zagotovilo, da bom zmogla sprejeti, kar pride. Nasvet, naj se izročim Bogu, je bil najmočnejši. Ko je breme le pretežko, je izročitev veliko olajšanje. Končno izročam to, kar ni moje. Bog mi je življenje dal, on je gospodar, jaz poskušam biti skrbnik. Česa se oklepam? Od takrat me je vodilo zaupanje, da bo Bog poskrbel zame tako, kot je najbolje, veliko sem molila, se izročala, priporočala, prosila in se zaobljubila. Vse to mi je dajalo veliko notranjo in zunanjo mirnost. Čutila sem močan Božji dotik in v meni je bila močna želja, da naredim nekatere spremembe v svojem življenju. Prijateljica mi je svetovala, naj pred operacijo prosim za bolniško maziljenje. Ta možnost mi je bila res dana po bolniškem duhovniku in to mi je prineslo veliko mirnost. Tako sem vse tegobe pred operacijo in po njej laže sprejela in prenašala. Veliko bolj mirno sem čakala na izvide in nadaljnja navodila. Hvaležna sem, da sem bila deležna dnevnega prejema sv. obhajila. Občutek nemoči je zamenjal občutek varnosti ne glede na to, kaj me čaka. Hvaležna za izkušnjo, v kateri se me je Bog zelo dotaknil, ne želim več na stare tire na mnogih področjih svojega življenja in delovanja (telesnem, duševnem in duhovnem). Kar mi je bilo dano spoznati, je vsekakor moja odgovornost, da to tudi živim. Marija Leskovar Moč krsta in blagoslov sv. Blaža B ilo je januarja 2008, ko smo z veseljem pričakovali rojstvo zdravega in krepkega fanta. »Blaž naj mu bo ime,« je bilo odločeno, čeprav je kazalo, da bo na svoj prvi god moral čakati skoraj celo leto. Kaj je bil razlog, da se je tistega čudovitega zimskega sončnega dne naš Blaž odločil, da takoj in na vso silo pride na svet, ne vemo, a v nekaj sekundah se je zdrava nosečnost spremenila v boj 7 za preživetje dveh – mame in Blaža. Bil sem prepričan, da je otrok za vedno odšel k Bogu, molil sem le še za to, da rešijo mamo. In takrat so se začeli vrstiti mali in veliki čudeži: v nekaj minutah je bila Alenka v šempetrski bolnišnici (pri Novi Gorici), v nekaj minutah je bila kirurška ekipa (kljub sobotnemu režimu) pripravljena, carski rez je bil opravljen v rekordnem času. Blaž je bil več minut brez kisika, srce mu ni utripalo, a oživljanje je bilo uspešno. Ko so mi povedali, da je Blaž živ, sem bil najsrečnejši človek na svetu, čeprav je bila pediatrinja kruto jasna: »Živel bo, vprašanje pa je, kako.« Nisem natančno vedel, kaj misli, čeprav sem poznal pot in izid podobnih primerov, ki se večinoma končajo s hudimi razvojnimi motnjami. Žena je v času nosečnosti delala na pediatrični kliniki in v porodnišnici in je videla Blaževo prihodnost še bolj realno: temno. Sledil je helikopterski prevoz v Ljubljano, 12 dni bitke za Blaževo življenje na intenzivni UKC, selitev na nevrologijo pediatrične klinike in končno srečanje mame in sina. Dan zatem: bolniški duhovnik je poleg zakramenta sv. krsta našemu Blažu dobesedno odprl oči (prvič sem videl Blaževe oči prav tedaj, ko je duhovnik stopil skozi vrata s krstno vodo). Od takrat vemo, za kaj moliti ob godu sv. Blaža. Zdravniško gledano je Blaž prvih šest mesecev spadal v kategorijo otrok s cerebralno paralizo. Božja Ljubezen, vztrajno in trdo delo terapevtov ter predvsem mame Alenke ga je »prepričalo«, da je obvladal bolezen, tako da je pri skoraj treh letih popolnoma normalno razvit, vesel, zgovoren, »sinko edinko«. To je velik čudež Božje in medicinske stroke. Hvala vsem in vsakemu posebej za neprecenljivo prijateljsko ter molitveno podporo, vsem zdravstvenim delavcem za prijaznost, strokovnost in požrtvovalnost, pa tudi vsem davkoplačevalcem za brezplačno zdravljenje. Družina Medvešček, Dobravlje na Vipavskem 8 piše Tone Ciglar SDB Utrinki iz življenja Božji služabnik Andrej Majcen (1904 – 1999) misijonar na Kitajskem in Vietnamu (1935 – 1979) Spoprijem s