1. No category

ZBORNIK
ANTOLOGIJA
ANARHIZMI
A
2A
Knjiga je orožje,
vzemi jo v roke!
Brecht
Katalogizacija v knjigi - CIP
N a r o d n a in u n i v e r z i t e t n a k n j i ž n i c a , L j u b l j a n a
329.285
330.862
A N T O L O G I J A a n a r h i z m a : zbornik / izbral R u d i Rizman ; [uvodna
š t u d i j a R u d i R i z m a n ; p r e d g o v o r N o a m C h o i n s k y ; u r e d i l a Mitja M a r u š k o
in R u d i R i z m a n ; i m e n s k o k a z a l o s p o j a s n i l i M o j c a D o b n i k a r : p o d a t k i o
a v t o r j i h R u d i R i z m a n ; p r e v e d l i D o r i s D e b e n j a k ... et a l . ] . - [ 1. izd.] . L j u b l j a n a : Univerzitetna k o n f e r e n c a ZSMS, Knjižnica revolucionarne teo r i j e , 1 9 8 6 . - 2 zv. ( L X X V , 6 8 1 str.). - 2 0 c m . - ( K r t : k n j i ž n i c a r e v o l u c i o n a r n e t e o r i j e ; 37 ; 3 8 )
1. R I Z M A N , R u d i
Y U ISBN 8 6 - 7 3 4 7 - 0 0 2 - 1
Knjižna zbirka Krt 3 7 / 3 8
Zbornik
Antologija anarhizma
© Krt, Knjižnica revolucionarne teorije
Predgovor: Noam Chomsky
Izbor in spremna študija: Rudi Rizman
Uredila: Rudi Rizman in Mitja Maruško
Prevedli: Doris Debenjak, Irena Gantar-Godina,
Božidar Kante, Janko Moder, Neda Pagon-Brglez,
Marija Rizman, Martina Rotar, Jasna Stojanovski,
Darko Štrajn
Jezikovni pregled: Julijana Bavčar,
Milena Mohorič, Bora Zlobec-Jurčič
Imensko kazalo: Mojca Dobnikar
Korektura: Mojca Dobnikar, Mitja Maruško,
Silva Škofljanec
Likovna oprema: Miha Dešman
Ljubljana, september 1986
Naklada: 2000 izvodov
Prva izdaja
Knjiga je izšla s podporo Kulturne skupnosti Slovenije.
Uredništvo se zahvaljuje Mojci Debenjak, Nataši Jerin, Tatjani Kovačevič, Jožetu Ljubiču, Katarini Pirkmajer in Zori Torkar za prijazno
pomoč pri pripravi knjige.
Zbornik
Antologija
anarhizma
2. del
Vsebina
Rudi R i z m a n
Spremna beseda
XI
Noam Chomsky
Predgovor
Preface
Rudi R i z m a n
Oris razvoja anarhistične družbene misli
1. Anarhizem: tu in sedaj
II. Klasični anarhistični doneski
III. Nadaljevanje anarhistične ideje
IV. Soočanje nekaterih teoretskih argumentov med
anarhizmom in klasičnim marksizmom
V. O prihodnosti anarhizma
VI. Uporabljena in citirana literatura
XIII
XVII
XXI
XXI
XXIV
XLVI
LIX
LXXI
LXXIV
1. del
VVilliam Godvvin
1.
Raziskava o načelih politične pravičnosti
Max Stirner
2.
Edini in njegova lastnina
3
29
Pierre-Joseph P r o u d h o n
3.1.
3.2.
3.3.
Kaj je lastnina ali raziskovanje načela prava in oblasti
Obča ideja revolucije v devetnajstem stoletju
Načelo in praksa vzajemnosti
70
125
143
Mihail Bakunin
4.1. Revolucionarni katekizem
(Načela in organizacija internacionalne revolucionarno-socialistične tajne družbe)
4.2. Nacionalni katekizem
4.3. Federalizem, socializem in antiteologizem
4.4. Načela revolucije
4.5. Politika internacionale
4.6. Kolektivna diktatura
4.7. Zgodovinski sofizmi doktrinarne šole nemških komunistov . .
4.8. Pariška komuna in pojem države
4.9. Bog in država
4.10. Buržoazni socializem
4.11. Državnost in anarhija
155
174
177
199
204
218
221
226
233
251
255
Peter K r o p o t k i n
5.1. Ali moramo obravnavati ideal prihodnje ureditve?
5.2. Zapori in njihov moralni vpliv na zapornike
5.3. Zakon in avtoriteta
5.4. Revolucionarna oblast
5.5. Anarhistični komunizem
5.6. Anarhistična morala
5.7. Vzajemna pomoč
5.8. Sodobna znanost in anarhizem
5.9. Razgovor z Leninom
5.10. Pismo delavcem Zahodne Evrope
5.11. Pismi Leninu
5.12. Kaj storiti
264
276
288
304
314
321
329
334
341
347
351
355
2. del
Henrv David T h o r e a u
6.
Državljanska neposlušnost
t
Elisee Reclus
7.
Anarhija
A n o n i m n i anarhist
8.
Svoboda
J o h a n n Most
9.
Komunistični anarhizem
365
373
382
Emile Henry
10. Anarhija in teror
401
Lev T o l s t o j
11. Suženjstvo našega časa
409
Gustav Landauer
12. Anarhistične misli o anarhizmu
426
Errico Malatesta
13.1. Anarhizem in oblast
13.2. Anarho-komunistični program
433
444
Georges Sorel
14. Premišljevanje o nasilju
455
Erich Miihsam
15. Družina - zakon — religija
475
Enima G o l d m a n
16.
Psihologija političnega nasilja
481
N e s t o r Malino
17. Abeceda revolucionarnega anarhizma
491
Rudolf Rocker
18.1. Sistem sovjetov ali diktatura proletariata
18.2. Mitologija revolucije in revolucionarna resničnost
505
512
A n o n i m n i anarhist
19.
Upiranje temu, da ubijaš ali da te ubijejo
521
Pjotr Aršinov
20. Konstruktivni problem družbene revolucije
523
Valevski
21. Pot družbene revolucije
531
AIexander Berkman
22. Ali je anarhizem nasilje
534
Max N e t t l a u
23. Avtoritarni in libertarni socializem
540
Herbert Read
24. Filozofija anarhizma
546
Paul in Percival G o o d m a n
25. Nova skupnost: odprava razlike med produkcijo in potrošnjo,
osamitev dela, osamitev domov
561
T o m H a y d e n in drugi
26. Porthuronska izjava
Daniel in Gabriel C o h n - B e n d i t
27. Levičarstvo - zdravilo proti starostni bolezni komunizma
Daniel Guerin
28. Uspehi samoupravljanja v Španiji
Noam Chomsky
. 29. Kaj je anarhizem
578
. .587
601
610
Murray B o o k c h i n
30. Mit proletariata
625
Uwe Timm
31. Ali ima anarhizem prihodnost
633
R o e l van D u y n
32.
Poroka ljubezni in kreativnosti
638
Podatki o avtorjih
649
I m e n s k o kazalo
661
Henry David Thoreau (1817 - 1862)
6. Državljanska neposlušnost (1848)
Iskreno sprejemam moto „najboljša vlada je tista, ki najmanj vlada":
in moralo bi mi ugajati, da ga vidim delovati hitreje in sistematičneje.
Izpeljano naposled doseže to, o čemer sem tudi prepričan — ,,najboljša vlada je tista, ki sploh ne vlada"; in ko bodo ljudje pripravljeni, bodo
takšno vlado tudi imeli. V najboljšem primeru ni vlada nič drugega kot
sredstvo, toda večina vlad je običajno, vse vlade pa včasih neprimerne.
Ugovore proti stalni vojski, ki jih je veliko, so tehtni in zaslužijo, da bi
prevladali, se naposled lahko postavi tudi proti stalni vladi. Stalna vojska je le orožje stalne vlade. Sama vlada, ki je zgolj način, ki so ga ljudje izbrali za izvrševanje svoje volje, je ravno tako nagnjena k zlorabi in
sprevrženju, preden lahko ljudje prek nje delujejo. Dokaz je sedanja
mehiška vojna, delo sorazmerno maloštevilnih posameznikov, ki uporabljajo stalno vlado kot svoje orodje; kajti v začetku ljudje ne bi dopustili tega ukrepa. ( . . . )
Toda govoreč praktično in kot državljan, v nasprotju z onimi, ki se
imenujejo ljudje, ki niso za nikakršno vlado, zahtevam — ne naenkrat
nikakršne vlade, temveč naenkrat boljšo vlado. Naj vsak človek ve,
kakšna vlada bi zaslužila njegovo spoštovanje, in to bo korak k temu, da
se jo doseže.
Naposled, praktični razlog, zakaj je — ko je enkrat oblast v rokah
ljudi - večini dovoljeno vladati in zakaj še naprej dolgo časa vlada, ni,
da ima najverjetneje prav, niti ne, ker se to zdi manjšini najpošteneje,
temveč ker je fizično najmočnejša. Toda vlada, v kateri vlada večina, ne
more biti v nobenem primeru utemeljena na pravici, vsaj kot s o j o doslej
razumeli ljudje. Mar ne bi mogla obstajati vlada, v kateri o pravilnosti in
nepravilnosti dejansko ne bi odločala večina, temveč vest'? - V kateri bi
večina odločala le o tistih vprašanjih, pri katerih se da uporabiti pravilo
primernosti? Se mora državljan na račun zakonodajalca samo za trenutek ali v zadnji stopnji odreči svoji vesti? Zakaj ima potem vsak človek
P r e v o d iz
T h e
W o r k s of T h o r e a u ,
uredil Seidel C a n b y . H o u g h t o n - N i f f l i n C o „ B o s t o n 1 9 3 7 . str. 7 8 9 - 8 0 8 ( o d l o m k i ) . P r e v e d e l B o ž i d a r K a n t e , j e z i k o v n o p r e g l e d a l a Milena M o h o r i č .
vest? Mislim, da bi morali biti najprej ljudje in šele potem objekti. Mar
ni zaželeno, da se spoštovanje zakona goji ravno tako kot spoštovanje
pravice? Edina obveznost, ki jo imam pravico predpostavljati, je. da v
vsakem trenutku delam tisto, kar mislim, da jc prav. Smo res dovolj
povedali, da korporacija nima vesti? Toda korporacija ljudi z vestjo je
korporacija z vestjo. Zakon nikoli ne naredi ljudi niti za trohico pravičnejših: in ker ga spoštujejo, so celo dobronamerni vsak trenutek narejeni
za agente krivice. Splošni in naravni rezultat čezmernega spoštovanja
zakona je, da lahko vidite vrste vojakov, polkovnikov, stotnikov, desetarjev. navadnih vojakov, raznašalcev streliva, ki v čudovitem redu korakajo čez drn in strn v vojne proti svoji volji, vselej proti svojemu zdravemu razumu in vesti, zaradi česar je korakanje dejansko zelo hitro in
povzroča razbijanje srca. Ne dvomijo, d a j e posel, s katerim se ukvarjajo, preklet: vsi so nagnjeni k miru. Toda kaj so zdaj? So sploh ljudje?
Ali majhne premične trdnjave in skladišča v službi človeka na oblasti,
ki nima predsodkov? ( . . . )
Množica ljudi torej v glavnem ne služi državi kot ljudje, temveč kot
stroji, s svojimi telesi. So stalna vojska in policija, ječarji. stražniki,
posse comitatus* itn. V večini primerov sploh ne uporabljajo svobodno
nikakršne presoje ali nikakršnega moralnega čuta: sebe postavljajo na
raven lesa in zemlje in kamnov; in lesene ljudi je morda mogoče izdelovati tako, da ravno tako služijo namenu. Takšno ukazovanje jih ne spoštuje nič bolj kot slamnate može ali kot gmoto prostakov. Enakovrednost imajo kot konji in psi. Vsaj kot takšni so običajno še cenjeni dobri
državljani. Drugi - kot večina zakonodajalcev, politikov, pravnikov,
ministrov in uradnikov - služijo državi v glavnem s svojimi glavami; in
- ker redko delajo kakršnokoli moralno razliko - verjetno tako kot
bogu služijo hudiču, ne da bi to nameravali. Le malo ljudi - heroji,
patrioti, mučeniki. reformatorji v velikem smislu in ljudje - služi državi
tudi s svojo vestjo in se ji tako povečini nujno upira; in država jih običajno obravnava kot sovražnike. ( . . . )
Tisti, ki se popolnoma daje svojim tovarišem - ljudem, se jim zdi
neuporaben in sebičen; tisti pa. ki se jim daje le deloma, je razglašen
za dobrotnika in človekoljuba.
Kako naj se človek obnaša do sedanje ameriške vlade? Odgovarjam,
da z njo ne more biti povezan brez sramote. Te politične organizacije,
ki je tudi suženjska vlada, v tem trenutku ne morem prepoznati za mojo
vlado.
*
Vsi p r e b i v a l c i , ki jih l a h k o z b e r e šerif za p o m o č pri o h r a n j a n j u javnega m i r u .
V t a k o telo p o z a k o n u s p a d a vsak m o š k i , ki je starejši o d 15 let in j e f i z i č n o
s p o s o b e n . - O p . prev.
Vsi ljudje priznavajo pravico do revolucije, to je pravico, da se zavrne
zvestoba vladi in da se ji upre. kadar sta njena tiranija ali njena neučinkovitost veliki in neznosni. Toda skoraj vsi pravijo, da sedaj ni tako.
Tako je bilo. mislijo, v revoluciji 1775. Če bi mi rekli, d a j e bila ta vlada
slaba zato. ker je obdavčila določeno tuje blago, pripeljano v njeno pristanišče, mi najverjetneje ne bi bilo treba zganjati hrupa, kajti lahko
shajam brez njega. Vse državne mašinerije imajo svoja trenja; in to je
verjetno dovolj dobro za protiutež zlu. Vsekakor je zlo dovolj veliko,
da dviguje precej prahu. Toda ko se zgodi, da ima trenje svojo državno
mašinerijo in sta zatiranje in ropanje organizirana, tedaj pravim, da ne
imejmo več take državne mašinerije. Z drugimi besedami, ko so sužnji
šestina prebivalstva narodov, ki so se zavzeli, da bodo pribežališče svobode. in ko se celotno deželo krivično opustoši in osvoji s tujo vojsko
in je le-ta podvržena vojaškemu zakonu, mislim, da za pravične ljudi ni
prezgodaj, da se uprejo in spuntajo. Ta dolžnost je še nujnejša. ker ta
tako opustošena dežela ni naša, temveč je naša invazijska vojska.
Paley. splošna avtoriteta v mnogih moralnih vprašanjih, v svojem
poglavju o Obveznosti podreditve civilni vladi razrešuje celotno državljansko dolžnost v primernost; in nadaljuje, da je ..spostavljena vlada
božja volja, vse dokler jo zahteva interes celotne družbe, to je vse
dokler se ji ne moremo upreti ali jo spremeniti brez javnih težav (. . .).
da je treba biti spostavljeni državi pokoren - in nič več. Če je to načelo
dopuščeno, je pravica vsakega posebnega primera upiranja zvedena iki
izračun kvantitete nevarnosti in krivice na eni strani in na verjetnost
in stroške ponovne spostavitve na drugi strani". To, pravi, bo vsak človek presodil sam zase. Vendar se zdi. da Paieyju nikoli ni bilo treba razmišljati o tistih primerih, v katerih se ne uporablja pravilo primernosti,
v katerih morajo biti ljudje, ravno tako kot posameznik, za vsako ceno
pravični. Če sem utapljajočemu se človeku po krivici iztrgal desko, mu
jo moram vrniti, čeravno sam utonem. To po Paleyju ne bi bilo primerno. Toda oni. ki bi mu v takem primeru rešil življenje, bi ga sicer izgubil. Ti ljudje morajo osvoboditi svoje sužnje in končati vojno v Mehiki,
tudi če jih bo to stalo življenje. ( . . . )
Govoreč praktično, nasprotniki reforme v Massachusettsu niso stotisoči politikov na jugu, temveč stotisoči trgovcev in kmetov tukaj, kijih
bolj zanimata trgovina in kmetijstvo kot humanost in niso pripravljeni
biti pravični do sužnjev in Mehike, pa naj stane karkoli. Ne bom se prepiral z oddaljenimi nasprotniki, temveč s tistimi, ki blizu doma sodelujejo in se povezujejo z onimi, ki so daleč; brez teh bi bili slednji neškodljivi. Vajeni smo reči. da je množica ljudi nepripravljena; toda napredek
je počasen, kajti manjšina ni materialno pametnejša ali na boljšem kot
večina. Ni toliko pomembno, d a j e večini tako dobro kot tebi. kolikor
to, da mora nekje obstajati nekakšna absolutna dobrota; kajti to prekvasi celotno gmoto. Obstajajo tisoči, ki s prepričanjem nasprotujejo
suženjstvu in vojni, ki pa kljub temu dejansko ne storijo ničesar, da bi
ju končali; ki se cenijo kot Washingtonovi in Franklinovi otroci in sedijo z rokami v žepih in pravijo, da ne vedo, kaj delati, in ne delajo ničesar; ki celo podrejajo vprašanje svobode vprašanju svobodne trgovine,
po večerji mirno prebirajo cenike skupaj z najnovejšimi novicami iz
Mehike — in zgodi se, da pri tem zaspijo. Kakšen je cenik sodobnega
poštenjaka in patriota? Omahujejo in se opravičujejo in včasih milo
prosijo; toda ničesar ne delajo resno in učinkovito. Dobro pripravljeni
bodo čakali na druge, da premagajo zlo. zaradi katerega se morda ne
kesajo več. Pravici, ki jim gre, dajo povečini le poceni glas in šibko podporo in ji zaželijo srečo. Na enega krepostnega človeka pride devetsto
devetindevetdeset patronov vrline. Vendar se je lažje ukvarjati z dejanskim lastnikom stvari kot z njenim začasnim varuhom.
Vsako glasovanje je neke vrste igra, kot denimo dama ali backgammon, z rahlim moralnim priokusom, igra s pravico in krivico, z moralnimi vprašanji; spremlja jo kajpada stava. Značaj volilcev ni privezan na
kol. Morda glasujem kot mislim, da je prav; vendar se me prevlada te
pravice življenjsko ne tiče. Voljan sem jo prepustiti večini. Zato njene
obveznosti nikoli ne presegajo obveznosti primernosti. Glasovati za pravico niti ne pomeni zanjo sploh kaj narediti. Pomeni samo slabotno
izražanje želje, ki bi morala prevladati. Pameten človek pravice ne bo
prepustil milosti naključja niti si ne bo želel, da bi prevladala prek
oblasti večine. V dejanju množic je le malo vrline. Ko bo večina na široko glasovala za odpravo suženjstva, bo to storila zato, ker je ravnodušna do suženjstva, ali zato, da bo njen glas ukinil tisto malo suženjstva,
kar ga je še ostalo. Edini sužnji bodo potem oni. Odpravo suženjstva
lahko pospeši le glas tistega, ki potrjuje lastno svobodo. (. . .)
Najširša in najbolj prevladujoča napaka zahteva za svoje ohranjanje
najnesebičnejšo vrlino. Čim šibkejša je graja, ki ji je običajno zavezana
vrlina patriotizma, tem verjetneje je, da si bomo nakopali aristokrate.
Medtem ko ne odobravajo narave in ukrepov vlade, jo namreč podpirajo in so ji zvesti, so nedvomno njeni najzvestejši podporniki in torej
pogosto najresnejše prepreke za reformo. Nekateri milostno prosijo
državo, da bi razpustila Združene države Amerike in da zahtev predsednika ne bi upoštevali. Zakaj je ne razpustijo sami — zvezo med njimi
samimi in državo — in zakaj ne odrečejo plačila svojega deleža v njeno
blagajno? Mar niso v enakem odnosu do države, kot je država do Združenih držav Amerike? In mar niso enaki razlogi preprečili državi, da bi
se upirala Združenim državam, kot so preprečili njim, da bi se upirali
državi?
Kako je lahko človek zadovoljen s tem, da zgolj nekaj tuhta in pri
tem uživa? Ali sploh obstaja kak užitek v tem, če človek meni, da je
prizadet? Če vas je sosed ogoljufal za en sam dolar, niste zadovoljni,
če veste, da ste ogoljufani ali če rečete, da ste ogoljufani, ali če ga celo
milostno prosite, naj vam plača vaš dolg: temveč se lotite učinkovitih
korakov, da boste naenkrat dobili celoten znesek, in pazite, da ne boste
ogoljufani nikoli več. Dejanje in načela, razumevanje in izvrševanje
pravice spreminjajo stvari in odnose; so v bistvu revolucionarni in se
sploh ne skladajo z ničemer, kar je bilo. Ne ločujejo le držav in cerkva,
ločujejo družine; da, ločujejo posameznika, ko v njem diabolično razdvajajo od božanskega.
Obstajajo krivični zakoni: bomo zadovoljni s tem, da jim bomo poslušni. ali si jih bomo prizadevali popraviti in se jim pokoravati, dokler
v tem ne uspemo, ali jih bomo naenkrat kršili'' Ljudje običajno mislijo
— pod tako vlado, kot je ta — da bi morali čakati, vse dokler ne bi prepričali večine, da jih spremeni. Mislijo, da bi bila, če bi morali vztrajati,
izboljšava slabša kot zlo. Vendar je napaka same vlade, da je izboljšava
slabša kot zlo. Zaradi nje je slabša. Zakaj ni bolj odprta, da bi anticipirala in poskrbela za reformo? Zakaj ne ceni pametne manjšine? Zakaj
joka in se upira, še preden je prizadeta? Zakaj ne opogumlja svojih
državljanov, da bi bili čiiječni, da bi pokazali njene napake in delali
bolje, kot delajo sicer? Zakaj vselej križa Kristusa, izobči Kopernika in
Luthra in razglasi Washingtona in Franklina za upornika?
Mislili bi, da je bilo prostovoljno in praktično zanikanje njene avtoritete edini prekršek, ki ga država nikoli ni pričakovala; in še, zakaj mu
ni odredila določene, primerne in proporcionalne kazni? Če človek, ki
nima nikakršnega imetja, enkrat samkrat zavrne, da bi zaslužil devet
šilingov za državo, ga za nedoločen čas porinejo v zapor po kateremkoli
zakonu, ki ga poznam in k i j e določen le po presoji onih, ki so ga tja
porinili; toda če bi moral od države ukrasti devetdesetkrat devet šilingov, mu je takoj dovoljeno spet oditi na svobodo.
Če je krivica del nujnega trenja vladnega stroja, potem naj bo, potem
naj bo: morda se bo izrabila - gotovo se bo izrabil stroj. Če ima krivica
izvir, ali prenosni jermen, ali vrv, ali ročico zgolj zase, potem lahko preudarite, ali ne bo izboljšava slabša kot zlo: vendar - če je take narave,
da zahteva od vas, da ste drugemu agent krivice - potem, pravim, prekršite zakon. Naj bo vaše življenje nasprotni upor, da se stroj ustavi. Tisto,
kar moram doseči, je, da v vsakem primeru vidim, da se ne izročam
zmoti, ki jo obsojam.
Ne poznam nobenih takih načinov, ki bi sijih lahko privzeli in bi jih
država priskrbela za ublažitev zla. Preveč časa vzamejo in človeško življenje je prekratko. Skrbeti moram za druge stvari. Na ta svet nisem
prišel predvsem zato, da bi iz njega ustvaril prijeten kraj za življenje,
ampak da v njem živim, pa naj bo dober ali slab. Človeku ni treba storiti
vsega, temveč nekaj; in ker ne more storiti vsega, ni treba, da bi storil
nekaj napak. Ni moj posel, da kakorkoli bolj milostno prosim voditelja
ali zakonodajo, kot je nujno, da milostno prosita mene; in če ne bi
mogla slišati moje prošnje, kaj bi moral potem storiti? Toda za ta pri-
mer ni država priskrbela nobene poti: njena prava ustava je zlo. To se
utegne zdeti kruto, svojeglavo in nespravljivo; toda samega duha, ki
lahko to upošteva in zasluži, je treba obravnavati skrajno naklonjeno in
pozorno. Taka je vsaka sprememba na boljše, kot rojstvo in smrt, ki
pretrese ta telo. ( . . . )
Pod vlado, ki vsakogar zapre po krivici, je tudi za pravičnega človeka
pravo mesto zapor. Pravo mesto danes, edino mesto, ki ga je Massachusetts priskrbel za svoje svobodnjake in manj malodušne duhove, je v
njegovih zaporih, ki so postavljeni zunaj države in zaklenjeni pred državo z njenim lastnim aktom, kot so se že sami izločili s svojimi načeli.
Ravno tukaj pobegli suženj, mehiški ujetnik, ki je izpuščen pod pogojem, da se ne bo več boril proti sovražniku, in Indijanci pridejo do tega,
da navajajo krivice, k i j i h morajo spoznati njihove rase; na teh ločenih,
vendar svobodnejših in spoštljivejših tleh. kamor država postavi tiste, ki
niso z njo, temveč proti njej - v edini hiši v sužnjelastniški državi, v
kateri lahko svoboden človek prebiva s častjo. Če kdo misli, da bi se
tukaj njegov vpliv izgubil in da njegov glas ne bi več dosegel državnega
ušesa, da ne bi bil kot sovražnik med svojimi stenami, potem ne ve, koliko močnejša je resnica od zmote, niti tega, kako se lahko veliko zgovorneje in učinkoviteje bojuje proti krivici, ki jo je skusil na lastni koži.
Dajte svoj celoten glas, ne zgolj košček papirja, ampak ves vaš vpliv. Če
se manjšina prilagaja večini, je nemočna; potem ni niti manjšina; vendar
je neustavljiva, kadar ima ves svoj pomen. Če je alternativa držati vse
pravične ljudi v zaporu ali opustiti vojno in suženjstvo, država ne bo
omahovala pri izbiri. Če tisoč ljudi letos ne bi plačalo svojih dajatev, to
ne bi bil nasilen in krvav ukrep, kot bi bil. če bi jih plačali in omogočili
državi, da zagreši nasilje in prelije nedolžno kri. To je dejansko definicija mirne revolucije, če je kaj takega možno. Če me izterjevalec davkov
ali kateri drugi državni uradnik vpraša, kot je to eden storil: ,,Toda kaj
bom delal jaz?", je moj odgovor: ,,Če dejansko želiš kaj storiti, se odpovej svojemu uradu." Ko je osebek zavrnil poslušnost in se je uradnik
odrekel svojemu uradu, je revolucija opravljena. Pa vseeno domnevajmo,
da bi morala teči kri. Toda mar ne gre za prelivanje krvi, kadar je ranjena vest? Iz te rane odteka človekova dejanska človeškost in nesmrtnost
in človek krvavi vse do končne smrti. To kri vidim sedaj odtekati. ( . . . )
Pred nekaj leti se je država v imenu cerkve spoprijela z mano in mi
ukazala plačati določeno vsoto v podporo duhovniku, čigar pridige je
obiskoval moj oče, jaz sam pa nikoli. ..Plačaj," je rekla, ,,ali bodi zaprt
v j e č o . " Odklonil sem plačilo. Toda na žalost se je drugemu človeku
zdelo primerno plačati. Nisem uvidel, zakaj bi moral biti učitelj obdavčen, da bi podpiral duhovnika, in ne duhovnik učitelja; kajti jaz nisem
bil državni učitelj, temveč sem se vzdrževal sam s prostovoljnimi prispevki. Nisem videl, zakaj licej ne bi smel ravno tako kot cerkev predložiti svojega davčnega računa in imeti države, da bi podprla njegovo
zahtevo. Na zahtevo člana mestne uprave sem kajpada blagovolil izjaviti nekaj takega, kot je tukaj zapisano: ..S tem dajemo vsem na znanje,
da jaz. Henry Thoreau, ne želim, da se me šteje za člana kakršnegakoli
uradno registriranega društva, ki se mu nisem pridružil." To sem rekel
mestnemu uradniku in on je to slišal. Država, ki se je tako poučila, da se
nisem želel šteti za člana te cerkve, ni odtlej od mene nikoli več zahtevala česa podobnega; čeravno je to povedalo, da mora ta zadeva spadati
k njeni izvirni predpostavki v tistem času. Če bi bil vedel, kako jih
imenovati, bi bil potem izstopil iz vseh društev, za katera nisem nikoli
podpisal pristopnice; vendar nisem vedel, kje najti popoln seznam. (. . .)
Država se torej nikoli namerno ne spoprime s človekovim intelektualnim ali moralnim čutom, temveč le z njegovim telesom, z njegovimi
čutili. Ni oborožena z višjo pametjo ali poštenostjo, temveč s superiornejšo fizično močjo. Nisem bil rojen, da bi mi delali silo. Dihal bom,
kot sam želim. Poglejmo, kdo je najmočnejši. Kakšno moč ima množica? Prisilijo me lahko le tisti, ki se pokoravajo višjemu zakonu kot jaz.
Prisilijo me, da postanem tak, kot so sami. Ne slišim za ljudi, ki jih
množice ljudi silijo, da živijo na tak ali drugačen način. Kakšne vrste
življenja naj bi živeli? Ko naletim na vlado, ki mi reče ,.denar ali življenje", zakaj bi ji moral v naglici dati svoj denar? Utegne biti v hudi
stiski in ne ve, kaj storiti: jaz ji ne morem pomagati. Pomagati si mora
sama; delaj tako, kot delam jaz. O njej se ne splača tarnati. Jaz nisem
odgovoren za uspešno delovanje družbene mašinerije. Nisem inženirjev
sin. Razumem, da - ko sta hrast in kostanj z ramo ob rami - eden ne
ostaja pri miru, da bi naredil prostor za drugega, temveč oba poslušata
svoje lastne zakone in se poganjata kvišku, rasteta in uspevata kar se le
da, dokler eden morda ne zasenči in uniči drugega. Če rastlina ne more
živeti v skladu s svojo naravo, umre; in tako tudi človek. (. . .)
Nikoli nisem odklonil plačati cestnine, ker si ravno tako želim biti
dober sosed kot slab objekt; in za podporo šol opravljam sedaj svoj del z
izobraževanjem svojih kolegov podeželanov. Davčne dajatve ne zavračam plačati zaradi kake posebne postavke v njej. Želim preprosto zavrniti vdanost državi, da bi izstopil iz nje in učinkovito stal ob strani. Ni
mi do tega, da bi sledil poti svojega dolarja, če bi lahko, kajti z njim
kupijo človeka ali mušketo, da bi z njo koga ubili — d o l a r j e nedolžen —
pač pa mi je do tega, da sledim učinkom svoje zvestobe. Dejansko na
svoj način tiho napovedujem vojno državi, čeravno bom še vedno uporabljal in sprejel kako njeno korist, ki jo lahko dobim, kot je v takih
primerih običajno. (. . .)
Ne želim se prepirati z nobenim človekom ali nacijo. Ne želim dlakocepiti, ustvarjati rahločutnih distinkcij in se dvigniti nad svoje sosede.
Lahko rečem, da celo prej iščem izgovor za prilagajanje zakonom dežele. Nisem se jim preveč pripravljen prilagajati. Dejansko imam razlog, da
glede tega dvomim o sebi; in vsako leto, ko pride naokrog izterjevalec
davkov, odkrijem, da sem pripravljen pregledovati akte in položaje
glavne in državnih vlad in duha ljudi, da bi odkril pretvezo za prilagajanje. ( . . . )
Vlada se me kajpada ne tiče veliko in ji bom posvetil čim manj misli.
Ni mnogo trenutkov, ko živim z vlado, celo na tem svetu ne. Če je človvek miselno, fantazijsko, domišljijsko svoboden, takšen, za kakršnega se
mu zdi, da ni nikoli dalj časa, ga nespametni voditelji ali reformatorji
ne morejo odločilno zmotiti. ( . . . )
Avtoriteta vlade, celo take, ki sem se ji voljan podrediti - kajti z
veseljem bom ubogal tiste, ki vedo več kot jaz in delajo bolje kot jaz, in
v mnogih stvareh celo tiste, ki niti ne vedo toliko in ne delajo tako dobro - je še vedno nečista avtoriteta: če smo natančni, ima potrditev in
privolitev vladanih. Nima čiste pravice nad mojo osebo in lastnino,
razen tiste, ki ji jo dopuščam. Napredek od absolutne monarhije k omejeni, od omejene k demokraciji, je napredek k pravemu spoštovanju
posameznika. Celo kitajski filozofi so bili dovolj modri, da so šteli posameznika za temelj imperija. Je demokracija, taka kot jo poznamo, zadnja možna izboljšava v vladanju? Ali ni mogoče narediti naslednjega
koraka k priznanju in organiziranju človekovih pravic? Dejansko ne bo
svobodnih in razsvetljenih držav, dokler ne bo država priznala posameznika za višjo in neodvisno moč, iz katere sta izpeljani vsa njena oblast in
avtoriteta, in ga v skladu s tem tudi obravnavala. Zadovoljen sem s predstavo države, ki si lahko privošči vsaj, d a j e pravična do vseh ljudi, in ki
^obravnava posameznika z enakim spoštovanjem kot soseda; ki celo ne
misli, da ni v skladu z njenim lastnim snom. če nekateri živijo ob strani
#
in se vanjo ne vmešavajo, niti jih ona ne zajema, izpolnjujejo pa vse dolžnosti sosedov in tovarišev. Država, ki bi navrtala takšen plod in dovolila. da odpade, takoj ko je zrel, bi pripravila pot za popolnejšo in slavnejšo državo, ki sem si jo bil tudi zamislil, vendar je nisem še nikjer videl.
Elisee Reclus (1830 - 1905)
7. Anarhija (1884)
Vlade revežem ne govorijo o bratstvu; ne mučijo jih s to žalostno
šalo. Seveda dvorjani v nekaterih deželah v svojem žargonu vladarja
primerjajo z očetom, katerega otroci da so podložniki, na katere kaplja
neizčrpna rosa njegove ljubezni: toda saj nihče več ne jemlje resno te
formule, ki bi jo lačni kaj lahko izrabili in od tega očeta terjali kruha.
Dokler je veljalo načelo, da so vlade neposredne zastopnice nebeškega
gospoda, ki opravljajo svojo funkcijo po božji milosti, je bila primerjava
na mestu; toda samo še malokatera uveljavlja pravico do statusa polboga. Ker so oropane verskega posvečenja, tudi nimajo več občutka odgovornosti za skupni blagor in se zadovoljujejo s tem, da obljubljajo dobro
upravljanje, nepristransko sodstvo in strogo varčnost pri opravljanju
javnih zadev. Zgodovina nas uči, kako so take obljube izpolnjevali.
Nihče, ki raziskuje politiko našega časa, ne more prezreti resničnosti
besed, ki jih v enaki meri pripisujejo Oxenstierni in lordu Chesterfieldu:
..Pojdi, sin moj, in si poglej, s kako malo modrosti vladajo svet!" Danes
spada že v splošno izobrazbo, da mora človek vedeti, da imajo oblast,
pa naj je monarhična, aristokratska ali demokratična, naj temelji na
pravici meča. dedovanja ali volitev, ljudje, ki niso nič boljši in nič slabši
od drugih ljudi, samo da jih položaj speljuje v hudo skušnjavo, da bi bili
zli. K.er so povzdignjeni nad množico, ki s e j o kmalu naučijo zaničevati,
pridejo konec koncev do tega, da mislijo, da so višja bitja; ker jih nenehno snubi častihlepje v tisočerih podobah, ošabnost, pogoltnost in
muhavost, postanejo kmalu pokvarjeni in to še hitreje zato. ker je nenehno na preži cel kup sebičnih hvalisavcev, ki želijo njihove pregrehe
izkoristiti. In ker imajo pač sedaj v vseh ozirih prevladujoč vpliv, ker
imajo v roki mogočni vzvod, s katerim lahko spravijo v gibanje ogromni
državni aparat - uradnike, vojake, policijg
se mora vsaka njihova
pomota, vsaka napaka, vsak zločin ponavljati v neskončnost in dobiva v
rasti vedno večjo težo. Vse preveč je res, da lahko trenutna slaba volja
P r e v o d iz k n j i g e
A n a r c h i s m u s
- G r u n d t e x t e
zur
T h e o r y
u 11 d
P r a \ i s d e r G e \v a 1 t , u r . O t t h e i n R a m m s t e d t , W e s t d e u t s c h e r
V e r l a g . K o l n u n d O p l a d e n 1 9 6 9 , str. 1 0 9 - 1 2 0 . Prevedla D o r i s D e b e n j a k . j e z i k o v n o p r e g l e d a l a Bora Z l o b e c - J u r č i č .
nekega vladarja, čuden pogled, dvoumna beseda pahnejo cela ljudstva v
žalost in skrivajo v sebi gorje za celo človeštvo. . .
Toda ali lahko upravitelji oblasti, ki so svojo vzvišeno funkcijo dobili
bodisi po božji milosti, bodisi s splošno volilno pravico, na kakršenkoli
način veljajo za nezmotljive ali vsaj nepristranske? Ali bi lahko rekli, da
kažejo zakoni in tisti, kijih tolmačijo, za vse ljudi idealno naklonjenost,
kot živi v predstavi ljudstva? Ali so sodniki slepi, če pred njih stopa
bogati in revni - Shylock s svojim morilskim nožem in nesrečnik, k i j e
že vnaprej prodal funt svojega mesa ali nekaj unč svoje krvi? Ali vedno
pazijo, da tehtnica ostaja enaka za kraljevega sinu in za zarod beračev?
Povsem naravno je, da ti uradniki sami trdno verujejo v svojo lastno
nepristranost. da so prepričani, da so samo v človeški podobi utelešena
pravica; vsak se poslužuje posebne morale svojega poklica, pa včasih za
to še sam ne ve. Toda kot se duhovniki ne morejo upirati vplivu svoje
okolice, se mu tudi sodniki ne morejo. Njihov smisel za to, kar tvori
pravičnost, izvira iz povprečnih ljudi časa in je pod neopaznim vplivom
predsodkov njihovega razreda. Naj so še tako zelo pošteni, le ne bodo
nikoli pozabili, da spadajo k bogatim in mogočnim ali pa k manj srečnim, ki se še potegujejo za privilegije in časti. Poleg tega slepo častijo
precedenčne primere in si domišljajo, da bi morale biti šege, ki so jih
podedovali od predhodnikov, pravica. Če pa si brez predsodkov ogledamo uradno pravosodje, koliko krivic bomo našli v zakonitih postopkih! . . .
Seveda igra zakon tako kot veroizpoved samo podrejeno vlogo v
pričujoči družbi. Samo redkokdaj se sklicujejo nanj za urejanje odnosov
med revnimi in bogatimi, med mogočnimi in šibkimi. Ti odnosi so
rezultat gospodarskih zakonov in izvirajo iz razvoja družbenega sistema,
ki temelji na neenakosti pogojev.
Laissez faire! Prepustite reči njim samim! so rekli razsodniki na bojišču. Polje je prosto; res je sicer prekrito s trupli, sicer res zavojevalec
gazi po telesih premaganih, sicer se res zaradi povpraševanja in ponudbe
in zarot in monopolov, do katerih privedejo, večji del družbe prodaja v
suženjstvo maloštevilnih, toda kljub vsemu — pustite, naj stvari gredo
svojo pot, tako je prav v pošteni igri! . . .
Človek lahko reče, kar hoče, suženjstvo, za katerega odpravo so se
abolicionisti tako junaško borili v Ameriki, še vedno obstaja v vsaki civilizirani deželi; kajti cela ljudstva nimajo druge izbire, kot da ali umrejo
od lakote ali prenašajo garanje, ki ga sovražijo, in samo zato si to muko
izberejo. In če si hočemo pošteno ogledati barbarsko družbo, katere
člani smo, če si jo ogledamo takšno, kakršna je, bi morali priznati, da
še vedno večini ljudi pretrga nit življenja umor, četudi je sedaj preoblečen v tisočero varljivih in znanstvenih oblik . . .
Lahko tudi rečemo, da so voditelji moderne družbe s tem, da dopuščajo, da ljudje, ki jim vladajo — in za katerih usodo so s tem prevzeli
odgovornost —, zaradi pomanjkanja padajo v bedo, v ubožnost ter v
pregrehe, moralno bankrotirali. Toda tam, kjer je gospodom spodletelo,
bodo svobodni ljudje morda prišli do cilja. Neuspeh vlad ni razlog za
to, da bi dopustili, da nam upade pogum; nasprotno nam kaže, kako
zelo nevarno je prepuščati drugim varstvo svojih pravic in še bolj potrjuje našo trdno odločnost, da bomo svojo lastno stvar vzeli v lastne
roke. Ne spadamo med tiste, ki jih je praksa družbene hinavščine, naveličanost ponižanega življenja in negotovost prihodnosti prisilila, da si,
ne da bi imeli pogum, da bi poiskali pravi odgovor, postavljajo vprašanje: „Ali se izplača živeti?" Da, nam se življenje zdi vredno, da ga živimo, toda le, če ima svoj smoter — ne osebno blaginjo, niti raj, niti v tem
niti v onstranskem življenju, temveč uresničenje hrepenenja, ideal, kije
naš lastni in izvira iz našega najnotranjejšega bitja. Stremimo k idealni
enakosti, ki so si jo podjarmljena ljudstva stoletje za stoletjem predstavljala kot nebeške sanje. Tisto malo, kar lahko naredi posameznik
med nami. je bogato plačilo za nevarnosti boja. V teh okoliščinah je
življenje dobro, celo življenje polno trpljenja in žrtev — četudi bi mu
predčasno naredila konec prezgodnja smrt.
Prvi pogoj enakosti, brez katerega bi bil vsak drug napredek čisto
norčevanje — stremljenje vseh socialistov brez izjeme - je, da bi vsakdo
imel kruh. Govoriti tistim, ki stradajo, o dolžnosti, odrekanju, o eteričnih krepostih, ni nič drugega kot strahopetnost. Bogataš nima nobene
pravice, da bi beraču pred svojimi vrati pridigal moralo. Če bi bilo res,
da civilizirane dežele ne producirajo dovolj hrane za vse, bi lahko rekli,
da je kruh privilegij močnejših zaradi življenjske konkurence, da se
morajo zato šibkejši zadovoljevati z drobtinicami, ki padajo z mize ob
pojedini. V družini, v kateri vlada ljubezen, se stvari ne urejajo na tak
način; nasprotno so tam mah in šibki prvi na vrsti; priznati pa je treba,
da pomanjkanje krepi roke močnejših in da lahko na ta način mogočni
postanejo izključni lastniki kruha. Toda ali so družbe našega časa res
prišle v to zagato? Nasprotno; ne glede na to, ali Malthusove napovedi
veljajo za daljno prihodnost ali ne, gotovo in neizpodbitno dejstvo je, da
v civiliziranih deželah Evrope in Amerike celokupna vsota proizvedenih
ah proti industrijskim produktom zamenjanih živil več kot zadošča za
prehranjevanje ljudstva. Celo v časih občasnih slabili letin ni treba nič
drugega, kot da kašče za žito in skladišča odprejo vrata, pa bo vsak lahko dobil zadosten delež. Kljub zapravljanju in razmetavanju, kljub
neznanskim izgubam, ki s prevažanjem sem ter tja in kupčevanjem
nastajajo v skladiščili in trgovinah, še vedno ostane dovolj, da lahko ves
svet obilno preživi! Pa vendar so nekateri, ki umirajo od lakote!-In so
očetje, ki pobijajo svoje otroke zato, ker ti kričijo po kruhu, pa jim £a
ne morejo dati!
Drugi bodo morda odvračali poglede od teh strahot, mi socialisti jim
gledamo naravnost v obraz in iščemo njihov vzrok. Ta vzrok je zemljiški
monopol, ko si peščica prisvaja zemljo, ki je last vseh. Mi anarhisti
nismo edini, ki to pravimo: klic po skupnem lastništvu zemlje je postal
tako glasen, da ga morajo slišati vsi, ki si ne mašijo namenoma ušes.
Ideja hitro napreduje, kajti privatna lastnina v svoji sedanji obliki je imela svoj čas in zgodovinarji vseskozi dokazujejo, da stara rimska država
ni identična z večno pravičnostjo. Nedvomno bi bilo prazno upanje, če
bi pričakovali od lastnikov zemlje, ki so takorekoč prepojeni s predstavami svoje kaste, privilegijev in dedne pravice, da bodo svoje njive, ki
dajejo kruh, prostovoljno vrnili skupnosti; ne bodo si pridobili slave, da
so se kot enaki postavili svojim sodržavljanom ob bok; toda ko bo javno
mnenje zrelo - in to narašča iz dneva v dan - takrat se bodo posamezniki brezuspešno upirali enodušni volji ljudstva in sekira bo udarila po
koreninah zastrupljenega drevesa. Obdelovalna zemlja bo spet prišla
v posest skupnosti; toda takrat je ne bodo, kot s e j e dogajalo doslej,
skoraj na slepo srečo plužile in zasejavale nevešče roke, znanost nam bo
pomagala pri izbiri klime, primernih tal, obdelovalnih metod, gnojil in
strojev. Poljedelstvo bodo ljudje opravljali enako skrbno kot mehanske
kombinacije in kemične poskuse . . .
Ko bomo imeli kruha za vse, pa si bomo želeli še nečesa drugega enakost pravic; toda to bomo potem kaj kmalu uveljavili, kajti komur se
ni treba klanjati pred svojimi soljudmi, da bi imel kaj jesti, t a j i m je že
enak. Enakosti pogojev, ki - ali so res kje taki nori kričači. ki jim je to
šele treba povedati? - se niti najmanj ne dotika neskončne raznolikosti
človeške narave, si goreče želimo, kajti ta enakost je edina pot. po kateri lahko pridemo do resnično javne morale. Človek je lahko samo tedaj
resnično moralen, če je sam svoj gospod. Od trenutka, ko se zave, kaj je
dobro in prav, je njegova stvar, da usmerja svoje lastno gibanje, da išče
razloge za svoje ravnanje v svoji zavesti in da enostavno naredi tisto, kar
je njegova naloga, brez strahu pred kaznijo ali upanja, da bo nagrajen.
Toda njegovi volji bo neizogibno v oporo, če bo videl, da so ubrali
isto pot ljudje, ki jih vodi njihova lastna volja. Vzajemen zgled bo etiki
kmalu ustvarila oblika skupnosti, ki se ji vsi lahko pridružijo brez truda:
toda v trenutku, ko stopijo zapovedi, ki jih izsiljujejo zakonske kazni,
na mesto osebnega glasu vesti, je z moralo konec. To pomeni izrek apostola nevernikov: zakon je oče greha. Celo še več. ni nič drugega kot
greh sam, ker se obrača na najslabši del človeka, namesto da bi se obračal na njegov najboljši del, na svobodno prvobitnost — saj vlada s pomočjo strahu. Tako vsak nagiba k temu, da bi se zakonom upiral, ker jih
ni sprejemal sam. in da bo branil svoje osebne pravice, ki so tudi pravice
drugih. Dostikrat je govor o nasprotju med pravicami in dolžnostmi. To
je pulila fraza; takega nasprotja ni. Vsak, ki uveljavlja svoje lastne pravice, s tem tudi izpolnjuje svojo dolžnost do svojih soljudi. Predpravica,
ne pravica, je nasprotje dolžnosti.
Poleg razpolaganja z lastno osebo vključuje zdrava morala tudi neki
drug pogoj - vzajemno naklonjenost, ki se tudi poraja iz enakosti. Besede Mahabharate, ki jih je posvetil čas, danes niso nič manj resnične:
..Neumneži niso prijatelji modrih mož in tisti, ki nima voza. ni prijatelj
tistega, ki voz ima. Prijateljstvo je hči enakosti; nikoli ga ne poraja
neenakost." Nedvomno je tem in onim možem, ki se odlikujejo po svojem mišljenju, po svoji prisrčnosti ali moči volje, dano, da pridobijo
množico zase; toda če se jim privrženci in občudovalci ne pridružujejo
zaradi navdušene naklonjenosti duha ali srca, potem se to kaj hitro
sprevrže bodisi v fanatizem, bodisi v klečeplazenje. Kogar klici iz
množice pozdravljajo kot gospodarja, si bo skoraj nujno pripisoval
izredne kreposti ali bo mislil, da ima posebno ..božjo milost", tako da
bo po lastni presoji orodje previdnosti, potem pa si bo brez zadržkov
ali slabe vesti prilastil predpravice, k i j i h bo svojim otrokom zapustil kot
dediščino. Toda medtem ko je po rangu povišan, je moralno padel, njegovi privrženci in podrepniki pa so padli še globlje; samo čakajo, da bo
kak ukaz prišel iz gospodovih ust; če začutijo v globini svoje vesti kak
tih ugovor, ga hitro utišajo; postanejo izurjeni lažnivci, ponižujejo se do
dobrikanja in izgubijo dar. da bi lahko pogledali častivrednim ljudem
odkrito v obraz. Med tistim, ki ukazuje, in tistim, ki se pokorava in
čigar poniževanje postaja iz rodu v rod hujše, ni možno nobeno prijateljstvo. Kreposti so se spremenile: bratska odkritost je izginila: neodvisnost postaja zločin; zgoraj je sočutno patroniziranje ali ošabno zaničevanje, spodaj pa zavistno občudovanje in prikrito sovraštvo . . .
Toda mi anarhisti se nočemo ograjevati proti svetu, ne bomo zgradili
majhne cerkvice, ki bo skrita kje v pusti divjini. T u j e bojišče, tu bomo
ostali v pripravljenosti, da bomo lahko nudili svojo pomoč povsod tam,
kjer bo potrebna. Ne gojimo nobenega prenagljenega upanja, vemo pa,
da naš trud ne bo izgubljen. Mnogi med nevedneži. ki nas sedaj preklinjajo, bodisi iz ljubezni do tradicionalnega, bodisi iz prostodušnosti, se
bodo konec koncev priključili naši stvari. Na enega človeka, ki mu okoliščine dopuščajo, da svobodno in brez pridržkov ostane pri nas, jih
pride na stotine, ki jim trde življenjske nujnosti preprečujejo, da bi svoja mnenja javno izražali; toda od daleč prisluškujejo in naše besede so
zaklenili v zakladnico svojega srca. Vemo. da se zavzemamo za stvar
revnih, razdedinjenih, trpečih; radi bi jim dali nazaj zemljo, osebne
pravice, zaupanje v prihodnost: ali ni samo po sebi umevno, da nas s
pogledi in vedenjem spodbujajo, tudi če se nam ne upajo pridružiti?
Toda ko napoči čas zmede, če izgubi železna roka oblasti prijem in se
začnejo ohromljeni vladarji opotekati pod bremenom lastne oblasti;
če se „formacije" za trenutek sprostijo pritiska od zgoraj in se začnejo
na novo oblikovati po svoji naravni sorodnosti — na kateri strani bodo
potem množice? Čeprav si ne pripisujemo kakega preroškega daru. ali
ne moremo mirno in brez zadrege reči, da se bo velika večina pridružila
našim vrstam? Ali ne delajo celo naši sovražniki, četudi se nikoli ne
naveličajo ponavljati, da je anarhizem samo sen peščice zanesenjakov, s
svojimi sramotitvami, ki jih vsipajo na nas, in načrti ter mahinacijami,
ki nam jih pripisujejo, nenehno propagando za nas? Pravijo, da so srednjeveški magi. če so hoteli priklicati hudiča, začeli čaranje s tem, da so
njegovo podobo naslikali na zid. Tudi sodobni rotilci duhov že dolgo
uporabljajo isto metodo, če hočejo zarotiti anarhizem.
V pričakovanju velikega dela prihajajočega časa in zato, da bi bilo
to delo dovršeno, je naša dolžnost, da izkoristimo vsako priliko za
nasvet in dejanja. In čeprav je naš cilj, da bi živeli brez vlade in brez
zakonov, smo se medtem vendarle prisiljeni v mnogih stvareh podrejati.
Kako pogosto smo v stanju, da uveljavljamo lastno voljo in da se ne ravnamo po tistem, kar ljudje po konvencionalni nemarnosti terjajo eden
od drugega? Nikakor ne bomo krepili avtoritete s tem, da bi se nanjo
sklicevali ali jo prosili za pomoč, pa tudi sami ne bomo prispevali k
utrjevanju zakonov s tem, da bi se za uveljavljanje svoje pravice obračali
na sodišče, ne bomo postali vzrok svoje lastne nesreče, da bi dajali kateremukoli kandidatu svoj glas ali svoj vpliv. Nič nam ni težko, da odklanjamo usluge oblasti, ne nagovarjamo nikogar z gospodarjem in ne
dopustimo, da bi nas kdo nagovarjal z gospodarjem, ni težko, da ostanemo v vrstah preprostih državljanov, odločeni, da se bomo v vsakem
položaju vedli kot enaki med enakimi. Naši prijatelji naj nas sodijo po
naših dejanjih in naj zavržejo tiste med nami, ki nimajo nobene trdnosti.
Nedvomno je veliko naklonjenih ljudi, ki se doslej niso družili z
nami, ki so gledali na naša prizadevanja celo z določeno rezervo, ki pa
bi nam vendarle z veseljem pomagali, če jih ne bi zadrževal strah pred
nasiljem, ki pač skoraj nujno hodi z roko v roki z revolucijo. Pa vendar
bi jim temeljit pregled sedanjih razmer moral pokazati, d a j e dozdevno
obdobje miru, v katerem živimo, v resnici obdobje krutosti in nasilnosti. Da ne govorimo o vojni in njenih zločinih, za katere ne more nobena civilizirana država zvaliti krivdo s sebe, saj vendar ni mogoče zanikati, da so bistvene posledice obstoječega družbenega reda umor, bolezen
in smrt? Običajni red vzdržujejo s surovimi in brutalno nasilnimi dejanji, toda reči, ki se dogajajo vsak dan, nihče ne vidi, v njih vidimo pač
vrsto povsem običajnih dogodkov, ki niso nič bolj nenavadni kot potek
časa in spreminjanje letnih časov. Naravnost zavržen je videti človek,
ki bi se hotel upreti ciklu nasilja in zasužnjevanja, ki so ga posvetile šege
in dopuščanje mnogih stoletij. Nikakor nimamo namena, da bi na
mesto obdobja sreče in miru hoteli postaviti obdobje nereda in vojne,
naš edini cilj je, da bi naredili konec neskončni verigi bede, ki se je
doslej po splošnem sklepu lahko imenovala „napredek civilizacije". Po
drugi strani pa mora mirni in psihološki opazovalec zgodovine in ljudi
spoznati dejstvo, da so dejanja maščevanja neizogibni spremni pojavi v
obdobju velikih sprememb. V naravi stvari je, da ne morejo izostati.
Čeprav so dejanja nasilja, ki jih poraja hudo sovraštvo, priče zaostajajočega moralnega razvoja, postanejo neizogibna vedno, kadar odnosi
človeka do človeka niso odnosi popolne enakosti. Prvotna oblika pravičnosti, kot so jo razumela primitivna ljudstva, je bilo maščevanje, in
tisoči surovih plemen se še sedaj držijo tega sistema. Nič ni videti bolj
pravično kot povračilo krivice z isto krivico. Oko za oko! Zob za zob!
Če je prelita kri enega človeka, naj umre še drugi! To je bila barbarska
oblika pravice. V naši civilizirani družbi je posamezniku prepovedano,
da bi vzel pravico v svoje roke. Vlade kot odposlanci družbe imajo dolžnost, da v imenu skupnosti izvajajo pravico, način maščevanja, k i j e
samo malo bolj omikan kot maščevanje divjakov. Pod tem pogojem se
posameznik odpoveduje pravici do osebnega maščevanja; če pa ga
zastopniki, ki jim je zaupal izvajanje svoje pravice, ogoljufajo, če opazi,
da so njegovi agenti izdali njegovo stvar in se povezali z njegovimi tlačitelji, da uradno sodstvo še poslabšuje krivico, ki jo trpi; z eno besedo,
če se celim razredom in plastem prebivalstva godi krivica in nimajo
nobenega upanja, da bi v družbi, k i j i pripadajo, našli koga, ki bi krivice
odpravil, ali ni potem kar najbolj verjetno, da bodo slej ko prej spet
vzeli svojo prirojeno pravico do maščevanja v svoje roke in j o izvajali
brez usmiljenja? Ali ni dejansko tako po naravi, ali ni to posledica fizikalnega zakona o udarcu in protiudarcu? Nefilozofsko bi bilo, če bi
nas to dejstvo presenečalo. Na podjarmljenje je vedno bil odgovor
nasilje.
In vendar, če je res, da gredo veliki prevrati pri ljudeh vedno z roko
v roki z mračnimi izbruhi osebnega sovraštva, pa le tisti, ki bi radi
pomagali človeškemu rodu, ne apelirajo na zle nagone, če hočejo priklicati na plan gibalne sile navdušenja, predanosti in plemenitosti. Če bi
spremembe ne imele nobenega drugega rezultata kot kaznovanje tlačiteljev, kot to, da ti sedaj doživljajo trpljenje, da se hudo kaznuje s
hudim, potem bi bila sprememba samo navidezna. Kaj koristi tistemu,
ki zares ljubi človeštvo in si želi sreče za vse, da postane suženj gospodar, da je gospodar obsojen na hlapčevstvo, da gre bič iz ene roke v
drugo, da gre denar iz enega žepa v drugega? Saj ne izročamo pogubljenju bogatih in mogočnih, temveč ustanove, ki omogočajo in pospešujejo porajanje in rast teh zlih bitij. Naša naloga je spremeniti pogoje in
za to veliko dejanje moramo prihraniti vse svoje sile; zapravljati te sile
v osebnem maščevanju bi bilo naravnost otročje. ,.Maščevanje je užitek
bogov," so pravili v antiki; ni pa užitek smrtnikov, ki čutijo spoštovanje do samih sebe; kajti dobro vedo, da če postanejo sami svoji maščevalci, to ne pomeni nič drugega, kot da se sami ponižajo na stopnjo
svojih prejšnjih tlačiteljev. Če se hočemo povzpeti na stopnjo, ki bi bila
višja od našega nasprotnika, ga moramo, potem ko smo ga premagali,
pripraviti do tega, da blagoslovi svoj poraz. Revolucionarni m o t o : „Za
našo svobodo in za vašo" ne sme ostati prazna beseda.
Ljudje so to ob vsakem času čutili; in po vsakem začasnem zmagoslavju je plemenitost zmage zbrisala vse pretekle grožnje. Vedno znova
se potrjuje dejstvo, da upanje na boljše čase in predvsem občutek novega dostojanstva v vseh ljudskih gibanjih, ki se porajajo zaradi neke ideje,
napolnjuje dušo s plemenitimi in velikodušnimi vzgibi. Takoj ko preneha delovati policija, tako politična kot tudi državljanska, ko postanejo
množice na ulici gospodar, se spremeni moralno ozračje, vsak čuti
odgovornost za blagor in zadovoljstvo vseh; skoraj ni več čuti za nadlegovanje individuov; celo stari zločinci se prenehajo ukvaijati s svojo
mračno obrtjo, kajti tudi oni čutijo, d a j e nekaj velikega v zraku. Oh!
če bi revolucionarji, namesto da se ravnajo po neki nedoločeni ideji, kot
se je skoraj vedno dogajalo, če bi namesto tega imeli določen cilj, dobro
premišljen načrt za zgradbo družbe, če bi bili trdno odločeni za nov red
reči, v katerem bi bili zagotovljeni vsakemu državljanu kruh, delo. pouk
in svobodno razvijanje njegovega bistva, potem ne bi bilo prav nič
nevarno odpreti vrata vseh zaporov in reči nesrečnežem, ki so bili v njih
zaprti: .,Pojdi, brat, in ne greši več."
Vedno bi se morali obračati k plemenitejšemu delu človeka, če
h o č e m o izpeljati velika dejanja. Vojskovodja, ki se bori za slabo stvar,
podžiga svoje vojake s tem, da jim obljublja plen; dobronameren mož.
ki ima plemenit cilj, pa podžiga svoje tovariše z zgledom svoje predanosti in pripravljenosti za žrtvovanje. Njemu vera v njegovo idejo zadošča.
Kot pravi pregovor: človekova volja je njegovo nebeško kraljestvo. Kaj
mu potem mar, če v njem vidijo zanesenjaka! Celo če bi njegov podvig
bil samo sen, ne pozna nič lepšega in bolj vzvišenega, kot je želja, da bi
ravnal pravično in dobro; navadna dejanskost je v primerjavi s tem zanj
samo senca, prikazen, ki živi samo v trenutku.
