Svet kot zarota Spomenka Hribar SVET KOT ZAROTA Mengeš, 2011 1 Spomenka Hribar 2 Svet kot zarota Spomenka Hribar S VET KOT ZAROTA 3 Spomenka Hribar Spomenka Hribar SVET KOT ZAROTA Ilustracija na naslovnici Franco Juri Opremil Žiga Valetič Prelom Marko Avanzo Uredil Andrej Poznič Izdala založba Ciceron, 2011 Natisnila Tiskarna Rotosi Copyright © za izdajo v slovenščini založba Ciceron, 2011 Naklada 1000 izvodov V skladu z Zakonom o avtorskih in sorodnih pravicah je brez pisnega dovoljenja založbe prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, tudi fotokopiranje, tiskanje ali shranjevanje. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 323(497.4) HRIBAR, Spomenka Svet kot zarota : analiza političnega sloga Janeza Janše / Spomenka Hribar. - 2., dopolnjena izd. - Mengeš : Ciceron, 2011 ISBN 978-961-6627-22-1 256445440 4 Svet kot zarota KAZALO Namesto predgovora 9 I. Predgovor 23 II. Uvod 37 III. Vprašanje resnice 41 Personifikacija stigme 44 Proces zoper JBTZ – vir nenehnega obtoževanja 46 Proces zoper JBTZ – dogodek naše zgodovine 55 Subjektivizem 73 Po božjem načrtu 75 Potrditev posvečenosti 76 Narcis 81 Dejstvo in falzifikat 85 Dokazovanja 93 IV. Ljudomrznost in zgodovina 99 Dekomunizacija 111 Dekomunizacija ali demokracija? 118 Sprava ali ideološka manipulacija s preteklostjo? 123 V. Spoštovanje mere sveta 129 Liberalizem in nova paradigma 132 (Anti)komunistična "revolucija" 137 Demokracija kot forma in demokracija kot formalizem 140 Slepa pega 151 5 Spomenka Hribar VI. Resničnost in fantazma 163 "Nehvaležni" volivci 164 Utrjevanje oblasti 167 Drugi šok 177 Ponarejeni adut 181 Napenjanje loka 184 "Udbomafija" kot predstopnja "Organizacije" 187 Tiskovna konferenca 190 Vojaško zavzetje (civilnega) letališča v Mariboru 192 Izgubljanje živcev 199 No passaran! 201 "Incident" v Depali vasi 205 Strukturna nujnost uporabe neresnic v ideologiji 211 Vznikanje "Organizacije" 214 Naknadno utemeljevanje upravičenosti incidenta v Depali vasi 217 (Ne)možnost vojaškega udara 226 Odstavljanje ministra Janše z ministrskega položaja 230 "Organizacija" kot samoprojekcija in samoobramba 234 VII. Iz črne luknje v svetlo prihodnost 241 Vrednostno središče nacije 246 V obzorju identitetnostne morale 251 Mit kot podstat Subjekta 255 6 Svet kot zarota Na napakah (Demosa) se učimo 260 Radikalnost in ideološko čistunstvo Subjektove politike 271 Sektaštvo "nove koalicije" 273 Politični in družbeni strateški cilji "nove koalicije" 277 Sektaštvo kot princip 280 Nova koalicija in njena avantgarda 286 – "Demokratizacija" 290 – Sprava 291 – Čas 293 Iz pomladi v poletje 295 VIII. Za-govor 301 IX. Namesto zaključka 311 7 Svet kot zarota V. Spoštovanje mere sveta H avlovo priznanje leto dni po citiranem intervjuju je poglobljeno: spoznal je, da je bil v času intervjuja sam "tonil v neko nepočakanost, ki je že mejila na obup". Trpinčil se je bil z mislijo, "da preobrazbe napredujejo mnogo prepočasi, da (...) se ne približujemo dovolj hitro zahodnemu demokratičnemu svetu in njegovim strukturam, da preteklosti nismo sposobni razumno vzeti nase, da prepočasi odstranjujemo ostanke starega režima in njegovega moralnega opustošenja". Skratka, zdaj je bil opazil lastno nepočakanost kot nespravljenost in nespravljivost s svetom in njegovo mero, iz nepočakanosti pa samo po sebi izhaja nasilje nad svetom, nad Bitjo in njeno mero. Tedaj se je bil počutil kot Gospodar, kot Subjekt nad svetom, ki naj pravzaprav le dovrši nadnaravno utemeljeni Načrt Zgodovine: "Podlegal sem tisti tako razdiralni obliki nepočakanosti moderne tehnokratske civilizacije, polne svoje lastne razumskosti, zmotno prepričane, da ni svet nič drugega kot križanka, ki ima eno samo pravilno – dozdevno objektivno – rešitev problema, rešitev, ki ji rok postavljam jaz." Morda bi bil tudi Havel tedaj rekel, da je treba počistiti mizo in polje tistega plevela ..., se pravi, da je tedaj samega sebe imel za vsevednega Sodnika, ki je lahko tudi brezobziren, ker ve za pravičnost – za ljubezen do bližnjika pa ne. "Skratka, mislil sem, da čas pripada meni," je v vzvratnem pogledu zagledal samega sebe predsednik Havel. In skromno dodal: "To je bila velika zmota." V čem je bila velika zmota? S seboj in svetom spravljeni Havel to natančno pove: 129 Spomenka Hribar "Svetu, Biti in Zgodovini pa vlada neki čas, ki jim je lasten in v katerega resda lahko na ustvarjalen način posegamo, ki pa ga vendarle nihče ne obvladuje popolnoma. Svet in Bit se ne pokoravata slepo izrecnim ukazom kakega tehnokrata, ali političnega praktika, nista tu zato, da bi uresničevala njuna predvidevanja." Ko znova premišljujem o svoji politični nepočakanosti, pravi Havel, neizbežno ugotavljam, da se mora današnji in jutrišnji politični človek "naučiti čakati v najboljšem in najglobljem pomenu besede". Tega "čakanja" seveda ne gre razumeti tako, da bomo pač počakali, da bodo nekdanji komunisti pomrli ..., gre za zavestno odpoved brezpogojni in brezobizirni obsodbi, kakor da bi človek kot človeško bitje mogel biti absolutno kriv, z druge strani pa absolutni Sodnik. To "drugačno čakanje mora izražati neko določeno obzirnost do notranje razgibanosti Biti in njenega razgrinjanja, do narave stvari, njihovega neodvisnega bivanja in dinamike, ki se postavljata po robu vsakršnemu nasilnemu ravnanju". Od česa drugačno čakanje? Drugačno od tistega čakanja, ki je nepočakano in ki je čakalo iluzorno rešitev – Godota. Godot je po Havlovem mnenju metafora za komunizem in njegovo nestrpnost, ki je obljubljal hitre rešitve ... Zato pravi Havel, da je v svoji takratni neučakanosti "podlegel ravno tistemu, kar sem bil vselej podrejal kritični analizi". Obnašanje modernega političnega človeka ne sme več izhajati iz brezosebne analize, "pač pa iz osebnega videnja". Namesto "da bi temeljil na napuhu, se mora braniti iz ponižnosti", je prepričan predsednik Havel. In nadaljuje: "Svet se ne pokorava redu, ki ga predpisuje um", recimo politični um kakega samozvanega Odrešenika, um, "ki kakor da je pozabil, da je sam le skromen delček te nepopisno dragocene zgradbe, ki se ji reče svet". V teh Havlovih mislih in predvsem v njegovi notranji razprtosti svetu, biti, je neka nova pobožnost v smislu spoštovanja (upoštevanja) sveta in njegove mere. V teh besedah se javlja svet kot svet(o). 130 Svet kot zarota Gre torej za dva načina odnosa do sveta: – Prvi je hitri, nestrpni, revolucionarni, čakajoč na Godota kot na rešenika, ja, kar Odrešenika/Odrešitelja, na tistega torej, ki ga ni, "preprosto zato, ker ne obstaja, ker je samo nadomestek upanja", pravi Havel. Toda s "klicanjem hudiča", kakor slovenska narodna modrost poimenuje nestrpnost in negativno pričakovanje oziroma hotenje, "hudič" tudi lahko pride. Namreč nasilje. Če netiš sovraštvo ..., lahko Godot/ Rešitev "navsezadnje pride" kot zlagani ponaredek, tak, kot je bil Godot, "ki si je domišljal, da nas bo vse rešil, a je samo rušil in iztrebljal" – in to je bil komunizem, "komunistični Godot". – Drugi je spravljiv: vsaka stvar na svetu ima svoj čas in svojo mero. Ne vleči rože, da bi hitreje rasla, pustiti jo, da raste po svoji meri! Ali, rečeno s primerjavo angleške in francoske revolucije: ne pobiti plemičev, ampak pustiti, da življenje obvije in preraste preteklo. Kajti zgodovina je "proces brez konca", proces, ki nam nikoli ne dovoli reči, "to je končano, dovršeno, zaključeno", zato tudi ni prav, da bi politika v imenu take Odrešitve in Dovršenosti u(s)merjala svet, saj bi s tem le Cilj opravičeval sredstva in nič drugega. Zato je tudi sama politika "proces brez konca" in Cilja. Ker se razlikuje od stroja, se svet "brani absolutnega nadzora", pravi Havel. Iz primerjave Havlovih in Janševih besed lahko zaključimo, da se Havlov odnos do sveta vse bolj odpira in da se mu svet sam vse bolj razpira, Janšev pa se vse bolj zapira, stiska v nekakšno kepo sovraštva, v pest, ki hoče za vsako ceno obračun s komunizmom – se pravi z ljudmi prejšnjega sistema, ki si jih je naredil za sovražnike. Ne le svoje, ampak vsega "naroda". Kot simbolično ponazoritev razlike med Havlom in Janšo naj navedem Havlov odnos do "udbašev": "Kmalu potem, ko sem postal predsednik, so mi dali seznam vseh kolegov, ki so o meni pisali ovadbe; jaz pa ne samo, da sem še istega dne listek izgubil, ampak sem tudi pozabil, katera imena so bila tam zapisana. To preprosto pomeni, da se osebno bolj nagibam k temu, da bi s tem dali mir. Imam pa tudi precejšnjo distanco, 131 Spomenka Hribar (...) in sem ta problem nekako reševal v sebi, zato nimam nikakršne potrebe po tem, da bi kaznoval koga, ki se ni ravno izkazal." Psihologi in psihoanalitiki vedo, kaj pomeni, če nekdo nekaj "izgubi" ali "kar pozabi". Značilno, simbolično je, da je predsednik Havel seznam denunciantov izgubil, Janša pa ven in ven hoče Resnico in Pravico za Krivca in terja zadoščenje za svojo aretacijo in zapor... To moje pisanje ima namen spodbuditi tistega, ki pri nas pooseblja nepočakanost in sovražnost, o kakršni govori Havel, da bi morda prek analize njegovih besed zaslišal njihov trdi zven in se podal na pot čakanja v