1. No category

Up
/
Datum vložitve
Izpolni glavna pisarna Ustavnega sodišče Republike Slovenije
USTAVNA PRITOŽBA
Obrazec vsebuje obvezne sestavine ustavne pritožbe, ki so
določene v Zakonu o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07
– uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) in s III.
točko Priloge Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št.
54/10 in 56/11).
1
Ime in priimek / naziv ali
firma
Ulica in hišna številka
Pošta
Ustavna pritožba se lahko vloži zaradi kršitve človekove pravice ali
temeljne svoboščine zoper posamični akt, s katerim državni organ,
organ
lokalne
skupnosti
USTAVNI
PRITOŽNIK
ali nosilec javnih pooblastil odloči o pravici, obveznosti ali pravni
koristi posameznika ali pravne osebe, pod pogoji, ki jih določa
ZUstSJanez
v členihJANŠA
50 do 53.
Ivan
Silova 13
vnesite osebno ime, naziv ali
firmo
navedite naslov stalnega ali
začasnega prebivališča ali
naslov sedeža
3320 Velenje
IZPOLNITE LE,
če je pritožnik pravna oseba.
Zastopnik pravne osebe
navedite osebno ime in pravni
naslov
za zastopanje: npr. pooblastilo
v statutu, sklep pristojnega
organa, …
Če niste fizična oseba, morate
predložiti dokazilo o svojem
pravnem statusu.
Če ustavno pritožbo vloži varuh
človekovih pravic, mora
predložiti soglasje tistega,
katerega človekove pravice ali
1
temeljne svoboščine v
posamični zadevi varuje.
2
2
Izpodbijani akt
IZPODBIJANI AKT
Sodišče oziroma organ, ki je izdal
izpodbijani akt
Opr. št.
Okrajno sodišče v Ljubljani
Datum izdaje
II K
05.06.2013
2457/2010
navedite osebno ime in pravni
naslov
za zastopanje: npr. pooblastilo
v statutu, sklep pristojnega
organa, …
Priložite kopijo posamičnega
akta,
ki se izpodbija, ter kopije vseh
drugih posamičnih aktov, ki so
bili v zvezi
z izpodbijanim posamičnim
aktom
izdani v postopkih pred
pristojnimi
organi v zadevi.
Priložite listine, na katere
opirate
ustavno pritožbo.
IZPOLNITE LE,
če vlagate ustavno pritožbo
zoper posamične akte, izdane
v sporih majhne vrednosti, v
sporih zaradi motenja posesti,
v zadevah prekrškov, in zoper
odločitev o stroških postopka.
2.1
3
Razlogi za izjemno
odločanje
navedite dejstva, iz katerih
izhaja, da gre za pomembno
ustavnopravno vprašanje,
ki presega pomen konkretne
zadeve
Ustavna pritožba zoper
posamične akte, izdane v
sporih majhne vrednosti,
v sporih zaradi motenja
posesti,
v zadevah prekrškov, in zoper
odločitev o stroških postopka
praviloma ni dovoljena (prvi in
drugi odstavek 55.a člena
ZUstS). Ustavno sodišče lahko
izjemoma odloča o ustavnih
pritožbah zoper navedene
posamične akte le,
če gre za odločitev o
pomembnem ustavnopravnem
vprašanju, ki presega pomen
konkretne zadeve (tretji
odstavek 55.a člena ZUstS).
4
3
ZASTOPANJE
3.1
Ime in priimek ali firma
Ulica in hišna številka
Pošta
Pooblaščenec
IZPOLNITE LE,
če pritožnika zastopa
pooblaščenec.
Odvetniška družba Matoz, o.p., d.o.o.
vnesite osebno ime ali firmo
Ob parku 2
navedite naslov stalnega ali
začasnega prebivališča ali
naslov sedeža
6000 Koper
Predložite pooblastilo, ki je
dano posebej za postopek pred
Ustavnim sodiščem, pri čemer
mora biti pooblastilo dano po
vročitvi posamičnega akta,
zoper katerega se vlaga
ustavna pritožba.
Pooblaščenec, ki ni odvetnik,
mora predložiti posebno
pooblastilo za prenos
pooblastila za zastopanje v
postopku pred Ustavnim
sodiščem na drugo osebo.
Zakoniti zastopnik fizične osebe
3.2
Ime in priimek
IZPOLNITE LE,
če ima pritožnik zakonitega
zastopnika (npr. roditelj
mladoletne osebe).
vnesite osebno ime
Ulica in hišna številka
navedite naslov stalnega ali
začasnega prebivališča
Pošta
Skupni pooblaščenec za sprejemanje pisanj oziroma
pooblaščenec za sprejemanje pisanj v Republiki
Sloveniji
3.2
IZPOLNITE LE,
če več pritožnikov skupaj vlaga
ustavno pritožbo oziroma če je
pritožnik v tujini in nima
pooblaščenca v Republiki
Sloveniji.
Ime in priimek ali firma
vnesite osebno ime ali firmo
Ulica in hišna številka
navedite naslov stalnega ali
začasnega prebivališča ali
naslov sedeža
Pošta
5
UTEMELJITEV USTAVNE PRITOŽBE
4
Izčrpanost pravnih sredstev
4.1
Navedbe o izčrpanosti
pravnih sredstev
Odločbe
Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 2457/2010, z
dne 05.06.2013, je glede na odločitev Višjega sodišča v
Ljubljani, ki je s svojo sodbo opr. št. II Kp 2457/2010, z dne
21.03.2014, zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve
stopnje postala dne 28.04.2014 pravnomočna. Zoper
pravnomočno sodbo je bila vložena zahteva za varstvo
zakonitosti, ki jo je Vrhovn sodišče s svojo sodbo opr. št. I Ips
2457/2010, z dne 01.10.2014 zavrnilo.
Sodišče oziroma organ, ki je izdal izpodbijani Opr. št.
akt
Ustavna pritožba se lahko
vloži šele, ko so izčrpana vsa
pravna sredstva (prvi odstavek
51. člena ZUstS) pred
pristojnimi sodišči.
Datum izdaje
Okrajno sodišče v Ljubljani
(izločitev sodnice)
II K
12.09.2011
2457/2010
Okrajno sodišče v Ljubljani
(ekskluzija)
II K
28.09.2011
2457/2010
Okrajno sodišče v Ljubljani
(ekskluzija)
II K
27.05.2013
2457/2010
Okrajno sodišče v Ljubljani
(sodba)
II K
05.06.2013
2457/2010
Višje sodišče v Ljubljani
(sodba)
II Kp
21.03.2014
2457/2010
Vrhovno sodišče RS
(izločitev sodnice)
Su
1268/2014, 21.07.2014
Vrhovno sodišče RS
(izločitev sodnika)
Su
1394/2014, 27.08.2014
Vrhovno sodišče RS
(izločitev sodnika)
Su
29.09.2014
1569/2014
Vrhovno sodišče RS
(izločitev sodnice)
Su
29.09.2014
1555/2014
Vrhovno sodišče RS
(sodba)
I Ips
01.10.2014
2457/2010
navedite odločbe, izdane v
zvezi s predmetom ustavne
pritožbe
IZPOLNITE LE,
če vlagate ustavno pritožbo
4.1.1
6
pred izčrpanjem izrednih
pravnih sredstev.
Razlogi za izjemo
odločanje
navedite dejstva, ki
utemeljujejo očitnost
zatrjevanih kršitev človekovih
pravic ali temeljnih svoboščin,
ter dejstva, ki utemeljujejo
zatrjevanje nepopravljivih
posledic, ki bi vam nastale z
izvršitvijo posamičnega akta
Pred izčrpanjem izrednih
pravnih sredstev lahko
Ustavno sodišče izjemoma
odloča o ustavni pritožbi, če je
zatrjevana kršitev očitna in če
bi z izvršitvijo posamičnega
akta nastale za pritožnika
nepopravljive posledice(drugi
odstavek 51. člena ZUstS).
7
4.2
Pravočasnost
Datum vročitve
Sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 2457/2010, z dne navedite dan, ko je bil vam,
vašemu zastopniku ali
01.10.2014, nam je bila vročena 10.11.2014.
pooblaščencu vročen posamični
akt
Ustavna pritožba se vloži v 60
dneh od dneva vročitve
posamičnega akta, zoper
katerega je mogoča ustavna
pritožba
(prvi odstavek 52. člena ZUstS).
IZPOLNITE LE,
če vlagate ustavno pritožbo po
60. dnevu od vročitve
posamičnega akta.
4.2.1
Razlogi za izjemno
odločanje
navedite razloge, ki utemeljujejo
izjemno odločanje o ustavni
pritožbi
V posebno utemeljenih primerih
lahko Ustavno sodišče izjemoma
odloča o ustavni pritožbi, ki je
vložena po izteku 60-dnevnega
roka (tretji odstavek 52. člena
ZUstS).
4.3
Domnevno kršene
človekove pravice ali
temeljne svoboščine
Kršene človekove pravice in temeljne svoboščine
Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. II K 2457/2010, z navedite, katere človekove
dne 05.06.2013, Ivana Janeza Janšo spoznalo za krivega pravice
storitve kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito ali temeljne svoboščine so vam
posredovanje po I. odstavku 269. člena KZ v zvezi s 25. členom bile
z izpodbijanim aktom domnevno
KZ, in mu izreklo zaporno kazen dve leti zapora in stransko kršene (npr. domneva
denarno kazen 37.000,00 EUR. Pred izdajo sodbe je Okrajno nedolžnosti iz 27. člena Ustave)
sodišče v Ljubljani izdalo sklep opr. št. II K 2457/2010, z dne
28.09.2011 s katerim je zavrnilo predlog za izločitev dokazov. Ustavna pritožba mora vsebovati
Zoper ta sklep ni bila dovoljena posebna pritožba in je bilo navedbe o domnevno kršenih
moč sklep izpodbijati s pritožbo zoper sodbo. Prav tako je človekovih pravicah in temeljnih
sodišče dne 12.09.2011 izdalo sklep opr. št. II K 2457/2010 s svoboščinah ter o razlogih, ki
katerim je zavrglo zahtevo za izločitev sodnice, tudi zoper ta utemeljujejo kršitve (drugi in tretji
odstavek 53. člena ZUstS).
sklep ni bila dovoljena posebna pritožba in ga je bilo moč
izpodbijati s pritožbo zoper sodbo.
Zoper sodbo se je Ivan Janez Janša pritožil na Višje sodišče v
Ljubljani. Višje sodišče je po opravljeni javni seji dne
19.03.2014, izdalo sodbo opr. št. II Kp 2457/2010, ki je bila
pritožniku vročena dne 30.04.2014 in s katero je pritožbo kot
neutemeljeno zavrnilo.
8
Zoper pravnomočno sodbo je bila vložena zahteva za varstvo
zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče s svojo sodbo opr. št. I Ips
2457/2010, z dne 01.10.2014, zavrnilo. V postopku pred
Vrhovnim sodiščem je pritožnik zahteval izločitev sodnika
Branka Masleše, sodnice Vesne Žalik in sodnice Maje Tratnik.
Občna seja Vrhovnega sodišča je zahtevi za izločitev sodnika
Masleše zavrnila (sklep opr. št. Su 1394/2014 in Su
1569/2014), zahtevo za izločitev sodnice Žalik je zavrnila
sodnica Betettova (sklep Su 1268/2014), zahtevo za izločitev
sodnice Tratnikove pa je sodnik Masleša zavrgel (sklep opr.
št. Su 1555/2014).
V pravnomočno končanem kazenskem postopku so bile
Ivanu Janezu Janši kršene človekove pravice in temeljne
svoboščine in sicer:
a.) Kršitev pravice do neodvisnega in nepristranskega
sodišča
Pravica do neodvisnega in nepristranskega sodišča je
človekova pravica, ki jo zagotavlja 23. člena Ustave RS.
Sodnik Zupančič je v svojem pritrdilnem ločenem mnenju k
odločbi U-I-18/93 zapisal, citiram: »Edini garant pravne
nepristranskosti (objektivnosti) je objektivnost (nepristranskost)
sodišča. Ta na koncu odloči, da ima prav ta ali ona hipoteza.
Če te objektivnosti ni, potem tudi ni nobenega drugega
povratnega vpliva, ki bi zagotavljal, do bo o stvari objektivno
ugotovljena resnica. Sodna nepristranskost je torej povsem
bistvena prvina pravnosti države (2. člen Ustave)«.1 V
konkretnem primeru, kot bo obrazloženo v nadaljevanju,
sodišče bistvene prvine pravnosti države, ki se kaže skozi
nepristranskost sodišča, ni upoštevalo.
V skladu z določili 15. člena Ustave RS se človekove pravice in
temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi
ustave. Z zakonom je mogoče predpisati način uresničevanja
človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa
ustava, ali če jo to nujno zaradi same narave posamezne
pravice ali svoboščine. Že iz navedenega besedila ustave je
1
Povzeto iz pritrdilnega ločenega mnenja sodnika Zupančiča k ustavni odločbi U-I-18/93.
9
najmanj sporno, da se lahko človekova pravica do
neodvisnega in nepristranskega sodišča omeji na način, da se
ta pravica prizadetemu posamezniku ne prizna, če jo
domnevno pravočasno ne uveljavlja kot je to bilo storjeno v
konkretnem primeru.2
Zahteva za izločitev sodnice Barbare Klanjšek
V konkretnem primeru je pritožnik na naroku za glavno
obravnavo dne 12.09.2011, zahteval izločitev okrajne sodnice
Barbare Klajnšek iz razloga po 4. točki 39. člena ZKP. Zahteva
za izločitev je bila, kot je to razvidno iz zapisnika o glavni
obravnavi z dne 12.09.2011 (stran, 3,4,5), ustrezno obrazložena,
podana pa je bila iz razloga, ker je sodnica v pripravah na
glavno obravnavo od banke NLB d.d. in Abanki Vipa d.d.
zahtevala izpise iz transakcijskih računov družbe Rotis d.o.o.
(torej je izdala odredbe in s tem opravljala preiskovalna dejanja), kar pa
bi lahko glede na določila 156. člena ZKP storil le preiskovalni
sodnik oziroma sodnik posameznik, ki opravlja posamezna
preiskovalna dejanja.3 Pri presoji zatrjevane kršitve pravice
do nepristranskega sodnika je potrebno posebej poudariti, da
je sodnica s poizvedbami o denarnih nakazilih družbi Rotis
d.o.o. presegla okvir očitka v obtožnem predlogu, saj
obdolženemu ni bilo očitano, da bi prejel podkupnino v
denarju. Iz navedenega je očitno, da je bil pri sodnici že pred
začetkom sojenja ustvarjen predsodek oz. vnaprejšnjo
prepričanje, da so obdolženi kaznivo dejanje storili, saj je
drugače nemogoče razložiti njeno ravnanje v smeri
2 Iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-149/99 z dne 03. 04. 2003 izhaja, da je Ustavno sodišče ob presoji drugega odstavka 41. člena ZKP v delu, ki omejuje vložitev
zahteve za izločitev sodnika zaradi okoliščin, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti, na čas do začetka glavne obravnave, sprejelo stališče, da je ureditev, ki
strankam v kazenskem postopku ne omogoča vložiti zahteve za izločitev sodnika po začetku glavne obravnave, če obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo
nepristranskost, v neskladju z Ustavo. Tudi če stranka ne uveljavlja kršitev pravice do nepristranskosti sojenja je to pravico dolžno zagotoviti celo pritožbeno sodišče, kar
izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-679/06, U-I-20/07 z dne 25. 5. 2006: »Vrhovni sodnik oziroma članici pritožbenega senata so bili z okoliščinami konkretnega
primera, ki so bile po oceni Ustavnega sodišča takšne, da pri razumnem človeku vzbujajo resen dvom v nepristranskost vrhovnega sodnika, oziroma takšne, da dopuščajo
dvom v nepristranskost sodišča, ne le v očeh pritožnika, temveč tudi objektivno, seznanjeni. To pomeni, da bi lahko predlagali njegovo (svojo) izločitev, in s tem zagotovili
videz nepristranskosti sojenja, vendar tega niso storili, temveč so o zadevi odločili. Iz navedenega izhaja, da sodišče ni zagotovilo videza nepristranskosti sojenja, kar
pomeni, da ni zadostilo zahtevam, ki zanj izvirajo iz pravice do nepristranskega sojenja. Zato je bila pritožniku z izpodbijano sodbo kršena pravica iz prvega odstavka 23.
člena Ustave«.
3
Navedeno se nanaša na problematiko nedopustnega mešanja vloge preiskovalca na eni strani in sodnika ki sodi na drugi strani (glej. npr. 39. člen ZKP in tudi zadevo UI-92/96).
10
preiskovanja nakazil denarnih sredstev.4
Okrajna sodnica je zahtevo za izločitev
zavrgla z
obrazložitvijo, da je bila dana prepozno, ker je bil zagovornik
o pribavi podatkov od zgoraj navedenih bank s strani sodišča,
seznanjen z dopisom dne 23.08.2011 in je najmanj takrat
izvedel za razlog izločitve. Takšnemu stališču se pridružuje
tudi Višje sodišče in navaja, da je šlo očitno za neutemeljeno
zahtevo, ki je bila podana z namenom spodkopavanja
avtoritete sodišča, ker je zagovornik zahtevo podal ob
predhodni zlorabi procesnih pravic torej v nasprotju z določili
41. člena ZKP, ki določa, da mora stranka zahtevo za izločitev
podati takoj, ko izve za razlog izločitve. S takim stališčem
Višjega sodišča se je strinjalo tudi Vrhovno sodišče.5
Takšno stališče sodišča je pravno zgrešeno in pomeni kršitev
23. člena Ustave. Iz določil II. odstavka 41. člena ZKP sicer
izhaja, da mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko
izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne
obravnave. Zahtevati izločitev »takoj« ni moč razlagati v
pomenu takojšnje zahteve, temveč zahteve glede na stadij
oziroma na fazo kazenskega postopka. Iz zakona o kazenskem
postopku z komentarjem izhaja, citiram: »Po noveli ZKP-F ima
sicer stranka pravico zahtevati izločitev sodnika do konca glavne
obravnave, vendar pa je zaradi hitrejšega poteka kazenskega postopka
oziroma zlorabe te pravice zavezana, da izločitev sodnika zahteva takoj,
ko izve za razlog izločitve. Vse izločitve razloge sme stranka uveljaviti do
konca glavne obravnave, vendar mora to storiti tokoj, ko zanje izve; torej
mora razloge, ki so obstajali že pred začetkom glavne obravnave in so bili
stranki znani, uveljavljati pred začetkom glavne obravnave«.
Iz navedenega jasno in nedvoumno izhaja namen zakonskega
določila, ki se kaže v tem, da se z zahtevo za izločitev ne
zavlačuje kazenski postopek in da se ne zlorabljajo procesne
pravic, ki jih imajo stranke v postopku, kar povsem logično
pomeni, da ima sodnik pooblastilo, da sam zavrže zahtevo le v
primeru, če ugotovi, da stranka ni podala zahteve takoj, ker je
želela zavlačevati postopek oziroma je želela zlorabiti svoje
4
Sodnik ne sme dopuščati, da bi bilo sojenje podvrženo njegovim nagnjenjem, predsodkom ali vnaprejšnjim prepričanjem, političnim, ekonomskim ali drugim interesom,
javnim zahtevam ali kritikam in drugim okoliščinam, ki bi lahko vplivale na njegovo odločitev v konkretni zadevi ali ki bi lahko vzbujale videz takega neustreznega
vpliva. V vseh primerih pa, v katerih bi bila njegova nepristranskost utemeljeno vprašljiva, mora sodnik predlagati svojo izločitev. K takšnemu ravnanju zavezuje sodnika
že Ustava, ki določa, da je sodnik pri sojenju vezan na Ustavo in zakon (125. člen). Zavezujeta ga tudi ZSS in Kodeks sodniške etike, ki opredeljujeta temeljne etične
standarde delovanja in obnašanja sodnikov (U-I-125/10 ).
5
Iz navedb v obrazložitvi sodbe Vrhovnega sodišča (sodba stran 64) izhaja, da če so zagovorniki pritožnika menili, da lahko zahtevajo izločitev sodnice do začetka
glavne obravnave tega niso storili do prvega naroka niti na prvem naroku za glavno obravnavo. Zato se Vrhovno sodišče strinja s sodiščem druge stopnje, da so
zagovorniki ravnali v nasprotju z določbami drugega odstavka 41. člena ZKP in da so bili izponjeni pogoji za zavrženje zahteve za zločtev na podlagi petega odstavka 42.
člena ZKP. Dejstvo je, da se na prvem naroku za glavno obravnavo dne 05.09.2011 glavna obravnava ni začela in je bil narok, kot to izhaja iz zapisnika o glavni
obravnavi preložen na 12.09.2011. Narok je bil preložen, ker ni bilo pogojev (odsotnost enega od obdolženih), morda pa vseeno ni odveč opozoriti na dejstvo, da na
prvem naroku ni bilo niti zagotovljenih pogojev za normalno delo, ker je bila razpravna dvorana Okrajnega sodišča v Ljubljani enostavno premajhna, zagovorniki pa
niso bili zagotovljeni niti stoli, zato je bil naslednji narok za glavno obravnavo razpisan v prostorih Okrožnega sodišča v Ljubljani v primerni sodni dvorani. Pred
začetkom glavne obravnave, ki se je začela na naroku dne 12.09.201,1 pa je bila podana zahteva za izločitev razpravljajoče sodnice, kar upoštevajoč dejstvo, da se glavna
obravnava začne z branjem obtožnega akta, pomeni, da je bila zahteva podana pravočasno.