Toda naš ideal ni sen. To javno mnenje prav dobro ve; kajti nobeno
vprašanje ga bolj ne zaposluje kot preobrazba družbe. Dogodki mečejo
svoje sence naprej. Ali je med mislečimi ljudmi en sam, ki bi ne bil na
tak ali drugačen način socialist, kar pomeni, da ima nek lasten majhen
načrt za spremembe v socialnih razmerjih? Celo govornik, ki glasno
zanika obstoj socialnega vprašanja, s tisočerimi predlogi potrjuje ravno
nasprotno. In tisti, ki bi nas radi popeljali nazaj v srednji vek, ali niso
tudi socialisti? Prepričani so, da so v preteklosti, ki naj bi jo ponovno
vzpostavili z modernimi idejami, našli pogoje socialne pravičnosti, ki
naj bi za vedno vzpostavila bratstvo med ljudmi. Vsi pričakujejo rojstvo
novega reda reči; vsi se sprašujejo, nekateri naveličano, drugi z upanjem,
kaj bo prinesel naslednji dan. Ne bo prišel praznili rok. Stoletje, k i j e
bilo priča tolikim velikim odkritjem v svetu znanosti, se ne more končati, ne da bi nam prineslo še večje pridobitve. Tehnične naprave, ki
lahko isto misel z enim samim električnim impulzom poženejo skozi
pet kontinentov, so daleč prekosile našo socialno moralo, k i j e še v marsikaterem oziru produkt vzajemne sovražnosti interesov. Os se je pre-
maknila: svet je treba pretresti, če naj spet pride v ravnotežje. V duhu je
revolucija gotova; je že misel, je že volja: preostaja nam samo, d a j o
uresničimo, in to ni najtežji del posla. Evropske vlade bodo kmalu dosegle meje možnosti razširitve svoje moči in se bodo soočile s svojim
rastočim prebivalstvom. Presežna energija, ki jo sedaj zapravljajo v daljnih vojnah, bo potem morala najti možnosti za delovanje doma
razen
če bi pastirji ljudstev v svoji norosti, kot so to tako pogosto storili
doslej, izčrpali njihove energije s tem, da bi popeljali Evropejce v boj
proti Evropejcem. Res je, po tej poti še lahko odlagajo rešitev socialnega vprašanja; toda po vsaki taki odložitvi bo stopilo na plan še strahotnejše kot prej.
Naj si nacionalni ekonomisti in voditelji držav izmišljajo politične
ustave ali mezdne sisteme, v katerih je delovni človek prijatelj svojega
gospodarja, podložnik pa brat potentata, mi. ki smo ,,strašni anarhisti",
poznamo samo eno pot vzpostavljanja miru in prijateljstva med ljudmi:
odpravo privilegija in priznavanje pravice. Kot smo že rekli, je naš
ideal bratska enakost, po kateri vsi hrepenimo, toda skoraj vsi, kot d a j e
le sen; pri nas dobiva podobo in postaja konkretna resničnost. Življenje
nam ni všeč, če naj bi bile življenjske radosti samo za nas same; protestiramo proti naši sreči, če je ne moremo deliti z brati; bolj nas mika
hoditi po poti skupaj z zavrženimi in razdedinjenimi, kot da bi ovenčani z rožami sedeli pri pojedinah bogatašev. Naveličali smo se te neenakosti. ki iz nas dela sovražnike; narediti hočemo konec norosti, ki ljudi
vedno žene k sovražnim spopadom in ki se poraja iz zasužnjenja šibkih v
obliki suženjstva, nevoljnosti in služnosti. Po vsej tej obilici sovraštva si
želimo, da bi drug drugega ljubili, in to je razlog, da smo sovražniki
privatne lastnine in da zaničujemo zakon.
Anonimni anarhist
8. Svoboda (1886)
V dolgih stoletjih uničujočega mučno težečega hlapčevstva, ki smo
ga preživljali, je svoboda, ta neznani cilj romajočega človeštva, kot v
meglico zavita blesteča zvezda lebdela na horizontu upanja človeštva.
Zavita v drhtečo nevednost človeštva, v njegov megleni, topi strah pred
vsem, kar se je razkrivalo kot m o č . ne glede na to, ali je ta moč bila
na videz nedojemljiva in nepremagljiva naravna sila ali premoč mogočne
oblasti ah spretnosti ali zvijačnosti v človeški družbi. Notranja drža
suženjsko vdanega oboževanja vsega, kar vstopa in se vsiljuje od zunaj
kot nekaj nedojemljivega. to je koprena, ki svobodo skriva pred očmi
ljudi. Včasih se pojavlja kot slepi strah divjaka pred njegovim vračem ali
fetišem, včasih kot nič manj slepo oboževanje, ki ga delavec čuti do
ukazov svojih gospodarjev in do videza svoje privolitve v lastno gospodarsko suženjstvo, ,,privolitve", ki so mu jo izmamili z zvijačo, s pomočjo farse, ki se imenuje zastopstvo. Toda naj je ta oblika taka ali drugačna, dejanskost je ena in ista: nevednost, praznoveren strah, strahopetno podrejanje.
Kaj je napredek drugega kot naraščanje pripravljajoče se plime upora
proti tej tiraniji iluzije nevednega strahu, ki je spremenila ljudi v sužnje
zunanje narave, sužnje drugih ljudi ter njih samih? Znanosti in umetnosti. znanja in vse najrazličnejše oblike, kako ustvarjalna iznajdljivost in
tehnična spretnost ta znanja uporabljajo, obvezujoča in razsvetljujoča
moč simpatije in socialnega občutka, upor posameznikov in ljudstev
proti verskemu, gospodarskemu, političnemu in socialnemu izkoriščanju, vse to je orožje v roki upornikov proti silam teme, ki so se utrdile
za okopom božje in človeške avtoritete. Toda to orožje ni ob vsakem
času enako učinkovito. Vsako ima svoje obdobje, v katerem ima čisto
poseben pomen in posebno vrednost.
P r e v o d iz k n j i g e
A n a r c h i s m u s
- G r u n d t e x t e
zur
Tlieorie
u 11 d
P r a x i s d e r G e vv a 11 , ur. O t t h e i n R a m m s t e d t , W e s t d e u t s c h e r
V e r l a g , K o l n u n d O p l a d e n 1 9 6 9 , str. 1 0 5 - 1 0 8 . P r e v e d l a D o r i s D e b e n j a k . j e z i k o v n o p r e g l e d a l a Bora Z l o b e c J u r č i č .
Živimo na koncu obdobja, v katerem je čudovito naraščanje znanja
zasenčilo socialni občutek, tako da sije lahko peščica zagotovila monopol na novoosvojeno moč nad naravo, kar ji je omogočilo, d a j e ustvarila umetno civilizacijo, utemeljeno na svojih aspiracijah, da bi mogočno
naraščajoče bogastvo, ki je nastajalo, postalo njena privatna, osebna
last.
Lastnina - ne pravica, da človek neko stvar uporablja, temveč, da
lahko druge od uporabe izključi - omogoča posameznikom, ki so si
prilastili produkcijska sredstva, da držijo v podrejenosti vse tiste, ki ne
posedujejo nič drugega kot svojo življenjsko silo in morajo zato delati,
da bi lahko preživeli. Nobeno delo ni možno brez zemlje, surovin in
orodja ali strojev; in tako so gospodarji teh reči tudi gospodarji oropanih delavcev in lahko v svoji nedejavnosti živijo od dela dejavnih, ki
jim v obliki mezd od proizvoda dajejo samo toliko, da lahko životarijo,
razen tega pa teh zaposlujejo samo toliko, kot je v skladu z njihovim
dobičkom, medtem ko ostale prepuščajo njihovi usodi.
Tako krivico je treba samo spregledati, pa že postane neznosna. Znanja ni moč dolgo monopolizirati in socialni občutek je človeški naravi
vrojen: oboje skupaj vre v gostem močvirju naše družbe kot kvas v
testu. Naša doba je na pragu vstaje proti lastnini, v imenu skupne pravice vseh do deleža na skupnem delu vseh, do katerega ima vsak pravico.
Zato socialisti zanikajo lastnino, zagovarjajo enako pravico vsakega
moškega in vsake ženske, da lahko delata za skupnost tako, kot se vsakemu zdi prav — ne da bi jima kdo bil gospodar — in enake pravice vsakega, da svoje naravne potrebe zadovoljuje tako, kot se mu zdi prav, iz
zaloge družbenega bogastva, ki ga je s svojim delom soustvaril. Naš cilj
je to podružbljenje bogastva, ne s tem, da bi hoteli lastnino omejevati
s pomočjo avtoritete, z neposredno akcijo ljudstev naj bi odstranili
pregrade, ki varujejo lastnino pred pravicami ljudstva. Kajti avtoriteta in
lastnina sta obe pojavni obliki egoističnega duha vladavine in ne bomo
klicali belcebuba, da bi z njegovo pomočjo izganjali hudiča.
Ne verjamemo v metode reform po poti zakonodaje. Določeni in
svojevoljno napisani zakon je in je od nekdaj bil orodje, ki so se ga
posluževali nesocialni individui, da bi si zagotovili oblast, bodisi v obliki
zastopstva, bodisi v obliki uzurpacije, če je postalo ohranjanje avtoritete
z odkritim nasiljem nevarno. Socialni občutek in socialne navade, kot
jih je izoblikovalo in izboljševalo skupno izkustvo, so v resnici kit življenja skupnosti. Samo s tem, da je del te socialne navade nedvomno bil
sprejet v zakon, je postal zakon v očeh ljudstva znosen in celo svet, v
očeh tistega ljudstva, katerega podjarmljanje je resnični cilj tega zakona.
Toda v tisti meri, kot izginja prisila zakona, postaja očitna in se krepi
prava vezna moč vpliva socialnega občutka za individualno odgovornost. Naš cilj je uničenje monopola, ne nalaganje novih umetnih pre-
grad. temveč tudi ukinitev vseh pregrad in samovolje sploh. Brez zakona
ne bi bila možna lastnina, in delo in uživanje bi bila svobodna.
Zato mi anarhisti v vsaki obliki zanikamo in v vsaki krinki zavračamo
vladanje enega človeka drugemu. Človeška svoboda, ki jo iščemo, ni
negativna abstrakcija za nezmernost individualnega egoizma, ne glede na
to, ali se zbira v množicah v obliki vladanja večine ali pa ostaja izoliran
kot osebno tiranstvo. Sanjamo o pozitivni svobodi, ki je v bistvu eno s
socialnim o b č u t k o m ; o svobodi za socialne nagone, kijih sedaj kvarijo,
pačijo in dušijo lastnina in njeni stražarji; o svobodi za smisel za osebno
odgovornost, za spoštovanje sebe in drugih, ki ga duši in pači vsakršno
vmešavanje skupnosti, od izsiljenih pogodb do usmrtitev zločincev; o
svobodi za prvobitnost in individualnost vsakega živega človeka, ki je
ni. če merimo vsako vedenje po istem vatlu. Znanost nas uči, da je
mogoče zločin, kolikor ni lastni produkt našega podlega gospodarskega
in juridičnega sistema, po zakonih razuma in človečnosti obravnavati le
z bratskim ravnanjem in bratsko skrbjo, kajti zločin izvira iz degeneracije ali bolezni, in trdo ter strogo življenje, kakršnega nalaga šablonsko
kaznovanje, ni primerno niti za usmerjanje niti za zdravljenje, temveč je
edino nenehen vir krivic med ljudmi.
Prepričani smo, da ima vsak zdrav odrasel človek isto in neodtujljivo
pravico usmerjati svoje življenje od znotraj navzven, po luči svoje lastne
zavesti, ter da nima nobene odgovornosti razen odgovornosti, da usmerja svoje lastno ravnanje tako, kot oblikuje svoje lastne nazore. Nadalje
smo prepričani, da je priznavanje te pravice nujni predpogoj za vsak
razumen dogovor, t.j. za vsako trajno osnovo harmoničnega življenja
skupnosti. Zato zavračamo vsako metodo izsiljenega soglašanja, ker je
sama po sebi ovira za dejansko skupno delovanje in poleg tega spodbuda
za antisocialne občutke. Zavračamo vsako uporabo sile za prisiljevanje
drugih, pa naj izhaja iz posameznika ali iz kake skupnosti, zato, ker je
krivica nasproti človeški naravi; zagovarjamo pa socialno dolžnost vsakega posameznika, da brani svoje dostojanstvo svobodnega človeka in
isto dostojanstvo v vseh drugih ljudeh nasproti vsakršnim omejitvam in
podjarmljanju.
Za vse in vsakega terjamo osebno pravico in socialno dolžnost: da so
svobodni. Zastopamo stališče, da je neomejeno socialno priznanje te
pravice cilj napredka človeštva v prihodnosti, tako kot je njegova rast
bila mera za napredovanje družbe v preteklosti razvoja človeka od slepega socialnega nagona čredne živali do zavestnega socialnega nagona
svobodnega človeka.
Johann Most (1846 - 1906)
9. Komunistični anarhizem (190?)
V vsakem žepu bomba, napolnjena z dinamitom, morilsko jeklo v
eni, zažigalna bakla v drugi roki — tako si praviloma nasprotnik anarhizma predstavlja anarhista. V njem vidi človeka, pol norca, pol zločinca. ki nima v mislih nič drugega, kakor poboj slehernega, ki ni njegovega
mnenja, in čigar cilj je obča zmeda, kaos.
Tovrstna predstava ne more zbujati začudenja, saj vendar listi vseh
neanarhističnih strank leto za letom tako označujejo anarhiste. Celo v
določenih delavskih organizacijah stvar predstavljajo tako, kakor da
anarhist ni nič drugega kot človek nasilja brez vsake plemenite težnje;
in od vseh najabsurdnejše navedke o ciljih anarhistov najdemo ravno v
teli listih.
. . . Ne oziraje se na tiste, ki strašijo z dinamitom in revolucijo in
proti katerim so zagnali krike preplaha zoper taktiko anarhistov, v teh
časopisih naravnost zavestno lažejo o anarhističnih načelih. Kajti kaj
drugega kot laž je lahko, ko trdijo, da je sedanji kapitalizem identičen
z anarhizmom, ali ko hočejo pripisati kar anarhistom, da hrepenijo po
vrnitvi malo meščanstva'.'
Kar zadeva nasilniško dejavnost, o kateri trdijo, da zajema težnjo
anarhistov, najpoprej pač ne moremo in ne smemo tajiti, da večina
anarhistov goji prepričanje, da sedanja družba ne bo padla z mirnim
ravnanjem; samo da ta njihova taktična postavka nima, kakor bomo
videli pozneje, na sebi in za sebe nič kaj več početi z anarhizmom kot
katerakoli taktika s katerimkoli principom.
Anarhizem je, toliko bolj. najpoprej jedro določenega svetovnega
nazora, posebne filozofije družbe; da, lahko bi pravzaprav rekli tista
filozofija družbe, ki opazuje svet in človeško življenje v vsej njegovi globini in vsem njegovem dosedanjem razvoju, in ki z ozirom na zazelene
oblike človeške družbe izvaja konsekventne
zaključke, ki tudi ne more
zgrešiti, če dovršitve za svoje sklepe ne najde v ničemer drugem kakor v
Prevedeno po ponatisu v J o h n Most,
K o m m u n i s t isc h e r A n a r e h ism u s , L i b e r t a d Verlaji, Berlin 1 9 8 1 . s t r . 11 - 2 5 . P r v i č o b j a v l j e n o v s l o v e n š č i n i v
J o h a n n M o s t . A n a r h i s t i č n i k o m u n i z e m , K R T . L j u b l j a n a 1 9 8 2 , str. 7 0 - 8 0 . prevedel Darko Strajn.
anarhiji, kajti vsak siceršnji pojem bi bil le polovičarstvo, krparija in
drobtinčarstvo.
Anarhija se imenuje stanje brez gospostva, s čimer je v anarhizmu
dana težnja, ki meri na uvedbo socialnega stanja, v katerem ni prostora
za nikakršno gospodovanje enega človeka nad drugim, tako da o državi,
vladi, zakonskih ah drugih sredstvih prisile ni več govora in vlada dejanska svoboda za vse.
no z že zdaj ugledljivim idealom vseh humanitarnih hrepenenj z logično
in konsekventno premišljenim ciljem kulturnega razvoja.
Najprej se vprašajo: je takšno razmerje zaželeno? Toda, kdo, ki današnjih razmer nima za izvrstne (kar bi mogli srečati več ali manj pri pripadnikih vladajočih razredov), bi mogel zatrditi, da ne stremi po svobodi? Kdo, ki se noče deklarirati za hlapčevsko dušo, bi mogel katerokoli vrsto gospostva označiti kot zaželeno? No prav! Vsi politični
boji, ki so se odigrali v zgodovini, so bili razredni boji. Eni so hoteli
obdržati gospostvo (arhijo) nad soljudmi, ki so jih bili podjarmili in
izkoriščali, drugi so se trudili zrušiti vsakokraten sistem takšne tiranije.
In če so se ti zadnji imenovali anarhisti ali ne, so to vendar bili; kajti
nasprotniki gospostva ne morejo, če delujejo brez skritih namenov,
hoteti nič drugega kot stanje brez gospostva (anarhijo).
Že okoliščina, da je sodobna borba ljudstev za osvoboditev mnogo
mogočnejša in jasnejša, kot so bili vsi nekdanji boji te vrste, da so dandanašnji dani povsem drugi predpogoji za dosego zadevnega cilja kot v
nekdanjih časih, in da smo trenutno s tem mnogo bliže anarhiji, kot pa
so nekoč še zmogli slutiti, dokazuje jasno kot beli dan. d a j e v tem oziru
napredoval razvoj tistih človeških strujanj, katerih posel je očitno
odplakniti vse nesvobodno. gospodujoče (arhistično) s površine zemlje ter utreti pot neomejeni svobodi, stanju brez gospostva (anarhiji).
Kaj je potemtakem anarhija? Neka samovoljno izmišljena ideja, neke
vrste Utopija? Nikakor ne! Pri anarhiji imamo namreč opraviti enostavKo pa je neko človeško razmerje zaželeno in mu hkrati lahko logično sledimo iz dejanja in nehanja ljudi v preteklosti in sodobnosti, se
pravzaprav postavi vprašanje po možnosti takšnega stanja, kakršnega so
nekateri ostroumni misleci dovolj pogosto zastavljali, le da še šibko po
teži.
Iz dosedaj povedanega že izhaja, da anarhisti niso niti ..reakcionarni". kakor trdijo zlonamerneži, niti ne korakajo kot zadnja straža borcev za svobodo, temveč da ravno tvorijo njihovo avantgardo. Toliko
neumneje zveni večno ponavljana trditev, da sta socializem in anarhizem nezdružljivi nasprotji.
S socializmom v širšem smislu besede razumemo vse tiste nauke in
težnje, ki se ukvarjajo s človeško družbo; v ožjem smislu besede pomeni
socializem sistem podružbljenja človeka.
O človeški družbi sedaj premišljuje kar veliko ljudi in tudi z ,,izboljševanjem" družbe se na splošno ukvarjajo. Obstajajo kraljevski, aristokratski, krščanski, sploh vsi ,,socialisti", kar si jih lahko zamislimo.
..Stari Lehmann" je ob vsaki priložnosti poznavalsko čvekal o socialnih
,,reformnih težnjah", kakršne sije on zamišljal. Nič manj se ni Bismarck
včasih poimenoval za ..socialista", in prav tako je far Stocker predpisoval različne recepte za rešitev socialnih vprašanj. To je polagoma postala
zelo mešana družba. Zato je tudi večina socialistov resnejše vrste dolgo
občutila potrebo, da bi si oskrbela označitev, ki ne bi več dopuščala
nesporazumov glede na osnovo prihodnje družbe, h kateri stremijo. Kot
je znano, se imenujejo komunisti. S tem poudarjajo, d a j e cilj njihove
težnje imovinska skupnost; skupna posest zemlje z vsem, kar je na
njej.
Pri tej njihovi zahtevi jih ne vodijo pobožne želje ali samovoljno
izmišljeni spekulativni načrti, temveč spoznanje sodobnih gospodarskih
razmer, katerih konsekvence formalno terjajo preosnovo družbe r smislu
komunizma.
Trenutno vladajoči razred, buržoazija, samovoljno organizira vse
izdelovanje dobrin in promet. Posamezni kapitalisti izpodrivajo samostojne rokodelce, njih same pa potem vsesajo akcionarske družbe. Nadalje sledi nastajanje monopolov, trustov. poolov itn., in že govorimo celo
o gospodarski generalizaciji, ne samo posameznih proizvodnih panog,
temveč celotnih grup gospodarskih podjetij. Tisti korak tega razvoja
reči, ki da ima na sebi in za sebe smoter izdelovati vse uporabne predmete, ki sijih lahko zamislimo v kipečem obilju ob vedno neznatnejšem
napenjanju človeških delovnih moči, zajema-obubožanje ljudskih množic. Takšno stanje, ki pomeni, če bi še dolgo trajalo, fizični in moralni
propad človeškega rodu sredi sveta, polnega bogastev, torej čisti nesmisel, terja, kakor smo rekli, samo na sebi totalno preosnovo družbe,
postavitev novega socialnega sistema. In v resnici se ni mogoče vrniti k
malomeščanstvu, ker so prednosti velike produkcije in delovanja organiziranega dela nasploh vsakomur preveč na očeh, da ni mogoče niti za
trenutek, da jih ne bi pripoznavali ali podcenjevali. Tako očitno ne preostane nič drugega, kot vse tisto, kar je nujno za izdelovanje dobrin in
zadovoljevanje človeških potreb, narediti za skupno dobro, nič drugega
kot - z drugimi besedami - proklamirati
komunizem.
Če so si vsi tisti, ki so nezadovoljni z obstoječim in ki težijo za
nekim stanjem, v katerem bi mogli biti vsi enaki in svobodni ter s tem
srečni, v teh točkah na jasnem in edini — kako se more zgoditi ravno
anarhistom, tistim, ki so doslej v vseh bojih za svobodo stali v prvih
vrstah, da v teh odnosih zavzamejo nasprotno stališče'? Le zloba ali
nespamet jim lahko skušata podtakniti kaj takšnega.
Anarhisti so socialisti, kajti stremijo za izboljšanjem družbe; so komunisti, kajti prepričani so, da je takšno preosnovo mogoče doseči
samo z etabliranjem imovinske skupnosti. Čemu pa se ne zadovoljujejo
s tem. da bi se imenovali socialiste ali komuniste? Ker nočejo biti zamenjevanj s takšnimi, ki zganjajo zlorabo teh besed, in ker zato menijo, da
bi tudi sistem komunizma bil nepopoln, če ne bi bil izveden iz duha
anarhije. Še toliko manj morejo pristati na to. da bi tudi njihove ideale
omenjali v zvezi z onimi, kajti čudno je, da so številni komunisti (dejanski ali domnevni), ki se ne drznejo predstavljati si prihodnje družbe drugače kot ..ljudsko državo", ..državo prihodnosti" itn. ter prerokovati za
komunistično družbo - prav kot da bi hoteli s tem svarilno zadušiti
želje vsakega dejanskega prijatelja svobode - nekakšno vladarjenje brez
primere, najčistejše mandarinstvo, na stotisoče zakonov in odredb,
skratka skrbništvo nad vsem svetom na eni strani in o b č o ničnost na
drugi strani.
O tem konsekventni
socialisti in komunisti nočejo nič vedeti. Opozarjajo na to. da država ni bila nič drugega in nič drugega ni kot ustrahovalna in podjarmljujoča institucija, ki služi vsakokratnemu vladajočemu razredu za obrambo njegovih privilegijev in ohranjanje ljudskih
množic v hlapčevstvo, o čemer se lahko prepriča vsakdo, ki le kakšen
trenutek razmisli o posameznih smotrih države.
Kakšen smisel neki naj bi ta instrument tiraniziranja imel v svobodni
družbi'.' Katere privilegije naj bi v njej še branili, čemu naj bi bile katerekoli plasti ljudstva še podjarmljene? Etabliranje komunizma je vendar
mogoče misliti samo takrat, ko bo današnje suženjstvo odpravljeno.
Naj bo tam uvedeno nekakšno novo hlapčevstvo? Če ne. potem tudi
gospostvo nima nikakršnega smisla, gospostvo, ki nikomur ne gospoduje, t.j. nikogar ne zasužnjuje. je nož brez rezila, kateremu manjka ročaj.
Če je v komunizmu odsotno sleherno gospostvo, če eksistirata polna
svoboda in enakost, potem ravno vlada anarhija (stanje brez gospostva).
Z državo in vlado pa odpadejo tudi zakoni. V komunistični družbi
bodo zakoni, če jih bodo morda sprejeli, vsebovali samo obča načela
humanosti in reda, ki jim bo vsak rad sledil. V tem primeru uporabljamo napačno označbo za principe umnega in plemenitega delovanja, ki
jih sploh ni mogoče spraviti v paragrafe. Kakor hitro z zakoni razumemo nekaj prisilnega, si lahko predstavljamo iste aparate prisile, in pred
našimi očmi zaplavajo policaji, sodniki, ječarji in rablji — skratka stari
biriči v novi uniformi. Le kdo bi si želel stremeti za čim takšnim?
Ko anarhisti vidijo državo kot takšno, in ne samo to ali ono državo,
čisto zunaj področja možnosti in nujnosti za komunistično družbo, jim
pri tem ne zgolj lebdi pred očmi. da morajo z vzroki pregrehe in zločina, kakršna sta dana v današnji.družbi, odpasti tudi učinki, zaradi katerih je bil državni stroj predvsem vzdrževan v pogonu, temveč so tudi
prepričani, da bo vsem ljudem v obdobju komunizma dano dovolj časa
in priložnosti, da se bodo temeljito izobrazili in oplemenitili, tako da
bo vsakogar v njegovem dejanju in nehanju vodil zdrav razum, ne pa
toga črka zakona in zapovedi oblasti.
Kar pa zadeva gospodarske dejavnosti komunistov v svobodni družbi,
za to ne potrebujejo vlade, niti taka vlada ne bi mogla poskrbeti za
tisto, kar je v tem pogledu potrebno. Uveljavljene splošne potrebe, uporabnost, nujnost, izkušnje ipd. bodo močnejša gonila - vedno prava pri
takšnem delovanju, ki jih kaže iskati in jih je mogoče najti - kakor
kakršnikoli prisilni zakoni. Tisti, ki so sredi gospodarskega življenja,
bodo bolje razumeli, kako je potrebno delati, kot kaka nad celotnim
socialnim pogonom lebdeča birokracija.
Če si sploh predstavljamo, da bo v obdobju komunizma ljudi mogoče siliti samo z neke vrste sistemom prisile, da bodo počeli dobro in se
ogibali slabega, in da mora biti ljudska množica za vse večne čase ujčkana in varovana po izbrani trumi premetencev, ker da nič ne bi šlo samo
po sebi, potem seveda - da, potem je bolje zdvomiti nad človeštvom in
si ves in vsak komunizem izbiti iz glave.
Toda stvar ni takšna. Na sploh prideš do takšnih domnev, če današnje ljudi identificiraš s tistimi v prihodnosti, kar je vendar povsem enostransko ravnanje. Niti enkrat nam ni potrebno govoriti o poznejših
generacijah. Celo tisti ljudje, ki so zrastli na tleh današnje družbe, bodo
po dovršeni preosnovi socialnih razmer kot spremenjeni. Izredna dogajanja so še vedno imela na v njih aktivno ali pasivno udeležene ljudi
modificiraj oči vpliv. Če ljudem odvzamemo jarem hlapčevstva in jih
premestimo v sfero svobode, ne bodo potrebovali veliko časa za to, da
se naučijo bratskega vedenja. Človek je vendar na sebi in za sebe povsem dobrodušno bitje, le kot lastninarski egoist, kot član družbe, kjer
vsak odgovarja zase in nobeden za vse, je lahko postal to, kar je danes.
Z institucijo privatne lastnine stojijo in padejo vse tiste slabe lastnosti
ljudi, ki jih danes kazijo. Zavist, nevoščljivost, lakomnost, vladoželjnost
itn. v komunističnih razmerah nimajo nobenega smisla, ampak so bratstvo. občutek solidarnosti in tekmovanje samoumevnosti v interesu
skupne blaginje. Zato bo in je lahko življenje v komunistični družbi
samo popolnoma neprisiljeno in vendar harmonično. Takšno stanje pa
ne sodi v okvir države, temveč samo v okvir anarhije.
Vse državoljubje (Staatlerei), ki ga še vedno goje v prenekaterem krogu komunističnih partij, je nasploh pripisati miselni lenobi, starokopitnosti in predsodkom. Deloma prihajajo iz vrst meščanske demokracije
in še mnogi nosijo s seboj jajčne lupine svojega rodu ter se oprijemajo
starinskih form. Toda stvar časa je, da le-te osmukajo. Mnogi so se tudi
že v tem oziru tako daleč emancipirali, da le še malo ugovarjajo bistvu
anarhizma, samo besede še nočejo požreti. Najčistejša groza pred strahovi!
Končno pa glede na taktiko anarhistov nasproti taktiki drugih komunistov zares ni pravega razloga za prepir. Kdor vedno negira sedanjo
družbo in stremi k socialnim razmeram, ki se opirajo na imovinsko
skupnost, je v dnu svojega srca revolucionar. Razlika med anarhisti in
nekoliko zaostajajočimi soborci prav tako obstaja v tem pogledu v tem.
da slednji zganjajo tako imenovano oportunistično politiko, medtem
ko anarhisti takšno hinavščino zavračajo. Le-ti ne skrivajo za hrbtom
karkoli že, kar zadeva njihove težnje, ne skrivajo sredstev, za katera
menijo, da jih je nujno uporabiti za dosego njihovih ciljev. Niso nikakršni krvoloki, ki iz užitka do morije dajejo besedo ognju revolucije, temveč izvajajo revolucionarno propagando, ker vedo. da še nikoli ni bilo
mogoče priviligiranega razreda vreči po mirni poti. in ker so trdno prepričani, da je buržoazijo enako mogoče pomesti samo s posredovanjem
nasilja. Njeni postopki zoper vse in vsako težnjo proletariata to dovolj
dokazujejo.
In nikakor je ni mogoče preslepiti. Kaj naj še koristijo skrivalnice?
Nasprotnika s tem ne umilostiš, toda delavce demoraliziraš s tem, ko
jim zbujaš napačna upanja z ozirom na učinek miroljubnih in zakonitih
agitacij, katerim mora slediti razočaranje za razočaranjem.
Anarhisti zato štejejo za absolutno nujno, da stalno in vztrajno opozarjajo proletariat na to, da mora vzdržati velikanski boj, če naj misli na
realizacijo svojih stremljenj. Spodbujajo k predpripravi na socialno revolucijo in skušajo z vsemi sredstvi - z besedo, pisanjem ali dejanjem —,
kakor se že tu ali tam ravno zdijo najsmotrnejša, pospeševati revolucionarni razvoj. Kdo, ki resno misli s stvarjo ljudstva, lahko to graja?
Kar je vedno danes še mogoče reči, je vendar že zdaj zelo trdno res:
sreča človeštva, kakršno mora prinesti in jo bo prinesla prihodnost, je
v komunizmu.
Ta sistem na logičen način izključuje vsako gospostvo
in hlapčevstvo in s tem pomeni anarhij o. Pot k temu cilju vodi preko
socialne revolucije.
*
*
*
Da nas kapitalisti, policaji, tisk in farški pridigarji, svetohlinci ter filistri iz vsega srca, z vso dušo in z vso vnemo in vsemi svojimi močmi
sovražijo - to se nam lahko zdi kar le najrazumljivejše; in ker se s to
socialno, politično in „nebeško" duhovščino brez prestanka dajemo
vsako leto, nam tu v tem odnosu ni treba vihteti nobenega posebnega
biča. Nenaravno pa se nam zdi, da tudi znotraj delavskega gibanja na
vsakem koraku srečujemo sovražnosti, ki pogosto izhajajo iz neverjetne
zlobe, med drugim iz zabitega fanatizma in praviloma iz več kot pomilovanja vrednega, naravnost zakrknjenega brezumja. In ker je boj, ki ga
s te strani vodijo zoper anarhiste, nenaraven, mora samoumevno priti
na dan marsikatero protislovje, kar je sicer okoliščina, ki bi mogla koga,
zajetega v pristranskost med poslušalci vse te antianarhistične sofistike.
napeljati, nasprotno, k dvomu in ga s tem bolj ali manj navdihniti s
simpatijo za anarhiste.
Tako pogosto kot smo se z besedo in pisanjem zavzemali za anarhizem moderne, t.j. komunistične vrste, nam je bilo zaklicano, da ne gre
za anarhizem temveč za socializem. Če pokažemo, kakor smo storili ob
vsaki priložnosti, da je ta „teinveč" najčistejši oslovski most za sofiste,
ker anarhizem vendar ni nič več kot jedro socialnega stanja brez gospostva. kakršno vendar mora vsakemu dejanskemu socialistu, ki teži k svobodi in enakosti, lebdeti pred očmi, ta naš argument enostavno potlačijo in postavijo trditev, da sta anarhizem in socializem pač dve nespravljivi nasprotji; zato da se tudi mora vsak socialist kar najostreje bojevati
proti anarhizmu. Ali je v tem še kakšna iskra logike?
Po drugi strani nam danes prigovarjajo, da so naša stremljenja totalno
reakcionarne narave, ker se ženemo za fantomom malomeščanskega
individualizma, medtem ko nam jutri navržejo očitek, da gremo v svojih
stremljenjih „predaleč", da se ne kaže ogibati predhodnim stopnjam v
družbenem razvoju itn. Kako naj zdaj dokončamo umetnijo, ko na eni
strani plujemo s polnimi jadri k predpotopnemu malomeščanstvu (seveda teoretično, kajti kaj takega je praktično izključeno) in se na drugi
strani istočasno ženemo za tako daljnosežnimi ideali prihodnosti, ki jih
ima manj razviti socialist, četudi za zaželene, vendar predvsem za neuresničljive - resnično radi bi želeli videti, da nam to dvojnost narave katerikoli „znanstveniški" grof Oerindur razjasni.
*
*
*
Dejansko je stvar zdaj takšna: da ne zganjamo nobenega malomeščanstva, to naši po poli bratski oporočniki vedo povsem natančno.
Skušajo zgolj nalagati svoje pristaše o nasprotnem, in to vsekakor ni
nikakršno upravičeno sredstvo boja. Če jim pokažemo to njihovo milo rečeno - jezuitstvo,
se nam porogljivo zarežijo in zažugajo s
prstom - Benjamin Tucker. To počnejo, čeprav vedo, da ta mož stoji
povsem in čisto zunaj modernega razrednega gibanja proletariata, da
le-ta ni nič več kakor zapoznela izdaja idelanega manchersterca . . .*
*
M a n c h e s t e r e c
- z a g o v o r n i k s v o b o d n e t r g o v i n e . Po , , m a n c h e s t e r s k i šol i " e k o n o m i j e , e k o n o m s k e m n a u k u , k i so ga v prvi p o l o v i c i 19. s t o l e t j a zagovarjale i d e o l o g i j e a n g l e š k e i n d u s t r i j s k e b u r ž o a z i j e . Z a v z e m a l e so se za s v o b o d o
trszovine, za n e v m e š a v a n j e d r ž a v e v e k o n o m s k o ž i v l j e n j e in za n e o m e j e n o izkor i š č a n j e d e l a v c e v . I n d u s t r i j s k i c e n t e r M a n c h e s t e r j e bil o b e n e m s r e d i š č e te ideologije.
Včasih nam tudi očitajo Kropotkina kot „pristnega" anarhista (v nasprotju z nami, ki da smo za spremembo spet enkrat ,,nepristni"), razumljivo s predpostavko, da tudi ta mož, enako kot Tucker, ni hotel nič
slišati o komunizmu, domnevnem nasprotju anarhizma. V tem odnosu
se nam zdi, da vsekakor bolj prevladuje nevednost kot hudobija; samo s
tem se situacija za naše oporečnike ne zasuka na bolje. Tisti, k i j e tako
ignorantski, da ne ve, kakšne vrste so težnje moža, kakršen je Kropotkin, in ki ima istočasno veliko besede v boju med anarhisti in siceršnjimi
socialisti, ta se izdaja za nesramno neumnega in mora biti poučen,
kakor se tudi naj zgodi.
Kropotkin namreč ni samo kar tako komunist, temveč naravnost
najbolj zanesenjaški komunist, kar jih je kdaj eksistiralo. Njemu je treba
pripisati, da so anarhisti v različnih deželah — posebno v Franciji, Italiji.
Španiji in Belgiji - ostentativno poudarili svoje komunistično
stališče
ob vsaki priložnosti. Njemu je komunizem poglavitna stvar, in d a j e nas
v anarhizmu ugledal samo kot nujni moment dopolnitve komunističnega pojmovanja družbe, izhaja že iz dejstva, da je že pred leti na anarhističnem kongresu jurske federacije*, k i j e zasedal v St. Imieru, sprožil
predloga, da bi bilo mogoče obstoječim predsodkom toliko žrtvovati,
da bi se odslej ne imenovali več anarhisti, temveč ,,svobodnjaški komunisti". Predlog je propadel, je pa vendar nedvoumen, da je ostal za
dokaz, da je Kropotkin predvsem komunist. Da, s tega pravkar omenjenega kongresa izhaja tudi pobuda, da se naprej vsi anarhisti, ki menijo,
da so po pravici na višini svojega časa in da stoje znotraj kroga revolucionarnega proletariata, imenujejo komunistični
anarhisti. Kropotkina
je torej treba videti - daleč od tega, da bi bil opozicija komunističnim
anarhistom (ki da vendar ..niso anarhisti, temveč socialisti") - prav kot
njihovega očeta.
Tako je stališče, ki ga naši nasprotniki znotraj delavskega gibanja
zavzemajo proti nam. dobesedno brez tal. deloma temelječe na čisto
direktni laži, deloma na ignoranci. vsekakor pa brez trajnosti.
Naši sovražni bratje naj bi kdaj resno pretehtali vse reči; in ko - kar
vendar ne more izostati - po mirnem in poglobljenem študiju odkrijejo
stanje stvari..da smo v vseh teh odnosih imeli prav, potem naj ne gojijo
nobenega napačnega občutka sramu in vztrajajo pri starem proti boljšemu znanju. Še več, morali bi biti pripravljeni, da združeni z nami sveži
*
J u r s k a
f e d e r a c i j a
(Federation Jurassienne) - nastala n o v e m b r a
1 8 7 1 - p o n a s v e t u g e n e r a l n e g a sveta I. i n t e r n a e i o n a l e - z z d r u ž i t v i j o r o m a n s k e f e d e r a c i j e in j u r s k e sekcije 1. i n t e r n a e i o n a l e .
Postala je s r e d i š č e b a k u n i n o v c e v v M e d n a r o d n e m d e l a v s k e m z d r u ž e n j u d o k l e r niso bili na H a a š k e m k o n g r e s u iz te o r g a n i z a c i j e i z k l j u č e n i .
in veseli stopijo v vojno proti cerkvi, državi in borzi, tisti sveti trojici, ki
jo je treba vreči s prestola, če naj bo utrta pot za svobodo, enakost in
bratstvo.
*
*
*
Največji kamen spotike anarhistične doktrine je pri neanarhističnih
socialistih ,,svobodna pogodba". Ker anarhisti zagovarjajo nazor, da
bodo ljudje v svobodni družbi svoje medsebojne odnose urejali na osnovi nevsiljenega združevanja, njihovi oporečniki verjamejo, da imajo ob
tem razlog za smeh. Le-ti pa se s tem samo postavljajo na stališče socialnega nasilništva in so s tem tako oddaljeni od kakršnegakoli svobodnega
sistema kot kdorkoli, ki si ga moremo zamisliti. Lahko kvečjemu trdijo,
da njihov prisilni in vzgojni sistem vse bremeni v enaki meri in ga tako
nobeden ne bi smel posebno izrazito občutiti; samo to je nesmiselna
frazeologija. kajti obča in na vzajemnosti temelječa prisila samo sebe
odpravi in je tako nična. Če našim nesporazumov polnim prijateljem
dejansko nekaj tovrstnega lebdi pred očmi, potem težijo, natančno tako
kot mi, k stanju brez prisile in morajo z nami končno najti točko miru
v ,.svobodni pogodbi" kot družbenem regulatorju. Če ne, jih zadene
teža očitka, da se kvečjemu obstoječemu sistemu političnega gospostva
in skrbništva, enemu prek drugega, trudijo dati milejšo formo.
Sicer pa nam ni prav nič potrebno najprej premestiti se v področje
nekega še neznanega novega sveta — niti na Mars niti v kakšno drugačno
Utopijo — da bi si ponazorili, kako učinkujejo svobodne pogodbe.
T u j e npr. svetovno poštno združenje. Posamezne poštne organizacije
same pristopajo povsem po svobodnem preudarku in lahko ponovno
izstopijo. Ti kontrahenti se vzajemno dogovarjajo, katere usluge hočejo
opravljati drug drugemu, da bi dosegli kar najbolj praktičen in cenen
poštni promet. Ni pa nobene internacionalne pravne instance, pri kateri
bi bilo mogoče kršilca pogodbe iztožiti ali eksekutorsko prisiliti k izpolnjevanju dolžnosti. Navzlic temu se vsi držijo „svobodne pogodbe" —
enostavno zato, ker bi vsaka kršitev pogodbe bila povezana s samooškodovanjem in ker s tem interes vsakega od tistih, ki so sklenili pogodbo,
zahteva, da je ne krši. Če pride vendar do nepravilnosti ali drugih nepredvidenih nevšečnosti, se sestanejo konference in se svobodno dogovorijo o potrebnih izboljšavah.
Ta institucija, ki sama že daje vzorec primernosti za bodoča svobodna grupiranja ljudi za najraznovrstnejše življenjske smotre, medtem v
tem odnosu ni izolirana. Trustovske in poolovske tvorbe npr. to izpeljejo med ljudmi, ki so na splošno obdarjeni z vražje malo smisla za skupnost; ta grupiranja so skorajda v vsaki deželi kar zakonite narave in s
tem posameznih kontrahentov ni mogoče pravno preganjati v primeru,
da ne izpolnijo sprejetih zadolžitev. Vse kar se dogaja v smislu sklenjene
pogodbe, poteka samo s spodbudo s tem povezane koristnosti.
Nasploh je vendar na stotine reči. ki so dandanašnji že na podlagi
svobodne pogodbe izpeljane in izvedene, za njimi pa ne stojijo nikakršni
zakoni in nikakršne vlade, ki bi mogle vsiliti njihovo spoštovanje. Pevska, telovadna, strelska, izobraževalna in politična združenja, strankarske organizacije, društva za podpiranje umetnosti in znanosti itn. obstajajo povsod, in pogosto zadevna lokalna združenja iste vrste sklepajo
med seboj svobodne pogodbe, zaradi katerih na stotine, da, na tisoče
takšnih korporacij nacionalno ter celo internacionalno deluje skupaj v
prid doseganju skupnih smotrov. Nihče pa si ne zastavlja nikakršne druge kot čisto moralno prisilo glede spoštovanja zadevnih pogodb. Zdelo
bi se absurdno, če bi kdo hotel trditi, da ta celotna mašinerija ne bi
zmogla delovati brez vmešavanja višje sile, državne ali siceršnje zakonske
avtoritete. Nasprotno, vedno in povsod seje pokazalo, d a j e vsako vmešavanje v te reči, ki si ga je tu in tam državna prisila s pomočjo svoje
zakonodaje in eksekutive prilastila, učinkovalo samo moteče in oviraj o č e ; in povsod, kjer poteka kaj tovrstnega, od tega prizadete organizacije povsem energično agitirajo za odstranitev državnega skrbništva.
Če pa se nekaj takšnega kaže že v sedanji družbi, v svetu, polnem
egoistov, koliko lažje se mora uravnavati organiziranje za vse človeške
smotre, ki si jih lahko mislimo na osnovi svobodnega dogovarjanja, v
družbi, za kakršno si prizadevamo mi, v družbi, ki bazira na imovinski
skupnosti in s katero odpadejo vse tiste usmiljenja vredne lastnosti, ki
so najožje povezane z institucijo privatne lastnine. V družbi svobodnih
in enakih ne more obstajati nič drugega kot svobodna pogodba; kajti
prisilno sodelovanje se pregreši proti temeljnim pojmom svobode in
enakosti.
Kratkovidni ljudje včasih ugovarjajo, da vendar tudi dandanašnji vlada v gospodarskem odnosu določena svoboda, pri čemer se nobena
državna prisila ne meša v poslovno ravnanje producentov, vendar pa lahko opazimo, h kakšnim brezupnim razmeram je vodilo to stanje brez
pravil. Poprimimo ta argument naših oporečnikov in jih podučimo o
boljšem. Če je namreč svobodno ravnanje na ekonomskem področju
znotraj današnje družbe pripeljalo do tega, da smo sedaj pred socialnim
vprašanjem, ki kategorično sili k razrešitvi, potem to z gospodarskim
laisser faire* na sebi in za sebe nima kaj početi, temveč edino in samo z
institucijo privatne lastnine, za katero stoji država kot patron. Privatna
lastnina je prinesla s seboj to, da so revni postali sužnji bogatih, da so
mogli biti prvi po teh zadnjih podvrženi vedno hujšemu izkoriščanju, in
*
[. a i s s e z
.i94
faire
(naj dela vsak. kar h o č e ) - geslo e k o n o m s k e g a liberalizma.
da so zato ljudske množice vse manj v položaju, da bi trosile, kar so
izdelale. Če bi državna prisila ne poskusila vsega za ohranitev obstoja
tega razmerja — bi jo ljudstvo zagotovo v kratkem opustilo. Tu imamo
ravno navidezno opraviti z ekonomsko svobodo, dejansko pa je vmešavanje države na dlani. Da, država ni nič drugega kot organizirana oblast
lastnikov, ki težijo k temu, da nemaniče obdržijo v odvisnosti od bogatih. Iz tega razloga so tudi ljudske množice brez lastnine prisiljene združiti državni stroj, če hočejo odpraviti institucijo privatne lastnine in na
njeno mesto postaviti imovinsko skupnost.
Sodobnost pozna le ljudi z različnimi interesi, nasprotno pa prihodnost, h kateri prispevamo mi, pozna le ljudi z enakimi interesi. Kjer vlada kaj takšnega, solidarnost preneha biti socialna krepost, razume se
naravnost sama po sebi. Kdor še polaga temelj temu, da bi človeške
smotre vsilil s sistemom podrejenosti in nadrejenosti, torej nesvobodo
na eni strani ter prednosti in predpravice na drugi strani, mora provocirati namesto vseh teh reči opustitev svobodnega dogovarjanja, ki nujnosti, koristnosti in skupni volji v takšnem družbenem stanju pomeni tudi
voljo vsakega posameznika? Le tisti, ki gleda v prihodnost in se pri tem
ne more povsem emancipirati od obstoječega, in glede na to bodočemu
človeku podtika vse tiste slabe lastnosti, ki morajo kot take nujno izhajati iz sedaj obstoječih razmer, lahko prispe do domneve, da tudi komunistična družba ne more pogrešati zakonodajalstva, vladarjenja, torej
državoljubja in prisiljevanja.
Če docela obdržimo pred očmi, da v komunistični družbi vsakemu
pripade zelo malo delovnega bremena, ker se noben za delo sposoben
ne bo izpostavljal graji javnega mnenja
edino zamisljivi moralni prisili,
ki utegne igrati vlogo proti možni hudobi
zaradi trdovratnega zavračanja izpolnitve obče delovne dolžnosti, da je torej vsakemu na razpolago neobičajno veliko časa in priložnosti za razširjanje njegovega znanja in za plemenitenje njegovega značaja, zapopadento, da bodo komunisti prihodnosti dovolj pametni, da bodo vobče in od primera do primera odkrili, kaj kaže početi in kaj opustiti, ne da bi jih katerikoli
državni posvetni modrec vlekel skozi življenje na povodcu zakona od
zibeli do groba.
*
*
*
Kdor si nasploh še ni na jasnem o vsem bistvu vsega dosedanjega
zakonodajalstva, ta naj si vendar enkrat ogleda absolutno nesporno dejstvo. da je vsaka generacija zakonodajalcev njim predhodno generacijo
imela najmanj za prismojeno, če ne za zlobno. Zgodovino zakonodajalstva je po pravici mogoče označiti kot zgodovino najgrozovitejše blaznosti. Ali nimamo zakonov proti čarovništvu in krivoverstvu, zakonov
proti vsem rečem, ki si jih lahko izmislimo, ki so v svojem času bile
kaznovane z rafinirano krutostjo in kijih danes štejejo za nekaznive, za
blaznost? Mar ni bila prismojenost z ljudmi opravljati preizkuse z
ognjem, vodo itn., ali jih prepuščati mučenju, da bi odkrili njihovo
krivdo ali nedolžnost? Kasnejši rod bo zakone naših dni z njihovimi
vislicami, rabljevimi sekirami, ječami in verigami imel za nič manj
nespametne, kakor štejemo mi te nasproti zakonom minulih stoletij za
dokončne. Kdor se objektivno, t.j. brez predsodka in praznoverja, loti
bistva vsake legislature, ta pride z zgodovinarjem kulture Bucklejem do
prepričanja, da so najboljši zakoni bili in so tisti, ki so zmogli odstraniti prejšnje zakone.
In zdaj naj bi si še dolgo razbijali glave o neki prihodnji zakonodaji?
Da nam prisojajo kaj takšnega, sodi k precejšnji naivnosti.
Kar zdaj še ostaja kot predmet disputa med nami in našimi oporečniki, je vprašanje, ali naj bodo različne organizacije (ustanovljene na osnovi svobodne pogodbe) v bodoči družbi centralistične ali federalistične
narave. Glede tega menimo, da se mora in se bo uveljavila slednja - ne
zato, ker se ukvarjamo z ..neizvaljenim jajcem", temveč zato, ker nas je
izkušnja poučila, da mora centralizem v vseh okoliščinah prej ali slej
končati v strahotnem kopičenju polnomočij v malo rokah, s tem v zlorabi oblasti, torej v gospostvu na eni strani in na drugi strani. Poleg
tega ne uvidimo, zakaj in kako naj bi bila centralizacija ekonomskih
organizacij, ali kar celotne človeške družbe na sebi potrebna ali primerna.
Ko mislimo in prav tako upamo, da socialno vprašanje v komunističnem smislu končno ne bo rešeno samo v tej ali oni deželi, temveč po
vsem svetu, je tako vsaka misel na centralizem povsem na sebi najčistejša monstruoznost. Mislimo si v Washingtonu zasedajočo centralno
komisijo splošnih pekov, ki delovnim tovarišem Pekinga ali Melbourna
predpisuje, v kakšni obliki ali množini naj pečejo žemlje. Če to podobo
uporabimo nadalje za najraznovrstnejše dejavnosti, dobimo - temu ne
more ugovarjati noben človek - najlepše kitajstvo, kar si jih je kakšen
mandarin izmislil. In ker ljudje prihodnosti kar najverjetneje ne bodo
nikakršni bedački, tudi ne bodo padli v takšen nesmisel. Svoja raznovrstna razmerja bodo enostavno uravnavali tako, kakor bo zahtevala
zadovoljitev potreb in nujnosti. Praksa in izkušnja povsem sami regulirata vse.
Takšno razmerje pa imenujemo sistem stanja brez gospostva ali anarhija. Zato vi sovražni bratje: stran z vsemi predsodki, z vso vero v
dogme! Študirajte anarhistične principe in jih pripomorite udejaniti.
Naj živi socialna revolucija!
*
*
*
Razpravljanja, ki smo jih opravili glede na komunistične anarhiste,
ne smejo meriti k temu, da bi se razširila razpoka, ki zija med njimi in
med bolj na desno nagibajočimi se delavskimi strankami, temveč nasprotno, izvirajo iz namena premostiti to režo v tleh socialne revolucije,
da bi to dosegli, je potrebno običajne konfuzije, ki so doslej krožile o
anarhizmu in komunizmu, čimprej podvreči ustrezni kritiki in z jasnimi
ter objektivnimi definicijami zamenjati oba pojma.
Komunizem si navadno predstavljajo kot sistem, v katerem individui
popolnoma poniknejo v skupnosti in tako nimajo kar nobenega lastnega
bivanja - misel, ki je le preveč primerna, da resnično preplaši ne samo
izvirnejše značaje, temveč da celo povsem navadne ovčke, ki sploh
nimajo izgubiti kakršnekoli individualnosti, užene v kozji rog.
Obratno pa je bilo podtaknjeno anarhizmu, da bi ljudi izoliral, oziroma „razpustil" vso človeško družbo. Naša razpravljanja so medtem
poudarila, da sistem imovinske skupnosti nikakor ne degradira posameznega človeka na goli subjektivni privesek snovnega sveta, ampak je toliko bolj primeren za to, da popolnoma svobodno razvije vsako posamezno individualnost in ji da veljavo. Prav tako smo razložili, kako anarhija (stanje brez gospostva) sodelovanja večih, mnogih ali vseh - saj po
tem se je mogla izkazati kot z a ž e l e n a - za dosego skupnih smotrov nikakor ne izključuje.
Sporne točke, ki eksistirajo med socialnodemokratskimi in anarhističnimi komunisti, smo zvedli na njihovo resnično vrednost, pri čemer
smo pokazali, da se diference večidel opirajo na špekulacije o prihodnosti, ki sodijo v področje filozofije . . . In da bi pridali, kako malo
povoda da daje celo ta sfera večjim sporom med mislečimi socialisti
(tako socialnimi demokrati kot anarhisti), smo razčlenili napačne predpostavke, s katerimi je edino in samo bilo možno, da so izbruhnili takšni razdori, kakršni že mnogo let kazijo ravno tisti del delavskega gibanja, ki zajema najnaprednejše, naj inteligentnejše in najbolj energične
proletarce.
Tistim, ki se pod vplivom meščansko-liberalnih tradicij še vedno
oklepajo ideje države — celo v pogledu komunistične družbe — smo
dokazali, da komunizem za izpeljavo in ohranitev svojih svobodnjaških
in egalitarističnih temeljnih principov ne samo ne potrebuje nikakršne
državne prisile, temveč tudi, da kaj takega lahko učinkuje na komunizem samo moteče in ovirajoče. Da, razložili smo, da ,.država" ( l j u d ska država", ,.država prihodnosti" itn.), o kateri je v komunističnih
krogih socialnodemokratske vrste še pogosto beseda, ni pravzaprav
nikakršna država, in s F. Engelsom prihajamo do zaključka, da mora
biti država poleg kolovrata in bojne sekire napotena v kabinet za antikvitete. Po naši razlagi je kvečjemu ostalo odprto samo vprašanje, ali
naj ljudje prihodnosti organizacijam, k i j i h morajo vzpostaviti za dosego
različnih življenjskih smotrov, dajo centralistično ali federalistično
obliko. V tem odnosu verjamemo, da smo dokazali, da je za idejo centralizacije treba kriviti le vrojeno nagnjenje do starinskega, medtem ko
predsodkov prosto opažanje ravno prikazuje, da centralizem, k i j e dosedaj postajal odvečen, nepripraven za smotre svobodne družbe, torej
potrjuje federalistični sistem kot zaželen.
Po takšnem ugotavljanju je osvetljeno, da končno principielno rezumevanje med socialnodemokratskimi in anarhističnimi komunisti nikakor ni nemogoče. Naše stališče nasproti prvemu torej ne more biti
sovražno, da, tako tudi nikoli ni bilo. čeprav utegne imeti tak videz, ker
smo doslej imeli opraviti s striktnim nasprotjem. Za to zadnje zelo
obsojanja vredno dojemanje reči se moramo zahvaliti okoliščini, da so
spori, ki so se razvili med različnimi osebami znotraj najnaprednejšega
delavskega gibanja in katerim se v javnem življenju nikoli ni mogoče
povsem ogniti, vse preveč zaobsegli stvar stranke in bili temu ustrezno
obravnavani med množico. To nesorazmerje se je še zaostrilo s tem. da
so se znotraj komunističnih strank, kakor v vsakem partijskem
življenju
znali ugnezditi vsakršni demagogi, ki znajo postati pravcati uničevalci
celotnega gibanja, proti katerim se zaradi tega elementi z največjim
vpogledom hočeš nočeš morajo najodločneje bojevati, katerih boja
množice vendar žal ne razumejo vedno ustrezno in ga ne znajo ceniti.
Z deloma napačnim povzemanjem stališč slednjih je nastalo neizrekljivo
veliko brezupa in še danes je tu in tam ta mizerija v popolnem teku.
Toda. da se vrnemo k poglavitni stvari — s pristno principialnimi spornimi točkami različnih zvrsti komunizma imajo te reči opraviti malo
ali nič.
Glede na taktiko, za katero različne komunistične stranke mislijo,
da jo morajo uporabljati, da bi dosegle cilje, se zdi. da se močneje zatika. Na eni strani govorijo o miru in zakonu in na drugi strani o revoluciji - o glasovalnih skrinjicah tu in o propagandi dejanja tam; in razgreti
spopad je med sovražnimi brati zaradi teh metod stalno v polnem razmahu.
V tem smislu smo pokazali, da je spor. ali revolucija ali ne. pravzaprav otročji, kajti ne samo logika zgodovine, ampak še bolj obnašanje
vladajočih razredov proti vsem in vsakim stremljenjem delavcev popolnoma izključuje mirno rešitev socialnega vprašanja. Celotni zadevni spor
je torej oportunistične narave; in medtem ko se buržoazija nikakor ne
pusti slepiti s kakršnimikoli predstavitvami in pohlevnimi načini govorjenja o naravi proletarskega razrednega gibanja, pa je celotna oportunistična politika znotraj delavskega gibanja postala že sramotna. Prej ali
slej jo bo treba opustiti, in kar preostane, to je samoumevno revolucionarna taktika.
Kar posebej zadeva glasovalne skrinjice - te je mogoče že od začetka
dojeti samo kot agitatorski eksperiment. Le-ta se ni obnesel. Množice je
vodil na stranske poti postranskosti in površinskosti ter veliko dobrih
moči v vsakršne poskuse, katerih niso vedno zmogle zastopati. Marsikak
dober revolucionar se je s svojo udeležbo v parlamentarizmu in v stiku s
parlamentarci totalno pokvaril. Mi anarhisti smo za to. da se ne pečamo
z volitvami, temveč da stalno in vztrajno delamo čisto prineipialno propagando, in da pri tem hodimo naravnost naprej.
Če na drugi strani gojimo prepričanje, da je z revolucionarnim dejanjem mogoče narediti več propagande kakor s stotimi agitacijskimi
govori in tisoči brošur ali časopisi, še zdaleč nismo mnenja, da ima
vsako poljubno nasilno dejanje, izvedeno nad katerimkoli reprezentantom ali branilcem vladajočega razreda, takšen učinek. Nikoli se ne
bomo utrudili pojasnjevati, da ima lahko samo pravilno dejanje na pravem mestu takšen efekt za minevajoči čas; in nikakor nam ne ustreza
vsak neumen udarec, pa četudi ga z dobrim namenom izvedejo revolucionarno navdahnjeni ljudje, kar tako odobravati.
Sicer pa propaganda dejanja za nas ni postala brez drugega izključni
priljubljeni konjiček, ki ga stalno jahamo, in ob katerem pozabljamo
vso siceršnjo propagando. Delujemo z besedo in pisanjem, kjer in kakor
vedno le moremo. Če si po eni strani ne delamo iluzij, da je najprej
potrebno prosvetliti ves proletariat, predno ga pozovemo k bojevanju
bitk socialne revolucije, na drugi strani niti najmanj ne spregledujemo, da
je vsaj glede na ustno in tiskano agitacijo potrebno storiti, kar je le mogoče. Podobno našim socialnodemokratskim strankarskim sorodnikom,
torej opravljamo prosvetljevanje, kolikor dobro moremo, čeprav si pri
tem ne prikrivamo, d a j e potrebno udariti kar najmočnejši ton in primešati sol spodbude, izogniti pa se je razvodenitvi uspavanja, če naj bo
dosežen zaželeni izid. Če so si naši po poli bratje v tem smislu včasih
dovolili vsakršne ,.znanstvene" stranske skoke in se zadolžili z uspavanji, jih bo pri tem dosežen neuspeh spet usmeril k pravilnemu taktu,
kakršnega udarjajo v vseh socialističnih oziroma komunističnih gibanjih
od vsega začetka.
V vseh teh okoliščinah se nam zdi - ne sicer trenutno spajanje, pač
pa nekakšna povezava socialnodemokratskih in anarhističnih komunistov zamisljiva in možna. Nekaj takšnega bi moralo v boju zoper skupnega sovražnika roditi izjemne plodove. Če je dobra volja za takšno
dogovarjanje obojestransko prisotna, bo tudi dovolj hitro zaživelo.