tistem bistvenem smislu, ki ga tematizira predsednik Havel: čakanja kot spoštovanja mere sveta in sočutenja do ljudi. Zdaj pa je prav Janez Janša tisti, ki ne da čaka na Godota, temveč se prav ponuja zanj, za Odrešenika. Liberalizem in nova paradigma Spoštljivemu, spravljivemu odnosu do sveta pravimo tudi postmoderna paradigma. Janša je o njej nekaj slišal in jo v svoji ihti reducira na liberalistični odnos do sveta v pomenu golega pehanja za dobiček in ugodje. In takšen odnos do sveta in politike potem seveda pripiše svojemu političnemu nasprotniku, recimo dr. Dimitriju Ruplu: "V Sloveniji je zelo aktualna teza, da je današnji čas obdobje anacionalne zgodovine. Deloma jo lahko zasledimo celo pri dr Dimitriju Ruplu, ki se v svojih spisih predstavlja kot razlagalec postmoderne paradigme. Pri njem je vseskozi prisotna težnja, bolje rečeno nestrpno pričakovanje trenutka, ko bo lahko tudi v Sloveniji razglasil 'konec velikih zgodb'. Iz njegovih spisov je mogoče razbrati neposreden vpliv Francoisa Lyotarda, zagovornika postmoderne paradigme, ki izraža nezaupanje do velikih zgodb sploh. (...) Čas in zgodovinski razvoj v Evropi sta že zdavnaj pokazala, da je narod tudi v času postmoderne misli določena 132 Svet kot zarota celota in da je liberalizem ideologija, ki narod praviloma zanikuje, in kot središče ali kriterij postavlja denar ali dobiček, le ena izmed ideologij, ki v Evropi ni prevladujoča. Nekaj več prostora dobiva v postkomunističnih družbah, v katerih je bil narod pred spremembami bolj ali manj zanikana kategorija, denar in dobiček pa prav tako." (285286) Celo v Okopih je težko najti na tako majhnem prostoru toliko nesmislov in neznanja! Prvič: kdo v Sloveniji sploh govori, da je današnji čas obdobje anacionalne zgodovine? Mar je zavzemanje za državo, vladavino prava, človekove pravice in državljanske svoboščine, demokracijo ... anacionalnost? Seveda pa ne gre enačiti odklanjanja šovinističnega nacionalizma, ki neprestano zbuja nacionalno ksenofobijo, z zavzemanjem za anacionalno zgodovino! Drugič: dr. Rupel res piše o postmoderni paradigmi in o "koncu velikih zgodb", toda konec velikih zgodb je epohalno tukaj, ne glede na to, da o tem piše dr. Rupel in ne glede na to, da to odklanja Janša. Pogojno in v metaforičnem smislu – namreč glede na Lyotardovo pojmovanje – lahko rečemo, da je bilo osamosvajanje Slovenije naša "velika zgodba", ki pa je glede na evropsko dogajanje "velikih zgodb" v časovnem zaostanku. In ko smo osamosvojitev dosegli, je naša "velika zgodba" uresničena in lahko pričakujemo in upravičeno pričakujemo uresničevanje "majhnih" zgodb, ki pa predstavljajo vse naše vsakdanje življenje, vsakogar posebej med nami: mirno, svobodno, z vsaj relativno blaginjo, s spoštovanjem dostojanstva slehernega človeka ..., ne pa več usmerjanje vseh energij ljudi in naroda kot takega v osvoboditev ali osamosvojitev ali boja proti komunizmu ... "Velika zgodba" podredi vse življenje neki Ideji, za katero je vredno živeti, trpeti in umreti ... V tem smislu, upajmo, da je pri nas "konec velikih zgodb"!1 Tretjič: Res je, da liberalizmu kot takemu ni osrednja tema in smisel narod, sploh pa ne Narod (kot metafizični Cilj), vendar pa to ne pomeni, da liberalizem kot tak narod zanika. To, da 133 Spomenka Hribar se do naroda obnaša ravnodušno kot do nečesa samoumevnega, je res. Toda če se liberalizem ne ozira posebej in eksplicitno na narod ali je celo izrecno proti Narodu, še ne pomeni, da je zoper narod. Janša narod in Narod enači, zato liberalizmu, ki zanika upravičenost podreditve vsega žitja in bitja naroda Narodu, očita, da zanika narod. Narod, hipostaziran v Narod, je temelj sektaštva znotraj lastnega naroda! V imenu t. i. "slovenskega naroda" kot Naroda in njegovih koristi so bili likvidirani domobranski ujetniki po vojni. Toda tudi večina tistih, ki danes problematizirajo to dejanje, izhaja iz Naroda – le da z druge strani – in iz slovenskega naroda a priori izključuje nekdanje komuniste.2 Dalje: iz tega, kar je Janša napisal o postmoderni paradigmi in Lyotardu, je razvidno, da o tej zadevi sam ne ve veliko. Lyotardova teza o koncu velikih zgodb, tudi nacionalnih velikih zgodb, utemeljenih bodisi na arhaičnih mitih bodisi na sodobnih fantazmah, pri čemer kot Jud še posebej izpostavi nemško "veliko zgodbo", utemeljeno na mitu arijstva, in stalinistično, utemeljeno na mitu "univerzalnega proletariata", je prav izrecna kritika različnih –izmov. Uresničenje nemške "velike zgodbe" vidi Lyotard v koncentracijskem taborišču Auschwitzu, ki ga jemlje kot simbol uresničenja "velikih zgodb" sploh. 1 Janševa izjava, da je iz Ruplovih spisov mogoče razbrati vpliv ... je čudno znana še iz tistih časov, v katerih je bil "greh", če je v pisanju koga bilo mogoče zaznati vpliv kakega filozofa, recimo Nietzscheja ali Heideggerja, včasih tudi samega Marxa ... No, dokler tisti, ki tako izreka in ocenjuje, nima (nad)oblasti, je vse v redu; tisti hip, ko pa bi s piedestala Oblasti tako razsojal, pa to niso več šale! 2 "Zločinov ni počel slovenski narod, ampak komunistična partija" — okrogla miza s predsednikom parlamentarne komisije za raziskavo povojnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti, dr. Jožetom Pučnikom, ministrom za notranje zadeve Andrejem Šterom in generalnim državnim tožilcem Antonom Drobničem, pogovor sta vodila Urša Matos in Blaž Ivanc; Slovenec, sobotno branje, 3. junij 1995. Komunistična partija Slovenije, bolje: slovenski komunisti očitno niso del svojega naroda! In to si dovoli nekdo izreči danes, iz toplega zapečka! Kakšna zagamana sektaška pamet! Predvsem pa nesposobnost refleksije in dejanskega preseženja našega notranjega spora in celo samega komunizma. 134 Svet kot zarota Janša Lyotardu implicitno pripisuje liberalistično ideologijo, toda prav Lyotard je zapisal tudi to, da so ekonomski in politični liberalizem ter različni marksizmi v zadnjih stoletjih obremenili sami sebe z zločinom proti človeštvu.3 Pozitivistični pragmatizem, pravi, po svojem zunanjem liberalizmu ni nič manj hegemonističen od dogmatizma. Izrecno kritično premotri kapital, itd. Lyotard ne zanika naroda, kakor je mogoče razumeti, da mu Janša podtika, ampak le problematizira ideologijo naroda, se pravi Narod z veliko začetnico, ali rečeno drugače: kritizira idejo Naroda kot tistega Cilja, ki zahteva in opravičuje uporabo vseh sredstev za dosego nekega (partijinega, partijskega) cilja, ki se proglaša za Cilj vse nacije. Tako bi lahko rekli, da prej velja, da Janša pod kritiko Lyotarda pade, kakor pa da on upravičeno kritizira Lyotarda. Lyotard kritizira ideologije, ki jim Cilj opravičuje vse, pa tudi uboj človeka, za njegovo dosego. Nič, pa niti Narod, ne more biti Cilj, ki bi posvečal vsa sredstva – to je Lyotardova misel! Njegova kritika je uperjena zoper novoveški subjektivizem ("Mi")4 in rescendentno metafiziko, se pravi zoper eshatologijo velikih idej. Nova paradigma je po bistvu tisto, čemur sama pravim sprava: sprava človeka s samim seboj (s svojo končnostjo), s svetom (tudi z naravo, da je ne bi izkoriščal kot brezčutni in neodgovorni Gospodar), in sočlovekom, bližnjikom: ni Ideje, ni Cilja, zavoljo katerega bi kdo smel misliti, da lahko upravičeno žrtvuje ali rani svojega bližnjika. Ali, rečeno s Havlovimi besedami: gre za spoštovanje notranjega reda stvari in njegovih nedoumljivih globin, za spoštovanje Biti in za ljubezen do bližnjika. 3 Jean-Francois Lyotard: Le postmoderne explique aux Enfants, Correspondance 1982-1985, Pariz 1986; tudi v hrvaškem prevodu: Postmoderna protumačena djeci, Pisma 1982-1985, August Cesarec, Zagreb, 1990. 4 Proglašanje svojih partikularnih, strankarskih interesov za nacionalne interese kot take in v celoti ter proglašanje samega sebe za nosilca nacije, je subjektivizem, nadutost, ki samo sebe "vika": "Mi". 135 Spomenka Hribar Janša tudi v primeru svoje kritike liberalizma izhaja iz nekega samoumevnega, populističnega vedenja o tem, kaj, recimo, je liberalizem, dobljenega tudi na podlagi zgodovinskih izkušenj, in ga nato pripiše neki konkretni osebi, Lyotardu. Torej je "njegov" Lyotard fantazma "Lyotard", ki s konkretno osebo tega imena nima nič skupnega – razen samovoljno uporabljenega imena. Takšno početje je, če ne drugega, neproduktivno. V primeru Janševe posplošene, ideološke kritike liberalizma še posebej. Od tedaj, ko se je liberalizem res uveljavljal predvsem ali vsaj izrazito le kot "logika kapitala", do danes, ni preteklo le veliko časa, ampak je tudi liberalizem sam naredil razvoj do tega, da vse bolj upošteva kot lastni temelj nedotakljivost osebe – na kar prvotni liberalizem seveda ni pristajal – in celo na svetost osebe in varovanje sveta v njegovi biti. Bolj ko je liberalizem razvit, bolj poglobljeno je naravnan v refleksijo prav tega temelja: varovanje nedotakljivosti osebe in mere sveta.5 Zato tam, kjer je liberalistična tradicija majhna, nastopa liberalizem potencirano, če ne predvsem v svoji prvotni nihilistični varianti. Tudi pri nas! In najbrž je to eden od vzrokov Janševe averzije zoper njega. Toda namesto, da bi liberalizem kot prakso opominjali na njegovo lastno notranjo možnost, ga s polresnicami in predvsem z izrabljanjem tistega, ki prav tak liberalizem kritizira, le še utrjujemo. Sporne liberalistične politike pri nas ni mogoče onemogočiti z denunciacijo, da so to komunistični nasledniki in njeni "mladiči" – to je le predvolilna populistična parola – ampak z analizo njenega ravnanja in z novimi, drugačnimi projekti. Janševa rokohitrska omemba Lyotarda kaže, kako problematična je uporaba neke filozofske ali sociološke misli neposredno v politične namene. To je ideološka izraba same misli, v taki izrabi je ne le nasilje nad samo mislijo, ampak izvir 5 O tem je marsikaj napisanega v knjigi: Zbornik sodobni liberalizem, knjižna zbirka Krt, št. 84, Ljubljana 1992, uredil Rudi Rizman. 