11
procesne pravice. Iz obrazložitve sklepa, s katerim je okrajna
sodnica zavrgla zahtevo za izločitev ne izhaja, da bi sodnica
ugotovila, da je bila zahteva podana z namenom zavlačevanja
kazenskega postopka, oziroma, da se s podajo zahteve
zlorabljajo procesne pravice, zato je že na prvi pogled
odločitev, da se podana zahteva za izločitev zavrže pravno
očitno zgrešena. Prav tako iz obrazložitve ne izhaja, da bi
sodnica pojasnila, kaj v konkretnem primeru pomeni »takoj«
oziroma do kdaj bi bil v konkretnem primeru po njeni razlagi
zakonskega določila še čas, da bi pravočasno vložili zahtevo
za izločitev, pri čemer poudarjamo, da je bil pritožnik z
razlogi za izločitev sodnice seznanjeni pred začetkom glavne
obravnave in je zahtevo tudi podal pred začetkom glavne
obravnave.6 Razlaga zakona (v bistvu nedoločnega zakonskega
pojma »takoj«) v škodo prizadetega posameznika, v kolikor
ta razlaga ne zasleduje namena omejevanja človekove
pravice, je vsekakor
protiustavna. Sodniki so pri
opravljanju svoje funkcije dolžni vsako zakonsko določbo
(materialno ali procesno) razlagati skozi prizmo ustavnih določb,
zlasti človekovih pravic, kar pa v konkretnem primeru sodnica
ni upoštevala in je odločila povsem arbitrarno in dano
zahtevo za njeno izločitev kot prepozno zavrgla (V konkretnem
primeru gre očitno za povsem arbitrarno razlago zakonskega določila s
katerim se kršijo človekove pravice in temeljne svoboščine obdolženih).
Stališče Višjega sodišča, da je šlo v konkretnem primeru za
očitno neutemeljeno zahtevo podano z namenom
spodkopavanja avtoritete sodišča je toliko bolj nenavadno,
nerazumno in arbitrarno, ker se ne Višje sodišče in ne Vrhovno
sodišče ni spustilo v vsebinsko presojo utemeljenosti zahteve
za izločitev, temveč je svojo odločitev »skrilo« za domnevno
prepozno zahtevo in sploh ni presojalo utemeljenosti zahteve
za izločitev ter s tem zatrjevane kršitve človekovih pravic in
temeljnih svoboščin pritožnika.
Zahteva za izločitev sodnika Branka Masleše
Pritožnik je dne 13.07.2014 podal zahtevo za izločitev
predsednika Vrhovnega sodišča Branka Masleše, ki je bila s
sklepom Občne seje Vrhovnega sodišča opr. št. SU 1394/2014,
z dne 27.08.2014, kot neutemeljena zavrnjena.
Zahteva za izločitev je bila podana iz razlogov po 6. točki I.
odstavka 39. člena ZKP, zaradi pristranskosti, ki se je izražala
v govoru predsednika Vrhovnega sodišča na dnevih
slovenskega sodstva dne 06.06.20147. Zahteva za izločitev se
6
Da je zahteva za izločitev sodnika vezana na določen fazo postopka izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 320/230.
7
Govor predsednika Vrhovnega sodišča na dnevih slovenskega sodstva z dne 06.06.2014 je objavljen na spletni strani Vrhovnega sodišča RS.
12
je nanašala na delo predsednika sodišča sodnika Branka
Masleše v okviru opravljanja njegovih pristojnosti
predsednika (delo v okviru pravosodne uprave). Po zavrnitvi
zahteve za izločitev je predsednik Vrhovnega sodišča sodnik
Branko Masleša na predlog sodnice poročevalke v zadevi
Patria odredil senat in sejo, ki se je začela 30. septembra in v
senat, poleg predsedujočega Branka Masleše in sodnice
poročevalke Vesne Žalik določili še Marka Šorlija, Barbaro
Zobec in Majo Tratnik.
Ker se je pritožnikova prva zahteva za izločitev sodnika
Masleše z dne 13.07.2014, nanašala na delo predsednika
sodišča sodnika Masleše v okviru opravljanja njegovih
pristojnosti predsednika (delo v okviru pravosodne uprave) in
ne v okviru njegovega dela kot razpravljajočega sodnika je
bila dne 29.09.2014, podana ponovna zahteva za izločitev
sodnika Masleše se je z imenovanjem v senat nastopila
povsem drugačna pravna situacija. V tej novo nastali situaciji
je bilo potrebno ponovno iz vidika varstva človekovih pravic
obsojenega Ivana Janeza Janše (23. člen Ustave RS - pravica do
neodvisnega in nepristranskega sodišča), strožje presoditi okoliščine
(govor sodnika Masleše), ki vzbujajo dvom v pristranskost sodnika
Masleše (6. točka I. odstavka 39. člena ZKP). Občna seja je sicer
ponovno zahtevo za izločitev vzela v obravnavo, vendar v
ponovnem odločanju ni vsebinsko presojala vseh zatrjevanih
razlogov, temveč je presojala razlog, ki se je nanašal na izjavo
zakoncev Marvin in razlog, ki se je nanašal na imenovanje
sodnika Masleše v kazenski senat, ki je določal o zahtevi za
varstvo zakonitosti pritožnika.
Pravica do neodvisnega in nepristranskega sodišča je
človekova pravica, ki jo zagotavlja 23. člena Ustave RS.
Ustavno sodišče s sklicevanjem na prakso ESČP, v svoji sodbi
Up-365/05 ugotavlja, da sta za obstoj nepristranskosti
sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem
gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki
odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij,
kjer gre za presojo ali je sodnik v postopku zagotavljal
uresničevaje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak
upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri
uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni
pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko
zagotovljena, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za t.
i. videz nepristranskosti sojenja. Pomembno je torej, da
sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvarja
nepristranskost oziroma ohrani videz nepristranskosti. V
nasprotnem primeru je lahko ogroženo tako zaupanje
javnosti v nepristranskost sodišča nasploh kot tudi zaupanje
13
strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.
Po doktrini Evropskega sodišča poznamo t. i. »subjektivno« in
»objektivno« nepristranskost, pri čemer že vsaka posebej
predstavlja kršitev pravice iz 6. člena EKČP (Piersack v. Belgium,
1.10.1982). Subjektivna kršitev je podana, ko je mogoče
dokazati sodnikovo dejansko pristranskost. Gre torej za
dokaze o tem kako je proces formiranja sodnikovega mnenja
vodil do osebnega mnenja, ki ne temelji na pravu in je po
vsebini pristransko, ter dokaze o tem, da je slednje dejansko
odločilo primer. V praksi je tovrstno pristranskost težko
dokazati (če tudi jo je v nekaterih primerih ESČP že prisodilo, eg.
Kyprianous v Cyprus, 27.1.2004), zato se v veliki večini svojih
primerov Evropsko sodišče osredotoča na ugotavljanje
»objektivne« pristranskosti. Tu pa gre za ugotavljanje
objektivnih okoliščin ali dejstev, ki so takšne, da neodpravijo
slehernega razumnega dvoma v sklep, da je v takih
okoliščinah sodišče gotovo odločalo nepristransko. Tu ni
potreben dokaz o tem, da je sodišče dejansko odločilo
pristransko (subjektivna pristranskost), temveč »le« dokaz o tem,
da obstaja objektivna okoliščina, ki z vidika
potencialnega vpliva na sodišče, pomeni, da ni mogoče
izključiti vsakega razumnega dvoma v to, da je v danih
okoliščinah sodišče odločalo nepristransko (tudi če je v
resnici odločalo nepristransko).8
Pri določanju, ali je bil v nekem postopku odstranjen vsak
razumen dvom, so pomembne konkretne okoliščine vsakega
posameznega primera, pri čemer doktrina Evropskega sodišča
še posebej poudarja t.im. “zunanji videz”, kot osrednji
element pri določanju ali je podana objektivna okoliščina
za dvom v nepristranskost.9 Ta element doktrine je sodišče
prvič razložilo v primeru Delcourt v. Belgium, 17.1.1970, kjer
je zapisalo: “justice must not only be done, it must also be seen to be
done” (“pravica se mora ne le zgoditi, ampak je potrebno tudi videti, da se
je v resnici zgodila”). Nato je v primeru Piersack še dodatno
razložilo, da je pravica do nepristranskega sodišča garancija,
ki temelji na nujnem zaupanju, ki ga mora v demokratični
V primeru Piersack v. Belgium, kjer je sodišče prvič vzpostavilo to ločitev, sodišče razloži: “Medtem ko se nepristranskost običajno razume kot odsotnost osebnega
prejudica, se lahko o slednjem…sklepa na različne načine. V tem smislu je mogoče začrtati razliko med subjektivnim pristopom, ki cilja na ugotovitev osebnega
prepričanja posameznega sodnika v posameznem primeru in objektivnim pristopom, ki ugotavlja ali so bile zagotovljene zadostne garancije, da bi lahko izključili
kakršenkoli legitimni dvom v tem smislu.”
8
“Appearances are important for assessing if court is impartial” (Europe of Rights: A Compendium on the European Convention on Human Rights, Martinus Njihoff
Publishing, str. 232).
9
14
družbi sodišče navdihovati v javnosti. To nujnost povezave
med zunanjim objektivnim videzom nepristranskosti in
zaupanjem javnosti v sodišče Evropsko sodišče poudari znova
tudi v naslednjem primeru De Cubber in številnih drugih
primerih, ki so sledili.10
V konkretnem primeru, ki je od običajnih primerov bil
drugačen po tem, da je šlo za nadvse občutljiv, politično nabit
primer, v katerem se je obravnavala zahteva za varstvo
zakonitosti pravnomočno obsojenega vodjo politične
opozicije, bi moral še posebej biti izključen vsak razumen
dvoma v to, da v danih okoliščinah sodišče odloča
nepristransko. V tako občutljivih primerih, ki v javnosti
lahko zaupanje v nepristranskost in pravičnost sodstva
popolnoma zamajejo, kar se kaže tudi v tem primeru, je
bila potreba po nepristranskosti sodišča še toliko večja.
Kljub temu, da bi v takem primeru morali sodniki ravnati še
bolj pazljivo in zavarovati nepristranskost odločanja, ki glede
nepristranskost ne pušča prav nobenega objektivnega
oziroma legitimnega dvoma, pa se je v tem primeru zgodilo
ravno obratno. V svojem govoru (Govor na dnevih slovenskega
sodstva 6.6.2014) je sodnik Masleša kot predsednik Vrhovnega
sodišča med drugim dejal, citiram: “Naj takoj povem, danes
nameravam govoriti o zaskrbljujoči pojavnosti, ki spremlja najbolj znano
pravnomočno sodbo zoper Janeza Janšo in ostale, ne da bi si drznil seveda
spuščati v ocenjevanje njene pravilnosti in zakonitosti. Omalovaževanje,
kar že skrunitev table največjega višjega sodišča v državi, z jasno
sporočilnostjo, ki so jo zaznali le redki, da gre za naslednjo tarčo, bodočo
trofejo, je nedopustno. Njene namestitve ob tabli nekega sodišča, ki ga ni
več in ki ni bilo naše, ni mogoče razumeti drugače. Posebej, če je
pospremljena z izjavami pravnomočno obsojenega eminentnega politika,
da če še ni takega sodišča, bo pa že ustanovljeno, ki da bo to pravnomočno
sodbo spravilo s sveta, oziroma da pravnomočne sodbe ne spoštuje, bolje bi
bilo sprejema, pač pa, da jo le upošteva. S tem se v bistvu vsaj besedno
postavlja nad zakon. Sporočilnost takega ravnanja, ki sodišče in s tem
sodstvo prikazuje kot ciljno trofejo, je zato izjemno nevarno, saj vodi v
razgradnjo ustavnih temeljev države. Da je taka ocena na mestu, zgovorno
potrjuje izjava, v kateri je politik za TV Slovenija povedal: » da bije zadnja
ura tistemu, kar se je po osamosvojitvi Slovenije skušalo predstavljati kot
neodvisno sodstvo.«11
Iz navedenega je več kot očitno, da ima sodnik Masleša
negativen odnos do obsojenega Janše oziroma do njegovih
ravnanj in izjav. Občna seja Vrhovnega sodišča je glede tega
10
Vedno znova citiran del judikature sodišča v tem delu je tako postal tale: “Under objective test it must be considered whether apart from the judge’s personal conduct
there are certain events, which could raise doubts as to his impartiality. In this respect even appearances may be important. What is at stake is the confidence which
courts must inspire in the public in a democratic society and above all, in criminal cases, in the defendant. This means that when deciding a particular case if there is a
legitimate reason for fearing that a particular judge is lacking impartiality the defendants point of view is important but not decisive. The determining factor is whether
that fear can be considered objectively justified.”
11
Objava celotnega govora predsednika Vrhovnega sodišče RS z dne 6.6.2014, je dostopna na spletni strani Vrhovnega sodišča.
15
govora zavzela stališče, da iz tega govora ne izhaja negativen
oziroma sovražen odnos do obsojenega Ivana Janeza Janše ali
celo konkreten napad na osebo Ivana Janše, temveč da gre za
odziv na ravnanje politične stranke, katere predsednik je
obsojeni, zlasti pa na sporočilo, ki jo to ravnanje nosi, pri
čemer obstaja bistvena razlika med odnosom do osebe in
odnosom do ravnanja ali dejanja te osebe.12
Glede na navedbe Občne seje, da se je v konkretnem primeru
govor sodnika Masleše nanašal na ravnanje politične stranke,
katere predsednik je obsojeni Janša, je potrebno poudariti, da
stranko SDS glede na njen statut in tudi glede na javno
percepcijo predstavlja njen predsednik Janez Janša in da tega
ni mogoče ločiti na način, ki ga je ubrala Občna seja VS.
Opozarjamo tudi na stališče ESČP izraženega v zadevi (Olujič
proti Hrvaški, 22330/05, 5.2.2009) iz katerega izhaja, da je za videz
nepristranskosti sodišča zelo velikega pomena, da se sodnik,
tudi če je izzvan, vzdrži komentiranja odprte zadeve v javnosti
in s tem naredi vtis, da si je že ustvaril negativno mnenje o
določeni stranki oziroma njenih stališčih. Takšno ravnanje
lahko, odvisno od okoliščin, utemelji sklep o pristranskosti
tako po objektivnem kot tudi po subjektivnem testu (komentar
Ustave RS –dopolnite-A, stran 378).
Ali se je sodnik Masleša kot predsednik Vrhovnega sodišča
resnično moral odzvati na »pritiske« obsojenega Janše, kot se
to zatrjuje v obrazložitvi sklepa Občne seje Vrhovnega sodišča
je očitno stvar dojemanja »objektivne stvarnosti«, ki jo Občna
seja Vrhovnega sodišča očitno dojema drugače kot
predstavniki drugih dveh vej oblasti in večina predstavnikov
akademske sfere, ki se na »pritiske« Janše niso odzvali, kar naj
bi bilo po mnenju Občne seje težko razumljivo.13
Sodnik v izjavah v medijih ne sme vzpostavi najmanjšega
subjektivnega ali objektivnega dvoma v nepristranskost
sodišča. V primeru Buscemi v Italy, 16.12.1999, je sodišče
odločilo, da »dejstvo, da je predsednik sodišča javno uporabil izraze, ki
so aplicirali, da si je oblikovalo neugodno stališče glede strankinega
primera preden je predsedoval sodišču, ki je moral odločiti o zadevi,
predstavlja očitno kršitev nepristranskosti, ki se zahteva od vsakega
sodišča.« Sodišče je ob tem poudarilo, da, morajo sodniki
S takim stališčem se sicer nikakor ne strinjamo, vendar z njim tudi ne polemiziramo, vsekakor pa je le potrebno poudariti, da iz »spornega« govora ne izhaja, da bi
sodnik Masleša v «spornem« govoru obravnaval ravnanje politične stranke, kot se to navaja v obrazložitvi sklepa Občne seje Vrhovnega sodišča. Iz »spornega« govora
jasno in nedvoumno izhaja, da je sodnik Masleša obravnaval ravnanje obsojenega Janše (del, ki govori o skrunitvi table največjega višjega sodišč v državi) in njegove
izjave (del, ki govori, da če še ni takega sodišča, bo pa že ustanovljeno, ki bo to pravno močno sodbo spravilo s sveta, oziroma da pravnomočne sodbe ne spoštuje, bolje bi
bilo sprejema, pač pa, da jo le upošteva).
12
(sklep Občne seje, stran 5, četrti odstavek). Morda pa zadeva postane povsem razumljiva, v kolikor predpostavljamo, da je dojemanje »objektivne stvarnosti« s strani
predstavnikov drugih dveh vej oblasti in večine predstavnikov akademske sfere preprosto drugačno kot dojemanje »objektivne stvarnosti« s strani Občne seje Vrhovnega
sodišča in se iz tega razloga predstavnikom drugih dveh vej oblasti in večini predstavnikom akademske sfere nastop obsojenega Janše ni zdel tako »hud napad« na
sodstvo in »pritisk« zaradi katerega se je potrebno odzvati, kar pa za konkreten primer niti ni pomembno. Je pa za konkreten primer pomembno, skozi številne primere,
izoblikovano stališče ESČP, v zvezi kršitve pravice do nepristranskosti sodišča zaradi izjav sodnikov v medijih.
13
16
auhtorities),
zato, da bi ohranili videz
nepristranskosti, v zvezi s primeri, ki se jih tičejo, zavzeti
držo maksimalne diskretnosti. Ta diskretnost jih zavezuje,
da se ne poslužijo objav tudi kadar so k temu sprovocirani.
(judicial
Govor sodnika Masleše na Dnevih slovenskega sodstva, ne
glede na dejstvo, da je sodnik Masleša izrecno poudaril: »…ne
da bi si drznil seveda spuščati v ocenjevanje njene pravilnosti in
zakonitosti« (pravnomočne sodbe zoper Janšo), kar naj bi po mnenju
Občne seje pomenilo, da ni prejudiciral te kazenske zadeve, je
nesporno v nasprotju z držo maksimalne diskretnosti, ki jo kot
merilo postavlja ESČP. Prav tako je dejstvo, da je sodnik
Masleša javno ocenjeval ravnanja in izjave obsojenca, ki naj bi
po njegovem mnenju pomenila neposreden napad na sodstvo
(ČEPRAV TEMU NI TAKO) in ustavne temelje države (Sporočilnost
takega ravnanja, ki sodišče in s tem sodstvo prikazuje kot ciljno trofejo, je
zato izjemno nevarno, saj vodi v razgradnjo ustavnih temeljev države). Ob
takšnem mnenju o ravnanju in izjavah obsojenega pa se je v
tem konkretnem primeru sodnik Masleša sam (sicer nesporno v
okviru svojih pristojnosti, ki jih ima kot predsednik Vrhovnega sodišča)
imenoval v senat, ki je odločal o zahtevi za varstvo zakonitosti
obsojenega. Glede imenovanja v kazenski senat je v
obrazložitvi sklepa občne seje pojasnjeno, da občna seja
sprejema razlago, da je bila takšna odločitev nujna z vidika
delovanja kazenskega oddelka. Od kod ta nujnost izhaja,
razen očitno iz subjektivne in neargumentirane ocene sodnika
Masleše, v sklepu ni pojasnjeno. Takšno ravnanje ne kaže zgolj
na dvom v objektivno nepristranskost temveč, vsaj po našem
mnenju več kot očitno tudi na subjektivno pristranskost
sodnika, (kar pa glede na določila II. odstavka 23. člena ustave postane
morda celo postranski problem) saj je sodnik Masleša očitno na
vsak način želel vsebinsko odločati o pritožnikovi zahtevi za
varstvo zakonitosti in izkoristil svoj položaj predsednika
sodišča, čeprav za to ni bilo nikakršne potrebe in nujnih
razlogov. Predvsem pa je takšno ravnanje sodnika Masleše v
konkretnem primeru bilo v izrecnem nasprotju z določili II.
odstavka 23. člena ustave.,
Drugi odstavek 23. člena ustave določa, da o pravicah in
dolžnostih vsakogar lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po
pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Ta
ustavna določba preprečuje naknadno izbiro sodnika oziroma
določitev kriterijev za izbiro sodnika, ki bo odločal v
posamezni zadevi potem, ko je spor že nastal. Vnaprej
določena pravila morajo izključiti diskrecijo kateregakoli
organa pri določanju sodnika, ki bo odločal v posameznem
primeru. Ta pravila tudi ne smejo puščati nobene nepotrebne
negotovosti in nedoločnosti pri določitvi sodnika. Določba naj
zagotovi, da se bodo zadeve dodeljevale posameznim
17
sodnikom po vnaprej določenih pravilih, ki dodelitev vežejo na
naključne opredelilne znake zadeve. Določbo drugega
odstavka 23. člena ustave je treba kot procesno pravilo
obravnavati paralelno z načelom zakonitosti kot
materialnim pravilom: v obeh primerih gre za načelo
vnaprejšnje splošne določenosti, ki naj naslovnike norme
ščiti pred samovoljo organov državne oblasti.
