
5.1 Doživljajski prostor
Umetnica med slikarskim procesom menja pozornost; od samega objekta ustvarjanja k miselnim procesom. V to kategorijo so bila vključena poročila, ki opisujejo »prostore«, kjer se
pozornost umetnice nahaja: tam zgoraj, tu in zdaj, vmes.
Tam zgoraj označuje podkategorijo, kjer umetnica pravi, da je prisotna v »glavi«. Gre za
»mentalni« fenomen (Heavey, Hurlburt, Lefforge, Lefforge, 2012), ki nima nikakršne povezave
s fizično zaznavo tega dela telesa. Primer: »Tam … v glavi dogajajo te podobe, ne … kar pride
v glavo, pač pride, in potem premlevam …«
Podkategorija tu in zdaj opisuje doživljanje, kjer je umetnica doživljala sebe, prisotno v prostoru in času, v katerem deluje.
Podkategorija vmes pa opisuje doživljanje, kjer umetnica ne more definirati svoje pozornosti.
Se ne zaveda svojega doživljanja v specifičnem trenutku.
5.2 Dejavnost »sebe«
Kategorija dejavnost »sebe« [angl. agency] vsebuje poročila o tem, kako umetnica dojema
Vpliv samoraziskovanja na ustvarjalni proces v likovni praksi
50
lastno vzročnost (Chatman, Sparrow, 2011). Poročila se razlikujejo glede na to, ali je umetnica
vanj vključena kot »operater« ali se ji stvari zgolj dogajajo (Hurlburt, Heavey, 2006). Kategorija
ima torej dve podkategoriji: delanje in dogajanje.
Dogajanje opisuje doživljanja, kjer umetnica sebe dojema zgolj kot opazovalko dogajanja,
podkategorija delanje pa doživljanja, kjer umetnica sebe zaznava kot akterko.
Primer: »… me odpelje včasih na take … ko se zavem, si mislim, zakaj sploh to razmišljam.«
Primer v prvem delu povedi opiše, kako umetnico »nekaj« oz. v tem primeru lastne misli odpeljejo. V tem trenutku umetnica sebe ne zaznava prisotne v tem dogajanju, medtem ko se v
drugem delu povedi tega zave in postane zopet udeležena pri svojem razmišljanju.
5.3 Perspektiva opisa
Ta kategorija označuje menjavanje pozicije perspektive umetnice do svojega doživljanja. Iz
intervjujev je bilo razvidno, kako prehaja iz prvoosebnega pripovedovanja v drugo- ali tretjeosebno obliko, glede na to so bile ustvarjene tudi podkategorije; 1. oseba, 2. oseba in 3. oseba.
Spreminjanje pripovedne oblike iz prvoosebne v drugo- ali tretjeosebno pripovedno obliko implicira na distanciranje umetnice od pojavov in zaznav, ki se dogajajo tako znotraj kot zunaj nje.
5.4 Doživljajsko stanje
V to kategorijo so se uvrstila poročanja, ki opisujejo stanje doživljanja; emocionalno, senzorično ali miselno (tavanje). Stanje doživljanja se od prejšnjih kategorij razlikuje po tem, da opisuje kvaliteto nekega doživljanja (npr. intenziteto in prisotnost). Glede na to so bile oblikovane
tudi naslednje podkategorije:
Emocionalno doživljanje
V to podkategorijo so se uvrstila poročanja, ki so vsebovala emocionalno procesiranje. Emocionalno doživljanje je bilo razdeljeno na dva nivoja, in sicer na
tisto, ki je vezano na situacijo, in tisto, ki je vezano na vsebino. Ugotovljena je bila nekakšna
večplastnost oz. paralelnost emocionalnega doživljanja. Naslednji primer ilustrira, kako je umetnica podala dve različni »emocionalni sliki« za en sam trenutek; v intervjuju je poročala, da je
čutila zadovoljstvo ob samih podobah, ki pa jih je, če jih je pogledala neodvisno od situacije,
doživljala s tesnobo: »… recimo sama podoba, ki jo pač naredim in če se mi zdi kul, bi lahko rekla, da je zadovoljiva, da ima mogoče sledi veselja zraven, če se pa tako, če se poglobim, potem
bi pa rekla, da gre vse to stran. Kar mogoče me potem ful privabi k temu, da potem res naredim
tako sliko po teh občutkih, da prikažem to tesnobo, ta kaos.«
Senzorično doživljanje
V to podkategorijo so bila uvrščena poročila senzorične narave, ki se od ostalih kategorij
razlikujejo predvsem po svoji živosti pripovedovanja, intenziteti in zelo jasno izraženi prisotnosti tega občutja. Senzorično doživljanje se je razdelilo na senzorično-telesna zaznavanja in senzorična zaznavanja brez telesne komponente. Senzorično-telesna zaznavanja so bila v primeru
umetnice doživetja neprijetne narave. Navadno je šlo za bolečino, ki je izvirala iz telesnih delov,
ali za zaznavanje neprijetne telesne drže. V nasprotju s telesnim zaznavanjem je bilo senzorično
zaznavanje (brez telesne vključitve) manj zabeleženo, čeprav se zdi, da igra pomembno vlogo pri
ustvarjalnem procesu. V tem delu senzoričnega zavedanja se je izpostavilo še razlikovanje med
Urška GOLOB
51
samogeneriranim senzoričnim procesom in tistim, ki že obstaja.
Miselno tavanje
V to podkategorijo so bila vključena poročila, v katerih umetnica poroča miselno procesiranje, ki je problemsko nevezano na ustvarjanje. To miselno procesiranje je bilo opredeljeno kot
miselno tavanje. Miselno tavanje je bilo ločeno na refleksivno (obračanje pozornosti na misli)
in nerefleksivno (samo zaznavanje misli). Umetnica lahko aktivno tava z mislimi ali pa samo
spremlja tavanje misli.
6. Odnosi in dinamika med kategorijami
Zgoraj naštete kategorije niso zgolj neodvisni pojavi v doživljanju umetnice, ampak znotraj
njih obstaja dinamika, ki se konstantno spreminja. Kot poroča umetnica, je dinamika (prehajanja med različnimi prostori doživljanja, dejavnostjo »sebe« in perspektivo opisa) neodvisna od
njenega posredovanja in se dogaja avtomatično. Spodnja slika prikazuje to samodejno razporejanje kategorij in odnose med njimi. Kot kažejo poročila umetnice, so bila doživljanja, ki so se
dogajala v doživljajskem prostoru tukaj in zdaj, vedno v povezavi s podkategorijo delanje. V
tem stanju sta bili jasno določljivi tudi ostali komponenti doživljanja (emocionalno, senzorično
doživljanje) in so potekala v prvi pripovedni osebi. Ta poročila so bila bolj definirana v primerjavi z doživljanjem, ki se dogaja tam gor. Doživljanje tega prostora je v primeru umetnice vedno
potekalo v drugo- ali tretjeosebni obliki pripovedovanja. Med dogajanjem tam gor in delanjem
tu in zdaj se je nahajal medprostor oz. kategorija vmes. Ta podkategorija predstavlja stanje prehajanja med tema dvema podkategorijama in se povezuje z drugim ali tretje osebno zavzetim
stališčem pripovedovalca (kategorija: 2. ali 3. oseba). Morda je pomembno še poudariti, da med
vsemi kategorijami deluje neke vrste vzajemnost; sprememba, ki se zgodi v posamezni kategoriji, posledično vpliva na spremembo v vseh preostalih kategorijah.
Slika 1: odnosi in dinamika med posameznimi kategorijami
52
Vpliv samoraziskovanja na ustvarjalni proces v likovni praksi
7. Problematične točke samoopazovanja
Na podlagi lastnosti posameznih kategorij in njihovih odnosov so se razkrile problematične
točke v samoopazovanju umetnice. Problematične točke doživljanja so tiste točke, kjer je umetnica naletela na težavo v svojem opazovanju.
7.1 Fluidnosti prehajanja med prostori doživljanja
Primer: »Medtem k jst zdj nardim tisto prvo packo, pa začnem razmišljat o njej na način,
kaj bi lahko iz tega nastal, to se vse sama s sabo v bistvu notr pogovarjam, ne ... in pol k začne
ta skica dobivat tist prvi layout al kako bi rekla, da začne nekak nastajat ena podoba, k recimo
približn mam tko eno potezo narjeno in pol k vzamem drugo nianso in k začnem neki temnit neki
neki ..., da k zaidem v bistvu v neke detajle, da me takrt odnese ...«
Primer prikazuje v prvem delu (problemsko ukvarjanje) prisotnost umetnice v tu in zdaj, vse
dokler se ne začne formirati neka bolj znana oblika, potem zdrsi v prostor vmes. Prehod med
doživljajskimi prostori poteka neopazno. Posebno težavno je opazovati prostor vmes. Umetnica
te točke ni zmožna definirati, ne ve, kje se je zares nahajala, časovna komponenta pa je odstranjena. Ne umetnica ne raziskovalec nimata več dostopa in zato je raziskovanje tega trenutka
problematično.
7.2 Faze miselnega tavanja
Znotraj procesa opazovanja umetnica ne more določiti, za kakšno vrsto tavanja pravzaprav
gre (vsakodnevno tavanje, sanjarjenje, inkubacijsko fazo itd.). Določitev miselnega tavanja je
možno le za nazaj, ne pa v procesu znotraj njega. Znotraj trenutka opazovanja lahko umetnica
določi le, ali gre za refleksivno ali nerefleksivno tavanje. Preklapljanje med miselnimi tavanji
prav tako poteka avtomatično, brez zavedanja umetnice.
7.3 Paralelnost emocionalnega doživljanja
Pri opazovanju tega fenomena se je pojavil problem, ko je bila umetnica v konfliktu med
različnimi emocionalnimi doživljanji in ni bila sposobna definirati dejanskega emocionalnega
stanja; nihala je med emocionalnim doživljanjem vsebine in svojim notranjim stanjem.
7.4 Hipnost senzoričnega doživljanja
Znotraj raziskave je bilo prav tako opaziti, da je senzorično doživljanje močno vpleteno in
prepleteno z emocionalnim doživljanjem; vpliva ugodno na emocionalno doživljanje in ustvarja
zadovoljstvo ob samem početju. Kljub njegovi pomembnosti in vseprisotnosti v slikarskem procesu pa ga je bilo izredno težko ujeti. Kot poroča Hurlburt (2009), je zaznavanje senzoričnosti za
subjekt težavno zaradi njegove hipne narave pojavljanja (ki je podobno sanjam, ki pa so pretežno
kratkega spomina in se le redko pretvorijo v daljšo obliko spomina). Brez aplikacije, ki je subjekt
opozorila na senzoričen trenutek, bi se po vsej verjetnosti ta izgubil oz. bi šel mimo neopažen.
Urška GOLOB
53
8. Doživljanje procesa samoopazovanja
V tem delu je predstavljena kratka kronologija doživljanja samoopazovanja umetnice. Predstavljene so faze doživljanja samoopazovanja:
- začetno navdušenje: nova aktivnost (opazovanje in beleženje doživljanja);
- razočaranje: pojavita se šok in frustracija nad težavnostjo opazovanja in artikulacije
doživljanja;
- dvom v metodo: pojavi se nejasnost glede metode raziskovanja oz. dvom o pomembnosti doživljajskih poročil;
- odpor do procesa: sam proces zaznava kot mučen, poroča o povečanem zaznavanju
balastnih in neprijetnih (miselnih in emocionalnih) vsebin, ki ji na razumskem nivoju ne
ponujajo razlage, zakaj se tam v glavi dogajajo in ustvarjajo dodatno nelagodje v samem
opazovanju;
- spoznanje in preobrat: umetnica obrne kronološko zaporedje pripovedovanja dogodkov;
hodi nazaj od bolj prijetnega doživljanja (zadovoljstva ob nastajanju nove slike) proti
izvoru svoje inspiracije (neprijetna, tesnobna tematika in osebna vpletenost). Umetnica
pride do spoznanja, da se v samem bistvu njene inspiracije skrivajo tudi razlogi za konec
ustvarjanja;
- zaključitev procesa: umetnica prekine proces sodelovanja.
9. Vplivi in posledice samoopazovanja in vzpostavljanja čuječnosti
Poglabljanje zavesti in vzpostavljanje čuječnosti sta usmerila pozornost umetnice na problematične točke zavedanja, kar je spremenilo samo dinamiko doživljanja. Slika spodaj (Slika 3)
prikazuje glavne spremembe v doživljanju umetnice znotraj procesa ustvarjanja.
Prikaz 3: vpliv vzpostavljanja čuječnosti
- Podaljšalo se je doživljanje prostora tam gor in krčenje prostora tu in zdaj;
- povečal se je delež refleksivnega miselnega tavanja in zmanjšal se je delež nerefleksivnega tavanja;
Vpliv samoraziskovanja na ustvarjalni proces v likovni praksi
54
- zmanjšalo se je senzorično zaznavanje.
Posledice spremenjenega procesa doživljanja je umetnica začutila na različnih nivojih; na
emocionalen nivoju je poročala o depresivnih stanjih in stanju odtujenosti: »… dejansk sm mela
na čase tak občutek, k da te, uno mine ena stvar, da enostavno ne vidš več smisla … pač uno aveš,
k se bojiš, da bi eno stvar nehov met rad, k jo ful rad delaš, in ti zmanka ... », na nivoju odločanja
pa je doživela blokado in s tem je bila onemogočena tudi njena kreativnost: »Kreativni proces, k
u bistvu, k je bol razmišljanje, kukr pa inspiracija … Ni zdej to, da mene zdej tam inspirira rdeča
barva in zdej bom jst rdečo dala gor, ker ni to tko pač, ker morm prej premislt, če bi bla ta rdeča
sploh dobra za mojo sliko. In v tem mislnem procesu se men zdi, da me je to oviral, ker nism bla
zmožna se pravilno odločat o … oziroma pravilno razmišlat …«
10. Refleksija in napotki za nadaljnje raziskovanje
Metoda deskriptivnega vzorčenja je prinesla nove poglede na doživljanje znotraj likovnega
ustvarjanja, o katerih doslej še ni bilo veliko zapisanega, vendar ima tudi ta metoda svoje prednosti in slabosti. DVI-metoda omogoča več nivojev poglobljenega raziskovanja (Hurlburt, Akhter,
2006), priporočljivo pa je, da bi se raziskovalec in udeleženec dobila po zbranih vzorcih v čim
krajšem roku (Hurlburt, 2006). Žal je bilo to v primeru umetnice in dolgotrajne faze opazovanja
nemogoče. DVI-metoda je morda bolj primerna za krajše ali bolj ozko usmerjeno raziskovanje.
Glede na posameznika in na vrsto doživljanja je odvisno, kako zahteven je proces opazovanja.
Prihodnje možnosti za samoraziskovanje bi bile v večji fleksibilnosti in prilagoditvi načrta raziskovanja posameznika. Priporočljivo bi bilo tudi kombiniranje metode z drugimi raziskovalnimi
tehnikami in pripomočki, ki bi manj posegali v prakso umetnika in ponudili tudi druge aspekte
doživljanja. Smiselno bi bilo tudi podaljšati učno – pripravljalno dobo in pripraviti udeleženca
na proces čuječnosti.
11. Razprava
Ugotovitve iz raziskave so pokazale, da je imelo samoraziskovanje največji vpliv ravno na
krožnost procesa; umetnica je s samoopazovanjem usmerjala pozornost na miselno tavanje in s
tem podaljševala doživljanje prostora tam gor. Usmerjanje pozornosti umetnice in spodbujanje
k večjemu zavedanju je spremenilo naravni potek in organizacijo procesov. Rezultati so prav
tako pokazali pritrdilno, da miselno tavanje vpliva na sposobnosti odločanja (McVay, 2009) in
na pojav neprijetnih emocionalnih stanj (Killingswith, Gilbert, 2010). Umetnica je poročala o
zmanjšani sposobnosti odločanja in neprijetnem počutju. Umetnica je imela prej do miselnega
tavanja nevtralen odnos in je bilo pri ustvarjalnem procesu vseskozi prisotno. Zanimivo pa je, da
se je spremenilo njegovo doživljanje šele tedaj, ko je nanj usmerila pozornost. Iz rezultatov je
razvidno, da gre za dve različni vrsti miselnega tavanja, ki imata povsem drugačen vpliv na umetnico. Prvi ima negativni vpliv, drugi pa govori o njegovi nujnosti in pomembnosti za ustvarjalni
proces. Slednja je, kot poročata Mooneyham in Schooler (2013), precej manj neraziskana, povezujejo ga z idejnim razmišljanjem (planiranje, snovanje idej) ali pa kot distrakcijo zavednega,
ki pa je lahko tudi vrsta kratke inkubacije (Ritter, Dijksterhuis, 2014). Na podlagi teh ugotovitev
bi omejevanje nerefleksivnega tavanja pomenilo tudi krajšanje te inkubacijske faze. Povečanje
refleksivnega tavanja je povzročilo tudi, da je umetnica postala manj pozorna na senzorično
doživljanje, ki naj bi bilo prav tako pomembno pri procesu odločanja in pozitivnem doživljanju ustvarjalnega procesa. Skupaj z emocionalnim poglabljanjem oz. ozaveščanjem neprijetnih
Urška GOLOB
55
emocionalnih vsebin je umetnica posledično doživela odtujenost v relaciji do slikarskega objekta
in izgubo radosti do ustvarjanja.
12. Sklep
Na podlagi rezultatov se je izkazalo, da sta imela samoraziskovanje in vzpostavljanje stanja
čuječnosti negativni vpliv na umetnico in njeno prakso. Spoznanja torej usmerjajo k razmisleku,
da poglabljanje zavedanja in tehnike, ki k temu spodbujajo, ne delujejo vedno posamezniku v
prid.
Kot opozarja Josipovic (2013), je potrebna previdnost pred kontemplativno rabo tradicij za
namene doseganja nedualnega zavedanja; vsak miselni proces (tudi miselno tavanje) prisostvuje
pri organizaciji možganov, zatorej je vsak poseg vanj občutljiv na njegove spremembe.
Zagotovo je prakticiranje čuječnosti v nekaterih primerih koristno, vendar bi bilo potrebno
za nadaljnje raziskovanje proučiti predispozicije in prakso posameznika ter njegove faze ustvarjanja. Te se, kot umetniki sami, razlikujejo med seboj v občutljivosti in zahtevnosti opazovanja.
13. Literatura
Chatman, L. in Sparrow, B. (2011). The feeling of doing across levels of analysis – The effects of perceived control on learning. Psihološka obzorja, 20 (3), 73–91.
Creswell, J. W. (2002). Educational Research: Planning, Conducting, and Evaluating Quantitative and Qualitative Research. Upper Saddle River, NJ: Merrill Prentice Hall.
Creswell, J. W. (2007). Qualitative Inquiry & Research Design, Choosing Among Five Aprroaches. Los Angeles: Sage Publications.
Flick, U. (2006). An introduction to qualitative research. London: Sage Publications.
Glasser, G. B. in Strauss, L. A. (1967). Discovery of Grounded Theory: Strategies for Qualitative Research. Chicago: Aldine.
Hurlburt, R. T., Akhter, S. A. (2006). The Descriptive Experience Sampling method. Phenomenology and the Cognitive Sciences, 5, 271–301.
Hatch, J. A. (2002). Doing Qualitative Research in Education Settings. New York: State
University of New York Press.
Heavey, L. in Hurlburt, R. T., Lefforge, C., Lefforge, N. L. (2012). Toward a Phenomenology
of Feelings. Emotion, 12 (4), 763–777.
Hurlburt, R. T. (2011). Investigating Pristine Inner Experience: Moments of Truth. New
York, United States of America: Cambridge University Press.
Hurlburt, R. T. in Heavy, C. L. (2006). Exploring inner experience: the descriptive experience sampling method. Amsterdam; Philadelphia: John Bejnamins Pub.
Hurlburt, R. T. in Heavey, C. L. (2006). Descriptive Experience Sampling Codebook. http://
faculty.unlv-ed/hurlburt/codebook.html#target11 (25. 4. 2014)
Hurlburt, R. T. in Christopher in H. L., Bensaheb, A. (2009). Sensory Awareness. Journal of
Consciousness Studies, 16 (10-12), 231–251.
Josipovic, Z. (2013). Freedom of the Mind. Frontiers in Psychology. 4:538. doi: 10.3389/
fpsyg.2013.00538
Kordeš, U., Gaspari, M., Lah, A., Maljevac, T., Potočnik, J., Žnidar, E. (2012). Doživljajski
svet partnerskega sporazumevanja. Kairos , 6 (1, 2), 26.
56
Vpliv samoraziskovanja na ustvarjalni proces v likovni praksi
Killingswith, M. A. in Gilbert, D. T. (2010). A wanfering mind is unhappy mind. Science,
330 (932).
Mesec, B. (1998). Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola
za socialno delo.
Mooneyham, B. W. in Schooler, J. W. (2013). The Costs and Benefits of Mind-Wandering: A
Review. Canadian Journal of Experimental Psyhology, 67 (1), 11–18.
Nelson, C. B. (2005). The Creative Process: A Phenomenological and Psychometric Investigation of Artistic Creativity. Melbourne: The University of Melbourne.
Petitmengin, C. (2006). Describing one's subjective experience in the second person: An
interview method for science of consciousness. Phenomenology and the Cognitive Sciences, 3–4
(5), 229–269.
Vogrinc, J. (2008). Kvalitativno raziskovanje na pedagoškem področju. Ljubljana: Univerza
v Ljubljani.
57
Kairos
8/1-2/2014
58
Strokovni prispevki
Igor OKORN
Pričakovanja in predstave o poklicu psihoterapevta
pri slovenskih študentih psihoterapevtske
znanosti Univerze Sigmunda Freuda
Expectations and representations about psychotherapeutic
profession of Slovenian students of psychotherapy
science at Sigmund Freud University
POVZETEK
P
sihoterapevtsko izobraževanje je še vedno neraziskano področje v psihoterapiji. Kvalitativne
raziskovalne metode in sestavljena (kvalitativna in kvantitativna) metoda sta primerni orodji
za raziskavo področja usposabljanja študentov psihoterapije. V raziskavi sem na naravnem in
reprezentativnem vzorcu slovenskih študentov psihoterapije na SFU raziskal njihove predstave
in pričakovanja o poklicu psihoterapevta ter spremembe le-teh v času študija. Pet zaporednih
generacij je bilo vključenih v raziskavo z odprtim tipom vprašalnika, ki je vseboval tudi osebne
podatke študentov. Z mešano metodo raziskovanja in analizo odgovorov so bile opredeljene kvalitativne kategorije odgovorov in v odnosu do njih preverjene različne raziskovalne hipoteze o
vplivu starosti, stopnje osnovne izobrazbe študenta in števila ur osebne izkušnje na kvalitativno
kategorijo odgovora. Raziskane so bile razlike med generacijami študentov in kako študentje
opazijo spremembe v času študija. Podajam opozorila v zvezi z raziskavo in komentiram omejitve in šibkosti moje raziskave.
Z raziskavo je ugotovljeno, da akademski program študija psihoterapevtskih znanosti vodi študente od zelo praktičnih in splošnih mnenj o psihoterapiji v začetku njihovega študija do bolj
sestavljenih, avtentičnih in kompleksnih predstav in pričakovanj o psihoterapevtskem poklicu v
zadnjem letniku akademskega študija na SFU.
KLJUČNE BESEDE
poklic psihoterapevta, raziskovanje psihoterapevtskega izobraževanja, pričakovanja, predstave
DR. IGOR OKORN, PSIHOANALITIČNI PSIHOTERAPEVT, E-MAIL: [email protected], WWW.PSIHOANALIZA.SI
Igor OKORN
59
ABSTRACT
R
esearch into psychotherapy training remains an unexplored area in psychotherapy. Qualitative methods and mixed methods research seem to be very useful tools for exploring the
training and study process of trainees and students of psychotherapy. In my survey I investigated
using a representative sample of Slovenian SFU students of Psychotherapy Science, their ideas
and expectations about the profession of psychotherapy and how this changed during the study
process. Five consecutive generations of students were investigated using open questionnaires,
which included the demographic data of students. With mixed- qualitative and quantitative methodology analysis, I defined qualitative categories of students’ answers, and in relation to them
I checked different hypotheses about the impact of age, basic education and personal therapeutic
experience against the qualitative categories of their answers. Differences between generations
of students were examined and I explored how different generations saw their changes during
their study process. I offer some warnings about this research and I discuss the limitations and
weaknesses of my research.
KEY WORDS
psychotherapeutic profession, psychotherapy training research, expectation, representation.
EXTENDED ABSTRACT
F
rom the beginning and first attempts to deal scientifically with psychotherapy, the dilemmas
and discussions about the arrangement and definition of the psychotherapy training have
been very much alive. There have been burning questions about the theoretical and practical
grounds, which need to be covered during the training, about what personal characteristics
a psychotherapist should have and in what kind of environment psychotherapy should be
performed.
Expectation in this study was defined as someone’s belief of what is most likely to happen.
Someone may or may not be aware of the reality of this belief. Representation was defined as an
image or/and an idea that substitutes a real picture of someone or something. It is treated like a
picture of reality, no matter what the reality is (Longman, 2005).
The study was focused on these questions (among others):
What is the relation between the training process of students and their expectations and
representations about psychotherapeutic profession?
What kind of expectations and representations do students have about psychotherapy?
What is happening during their training process with their expectations and representations?
What are the factors that influence their representations and expectations - age, basic
education, therapeutic experience, study program?
The object of this research is psychotherapy training and personal development of trainees.
According to Gelo, Braakman and Benetka (2008) “psychotherapy science is the enterprise of
organizing, teaching and spreading the knowledge of psychotherapy”.
60
Expectations and representations about psychotherapeutic profession of Slovenian students
of psychotherapeutic science at Sigmund Freud University
Scientific debates and studies of therapists’ development have been a field of interest for various
scientists from the 1950’s on and have been a subject of some interesting research studies, for
example about the relation between age and competence of the psychotherapist. Already Mowrer
had asked himself how to be a competent psychotherapist though young (Mowrer, 1951).
Barrington in 1958 found out that trained and experienced students of psychotherapy would
become less “academic” or “intellectualized” in their responses about psychotherapy.
Later it was shown that total number of psychotherapy supervisors and total hours of
psychotherapy supervision were the best predictors of trainees’ ratings of their current level of
psychotherapeutic competence.
One of the most important modern psychotherapy training researchers in the field of the
development of psychotherapists is David E. Orlinsky who published a paper on collaborative
international study of the development of psychotherapists (Orlinsky et al., 1999).
There are practically no researches in the field of psychotherapy or psychotherapy training in
Slovenia. In comparison to several European countries we are underdeveloped country also
regarding the regulation, legalization and academization of psychotherapy as an autonomous
profession. A group of professionals gathered around Slovenian Umbrella Association for
Psychotherapy agreed to follow the Austrian example of SFU and its bachelor and master
program of psychotherapy science. The pilot project started in 2006 when the first generation of
students was enrolled.
Research of the study of the psychotherapy science program at SFU was performed by Fiegl from
the beginning of the study program. On the basis of first questionnaires and interviews, Fiegl
(2010) describes the “stages of development of students”. Other segments of her exploration were
younger versus older students, the maturity of students. She found that with more experience in
the study, the self-doubt rises; the (ideal) image of psychotherapy is more realistic in higher
semesters; after more time of study, one gets to know the limits, at the beginning one feels
omnipotent; the more one is familiar with him/herself, the more doubts rise; with time students
are more capable of emotional touch etc.
Methodology and the research process
On the basis of Fiegl’s (SFU) questionnaire and some segments of Orlinsky’s questionnaire
DPCCQ I created my own questionnaire for the purpose of my research. The group of
investigation were SFU English program Slovenian students at SFU Vienna.
Questionnaire
The demographic part included information on gender, age and level of education of the students,
as well as the number of hours of their own therapeutic experience in teaching therapy. From
the third year on the students also answered questions about their chosen modality, hours of
supervised psychotherapeutic practice and their inspiration for the study.
Igor OKORN
61
The first part of open questions was about their representations about the psychotherapy
profession and the changes of those since the beginning of their study. They were also asked
about the personal characteristics a psychotherapist should have and which are more or less
important. They had to assess their own personal characteristics and decide how to develop
them in the future. The second part was about their expectations about the profession and how
they have changed since the beginning of the study. At the end they had to answer what they
thought was the aim of psychotherapy and whether they feel competent enough to start practising
psychotherapy at this point of their studies.
Research sample
All five generations which were and most of them still are in the study process of the curriculum
of SFU Vienna in Slovenia were involved in the research. Those generations were named by
the semester in which the generation (the student) was enrolled on the day of the research.
Altogether, 102 students out of 149 enrolled in the study program at that moment, took part in
the research. That presents 68,2 % of the population which is a representative sample for my
research.
Method
It is a research where “mixed method approach” (Gelo, Braakman and Benetka, 2008), qualitative
(Mayring, 2000) and quantitative analyses were used. Qualitative analysis includes inductive
category development and deductive category application. Descriptive quantitative statistics
includes a cross sectional design, with three main demographic variables and with descriptive
relational statistics, exploring and testing the hypotheses. Some of the hypotheses were defined
in advance, but most of them came out of the first step of analysis (qualitative analysis).
Steps of qualitative analysis followed like this: the questionnaires were transcribed and typed
in the computer. Then all the materials in the electronic version were compared again with the
hard copies. This step included three students who presented a “third party” opinion. Then
followed the observation of the similarities and the differences in the data. This procedure
in many qualitative analyses is called constant comparison. On the basis of answers, 5 + 3
categories to the main questions emerged. The next step of qualitative data analysis was putting
the answers deductively in the categories described above. Credibility, validity and reliability of
the analysis were checked. Validity was ensured by taking a standardized and valid questionnaire
(by Orlinsky) as the basis and checking different possibilities (methods) for the research. I chose
the standardized mixed method approach. Feedback from the students showed me that I chose a
good questionnaire and a good study; the validity of categories was checked in discussion with
other experts who revised the categories and labels of categories.
Results
Inductive categorization of the answers in the research
During the research the following categories of answers occurred:
Expectations and representations about psychotherapeutic profession of Slovenian students
of psychotherapeutic science at Sigmund Freud University
62
• 1-CP “Clinical Work & Practice” includes all the answers about expectations and/or
representations, personal characteristics as well as the aim of psychotherapy connected
with clinical work and practice of psychotherapy;
• 2-TK “Theoretical Knowledge” includes all the answers connected to theoretical and
scientific area of psychotherapy;
• 3-GC “Personal Characteristics & Life Experience” includes all the answers about
general characteristic and information about the profession;
• 4-COM “Combination of Different Categories” includes the answers with a combination
of all categories and presents the most complex category;
• 5-SC “Social Context of Profession” includes answers in which the profession is
connected to the social context of psychotherapy and the legalization of the profession.
Answers about changes during the study process were categorized into 3 categories:
• “YES+” meaning positive changes during the time of study,
• “YES-“ meaning negative changes during the time of study and
• “NO” meaning there were no changes during the time of study, as the consequence of
the study.
Quantitative analysis
Quantitative analysis gave answers for questions about representations and expectations
about psychotherapeutic profession, about changes in the study process, the characteristics of
psychotherapist and for questions about the aim of psychotherapy.
Age
Hypothesis: The age of students has no direct impact on the qualitative category of answers
about representations and expectations about psychotherapeutic profession. Younger students do
not answer qualitatively different and less complex than their older colleagues.
The processing of statistical data defined groups of students up to 19 years old, 20-29 years old,
30-39 years old, 40-49 years old and older than 50. Approximately one third of the students
ranged in the 20-29 years old age group and the biggest share, 41 %, ranged in the group 3039 years old. The smallest group were students under 19 years old, only 4 %, one fifth of the
students in the group 40-49 years old and less than one tenth of the students in the group over 50
years old. All generations of students were mostly older than 30 years, which is a lot higher than
the average age of students in ‘regular’ university study programs.
Approximately one fifth of all answers were about representations about psychotherapy
profession and were put in the category 1-CP, no answers were put in category 2-TK, almost two
fifths in the general category 3-GC, a little less than one third were put in the category 4-COM
and less than one fifth of all answers in the category 5-SC.
In the age group from 20-29 years old, the answers were categorized as follows: one fifth in
1-CP, 23 % in 3-GC, one third in 4-COM and 13 % in 5-SC. In the group of students from 30-
Igor OKORN
63
39 years answers were categorized as follows: one fourth in 5-SC, one fifth in 4-COM, 36 % in
3-GC and 13 % in 1-CP. In the age group from 40-49 years old, answers were as follows: one
tenth in 1-CP, one third in 3-GC, a little more than half in 4-COM and 6 % in 5-SC.
A more detailed analysis showed that age group cannot be defined as a factor influencing the
category of answers. Answers were different according to the age group, but they were not
proportionally related to age but were arranged differently in every age group. Similar results
were also found to the question about expectations about the psychotherapy profession.
Therefore the hypothesis that age does not have a direct influence on expectations and
representations about psychotherapy profession and that younger students do not answer
qualitatively different and less complex than older students was confirmed.
Education
Hypothesis: Students who completed middle school or gymnasium before they enrolled in the
psychotherapy study (lower basic education), do not give different qualitative answers about
representations and expectations about psychotherapeutic profession than their colleagues with
higher basic education (students with university degree or higher).
We had two groups of students: more than 2/5 of students who enrolled after completing middle
school or gymnasium (43 students) and 40 % of students who had already completed university
education. There were also 5 % of students who had an even higher level of education and
one tenth of students who did not answer the question about education. The shares of answers
were almost the same in questions about representations as in questions about expectations. The
shares were as follows: of all answers in category 3-GC 39 % of students with middle school
as well as university education put their answers in this category. Out of all answers, more
than one half were from students with middle school or gymnasium and two fifths of students
with university education in category 1-CP. In category 4-COM the answers were compiled
of one half of students with university education and one third of students with middle school
education. In category 5-SC there were one half of students with completed middle school and a
little less than one third of students with university education. The share of people with education
higher than university was lower in the most complex category 4-COM, which means that the
complexity of answers is not related to the level of education.
After completing the qualitative analysis within each generation it was shown that the level of
education does not influence the complexity of answers. There was some deviation within the
generation groups, however a direct influence of education on the complexity of answers cannot
be proved.
Number of hours of personal therapeutic experience
Hypothesis: Students with more hours of personal therapeutic experience have a more complex
and more mature overview about representations and expectations about psychotherapeutic
profession than students with fewer hours of personal therapeutic experience, which could be
recognized out of qualitative categories of answers about representations and expectations.
64
Expectations and representations about psychotherapeutic profession of Slovenian students
of psychotherapeutic science at Sigmund Freud University
The interesting part of this analysis was that we had three almost equal groups. First was a group
of students with almost no therapeutic experience - less than 20 hours, which meant they only
started the process. This group represented one third of the students (33 people). Second
was the group of students with more than 20 and less than 100 hours of therapy. This group
consisted of 39 students or 38 % of all people. The third group were students with more than
100 hours of therapeutic experience. This group also represented approximately one third of all
subjects.
The shares of answers were again similar in categories about representations and about
expectations. It could be seen from the results that the shares of answers in the most complex
category 4-COM rose with the number of hours of psychotherapy, e.g. only 21 % of students
with less than 20 hours of therapeutic experience answered in category 4-COM, while more
than one half of students with more than 100 hours of therapeutic experience answered in this
category. Similar was the case with the answers in the most general category 3-GC: 45 % of
students with less than 20 hours of therapeutic experience answered in category 3-GC, while
only 19 % of students with more than 100 hours answered in this category.
Changes in expectations and representations during the time of the study
Approximately two thirds of students from generations B3 to M3 answered that they had noticed
positive changes in their representations about the psychotherapeutic profession during the time
of the study- category YES+. 3 % of students see their changes in representations as negativecategory YES-. A little less than one third of all students saw no changes during the time of their
study- category NO.
In the questions about expectations about the psychotherapy profession the share of students
with positive changes- category YES+ was a little lower, approximately one half of students
answered in this category. 42 % of students saw no changes of expectations- category NO. 8 %
of students saw negative changes- category YES-.
Most answers about positive changes during the time of the study (YES+) were seen in generation
M3, meaning that students who had studied the longest saw the most positive changes about their
expectations as well as representations about the psychotherapeutic profession.
What is happening with expectations and representations about psychotherapeutic profession
during the time of the study?
In the analysis of answers about representations about psychotherapeutic profession we saw
that the share of answers in the most complex category 4-COM was rising from lower to higher
generation, while the share of answers in the most general category 3-GC was falling from lower
to higher generation of students. In the first two generations, B1 and B3, there were more than
one half of all answers about representations in category 3-GC and only one tenth of all answers
in category 4-COM. In the final M3 generation the share of answers in 4-COM was already 75
%. Answers in other categories were not surprising: at the beginning of the study many students
saw the profession as clinical practice (1-CP), while later the profession was seen in a wider
Igor OKORN
65
social context (5-SC).
The analysis of answers about expectations about psychotherapeutic profession gave similar
results. There was only one slighter ‘anomaly’ in answers in category 4-COM by generation B3.
The share of answers in this category was lower in generation B3 than in B1 which could also be
seen in questions about representations. The share of answers in category 3-GC fell from almost
75 % in generation B1 to only 15 % in generation M3. In generation M3 almost two thirds of all
answers could be put in category 4-COM, while only 15 % of answers from generation B1 can
be put in 4-COM. In categories 1-CP and 5-SC the answers were arranged equally. In generation
B5 we could see that the students were starting to see the profession in a wider social context.
Discussion
Specificity of Slovenian sample
The whole sample of my research is atypical compared to other university study programs,
but naturalistic and realistic for the SFU Slovenian students in the international psychotherapy
science study program. The first and second generation (M3 and M1 in my research) contain all
previous generations that could not realize their wish of studying psychotherapy or they simply
could not enrol in any kind of psychotherapy program study before. The demographic part of
the research also showed that psychotherapy seems to have become a profession where women
find more interest than men (2/3 of the students are women), not only in the international field,
but in Slovenia, too. It seems that students with lower level of basic education see no internal or
external reason for being less prepared to start studying psychotherapy.
The academic concept of psychotherapy study process
My research supported the thesis that the age and basic education of the students who are enrolled
in psychotherapy academic study program are not of as much importance as one would expect.
However, it is true that age and basic education of the students enrolled are higher than in other
comparable university programs.
The results also proved that personal psychotherapeutic experience is an important and relevant
factor in the developmental process of psychotherapists. The number of hours of personal
therapeutic experience influences the changes in their expectations and representations about
psychotherapy profession. It is also the program of psychotherapy study, which has an influence
on the student’s expectations and representations about psychotherapeutic profession and not
the age or basic education of the student. One who enters the study program of psychotherapy is
aware of the fact that the profession should be supported with personal therapeutic experience
and the students in my research sample showed that with the “act” of entering their personal
therapeutic process.
What is happening during the psychotherapy training process?
We showed with the qualitative method of research, that the students’ representations and
expectations about psychotherapeutic profession go into five main directions:
66
Expectations and representations about psychotherapeutic profession of Slovenian students
of psychotherapeutic science at Sigmund Freud University
Category 1-CP (Clinical work & Practice),
Category 2-TK (Theoretical knowledge),
Category 3-GC (General characteristics & Experience),
Category 4-COM (Combination of different categories) or
Category 5-SC (Social context of profession).
These categories show us the level of the students’ awareness about the profession and the
perceptions they have about psychotherapy.
In most cases students, by themselves, are aware of positive changes about expectations and
representations about psychotherapy profession, which occur during the time of their study.
The more one studies, the more positive changes of representations and expectations about
psychotherapeutic profession one feels.
Development of maturity in different generations
During the process of study, the students become more aware of different fields of psychotherapy
and of psychotherapeutic profession. From “layman” (Freud, 1926) at the beginning of their
study process, the student develops into a more “professional” psychotherapist over the period
of university study program of psychotherapy.
The university study process (www.sfu.at) obviously helps students recognize the importance
of the independent profession of psychotherapist and the importance of scientific research
in psychotherapy- students in my research reported about changes in expectations and
representations about their profession, which go in the direction of development and research
and are more and more complex.
The results of the study have shown that the academic SFU program brought to the students
constancy in the most mature and combined category of answers. This 5-year program gave
them a complex, broader and more mature picture of psychotherapeutic profession and of the
characteristics that a psychotherapist should develop.
On the basis of my research and comparing with the research done at SFU Vienna (Fiegl, 2010),
I can determine the next stages of development of the students during the study process: the stage
of “Pre-conceptions about psychotherapy and the psychotherapy profession” is followed by the
“Deconstruction of pre-conceptions”, after which comes “The period of confusion and searching”.
It is followed by the “Construction of new conceptions” and “Developing conceptions about
psychotherapy and about psychotherapeutic profession”. The last phase is “Psychotherapist’s
post-graduate professional development”, which occurs after study.
Warnings, limitations and weaknesses of the investigation
As I have already mentioned, all the research answers are limited to a group of students in the
Slovenian SFU study program. The research does not include any type of comparisons with
other psychotherapy study programs (institutes, studies after completing the study at Faculty
of Medicine or the study of psychology), which is why the results cannot and should not be
generalized to the whole field of psychotherapy training or practice. It should also be stressed
Igor OKORN
67
that my sample of psychotherapy students has, up to now, been completely unknown. Also
the hypotheses about age, basic education and the number of hours of personal therapeutic
experience cannot be generalized. A comparative, parallel research would be required in order
to make such comparisons.
It is also imperative to be aware of the limitations of the research when interpreting the answers
and to limit oneself solely on the expectations and representations of the students about
psychotherapy profession. One should clearly separate the complexity of the students’ answers
from their maturity and qualifications for the profession. Also the demographic data need to be
seen in relation to representations and expectations and again be aware of the limitations of the
group. Which is why, on the basis of this research, we cannot say that the students with higher
level of basic education before the study are more qualified for the profession of psychotherapists
than student with lower level of basic education before the study or vice versa.
It should also be stressed that, for example, no change in expectations and/or representations
does not say anything about the qualifications of the students - the sole positive change in
expectations and/or representation in my study does mean a better development of the student or
a more complex way of thinking.
And to sum up, I should also point out, that the research shows the differences between generations
- it is not a longitudinal study - which is why we cannot clearly state that changes happen also
within one generation. Even though we did ask a specific question about changes in one generation,
it was again only focused on expectations and representations about psychotherapy profession,
and therefore cannot be used to judge about the students’ development or qualifications.
I should also mention that at this moment my research is one of few studies in Slovenia on
this field, but definitely the only systematic research of the academic study program of
psychotherapy. Regarding the relation of answers concerning the psychotherapy profession
by students of psychotherapy study program and the influence of age, level of education and
personal therapeutic experience on the psychotherapy profession, I have not found any such
research even in the international field.
Conclusion
In the future, each of my investigated fields can be explored in depth. The defined qualitative
categories could be explored in greater detail as well as the quantitative statistical processing of
the data and results already found in my research (see Okorn, 2013).
In further research, higher generations of study should be involved in order to carry out a “follow
up” longitudinal research, to see the development of one generation during the period of their
study, even after the concluded “formal” part of their education.
The terms of consistency (see my discoveries about it), maturity and competency of
psychotherapists in training need more investigation in the future.
Different phases in psychotherapy training or study process could be explored in depth.
Different fields of psychotherapy (according to my qualitative categories) can be examined in
68
Pričakovanja in predstave o poklicu psihoterapevta pri slovenskih študentih psihoterapevtske znanosti
Univerze Sigmunda Freuda
the future: Clinical work and practice, Theoretical and scientific field, Personal characteristics,
Social context of our work and Combination of different fields.
So in conclusion I could say that the scientific part and the theoretical field of psychotherapy in
Slovenia is still extremely poor and therefore should be part of different studies for exploring the
psychotherapy training process and psychotherapists.
Uvod
Od samih začetkov in poskusov znanstvenega ukvarjanja s psihoterapijo so zelo živa in ne
dokončno rešena vprašanja in razprave na temo opredelitve in ureditve ustreznih oblik študija za
usposabljanje psihoterapevta. Zelo žgoče so polemike o tem, kakšen naj bo način šolanja, katere
teoretične in praktične osnove zahteva poklic, kakšne osebnostne lastnosti zahteva delo psihoterapevta in v kakšnem okolju naj se izvaja ta poklic. Tudi laične in strokovne predstave o poklicu
psihoterapevta so izjemno različne. O »laičnih« terapevtih in zdravnikih terapevtih je pisal že
»ustanovitelj« znanstvene metode zdravljenja duševnih težav S. Freud (1926).
Za uvod v predstavitev raziskave opredelimo pojma »pričakovanje« in »predstava«, ki sta
osnovna pojma in izhodišči za raziskavo. Pričakovanje pomeni prepričanje nekoga o tem, kaj se
bo najverjetneje zgodilo; oseba se ali se ne zaveda resničnosti tega prepričanja. Predstava pa je
slika in/ali ideja, ki nadomesti resnično sliko nekoga ali nečesa. Obravnavana je kot slika resničnosti ne glede na to, kaj je resnično (Longman, 2005).
Osnovna ideja moje raziskave jemlje kot izhodišče pomen zgornjih pojmov, hkrati pa želi odgovoriti na več vprašanj, od katerih bodo v tem članku predstavljena le nekatera: kakšen je odnos
– povezava med procesom študija za usposabljanje psihoterapevtov (študentov psihoterapije na
SFU fakulteti) in njihovimi pričakovanji in predstavami o psihoterapevtskem poklicu? Kakšna
pričakovanja in predstave imajo slovenski študenti SFU o psihoterapiji? Kaj se med procesom
študija na SFU (med usposabljanjem za psihoterapevtski poklic) dogaja z njihovimi pričakovanji
in predstavami? Kateri dejavniki med študijem vplivajo na njihova pričakovanja in predstave in
kako na predstave in pričakovanja vplivajo starost, stopnja osnovne izobrazbe, izkušnje z lastno
terapijo ter študijski program?
Opredelimo predmet, ki ga zajema raziskava. Ena od sodobnih opredelitev psihoterapije je
naslednja: psihoterapija je veda, znanost, ki združuje organizacijo, poučevanje in širjenje znanja
o psihoterapiji (Gelo, Braakman, Benetka, 2008). Predmet moje raziskave je del psihoterapije,
ki je povezan s procesom psihoterapevtskega izobraževanja in izida. Ožje področje raziskave
zajema področje usposabljanja in proces predajanja znanja o psihoterapiji in o psihoterapevtu.
To zajema tako terapevtovo osebnost kot tudi njegov osebni in profesionalni razvoj.
Znanstvene razprave in študije razvoja terapevtov od 50. let prejšnjega stoletja dalje so zanimale znanstvenike z različnih področij in bile predmet nekaterih zanimivih raziskav. Dve izmed
osebnih značilnosti, povezanih z možnostjo in sposobnostjo delovanja v psihoterapevtskem poklicu, sta bili starost in usposobljenost terapevta. O tem, kako biti sposoben psihoterapevt kljub
mladosti, se sprašuje že Mowrer (1951), ki ugotavlja, da je mladost eden od dejavnikov, ki vzbuja temeljni pomislek za usposobljenost in izkušenost terapevta. Usposobljeni in izkušeni študenti
Igor OKORN
69
psihoterapije postanejo manj »akademski« ali »razumski« pri svojih odgovorih na vprašanja o
psihoterapiji, ugotavlja Mowrer l. 1951, kar je gotovo zanimivost. Barrington (1958) v svoji
raziskavi ugotovi, da se lahko spremembe ravni usposobljenosti terapevta pokažejo kratkem
časovnem obdobju, pri čemer je potrebno upoštevati, da to poročajo sami terapevti, ki izhajajo
iz svoje subjektivne izkušnje.
Pozneje se v zvezi s pomembnimi dejavniki za usposabljanje za psihoterapevta ugotavlja,
kako pomembne so osebne izkušnje terapevta, to je lastna psihoterapija in delo terapevta v treningu pod supervizijo. Bradley in Olson (1980) sta dokazala, da sta najboljša pokazatelja ocene
praktikantov o njihovem lastnem občutku psihoterapevtske pripravljenosti prav skupno število
njihovih ur v superviziji in število različnih supervizorjev. Hkrati govorita o pomembnosti števila ur lastne izkušnje, ki so jih praktikanti opravili v procesu psihoterapevtskega izobraževanja
(Bradley in Olson, 1980).
Eden najpomembnejših sodobnih raziskovalcev psihoterapevtskega usposabljanja in razvoja
psihoterapevtov je David E. Orlinsky, ki je s sodelavci leta 1999 objavil članek o mednarodni
raziskavi razvoja psihoterapevtov (Orlinsky in drugi, 1999). Njegov vprašalnik DPCCQ za ugotavljanje usposobljenosti in razvoja psihoterapevta zajema osem vprašanj odprtega tipa ter 370
standardiziranih vprašanj strukturiranega intervjuja s skalo (lestvico), ki omogočajo standardizacijo odgovorov. Na osnovi raziskav in vprašalnika ugotavlja restrospektivni razvoj poklica in
nam z uporabo tega vprašalnika lahko poda tudi presečne in vzdolžne ocene razvoja (Orlinsky
in drugi, 1999, 2005). Orlinsky in Rønnestad sta na osnovi tega vprašalnika in raziskave pozneje
izdelala tudi model profesionalnega razvoja psihoterapevtov (2005).
Raziskav o psihoterapiji in usposabljanju psihoterapevtov v Sloveniji ni, zato smo na tem
področju manj razvita država. Podobno je z vidika zakonodaje in legalizacije poklica in z vidika
univerzitetnih programov študija psihoterapije, o čemer govori tudi Možina (2008). V Sloveniji
se je v letu 2005 začel program sledenja avstrijskemu zgledu (SFU) in programu univerzitetnega
študija psihoterapije na dveh stopnjah. Projekt se je začel leta 2006, ko je bila v program vpisana
prva generacija študentov. Takrat študij v Sloveniji še ni bil uradno akreditiran, to se je zgodilo
leta 2013, letos pa se je program prvič uradno začel izvajati tudi v Sloveniji.
Na SFU na Dunaju je že od začetkov vpeljave akademskega programa študija psihoterapevtske znanosti pod vodstvom dr. Fieglove potekala raziskava študija psihoterapije (Fiegl, 2010).
Na podlagi vprašalnikov in intervjujev Fiegl (2010) opiše različne stopnje razvoja študentov:
1. stopnja je »vsrkavanje znanja« (angl. sucking like spounges), sledi ji faza »zmanjševanja
idealnih predstav o psihoterapiji«, nato »stopnja pubertete« in nazadnje faza, ko »študenti razvijejo oz. odkrijejo lastne sposobnosti«, ki jim omogočijo občutek varnosti pri psihoterapevtskem
delu. Drugi vidiki raziskave so zajeli še vprašanje odnosa med mlajšimi študenti in starejšimi ter
področje »zrelosti« študentov. Fieglova opaža nekatere naslednje pojave: več kot imajo študenti
izkušenj med študijem, bolj rastejo njihovi dvomi o samih sebi; (idealna) podoba o psihoterapiji
postane v višjih letnikih bolj realistična; po daljšem času študija spoznajo svoje meje, na začetku
se počutijo vsemogočne; bolj kot študenti poznajo sami sebe, več dvomov in sprememb o doživljanju poklica psihoterapevta se poraja; sčasoma postanejo študenti bolj sposobni čustvenega
vpletanja v proces.
70
Pričakovanja in predstave o poklicu psihoterapevta pri slovenskih študentih psihoterapevtske znanosti
Univerze Sigmunda Freuda
Metodologija in potek raziskave študija SFU med slovenskimi študenti
Na osnovi zgornjih ugotovitev in ob uporabi vzorčnega vprašalnika SFU, ki ga je razvila dr.
Fieglova, ter ob upoštevanju delov, sklopov in vprašanj vprašalnika DPCCQ (Orlinsky, 1999)
sem za namen moje raziskave razvil svoj lastni vprašalnik. Skupina, ki je sodelovala v raziskavi,
so bili slovenski študenti angleškega programa akademskega študija psihoterapevtske znanosti
na SFU Dunaj. Raziskava je opravljena v času, ko SFU še ni akreditirala študija v Sloveniji.
Vprašalnik
Demografski del zajema podatke o spolu študenta, starosti študenta, stopnji dokončane
osnovne izobrazbe, številu ur lastne psihoterapije študenta v vlogi klienta. Od tretjega letnika
dalje so študenti odgovarjali tudi na vprašanja o izbrani terapevtski smeri in o številu opravljenih
ur osebne terapevtske prakse (pod supervizijo). Sledijo še podatki o tem, kje so dobili motivacijo
za študij.
Vprašanja polodprtega tipa so bila sledeča: študente smo vprašali, kakšne predstave imajo o
poklicu psihoterapevta in ali bi te predstave lahko primerjali s tistimi, ki so jih imeli ob začetku
študija, ali opazijo kakšne spremembe. Zanimalo nas je, kakšne so te spremembe (za generacije
B3 do M3). Spraševali smo jih o tem, katere osebnostne značilnosti bi po njihovem mnenju
moral imeti psihoterapevt in katere od teh značilnosti so po njihovem mnenju bolj in katere
manj pomembne za opravljanje poklica. Zanimalo nas je še, kako trenutno ocenjujejo svoje
osebnostne značilnosti, za katere mislijo, da so pomembne, in kako bi jih lahko v prihodnje še
razvijali. Za tem je sledil sklop vprašanj o pričakovanjih – kakšna so pričakovanja študentov
glede psihoterapevtskega poklica. Primerjali so svoja trenutna pričakovanja s tistimi, ki so jih
imeli ob začetku študija, zapisali, ali opazijo kakšne spremembe in katere to so (za generacije B3
do M3). Glede na odgovore smo študente na koncu vprašali, kakšen je po njihovem mnenju cilj
psihoterapije in ali se jim zdi, da so v času raziskave na stopnji, na kateri so v študiju že dovolj
usposobljeni za opravljanje psihoterapevtskega poklica (samo za generaciji M1 in M3). V tem
članku so predstavljeni rezultati dela zgornjih vprašanj.
Vzorec raziskave
V raziskavo je bilo vključenih pet zaporedno vpisanih generacij slovenskih študentov SFU
programa psihoterapevtske znanosti in propedevtike od leta 2006 dalje. Generacije smo označili s semestrom, v katerega so bili vpisani na dan raziskave. Generacija B1 pomeni generacijo
študentov v prvem semestru študija na diplomski stopnji, sledita ji še dve generaciji študentov
v diplomskem študiju B3 in B5. Sledi generacija prvega letnika magistrskega programa – M1
in še najstarejša vpisana generacija, vključena v raziskavo z oznako M3 – magistrska stopnja
študija, tretji semester. V raziskavo smo zajeli naslednje število študentov po generacijah: B1,
leto vpisa v študij je 2010, od skupaj 45 študentov je bilo v anketo vključenih 38 študentov ali
84,4 %; generacija B3 z letom vpisa 2009, od 42 oseb smo prejeli 21 vprašalnikov ali 50 %.
Pri B5 generaciji smo prejeli 68,4 % ali 13 vprašalnikov od skupaj 19, medtem ko smo pri prvi
generaciji v magistrskem programu (M1) dobili odgovore 10 oseb od 13 ali 76,9 %. V najstarejši
generaciji študentov, vpisanih leta 2006, M3, smo dobili odgovore 20 od 30 oseb ali 66,7 % vseh
vpisanih. Skupno smo v raziskavo zajeli 102 študenta od vpisanih 149 ali 68,5 %, kar predstavlja
reprezentativen vzorec za populacijo, ki smo jo zajeli v raziskavo.
Igor OKORN
71
Vzorec tako zajema 5 generacij s 102 študenti. Pri vsakem študentu smo opazovali tri glavne
osebne značilnosti iz demografskega dela analize (starost, stopnjo izobrazbo in število ur osebne
izkušnje študenta v psihoterapiji). Tako sem dobil za štiri glavna vprašanja, ki sem jih vključil v
raziskavo, skupaj 408 odgovorov v petih glavnih kategorijah. Dodatni dve vprašanji o spremembah predstav in pričakovanj v času študija pa sta mi skupaj dali še 148 odgovorov študentov v
treh kategorijah. Skupna baza je tako velika 1080 odgovorov in 918 odgovorov o demografskih
podatkih skupno 102 slovenskih študentov SFU, ki so bili vključeni v raziskavo.
Metoda
Gre za raziskavo, kjer smo uporabili kombinirano metodo (Gelo, Braakman, Benetka, 2008)
kvalitativne (Mayring, 2000) in kvantitativne analize. Kvalitativna analiza zajema induktiven
razvoj kategorij odgovorov in deduktivno umestitev odgovora v kategorijo, kar bo podrobneje
opisano v nadaljevanju. Opisna kvantitativna statistika pa zajema presečno generacijsko statistično obdelavo spremenljivk s tremi glavnimi demografskimi spremenljivkami in z opisno
relacijsko statistiko za preverjanje posameznih hipotez. Nekatere hipoteze so bile opredeljene
vnaprej, večina pa jih je nastala med in po prvem koraku analize (po kvalitativni analizi).
Prvi korak zbiranja podatkov je bila izdelava končne oblike vprašalnika, kjer vsak študent
svoj odobreni vprašalnik ročno izpolni. Odločili smo se, da bo raziskava opravljena v vsaki
generaciji (B1 do M3) ob začetku predavanj. Zbiranje podatkov sem pri vsaki generaciji opravil
sam. Zadnji korak te faze pa pomeni, da sem zbral vprašalnike iz vseh generacij in jih razvrstil po
letnikih od B1 do M3. Temu so sledili koraki kvalitativne analize s prenosom vprašalnikov v elektronsko obliko in primerjavo z izvirniki. V ta korak so bili vključeni sodelavci, ki predstavljajo
mnenje »tretje osebe« o podatkih in obsegu dela. Sledi opazovanje in preučevanje podobnosti in
razlik pri rezultatih. Pri mnogih kvalitativnih analizah temu procesu pravimo stalna primerjava
(Elliot, R., Fischer T. C., Rennie D. L. (1999)). Na osnovi odgovorov so bile induktivno definirane kategorije. Pojavilo se je pet glavnih kategorij pri vprašanjih o pričakovanjih in predstavah
o poklicu psihoterapevta in tri kategorije pri vprašanju o spremembah. Tako so bile določene
glavne kategorije (induktivni del analize). Temu je sledil naslednji korak kvalitativne analize,
ki pomeni deduktivno umeščanje odgovorov v zgoraj omenjene kategorije. Za tem preidemo na
kvantitativno analizo s statistično analizo in obdelavo podatkov. Kriterij veljavnosti je v moji
raziskavi odvisen od ustreznih in primernih vprašanj in od pravilno zastavljenih vprašanj za
pridobitev bistvenih podatkov v raziskavi. Veljavnost je bila zagotovljena z uporabo ustreznih
vprašanj – za osnovo sem vzel standardizirana, veljavna in preverjena vprašalnika (Fiegl, 2010,
in Orlinsky, 1999) in preveril različne možnosti (metode) za svojo raziskavo. Vprašalnik, ki sem
ga sam razvil, je bil najprej testno uporabljen na manjšem vzorcu. Izbral sem tudi standardiziran
pristop mešanih metod. Hkrati so odzivi študentov – vzorca raziskave – pokazali, da sem izbral
dobro raziskavo in dobra vprašanja. Veljavnost kategorij je bila preverjena tudi med razpravo z
drugimi strokovnjaki, ki so pregledali kategorije in njihove oznake. Pri verodostojnosti raziskave pa je treba navesti še razlog za uporabo opisne statistične analize in vprašalnika za kvalitativno raziskavo, ki je ta, da cilj raziskave ni bilo primarno zbiranje in analiza kvantitativnih rezultatov, ampak v osnovi kvalitativna raziskava in analiza s sledečim korakom kvantitativne analize.
72
Pričakovanja in predstave o poklicu psihoterapevta pri slovenskih študentih psihoterapevtske znanosti
Univerze Sigmunda Freuda
Rezultati
Induktivna kategorizacija odgovorov v raziskavi
V raziskavi so induktivno nastale naslednje kategorije odgovorov na postavljena vprašanja:
s kodo kategorije »1-CP«, ki pomeni kategorijo »klinično delo in praksa psihoterapije«, so bili
opredeljeni vsi odgovori v zvezi s pričakovanji in/ali predstavami o psihoterapevtskem poklicu
ter osebnostne značilnosti, ki bi jih moral imeti psihoterapevt, kot tudi cilj psihoterapije, ki je
povezan s kliničnim delom in prakso psihoterapije. Študenti odgovarjajo na vprašanja v zvezi
s psihoterapevtskim poklicem kot poklicem, ki se opravlja v kliničnem okolju, in v odgovorih
navajajo terapevtski odnos med klientom (pacientom) in psihoterapevtom v zasebnem ali institucionaliziranem zdravstvenem okolju. Z »2-TK« – »teoretično znanje« so bili opredeljeni vsi
odgovori študentov, ki so zajemali ali bili povezani s teoretičnim in znanstvenim področjem
psihoterapije. S kodo »3-GC« smo opredelili »splošne značilnosti in informacije« o psihoterapevtskem poklicu, ki pomenijo predstavo oz. pričakovanja študenta, ki gleda na psihoterapevtski
poklic zelo splošno kot na razmerja med ljudmi in skozi odgovore poudarja to, da ima posameznik – bodoči psihoterapevt, določene zelo splošne osebnostne lastnosti, ki so z vidika študenta
pomembne za opravljanje tega poklica. Iz besedila je jasno, da študent govori zelo posplošeno.
Odgovor je manj kompleksen z vidika študentovega pogleda na področja psihoterapije. V kategorijo »4-COM«, ki pomeni »kombinacijo vseh ostalih kategorij odgovorov«, so umeščeni
najbolj kompleksni odgovori, ki vsebujejo kombinacijo dveh ali več področij psihoterapije, torej
odgovorov, ki vsebujejo in zajemajo tekst, ki pripada več kategorijam ali vsem ostalim kategorijam – 1-GC, 2-TK, 3-GC in 5-SC. Zadnja kategorija, »5-SC«, socialni kontekst poklica, pa
vsebuje odgovore, kjer je psihoterapevtski poklic povezan s socialnim kontekstom psihoterapije
in z legalizacijo poklica. Iz besedila je razvidno, da študent govori o poklicu oziroma disciplini,
ki je potrebna v širšem socialnem kontekstu, in o nujnosti uveljavitve in vzpostavitve poklica,
ki bi postal družbeno prepoznaven ter bi bil uradno del družbenega in zdravstvenega sistema.
Pri odgovorih o spremembah v času študija smo opredelili tri kategorije, in sicer »DA +«,
ki pomeni, da nastajajo pomembne spremembe v času študijskega procesa glede predstav ali
pričakovanj o psihoterapevtskem poklicu in te spremembe študent vidi kot dobre. Študent vidi
samega sebe zaradi procesa študija kot bolj razvitega in zadovoljnega s samim seboj v zasebnem
in profesionalnem smislu. Poroča o bolj kompleksnih, poglobljenih ali širših pogledih na psihoterapijo in/ali psihoterapevtski poklic. »DA – « pomeni, da obstajajo pomembne spremembe
glede predstav ali pričakovanj o psihoterapevtskem poklicu in te spremembe študent vidi kot
slabe – študent je razočaran v osebnem ali profesionalnem smislu, kar je posledica študijskega
procesa. Prav tako ne more poročati o kakršnemkoli napredku, tako osebnem kot poklicnem.
Kategorija »NE« pa pomeni, da študent ne opazi nikakršnih sprememb pri sebi (v osebnem in/ali
profesionalnem smislu), ki bi bile posledica študijskega procesa.
Kvantitativna analiza
Z raziskavo so bile na reprezentativnem vzorcu potrjene hipoteze oziroma podani odgovori
na postavljena vprašanja o vplivu starosti, o vplivu dosežene osnovne izobrazbe pred vpisom
v študij in o vplivu števila ur osebne izkušnje študenta na predstave in pričakovanja o poklicu
psihoterapevta.
Igor OKORN
73
Starost
Starost študentov nima neposrednega vpliva na kvalitativno kategorijo odgovorov o predstavah in pričakovanjih glede psihoterapevtskega poklica. Mlajši študenti ne odgovarjajo kvalitativno drugače in manj sestavljeno oziroma manj kompleksno kot njihovi starejši kolegi.
Statistična obdelava je zajemala umestitev števila odgovorov v različno kvalitativno kategorijo (od »1-CP« do »5-SC« – glej definicijo v besedilu zgoraj) glede na različne starostne skupine
študentov. Opredeljene so bile skupine študentov do 19 let, od 20 do 29 let, od 30 do 39 let, od 40
do 49 let in nad 50 let. Največji delež sta predstavljali skupini med 20 in 29 let – malo manj kot
tretjina vseh anketiranih, največja skupina pa med 30 in 39 let, kjer beležimo 42 študentov ali 41
% vseh. Najmanj je bilo študentov, starih do 19 let, in sicer le 4 %. Med 40 in 49 let najdemo približno petino študentov, nad 50 let slabo desetino. Vse generacije študentov so povprečno stare
prek 30 let, kar je občutno več kot pri »normalnem« študiju na drugih univerzitetnih programih
po srednji šoli. Tukaj imam v mislih študente drugih akademskih programov, ki lahko dajejo
osnovo in izhodišče za psihoterapevtski poklic (predvsem medicina in psihologija). V analizi so
bile upoštevane vse generacije skupaj, saj gre za primerjalno analizo celotne populacije in ne le
posameznih generacij. Analiza za posamezno generacijo je bila uporabljena kot dodatna analiza
za preverbo hipoteze (več o tem v Okorn, 2013). Deleži, ki so jih zajele posamezne kategorije
odgovorov, so sledeči: približno petina vseh sodelujočih je predstave o psihoterapevtskem poklicu umestila v kategorijo »1-CP«, »klinična praksa«, nihče ni odgovoril, da vidi psihoterapevtski poklic kot teoretski poklic »2-TK«, večina ali skoraj dve petini je odgovorilo posplošeno v
kategoriji 3-GC. Malo manj kot tretjina študentov je na vprašanje o predstavah odgovarjala zelo
kompleksno in sestavljeno – kategorija 4-COM. V kategorijo 5-SC »socialni kontekst poklica«
je bilo umeščenih malo manj kot petina vseh odgovorov. Ker smo v tej hipotezi preverili vpliv
starostne skupine na kategorijo odgovora, pojasnimo, da se deleži odgovorov znotraj starostne
skupine 20 do 29 let gibljejo v deležih kategorij takole: približno petina v kategoriji 1-CP, nekaj
več kot petina ali 23 % v 3-GC, tretjina v 4-COM in 13 % v 5-SC. V skupini 30 do 39 let je v
kategoriji 5-SC približno četrtina študentov, v 4-COM petina, v kategoriji 3-GC pa 36 %. 13 %
jih je v tej starostni skupini v kategoriji 1-CP. V starostni skupini 40–49 let je desetina odgovorov
v kategoriji 1-CP, tretjina v 3-GC in malo več kot polovica v kategoriji 4-COM. 6 % študentov
med 40 in 49 let pa si poklic psihoterapevta predstavlja v luči kategorije 5-SC. Iz zgornjega
lahko razberemo, da so rezultati sicer različno razporejeni, vendar nam podrobnejša analiza po
posameznih generacijah pove, da starostnega razreda ne moremo opredeliti kot vplivnega faktorja kategorije odgovora. Odgovori so različni za starostne kategorije, vendar nimajo sorazmerne
povezave s starostjo in so različno razporejeni po starostnih skupinah. Podobne rezultate smo dobili tudi pri vprašanju o pričakovanjih v zvezi s poklicem psihoterapevta. Tudi tam starost nima
neposrednega vpliva na kompleksnost oziroma na kvalitativno kategorijo odgovora študenta. S
tem potrjujemo postavljeno hipotezo, da za populacijo študentov SFU starost nima neposrednega vpliva na predstave in pričakovanja o poklicu psihoterapevta in da mlajše skupine študentov
ne odgovarjajo kompleksno drugače od starejših skupin.
Izobrazba
Študenti psihoterapije na SFU, ki so pred vpisom na študij psihoterapije zaključili srednjo
šolo ali gimnazijo (imajo srednjo stopnjo izobrazba), ne dajejo drugačnih kvalitativnih odgovorov glede predstav in pričakovanj o psihoterapevtskem poklicu kot njihovi kolegi, ki so se na
študij psihoterapije vpisali z že doseženo višjo izobrazbo (univerzitetno diplomo ali drugo višjo
izobrazbo).
74
Pričakovanja in predstave o poklicu psihoterapevta pri slovenskih študentih psihoterapevtske znanosti
Univerze Sigmunda Freuda
Imamo dve glavni skupini študentov – v skupino tistih, ki so zaključili gimnazijo ali drugo
srednjo šolo, spada več kot dve petini vseh študentov – skupaj 43 oseb. Druga skupina v deležu
natančno 40 % pa zajema študente, ki so se na študij psihoterapije vpisali z že prej doseženo
univerzitetno oz. najmanj višjo stopnjo izobrazbe. 5 % vpisanih študentov je imelo že opravljen
magisterij ali doktorat na drugi visokošolski instituciji, desetina študentov pa ni dala odgovora o
svoji osnovni izobrazbi. Glede kategorij odgovorov omenjenih skupin študentov na vprašanja o
predstavah o poklicu psihoterapevta spet lahko povemo, da so deleži in tipi odgovorov podobni
tudi za vprašanje o pričakovanjih. Deleži odgovorov so naslednji: enak odstotek 39 % ali skoraj
dve petini študentov z višjo izobrazbo in tistih s srednjo izobrazbo je podalo odgovore v najbolj
splošni kategoriji 3-GC. Srednješolci se razporedijo enakomerno znotraj svoje skupine še v tri
kategorije, vendar pa to v deležu posamezne kategorije predstavlja različen delež glede na posamezno kategorijo odgovora. V 1-CP odgovori več kot polovica vseh srednješolcev in približno
dve petini visokošolcev, v kategoriji 4-COM imamo tretjino srednješolcev in polovico visokošolcev. Pri odgovorih 5-SC je odgovarjalo polovica srednješolcev in malo manj kot tretjina visokošolcev. Delež se potem ponovno zmanjša v najbolj kompleksni kategoriji odgovora pri tistih,
ki so dosegli magistrsko stopnjo izobrazbe, kar pomeni, da kompleksnost odgovora ne narašča
s stopnjo izobrazbe. Ko smo opravili še primerjalno analizo znotraj posameznih generacij glede
na stopnjo izobrazbe, smo ugotovili, da stopnja izobrazbe ne vpliva bistveno na kvalitativno
kategorijo, oziroma, da ni bistvenih razlik med skupinami. Delež v najbolj kompleksni kategoriji je nekoliko višji pri višje izobraženih, vendar podrobna analiza znotraj generacij pokaže, da
ni pomembnih odstopanj, ko gre za kompleksnost odgovorov in povezavo s stopnjo izobrazbe
študenta. Stopnji izobrazbe, ki jo je študent dosegel pred vpisom v študij SFU, tako ne moremo
pripisati neposrednega vpliva na odgovore, hkrati pa ne opazimo bistvenih razlik med »srednje«
in »višje ali visoko« izobraženimi slovenskimi študenti SFU.
Število opravljenih ur lastne psihoterapije
Študenti z večjim številom ur osebne izkušnje v psihoterapiji imajo bolj kompleksne predstave in pričakovanja glede psihoterapevtskega poklica kot študenti, ki imajo manj ur osebne terapije, kar je jasno razvidno iz kvalitativnih kategorij odgovorov o predstavah in pričakovanjih.
Prva zanimivost pri tej analizi je, da imamo tri (skoraj) enakovredne skupine študentov, prva
je skupina študentov, ki je šele začela učno ali osebno psihoterapijo. Študenti, vključeni v to
skupino, imajo opravljenih do največ 20 ur lastne psihoterapije, kar pomeni, da so šele vstopili v
lastni proces psihoterapije. Teh študentov je 33 ali tretjina vseh skupaj. Sledi »srednja« skupina
študentov, ki ima opravljenih med 21 in 100 ur psihoterapije. V to skupino spada 39 študentov
ali 38 % vse populacije. Skupina z največ osebnih izkušenj šteje približno tretjino vseh, sem pa
spadajo tisti, ki imajo več kot 100 ur osebnih izkušenj. Za nazorno predstavo podajam v spodnjih
tabelah natančno število odgovorov in deleže odgovorov v posamezni kategoriji in skupini študentov. Naj pojasnim, da se spodnji prikaz veže na vprašanje o pričakovanjih v zvezi s psihoterapevtskim poklicem, razporeditev odgovorov pa je zelo podobna tudi pri vprašanju o predstavah.
Igor OKORN
75
Tabela 1: Pričakovanja o poklicu psihoterapevta v odnosu do števila ur osebnih izkušenj v
lastni psihoterapiji za generacije B1, B3, B5, M1 in M3 – število odgovorov v posamezni
kategoriji in skupini študentov
Tabela 2: Pričakovanja o poklicu psihoterapevta v odnosu do števila ur osebnih izkušenj
v lastni psihoterapiji za generacije B1, B3, B5, M1 in M3 – delež odgovorov v posamezni
kategoriji
Tabela 2 jasno prikazuje, kako se deleži odgovorov, ki spadajo v najbolj kompleksno kategorijo 4-COM, višajo z naraščanjem števila ur osebnih izkušenj: od 21 % pri skupini tistih, ki so
šele vstopili v lastno psihoterapijo, do deleža polovice študentov v skupini tistih, ki imajo nad
100 ur osebnih izkušenj. Hkrati vidimo, kako delež odgovorov v kategoriji najbolj posplošenih
odgovorov 3-GC pada z naraščanjem števila ur osebnih izkušenj od začetnih 45 % do le še 19 %
pri skupini z največjim številom ur osebnih izkušenj.
Tabela 3: Pričakovanja o poklicu psihoterapevta v odnosu do števila ur osebne izkušnje
v lastni psihoterapiji za vse generacije skupaj – B1, B3, B5, M1 in M3: delež odgovorov
v posamezni skupini študentov
Pri tabeli 3 je zanimiv pogled na razdelitev odgovorov znotraj skupine študentov z enakim
številom ur osebnih izkušenj. Tudi iz te tabele je jasno razvidno, kako se s številom ur
prerazporedijo deleži odgovorov v posameznih kategorijah. Pozornost se usmeri tudi k različnim
deležem odgovorov v kategorijah 3-GC in 4-COM.
76
Pričakovanja in predstave o poklicu psihoterapevta pri slovenskih študentih psihoterapevtske znanosti
Univerze Sigmunda Freuda
Spremembe predstav in pričakovanj o psihoterapevtskem poklicu v času študija
Na vprašanje v zvezi s spremembami predstav in pričakovanj o psihoterapevtskem poklicu
so študentje odgovarjali tudi neposredno. V zvezi s tem je kar dve tretjini vseh študentov od
generacij B3 do M3 odgovorilo pritrdilno v zvezi s spremembami predstav in je te spremembe
hkrati videlo kot pozitivne – kategorija »DA+«. Trije odstotki študentov vidijo spremembo
predstav v negativni smeri – kategorija »DA –«, medtem ko malo manj kot tretjina študentov,
vključenih v študij, ne vidi nobenih sprememb (kategorija »NE«) v zvezi s predstavami o poklicu
psihoterapevta. Pri pričakovanjih v zvezi s poklicem je delež pozitivnih sprememb nekoliko nižji
in znaša polovico vseh študentov. Veš kot dve petini študentov (42 %) ne vidi nobenih sprememb
pričakovanj pri sebi v času študija, 8 % študentov pa je razočaranih v zvezi s pričakovanji,
kar je posledica študija. Zanimive so tudi primerjave pri spremembah predstav in pričakovanj
med generacijami. Je pa v obeh primerih, tako pri predstavah kot pri pričakovanjih, največji
delež pozitivnih sprememb ugotovljen pri najstarejši generaciji M3. Torej pri študentih, ki
študirajo dalj časa, opazimo, in oni prav tako, več pozitivnih sprememb pri svojih predstavah in
pričakovanjih o psihoterapevtskem poklicu.