136 Svet kot zarota opravičevanja vsakršnega nasilja. V ideološki izrabi filozofije ali znanstvenih teorij so utemeljene politične teorije in prakse nasilja – "utemeljene", kolikor sta pač utemeljeni utopija in fantazma. (Anti)komunistična "revolucija" Revolucija kot objektivirana pest volje do moči a priori ne pristaja na spoštovanje mere sveta, ampak mero postavlja sama, po svoji podobi. Vendar se zgolj zgražati nad tem ni dovolj in v bistvu sploh ni primerno, saj je bila revolucionarjem njihova resnica zadana po bistvu biti epohe same. Revolucija je bila način biti in strast ljudi po novem svetu; za to resnico so bili pripravljeni in mnogi so tudi res – zavestno, hote – šli v boj, za katerega so vedeli, da je za njih zadnji in brez "kapitala", ki bi ga lahko kdaj unovčili ... Revolucionarji so hoteli ustvariti svet po svoji podobi (po svojih interesih); to naj bi bil svet pravičnosti, blaginje in miru. Še več, v imenu Pravičnosti so šli na svoj veliki pohod, osvobajat svet, odreševati ga (Zla, "starih struktur") ... V tem smislu bi lahko tudi Janšo šteli za revolucionarja – in nekaj teh elementov eksplicitno ima – vendar so revolucionarji izhajali iz resničnega, ne iz fantazmagoričnega sveta, kakršnega si ustvari Janša; to je svet, ki naj bi bil ves prepreden s sovražniki in udbomafijo. Če je za revolucionarje mogoče reči, da je njihova utopija, njihova fantazma (dobri svet!) v prihodnosti, velja za Janšo, da izhaja iz svoje fantazme o svetu kot zaroti. Zato Janše ni mogoče šteti za revolucionarja, ampak za kvazirevolucionarja, za "revolucionarja". Pri tem se Janša sploh ne zaveda podobnosti oziroma identičnosti logike svojega mišljenja in marksizma oziroma enakosti svojega in revolucionarnega, komunističnega mišljenja. Ne gre le za enak žargon (pač z druge strani: "neokomunistični sloj", "neokomunistične sile", "nasprotne sile"), ampak za strukturalne značilnosti. Naj jih navedemo le nekaj! 137 Spomenka Hribar Revolucionar (marksist) je gradil svojo ideologijo na razdvojeni družbi,6 zanj sta bila razredna razbitost in razredno sovraštvo temeljnejša, in naj bi segla globlje kakor občutek sopripadnosti nacionalni skupnosti in kakor pristajanje na enakovrednosti ljudi kot ljudi. Sovražniku, buržoaziji preprosto ne moreš – ne smeš verjeti, da ima dobre namene ... itd. Nasprotnik je sovražnik. Njemu preprosto ne smeš priznati niti zaslug, če jih ali ki jih ima – niti, da je sploh Slovenec! Tako je Boris Kidrič podučil partijske aktiviste, da tistim buržujem, ki so kršili (po Naše, komunistično pojmovano) narodno enotnost, se pravi tistim, ki niso pristali na Našo Resnico in kontrolo, "ne smemo priznati, da so še živi deli slovenskega narodnega telesa". Oni so nasprotniki oziroma sovražniki! Oni so mrtvi deli našega narodnega telesa – po janševsko "plevel". In to, seveda, velja apriorno! To je odrekanje sopripadnosti (identitete) in domovinskosti, ki pripada slehernemu človeku kot človeku, kajpak tudi buržuju ali komunistu. Gre celo za odrekanje njihovega rodu, takim buržujem! Apriorno nezaupanje, ki ni le (običajna) nezaupljivost do sočloveka, ampak je vnaprejšnja stigmatizacija, je temelj logike "razrednega boja". Temu podobna je Janševa stigmatizacija komunistov kot komunistov, še več, komunistov kot ljudi. Neusmiljena je in mrzla in to celo, ko gre za njegove (nekdanje) prijatelje, ki so se – ne da bi vedno vedeli, kdaj in zakaj – znašli na njegovem "seznamu" levičarjev, starih struktur, udbomafijašev ali pa so postali krti, itd., torej manj-vredni ljudje. Po Kidriču so komunisti nad-ljudje, po Janševem pod-ljudje: struktura mišljenja obeh je torej enaka: bolj ali manj, le "normalni" ljudje, smrtni, zmotljivi, ranljivi, vredni spoštovanja in varovanja – ne! 6 Tedaj, ko je marksizem nastajal, in tudi ko se je pri nas uveljavljal, je bila družba resnično razredno ne le razdvojena, ampak razklana. Neznosnost razlike med bogatimi in revnimi, lakota je pogojevala marksistično ideologijo in pohod "delovnega ljudstva" k boljšemu svetu ... Celo enakopravnosti pred zakonom tedaj ni bilo, na primer ženske še niso imele volilne pravice, itd. 138 Svet kot zarota "Nekdo je takšni politiki vedno odveč, je moteč, ali so to bivši, ali so to liberali, ali so to klerikalci, pač odvisno od tistega, ki presoja", je bil precizen predsednik Kučan v Novi Gorici, ko je opisoval takšno metodo politične tehnologije. Po Kidričevem mnenju beli gardi ne smemo priznati, da so še živi deli7 slovenskega narodnega telesa, po Pučnikovem pa zločinov ni delal slovenski narod, ampak komunistična partija, se pravi, da komunisti a priori ne spadajo v (svoj) slovenski narod; obakrat je nekdo iztrgan, izvržen. Kidričeva razredna logika je zapisala oziroma izrekla tudi naslednje: "V razredni družbi ni mogoče drugače. V tej družbi razkrajajo narodno enotnost nasprotujoči si razredni interesi. (...) Razumeti je treba razredno nujnost za nastanek bele garde."8 In še: "Danes imamo na Slovenskem samo še dva tabora: tabor bele garde in tabor slovenskega naroda." "Bela garda" ni slovenski narod, kakor tudi komunisti niso slovenski narod ... Isto sektaštvo, le z različnih strani. Kidrič je seveda govoril v drugem času in v drugačnih (vojnih) razmerah. Janša, podobno kot Kidrič, v "slovenski pomladi" deluje in govori danes – vendar je logika njegovih besed oziroma ideologije enaka Kidričevi: apriorna delitev na staro in novo je tako globoka, da seka družbo na – simbolično rečeno – dve polovici. In to dejstvo naj bi bilo globlje in pomembnejše kakor dejstvo, da vsi pripadamo eni (nacionalni) skupnosti. Če Janša ne bi mislil tako, ne bi kar naprej in naprej poglabljal našega državljanskega spora! Natančneje rečeno: Janševo namerno poglabljanje našega državljanskega spora izhaja/temelji v njegovi ideologiji antikomunizma, ki vztraja na 7 "Živi deli" — to pomeni: vitalni, aktualni, legitimni; iz konteksta je razvidno, da ne-živi pomeni zavrženi, nelegitimni; kasneje in v dejanskosti pa tudi dobesedno mrtvi; iz te ideologije je bil izvršen oziroma v njej je bil utemeljen poboj domobranskih ujetnikov po vojni! 8 Citiram iz zapisnika partijske konference v Kočevskem Rogu od 5. do 8. julija 1942, objavljenega v zborniku Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knj. II, IZDG, Ljubljana 1964, dok. 98, str. 208. 139 Spomenka Hribar bipolarni razdelitvi/razklanosti naše družbe kot na njenem apriornem določilu. Zakaj? Zato, ker je takšna razdelitev/razklanost neke družbe (naroda) pogoj radikalizma, pogoj ideologije boja zoper "razrednega sovražnika" oziroma boja zoper "stare strukture", udbomafijo v Janševem žargonu. In sicer zato, ker s temi "strukturami" ("plemiči", nekdanjimi komunisti ...) ni pripravljen deliti oblasti. Ni pripravljen pristati nanje, jim priznati, da so še živi (legitimni) del našega narodnega telesa (ampak so "udbomafija", nelegitimni, "neživi" del našega narodnega telesa). Če nekdo načelno ni pripravljen deliti oblasti, hoče nadoblast. Od tod Janšev radikalizem. Poosebljenost "starih struktur" predstavlja "udbomafija", zato je obstoj "udbomafije" temeljni pogoj Janševega radikalizma in zato mora kar naprej dokazovati, da "udbomafija" dejansko obstaja in sicer obstaja tako, kakor jo opredeljuje Janša in z vrhovnim Botrom, ki ga ji je izbral on sam. Tako, kakor je nekdanja komunistična oblast kar naprej iskala razrednega sovražnika, svojo fantazmo, kot predpogoj svojega radikalizma, svoje oblasti. Obstoj udbomafije je za Janšo aprioren, zato gre pri njem za konstrukcijo sveta na način konstruiranja svojega antipola, prav "udbomafije", tega današnjega "notranjega (razrednega) sovražnika". Janša hoče očiščeno mizo, torej radikalni, t. j. fundamentalistični "rez" med prejšnjim in sedanjim sistemom, ne vidi pa, v slepo pego potisne to, kar njegovi ideologiji ne ustreza: dejansko spremembo, ki se je zgodila. Demokracija kot forma in demokracija kot formalizem Res, bipolarnost je radikalizirala komunistična partija za dolga desetletja, toda ko smo prišli do večstrankarskih, svobodnih volitev, skupaj s komunisti – pa četudi bi jih privlekli zraven – te stvari niso več enake! Janša, tako kot so nekdaj komunisti, 140 Svet kot zarota razume formalno demokracijo v pomenu "formalistična", seveda, če ni v njej prave "vsebine", prave ideologije, se pravi, če njega ni v oblastni eliti oziroma če nima (nad)oblasti. Tudi Janša, kakor nekdaj komunistična partija, zasmehuje demokracijo, češ da je zgolj formalna ...9 Janša zatrdi: "Demokracija je ali je pa ni." To drži, demokracija je ali je pa ni, enakost pred zakonom je ali je pa – principialno – ni za nikogar, saj sem danes lahko jaz, jutri ti postavljen v neenakopraven položaj. Edini zakon demokracije kot Zakon demokracije je enakost pred zakonom (zakoni). Zato preseneča naslednja Janševa izjava: "Določeno stopnjo formalne demokracije smo Slovenci vseeno obdržali predvsem zahvaljujoč sodobni ustavi, ki jo stare neokomunistične10 politične sile ne morejo legalno spremeniti."11 Kaj je zdaj: ali demokracija je ali je ni, ali pa je možna tudi določena "stopnja" formalne demokracije? Iz obeh izjav je mogoče spoznati, da Janša formalno razume v pomenu navidezno. In tu je vozlišče njegovega pojmovanja demokracije sploh! 