Prvenstveni namen določbe drugega odstavka 23. člena
ustave je torej onemogočiti diskrecionaren vpliv sodišča
in vsakega drugega organa na izbiro sodnika v
posamični zadevi.14 V tej zadevi pa se je zgodila točno ta
prepovedana posledica: da si je predsednik Vrhovnega
sodišča izbral primer, v katerem bo sodil, primer, ki je bil
že v teku in kjer mu je bila poznana tako zadeva kot
stranke.
Ravnanje predsednika Vrhovnega sodišča Masleše, da si v
letnem razporedu zagotovi »diskrecijsko pravico«, da bo
predsedoval senatom, kadar to želi nedopustno posega v
»zakonitega sodnika«, saj za takšno ravnanje predsednika z
letnim razporedom ni podlage v zakonu. Še najmanj, pa tudi
če bi bila takšna »diskrecija« zakonsko dopustna, pa ne more
biti brez obrazložitve (kar se je zdelo sporno tudi vrhovnem sodniku
Đorđeviču, kot izhaja iz zapisnika seje). Še bolj pa kadar gre za
izigravanje zakonitega sodnika, saj je takoj po tem, ko je bila s
strani zagovornika podana zahteva sodnici poročevalki po
tem, da sporoči kdaj bo zadeva predložena na sejo in ko je le
ta sporočila, da v roku meseca dni, predsednik Masleša
naslednji dan sprejel odločitev, da bo predsedoval vsem
kazenskim senatom od 18.9.2014 do konca leta iz česar je bilo
že v tistem trenutku vsem jasno, da je to storil izključno zaradi
predsedovanja na seji za obsojenega Janeza Janšo.
V zvezi presoje negativnega odnosa sodnika Masleše do
obsojenega Janše je vsekakor potrebno izpostaviti, tudi javno
nasprotovanje Janše k imenovanju sodnika Masleše za
predsednika Vrhovnega sodišča. V javnosti je dobro znana
izjava Janše ob imenovanju Masleše za predsednika
Vrhovnega sodišča citiram: »Danes koalicija s predlogom
imenovanja Masleše izkazuje simbolni posmeh človekovim pravicam«
(Članek z naslovom: DZ potrdil Branka Maslešo, z dne 23.11.2010, je
dostopen na spletni strani Slovenske novice.si). Občna seja Vrhovnega
sodišča je v zvezi tega razloga zavzela stališče, da je bil podan
prepozno, ker gre za dogodek ki sega v leto 2010, zato bi
moral ta razlog pritožnik navesti že v svoji prvi zahtevi za
izločitev z dne 13.07.2014, kar pa pritožnik ni storil in je ta
razlog navedel še le v svoji drugi zahtevi, z dne 22.09.2014.
14
Povzeto po odločbi Ustavnega sodišča U-I-209/93
18
Takšno stališče občne seje je očitno zgrešeno, ker se je prva
zahteva za izločitev sodnika Masleše nanašala izključno na
njegovo delo kot predsednika sodišča (delo v okviru
pravosodne uprave) druga zahteva pa je bila podana potem,
ko se je sodnik Masleše »samoimenoval« v kazenski senat, ki je
določal o zahtevi za varstvo zakonitosti in je bilo jasno, da bo
v zadevi sodil.
V podobni zadevi je sodnik Masleša kot predsednik Vrhovnega
sodišča ugodil predlogu za izločitev sodnika Koblerja v zadevi
opr. št. I Up 129/2013 (Janša proti KPK), ki jo je sodnik Kobler
podal, ker je mandatno volilna komisija DZ, v kateri je imela
tedaj večino, stranka SDS katere predsednik je bil (je)
pritožnik, po prepričanju sodnika Koblerja sprejela nezakonit
sklep s katerim mu je preprečila kandidaturo za namestnika
predsednika Državne volilne komisije. Takšno ravnanje je v
opisanem primeru zadostovalo za predsodek, ki bi utegnil
vplivati na nepristranskost sodnika Koblerja.15
Iz vsebine izjave, ki sta jo podala Mira in Radovan Marvin16
nesporno izhaja negativni odnos sodnika Masleše do
obsojenega Ivana Janeza Janše in njegov osebni prejudic do
pritožnika, ki je vsekakor onemogočala nepristransko
odločanje sodnika Masleše v tej kazenski zadevi. Izjava se je
nanašala na dogodek, ki naj bi se zgodil v Ljubljani pred
lokalom Ambient na Čufarjevi ulici, kjer naj bi se sodnik
Masleša pogovarjal o obsojenem Janši in dejal, citiramo:
»Sfukati ga je potrebno, popolnoma ga je treba sfukati«. Dogodek naj bi
se zgodil nekaj dni pred odhodom obsojenega Janše na
prestajanje zaporne kazni. Navedbe v obrazložitvi sklepa
Občne seje, da sodnik Masleša uživa zaupanje vrhovnih
sodnikov zato izjavi Radovana in Mire Marvin ne verjamejo so
nenavadne.
Očitno pri sodniku Masleši v konkretnem primeru niso
obstajali samo objektivni razlogi, ki porajajo dvom v njegovo
nepristranskost, temveč (glede na vsebino izjave zakoncev Marvin,
samoimenovanje v kazenski senat, če prav zato ni bilo nikakršne potrebe,
izločitev sodnika Koblerja v zelo podobni zadevi, itd) žal tudi
subjektivni razlogi, ki so v konkretnem primeru, glede na
dejstvo, da gre za predsednika Vrhovnega sodišča, še toliko
bolj skrb vzbujajoči.
Zahteva za izločitev sodnice Maje Tratnik
Sodnica Tratnikova je sama predlagala svojo izločitev v tej
kazenski zadevi in zato navedla prepričljive razloge. Razlogi,
ki jih je navedla v svoji zahtevi za izločitev z dne 19.06.2014,
15
16
Sklep Vrhovnega sodišča SU 542/2014, z dne 12.03.2014
Izjavo Mire in Radovana Marvina podano v obliki notarskega zapisa prilagamo v prilogi
19
so tudi po oceni pritožnika bili takšne narave, da so
upravičeno vzpostavljali dvom v njeno nepristranskost.
Dejstvo je, da je mož sodnice Tratnikove g. Jože Tratnik kot
namestnik takratnega Republiškega sekretarja za pravosodje
bil aktivno udeležen pri postopkih v zvezi z nastopom in
prestajanjem zaporne kazni obsojenega Janše v aferi JBTZ.
Kakšen pomen v zgodovini Slovenije je imela afera JBTZ in da
so bile obsojenemu v tej aferi kršene človekove pravice je
splošno znano dejstvo. Prav tako je dejstvo, da je obsojeni
Janša v DZ izrecno nasprotoval kandidaturi g. Jožeta Tratnika
za sodnika Ustavnega sodišča RS. Nenazadnje pa tudi, kot je
to sama izpostavljala sodnica Tratnikova, dvom v njeno
nepristranskost nakazuje opis njene »družinske zgodbe« v
člankih »Od partije do Patrie« in »Od Pučnika do Janše«.
Občna seja Vrhovnega sodišča v teh navedbah ni prepoznala
obstaja objektivni razlogi, ki porajajo dvom v nepristranskost
sodnice Tratnikove s čemer se ni moč strinjati. Glede na
zgoraj navedena dejstva so obstajale objektivne
okoliščine, ki z vidika potencialnega vpliva na sodišče,
pomenijo, da ni mogoče izključiti vsakega razumnega
dvoma v to, da je sodišče v danih okoliščinah odločalo
nepristransko.17 Zahtevo za izločitev je sodnik Masleša kot
predsednik Vrhovnega sodišča zavrgel s pojasnilom, da je
pritožnik v svoji zahtevi navajal iste razloge, ki jih je v svoji
zahtevi za izločitev navedla že sodnica Tratnikova, njena
zahteva pa je bila zavrnjena.
Kot je Evropsko sodišče za človekove pravice pojasnilo že v
svoji odločitvi De Cubber v. Belgium (26.10. 1984), pravica do
nepristranskega sojenja “zavzema ključno mesto v demokratični
družbi kot ji ga namenja Konvencija” in zatorej “restriktivna
interpretacija prvega odstavka 6. člena ne bi bila skladna z namenom in
ciljem Konvencije” (o prepovedi restriktivne razlage te pravice še
podrobneje v primeru Delcourt, 17.1.1970). Nepristranskost, ki
pomeni odsotnost elementov, ki bi vzbujali sum v prejudice
sodišča (Piersack v. Belgium, 1.10.1982), pomeni, da mora sodnik
soditi ne na podlagi svojih osebnih prepričanj, temveč po
pravu in zgolj pravu (Huber Morel v. France, 6. 6. 2000).
Glede na navedeno menimo, da je sodišče pritožniku
kršilo pravico iz 23. člena Ustave RS, v primeru, ko
sodišče (občna seja) ni vsebinsko presodilo vseh
V zvezi pravice do nepristranskega sodišča je v obravnavanem primeru potrebno opozoriti tudi na milo rečeno nenavadno ravnanje sodnice Višjega sodišča v
Ljubljani, ki je čestitala razpravljajoči sodnici Klanjškovi za pogum ob izdaji prvostopenjske obsodilne sodbe. Takšno ravnanje zagotovo vpliva na vsaj navidezno
pristranskost Višjega sodišča v Ljubljani, ki je kasneje odločalo o pritožbi. Ko k temu dodamo ključno okoliščino, da je namreč predsednik Višjega sodišča, Jernej Potočar,
kot vodja tako civilnega kot kazenskega oddelka tega sodišča, na izrecno vprašanje in protest medijev v tej zvezi, sodnico Rakočević branil, češ, da po njegovo ni storila
nič spornega, problem preraste v očitno kršitev pravice do nepristranskega sojenja in s tem pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP oziroma 32. člena Ustave RS. Še
posebej, če temu dodamo posebno priznanje, ki ga je sodnik Potočar novembra 2014 prejel iz rok predsednika Vrhovnega sodišća Branka Masleše in napotitev sodnice
Klanjškove na nagradno izopolnjevanje za perspektivne kadre v Hagg.
17
20
navedenih razlogov za izločitev oziroma je zahtevo
zavrglo, pa je bila pritožniku kršena tudi pravica do
sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS .
b.)
Načelo zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen
Ustave RS)
Ustavno sodišče je v svoji odločbi št. Up-758/03 z dne
23.6.2005 pojasnilo pomen načela zakonitosti v kazenskem
pravu in med drugim navedlo, citiram: »V prvem odstavku 28.
člena Ustave je med drugim določeno, da nihče ne more biti kaznovan za
dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo. Da bi posamezno dejanje
izpolnilo dispozicijo posameznega kaznivega dejanja, kot je določena z
zakonom, in da bi bil njegov storilec zanj kazensko odgovoren, mora
njegovo dejanje izpolnjevati vse objektivne in subjektivne znake tega
kaznivega dejanja.18
Iz načela zakonitosti kazenskega materialnega prava, kot je
določeno s prvim odstavkom 28. člena Ustave, med drugim
tudi izhaja, da more biti kaznivo samo človekovo dejanje kot
objektivno zaznaven dogodek. Človekovo dejanje je lahko
predmet kazenskopravnega obravnavanja le tedaj, kadar
povzroči poškodbo ali vsaj resno in neposredno ogroža
posamezne pravno zavarovane dobrine. Zato sme načeloma
biti kaznivo samo tisto dejanje, ki pomeni protipravno storitev
ali opustitev, hkrati pa povzroča tudi protipravno stanje kot
prepovedano posledico takšnega protipravnega ravnanja.«
Ustavno sodišče je že večkrat (npr. v odločbi št. U-I-88/07 z dne
8.1.2009 in v odločbi št. U-I-134/11 z dne 11.7.2013) poudarilo, da
načela pravne države (2. člen Ustave) posamezniku med drugim
zagotavljajo varnost pred samovoljnimi, nezakonitimi in
čezmernimi posegi kazenskega represivnega aparata. V
kazenskem materialnem pravu je varstvo pred takimi posegi
posebej zagotovljeno z načelom zakonitosti, ki je v Ustavi
določeno kot ena od človekovih pravic. Prvi odstavek 28. člena
Ustave določa, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za
katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal
kazni, še preden je bilo dejanje storjeno (nullum crimen nulla
18 »Iz ustaljene ustavnosodne presoje (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-88/07 z dne 8. 1. 2009) tudi izhaja, da je zahteva po določnosti pravnega pravila strožja, če gre
za pravno pravilo, ki opredeljuje kaznivo ravnanje, in v tem okviru najstrožja, ko opredeljuje kaznivo dejanje. V kazenskem pravu se načelo določnosti izraža posebej
prek načela zakonitosti kazenskega materialnega prava (prvi odstavek 28. člena Ustave). To načelo določa, da ne sme biti nihče kaznovan za dejanje, za katero ni zakon
določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994, v kateri je presojalo Uredbo o
vojaških sodiščih z dne 24. 5. 1944, načelo jasnosti in določnosti kazenskopravnih norm povezalo s temeljnimi jamstvi v kazenskem materialnem pravu. Navedlo je:
"Namen načela zakonitosti in s tem določnosti v kazenskem materialnem pravu (lex certa) je preprečiti samovoljo in arbitrarno uporabo moči državnega kaznovalnega
sankcioniranja v situacijah, ki ne bi bile že vnaprej dovolj točno opredeljene." Iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-335/02 z dne 24. 3. 2005 pa izhaja, da se kaznivo
dejanje določi z določitvijo njegovih znakov, tako da je iz kazenskopravne določbe mogoče razbrati vse v definiciji navedene sestavine kaznivih dejanj, poleg tega pa tudi
posebne znake, po katerih je mogoče kazniva dejanja med seboj pravno razlikovati. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče vsebino načela zakonitosti v kazenskem pravu
iz 28. člena Ustave izrazilo s prepovedjo:
– določanja kaznivih dejanj in kazni s podzakonskimi akti ali z običajnim pravom (nullum crimen, nulla poena sine lege scripta);
– analogije pri ugotavljanju obstoja kaznivih dejanj in izrekanju kazni (nullum crimen, nulla poena sine lege stricta);
– določanja kaznivih dejanj in kazni s pomočjo praznih, nedoločljivih ali nejasnih pojmov (nullum crimen, nulla poena sine lege certa);
– povratne veljave predpisov, ki določajo kazniva dejanja in kazni zanje (nullum crimen, nulla poena sine lege praevia).«
21
Vsebina načela zakonitosti v kazenskem pravu
se med drugim izraža v načelu določnosti (lex certa). Namen
načela zakonitosti in s tem določnosti v kazenskem
materialnem pravu je preprečiti samovoljno in arbitrarno
uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v primerih,
ki ne bi bili vnaprej točno opredeljeni. Kazenskopravne
določbe morajo biti zato oblikovane tako, da so ljudem
razumljive ter da ne puščajo dvoma, kaj je kaznivo in kakšna
sankcija je predpisana za kršitev. Posameznik tako ve, kje je
meja med prepovedanim in dovoljenim, le vnaprej predvidena
in določno opredeljena zapoved oziroma prepoved pa lahko
učinkovito odvrne od kršenja Zakon izpolnjuje te zahteve, če
je mogoče z ustaljenimi metodami razlage ugotoviti vsebino
prepovedanega ravnanja in zanj predpisano sankcijo, s čimer
je tudi ravnanje organov, ki ga morajo izvajati, opredeljeno.
poena sine lege).
Kaznivo dejanje sprejemanje daril za nezakonito posredovaje
po I. odstavku 269. člena KZ je abstraktno opredeljeno v
nasprotju z zahtevo lex certa, načelom določnosti v
kazenskem pravu, v nasprotju z načelom zakonitosti in pravne
države, ter s tem odpira prostor za kršitev človekove pravice
posameznika, ki zaupa, da o njegovih pravicah, pravnih
interesih in dolžnostih ne bo odločeno na arbitraren način
Višje sodišče v sodbi ugotovi da je zakonski dejanski stan
kaznivega dejanja po prvem odstavku 269. člen KZ pomensko
odprt, uresničen pa je že tedaj, ko storilec, v konkretnem
primeru obdolženi Janša, sprejme ponudbo koristi in ko niti ni
nujno, da bi moral pri drugih, torej pri osebah na MORS-u, ki
so sodelovale v postopku pregleda in ocenjevanja prispelih
ponudb, dejansko posredovati (sodba točka 54, stran 40). Iz
takšnih navedb sodišča izhaja, daje 269. člen KZ v nasprotju z
zahtevo lex certa.
Zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja
Pritožniku se je v kazenskem postopku, ki je tekel zoper njega
in ostale očitalo, da je storil kaznivo dejanje sprejemanje daril
za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269. člena KZ
v zvezi s 25. členom KZ. Iz opisa dejanja očitanega
kaznivega dejanja niso izhajali zakonski znaki prav tako
pa opisano ravnanje ni povzročilo protipravnega stanja
kot prepovedane posledice.
Očitano kaznivo dejanje stori;
»Kdor zase ali za koga drugega terja ali sprejme nagrado, darilo ali
kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo takšne koristi, da bi
izkoristil svoj položaj ali vpliv in posredoval, da se opravi ali ne opravi
kakšno uradno dejanje«.
22
Očitano kaznivo dejanje se lahko stori le naklepoma, pri čimer
se storilec zaveda izkoriščanja uradnega položaja ali
družbenega položaja in vpliva. Izvršitveno dejanje je
alternativno določeno in se kaže v terjanju ali sprejemu
določene koristi ali obljube koristi. Kaznivo dejanje je
dokončano s samim terjanjem ali sprejemom nagrade, darila
ali druge koristi oziroma s terjanjem ali sprejemom obljube
oziroma ponudbe takšne koristi. Ni potrebno, da bi prišlo do
intervencije in še manj, da bi ta bila uspešna, ampak zadostuje
že samo posredovanje. Posredovanje pomeni vplivanje na
uradno osebo v zvezi z uradnimi dejanji z njenega delovnega
področja v korist tretje osebe, ki se zavzema, da se neko
takšno uradno dejanje opravi ali ne opravi. 19
Opis dejanja v izreku obsodilne sodbe
Kot to izhaja iz abstraktnega opisa dejanja v krivdoreku
sodbe naj bi pritožnik storil kaznivo dejanje tako, da;
je Ivan Janša skupno z Jožetom Zagožnom storil kaznivo dejanje tako, da je
za drugega sprejel obljubo nagrade, Jože Zagožen pa zase in za drugega
terjal in sprejel obljubo nagrade, da bi izkoristila svoj vpliv in posredovala,
da se opravi kakšno dejanje.
Že abstraktni opis dejanja je nerazumljiv in sam seboj v
nasprotju. Uvodoma se Janši očita, da je kaznivo dejanje storil
skupaj z Zagožnom v nadaljevanju pa se navaja, da je Janša
sprejel obljubo nagrade za drugega, torej je dejanje storil sam
(sam je sprejel obljubo nagrade) z izvršitveno obliko sprejema
obljube za drugega. Zagožnu pa se očita, da je zase in za
drugega terjal in sprejel obljubo nagrade, torej je dejanje
storil prav tako sam z izvršitveno obliko terjanja obljube
nagrade zase in za drugega in z izvršitveno obliko sprejema
obljube nagrade zase in za drugega. Da je že abstraktni del
dejanja nerazumljiv in sam seboj v nasprotju izhaja iz dejstva,
da očitanega kaznivega dejanja ni moč storiti v sostorilstvu,
kar bo pojasnjeno v nadaljevanju te pritožbe.
V abstraktnem delu opisa navedeni zakonski znaki
očitanega kaznivega dejanja v konkretnem delu opisa
niso konkretizirani in opisani.20 Bistveni zakonski znak
očitanega kaznivega dejanja »sprejem obljube« je
naveden zgolj v abstraktnem povzetku zakonskega
besedila, v konkretnem opisu pa ni konkretiziran (ni opisa
Povzeto po Primož Baucon, Korupcijska kazniva dejanja zoper uradno dolžnost in javna pooblastila, Pravosodni bilten 1/2006, stran 73,74
Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 101/2008, izhaja, da opis dejanja kot historičnega dogodka mora vsebovati vsa odločilna dejstva, ki konkretizirajo kaznivo
dejanje, kar v konkretnem primeru opis dejanja ne vsebuje. Opis ravnanja kot kaznivega dejanja mora vsebovati natančno in določno opredelitev izvršitvenega ravnanja
z navedbo konkretnih okoliščin, ki ga opredeljujejo kot historični dogodek. V opisu ravnanja morajo biti tako konkretiziran abstraktni zakonski znaki iz zakonskega
opisa kaznivega dejanja (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips113/2009). Iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-265/01 z dne 26.10.2001 izhaja, citiram: »… ker je v
kazenskem postopku »sporni predmet« človekova prostost, se od kazenskih sodišč tudi v postopku odločanja o priporu zahteva skrajno ozka razlaga zakona. Pri tem je
treba upoštevati, da ima vsaka beseda v opisu kaznivega dejanja svoj pomen, ki je predvsem izločitven. Za pravilno pravno kvalifikacijo posameznega kaznivega dejanja
je pomembno tudi, kaj je v konkretni normi objekt kazenskopravnega varstva in predmet napada. Šele vsi zakonski znaki kakega kaznivega dejanja, skupaj z objektom
kazenskopravnega varstva, zaradi katerega je tisto dejanje sploh inkriminirano, pokažejo pravo materialno vsebino in smisel tistega kaznivega dejanja.«
19
20
23
sprejema obljube).