Kaj se dogaja s predstavami in pričakovanji psihoterapevtskega poklica med študijem
oziroma kako različne generacije doživljajo poklic psihoterapevta?
Grafikona 1 in 2 prikazujeta deleže odgovorov v posameznih generacijah študija in v
posameznih kategorijah odgovorov. Kot je razvidno, se delež odgovorov v kategoriji najbolj
sestavljenih odgovorov (4-COM) viša od začetne generacije do končne generacije. Delež
odgovorov v najbolj splošni kategoriji 3-GC pa se manjša iz generacije v generacijo.
Grafikon 1: Predstave o poklicu psihoterapevta pri vseh generacijah
Poglejmo si grafikon pobliže, še zlasti v kategorijah odgovorov 3-GC (najbolj splošni) in
4-COM (najbolj kompleksni): v začetnih dveh generacijah študija B1 in B3 imamo malo več
kot polovico vseh odgovorov študentov o predstavah umeščenih v kategoriji 3-GC, v kategoriji
4-COM pa le desetino. Potem začne delež odgovorov v kategoriji 4-COM naraščati in v
Igor OKORN
77
končni M3 generaciji znaša tri četrtine vseh odgovorov. Hkrati v višjih generacijah pada delež
odgovorov v najmanj kompleksni kategoriji 3-GC. Kar zadeva odgovore v ostalih kategorijah,
ti niso presenetljivi. V začetnem letu študija veliko študentov vidi poklic kot klinično prakso –
kategorija odgovora 1-CP, medtem ko pozneje pride do umeščanja psihoterapevtskega poklica v
širši socialni kontekst – kategorija 5-SC.
Grafikon 2: Pričakovanja o poklicu psihoterapevta pri vseh generacijah
Slika in deleži pri odgovorih o pričakovanjih v zvezi s poklicem psihoterapevta je podobna
kot tista pri vprašanju o predstavah. V tem grafikonu vidimo le eno manjšo »anomalijo«
odgovorov, in sicer v kategoriji 4-COM pri generaciji B3. Delež se v tej kategoriji v primerjavi s
prvo generacijo zniža, kar se zgodi tudi pri vprašanju o predstavah. Pogled na kategoriji 3-GC in
4-COM kaže na upadanje deleža v kategoriji 3-GC, od skoraj treh četrtin v generaciji študentov
B1 do 15 % odgovorov v generaciji M3. V kategorijo 4-COM pa pri zadnji generaciji lahko
umestimo kar dve tretjini vseh odgovorov, medtem ko v začetni generaciji tja uvrščamo le 15 %
odgovorov. V kategoriji 1-CP klinična praksa in kategoriji 5-SC, socialni kontekst poklica, se
odgovori delno in enakomerno prerazporedijo. V tretjem letniku študija B5 študentje začenjajo
dojemati poklic v širšem socialnem kontekstu in jih tako začne zanimati »usoda« poklica v
družbi.
Diskusija
Specifičnost slovenskega vzorca – temeljne ugotovitve
Celoten vzorec moje raziskave je neznačilen, če ga primerjamo z ostalimi univerzitetnimi
študijskimi programi, vendar je realen za slovenske študente na SFU v mednarodnem študijskem
programu psihoterapevtske znanosti. Prva in druga generacija študentov (v moji raziskavi
M1 in M3) združujeta vse prejšnje generacije študentov. To so študenti, ki očitno niso mogli
uresničiti želje po študiju psihoterapije oziroma se prej niso mogli vpisati v katerikoli drugi
organiziran študijski program psihoterapije. Podatek iz demografske statistike kaže tudi na to,
da je psihoterapija poklic, za katerega se bolj zanimajo ženske kot moški (2/3 študentov je žensk,
1/3 je moških). Nadalje se v raziskavi pokaže, da študentje z nižjo izobrazbo ne prepoznavajo
78
Pričakovanja in predstave o poklicu psihoterapevta pri slovenskih študentih psihoterapevtske znanosti
Univerze Sigmunda Freuda
nikakršnih notranjih ali zunanjih razlogov, da bi bili manj pripravljeni na akademski študij
psihoterapije, in ne vidijo nobenih ovir, da se na študij psihoterapije vpisujejo z dokončano
srednjo oziroma gimnazijsko izobrazbo.
Akademski študij psihoterapije
Raziskava podpira tezo, da starost in izobrazba študenta, ki je vpisan v akademski
študijski program psihoterapije, nista pomembni v tolikšni meri, kot bi pričakovali. Res je,
da je povprečna starost vpisanih generacij verjetno bistveno višja kot v ostalih univerzitetnih
programih. Za to sicer nimamo direktne primerjave, vendar pa prvi pogled na starostne razrede
razkriva, da je povprečna starost generacij, vključenih v raziskavo, višja za 8–10 let glede na
druge univerzitetne programe. Torej gre za precej »starejšo populacijo« študentov. Rezultati
raziskave so pokazali, da so osebne izkušnje v lastni psihoterapiji pomemben in merodajen
dejavnik v razvojnem procesu psihoterapevtov. Število ur osebne izkušnje študenta ima vpliv
na predstave in pričakovanja v zvezi s poklicem psihoterapevta. Vpliv na študentove predstave
in pričakovanja o psihoterapevtskem poklicu ima tudi sam program študija psihoterapije, ne
pa starost ali izobrazba študenta. Tisti, ki vstopijo v študijski program psihoterapije, se očitno
v veliki večini zavedajo dejstva, da morajo za ta poklic vstopiti v proces osebne izkušnje s
psihoterapijo; študenti v moji raziskavi so to dokazali s tem, da so začeli z lastnim procesom
osebnih izkušenj med ali pred samim vstopom v študij.
Dogajanje med procesom akademskega študija psihoterapije na SFU
S kvalitativno metodo raziskovanja smo dokazali, da gredo predstave in pričakovanja
študentov o poklicu psihoterapevta v pet glavnih smeri: kategorija 1-CP (klinično delo in
praksa), kategorija 2-TK (teoretično znanje), kategorija 3-GC (splošne značilnosti in izkušnje),
kategorija 4-COM (kombinacija različnih kategorij), kategorija 5-SC (socialni kontekst poklica)
– te kategorije nam pokažejo stopnjo zavedanja študentov o poklicu in njihovo dojemanje
psihoterapije. Pri spremembah predstav in spremembah pričakovanj so med njihovim študijskim
procesom nastale tri kategorije: DA+, DA -, NE. Študentje neposredno sami v več kot polovici
primerov ugotavljajo spremembe pričakovanj o psihoterapevtskem poklicu, ki nastanejo v času
študija, dve tretjini študentov pa opazi tudi spremembo predstav o poklicu, ki nastane v času
študija. Dlje kot študentje študirajo, več občutijo pozitivnih sprememb pri pričakovanjih in
predstavah o poklicu psihoterapevta.
Razvoj kompleksnosti odgovorov in različnost odgovorov med generacijami študentov
Med študijem se študenti začenjajo zavedati različnih področij psihoterapije in
psihoterapevtskega poklica. Od laikov (angl. layman; Freud, 1926) na začetku študija se študenti
razvijejo v bolj »profesionalne« psihoterapevte med obdobjem akademskega bolonjskega
študijskega programa psihoterapije. Bolonjski študijski program študentom očitno pomaga
prepoznati pomembnost neodvisnega poklica psihoterapevta. Raziskava posredno dokazuje
osebnostno rast (glej Orlinsky in Ronnestad, 2005) bodočih psihoterapevtov – študenti so v
raziskavi poročali o svojih spremembah, ki gredo v smeri razvoja predstav in pričakovanj,
saj njihovi odgovori iz generacije v generacijo pridobivajo na kompleksnosti. Kvalitativne
kategorije odgovorov se spreminjajo oziroma so medgeneracijsko različne in gredo v smeri vse
večje kompleksnosti predstav in pričakovanj o poklicu psihoterapevta.
Igor OKORN
79
Sam lahko na osnovi svoje raziskave opredelim naslednje stopnje razvoja glede na primerjalno
raziskavo na SFU Dunaj (glej Fiegl, 2010). Lahko bi zapisali, da gredo med 5-letnim študijem
psihoterapevtske znanosti študentje skozi sledeče faze: faza »pred-konceptov o psihoterapiji«
in poklicu psihoterapevta, sledi faza »razgradnje pred-konceptov«, zatem pride »obdobje
zmedenosti in iskanja«. Temu sledi »izgradnja novih konceptov o psihoterapiji«. V zadnji fazi
študent dodatno »razvije in nadgrajuje koncepte o psihoterapiji in o psihoterapevtskem poklicu«
– ta faza verjetno nastopi po času študija in začetku dela s klienti.
Opozorila, omejitve in šibkosti raziskave
Treba je poudariti še nekatere bistvene omejitve in opozorila, ki jih moramo imeti v mislih,
ko razmišljamo o rezultatih moje raziskave. Že v opisu specifičnosti vzorca v zvezi s starostjo
študentov sem navedel, da so vsi raziskovalni odgovori omejeni na skupino študentov študija
psihoterapevtske znanosti v programu SFU. Ta raziskava ne vključuje neposrednih primerjav
z drugimi oblikami študija in izobraževanja iz psihoterapije (inštituti, izobraževanje po
dokončani medicinski fakulteti ali po študiju psihologije), zato rezultatov ne moremo in ne
smemo posploševati na področje psihoterapije ali poklica psihoterapevta v smislu veljavnosti
za vso populacijo študentov in slušateljev psihoterapije. V zvezi s tem je treba poudariti, da
ne gre za do zdaj običajen ali znan vzorec slušateljev psihoterapije. Kot je zaradi zakonitosti
akademskega študijskega programa specifičen program SFU, tako je treba videti tudi rezultate
raziskave. Podobno ne moremo in ne smemo posploševati rezultatov in preverjenih hipotez o
starosti, osnovni izobrazbi in številu ur osebnih izkušenj na vse študente psihoterapije ali na
druge slušatelje psihoterapije. Rezultatov v zvezi s starostjo, osnovno izobrazbo ali številom
ur osebne izkušnje ne moremo in ne smemo videti kot prenosljivih ali veljavnih za študente v
drugih programih izobraževanja iz psihoterapije. Za to bi bila potrebna primerjalna raziskava
s skupinami v drugih oblikah izobraževanja in raziskava s kontrolno skupino, predvsem kar
zadeva področje kvantitativnih analiz in rezultatov. Ker gre tudi znotraj rezultatov naše
raziskave za možnost različnih interpretacij, je treba v tem smislu res imeti pred očmi to, da
je raziskava omejena na pojma predstav in pričakovanj v zvezi s psihoterapevtskim poklicem
in v zvezi s predstavami in pričakovanji govori o kompleksnosti. Zato je treba strogo ločiti
»kompleksnost« predstav in pričakovanj od pojma »zrelosti« ali »usposobljenosti« študenta za
poklic psihoterapevta. Tudi vse relacije na demografske spremenljivke je treba videti v odnosu
s predstavami in pričakovanji in v omejenosti na generacije študentov SFU. Torej ne moremo
posplošeno trditi, da so mlajši ali manj osnovno izobraženi slušatelji ostalih oblik izobraževanj
iz psihoterapije enako ali manj usposobljeni kot starejši ali višje osnovno izobraženi kolegi, kot
ne moremo na osnovi te raziskave trditi obratno. Kar zadeva spremembe predstav in pričakovanj,
je treba poudariti, da npr. odgovori o nespremenjenih predstavah ali pričakovanjih (kategorija
NE) v zvezi s psihoterapevtskim poklicem spet niso dokaz o usposobljenosti študenta – sama
pozitivna sprememba v moji raziskavi še ne pomeni »razvoja« študenta ali bolj »kompleksne«
predstave ali pričakovanj študentov. Za nekoga se predstave ne spremenijo, a to ne pomeni, da
te niso kompleksne ali da študent nima kompleksnega in razvitega pogleda na psihoterapevtski
poklic. In za konec še opomba oz. omejitev: naša raziskava je prikaz različnosti generacij – ker
ne gre za vzdolžno, longitudinalno študijo, ne moremo z gotovostjo trditi, da se tudi znotraj
ene generacije dogajajo spremembe, kot so vidne iz primerjalne analize. Za spremembe znotraj
ene generacije smo sicer uporabili direktno vprašanje o spremembah, kar nam daje dodatno
gotovost za dokaz o spremembah oz. je dokaz o zaznavanju sprememb znotraj generacije v času
študija. Ker pa so vprašanja ponovno povezana zgolj in samo s predstavami in pričakovanji o
80
Pričakovanja in predstave o poklicu psihoterapevta pri slovenskih študentih psihoterapevtske znanosti
Univerze Sigmunda Freuda
poklicu psihoterapevta, naj ponovno poudarim, da ne gre za ugotavljanje in (samo)ocenjevanje
»usposobljenosti« študenta psihoterapije za poklic psihoterapevta. Torej so naša sklepanja in
ugotovitve povezana s presečno raziskovalno študijo in so podana za vsako generacijo znotraj
populacije slovenskih študentov psihoterapevtske znanosti na SFU, ki so bili vpisani v študijski
program v letu 2006 do vključno 2010.
Naj omenim še to, da je v tem trenutku moja raziskava eno od redkih del v Sloveniji na tem
področju, gotovo pa edina sistematična raziskava akademskega programa študija psihoterapije.
Kar zadeva relacijo med odgovori v zvezi s psihoterapevtskim poklicem študentov akademskega
študija psihoterapije in vplivom starosti, stopnjo osnovne izobrazbe in osebno psihoterapevtsko
izkušnjo na predstave in pričakovanja v zvezi s poklicem psihoterapevta, pa nisem zasledil
nobene takšne raziskave niti v mednarodnem prostoru.
Zaključek
V prihodnje bi bilo mogoče bolj natančno preučiti vsakega od področij, ki sem jih raziskoval.
Kvalitativne kategorije, ki sem jih opredelil, bi lahko posamično bolj podrobno preučili,
lahko bi še bolj podrobno preučili področje kvantitativnih statističnih obdelav že pridobljenih
podatkov in rezultatov v moji raziskavi (več v Okorn, 2013). V nadaljnjo raziskavo bi bilo
smiselno vključiti tudi naslednje prihajajoče generacije za potrditev ugotovljenih rezultatov
in izvesti tako imenovano »folow up« raziskavo (longitudinalno raziskavo, ki bi spremljala
razvoj ene generacije skozi obdobje več let izobraževanja tudi po zaključenem formalnem
akademskem izobraževanju). Poleg tega predlagam še naslednje: pojme oziroma pojave, kot so
stabilnost, »zrelost« in kompetentnost psihoterapevta oziroma študenta psihoterapije in razvoj
psihoterapevtov med in po izobraževanju bi bilo v prihodnje treba bolj podrobno opredeliti. Le
tako bi sledila možnost za množico raziskav področja psihoterapevtskega izobraževanja in izida.
V prihodnje se, tudi z otvoritvijo akademskega študija SFU, odpirajo možnosti za raziskavo
različnih področij psihoterapije (tudi glede na moje kvalitativne kategorije), to so raziskave
kliničnega dela in prakse psihoterapije, raziskave različnih teoretičnih področij psihoterapije,
raziskave osebnostne lastnosti psihoterapevtov, vključevanje širšega socialnega konteksta
našega dela v področje naših raziskav in ostalo. Tako lahko za konec rečem, da je znanstveni
del psihoterapije in raziskovalno področje psihoterapevtskega procesa izobraževanja v Sloveniji
za zdaj še nepopisan list, hkrati pa priložnost za vse psihoterapevte – tako tiste, ki delujejo na
področju prakse in kliničnega dela, kot tiste, ki bi si želeli področje psihoterapije raziskovati na
drugačen način.
Literatura
Barrington, B. (1958). Changes in Psychotherapeutic Responses during Training in Therapy.
University of Chicago, Journal of Counseling Psychology Vol. 5, No. 2.
Bradley, J. R. and Olson, J. K. (1980). Training Factors Influencing Felt Psychotherapeutic
Competence of Psychology Trainees. Professional Psychology, Vol. 11, No. 6, December.
Elliot, R., Fischer T. C., Rennie D.L. (1999). Evolving guidelines for publication of qualitative
research studies in psychology and related fields. British Journal for Clinical Psychology, 38,
215–229.
Igor OKORN
81
Fiegl, J. (2010). Sigmund Freud Privat Universität Wien, Studium, der
Psychotherapiewissenschaft, Erfahrungen aus dem Studium-PTW kurz.ppt, power point
presentation material.
Freud, S. (1926). The Standard Edition of the Complete Psychological Works of Sigmund
Freud, Volume XX (1925-1926): The Question of Lay Analysis and Other Works, 177-258.
Gelo, O., Braakmann, D. and Benetka, G. (2008). Quantitative and Qualitative Research:
Beyond the Debate. Springer Science + Business Media, LLC, Integr. Psych. Behav.
Longman, Dictionary of Contemporary English, (2005). Longman, Pearson Education
Limited.
Mayring, (2000). Qualitative Content Analysis. Vol. 1, No. 2, Art. 20, June, http://www.
qualitative-research.net/index.php/fqs/article/view/1089/2385.
Mowrer, O. H. (1951). Journal of Consulting Psychology. Vol 15., No. 4, Aug, 274–277.
Možina, M. (2007). V Sloveniji se je začel fakultetni študij psihoterapije: Faculty Study of
Psychotherapy has started in Slovenia. Kairos 1, No.1-2, 83–97.
Okorn, I. (2013). Expectations and representations about psychotherapeutic profession
and their changes in the study process at SFU Slovenian students, Dissertation submitted for
the fulfillment of the requirements for the Doctoral Degree in Psychotherapy Science at SFU,
Sigmund Freud Private University, Vienna.
Orlinsky, D. E., Ambühl, H., Rønnestad, M., Davis, J., Gerin, P., Davis, M., Willutzki, U.,
Botermans, J-F., Dazord, A., Cierpka, M., Aapro, N., Buchheim, P., Bae, S., Davidson, C.,
Friis-Jorgensen, E., Joo, E., Kalmykova, E., Meyerberg, J., Northcut, T., Parks, B, E. Scherb,
T. Schröder, G. Shefler, D. Stiwne, S. Stuart, M. Tarragona, A. Branco Vasco, Wiseman, H.
(1999). Development of Psychotherapists: Concepts, Questions, and Methods of a Collaborative
International Study, SPR Collaborative Research Network, Psychotherapy Research, 127–153.
Orlinsky, D. E. and Rønnestad, M. H. (2005). How Psychotherapists Develop: A Study
of Therapeutic Work and Professional Growth. Washington, DC: American Psychological
Association.
Spletni viri
http://www.sfu.ac.at/english/ Research at Sigmund Freud University; Training Research.
Kairos
8/1-2/2014
82
Strokovni prispevki
Teuta DANUZA, Aliriza ARENLIU, Robert MASTEN
Potravmatska stresna motnja in socialna
podpora veteranom kosovske vojne
Posttraumatic stress disorder and social support
in the veterans of the war in Kosovo
POVZETEK
N
amen raziskave je bil proučiti povezavo med socialno in ekonomsko podporo ter razvojem
in vzdrževanjem potravmatske stresne motnje pri albanskih veteranih kosovske vojne. Študija je bila izpeljana leta 2009, deset let po koncu vojne. Uporabljen je bil demografski pregled,
vojaška verzija check liste za potravmatsko stresno motnjo in Lestvica za oceno vedenj socialne
podpore. Od 150 veteranov jih je kar 47,3% imelo znake potravmatske stresne motnje. Povezana
je bila s pomanjkanjem socialne podpore in nizkim socialno ekonomskim položajem v vzorcu
veteranov.
KLJUČNE BESEDE
potravmatska stresna motnja, socialna podpora, demografija, vojni veterani, Republika Kosovo
ABSTRACT
T
he purpose of the study was to investigate the association of social and economic support
with the development and maintenance of Post-Traumatic Stress Disorder (PTSD) in male
Albanian combat veterans of the war on Kosovo. The study was conducted in 2009 to assess the
PTSD 10 years after the end of the war. The study used the demographic survey, Post Traumatic
Stress Disorder Checklist-military version, Social Support Behaviors Scale, to test if social support and demographics predict PTSD in veterans of the war in Kosovo. Of 150 veterans, 47.3 %
showed PTSD. PTSD was associated with lack of social support and low socio-economic level
among the sample of war veterans.
KEY WORDS
PTSD, social support, demographics, combat veterans, Republic of Kosovo.
TEUTA DANUZA, FACULTY OF PHILOSOPHY, DEPARTMENT OF PSYCHOLOGY, MOTHER TERESAN.N, PRISHTINA, KOSOVO.
ALIRIZA ARENLIU, FACULTY OF PHILOSOPHY, DEPARTMENT OF PSYCHOLOGY, MOTHER TERESAN.N, PRISHTINA, KOSOVO.
ROBERT MASTEN, UNIVERSITY OF LJUBLJANA, FACULTY OF ARTS, DEPARTMENT OF PSYCHOLOGY, AŠKERČEVA 2, LJUBLJANA, SLOVENIA.
[email protected]
Teuta DANUZA, Aliriza ARENLIU, Robert MASTEN
83
Corresponding author:
Assistant Professor Dr. Robert Masten, Department of Psychology, Faculty of Arts, University
of Ljubljana, Aškerčeva 2, Ljubljana, Slovenia.
E-mail address: [email protected], Telephone number: + 386 41 759 012, Telefon: 01
241 11 68
Introduction
Post-Traumatic Stress Disorder (PTSD) is a common phenomenon in populations that experienced war, even though initially the term was used to describe only the condition of returning
Vietnam veterans.
A number of studies (Cardozo et al., 2000; Amy L. Ai et al., 2002; Cardozo et al., 2003;
Ahern et al., 2004; Eytan et al., 2006; Priebe et al., 2010) have been done in Kosovo after the
war in 1999 to identify mental health disorders. The studies focused mainly on the prevalence of
PTSD in the general population but up to date no study has examined the incidence of PTSD in
military populations.
In a survey conducted exactly six weeks after the NATO bombing of Kosovo it was reported
that PTSD was prevalent in 17.1% of Albanians (Cardozo et al. 2000).Women reported higher
levels of PTSD prevalence, 19.3% compared to 12 % of males. A year later, research using the
same methodology was repeated and found the prevalence of PTSD in the general population
had increased to 25%; 13.6% in urban areas and 19.02% in rural areas (Cardozo et al. 2003).
According to a Kosovo State Emergency Department Study conducted in 2001, the prevalence
of PTSD was 14.1. % in the emergency department sample (Ahern et al. 2004). The study also
found that increased age, female gender, low education levels, and increased experience of traumatic events were associated with increased symptoms of post-traumatic stress disorder.
Another study conducted by the University Hospital of Geneva in Kosovo in 2001, with 996
subjects aged 16 years and over, found that the prevalence of PTSD was 24% in the general population (Eytan et al., 2006). A study conducted among Kosovar refugees in the United States found that 60.5% of respondents showed the likely presence of PTSD (Amy L. Ai et al. 2002). Higher PTSD scores were associated with number of reported traumatic events and female gender.
Another study conducted in five countries, including Kosovo, found prevalence rates of
PTSD ranging between 16-34%, major depressive episodes between 9-32%, and substance use
disorders between 7-16% among war affected community samples in Bosnia and Herzegovina,
Croatia, Kosovo and Serbia (Priebe et al. 2010). The research in all of these countries found that
older age, female gender, higher incidence of traumatic experiences during and after the war and
unemployment were associated with higher rates of mood and anxiety disorders. Mood disorders
were also correlated with lower educational levels. Prevalence of PTSD in other post-conflict
countries was 37.4% in Algeria, 28.4% in Cambodia, 15.8% in Ethiopia, and 17.8% in Gaza
(de Jong et al., 2001). These results are consistent with findings from other studies where PTSD
symptoms are associated with number of traumatic events experienced (Kessler et al., 1995,
Bramsen and Van der Ploeg, 1999, Goenjian et al. 2000, Mollica et al. 2001).
All the aforementioned studies evidence mental health disorders in the general population,
Post Traumatic Stress Disorder and Social Support in the Veterans of the War in Kosovo
84
but no studies have been conducted to identify PTSD in the population of veterans of the Kosovo
Liberation Army. Studies consistently find that the severity of war-related PTSD symptoms is
positively associated with the degree of combat exposure (Green et al, 1990; King et al., 1999).
In many studies various factors before and after the war have been considered predictive, explaining the PTSD symptoms and clinical disorders. These factors are grouped into: pre-trauma
factors, aspects of the traumatic event, personal characteristics and post-trauma factors. These
factors can include demographic variables such as age and education, service factors such as
rank (Brewin et al. 2000, Davidson et al.1991, Frueh et al. 1998, Green et al. 1990, King et al.
1996, Wolfe et al.1999). Men who were younger when they entered the military experienced
showed higher levels of combat stress compared to those who were older when they entered the
army (King et al. 1996). The pre-military socio-economic status was also examined and found to
be associated with development of PTSD (Schnurr et. al.2004).
Low social support as a post-military factor was also correlated with the severity of PTSD in
civilian populations (Davidson et al. 1991, Kaniasty and Norris 1993) and in the military population (Keane et al. 1985, King et al. 1998). A number of retrospective studies of combat veterans
(Barret and Mizes 1988, Turner and Ganesan 1989, Jankowski et. al. 2004, Solomone and Mikulincer 1990) indicate that social support is significantly related to the severity of PTSD symptoms. Structural social support and emotional sustenance were associated with development and
maintenance of combat-related PTSD (Schnurr et al. 2004). Perceived emotional support and
practical support were associated with PTSD in a population of Vietnam veterans for both males
and females (King et al. 1999). Schnurr et al. 2004 suggest that lack of social support contributes
to the development and maintenance of PTSD symptomatology.
Taken together, the literature suggests that social support plays a role in mediating the risk of
developing and maintaining PTSD, both before and after a traumatic experience.
The aim of this study was to investigate the incidence of PTSD in combat veterans in Kosovo, and whether demographic factors and social support are associated with chronic PTSD in a
sample of war veterans 10 years after the war. The present study also addresses the question if
PTSD and non-PTSD groups differ in perception of social support perceived from family members and from friends.
We hypothesized that:
- Employment status, age, education level, income and number of family members living
together will be associated with number of PTSD symptoms (hypothesis 1);
- PTSD symptoms will negatively be associated with level of social support (hypothesis
2);
- There will be significant differences between PTSD and non-PTSD groups in social
support (hypothesis 3);
Subjects and methods
Subjects
Albanian male combat veterans from the 1998-1999 Kosovo war randomly presented to the
Kosovo Protection Corps Office and thus were recruited for the study. Inclusion criteria included
Teuta DANUZA, Aliriza ARENLIU, Robert MASTEN
85
male sex, combat veteran status and willingness to participate. The researchers used systematic
random sampling; every 6th male veteran at the Kosovo Protection Corps Office was approached
for participation in the study. The participants gave informed written consent and, when needed,
applied measures for anonymity with support of the researcher. The study was conducted between May and August 2009. Participants (N= 150 in the final sample) were all ethnic Albanian.
Procedure
The study used an anonymous survey to investigate variables among veterans of the war.
Prior to initiating data collection, approvals were obtained from the University of Prishtina,
Department of Psychology, Republic of Kosovo. Permission was also obtained from the Kosovo
Protection Corps Office to collect data on its premises from the veterans. Data were collected
for approximately four months and included application of a demographic questionnaire, PTSD
checklist and Social Support scale. Semistructured interviews using the Structured Clinical
Interview for DSM-IV - PTSD module (SCID-I) with participants were conducted by trained
psychologists. The code of ethical practice was strictly taken into a consideration, since potential
threats to participants were possible.
A fact sheet detailing the elements of informed consent was included with each survey. Completion of the survey required 50 - 60 minutes, on average. All data were analyzed using the
Statistical Package for Social Sciences (SPSS) version 16.0.
Measures
We used two screening tools to assess the PTSD Checklist-military version (PCL; Weathers
et al. 1993) and Structured Clinical Interview for the DSM-IV (SCID PTSD Module; First,
Spitzer, Gibbon, & Williams, 1996) and Social Support Behaviors Scale (SS-B; Vaux 1988) in
Albanian (translated and back translated) to assess social support.
For each participant we also collected a demographic data form to obtain basic socio-demographic information (such as age, education, employment, economic status, assets and housing
conditions).
PTSD Checklist-military version (PCL; Weathers et al. 1993)
PTSD Checklist-military version is a measure used to assess the severity of PTSD in the
military population. The PCL is a 17-item self-rating scale; each item corresponds to the PTSD
symptoms listed in the DSM-IV; American Psychiatric Association (APA), 1994. Respondents
were asked whether each symptom bothered them in the past month, with “not at all”, “a little
bit”, ”moderately”, “quite a bit” or “extremely,” with responses coded from 1 to 5.
The PCL can be scored in several different ways. A total score (range 17-85) is obtained by
summing the scores from each of the 17 items. Cutoff scores for a probable PTSD diagnosis have
been validated for some populations, but may not generalize to other populations. A second way
to score the PCL is to follow the DSM-IV criteria. We treated “moderately” or above (response
3 through 5) as symptomatic and anything below “moderately” (1 and 2) as non-symptomatic.
Then we followed the DSM scoring rule for diagnostic criteria. That is, an endorsement of at
least 1 “re-occurring symptom” (questions 1-5), at least 3 “avoidance /emotionally numbing
symptoms” (questions 6-12) and endorsement of at least 2 “hyper-arousal symptoms” (questions
Post Traumatic Stress Disorder and Social Support in the Veterans of the War in Kosovo
86
13-17).
The criteria for positive indication of PTSD among the Kosovo war veterans were applied
only if the participants accumulated a total score above 50 (Weathers et al., 1993) and fulfilled
the DSM IV endorsement (Norris et al, 2004).
The internal reliability (Cronbach’s alpha coefficient) for the PCL-M was .841 in a student
sample (n=50).
Social Support Behaviors Scale (SS-B; Vaux 1981)
This is a 45 item self-rating scale designed to assess five distinct modes of supportive behavior (emotional, social, practical, financial, and advisory). Under the appellation of social support
we imply both functional and structural support. Functional support refers to the frequency of
interactions with people available to assist the victim, while structural support refers to the quality of available resources perceived by the subject. SS-B was designed to assess available supportive behavior and to do so separately for family and friends. Specifically, respondents indicated
(on the basis of past experience) how likely a family member or friend would be to perform a
specific supportive activity; forty-five were listed. Responses were recorded on a Likert scale
with the following choices: “none of the family members/friends would do this”; “somebody
from the family members/friends might do this”; “few family members/friends would probably
do this”, “few family members/friends would definitely do this”; and “most family members/friends would certainly do this”. The choices were assigned coded values from 1 to 5. The mean of
responses to all social support items constituted the social support scale. Subscale scores resulted
in a sum of the item-scores relevant for each subscale (Vaux et al. 1988).The internal reliability
(Cronbach’s alpha coefficient) for the PCL-M was .841 in an Albanian student sample (n=50).
Structured Clinical Interview for the DSM-IV (SCID PTSD Module; First, Spitzer, Gibbon, &
Williams, 1996)
The Structured Clinical Interview for DSM-IV Axis I Disorders (SCID-I) is a semistuctured
interview for making the major DSM-IV Axis I diagnoses. The instrument is designed to be administered by a clinician or trained mental health professional, i.e. psychologists.
The SCID is broken down into separate modules, PTSD module was used in this study. For
all diagnoses symptoms are coded as present (coded as “1”), subthreshold (“2”), or absent (“3”).
A diagnosis of PTSD is made following the PTSD diagnostic algorithm. Participant’s answers
coded with “present” were included into a sample.
Statistical analysis
Initially, the total scores of PCL-M, of social support subscales and of the total were tested
for their normality using the Shapiro Wilk’s test. Descriptive statistics procedures were used to
describe demographic characteristics of the respondents. Also, the Pearson correlations were
computed between measures of social support and PTSD symptoms. After correlations, the chi
square analysis was conducted to examine demographic factors and determine whether the participants showed a positive indication of PTSD, using the endorsement criteria and score above
Teuta DANUZA, Aliriza ARENLIU, Robert MASTEN
87
50. Finally, t-test for independent samples was calculated to compare social support of PTSD
and non-PTSD groups.
Results
All the subjects were male Ethnic Albanians, 71.3% coming from rural areas. Over 60%
completed high school; 53 % were unemployed or dismissed from their jobs. About 26 % of the
respondents lived on less than 150 Euros per month, while 55.4% lived in households of 5 to 10
family members. Table 1 presents the overall demographic characteristics of the sample.
Table 1. Demographic characteristics
88
Post Traumatic Stress Disorder and Social Support in the Veterans of the War in Kosovo
As a result of double screening by endorsement of DSM criteria and criteria above 50 points
in PCL, in total n=69 or 46% of the participants fulfilled the criteria for PTSD. A chi-square test
was performed to examine the relation between the participants’ demographic characteristics and
participants’ fulfillment of both criteria for PTSD (presence of chronic PTSD diagnoses). The
relation between these variables was significant; Chi-square (1, 150) = 8.70, p<.004. Participants
who fulfilled both criteria for PTSD reported a lower percentage of employment, 33.8%, compared with those who didn't fulfill the criteria for PTSD, with an employment level reported at
66.2%.There was no other significant difference for PTSD by age, level of education or number
of family members living together. Our first hypothesis, which assumed significant associations
between selected demographic variables and PTSD, was confirmed regarding employment status
and rejected regarding other demographic characteristics.
Table 2 and 3 show correlation between PCL scores and subscales of perceived social support
from family members and friends. From the tables it could be observed that that PCL scores are
significantly negatively correlated with total scores of the social support scales and with its all
five subscales measuring five distinct modes of supportive behavior, i.e. emotional, socializing,
practical assistance, financial assistance and advice/guidance for family and friends. The correlation coefficients ranged from -.26 with the total scores of the practical assistance subscale for
friends of support behavior scale to -.38 for the practical assistance support subscales for family
members. Second hypothesis which assumed that PTSD symptoms will negatively be associated
with level of social support was confirmed.
Table 2. Correlations between variables of PCL and social support scores for family members.
** Correlation is significant at the 0.01 level (2-tailed)
Table 3. Correlations between variables of PCL and social support scores for friends.
** Correlation is significant at the 0.01 level (2-tailed)
The independent t-test was used to compare the mean scores reported on social support scale
and its five subscales. Tables 4 and 5 presents the average scores for all scales used to measure
social support separately for friends and for family members. The result indicate that participants
that fulfilled the criteria for PTSD reported significantly lower levels of social support compared
Teuta DANUZA, Aliriza ARENLIU, Robert MASTEN
89
to participants with no diagnosis of PTSD for subscales measuring perceived social support from
family and not for friends except for the last subscale. The third hypothesis, which presumed significant differences social support between PTSD and non-PTSD groups, was confirmed regarding social support of family members and mostly rejected regarding social support of friends.
Table 4. Mean scores of social support scales regarding Family members for participants with positive
and negative indication of PTSD
Table 5. Mean scores of social support scales regarding Friends for participants with positive and
negative indication of PTSD
Discussion
The results of this study show that Kosovo war veterans, 10 years after combat, reported
extremely high levels of PTSD symptoms. Results show that 46 % of Albanian combat veterans,
who participated in the study, nearly half, reported PTSD symptoms (using double criteria for
screening). This is high compared to figures for other combat veteran populations in the USA
or other, even post-war countries, i.e. Algeria with highest proportion of veterans with PTSD,
where 37.4% fulfilled criteria for PTSD (de Jong et al., 2001). However, a study following war
veterans over more than four decades found in retrospective reports that symptoms were highest
shortly after the war, declined for several decades, and increased within two decades after the
war (Port et al., 2001). This findings are of critical importance if we take into consideration
90
Post Traumatic Stress Disorder and Social Support in the Veterans of the War in Kosovo
that so large proportion of adult men are handicapped by a diagnoses such PTSD. It affects not
only their families but a society and it’s economy as a whole. Authors stand on a view that such
epidemic dimensions of PTSD should be an interest of a broader community in a region since it
can affect next generations.
With regard to demographic features, veterans with PTSD were likely to be unemployed.
These findings are consistent with other studies that associate unemployment with PTSD symptoms (Card 1983, Kulke et al. 1988).
Demographic features such as age and level of education, the results showed that middle-aged veterans who entered the war at a young age, and veterans with only secondary or lower
education tended to suffer more from PTSD, although these differences were not statistically
significant. Even so, the stress of war on young veterans and the correlation of PTSD with a low
education level are supported by many studies (King et al. 1996, King et al.1999, Schnurr et al.
2004). One possible explanation might be the low number of veterans with higher education and
the low number of middle-aged veterans.
Social support, consistently with other studies (Brewin et al. 2000, Ozer et al. 2003) is significantly related to the severity of PTSD symptoms in the combat population (Keane et al. 1985,
Barrett and Mizes, 1988, Solomon, Waysman, and Mikulincer, 1990; King, King, Fairbank, Keane, and Adams, 1998; Brewin et al. 2000, Schnurr et al. 2004, Janowski et al. 2004, 2005). The
results of this study are also supported by two theoretical models on the impact of social support
on PTSD: the theory of Joseph et al. (1999) and Lepores’s (2001) theory from the cognitive
perspective, which emphasize the role of contextual variables, including social support, in the
processing of traumatic events.
The present study was limited by the use of non-culturally validated measures and a relatively small sample, although the random sampling procedure was designed to include a representative sample of combat veterans in Kosovo. Also, the cross-sectional nature of the study does not
permit causal conclusions.
Conclusions
The present study suggests that social support is important factor to consider when examining post-traumatic stress symptoms in veterans of the war in Kosovo. Ten years after the end
of the war, there was a substantial burden of post-traumatic stress in the Albanian war veterans,
particularly those with little social support.
The present study contributes to a growing understanding of PTSD in older veterans in light
of contextual factors. Our results may prompt further research and development of early intervention services to prevent PTSD among military personnel in Kosovo.
And, most important, extremely high rates of PTSD pathology is alarming and should be taken into consideration not only by the Republic of Kosovo itself but even by broader community
in the region.
Teuta DANUZA, Aliriza ARENLIU, Robert MASTEN
91
Acknowledgements
The research reported here was supported by the Kosovo Protection Corps Office within the
Ministry of Labor and Social Welfare in Kosovo, and University of Prishtina.
Conflict of Interest
'None to declare'
References
Ahern, J., Galea, S., Fernandez, W.G., Koci, B., Walldman, R., Vlahov, D.(2004). Gender,
Social Support, and Posttraumatic Stress in Postwar Kosovo. The Journal of Nervous and Mental
Disease, 11, 762-770.
Ai, A.L., Petereson, C., & Ublehor, D.(2002).War-related trauma and symptoms of Posttraumatic Stress Disorder among adult Kosovar refugees. Journal of Traumatic Stress, 15, 157-160.
Barrett, T.W., & Mizes, J.S. (1988). Combat level and social support in the development of
posttraumatic stress disorder in Vietnam veterans. Behavior Modification, 12, 100–115.
Bramsen, I., & Van der Ploeg, H.M. (1999).Fifty years later: The long-term psychological
adjustment of aging World War I1 survivors. Acta Psychiatrica Scandinavica, 100, 350-358.
Brewin, C.R., Andrews, B., & Valentine, J.D.(2000). Meta-analysis of risk factors for post-traumatic stress disorder in trauma exposed adults. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 68, 748–766.
Brewin, C.R., & Holmes, E.A. (2003). Psychological theories of posttraumatic stress disorder. Clinical Psychology Review, 23, 339–376.
Brewin, C.R., MacCarthy, B., & Furnham, A. (1989). Social support in the face of adversity:
The role of cognitive appraisal. Journal of Research in Personality, 23, 354-372.
Cardozo, B.L., Vergara, A., Agani, F., & Gotway, C.A. (2000). Mental health, social functioning and attitudes of Kosovar Albanians following the war in Kosovo. JAMA, 284, 569 –577.
Cardozo, B.L., Kaiser, R., Gotway, C.A., & Agani, F.(2003). Mental Health, Social Functioning, and Feelings of Hatred and Revenge of Kosovar Albanians one year after the war in
Kosovo. Journal of Traumatic Stress, 16, 351-360.
Carroll, E.M., Rueger, D.B., Foy, D.W., & Donahoe, C. P. (1985). Vietnam combat veterans
with post-traumatic stress disorder: Analysis of marital and cohabiting adjustment. Journal of
Abnormal Psychology, 94, 329–337.
Davidson, J.R., Hughes, D., Blazer, D.G., & George, L.K. (1991). Post-traumatic stress disorder in the community: An epidemiological study. Psychological Medicine, 21, 713–721.
de Jong, J.T., Komproe, I.H., Van Ommeren, M., El Masri, M., Araya, M., Khaled, N., van
de Put, W., & Somasundaram, D. (2011). Lifetime Events and Posttraumatic Stress Disorder in
4 Post conflict Settings. JAMA, 286(5), 555-562.
Dikel, T.N., Engdahl, B., & Eberly, R. (2005). PTSD in former prisoner in war: Prewar, wartime, and postwar factors. Journal of Traumatic Stress 2005; 18: 69-77.
Eytan, A., Toscani, L., Loutan, L., & Bovier, P.A. (2006). Posttraumatic Stress Disorder and
the use of general health services in postwar Kosovo. Journal of Traumatic Stress, 19, 57-67.
Foy, D.W., Sipprelle, R.C., Rueger, D.B., & Carroll, E.M. (1984). Etiology of posttraumatic
stress disorder in Vietnam veterans: Analysis of pre-military, military, and combat exposure in-
92
Post Traumatic Stress Disorder and Social Support in the Veterans of the War in Kosovo
fluences. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 52, 79-87.
Frueh, B.C., Brady, K.L., & de Arellano, M.A. (1998). Racial differences in combat-related
PTSD: empirical findings and conceptual issues. Clinical Psychology Review, 18, 287–305.
First, MB, Spitzer, RL, Gibbon, M. & Williams, JB (1996). Structured Clinical Interview for
the DSM-IV Axis I Disorders.
Goenjian AK, Steinberg AM, Najarian LM, Fairbanks LA, Tashjian M & R.: Prospective
study of posttraumatic stress, anxiety, and depressive reactions after earthquake and political
violence. American Journal of Psychiatry 2000; 157: 91 1- 916.
Green BL, Grace MC, Lindy JD, Gleser GC & Leonard A. (1990).: Risk factors for PTSD
and other diagnoses in a general sample of Vietnam veterans. American Journal of Psychiatry
1990; 147: 729–733.
Guay. S., Billete,V., & Marchand, A.(2006). Exploring the links between posttraumatic stress
disorder and social support: Process and potential research avenues. Journal of Traumatic Stress,
19, 327 – 338.
Jankowski, M.K., Schnurr, P.P., Adams, G.A., Green, B.L., Ford, J.D., & Friedman, M.J.
(2004). A mediational model of PTSD in World War II veterans exposed to mustard gas. Journal
of Traumatic Stress, 17, 303–310.
Kaniasty, K., & Norris, F.H. (1993). A test of the social support deterioration model in the
context of natural disaster. Journal of Personality and Social Psychology, 64, 395–408.
Keane, T.M., Scott, O.N., Chavoya, G.A., Lamparski, D.M., & Fairbank, .JA. (1985). Social
support in Vietnam veterans with post-traumatic disorder: A comparative analysis. Journal of
Consulting and Clinical Psychology, 53, 95–102
Kessler, R.C., Sonnega, A., Bromet, E., Hughes, M., & Nelson, C.B.(1995). Posttraumatic
stress disorder in the National Co morbidity Survey. Archives of General Psychiatry, 52, 10481060.
King, D.W., King, L.A., Foy, D.W., Keane, T.M., & Fairbank, J.A. (1999). Posttraumatic
stress disorder in a national sample of female and male Vietnam veterans: Risk factors, war-zone
stressors, and resilience-recovery variables. Journal of Abnormal Psychology, 108(1), 164-70.
King, D.W., King, L.A., Foy, D.W., & Gudanowski, D.M. (1996). Prewar factors in combat-related posttraumatic stress disorder: Structural equation modeling with a national sample of female and male Vietnam veterans. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 64, 520–531.
Koenen, K.C., Stellman, S.D., Dohrenwend, P.B., Sommer, J.F., & Stellman, J.M.(2007). The
consistency of combat exposure reporting and course of PTSD in Vietnam War veterans. Journal
of Traumatic Stress, 20, 3-13.
Mollica, R.F., Sarajlic, N., Chernoff, M., Lavelle, J., Vukovic, I.S., & Massagli, M.P. (2001).
Longitudinal study of psychiatric symptoms, disability, mortality, and emigration among Bosnian refugees. Journal of the American Medical Association, 282, 546-554.
Port, S.L., Engdahl, B., & Frazier, P.(2011). A Longitudinal and Retrospective Study of PTSD
among Older Prisoners of War. The American Journal of Psychiatry, 158, 1474-1479.
Priebe, S., Bogic, M., Ajdukovic, D., Franciskovic, T., Galeazzi, G.M., Kucukalic, A., Lecic-Tosevski, D., Morina, N., Popovski, M., Wang, D., & Schützwohl, M.(2010). Mental Disorders
Following War in the Balkans. Arch Gen Psychiatry, 67(5), 518-528.
Schnurr, P.P., Lunney, C.A., & Sengupta, A. (2004). Risk factors for the development versus
maintenance of posttraumatic stress disorder. Journal of Traumatic Stress, 17, 85–95.
Solomon, Z., & Mikulincer, M.(1990). Life events and combat-related posttraumatic stress
disorder: The intervening role of locus of control and social support. Military Psychology, 2,
241-256.
Terrier, N., & Humphreys, A.L.(2003). PTSD and the social support of the interpersonal
environment: The development of social cognitive behavior therapy. Journal of Cognitive
Teuta DANUZA, Aliriza ARENLIU, Robert MASTEN
93
Psychotherapy, 17, 187–198.
Vaux, A.(1988). Social support: Theory, research and intervention. New York, Praeger.
Wolfe, J., Erickson, D.J., Sharkansky, E.J., King, D.W., & King, L.A.(1999). Course and
predictors of posttraumatic stress disorder among Gulf War veterans: A prospective analysis.
Journal of Consulting and Clinical Psychology, 67, 520–528.
94
STROKOVNI PRISPEVKI
95
Kairos
8/1-2/2014
96
Strokovni prispevki
Andreja ERMAN
Osebna čvrstost
Personal hardiness
POVZETEK
S
tres je beseda, ki vse pogosteje označuje neprijetnega spremljevalca dogodkov iz vsakdanjega – tako zasebnega kot poklicnega – življenja. Z njim se srečujemo ob večjih in manjših dogodkih, ki so lahko za nas pozitivni ali negativni. Dolgotrajna izpostavljenost negativnim dogodkom (stresorjem) povzroča sindrom izgorelosti, ki ga danes poznamo v praktično vseh poklicih
in ki je vse pogostejši vzrok psihofizičnih bolezni. Ljudje pa za stres nismo samo dovzetni, nanj
smo tudi odporni. Ta odpornost se imenuje osebna čvrstost in je relativno mlad koncept avtorice
Suzanne Kobasa, ki se je razvil konec sedemdesetih let. Na podlagi opažanj in prepoznavanja
več različnih vrednot in vzorcev vedenja, ki so v povezavi z odpornostjo na stres, so raziskovalci
opazili tri pomembne lastnosti, in te specifične lastnosti (angažiranost, izzvanost in nadzor) so se
povezale v nov konstrukt. Kot skupek posameznih lastnosti je osebna čvrstost kljub močnemu
vplivu zgodnjega učenja dostopna za učenje kadarkoli v življenju in kot takšna izkorišča dinamičnost identitete ter zmožnosti integracije izkušenj v oblikovanje novega sistema.
KLJUČNE BESEDE
Stres, izgorelost, osebna čvrstost, učenje.
ABSTRACT
S
tress is a word, that more and more often describes a negative companion to our day-to-day
life, either personal or professional. We meet stress on bigger and smaller occasions that can
be either positive or negative to us. Long-term exposure to negative stress events causes burnout
syndrome, which is known across all working professions and is more and more frequent cause
of psycho- physiological illnesses. But, we are not only susceptible to stress, we cal also be resilient to it. This phenomenon is called personal hardiness, a relatively young concept of Suzanne
ANDREJA ERMAN, BAKALAVREA PSIHOTERAPEVTSKE ZNANOSTI, SPECIALIZANTKA SISTEMSKE PSIHOTERAPIJE,
DRAŽGOŠKA 4, 1000 LJUBLJANA
Andreja ERMAN
97
Kobasa, developed in late seventies. Due to observations and recognitions of different values
and behavior patterns, connected to stress-resilience, explorers distinguished three important
characteristics (commitment, challenge and control) and combined them into a new construct.
As these three characteristics personal hardiness is, though importance of early-childhood experience, susceptible for learning anytime during lifetime. As so it explores dynamics of identity
and person’s capacity to integrate experience into a new system.
KEY WORDS
Stress, burnout, personal hardiness, learning.
EXTENDED ABSTRACT
S
tress is a word that more and more often describes a negative companion to our day-to-day
life, either personal or professional. Stress was at first defined as a non-specific reaction to a
demand which can cause either pain or pleasure (Selye, 1973), while more recent definitions of
stress define it as a dynamic process that reflects both inner and outer factors – characteristics of
a person as well as its circumstances. Aldwin (2007) agrees with the definition of stress as of a
quality of experience of a transaction between a person and the environment, which can, due to
over- or under-excitement, manifest as psychological or physiological distress.
We meet stress on smaller and bigger occasions which can be either positive or negative for us.
Long-term exposure to negative stress events causes the Burnout syndrome, which is known
in all professions. It is increasingly becoming a frequent cause of psycho-physiological illnesses, such as coronary disease, immune deficiency, emotional drain and similar. It also decreases
work enthusiasm in companies. Some authors refer to burnout as to a syndrome of physical and
psychological exhaustion - as an equation of personal, organisational and educational factors.
We are not only susceptible to stress, we can also become resilient to it. We use different coping
strategies for adjusting to demanding circumstances. As such, coping strategies are learned and
of flexible character. They consist of behavioural and cognitive attempts to control specific situational demands, which are assessed by an individual as overwhelming and exceeding their resources. To cope, some specific personal traits and coping resources are needed, such as a feeling
of having control and self-confidence (Thoits, 1995).
Personal Hardiness and Related Concepts
The concept of personal hardiness has been formulated by observing resilient individuals (Beasley, Thompson, Davidson, 2002). Various authors (e.g. Bartone, 2006; Maddi, 2006) argue that
resilience is the foundation of personal hardiness. Klohnen (1996, in Collins, 2008) conceptualised psychological resilience as a general ability for flexible and ingenious adaptation to internal
and external stressors or, as the case may be, for efficient coping, adjusting to adversity and
maintaining a sense of meaning in life. While personal hardiness serves »merely« as a buffer to
the negative effects of stressors and allows an individual to endure a stressful situation, resilience
facilitates an improved adjustment outcome after the individual has experienced a stressful situation (Earvolino - Ramirez, 2007). From the viewpoint of social science, resilience is a process,
98
Personal hardiness
a capacity or an outcome of a successful adaptation in spite of stressful, or even threatening,
circumstances (Masten et al. 1990, in Akgemci, Demirsel, Kara, 2013). In this dynamic process,
individuals display a positive adaptation despite experiences of significant adversity or trauma
(Masten and Coatsworth, 1998, in Akgemci, Demirsel, Kara, 2013).
Although researchers have extensively studied the negative effects of trauma, there has been
much less attention paid to the possibility of positive impact of negative events. However, there
is a body of literature suggesting that people exposed to even the most traumatic events may perceive at least some good emerging from their struggle (Tedeschi and Calhoun, 1996). Post-traumatic growth refers to the positive change in people, which goes beyond their ability to resist
severe stress; it includes a shift which exceeds their pre-trauma level of adjustment. Moreover, it
has a transformative quality and represents a qualitative change in functioning. This is not typical
of related concepts of personal hardiness and resilience (Tedeschi in Calhoun, 2004).
Although no tests are available and no testing has been carried out to directly explore the connection between personal hardiness, resilience and post-traumatic growth, some researchers (e.g.
Tedeschi and Calhoun, 2004) have found that persons whose traits of resilience and hardiness are
more strongly expressed are less susceptible to post-traumatic growth. It is precisely these traits
which enable them to cope with stress or trauma in a less demanding manner. However, the effort
one invests into coping with trauma is the very key to post-traumatic growth.
Post-traumatic growth is as unpredictable as the trauma itself, while personal hardiness and
resilience are personal traits which also express themselves in the form of having a proactive
approach, being committed, etc. This explains why some consider personal hardiness to be an
inherited personal trait, while others regard it as a learned competence, which people acquire
through experience in their interpersonal interactions. Recent research has shown that personal
hardiness develops as a consequence of the synergistic effect of heredity and environment (Jacelon, 1997; in Akgemci, Demirsel, Kara, 2013), which means that hardiness is a competence
one can also learn.
Personal Hardiness
In 1979, clinical psychologist Suzanne Kobasa was the first to observe how different personality traits affect the development of stress-related diseases. Her study included two groups of
employees with different levels of morbidity after they had been exposed to stressful events.
On completion of the study, she found that there exist four personality traits which importantly
affect the development of disease. They are a feeling of commitment and involving oneself,
of intensive connection with their environment, of having internal locus of control and of life
having a sense of meaning. She observed these traits in those individuals who have managed
to preserve their health despite being exposed to stronger stressors. On the basis of these traits,
Kobasa developed the concept of personal hardiness. Assuming that stress is an inevitable part of
our lives, hardiness was at first treated as »existential courage«, i.e. survival strength, a combination of different behavioural patterns and strategies which comprise existential courage. Today,
personal hardiness is understood as a combination of different patterns and behaviours which
help an individual to turn stressful circumstances from potential calamities into opportunities for
personal growth. (Maddi, 2013). Not only is personal hardiness supposed to directly reduce the
levels of stress a person experiences, it also increases their use of successful coping strategies
(Lamovec, 1994).
Andreja ERMAN
99
The hardier personality an individual has, the more they prefer to face stress rather than avoid it.
They have more social interactions with significant others, they take better care of their bodies
by eating healthier foods, they participate in various relaxing activities and are physically active.
Courage is an integral part of personal hardiness and ensures that the person finds strength and
motivation to carry out the difficult, but transformative confrontation with stress, participate in
supportive social interactions and takes good care of themselves (Maddi, 2002; Maddi in Kobasa, 1984; in Maddi, 2013).
The hardiness construct has been conceptualised as a combination of three attitudes: a) Challenge, b) Control and c) Commitment (Maddi, 1994, 2002; v Maddi, 2013).
A.) Challenge
According to Blascovich and Tomaka (1996, in Kemeny, 2003), individuals experience a given
situation as threatening when they perceive the demands of the task as outweighing their resources. In contrast, individuals perceive the achievement setting as a challenge when they appraise
their resources as sufficient or exceeding task demands. As a component of personal hardiness,
challenge is an attitude which dictates accepting stress as an inevitable part of life and perceiving
stressful circumstances as an opportunity for learning and growth.
In certain circumstances, when stress dramatically increases and the demands significantly exceed the available resources, one has to either modify the demands or increase their resources.
Individuals can endure exposure to severe stress without increasing the risk of developing diseases of the body if they have available appropriate and adequate social support, as proven by the
high level of interconnectedness between efficient social support and improved psycho-physical
health (Roberts, 1997).
B.) Commitment
Commitment epitomises those individuals who are committed to, and feel deeply involved in,
the activities of their live domains. They maintain the attitude that it is important to get involved
in events and maintain contact with people around them, regardless of how stressful things become. Withdrawing into solitude and alienation seem like a complete waste of time to them (Sheard
and Golby, 2007), while staying in touch seems to be the best way to turn their environments
and whatever they are experiencing into something that seems interesting, worthwhile, and important (Sheard, 2009). Since loneliness is associated with a weakened immune system, having
adequate social support is especially important for the elderly (O'Leary, 1990). Commitment is
also reflected in how willing an individual is to invest additional effort into achieving their goals,
e.g. working overtime, taking on additional tasks (Sheard and Golby, 2007).
C.) Control
The third component of personal hardiness reflects the desire to see the situation, no matter
how difficult, as an opportunity for growth. Extensive research in animals and humans has demonstrated that in situations, assessed by the tested participants as uncontrollable, there was a
higher likelihood for activation of the stress response than in situations which the participants
had assessed as manageable. Even circumstances or threats, which the participants had assessed
as being under control (although they were not), elicited a milder stress response than situations
which they perceived as uncontrollable (Kemeny, 2003).
Personal hardiness means interplay of all three components. Only those individuals who perce-
100
Personal hardiness
ive life as a constantly changing process which requires ongoing learning and adaptations (Challenge), can create changes through this process by serving them (Control) and sharing this knowledge in a supportive way with significant others in their lives (Commitment)(Maddi, 2013).
To summarise: personal hardiness means a personal attitude which combines having a pro-active
approach, being persistent and focusing on achieving the desired goals without sacrificing one's
identity, integrity or health. It means being committed to oneself and being considerate of others.
It means being present in stressful situations and having a desire for personal growth. In short, it
is a winning attitude in the battle with stress.
The Social Context of Resilience, Personal Hardiness and Coping with Stress
An individual experiences stress, but also learns to cope with it. They possess traits which may
or may not help them in stressful situations. However, this is no the entire picture, as we also
have to take into consideration the social context of each particular individual. The individual's
active, intentional engagement in changing and developing as a person, which decreases the level of their distress (including anxiety and depression), influences how strongly and in what way
stress will affect them. (Robitschek, 1998, in Hardin, Bayer, Nixon in Robitscheck, 2003). Social
support is another useful resource for coping with stress. Most frequently, it includes significant
others, such as family, friends and co-workers (Thoits, 1995). Several authors (Dunkerl - Schetter and Bennet, 1990; Wethington and Kessler, 1986, in Thoits, 1995) report that the awareness
of people of having social support available to them often has a stronger effect on their mental
health than actually receiving social support.
Sharing one's narrative and, as a result, connecting with others, is a similar factor of social support. Personal narratives are full of values and emotions. As such, they help to reveal similarities and arouse a feeling of commonality between people who are narrating their stories. Narrating
their own stories on hardships encourages development of resilience and creates possibilities for
celebrating the individual's hardiness among the interlocutors (O'Brien in Peters, 2010).
Social support affects an individual on several levels. Firstly, it provides them better access to
instrumental help (e.g. help on financial level, help with material resources and other necessary
services). Secondly, it allows the individual to maintain self-respect and eases access to information (Cohen in Wills, 1985). The influence of environmental factors or, as the case may be,
the context in which an individual finds themselves within a stressful situation, also confirms the
contextual conditioning of resilience and personal hardiness. In other words, the better social
support a person has, the less negative stress effects they will feel. However, social support and
being able to connect to others also depends on the individual's inner tendency towards the outer
world - i.e. introversion or extraversion. Personal hardiness is thus not only an individual's trait,
but also a contextually conditioned construct, which depends on the individual’s perception of
the situation.
Conclusion
Research of personal hardiness most often includes particularly sensitive groups of people, such
as students (e.g. Sheard and Golby, 2007; Sheard, 2009), medical nurses and other assisting
professions (e.g. Topf, 1989; Simoni, 1997; Collins, 2008) and military personnel (e.g. Bartone,
Andreja ERMAN
101
2006; Maddi, 2007). Nevertheless, stress is something we all experience, regardless of our profession, age or level of personal hardiness.
There is no simple answer as to how one could endure more stress, whilst also prevent the ever-increasing negative consequences of doing so. The field of positive psychology has revealed the
strengths and resources people have at their disposal, but the majority of work is yet to be done. It
seems as if achieving personal hardiness is yet another task the already over-burdened individual
has to put up with, since it returns the responsibility for responding to stress back to the individual. It is the individual who ought to train themselves to become more assertive, more mindful
and attain a number of other skills for coping with stressful situations. They ought to have good
social support from their friends and see stressful situations as a bunch of lemons which they can
squeeze to enjoy a lemonade. But let me reiterate one more time that stress does not depend only
on the individual - stress is a product of interaction between an individual and their environment.
Perhaps it is time to finally disburden the individual and place more responsibility for remedying
stress on the society as a whole. An individual is not the sole person responsible for their welfare.
Everyone has the right to welfare.
I agree with Roberts (2007), who warns of the importance of modifying demands which are too
high and of strengthening resources in times when stressful situations are becoming increasingly
more frequent. I believe that in our fight with stress it would be wiser if we created conditions
for working in healthier environments rather than merely looked for ways of alleviating the
consequences of stress.
Osebna čvrstost
102
Uvod
V času porasta stresnih situacij in z njimi povezanih stresnih obolenj se tudi psihoterapevti
vse pogosteje srečujemo s stiskami in obolenji, ki jih povzroča stres. V skladu s potrebami naših
klientov obujamo stare in izumljamo nove tehnike spopadanja z njim. Ne samo naša stroka, celoten spekter pomagajočih poklicev je usmerjen v blaženje težav in simptomov, ki jih povzroča
stres. V želji, da bi se negativnim posledicam stresa izognili, smo ga proučili, razvili tehnike, ki
stres ublažijo ali preprečijo, in se naučili spreminjati lastne vzorce, ki nas ženejo preko lastnih
meja. Pozornost, ki jo stresu namenjamo, je prinesla dvoje: boljše razumevanje in posledično
lažje obvladovanje stresa in stresnih situacij.
Stres
Beseda stres naj bi bila po različnih navedbah prisotna že vse od 17. stoletja, ko naj bi jo
uporabljali za opis nadloge, pritiska, težave. V 18. stoletju se je stres pojmovalo kot silo, pritisk
ali močan vpliv, ki deluje na predmet ali osebo. O vplivih stresa na telo in človeško delovanje so
začeli razmišljati šele v 19. stoletju (David, 2009).
Na področju zdravstva in medicine se je s stresom prvi ukvarjal H. Selye, ki je stres opredelil
kot nespecifični odziv telesa na podrejanje zahtevi, ki mu je bila naložena; ne glede na to, ali
podrejanje tej isti zahtevi povzroči bolečino ali zadovoljstvo (Selye, 1973). Glede na to je stres
razdelil na distres in eustres, torej na negativni in pozitivni stres (Weare, Gray, 2010), pri čemer
z izrazom distres razumemo negativen psihološki odziv na grožnje, ki lahko vključujejo paleto
afektivnih in kognitivnih stanj, kot so anksioznost, žalost, frustracija, občutek preobremenjenosti
ali nemoči (Kemeny, 2003). Različne definicije, ki so se o stresu oblikovale od tedaj, do stresa
pristopajo z različnih perspektiv. Enostavnejše definicije stres opredeljujejo kot »… fiziološki
in vedenjski odgovor posameznika, ki se poskuša prilagoditi in privaditi notranjim in zunanjim
dražljajem (stresorjem)« (Dernovšek, Gorenc, Jeriček, 2006, str. 8), medtem ko bolj sofisticirane
definicije eksplicitno zajamejo več komponent. Butler (1993) navaja tri različne definicije –
definicijo, osnovano na stimulansu; definicijo, osnovano na odgovoru, in definicijo, ki se nanaša
na dinamični vidik stresa. Te tri definicije predpostavljajo, da je (notranji) kolaps na prevelik
(zunanji) stresor neizogiben; da je stres telesni odziv na zunanji, bremenilni stresor in da je stres
dinamični proces, ki odraža tako notranje kot zunanje faktorje – karakteristike osebe in njenih
okoliščin ter odnosov med njimi. Definicija Lazarusa in Folkmana (1984, v Butler, 1993) podpira razmišljanje v tej smeri in pravi, da je stres poseben odnos med osebo in okoljem, ki je s
strani osebe ocenjen kot presegajoč njene resurse in kot takšen grožnja zdravju. Tudi Aldwinova
(2007) se strinja, da je stres kvaliteta izkušnje transakcije med osebo in okoljem, ki se zaradi
prevelikega ali premajhnega vzburjenja odraža kot psihološki ali fiziološki distres.
Definicije stresa predpostavljajo, da je stres notranja interpretacija zunanjih dražljajev, kar
pomeni, da so v doživljanje stresa vključene tako kognitivne kot tudi čustvene, telesne in medosebne komponente. Vsaka sprememba v življenju lahko predstavlja za človeka stres, če prilagajanje na nove razmere preseže njegove sposobnosti oz. prilagoditvene potenciale (Selič, Serec,
Petek, Rus Makovec, 2010), kar pa je odvisno tudi od posameznikove subjektivne ocene, interpretacije stresnega dogodka in strategije spoprijemanja s stresnimi situacijami (Domenis, Zadel,
2012). V teh okvirih so pojasnjene tudi individualne razlike v doživljanju stresa, saj različni
posamezniki različno ocenjujejo in interpretirajo situacije in dogodke, ki so jim izpostavljeni
Andreja ERMAN
103
(Payne in Walker, 2002; v Domenis, Zadel, 2012).
Selyjeva teorija o univerzalnosti odziva na stresni dražljaj je danes interpretirana drugače;
tudi stresni mehanizmi imajo različne vzorce odgovora na različne vrste stresorjev (McEven,
2005). Tudi ljudje se s stresom spoprijemamo na različne načine, pri čemer s tem mislimo na
napor posameznika za obvladovanje škodljivih pogojev, groženj ali izzivov, kadar ustaljeni ali
samodejni odgovori ne zadoščajo več (Slivar, 1996).
Vsak sistem v telesu odgovarja na akutni izziv z uravnavanjem in adaptacijo. V možganih se
izločanje hormonov adrenalin in kortizol odraža na izboljšanju spomina z namenom ohranjanja
posameznika izven nevarnosti v naslednji podobni situaciji; a na dolgi rok spomin upada, strah
pred isto nevarnostjo pa se okrepi. Znotraj imunskega sistema akutni stres podpre njegovo delovanje; medtem ko dolgotrajni stres ruši delovanje imunskega sistema. V kardiovaskularnem sistemu nam akutni stres pomaga uravnavati tlak npr. pri hitri spremembi položaja, kot je vstajanje,
ko se tlak hitro dvigne in nato pomiri; a prepogosto in preintenzivno naraščanje tlaka pripomore
k poškodbi koronarnih arterij. Metabolizem pod vplivom akutnega stresa omogoči hitro pridobivanje potrebne energije, kar je koristno in uporabno za primer velike porabe energije in manj
koristno za stresna obdobja, ki niso povezana s fizično aktivnostjo (McEven, 2012). Telo je torej
naravnano na prilagajanje; ko se zgodi akuten stres, se zgodi tudi akutna reakcija, ki poskrbi za
to, da se lahko stanje v telesu čim prej povrne v normalno. Težava nastane, kadar akutno stanje
v telesu vlada predolgo.
Izgorelost
Številnost zahtev (stresorjev) je razlog nastanka stresa, vendar pa stres sam po sebi ne
povzroči nujno značilnih s stresom povezanih težav in ne vodi vedno v izgorelost, ki je po
mnenju Robertsa (1997) rezultat neadekvatnega upravljanja s stresom (Roberts, 1997). Izgorelost [angl. burnout] je kot prvi opredelil Freudenberger (1974; v Roberts, 1997), ki je pojem
izgorelost uporabil za opis demoralizacije, sprijaznjenja z nastalo situacijo in izčrpanosti pri
poklicih, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem. S tem je odprl novo področje razmišljanja o z
delom povezanim distresom in disfunkcionalnostjo pri zdravnikih (Roberts, 1997). Danes je
pojavnost izgorelosti močno razširjena in prisotna pri vseh poklicih (Bilban, Pšeničny, 2007).
Izgorelost ni dogodek, pač pa končno stanje procesa, imenovanega izgorevanje (Roberts, 1997).
Ta poteka v predvidljivih fazah, simptomatika izgorevanja pa prehaja od blažje (zmanjšanje
prijaznosti in krivda zaradi tega) do hujše (izčrpanost, odpor do dela, apatija, upiranje, jeza), ki
nazadnje vodi v izgorelost, katere indikatorji so lahko tudi nesreče, veliki denarni izdatki, samomor in ločitev (Heric, 2013).
Najpogostejša definicija pojmuje izgorelost kot sindrom telesne in duševne izčrpanosti, ki
obsega razvoj negativne predstave o sebi, negativen odnos do dela, izgubo občutka zaskrbljenosti in izostajanje oziroma pomanjkanje čustev do strank (Faber in Heifetz, v Bilban, Pščeničny,
2007). Drugi avtorji (npr. Selič, Serec, Petek, Rus Makovec, 2010; Maslach in Jackson, 1986, v
Roberts, 1997) opredeljujejo izgorelost kot čustveno izčrpanost, razosebljenje in občutek delovne
neučinkovitosti. Te tri komponente združujejo občutke preobremenjenosti in izčrpanosti lastnih
psihofizičnih virov; negativen, neobčutljiv in otopel odnos do dela in sodelavcev ter občutek
pomanjkanja sposobnosti, nizke produktivnosti in neuspešnosti pri delu (Selič, Serec, Petek,
Rus Makovec, 2010). Pri poklicih, kjer ima posameznik veliko stika z ljudmi (npr. zdravniški
Osebna čvrstost
104
in učiteljski poklici), je nevarnost za sindrom izgorelosti tudi občutek, da je njihovo delo nepomembno oziroma da s svojim delom ne pripomorejo k razvoju posameznika in družbe (Akgemci,
Demirsel, Kara, 2013). Pojavnost sindroma izgorelosti je pogosta tudi med akademiki – večina
slednjih naj bi bila izpostavljena sindromu izgorelosti v času svojega življenja (Ozer et al., 2003,
v Akgemci, Demirsel, Kara, 2013).
Dejavniki izgorelosti
Izgorelost je rezultat kompleksne enačbe (Firth - Cozens, 1994, v Roberts, 1997), ki vsebuje
kontekst, v katerem delamo, izobrazbene, organizacijske in osebnostne faktorje.
Zanikanje stresa in s tem zanikanje simptomov izgorevanja se začne že v času izobraževanja,
kjer nam je podano sporočilo, ki enači stres z neuspehom, šibkostjo in neadekvatnostjo. Tudi
delovno okolje predvsem s postavljanjem visokih zahtev in brez omogočanja podpornega sistema znotraj delovnega okolja pogosto zanemarja zdravje svojih delavcev. S procesom izgorevanja so povezani tudi stili vodenja, ki poudarjajo napake in ne nudijo pozitivnih odzivov ali
spodbujanja avtonomije. Ogroženost za izgorevanje je višja tudi pri ljudeh, ki so »idealistično
entuziastični«, prekomerno zavzeti, skrbni in storilnostni (Roberts, 1997). Njihov idealizem je
povezan tudi z visokimi pričakovanji do sebe in svojega dela, ki pogosto niso realistična, zato
imajo pri nedoseganju rezultatov večje težave kot ljudje z nižjimi pričakovanji. Njihov zagon
pogosto skriva tudi potrebo po priznanju in sprejemanju (Vincent, 1983, v Roberts, 1997). Pojavnost izgorelosti je večja tudi pri poklicih, ki se ukvarjajo s starejšimi ljudmi, kronično ali
terminalno obolelimi, z ljudmi, ki potrebujejo intenzivno nego, z odvisniki, duševno bolnimi in
z ljudmi, ki se agresivno vedejo (Roberts, 1997).
Spoprijemanje s stresom
Način spoprijemanja s stresom se od posameznika do posameznika razlikuje in je odvisen
od situacijskega konteksta in znotraj konteksta od vsakega posameznika posebej. Definirano je
kot uporaba strategij za upravljanje z dejanskim ali pričakovanim problemom in z njim prisotnimi negativnimi občutki. Koncept razširi razumevanje psihosocialne adaptacije na tri različne
načine: poudarja, da ljudje niso samo pasivni odzivniki okoliščin ali zgolj odraz prirojenega temperamenta; da se z aktivnim delovanjem posameznik lahko nauči prilagajanja in premagovanja
stisk; ter da ne samo, da se ljudje lahko spremenijo, naučijo se lahko tudi spremeniti svoje okolje
(Aldwin, 2007). Strategije spoprijemanja s stresom so naučena vedenja fleksibilnega značaja,
kar pomeni, da je posameznik zmožen dosedanje (maladaptivne) strategije zamenjati z novimi,
konstruktivnimi (Aldwin, 2007).
Strategije spoprijemanja so sestavljene iz vedenjskih in kognitivnih poskusov za upravljanje
specifičnih situacijskih zahtev, ki jih posameznik dojema kot presegajoče njegovih zmožnosti
za prilagoditev (Lazarus in Folkman, 1984; v Thoits, 1995 ). Strategijam spoprijemanja dajejo
pogon resursi spoprijemanja, osebnostne lastnosti, najpogostejše omenjene kot občutek nadzora
nad življenjem, in samozavest (Thoits, 1995). Podobne lastnosti se pojavljajo tudi v drugih, s
stresom povezanih, konceptih.
Andreja ERMAN
105
Zdi se, da so nekateri ljudje kljub izpostavljenosti stresnim dogodkom na stres odporni;
kljub izkušnji stresa uspejo ohraniti svojo delovno in osebno (čustveno) uspešnost. Ta njihova skrivnostna odpornost se imenuje osebna čvrstost, ki predstavlja človekovo naravnanost ob
soočenju s stresom.
Osebna čvrstost in sorodni koncepti
Koncept osebne čvrstosti je nastal z opazovanjem odpornih posameznikov (Beasley, Thompson, Davidson, 2002) in različni avtorji (npr. Bartone, 2006; Maddi, 2006) navajajo odpornost kot
podlago osebne čvrstosti. Odpornost [angl. resilience] Klohen (1996, v Collins, 2008) pojmuje
kot splošno sposobnost za fleksibilno in domiselno prilagoditev na zunanje in notranje stresorje
oziroma učinkovito spoprijemanje in prilagajanje v stiski ter ohranjanje smisla v življenju. Osebna čvrstost »zgolj« blaži udare stresorjev in posamezniku omogoči, da vzdrži situacijo, odpornost pa omogoča izboljšan prilagoditveni izid iz stresne situacije (Earvolino - Ramirez, 2007).
S perspektive socialne znanosti je odpornost proces, kapaciteta ali izid uspešne adaptacije kljub
stresnim ali ogrožajočim okoliščinam (Masten et al. 1990, v Akgemci, Demirsel, Kara, 2013).
Je dinamični proces, skozi katerega posamezniki izražajo pozitivno prilagoditev navkljub stiski
ali travmatskim dogodkom (Masten in Coatsworth, 1998, v Akgemci, Demirsel, Kara, 2013).
Raziskovalci v veliki meri raziskujejo negativne posledice travme, možnim pozitivnim izidom pa se posveča precej manj pozornosti – a različni viri kljub temu kažejo, da ljudje lahko
dojamejo travmatične dogodke tudi kot seme dobrega (Tedeschi in Calhoun, 1996). Posttravmatska rast se navezuje na spremembo v ljudeh, ki sega preko sposobnosti upiranja močnemu stresu;
vključuje gibanje, ki presega predtravmatski nivo prilagajanja. Ima kvaliteto transformacije,
kvalitativne spremembe v funkcioniranju; kar pa za sorodne koncepte čvrstosti in odpornosti ni
značilno (Tedeschi in Calhoun, 2004).
Čeprav testov in testiranj, ki bi neposredno raziskovali povezavo med osebno čvrstostjo,
odpornostjo in posttravmatsko rastjo, ni, raziskovalci (npr. Tedeschi in Calhoun, 2004) ugotavljajo, da so osebe, ki imajo močneje izražene karakteristike odpornosti in čvrstosti, manj dovzetne
za posttravmatsko rast; ravno te lastnosti jim namreč omogočajo manj zahteven način spoprijemanja s stresom oziroma travmo; prav napor, vložen v spoprijemanje s travmo, pa je ključen za
posttravmatsko rast.
Posttravmatska rast je nepredvidljiva, kot je nepredvidljiva travma sama; medtem ko sta osebna čvrstost in odpornost osebnostni značilnosti, ki se izražata tudi kot proaktivnost, angažiranost
itd. Ravno zato nekateri umeščajo osebno čvrstost v polje podedovanih značilnosti, spet drugi med naučene kompetence, ki jih ljudje pridobimo z izkušnjami v medosebnih interakcijah.
