1. No category

Sindikat vojakov Slovenije Ob parku 4
Za koga,
European Organisation
2310 Slovenska Bistrica
of Military Associations
za Slovenijo
Številka: MN03-2011
Datum: 13. 12. 2011
Mnenje Sindikata vojakov Slovenije
o razporejanju
pripadnikov Slovenske vojske
Pripadniki Slovenske vojske so javni uslužbenci umeščeni v državno upravo znotraj javnega sektorja.
Razporejanja pripadnikov Slovenske vojske morajo biti izvedena skladno s predpisi, ki veljajo v
Republiki Sloveniji. Veljavni predpisi, ki določajo razporejanja pripadnikov Slovenske vojske so
Zakon o obrambi (ZObr), Zakon o javnih uslužbencih (ZJU) in Kolektivna pogodba za negospodarske
dejavnosti (KPND). V nadaljevanju prvo navajamo pomembna določila omenjenih predpisov o
premestitvah ter razporeditvah.
ZJU v 2. odstavku 149. člena določa, da je premestitev zaradi delovnih potreb na območju Republike
Slovenije dopustna le, če kraj opravljanja dela v primeru premestitve od dotedanjega kraja opravljanja
dela ni oddaljen več kot 70 km oziroma več kot eno uro vožnje z javnim prevozom. Nadalje 151.
člen ZJU določa, da se premestitev s soglasjem javnega uslužbenca izvede s sklenitvijo aneksa k
pogodbi o zaposlitvi in 147. člen ZJU določa, da se javnega uslužbenca na drugo delovno mesto
zaradi delovnih potreb lahko premesti brez soglasja ali s soglasjem (ob premestitvi izven določene
dopustne premestitve brez soglasja po 2. odstavku 149. člena ZJU) oziroma na lastno željo. Ob tem
je potrebno šteti za lokacijo delovnega mesta lokacijo običajnega opravljanja dela, ker pripadniki
Slovenske vojske v pogodbah o zaposlitvi nezakonito (Zakon o delovnih razmerjih, 29. člen, sestavine
pogodbe o zaposlitvi) nimamo bistvenega dela predmeta pogodbe – lokacije delovnega mesta.
KPND v 24. členu (razporejanje delavcev) določa, da delavca ni mogoče brez njegove privolitve
razporediti v drugem kraju, če se z delom v drugem kraju bistveno poslabšajo možnosti za varstvo in
šolanje otrok, prevoz, stanovanjski in drugi življenjski pogoji delavca in njegove družine in če
razporeditev lahko vpliva na bistveno poslabšanje delavčevega zdravja ter, če pot na delo in z dela
traja v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi več kot dve uri, za mater delavko z
otrokom do treh let starosti pa več kot eno uro.
Vse navedeno iz ZJU in KPND velja tudi za pripadnike Slovenske vojske, ker ZObr ne določa nič o
razporeditvah drugače. ZObr določa le, da pripadniku stalne sestave, ki se zaradi službenih potreb
razporedi v kraj, ki je oddaljen več kot 60 km od kraja bivanja, ministrstvo zagotovi primerno
nastanitev, če je to mogoče. To določilo o zagotavljanju primerne nastanitve v primeru
razporeditve zaradi službenih potreb v kraj oddaljen več kot 60 km od doma ne določa ničesar iz
ZJU in KPND drugače, ampak le daje dodatno pravico pripadnikom SV v okviru zmožnosti.
Enako stališče je v svojem mnenju, ki ga je SVS že večkrat objavil (baza znanja SVS –
www.sindikatvojakov.si – primer št. 3), že zapisala Varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek
Travnik, da je treba tudi v primerih razporeditev po ZObr upoštevati določbo drugega odstavka 149.