Očitek v abstraktnem delu opisa, da je
pritožnik dejanje storil skupno z Jožetom Zagožnom
(sostorilstvo), v konkretnem opisu dejanja ni konkretiziran
in pojasnjen. Prav tako v konkretnem opisu dejanja ni
pojasnjeno in opisano konkretno uradno dejanje za
katerega naj bi se posredovalo in tudi niso navedene
uradne osebe pri katerih naj bi se posredovalo. Glede na
navedeno je opis kaznivega dejanja, ki se očita Janši nepopoln,
sam seboj v nasprotju in tudi povsem nerazumljiv, predvsem
pa iz opisa dejanja ne izhaja, da je Janša storil očitano
kaznivo dejanje.
Vrhovno sodišče v svoji sodbi, preko navedb svojih odločitev,
(sodba stran 6 do 11,) pojasnjuje, da iz utečene sodne prakse
izhaja, da je v primerih kadar je zakonski znak kaznivega
dejanja dovolj opredeljen in ni pomensko odprt, mogoče tudi v
dejanskem opisu konkretnega življenjskega primera pri
navedbah zakonskega zanka uporabiti enako pojmovno
opredelitev in ga nato obravnavati kot dejstvo, ter da opis
dejanja in obrazložitev sodbe tvorita celoto (sodba točka 21,
stran 11).
Takšne ugotovitve – navedbe sodišča so že načeloma pravno
povsem zgrešene, nikakor se namreč ni moč strinjati, da lahko
abstraktne opredelitve, pojmi iz zakona, prevzamejo
vlogo dejstev in to takrat, ko zakonskega znaka ni
mogoče konkretizirati. Pojmi pač nikdar niso dejstva –
zakon jih ne more ustvarjati, ker sicer ne bi bil splošen in
abstrakten pravni akt. Če vseh znakov kaznivega dejanja
ni mogoče konkretizirati, potem ne gre za kaznivo
dejanje in je treba izreči oprostilno sodbo, kar pa se v
konkretnem primeru ni zgodilo zaradi očitne
samovoljnosti sodišča. Če sledimo navedbam Vrhovnega
sodišča bi to v konkretnem primer pomenilo da je obljuba
konkretno sprejeta, ker je sprejem obljube že v zakonu
opredeljen kot sprejem obljube.
Pri natančnem pregledu sodb na katere se sklicuje Vrhovno
sodišče; sodbe I Ips 175/98, I Ips 324/2007, I Ips 80/2010, I
Ips 157/2004, I Ips 196/2004, I Ips 150/2004, , I Ips
361/2004, I Ips 2471/2010, I Is 479/2007, I Ips 252/203, I
Ips 228/96, I Ips 74/2009, I Is 129/2011 in I Ips 158/2003,
lahko ugotovimo, da iz nobene od teh sodb ne izhaja, da bi
lahko z navedbo normativnega zakonskega znaka v
abstraktnem opisu kaznivega dejanja, nadomestili opis
konkretnega ravnanja v konkretnem opisu dejanja. Vrhovno
sodišče pri teh sodbah očitno
ni upoštevalo svojih
obrazložitev temveč je zgolj pavšalno in nekritično povzemalo
evidenčne stavke brez upoštevanja vsebine sodb.
24
Glede zakonskega znaka »sprejeti obljubo« Vrhovno
sodišče navaja, da gre za normativni zakonski znak, ki je
jasen, logičen, ter je njegova vsebina enoznačna in ni
pomensko odprta, kot smo to navajali v ZVZ, in se pri tem
sklicuje na
dr. Ambroža, Kaznivo dejanje in njegove
vrednostne prvine stran 45, 47 in 58.
Takšne navedbe
Vrhovnega sodišča so pravno zgrešene, kar izhaja že iz
samega pomena normativnih zakonskih znakov. Normativni
zakonski znaki so namreč z razliko od deskriptivnih, katerih
vsebina naj bi vsaj v pretežni meri neposredno izhajala iz
opazovanja in običajnih življenjskih izkušenj, pomensko veliko
bolj odprti, zlasti kadar so utemeljeni edino na kulturnosocialnih normah.21 Zakonski znak »sprejeti obljubo« je
zagotovo (kot to navaja tudi Vrhovno sodišče) normativni
zakonski znak, lastnost - bistvo normativnega
zakonskega znaka pa je njegova pomenska odprtost.
Za konkreten primer je pomembno, da je Vrhovno sodišče
ugotovilo, da je sprejem obljube nagrade opisan v obliki
plačila provizije in da je opis plačila provizije povezan z
opisom dejanja, iz katerega izhaja, da naj bi Janša skupaj z
Zagožnom spremljal priprave za izvedbo postopka naročila
zaupne narave za nakup kolesnikov 8X8, ga nadzoroval, da je
bil obveščen o tem, kakšnega lokalnega zastopnika, ki bo v
postopku oddaje naročila zaupne narave izbran
za
najugodnejšega ponudnika, naj se finskemu podjetju
predlaga, da naj se zastopniku zagotovi podpora na MORS, da
je bi seznanjena s pogovori med Zagožnom in predstavniki
Patrie. (Sodba, točka 23, stran 11,12). Janez Janša nič od
očitanega ni storil. Takšna ugotovitev Vrhovnega sodišča
očitno pomeni, kot je to že navedel sodnik Zobec v svojem
odklonilnem ločenem mnenju k sklepu št. Up-373/14 z
dne 11.06.2014, absurd, ko nekoga ne obsodiš zato, ker je
sprejel obljubo provizije, temveč zato, ker naj bi spremljal
priprave na izvedbo postopka, ga nadzoroval in bil
obveščen kakšnega lokalnega zastopnika naj se predlaga
itd.
Tu je potrebno poudariti, da je takšna ugotovitev Vrhovnega
sodišča o konkretizaciji zakonskega znaka »sprejem obljube
nagrade«, ki bi se naj v zunanjem svetu po mnenju Vrhovnega
sodišča manifestiral s tem, da je Zagožen dne 22.08.2005 po
navodilih Janše zahteval 30% predplačilo obljubljene provizije
in pogodbo, ki bo vsebovala predplačilo, v nasprotju z
navedbami in ugotovitvami tako prvostopenjskega kot
Višjega sodišča.
21
Povzeto po dr. Ambrož, Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine stran 45, 47 in 58
25
Takšne navedbe Vrhovnega sodišča pomenijo nedopusten
poseg v ugotovljeno dejansko stanje. Takšne ugotovitve
pomenijo sodbo presenečenja, ki je ustavno prepovedana
in pomeni kršitev pravic iz 29. člena Ustave.
V sicer zelo obširnem in predvsem povsem nepreglednem
opisu dejanja sodišče najprej navaja, da je v času priprav na
izvedbo postopka oddaje naročila zaupne narave – dobava
kolesnikov 8X8, v prvi polovici leta 2005, bilo s strani Reija
Niittynena, Hansa Wolfganga Riedla in Walterja Wolfa, Jožetu
Zagožnu kot osebi, ki ima močan vpliv v vladajoči politični
opciji in kot osebi, kateri Ivan Janša zaupa predlagano, da naj
vlada imenuje in predlaga lokalnega zastopnika Patrii
Vehicles OY, da naj v postopku oddaje naročila zaupne narave
zagotovi politično podporo ter da naj zagotovi podporo na
MORS, da bo v postopku oddaje naročila zaupne narave
izbran kot najboljši ponudnik.
Iz navedenega opisa ne izhaja, da naj bi šlo za predlog za
posredovanje pri uradnem dejanju. Predlaganje lokalnega
zastopnika, zagotovitev politične podpore in zagotovitev
podpore na MORS namreč ne pomeni posredovanja pri
uradnem dejanju (čeprav Janez Janša tudi tega ni storil, oz.
kot je bilo večkrat poudarjeno, postopka ni spremljal, nadziral
oz. se z njim ni ukvarjal niti kot predsednik vlade niti kako
drugače. Postopek je bil po odločitvi vlade pod vodstvom
Antona Ropa iz prve polovice leta 2014 v času vlade pod
vodstvom g. Janše v izvedbeni fazi in kot takšen v pristojnosti
Ministrstva za obrambo).
V nadaljevanju opisa sodišče navaja, da je bil Ivan Janša z
zgoraj navedenim predlogom danim Zagožnu seznanjen, saj je
skupaj z Zagožnom spremljal priprave na izvedbo postopka
oddaje naročila, ga nadzoroval in bil obveščen, da naj se
finskemu podjetju predlaga lokalnega zastopnika, kateri bo v
postopku oddaje naročila zastopal Patrio Vehicles Oy, da bo v
postopku oddaje naročila izbran za najugodnejšega
ponudnika ter, da naj se lokalnemu zastopniku zagotovi tudi
podpora na MORS, ki bo izbran za najugodnejšega ponudnika.
Prav tako se v tem delu opisa navaja, da se Ivan Janša zaradi
bojazni, da bi se to zvedelo v javnosti kljub večkratnim
predlogom Niittynena ni hotel sestati ne z njim ne s kom
drugim iz Patrie Vehicles OY. Z dogovori, ki jih je imel Zagožen
z Nittynenom in Riedlom pa je bil seznanjen najmanj preko
Zagožna, Zagožen pa je Niiteynena in Riedla sam ali preko
Wolfa seznanjal z dogovori in navodili Ivana Janše.
Iz navedenega povsem jasno in nedvoumno izhaja, da naj bi
bilo Zagožnu in ne Janši predlagano, da naj vlada imenuje in
26
predlaga lokalnega zastopnika Patrii Vehicles OY, da naj v
postopku oddaje naročila zaupne narave zagotovi politično
podporo ter da naj zagotovi podporo na MORS, da bo v
postopku oddaje naročila zaupne narave izbran kot najboljši
ponudnik. Ali je Zagožen to ponudbo sprejel iz opisa dejanja ni
razvidno, ne glede na navedeno pa je potrebno poudariti, da iz
te ponudbe ne izhaja, da bi kdorkoli storil kakršnokoli kaznivo
dejanje. Prav tako iz navedenega nedvoumno izhaja, da gre za
opis dogajanja v času priprav na izvedbo postopka in očitno v
času pred očitano storitvijo kaznivega dejanja, kar pa v opisu
dejanja ni pojasnjeno.
Iz navedb, da je Janša bil seznanjen oziroma obveščen kaj je
bilo predlagano Zagožnu, da je spremljal in nadzoroval
priprave na izvedbo postopka oddaje javnega naročila, da se
ni hotel sestati z Niittynenom oziroma s kom drugim iz
Patrie, da je bil seznanjen z dogovori Zagožna z Niittyneom in
Riedlom in da se je dogovarjal z Zagožnom in dajal navodila
ne izhaja, da bi Janša storil očitano kaznivo dejanja oziramo,
da bi s svojim ravnanjem izpolnil znake ali vsaj kakšnega od
znakov očitanega kaznivega dejanja.
Očitek, da naj bi Janša sprejel obljubo nagrade v opisu izhaja
iz navedb: »v času od 10.08.2005 do 22.08.2005 Jože Zagožen na
neugotovljenem kraju in na neugotovljen komunikacijski način, preko
Walterja Wolfa in Hansa Wolfganga Riedla od Reija Niittynena, Ivan Janša
pa preko Jožeta Zagožna in sicer Jože Zagožen najmanj zase, Ivan Janša pa
za stranko SDS, sprejela obljubo plačila provizije za prodajo po pogodbi, ki
je bila dogovorjena v 4,2% proviziji za Walterja Wolfa kot poseben bonus,
ta pa je bila vključena v 7,5% provizijo za družbo RHG, čeprav stranka SDS
ni bila upravičena do nobene provizije.«
Iz navedenega izhaja, da naj bi Janša sprejel obljubo nagrade
za stranko SDS preko Zagožna. V opisu dejanja ni pojasnjeno
kdaj naj bi se to zgodilo, kje naj bi se to zgodilo in na kakšen
način naj bi se to zgodilo (navedbe v opisu dejanja; v času od
10.08.2005 do 22.08.2005, na neugotovljenem kraju in na neugotovljen
komunikacijski način, se nanašajo na domnevno posredovanje obljube
Niittynena Zagožnu).22
V konkretnem primeru opis dejanja kot historičnega
dogodka ne vsebuje odločilna dejstva, ki konkretizirajo
kaznivo dejanje. V opisu dejanja ni konkretizirano kje naj bi
bilo dejanje storjeno (na neugotovljenem kraju), prav tako pa ni
konkretiziran način storitve kaznivega dejanja (obljuba naj bi bila
sprejeta na neugotovljen komunikacijski način) . Take navedbe že
Iz sodbe Vrhovnega sodiš RS opr. št. I Ips 153/2012, izhaja, citiram: »Brez potrebnega razčlenjevanja in utemeljevanja je jasno, da se obdolženec lahko brani le zoper
očitke, da je storil konkretno opisano ravnanje, ne pa, da je neugotovljenega dne, zoper neugotovljene osebe na neugotovljen način ipd. storil v konkretnem primeru
kaznivo dejanje zločinstva, skratka brez stika z življenjsko dogodkovno stvarnostjo. Vsak očitek o posameznem ravnanju mora biti vpet v podatkovno mrežo
posameznega dogodka, ki ga določajo navedene nujne koordinate in drugi podatki, ki predstavljajo zakonske zanke kaznivega dejanja in ga hkrati delajo enkratnega,
neponovljivega in nezamenljivega.«
22
27
same po sebi kažejo, da tožilstvo in kasneje vse tri sodne
instance niso imele nikakršnih dokazov, da je pritožnik
kakorkoli storil očitano kaznivo dejanje. Prav tako je
potrebno poudariti, da je tak opis dejanja v nasprotju z
abstraktnim delom opisa v katerem se navaja, da naj bi Janša
očitano kaznivo dejanje storil skupno z Zagožnom. Iz
takšnega opisa nečesa, kar naj bi bilo dejanje, nikakor ne
izhaja, da bi bilo storjeno v sostorilstvu
Prav tako je potrebno poudariti, da pri očitanem kaznivem
dejanju ne gre zgolj za goli prejem obljube nagrade, temveč
se mora kazati zavest in volja prejemnika, da obljubo
dejansko sprejema in z njo soglaša. Pri čemer se mora
zavedati, da je bila obljuba dana z namenom podkupovanja,
kar ima korelat vsaj v zavesti prejemnika, da bo izkoristil svoj
vpliv in posredoval, da se opravi kakšno uradno dejanje.
Očitano kaznivo dejanje ne pomeni in ne predstavlja
miselnega delikta, zato mora biti zavedanje prejemnika jasno
in nedvoumno izraženo oziroma manifestirano v zunanjem
svetu. Skratka volja, da sprejmeš obljubo nagrade z
namenom, da boš izkoristil svoj vpliv in posredoval, da se
opravi kakšno uradno dejanje, mora biti nedvoumno
izražena in sporočena tistemu, ki obljubo daje. V
konkretnem primeru iz opisa (in ne iz obrazložitve sodbe sodišča
prve stopnje) te bistvene okoliščine, ki bi kazale na storitev
kaznivega dejanja, ne izhajajo in niso navedene.
V opisu dejanja ni navedeno, da je obdolženi sprejel obljubo
plačila provizije z namenom, da bo izkoristil svoj vpliv in
posredoval, da se opravi uradno dejanje, ni opisan njegov
domnevni vpliv, ni opisano na koga bo vplival, ni opisano
uradno dejanje pri katerem naj bi posredoval. Iz opisa ne
izhaja dejanje oziroma ravnanje iz katerega bi bilo kakorkoli
razvidno, da je obljubo sprejel, ni opisano, da je s sprejemom
obljube nagrade seznanil dajalca obljube in ne nazadnje ni
navedeno kakšna je sploh bila višina dane obljube, ki naj bi jo
sprejel. Gede navedbe, da naj bi prejel obljubo plačila
provizije za prodajo po pogodbi, ki je bila dogovorjena v 4,2%
provizija za Walterja Wolfa ni odveč opozoriti, da višina dane
provizije v času storitve očitanega kaznivega dejanja sploh še
ni bila določena in je bila po navedbah sodišča predmet
usklajevanja med Riedlom in Niittyneno, kot to izhaja iz
obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (sodba stran 101,102).
V nadaljevanju se navaja, da naj bi provizijo obljubili in se z
obljubo strinjali najmanj Tuomas Korpi, Heikki Hulkkonen in
Reijo Niittynen (v zgoraj navedenem opisu dejanja je navedeno, da je
obljubo dal Niittynen) , obljubljena pa naj bi bila zato, ker naj bi
se v družbi Patria Vehicles Oy zavedali, da če tudi bodo
28
ponudili najboljše pehotno bojno vozilo, da brez politične
podpore vladajoče stranke in lokalnega zastopnika, ki uživa
podporo vladajoče stranke, v postopku oddaje naročila
zaupne narave ne bodo uspeli in da bi Zagožen, ki naj bi bil
vplivna osebnost ne samo v politiki kot direktor HSE, bivši
minister za gospodarstvo, član SDS in bivši član oziroma
predsednik organov stranke, temveč kot bivši direktor
Direktorata za logistiko MORS tudi na MORS ter tudi kot
domnevni sodelavec in prijatelj Ivana Janše, obdolženi Janša
pa kot predsednik vlade RS, predsednik stranke SDS in bivši
minister za obrambo ter vplivna osebnost predlagala družbi
Patria Vehicles Oy, da imenuje takšnega lokalnega zastopnika,
ki bo užival podporo vladajoče stranke oziroma Vlade RS in bo
dobil povabilo k oddaji ponudbe za nakup kolesnikov 8x8, da
bi vplivala pri tistih osebah na MORS, ki so sodelovale v
postopku pregleda in ocenjevanju prispelih ponudb, da bi po
pregledu in oceni ponudb bil njihov lokalni zastopnik izbran
kot najugodnejši ponudnik in pri osebah, ki so na MORS
odločale v postopku oddaje naročila zaupne narave in da bi
MORS s tem lokalnim zastopnikom po zaključenem postopku
oddaje naročila sklenil pogodbo o dobavi kolesnikov 8X8. V
tem delu iz opisa še izhaja, da je postopek oddaje naročila
zaupne narave uradno dejanje na podlagi 2. odstavka 42.
člena Zakona o obrambi, v zvezi s četrto točko 2. člena Zakona
o javnih naročilih in v zvezi z Zakonom o zagotavljanju
sredstev za realizacijo temeljnih razvojnih programov
obrambnih sil R. Slovenije v letih 1994 do 2007 in Uredbe o
oborožitvi, vojaški opremi in specialni operativni tehniki in
naročilih zaupne narave.
Iz navedenega opisa dejanja, ki očitno ne spada v očitek, ki se
nanaša na Janšo, izhaja, da naj bi najmanj Tuomas Korpi,
Heikki Hulkkonen in Reijo Niitynen storili kaznivo dejanje
dajanje daril za nezakonito posredovanje po 269a. členu KZ,
čeprav v abstraktnem delu to ni navedeno. Iz tega dela opisa
dejanja izhaja, da so najmanj Korpi, Hulkkonen in Niitynen
provizijo obljubili in se z obljubo strinjali in zakaj ter s
kakšnim namenom so provizijo obljubili. Sicer je nesporno, da
gre pri podkupovanju za dvostransko razmerje, pri čemer sta
praviloma kaznivi obe udeleženi strani in da med
prejemnikom in dajalcem podkupnine mora biti določena
povezanost, vendar za očitek storitve kaznivega dejanja
sprejemanja daril za nezakonito posredovanje nikakor ne
zadostuje navedba oziroma opis dejanja, ki so ga storili
dajalci podkupnine (na Finskem so bili oproščeni tega očitka).
Stališče Vrhovnega sodišča je, da je potrebno abstraktni
opis, konkretni opis in obrazložitev sodbe jemati kot
celoto ( kar je zmotno). Pri takšni razlagi, pa je potrebno
29
opozoriti na dejstvo, da iz konkretnega opisa dejanja v
sodbi izhaja, da naj bi predstavniki Patrije pritožniku
obljubili plačilo provizije za posredovanje, da bi vplival
pri tistih osebah, ki so na MORS sodelovale v postopku
pregleda in ocenjevanja prispelih ponudb in pri osebah,
ki so na MORS odločale v postopku oddaje naročila
zaupne narave (skratka pri uradnih dejanjih, kar pa Vrhovno sodišče
pri navajanju svojega stališča očitno spregledala) . Iz obrazložitve
sodbe pa je opis domnevnega dejanja pritožnika
drugačen. V obrazložitvi sodbe se namreč navaja, da naj
bi to »nalogo« Patrija zaupala izključno Juretu Cekuti.
V obrazložitvi sodbe se namreč (zmotno) navaja, da je v
Poročilu o projektih, z dne 27.06.2005 (112.doc) pod poglavjem
Slovenija zapisano tudi, da je »potrebno zadovoljiti lokalne
interese«, glede lokalne podpore pa da bosta Wolf in dr.