Novejše raziskave kažejo, da se osebna čvrstost razvije kot posledica sodelovanja dednosti in
okolja (Jacelon, 1997; v Akgemci, Demirsel, Kara, 2013), kar pomeni, da je to veščina, ki se je
lahko tudi naučimo.
Osebna čvrstost
106
Osebna čvrstost
Avtorica Suzanne Kobasa (1979) je bila prva, ki je opazovala, kako različne osebne značilnosti
vplivajo na potek s stresom povezanih bolezni. V raziskavi, ki je zajela dve skupini z različno
stopnjo obolevnosti po izpostavljenosti stresnim dogodkom, je izluščila štiri osebne značilnosti,
ki naj bi pomembno vplivale na razvoj bolezni. To so občutek in zaveza sebi, intenziven stik z
okoljem, občutek smiselnosti in ponotranjen nadzor. Te lastnosti je zasledila pri osebah, ki so uspele ohraniti svoje zdravje kljub izpostavljenosti večjim stresorjem, ter jih je povezala v koncept
čvrstosti. Ob predpostavki, da je stres neizogiben del življenja, je bila čvrstost sprva obravnavana kot »eksistencialni pogum«, torej kot preživetvena moč, skupek različnih vzorcev vedenj in
strategij, ki tvorijo eksistencialni pogum. Danes osebno čvrstost razumemo kot skupek različnih
vzorcev in vedenj, ki skupaj pomagajo pri obračanju stresnih situacij iz potencialnih katastrof
v priložnosti za rast (Maddi, 2013). Osebna čvrstost naj bi tudi neposredno zmanjševala stres,
poleg tega pa povečala uporabo uspešnih strategij spoprijemanja (Lamovec, 1994).
Osebno čvrsti ljudje se s stresom raje soočajo, kot se mu umikajo; imajo več socialnih interakcij s pomembnimi drugimi, boljše skrbijo za svoje telo v obliki pravilnega prehranjevanja,
vključevanja v različne sproščujoče aktivnosti in s telesno aktivnostjo. Pogum, ki je vsebovan v
drži čvrstosti, zagotavlja moč in motivacijo za opravljanje težjega, transformacijskega soočanja
s stresom, podpornih socialnih interakcij in skrbi zase (Maddi, 2002; Maddi in Kobasa, 1984; v
Maddi, 2013).
Bolj natančno je osebna čvrstost skupek treh osebnih naravnanosti, to so a) izziv [angl. challenge], b) nadzor [angl. control] in c) angažiranost [angl. commitment] (Maddi, 1994, 2002; v
Maddi, 2013).
A.) Izziv [angl. challenge]
Po Blascovichu in Tomaki (1996, v Kemeny, 2003) posameznik izkuša dano situacijo kot ogrožajočo, kadar oceni, da so zahteve večje od njegovih resursov, medtem ko
občutek izzvanosti pomeni, da posameznik ocenjuje svoje resurse kot enake ali večje
od zahtevanih. Kot komponenta osebne čvrstosti je izzvanost naravnanost, ki narekuje
sprejemanje stresa kot dela življenja in dojemanje stresnih okoliščin kot priložnost za
učenje in rast.
Kadar se zgodi velik porast stresa v okoliščinah in zahteve občutno presežejo
razpoložljive resurse, je potrebno ali modificirati zahteve ali okrepiti resurse. Posamezniki lahko vzdržijo izpostavljenost močnemu stresu brez povečanega tveganja za razvoj
fizičnih bolezni, če imajo na voljo primerno in zadostno podporo, kar dokazuje tudi visoka stopnja povezanosti med učinkovito socialno podporo in izboljšanim psihofizičnim
zdravjem (Roberts, 1997).
B.) Angažiranost [angl. commitment]
Angažiranost pooseblja tiste posameznike, ki so zavzeti za dejavnosti v svojem
življenju in čutijo tudi globoko vpletenost vanje. Pomeni naravnanost, ki govori o tem, da
je pomembno ostati vpleten v dogodke in stike z ljudmi okoli sebe; ne glede na to, kako
stresna situacija nastane. Umikanje v samoto in odtujitev se zdita kot popolna potrata časa
(Sheard, Golby, 2007), ostajanje v stiku pa se zdi kot najboljša priložnost za obračanje
okolja in doživljanja v nekaj, kar se zdi zanimivo, vredno in pomembno (Sheard, 2009).
Andreja ERMAN
107
Osamljenost se povezuje z oslabljenim imunskim sistemom; socialna podpora je še posebej pomembna pri starejših (O’Leary, 1990). Angažiranost se kaže tudi kot pripravljenost
vlaganja dodatnih naporov za doseganje cilja (npr. nadure, opravljanje dodatnih nalog)
(Sheard, Golby, 2007).
C.) Nadzor [angl. control]
Tretja komponenta osebne čvrstosti vzdržuje držo, da ne glede na to, kako težavna
je situacija, moramo slednjo izkoristiti kot priložnost za rast. Raziskave živali in ljudi
v okoliščinah, ki so jih testirani ocenili, kot da v njih nimajo nadzora, so pokazale, da v
tovrstnih situacijah obstaja večja verjetnost aktivacije stresnega odziva kot v situacijah,
za katere so testirani ocenili, da jih lahko obvladajo. Tudi okoliščine oziroma grožnje, ki
so ocenjene kot »pod nadzorom«, čeprav niso, izzovejo manjši stresni odziv kot situacije,
ki so ocenjene kot nekontrolirane (Kemeny, 2003).
Osebna čvrstost pomeni medsebojno delovanje vseh treh komponent, ker samo osebe, ki so
simultano močne v vseh treh pozicijah, lahko dojemajo življenje kot neprestano spreminjajoč
proces, ki zahteva neprestano učenje in prilagajanje (izziv), skozi ta proces pa lahko ustvarjajo
spremembe tako, da jim služijo (nadzor), in to znanje delijo na podporni način s pomembnimi
drugimi v svojem življenju (angažiranost) (Maddi, 2013).
Da povzamemo: osebna čvrstost pomeni osebnostno naravnanost, ki združuje proaktivnost,
vztrajnost in zbranost za namen doseganja želenih ciljev, ne da bi zato žrtvovali svojo integriteto,
identiteto ali zdravje. Pomeni zavzemanje zase z ozirom na druge, prisotnost v stresnih situacijah
in željo po osebnostni rasti. Je zmagovalna drža v boju s stresom.
Socialni kontekst spoprijemanja s stresom, odpornosti in osebne čvrstosti
Posameznik je tisti, ki stres doživlja, in je tudi tisti, ki se z njim spoprijema; je nosilec lastnosti, ki mu ali mu ne pomagajo v stresnih situacijah; a vendarle je pomembno upoštevati tudi
socialni kontekst, v kakršnem se posameznik nahaja. Na to, koliko in kakšen vpliv bo imel stres
na posameznika, vpliva zavzeta in namerna vključenost v proces osebnostne rasti, ki zmanjšuje
nivo distresa, vključno z depresivnostjo in anksioznostjo (Robitschek, 1998, v Hardin, Bayer,
Nixon, Robitscheck, 2003). Tudi socialna podpora je eden izmed resursov spoprijemanja, socialni fond, iz katerega ljudje črpajo, ko se spoprijemajo s stresom, in se največkrat nanaša
na posamezniku pomembne druge, npr. prijatelje, družino in sodelavce (Thoits, 1995). Avtorji
(Dunkerl - Schetter in Bennet, 1990; Wethington in Kessler, 1986, v Thoits, 1995) poročajo, da
je zavest o tem, da je podpora na voljo, pogosto močnejši vpliv na mentalno zdravje kot dejanski
prejemek pomoči.
Podoben dejavnik socialne podpore je tudi deljenje lastnih zgodb in preko deljenja povezovanje z drugimi. Zgodbe so polne vrednot in emocij, zaradi česar pomagajo razkrivati podobnosti in enakosti med ljudmi, ki si zgodbe pripovedujejo. Pripovedovanje lastnih zgodb o stiskah
spodbuja razvoj odpornosti in zagotavlja možnost proslavljanja posameznikove čvrstosti med
soudeleženci (O’Brien, Peters, 2010).
Socialna podpora deluje na več ravneh; posamezniku omogoča več dostopa do instrumentalne pomoči (pomoč na finančnem nivoju, materialnih resursov in ostalih potrebnih storitev);
posamezniku omogoča ohranjanje samospoštovanja in olajša dostop do informacij (Cohen,
Osebna čvrstost
108
Wills, 1985). Vpliv okoljskih dejavnikov oziroma konteksta, v katerem se posameznik nahaja
znotraj stresne situacije, potrjuje tudi kontekstualno pogojenost odpornosti in osebne čvrstosti. Z
drugimi besedami, boljši kot ima oseba socialni »support«, manj negativnih stresnih vplivov čuti,
po drugi strani pa je socialni »support« oziroma povezovanje odvisno tudi od posameznikove
notranje naravnanosti – intra- ali ekstravertiranosti. Osebna čvrstost torej ni samo karakteristika
posameznika, pač pa je tudi kontekstualno pogojen konstrukt, ki je odvisen od posameznikovega
dojemanja situacije.
Zaključek
Raziskave osebne čvrstosti najpogosteje zajamejo še posebno občutljive skupine ljudi –
študente (npr. Sheard in Golby, 2007; Sheard, 2009), medicinske sestre oziroma pomagajoče
poklice (npr. Topf, 1989; Simoni, 1997; Collins, 2008) in vojake (npr. Bartone, 2006; Maddi,
2007). Vendar je stres nekaj, kar doživljamo vsi – ne glede na poklic, starost ali osebno čvrstost.
Ni enostavnega odgovora na vprašanje, kako prenesti vse več stresa in hkrati preprečiti vse
več negativnih posledic. Pozitivna psihologija je razgrnila človekove moči in vire, vendar je
glavnina dela ostala neopravljena. Zdi se, da je osebna čvrstost le še ena izmed nalog že tako
preobremenjenega posameznika, saj odgovornost za odziv na stres vrača posamezniku. Posameznik je tisti, ki naj se izuri v asertivnosti, čuječnosti ali drugih veščinah, ki jih potrebuje za
obvladovanje stresnih situacij; ki naj ima prijatelje, stresne situacije pa naj vidi kot limono, iz
katere bo nastala limonada. A naj še enkrat opomnimo, da stres ni odvisen samo od posameznika,
pač pa je produkt interakcije med posameznikom in njegovim okoljem. Morda je čas, da razbremenimo posameznika in naložimo družbi večji del bremena za sanacijo stresa. Posameznikova
dobrobit je več kot le njegova osebna odgovornost. Je njegova pravica.
Strinjamo se z Robertsom (2007), ki opozarja na pomembnost modificiranja prevelikih
zahtev in krepitve resursov v času porasta stresnih situacij. V boju s stresom raje ustvarjajmo
pogoje za zdravo delovno okolje, kot blažimo posledice.
Viri in literatura
Aldwin, C. M. (2007). Stress, Coping and development: An integrative perspective. New
York: Guilford press.
Akgemci, T., Demirsel, M. T., Kara, O. (2012). The effects of Psychological resilience in
employees burnout level. Academic journal of interdisciplinary studies. 2(11), str. 122–128.
Bartone, B. T. (2006). Resilience under military operational stress: Can leaders influence
hardiness? Military psychology 2006(18), str. 131–148.
Beasley, M., Thompson, T., Davidson, J. (2002). Resilience in response to life stress: the effects of coping style and cognitive hardiness. Personality and individual differences 2003(34),
str 77–95.
Bilban, M., Pšeničny, A. (2007). Izgorelost. Delo in varnost. 59(2), str. 23–29.
Butler, G. (1993). Definitions of stress. Occasional paper series 1993(61), str. 1–5.
Collins, S. (2008). Statutory social workers: Stress, job, satisfaction, coping, social support
and individual differences. British journal of social work. 2008(38), str. 1173–1193.
Cohen, S., Wills, T. A. (1985). Stress, social support and the buffering hypothesis. Psycho-
Andreja ERMAN
109
logical bulletin, 98(2), str. 310–357.
David, T. (2009). Stres managerjev v Sloveniji. Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska
fakulteta.
Dernovšek, Z. D., Gorenc, M., Jeriček, H. (2006). Ko te strese stres. Ljubljana: Inštitut za
varovanje zdravja.
Earvolino - Ramirez, M. (2007). Resilience: A concept analysis. Nursing forum. 42(2), str.
73–82.
Hardin, E. E., Bayer, I. K., Nixon, A. E., Robitschek C. (2003). Self-discrepancy and Distress: The role of personal growth initiative. Journal of counseling psychology, 54(1), str. 86–92.
Heric, K. (2013). Gibalno/športna dejavnost v vlogi preprečevanja izgorelosti pri specialnih
in rehabilitacijskih pedagogih. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani: Pedagoška fakulteta.
Kemeny, M. E. (2003). The psychology of stress. Current directions in Psychological science, 12(4), str. 124–129.
Kobasa, S. (1979). Stressful life events, personality and health: And inquiry into hardiness.
Journal of personality and social psychology. 37(1), str. 1–11.
Lamovec, T. (1986). Psihologija motivacije. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani.
McEven, B. S. (2005). Stressed or stressed out? What is the difference? Journal of Psychiatry
neuroscience, 30(5), str. 315–318.
Maddi, S. R. (2006). Hardiness: Courage to be resilient. V: Thomas, J. C., Segal, D. L. (ur.)
(2006). Comprehensive handbook of personality and psychopatology. Str. 306–321.
Maddi, S. R. (2007). Relevance of hardiness assessment and training to the military context.
Military Psychology, 19(1), str. 61–70.
Maddi, S. R. (2013). Hardiness. Springer: Ebook.
O’Brien, L., Peters, K. (2010). Storytelling: an aaproach that can help to develop resilience.
Nurse researcher, 17(3), str. 17–25.
O’Leary, A. (1990). Stress, emotion and human immune function. Psychological Bulletin,
108(3), str. 363–382.
Petek, D., Rus Makovec, M., Selič, P., Serec, M. (2010). Osebnostne značilnosti in strategije spoprijemanja s stresom, povezane z zdravjem in izgorelostjo pri vojakih slovenske vojske.
Zdravstveno varstvo: 49(2), str. 61–75.
Roberts, G. A. (1997). Prevention of burn out. Advances in psychiatric treatment. 1997(3),
str. 282–289.
Sheard, M., Golby, J. (2007). Hardiness and undergraduate academic study: The moderating
role of commitment. Personality and Individual differences, 2007(43), str. 579–588.
Sheard, M. (2009). Hardiness commitment, gender and age differentiate university academic
performance. British journal of educational psychology, 2009(79), str. 189–204.
Simoni, P.S. (1997). Hardiness, coping and burnout in the noursing workplace. Journal of
professional nursing, 13(3), str. 178–185.
Slivar, B. Osebna čvrstost in spoprijemanje s stresom. Psihološka obzorja 96(3), str. 33–48.
Selye, H. (1973). The evolution of stress concept. American scientist, 61(6), str. 692–699.
Tedeschi, R. G., Calhoun, L. G. (1996). Posttravmatic growth inventory: Measuring the positive legacy of trauma. Journal of traumatic stress, 9(3), str. 455–471.
Tedeschi, R. G., Calhoun, L. G. (2004). Posttravmatic growth: Conceptual foundations and
empirical evidence. Psychological inquiry, 15(4), str. 1–18.
Topf, M. (1989). Personality hardiness, occupational stress and burnout in critical care. Research in nursing and health, 12(3), str. 179–185.
Thoits, P. A. (1995). Stress, coping, and social support processes: Where are we? What next?
Journal of health and social behavior, 1995, str. 53–79.
110
Osebna čvrstost
Zadel, A., Domenis, A. (2012). Doživljanje stresa: »objektivne« značilnosti stresnih situacij
in subjektivna ocena njihove obvladljivosti. v: Lipnik. A. (ur.) (2012). Delo in zdravje? Delo ali
zdravje? Koper: Univerzitetna založba Annales.
Weare, K. in Gray, G. (2010). Izboljševanje duševnega zdravja v Evropski mreži zdravih šol.
Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja. Dosegljivo tudi na: www.ivz.si, zadnjič gledano 28. 5.
2013.
111
Kairos
112 8/1-2/2014
Strokovni prispevki
Ana MROVLJE
Obrazni izrazi kot zrcalo notranjega
čustvenega stanja
Facial expressions as reflection of
inner emotional state
POVZETEK
S
posobnost prepoznavanja obraznih izrazov že od nekdaj zbuja veliko pozornosti in zanimanja. Obraz razkriva mnogo namigov glede kompleksnega čustvenega izkustva posameznika,
kjub temu pa lahko obraz prikrije prav toliko kolikor lahko tudi razkrije. V članku raziskujem
široko področje, ki predpostavlja, da so obrazni izrazi zanesljivi indikatorji trenutnega čustvenega izkustva in se posvečam raziskovanju hipoteze o tem, da lahko njihova natančna prepoznava
vpliva na izboljšanje socialnih interakcij ter razumevanje opazovanja psihoterapevtskih seans.
Na naslednjih straneh preučujem vprašanje univerzalnosti obraznih izrazov ter pomembnost
kulturnega vpliva na neverbalno ekspresijo. Razprave o socialnem vplivu na obrazno izraznost
še danes ostajajo aktualna tema mnogih znanstvenih diskusij. Vsekakor natančna interpretacija
obraznih izrazov vključuje obsežno interdisciplinarno znanje s področij psihologije, nevrobiologije in kulturne antropologije.
KLJUČNE BESEDE
obrazni izraz, univerzalnost obraznih izrazov, prikrivanje, mikro-izrazi, psihoterapija
ABSTRACT
T
hroughout history, the interest in ability of recognizing diverse facial movements has not
disappeared. Face conveys many clues about the complexity of personal emotional state;
however, as much as a face can reveal, it can also hide and cover. In this article I explore the
argument that facial expressions are reliable indicators of an on-going emotional experience, and
that their precise recognition can be used as a tool for improvement of social interactions and observations of psychotherapeutic sessions. In the next pages I will address the controversial question whether some facial expressions are universal and examine the power of cultural influence
on facial behaviour. Discussions about social influence on facial expressiveness have remained a
subject of disputes in many scientific fields. There is no doubt that an accurate interpretation of
facial behaviour requires extensive interdisciplinary knowledge from fields such as psychology,
neurobiology and cultural anthropology.
KEY WORDS
facial expression, universality of emotional expressions, deception, micro-expressions,
psychotherapy
ANA MROVLJE, BAK. PSIHOTERAPEVTSKE ZNANOSTI, SPECIALIZANTKA PSIHOANALIZE
NASLOV: VODNIKOVA 36, 1000 LJUBLJANA, E-MAIL: [email protected], TELEFON: 031 697-450
Ana MROVLJE
113
Introduction
“Emotion at one level of analysis is neuromuscular activity of the face.”
(Izard, 1971, p. 188)
Since we are born, faces play a significant role in our lives. Facial recognition connects an
infant with others and more importantly, takes a crucial part in creation of attachment between a mother and an infant. Newborns seem to show preference to their mother's face in just
two months after they are born (Maurer & Barrera, 1981); furthermore, some studies (Pascalis& de Schonen, 1994) suggest that this preference is shown much earlier, as soon as just a
few days after birth. Another interesting fact is that in compliance with intersubjectivity theory
(Trevarthen& Aitken, 2001), children modulate their emotional states in accordance with their
mother’s affective facial expression. In this way the meaning of facial recognition and facial
expressions remains of a great importance throughout our lives.
There are 43 muscles in a human face and their contractions produce facial movements (Murtaza, Sharif, Raza& Shah, 2013), which are primarily used to communicate with others and to
express emotions. Recognition of emotional states through facial expressions is a part of general
emotional intelligence, which is closely related to person’s capability of experiencing feelings
of empathy. Interestingly, some mental disorders heavily affect patient’s ability to recognize the
meaning of facial emotional expressions and simultaneously their ability of empathy. Recognition of subtle emotional messages through facial movements is a key of effective communication
and comprehension of others, not only in everyday situations, but also in psychotherapeutic
sessions.
Ekman & Friesen (2003) see a face as a multi-message system which provides us with various types of information. This information includes rapid, slow and static facial signals. Ekman
& Friesen describe rapid facial signs as very quick facial movements and emblems, which are
gestures or agreed nonverbal movements. They describe slow facial signs as changes in the facial appearance over time, which include wrinkles and changes in skin texture. The third type of
facial signalling, static facial signs, includes permanent characteristics, such as physiognomy of
a face and facial features that remain the same over time (Ekman & Friesen, 2003). Generally,
we do not look at every facial sign isolatedly, but we rather make an integrated perception of the
person we are speaking to, composed of all accessible information. The main focus of this article
is the question whether facial expressions are reliable indicators of genuine emotional experience. In the next pages I will examine conflicting disputes on universality of facial expressions and
explore different aspects about concealing facial behaviour caused by emotional triggers.
Darwin’s theory on universality of emotional expressions and its
opponents
There has been a lot controversy and confusion in the field of science regarding the question
whether certain facial expressions are innate and universal rather than only socially learned. The
opponents of the hypothesis about universality of facial expressions argue that facial movements
are largely influenced by the socio-cultural environment. They are questioning the accuracy of
studies made to prove universality of facial expressions and believe that they are conditioned.
114
Facial expressions as reflection of inner emotional state
On the other side, many scientists claim that universal displays of emotions do exist and are
supporting this statement by various researches.
Charles Darwin was one of the first scientists who had carefully observed and recorded nonverbal behaviour. He captured the findings in his book, The Expression of Emotion in Man and
Animals (Darwin, 2005; original work published in 1872). According to Barret (2011), Darwin’s
work is extremely important because he made a significant observation that some facial and bodily movements were developed throughout time as a result of our evolution. Darwin observed
facial expressions that are typically associated with emotions and hypothesized that they must
have an evolutionary purpose. Emotions which cause facial expressions that are usually recognized as universal are surprise, fear, disgust, sadness, happiness, and anger (Darwin, 1872; Ekman
and Friesen, 1976). Elfenbein & Ambady (2003), support Darwin’s claim and write that some
emotional expressions are without doubt universal. They explain that a good example of this
suggestion is watching foreign films. Even if we do not understand a word the actors are saying,
we can easily recognize the meaning of emotions, expressed on their faces.
Ekman and Friesen (1967) made an assumption that the universality exists in the connection
between movements of the facial muscles and specific emotions. The question whether universal
facial expressions really exist has been a hot topic among scientists. Universalists are convinced
that certain facial movements are connected with specific emotions in all human beings. Others
deny universality of emotional expressions and claim that they are not innate but rather socially
learned. Moreover, they believe it is almost impossible for one emotional expression to have the
same meaning in two different cultures (Ekman, 1972).
The socio-cultural aspects of emotions were largely ignored until recently when several steps
have been made towards conceptualization of emotions that allows the findings of cross-cultural
differences (Mesquita& Walker, 2003). According to Ekman (1970), the cultural specific view
which states that facial behaviours are associated with emotion through culturally variable learning, was strongly supported by Klineberg’s (1938) descriptions of how the facial behaviours
described in Chinese literature differed from the facial behaviours associated with emotions in
the Western world. Anyhow, Kleinberg has recently admitted that the axiom “what shows on the
face is written there by culture” is not entirely true, and that there are certain types of expressive
behaviour that can be found in all cultures around the world (Ekman, 1970). One of the most
influential writers arguing for the culture specific view on facial expressions of emotion is by
all means Birdwhistell (Ekman, 1972). Ekman (1972) noted that Birdwhistell never admitted
the possibility of universality of facial expressions but maintained his central claim that facial
and body behaviour are like language, with the same types of units and levels of organization as
spoken language, and can therefore be appropriately studied by linguistic methods.
Many scientists take an intermediate position (e.g., Ekman, 1972; Fiske, Kitayama, Markus,
&Nisbett, 1998; Fridlund, 1994; Mesquita, Frijda, & Scherer, 1997; Rosenthal, Hall, DiMatteo,
Rogers, & Archer, 1979) which recognizes both, universal and cultural influence in the expression of emotion. One of the noticeable intermediate approaches is neuro-cultural theory which
was created by Paul Ekman (Ekman, 1972), based on Tomkins’s earlier work on primary affects
(Tomkins & McCarter, 1964). Ekman (1968) and Friesen ( Ekman& Friesen, 1967, 1968, 1971)
have called it neuro-cultural, because it connects two different sets of determinants of facial
expressions; the first is responsible for universal expression of emotion and the second for cultural influence. Ekman (1972) explains that neuro refers to the facial affect program which is the
relationship between particular emotions and the firing of a specific pattern of facial muscles.
Ana MROVLJE
115
Cultural, on the other hand, refers to most of the events which trigger emotion, to the rules about
controlling the expression of emotion and to the consequences of emotional expression in a
specific society.
Parkinson (2005) noted that cultural learning partly determines the range of “elicitors” that
will trigger the emotion and may moderate the impact of facial affect program impulses on actual
facial movements. It is important to take into account that in social situations people use conscious “management techniques” (Ekman, 1972, p. 225) called display rules, to control and override
the operation of the universal facial affect program (Elfenbein & Ambady, 2003). Siegler (2006)
describes display rules as social group's informal norms about when, where, and how one should
express emotions. These rules have a major influence on the emotional expression of people
from any culture depending on what that particular culture recognizes as acceptable or unacceptable expression of emotion (Matsumoto, Kasri, & Kooken, 1999). According to Ekman (1992),
display rules can modulate facial behaviour in different ways: intensification or attenuation of
a felt emotion, neutralization of a felt emotion, and masking a felt emotion with an expression
associated with a different emotion. Moreover, Ekman & Friesen (2003) described the term
»personal display rules« as expression codes, learned in the context of a particular family or
individual experience.
The controversy in this field still exists and so do various definitions of what exactly is meant
by universal facial displays of emotion. Ekman (in Darwin, 1998) explains that this subject is
still an actual dispute, which includes different views and interpretations of Charles Darwin’s
great work on facial expression of emotion. Neuro-cultural theory recognizes both, biological
and socio-cultural influence on human emotions and their expressions. It only makes sense that
we should consider and connect both aspects, since we know that it is not only our biology nor
our environment that shapes our personality, but a fusion of many impacts. Why would it be any
different when it comes to facial expressions?
Genuine and voluntary facial behaviour
Throughout time, scientific researches as well as our common sense have convinced us that
human face is conveying at least some information about a personal state of being. Interestingly,
we can find a God’s quote in the Bible saying: “My fury shall come up in my face” (Ezekiel
39:18), where he refers to emotional expression of anger. Facial expressions are the essential
component of interpersonal, non-verbal communication. According to Batty & Taylor, facial
behaviour is a way of communication that is much faster than language. Facial expressions help
us instantly understand different behaviours of others and can therefore be used as a powerful
tool for effective communication (Batty & Taylor, 2003).
When we talk about facial expressions, we have to encounter the fact that there are different
views on their meaning and function. As stated by Darwin, there are some emotional expressions
that are widely recognized in different cultures and are therefore universal. Anyhow, not all facial
expressions are universal and innate. According to Freitas-Magalhães (2011), the literature confirms the distinction between two types of expressions, genuine and voluntary facial expression.
When we are experiencing a genuine emotion, we usually do not think about the message we are
conveying with our face. However, when producing a voluntary facial expression, we become
much more aware of our expression, because of the conscious attention we bring into making a
voluntary facial expression.
116
Facial expressions as reflection of inner emotional state
Korb, Grandjean and Scherer (2008) observe that some facial expressions are part of emotional reactions. They add that humans can voluntarily produce a certain emotional expression
without having the corresponding underlying feeling and that they can voluntarily modify (e.g.
reduce or increase) their spontaneous expression in reaction to an emotional event. In addition,
they note that most of us are, at different degrees of mastery, able to voluntarily pose – even
without experiencing the corresponding underlying emotion – facial expressions that are very
similar to those that are typically triggered by emotions, so called posed emotional facial expressions. They (Korb et al., 2008) state that from a theoretical point of view, facial expressions can
be either totally spontaneous, i.e. triggered by an emotional stimulus, and free of any form of
(voluntary) control, or the opposite, i.e. produced on a 100% voluntary basis, without being influenced by any emotion at all. However, they believe that such polarisation is unnatural and that
naturally occurring facial expressions are more likely to be made out of blends of spontaneous
and deliberate behaviours.
Ekman, Hager & Friesen (1981) name three types of facial expressions; spontaneous, simulated and gestural. They describe spontaneous emotional expressions as those that appear quickly,
apparently without choice, although they may be changed by choice or habit. Some of them are
considered to be inborn because of resemblances across cultures and among some primates. A simulated emotional expression is a deliberate attempt to appear as if an emotion is actually being
experienced. Most people who see it believe they are seeing a spontaneous emotional expression
and not a simulation. A simulation is used either to camouflage the fact that no emotion is felt or
as a mask to cover one feeling with the appearance of another. Ekman et al. (1981) agree that a
gestural emotional expression mirrors an actual emotional expression, but it differs sufficiently
in appearance so that it is obvious that the person does not feel that emotion at this moment.
Galati, Scherer & Ricci-Bitti (1997) and Naab & Russell (2007) explain that both, voluntary
and involuntary facial expressions originate from the contraction of muscles and signals from
the brain, and add that it is often difficult to distinguish between them. It is interesting, as stated
by Korb et al. (2008), that emotional and voluntary facial expressions seem to arise, at least
partly, from different neural circuitries. According to Rinn (1984), voluntary facial expressions
travel from primary motor cortex through pyramidal system and are coincidentally cortically
related. Moreover, cortically related expressions are considered to be made consciously and are
usually associated with social display rules. He adds that emotional expression originates from
the extrapyramidal motor that involves subcortical nuclei and for this reason, genuine emotions
are not associated with the cortex and are often displayed unconsciously. Rinn explains that this
is demonstrated in infants before the age of two, when they display distress, disgust, interest,
anger, contempt, surprise and fear. Infants’ displays of these emotions indicate that they are not
cortically related.
It is clear that there are physiological and psychological differences in formation of genuine
and voluntary facial movements. An interesting example of recognizing a sincere expression
of joy was made by French neurologist and anatomist, Duchenne de Boulogne. Over a century
ago, Duchenne de Boulogne (1990/1862), categorised different types of smiles (Gunnery, Hall
& Ruben, 2012). Ducheene describes that when a smile is genuine, we can detect activity in the
muscles surrounding the eyes, called orbicularis oculi, and when the smile is simulated, we can
only detect activation of the muscle called zygomaticus major, which is positioned in the cheeks
(Mehu, Little & Dunbar, 2007). Gunnery et al. (2012, p. 1) nicely described a genuine or a so
called Ducheene smile: “The Duchenne smile, typically called an enjoyment or genuine smile, is
often said to be a spontaneous reflection of concurrent positive affect.” In a non-Duchenne smile
Ana MROVLJE
117
or in a so called fake, false, social smile, the activation of muscles around the eyes is lacking
(Ekman, Davidson & Friesen, 1990; Frank, Ekman, & Friesen, 1993; Gunnery et al., 2012).
To conclude, voluntary facial expressions seem to be made consciously while emotional facial expressions are spontaneous and made unconsciously. It is extremely hard to conceal genuine
emotional impulses; however, with conscious, voluntary control it is possible to neutralize and
modify our genuine facial behaviour. We learn to mask our emotions in early childhood through
the process of socialization in which we are confronted with the existing social standards. During my research I started wondering about the authenticity of our emotional expressions. If we
grow up learning to conceal socially unwanted emotional expressions, could we therefore all be
considered deceivers?
Masked expressions and micro-momentary movements
To become more accurate in recognizing inner emotional states of people, we have to encounter the phenomenon of deception. When we talk about deception, it is important to encounter the difference between deceiving others and deceiving ourselves. Funkhouser (2009) states
that when it comes to self-deception, many different views and concepts should be considered.
However, he presents a broadly accepted definition: “Self-deception is some kind of motivated
irrationality, in which the self-deceiver fails to handle the evidence available to her appropriately” (Funkhouser, 2009, p. 2 ). Hippel & Trivers (2011) write that classical examples of self-deception are rationalizing and convincing the self that something untrue is true, because people
will always prefer to believe what is easier for them to accept. On the other hand, Fallis (2010)
notes that the common definition of lying underlines the willing purpose to deceive others. Ekman describes lying as a part of the human experience, when a person consciously misleads
another person (Ekman in Lockard & Paulhus, 1988).
Face is a great source of information and it is recognized as a symbol of the self (Ekman
in Lockard & Paulhus, 1988). Since childhood we learn to control facial expressions and until
adulthood most people have learned how to control them to meet social demands. Although most
people manage to control their facial expressions quite well, it is much easier to lie with words
than it is with face. Ekman & Friesen write that facial expressions that occur along emotional
experience are involuntary and because of that much harder to control than words. According
to them, we mask our expression when we want to hide our true emotion, and we camouflage it
with a simulated facial expression. People normally mask their expressions because it is easier
to show another emotion rather than a neutral facial expression. Neutralizing facial expressions
is challenging and although people wish that their faces would look neutral during an emotional
experience, they will often look tense (Ekman & Friesen, 2003).
The known expression, a bald-faced lie, implicates that what has been said is obviously a lie
and usually both parties believe that the statement is false (Fallis, 2010). However, Ekman describes two major forms of lying, concealment and falsification. Concealing information means
that a person only retains some information and does not say anything untrue. Falsification is
a step further and includes presenting false information as if it was true. Obviously, concealing
information is more innocent and easier because you do not have to make anything up. In other
words, concealment is passive and consequently a person who conceals feels less guilty than a
person who falsifies information. Ekman explains that emotions are not involved in all lies but
118
Facial expressions as reflection of inner emotional state
usually in those which cause specific problems for the liar. Since we cannot actively select when
to feel certain emotions, in liars, we can often observe the signs of internal battle between true
and false emotions (Ekman in Lockard & Paulhus, 1988).
As I mentioned before, there are six emotional expressions that are thought to be universal
(Darwin, 1872; Ekman and Friesen, 1976): surprise, fear, disgust, anger, sadness, and happiness.
These expressions are macro-expressions, which normally last from three quarters of a second
to two seconds and can occur in specific facial area or in all three facial areas, depending on the
type of emotional expression (Shreve, Godavarthy, Goldgof, &Sarkar, 2011). Micro-expressions, on the other hand, are very quick, involuntary facial movements, lasting between forty and
two hundred milliseconds (Ekman, Rolls, Perrett & Ellis, 1992 in Shreve et al., 2011). Matsumoto and Hwang (2011) claim that any emotional expression that is shorter than 500 milliseconds
can be defined as micro-expression. Micro expressions were first mentioned in the study of
Haggard and Isaacs (1966) as micro-momentary movements on the face, which appear when
emotion is being repressed.
Micro-expressions are believed to appear when a person tries to conceal a genuine emotional experience, and are considered to be very hard to detect (Ekman, 2009). Ekman & Friesen
explain that they are likely to involuntarily appear when somebody tries to de-intensify, mask
or neutralize their facial expression. They mention that we cannot draw specific conclusions
from spotting micro-expressions; however, we should consider them as potential deception clues. Micro-expressions will commonly appear in movement, during some other facial expression,
and will be quickly followed by a masked facial expression (Ekman & Friesen, 2003).
In his book Telling Lies (Ekman, 1992), Ekman presents a case, where he studied a filmed
interview with a psychiatric patient, named Mary, who was hiding her intent to commit suicide.
She was a forty-two year old woman suffering from depression and had had a history of three
suicide attempts. During her re-hospitalization she desperately wished to get a free weekend to
return home. What she really wanted was to fool the doctors, go home and commit suicide. In
the filmed interview she completely convinced the doctors that she really felt a lot better. Later
on, Ekman found extremely quick expressions of despair on her face. Now, we know these were
micro-expressions which appear when a person tries to conceal and repress an emotion. They
also found some micro-gestures, which appeared as a very brief shoulder lifting (Ekman, 1992).
Ekman (1992) highlights two problems regarding micro expressions. Firstly, he explains that
not all human beings have equal abilities to conceal the on-going emotions. The second problem
about micro-expressions appears when people do not consider the fact that a person who is experiencing a severe stress may be perceived as if they are lying. Ekman calls this mistake Othello’s
error, which relates to Othello, the protagonist in Shakespeare’s play. Othello misinterprets his
wife’s reaction when he accuses her of being in love with another man. She is falsely accused but
afraid for her life and under extreme emotional distress. In the end, he kills his wife Desdemona.
An innocent person who wants to conceal their fear or any other emotion may also display very
fast facial movements or so called micro-expressions. This means that we have to remain very
careful when making judgments based on appearance of micro-expressions.
Detection of micro-expressions is becoming a popular tool in the field of national security,
and it is considered to be an extremely effective technique in detecting lies, repressed emotions and menacing behaviour. There is a great perspective in utilization of micro-expressions in
the clinical and psychotherapeutic fields, because with their detection, we can achieve greater
Ana MROVLJE
119
understanding of patients’ genuine emotions (Ekman, 2009). Careful observation of a patient’s
face in a psychotherapeutic setting can enrich us with information of patient’s inner emotional
experience. While some patients are commonly having troubles with verbally expressing their
feelings, a face always speaks for itself.
Meaning of facial expressions in psychotherapy
There is no doubt that psychotherapists are experts in decoding patients’ questions, statements and triggers when it comes to their on-going emotional experiences. However, patients
also display meaningful non-verbal messages, which can sometimes reveal even more information than a patient is prepared to verbally express. Burgoon, Guerrero & Floyd (2009) claim that
people largely communicate through nonverbal signs. Around sixty percent of all communication is thought to be obtained through nonverbal messages. Ekman & Friesen (1974) suggest that
individual’s personality may be reflected on their face while taking into account the meaning of
social and personal display rules.
Although there has been an increasing interest in the connection between non-verbal behaviour and psychotherapy sessions, a systematic approach and measurements were missing throughout the past. The question about the importance of non-verbal behaviour over patient’s verbal
expressions has also been widely discussed among psychotherapists who have been questioning
the accuracy of facial expressions in correlation to emotional states. However, they admitted
there were many psychotherapeutic situations where patients could not express their emotional
states verbally, but therapists were still able to recognize their feelings in a glimpse of an eye
(Ekman & Friesen, 1968). Ekman & Friesen (1968, p. 180) claim that “nonverbal behaviour can
be considered a relationship language, sensitive to, and the primary means of, signalling changes
in the quality of an on-going interpersonal relationship”. They elaborate that non-verbal behaviour is primarily used for communicating emotional messages, “either because of the physiology
of the organism or because of the priority of nonverbal to verbal behaviour in the formative
years of personal development” (Ekman & Friesen, 1968, p. 180). This statement suggests that
a therapist’s attention should be focused not only on a patient’s words and descriptions but also
on the matching of patient’s verbal components with their nonverbal behaviour. Therefore, facial
behaviour can be used as a therapist’s clue which uncovers if patients really feel what they say
(Ekman & Friesen, 1968). Another interesting assumption is that facial behaviour expresses
subtle, unconscious messages about an individual’s self-image, which is largely formed in early
childhood through a child’s interaction with their parents. Ekman & Friesen (1968) suggest that
parent’s repeated attitude towards a child’s body is reflected later on in their adulthood, through
an individual’s attitude towards their body, in their specific body gestures and movements. All
unconscious body behaviours serve as valuable clues for psychotherapists, helping them in the
understanding of patient’s self-image and personality structure. However, for a long time there
was no direct, empirical evidence to confirm all of the listed assumptions about non-verbal behaviour, which means that it was only used as a partial support for psychotherapist’s understanding
of patient’s psychodynamics (Ekman & Friesen, 1968).
In 2002, Ekman, Friesen, and Hager (2002) presented an updated version of Facial Action
Coding System (FACS), which was originally developed by anatomist Carl-Herman Hjortsjö
(1969). FACS is a computer system which can measure quick facial movements and analyse
sudden changes in the facial appearance. With FACS it is possible to differentiate distinct facial
Facial expressions as reflection of inner emotional state
120
movements that appear on a face through a slow motion video analysis. FACS has largely influenced researchers involved in detection and recognition of facial expressions, especially the ones
interested in video analysis of psychotherapeutic sessions. Using Facial Action Coding System,
researchers are able to define facial units in which a specific facial movement appears. Although
therapists have to learn to detect facial movements that indicate certain emotions through a video
analysis, FACS is a useful tool for psychotherapeutic praxis. Once we learn how to spot various
facial movements, it is much easier to pay attention to quick expressions of shame, despair, depression or happiness, displayed on a patient’s face. With FACS it is possible to spot all six basic
emotions precisely, detect quick changes in facial expressions and observe mixtures of different
emotions on a face (Ekman, Friesen, and Hager, 2002).
Interestingly, Suslow, Junghanns, & Arolt (2001) mention that it is possible to spot differences in facial appearance and expressiveness when observing depressed patients. An interesting
symptom, called a ‘flat affect’ (Gur, Kohler, Ragland, Siegel, Lesko, Bilker, Gur, 2006; Krause,
Steimer, Sanger-Alt, Wagner, 1989), appears in some mental disorders and manifests as a reduced ability to express emotions, which primarily influences facial expressiveness, especially in
social interactions with others. According to Sue D. & Sue D. M. (2012), it usually appears in
people who suffered brain damage, depression, patients with PTSD and schizophrenia. Ekman
& Friesen (1974) believe that the study of non-verbal behaviour can bring us to a better understanding of patients in psychotherapeutic settings and helps us gain knowledge about different
mental disorders.
While blushing is commonly recognized as a sign of shame, other emotional facial expressions can easily be dismissed if therapist does not pay attention to them. Furthermore, in an
interactive type of therapy, the psychotherapist’s facial response and expression can be of a great
meaning to a patient. A better knowledge of facial behaviour could become therapists’ significant tool in the future of psychotherapy. Recognizing emotions and spotting micro-expressions
can lead psychotherapists to evoke new questions, and help them to see a bigger picture in the
complexity of the patients’ mind.
Conclusion
Face is a significant symbol of the self and a wonderful communication tool. Seeing emotional expressions of others helps us to relate and feel closer as human beings. When it comes to
different disputes about Darwin’s universality theory, I have come to the conclusion that some
emotional facial expressions are widely recognized around the world, and can therefore be considered universal. Anyhow, differences between cultures exist and we should keep in mind that
what is appropriate in one culture may not be appropriate in another. We are part of a society
which teaches us its own ways of acceptable emotional expressions. In such sense, we should
consider both, social and biological influences on emotions and their expressions, and not investigate them separately. With both approaches united, we can build up an integrated view
and a deeper understanding of emotional facial behaviour. In the end I can conclude that facial
expressions and even their absence are revealing important information about a person’s inner
emotional state. Although we can get information about personal emotional experience from
observing facial behaviour, we should never jump to conclusions too fast and always encounter
the possibility that people might be masking, simulating or neutralizing their expressions. While
facial expressions are reliable indicators of genuine emotional experience, it is crucial to obser-
Ana MROVLJE
121
ve the timing and location of their appearance. Nevertheless, the context in which they appear
is extremely important for the right interpretation and for the understanding of an individual’s
psychodynamics.
I believe that becoming better readers of emotional facial expressions comes hand in hand
with sharpening our own emotional awareness. One of the characteristics of emotional intelligence is the ability of recognizing emotions of other people. Better knowledge of physical signs
of emotional experience can lead us to an improved communication and interpersonal dialog. In
the field of psychotherapy, facial behaviour can be used to guide a therapist in the right direction,
and moreover, to help a therapist to immediately examine patients’ reaction to their interventions. I see a strong potential for investigation of facial behaviour in different clinical settings,
such as psychiatry and psychotherapy. An interesting subject for further research would be how
the observation of facial behaviour can contribute to an early recognition of mental illnesses and
even to the prevention of suicide.
Literatura
Barret, L. F. (2011). Was Darwin wrong about emotional expressions? Current Directions in
Psychological science , 20(6), 400–406.
Batty, M. & Taylor, M. J. (2003). Early processing of the six basic facial emotional expressions. Cognitive Brain Research, 17, 613–620.
Burgoon, J. K., Guerrero, L. K., Floyd, K. (2009). Nonverbal Communication. Boston, MA:
Allyn and Bacon.
Darwin, C. (1872). The Expression of the emotions in man and animals. London: John Murray.
Darwin, C. (1998). The Expression of Emotions in man and animals: With an Introduction,
Afterword and Commentaries by Paul Ekman. New York: Oxford University Press.
Darwin, C. (2005). The Expression of Emotion in man and animals. New York, NY: Appelton, (Original work published 1872).
Duchenne de Boulogne, G. B. (1990). The mechanism of human facial expression (R. A.
Cuthbertson, Ed. and Trans.). Cambridge, England: Cambridge University Press, (Original work
published 1862).
Ekman, P. (1968). The recognition and display of facial behavior in literature and non-literate cultures. Paper presentedat symposium on the universality of emotions of the American
Psychological Association, San Francisco, CA.
Ekman, P. (1970). Universal Facial Expressions of Emotion. California Mental Health Research Digest, 8, 151–158 .
Ekman, P. (1972). Universals and Cultural Differences in Facial Expressions of Emotion.
Lincoln University of Nebraska Press, 19, 207–282.
Ekman, P. (1992). Telling Lies: Clues to Deceit in the Marketplace, Marriage, and Politics.
New York: Norton.
Ekman, P. (2009). Darwins contributions to our understanding of emotional expressions.
Philosophical transactions of the Royal Society, 364, 3449–3451.
Ekman, P., Davidson, R. J., & Friesen, W. V. (1990). The Duchenne smile: Emotional expression and brain physiology: II. Journal of Personality and Social Psychology, 58, 342–353.
Ekman, P., Hager, J. C., & Friesen, W.V. (1981). The symmetry of emotional and deliberate
actions. Psychophysiology, 18, 101-106.
122
Facial expressions as reflection of inner emotional state
Ekman, P. & Friesen, W.V. (1967). Origin, usage and coding: the basis for five categories of
nonverbal behavior. Paper given at the Symposium on Communication Theory and Linguistic
Models, Buenos Aries.
Ekman, P., & Friesen, W.V. (1968). Nonverbal behavior in psychotherapy research. In J.
Shlien (Ed.), Research in Psychotherapy. Washington DC. American Psychological Association,
3, 179 – 216.
Ekman, P., & Friesen, W. V. (1971). Constants across culture in the face and emotion. Journal
of Personality and Social Psychology, 17, 124-129
Ekman, P. & Friesen, W. (1974). Nonverbal Behavior and Psychopathology. In: Friedman
RJ, Katz HM, editors. The Psychology of Depression: Contemporary Theory and Research. New
York: Wiley; p. 203–224.
Ekman, P. & Friesen, W.V. (1976). Pictures of Facial Affect. Consulting Psychologists Press,
Palo Alto, CA.
Ekman P., Friesen W. V., & Hager J. C. (2002). Facial Action Coding System: The Manual on
CD ROM. A Human Face, Salt Lake City.
Ekman, P., & Friesen, W. V. (2003). Unmasking the Face. Cambridge: Malor Books.
Ekman, P. in Lockard, Joan S., and Delroy L. Paulhus, eds. (1988). Self-deception: An adaptive mechanism? Self deception and Detetion of Misinformation (chapter 14). Englewood Cliffs,
NJ: Prentice Hall.
Ekman, P., Rolls, E. T., Perrett, D. I., and Ellis, H. D. (1992). Facial Expressions of Emotion:
An Old Controversy and New Findings [and Discussion]. In Philosophical Transactions: Biological Sciences, 335, 63–69.
Elfenbein, H. A. & Ambady, N. (2003). Universals and cultural differences in recognizing
emotions. Current Directions in Psychological Science, 12, 159–164.
Fallis, D. (2010). Lying and Deception. Philosophers Imprint, 10 (11), p. 1 – 22.
Fiske, A. P., Kitayama, S., Markus, H. R., & Nisbett, R. E. (1998). The cultural matrix of
social psychology. In D. T. Gilbert, S. T. Fiske, & G. Lindzey (Eds.), The handbook of social
psychology (4th ed., Vol. 2, pp. 915–981). Boston: McGraw-Hill.
Frank, M. G., Ekman, P. & Friesen, W. V. (1993). Behavioral markers and recognizability of
the smile of enjoyment. Journal of Personality and Social Psychology, 64, 83–93.
Freitas-Magalhães, A. (2011). Facial Expression of Emotion: From Theory to Application.
Oporto: FEELab Science Books.
Fridlund, A. J. (1994). Human facial expression: An evolutionary view. San Diego, CA: Academic.
Funkhouser, E. (2009). Self deception and the Limits of Folk Psychology. Social Theory and
Practice, 35 (1): 1 – 13.
Galati, D. Scherer, K. & Ricci-Bitti, P. (1997). Voluntary facial expressions of emotion: comparing congenitally blind with normal sight encoders. Journay of Personality & Social Psychology, 73, 1363-1379.
Gunnery, S. D., Hall, J. A., & Ruben, M. A. (2012). The deliberate Duchenne smile: Individual differences in expressive control. Journal of Nonverbal Behavior, 37, 29 – 41.
Gur, R. E; Kohler, C. G; Ragland, J D.; Siegel, S. J; Lesko, K.; Bilker, W. B; Gur, R. C
(2006). »Flat Affect in Schizophrenia: Relation to Emotion Processing and Neurocognitive Measures«. Schizophrenia Bulletin, 32 (2): 279–87.
Haggard, E. A., & Isaacs, K. S. (1966). Micro-momentary facial expressions as indicators
of ego mechanisms in psychotherapy. In L. A. Gottschalk & A. H. Auerbach (Eds.), Methods of
Research in Psychotherapy (pp. 154-165). New York: Appleton-Century-Crofts.
Hippel, W., & Trivers, R. (2011).The evolution and psychology of self-deception. Behavioral
and Brain Sciences, 34, 1-56.
Ana MROVLJE
123
Hjortsjö, C.H. (1969). Man's face and mimic language. Lund, Sweden: Studentlitteratur.
Izard, C. E. (1971). The face of emotion. New York: Appleton Century Crofts, pp. 188.
Klinberg, O. (1938). Emotional expression in Chinese Literature. Journal of Abnormal and
Social Psychology, 33, 517 – 520.
Korb, S., Grandjean, D. & Scherer, K. (2008). Investigating the production of emotional
facial expressions: a combined electroencephalographic (EEG) and electromyographic (EMG)
approach. Presentation given at the 8th IEEE International Conference on Automatic Face and
Gesture Recognition, Amsterdam, the Netherlands.
Krause R., Steimer E., Sanger-Alt C., Wagner G. (1989). Facial expressions of schizophrenic
patients and their interaction partners. Psychiatry, 52, 1 – 12.
Matsumoto, D. & Hwang, H. (2011). “Evidence for training the ability to read microexpressions of emotion,” Motivation and Emotion, 35 (2), 181–191.
Matsumoto, D., Kasri, F. & Kooken, K. (1999). American-Japanese cultural differences in
judgements of expression intensity and subjective experience. Cognition and Emotion, 13, 201–
218.
Maurer, D., & Barrera, M. (1981). Infants’ perception of natural and distorted arrangements
of a schematic face. Child Development, 52, 196–202.
Mehu, M., Little, A. C. & Dunbar, R. I. M. (2007). Duchenne smiles and the perception of
generosity and sociability in faces. Journal of Evolutionary Psychology, 5, 133 – 146.
Mesquita, B., Frijda, N. H. & Scherer, K. R. (1997). Culture and emotion. In J. W. Berry, P.
R. Dasen, & T. S. Saraswathi (Eds.), Handbook of cross-cultural psychology: Vol. 2: Basic processes and human development (2nd ed., pp. 255–297). Boston: Allyn& Bacon.
Mesquita, B., & Walker, R. (2003). Cultural differences in emotions: A context for interpreting emotional experiences. Behaviour Research and Therapy, 41, 777-793.
Murtaza, M., Sharif, M., Raza, M., Shah, J. S. (2013). Analysis of face recognition under
varying facial expression: a survey. The International Arab Journal of Information Technology,
10 (4): 378-388.
Naab, P. & Russell, J. (2007). Judgements of emotion from spontaneous facial expressions of
the expressions of New Guineans. Journal of Emotion, 1, 736-744.
Parkinson, B. (2005). Do Facial Movements Express Emotions or Communicate Motives?
Personality and Social Psychology Review, 9 (4), 278–311.
Pascalis, O., & de Schonen, S. (1994). Recognition memory in 3-to 4-day-old human neonates. Neuroreport, 5, 1721 – 1724.
Rinn, W. E. (1984). »The Neuropsychology of Facial Expression: A Review of the Neurological and Psychological Mechanisms for Producing Facial Expressions«. Psychological Bulletin
(American Psychological Association, Inc.) 95 (1): 52–77.
Rosenthal, R., Hall, J. A., DiMatteo, M. R., Rogers, P. L., & Archer, D. (1979). Sensitivity to
nonverbal communication: The PONS Test. Baltimore: Johns Hopkins University Press.
Shreve, M., Godavarthy, S., Goldgof, D., Sarkar, S., (2011). “ Macro- and Micro- Expression
Spotting in Long Videos using Spatio-temporal Strain”. Automatic Face & Gesture Recognition
and Workshops, pp. 51-56.
Siegler, R. (2006). How Childred Develop, Exploring Child Develop Student Media Tool Kit
& Scientific American Reader to Accompany How Children Develop. New York: Worth Publishers.
Sue, D.; Sue, D. M. (2012). »Mental Status Exam«. Foundations of Counseling and
Psychotherapy: Evidence-Based Practices for a Diverse Society. Hoboken: John Wiley & Sons.
pp. 64–6.
Suslow, T., Junghanns, K., & Arolt, V. (2001).Detection of facial expressions of emotions in
depression. Perceptual and Motor Skills, 92, 857-868.
124
Facial expressions as reflection of inner emotional state
Trevarthen, C. and Aitken, K. J. (2001). Infant intersubjectivity: Research, theory, and clinical applications. Annual Research Review. The Journal of Child Psychology and Psychiatry and
Allied Disciplines, 42(1), 3-48.
Tomkins, S. S., & McCarter, R. (1964). What and where are the primary affects: Some evidence for a theory. Perceptual and Motor Skills, 18, 119–158.
Additional Bibiography
Mrovlje, A. (2013). Facial Behaviour and Micro Expressions as Reflection of Inner Emotional State. Final Thesis for the Degree of Bachelor in Psychotherapy Science at the Sigmund
Freud University Vienna.
125
Kairos
126 8/1-2/2014
Strokovni prispevki
Anja IBRČIČ
Zrcalni nevroni in medosebni odnosi
Mirror neurons and relationships
POVZETEK
Č
lanek opisuje razmeroma nov, v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja odkrit fenomen: posebno strukturo v naših možganih, ki so ga raziskovalci poimenovali zrcalni nevroni
[angl. mirror neurons]. Zrcalne nevrone so odkrili ob izvajanju eksperimentov z opicami makaki
v njihovem prefrontalnem korteksu (področje F5). Opazili so, da se ti sprožijo ob izvajanju določene dejavnosti in prav tako ob opazovanju te iste dejavnosti. Sistem naj bi tako povezoval vizualno in motorično možgansko področje. Ob nadaljnjih študijah so ugotovili, da obstaja podoben sistem s podobno možgansko lokalizacijo tudi pri človeku. Pri sprožanju zrcalnih nevronov
ima pomembno vlogo posameznikov namen za izvedbo določene aktivnosti. Preko poznavanja
delovanja zrcalnega sistema se je oblikovala teorija branja misli, sposobnosti predstavljanja
mentalnih stanj drugih. Pomaga nam predvideti reakcije drugih ljudi in ustvarjati funkcionalne
medosebne odnose. Pojavljata se dve razlagi omenjenega koncepta: teorija teorija [angl. theory
theory], ki zagovarja razumevanje s pomočjo zdravega razuma, in teorija simulacije [angl. simulation theory], ki govori o sposobnosti posnemanja mentalnih stanj drugih. Več odobravanja
je zaslediti v prid slednji. Psihično stanje drugih lahko ugotavljamo tudi z opazovanjem njihove
telesne govorice, pomembna je neverbalna komunikacija. Preko zrcalnih nevronov lahko tudi
bolje razumemo fenomen empatije. Vsekakor pa je ta novejši in še ne dokončno raziskan zrcalni
sistem uporaben v procesu (psiho)terapije, saj terapevtu in klientu pomaga ustvariti tesnejši,
kakovostnejši terapevtski odnos, ki je osnova za uspešno terapijo.
KLJUČNE BESEDE
zrcalni nevroni, branje misli, empatija, intersubjektivni kontakt, imaginarna konverzacija
ABSTRACT
T
he student paper deals with a relatively new phenomenon discovered in the early 1990s: a
special brain mechanism called mirror neurons. Mirror neurons were discovered in experiments with macaque monkeys in the F5 area of their prefrontal cortex. It was noticed that the
ANJA IBRČIČ, UNIVERZA V LJUBLJANI, FILOZOFSKA FAKULTETA, ODDELEK ZA PSIHOLOGIJO
HUDOVERNIKOVA 2, 1000 LJUBLJANA, EMAIL: [email protected], GSM: 041 834 993
Anja IBRČIČ
127
neurons were activated not only when the subjects practised an act but also when they observed
the same action. Thus, the mirror system proved to connect the visual and motor areas of the
brain. It was discovered upon further research that a similar system with a similar location exists
in the human brain as well. The precondition for the mirror neuron activation, however, is the intention for a specific action. As a result of discovering mirror neuron activity, the theory of brain
reading was formed, which deals with imagining mental states of others. This ability helps us to
predict reactions of others and create functional relationships. Two different theories attempt to
explain this concept. The first one is called the theorytheory, which attributes the understanding
of people’s mental states to »folk psychology«. The second one is called simulation theory and
explains brain reading as an imitation of people’s mental states. So far, the simulation theory
has been better accepted. Apart from the brain system mentioned, body language also explains
our mentality. Mirror neurons also enable us to understand the phenomenon of empathy better.
Lastly, the new and not yet fully understood mirror system is undoubtedly very useful in the process of (psycho)therapy, helping the therapist and the client build a closer and better therapeutic
relationship, which is the basis for a successful therapy.
KEY WORDS
mirror neurons, brain reading, empathy, intersubjective contact, imagination conversation
EXTENDED ABSTRACT
T
his paper deals with a relatively new phenomenon discovered in the early 1990s: a special
brain mechanism called mirror neurons.
Mirror neurons were discovered in experiments with macaque monkeys in the F5 area of their
prefrontal cortex, in the inferior gyrus. It was noticed that the neurons were activated not only
when the monkey performed a specific action (such as collecting nuts), but also when it watched
the experimenter performing the same action. Mirror neurons are special types of nervous cells
which enable the nervous system to connect the visual and motor areas of the brain. It has also
been discovered that the activity of neurons in the F5 area is linked to the contraction of specific
muscle groups. The F5 area is reciprocally connected to the area of the arm located in the primary motor cortex; the F5 area also has direct connections to higher parts of the cervical spine.
Microstimulations in the F5 area activate only arm and mouth movements.
The mirror neuron system is especially sensitive to goal-oriented activities. The monkey’s intention of reaching an object in itself stimulates the motor activity in the monkey’s brain. This
action is regulated by a special centre for discovering the intention located in the brain. There
are different groups of mirror neurons connected to observations of specific movements involved
in an activity: grasping neurons, holding neurons, tearing neurons and manipulation neurons.
Grasping neurons, for example, are activated when the subject takes possession of an object with
the hand (grasping with the hand neurons), with the mouth (grasping with the mouth neurons),
or with both. Grasping movements are by far the most effective in triggering a response in the
mirror system. About half of the mirror neurons are activated during a specific type of grasping
called the precision grip (grasping small objects with the opposable thumb and the index finger).
In most cases, having an intention (making a decision to grasp an object) and performing a movement (a grip) lead to the mirror response. This can be explained from the evolutionary point of
128
Mirror Neurons And Relationships
view: perceiving the way in which other members of our own species search for food and grasp
food is extremely important for our survival.
Further studies have found that a similar neuron system which connects behaviour and observation also exists in the human brain with similar brain localization. Researchers conducted an
experiment with transcranial magnetic stimulation. When participants were observing the experimenter grasping an object, the motoric potential of their hand muscles increased drastically.
Every time we observe someone performing an action, the same motoric areas are simultaneously activated as when the action is performed by us. The anatomic localization of the human mirror neuron system was discovered by a brain-imaging experiment utilizing the technique called
positron emission tomography. When participants were observing the experimenter grasping an
object, the cortex of the left superior temporal sulcus (Brodmann’s area 21), of the left inferior
parietal lobule (Brodmann’s area 40) and of the anterior part of the Broca’s region (Brodmann’s
area 45) was activated. It has been noticed that the activation of the human cortex during action
observation is also linked to language abilities.
Mirror neurons serve as a kind of basis or at least as antecedents of the brain reading process.
Brain reading is defined as the capability of imagining specific mental states of other people, e.g.
their perceptions, goals, purposes, beliefs, expectations etc. It helps people to predict the reactions of others and to create functional interpersonal relationships. Two types of approaches have
dominated in recent discussions: theory theory and simulation theory. Theory theory explains
the understanding of other people by the common sense theory of mind. This theory predicts that
the mental states of others cannot be observed. We can identify them only through theoretical
logical deduction, which includes causal-explanatory laws that relate external stimuli to certain
inner states (e.g. perceptions), certain inner states (e.g. desires and beliefs) to other inner states
(e.g. decisions), and certain inner states (e.g. decisions) to behaviour. But the simulation theory
suggests that people have abilities to simulate mental states of the observed subject. According
to this theory, people use their own mental mechanisms to judge and predict the mental processes
of others. Neuroscience believes that mirror neuron activity is not just a theory, hence the simulation theory has been better accepted.
In addition to the brain system, body language also explains our mentality and non-verbal communication plays an important role.
Mirror neuron activity is also an important component of the psychotherapeutic process. It represents the connection between the therapist and the client. In recent times, the importance of the
present moment – the here and now – has been emphasized in different types of psychotherapy.
This makes it easier for us to get in touch with ourselves. The present moment, the here and now,
is also important for the interaction between two people, making it possible for them to create
a special kind of mental contact called intersubjective contact when for at least a moment, two
people see and feel the same.
These kinds of interactions are the foundation of the psychotherapy process because they represent a relevant context for psychological research and analysis. Our mental life develops in
relation to others, which is called the intersubjective design. The psychology of two people, as
opposed to the psychology of one person, is increasingly commonly used in psychotherapeutic
and clinical practices. The focus of attention has shifted from the interpsychological to the interpersonal level.
The boundaries between the self and others are still clear, but more permeable than it was thought in the past. The differentiated self is a condition for intersubjective contact. Without it, a
fusion would occur in contact with others. Despite the activity of the mirror system, people are
not always able to find a connection with the nervous system of others. Because of certain barriers, such as inhibition and selection, we sometimes do not feel the emotions and experiences
Anja IBRČIČ
129
of other people. In their sessions with clients, therapists also use a method called imagination
conversation.
Neuroscientific research supports the claim that imagination is strongly related to memory.
The therapist uses his or her imagination to evoke the implicit knowledge about the relationship
with the client, which he or she gets in intersession experiences. Intersession experiences are
defined as spontaneous and premeditated thoughts, memories, emotions and fantasies which the
therapist and the client have about their therapy and also of each other during therapy sessions.
In imagination conversation, the therapist’s motoric memory, which is activated by mirror neurons and contains the client’s non-verbal communication, plays an important part. Through this
communication, the therapist understands the clients’ intentions, goals, motivation, emotions
and ideas, and can consequently adjust the psychotherapeutic process to their needs. When the
therapist is looking for an alternative solution during the therapeutic process, he or she relives
the experiences of the relationship with his or her client within more intersession experiences.
His or her implicit knowledge is transferred to the explicit level and integrated into the process
of analysis. Through such an evaluation of the emotional state of a person, the therapist gains an
insight into the internal experience of the client. It enables the therapist to make correct decisions about the course of the therapy and lead to a successful outcome of the psychotherapeutic
process.
KEY WORDS
mirror neurons, brain reading, empathy, intersubjective contact, imagination conversation
Zrcalni nevroni in medosebni odnos
130
Odkritje zrcalnih nevronov
Odkritje nove vrste nevronov
V zgodnjih devetdesetih letih so v nevroznanstvenih revijah (Di Pellegrino in dr., 1992) objavili novico o obstoju nevronov v frontalnem področju t. i. F5 pri makaki opicah, s katerimi
so izvajali eksperiment. Ti nevroni so se sprožili, ne le ko je opica izvajala neko specifično dejanje (npr. pobiranje oreščkov), marveč tudi ko je opazovala eksperimentatorja, ki je izvajal to
isto dejanje. Gre za vrsto vizualno-motoričnih nevronov, ki so jih kasneje poimenovali »zrcalni
nevroni«. Na podlagi lokaliziranja teh so to področje v možganih poimenovali frontoparietalni
sistem zrcalnih nevronov (Rizzolati in Craighero, 2004; Rizzolatti in Sinigaglia, 2010). Gre za
posebno vrsto živčnih celic, ki poskrbijo, da živčni sistem poveže opazovanje in samo motorično izvajanje neke dejavnosti. Podoben sistem ujemanja naj bi obstajal tudi pri ljudeh. Ugotovili
so, da bi bila lahko funkcija te strukture tudi zaznavanje določenih mentalnih stanj opazovanih
posameznikov iste vrste (Gallese in Goldman, 1998). Razumevanje vedenja drugih, ugotavljanje
njihovih ciljev, namenov, prepričanj lahko razložimo s tako imenovano sposobnostjo »branja
misli«. Predvidevajo, da lahko to sposobnost zasledimo že pri naših prednikih v t. i. starejših
in preprostejših mehanizmih nižje razvitih primatov (opice makaki). Branje misli pri ljudeh se
nanaša na sposobnost simulacije oz. posnemanja (Gallese in Goldman, 1998).
Področje F5 v korteksu pri makaki opicah
Ventralno področje premotoričnega korteksa možganov opic makaki sestavljata področji F4
in F5. Zrcalne nevrone so prvič odkrili v prefrontalnem delu možganov v regiji F5, to je v inferiornem frontalnem girusu (Gallese in Goldman, 1998). Področje F5 je recipročno povezano s
področjem roke na primarnem motoričnem korteksu in ima neposredne, čeprav omejene, povezave do višjih vratnih delov hrbtenjače. Mikrostimulacije v regiji F5 sprožijo le premike roke in
ust. Aktivnost nevronov v F5 je torej povezana s krčenjem specifičnih mišičnih skupin (Matelli
in Luppino, 1997).
Namen opice, da doseže nek cilj, je tisto, kar pri njej spodbudi motorično aktivnost. V možganih naj bi bil lokaliziran center za odkrivanje namena, ki se aktivira takrat, ko subjekt izvrši
dejanje z nekim namenom (namenu sledi dejanje). V drugem kontekstu se isto dejanje brez namena omenjenega centra ne bo aktiviralo. Ne gre torej le za kontrolo dinamike giba, ampak tudi
za mentalna stanja. Zrcalni sistem je tako še posebno občutljiv na ciljno naravnane aktivnosti
(Stern, 2004).
Študija odzivnosti F5 nevronov na vizualne dražljaje pri makakih je odkrila dve različni vrsti
nevronov: kanonični nevroni (neposredna vez med zaznavo in aktivnostjo), ki se aktivirajo že
med samim opazovanjem objekta, ki ga želijo opice prijeti (npr. oreščki), ter zrcalni nevroni
(Gallese in Goldman, 1998), ki se sprožijo, ko opica opazuje drug subjekt, ki izvaja neko dejanje
(npr. posega po oreščkih).
Obstajale naj bi različne skupine zrcalnih nevronov, kriterij klasifikacije pa je opazovanje
specifičnih gibov pri neki dejavnosti. Zrcalne nevrone tako delimo na: nevrone prijemanja oz.
poseganja po predmetu, nevrone držanja, nevrone trganja, nevrone manipulacije. Nevroni prijemanja se sprožijo, ko subjekt poseže po nekem predmetu z roko [angl. Grasping with the hand
neurons], z usti [angl. Grasping with the mouth neurons] ali z obema (Matelli in Luppino, 1997).
Anja IBRČIČ
131
Prijemanje oz. poseganje po predmetu, manipulacija s predmetom in držanje predmetov z
roko ali usti so tisti specifični gibi, ki največkrat sprožijo odziv zrcalnih nevronov. Sam pogled
na nek predmet ali na subjekt, ki izvaja dejanje, nima tolikšnega učinka pri odzivu živčnega
sistema. Približno polovica zrcalnih nevronov se sproži med specifičnim tipom prijemanja, ki ga
imenujemo precizni prijem (prijem majhnih objektov s palcem in kazalcem). Oblikovanje namena (odločitev, da subjekt poseže po predmetu) in izvršitev giba (sam prijem) torej največkrat
sprožita zrcalni odziv (Gallese in Goldman, 1998). Zakaj je zrcalni sistem najbolj občutljiv za
grabljenje in prijemanje, bi morda lahko razložili z evolucijskega vidika, in sicer da je zaznavanje, kako drugi grabijo po hrani, za naše preživetje zelo pomembno.
Zrcalni sistem pri človeku
Raziskave so pokazale, da obstaja sistem živčnih celic, ki povezujejo vedenje in opazovanje,
tudi pri ljudeh. Fadiga in sodelavci (1995) so v svoji študiji s transkranialno magnetno stimulacijo (TMS) testirali vzdražnost motorične skorje pri zdravih ljudeh. Domnevali so, da če opazovanje neke aktivnosti aktivira premotorični korteks človeka (kakor se je to zgodilo pri opicah),
ta zrcalni učinek izzove zvišanje motoričnih potencialov s TMS. To potrjuje močne anatomske
povezave premotoričnih področij s hrbtenjačnimi motoričnimi nevroni.
Naredili so eksperiment s štirimi različnimi nalogami: (1) opazovanje eksperimentatorja, ki
posega po predmetu, (2) opazovanje eksperimentatorja, ki brez namena dviguje roke v zrak,
(3) opazovanje samih predmetov, (4) detekcija zamegljenih majhnih svetlobnih pik. Rezultati
so pokazali, da so se v prvem pogoju, torej med poseganjem eksperimentatorja po predmetu,
motorični potenciali na mišicah roke močno povišali (v primerjavi z drugimi pogoji). Navdušilo
jih je odkritje povečane aktivnosti le na tistih mišicah, ki bi jih udeleženci uporabili, če bi sami
izvajali opazovano dejanje. Ta študija je prvič dokazala, da imajo ljudje podoben zrcalni sistem
kot opice. Vsakič, ko koga opazujemo pri dejavnosti, se hkrati aktivirajo ista motorična področja, kot če bi sami opravljali to isto dejavnost.
Da bi ugotovili še anatomsko lokacijo zrcalnega sistema v človeških možganih, so izvedli
dva eksperimenta s tehniko slikovne obdelave možganov, t. i. pozitronsko emisijsko tomografijo
(PET). Udeleženci so opazovali eksperimentatorja, ki je segal po tridimenzionalnem predmetu.
Opazovanje tega dejanja je pomembno aktiviralo korteks na predelu levega superiornega temporalnega sulkusa (Brodmannovo področje 21), na predelu levega inferiornega parietalnega režnja
(Brodmannovo področje 40) in na področju sprednjega dela Brocovega področja, tj. spodnjega
frontalnega korteksa (Brodmannovo področje 45). Aktivacija možganske skorje med opazovanjem aktivnosti se očitno povezuje tudi z jezikovnimi sposobnostmi. Obstaja torej podobnost
med Brocovim področjem v človeških možganih in premotoričnim področjem F5 pri opicah,
kjer so zrcalne nevrone prvič odkrili.
Teorije branja misli
Koncept branja misli zastopata dve teoriji: teorija teorije (TT ali »Theory Theory«) in teorija
simulacije (ST ali »Simulation Theory«) (Davies in Stone, 1995).
Teorija teorije je znanstvena paradigma, ki razlaga človekovo razumevanje zunanjega sve-
132
Zrcalni nevroni in medosebni odnos
ta. Predpostavlja, da običajni ljudje uspejo brati misli z uporabo zdravega razuma. Gre za t. i.
naivno teorijo psihologije oz. ljudsko psihologijo. Mentalna stanja drugih ljudi si predstavljajo
kot nemogoča za opazovanje, kot teoretična. Teorijo uma si laiki, nestrokovnjaki predstavljajo
kot vzročno-razlagalne zakone. Tako naj bi bili zunanji dražljaji vzrok za določena notranja
stanja (percepcije), določena notranja stanja (želje, prepričanja) vzrok za druga notranja stanja
(odločitve) in določena druga notranja stanja (odločitve) vzrok za določeno vedenje (Galesse
in Goldman, 1998). Po teoriji teorije pripisovanje določenih mentalnih stanj drugim temelji na
teoretičnem sklepanju, ki vključuje tacitno znanje (implicitno znanje, ki ga ne moremo izraziti in
je del ljudske psihologije) o vzročno-razlagalnih zakonih za ta pojav – branje misli.
Teorija simulacije je nastala delno iz dvomov o tem ali t. i. ljudski psihologi oz. nestrokovnjaki razumejo vzročno-razlagalne zakone res tako, kakor jih predvideva teorija teorije. Teorija
simulacije predvideva drugače, in sicer da ljudje uporabljajo lastne mentalne mehanizme, s katerimi ocenjujejo in predvidevajo mentalne procese drugih. Izvedli so eksperiment, kjer so morali
udeleženci napovedati odločitev o naslednji potezi igralca pri šahu (Goldman, 1989, po Galesse
in Goldman, 1998). Udeleženec opazovalec skuša simulirati oz. posnemati miselne procese opazovanega igralca med igro in priti do odločitve, ki jo kasneje pripiše temu igralcu. Opazovalec
si v mislih predstavlja, predvidi preferenco, za katero ima občutek, da jo ima tudi opazovani
igralec (ugotavljanje npr. glede na predhodne igralne strategije igralca). Te t. i. posnemovalne,
pretvarjajoče preference in prepričanja vpelje v lastni mehanizem oblikovanja odločitev in poda
možno predvideno odločitev. Namesto da napove potezo iz lastnega sistema odločanja, tj. kako
bi reagiral sam, lastno odločitev »izključi« in pri predvidevanju uporabi odločitev opazovanega
igralca (Gallese in Goldman, 1998).
Temeljna razlika med TT in ST naj bi tako bila v tem, da je osnova TT neko teoretsko izhodišče, medtem ko ST opisuje branje misli kot poskus ponavljanja, posnemanja mentalnega delovanja oz. aktivnosti opazovanega subjekta. Po simulacijski teoriji obstaja ujemanje med mentalno
aktivnostjo osebe, ki posnema, in med osebo, ki je opazovana. Opisovalec po teoriji teorije pa
ne uporablja nikakršnih pretvarjajočih se stanj, ki bi posnemala mentalna stanja opazovanca, niti
ne uporablja lastnega sistema odločanja, da bi predvidel posledice oz. podal napoved. Zanaša se
na ljudsko psihologijo ter na vzročno-razlagalne, zgoraj omenjene zakone (Gallese in Goldman,
1998).
Zrcalni nevroni in simulacija
V stroki prevladuje prepričanje, da aktivnost zrcalnih nevronov ni le teorija. Zrcalni sistem v
opazovalcu (osebi, ki opazuje dejanje) tvori mentalno stanje, preko katerega ta prepoznava mentalno stanje opazovanca (oseba, ki izvaja dejanje). Povezavo med aktivnostjo zrcalnih nevronov
in simulacijo podpira tudi TMS-eksperiment Fadige in sodelavcev (1995). Potrjuje namreč, da
zrcalni sistem poskrbi, da se začnejo pri opazovalcu krčiti iste mišične skupine kot pri opazovani
osebi. Ko torej ena oseba opazuje dejanje druge, se medtem pri njej sproža živčna aktivnost,
kvalitativno enaka živčni aktivnosti, ki sproži mišično krčenje pri opazovani osebi. Teorija simulacije predvideva, da so mentalni pojavi pri opazovalcu oz. t. i. bralcu misli analogni mentalnim
pojavom pri opazovancu.
Prevladuje mnenje, da če drži teorija teorije, ki pojav razlaga na podlagi teorije, potem ne bi
bilo možno napovedati, da bodo iste mišične skupine aktivirane pri opazovalcu in opazovancu.