člena ZJU, ki določa, da je premestitev zaradi delovnih potreb (razporeditev zaradi službenih potreb
po ZObr) dopustna le, če kraj opravljanja dela v primeru premestitve od dotedanjega kraja dela ni
oddaljen več kot 70 km oziroma več kot eno uro vožnje z javnim prevozom. ZJU v tretjem
odstavku 149. člena izrecno navaja, da se ta določba ne uporablja za premestitve javnih uslužbencev
ministrstva, pristojnega za zunanje zadeve, v okviru notranje in zunanje službe.
www.sindikatvojakov.si
Enake izrecne določbe, ki bi določala, da te določbe ne veljajo za zaposlene na obrambnem
področju, ni moč najti ne v ZJU in ne v ZObr. Seveda je tudi napotitev na delo v kraj, ki je bolj
oddaljen, vedno mogoča v soglasju s posameznikom. Takšno soglasje pa se doseže le s podpisom
aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Skladno s tem mnenjem SVS je varuhinja zavzela tudi stališče do 24.
člena KPND.
O zakonitosti razporejanj javnih uslužbencev in med njimi tudi vojakov se je že izoblikovala sodna
praksa, ki vse navedeno potrjuje. Kot sestavni del tega mnenja SVS so priloženi bistveni deli
judikatov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (objavljeni judikati in še več podobnih na to temo je
dosegljivih v SVS).
Pripadnikom Slovenske vojske, ki niso razporejeni v skladu z tem mnenjem SVS, predvsem s podanim
soglasjem za njihovo razporeditev v primeru premestitev s spremembo lokacije nad 70 km ali več kot
eno uro z javnim prevozom oziroma več kot dve uri z javnim prevozom od doma in želijo biti
razporejeni v okvirih zakonskih določil predlagamo vložitev zahteve za prenehanje kršenja pravic
in kasnejše sodno varstvo njihovih pravic. Ugovor zoper odločbo ali zahtevo za varstvo pravic
zaradi nezakonite razporeditve brez soglasja vam lahko pripravimo v SVS in kasneje nudimo pomoč
pri sodnem uveljavljanju vaših pravic. Glede na že izoblikovano sodno prakso, ki nedvomno velja tudi
za pripadnike Slovenske vojske, verjamemo, da boste pri uveljavljanju vaših pravic uspešni. Za
uveljavljanje pravic na osnovi določil iz tega mnenja in po proučitvi konkretnega primera ter sprejeti
odločitvi, bo SVS kril stroške odvetnika tudi za nove člane, ki še nimajo pol letnega članstva, ki je
pogoj za brezplačne storitve pooblaščenega odvetnika SVS. Za to smo se v SVS odločili, ker je sodna
praksa na strani nezakonito razporejenih pripadnikov Slovenske vojske in je uspeh že skoraj
zagotovljen.
Gvido Novak
predsednik
Pripravila:
 predsednik SVS: Gvido Novak, dipl. ing.
 pravnik SVS: Črt Jereb Skrt, dipl. prav.
Priloga:
 bistveni deli judikatov Vrhovnega sodišča RS
Objavljeno na spletnih straneh SVS:
 svetovnega spleta;
 internega spleta Ministrstva za obrambo;
 arhiv.
Digitally signed by Gvido Novak
DN: cn=Gvido Novak, o=SVS,
ou=Sindikat vojakov Slovenije,
email=PredsednikSVS@sindikatvojakov
.si, c=SI
Date: 2011.12.14 09:59:53 +01'00'
Judikatna Sodba Vrhovnega sodišča RS
Jedro
Premestitev javnega uslužbenca ni dopustna že v primeru ugotovitve neizpolnjevanja enega
od pogojev iz drugega odstavka 149. člena ZJU.
Izrek
Revizija se zavrne.
Obrazložitev
1. Tožnik je bil premeščen na delo v drug kraj: iz PU Murska Sobota v PU Maribor. Sodišče
prve stopnje je ugotovilo, da premestitev ni bila zakonita. Izkazane so bile potrebe delovnega
procesa za razporeditev tožnika na sistemizirano delovno mesto za katerega tožnik
izpolnjuje vse pogoje. Za zakonitost premestitve pa nista bila izpolnjena tudi pogoja iz
drugega odstavka 149. člena ZJU, ki morata biti izpolnjena kumulativno: kraj opravljanja dela
ne sme biti oddaljen več kot 70 kilometrov (v obravnavanem primeru je manj) in vožnja z
javnim prevoznim sredstvom ne sme trajati več kot eno uro (v obravnavanem primeru traja
več kot eno uro).