Zagožen zagotovila politično podporo in podporo Ministrstva
za obrambo, Jure Cekuta pa je zadolžen za tehnično skupino
in oddelek logistike (sodba stran 91). Enako izhaja tudi iz pisma
Riedla Cekuti z dne 18.05.2005 (098b.doc) v katerem Riedl
Cekuto prosi naj se izogiba vsem političnim stikom in se
osredotoči na Ministrstvo za obrambo (sodba stran 87) in iz
pisma Riedla Cekuti z dne 26.05.2005 (102.doc) v katerem mu
sporoča, da kolikor razume Niittynen, želijo, da se Cekuta
osredotoči izključno na ministrstvo, oddelek za logistiko in
ekipo za pripravo razpisa, ne pa na politično raven (sodba stran
90). Celoten postopek oddaje naročila zaupne narave
kolesnikov 8 X 8 je bil izveden v Direktoratu za logistiko, kot je
sodišču pojasnil Marko Grubar (sodba stran 106), na Direktorat
za logistiko in s tem na uradno dejanje pa naj bi po
obrazložitvi sodbe vplival Cekuta. Očitek vplivanja Cekute
preko Zupana na uradno dejanje, pa potrjuje sodba
Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 42208/2010, z
dne 14.04.2014. Iz izreka sodbe izhaja citiram: »Jure Jurček CEKUTA je
drugega naklepoma napeljal k storitvi kaznivega dejanja zlorabe
uradnega položaja ali pravic po 3. Odstavku 261. Člena KZ s tem, da je na
podlagi dogovora in prejete naloge od Hansa Wolfganga Riedla,
svetovalca finske družbe Patria Vehicsles Oy, ki je bila potencialni
ponudnik pehotno bojnih vozil-kolesnikov 8X8 in Reija Juhani Niittynena,
vodje projekta za Slovenjo v Pari Vehicles Oy, da pridobiva podatke na
Direktoratu za logistiko MORS in spremlja potek projekta ter, da
pridobljen podatke posreduje Hansu Wolfgangu Riedlu in vedoč, da je
prijatelj Peter Zupan zaposlen na MORS, da dela v Direktoratu za logistiko
in da ima podatke in informacije o projektu »Pehotno bojno vozilo kolesnik 8X8« za potrebe Slovenske vojske. Petra Zupana v času najkasneje
od začetka junija 2005 do 08.08.2005 v neposrednih srečanjih in obiskih
na MORS……..«. Sodišče torej prihaja pri opisu dejanja pritožnika
v nasprotja. Na drugi strani pa navaja dejstva, ki naj bi
obremenila Cekuto. Nedvomno jasno je zgolj to, da pritožnik
ni storil ničesar izmed navedenega, kljub neskladnim očitkom
konkretizacije kaznivega dejanja v izreku in obrazložitvi
30
sodbe, ter poizkusov Vrhovnega sodišča, da zakrije odsotnost
konkretizacije očitanega kaznivega dejanja, ki ga opisujemo v
tem delu pritožbe. Skratka iz obrazložitve sodbe izhaja očitek
pritožniku, da naj bi vlada predlagala lokalnega zastopnika in
da bi se zagotovila politična podporo in podpora na MORS,
kar pa ne spada med uradna dejanja (pritožnik pri tem samo
razčlenjuje nesmiselnost sodb in obtožbe, saj dejansko noben očitek zoper
njega ne drži).
Ne glede na zgoraj navedeno poudarjamo, da iz tega opisa
dejanja izhaja zgolj namen Korpija, Hulkkonena in Niitynen
pri obljubi provizije in njihova zavest o namenu
podkupovanja. Iz navedenega pa ne izhaja očitek, da je Janša
sprejel kakršnokoli obljubo nagrade. Še najmanj z namenom,
da bi izkoristil svoj vpliv in posredoval, da se opravi kakšno
uradno dejanje, kar je bistveno za očitek kaznivega dejanja,
ki se očita Janši (da bi s svojim vplivom pritožnik posredoval pri
uradnem dejanju, predstavniki Patrie očitno, glede na obrazložitev sodbe,
tudi po mnenju sodišpča očitno niso niti računali) . Morda ni odveč
ponovno oudariti, da je finsko sodišče zgoraj navedene
finske državljane oprostilo obtožbe, da so storili kaznivo
dejanje dajanja podkupnine; ter na stališče prof. dr. Beleta,
ki navaja, da je storitev kaznivega dejanja v obliki
sprejemanja obljube za posredovanje pravno koneksno
dejanje z dajanjem obljube. Ta pravna koneksnost nam pove,
da sprejemanje obljube ne more biti podano, če ni
predhodnega dajanja obljube. Nedokazanost dajanja obljube
hkrati učinkuje kot nedokazanost sprejemanja obljube.23
Iz opisa dejanja izhaja, da naj bi z enakim namenom nato
Jože Zagožen 22.08.2005, po navodilih Ivana Janše na
neugotovljenem kraju in na neugotovljen komunikacijski
način preko Walterja Wolfa ta pa preko Hansa Wolfganga
Riedla, od Reija Niittynena zahteval 30% predplačilo
obljubljene provizije in pogodbo, ki bo vsebovala predplačilo,
katero je moral Walter Wolf pokazati Jožetu Zagožnu.
Glede na pravno kvalifikacijo očitanega kaznivega dejanja in
glede na opis dejanja v abstraktnem delu opisa iz katerega ne
izhaja, da bi Janša očitano kaznivo dejanje storil tako, da bi
terjal obljubo plačila nagrade oziroma, da bi pri taki
izvršitveni obliki kaznivega dejanja sodeloval kot udeleženec,
ni jasno, kaj naj bi navedba »po navodilih Ivana Janše«
dejansko pomenila, prav tako kot ni jasno na kaj se nanaša
navedba z »enakim namenom«. Ne glede na navedeno
menimo, da je tak očitek, ki bi se lahko nanašal očitno zgolj
na Zagožna in nikakor ne spada v opis dejanja, ki se očita
Janši, milo rečeno nenavaden. Še bolj nenavadne so navedbe
23
Povzeto po dr. Bele, intervju v časopisu Demokracija, dne 24.04.2014.
31
Vrhovnega sodišča o nekakšnem prepletenem ravnanju
Zagožna in Janše v celotnem inkriminiranem obdobju, ki ga
sodišče očitno ne razteza na neznani čas med 10.08.2005 in
22.08.2005, ko naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, temveč na
obdobje od leta 2004 do februarja 2007, čeprav v obrazložitvi
svoje sodbe pojasni, da je očitano kaznivo dejanje dokončano s
samim sprejemom obljubljene nagrade. Kaznivo dejanje
sprejemanja daril za nezakonito posredovanja po I. odstavku
269. člena KZ, ki se je očitalo Ivanu Janši se lahko stori z
dvema izvršitvenima oblikama in sicer s terjanjem kakšne
koristi oziroma obljube kakšne koristi ali s sprejemom kakšne
koristi oziroma obljube kakšne koristi. To kaznivo dejanje se
ne stori s tem, da terjaš in sprejmeš obljubo nagrade, temveč s
tem, da terjaš ali sprejmeš obljubo nagrade (alternativna
dispozicija).
Kljub splošni označbi možnega storilca (»kdor«) lahko to
kaznivo dejanje stori le oseba, ki ima tak položaj ali vpliv, da
lahko posreduje pri posamezni uradni osebi v zvezi s
posameznim uradnim dejanjem, pri tem pa ni nujno, da ima
oseba, ki nezakonito posreduje tudi sama status uradne osebe.
Kot predsednik Vlade RS je Janša načeloma zagotovo imel nek
vpliv na delovanje celotne državne uprave, kar pa ne pomeni,
da je imel vpliv na konkretne odločitve konkretnih uradnih
oseb v postopku oddaje naročila za nakup pehotnega bojnega
vozila 8X8, ki je potekal na MORS. Položaj predsednika vlade
mu je tak neposreden konkreten vpliv celo onemogočal. Tudi
vloga predsednika SDS mu takšnega konkretnega in
neposrednega vpliva ni omogočala. Še posebej, ker je bil
minister za obrambo predsednik druge stranke v koaliciji. (v
času domnevne storitve kaznivega dejanja je bil ministre za obrambo g.
Karel Erjavec, prvak stranke DESUS, ki je bil v sodnem postopku
pravnomočno oproščen), Trditev je absurdna že na prvi pogled, saj
naj bi stranka SDS dobila neko nezakonito nagrado iz »posla«,
ki je v pristojnosti ministra člana stranke DESUS. Posledično
se zdi, da je bil pritožnik obtožen in obsojen zgolj zaradi
svojega položaja kot predsednik vlade v smislu nekakšne
objektivne odgovornosti, ki pa seveda v kazenskem pravu ni
dopustna.
Iz odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 73/2010 izhaja,
da storilec tega kaznivega dejanja izkoristi svoj položaj ali pa
svoj vpliv. V konkretnem primeru je potrebno poudariti, da iz
konkretnega opisa dejanja niti ne izhaja, da je Janša izkoristil
svoj položaj ali svoj vpliv.
Ne glede na navedeno pa mora imeti storilec tega kaznivega
dejanja nasproti določeni uradni osebi takšen položaj, da
32
lahko pri njej intervenira oziroma mu njegov položaj
omogoča poslovanje s to uradno osebo in s tem tudi vpliv na
to uradno osebo, kar logično pomeni, da je potrebno za
presojo tega vpliva opredeliti uradno osebo oziroma krog
uradnih oseb, ki izvršujejo uradno dejanje na katere naj bi
storilec vplival, kar pa iz konkretnega opisa dejanja, ki se
očita obdolženemu Janši prav tako ne izhaja. Še bolj
pomembno pa je v konkretnem primeru dejstvo, ki smo ga že
zgoraj navedli, da predstavniki Patrie pritožniku niso niti
obljubili nagrado za posredovanje, pri uradnem dejanju in od
njega takšnega posredovanja niso niti pričakovali, ker so
takšno posredovanje pri uradnem dejanju pričakovali od
Jureta Cekute in to glede na sodbo Okrožnega sodišča v
Ljubljani opr. št. II K 42208/2010, z dne 14.04.2014 tudi
dobili.
Iz opisa dejanja niti ne izhaja, da bi uradno dejanje (postopek
oddaje naročila zaupne narave št. MORS 407/2005-TRP Pehotna bojna
vozila-kolesniki 8X8), opravljale uradne osebe. V opisu dejanja iz
katerega izhaja zakaj in s kakšnim namenom naj bi Korpi,
Hulkkonen in Niittynen obljubili provizijo je med drugim
navedeno, da naj bi Zagožen in Janša vplivala pri tistih osebah
na MORS, ki so sodelovale v postopku pregleda in ocenjevanja
ponudb in pri osebah na MORS, ki so v postopku oddaje
naročila odločale. Iz navedenega opisa ne izhaja trditev, da
naj bi vplivala na uradne osebe. Pavšalne navedbe Vrhovnega
sodišča (sodba točka 37, stran 19), da zakonska podlaga
navedena v opisu dejanja daje okvir za sklep, da je postopek
oddaje naročila zaupne narave izveden v okviru MORS,
uradno dejanje, so povsem pavšalne navedbe. Dejstvo je, da iz
konkretnih zakonskih določil navedenih v opisu dejanja ni
moč razbrati, da je bil postopek oddaje zaupne narave uradno
dejanje, še manj pa da bi to dejanje opravljale uradne osebe. V
opisu dejanja nikjer ni navedeno, da naj bi kdor koli vplival na
uradne osebe, še manj pa da bi bile te uradne osebe konkretno
navedene.
V zvezi uradnega dejanja, glede na očitek iz opisa dejanja in
glede na obrazložitev sodbe, morda ni odveč ponovno
poudariti, da izbira lokalnega industrijskega partnerja za
družbo Patria Vehicles Oy, in vse dogajanje okoli te izbire
(predlogi, priporočila, dogovori, potrditve) nikakor ne predstavljajo
uradnega dejanja (kar ugotavlja tudi Vrhovno sodišče v točki 37, na
strani 19 sodbe), prav tako med uradna dejanja ne spada
zagotovitev politične podpore in zagotovitev podpore na
MORS, zato so vse te navedbe v opisu dejanja v krivdoreku
sodbe nepotrebne in nenavadne in v konkretnem primeru
očitno pomenijo prepovedano zakonsko analogijo. Še bolj
nenavadno je stališče Višjega sodišča, da je potrebno v
33
konkretnem primeru upoštevati širši kontekst.
Med storilcem in dajalcem podkupnine mora biti določena
povezanost, ki na storilčevi strani pomeni zavest o namenu
podkupovanja, na strani dajalca podkupnine pa ravnanje, ki
takšen namen izraža. V konkretnem primeru naj bi vez med
Reijom Niittynenom in Ivanom Janšo, bila vzpostavljena preko
posrednika Zagožna, vez med Niittyneom in Zagožnom pa
prav tako preko posrednikov Wolfa in Reidla. Načeloma sicer
ni potrebno, da bi imel storilec tega kaznivega dejanja in
dajalec podkupnine oziroma obljube podkupnine neposreden
stik, vendar je pri konkretnem očitku, ko naj bi bilo dejanje
storjeno s posredovanjem, bilo potrebno že v opisu dejanja
konkretizirati ne samo okoliščine dane ponudbe temveč tudi
okoliščine sprejema ponudbe. V konkretnem primeru so
okoliščine dane ponudbe povsem nejasne, okoliščin
sprejema ponudbe pa opis dejanja ne vsebuje.
Opis dejanja v obtožnem predlogu
V skladu z določili 434. člena ZKP, mora obtožni predlog
obsegati med drugim tudi opis dejanja iz katerega morajo
izhajati zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. V sporni
zadevi iz tega, kako je konkretno dejanje opisano (tako v
obtožnem predlogu kot v izreku sodbe), ne izhaja, da je pritožnik
sprejel obljubo nagrade. Sprejem obljube kot eden od
zakonskih znakov kaznivega dejanja je sicer povzet v
abstraktnem opisu dejanja, v konkretnem opisu dejanja pa ta
zakonski znak ni opisan. Iz tega sledi, da dejanje, kakršno naj
bi se bilo – sledeč opisu – zgodilo, ni kaznivo dejanje, ker za
sklep, da je bila obljuba sprejeta, v opisanem življenjskem
dogodku ni nobene podlage. Z drugimi besedami: obtožni akt
je nesklepčen, v izreku je, na način, da je sprejem
ponudbe kot eden od zakonskih znakov le prepisan iz
zakona, napravljena konkluzija brez podlage v očitku, ki
bi moral biti konkretiziran že v obtožnem aktu. Sodnik ne
more začeti kazenskega postopka, če iz obtožnice (obtožnega
predloga) ne izhaja jasno in določno (v smislu lex certa), česa je
posameznik obdolžen. Če namreč znaki KD niso jasno in
določno opredeljeni in če ni jasno in določno opredeljeno
ravnanje obdolženega, s katerim naj bi izpolnil te znake
kaznivega dejanja, pa ni poseženo samo v načelo lex certa,
temveč tudi v pravico do poštenega sojenja, saj se obdolženi
ne more učinkovito braniti (22. člen Ustave).
Opozoriti je potrebno, da gre pri tej »pomanjkljivosti« za
drugačno in hujšo pomanjkljivost obtožnega akta, kot je
premalo določen čas in kraj storitve domnevnega kaznivega
dejanja. Čas in kraj storitve nista elementa kaznivega dejanja,
za katero je bil obsojen pritožnik. Odsotnost teh elementov
34
postavlja pod vprašaj, ali je očitano dejanje sploh dovolj
individualizirano, da se ve, za kateri življenjski dogodek gre.
Sprejem (obljube) pa je element kaznivega dejanja in če v
obtožnem aktu ni konkretnega opisa ravnanja, ki naj bi
predstavljalo sprejem, konkretno ravnaje, naj bodo drugi
elementi in okoliščine še tako natančno opisani, ni kaznivo
dejanje.
Treba je biti pozoren tudi na to, da gre za problem, ki nima
odločilne zveze z vprašanjem indičnega dokazovanja.
Ravnanja, ki bi predstavljalo element kaznivega dejanja,
pa ga tožilec ni navedel, sodišče sploh ne sme ugotavljati
– naj bo z neposrednimi ali s posrednimi dokazi.
Bistvo očitane kršitve Ustave in Kazenskega zakonika lahko
zamegli okoliščina, da je sodišče dejstva, ki naj bi
substancirala (zgolj) formalno navedbo enega od znakov
kaznivega dejanja, ugotovilo (pravilno ali ne, je drugo vprašanje) s
pomočjo posrednih, indičnih dokazov. Ta postopek in njegov
rezultat sta že sama po sebi sporna, tudi če bi sodišče na ta
način – posredno - dokazalo obstoj odločilnih dejstev, ki bi jih
bil tožilec navedel. V tem primeru pa se je zgodilo nekaj
drugega: sodišče je na podlagi indičnih dokazov sklepalo,
da obstajajo dejstva, ki jih tožilec sploh ni navedel in iz
katerih naj bi šele izhajalo, da je bila obljuba sprejeta.
Tega bi sodišče ne smelo storiti, četudi bi ugotovitev o obstoju
takšnih dejstev lahko oprlo na neposredne dokaze. Če je
sodišče prve stopnje že kršilo kazenski postopek, ker je
razsojalo na podlagi nesklepčnega obtožnega akta, pa za
odločitev ne bi smelo uporabiti dejstev, ki jih tožilec ni navedel
in iz katerih (šele) izhaja (glej 434. člen ZKP) obstoj kaznivega
dejanja. Prvostopenjsko sodišče pa je storilo ravno to – in za
povrh še prikrito, samo v obrazložitvi. Na ta način ni mogoče
zakrpati pomanjkljivega obtožnega akta. Dejstvo je, da bo
moralo sodišče ob takšnem opisu dejanja v obtožnem
predlogu, obtožni predlog zavreči (ker dejanje kot je opisano ni
kaznivo dejanje, 435. člen ZKP v povezavi s 1. točko I. odstavka 277. člena
ZKP), in ne da je prevzelo vlogo tožilca.
Glede na navedeno menimo, da dejanje kot je opisano in
za katerega je bil pritožnik obsojen ne vsebuje vseh
zakonskih znakov, kar posledično pomeni, da je sodišče
kršilo 28. člen Ustave.
Kraj storitve kaznivega dejanja kot bistvena okoliščina
kaznivega dejanja (načelo zakonitosti, 28. člen Ustave RS,
kršitev pravice do sodnega varstva 23. člen Ustave RS)
Obtožni akt in tudi prvostopenjska obsodilna sodba ne
35
obsegata temeljnih navedb glede očitanega kaznivega
dejanja, in sicer navajanje kraja storitve dejanja. Nesporno je
da v konkretnem primeru kraj storitve ni zakonski znak
očitanega kaznivega dejanja je pa vsekakor v konkretnem
primeru odločilna okoliščina za presojo pravilne uporabe
kazenskega zakonika.
Iz obtožnega predloga in iz prvostopenjske sodbe izhaja,
da je bilo očitano kaznivo dejanje storjeno na neznanem
kraju, pri čemer niti iz obrazložitve obtožnega predloga
oziroma sodbe ne izhaja, da bi bil ta »neznani kraj« v R.
Sloveniji. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati, da iz
opisa dejanja izhaja, da so provizijo obljubili in se z obljubo
strinjali najmanj podpredsednik za marketing in prodajo
Tuomas Korpi in izvršni direktor Heikki Hulkonen iz Patrie
Vehicles Oy in Reijo Nittiyine (v nadaljevanju finski
državljani). Kje je prišlo do obljube provizije iz obtožnega
predloga in iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja prav tako
kot ne izhaja, kje naj bi pritožnik preko Jožeta Zagožna od
navedenih finskih državljanov sprejel obljubo plačila provizije
za stranko SDS.
V skladu z določili 12. člena KZ-1 kazenski zakon Republike
Slovenije velja za državljana Republike Slovenije, tudi če stori
v tujini kakšno kaznivo dejanje, vendar se storilec v skladu z
določili III. odstavka 134. člena KZ-1 preganja le, če je dajanje
kaznivo tudi po zakonu države, v kateri je bilo storjeno. V
konkretnem primeru glede na opis dejanja v obtožnem
predlogu oziroma v krivdoreku obsodilne sodbe kjer se
navaja, da je bilo dejanje storjeno na neznanem kraju, ni
bilo moč uporabiti določil kazenskega zakonika RS o
krajevni veljavnosti, ker ni znano kje je bilo dejanje
storjeno in posledično ni bilo moč presoditi ali je očitano
dejanje kaznivo tudi po zakonu države v kateri je bilo
dejanje storjeno. Navedeno je pomembno, ker bi lahko bilo
dejanje (provizijo so obljubili finski državljani) storjeno na Finskem,
na Finskem pa dejanje, ki se očita pritožniku ni kaznivo
dejanje.24
Opredelitev kraja kaznivega dejanja z ozirom na določitev
veljavnega kazenskega prava in pristojnega sodišča v
konkretnem primeru ni zgolj drugotnega pomena kot je to
navedlo Višje sodišče (glej str. 20-21 sodbe Višjega sodišča v predmetni
Navedeno izhaja iz Finske prvostopenjske sodbe kjer sodišče jasno navede, da bi pritožnik bil na Finskem oproščen, ker dejanje, pritožnika po Finski zakonodaji ni
kaznivo dejanje, pri čemer bi po pravnomočnosti sodbe veljalo tudi načelo ne bis in idem glede ponovnega sojenja o isti stvari.