Dokler bo seveda tako na eni kot na drugi strani zahtevan formalni
pristop k stranki s pripadajočimi podpisovanji programa, ni mogoče v
tem oziru ničesar doseči. Nujnost za takšno jahanje na dogmah ne eksistira, še več, odnehati morajo predvsem zato, ker bo v nakazani smeri
bolje.
..Uničenje obstoječega razrednega gospostva z vsemi sredstvi, se pravi z energičnim, revolucionarnim in internacionalnim delovanjem."
..Ustanovitev na tovariški organizaciji produkcije temelječe svobodne
družbe."
Tako ali podobno naj zveni geslo, pod katerim se skupno bojujejo
socialni demokrati in anarhisti. Za vse drugo poskrbijo tisti, ki bodo kot
zmagoviti revolucionarji lahko začeli z izgradnjo svobodne družbe.
Emile Henry (1872 - 1894)
10. Anarhija in teror (1894)
Gospodje
porotniki,
veste, za kaj sem obtožen: za eksplozijo v Rue des Bons Enfants, pri
kateri je pet ljudi izgubilo življenje in je bila povzročena še smrt šestega;
za eksplozijo v kavarni Terminus, pri kateri je ena oseba izgubila življenje, povzročena je bila smrt druge osebe, več oseb pa je bilo ranjenih; in
končno, da sem šestkrat streljal iz revolverja na tiste, ki so me po zadnjem atentatu zasledovali.
V obravnavi ste videli, da prevzemam krivdo za ta dejanja.
Ne bom se torej branil. Niti najmanj se ne poskušam izmakniti povračilnim ukrepom družbe, ki sem j o napadel.
Sicer pa je zame pristojno eno samo sodišče, jaz sam, sodba vsakega
drugega sodišča zame ni pomembna.
Rad pa bi čisto preprosto obrazložil svoje ravnanje in vam povedal,
kako sem do tega prišel.
Nisem še tako dolgo anarhist. Šele sredi leta 1891 sem se priključil
revolucionarnemu gibanju. Poprej sem živel v krogih, k i j i h je povsem
prežemala sedanja morala. Navajen sem bil spoštovati načela domovina,
družina, avtoriteta in lastnina, celo ljubil sem jih.
Toda tisti, ki vzgajajo trenutno generacijo, vse prepogosto pozabljajo
eno, da življenje z vsemi svojimi boji in grenkobo, s svojimi krivicami in
neenakostmi samo, čisto neopazno, prevzema nalogo, da nevednim
odpira oči, da jih nauči videti realnost. Tako se je godilo meni in tako
se godi vsem. Govorili so mi. da je to življenje preprosto in na široko
odprto za inteligentne in energične, izkušnje pa so mi pokazale, da si
lahko samo nesramneži in klečeplazneži zagotovijo dober prostorček.
Govorili so mi, da temeljijo socialne institucije na pravičnosti in enakosti, toda jaz sem povsod naletel samo na laž in prevaro. Vsak dan mi je
P r e v o d iz k n j i g e
A n a r c h i s m u s
C r u n d t e s t e
zur
T h c o r i c
u n d
P r a \ i s d e r
G e w a 11 , ur. O t t l i e i n R a m m s t e d t , \ V e s t d e u t s c h e r
V e r l a g , K o l n u n d O p l a d e n 1 9 6 9 , str. 9 6 - 1 0 4 . Prevedla D o r i s D e b e n j a k , j e z i k o v n o
p r e g l e d a l a Bora Z l o b e c - J u r č i č .
iztrgal kako iluzijo. Kamorkoli sem prišel, sem videl iste skrbi pri enih
in isto veselje pri drugih. Zelo kmalu sem dojel, da so velike besede, ki
so me jih naučili spoštovati: čast. ponižnost, dolžnost samo krinka, ki
naj bi prikrivala najbolj nesramne podlosti.
Tovarnar, ki si je nakopičil ogromno premoženje z izkoriščanjem
svojih delavcev, ki jim je manjkalo vsega, je bil častivreden mož. Poslanec, minister, ki sta vedno segala samo po polni čaši, sta se posvečala
javnemu blagru. Oficir, k i j e preizkušal svojo puško najnovejšega modela
na sedemletnih otrocih, je izpolnil svojo dolžnost in predsednik mu je
čestital pred zbranim parlamentom! (Namigovanje na pokol v Fourmiesu 1. maja 1861. op. ur.)
Vse, kar sem videl, je v meni porajalo ogorčenje in moje misli so se
skoncentrirale na kritiko socialne organizacije. Ta kritika pa je bila že
tako pogosto izrečena, da mi je tu res ni treba ponavljati. Povsem dovolj
bo. če vam tu povem, da sem postal sovražnik kriminalne družbe.
Nekaj časa me je privlačeval socializem, toda kmalu sem se ločil od
te stranke. Moja ljubezen do svobode je bila prevelika, preveč spoštovanja sem čutil za individualno iniciativo, preveč odpora proti članstvu,
da bi lahko bil številka v armadi četrtega stanu. Razen tega pa sem spoznal. da socializem, kar se tiče pričujočega reda, pravzaprav nič ne spreminja. Oklepa se avtoritarnega načela in to načelo je le star preostanek
vere v višjo moč, pa naj takoimenovani svobodomisleci trdijo o tem. kar
hočejo.
Bil sem materialist in ateist: Znanstvene študije so mi počasi omogočile. da sem spregledal igro sil v naravi, dojel sem, da je moderna znanost izključila hipotezo bog, ker pač ni bila več potrebna. Religiozna in
avtoritarna morala, ki sta se opirali na napačen sklep, sta torej morali
izginiti. Toda kakšna je bila ta nova morala, ki je bila v skladu z naravnimi zakoni, ki naj bi ponovno oživila stari svet in porodila srečnejše
človeštvo''
Takrat so se začeli moji odnosi z nekaterimi anarhističnimi tovariši,
ki jih še danes prištevam k najboljšim, kar sem jih sploh poznal. Značaj
teh mož me je že od samega začetka očaral. Cenil sem njihovo veliko
odkritosrčnost, njihovo skrajno globoko zaničevanje vseh predsodkov;
in hotel sem poznati ideje, ki so te može tako zelo ločevale od drugih,
ki sem jih poprej poznal.
Moj duh je bil zaradi opažanj in osebnih razmišljanj že zrel za te ideje. Samo precizirale so tisto, kar je v meni že obstajalo v nedoločni in
zabrisani obliki.
Postal sem anarhist.
Ni moja naloga, da bi tu razvijal teorijo anarhizma. Rad bi samo poudaril njegovo revolucionarno plat, odklanjajočo in uničevalno plat. zaradi katere sem moral stopiti pred vas. V trenutku, ko se zaostruje boj
proti buržoaziji in proti njenim sovražnikom, me mika, da bi rekel tako.
kot Souvarine iz ..Germinala": ,.Vse misli na prihodnost so kriminalne,
ker preprečujejo preprosto in čisto uničenje ter zavirajo napredovanje
revolucije."
Ko je neka ideja dozorela, ko je našla svojo formulo, bi tako moralo
slediti udejanjenje. Bil sem prepričan, da je sedanja struktura družbe
slaba, hotel sem se boriti proti njej, da bi s tem pospešil njeno odmiranje. V ta boj sem šel z neznanskim sovraštvom, ki ga je vedno znova
poživljal ogorčenje zbujajoči pogled na to družbo, v kateri je vse podlo,
vse strahopetno, kjer vse preprečuje razmah človeških strasti, teh velikodušnih vzgibov srca in svobodnega razmaha misli.
*
*
*
Želel sem postopati tako trdo in pravično, kot sem le mogel. Začnimo torej s prvim atentatom, ki sem ga izvedel, z eksplozijo v Rue des
Bons Enfants.
Napeto sem sledil dogodkom v Carmeauxu.
Ob prvih novicah o stavki sem zavriskal od veselja: rudarji so očitno
končno bili pripravljeni opustiti miroljubne in nekoristne stavke, v katerih zaupljivi delavec potrpežljivo čaka, da bi njegovih par frankov triumfiralo nad milijoni družbe. Videti je bilo, da se bodo podali na pot nasilja, kar je tudi res bilo dokončno potrjeno 15. avgusta 1892.
Urade in poslovno stavbo rudnika je zavzela množica, ki se je naveličala trpljenja brez maščevanja: inženir, ki je bil pri delavcih hudo osovražen in se jim je postavil na pot. je dobil pravično plačilo.
Kdo so bili ti možje?
Prav tisti, ki so v kali udušili vsako revolucionarno gibanje, iz strahu, da se ljudstvo, ko bi se enkrat prebudilo, ne bi več uklanjalo njihovi
volji; tisti, ki tisoče silijo v mesece trajajoča odrekanja, da bi potem
njihovo trpljenje obesili na veliki zvon in si s tem pridobili tolikšno
popularnost, da si lahko zagotovijo mandat - pri tem mislim na socialistične voditelje; kajti ti ljudje so se dejansko polastili stavkovnega gibanja. Videli smo. kako se je nenadoma razlila cela reka leporečnikov po
deželi, ki so se povsem posvetili stavki, organizirali vpise, imeli govore in
povsod postavljali mezdne zahteve. Rudarji so jim prepuščali iniciativo.
In kaj seje zgodilo potem, je znano.
Prišlo je do večne stavke; delavci so se lahko zelo od blizu seznanili z
lakoto, svojo stalno spremljevalko; porabili so borne rezerve svojega
sindikata in drugih združenj, ki so jim priskočila na p o m o č , in so se
potem, po dveh mesecih, s povešenimi glavami vrnili v svoje jaške, bolj
usmiljenja vredni kot prej. Tako preprosto bi bili lahko že od vsega
začetka zadeli družbo na edinem ranljivem mestu, pri denarju: zažgati
skladišče premoga, razbiti jamske stroje, uničiti črpalke.
Seveda bi bila družba hitro kapitulirala. Toda visoki svečeniki socializma ne dopuščajo takega ravnanja, namreč anarhičnega ravnanja. Pri
tej igri človek tvega zaporno kazen in. kdo bi vedel, morda tudi eno od
onih krogel, ki so imele tako čudodelno moč v Fourmiesu. S tem si
človek ne pridobi sedeža v občinskem svetu ali v zakonodajni skupščini. Skratka, red, ki je bil za trenutek moten, je spet zavladal v Carrneauxu.
Družba, še mogočnejša kot prej. je nadaljevala z izkoriščanjem in
gospodje delničarji so si čestitali k razveseljivemu izidu stavke. No, še
vedno se izplača, da človek tam kasira dividende.
In takrat sem se odločil, da naj bi se v tem blagozvenečem koncertu
začul glas. ki so ga buržuji sicer prej že slišali, ki pa je. kot je bilo videti,
utihnil z Ravacholom. glas dinamita.
Buržoaziji sem hotel pokazati, da njene radosti ne bodo več popolne,
da njene nesramne triumfe čakajo motnje, da se bo njeno zlato tele
zamajalo na podestu in da ga bo zadnji sunek končno pahnil v blato in
kri.
Obenem pa sem tudi hotel, da bi rudarji dojeli, d a j e samo ena kategorija ljudi, anarhisti, ki z njimi čutijo njihove skrbi in ki so jih pripravljeni maščevati. Ti ljudje ne sedijo v parlamentu tako kot gospodje
Guesde in konzorti. ti ljudje obiskujejo giljotino.
Pripravil sem si torej razstrelivo. Za trenutek sem pomislil na obtožbo proti Ravacholu. In nedolžne žrtve? Ta problem je bil kaj hitro
rešen. V hiši, v kateri se nahajajo poslovni prostori ..Compagnie de Carmeaux". so stanovali sami buržuji. Nedolžnih žrtev torej ne bo. Buržoazija kot celota živi od izkoriščanja, zato naj bi tudi v celoti plačala za
svoje zločine. Tako sem v absolutni gotovosti, d a j e moje ravnanje legitimno, nastavil razstrelivo pred vrata poslovnega prostora družbe.
Med obravnavo sem povedal, da sem goreče upal, da bo moje orodje,
če bi ga slučajno odkrili še pred eksplozijo, eksplodiralo po možnosti v
policijskem komisariatu in s tem še vedno prizadelo moje sovražnike.
Toliko o nagibih, ki so me navedli na prvi atentat, ki mi ga tu očitajo.
*
*
*
Pojdimo k drugemu, h kavarni Terminus. Ob času afere Vaillant sem
bil prišel v Pariz. Doživel sem strahotne represije po atentatu v palači
Bourbon. Bil sem priča drakonskih ukrepov vlade proti anarhistom.
Povsod špijonaža, preganjanja, aretacije. Samovoljne racije, veliko
ljudi so iztrgali iz naročja njihovih družin in jih vrgli v ječo. Kaj se je
zgodilo z ženami in otroki teh tovarišev, ki so bili zaprti? Nihče se ni
menil za to. Anarhist ni bil več človek, bilje divja žival, ki s o j o gonili z
vseh strani in njeno uničenje je terjal ves buržoazni tisk, ti podli sužnji
nasilja. Obenem so prepovedali anarhistične časopise in brošure, ukinili
pravico zbiranja. Toda sledilo je še več: ko so enega od tovarišev hoteli
povsem izključiti, je nek ovaduh zvečer v njegovo sobo podtaknil paket
tanina. drugo jutro pa se je začelo zasledovanje na podlagi ukaza, k i j e
bil izdan že prejšnji večer. Našli so dozo s sumljivim praškom, tovariš je
prišel pred sodišče in dobil tri leta ječe.
Pa vprašajte ničvrednega ovaduha, ki se je pritihotapil pri tovarišu
Merigeaudu, ah je res!
Toda vsak način postopanja je bil dobrodošel. Ker je zadeval sovražnika, ki so se ga bali, in so hoteli tisti, ki so pred njim trepetali, pokazati
svoj pogum.
In ali nismo mar kot vrhunec tega križarskega pohoda proti krivovercem čuli gospoda Raynala, notranjega ministra, ki je skupščini izjavljal, da so ukrepi vlade prinesli dober uspeh, da so potisnili grozo nazaj v
tabor anarhistov! Pa še ni bilo dovolj. Na smrt so obsodili človeka, ki ni
nikoli ubijal; do konca so hoteli izkazovati svoj pogum: in so ga nekega
jutra giljotinirali.
Toda, moji gospodje meščani, predolgo ste delali račun brez krčmarja. Na stotine ljudi ste pozaprli, prizadeli številne družine, toda tudi
zunaj vaših ječ so še bili ljudje, o katerih niste še nič slutili, ki so se v
senci udeleževali vašega lova na anarhiste in samo čakali na ugodni trenutek. da bi sami postali lovci na lovce.
Besede gospoda Raynala so zato bile izziv anarhistom. Ti so izziv
sprejeli. Bomba v kavarni Terminus je bila odgovor na vse vaše kršitve
svobode, vaše aretacije, vaša preganjanja, na vaše zakone proti tisku,
vaše masovne izgone inozemcev, vaše giljotiniranje.
Toda. boste rekli, čemu napadati miroljubne obiskovalce kavarne, ki
poslušajo glasbo in ki morda niso niti član magistrata niti poslanec niti
funkcionar?
Čemu? Povsem preprosto. — Buržoazija je anarhiste zlila v sklenjen
blok. Samo en sam je bil vrgel b o m b o ; devet desetin tovarišev ga sploh
ni poznalo. Toda vse to ni nič pomagalo. Zasledovali so jih vse skupaj;
gonili so vse, kar je bilo v kakršnikoli zvezi z anarhizmom.
Dobro! Ker ste tako krivdo za dejanja enega samega naložili celi
stranki, ker ste tolkli kar po vseh, tudi mi udarjamo po vseh.
Ali naj bi napadali samo poslance, ki sprejemajo zakone, člane magistratov, ki te zakone aplicirajo, in policiste, ki nas k o n č n o aretirajo?
Mislim, da ne.
Vsi ti ljudje so samo orodje, ne delujejo v svojem lastnem imenu;
buržoazija je ustanovila njihove službe za svojo lastno zaščito; nič bolj
niso krivi kot drugi. Dobri buržuji, ki vseeno prejemajo kupone svojih
naložb, ki brezdelno živijo od izkoriščanja delavcev, ne da bi imeli kako
funkcijo, tudi ti morajo dobiti svojo kazen.
Pa ne samo oni, temveč tudi vsi, ki so zadovoljni s pričujočim
redom, ki odobravajo postopanje vlade, ga zagovarjajo in tako postajajo
njeni pajdaši, ti uslužbenci s 300 in 500 franki na mesec, ki še bolj kot
debeli buržuji sovražijo ljudstvo, ta neumna in ambiciozna množica, ki
se vedno znova postavlja na stran močnejšega, ti stalni obiskovalci Terminusa in drugih kavarn.
Zato sem udaril po množici, ne da bi si bil svoje žrtve poprej izbral.
Buržoazija naj bi končno dojela, da so se tisti, ki so trpeli, svojega
trpljenja naveličali; kažejo zobe in čim brutalneje bodo postopali z njimi, toliko brutalneje bodo udarili nazaj.
Prav nič ne spoštujejo človeškega življenja, ker ga tudi buržoazija
sama ne spoštuje. Morilci „krvavega tedna" in iz Fourmiesa nimajo
nobene pravice, da bi druge imenovali morilce.
Ne prizanašajo niti ženskam niti otrokom meščanov, saj tudi drugi
ne prizanašajo ženam in otrokom, ki jih oni ljubijo. Ali mar otroci revščine, ki od lakote počasi umirajo za anemijo, niso nedolžne žrtve? Pa
žene, ki garajo v vaših delavnicah in si uničujejo zdravje, da bi zaslužile
po 4 0 soujev na dan, pa so še lahko srečne, če jih revščina ne pahne v
prostitucijo? Ali stari ljudje, ki so vse svoje življenje bili vaši proizvajalni
stroji, ki pa jih vržete na smetišče ali v ubožnico, ko so iztrošeni? Bodite vsaj toliko pogumni, vi gospodje iz buržoazije, da te zločine priznate,
in priznajte, da so naši povračilni ukrepi povsem legitimni.
*
*
*
Seveda si ne delam nobenih iluzij. Vem, da mojega ravnanja premalo
pripravljene množice še ne morejo razumeti. Celo med delavci, za katere
sem se boril, me imajo mnogi, ki so jih premamili vaši časopisi, za svojega sovražnika. Toda to me ne moti. Ne menim se za sodbo drugih ljudi.
Vem seveda tudi, da se marsikdo imenuje anarhist, pa odklanja vsako
izražanje solidarnosti z dejanjem. Radi bi uveljavili neko zelo prozorno
razlikovanje med teoretiki in teroristi. Ker so preveč strahopetni, da bi
tvegali lastno življenje, se odrekajo tudi tistih, ki ukrepajo; toda vpliv, ki
ga po svojem prepričanju imajo na revolucionarno gibanje, je enak ničli.
Polje je danes v akciji, brez slabosti in brez popustljivosti.
Aleksander Hercen, ruski revolucionarje to izrazil takole: „Od dveh
reči samo eno: ali kaznovati in korakati naprej, ali pomilostiti in se spotakniti na pol poti."
Mi ne bomo niti pomiloščali niti se spotikali in korakamo naprej,
dokler na koncu ne bo revolucija, cilj vsega našega truda, okronala našega delovanja s svobodnim svetom.
V tej vojni brez milosti, ki smo jo napovedali buržoaziji, ne zahtevamo nobenega sočutja. Prinašamo smrt, pa jo bomo tudi prenesli. Tako
ravnodušno pričakujem vašo kazen.
Dobro veni, da moja glava ne bo zadnja pod vašo sekiro; tudi druge
bodo še padle, kajti tisti, ki trpijo lakoto, so počasi našli pot v vaše
kavarne in velike restavracije; v Terminus in Foyot.
Še druga imena boste lahko zapisali v krvave sezname naših mrtvili.
Obešali ste ljudi v Chicagu, jih s sekiro obglavljali v Nemčiji, zadušili v
Jerezu, streljali v Barceloni, giljotinirali v Montbrisonu in Parizu - nikoli pa ne boste uničili anarhizma.
Njegove korenine segajo pregloboko, ker nastaja v srcu korurnpirane.
razpadle družbe, ker je nasilna reakcija na etablirani red. Anarhizem
predstavlja egalitarna in svobodnjaška prizadevanja, ki bodo razbila
obstoječo avtoriteto; anarhizem je povsod in je zato nepremagljiv. Na
koncu vas bo ubil.
To sem vam, moji gospodje porotniki, želel povedati. Sedaj boste
slišali mojega odvetnika.
Ker vaši zakoni vsakemu obtožencu vsiljujejo zagovornika, je moja
družina izbrala gospoda Hornbostela.
Toda karkoli vam bo že rekel, na noben način ne bo mogel oslabiti
tistega, kar sem povedal. Moje izjave so natančen odsev mojih misli. In
od teh niti najmanj ne odstopam.
V 27. februarja 1894 napisanem pismu direktorju jetnišniee je Henry
takole opisal svoje pojmovanje
anarhije:
,,Gospod, želel bi vam samo na kratko povzeti svojo idealno predstavo anarhistične družbe:
- Nobene avtoritete več, ki je sreči človeštva bolj na poti kot morda tisti maloštevilni izgredi, do katerih lahko pride v času nastajanja
svobodne družbe.
Namesto sedanje avtoritarne družbene strukture svobodno grupiranje
individuov v skladu z njihovimi simpatijami in afinitetami, brez zakonov
in brez predpostavljenih.
- Nobene privatne lastnine več; podružbljenje vse produkcije. Delo
za vsakega posameznika v skladu z njegovimi potrebami, poraba vsakega
v skladu z njegovimi potrebami, to pomeni po njegovi mili volji!
- Nobene družine več, ki samo egoistično in buržoazno razglaša
moža za lastnino žene in ženo za lastnino moža; ki zahteva, da ostaneta
dva človeka, ki sta se v nekem trenutku ljubila, do konca življenja vezana drug na drugega.
Narava je muhasta, terja vedno nove vtise, vedno nova čustva. Hoče
svobodno ljubezen; zato tudi mi h o č e m o svoboden zakon.
- Nobenih častilcev domovine več, nobenega sovraštva med brati,
ki ščuva ljudi, ki se niso nikoli videli, enega proti drugemu. Na mesto te
ozkosrčne in malodušne privrženosti šovinista njegovi domovini naj
stopi široka in globoko občutena ljubezen do vsega človeštva, brez ločevanja ras.
- Nobenih ver več, ki so jih skovali duhovniki, da bi lahko poneumljali množice, da bi jim lahko dajali upanje na boljše življenje v prihodnosti, medtem ko oni sami uživajo zemeljsko življenje.
V nasprotju s tem pa nenehno razvijanje znanosti, ki bo dostopna
vsakemu, ki ga študij privlači, tako da bodo postopno vsi ljudje prišli do
spoznanja materializma.
Natančnejše raziskovanje hipnotičnih pojavov, ki jih znanost danes
začenja ugotavljati, da bi lahko razkrinkali šarlatane, ki nevednim prikazujejo povsem materialna dejstva v čudežni in nadnaravni luči.
— Z eno besedo, nobenih ovir več za svoboden razvoj človekove
narave.
Prosto razvijanje vseh telesnih, duhovnih in čustvenih sposobnosti."
Lev Tolstoj (1828 - 1910)
11. Suženjstvo našega časa (1900)
. . . Z a k o n i so vzroki suženjstva ( XI)
Suženjstvo našega časa izvira iz treh uzakonitev o zemlji, o dajatvah
in o lastnini. In zato so vsi poskusi ljudi, ki bi radi izboljšali položaj
delavcev, nehote, pa čeprav tudi podzavestno usmerjeni k tem trem
uzakonitvam.
Eni odvzemajo davščine, ki bremenijo delovno ljudstvo, in jih prenašajo na bogatine; drugi rajši razveljavljajo pravico do zemljiške lastnine
in poznamo že poskuse uresničevanja tega na Novi Zelandiji in v eni od
ameriških držav (približevanje k temu je tudi omejevanje pravice do razpolaganja z zemljo na Irskem); tretji - socialisti — se rajši zatekajo k
podružbljenju delovnega orodja in predlagajo obremenitev dohodkov in
dediščin z davščinami in omejitev pravic kapitalistov in podjetnikov.
Človek bi mislil, da razveljavljajo prav uzakonitve, ki povzročajo suženjstvo, in d a j e mogoče po tej poti pričakovati odpravo suženjstva. Vendar se nam je treba samo malo pobliže ozreti po okoliščinah, v kakršnih
opravljajo in domnevajo razveljavitev teh uzakonjenosti, pa se že prepričamo, da so vsi, ne samo praktični, temveč tudi teoretični načrti za
izboljšanje položaja delavcev samo nadomestitev enih uzakonjenosti, ki
povzročajo zasužnjenost, z drugimi uzakonitvami, ki uveljavljajo nove
oblike sužnosti. Tako na primer tisti, ki odpravljajo davščine in dajatve
pri revežih, v začetku razveljavljajo uzakonitev v neposrednih davkih,
potem pa dajatve prenašajo z revežev na bogatine in morajo neizogibno
ohraniti in ohranjajo uzakonitve o zemljiški lastnini, o proizvodnih
orodjih in drugih predmetih, na katere se prenese vsa teža dajatev. Ohranitev uzakonjenosti o zemlji in lastnini, ki osvobaja delavce od davščin,
pa jih izroča v suženjstvo zemljiških lastnikov in kapitalistov. Ti. ki razveljavljajo uzakonitve o zemljiški lastnini, kakor na primer Henry George, predlagajo nove uzakonitve o obvezni zemljiški renti, obvezna zem-
P r e v z e t o iz Lev N . T o l s t o j . O u m e t n o s t i
in d r u ž b i ,
1 9 8 0 , str. 4 3 7 - 4 9 7 ( o d l o m e k ) . P r e v e d e l J a n k o M o d e r .
DZS, Ljubljana
ljiška renta pa neizogibno uveljavi novo obliko sužnosti, ker si mora
človek, ki je prisiljen k plačevanju rente ali edinega davka, pri vsaki
slabi letini in nesreči sposoditi denar pri tistemu, ki ga ima. in tako spet
zaide v suženjstvo. Tisti pa, ki. kakor socialisti, pri načrtu odpravljajo
uzakonitve o davščinah in so povrh tega prisiljeni vpeljati tudi uzakonitve o prisiljenosti k delu. se pravi spet ustanavljajo suženjstvo v njegovi
prvotni obliki.
Tako da so se tako ali drugače doslej vse odprave, praktične kakor
tudi teoretične, enih uzakonitev, ki povzročajo suženjstvo ene vrste,
vselej nadomestile ali se nadomestujejo z novimi uzakonitvami, ki
ustvarjajo suženjstvo druge, nove vrste.
Dogaja se nekaj takega, kakor dela ječar. ko preklada jetniku verige
z vratu na roke. z rok na noge ali pa mu jih sname, vendar okrepi ključavnice in križe.
Vse izboljšave položaja delavcev, kar jih je bilo do zdaj, so se gibale
samo v tem okviru.
Uzakonitve o pravici gospode, da smejo siliti sužnje k prisilnemu
delu. so zamenjale uzakonitve o pripadanju vse zemlje gospodi. Uzakonitve o pripadanju zemlje gospodi so zamenjale uzakonitve o davščinah, odločanje o njih pa sodi v oblast gospode. Uzakonitve o dajatvah
so zamenjale omejitve lastninske pravice do predmetov splošne porabe
in delovnega orodja. Uzakonitve o pravici do zemljiške lastnine, predmetov splošne porabe in proizvodnih orodij, so na vrsti, da jih zamenjajo predlagane uzakonitve o prisilnem delu.
Prvotna oblika suženjstva je bila neposredno primoranje k delu.
Potem ko smo prehodili ves krog vseh mogočih odkritih oblik - zemljiške lastnine, dajatev, lastnine predmetov splošne porabe in proizvodnih
orodij - se suženjstvo vrača k svoji prvotni obliki, pa čeprav v spremenjeni obliki - k neposrednemu primoranju k delu.
Zato je jasno, da odprava ene od uzakonitev, ki povzročajo suženjstvo našega časa - ali dajatev ali zemljiške lastnine ah lastnine predmetov splošne porabe - ne razveljavi suženjstva, temveč pomeni le odpravo ene od njegovih oblik, ki jo takoj nadomesti druga, kakor seje zgodilo z odpravo osebnega suženjstva - tlačanskega prava - z odpravo
dajatev. Saj niti odprava vseh teh zakonikov hkrati ne razveljavi suženjstva, temveč sproži novo, nam še neznano obliko suženjstva, o kateri se
je že zdaj nekolikanj pokazalo, da utesnjuje svobodo delavcev z uzakonitvijo o omejitvah delovnega časa, starosti, zdravstvenega stanja, z
zahtevami po obveznem obiskovanju šol, z odbitki odstotkov za oskrbo
starih in invalidnih, z vsemi ukrepi tovarniških nadzorstev, s pravilniki
o zadružnih skupnostih in tako naprej. Vse to ni nič drugega kakor
uvodne uzakonitve, ki pripravljajo novo obliko suženjstva, kakršne še
nismo poznali.
Tako da postaja jasno, da bistvo suženjstva ni v teh treh uzakonitvah,
na katerih sloni do zdaj, in niti ne v teh ali drugih uzakonitvah, temveč
v tem, da imamo uzakonitve in imamo ljudi, ki imajo možnost postavljati si zase ugodnejše uzakonitve, in da bo obstajalo tudi suženjstvo,
dokler bodo ljudje imeli to možnost.
Poprej je bilo za ljudi ugodno, če so imeli neposredne sužnje; postavili so uzakonitve o osebnem suženjstvu. Potem je postalo ugodnejše
imeti zemljiško lastnino, pobirati davščine, ohranjati pridobljeno lastnino; postavili so ustrezne uzakonitve. Zdaj je ljudem ugodno, če ohranjajo obstoječo porazdelitev in delitev dela; postavljajo take uzakonitve,
ki bi prisilile ljudi, da bi delali ob obstoječi porazdelitvi in delitvi dela.
In zato so temeljni vzrok suženjstva uzakonitve, se pravi to, da obstajajo ljudje, ki imajo možnost, da jih postavljajo.
Kaj pa se pravi uzakonitev in kaj daje ljudem možnost, da jih postavljajo?
V č e m je bistvo z a k o n o v ? V vladinem organiziranem nasilju
(XII)
Obstaja cela znanost, starejša in bolj lažniva in meglena kakor politična ekonomija, katere služabniki so skozi stoletja napisali na milijone
knjig (ki so si večinoma med seboj v navzkrižju), da bi odgovorili na ta
vprašanja. Ker pa namen te znanosti kakor tudi politične ekonomije ni
v tem, da bi pojasnila, kaj je in kaj bi moralo biti, temveč v tem, da
dokaže, da to, kar je, tudi mora biti, je v tej znanosti mogoče odkriti
zelo veliko razglabljanja o pravu, o subjektu, o ideji države in tako
naprej, o predmetih, ki so nerazumljivi ne samo za učence, temveč tudi
za učitelje teh znanosti; vendar ni nobenega jasnega odgovora na vprašanje. kaj je pravzaprav uzakonitev.
Po znanosti je uzakonitev izraz volje vsega ljudstva; ker pa je kršilcev
uzakonitev ali takih, ki bi radi kršili zakonike, vendar jih ne kršijo samo
zato. ker se bojijo kazni, ki so predvidene za neizpolnjevanje uzakonitev, zmeraj več kakor tistih, ki želijo izpolnjevati uzakonitve, je očitno,
da uzakonitev v nobenem primeru ne moremo jemati kot izraz volje
vsega ljudstva.
Obstajajo na primer uzakonitve o tem, da ne smemo poškodovati
brzojavnih drogov, o tem, da mora vsak človek odslužiti vojaško
dolžnost ali da mora biti porotnik, ali o tem, da ne smemo prenašati
nekaterih predmetov čez določeno črto, ah o tem, da ne smemo uporabljati zemlje, ki velja za lastnino drugega, da ne smemo delati denarja,
da ne smemo uporabljati predmetov, ki veljajo za lastnino drugega.
Vse te uzakonitve in še številne druge so izredno različne in imajo
lahko kar se da različne motive, prav nobena od njih pa ne izraža volje
vsega ljudstva. Skupna poteza vseh uzakonitev je samo ena, in sicer ta:
če jih kateri od ljudi ne izpolni, pošljejo nadenj oborožene ljudi in oboroženi ljudje pretepejo, vzamejo svobodo ali pa celo ubijejo tega, ki se
ne ravna po uzakonitvah.
Če človek noče oddati v obliki dajatev od njega zahtevanega dela
sadu svojega dela, pridejo oboroženi ljudje in mu vzamejo tisto, kar
zahtevajo od njega, če se pa upira, ga pretepejo, mu vzamejo svobodo,
včasih ga pa tudi ubijejo. Ravno tako je tudi s človekom, če začne uporabljati zemljo, ki velja za lastnino drugega. Ravno tako se zgodi s človekom, ki ne izkaže spoštovanja tistemu, komur je predpisano izkazovati spoštovanje, in ravno tako s tistim, kdor ne izpolni zalite ve, da bi
šel k vojakom, ali ne upošteva prepovedi o izdelavi denarja . . .
Za vse neizpolnitve predpisanih uzakonitev so tisti, ki se pregrešijo
v tem, podvrženi palicam, odvzemu svobode, celo usmrtitvi pod rokami
ljudi, ki so postavili zakone.
Izmislili so si veliko vseh mogočih ustav, začenši z angleško in ameriško in z japonsko in turško na koncu, po katerih bi morali ljudje verjeti. da so vse uzakonitve, kar jih je postavljenih v njihovi državi, postavljene po volji njih samih. Vendar vsi vedo, da so ne samo v despotskih,
temveč tudi v najbolj na videz svobodnih državah, kakor so Anglija,
Amerika, Francija in druge, uzakonitve, ki so ugodne za tiste, ki imajo
oblast — pa naj bodo to številni, samo nekateri ali celo samo en človek.
V izpolnjevanje pa jih spravljajo zmeraj in povsod le s tem. s čimer so
zmeraj in povsod silili in silijo posamezne ljudi izpolnjevati voljo drugih,
se pravi s tepežem, odvzemanjem svobode, z usmrtitvami, kakor drugače tudi ne more biti.
Ne more pa biti drugače zato, ker so uzakonitve zahteve, naj se
izpolnjujejo znana pravila. Če pa hočeš nekatere ljudi pripraviti do tega,
da bi izpolnjevali posamezna pravila, se pravi to, kar hočejo od njih
drugi, ne gre drugače kakor s tepežem, odvzemanjem svobode in z
usmrtitvami. Če obstajajo uzakonitve, potem mora biti tudi sila, ki more ljudi prisiliti, da jih izpolnjujejo. Sila, ki ima tako moč, da prisili
ljudi, da izpolnjujejo pravila, se pravi voljo drugih, je samo ena - nasilje,
pa ne navadno nasilje, ki ga uporabljajo ljudje drug proti drugemu ob
trenutkih strasti, temveč organizirano nasilje, ki ga zavestno uporabljajo ljudje, ki imajo oblast, in sicer v ta namen, da prisilijo druge ljudi, da
vselej izpolnjujejo pravila, ki so jih oni postavili, se pravi tisto, kar hočejo oni.
In potemtakem bistvo uzakonitev nikakor ni v subjektu ali objektu
prava, ne v obliki države, v celotni volji ljudstva in tako naprej, v neopredeljenih in zapletenih besedah, temveč v tem, da so ljudje, ki razpolagajo z organiziranim nasiljem in imajo možnost prisiliti ljudi, da izpolnjujejo njihovo voljo.
Tako da bi bila natančna, vsem razumljiva in nesporna opredelitev
uzakonitev takale:
Uzakonitve so pravila, ki jih postavijo ljudje, ki uporabljajo organizirano nasilje, za neizpolnjevanje pravil pa so kršilci podvrženi
tepežu, odvzemu svobode in celo usmrtitvi.
V tej opredelitvi je tudi odgovor na vprašanje: kaj daje ljudem možnost, da postavljajo zakone. Možnost postavljanja zakonov jim daje
tisto, kar jim zagotavlja, da bodo izpolnjevani: organizirano nasilje.
Kaj se pravi vlada? In j e s p l o h m o g o č o b s t o j brez vlade?
(XIII)
Vzrok za klavrn položaj delavcev je suženjstvo. Vzrok suženjstva so
uzakonitve. Uzakonitve pa so utemeljene na organiziranem nasilju.
In zato je izboljšanje človeškega položaja mogoče samo z odpravo
organiziranega nasilja.
Ampak organizirano nasilje je vlada. Pa je sploh mogoče živeti brez
vlade? Brez vlade je kaos, anarhija, je konec vseh dosežkov civilizacije in
se ljudje vrnejo v prvotno divjaštvo. Samo dotaknite se sedanje ureditve
stvari, pravijo po navadi ne samo tisti, za katere je obstoječa ureditev
ugodna, temveč tudi tisti, za katere je očitno neugodna, ki pa so se ji
tako privadili, da si ne morejo zamišljati življenja brez vladnega nasilja
— z odpravo vlade bi nastale največje nesreče: poboji, ropanje, umori in
ob koncu vsega tega bodo zavladali vsi najslabši in bodo zasužnjeni dobri — saj je vse to že bilo in je tudi zdaj, da niti ne govorimo o tem, da
domnevanje, češ da bi odprava sedanje ureditve sprožila zmede in nerede, ne dokazuje, d a j e sedanja ureditev dobra.
„Samo dotaknite se obstoječe ureditve — pa nastanejo največje
nesreče."
Samo dotaknite se ene opeke med tisoč opekami, ki so zložene v
nekaj sežnjev visok in ozek steber — pa se vse opeke razvalijo in razbijejo. Vendar to, da vsaka ven potegnjena opeka in vsak sunek razkeglja
tak steber in vse opeke, nikakor ne dokazuje, da bi bilo pametno ohranjati opeke v nenaravnem in neudobnem položaju. Nasprotno, to dokazuje, da opek ne smemo imeti v takem stebru, temveč jih moramo zložiti tako, da se krepko držijo in jih je mogoče uporabljati tako, da ni
treba pri tem podreti vse zgradbe. Ravno tako je tudi s sedanjo državno
ureditvijo. Državna ureditev je zelo umetna in majava, vendar to, d a j o
tak neznaten sunek podre, ne samo da ne dokazuje, da je nujno potrebna, temveč nasprotno dokazuje, da tudi v primeru, če je bila kdaj
nujno potrebna, zdaj sploh ni potrebna, se pravi, d a j e pravzaprav škodljiva in nevarna.
Škodljiva in nevarna je zato, ker se pri tej ureditvi vse zlo, ki obstaja
v družbi, ne samo ne zmanjšuje in ne zboljšuje. temveč se samo krepi in
utrjuje. Krepi in utrjuje se zato, ker se bodisi opravičuje in se oblači v
privlačne oblike ali pa se skriva.
Vse blaginje ljudstev, ki se nam kažejo v tako imenovanih dobro urejenih državah, vladanih z nasiljem, so kajpak samo videz — fikcija. Vse
kar more pokvariti zunanjo uglajenost - vsi bolni, lačni, grdo izkrivljeni. vsi so poskriti po takih krajih, kjer jih ni mogoče videti. Ampak to,
če jih ni videti, ne dokazuje, da jih ni. Nasprotno, tem več jih je, kolikor bolj so skriti, in kolikor bolj so okrutni nasproti njim tisti, ki jih
porajajo.
Že res. da vsaka kršitev, še toliko bolj pa odprava vladne dejavnosti,
se pravi organiziranega nasilja, pokvari tako zunanjo uglajenost življenja, vendar kršitev ne povzroči razkroja življenja, temveč samo razgali
tisto, kar je bilo skrito, in da možnost poprave.
Ljudje so mislili in verjeli do zadnjega časa, do konca sedanjega stoletja, da ne morejo živeti brez vlad. Vendar gre življenje naprej, življenjske razmere in človeški pogledi na življenje se spreminjajo. In ne glede
na prizadevanja vlad. usmerjena v to, da bi obdržali ljudi v otroškem stanju, v katerem se užaljenemu človeku dozdeva laže, če se lahko komu
potoži, se ljudje — zlasti delovni ljudje — ne samo v Evropi, temveč tudi
v Rusiji, vsi čedalje bolj izvijajo iz otroštva in začenjajo domnevati
resnične okoliščine svojega življenja.
..Vi nam pravite, da nas bodo brez vas zasedli sosednji narodi: Kitajci, Japonci", govorijo zdaj ljudje iz ljudstva, ,,mi pa beremo časopise in
vemo, da nam nihče ne grozi z vojno, da pa se samo vi, državniki, zaradi
kaj vemo kakšnih nam nerazumljivih namenov jezite drug na drugega in
potem pod pretvezo obrambe svojih narodov snujete vojne drug z drugim, nas uničujete z dajatvami za vzdrževanje armad, ladjevij, oborožitev. strateških železniških prog. potrebnih samo za vašo častihlepnost in
samoljubnost, kakor ste jo zdaj zasnovali z miroljubnimi Kitajci. Pravite, da v naš prid branite zemljiško lastnino, vendar vaša obramba dosega
to, d a j e vsa zemlja bodisi prešla ali prehaja v oblast nedelavnih družb,
bankirjev, bogatinov; mi pa, velikanska večina ljudstva, smo brez zemlje in smo v krempljih nedelajočih. S svojimi zakoni o zemljiški lastnini
ne branite zemljiške lastnine, temveč zemljo jemljete tistim, ki delajo.
Pravite, da branite vsakemu človeku sadove njegovega dela, pri tem pa
delate ravno narobe: vsi ljudje, ki izdelujejo dragocene predmete, so
zaradi vaše navidezne obrambe postavljeni v tak položaj, da nikoli ne
samo ne morejo dobiti vrednosti svojega dela, temveč je tudi vse njihovo življenje popolnoma odvisno in v oblasti nedelajočih ljudi".
Tako začenjajo razumevati in govoriti ljudje ob koncu našega stoletja. In prebujenje iz uspavanosti, v kateri so jih držale vlade, poteka v
nekakšni hitro se večajoči progresivnosti. V zadnjih petih, šestih letih se
je javno mnenje ljudstva ne samo po me stili, temveč tudi po vaseh, ne
samo v Evropi, temveč tudi pri nas v Rusiji presenetljivo spremenilo.
Pravijo, da brez vlad ne bo tehle ustanov: razsvetljenskih, vzgojnih,
družbenih, ki so potrebne za vse.
Ampak zakaj naj bi to domnevali? Zakaj naj bi mislili, da nevladni
ljudje ne bi znali sami urediti življenja zase ravno tako dobro, kakor ga
urejajo ne zase, temveč za druge vladni ljudje?
Mi nasprotno vidimo, da v najbolj vseh mogočih primerih v življenju
v našem času ljudje urejajo sami svoje življenje neprimerno bolje, kakor
ga urejajo zanje ljudje, ki jim vladajo. Ljudje brez vsakršnega vmešavanja vlade ustanavljajo vse mogoče skupne ustanove - delavske zveze,
zadružne skupnosti, družbe železniških prog, zadruge, sindikate. Če so
za skupno stvar potrebni prispevki, zakaj je treba misliti, da bi svobodni
ljudje brez nasilja ne znali prostovoljno zbrati potrebnega denarja in
napraviti vsega, kar se naredi z davščinami, če so le take ustanove koristne za vse? Zakaj je treba misliti, da sodišča ne morejo biti brez nasilja?
Sodišče ljudi, katerim zaupajo pravdajoči se, je zmeraj bilo in bo in ne
potrebuje nasilja. Tako smo popačeni zaradi dolgotrajnega suženjstva,
da si ne moremo zamisliti vodstva brez nasilja. Vendar to ni res. - Ko
so se ruske občine premaknile v oddaljene kraje, kjer se jim naša vlada
ne vmešava v življenje, uvajajo same svoje prispevke, imajo svojo oblast,
svoje sodišče, svojo policijo in zmeraj ravno tako dobro ravnajo, dokler
se vladno nasilje ne vmeša v njihovo upravo. Ravno tako ni nobenega
razloga za misel, da ne bi mogli ljudje v vsesplošni soglasnosti porazdeliti med seboj uporabe zemlje.
Poznal sem ljudi - uralske kozake - ki so živeli, ne da bi priznavali
zemljiško lastnino. In v vsej skupnosti sta vladala taka blaginja in red.
kakršnih ni v skupnostih, kjer je zemljiška lastnina hranjena z nasiljem.
Tudi zdaj poznam občine, ki živijo, ne da bi priznavale posameznim ljudem pravico do zemljiške lastnine. Vse rusko ljudstvo, kolikor se jaz
spominjam, ni priznavalo zemljiške lastnine. Obramba zemljiške lastnine z vladnim nasiljem ne samo da ne odpravlja boja za zemljiško lastnino. temveč nasprotno ta boj povečuje in ga v večini primerov tudi
povzroča. Ko bi ne bilo obrambe zemljiške lastnine in zaradi nje toliko
večje njene vrednosti, bi se ljudje ne gnetli na enih krajih, temveč bi se
razselili po prostih zemljiščih, ki jih je še toliko na zemeljski obli. Zdaj
pa teče neprenehen boj za zemljiško lastnino in boj z orodjem, ki ga
vlada daje s svojimi zakoni o zemljiški lastnini. In v tem boju zmeraj
zmagujejo tisti, ki sodelujejo pri vladnem nasilju, ne pa tisti, ki delajo na
zemlji.
Ravno tako je tudi glede predmetov, ki nastajajo z delom. Predmeti,
ki v resnici nastajajo s človeškim delom in so nujno potrebni za življenje, so zmeraj v obrambi navad, javnega mnenja, čuta pravičnosti in
vzajemnosti in ne potrebujejo obrambe z nasiljem.
Na ducate tisočev desetin gozda, ki pripadajo enemu samemu lastniku, medtem ko na tisoče ljudi zraven nima kurjave, je treba braniti z
nasiljem. Ravno tako so potrebne obrambe tudi tovarne, industrije, po
katerih je bilo nekaj rodov delavcev izropanih in jih še zdaj ropajo. Še
bolj je potrebnih obrambe na sto in sto tisoče pudov žita enega lastnika. ki čaka na lakoto, preden ga začne trikrat draže prodajati stradajočim ljudem. Vendar živa duša, pa naj bi bil še tako pokvarjen, razen
bogatina ali vladnega uradnika, ne bi vzel kmetu, ki se preživlja s pridelkom svojega dela. pridelka, ki g a j e pridelal, ali krave, ki jo je vzredil, da
hrani z njenim mlekom sebe in svoje otroke, ali uporablja pluge, kose in
lopate, ki jih je sam izdelal. Pa tudi če bi se našel tak človek, ki bi kljub
vsemu vzel svojemu bližnjemu tisto, kar je oni sam izdelal in mu je
potrebno za življenje, bi tak človek prebudil proti sebi tako nejevoljo
pri vseh ljudeh, ki bi bili v enakih okoliščinah, da bi le poredkoma
mogel tako ravnanje izpeljati sebi v prid. Če pa je tak človek tako brez
nravi, da kljub vsemu naredi kaj takega, potem ravno tako naredi tudi
pri najstrožji obrambi lastnine z nasiljem. Po navadi pravi: Kar poskusite odpraviti pravico do zemljiške lastnine in delovnih predmetov — pa
ne bo nihče več delal, če ne bo prepričan, da mu ne bodo odvzeli stvari, ki jih bo naredil. Treba je reči ravno obratno: ko z nasiljem branimo
nezakonito lastninsko pravico, kakor je zdaj v navadi, smo v ljudeh, če
že ne docela uničili, vsaj zelo oslabili naravno zavest pravičnosti glede
uporabe predmetov, se pravi glede naravne in prirojene lastninske pravice. brez katere bi človeštvo ne moglo živeti in ki je zmeraj obstajala in
obstaja med ljudmi.
In tako ni nobenega razloga za domnevo, da bi si ljudje brez organiziranega nasilja ne mogli urediti življenja.
Razumljivo je, da je mogoče reči, da konji in biki ne morejo živeti,
ne da bi nad njimi uganjala nasilje razumna bitja — ljudje; ampak zakaj
ne bi ljudje mogli živeti brez nasilja nad seboj — pa ne kakšnih višjih
bitij, temveč ravno takih, kakor so sami? Zakaj bi se morali ljudje pokoriti ravno nasilju ljudi, ki so v danem trenutku na oblasti? Kaj dokazuje,
da so ti ljudje bolj razumni, kakor so ti, nad katerimi uganjajo nasilje?
To, da si dovoljujejo uganjati nasilje nad ljudmi, dokazuje, da ne
samo niso nič bolj razumni, temveč da so celo manj razumni kakor tisti,
ki se jim pokoravajo. Kitajske preizkušnje za mandarinsko službo, kakor
vemo, ne zagotavljajo, da bodo na oblasti razumnejši, boljši ljudje.
Ravno tako slabo zagotavljajo tako nasledstvo tudi vse ureditve na družbenih stopnjah in lestvicah ali volitve po evropskih državah. Nasprotno,
na oblast se prerivajo zmeraj manj vestni kakor drugi in tudi manj
n ravni.
Pravijo: kako bi neki mogli ljudje živeti brez vlad, se pravi brez nasilja? Treba je nasprotno reči: kako neki morejo ljudje, razumna bitja,
živeti in priznavati za notranjo zvezo svojega življenja nasilje, ne pa
razumno soglasnost?
Eno drži: ljudje so bodisi razumna ali pa nerazumna bitja. Če so
nerazumna bitja, potem so vsi nerazumna bitja in potem vse med njimi
poteka z nasiljem in ni vzroka, da bi eni imeli pravico do nasilja, drugi
pa ne. In za nasilje vlade ni nobenega opravičila. Če pa so ljudje razumna bitja, potem morajo biti njihovi odnosi utemeljeni na razumu in ne
na nasilju ljudi, ki so po naključju zasedli oblast. In potemtakem za
nasilje vlade ravno tako ni opravičila.
Kako odpraviti vlado? ( X I V )
Človeško suženjstvo izvira iz uzakonitev, zakone pa postavljajo vlade
in je potemtakem osvoboditev ljudi iz suženjstva mogoča samo z odpravo vlad.
Ampak kako odpraviti vlade?
Vsi poskusi odprave vlad z nasiljem so do zdaj zmeraj in povsod pripeljali samo do tega, da so mesto strmoglavljenih vlad zasedle druge,
pogosto še bolj okrutne, kakor so bile prejšnje, ki so jih nadomestile.
Da niti ne govorimo o poskusili, ki so se že zvrstili, da bi vlade odpravili z nasiljem, se dotaknimo odprave nasilja kapitalistov, k i j e po teoriji socialistov zdaj na vrsti, in sicer s podružbljenjem proizvodnih orodij
in z novo ekonomsko ureditvijo, vendar se bo moralo to po njihovem
nauku doseči ravno tako z na novo organiziranim nasiljem in se tudi
ohranjati z njim. Kakor poskusi odprave nasilja do zdaj še niso rodili
nobenega sadu, tako očitno tudi v prihodnosti ne bodo mogli pripeljati
ljudi do osvoboditve od nasilja, potemtakem pa tudi ne od suženjstva.
Pa tudi ne more biti drugače. Nasilje uporabljajo eni ljudje nad drugimi
(če ne upoštevamo izbruhov maščevalnosti in hudobije) samo zato, da
prisilijo ene ljudi, da proti svoji volji izpolnijo voljo drugih. In ravno v
nujnosti, da proti svoji želji izpolnjuješ voljo drugih, je bistvo suženjstva. In potemtakem drži: dokler bo kakršno si že bodi nasilje namenjeno, da prisili ene ljudi, da izpolnjujejo voljo drugih, tako dolgo bo tudi
suženjstvo.
Vse poskuse za odpravo suženjstva z nasiljem bi lahko primerjali z
gašenjem ognja z ognjem ali z zadrževanjem vode z vodo ali z zasipanjem ene jame z zemljo, ki jo zraven kopljemo iz druge jame.
In zato mora biti pripomoček za osvoboditev iz suženjstva, če sploh
obstaja, ne v vzpostavljanju novega nasilja, temveč v odpravi tega, ki
daje možnost obstoja vladnemu nasilju. Možnost vladnega nasilja kakor
tudi vsakršnega nasilja majhnega števila ljudi nad velikim številom je
zmeraj omogočalo in omogoča samo to, ker je majhno število oboroženo, večina pa je neoborožena, ah pa je majhno število bolje oboroženo
kakor veliko.
Tako seje ponavljalo pri vseh osvojitvah: tako so podjarmljali narode
- Grki, Rimljani, vitezi, kortesi, tako tudi zdaj podjarmljajo ljudi v
Afriki, v Aziji, tako ohranjajo v podložnosti v mirnem času svoje podlo žnike vse vlade.
Kakor v starih časih tako tudi zdaj eni ljudje vladajo nad drugimi
samo zato, ker so eni oboroženi, drugi pa ne.
V starih časih so vojaki napadali s svojimi poveljniki brezbrambne
prebivalce in si jih podrejali in ropali in so si vsi po deležu svojega sodelovanja, svoje hrabrosti in okrutnosti razdelili plen, tako da je bilo vsakemu vojaku očitno, da je nasilje, ki ga opravlja, koristno zanj. Zdaj pa
oboroženi ljudje, ki so pobrani predvsem iz delavskih vrst. odidejo nad
brezbrambne ljudi, stavkarje, puntarje ali prebivalce tujih dežel, in jih
podjarmijo in izropajo (se pravi, jih prisilijo, da jim izročijo sadove svojega dela), pa ne zase, temveč za ljudi, ki niti ne sodelujejo pri podjarmljanju.
Razlika med osvajalci in vladami je samo v tem, da so osvajalci sami s
svojimi vojaki podjarmljali brezbrambne ljudi in če jim niso bili poslušni, so svoje grožnje, da jih bodo mučili in pobili, tudi uresničili, vlade
pa tega ne opravljajo same, če pa so jim ljudje neposlušni, tudi ne mučij o in ne pobijajo samo neoboroženih prebivalcev, temveč prisilijo, da to
delajo prevarani in zlasti v ta namen pozverinjeni ljudje, vzeti iz istih
ljudi, nad katerimi uganjajo nasilje. Tako d a j e prejšnje nasilje potekalo
z osebnimi prizadevanji: hrabrostjo, krvoločnostjo, spretnostjo samih
osvajalcev: sedanje pa poteka s prevaro.
In potemtakem: če s e j e bilo treba poprej, da si se rešil nasilja oboroženih ljudi, oborožiti in postaviti oboroženo nasilje proti oboroženemu
nasilju, je zdaj. ko je ljudstvo podvrženo s posrednim nasiljem, namreč s
prevaro, za odpravo nasilja potrebno samo razkrinkanje prevare, ki
omogoča majhnemu številu ljudi, da izvaja nasilje nad velikim številom.
Goljufija, s katero se to uresničuje, obstaja v tem, da majhno število
ljudi z oblastjo, ki so jo dobili od predhodnikov, zgrabili pa so jo kot
osvajalci, govori večini: vas je veliko, vendar ste neumni in neizobraženi
in ne morete niti sami sebe voditi niti opravljati svojih skupnih stvari,
zato prevzemamo mi to skrb nase; mi vas bomo branili pred zunanjimi
sovražniki, med vami bomo delali in ohranjali notranji red, opravljali
bomo sodniško službo med vami, postavljali bomo družbene ustanove,
šole, prometne poti in pazili nanje namesto vas: se tako rekoč tudi na
splošno ukvarjali za vašo blaginjo. Za vse to zahtevamo do vas samo, da
se podredite zakonom, ki jih bomo izdajali za vašo varnost in korist, in
ko boste dosegli predpisano starost, da stopite v vojaško službo ali da
plačujete dajatve, za katere bomo najemali armado. In ljudje so pripravljeni sprejeti te pogoje, pa ne zato, ker so pretehtali ugodnosti in neugodnosti svojega položaja (saj nimajo nikoli možnosti, da bi to storili),
temveč zato, ker se že z rojstvom znajdejo v takih okoliščinah, se vzgajajo v njih, in poglavitno zato. ker vlada, se pravi majhno število goljufiveev, ki se zaveda svoje goljufije, uporablja vse pripomočke (in pripomočkov ima zelo veliko) za to, da vcepi ljudem ne samo prepričanje,
da ne morejo živeti brez vlade in vojske, temveč tudi, da ljudje, ki jim
vladajo in so na čelu vojske, zaslužijo kar največje spoštovanje, vdanost,
celo oboževanje. In ljudje gredo v to. Kakor hitro so pa vojaki odbrani
ali najeti in oboroženi, jih podredijo posebnemu pouku, ki se mu reče
disciplina, vpeljanemu šele v novejšem času, potem ko je bilo konec
soudeležbe vojakov pri delitvi plena. Disciplina pa je v tem, da mora ljudem, ki stopijo v ta uk in se ga nekaj časa udeležujejo, popolnoma presahniti poglavitna človeška lastnost: razumna svoboda in da postanejo
poslušni mehanični avtomati za pobijanje v rokah organiziranega hierarhičnega predstojništva, in pouk poteka po zapletenih, spretnih metodah, izdelanih skozi stoletja. In glejte, ravno v disciplinirani vojski je
bistvo goljufije, zaradi katere vlade novega časa vladajo nad narodi.
In potemtakem edini pripomoček za odpravo vlad ni nasilje, temveč
razkrinkavanje goljufije; ljudem se morajo odpreti oči, prvič, da v
krščanskem svetu ni nobene potrebe za obrambo narodov drugega pred
drugim, saj vse zamrze narodov med seboj povzročajo samo vlade same.
in da so vojske potrebne samo za majhno število vladajočih, za narode
pa ne samo da niso potrebne, temveč so v največjem obsegu škodljive,
ker služijo kot orodje za zasužnjevanje ljudi; drugič, ljudje morajo doumeti. da disciplina, ki jo vse vlade tako strašno cenijo, ni nič drugega
kakor najhujši zločin, kakršnega sploh more napraviti človek, saj je
javni dokaz o hudodelskih namenih vlad. Disciplina je uničenje razuma
in svobode v človeku in ne more imeti nobenega drugega namena kakor
samo pripraviti ga do tega, da bi bil voljan storiti taka hudodelstva,
kakršnih ne more storiti živa duša, dokler je v normalnem stanju. Še niti
za obrambno ljudsko vojno ni potrebna, kakor je pred kratkim dokazala
burska vojna. Potrebna je samo in predvsem za tisto, za kar je opredelil
njen namen Viljem Drugi: za opravljanje najhujših zločinov v bratomornih in očetomornih vojnah. Zato ni čudno, da vsi kralji, imperatorji in
celo republikanske vlade tako zelo cenijo disciplinirane vojske. Disciplinirana armada je pripomoček, s katerim lahko s tujimi rokami opravijo
največja hudodelstva, in ker so tako ta mogoča, si z njimi lahko podrejajo ljudstva.
Vzrok ljudske stiske je suženjstvo. Suženjstvo se drži z zakoni. Zakone pa postavljajo vlade. Zato je treba za izboljšanje položaja ljudi v
našem času odpraviti nasilja vlad. Če hočemo odpraviti vlade, se mora-
mo zavedati njihove nepotrebnosti in zločinskosti pripomočkov, s katerimi zasužnjujejo ljudstvo.
Nemški pisatelj Eugen Heinrich Schmitt, k i j e v Budimpešti izdajal
časopis Ohne Staat (Brez države), je v njem natisnil izredno resničen in
ne samo po izrazih, temveč tudi po mislih zelo drzen članek, v katerem
dokazuje, da vlada, tudi če zagotavlja svojim podložnikom nekakšno
varnost, vendarle ravna glede njih natančno tako. kakor je ravnal kalabrijski razbojnik, ki je naložil dajatve vsem, ki so hoteli varno hoditi po
potili.
Schmitt je bil zaradi tega članka postavljen pred sodišče, vendar so
ga porotniki slovesno oprostili, saj tudi niso mogli drugače storiti, ker
so morah priznati, da so njegove misli nedvomno resnične.
In res. kaj je pravzaprav država, če ne ravno taka razbojniška ustanova. Državna ustanova je samo bolj zapletena ustanova kalabrijskega
razbojnika, samo še bolj brez nravnosti in bolj okrutna. Pri razbojniku
so vsi, ki so plačali dajatve, uživali enako zagotovitev varnosti. Pri državi pa je tako: kolikor bolj kdo sodeluje pri organizirani goljufiji, toliko
več dobiva ne samo varnosti, temveč tudi povračila. Še najbolj je preskrbljen (zmeraj je straža ob njem) car, kralj, predsednik in zapravi največ denarja, zbranega od podložnikov, obremenjenih z davščinami; in
potem gre to naprej v skladu z večjo ali manjšo soudeležbo pri vladnih
hudodelstvih: vrhovni vojskovodje, ministri, policija, gubernatorji in
tako naprej do županov, ki so še najmanj branjeni in dobivajo tudi najmanjšo plačo. Tisti pa, ki sploh ne sodeluje pri vladnih zločinih, ker ne
mara niti služiti v vojski, niti plačevati davkov, niti hoditi na sodišče,
tisti je podvržen nasilju, kakor je bil pri razbojniku.