9 Spominjam se komentarjev predstavnikov JLA tedaj, ob procesu zoper četverico, češ da se slovenski odvetniki in z njimi slovenska javnost kar naprej spodtikajo ob "formalnih drobnarijah" pri samem procesu, kakor da ne bi bila demokracija prav forma, zadeva pravne države, sodstva pa prav vztrajanje pri formalnih "drobnarijah". Nekaj čudnega je v tem, da ima do forme Janša danes tak odnos! 10 Stare neokomunistične ... je malo nelogično: ali so stare ali neo- ... No, ne gre za to, da bi hotela zaradi kakšnega posebnega veselja "pregrizniti" vsako Janševo besedo, ampak za opozorilo na dejstvo, da imajo te "napake" v izražanju svoj pomen. V govorjenju o starih neo-silah je skrito, zamolčano — in s tem zarečeno povedano — to, da bi Janša na podlagi delovanja "starih" želel odstraniti nove, se pravi svoje današnje politične nasprotnike, ki so istih let ali komaj kaj starejši od njega. Te "neo"-komuniste hoče izriniti iz politike na podlagi krivde starih ... tj. krivde njihovih očetov, ki jo tako neposredno podaljša in pripiše sinovom ... Svoje trditve o "neo-komunistih" utemeljuje Janša na starcih-komunistih in njihovih domnevnih (torej sodno nedokazanih) zlo-delih. 11 Pri tem Janša "spregleda", da pa smo ustavo sprejeli skupaj s "starimi neokomunističnimi silami"! Demos je sam ni mogel sprejeti, saj je za sprejem ustave potrebna dvotretjinska večina. 141 Spomenka Hribar Demokracija je po sodobnih politoloških teorijah in v svojem dejanskem modusu, kakor se je izoblikoval v stoletjih, formalna in nič drugega. To pomeni, da država na ravni prava (zakonodaje) in ustanov omogoči enakost pred zakonom vsem ljudem svoje skupnosti, vse ljudi in vsakogar – ne glede na raso, spol, versko prepričanje, politično prepričanje, preteklost; kriminalce in zločince, tudi politične seveda, se kaznuje po zakonu in torej ne s splošno, apriorno stigmatizacijo ali pavšalno moralno obsodbo vseh in vsakogar (ki Nam ni po godu). V tem formalnem smislu imajo vsi ljudje enake možnosti. To ne pomeni, da demokracije prepoveduje/briše razlike oziroma pravice do posebnosti, ampak, nasprotno, predpostavlja jih: vse in vsaka rasa ima enake pravice, oba spola in otroci, vsi ljudje imajo pravice do takega ali drugačnega verskega prepričanja, itd. Vse to so predpostavke, na katerih temelji dejansko življenje in demokratični sistem jih samo omogoča kot take, in to prav s formalno demokracijo, ki nobeni konkretni "vsebini" (rasi, verskemu prepričanju, spolu, političnemu prepričanju) ne daje prednosti v pomenu "več pravic" ali vnaprejšnje pravice. V tem: ne dati prednosti, a hkrati upoštevati in omogočiti izkazovanje vseh vsebin, vseh in vsake razlike kot specifičnosti – je demokracija formalna. Kakor hitro bi postala "vsebinska", se pravi, kakor hitro bi ena specifičnost (rasa, spol, politično ali versko prepričanje) postala privilegirana "vsebina", je formalne demokracije konec, saj bi bile vse druge "vsebine" neenake, "manj-enake"12 pred zakonom. Prav pri pojmovanju "enakih možnosti" se Janša loči od demokratičnega pojmovanja le-teh. Na Slovenskem, pravi Janša, "je v tem trenutku, ko se vzpostavljajo lastninske, politične in druge osnove za naslednja desetletja, največja težava in vprašanje izhodiščne osnove. Vprašanje enakih možnosti in vprašanje pravil igre" (288). Iz citirane izjave je očitno, da "enake možnosti" ne pomenijo enakih možnosti pred zakonom, torej 12 V prejšnjem režimu smo zasmehljivo rekli, da so nekateri "bolj enakopravni" kot drugi ljudje ... 142 Svet kot zarota pravno enakih možnosti, ampak gre za "dejanske" enake možnosti, torej faktične enake materialne osnove. Torej gre za nekakšno materialno uravnilovko. Takšna težnja je v bistvu enaka kot je bila nekdaj komunistična: prerazdelitev materialnih in proizvajalnih sredstev (nacionalizacija) zato, da bi "delovni ljudje imeli enake možnosti".13 Tudi marksizem oziroma komunizem je izhajal iz enačenja enakopravnosti in enakosti, za (socialno) enakost si je tudi prizadeval (sociala, zdravstveno varstvo), v pogojih pomanjkanja tudi za uravnilovko (ko je šlo za enakost v revščini). Prizadevanje za materialno enakost v pogojih kapitalizma ni le contradictio in adjecto, ampak demagogija. Kapitalizem temelji na dejanski (materialni) neenakosti in kdor se zavzema za lastninsko preoblikovanje, se zavzema za kapitalizem. In kaj naj bi sicer bilo drugega kakor demagogija, zavzemati se hkrati za materialno enakost startnih pozicij IN za denacionalizacijo, se pravi za vrnitev nekdaj nacionalizirane lastnine, v neomejenem obsegu. Tudi Cerkvi. Po kakšnem kriteriju bi kdo razdeljeval lastnino na enake dele? In kaj je to, enak del? Trdo jedro Demosa (vključno z Janezom Janšo) je ob nastajanju lastninske zakonodaje vztrajalo na tem, da mora zakon o lastninskem preoblikovanju14 "razlastiti" nekdanje menedžerje oziroma "rdeče direktorje" politične moči. "Razlastitev" naj 13 Takšno pojmovanje demokracije kot materialne enakosti (uravnilovka) je še posebej razvidno iz Janšinega neprestanega navajanja razlik v finančnim možnostih kandidatov na volitvah, še posebej za predsednika države. Nikjer na svetu nimajo kandidati (materialno) enakih možnosti. Janša igra na populistično razumevanje enakosti (v smislu demagogije "enakih želodcev"). Enačenje enako-pravnosti (pred zakonom) in (materialne) enakosti je izvir in temelj Janševe ideologije in iz nje izhajajočega populizma. 14 Predlog t. i. Mencingerjevega zakona se je imenoval Zakon o lastninjenju podjetij, se pravi o odkupovanju lastnine. Zamenjava imena v zakon o "lastninskem preoblikovanju" že sama kaže na bistvo razlike med obema: v oznaki "preoblikovanje" je že vsebovano tako ali drugačno prerazdeljevanje lastnine z namenom materialno utemeljiti (Demosovo) politično moč. 143 Spomenka Hribar bi šla v smeri odstavitve direktorjev z njihovih položajev, da ja ne bi bili zraven, ko se bo podjetje "lastninilo". Ob vsem tem fundamentalisti niso hoteli misliti na to, ali je takšno početje koristno z narodnogospodarskega vidika – vidika, ki ga imata sicer desnica in Janša tako rada na jeziku. Ali je dobro za gospodarstvo naenkrat "obglaviti" podjetja? Težnja je bila enaka kot partijska po vojni, ki jo je uresničila z nacionalizacijo in z vrsto drugih ukrepov, zdaj pa naj bi padli nazaj na enako raven: naj bo ta in ta direktor, samo da je naš – ali kaj zna ali ne, ni pomembno. Za fundamentalistično hotenje seveda formalna demokracija ni dovolj, hoče dejansko: "Ko je Demos izsilil prve svobodne volitve, predlagal plebiscit in zavaroval osamosvojitev, je dosegel visoko politično soglasje tudi drugih političnih sil Ko pa bi moral dejansko demokratizirati celotno družbo (gospodarstvo, sodstvo, upravo, občila), je omagal" (291, poudarila S. H.) Dejanska demokratizacija, ki naj bi zajela vsa področja družbenega in političnega življenja en bloc, seveda ne more pomeniti drugega kakor horuk-pogrom. Nekaj takih poskusov na posameznih področjih je tudi bilo. Dejanska demokratizacija implicira, naj bi prišlo do sprememb mimo zakona ali po kakšnem zakonu o "preverjanju", t. j. čiščenju v gospodarstvu, sodstvu, upravi, občilih. Poudarjanje dejanskih reform oziroma dejanske demokratizacije vis a vis formalnim reformam oziroma formalni demokraciji lahko pomeni le zahtevo po revolucioniranju prek zakonov in mimo njih ter mimo enakosti ljudi pred zakonom. Kajti v demokraciji je tudi dejanske reforme mogoče doseči le prek spremembe formalnih pogojev (novi zakoni), katerih implicirana vsebina pa mora biti legitimna in ne sektaška, se pravi, prej ko slej je temelj vsem zakonom varstvo človekovih pravic in državljanskih svoboščin kot Zakon legitimnosti. Z drugimi besedami: formalne spremembe imajo ipso facto dejanske posledice in torej dejanske spremembe. Spremenjeni 144 Svet kot zarota zakoni ali novi zakoni uzakonijo novo/drugačno obnašanje ljudi. Zahteva po dejanskih reformah implicira spremembe, utemeljene na apriorni neenakosti ljudi pred zakoni. Da je ta interpretacija točna, je razvidno iz Janševega poudarka, ko pravi, da naj bi zdaj šlo za to, da nove politične sile "izpeljejo dejanske reforme povsod tam, kjer je demokratizacija