Anja IBRČIČ
133
Če pa drži simulacijska teorija in bralec misli oz. opazovalec simbolizira vedenje opazovanca
tako, da sam naredi načrt za isto izvedbo, potem lahko napovemo isto mišično aktivacijo pri bralcu misli oz. opazovalcu. Ker je bila v eksperimentih ujemajoča mišična aktivacija opazovanca
opažena pri opazovalcu, to za zdaj podpira simulacijsko teorijo, namesto teorijo teorije (Gallese
in Goldman, 1998).
Obstaja klinični dokaz za t. i. fenomen »posnemovalno vedenje« (Lhermitte, Pillon, in Serdaru, 1986). Skupina pacientov s prefrontalno lezijo kompulzivno posnema gibe oz. kretnje, ki
jih pred njimi izvaja eksperimentator. To vedenje razlagajo kot prizadetost inhibitorne kontrole,
ki jo normalno vodijo motorične sheme oz. načrti za motorične aktivnosti. Lahko sklepamo, da
zdravi ljudje ob opazovanju dejanja druge osebe skonstruirajo načrt za izvedbo istega dejanja ali
si vsaj predstavljajo, kako bi aktivnost potekala. Običajno je ta načrt aktivnosti inhibiran in zato
ne prihaja do nehotenega gibanja brez namena. Toda takšna inhibicija je pri populaciji pacientov
prizadeta(Lhermitte, Pillon, in Serdaru, 1986 v Galesse in Goldman, 1998).
Zrcalni nevroni in branje misli
Kot omenjeno, z zrcalnimi nevroni lahko razlagamo posnemanje, učenje in razumevanje vedenja drugih (Gallese in dr. 1996). Ena izmed funkcij zrcalnih nevronov naj bi bila učenje preko
posnemanja. Ko se učimo novih motoričnih spretnosti, so prve faze učenja ponavadi poskus
ponavljanja gibov »inštruktorja«, ki ga opazujemo.
Obstaja še druga možnost, in sicer da so zrcalni nevroni osnova procesa branja misli ali
pa so predhodniki tega (sklepajo glede na proučevanje možganov makakov). Branje misli tako
pomeni sposobnost predstavljati si specifična mentalna stanja drugih, npr. njihove percepcije,
cilje, prepričanja, pričakovanja. Danes je znano dejstvo, da vsi zdravi ljudje razvijajo sposobnost
za predstavljanje mentalnih stanj drugih. Tako kot ima učenje s posnemanjem pomembno vlogo, je pomembno tudi branje misli. Odkrivanje ciljev, namenov in/ali drugih notranjih stanj pri
opazovanem posamezniku je koristno za opazovalca, saj mu to pomaga predvidevati prihodnje
reakcije tistega, ki ga opazuje. Te reakcije oz. poteze opazovanca so lahko sodelovalne, prijazne,
nesodelovalne ali celo ogrožajoče. Pravilno razumevanje in pričakovanje tako opazovalcu omogočata pravilno pripravo na možne posledice (Gallese in Goldman, 1998).
Telo kot zunanja manifestacija psihičnega stanja
Odkritje zrcalnih nevronov je ponovno obudilo starejše poglede na motorične aktivnosti, ki
so jih razumevali kot neke vrste informatorje o notranjih mentalnih stanjih. Fenomenološki filozofi so imeli telo za tisto, ki izraža in prikazuje plati intelekta oz. mišljenja pri človeku. Podobno
je tudi pri ljudski psihologiji in v umetniških delih.
Ljudje pogosto nezavedno interpretiramo osebnostne lastnosti, značilnosti drugih na podlagi
njihovega pogleda, drže, obraznih izrazov, torej na podlagi zunanjosti človeka tudi ob odsotnosti kakršne koli verbalne interakcije. Preko motoričnih reakcij ljudje izražamo naše namene
navzven, drugim ljudem. Za razumevanje misli je torej treba opazovati tudi motorično vedenje
subjekta in njegove telesne izraze ob njegovi interakciji z okoljem. Najpomembnejši vidik, ki
nam da največ informacij, je še vedno interakcija z drugimi ljudmi (Hari, 2007).
Zrcalni nevroni in medosebni odnos
134
Zrcalni nevroni in medosebni odnosi
Intersubjektivni vzorec
V različnih vrstah psihoterapije se v zadnjem času poudarja pomen sedanjega trenutka, tukaj
in zdaj. Zavedanje tega pomaga, da pridemo v stik s samim s seboj, kar v sodobnem svetu ni
enostavno. Omenjeni fenomen v svojem delu podrobneje razlaga Stern (2004).
O trenutku tukaj in zdaj, ki je vreden posebne pozornosti, govorimo ob interakciji dveh oseb.
Takrat namreč osebi oblikujeta posebno vrsto mentalnega kontakta, t. i. intersubjektivni kontakt.
Pri tem se pojavljajo različne interpretacije misli oz. uma, kot so: »Vem, da veš, da jaz vem« ali
»Čutim, da čutiš, da jaz čutim«. Gre za branje vsebine misli drugega človeka, ki je (lahko) obojestransko. Dva človeka vidita in čutita isto vsaj za trenutek. Tovrstna srečanja misli dveh oseb
so pri psihoterapiji ključna. Trenutki intersubjektivnega kontakta med ljudmi postajajo najbolj
relevanten kontekst za psihološko preiskovanje in analiziranje.
Ljudje smo sposobni »brati« oz. ugotavljati težnje drugih; sposobni smo čutiti, kaj čutijo
drugi. Ne gre za kakršno koli vrsto mistike, pač pa zgolj za opazovanje njihovih obrazov, gibov,
drže telesa, poslušanje tona glasu in ugotavljanje neposrednega konteksta za njihovo vedenje.
Ljudje smo pri takšnem »branju misli« precej uspešni.
Narava je oblikovala naše možgane in um tako, da lahko neposredno preko naše intuicije
začutimo možne namene, želje drugih med opazovanjem njihovih ciljno naravnanih dejavnosti
(čeprav brez poznavanja njihovega cilja). Če npr. oseba, ki jo opazujemo, dvigne roko, takoj
domnevamo, da si bo mogoče popravila lase, se popraskala po glavi, si nataknila očala in podobno. Lahko torej uganemo njen cilj oz. namen. Podobno lahko z opazovanjem obraznih izrazov,
telesne drže, gibov neposredno čutimo tisto, kar čutijo opazovane osebe. In ko z nekom govorimo in nas ta tiho posluša, lahko opazimo spreminjanje njegovih odzivov med našim vedenjem
(mimika, spreminjanje obraznih izrazov, pozicije glave in pogledov, spreminjanje tona glasu).
Ko drugi počnejo neko dejavnost, lahko predvidevamo, kako bi se počutili, če bi to aktivnost
izvajali sami. Vse to čutimo tako v telesu kot v našem umu. Telo in um sta namreč povezana v
psihofizično celoto. Naš živčni sistem je zgrajen tako, da lahko »začuti« živčni sistem drugih.
To pomeni, da lahko doživljamo druge, kot da smo znotraj njih, prav tako pa jih doživljamo tudi
iz nas samih. Neka vrsta neposredne čutne povezave do drugih je prosto odprta, zato si lahko
delimo medsebojne izkušnje. Drugi ljudje za nas niso le navadni objekti, prepoznavamo jih kot
posebno vrsto objektov, kot smo mi sami, voljni in sposobni deliti notranja psihična stanja.
Ljudje smo socialna bitja, ki večino svojega časa v življenju preživljamo v prisotnosti soljudi, realnih ali namišljenih. Nismo več sami gospodarji lastne subjektivnosti, notranjosti. Meje
med selfom in drugimi osebami so še vedno jasne, toda bolj prepustne, kot se je domnevalo v
preteklosti. Diferenciran self je pogoj za intersubjektivnost. Brez tega bi v kontaktu z drugimi
prihajalo do t. i. zlitja.
Živimo obkroženi s težnjami, čustvi, mislimi drugih, ki so v interakciji z našimi. Naše težnje,
namere se preoblikujejo v dialogu z namerami drugih. Torej, naše mentalno življenje se razvija
v sooblikovanju z drugimi. Gre za sooblikovalni dialog preko psihičnih stanj drugih, čemur pravimo intersubjektivni vzorec.
Anja IBRČIČ
135
Ideja enoosebne psihologije oz. fenomen intrapsihičnosti prav tako ni več sprejemljiv, kot je
bil v preteklosti. Novejša miselnost v psihoanalizi se je iz enoosebne psihologije premaknila na
dvoosebno psihologijo (Renik, 1993, po Stern, 2004). Pri tem dajemo velik poudarek intersubjektivnosti, vrsti epifenomena, ki se pojavi ob interakciji dveh ločenih in neodvisnih psihičnih
stanj (dveh oseb). Dva uma oblikujeta intersubjektivnost in obratno, intersubjektivnost povratno
(pre)oblikuje oba uma. Fokus pomembnosti se tako v zadnjem času prestavlja z intrapsihičnega
na medosebni nivo. Ta intersubjektivni vzorec se vse bolj uporablja tudi v psihoterapevtski in
klinični praksi. Tako fizično kot psihično delovanje imata pomembno intersubjektivno determinanto, sta namreč medsebojno vzajemno povezana. Seveda ima posameznik tudi svoje lastne
vsebine, čisto zase, individualne, toda slej kot prej pride do intersubjektivnega trenutka in tudi te
vsebine podelimo z ostalimi (Stern, 2004).
Nevroznanost in intersubjektivnost
Odkritje zrcalnih nevronov je ključnega pomena, saj ta mehanizem, kot že omenjeno, omogoča izražati in čutiti empatijo ter vzpostavljati intersubjektivne kontakte s soljudmi (Gallese
idr., 1996). »Udeleževanje« v mentalna stanja drugih nam omogoča čutiti, deliti, razumeti človeka, posebno njegove namene in čustva ter občutja. Pomaga razumeti resonanco (odzvok),
empatijo, simpatijo, identifikacijo, intersubjektivnost (Stern, 2004).
Če hoče biti oseba z drugo osebo v resonanci, morata biti podzavestno v sinhronizaciji, nekakšni harmoniji (npr. zaljubljenca sedita v lokalu pri različnih mizah in hkrati pogledata drug
proti drugemu). Za takšno diadno koordinacijo morajo biti razviti določeni mehanizmi. Odkrili
so prilagoditvene oscilatorje (naravna notranja nihala), ki delujejo kot nekakšna notranja ura.
Lahko bi rekli, da gre za nek lasten (od nas neodvisen ritem), ki »točno ve«, kdaj naj se sproži.
Ritem sprožanja te »ure« se prilagaja in se trudi ujeti ritem prihajajočega dražljaja. Adaptivni
oscilatorji ali »notranja ura« nastavijo torej lasten ritem sprožanja v sinhronizaciji s periodičnostjo prihajajočega dražljaja (Port in Van Gelder, 1995). Ko ljudje delujejo sinhrono oz. v časovni
koordinaciji, sodelujejo z vidika izkušnje drugega. Delno delujejo oz. živijo z gledišča druge
osebe (Stern, 2004).
Poleg enosmerne intersubjektivnosti (»Vem, kaj čutiš«) bi morda lahko govorili tudi o dvosmerni, polni intersubjektivnosti (»Vem, da veš, da jaz vem, kaj čutiš« in obratno), čemur pravimo tudi uglaševanje, recipročnost. Tu bi bilo zahtevano dvakratno »branji misli« drugega.
Najprej moramo vedeti, kaj drugi doživlja. Nadalje je potrebno vedeti, kako drugi doživlja naše
doživljanje o njem. Govorimo o ponavljajočem se branju misli. Tu je ključna predvsem vloga
konteksta. Prisotnost enosmerne subjektivnosti je determinirajoč kontekst, v katerem ponovno
branje mentalnih stanj druge osebe pripelje do polne oz. dvosmerne intersubjektivnosti. Poleg
resonančnega, zrcalnega mehanizma je pomemben še t. i. mehanizem ponavljanja. To področje
raziskovanja je zaenkrat še odprto (Stern, 2004).
Stern (2004) postavi vprašanje, zakaj ljudje kljub delovanju teh mehanizmov nismo ves čas
v stiku z živčnim sistemom drugih in ne doživljamo njihovih izkušenj. Vprašanje ni več, kako
delujemo intersubjektivno, ampak kako intersubjektiven proces ustavimo. Sistem potrebuje seveda tudi določene »zavore«. Pri zrcalnem sistemu govorimo o treh vrstah teh. Prva je selekcija.
Prisotne mora biti veliko pozornosti, da oseba sploh pride v stik s svojo mentalno platjo ali pa ta
stik prekine. Drugič se moramo prepričati, da se aktivacija zrcalnih nevronov ne razširi in sproži
ustrezne motorične nevrone ter rezultira z avtomatičnim, refleksnim posnemanjem, kot je značilno pri bolnikih z ehopraksijo (avtomatsko posnemanje gibov drugega) (Gallese, 2001, po Stern,
136
Zrcalni nevroni in medosebni odnos
2004). Tretjič pa je potrebno inhibirati stopnjo resonance z drugo osebo.
To področje je predmet zanimanja tako v klinični kot v nevroznanstveni praksi. Omenimo
lahko npr. veliko pomanjkanje empatije pri nekaterih kliničnih slikah (narcisizem, borderline oz.
mejna osebnostna motnja, antisocialna motnja) ali nesposobnost prilagoditve na druge. Za vse to
je potrebna psihoterapija, kjer bi pri pomoči osebam lahko uporabili vidike delovanja zrcalnega
sistema (Stern, 2004).
Vpliv imaginarne konverzacije oz. namišljenega pogovora v
terapevtskem procesu
Domneva se, da je delovanje zrcalnih nevronov pomembna komponenta tudi v procesu psihoterapije, saj predstavlja neko vez med terapevtom in klientom.
Terapevti uporabljajo pri svojih srečanjih s klienti različne metode. Ena izmed njih je tudi
uporaba oz. zanašanje na lastno imaginacijo (Arnd - Caddigan, 2012). Različni psihoterapevti
kot udeleženci študije (Arnd - Caddigan, 2012) opisujejo imaginacijo kot koristno metodo, s katero je mogoče odpraviti zaplete v terapevtskem procesu. Nevroznanstvene raziskave podpirajo
trditve, da se imaginacija močno prepleta s spominom. Poročajo tudi, da imaginacija pomaga
reševati probleme ljudi. Torej, terapevt lahko uporabi imaginacijo za priklic implicitnega znanja,
vedenja o odnosu s klientom. Tako zmore razumeti klientove namene, cilje, motivacijo, čustva,
ideje in tako proces prilagoditi njegovim potrebam.
Med terapevtskim procesom potekajo t. i. medprocesne izkušnje doživljanja [angl. intersession experiences], ki jih Harman, Orlinsky in Zeeck (2011, po Arnd - Caddigan) definirajo kot
spontane in načrtne misli, spomine, čustva in fantazije, ki jih imata terapevt in klient glede njune
terapije in drug o drugem med terapevtskimi seansami. Kvalitativna študija Arnd - Caddiganove
(2012) je proučevala opise in stališča psihoterapevtov glede svojih t. i. imaginarnih konverzacij
oz. namišljenih pogovorov s klienti med terapevtskim procesom. Preko t. i. utemeljene teorije
[angl. Grounded theory] so analizirali zbrane podatke, opise terapevtov. Ta teorija je uporabna
za raziskovanje doživljanja takega, kot je, za opise, ki so blizu subjektivni izkušnji posameznika.
Nevroznanstvena perspektiva podpira idejo, da proces imaginacije terapevta lahko temu služi
kot pomoč, ko primera klienta ne razume več in ne ve, kako v terapiji reagirati naprej. Rezultati
študije ne podpirajo pojma imaginacije z vidika enoosebne psihologije. Če bi šlo pri imaginaciji
zgolj za notranjo izkušnjo subjekta, ne dobimo podatka o objektu, torej bi šlo tu zgolj za projekcijo terapevta. Nevroznanost tako imaginacije ne vidi kot fenomen ene osebe. Ker naj bi bila
imaginacija oblikovana tudi na podlagi spomina zunanjega sveta, ima vlogo pri formaciji tega
miselnega pogovora tudi objekt, klient. Domneva bazira tako na nevroznanstvenih raziskavah
kot na in vivo (v živo) raziskavah v kliničnih procesih.
Tudi pri t. i. imaginarni konverzaciji imajo ključno vlogo zrcalni nevroni. Ti se torej odzivajo
skoraj identično, ko posameznik izvaja neko namensko dejavnost ali doživlja emocijo, in tudi ko
posameznik opazuje ali posluša drugega, ki izvaja isto dejavnost ali izraža isto emocijo (Rizzolatti in Sinigaglia, 2010).
Na podlagi funkcioniranja zrcalnih nevronov nekateri avtorji (Rizzolatti in Sinigaglia, 2010)
Anja IBRČIČ
137
zaključujejo, da razumevanje drugih, njihovih čustev, namenov, misli ipd. ni več posredna izkušnja, kot so mislili pred tem. Gre za prvoosebno, neposredno izkušnjo. Zrcalni sistem in njegova
sposobnost selekcije odgovorov nevronov oblikuje t. i. deljena prostorska izkušnja [angl. shared
spaced action], znotraj katere je vsako dejanje oz. zaporedje terapevtovih in klientovih dejanj
nemudoma opaženo in razumljeno brez potrebe po dodatni eksplicitni oz. zavestni kognitivni
operaciji (Rizzolatti in Sinigaglia, 2010). Zaradi delovanja zrcalnih nevronov opazovalec razume opazovančevo subjektivno izkušnjo. Preko ocenjevanja čustvenega stanja sočloveka je
mogoče dobiti uvid v njegovo doživljanje.
Implicitno poznavanje odnosa s klientom izvira iz odgovora zrcalnih nevronov na slušne in
vizualne namige (glas, volumen, ritem, tonacija, obrazni izrazi, gibi telesa …) (Arnd - Caddigan,
2012), ki vplivajo na subjektivno izkušnjo v terapevtskem pogovoru. Terapevt se implicitno spominja omenjene neverbalne komunikacije s klientom (gibi, kretnje, mimika). Tako bi lahko rekli,
da gre pri imaginarni konverzaciji s klientom, ki vključuje predvsem neverbalno komunikacijo,
bolj za spomin kot pa imaginacijo. Govorimo torej o motoričnem spominu, izzvanem preko
zrcalnih nevronov, ki pomaga pri oblikovanju motoričnih vidikov imaginarne konverzacije (Moulton in Kosslyn, 2009).
Postavi se vprašanje, kako terapevt izkoristi motorični spomin med imaginarno konverzacijo
s klientom, torej kako posledično najde alternativne strategije za reševanje težav med terapevtskim procesom. S podoživljanjem izkušnje odnosa s klientom znotraj več seans [angl. interssesssion experiences] se spomni motorične aktivnosti klienta. Terapevtovo implicitno znanje o
klientu se prenese na eksplicitni nivo, v zavest, in terapevt ga vključi v proces analize. Priklic
motoričnega spomina ob interakciji s klientom privede do prvoosebnega razumevanja te izkušnje iz preteklega kontakta. Terapevt se poskuša vživeti v mentalno stanje, doživljanje klienta,
kar ga vodi do pravih odločitev, kako ukrepati, da bi bil terapevtski proces čim bolj uspešen za
klienta (Arnd - Caddigam, 2012). Kot je bilo omenjeno, veliko terapevtov vživljanje v mentalno
stanje klienta močno zagovarja in ga poskuša pogosteje uporabiti v seansah s klienti.
Zaključek
Sistem zrcalnih nevronov je v sferah (kognitivne) nevroznanosti in psihologije novejši pojav.
Odkritje teh novih nevronov je spodbudilo zanimanje pri različnih raziskovalcih, ki so začeli
izvajati eksperimente in študije, ki sem jih navajala v besedilu. Kljub mnogim dobljenim rezultatom pa imajo ti še vedno omejeno vrednost, glede katerih si stroka še ni enotna. Veliko je še
dvomov, namesto o dokazih se še vedno piše o domnevah oz. hipotezah. Veliko avtorjev sicer
pojav opisuje precej podobno, vseeno pa se pojavljajo določene diskrepance, kot na primer katera teorija naj bi ustrezneje razlagala zrcalni sistem in sposobnost branja misli.
Strnila sem gradivo več avtorjev, ki so se v zadnjih letih lotili proučevanja zrcalnih nevronov.
Tema zrcalnih nevronov je precej zanimiva, atraktivna in vredna nadaljnjih poglobljenih (nevro)
znanstvenih raziskav. Ta zrcalni sistem nam namreč utegne razjasniti marsikaj glede delovanja
naših misli, uma v splošnem, kar nam lahko služi na različnih področjih življenja, predvsem pri
bolj funkcionalnem delovanju v medosebnih odnosih z drugimi ljudmi.
Zrcalni nevroni in medosebni odnos
138
Literatura
Arnd - Caddigan, M. (2012). Imagining the Other: The Influence of imagined conversations
on the treatment process. American Journal of Psychotherapy, 66(4), 331–348.
Davies, M. in Stone T. (ur.), (1995). Folk psychology: The theory of mind debate. Oxford:
Blackwell Publishers.
Di Pellegrino, G., Fadiga, L., Fogassi, L., Gallese, V. in Rizzolati, G. (1992). Understanding
motor events: A neuropsychological study. Experimental Brain Research, 91(1), 176–180.
Fadiga, L., Fogassi, L., Pavesi, G., in Rizzolatti, G. (1995). Motor facilitation during action
observation: A magnetic stimulation study. Journal of Neuropsychology, 73(6), 2608–2611.
Gallesse, V., Fadiga, L., Fogassi, L. in Rizzolati, G. (1996). Action recognition in the premotor cortex. Brain, 119, 593–609.
Gallese, V. (2001). The shared manifold hypothesis: From mirror neurons to empathy. Journal of consciousness studies, 8(5–7), 33–50.
Gallese. V. in Goldman, A. (1998). Mirror neurons and the simulation theory of mind reading. Trends in cognitive science, 12(2), 493–501.
Hari, R. (2007). Human mirroring systems: On assessing mind by reading brain and body
during social interaction. V S. Braten (ur.), On being moved: From mirror neurons to empathy
(str. 89–99). Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing Company.
Lhermitte, F., Pillon, B. in Serdaru, M. (1986). Human autonomy and frontal lobes. Part
I:Imitation and utilization behaviour: A neuropsychological study of 75 patients. Annals of neurology, 19(4), 326–334.
Matelli, M. in Luppino, G. (1997). Functional anatomy of human motor cortical areas. V F.
Boller in J. Grafman, Handbook of neuropsychology, (str. 9–26). Amsterdam:Elsevier.
Moulton, S. T. in Kosslyn, S. M. (2009). Imagining predictions: Mental imagery as mental
emulation. Philosophical transactions of the royal society. 364(1521), 1273–1280.
Port, R. in Van Gelder, T. (1995). Mind as motion: Explorations in the dynamics of cognition.
MIT/Bradford.
Rizzolatti, G. in Craighero, L. (2004). The mirror-neuron system. Annual Review of Neuroscience, 3, 196–192.
Rizzolatti, G. in Sinigaglia, C. (2010). The functional role of the parieto-frontal mirror circuit: Interpretations and misinterpretations. Nature Reviews Neuroscience, 11, 264–274.
Stern, D. N. (2004). The present moment in psychoteraphy and every day life. New York:
W.W. Norton and Company.
139
140
MNENJA, RECENZIJE,
NOVICE, INTERVJUJI
141
Kairos
142 8/1-2/2014
Mnenja, recenzije, novice, intervjuji
Tomaž FLAJS
V spomin Bogdanu Žoržu
In memoriam Bogdan Žorž
Michael Vincent Miller, eden od najinih skupnih učiteljev geštalta, se Bogdana spominja
takole: »Bil je velikodušen in odprtega duha. Vedno se mi je zdelo, da ga zanima naslednja nova
možnost. Takšnega se ga spominjam v skupinah. Prav tako se spominjam, da nam je za našo
poletno delavnico dal na razpolago hišo v Čepovanu. Prav gotovo je bil v srcu geštalt terapije
v Sloveniji.« To sliko dopolnjujejo besede Iana Greenwaya, prvega učitelja geštalt terapije v
Sloveniji po Mladenu Kostiću: »Z naklonjenostjo se spominjam Bogdanove tople prisotnosti,
njegovih resnih prizadevanj najti pravi prostor zase v tokovih, ki so se vrtinčili naokrog v zgodnjih dnevih geštalta v Sloveniji, ter njegove ljubeče strasti, ki jo je naklanjal mladim ljudem, s
katerimi je delal.«
Kaj napisati o Bogdanu? V misli se mi vrača spomin na prvo srečanje z njim. Pisalo se je leto
1996, ko smo ustanavljali društvo SLOGES. Bil sem še čisto svež in zelen v geštaltu, v svoji prvi
edukaciji pri Mladenu Kostiću v Novi Gorici. Med odmorom delavnice naj bi se nam pridružili
starejši kolegi iz prejšnjih izobraževanj in imeli naj bi ustanovno skupščino. Bogdan je prispel
med prvimi. Ne spomnim se, če sva spregovorila kakšno besedo, a še zelo dobro se spomnim
vtisa, ki ga je takrat naredil name. Z nekom, ne spomnim se več, kdo je to bil, se je pogovarjal
o varovancih v domu upokojencev. (Šele pred nekaj dnevi sem, ko sem prebiral tekst Ivanke
Drnovšček na spletni strani njegove Svetovalnice Tabor, izvedel, da je bil dve leti prisilni upravitelj in nato direktor Doma upokojencev Gradišče. Moj Bog, kaj vse bom še izvedel o njem, in
ali je sploh kaj, kar ni bil!) Z blago naklonjenostjo, prijaznim humorjem in izjemnim čutom za
vživljanje je pripovedoval o tem, kako se stanovalci doma upokojencev na stara leta mladostno
zaljubljajo. V nekem trenutku, ko je govoril o njihovi otroški sramežljivosti, je začel prizore, ki
jih je opisoval, kar igrati. Na obrazu se mu je ves čas pripovedovanja zarisoval tisti njegov tako
značilni nasmeh, ki sem ga nato imel priložnost še velikokrat videti in se posončiti v njem: topel,
šegav, igriv in hudomušen ...
Drugič sem Bogdana srečal oktobra 1998 na prvi Ianovi delavnici, ki je pomenila začetek
novega obdobja geštalt terapije pri nas. Takrat je bil je predsednik SLOGES-a. Med odmorom za
kosilo smo se pogovarjali o možnosti, da bi društvo nudilo organizacijski okvir za novo izobraževanje, ki bi morda delno lahko potekalo pod okriljem inštituta Metanoia iz Londona, kjer se
je takrat izobraževal Rudi Kotnik, ki je Iana tudi povabil v Slovenijo. Spominjam se Bogdanove
Tomaž FLAJS
143
odprtosti in zainteresiranosti, ki je name delovala blagodejno in spodbudno. Od takrat naprej sva
se srečevala bolj pogosto in postopoma je dogajanje, ki se je sprožilo s to delavnico, po včasih
bolj, včasih manj ovinkasti poti pripeljalo do tega, da smo leta 2004 skupaj z Rudijem ustanovili
inštitut GITA.
V vsem tem času, vse do njegove smrti, sem ga postopoma vse bolj spoznaval in vedno znova
odkril kaj novega o njem. (Kogar bolj podrobno zanima, kaj vse je bil in kaj vse je počel, naj si
prebere prej omenjeni tekst Ivanke Drnovšček na www.svetovalnica-tabor.si). Med drugim je
bil direktor Centra za socialno delo Nova Gorica, vodja kadrovske službe občine Nova Gorica,
tajnik SIS socialnega skrbstva in socialnega varstva, vodja kadrovske službe v podjetju Gostol
... Kot koncizno zapiše gospa Drnovšček: »Bogdan je že zelo mlad zasedal vodstvena in vodilna
mesta, a se je slednjim tudi zlahka odpovedal in iskal nove poti. Leta 1998, ko se je najina skupna
poklicna pot končala, je ustanovil zavod, in ne preseneča, da ga je poimenoval IZZIV.« In če
sem že pri naštevanju tega, kar je počel, naj, preden mi zmanjka sape, dodam še, da je bil tudi
navdušen planinec in poveljnik gasilcev ... Predvsem pa je bil vedno in povsod tam, kjer so ljudje
potrebovali pomoč in je presodil, da jo lahko nudi. (Spomnim sem na primer, da mi je telefoniral
ob poplavi v Železnikih in me vprašal, če bi bil pripravljen iti tja in nuditi prvo psihoterapevtsko
pomoč - on je bil že tam.)
Ko zapisujem te vrstice, se v meni sproža mešanica občudovanja in osuplega hahljanja, saj
imam vtis, da opisujem kakšno napol pravljično bitje, ki je nenehno v pogonu, nekakšnega junaka iz pripovedke Astrid Lindgren, ki ima na hrbtu vgrajen propeler, da lahko dovolj hitro leta
sem ter tja in opravlja dobra dela. Če bi moral izbrati tri besede, s katerimi naj bi ga čim bolj
strnjeno opisal, bi izbral te tri: dinamičnost, pronicljivost in dobrota. In da ne bo kdo mislil, da
ga idealiziram, naj za protiutež, ki ga dela le še bolj človeškega, dodam, da je znal včasih v organizacijskih zadevah biti malce 'šlampast' in sem kdajpakdaj ob njegovi površnosti v izvedbenih
detajlih doživljal tudi stanje blagega obupa. Kot na primer, ko sem v procesu reakreditacije inštituta izvedel, da ni, odkar se je upokojil, več plačeval članarine EAGT in da zato ne izpolnjujemo
pogojev za podaljšanje statusa akreditiranega inštituta. No, pa smo tudi ta problem uredili in iz
sedanje perspektive se takšnih in podobnih dogodkov spominjam z mešanico humorja in naklonjenosti, saj le še dopolnjujejo sliko Bogdana kot velikodušnega in širokopoteznega človeka.
Občutek, ki me preveva, ko premišljujem o njem, je občutek polnega in izpolnjenega življenja. Ogromno je pustil za sabo in njegove sledi so neizbrisne. Toda kljub temu, ob žalosti, ki jo
občutim ob izgubi prijatelja in sodelavca, obžalujem tudi prezgodnost njegove smrti. Spomnim
se, da je, ko je po upokojitvi polagoma izpuščal iz rok svoje psihoterapevtsko delo, večkrat
omenil, da si želi svoje sile usmeriti v izobraževanje in usposabljanje psihoterapevtov za delo z
otroki in mladostniki. Želel je deliti svoje neprecenljive izkušnje in neusahljivo znanje, ki si jih
je pridobil v mnogih letih prakse. Zato se je dejavno vključeval v delovanje Sekcije za delo z
otroki in mladostniki, ki smo jo ustanovili v Slovenskem društvu za geštalt terapijo.
Od vseh pečatov, ki jih je izoblikoval v svojem življenju, je njegovo delo z otroki in mladostniki verjetno najgloblje vtisnjeno v javno zavest. Bil je cenjen in nadvse iskan predavatelj s
področja vzgojne problematike. Nanj so se po nasvet obračali mnogi starši, učitelji ter strokovni
delavci izobraževalnih in vzgojnih ustanov. Razvil je inovativen in, kot se je v praksi pokazalo,
zelo uspešen model kratkotrajne izvendružinske terapevtske obravnave otrok in mladostnikov, ki
ga je skupaj z ženo Zdenko strokovno in človeško predano izvajal v Mladinskem domu Čepovan
in ki ga je opisal v knjigi »Stiska je lahko tudi izziv«. Slovensko strokovno in laično javnost pa
je verjetno najbolj pretresel z opozarjanjem na problematiko razvajenosti, ki jo je osvetlil v svoji
144
V spomin Bogdanu Žoržu
najbolj znameniti in razvpiti knjigi »Razvajenost - rak sodobne vzgoje«. Pojem razvajenosti je
razvil v diagnostično kategorijo in ga umestil v širši družbeni kontekst sedanjosti. Ob tem pa je
moral tudi pogosto opozarjati, da se vseh sodobnih vzgojnih težav in problematičnega vedenja
otrok vendarle na da zreducirati le na razvajenost, saj se je marsikdo tega pojma oprijel kot rešilne bilke, s katero bi se dalo pojasniti in razrešiti tako rekoč vse vzgojne dileme. S tem je, kot že
tolikokrat, dokazal svojo miselno in strokovno širino.
Izkušnja njegovega pogreba je bila zame med drugim dokaz njegove neločljive vpetosti in
neposredne angažiranosti v svojem okolju, ob hkratni sposobnosti kritičnega razmisleka, ki ni
možna brez vzpostavitve določene distance. Ko sem opazoval pisano množico ljudi, ki se ga
je udeležila in poslušal govore ob slovesu, sem se šele začel zavedati, kako poseben človek je
v resnici bil Bogdan. V sebi je zmogel povezati poteze intelektualca in 'človeka ljudstva', premišljevalca in človeka akcije. Sprašujem se, in to vprašanje bo žal ostalo brez odgovora, saj bi
nanj lahko odgovoril le on sam, v kolikšni meri mu je navdih in materijo za ta redki dosežek
dajala njegova vera, ki jo je črpal in hranil iz svojega katolištva. Mislim, da bi mu naredil veliko
krivico, če ne bi omenil tudi te, zanj morda bistvene razsežnosti, za katero slutim, da bi pri njem
lahko bila podlaga vsem drugim.
Kakorkoli že: l'ancien combattant et camarade, naj ti bo dobro tam, kjer si zdaj. Dokler bom
hodil po tej zemlji, se te bom, tako kot mnogi drugi, spominjal s hvaležnostjo v srcu.
145
Kairos
146 8/1-2/2014
Mnenja, recenzije, novice, intervjuji
Richard ERSKINE
Življenjski skripti: nezavedni relacijski
vzorci in udeleženost v psihoterapiji
Life scripts: Unconscious relational patterns
and participation in psychotherapy
Članek je bil objavljen v zbirki Life Scripts: A Transactional Analysis of Unconscious Relational Patterns, Karnac Books, 2010, str. 1-28. Za objavo smo pridobili privoljenje avtorja.
Prevedel Parov Anzelc
Življenjski skripti so kompleksen niz nezavednih relacijskih vzorcev, ki temeljijo na fizioloških preživetvenih reakcijah, implicitnih izkustvenih zaključkih in eksplicitnih odločitvah, in/ali
samoregulativnih introjekcijah. Kot posledica stresnih situacij nastanejo v kateremkoli življenjskem obdobju na področju reševanja problemov, vzdrževanja zdravja ter odnosov med ljudmi,
zmanjšujejo fleksibilnost in zavirajo spontanost (Erskine, 1980).
Skripte pogosto razvijajo dojenčki, otroci, mladostniki in tudi odrasli kot kompenzatorni mehanizem v odnosih, kjer njihove osnovne razvojne potrebe niso bile zadovoljene na ustrezen način. Kot rezultat neuglašenosti ter nenehnih prekinitev v odnosih s pomembnimi drugimi so nezavedni skriptni vzorci nastali, se krepili in razvijali na celotni razvojni liniji. Življenjski skripti
so rezultat kumulativnih neuspehov v pomembnih in odvisnih odnosih. Takšni življenjski skripti
so nezavedni sistem psihološke organizacije in samoregulacije, ki primarno izhaja iz notranjih
spominov (Erskine, 2008; Fosshage, 2005) in se izraža skozi fiziološko neudobje, povečanje ali
zmanjšanje afektov ter vsakodnevnega transfernega položaja v življenju.
Ti nezavedni vzorci v odnosih, sheme ali življenjski načrti vplivajo na odzive in pričakovanja, ki za nas določajo svet, v katerem živimo, kakšni smo kot ljudje in kakovost medosebnih odnosov z drugimi. Te reakcije določajo, kako živimo naša življenja skozi prepričanja, vrednote in
vedenja na kognitivni ravni. Zapisane so v telesnem tkivu in biokemijskih reakcijah ter stimulirajo delovanje subkortikalnega dela možganov. Skripti tvorijo kompleksne nevronske mreže, izražene kot misli, afekti, fantazije, biokemične in telesne reakcije, vzorci v odnosih in pomembni
Richard ERSKINE
147
homeostatični procesi samoregulacije organizma. Vsi skripti, ki so nastali kot posledica fiziološke preživetvene reakcije, implicitnih izkustvenih zaključkov, neuspelih odnosov, ponavljajoče
neuglašenosti in zanemarjanja, tako kot kronične oblike šoka in primeri akutne travme potrebujejo psihoterapevtsko obravnavo. Ključnega pomena je terapevtski odnos, ki ga prevevajo
spoštovanje, zanesljivost in iskrenost izkušene in skrbne pristne osebe (Erskine, 1993).
Pregled literature
Pri snovanju teorije transakcijske analize je Eric Berne nezavedne vzorce, sheme in arhaične
načrte imenoval »skript« (1961). Prvotna definicija skripta je bila »obsežen nezavedni življenjski načrt« (Berne, 1961, str. 23), ki je odražal »primarne drame iz otroštva«; skripti so »derivati,
natančneje rečeno, adaptacije infantilnih reakcij in pričakovanj« (Berne, 1961, str. 116). Pozneje
je o skriptu govoril kot o »življenjskem načrtu, temelječem na odločitvah, sklenjenih v otroštvu,
ki so jih utrjevali starši in potrjevali poznejši dogodki, ki so akumulirali v izbrani alternativi«
(1972, str. 446).
Eden od utemeljiteljev gestalt terapije, Fritz Perls, je prav tako opisoval ponavljajoče in samopotrjujoče zaključke in vzorce (1944) in jih poimenoval »življenjski skripti« (Perls & Baumgardner, 1975); sestavljeni naj bi bili iz »zgodnjih scen« in posledično »življenjskih načrtov«
(Perls, Hefferline & Goodman, 1951, str. 305–306). Te vzorce in sheme je Alfred Adler opisal
kot »življenjski stil« (Ansbacher & Ansbacher, 1956), medtem ko je Sigmund Freud podoben
fenomen imenoval »kompulzija ponavljanja« (1920 g); sodobni psihoanalitiki pa razvojne vzorce opisujejo kot »nezavedne fantazije« (Arlow, 1969a, str. 8) in »sheme« (Arlow, 1969b, str. 29;
Slap, 1987). V psihoanalitični self-psihologiji se fraza »organizacija selfa« nanaša na pogoste
vzorce nizke samozavesti in samouničujoče interakcije, ki so posledica »nezavedno organizirajočega načela«, imenovanega »pred-reflektivno nezavedno« (Stolorow & Atwood, 1989, str.
373). Dinamično sistemska teorija z izrazom »preferenčna stanja atraktorjev« opisuje ponavljajoče vzorce afektivnih in kognitivnih izkušenj in nanašanja na druge (Thelen & Smith, 1994).
John Bowbly (1969, 1973, 1980) je prav tako pisal o nezavednih relacijskih vzorcih. Opisoval je biološki imperativ trajajoče fizične in afektivne zveze pri nastanku instinktivnega, nagonskega jedra, iz katerega nastanejo vse izkušnje jaza in drugih ljudi. O teh vzorcih je govoril
kot o notranjih delovnih modelih, ki nastanejo na podlagi preteklih izkušenj. Bowblyjeva teorija
ponuja model za razumevanje nastanka »notranjega delovnega modela« – predhodnika koncepta
nezavednega življenjskega skripta – kot posledica otrokovih fizioloških preživetvenih reakcij in
notranjih izkustvenih zaključkov.
V literaturi splošne psihologije sheme, nezavedne načrte ali življenjske skripte opisujejo kot
»kognitivne strukture«, kjer se posameznikova organizacija sveta kaže v obliki enotnega sistema prepričanj, konceptov, vedenja in pričakovanj (Lewin, 1951), »osebnih konstruktov« (Kelly,
1955) in »teorije samopotrjevanja« (Andrews, 1988, 1989). Ko Erskine in Zalcman (1979) govorita o »reketnem sistemu«, govorita o sistemu samopotrjevanja ali samoohranitvenem načrtu.
Slednje Erskine in Moursund (1988) opišeta kot »skriptni sistem«.
Vsi avtorji opisujejo določen vidik nezavednih relacijskih vzorcev ali življenjskih skriptov.
Prav tako predlagajo terapijo, ki naj združuje kombinacijo analize, interpretacije, razlage, medosebne povezanosti ali vedenjskih sprememb. Za korenito »razrešitev skripta« je po mojem mnenju nujno potrebna takšna oblika psihoterapije, ki temelji na odnosu med klientom in terapevtom
148
Življenjski skripti: nezavedni relacijski vzorci in udeleženost v psihoterapiji
ter mora v prizadevanju ozaveščanja nezavedne izkušnje integrirati afektivne, vedenjske, kognitivne in fiziološke dimenzije terapije (Erskine, 1980).
Nezavedni procesi
Cilj resne in poglobljene psihoterapije je razrešitev klientovih nezavednih skriptnih inhibicij in prisil v odnosih z drugimi, togosti pri reševanju problemov in primanjkljajev v skrbi za
zdravje. Takšna »razrešitev skripta« obsega notranjo reorganizacijo in novo integracijo afektivnih in kognitivnih struktur ter razrešitev starih fizioloških odzivov in introjekcij. Poleg tega je
pomembna zavestna odločitev za način vedenja, ki je v trenutnem odnosu ali posameznikovem
delovanju smiselno in ustrezno in ni pod vplivom kompulzij, strahu ali arhaičnih odzivov. Namen poglobljene in integrativne psihoterapije je zagotoviti kakovosten terapevtski odnos, razumevanje in znanje, kar omogoča klientovo ozaveščanje nezavednih vsebin, da je lahko intimen z
drugimi, ohranja zdravje in se vključuje v aktivnosti vsakodnevnega življenja brez nepotrebnih
omejitev.
Kar večina ljudi dojema kot »zavestni spomin«, običajno predstavlja eksplicitni spomin –
te vrste spomin je simbolni: fotografija, impresionistična slika ali audio posnetek izrečenega v
preteklih dogodkih. Temelj eksplicitnega ali deklarativnega spomina je zmožnost uporabe socialnega jezika in konceptov za opisovanje izkušenj. Ker so nezavedne izkušnje pred-simbolne,
implicitne in brez jezika, se jih večinoma ne moremo jasno spominjati. Pred-simbolne ali implicitne spomine, ki so problematični ali nerazrešeni, se lahko občuti kot fiziološko napetost,
nediferenciran afekt, hrepenenja, odpore in predzavestne relacijske in samoregulativne vzorce
(Erskine, 2008; Fosshage, 2005; Kihlstrom, 1984). Bucci (2001) tovrstne fiziološke občutke
opisuje kot nezavedno komunikacijo procesiranja čustvenih informacij. Tovrstni občutki izkušenj niso niti lingvistično deskriptivni niti verbalno narativni. Fiziološke in afektivne izkušnje se
lahko izrazijo skozi človekovo telesno govorico, ki opozarja na nezavedno dogajanje.
O tem se mi zdi pomembno razmišljati ne le skozi nezavedne procese, ki odražajo ali travmo ali potlačitev, temveč skozi razvojne koncepte in procese. Nezavedne procese (pred-simbolni, proceduralni oz. implicitni spomin) običajno konceptualiziram kot skupek razvojnih in
izkustvenih stopenj: predverbalno, v družini nikoli konceptualizirano in nikoli priznano, manko
spomina zaradi pomanjkanja pomembnih relacijskih izkušenj, aktivno izogibanje verbalizaciji
zaradi kaznovanja, sramu ali krivde in predreflektivni vzorci selfa v odnosu, ki jih sestavljajo
stili navezanosti, strategije samoregulacije, odnosne potrebe, skriptna prepričanja in introjekcije
(Erskine, 2008).
Z definicijo skripta kot kompleksnega niza nezavednih relacijskih vzorcev, ki temeljijo na
fizioloških preživetvenih odzivih, implicitnih izkustvenih zaključkih in eksplicitnih odločitvah
ter samoregulativnih introjekcijah na podlagi izkušenj, nastalih v stresnih situacijah, se nanašamo tudi na skriptne vzorce, ki so posledica eksplicitnega spomina, zakoreninjenega v zavestnih
ali predzavednih odločitvah predhodne razvojne stopnje. Opisujemo tako strukturiran rezultat
predsimbolnega in implicitnega spomina, kakor tudi nezavedne proceduralne načine, kako se
nanašamo na druge, nezavedne telesne procese, nezavedne vidike akutne travme in disociacije, nezavedne učinke kumulativne neuglašenosti in zanemarjanja, nezavedne introjekcije in/ali
predreflektivne nezavedno organizirane stile navezanosti, odnosne potrebe in samoregulacije.
Da lahko ozavestimo nezavedne izkušnje in omogočimo nastanek novih načinov mišljenja, čustvovanja, telesnih procesov, vedenja in medosebnega stika, je za vsakega od teh predhodnikov
Richard ERSKINE
149
življenjskega skripta potrebna posebna oblika terapije.
Prepovedi in odločitve: eksplicitni spomin
Berne (1972), English (1972), Steiner (1971), Stuntz (1972) in Woolams (1973) so opisovali skript kot posledico starševskih prepovedi in otrokovo privolitev v njihova sporočila. Ideje
avtorjev se razlikujejo glede na to, kako so prepovedi sporočene, glede na razvojna obdobja, ko
je otrok najbolj dovzeten za tovrstna sporočila in glede na psihološko škodo tako prepovedi kot
posledic ubogljivosti. Vsak od teh teoretikov dojema skript kot medsebojno delovanje prepovedi, kontraprepovedi, ubogljivosti in zgodnjerazvojnega protokola. Za takšne dinamike skripta
je po mnenju avtorjev potrebna terapija, ki sestoji iz razlage, opisa, potrditev in interpretacije.
Medtem ko je Steiner (1971) posebej poudarjal prisilno moč starševskih prikritih in odkritih
sporočil, ki so za otrokovo življenje lahko zelo škodljiva, sta Bob in Mary Goulding (1978)
opisala seznam takšnih prepovedi, ki tvorijo osnovo za otrokova skriptna prepričanja. Njuni
primeri skriptnih odločitev so primeri eksplicitnih spominov, ko se scene iz otroštva zavestno
spomnimo, prepoznamo ustrezno starševsko prepoved in lahko artikuliramo otrokovo izvorno
odločitev za upoštevanje prepovedi. Ker so ti spomini in posledično skriptne odločitve eksplicitne oblike spomina, so lahko primerne za terapijo ponovne odločitve. Z ozaveščanjem in zavedanjem, kako je skript prvotno nastal, zavedanjem daljnosežnih posledic in terapevtovo podporo
lahko dosežemo ponovno odločitev, ki spremeni življenje (Erskine, 1974). Nekaj primerov, kako
so ponovne odločitve uspešen način terapije skripta, ko se lahko spomnimo skriptnih dinamik
in odločitev, lahko najdemo v knjigi Changing Lives Through Redecision Therapy (1979) Mary
in Boba Goulding, njunem videoposnetku »Redecision therapy« (1987) ter v knjigi Integrative
Psychotherapy in Action (1988) Erskina in Moursunda.
Allen in Allen (1972) sta bila mnenja, da so dovoljenja terapevtov za drugačno življenje, kakor ga velevajo starševske prepovedi, pomemben del pri zmanjševanju ali spreminjanju posledic
skriptnega spomina. Ta dovoljenja ali dopuščanja klientu omogočajo izoblikovanje novega eksplicitnega spomina na udeleženo drugo osebo, ki ji je mar za klientovo dobrobit. V članku iz leta
1980 sem opisal vedenjsko, intrapsihično in fiziološko razsežnost »razrešitve skripta« in osnoval
teoretsko podlago za skriptni sistem, sprva opisan kot reketni sistem (Erskine & Zalcman, 1979).
Skriptni sistem ponuja model, kako življenjski skript nastane iz eksplicitnih odločitev, implicitnih in predsimbolnih izkustvenih zaključkov, fiksiranih vzorcev samoregulacije in/ali introjekcij. V sedanjem življenju se to izraža v vedenju, kakovosti odnosov, fantazijah, notranjih
fizičnih občutkih in določenih eksplicitnih spominih (Erskine & Moursund, 1988). Skriptni sistem opisuje, kako aktiven je življenjski skript sedaj v obliki temeljnih prepričanj o sebi, drugih
in kakovosti življenja. Sestavljen je iz notranjih izkušenj, zaznav, domišljije in konceptualizacije, katerih učinek se poveča z generalizacijo in izpopolnitvijo, kar ustvarja »realnost« o nas
in drugih ter kakovost življenja. Zaradi samopotrjujoče narave skriptnih prepričanj smo lahko
zaradi stvari, ki se morda nikoli ne bodo zgodile, prestrašeni ali jezni, globoko prizadeti nad svojimi pričakovanji, v obstoječih odnosih pa lahko po nepotrebnem trpimo. Poglavje »The script
system: the unconscious organisation of experience« v tej knjigi (Life scripts: A transactional
analysis of unconscious relational patterns; op. p.) razlaga o sestavnih delih skriptnega sistema,
ponuja uporaben diagram in skozi primere ponazori, kako nezavedni skript deluje v klientovem
vsakodnevnem življenju.
150
Življenjski skripti: nezavedni relacijski vzorci in udeleženost v psihoterapiji
Implicitni spomin: kumulativne neuglašenosti in preživetveni zaključki
Čeprav se v večini literature o teoriji skripta poudarja nasprotno, vsi življenjski skripti ne
temeljijo na starševskih prepovedih ali skriptnih odločitvah. Velik del življenjskih skriptov je posledica nezavednih zaključkov, ki temeljijo na doživetih izkušnjah. Implicitni izkustveni zaključki so sestavljeni iz nezavednih afektov, fizičnih in odnosnih odzivov, katerim manjka koncept,
jezik, sosledje dogodkov ali zavestne misli. Predstavljajo lahko predverbalne ali nikoli verbalizirane izkušnje iz zgodnjega otroštva, ki so zaradi pomanjkanja odnosov, konceptov in primernega
jezika ostale nezavedne (Erskine, 2008). Ti nezavedni zaključki se pozneje v življenju izražajo
v občutkih neizpolnjenega hrepenenja ali odpora ter neizraženega ali nediferenciranega afekta.
Lahko se jih občuti tudi kot zmedenost, praznino, neprijetna telesna občutja in/ali stremljenje
po zagotavljanju varnosti in predvidljivosti v odnosih. Ta fiziološka občutja so subsimbolni ali
predsimbolno neverbalni afektivni spomini.
Glede na moje klinične izkušnje so življenjski skripti pacientov izraz proceduralnih, subsimbolnih in implicitnih spominov afektivno in senzomotorično pogojenih odzivov, ponavljajočega
samoregulativnega vedenja in predhodnih, pričakovanih in zavrtih odzivov, ki se kažejo v nezavednih zaključkih. Implicitni izkustveni zaključki omogočajo različne psihološke funkcije,
na primer orientacijo, samozaščito in kategorizacijo izkušenj. Implicitni spomin se nanaša na
procesiranje subliminalnih dražljajev, fizioloških doživljajev in afektov ter doživetih izkušenj.
Slednje, namesto da jih ozavestimo kot eksplicitni spomin, ostanejo nezavedne in nesimbolizirane, vse dokler se ne pojavi oseba, ki kaže interes in angažiranost ter olajša notranji kontakt,
formacijo konceptov in jezikovno izražanje.
Implicitni skriptni zaključki lahko nezavedno izražajo nezadovoljene razvojne potrebe,
ključne odnosne interakcije, ki so se redko ali nikoli zgodile, ter ponavljajoče neuspehe primernih odzivov skrbnikov. Zaradi ponavljajoče vznemirjenosti, tesnobe ali jeze primarnih skrbnikov se pomembne zgodnje otroške odnosne interakcije morda nikoli niso zgodile. Primeri
teh ključnih interakcij med staršem in otrokom so ustrezni očesni kontakt, pomirjujoč dotik
ali zrcalni obrazni odziv starša ob dojenčkovem navdušenju ali vznemirjenosti (Beebe, 2005;
Field, Diego, Hernandez-Reif, Schanberg, Kuhn & Yando, 2003; Weinberg & Tronick, 1998).
Tovrstni ponavljajoči starševski neuspehi uglaševanja in odzivanja na razvojne potrebe otroka
predstavljajo psihološko zanemarjanje. Ti neuspehi niso nujno (ali celo običajno) posledica namernih ali zavestnih odločitev na strani skrbnikov. Večinoma je to izraz starševske ignorance,
utrujenosti, zanimanja za druge stvari, ali pa so starši depresivni in ujeti v lastne skriptne vzorce,
ki niso združljivi z otrokovimi potrebami. Malo verjetno je, da bi otrok razumel preobremenjenost, depresijo, utrujenost ali skriptno vedenje odraslih in lahko ob odsotnosti le-teh fantazirajo
o namernosti njihovega vedenja. »Mama nima časa zame«; »nisem dovolj pomemben«; »oče me
niti ne pogleda, zelo mora biti jezen name, ker sem slab«: takšni implicitni izkustveni zaključki
skozi čas tvorijo nezavedni življenjski skript.
Otroci, ki odraščajo ali hodijo v šolo v okolju, ki je dlje časa neuglašeno na njihove potrebe,
kjer so podvrženi posmehu in psihološko zapostavljeni, večinoma ne uspejo razviti občutka sposobnosti, identitete ali zmožnosti vplivanja na druge. Zaničljive opazke, posmehovanja in poniževalni komentarji staršev, učiteljev, sorodnikov in ostalih otrok lahko počasi, a vztrajno spodkopavajo nujno potrebne občutke varnosti, lastne vrednosti, čustvene kapacitete, sposobnost izbire
in identitete. Posledica tega je lahko vseprežemajoč občutek sramu in sodba, da je »nekaj narobe
z mano« (Erskine, 1994). V nekaterih primerih lahko pri otrocih in mladostnikih nezavedno
Richard ERSKINE
151
pride do pojava nadkompenzacije in razvijejo izjemne sposobnosti, postanejo zahtevni do samih
sebe ali vztrajno želijo napraviti vtis na druge. Delujoči spomin (prej proceduralni spomin kakor
eksplicitni) na ponavljajoče se zapostavljanje, neuglašenost ali kritiko oblikuje prepričanja, ki jih
imamo o sebi, in odnose, v katerih lahko vztrajamo več let. Rezultat tovrstnega zanemarjanja je t.
i. kumulativna travma: zapozneli odziv na vplive implicitnega in/ali proceduralnega spomina na
ključne prekinitve v odnosih in ponavljajoče se neverbalne zaključke o sebi, drugih in kakovosti
življenja (Lourie, 1996; Erskine, Moursund & Trautmann, 1999).
Večina neprijetnih občutkov in skriptnih prepričanj o lastni vrednosti, pripadnosti skupini
ali zmožnosti za učenje izhaja iz nezavednega fizičnega in afektivnega odziva na prekomerno
kritiko, neupoštevanje in zavrnitve, ki so se morda zgodile v šoli ali na igrišču. Tako kot zgodnje
interakcije med starši, otroki in sorojenci, ima medčloveška dinamika v prehodnih obdobjih od
predšolske, pa vse do univerzitetne dobe, pomemben vpliv na nezavedne proceduralne vzorce in
skriptna prepričanja o sebi, drugih in kakovosti pripadnosti v skupini. Pri oblikovanju nezavedne identifikacije in/ali izkustvenih zaključkov sta prav tako lahko pomembna odnos in vedenje
učiteljev.
Kumulativna travma
Berne (1961) je razlikoval med »travmatsko nevrozo«, ki jo je povzročila določena travma
v določenem življenjskem obdobju in »psihološko nevrozo«, ki vznikne iz ponavljajočih serij
neuglašenenosti skozi daljše časovno obdobje. Khan (1963), ki je s konceptom »kumulativne travme« opisal nezavedni učinek ponavljajočih negativnih ali zapostavljajočih dogodkov,
je ugotovil, da je primaren vzrok neuspeli odnos. Zapiše, da je »kumulativna travma posledica
neuspele materinske vloge kot zaščitnika skozi celotno obdobje otrokovega razvoja, od dojenčka
do mladostnika« (str. 290).
Čeprav lahko kumulativna travma povzroči podobne skriptne vzorce, ki so sicer značilni
za primere akutne travme, se prva razvije na drugačen način. Namesto da bi se zaščitil pred
bolečino določenega dogodka, se mora posameznik soočiti s počasno, a vztrajno akumulacijo
majhnih, skoraj nepomembnih neuglašenosti, bolečin, zanemarjanj ali kritik. Skozi čas oseba
sprejme ta vzorec preprosto kot del nečesa, kar mora biti. Kakor počasno kopičenje s kalcijem nasičene vode tekom let ustvari kapnik, se kopičenje kumulativne travme kaže v nastajanju
skriptnih prepričanj v globinah uma. Pozneje v življenju redko najdemo kaj oprijemljivega, na
kar bi se nanašali; nemogoče je reči »to se mi je zgodilo in tako sem se odzval na to«. Ni nujno,
da je vsako zgodnje otroško zanemarjanje in neuglašenost travmatično, toda lahko posledično
kumulativno vodi do nastanka skripta in (v kolikor se vzorce ozavesti in razume vpliv le-teh) to
prepoznamo le retrospektivno.
Lourie (1996) je definiral kumulativno travmo kot »celoto psiholoških neuspehov ali neuglašenosti, ki jih je otrok deležen od obdobja dojenčka, skozi mladostništvo in ostala obdobja« (str.
227). Ko starši niso dosledno kontaktni ali niso uglašeni na otrokovo izražanje afektov, ne uspejo
prepoznati ali zadostiti otrokovim odnosnim potrebam. Otroci, katerih afektivna izražanja in odnosne potrebe niso prepoznane in zadoščene, nimajo socialnega zrcala, skozi katerega bi se uzrli.
Posledično tudi nimajo sicer potrebnega partnerja v odnosu, čigar zrcalni odziv ali pojasnilo bi
lahko omogočila artikulacijo ali možno razveljavitev nastajajočih skriptnih zaključkov. Kumulativna neuglašenost na otrokova čustvena izražanja, razvojne potrebe in nastajajoče relacijske
vzorce in zaključke ovirajo otrokovo možnost, da se spozna in razvije v edinstveno in čustveno
152
Življenjski skripti: nezavedni relacijski vzorci in udeleženost v psihoterapiji
sprejeto osebo znotraj matrice socialnih odnosov (Trautmann & Erskine, 1999).
Po besedah Louria (1996) so »resne posledice kumulativne travme izguba zaupanja vase in
poznavanje sebe zaradi številnih starševskih neuglašenosti, ki jih otrok utrpi« (str. 277). Ti otroci
lahko pridejo do zaključka, da so v samem bistvu neustrezni in jih ni mogoče ljubiti. Te zaključke, kakor tudi iz njih izhajajoča prepričanja, skrivajo pred drugimi in tudi pred sabo; rezultat
tega je lahko nezmožnost ustvariti trajen in izpolnjujoč intimen odnos. Lahko se distancirajo
od drugih ali se vprežejo v neskončne in površinske rutine socialnih aktivnosti; vseskozi lahko
zahtevajo pozornost ali skrb zanje, ali pa postanejo preveč odgovorni za potrebe ljudi okoli njih.
Posledica tega je izguba tako notranjega kot medosebnega kontakta (Erskine & Moursund, 1988;
Perls, Hefferline & Goodman, 1951). Oseba lahko izgubi stik z lastnimi občutki, čustvi, potrebami, mislimi ali spomini in prekinja medosebne odnose z drugimi. Vse te kognitivne in vedenjske
manifestacije motnje kontakta, ki izhajajo iz izkustvenih zaključkov, so v službi odvračanja pozornosti pred implicitnim spominom na samoto, praznino in neuglašenost, ki jo je otrok morda
izkusil. Tovrstna skriptna prepričanja, fantazije in vedenja ne zadovoljijo iz otroštva izvirajočih
neuslišanih odnosnih potreb (in na dolgi rok celo preprečijo zadovoljevanje trenutnih odnosnih
potreb), ampak notranje in zunanje motnje kontakta za nekaj časa preusmerijo pozornost od
zavedanja teh potreb in tako zmanjšajo bolečino ter omogočajo začasno olajšanje (Moursund &
Erskine, 2004).
Motnje v kontaktu (kot npr. negacija, zanikanje, čustvena otopelost, obračanje proti sebi, introjekcija, distanca pred odnosi) zmanjšujejo zavedanje in bolečino neuspeha v odnosu. Začasno
lahko ublažijo tesnobo in spomin na zapostavljajoče ali travmatične dogodke s preusmerjanjem
pozornosti stran od občutkov izgube v odnosu. So »normalne« v smislu, da so človeški, prilagojeni odzivi na ponavljajoče nezadovoljene biološke in odnosne potrebe. Ko se motnje v kontaktu pojavljajo prepogosto ali prekomerno, motijo pomembno integracijo afektov, fiziologijo in
spomin z izkrivljanjem zaznave, čustveno zmedenostjo, omejenim procesiranjem informacij in
pomanjkanjem zavedanja odnosnih potreb.
Odnosne potrebe vključujejo raznolike dimenzije medosebnega kontakta in navezanosti, kot
na primer uglašenost afektov in ritma, vzajemen vpliv in potrjevanje ter skupno uporabo jezika za sporočanje fenomenoloških izkušenj. Nekatere od mnogih dimenzij odnosnih potreb so:
občutek varnosti v odnosu, potrjevanje afektov in notranjega izkustva, občutek zanesljivosti,
zaupanja in stalnosti s strani pomembne druge osebe, skupna izkušnja, lastna identiteta, zmožnost vplivanja v odnosu, sprejemanje s strani drugega in izražanje razumevanja ter hvaležnosti
(Erskine, 1998; Erskine & Trautmann, 1996; Erskine, Moursund & Trautmann, 1999). Posledice
dolgotrajnega zanemarjanja teh odnosnih potreb povzročajo motnje notranjega kontakta in oblikujejo jedro implicitnih skriptnih zaključkov.
Telesni skript
Življenjski skripti so pogosto biokemijsko zapisani v telesnem tkivu. V skoraj vsakem primeru skripta, ustvarjenega na podlagi eksplicitnih odločitev, nezavednih izkustvenih zaključkov
ali preživetvenih reakcij, lahko obstaja temu primeren biokemičen in fiziološki telesni odziv.
Zaradi močne subkortikalne možganske stimulacije in biokemične aktivnosti v času, ko ustvarimo skriptne zaključke ali odločitve, lahko da oseba ne bo zmožna neovirano izraziti čustev
in delovati v skladu s potrebami (Damasio, 1999). Amigdala in limbični sistem v možganih sta
preobremenjena in se naravna fiziološka in afektivna izražanja lahko obrnejo navznoter – fizi-
Richard ERSKINE
153
ološko obračanje proti sebi (Perls, Hefferline & Goodman, 1951). Fiziološki obrat proti sebi,
ki je povezan s pomanjkanjem varnosti, neizraženim nasprotovanjem, neizraženim strahom ali
zaviranjem naravnega odziva telesa, se še leta ohranja v fiziološki strukturi, navadah ali zavrtosti
izražanja. Ko so neuglašenosti in zapostavljanja s strani drugih vztrajala skozi čas, je za osebo
zavrtost obračanja proti sebi pravzaprav postal fiziološki občutek »to sem jaz«. Otrdel vrat, bolečine v mišicah in ramenih, škrtanje z zobmi in stisnjena pest so za klienta od vedno poznani.
Te manifestacije telesnega skripta so zapisane tako kot fiziološke kot tudi psihološke strukture.
Življenjski skripti, ki izvirajo ali v akutni ali kronični travmi, ali morda v kumulativnem
zanemarjenju, so skoraj vedno fiziološki – skript je v telesu – kot rezultat preživetvenih reakcij v
možganski osi hipotalamus-hipofiza-nadledvična žleza in temu ustrezni mišični napetosti (Cozolino, 2006). Fiziološke preživetvene reakcije se pogosto ponovijo kot samodejni in nenadni odzivi, ki vključujejo različne organe, mišične skupine ali morda tudi celotno telo zaradi možganske
stimulacije nevrotransmitorjev in hormonov, ki vplivajo na vse organske sisteme (Van der Kolk,
1994). Nenadna reaktivacija fizioloških preživetvenih reakcij ni zavestna (dokler se ne pojavi),
saj so asociativne možganske povezave postale »pogojene s strahom« in so povezane z drugimi
skriptnimi dinamikami kot temeljna skriptna prepričanja, vedenjski vzorci in skupek čustvenih
spominov (LeDoux, 1994).
Ko se v zgodnjih obdobjih življenja pojavijo dlje časa trajajoč ali pretiran stres ali zanemarjenje, možganske funkcije in vedenje vodijo strah, rigidnost in pomanjkanje spodbude in
raziskovanja (Cozolino, 2006). Določene raziskave in literatura o zgodnjem otroškem razvoju
podpirajo zamisel, da se skript oblikuje s subsimbolnimi fiziološkimi preživetvenimi reakcijami,
samoregulativnimi vzorci in nezavednimi zaključki kot odgovorom na kakovost tako zgodnjih
kot sedanjih pomembnih odnosov (Beebe, 2005; Bloom, 1997; Field, Diego, Hernandez-Reif,
Schanberg, Kuhn & Yando, 2003; Lyons-Ruth, Zoll, Connell & Grunebaum, 1986; Tronick &
Gianino, 1986; Weinberg & Tronick, 1998.) Bolj kot so neuglašenost, zanemarjenje ali fizične
in čustvene travme zgodnje, večja je verjetnost, da bo skript telesni in nedosegljiv skozi jezik ali
narativno obliko terapije in v veliko primerih nedosegljiv zavesti.
Na razrešitev skripta osredotočena učinkovita in celostna psihoterapija mora prepoznati in
zmanjšati vpliv fizioloških omejitev, inhibicij in telesne napetosti, ki omejujejo afekte, izražanje
trenutnih odnosnih potreb ali ohranjanje zdravja. Ko začnem terapijo telesnega skripta, je cilj
obravnave energetska poživitev telesnega tkiva, ki je bilo inhibirano in rigidno v primerih nezadovoljenih fizioloških in relacijskih potreb in potlačitve primarnih občutkov. Terapija telesnega
skripta je lahko začetek z delom kognitivno osnovane terapije kot sredstva za ozaveščanje nezavednih izkušenj, ali pa zaključni del pri obravnavi specifičnih skripnith omejitev. Intervencije na
ravni telesnega skripta vključujejo pristope, ki vodijo do somatskih sprememb, kot so pozorno
zavedanje telesnih procesov, nežen dotik, globinska masaža, sproščanje napetosti ali ustrezna
dieta, vadba in rekreativne aktivnosti, ki okrepijo pretok energije in gibanje telesa.
Razrešitev skripta na fiziološki ravni pomeni razrešitev napetosti, telesne zakrčenosti in
notranjih omejitev, ki inhibirajo osebo, da bi v svojem telesu živela polno in lahkotno. Spremembe v telesnem skriptu so za opazovalca pogosto razvidne v obliki bolj sproščenega videza,
svobodnega gibanja, povečani energiji in stabilni telesni teži, primerni glede na posameznikovo
telo. Tisti, ki imajo izkušnjo učinkovite psihoterapije, usmerjene na razrešitev fiziološke omejitve, inhibicije in obračanja proti sebi, poročajo o večjem občutku vitalnosti, sproščenega gibanja
in povečanju dobrega počutja.
154
Življenjski skripti: nezavedni relacijski vzorci in udeleženost v psihoterapiji
Število metod in načinov, ki so koristni pri zdravljenju fizioloških vidikov življenjskih skriptov, presega okvir tega poglavja. Vendar je odgovornost psihoterapevta, da se osredotoči na
telesne procese, obračanje proti sebi, fiziološke preživetvene reakcije, zgodnje otroške strategije
prilagajanja (kot npr. otrplost, mahanje z rokami in kriljenje, obračanje vstran) in celo majhne
premike ali tišino. Vsak od teh je lahko izraz fiziološkega odziva na odnosne prekinitve ali motnje, ki so vpisane v življenjskem skriptu.
Introjekcije: čigav je skript?
Introjekcije so nezavedne samovarovalne identifikacije z deli osebnosti pomembnih drugih,
ki se pojavljajo v odsotnosti polnega kontakta, kjer temeljne potrebe v odvisnem odnosu niso
bile zadovoljene. Omogočajo psihološko kompenzacijo za nezadovoljene odnosne potrebe in
motnje v ključnih medosebnih odnosih. Tako se izognemo zunanjemu relacijskemu konfliktu,
vendar je le-ta internaliziran, saj je navidezno lažje obvladljiv (Perls, 1978). Introjekcije pogosto spremljajo fiziološke preživetvene reakcije in obračanja v nasprotje (Perls, Hefferline &
Goodman, 1950).
Mnogi vidiki človekovega življenjskega skripta so lahko posledica introjekcije čustev, telesnih odzivov, odnosa, skriptnih prepričanj, vedenja in relacijskih vzorcev staršev, učiteljev ali
pomembnih drugih. Pri temeljiti obravnavi življenjskega skripta je lahko ključno, da identificiramo izvor klientove depresije, razočaranja, zagrenjenosti, maščevalnosti ali notranje kritike.
So takšna stališča, prepričanja, pričakovanja in vedenja rezultat lastnih življenjskih izkušenj,
zaključkov in odločitev? Ali so nemara to domnevne misli, čustva, vedenja in načini shajanja
pomembnih drugih, ki so bila introjicirana? Je skript rezultat samokritičnih obramb proti zavedanju notranjega vpliva introjekcij (Erskine, 1988)? Terapevtska razlaga in identifikacija različnih vidikov introjekcij in nujna psihoterapija sta pomembni pri načrtovanju obravnav in izbiri
metod, ki vodijo k razrešitvi skripta. Določene metode pri obravnavi introjekcij ali vehementni
samokritičnosti in dejanski prikazi primerov so natančno opisani v nekaterih drugih zapisih (Erskine, 2003; Erskine & Moursund, 1999; Erskine & Trautmann, 2003; Erskine, Moursund &
Trautmann, 1999; Moursund & Erskine, 2004). Pri temeljiti psihoterapiji, usmerjeni v razrešitev
skripta, je lahko ključno, da psihoterapevt naslovi ponotranjene elemente osebnosti pomembnih
drugih in omogoči terapevtsko posredovanje ali popolno odpravo introjekcij (Berne, 1961).
Transferji vsakodnevnega življenja
Čeprav lahko življenjski skripti nastajajo v kateremkoli razvojnem obdobju, se po mojih
kliničnih izkušnjah trdovratni življenjski skripti ne razvijejo na podlagi ene eksplicitne odločitve, temveč se večinoma oblikujejo iz skupka implicitnih izkustvenih zaključkov, preživetvenih reakcij in introjekcij. Implicitni spomini teh zaključkov, preživetvenih reakcij in introjekcij,
zaradi katerih nastaja skript, niso neposredno dostopni skozi klientov eksplicitni spomin ali v
kateri drugi jasni pripovedi o njegovi ali njeni zgodnji življenjski izkušnji. Tovrstne zgodnje
spomine in implicitne zaključke razkrijejo telesni odzivi, predrefleksni relacijski vzorci, transfer
v terapevtskem odnosu in, najpogosteje, transferji v vsakodnevnemu življenju (Freud, 1912b).
Bolečina in jeza do družine ali prijateljev, strah pred pričakovanimi reakcijami sodelavcev, zanemarjanje zdravja in dobrega počutja, nenehna skrb, ponavljajoče fantazije ali obsesije so primeri nezavednega transferja zgodnjega čustvenega spomina v sedanje dogodke vsakodnevnega
življenja.
Richard ERSKINE
155
Berne definira skripte kot »transferne fenomene«, ki se lahko ponavljajo tekom življenja,
njihov izvor in prilagoditve pa izhajajo iz »infantilnih reakcij in izkušenj« in »primarnih sanj
otroštva« (1961, str. 116). V učinkoviti psihoterapiji mora psihoterapevt pogosto pomagati klientu »zgraditi zgodbo« njenih ali njegovih zgodnjih čustvenih in relacijskih izkušenj za dosego razumevanja in razrešitve transfernih odzivov. To pogosto dosežemo s terapevtsko metodo
implikacije, kjer terapevt skupaj s klientom ustvarja pomene za njegove ali njene izkušnje in
omogoča pomen in smisel pomembnosti afektivnih in fizioloških spominov. Transfer, tako v terapevtskem odnosu kot tudi v vsakdanjem življenju, je pogosto izraz »prve travmatske izkušnje,
protokola« in kumulativne »poznejše verzije« (Berne, 1961, str. 124) skripta – nezavednega
izkustvenega zaključka.
Transfer v terapevtskem odnosu in še bolj običajno in pogosteje v odnosih in vsakodnevnih
aktivnostih je izraz tako učinkov predhodnih relacijskih motenj in neuspehov, kakor tudi relacijskih potreb in želja po intimnosti v odnosih. Je nezavedna uprizoritev preteklih, z afekti prežetih
izkušenj in psiholoških funkcij, kot so samoregulacija, kompenzacija ali samozaščita (Brenner,
1979; Erskine, 1993; Langs, 1976). Transfer je udejanjenje in izraz nezavednih dinamik življenjskih skriptov.
Elisabeth: nezavedno iskanje ljubezni
Pričujoči primer Elisabethinega nezavednega iskanja materine ljubezni ilustrira, kako je bil
njen življenjski skript posledica implicitnega izkustvenega zaključka, kumulativnega starševskega zanemarjanja njenih afektov in relacijskih potreb ter eksplicitne skriptne odločitve. V terapiji
smo raziskovali njene telesne občutke in fiziološke preživetvene reakcije ter kako je lahko introjicirala depresijo njene matere, ko je bila še malček in v predšolski dobi. Moje fenomenološko
in historično poizvedovanje, afektivna, razvojna in taktna uglašenost in terapevtsko sklepanje so
razkrili, da je na malo Elisabeth močno vplivala mamina depresija. Ena od terapevtskih nalog je
bila ločitev njene lastne nezavedne zgodnje otroške reaktivne depresije od introjicirane depresije
njene mame in zagotovitev varne terapije za oba vidika depresije. Terapija se je osredotočila na
ozaveščanje njenih nezavednih afektov in fizioloških izkušenj in prizadevanje za njene razvojne potrebe za dosego zanesljivega, konsistentnega in udeleženega odnosa. V tem prikazu se
prepletajo nekateri primeri, kako se skript udejanja v vsakodnevnem življenju in kako sta nujni
relacijska in integrativna psihoterapija usmerjeni k odpravi skripta.
Ko je Elisabeth začela s psihoterapijo, je bila kot izgubljen otrok. Opisala se je kot »prazno,
izgubljeno in zmedeno«. V začetnih seansah se je spraševala, ali je »podedovala depresijo«, saj
je pogosto občutila »veliko notranjo praznino«. Čeprav je imela dobro plačano službo, se je oblačila skopo. Oblačila ji niso pristajala, niti barve in vzorci se niso ujemali. Lasje so bili pogosto
nepočesani in potrebni striženja. Moj prvi vtis je bil, da je bila Elisabeth kot otrok zanemarjena
in neljubljena.
Bila je poročena, odnos z možem opisuje kot »zgolj skupno življenje« brez fizičnega kontakta. V zakonu ni videla nobenih težav, saj sta z možem pogosto skupaj kaj počela, kot na primer
obiskala kinematografe; zadovoljna je bila, da je mož nakupoval živila in bil edini, ki je kuhal.
Elisabethin oče je nekoč jezno rekel njeni mami, da je »depresivna«, Elisabeth pa, da je
mama zaradi depresije »zapustila« družino, ko je bila stara pet let. Če je spraševala po mami, je
156
Življenjski skripti: nezavedni relacijski vzorci in udeleženost v psihoterapiji
oče postal jezen in kritičen. Njenih fotografij ni bilo, kakor tudi ne stika z mamino družino. Mati
je prenehala obstajati. Elisabeth in oče se o njenem izginotju nikoli nista pogovarjala. Oče nikoli
ni prepoznal njene čustvene izgube mame in nikoli ni dajal pomena globoki žalosti in potrebi po
biti ljubljen. Tekom otroških let je naredila nezavedni zaključek, da je s svojimi čustvi, praznino
in hrepenenji »breme za ljudi«.