Če hočemo ljudi rešiti stiske in suženjstva, jim moramo odpreti oči,
da bodo sprevideli, da vlade niso najpotrebnejše in najbolj svete ustanove, nasproti katerim se človek ne sme obnašati drugače kakor ponižno
in z oboževanjem, kakor kar naprej same zagotavljajo ljudem. Nasproti
vladam kakor tudi nasproti cerkvam ni mogoč drugačen odnos kakor z
globokim spoštovanjem ali s studom. Čas spoštljivega odnosa do vlad
čedalje bolj mineva, in sicer ne glede na vso hipnotizacijo, ki jo uporabljajo vlade, da bi obdržale svoj položaj. In čas je že, da bi ljudje sprevideli. da so vlade ne samo nepotrebne, temveč tudi škodljive in na vso
moč nenravne ustanove, pri katerih pošten človek, ki količkaj da nase.
ne more in ne sme sodelovati in katerih ugodnosti ne more in ne sme
uživati.
Kakor hitro pa bodo ljudje to jasno sprevideli, bodo samo po sebi
razumljivo nehali sodelovati pri teh stvareh, se pravi, ne bodo več dajali
vladam vojakov in denarja. In kakor hitro bo večina ljudi nehala to
početi, bo s tem sama po sebi odpravljena goljufija, ki zasužnjuje ljudi.
Samo tako se bodo ljudje lahko rešili suženjstva.
Kaj mora narediti vsak č l o v e k ? ( X V )
..Vendar so vse to splošna razglabljanja; naj so že pravilna ali nepravilna. so nezdružljiva z življenjem," slišim ugovore ljudi, ki so se navadili
svojega položaja in mislijo, da ga sploh ni mogoče spremeniti ali pa ga
vsaj ne želijo spremeniti.
..Povejte no, kaj je sploh treba narediti, kako urediti družbo?" govorijo po navadi ljudje premožnih razredov.
Ljudje premožnih razredov so se tako navadili vloge lastnikov sužnjev, da se počutijo v položaju posestnikov, kakor hitro beseda nanese
na izboljšanje položaja delavcev, in si pri priči začno izmišljati vse
mogoče načrte za ureditev svojih sužnjev, še na misel pa jim ne pride,
da nimajo niti najmanjše pravice, da bi razpolagali z drugimi ljudmi, če
pa v resnici želijo dobro ljudem, je edino, kar lahko naredijo in kar morajo narediti, da nehajo delati grdobije, ki jil, zdaj delajo. Grdobije, ki
jih delajo, pa so zelo določne in jasne. Grdobije. kijih delajo, niso samo
v tem, da izkoriščajo prisilno delo sužnjev in se ne marajo odpovedati
izkoriščanju, temveč tudi to, da sami sodelujejo pri vzpostavljanju in
ohranjevanju takega prisilnega dela. In glejte, to bi morali nehati.
Delovni ljudje pa so sami ravno tako pokvarjeni zaradi dolgotrajnega
suženjstva, da se večini dozdeva, da so krivi gospodarji, če je njihov
položaj slab. ker jim premalo plačujejo in ker imajo v svojih rokah proizvodno orodje; še na misel jim ne pride, d a j e njihov slab položaj odvisen le od njih samih; če v resnici želijo izboljšati svoj položaj in položaj
svojih bratov, ne pa skrbeti vsak samo za svoje ugodnosti, potem je
njihova poglavitna naloga, da sami nehajo delati grdobije. Grdobije. ki
jih delajo, pa so v tem, da sicer želijo izboljšati svoj gmotni položaj, a z
ravno takimi pripomočki, s kakršnimi so sami kot delavci spravljeni v
suženjstvo, samo da bi jim bilo dano zadovoljiti si navade, ki so se jih
navzeli, pri tem pa so žrtvovali svojo človeško čast in svobodo, in prevzemajo poniževalne, nenravne obveznosti ali izdelujejo nepotrebne in
škodljive predmete; poglavitno pa v tem, da podpirajo vlade, sodelujejo
z njimi z dajatvami in z neposredno službo in s tem zasužnjujejo sami
sebe.
Da bi se položaj ljudem izboljšal, in sicer ne samo ljudem premožnih
razredov, temveč tudi delavcev, je treba spreumeti, da ni mogoče izboljšati položaja ljudem, če upoštevamo samo svoje ugodnosti, saj služba
ljudem ne poteka brez žrtev, in da je v ta namen, če ljudje v resnici
hočejo izboljšati položaj svojih bratov, ne pa samo svojega položaja,
nujno potrebno, da so pripravljeni ne samo na spremembo vse sedanje
ureditve življenja, kateri so se privadili, in pripravljeni izgubiti ugodnosti, ki jih uživajo, temveč tudi na zagrizen boj ne z vladami, temveč
sami s seboj in s svojimi družinami, da so pripravljeni na preganjanja
zaradi neizpolnjevanja vladnih zahtev.
In zato je odgovor na vprašanje, kaj je pravzaprav treba narediti, zelo
preprost in ne samo določen, temveč tudi vselej in za vsakega človeka
nadvse lahko prilagodljiv in uresničljiv, pa čeprav res ni tak, kakršnega
pričakujejo tisti, ki so kakor ljudje premožnih razredov v celoti prepričani, da so poklicani, da ne popravljajo sami sebe (sami so že tako in
tako dobri), temveč da je treba učiti in uravnavati druge ljudi, in kakor
ga pričakujejo tisti, ki so kakor delavci prepričani, da za svoj nemogoči
položaj niso krivi oni sami, temveč samo kapitalisti, in d a j e mogoče ta
položaj popraviti samo s tem, da se kapitalistom odvzame tisto, kar
izkoriščajo, in se napravi tako, da bi bili lahko vsi deležni življenjskih
prijetnosti, kakršne zdaj uživajo samo kapitalisti. Ta odgovor je zelo
določen, sprejemljiv in uresničljiv, ker kliče k dejavnosti tisto edino
osebo, nad katero ima vsakdo resnično, zakonito in nedvomno oblast,
in sicer samega sebe, glasi se pa: če človek - pa naj bo že suženj ali pa
lastnik sužnjev - v resnici želi izboljšati ne samo svoj položaj, temveč
položaj vseh ljudi, potem sam ne sme delati hudega, kakor ga dela
suženjstvo njemu samemu in njegovim bratom. V ta namen, da ne bi
počeli grdobij, pa se morajo tisti/ki so krivi za stiske njega in njegovih
bratov, zavezati, da se, prvič, ne bodo ne prostovoljno ne prisilno nič
več udeleževali vladnih dejavnosti in potemtakem ne bodo sprejeli zase
imenovanja ne za vojaka ne za feldmaršala. ne za ministra ne za pobiralca davkov, ne za člana parlamenta ne za pričo, ne za starosta ne za
porotnika, ne za gubernatorja in sploh nobene obveznosti, zvezane z
nasiljem. To je eno. Drugič, tak človek ne sme prostovoljno dajati
davščin državam, ne neposrednih ne posrednih, in ravno tako tudi ne
sme uporabljati denarja, ki ga zberejo davkarji, ne v obliki plače, ne v
obliki pokojnine ali nagrad in tako naprej državnih ustanov, ki slonijo
na davščinah, kakršne nasilno pobirajo pri ljudstvu. To je drugo. Tretjič, človek, ki ne žel/ sodelovati samo pri svoji koristi, temveč bi rad
izboljšal položaj tudi drugih ljudi, se ne sme obračati k vladnemu nasilju ne za varstvo zemljiške lastnine in lastnine drugih predmetov, ne za
zagotovitev svoje varnosti in varnosti svojih bližnjih, temveč mora
gospodariti z zemljo kakor tudi z vsemi izdelki svojega ah tujega dela
samo v obsegu, v kakršnem glede teh predmetov ne postavljajo svojih
zahtev tudi drugi ljudje.
.,Ampak taka dejavnost je nemogoča: odpovedati se vsakemu sodelovanju pri vladnih zadevah se pravi odpovedati se življenju." bo rekel
kdo na to. Človek, ki ne mara izpolnjevati vojaške obveznosti, bo vržen
v j e č o ; človek, ki ne plačuje davkov, je kaznovan in davki se izterjajo iz
njegovega zarubljenega imetja; človeka, ki se odpove državni službi, pa
nima drugih možnosti za življenje, bo z družino vred konec od lakote;
ravno tako se zgodi s človekom, ki ne mara, da bi mu država varovala
lastnino in osebnost; popolnoma nemogoče je, da ne bi uporabljali
predmetov, ki so obremenjeni z davki, in vladnih ustanov, ker so z davki
obremenjeni pogosto predmeti, ki so krvavo potrebni za življenje; ravno
tako tudi ni mogoče prebiti brez državnih ustanov, kakor so pošta,
ceste in druge.
Popolnoma drži, da je za človeka našega časa zelo težko odreči se
vsakršnemu sodelovanju pri vladnem nasilju; ampak to, da si ne more
vsak človek urediti življenja tako, da bi ne bil v nikakršni obliki soudeležen pri vladnem nasilju, nikakor ne dokazuje, da ne bi bilo možnosti, da
se čedalje bolj osvobaja od njega. Ne bo imel vsak človek zadosti moči,
da bi se odpovedal vojaščini (vendar so in bodo tudi taki), vsak človek
pa lahko doseže, da ne stopi iz svoje volje v vojaško, policijsko, sodno
ali davčno službo, in se lahko odloči za slabše plačano zasebno službo,
zato pa ugodnejšo od državnih služb. Ne bo imel vsak človek moči, da
bi se odpovedal zemljiški lastnini (pa čeprav so tudi taki, ki to naredijo). vendar se vsak človek lahko zave zločinskosti take lastnine in
zmanjša obseg njenih mej. Ne more se vsakdo odpovedati obvladanju
kapitala (vendar so tudi taki) in uporabljanju predmetov, ki so branjeni
z nasiljem, vsakdo pa lahko zmanjša svoje potrebe in čedalje manj uporablja predmete, ki izzivajo zavist drugih ljudi. Ne more se vsakdo odpovedati državni plači (so pa tudi taki, ki imajo rajši stradanje kakor nepošteno vladno dejavnost), vendar ima vsakdo lahko rajši manjšo plačo
kakor večjo, samo da so izpolnjene obveznosti manj povezane z nasiljem. Ne more se vsakdo odpovedati uporabi državnih šol (so pa tudi
taki), vendar ima vsakdo lahko rajši zasebno šolo kakor državno. Vsakdo lahko čedalje manj uporablja predmete, obremenjene s carinami, in
vladne ustanove.
Med obstoječo ureditvijo stvari, slonečo na surovem nasilju, in življenjskim idealom, kakršen obstaja v človeškem občevanju, utemeljenem na razumnem soglasju, po utrjenih navadah, je neskončno število
stopenj, po katerih je brez prenehanja stopalo in stopa človeštvo, in
temu idealu se približuje samo v skladu s tem, kako se ljudje osvobajajo
od soudeležbe pri nasilju, od uporabe nasilja in od privajenosti nanj.
Ne vemo in ne moremo predvideti, še toliko manj pa predpisati,
kakor delajo dozdevni učenjaki, kako bo postopoma potekalo slabljenje
držav in osvobajanje ljudi izpod njih, ne vemo tudi, kakšne oblike bo
dobivalo človeško življenje v skladu s postopnim osvobajanjem izpod
državnih nasilij; nedvomno pa vemo. da bo življenje ljudi, ki bodo doumeli zločinskost in škodljivost dejavnosti vlad in si prizadevali, da ne bi
uporabljali in ne sodelovali pri njem. popolnoma drugačno in bolj v
skladu s pravičnim življenjem in z našo vestjo, kakor je sedanje, ko ljudje sami sodelujejo pri nasilju vlad in ga uporabljajo in se delajo, kakor
da se bojujejo z njim, vendar le poskušajo z novim nasiljem odpraviti
staro.
Poglavitno pa je, da je sedanja ureditev življenja slaba; s tem se vsi
strinjajo. Vzrok slabega položaja je suženjstvo, ki ga povzročajo države s
svojim nasiljem. Za odpravo vladnega nasilja je en sam pripomoček: da
se ljudje vzdržijo od sodelovanja pri nasilju. In zato so povsem odveč
vprašanja, ali je za ljudi težko ali lahko vzdržati se od sodelovanja pri
vladnem nasilju in ali se kmalu ali pozno pokažejo blagodejni sadovi
take vzdržnosti; saj je za osvoboditev ljudi izpod suženjstva samo ta
edini pripomoček, drugega ni.
V kakšni stopnji in kdaj se v vsaki družbi in na vsem svetu opravi
zamenjava nasilja z razumno in svobodno soglasnostjo, z utrjenimi navadami, bo odvisno od moči in jasnosti človeške zavesti in od števila posameznih ljudi, in vsakdo se lahko sam udeleži splošnega gibanja človeštva
z bolj ali manj jasno zavestjo ali blagim ciljem in je lahko nasprotnik
takega gibanja. Vsakdo ima na voljo in izbiro: da gre proti volji Boga in
postavi na pesek podirajoči se hišo svojega kratkotrajnega zlaganega
življenja ah pa se pridruži večnemu, neumirajočemu teku resničnega
življenja po božji volji.
Ampak mogoče se motim in je treba iz zgodovine človeštva napraviti
čisto drugačne sklepe in se človeštvo ne približuje osvoboditvi izpod
nasilja in se nemara da dokazati, da je nasilje neizogibna oblika življenja, da bo za ljudi slabše, če se odpravijo države, če se odpravi lastnina
in obramba varnosti?
Vzemimo, da to drži in d a j e vse moje prejšnje razglabljanje nepravilno, pa saj imamo vendar poleg splošnih razmišljanj o življenju človeštva
pri vsakem človeku še vprašanje o lastnem osebnem življenju in ne glede
na kakršna si že bodi razglabljanja o splošnih zakonih življenja človek
ne more delati tega, kar ima ne samo za škodljivo, temveč tudi za slabo.
„Čisto mogoče je razglabljanje o tem, da je država nujna oblika razvoja osebnosti, da je državno nasilje neizogibno za blagor človeštva,
čisto mogoče je, da se je vsega tega mogoče naučiti iz zgodovine in so
vsa ta razglabljanja pravilna," bo odgovoril vsak pošten in iskren človek
našega časa, „vendar je umor zlo, to vem bolj kakor ne vem kakšno razglabljanje. Ko pa zahtevate od mene, naj stopim v vojaško službo ah
dam denar za najem in oborožitev vojakov ali za nakup topov in oborožitev oklepnic, me hočete napraviti za soudeleženca pri umoru, jaz pa
tega ne samo nočem, temveč tudi ne morem. Ravno tako tudi ne maram in ne morem uporabljati denarja, ki ste ga s smrtnimi grožnjami
pobrali lačnim, ravno tako tudi ne maram uporabljati ne zemlje ne glavnice, ki ju branite vi, ker vem, da branite samo z umorom.
Vse to sem lahko delal, dokler nisem doumel vse zločinskosti teh
stvari, kakor hitro so se mi pa odprle oči, ne morem biti več slep za to
in ne morem več sodelovati pri teh rečeh.
Vem. da smo vsi skupaj tako povezani z nasiljem, da se mu človek
težko v celoti izogne, pa b o m kljub temu naredil vse, kar bom mogel, da
ne bom sodeloval pri njem in da ne bom pri njem soudeležen, in priza-
deval si bom, da ne bom uporabljal stvari, ki so pridobljene in branjene
z umorom.
Imam samo eno samo življenje. Zakaj pa naj bi v tem kratkem življenju ravnal proti glasu vesti in postal sokrivec pri vaših gnusnih delih? Ne maram in ne mislim biti.
Kaj pa bo nastalo iz tega - ne vem. Mislim samo, da ne more nastati
nič slabega, če ravnam, kot mi narekuje vest."
Tako bi moral odgovoriti vsak pošten in iskren človek našega časa na
vsa dokazovanja o nujni potrebi vlad in nasilja in na vse zahteve ali vabila, naj bi sodeloval pri nasilju.
Tako da najvišji in nepreklicni sodnik - glas vesti - potrjuje za vsakega človeka tisto, k čemur ga usmerjajo tudi splošna razglabljanja . . .
Gustav Landauer (1870 - 1919)
12. Anarhistične misli o anarhizmu (1901)
Spominjam se besede, ki jo je izrekel leta 1893 angleški anarhist
Mowbray na Mednarodnem socialističnem kongresu v Zurichu. Šlo je
za to, ah imajo anarhisti pravico udeležbe na kongresu ali ne. Po viharnih debatah je bila sprejeta resolucija, po kateri naj bi bili pripuščeni
samo tisti, ki se zavzemajo za ,,politično akcijo". V trenutku, ko je bilo
že videti, kot da bomo anarhisti ostali pred vrati, je Mowbray še enkrat
zamajal tehtnico s patetično šalo. Izjavil je: anarhisti so samo nasprotniki parlamentarne, zakonodajne, državne akcije. Brutusovo dejanje, je
zaklical, je bilo eminentno politično dejanje. Mi smo za politične akcije,
zato nam morate omogočiti udeležbo.
Ta beseda se mi zdi izredno primerna za razlago nenavadnega pojava,
k i j e postal že skoraj anarhistična dogma, d a j e uboj kakega državnega
poglavarja, ko se je enkrat zgodil, nekaj anarhističnega; da so nadalje
skoraj vsi atentatorji zadnjih desetletij postopali po anarhističnih osnovnih mislili. Vsak nepristranski človek bo dejansko v tem sovpadanju
videl nekaj nenavadnega; kajti kakšno zvezo ima z anarhizmom, z naukom o zaželeni družbi brez države in avtoritarne prisile, kakšno z gibanjem proti državi in proti legaliziranemu nasilju, če kdo ubije kako
osebo? Prav nobene. Toda anarhisti dojemajo, da ne zadoščajo nauki in
oznanjanje naukov; nove družbene zgradbe ne bo mogoče zgraditi, ker
so mogočneži na poti; torej je potrebna, tako sklepajo naprej, poleg
propagande z besedo in pisanjem in poleg konstrukcije tudi destrukcija;
veliko prešibki so, da bi porušili vse ovire: potem je treba vsaj propagirati dejanje in delati propagando z dejanjem; politične stranke se gredo
pozitivno politično akcijo; torej morajo anarhisti, kot posamezniki,
izvajati pozitivno antipolitiko, negativno politiko. Iz takega razmišljanja
lahko razlagamo politično akcijo anarhistov, to propagando dejanja,
individualni terorizem.
P r e v o d iz k n j i g e
A n a r c
lin d
P r a x i s d e r
Verlag. Koln und Opladen
n o p r e g l e d a l a Bora Z l o b e c - J
h i s m u s
G r u n d t e x t e
zur
T h e o r ie
G e w a 11 , u r . O t t h e i n R a m m s t e d t , W e s t d e u t s c h e r
1 9 6 9 , str. 1 2 6 - 1 3 3 . Prevedla D o r i s D e b e n j a k , j e z i k o v určič.
Nič se ne bom obotavljal in bom povedal z vso ostrino - in dobro
vem, da mi za te besede ne bodo hvaležni niti tu, niti tam: Anarhistična
politika atentatov se delno poraja iz težnje majhne skupine, da bi posnemala velike stranke. Za tem stoji želja po ugledu. Tudi mi delamo politiko, pravijo; saj nismo nedejavni; računati je treba z nami. Anarhisti mi
niso dovolj anarhični; še vedno so politična stranka, celo povsem primitivno reformno politiko se gredo; saj je ubijanje ljudi bilo že od nekdaj
eden od naivnih poskusov primitivcev za izboljšanje; in Mowbrayev
Brutus je bil kratkoviden politik. Ce so ameriški mogočniki dali, ne oziraje se na pravice in zakone, obesiti nekaj povsem neudeleženih anarhistov, potem so ravnali natanko tako anarhistično kot katerikoli atentator, - in morda, tako kot on, tudi iz idealizma. Kajti samo dogmatiki bi
lahko trdili, da ni gorečih in odkritih državnih idealistov. Anarhisti pa
so seveda večinoma dogmatiki; kričali bodo, da jaz, ki si še danes jemljem pravico, da svoj svetovni nazor imenujem anarhija, kar tako naravnost povem svojo resnico; tudi oni so oportunisti in bodo ugotavljali, da
ravno sedaj ni pravi čas za tako izrekanje. Toda jaz sem prepričan: ravno sedaj je pravi trenutek.
Seveda je tudi to dogma anarhistov, da pravijo nekako takole: vsak
dan izgubi zaradi morilskih okoliščin toliko in toliko delavcev, toliko in
toliko vojakov in toliko in toliko tuberkuloznih bolnikov življenje;
čemu ta vik in krik? McKinley ne šteje nič več kot eden od teh ljudi.
Dovolite, prosim! Tudi tu se bom svojim anarhistom zdel vse preveč
anarhičen; mene je McKinleyeva smrt pretresla veliko bolj, kot smrt
kakega krovca, ki bi bil padel s strehe zaradi slabo postavljenega odra.
Staromodno je, prav rad priznam; toda če nekega človeka, obdanega z
videzom oblasti, ustreli sočlovek v trenutku, ko mu ta nič hudega sluteč in z mirno vestjo ponuja roko, če potem milijoni gledajo na njegovo
smrtno posteljo, potem vidim v tem resnično tragiko, ki poveličuje tega
človeka, ki je bil morda povprečna glava in ne preveč plemenit človek.
Rad pa tudi povem, da je tudi atentator mojemu srcu ljubši kot tisti
nesrečnik, k i j e slabo zbil oder. Marsikaj je potrebno za to, da človek na
tak način obravnava življenje.
Tu se nimam namena poglabljati v psihologijo sodobnega atentatorja. Morda niso toliko junaki ali mučenci kot neka nova vrsta samomorilcev. Za človeka, ki ne veruje v nič drugega kot v to življenje, in ki ga
je to življenje grenko razočaralo, ki ga napolnjuje mrzlo sovraštvo proti
razmeram, ki so ga uničile in ki jih nikakor ne more prenašati, je lahko
demonsko zapeljiva misel, da bi vzel s seboj še enega od tistih zgoraj, da
bi si demonstrativno vzel življenje po ovinku, preko sodišča in pred
očmi celega sveta. Toda vsaj enako zapeljiva je tudi misel, ki se v tisočerih variacijah ponavlja v anarhistični literaturi: postaviti avtoritarnemu nasilju nasproti svobodno nasilje, upor individua.
Temeljna zmota revolucionarnih anarhistov, ki sem jo predolgo gojil
z njimi, je, da so prepričani, da bodo lahko dosegli ideal nenasitnosti po
poti nasilja. Ostro napadajo ..revolucionarno diktaturo", ki s t a j o predvidela Marx in Engels v svojem Komunističnem manifestu kot kratek
prehodni stadij po veliki revoluciji. To so samoprevare; vsako nasilje je
diktatura, razen če ga ljudje prenašajo prostovoljno, če ga množice, ki
jim ukazujejo, priznavajo. V tem primeru pa gre za avtoritarno oblast.
Vsaka oblast je bodisi despotstvo, bodisi avtoriteta.
Anarhisti morajo doumeti, d a j e nek cilj mogoče doseči samo, če so
že sredstva za njegovo dosego obarvana z njegovo barvo. Nikoli se ne da
z nasiljem priti do nenasilja. Anarhija je tam, kjer so anarhisti, dejanski
anarhisti, ljudje, ki ne poznajo nobenega nasilja več. S tem prav zares ne
pripovedujem nič novega več; saj je to isto, kot tisto, kar nam je že
davno rekel Tolstoj. Ko je bil v Brescii ubit italijanski kralj, je Tolstoj
objavil čudovit članek, katerega vrhunec so bile besede: Vladarjev ne
gre ubijati, prepričati jih je treba, da oni sami ne smejo ubijati. Formulacija je bila še ostrejša in članek je vseboval tako močne udarce proti
oblastnikom, da so ga nekateri anarhistični časopisi ponatisnili. Toda
vsaj toliko oster je bil tudi proti anarhistom; tudi ta mesta so, rekel bi
dobrodušno ali nonšalantno, ponatisnili, toda kot stara matrona se
zanje potem niso več menili.
Anarhisti bodo ugovarjali: če smo nenasilni, potem prenašamo ropanje in zasužnjevanje, potem nismo svobodni, temveč smo sužnji. Mi
nočemo nenasilnosti posameznih individuov, temveč stanje nenasitnosti; h o č e m o anarhijo, toda najprej moramo dobiti ali vzeti nazaj, kar so
nam iztrgali ali česar nam niso dali. To je spet ena od temeljnih zmot:
da je anarhija stvar človeštva; da bo najprej prišel veliki obračun in
potem tisočletna država. Kdor hoče svetu prinesti svobodo - kar seveda pomeni: svoje pojmovanje svobode - , je despot, ni pa anarhist. Anarhija nikoli ne bo stvar množic, nikoli se ne bo porodila po poti invazije
ah oborožene vstaje. Prav tako nikoli ne bo dosežen ideal federalističnega socializma s čakanjem na to. da bosta prešla nakopičeni kapital in
zemljiška lastnina v roke ljudstva. Anarhija ni stvar prihodnosti, temveč
sedanjosti; ne stvar zahtev, temveč življenja. Ne more iti za nacionalizacijo pridobitev preteklosti, temveč le za novo ljudstvo, ki se oblikuje iz
majhnih začetkov z notranjo kolonizacijo, sredi drugih ljudstev, tu in
tam, v novih skupnostih. In k o n č n o ne gre za razredni boj neposedujočih proti, posedujočim, temveč za to, da se svobodne, notranje trdne in
obvladane narave izluščijo iz množic in združujejo v nove tvorbe. Stara
nasprotja uničevanja in izgradnje začenjajo izgubljati smisel: gre za oblike tistega, česar nikoli ni bilo.
Če bi anarhisti vedeli, kako m o č n o se njihove misli dotikajo najglobljega dna človeškega bistva in kako neskončno daleč stran vodijo od
početja masovnega človeka, bi se zgrozili in spoznali, kakšen prepad
zija med njihovim ravnanjem, njihovim površnim vedenjem in prepadi
njihovega svetovnega nazora, potem bi dojeli: preveč vsakdanje, preveč
navadno je za anarhista, da ubije McKinleya in da izvaja temu podobne
norčije in tragedije. Kdor ubija, gre v smrt. Tisti, ki hočejo mojstriti
življenje, pa morajo biti na novo živi in od znotraj navzven prerojeni.
Prositi bi moral za odpuščanje, da tudi na nevtralnih tleh delam
..propagando za anarhizem", če ne bi bil prepričan, da je tisto, kar tu
imenujem anarhija, ne da bi se čutil vezanega na katerokoli besedo,
neko osnovno razpoloženje, ki ga je moč najti v vsakem človeku, ki
razmišlja o svetu in duši. Pri tem mislim na željo, da bi se človek znova
rodil, da bi znova oblikoval svoje bistvo in potem svojo okolico, svoj
svet, kolikor mu je to možno. Ta najvišji trenutek bi moral priti za vsakega: tam, kjer, če uporabljam Nietzschejeve besede, ustvarja v sebi
prvotni kaos, tam, kjer si kot gledalec ogleduje dramo svojih nagonov in
svojih najbolj priganjajočih notranjosti, ter končno ugotavlja, katera od
njegovih številnih oseb naj bi v njem vladala, kaj je lastno, tisto, po čemer se razlikuje od tradicij in dediščine sveta svojih prednikov, kaj naj
bi bil svet njemu, kaj naj bi on bil svetu. Anarhista imenujem tistega, ki
ima voljo, da ne bi o sebi uprizarjal dvojne igre, ki je samega sebe v
odločilni življenjski krizi pregnetel kot sveže testo, da sam v sebi dobro
ve, kako je treba, da lahko ravna tako, kot mu ukazuje njegovo najbolj
skrito bitje. Ta mi je človek brez gospodarja, svobodnik. lastnik, anarhist mi je tisti, ki je ugotovil tisti nagon, ki ga hoče živeti in k i j e njegovo življenje. Pot v nebesa je ozka, pot do nove, višje oblike človeške
družbe vodi skozi temna, zastrta vrata naših instinktov in terre abscondite* naše duše, k i j e naš svet. Samo od znotraj navzven je mogoče oblikovati svet. Stanje anarhije je mogoče pripraviti samo v novem svetu, v
deželi, ki jo je treba šele odkriti. To deželo in ta bogati svet najdemo, če
s pomočjo kaosa in anarhije, z nezaslišanim tihim in neskončno globokim doživljanjem odkrijemo novega človeka: vsak sam v sebi. Potem
bodo ostajali anarhisti in anarhija, tu pa tam posamezniki, razpršeni;
našli bodo drug drugega; ubijali ne bodo ničesar drugega kot sami sebe
v mistični smrti, ki vodi preko najgloblje poglobitve v novo rojstvo;za
sebe bodo lahko uporabili Hofmannsthalove besede: ..Tako do konca
kot tla pod nogami sem vse navadno ločil od sebe." Kdor se je enkrat
splazil skozi svojega lastnega človeka in gazil globoko po svoji lastni
živi krvi - ta pomaga ustvarjati novi svet. ne da bi posegal v tuje življenje.
Zelo napačno bi me razumel tisti, ki bi mislil, da pridigam kvietizem
ali resignacijo, odpoved akciji ah delovanju navzven. Nikakor ne! Treba
*
a b s c o n s - t e ž k o razumljiv, nejasen, t e m e n - op. ur.
se je združiti, delovati za municipialni socializem, tudi za naselitvene,
konzumne in stanovanjske zadruge; ustanavljati je treba javne vrtove in
knjižnice, zapustiti mesta, delati z lopato in motiko. poenostaviti celo
svoje zunanje življenje, da bi pridobili prostor za luksuz duha; treba je
organizirati in prosvetljevati; delovati za nove šole in pridobivanje
otrok; vse pa le obnavlja tisto, kur je večno včerajšnje, če se ne dogaja
v novem duhu in iz nanovo pridobljenega vmesnega prostora. Mi vsi
čakamo na nekaj velikega in nezaslišanega, vsa naša umetnost je polna
drhteče in tihe slutnje nečesa, kar se pripravlja: prišlo bo iz našega bistva. če spravimo na površje tisto, kar je v našem duhu neznano, nezavedno, če bo naš duh pozabil na samega sebe v elementu neduhovno psihičnega, ki preži na nas v naših votlinah, če postanemo na novo: potem
bo postal sluteni svet, ki ga zunanji razvoj ne bo nikoli prinesel s seboj.
Velik čas bo prišel za ljudi, ki ne bodo več mogli prenašati ne le razmer
in ustanov, temveč tudi sami sebe ne. Ne ubijati drugih, temveč sebe:
to bo značilnost človeka, ki ustvarja svoj lastni kaos, da bi našel svoje
prastaro in najboljše in da bi se tako mistično združil s svetom, da bo
videti kot da je tisto, kar bo deloval v svetu priteklo vanj iz nekega neznanega sveta. Kdor v sebi obuja pretekli svet v novo življenje, v individualno življenje, kdor se sam počuti kot žarek sveta, ne kot tujec - ta
prihaja in ne ve od kod, in gre, pa ne ve kam, temu bo svet tako kot on
sam in ljubil ga bo kot samega sebe. Ti bodo skupaj živeli kot skupni,
kot pripadajoči. Tu bo anarhija. To je daljni cilj; toda prišlo je že tako.
da nam je življenje nedojemljivo, če si ne postavimo za cilj nečesa neverjetnega. Življenje nam ni nič, je nično, če nam ni morje, neskončno, ki
nam obeta večnosti. Kaj reforme, politika, revolucija! Saj je vendar
vedno vse isto. Kaj anarhizem! Kar so nam prikazovali anarhisti kot
idealno družbo, je veliko prerazumno, veliko preveč računa zgolj z
danim, da bi kdaj lahko ali da sploh bi postalo dejanskost. Samo kdor
računa z neznanim, računa pravilno. Kajti življenje in pravi človek v nas
sta nam brezimna in neznana. Ne še kar naprej vojna in ubijanje, temveč
preporod.
Zelo narobe pa bi spet razumeli moje mnenje, če bi v tem spremenjenem pojmovanju videli odvračanje od vsestransko terjajoče, prebujajoče, povzemajoče in obnavljajoče dejavnosti svobodnega, nedoginatskega
socializma. Morda človek kot jaz, ki vse svoje početje že leta posveča
takim rečem, ne čuti potrebe, da bi na vse to opozarjal, ko pa so že vsi
opustili otroško vero, da bi lahko neko zunanje dogajanje povzročilo
radikalno spremembo, saj je očitno, da socializem ni stvar, ki bi se kot
nova, blesteča tvorba dvigala zadaj za meščansko družbo, temveč je
nekaj, kar samo od sebe raste znotraj našega kapitalističnega sveta in
povsod sili vanj. To spoznanje, pa naj sedaj postaja še tako samoumevno, je vendarle pridobljeno s tolikimi bolečinami, da se ne moremo
tako hitro znajti v novi vrsti dejavnosti; nekaj svetlega, trdega, prakti-
čnega je prišlo v sodobni socializem. To je nedvomno razveseljivo;
toda mi sanjači iz prejšnjih časov smo bili tako zelo navajeni na polmrak in romantiko pričakovanja in pripravljanja nenadnega, da nam je
že treba pustiti nek čas, da se bomo navadili na novi način; saj tudi ne
manjka svežih sil, ki so na delu. Prav tako dojemam, da imajo množice,
ki hočejo ven iz socialne bede in negotovosti, kaj malo opravka z najvišjimi kulturnimi potrebami in duševnimi stiskami, o katerih tu govorim.
Njim je vseeno, za kaj se mi posebneži borimo, in prav pogubna romantika bi bila, če bi mislili, da so prenove, ki so potrebne socialno odvisnim in ubogim množicam, identične ali vsaj neločljivo zlite s spremembo bistva človeka, o kateri tu govorim. Moramo se naučiti dojemati, da
je tisočero poti, državnih in zunajdržavnih, po katerih lahko množicam
pomagamo naprej; odvaditi se moramo tega, da vidimo vsako izboljšavo,
vsako prenovo samo v povezavi z našim najvišjim in zadnjim ciljem in
da je nikakor nočemo imeti drugačne. Čudovita misel je, da bi tako
medsebojno povezali blaginjo, uspevanje množic in najnotranjejšo
potrebo po kulturi, da bi bilo oba cilja mogoče doseči po isti poti; toda
narobe je, kot je napačno vse tako togo, čisto pojmovno mišljenje.
Dovolj dolgo smo si pod socializmom predstavljali nek nedoločen, vsepovezujoč svetovni nazor, čudežno palico, ki odpira vsa vrata in razrešuje vsa vprašanja; sedaj bi že lahko vedeli, da je vse tam zunaj v svetu
in prav tako v naši lastni duši tako pomešano, da nikoli ne more biti ene
poti. po kateri bi vsi dosegli isti cilj. To, kar postavljam tukaj, torej
nikakor ni kak poziv človeški družbi; dojeti moramo, da druga poleg
druge obstajajo številne stopnje kulture, mirno se lahko odpovemo sanjam, ki niti niso lepe, da je treba vse povzdigniti na isto raven. Nič
poziva; opisati želim samo notranje stanje, iz katerega bi morda nekateri
lahko prišli do tega, da bi s svojim življenjskim zgledom drugim pokazali
komunizem in anarhijo. Reči hočem samo, da se mora ta svoboda v
najintimnejšem človeku šele roditi, da jo je šele treba vzgojiti, d a j o bo
potem mogoče videti kot zunanjo dejanskost. Tudi socializem je počasi
postal stara beseda; v sebi je združil marsikaj, kar sedaj razpada v več
samoumevnosti. Povsod se dogmatika končuje, pa tudi boj za gesla, ki
so jih kot utopične mejnike postavili na začetek novega obdobja; povsod je iz besed nastala dejanskost in nekaj tekočega, nekaj nepreračunljivega in omahujočega. Jasnost pač obstaja samo v deželi videza in
besed; tam, kjer se začenja življenje, tam se končuje sistematika.
Tudi anarhisti so bili doslej vse preveč sistematiki. preveč so bili
vklenjeni v trdne, ozke pojme; in to je končno zadnji odgovor na vprašanje, zakaj anarhisti vidijo v ubijanju ljudi nekaj dragocenega. Navadili
so se, da sploh nimajo več opravka z ljudmi, temveč s pojmi. Zanje
obstajata dva trdna, ločena razreda, ki si stojita sovražno nasproti; niso
ubijali ljudi, temveč pojem izkoriščevalca, podjarmljevalca, predstavnika države. Tako se je lahko zgodilo, da se v javnem življenju prepuščajo
početju nečlovečnosti tisti, ki so v privatnem življenju in čustvovanju
pogosto najbolj človeški. Njihovo čustveno življenje je potem izklopljeno: delujejo kot misleča bitja, ki so kot Robespierre podložniki boginje razuma, ki ločuje in razsoja. Samo iz sodb hladne, nežive in življenju sovražne logike si je mogoče razložiti hladne smrtne obsodbe, ki so
jih izrekali anarhisti. Anarhija pa ni nič tako bližnjega, hladnega, razločnega, kot so si anarhisti domišljali; če se jim anarhija spremeni v
temne, globoke sanje, namesto da bi bila pojmovno dosegljiv svet.
potem bosta njen etos in njeno delovanje postala enaka.
Errico Malatesta (1850 - 1932)
13. 1. Anarhizem in oblast (19??)
Anarhija je grška beseda in označuje, točno povedano, ,.brezvladje":
položaj ljudi brez vsakršne pooblaščene avtoritete. Preden je cela vrsta
mislecev začela pojmovati takšne vrste organizacijo kot mogočo in zaželeno, tako da je postala cilj gibanja (ki je zdaj postalo eden najpomembnejših dejavnikov v sodobnih družbenih bojih), so besedo ..anarhija"
vsesplošno uporabljali za označevanje nereda in zmede; še dandanes jo
v tem smislu uporabljajo neuki in nasprotniki, ki jim je do tega, da bi
izmaličili resnico.
Ne bomo se spustili v filološke razprave, saj vprašanje ni filološke,
temveč zgodovinske narave. Običajna razlaga te besede ne ruši njenega
etimološkega pomena, temveč je iz njega izvedena, in sicer zaradi predsodka, da je za organizacijo družbenega življenja oblast nujna in da se
mora torej, v skladu s tem, družba brez oblasti spremeniti v nered, v
katerem niha med neobvladljivo oblastjo enih in slepim maščevanjem
drugih.
Lahko je pojasniti obstoj tega predsodka in tudi njegov vpliv na pomen. ki so ga ljudje pripisali tej besedi.
Kot vsa živa bitja se tudi človek prilagaja okoliščinam, v katerih živi
in s potomstvom prenaša svoje pridobljene navade. Ker se je človek
rodil in živel v okovih kot potomec neizmerno dolge vrste sužnjev, je v
trenutku, ko je začel misliti, verjel, da je suženjstvo bistveni pogoj
življenja, svoboda pa se mu je zdela nemogoča. Ker je bilo njegovo delo,
se pravi kruh, stoletja odvisno od dobre volje njegovega delodajalca in
ker je bil navajen, d a j e tudi njegovo lastno življenje na voljo tistim, ki
imajo zemljo in kapital, je delavec nazadnje tudi verjel, d a j e tisti, ki mu
daje kruh, njegov gospodar; pronicljivo se sprašuje, kako bi mogel živeti,
če ne bi imel gospodarja nad seboj. Na enak način je človek, katerega
udje so bili od rojstva vklenjeni, pa vendar ni odkril, kako lahko vseeno
hodi, pripisal okovom, da ga ovirajo v gibanju, medtem ko so ti v resnici
zmanjševali in paralizirali moč mišic njegovih udov.
Prevod iz l i r r i c o M a l a t e s t a ,
S e r i t t i S c e I t i , E d i z i o n i Savelli. R i m 1 9 7 3 .
Prevedla N e d a P a g o n - B r g l e z . j e z i k o v n o p r e g l e d a l a Bora Z l o b e c - J u r č i č .
Če običajnemu učinku navade dodamo še vzgojo, ki jo delavcu daje
gospodar, učitelj, svečenik itn. - vsi. ki jim je do tega, da ga naučijo,
kako nujna sta oblast in delodajalec - če dodamo potem še sodnika in
policaja, ki drugače misleče
in to zlasti tiste, ki lahko poskušajo propagirati svoje mišljenje - prisiljujejo v molk, potem pač lahko razumemo, kako je nastal predsodek o koristnosti in nujnosti gospodarja in
oblasti. Predpostavimo, da neki učanjak izdela popolno teorijo, katere
namen je prepričati okovanega človeka, da ne bi mogel hoditi in tudi ne
živeti, če bi ga osvobodili. Človek bi divje branil svoje okove in za sovražnika bi štel vsakogar, ki bi mu jih hotel odvzeti.
Če torej velja, da je oblast nujna in da bi brez nje morala vladati
nered in zmeda, potem je naravno in logično predpostaviti, da mora
anarhija, ki označuje odsotnost oblasti, pomeniti tudi odstotnost reda.
Toda to ni prvi takšen primer v zgodovini jezika. V tistih obdobjih in
deželah, kjer velja oblast enega človeka (monarha) za nujnost, uporabljajo besedo ,,republika" (to je oblast mnogih) v popolnoma istem smislu kot besedo ..anarhija", za označitev zmede in nereda. Sledi takšnega
pomena te besede je še mogoče najti v ljudskem govoru mnogih dežel.
Ko se bo to mišljenje spremenilo, ko se bodo ljudje prepričali, da
oblast ni nujna, bo beseda ..anarhija", prav zato. ker označuje „brez vlade". postala isto kot ..naravni red. skladnost potreb in interesov vseh,
popolna svoboda s popolno solidarnostjo".
Zato nimajo prav tisti, ki menijo, da so anarhisti napačno izbrali svoje ime, ker ga pač množice napačno razumejo, kar povzroča napačne
razlage. Napaka ne izhaja iz besede, temveč iz stvari. Težava, ki nanjo
naletijo anarhisti, ko razširjajo svoja obzorja, ne izhaja iz imena, ki so si
ga nadeli, temveč iz dejstva, da njihovo pojmovanje pretresa vse stare
predsodke, ki jih imajo ljudje o svoji oblasti - ali ..državi", kakor se
imenuje.
Preden nadaljujemo, bi bilo dobro, da pojasnimo to zadnjo besedo država; tu je po našem mnenju pravi vzrok mnogih nesporazumov.
Anarhisti nasploh uporabljajo besedo ..država" v pomenu vsega sklopa institucij, političnih, zakonodajnih, sodnih, vojnih, finančnih itn.,
s pomočjo katerih je ljudem odvzeto upravljanje svojih zadev, odločanje
o lastnem ravnanju in skrb za lastno varnost; vse to je zaupano določenim posameznikom, ki z delegiranjem ali uzurpiranjem pridobijo pravico, da sprejemajo zakone za vse in o vsem in da ljudi prisilijo k spoštovanju teh zakonov, za kar uporabljajo moč cele skupnosti.
V tem primeru beseda ,,država" pomeni ..oblast" ali. če vam je tako
bolj všeč. to je abstraktni izraz, katerega poosebljenje je oblast. Tedaj
so takšni izrazi, kot sta ..ukinitev države" ali ..družba brez države", popolnoma v skladu s pojmovanjem, ki ga želijo razširjati anarhisti, to je s
pojmovanjem o rušenju vsakršne politične institucije, ki temelji na avtoriteti. kakor tudi o graditvi družbe svobode in enakosti, ki temelji na
skladnosti interesov in dobrovoljnem prispevku vseh za zadovoljevanje
skupnih potreb.
Toda beseda ..država" ima še mnogo drugih pomenov, med njimi
nekaj takšnih, ki so posledica napačnega razlaganja, posebno kadar jih
uporabljajo ljudje, ki jim bedni družbeni položaj ni nudil zadovoljstva,
da bi se mogli seznaniti s prefinjenimi razlikami znanstvenega jezika, ali.
kar je še slabše, kadar jih prevarajo nasprotniki, ki jim je do tega. da
zabrišejo smisel ali pa ga preprosto ne želijo razumeti. Tako je beseda
..država" pogosto uporabljena za označitev vsakršne družbe ah skupnosti ljudi, ki so združeni na danem ozemlju in tvorijo to. kar se imenuje
..družbena skupnost", ne glede na način, kako so člani danega telesa
združeni, in tudi neodvisno od razmerij, ki vladajo med njimi. ,,Državo"
uporabljajo preprosto kot sinonim za ,,družbo". Zaradi teh pomenov
besede naši nasprotniki verjamejo, ali bolje, razglašajo, da verjamejo, da
želijo anarhisti ukiniti sleherno družbeno razmerje in vsako družbeno
sodelovanje in vrniti človeka v stanje osamitve, se pravi v stanje, ki je
hujše od divjaštva.
Z ..državo" po drugi strani razumejo samo najvišjo upravo v deželi,
centralno moč, v nasprotju s pokrajinskimi ali občinskimi, zato drugi
mislijo, da hočejo anarhisti samo teritorialno decentralizacijo, načelo
oblasti pa da puščajo nedotaknjeno - tako anarhijo zamenjujejo s kantonsko ali občinsko oblastjo.
In nazadnje pomeni ..država" ..pogoj, način življenja, ureditev družbenega življenja" in tako naprej, in zato med drugim pravimo, d a j e nujno spremeniti ekonomski položaj delavskega razreda in d a j e anarhična
država edina država, ki se utemeljuje na načelu solidarnosti in drugih
podobnih načelih. Če torej rečemo, da želimo državo ukiniti tudi v tem
drugem smislu, se nam v določenem trenutku to utegne zazdeti nesmiselno in protislovno.
Zaradi vseh teh razlogov mislimo, da bi bilo bolje, da bi se izraz ..ukinjanje države" kar najmanj uporabljal in da bi ga kazalo zamenjati z
drugim, boljšim, jasnejšim in konkretnejšim - ..ukinjanje oblasti". V
tej razpravi bomo uporabljali prav ta zadnji izraz.
Rekli smo, d a j e anarhija družba brez oblasti. Toda mar je ukinitev
mogoča, zaželena in pametna'' Poglejmo.
Kaj je oblast? Obstaja bolezen človeškega duha, ki se imenuje metafizična težnja in je vzrok za to. da človek, k i j e sicer s pomočjo logičnega postopka abstrahiral kvaliteto nekega objekta, postal subjekt nekakšne halucinacije, ki ga žene, da abstrakcijo sprejme kot realno dejstvo.
Ta metafizična težnja je kljub vsemu napredku pozitivnih znanosti še
m o č n o zakoreninjena v duhu večine naših sodobnikov. Ima tolikšen
vpliv, da mnogi štejejo oblast za dejansko enoto z določenimi danimi
lastnostmi razuma, pravičnosti, enakosti, in sicer neodvisno od ljudi, ki
oblast tvorijo.
Za tiste, ki tako mislijo, je oblast ali država abstraktna družbena sila.
ki - vselej abstraktno - predstavlja splošne interese. To je izražanje pravice vseh, in samoumevno je. d a j o pravice vsakega posameznika omejujejo. Takšno pojmovanje oblasti zagovarjajo tisti, ki so zanjo zainteresirani. ki jim je nujno potrebno, da se načelo avtoritete ohrani, in ki bi
vselej preživeli napake oseb, ki uporabljajo silo.
Za nas pa je oblast skupek gospodarjev; in gospodarji - kralji, predsedniki, ministri, člani parlamentov in bogve, kdo še vse - so tisti, ki
imajo moč, da sprejemajo zakone, ki določajo odnose med ljudmi, in
moč, da vsakogar prisilijo, da se tem zakonom pokori. To so tisti, ki
odločajo o davkih in jih jemljejo, ki predpisujejo vojno obveznost,
sodijo in kaznujejo kršilce zakona. Človeka podrejajo pravilom, nadzorujejo in dopuščajo zasebne pogodbe. Imajo monopol nad nekaterimi
proizvodnimi panogami in državnimi službami, ali, če to želijo, nad vso
proizvodnjo in vsemi državnimi posli. Pospešujejo in zavirajo menjavo
dobrin. Napovedujejo vojne in sklepajo mir z oblastmi drugih dežel.
Dopuščajo ali ukinjajo svobodno trgovanje in še marsikaj drugega.
Skratka, gospodarji so tisti, ki imajo moč, v večjem ali manjšem obsegu,
da uporabljajo skupno moč družbe, se pravi fizično, ekonomsko in
intelektualno moč vseh, in da vsakega posameznika podredijo svoji
(gospodarski) volji. In ta moč tvori, po našem mnenju, pravo načelo
oblasti in avtoritete.
Toda - kaj je razlog za obstoj oblasti?
Zakaj bi se kdo odrekel lastni svobodi, lastni pobudi v korist drugih
posameznikov? Zakaj njim dajati moč, da postanejo gospodarji, ne glede na to, če sploh vsi to želijo, namreč po svoje razpolagati z močmi
vseh? Ali so gospodarji tako izjemno nadarjeni ljudje, da jim to dovoljuje. na videz upravičeno, predstavljati množice? Ah delajo za interese
vseh ljudi bolje, kot pa bi ljudje sami mogli delati zase? Mar so tako
nepogrešljivi in tako popolni, da jim je mogoče zaupati vero vsakogar in
vseh, svoje znanje in dobroto?
Tudi če bi obstajal človek neskončne dobrote in neizmernega znanja, tudi če predpostavimo nekaj, kar se nikoli v zgodovini ni zgodilo in
mislimo, da se tudi nikoli ne bo, namreč, da je oblast dana najboljšim
in najsposobnejšim, ali bi mar v takem primeru posedovanje oblasti
karkoli prispevalo k njenemu blagodejnemu vplivu? Ali ga ne bi posedovanje oblasti paraliziralo. uničilo? Zakaj tisti, ki vladajo, štejejo za svojo
dolžnost, da se ukvarjajo s stvarmi, ki jih ne razumejo, in predvsem, da
potrošijo kar največji del svoje energije za to, da se obdržijo na oblasti,
da zadovoljijo in ugajajo svojim prijateljem in držijo nezadovoljneže
pod nadzorstvom, upornike pa obvladajo.
Kako si gospodarji pridobijo moč — ne glede na to, ali so dobri ali
slabi, pametni ali neuki? Ah se vsilijo s pomočjo vojne, osvajanj in revolucije? Če je tako, kakšna poroštva ima ljudstvo, da bo njihovi upravi
pri srcu splošna korist? V tem primeru gre za preprost primer uzurpacije, in če podrejeni niso zadovoljni, jim ne preostane nič drugega, kot
da odvržejo jarem z uporabo orožja. Ali so gospodarji izbrani iz določenega razreda ali stranke? Če je tako, bodo neizogibno zmagali interesi
tega razreda ali stranke, žrtvovani pa bodo interesi in želje drugih. Ali so
izbrani s splošnimi volitvami? V tem primeru je število edino merilo,
jasno pa je, da število ni dokaz razuma, pravičnosti ali sposobnosti.
V splošnih volitvah je izbran tisti, ki se najbolje znajde med množico.
Manjšina, ki je lahko pol manjša od prve, je žrtvovana. Še več, izkušnja
je pokazala, da je nemogoče iznajti volilni sistem, ki bi zares zagotovil
izbor z dejansko večino.
Obstaja vrsta različnih teorij, s pomočjo katerih je človek poskušal
opravičiti obstoj oblasti. Toda vse so, očitno ali manj očitno, zasnovane
na trditvi, da imajo posamezniki v družbi nasprotne interese in d a j e
zato potrebna zunanja višja sila, ki s predpisovanjem in vsiljevanjem pravil ravnanja prisili ene, da spoštujejo interese drugih, tako da se interesi,
ki se ne skladajo, kolikor mogoče uskladijo in da vsak doseže največje
zadovoljstvo z najmanjšim žrtvovanjem.
Če so. pravijo teoretiki avtoritarne šole, interesi, težnje in želje
posameznika v nasprotju z drugim, kdo ima tedaj pravico in m o č , da
enega prisili, da spoštuje interese drugega ali drugih? Kdo lahko državljanu prepreči, da prekrši splošno željo'' Meja svobode vsakega, pravijo,
je svoboda drugega: toda kdo bo dosegel, da bodo spoštovane? Zaradi
naravnega nasprotja med interesi in strastmi se oblast udejanja kot najna in s tem opravičuje avtoriteto. Avtoriteta intervenira kot posrednik v
družbenih nasprotjih in določi meje pravice in dolžnosti vsakega subjekta.
To je teorija; da pa teorija kaj velja, mora temeljiti na dejstvih, ki jo
pojasnjujejo. Dobro vemo, da so teorije v socialni ekonomiji pogosto
izdelane tako, da opravičujejo dejstvo, se pravi, da branijo privilegije in
dosežejo, da jih mirno sprejmejo tisti, ki so prav žrtve teh privilegijev.
Ozrimo se tu na dejstva sama.
V vsej zgodovini, kakor tudi v našem času, je oblast surova, despotska nadvlada peščice nad mnogimi ali pa je sredstvo, ki naj zagotovi
gospostvo in privilegije onih. ki so si s silo, zvitostjo ali dedovanjem prilastili vsa sredstva za življenje, predvsem in zlasti pa zemljo, s katero
držijo ljudi v pokorščini in jih prisiljujejo, da delajo za njihov privilegirani položaj.
Oblasti zatirajo človeštvo na dva načina: neposredno, z uporabo
surove sile, se pravi s fizično prisilo, ali pa posredno, tako da mu odvzamejo sredstva za življenje in postane brezmočno. Politična oblast uporablja prvo metodo; ekonomski privilegiji nastajajo po drugi poti.
Oblast lahko zatira človeka tudi tako, da deluje na njegovo čustveno
naravo in na ta način nastaja religiozna avtoriteta. Nobenega drugega
razloga ni za propagiranje religioznega praznoverja, razen želje, da se
ohranijo in učvrstijo politični in ekonomski privilegiji. V prvotni družbi. ko zemlja še ni bila tako gosto naseljena kot danes in so bili družbeni odnosi mnogo manj zapleteni, se je dogajalo tako: če je že neko naključje onemogočilo nastajanje navad in običajev solidarnosti ali ukinilo že obstoječe in je prišlo do prevlade človeka nad človekom, tedaj
sta se dve moči, politična in ekonomska, združili v istih rokah - pogosto v rokah enega posameznika: v rokah tistih, ki so nasilno podjarmili
druge in jih osiromašili, jih prisilili, da so postali njihovi hlapci in se navadili ubogati vsak njihov namig. Zmagovalci so bili hkrati lastniki,
zakonodajalci, kralji, sodniki in eksekutorji.
Toda s povečanjem prebivalstva, z naraščanjem potreb, z zapletanjem družbenih odnosov je postal nadaljnji obstoj takšnega despotizma
nemogoč. Zaradi svoje lastne varnosti so bili vladarji prisiljeni, pogosto
celo proti svoji volji, postati odvisni od privilegiranega razreda, se pravi
od določenega števila posameznikov, ki jih povezujejo isti interesi; bili
so prisiljeni dopustiti vsakemu teh posameznikov, da ima sredstva za
vzdrževanje. Vendar pa so vladarji obdržali najvišji in brezprizivni nadzor. Drugače povedano: obdržali so pravico, da vse izkoriščajo po lastni volji in tako zadostijo svoji kraljevski lakomnosti. Tako seje privatna
lastnina razvijala v senci vladajoče sile, kot njena zaščita in - pogosto
ne da bi se zavedala — kot njen sodelavec. Pojavil seje razred lastnikov,
ki je postopoma združil v svojih rokah vsa produkcijska sredstva, poglavitni izvor življenja — kmetijstvo, industrijo in menjavo — in končno je
postal sila po sebi. Z nadmočjo svojih sredstev za akcijo in z velikim
območjem interesov, ki jih zajema, si ta sila nazadnje začne bolj ali
manj odkrito prisvajati politično moč, se pravi oblast, iz katere naredi
svojega osebnega varuha.
Ta pojav se je v zgodovini večkrat ponovil. Vselej kadar je v vojaških
podvigih imela glavno besedo v družbi fizična sila, so osvajalci pokazali
težnjo po koncentriranju oblasti in lastnine izključno v svojih rokah.
Ker pa oblast ne more proizvajati bogastva in ne vsega sama nadzorovati
in upravljati, seje pokazalo, da se mora nujno združiti s premožnim razredom — in tako je spet ustanovljena privatna lastnina. Tako je prišlo
do delitve na dve vrsti moči: ena nadzoruje skupno moč družbe, druga
pa je moč lastnikov, od katerih so postali gospodarji bistveno odvisni,
ker lastniki upravljajo izvore te skupne sile.
Takšen položaj nikoli ni bil tako zelo izrazit, kot je danes. Razvoj
proizvodnje, mogočna ekspanzija trgovine, velika moč, ki jo je dobil
denar, in številni ekonomski dosežki, ki so od odkritja Amerike, iznajdbe strojev itn. zagotavljali kapitalističnemu razredu takšno premoč, da
ni imel več zaupanja v podporo oblasti in je zato hotel oblast prevzeti
v svoje roke, oblast, ki bi bila sestavljena iz članov njegovega lastnega
razreda, nenehno pod njegovim nadzorom in posebej organizirana za
to, da ga ščiti pred možnim maščevanjem brezpravnih. V tem so korenine sodobnega parlamentarnega sistema.
Danes oblast sestavljajo lastniki ali ljudje iz njihovega razreda, ki so
popolnoma pod njihovim vplivom, tako da najbogatejši niti ne štejejo za
potrebno, da bi sami prevzeli aktivno vlogo. Rothschildu denimo
sploh ni treba biti član parlamenta niti minister, zadošča mu, da so člani parlamenta in ministri odvisni od njega.
V mnogih državah proletariat nominalno sodeluje v volitvah oblasti.
To je koncesija, ki jo je storil meščanski, se pravi lastniški razred za to,
da bi si pridobil popularnost v boju proti kraljevski in aristokratski
moči, ali pa zato, da bi odvrnil pozornost ljudstva od njegove lastne
emancipacije:raje mu je dal navidezni delež v politični moči.
Toda če je buržoazija to predvidevala ali ne, zgodilo s e j e , da s e j e
tedaj, ko je ljudstvu prvič dala volilno pravico, v resnici pokazalo, d a j e
ta pravica prevara, ki samo utrjuje moč buržoazije in samo najodločnejšim med proletarci je dala varljivo upanje, da lahko prevzamejo oblast.
Tako je tudi s splošno volilno pravico — lahko rečemo prav s splošno
volilno pravico — oblast postala hlapec in policaj buržoaznega razreda.
Kako bi sploh lahko bilo drugače? Če bi oblast v določenem trenutku
postala sovražna in nenaklonjena, če bi upanje v demokracijo kdaj
postalo kaj več kot prevara, s katero vlečejo ljudstvo za nos, bi se razred
lastnikov, ogrožen v svojih interesih, nenadoma uprl in uporabil vso svojo moč in vpliv, ki ju ima iz posedovanja bogastva, da bi omejil oblast
zgolj na njeno vlogo policaja.
V vseh časih in krajih je mogoče oblasti nadeti kakršnokoli ime; ne
glede na njen izvor in mehanizem je njena poglavitna funkcija, da zatira
in izkorišča množice in da brani zatiralce in izkoriščevalce. Njena največja značilnost in nezamenljivo orodje sta policaj in davkar, vojak in
zapor. Temu pa je treba dodati še duhovnika in učitelja, ki se obračata,
kakor veter piha, medtem ko ju oblast podpira in ščiti, da duh ljudstva
z njuno pomočjo ostaja lrlapčevski in ponižno noseč jarem.
Oblasti so sčasoma dopolnile ta temeljni krog svojega delovanja in
mu dodale nove dejavnosti. Mi celo sprejemamo tezo, da oblast v deželi,
ki je kolikor toliko civilizirana, ni mogla nikoli ali je komaj kdaj obstajala, ne da bi zatiranju in izkoriščanju dodala takšne funkcije, ki so
koristne in nujne za splošno družbeno življenje. Toda to dejstvo nikakor
ne zmanjšuje resnice, da je oblast po svoji naravi orodje za izkoriščanje
in da je po svojem izvoru in položaju „obsojena" na to, da brani vladajoči razred in tako potrjuje in povečuje zlo gospostva. Oblast prevzema
naloge varstva življenja državljanov pred neposrednim in surovim napadom, bolj ali manj previdno potrjuje in legalizira določeno število pravic,
v glavnem prvotne običaje in navade, brez katerih v družbi ni mogoče
shajati. Organizira določene javne službe in jih upravlja, na primer po-
što. gradi in vzdržuje ceste, skrbi za obče zdravje, ustanavlja humanitarne ustanove, delavnice itn. in se kaže kot zaščitnik revnih in slabotnih.