Kitajsko isijonske sanje Andreja Majcna so postale resničnost, saj je 15. avgusta 1935 na Rakovniku v svetišču Marije Pomočnice prejel misijonski križ in odpotoval na Kitajsko, ki bo na raznih koncih njegovo misijonsko področje 22 let (1935–1951 Kunming, 1952 Makao, 1954–1956 Hongkong in 1976–1979 Tainan). Za zunanje priprave (učenje jezika …) na misijone ni imel niti ure, v duši pa so dozorele njegove temeljne drže: biti z ljudmi, vsem oznanjati evangelij v njihovem jeziku, povsod dati prednost ubogim in revnim, zlasti mladim, ne gledati na sebe in svoje udobje, pač pa se vsega dati na voljo drugim. Tako je sklenil, da bo na Kitajskem Kitajec s Kitajci po kitajsko. Ljudje so to začutili in so ga sprejeli za svojega. Že ob prvem srečanju na začetku v Kunmingu leta 1935 je ob sprejemu na akademiji, ki so mu jo pripravili kot dobrodošlico, izpovedal svojo držo: »Rad vas imam!« To so bile njegove prve besede v kitajščini. Potem je ta »rad vas imam« ponavljal vse življenje. Keréc mu je takoj zaupal šolo in obrtne delavnice, ki so bile tako vzorno urejene, da jih je hvalila oblast in jih tudi podpirala. Na sto načinov se je znašel, da je priskrbel vse, kar so mladi potrebovali za vzgojo in šolo. Misijonsko delo je cvetelo. Veliko sredstev so namenili tiskarski dejavnosti, saj so s tiskom dosegli ljudi, do katerih sicer niso mogli priti. Majcnu je zelo prav prišlo vse, česa se je doma naučil in ni prej niti slutil, čemu mu bo koristilo. M 9 Na pomoč so prišli še drugi slovenski salezijanci, slovenjebistriške sestre, italijanski kamilijanci in seveda še posebej legendarni kirurg dr. Janez Janež, prvi slovenski laiški misijonar. Majcen je uvidel, da prihajajo novi časi, zato je podvojeno delal in garal. Ko so drugi misijonarji že bili izgnani ali po zaporih, je njega nova državna oblast imenovala za učitelja ruščine na državni srednji šoli za 800 fantov in deklet. Po enem letu (1951) pa je tudi zanj prišla kruta resničnost: zapustiti vse delo, ki ga je gradil s tolikimi žrtvami celih šestnajst let. V Makaou, takrat še portugalski koloniji, si je opomogel in pokrpal načeto zdravje, hkrati pa bil spovednik za revne fante in učitelj francoščine. Po dveletnem delu v Vietnamu je bil dve leti (1954–1956) ravnatelj ogromne tehnične šole v Hongkongu. Kot izvrsten organizator tehničnih šol je bil spoštovan in cenjen pri vseh. Ko je bil drugič izgnan iz Vietnama, je zadnja tri misijonska leta (1976–1979) preživel na Tajvanu, med Kitajci, ki so se odpovedali komunizmu celinske Kitajske. Tu so bili njegovo veselje mladi v Deškem mestu - sirotišnici, kjer je bil vse: spovednik, ravnatelj, bolničar, pridigar duhovnih vaj. Polastila se ga je tudi bolezen; v Lotungu ga je operiral dr. Janez Janež. Po njegovem nasvetu se je napotil v domovino na trimesečni oddih, ki ga je potem Božja previdnost spremenila v dvajset let posebnega misijonskega dela. (se nadaljuje) Vabimo in obveščamo Bolniki – invalidi – pomočniki – ROMARJI V LURD Od 1. do 7. julija 2011 se bomo že šesto leto pridružili vsakoletnemu romanju goriške nadškofije z vlakom in letalom v Lurd. Prijave sprejema Bolniška župnija, Trubarjeva 82 v Ljubljani, GSM 041-613-378. Tisti, ki imate možnost interneta, lahko sledite slovesnostim vsak dan na naslovu: http//fr.lourdes-france.org/tv.lourdes/. Mnogi ste pisali za velikonočne praznike in z darovi podprli pošiljanje Besede. HVALA VAM. 10 Glas il o boln iške župn ij e maj - junij 2011 • leto izh aj an ja XXVI. • št. 152 Duhovnikova skrb za bolnike V začetku postnega časa, na pepelnično sredo, 9. marca, zvečer je v celjski bolnišnici prestopil prag večnosti Anton Ratej, upokojeni duhovnik iz Slovenskih Konjic. Tonček, kakor smo ga klicali, je po duhovniškem posvečenju, ki ga je prejel 29. junija 1980, nastopil službo kaplana pri