zastala". Enako razumevanje razlike med formalno in dejansko demokratizacijo, predvsem pa namen uveljaviti jo, če15 bo prišel na oblast, Janša pripiše komunistom, le da v zrcalni podobi: "Pokazalo se je, da je bil sestop z oblasti velika prevara. Že prej so določili natančno mejo in jo zarisali tam, kjer se je končevala formalna in začenjala dejanska oblast. Onkraj te črte so bili okopi visoki in branjeni z vsem orožjem, ki je bilo nakopičeno v petih desetletjih absolutne diktatorske oblasti. Z orožjem, ki je ubijalo tudi brez strela." (142; poudarila S. H.). Tem "okopom" Janša postavlja svoje okope, med katerimi je tudi knjiga OKOPI. V njej je razvidno, da bi tudi Janša peljal dejanske reforme onstran tiste meje, kjer da je demokratizacija zastala, in bi tako dosegel dejanske pozicije, ki pa naj bi jih komunisti zdaj branili. Boj se torej odvija med komunisti na eni strani in Janšo kot vodjem anti-komunizma na drugi strani; obema stranema pa naj bi šlo za dejanske pozicije. Takšna podmena, da namreč komunistom ni važna formalna oblast, ampak dejanska, to je: imeti vse v svojih rokah, se lahko celo opre na nekatere izjave samih komunistov! Na že omenjenem sestanku partijskih aktivistov na Cinku v juliju 1942 je Kidrič podučil svoje tovariše, da avantgardistični značaj partije "v tej dobi revolucije ni, da bi imela partija formalne predpravice". Še več: "Nima jih niti v diktaturi proletariata." In zdaj sledi temeljna formula avangardizma: "Formalne predpravice ima IOOF.16 Avantgardistična vloga partije je v tem, da partija ima dejansko v rokah pozicije, ki bi jih kdo 15 16 "Če" dejansko pomeni: "ko". Izvršni odbor Osvobodilne fronte. 145 Spomenka Hribar drug lahko izkoristil, da bi partija izgubila svoj globoko narodni značaj. Eno je dejanska avantgardistična vloga partije, drugo so pa formalne predpravice."17 Janševa logika je enaka: niso važne formalne pravice, Kidrič pravi "predpravice", ampak dejanske pozicije, ki jih imamo ali pa jih (zdaj še) nimamo ... In glede na današnji čas: ni važno, da imamo demokracijo in formalno enakopravnost, važno je, kdo ima v rokah dejanske pozicije (v banki, šolstvu, medijih ...). Ve se, stare, neokomunistične sile ... Janša naj bi se torej upravičeno skliceval na Dolomitsko izjavo, ko pravi, da naj bi bila Liberalna demokracija politična organizacija, "skozi katero stari revolucionarji in njihova druga generacija udejanja oblast tako, kot je bilo začrtano z Dolomitsko izjavo leta 1943." Seveda ni vse isto: "Marsikaj se je spremenilo od takrat, tako da namesto pušk ter revolucionarnega nasilja večino dela opravi umazan denar. Toda osnovna metoda vladanja je ostala enaka." (60) Liberalna demokracija naj bi bila potemtakem nekakšna Osvobodilna fronta ... Očitno o sami Dolomitski izjavi Janša ne ve veliko.18 Bistvo Dolomitske izjave je prav v tem, da je tudi formalno (s podpisom Izjave!) sankcionirala eno samo stranko, komunistično 17 Zapisnik partijske konference v Kočevskem Rogu od 5. do 8. julija 1942, Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knj. II., IZDG, Ljubljana 1964, dok. 98, str. 261. Na tem mestu ne morem analizirati vse povednosti citirane Kidričeve misli. 18 To je videti iz zamenjave Dolomitske republike z Dolomitsko izjavo, zamenjave, ki je zapisana v očitku v pismu predsedniku republike Milanu Kučanu ob vrnitvi odlikovanj: "Kakšna je država, v kateri njen predsednik najde čas za obeležitev Dolomitske izjave, ne pa tudi za njen rojstni dan, dan državnosti?" (121) Pismo je bilo napisano junija 1993, Okopi, v katerih Janša to pismo ponatiskuje brez komentarja ali popravka, pa so izšli konec 1994. Dogodek, na katerega se nanaša kritika predsednika Kučana, je bil obeležitev obletnice Dolomitske republike, koščka osvobojenega ozemlja med vojno v Polhograjskih Dolomitih. Obeležitev, praznovanje obletnice Dolomitske izjave bi bilo danes nekaj nezamislivega. Mimogrede naj omenim, da je bila vrnitev odlikovanj šesterice za osamosvojitev zaslužnih politikov (dr. France Bučar, dr. Dimitrij Rupel, Igor Bavčar, Lojze Peterle, Jelko Kacin in Janez Janša) s pismom vred pravi poraz političnega duha, če naj tako rečem. 146 Svet kot zarota partijo Slovenije, z določilom, da se je lahko samo ona organizirala kot stranka v nasprotju z drugimi strankami oziroma skupinami, ki te pravice niso imele oziroma so se ji "prostovoljno" odrekle prav s podpisom Dolomitske izjave. Torej so se odpovedale lastni stranki! Z Dolomitsko izjavo, s katero je komunistična partija med vojno prisilila svoje zaveznike v formalni in potem na podlagi same Dolomitske izjave dejanski podrejeni položaj, se je faktično vzpostavil enostrankarski politični monopol oziroma sistem tega monopola, ki se je podaljšal še v desetletja po vojni. Bistvo (zakrite, torej pred Dolomitsko izjavo) partijske vladavine je bilo prav to, da a priori ni pristala na formalno (in s tem dejansko!) enakopravnost. Kidričevo navodilo je bilo v tej zvezi jasno: "Skratka, kadar vam kakšnega nekam postavijo,19 se morate vi s tem strinjati, drugače ga ne sprejmite. Ne dopustite pa seveda, da bi spravljali partijo pred isto odgovornost."20 In prav zato je morala KP nekega dne izsiliti (z Dolomitsko izjavo) sankcioniranje lastne vzvišene vloge (avantgardizma) tako, da se je tudi na ravni forme videlo, da gre za partijsko nadoblast. Druga možnost bi bila sestop s piedestala avantgarde (z "oblasti", kar je Zveza komunistov storila z V pismu in z vrnitvijo odlikovanj so imenovani izenačili osebo Milana Kučana z državo Slovenijo, oziroma osebo z njegovo funkcijo. Odlikovanja naj bi vrnili Milanu Kučanu, dejansko so jih vrnili lastni državi, ki jih je odlikovala. Pismo samo, kakor je bilo napisano — povsem v duhu in z Janševimi besedami fundamentalističnega odklanjanja komunizma — je izraz novega zagona — in ga je s svoje strani tudi pognalo — našega notranjega državljanskega spopada. (Glej odprto pismo Milanu Kučanu, predsedniku republike Slovenije, Delo, 23. junij 1993; pismo so objavili tudi drugi časopisi tega dne!) 19 Šlo je predvsem za krščanske socialiste, ki so včasih hoteli postaviti kakšnega svojega člana na katero od vodilnih funkcij v Osvobodilni fronti. 20 Pismo Centralnega komiteja KPS z dne 17. februarja 1943 poverjeništvu CK KPS za Ljubljano z navodili za delo, Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knj.-V, IZDG, Ljubljana 1978, dok. 162, str. 455; poudarila S. H. 147 Spomenka Hribar volitvami leta 1990), vendar tedaj, med vojno in pred lastnim epohalnim iztekom, na to ni niti pomislila in ne bi pristala v nobenem primeru. In to je bistvo demokracije: biti "postavljen" pred isto/enako odgovornost kakor drugi subjekti politike, se pravi: biti enak pred zakonom. Partija kot Partija a priori ni pristala na enakopravnost in torej tudi ne na enako odgovornost ljudem oziroma nosilcem zakona: ljudstvu. Zato Kidrič tudi ni govoril o "pravicah", temveč o "predpravicah", kajti imeti avantgardistično vlogo in torej dejansko moč mimo zakona, torej mimo enakopravnosti (enake odgovornosti) je mogoče samo na tak način, da imaš formalne predpravice. O pravicah (enakih za vse) Kidrič zato sploh ne govori. In v Dolomitski izjavi je bila dejansko sankcionirana predpravica partije, ki je bila, kot rečeno, v tem, da se je lahko samo partija organizirala kot stranka (s terenskimi organizacijami, s partizansko vojsko, ki je bila v njenih poveljniških rokah), vse druge skupine pa teh (pred) pravic niso imele. Torej je šlo za sankcioniranje partijske (pred)pravice oziroma Pravice. Očitno takšna metoda: formalne (pred)pravice – dejanske pozicije ne zdrži dolgo; prej ali slej je treba tudi formalno urediti, uskladiti oboje, formalne pravice in dejanske pozicije. Na tak ali na drugačen način: tako, da se ukinejo formalne pravice drugim, torej nasilno, ali te "stehtajo" na volitvah, se pravi, da ti volivci podelijo mandat za tvoj kos oblasti. V demokraciji so legitimne vse politične opcije (seveda tiste, ki ne zagovarjajo nasilne spremembe sistema), vse stranke. Vse so enakopravne, se pravi odgovorne istemu tribunalu: volivcem. Dejstvo, da gredo (nekdanji) komunisti na volitve tako, kakor člani drugih strank, je tista ista odgovornost, na katero danes nekdanji komunisti pristajajo, med vojno in ob podpisu Dolomitske izjave pa takratni komunisti niso. To, da imajo nekatere stranke večjo dejansko politično moč, je seveda drugo vprašanje. Dejansko imajo nekatere stranke ekonomsko močnejšo startno osnovo, ampak to ne zdrži dolgo. 