Da bi dokazali naše stališče, pa je dovolj že, da opozorimo na to, zakaj
in kako oblast izvaja te vrste dejavnosti. Dejstvo je. d a j e vse. česar koli
se je oblast kdaj lotila, navdihoval duh gospostva, prevlade in namen, da
ohrani, poveča in ovekoveči privilegije lastništva in tistih, katerih predstavnik in branilec je.
Oblast se ne bi mogla obdržati niti kratek čas, če ne bi prikrivala
svoje prave narave pod krinko splošne koristi. Ni mogoče spoštovati
življenja privilegiranih, ne da bi upoštevali željo, da je treba spoštovati
življenje vseh. Ni mogoče tolerirati privilegijev enih, ne da bi hkrati
vsaj navidezno ne ščitili pravic vsakogar. ..Zakon (oziroma tisti, ki so ga
naredili, se pravi oblast) ne koristi." pravi Kropotkin, človekovim družbenim občutkom, če vgrajuje vanje tista pravila moralnosti, ki jih je človek sprejel, skupaj z ukrepi, ki koristijo manjšini - izkoriščevalcem, nasprotujejo pa interesom tistih, ki se utegnejo upreti, če to ne bi bilo v
skladu s to predstavo o morali."
Oblast si ne more želeti razbijanja skupnosti: kako bi tedaj ona in
vladajoči razred z izkoriščanjem pridobivala svoje bogastvo? Oblast tudi
ne more dopustiti, da bi skupnost sama opravljala svoje zadeve, ker bi
ljudstvo hitro spoznalo, da je oblast nujna samo zato. da brani razred
lastnikov, ki ljudstvo siromaši, in kaj hitro bi se otresla oblasti bogatih
razredov.
Danes se oblasti soočajo z vztrajnimi in glasnimi zahtevami proletariata in poskušajo se vmešavati v odnose delodajalcev in delavcev.
Poskušajo obsoditi delavsko gibanje in z varljivimi reformami spodnašati
poskuse revnih, da bi si vzeli, kar jim pripada, namreč enak delež dobrih
stvari v življenju, kakor ga uživajo drugi.
Moramo se tudi spomniti, da se, na eni strani, buržoazija, se pravi
lastniški razred, bojuje med seboj in nenehno uničuje samo sebe in da
se, na drugi strani, oblast, ki je sicer sestavljena iz buržoazije in deluje
kot njen hlapec in zaščitnik, vendarle poskuša ves čas emancipirati in
vsiliti svojemu varovancu svoje mišljenje in želje. Tako je ta nihajoča
igra. to kolebanje med dajanjem in jemanjem, iskanje zaveznikov v ljudstvu proti razredu in med razredi proti ljudstvu, ta igra je gospodarjeva
znanost, s katero preslepi naivne in ravnodušne, ki pač vedno čakajo, da
bo rešitev prišla od zgoraj.
Z vsem tem pa oblast ne spremeni svoje narave. Če deluje kot regulator in če jamči pravice in dolžnosti vsakogar, maliči občutek pravičnosti. Oprošča slaba dejanja in kaznuje vsako dejanje, ki ogroža privilegije gospodarjev in lastnikov. Najbolj surovo izkoriščanje siromašnih
proglaša za pravično in zakonito, v resnici pa je nenehno počasno materialno in moralno ubijanje, ki ga počnejo tisti, ki imajo, nad tistimi, ki
nimajo. In tudi ko upravlja z javnimi dejavnostmi, počne oblast to zme-
raj v interesu gospodarjev in lastnikov, ne zavzema pa se za korist delovnih množic, razen kolikor je pač nujno zato, da postanejo množice
voljne prenešati svoj del dajatev. Če pa to traja, ovira in ukinja resnico
in poskuša narediti um in srca mladih takšna, da postanejo ali najstrahotnejši tirani ali pokorni sužnji, pač odvisno od razreda, ki mu pripadajo. V rokah oblasti postane vsako sredstvo orodje eksploatacije, vse je
uporabno kot policijski ukrep, koristen za to, da so ljudje ponižni. In
vse to tako mora biti. Če je življenje človeštva boj človeka s človekom,
tedaj je razumljivo, da morajo biti osvajalci in poraženci; oblast kot
orodje zmagovalcev, ki naj zagotovi in zavaruje uspeh svojega boja in ga
ovekoveči, se zanesljivo ne bo nikoli spustila k tistim, ki so izgubili, ne
glede na to. če se je boj bil na fizičnem, intelektualnem ali na ekonomskem področju. Tisti pa, ki so se borili za to, da bi si zagotovili boljše
pogoje od tistih, ki jih imajo drugi, tisti pridobijo privilegije in osvojijo
gospostvo moči; takšni zanesljivo ne bodo uporabili svoje zmage za to,
da bi branili pravice premaganih ali da bi omejili svojo oblast in moč
svojih prijateljev in pristašev.
Oblast - ali država, če hočete — kot sodnik, pomirjevalec družbenega boja, kot nepristranski upravnik družbenih interesov — je laž, iluzija,
utopija, ki ni bila nikoli uresničena in tudi nikoli ne bo. Če namreč
morajo biti interesi enega človeka vedno v nasprotju z interesi drugega,
če je boj človeštva res povzročil, da so postali nujni zakoni človeške
družbe, če mora biti svoboda enega omejena s svobodo drugega, če je
torej tako, potlej pač vedno vsak posameznik teži k temu, da bi njegovi
interesi zmagali nad interesi drugih. Vsak se bori za to, da bi povečal
svojo lastno svobodo za ceno svobode drugih - in to bi bila oblast. Ne
preprosto zato, ker je za vse člane družbe koristneje, da imajo oblast,
temveč zato, ker bi si osvajalci hoteli zagotoviti plodove svojih zmag.
Hoteli bi si uspešno podrediti podjarmljene in se obvarovati pred neprijetnostjo, da se morajo nenehno braniti; zato bodo izločili in vidno
označili ljudi, ki so posebej izurjeni za policijske posle. Če bi vse to
bilo res, potem bi bilo človeštvu zapisano, da bo izginilo v občasnih
spopadih med tiranijo tistih, ki vladajo, in uporom pokorjenih.
Toda na srečo je prihodnost človeštva srečnejša, ker je zakon, ki
vlada, milejši.
V stoletnem boju svobode in avtoritarnosti, ali z drugimi besedami, v
boju med družbeno enakostjo in družbenimi kastami potemtakem v
bistvu ne gre za odnose med posameznikom in družbo, niti za povečanje individualne neodvisnosti v škodo družbenega nadzora ali obratno.
Bolj gre za to, da se slehernemu posamezniku onemogoči, da zatira
drugega; zato, da dobijo vsi enake pravice in ista sredstva za akcijo. Gre
za podporo dejavnosti vseh, ki se mora naravno spremeniti v korist
vseh, zakaj iniciativa enih se nujno spremeni v zatiranje vseh drugih.
Gre torej vedno za ukinjanje gospostva in izkoriščanje človeka po člo-
veku tako. da so vsi zavzeti za družbeni blagor in da se moč posameznika ne uporablja za zatiranje drugih in za premagovanje drugih, ampak za
odkrivanje možnosti popolnega razvoja, v katerem se bo vsak poskušal
združiti z dragimi zaradi večje blaginje vseh.
Iz povedanega sledi, d a j e obstoj oblasti, tudi če predpostavimo, da
je mogoča idealna oblast pooblaščenih socialistov, ne samo daleč od
tega, da bi povečala produktivno moč, ampak jo celo zmanjšuje, ker
oblast omejuje iniciativo samo na peščico. Le-tej bi dala pravico, da
delajo vse, ne inore pa jim priskrbeti znanja in razumevanja vsega.
Skratka, če ukinete zakonodajo in vse postopke oblasti, katerih namen
je, da zaščitijo privilegirane in tisto, kar so želje samega privilegiranega
razreda, potem ostane samo skupek posamičnih gospodarjev. ,.Država,"
pravi Sismondi. „je vedno konservativna sila, ki avtorizira, regulira in
organizira premagovanje in zaustavljanje napredka (zgodovina pa dokazuje, da ga uporablja v svojo korist in v korist drugih privilegiranih razredov); nikoli ga ne spodbuja. Nove ideje prihajajo vedno od spodaj in
so temelj družbe, ko pa so objavljene, postanejo javno mnenje in se
razširijo. Toda na svoji poti vedno naletijo na obstoječe in morajo premagovati moč tradicije, običajev, privilegijev in napak."
Da bi razumeli, kako družba lahko obstaja brez oblasti, je dovolj, če
našo pozornost za hip usmerimo na to, kar se dejansko dogaja v naši
družbi. Videli bomo, da se najpomembnejše družbene funkcije še dandanes opravljajo brez vmešavanja oblasti. Videli bomo tudi, da se oblast
vmešava edino v izkoriščanje množic ali v obrambo privilegiranih ah
zato, nazadnje, da kaznuje večino, ki je proti privilegiranim ali v opoziciji do njih. Ljudje delajo, trgujejo, se učijo, potujejo, če jim je všeč,
tudi se ravnajo po prevladujočih tokovih morale ali higiene; potegnejo
dobiček iz napredka znanosti in umetnosti, imajo nešteto skupnih interesov, ne da bi kdajkoli začutili potrebo, da jih kdo upravlja in jim pripoveduje, kako da naj se obnašajo v teh zadevah. Nasprotno, to so ravno tiste zadeve, ki se vanje oblast ne meša, da bi jih razvila, da bi opogumila tudi najmanjše razprave, ki so nezaveden izraz želja vseh, in to
na način, k i j e najkoristnejši in najbolj primeren.
Nič bolj ni oblast potrebna tudi tedaj, ko gre za večje podvige in tudi
ne pri tistih javnih dejavnostih, ki terjajo stalno sodelovanje mnogih
ljudi, ki živijo v različnih okoliščinah in deželah. Tisoče takšnih podvigov že danes opravljajo prostovoljno organizirana društva. In vsi se strinjajo, da so prav tovrstni podvigi najuspešnejši. Ne mislimo na društva
kapitalistov, ki sodelujejo s p o m o č j o sredstev iz eksploatacije, čeprav
se tudi v njih kaže sposobnost in moč svobodnega združevanja, ki se
lahko širi, dokler ne zajema ljudstva vseh dežel in dokler ne vključi najraznovrstnejših interesov. Raje govorimo o tistih združenjih, ki jih je
navdihnila ljubezen do človeštva ali strast po spoznavanju, ali pa preprosto želja po zadovoljstvu in radosti nad pohvalo, ker to bolje predstavlja
takšno skupino, ki bo obstajala v družbi, v kateri bosta ukinjena privatna lastnina in večni boj človeka s človekom in bo zato vsak našel svoje
interese v skladu z interesi koga drugega, njegovo največje zadoščenje
pa bodo dobra dela in zadovoljstvo drugih. Znanstvena društva in kongresi, Mednarodna reševalna služba. Rdeči križ, delavski sindikati, mirovna društva, prostovoljci, ki so se pripravljeni žrtvovati, kadar nastopijo velike nacionalne ujme, vse to so primeri izmed tisočev, primeri moči
duha združevanja, ki se pojavi vselej, kadar je za to potreba ali kadar je
potrebno navdušenje; ta sredstva nikoli ne zatajijo. Da dobrovoljna društva ne pokrivajo vsega sveta in ne vsako področje materialnega in
moralnega življenja, je kriva oblast, ki jih ovira na poti, je kriv antagonizem, ki ga rojeva posedovanje privatne lastnine, pa tudi nemoč in
degradacija; to pa je stanje, v katerem je večina človeštva prav zaradi
monopoliziranja bogastva v rokah peščice ljudi.
Oblast je, na primer, prevzela poštne in telegrafske storitve, toda
kako zares pomaga? Kadar so ljudje v okoliščinah, da jim je všeč in
občutijo potrebo po takšnih storitvah, tedaj bodo razmišljali o njihovi
organizaciji; človek z ustreznim tehničnim znanjem ne bo terjal od
oblasti, da mu omogoči, da začne posel. Bolj ko je neka potreba splošna
in nujna, več prostovoljcev se bo ponudilo. .Ali bi ljudje imeli sposobnosti, ki so potrebne, da se proizvedejo in razdelijo življenjske potrebščine? Ni se treba bati, da bi kdo umrl od lakote čakajoč na to, da bo
oblast izvajala svoje zakone. Kjerkoli obstaja oblast, povsod je treba najprej čakati, da se vse pripravi, potem pa pride ona s svojimi zakoni, da
potrdi in izkoristi, kar je že storjeno. Očitno je, d a j e zasebni interes
največji motiv za vse dejavnosti. In ker je pač tako, se bodo tedaj, ko
bodo interesi vsakega posameznika postali interesi vseh (to pa se bo neizogibno zgodilo, brž ko bo ukinjena privatna lastnina), vsi aktivirali. Če
zdaj delajo v korist peščice ljudi, bodo toliko bolje in toliko več delali
za zadovoljitev interesov vseh. Težko je razumeti, da sploh lahko kdo
verjame, da javne dejavnosti, neločljive od družbenega življenja, bolje
opravljajo oblast kot delavci sami. ko bi jih opravljali po svoji izbiri ali
v dogovoru z drugim pod neposrednim nadzorom vseh zainteresiranih.
V vsakem skupnem podjetju večjega obsega obstaja seveda potreba
po delitvi dela, p o tehničnem upravljanju, administraciji itn. Toda predstavniki avtoritarne šole se naravnost igrajo z besedami, ko vidijo razlog
za obstoj oblasti v dejanski nujnosti organizacije dela. Oblast je, to
moramo ponoviti, skupek posameznikov, ki so dobili ali vzeli pravico ali
sredstva, da delajo zakone in prisiljujejo ljudi, da se jim pokorijo. Državni uslužbenci, inženirji itn. pa so po drugi strani ljudje, ki sprejemajo ali
prevzemajo naloge za določene posle. Oblast pomeni predstavništvo
moči, se pravi prenos iniciative in oblasti vsakogar v roke nekaterih.
Administracija pomeni predstavništvo dela, to je svobodno menjavo
storitev na podlagi svobodnega dogovora.
Errico Malatesta (1850 - 1832)
13. 2. Anarho-komunistični
Prepričani smo, da je za največje zlo, ki pesti ljudi, odgovorna slaba
družbena organizacija in da bi ga bilo mogoče, če bi ljudje hoteli in znali, uničiti.
Obstoječa družba je rezultat stoletnih medsebojnih bojev ljudi. Niso
spoznali vseh prednosti, kijih omogočata sodelovanje in solidarnost, saj
so v vsakem drugem človeku (razen najbližjih sorodnikov) videli le konkurenta in sovražnika. Šlo jim je le za čimvečjo količino užitkov, pri
čemer niso upoštevali interesov drugih.
Boj je zgodovinsko dejstvo, v katerem so razumljivo zmagovali najmočnejši ali najspretnejši ter na razne načine zatirali in podrejali premagane. Dokler človek ni uspel proizvesti več, kot je potreboval za svoj
goli obstoj, zmagovalcem ni preostalo nič drugega, kakor da so pregnali
ali likvidirali premagane in jim lahko odvzeli tisto, kar so nabrali. Kasneje, s pojavom živinoreje in poljedelstva, ko je lahko en sam človek proizvedel več kot je sam potreboval za življenje, je bilo za zmagovalce
smotrneje poražence obdržati za sužnje, ki so delali zanje.
Kasneje so se zmagovalci zavedli, da bi laže, produktivneje in zanesljiveje izkoriščali delo drugih drugače: zase so zadržali izključno lastninsko pravico do zemlje in delovnih sredstev, tistim pa, ki so ostali
brez vsega, so priznali nominalno svobodo, ker so bih le-ti potem prisiljeni delati za lastnika pod pogoji, ki so bili za slednjega ugodni.
Tako lahko počasi, skozi zapleteno mrežo vsakovrstnih bojev, invazij, vojn, uporov, represije, izsiljenih pooblastil, združevanja premagancev v obrambi in zmagovalcev za zmago, pridemo do države, v kateri so
nekateri zadržali zemljiško nasledstvo in vse družbene dobrine, medtem ko je velika večina ostala brez vsega, zatirana in podrejena majhnemu številu lastnikov.
Vse to je povzročilo bedo, v kakršni živijo delavci in vse zlo, ki iz
nje izhaja: neznanje, nevednost, zločini, prostitucija, deprimiranost,
moralna podlost, prezgodnja smrt. Iz tega izvira tudi ustvarjanje pose-
P r e v o d iz E r r i c o M a l a t e s t a ,
S c r i t t i
S c e l t i , E d i z i o n i Savelli. R i m 1 9 7 3 .
Prevedla I r e n a G a n t a r - G o d i n a , j e z i k o v n o p r e g l e d a l a J u l i j a n a B a v č a r .
bnega razreda (uprave), ki nastopa dobro preskrbljen s sredstvi represije. Njegova naloga je legalizacija 111 obramba lastnikov pred proletarsko
rivendikacijo; pozneje bo uporabljal moč tudi za to, da bo ustvarjal
privilegije sebi in si podredil razred lastnikov. Tudi nastanek drugega
posebnega razreda (klera), k i j e skušal s pravljicami o božji volji, posmrtnem življenju itd. pripraviti podrejene in zatirane do poslušnega prenašanja lastnega položaja ter z vlado ob interesih lastnikov uresničevati
tudi lastne interese. Iz tega izhaja tudi oblikovanje uradne znanosti, ki,
poleg tega. da lahko služi interesom vladajočih, pomeni negacijo resnične znanosti. Iste dediščine porajajo patriotski duh, rasno sovraštvo,
vojne in oborožen mir. ki je včasih pogubnejši kot vojna sama; porajajo
tudi ljubezen, transformirano v trpljenje ali predrzno trgovino, sovraštvo. rivalstvo in nezaupanje med ljudmi, negotovost in strah pred vsem.
Tako stanje želimo radikalno spremeniti. In ker vse zlo izhaja iz
medsebojnega boja ljudi, iz egoističnega kopičenja dobrin, hočemo, da
bi sovraštvo zamenjala ljubezen, konkurenco solidarnost, izključno iskanje lastne koristi bratska kooperacija za skupni blagor, podrejanje, svoboda, religiozne bajke in psevdoznanost pa resnica.
Zahtevamo torej:
1. Ukinitev zasebne lastnine zemlje, surovin in delovnih sredstev, da
ne bi nihče, ki bi z njimi razpolagal, izkoriščal dela drugih. Z izpolnitvijo
tega pogoja bi imeli vsi zagotovljena delovna in življenjska sredstva; bili
bi dejansko neodvisni in bi se lahko svobodno po lastnih nagnjenjih
združevali z drugimi za zagotavljanje skupne blaginje.
2. Ukinitev vlade in vsake oblasti, ki piše zakone in jih preizkuša na
drugih; torej, ukinitev monarhije, republike, parlamenta, vojske, sodstva
in vsake podobne institucije, ki deluje po načelih prisile.
3. Organizacijo družbenega življenja na temelju svobodne asociacije
in federacije proizvajalcev in potrošnikov, v skladu z željami članov; ti
bi se ji osvobojeni vsake prisile, ki ne izhaja iz naravne potrebe, prostovoljno podredili. Delovala naj bi po načelih znanosti in izkustva.
4. Zagotovljena življenjska sredstva za razvoj in blaginjo otrok ter
vseh, ki so nesposobni skrbeti zase.
5. Boj zoper vse religije in izmišljotine, tudi če se skrivajo pod plaščem znanosti. Znanstveno preučevanje za vse, do najvišje stopnje.
6. Boj zoper rivalstvo in vse patriotske predsodke. Ukinitev meja;
bratstvo med vsemi narodi.
7. Obnovo družine na način, ki izvira iz prakse ljubezni, osvoboditev
od vseh zakonskih obveznosti, vseh ekonomskih in fizičnih podrejanj
ter vseh religioznih predsodkov.
To je naš ideal.
2. N a č i n i in sredstva
V glavnih črtah smo prikazali cilje, kijih želimo doseči, in ideale, za
katere se bojujemo.
Toda ni dovolj, da si neko stvar samo želimo; če hočemo nekaj doseči, moramo dejansko uporabiti vsa obstoječa sredstva. Ta sredstva niso
poljubna, marveč neizogibno izhajajo iz cilja, za*katerega se bojujemo,
in okoliščin, v kakršnih poteka boj; če bi pri izbiri sredstev napravili
napako, ne bi dosegli tega cilja, marveč drugega, morda prav nasprotnega, ki bi bil naravna in nujna posledica uporabljenih sredstev. Kdor
se nekam nameni in zgreši pot, ta ne pride tja, kamor je bil namenjen,
marveč tja, kamor ga je pripeljala cesta.
Povedati moramo torej, katera sredstva po našem mnenju vodijo k
zastavljenim ciljem in jih nameravamo uporabiti.
Ideal, katerega uresničitev bi bila odvisna od izoliranega posameznika, ni naš ideal. Gre za spremembo načina življenja v družbi, za vzpostavitev ljubezni in solidarnosti med ljudmi, za doseganje polnega materialnega. moralnega in intelektualnega razvoja ne le za enega posameznika,
ne le za člane določenega razreda ali določene stranke, marveč za vse
ljudi - to pa je stvar, ki je ne moremo doseči nasilno, marveč mora
izvirati iz prosvetljene zavesti vsakogar in se lahko uresniči s svobodnim
sporazumevanjem vseh.
Naša prva naloga mora biti prepričevanje ljudi.
Ljudem moramo prikazati trpljenje, ki s seboj prinaša tudi možnosti
uničenja. Vzbuditi moramo sočutje za trpljenje drugih in pristno željo
po dobrem za vse.
Lačnim bomo pokazali, kako si je mogoče enostavno zagotoviti
zadovoljitev materialnih potreb. Zatiranim in omalovaževanim bomo
povedali, kako lahko srečno živijo v družbi svobodnih in enakih; tistim,
mučenim s sovraštvom in zamerami, bomo pokazali pot do ljubezni do
bližnjega, miru in srčno srečo.
Ko nam bo uspelo, da se bo v človeških dušah porajal odpor do nepravičnega in neizogibnega trpljenja, ki ga morajo prenašati v tej družbi, ko
bodo razumeli vzroke trpljenja in sprevideli, da je odprava le-tega odvisna od njihove volje, ko bomo inspirirali veliko željo po transformaciji
družbe v dobro vseh, torej — ko bodo zadovoljni zaradi lastnih impulzov in vzpodbud tistih, ki so napovedali zadovoljstvo, se bodo združili,
sposobni za uresničitev skupnih idealov.
Rekli smo že, da bi bilo absurdno in kontradiktorno, če bi za uresničitev tega cilja hoteli svobodo, ljubezen med ljudmi ter integralni razvoj
vseh človekovih sposobnosti doseči s pomočjo sile. Računati moramo
torej na svobodno voljo drugih in edino, kar lahko storimo, je, da provociramo oblikovanje in manifestacijo volje. Toda prav tako bi bilo
absurdno in v nasprotju z našim ciljem, če ne bi predvideli, da nas bodo
tisti, ki ne mislijo kot mi, ovirali pri uresničevanju naših želja, dokler
ne bomo začeli ovirati njihove pravice do svobode, ki bo enaka naši.
Svoboda naj torej omogoča eksperimentiranje in propagando idej
brez omejitve, razen takrat, ko to seveda izhaja iz enake svobode za
vse.
Toda temu nasprotujejo - in to brutalno - tisti, ki uživajo že obstoječe privilegije, uravnavajo celotno obstoječe družbeno življenje ter
dominirajo v njem. V rokah imajo vsa produkcijska sredstva in zato ne
zatirajo le možnosti eksperimentiranja z novim načinom družbene skupnosti, ne le pravice delavcev do svobodnega življenja od svojega dela,
marveč tudi enako pravico vseh do obstoja. Kdor ni lastnik, je prisiljen
v podrejenost in zatiranje, če noče umreti od lakote.
Imajo policijo, sodstvo, vojsko, katerih funkcija je. da branijo njihove interese: tudi preiskujejo, zapirajo, mučijo tiste, ki želijo te privilegije ukiniti ter se zavzemajo za življenjska sredstva in svobodo za vse.
Privilegirani, ki so ljubosumni na svoje neposredno obstoječe interese, korumpirani z duhom dominacije in preplašeno zrejo v prihodnost,
so na splošno nesposobni širokogrudnega zanosa, nesposobni dojemati
širše interese. Bilo bi noro, če bi upali, da se bodo prostovoljno odpovedali lastnini in oblasti ter se sprijaznili z navajanjem na enakost s
tistimi, ki sojini zdaj podrejeni.
Če ne upoštevamo zgodovinske izkušnje (ki nam kaže, da se noben
razred, v celoti ali deloma, ni odpovedal svojim privilegijem ter da se ni
še nobena vlada odpovedala oblasti, razen če ni bila v to prisiljena), pa
lahko upoštevamo sodobna dejstva, da nameravata buržoazija in oblast
za obrambo uporabiti materialno moč ne le proti totalni ekspropriaciji
(razlastitvi), marveč tudi proti ljudskim zahtevam, saj so vedno pripravljeni na groba preganjanja in najbolj krvave poboje.
Ljudstvu, ki se hoče osvoboditi, ne kaže drugega, kakor da na silo
odgovori s silo.
Torej, začeli smo govoriti o tem, d a j e treba prebuditi željo zatiranih
po socialni transformaciji in jih prepričati, da se morajo združiti, da bi
pridobili moč za zmago; propagirati moramo svoj ideal in pripravljati
moralno in materialno silo, ki bi lahko premagala sovražnika in organizirala družbo. Ko bomo imeli dovolj moči, bomo morali izkoristiti
ugodne okoliščine, ki se pojavljajo brez nas ali pa jih ustvarjamo tam,
izvesti družbeno revolucijo s tem, da zrušimo vlado z nasilno ekspropriacijo (razlastitvijo) lastnikov in s preprečevanjem, da bi nove vlade vsilile svojo voljo in preprečile družbeno reorganizacijo, ki so jo izvedli
neposredno zainteresirani.
Vse to ni tako enostavno, kakor se nam zdi na prvi pogled. V obstoječi družbi moramo delati z ljudmi v nesrečnih moralnih in materialnih
razmerah in motimo se. če mislimo, da zadošča propaganda za dvig
moralnega in intelektualnega razvoja na tisto stopnjo, ki je potrebna za
uresničevanje naših idealov.
Med družbenim okoljem in človekom je neko recipročno razmerje.
Ljudje ustvarjajo tako družbo, kakršna je. in družba oblikuje take ljudi,
kakršni so, iz česar izhaja neke vrste circulum vitiosus (začaran krog).
Da bi lahko spremenili družbo, je treba najprej spremeniti ljudi, za to pa
je potrebno spremeniti družbo.
Beda pokvari človeka in da bi jo zrušili, je nujno, da se je ljudje
zavedajo in to hočejo. Suženjstvo uči človeka, naj bo suženj, za osvoboditev iz suženjstva pa potrebujemo ljudi, ki težijo k svobodi. Ljudje iz
nevednosti ne priznajo vzrokov zla in ga tudi ne znajo odstraniti, za
ukinitev nevednosti pa je potreben čas in način izobraževanja.
Vlada navaja ljudi na spoštovanje zakonov in na to, da verjamejo, da
so ti družbeno potrebni; za ukinitev oblasti pa morajo ljudje biti prepričani, d a j e oblast nepotrebna in škodljiva.
Kako uiti iz tega začaranega kroga''
Na srečo obstoječa družba ni oblikovana po željah vladajočega razreda. ki bi hotel vse podrejene in zatirane spremeniti v pasivno in nezavedajoče se orodje svojih interesov. Je rezultat tisočev notranjih bojev,
tisočev naravnih in človeških faktorjev, povzročenih naključno, brez
vodenih kriterijev; tu torej ni jasne razmejitve med posamezniki in razredi.
Razlike v materialnih razmerah in v stopnji moralnega in intelektualnega razvoja so neizmerne; in mesto, ki ga nekdo v družbi zavzema - o
tem redkokdaj govorimo — ne ustreza njegovim sposobnostim in aspiracijam. Nekateri posamezniki se večkrat znajdejo v slabših razmerah,
kakršnih so sicer navajeni, medtem ko drugim, ki so rojeni v slabših
razmerah, uspe ob izjemno ugodnih okoliščinah doseči višjo stopnjo.
Če ne bi precejšen del proletariata že našel izhoda iz stanja absolutne
podivjane bede, te ne bi mogli nikoli zmanjšati. Skoraj ni delavca, ki ne
bi bil v stanju popolne nezavednosti in ki ne bi pristajal na razmere, kijih
določajo gospodarji. Institucije same, kot zgodovinski produkt, vsebujejo organske kontradikcije, ki so zametek smrti in ki z razvojem
povzročijo razpad institucij ter potrebo po njihovi transformaciji.
Iz tega izhaja možnost napredka; — toda ne tudi možnost, da bi s
propagandnimi sredstvi vse ljudi privedli do stopnje, na kateri bi izvajali
anarhijo ali jo hoteli izvajati brez postopnega transformiranja okolice.
Napredek naj bi potekal pri posameznikih in njihovi okolici istočasno in paralelno. Izkoristiti moramo vsa sredstva, možnosti in priložnosti za vplivanje na ljudi in razvijanje njihove zavesti, ki nam jih omogoča
obstoječa družba; izkoristiti moramo vsak napredek v zavesti ljudi, da
bodo začeli oznanjati in uvajati največje možne družbene spremembe,
ki naj bi koristno utirale pot poznejšemu napredku.
Ne smemo čakati, kdaj bomo lahko uresničili anarhijo, in se zato
omejiti na navadno propagando. Če bi storili to. bi kmalu izpustili priložnost; dobili bi spreobrnjence, to je vse tiste, ki lahko v obstoječi
družbi dojamejo in sprejmejo naše ideale, naša poznejša propaganda pa
bi bila neučinkovita; ali pa bi družbene spremembe ustvarile nov sloj,
ki bi sprejel nove ideje, kar bi potekalo izven našega vplivnega področja;
v tem primeru bi novi sloj imel predsodke do naših idej.
Prizadevati si moramo, da si bodo ljudje - kot celota ali kot razne
skupine - skušali izboriti vse izboljšave in svobodo, ki si jo želijo zato da
bodo počasi spoznali, da to res želijo in da imajo moč. S propagiranjem
svojega programa moramo v boju za njegovo popolno uresničitev vzpodbuditi ljudi, da se bodo potrudili in zahtevali vedno več, dokler ne bodo
dosegli popolne osvoboditve.
3. E k o n o m s k i boj
Zatiranje, ki danes v največji meri prizadene delavce, je glavni vzrok
vseh moralnih in materialnih podrejenosti, ki jih morajo ti prenašati.
Sem spada predvsem gospodarsko izkoriščanje, reči bi morali izkoriščanje, ki ga nad delavci izvajajo gospodarji in trgovci zaradi vse večjih rpodukcijskih sredstev in menjave.
Da bi dosegli radikalno ukinitev tega zatiranja, ne da bi tvegali, da se
bo ponovilo, morajo biti vsi ljudje prepričani, da imajo pravico do produkcijskih sredstev, do razlastitve zemljiških lastnikov in do družbenega
bogastva, kije na razpolago vsem.
Toda, ali to razlastitev lahko izvedemo danes? Ali je možno neposredno prestopiti - brez vmesnih stopenj - iz pekla, v katerem danes
živi proletariat. v raj skupne lastnine? Dejstva kažejo, česa so danes
delavci sposobni. Naša naloga je. da moralno in materialno pripravimo
ljudstvo na to tako zelo nujno razlastitev; in vsak novi poskus, vsaka
revolucionarna akcija predstavlja možnost: in tako vse do končnega
uspeha. Toda kako naj ljudstvo pripravimo? Kako pripraviti razmere, ki
ne bi omogočile le konkretne izvedbe razlastitve, marveč tudi izkoriščanje skupnega bogastva v korist vseh?
Ugotovili smo že. da sama propaganda, pisana ali izrečena, ne zadošča. da bi za svojo idejo pridobili vse ljudske množice. Te nujno potrebujejo še praktični pouk. ki bo sčasoma postal vzrok in posledica postopne preobrazbe okolja. V delavcih se mora počasi razviti občutek odpora proti krivicam in nepotrebnemu trpljenju, katerega žrtve so. ter želja
po izboljšanju razmer, tako da se bodo, združeni in solidarni, bojevali za
uresničitev svojih želja. Mi kot anarhisti in kot delavci jih moramo za
boj spodbujati in opogumljati in se z njimi bojevati.
Toda ali so te izboljšave v kapitalističnem režimu možne? Ali so s
stališča bodoče popolne emancipacije delavcev koristne?
Tudi če so praktični rezultati boja za neposredne izboljšave še tako
dobri, je glavna korist boj sam. V boju delavci spoznajo, da ima gospodar njihovim nasprotne interese in da ne morejo izboljšati svojih razmer,
še manj se osvoboditi, če se ne združijo in tako postanejo močnejši od
gospodarja. Če bodo uspeli doseči, kar želijo, jim bo bolje, več bodo
zaslužili, manj delali, imeli bodo več časa in moči za delo, ki j i h zanima,
tako da bodo imeli kmalu bolj vzvišene želje in potrebe. Če ne bodo
uspeli, bodo prisiljeni preučevati vzroke neuspeha in ugotoviti potrebo
po boljšem združevanju in večji moči, tako da bodo končno razumeli,
da morajo za gotovo in končno zmago zrušiti kapitalizem. Začetek
revolucije, dvig lastne moralne opore in delavska emancipacija lahko
izhajajo le iz dejstva, da se delavci združijo in bojujejo za svoje interese.
Toda še enkrat, ali lahko delavci ob obstoječem razmerju sil dejansko izboljšajo razmere, v katerih živijo in delajo?
To je odvisno od nešteto naključnih okoliščin.
Mnogi trdijo, d a j e škoda, ker ni naravnega zakona (mezdni zakon), s
katerim bi določali delež, ki naj bi ga od produkta svojega dela dobil
delavec. Če bi hoteli formulirati zakon, bi se moral glasiti: mezda ne
sme pasti pod življenjski minimum, prav tako pa se ne sme toliko zvišati, da gospodar ne bi imel nikakršnega profita.
V prvem primeru bi delavci seveda umirili in ne bi več dobivali
mezd, v drugem primeru pa gospodarji ne bi več zaposlovali in ne izplačevali mezd. Med tema nemogočima skrajnostima je neskončno drugih
možnosti, ki se vrste od bednih razmer mnogih poljedelcev do bolj
dostojnih, kakršne imajo delavci z dobrimi poklici v mestu.
Mezda, dolžina delovnega časa in druge delovne razmere so rezultat
boja med gospodarjem in delavcem. Prvi skušajo dati delavcem kar najmanj in jih do konca izkoristiti, medtem ko drugi poskušajo - ali bi to
vsaj morali - čimmanj delati in čimveč zaslužiti. Kjer so delavci zadovoljni z vsem ali pa so samo deloma nezadovoljni, se gospodarju ne upirajo dovolj in se kmalu znajdejo v živalskih življenjskih razmerah; kjer
pa imajo, nasprotno, dobro izdelan koncept o tem, kako naj bi živelo
človeško bitje, se znajo združiti in doseči gospodarjevo spoštovanje tudi
z manj dela. latentno grožnjo ali poudarjenim revoltom, zato jih ta
obravnava relativno znosno. Rečemo lahko, d a j e mezda, znotraj določenih okvirov, tolikšna, kolikršno delavec (ne kot posameznik, marveč,
razumljivo, kot pripadnik razreda) zahteva.
Z bojem in uporom zoper gospodarja lahko delavci preprečijo poslabšanje razmer in dosežejo nekaj realnih izboljšav, toda vse samo do
določene meje. Zgodovina delavskega gibanja je to resnico potrdila.
Seveda pa ne smemo pretiravati izključno s poudarjanjem ekonomskega boja delavcev. Gospodar lahko popusti in to tudi zaradi energič-
nih žalitev delavcev večkrat stori - dokler niso zahteve prevelike; ko pa
bi delavci začeli (in skrajni čas je. da začno) zahtevati postopek, ki bi
absorbiral ves gospodarjev profit, s katerim bi dosegli indirektno razlastitev, je gotovo, da bi gospodar apeliral na vlado in skušal delavce
prisiliti, da bi ostali v svoji poziciji mezdnega sužnja.
Mnogo prej pa bi delavci lahko v zameno za svoje delo zahtevali
ekvivalent vsega, kar so proizvedli, s tem pa jim ekonomski boj ne bi bil
več sposoben zagotavljati izboljšanja razmer.
Delavci delajo vse in brez njih ni mogoče živeti, zato se zdi, da bi
lahko, če ne bi hoteli več delati, marsikaj dosegli. Toda težko je doseči
združitev vseh delavcev ali vsaj delavcev ene stroke ali ene države, kajti
delavskemu združenju nasproti stoji tudi združenje gospodarjev. Delavci
se preživljajo od danes do jutri in če ne delajo, hitro ostanejo brez kruha, medtem pa gospodarji razpolagajo z denarjem, skozenj pa tudi z že
akumuliranimi produkti, zato lahko mirno čakajo na znižanje cene kruha. Z izumom ali uvajanjem novih strojev postane delo velikega števila delavcev nepotrebno, kar veča mnogoštevilno vojsko nezaposlenih, ki
jih lakota sili v prodajo svojega dela pod kakršnimikoli pogoji. Imigracija v dežele, kjer delavci živijo malo bolje, prinese s seboj kolone lačnih
delavcev, ki - če hočejo ali ne - omogočijo gospodarju znižanje mezd.
Vsa ta dejstva, ki so nujen rezultat kapitalističnega sistema, so protiutež napredku delavske zavesti in solidarnosti: mnogokrat so hitrejša od
napredka. V vsakem primeru pa je bistveno dejstvo to, d a j e produkcija
v kapitalističnem sistemu organizirana zaradi osebnega profita vsakega
kapitalista in ne zaradi zadovoljevanja delavčevih potreb, kar bi bilo
najbolj naravno. Zato so nered, razsipnost s človeškimi močmi, pomanjkanje proizvodov, škodljiva in brezsmiselna dela, nezaposlenost, neobdelana zemlja, slaba izkoriščenost strojev itd. slabosti, ki se jim ne
moremo izogniti drugače, kot da kapitalistom odvzamemo lastništvo
nad produkcijskimi sredstvi, s tem pa tudi vodenje proizvodnje.
Kmalu se pokaže, da morajo delavci, ki se hočejo osvoboditi ali samo
resno izboljšati svoje razmere in se braniti pred oblastjo, to oblast napadati, kajti ta s tem, da uzakoni lastniško pravo in ga z grobo silo podpira, predstavlja oviro napredku. Odstraniti jo morajo s silo, če ne želijo
vztrajati v istem ali še slabšem stanju.
Z ekonomskega boja bi morali preiti na politični boj, to je v boj proti oblasti. Namesto nasprotovanja s težko zbranimi milijoni, z denarjem,
ki so ga prispevali delavci, se je treba tistim, ki ščitijo lastnino, upreti s
puškami in topovi. Najboljše sredstvo je torej, da ljudstvo silo premaga s
silo.
4. Politični boj
Politični boj razumemo kot boj proti oblasti. Oblast je. skupaj s
posamezniki, ki jo izvajajo, dobila pravico sprejemati zakone in jih vsiliti podložnikotn oziroma javnosti.
Posledica gospostva je nasilje, s katerim so si nekateri podredili druge. obenem pa je tudi ustvarjalec (stvarnik) in kreatura privilegijev ter
naravni branilec le-teh.
Zmotna je trditev, d a j e današnja funkcija oblasti obramba kapitalizma; toda če ukinete kapitalizem, bo oblast predstavnik in upravitelj
splošnih interesov. Predvsem pa kapitalizma ne bo mogoče uničiti,
dokler delavci . ko bodo ukinili oblast, ne bodo prevzeli lastništva nad
družbenim bogastvom in organizirali proizvodnjo in potrošnjo v svojem
interesu in v interesu vseh, ne da bi čakali, da to stori oblast.
Še več: če bi kapitalizem uničili in če bi dovolili obstoj oblasti v tem.
da bi ji zaupali kakršnakoli pooblastila, bi se kapitalizem obnovil, ker bi
oblast hotela ugoditi vsem, zato pa bi morala ustvariti nov, ekonomsko
bogat razred, ki bi ga v zameno za legalno in materialno podporo sama
podpirala in vzdrževala. Iz tega sledi, da ukinitev privilegijev in vzpostavitev stabilne in končne svobode ter družbene enakosti ni mogoče, če
ne ukinemo oblasti - ne te ali one, marveč samo institucijo oblasti. Zato
je pri tem, kot pri vseh dejstvih splošnega interesa, toliko bolj potreben
splošni konsenz; še v večji meri moramo torej prepričati ljudi, da je
oblast nepotrebna in škodljiva in da lahko veliko bolje živimo brez nje.
Toda. kot že rečeno, sama propaganda ne more prepričati vseh. Če
se bomo omejili samo na pridige proti oblasti in nepremično čakali dan.
ko bo javnost prepričana v možnost in koristnost popolne ukinitve vseh
oblik oblasti, ga ne bomo nikoli dočakali.
Medtem ko govorimo proti vsem oblikam oblasti in zahtevamo popolno svobodo, pa moramo podpirati tudi boj za delne svobode in biti
z delnimi rezultati zadovoljni, saj se bomo tako naučili bojevati in začeli vsaj malo uživati v svobodi, kar nas bo privedlo do stopnje, ko si jo
bodo želeli vsi. Vedno moramo biti z ljudstvom in če ne uspemo, da bi
to zahtevalo veliko, se moramo truditi, da bi zahtevalo vsaj malo. Vztrajati moramo, ker se bodo naučili ter si bolj ali manj želeli zagotoviti
svobodo in bodo prezirali in sovražili vsakogar, ki bi hotel priti na
oblast.
Glede na dejstvo, da ima oblast s pomočjo zakonov — v svoji oblasti regulacijo - družbenega življenja in večanja ali manjšanja svobode
meščanov (ali državljanov) in da ji te oblasti ne moremo odvzeti, jo
moramo poskusiti vsaj zmanjšati oziroma prisiliti, da jo izvaja v čimmanjši meri, čimmanj škodljivo. To pa lahko dosežemo le z neprestanim delovanjem proti izvajanjem pritiska nanj s pomočjo javnih agitacij. z grožnjami, da ji bomo s silo odvzeli tisto, kar zahteva. Prav tako
ne smemo prevzeti katerekoli zakonodajne funkcije, lokalne ali širše, saj
bi tako zmanjšali učinkovitost svojih dejanj in izdali načrte, k i j i h snujemo.
Boj proti oblasti se odvija
po zadnjih analizah - v fizičnem in
materialnem boju.
Oblast ustvarja zakone. Torej mora imeti materialno moč (vojsko in
policijo), da te zakone lahko uveljavi, sicer bi jih lahko spoštovali po
svoji volji; potem zakoni ne bi bili več zakoni, marveč predlogi, ki bi
jih lahko svobodno sprejemali ali zavračali. Oblasti seveda razpolagajo s
to močjo, uporabljajo pa jo. da lahko z zakoni okrepijo svojo dominacijo in zadržijo interese priviletiranega razreda s tem. da zatirajo in izkoriščajo delavce. Mejo zatiranja predstavlja moč oziroma sila. s katero
ljudstvo pokaže, koliko ji je sposobno nasprotovati.
Spopad je lahko odprt ali latenten. toda vedno ostaja spopad, saj se
oblast ne zmeni za nezadovoljstvo in odpor, dokler ne začne groziti
nevarnost vstaje. Dokler ljudstvo dobrodušno prenaša zakone oziroma
je njegov protest mlačen ali samo idejen, skrbi oblast samo za svoje
udobje, ne pa potrebe ljudstva; ko se protest okrepi ter postane resničen in preteč, začne na bolj ali manj znan način popuščati ah zatirati.
Toda vedno, kadar oblast ne popusti, pride do vstaje, ker se ljudstvo
upre: če oblast popusti, dobi ljudstvo zaupanje vase in zahteva vedno
več, dokler nespravljivost med svobodo in avtoriteto ne postane očitna
in ne pride do nasilnega spopada.
Zato se moramo pripravljati moralno in materialno, kajti v tem burnem spopadu zmaga pripada ljudstvu.
Zmagovita vstaja je najbolj učinkovito dejanje emancipacije ljudstva,
kajti ljudstvo, ki odvrže jarem, postane svobodno, lahko ustanovi institucije. za katere verjame, da so najboljše; tudi distanca med razmerami in
zakoni, ki vedno zaostajajo za Stopnjo civilizacije, je presežena z enim
skokom. Vstaja določa revolucijo, to je hitrejši razvoj latentnih sil. ki
so se akumulirale v času predhodne evolucije. Vse je odvisno od tega.
kaj je ljudstvo sposobno zahtevati.
V preteklosti je ljudstvo, ne zavedajoč se dejanskih vzrokov svoje
nesreče, zahtevalo premalo in tudi premalo dobilo. K.aj se bo zgodilo v
naslednji vstaji?
To je deloma odvisno tudi od naše propagande in energije, ki jo
bomo vložili za pripravo načrtov.
Ljudstvo moramo vzpodbuditi, da bo lastnike razlastilo in postavilo
bogastvo pred skupnost, da bo organiziralo družbeno življenje zase s
pomočjo svobodno ustanovljenih asociacij, ne da bi čakalo na ukaze in
ne da bi priznalo oziroma potrdilo katerokoli oblast ah ustavno telo
pod katerimkoli imenom (skupščina, diktatura itd.), pa tudi če bi bilo
to samo začasno. S tem bi zavrnili svojo pravico do sprejemanja zakonov. prisile nad drugimi in pravico do lastne volje.
Če ljudske množice ne bodo odgovorile na naš apel (imamo pravico
do svobode, četudi hočejo drugi ostati sužnji
tudi zaradi splošnih
zgledov). moramo svoje ideje uresničiti sami: ne sinemo priznati nove
oblasti, vzdrževati moramo odpor in doseči, da se na področjih, kjer so
naše ideje dobro sprejeli, konstituirajo anarhistične skupnosti, ki bodo
zavračale vsako vmešavanje oblasti, ustanovile svobodne odnose z drugimi področji ter vztrajali pri tem načinu življenja.
Predvsem se moramo z vsemi sredstvi upreti obnavljanju policije in
vojske ter izkoristiti ugodno priložnost za vzpodbudo delavcem na
področjih, ki niso anarhistična, da bi le-ti lahko izkoristili odsotnost
represivnih sil za uveljavitev večjih zahtev, ki bi jim lahko predlagali
tudi sami.
Skratka, vedno se moramo brez prekinitve bojevati proti lastnikom
in oblastnikom ter se zavedati popolne ekonomske, politične in moralne emancipacije celotnega človeštva.
5. S k l e p
Želimo torej radikalno ukinitev dominacije in izkoriščanja človeka
po človeku; želimo, da bi vsi ljudje, pobrateni v zavestni in željen i solidarnosti. prostovoljno sodelovali za blagor vseh;želimo ustanoviti družbo, ki bi lahko vsem ljudem nudila sredstva za pridobitev kar največ
možnih dobrin in najugodnejši moralni in materialni razvoj; želimo
kruh, svobodo, ljubezen in znanje za vse.
Za ta cilj pa potrebujemo produkcijska sredstva, ki bi bila na razpolago vsem, ter da nihče, bodisi posameznik bodisi skupina ljudi, ne bi
smel prisiliti drugih, da bi bili odvisni od njegove volje, niti ne bi smel
vplivati nanj - razen z močjo razuma in zgleda.
Torej, razlastitev zemljiških lastnikov in kapitala v korist vseh in ukinitev oblasti!
Medtem ko čakamo, da bo to mogoče, pa: propagiranje idealov,
organiziranje ljudskih sil. neprenehen boj proti lastnikom (glede na okoliščine miren ali nasilen) za osvoboditev in kolikor je največ mogoče,
svobode in blaginje za vse.
Georges Sorel (1847 - 1922)
14. Premišljevanje o nasilju (1908)
1. Razredni boj in nasilje
A) Za večino ljudi je razredni boj načelo socialistične taktike. To
pomeni, da socialistična stranka dosega svoje volilne uspehe na račun
zaostrenega interesnega sovraštva med določenimi skupinami, torej bi
se, če bi bilo potrebno, potrudila, da bi se še bolj zaostrile: kandidati
bodo zahtevali od najštevilnejšega in najbolj revnega razreda, da se bo
videl kot korporacijo in ponudili se bodo za advokate te korporacije;
z vplivom, ki ga lahko iztisnejo iz svojih predstavniških naslovov, si
bodo prizadevali izboljšati usodo brezpravnih. Tu nismo daleč od dogajanj v grških državah: parlamentarni socialisti so močno podobni demagogom. ki so bogatinom naprtili vse javne dajatve in si izmišljali zarote,
da so lahko konfiscirali velika imetja. ,,V demokracijah, kjer množica
lahko suvereno dela zakone." pravi Aristotel. 1 ..demagogi s svojimi stalnimi napadi na bogate ( . . . ) vselej razcepijo državo na dvoje (. . .). Oligarhi bi se morali odpovedati prisegam, kakršne se izvajajo danes: zakaj
v nekaterih državah prisegajo takole: ..Bom zapriseženi sovražnik ljudstva in povzročil mu bom zla. kolikor le bo v moji m o č i . " 2 To je zanesljivo najjasnejša mogoča označitev boja med dvema razredoma; prav
nesmiselno se mi zdi dodajati, d a j e Marx ravno na ta način razumel boj,
kije bil zanj bistvo socializma.
1 Aristotel.
2
I' o I i t i k a .
knjiga V I I I . p o g l . V I I . . . s t r . 19.
Prav t a m .
Prevod iz G e o r c e s S o r e l .
R e t' 1 e e t i o n s s u r 1 a v i o I e n c e , e n a j s t a
i z d a j a . L i b r a i r i e M a r c e l Riviere et C i e . , Pariz 1 9 5 0 . str. 7 2 - 9 8 in 3 1 4 - 3 2 9 . Prevedla N e d a P a g o n - B r g l e z . j e z i k o v n o p r e g l e d a l a Bora Z l o b e c - J u r č i č .
O d l o m k i iz 1. in V I . p o g l a v j a z istim n a s l o v o m . Naslovi p r e o s t a l i h p o g l a v i j so:
D e k a d e n c a b o r ž o a z i j e in nasilje ( d r u g o p o g l a v j e ) . P r e d s o d k i p r o t i nasilju ( t r e t j e
poglavje). Proletarski štrajk ( č e t r t o poglavje). Generalni politični štrajk ( p e t o poglavje). Morala p r o i z v a j a l c e v ( s e d m o p o g l a v j e ) . E n o t n o s t in m n o g o t e r o s t ( d o d a t e k 1). A p o l o g i j a nasilja ( d o d a t e k II) in Za L e n i n a ( d o d a t e k III).
Mislim, da so imeli avtorji francoskega zakona z dne 11. avgusta
1848 polno glavo teh spominov na klasike, ko so se izrekli za kazen
zoper tiste, ki z govori ali časopisnimi članki poskušajo ..vznemiriti
javni mir, spodbujajoč medsebojni prezir ali sovraštvo državljanov".
Izšli smo iz strahotne junijske vstaje in bili prepričani, da bo zmaga
pariških delavcev pripeljala vsaj do pomembnih rekvizicij bogatim v
korist revnih, če že ne do praktične uresničitve komunizma: upali smo.
da se bliža konec državljanskih vojn. ker bo poslej težje propagirati doktrino sovraštva, ki hujska proletarce proti buržujem.
Danes pa parlamentarni socialisti ne mislijo več na vstajo; če se o
njej še kdaj pa kdaj pogovarjajo, počnejo to zato. da se delajo pomembne; učijo, da je volilni listič zamenjal puško; toda sredstvo za osvojitev
oblasti je lahko drugo, ne da bi se spremenila čustva. Volilna literatura
je takšna, kot bi jo navdihovale kar najčistejše demagoške doktrine:
socializem se obrača k vsem nezadovoljnim, ne da bi se potrudil ugotoviti. kakšen je njihov položaj v produkciji; v tako zapleteni družbi, kot
je naša. in tako podvrženi vsakršnim ekonomskim pretresom, je nezadovoljnih ogromno, v vseh razredih: zato je mogoče pogosto naleteti na
socialiste tam, kjer bi jih najmanj pričakovali. Parlamentarni socializem
govori toliko jezikov, kolikor je tipov njegovih odjemalcev. Obrača se k
delavcem, kmetom, malim lastnikom: Engelsu navkljub se ukvarja z
z a k u p n i k i 3 ; zdaj je rodoljuben, zdaj spet govoriči zoper vojsko. Ni ovire, ki bi ga ustavila
izkušnja je pokazala, da v volilni kampanji lahko
zbere in združi sile, ki bi si morale biti po marksistični koncepciji normalno antagonistične. Sicer pa. ali ni poslanec dolžan delati usluge
volilcem slehernega ekonomskega položaja'.'
Izraz ..prolctarec" je navsezadnje postal sinonim za zatiranca; in zatiranci so v vseh razredih 4 : nemški socialisti so se izjemno zagreli za
dogodivščine koburške princese. 5 Eden naših najodličnejših reformistov. I lenri Turot. dolgoletni urednik časopisa Petite Rčpubliqueb
in
I . Kngcb.,
K m e č k o
v p r a š a n j e
in s o c i a l i z e m .
Kritika programa francoske delavske stranke, prevedeno v M o n v e m e n t
socialiste.
15. o k t o b e r 1 9 0 0 . str. 4 5 3 . V e č k r a t so n a v e d e n i s o c i a l i s t i č n i k a n d i d a t i ,
ki so imeli e n e p l a k a t e za m e s t a in d r u g e za p o d e ž e l j e .
Ker j i m je bil v n a p o t o m o n o p o l t r g o v c e v , so t u d i b o r z n i
m e š e t a rj i
postali
f i n a n č n i
p r o 1 e t a r i a t . in m e d n j i m i j e kar n e k a j socialistov, Jaurčsovih občudovalcev.
Socialistični poslanec Stidekum, n a j b o l j e l e g a n t e n
m o ž v B e r1 i n u , j e odigral v e l i k o vlogo pri u g r a b i t v i k o b u r š k e p r i n c e s e ; u p a j m o , da ni
imel f i n a n č n i h i n t e r e s o v pri t e j z a d e v i . V t e m č a s u je z a s t o p a l v Berlinu J a u r e sov č a s o p i s .
/
H . T u r o t je bil zelo d o l g o u r e d n i k n a c i o n a l i s t i č n e g a č a s o p i s a
I. c I a i / .
h k r a t i pa t u d i č a s o p i s a P e t i t e
R e p u b I i q u e . Ko je u r e d n i š t v o i c1 a i r prevzel J u d e t . j e o d p u s t i l svojega s o c i a l i s t i č n e g a s o d e l a v c a .
pariški mestni svetnik, je napisal knjigo o ..proletareih ljubezni": tako
označuje prostitutke najnižje vrste. Če bo kdaj napočil dan. ko bodo
ženske imele volilno pravico, mu bo prav gotovo naloženo, naj sestavi
seznam zahtev tega posebnega proletariata.
B) Današnja demokracija v Franciji je nekoliko zmedena zaradi taktike razrednega boja: to pojasnjuje, zakaj se parlamentarni socializem ne
more spojiti v celoto strank skrajne levice.
Da bi razumeli vzroke za takšne razmere, se moramo spomniti osrednje vloge, ki s o j o v naši zgodovini odigrale revolucionarne vojne; največ naših političnih idej izhaja iz vojn; vojna predpostavlja združitev
narodovih sil pred sovražnikom in naši francoski zgodovinarji so vselej s
trdo roko obravnavali vstaje, ki so pretile obrambi domovine. Vse kaže,
da je naša demokracija trša do upornikov, kot so bile monarhije; Vendajce še zdaj tako rekoč vsak dan razglašajo za nizkotne izdajalce. Vsi
članki, ki jih je napisal Clemenceau, da bi potolkel Hervejeve ideje, se
navdihujejo v najčistejši revolucionarni tradiciji, kar tudi sam odkrito
priznava. ,.Držim se in držal se bom rodoljubja stare manire naših očetov Revolucije" — in norčuje se iz ljudi, ki bi radi ,,odpravili mednarodne vojne, da bi nas J' miru popeljali k sladkostim državljanske
vojne"
(Aurore, 12. maj 1905).
Republikanci so v Franciji dolgo zanikali razredne boje; tako jih je
bilo strah upornikov, da niso hoteli videti dejstev. Vse so presojali samo
z abstraktnega stališča Deklaracije o človekovih pravicah in so trdili, da
je bila zakonodaja iz leta 1789 narejena zato, da bi izginile vse razredne
razlike v pravu; zaradi tega so se upirali načrtom socialne zakonodaje, ki
so skorajda dosledno vedno znova uvajali pojem razreda in med državljani raziskovali skupine, ki ne morejo uporabljati svobode. ..Revolucija
je verjela, da je odpravila razrede," je otožno pisal Joseph Reinach v Le
Matin 19. aprila 1895, ,.oni pa kar vznikajo na vsakem koraku . . . Čas
je, da ugotovimo: gre za ofenzivno vračanje preteklosti, vendar ni treba,
da bi se s tem pomirili; moramo ga pobiti." 7
Volilna praksa je marsikaterega republikanca prisilila, d a j e priznal,
da socialisti doživljajo velike uspehe, ko uporabljajo strasti ljubosumja,
razočaranja ali sovraštva, ki obstajajo v svetu; to pa pomeni, da so
opazili razredni boj in mnogi prevzeli žargon parlamentarnih socialistov:
tako se je rodila stranka, ki se imenuje radikalno-socialistična. Clemenceau zagotavlja celo. da je poznal zmemeže, ki so se čez noč prelevili v
socialiste: ,,V Franciji.," pravi. ,.so socialisti, ki jih p o z n a m 8 , sijajni
7
J. Reinach,
8
Na k o n f e r e n c i v H a a g u je n e m š k i d e l e g a t izjavil, d a n j e g o v a d r ž a v a z l a h k a prenaša s t r o š k e o b o r o ž e n e g a m i r u : L e o n B o u r g e o i s ga jc p o d p r l r e k o č , da bi . . t u d i
F r a n c i j a č i s t o veselo p r e n e s l a č l o v e š k e in f i n a n č n e d a j a t v e , k i j i h n a c i o n a l n a
D e m a g o g u o s
e t
s o c i a l i s t c s.
str. 1 9 8 .
radikali, ki sodijo, da se socialne reforme ne dogajajo po njihovi všeči in
si prigovarjajo, da je pač dobra taktika zahtevati več. da bi dobili vsaj
nekaj. Koliko imen in koliko skrivnostnih priznanj bi lahko navedel v
podporo svojim besedam! Pa bi bilo čisto brez koristi, kajti nič manj ne
bo skrivnostnega" (Aurore, 14. avgust 1905).
Leon Bourgeois
ki ni hotel čisto v vsem podleči novi modi in je
morda zato zapustil poslansko zbornico in stopil v senat - je na kongresu svoje stranke julija 1905 dejal: ..Razredni boj je dejstvo, toda kruto
dejstvo. Ne verjamem, da bi razrešili problem tako. da bi ta boj podaljševali: treba ga je zatreti in doseči, da se bodo vsi ljudje imeli za združene pri istem delu." Šlo naj bi torej za to. da bi zakonsko ustvarili družbeni mir in pokazali revnim, da vlada nima večje skrbi, kot je skrb za
izboljšanje njihove usode: tistim, ki imajo po ocenitvi preveliko lastnino
za družbeno harmonijo, pa bi naložili potrebne žrtve.
Kapitalistična družba je tako bogata in prihodnost se ji kaže v lako
rožnatih barvah, da prenaša grozljiva bremena, ne da bi se preveč pritoževala: v Ameriki politiki brez sramu razsipajo velike davke: v Lvropi
dosegajo stroški za vojaške priprave vsak dan večje v s o t e 9 : socialni mir
je pač mogoče kupiti s kakšno dodatno ž r t v i j o 1 0 . Izkušnja kaže. da je
buržoazijo lahko odirati, le malo je treba pritisniti nanjo in ji vliti malce
strahu pred revolucijo: stranka, ki bo znala najbolj smelo in zvito manevrirati z revolucionarnim duhom, bo imela prihodnost na svoji strani:
radikalna stranka začenja to počasi spoznavati. Toda čeprav so njeni
klovni še tako spretni, bo le težko našla takšne, ki bodo znali tako zaslepiti mogočne židovske bankirje, kot znajo Jaurts in njegovi prijatelji.