2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve
stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča.
Čeprav je kraj, kjer naj bi tožnik delo opravljal po premestitvi le 59 kilometrov oddaljen od
dotedanjega kraja opravljanja dela, pa traja vožnja med krajema z javnim prevozom več kot
eno uro. S sklepom je sodišče dopustilo revizijo, ker gre za odločitev o pomembnem
pravnem vprašanju.
…
10. "9. Jedro spora je razlaga določila drugega odstavka 149. člena ZJU, na podlagi
katerega je premestitev zaradi delovnih potreb dopustna le, če kraj opravljanja dela v primeru
premestitve od dotedanjega kraja opravljanja dela ni oddaljen več kot 70 km oziroma več kot
eno uro vožnje z javnim prevozom. Ključnega pomena je vprašanje, kako tolmačiti v
citiranem določilu uporabljeni veznik "oziroma". Po Slovarju slovenskega knjižnega
jezika (DZS, 1994, str. 807) je pomen tega veznika trojen: 1. za vezanje (dveh) stavkov ali
stavčnih členov, ki sta vsebinsko porazdeljena na dve prej omenjeni osebi, stvari ali skupini
oseb, stvari (primer: moja otroka sta stara deset oziroma štirinajst let), 2. za popravek ali
dopolnitev prej povedanega (prim.: ko je postal ravnatelj oziroma direktor) in 3. ali (prim.:
spomenik naj bi postavili na trgu oziroma v parku). Od naštetih pomenov je za razlago
drugega odstavka 149. člena ZJU primerna zgolj uporaba veznika "oziroma" v smislu
pomena "ali". Tako je citirano določilo pravilno interpretiralo tudi sodišče druge stopnje, ki je
presodilo, da določilo vsebuje alternativni pogoj (s čimer se sicer strinja tudi revizija).
Navedeno pomeni, da premestitev ni dopustna že v primeru ugotovitve neizpolnjevanja.
Judikatna Sodba Vrhovnega sodišča RS
Jedro
Ker je sodišče ugotovilo, da eden od pogojev iz drugega odstavka 149. člena ZJU ni podan,
je premestitvi tožečih strank utemeljeno štelo za nezakoniti.
Izrek
Revizija se zavrne.
Obrazložitev
1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbe tožene stranke, na podlagi katerih sta bili
tožeči stranki razporejeni na drugo delovno mesto v drug organ (Ministrstvo za pravosodje).
Ugotovilo je, da sta tožeči stranki zaposleni pri toženi stranki, ki ju je dolžna razporediti na
ustrezno delovno mesto v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi izvedenega
dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da je imel M. P. status vojaške osebe, V. T. pa
civilne osebe. Vojaške osebe se lahko razporeja in premešča zgolj na podlagi Zakona o
obrambi (ZObr - Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji), 11. člena Pravil službe v Slovenski vojski
(Ur. l. RS, št. 49/1996 in nadaljnji) ter sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožena stranka
M. P. premestila v drug organ na podlagi določb, ki jih o premestitvi vsebuje Zakon o javnih
uslužbencih (ZJU - Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji), je ravnala nezakonito.
Premestitvi obeh tožečih strank sta v nasprotju z drugim odstavkom 149. člena ZJU, ki
določa, da je premestitev zaradi delovnih potreb dopustna le, če kraj opravljanja dela v
primeru premestitve od dotedanjega kraja opravljanja dela ni oddaljen več kot 70 km (v
primeru tožečih strank znaša ta razdalja v eno smer 76 km) oziroma več kot eno uro vožnje z
javnim prevozom (čas trajanja vožnje v eno smer je 112 minut).