24
36
zadevi25),
temveč ima daljnosežne posledice tako glede obstoja
kaznivega dejanja kakor tudi glede pristojnosti sodišča. V
danem primeru so si tri države (Avstrija, Slovenija in Finska) kar
»po domače« razdelile zadevo z resnimi posledicami za
pritožnika in soobdolžene. Ta umetna delitev zadeve med
tremi državami je privedla do absurdne situacije, kjer imamo
obsodilno sodbo v Sloveniji in oprostilno sodbo na Finskem, za
finske državljane, ki naj bi obljubo dali (sodba sicer še ni
pravnomočna)
in to kljub temu, da je kaznivo dejanje
sprejemanja obljube koneksno povezano z dajanjem obljube,
kar pomeni, da nedokazanost dajanja obljube hkrati učinkuje
kot nedokazanost sprejemanja obljube.26 Prav tako je
potrebno poudariti, da iz finske sodbe izhaja, da bi bil
pritožnik na Finskem (če bi bilo finsko sodišče pristojno tudi zanj)
oproščen.27
Vrhovno sodišče naših navedb povezanih z neznanim krajem
kaznivega dejanja v ZVZ ni upoštevalo, ker je te navedbe štelo
kot nedovoljeno novoto, ki je nismo navajali v pritožbi zoper
sodbo sodišča prve stopnje. Takšne navedbe Vrhovnega
sodišča so pravno in dejansko zgrešene. Dejstvo je, da smo v
pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje v poglavju »Kršitev
kazenskega zakona« jasno in nedvoumno navedli, da opis
dejanja kot historičnega dogodka ne vsebuje odločilnih
dejstev, ki konkretizirajo kaznivo dejanje in pri tem posebej
poudarili, da v opisu ni konkretizirano kje je bilo dejanje
storjeno (pritožba stran 33). Prav tako pa je dejstvo, da je Višje
sodišče dolžno po uradni dolžnosti v skladu z določili 383.
člena ZKP preizkusiti ali je bil v škodo obtoženca prekršen
kazenski zakon in v kolikor Višje sodišče tega ni storilo
pritožnik s temi navedbami v ZVZ nikakor ni prekludiran kot
to zmotno navaja Vrhovno sodišče.
Glede na navedeno menimo, da je sodišče prekršilo
kazenski zakon glede vprašanja uporabe kazenskega
zakona in kazenskega pregona in s tem kršilo 28. člen
Ustave, Vrhovno sodišče pa je s stališčem o prekluziji
pritožniku kršilo pravico do sodnega varstva iz 23. člena
Ustave RS.
c.) Kršitev pravice do obrambe
Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi opr. št.
U-I-289/95
Višje sodišče je navedlo, da pritožnik zmotno meni, da je kraj kaznivega dejanja odločilna okoliščina, ki bi kakor koli vplivala na obstoj očitanega kaznivega dejanja
oziroma na kazensko odgovornost pritožnika. Višje sodišče je v obrazložitvi sodbe (sodba stran 20) brez da bi to kakorkoli obrazložilo navedlo, da naj bi bil neznani
kraj v RS, čeprav to iz obtožnega predloga in iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja citiram: »Zgolj dejstvo, da iz opisa ni razvidno kje točno na katerem
kraju (v RS) je obdolženi Janša sprejel obljubo plačila nagrade…«
26 glej tudi mnenje prof. Beleta – časopis Demokracija, 24. april 2014
27 Tako ga finsko sodišče celo večkrat poimensko navaja in razbremenjuje (glej prevod finske sodbe, stran 62 do 68) ter tako med finsko sodbo in slovenskima sodbama
obstaja diametralno nasprotje v koneksni zadevi.
25
37
navedlo, da je temeljna predpostavka za zagotovitev pravice
do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe, da je
posameznik seznanjen z obtožbo - to pomeni, da mora biti
seznanjen z vsemi posamičnimi podatki dejanske in pravne
narave, ki mu omogočajo, da skladno z njimi lahko pripravi
svojo obrambo. Ta predpostavka predstavlja sestavni del
pravice iz prve alinee 29. člena ustave, ki jo EKČP varuje
posebej in izrecno v določbi a) tretjega odstavka 6. člena.28
V konkretnem primeru iz opisa dejanja izhaja, da se je
obdolženemu Ivanu Janši očitalo, da je v času od 10.08.2005
do 22.08.2005 na neugotovljenem kraju in na neugotovljen
komunikacijski način preko Jožeta Zagožna za stranko SDS
sprejel obljubo plačila provizije za prodajo po pogodbi, ki je
bila dogovorjena v 4,2% proviziji za Walterja Wolfa kot
poseben bonus, ta pa je bila vključena v 7,5% provizijo za
družbo RHG Riedl Handelsgesellschaft m. b. H. Jože Zagožen,
preko katerega naj bi Ivan Janša sprejel obljubo plačila
provizije, pa naj bi to obljubo prejel preko Walterja Wolfa in
Hansa Wolfganga Riedla od Reija Niittynena.
Vrhovno sodišče je v obrazložitvi svoje sodbe v zvezi kršitve do
obrambe navedlo, da je opis dejanja v izreku sodbe vseboval
opis vseh zakonskih znakov kaznivega deanja in da je obtožni
predlog omogočal pritožniku osredotočeno dokazovanje in
učinkovito obrambo. Navedeno naj bi izhajalo iz dejstva, da je
pritožnik podal zagovor in obširno in izčrpno utemeljeval
svojo obrambo (sodba Vrhovnega sodišča, točka 141 in 144). Takšne
navedbe ne samo da so pravno zgrešene, so tudi v nasprotju s
potekom postopka in obrambo pritožnika. Pritožnik je v
Navedene pravice ustrezajo pojmu "fair trial", kakor ga opredeljuje tudi EKČP v prvem in naslednjih odstavkih 6. člena. Po prvem odstavku tega člena ima vsakdo
pravico, da v kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Določba
drugega odstavka 6. člena EKČP opredeljuje domnevo nedolžnosti, določba tretjega odstavka tega člena pa določa minimalne pravice osebe, ki je obdolžena kaznivega
dejanja in med njimi tudi pravico obdolženca: a) da ga takoj in nadrobno seznanijo v jeziku, ki ga razume, z bistvom in vzroki obtožbe, ki ga bremeni, in b) da ima
primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe. Drugi in tretji odstavek 6. člena EKČP predstavljata po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice
specialno izvedbo splošnega načela, ki ga vsebuje določba prvega odstavka tega člena. Domneva nedolžnosti, ki ji je posvečen drugi odstavek, in različne pravice,
primeroma navedene v tretjem odstavku (»minimalne pravice«), so med drugim sestavni del pojma pošteno sojenje v kazenskih postopkih. (zadeva Deweer, sodba z dne
27.2.1980; Publications ECHR, Ser. A, Vol. 35; p. 56). Pri tem je po ustaljeni praksi sodišča tudi zahteva po enakosti orožij v smislu »fairbalance« med strankami v načelu
enako uporabna tako v civilnih kot tudi v kazenskih zadevah (zadeva DomboBeheer proti Nizozemski, sodba z dne 27.10.1993, Publ. ECHR, Ser. A, Vol. 274, p.33).
Evropsko sodišče za človekove pravice pogosto poudarja, da je namen EKČP varovati ne pravice, ki so teoretične ali iluzorne, ampak pravice, ki so dejanske in učinkovite;
to še posebej velja za pravice obrambe z vidika prominentne vloge, ki jo ima v demokratični družbi pravica do poštenega sojenja, iz katere pravice do obrambe izhajajo
(zadeva Artico, sodba z dne 13.5.1980, Publ. ECHR, Ser. A, Vol. 37, p.33).
28
Ustavno sodišče je v svoji odločbi U-I-345/98 pojasnilo, da namen pravnih jamstev v kazenskem postopku, primeroma naštetih v 29. členu Ustave, je zagotoviti poštenost
sojenja pred neodvisnim sodiščem. Zato je treba določbo 29. člena Ustave razlagati v povezavi z 22. in 23. členom Ustave, s katerima je opredeljena temeljna pravica do
poštenega sojenja.
ZKP določa, kaj mora vsebovati obtožnica, v 269. členu. Po 2. točki prvega odstavka tega člena mora obtožnica obsegati opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki
kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, predmet in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se
kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Takšen opis kaznivega dejana zahteva ZKP tudi za obtožni predlog (prvi odstavek 434. člena v zvezi s 429. členom ZKP).
Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr.št. I Ips 101/2008 izhaja, da mora opis dejanja kot historičnega dogodka vsebovati vsa odločilna dejstva, ki konkretizirajo kaznivo
dejanje. Odgovornost tožilca je, da v opis dejanja navede tudi dejstva in okoliščine, ki omogočajo: 1) presojo ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev
kaznivega dejanja, 2) določitev, kaj je predmet postopka oziroma dokazovanja in 3) obrambi, da natančno ve, kaj je predmet obtožbe, to pa je predpogoj za uspešno
obrambo.
38
svojem zagovoru glede na očitke lahko zgolj zanikal, da bi s
komerkoli od omenjenih v obtožnem predlogu govoril o Patrii
ali da bi bil z njimi v kakršnikoli drugi posredni komunikaciji v
zvezi s Patrio, zato tudi ni mogel sprejeti obljube nagrade.
Takšen zagovor v katerem je pritožnik lahko samo pojasnil,
da ni imel s soobdolženimi nikakršnega kontakta v zvezi s
Patrio, zanikal sprejem obljube nagrade in pojasnil v kakšnih
razmerjih je bi s posameznimi soobdolženimi nikakor ne
kažejo na obširno in izčrpno obrambo kot to navaja Vrhovno
sodišče še manj pa na seznanjenost z vsemi posamičnimi
podatki dejanske in pravne narav, ki omogočajo učinkovito
obrambo.
Iz opisa dejanja v konkretni zadevi niso izhajali dejanski
in pravni vidiki obtožbe, ki bi obdolženemu omogočili
učinkovito obrambo. Dejstvo je, da se obdolženi že zoper
časovno odprt okvir obtožbe težko ali sploh ne more
učinkovito braniti. Nemogoče se je braniti, če se
obdolženemu očita, da je storil kaznivo dejanje na
neugotovljenem kraju in na neugotovljen komunikacijski
način pri tem pa se tudi ne navede, od kot izhaja, da je
obdolženi dejansko bil seznanjen z dano obljubo plačila
provizije, da je to obljubo dejansko sprejel in z njo
soglašal, da je obljubo sprejel z namenom, da bo izkoristil
svoj vpliv in posredoval, da se opravi kakšno uradno
dejanje in brez da se navede višina obljubljene provizije,
ki bi jo naj obdolženi sprejel. Navedbe Višjega sodišča, da
gre v konkretnem primeru za očitek kompleksnejšega
kaznivega dejanja, ki ni konkretizirano skozi dejstvene
okoliščine ampak je potrebno upoštevati kompleten, v sodbi
ponujen opis poteka dogajanja, ki skupaj z abstraktnim
dejanskim stanjem predstavlja celoto, so nenavadne in v
bistvu pomenijo sodbo presenečenja, ki je ustavno
prepovedana.29
Kaznivo dejanje sprejemanja daril za nezakonito
posredovanje po I. odstavku 269. člena KZ ni neko kompleksno
kaznivo dejanje v katerem ne bi bili jasno opredeljeni
zakonski znaki, te »kompleksnosti« pa Višje sodišče tudi ne
pojasni. Zgolj zakonski znak »sprejem obljube«, za katerega
Višje sodišče navaja, da je dovolj določno determiniran že v
samem zakonu in tega zakonskega znaka, razen v
abstraktnem opisu niti ni potrebno v konkretnem opisu
dejanja natančneje opredeliti, je po našem mnenju pomensko
odprt, kar pa sodišče očitno ni upoštevalo. Pri očitanem
kaznivem dejanju je potrebno namreč upoštevati, da izraz
sprejeti obljubo ni isto kot prejeti obljubo v pomenu izvedeti
29
Glej odklonilno ločeno mnenje sodnika Deisingerja k sklepu št. Up -373/14 , z dne 11.06.2014, stran 5
39
zanjo. Obljuba darila ali nagrade se sprejme, ko je izraženo
soglasje za njeno izpolnitev ob prevzemu nasprotne
obveznosti izrabljanja položaja ali vpliva za posredovanje pri
uradnem dejanju določene uradne osebe. Se pravi, da je
sprejetje obljube izvršeno šele s pristankom na določeno
nasprotno obveznost30. V obtožbi in v opisu dejanja v obsodilni
sodbi ni mogoče najti dejstev, iz katerih bi bilo moč razbrati,
kako je Janša izpolnil vse navedene znake kaznivega dejanja
glede sprejemanja obljube. Sicer je res, kar navaja Višje
sodišče, da je potrebno upoštevati kompleten opis dejanja, v
kolikor pri tem Višje sodišče meni, da je potrebno upoštevati
abstraktni in konkretni opis dejanja, poudariti pa je potrebno,
da je ob povzemanju zakonskih znakov iz abstraktnega opisa
v konkretni opis potrebno navesti vsa tista odločilna dejstva v
katerih se izražajo zakonski znaki, ki se nikoli ne odražajo v
tisti splošnosti, ki si jih je zakonodajalec zamislil, ampak se
vedno izražajo na nek poseben konkreten način in ta
konkreten način mora biti opisan v obtožbi oziroma v opisu
dejanja v obsodilni sodbi, kar pa je Višje sodišče v tem
konkretnem primeru spregledalo.
Naše očitke, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih je
Vrhovno sodišče zavrnilo in zgolj ponovilo pavšalne in
dokazno nepodprte navedbe prvostopenjskega in Višjega
sodišča o aktivni vlogi pritožnika, o seznanjenosti pritožnika s
postopkom, spremljanju priprav, nadzorovanju priprav na
izvedbo postopka in seznanjenosti z dogovori in z dajanjem
navodil, ta dejstva pa naj bi vodila k sklepu, da je pritožnik
sprejel obljubo plačila provizije, kar naj bi sodišče prve
stopnje zanesljivo ugotovilo. Gre ponovno za povsem pavšalne
in dokazno nepodprte navedbe o odločilnih dejstvih, ki jih
skuša Vrhovno sodišče tako kot tudi Višje in prvostopenjsko
sodišče
pojasnjevati
z
navedbami
o
nespornem
komunikacijskem kanalu, o nespornem sprejemu obljube
nagrade, ki v obrazložitvi sodbe Višjega sodišča ni nikjer
obrazložena v sodbi prvostopenjskega sodišča pa se glede
sprejema obljube nagrade navaja zgolj to, da je bil pritožnik
seznanjen z obljubo nagrade in jo tudi sprejel, saj ga je zato
bilo potrebno informirati tudi o tem, da obljubljeno plačilo še
ni bilo realizirano (sodba sodišča prve stopnje stran 115).
Navedbe Višjega sodišča o “kompletnem” opisu dejanja so
nelogične. Dejstvo je, da gre v konkretnem primeru za
povsem enostavno kaznivo dejanje, ob pomanjkanju dokazov
pa ta enostavnost preraste v kompleksnost, ker sodišče ne zna
oziroma ne more odgovoriti na bistvena vprašanja, ki se
nanašajo na kraj storitve kaznivega dejanja (kje), na čas
30
Povzeto po prof. dr. Bele, intervju v časopisu Demokracija, z dne 24. april 2014
40
storitve kaznivega dejanja (kdaj), na način storitve kaznivega
dejanja (kako) in na namen storitve (zakaj). Prav tako sodišče
ne pojasni bistvenih okoliščin, ki jih navaja v konkretnem
opisu dejanja in sicer kaj pomeni spremljanje in nadzor
priprav nad izvedbo postopka oddaje naročila zaupne narave.
Posledično sodišče tudi ne pojasni, kako in na kakšen način in
od kod izhaja, da je obdolženi Janša skupaj z Zagožnom
spremljal in nadzoroval priprave na izvedbo postopka oddaje
naročila zaupne narave. Sodišče v obrazložitvi sodbe ne
pojasni od kot izhaja, da je bil obdolženi Janša seznanjen z
dogovori Zagožna z Niittynenom in Riedlom, kot se to navaja
v opisu dejanja. Prav tako iz obrazložitve sodbe ni razvidno
kakšne dogovore naj bi obdolženi Janša imel z Niittyneom in
Riedlom in kakšna navodila jima je dajal, kdaj in kje je te
dogovore sklepal in kdaj in kje je dajal navodila, čeprav se v
opisu dejanja zatrjuje, da je takšne dogovore imel in da je
navodila dajal. Sodišče ne pojasni iz katerih okoliščin izhaja,
trditev v opisu dejanja, da naj bi Jože Zagožen posredoval
obljubo Niittynena obdolženemu Janši, ne pojasni kdaj se je to
zgodilo, kje se je to zgodilo in na kak način se je to zgodilo.
Sodišče v obrazložitvi sodbe ne pojasni konkretnih okoliščin iz
katerih bi izhajalo, da je obdolženi Janša dejansko obljubo, ki
mu naj bi bila posredovana od Niittynena preko Zagožna,
sprejel, se z njo strinjal in privolil, da bo izkoristil svoj vpliv in
posredoval, da se opravi uradno dejanje. Sodišče v
obrazložitvi sodbe ne pojasni kdaj, kje in od kot izhaja, da naj
bi obdolženi Janša, dal navodilo Zagožnu, da naj zahteva 30%
predplačilo obljubljen provizije, kot se to navaja v opisu
dejanja pri tem je potrebno podariti, da se tudi pri zahtevi za
plačilo provizije navaja, da naj bi jo Zagožen zahteval na
neugotovljenem kraju in na neugotovljen komunikacijski
način, prav tako sodišče ne pojasni kdaj, kje in komu naj bi
obdolženi Janša potrdil lokalnega industrijskega partnerja.31
Ustavno sodišče je že v zadevi U-I-92/96 jasno navedlo, da iz
pravice do poštenega sojenja, ki izhaja iz 22. in 23. člena
Ustave, izhaja tudi, da mora imeti oseba, katere pravice,
dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka,
ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli tako glede
dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju
do nasprotne stranke ni zapostavljena. To pa je mogoče samo,
Iz sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10 in Up-748/10 z dne 12. 5. 2011, izhaja citiram: »Ustavnopravno jamstvo obrazloženosti je v
korelativnem odnosu z nekaterimi drugimi ustavnopravnimi vrednotami, izrazito npr. s človekovo pravico do pravnega sredstva. Tako je stopnja obrazloženosti med
drugim določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo o vsakem posameznem primeru. Odsotnost obrazložitve sodbe, s katero se uresničuje
pravica do meritorne odločitve, ki je element človekove pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ima za posledico kršitev tudi te pravice.«. Glede
obrazloženosti sodne odločbe opozarjamo tudi na odločbo ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23.9.2010, citiram: »Obrazložena sodna odločba je bistven del
poštenega postopka. Z njo je sodišče dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Zahteve po
razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji pravnih stališč Ustavno sodišče v svojih odločbah pogosto poudarja. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja
kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je
sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo. Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj
za preizkus razumnosti sprejete odločitve.«
31
41
če je opis kaznivega dejanja dovolj jasen, kar pa v konkretnem
primeru ni bil in tudi obrazložitev sodbe glede na zgornje
navedbe ne dosega minimalnih standardov . Da gre v
konkretnem primeru očitno za povsem nejasen opis dejanja
nenazadnje izhaja tudi iz ugotovitve Vrhovnega sodišča, da je
zakonski znak sprejem obljube v konkretnem opisu dejanja
konkretiziran v obliki plačila provizije pri čemer je le
potrebno opozoriti, da ne tožilec, ne prvostopenjsko sodišče in
ne Višje sodišče tega niso “ugotovili”, kar sicer ne preseneča,
ker je takšna ugotovitev očitno pravno zgrešena in podana z
namenom obrazložitve neobstoječega, prav tako pa takšna
ugotovitev kot smo te že pojasnili pomeni sodbo presenečenja.
Zgolj trditev, da je obdolženi sprejel obljubo plačila
provizije brez opisa drugih jasnih in konkretnih
dejanskih okoliščin storitve kaznivega dejanja v
konkretnem primeru pritožniku ni omogočala učinkovite
obrambe in mu je bila kršena pravica do obrambe
zagotovljena v 29., 22. in 23. členu Ustave.
d.)Enako varstvo pravic (22. člen Ustave RS)
Iz sklepa ustavnega sodišča št. U-I-253/07, Up-2118/06 z dne
20. 11. 2008, izhaja citiram: »Ustavno sodišče v vprašanja, ki so –
kot v obravnavanem primeru – le vprašanja pravilne uporabe prava, na
podlagi 22. člena Ustave poseže samo v izjemnih primerih, če je odločitev
tako očitno napačna in brez razumnih pravnih argumentov, da jo je
mogoče šteti za arbitrarno. To bi Ustavno sodišče lahko ugotovilo, če
sodišče svoje odločitve ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti in bi bilo
mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi
kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, ali če bi ugotovilo, da so
argumenti sodišča že na prvi pogled tako nerazumni, da po nobeni od
mogočih razlag zakona ne pridejo v poštev.«
V konkretnem primeru menimo, da je pravna opredelitev
sodišča, da je Ivan Janez Janša storil očitano kaznivo dejanje v
sostorilstvu povsem arbitrarna, ker temelji na očitno napačni
razlagi pravne norme in je brez razumnih pravnih
argumentov, kar posledično pomeni kršitev 22. člena Ustave
RS.