C) Tretjo vrednost daje razrednemu boju sindikalna organizacija. V
vsaki industrijski panogi sestavljajo gospodarji in delavci antagonistične
skupine, ki nenehno razpravljajo, parlamentirajo in sklepajo dogovore.
Vanje vnaša socializem svojo terminologijo razrednega boja in tako še
bolj zapleta nesoglasja, ki bi sicer ostala na zasebni ravni; korporativni
ekskluzivizem. ki močno spominja na duha kraja in rase. se tako še
učvrsti in njegovi predstavniki si radi domišljajo, da opravljajo visoko
poslanstvo in izvajajo najodločnejši socializem.
Znano je. da so stranke v sodnem postopku (..pruvdači"). ki so tujci
v mestu, na tamkajšnjih trgovinskih sodiščih slabše obravnavani, saj ta
o b r a m b a t e r j a od d r ž a v l j a n o v " . ( T . G u i e y s s e . ki n a v a j a K' g o v o r e , misli, da je
car z a h t e v a l o m e j i t e v v o j a š k i h i z d a t k o v , k e r R u s i j a še ni d o v o l j b o g a t a , da bi
hodila vštric z velikimi k a p i t a l i s t i č n i m i d e ž e l a m i .
( 1 .i I r a n č e
et
Ia
p a i \ a r m e e . str. 4 5 . )
11
Z a t o je Briand 9. j u n i j a 1 9 0 7 d e j a l s v o j i m volileem v Saint-I l i e n n u . da se je
R e p u b l i k a sveto zavezala d e l a v c e m g l e d e n j i h o v i h u p o k o j i t e v .
poskušajo dali prav svojim so bratom. Železniške družbe plačujejo fantastične vsote za zemljišča, katerih ceno določa porota, sestavljena iz
lastnikov teh zemljišč. Videl sem, kako so člani spravnega razsodišča za
ribištvo na podlagi starih pogodb zaradi domnevnih prekrškov oglobili
italijanske ribiče, ki so jim delali konkurenco. Mnogi delavci so tudi
pripravljeni priznavati, da v vsakem sporu z gospodarji delavci pomenijo
moralo in pravico: nekega sindikalnega tajnika, tako fanatičnega reformista. da je Guesdu odrekal govorniški talent, sem slišal govoriti, da
nima nihče toliko razrednega občutka kot on - ker je pač razmišljal na
način, ki sem ga nakazal - zato je sklenil, da revolucionarji nimajo
monopola na pravilno koncepcijo razrednih bojev.
Razumljivo je. da so mnogi menili, da ta korporativni duh ni pravzaprav nič boljši od lokalnega, zato so ga poskušali zatreti z načini, ki
so močno podobni tistim, s katerimi so v Franciji blažili nestrpnost
med provincami. Splošnejša kultura in obiskovanje ljudi iz drugih
pokrajin hitro opravita s provincializmom: ali ne bi ugasnil tudi korporativni duh. če bi pripravili pomembne sindikalne može, da bi se pogosteje srečevali z gospodarji in jim ponudili priložnost, da bi se udeležili
razprav o splošnih zadevah v mešanih komisijah? Izkušnja je pokazala,
d a j e to mogoče.
II.
Prizadevanja, ki naj bi izkoreninila vzroke sovražnosti v moderni
družbi, so bila nedvomno uspešna
toda pomirjevalci so se tudi tokrat
motili glede učinkov svojega dela. Nekaterim sindikalnim funkcionarjem je bilo treba pokazati, da buržuji le niso tako strašni ljudje, kot oni
mislijo, obsuti jih je bilo treba s prijaznostjo in vljudnostjo v komisijah,
ki so bile ustanovljene pri ministrstvih ali pri Socialnem muzeju*. ustvariti vtis. da obstaja naravna in republikanska enakopravnost.
ki je nad
razrednimi sovraštvi in predsodki
in že je bilo mogoče spremeniti
držo nekaterih starih r e v o l u c i o n a r j e v " . Zaradi spreobrnitve nekaterih
njihovih prejšnjih vodij je nastala velika zmeda v duhu delavskega razreda; marsikaterega socialista je namesto nekdanjega navdušenja prevzelo
malodušje: mnogo delavcev se je začelo spraševati, ali bo sindikalna
organizacija postala različica politike, sredstvo za uspeh.
*
1 1
V i/vir. ..Munčo S o e i a l " .
O p . prev.
Mulo novega je p o d s o n c e m , kar z a d e v a d r u ž b e n o s p r e n e v e d a n j e . Ž e A r i s t o t e l
je p o s t a v i l pravila d r u ž b e n e g a m i r u : pravi, da bi . . m o r a l i biti d e m a g o g i v svojih
pridigali z a s k r b l j e n i s a m o za k o r i s t i b o g a t i h , t a k o k o t bi v l a d e v o l i g a r h i j a h
m o r a l e d a j a t i vtis. da i m a j o pred o č m i s a m o korist l j u d s t v a " (n. d . ) . T o so
b e s e d e , ki bi j i h veljalo n a p i s a t i na vrata u r a d o v D i r e k c i j e za d e l o .
Toda hkrati s tem razvojem, k i j e vlival veselje v srca pomirjevalcev.
se je v znatnem delu proletariata zopet začel obnavljati revolucionarni
polet. Odkar so si republikanska vlada in drugi filantropi zabili v glavo,
da bodo iztrebili socializem, in to z razvijanjem socialne zakonodaje in
z umirjanjem stališč gospodarjev v stavkah, je bilo mogoče opažati, da
se konflikti zaostrujejo bolj kot nekoč 1 2 .
To pogosto razlagajo le z nezgodo, ki da jo je pripisati starim navadam; radi se zibljejo v upanju, da bo vse šlo dobro, brž ko bodo industrijci bolje razumeli običaje socialnega m i r u 1 3 . Jaz pa. nasprotno,
mislim, da smo priče pojavu, ki povsem naravno izhaja iz okoliščin, v
katerih se dogaja ta domnevna sprava.
Najprej naj omenim, da ideje in ravnanja pomirjevalcev temeljijo na
pojmu dolžnosti in da je dolžnost nekaj popolnoma nedoločenega
medtem ko pravo terja dosledne opredelitve. Ta razloček je pripisati
dejstvu, da pravo nahaja vse realne temelje v ekonomiji produkcije,
medtem ko se dolžnost utemeljuje na občutku odrekanja, malodušnosti, dobrote in žrtvovanja: in kdo bo presodil, če je bil tisti, ki se je
podredil dolžnosti, dovolj strpen, dovolj dober, dovolj mučeniški?
Kristjan je prepričan, da mu ne bo nikoli uspelo, da bi opravil vse, kar
od njega zahteva Cerkev: ko je prost vseh ekonomskih vezi (v samostanu), si izmišlja vsakršne pobožne obveznosti, da bi svoje življenje čimbolj približal Kristusu, ki je tako ljubil ljudi, da je pristal na sramotno
usodo, samo da bi jih odkupil.
V ekonomskem svetu vsakdo omejuje svojo dolžnost toliko, kolikor
se mu pač upira, da bi izgubil določene dobičke; če gospodar vedno
meni, da je opravil vse svoje dolžnosti, bo delavec vseeno drugačnega
mnenja in ni argumenta, ki bi ju mogel prepričati: prvi bo lahko mislil,
da je bil junaški, in drugi bo lahko to domnevno junaštvo štel za sramotno izkoriščanje.
Za naše velike ..papeže" dolžnosti pogodba o delu ni prodaja. Nič ni
tako preprosto kot prodaja: nihče se ne meša v to. kdo ima prav, trgovec ali kupec, kadar se ne moreta zmeniti o ceni sira: kupec gre tja, kjer
je nakup najcenejši, in trgovec mora znižati svoje cene, ker ga stranke
zapuščajo. Vse drugače pa je, ko izbruhne stavka: dobri ljudje vse države, naprednjaki in prijatelji republike, začnejo razpravljati o vprašanju,
katera izmed obeh strani ima prav: imeti prav pomeni popolnoma opraviti svojo socialno dolžnost. Le Play je dal marsikakšen nasvet v zvezi z
organizacijo dela, ki omogoča kar najbolje opraviti dolžnosti: toda ni
12
Cf. G. Sorel,
13
V s v o j e m g o v o r u 1 1. m a j a 1 9 0 7 j e J a u r t s d e j a l , d a ni bilo n i k j e r t o l i k o nasilja
k o t v Angliji, k o g o s p o d a r j i in vlada niso h o t e l i d o p u s t i t i s i n d i k a t e . . . P o p u s t i l i
so; t o j e z d a j d o s l e d n a in m o č n a a k c i j a , t o d a legalna, p a m e t n a in t r d n a . "
I n s e g n a m e n t i
s o c i a 1i ,
str. 3 4 3 .
mogel določiti obveznosti enih in drugih, zanašal se je na taktnost vsakogar. na natančno občutenje družbenega položaja, na gospodarjevo
razumno presojo pravih potreb delavcev. 1 4
Delodajalci v glavnem pristajajo na takšno razpravo; na delavske
zahteve odgovarjajo, da so jim že zagotovili prav vse ugodnosti - filantropi pa se le sprašujejo, ali prodajne cene vendarle ne dopuščajo, da bi
se mezde še nekoliko dvignile. Takšno razpravljanje predpostavlja, da se
ve, do kod lahko gre socialna dolžnost in koliko bo moral gospodar še
popustiti, da bo le še ohranil svoj položaj. Ker ni razmišljanja, ki bi
zmoglo rešiti ta problem, predlagajo razboriteži. da se zatečemo k razsodništvu: Rabelais bi nemara predlagal, naj vržemo kocko. Kadar gre
za pomembno stavko, tedaj poslanci na ves glas zahtevajo preiskavo, da
bi se ugotovilo, ah industrijci dobro opravljajo svoje vloge dobrih delodajalcev .
Po tej poti pridemo do rezultatov, ki se zdijo tako absurdni zato, ker
so bili na eni strani veliki industrijci vzgojeni v duhu državljanskih, filantropskih in religioznih i d e j 1 5 , na drugi strani pa ne smejo biti preveč
trmasti in uporni, ko jih o določenih stvareh sprašujejo osebe z visokih
državnili položajev. Pomirjevalci vložijo vse svoje samoljubje v prizadevanje. da bi uspeli, zato bi bili neizmerno užaljeni, če bi jim delodajalci
onemogočili izvedbo socialnega miru. Delavci so v ugodnejšem položaju, kajti prestiž pomirjevalcev je v njihovih očeh mnogo manjši kot pri
kapitalistih: le-ti torej popustijo mnogo prej kot delavci in dopustijo
dobrim dušam, da se ovenčajo s slavo tistega, k i j e konflikt pripeljal do
konca. Opaziti je mogoče, da ta način le redko uspe, kadar je zadeva v
rokah obogatelih nekdanjih delavcev: literarne, moralne ali sociološke
ugotovitve kaj malo zaležejo pri ljudeh, ki se niso rodili v buržoaznih
vrstah.
Tiste, ki so poklicani, da na ta način intervenirajo v konfliktih, zapelje v zmoto opazovanje ravnanja nekaterih sindikalnih sekretarjev, kajti
ti se pokažejo mnogo manj nepopustljivi in dosledni, kot so prej mislili,
zato se jim zdijo zreli za razumevanje socialnega miru. Na pomiritvenih
sestankih je marsikateri revolucionar razkril dušo, hlepečo po drobni
buržoaziji. niti ne manjka inteligentnih ljudi, ki mislijo, da sta socialistično in revolucionarno pojmovanje naključje, ki bi se mu z boljšimi
odnosi med razredi lahko izognili. Verjamejo, da vsi delavci pojmujejo
ekonomijo kot dolžnost, in se prepričujejo, da bi bil dogovor mogoč,
če bi bili državljani boljše vzgojeni.
14
Le P l u y ,
O r g a n isation
d u t r a v a i I , p o g l . 11, t* 2 1 . Po n j e g o v e m
m n e n j u so m o r a l n e sile p o m e m b n e j š e k o t s i s t e m i , ki n a j bi b o l j ali m a n j a v t o m a t i č n o urejali m e z d e .
15
O silah, ki p o s k u š a j o v z d r ž e v a t i o b č u t e k z m e r n o s t i , gl.
s o c i a 1 i . n. d., 3. del, pogl. V.
I n se g n a m e n t i
Poglejmo, pod kakšnimi vplivi nastaja drugo gibanje, zaradi katerega
se nasprotja še bolj zaostrujejo.
Delavci se hitro zavedo, da delo na podlagi pomirjevanja ali arbitraže
ne temelji na nikakršnih ekonomsko-pravnih temeljih, in temu ustrezna
je. morda nagonsko, njihova taktika. Ker delujejo čustva in zlasti samoljubje pomirjevalcev. je pametno vplivati na njihovo domišljijo in jim
podtakniti misel, da je pred njimi titanski posel. Nakopičili bodo torej
svoje zahteve, kar po naključju navedli številke in nič se ne bodo obotavljali pretiravati z njimi: pogosto se bo zgodilo, da bo uspeh stavke
odvisen od spretnosti kakega sindikalista (ki dobro razume duha socialne diplomacije), od tega. kako zna uveljaviti zahteve, ki so same po sebi
čisto postranske, ki pa lahko naredijo vtis, da industrijski podjetniki
svojih družbenih dolžnosti ne opravljajo, kot je treba. Pisci, ki se ukvarjajo s temi vprašanji, so pogosto presenečeni nad dejstvom, da se stavkajoči šele po nekaj dneh natančno dogovorijo o svojih zahtevah, nazadnje pa se pojavijo takšne, o katerih na pripravljalnih zborovanjih sploh
niso govorili. To zlahka pojasnimo, če pomislimo na nenavadne okoliščine. v katerih potekajo razprave med zainteresiranimi.
Preseneča me. da ni stavkovnih profesionalcev, ki bi bili pristojni za
pripravo seznama delavskih zahtev; njihov uspeh na pomiritvenih svetih
bi bil večji, ker se ne bi pustili tako zlahka zaslepiti lepim besedam kot
delavski delegati. 1 6
In ko je vse končano, se še najdejo delavci, ki opozarjajo, da so delodajalci v začetku trdili, da niso mogoče nikakršne koncesije: to jih
spodbudi, da si rečejo, kakšni lažnivci ali ignoranti so delodajalci. To
pa niso ravno okoliščine, v katerih bi se lahko razvijal socialni mir!
Dokler so delavci prenašali gospodarjeve zahteve brez upiranja, so
verjeli, da je volja njihovih delodajalcev povsem odvisna od ekonomskih
nujnosti: po stavki pa opazijo, da ta nujnost konsekventno sploh ne
obstaja in da ta volja najde sredstva, da se reši domnevnih ekonomskih
pritiskov, samo če nanjo dovolj m o č n o pritiskamo od spodaj: tako (če
ostajamo v mejah prakse) se kapitalizem delavcem zdi svoboden, zato
premišljujejo, kot da bi bil takšen tudi v resnici. To. kar v njihovih očeh
zmanjšuje to svobodo, ni nujnost, ki sledi iz konkurence, temveč neznanje industrijcev. I ako se uvede pojem neskončne produkcijo. ki je eden
od postulatov \larxovc teze o razrednih bojih v socializmu. 1 7
Zili se. da je f r a n c o s k i z a k o n z d n e 2 7 . d e c e m b r u 1X92 p r e d v i d e l t o m o ž n o s t ,
n a l a g a , da m o r a j o biti d e l e g a t i p o m i r i t v e n i h o d b o r o v i/ vrst z a i n t e r e s i r a n i h ,
[ a k o o d s t r a n j u j e tiste p r o f e s i o n a l c e , k a t e r i h p r i s o t n o s t bi še z m a n j š a l a p r e s t i /
o b l a s t i ali f i l a n t r o p o v .
17
C.. S o r e l .
I n s e g n a ni e n t i
so e ia Ii .
str. 39(1.
Čemu torej govoriti o družbeni dolžnosti? Dolžnost je razumljiva v
družbi, katere deli so medsebojno čvrsto solidarni: če pa je kapitalizem
neskončen, tedaj solidarnost ne temelji več na ekonomiji in delavci
presodijo, da bi bilo neumno, če ne bi zahtevali vsega, kar lahko dobijo.
Delodajalca imajo /.a nasprotnika, s katerim se pogajajo po vojni; ni
družbene dolžnosti niti ni mednarodne
dolžnosti.
Te ideje so v marsikaterih možganih nekoliko zmedene, to priznam:
toda obstajajo, in sicer veliko bolj trdno, kot si mislijo zagovorniki
socialnega miru: le-ti se pustijo zapeljati videzu, zato nikoli ne prodrejo
do skritih korenin, i/ katerih poganjajo sedanja socialistična prizadevanja.
Preden se lotimo drugih preučevanj, moramo ugotoviti, da obstajajo
v naših latinskih državah velike težave pri zagotavljanju socialnega miru.
iu so razredi veliko jasneje ločeni med seboj po zunanjih značilnostih
kot v saksonskih deželah, in ti razločki so močno neprijetni za sindikalne voditelje, kadar opustijo svoje stare navade, zato da bi se uvrstili v
uradni ali filantropski s v e t 1 8 : ta svet jih rade volje sprejme medse,
odkar je spoznal, da lahko taktika postopnega poburžoa/.enja sindikalnih voditeljev rodi odlične uspehe: toda njihovi tovariši sumijo vanje.
To nezaupanje se je v Franciji še okrepilo, potem ko je veliko anarhistov stopilo v sindikalno gibanje
zakaj anarhista je groza vsega, kar
spominja na načine politikov, ki jih razžira potreba, da bi se zrinili v
višje razrede: kajti v njih tiči kapitalistični duh že tedaj, k o s o se revni. 1 9
Socialna politika je uvedla nove elemente, k i j i h moramo /daj upoštevati. Predvsem moramo ugotoviti, da delavci danes veljajo v svetu
prav toliko kot različne skupine proizvajalcev, ki terjajo zase protekcijo:
z njimi je treba ravnati strpno, kot z vinogradniki ali pridelovalci sladk o r j a . 2 0 V protekcionizmu ni nič dokončnega: carinske dajatve so
določene tako. da ustrežejo željam zelo vplivnih osebnosti, ki si hočejo
IS
Vsi, ki sn od blizu videli t r a d e u n i o n i s t i č n e voditelji.', so bili p r e s e n e č e n i nad
veliko r a z l i k o m e d F r a n c i j o in A n g l i j o na tej t o č k i : t r a d e u n i o n i s t i č n i v o d i t e l j i
llitro p o s t a n e j o
g e n i i e m a n i . ne da bi k d o z o p e r t o k a r k o l i u g o v a r j a l
( l \ de R o u s i e r s .
l e
I r a d e - u n i o n i s 111 e e n A n g I e t e r r e . str.
309. 322l
k o sem p o p r a v l j a l ta t e k s t , s e m p r e b r a l č l a n e k JacifUcsa l i a r d o u \ a . ki o p o z a r j a , da je kralj I J varil V I I . p o v / d i e m l v viteza vncea t e s a r j a in e n e ga r u d a r j a . I i) i h ; i l s . 1 6 . d e e . 1 9 0 7 )
14
1'reil n e k a j leti si j e A i s t n e D t i m o n t izmislil izraz d r u ž h e n a k a p i I a r
n o s t . da bi o z n a č i l p o č a s e n v z p o n r a z r e d o v . Č e bi s i n d i k a l i z e m u p o š t e v a l
n a u k e p o m i r j c v a l c c v . bi bil m o č a n a g e n s d r u ž b e n e k a p i l a r n o s t i .
20
V e č k r a t je bilo p o u d a r j e n o , da j e a n g l e š k a delavska o r g a n i z a c i j a zgolj i n t e r e s n i
s i n d i k a t , ki ima pred o č m i s a m o n e p o s r e d n e m a t e r i a l n e k o r i s t i . N e k a t e r i a v t o r ji so t a k š n i h r a z m e r veseli, ker v n j i h p o pravici vidijo o v i r o za s o c i a l i s t i č n o
propagando. N a d l e g o v a t i
s o c i a l i s t e ,
t u d i za c e n o e k o n o m s k e g a
razvoja In p r i h o d n j e g a k u l t u r n e g a n a p r e d k a
t o j e veliki cilj. ki si ga z a s t a v l j a j o n e k a t e r i veliki i d e- a 1 i s t i f i l a n t r o p s k e b u r ž o a z i j e .
povečati svoje dohodke; socialna politika ravna enako. Protekcionistična vlada si domišlja, da natanko ve, kaj naj bi priznala vsaki skupini in
kako naj bi branila producente, da ne bi oškodovali potrošnike. Tako
tudi socialna politika razglaša, da bo upoštevala interese gospodarjev in
delavcev.
Malo ljudi zunaj pravnih fakultet je tako naivnih, da verjamejo, da
država lahko uresniči takšen program; parlamentarci se dejansko odločajo tako, da delno zadostijo interesom, ki so pri volitvah najbolj vplivni, vendar tako, da ne izzovejo preveč hrupnih protestov tistih, katerih
interese so žrtvovali. Ni drugega pravila kot resnični ali domnevni interes volilcev: carinska komisija vsak dan spreminja svoje tarife in izjavlja,
da jih ne bo nehala spreminjati, dokler ne bo z njimi dosegla cen, kijih
bo štela za donosne, in to za ljudi, ki so postali njeni varovanci: njeno
oko budno bdi nad uvozniki; vsako znižanje cen zbudi njeno pozornost
in takoj začne raziskovati, ali ne bi bilo mogoče umetno dvigniti vrednosti. Socialira politika se kroji na popolnoma enak način: 27. junija
1905 je poročevalec o nekem zakonu glede delovnega časa v rudnikih
v poslanski zbornici dejal: ,,Če bi izvajanje zakona delavcem povzročilo
razočaranje, smo se zavezali, da bomo brez odlašanja predložili osnutek
novega zakona." Ta sijajni m o ž j e govoril enako kot predlagatelj kakšnega carinskega zakona.
Ni malo delavcev, ki popolnoma razumejo, da ves hrup parlamentarnega leporečja ne služi ničemur drugemu kot prikrivanju pravih motivov, ki vodijo vlade. Protekcionisti uspevajo s tem. da subvencionirajo
kakšnega velikega partijskega šefa ali vzdržujejo časnike, ki podpirajo
politiko tega strankinega voditelja; delavci nimajo denarja, toda na voljo
imajo mnogo bolj učinkovito akcijsko sredstvo: lahko vlijejo strah, zato
se že nekaj let ne odrekajo več temu sredstvu.
Že ob razpravah o zakonu o rudniškem delu se je večkrat postavilo
vprašanje o grožnjah, naperjenih na vlado: 5. februarja leta 1902 je
predsednik komisije v zbornici dejal, da je oblast ..pozorno prisluhnila
zunanjim zvokom, da jo je obšlo čustvo velikodušne dobronamernosti.
tako da je prav do sebe, ne glede na ton, pripustila delavske zahteve in
predirljiv krik rudarjev". Malo pozneje je dodal: ,.Storili smo delo socialne pravičnosti ( . . . ) tudi dobrote, ko smo k tistim, ki trpijo in se
mučijo, stopili kot prijatelji, ki želijo samo delati v miru in v dostojnih
okoliščinah; ne smemo jim dopustiti, da bi se zaradi surove in preveč
egoistične nepopustljivosti prepustili vzgibom, ki sicer ne bi bili upor,
vendar žrtev ne bi bilo nič manj." Vse nabuhle fraze služijo za to. da bi
prikrile panični strah, ki se je polaščal tega grotesknega poslanca. 2 1
21
Ta s l a b o u m n c ž j e p o s t a l m i n i s t e r za t r g o v i n o . Vsi n j e g o v i g o v o r i o t e m vprašan j u so p o l n i č v e k a n j a : bil j e z d r a v n i k p s i h i a t e r , z a t o s e j e m o r d a nalezel logike
in j e z i k a svojili p a c i e n t o v .
Na seji 6. novembra 1404 je minister v senatu izjavil, da vlada ni
pripravljena popustiti grožnjam, da pa je ..treba odpreti ne le uho.
ampak tudi duha in srce spoštljivim zahtevam" (!): kar nekaj vode je
steklo pod mostovi od dne. ko je vlada obljubila zakon, in še to zaradi
grožnje splošne stavke. 2 2
Lahko bi izbral kakšen drug primer, ki bi pokazal, da je najodločilnejši dejavnik socialne politike strahopetnost vlade. To se je najbolj
očitno pokazalo v nedavnih razpravah o odpravi posredovalnic za zaposlovanje in o zakonu, k i j e pripeljal pred civilno sodišče odločitve delovnega razsodišča. Skoraj vsi sindikalni voditelji znajo sijajno izrabiti te
razmere in podučujejo delavce, da ne gre za to, da bi prosili za usluge,
ampak da je treba kovati dobiček iz buržoazne straliopetnosti
in tako
vsiliti voljo proletariata. Preveč je dejstev, ki podpirajo to taktiko, zato
ni čudno, če seje prijela delavcev.
Zdi se mi. da je bila ena od stvari, ki je v teh zadnjih letih najbolj presenetila delavce, sramežljivost državne sile glede vstaj: javne uprave, ki
imajo pravico zahtevati vojaško intervencijo, si ne upajo popolnoma
izkoristiti svoje moči. zato uradniki prenašajo žalitve in psovke s potrpežljivostjo. kakršne pri njih nismo bili navajeni. Izkušnja, ki se še nadaljuje, je jasno pokazala, d a j e delavsko nasilje v stavkah izjemno učinkovito: prefekti, preplašeni, da bodo morali ukrepati z zakonsko silo proti
vstajniškemu nasilju, pritiskajo na delodajalce, naj popustijo: varnost
tovarn poslej velja za ugled, s katerim razpolaga prefekt po svoji volji:
zato ustrezno odmerja uporabo svoje policije, da bi ustrahoval obe strani in ju zvito pripeljal do sporazuma.
Sindikalni voditelji niso potrebovali veliko časa. da so dodobra dojeli
te razmere, in treba je priznati, da so z redko srečo uporabili orožje, ki
jim je bilo položeno v roke. Prizadevajo si zastrašiti prefekte z ljudskimi
demonstracijami, ki bi lahko pripeljale do hudih spopadov s policijo, in
hrupno akcijo štejejo za najbolj uspešno sredstvo za doseganje koncesij.
Redko se zgodi, da po določenem času prestrašena in napadana administracija ne bi intervenirala pri delodajalcih in jim predlagala določene
dogovore, kar pa seveda opogumlja propagatorje nasilja.
Ne glede na to. ali odobravamo ali obsojamo to. kar se imenuje
direktna in revolucionarna metoda, moramo priznati očitno dejstvo, da
nič ne kaže, da bo izginila; v tako bojaželjni deželi, kot je Francija, je
dovolj globokih vzrokov, ki zagotavljajo tej metodi veliko popularnost,
čeprav mnogi primeri ne dokazujejo njene čudežne uspešnosti. To je
- - M i n i s t e r j e izjavil, da izvaja . . r e s n i č n o d e m o k r a c i j o " in da je z g o l j d e m a g o g i j a
. . u b o g a t i z u n a n j e p r i t i s k e in n a d u t e o p o m i n e , ki n a j v e č k r a t niso n i č d r u g e g a
k o t g r o b a v a b a za z a u p l j i v e l j u d i , k a t e r i h življenje je m u k o t r p n o " .
veliko družbeno dejstvo tega trenutka, zalo moramo poskusiti razumeti
njegove razsežnosti.
Ne morem si kaj. da ne bi na tem mestu opozoril na Clemenceaujevo razmišljanje o naših odnosih z Nemčijo (ki se prav dobro prilega tudi
družbenim konfliktom, kadar preidejo v nasilno obliko; videti pa je. da
bo ta oblika vedno bolj splošna, kolikor bolj bo strahopetna buržoazija
razširjala izmišljotino o socialnem miru): ..Ni boljšega sredstva (od politike večnih koncesij)." je dejal, ,,kot angažirati nasprotno stranko, da
zahteva vedno več. Ne ljudje niti sile. katerih delovanje je izključno v
tem. da popuščajo, ne morejo doseči nič drugega, kot da se umaknejo.
Kdor živi. se upira: kdor se ne upira, razpade na koščke " ( A u r o r e , 15.
avgust 1905).
Socialna politika, ki temelji na buržoaznem strahopetstvu, torej na
nenehnem popuščanju pred nasilnimi grožnjami, mora nujno poroditi
idejo, da jc buržoazija obsojena na smrt in da je njen konec samo še
vprašanje časa. Vsak konflikt, ki izzove nasilje, postane tako avantgardni boj in nihče ne more predvideti, kaj se lahko izcimi iz takšnega podjetja. Veliki boj se zaman umika: v tem posebnem primeru nastane
vedno, kadar ga dobijo v roke stavkajoči, velika napoleonska
vojna
(takšna, ki dokončno uniči poražence), ki jo stavkajoči čakajo. Tako se
v stavkovni praksi porodi pojem katastrofične
revolucije.
Pozorni opazovalec sodobnega delavskega gibanja je izrekel podobno
misel: ..Kot njihovi predniki (francoski revolucionarji) se opredeljujejo
za boj. za osvajanje; z uporabo sile hočejo opraviti velika dela. Le da jih
osvajalne vojne ne zanimajo več. Namesto da bi mislili na boj, zdaj premišljujejo o stavkah; namesto da bi bil njihov ideal boj zoper evropske
armade, je to postala splošna stavka, ki naj bi izničila kapitalistični
režim."23
Teoretiki socialnega miru nočejo videti teh nadležnih dejstev: brez
dvoma jih je sram priznati svojo strahopetnost. prav tako se tudi vlada
sramuje priznati, da izvaja socialno politiko zaradi groženj z nemiri.
Zanimivo je. da ljudje, ki se hvalijo, da so brali Le Plava, niso opazili,
da je bila njegova koncepcija pogojev družbenega miru čisto drugačna
od pojmovanj njegovih slaboumnih nadaljevalcev. Predpostavljal je
obstoj buržoazije, ki ne odstopa od svojih navad, ki je prežeta z občutkom dostojanstva, buržoazije, k i j e dovolj močna, da lahko vlada državi,
ne da bi se ji bilo treba zatekati k stari tradicionalni birokraciji. Te može, ki so imeli v rokah bogastvo in moč, je nameraval naučiti družbene
dolžnosti do njihovega subjekta. Njegov sistem je predpostavljal nevprašljivo avtoriteto: znano je. da je z obžalovanjem govoril o preveliki in
23
C f . G u i e y s s e , n . d . , str. 1 25.
nevarni svobodi tiska, kakršna je obstajala za Napoleona 111.; ob njegovih premišljevanjih o tej temi se človek lahko nasmehne, če primerja
tedanje časopise s sedanjimi. 2 4 Nihče v njegovem času ne bi mogel
razumeti, da lahko velika država pristane na mir za vsako ceno; njegovo
stališče se v tem pogledu bistveno razlikuje od Clemenceaujevega. Nikoli ni mogel sprejeti nizkotnosti in licemerja. ki je strahopetnost obrambno nesposobne buržoazije okrasila z imenom družbene dolžnosti.
Strahopetnost buržoazije močno spominja na enako lastnost angleške
liberalne stranke, ki kar naprej razglaša svoje neomajno zaupanje v razsojanje med narodi: razsojanje pa se skoraj vedno konča uničujoče za
Anglijo. 2 5 toda ti dobri ljudje raje plačajo ali celo kompromitirajo prihodnost svoje države, kot bi se spoprijeli z vojnimi strahotami. Angleška
liberalna stranka ima besedo pravičnost nenehno na jeziku, prav tako
kot naša buržoazija; vprašali bi se lahko, ali se nemara tudi vsa visoka
morala velikih sodobnih mislecev ne utemeljuje na razvrednotenju
občutka časti.
6. Moralnost nasilja
Dosedanje proučevanje nas ni privedlo na misel, da so teoretiki družbenega miru na poti. ki pelje do sprejemljive morale; zdaj se bomo
lotili vprašanja z nasprotne strani in se vprašali, če ni morda prav proletarsko nasilje tisto, ki lahko proizvede učinke, kakršne smo zaman pričakovali od blagih tehnik.
Najprej je treba ugotoviti, da se moderni filozofi strinjajo v zahtevi,
da mora imeti morala prihodnosti značaj vzvišenega, kar naj bi jo ločevalo od drobnjakarske katoliške morale, ki je dokaj prazna. Najhujši
očitek, ki ga namenjajo teologom, je. da so dali preveč veljave pojmu
posibilizma; sodobnim filozofom se ne zdi nič bolj nesmiselno (da ne
rečemo, nič jih bolj ne razbesni) od štetja glasov, ki so bili izrečeni za
ali proti neki maksimi. da bi zvedeli, če naj se po njej ravnajo.
2 4
Ko j e g o v o r i l o volitvah leta 1 8 6 9 , j e d e j a l , da so t a k r a t . . u p o r a b l j a l i t a k o s u r o v
jezik, k a k r š n e g a F r a n c i j a še ni bila slišala, t u d i ne v n a j h u j š i h d n e h r e v o l u c i j e "
( O r g a n i s a t i o n
Ju
t r a v a i I . 3. i z d a j a , s t r . 3 4 0 ) , O č i t n o gre za
r e v o l u c i j o leta 1 8 4 8 . Leta 1 8 7 3 je izjavil, da se cesar ne m o r e hvaliti, d a j e razveljavil prisilo, ki je bila vsiljena t i s k u , p r e d e n so se s p r e m e n i l e n a v a d e v državi
( R e f o r m e
soeiale
en I r a n c e .
5 . i z d a j a , p o g l . 111.. str. 3 5 6 ) .
25
S u m m e r M a i n e je že d o l g o tega o p a z i l , da ima Anglija n e s i m p a t i č n o u s o d o razsodnika ( . . L e
d r o i t
I n t e r n a t i o n a l " ,
f r a n c . p r e v . . str. 2 7 9 ) .
V e l i k o A n g l e ž e v misli, da p o s t a n e j o s i m p a t i č n i , č e žalijo svojo d r ž a v o ; a t o ni
popolnoma dokazano.
Zadnjič (11. februarja 1906) je profesor Durkheim dejal na Francoskem filozofskem društvu, da ne bi smeli svetega stlačiti v moralno in
da je značilnost svetega, da ni primerljivo z nobeno drugo človeško vrednoto: priznal je. da so ga njegove sociološke raziskave pripeljale k sklepom. ki so zelo blizu Kantovim, in zatrdil, da so utilitarne morale zanemarile vprašanje dolžnosti in obveznosti. Na tem mestu nočem razpravljati o teh tezah; zgolj navajam jih. da bi pokazal, do katere mere se
narava vzvišenega vsiljuje avtorjem, ki bi. če sodimo po naravi njihovega
dela, lahko veljali za najmanj primerne za to, d a j o sprejmejo.
Noben avtor ni močneje kot Proudhon izrazil načel te morale, ki so
jo moderni časi zaman poskušali uresničiti: ..Čutiti in uveljaviti človeško dostojanstvo." pravi, ,,najprej v nas samih, potem pri svojih bližnjih,
in to brez trohice egoizma, kakor tudi brez vsakršne ideje boga ali skupnosti: to je pravo. Biti pripravljen v vseh okoliščinah z vso silo in če je
treba tudi proti samemu sebi braniti to dostojanstvo; to je Pravica." 1
Clemenceau, ki zanesljivo ni uporabljal te morale za svojo zasebno
rabo. je isto misel izrazil takole: ..Brez dostojanstva človekove osebnosti. brez neodvisnosti, svobode, prava je življenje zgolj živalsko stanje,
ki ga ni vredno ohranjati." (Aurore, 12. maj 1905.)
Proudhonu so zelo upravičeno očitali isto kot mnogim zelo velikim
moralistom: da so namreč njegove maksime prekrasne, toda usojeno jim
je. da bodo ostale nemočne. Izkušnja nam je v resnici žal pokazala, da
nauki, k i j i h zgodovinarji idej imenujejo nauki najvišje vrste, običajno
ostanejo bre/ učinka. Takšni so bili zelo očitno nauki stoikov in ne
manj opazno kantovstva. /.di pa se. da tudi Proudhonov praktični vpliv
ni bil kaj prida občuten. Da bi človek zmogel zatreti težnje, zoper katere se dviga glas morale, mora imeti v sebi močno oporo .prepričanje
mora obvladati vso zavest in delovati, še preden se utegne razmišljanje
vsiliti duhu.
Reči je celo mogoče, da so prav vsa lepa razmišljanja, s katerimi so
njih avtorji hoteli usmeriti človeka v moralna dejanja, tega človeka prej
zapeljala na pot probabilizma: brž ko razmišljamo o dejanju, ki ga imamo opraviti, se že sprašujemo, če le ni kakšnega načina, da bi se izognili strogim zahtevam obveznosti. A Comte je predpostavljal, da sc bo
človekova narava v prihodnosti spremenila in da bodo možganski centri,
ki upravljajo altruizem ('.')- slavili zmago nad onimi, ki proizvajajo egoizem: verjetno je upošteval dejstvo, d a j e moralna odločitev hipna in da
kot nagon prihaja iz človekovih globin.
1
P.-J. P r o u d h o n ,
Do
J a m
I' L g 1i s e .
-UkS
1a J u \ t i c e
p o g l . 1.. str. 2 1 6 .
d a n s
1 a
R e v o Iu i io n
e t
V želji, da bi razložil paradoks moralnega zakona, se je Proudhon,
tako kot Kant. včasih zatekel v sholastično pozivanje: ..Čutiti svoje
bitje v drugem do tolikšne mere. da smo pripravljeni temu čustvu žrtvovati sleherno korist, zahtevati za drugega enako spoštovanje kot zase in
se jeziti na ničvredneža, ki trpi. ker ga drugi ne spoštujejo, kot da bi
skrb za lastno dostojanstvo ne zadevala njega samega
takšna lastnost
se utegne na prvi pogled zdeti čudna . . . Vsak človek hoče opredeliti in
uveljaviti svoje bistvo, ki je dostojanstvo samo. Sledi torej, da je bit
enaka in ena za vse ljudi, zato se sleherni med nami počuti hkrati kot
posameznik in kot vrsta: da storjeno krivico enako občuti tretji, in žalilec prav tako kot razžaljenec, da je zato ogorčenje skupno: to pa je
ravno Pravica." 2
Religiozne morale si domišljajo, da imajo moč, ki da manjka laičnim
moralam; 3 toda tu moramo uvesti razloček, če se hočemo izogniti
zmoti, ki soji zapadli mnogi avtorji. Množica kristjanov namreč ne sledi
resnični krščanski morali, tisti, ki jo filozofi štejejo za resnično posebnost njihove religije; svetovljani, ki pridigajo katolicizem, so predvsem
obsedeni s probabilizmom. z mehaničnimi obredi in s postopki, ki so
bolj ali manj blizu magiji in so prikladni kot sredstva, ki zagotavljajo
sedanjo in prihodnjo srečo, vsem grehom navkljub. 4
Teoretično krščanstvo ni bilo nikoli religija, ki bi se zares prilagajala
svetovljanom; doktorji duhovnega življenja so vedno razmišljali o ljudeh,
ki se lahko odrečejo običajnemu življenju. ..Ko je gangreški koncil,"
pravi Renan. J e t a 325 razglasil, da evangeljski izreki o revščini, o odrekanju družini, o devištvu niso za preproste ljudi, so si izbranci ustvarili
posebne kraje, kjer so mogli brez omilitev izvajati evangeljsko življenje. preveč vzvišeno za navadne ljudi." Zelo dobro pripominja nadalje,
da „bodo samostani nadomestili žrtvovanje, da bi bili Jezusovi nasveti
kje upoštevani" 5 ; toda te pripombe ne izpelje do kraja: življenje velikih
samotarjev bo materialni boj proti peklenskim silam, ki jih bodo zasledovale še v puščavi 6 , in ta boj bo nadaljevanje boja. ki so ga bih mučeniki proti svojim mučiteljem.
2
P r o u d h o n . n a v . d . , str. 2 1 6
3
P r o u d h o n o c e n j u j e , da p r a v t o m a n j k a p o g a n s k i d a v n i n i : . . D r u ž b e , ki so se izob l i k o v a l e v p o h t e i z m u . so imele s t o l e t j a svoje n a v a d e , nikoli pa ne m o r a l e . Ker
ni bilo t r d n e , na n a č e l i h u t e m e l j e n e m o r a l e , so n a v s e z a d n j e izginile n a v a d e . "
( N a v . d . , str. 1 7 3 . )
4
H e i n r i c h H e i n e m e n i . d a j e ž e n i n k a t o l i c i z e m zelo k o r i s t e n za m o ž a , k e r ž e n a
ne o s t a n e p o d t e ž o svojih g r e h o v : k o se s p o v e , z a č n e spet . . č e b r n j a t i in se smej a t i " . Še v e č , ni prisiljena r a z l a g a t i svojih g r e h o v . ( L ' A I I e m a g n e . d r u ga i z d a j a , p o g l . II. str. 3 2 2 . )
217.
5
Renan.
6
K a t o l i š k i s v e t n i k i se ne b o r i j o le z a b s t r a k c i j a m i , t e m v e č p o g o s t o t u d i s p r i v i d i .
M a r e - A u r e l e ,
str. 5 5 8 .
Ta dejstva nas usmerjajo na pot razumevanja visokih moralnih prepričanj; le-ta nikakor niso odvisna od razmišljanja ali od vzgoje individualne volje, odvisna so od vojnega stanja, v katerem človek sodeluje in ki se
prevaja v natančno določene mite. V katoliških deželah igrajo majhne
eksaltirane skupine vloge samostanov. 7 To so bojna polja, ki omogočajo
krščanski morali, da se obdrži, skupaj s pojmom vzvišenega, ki še dandanes očaruje toliko duš, in dajejo tej morali dovolj leska, da v družbi lahko spodbudi nekakšno bledo posnemanje.
Če opazujemo kakšno manj izrazito stanje krščanske morale, smo še
bolj začudeni, ko vidimo, kako zelo je odvisna od bojev. Le Play, k i j e
bil zgleden katolik, je večkrat primerjal (na veliko jezo svojih sovernikov) trdnost religioznih prepričanj, na kakršna je naletel v religiozno
mešanih deželah, z duhom jnedlosti v deželah, ki so podvržene izključno rimskemu vplivu. Pri protestantskih narodih je toliko več moralne
odločnosti, kolikor je veljavna Cerkev bolj pod udarom odpadniških
sekt. Vidimo, da se prepričanje utemeljuje na konkurenčnosti verovanj;
vsako izmed njih se ima za orožje resnice, kiji je naloženo, da premaga
vojsko zla. V takšnih okoliščinah je mogoče najti vzvišeno; ko pa se religiozni boji poležejo, stopijo na prvo mesto probabilizetn, mehanični
obredi in magijski postopki.
V zgodovini modernih liberalnih idej lahko odkrijemo zelo podobne
pojave. Naši očetje so dolgo skoraj religiozno gledali na Deklaracijo človekovih pravic, ki se nam danes zdi le suhoparen zbir abstraktnih in
zmedenih formul, brez posebne praktične vrednosti. Tako je zato, ker
so se bili neverjetni boji okrog institucij, na katere se nanaša ta dokument: klerikalna stran si je prizadevala dokazati, da je liberalizem v
temelju zgrešen; povsod je organizirala bojna bratstva, ki naj bi svojo
oblast vsilila ljudstvu in vladi: hvalili so se, da lahko kaj hitro zrušijo
branilce revolucije. V času, ko je Proudhon pisal svoje delo o pravici,
konflikt še zdaleč ni bil pri koncu; tako je cela ta knjiga napisana v
bojevitem tonu, ki čudi današnjega bralca: avtor govori, kot bi bil veteran osvobodilne vojne: hoče se maščevati začasnim zmagovalcem, ki
grozijo ukiniti vse pridobitve revolucije; napoveduje velik upor. ki se že
začenja.
Proudhon upa, da bo spopad skorajšen, da se bosta obe strani bojevali z vsemi močmi in da bo to prava napoleonska bitka, v kateri bo
sovrag dokončno pokončan. Pogosto govori jezik epopej. Ne zaveda se,
da bodo njegova abstraktna razmišljanja pozneje, ko bodo izginile bojevite ideje, zvenela šibko. Vso njegovo dušo prežema vrenje, ki jo povsem
ki se p r e d s t a v l j a j o z vsemi z n a č i l n o s t m i r e a l n e g a . Še L u t e r se je m o r a l s p o p r i j e m a t i s h u d i č e m , na k a t e r e g a j e c e l o vrgel svoj k r i ž .
7
R e n a n , nav. d., str. 6 7 2 .
opredeljuje in ki daje njegovi misli neki skrit pomen, v katerem ni sledu
o sholastičnem duhu.
Divji bes, s kakršnim je Cerkev preganjala Proudhonovo knjigo, kaže.
da je klerikalni tabor prav na enak način pojmoval naravo in posledice
tega spopada.
Ker se je pojem vzvišenega tako vsilil modernemu duhu, je kazalo,
d a j e mogoče vzpostaviti laično in demokratično moralo; toda dandanašnji se zJi takšno podjetje precej smešno: vse seje spremenilo, odkar se
nihče več ne boji klerikov; tudi liberalnega prepričanja ni več. odkar
liberalcev ne prevevajo več nekdanje vojaške strasti. Danes je postalo vse
tako zmedeno, da se dirhovniki proglašajo za najboljše med vsemi demokrati; Marseljezo so naredili za svojo strankarsko himno; in če bi jih le
malo bolj prosili, bi še v cerkvah uvedli praznovanje ob obletnici 10.
avgusta 1792. Na nobeni strani ni več vzvišenega: tako je morala enih
in drugih na izjemno nizki ravni.
Kautsky ima očitno prav, ko trdi, da je v našem času upor delavcev
odvisen od njihovega revolucionarnega duha: ,,Zaman j e , " pravi na koncu razprave o socialnih reformah in revoluciji, ,,poskušati z moralnimi
zakletvami navdihniti angleškega delavca z višjim pojmovanjem življenja, z občutkom za plemenitejša prizadevanja. Etika proletarca izhaja iz
njegovih revolucionarnih hotenj; ta mu dajejo največ moči za vstajo.
Prav ideja revolucije je dvignila proletariat iz njegovega poniževalnega
položaja." 8 Očitno je, da je za Kautskega morala vedno podrejena ideji
vzvišenega.
Socialistično stališče se popolnoma razlikuje od stališča, ki ga najdemo v stari demokratski literaturi: naši očetje so verjeli, da je človek
toliko boljši, kolikor je bližji naravi, in da je človek iz ljudstva neke
vrste divjak — zato najdemo toliko več kreposti, kolikor bolj navzdol se
spuščamo po socialni lestvici. Demokrati so ničkolikokrat opozarjali,
z namenom, da bi podprli svojo tezo, da so bili v revolucijah prav bedniki pogosto najlepši zgledi heroizma; to razlagajo iz predpostavke, da
so bili ti obskurni junaki resnični otroci narave. Jaz pa mislim, da so bili
ti ljudje ujeti v vojno, ki se je morala končati z njihovo zmago ali
suženjstvom, in zato se je moralo občutje vzvišenega povsem samoumevno poroditi iz bojnih razmer. Med revolucijo se pripadniki višjih slojev
običajno pokažejo v posebno neprijetni luči; ker pripadajo umikajoči se
armadi, jih prevevajo občutki premaganih, ponižanih in kapitulantskih.
8
Kari K u u t s k y , L a r e v o l u t i o n
s o c i a l e , f r a n c . p r e v . , str. 1 2 3 - 1 2 4 .
N a d r u g e m m e s t u sem o p o z o r i l , d a se z d i . d a d e k a d e n c o r e v o l u c i o n a r n e ideje
pri starih b o r c i h , ki p o s t a n e j o m o d r i , s p r e m l j a m o r a l n a d e k a d e n c a , ki s e m j o
p r i m e r j a l s t i s t o , ki j o o b i č a j n o s r e č a m o pri d u h o v n i k i h , ki so z g u b i l i svojo
vero ( 1 n s e g n a m e n t i s o c i a 1 i , str. 3 4 4 - 3 4 5 ) .
Kadar se v razumnih delavskih okoljih, kakršna so po volji profesionalnim sociologom, konflikti zvedejo na zahteve po materialnih interesih, niso nič bolj vzvišeni kot kmečki sindikati, kadar razpravljajo s
trgovci o ceni gnojila. Nikoli ni veljalo, da bi moglo razpravljanje o ceni
moralizatorsko vplivati na ljudi: izkušnje z živinskih sejmov bi nemara
celo potrdile predpostavko, da v takšnih okoliščinah zainteresirani strani bolj cenita zvijačnost kot poštenje; moralne vrednote mešetarjev ne
veljajo ravno za zelo visoke. Med velikimi uspehi, ki so jih dosegli kmečki sindikati, navaja de Rocquigny primer iz leta 1896. ..ko je marmorandska mestna uprava hotela uvesti za živali, prignane na semenj,
tržne pristojbine, ki so jih živinorejci šteli za krivične - prišlo je do
stavke živinorejcev, prenehali so oskrbovati marmorandski trg, tako da
je morala mestna uprava popustiti". 9 To je primer zelo miroljubnega
postopka, ki pa je kmetom prinesel koristne rezultate: toda očitno je.
da morala s tem ni imela ničesar opraviti.
Kadar v zadeve posežejo politiki, tedaj se skoraj obvezno zmanjša
stopnja moralnosti, kajti politiki ne naredijo ničesar zastonj in sploh
delujejo samo. če se stranka, ki ima prednost, postavi na njihovo stran.
Tu pa smo zašli že daleč s poti vzvišenega, smo na poti. ki pelje v prakso
politično-zločinske družbe.
Po mnenju mnogih učenih ljudi zasluži prehod od nasilja k zvijačnosti, ki označuje sedanje stavke v Angliji, kar največje občudovanje.
Tradeunionistom je mnogo do tega, da bi jim bila priznana pravica uporabe groženj, zavitih v diplomatske obrazce: želijo, da bi njihovi poslanci nemoteno krožili po tovarnah in razlagali delavcem, ki želijo nadaljevati delo, da bi jim bilo v veliko korist, če bi upoštevali napotke trade-unionov: le-ti pristanejo, da bodo izrazili njihove želje v obliki, ki bo
poslušalcu povsem jasna, a bo lahko na sodišču predstavljena kot navadni govor. Priznam, da ne vem, kaj je tako občudovanja vrednega v tej
taktiki, vredni Escobarja. Nekoč so katoliki pogosto uporabljali podobne zastrašilne postopke proti liberalom: tako lahko zelo dobro razumem, zakaj toliko poštenih ljudi občuduje trade-unione. toda morala
teh poštenih ljudi se mi ne zdi ravno posebnega občudovanja vredna.
Res je. da je nasilje v Angliji že dolgo časa nasilje brez sleherne revolucionarne vsebine. Če so korporativne ugodnosti dosežene s pestmi ali
z zvijačo, je pravzaprav vseeno; med obema metodama je le majhen
razloček: vendar pa mirovna taktika trade-unionov razkriva hipokrizijo.
ki bi jo bilo bolje prepustiti poštenim ljudem. V deželah, kjer obstaja
pojem splošne stavke, imajo udarci, ki sijih izmenjajo med stavko delav-
9
De R o e q u i g n y , n a v . d . , str. 3 7 9 - 3 8 0 . Prav z a n i m a l o bi m e v e d e t i , v č e m j e
d a v e k l a h k o k r i v i č e n ; m i s t e r i j in S o c i a l n i
m u z e j !
Dobri ljudje govorijo p o s e b e n j e z i k .
ci in predstavniki buržoazije. popolnoma drugačen doseg: njihove
posledice so dolgoročne in iz njih se lahko porodi vzvišeno.
Mislim, da se moramo ukvarjati prav s temi ugotovitvami, ki zadevajo pojem vzvišenega, če hočemo vsaj deloma razumeti odpor, ki ga
zbuja Bernsteinova doktrina v nemški socialni demokraciji. Nemec se
je oplajal z vzvišenim tako rekoč vsepovsod: najprej skozi literaturo, ki
obravnava vojne za neodvisnost, 1 0 potem skozi oživitev zanimanja za
stare ljudske pesmi, ki je nastopilo po teh vojnah, in nazadnje skozi
filozofijo, ki si je zastavila visoke cilje, zelo oddaljene od vulgarnih
skrbi. Treba pa je tudi priznati, da je zmaga iz leta 1871 precej prispevala k temu, da je Nemce vseh razredov prežel občutek zaupanja v
lastne sile, kakršnega v tem času in v tolikšni meri pri nas ne najdemo.
Samo primerjajmo na primer nemško katoliško stranko s šlevami, ki so
v Franciji klientela cerkve! Naši klerikalci ne mislijo na nič drugega kot
na to, kako bi se poniževali pred svojimi nasprotniki, in so srečni, d a j e
le dovolj večernih zabav pozimi: hitro in zlahka pa pozabljajo na storjene usluge. 1 1
Nemška socialistična stranka je črpala izjemno moč iz ideje o obči
katastrofi, ki so j o njeni propagandisti povsod razširjali in s o j o njene
skupine zelo resno jemale, dokler so bismarckovska preganjanja ohranjala njihov bojni duh. Ta duh je bil tako močan, da množice še vedno
niso povsem dojele, da njihovi voditelji niso nič manj kot revolucionarji.
Ko je Bernstein, ki je bil preveč pameten, da ne bi vedel, kakšno je
resnično stanje duha njegovih prijateljev v glavnem odboru, izjavil, da
se je treba odreči veličastnemu upanju, ki so ga bili porodili v dušah, je
nastopil trenutek začudenja: le malo ljudi je dojelo, da so Bernsteinove
izjave dejanje poguma in lojalnosti, katerega namen je bil uskladiti
besede s stvarnostjo. Če se je bilo že treba sprijazniti z neko socialno
politiko, pa je bilo vendarle treba začeti tudi pogajanja s parlamentarnimi strankami in z ministrom, početi torej točno to, kar počno buržuji:
to pa se je zdelo grozljivo ljudem, ki so gojili ideje o katastrofi. Nešte-
0
R e n a n j e celo zapisal: . . V o j n a m e d leti 1 8 1 3 in 1815 j e e d i n a v n a š e m s t o l e t j u ,
k i j e imela n e k a j e p s k e g a in vzvišenega . . . u s t r e z a l a j e d o l o č e n e m u i d e j n e m u
g i b a n j u in je imela r e s n i č n i i n t e l e k t u a l n i p o m e n . Č l o v e k , ki s e j e u d e l e ž i l tega
v e l i č a s t n e g a b o j a , m i je p r i p o v e d o v a l , da ga j e že v prvi n o č i . k i j o je preživel
m e d p r o s t o v o l j c i v Sleziji. p r e b u d i l o t o p o v s k o g r m e n j e in mislil j e , da p r i s o s t vuje v e l i č a s t n i službi b o ž j i . "
( E s s a i s de m o r a l e
e t de e r i t iq u e , s t r . 1 16.) S p o m n i m o se M a n z o n i j e v e o d e z n a s l o v o m M a r e c 1 8 2 1 ,
n a p i s a n e ..v spoštljiv s p o m i n na T e o d o r j a K o e r n e r j a . p e s n i k a in b o r c a za n e m š k o n e o d v i s n o s t , ki je p a d e l na b o j n e m p o l j u za o b r a m b o ali p r a v i c o d o d o m o v i n e " . Naše o s v o b o d i l n e v o j n e so bile e p s k e , t o d a niso imele t a k o d o b r e liter a t u r e k o t v o j n a leta 1 8 1 3 .
' D r u m o n t je n e š t e t o k r a t razgalil t o d u h o v n o s t a n j e r e l i g i o z n i h l j u d i .
tokrat so bilo že razgaljene zvijače buržoaznih politikov, razkrita je bila
njihova zahrbtnost v primerjavi s prostodušnostjo in iskrenostjo socialistov, ki se skriva za njihovo opozicijsko politiko. Nikoli bi ne bili mogli
pomisliti, da bodo Marxovi učenci kdaj krenili po sledovih liberalcev.
Z novo politiko pa je izginilo junaštvo, nič več ni vzvišenosti, nič več
prepričanja! Nemci so v tem videli narobe svet.
Očitno je. da je imel Bernstein tisočkrat prav. ko mu ni bilo do tega.
da bi ohranjal revolucionarni videz, k i j e bil v nasprotju s stališčem partije: v svoji deželi ni našel elementov, ki so obstajali v Franciji in Italiji,
in torej ni videl drugega sredstva, ki bi obdržalo socializem na tleli realnega, kot da se zbriše vse. kar je zmotnega in varljivega v revolucionarnem programu, v katerega voditelji ne verjamejo več. Kautsky pa je.
nasprotno, hotel ohraniti pajčolan, ki je pred očmi delavcev prikrival
pravo dejavnost socialistične stranke - tako je imel sicer velik uspeh pri
politikih, je pa tudi bolj kot kdorkoli drug prispeval, da seje v Nemčiji
zaostrila kriza socializma. Z raztapljanjem Marxovih stavkov v gostobesedne komentarje pač ni mogoče ohraniti revolucionarne ideje neokrnjene; to pa je mogoče, če misel nenehno prilagajamo dejstvom, ki
dobivajo revolucionarno podobo. Takšen rezultat danes lahko doseže
samo splošna stavka.
In zdaj bi si bilo treba postaviti zelo resno vprašanje: Zakaj se lahko
nasilje v določenih deželah poveže z okvirom splošne stavke in tako
proizvede socialistično ideologijo, polno vzvišenosti, v drugih pa kakor
da to ni mogoče? Narodove tradicije imajo tu veliko vlogo: proučevanje tega problema bi nemara živo osvetlilo genezo idej: tega se tu ne
bomo lotili.
Erich Miihsam (1878 - 1934)
15. Družina — zakon — religija (1930)
Bog in država ter vsi njuni izrazni organi, kot so cerkev, vlada, pravosodje. vojska, policija, birokracija, sultani, veziri, uslužbenci, kadije,
cariniki, fakirji in popi. predstavljajo najpopolnejše utelešenje centralistične avtoritete. Federativna anarhična družba ne more vsebovati niti
enega samega dela, ki ne bi bil v odločnem nasprotju s temi oblikami
oblasti. Ta model družbe mora biti radikalno drugačen in se mora
dnigače razvijati od vseh sistemov organizacije oblasti. Če jih spremljamo iz korenin: korenina države, zametek avtoritete je družina.
Družina, ki jo ščiti oblast in je urejena po enotnih načelih, je vzorec
in simbol civilizacije, dovršeno utelešenje misli oblasti, v ozkem krogu
model cerkve in države, praoblika in vsebina delujoče in znosne avtoritete. Te lastnosti, ki sta jih cerkev in država določili za preskrbljeno in
nadzorovano družino, k i j e zajamčena z ustanovo blagoslovljenega zakona in z delovanjem patriarhalnega prava, so izraz njenega razmerja do
splošnosti ter medsebojnih razmerij med pripadniki družine. Zametki
patriarhalne družine nastajajo na podlagi cerkvenega ali oblastnega'zavzemanja za poroko dveh oseb. ki sta se sporazumeli za skupno življenje in
rojevanje otrok. Poroka, ne glede na to. ali je civilna ali cerkvena, pomeni torej vključevanje oblasti v zasebno odločitev dveh ljudi, da skupaj
negujeta spolno razmerje. Da bi se tako vmešavanje oblasti v najbolj
zasebne in najintimnejše človekove odločitve zdelo še znosno in upravičeno, je bilo potrebno do popolnosti izkrivljati naravno znanje o samoodločitvi najbolj zasebnega doživljanja. To je bilo možno s potvorbo
moralnih socialnovrednostnih meril pravne enakosti in dostojnega,
medsebojnega vedenja v pravilo rušenja pravega razmerja med samovoljo
in neodvisnostjo. Razmerje spolov, ki s samo naravo stvari izključuje
vmešavanje tretjega, ki je praizvor življenja, se je moralo zaradi moči
oblasti podrediti in postati v zavesti ljudi podlaga večne notranje nejevolje. S tem je bila narejena usluga dušebrižnikom. ki jim je uspelo, da
1'revod iz Frieli M ti lisam.