Elisabeth se o mami zavestno ni spominjala ničesar. Njenega videza si ni mogla priklicati v
spomin. Oče je priznal, da je uničil vse fotografije mame, vključno s poročnimi in slikami nje in
Elisabeth, ko je bila le-ta še dojenček in v predšolskem obdobju. Zaradi tega je Elisabeth tavala
po ulicah New Yorka in iskala obraz, ki bi lahko bil materin. Njeno hrepenenje po ljubezni je bilo
nezavedno. Zavedala se je le notranje praznine in brezupnega iskanja.
Ni se zavedala svojih potreb po materinskosti in ljubečnosti. Kadarkoli sem poizvedoval po
kakšni morebitni odnosni potrebi ali o njeni mami, se je Elisabeth dotaknila svojih ustnic ali las.
Te nezavedne geste sem dojemal kot izraz potrebe po varnosti in zgodnjem materinskem odnosu,
čeprav o svojih potrebah ni mogla niti razmišljati niti jih verbalno izraziti. Njena samopomirjanja sprva niso imela nobenega pomena, vse dokler o njenih ustnicah in laseh nisva znova in
znova govorila ter povezala njena samopomirjanja s potrebo po materinskem afektu in pomirjajočem dotiku. Kljub manku zavesti o materinski potrebi je svoje nezavedne potrebe izražala
skozi transfer v obliki nemoči in zanemarjanja.
Zdelo se ji je nepredstavljivo, da sem med eno in drugo seanso razmišljal o njej. Ni imela
občutka, da bi lahko vplivala name. Za razliko od ostalih klientov me nikoli ni pogrešala, ko
sem potoval. Velikokrat je izrazila, da ne ve, o čem bi se na terapiji pogovarjala. Od mene je
pričakovala, da bom kritičen do nje. V začetnih seansah je lahko prepoznala pričakovanja moje
možne kritičnosti in jo povezala z eksplicitnimi spomini na očetovo »neprestano kritiko glede
vseh«. V tem obdobju terapije je ozavestila eksplicitno skriptno odločitev, ki jo je izoblikovala
med desetim in dvanajstim letom, da naj bo pozorna na vse, kajti »ljudje so kritični«.
Lahko se je spomnila nekaterih zgodb in eksplicitnih spominov na interakcije z očetom,
predvsem posebnih dogodkov ali počitnic, kjer sta skupaj kaj počela, npr. obiskala nogometno
tekmo ali plavala. Toda Elisabeth ni zmogla niti konceptualizirati niti govoriti o občutku, da je v
odnosu nekomu bilo mar zanjo, prav tako pa se ni zavedala svojih odnosnih potreb. Med terapijo
so se njeni implicitni spomini spremenili v eksplicitne zgodbe.
Opisuje, kako se je raje privila v posteljo, namesto da bi se stisnila k možu. Skozi nadaljnja
fenomenološka poizvedovanja o njenih občutkih, afektih in notranjih podobah je sčasoma izjavila: »Nisem se mogla stisniti k očetu. Njegov objem je bil trd, vedno se mu je mudilo, ali pa je
kritiziral«. Ta opazka je pomenila uvod v raziskovanje več transfernih reakcij v njenem zakonu
in spoznanju potlačene jeze do očeta zaradi pomanjkanja ljubezni v družini. Začela se je spraševati o vzrokih za mamino domnevno depresijo in razlogih za njen odhod.
Nikoli nisem izvajal terapije z njenimi morebitnimi introjekcijami očetovskega odnosa ali
čustev. Če bi imel to možnost, bi preveril, ali morda tudi on ni bil depresiven, še posebej zaradi
ženinega odhoda, ko je bila Elisabeth stara pet let. Mogoče je njegova »nenehna kritika vseh«,
njegovo uničenje fotografij in dejstvo, da nikoli ni govoril o njeni mami, izraz ali depresije ali
bridke zamere, morda obojega. V tretjem letu terapije sem previdno, a vztrajno povpraševal
po njenem zgodnjem odnosu z depresivno materjo. Čutil sem globoko nežnost do tiste majhne
punčke, ki je takrat bila, in uglašenost na potrebe zapostavljenega dojenčka in predšolskega
Richard ERSKINE
157
malčka. Ugotovil sem, da sem jo ves čas gledal, še posebej v oči, kadarkoli sem ujel bežen
pogled navzdol in ko se je »zagledala vase«. Začutil sem čisto nedolžnost v njej in njeno pripravljenost »ugajati za vsako ceno«. Moji tenkočutni komentarji in razmišljanja o njenih morebitnih
otroških potrebah so naleteli na zmedenost in/ali izogibajoče komentarje – nepovezane z njeno
ranljivostjo, potrebami ali odnosom z mamo. Ti nasprotni odzivi so bili polni njene ravnodušnosti do mojih toplih pogledov, nežnih besed ali opisov relacijskih potreb majhnega otroka –
nasprotovanje temu, kar je nujno potrebovala od obeh staršev in za kar ni obstajal ne implicitni
ne eksplicitni spomin. Njeno izmikanje in odmaknjeni odzivi so prav tako izražali nezavedno
skriptno prepričanje »jaz ne potrebujem ničesar«.
Elisabeth ni imela ne eksplicitnega ne implicitnega spomina na materin ali očetov pomemben očesni stik, negujoče geste ali besede, kakršnokoli pozornost za njeno izgubo, ranjlivost ali
potrebe. Ni poznala koncepta ali pomena odnosnih potreb, le hrepenenje, prazno iskanje »nečesa«. Njen notranji delovni model, implicitni spomin (v tem primeru njen ne-spomin, saj se to ni
nikoli zgodilo) je v odgovor na vsako mojo uglašeno intervenco izzval zmedo, obup in praznino.
Ni mogla ozavestiti kumulativne travme nečesa, kar se nikoli ni zgodilo, temveč bi se moralo
zgoditi v ljubečem družinskem odnosu. Zato se je njen nezavedni zaključek skozi mnoga leta
zanemarjenja zgradil v »sem neljubljena«.
V terapiji sem se pogosto osredotočal na njene fizične občutke kot nezavedne izraze možnih
potreb, na katere se nihče ni odzval in so ostale nezadovoljene, ko je bila otrok. Posebno sem
bil pozoren na nezavedno izražene potrebe po varnosti, potrditvi in da se je lahko zanesla na
nekoga, ki je dosleden, zanesljiv in uglašen na njene afekte. Odnosna potreba, da lahko vpliva
na pomembnega drugega ali da bi drugi lahko pokazal skrbnost, je očitno manjkala v njeni fragmentirani pripovedi o družinskem življenju. Vsaka od teh potreb je postala bistven del najine
psihoterapije. Znova in znova sem prepoznaval, priznaval in spoštoval te nujne potrebe.
Terapijo je prepletala skrbna terapevtska pozornost na njen občutek sramu – sram, ki ga je čutila ob vrstnikih v šoli, ker je prihajala iz enostarševske družine in zaradi izginotja njene mame.
Elisabeth opisuje, kako je pogosto lagala drugim otrokom, da je v dramatičnem porodu mama
junaško izgubila življenje.
Skozi obsežno fenomenološko povpraševanje in razlago običajnih otroških potreb, in posledično njene lastne, sva z Elisabeth zgradila zgodbo, ki je začela dobivati smisel in pomen glede
hrepenenja in zanemarjanja sebe, pogostih samopomirjujočih gest, čustvenega nelagodja tako ob
očesnem stiku kot ljubečih stikih in njenem nenehnem iskanju materine ljubezni.
Moja uglašenost na afekte in razvojne potrebe naju je nenehno opozarjala na neuslišane potrebe majhnega otroka. Nežnost, prijaznost in ljubeznivost, za katere sem si prizadeval v terapiji,
so omogočile polno udeležen terapevtski odnos – odnos, ki je prvič v življenju omogočil prosto
pot njenemu vrednotenju, ranljivosti in potrebam. Hkrati sem ji pomagal pri prepoznavanju in
razumevanju nezavednega skriptnega zaključka, da je življenje nesmiselno iskanje. Tekom terapije je ubesedenje slednjega postalo zanjo pomembno, saj je dalo smisel njenim hrepenenjem,
praznini in iskanju matere. V terapevtskem odnosu se je kmalu počutila dovolj varno, da je končno začela žalovati za izgubljeno mamo in se sprijaznila z jezo do očetove kritičnosti in čustvene
oddaljenosti. S časom je postala bolj urejena, nosila je oblačila, ki so ji lepo pristajala. Nekega
dne v petem letu terapije me je presenetila z novo, modno pričesko, odraslim načinom samopomirjanja. Moža je začela nagovarjati, da je kakšno stvar naredil zanjo in da naj bo do nje bolj
ljubeč. Poročala mi je, kako se je intimnost med njima povečala. Nič več ni iskala izgubljenega
Življenjski skripti: nezavedni relacijski vzorci in udeleženost v psihoterapiji
158
materinega obraza po ulicah New Yorka; ozavestila je prej nezavedno iskanje ljubezni. Izkusila
je, kako je biti ljubljen.
Udeleženost v psihoterapiji
Za odpravo skripta Elisabeth podobnim klientom je nujna na odnosu temelječa psihoterapija,
ki se osredotoča na afekte in spoznanja, razvojne in trenutne potrebe, transfer v vsakodnevnem
življenju, vedenje, fantazije, fiziološke odzive in ohranjanje zdravja ter psihološke funkcije, ki
ohranjajo stalne krepitve skriptnih prepričanj. Tekom Elisabethine psihoterapije sem se osredotočal na njene mnoge poskuse izogibanja. Raziskovala sva, kako je vsaka motnja kontakta
v medosebnih odnosih opozorila na pomembno motnjo notranjega kontakta s čustvi, telesnimi
občutki, potrebami, spomini ali hrepenenji. Moja terapevtska udeleženost je vključevala občasno
prepoznavanje kdaj in kako sem bil nanjo neuglašen. Presenečena je bila, ko sem prevzel odgovornost za svoje terapevtske napake (Guistolese, 1997). Tako vsebina kot vpliv moje komunikacije sta bili v velikem nasprotju s tem, kako se je do nje vedel oče (Erskine, 1993).
Moj prvotni vtis o Elisabeth kot zapostavljenem in neljubljenem otroku in njenem opisu
odnosa, ki sta ga imela z možem, sta edina dva primera nezavedne komunikacije življenjskega
skripta skozi transfer vsakodnevnega življenja. Mož, ki je opravljal vse nakupe in kuhal, ne da
bi izražal seksualne zahteve, je predstavljal hrepenenje po dobri materi. V začetnih fazah terapije
se je zdelo, da z mano nima transferja. Moja odsotnost je ni motila. Toda ravno navidezni manjko transferja je bil transfer. Njeno izogibanje medosebnemu kontaktu z mano je bila ponovitev,
kako se je soočala in shajala z občutki, odnosnimi potrebami in ključnimi dialogi, ki so manjkali
v njenem odnosu z očetom. Elisabeth je potrebovala udeleženega psihoterapevta, ki je bil razumevajoč, pristen in popolnoma prisoten.
V relacijski in integrativni psihoterapiji je nujno, da psihoterapevt nenehno skrbi za poizvedovanje o klientovi fenomenološki izkušnji vsakega razvojno odvisnega odnosa, ki vključuje
vplive staršev, družinskih članov, učiteljev in sovrstnikov pri nastajanju relacijskih vzorcev in
skriptnih prepričanj. Tovrstna terapevtsko koristna fenomenološka povpraševanja se lahko pojavijo le v atmosferi terapevtove nenehne uglašenosti na klientove afekte, ritem, razvojno raven
funkcioniranja, način razmišljanja in razvojne potrebe. Oče v Elisabethinem primeru ni prepoznal in upošteval njenega žalovanja ob izgubi matere. Ni bilo komunikacije, pomirjujočih gest,
nobene možnosti, da bi Elisabeth razrešila žalovanje in ohranila vsaj kakšen dragocen spomin
na mamo. Fotografije so bile uničene, prav tako ni bilo nobenega odnosa z mamimo družino.
Elisabeth je zaradi neudejanjenega odnosa mati – hči in posledično žalovanja ob izgubi odnosa
izgubila zavestni spomin o vsem glede mame. V terapiji sem nenehno opominjal na odsotnost
mame in poizvedoval o njenem žalovanju ter zgrešenih priložnostih med mamo in hčerjo. Pogosto sem razlagal, kaj odraščujoča punčka potrebuje od mame, nato pa nadalje poizvedoval o
njenih čustvih, telesnih občutkih, asociacijah in fantazijah. Začela sva soustvarjati pripoved o
zanjo prej nezavedni in neizrečeni življenjski zgodbi, zgodbi, ki je bila udejanjena skozi iskanje
materinega obraza.
Zaključek
V psihoterapiji življenjskih skriptov je pomembno, da psihoterapevt razume in se zaveda,
da so življenjski skripti obupan in iznajdljiv poskus samoregulacije ob prilagajanju in urejanju
Richard ERSKINE
159
neuspehov, ki so se zgodili v pomembnih in odvisnih odnosih tekom življenja. Skripti so način
samozaščite ob kompenzaciji za to, kar je in morda še vedno manjka v odnosu, medtem ko si
navidezno prizadevamo za odnos. Proces nastajanja skripta je odnosno interaktiven in osebnostno kreativen – asimilacija in prilagoditev (Piaget, 1954) na zapostavljanje, neuglašenost, odnosne potrebe ali zahteve pomembnih drugih (Block, 1982). Vključuje generalizacijo določenih
izkušenj in nezavednega pričakovanja, da se bodo te generalizirane izkušnje ponovile tekom
življenja.
Psihoterapija življenjskih skriptov zahteva razumevanje in sprejemanje edinstvenega značaja vsakega posameznika, kot tudi iznajdljivih načinov prilagajanja, soočanja in predelave ter
posledično notranjih in zunanjih motenj v kontaktu. Psihoterapevtovo razumevanje in občutek
za fiziološke preživetvene reakcije, nezavedne izkustvene zaključke, motnje v kontaktu in edinstveno odnosno naravo terapevtske udeleženosti sta ključnega pomena za temeljito psihoterapijo, usmerjeno v razrešitev arhaičnih relacijskih vzorcev, sedanjih odnosnih motenj in fiksacij
psihološke organizacije.
Učinkovita relacijska psihoterapija vključuje psihoterapevtovo prepoznanje klientovih psiholoških izkušenj, priznavanje afektov in prizadevanj pri ustvarjanju smislov in normalizaciji
razvojnih poskusov prilagajanja in shajanja z družinskimi in šolskimi stresorji. Prav tako omogoča prisotnost, udeleženost in zanimanje pristne osebe, ki sporoča klientu, da je pomemben in
dragocen.
Razrešitev skripta je primarni cilj integrativne psihoterapije. Je rezultat integracije afektov,
kognitivnih in fizioloških procesov, da ozavestimo pomembne aspekte klientovega življenja in
da so vedenje, ohranjanje zdravja in medsebojni odnosi rezultat svobodne izbire in ne kompulzije ali inhibicije. Ljudje, ki ne živijo več skozi omejujoče življenjske skripte, poročajo, da imajo
zmožnost izražanja sebe v medsebojnih odnosih na kontakten način; so notranje čustveno stabilni, saj niso omejeni s predeterminiranimi in omejujočimi skriptnimi prepričanji in se zavedajo
sedanjih potreb v odnosih. Imajo občutek samodefinicije, pristnosti in sposobnosti odločanja in
vplivanja na druge; njihovo vedenje je znotraj konteksta in razumevajoče do relacijskih potreb
drugih ljudi. V medosebnih odnosih so vestni, hvaležni, radovedni, prijetni in intimni.
Za življenjske skripte, ki so nastali kot mešanica fizioloških preživetvenih reakcij, implicitih
izkustvenih zaključkov, odnosnih neuspehov, dlje časa trajajočih neuglašenosti in zanemarjanja,
je potrebna psihoterapija, kjer je terapevtski odnos poglaviten in razviden skozi spoštovanje,
zanesljivost in zaupanje skrbne, udeležene in izkušene pristne osebe. Življenjski skripti so posledica kumulativnih neuspehov v pomembnih in odvisnih odnosih, zaradi česar je za razrešitev
skripta nujna na udeleženosti temelječa relacijska psihoterapija.
Pripis
Natančen opis filozofije, terapevtske perspektive, etike in metod relacijske in integrativne
psihoterapije, primerne za omogočanje razrešitve trdoživih življenjskih skriptov, se nahaja v
knjigah Integrative Psychotherapy in Action (Erskine & Moursund, 1988), Beyond Empathy:
A Therapy of Contact-in-Relationship (Erskine, Moursund & Trautmann, 1999) in Integrative
Psychotherapy: The Art and Science of Relationship (Moursund & Erskine, 2004).
Življenjski skripti: nezavedni relacijski vzorci in udeleženost v psihoterapiji
160
Literatura
Allen, I. R., & Allen, B. A. (1972). Scripts: the role of permission. Transactional Analysis
Journal, 2: 72–74.
Andrews, I. (1988). Self-confirmation theory: a paradigm for psycho-therapy integration.
Part I. Content analysis of therapeutic styles. Journal of Integrative and Eclectic Psychotherapy,
7(4): 359–384
Andrews, I. (1989). Self-confirmation theory: a paradigm for psycho-therapy integration. Part
II. Integrative scripting of therapy tran-scripts. Journal of Integrative and Eclectic Psychotherapy, 8(1): 23–40.
Ansbacher, I-I. L., & Ansbacher, R. R. (1956). The Individual Psychology of Alfred Adler.
New York: Atheneum.
Arlow, J. (1969a). Unconscious fantasy and disturbances of conscious experience. Psychoanalytic Quarterly, 38: 1–27.
Arlow, I. (1969b). Fantasy, memory, and reality testing. Psychoanalytic Quarterly, 38: 28–51.
Basch, M. (1988). Understanding Psychotherapy: The Science Behind the Art. New York:
Basic Books.
Beebe, B. (2005). Mother-infant research informs mother-infant treat-ment. Psychoanalytic
Study of the Child, 60: 7–46.
Beitman, B. D. (1992). Integration through fundamental similarities and useful differences
among the schools. In: ]. C. Norcross & M. R, Goldfried (Eds.), Handbook of Psychotherapy
Integration (202–230)., New York: Basic Books.
Berne, E. (1961). Transactional Analysis in Psychotherapy: A Systematic Individual and
Social Psychiatry. New York: Grove Press.
Berne, E. (1972). What do You Say Afler You Say Hello? The Psychology of Human Destiny.
New York: Grove Press.
Block, I. (1982). Assimilation, accommodation, and the dynamics of personality development. Child Development, 53: 281–295.
Bloom, S. L. (1997). Creating Sanctuary: Towards the Evolution of Sane Societies. New
York 8: London: Routledge.
Bowlby, ]. (1969). Attachment. Volume 1 of Attachment and Loss. NY: Basic Books.
Bowlby, I. (1973). Separation: Anxiety and Anger. Volume H of Attachment and Loss. New
York: Basic Books.
Bowlby, I. (1980). Loss: Sadness and Depression. Volume III of Attachment and Loss. New
York: Basic Books.
Brenner, C. (1979). Working alliance, therapeutic alliance and transference. Journal of the
American Psychoanalytic Association, 27: 137–158.
Bucci, W. (2001). Pathways to emotional communication. Psychoanalytic Inquiry, 21: 40–70.
Cozolino, L. (2006). The Neuroscience of Human Relationships: Attachment and the Developing Social Brain. New York: W. W. Norton.
Damasio, A. (1999). The Feeling of What Happens: Body and Emotion in the Making of
Consciousness. New York: Harcourt Brace.
English, F. (1972). Sleepy, spunky and spooky. Transactional Analysis journal, 2: 64–73.
Erskine, R. G. (1974). Therapeutic intervention: discomecting rubber-bands. Transactional
AnalysisJournal, 4: 7–8. Ponovno objavljeno v: R. G. Erskine (Ed.), Theories and Methods of an
Integrative Transactional Analysis: A Volume of Selected Articles (str. 172–173). San Francisco,
CA: TA Press, 1997.
Erskine, R. G. (1980). Script cure: behavioral, intrapsychic and physiological. Transactional
Richard ERSKINE
161
Analysis Journal, 10: 102–106. Ponovno objavljeno v:
R. G. Erskine (Ed.), Theories and Methods of an Integrative Transactional Analysis: A
Volume of Selected Articles (str. 151–155). San Francisco: TA Press, 1997.
Erskine, R. G. (1988). Ego structure, intrapsychic function, and defense mechanisms: a commentary on Eric Berne’s original theoretical concepts. Transactional Analysis Journal, 18: 15–
19. Ponovno objavljeno v: R. G. Erskine (Ed.), Theories and Methods of an Integrative Transactional Analysis: A Volume of Selected Articles (str. 109–115). San Francisco, CA: TA Press, 1997.
Erskine, R. G. (1993). Inquiry, attunement and involvement in the psychotherapy of dissociation. Transactional Analysis Journal, 23: 185–190. Reprinted in: R. G. Erskine (Ed.), Theories
and Methods of a Integrative Transactional Analysis: A Volume of Selected Articles (str. 37–45).
San Francisco, CA: TA Press, 1997.
Erskine, R. G. (1994). Shame and self-righteousness: transactional analysis perspectives and
clinical interventions. Transactional Analysis Journal, 24: 86–102). Ponovno objavljeno v: R.
G. Erskine (Ed.), Theories and Methods of an Integrative Transactional Analysis: A Volume of
Selected Articles (str. 46–67). San Francisco, CA: TA Press, 1997.
Erskine, R. G. (1998). Attunement and involvement: Therapeutic responses to relational n
eds. International Journal of Psychotherapy, 3: 235–244.
Erskine, R. G. (2003). lntrojection, psychic presence and the parent ego state: considerations
for psychotherapy. V: C. Sills & I-l. I-Iargaden (Eds.), Ego States: Key Concepts in Transactional Analysis Contemporary Views (str. S3–108). London: Worth.
Erskine, R. G. (2008). Psychotherapy of unconscious experience. Transactional Analysis
Journal, 38: 128–138.
Erskine, R. G., & Moursuncl, I. P. (1988). Integrative Psychotherapy in Action. Newbury
Park, CA: Sage [reprinted in paperback, Highland, New York: Gestalt Journal Press, 1998.].
Erskine, R. G., & Trautmann, R. L. (1996). Methods of an integrative psychotherapy. Transactional Analysis Journal, 26: 316–338. Reprinted in: R. G. Erskine (Ed.), Theories and Methods of an lntegrative Transactional Analysis: A Volume of Selected Articles (str. 20–36). San
Francisco, CA: TA Press, 1997.
Erskine, R. G., & Trautmann, R. L. (2003). Resolving intrapsychic conflict: psychotherapy
of parent ego states. V: C. Sills & H. Hargaden (Eds), Ego States: Key Concepts in Transactional
Analysis Contemporary Views (str. 109-134). London: Worth Publishing.
Erskine, R. G, & Zalcman, M. I. (1979). The racket system: a model for racket analysis.
Transactional Analysis Journal, 9: 51–59). Reprinted in: R. G. Erskine (Ed), Theories and Methods of an Integrative Transactional Analysis: A Volume of Selected Articles (str. 156–165). San
Francisco, CA: TA Press, 1997.
Erskine, R. G., Moursund, J. P., & Trautmann, R. L. (1999). Beyond Empathy: A Therapy of
Contact-in-Relationship. Philadelphia, PA: Brunner/Mazel.
Field, T., Diego, M., Hernandez-Reif, M., Schanberg, S., Kuhn, C., & Yando, R. (2003). Pregnancy anxiety and comorbid depression and anger: effects on the fetus and neonate. Depression
and Anxiety, 17: 150–151.
Fosshage, I. L. (2005). The explicit and implicit domains of psychoanalytic change. Psychoanalytic Inquiry, 25 (24): 516–539.
Freud, S. (1912b). The dynamics of transference. S.E., 12: 97–108. London: Hogarth.
Freud, S. (1920g). Beyond the Pleasure Principle. S.E., 18: 3–64. London: Hogarth.
Goulding, M. M., & Goulding, R. L. (1979). Changing Lives Through Redecision Therapy.
New York: Brunner/Mazel.
Goulding, R., & Goulding, M. (1978). The Power is in the Patient. San Francisco, CA: TA
Press.
Goulding, R., & Goulding, M. (1987). Redecision Therapy. San Francisco, CA: International
162
Življenjski skripti: nezavedni relacijski vzorci in udeleženost v psihoterapiji
Transactional Analysis Association, 110-minute video.
Guistolese, P. (1997). Failures in the therapeutic relationship: inevitable and necessary?
Transactional Analysis Journal, 4: 284–288.
Kelly, G. A. (1955). The Psychology of Personal Constructs, Volume 1: A Theory of Personality. New York: Norton.
Khan, M. N. (1963). The concept of cumulative trauma. The Psychoanalytic Study of the
Child, 18: 286–306.
Kihlstrom, J. F. (1984). Conscious, subconscious, unconscious: a cognitive perspective. In:
K. S. Bowers & D. Meichenbaum (Eds.), The Unconscious Reconsidered (str. 149–210). New
York: Wiley.
Langs, R. (1976). The Therapeutic Intervention: Vol. 11. A Critical Overview and Synthesis.
New York: Jason Aronson.
LeDoux, J. E. (1994). Emotion, memory and the brain. Scientific American, 270: 50–57.
Lewin, K. (1951). Field Theory in Social Science. New York: Harper & Brothers.
Lourie, I. (1996). Cumulative trauma: the nonproblem problem. Transactional Analysis Journal, 26: 276–283.
Lyons-Ruth, K., Zoll, D., Connell, D., 8: Grunebaum, H. U. (1986). The depressed mother
and her one-year-old infant: Environment, interaction, attachment, and infant development. V:
E. Z. Tronick &
T. Field (Eds.), Maternal Depression and Infant Disturbance. New Directions for Child
Development (str. 61–81). San Francisco, CA: Josey-Bass.
Moursund, I. P., & Erskine, R. G. (2004). Integrative Psychotherapy: The Art and Science of
Relationship. Pacific Grove, CA: Thomson: Brooks / Cole.
Perls, F. S. (1944). Ego, Hunger and Aggression: A Revision of Freud's Theory and Method.
Durban, South Africa: Knox Publishing.
Perls, F. S., & Baumgardner, P. (1975). Legacy from Fritz: Gifts from Lake Cowichan. Palo
Alto, CA: Science and Behavior Books.
Perls, F. S., Hefferline, R. F., & Goodman, P. (1951). Gestalt Therapy: Excitement and Growth in the Human Personality. New York: Julian Press.
Perls, L. (1978). An oral history of Gestalt Therapy, Part 1: A conversation with Laura Perls,
by Edward Rosenfeld. The Gestalt Journal, 1(1): 8–31.
Piaget, J. (1954). The Construction of Reality in the Child. New York: Basic Books.
Slap, J. (1987). Implication for the structural model of Freud's assumptions about perception.
Journal of the American Psychoanalytic Association, 35: 629–645.
Steiner, C. (1971). Games Alcoholics Play. New York: Ballantine Books.
Stolorow, R., & Atwood, C. (1989). The unconscious and unconscious fantasy: an intersubjective developmental perspective. Psychoanalytic lnquiry, 9: 364–374.
Stuntz, E. C. (1972). Second order structure of the parent. Transactional Analysis Journal,
2: 59–61.
Thelen, E., & Smith, L. (1994). A Dynamic Systems Approach to the Development of Cognition and Action. Cambridge, MA: MIT Press.
Trautmann, R. L., & Erskine, R. G. (1999). A matrix of relationships: acceptance speech for
the 1998 Eric Berne Memorial Award, Transactional Analysis Journal, 29:14–17.
Tronick, E. Z., & Gianino, Jr, A. F. (1986). The transmission of maternal disturbance to the
infant. In: E. Z. Tronick & T. Field (Eds.), New Directions for Child Development: Vol. 34, Maternal Depression and Infant Disturbance (str. 5–11). San Francisco, CA: Jossey-Bass.
Van der Kolk, B. A. (1994). The body keeps the score: memory and the evolving psychobiology of posttraumatic stress. Harvard Review of Psychiatry, 1: 253–265.
Weinberg, M. K., & Tronick, E. Z. (1998). The impact of maternal psy- chiatric illness on
Richard ERSKINE
infant development. Journal of Clinical Psychiatry, 59 (Suppl. 2): 53–61.
Woolams, S. I. (1973). Formation of the script. Transactional Analysis Journal, 3: 31–37.
163
Kairos
164 8/1-2/2014
Mnenja, recenzije, novice, intervjuji
Ana Marija PAVLIČ
Recenzija knjige Anthony Storr:
Samota – vrnitev k sebi
Review of the of the book of Anthony Storr:
Solitude – A return to the self
Free Press, A Division of Simon & Schuster Inc., New York, 2005, mehka vezava,
216 strani, ISBN 978 – 0-7432 – 8074- 7
Anthony Storr (1920 -2001) je bil priznan britanski psihiater in psihoterapevt. Napisal je
številne knjige, med njimi Skladnost osebnosti (The Integrity of the Personality), Dinamika
ustvarjalnosti (The Dynamics of Creation), Bistvo Junga (The Essential Jung), Glasba in um
(Music and the Mind) in Umetnost psihoterapije (The Art of Psychotherapy), ki je letos izšla tudi
v slovenščini v prevodu Branka Gradišnika.
Ana Marija PAVLIČ
165
Storrova knjiga Samota – vrnitev k sebi je prvič izšla leta 1988 in obsega 12 poglavij: Samota – izbrana po lastni volji, samota kot posledica izgube ljubljene osebe, samota kot zatočišče
pred pritiskom vsakdanjega življenja, samota, izbrana na poti iskanja smisla življenja, samota, ki
je vsiljena in samota v tretjem življenjskem obdobju življenja. Vse te oblike samote so vsebina
njegove knjige, v katero vpleta slike iz življenja znanih mislecev in umetnikov iz zgodovine.
Storr pravi, da sta prijateljstvo in ljubezen v življenju vsakega človeka pomembna, a nista edini
vir sreče. Vse življenje v nas delujeta dve nasprotujoči si sili: ena, ki nas usmerja k tovarištvu,
ljubezni in k vsem, kar nas povezuje s soljudmi. In druga, ki v nas utrjuje željo po neodvisnosti,
odmaknjenosti in samostojnosti. V življenju srečamo mnogo ljudi, ki nam niso blizu, a vendar
dodajo svoj delček mozaika v razvoju naše osebnosti. Storr nadaljuje svoje razmišljanje o tem,
da so nekateri ljudje bolj sposobni, da živijo sami kot drugi. Sposobnost, da lahko živimo tudi
v samoti, je povezana z željo po iskanju in uresničitvi samega sebe. Naenkrat se počutimo tako
sami, ko nam umre eden od staršev, partner ali otrok. Različne kulture in religije poznajo tudi
različne vrste obvladovanja te vrste samote.
Razen o teh vrstah samote, ki jih izberemo sami ali pa nas vanje potisnejo določene okoliščine, govori Storr še o vsiljeni samoti, ki jo za zapornika predstavlja samica v zaporu: tu pisatelj
slika pogoje v zaporih v različnih obdobjih in deželah in pravi, da osamitve v takih primerih
lahko zelo različno vplivajo na posameznika. Pisatelj navaja nekaj zgodovinskih osebnosti, ki so
bile deležne take osamitve kot so Sir Thomas More, Sir Walter Raleigh, Fjodor M. Dostojevski.
Po drugi strani pa imamo ustvarjalne osebnosti, ki so bile v osamitev potisnjene zaradi različnih
bolezni, kot je gluhost pri Beethovnu in Goyi. Vendar pa je pri obeh ravno ta gluhost povečala
njuno ustvarjalno moč, ker ju niso motili vsiljivi zvoki zunanjega sveta in sta se lahko osredotočila samo na svoj notranji svet.
Storr govori o tem, da naj bi našo sposobnost domišljije uporabili za to, da bi z njo zgradili
most med našim notranjim, domišljijskim in med zunanjim svetom. Ljubiteljske dejavnosti in
zanimanja vsakega človeka so tista, ki v veliki meri določajo in oblikujejo njegovo osebnost. Izvirnost posameznika je v tem, da si upa prekoračiti meje družbeno sprejemljivih načel, pa čeprav
to včasih pomeni, da ga okolica napačno razume ali celo zavrača.
Večina psihiatrov in psihologov se strinja, da se ljudje razlikujemo po značaju in da ta igra
vlogo, kako se posameznik odziva na samoto. Potreba po samoti se od sposobnosti biti sam
razlikuje v tem, da v prvem primeru drugi ljudje lahko pomenijo oviro, motnjo ali celo grožnjo
za posameznika.
Storr dalje pravi, da nobena zelo ustvarjalna osebnost ni zadovoljna s tem, kar je ustvarila.
Večina ljudi raste in postaja zrelejša primarno v odnosu z drugimi. Kant, Wittgenstein in Newton
so imeli sposobnost abstraktnega razmišljanja, niso pa imeli globljih odnosov z drugimi ljudmi.
Upravičeno lahko domnevamo, da ne bi dosegli tega kar so, če bi imeli družine, za katere bi morali skrbeti. Njihovo delo je zahtevalo dolga obdobja samote in silne zbranosti, kar bi bilo težko
doseči v krogu družine.
V tretjem življenjskem obdobju je človek zaradi starosti ali bolezni fizično bolj odvisen od
drugih, čustvena navezanost pa upada. Star človek to sposobnost, da se vživi v čustva sočloveka,
preusmeri v abstraktno razmišljanje: manj ga zanimajo dramatični trenutki življenja, bolj pa se
osredotoči na njegovo vsebino. V tem poglavju Storr bolj podrobno prikazuje Beethovnova dela
v različnih obdobjih njegovega življenja in pove nekaj več o ustvarjalnosti Liszta, Brahmsa,
166
Recenzija knjige Anthony Storr: Samota – vrnitev k sebi
Richarda Straussa in pisatelja Henryja Jamesa.
V zadnjem poglavju Storr posega v zgodovino in nas seznani z različnimi mišljenji o tem,
kako je človek na različne načine skozi stoletja stremel k popolnosti in si jo po svoje predstavljal.
Kar človek doživlja v otroštvu, kar podeduje od svojih prednikov, značajske razlike in še številni
drugi dejavniki vplivajo na to, ali se posameznik pretežno obrača k ljudem ali pa k samoti, da bi
našel smisel svojega življenja. Popolna sreča, občutek popolne harmonije med notranjim in zunanjim svetom, nas obišče le včasih. Vendar pa se kot rdeča nit skozi vso knjigo vleče misel, da
se nekatera najgloblja in za človeka psihično odrešujoča doživetja dogajajo v njegovi notranjosti
in so, če sploh, le bežno povezana z drugimi ljudmi.
167
Kairos
168 8/1-2/2014
Mnenja, recenzije, novice, intervjuji
Brigita KORPAR, Matjaž LUNAČEK
“Važno je tisto, kar zdrži čas”
Intervju z Matjažem Lunačkom
“Important is what stands the test of time:
Interview with Matjaž Lunaček
Primarij Matjaž Lunaček, doktor medicine, psihiater in psihoanalitik se je psihoanalitično
izobraževal v Rimu, Benetkah in Trstu v okviru Italijanske psihoanalitične asociacije. Trening
iz skupinske analize je opravil na Londonskem inštitutu za skupinsko analizo. Poleg medicine
je študiral tudi primerjalno književnost in literarno teorijo. Leta 1991 je skupaj z Bogdanom Lešnikom ustanovil Psihoanalitično društvo Slovenije, s psihologinjo Renato Bačer sta leta 1996
osnovala vrtec, delujoč na psihoanalitičnih konceptih. Opravljal je pomembne funkcije v okviru
Združenja psihoterapevtov Slovenije in bil vrsto let direktor Kliničnega oddelka za mentalno
zdravje Univerzitetne Psihiatrične klinike v Ljubljani. Psihoanalitično vedenje aplicira na literaturo in pedagogiko, leta 2011 je objavil znanstveno monografijo Za drugačno usodo: psihoanalitična teza o krstu pri Savici, v kateri z vidika teorije gonov obravnava Prešernovo pesnitev
Krst pri Savici. V zadnjem času, ko se ukvarja z literarnim delom in osebo francoskega pesnika
Arthurja Rimbauda, raje kot o aplikaciji govori o implikaciji. Maja 2014 je izšla knjiga kratkih
esejev Telovadci nad prepadom, v kateri so zbrana njegova razmišljanja o psiholoških, družbenih
in širših življenjskih vprašanjih in katere rdeča nit je pesnik Arthur Rimbaud. Na XI. kongresu
Evropskega združenja psihoanalitičnih pristopov (ECPP), ki se bo v organizaciji Evropskega
združenja psihoanalitičnih pristopov – Slovenija (EZPPS) pod naslovom Moderni psihoanalitični pristopi v modernih časih? odvijal 19. in 20. septembra 2014 v Portorožu, bo nastopil kot
osrednji slovenski predavatelj..
Intervju je potekal v Ljubljani 18. marca 2014.
BRIGITA KORPAR, SPECIALIZANTKA PSIHOANALIZE, PSIHOTERAPEVTSKA AMBULANTA FAKULTETE ZA PSIHOTERAPEVTSKO ZNANOST
UNIVERZE SIGMUNDA FREUDA V LJUBLJANI, [email protected]
Matjaž Lunaček, dr. med., psihiater in psihoanalitik, email: [email protected]
Brigita KORPAR, Matjaž LUNAČEK
V: Gospod Lunaček, za začetek najinega pogovora bi vas vprašala, kaj je bilo tisto, kar
vas je pripeljalo na pot psihiatra in kasneje psihoanalitika?
O: Da, v svojem življenju sem imel številne interese. Ne morem reči, da sem bil za kakšno stvar prav posebno nadarjen, ker potem bi me tista stvar odvedla tja, recimo, če bi
se ukvarjal z risanjem ali s pisanjem ali s čim podobnim. Ampak ko sem hodil v šolo,
sem vrsto tematik kar dobro obvladoval. Izbor seveda ni bila zelo zgodaj psihiatrija ali
psihoanaliza, ampak medicina kot veda, ki se ukvarja z naravoslovjem. Toda ko gre vsak
čez svojo osebno analizo, potem ugotovi, da so to vse peripetije identifikacij in seveda ni
bilo potrebno zelo veliko, da sem ugotovil, da me je na pot medicine, o kateri pa nisem
nikoli nič dvomil, peljala očetova oseba. Oče je bil znan zdravnik, pravzaprav je bil eden
najbolj znanih slovenskih zdravnikov. Iz več razlogov: ker se je ukvarjal z materami in
otroci, se pravi delno s porodništvom, kjer sta ti dve skupini, ženske in otroci, v ospredju.
Tudi on je imel široko izobrazbo, ne samo zdravniško, ampak tudi sicer. Imel je tudi nekaj
tega, rekel bi inventivnega, inovatorskega duha. Tako da sem nekoč na nekem francoskem psihoanalitičnem kongresu srečal nekega zdravnika, ki mi je dejal: »To vaše ime
… Pri svojem delu dnevno uporabljam inštrument, ki se takole imenuje.« In je res oče
inovativno zasnoval instrument, ki se je uporabljal pri porodniških operacijah. Potem ko
človek doraste, pa ni nujno, da je to samo zaradi psihoanalize, se mi zdijo enako pomembni procesi, ki jih označimo v nekem pozitivnem pomenu, recimo rečemo identifikacija z
nekom in tako naprej, dosti manj pa se govori o obratnem procesu, ki je seveda še bolj
pomemben in nujen, če hoče postati oseba resnično avtonomna. To je proces dezidentifikacije. Ko sem ugotovil, da so identifikacije z očetom zelo močne, sem, seveda že pred
psihoanalizo, gledal, kako bi se dezidentificiral in tako sem že ob koncu študija poskušal
iskati področja v medicini, kjer bom deloval, področja, ki bi bila čim bolj oddaljena od
tistega, kar je počenjal oče. Najprej me je zanimala tropska medicina, vendar so bile pri
nas razmere takšne, da to skoraj ni bilo mogoče. Dosti, dosti kasneje so se začele te stvari
odvijati. Takrat so mi tako rekoč to preprečili, ker bi se bilo treba specializirati v Londonu, Klinični center je imel pomisleke, finančne in tako naprej. Kasneje me je kot vmesno
polje zanimalo to, kako je psiha povezana s telesom. Takrat je zame postal pomemben
Wilhelm Reich, ki je to vmesno polje na nek način obvladoval, torej kako se na telesu
odražajo človeške zavrtosti, armoriranja, kot je dejal on, oklepi, ki človeka tesnijo. Od
tam pa seveda čedalje bolj na psihološko področje, dokler nisem šel v čisto psihološki
del, psihoanalizo. Po drugi strani me je v to pripeljal tudi moj študij, saj sem vzporedno z
medicino študiral humanistični študij, primerjalno književnost in literarno teorijo. V literaturi imate neprestano razmisleke, predvsem v romanopisju 19. stoletja, veliko poskusov
razumevanja psihičnega življenja, in lahko bi dejal, da literati kar zgledno daleč pridejo s
svojo intuicijo. Ne prav zelo daleč, ampak precej daleč pa, to že moram reči. No, takole
bi rekel, da se je s teh dveh strani stvar napletla.
V: Med letoma 1994 in 2006 ste se psihoanalitično izobraževali v Rimu …
O: Da, moje psihoanalitično izobraževanje je potekalo v treh velikih italijanskih mestih.
Svojo osebno analizo sem opravil v Trstu, imel sem izjemno srečo, da je takrat prišla v
Trst začasno živet psihoanalitičarka Silvia Amati Sas, saj je njen mož dobil direktorsko
mesto v laboratoriju za atomsko fiziko nad Trstom. Drugače je bila ona članica švicarskega psihoanalitičnega združenja. Bila je zelo interesantna ženska, s tako rekoč revolucionarnim pedigrejem. Živela je namreč v Argentini, v času tamkajšnjih političnih težav, bila
je zelo levo usmerjena, zaradi česar so jo izgnali. Potem je nekaj časa živela v Ameriki,
kasneje se je naselila v Ženevi, nato pa v Trstu. Tako da je to dvoje lepo sovpadlo, ravno
169
170
»Važno je tisto, kar zdrži čas«...Intervju z Matjažem Lunačkom
takrat, ko je ona prišla, sem tudi jaz sprejel odločitev. Potem sem nadaljeval čisto po
regularni poti, italijanska psihoanalitična asociacija je imela določen postopek, najprej
uvodni intervju s tremi italijanskimi psihoanalitiki, da si sploh lahko začel s svojo osebno
analizo. Po določenem številu ur se je ta intervju ponovil, zato da so dovolili, da si začel
obiskovati seminarje. Seminarje, ki so trajali štiri leta in pol, sem obiskoval v Rimu,
Italijani imajo namreč samo dva psihoanalitična inštituta, v Milanu in v Rimu. Osebno
analizo sem torej opravil v Trstu, supervizije pa deloma v Rimu in deloma v Benetkah.
Tako moja osebna analitičarka kot tudi oba supervizorja so bili zelo pišoči ljudje in tudi
znani na mednarodni psihoanalitični sceni. Supevizor iz Benetk, Antonio Alberto Semi,
je napisal več monografskih knjig, veliko se je ukvarjal s prostimi asociacijami. Bil je
močno povezan s francosko psihoanalitično sceno, kar je bilo meni izredno ljubo, ker
se mi zdi, da predvsem pri nas, pa tudi kje drugod, prevladuje ameriško-angleška scena.
Francozi so imeli svojo smer in po mojih izkušnjah s psihoanalitičnih kongresov bi dejal,
da so imeli tematike najbolj poglobljeno obdelane. Tudi organizacijsko in teoretično so
bili ti kongresi romanskih, francosko govorečih dežel – tja so namreč prihajali ne le Francozi, ampak tudi Belgijci, Švicarji, Katalonci in Italijani – zelo tehtno pripravljeni. Za to
tehtnost se morajo brez dvoma zahvaliti Lacanu. Seveda ne morem reči, da so vsi ti ljudje
lacanovci, sploh ne, saj imajo svojo smer, vendar je večina teh psihoanalitikov v nekem
obdobju svojega izobraževanja obiskovala Lacanove seminarje. Lahko bi dejal, da so bili
vsi na nek način zaznamovani s preciznostjo misli, pa tudi s filozofsko obarvanostjo, kar
jim je dajalo neko veliko širino.
V: Lacana ste integrirali tudi v svoje klinično delo?
O: Da, zdi se mi, da nekateri tega niso mogli tako uporabiti, meni pa se je zdel Lacan tudi
klinično uporaben. Ampak ne tam, kjer se ukvarja s tem, kako preuredi sam psihoanalitični »setting«, saj veste, tiste njegove kratke, kratke seanse. Dokler se mu je zdelo, da
se razvija zanimivo, je seansa trajala, potem je pacienta lahko odslovil, včasih po petih
minutah, bral je časopis itn. Vse to se mi je zdel hud odklon, saj vemo, da potrebujejo
ljudje, ki so travmatizirani, veliko stabilnost in je na tak način težko. Morda je predpostavljal, da bo v njih s tem sprožil zelo močan, tudi negativen transfer. Skratka, to je način,
ki meni nikakor ne bi bil blizu. Teoretično pa, recimo njegovi Štirje temeljni koncepti
psihoanalize, to, kar on izlušči, in če se nekako čez njega prebiješ, ker je razmeroma hermetičen avtor, se mi zdi, da je skrajno, skrajno koristen. Predvsem to, kar je mene začelo
razmeroma kmalu zanimati, teorija gonov, kar je moja osrednja preokupacija. Zdi se mi,
da je ta del psihoanalitične teorije daleč, daleč podcenjen, čeprav ravno goni in način,
kako delujejo, v resnici močno vplivajo na psihoanalizo in na njene izide. In zanemarjanje
tega se mi zdi zelo slabo.
V: V svojem delu Za drugačno usodo: psihoanalitična teza o krstu pri Savici (2011) ste z
vidika teorije gonov obravnavali Prešernovo pesnitev Krst pri Savici …
O: Da, zanimivo je, da skozi teorijo gonov lahko tematiziraš zelo subtilne reči. Zdi se mi,
da ta teorija omogoča razlago ne le individualnega življenja in nekih bolj individualnih
osebnih odnosov, ampak tudi razlago družbenih mehanizmov. In ravno premajhno prepoznavanje tega se mi zdi, da mogoče botruje temu, da ljudje nikakor ne morejo priti na kraj
s svojimi impulzi. Jih preprosto premalo poznajo – bodisi, da gre za tiste, kot bi rekel v
širšem, erotične, ali pa tiste smrtne, tanatične. Iz premajhnega poznavanja izhajajo nepotrebni zapleti in iz tega izhajajoče tragedije, kot so vojne. To se mi zagotovo zdi osrednja
psihoanalitična tematika.
Brigita KORPAR, Matjaž LUNAČEK
V: V strokovnih krogih veljate za človeka, ki se je največ ukvarjal z zgodovino psihoanalitičnega gibanja na Slovenskem. Zanima me vaše mnenje o tem, zakaj med Slovenci
ni psihoanalitika prve generacije in zakaj je bil tudi kasneje na Slovenskem tako pozen
razvoj psihoanalitičnega gibanja.
O: Ko sem se začel s psihoanalizo poglobljeno ukvarjati, se mi je zdelo nujno, da se pogleda zgodovino, in seveda tudi to, kar pravite, pogledati razloge, zakaj se tukaj psihoanaliza ni razvijala. Tega sem se lotil precej temeljito, na začetku devetdesetih let sem dobil
avstrijsko štipendijo in šel dvakrat na Dunaj, kjer sem pregledoval arhive. Srečal sem se
tudi s takrat najbolj slovečim zgodovinarjem psihoanalize, to je bil Dunajčan židovskega
rodu, Leopold Loewenthal, ki je ustanovil evropski časopis za zgodovino psihoanalize.
Nanj sem se obrnil tudi zato, ker so bile govorice, da je bil v tisti prav prvi generaciji –
se pravi, da gre za ljudi, ki so bili po letih rojstva blizu Jungu ali pa Ferencziju – pri nas
zdravnik, ki je imel tudi filozofsko izobrazbo, Alfred Šerko. Freud je imel okoli leta 1900
predavanja, na katerih so se študentje podpisovali, zato sem Leopolda Loewenthala, ki
je imel vse te podatke, prosil, ali lahko preveri podpise. Govorilo se je namreč, da naj
bi Alfred Šerko en ali dva semestra zaporedoma obiskoval Freudova predavanja. Loewenthal v dokumentih ni mogel najti Šerkovega podpisa. Je pa res, da on ni bil študent
prav na tisti smeri, tako da je možno tudi, da se ni podpisal. Kasneje sem se ukvarjal
tudi z osebnostjo dr. Šerka, ki je leta 1934 napisal knjižico, pravzaprav pamflet O psihoanalizi. Vidimo lahko, da je Šerko inteligenten človek, da je najprej pogledal določena
psihoanalitična področja. Potem je z grozljivim besom in odporom vse to zavrgel. Vidi
se tudi, da je zadeva napačno motivirana. Ko sem se ukvarjal z njegovo osebnostjo, sem
našel cel kup razlogov, zakaj je tako zavrnil psihoanalizo. Zdelo se mi je, da si nikakor ne
bi dopustil, da kdo o njem karkoli psihološkega razmišlja oz. da ga analizira, saj je imel
tudi dosti bizarnih potez. Konec dvajsetih in v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja
so se za psihoanalizo pričeli zanimati nekateri naši literati, na primer Slavko Grum in
Vladimir Bartol. Alfred Šerko je imel v zvezi s psihoanalizo toliko besa, da je hotel to
na vsak način ustaviti. Takrat, v dvajsetih in v tridesetih letih, je pri nas nastal interes z
dveh strani, na eni strani so bili literati, ki sem jih že omenil, na drugi strani pa je bila
skupina marksistično usmerjenih študentov, predvsem na Pravni fakulteti. Ti študentje,
med njimi tudi Drago Šega, so komunicirali z levo usmerjenimi zagrebškimi študenti, ki
so bili privrženci Wilhelma Reicha. Zanimivo je, da med njimi srečamo tudi kasnejšega,
zelo slavnega jugoslovanskega politika Kočo Popoviča. Šerkova supresija je zagotovo
opravila z literati, npr. Grum je bil občutljiva oseba – ko ga je Šerko na tak način ustavil,
Grum ni bil toliko prodoren, da bi nadaljeval. Bartol je bil nekoliko bolj prodoren, zadnja
stvar, ki jo je zapisal v zvezi s psihoanalizo, je bil zapis ob Freudovi smrti, torej leta 1939.
Glede marksističnih študentov – v času stalinizma, pa ne takoj na začetku, ampak šele
okrog leta 1934, so se stalinisti zelo ostro postavili proti psihoanalizi, proti zametkom
psihoanalize, omenimo lahko Sabino Spielrein, ime, povezano z Jungom. Lahko rečemo,
da je prišlo do supresije tako v Rusiji kot seveda tudi v našem okolju. Glede dogajanja pri
nas po vojni so vsi, kdorkoli je o tem govoril, razlagali, češ da je bil pri nas tak sistem,
ki je bil takšnemu razmišljanju nenaklonjen, ker je bil celotni vzhodni blok psihoanalizi
nenaklonjen, in da je to zadelo tudi nas. Jaz se s tem ne strinjam, mislim, da to ni bilo tako,
da če se je kdo že hotel ukvarjati s psihoanalizo, s tem ni imel problema. Takrat so državno ljudi pošiljali na razna izobraževanja, in pedopsihiatrinja, profesorica Bazilija Pregelj,
je bila, mislim da leta 1954 v Londonu, si ogledala Center Anne Freud in se malo seznanila s psihoanalizo. Mislil sem, da je imela več stika, ampak mi je sama, v intervjujih, ki
sem jih imel z njo, povedala, da je bilo to zelo bežno, da je tudi Anno Freud zelo bežno
srečala. Tudi našega starosto akademika profesorja Milčinskega je država poslala na izo-
171
172
»Važno je tisto, kar zdrži čas«...Intervju z Matjažem Lunačkom
braževanje, šest mesecev si je ogledoval pomembne psihiatrične centre v Švici, Franciji
in Angliji. Mislim, da ni bilo nobene ovire, da bi se lahko nekdo, če bi že hotel, s tem
ukvarjal. Je pa to seveda zelo nenavadno, ker je Ljubljana vendarle v primerjavi z ostalimi mesti dovolj blizu Dunaja. Gledal sem sezname vseh tistih slovenskih zdravnikov, ki
so v Freudovih začetkih študirali na Dunaju in so imeli priložnost priti v stik s psihoanalizo, pa se to vendarle ni zgodilo. Temu je bil tukaj na našem obrobju morda še najbližje
Vladimir Bartol. Bartol se je v Londonu srečal tudi s Freudovim biografom Jonesom, s
katerim sta se menda pogovarjala, da bi Bartol pričel z analitičnim izobraževanjem. Pri
Bartolu, o katerem sem napisal sestavek, sem videl narcističen problem, zato se on ne bi
podvrgel takšni obravnavi, ker je bil eklatantno narcistična oseba. Kvečjemu bi govoril o
drugih in predaval, pa tudi zelo hitro, zelo hitro se je čutil usposobljenega. Vsekakor se
po vojni Bartol za psihoanalizo ni več zanimal. Situacija v slovenski psihiatriji pa je bila
tako mizerna, da je bilo ogromno dela okoli temeljnih stvari. Ve se pa, da so bili nekateri
psihiatri, recimo direktor Psihiatrične klinike prof. Kanoni, seznanjeni s psihoanalizo.
V: V sestavku, ki ste ga omenili, Prispevek Vladimirja Bartola k uvedbi in popularizaciji
psihoanalize, predstavljenem na 1. Pintarjevih dnevih leta 1995, imenujete Bartola kot
prvega slovenskega klinika, omenjate tudi njegove zapiske seans. Lahko prosim kaj več
poveste o tem?
O: Bartolovi zapiski seans so prišli do mene preko kolegice psihiatrinje, ki je bila kot študentka na stanovanju pri Bartolovi vdovi. Iz zapiskov je razvidno, da je Bartol seanse razdelil precej rigidno, razvidno je tudi, da je imel paciente na kavču. Če se prav spomnim,
so se seanse po svoji strukturi popolnoma ponavljale – pacient je povedal neke sanje, ki
jih je potem Bartol poskušal razložiti, kar je za današnje analitične pojme zelo problematična zadeva. Seveda si lahko predstavljate, da ni imel nobene supervizije in da je to, kar
je vedel, vedel pač iz knjig. Načitan pa je še kar bil, vsekakor neprimerno bolj kot Grum.
Grum je poznal samo neke osnovne Freudove tekste, kot so Predavanja za uvod v psihoanalizo in Psihopatologija vsakdanjega življenja, medtem ko je imel Bartol širši nabor
branj. Zanimivo je, da v Bartolovem romanu Čudež na vasi nastopi lik psihoanalitika, kar
je bila v tistem času rariteta. Nad tem je bil presenečen tudi Leopold Loewenthal, ko sem
mu pripovedoval o tem. Nekateri italijanski avtorji v Trstu so se tudi zanimali za psihoanalizo, njena spoznanja so skušali vplesti v svoje zgodbe, mislim pa, da ni nihče od njih
v teh zgodbah za lik uporabil psihoanalitika.
V: Sigmund Freud je leta 1907 pri obravnavi Jensenove novele Gradiva, ki je njegova
prva objavljena analiza kakšnega od književnih del, če seveda ne štejemo njegove obravnave Kralja Ojdipa in Hamleta v Interpretaciji sanj iz leta 1900, pisal o literatih kot o
»dragocenih zaveznikih«, o zavezništvu literature in psihoanalize …
O: Da, to se mi zdi tako lepa formulacija, kadar imam priložnost, jo rad povem. Zdi se mi,
da zavezništvo zmeraj predstavlja nekaj enakopravnega, kasneje smo pa lahko videli, kot
da si je psihoanaliza vzela pravico, da razlaga literarna dela in da gre za enosmeren odnos,
in sicer avtoritarne narave. Da literatura in literati postanejo nekakšni sužnji psihoanalize.
Znana dekonstruktivistka Shoshana Felman meni, da lahko literatura in umetnost nasploh
enako ponudi psihoanalizi kot obratno. Felmanova uporablja izraz implikacija, implikativno, ki sem ga začel uporabljati tudi jaz, gre za povezanost dveh področij, psihoanalitik
se ne postavlja kot razlagalec. Sedaj, ko se razmeroma intenzivno ukvarjam z literarnim
delom in osebo francoskega pesnika Arthurja Rimbauda, zelo pazim, poskušam uporabiti
psihoanalizo, psihoanalitično vedenje, vendarle na drugačen način. Rekel bi, da v resnici
ne na način analize, ampak da poskušam čustvena stanja samo opredeliti, niti ne analizi-
Brigita KORPAR, Matjaž LUNAČEK
rati. To se mi zdi spoštljivo. Spoštljivost je sploh ena temeljnih kategorij mojega razumevanja psihoanalize. Se pravi priznati, ne glede na to, ali je naš pacient, klient, kakorkoli
ga imenujemo, v nekih zagatah in stiskah in ne vem čem še vsem, ga je treba tretirati kot
kompletno osebo, takšnega, kot je, in ga takšnega, kot je tisti trenutek, sprejeti. Čeprav
vemo, da je prišel zato, da se bo spremenil. Ampak kot da ni mogoče, saj to je pa itak
znana fraza, da ni mogoča sprememba, če najprej ne sprejmeš tistega, kar je. V tem smislu
sem mogoče kar ponosen nase, da je več ljudi, s katerimi sem delal skupaj na kliniki, tako
spontano reklo: »Pri tebi mi je najbolj všeč to brezmejno spoštovanje pacientov.« To me
je ganilo, bil sem zadovoljen, da se to vidi. Ker včasih se mi zdi, da s temi svojimi znanji,
vedenji … Ali pa bi hoteli kaj hitreje narediti in potem lahko stvari postanejo intruzivne.
To je ena najhujših stvari, ki se lahko zgodijo v odnosih. Bodisi pač zanemarjanje na eni
strani ali intruzivnost na drugi, in ne bi rekel, da je ta intruzivnost kaj manj maligna kot
zanemarjanje. Skratka, ob enem ali ob drugem tista druga oseba, ki je vsaj začasno ali
kakorkoli vezana na nas ali celo začasno od nas odvisna, ob takih stvareh, kot sta intruzivnost in zanemarjanje, ne more napredovati, to ni stimulativno okolje.
V: Leta 1996 ste skupaj s psihologinjo Renato Bačer ustanovili psihoanalitični vrtec …
O: Ideja psihoanalitičnega vrtca ima več izvorov. Na eni strani je to izkušnja, ki sem jo
imel s tovrstnimi ustanovami v zvezi s svojimi otroci, in ta izkušnja, niti glede na to, kako
sem jo jaz doživljal, niti, kako so jo doživljali moji otroci, ni bila pozitivna. Zdelo se mi
je, da je to nek svet, ki loči otroka od starša. Vrata vrtcev ali igralnih sob so se zaprla in
nisi imel nobenega vpogleda, kaj se tam dogaja. Informacije, ki so jih vzgojiteljice morda
dale, so bile navadno pičle, nanašale so se na tisto, kar se mi sploh ni zdelo pomembno,
na kar so še zdaj velikokrat pozorni – koliko otrok je, ali je spal, elementarne potrebe, ki
seveda morajo biti zadovoljene, ampak pri zdravem otroku ne morejo biti ne vem kako
problematične. To je bila ena stvar, ta osebna izkušnja, druga pa je bila, da se je v predšolski vzgoji veliko govorilo o dveh modelih pristopa, avtoritarnem in permisivnem. Neprestano so se »permisivci« in »avtoritarci« med seboj nekaj šli in se še kar naprej grejo,
meni se je pa zdelo, da če otroku prisluhneš, pač v skladu z njegovo dobo rasti, če prisluhneš njegovim potrebam, potem ko so seveda tudi že verbalizirane, pač tistemu, kar verbalno izraža, da skozi razumevanje otroka, nekako v odnosu z njim ti dve kategoriji tako
rekoč odpadeta. Ker če mi rečemo permisivno, smo zmeraj na tem, kako kot vzgojitelji
ali starši otroku nekaj dovoljujemo, ne dovoljujemo in tako naprej ali pa »avtoritarci«
prepovedujejo. Meni se je zdelo, da če to spraviš v razumen kontekst, če otroka vprašaš,
kaj stoji za neko njegovo akcijo, ki jo mi morda označimo, nekdo bo rekel, saj to pa ni nič
takšnega, da otrok to počenja, nekdo drug pa, da otrok tega ne sme počenjat, se pravi, če
se pozanimamo, kaj ima otrok v ozadju tega, bomo seveda zelo dobro spoznali svet njegovih gonov. In seveda če bomo obvladali teorijo gonov, bomo pa tudi vedeli, kako je
zdaj to razvojno umeščeno. Skratka, zdelo se mi je, po Freudovi frazi, ko reče: »Tam, kjer
je bil id, naj bo jaz«, bi rekli: »Tam, kjer je bila vzgoja, se pravi nek aktiven način, kako
otroku nekaj dovolim ali prepovem, naj bo analiza«. Namesto vzgoje analiza. Da pa bi
bilo to mogoče tudi pri otroku, se mi je zdelo možno zaradi moje klinične prakse, ker sem
imel kar težke paciente, nekateri teh pacientov bi se lahko imenovali borderline ali pa so
mogoče imeli tudi kakšne disocialne značilnosti. Jaz sem se zmeraj čudil, čudil sem se
nad tem, kako so se pri osebah, ki so bile skrajno problematične v svojem življenju, če jim
je bilo izkazano spoštovanje, pozornost, da sem poslušal, kaj ta oseba govori, so se ti
odkloni v razmeroma kratkem času nehali dogajati. Najprej v samih seansah, potem pa,
seveda dosti kasneje, tudi v življenju, ker tam so bili pa neprestano provocirani. Zdelo se
mi je, da če lahko to dosežem v klinični situaciji, da je možno tudi z otrokom, ki pogosto
173
174
»Važno je tisto, kar zdrži čas«...Intervju z Matjažem Lunačkom
pač sledi svojim impulzom, ki jih še ne obvlada. Da se lahko s takim pristopom do otrok
marsikaj doseže. Ko smo ustanovili psihoanalitični vrtec, sem bil že seznanjen ne samo s
psihoanalizo, ampak tudi s skupinsko analizo in s teorijo srednje skupine Patricka de
Mareja. Vse to sem spravil v medsebojno zvezo, potem smo naredili takšen program, da
so otroci delovali v tej grupi, kot to gre v skupinski analizi, kjer moraš tudi poznati mehanizme medsebojnega delovanja, vodje in tako naprej. Potrebno je bilo razumeti individualno psihično življenje, kar omogoča psihoanaliza, tretji del je bil pa ta, da smo starše
zbrali v srednjo skupino, kjer smo sedeli vsi, ki smo bili zainteresirani za to, da se otroci
dobro razvijejo. To je bil zmeraj starševski par, če je seveda bil starševski par, ali pa samohranilka, samohranilec, vzgojiteljica, vodja vrtca in jaz kot vodja tega projekta. Kolateralni učinek je bil ta, lahko bi strnil v eno bistveno frazo, ki jo je več staršev izreklo:
»Kako naj spravim otroka čez njegovo problematično fazo, če sam nisem šel dobro skoznjo.« Ko so starši pri sebi opazili pomanjkljivosti, so se nekateri, pa ne tako redko, odločili tudi za svojo terapijo. To se mi je zdelo kolosalno. Prav to: »Kako bom pomagal?«,
tako kot pri bolj enostavnih stvareh, kako bo neplavalec nekega utapljajočega rešil iz
vode, če nisem opremljen za to. Mislili smo, da bomo lahko idejo psihoanalitičnega vrtca
močno razširili, vendar se je izkazalo, da stvar finančno sploh ne bi vzdržala. Za vzgojitelje smo zahtevali, da se primerno psihoanalitično izobrazijo, upal sem, da bodo tudi
sami šli v ta proces, pa niso, vzgojitelji so se menjavali, zmeraj se je kaj zgodilo, oseba je
zanosila in tako naprej. Skratka, nikoli nismo prišli čez to, da bi lahko imeli več kot dve
skupini, se pravi štirje vzgojitelji, ravnateljica in jaz. Upali smo, da bi vsaj en del enote
vrtca čisto posvetili psihoanalizi. No, to časovno in v nobenem smislu, tudi finančnem, ni
šlo, ker so bili naši pogoji nekoliko drugačni, kot so sicer veljali za vrtec. Bil sem prepričan, da vzgojitelj, vzgojiteljica ne more vzpostaviti zelo pristnega, individualnega odnosa
z množico otrok. Zato smo postavili mejo deset otrok, da vzgojitelj, vzgojiteljica deset
psihičnih entitet lahko še na nek način razume, se z njimi ukvarja, več pa ne. Že za to je
bilo treba najti dodatna sredstva, jaz sem večino časa delal brezplačno, za svoje vodenje
in supervizijsko delo pravzaprav, razen kratkega obdobja, nisem bil nič plačan. Skratka,
bila je cela vrsta zapletov. Sam način, sam koncept se je pa odlično izkazoval, kajti otroci
so neprimerno bolj razumeli sebe in druge. Nekateri starši so bili sicer zaskrbljeni, kaj bo
z njimi, ko bodo prišli v šolo, ker se jim je zdelo, da mi sicer zelo veliko pozornosti polagamo na razvoj njihovega čustvenega življenja, premalo pa na kognitivni razvoj. Potem
ko so šli ti otroci v šolo, se je pokazalo, da je njihova čustvena kapaciteta nekaj, kar je
stabilnega, znanje, tudi če so ga imeli kaj manj kot drugi otroci, pa so v šoli zelo hitro
nadomestili. Psihoanalitični vrtec je bil narejen vzorčno in na tak vzorčen način še zmeraj
deluje. Poleg tega, da smo zmanjšali skupine, se nam je zdelo pomembno tudi to, da sta
prisotni figuri vzgojitelja in vzgojiteljice, da bi bilo čim bolj podobno družini. Skupine so
bile heterogene, v njih so bili tako otroci tik pred šolo kot tudi dojenčki. Šlo je za zanimivo možnost, da so imeli starejši otroci ob mlajših možnost regradirati, obratno pa so lahko
mlajši otroci zaradi heterogenosti skupin razvojno napredovali. Skupino sem redno obiskoval, se usedel med otroke, ki so me poznali kot dr. Lunačka in vedeli, da imam neko
posebno funkcijo, ki je povezana z njimi. Podobno kot če imate v psihoanalizi supervidiran primer, pacient na nek način, ne čisto zavestno, ali pa tudi, ve, da se z njim ukvarja še
nekdo tretji. Da je tako rekoč pred samovoljo v dialogu, kar bi bil grob izraz, obvarovan
z neko instanco. To je lahko v smislu figure psihoanalitika, lahko pa je tudi v čisto simboličnem smislu. Eden od mojih pacientov je to fantastično formuliral, ko je razmišljal o
analitični situaciji, ki jo je povezal s sanjami in je, ne da bi imel pojma o psihoanalizi,
definiral to, čemur rečemo psihoanalitično polje. Dejal je, da je sanjal žensko osebo, ki je
bila v prostoru in je v roki visoko držala svetilko ter z njo osvetljevala polje, v katerem
Brigita KORPAR, Matjaž LUNAČEK
sva bila midva s pacientom. Že v svoji lastni interpretaciji je pacient ugotovil, da je to
tako rekoč psihoanaliza sama, da sem tukaj jaz, da je tukaj on in pa psihoanaliza. Da smo
trije, neka instanca, ki nas konec koncev tudi, enega in drugega, mi bi rekli zavezuje v
smislu alianse, terapevtske zveze. Nekaj, kar je nad mano in kar je nad njim v smislu
svetlobe, ne hierarhično, nekaj, kar osvetljuje polje. Meni se je to zdela kolosalna metafora. Pri psihoanalizi je zanimivo, kako se zgodi, da vednost prehaja z enega človeka na
drugega, ne da bi poučevali, kar je zelo dobro definiral Octave Mannoni. Psihoanaliza je
tako rekoč primer za to, saj nič ne povemo, ne razlagamo v tem smislu in vendar sem
videl, da po nekem času lahko pacienti definirajo vse temeljne premise psihoanalize, od
gona, transferja, ponavljanja in tako naprej, na svoj originalen, morda tudi boljši način,
kot jih najdemo v knjigah. To mi je bilo pri psihoanalizi fascinantno in zaradi načina,
kako teče psihoanalitična observacija, bi ji jaz vendarle dodelil status svoje vrste znanosti. Nekje sem celo zapisal, da se mi zdi nadznanost zaradi tega, ker ima za opazovalca
nekoga, ki se je vsaj toliko potrudil, da poskuša vedeti, kaj se v času opazovanja z njim
dogaja. Vemo, da lahko znanstvenik, ki se ukvarja na primer z biologijo ali kemijo, polje
kontaminira s svojimi odkloni, razmišljanji, postavlja se vprašanje interpretacije rezultatov itn., dejal bi, da znanost nikakor ni nevtralna. Zdi se mi, da je tukaj psihoanaliza naredila poseben preboj s tem, da je opazovalna instanca že hkrati tudi sama opazovana od
same sebe z observirajočim jazom.
V: Kaj bi svetovali psihoterapevtom za ohranjanje čistega instrumenta, s katerim delamo?
O: Mislim, da je najvažnejši neprestan razmislek. Vemo, da nam naši pacienti, klienti v
zaupljivem ozračju, v prenosih, lahko izrečejo tudi marsikaj hudega. Izrečejo lahko dve
vrsti stvari, ene, ki so zaradi transfera čisto deformirane, vendar jih moramo mi nositi in
nekako poskrbeti, da bo potem ta deformacija izginila. Drug del, druga vrsta teh stvari
pa je bolj problematična, in tukaj sem videl, da imajo psihoanalitiki velike probleme, saj
sebe vzamejo, češ, jaz sem analiziran, sem na neki poziciji, in ko pacient nekaj o meni
izreče … To sem velikokrat videl, ko so psihoanalitiki predstavljali primere, ko se brez
preostanka spravi v polje transfera, tudi kadar je pacient analitika doživel in označil kot
realno osebo. Če analitiki ne prenesemo nečesa, kar nam je pacient izrekel, če je naša
značajska poteza ali pomanjkljivost, in to spravimo v kontekst transferja, potem se mi to
zdi etično zelo sporno. Namesto da bi pacientu pomagali, da bi svojo psihično realnost
in realnost okrog sebe čim bolj jasno videl, mu jo zameglimo. Kako ohranjati čist instrument? Gotovo ne samo z osebno analizo, ampak, kot je dejal Freud – nekdo ne more biti
dober psihoanalitik, če ne obvlada nekih humanističnih področij. Zdi se mi, da lahko tudi
s tem, ne samo ozko skozi samoanalizo, pa potem ko smo analizirani, ampak da lahko
tudi skozi ta humanistična polja čistimo svoj instrument. Menim, da je zelo pomembno,
da se bere, gleda gledališke predstave … Kajti dejstvo je, da čim širše bo to naše polje,
tem manj bomo v tem smislu prizadeti. Primerjamo lahko z morjem, v katerega kane
nekaj črnega, kar se bo slej ko prej razpustilo, če pa je zoženo, bo prišlo s spuščeno barvo
do kontaminacije. V današnjem času se ve, da je interes za psihoterapevtski poklic razmeroma kar velik. Pa se včasih vprašam, ali bodo vsi ti ljudje pripravljeni iti skozi res
temeljito osebno izkušnjo in potem še naprej graditi sami sebe kot osebe? Ali bo res vsa
ta množica ljudi to zmožna? Ali se bodo znotraj zaprtih sob dogajale stvari, ki se ne bi
smele? Ne mislim zlorabe, ampak subtilne stvari, ki jih težko kdo pokaže, stvari, ki, kot
sem prej dejal, zameglijo resničnost.
175
176
»Važno je tisto, kar zdrži čas«...Intervju z Matjažem Lunačkom
V: Še eno vprašanje o zgodovini slovenske psihoanalize – zakaj se je po vašem mnenju
prav Schulz - Henckejeva neoanalitična smer zdela Leopoldu Bregantu za naš prostor
najbolj primerna?
O: Breganta sem osebno poznal, poslušal sem njegova predavanja. To je bilo precej popreproščeno, osebe ste lahko postavili v neko shemo, v tipe, čeprav je potem on to nadgradil.
Čeprav, če se spomnim tistih predavanj, je to v primerjavi z obširnostjo psihoanalitičnega
polja, vse te literature in tako naprej, zelo, zelo skromno. Kot študentje smo imeli veselje
s tem, s kategoriziranjem ljudi, in ne morem reči, da ni bilo v pomoč. Včasih se spomnim
svojih prvih pacientov, ki nikakor niso bili lahki primeri. Spominjam se pacientke, ki je
imela paranoidno epizodo, bila je na Psihiatrični prvi pomoči. Ne da bi kaj posebej znal,
sem se lotil dela z njo, delala sva leto in pol in rezultat je bil odličen. Ampak mislim, da se
to nanaša na empatijo, empatije se ne da priučiti. Empatija je odvisna od tega, kako smo
odraščali, kakšni so bili naši primarni odnosi z drugimi ljudmi in tako naprej. Empatija
torej in pa zagotovo tudi to, da sem imel tudi kot zdravnik neko skrb za to pacientko. Sicer
zdaj ne morem več vedeti, o čem sva se pogovarjala, spominjam pa se, da je do mene
vzpostavila izredno zaupljiv odnos, pripovedovala mi je veliko stvari iz svoje preteklosti.
Ko sva pričela delati, je bila še znotraj paranoidnega, dobivala je antipsihotična zdravila,
enkrat mi je v joku pripovedovala, kako grozno se počuti, jaz sem zdravnik, ona pa daje
zdravila pod jezik in jih kasneje izpljune … Imela je strahove, v transferu seveda, kako bo
zdaj ona z moje strani zavržena, kaznovana, ker ne uboga. Kasneje mi je še občasno kaj
napisala, tudi o tem, da ji ljudje pravijo, da je čisto drugačna, in ona jim je odgovarjala,
popolnoma odprto, da se tega naučiš v psihoterapiji. Mislim, da tista osnovna vedenja,
ki nam jih je posredoval Bregant, pa mogoče to, kar človek osebno ima, če seveda ima,
je dalo tako kombinacijo, da se je dalo delati. Čeprav je zanimivo, da se je odločil za Schultz - Henckeja, saj se tudi v Nemčiji zanj ni nihče menil. Vemo, da so bili Nemci nekaj
časa zaradi vojne in vsega kot ohromljeni, kasneje pa so se precej naslonili na angleško
šolo, na Kleinovo in ostale. Je pa bila Schultz - Henckejeva teorija zbrana v eni knjigi,
kar morda tudi ni napačno. Nek moj pacient je nekoč dejal: »Vse tele psihoanalitične
knjige, toliko jih je, po moji izkušnji s psihoanalizo mislim, da bi se dalo vse v razmeroma
drobno knjižico zapisati, pa bi bilo vse jasno.« Mogoče res, vsa ta literatura, ne vem, je
vprašljivo … Čeprav, ko se človek uči, je dobro, da je toliko izbora, da ima na razpolago
toliko stvari, kasneje pa ne vem, ali je ravno vse to potrebno.
V: Tik pred izidom je vaša nova knjiga, zbirka esejev Telovadci nad prepadom …
O: To je knjiga kratkih esejev, nekaj jih je namenjenih tudi vzgoji in psihoanalizi. Zdelo
se mi je, da jih je razgledan intelektualec, ki gleda stvari okrog sebe, mogoče dolžan
pokomentirati, na dan pripeljati kakšno svojo izkušnjo z branji, ki so morda manj znana.
V esejih se pojavljajo različne tematike, od tega, kako razumeti, kaj je to genij, do tega,
kako razumeti ustvarjalnost, pa kako je z identifikacijami, kam peljejo ... Osrednja nit je
to, s čimer se sedaj bolj intenzivno ukvarjam, pesnik Arthur Rimbaud. Zanimivo mi je
bilo, da sta Freud in Rimbaud tako rekoč vrstnika, Rimbaud je rojen 1854, Freud pa 1856.