…
9. Jedro spora je razlaga določila drugega odstavka 149. člena ZJU, na podlagi katerega je
premestitev zaradi delovnih potreb dopustna le, če kraj opravljanja dela v primeru
premestitve od dotedanjega kraja opravljanja dela ni oddaljen več kot 70 km oziroma več kot
eno uro vožnje z javnim prevozom. Ključnega pomena je vprašanje, kako tolmačiti v
citiranem določilu uporabljeni veznik "oziroma". Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika
(DZS, 1994, str. 807) je pomen tega veznika trojen: 1. za vezanje (dveh) stavkov ali stavčnih
členov, ki sta vsebinsko porazdeljena na dve prej omenjeni osebi, stvari ali skupini oseb,
stvari (primer: moja otroka sta stara deset oziroma štirinajst let), 2. za popravek ali dopolnitev
prej povedanega (prim.: ko je postal ravnatelj oziroma direktor) in 3. ali (prim.: spomenik naj
bi postavili na trgu oziroma v parku). Od naštetih pomenov je za razlago drugega odstavka
149. člena ZJU primerna zgolj uporaba veznika "oziroma" v smislu pomena "ali". Tako je
citirano določilo pravilno interpretiralo tudi sodišče druge stopnje, ki je presodilo, da določilo
vsebuje alternativni pogoj (s čimer se sicer strinja tudi revizija). Navedeno pomeni, da
premestitev ni dopustna že v primeru ugotovitve neizpolnjevanja enega od pogojev iz
drugega odstavka 149. člena ZJU.
…
10. Izpodbijana sodba ugotavlja, da razdalja med dotedanjim in novim krajem opravljanja
dela znaša 43,43 km, čas trajanja vožnje z javnim prevoznim sredstvom pa več kot eno uro v
eno smer. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek
370. člena ZPP). Ker je sodišče ugotovilo, da eden od pogojev iz drugega odstavka 149.
člena ZJU ni podan, je premestitvi tožečih strank utemeljeno štelo za nezakoniti, ju zato
razveljavilo in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki razporedi na ustrezno delovno mesto.
Judikatna Sodba Vrhovnega sodišča RS
Jedro
Ker so določbe KPND, ki določajo omejitve pri premestitvah javnih uslužbencev iz kraja v
kraj, zanje ugodnejše (širše) kot jih določa ZJU, jih je potrebno upoštevati.
Izrek
Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne pritožba
tožene stranke in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka mora v osmih dneh od
vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene in revizijske stroške v znesku
246,20 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po
izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.
Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
1. Tožnik je bil premeščen na delo v drug kraj: iz Tržiča na Jesenice. Sodišče prve stopnje je
ugotovilo, da je bila premestitev nezakonita. Ugotovilo je, da določbe 149. člena ZJU niso
bile kršene, ker (novi) kraj opravljanja dela od dotedanjega ni oddaljen več kot 70 km in manj
kot eno uro vožnje z javnim prevoznim sredstvom. Pri tem ni možno uporabiti določb Uredbe
o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela, ker se ta nanaša na povračilo stroškov in ne
na pogoje premestitve. Določba 149. člena ZJU kot kriterij dopustnosti premestitve določa le
čas vožnje in je ni mogoče razlagati tako, da se v vožnjo šteje tudi čas čakanja na prevoz.
Drugače pa 24. člen Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti določa, da delavca ni
mogoče razporediti brez njegove privolitve v drug kraj, če pot na delo in z dela traja z javnimi
prevoznimi sredstvi več kot dve uri. Pot na delo in z dela vključuje celotno porabo časa, ne
samo vožnjo. Določba 149. člena ZJU upošteva spremembo pogojev le na dosedanji kraj
opravljanja dela in novi kraj opravljanja dela, kolektivna pogodba pa upošteva pot od kraja,
kjer delavec prebiva.