Sv. Danijelu v Celju. Že v času te službe je rad obiskoval bolnike v bolnišnici in po domovih. Temu delu se je popolnoma posvetil, ko je bil leta 1989 imenovan za bolniškega duhovnika v bolnišnicah Celje in Vojnik. Duhovno pa ni oskrboval samo bolnikov v celjski in vojniški bolnišnici, ampak tudi ostarele v Domu za ostarele v Celju in zapornike v celjskem zaporu. Bil je prvi bolniški duhovnik v Celju. Službo bolniškega duhovnika je dobro zastavil, jo zavzeto, goreče in velikodušno opravljal. Sam Bog ve, koliko bolnikov je obiskal, s kolikimi se je srečal, kolikim je prinašal tolažbo in upanje, kolikim je omogočil udeležbo pri sveti maši in prejem zakramentov. Žal pa se je prekmalu srečal z boleznijo, zaradi katere ni mogel več opravljati dela, ki ga je veselilo. Leta 1995 se je moral upo- Molitev za milosti na priprošnjo blaženega Janeza Pavla II. Troedini Bog, zahvaljujemo se ti, da si Cerkvi dal papeža Janeza Pavla II. in da je v njem sijala nežnost tvojega očetovstva, slava Kristusovega križa in sijaj duha ljubezni. Popolnoma je zaupal v tvoje neskončno usmiljenje in v Marijino materinsko priprošnjo. Bil nam je živa podoba Jezusa, Dobrega pastirja in pokazal nam je svetost kot vzvišeno merilo vsakdanjega krščanskega življenja, da bi dosegli večno občestvo s teboj. Na njegovo priprošnjo nam, če je tvoja volja, nakloni milost, za katero prosimo v upanju, da bo kmalu prištet med tvoje svetnike. Amen. 2 ... kakor jo vidi zdravnica in pacientka Z godba, ki jo bom napisala, bi morda potrebovala nekoliko več prostora, pravzaprav bi lahko iz nje nastal tudi roman. Predvsem je to zgodba mojega življenja, v kateri me spremljajo moji bližnji in prijatelji, v veselju in razočaranju, in ves čas je z mano tudi Bog. Dokaj brezskrbno otroštvo se je zame končalo šele v času študija, ko sem spoznala, da ne moreš graditi brezpogojnega zaupanja na ljudeh. Prav zaradi spoznanja, da me Bog ni zapustil, sem šele takrat začela redno obiskovati nedeljsko sveto mašo. Študij sem uspešno končala, spoznala dobrega moža, rodila se nama je hčerka Nastja. Ko sem se nekega običajnega aprilskega jutra leta 1997 vozila v bolnišnico, kjer sem takrat delala kot sekundarij na kirurgiji, me je na spolzki cesti začelo zanašati, avto je zdrsnil s ceste, se prevrnil na streho in obtičal v vinogradu pod cesto. Našla me je gospa, ki je bila na sprehodu s psom. Reševalci so prišli kmalu, bila sem ves čas pri zavesti. Poravnali so mi še izpahnjeno ramo in poklicali helikopter, ki me je odpeljal v klinični center v Ljubljano. Naslednjih nekaj dni je bilo kritičnih, saj sem imela tudi zlomljena rebra s pnevmotoraksom. V polintenzivni sobi na travmatološkem oddelku me je prvič po nesreči obiskala dveinpolletna hčerka. Neverjetno, kako lahko že tako majhen otrok razume resnost položaja. Vedela je, da bi lahko zgubila mamico. Takrat me je obiskal tudi bolniški duhovnik. Njegovi obiski in čas, ki sem ga imela za molitev in premišljevanje, ko sem dva meseca ležala na kirurškem oddelku, so mi prinesli spoznanje, da nisem dovolj cenila tega, kar mi je bilo že takrat dano. Po poškodbi hrbtenice nisem mogla hoditi, vendar sem noge čutila, zato nisem izgubila upanja, 3 dr. Vesna Levašič pripravlja Marjan Bunič Smeh je pol zdravlja Pisali ste nam Pri gledališki blagajni. »Prosim za dve vstopnici za današnjo predstavo.« »Za Romea in Julio?« »Ne, zase in za ženo.« Bog je »izkoristil« mojo bolezen Iz knjige vtisov ... ... prošenj in zahval v kapeli Marije, Zdravje bolnikov na Onkološkem inštitutu v Ljubljani Mati Marija, hvala za vse, kar si dobrega storila za vso našo družino. Hvala, ker si z ljubeznijo vodila zlate roke dr. Breclja, ki je iz nemogoče situacije rešil mojega moža. Prosim za tvoje ljubeče varstvo naše družine še v prihodnje. Prosim te za zdravje, Gospod. Hvala. Tebi se priporočam v stiskah. Z Vincencijem v naš čas so šmarnice za letošnje leto. Napisala jih je Urška Smerkolj v sodelovanju s skupnostjo Betlehem. Zgodbe nam prikažejo življenje sv. Vincencija Pavelskega in nas spodbujajo, da bi tudi danes sredi sveta pogumno pričevali za evangelij ter v vsakdanjem življenju dejavno uresničevali dobrodelnost in solidarnost. 