Zanimalo me je, kaj je bilo to v tem času, da je vzbujalo prav taka zanimanja. Če Rimbauda zelo natančno berete, vidite, da ga zanima isto kot Freuda, kako globalno spoznati
samega sebe. Freud je potem izumil metodo za spoznavanje samega sebe, Rimbaujeva pa
je bila drugačna, uvrstil bi ga med velike inovatorje tudi na psihološkem področju. Drugače v esejih, lahko bi jih poimenoval poetični eseji, ki pa niso brez resnice, obravnavam
znane in manj znane umetniške osebe. Naslov knjige bo Telovadci nad prepadom, ker če
hoče človek v življenju kaj napraviti, se je treba kar precej potruditi za pridobitev veščine,
ki ni brez nevarnosti. Knjigi sem dal takšen naslov, ker si kot telovadca predstavljamo
Brigita KORPAR, Matjaž LUNAČEK
nekoga, ki zelo obvlada neko veščino, hkrati pa, če gre človek v neko preciznost, v neko
skrajnost ali pa želi nekaj ugotoviti, lahko pade zelo globoko.
V: Na XI. kongresu Evropskega združenja psihoanalitičnih pristopov (ECPP), ki se bo v
organizaciji Evropskega združenja psihoanalitičnih pristopov – Slovenija (EZPPS) odvijal pod naslovom Moderni psihoanalitični pristopi v modernih časih? 19. in 20. septembra
2014 v Portorožu, boste osrednji slovenski predavatelj. Morda kakšna asociacija na to
temo?
O: Če sem iskren, ko sem slišal ta naslov, mi ni čisto »legel«. Ljudi se sprašuje, kako
v času, ki se spreminja, opravljati takšno delo. Vendar se mi zdi, da je za psihoanalizo
pomembno, da se stvar pogleda tudi »sub specie aeternitatis«, nekaj, kar se obdrži, ker
ni povezano samo s tem časom. Zdi se mi, da se moramo zmeraj truditi, ne da se času
prilagajmo, ampak da ohranjamo neko linijo, ki je v tem smislu trajna. Za Freuda rečejo,
bil je otrok svojega časa in tako naprej, pa tudi res je lahko marsikaj od tega, ampak važno
je tisto, kar zdrži čas. V naslovu kongresa je beseda moderno, jaz nisem nič navdušen nad
modernim, jaz sem navdušen nad hipermodernim, ker tisto, kar je hipermoderno, je sposobno vztrajati v liniji. Recimo Rimbaud, on ni moderen, če bi bil moderen, bi že prišel iz
mode, on je hipermoderen, njega se čas v mnogo čem sploh ne dotakne. V psihoanalizi, v
samem postopku psihoanalize je seveda prišlo do raznih sprememb … Mislim, da bo naslov mojega prispevka Enigma psihoanalitične procedure in me bo seveda bolj zanimalo
tisto, kar je trajno, ne, kar je odgovor na trenutno situacijo. Če se gremo to, se hitro zapeljemo v neke konformizme, adaptacije in podobno. Nekaj, kar je sposobno vztrajanja, ima
pač drugo težo. Najbrž bom kritičen do pojma modernega.
V: Bi morda za konec najinega pogovora želeli še kaj sporočiti bralkam in bralcem revije
Kairos?
O: Ne vem čisto natančno, kdo so bralke in bralci revije Kairos. Čeprav sem do psihoanalize zelo zaupljiv, sem do tega, ali se lahko z nekim enkratnim branjem, kaj premakne,
skeptičen. Je pa zmeraj fino, če se mogoče katera od misli, katera, dotakne ene same
osebe. Pravijo, da je potem stvar že upravičena.
177
Kairos
178 8/1-2/2014
Mnenja, recenzije, novice, intervjuji
Franček DOBOVIŠEK, Miran MOŽINA
“Ljubezen je glavna tema mojega življenja
in ena ključnih tem psihoterapije”
Intervju z Miranom Možino
“Love is the main theme of my life and one
of the main topics of psychotherapy”
Interview with Miran Možina
Mag. Miran Možina, psihiater in psihoterapevt, je trenutno direktor Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kjer tudi vodi izobraževanja iz sistemske psihoterapije in hipnopsihoterapije. Hkrati je strokovni vodja ambulante za otroke in
mladostnike v okviru Psihoterapevtske ambulante fakultete.
Franček Dobovišek je socialni delavec.
Intervju je nastal tako, da so bila vprašanja poslana v pisni obliki in se je intervjuvanec lahko
pripravil na odgovore. Nato sta določene odgovore še nadgradila v pogovoru v Ljubljani 19.
maja 2014. Intervjuvar je nato transkribiral živi del intervjuja in intervjuvanec je pripravljene
odgovore in zapiske integriral v zaključno obliko, ki je zato na mnogih delih bolj poglobljena
tudi z bolj natančnim povzemanjem uporabljenih virov. Le ti so navedeni na koncu intervjuja.
O psihoterapiji
V: Začel bi rad s predhodniki psihoterapije. Po mojem mnenju so že šamani, o katerih sem
veliko prebral, zdravili z besedami.
O: Ja, šamane vidim kot predhodnike psihoterapevtov v tem, da so zdravili z besedami
in jaz bi dodal še z odnosom. Znali so vzpostaviti zaupanje in hkrati so bili mojstri provokacije, presenečenja, tako da so z destabiliziranjem problemskih vzorcev čustvovanja,
FRANČEK DOBOVIŠEK, SOCIALNI DELAVEC, [email protected]
MAG. MIRAN MOŽINA, DR. MED., PSIHIATER IN PSIHOTERAPEVT, [email protected]
Franček DOBOVIŠEK, Miran MOŽINA
mišljenja in vedenja olajšali zdravilne spremembe pri ljudeh. Samo z božanjem namreč
težko pomagamo ljudem, da se premaknejo naprej. Bili so tudi mojstri hipnotiziranja, z
raznimi uprizoritvami so vzbudili pozornost in povečali odprtost ljudi za razne sugestije.
Znali so spodbuditi procese samozdravljenja.
Poleg njihove zdraviteljske funkcije pa se mi zdi zanimivo tudi kako je bilo glede njihove
družbene vloge. Veljalo je pravilo, da šaman ne sme biti župan. Zaradi svojega posebnega statusa in vpliva te moči niso smeli mešati s posvetno močjo, ki jo imajo avtoritete v
središču družbe. Po eni strani je moral biti v oporo najbolj vplivnim članom skupnosti,
po drugi pa najbolj marginaliziranim, izločenim. Predstavljam si, da je moral nositi dialektično napetost med polarnostmi, npr. med tistim, kar imenujemo »bolno« in »zdravo«,
»razumno« in »čustveno«, med budnostjo in sanjami, med dnevom in nočjo, če rečem
metaforično itn. Prav tako je povezoval psihološko duhovni svet in svet telesa. Velikokrat
so ljudje prišli s telesnimi problemi in boleznimi. Iz sodobnega razumevanja bi lahko
rekel, da je imel psihosomatski pristop. Kot mejni človek je omogočal stičišče nasprotij,
ki vedno znova vlečejo v dezintegracijo. Ni smel biti ne preveč bogat, niti preveč reven.
Imeti je moral dovolj, da ni izgubljal časa s skrbmi za preživetje.
V: Vidiš tu kakšne vzporednice s sabo?
O: Kot potomec šamanov bi se tudi sam najraje izognil »županskim funkcijam«, a se
jim še ne morem in nočem, če hočem doprinesti k nekaterim spremembam v družbenem
položaju psihoterapije. Pomembno pa se mi zdi to, da sem jih vedno jemal kot služenje,
ne kot plezanje po hierarhični lestvici za več moči in ugleda. Na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kjer sem v službi, sem trenutno
v dveh vlogah, po eni strani sem direktor, po drugi strani učitelj in vodja izobraževanja
iz sistemske psihoterapije in še strokovni vodja dela ambulante fakultete, ki je namenjen
otrokom in mladostnikom. Ko delam s skupinami edukantov, vedno znova ugotavljam,
kako hitro se lahko zaplete, če npr. izvedem kakšen seminar osebne izkušnje, kjer začasno
prevzamem vlogo terapevta. Kot vodja, učitelj in supervizor, moram večkrat odločati o
statusih edukantov, npr. kdaj so pripravljeni za začetek dela s klienti pod supervizijo, kdaj
so izpolnili obveznosti za pristop k zaključnemu izpitu, kot član izpitne komisije moram
odločati o tem, ali so izpolnili pogoje za podelitev statusa terapevta itn. Edukanti mi pripisujejo moč povezano s funkcijo vodje in to lahko kaj hitro interferira z vlogo terapevta.
Zato vse bolj delegiram funkcijo terapevta kolegom in kolegicam, ki pa potem niso udeleženi v procesu ocenjevanja kompetentnosti edukantov.
V: Če nadaljujeva z začetki psihoterapije v Sloveniji. Kateri psihoterapevt se ti zdi, da je
sprožil razvoj psihoterapije v Sloveniji?
O: Kliničnega psihologa Leopolda Breganta imamo soglasno za očeta slovenske psihoterapije. Leta 1968 je bil glavni pobudnik prvega sistematičnega izobraževanja iz psihoterapije za psihiatre in klinične psihologe. Imel sem srečo, da sem bil v osemdesetih letih
kot študent medicine z izrazitim interesom za področje duševnosti kar precej v neposrednem stiku z njim. Prav on je bil prvi, ki me je usmeril na pot psihoterapije. Izjemno se je
angažiral za razvoj psihoterapije na Slovenskem, bil je karizmatičen, dober predavatelj,
predan učitelj in imel je dobre organizacijske sposobnosti. Veliko je žrtvoval za psihoterapijo, saj je bilo v medicinskih krogih veliko predsodkov in odporov do nje. Zato se je
soočal s številnimi ovirami. Nekateri njegovi učenci so mnenja, da je tudi to doprineslo k
njegovemu pregorevanju in tragičnemu koncu. Hkrati pa je gotovo k temu doprinesla tudi
rana, ki jo je nosil s seboj. Tudi v njegovem primeru se potrjuje Jungova teza o ranjenem
179
180
»Ljubezen je glavna tema mojega življenja in ena ključnih tem psihoterapije«
Intervju z Miranom Možino
zdravitelju, da namreč k zdraviteljskim poklicem gravitiramo ljudje, ki smo v primerjavi
z drugimi poklici bolj ranjeni oz. ranljivi.
V: Kako si spoznal Breganta? Praviš, da te je prav on usmeril na pot psihoterapije?
O: Že v osnovni šoli in nato v gimnaziji in na fakulteti je bil moj sošolec in dober prijatelj
Lev Bregant, Leopoldov sin. Kot osnovnošolec in srednješolec sem večkrat prespal pri
Bregantih, saj je bilo tako zanimivo vstopiti v intimo prijateljeve družine in se na ta način
osamosvajati od lastne primarne družine. V klapi je bil tudi Sveto Vitorović, sin psihiatra
Momčila Vitorovića, ki je bil nekaj let tudi predstojnik Psihiatrične klinike na Studencu.
Bregantovi in Vitorovićevi so bili sosedje, saj sta tako Leopold kot Momčilo dobila sta
novanja preko psihiatrične klinike v večstanovanjskih hišah na Studencu, nekaj korakov
stran od bolnice. Doma sem se večkrat mami in očetu postavil po robu, ko mi kaj ni bilo
všeč, češ pri Bregantovih ali Vitorovićevih pa je drugače, bolje, tam pa lahko…
Spomnim se počitnic na morju, ko so me Bregantovi vzeli s seboj. Oče Leopold je imel
motorni čoln oz. gliser, kar je bilo takrat še redkost in prvič v življenju sem smučal na
vodi. Bil je sijajen občutek in zdelo se mi je, da imam poseben privilegij, da je to privoščil tudi meni. Bil je strastni kadilec in zdelo mi je imenitno, ker je elegantno kadil z
ustnikom. Veliko lepih trenutkov smo preživeli tudi v divjini snežniškega gozda, kjer je
Leopold za 99 let najel opuščeno gozdarsko hišo in jo spremenil v vikend.
Glede na zaupanje, ki sem ga čutil do Leopolda, tako ni bilo čudno, da sem ga po prvih
ljubezenskih brodolomih kot mlad študent prosil za svoj prvi psihoterapevtski svetovalni
pogovor. Še zdaj mi odzvanja v ušesih njegov R, ki ga je lahko izgovarjal samo po »francosko«, ko mi je po dobri uri pogovora rekel nekaj takega: »MiRan, to je še vse noRmalno, ni še Razloga z skRb. Vseeno pa moRda pRebeRi tole knjigo od KaRen HoRnay.«
In tako sem prebral svojo prvo psihoterapevtsko knjigo, ki je bila prevedena v hrvaščino
in je imela naslov Neurotična ličnost našeg doba. Vendar se moja zaskrbljenost za lastno
duševno zdravje ob branju te knjige ni zmanjšala, zgodilo se je obratno. Opisi nevrotičnega vedenja so se mi zdeli, kot bi nekdo pisal o meni in tako sem sam prišel do svoje prve
psihoterapevtske diagnoze – sem nevrotik!
K sreči je to mojo radovednost in zanimanje za psihoterapijo samo še poglobilo. Prižgal
se je motiv, ki je pogost pri ljudeh, ki se zanimajo za psihoterapijo in se podajo na zahtevno pot izobraževanja in usposabljanja za ta poklic: da bi preko študija psihoterapije
pomagal samemu sebi. Tako sem leta 1981 opravil tečaj za svetovalca na Klicu v duševni
stiski na Centru za mentalno zdravje v Ljubljani in do leta 1986 vsaj dvakrat mesečno
prebedel celo noč ob telefonu in odgovarjal na klice ljudi v življenjskih krizah. Na vsakih
štirinajst dni smo imeli svetovalci obvezno skupinsko supervizijo pod vodstvom Leopolda in psihiatrinje Božene Širce. Pogovore smo snemali na magnetofonski trak in ko
sem poslušal Leopoldove razlage, se mi je zdelo sijajno, kako je iz majhnih drobcev znal
sestaviti psihodinamsko interpretacijo klicalcev. Občudoval sem ga in večkrat sem imel
občutek, da sam nikoli ne bom zmožen česa podobnega. Komaj sem čakal, da sem se leta
1984 vpisal v enoletni podiplomski tečaj iz psihoterapije v okviru Medicinske fakultete,
kamor sem najprej hodil še v vojaški uniformi, ker se je ob začetku tečaja še iztekalo moje
služenje v JLA.
Franček DOBOVIŠEK, Miran MOŽINA
Poleti leta 1983 pa sem našel novega strokovnega očeta, Bernarda Stritiha, s katerim
sva začela tesno sodelovati v okviru t.i. poletnih taborov Črnega Mrava, prostovoljskega
projekta za pomoč otrokom in mladostnikom s psihosocialnimi problemi. Takoj po taboru
sem doživel tudi Poletno šolo Sekcije za skupinsko dinamiko in osebnostno rast, ki jo je
Bernard vodil skupaj z Vitom Flakerjem in ki me je očarala s sproščenim vzdušjem in pisano druščino strokovnjakov, ki so se zanimali za sodobne pristope v psihoterapiji – npr.
bioenergetiko, TA, geštalt idr.. Ko sem leta 1985 hkrati vstopil v t.i. dinamično psihiatrijo
Günterja Ammona in v svojo prvo psihoterapevtsko edukacijo na Hudolinovi kliniki v
Zagrebu, ki naj bi bila iz TA, je bila pa bolj sistemska, sem postajal vse bolj kritičen do
Leopoldovega pristopa in Schultz-Henckejeve teorije, ki je zato tudi nikoli nisem ponotranjil. Morda tudi zato, ker je bil do nje kritičen tudi Bernard, čeprav sta bila s Poldetom,
kot ga je imenoval, dobra kolega.
Npr. usmerjena anamneza, ki so jo zahtevali v okviru podiplomskega tečaja, se mi je
zdela neživljenjska, skoraj mučenje pacienta in terapevta, ker je bilo potrebno zbrati (pre)
veliko količino podatkov na šolski način in ker je bila prevladujoče patološko usmerjena. Veliko bolj všeč mi je bil sistemski pristop, kjer si lahko začel delati s pacientom z
relativno malo podatki in kjer je bil velik poudarek na izogibanju patologizaciji pacienta.
Mučno mi je bilo tudi na skupinsko analitičnih seansah za osebno izkušnjo, kjer so vodje
v glavnem molčali, sem in tja podali kakšno interpretacijo in bili osebno skrajno rezervirani. Glede na živost terapevtskih skupin in večjo osebno odprtost in angažiranost vodij
skupin na Ammonovi psihoterapevtski kliniki v Münchenu, v kateri sem leta 1985 opravil
tudi štirinajstdnevno prostovoljno prakso, so se mi zdele tudi relativno neučinkovite.
V: Kako pa se je začela tvoja poklicna pot?
O: Marca 1986 sem nastopil svojo prvo službo na Centru za mentalno zdravje (CMZ) in
sicer na alkohološkem oddelku. Bil sem presrečen, uresničile so se mi sanje, saj je bila
to osrednja slovenska psihoterapevtska institucija. Zdelo se mi je, da me nič ne more več
ustaviti na moji poti do psihoterapevta. Bil sem v samem središču slovenske psihoterapevtske scene. Hitro pa sem doživel prvo veliko razočaranje, pravi poklicni brodolom,
ki je ključno zaznamoval mojo poklicno pot. Po treh mesecih sem dobil odpoved, pa ne
samo to. V uradni obrazložitvi so mi naložili vso krivdo in me strokovno in osebno razvrednotili.
Zadelo me je kot strela z jasnega. Na alkohološkem oddelku sem namreč prišel v konflikt
s sestro, ki se mi je v vlogi skupinske terapevtke zdela do pacientov preveč trda, kritična,
vzvišena, celo ponižujoča. To mislim še danes, seveda pa je do konflikta prišlo tudi zaradi
moje nezrelosti. Bil sem preveč zaletav, neučakan, naiven, idealističen in idealizirajoč
(kar sem videl v tujini, predvsem na Ammonovi kliniki, se mi je zdelo »zlato« v primerjavi s slovensko »sivino«) oz. narcističen, kot je bilo takrat v modi reči.
In prav v času moje velike stiske v službi je Leopold 30. aprila 1986 naredil samomor.
Seveda me je to še dodatno prizadelo. Nekako me je »zapustil«, ko bi še kako rabil njegovo oporo.
Pomemben, če ne odločilen jeziček na tehtnici za odpust po tromesečnem poskusnem obdobju pa je bil tudi ta, da sem se zameril glavnemu šefu prof. dr. Jožetu Lokarju, ki je bil
takrat najvplivnejši slovenski psihiater. Šlo je tudi za banalnosti, kot je to pogosto v med
181
182
»Ljubezen je glavna tema mojega življenja in ena ključnih tem psihoterapije«
Intervju z Miranom Možino
človeških odnosih. Npr. enkrat na teden smo imeli zdravniški konzilij, na katerem smo se
zbrali vsi zdravniki CMZ. Vodil ga je Lokar in zdelo se mi je, da je pri tem preveč kontrolirajoč, da preveč uživa v nadrejenem položaju, v svojem vplivu in moči. Bil je spreten
diskutant, ki je znal uveljaviti svoje stališče, izjemno bister, dobro informiran, razgledan,
sugestiven. Kmalu mi je postalo jasno, da so kolegi v njegovi prisotnosti previdni in da
so raje povedali manj kot več. Nekaj zaduš(e)nega, ozkega, izključujočega, vzvišenega
sem doživljal v vzdušju med zaposlenimi na CMZ v primerjavi z »romantiko«, ki sem
jo okusil v delovnem timu na taborih, v stikih s strokovnjaki na poletnih šolah in med
sodelavci v dinamični psihiatriji.
Tako se je Lokar večkrat razgovoril v monologih, ki so se mi včasih zdeli nezanimivi.
Pogrešal sem živost, skupinska dinamika je bila nekako zadušena. Sedeli smo na zofah,
na katere si se lahko udobno zleknil. Leta 1985 me je Lev Milčinski uvedel v avtogeni
trening in mi potem omogočil, da sem vodil tečaje. Ker sem moral na konzilijih držati
jezik za zobmi, sem večkrat začutil prijetno utrujenost, zaprl sem oči in si privoščil seanso
avtogenega treninga.
Kmalu so me kolegi opozorili, da je to Lokarja zbodlo, češ da na konzilijih spim in sem
seveda od takrat držal oči široko odprte, pa vseeno ni pomagalo. Lokar je imel krasne,
svetlo modre oči, in je znal dolgo in nepremično gledati naravnost v oči. Vedno je ostal
prijazen do mene tako kot je bil tudi do drugih. Nikoli ga nisem videl, da bi izgubil nadzor
nad sabo. Vedno je bil gladek in nikoli nisem vedel, pri čem sem. To je bil način komunikacije, ki so ga razvili tudi nekateri drugi njegovi tesni sodelavci in me je begal. Na to se
nikoli nisem navadil in mi je še danes neprijetno, če kdo na tak način komunicira z mano.
Moje občutljive strune so bile vedno premočne, da bi jih znal uspešno skrivati.
Kako velik je bil Lokarjev vpliv, sem boleče občutil na svoji koži, ko so se mi na moje
prošnje za zaposlitev ena za drugimi zapirala vrata psihiatričnih bolnic in sem šele spomladi 1987 skozi šivankino uho prišel do specializacije v psihiatrični bolnici Vojnik. Imel
sem srečo v nesreči, da je bil šef celjske psihiatrije in nevrologije prim. mag. Zvonimir
Lamovec, Lokarjev nasprotnik in je z nasmehom na obrazu poslušal o mojih bližnjih srečanjih z njim. Zdelo se mi je, da mu je godilo, da je ponagajal svojemu tekmecu in mi dal
možnost zaposlitve. Seveda je bil previden in sem se najprej moral dokazati v poskusnem
obdobju. Tokrat sem bil veliko bolj previden in zadržan tudi sam, naučil sem se držati
jezik za zobmi in sprejemati, da je moje mesto v zdravniški hierarhiji na repu. Hkrati pa
sem si že utiral svojo, precej drugačno psihoterapevtsko pot na robu slovenske psihoterapevtske scene in se od tam šele po velikem ovinku vrnil v njeno središče.
V: Na robu slovenske psihoterapevtske scene si našel učitelja in mentorja v Bernardu
Stritihu. Je torej on imel na razvoj tvoje kompetentnosti za terapevtsko delo z ljudmi
največji vpliv?
O: Ja, z njim sva intenzivno sodelovala dvajset let od leta 1983 do 2003. Na začetku mi
je dal možnost, da sem ga opazoval pri psihoterapevtskem delu, nato sem delal z njim z
ramo ob rami kot koterapevt in postopno sva postala enakovredna sodelavca. Bil je moj
učitelj, supervizor in med nama se je razvilo tudi prijateljstvo.
Vendar Bernard ni bil običajni učitelj psihoterapije, ker je psihoterapevtsko delo umestil
v širši okvir skupnostnega prostovoljnega dela. Na stičišču socialnega dela in psihotera-
Franček DOBOVIŠEK, Miran MOŽINA
pije je razvijal novo paradigmo pomoči, za katero je bilo med drugim značilno, da se je
kot strokovnjak s sestopanjem iz pozicije moči približal življenjskemu svetu klientov oz.
pacientov. Tako sva npr. negovala obliko pogovarjanja, za katero bi bil najbolj primeren
izraz samopomoč. Bernard je za opis tega izraza rad povedal zgodbo o Billu in Bobu, ki
sta bila ustanovitelja samopomočnega gibanja Anonimni alkoholiki.
Bill je bil uspešni borzni mešetar in epizodični pivec. To pomeni, da ni pil stalno, ko pa
je padel v fazo pitja, se ni mogel ustaviti, dokler ni obležal v jarku. Bob je bil splošni
zdravnik, ki je bil v svoji praksi uspešen, je pa kljub poskusom abstinence vedno znova
pil na dolge proge. Dnevni odmerek alkohola se je postopno povečeval, tako da je z leti
fizično, psihično in socialno propadal. Bill je po enem od svojih pivskih pretiravanj pristal
na urgenci in bi skoraj umrl. Ko je bil v kritičnem stanju, je doživel mistično izkušnjo, po
kateri se ni več mogel vrniti na stara pota. Hkrati mu je postalo jasno, da bo za vzdrževanje abstinence potreboval oporo sotrpinov. Tako je poiskal tudi Boba, ki ga je najprej
precej ostro zavrnil z besedami, da mu ne more pomagati, saj še sam sebi ne more. Bill je
odvrnil, da ni prišel zato, da bi mu Bob pomagal, ampak da bi v pogovoru z njim pomagal sam sebi. To je bil ključni trenutek preobrata in moža sta se potem baje pogovarjala
osem ur brez premora. Tako se je začelo gibanje Anonimni alkoholiki, ki se je razširilo po
celem svetu in je do danes najuspešnejše samopomočno gibanje za zdravljenje odvisnosti
od alkohola. Še vedno se vsako srečanje teh skupin začne na tej predpostavki, da nihče ne
more pomagati drugemu, ampak le sam sebi. Posredno pa se lahko zgodi, kot nekakšen
stranski učinek, da pomagajo tudi drug drugemu.
Tudi z Bernardom sva se pogovarjala na tak način. Ker sva bila prijatelja in sodelavca,
nisva mogla biti drug drugemu terapevt, sva pa z odkritim pogovarjanjem poskušala pomagati sama sebi. Ta način je pritegnil tudi druge sodelavce ne samo paciente, tako da
smo postopno imeli več skupin za samopomoč. Leta 1986 sem z njim sodeloval v skupini,
v kateri je bilo še nekaj članov z dolgotrajnimi psihiatričnimi težavami. Med njimi je
bila tudi ženska srednjih let z diagnozo shizofrenija, ki je bila že večkrat hospitalizirana.
Večkrat je tudi poskušala samomor. Vsak ponedeljek popoldan je iz službe najprej prišla
k meni na kosilo, nato sva skupaj odšla na srečanje skupine. V njej sem sodeloval kot
Miran, ne kot psihiater ali psihoterapevt. Tako kot drugi sem govoril o svojih težavah in
si poskušal na ta način pomagati. Skupaj smo tudi hodili na izlete, poleti na terapevtske
tabore. To nam je omogočilo, da smo se spoznavali v običajnih življenjskih situacijah.
Številne težke usode psihiatričnih pacientov sem tako lahko začutil od blizu, popolnoma
drugače, kot sem jih kot zdravnik v beli halji v bolnici. Te izkušnje so mi omogočile, da
sem v svojih pacientih vedno v prvi vrsti videl ljudi in da se je zmanjšal moj strah pokazati se jim kot običajen človek, kot sopotnik, ki ga pretresajo in mučijo iste eksistencialne
teme kot njih. Bernardu bom zato večno hvaležen, da mi je omogočil bistveno drugačen
vstop v polje psihoterapije in širše psihosocialne pomoči.
V: Ali to pomeni, da dober učitelj psihoterapije in dober psihoterapevt to, kar uči, tudi
živi?
O: Ja. Uspešnost psihoterapevtov je zelo odvisna od tega, do kakšne mere ponotranjijo
terapevtsko logiko. Tako npr. sam sistemskega načina mišljenja, ki mi je blizu, ne morem
ločiti od svojega zasebnega življenja. Nisem nekdo v terapevtski sobi in spet nekdo drug
v vsakdanjem življenju. Po predpostavkah, po katerih delam in govorim v terapevtski
sobi, tudi sam živim oz. si prizadevam živeti. Carl Rogers, eno velikih imen humanistič
183
184
»Ljubezen je glavna tema mojega življenja in ena ključnih tem psihoterapije«
Intervju z Miranom Možino
ne psihoterapije, je to poimenoval kongruentnost, skladnost med besedami in dejanji.
Seveda je tak terapevt bolj prepričljiv, pri pacientih lažje vzbudi zaupanje v svoj pristop,
bolj jih pritegne in potegne za seboj. Tudi raziskave o učinkovitosti terapije so potrdile,
da terapevtova kongruentnost dobro vpliva na izid terapije. Pa saj to ni nič novega. Že
stari Rimljani so imeli pregovor: Besede učijo, zgledi vlečejo - »verba docent, exempla
trahunt«.
V: Kako psihoterapevtu pomaga široka razgledanost?
O: Mislim, da si večinoma široko razgledanost predstavljamo kot veliko načitanost, kot
široko znanje, za katerega je potrebno prebrati oz. preštudirati veliko knjig. Sam pa menim, da do široke razgledanosti ne pridemo brez delovanja, tako kot nam sporoča kibernetično načelo: Da se boš učil, deluj (angl. »Act to learn«). Seveda z branjem oz. študijem ni
nič narobe, vendar prebrano pade na popolnoma drugo mesto in ima popolnoma drugačen
učinek, če je krožno povezano z delovanjem.
Moj drugi pomembni učitelj, Graham Barnes, mi je to ponazoril na primeru svojega učitelja na harvardski univerzi prof. Adamsa, ki je bil v šestdesetih letih, ko je Barnes tam
študiral, ena glavnih zvezd, nesporna velika avtoriteta in vzor, ki so mu vsi priznavali
izjemno široko razgledanost. Prof. Adams, ki je predaval o kulturi in sociologiji religije,
je imel navado, da se je vedno znova za določen čas, npr. za nekaj mesecev, včasih tudi
za leto in več, priključil kakšni marginalni družbeni skupini, ki mu je bila najbolj tuja in
do katere je včasih čutil prav odpor. Če bi sledil spontanemu impulzu, bi se ji na široko
izognil. Lahko si npr. predstavljamo, da se je povezal tudi s kakšno skrajno konzervativno
desničarsko skupino, ki je imela v petdesetih letih prejšnjega stoletja rasistične ideje, kar
je bilo v popolnem nasprotju z njegovo demokratično in humanistično orientacijo. Večkrat se je tako moral prav zavestno prisiliti, da ni samo navezal površnega stika, ampak
da se je na sokratovski način lotil poglobljenega pogovarjanja s pripadniki takih skupin.
Družil se je z njimi in se pustil kot največji nevednež poučevati o vsem, kar so ti ljudje
vedeli. Zanimal se je za vse, kar počnejo, poskušal se je popolnoma potopiti v njihov svet,
da je lahko na koncu razmišljal kot oni. Barnes je bil prepričan, da so bila zato njegova
predavanja tako živa in so privlačila študente kot magnet. Njegova široka razgledanost
se je napajala iz živih izkušenj. Ne glede, na katerih fakultetah so študirali, so v trumah
hodili na njegova predavanja, da so se morali prav boriti za kakšen prosti sedež.
V: Kako pa psihoterapevtu pomaga družbena angažiranost?
O: Tudi tu bom citiral Grahama Barnesa, ki je apeliral na družbeno angažiranost psihoterapevtov takole: „Če z eno nogo ne stojiš v svetu osebnega in z drugo v svetu političnega,
si jalov. Osebno je politično in politično je osebno.“ Ponosen sem na to, da sem to njegovo načelo na svoji strokovni poti stalno uresničeval. Tako sem npr. leta 1998 prispeval
k ustanovitvi in nato k razvoju Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, ki je povezala
nekaj društev in inštitutov različnih psihoterapevtskih šol. Promovirali smo psihoterapijo
kot samostojen poklic in kot znanstveno disciplino ne glede na posamezne pristope. Med
drugim smo si zadali za cilj, da bi bil v Sloveniji sprejet zakon o psihoterapevtski dejavnosti, da bi registrirali poklic psihoterapevta in da bi bila psihoterapija kot zdravstvena
dejavnost umeščena v zdravstveni sistem. Brez prizadevanja za avtonomijo psihoterapije
kot poklica in kot akademske discipline bo psihoterapevtovo delo v njegovi praksi ostalo
družbeno marginalno.
Franček DOBOVIŠEK, Miran MOŽINA
Družbeno angažiranost razumem tudi kot krepitev skupnosti še posebno tam, kjer so obstoječe institucije s svojimi programi pomoči prekratke. Tako sem ponosen na svoje dvajsetletno udejstvovanje v Društvu za psihosocialno pomoč in prostovoljno delo Odmev,
v katerem si tudi ti sodeloval kar dvanajst let. Uspelo nam je ponuditi psihoterapijo in
skupnostno obliko pomoči ljudem, ki drugače do nje ne bi mogli priti, bodisi zato ker so
bili materialno ogroženi (mnogi so prišli na naše tabore tudi zastonj ali za polovično ceno,
op. F. D.) ali socialno marginalizirani.
Družbena angažiranost pomeni tudi gojiti odprtost za aktualna dogajanja v družbi. Spomladi 2012 je bil tak primer sprejemanje Družinskega zakonika, kjer je prišlo do ostre
polarizacije med zagovorniki, liberalno strujo v družbi, in nasprotniki, bolj konzervativno
strujo okoli RKC. Ko gledam nazaj, se mi zdi, da sem se še premalo angažiral, ker je bil
Zakonik na referendumu zavrnjen. Zame kot družinskega psihoterapevta je bilo novo
besedilo zakona pomembno v mnogih ozirih, npr. tudi zaradi členov, ki so povezani z
obravnavanjem nasilja v družinah, saj bi prinesel nova pooblastila mladinskim sodiščem,
centrom za socialno delo itn. za bolj učinkovito delo.
V: Kakšno vlogo je imelo delovanje v okviru društva Odmev nate kot psihoterapevta? Ali
te prostovoljna pomoč drugim napolni z občutenjem smisla?
O: Absolutno. Občutek smisla, ki se mi je porajal pri prostovoljnem delu, je bil najpomembnejši izkupiček, ki sem ga bil deležen ob tem delu. Jeseni leta 2012 sem na mednarodnem kongresu družinske terapije na Ohridu slišal o raziskavi, v kateri so ugotovili,
da so mladostniki, ki so sodelovali v raznih dobrodelnih aktivnostih, imeli veliko višjo
stopnjo zadovoljstva in sreče kot pa njihovi pasivni, družbeno neangažirani vrstniki.
Če to drži za mladostnike, velja še bolj za starejše ljudi. Tako tudi sam v svojih petdesetih
letih doživljam splošno znano razvojno psihološko značilnost, da mi vse bolj postaja pomembno nesebično delo za druge. Težišče se prestavlja vse bolj v delo za skupnost. Gre
za spontano etično razširitev horizonta.
Naj odgovorim še na prvi del vprašanja. Pri delovanju v društvu Odmev sem tudi spoznal,
kako pomembna je organizacija širšega konteksta, v katerega potem umestiš psihoterapijo. Tako sem se naučil, kako važno je poskrbeti za cel kup organizacijskih detajlov, npr.
za šotore in drugo opremo, hrano, prevoz, pripravo prostovoljcev itn. Spoznal sem, da je
psihoterapevtsko delo veliko bolj učinkovito, če poteka v dobro organiziranem kontekstu,
ki je ekološko prijazen do ljudi.
V: Izobraževanje psihoterapevta je večletni proces. Kaj je ključno in kaj ni tako pomembno? Če bi moral izbrati nekaj od tega, kar je zdaj sestavni del izobraževanja, kaj bi
žrtvoval?
O: Glavni stebri v izobraževanju psihoterapevta so:
1.Teorija, ki vključuje tudi seminarsko delo in vadenje metod in tehnik dela z ljudmi
v edukacijski skupini.
2.Psihoterapevtska praksa s klienti pod supervizijo.
3.Osebna izkušnja oz. delo na sebi.
Če bi moral žrtvovati nekaj od tega, bi se najprej odrekel teoriji, ohranil pa bi osebno
izkušnjo. To je ugotovil že Freud, ki je zahteval, da morajo terapevti, ki želijo delati, sami
185
186
»Ljubezen je glavna tema mojega življenja in ena ključnih tem psihoterapije«
Intervju z Miranom Možino
na kavč in skozi lastno učno analizo. To bi dal na prvo mesto. Na drugo pa supervidirano
prakso in na zadnje mesto teorijo.
V: Ali psihoterapevt zdravi predvsem z odnosom do klienta? Z vrsto ljubezni, ki je povsem nesebična?
O: Ja. Trenutno razpolagamo z empirično potrjenimi ugotovitvami iz metaanaliz, da odnos med terapevtom in klientom prispeva k izidu terapije kar okoli 30%. Je torej veliko
bolj pomemben od tehnik in metod, ki prispevajo le od 5 do 0 %. Všeč mi je tudi, da si
uporabil besedo ljubezen za opis odnosa med terapevtom in klientom, čeprav je to lahko
provokativno.
V: Ne, ni bilo mišljeno v spolnem smislu, ampak kot ljubezen med dvema človekoma.
O: Ja, razumem. Običajno se namreč na tej točki odpre debata o spolnih zlorabah psihoterapevtov do klientov, kar je seveda problematično poglavje psihoterapije. Zato raje
uporabljamo izraz empatija. Moj učitelj Graham Barnes pa je vztrajal, da je ljubezen
pomemben in primeren izraz.
V: Tudi v naslovu njegove knjige o psihoterapiji Pravičnost, ljubezen in modrost (angl.
Justice, Love and Wisdom) je beseda ljubezen, ali ne?
O: Ja. Barnes nas je spodbujal, da naj se psihoterapevt besede ljubezen ne boji in da
mora imeti rad svoje paciente, če jim želi pomagati. Seveda pa ne tako, da gre z njimi v
posteljo.
Za Barnesa je izjemno pomembna povezava med pravičnostjo in ljubeznijo. Ljubezen
brez pravičnosti lahko namreč počne krute stvari ali se sprevrže v sentimentalnost. Pravičnost brez ljubezni pa premalo skrbi za preživetje oz. ohranjanje odnosov. Ljubezen,
ki je povezana s pravičnostjo, je lahko nepopustljiva, ko je to potrebno. Ljubezen in
pravičnost pa potrebujeta modrost kot spoznanje o krožni povezanosti in vključenosti v
širši odnosni sistem.
V: Društvu Odmev ste vsi strokovnjaki delali zastonj. Koliko take nesebičnosti si lahko
privošči psihoterapevt?
O: Ni realno, da bi lahko terapevt z vsemi pacienti delal brezpogojno nesebično. Če namreč živi od svojega dela, mora to tudi zaračunati. Hkrati pa vsem svojim učencem svetujem, da naj vsaj nekaj svojega časa posvetijo ljudem, ki jim ne zmorejo plačati oz. da
prilagajajo cene svojih storitev plačilnim zmožnostim klientov.
V: Meni se zdi, da bi na psihopatologijo lahko gledali le kot na identifikacijo z določenimi
mislimi, stanji uma. Je problem psihoze v bistvu problem izgubljenosti v identifikaciji z
miselnim tokom, ki ne ustreza realnosti - ki je plod domišljije?
O: Kaj je ključni problem psihoze, še ne vemo. Vsekakor je izgubljenost v identifikaciji
z miselnim tokom, ki ne ustreza realnosti, ena ključnih značilnosti psihotičnega doživljanja. Pred nekaj leti sem intenzivno, vsak teden, delal s pacientom, ki je bil točno na tej
točki identifikacije z miselnim tokom. Oblikovan je bil nekako takole: „Neka sila upravlja
z menoj … na tleh zagledam posebne znake, neke oblike podobne heksagramu in perje...“. Imel je privide, prisluhe in močne čutne halucinacije. Temu je sledila razlaga, v katero je vključil različne ljudi (bivše sodelavce, terapevte, itn.), za katere je imel občutek,
da so proti njemu. Kadar pa se mu je stanje zelo poslabšalo, je v to interpretacijo svojega
Franček DOBOVIŠEK, Miran MOŽINA
doživljanja vključil še družinske člane. Nastal je t.i. „paranoidni sistem“.
Vprašanje pa je, kaj je prej in kaj je kasneje. Ali je prej miselni tok ali tok občutkov?
Po mojih izkušnjah je pri psihotičnem doživljanju in pri večini psihopatoloških pojavov
ključno občutenje čustva strahu in tesnobe. Iz evolucijskega vidika so se čustveni možgani pojavili dosti prej kot pa možganski polobli. Sodobni nevroznanstveniki so dokazali, da čustva pomembno opredeljujejo misli oz. vse kognitivne procese, tudi spomin,
pozornost itn. Iz evolucijskega stališča lahko razumemo, da čustva vladajo mislim in ne
obratno, čeprav so seveda misli in čustva v krožni povezavi.
Če delam z ljudmi, ki poiščejo pomoč zaradi raznih psihopatoloških simptomov, sem zelo
pozoren na to, kakšna čustva poganjajo premočno identifikacijo z miselnim tokom, ki jo
potem krožno ojačujejo. Pretirana identifikacija z miselnim tokom pa se ne pojavlja samo
pri psihopatologiji, ampak je splošna značilnost celotne zahodne kulture. Če npr. začneš
z neko prakso meditacije ali čuječnosti in se sistematično vsak dan znova deidentificiraš
od misli in miselnega toka in se začneš spraševati „Kdo sem jaz?“ v nekem širšem smislu,
spoznaš, da nisi ne misli, pa tudi ne čustva niti čutne zaznave. Šele potem spoznaš, kako
smo mi kot kultura spojeni s tem tokom. Zaradi tega imamo kup problemov in zaradi te
identifikacije nimamo dovolj notranjega miru. Gledati na psihozo brez tega, da vidiš, da
je celotna kultura v bistvu v pretirani identifikaciji z miselnim tokom – to je nevarno in
tudi nepravično, ker to lahko vodi v patologizacijo določene skupine ljudi.
Zelo je pomembno, da dokler še ne vemo točno, kateri so vzroki in kakšna je patogeneza
psihoz in po kakšnih mehanizmih le-te delujejo, gledamo na to, kaj je v fenomenu psihoze
podobno nam samim. V čem so si podobna doživljanja psihotičnega človeka in človeka,
ki nima te diagnoze. Kaj je tisto v našem vsakdanjem življenju, ki je temu fenomenu
podobno? Tako si po mojem mnenju s svojim vprašanjem odprl ključno temo zahodne
kulture, ne samo določene patologije posameznika.
V: So dobri psihoterapevti „ranjeni“ psihoterapevti?
O: Kot sem že omenil zgoraj na primeru Leopolda Breganta, bi Jung verjetno odgovoril, da večinoma je tako. On je govoril o arhetipu ranjenega zdravitelja. Dejal je, da so
najboljši psihoterapevti tisti, ki se tega poklica naučijo preko uvida v lastno ranjenost in
skozi lasten proces zdravljenja te ranljivosti. Mislim pa, da so lahko dobri psihoterapevti
tudi tisti, ki v svojih dušah ne nosijo globokih zarez. Npr. Irvin Yalom, ena velikih legend
psihoterapije dvajsetega stoletja, ki je hkrati tudi odličen pisatelj, v eni od svojih knjig
piše, da je včasih zavidal svojim pacientom razburljivost njihovih življenj, ker je njegovo
potekalo mirno in je bil zgled »zdravja« in »normalnosti«.
To je povezano z mojim odgovorom na vprašanje o tem, kaj je pomembno v izobraževanju psihoterapevta – osebna izkušnja lastne terapije, v kateri se učiš sprejemati lastno ranljivost in jo izkoriščati kot vir, ker preko tega uvida in stika z lastno ranljivostjo razvijaš
sočutje. Ranljivost je lahko most za sožitje med ljudmi. Včasih lahko rane pozdravimo,
včasih pa se moramo naučiti živeti z njimi prav tako kot človek, ki je denimo izgubil
nogo v prometni nesreči. Naj ponazorim še z metaforo. Če mi npr. manjkata dva prsta, si
lahko prizadevam vedno znova prijeti določen predmet prav z manjkajočima prstoma. Če
bom to počel, bom vedno znova potrt, vedno znova se bom potrjeval v tem, da mi nekaj
manjka. Lahko pa se počasi naučim, kako predmet prijeti s preostalimi prsti. Kljub temu,
da imam nek duševni deficit ali strukturno posebnost ali metaforično - imam le tri
187
188
»Ljubezen je glavna tema mojega življenja in ena ključnih tem psihoterapije«
Intervju z Miranom Možino
prste - lahko živim kvalitetno življenje. Seveda pa je pri večjih strukturnih posebnostih,
če nimam dovolj lastnih virov, ključnega pomena, da se moji posebnosti prilagodi okolje.
V: Kako lahko psihoterapevt dokaže, da se je s pomočjo njegovih intervencij klientov
način razmišljanja dejansko spremenil?
O: To je eno najtežjih vprašanj s področja metodologije raziskovanja psihoterapije, ki
se še razvija. Učinke intervencij je nemogoče dokazati na linearen način, torej v smislu
vzrok – posledica. Korelacije med intervencijami in učinki so mehkejše in vedno je treba
opazovati več dejavnikov v širšem kontekstu.
Za dokazovanje pozitivnih učinkov psihoterapije lahko uporabljamo anketne vprašalnike
in intervjuje, kjer npr. sprašujemo o klientovi raznolikosti mišljenja in doživljanja. To
pomeni, da se pred, na raznih točkah med in po terapiji, meri raznolikost klientovih čustev, misli, vedenj in odnosov. Če se njihova raznolikost poveča, je to pozitiven znak, h
kateremu je lahko prispevala psihoterapija, kajti za psihopatologijo je značilno zoženje.
Lažje pa je sklepati o učinkovitosti psihoterapije, če spremljamo več spremenljivk hkrati
in registriramo premike na mnogih ravneh - psihološki, telesni in socialni.
Zadnji „modni krik“ je raziskovanje psihoterapevtskega procesa, ko ta dejansko poteka
(angl. »real time monitoring«). Pacient tu v rednih intervalih, npr. vsak dan, odgovarja
na določen vprašalnik, hkrati se zbirajo opažanja bližnjih ali terapevtov o spremembah
pri njem. Na telesni ravni lahko npr. spremljamo stopnjo stresa, saj so našli v urinu presnovke, ki neposredno zrcalijo aktivnost adrenalinske stresne osi. Prav tako je zaradi
tehnološkega napredka pri slikanju možganov možno prikazati spremembe v funkcioniranju in strukturi možganov v času psihoterapije. Ko tako pogledaš telesne in psihološke
parametre in še socialno oceno opazovalcev klientovega procesa še v času, ko se psihoterapevtski proces dogaja, lahko z dosti večjo verjetnostjo pokažeš, kakšni so neposredni
učinki psihoterapije.
Če pa imamo vrsto raziskave, kjer opravijo presečne meritve in ocene le pred, na določenih točkah med in po terapiji, je težje z gotovostjo ugotoviti, ali se je med terapevtskim
procesom dogajalo še kaj drugega, kar je povzročilo psihoterapevtske spremembe ali pa
so bili to izključno ali pretežno učinki psihoterapije.
V: Kako psihoterapevt doseže ravnotežje med uporabo tehnik in sočutjem?
O: S kilometrino. Na začetku se začetniki – psihoterapevti radi učijo tehnik, ker s tem
zmanjšujejo svojo lastno tesnobo pred novo situacijo in veliko odgovornostjo, ko npr.
prevzamejo zahteven primer. Tehnike jim pomagajo pri strukturiranju terapevtskih srečanj, dajo jim občutek, da pred klientom niso goli in bosi.
Kot sem že omenil, pa je učinkovitost v majhni meri odvisna od uporabe tehnik. Pomembnejši so terapevtovi dejavniki, npr. kongruentnost, sočutje oz. empatija, odnos med
terapevtom in klientom, najbolj pa je pomembno to, kaj se dogaja v klientovem lastnem
življenju v času terapije. Če klient izkoristi vire, ki jih ima v vsakdanjem življenju, bo
učinek psihoterapije veliko večji.
Sam večinoma sploh ne mislim več na tehnike. Imam občutek naravnega toka, kot da se s
klienti preprosto samo pogovarjam. Če pa moram v učne namene demonstrirati določeno
Franček DOBOVIŠEK, Miran MOŽINA
tehniko ali metodo dela študentom, pa jo skušam čim bolj disciplinirano in jasno prikazati. Dober učitelj mora biti sposoben obojega: da se po eni strani popolnoma odklopi od
tehnik in sploh ne razmišlja o njih, po drugi strani pa jih mora biti sposoben zavestno in
pregledno demonstrirati.
V: Se ti je zdel film Nevarna metoda ustrezen prikaz začetkov psihoterapije?
O: Vsekakor ustrezen, čeprav izbere najbolj vročo in spolzko temo, spolno zlorabo klientov s strani terapevtov. Seveda bi se dalo o začetkih psihoterapije prikazati še marsikaj drugega, kar pa verjetno ne bi bilo tako privlačno oz. »žmohtno« in zato tudi manj
komercialno uspešno. Psihoterapija je za sodobnega gledalca, ki ima rad akcijo in hitro
dogajanje, dolgočasna. Stvari se dogajajo počasi, na psihoterapevtskih seansah navzven
ni kaj prida videti. Potrebno je veliko subtilne potrpežljivosti, da zaznaš očem skrito
dogajanje v globinah terapevtove in klientove duše ter drobna nihanja in spremembe v
njunem odnosu.
Nasploh sem ljubitelj filmov, ker ob njih intenzivno podoživljam in reflektiram lastno
življenje. Če spet omenim Barnesa, njegov nasvet je bil, da naj psihoterapevti bolj kot
v strokovni literaturi iščemo navdih za terapevtsko delo v leposlovju in gledališču, ker
preko teh medijev veliko bolj lahko pridemo v neposredni stik z zgodbami o ljudeh. Jaz bi
k temu gotovo dodal še film, ki nas zahvaljujoč tehnološkemu razvoju lahko zelo prepričljivo premakne v druge svetove, ki bi drugače za nas ostali veliko bolj oddaljeni in tuji.
Tako lahko spoznavamo in se vživljamo v različne človeške usode, druga kulturna okolja,
v zgodovino, v razne projekcije prihodnosti.
Film Nevarna metoda nas premakne na konec devetnajstega, začetek dvajsetega stoletja
in posrečeno prikaže odnos med Freudom in Jungom, velikima pionirjema, njuno izjemno
motiviranost in predanost odkrivanju takrat novega poklica, psihoterapije. Empatično je
prikazana Freudova kolegialna strokovna in prijateljska opora Jungu kot tudi strokovna in
človeška opora pacientki, ki jo je Jung spolno zlorabil. Prav velik Freudov angažma je bil
morda tisti jeziček na tehtnici, zaradi katerega se je vse skupaj relativno srečno končalo,
saj sta oba, Jung in njegova pacientka, uspela skozi hudo osebno krizo osebno dozoreti in
razviti uspešni psihoterapevtski karieri.
Lepo je tudi prikazano, kako rada sta se imela Freud in Jung, vendar so bile razlike v njunih osebnostih in socialnem statusu vseeno prevelike, da bi lahko ostala dlje strokovno in
človeško intimno povezana. Film nazorno prikaže, kako je bil Freud reven v primerjavi
s precej bogatejšim Jungom. Jung je vse to, kar se mu je zgodilo, nekako „zvozil“ tudi
zato, ker je imel veliko materialnih virov. Če bi bil manj premožen in če bi se gibal v manj
uglednih in privilegiranih socialnih krogih, bi ga takšna afera verjetno pokopala.
V obdobju, ki ga prikazuje film, se je mnogim terapevtom zgodilo podobno kot Jungu.
Zato je Freud postopno uvajal vse strožja pravila glede terapevtskega setinga in metode
dela. Tako je npr. zelo omejil stike izven terapevtske sobe in terapevtskih srečanj, skoraj
prepovedal telesni dotik, uvedel pravilo abstinence, ki je pomenilo, da mora ostati terapevt v stikih s pacienti čim bolj zadržan, da ne sme ničesar podeliti o sebi, da mora ostati
človeško čim bolj zastrt. Potem je omejil terapijo na besedno izmenjavo, zožil indikacije
na t.i. »nevroze« in s tem izključil široko paleto pacientov z osebnostnimi in psihotičnimi
motnjami, kjer je obstajala večja verjetnost, da bodo terapevti izgubili distanco itn. Na
začetku svoje kariere je velikokrat hodil s klienti na sprehode in bil baje v teh pogovorih
189
190
»Ljubezen je glavna tema mojega življenja in ena ključnih tem psihoterapije«
Intervju z Miranom Možino
ustvarjalen in učinkovit, tudi glede dotikanja je bil svobodnejši. Prav zaradi spolnih zlorab terapevtov pa je postajal vse strožji, da bi zaščitil ugled novega poklica, ki si je težko
utiral pot k temu, da bi bil v takratni družbi sprejet kot znanstveno utemeljen in bi se rešil
prizvoka šarlatanstva. Seveda pa je zato moral žrtvovati precej ustvarjalne svobode in
prožnosti terapevtov.
Zadovoljen sem, da se je na splošno v zahodni družbi od sedemdesetih let prejšnjega
stoletja intenzivirala zavest o razširjenosti in škodljivosti spolnih zlorab in da je obravnavana kot hud prekršek. Danes je jasno, da če se to zgodi terapevtu, mora prekiniti z
opravljanjem svoje dejavnosti in se podvreči lastni terapiji. V kolikor sploh lahko potem
začne znova opravljati psihoterapevtsko prakso, pa mora biti še dlje časa pod intenzivno
supervizijo.
V: Omenil si, da naj bi psihoterapevt iskal spoznanja in navdih za svoje delo v leposlovju
ne samo v strokovni literaturi. Katero delo oz. kateri pisatelj, pesnik te je nagovoril?
O: Veliko imen in del bi lahko naštel. Med pisatelji npr. Dostojevski, Hesse, Kundera,
Cankar, Bartol, Per Petterson, med pesniki Rilke, Neruda, Pessoa, Mary Oliver, Gregorčič, Kocbek, Pavček, Kovič, Menart, Neža Maurer, Lainšček, Boris A. Novak. Sicer sem
počasen bralec, včasih mi je dovolj, posebno pri poeziji, da preberem eno pesem in že se
zgodi nek premik v duši in telesu, da postaneta bolj odprta in živa. V tem stanju se potem
ustvarjajo nove povezave, lahko si predstavljam, da v mojih možganih nastajajo ob tem
nove sinapse. To je branje, ki me spreminja tudi na telesni ravni. Besede postajajo meso,
preko besednih opisov se širi moj svet, gre za nekakšno utelešanje idej, za stvarjenje.
Razlikujem med površnim, študioznim in vznesenim branjem. Med površnim branjem,
kjer lahko že v nekaj minutah ali uri preletim celo knjigo, se orientiram, da vidim, za kaj
gre, če me kaj nagovori. Med študioznim branjem, ki ga pogosto povezujem s pisanjem,
se popolnoma posvetim in poglobim, včasih potrebujem za eno stran tudi po več ur. Celo
življenje se v meni preko in s pomočjo branja gradi matrica, zemljevid, sestavljanka, v katero se vstavljajo novi in novi koščki. Poglobljeno branje se lahko intenzivira v vzneseno
branje, ko izstopim iz kronološkega časa v neke vrste lebdeč občutek večnosti, ko v knjigi
iščem rešitev, oporo, orientacijo, smer, da bi razumel in zmanjšal trpljenje in se na nek
način razsvetlil. To se mi zgodi v življenjskih krizah, na prelomnicah, v čustvenih stiskah,
ko postane moje duševno-telesno ravnovesje kritično nestabilno, ko me velike amplitude
nosijo gor in dol med različnimi čustvi, občutki in razpoloženji. Ko sem v enem trenutku
popolnoma izgubljen in povožen, v drugem spet z neko novo jasnino spoznanja, upanjem
in mirom v sebi. V takih trenutkih posebne odprtosti me knjiga oz. branje lahko še posebej zagrabi in preoblikuje.
V: Lahko ponazoriš s primerom?
O: Večkrat mi je v trenutkih eksistencialnih kriz npr. pomagal Rilke s svojimi Pismi mlademu pesniku in svojimi pesmimi. Ta pisma so hvalnica eksistencialnim in mističnim razsežnostim samote, v kateri lahko zorimo, tako da po eni strani razvijamo svojo enkratno
identiteto z nihanjem med sprejemajočim zavedanjem in ustvarjanjem in po drugi strani
svojo zmožnost za ljubezen, za katero Rilke pravi, da je možna samo kot sožitje dveh
samot, torej le, če vsak v paru lahko konstruktivno nosi svojo samoto, svojo tujost.
Franček DOBOVIŠEK, Miran MOŽINA
V Tujcu npr. opiše to doživetje tujosti, kjer smo utrujeni od ljubezenskih nesporazumov in
polomij in se odmaknemo od ljudi na popotovanje v samoto in po samoti:
»Truden od vprašanj in od pogledov
brez besed v daljavo je strmel
in molče je vstal in spet odšel.
Bolj kakor ljubezenskih trepetov
si noči popotnih je želel.«
Rilke mi vedno znova pomaga, da se mi v vsem, kar doživljam, obuja upanje, in da jemljem nase svojo samoto, ker samo v njej lahko počasi praskam kot po trdi skali za drobci
sebe, tistega širšega sebe, ki je presežek omejenega ega. Tam je tudi mir in odpuščanje,
neka druga dimenzija, ko se oklep moje majhnosti razklene. Pesem Tujec se konča z namigom na mistično izkušnjo, ko se preko intenzivnega stika z detajlom, npr. vdolbino na
kamnu v zgodnjem mraku, ki bi ga v običajnem stanju zavesti sploh ne bi opazili, zgodi
razpiranje v neko širše doživetje bivanja, kjer se občutku tujosti pridruži hkratni občutek
domačnosti. Kot da bi ljudje kot večni tujci sebi in svetu vseeno lahko, vsaj na trenutke,
našli svoj pravi dom, pod pogojem, da se osvobodimo nuje po izpolnitvi svojih želja, da
nehamo hlastati in grabiti, ampak da se razpremo v sprejemajočem zrenju in se predamo:
»Videti, ničesar poželeti,
več se mu je zdelo, kakor vzeti,
si življenja slast in čast.
A na tujih trgih v zgodnjem mraku
je vdolbino kamna ob vodnjaku včasih čutil kakor svojo last.«
V: Če sem te prav razumel, je, koliko te knjiga oz. branje nagovori, odvisno od tvoje
življenjske izkušnje?
O: Ja, verjetno je tako, da nas življenjska izkušnja pripravi, da se lahko vživimo v knjigo,
da se lahko poistovetimo z avtorjevo izkušnjo, iz katere je napisal knjigo. Nekaj moramo
že imeti v sebi, da vztrepeta na isti valovni dolžini. Sami moramo dovolj dolgo hoditi po
tem svetu, se dvigati in padati, se »dinstati« v mukah in trpljenju in odkriti prekipevanje
lepote, broditi po blatu življenja in brzeti po avtocestah, da smo pripravljeni knjigo sprejeti kot razodetje in da nam pomaga pri vstajenju k ljubezni in modrosti.
Spoznavanje kot razodevanje globlje resnice o sebi in svetu je v veliki meri naključni
proces, ki se seveda ne dogaja samo med branjem. Včasih prileti pomemben košček, ko
med vožnjo z avtom poslušam kakšen intervju ali ko v ordinaciji poslušam pacienta, ko se
pogovarjam s prijateljem, med meditiranjem ali sredi najbolj banalnih opravil v kuhinji,
kopalnici, da ne govorim o uvidih, aha prebliskih na stranišču (smeh). Življenje je stalno
učenje. Biti pomeni spoznavati in obratno.
V silni radovednosti, ki jo doživljam in ki me stalno poganja za novim znanjem in novimi
spoznanji, se mi odpira vedno širši, vedno bolj integrativen, povezujoč pogled, uvid, razumevanje, modrost. To razumevanje pa ni samo intelektualno, je nekaj več. Kako pride
do tega nekaj več, nama spet lahko pomagajo razumeti Grki. Kairos so poimenovali tisti
posebni trenutek, »aha doživetje«, heureka, ko se nenadoma do takrat nepovezani in samostojni elementi povežejo oz. srečajo. V sistemskih teorijah temu pravimo emergenca,
ko nekaj preskoči iz starega v nov vzorec na diskontinuiran način, torej nezvezno. Kairos
191
192
»Ljubezen je glavna tema mojega življenja in ena ključnih tem psihoterapije«
Intervju z Miranom Možino
je emergentni pojav. Aha doživetje je zelo izpolnjujoče kairotično doživetje, je mnogo
več kot logično sklepanje, saj ga doživimo kot posebno milost, darilo. Obdarovani smo
spoznanjem, ki nas v temelju spreminja. Niz aha doživetij, niz kairosov počasi ustvari
biserno ogrlico razumevanja, ki bi ji lahko rekli modrost. Seveda so kairosi različnih intenzitet, od takih z malim k do takih z velikim K. Tisti trenutki spoznanj z velikim K nas
pregnetejo do obisti, spremenijo temeljne predpostavke našega čustvovanja, mišljenja,
vedenja in odnosov.
Branje ustvarja razlike, ki porajajo nove razlike. Jung je govoril o dveh svetovih, Creaturi
in Pleromi. V svetu Plerome ni razlik, vse je eno in vseeno, svet Creature pa je svet razlik,
kjer ni vseeno, čemu rečeš belo in čemu črno, čemu dobro in čemu slabo itn. Spoznavni
proces si predstavljam kot stalno poplesovanje med doživljanjem Plerome in Creature.
Ta dva svetova se ne moreta prekriti: zemljevid, Creatura, ne bo nikoli postal teritorij,
Pleroma. Vendar pa lahko postopno oblikujem zemljevid, ki bo vse bolj ustrezal teritoriju.
Tako postaja potovanje po teritoriju vse bolj zanimivo, čeprav skrivnost Plerome ne bo
nikoli do konca razkrita.
V: Poznam te kot dobrega predavatelja, navdihujočega mentorja, saj si bil moj mentor za
diplomo, in hkrati kot večnega študenta. V času, ko sem sodeloval s tabo v Društvu Odmev, si nas stalno presenečal s čim novim. Všeč mi je bilo, da si teorijo stalno povezoval
s svojo klinično prakso in z osebno izkušnjo.
O: Ja, vedno znova sem razgret in včasih prav goreč od želje po znanju, razumevanju,
spoznavanju, po stalnem študiju, branju, ubesedovanju, opisovanju in pisanju, ki lahko
dobi obliko pesmi, dnevniškega zapisa, eseja ali poskusa rigoroznega znanstvenega mišljenja v strokovnem ali znanstvenem članku.
Posebno vrednoto vidim v tem, da izrekamo besede, ki so čim bolj avtentične, iskrene.
Da izrečemo in pišemo čim več besed, ki so do kraja naše, čim bolj v skladu z našo resničnostjo, z našo izkušnjo, da ne blefiramo, da se ne sprenevedamo, da se ne skrivamo za
masko, da nismo konformistični. V tem procesu se konstruiram kot enkraten, drugačen,
unikaten, kot človek s svojim prstnim odtisom, kot enkratna zgodba, avtobiografija.
To je impulz Creature, želje po stvaritvi nečesa, kar bo ostalo za mano, me preživelo, želje
po nesmrtnosti. Pišem torej tudi zato, da se upiram smrti. Vsak dan že leta pišem svoj
dnevnik, zato da ne bi pozabil, saj je, kot je rekel Kundera, pozabljanje eden od znakov,
kako je smrt vsak dan prisotna v naših življenjih. Fascinira me, da lahko odprem knjigo,
v kateri so npr. Epiktetovi teksti izpred dvatisoč let in v trenutku začutim stik, povezavo
z njegovo kreacijo. Kot bi njegova roka segla iz davne preteklosti do moje in se je dotaknila podobno kot na Michelangelovi freski. V tem trenutku Epiktet oživi dvatisoč let po
svoji smrti. Podobno si lahko predstavljam, da bo morda po moji smrti nekdo vzel v roke
mojo pesem in skozi njegovo branje in podoživljanje bo spet oživel tudi košček mojega
duha in telesa, reanimirale se bodo moje ideje in moja življenjska izkušnja, ki je vpeta
v pesem. Kakšna draž je zame v tej predstavi, saj gre za stvarjenje: iz Plerome, to je iz
velikega vse, ki je hkrati nič, vznikne kot Creatura beseda, ki pomeni nekaj, je razlika, ki
lahko ustvari razliko.
Franček DOBOVIŠEK, Miran MOŽINA
V: Med svojimi priljubljenimi avtorji si omenil tudi Dostojevskega. Kako te je on nagovoril?
O: Prvo prevzetost ob branju tega velikana svetovne literature sem doživel ob Bratih Karamazovih, ki so že v srednji šoli postali zame veliko več kot obvezno čtivo. Spomnim se,
kako se me je dotaknilo soočanje različnih karakterjev in življenjskih usod bratov: na eni
strani usoda brata Aljoše, ki se popolnoma preda služenju bogu, je popolnoma duhoven,
otroško nedolžen, na drugi strani pa je njegov brat, ki je grešno mesen in si tudi umaže
roke z zločinom. Dostojevskega je celo življenje zaposlovalo vprašanje, kdo je bližje
bogu – »čisti in dobri« ali »umazani in zli«, ugledni poštenjak ali maščevalni zločinec.
Kot politični zapornik se je pri prestajanju kazni v sibirskem gulagu srečal z najbolj zakrknjenimi nepridipravi, tako da je imel nešteto priložnosti za bližnja srečanja z njimi. Ko
berem njegove opise teh izkušenj, sem presunjen, kako ne moralizira, ampak se s sočutjem potaplja v njihov svet. Drugo, kar ga je ključno zaznamovalo, je bila njegova lastna
zasvojenost s kvartopirstvom in igrami na srečo. To ga je večkrat pahnilo v še hujši pekel,
kot ga je doživel v Sibiriji. Zasvojenost je zastrupljala njegovo dušo in uničevala odnose
z bližnjimi, ki jih je imel rad z vso svojo čustveno globino in silovitostjo. In iz tega se je
dvignil tudi zato, ker je bil odprt za mistično izkušnjo.
To soočanje grešnega in božjega, zla in dobrega, mesenega in duhovnega me spominja na
Hessejev roman Narcis in Zlatoust, v katerem je podoben konflikt med Narcisom, ki celo
življenje preživi v samostanu in Zlatoustom, ki si v življenju umaže roke z vsemi možnimi grehi, od pohote, grabežljivosti, požrešnosti do sovraštva in nasilja. Kdo pa na koncu
pride bližje k bogu? Hesse pokaže, da Zlatoust. Narcis mu na koncu romana prizna nekako takole: „Veš, meni manjkajo določene izkušnje. Stvari sem doumel bolj teoretično,
iz varne razdalje samostanskih zidov. Ti, Zlatoust, pa si jih doumel skozi lastno trpljenje,
pot in kri.“ Tu vidim podobnost med tema dvema avtorjema in njunima mojstrovinama.
Potem naj omenim še njegovega Idiota. V tem liku kot tudi v mnogih drugih likih njegovih romanov je veliko avtobiografskega. Lahko sem se identificiral z glavnim likom, ki
je tako odprt, da vedno znova blekne tisto, kar hočejo vsi okoli njega skrivati in jih zato
seveda šokira. Zlahka razgali večkrat nezavedne plasti sogovornikov. Nekateri so mu za
to hvaležni, ker so končno dobili neko spodbudo, da uresničijo del sebe, ki je bil zapostavljen. Drugi pa so postali do njega sovražni, ker so bili mnenja, da je povedal nekaj, kar
ne drži in kar nihče ne bi smel povedati in da je s tem oskrunil njihovo čast in dobro ime,
ker je pač povedal, da je cesar gol.
Že od najstniških časov se spomnim, da sem imel te »idiotske« sposobnosti. Zato so me
nekateri ljudje že takrat iskali kot rešitelja, drugi pa so se me izogibali in me napadali.
Tako ni čudno, da sem postal psihoterapevt. Še danes imam ta talent, da lahko mimogrede
bleknem stvari, ki so za ljudi provokativne in jih odpirajo. Nekateri se odzovejo ogroženo, drugi pa hvaležno. Ne vem, od kod pridejo ti uvidi, kar priletijo. Sčasoma sem postal
bolj previden. Zdaj to izgleda tako, da mi te domislice pridejo kot misli in niso takoj na
jeziku. Tako lahko te misli opazujem in se v vsaki posamezni situaciji odločam, ali bom
tudi kaj rekel ali pa bolj zadržal zase. To mi omogoča nekoliko bolj mirno življenje, nakopljem si manj sovražnikov.
V: Če se vrneva k branju strokovne literature. Ali so vse psihoterapevtske tehnike dostopne v strokovni literaturi in se jih človek lahko nauči tudi sam?
O: Psihoterapevtske tehnike so dostopne in dobro opisane v strokovni literaturi in jih je
193
194
»Ljubezen je glavna tema mojega življenja in ena ključnih tem psihoterapije«
Intervju z Miranom Možino
preveč, da bi se jih naučil v enem življenju. Tudi ni pomembno, da bi jih terapevt znal čim
več. Bolj koristno je, da zna dobro uporabljati določen izbor in da ima dober »timing«.
To pomeni, da izbere določeno tehniko v primernem trenutku glede na psihoterapevtski
proces in glede na klientove potrebe. Psihoterapevtske tehnike predstavljajo množico izjemno zanimivih domislic, ki so večinoma hevristike, razvile so se iz prakse, le manjši
nabor je empirično potrjen z raziskavami.
Različnost psihoterapevtskih šol je bila v preteklosti v veliki meri utemeljena prav na različnih tehnikah. Danes, ko se zavedamo pomena t.i. »skupnih dejavnikov« v psihoterapiji
(to so dejavniki, ki so skupni različnim psihoterapevtskim šolam oz. pristopom), kot je
npr. terapevtski odnos, pa smo vse bolj priča pojavu, da vsak terapevt integrira v svojo
prakso tehnike različnih šol.
V: Ali človek lahko postane dober psihoterapevt brez formalne izobrazbe in usposablja
nja?
O: Ni še dokazano, da ne. Nekatere raziskave so namreč presenetljivo pokazale, da so
laiki, ki nimajo psihoterapevtske izobrazbe, podobno učinkoviti kot psihoterapevti z večletnimi izkušnjami. Nekateri sicer tem raziskavam očitajo metodološke pomanjkljivosti,
vendar če smo pošteni, smo danes še vedno v precejšnji temi glede tega, kakšno in kako
obsežno izobraževanje in usposabljanje je optimalno za oblikovanje kompetentnih psihoterapevtov. Še vedno izobražujemo bolj na podlagi vere in tradicije. Kot sem že prej
omenil, se še vedno držimo treh glavnih stebrov izobraževanja, ki jih je postavil Freud
- teorije, lastne učne izkušnje in supervidirane prakse.
Trenutno delam za svoj doktorat raziskavo prav o tem, kaj je pomembno in kaj odveč v
psihoterapevtskem izobraževanju. Že v začetnem delu raziskave sem prišel do presenetljivega odkritja, da na izkupiček izobraževanja pri edukantih veliko bolj vplivajo dogodki v njihovem življenju v času izobraževanja kot pa teoretične vsebine, ki jih poslušajo
in se jih učijo. Podobno kot na izkupiček psihoterapije veliko bolj vplivajo dogodki v
klientovem življenju v času terapije kot pa tisto, kar se dogaja na terapevtskih srečanjih.
V: Kateri dogodki v življenju tvojih edukantov so vplivali na izkupiček njihovega izobraževanja?
O: Ko sem napravil kratek pregled pomembnih t.i. zunajizobraževalnih dejavnikov, kot
sem jih poimenoval, ki so v šolskem letu 2010/11 pretresali moje edukantke (v glavnem
se za psihoterapevta izobražujejo ženske), sem bil presenečen, kaj vse jih je doletelo: ena
je bila leto po ločitvi preobremenjena z odgovorno službo in s skrbjo za tri otroke, ki so
ostali pri njej; druga je bila preobremenjena z vodstvenim položajem v tekmovalnem,
na dobiček usmerjenem okolju, ki ni bil v skladu z njenim osnovnim poklicem; tretja je
po ločitvi po dolgoletni zunajzakonski zvezi zbolela za rakom; dve sta menjali službo;
štiri so prekinile partnerske zveze; dve sta prebolevali ločitvi od partnerjev in imeli resne
težave na delovnih mestih; ena je imela hude probleme s partnerjevim otrokom iz prvega
zakona; ena je zašla v hudo finančno krizo zaradi bankrota družinskega podjetja s posledično zakonsko krizo na robu ločitve; ena je rodila, itn.
V: So rezultati tvoje raziskave ostali v predalu ali so vplivali na tvoje učiteljsko delo?
O: O, še kako so vplivali name. Na podlagi intervjujev, branja dnevnikov in analize odgovorov na vprašalnik, na katerega so odgovarjali vsak dan, sem postal kot učitelj precej
Franček DOBOVIŠEK, Miran MOŽINA
bolj skromen. Spoznal sem, da je bilo za veliko število mojih edukantk izobraževanje, in
v tem okviru tudi ure, ki so jih na predavanjih, vajah in seminarjih prebile z menoj, precej manj pomembno, kot sem si mislil. Da je bilo precej bolj obrobno kot zame, saj je to
moja služba, ki jo opravljam s srcem in z veliko zagnanosti. Za številne edukantke je bilo
najpomembnejše njihovo življenje, s katerim je izobraževanje le sem in tja prihajalo v
resonanco. Velikokrat je ta resonanca v njih spodbudila konstruktivne premike v procesu
osebne in profesionalne rasti, žal pa je bilo večkrat tudi obratno. Ob veliki meri kroničnega stresa so bile študijske obveznosti za nekatere kaplja čez rob, tako da so ob koncu
letnika štiri edukantke izstopile iz izobraževanja. Za vse štiri sem imel jasen občutek, da
so storile pametno potezo, ker sem na podlagi spremljanja njihovega procesa v okviru
raziskave lažje pogledal iz vidika obremenitev v njihovem vsakdanjem življenju.
Postalo mi je tudi bolj jasno kot prej, da bi moral s tako destabiliziranim letnikom veliko
bolj delati na stabilizaciji kot sem. V skladu s sinergetiko, ki je glavni teoretski okvir
moje raziskave, sem namreč definiral psihoterapevtsko izobraževanje kot destabilizacijo
edukantovih utečenih in porajanje novih odnosnih vzorcev, novih vzorcev vedenja, čustvovanja in mišljenja v okviru stabilnega, zaupnega in varnega odnosa med učiteljem/i in
edukantkami in med edukantkami samimi. Edukantke je dovolj pretresalo življenje samo
in je od njih zahtevalo spremembe v njihovem vedenju, čustvovanju, mišljenju in odnosih. Lahko bi jim dal še več prostora in časa, kot sem jim ga, da bi na skupnih srečanjih
razvijale občutek varnosti in se orientirale glede tega, kako krmariti skozi zahtevne faze
svojega življenja. Kadar delam s klienti v krizi, ko so močno destabilizirani, sem vedno
pozoren, da jih s terapijo še dodatno ne obremenjujem. Pri delu z edukantkami pa sem bil
na to premalo pozoren. Lahko bi jim še bolj pomagal, da bi se učile na podlagi lastnega
življenja in da bi lahko bil tak način izobraževanja, ki bi še bolj temeljil na osebni izkušnji, prototip za njihovo kasnejše delo s klienti.
V: Kakšne varovalke obstajajo v odnosu med terapevtom in klientom, da terapevt ne
zlorabi klientovega zaupanja?
O: Varovalke določajo etični kodeksi. Najpomembnejša je tista o poklicni molčečnosti.
To, kar ti je bilo kot terapevtu povedano znotraj zaupnega odnosa s klientom, ne smeš
povedati nikomur. Izjema je supervizor, ki pa je tudi zavezan k molčečnosti.
Ključnega pomena so tudi varovalke, da terapevt ne sme zadovoljevati svojih lastnih
interesov, od ekonomskih do čustvenih in spolnih potreb, kot sem že opisal prej. Terapevt
ne sme imeti nobenih poslovnih stikov s svojimi klienti. Ljudi, s katerimi ima stike tudi
v drugih okoljih, naj ne bi sprejel v terapijo. Slišal sem na primer, kako striktni so glede
tega na Norveškem. Terapevtka je veliko let hodila v pekarno, ki je bila v isti ulici, kot
je stanovala. Čeprav ni imela nobenega osebnega stika s pekom, njegovega sina, ki ga
tudi še ni nikoli srečala, ni smela sprejeti v terapijo. Tako doslednost je v Sloveniji teže
izpeljati, ker smo vsi zaradi majhnosti tako prepleteni. Hitro pride do tega, da se poznamo
in se srečujemo v raznih kontekstih.