Pritožniku se je očitalo, da je kaznivo dejanje sprejemanje
daril za nezakonito posredovanje po I. odstavku 269. člena KZ
storil v sostorilstvu z Jožetom Zagožnom. Da naj bi
obdolženi Ivan Janša dejanje storil v sostorilstvu izhaja iz
abstraktnega opisa dejanja iz konkretnega opisa dejanja
in iz obrazložitve sodbe pa to ne izhaja.
V konkretnem opisu dejanja je v zvezi povezave med Ivanom
Janšo in Jožetom Zagožnom navedeno, da naj bi bil obdolženi
42
Ivan Janša seznanjen, da je bilo v času priprav na izvedbo
postopka oddaje naročila zaupne narave št - MORS 407/2005TRP Pehotna bojna vozila - kolesniki 8X8 Ministrstva za
obrambo R. Slovenije Jožetu Zagožnu predlagano, da naj
vlada imenuje in predlaga lokalnega zastopnika Patrii
Vehicles Oy in da naj v postopku oddaje naročila zagotovi
politično podporo ter podporo na MORS, da bo v postopku
oddaje naročila izbran kot najugodnejši ponudnik, saj je
skupaj z Jožetom Zagožnom spremljal priprave na izvedbo
postopka oddaje naročila, ga nadzoroval in bil obveščen, da
naj se finskemu podjetju predlaga takega lokalnega
zastopnika, kateri bo v postopku oddaje naročila zaupne
narave zastopal finsko družbo Patria Vehicles Oy, da bo v
postopku oddaje naročila izbran za najugodnejšega
ponudnika ter, da se naj lokalnemu zastopniku zagotovi tudi
podpora na MORS v nadaljnjem postopku. Da je bil z dogovori
Jožeta Zagožna z Reijem Niittynenomo in Hansom
Wolfgangom Riedlom redno seznanjen najmanj preko Jožeta
Zagožna, Jože Zagožen pa je Reija Niittynena in Hansom
Wolfganga Riedla sam ali preko Walterja Wolfa seznanjal z
dogovori in navodili Ivana Janše. Da naj bi Ivan Janša preko
Jožeta Zagožna v času od 10.08.2005, do 22.08.2005 sprejel
obljubo plačila provizije za stranko SDS. Da je Jože Zagožen z
enakim namenom 22.08.2005 po navodilih Ivana Janše na
neugotovljenem kraju in na neugotovljen komunikacijski
način, preko Walterja Wolfa, ta pa preko Hansa Wolfganga
Riedla, od Reija Niittynena zahteval 30% predplačilo
obljubljen provizije in pogodbo, ki bo vsebovala predplačilo.
Da je Jože Zagožen dne 01.09.2005 na sestanku
organiziranem v prostorih HSE predlagal kot lokalnega
zastopnika družbo Rotis d.o.o, in da je neugotovljenega dne po
08.09.2005 odločitev, da je družba Rotis d.o.o, zastopnik
oziroma lokalni partner Patrie Vehicles Oy potrdil še
predsednik Vlade Ivan Janša. Jožetu Zagožnu in Ivanu Janši, ki
sta spremljala postopek oddaje naročila zaupne narave je bilo
znano, da postopek še ni zaključen, ker si je MORS pridržal
pravico do razveljavitve, ustavitve ali zaključka celotnega
postopka ali samo dela naročila, da naročila ne odda in ker
Jože Zagožen preko Walterja Wolfa in Hansa Wolfganga
Riedla, Hans Wolfgang Riedl pa od predstavnikov finske
družbe Patria Vehicles Oy, ni prijel pogodbe, v kateri bi bilo
določeno že dne 22.08.2005 zahtevano 30%-no predplačilo
obljubljene provizije, je Jože Zagožen 1.7.2006, 6.7.2006,
11.07.2006, 17.07.2006 in 27.07.2006 na neugotovljenem
kraju v Sloveniji preko Walterja Wolfa, ta pa preko Hansa
Wolfganga Riedla, od Reija Niittynena večkrat zahteval 30%
predplačilo.
Iz takšnega konkretnega opisa dejanja že na prvi pogled in
43
očitno ne izhaja, da bi obdolženi Ivan Janša in Jože Zagožen
skupaj neposredno izvršila kako izvršitveno dejanje, prav
tako pa iz tega opisa dejanja očitno ne izhaja, da bi obdolženi
Jože Zagožen storil ravnanje, ki samo po sebi ni izvršitveno v
krajevnih in časovnih okoliščinah, ki bi bile povezane z
izvršitvenim dejanjem obdolženega Ivana Janše. Navedbe
Višjega sodišča, da je očitek iz konkretnega opisa vsebinsko
ožji in je zato ta okoliščina irelevantna in na obstoj kaznivega
dejanja in na zaključek o sostorilstvu nima nobenega vpliva so
milo rečeno nenavadne. Dejstvo je, da se Janši očita, da je
sprejel obljub nagrade za stranko SDS, kar pa se obdolženemu
Zagožnu ne očita in že iz tega razloga je očitek sostorilstva v
konkretnem primeru očitno pravno povsem zgrešen. (Zagožnu
se namreč očita, da je sprejel obljubo nagrade zase (v abstraktnem delu
opisa ) oziroma najmanj zase (v konkretnem delu opisa) in da je terjal
obljubo nagrade, kar bi logično pomenilo da je storil dve samostojni
kaznivi dejanji). Navedbe Višjega sodišča, da je šlo med Janšo in
Zagožnom tokom celotnega inkriminiranega obdobja za
zavestno in v tolikšni meri prepleteno sodelovanje usmerjeno
v isto prepovedano posledico, ki se izkazuje kot sprejem
obljube provizije, katero je Zagožen sprejel najmanj zase
Janša pa za stranko SDS, da brez udeležbe enega ali drugega
kaznivo dejanje ne bi bilo izpeljano, k takemu stališču po se v
celoti pridružuje tudi Vrhovno sodišče, bistveno odstopajo od
pomena in razlage sostorilstva v pravni teoriji in dosedanji
sodni praksi.
Da je bilo dejanje storjeno v sostorilstvo ne izhaja niti iz
obrazložitve sodbe v kateri sodišče zgolj navaja, da je
brez dvoma mogoče zaključiti, da je obdolženi Janša
skupaj z Zagožnom storil očitano dejanje in je bilo torej
storjeno v sostorilstvu. Kot razloge za tak zaključek sodišče
navaja, da se obdolženi Janša v postopku ni želel osebno
sestati s predstavniki Patrie Vehicles Oy, ni se ga smelo na
zunaj vključevati, torej javno izpostavljati, ker je bilo to zanj
preveč nevarno, zato brez sodelovanja Jožeta Zagožna ne bi
bil seznanjen s predlogi finske strani, tudi glede plačila
obljubljene provizije ne, brez sodelovanja Zagožna pa njegova
navodila oziroma sporočila ne bi prišla do finske strani. Glede
na vlogo obdolženega Janše kot predsednika vlade in
ključnega odločevalca pa tudi Zagožen brez opisanega
sodelovanja in usklajevanja z obdolženim ne bi mogel storiti
očitanega mu kaznivega dejanja. Takšne navedbe sodišča ne
kažejo na sostorilstvo temveč predvsem na to, da obdolženi
Zagožen po mnenju sodišča očitno (brez sodelovanja in
usklajevanja z obdolženim Ivanom Janšo) ni imel vpliva, ki bi ga
lahko izkoristil za posredovanje, da se opravi kakšno uradno
dejanjem, kar posledično pomeni, da očitanega kaznivega
dejanja ni mogel storiti in da je obrazložitev sodbe v nasprotju
44
z opisom dejanja.
Takšna razlaga sostorilstva, ki ga ponuja sodišče
v
obrazložitvi sodbe (sodba okrajnega sodišča, stran 115) očitno nima
dosti skupnega s pomenom sostorilstva, ki ga je KZ opredelil
kot, citiramo: »Sostorilec je vsak, ki skupaj z drugim izvrši
kaznivo dejanje, tako da zavestno sodeluje pri storitvi ali kako
drugače odločilno pripomore k storitvi«.
Kaznivo dejanje, ki se očita Janši se sicer že povsem pojmovno
ne more storiti v sostorilstvo. Sostorilstvo se presoja po
objektivnih in subjektivnih merilih, ki morajo biti izražena v
opisu dejanja in v obrazložitvi sodbe, kar pa v konkretnem
primeru ni bilo.32
Za presojo sostorilstva je bilo v konkretnem primeru
potrebno upoštevati naravo očitanega kaznivega dejanja
in kdaj se šteje, da je očitano dejanje storjeno. Ob
pomanjkanju argumentov o sodelovanju pri izvršitvi dejanja
se Višje sodišča zateka k navedbam, da so bila ravnanja Janše
in Zagožna usklajena tekom celotnega inkriminiranega
obdobja, pri čemer je verjetno povsem odveč opozoriti, da
očitano dejanje ni trajajoče kaznivo dejanje. Glede na
navedeno je potrebno opozoriti na sodbo Vrhovnega sodišča
RS I Ips 343/2004 iz katere izhaja, da je za sostorilca mogoče
šteti le osebo, ki je delovala v teku izvrševanja kaznivega
dejanja. Oseba, ki pri kaznivem dejanju ni sodelovala v tem
času, temveč pred njegovo izvršitvijo ali pa po vnaprejšnjem
dogovoru po izvršitvi zato ne more biti storilec.
Kot smo to že navedli je dejanje storjeno v sostorilstvu, če
dvoje ali več oseb skupno stori kaznivo dejanje tako, da
sodeluje pri izvršitvi, ali tako, da s kakšnim drugačnim
dejanjem odločilno prispeva k njegovi izvršitvi (25. člen KZ). Iz
navedenega zakonskega opisa izhaja, da zakon kot storilca
najprej opredeli vsakogar, ki zavestno sodeluje pri izvršitvi
kaznivega dejanja, kar pomeni da je kot storilca mogoče šteti
zgolj osebe, ki same v celoti ali delno izpolnijo zakonski opis
kaznivega dejanja, vsi drugi, katerih ravnanja ni mogoče
neposredno subsumirati pod zakonski opis, pa so lahko
kvečjemu napeljevalci ali pomagači. Zakonska navedba, da se
kot storilec šteje tudi kdor sicer ne sodeluje pri sami izvršitvi,
vendar pa k njej odločilno pripomore pa pomeni, da je kot
storilca mogoče šteti tudi osebe, ki same ne izpolnijo
zakonskih znakov kaznivega dejanja, vendar njihova dejanja
32
Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 10073/2009 izhaja, da izostanek razlogov tako o objektivni komponenti sostorilstva, storjenega s sodelovanjem pri izvršitvi, kot
tudi razlogov o subjektivni komponenti, to je zavesti in volji o skupni izvršitvi dejanja (delovanje cum animo auctoris), ter s tem o sostorilstvu, ki je eden od zakonskih
znakov obsojencema očitanega kaznivega dejanja, torej o odločilnem dejstvu, predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371.
člena ZKP.
45
odločilno pripomorejo k temu, da je druga oseba lahko
izpolnila zakonski opis kaznivega dejanja. Pri presoji
odločilnosti je potrebno upoštevati, da je utemeljevanje
sostorilstva zgolj na odločilnem prispevku k izvršitvi izjema, ki
jo je potrebno obravnavati restriktivno.33
Glede na naravo kaznivega dejanja, ki se je očitalo Janši
in glede na izvršitveni način storitve, ki se mu je očital
(sprejem obljube nagrade za drugega) je sostorilstvo pri tem
kaznivem dejanju že pojmovno izključeno tako v smislu,
da bi dve ali več oseb sodelovali pri izvršitvi tega kaznivega
dejanja (torej skupaj izpolnili zakonske znake), kot v smislu dejanja,
ki odločilno prispeva k izvršitvi kaznivega dejanja. Sam
sprejem obljube je namreč lahko zgolj intimna odločitev in
pomeni voljo storilca, da to obljubo sprejme in to voljo na
ustrezen način izrazi, pri tem pa si ne predstavljamo, da bi
lahko kdorkoli s svojim delovanjem v teku izvrševanja
kaznivega dejanja (torej samega sprejema obljube) odločilno
vplival.34
Sostorilstvo se v konkretnem primeru zatrjuje v abstraktnem
delu opisa (Ivan Janša skupno z Jožetom Zagožnom) v konkretnem
delu opisa pa sostorilstvo ni konkretizirano in ga ni moč
razbrati. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 128/2010
izhaja: »če obsojenčevo združitev z neznanim storilcem z namenom, da bi
ropala, sodišče navede le v abstraktnem opisu kaznivega dejanja, vendar
nato ta očitek v konkretnem opisu kaznivega dejanja ni konkretiziran, krši
kazenski zakon.« Vrhovno sodišče sicer navaja, da so v
konkretnem opisu navedena posamezna ravnanja obsojenega
Janše in Zagožna, ki predstavljajo sostorilstvo in pri tem
navaja, da so dejanja tako prepletena, da gre za opis
skupnega delovanja obeh storilcev, v nadaljevanju pa ne
odgovori na naše argumentirane in obrazložene pritožbene
navedbe, da je v konkretnem primeru sostorilstvo že
pojmovno izključeno. Vrhovno sodišče brez pravnih
argumentov ponavlja očitno zgrešena stališča Višjega sodišča,
da sta Janša in Zagožen delovala skupaj, da bi izkoristila svoj
vpliv in posredovala da se opravi uradno dejanje, kar naj bi
pomenilo skupno delovanje-sostorilstvo.
Glede na navedeno menimo, da je sodišče pri opredelitvi
sostorilstva ravnalo arbitrarno in s tem obdolženemu
kršilo ustavno pravico iz 22. člena ustave R. Slovenije
(enako varstvo pravic).
Povzeto po dr. Ambrož, Storilstvo in udeležba v KZ-1 in sodni praksi, Podjetje in delo 2009, št, 7
Vrhovno sodišče RS, sodba I Ips 343/2004: »Za storilca je mogoče šteti le osebo, ki je delovala v teku izvrševanja kaznivega dejanja. Oseba, ki pri kaznivem dejanju ni
sodelovala v tem času, temveč pred njegovo izvršitvijo ali pa po vnaprejšnjem dogovoru po izvršitvi, zato ne more biti storilec«, dr. Ambrož-kot zgoraj: »Po tukaj
zastopanem stališču je potrebno vztrajati pri tem, da so podlaga za sostorilstvo lahko le ravnanja v času izvršitve, prispevke v času priprav pa je treba - glede na njihov
naravo in pomen – presojati kot pomoč, napeljevanje ali posredno storilstvo«.
33
34
46
e.) Kršitev pravice do enakega varstva in kršitev načela
nedolžnosti – indična sodba (22. in 27. člena Ustave RS)
Višje sodišče v obrazložitvi sodbe navaja, da je potrebno
poudariti, da gre v obravnavani zadevi za indično sodbo (sodba
Višjega sodišča, stran 19, odstavek 29.). O indični sodbi govorimo
takrat, kadar sodišče odločilnih dejstev ne ugotovi na podlagi
neposrednih (materialnih ali personalnih) dokazov, ampak na
podlagi posrednih dokazov, tako imenovanih indicev. To
pomeni, da sodišče iz znanega dejstva sklepa na
resničnost drugega, še neznanega dejstva, pri čemer
obsodilno sodbo izda takrat, če gre za takšen niz nedvoumno
ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani
ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog in je na podlagi
njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je obdolženec storil
kaznivo dejanje (sodba Vrhovnega sodišča RS Kp 4/2006).
Indična sodba sama po sebi, kot taka, ne krši načela
domneve nedolžnosti, v kolikor indice dejansko
uporabimo kot t. i. »kontrolne dokaze« za potrditev
ugotovljenih dejstev. V primeru »indične sodbe«, ki
temelji zgolj na indicih, pa je že povsem po logiki stvari
ogrožena domneva nedolžnosti, ki je določena v 27. členu
Ustave RS, prav tako pa je takšna indična obsodilna sodba
sprejeta z nujno arbitrarnostjo sodnika in zato očitno
napačna, kar je v nasprotju z 22. členom Ustave RS.35
Dejstvo je, da v primeru sklepanja zgolj na podlagi indicev
vedno pride do subjektivne in s tem arbitrarne razlage
resničnosti še neznanega dejstva in vedno obstoji možnost
drugačnega sklepanja s čemer pa je domneva nedolžnosti in iz
tega izpeljano načelo in dubio pro reo zagotovo ogroženo.
Ustavno sodišče RS v zvezi ustavnosti »indične sodbe«, ki bi
temeljila izključno na indicih, glede na nam dostopne podatke,
še ni zavzelo stališča, vendar menimo, da je, ne glede na
zgoraj navedeno sodbo Vrhovnega sodišča, na katero se
sklicuje Višje sodišče (ki pa ne temelji zgolj na indicih, kar bo
pojasnjeno v nadaljevanju), indična obsodilna sodba, kot je sodba
v konkretnem primeru, v kazenskem pravu že povsem
načeloma v nasprotju s 27. členom Ustave RS in predstavlja
očitno napačno oziroma samovoljno sodno odločbo, kar je v
nasprotju z 22. členom Ustave RS.
Dejstvo je, da na podlagi indica, v konkretnem primeru
naprimer poslanega SMS sporočila s strani Zagožna Janši
35
Po ustaljeni ustavnosodni praksi med drugim izhaja iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena prepoved sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti (glej Up1038/07, U-I-80/07).
47
(sodba okrajnega sodišča, stran 89), ni moč sklepati na vsebino tega
sporočila. Prav tako kot ni moč na podlagi zapisa v rokovniku
Zagožna, »sestanek z JJ« (sodba okrajnega sodišča, stran 90. prvi
odstavek), sklepati, da je do sestanka res prišlo, še manj pa kaj
je bila vsebina sestanka.
V konkretnem primeru je potrebno poudariti, da indici, ki
naj bi v obravnavanem primeru obremenjevali Janšo in ki
naj bi po mnenju sodišča bili med seboj tako trdno in
logično povezani, da tvorijo zaprti krog in je na podlagi
njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je Janša storil
očitano kaznivo dejanje, ne izhajajo iz ravnanj ali dejanj
Janše, temveč iz ravnanj oziroma navedb tretjih oseb in
tudi v tem se v tej pritožbi obravnavana indična sodba
bistveno razlikuje od indične sodbe, ki jo je potrdilo Vrhovno
sodišče s svojo sodbo opr. št. Kp 4/2006. Iz obrazložitve te
sodbe Vrhovnega sodišča nedvoumno izhaja, da so posredni
dokazi-indici, na podlagi katerih je bila izdana obsodilna
sodba izvirali neposredno iz ravnanj oziroma dejanj
obsojenega, pri čemer je prav tako potrebno poudariti, da so v
tej indični sodbi, ki jo je potrdilo Vrhovno sodišče, obstajali
tudi določeni materialni dokazi in za obsojenega obremenilni
zagovor soobtoženca, ki se v skladu z ZKP šteje kot
obremenilni dokaz (primer odločba Ustavnega sodišča Up-719/03).
Indici so bili v tem primeru nesporno uporabljeni kot t. i.
kontrolni dokazi, kar pa samo po sebi glede na obstoječo
sodno prakso nikakor ni bilo sporno.
Indici imajo vlogo posrednih dokazov, ki kažejo na odločilna
dejstva z logičnim sklepanjem. Če sodišče ne razpolaga z
neposrednimi dokazi, lahko odločilna dejstva ugotavlja tudi s
pomočjo indicev oziroma posrednih dokazov.
Glede na navedbe Višjega sodišča (sodba stran 42), da je tudi po
oceni pritožbenega sodišča, glede na vprašanje Riedla, ki ga je
le ta naslovil na Niittynena glede točnega zneska od katerega
bodo obračunani odstotki (265.doc) edina logična ugotovitev,
da Janšev sprejem obljube nagrade (za SDS), ne predstavlja
miselnega delikta, ampak da gre za zavestno in voljno
obdolženčevo ravnanje, ki se je v zunanjem svetu (preko številnih
med seboj povezanih in dopolnjujočih dokazov) jasno in povsem
nedvoumno manifestiralo, pa morda ni odveč predstaviti
vsebino tega »ključnega dokaza« in prikazati kako je sodišče v
konkretnem primeru za ugotovitev relevantnih oziroma
odločilnih dejstev uporabilo indice.
Gre za elektronsko sporočilo, ki ga je Riedl dne 30.10.2006
posredoval Niittynenu in sicer naslednje vsebine: »SLO: WW
je bil tukaj. Govoril je z dr. Z in je bilo rečeno, da hočejo
48
politični vodje videti podpisano pogodbo do 10.01.
(petek) Dr. Z (v imenu njegovega šefa, je vprašal WW za
točno vsoto od katere bodo obračunani procenti. Prosim
svetujte, kot kaže je zelo pomembno. Jaz ne morem
odgovoriti na to vprašanje, ker ne vem končne vrednosti
projekta. 007 me je obvestil, da se je SSF vdal in priznal
poraz – bomo videli.«
Iz sporočila izhaja da je Riedl sporočil Niittynenu, da naj bi
WW bil pri njemu, da naj bi WW govoril z dr. Z, da naj bi bilo
rečeno, da hočejo politični vodje videti podpisano pogodbo. Da
naj bi dr. Z v imenu svojega šefa vprašal WW za točno vsoto,
da naj bi bilo to zelo pomembno in da je Riedla 007 obvestil,
da se je SSF vdal in priznal poraz.