148 Svet kot zarota Glavno besedo imajo volivci in dopadljivost programa njihovim interesom. Legitimne so tudi komunistične (v nekaterih nacifašističnih državah tudi ostanki fašističnih strank v raznih preoblekah in če nimajo v svojih programih načrtovanega nasilja), njihova moč je odvisna od glasov, ki jih dobijo na volitvah. Da je forma, torej formalna enakopravnost odločilna, in ne denar, ki ga je nekdo (v prejšnjem sistemu) nagrabil in uporabil za volitve, Janša ne prizna oziroma to vedenje potisne v slepo pego; na (nagrabljeni) lastnini naj bi temeljila politična moč "starih neokomunističnih sil". Dokaz? "To so že pokazali rezultati volitev leta 1992!" (292) Toda spomnimo se, kaj je imel Demos pred prvimi svobodnimi volitvami? Medije? Ne. Denar? Ne. Kadre? Ne. In vendar je kot koalicija Demos zmagal, se pravi, premagal vse tiste stranke, ki so imele medije, denar in kadre! In to še v času, ko naj bi bilo ljudi strah svobodno voliti ... Se pravi, da glavno ni denar, ampak sprejemljivi programi, želja ljudi po spremembi itd. Seveda pa tisti, ki ne želi videti svojega političnega nasprotnika nikjer, kaj šele v vladi, ne more drugega kot trditi, da gre za "nikoli prekinjeni monopol KPS-ZKS-ZKS SDPZL+LDS".21 In to celo v primeru, ko je bil sam, Janez Janša – do odstavitve – v vseh vladah po prvih svobodnih volitvah. Dokler je bil Janša v vladi, je še šlo, po odstavitvi pa je bilo z vladno koalicijo vse narobe, še posebej se skrajno sovražno vede do SKD. Janša a priori ne pristaja na enakopravnost političnih subjektov, zato se mu zdi povsem samoumevno, politično in moralno, da je zahteval od LDS oziroma od premiera dr. Drnovška, "naj bi socialdemokrati pristopili k pogodbi med LDS in SKD kot enakopravni partnerji", medtem "ko je Združena lista formalno podpisala nekakšen pridruženi sporazum z LDS" (158). 21 T. i. "združeni ob lipi sprave" pa svoja pisma naslavljajo (danes!) kar na CK ZKS! Ki ga, seveda, ni več — očitno je, da jim le-ta prav manjka v njihovi sovražni zagnanosti. 149 Spomenka Hribar In ob tem je na volitvah Združena lista socialdemokratov dobila v parlamentu 14 mest oziroma poslancev, Socialdemokratska stranka Slovenije pa prek nacionalne liste oziroma druge delitve glasov po d'Hontovem sistemu le štiri mesta oziroma štiri poslance.22 Nespoštovanje demokratičnih institucij, kar volilni rezultati so, in agresivnost brez utemeljitve v volilnem rezultatu, je začetek totalitarizma. Lahko bi kdo ugovarjal tem hipotezam, češ da ne le Združena lista in ostale stranke, tudi Janša namerava na volitve in se celo zelo intenzivno pripravlja nanje, se pravi, da pristaja na demokracijo in enakopravnost. To je res, tega temeljnega aksioma sodobne demokracije se mora držati, kdor hoče ostati v politiki, to je postalo samoumevna postavka sodobne politične zavesti sploh. Druga, negativna alternativa bi bila vojaško zavzetje oblasti, vojaški udar. Toda gre za nekaj drugega: za vprašanje logike subjektove politične ideologije, ki nakazuje njegovo možno ravnanje v prihodnje – ki pa nikakor ni odvisno le od ideologije nekoga, ampak vedno tudi od človekove svobodne volje in odločitve. Moj pričujoči poskus analize želi opozoriti – najprej prizadetega – na posledice, ki izhajajo iz takih premis političnega mišljenja, kakršne je mogoče zaznati iz zapisanih besed in nekaterih že narejenih dejanj. Kajti, to je dejstvo, demokracija kot forma svobode za agresivne, fundamentalistične prijeme in revolucionarno tehnologijo oblasti ni povsem odporna. Ob tem, ko na široko odpira vrata svobode, daje prostor tudi manipulacijam in igri z zlom, ki je v vsaki družbi, v vsakem človeku. 22 Glede na število volivcev na volitvah 1992. je bila slika naslednja: Od 1.188.378 veljavnih glasovnic je SDSS pripadlo 39.675 glasovnic, torej je toliko volivcev glasovalo za SDSS. 150 Svet kot zarota Slepa pega Značilno za vse pohodnike na nebo je, da nimajo distance do svojih dejanj, da svojih dejanj ne vidijo zunaj svojega interesa, torej dejanj kot takih, recimo uporabe neresnic kot neresnic ali svojega nasilja kot nasilja – ker jim ga pač opravičuje in prekrije lepi cilj. Tako tudi Janša; v Okopih je vse polno zapisov, ki kažejo na slepo pego, v katero mu ponika spornost njegovih lastnih dejanj, zaradi česar – gledano z druge strani – zapada v neverjetna protislovja v svojih izjavah. To gre – kot že rečeno – do falzificiranja dejstev. Naj navedem le nekaj takih dejanj! "Očetovo zgodbo sem imel – pravi Janša – med pripravami na osamosvojitev in med vojno junija in julija 1991 ves čas pred očmi kot svarilo, kam lahko pripelje nacionalni razkol v usodnem času. Upal sem, da stvari ne bodo krenile v neko znano, grozljivo smer, pa tudi storil sem vse, kar je bilo v moji moči, da se to ne bi zgodilo. In uspelo je. Druga, povojna generacija je leta 1991 dokončala nacionalni projekt in ustvarila slovensko državo, ne da bi bila v tem finalu prelita ena sama kaplja bratovske krvi. Zato je ta dosežek še toliko več vreden, in upajmo, bolj trajen." (39) To je res! Prejšnja oblastna garnitura ni – zaradi svojega in v imenu svojih interesov in nadoblasti – izdala slovenskih nacionalnih interesov jugoboljševizmu in ni šla v dejansko izdajalsko kolaboracijo z njim; niso se šli "domobrance". Nacionalnega razkola torej ni bilo – saj ga pa tudi Janša ni delal! Očitno tedaj Janša ni grozil s puljenjem plevela in čiščenjem polja (kar so počeli revolucionarji takoj po okupaciji), ker bi sicer ne imel koga uporabiti pri organiziranju slovenske vojske.23 Zdaj pa Janša izrecno vztraja na tem, da je bipolarnost slovenskega prostora dejstvo in zmerja vse in vsakogar, ki hoče vzpostaviti sredino kot sodelovanje 23 Spomnim se še Janševe izjave po TV, da nam je organizacija slovenske vojske uspela, ker nismo gledali na politična prepričanja kadra TO in NZ, ki je bil večinoma iz prejšnjega režima ... 151 Spomenka Hribar ljudi zunaj ali onstran ideološke razcepljenosti. Janša zdaj potiska spornost tistih dejanj, ki naš nacionalni spor in razdor poglabljajo, a jih sam počenja – v slepo pego. Pravkar citirana izjava pa tudi kaže na to, da je Janez Janša iz leta 1990 nekako drugačna oseba, drugačne vrste politik, kakor pa je danes! Prej je bil vse storil, da do nacionalnega razkola ne bi bilo prišlo – in uspelo je! – danes pa a priori vztraja na bipolarni razdeljenosti slovenske družbe. Ali: Janša popisuje, kako politiki v tujini sprejemajo Slovenijo in razumejo naše probleme, in med drugim pravi: "Tisto, kar se naših interesov tiče, pa je zunaj njihovega obzorja. fHoteli ste samostojnost', pravijo. V redu, imate jo.' Notranji odnosi? Demokracija? Človekove pravice? Stari komunisti spet na položajih? Poprava krivic? Gospodarske težave? In odgovor: 'Imeli ste volitve. Izbrali ste svoje voditelje. Imate formalno demokracijo. Kaj še hočete?1 Podrobnosti jih ne zanimajo ali pa jim ne verjamejo." (7) Janši še na misel ne pride, da je bil on tisti, ki je zunaj tako denunciral svojo državo, doživel s strani tujcev pravi poduk o tem, kaj je demokracija! Kot otroka so ga poučili, da je prav to vsebina demokracije, namreč volitve in na njih izbrana oblastna struktura ter urejanje "vsebinskih" vprašanj s pomočjo pravne države po načelu enakosti pred zakonom. In potem doda: "Velikanska večina tistih, ki slučajno slišijo, da v Sloveniji še vedno plačujemo nekaterim za udeležbo v španski24 državljanski vojni pred skoraj štiridesetimi leti, da smo v veliko krajih tako rekoč zadnji iz nekdanje Jugoslavije v 24 Janša, ko denuncira svojo državo v tujini, pač povsem spregleda, da je udeležba v boju proti fašizmu v Španiji še vedno razumljena kot moralno dejanje in da so španski borci cenjeni vojni veterani — seveda v Evropi, v svetu ...! Prav tako Janša spregleda, da so antifašisti v Španiji tedaj branili legitimno in izvoljeno oblast! Sicer pa je prav sramotno, zaganjati se v te stare ljudi, delati iz njih problem in zganjati demagogijo — zaradi menda še devetih živih španskih borcev! 152 Svet kot zarota imenih mest in trgov ohranili Titovo ime,25 da imajo nekdanji socialistični revolucionarji desetkrat večjo pokojnino, kot je zajamčena plača, da sta lahko predsednik države in vlade nekoč državni hiši odkupila za desetino realne vrednosti, da je menda pijani človek kar tako zavoljo ljubega miru na veliko razdaljo zadel predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja in da je večina ljudi kar verjela uradni zgodbi o nepolitičnem umoru,26 da ima nekdanja Zveza komunistov, SZDL, ZSMS ter nekdanji režimski sindikat v Sloveniji danes še vedno svobodno na voljo vse svoje premoženje in arhive, da se razglašajo za materialne in pravne pa tudi moralne naslednike nekdanjih institucij totalitarnega sistema, temu preprosto ne verjame ali pa tega ne razume. (...)" (7-8) In tako dalje in tako 25 Janša prav tako pozablja, da je bil Tito v tujini spoštovan politik, predsednik neuvrščene države, ki je s svojo smerjo zmehčala trdoto hladne vojne med obema blokoma, in ne predvsem komunist ali celo krvnik, kakor ga dojema in ocenjuje skrajni antikomunistični pol v domovini. Tudi zato se je tujcem moglo zdeti osiranje Tita — če drugega ne — čudno. O tem, da je Tito v zavesti ljudi še tudi danes prisoten kot pozitivna oseba, kažejo tudi presenetljivi rezultati ankete Slovensko javno mnenje 1995/3, saj je na vprašanje, kako bi ocenili vlogo Josipa Broza Tita, 65,6 odstotkov vseh anketirancev odgovorilo, da jo ocenjujejo pozitivno, zelo pozitivno celo 16 odstotkov, t. j. skupaj okrog 83 odstotkov slovenskih državljanov, negativno in zelo negativno pa skupaj le 9,6 odstotkov. Očitno je prišlo do povezovanja spominov na boljši in bolj gotov socialni položaj ljudi s Titovim imenom; se pravi, da Tito počasi postaja mit. 26 Kako naj ne bi verjeli, če pa je sodišče tako razsodilo!? Ali Janša ve več kot sodišče? Seveda pa vztrajanje na političnosti uboja Ivana Krambergerja za Janeza Janšo nikakor ni nekaj naključnega: s temi trditvami hoče dokazati resničnost svojih trditev o političnih likvidacijah pri nas in še posebej resničnost svoje interpretacije Kučanovih besed v Novi Gorici. Z drugimi besedami: v Janševem interesu je, da bi bil uboj Krambergerja politično motiviran. Takšne malenkosti, kakor je ta, da Ivan Kramberger v času uboja ni bil predsedniški kandidat ali kandidat kakšne stranke za parlamentarne volitve, za katere je v tistem času šlo, in torej neposredno politično ni nikogar ogrožal, Janša seveda zamolči. Čudim pa se, da sodstvo na take trditve in resnična blatenja sploh ne reagira!? Če je res šlo za politično motiviran uboj — naj bo s katere koli strani — je to najhujše in najbolj obremenjujoče, kar bi lahko doživeli po prvih svobodnih volitvah in osamosvojitvi! 153 Spomenka Hribar naprej! Res, vse to, kar pripoveduje Janša, more ljudi v tujini osupniti, ne zaradi vsebine denunciacij, ampak da sploh more nekdo v tujini tako osirati svojo državo in svoje sodržavljane! In to, kar pripoveduje, je res neverjetno, namreč v interpretaciji in podtonu, ki jo izsevajo vse te navedbe. Le od kod tistim tam "zunaj" vse to vedenje in čudenje? In kako naj bi sam Janša vedel, ob čem in kako se v tujini čudijo našim stvarem, če ne bi bil sam tisti, ki jim vse to pripoveduje! Kakor je, recimo, denunciral prenovitelje v Socialistični internacionali. Slepa pega je v tem, da Janša pravzaprav ne uvidi, kaj počne sam. Nekdanja Janševa državotvornost pa se je očitno umaknila sektaštvu in denunciaciji.27 Primerov, ki bi jim lahko rekli "slepa pega", je še veliko! Najprej kritika revolucijske oblasti: "Revolucijska oblast je nacionalizirala posestva, tovarne, banke in podjetja. Ni pa niti mogla niti hotela obdržati znanja, ki je s tem imetjem prej upravljalo in ustvarjalo nove dobrine. Novi sistem tega ni dovoljeval. Podjetja so prevzeli direktorji brez šol, banke pa tisti redki bančni uradniki, ki so bili pred vojno nižji uradniki in so se ob koncu državljanske vojne po naključju znašli na strani zmagovalca. Mnogim ni mogoče odrekati zagnanosti, 27 Nekaj podobnega bi lahko rekli tudi za nekdanje ravnanje in govorjenje Lojzeta Peterleta. Poročilo stalnega dopisnika z Dunaja, Vojka Flegarja, navaja, da naj bi bil Lojze Peterle izjavil, da "v slovenskem parlamentu obstaja koalicija bivših komunistov, levih nacionalistov in liberalnih demokratov, ki so prav tako v krvnem sorodstvu z nekdanjimi komunisti". In dalje: "Kot omenjeni dnevnik (Die Presse) povzema Peterletove besede, gre v Sloveniji za nacionalkomunistično koalicijo; krščanski demokrati so sicer še v vladi, a hkrati v dilemi in prehodnem obdobju." (Vojko Flegar: "Lojze Peterle: Sloveniji vlada nacionalkomunistična naveza"; Delo, 24. nov. 1994, podčrtala S. H.) Skoraj ne moreš verjeti, da prav vidiš! Ne veš, kako bi poimenoval takšno dejanje, takšno govorjenje! Peterle je bil tedaj član vlade! Vsekakor bomo takšno osiranje plačali in ga že plačujemo (za zdaj predvsem s strani Italije) kot država, kot nacija. Mimogrede: Peterle naj bi govoril o "krvnem sorodstvu" današnjih članov vlade oziroma parlamenta z nekdanjimi komunisti; vidimo, kako ideologija samoumevno prehaja v ideološki rasizem. In kaj pomeni v deželi, kjer je bil nekoč nacionalsocializem, govoriti o nacionalkomunizmu? Saj smo na isti ravni, kameradi! 154 Svet kot zarota toda znanja ni bilo. Uravnilovka je porezala talente, in marsikje se je razvoj začel znova, na novih družbenih temeljih, kot so dejali, v resnici pa iz točke, ki je pomenila korak nazaj nekaj desetletij." (71) To je bilo res tako. Prav zato je del Slovenske demokratične zveze, katere član je bil tedaj tudi Janša, nasprotoval sprejetju tiste variante zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki jo je forsiral fundamentalistični del Demosa, skupaj z Janšo, in je bil naperjen predvsem zoper t. i. rdeče direktorje – ne glede na dejanske sposobnosti posameznikov, njihovo znanje, talent in prizadevanje za gospodarski razvoj podjetja in nacije kot celote. Prav ta spor je bil eden temeljnih za razpad najprej SDZ, potem pa še Demosa. Oglejmo si Janševo mnenje o enaki zadevi, kadar gre za "nas"; "Mnogokrat je dosti bolje, da kako nalogo opravlja oseba, ki ima lahko tudi pomanjkljive izkušnje, vendar voljo, da jih pridobi in da nekaj resnično doseže, kot pa 'preizkušen kader' , za katerega eksistenco je prejšnji režim dodobra poskrbel in ki bi sicer lahko napravil veliko, vendar tega noče, ali pa reformo oz. spremembe celo zavira in namerno povzroča škodo tam, kjer najbolj zaleže, ob tem pa zaradi svoje strokovnosti zelo dobro ve, kako tako metodo poiskati." (91) Ali ni enako mislil partijski kader po vojni? In ali ni prav to očital Janša partiji? Janša ne uvidi, da nas prav njegova (anti)revolucionarna ideologija vleče nazaj v preteklost izpred nekaj desetletij! Ob tem citatu je treba opozoriti še na nekaj stvari: 1. da je Janša dobesedno posvojil metodo; "Pa četudi je polpismen, samo da je naš!" 2. da smo takšnega ministra s pomanjkljivimi izkušnjami res imeli in da je šlo njegovo neznanje na škodo države 3. da smo imeli tudi takšne ministre in druge politike, ki so namerno povzročali škodo tam, kjer je najbolj zaleglo, in so vedeli, katero mesto poiskati (razlaganje tujim politikom, da so našo državo spet prevzeli v roke komunisti – to je pač to, kar je: denunciacija lastne države v tujini!).Mi lahko, drugi pa 155 Spomenka Hribar ne smejo! Vse drugače je torej, ko gre za "Nas". Janša opisuje, kako da je bilo po volitvah leta 1992, ko naj bi se "začelo temeljito čiščenje tistih redkih kadrov, ki so v državno upravo prišli v Demosovem času." Še več. "LDS in ZL se nista ustavili samo pri državni upravi – to bi bilo normalno – temveč sta radikalno posegli v nacionalne javne institucije, kot so televizija, Služba družbenega knjigovodstva in javni skladi. Pojavili so se tudi javni protesti nad ravnanjem LDS, ki je silila v stranko direktorje gospodarskih podjetij. Po njihovem je na pomembnih mestih v družbi prostor samo za tiste, ki so 'naši'. Kot nekdaj." Janša je očitno "pozabil", da smo tudi mi, Demos, postavili za direktorja (tedanje) SDK Igorja Omerzo, člana Janševe in moje stranke SDZ, da smo v Svetu RTV hoteli imeti večino in da smo za predsednika Sveta RTV izvolili Rudija Šeliga, tudi člana SDZ. In da tako, kot opisuje Janša, žal dela večina strank, ko pridejo na oblast. Še vedno je glavni kriterij politična, strankarska pripadnost in ne sposobnost. Kar je, menim, za majhno nacijo, ki ne more imeti veliko sposobnih kadrov, lahko pogubno. No, Janša je do komunistov tudi prizanesljiv, pa spet zagreši "slepo pego": "Vsi, ki so v komunizmu kaj veljali, seveda niso taki. Toda tisti, ki so vedrili in oblačili v CK ZKJ in ZKS, v vrhu Službe državne varnosti, policije, JLA, sodstva in zunanje politike, so bili skrbno izbrani. Tam torej ni bilo napak."28 Nadaljevanje tega citata se glasi: "Njih so pred sprejemom v 'posvečeno' partijsko druščino preverjali nazaj do petega kolena prednikov, izkazati so se morali tudi s posebno lojalnostjo do kakega od 'nosilcev' revolucije, na primer Mačka, Kraigherja, Šentjurčeve, Ribičiča, Kidričeve, kasneje tudi do Dolanca in Kučana. Ob takih kriterijih ne preseneča, da je prevladoval tudi klanovski nepotizem in da je Mitjo Ribičiča v 28 No, kakšna napaka bi se tudi mogla najti, ena takih je obstala kar v bližini Janševih somišljenikov in trobil. 156 Svet kot zarota partiji postopoma zamenjal njegov sin Ciril, Franca Šetinca sinova Zlatko in Milenko, Matijo Mačka v nekaterih poslih sin Matjaž, Franca Stadlerja sin Boris itd." Te trditve ne zanikajo le pravice nove generacije, sinov teh očetov, da enakopravno in brez moralnih stigmatizacij sodelujejo v družbi in politiki, ampak so ob tem, da Janša ne reflektira lastne pozicije – čisto navaden politikantski čvek. Janša je sin iz jame pobeglega domobranca, pa je danes ena osrednjih političnih osebnosti pri nas!29 Da je korist nacije kot take izginila iz Janševega razmišljanja oziroma da se je njena izginitev sama utopila v slepo pego, kaže tudi naslednja misel: "Funkcionarji enostrankarskega režima so imeli in deloma še vedno imajo nekatere 'prednosti' v primerjavi s tistimi ljudmi, na katere se je opiral Demos. Te 'prednosti' so bile in so deloma še: strokovna izobrazba in znanje, organizacijske izkušnje in sposobnosti, politične veščine pri obvladovanju vzvodov gospodarske in državne moči ter medijskega manipuliranja množic in ideološkega potvarjanja družbene realnosti ter močna motivacija za ohranitev pridobljenih privilegijev in funkcij." (298) Razvidno je, kako so zenačene nevtralne ali celo pozitivne lastnosti oziroma prednosti funkcioniranja "enostrankarskega režima" z negativnimi, saj sta obe vrsti "prednosti" dani v narekovaj, tako strokovna izobrazba in znanje, organizacijske izkušnje in sposobnosti kakor veščine pri obvladovanju vzvodov gospodarske in državne moči ter medijskega manipuliranja 29 Kako bi se počutil Janša, če bi njegova otroka, ko bosta odrasla, kdo vpletal v politično igro? Za Janšo res ni čisto nič nedotakljivega; nobene stvari ni, ki se je ne bi poslužil za svojo politično korist! Mimogrede: značilnost vseh diktatorjev in odrešenikov — ker izhajajo iz linearno potekajočega, absolutnega sedaja — je, da spregledajo minevanje časa in ne pomislijo na tisti čas, ko se po naravi časa stvari obrnejo in te primejo za besedo. 157 Spomenka Hribar množic ...30 Z drugimi besedami: vse, kar vedo ali znajo funkcionarji prejšnjega režima, je moralno sporno, da ne rečem za odmet. Tako so mislili in s takšno uravnilovko so delovali komunisti po vojni, ko so tudi enačili dobre in slabe značilnosti kapitalistov in šolanih ljudi ter zganjali do njih apriorno nezaupanje. Toda potem se je stvar vendarle tudi civilizirala in Janša potisne v nezavedno dejstvo, da so se v "prejšnjem režimu" izobraževali tudi otroci nekomunistov in preživelih domobrancev in nacionalizirancev. Tudi v očitkih partiji o njenem odnosu do preteklosti in o indoktrinaciji mladih je Janša slep za lastna dejanja, ko pravi, da so mladim podzavestno "vcepljali prepričanje, da je preteklost pomembnejša od sedanjosti in prihodnosti" (75), namreč v tem smislu, da je komunistična partija utemeljevala svojo vladavino s svojimi zaslugami v preteklosti – toda tudi Janša kar ne more pozabiti z ene strani preteklosti komunistov in meče očitke zanjo še njihovim sinovom, z druge strani pa ne more pozabiti lastnih zaslug, ki naj bi bile seveda samo pozitivne ... Ko so preteklost poudarjali komunisti, je bilo narobe, ko to dela Janša, je pa prav. To velja tudi za njegove somišljenike. Janša navede resnični primer, namreč nasprotovanje tedanje opozicije izvolitvi Antona Drobniča za republiškega javnega tožilca, ko je zbirala celo podpise zoper njegovo izvolitev,31 in pravi, da "so hoteli s 30 Sama menim, da večjega političnega manipulatorja, kakor je Janša, zadnjih nekaj let nismo imeli. Vešč je v vsem, kar očita drugim, in v ideološkem potvarjanju družbene realnosti; enako se odlikuje z močno motivacijo za ohranitev pridobljenih položajev, ki jih je dobil v Demosovem času in še potem, do odstavitve z ministrskega položaja marca 1994. Kolikor mi spomin daleč seže, se tudi ne spominjam, da bi se kdo tako krčevito držal oblastne funkcije, kakor se je je prav Janša. 31 Tisto podpisovanje peticije proti izvolitvi Drobniča predvsem med nekdanjimi komunisti in borci je bila res metoda še iz "starih časov", le da smo bili nekdaj mi, navadni državljani iz civilne družbe tisti, ki smo podpisovali in pobirali podpise ter se obračali na oblast z njimi! 158 Svet kot zarota poudarjanjem preteklosti razpoke še povečati". (296)32 Toda Janša danes počne prav isto! Da ne omenjam posebej, da žargon, ki uporablja termine, kot so: "razpoke", "najšibkejši členi", pleve in plevel, tudi izhaja iz boljševiške tradicije. Fundamentaliste življenje vedno znova postavlja na laž, tako tudi v naslednjem primeru: "Pragmatična je bila tudi dodelitev 180.000 novih državljanstev Neslovencem,33 saj je velika večina novih državljanov postala in ostala volivcev bloka ZL+LDS; ta ima tako skupaj s 15 odstotki privilegiranih državljanov iz socializma vnaprej zagotovljenih najmanj 30 odstotkov volilnih glasov ne glede na dobro ali slabo delo ali program." (294) Če bi bile "stare stranke" res izrecno zoper osamosvojitev in 32 Anton Drobnič pa naj ne bi hotel "s poudarjanjem preteklosti razpoke povečati"? Ko ni pomišljal v 1. številko Nove slovenske zaveze zapisati ne le povsem enostranske resnice (do te ima vsekakor pravico kot vsakdo!) o dogajanju med vojno in po njej, temveč tudi zamolčati vse tisto, kar bi lahko umazalo mit o domobranstvu oziroma Slovenski zavezi. Tako Drobnič med drugim pravi: "Zvestoba veri, narodnemu izročilu, njegovi svobodi in samostojnosti, odpor proti nečloveškemu komunizmu in vsakršnemu nasilju, to je slovenska zaveza." In nič o tistem nasilju, ki je bilo narejeno v imenu "slovenske zaveze"! Nobene samorefleksije, kaj šele obžalovanja! Nasprotno, Drobnič govori o NOVI SLOVENSKI ZAVEZI, ki "naj osvetli častno preteklost slovenske zaveze in jo izroči novim rodovom"! Ne le da v teh besedah ni nobenega sočutja do žrtev tiste "slovenske zaveze", ki je nastala iz njenega prvotnega namena, ampak si pisec dovoli z zamolčevanjem soodgovornosti in krvavih rok organizacije, ki so jo kot kontinuiteto medvojni prav tedaj ustanavljali, širiti in še v današnji in jutrišnji čas poglabljati - na nove rodove — razcepljenost slovenskega naroda! Anton Drobnič ima kot oseba in državljan pravico do svoje resnice, kot državni tožilec pa bi moral imeti distanco do politike. Tako kot vojaki in policisti ne smejo biti člani in funkcionarji političnih strank, tudi javni tožilec ne bi smel biti v tem smislu politična oseba oziroma politično aktiven in ekskluziven! 33 Janša piše "neslovenci" z veliko začetnico: ljudje, ki niso Slovenci, torej slovenskega rodu, naj bi bili ne-(slovenski)-rod. Za Janševo ideologijo je to logično: Slovenci (po rodu) so na eni strani, vsi drugi (rodovi) so pa kot NeSlovenci (kot drugi "rod") na drugi strani. Gre torej za rodovno pojmovanje oziroma utemeljevanje slovenstva. Dejansko je beseda "neslovenci" le okrajšava zapisa celotne misli: "ljudje, ki niso slovenskega rodu" in se mora pisati z malo začetnico. 159 Spomenka Hribar če bi volivci res neposredno poslušali, kar naj bi jim "njihove" stranke priporočale, v tem primeru pač zavračanje osamosvojitve, od kod tolikšen odstotek tistih, ki so na plebiscitu glasovali ZA osamosvojitev? Vendar slepota ni le v tej trditvi, ampak v tem, da Janša ne vidi t. i. neslovence kot enakopravne slovenske državljane.34 Janša na ta način deli (sektaši) slovenske državljane na naše in manj-naše, na ene bolj, druge manjenakopravne. Namesto da bi se kot politik trudil, da bi te nove državljane čim bolj integriral, vključil v nacionalno skupnost, jih a priori odrinja, izključuje iz nacionalne skupnosti. Vsako odrinjanje, izrinjanje ljudi iz neke skupnosti pa potiska v osamo, ali celo geto.35 Prav odnos do neslovencev – torej utemeljevanje slovenske države izključno na slovenstvu, na slovenskih "koreninah" – Janšo postavlja na skrajno desnico, čeprav je njegova siceršnja ideologija pravzaprav levičarska, in v tem smislu res ideologija nekakšnega neokomunizma. Kot rečeno, je videti, da je Janša izgubil smisel za koristi slovenske nacije kot take in v celoti, in mu gre le za lastni uspeh. Če to ne bi držalo, ne bi mogel reči tako samoumevno: 34 Številka 180.000 "Neslovencev" je močno pretirana in jo posamezni fundamentalisti desne usmeritve poljubno raztegujejo. Dejansko je v tej številki — če že gre za to! — veliko državljanov slovenskega rodu, ki so se vrnili v Slovenijo iz ostalih jugoslovanskih republik in naknadno dobili slovensko državljanstvo. In so državljanstvo dobili po zakonu o državljanstvu, ki ga je sprejel slovenski parlament — v času, ko je bil njegov poslanec tudi Janez Janša, in še več, ko je bil kot obrambni minister član vlade oziroma njegovega izvršnega sveta kot predlagatelja tega zakona! 35 Takšnim stališčem o neslovencih, ki da jim načelno ne pripada slovensko državljanstvo, četudi so ga dobili na podlagi stalnega bivališča in dela v tej deželi, botruje tudi neznanje: ko nastaja neka nova država na določenem ozemlju (oziroma se osamosvoji), se zajame njegovo trenutno stalno prebivajoče prebivalstvo kot njegovo, in zaokroži v novo državo. Ni države, ki ne bi imela tudi tuje-rodnega prebivalstva. 160 Svet kot zarota "Cilji, ki si jih je zastavil Demos, so v preteklih letih postali povsem ustavno pravno legitimni, mnogi uzakonjeni. Toda zdaj jih uresničujejo sile, ki so jim med njihovim oblikovanjem nasprotovale in bile včasih celo sovražne do njih." (297) To je do neke mere res. Toda ali ni to uspeh (tudi Demosa, da je uspel prepričati), da danes tiste sile, ki naj bi nekoč nasprotovale, danes te cilje same uresničujejo? Takšno gledanje na to bi bilo v nacionalnem in človeškem smislu dobronamerno gledanje. Toda v Janševi logiki "osamosvojitvenega kapitala", ki se prodaja kot puloverji, se pravi osamosvojitev, ki mora prinašati (politični) dobiček, je nezaslišano, da bi še druge "sile" uresničevale te (osamosvojitvene) cilje in imele od tega – bog ne daj! – še korist. Kakor da smo se (Demos) osamosvajali samo zase! Kakor da tisto, kar koristi eni od legitimnih političnih opcij, ne bi posredno koristilo tudi celotni naciji. Ne, po tej logiki nikakor, bolje je, da nima nihče nič, kakor da bi kaj imel politični nasprotnik!36 36 Tako je mogoče razumeti pomenljive in celo jasno odklonilne ocene o eventualni vrnitvi kapitala iz tujine v Slovenijo, ki naj bi ga "nagrabila" in "nakradla" komunistična elita v prejšnjem režimu. Ta kapital, če bi se vrnil, bi bil komunističen ... Torej je bolje, da ostane zunaj! 161
© Copyright 2024