V: Freudov pacient z imenom Volčji človek ni nikoli zares „ozdravel“. Kako psihoterapevt ljudem pomaga živeti s težavami, če se morajo sprijazniti s tem, da nikoli ne bodo
dokončno ozdraveli?
O: Volčji človek je imel »osebnostno motnjo«, kot je to poimenovano v medicinski klasifikaciji duševnih motenj danes, ki ga je zaznamovala za celo življenje. Danes se izogibamo pojmom »psihoza« in »psihopatija« in raje govorimo o »hudih in ponavljajočih
195
196
»Ljubezen je glavna tema mojega življenja in ena ključnih tem psihoterapije«
Intervju z Miranom Možino
se duševnih motnjah«, da bi zmanjšali stigmatizacijo. Ljudem s takimi težavami lahko
pomagamo s »podporno oz. suportivno« psihoterapijo, ki se razlikuje od »razkrivajoče«
psihoterapije, kot je to razliko poimenoval eden najbolj znanih psihoterapevtov 20. stoletja Otto Kernberg.
Pri razkrivajoči psihoterapiji terapevt klientu pomaga, da doseže uvid v svoje zgodnje
otroške vzorce čustvovanja, mišljenja, vedenja in odnosov in skuša s pomočjo tega razkrivanja globin svoje duševnosti v svoji osebnostni strukturi nekaj spremeniti. Pri podpirajoči terapiji pa je strategija drugačna. Ker človek s hudimi in ponavljajočimi se duševnimi motnjami svoje strukture osebnosti ne more bistveno spremeniti, mu lahko pomagamo
pri spreminjanju njegove osebne niše tako, da bo bolj prilagojena njegovim potrebam in
posebnostim.
V: Lahko malo bolj razložiš, kaj misliš s pojmom »osebna niša«?
O: Koncept osebna niša, kot ga v svoji knjigi Ekološka psihoterapija definira švicarski
psihiater in psihoterapevt Jürg Willi, se navezuje na temeljno tezo ekološke teorije, da
je sposobnost posameznika za oblikovanje okolja, ki se nanj odziva, velikega pomena
za njegovo zdravje in osebni razvoj. Pojem osebna niša temelji na konceptu ekološka
niša v vedenjski biologiji. Pomeni dinamično strukturo, ki se oblikuje v medsebojnem
vplivanju organizma in okolja in pomeni njuno recipročno prilagoditev. Umeščena je v
posameznikovo osebno polje: kulturo, dom, ljudi, socialni razred. Bolj kot na lokacijo,
kjer posameznik biva, se osebna niša nanaša na naravo in razsežnost posameznikovega
osebnega funkcioniranja in učinkovanja. Zajema svet objektov in odnosov, s katerimi je
posameznik v interakciji. Zajema tako prijatelje in prijetne objekte kot tudi sovražnike
in tekmece. Posameznik preko interakcij razvija in preverja svojo resničnost in dobiva
odgovore na svoje delovanje. Vsakdo teži k temu, da oblikuje osebni svet v okolju, ki mu
bo omogočalo osebno rast. Osebna niša ne pomeni nečesa, kar posameznik ima, temveč
nekaj, kar neprenehoma oblikuje, proizvaja in ustvarja. Pomen osebne niše iz kliničnega
vidika je v tem, da kakršnokoli duševno motnjo spremlja tudi motnja v osebni niši.
Za razliko od pojma »socialne mreže«, s katerim označujemo enosmerno socialno oporo
posamezniku, poudarja pojem osebna niša recipročni odnos socialne podpore. Vsebuje pa
tudi odnose s predmetnim okoljem. Osebna niša vključuje vse tisto, kar smo naredili, kar
imamo za narediti, naše delo, naloge, ki jih poskušamo izpeljati in jih vidimo kot pomemben izziv. Kaj pomeni osebna niša, lahko npr. vidimo na primeru domov upokojencev. V
slovenskih domovih upokojencev je za razliko od domov v tujini zelo malo enoposteljnih
sob. Ljudje, ki so imeli svoj prostor učinkovanja, morajo naenkrat deliti sobo z drugimi.
Ker se njihova privatnost ne upošteva, imajo občutek, kot da so jih razosebili.
Ekološka perspektiva poskuša dopolniti posameznikove notranje strukture z zunanjimi in
taka zunanja struktura je osebna niša. Osebna niša deluje tako, da vnaša v zunanje okolje
red in strukturo. Okolica postaja domača, omogoča občutek pripadnosti in interakcijsko
učinkovanje preko povratnih informacij. Ko posameznik zaznava, da je v interakcijah
učinkovit, to vpliva tako na njegove osebne konstrukte kot na osebno nišo.
V: Katera oblika psihoterapije je bolj zahtevna – podporna ali razkrivajoča?
O: Številni strokovnjaki so dolgo časa mislili, da je razkrivajoča oblika psihoterapije bolj
zahtevna od podporne, ki se je je zato držal podcenjujoč prizvok. Za uspešno uporabo
Franček DOBOVIŠEK, Miran MOŽINA
te metode dela naj ne bi bila potrebna posebna izobrazba. Zadostovale naj bi vsakdanje
življenjske izkušnje, osebna poštenost in zdrava pamet. Zato naj bi to delo opravljali pretežno tisti strokovni in prostovoljni sodelavci, ki uživajo manjši ugled.
V novejšem času se vsi ti predsodki postopoma razblinjajo. Po eni strani novejše raziskave dokazujejo, da s suportivno pomočjo lahko uspešno pomagamo pri spreminjanju
medsebojnih odnosov in tudi vedenjskih načinov v okoljih, kamor se osebe vključujejo
po odpustu iz bolnice. Dokazano pa je tudi, da s suportivnimi pogovori enkrat tedensko
ali enkrat na dva tedna lahko bistveno vplivamo na zmanjšanje potrebe po ponovni hospitalizaciji.
Suportivna logika je tudi značilna za skupnostne projekte pomoči ljudem z dolgotrajnimi
duševnimi motnjami. S stanovanjskimi skupinami, dnevnimi centri, invalidskimi podjetji
ipd. omogočamo tem ljudem razvijanje osebne niše in preko tega izboljšujemo njihovo
kvaliteto življenja. V suportivnih oblikah pomoči ne pričakujemo, da se bodo ti ljudje
spremenili kot osebnosti, ampak jim pridemo naproti, da lahko delajo in se bolj kvalitetno
povezujejo z okoljem.
Tudi sam menim, da je podporna psihoterapija bolj zahtevna od razkrivajoče. Sam sem
ponosen na to, da imam kar nekaj klientov, ki jim pomagam že več kot dvajset let. Ne
potrebujejo stalnih terapevtskih srečanj, ampak me poiščejo vedno znova ob krizah in
prelomnicah v različnih življenjskih obdobjih in situacijah. Pomagam jim živeti z njihovo
posebnostjo in oni čutijo, da jih sprejemam in da jih ne poizkušam spreminjati, glavni
fokus naših pogovorov so možnosti za spremembe osebne niše.
O življenju
V: Ali je kaj, za kar bi rekel, da je glavna tema tvojega življenja?
O: Ljubezen. Stari Grki so imeli štiri različne besede, za kar imamo Slovenci samo eno.
Eros je bila zanje telesna ljubezen, philia navezanost, prijateljstvo, ljubiteljstvo, storge
naravna, družinska ljubezen, ljubezen do staršev ali otroka in agape ljubezen do bližnjega, absolutna, božanska, kozmična ljubezen.
Glavna tema mojega življenja je iskanje odgovorov na to, kaj nas povezuje in kaj nas
ločuje, oddaljuje. Kaj omogoča ljubeči stik med dvema človekoma, med ljudmi in kako
pride do sovraštva in nasilja. Kakšno vlogo igra v ljubezni iskrenost. Kako nositi samoto, ki je neizogibna. Kako prenesti občutek lastne tujosti pred drugim in njegove tujosti
pred sabo. Kako se povezati z ljudmi na avtentičen način. Kako razvijati sočutje. Kako
biti povezan in hkrati sam. Kako so vse štiri ljubezni po grškem razlikovanju povezane
med seboj in znotraj tega, kako je eros povezan z agape, torej kako je erotična ljubezen
povezana z mistično izkušnjo, s kozmično ljubeznijo. Ljubezen je tudi ena ključnih tem
psihoterapije. Morda sem tudi zato izbral ta poklic, ker se moj osebni interes za raziskovanje te teme lahko tako prepleta s poklicnim.
Moj oče je bil kirurg in nekaj časa sem mislil, da bom tudi sam šel po njegovi poti. Potem
pa sem se odločil drugače. Zdaj vem, da nikjer drugje ne bi mogel vedno znova vstopati v
intimni prostor ljudi in ob njihovih zgodbah podoživljati, kako se vsi mučimo z iskanjem
197
198
»Ljubezen je glavna tema mojega življenja in ena ključnih tem psihoterapije«
Intervju z Miranom Možino
ljubezni in razvijanjem lastnega ljubezenskega potenciala. Na svoje življenje gledam kot
na stalno razvijanje tega potenciala. Prej sva govorila o nesebični ljubezni, ki je temelj
humanistične orientacije pri razvijanju skupnosti. Pirjevec je govoril o dejavni ljubezni,
ki omogoča socialno konstitutivno akcijo. Ta je po njegovem mnenju protipol socialno
spreminjevalni akciji, ki izhaja iz ideologij in je zato nasilna.
V: Praviš, da je ljubezen tudi ena ključnih tem psihoterapije?
O: Filozof Alain Badiou pravi, da bi moral biti filozof »dobro poučen znanstvenik, ljubitelj poezije in politični aktivist, a da bi moral tudi vedeti, da mišljenja nikoli ni mogoče
ločiti od silovitih peripetij ljubezni«. To je poimenoval štirje pogoji filozofije. Zame je to
dobra iztočnica tudi za štiri pogoje psihoterapije. Tako da lahko parafraziram Badioua:
znanstvenik ali znanstvenica, umetnik ali umetnica, aktivist ali aktivistka in ljubimec ali
ljubimka – takšne so vloge, ki jih psihoterapija zahteva od nas, psihoterapevtov.
Kot aktivist in kot ljubitelj poezije in umetnosti sem se ti že predstavil. Kot dobro poučen
strokovnjak oz. znanstvenik poskušam biti v stalnem dialogu, preko branja ali pogovora,
ne samo s strokovnjaki in znanstveniki na področju psihoterapije, ampak tudi s filozofi
in umetniki, ki so iskali v isti oz. podobni smeri. Če po eni strani vedno znova gorim od
radovednosti po znanju, spoznavanju, vedenju, razumevanju, me po drugi strani erotična
ljubezen s svojo silovitostjo vleče v skrajna čutno čustvena stanja, kjer ničesar več ne razumem, kjer mi vse moje znanje in vedenje nič ne pomaga, kjer se vedno znova znajdem
gol in bos pred njenim skrivnostnim obličjem. In kako dragocene učne ure so to, tako
zame osebno kot tudi profesionalno. Nedavno me je nek pacient vprašal, koliko mi pomaga vse znanje o ljubezni v mojih intimnih odnosih. Moja prva reakcija je bila, da sem se
nasmejal in že je on odgovoril namesto mene: »Toliko kot metereologu pomaga njegovo
znanje, ko se znajde sredi tajfuna, ali ne?« In sva se skupaj smejala.
Vendar ne gre zato, da bi z velikim znanjem psihoterapevti bolj obvladali lastne ljubezenske viharje in zmanjšali tveganje brodolomov, čeprav se takega učinka večje vednosti
nihče ne bi branil (smeh). Gre bolj za to, da bi nam znanje povečevalo radovednost,
pogum za tveganje, za nepredvidljivo ljubezensko avanturo. Z aktivnim sodelovanjem v
areni ljubezni z vsemi sladkostmi, pretresi in razočaranji lahko nastane tisti odločilni presežek, ki psihoterapevtu po eni strani omogoča bolj kvalitetno razmišljanje in razvijanje
modrosti, po drugi strani pa globlji osebni uvid, iz katerega potem črpa navdih za bolj
učinkovito klinično delo.
V: Kakšne uvide črpaš iz svojih ljubezenskih izkušenj?
O: Nedavno se mi je v trenutku boleče ljubezenske preizkušnje, ko mi je ljuba oznanila,
da je najine ljubezenske zgodbe konec in da ne želi nobenih stikov, dokler ne preboliva,
utrnila tale pesem:
NEKAJ MORA OSTATI
Nekaj mora za to mojo ljubeznijo do tebe ostati,
ne morem kar odrezat
in nehat za najino prihodnost trepetati.
Franček DOBOVIŠEK, Miran MOŽINA
Ko mi en tvoj razočarani del o koncu najine zgodbe ponavlja,
ne morem kar zapreti novega poglavja,
ker srce še vedno nove stihe kuje
in upajoče za naju načrte snuje,
ker hkrati ve in ne ve, da se poslavlja.
Mora ostati vsaj neka drobna sled v snegu,
vsaj rahel, čisto rahel dih,
stopinja,
ki me na mojo vzhičenost spominja,
ker si bila moja boginja,
moj oltar,
pred katerim sem klečal in mi razen zate
ni bilo nič drugega mar.
Mora ostati karkoli,
kamor lahko moja osamljena duša moli.
Mora ostati vsaj fotografija najinih steza,
po kateri si po ločitvi utira strugo reka solza.
Zdaj lahko le še šepetam s slutnjo majavo
in kričim za tabo tja v daljavo,
pa hkrati vem, da te več ni,
ker nočeš več pogledati skozi moje
in si za moj pogled skozi svoje zaprla oči.
Mora ostati ta pesem,
da ne bo vse najino hrepenenje in trpljenje utonilo v pozabo,
čeprav verzi niso za praktično uporabo.
Vsaj ta pesem mora ostati kot opomin,
da iz želje po večnem trajanju
živimo iz spomina za spomin.
Mora ostati ta pesem,
da nosi o izjalovljenem podvigu najine ljubezni zavest,
ki jo bom kot kamen v obliki srca, ki si mi ga podarila,
stisnil v pest.
In morda bo nekoč,
nek popotnik v ljubezenskih mukah iščoč,
razklenil mojo sprhnelo dlan
in mu bo novo upanje
iz pesmi v kamen vpete brizgnilo na plan.
Ta pesem potrjuje Badioujevo tezo, da je ljubezen izpoved večnosti, da je sestop večnosti
v čas. Tudi sam čutim, da kljub dramam in razdorom ne bom zapustil nobene svoje ljubezni. Podobno kot Badiouja tudi mene pomirja dejstvo, da vse ženske, ki sem jih kdaj ljubil, še vedno ljubim in jih tudi bom. Kot je rekel sveti Avguštin, lahko ljubimo ljubezen.
To je možno, pravi Badiou, ker je v ljubezni nekaj univerzalnega. Z vsakim ljubljenim
199
200
»Ljubezen je glavna tema mojega življenja in ena ključnih tem psihoterapije«
Intervju z Miranom Možino
človekom, moški z žensko ali ženska z moškim pa tudi v homoseksualnih razmerjih,
namreč prihajamo do novega izkustva resnice glede tega, kaj pomeni biti dvoje in ne en
sam. Da je mogoče svet srečati in poskušati drugače kot zgolj s samotno zavestjo.
Ljubezen je »procedura resnice«, se pravi izkušnja, skozi katero se konstruira določen tip
resnice. To resnico Badiou imenuje resnico Dvojega, intesubjektivisti pa intersubjektivna
zavest. Ta zavest je več kot seštevek dveh zavesti, je nova entiteta, ki ustvarja nov svet,
novo resnico, ki ni ne moja ne tvoja, ampak je najina. Ključna značilnost te resnice je razlika, ki se poraja na »prizorišču dvojega«. V tem pomenu vsaka ljubezen, ki sprejema preizkušnjo in izkušnjo sveta iz vidika razlike, proizvede novo resnico o razliki. Zato vsaka
resnična ljubezen zanima vse človeštvo, naj bo na videz še tako skromna, še tako skrita.
Moj prijatelj Janko Bohak je prevedel knjigo nemškega psihoterapevta Michaela Lukasa
Moellerja z naslovom Resnica se začenja v dvoje, ki za razlago naslova knjige citira
enega mojih najljubših znanstvenikov Gregoryja Batesona in njegovo prispodobo dveh
očes. Samo dve očesi lahko ustvarita pojav globinskega vida. Slika, ki nastane iz povezave posameznih slik dveh oči, je presežek obeh posameznih slik in hkrati nov dosežek,
nov svet, nova resnica. Resnica, ki jo lahko odkrijemo kot posamezniki, je drugačna od
resnice Dvojega, do katere pridemo, če tvegamo ljubezen kot življenje v razliki z drugo
ali drugim.
V: Lahko še malo bolj razložiš, kako vidiš, da sta zate povezani ljubezen in modrost?
O: Všeč mi je, kako je to povezavo opisal Bateson. Modrost je definiral iz kibernetsko
sistemskega vidika kot zavedanje oz. poznavanje širšega, kompleksnega interaktivnega
sistema, kjer je vsak posamezen del krožno povezan z vsemi drugimi. Rezultati teh krožnih povezav so ohranjanje različnih vrst stalnosti. Iz tega vidika je modrost v bistvu konservativna, poskuša ohranjati določeno trajnost, je homeostatska. Pomanjkanje sistemske
modrosti je vedno kaznovano. Biološki sistemi – posameznik, kultura in ekologija - so
živi vzdrževalci svojih delov, celic ali organizmov. Kljub temu pa sistemi kaznujejo vsako vrsto, ki je toliko nespametna, da se spre s svojo ekologijo. In te sistemske sile lahko
imenujemo tudi »bog«.
Ljubezen lahko v nas in med nami preživi le, če se modrost, ki je občutek prepoznavanja
krožnih povezav širšega sistema, lahko dovolj učinkovito izrazi. Prav erotične ljubezenske izkušnje, v katerih se predamo, tako da izgubimo sami sebe, ker smo pripravljeni
svoje bitje izročiti ljubljenemu človeku, in v katerih se srečamo z željo, da bi se zlili v eno
dušo in telo, temeljijo na ustreznem zaznavanju sistemske narave partnerskih odnosov.
Čeprav jih pogosto ljudje ne izkoristijo kot stopnice k širšemu uvidu, to je k spoznanju
o sistemski naravi celotnega sveta, nam prav te izkušnje lahko pomagajo do tega širšega
uvida in do odločitve, da se bomo povezali z nečem, kar je več od nas samih. Spoznamo
namreč, da kljub omejenosti naše zavesti in kljub ovitosti v lastno kožo lahko razvijamo
občutek, kako stvari dejansko so, da smo torej del večje krožno organizirane celote. V ljubezni nas preplavljajo različna čustva in ni nujno, da pridemo do razumskega spoznanja
oz. razumevanja, modrost pa nam kaže še dlje. Čeprav se modrost zavzema za ljubezen s
sprejemanjem in razvijanjem takega sveta, v katerem je prav ljubezen temeljna izkušnja,
se od ljubezni razlikuje po tem, da poveže čustveno izkušnjo z razumskim spoznanjem.
Bateson je menil, da so glavne poti, ki vodijo k rasti modrosti poleg ljubezni, še umetnost
in religija.
Franček DOBOVIŠEK, Miran MOŽINA
V: Na kakšen način lahko religija pomaga k rasti modrosti?
O: Ko Bateson priporoča religijo za razvijanje modrosti, misli na religijo v primitivnem
smislu. V religiozni izkušnji skladno z etimološkim izvornim pomene besede vidi to, da
se človek poveže v večjo celoto, npr. z bogom Ekom, s celotno ekologijo. Daje primer
Indijanca, ki v obrednem plesu obleče jelenovo kožo in se z oponašanjem njegovih gibov
poskuša čim bolj povezati z njim, z živalskim svetom in s celotnim naravnim okoljem.
Svojo zavest z gibanjem premakne v jelenovo kožo, vstopi v njegovo izkušnjo sveta.
Za Batesona je to ključen vidik religije. In jaz bi tu uporabil besedo mistično doživetje.
Predstavljam si, da Indijanec v plesu ni izgubil zavedanja sebe, a je hkrati lahko doživel
ekstazo, kar zame pomeni, da je razširil običajne meje svojega jaza s stapljanjem v nekaj
večjega.
V mističnem doživetju lahko doživimo razsvetljenje, kjer se zagledamo kot Eno, ki pa je
hkrati povezano z Vsem, hkrati smo val in morje. Sam mističnega doživetja z velikim M
še nisem imel, majhnih kapljic pa sem iz tega naslova vedno znova deležen. Dovolj, da
slutim in čutim, o čem govorijo veliki mistiki.
Bateson je do izkušenj z mistično primesjo prišel, ko se je soočil s smrtjo. V zadnjih letih
svojega življenja je zbolel za rakom. Zdelo se je, da ga bo odnesel že prvi val bolezni,
saj so bili zdravniki mnenja, da je bila operacija neuspešna, pa se je nekako še čudežno
izvil in umrl je v recidivu bolezni po par letih. Na osnovi svoje izkušnje bližine smrti
je komentiral, da v škotščini obstaja beseda fey, ki ima isti koren kot besedi fate (angl.
usoda) in fairy (angl. pravljično) in se nanaša na privzdignjeno stanje, v katerem postanejo jasne mnoge prej neprepoznane resnice, tako da v folklori fey posameznik pridobi
nadnaravno modrost in jasnovidnost. Ko je smrt blizu in popolnoma sigurna - in ko se
je ne da več odlagati - potem je možno videti z novo jasnostjo in duh lahko poleti proti
nebu. Tako stanje je rezultat osvoboditve od poželjivih strasti. Bateson je predvideval, da
se je približal tistemu, kar budisti imenujejo »nenavezanost« in kar je njegov priljubljeni
pesnik in mistik William Blake opisal kot stanje, v katerem postane možno gledati skozi
oči, tako da iluzije uspeha in poloma, sramu in nečimrnosti zbledijo. Če bi se vsi znašli
na točki pred smrtjo, zavisti ne bi bilo več. Gre za neke vrste osvobajanje, ko je ljubezen
bližje površju in jo je lažje izražati. Istočasno pa je prisoten tudi občutek osamljenosti, ki
je podoben občutku ob pogledu z visoke gore po opravljenem plezanju.
Bateson opisuje, da to ni bila kratkotrajna veselost, ampak je trajala nekaj tednov ali
mesecev in se je le počasi umaknila enoličnosti in mnogim skrbem in vezem vsakdanjega
življenja, ko se je po izboljšanju zdravstvenega stanja vključil v običajni tok življenja. Le
počasi je sestopal v običajno stanje zavesti, v tisto, čemur Eliot pravi »žalostni čas vmes«.
Očitno lahko pride do »fey« stanja v katerikoli starosti, toda starost prinaša poleg drugih
reči tudi približevanje smrti.
V: Zdaj si osvetlil povezavo med religijo oz. mistično izkušnjo in staranjem, smrtjo. Kje
pa je v tej povezavi ljubezen?
O: Tu si bom pomagal s Homerjem. Zelo mi je všeč odlomek iz Odisejade, ko Odisej
pride na otok samih brhkih večno mladih lepotic. Kraljica se vanj zaljubi in tudi njemu
ponuja večno življenje in mladost za ceno, da bo za vedno ostal na otoku z njo. Nekaj
mesecev je nihal, nato pa se je odločil povedano z mojimi besedami nekako takole:
»Ne. Odšel bom. Rad bi se vrnil na svojo rodno Itako k svoji ženi Penelope.«
201
202
»Ljubezen je glavna tema mojega življenja in ena ključnih tem psihoterapije«
Intervju z Miranom Možino
»Ti ni do večne ljubezni in večnega življenja? Zakaj vendar hočeš stran?« ga je rotila, saj
si je močno želela, da ostane. »Ker bi rad, da se z mojo ljubljeno Penelope starava skupaj.“
To zgodbo rad vedno znova povem, da povabim v razmislek o sodobni ideologiji, ki
poveličuje in idealizira mladost, staranje pa kaže kot strašen problem. Utrjuje se prepričanje, da je grozno, če se staramo in zato tudi obstajajo cele industrije, ki nam pomagajo
ta proces skriti in upočasniti. Gotovo se ni lahko sprijazniti z minevanjem, staranjem in
končnostjo naših življenj. Poznam veliko moških, ki so se v poznih srednjih letih ločili
od svojih partnerk in se zaljubili v veliko mlajše ženske. Na neki ravni je to gotovo beg
pred staranjem. Vendar mislim, da če imaš nekoga res rad, je tudi sopotništvo v staranju
dragoceno in ga ne želiš zamuditi.
To potrjuje tudi knjiga francoskega filozofa Andreja Gorze Pismo za D., Zgodovina neke
ljubezni, ki je izpoved večne ljubezni soprogi Dorine, ki je zbolela za rakom. Začenja se
z naslednjimi vrsticami: »Kmalu boš stara dvainosemdeset let. Znižala si se za šest centimetrov, tehtaš le še petinštirideset kil in še vedno si zame lepa, graciozna in poželjiva. Že
oseminpetdeset let živiva skupaj in ljubim te bolj kot kdajkoli. Globoko v prsih spet čutim
nenasitno praznino, ki jo lahko zapolni le toplota tvojega telesa ob mojem.«
V: Stik teles, nežnost in spolnost. Izkoristil bom to priložnost, da se lotiva še spolnosti.
Kakšen pomen ima spolnost v erotični ljubezni?
O: S spolnostjo v erotični ljubezni je povezano protislovje, na katerega nas je opozoril
Jacques Lacan, da ima v resnici v spolnosti vsak v največji meri opraviti s samim seboj.
Spolnost ne združuje, ampak ločuje. To, da smo nagi, prižeti drug na drugega, je podoba,
imaginarna predstava. Realno pa je, da nas užitek popelje daleč proč od drugega. Potemtakem ni spolnega razmerja, ni odnosa jaz – ti. Lacan, ki je s formulacijo tega protislovja
povzročil pravi škandal, je potem zaključil – če v spolnosti ni spolnega razmerja, tedaj je
ljubezen tista, ki zapolnjuje manko spolnega razmerja. V ljubezni, ne v seksu, gremo čez
sebe, onstran narcisizma, si prizadevamo približati se biti drugega. Slovenski bralec ali
bralka lahko prebere več o tem Lacanovem protislovju v sijajni knjigi Paula Verhaegeja
Ljubezen v času osamljenosti.
Kot moški torej v spolnem užitku izgubljam sebe in tudi njo, žensko. Najbrž ga ni, ki ne
bi doživel občutka razosebljenja v seksu, pri čemer sploh ni nujno, da gre za čisti kavs.
Že Freud je namreč opozoril na neprijetno dejstvo, da je spolni gon delen in avtoerotičen.
To pomeni, da za spolni užitek, za erekcijo, za strast ne potrebujem drugega kot drugega,
ampak samo njegov del, npr. usta, roko, vagino ali v primeru fetišizma celo samo njene
spodnje hlačke ipd. In da je bistvo tega užitka, da vzburjamo sebe. Tudi če vzburjam njo,
to počnem, ker to vzburja mene in ko ona vzburja mene, je dobro, da jo pri tem njeno
vzburjanje mene celo bolj vzburja kot mene. To je recept za dober seks. Za razpihovanje
tega užitka ne potrebujem odnosa jaz-ti. Tako je spolni gon in spolni akt vedno do neke
mere osebna žalitev za ljubimca, tudi če se imata rada. Če otroci po naključju vidijo starša
pri seksu, si dogajanje razlagajo kot boj.
V: Ampak postelja ni samo prizorišče seksa, ki otrokom lahko izgleda kot boj, je tudi
prostor za nežnosti, ali ne?
Franček DOBOVIŠEK, Miran MOŽINA
O: Ja, že Freud je govoril, da je normalno spolno življenje zagotovljeno samo z natančnim približevanjem dveh tokov: toka nežnosti in toka čutnosti. In postregel je z domiselno metaforo, da gre za vrtanje tunela skozi hrib iz različnih smeri. V večini primerov
tunela nista nikoli končana in četudi je vrtanje v goro zaključeno, se pogosto konča z
dvema tuneloma, ki se ne srečata: enim za čustveni vidik, za nežnost, ljubljenje in drugim
za čutnega, za boj, erekcijo, kavs, strast, gon. Spolnost, naj je še tako čudovita, se konča v
svojevrstni praznini, žalosti, kot so ugotovili že Rimljani. Prav zato poskušamo s spolnim
aktom vedno znova.
Vsekakor pa pride trenutek, ko, kot pravi Marjan Rožanc v svojem eseju Kako sem se
boril s spolnostjo in z Bogom ali Soeren Kierkegaard in Miguel de Unamuno v knjigi
Roman o knjigah, mora moški pogledati vagini, in jaz bi dodal še ženska penisu, v oči, ne
glede na to, do kje sta izkopala svoja tunela. In to vedno znova.
V: In kaj vidita, ko si pogledata v oči?
O: To je pa odvisno od vsakega para posebej in se lahko tudi v posameznem paru spreminja s časom, v trajanju njunega ljubezenskega razmerja. Ne samo spolnost tudi ljubezen
potrebuje vedno nove potrditve in preoblikovanja. Lacan je na relativno slabo novico
glede spolnosti navezal tudi bolj spodbudno in to je, da ima ljubezen ontološki doseg. Da
je ljubezen edina stvar, ki lahko zagotovi zvezo med gonom in željo. To pomeni, da naj
bi ljubeča odkrivala vedno nove načine in možnosti, da svojo spolnost, svoj spolni gon
povezujeta z željo po celem drugem, po dopustitvi drugega, kot je, da naslavljata svojo
ljubezen na samo bit drugega.
Zato ti bom na to vprašanje poskušal odgovoriti osebno, tako da se bom vživel v imaginarno situacijo. Predstavljal si bom, da ta trenutek zrem v oči svoje ljube in ji govorim iz
trenutnega doživljanja:
»Lahko ti rečem, da te ljubim, čeprav ne verjamem, da se bova kadarkoli združila v popolnejše in srečnejše bitje. Ker se to ne more posrečiti, pa upam, da bova vedno znova
poskušala. Padala, se dvigala, znova padala… Tudi če se bova v določenih trenutkih še ne
vem kako dobro ujela in se razumela, boš ostala ti še vedno ti in jaz še vedno jaz, ostala
bova različna.
Lahko pa tvegava in živiva to razliko in v tej razliki za daljši čas, morda za vedno. Vem,
da ljubezen do tebe lahko traja do mojega zadnjega diha. Spoznal sem, da ni nujno, da
staranje ljubezen postara in izniči. Lahko si predstavljam, da mi boš ostala privlačna in
poželjiva in da bo tudi na stara leta mojo nezadostnost lahko zapolnila le toplota tvojega
telesa ob mojem.
Ja, tudi zame je sestavni del tega, da te ljubim, občutek mojega primanjkljaja, občutek
lastne nezadostnosti, praznine, ki me vedno znova obišče. In ker to vidim pri sebi, lahko
vidim podobni manko tudi pri tebi, ljuba. Vem, da tega mojega primanjkljaja ne boš mogla nikoli zapolniti. Vem, da boš tudi ti vedno prekratka v svojih poskusih, da bi zapolnila
to mojo nenasitno praznino. In obratno, čeprav bi bil rad tvoj popolni vitez, ne morem
izpolniti tistega, kar ti v meni iščeš zaradi svojega manka in ne najdeš. Vem, da me boš
vedno znova razočarala in da te bom vedno znova razočaral. In prav v tem se lahko potrjuje najina ljubezen. Vem, da se bo včasih pojavila misel, da nisem pravi zate in da nisi
prava zame. O, kakšno darilo! Kakšno darilo in blagoslov je lahko neizpolnjena želja. Saj
203
204
»Ljubezen je glavna tema mojega življenja in ena ključnih tem psihoterapije«
Intervju z Miranom Možino
imava v takih trenutkih vedno znova priložnosti, da si ravno zaradi bolečine in trpljenja
ob neizpolnjenosti pogledava še globlje oči.
Ker čutim svojo nezadostnost, lahko sočutim tudi tvojo. In lahko sprejmem svojo nemoč
in tvojo nemoč, ker vsi poskusi zapolnjevanja primanjkljaja pustijo tragični priokus, da
se nama to ni posrečilo. Poskusiva znova, naj nama spodleti bolje. To je največ, kar je v
tej najini ljubezni možno. Nikoli naj ne obupava!
Vem, da so iluzije, očaranosti, še posebno v času najine zaljubljenosti ali v trenutkih zaljubljenosti, ki se še sem in tja vračajo, bolj ali manj kratkotrajno polnilo oz. zdravilo za
ta primanjkljaj, a nikakor ne odvečne ali nepotrebne. Zame so nujni sestavni del najine
ljubezni, njenih dvigov in padcev.
Med nama je možna le oddaljena bližina. Občutek bližine, ki se vedno znova vrača zaradi
čudeža najine ljubezni, ne odpravi oddaljenosti med nama. Lahko se sicer za nekaj trenutkov predava utvari, da sva postala eno, toda nikoli ne bova mogla vstopiti v notranji svet
drug drugega. Vedno mi boš ostala skrivnost, zato pa te tudi ne morem in ne smem soditi
ne v dobrem ne v hudem, lahko te samo spoštujem. Vse, kar lahko storim, je, da sebe in
tebe sprejmem v svoji moči in nemoči, v lahkem in v težkem.
In čeprav se v spolni sli in užitku izgubim in te izgubim, najina ljubezen ne more živeti
samo od mojih izpovedi, da te ljubim. Tebi moram prepustiti tudi svoje telo, se ti razodeti,
biti gol zate, početi vse te čudne gibe, odpovedati se slehernemu sramu, vzdihovati, ječati
in kričati. Pri ljubljenju se darujeva celoti bitja drug drugega. Najina ljubezen bdi nad
nama kot angel varuh, ko se ponoči ljubiva, tako da se zjutraj, ko se zbudiva, lahko nad
naju spusti mir, saj sta telesi slišali ljubezensko izpoved. Ljubezen hoče biti ovita tudi v
strast, da bi lahko ovila strast.
Ko rečem, ljubim te, pomeni tudi, da se zavezujem. Bom trmast in vztrajen, ne bom
odnehal ob ovirah, nestrinjanju, dolgčasu, napetostih. Ker le v ljubezni, ki traja, lahko
ponovno odkrivam življenje, ki ga ne morem odkriti sam.
Vem, da najina ljubezen nima garancije, da bo vedno in za vedno. Vem, da boš morda
odšla, a nikoli ne bom nehal ljubiti izkušnjo ljubezni, ki mi je bila poklonjena skozi najino
izkušnjo. Nekje ostaja vse to, kar doživljam ta trenutek, vtisnjeno vame in bo z menoj do
mojega zadnjega diha. Ljubezen do tebe in ljubezen do vseh ljubezni mojega življenja je
vse, kar imam.«
Ljubezen raste z odpiranjem srca in razpiranjem jaza s premikom v Dvoje in tudi širše.
Če ta proces doživiš, pa ostane nekje neopisljiv, nedosegljiv besedam, zato svet, mističen.
Beseda ga lahko celo naredi profanega, ga na nek način oskruni. Zato naj raje tu obmolknem.
V: Prav, pa menjajva temo. Katera zgodba je najbolj vplivala nate kot človeka?
O: Težko bi izluščil eno, verjetno jih je več, ki sem jih slišal že v otroštvu in so se usidrale v moje nezavedno in se kasneje nadgrajevale celo moje življenje. Z očetom sem rad
hodil v njegovo rojstno hišo na Brje nad Ajdovščino. Družinsko deblo naših prednikov
je očetov brat Boris izrisal za štiristo let nazaj. Ponosno je pripovedoval njihove zgodbe
Franček DOBOVIŠEK, Miran MOŽINA
in poudarjal, da so bili vsa ta stoletja svobodnjaki. Ustvarili so si dovolj premoženja, da
niso bili odvisni od gospode. Ta beseda svobodnjaki je npr. zelo odmevala v meni. Prav
tako stričeva razlaga, da je priimek Možina povečevalnica od besede mož, pomeni torej
pokončnega moža, možaka, velikega svobodnega moža, ki je ponosen, nekako dvignjen,
a ne napihnjen, hkrati skromen, pošten, zanesljiv.
Na steni hodnika v rojstni hiši so visele stare slike dedka in babice ter slika mojega praprastrica Simona Gregorčiča, ki ju je poročil. Goriški slavček je še danes živo prisoten v
zgodovinskem spominu ljudi na Vipavskem in v Posočju. Moj oče in tudi moja mama, ki
je bila rojena v Gorici, sta rada recitirala in brala njegove pesmi, pripovedovala zgodbe
o njegovem življenju. Njuna obraza sta žarela od zadovoljstva, ko sem se naučil Soči in
jima recitiral.
Gregorčič je bil s svojim delom za skupnost in slovensko narodnost tudi glavni vzornik
dedu Antonu Možina, učitelju. Antonovo skupnostno prosvetno in gospodarsko delovanje
je daleč preseglo meje njegovega šolskega okoliša, zajelo je vso Vipavsko dolino in še
čez. Ustanovil je bralno in pevsko društvo na Brjah, Zvezo bralnih in pevskih društev
na Vipavskem, vodil pevski zbor, ustanovil hranilnico in posojilnico, vinarsko zadružno
klet, sadjarsko in vinarsko društvo, podružnico Kmetijske družbe, zadružno samopomoč
živinorejcev. Bil je spreten organizator, vnet propagator in realizator zadružništva. Na
njegovo pobudo in z njegovo pomočjo sta bila na Brjah ustanovljena Sokol in podružnica
Ciril-Metodove družbe. Poučeval in vzgajal je z besedo in zgledom, organiziral predavanja, sam predaval, sadjaril, vrtnaril, organiziral poučne izlete, obiske razstav, narodnostne
shode.
Ko gledam svojo življenjsko pot, jasno vidim, da se je preko vseh teh zgodb v meni naselil Gregorčičev in Antonov duh. V meni stalno utripa umetniška žilica in velika želja povezati ljudi po skupnostnem principu, kjer ni v ospredju tekmovalnost ampak solidarnost
oz. se med tema dvema principoma razvije neko ravnotežje.
Na intimnem polu mojega bivanja pa so mi vodilo Gregorčičevi verzi, v katerih sporoča,
da je možno, da nas bolečina in trpljenje ne povozita in zamorita, ampak da se iz njiju
poraja sočutje in biseri v obliki ustvarjalnih dejanj:
»Srcé mi je biserna školjka,
udarcev prepolna in ran;
a v njem pa iz rane mi slednje
nov biser rodi se na dan.«
V: Ljubezen je torej lahko tudi s svojo senčno platjo gojišče za bisere?
O: Ja, naj podam primer iz svojega življenja, ko sem doživel trenutke izčrpanosti od
partnerske borbe, prav v času ko sem se tudi preobremenjeval z delom. Pred leti sva s takratno partnerko kljub obojestranski želji po bližini in intimnosti ciklično, na nekaj mesecev zabredla v skrajno mučne občutke nerazumljenosti, medsebojne oddaljenosti. Vedno
znova se nama je ponavljal isti vzorec kriz, vedno znova sva zašla v labirint, iz katerega
je bilo težko najti pot do rešitve. Kot nalašč se je to večkrat dogajalo prav v trenutkih,
ko sem si, izčrpan od dela, še posebno želel njenega razumevanja, nežnega objema in
crkljanja. Saj sem imel občutek, da sem si to zaslužil, ko sem se po svoji oceni nesebično
razdajal za dobrobit skupnosti. Ko sem videl, da ji je hudo in je bilo hkrati težko tudi
205
»Ljubezen je glavna tema mojega življenja in ena ključnih tem psihoterapije«
Intervju z Miranom Možino
206
meni, sem se spraševal, kako si je lahko ustvarila sliko problema, ki je bila tako drugačna
od moje. Bolj kot je ona poskušala svoje razumevanje problema razložiti meni, bolj je
nisem razumel in obratno. Ujela sva se v dialog gluhih in vedno znova sva prišla do roba,
ko se nama je zazdelo pogovarjanje nesmiselno, kot izčrpavanje brez perspektive, čeprav
sva oba cenila odkrit oseben pogovor kot temelj dobrega partnerskega odnosa. Situacija
se mi je zdela dodatno absurdna tudi zato, ker sem kot psihoterapevt pomagal številnim
parom, sebi pa v takih trenutkih po zakonitosti kovačeve kobile, nisem znal.
Tako sem neke noči v tistih kriznih dneh, ko so se med nama spet stopnjevali boleči
nesporazumi, slabo spal in od treh zjutraj naprej nisem mogel več zaspati. Kot običajno
ravnam v takih primerih, sem poskušal poglobiti stik s tem, kar se dogaja v meni, z meditacijo in telesnimi vajami za spodbujanje čuječnosti. Velikokrat mi namreč to pomaga,
da nekako pridem skozi svoje duševne in telesne muke. Tudi tisto jutro se mi je zgodila
ta milost, da je v meni prišlo do nenadnega premika, ki ni bil posledica sistematičnega
razmisleka, ampak tistega duševnega in telesnega dogajanja, ki je onstran razložljivega,
če je telo varno zavetje, v katerega se duh zateče k počitku. Občutek duševne bolečine se
je polegel, hkrati pa so v zavest začele prihajati besede, ki so se želele povezati v pesem.
Sedel sem za računalnik in v nekaj urah je nastalo tole:
OPROSTI
Oprosti,
da svojo strast izlivam v nemirne sanje
izčrpanega, izvotljenega telesa sam,
namesto da jo med tvoje ustne dam.
Oprosti,
da še ne morem s tabo na novega srečanja prepih
in da v jutrih vse raje sam mirujem v dih,
ki me k bolečini slači
in v tanke koprene božje milosti oblači.
Oprosti,
da sem zanič, ko me utrujenost zajame
in si kot otrok želim bit za nič v naročju mame.
Oprosti,
da se sušim,
ko po moralni goličavi naših dni sem in tja hitim,
in iščoč lečeč odgovor našim stiskam
po ledini do ostrih kamnov za sledmi pradedov brskam.
Tu sem,
zastonj,
kar tako,
brez razprodaje.
Zato da semenim v tišini in v besedah
za vprašljivo žetev
Franček DOBOVIŠEK, Miran MOŽINA
znane mi neznanke in neznancev,
za sopotnike
in za rodove nove,
ki se morda stopijo
v razžarjeni, podivjani naglici poldneva,
preden iz molka moje matere in očeta
v sinu in hčeri beseda nove zemlje bo spočeta.
V urah pesnjenja se je občutek duševne bolečine polegel in ne samo to, presenečen sem
bil nad bogastvom notranjih slik in občutkov. Pred notranjim očesom se je odvil cel film
mojega življenja. Bilo je pretresljivo, ganljivo, tako da so tekle tudi solze, hkrati pa osvobajajoče in navdihujoče. Relativno malo besed je ostalo na papirju kot oborina velikega
doživljajskega bogastva, a dovolj, da se lahko kadarkoli z njihovo pomočjo živo vrnem
v tiste trenutke. Občutek do moje partnerke se je spet zmehčal, zakrčenost, zamera in
obrambno napadalna drža so izzvenele, po telesu pa se je razlil topel občutek sprave. Napisal sem nekaj toplih besed in ji pesem poslal po elektronski pošti. Pogovor med nama
je potem spet stekel in spet sva se zbližala. Pesem je nekaj nagovorila tudi v njej, da je
lahko pristopila in me objela.
Presenetilo me je, da se je pesem od mojih občutkov pregorevanja preko najine partnerske situacije - kjer mi je bilo težko iskati objem za svoj ranjeni otroški del in poslušati
očitke, da noče biti moja mama, in se mi je bilo zato bolje in bolj varno začasno umakniti
na distanco in sem imel bogata, čeprav tudi boleča doživetja dobre samote v jutranjih
meditacijah - razvila v nepričakovano širino in postala na nek način bilančna. Čutil sem,
da je zato OPROSTI postal eksistencialen, da se oproščam za nekaj, za kar se pravzaprav
ne morem opravičiti. Kot bi se opravičeval življenju samemu, da je tako kot je in samemu
sebi, da sem tak kot sem. Kar je seveda absurdno. Zagledal sem, da nekje ne morem iz
svoje kože kot ona ne more iz svoje. Zagledal sem, da sva v trenutkih, ko postane tako
boleče za oba, oba zapletena v lastne občutljivosti, da vsak poskuša po svojih najboljših
močeh in da se protislovno v poskusih reševanja še bolj zapletava. Zagledal sem, da nihče
ni kriv in da sva se našla, tako kot se najde večina parov, točno taka dva, da drug drugemu
pritiskava tudi na občutljive točke. Vseeno pa sem ohranil besedico OPROSTI, saj je pomemben del rituala sprave, medtem ko pristopimo, si pogledamo v oči in se dotaknemo
tistega, ki mu je opravičilo namenjeno.
Zagledal sem, da je eden od globokih klicev v meni, da raziskujem svojo osebno zgodovino, zgodovino svoje družine, pomembnih bližnjih in naroda. Delo s pacienti in sistematično raziskovanje in branje me je, odkar pomnim, v veliki meri privlačilo, ker sem želel
bolje razumeti, od kod prihajam kot Slovenec, kje sem v tej naši deželi in kam utiram
pot tudi za svojega sina in hči in za druge mlade ljudi. Zagledal sem, da veliko tega dela
opravljam, ne da bi vprašal za plačilo, iz nekega globljega občutka odgovornosti. Tako
sem vesel vsake iskre radovednosti in zanimanja svojih študentov, ko jim pri prenašanju
psihoterapevtskih znanj, lahko posredujem tudi izkušnje in vedenje o slovenskem kulturnem in družbenem kontekstu, v katerem so se zapletle usode ljudi, ki pri meni in njih
iščejo psihoterapevtsko pomoč.
Pri tem se zavedam, da bo žetev vsega, kar počnem, vprašljiva, saj se moja dejavnost
dogaja na družbenem robu. Psihoterapija je v Sloveniji marginalna družbena dejavnost,
široko oddaljena od centrov moči, tako kar se izobraževanja kot tudi prakse tiče. (Infra)
207
208
»Ljubezen je glavna tema mojega življenja in ena ključnih tem psihoterapije«
Intervju z Miranom Možino
strukture, ki sem jih z velikim naporom postavljal desetletja za izobraževanje in za delo s
pacienti, so krhke, tako da danes so, jutri pa jih lahko več ni. Delujemo brez kakršnihkoli
javnih virov financiranja, brez pravnega statusa v poklicu, ki ga ni na seznamu poklicev,
na akademskem področju, ki ga v Sloveniji kljub akreditaciji naše Fakultete za psihoterapevtsko znanost, mnogi še nočejo sprejeti in resno upoštevati itn.
Ob tem se stopnjuje občutek vse večje življenjske naglice, silovit tempo sprememb, ki jih
stopnjuje tehnološki razvoj. Drvimo, letimo, divjamo in smo vse bolj razgreti. Z globalnim segrevanjem morda cel planet oz. Gajo, kot je kibernetski sistem celotne ekologije
poimenoval Lovelock, pehamo čez rob tistega, kar lahko še zmore (samo)uravnavati v
nekem ravnotežju.
In na koncu sem zagledal svojega očeta, ki mi je bil vzor v svoji poklicni drži, ga pa
nisem mogel začutiti kot model za konstruktivno moško uveljavljanje v odnosih z bližnjimi. Tako on kot mama sta pred mano molčala o svoji bolečini. Z molkom sta mi želela
prihraniti trpljenje, ki sta ga sama izkusila. To je bil običajni vzorec ravnanja s čustvi pri
njunih starših, ki se je prenesel nanju. In to je bil prevladujoč vzorec tudi v celotni njuni
generaciji. S tem mi mojega trpljenja seveda nista mogla prihraniti, ampak sta mi stvar
dodatno zakomplicirala. Njuni poskusi potlačevanja bolečine so bili seveda neuspešni
in bolečina je našla posredne načine, da se je izražala. Tišina med njima je bila večkrat
težka kot svinec ali pa je mama najedala glede reda v hiši, on pa se je umikal. Ker mi
nista zmogla povedati, kaj ju je ranilo in bolelo, mi tudi nista mogla naravnost reči, da me
imata rada. To je bilo za njiju samoumevno in zato nepotrebno ubesedenja. Tako tudi sam
do svojega štiridesetega leta nisem mogel svojim ljubljenim reči, da jih imam rad ali da
jih ljubim. Če bi izrekel te besede, se mi je zdelo, da niso avtentične, da so izpraznjene.
In zagledal sem sina in hči, katerima sem uspel izrekati besede o svojih stiskah in bolečini, kar sem pogrešal pri svojem očetu in mami. Ponosen sem na to, da sem postopno le
razvil drugačen način negovanja človeške bližine, stika in intimnosti, da sem šel naprej
od svojih staršev, da mi danes ni več težko reči, rad te imam ali ljubim te. Pri tem so mi
tudi pomagala leta dela na sebi v lastni psihoterapiji. Vem, da sem zasejal kali, saj me
lahko začutita in zagledata brez maske, iskrenega, človeško ranljivega v dobrih in slabih
trenutkih.
Se pa sprašujem, v kakšnih družbenih pogojih bosta lahko delala in živela. Večkrat sem
zaskrbljen, ali bo kal lahko rasla, ko so cele generacije mladih ostale brez perspektive,
brez smisla, ko ne najdejo mesta v družbi in njeni prihodnosti in se med njimi širi nihilizem v neslutenih razsežnostih, kot opozarja Galimberti. Tako pri njiju vidim, kako ju
bremenijo zahtevni časi globoke moralne in socialno ekonomske krize, kako kriza vpliva
na njuna čustva, bega njune misli in maje občutek smisla in kako se to odraža tudi na
sinovem telesnem zdravju. Po eni strani se bojim zanj, ko vidim, da se tudi on zaganja
preko svojih telesnih in duševnih zmožnosti in pregoreva. Po drugi strani pa sem ponosen
in ga občudujem, ker kot študent režije počne stvari, za katere se čuti poklican in tudi on s
svojimi filmi rojeva bisere. In ponosen sem na hči, ki je odšla na drugi konec sveta in hodi
po neobičajni poti, ki je značilna za številne mlade ljudi. Po končanem študiju ekologije
namreč ni našla službe v Sloveniji in zdaj kmetuje in potuje po Novi Zelandiji. Poleg
tega mi je v zadoščenje to, da nista individualista, ampak sta oba skupnostno orientirana.
Franček DOBOVIŠEK, Miran MOŽINA
Vse to je zame, vidiš, ujeto v besede in med vrsticami te kratke pesmi. Lahko bi rekel, da
je eksistencialno bilančna. Je bila kratek povzetek resnice celotnega mojega življenjskega
bivanja v določenem trenutku.
V: Ali si kdaj meditiral?
O: Že od študentskih let občasno. Zadnja leta pa redno gojim zen meditacijo, kar pomeni
samo sedeti in dihati. Vgradil sem jo v svoje življenje in si ne znam več predstavljati
življenja brez nje. Praksa meditiranja me tudi spodbuja k razvijanju čuječnosti v vsakdanjem življenju.
V: Se pri meditiranju srečuješ s kakšnimi težavami?
O: Z mnogimi, a naj omenim dve, ki sta med najbolj izrazitimi. Lahko ju zajamem v
metaforah opice in slona. Opica pomeni, da je um preveč aktiven, da me obilica misli
in notranjih predstav stalno odvrača od fokusa, na katerega naj bi se osredotočal, npr. na
dihanje. Slon pa pomeni, da je um preveč upočasnjen, da me vleče v spanec. Pri meditaciji je zato eden glavnih izzivov, da je potrebno najti sočasno sproščenost v enem delu in
aktivnost drugem delu. Ta kombinacija je zelo zahtevna.
V: Ali razlikuješ med meditacijo in hipnozo?
O: V kontekstu duhovnosti ima meditacija posebno mesto, ki je hipnoza nima. Pomagala
naj bi na poti k razsvetljenju, razširitvi zavesti. Hipnoza pa je našla široko uporabnost na
številnih področjih, npr. povečati telesne in duševne zmogljivosti za športne dosežke,
doseči anestezijo v zobozdravstvu in kirurgiji, zmanjšati razne psihosomatske simptome,
povečati sposobnost učenja otrok in odraslih v šolah. Če pa uporabljamo meditacijo in
hipnozo v kliničnem psihoterapevtskem kontekstu, je med njima veliko več podobnosti
kot razlik.
Z meditacijo si lahko npr. klienti s tesnobnostnimi motnjami pomagajo pri razvijanju
čuječnosti, saj večja kot je čuječnost, manjša je tesnoba. Čuječnost je definirana kot sprejemajoče zavedanje sedanjega trenutka. Čuječnost razvijamo z osredotočanjem pozornosti. Pozornost je lahko točkovna, ko jo pripnemo na eno stvar ali pa premikajoča se, ko
stalno menjujemo predmet pozornosti. Primer točkovne meditacije je, ko sedimo pri miru
in se osredotočamo na lastno dihanje. Če nam pozornost uide v misli, notranje predstave
ali občutke, se vedno znova vračamo k dihanju. Primer premikajoče se pozornosti je, ko
npr. hodimo in smo pozorni na spreminjanje občutkov v podplatih in nogah pri vsakem
koraku, na menjavanje slik v naših očeh, če npr. hodimo po gozdu in se v vsakem trenutku
spreminjajo objekti, ki jih naše oko zagleda.
Tudi v hipnozi se lahko prepustimo negibnosti in se fokusiramo samo na eno stvar, npr.
na dihanje ali na določeno slušno, vidno zaznavo, na določen občutek. Prav tako pa poznamo aktivno budno hipnozo, ki se razvije med ponavljajočimi se motoričnimi aktivnostmi, kot je npr. hoja, tek, kolesarjenje, pomivanje posode, vse, kar je ponavljajoče ali
rutinsko. Braid, ki je skoval besedo hipnoza, je kasneje obžaloval, da ni raje izbral besedo
monoideizem, to pomeni osredotočanje na eno idejo, eno stvar. Tudi sam menim, da bi
bila ta beseda boljša, saj je beseda hipnoza, ki v izvornem grškem pomenu pomeni spanje,
zavajajoča.
Čeprav čuječnost nima za cilj sproščanja, je stranski učinek povečane čuječnosti pogosto
tudi tak. Hipnozo pa velikokrat povezujemo s sproščanjem, čeprav je to samo eden od
209
210
»Ljubezen je glavna tema mojega življenja in ena ključnih tem psihoterapije«
Intervju z Miranom Možino
številnih učinkov, ki jih lahko ima hipnotski trans. Sam to s pridom izkoriščam v svojem
življenju že več kot trideset let. Praktično ne mine dan, da si vsaj enkrat ne vzamem nekaj
minut do pol ure za regeneracijski trans. Že po nekaj minutah se mi vrne nekaj svežine, če
pa si lahko vzamem pol ure, se prebudim prenovljen ali pa vsaj bolj v stiku s svojim telesom in globljimi potrebami. To včasih pomeni, da odkrijem, da sem bolj utrujen kot sem
mislil in da ne bi bilo dobro takoj kreniti v novo akcijo, in če le lahko, zmanjšam obrate.
Včasih pa delam tudi na bolečinah in na reševanju tekočih problemov ali pa raziskujem
svoje občutljivosti, ko me kaj prizadene.
V: Gibanje je pomemben del skrbi za duševno zdravje. Kako gledaš na mlade, ki so vse
bolj prilepljeni za mobilne telefone, računalnike in na medmrežje?
O: Pred kratkim sem na spletu poslušal predavanje nekega hrvaškega zdravnika, ki že
veliko let dela za UNESCO raziskave o funkcionalni pismenosti otrok. Učinki sedenja
za računalnikom, igranja igric so šokantni in zaskrbljujoči. Pri otrocih, ki od zgodnjih let
sedijo pred računalnikom, se namreč spremenijo določene možganske strukture. Določeni deli možganov, ki se lahko v določeni starosti razvijajo samo preko gibanja, pri teh
otrocih zakrnijo in se po zamujenem formativnem obdobju ne morejo popraviti, tudi če bi
hoteli. Takšni otroci so bolj avtistični in manj ustvarjalni, kar se pokaže na padcu njihove
funkcionalne pismenosti. Zgleda, da je internetna generacija otrok veliko manj kreativna
in manj sočutna, kar za prihodnost ne obeta nič dobrega.
V: Kateri princip priporočaš za vzgojo otrok staršem?
O: Da je ključni vidik vzgoje zgled. Besede so pomembne, a zgled vleče, kot sem že
omenil zgoraj v zvezi s kongruentnostjo terapevta. Če hočeš otrokom npr. pokazati, da se
da konflikte reševati brez pesti in sovražnega govora, potem je pomembno, da tudi sam
pokažeš sposobnost nenasilnega reševanja konfliktov.
Priporočil pa bi jim, da so zgled v nečem, kar je ključnega pomena za prihodnost naše
družbe in civilizacije - da vzgajajo za skupnost. Da obujajo in razvijajo vrednote, ki so
povezane s krepitvijo principa skupnosti in iščejo novo ravnovesje z vrednotami, ki so
povezane z individualizmom. Le-ta v sodobnih družbah večkrat iztirja v negativni individualizem, za katerega so med drugim značilni socialni atomizem, asocialna samoosredotočenost in radikalni antropocentrizem. Jaz z veliko začetnico naj bi dobil spodbudo
za spremembo v jaz z malo začetnico in za povezovanje v mi. Sledili naj bi znanemu
afriškemu pregovoru, da je za dobro vzgojo otrok potrebna vas.
Veliki napori za ohranjanje ideala jedrne družine po statističnih podatkih niso plodni.
Jedrna družina je v vse več primerih preveč utesnjujoča tako za starše kot tudi za otroke.
Od leta 1990 razpade v Nemčiji vsak tretji zakon, v velikih mestih celo vsak drugi, tako
da je danes samo še manj kot tretjina vseh nemških gospodinjstev družin. V velikih mestih je le vsaka druga družina jedrna družina in v francoskih velemestih jih je celo samo
trideset odstotkov. Preostale družine so družine z materami samohranilkami ali očeti samohranilci, družine z mačeho ali očimom, ali v velikem porastu, sestavljene družine, t.i.
»patchwork družine«. Na tem ozadju se še bolj ostro izrisuje potreba po povezovanju s
skupnostjo, širjenju podporne socialne mreže in po demitologiziranju sanjske predstave
o jedrni družini.
Franček DOBOVIŠEK, Miran MOŽINA
Sam veš, da meni moj projekt jedrne družine tudi ni uspel in da smo v projektih terapevtskih taborov, ki sva jih omenila zgoraj, uspeli razviti neko obliko afriške vasi, ki
je bila primerna našim razmeram. Zelo sem vesel, da sta oba moja otroka ponotranjila
skupnostno naravnanost, kar se zdaj kaže v njunih aktivnostih, ko sta sredi dvajsetih let.
Oba sta povezovalna in sodelujeta v projektih, ki želijo preseči pretirani individualizem.
Hči Jasna mi je nedavno rekla s hvaležnostjo, da so tabori bili zanjo posebni in vsekakor
vzgojni, ker je odraščala s skupino ljudi, ki so bili raznobarvna in stalno spreminjajoča se
a hkrati konstantna družina.
V: Ali nam lahko zaupaš eno izmed svojih napak?
O: O, tu je pa bogat izbor, se bom težko odločil (smeh). Mi boš pomagal? Ožji seznam
mojih napak je: znam biti preveč zahteven do sebe in drugih, težko se umaknem iz odnosov, kjer trpim, hitro pregorevam, pretirano sem občutljiv na kritiko in konflikte, zanaša
me v perfekcionizem, znam preveč pestovati žalost in občutke osamljenosti, večkrat me
nekaj v notranjosti »zategne« in ne znam biti dovolj sproščen idr. Kaj boš izbral za podrobnejšo analizo?
V: Povej kaj več o pregorevanju.
O: Eden glavnih ciljev, na katerem delam zadnja leta, je to kako skrbeti zase in za svoje
meje. Sem rizičen za pregorevanje že po svoji osebnostni strukturi. Povezujejo se in medsebojno ojačujejo tako nekatere moje dobre značilnosti kot šibke plati, kar me vedno znova lahko požene na prevelike obrate. Že omenjene šibkosti – prevelika zahtevnost do sebe
in drugih, perfekcionizem, pretirana občutljivost na konflikte in kritiko – se povezujejo z
mojimi dobrimi platmi - da sem vnet za velike ideje in za projekte, ki svet spreminjajo na
bolje, da sem odločen in vztrajen pri njihovem uresničevanju, da sem zato navdihovalec,
prepričljiv energizator, ki za sabo potegne tudi druge, da sem altruističen, radoveden in
ustvarjalen. Lahko si predstavljaš, da je kombinacija teh lastnosti lahko zelo izpolnjujoča,
a hkrati precej izčrpujoča. Če k vsemu dodaš, da mi je zelo pomembna erotična ljubezen,
da bi rad uresničil ljubezen z velikim L, potem si lahko predstavljaš, da imam hitro premalo miru in premalo počitka, premalo časa za regeneracijo.
Vedno znova imam problem z obiljem, s preveč - preveč idej, preveč stikov z ljudmi, preveč želja, preveč dela, preveč strasti, prepoln urnik, preveč obljub, preveč pričakovanj…
Česarkoli se lotim, me moja struktura hitro požene v preveč. Zato že veliko let delam na
principu – manj je več. In to velja za vse stvari.
Seveda pa svojega pregorevanja ne razumem samo kot lastnega psihološkega problema,
ampak vidim tudi obremenjujoče družbene okoliščine. Ko sem se lotil vodenja projekta
fakultetnega študija psihoterapije, sem vedel, da bo na nacionalni ravni spremenil utečena
razmerja moči, npr. med kliničnimi psihologi, psihiatri in psihoterapevti, med analitično
orientiranimi psihoterapevti in drugimi pristopi, med različnimi psihoterapevtskimi združenji. Zato je bila pot do akreditacije dolga in naporna, trajala je sedem let. Nasprotnike
tega projekta je prav malo zanimala specifična vsebina projekta, npr. kakšne so vsebine
in struktura študija, kaj je temeljna ideja – uveljaviti psihoterapijo kot samostojen poklic
in akademsko disciplino. Raje se je udrihalo kar počez z moralnimi diskvalifikacijami,
npr. avstrijska privatna univerza želi izkoriščati, kovati dobiček z visokimi šolninami, za
kvaliteto študija jim pa ni; mladi, neizkušeni ljudje ne bodo mogli biti dobri terapevti ipd.
Taka socialna in družbena destruktivna dinamika vrtoglavo poveča obremenitve in s tem
možnost pregorevanja za vse, ki na svojih plečih nosimo glavno odgovornost v projektu.
211
212
»Ljubezen je glavna tema mojega življenja in ena ključnih tem psihoterapije«
Intervju z Miranom Možino
Zadovoljen sem, da mi je med drugim v zadnjih letih pomagala tudi meditacija. Tudi leta
se nabirajo in so naredila svoje. V svojih petdesetih sem se moral soočiti z dejstvom, da
ne zmorem več toliko duševno in fizično kot sem prej. Soočenje s pregorelostjo je zahtevalo, da nekaj spremenim. Ugotovil sem, da se šele tam, kjer najmanj mislim in počnem,
lahko odpre nekaj, kar me izpolni na drugačen način. Ne po principu aktivnosti, ampak
po principu pasivnosti. Manj je več. Poskušam širiti to zaupanje v vsako poro svojega
življenja.
Ne smem se zanesti samo na spontanost. Če sledim samo spontanemu dogajanju v sebi, ki
bodisi kipi v obilje ali se seseda v pomanjkanje, lahko hitro zabredem v preveč. To se je
dogajalo tudi Jungu, ki je zato poudarjal pomen dnevne rutine, ki daje strukturo. Jung se
je rad potapljal v neskončne pokrajine svoje duše in telesnosti in se tam tudi izgubljal, kar
je neizogibno, če si iskalec. Zato se je dobro zavedal pomena uravnovešanja s pomočjo
vzdrževanja ritma vsakdanjih opravil, npr. da je zjutraj vstajal ob določeni uri, se umil, si
pripravil zajtrk, pomil posodo, skrbel za banalne detajle povezane z redom v svoji sobi
oz. stanovanju itn.
Poleg meditacije si pomagam tudi z redno fizično aktivnostjo. Po eni strani redno delam
svojo variacijo meditativnih telesnih vaj, v katerih sem integriral svoje izkušnje z jogo,
izraznim plesom in čuječim gibanjem. Po drugi strani rad npr. kolesarim, turno smučam,
hodim, včasih tudi tečem, plavam, igram golf. Pomagam si tudi s prijateljskim druženjem, in nenazadnje s pisanjem dnevnika, kar pomeni, da stalno reflektiram, kar se mi
dogaja. Dnevnik mi pomaga, da se distanciram, če opazim, da me začne odnašati. Zelo
si želim, da bi tudi v erotični ljubezni našel zavetišče, da me ne bi tudi na tem področju
vedno znova in tako pogosto premetavali močni viharji, ki mi sicer prinašajo veliko osebnostne rasti, a so hkrati večkrat zelo utrudljivi.
Ob vseh teh svojih zavestnih prizadevanjih za uravnovešanje pa se hkrati zavedam, da noben del sistema ne more nadzorovati celote, širše ekologije. Ne morem iz dela sebe ukrotiti drugih svojih delov, prav tako ne morem nadzorovati okolja, da mi bo nalagalo ravno
pravo mero stresa. V areni življenja se pač stalno izmenjujejo nežne sapice z močnimi
vetrovi, večkrat viharji. Moje pregorevanje in vse moje šibkosti so prav tako del mojega
prstnega odtisa in del procesa, iz katerega se rojevajo biseri, kot bi rekel Gregorčič. Tema
in svetloba sta povezani, ali v Jungovih besedah – tisti človek, ki močno sveti, ima tudi
močno senco. In prav gorenje in pregorevanje v ljubezenskih čustvih je nekaj, česar tudi
ne bi želel pridušiti na brlenje.
V: Naj izkoristim ta intervju še malo zase. Sam se večkrat mučim z odvečnimi kilogrami.
Zakaj večina debelih ljudi ne more shujšati?
O: Nedavno je slovenski znanstvenik odkril gen za debelost, kar pomeni, da lahko obstaja
večja nagnjenost k debelosti, ki se pokaže že v otroštvu. Odvisno je tudi od tega, koliko
ima človek maščobnih celic. Če se debelost pojavi že pri otroku, bo težje uredil svojo
telesno težo.
Vendar to ni cela zgodba. Problem debelosti se lahko intenzivira s socialnim treningom.
Vpliva genov in okolja se lahko krepita v negativno spiralo. Razvije se trdovraten vzorec.
Če pogledamo na debelost iz socialnega vidika, vidimo, da je povezana z navadami in
razvadami v tej družbi obilja, kjer s hrano pretiravamo. V neki študiji so ugotovili, da
Franček DOBOVIŠEK, Miran MOŽINA
ljudje velikokrat jemo preveč, ker zrcalimo druge, ki jejo preveč in da če se ljudje začnejo
zavestno ustavljati v zrcaljenju drugih, lahko uredijo svoj način prehranjevanja. Npr. običajna izkušnja je, da večkrat sploh nisi lačen, potem pa nekdo zraven tebe začne z velikim
užitkom nekaj jesti in hop si že zraven. Aktivirajo se namreč zrcalni nevroni in tudi sam
postaneš lačen. Poleg tega igra vlogo to, da smo ljudje družbena bitja in da je veliko tega,
kar imamo za svoje, pravzaprav odraz kulture skupine, ki ji pripadamo in s katero se identificiramo. Tudi pri drugih zasvojenostih, npr. pri alkoholizmu, je eden ključnih korakov
na poti zdravljenja, da mora človek zamenjati svojo družbo ali pa vsaj veliko močneje
nadzorovati svoje stike z ljudmi, ki ga »vlečejo« v star vzorec pitja.
Omenil sem, da imamo v naši družbi obilja preveč hrane, vendar se vse bolj kaže paradoks, da kvaliteta te hrane strmo pada. Imam znanko, ki je živilski tehnolog in testira
kvaliteto hrane po trgovinah velik verig, kot so Spar, Hofer, Mercator itn. Povedala mi
je, da v zadnjih dvajsetih letih, odkar to počne, kvaliteta hrane, ki jo lahko kupiš pri nas
v trgovinah, eksponentno pada.
ZDA so zgovoren primer, kako je v zadnjih dvajsetih letih zaradi porasta nekvalitetne
hitre hrane prišlo do razbohotenja debelosti, sladkorne bolezni, srčno žilnih bolezni, raka
in drugih t.i. civilizacijskih bolezni. Vse bolj smo na področju prehrane tarče multinacionalk, ki ponujajo poceni, a nekvalitetno hrano, ki redi. Med drugim vlagajo milijarde
denarja v reklame in zapeljevanje otrok, jim vcepljajo slabe prehrambene navade in izbor
napačne hrane. Vedo, da so to njihovi bodoči kupci. In bolj zgodaj, kot jih navadiš, težje
se bodo odvadili.
O krizi in pot i iz nje
V: Katere miroljubne rešitve se ti zdijo možne za krizo, v kateri se nahajamo?
O: Pomembno se mi zdi staro načelo, da če hočeš kaj spremeniti, potem začni pri sebi. Če
namreč začneš spreminjati svet, pa hkrati nimaš izkušnje, kako zahtevno je spreminjati
sebe, potem se to praviloma slabo konča za okolico in s tem seveda tudi zate. In prav to
načelo najdemo pri koreninah psihoterapije v antiki.
Kultura psihoterapije temelji na sporočilu, ki je vklesano v delfsko preročišče: „Spoznavaj samega sebe (grško gnōthi seautón).“ Sokrat, v katerem lahko vidimo antičnega
predhodnika psihoterapevta, pravi, da naj pogledamo v svojo nevednost, še preden se začnemo širokoustiti s svojo vednostjo. Torej najprej naj se zazremo vase, preden oznanjamo
kakšno veliko idejo in si prizadevamo, da bi ji sledili tudi drugi.
Michel Foucault se je poglobil v raziskovanje grško rimskih korenin naše civilizacije in
ugotovil, kako se je od predsokratikov naprej razvijala t.i. »skrb zase« (grško epimeleia
heautou). Rimljani so to prevzeli in imenovali »cura sui«. Med drugim govori tudi o stoikih, o Epiktetu in njegovem najbolj znanem učencu Marku Avreliju, ki je živel od leta 121
do 180 našega štetja. Mark Avrelij je lahko s svojo sintezo filozofske globine, življenjske
modrosti in politične spretnosti zgled vsem današnjim politikom. Poslušaj, kako sodobno
zvenijo njegove besede iz Dnevnika:
213
214
»Ljubezen je glavna tema mojega življenja in ena ključnih tem psihoterapije«
Intervju z Miranom Možino
»Vsako jutro si reci: Danes se bom srečal s pedantnimi, z nehvaležnimi, domišljavimi,
zahrbtnimi, zavistnimi in neprijaznimi ljudmi. Z vsemi temi lastnostmi se otepajo, ker si
niso na jasnem o dobrem in slabem! Jaz sem spoznal naravo dobrega; vem, kako je lepa
in kako grda je narava slabega; poznam tudi naravo tistega, ki dela napake, vem, da mi
je sorodna, ne iz iste krvi ali semena, pač pa iz istega duha kot jaz, iz istega božanskega
izvora; nihče od njih me ne more raniti. Nihče me ne more prisiliti v kaj slabega. Tudi na
svoje sorodnike se ne smem jeziti ali se jih izogibati. Saj smo vendar ustvarjeni za sodelovanje, kot noge, roke, očesne trepalnice, vrsti gornjih in spodnjih zob.“
Priporočal je vsakodnevne vaje v pozitivnem mišljenju, vizualizacijo in pogum, da pogledamo v oči tistemu, pred čemer bi se najraje obrnili stran, ker nam povzroča nelagodje
in strah. Ključni poudarek antične skrbi zase torej ni bil toliko na lakiranju nohtov ali
masažah, čeprav tudi tega niso zanemarjali, ampak na vseživljenjskem učenju, na etiki
udeleženosti, razvijanju življenjskega stila in življenjske poti, na estetiki in umetnosti bivanja. Ni šlo za konkretna navodila, kako se obnašati, ampak za ustvarjanje v konkretnih
življenjskih pogojih in situacijah. Tudi ni šlo za potopljenost v mikrokozmos, ampak za
aktivno udeleženost v razmerjih moči, za negovanje politične ravni delovanja za spreminjanje neugodnih socialnih in družbenih razmer. Skrb zase kljub meditaciji in kontemplaciji torej ni vaja za samoto, ampak je skupnostna praksa.
Med študenti, ki se vpisujejo na našo fakulteto za psihoterapijo, je tudi veliko razočaranih ekonomistk in ekonomistov. V pogovorih pred sprejemom v študij psihoterapije mi
zaupajo stiske, ki so jih ali jih še doživljajo na svojih delovnih mestih, kako ne zdržijo
več kulture odnosov, ki vlada v poslovnem svetu. V psihoterapiji vidijo neko drugo možnost, nek možen obrat, čeprav večinoma ne znajo jasno opisati, kaj je tisto drugačno,
kar pričakujejo. Večkrat jim v teh pogovorih povem kaj o antični tradiciji skrbi zase in
so presenečeni, da je tisto, kar bi sami želeli, bilo tako močno razvito že pred 2000 leti.
V: Je še kaj iz antičnih korenin, kar bi lahko pomagalo v krizi zahodne kulture?
O: Sebe in psihoterapijo vidim v toku, ki teče neprekinjeno od Sokrata in ki so ga Grki
poimenovali parrhesia. Ta koncept se pojavi v grških besedilih od 5. stoletja pred našim
štetjem do 5. stoletja po našem štetju. O tem me je poučil Foucault v svoji sijajni knjigi
Neustrašni govor. Parrhesia je vrsta besedne dejavnosti, kjer je govorec prek odkritosti
v določenem razmerju do resnice, prek nevarnosti v določenem razmerju do lastnega življenja, s kritiko (sebe ali drugih) v določenem razmerju do sebe ali drugih ljudi ter prek
svobode in dolžnosti v določenem razmerju do moralnega zakona. Govorec izraža osebni
odnos do resnice in lahko v skrajnem primeru tvega celo svoje življenje, ker govorjenje
resnice razume kot dolžnost, da napravi druge ljudi boljše oz. da pomaga njim in sebi.
Npr. kako pretresljive, da te stresejo prav do kosti, so zato zadnje besede slovenskih
talcev, ki so jih z nohti izpraskali v zidove svojih celic. Slovenski talec se nam pokaže
kot govorec, ki v najtežjih možnih okoliščinah ravna svobodno, izbere odkritost namesto
prepričevanja, resnico namesto laži in tišine, grožnjo smrti namesto življenja in varnosti,
kritičnost namesto laskanja ter moralno dolžnost namesto sebičnosti in moralne apatije.
V: Sokrat je raje umrl, kot da bi nehal govoriti to, kar je mislil, ali ne?
O: Ja, mene obhajajo srhljivi občutki, ko berem njegov zagovor iz leta 399 pred našim
štetjem, v katerem se je neizbrisno vtisnil v zgodovino kot paresiast. Kakšno veliko odgovornost nam je s tem naložil in hkrati kakšno priložnost je odprl vsakemu izmed nas.
Franček DOBOVIŠEK, Miran MOŽINA
Sokratski pogovor se je do danes ohranil kot način, kako lahko raziskujemo od znanega
in samoumevnega k neznanemu in temu, kar je izziv za vsakdanjo pamet. Znal je sebe
zapostaviti in dosledno izhajati iz videnja stvari drugega ter na tem dalje graditi. Primerjal
se je z babico: kakor ona le pomaga pri porodu, tako tudi on le pomaga pri rojstvu resnice,
a je nikdar sam ne rodi. Sogovorniku je pomagal dvigniti resnico, ki jo je od rojstva nosil
v sebi. Tu seveda mislim na eksistencialno resnico, do katere je sogovorniku pomagal
s primeri iz vsakdanjega življenja. Sokratov paresiastični zgled je pomagal, da se je pri
Grkih parrhesia razširila od retorike preko politike do filozofije, kjer se je povezala s
praksami in filozofijo skrbi zase, epimeleia heautou.