13 o 1 r e i u n g ti e r G e s e I I s c li a I" t v o m
S t a a t . B i s m a r c k i s m u s . Kurili K r a m e r Verlag. Berlin 1 9 7 5 . Prevedla
Irena G a n t a r - G o d i n a , j e z i k o v n o pregledala J u i i j a n a B a v č a r .
so ljubezen uokvirili s predpisi; duhovščina in z njo cerkev, država in
vsaka avtoriteta, so se lahko vgnezdile kot oblast tam, kjer bi moral
biti pojem oblasti - za zdrava čustva - povsem nepomemben. To jim
je uspelo tako, da so sprva spolni nagon proglasili za greh človeške
duše, ki naj neprestano povzroča slabo vest. saj so lahko samo tako
izzvali predsodek, da je zadovoljevanje čutnih potreb nekaj nečistega
vse dotlej, dokler potreba ni postala tolikšna, da jo je bilo treba zadovoljiti.
V svojem naravnem poteku deli življenje tako trpljenje kot užitek s
pogodbo, ki jo narekuje značaj osebnosti. Napori in nevarnosti, k i j i h
zahteva boj za materialni obstanek, so v nasprotju z zadovoljstvom pri
ustvarjanju družbenih vrednot kakor tudi s sposobnostjo uživanja pri
opazovanju narave, doživljanju umetniške ustvarjalnosti ter čustvenih
srečanjih s pripadnikom drugega spola. Izvajanje oblasti in izkoriščanje
ljudi je prevalilo napore in nevarnosti pri proizvodnji dobrin na razred,
kateremu vladajo drugi in mu, z oblikami kapitalističnega načina produkcije, povrh vsega grenijo veselje do ustvarjanja, kajti proletarec ne
more odločati o tem, kaj bo proizvajal, prav tako pa zaradi dela tudi ne
more videti, da s svojimi rokami ustvarja nekaj koristnega; prav tako
nima nikakršnih prednosti zaradi dela, soodloča lahko samo o tem. v
skladu s katerim smotrom bo delal. Zaradi slabili stanovanjskih razmer,
zaradi brezpravnosti pri uživanju svobodnega časa. nezadostne prehrane
in splošno nezdravih življenjskih razmer ne more celovito uživati v
naravi, umetniška dela so mu že na splošno komaj dostopna, kajti to
je odvisno od denarja, ki ga je v ta namen pripravljen zapraviti. Vladajoči razred pa se je, nasprotno, z drugačnim šolanjem potrudil, da so
najboljša dela umetnosti in pesništva povsem prilagojena njegovemu
načinu razmišljanja, zato pa je razumevanje teh delavskemu razredu
dosledno onemogočeno. Edino veselje, ki ga del človeštva ne more
odvzeti drugemu, kajti narava ni izdelala lestvice sposobnosti uživanja
po človeških pravnih lestvicah, je osrečevanje čutil z ljubeznijo, s spolno opojnostjo. Toda tudi tu je sprva deloval vpliv na človekovo notranjost, tudi tu so poskrbeli za slabo vest. da bi tudi na tem edinem življenjskem področju, ki daje revežu občutek sreče in blaženosti, odvzeli
samoodločitev, izvedli uradni nadzor, razvili oblast in avtoriteto.
S pomočjo nedvoumne in neizogibne božje avtoritete so skušali ljudem dokazati, da lahko zadovoljevanje njihovih spolnih nagonov ostane
neožigosano samo, če se izvaja znotraj zakonske zveze kot dolžnost, ki
je smotrna zaradi rojevanja otrok; ta zveza mora biti dosmrtna, potrebuje pa tudi pristanek in pečat cerkve ali države, medtem ko je vsako
telesno združenje moškega in ženske izven odobrenega zakona kaznivo
dejanje, v primeru zakonske vezanosti enega od njiju pa sramoten zakonolom.
Zagotovitev te zveze je omogočilo protinaravno povzdignjenje očetovstva v zaščiteno javno pravno dobrino. Izhajanje družbenega prava iz
očetovstva je protinaravno zato, ker je roditelj otroka lahko vedno
samo mati. tu ne more biti vmešan nekdo tretji, ugotavljanje podobnosti in t.i. dednost lastnosti pa nimata nikakršne dokazne moči. ki bi
bila večja od ugibanja. Šele prenos brezpogojne zapovedovalne vloge na
moškega je temu omogočil, da je patriarhalno družino, ženo in otroke
držal v suženjski odvisnosti in podrejenosti. Vsaka samostojna odločitev
je veljala za neubogljivost. lastna izbira načina pa pomenila nevarnost.
Če so torej hoteli spolno dejavnost spraviti pod oblast osrednjih javnih
inštitucij, so morali to omogočiti staršem otrok znotraj družine ter s
pooblastili moči: moralna dolžnost moškega je bila, da nadzoruje ženino notranje življenje, ženina pa, da pazi na moževo spolno obnašanje;
tako sta od začetka življenja vzgajala tudi otroke v duhu stroge podrejenosti ter s tem njihovim nagonom posnemanja nakazala vzorec očetovske popolnosti, da bi lahko tudi sami že zgodaj postali močni.
Na nobenem drugem področju omrtvičenje naravnih življenjskih
instinktov ni uspelo v tolikšni meri, kakor prav na področju spolnosti.
Tudi pri privržencih antiavtoritativnih naukov lahko mnogokrat srečamo nagnjenje, da v lastnem družinskem krogu ne dovolijo samoodločitve, samoodgovornosti in enakosti. To lahko pojasnimo s trditvijo, da
je ljubosumnost prirojena in je zato brezpogojno veljavno čustvo,
naravno utemeljeno v ljubezni, ter zato kot opora vzajemnega razmerja
tudi moralno opravičuje moževo zahtevo po izključnosti spolne skupnosti. Iz takega načina ne govori nič drugega kakor popolna zasvojenost
z avtoritarnimi predsodki, kakršne so propagirale cerkev, država ter šola
v svojih stoletnih naporih, da bi lahko vladale izbranim dušam. Kdor
zahteva pravico spolne predanosti drugega človeka, zahteva od tega, da
se odpove razpolaganju s samim seboj, hoče biti lastnik te druge osebe,
torej je sužnjelastnik; in obratno: kdor priznava težnje drugega do svojega telesa, se odpoveduje nujni pravici do samega sebe v vseh življenjskih razmerjih, s tem pa postane suženj svojega bližnjega. In kdor je
lahko sužnjelastnik ali suženj na enem področju, je lahko povsod in to
tudi povsod bo. Ljubosumnost je lastniška zavist, ki se nanaša na ljubezenska čustva dnigega človeka. Zavist je povsod ena najslabših človeških lastnosti, četudi se nanaša na dobrine, ki jih bogastvo odteguje
revščini. Zavist velja torej za sramoto, ki grozi neenakosti pri razdelitvi
dejanske lastnine, ki s o j o ljudje ustvarili.
Nasprotno pa je zavist, ki drugi osebi iz sebičnosti zavida samostojno
odločanje o najbolj intimnem obnašanju v najbolj intimnih trenutkih,
ovenčana s svetim sijajem ljubezenskih vrlin, uživa spoštovanje, krčevito
se je oklepajo tudi tisti, ki so sicer brezupno zasužnjeni, ter katerih
oblastiželjnost in lastna moč sta zatrti.
Včasih še ni bilo patriarhalne družine. Še preden je nastala država, še
preden so cerkev in nosilci orožja prinesli privilegije in zavladali nad
ljudmi, je veljalo materinsko pravo, k i j e ženi prepuščalo izbiro, kdo bo
oče njenih otrok in kdaj. Takrat očitno še ni bilo spolne ljubosumnosti,
ki bi ocenjevala upravičena nagnjenja ene osebe do druge. Postopno, v
dolgih prehodnih stanjih - od popolnoma nepovezane skupnosti
moškega in ženske, v kateri so pri številu soprogov in trajanju neke zveze sodelovali vsi. je nastala družina, sprva tako. da je mati očetu svojih
otrok dovolila sodelovanje pri hišni skupnosti in potem v obliki rodovnega zakona, v katerem sta bila mož in žena znotraj roda en drugemu na
razpolago; končno pa, v ozki povezavi z razvojem privilegijev lastništva,
v obliki patriarha ene družine. Šele s širitvijo židovske vere, kjer je seveda očetovska avtoriteta jasno simbolizirana, pa je ustanova patriarhalnega zakona, prilagojena centralističnim, temeljnim nazorom cerkve in
države, prejela tudi blagoslove svetosti.
Komunističnega anarhizma si preprosto ne moremo zamišljati kot
družbeno stvarnost, če državi in vsaki vrsti centralizma in izkoriščanja,
ter uveljavljanju vsake vrste moči in oblasti ne spodkoplje temeljev. Če
hočeta dva živeti skupaj.je to stvar njunega lastnega dogovora; takoj ko
po tem dogovoru pride do vzajemne in enostranske lastninske pravice,
je v tem krogu ustvarjeno nekakšno stanje oblasti, ki neizogibno vpleta
tudi druge osebe, najprej pa tiste, na katere se nanaša zahteva enega od
zakoncev. Oblast je kljub vsemu neka pošast, ki se vsiljuje svoji okolici
in jo na kakršenkoli način spravlja v odvisnost, dosledno ustvarja neenakost. ki za seboj ponovno potegne oblast in izkoriščanje. Zato mora
anarhistična morala izhajati iz brezpogojnega odobravanja vsega tistega,
kar se na področju spolnosti dogaja v soglasju samoodgovornih odraslih
ljudi. Nikoli ni nemoralno to. kar počneta dva. da bi drug drugega razveselila. nemoralno jc vmešavanje nekoga tretjega v njuno sporazumevanje .
Nihče, ne moški ne ženska, ni po naravi ustvarjen tako. da bi ga lahko celo življenje privlačil en sam človek, ki se mu zdi primeren. Spolnemu nagonu ni mogoče ukazovati, če ga nočemo uničiti, ne moremo ga
prepovedati ali n tesniti, če nočemo, da zakrni. Ljubosumnost zagotavlja izključnost nagnjenja enega človeka do drugega samo takrat, kadar
so ljudje popolnoma obvladani, medtem ko pri tistih, ki so čustveno
samostojni, avtoriteta nedostopne narave uničuje iskreno obnašanje in s
tem skoraj vedno povzroči ravno nasprotno od tistega, zaradi česar se
je pojavila. Vse ljubezensko razumevanje temelji na vzajemnosti. Toda
vzajemnosti ne ukinja tisti, ki se zavzema za različna razumevanja, marveč tisti, ki od drugega zahteva neko nasilno zvezo. Iz vzajemnega iskanja dveh čustveno vznemirjenih ljudi, pa če gre za skupno gospodinjstvo
ali za zadovoljitev trenutne strasti, ne moremo izvajati splošnih pravil in
moralnih zakonov. Spolnost nima s socialno opredeljeno moralo nobene
zveze, če nasilje, zloraba gospodarske odvisnosti, zapeljevanje nerazvitih otrok in nesvobodnih ne ponižuje in uničuje razmerja enakopravne
vzajemnosti ter s tem povzroča, da zasebna dejanja občeškodljivo
povratno delujejo na družbo.
Religiozna pravila in njim podobni državni zakoni so zahtevali spolno razmerje, ki bi ga - če gledamo družbeno - komaj lahko uporabili
za njihove smotre oblasti, za temelje celotne javne morale: ljudi so prisilili. da moralo razumejo kot razvrščanje čutnih potreb znotraj predpisanih omejitev. Samo tako so lahko dosegli, d a j e avtoritarni zakon oziroma doživljenjska družinska zveza nesporna, samoumevna privatna organizacija življenja. Patriarhalno oblast v hiši so moralno blagoslovile cerkvena oblast, državne vladne oblasti ter oblast kapitala v ekonomiji. Pri
tem ni razlike med vzhodnjaško pravico moškega, da ima toliko žena.
kolikor hoče, in krščanskim oziroma evropskim načelom monogamije,
razlika je le v stopnji. Poligamija je dovoljena samo moškemu, je torej
najboljši dokaz in izraz neomejene očetovske avtoritete v družini, saj
ščiti moškega tako v spolnem življenju kakor tudi pred vsako pritožbo
znotraj področja njegove oblasti. V monogamiji je ženska povsem podrejena moževi ukazovalni oblasti — meščanski zakoniki, kakor cerkveno
pravo, so tudi v današnjem času soprogi namenili vlogo podložnice. ki
ubogljivo dela. ter vlogo posteljne družice, kjer je predanost obvezna
brez nasprotovanja, s tem. d a j e tudi moškemu prepovedano imeti več
žensk, d a j e tudi 011 nadzorovan. Njegova podobnost bogu je na tej točki
najbližja, medtem ko žena. kar je še bolj pomembno, ker živi v omejenem prostoru, sicer ima možnost oblasti: kadar jo ima. je ponosna na
svojo avtoriteto in bo toliko bolj verjetno vzgajala otroke v avtoritarnem duhu in se prepuščala avtoriteti moža, cerkve in države.
Prekinitev uradne potrditve zakona spremeni značaj družine samo v
primeru, če prevzeta morala vzajemnega odnosa oblasti pri tem ne doživi ponovnega rojstva. Vsaka zveza, ki je utemeljena na obvezni poslušnosti. na preprečevanju samodoločitve in na prepovedi izvenzakonskega
razmerja, nosi v sebi vsa bistvena obeležja centralističnih organizacij
oblasti, cerkve in države. Moški, oče družine, razpolaga s skoraj neomejeno avtoriteto, ki 11111 jo izrecno zagotavlja javna oblast, ima pravico do
telesnega kaznovanja žene in otrok, zastopa jih pred organi države,
odloča o bivališču in imovini, tudi ni zakona, ki bi 11111 preprečil pravo
kapitalistično izkoriščanje. Samo življenja jim ne sme vzeti, ker pri tem
sodeluje država, ki potrebuje delovno silo. nad katero mora vladati.
Tako urejene družinske pravice so pripeljale tako daleč, da se povsod
zavrti človek tudi v svojem najožjem krogu zatira ter se ne zaveda doslednega sramotenja z raznim zasužnjevanjem. Všeč mu je centralizem,
kajti tudi sam v bistvu prakticira centralistično oblast. Nikoli povsem
izkoreninjeno težnjo po samoodgovornosti in vzajemnosti obvladuje
po zapovedi države, ki ji prepušča le določeno vlogo. Ta vzajemnost je
namreč samo v pooblastilu zakoncev, da drug drugega policijsko nadzorujeta. S cerkvenimi in državno priznanimi moralnimi nauki se za
prepričanje otrok vzdržuje podobnost staršev z bogom, z dodelitvijo
dednega prava pa jih izkoriščajo tudi za kapitalistične vplive moči.
Končno pa se z ustanavljanjem vase zaprtih družin krepi tudi družinski
ponos, ki vedno znova podpira to pomanjšano kopijo države; domišlja
si. da je boljša od sosednje družine, kar vključuje tudi nagnjenje k bogatenju na tuj račun. Tako je vsaka federativna skupnost onemogočena že
od spodaj, v družbenem zametku, ohromljena je njena težnja po splošni
enakopravnosti, spodbujena je k tekmovanju, krepi se sovražna mejna
linija med žrtvami moči in močjo, brez katere ne bi mogla obstajati
nobena centralistična tvorba, kar je ukoreninjeno v posameznikovem
zasebnem interesu za moč. S tem, da se kot omejeno zatočišče svojih
pripadnikov samoupravičeno in sebično zapre pred drugimi družinami,
je avtoritarna družina izpolnila prvo nalogo, to je. da odraščajoči mladini s smislom za družino vsili tudi smisel za državo, voljo za moč lastne
države, sovraštvo do drugih držav, težnjo po osvajanju, zatiranju, izkoriščanju ljudstev z one strani meja .nacionalizem.
Emma Goldman (1869 - 1940)
16. Psihologija političnega nasilja (19??)
Analiza psihologije političnega nasilja ni le izredno težka, marveč
tudi zelo nevarna. Tistega, ki taka dejanja sprejema razumevajoče, takoj
obtožijo, da jih podpira. Po drugi strani pa, če človek izkaže simpatijo
do atentatorja, tvega, da ga proglasijo za njegovega bodočega sodelavca.
Vsekakor nas lahko samo razum in simpatija dovedeta bliže k izvoru
človeškega trpljenja in nam pokažeta izhod iz njega.
Primitivni človek, ki ni vedel nič o naravnih silah, se jih je bal in se
skrival pred bližajočimi se in grozečimi katastrofami. Ko se je naučil
razumeti nekatere naravne pojave, je doumel, da le-ti, čeprav mu lahko
uničijo življenje ali povzročijo veliko škodo, prinašajo tudi olajšanje.
Resnim raziskovalcem mora biti jasno, da so akumulirane sile, ki kulminirajo v političnem dejanju nasilja, enake atmosferskim grožnjam, ki se
kažejo kot nevihte ali grmenje in bliskanje.
Če bi hoteli resničnost tega stališča dokončno preveriti, bi morali
intenzivno čutiti nedostojnost družbenega zla: celotno bitje mora čutiti bolečino, žalost in razočaranje, v kar so mnogi vsakodnevno prisiljeni. Resnično, preden postanemo del človeštva, ne moremo niti nejasno
razumeti resničnega srda. ki se kopiči v človeški duši. to gorečo, razburkano strast, zaradi katere se nevihti ni mogoče izogniti.
Neizobražena množica gleda na človeka, ki se z nasiljem bojuje proti
družbenim in ekonomskim krivicam, kot na divjo žival, kot na surovo
pošast brez srca, ki uživa ob uničevanju življenj, se kopa v lužah krvi ali
- v najboljšem primeru - kot na neodgovornega norca. Kljub vsemu to
ni prav daleč od resnice. Tisti, ki so proučevali značaj in osebnost teh
ljudi ali so bili v ožjem stiku z njimi, se strinjajo v oceni, d a j e njihova
superobčutljivost do vseprisotnega zla in krivice tista, kijih sili. da plačujejo davek zaradi naših družbenih zločinov. Najpomembnejši pisci
in pesniki so, ko so govorili o psihologiji političnih grešnikov, izkazovali
največje spoštovanje prav njim. Ali bi si lahko mislili, da so ti ljudje svetovali nasilje ali celo odobravali taka dejanja? Vsekakor ne. Njihovo
P r e v o d iz R e d li m m a S p e a k s . u r e d i l A. S h u l m a n . V i n t a g e B o o k s . N e u
Y o r k 1 9 7 2 . P r e v e d l a Irena G a n t a r - G o d i n a . j e z i k o v n o p r e g l e d a l a J u l i j a n a B a v č a r .
stališče je stališče družboslovnih znanstvenikov, ljudi, ki vedo. da se v
vsakem nasilnem dejanju skriva končni cilj.
Bjomstjerne Bjornson v drugem delu ..Bevond Human Power" (Onkraj človeške moči) poudarja dejstvo, da moramo med anarhisti iskati
moderne mučenike, ki s krvjo plačujejo svojo vero in smrt pričakajo z
nasmehom, ker verjamejo, iskreno kot Kristus, da bo njihovo mučcništvo odrešilo človeštvo.
Francoski novelist Frain^ois Coppčeje o psihologiji atentatorja povedal naslednje: ..Ko sem prebiral detajle Vaillantove pogube, sem začel
razmišljati. Zamislil sem si ga, kako napne prsi pod vrvjo in koraka z
odločnim korakom, kroti voljo ter koncentrira vso svojo energijo; z
očmi, uprtimi v nož, naposled krikne družbi svoj krik prekletstva. In
čeprav tega nočem, se mi pojavi nov prizor pred očmi. Vidim skupino
moških in žensk, ki stojijo eden poleg drugega v sredini podolgovate
cirkuške arene, pred tisoč o.čmi. medtem ko z vseh stopnic ogromnega
amfiteatra odmeva grozovit krik „Atl leones!", spodaj pa se odpirajo
kletke divjih živali.
Nisem verjel, da bi lahko prišlo do eksekucije. Bistveno je. da ni
umrla nobena žrtev, že dolgo pa velja, da neuspelega zločina ne kaznujejo z najstrožjo kaznijo. Dalje, ta zločin - čeprav je bil kot namen
strašen — je bil nesebičen, izhajajoč iz abstraktne ideje. Preteklost
tega človeka, zapuščeno otroštvo, življenje polno težav so govorili v njegovo korist. V njegovo obrambo so se oglasili plemeniti glasovi neodvisnega tiska, zelo glasno in pomenljivo.
..Zelo pameten način razmišljanja," je rekel nekdo z nemalo prezira.
Prav nasprotno, umetnikom in pametnim ljudem je v čast, da so še
enkrat izkazali svoj gnus nad moriščem.
Tudi Zola v Germinalu in Parizu izkazuje nežnost, dobroto in globoko sočutje do trpljenja ljudi, ki so svoje življenje zaključili z nasilnim
uporom proti sistemu.
*
*
*
Ni presenetljivo, da danes vsako dejanje političnega nasilja pripisujejo anarhistom. Kljub temu, d a j e vsem, ki poznajo anarhistično gibanje, znano, da sta številne akcije, za katere so odgovorni anarhisti, pravzaprav spodbudila kapitalistični tisk ali policija (če jih ni ta tudi sama
izvedla).
Leta in leta so se v Španiji vrstila nasilna dejanja, za katera naj bi bili
odgovorni anarhisti, ki so jih preganjali kot divje živali in jih zapirali v
temnice. Pozneje so odkrili, da izvajalci tega nasilja niso bili anarhisti,
marveč člani policijskega oddelka. Škandal je bil tako velik, da so španski konservativni listi zahtevali aretacijo in sojenje Joanu Rullu, vodji
bande. ki je bil kasneje obsojen na smrt in likvidiran. Na sojenju so prišli
na dan senzacionalni dokazi, ki so policijskega inšpektorja prisilili, da je
anarhiste povsem oprostil in osvobodil: ni jih več povezoval s katerokoli
akcijo, izvedeno kasneje. Posledica je bila. d a j e policija odpustila veliko
število policijskih uslužbencev, med njimi tudi inšpektorja Tressolsa. ki
je, da bi se maščeval, razkril dejstvo, d a j e za vsako bando policijskih
bombašev stal nekdo drug z veliko višjega položaja in jih oskrboval z
zalogami ter jih ščitil.
To je samo eden od mnogih očitnih primerov o tem, kako so anarhistične zarote izmišljene.
Tudi ameriški policaji lahko lažno prisegajo, so lahko enako neusmiljeni, brutalni in zviti kakor njihovi evropski kolegi, kar so dokazali že
ničkolikokrat. Spomniti se moramo le tragedije, ki seje zgodila I 1. novembra 1877, ki jo poznamo kot upor na llavmarkctu. Kdorkoli pozna
primer vsaj malo, ve, da so anarhisti, pravno ubiti v Chicagu, umrli kot
žrtve krvoželjnega tiska in krute policijske zarote. Ali ni sodnik Gary
sam izjavil: „Vam ne sodimo zaradi bombe na llavmarkctu, marveč
zato, ker ste anarhisti."
*
*
*
Poročila o evropskih primerih političnega nasilja so dobri dokazi o
vplivu okolice na občutljive ljudi.
Izjava Vaillanta na sodišču, ki je 1894 podtaknil bombo v ljudski
skupščini v Parizu, odkriva glavno misel psihologije takih dejanj: ,,Gospoda, čez nekaj minut mi boste zadali udarec, toda sprejemajoč vašo
obsodbo, bom občutil vsaj malo zadovoljstva, da sem ranil obstoječo
družbo, to prekleto družbo, v kateri lahko opazujemo, kako en sam človek nepotrebno zapravlja toliko, kolikor bi nahranilo tisoče družin;
sramotna družba, ki nekaj posameznikom dovoljuje monopolizirati
celotno družbeno bogastvo, medtem ko tisoči nesrečnih nimajo niti
kruha, ki je bil vržen psom, in se cele družine ubijajo, ker nimajo na
razpolago dovolj osnovnih življenjskih sredstev.
Gospoda, ko bi vladajoči razredi mogli iti med nesrečnike! Toda ne.
raje so gluhi za njihove pritožbe. Kaže, da jih usoda žene kakor kraljestvo 18. stoletja v prepad, v katerega se bodo pogreznili. kajti slabo se
piše tistim, ki so si, prepričani v svojo superiornost, vzeli pravico izkoriščati šibke. Prihaja čas, ko ljudje ne razmišljajo več: dvigajo se kot
vihar in gredo mimo kot ploha. Takrat vidimo krvave glave, nataknjene
na kole.
Med izkoriščanimi, gospoda, sta dve vrsti posameznikov.
Prvi ne razumejo, kaj so in kaj bi lahko bili, živijo kakor nanese, in
ki verjamejo, da so rojeni kot sužnji, in se zadovoljijo s tistim malim,
kar dobijo za svoje delo. Nasproti tem pa so drugi, ki mislijo, se učijo,
opazujejo svet okrog sebe ter odkrivajo družbene krivice. Je njihova
napaka, če jasno vidijo, gledajo trpljenje drugih in trpijo? Potem gredo v
boj in postanejo predstavniki ljudskih zahtev.
Gospoda, sam spadam med te druge. Kjerkoli sem bil. sem videl
nesrečnike, zgrbljene pod kapitalskim jarmom. Povsod sem videl rane.
ki povzročajo potoke krvavih solza, celo v odročnih naselbinah Južne
Amerike, kjer sem pomislil, da bi se, bolan od civilizacije, lahko v senci
palmovih dreves spočil in proučeval naravo. Celo tam, še bolj kot kje
drugje, sem videl, kako kapital prihaja kot vampir, da bi spil še zadnjo
kapljo krvi nesrečnih parijev. Ko sem se vrnil v Francijo, sem našel družino v strahotnih mukah. To je bila zadnja kaplja, k i j e kanila v kozarec
moje žalosti. Utrujen od trpečega in strahopetnega življenja sem podtaknil bombo tistim, ki so prvi odgovorni za družbeno bedo.
Odgovoren sem za rane tistih, ki so jih zadeli drobci moje bombe.
Dovolite mi. da mimogrede opozorim na dejstvo, da bi bili buržuji še
vedno pod plemiškim jarmom, če ne bi povzročili pokolov in prelivanja krvi med revolucijo. Z druge strani si predstavljajte mrtve in ranjene
v Tonkinu, na Madagaskarju, v Dahomeju ter tiste tisoče in milijone, ki
umirajo v tovarnah, v rudnikih in povsod tam, kjer svojo moč izkazuje
kapital. Dodajte še tiste, ki so umrli od lakote - in vse to z odobrenjem
naših zastopnikov. Ob vsem tem
kako nična jc veljavnost obtožb
proti meni!
Res je. da eno ne zanika drugega: toda ali se ne branimo, ko odgovarjamo na udarce, ki jih dobivamo od zgoraj'.' Dobro vem, rekli boste,
naj se omejim na govor o zaščiti ljudskih žalitev. To lahko pričakujete!
Potreben je močan glas. da bi ga slišali gluhi. Predolgo so na naše pozive
odgovarjali z zapiranjem, vrvjo, puškami. Ne napravite napake: eksplozija moje bombe ni le krik upornega Vaillanta, marveč celotnega razreda,
ki brani svoje pravice in ki bo kmalu besede spremenil v dejanja. Lahko
ste prepričani, da bodo zaman sprejemali zakone-, ideje mislecev ne
bodo mogli zaustaviti; kakor v prejšnjem stoletju vse vladne moči niso
mogle preprečiti Diderotu in Voltairu. da bi med ljudstvom širila osvobodilne ideje; tako tudi sedanje ne bodo mogle Reclusu, Darvvinu,
Spencetju. Ibsenu. Mirabeauju preprečiti, da bi širili ideje pravice in
svobode, ki naj bi ukinile predsodke, ki ljudstvo drze v nevednosti.
Toda te ideje, ki so jih nesrečniki toplo pozdravili, bodo v dejanjih
revolte živele naprej, kakor bodo živele, dokler z ukinitvijo avtoritete
vsem ljudem ne bo dovoljena svobodna organizacija po lastni izbiri,
dokler ne bodo vsi uživali sadov svojega dela in dokler se ne bo pozdravila bolezen morale oziroma izginili t.im. predsodki: živeli bodo. dokler
ljudem ne bo dovoljeno živeti v harmoniji, brez vseh zelja razen želje po
znanstvenih proučevanjih in ljubezni do bližnjega.
Gospoda, zaključujem s poudarkom, da družba, v kateri socialne
neenakosti vidimo povsod okrog sebe. v kateri smo vsak dan priče
samomorom, ki jih je izzvala revščina, prostitucija, ki se širi na vsakem
vogalu; družba, katere glavni spomeniki so barake in zapori, se mora
spremeniti čimprej, kajti možno je. d a j o bo človeška rasa zavrgla. Živel
tisti, ki deluje - ne glede kako - za tako transformacijo! To je ideja, ki
me je vodila v boju z oblastmi, toda ker sem v tem dvoboju nasprotnika
samo ranil, je zdaj 011 na vrsti, da udari nazaj.
Gospoda, ni pomembno, kakšno kazen mi lahko prisodite, kajti, ko
gledam zbrane z očmi razuma, ne morem drugače, kot da se nasmehnem, ko vas vidim kot izgubljene atome v materiji, kot tiste, ki mislite,
da vam podaljšek hrbtenice daje pravico, da sodite enemu svojih bližnjih.
Gospoda, kako neznatna stvar sta ta vaš zbor in vaša presoja za zgodovino človeškega rodu; in človeška zgodovina je enako majhna stvar v
viharju, ki jo nosi skozi brezkončni prostor in ki ji je usojeno, da izgine
ali se transformira, da bi se tako ponovno začela ista zgodovina in isti
dogodki, večna igra kozmičnih sil, ki se obnavljajo in prenašajo v brezkončnost."
Ali lahko kdo trdi. da je bil Vaillant nevednež, nevaren človek ah
norec? Ali ni bila njegova zavest povsem jasna in analitična? Ni čudno,
da so se v Franciji v njegovo obrambo dvignili najuglednejši intelektualci
in podpisali peticijo predsedniku Carnotu, v kateri so zahtevali, naj se
ublaži smrtna kazen za Vaillanta.
Vendar Carnot vsega tega ni hotel slišati; želel je Vaillantovo življenje in tedaj - zgodilo se je neizogibno. Predsednika Carnota so ubili. Na
ročaju majhnega bodala, ki g a j e uporabil a t e n t a t o r j e bilo - kar je zelo
pomembno - vgravirano: VAILLANT!
Bil je anarhist Santo Caserio. Lahko bi pobegnil, se rešil; toda ostal
je in dočakal posledice.
Razloge za dejanje je prikazal tako enostavno, dostojanstveno in
otročje, da se spomnimo ganljive časti, ki mu jo je izkazala njegova učiteljica v mali vaški šoli. Ada Negri. italijanska pesnica; spominjala sega
je kot ljubke, drobne rastlinice, preveč nežne in občutljive, da bi lahko
vzdržala surove življenjske izkušnje.
..Gospodje porotniki! Ne nameravam braniti, marveč samo razložiti
svoje dejanje.
Že v zgodnji mladosti sem videl, d a j e današnja družba slabo organizirana, tako slabo, da mnogi nesrečniki vsakodnevno umirajo in zapuščajo žene ter otroke v najstrašnejšem pomanjkanju. Tisoči delavcev
brez uspeha iščejo zaposlitev. Revne družine prosjačijo za hrano in
drgetajo od mraza; trpijo v največji revščini; otroci prosijo uboge matere za hrano, toda te jim je ne morejo dati, ker je nimajo. Tiste malenkosti. ki jim predstavljajo dom, pa so že prodali ali zastavili. Samo prosjačijo še lahko; večkrat jih zaprejo zaradi potepuštva.
Iz domačega mesta sem odšel, ker me je prevečkrat ganil pogled na
deklice med osmim in desetim letom, ki so bile prisiljene delati petnajst
ur dnevno za nikakršno plačo dvanajstih centimov. Tudi mlade ženske
med 18 in 20 letom so morale delati petnajst ur dnevno tako rekoč
zastonj. Toda to se ne dogaja le mojim rojakom, marveč vsem delavcem, ki se cel dan potijo za skorjo kruha, medtem ko njihovo delo
proizvaja obilno bogastvo. Prisiljeni so živeti v najbolj bednih razmerah,
njihovo hrano predstavlja malo kruha, nekaj žlic riža in vode; tako so že
pri tridesetili ali štiridesetih izčrpani in odhajajo umirat v bolnice. Za
posledicami slabe hrane in prekomernega dela je na tisoče teh nesrečnikov obolelo še za pelagro — boleznijo, ki v moji deželi napada, kakor
pravijo zdravniki, tiste, ki se slabo hranijo, živijo naporno in v pomanjkanju.
Opazoval sem, kako je mnogo ljudi lačnih in veliko otrok trpi, medtem ko je v mestu ogromno kruha in obleke. Videl sem velike trgovine,
polne oblek in volnenih izdelkov, videl sem tudi polna skladišča pšenice
in koruze, kar bi zadoščalo za vse tiste, ki tega nimajo. Na drugi strani
pa sem videl tisoče brezdelnih ljudi, ki nič ne proizvajajo in živijo od
tujega dela; ki vsak dan zapravijo na tisoče frankov za zabavo; ki napeljujejo hčere delavcev; ki imajo domove s štirideset ali petdeset sobami,
deset ali trideset konjev, številno služinčad, skratka, vse življenjske dobrine.
Veroval sem v boga; toda ko sem videl tolikšno neenakost med ljudmi, sem dojel, da ni človeka ustvaril bog, marveč človek boga. Ugotovil
sem, da imajo tisti, ki zahtevajo spoštovanje lastnine, koristi tudi od
pridig o obstoju raja in pekla ter od nevednosti ljudstva.
Nedavno je Vaillant v protest proti današnjemu družbenemu sistemu
vrgel bombo na ljudsko skupščino. Nikogar ni ubil. le ranil je nekaj
oseb; kljub temu g a j e buržoazna pravica obsodila na smrt. Toda ni se
zadovoljila samo z obsodbo, začeli so tudi preganjati anarhiste in zapirati ne le tiste, ki so Vaillanta poznali, marveč tudi tiste, ki so se samo
udeležili kakega anarhističnega predavanja.
Vlada ni mislila na njihove žene in otroke. Ni jih brigalo dejstvo, da
niso prizadeti samo tisti, ki so zaprti, marveč da trpijo tudi njihovi otroci, ki si želijo kruha. Buržoazna pravica se ni vznemirjala zaradi teh
nedolžnih, ki še ne vedo, kaj je to družba. Niso bili oni krivi, da so njihovi očetje v zaporu; samo jedli bi radi.
Vlada je nadaljevala s preiskavami zasebnih hiš, z odpiranjem pisem,
prepovedala je predavanja in zborovanja ter nas na najbolj nečloveški
način zatirala in preganjala. Zaprli so na tisoče anarhistov samo zaradi
enega članka v časopisu ali zaradi javno izraženega mnenja.
Gospodje porotniki, ste predstavniki buržoazne družbe. Če želite
mojo glavo, jo vzemite; toda ne verjemite, da boste s tem ustavili anarhistično propagando. Pazite, kajti ljudje žanjejo tisto, kar so posejali!"
V času verske procesije v Barceloni leta 1896 je nekdo vrgel bombo.
Takoj so ujeli tristo moških in žensk. Nekateri so bili anarhisti, večinoma pa so bili sindikalisti ali socialisti. Vrgli so jih v grozljivo temnico
Montjuich in jih nečloveško mučili. Potem, ko so nekateri umrli in drugi
znoreli, je o tem začel pisati evropski liberalni tisk. Pod vplivom javnega
mnenja so nekaj preživelih iz te skupine vseeno osvobodili.
Za tako oživljanje inkvizicije je bil najbolj odgovoren predsednik
španske vlade, Canovas del Castillo. Ukazal je mučenje žrtev, zažiganje
mesa, lomljenje kosti, sekanje jezikov. V času svojega vladanja na Kubi
se je dobro izučil brutalnosti, zato je Canovas ostal popolnoma gluh za
pozive in proteste prebujene zavesti civiliziranega sveta.
Del Castilla je leta 1897 ubil mladi Italijan Angiolillo. V Italiji je bil
izdajatelj in njegove pogumne izjave so ga kmalu pognale iz domovine v
Španijo, potem v Francijo in Belgijo, nazadnje pa seje ustavil v Angliji.
Zaposlil se je kot črkostavec in se kmalu spoprijateljil s sodelavci. Eden
od njih je Angiolilla opisal takole: „S svojo pojavoje prej spominjal na
liovinarja kakor za Gutenbergovega učenca. Njegove nežne roke so
izdajale dejstvo, da ni rasel ob tem delu. S svojim lepim, iskrenim obrazom, mehkimi temnimi lasmi ter veselim izrazom je bil pravi tip vedrega
južnjaka. Angiolillo je govoril italijansko, špansko in francosko, ne pa
tudi angleško; tisto malo francoščine pa ni zadostovalo za daljše pogovore. Vendar je začel kmalu razumeti angleško; učil seje hitro, lahko in
kmalu je postal zelo priljubljen med svojimi kolegi črkostavci. S svojim
izbranim toda skromnim načinom ter spoštovanjem svojih tovarišev je
kmalu osvojil srca vseh mladih."
Angiolillo je v tisku kmalu zvedel za podrobna poročila. Bral je o
valu ljudskih simpatij do brezmočnih žrtev Montjuicha. Na Trafalgar
Stjuaru je na lastne oči videl rezultate teh krutosti - ko je prišlo nekaj
Špancev, ki so ušli Castillovim pestem, prosit za azil v Angliji. Na velikem zborovanju so si odpeli srajce in kazali grde brazgotine zažganega
mesa. Angiolillo je to videl in učinek je presegel tisoč teorij; ta impulz
je presegel besedo, argumente, celo njega samega.
Gospod Antonio Canovas del Castillo, predsednik španske vlade, je
bival v mestu Santa Aguenda. Kot običajno so vse tujce odstranili iz
bližine ,,njegovega veličanstva". Kljub temu so napravili izjemo za uglajenega, elegantno oblečenega Italijana; bil je predstavnik nekega pomembnega časopisa. Eleganten g o s p o d j e bil Angiolillo.
Gospod Canovas se je takrat ravno namenil na verando in odšel iz
hiše. Naenkrat sta si z Angiolillom stala iz oči v oči. Strel je bil izstreljen in Canovas je postal truplo.
Predsednikova žena je odhitela na mesto dogodka. „Umor! Umor!"
je vreščala in kazala na Angiolilla. Le-ta se je priklonil. „Oprostite gospa, spoštujem vas kakor damo, toda obžalujem, da ste bili žena tega
človeka."
Angiolillo je smrt pričakal mirno. Smrt v najstrašnejši obliki - za
človeka, katerega duša je bila kakor otroška. Zadavili so ga. Njegovo
telo je ležalo na soncu, dokler se ni dan potopil v mrak. Ljudje so prišli
ter s prstom zgroženo kazali nanj: ,.To je kriminalec, kruti morilec!"
Kako neumna in kruta je nevednost. Vedno razume narobe in vedno
preklinja.
Angiolillovemu primeru lahko najdemo vzporednico tudi v dejanju
Gaetana Breseija, katerega atentat na kralja Umberta je proslavil tudi
neko ameriško mesto.
Bresci je prišel v deželo možnosti, kjer moraš samo poskusiti, pa se
dokoplješ do zlatega uspeha. In on je želel uspeti. Težko in predano je
delal. Dela se ni bal, ker mu je pomagalo doseči neodvisnost, moškost
in samospoštovanje. Tako je upanja in navdušenja poln prišel v Paterson v državi New Jersey, kjer je v neki mestni tkalnici našel dobro delo
za 6 dolarjev tedensko. Celih šest dolarjev - brez dvoma predstavlja to
v Italiji pravo bogastvo, ni pa dovolj, da bi lahko preživel v novi deželi.
Ljubil je svoj majhen dom, bilje dober soprog in predan oče svoji deklici Bianci, ki jo je oboževal. Neutrudno je delal nekaj let. Medtem je od
šestdolarske tedenske plače uspel privarčevati 100 dolarjev.
Bresci je imel svoje ideale. Vem, da je za delavca malo noro imeti
ideal — njegov ideal je bil anarhistični list ,,La question sociale" (Socialno vprašanje), ki je izhajal v Patersonu.
Kljub utrujenosti je vsak teden pomagal pri urejanju lista. Pomagal je
pozno v noč in ko so porabili zadnji denar in so njegovi kolegi že obupali, je Bresci prinesel veselje in up, 100 dolarjev, celoten prihranek
mnogih let. To je obdržalo list.
V njegovi domovini pa so bili ljudje lačni. Žetve so bile slabe in kmetje so se soočali z lakoto. Obrnili so se na svojega dobrega kralja Umberta; on jim bo pomagal. Da, on je „pomagal". Žene kmetov, ki so odšle v
kraljevsko palačo, so v mučni tišini držale svoje shujšane otroke. To ga
bo gotovo ganilo. Tedaj pa so vojaki začeli streljati in ubili te uboge
norčke.
V patersonski tkalnici je Bresci bral o tem pokolu. V svoji duši je
videl nezaščitene ženske in nedolžne otroke svoje domovine, ki so jih
pobili pred dobrim kraljem. Zgrozil se je. Ponoči je poslušal ječanje
ranjenih. Nekateri bi bili lahko tudi njegovi tovariši, njegovo lastno
meso. Zakaj, zakaj taki podli poboji?
Kratek sestanek italijanske skupine anarhistov v Patersonu bi se skoraj končal s pretepom. Bresci je zahteval svojih 100 dolarjev. Tovariši so
ga prosili, preklinjali in rotili, naj jim podaljša rok vrnitve. List bi propadel, če bi mu morali vrniti njegov prispevek. Toda Bresci je vztrajal.
Kako neumno in kruto je neznanje! Bresci je dobil svoj denar in s
tem izgubil naklonjenost in zaupanje svojih tovarišev. Nič več niso hoteli imeti z nekom, katerega pohlepnost je bila večja od njegovih idealov.
In tedaj: 29. julija 1900 je bil v Monzi ubit kralj Umberto. Dobremu
kralju je vzel življenje mlad italijanski tkalec iz Patersona, Gaetano Bresci. V Patersonu so uvedli policijski nadzor, vsakogar, za katerega so
vedeli, da je anarhist, so preganjali, Brescijevo dejanje pa so pripisali
anarhističnim nazorom. Kakor da lahko anarhistične nazore v njihovi
najskrajnejši obliki izenačimo z značajem pobitih žena in otrok, ki so
romali h kralju po pomoč. Kakor da lahko ena sama izgovorjena beseda,
ne glede na to, kako pomembna je, podžge v človeški duši tak srd kakor
kri, ki po kapljicah teče iz teles umirajočih. Poprečnega človeka redko
pretresejo besede ali dejanja: toda tisti, za katere je družbena sorodnost
najmanjša obstoječa sila, ne potrebujejo nikakršnega poziva, če hočejo
odgovoriti, kakor se železo odziva na magnet — na krivice in družbene
grehe.
Če je družbena teorija pomemben faktor, ki izziva dejanja političnega nasilja, kako naj potem pojasnimo nedavne nasilne upore v Indiji,
kajti, težko bi trdili, da se je tu pojavil anarhizem? Bolj kakor katerakoli
dmga stara filozofija prav nauki hinduizma poveličujejo pasivni odpor,
minljivost življenja ter nirvano kot najvišji duhovni ideal. Pa kljub temu
družbeni nemir v Indiji narašča in nedavno je prišlo tudi do političnega
umora; hindu Madar Sol Dhingraje namreč ubil sira Curzona Wyllia.
Če se kaj takega lahko zgodi v deželi, v kateri so družba in posamezniki že stoletja prežeti z duhom pasivnosti, ali lahko potemtakem dvomimo v strahovit revolucionirajoči učinek zelo očitnih družbenih
neenakosti na človekovo osebnost? Ali lahko kdo podvomi v logiko in
pravičnost besed: „Represija, tiranija, nekritično kaznovanje nedolžnih
ljudi, so bila načela dominacije tujcev v Indiji, potem ko smo začeli
trgovinski bojkot angleškega blaga. Krvoločne lastnosti Britancev v Indiji so danes zelo očitne. Mislijo, da lahko s silo obvladajo Indijo! Ta aroganca je privedla do bombe in še več; če bodo nemočne in neoborožene
ljudi še bolj zatirali, bo še več terorizma. Lahko ga obsojamo kot neprimernega in tujega naši kulturi, toda dokler se bo tiranija nadaljevala, bo
neizogiben, kajti niso teroristi tisti, katere naj bi obsojali in krivili, marveč tirani, ki so ustvarili take okoliščine in so zanje tudi odgovorni. To
je edina tolažba za nemočne in neoborožene ljudi, ki so na robu obupa.
To ni njihov zločin. To je zločin tiranov."
Celo konservativni znanstveniki počasi verjamejo, da dednost ni edini faktor, ki oblikuje človekov značaj. Klimo, hrano, poklic, barvo, svetlobo in zvok — vse to moramo upoštevati, kadar preučujemo človekovo psihologijo. Če to drži, kako točna je šele trditev, da bodo velike
družbene nepravilnosti nujno vplivale na različne zavesti in temperamente, na različne načine. In kako napačna je šele trditev, da so anarhistični nazori ali nekateri predstavniki anarhizma odgovorni za nasilna
politična dejanja.
Anarhizem vrednoti človeško življenje više kakor stvari in to bolj
kakor katerakoli druga družbena teorija; vsi anarhisti soglašajo s Tolstojem o temeljni resnici: če so za proizvodnjo kateregakoli blaga potrebna
človeška življenja, lahko družba preživi tudi brez tega blaga, nikakor pa
ne more brez človeškega življenja. Iz tega torej nikakor ne sledi, da
anarhizem zagovarja pokornost. Kako le, če pa ve, da vse trpljenje, bedo
in bolezni človeku prinašata pokornost in tiranijo?
Ali ni nek ameriški „mislec" pred mnogimi leti izjavil, da nasprotovanje tiraniji pomeni poslušnost bogu? Ta ni bil anarhist. Rekla bi. da
predstavlja zoperstavljanje tiraniji najvišji človekov ideal. Dokler je ta
prisotna v kakršnikoli obliki, ji mora najgloblje človekovo nagnjenje
nasprotovati tako nujno, kakor nujno mora človek dihati.
V primerjavi z vso tiranijo kapitala in države so nasilna politična
dejanja samo kaplja v moije. To, da se upirajo samo redki, najbolje
kaže, kako hud konflikt se odvija med njihovo notranjostjo in neznosnimi družbenimi krivicami. Napeti kot struna na violini jočejo ter se
pritožujejo nad brezdušnim, krutim in tako h u d o nečloveškim življenjem. Zmedena ušesa ne slišijo drugega kakor samo neskladje. Toda
tisti, ki začujejo krik agonije, razumejo njegovo harmonijo, v njem vidijo izpolnitev najbolj odločilnega trenutka človekove narave.
Tako torej psihologija političnega nasilja.
Nestor Mahno (1889 - 1935)
17. Abeceda revolucionarnega anarhizma
(190?)
Anarhizem je človekovo svobodno življenje in neodvisno ustvarjanje.
Anarhizem ni nauk kake teorije, anarhizem niso na osnovi kake teorije umetno ustvarjeni programi, ki bi si prizadevali v sebi povsem zajeti
človeško življenje. Anarhizem je nauk o življenju v vseh zdravih pojavnih oblikah, nauk o realnem življenju, ki se razrašča preko vseh umetnih
norm življenja, ki ga v te norme ni mogoče vkalupiti.
Socialno politična fiziognomija anarhizma je svobodna družba brez
vlade, je svoboda, enakost in solidarnost v življenju njenih članov.
Osnova anarhizma je svobodna odgovornost človeka, odgovornost, ki
je v vseh delih in v vseh časih ista - to je odgovornost, ki sama zaradi
sebe pomeni zagotavljanje svobode in socialne pravičnosti, vedno in v
isti meri za vse ljudi in vsakega človeka.
In tu se rodi komunizem.
Človeška narava prinaša anarhizem v človeško življenje. Komunizem
pa z logičnim nadaljnjim razvijanjem anarhizma.
Iz tega izhaja nujnost, da je treba s pomočjo znanstvene analize in
dejanskega materiala formulirati temeljne postulate anarhizma, nujnost,
ki je nekatere, namreč sovražnike svobode, enakosti in solidarnosti v
življenju članov človeške družbe pripravila do prikrivanja narave anarhizma in do obrekovanja tega velikega ideala, druge borce za pravico slehernega človeka do človeškega življenja pa do vsestranskega razvijanja
in osvetljevanja tega splošno človeškega ideala.
Godvvin, Proudhon, Bakunin, Most, Kropotkin, Malatesta, S. Faure
in mnogi drugi, ki hodijo po tej poti. po mojem mnenju nikakor niso
bili in niso prepričani, da bi s svojim znanstvenim razvijanjem anarhizma le-tega lahko vpeli v okvir nespremenljivih, znanstvenih dogem.
Prevod iz N e s t o r M u c h n o , D a s A B C d e s r e v o l u t i o n a r e n
Anarc h i s t e n .
E M S - K o p p V e r l a g , M e p p e n / E m s 1 9 7 9 , str. 1 1 - 4 0 . P r e v e d l a
Doris D e b e n j a k , j e z i k o v n o p r e g l e d a l a Bora Z l o b e c - J u r č i č .
Znanstvena dogma anarhizma je prizadevanje za ohranitev naravnosti, pri kateri človek v svoji lastni notranjosti, ob vseh časih in v vseh
ustvarjalnih pridobitvah vztraja.
Nespremenljivo pri znanstvenem -anarhizmu je njegovo naravno bistvo, ki prihaja do izraza v svojih osnovnih potezah v odklanjanju vseh
okovov, vsakršnega podjarmljanja človeka.
Namesto okovov in suženjstva, ki obvladujejo človeško življenje, in
k i j i h tudi socializem ne uničuje, seje anarhizem svobodo in človekovo
neomejeno pravico do svobode.
Kot anarhorevolucionar, udeleženec praktičnih akcij revolucionarnega ljudstva Ukrajine, ljudstva, k i j e instinktivno čutilo žive zahteve anarhističnih idej in jih izražalo v svojem ravnanju, ljudstva, k i j e na tej težki
poti bilo pripravljeno za neštete žrtve, pa vendar nikoli ni nehalo govoriti o svoji svobodi in svobodi in brezvladnosti svojega socialnega, družbenega življenja, — sem na tej poti nosil skupaj z njim vsa bremena stanovitno in brez kolebanja. Ker sem bil šibak in nisem imel moči, da bi na
tej poti vse dojel in formuliral pravočasno, sem se često spotikal; ker pa
sem pravilno razumel cilj, ki sem ga hotel sam doseči in h kateremu sem
hotel popeljati tudi svoje brate, ki so me obdajali, sem v življenju videl
naravni vpliv anarhizma na množice v njihovem boju za svobodo in
neodvisnost človeka. Na podlagi izkušenj praktičnega boja lahko potrdim prepričanje, d a j e anarhizem prav tako revolucionaren, enako raznolik in mogočen v svojih pojavnih oblikah, kot je ustvarjalno človeško
življenje. Če čutim tudi samo eno iskrico duhovne povezanosti s poklicem anarhorevolucionarja, bom tebe, podjarmljeni brat. vedno pozival
k boju za ideal anarhizma. Samo če se boš boril in si v življenju izboril
ideal svobode, enakosti in solidarnosti v človeški družini, boš razumel
anarhizem. In tako je anarhizem nastal iz človekove narave. Komunizem pa — z nadaljnjim razvojem anarhizma. Zatorej anarhizem živi v
človeku iz narave. S tem da anarhizem osvobaja človeka iz psihičnega
hlapčevstva, ki mu je vcepljeno umetno, ga prav s tem naredi za zavestnega borca proti vsakršnemu suženjstvu.
V tem oziru in tudi v drugih je anarhizem revolucionaren.
Čim bolj se človek zaveda, čim globlje na področju mišljenja prodira
sam vase in spoznava naloženo mu hlapčevstvo in sramoto, toliko revolucionarneje bo pri njem prišel do izraza anarhistični duh volje, mišljenja, včasih celo ravnanja v povezavi s to idejo.
To se nanaša na vsakega človeka — na moškega in na žensko — četudi bi prav nič ne vedel o besedi anarhizem, četudi bi o njej ne bil še nič
slišal. Človekova narava je anarhična: upira se vsemu, kar j o utesnjuje.
To bistvo človekove narave prihaja po mojem mnenju do izraza z
znanstveno izbranim izrazom „anarhizem". Anarhizem igra pomembno
vlogo že kot ideal človeškega življenja v razvoju človeškega življenja.
Tako podjarmljevalci kot podjarmljeni začenjajo počasi opažati to vlo-
go; eni - namreč prvoimenovani — se z vsemi silami, na vse možne načine trudijo, da bi te ideale iznakazili in pri tem ne izbirajo sredstev, drugi
pa se trudijo, da bi ga dojeli jasneje in ga razvijali naprej.
Ideal anarhizma postaja tako za gospodarja kot za hlapca v današnji
družbi vedno opaznejši, in k temu je bistveno prispevala civilizacija ravno te družbe. Ta civilizacija v nasprotju s svojimi cilji (saj je bila vendar
usmerjena k temu, da bi uspavala in zbrisala protest človeške narave
proti njeni lastni skrunitvi) ni mogla izpeljati svoje vloge v tej mračni
poklicanosti — da bi zatrla ta protest in utišala tisto, proti čemur seje
borila.
V svojem krogotoku ni mogla uničiti neodvisnih duhov znanosti, ki
so človeku razkrili njegov izvor, mu dokazali neobstoj boga (na katerega
so se kot na stvarnika človeka sklicevali tisti, ki so ustvarjali ustrezne
mu zemeljske bogove) itd. Z dokazom ravno teh pravic je seveda bilo
enostavno neizpodbitno dokazati umetnost ..božansko" maziljenih, ki
so bili prestavljeni na zemljo, in sramotne medsebojne odnose med ljudmi, ki so na tem temeljili.
Vsi ti pojavi so v bistveni meri prispevali k razvoju zavestnega anarhizma. Res pa je, da so se istočasno z razvojem anarhizma porajale tudi
nove ideje: liberalizem in takoimenovani ,,znanstveni" državni socializem, zraven pa še boljševistični komunizem. Toda kljub njihovemu
mogočnemu vplivu na psiho današnje družbe ali vsaj velikega dela te
družbe in obenem kljub temu. da so skoraj triumfirali nad reakcijo po
eni strani in nad človeško osebnostjo, ki se je svobodno razvijala in
utrjevala, na drugi strani, seje izkazalo, da ti nauki propadajo in nagibajo k preživetim življenjskim oblikam — kolikor so umetni in se na svoji
poti niso razvili do kraja.
Svobodni človek — ki se je sam spoznal in spoznal svoje soljudi v svoji okolici, je skupaj z grobo silo, ki mu je bila voktroirana, in s prevaro,
skupaj z ostudno gnilobo in nizkotnim suženjstvom antike, pokopal
človeškega duha preteklosti, ki vse oskrunja. V množici s e j e človek že
malo osvobodil megle, s katero ga obdajata laž in nizkotnost. ki sta ga
od njegovega rojstva zasužnjevali preko zemeljskih bogov s pomočjo
bajonetov, rublja in „zakonodaje" na eni strani in hinavske znanosti na
drugi strani.
S tem ko se je človek osvobodil te sramote, dojema samega sebe; ko
pa se je človek dojel, se mu sama od sebe razgrne karta njegovega življenja, na kateri bo najprej in na prvem mestu ugledal svoje preteklo,
ostudno prostaško, nizkotno, hlapčevsko življenje, življenje, k i j e s tem,
da je vpeto v umeten okvir, v hlapčevski okvir, v njem udušilo vse čisto,
svetlo in brezmadežno, s čimer se je rodil; življenje, ki g a j e obenem
spremenilo v tovornega osla, v sužnja za ene in v gospodarja za druge,
povrh vsega še v norega gospodarja, v norca, ki raztrga in potepta vse,
kar je najplemenitejšega v človeku, ki raztrga in potepta vse v sebi, v
drugih, to vse pa stori na povelje drugih. Tu pa se v človeku predrami
svoboda njegove resnične narave, ki ni odvisna od nikogar, ki potepta
vse umetno v prah, vse kar moti čudovito lepoto in čistost njegove narave, ki se razkriva in razvija v neodvisnem ustvarjanju.
Tu se človek šele zave in izreče svoji sramotni preteklosti smrtno
obsodbo s tem, da pretrga vsako psihično povezavo z njo, na kateri je
doslej temeljilo njegovo tako v individualnem kot tudi v družbenem oziru nepravično življenje, ki ga je podedoval od svojih prednikov in ki ga
je posebej razvijal on sam in umetno tudi šamani znanosti (budistični
svečeniki, obenem ..čarodeji" in ,,zdravniki"), ki so ga uveljavljali in
razvijali.
Na ta način se človek - prej od generacije do generacije, danes pa iz
leta v leto — v procesu svojega razvoja približuje visokemu nravnemu
cilju: da sam ne bo šaman, da ne bo oznanjal moči nad drugimi in da ne
bo dopuščal, da bi mu ti idoli lahko zavladali. Svobodni človek, prost
zemeljskih in ,,nebeških" bogov in vseh njihovih predpisov, prost vsake
..nravnosti" in ..morale", ki se porajajo iz teh predpisov, dviguje tako v
besedi kot v dejanju svoj glas proti zasužnjevanju človeka in iznakaženju
njegove narave, katere bistvo vedno in nespremenljivo obstaja v težnji
k nevezanosti in svobodi, v težnji k polnosti in popolnosti.
Ta človek, ki protestira, k i j e samega sebe dojel in ki sedaj z očmi, ki
so se odprle, gleda - ta človek, ki si v svojem srcu zmore predstavljati
vse žalitve človeka nasploh, ta človek - ta anarhorevolucionar, ta samotni, svobodni človek, ki hlepi po svobodi, polnosti in popolnosti v življenju zase in za svoj rod, ki tepta z nogami hlapčevstvo in družbeni
idiotizem. ki je zgodovinsko dozorel v ropu in uporabi sile — ta človek
sedaj, gnan od svoje globoke vere in predanosti na začrtani poti, ustvarja skupine svobodnih ljudi, ki jih združuje ideja cilja in delovanja za
dosego cilja. Take skupine v njihovem razvoju idejno utrjuje in v organizacijskem oziru širi strogo upoštevanje resnično komunistične smeri v
vseh ustvarjalnih dosežkih na tej tako zelo težki, veliki poti. Ljudje, ki
pripadajo tej skupini, se osvobajajo neumnega in v večini primerov zločinskega skrbništva nekega drugega človeka nad seboj, kolikor postaja
človek kot osebnost v teh skupinah on sam, t.j. postaja človek, ki obsoja svoje lakajstvo nasproti drugim ljudem. Ta navadni človek, ki prihaja
od pluga ali iz tovarne, ali iz univerzitetne klopi ali iz delovne sobe učenjaka, ta človek spozna, d a j e poniževalno, če mora človek vsak dan biti
lakaj pred drugimi ljudmi, če mora dan na dan nositi na svojem hrbtu
breme kot osel, suženj ali brezpravni. Kdor je delavec, naj bi delal kot
svoboden človek, kdor je učenjak, naj ne bi postal uradnik, vse svoje
učenosti naj ne bi prodajal za denar, kajti biti lakaj ni cilj človeškega
življenja. Kolikor se človek približuje resnični osebnosti, bo odgnal od
sebe ideje, ki so nastale umetno, ideje, ki teptajo pravice osebnosti;
ideje, od katerih po sili razmer živita gospodar in hlapec današnje dru-
žbe. Kolikor človek pomakne v ospredje čiste in svetle elemente svoje
svobode, ki poraja novo. svobodno človeško družbo, postaja prav ta
človek zavesten anarhorevolucionar in komunist.
Na ta način se poraja anarhizem nezavedno v ljudeh samih, t.j. svobodni človek zapopade anarhizem tak, kakršen v resnici je; globok, čist
in jasen v človeškem smislu, v vseh delcih ujemajoč se s svobodnim življenjem, s človeškim stvarništvom, s človeško naravo samo, z idejno
določenim družbenim idealom, ki ga človek svobodno sprejema v svojo
lastno srečo in srečo drugih.
Ideja anarhizma kot nauka o novem človekovem življenju in o njegovem individualnem in družbenem razvoju in njegovem ustvarjanju je kot
ideja, ki teoretsko utemeljuje neizpodbitno resnico človekove narave in
na podlagi neovrgljivih. neuničljivih dejstev razkriva celotni gnojni tvor
nepravičnosti sodobne družbe z ozirom na človeka, v življenju v večini
primerov v ilegalnem in redkokdaj v napol legaliziranem stanju: povsem
legalno pa ideja anarhizma nikjer ne živi.