…
11. Dve vprašanji sta za odločitev v tej zadevi pomembni. Prvič, ali je treba pri ugotavljanju
zakonitosti premestitve javnega uslužbenca upoštevati tudi določbe KPND (konkretno 24.
člena) ali le določbe ZJU (konkretno 149. člena). Drugič, ali se pri ugotavljanju časa
upošteva le čas vožnje javnega prevoznega
sredstva ali celoten čas, ki je potreben za prihod na delo in z dela, torej tudi čas za pot od
doma oziroma delovnega mesta do javnega prevoznega sredstva, čas čakanja med
prestopanjem, ipd. ter koliko je pri tem mogoče ali celo treba upoštevati določbe Uredbe.
12. Za razliko od ZDR je ZJU ohranil sistem odločanja o pravicah in obveznostih delavcev
(javnih uslužbencev), zaposlenih v državnih organih, z enostranskimi odločitvami
delodajalca. Premestitev na drugo delovno mesto po vsebini ni nič drugega kot razporeditev
po prejšnji zakonodaji (ZDR90 in ZDDO), ko je na podlagi prvega
odstavka 25. člena ZDR90 kolektivna pogodba lahko določila primere in pogoje, pod katerimi
je mogoče delavca razporediti iz kraja v kraj brez njegove privolitve. ZDDO, ki je urejal
posebnosti delovnih razmerij zaposlenih v državnih organih, je določal (31. člen), da je
delavca mogoče razporediti tudi v državni organ v drugem kraju, če se zaradi dela v drugem
kraju bistveno ne poslabšajo pogoji glede varstva in šolanja otrok, prevoza, stanovanjski
pogoji in drugi življenjski pogoji delavca in njegove družine.
Kasneje sprejeta KPND je to omejitev povzela, dodala pa še dve novi, med drugim tudi, da
delavca ni mogoče brez njegove privolitve razporediti v drugem kraju, če pot na delo in z
dela traja v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi več kot dve uri, za mater
delavko z otrokom do treh let starosti pa več kot eno uro (24. člen).
13. Tudi ZJU dopušča ureja posameznih vprašanj s kolektivno pogodbo. Po 22. členu ZJU
se tako lahko uredijo tudi za policiste posamezna vprašanja (celo) drugače kot v zakonu, če
je to potrebno zaradi specialne narave njihovih nalog oziroma za izvrševanje posebnih
dolžnosti in pooblastil. Če so določena vprašanja urejena s kolektivno pogodbo, jih z
uredbami Vlade ali splošnim aktom posameznega državnega organa, ni dopustno
drugače urejati.
14. Vrhovno sodišče je že v več primerih odločilo, da uveljavitev ZDR ni razveljavila veljavnih
kolektivnih pogodb (na primer: VIII Ips 429/2006 z dne 27. 2. 2007 in VIII Ips 394/2006 z dne
20. 11. 2007) in enako velja tudi za ZJU. Samo tistih določb kolektivne pogodbe, ki bi bile v
izrecnem nasprotju z (kogentnimi) zakonskimi določbami, ni mogoče uporabiti. Kaj takega že
v načelu ni mogoče trditi za določbe kolektivne pogodbe, ki določajo za delavce ugodnejše
pravice kot zakon. To jasno izhaja iz določbe drugega odstavka 7. člena ZDR, pa tudi iz
določb 92. člena ZJU, kolikor se nanašajo na razmerje med zakonom in kolektivno pogodbo.
Javnemu uslužbencu sicer (s pogodbo o zaposlitvi oziroma sklepom) ni mogoče zagotoviti
večjih pravic ali bolj ugodnih pogojev dela, kot jih določajo predpisi s področja delovnega
prava (zakon in podzakonski predpisi) in kolektivne
pogodbe, toda tudi manjših ali manj ugodnih ne. Ker so določbe KPND, ki določajo omejitve
pri premestitvah javnih uslužbencev iz kraja v kraj, zanje ugodnejše (širše) kot jih določa
ZJU, jih je potrebno upoštevati.