V: Parrhesia je torej ključna tudi za psihoterapijo in v tej značilnosti psihoterapije najdeš
stično točko s svojim vsakdanjim življenjem izven ordinacije?
O: Ja, psihoterapevtsko pogovarjanje mi je tako dragoceno prav zato, ker terapevt in
pacient iščeta avtentično besedo, besedo, ki jo resnično nosita v svojem srcu. Pri tem
spoznata, da ni dokončnih resnic, da je potrebna stalna samokorekcija in iskanje vedno
novih zornih kotov, novih vidikov resničnosti v lastnih občutjih in stremljenjih. Spoznavata, da ima vsak od nas izviren način človeške biti. Vsak posameznik ima svojo mero,
svoj prstni odtis. Obstaja določen način človeške biti, ki je moj način. Poklican sem, da
živim življenje na ta način, ne v posnemanju kogarkoli drugega. Toda to daje nov pomen
zvestobi samemu sebi. Če sebi nisem zvest, zgrešim smisel svojega življenja, zgrešim,
kar zame pomeni biti človeški.
V psihoterapevtskih pogovorih sem doživel veliko posebnih trenutkov, ko je npr. pacientka uspela pokazati občutke in izreči besede, ki jih je vase potlačila od zgodnjih otroških
let. Kot otrok je bila pred avtoriteto starševske figure preveč prestrašena. V terapiji se je
postopno pripravila in okrepila za podoživetje tega strahu in prišla z občutki in besedo
na dan. Da bi namreč dejansko prišlo do premika v duši in telesu, moramo podoživeti v
dovolj veliki intenziteti reaktivacijo čustvenega oz. telesnega spomina. Kadar gre za otroško travmo, se ta spominski zapis shrani tako, da ni dostopen besedi. Spomin, ki je vezan
na besede, ga ne doseže. Zato se mora najprej aktivirati čustveni spomin in šele nato se
čutenja in čustva lahko povežejo z besedami. Vedno znova me ganejo taki trenutki, ker
so podobni drugemu rojstvu človeka, pred mano vznikne avtentični človek, paresiast.
Tveganje, ki ga je pacientka zmogla v odnosu z mano, nato zmore vse bolj tudi v drugih
zanjo pomembnih odnosih. Njena sposobnost parrhesie se širi ven iz ordinacije v vse
pore njenega življenja.
Če slediš poti parrhesie, ne moreš več posnemati, lahko samo ustvarjaš, dodajaš neko
neuničljivo osebno noto. Beseda oz. jezik korenini v osebni občutljivosti avtorja besede
oz. jezika in ga razumejo samo tisti, katerih občutljivost odmeva tako kot avtorjeva. Vsak
ima svojo občutljivost, na svoj način povezuje koncepte in podobe, ima svoj pogled in
poskuša izraziti nekaj, kar sega preko jaza.
V: Preživeli smo razkroj socializma, zdaj se razkraja kapitalizem. V kaj gremo?
O: Sem globalni pesimist in lokalni optimist. Na makro ravni sem prepričan, da se ne razkraja samo kapitalizem, ampak da je v zatonu celotna zahodna civilizacija. Višek naj bil
doživela v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, od takrat pa gremo po klancu strmo navzdol. Ko razmišljam o globalni situaciji, se mi zdi, da smo verjetno že zamudili trenutek,
ko bi dogajanje še lahko preobrnili v obratno smer. Mislim na proces neverjetno hitrega
uničevanja okolja. Zame kot človeka, ki razmišlja na ekološko-sistemski način, je enota
215
216
»Ljubezen je glavna tema mojega življenja in ena ključnih tem psihoterapije«
Intervju z Miranom Možino
preživetja – posameznik v okolju. Po tej logiki je jasno, da če uničimo okolje, bomo s tem
med drugim uničili tudi sebe oz. ljudi. Po drugi strani pa se strinjam z mnenjem, da če
ljudje izginemo iz tega planeta, ne bo take škode, saj obstajajo še druge oblike življenja,
ki bodo ostale. Poskušam se premakniti iz egocentričnega pogleda, da bo ne vem kakšna
škoda, če ljudje izginemo iz tega planeta. Morda bodo na tem planetu ostale žuželke, ki
so veliko bolj prilagodljive kot mi.
Po drugi strani pa, če pogledam velike dosežke zahodne civilizacije, npr v umetnosti, ki je
danes dostopna širokim množicam, kot še ni bila – literatura, slikarstvo, gledališče, film
– me zajame žalost, če bi vse to uničili in bi ljudje izginili iz tega planeta.
V: Bo kriza po tvojem mnenju prisilila ljudi v samoorganiziranje, npr. v samopomočne,
solidarnostne mreže?
O: Če se to ne bo zgodilo, potem še majhnega upanja na preživetje človeštva ni. Če pogledava npr. zgodbe iz vojn in o vojnah. Ene govorijo o skrajnih sovražnih dejanjih, druge
o ljubezni in požrtvovalnosti. Zanimivo bi bilo videti statistiko, kaj v vojnah prevladuje
– dejanja sovraštva ali ljubezni. Predvidevam oz. upam, da bi bilo več dejanj ljubezni.
Ljudje smo sposobni neverjetnih žrtev, da pomagamo bližnjim in celo sovražnikom, tudi
za ceno svojega življenja. Upanje v kriznih časih mi vzbuja to, da lahko ljudje v skrajnih
situacijah, kot nam npr. kažejo tudi pričevanja iz koncentracijskih taborišč, pridemo v stik
s potrebo po sočutnem povezovanju, samoorganiziranju, solidarni pomoči.
Naj ponazorim z zgodbo, ki mi je ogrela srce. Pred nekaj leti sem srečal kolegico iz Bosne, ki je po vojni odšla v tujino in se uveljavila kot sposobna strokovnjakinja na področju
psihosocialne pomoči deprivilegiranim skupinam. V času agresije Srbov je bila najstnica
in je s staršema in bratom živela v večstanovanjski hiši v Sarajevu. Okoli tri leta je večino
časa preživela v kleti, kjer je bilo zaklonišče in kamor so se zatekali tudi drugi stanovalci
hiše. Povedala mi je, da ji je prav ta izkušnja spremenila življenje, saj jo je premaknila iz
egoistične drže in ji pokazala, da je najbolj pomembna povezanost in solidarnost, ki jo je
doživljala v kleti. »Tam smo si delili vse. Nikoli po vojni nisem doživela toliko človeške
topline, nikoli se nisem toliko prejokala in presmejala kot v tistih letih v kleti,« mi je
rekla in še vedno so se ji zarosile oči. Od konca vojne samo še potuje po svetu in deluje
dobrodelno in solidarno. Ta izkušnja je iz nje naredila socialno aktivistko. Takšne zgodbe
mi še krepijo upanje in me spodbujajo v lokalno delovanje v smeri krepitve skupnosti.
V: Je samo-oskrbna agrarna družba alternativa neviabilni potrošniški družbi?
O: Mislim, da se ne moremo v celoti vrniti v neke čeprav nove oblike samooskrbnosti
in agrarnosti. To je utopija. Torej rešitev ni ali-ali, temveč in-in. Ena boljših stvari, ki se
npr. dogaja v Nemčiji in v Avstriji, za kar sem izvedel iz mojih stikov z ljudmi, ki delajo
na področju ekološke prehrane, je, da se vse več ljudi vrača na zemljo. Vse več ljudi ima
veselje s tem, da si pridelajo lastno hrano. Prav tako se povezujejo v skupnosti, ki so vse
bolj samooskrbujoče. Tako sem npr. bral, da so v nekem nemškem kraju vse zelenice
spremenili v skupne vrtove in cela skupnost sodeluje pri obdelovanju. Vsi obdelujejo te
skupne površine in vsak vzame, kolikor potrebuje. To je en vidik.
Drug vidik pa je ta, da je potrošniška družba zelo vezana na masovno produkcijo. Ni
mogoče in tudi nesmiselno bi bilo, da bi se masovni produkciji v celoti izognili, saj je na
mnogih področjih zvišala kvaliteto življenja. Res pa je, da je v nesluteno širino razpihnila
Franček DOBOVIŠEK, Miran MOŽINA
umetne potrebe. Upam, da bomo našli neke korektivne mehanizme, in da ni nujno, da bi
se v celoti odrekli vsemu, kar je prinesla industrijska revolucija. Mislim, da je povratek v
čisto agrarnost nemogoč.
V: Se ti zdi, da bomo na zahodu prisiljeni v poenostavitev materialnega življenja?
O: Poenostavitev pretirano razsipnega materialnega življenja v potrošniški družbi je nujna. Prav v smeri poenostavitve so razvijali kulturo vsakdanjega življenja stari Grki in to
poimenovali – »skrb zase«, epimeleia heautou, kot sem že omenil zgoraj, Naj konkretno
to ponazorim na primeru stoikov, ki so imeli svoje šole, v katerih so izvajali zanimive
vaje. V eni izmed njih so npr. od svojih učencev zahtevali, da gredo lačni pred polno
obložene mize. Tam so morali gledati in vohati vse dobrote, da so se jim sline cedile v
potokih. Potem pa so dobili košček starega kruha in vodo. To je bil trening vzdržnosti.
Sodobnemu človeku se taka vaja zdi bolj nepotrebno mučenje kot kaj drugega. Vendar pa
stoike napačno razumemo, če mislimo, da so oznanjali človeku sovražen asketizem. Oni
so učili le to, da lahko človek poenostavi svoje življenje, kar se tiče hrane, lastnine in ima
le tisto, kar res potrebuje in se vsemu tistemu, kar ne potrebuje – odreče. Odreče se vsemu
tistemu, kar temelji na strahu. Velikokrat namreč kupujemo in imamo stvari zato, ker se
bojimo ne vem česa. Strah nas je, da nam bo česa zmanjkalo, da nas bo zeblo, ipd. Stoiki
pa so le hoteli naučiti svoje učence, da telo zmore veliko več, npr. preko posta. Vprašanja,
ki so se porodila učencem, so bila: Koliko obleke zares potrebuješ? Koliko hrane zares
potrebuješ? Koliko kurjave? Itn.
Asketizem stoikov je bil človeku prijazen. Grkom asketizem ni pomenil samo vzdržnosti,
ampak je imel širši pomen. Razlikovali so med mathesis, teoretičnim znanjem, in askesis,
praktičnim urjenjem skrbnega razmerja do samega sebe in samoobvladovanja. Askeza
je zanje pomenila v polnosti se soočiti s svetom na etičen in racionalen način. Razvili
so cel sistem duhovnih vaj za razvijanje take življenjske drže. Sadistični asketizem se je
razvil šele v okviru t.i. krščanskega asketizma in tudi v predstavah sodobnega človeka
beseda asketizem še vedno nosi ta sadistični prizvok. Asketizem stoikov pa ni nič vzel,
prav obratno, dal pa je občutek večje polnosti življenja z uresničevanjem principa - manj
je več.
V: Tale intervju ni ravno dober zgled za manj je več (smeh), ali ne?
O: Ja, (smeh), s svojimi vprašanji si me široko razpel in ta intervju res ni zgled za manj
je več. Tako, vidiš, v meni, kljub mojim šestinpetdesetim letom, še vedno nekaj kipi kot
mlado vino. Po eni strani je veliko trenutkov, ko se še nikoli nisem počutil tako mlad kot
pri teh letih. Prav ta kvaliteta kvasa, ki je del moje biti, to kipenje raznih občutkov, notranjih podob in misli, mi podarja prijetno iluzijo, da ostajam mlad in se ne staram. Mlad
se čutim v naraščajoči sposobnosti nedolžnega zrenja vase in v vse, kar me obdaja, v vse
večjem predajanju, izročanju svetu, kakršen je v resnici. Na protisloven način se s staranjem vedno lažje vračam v eksistencialno stanje dojenčka, v njegovo popolno predanost
tu in zdaj.
Po drugi strani pa je veliko trenutkov, ko čutim globoko utrujenost, ki je mladost ni poznala, ko se mi res ne da, in to neznansko ne da, več poganjati za raznimi cilji, ko sveta
nočem več gnesti po nareku svoje volje in ambicij, ko mi je skoraj vse odveč in vidim,
kako je smrt vse bližje. Vse bolj ji pustim, da mi diha za ovratnik. Kot sem že omenil prej
o »fey« stanju, ga doživljam vse pogosteje in bolj intenzivno in vse bolj postaja sestavni
217
218
»Ljubezen je glavna tema mojega življenja in ena ključnih tem psihoterapije«
Intervju z Miranom Možino
del meje med starostjo in mladostjo.
V olajšanje mi je, ko vem, da so podobno doživljali tudi drugi, še posebno tisti, ki so mi
pomembni vzori, kot npr. legendarni švedski režiser Ingmar Bergman, ki me je že od
študentskih let naprej s svojimi filmi popolnoma uročil. V svoji avtobiografiji Laterna
magica je zapisal, kako se je starost odražala v njegovem notranjem doživljanju. Zaveš
se, da je brezbrižne igre enkrat za vselej konec, pravi, in vse bolj pogosto čutiš svinčeno
naveličanost. V mlajših letih neovirano letiš in pomagaš drugim, da se vzdignejo. Z nabiranjem let pa vse bolj potrebuješ zaupanje, veselje, zanimanje in prizadevanje drugih. Ko
si starejši, te morajo drugi dvigniti, da bi si zaželel spet poleteti.
Tako da čestitam. V tem intervjuju ti je uspelo, da si mi s svojim zaupanjem, zanimanjem
in pozornostjo dal krila. V tem, kar sem povedal, ostaja veliko nedorečenega, neizdelanega, veliko lukenj, nelogičnosti, nezadostnosti. A poglej, letel sem!
In zdaj je čas, da se začnem spuščati na tla in si oddahnem. Da bom, upam, lahko znova
poletel.
Uporabljeni viri
Badiou, A. in Žižek, S. (2010). Hvalnica ljubezni. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo.
Barnes, G. (1994). Justice, Love and Wisdom: Linking Psychotherapy to Second-Order Cybernetics. Zagreb: Medicinska naklada.
Bateson, G. (1972). Steps to an Ecology of Mind: Collected Essays in Anthropology, Psychiatry, Evolution, and Epistemology. San Francisco: Chandler.
Bateson, G. (1979). Mind and Nature: A Necessary Unity. New York: Bantam Books.
Bateson, G., Bateson, M. C. (1987). Angels Fear. New York: MacMillan.
Bergman, I. (2009). Laterna magica. Ljubljana: Modrijan.
Foucault, M. (2009). Neustrašni govor. Ljubljana: Založba Sophia.
Foucault, M. (2010). Zgodovina seksualnosti. Ljubljana: Založba ŠKUC.
Galimberti, U. (2009). Grozljivi gost: nihilizem in mladi. Ljubljana: Modrijan.
Gorze, A. (2006). Lettre a D. Histoire d'un amour. Pariz: Galilee.
Keeney, B. P. (1983). Aesthetics of Change. New York: The Guilford Press.
Kovač, E. (1991). Oddaljena bližina: Rožančevo religiozno iskateljstvo. V Zorn, A. (ur.).
Marjan Rožanc in njegovo delo. Ljubljana: Nova revija.
Moeller, M. L. (1995). Resnica se začenja v dvoje. Celje: Mohorjeva družba.
Rožanc, M. (1983). Roman o knjigah. Ljubljana: Slovenska matica Ljubljana.
Rožanc, M. (1990). Manihejska kronika. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Stern, D. N. (2004). The present moment in psychotherapy and everyday life. New York:
Norton.
Verhaege, P. (2002). Ljubezen v času osamljenosti. Ljubljana: Orbis.
Willi, J. (1999). Ecological Psychotherapy. Bern: Hogrefe & Huber Publishers.
219
Kairos
220 8/1-2/2014
Mnenja, recenzije, novice, intervjuji
Vera HORŽEN
Informacija o ustanovitvi in delovanju društva Evropsko
združenje psihoanalitičnih pristopov - Slovenija (EZPPS)
Ob pobudi psihoanalitičnega psihoterapevta mag. Janka Bohaka je bilo 20. septembra 2013
v Ljubljani ustanovljeno društvo z imenom Evropsko združenje psihoanalitičnih pristopov –
Slovenija, na kratko EZPPS, kot slovenska podružnica European Confederation of the psychoanalytic psychotherapies (ECPP), ki je pooblaščena članica Evropske zveze za psihoterapijo
(EWAO). Diploma ECPP je vstopnica za pridobitev diplome Evropske zveze za psihoterapijo.
Potreba po ustanovitvi podružnice je bila posledica uspešne rasti in razvoja psihoanalitičnega
in psihodinamskega pristopa v Sloveniji. Zanimanje za oba izobraževalna programa je motiviralo organizatorje šol za vzpostavitev transparentne, reprezentativne organizacije, ki bo v povezavi
z evropskimi psihoanalitičnimi tokovi spodbujala dejavnosti za ohranjanje in razvoj normativov
in standardov ter ustrezno kompetentnost vseh psihoanalitičnih pristopov. Študija psihoanalize
in psihodinamske psihoterapije sta v preteklem obdobju uspešno prehodila velik del skupne poti
in se še nadalje uspešno povezujeta (Bohak, 2013).
Na ustanovnem zboru je bilo prisotnih 20 ustanovnih članov, psihoanalitičnih psihoterapevtov, tistih, ki že imajo diplomo ECPP, ki jim podeljuje naziv psihoterapevt psihoanalitičnega
pristopa, in tudi tistih, ki so še v edukaciji. Pod delovnim predsedstvom so vsi prisotni soglasno
sprejeli Statut in Etični kodeks društva, ki je hkrati etični kodeks ECPP. Izvoljeni so bili člani za
posamezne organe društva, to je za strokovni svet, nadzorni svet in častno razsodišče ter predsednica, podpredsednik in tajnica oz. blagajničarka društva. Sedež društva je na Trgu Mladinskih
delovnih brigad 5 v Ljubljani.
Ustanovni člani so sklenili, da bo društvo svoj namen in cilje uresničevalo z izvajanjem naslednjih nepridobitvenih nalog:
- omogočalo bo pridobivanje certifikatov Evropske konfederacije psihoanalitičnih pristopov,
- skrbelo bo za dvig strokovnega znanja svojih članov,
- organiziralo bo predavanja, posvetovanja, razprave, seminarje, konference in kongrese,
- organiziralo bo javna predavanja s področja delovanja društva in tako spodbujalo zanimanje javnosti za psihoterapijo,
- sodelovalo bo pri načrtovanju izobraževalnih programov,
VERA HORŽEN, PSIHOANALITSKA PSIHOTERAPEVTKA , BREG 60 A, 1310 RIBNICA, GSM: 040 19 19 19, [email protected]
Vera HORŽEN
221
- izdajalo bo strokovno znanstveno literaturo s področja dejavnosti društva,
- spodbujalo bo sodelovanje raziskovalnih institucij, univerz in posameznih strokovnjakov pri posameznih projektih društva,
- spodbujalo bo intenzivnost raziskovalne dejavnosti svojih članov,
- zavzemalo se bo za spoštovanje etičnih in moralnih načel stroke.
Društvo bo seznanjalo člane in javnost o problemih in napredku na področju delovanja društva in skrbelo za visoko strokovno raven svojega dela.
Po formalnem delu se je odprla živahna diskusija o začetnih aktivnostih društva. Prisotni so
sprejeli naslednje kratkoročne naloge društva:
- registracija društva pri upravnih organih,
- izdelava finančnega načrta,
- organizacija naslednje redne skupščine,
- določitev članarine,
- povabilo k članstvu po pogojih, skladnih s statutom,
- organizacija kongresa ECPP v letu 1914, ki bo po desetletnici prvega simpozija ECPP
ponovno v Sloveniji,
- komunikacija s člani društva o pobudah in dejavnostih, skladnih z vizijo društva,
- izdelava celostne podobe društva, spletnih strani in drugih komunikacij.
Odločbo o vpisu v register društev je društvo dobilo 11. februarja 2014, nakar je sledila še
davčna registracija in odprtje bančnega računa. Po oddelanih administrativnih suhoparnostih so
se začele turbulentne priprave za izvedbo XI. ECPP kongresa, ki bo potekal od 19. do 20. septembra 2014 v Portorožu pod naslovom »Moderni psihoanalitični pristopi in moderni časi?«. O
mednarodnem kongresu, posvečenem psihoanalitičnim pristopom, si lahko več preberete v samostojnem prispevku in na spletni strani društva www.ezpps.org, ki je trenutno v celoti podrejena promociji kongresa. K organizacijskemu in programskemu delu je pristopilo devet prostovoljcev, raznovrstnih tako po spolu, starosti, veščinah kot tudi po značajih, in lahko si predstavljate,
kako smo usklajevali različne zamisli glede celostne podobe kongresa in društva ter izbirali
logotipe in barve. Morda je prav zato CGP tako barvit? Osebnostna rast skozi dolgotrajen proces
psihoanalitično usmerjene psihoterapije lahko prinese začasno tudi nekaj kolateralne škode za
okolico, saj postane posameznik morda manj prilagodljiv in bolj neugoden za bližnje in malo
manj bližnje, a sčasoma globoko v sebi zadovoljen in z občutkom osvobojenosti in izpolnjenosti,
»s kapaciteto za sprejemanje in doživljanje človeške vzajemne povezanosti« (Gargiulo, 2012),
za sožitje in za univerzalne vrednote.
Lahko zaključim, da je večina nalog iz kratkoročnega plana že uspešno izpolnjenih, kongresne priprave pa so v polnem zamahu.
Dovolite mi, da na tem mestu v imenu društva povabim še vse zainteresirane za članstvo v
društvu EZPPS, pristopijo lahko tudi vsi, ki se še izobražujejo v psihoanalitičnem pristopu, ne
glede, na kateri stopnji. Povprašajte na e-naslovu [email protected].
Vera Horžen
predsednica Evropskega združenja psihoanalitičnih pristopov – Slovenija (EZPPS)
Kairos
222 8/1-2/2014
Mnenja, recenzije, novice, intervjuji
Vera HORŽEN
Moderni psihoanalitični pristopi v modernih časih?
XI. Kongres Evropskega združenja psihoanalitičnih pristopov (ECPP).
19. – 20. September 2014 v Portorožu
V času od 19. do 20. septembra se bo v Portorožu, v Grand Hotelu Metropol, odvijal XI.
ECPP kongres, to je mednarodni kongres Evropskega združenja psihoanalitičnih psihoterapij
(ECPP = European Confederation of Psychoanalytic Psychotherapies). Po dobrih 10 letih bo ta
pomemben dogodek ponovno v Sloveniji, tako kot je bil prvi kongres leta 2003. Predsednica
ECPP Barbara Fitzgerald pričakuje dobro udeležbo iz cele Evrope, kar bo odraz neprenehne
širitve članstva v združenju. Prepričana je, da bodo udeleženci doživeli kar najbolj informativen
in interaktiven kongres, ki bo nudil odlično priložnost za delitev znanstvenih spoznanj in diskusijo. Lokalni organizator kongresa, Evropsko združenje psihonalitičnih pristopov – Slovenija
kot novoustanovljena nacionalna podružnica ECPP, se zaveda pomembne priložnosti za večjo
uveljavitev psihoanalitično usmerjenih psihoterapevtskih pristopov v Sloveniji.
Za naslov in vodilno temo kongresa je programski odbor izbral »Moderni psihoanalitični
pristopi v modernih časih?« z naslednjimi podtemani:
- Moderne tehnologije in psihoanalitični pristopi
- Različne tehnike v psihoanalitičnih pristopih
- Spremembe v družbi in psihoanalitični pristopi
- Različne države in razvoj psihoanalitičnih pristopov
Strokovni program kongresa bodo sestavljala plenarna predavanja, seminarji in delavnice in
diskusije na okroglih mizah. Glavni predavatelji bodo Barbara Fitzgerald, Ingo Klimkus, dr. Matjaž Lunaček in Blaž Ules. Do 15. maja 2014 je razpisano tudi mednarodno povabilo vsem psihoterapevtskim strokovnjakom, raziskovalcem in študentom, da kandidirajo s svojimi prispevki
za seminarska predavanja ali delavnice. Izbor bo dokončno sprejela mednarodna komisija ECPP.
Izbrani avtorji bodo nagrajeni z oprostitvijo plačila kongresne kotizacije.
Osebni stiki in strokovna srečanja so za vse psihoterapevte nadvse pomembni. Kongres bo
odlična priložnost za vse udeležence, da se udeležijo debat s kolegi, v katerih se razvijajo nove
ideje, kjer lahko pogledajo na stvari skozi oči drugih psihoterapevtskih strokovnjakov, katerih
Vera Horžen, psihoanalitska psihoterapevtka , Breg 60 a, 1310 Ribnica, GSM: 040 19 19 19, [email protected]
Vera HORŽEN
223
doživljanje in izvajanje je lahko zelo drugačno od lastnega, in to je lahko vedno vznemirljivo
in navdihujoče. Namen kongresa je, da naslovi večplastne perspektive: navzven, usmerjene k
družbi in kulturnemu okolju, in navznoter, usmerjene k umu in duši, doživeti v psihoterapevtskih
srečanjih. Kongresni dogodki bodo prikazali razvoj na psihoterapevtskem področju v povezavi
z aktualnimi dogajanji in razvojem v družbi. Ob tej priložnosti bo izdan tudi kongresni zbornik
z vsemi pisnimi prispevki
Pester bo tudi družabni program s kulturnim petkovim večerom in slavnostnim sobotnim,
v nedeljo pa se bodo udeleženci lahko sproščeno družili na celodnevnem izletu v prestolnico.
Informacije o kongresu, njegovih vsebinah ter prijavah za udeležbo na kongresu kot za avtorske prispevke ter vsem ostalem se nahajajo na spletni strani www.ezpps.org.
Prireditelji kongresa verjamemo, da bo kongres navdihujoč in ploden. Prijazno vabimo vse,
ki jih je predstavljena vsebina kongresa pritegnila in so obenem radovedni, kako bodo njhova
pričakovanja izpolnjena, da se udeležijo kongresa in prispevajo s svojo osebno noto k uspehu.
Iskreno se veselimo, da se v septembru 2014 vidimo na slovenski obali.
Dobrodošli!
Za organizacijski in programski odbor:
Vera Horžen
predsednica Evropskega združenja psihoanalitičnih pristopov – Slovenija (EZPPS)
Kairos
224 8/1-2/2014
Navodila za objavo prispevkov
Navodila za objavo prispevkov
Namen in cilji revije Kairosa – Slovenske revije za psihoterapijo
Kairos – Slovenska revija za psihoterapijo je uradna revija Slovenske krovne zveze za psiho-terapijo. Na leto izidejo štiri številke. V njej so objavljeni prispevki z vseh področij psihoterapije in tudi z njenih mejnih interdisciplinarnih področij. Glavni cilji revije je vzpodbujati
razvoj psihoterapije kot samostojnega poklica in kot samostojne znanstvene discipline, ki se
bo vedno bolj vpenjala tudi v akademski svet tako na Slovenskem kot v tujini. Zato želimo z
revijo v čim krajšem času prodreti v mednarodne bibliografske baze in promovirati slovenske
psihoterapevte in psihoterapevtke tudi zunaj naših meja. Prav tako želimo prispevati k odprtosti
in dialogu med različnimi psihoterapevtskimi pristopi. Po eni strani hočemo z revijo vzpodbujati
objavo izvirnih znanstvenih člankov po drugi strani objavo strokovnih prispevkov, ki poročajo
o strokovnem delu in raziskovanju v praksi. In nenazadnje želimo prispevati k izmenjavi stališč,
izkušenj, mnenj ter dilem v zvezi z aktualnimi psihoterapevtskimi temami in izzivi.
Vrste prispevkov in objava
Vsebina prispevka naj bo s področja psihoterapije oz. mejnih interdisciplinarnih področij. V
reviji objavljamo tri vrste prispevkov: znanstvene članke, strokovne članke in druge prispevke.
Čeprav je glavni cilj in namen revije pripomoči k znanstveno strokovni promociji slovenske
psihoterapije s kvalitetnimi znanstvenimi in strokovnimi članki (tudi glede obsega je to večji
del revije), so dobrodošli tudi drugi prispevki (bolj natančno glej spodaj). Članek objavimo po
uskladitvi z recenzentoma (postopek dvojne slepe recenzije) in po lektoriranju. Uredništvo zaupa, da prispevek, poslan za objavo, ni v postopku za objavo v drugi reviji ali drugem mediju.
Objavljamo prispevke napisane v slovenskem ali angleškem jeziku, po dogovoru z uredniškim
odborom tudi v drugem jeziku.
Za prispevke, ki jih ponudite v objavo kot članke, bodisi kot znanstvene ali strokovne, veljajo
pra­vila, ki jih bolj obširno navajamo v nadaljevanju. Objavljamo raziskovalne in teoretične član­
ke, pregledne članke ter prevode pomembnih tujih člankov. V raziskovalnem (empiričnem) članku avtor poroča o raziskavi v skladu z ustaljeno strukturo: uvod, metoda, rezultati, razprava in
lite­ra­tura. Teoretični članek naj preuči in kritično analizira določene modele ali teorije. Pregledni članek kritično ovrednoti na različnih mestih že objavljene prispevke. Metaanalitična študija
predstavlja posebno vrsto članka, v katerem avtor s pomočjo posebne raziskovalne metodologije
pregledno predstavi rezultate številnih empiričnih študij na temo nekega raziskovalnega pro­b-.
lema.
Hkrati so dobrodošli prispevki vseh vrst, ki so namenjeni informiranju o praksi, razvoju stroke, novostih, izmenjavi izkušenj in stališč, saj želimo dati priložnost tudi vsem (strokovnjakom,
klien­tom, študentom psihoterapije), ki niso vešči akademskega pisanja. Pošljete lahko kratka
poro­čila o praksi, projektih, mini raziskavah, kazuistične prikaze, knjižne recenzije, razmisleke,
pole­mike, izkušnje, pisma, ocene prispevkov, strokovne novice, novice o družbenih dogajanjih
pomem­bnih za psihoterapijo, poročila iz različnih psihoterapevtskih kongresov, strokovnih srečanj, usposabljanj, predavanj, seminarjev ipd.
Struktura člankov
Članek mora vsebovati v slovenskem in angleškem jeziku napisane: naslov članka, ključne
besede (najmanj tri, največ šest) in povzetek (10 do 15 vrstic). Priporočamo naslednjo strukturo
za raziskovalne (empirične) članke:
1.V uvodnem delu zgoščeno prikažite glavno teoretično oz. konceptualno ogrodje, iz katerega izhaja raziskovalni problem oz. vprašanje.
Uredništvo
225
2.Raziskovalni problem oz. vprašanje oblikujte jasno, tako da bo logično nadaljevanje uvodnega dela prispevka. Poudarite, katere nove dileme odpira.
3.Raziskovalne hipoteze in spremenljivke, uporabo kvalititativnih in/ali kvantitativnih me
tod morate jasno opisati. Kratek, a natančen opis izbire udeležencev, uporabljenih metod
raziskovanja in raziskovalnega načrta je nujen.
4.Prav tako morate jasno prikazati rezultate. Tabele morajo vsebovati le nujne informacije.
Če je potrebno, lahko podrobnosti predstavite v dodatku (prilogi).
5.Razprava in interpretacija izsledkov se mora nanašati na znane koncepte in teorije, ne
glede na to, ali jih dobljeni rezultati podpirajo ali ne.
6.Trditve ali dognanja drugih avtorjev so v besedilu potrjena z referenco. Na koncu prispev
ka je priložen seznam literature, na katero se besedilo sklicuje.
Za strokovne članke to strukturo ustrezno prilagodite! V teoretičnem članku empirične podatke predstavite samo v primeru, če so v neposredni zvezi s teorijo. V preglednem članku upoštevajte to strukturo: opredelitev in razlaga problema, povzetek predhodnih raziskav, pojasnitev
medsebojnih odnosov, protislovij, pomanjkljivosti in na koncu predlogi za nadaljnje raziskovanje.
Za druge prispevke veljajo splošna načela dobrega pisanja, npr. da se izogibamo kopičenju
tem, dolgim uvodom, ki niso povezani s temo, in obnavljanju splošno znanega, temveč čim prej
preidemo k stvari ter jo obdelamo pregledno in zgoščeno. Če pošljete take prispevke, navedite v
prvi vrstici svoje ime (oz. imena avtorjev in avtoric prispevka), v drugi naslov prispevka, v tretji
pa opredelitev vrste prispevka (npr. Poročilo o projektu, Knjižna recenzija itn.). Naslov knjižne
recenzije je naslov recenziranega dela, opremljen s številom strani in ISBN.
Tehnična navodila za oblikovanje prispevkov
Oblikovni izgled, besedilo, tabele, slike, opombe. Članki naj bodo dolgi do ene avtorske
pole (30.000 znakov s presledki; to je 16 strani po 32 vrstic z okoli 60 znaki v vrstici). Kot
navajamo zgoraj, sprejemamo tudi druge prispevke do polovice avtorske pole.
Besedilo naj ima dvojen razmak med vrsticami in enotno velikost črk, tj. 12 pik. Biti mora
neformatirano, brez pomikov v desno, na sredino ipd. Ne uporabljajte avtomatičnega številčenja odstavkov. Pri alineah na začetku vrstice ne uporabljajte »bulitov«, črnih pik, temveč samo
navadne pomišljaje.
Vmesni naslovi imajo lahko največ dve ravni. Oštevilčimo jih ročno (1., 1.1., 1.2.,2.,2.1 ...).
Ne uporabljajte avtomatičnega številčenja naslovov.
Citate označite z narekovaji in NE z ležečo pisavo. Daljši citati so v posebnem odstavku.
Ležečo pisavo uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, naslove knjig in revij (glej spodaj) in
za tuje besede v besedilu, ne pa za citate, naslove razdelkov ipd. Krepke (bold) pisave ne uporabljamo. Pazimo, da je poudarjeno samo besedilo, ki mora biti poudarjeno, ne pa tudi sosednja ločila.
Vse tuje besede (razen imen) pišite ležeče. Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod,
ga postavite v oglati oklepaj, npr.: „... igra [play] ...”; z oglatim oklepajem zaznamujte tudi neizrečen ali izpuščen del citata, npr.: „... [družina] ima funkcijo ...”, „... [V]se tuje besede [...] in
latinske kratice [...]”.
Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., je pisan z malimi črkami, seveda
pa upoštevamo pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Tega pravila se ni treba držati le, če citiramo besedilo, ki uporablja velike črke.
Za vsako tabelo in sliko mora biti v prispevku nakazano približno mesto, kjer je predvidena
(npr. ‚vstaviti sliko 1’ ali ‚vstaviti tabelo 1’). Tabel in slik ne vstavljate v besedilo, pač pa jih
pripravite v ločeni datoteki, v katero najprej vstavite vse tabele in nato vse slike, vsak prikaz na
svoji strani (če je potrebno, lahko slike shranite tudi v več ločenih datotekah).
226
Navodila za objavo prispevkov
kjer je označen predvideni položaj slike (npr. najprej v svoji vrstici podate informacijo: ‚vstaviti
sliko 1’, pod njo pa ime in za piko naslov slike: ‚Slika 1. Odnos med X in Y …’). Slike morajo
biti izdelane brezhibno in z dovolj velikimi črkami, številkami in ostalimi znaki, ki omogočajo
pomanjševanje brez večje izgube preglednosti. Ne uporabljajte barv, pač pa, če je potrebno,
različne dobro razločljive rastre, sivine in/ali vzorce. Grafe v datoteko s tabelaričnimi in grafičnimi prikazi prilepite v taki obliki, da jih bo možno urejati v izvornem programu (npr. Excelov
grafikon prilepite kot predmet in ne kot sliko ali metadatoteko). Fotografije z visoko ločljivostjo
(> 300 dpi) naj bodo shranjene v kar najboljši kvaliteti grafičnega formata JPG, TIF ali PNG.
Sheme in diagrami naj bodo iz izvornega programa prilepljene v datoteko kot predmet, izjemoma kot slike navedenih grafičnih formatov z visoko ločljivostjo. V primeru posebnih zahtev (npr.
pri uporabi manj običajnih programov za generiranje slik ali če se določene slike ne da izdelati
računalniško), se o načinu priprave slik predhodno posvetujte s tehničnim urednikom revije (enaslov: [email protected]).
Tabele naj bodo natipkane z enojnim razmikom. Nad tabelo naj bo (v datoteki s tabelaričnimi
in slikovnimi prikazi) izpisana zaporedna številka tabele in za piko njen naslov (npr. Tabela 1.
Primerjava vedenjskih vzorcev …). Tabela mora biti informativna brez posebnega sklicevanja na
besedilo, torej opremljena s potrebnimi informacijami in po potrebi z opombami. V besedilu se
sklicujte na sliko ali tabelo (npr. z ‚glej sliko 1’, ‚v tabeli 2’ ...), saj prikaz ne bo nujno na mestu,
ki ste ga predvideli.
V poglavju o rezultatih naj bo isti podatek vedno prikazan le enkrat. Izberite najbolj primeren
in informativen način (slika, tabela ali prikaz v vezanem besedilu).
Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila pred seznam literature. Ne uporabljajte računalniškega formata opomb. V glavnem besedilu označite opombo z njeno zaporedno številko takoj za besedo ali ločilom, in sicer v pisavi superscript („nadpisano”). V taki pisavi
naj bo tudi številka pred besedilom opombe. Opombo dodajte samo, če je res nujno. Bibliografskih opomb (tj. takih, katerih poglavitna vsebina je navedba vira) ne sme biti. 
Citiranje, literatura. Uporabljene reference drugih avtorjev v besedilu citirajte po temle
zgledu, npr. Berne (1962) ali (Berne, 1962). Vedno navedite tudi strani v viru, kadar je to smiselno, npr. (Berne, 1962: 25). Kadar je citiranih več avtorjev, so navedeni v abecednem redu, npr.
(Lambert, 2003; Stern, 1992; Varga, 1953). Citati posameznih referenc so ločeni s podpičjem,
npr. (Berne, 1970; Freud, 1929). Kadar so citirano delo napisali trije avtorji ali več (do vključno
šest), so pri prvem citiranju vedno navedena imena vseh soavtorjev, npr. (Trstenjak, Ramovš,
Ule in Pečjak, 1967), pri morebitnih naslednjih citatih pa le ime prvega avtorja, za druge pa je
dodano le ‚in dr.’ oz. ‚et al.’; drugi citat bi se tako glasil (Trstenjak in dr., 1967). Kadar je citiranih več del istega avtorja, napisanih v istem letu, so letnicam dodane male črke po abecednem
redu, npr. (Peklaj, 1968a, 1968b). Imena istega avtorja ali urednika v zaporednih referencah ne
ponavljamo, npr. (Miller, 1992: 121-122; 1997: 26-29). Ko citiramo sekundarni vir, zapišemo
takole (Capra v Burman, 1999: 37) in na seznam virov ne uvrstimo primarnega vira (v našem
zgledu Caprovega dela), temveč samo sekundarni (v našem zgledu Burman). Če prispevek vsebuje gradivo, ki zapade avtorskim pravicam, morate sami zaprositi za dovoljenje za objavo. Tako
gradivo mora biti opremljeno z navedbo vira.
V seznamu literature na koncu prispevka so navedena po abecednem redu avtorjev (in brez
zaporednih številk) vsa v besedilu citirana dela (in samo ta). Pri navedbi vira so vedno izpisana imena vseh avtorjev prispevka, ne glede na to, koliko jih je. Navedki prispevkov v revijah
morajo vsebovati priimek avtorjev, začetnice imena, leto izdaje, naslov prispevka, polno (neokrajšano) ime revije, letnik, če se v vsakem zvezku znotraj istega letnika število strani začne z
1, tudi številko zvezka (v oklepaju), in navedbo strani, na katerih je natisnjen prispevek (pri tem
uporabljamo pomišljaj –, ne vezaj -). Pri tem je potrebno paziti na ločila, ki ločijo posamezne
Uredništvo
227
enote navedka. Ime revije in letnik izhajanja pri navajanju prispevkov v revijah ter naslov
knjige (tako pri avtorskih kot pri urejenih knjigah) so v poševnem tisku.
Prispevek v reviji vsebuje priimek avtorja, začetnice imena, leto izdaje, naslov prispevka,
polno ime revije, letnik, številko revije, strani. Pazite na ločila in na pokončno in ležečo pisavo
(naslov revije je v ležečem tisku). Primer:
Hettinger, R. in Kächele, A. (2006). A retrospective account of former bulimic patient. International Journal of Psychotherapy, 10 (3), 62-71.
Navedba avtorske knjige vsebuje priimek avtorjev, začetnice imena, leto izdaje, naslov knjige, kraj izdaje in založbo. Naslov knjige je v ležeči pisavi. Primer:
Jung, C. G. (1989). Spomini, sanje, misli. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Navedba poglavja avtorja v knjigi z urednikom vsebuje priimek avtorja, začetnice imena,
leto izdaje, naslov poglavja v knjigi, začetnice imena ter primer urednika, označbo, da gre za
urednike, naslov knjige, stran, na kateri je natisnjeno poglavje, kraj izdaje in založbo. Naslov
knjige je v ležeči pisavi. Primer:
Kociper, J. (2005). Bolezen in zdravje v integrativni terapiji. V J. Bohak in M. Možina (ur.),
Sodobni tokovi v psihoterapiji: od patogeneze k salutogenezi (str. 68-83). Maribor: SKZP.
Vsaka navedba prispevka, katerega naslov ni v enem od pogosto uporabljanih svetovnih
jezikov (npr. angleškem, nemškem, francoskem, italijanskem, španskem) mora imeti v seznamu
referenc v oglatem oklepaju dodan tudi naslov prispevka, preveden v angleški jezik. Primera
navedbe:
Pogačnik, V. (1995). Pojmovanje inteligentnosti [Conceptions of intelligence]. Radovljica:
Didakta.
Tušak, M. (1998). Barvne preference, simbolika barv in osebnost [Colour preferences, colour
symbolism and personality]. Psihološka obzorja, 7 (4), 67–79.
Sledi še nekaj primerov navajanja literature, ko gre za doktorske disertacije, neobjavljen vir,
prispevek iz strokovne konference oz. kongresa, spletni vir, več virov istega avtorja iz istega leta
in vir brez avtorja. Spletni vir opremimo z datumom, ko je bil dostopen. Pri objavah v dnevnem
tisku postavimo za številko časopisa v oklepaj še datum izida. Pri navajanju angleških virov se
držimo pravila, da so samostalniki in glagoli v naslovu pisani z veliko začetnico, vse ostale besedne vrste pa z malo. (Pravopis seveda zahteva, da pišemo z veliko začetnico tudi prvo besedo
v naslovu in podnaslovu, ki ga postavimo za dvopičje.):
Ambrož, M. (2002). Alternative razvoja humane paradigme post-industrijske organizacije.
Univerza v Mariboru: Fakulteta za organizacijske vede (doktorska disertacija).
Bresler, K. (1947). Spašavanje kozaračke djece godine 1942 (neobjavljeno).
Reed-Victor, E. (2001). Child Temperament and Personality. Prispevek, predstavljen na 10.
evropski konferenci o razvojni psihologiji, Upsala, Švedska.
Dienel, C. (2004). Family Policies in European Comparison. Http://www.european-socialwork.net (28. 11. 2004).
Dominelli, L. (1997 a). Anti-racist Social Work. Palgrave: Macmillan (druga izdaja).
Dominelli, L. (1997 b). Sociology for Social Work. Basingstoke, Palgrave: Macmillan.
Nacionalni program socialnega varstva do leta 2005 (2000). Ur. l. RS, 31/2000: 3777–3787.
Pošiljanje prispevkov. Prispevki morajo biti v elektronski obliki v formatu WORD ali RTF
in jih pošljite na naslov: [email protected]
Za lekturo prispevkov v tujem jeziku mora poskrbeti avtor sam. Ko nam boste prvič posredovali svoj prispevek, ga zaradi postopka slepe recenzije oblikujete v treh datotekah, tako da vanje
razdelite besedilo prispevka, grafični del ter podatke o prispevku in avtorjih:
DATOTEKA 1 (primer: stres-orig.doc)
228
Navodila za objavo prispevkov
To je besedilo, ki vsebuje celoten prispevek, brez podatkov o avtorju. Naslov datoteke naj vsebuje ključno besedo iz naslova prispevka brez navedbe imena avtorja/avtorice.
DATOTEKA 2 (primer: stres-tabeleslike.doc)
To je datoteka s slikami, tabelami, grafi.
DATOTEKA 3 (primer: stres-prva stran.doc)
To je prvi list prispevka, ki naj vsebuje (če je članek po dogovoru napisan v katerem od drugih jezikov, morajo biti informacije tudi nujno v slovenskem in angleškem jeziku):
- naslov prispevka
- ime in priimek avtorja/avtorice
- ključne besede: naj jih ne bo manj ko tri in – če ni nujno – ne več ko šest;
- prevod ključnih besed v angleški jezik
- povzetek: obsega naj 10―15 vrstic in v njem naj bodo zapisane najpomembnejše ugotovitve (sklepi) prispevka. Ne uporabljajte formulacij tipa „Prispevek predstavlja rezultate raziskave ...” ipd., temveč te rezultate (ali sklepe ipd.) na kratko obnovite.
- prevod povzetka v angleški jezik
- razširjeni povzetek v angleškem jeziku, ki naj obsega najmanj 3 strani v fontu 12 enojni
razmak. Če avtor pošlje celoten članek v angleškem jeziku, razširjeni povzetek ni potreben!
- osnovne informacije o avtorici/avtorju: informacija o avtorju ali avtorici naj vsebuje samo
najosnovnejše podatke (npr. „Dr. X Y je docentka za sociologijo na Fakulteti za socialno delo v
Ljubljani, predsednica Društva za realitetno terapijo Slovenije). Avtorji ali avtorice morajo obvezno pripisati svoj naslov, telefonsko številko in elektronski naslov in posebej označiti avtorja
in podatke, kamor želite prejemati informacije o vašem prispevku.
Vaše besedilo bosta recenzirala dva strokovnjaka s področja, s katerim se ukvarja vaše besedilo. Recenziji sta anonimni, ne avtor prispevka in ne recenzenta ne bosta vedela drug za drugega. Po končanem redakcijskem postopku in strokovnih recenzijah bomo izvod prispevka vrnili
avtorjem, skupaj z recenzijama in kratkim mnenjem urednika glede sprejetja besedila v objavo.
V primeru, da je prispevek sprejet v objavo, upoštevajte vse prejete pripombe, popravke in sugestije ter pripravite končno verzijo prispevka. Poslana končna verzija besedila pomeni tudi vašo
potrditev, da prispevka v podobni ali enaki obliki ne boste objavili v drugi reviji brez soglasja
izdajatelja. Uredniški odbor in izdajatelj ne prevzemata odgovornosti za strokovna mnenja in
trditve, ki so jih podali avtorji posameznih besedil.
V končni verziji naj bo prva stran besedila takoj za naslovom prispevka dopolnjena še z imenom in priimkom avtorjev, imenom inštitucije, kontaktnimi podatki in morebitnimi dodatnimi
informacijami o financerju študije, o tem, da je bil prispevek predstavljen na kakšnem od kongresov, ali zahvalo. Končno verzijo v elektronski obliki pošljete na naslov glavnega urednika.
Uredniški odbor revije KAIROS
Uredništvo
229
Etika objavljanja revije KairosSlovenske revije za psihoterapijo
Kodeks ravnanja in smernice za dobro
prakso urednikov in založnikov revije
Ozadje/struktura
Kairos – Slovenska revija za psihoterapijo služi razvijanju strokovnih in znanstvenih razprav
o temah, ki so povezane s psihoterapijo in mejnimi področji. Tematike so lahko potencialno sporne glede na verske, spolne, okoljske, etične, politične in druge vidike. Objava članka v recenzirani reviji služi več funkcijam, ena izmed katerih je potrditi in ohraniti podrobnosti raziskav. Zato
je izjemno pomembno, da so te podrobnosti natančne in vredne zaupanja. Objavljanje vključuje
veliko sodelujočih, od katerih vsak igra pomembno vlogo pri doseganju ciljev. Zato je dolžnost
avtorjev, urednikov revije, recenzentov in založnikov doseči pričakovane etične standarde od
oddaje do objave članka v vseh korakih, v katere so sami vpleteni.
Kairos je zavezan dosegati in ohranjati standarde etičnega vedenja v vseh fazah procesa objavljanja. Pri tem sledimo zgledu Odbora za etiko objavljanja (Committee on Publication Ethics
- COPE), ki postavlja standarde in ponuja smernice za najboljše prakse za doseganje teh zahtev.
V nadaljevanju sledi povzetek naših ključnih pričakovanj za urednike, recenzente in avtorje.
Kot je bilo že omenjeno, nam kodeks ravnanja Odbora za etiko objavljanja (COPE) služi
kot dober zgled, ker nudi nabor minimalnih etičnih standardov. Smernice za dobro prakso so
bolj ambiciozne in so jih razvili za orientacijo v široki paleti vedno bolj kompleksnih etičnih
problemov.
V dokumentu, ki sledi, so v navadni pisavi navedeni glavni standardi obveznega Kodeksa
ravnanja za urednike revije, medtem ko so bolj ambiciozni predlogi za dobro prakso napisani v
ležečem načinu.
Splošne dolžnosti in odgovornosti urednikov
Uredniki Kairosa so odgovorni za vse, kar se objavi v reviji. Njihova odgovornost je, da:
- stremijo k zadovoljevanju potreb bralcev in avtorjev;
- neprestano izboljšujejo revijo;
- zagotavljajo kakovost objavljenega gradiva;
- spodbujajo svobodo izražanja;
- ohranjajo akademsko integriteto;
- preprečujejo, da bi poslovni interesi ogrozili intelektualne standarde;
- po potrebi objavljajo popravke, objasnitve, umike in opravičila.
Dobra praksa za urednike bi vključevala:
- aktivno iskati mnenja avtorjev, bralcev, recenzentov in članov uredništva o možnih
izboljšavah revije,
- spodbujati založnika, da zagotovi primerna sredstva, strokovno vodstvo (npr. obliko
230
Etika objavljanja revije Kairos
Kodeks ravnanja in smernice za dobro prakso urednikov in založnikov revije
valcev),
- podpirati pobude, ki lahko zmanjšajo kršitve v raziskovanju in objavljanju,
- podpirati pobude za izobraževanje raziskovalcev o etiki objavljanja,
- ocenjevati vplive politik revije na vedenje avtorjev in recenzentov ter politike po potrebi izboljševati tako, da bi spodbudili odgovorno vedenje in odvračali od kršitev,
- zagotavljati, da vsa sporočila javnosti objavljena v reviji odsevajo sporočilo prijavljenega članka in ga postavijo v ustrezen kontekst.
Odnos urednikov z bralci
Bralci morajo biti obveščeni o tem, kdo je financiral raziskavo ali drugo strokovno delo in o
vlogi, ki jo finančni podporniki igrajo v raziskavah.
Dobra praksa za urednike bi vključevala:
• zagotavljati, da so vsa objavljena poročila in recenzije raziskav ocenjene s strani primerno kvalificiranih recenzentov (vključno s pregledom statistike, kjer je to primerno),
• zagotavljati, da so ne-recenzirani deli revije jasno prepoznavni,
• izbirati procese, ki spodbujajo natančnost, celovitost in jasnost poročanja o raziskavah,
vključno s tehničnim urejanjem in uporabo primernih smernic in seznamov,
• razmisliti o razvoju strategije transparentnosti, tako da bi v največji možni meri prikazali
izvor ne-raziskovalnih člankov,
• sprejemati take oblike avtorstva ali prispevkov, ki spodbujajo dobre prakse (da je iz navajanja avtorjev jasno razvidno, kdo je opravil delo) in odvračajo od kršitev
• informirati bralce o tem, na kakšen način se zagotavlja, da so rokopisi uredniškega odbora in sveta revije objektivno in nepristransko ocenjeni.
Odnos urednikov z avtorji
Odgovornost urednikov je, da naredijo vse možne korake za zagotovitev kvalitete objavljenega gradiva, zavedajoč se, da se nameni različnih delov revij razlikujejo, prav tako standardi,
ki veljajo za njih.
Odločitev urednika, ali bo sprejel ali zavrnil članek za objavo, mora temeljiti le na pomembnosti, izvirnosti in jasnosti članka ter relevantnosti študije za področje psihoterapije in njenih
mejnih področij.
Opis postopka recenzije mora biti objavljen in uredniki morajo biti pripravljeni utemeljiti
vsakršno pomembno odstopanje od opisanih procesov.
Avtorjem je dostopen mehanizem, ki jim omogoča pritožbo zoper odločitve urednikov (glej
spodaj).
Uredniki so odgovorni za objavo navodil/smernic za vse, kar se od avtorjev pričakuje. Ta
navodila se morajo redno posodabljati in se sklicevati ali navezovati na ta kodeks.
Uredniki ne smejo spreminjati svojih odločitev v zvezi s teksti, razen v primeru resnih problemov v zvezi z določenim tekstom.
Novi uredniki ne smejo spreminjati odločitev o objavah, ki so jih sprejeli njihovi predhodniki, razen v kolikor se pojavijo resni problemi.
Dobra praksa za urednike bi vključevala:
- redno pregledovati navodila za avtorje in zagotavljati povezave do relevantnih smernic,
Uredništvo
231
- objavljati relevantne konflikte interesov za vse avtorje in objavljati popravke, če so
konflikti interesovi razkriti po objavi,
- zagotoviti, da so za pregledovanje tekstov izbrani primerni recenzenti (npr. posamezniki, ki so sposobni presoditi delo in pri tem izključevati tekmovalne interese),
- spoštovati prošnje avtorjev, da določen posameznik ne bi recenziral njihovih prispevkov, če za to obstajajo tehtni razlogi in je prošnji možno ustreči,
- v primerih suma o kršitvi ali spornem avtorstvu poiskati pomoč v COPE diagramih
(http://publicationethics.org/resources/flowcharts),
- Objaviti podroben opis, kako ukrepati v primeru suma o kršitvi (npr. s povezavami do
COPE diagramov),
- Objaviti datume za oddajo in sprejemanje člankov.
Odnosi urednikov z recenzenti
Uredniki morajo za recenzente objaviti smernice/navodila za vse, kar se od njih pričakuje. Ta
navodila se morajo redno posodabljati in se sklicevati ali navezovati na ta kodeks.
Uredniki morajo od recenzentov zahtevati, da le ti razkrijejo vsakršne potencialno nasprotne
interese, preden se strinjajo, da bodo recenzirali določen članek.
Uredniki morajo imeti načine za zagotavljanje anonimnosti recenzentov.
Dobra praksa za urednike bi vključevala:
- spodbujati recenzente, da komentirajo etična vprašanja in možne kršitve v raziskavi ali
v objavi tekstov (npr. neetični raziskovalni načrt, nezadovoljive podrobnosti o privolitvi pacienta ali zaščiti subjektov raziskave (vključno z živalmi), neprimerno ravnanje s podatki in
neprimerno predstavljanje podatkov),
- spodbujati recenzente, da komentirajo izvirnost tekstov in so pozorni na nekoristne objave
in plagiatorstvo,
- razmisliti o možnosti zagotovitve orodja, s katerim bi recenzenti lahko sledili povezanim
publikacijam (npr. povezave do citiranih referenc in bibliografskega iskanja),
- avtorjem pošiljati celotne komentarje recenzentov, razen v primeru, da komentarji vključujejo žaljive ali zlonamerne opazke,
- priznavati doprinos recenzentov k reviji,
- spodbujati akademske institucije, da priznajo recenziranje v reviji kot del strokovnega/
akademskega procesa,
- spremljati uspešnost dela recenzentov in delati na tem, da je njihovo delo na visoki ravni,
- razvijati in ohranjati bazo primernih recenzentov in jo obnavljati na podlagi učinkovitosti
recenzentov,
- prenehati vabiti recenzente, ki podajajo nespoštljive, slabo kvalitetne ali pozne recenzije,
- zagotavljati, da baza z recenzenti odseva skupnost revije in po potrebi dodajati v bazo
nove recenzente,
- za iskanje novih potencialnih recenzentov uporabljati široko paleto virov (npr. predloge
avtorjev, bibliografske podatkovne baze) in ne le osebnih stikov,
- sledenje COPE diagramom v primerih suma o kršitvah s strani recenzentov.
Odnosi s člani uredniškega odbora
Uredniki morajo vsem novim članom uredniškega odbora zagotoviti navodila/smernice za
vse, kar se od njih pričakuje. Obstoječe člane morajo obveščati o novih strategijah in razvoju.
232
Etika objavljanja revije Kairos
Kodeks ravnanja in smernice za dobro prakso urednikov in založnikov revije
Dobra praksa za urednike bi vključevala:
- imeti postavljene strategije za ravnanje s teksti članov uredniškega odbora, za zagotavljanje nepristranske recenzije,
- prepoznavati primerno kvalificirane člane uredniškega odbora, ki lahko aktivno prispevajo k razvoju in dobremu upravljanju revije,
- redno preverjati sestavo uredniškega odbora,
- članom uredniškega odbora in sveta priskrbeti jasne smernice/navodila o njihovih
funkcijah in obveznostih, ki lahko vključujejo:
oIgranje vloge zastopnika revije;
oPodpiranje in promoviranje revije;
oIskanje najboljših avtorjev in najboljših del in aktivno spodbujanje oddajanja prispevkov;
oRecenziranje oddanih rokopisov za revijo;
oSprejemanje povabil za pisanje uvodnikov, recenzij in komentarjev o člankih z njihovega področja specializacije;
oPrisostvovanje in sodelovanje na srečanjih uredniškega odbora;
- občasno posvetovati se s člani uredniškega odbora (npr. enkrat na leto) in tako
pridobiti njihova mnenja o vodenju revije, jih informirati o kakršnih koli spremembah v
strategijah revije in prepoznavati nove izzive v prihodnosti revije.
Odnosi urednikov z založniki
Odnos urednikov do založnikov je večkrat kompleksen, vendar mora v vsakem primeru temeljiti na načelu uredniške samostojnosti.
Navkljub ekonomski in politični stvarnosti revije morajo uredniki odločati o tem, katere
članke bodo objavili bolj na podlagi kvalitete in ustreznosti člankov za bralce, kot pa zaradi
neposrednih finančnih ali političnih koristi.
Uredniki morajo imeti pisno pogodbo, ki določa njihov odnos z založnikom. Pogoji te pogodbe morajo biti skladni z COPE Kodeksom ravnanja za urednike revije (COPE Code of Conduct for Journal Editors).
Dobra praksa za urednike bi vključevala:
- vzpostaviti mehanizme za obvladovanje nesporazumov med uredniki in založniki revije
s procesnim jamstvom,
- redno komunicirati z založnikom revije.
Uredniški in recenzijski procesi
Uredniki si morajo prizadevati, da zagotovijo pravično, nepristransko in pravočasno recenziranje v svoji reviji.
Uredniki morajo imeti načine ohranjanja zaupnosti o gradivu, ki je bilo predloženo reviji,
skozi celoten proces pregledovanja.
Uredniki morajo opraviti vse potrebne korake za zagotavljanje kvalitete gradiva, ki ga objavijo in pri tem prepoznati potrebo po obstoju različnih namenov ter standardov za določene dele
revij.
Dobra praksa za urednike bi vključevala:
- zagotavljati, da so tisti, ki so vpleteni v uredniški proces (vključno z uredniki samimi)
Uredništvo
233
deležni ustreznega usposabljanja in da se jih redno obvešča o najnovejših smernicah,
priporočilih in dokazih o recenzijah in upravljanju revije,
- informirati se o raziskavah na področju recenziranja in tehnološkem napredku,
- izbirati recenzijske postopke, ki najbolje ustrezajo njihovi reviji in raziskovalni skupnosti, ki ji revija služi,
- občasno preverjati recenzijske prakse, da vidijo, ali jih je možno izboljšati,
- težavne primere posredovati na COPE, posebno ko se pojavijo vprašanja, ki niso
obravnavana v COPE diagramih ali takrat, ko obstaja sum o novih vrstah kršitev v objavljanju ,
- premisliti o zadolžitvi tretje osebe, da razsodi o pritožbah, ki se jih v samem uredništvu
revije ne da razrešiti,
- imeti postavljene sisteme za odkrivanje lažnih podatkov (npr. neprimerno obdelane
fotografije ali plagiatorsko besedilo) - za rutinsko uporabo ali za sumljive primere,
- izbrati hišni slog revije na podlagi relevantnih dejavnikov, ki dvignejo kvaliteto poročanja (npr. vpeljati strukturirane povzetke, uporabljati navodila kot so CONSORT namesto odločati se na podlagi estetike ali osebnih preferenc).
Pritožbe
Uredniki si morajo pomagati s postopkom predstavljenim v COPE diagramu za pritožbe (glej
povezavo http://publicationethics.org/resources/flowcharts).
Uredniki se morajo nemudoma odzvati na pritožbe in zagotoviti, da lahko nezadovoljni tožniki svoje pritožbe izpeljejo po predpisanih postopkih.
Spodbujanje razprave
Prepričljive kritike objavljenega gradiva morajo biti objavljene, razen če imajo uredniki tehtne razloge, da tega ne storijo.
Avtorji kritiziranega gradiva morajo imeti možnost, da se na kritike odzovejo.
Študije, ki izpodbijajo predhodno obstoječa dela objavljena v reviji, morajo obravnavati s
posebnim razumevanjem.
Študije, ki poročajo o negativnih rezultatih, ne smejo biti izključene.
Spodbujanje strokovne integritete
Uredniki morajo zagotoviti, da objavljeno gradivo ustreza mednarodno sprejetim etičnim
merilom.
Uredniki morajo iskati zagotovila o tem, da je bila neka raziskava odobrena s strani primernega organa (npr. odbora za etiko raziskovanja). Vendar pa se morajo uredniki zavedati, da tudi
takšna zagotovila nujno ne nudijo garancije, da raziskava ustreza etičnim merilom.
Varovanje podatkov
Uredniki so odgovorni za zaščito osebnih podatkov (npr. za podatke pridobljene v odnosu
med psihoterapevtom in pacientom). Tako je skoraj vedno potrebno pridobiti pisno privolitev
pacientov, katerih primeri so opisani v tekstih in privolitev za uporabo fotografij pacientov. Objava poročila je možna brez eksplicitne privolitve pacientov v primeru, da je poročilo pomembno
za javno zdravstvo (ali je pomembno na kateri drug način); da je privolitev neobičajno težko
234
Etika objavljanja revije Kairos
Kodeks ravnanja in smernice za dobro prakso urednikov in založnikov revije
pridobiti; da bi razumni posameznik le izjemoma ugovarjal objavi (vsi trije pogoji morajo biti
izpolnjeni).
Dobra praksa za urednike bi vključevala:
- objaviti politike o objavljanju osebnih podatkov (npr. prepoznavne osebne podatke ali
slike) in pravila jasno razložiti avtorjem.
Spodbujanje etike v raziskovanju (npr. za raziskave, ki vključujejo ljudi
ali živali)
Uredniki si morajo prizadevati, da objavljajo tiste raziskave, ki so bile izpeljane tako, da
ustrezajo mednarodno sprejetim smernicam (npr. Helsinška deklaracija o kliničnem raziskovanju, AERA in BERA smernice za izobraževalne raziskave).
Uredniki morajo iskati zagotovila, da so bile vse raziskave odobrene s strani primernega organa (npr. odbora za etiko raziskovanja). Vendar pa bi se morali uredniki zavedati, da tudi takšna
zagotovila ne nudijo nujno garancije, da raziskava ustreza etičnim merilom.
Dobra praksa za urednike bi vključevala:
- pripravljenost zahtevati dokaze, da raziskava ustreza etičnim merilom in izprašati avtorje
o etičnih vidikih (kot npr. kako so pridobili privolitev sodelujočih v raziskavi ali kakšne metode so bile uporabljene za zmanjšanje trpljenja živali), če pride do razloga za skrb ali potrebe
po obrazložitvah,
- zagotoviti, da poročila o kliničnih preizkusih citirajo skladnost z Helsinško deklaracijo,
Dobro klinično prakso (Good Clinical Practice) in drugimi relevantnimi smernicami za varovanje sodelujočih,
- zagotoviti, da poročila o poizkusih na ali študijah o živalih citirajo skladnost z Smernicami
za skrb in uporabo laboratorijski živali ali drugimi relevantnimi smernicami,
- v okviru revije določiti svetovalca za etična vprašanja ali odbor, ki svetuje v specifičnih
primerih in redno ocenjuje politike revije.
Obravnava kršitev
Uredniki so dolžni ukrepati v primeru suma o kršitvi. Ta dolžnost zajema ukrepe v zvezi z
objavljenimi in neobjavljenimi članki.
Uredniki ne smejo preprosto zavrniti člankov, ko se pojavi sum o možni kršitvi. So moralno
zavezani, da obravnavajo domnevne primere kršitev.
Uredniki morajo najprej iskati odziv pri obtoženem. Če z odzivom slednjega niso zadovoljni,
morajo za nadaljnjo preiskavo primera zaprositi relevantnega delodajalca ali drug primeren organ (mogoče določeno upravno telo).
Uredniki si morajo pomagati s COPE diagrami, kjer je to mogoče (povezava do diagramov
http://publicationethics.org/resources/flowcharts).
Uredniki si morajo prizadevati za to, da se zagotovi ustrezna preiskava; če se to ne zgodi, si
morajo uredniki prizadevati za to, da se doseže razrešitev problema.
Zagotavljanje akademske integritete
Vedno kadar se ugotovi, da je prišlo do objave znatne netočnosti, zavajajoče izjave ali potvorjenega poročila, se mora to takoj popraviti in popravek mora biti jasno razviden.
Uredništvo
235
Če se po ustrezni preiskavi izkaže, da je nek predmet napačen/neresničen, se mora le tega
umakniti. Umik mora biti jasno prepoznaven za bralce in sisteme katalogiziranja.
Dobra praksa za urednike bi vključevala:
- delati v smeri zmanjševanja prikritih odvečnih objav (npr. z zahtevo, da so vsi klinični
poizkusi registrirani),
- zagotoviti, da je vse objavljeno gradivo varno arhivirano (npr. v stalnih spletnih podatkovnih bazah),
- razpolagati s sistemi, ki avtorjem omogočajo, da svoje izvirne raziskovalne članke
naredijo prosto dostopne javnosti.
Intelektualna lastnina
Uredniki morajo biti pozorni na težave v zvezi z intelektualno lastnino in sodelovati s svojim
založnikom v primerih, ko se zgodi potencialni prestop zakonov in konvencij o intelektualni
lastnini.
Dobra praksa za urednike bi vključevala:
- sprejeti sisteme za odkrivanje plagiatorstva (npr. programsko opremo, ki poišče podobne
naslove) v oddanih prispevkih (ali rutinsko ali potem, ko obstaja razlog za sum plagiatorstva),
- podpirati avtorje, katerih avtorske pravice so bile kršene ali so bili žrtve plagiatorstva,
- biti v pripravljenosti za sodelovanje s svojim založnikom in skupaj z njim braniti pravice
avtorjev ter preganjati kršitelje (npr. s prošnjo o preklicu ali umiku gradiva s spletnih strani), ne
glede na to, ali je revija lastnica avtorskih pravic.
Spodbujanje razprave
Uredniki morajo spodbujati in biti pripravljeni obravnavati utemeljene kritike dela, objavljenega v njihovi reviji.
Avtorji kritiziranega gradiva morajo imeti možnost, da se na kritike odzovejo.
Študije, ki poročajo o negativnih rezultatih, ne bi smele biti izključene.
Dobra praksa za urednike bi vključevala:
- odprtost za raziskave , ki spodbijajo predhodno objavljena dela v reviji.
Poslovni vidiki
Uredniki morajo objaviti politiko o oglaševanju v povezavi z vsebino revije in o procesih za
objavljanje dodatkov/prilog.
Zavrniti je potrebno zavajajoče oglase in uredniki morajo biti pripravljeni objaviti kritike pod
istimi pogoji, ki veljajo za objavo ostalega gradiva v reviji.
Ponatisi/ponovno objavljeni članki morajo biti objavljeni v enaki obliki, v kakršni so se pojavili v primarni reviji, razen v primeru, da se člankom dodajo določeni popravki.
Dobra praksa za urednike bi vključevala:
- objaviti splošni opis finančnih virov njihove revije (npr. deleži pridobljeni z oglaševanjem,
prodajo ponatisov, sponzoriranimi prilogami, zaračunavanjem strani, itd.),
- zagotoviti, da je recenzijski proces za sponzorirane priloge enak recenzijskemu procesu
uporabljenemu za ostale dele revije,
236
Etika objavljanja revije Kairos
Kodeks ravnanja in smernice za dobro prakso urednikov in založnikov revije
- zagotoviti, da so sponzorirane priloge sprejete izključno na podlagi strokovne vrednosti
in zanimanja bralcev ter da odločitve glede takšnih prilog niso pod vplivom komercialnih
vidikov.
Konflikt interesov
Uredniki morajo imeti načine tako za upravljanje svojih lastnih konfliktov interesov kot tudi
konflikte interesov avtorjev, recenzentov in članov uredniškega odbora in sveta.
Dobra praksa za urednike bi vključevala:
- objaviti sezname relevantnih interesov (finančnih, akademskih ali drugih) članov uredniškega odbora (ki morajo biti posodobljeni vsaj enkrat letno).
Kodeks ravnanja za založnike revije
Založniki, ki so člani Odbora za etiko objavljanja in ki kot dobremu primeru sledijo COPE,
morajo:
- slediti temu kodeksu in spodbujati urednike, s katerimi sodelujejo, da sledijo COPE Kodeksu ravnanja za urednike revije (COPE Code of Conduct for Journal Editors);
- nuditi primerno praktično podporo urednikom, da si le ti lahko pomagajo s COPE Kodeksom ravnanja za urednike revije.
Založniki morajo:
- definirati odnos med založnikom, urednikom in drugimi strankami v pogodbi;
- spoštovati zasebnost (npr. za sodelujoče v raziskavi, avtorje, recenzente);
- ščititi intelektualno lastnino in avtorske pravice;
- spodbujati uredniško samostojnost.
Založnik mora sodelovati z uredniki revije, z namenom da:
- oblikujejo politiko revije in jo uresničujejo. Pri tem upoštevajo:
ouredniško samostojnost;
oraziskovalno etiko, vključno z načelom zaupnosti, pridobivanjem privoljenj subjektov raziskav in posebnimi zahtevami za raziskave na ljudeh in živalih;
oavtorstvo;
otransparentnost in integriteto (npr. konflikte interesov, financiranje raziskav, standarde poročanja);
orecenzije in vlogo uredniške ekipe, ki presega le vlogo urednika revije;
opohvale in pritožbe.
- seznanjajo s politikami revije (na primer avtorje, bralce, recenzente)
- redno ocenjujejo politike revije, posebno z vidika novih priporočil COPE
- spoštujejo kodeks ravnanja za urednike in dobre prakse COPE
- ohranjajo akademsko integriteto
- pomagajo ostalim strankam (npr. institucijam, štipendijskim skladom, finančnim podpornikom, upravnim organom), ki so odgovorni za preiskovanje kršitev v raziskavah in objavah;
kjer je mogoče, pomagajo olajšati razplet teh primerov
- objavljajo popravke, pojasnila, umike
- objavljajo gradivo v predvidenih rokih
Uredništvo
237
Post opki za ravnanje v primeru neet ičnega vedenja
Prepoznavanje neetičnega vedenja
Na kršitev in neetično vedenje lahko opozori kdorkoli in kadarkoli ter s tem seznani urednika
ali založnika.
Kršitev in neetično vedenje lahko vključujeta, vendar nista nujno omejena na, primere opredeljene zgoraj.
Kdor opozori urednika ali založnika na takšne primere ravnanja, je dolžan predložiti zadostno količino informacij in dokazov, da se sproži preiskava. Vse obtožbe morajo biti obravnavane resno in na enak način, dokler ne pride do uspešne odločitve ali zaključka.
Preiskava
Prvotno odločitev o preiskavi mora sprejeti urednik, ki se mora posvetovati z založnikom,
če je to primerno.
Zbrati se mora dokaze, a ob tem se je potrebno izogibati širjenju vsakršnih obtožb izven
kroga oseb, ki morajo za to vedeti.
Lažje kršitve
Lažje kršitve se lahko obravnavajo brez potrebe po širšem posvetovanju. V vsakem primeru
mora biti avtorju omogočena priložnost za odziv na kakršnekoli obtožbe.
Resne kršitve
V primeru resnih kršitev je včasih potrebno, da se o tem obvesti delodajalca obtoženega.
Urednik mora ob posvetu z založnikom presoditi, ali bo v proces vpletel delodajalca, bodisi z
lastnoročnim pregledovanjem dostopnih dokazov ali preko nadaljnjega posvetovanja z omejenim številom strokovnjakov.
Ukrepi ob kršitvah
(od manj k bolj strožjim ukrepom; lahko se jih izvaja ločeno ali povezano)
Informiranje ali izobraževanje avtorja ali recenzenta v primerih, kjer pride do nesporazuma
ali napačne uporabe sprejetih standardov.
Avtor ali recenzent prejme pismo, ki resneje obravnava kršitev in je hkrati opozorilo za vedenje v prihodnosti.
Objava formalnega obvestila o kršitvi.
Objava uvodnika z natančnim opisom kršitve.
Uradno pismo poslano na avtorjevo ali recenzentovo institucijo, kjer je zaposlen, oziroma
agencijo, ki ga financira.
Uradni umik objave iz revije; o tem se obvesti avtorjeve nadrejene, baze podatkov in bralce
revije.
Za določeno obdobje se sprejeme uradna prepoved objavljanja prispevkov določenega posameznika.
Za nadaljnje preiskave in ukrepe se o primeru in razpletu le tega obvesti profesionalno organizacijo ali višjo avtoriteto.
Uredništvo
238
NAROČILNICA za KAIROS – Slovensko revijo za psihoterapijo
KAIROS—Slovenska revija za psihoterapijo je uradna revija Slovenske krovne zveze za psiho­te­ra­pijo. Na leto izidejo štiri številke. V njej so objavljeni prispevki z vseh področij psi­ho­tera­pije in tudi z njenih mejnih interdisciplinarnih področij. Glavni cilji revije je
vzpo­dbu­jati ra­zvoj psihoterapije kot samostojnega poklica in kot samostojne znanstvene discipline, ki se bo vedno bolj vpenjala tudi v akademski svet tako na Slovenskem
kot v tujini. Zato želimo z re­vijo v čim krajšem času prodreti v mednarodne bibliografske
baze in promovirati slovenske psihoterapevte in psihoterapevtke tudi zunaj naših meja.
Prav tako želimo prispevati k odprtosti in dialogu med različnimi psihoterapevtskimi pristopi. Po eni strani hočemo z revijo vzpodbujati objavo izvirnih znanstvenih člankov po
drugi strani objavo strokovnih prispevkov, ki poročajo o strokovnem delu in raziskovanju
v praksi. In nenazadnje želimo prispevati k izmenjavi stališč, izkušenj, mnenj ter dilem
v zvezi z aktualnimi psihoterapevtskimi temami in izzivi. Naročnina velja do preklica.
Naročilnico najdete tudi na spletni strani SKZP: www.skzp.org/kairos
LETNA NAROČNINA - 4 številke v 2 zvezkih. (v ceno je že vračunan 20 % DDV):
- za pravne osebe 44 EUR,
- za fizične osebe in knjižnice 34 EUR,
Naročilo velja do preklica
Naročam(o) Slovensko revijo za psihoterapijo – KAIROS.
Št. izvodov ______________
Status naročnika (ustrezno podčrtajte):
pravna oseba
fizična oseba
študent/ka
PODATKI O NAROČNIKU:
Ime in priimek: ____________________________________________________
Naziv institucije*: __________________________________________________
Ulica: ____________________________________________________________
Poštna številka ___________________ Kraj ____________________________
Matična številka*____________________ Davčna številka*________________
Davčni zavezanec (ustrezno obkrožite)
DA
NE
Kontaktna oseba*: _________________________________________________
Naročilnico pošljete po e-pošti [email protected]
Podpis _____________________________
* podatke vpišejo pravne osebe
Žig*