To si lahko razlagamo samo tako. da v sedanjem obdobju razvoja
družba ne živi svojega lastnega življenja, temveč življenje služabnika in
gospodarja: države. Celo še več, družba se je povsem razosebila. Dejansko je sploh ni. Vse funkcije, vsa izgradnja, vse ustvarjanje na področju
družbenih zadev je prešlo na državo. In v tej zadnji danes tudi v resnici
vidijo družbo. Skupina ljudi, ki tlači celotno človeštvo, ljudi, ki se
pustijo slaviti in ki so umetno ustvarili ..življenjske zakone" za to človeštvo, se sedaj pojavlja kot človeška družba. Posamezni človek in človek
v množici, ki šteje dosti stotin milijonov, ni čisto nič v primerjavi s to
skupino brezdelnežev. ki nosijo nazive regentov in obvladovalcev politike, izkoriščanja in posiljevanja; tem šakalom, ki so omrežili in podjarmili svet - vladajočim z desne in vladajočim z leve, buržujem in državnim socialistom - se velika ideja anarhizma nikakor noče dopasti.
Prvi. to je buržuji, so odkriti, državni socialisti vseh smeri, pri čemer
niso izjema niti kolektivisti, ki so si sedaj nadeli ime komunisti - boljševiki, ti so pripravljeni tisočkrat zamenjati imena vladavine enih in
suženjstva drugih, saj se imena po njihovem programu menjujejo, toda
pri tem bistveno ostaja nespremenjeno in jasno opazen poskus, da bi
poravnali naravna protislovja v povezavi gospostva in suženjstva. In
čeprav vedo, da so protislovja nezdružljiva, se jih še vedno oklepajo,
zato da veliki ideal resnice anarhokomunistov ne bi mogel voditi v praktično življenje.
Socialisti in državni komunisti so v svojih trapastih programih sklenili, da je treba nujno dopustiti, da se človek ..socialno" osvobodi; na
tem področju da je mogoče dopustiti tudi razvoj njegovega socialnodružbenega življenja. Toda da bi si človek pridobil tudi popolno duševno svobodo, da bi postal svoboden tudi v človeškem smislu, da naj bi
bil podložen edinole svoji vesti, samo naravnim zakonom svoje člove-
ške narave, o tem ne govorijo, toda sami skupaj z buržuji skrbijo za to.
da nikakor ni mogoče izvesti take osvoboditve človeka, posebno ne
brez skrbništva njihove oblasti.
Toda ,,osvoboditev" pod vodstvom katerekoli oblasti, posebno pa
politične oblasti, to pa že vemo, kako je s tako stvarjo!
Buržuj, ki nikoli ne naredi dejanskega dela za produkcijo vsega koristnega in lepega, ki ju potrebuje vse človeštvo, običajno govori tole o
delovnih ljudeh: suženj naj ostane suženj. Mi, ki imamo tako kolosalen
kapital v industriji in v kmetijstvu, ne moremo kar izvajati nekih novih
načel družbenega življenja. Sedanje življenje je za nas kar v redu. Vsi se
nam klanjajo: kralji, predsedniki, vse vlade in mojstri učenjaki; sužnji pa
so njihovi podložniki
Hlapec!" daj ,.sužnjem, kar je suženjskega in
vzemi zase, kar ti gre za zvesto službo, ono drugo pa ščiti pred nami!"
,,Življenje naše današnje družbe je za nas izvrstno!"
,,Ne!" nasprotno izjavljajo buržoazni socialisti in državni komunisti, ,,tu pa se z vami ne strinjamo." In obračajo se k delovnemu ljudstvu in ga organizirajo v stranke, ga pozivajo k uporu, k vstaji in govorijo: preženite jih z njihovega oblastnega položaja, buržuje, in dajte nam,
socialistom in državnim komunistom, oblast v roke, mi bomo že skrbeli
za vas. mi vas bomo osvobodili.
In delavci, ki po svoji naravi bolj sovražijo oblast kot oni brezdelneži,
čutijo, kako v njih vzplamteva sovraštvo do oblasti. Dvigajo se, naredijo
revolucijo, uničijo oblast, preženejo tiste, ki jo predstavljajo.
In bodisi iz naivnosti bodisi iz nerodnosti pustijo, da pridejo na
oblast socialisti. V Rusiji pa so dopustili, da so prišli za krmilo državni
komunisti.
In ti streljajo, pobijajo, teptajo celo povsem nenevarne ljudi, kot
navadni jezuiti, ta izmeček človeštva, ti krvniki svobode. Streljajo čisto
tako. kot so to delali buržuji. in včasih ravnajo še huje.
Streljajo ljudi, da bi si podredili tiste, ki mislijo drugače, kot posameznike in v množici; zato, da bi enkrat za vselej zadušili duha svobode in
stvariteljsko voljo v človeku; da bi iz njega napravili duhovnega sužnja
in fizičnega lakaja za skupino podležev, ki so se povzpeli na prestol
mogočnikov. ki so bili z njega vrženi, in ki brez pomislekov nabirajo
zaščitno četo zase ter morilce za svobodnega človeka. In s pomočjo
morilcev si podrejajo življenje ljudi in mu vladajo.
Pod bremenom verig nove socialistične „delavske oblasti" v Rusiji pa
vzdihuje in ječi človek. V drugih deželah ječi pod jarmom socialistov,
ki so se združili z buržoazijo. in ječi pod jarmom buržoazije same. Ječi povsod, ječi, pa naj je kot posameznik odvisen sam od sebe, ali pa
je člen milijonske množice.
Ječi ves človeški rod pod jarmom nasilja in njegovega političnega in
gospodarskega brezumja.
Ječi - toda redkokdaj kdo povsem nesebično prisluhne temu ječanju. Novi in stari krvniki so močni, močni v duhovnem oziru, močni
tudi fizično, in sredstva za vzdrževanja teh njihovih moči so učinkovita.
In vse, kar se jim postavi v bran, vse to znajo ob pravem času udušiti.
In človek, k i j e za trenutek izražal svojo ustvarjalno voljo, k i j e vzplapolal. da bi branil svoje pravice do življenja, do svobodnega in srečnega
življenja, se spet skruši pod jarmom posiljevanja in brezupja. ki se iz
tega posiljevanja poraja; onemoglo spusti roke pred svojim krvnikom,
celo če mu ta že natika zanko za vrat. In človek zapre oči. če mu
krvnik, da bi bilo njegovo zmagoslavje popolno, pusti zanko za vratom.
Samo človek, ki si je sam skoval svoje prepričanje iz težkih razmer svojega osebnega življenja in iz opazovanja strašnega življenja človeškega
rodu, ki se odvija pred njegovimi očmi, prepričanje, d a j e namreč sočlovek njegov brat, da človekova svoboda ni manj nedotakljiva kot njegovo
življenje, samo človek, ki si je to svobodo pripravljen izboriti in jo braniti, ki je pripravljen ubiti vsakega oblastnika in krvnika (če ti svoje
nizkotne obrti, skrajševanja življenja drugih ljudi, ne opustijo prostovoljno). samo tak človek je svoboden. Človek, ki si za cilj svojega boja
proti zlu današnje družbe ni postavil morda samo zamenjave na oblasti,
da na mesto buržoaznega krvnika stopi socialistični ali ..komunistični"
krvnik, ne morda ..delavske republike" (kot to nizkotnost velikopotezno imenujejo v boljševizmu), temveč si je za cilj postavil vzpostavitev
resnično svobodne družbe, ki bo organizirana na načelih osebne človekove odgovornosti in ki vsem v isti meri zagotavlja resnično svobodo in
socialno pravičnost, samo tak človek je anarhist
revolucionar. Brez
strahu gleda dejanja krvniške države, in enako brez strahu in odkrito jim
izreka svojo uničevalno sodbo z besedami: ..Ne. tako naj ne bo! Dvigni
se k vstaji, podjarmljeni brat. dvigni se, vstani proti vsaki oblasti, uniči
oblast buržoazije in ne dovoli, da bi se oblast socialistov in boljševistov-komunistov dotaknila življenja! Uniči vsako oblast in odženi njene
zastopnike od sebe! Tvojih prijateljev med njimi ni."
Oblast socialistov in državnih komunistov ni nič manj podla, kot je
oblast buržoazije.
So celo trenutki, ko je oblast socialistov in državnih komunistov še
podlejša od oblasti buržoazije. Takrat pretrga vsako povezavo z idejo
življenja. Takrat tepta svojo lastno idejo, namreč idejo državnega komunizma in socializma. Prekine zveze z zdravo mislijo in potem na tihem
poseže po temeljnih predpostavkah oblasti buržoazije. In ker po tem
posega na tihem, tega noče pokazati množicam, ki jim vlada, hi potem
laže in goljufa veliko bolj kot vsaka druga vlada. Ljudske množice pa to
opazijo in polasti se jih ogorčenje. Potem pa ta oblast plane po njih z
vso norostjo svoje neodgovornosti in jih pobija, tlači, davi v imenu svojih idej, ki so baje ideje socializma ali državnega komunizma. Dejansko
pa je svoje ideje že zdavnaj vrgla v smeti, kot oblast sedaj kljub temu
posegu po neki ideji, kateri koli. samo da ni ideja tistih, na katerih
račun je prišla na oblast in proti katerim sedaj obrača to oblast s starimi iznakaženimi sredstvi buržoazije. V takih trenutkih je oblast socialistov in boljševikov-komunistov še bolj podla kot oblast buržoazije;
kajti v takih trenutkih ne teče po svojem lastnem koritu; in medtem ko
oblast buržoazije spravi revolucionarja, k i j e ne priznava, na vešala, pa
ga oblast socialistov ali boljševikov-komunistov ubije iz zasede ali ga
pobije v spanju. V dejanju samem sta podli obe; toda način, kako se
dejanja lotita. — v tem oziru je oblast zadnjih dveh še podlejša. Kot najboljše potrdilo za zgoraj omenjeno lahko velja vsaka politična revolucija, v kateri bojujejo buržoazija, socialisti in državni komunisti med seboj
obupen boj za politično nadvlado v deželi in v ta boj potegnejo na ta
način tudi ljudske množice. Kot najočitnejše in najpoučnejše potrdilo
tistega, kar smo povedali o vladni oblasti, lahko veljajo posledice dejavnosti socialistov in državnih komunistov v obeh ruskih revolucijah, v
februarski in v oktobrski.
Ko so delavske množice, ki so živele v cesarski Rusiji', v političnem
oziru malce zadihale, ko so se počutile vsaj napol osvobojene izpod caristično veleposestniške reakcije, so si za cilj postavile popolno osvoboditev. Mestoma so to uresničevale z razlastitvami veleposestniške in samostanske zemlje in s tem. d.i so to zemljo prepuščale v uporabo tistim, ki
so jo hoteli obdelovati brez najete delovne sile, mestoma pa tako, da so
tovarne, obrate, tiskarne in druga družbena podjetja razglasili za lastnino tistih, ki v njih delajo, pri čemer je prišlo do poskusa, da bi vzpostavili svobodne, državljanske vzajemne odnose med vasjo in mestom. In
seveda v svojih zdravili prizadevanjih, v svojih čistili in svet lili načrtih
niso bili pripravljeni opaziti, da nekje v Kijevu, Harkovu ali Petrogradu
sedi nekakšna vlada.
Ljudstvo si je nenehno prizadevalo, da bi s posredovanjem svojih
delovnih organizacij zgradilo temelj nove svobodne družbe, ki naj bi po
mnenju ljudstva z nadaljnjim razvijanjem organizma družbe izvrgla vso
zajedalsko in vladno oblast - neumno oblast enih nad drugimi, ki je
delavci nikakor ne potrebujejo; tako zdravo ljudsko prizadevanje je
bilo opazno predvsem v Sibiriji. Čutiti pa ga je bilo mogoče tudi v
samem osrčju odmirajoče in nanovo porajajoče se vladne oblasti: v
Petrogradu in Moskvi, v Kijevu in Tbilisiju.
Tudi socialistom, pa tudi boljševikom-komunistom so povsod bili in
so še na razpolago številni privrženci njihove ideje vladanja in najeti
morilci. Žal je treba ugotoviti, da niso imeli pri sebi samo najetih morilcev, ki jim je to bila takorekoč obrt, temveč tudi ljudi iz naših, delavskih vrst, in predvsem s pomočjo teh najetih morilcev jim je uspelo v
kali zadušiti svobodna prizadevanja ljudstva.
In kako so to znali preprečiti in s kakšnimi sredstvi!
Srednjeveška inkvizicija bi jim lahko zavidala! Toda mi, ki poznamo
naravo vsake vladne oblasti, kličemo voditeljem socializma in boljševističnega komunizma: sramota in prekletstvo! Toliko ste pisali in se prepirali z buržoazijo zaradi strahot, k i j i h je zagrešila nad podjarmljenimi.
Divjaško ste se borili za revolucionarno čistost, za vdanost delavcev na
poti osvoboditve. K.o pa ste prišli na oblast, ste se izkazali za točno
enake lakaje njenih sredstev, kajti sami ste se preobrazili v buržoazijo,
tako da se buržoazija temu smeje . . .
V zadnjih letih pa je buržoazija, ki sije ogledovala izkušnje boljševiškega komunizma, zelo dobro dojela, da ta nenavadna himera znanstveno-državnega socializma nikoli ne bo mogla shajati brez njenih sredstev, celo ne brez nje same.
Dojela je, da se ne bi spodobilo, da bi se smejala svojim lastnim
potomcem. Dojela je, da v sistemu tega socializma poteka izkoriščanje
in posiljevanje delavske večine človeških množic, kot bi si ga boljšega
ne mogli želeti - pregrešno življenje brezdelnežev v sistemu tega socializma nikakor ni ukinjeno, dobilo je samo drugo ime, znova se razvija in
ukoreninja.
In dejansko je tako! Samo poglejmo si boljševiške maroderje z njihovimi monopoli na neposredne, revolucionarne pridobitve ljudstva
med rusko revolucijo, na njihovo špijonažo, njihove policijske in sodne
ustanove, njihove zapore, na celo vojsko njihovih biričev in krvnikov, ki
so jih nagnali nad revolucijo.
In potem kot stalno rekrutirana sila ,,rdeča armada"! Vedno iste, le
preimenovane funkcije so, ki jih danes opravljajo samo še bolj brezvestno in zatorej še bolj pregrešno.
Liberalizem, socializem in državni komunizem so trije bratje, ki po
različnih poteh - vsak na svoj način — težijo k temu, da bi se polastili
oblasti nad človekom, oblasti, ki človeku preprečuje, da bi mogel iti
naproti absolutni popolnosti, ki se razvija v svobodi in neodvisnosti, in
da bi postal zdrav in dejansko življenja sposoben element v družbenem
idealu celotnega človeškega rodu. Dvigni se k vstaji! kliče anarhist-revolucionar zasužnjenemu človeku: dvigni se k vstaji, dvigni se in uniči vsako oblast, ne dopuščaj, da bi se v zmagoslavju nad drugimi spet zakoreninjala. Bodi sam svoboden in brani svobodo drugih proti oblasti.
Oblast kličejo v človeški družbi tisti v življenje, ki nikoli niso dejansko
živeli, ki tudi v prihodnje nimajo namena živeti zdravo življenje z delom
svojih rok. Vladna oblast — pa naj bo katerekoli vrste že - tudi v prihodnje ne bo dopuščala, da bi svobodna delovna družba svobodno stopila
na pot k sreči in veselju. Vladno oblast so ustvarili brezdelneži, zato da
bi lahko ropali in posiljevali.
Ne glede na to, ali je vladna oblast buržoazna, socialistična, komunistično-boljševiška, ali jo morda vodijo delavci in kmetje: slaba je za
zdravo in srečno, osebno in družbeno življenje človeka. Narava vsake
oblasti je vedno ena in ista: uničenje človekove svobode, duševno naj bi
se spremenil v sužnja, fizično pa v lakaja oblastnikov samih in vseh njihovih del, ki zamračujejo zdravo človeško življenje.
ODlasti brez rogov ni. Vsaka oblast ima roge in z njimi se zaletava v
vsakega človeka, ki si prizadeva za svobodno in pravično življenje.
O. zasužnjeni brat. preženi oblast sam v sebi in ne dopuščaj, da
obvladuje tebe in tvojega brata ali ljudi, ki živijo blizu tebe ali daleč od
tebe. Dejanskega, zdravega in radostnega osebnega in družbenega življenja ni mogoče zgraditi s p o m o č j o programov in vladne oblasti, ki skrbi
za to, da bi vso širino in globino tega življenja vkalupila v umetne formule napisanih zakonov: gradi se s človekovo svobodo, z njegovim
ustvarjanjem, z njegovo neodvisnostjo po poti uničevanja in izgradnje.
Svoboda vsakega posameznega človeka poraja svobodno družbo,
polno v njeni decentralizirani celotnosti, združeno v splošnem cilju,
družbo brez vlade.
To je anarhistični komunizem!
II.
Po naših predstavah je anarhistični komunizem družba vsečloveške
harmonije. Tvorijo jo svobodni individui. ki se prostovoljno združujejo
v svobodna združenja, ki se v skladu s svojimi nagnjenji, interesi in družbenimi zahtevami, ki jih svoboda in socialna pravičnost v isti meri zagotavlja vsem ljudem na zemlji, združujejo v federacije in konfederacije.
Anarhistični komunizem h o č e družbo, ki stabilizira svobodno človekovo življenje, njegovo pravico do neomejenega razvoja predvsem z unič e n j e m vsega zla in vseh krivic na svetu, ki so uročile človeštvo in speljale njegov napredek in nadaljnji razvoj na n a p a č n o pot. zaradi česar je
razdeljeno na stanove in razrede, katerih življenje je zgrajeno u m e t n o , in
kar je še sramotneje. zgrajeno na načelih izkoriščanja in posiljevanja
enih na račun drugih.
Družba - svobodnejša družba brez vlade, ki si postavlja za cilj, da bo
svoje življenje okrasila s svojim delom, d u h o m in voljo, z vsem, kar je
dala človeku narava, z vsem, kar lahko človek sam pridobi iz njenih
neizmernih bogastev, in kar sploh lahko svobodni človek, član svobodne družbe, pijan od svojega razuma, ki s e j e izoblikoval v življenju, lahko svobodno ustvari koristnega in lepega zase in za druge — ta družba je
anarhistični komunizem. Anarhistični komunizem je utemeljen na vsestransko razvitem, ustvarjalno neodvisnem in absolutno svobodnem človekovem življenju. Z a t o so njegovi člani svobodni in v svojem življenju
radostni ljudje. Delo, bratski medsebojni odnosi, ljubezen do življenja in
strast do ustvarjanja, do lepote in svobode v tem ustvarjanju so vodilo
Ditja in žitja takšnih ljudi. Zato niso potrebne ječe, krvniki, špijoni.
provokatorji (ki jih je v življenje priklicala buržoazija, medtem ko so jih
državni socialisti prevzeli, vzgajali in razvijali naprej). Tudi jim sploh ni
potreben organizirani neumni ..ropar" in ..morilec", kise imenuje država. Pripravi se, podjarmljeni brat, da boš ustvaril to družbo! Idejno se
pripravi na to, pa tudi organizacijsko. Dobro premisli pri tem, da mora
biti tvoja organizacija v svojih socialnih sredstvih trdna in odporna.
Sovražnik v obliki zveze ..petih": lastnika, vojščaka, sodnika, svečenika
in tistega dela znanosti, ki iznakaža resnično bistvo naravnih zakonov,
narave človeka, ki temelji na ..historičnih zakonih" in pravnih normah
- normah, ki jih je zapisala šolana roka zavoljo golega denarja in z zločinskimi cilji, ta del znanosti se trudi, da bi dokazal pravice štirih prvoimenovanih v njihovih sankcijah, v sankcijah, ki sramotijo ves človeški
rod, zato da bi bilo mogoče človeško življenje normirati v vseh njegovih osebnili in družbenih zadevah.
Sovražnik je močan; kajti v teku tisočletij je preživljal življenje z
izkušnjami ropanja in nasilja, razlaščanja in morije. Preživetje notranjo
krizo in pravkar spreminja svojo zunanjo fiziognomijo. toda le kolikor
mu nanovo nastajajoča in razvijajoča se znanost grozi s smrtjo, - znanost. ki prebuja človeka iz težkega, stoletja trajajočega spanja, ga osvobaja predsodkov, ki so jih ustvarjali čarovniki znanosti, ki so pripadniki
..peterice", ki daje človeku orožje v roke. zato da bi spoznal samega
sebe in si našel primerno mesto v življenju.
Tako spremembo zunanje fiziognomije našega sovražnika, o. podjarmljeni brat. lahko prepoznamo na vsem. kar prodira v svet iz delovne
sobe učenega reformatorja v državnih zadevah.
Še jasneje opazna je ta prilagoditev pri vseh revolucijah sveta, ki smo
se jih že udeležili. V zadnjem primeru je že bilo videti, kot d a j e naš
neposredni sovražnik - ..peterica" ali država - že povsem zbrisan z
obličja zemlje, ne samo navzven, temveč tudi po vsem svojem notranjem bistvu; toda samo videti je bilo tako. V resnici pa naš sovražnik v
danem trenutku samo spremeni svoje obličje, svojo zunanjščino in
snubi nove zaveznike, ki se udeležujejo boja proti njemu. (V tem oziru
je nauk boljševiškega komunizma v Rusiji, Ukrajini. Gruziji in pri
številnih plemenih dela Azije /elo poučen; zgodovina človekovega boja
za osvoboditev nikoli ne bo pozabila tega nauka kot nečesa strašno
srhljivega in poraznega.)
Edino in zanesljivo socialno sredstvo za podjarmljenega človeka v
njegovem boju z zlom, ki ga je prikovalo v verige hlapčevstva in ga prostovoljno noče izpustiti in ne bo izpustilo, je socialna revolucija, kot
globok, resničen preobrat človeških množic na stran evolucije.
Socialna revolucija se uveljavlja elementarno; v tej smeri pa ji utira
pot organizacija, olajšuje ji podiranje okopov, ki so bih proti njej umetno zgrajeni, in s tem pospešuje njen pojav.
V tej smeri so že dejavni anarhisti-revolueionarji. In vsak podjarmljeni človek, ki čuti. da ga teži jarem, in ki spoznava, da ta sramota bremeni življenje celotnega človeškega rodu, vsak tak mora prihiteti anarhistu
na pomoč. Vsak človek naj v sebi čuti odgovornost za življenje celotnega človeškega rodu, braniti ga mora proti krvavi sodbi, ki jo nad njim
izvajajo krvniki iz vrst ,,peterice"; braniti tudi v tem oziru, da bodo v
njegovi družbi te krvniške funkcije ukinjene, da bo človeški družbi
zagotovljena možnost dihati svobodno in iz polnili pljuč.
Zato pa ne sme noben človek in še prav posebej ne anarhist-revolucionar v svoji vlogi kot prosti strelec na tej poti, ki poziva vse ljudi in
vsakega človeka k boju za ideal svobode, enakosti in solidarnosti znotraj človeške družine, pozabiti, da socialna revolucija za svoj ustvarjalni
razvoj potrebuje ustrezna sredstva; posebno socialna revolucija terja
organizacijska in trpežna sredstva v tistem obdobju, ko pride elementarno do prodora in uniči hlapčevstvo in seje svobodo, ko stabilizira
pravico vsakega posameznika do neomejenega razvoja in odklanja vsako
omejitev svobode. Prav v tem obdobju, ko človek kot posameznik ali v
množici vidi, kako se nad njim in okoli njega poraja resnična svoboda,
ko si upa pustiti, da pridobitve socialne revolucije zaživijo - ravno tu
revolucija najnujneje potrebuje ta sredstva in jih mora razvijati.
Revolucija v Rusiji, kjer so igrali revolucionarni anarhisti posebno
pomembno vlogo, kjer pa zato, ker niso imeli na razpolago ustreznih
sredstev za akcijo, zgodovinsko niso mogli odigrati svoje vloge, ta revolucija je na neizčrpen način ljudem predočila resnico, da namreč ljudske množice, ki se iztrgajo verigam hlapčevstva, nikakor nimajo namena
to hlapčevstvo ohranjati v drugi pojavni obliki. Ko so raztrgale verige
hlapčevstva, množice v revolucionarnih trenutkih izrazito iščejo nove in
svobodne zveze, ki ne ustrezajo le njihovim povsem anarhističnim prizadevanjem pri izgradnji novega, socialno-družbenega življenja, temveč
take zveze, ki bi zmogle tudi braniti ta nova podjetja, če bi prišlo do
napada sovražnika.
Če človek opazuje ta proces, potem vedno znova pride do prepričanja, da so take povezave, in to najzanesljivejše in najplodnejše, lahko
samo svobodna združenja, družbena združenja, za katera življenje samo
daje socialna sredstva, sovjeti.
Izhajajoč iz tega prepričanja, anarhist-revolucionar, ki se dviga poln
. samoodpovedovanja, poziva tudi podjarmljene k boju za svobodno
združevanje, v prepričanju, da socialna revolucija s tem, da uničuje
hlapčevstvo, povsod in za vse seje svobodo, da mora človek pomagati,
da bodo lahko prodrla njena organizacijska načela, zato da bi bilo
mogoče ustvariti novo. svobodnejše in radostno življenje, da mora ta
načela braniti pred sovražnimi silami. Praksa nas uči, d a j e treba to prepričanje samo podpirati in varovati. Prav tako, kot vse, kar iz njega prehaja v praktično človekovo delovanje; taka zaščita pa je lahko zanesljiva
samo, če jo izražajo na kraju samem množice same. Samo množice, ki
delajo revolucijo in ki njena načela enačijo z življenjem, bodo lahko
ustvarila primerna sredstva za vzdrževanje in zaščito svojega prepričanja
in vsega tistega, kar iz njega izvira.
S tem da ljudske množice delajo revolucijo, iščejo svobodno združevanje. Na to jih napeljuje naravni, v njih živeči anarhizem. Po tej poti si
množice pripravijo ustrezna sredstva za svoje akcije in pri tem vedno
kažejo posebno nagnjenje do svobodnih posvetovanj. Ravno to je tisto,
kar poskuša razdelati anarhizem, zato da bi jih osvobodil pritiska vladnih institucij. V tem ko množice ustvarjajo revolucijo, same pridejo do
tega spoznanja; anarhist-revolucionar jim mora pomagati pri formuliranju teh načel; gospodarski problem svobodnih družbenih združenj bo
prišel povsem do izraza v kooperativah producentov in konzumentov,
v katerih se bo izoblikovala vse združujoča moč in kot določujoči
dejavniki jasnosti in razvoja ustvarjalne plodnosti svobodnih sovjetov,
katerih bistvo mora v teku socialne revolucije biti v tem, da vzamejo
množice ljudi, ki so se z njihovo pomočjo uprle, vso svojo dediščino
neposredno v roke: zemljo, tovarne, obrate, rudnike, premogovnike,
železnice, rečno in morsko plovbo, gozdove in druga bogastva. In ko se
združujejo v skupine v skladu s svojimi interesi, nagnjenji in s svojim
idealom, v imenu katerega so prispevali svoj del k prodoru resnične socialne revolucije, ko so ji nudili možnost, da je prišla do izraza v vseh
vejah, in ko so v vseh teh vejah ostali zmagovalci, potem bodo zgradili
vse svoje raznoliko socialnodružbeno življenje: povsem svobodno in
samostojno v svojem okolju.
Nedvomno bo boj po tej poti terjal neznanske žrtve, ker bo to zadnji
boj svobodnega ali skoraj povsem svobodnega človeka z zasužnjenim
človekom in posiljevalcem njegove svobode.
V tem boju ne bo omahovanja in sentimentalnosti! Življenje ali
smrt! - to vprašanje se bo nujno zastavljalo vsakemu človeku, ki spoštuje svoje lastne pravice in pravice človeškega rodu do življenja — ne
morda življenja tovornega osla. ne morda sužnja, kot mora pač prisilno
živeti, temveč do človeškega življenja v čistem smislu besede.
Ker bo pač v človeku prevladal zdravi instinkt za življenje in za ljubezen do samega sebe in do svojih bratov, bo stopil na to pot kot
ustvarjalec, kot zmagovalec.
Organizirajte se, podjarmljeni bratje, pokličite vse ljudi in vsakega
človeka k sebi, pokličite ga stran od pluga, iz tovarne, pokličite iz šolske klopi dijaka in študenta, tudi učenjaka ne prezrite. Tudi njega pokličite; naj pride iz svoje delovne sobe k tebi in naj ti pomaga v tistih stvareh, kjer ti na tvoji težki poti lahko pomaga. Možno je, da jih med desetimi učenjaki devet ne bo prišlo k tebi. če pa bodo prišli, potem bodo
samo z namenom, da bi te prevarali, kajti ti so službaniki ,,peterice";
toda deseti bo prišel in ti bo prijatelj in ti bo pomagal premagovati
prevaro drugih devetih. Toda nasilje, nasilje vladajočih, nasilje zakonodajalcev boš premagal z lastnimi silami. Organizirajte se. pokličite vse.
pokličite vsakega človeka v svoje vrste, terjajte od vseh vladajočih, da se
morajo prostovoljno odpovedati svoji skupni obrti, posiljevanju človeškega življenja.
Če se tej svoji sramotni obrti nočejo odpovedati, potem se dvignite,
razorožite policijo, milico in druge obrambne ustanove ..peterice", za
nekaj časa onesposobite vse vladajoče, sežgite njihove zakone, uničite
ječe, ubijte krvnike, to sramoto človeškega rodu - uničite oblast.
Pokličite nasilno rekrutirano armado v svoje vrste. V vojski je veliko
morilcev, ki so bili izrecno postavljeni proti tebi in ki jih je podkupila
cerkev, da bi te ubila. Toda tu so tudi tvoji prijatelji: ti bodo razbili
množice tvojih sovražnikov in ti prihiteli na pomoč. Ko se bomo vsi
združili v veliko, splošno družino, bomo kot bratje korakali naprej v
boj proti temi in neznanju. Dvignite se za splošni ideal človeštva! Živeti v bratstvu, biti svoboden, od nikogar suženjsko odvisen, od nikogar
poniževan! Na grobo nasilje sovražnikov svobode ljudi bomo odgovorili
s silo naše svobodno postavljene revolucionarne uporniške vojske.
Če naši sovražniki idejno ne bodo soglašali z nami. bomo na to odgovorili s pravičnim ravnanjem za izgradnjo našega novega življenja po
načelih odgovornosti vsakega posameznega od nas. odgovornosti, ki bo
zagovarjala pravo garancijo svobode in socialne pravičnosti v človekovem osebnem in družbenem življenju, ki bo v isti meri zajemala vse ljudi
in vsakega človeka na zemlji.
In samo okoreli zločinci, zločinci iz ..peterice", ne bodo pripravljeni
iti po tej poti v novo življenje, k novi plodni dejavnosti, za okras in srečo svobodnega radostnega življenja.
Ti zločinci se bodo z nami poskušali boriti za svoje privilegije vladanja in potem bodo morali umreti. Naj živi to jasno in trdno prepričanje
v človekovem boju za ideal splošne človeške harmonije, anarhistične
družbe!
Podatki o avtorjih
ARŠINOV, Peter (rodil se je najverjetneje v 80. letih prejšnjega stoletja, izginil oziroma končal je v 30. letih tega stoletja v Stalinovih čistkah, ni natančno znano, kje in kdaj) je pristopil k anarhistom leta
1906, prej je bil boljševik. Bilje železarski delavec na industrijskem področju Jekaterinslava, kjer je organiziral anarhistično celico in med
delavci stalno agitiral anarhistične ideje. V zaporu v Moskvi (1910—17)
se je spoprijateljil z Nestorjem Mahnojem in ga kot starejši in bolj izobražen seznanjal z idejami Bakunina in Kropotkina. Po februarski revoluciji leta 1917 ga je začasna vlada pomilostila. Delal je v Moskovski
federaciji anarhistov in pozneje v Biroju anarhistov v Doneckem bazenu,
kjer je tudi izdajal časopis Golos Anarkhista. Urejal je še Put 'k Svobode
in Nabat. Leta 1930 je vstopil v Komunistično partijo Sovjetske zveze.
Glavna dela: Istoria makhnovskogo
dviženija (1918—1921), Berlin
1923, Anarkhizam i diktatura proletariata, Berlin 1927 in Dva pobega,
Pariz 1929.
BAKUNIN, Mihail ( 1 8 1 4 - 1 8 7 6 ) se je rodil v družini dednih plemičev z liberalnimi političnimi nagnjenji. Njegov oče, ki s e j e v času francoske revolucije mudil v Parizu, se je imel za učenca Jeana-Jacquesa
Rousseauja. Leta 1835 je pustil vojaško službo in začel študirati filozofijo
na univerzi v Moskvi. Najprej je bil pod močnim vplivom Fichteja,
kasneje pa zagovornik konservativne razlage Heglove filozofije. V Berlinu je začel leta 1840 študirati nemško filozofijo, dve leti poznaje se je
v Dresdenu seznanil z Arnoldom Rugejem, glavnim predstavnikom
mladoheglovcev. Seznanjanje z literaturo Lorenza von Steina, k i j e obravnavala misel Fouriera in Proudhona, je naredilo nanj odločilni vtis.
V Švici se je povezal z nemškim revolucionarnim komunistom Wilhelmom Weitlingom. Medtem so ga zaradi omenjenih stikov in objavljenih
stališč v Rusiji v odsotnosti obsodili na težko delo v Sibiriji in trajno
izgnanstvo. V Parizu je prišel v stik z Marxom, Robertom de Lamennaisem, George Sandovo in predvsem s Proudhonom.
Preden je postal Marxov veliki sovražnik in Proudhonov pristaš, s e j e
ukvaijal s panslavističnimi zamislimi o osvoboditvi Poljakov in slovanskih narodov. Leti revolucij 1848—49 v Evropi sta bili najbolj intenzivni
v njegovem življenju. Sodeloval je v revolucionarnih dogajanjih v Franci-
ji. bil je na barikadah V Pragi in skupaj z Richardom \Vagnerjem je leta
1849 sodeloval v revolucionarni vstaji v Dresdenu. Zaradi tega je bil
dvakrat obsojen na smrt in je sedel po zaporih, dokler ga niso izročili
ruskim oblastem. Tam se je šest let krhalo njegovo močno načeto zdravje. Zatem so ga leta 1857 poslali v Sibirijo, kjer mu je leta 1861 uspel
senzacionalni pobeg prek Japonske in Združenih držav Amerike v Zahodno Evropo. Tu je znova nadaljeval s podporo panslavističnim gibanjem. Dve leti pozneje je v Italiji ustanovil zarotniško organizacijo Mednarodna bratovščina (njen program je bil ravno Revolucionarni
katekizem'); ta je zagovarjala kult nasilja, ki naj pripelje do revolucije. Leta
1867 je bil na čelu Lige za mir in svobodo, ki je v glavnem združevala
pacifistične liberale in je tudi kmalu prenehala delovati.
Če zanemarimo njegov literarni talent, Bakunin teoretično ni bil
izviren. Nanj so neenakomerno vplivali tako različni misleci kot so:
Hegel. Comte, Proudhon. Ruge, Darwin in celo njegov nasprotnik Marx. Leta 1869 se je s svojimi pristaši pridružil Mednarodnemu delavskemu združenju, iz katerega pa so ga po sporu z Marxom leta 1872 na
haaškem kongresu lnternacionale izključili. Medtem je njegovo zdravje
čedalje bolj pešalo. Leta 1870 je še sodeloval v lyonski vstaji in leta
1874 v uporu v Bologni. Dve leti pozneje je umrl v švicarskem Bernu.
BERKMAN, Alexander ( 1 8 7 0 - 1 9 3 6 ) se je rodil v družini srednje
premožnih staršev v takrat ruski Vilni, odkoder je leta 1888 emigriral v
Združene države Amerike. V Ameriki seje pod vplivom J ohanna Mosta
pridružil revolucionarnemu anarhističnemu gibanju. V Chicagu je bilo
na primer 1. 1883 več kot 3000 anarhistov, ki so izdajali pet dnevnikov
oziroma tednikov. Med velikimi delavskimi štrajki v železarnah je eden
od njihovih lastnikov Henry C. Frick dal izjavo, da bo prej ubil vsakega
stavkajočega, kot izpolnil eno samo njihovo zahtevo. L. 1922 je Berkman v Fricka v njegovi pisarni izstrelil tri naboje, vendar ga ni uspel
ubiti. Obsojen je bil na 22 let ječe, od katerih jih je 14 odsedel, od tega
12 v samici. Po prihodu iz zapora je napisal Spomine
anarhističnega
zapornika, skupaj z Emmo Goldman je urejal anarhistični mesečnik
Mother Earth, poleg tega pa je veliko potoval in predaval po ZDA. Med
prvo svetovno vojno se je Berkman odločno angažiral proti njej. češ da
so množice v njej le „topovska hrana", medtem ko se kapitalisti bojujejo za profite, trgovske poti in moč.
Leta 1917, ko je Amerika že vstopila v vojno, so ga v New Yorku
skupaj z Emmo Goldman aretirali. Po odsluženi kazni so oba deponirali
v Rusijo, kjer so ju dočakali kot heroja. Na začetku sta delala za boljševike, toda kmalu je prišlo do prvih razočaranj: aretacije anarhistov
(Lenin jima je zagotavljal, da gre le za pristaše Mahnoja in bandite), lakota, krvava zadušitev upora v Kronstadtu itd. Berkman je odšel na Švedsko, nato ilegalno v Nemčijo in naposled v Pariz, kjer se je po dveh
neuspešnih operacijah ubil s strelom iz revolverja.
Glavna dela: The ABCof Anarchist Communism, London 1942, Die
Kronstadt Rebellion, Berlin 1923. The Bolshevik Myth, London 1923,
in What is Communist Anarchism?, New York 1929.
BOOKCH1N, Murray živi v New Yorku, kjer ureja časopis Anarchos.
Zagovarja stališče, da mora resnično revolucionarno gibanje ekološke
in utopične ideje povezati z libertarno družbeno teorijo. Eden najbolj
ustvarjalnih, če že ne najustvarjalnejši nadaljevalec Kropotkinovega ekološkega izročila in njegove teoretične oziroma etične dediščine. Glavni
deli: Post-Scarcity Anarchism, New York 1971, in The Ecology of
Freedom - The Emergence and Dissolution of Hierarchy, Palo Alto,
Califomia 1982.
CHOMSKY, Ayram Noam (roj. 1928). Profesor lingvistike na Massachusetts Institute of Technology v Cambridgu v Združenih državah
Amerike, eden največjih še živečih teoretikov splošne lingvistike. Njegovo
delo z naslovom Syntactic Strnctures iz leta 1957 je sprožilo tako imenovano ..revolucijo Chomskega". Je avtor številnih del s področja lingvistike in družbenih ved, od katerih navajamo le nekatera: American
Power and the New Alandarins (1969), Problems of Knowledge and
Freedom (1971), For Reasons of State (1973),
Counterrevolutionary
Violence (1973), Peace and the Middle East (1974), The political Economy of Human Rights (1979), Knowledge of Language (1986). Kritik imperialistične politike njegove države od vojne v Vietnamu do
intervencionizma v Srednji Ameriki in drugje. Član Ameriške akademije
umetnosti in znanosti in Nacionalne akademije znanosti, član mednarodnega Russellovega razsodišča in drugih mednarodnih uglednih teles.
COHN-BENDIT, Daniel (roj. 1945) je bil v revolucionarnem letu
1968 študent sociologije na univerzi v Nanterru, eden voditeljev gibanja
22. marec, ki je poudarjalo spontanost, improvizacijo in samoizražanje.
Bendit, kot pravi sam, veliko dolguje Marxu, še več pa Bakuninu, pri
katerem je odkril sovraštvo do države in kapitalizma pa osvobodilne in
instinktivne rušilne potenciale revolucije. Alternativo današnjemu kapitalizmu in sovjetski različici komunizma je videl v delavskem samoupravljanju in v sproščanju iniciativ od spodaj. Njegov napad je usmerjen na
take značilnosti današnjih družb, kot so hierarhična organizacija avtoritete. birokratizacija in dehumanizacija. Poleg omenjenih vzorov, ki so
vplivali na Cohn-Bendita je treba dodati še Mao Ze Donga, Trockega in
Merberta Marcuseja. Danes je novinar pri nekem nemškem časopisu.
DUYN, Roel van (roj. 1943) je na univerzi v Amsterdamu študiral
filozofijo, je teoretik provosov in glavni spiritus agens kabuterskega
gibanja danes. Kabuterji („palčki" oziroma ..škrati") predstavljajo nizozemsko različico novolevičarskega gibanja v šestdesetih letih. Izšli so iz
provosov (okrajšava za provocateurs),
ki jim gre predvsem za to, da
spravijo na javno površje (s protesti, demonstracijami in Jiappeningi")
pereča družbena vprašanja, med njimi predvsem probleme okolja. Van
Duyn se posebno navdušuje nad Kropotkinovimi idejami, zlasti nad
njegovo vizijo harmonije med urbanim in ruralnim življenjem. Kabuterji
so na lokalnih volitvah leta 1970 dobili večje število mest oziroma
sedežev. Roel van Duyn je avtor dveh knjig, ki se ukvarjata s teoretičnimi in praktičnimi vprašanji kabuterskega gibanja in v katerih je izvirno
povezal reformistično taktiko z anarhističnimi načeli alternativne
družbe.
GODVVIN, William ( 1 7 5 6 - 1 8 3 6 ) izhaja iz angleške nekonformistične
družine. Šolal se je za duhovnika, vendar je pod vplivom branja Helvetiusa in Holbacha po nekaj letih zapustil ta poklic in se posvetil samo
pisanju. Njegova prva žena Mary Wollstonecraft spada s svojim delom
A Vindication of Riglits of Woman med prve feministke. Zadnja leta
svojega življenja je preživel v hudi revščini. Najodločilneje sta vplivala
nanj puritanizem in prosvetljenstvo. Od prvega je Godwin prevzel prepričanje o popolnosti človeka in racionalnem napredku, od drugega pa
vero v individualno presojo in sovražnost do nadzora države. Polni
naslov njegovega glavnega dela je: Enquiry ConcerningPolitical
Justice,
and Its Influence on Mornls and Happiness (1793).
GOLDMAN, Erama ( 1 8 6 9 - 1 9 4 0 ) se je rodila v carski Rusiji v revni
židovski družini. V grobem odnosu očeta patriarhalnih nazorov do
prvorojene deklice lahko vidimo enega od razlogov za njeno poznejšo
feministično angažiranost. Leta 1882 je v Petrogradu prevladovalo revolucionarno vzdušje, v katerem je Emma Goldman prvič zvedela za revolucionarne ženske, ki živijo samostojno in ne v senci svojih moških gospodarjev. Stara komaj 17 let je skupaj s sestro zbežala v Ameriko, kjer je
spoznala težak položaj ameriških delavcev in postala anarhistka.
Nekaj časa je delala skupaj z Johannom Mostom, vendar se je z njim
kmalu razšla, ker da je bil „moška šovinistična svinja".V ljubezni je
videla najpomembnejšo življenjsko silo, ki pa je ni povezovala z zakonom. Živela je z Alexandrom Berkmanom, ne da bi se z njim kdaj
poročila. V svojih temperamentnih političnih govorili in pisanju se je
zavzemala za Berkmana, ženske pravice, kontracepcijo, predavala pa je
tudi o spolnosti in zakonu. Z vsakim predavanjem ali govorom je požela
dolg aplavz, prav tako pa jo je zatem skoraj vedno odpeljala policija.
Skupaj z Berkmanom in 249 drugimi političnimi zaporniki so jo
ameriške oblasti 1. 1919 izgnale v Rusijo, kjer pa je, tako kot drugi anarhisti, doživela hudo razočaranje nad represivnostjo nove sovjetske oblasti. Leta 1936 je tako moralno kot finančno podpirala španske anarhiste. Kasneje je odpotovala v Kanado. Pokopana je bila v Chicagu med
delavci - žrtvami policijskega nasilja nad demonstranti v Haymarketu.
Glavna dela: Living My Life, Nevv York 1931, Anarchism and Other
Essays, Nevv York 1 9 1 1 , M y Disillusioment in Russia, New York 1923,
in My Further Disillusioment in Russia, New York 1924.
GOODMAN. Paul ( 1 9 1 1 - 1 9 7 1 ) se je rodil v New Yorku in tam tudi
živel. Predaval je na univerzah v Chicagu. New Yorku, Wisconsinu in
drugje, pisal pesmi, prozo, kritiko itd. V številnih knjigah in esejih je s
pomočjo anarhističnih idej razmišljal o družbenih vidikih urbanizacije
in spremljajočih pojavih izobilja v ameriški družbi. Ljudje so zanj v
prvi vrsti bitja, ki so nagnjena k ljubezni in ustvarjalnosti, medtem ko
jih institucionalni birokratski mehanizmi ovirajo v teh njihovih najbolj
elementarnih prizadevanjih. Pogosto je opozarjal na previsoko človeško
ceno za materialni in tehnološki napredek ter na potrebo po novi harmoniji med posameznikom in njegovim družbenim in fizičnim okoljem.
Ukvarjal se je tudi s psihoterapijo, kjer je bil naklonjen bolj Reichi kot
Freudu. Glavna dela: Art and Social Nature, New York 1946, Communitas: Means of Livelihood and Ways of Life, New York 1947, Gestalt
Therapy (skupaj s F. S. Perisom), New York 1951, Tlie Community of
Scholars, New York 1962, People or Personnel, New York 1965, in
New Reformation: Notes of a Neolithie Conservative, New York 1970.
GUERIN, Daniel (roj. 1904) je danes najbolj znan zagovornik anarhističnih idej v Franciji. Objavil je več knjig s področja sociologije in zgodovine, v katerih obravnava predvsem zgodovino libertarnih idej in ameriške teme. V anarhizmu podčrtuje idejo delavskega samoupravljanja,
prav tako pa si je znotraj marksizma prizadeval uveljaviti njegove libertarne sestavine. V njegovem najbolj znanem delu Anarhizem (izšlo tudi
v srbohrvatskem prevodu) poudarja pomen anarhizma za družbene znanosti in sodobno industrijsko družbo. Glavna dela: Jeunesse du socialisme libertaire, Pariz 1959, Ni Dieu ni Mattre (antologija anarhizma),
Pariz 1965, in L Anarchisme: de la doctrine alaetion, Pariz 1965.
HAYDEN, Tom (roj. 1941) je eden od ustanoviteljev ameriške novolevičarske organizacije SDS (Students for Democratic Society) in glavni
pisec njenega programa Port Huron Statement. Poročen je z ameriško
filmsko igralko in aktivistko Jane Fonda.
HENRY, Emile ( 1 8 7 2 - 1 8 9 4 ) je bil sin znanih komunardov, ki so se
morali pred nasiljem v Franciji umakniti v Španijo. Leta 1882 se je družina vrnila v Francijo. Zagovornik metode bombnih atentatov ne le na
ljudi na oblasti, temveč tudi na nedolžne. Potem ko je v restavraciji
Cafe Terminus nastavil bombo, k i j e eksplodirala, gaje sodišče obsodilo
na smrt. V zagovoru je pojasnil cilje in motive tega nasilnega dejanja.
Henry je bil nenavadno inteligenten, imel pa je tudi velik literarni
talent. Pred francosko policijo se je večkrat umaknil, in sicer v Španijo,
Belgijo, Italijo in Združene države Amerike. Octave Mirbeau je o Emilu
Henryju dejal, da anarhizmu sovražniki ne bi mogli narediti toliko škode kot Henryjevi bombni atentati.
KROPOTKJN, Peter ( 1 8 4 2 - 1 9 2 1 ) , geograf in libertarni filozof, utemeljitelj anarhističnega komunizma, se je rodil v ugledni ruski plemiški
družini, iz katere je izšel tudi Rurik, ustanovitelj ruskega imperija. Oče
je bil general v ruski carski vojski in je takšno vlogo namenil tudi svojemu sinu. Peter Kropotkin se je šolal na carskem dvoru in bil nekaj časa
osebni služabnik carja Aleksandra II. Pozneje se je v Sibiriji, kjer je na
svojo željo služil vojsko, seznanil z liberalnimi idejami Aleksandra Hercna. V Sibiriji je proučeval rusko kazensko zakonodajo, ki je v njem
prebudila odpor do avtokratske oblasti. V zgodnjih šestdesetih letih je
vodil na neraziskana področja v Sibiriji več znanstvenih odprav in prišel
do pomembnih geografskih odkritij. V Sibiriji je začel prebirati dela
francoskega anarhista Proudhona in se leta 1872 kljub velikemu poklicnemu ugledu, ki g a j e kot geograf užival doma in po svetu, umaknil iz
te veje znanosti.
Odpravil se je v Švico, kjer se je družil z izgnanimi ruskimi liberali in
revolucionarji. V Juri so na Kropotkina naredili izjemen vtis izdelovalci
ur, sicer občudovalci Bakuninovih anarhističnih idej. V Rusiji seje pridružil ilegalni skupini Nikolaja Černiševskega in bil leta 1872 aretiran
in zaprt. Po dveh letih je iz ječe pobegnil in se vrnil v Zahodno Evropo,
kjer je bil aktiven v anarhističnem gibanju. Leta 1879 je v Parizu urejal
anarhistični časopis Le Revolte, leta 1881 se je v Londonu udeležil
Mednarodnega anarhističnega kongresa, ki je ustanovil anarhistično
Črno internacionalo. Leto dni pozneje so ga francoske oblasti na procesu v Lyonu zaradi domnevnega članstva v Mednarodnem delavskem
združenju obsodile na pet let zapora. Po ogorčenih mednarodnih protestih so ga leta 1886 izpustili, tako da je lahko odšel v Anglijo, ki je ni
zapustil vse do oktobrske revolucije, ko se je vrnil v Rusijo.
LANDAUER, Gustav (1870—1919) se je rodil v premožnejši židovski družini. Med študijem na univerzi v Berlinu so na njegov intelektualni razvoj vplivali predvsem Nietzsche. gledališčniki okrog skupine Freie
Volksbulme in anarhist Benedikt Briedlander, ki ga je seznanil z deli
DLihringa, Kropotkina in Proudhona. Leta 1892 je prišel v stik z marksizmom in se priključil skupini antiavtoritarnih študentov (Berliner Jungen), ki so bili nezadovoljni z birokratskim značajem socialdemokratske
stranke. V njegovem prvem romanu Der Todesprediger so prišli do izraza anarhistični pogledi. Po letu 1893 je postal glavni urednik tednika
Der Sozialist, organa neodvisnih socialistov. Leta 1896 so ga na mednarodnem socialističnem kongresu kot anarhističnega delegata izključili,
še preden je lahko razdelil svoj govor proti SPD.
Nekaj časa je prebil v zaporu, aktivno je sodeloval v revolucionarnih
dogodkih v Miinclmu. še posebej v Bavarski sovjetski republiki oziroma
v gibanju svetov (Rlite-Bewegung). ki so izhajali iz načel antiavtoritarnosti, spontanosti ter totalnega in neposrednega samoupravljanja. Po
umoru Kurta Eisnerja (enega voditeljev republike), je bil Landauer
imenovan za ministra za kulturo in izobraževanje. Ko so konec aprila
kontrarevolucionarne sile zadušile Bavarsko socialistično republiko, so
ujele tudi Landaueija in ga 1. maja 1919 ustrelile. Glavna dela: Skepsis
und Alystik: Versuch im Anschluss an Mauthners Sprachkritik,
1903,
Die Revolution,
1908. Volk und Land: Dreissig sozialistischen
Thesen,
1908. in Aufrufzum
Sozialismus, 1 9 0 8 - 1911.
MAHNO, Nestor (1889—1935) se je rodil v revni in mnogoštevilni
ukrajinski kmečki družini. Anarhistom se je pridružil kot sedemnajstletnik. Zaradi sodelovanja pri uboju policijskega uradnika so ga obsodili na smrt, vendar zaradi njegove mladosti kazni niso izvršili. V ječi.
kjer je bil večinoma v samici, se je seznanil s Petrom Aršinovim, ki g a j e
poučil o idejah Bakunina in Kropotkina. Po amnestiji po februarski
revoluciji leta 191 7 se je Malino vrnil v svojo vas v Ukrajini, kjer je avgusta istega leta postal vodja sovjeta. Po sporazumu v Brest-Litovsku. ki
je za Mahnoja in njegove pristaše pomenil hudorazočaranje, so Ukrajino
zasedle nemške in avstrijske čete. Zato seje Malino s svojo majhno skupino partizanov umaknil v Moskvo, kjer ga je sprejel Lenin, ki je nanj
napravil velik vtis, vendar kljub temu ni spremenil mnenja, da gre pri
boljševiški revoluciji za ,,papirnato revolucijo", ki s o j o spočeli socialistični intelektualci in birokrati.
Po umiku okupacijskih sil iz Ukrajine je Malino tam s svojo vojsko
postal vodilna sila. Z Rdečo armado je sodeloval v bojih proti kontrarevoluciji. toda na koncu seje Rdeča armada spopadla tudi z mahnojevci
v Ukrajini in jo docela razbila. Malino je najprej pobegnil v Romunijo in
potem naprej v Pariz, kjer je tudi umrl. Na ozemlju, ki ga je zasedal, je
užival velik ugled med kmeti, organiziral je anarhistične komune, ki so
štele od 100 do 300 članov. Prva komuna je nosila ime Roze Luxemburg, ki je za Mahnojeve pristaše simbolizirala bojevnico za svobodo in
enakost. Glavno delo: La Revolution Russe en Ukraine, Pariz 1927.
MALATESTA, Errico ( 1 8 5 0 - 1 9 3 2 ) je bil skoraj pol stoletja eden
najbolj vidnih italijanskih anarhistov. Bakunina je spoznal na internacionalnem kongresu anarhistov leta 1872. Internacionalnosti anarhizma
je pripisoval izredno velik pomen in je zato mnogo potoval: razen po
evropskih deželah tudi po Egiptu, Argentini in Severni Ameriki. Mnogi
anarhisti, pa tudi drugi, so ga imeli za anarhokomunističnega apostola.
Njegova zasluga je med drugim, d a j e italijanščina postala eden od uradnih jezikov internacionalnega anarhizma.
Kakšen ugled je užival Malatesta, priča dogodek iz leta 1919, ko se
je vračal iz Londona in ga je v Genovi pozdravila velika množica delavcev in tuljenje siren z zasidranih ladij v pristanišču. Bil je član prve
internacionale, urednik anarhističnih časopisov Le Revolte,
Umanita
Nuova in Pensiero e Volonti. Med prvo svetovno vojno je močno
nasprotoval Kropotkinovi podpori zaveznikom. V 30. letih je večina
naprednih intelektualcev zapustila fašistično Italijo ali pa je morala skriti svoja prepričanja. Mala teste sicer niso zaprli, vendar je bil vse do svoje
smrti pod policijskim nadzorom. Glavna dela: L'Anarchie, Pariz 1929.
In Wahlzeiten, Berlin 1924, in Scriti I-1II, Genova 1934^36.
MOST, Johann ( 1 8 4 6 - 1 9 0 6 ) se je rodil v Augsburgu in imel težko
otroštvo. Ko je bil star trinajst let, je doživel nesrečo, ki mu je skazila
obraz. Kot knjigovez je prepotoval velik del Evrope, nekaj časa se je
mudil celo v Ljubljani. Njegov poklic ga je pripeljal do raznih ilegalnih
organizacij in tiskarn, zaradi česar so mu leta 1870 sodili na Dunaju
zaradi veleizdaje in ga poslali za eno leto v ječo. V zaporih seje seznanil
z Diihringovimi deli. kar je zelo razjezilo Marxa in Engelsa. V njih je
tudi napisal tri knjige, in sicer: Die Bastille am Plotzensee, Blatter aus
meinem Gefangnis-Tagebuch
in Proletarier-Liederbuch.
Na gotskem
kongresu je javno nastopil proti Engelsovemu Anti-Diihringu, s čimer si
je nakopal jezo v uradnih socialdemokratskih krogih. Stranko so še
posebej skrbela Mostova ateistična stališča in poziv na množično izstopanje iz cerkve.
Leta 1878 je po sprejemu zakonov proti socialistom prek Francije
emigriral v Anglijo, kjer je začel izdajati anarhistični časopis Freiheit.
Nazadnje se je podal v Ameriko, kjer je igral pomembno vlogo v Mednarodni delavski zvezi in se zavzemal za osemurni delavnik. V tem času se
je zavzemal za teroristične akcije in sije zaradi tega pod lažnim imenom
celo poiskal delo v tovarni razstreliv. Plod tega dela je bila knjiga Revolutionare Kriegswissenschaft,
ki je vsebovala navodila za izdelavo nitroglicerina, dinamita, bomb itd. Umrl je povsem osamljen v Cincinnatiju.
Med deli omenimo še naslednja: Der kommunistische
Anarchismus,
brošuro Die Gottespest in Die
Eigentumbestie.
MUHSAM, Erich ( 1 8 7 8 - 1 9 3 4 ) se je rodil v Berlinu kot sin židovskega apotekarja. Od leta 1900 naprej je živel v Munchnu kot svobodni
pisatelj in se tu preusmeril od abstraktnega socializma k anarhizmu.
Med anarhističnimi klasiki sta ga najbolj privlačila Bakunin in Kropotkin. Leta 1908 je skupaj z Landauerjem agitiral za Sozialistischer Bund
in postal urednik časopisa Kain. Med prvo svetovno vojno je organiziral delavske štrajke, v prvi Bavarski sovjetski republiki pa je imel pomembne funkcije. Leta 1933 so ga ujeli nacionalsocialisti in ga poslali v
koncentracijsko taborišče, kjer so ga leto dni pozneje pretepli do smrti.
Glavno delo: Die Befreiung der Gesellschaft vom Staat, Berlin 1933.
NETTLAU, Max ( 1 8 6 5 - 1 9 4 4 ) se je rodil v Avstriji, v Neuvvaldegu,
in umrl v Amsterdamu. Največji zgodovinar in biograf libertarnih gibanj
ter živa priča epopej anarhističnega gibanja vse od konca devetnajstega
stoletja pa skoraj do konca druge svetovne vojne. Glavna dela: Anarchism in England, Berlin 1924. Anarchisten und Sozialrevolutionare
der
Jahre 1880- 1886, Berlin 1931, Der Anarchismus von Proudhon zu
Kropotkin, Seine historische Entwicklung biszum 1880, Berlin 1927,
Der Vortfriihling der Anarchie, Berlin 1925, Elisee Reclus - Anarchist
und Gelehrte, Berlin 1928, in Errico Malatesta - Das Leben eines Anarchisten, Berlin 1922.
PROUDHON, Pierre-Joseph ( 1 8 0 9 - 1 8 6 5 ) se je rodil v Besan?onu, v
revni kmečki družini. V glavnem je bil samouk, njegov prozni stil so
občudovali Baudelaire, Flaubert in Victor Hugo. Sam se je naučil tudi
grščine in hebrejščine. Na začetku se je preživljal kot tiskarski delavec,
pozneje je v Lyonu opravljal delo uslužbenca za prevoz vode, kar mu je
omogočalo, da se je večkrat podal v Pariz. V Lyonu se je seznanil s
Cabetom, Fourierjem, Lerouxom in drugimi socialističnimi misleci, v
Parizu pa z Marxoin, Bakuninom in Hercnom.
V Parizu je začel leta 1848 izdajati prvi anarhistični časopis La Representant du peuple. ki je redno izhajal. Isto leto je bil izvoljen v
zakonodajno skupščino. Zaradi kritičnih člankov o Louisu Napoleonu v
omenjenem časopisu je bil obsojen na tri leta zapora, v katerem je napisal dve svoji deli Les Confessions d'un revolutionnaire in Idče generale
de la revolution au XIXe siecle Pozneje je moral še večkrat v zapor,
tako da je končno emigriral v Belgijo, kjer je ostal nekaj let. Zadnja tri
leta svojega življenja je preživel v Parizu, kjer je še lahko zvedel, da so
njegovi pristaši imeli pomembno vlogo pri ustanovitvi Mednarodnega
delavskega združenja. Mnogi so ga upravičeno imeli za očeta anarhizma,
je tudi prvi pisec, ki je to izrecno trdil zase. Bakunin je o njem izjavil:
,,Vsem nam je bil učitelj."
READ, Herbert ( 1 8 9 3 - 1 9 6 8 ) , angleški likovni kritik in estetik. Nekaj časa je bil profesor na univerzi v Edinburghu, nato se je posvetil
izdajateljstvu. Njegovi pogledi so se opirali na evolucionizem in psihoanalizo. