1. No category

Spomini
Avgusta Cvetežarja, poveljnik 64.litijskega odreda TO s katerim je sodeloval v blokadi vojašnice
JLA , »Bratstvo in enotnost« v Ljubljani v Mostah v času vojne za Slovenijo 1991, na ključne
dogodke vojne.
UVOD – PREDGOVOR
Vsak posameznik, ki je tako ali drugače sodeloval pri naši osamosvojitvi, si to obdobje in svoje mesto
v tem času predstavlja in vidi v svoji luči. Gotovo ne bo nikoli izpovedana ali napisana enotna resnica.
Vsak ima pravico do svoje.
Tudi sam lahko izpovem le svojo resnico, svoje poglede, občutke, spoznanja v okviru svojih nalog, ki
sem jih opravljal. Vseh okoliščin, ki so terjale izvajanje naših nalog nisem poznal, vendar pa sem vsak
ukaz poskušal razumeti v okviru lastnega razmišljanja, znanja, spoznanj in informacij, ki smo jih imeli
v tistem času. Pri tem mi je bil v veliko oporo moj namestnik Andrej Grošelj ( stotnik 1. razreda ). Na
to mesto sem ga imenoval, kljub temu, da je v enoto prišel nekaj dni po mobilizaciji in prej nisva
sodelovala v TO. Priključil se je kot prostovoljec. En dan pred njim se je enoti priključil tudi njegov
sin Boštjan, ki je bil k sreči tudi častnik. Še danes verjamem, da sem imel z njegovim imenovanjem
srečo. Tudi z vsemi poveljniki podrejenih enot smo se dobro dopolnjevali. Čutil sem njihovo zaupanje,
zatorej mi je bilo vodenje enote mnogo lažje.
Pravzaprav sem se najbolj bal samega sebe, oziroma svojih odločitev. Da ne bi izdal ukaza, ki bi
pomenil nepotrebno ogrožanje lastnih podrejenih ali civilnega prebivalstva, kar bi lahko privedlo do
nepotrebnih žrtev. Zato sem vsak ukaz, ki sem ga dobil od nadrejenega poveljstva skrbno pretehtal,
preden sem izdal svojega. Ali je bil tak način razmišljanja dober ali slab, še danes ne morem soditi.
Moram pa reči, da je bila večina ukazov nadrejenega poveljstva, smiselnih in logičnih v luči mojih
razmišljanj.
Dobro pa sem se zavedal, da operacij v takem obsegu TO dotlej ni izvajala, da je bilo mnogo
improvizacije in da je spričo tega obstajala velika možnost napačnih odločitev in s tem povezanih
ukazov, ki sem jih izdajal svojim podrejenim.
Ponosen sem na to,da sem aktivno sodeloval pri naši osamosvojitvi, vendar silno razočaran, kar se je
dogajalo že takrat, še bolj pa, kaj smo v obdobju po tem naredili z našo mlado državo.
BOJMO SE POLITIKOV KOT JE JANŠA
»Bojmo se politikov kot je Janša!« in
»Če bi prebivalci Ljubljane z okolico in Vrhnike vedeli, kaj je želel Janša storiti z njihovimi
mesti v času osamosvojitve, v teh mestih vsekakor ne bi bil dobrodošel !«
Ta dva stavka sem izrekel pred enaindvajsetimi leti svojim najbližjim, ko sem se po osamosvojitveni
vojni vrnil iz TO. Debelo in začudeno so me gledali. »Kaj ti je, da nam to pripoveduješ. Janša si tega
vendar ne zasluži.«
Ko sem jim povedal svoje izkušnje in spoznanja, so me nekako razumeli.
Da, minilo je enaindvajset let in jaz sem bil tiho. Kdorkoli mi to lahko očita.
Razloga sta dva. Po eni strani so me prosili moji najbližji naj tega ne objavim ker, da bomo imeli
težave. Po drugi strani nisem želel omadeževati slovenske osamosvojitve v veri, da bo Slovenija šla
po poti, ki smo si jo v tistem času iskreno želeli. Prizadeval sem si vse dogodke tistega časa pozabiti.
Nikakor mi to ni uspelo. Iz leta v leto sem se počutil slabše, saj se je naša država vse bolj oddaljevala
od naših želja in vizije, ki smo jo pričakovali. Ob sedanjem trenutku političnega in družbenega
življenja, ob vladi, ki v temeljih želi spremeniti zgodovino našega naroda, ko se pojavljajo in
postavljajo samo določeni ''osamosvojitelji'', mnogo nas, ki smo aktivno sodelovali pa potisnili v
pozabo, ne morem več, da ne bi povedal tudi svoje resnice.
Bil sem poveljnik Odreda TO Litija. Mislim, da je bil moj odred ena največjih enot, ki so bile
vpoklicane že pred osamosvojitveno vojno. Poleg osnovne sestave odreda, so nam dodali še vod
Predilnice Litija in vod iz Hotiča. Vse skupaj sem poveljeval 420-im pripadnikom TO.
Da je bil odred mobiliziran že 24. Junija 91, sta bila verjetno dva razloga.
Prvi, da smo imeli orožje. Litija je bila ena od občin, kjer je takratni župan Mirko Kaplja izdal,
Skupščina Občine Litije pa potrdila odredbo, posredovano poveljniku štaba TO v Litiji Rihardu
Urbancu , da prepoveduje predajo orožja v skladišče JNA. Orožje je bilo premeščeno na tajne lokacije.
Drugi vzrok pa je bila verjetno usposobljenost našega odreda. Odred se v daljšem obdobju pred tem ni
mnogo menjal. Imeli smo več skupnih vaj. Oficirji, starešine in pripadniki smo se v teh usposabljanjih
dobro spoznali.
Ne nazadnje, smo varovali prvo generacijo slovenskih fantov, ki so služili vojaški rok na Igu, z nalogo
preprečiti enotam JNA, zavzetje kasarne iz smeri Vrhnike ali Ljubljane. Prvič z ostrim strelivom. Ker
so se ravno v tem času zaostrile razmere v Pekrah, smo, po ukazu, kljub oslabitvi zaščite Iga, izločili
četo, ki je poskrbela za zavarovanje Kardeljeve vile v Tacnu, kjer je deloval RŠTO pod Slaparjevim
poveljstvom. Verjetno se tako Slapar kot Janša in Bavčar, ki sta tja prihajala na posvetovanja, dobro
spomnijo, da tja ni prispela neka razpuščena drhal, ampak organizirana enota, ki je vzpostavila in
izvajala zelo kvalitetno zavarovanje.
Mobilizacija je potekala sicer normalno, vendar je bilo mnogo pripadnikov enote zmedenih, saj ni
nihče točno vedel, ali je to še ena vaja, ali se bodo dogodki odvijali drugače.
Prvo razočaranje je sledilo že naslednji dan, ko nam je bilo dostavljeno orožje. Odred je imel za tisti
čas razmeroma dobro oborožitev; avtomatske, polavtomatske puške, puškomitraljeze, ročne metalce in
tudi nekaj pušk M 48 (mauserice) in ostalega orožja. Orožje, ki pa smo ga dobili ni bilo naše. Večino
orožja so bile puške M48 (cca. 300) in ruski PPŠ-i. Pa še 30% od pušk M48 je imelo neuporabne,
zarjavele ali polomljene udarne mehanizme. Torej neuporabne. Da o uporabnosti ruskih PPŠ-ov niti ne
govorim. Normalno je bila reakcija in slaba volja mojih podrejenih razumljiva.
Spraševal sem se, kaj se z našim orožjem pravzaprav dogodilo? Pred tem je bila izvedena
reorganizacija občinskih štabov TO in naš odred je padel pod poveljstvo 57. pokrajinskega štaba TO v
Grosuplju. Tako se je verjetno preneslo tudi orožje našega odreda v Grosuplje. Dobili nismo našega ,
pač pa praktično neuporabnega. Sam sebe in podrejene sem poskusil prepričevati, da so naše orožje
namenili drugim, morda »pomembnejšim« enotam TO.Kako sem se uštel.
26.06.1991 smo se po ukazu premestili na lokacijo Dolsko – Vinje. Razmestitev enote je bila
dogovorjena, prebivalci so nas lepo sprejeli. Isti dan smo iz pokrajinskega štaba TO Ljubljana dobili
ukaz, da formiramo enoto velikosti voda z ročnimi metalci in jih pošljemo na komunikacijo Vrhnika Ljubljana s ciljem zaustaviti nasprotnika iz smeri Vrhnika. Z nekaj zapleti smo enoto poslali na
zahtevano lokacijo.
Zvečer smo na manjši črno beli televiziji spremljali proslavo na Kongresnem trgu. Bili smo veseli,
ponosni pa vendar s pomisleki, ali bo naša osamosvojitev potekala tako gladko.
Nisem mogel zaspati. Imel sem čudne slutnje, da se bo nekaj zgodilo. Ni bilo treba dolgo čakati. Nekaj
po tretji uri ponoči me je poklical poveljnik 5. PŠTO Ljubljana, Miha Butara.
»Avgust, tanki gredo iz Vrhnike proti Ljubljani. Pripravi odred za premik na lokacijo Novo Polje –
Zadobrova v blokado kasarne Bratstvo in enotnost v Mostah!«
»Miha, veš kako slabo oborožitev imam.«
»Vem Avgust. Pomembna je naša prisotnost tako, da bodo v kasarni vedeli, da so enote TO okoli
njih.« Razumel sem logiko ukaza.
Ko se je zdanilo smo začeli s pripravami na premik. Vest, da so šli tanki iz Vrhnike je vnesla precejšen
nemir in nelagodje v enoto. Še se je povečal pritisk podrejenih komandirjev in ostalih pripadnikov, naj
vendarle dobimo boljšo oborožitev. Tudi primeri panike so se pojavili, še posebej, ko se je izvedelo,
da gremo v blokado kasarne. Odzivi posameznikov so bili različni. Nekateri so se zaprli vase in niso
govorili, drugi so bili nervozni in razdražljivi, tretji so preklinjali vse za katere so mislili, da so nas
pripeljali v ta položaj.
Ta dan mi bo ostal v spominu predvsem po tem, kako v spremenjenih okoliščinah pri ljudeh privrejo
na dan karakterne lastnosti, ki jih prej ni bilo opaziti. Kako drugače se začnejo obnašati. Tudi sam se
nisem počutil dobro. Šele takrat sem dokončno dojel, da razmere niso več nedolžne, da je potrebno
ohraniti trezno glavo. Zavedel sem se, da se je moja odgovornost za delovanje odreda močno
povečala.
Dodatna težava je nastala, ker mi je skoraj razpadlo poveljstvo. Eden od članov je na hitro zbolel,
odšel k zdravniku, nazaj ga ni bilo več. Dva člana poveljstva sta podlegla pritisku spremenjenih
okoliščin in me prosila naj od njiju ne terjam odločitev, sicer pa bosta v enoti ostala. Obveščevalnemu
oficirju Miru Bregarju sem dovolil, da je bil odsoten, zaradi nujnih del na sodišču, vendar sem vedel,
da se nam bo spet priključil. Zamenjati sem bil prisiljen tudi enega od komandirjev čet. Od
Sekretariata za LO v Litiji sem terjal, da mi pošljejo v enoto nekatere od pripadnikov odreda, ki so jih
oprostili zaradi izpitov v šoli, nujnih del v svojih firmah ali se celo označili za pacifiste.
Sekretariat s Karlom Lemutom na čelu, s katerim sva res imela nekaj žolčnih telefonskih pogovorov
nam je nudil nudil vso podporo in po svojih zmožnostih, ugodil našim zahtevam. Ob pomanjkanju
oficirjev mi je poslal nekaj prostovoljcev, vrnil se je tudi obveščevalni oficir. Z njimi sem zapolnil
vrzeli v poveljstvu. Enega od njih, kot se že omenil, sem imenoval za svojega namestnika, njegovega
sina za operativnega oficirja. Zapolnil sem tudi vodenje in transport zaledne enote. V takšni sestavi
smo delovali do konca. Pri prostovoljcih me je presenetila njihova mirnost, treznost in volja do
sodelovanja. Verjetno je že njihova odločitev odzvati se potrebi osamosvojitve, pustila vse dvome za
sabo.
Še nekega dogodka tega dne ne bom pozabil. Očitno so nekateri starši izvedeli, da se bomo premaknili
v Ljubljano. Verjetno v skrbi za svoje sinove so prišli v Dolsko v času, ko smo se pripravljali za
odhod.
V enoti je bil tudi fant, ki sem ga dobro poznal. Tudi njegove starše. Oče je bil Srb, mati Slovenka. Z
očetom sva se dobro poznala in vedel sem, da je proti razpadu Jugoslavije, pa vendarle popolnoma
zmeden v položaju v katerem se je znašel. S solzami v očeh je pristopil k meni. Edino, kar je lahko
rekel, je bilo: »Avgust, čuvaj mi dete.« Verjamem, da je bilo podobnih usod v mešanih zakonih in
njihovih stisk še mnogo. Ljudje enostavno niso vedeli, kaj je prav in kaj ne. Konec koncev je bilo tudi
v vrhovih slovenske politike mnogo njih, ki niso bili prepričani v pravilnost odločitve za izhod iz
Jugoslavije.
Premaknili smo se v rajon Novo Polje, Zadobrova, Zalog. Dve četi, pod poveljstvom Dušana
Drnovška in Igorja Hostnika, sem razporedil v prvo linijo pred obrobne hiše od železnice vzdolž
Novega Polja in pred naseljem Zadobrova. Eno četo pod poveljstvom Zvoneta Šavorja sem razporedil
v zaledju kot rezervo in pokrivanje prostora med Novim Poljem in Zalogom za primer desanta na to
področje. Posamezne manjše enote čet, oddelki in vodi so bili nastanjeni v garažah in vrtovih privatnih
hiš, v Zadobrovi po kmetijah. Bili smo prisrčno sprejeti. Domačini so nudili našim pripadnikom
podporo in ugodje po najboljših zmožnostih ali močeh.
Če bo kdo od njih, kdaj bral te spomine lahko samo rečem. »Iskrena hvala, kakor tudi vsem
domačinom v Dolskem in Vinjah in prebivalcem Kostrevnice, kjer smo se mobilizirali.«Zelo dobro
smo sodelovali s pripadniki policije na našem področju.
Čeprav so bile čete in ostale enote odreda dobro organizirane in delo s poveljstvi in komandirji enote
zelo dobro, pa je vladal med pripadniki tudi slaba volja in jeza.
Po cestah so se sprehajali mladeniči, nekateri z družinami, drugi so igrali tenis, posedali po bifejih, kot
da se ne dogaja nič. Mi oz. moji fantje, mnogo je bilo kmečkih sinov in so imeli v tem času doma
veliko dela, pa smo iz Litije prišli branit Ljubljano. Včasih jih je bilo težko miriti. Povečala pa se je
tudi nervoza, ker smo bili z izredno slabim orožjem v neposrednem stiku z JNA. Svoje so prispevale
tudi dezinformacije, ki so prihajale v enoto. Tako mi je skoraj razpadla 2. četa iz Gabrovke v katero je
prišla '' informacija '', da so v njihovih krajih opazili '' četnike ''. Hoteli so domov branit svoje družine.
Pomirili so se šele, ko se je vrnilo nekaj pripadnikov njihove enote, ki sem jih z avtom poslal, da
preverijo te informacije, ki so se izkazale za dezinformacije. Tudi sam sem se znašel v podobnem
položaju, ko je zaokrožila vest, da pripadniki JNA iščejo svojce oficirjev TO, s čimer naj bi vršili
pritisk na naše odločanje in vodenje. Ni mi bilo logično, da bi se lahko kar tako gibali po mestih, kjer
je vendar bilo veliko pripadnikov TO in policije, pa vendar sem poklical ženo, naj gre z otrokoma od
doma. Do konca je bila nastanjena pri prijateljih. Sam sem bil pomirjen in osredotočen na svoje
zadolžitve.
Ravno tedaj se je mobiliziral tudi ljubljanski bataljon. Dobili smo ukaz, da vzpostavimo stik z njimi,
ker bomo nadalje sodelovali v blokadi kasarne. Na mobilizacijskem mestu sem spoznal poveljnika
Nevena Boraka, s katerim sva do konca blokade tesno in korektno sodelovala. Mi iz našega rajona, oni
iz rajona BTC.
Na nesrečo ali našo srečo so uspeli mobilizirati le polovico pripadnikov bataljona. Tako jim je ostalo
nerazdeljenega precej orožja. Borak mi je takoj ponudil pomoč in od njih smo dobili 50
polavtomatskih pušk. Razdelili smo jih na najbolj izpostavljenih mestih in z njimi nadomestili
neuporabne M-48.
Istočasno sem izvedel, da se na Grmačah pri Šmartnem mobilizira tudi drugi litijski odred pod
poveljstvom Francija Boldina, ki je bil pred reorganizacijo, sicer v sestavi postonjske partizanske
divizije JNA.
Računal sem, da bodo tudi imeli kaj viška orožja, ki smo ga nujno potrebovali. Na Grmače sem poslal
prostovoljca s tovornjakom in pomočnika za zaledje. Kakor vesta in znata, naj poskušata dobiti vsaj
kak kos orožja, čeprav sem se zavedal, da nisem imel dovoljenja za to. Vendar je bil naš odred že v
neposrednem stiku, ta odred pa se je šele mobiliziral. Res sta pripeljala nekaj orožja s prepričevanjem,
da ga naš odred nujno potrebuje.
Vendar sem popoldne že pisal poročilo, ki ga je zahteval 57. PŠ TO Grosuplje, zakaj sem na svojo
pest »ukradel« orožje. Takrat sem pomislil, da bi lahko tudi sam terjal od PŠ TO Grosuplje poročilo,
zakaj odred ni dobil svojega orožja, ampak napol uporabnega.
S svojim poročilom sem jih nekako pomiril in s tem nisem imel več težav.
Ko pa je TO zavzela skladišče JNA v Borovnici, se je glede orožja položaj spremenil. Poveljnik 5. PŠ
TO Ljubljana, Miha Butara je dobro vedel, da smo slabo oboroženi. Poklical me je in rekel naj
pošljem ekipo s tovornjakom na prevzem novega orožja. Dobili smo zadostno število A, PA,
ostrostrelnih pušk, PM in ostalega orožja.
Vzdušje v enoti se je močno popravilo.
Manjkal pa nam je ključni podatek. Bili smo pred kasarno, o kateri nismo vedeli nič. Koliko vojakov
šteje, kakšna je njihova oborožitev, kakšna je njihova razporeditev. Ker od nadrejenega poveljstva
nismo dobili nikakršnih obveščevalnih podatkov, smo se v poveljstvu odreda odločili, da jih
pridobimo sami.
Za to nalogo sem zadolžil obveščevalnega oficirja Mira Bregarja Nalogo je opravil odlično.
Hodil je prikrito pred kasarno in ustavljal civilne osebe, ki so službovale v njej in so dnevno hodili
domov. Povezal se je tudi z izvidniki, ki so iz streh zgradb v okolici kasarne opazovali dogajanje v
njej.
Iz teh podatkov smo izdelali karto kasarne, njihovo oborožitev in obrambno razporeditev. Vprašanje
pa je še vedno bilo ali so podatki zanesljivi.
K sreči smo potrditev dobili že naslednji dan. V nočnih urah sem bil na obhodu v poveljstvu 1. čete.
Med razgovorom je v sobo pridrvel eden od stražarjev in javil, da je k nam prebežal vojak JNA iz
kasarne.
Pripeljali so ga v sobo. Fant star 19 ali 20 let. Bil je popolnoma v šoku. Dali smo mu kavo in čaj,
vendar je trajalo skoraj pol ure, da je spregovoril prvo besedo. Bil je slovenski fant iz okolice Velenja.
Na žalost si nisem zapisal njegovih podatkov. Prav rad bi ga zopet srečal. Danes mora biti star nekaj
čez 40 let.
Počasi je prišel k sebi, ker je spoznal, da je prišel v enoto TO, torej med Slovence.
Povedal je, da so se za pobeg odločili še trije Slovenci, vendar so se ostali trije ustrašili in vrnili nazaj.
S škarjami AP je prerezal žično ograjo in tekel po polju stran od kasarne. Bal se je, da bi ga ustrelili
pripadniki JNA ali vojaki, ki so bili zunaj, torej mi. Da ni vedel katera vojska je izven kasarne, je
obrazložil. »Vzeli so nam vse radijske sprejemnike. Nismo imeli nobenih informacij, kaj se
pravzaprav dogaja, le to, da smo v pripravljenosti zato, ker so Jugoslavijo napadle tuje sile.«
Ko smo mu pokazali načrt razporeditve obrambe v kasarni, je resničnost pridobljenih podatkov le
potrdil. Takrat smo dokončno vedeli, kakšna ognjena moč kasarne je pred nami.
Kot vojnega ujetnika smo ga prepeljali v 5. PŠ TO Ljubljana, škarje s katerimi si je utrl pot iz kasarne
pa smo poslali na njegov naslov, kot spomin na zanj, gotovo strašno noč.
S temi podatki smo prišli do hitrega zaključka.
Z novo oborožitvijo in zadostno količino protitankovskih sredstev nisem imel strahu, če bi šla enota
JNA s tanki iz kasarne. Imeli bi kritje izza objektov in bi tanke nekako onesposobili. Po drugi strani pa
sem razmišljal, kam bi se enote iz kasarne pravzaprav sploh lahko premaknile.
Da pa bi z našimi silami, odredom in ljubljanskim bataljonom zavzeli kasarno, je bilo neizvedljivo.
Po služenju vojaškega roka v Bileči, dodatnega šolanja v Beogradu in velikega števila orožnih vaj, vse
od leta 1969 na poveljniških položajih TO, sem imel toliko izkušenj o oceni naših sil in sil JNA, da
sem vedel kakšne so naše možnosti. Normalno je, da smo tehtali in preigravali različne možnosti.
V enoti pa se je dogajalo še nekaj čudnega. Na to me je opozoril komandir 1.čete, Dušan. »Gustl«,
tako me je klical , saj sva bila prijatelja že dolgo, » nekaj se dogaja z našimi varnostnimi organi iz čet.
Že dvakrat sem jih zalotil skupaj s častnikom iz nekega višjega poveljstva. Ko sem jih vprašal, kaj
imajo, je bil odgovor, nič posebnega, varnostno delo.« Častnika smo dobro poznali, saj je bil iz
litijske občine, kdo pa ga pošilja v našo enota, nismo izvedeli. Nekoliko smo raziskali kaj se dogaja. V
roke so mi prinesli Pravilnik o varnosti službi v enotah TO, ki sem ga videl prvič. Ko sem prebral
odstavek, citiram:
'' Varnostni organi poročajo in informirajo poveljnika, enoto ali ustanovo samo o vprašanjih, ki
jih odobri republiški upravni organ pristojen za obrambne zadeve'',
sem bil globoko prizadet, razočaran in besen. V tem besu sem podrejenim ukazal naj mi ga pripeljejo,
če še pride v enoto, ali pa ga likvidirajo. Če sem pošten, ta ukaz ni bil primeren poveljniku, to je bil
ukaz prizadete, besne osebe.
Verjetno je preko naših varnostnih organov ta informacija prišla do njega in v enoto ga ni bilo več.
Spraševal sem se, za kaj pravzaprav gre. Zakaj smem kot komandant dobiti od svojih podrejenih le
prečiščene varnostne ocene, ki jih odobri » nek nadrejen« organ za katerega dotlej nisem slišal . Ker
sem se dosti gibal po vseh svojih enotah, sem imel varnostno sliko vendarle v glavi. » Česa nisem
smel izvedeti ?« Edini zaključek do katerega sem lahko prišel, je bil ta, da »so« nadzirali poveljniški
kader in naše obnašanje. Morda zato, ker smo bili praktično vsi poveljniki TO vključeni v ZK. Tako se
je takrat res kadrovalo, vendar v vseh letih vaj v TO in v času slovenske osamosvojitve nisem doživel
kakršnihkoli ideoloških razprtij ali očitkov, kdo je kdo. Prav gotovo smo bili člani ZK kot poveljniški
kader v tem času potrebni in dobrodošli, konec koncev pa, saj smo bili vsi Slovenci in domoljubi.
Danes se sprašujem o ljudeh, ki pljuvajo po članih ZK kot drugorazrednih državljanih. » Kdo
pravzaprav so ti ljudje? Kdo in kakšno krivico jim je storila partija? Kako so sploh preživeli » tiste«
krute čase v bivši domovini. Če bi imeli takšne poglede v času Jugoslavije, bi jih moralo biti vsaj pol
za zapahi. Koliko od teh ljudi je skrilo svoje sinove v vikendih ali tujini, da niso bili mobilizirani v
enote TO. Odgovore naj si poiščejo sami, vendar naj pošteno ovrednotijo svoje poglede in stališča.«
Slučaj ali usoda je hotela, da sva se, z zgoraj omenjenim varnostnim oficirjem , srečala nekaj let
kasneje. Skupaj sva igrala tenis v skupini nekaj prijateljev in znancev. Takratna jeza me je že minila,
nisem pa z njim vzpostavljal kakšnih prijateljskih odnosov. Morda krivično. Tudi on je poznal le svojo
resnico.
Nekega večera je pristopil k meni in me vprašal:
'' Gusti, ali mi lahko odgovoriš na eno vprašanje ?''
'' Vprašaj.''
'' Ali si res izdal med osamosvojitvijo ukaz, da me lahko tvoji likvidirajo, če še pridem v tvojo enoto?''
'' Res.''
'' Kako si mogel?''
'' Odgovori mi ti ! Kako si lahko ti nosil informacije iz odreda, brez moje vednosti ?''
'' Gusti, razumi, tako so nas usposabljali !''
Takrat, toliko let kasneje, mi je bilo vse jasno.
Pravo presenečenje je sledilo na nedeljo 30. junija 1991. V dopoldanskih urah sem bil poklican na
poveljstvo 5. PŠ TO Ljubljana, na Mačkovo. Z Borakom sva odšla skupaj. Nisva vedela za kaj gre.
Tam smo bili zbrani vsi poveljniki večjih enot v okviru PŠ Ljubljana. Večino sem prvič videl in
spoznal.
Nagovoril nas je poveljnik PŠ Miha Butara in po čudnem uvodu vendarle spregovoril, da bo prišlo do
zamenjave na njegovem mestu, ker bo on premeščen na nove dolžnosti. Nekako neprepričljivo je tudi
Slapar spregovoril o tem, da bo Butara premeščen na višji položaj.
Čeprav se dotlej z Miho osebno nisva poznala, sem ga v razmeroma kratkem obdobju sodelovanja,
ocenil kot zelo sposobnega, odločnega, neposrednega poveljnika, ki je razumel in poslušal tudi naše
težave in svoje odločitve človeško in trezno argumentiral, čeprav je imel možnost ukazovanja brez
ugovora. V tistem trenutku sem naivno verjel, da bo na drugem položaju, zaradi svojih lastnosti, bolj
potreben.
Predstavil nam je novega poveljnika. To je postal Janez Lesjak iz Grosuplja. Z njim sem se poznal že
zelo dolgo. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sem bil načelnik štaba brigade, ki so jo sestavljali
bataljoni iz Trebnja, Grosuplja in Litije. Takrat je bil v mojem štabu zadolžen za obveščevalno
dejavnost. Čeprav morda v tem trenutku ni bilo tako pomembno, sva bila na »ti«.
Čestital sem mu na imenovanje in zaželel uspešno poveljevanje.
Ko sem se vračal v odred, pa so me vendarle pričeli spremljati čudni občutki in pomisleki. Zamenjati
poveljnika, zadolženega za poveljevanje preko šestdesetim enotam različnih velikosti v času, ko so
bile vojne aktivnosti nekje na vrhuncu, je bilo po mojem mnenju nesmiselno. Da dobi novi poveljnik
»sliko« o številu svojih enot, njihovi razporeditvi in nalogah, ni zadosti dan ali dva. Položaj pa se je
spreminjal iz ure v uro. Nekaj pri vsem tem ni bilo logično. O dejstvu, da sta Lesjak in Janša oba iz
Grosuplja in se verjetno poznata, nisem razmišljal. Sprijaznil sem se z mislijo »Kar je, tu je.«
Dogodki, ki so sledili pa so mojo dilemo kmalu razjasnili.
V poznih večernih urah 1. junija (okrog 22h) me je po telefonu poklical poveljnik litijskega odreda, ki
je bil po mobilizaciji že razporejen na Hrušico v Ljubljani.
» Avgust, Franci tukaj. Poslušaj. Dobil sem ukaz, da napademo kasarno na Metelkovi.«
» Kdaj?«
» Danes ponoči.«
» Ste se kaj pripravljali na to? «
» Kje pa, sporočili so mi samo ukaz.«
Še sam ne vem, kje se mi je utrnila misel. Vedel sem, da je njihov odred na vajah deloval v okviru
partizanske divizije JNA iz Postojne.
Vprašal sem ga: » Kakšne uniforme nosite?«
» Uniforme JNA s partizanko na glavi«, mi je odvrnil.
» Saj vas bodo napadle enote naše TO!«
» Kaj naj naredim?«
» Ali imaš telefaks?«
» Imam.«
» Pokliči nazaj na poveljstvo, naj ti pošljejo pisni ukaz po faksu.«
Pisnega ukaza ni nikoli dobil. Tudi sam nisem nikoli dobil nikakršnega pisnega ukaza. Dokler so bili
ukazi logični, smiselni, tega nisem niti terjal. Vendar se je že naslednji dan 02.07.1991 ta logika
obrnila na glavo.
Bil sem na obhodu svojih enot. Po vrnitvi v poveljstvo ob približno 14h ali 15h, mi je pisar poveljstva
dejal.
» Komandant, po telefonu smo dobili čuden ukaz.«
» Kakšen?«, sem ga vprašal.
» Takoj ukrepajte po predhodnem ukazu!«
Pogledala sva v dnevnik, kjer smo beležili ukaze in ostala dogajanja. Zadnji ukaz, ki smo ga dobili je
bil: »Aktivna obramba v primeru izpada enot JNA iz kasarne.«
Ukaz ni bil smiseln, nekaj tu ni v redu. Po telefonu sem poklical Boraka. »Neven, dobil sem čuden
ukaz. Ali ti kaj veš o tem?«
» Seveda vem. Zahtevajo, da napademo kasarno!«
» Kaj? Ali so čisto ponoreli ?«
» Se strinjam s teboj, vendar terjajo izvršitev ukaza.«
» Neven, počakaj, pridem k tebi!«
Vse te stavke in kar je sledilo v naslednji uri sem podoživljal sto in stokrat.
Z operativcem Boštjanom sva se odpeljala v BTC, kjer je bilo poveljstvo ljubljanskega odreda.
Z Borakom sva se pogovarjala o položaju, v katerem smo se znašli ob tem politično zgrešenem, in
vojaško strokovno, popolnoma noremu ukazu.
» Neven, veš da kasarne ne moremo zavzeti.«
» Vem. Sam sem sicer proti, vendar sem se posvetoval z ostalimi člani poveljstva. Nekateri bi
napadli.«
» Seveda, vi imate vsaj kritje v objektih BTC, jaz pa naj pošljem svoje po »brisanem« prostoru
direktno pred njihove topove. Pa še civilno prebivalstvo je na svojih domovih. V kasarni veš, da so
nedolžni fantje, tudi mnogo Slovencev. Jaz tega ukaza ne bom izpolnil.«
V sosednji sobi je zazvonil telefon. Vezist je prišel k nama in dejal:
» Kliče poveljnik PŠ Lesjak!«
Borak je odšel k telefonu. Slišal sem povišane tone oz prepir med njim in Lesjakom, o nesmiselnosti
napada. Med »pogovorom« ga je Lesjak očitno vprašal, če ve kje sem jaz.
» Tukaj, pri meni.«
Poklical me je: » Lesjak želi govoriti s teboj.«
Verjetno zaradi tega, ker sva se dolgo poznala in bila na »ti«, morda tudi zaradi položaja v katerem se
je znašel, je govoril bolj odkrito, kot bi smel.
» Janez, kaj želiš?«
» Avgust, ali boste že napadli kasarno, ali kaj?«
» Ali ste čisto znoreli, Janez! Kje imaš glavo?«
» Kaj pa naj naredim, če mi Janša vseskozi visi za vratom.«
» Kaj pa ima Janša s teboj? Pošlji ga nekam! Kje pa imaš Slaparja? Ali predsedstvo ve za ta nori
ukaz?«
» Tega ne vem, ampak Janša me kliče vsakih deset minut in zahteva napad!«
» Janez, se ti sploh zavedaš v kaj nas pošiljaš?«
» Tistih nekaj »mandeljcev« boste pa že obvladali!«
» Civili so po domovih! Najprej izvedite evakuacijo! Če se bo začelo bo letelo po Novem Polju,
Zadobrovi, Črnučah, Zalogu, Trzinu do Domžal, pa Fužine, Nove Jarše, center Ljubljane.
Janez, ukaza za napad na kasarno ne bom izdal, z menoj pa naredite kar hočete! Gotovo ne
bom pustil pol Litije na tem polju!«
Končala sva pogovor.
Z Borakom sva ob slabi volji še govorila. Seveda sva vedela tudi za pogovore na Brionih, ki naj bi
nekako rešili zapleten položaj v katerem sta se znašli tako Slovenija kot preostanek Jugoslavije.
Še enkrat je zazvonil telefon. Zopet poveljnik Lesjak!
Borak: » Avgust pojdi ti, se bolje poznata.«
» Janez, prosim?«
» Avgust, srečo imamo! Verjetno bo prišlo do premirja, vendar bodite vseeno v pripravljenosti.«
» Jaz sem ti svojo odločitev povedal.«
Ko sva se z Boštjanom peljala nazaj v odred, sem o vsem dogajanju globoko razmišljal. V eni uri se
mi je sesula podoba Janeza Janše. Čeprav je enkrat že izdajal, sem mu to pri sebi odpustil. Da pa mu je
malo mar za slovenski narod, da mu niso pomembne nesmiselne žrtve samo zaradi lastne promocije,
tega nisem mogel sprejeti. » Očitno se gre privatno vojno iz varnega Cankarjevega doma in ob tem
izigrava organe, ki so za vojaške operacije zadolženi, tudi predsedstvo. Ali je bil zato premeščen
poveljnik PŠ Miha Butara, ker se je upiral njegovi igri ?'' Vse bolj sem verjel, da je tudi imenovanje
Janeza Lesjaka, Janševa igra, da bi dobil na pomembnem mestu svojega slugo s katerim bo
neposredno izvajal svoje bolne, militantne zamisli.'' Ali se je Lesjak sploh zavedal, da je orodje v
njegovih rokah? Ali je Janša izkoriščal odsotnost večine predsedstva, ki je bilo na pogovorih na
Brionih ?''
Ta Janša mora biti bolnik, da mu je vseeno če bi se spopadli očetje in sinovi ali bratje z brati. Tudi
drugi vojaki v kasarni, razen verjetno oficirjev, niso vedeli, kaj se pravzaprav dogaja. Že njegova nova
uniforma s št. »1«, ni obrambnemu ministru pristajala. Kazala je na njegovo silno željo po moči in
pomembnosti.
Ko sem se vrnil v enoto, sem sklical častniški zbor in jim povedal za ukaz, ki naj bi ga izpolnili. Ker
so moji častniki poznali ognjeno moč kasarne, so bili osupli.« Kaj se gredo na PŠ?« Najbolj je
protestiral najstarejši pripadnik odreda, žal že preminuli doktor Pavel Lebinger iz Litije, ki je vodil
sanitetno enoto. Dobro se je zavedal, kaj bi izvršitev ukaza pomenila. Pojasnil sem jim, da sem
izvršitev ukaza že zavrnil. Podprli so mojo odločitev. Bilo mi je v veliko uteho, zavedajoč se, da sem
zavrnil ukaz nadrejenega poveljstva in bodo posledice gotovo sledile. Na to ni bilo potrebno dolgo
čakati.
Pozno zvečer sem dobil poziv, da se morava s poveljnikom ljubljanskega bataljona Borakom takoj
zglasiti na poveljstvu PŠ pri poveljniku Janezu Lesjaku. Takrat sem bil prepričan, da me bodo zaprli.
Poslovil sem se od članov poveljstva in jih prosil naj obvestijo ženo, kaj se je zgodilo. Vendar je moj
namestnik Andrej zahteval, da gre z menoj. Prosil sem ga naj ostane v enoti, saj ima vse zaupanje
podrejenih.
» Nekdo mora voditi odred naprej.«
Vztrajal je : » Če sva se doslej vedno skupaj odločala, te sedaj ne bom zapustil.«
Odpeljala sva se. Dobili smo se z Borakom in prispeli na Mačkovo. Odpeljali so nas v neko pisarno.
Sedli smo in čakali. Po nekaj minutah je vstopil Lesjak. Že na vratih je začel z žaljivkami : da smo
usranci, izdajalci, da nimamo j…,da je to upor, da ne ve zakaj smo sploh tam, Najprej je vzrojil Borak,
da si ne dovoli takega žaljenja, da se dobro zaveda, zakaj je tu, da pa je proti norim ukazom! Besno je
vrgel kapo po mizi. Ker je Lesjak še kar nadaljeval z žalitvami, se je jezno oglasil moj namestnik.
Takšnega žaljenja ne bo poslušal. V odred se je vključil kot prostovoljec kljub temu, da zaradi
invalidne noge ni bil vključen v enote TO. Ker je Lesjak še kar nadaljeval, sem ga še enkrat vprašal, če
ve kam nas je poslal. Zopet je ponovil o » tistih nekaj mandeljcih v kasarni.«
Iz vojaške torbe sem izvlekel načrt obrambe in oborožitve kasarne, ki smo si ga izdelali.
» Poglej, Janez!«
V kasarni je 450 vojakov, od tega 110 slovenskih fantov, pa tudi ostali ne vedo kaj se zunaj dogaja.
Znotraj žične ograde so na vsakih nekaj metrov, vkopanih za stoječi položaj, vojaki z avtomatskim
ali polavtomatskim orožjem. Vsak ima pri sebi po dva zaboja ročnih bomb.
Na severo-vzhodu kasarne, v naši smeri proti Novemu Polju in Zadobrovi imajo postavljeni dve
bateriji trocevnih protiletalskih topov, vkopanih za dejstvo po terenu. To je 36 cevi z granatami 20
mm. Veš da ne pridemo do pol polja.
Štirje topovi večjega kalibra so usmerjeni v civilne zgradbe v Fužinah in Novih Jaršah.
Devet ali deset tankov je razporejenih znotraj kasarne za dejstvo v katerikoli smeri, od kjer bi bili
napadeni.
Posebna nevarnost pa je pretila zaradi raket » zemlja – zrak «, ki naj bi, ob nizki elevaciji, imele
minimalni domet približno 4 km, torej ravno za center Ljubljane.
Pa še JNA bi imela dober vzrok za letalske napade. «
Mi pa smo pehotno oborožitev.
Vzel je načrt kasarne v roke, ga gledal še kakšnih petnajst, dvajset sekund in vznejevoljen dejal :
» Avgust, pa kdo me '' zdej zajebava'' ? Ti ali moji ? «
» Janez, preveri. «
S tem se je naš razgovor ali zagovor končal, brez sankcij.
Janez Lesjak, v svoji knjigi '' NA ROBU'', opisuje ves ta slučaj zavrnitve ukaza kot UPOR Boraka in
mene. Lažno navaja, da sva prišla k njemu moledovat in ga prepričevat o nesmiselnosti napada.
Nikoli!! Že pred tem sva mu jasno povedala, da ukaza ne bova izpolnila, z vsemi posledicami za naju.
Kdorkoli lahko oceni moje ravnanje tako ali drugače. Še vedno mi ni žal svojih odločitev in sem
ponosen, da se je odred, brez žrtev, vrnil v Litijo, oziroma domov.
Z Andrejem sva se vrnila v enoto. Odšel sem v klet, kjer smo imeli skromna ležišča. Sam. Od
razočaranja mi je šlo na bruhanje, v oči prišle solze.« Kam je izginila človeška pamet? Pa vendar,
strezni se človek. Vse še ni končano!«
Naslednji dan, po brionskem dogovoru, je bil za mene popolnoma nedoumljiv. Ker se je v enoti
izvedela informacija, da se položaj verjetno ne bo zaostril, je očitno padel tudi adrenalin pri mojih
teritorialcih. Nekateri so ponoreli in hoteli streljati na nas, poveljniški kader češ, da smo mi krivi, da
so se znašli v tej stiski. Nekako nam jih je uspelo pomiriti, vendar smo morali nekatere s spremstvom
poslati domov. Še danes si tega ne znam logično razlagati, čeprav me je psihologija vedno zanimala,
nisem pa se šolal v teh znanjih.
Popoldne me je poklical takratni ''župan'' občine Moste. Mislim, da se je pisal Jančar. Z njim je
vzpostavil vezo Bregar, ki je vseskozi ''letal'' okoli in zbiral informacije. Jančar je poznal tudi več
oficirjev kasarne, ki je bila v njegovi občini. Vprašal me je, če bi se v izogib kakršnih koli zapletov,
sestali s poveljstvom kasarne. Privolil sem.
Naslednji dan smo se srečali v prostorih občine.
Ob srečanju sem se počutil, kot da srečujemo učenci z učitelji, vendar sem opazil, da so z živci
bistveno bolj ''na koncu'', kot mi. Poveljnik je bil Slovenec. V razgovoru sem ga ocenil kot razumnega.
treznega, komunikativnega človeka,ki se je znašel v nemogočem položaju. Na eni strani izstop
Slovenije iz prejšnje skupnosti, za katero se je morda na plebiscitu celo izrekel, na drugi strani
nadrejena poveljstva JNA in prisega, kateri se je zavezal. Zanj, silno težak položaj. Nisem mu zavidal.
Ostali oficirji, ki so bili z njim niso govorili, so pa nas streljali s pogledi. Pogovarjali smo se o
nastalem položaju. Oboji smo se strinjali, da si izmenjamo telefonski številki, in bi v primeru kakšnega
incidenta takoj stopili v kontakt in stvar razčistili.
V pogovoru nam je potrdil naše ocene, kaj bi se zgodilo v primeru našega napada:
» Mi iz kasarne nismo imeli kam iti. Imeli pa smo ukaz, da v primeru napada, poleg obrambe, rušimo
tudi civilne, predvsem pa energetske objekte, za kar imamo ognjena sredstva.«
Bolje sem se počutil, ker so bile naše ocene pravilne. K sreči, do konca osamosvojitve, ni bilo
potrebno vzpostaviti stika s kasarno.
P.S. Pred pričetkom pisanja spominov, sem želel razčistiti nekaj vprašanj. Predvsem to, zakaj je bil
zamenjan Miha Butara? Povedal mi je vzrok njegove zamenjave. Že v času njegovega poveljevanja
28. 6.1991, sta Slapar in Janša od njega zahtevala, da se napadejo kasarne. Ker se je temu odločno
upiral, saj je poznal grožnje JNA o rušenju civilnih in energetskih objektov, je bil premeščen. Za te
pritiske nanj takrat nisem vedel.
Nikoli tudi ni slišal za varnostnega oficirja, ki je prihajal v moj odred, torej je prihajal iz nekega
drugega '' organa ''.
Čez dan ali dva, ne vem točno, smo dobili ukaz, da se premaknemo v rejon Tomačevo - Ježica –
Bežigrad. Naše položaje je zavzela ljubljanska brigada, ki se je uspela mobilizirati po pridobitvi orožja
iz skladišč JNA.
Sestali smo se s poveljstvom brigade. Želel sem jim predati obveščevalne podatke. Kakšna je ognjena
moč in razpored obrambe kasarne.
» Mi to že vse imamo!« Nisem mogel verjeti. » Ali smo bili Litijani pred kasarno za ''kanonfuter''?
Kdo se je igral z nami? Mi pa smo se morali sami truditi, da smo te podatke pridobili?«
Kljub temu pa so nam pomagali, da ni prišlo do nepotrebnih žrtev. Vsaj to je bila tolažba ob tem
razočaranju.
Začeli smo s pripravami za premik. Za dogovore o razmestitvi moje enote so v času mobilizacije,
prihoda v Dolsko – Vinje in Novo Polje – Zadobrova, poskrbeli Sekretariati za NO teh občin. Pri tej,
zadnji namestitvi pa se je ''zataknilo''. Sekretariat v Bežigradu ni želel nič vedeti. Znajdite se sami!
Hodili smo od hiše do hiše, drugih objektov in kmetij, ter prosili za namestitev. Težko vendar smo
domačine le nekako izprosili. ''Včeraj zaželeni, danes / po Brionih /,zapuščeni ali nezaželeni.
Ljubezen se je končala. Še eno razočaranje!
Končno je prišlo povelje, da predamo orožje in se vrnemo domov. Z mešanimi, grenkimi občutki sem
sem prišel domov. Edina, res edina pozitivna misel mi je bila, da se je moj odred, vrnil brez žrtev.
Poveljnik 64 Od TO Litija
Avgust Cvetežar