4 Dragi Jezus, prosim, da bi z nami bilo vse dobro. Blagoslovi nas. Naj bomo polni Svetega Duha in naša srca naj bodo tvoj dom. Vedno pridem v kapelo po mir. Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas! Marija, pomagaj nam vsem! Hvala. Lojze Čemažar Andrej Urbancl CM Pomen duhovne oskrbe ... da bo to še kdaj mogoče. Na invalidskem vozičku sem obiskovala sv. maše v kapeli UKC in pozneje na rehabilitaciji v Soči. Šest mesecev po nesreči sem spet stopila na noge. Niso mi pomagali samo zdravniki, fizioterapevtke, starši in sestra; v veliko oporo mi je bil tudi mož s svojim pozitivnim mišljenjem. Z mano ni ravnal kot z invalidko, to se je izkazalo tudi kasneje, ko sem se vrnila v službo in sva razmišljala o povečanju družine. Po štirih operacijah na hrbtenici sem srečno donosila drugo hčerko Manco in potem še Špelo in Klemena. Tako sem zdaj mati štirih otrok, zaposlena sem s skrajšanim delovnim časom na delovnem mestu, ki me izpolnjuje. Po Previdnosti je precej drugače, kot sem si zamišljala, pa sem vseeno vesela. Hvaležna sem za vse, kar mi je dano. Šmarnična pobožnost kojiti. Vse je vdano in potrpežljivo sprejemal in prenašal. Nikdar se ni pritoževal, ampak je vse daroval Bogu in nosil svoj križ, dokler ga Gospod ni poklical k sebi. Naj mu bo Bog za vse bogat plačnik. Konzilij. Pregled. Vse je potekalo dobro. Obeti so. Nadangeli, priporočam se vam. Posredujte za zdravje. »Vse moje je tvoje« (Jn 17,10). S to Božjo besedo stopam danes v novo preizkušnjo. Tvoj plašč ljubezni naj me varuje. Srce Jezusovo in Marijino. 5 B olezen pride sama, nihče si je ne želi in je ne pričakuje. Vedno preseneti, pa naj se napoveduje počasi ali pa se pokaže nenadoma. S seboj vedno prinese skrb in strah. Pa občutek nemoči in kopico vprašanj. Raka pa res nisem pričakovala. Saj s svojim načinom življenja ne dajem nobenega povoda. Ali pač? Ali ne čutim že nekaj let, da bi morala v svojem življenju spremeniti to in ono. Od osnovnih telesnih potreb, kot sta prehrana in gibanje, do odnosa do stvari in ljudi pa do svojega duhovnega sveta in odnosa do Boga. Je mar vsako področje mojega življenja po malem razjedalo mojo notranjost in telo, ki se je v svoji nemoči odzvalo v bolezni? Še več različnih mogočih in nemogočih vprašanj se je zvrstilo v mojih mislih. Diagnoza je potrjena, napovedan potek zdravljenja, najprej operacija, potem se bo pokazalo, kako naprej. Torej gre zares. Trije meseci vmesnega časa so zamujeni. Kaj lahko v kratkem času sama pripomorem poleg medicine in zdravnikov? Potrebno se je soočiti z dejstvom, potrebno je to povedati vsem, ki se jih tiče. Poprosila sem jih tudi za nasvet. Nasveti in informacije so deževali. Kaj upoštevati? Ali sem v takem stanju dovolj razsodna za pravilne odločitve? Sama vsekakor nisem. Mogoče nisem še nikdar doslej čutila, koliko je vredna podpora Svetega Duha. On bo najboljši svetovalec. Zavedala sem se svoje nemoči. Molitve domačih, sorodnikov in prijateljev so bile zame Izdala Bolniška župnija, Trubarjeva 82, 1000 Ljubljana Odgovarja: Miro Šlibar • GSM: 041/613-378 faks: 01/433-95-15 • TRR 2420-0900-4403-423 Dr. Jože Štupnikar, Trubarjeva 82, 1000 Ljubljana • GSM: 041/715-429 Spletna stran duhovne oskrbe v slovenskih bolnišnicah: http://bolniska-zupnija.rkc.si/ • e-pošta: [email protected] Grafična priprava: Gapro d.o.o. • Tisk: Skušek Beseda je natisnjena v 14.000 izvodih in poslana na 1164 naslovov. 6