Iz navedenega elektronskega sporočila ni moč zaključiti, da je
Janša dejansko postavil kakršnokoli vprašanje (to ne izhaja niti iz
»številnih med seboj povezanih in dopolnjujočih dokazov« kot to navaja
Višje sodišče pri čemer ne pojasni katere dokaze ima pri tem v mislih).
Nikakršnega dokaza (posrednega ali neposrednega) ni v spisu s
katerim bi dokazovali, da je obsojeni Janša, dejansko karkoli
vprašal dr. Zagožna, v zvezi s točno vsoto od katere bodo
obračunani procenti. Prav tako v spisu ni nikakršnega dokaza,
da bi dr. Zagožen dejansko vprašal Wolfa za točno vsoto od
katere bodo obračunani procenti. V spisu tudi ni nobenega
dokaza, da je Wolf dejansko bil pri Riedlu in da bi dejansko
Wolf karkoli Riedlu povedal, kar naj bi mu povedel dr.
Zagožen. Nesporno pa je, da so navedbe Riedla v tem
elektronskem sporočilu v delu, ki se nanaša na obvestilo 007
izmišljene in lažne. Na sojenju Riedlu v Avstriji je bilo namreč
kot nesporno ugotovljeno, da oseba z oznako 007 ne obstoja
in da si je to oznako Riedl preprosto izmislil z namenom, da je
bil deležen večjega procenta provizije za kar je bil tudi
obsojen zaradi goljufije. Če si je Riedl izmislil osebo z nazivom
007 sicer še ne pomeni, da si je izmislil, kar naj bi mu dejal
Wolf, obstaja pa o tem vsaj verjetnost oziroma vsaj dvom v
resničnost takšnih navedb. Pri tem pa povsem zanemarimo,
da bi si takšno vprašanje lahko izmislil tudi Wolf ali Zagožen.
Sodišče na odločilno dejstvo (na sprejem obljube nagrade) ni
sklepalo na podlagi posrednega dokaza, temveč je na
podlagi enega posrednega dokaza sklepalo na obstoj –
(resničnost) drugega posrednega dokaza in s takšnim
ustvarjanjem posrednih dokazov prišlo do sklepa o
odločilnem dejstvu. V konkretnem primeru posredni dokaz
ne “izvira” od pritožnika temveč od Wolfa (Wolf naj bi Riedlu
sporočil, kaj naj bi mu povedal Zagožen, da mu je povedal Janša) . S
sklepanjem, da je ta posredni dokaz resničen (če prav za tak sklep
razen navedbe Riedla niso obstajali ne neposredni in ne posredni dokazi)
49
je sodišče nadalje sklepalo na drug posredni dokaz, da je
Zagožen povedal Wolfu to, kar naj bi Wolf povedal Riedl (tudi
za ta sklep niso obstajali, razen navedbe Riedla, ne neposredni in ne
posredni dokazi) S ponovnim sklepanjem, da je tudi ta posredni
dokaz resničen je sodišče nadalje sklepalo in sprejelo trditev,
da je pritožnik dejansko vprašal Zagožna, v zvezi s točno
vsoto od katere bodo obračunani procenti (tudi za ta sklep niso
obstajali, razen navedbe Riedla, ne neposredni in ne posredni dokazi) . To
vprašanje pa naj bi predstavljalo posredni dokaz, na podlagi
katerega je sodišče sklepalo na odločilno dejstvo. (Takšen sklep,
kot ga je naredilo sodišče je možen samo v primeru, če sodišče izhaja
iz domneve krivde in očitno je sodišče počelo ravno to in s tem kršilo
načelo nedolžnosti.). Iz navedenega izhaja, da sodišče v
konkretnem primeru indicev ni uporabilo kot t. i. »kontrolni
dokaz« (kot je to bila dosedanja praksa pri uporabi indicev in kot to
izhaja tudi iz že večkrat omenjene sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. Kp
4/2006), za potrditev ugotovljenih dejstev, temveč je indice
štelo oziroma uporabilo kot dejstva.
Vsebinsko na enak način (oziroma še na bolj sporen način, kar bo
pojasnjeno v nadaljevanju) je sodišče prišlo do zaključka tudi o
drugem odločilnem dejstvu, ki ga izpostavlja v svoji sodbi
Vrhovno sodišče in s katerim naj bi se sprejem obljube
nagrade manifestiral v zunanjem svetu (sodba točka 23, stran 11)
in sicer, da je Zagožen 22.08.2005 po navodilih Janše na
neugotovljenem kraju in na neugotovljen komunikacijski
način, preko Wolfa, ta pa preko Riedla od Niittynena zahteval
30% predplačilo obljubljene provizije in pogodbo, ki bo
vsebovala predplačilo, katero je moral Wolf pokazati
Zagožnu. Podlago za takšne navedbe v opisu dejanja in sklep
sodišča, da se je to res zgodilo (sodba točka 27, stran 34)
predstavlja elektronsko sporočilo Riedla poslano Niittynenu
dne 22.08.2005 (125.doc) naslednje vsebine: »Prosim,
prinesite s seboj pogodbo, da bomo lahko na našem
sestanku obvestili WW, da je vse v redu, pa tudi pismo
glede 30% kot v CRO. WW mora pokazati dr.Z, da so
pokriti. To je res pomembno. Hvala«
Iz sporočila izhaja da je Riedl prosil Niittynenu, da naj
prinese pogodbo, da bo lahko obvestil Wolfa, da je vse v redu,
prav tako pa naj prinese pismo glede 30%, ki ga naj bi Wolf
moral pokazati Zagožnu.
Iz navedenega elektronskega sporočila ni moč zaključiti, da je
Zagožen, preko Wolfa ta pa preko Riedla zahteval 30%
predplačilo obljubljene provizije, še manj oziroma nikakor pa
iz tega sporočila ni moč zaključiti, da je Zagožen 30%
predplačilo provizije zahteval po navodilih Janše. Prav tako iz
tega sporočila ni moč zaključiti, da je Zagožen zahteval
50
pogodbo, ki naj bi jo po navedbah v elektronskem sporočilu
moral Wolf pokazati Zagožnu (gre za očiten nesmisel). V
konkretnem primeru ne gre niti za sklepanje na podlagi
ustvarjanja posrednih dokazov, kot je to bilo prikazano v
zgornjem primeru, temveč očitno za čisto izmišljotino, ki
ni podprta ne s posrednimi in ne z neposrednimi dokazi.
Navedbe Vrhovnega sodišča o razumnih razlogih o tem
odločilnem dejstvu (da je Janša dajal navodila Zagožnu), kar naj bi
zraven navedenega elektronskega sporočila doc.125, izhajalo
tudi iz že večkrat opisane komunikacijske verige in iz navedb,
da je Zagožen v imenu svojega šefa vprašal Wolfa za točen
znesek, od katerega bodo obračunani odstotki (Glede tega
vprašanja je bilo že zgoraj pojasnjeno kako je sodišče prišlo do takšnega
sklepa. Opozoriti pa je potrebno, da naj bi bilo to vprašanje, ki po mnenju
Vrhovnega sodišča kaže na dajanje navodil Janše Zagožnu dne 22.08.2005,
postavljeno šele 30.10.2006. Po zatrjevanju Vrhovnega sodišča naj bi
bilo torej v imenu pritožnika šele leta 2006 vprašano, kakšna naj bi
bila nagrada, obljube katera je bila domnevno sprejeta že leta 2005!)
so milo rečeno nenavadne.
Če je elektronsko sporočilo (265.doc), kot to šteje Višje sodišče
oziroma elektronsko sporočilo (125.doc), kot to šteje Vrhovno
sodišče ključni dokaz iz katerega izhaja zavestno in voljno
ravnanje obsojenega Janše, potem gre očitno za nov standard
dokazovanja, ki dosedanje standarde dokazovanja v
kazenskem pravu postavlja povsem na glavo.
Za pritožnika naj bi bila v obravnavanem primeru
obremenjajoča tudi vsebina drugih sporočil, ki jih je Riedl
sporočal Niittynenu (glej sodbo okrajnega sodišča; stran 86, prvi
odstavek (080.doc), stran 90 (101b. doc), stran 91. (119.doc in 121.doc),
stran 92-93 (129.doc), stran 94 (doc 156 in 160), 99 (163.doc), stran 108
(166.doc), stran 109 (125.doc, stran 111 (258 doc) . Kot je že bilo
pojasnjeno je tudi glede teh sporočil potrebno poudariti, da je
Riedl Niittynenu o Janši sporočal to, kar naj bi mu sporočil
Zagožen oziroma kar naj bi mu sporočil Wolf, da mu je
sporočil Zagožen, pri tem pa ni nikakršnih dokazov, da je
Janša karkoli sporočal Zagožnu, niti dokazov o tem, kaj je
Zagožen (če sploh kaj) dejansko sporočil Riedlu ali Wolfu niti o
tem, kaj je Wolf dejansko sporočil Riedlu. Pritožnika naj bi
prav tako obremenjevale navedbe v elektronskem sporočilu, ki
ga je Marija Badovinac Crnkovič poslala svojemu možu Ivanu
Crnkoviču (sodba Okrajnega sodišča stran 97, 133a. doc). Tudi v tem
primeru ni nikakršnega dokaza, da bi pritožnik imel kakršen
koli stik z Marijo Badovinac Crnkovič oziroma Ivanom
Crnkovičem celo več, Marija Badovinac Crnkovič je zaslišana
kot priča pojasnila, da je ime pritožnika zlorabila z
namenom, da bi naredila vtis o povezavah družbe Rotis, za
kar se je pritožniku na glavni obravnavi tudi opravičila (sodba
Okrajnega sodišča stran 97).
51
Da je v konkretnem primeru bilo na podlagi istih
posrednih dokazov moč sklepati, da kaznivo dejanje ni
bilo storjeno oziroma, da je možna drugačna razlaga teh
posrednih dokazov, najbolj nazorno izhaja iz
obrazložitve finske sodbe v tej zadevi. Finsko sodišče je ob
uporabi istih posrednih dokazov (gre za elektronska sporočila
Riedla Niittynenu, ki so jih kot dokaz pridobili finski varnostni organi
»finski dokazi«) zavzelo jasna in iz vidika kazenskega prava
edina logična stališča, ki jih v nadaljevanju citiramo: »Okrožno
sodišče ugotavlja, da morebitna zaposlitev oseb v isti organizaciji v
preteklosti, pripadanje isti stranki in isto politično prepričanje ali
predhodno poznanstvo, nima pomembnega vpliva na odločitev v tej zadevi.
Prav tako nimajo vpliva na odločitev naključna srečanja in telefonski
pogovori teh oseb, če upoštevamo dejstvo, da glede vsebine klicev v tej
zadevi niso bili podani dokazi.« (finska sodba stran 64, prvi odstavek),
»Omenjeno dokazno gradivo govori v prid navedbam v obtožnici. Vendar
je po drugi strani vsebina omenjenega dokaznega gradiva zelo nedoločna.
Lahko se ga tolmači tudi na način, ki so ga predstavili obtoženi.« (finska
sodba stran 66, prvi in drugi odstavek), »Na podlagi predloženih dokazov
obstaja možnost, da je na vsebino dokaznega gradiva vplivala želja oseb,
ki so ga podale, da bi sklenile pogodbo o svetovanju s Patrio ali Patria
Vehicles Oy in da bi vplivale na višino honorarja, ki naj bi jim bil izplačan
po tej pogodbi.« (finska sodba, stran 66, tretji odstavek).
Posledično gre v zadevi za evidentno neutemeljen očitek
kaznivega dejanja, kjer tožilstvo ni zadostilo zahtevam
dokaznega bremena za obsodilno sodbo. To pa velja tudi za
obsodilno sodbo sodišča, izrečeno kljub očitnemu
pomanjkanju zadostnih dokazov za obsodilno sodbo in ob
eklatantnem kršenju pravila in dubio pro reo, za katero Višje
sodišče navaja, da gre za tako imenovano “indično sodbo”, kot
je bilo prikazano zgoraj. Pri tem je v konkretni zadevi podana
nedopustna popolna arbitrarnost sodišča in na prvi pogled
očitna kršitev standarda za obsodilno sodbo (prepričanje sodišča
v krivdo, angl. »beyond reasonable doubt«). Pri tem pa je tak dokazni
standard neposredno povezan z ustavno pravico do domneve
nedolžnosti (27. člen Ustave RS) in z njo neposredno povezanim
pravilom in dubio pro reo.36 Tako prvostopenjska sodba
temelji zgolj na pomanjkljivih indicih, ki pritožnika
neposredno sploh ne zadevajo, saj je sodišče nekritično sledilo
navedbam tožilstva, ob očitni kršitvi domneve nedolžnosti in
pravila in dubio pro reo. Tako je domnevno "prepričanje"
sodišča zgolj sledenje nepovezanim indicom ob zapolnjevanju
vrzeli z lastno domišljijo. Kot je bilo že navedeno, npr. sodišče
kar domišljijsko zaključi, da stiki pritožnika in pokojnega
soobdolženega Zagožna v letu 2006 kažejo tudi na stike v letu
2005 (ob popolnem ignoriranju navedb obrambe, da je bil pritožnik
Glej tudi odločitev Ustavnega sodišča RS v zadevi št. U-I-18/93 v zvezi s praktičnimi posledicami domneve nedolžnosti in odločitev v zadevi U-I-25/95 v zvezi s
pomenom dokaznih standardov.
36
52
varovana oseba, katere stiki so bili zabeleženi); da so stiki bili prav v
zvezi z zadevo Patria (brez kakršnihkoli dokazov zoper pritožnika);
da ne interes za razpis s strani pritožnika, ki ga je potrdila
priča Erjavec in kot navaja tudi izrecno finsko sodišče v svoji
sodbi, kažejo zgolj na nekakšno perfidno »strategijo«
pritožnika itd. Posledično velja po analogiji enako, kot je
zaključilo ESČP v zadevi Ajdarić proti Hrvaški.37
Obstanek takšne sodbe zoper pritožnika bil pomenil, da je
dejansko lahko v kazenskem postopku obsojen vsakdo ob
obstoju najmanjšega indica (npr. dolgoletno poznanstvo in stiki
osebe z obdolžencem tudi iz te osebe napravijo obdolženca) . To pa
pomeni popolno spremembo paradigme klasičnega
kazenskega prava in njegove domneve nedolžnosti ter uvedbo
nasprotnega načela domneve krivde.
Pri tem napadena sodba že na prvi pogled ne dosega
standarda za obsodilno sodbo in je zgolj arbitrarno nizanje
nekaj nepovezanih indicov, ki se jih skuša povezati na način,
da sodišče vse vrzeli v tožilski zgodbi (ne samo vrzeli, ampak prava
brezna v obtožbeni hipotezi) zapolnjuje ves čas z domišljijskim
konstruktom v škodo obrambe (in popolnoma zanemari vse
razbremenilne dokaze ter pravilo in dubio pro reo). Problematiko
»domišljijskega« zapolnjevanja vrzeli s strani organov
pregona na splošno (brez obstoja relevantnih dokazov) ustrezno
ilustrira primer Vrhovnega sodišča ZDA v zadevi Henry v.
United States, 361 U.S. 98 (1959), kjer je sodišče štelo, da
»indici«, kot so gibanje v bližini območja, kjer je prišlo do
tatvine, in prenašanje zabojnikov ne zadosti utemeljenemu
somu za odvzem prostosti in preiskavo osebe (kot so napačno
sklepala nižja sodišča). Podobno tudi v zadevi Brown v. Texas, 407
U.S. 143 (1979), zgolj dejstvo, da se je oseba gibala na
območju, ki je bilo splošno znano po prodaji mamil, ter da se
je oddaljevala od druge osebe, po mnenju Vrhovnega sodišča
ZDA ni zadoščalo ne dokaznemu standardu utemeljenega
suma ne dokaznemu standardu varnostnega pregleda (stop
and frisk). Žal se sodba prvostopenjskega sodišča zoper
pritožnika, potrjena s strani višjega in vrhovnega sodišča,
uvršča v kategorijo primerov kot sta prikazana Henry in
Brown, s to razliko, da bi v danem primeru moralo biti
zadoščeno celo veliko višjemu standardu za obsodilno sodbo,
pa predloženi indici temu niti en face ne zadostijo.
Glede na navedeno menimo, da je bilo v obravnavanem
ESČP v tej sodbi št. 20883/09, navaja: »Against the above background, the Court finds that in the present case the decisions reached by the domestic courts were not
adequately reasoned… In such circumstances it can be said that the decisions of the national courts did not observe the basic requirement of criminal justice that the
prosecution has to prove its case beyond reasonable doubt and were not in accordance with one of the fundamental principles of criminal law, namely, in dubio pro reo
(see, mutatis mutandis, Barber{, Messegué and Jabardo v. Spain, 6 December 1988, § 77, Series A no. 146; Lavents v. Latvia, no. 58442/00, § 125, 28 November 2002; and
Melich and Beck v. the Czech Republic, no. 35450/04, § 49, 24 July 2008).”
37
53
primeru z indično sodbo pritožniku očitno kršena
domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS in enako
varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS.
Razlogi, ki utemeljujejo
zatrjevane kršitve
54
5
DRUGE NAVEDBE
Glede na dejstvo, da pritožniku na podlagi izpodbijane pravnomočne sodbo že prestaja
zaporno kazen, poseg v osebno svobodo pa je eden najhujših posegov v človekovo
osebnost, integriteto in dostojanstvo in glede na dejstvo, da mu je na podlagi te
pravnomočne sodbe po sklepu državnega zbora prenehal mandat poslanca državnega
zbora in mu je bilo tako poseženo v pasivno volilno pravico (Ustavno sodišče je v postopku za
preizkus ustavne pritožbe in v postopku odločanja o ustavni pritožbi, ki jo vodi pod opr. št. Up-790/14, UI227/14, pritožniku do končne odločitve o Ustavni pritožbi sicer »vrnilo« mandat, vendar mu uprava
zaporov Dob ovira njegovo izvajanje), zaradi česar mu nastajajo nepopravljive posledice,
pritožnik sodišče prosi, da zadevo obravnava absolutno prednostno in da v
skladu z določili 58. člena ZustS zadrži izvršitev napadene sodbe in kot način
izvršitve zadržanja (II. odstavek 40. člena) odloči, naj se izvrševanje zaporne kazni
prekine in naj se zadrži nastop posledic pravnomočnosti obsodilne sodbe od
njihovega nastanka dalje.
55
PRILOŽENI DOKUMENTI
6
Zaporedna št. 1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8.
9.
10.
11.
Kraj in datum
Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K
2457/2010, z dne 5.6.2013
Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 2457/2010,
z dne 12.09.2011
Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 2457/2010,
z dne 28.09.2011
Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II K 2457/2010,
z dne 27.05.2013
Sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II. Kp 2457/2010,
z dne 21.03.2014
Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št, I Ips2457/20101, z
dne 01.10.2014
Sklep Občne seje Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Su
1394/2014
Sklep Občne seje Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Su
1569/2014
Sklep Vrhovnega sodišča RS Su 1555/2014
Zapisnik Občne seje Vrhovnega sodišča
Prevod finske sodbe od strani 62 do 69 (celotna sodbo s
prevodom se nahaja v kazenskem spisu Okrajnega sodišča v
Ljubljani opr. št. II K 2457/2010)
Časopis Demokracija -intervju, prof. dr. Ivan Bele
Elektronsko sporočilo z dne 18.04.2014, ki ga je poslal
direktor Višjega sodišča v Ljubljani
Objavljeni članki na katere se sklicujemo v tekstu pritožbe
Elektronsko sporočilo.125.doc
Elektronsko sporočilo 265.doc
Sklep DZ RS o prenehanju mandata poslancu Ivanu Janezu
Janši
Notarska izjava Mire in Radovana Marvin
Pooblastilo
Koper, 27.11.2014
56
Seznam zahtevanih prilog
- Dokazilo o pravnem statusu,
če pritožnik ni fizična oseba
(točka 1).
- Če ustavno pritožbo vloži
varuh človekovih pravic, mora
predložiti soglasje tistega,
katerega človekove pravice ali
temeljne svoboščine
v posamični zadevi varuje
(točka 1).
- Kopija posamičnega akta, ki se
izpodbija, ter kopije vseh drugih
posamičnih aktov, ki so bili v
zvezi z izpodbijanim posamičnim
aktom izdani v postopkih pred
pristojnimi organi v zadevi (točka
2).
- Listine, na katere pritožnik
opira svojo ustavno pritožbo
(točka 2).
- Če pritožnika zastopa
pooblaščenec, mora predložiti
pooblastilo, ki je dano posebej
za postopek z ustavno pritožbo,
pri čemer mora biti pooblastilo
dano po vročitvi posamičnega
akta, zoper katerega se vlaga
ustavna pritožba (točka 3.1).
- Pooblaščenec, ki ni odvetnik,
mora predložiti posebno
pooblastilo za
prenos pooblastila za
zastopanje
v postopku pred Ustavnim
sodiščem
na drugo osebo (točka 3.1).
Podpis vložnika
Izpolnjeno pobudo
pošljite na naslov
Odvetniška družba Matoz, o.p.,d.o.o.
Ustavno sodišče Republike Slovenije
p. p. 1713, SI - 1001 Ljubljana
ali
jo vložite osebno v glavni
pisarni Ustavnega sodišča
Republike Slovenije v
času uradnih
vsak dan od 8:30 do 12:00
v sredo od 10:00 do 15:00
57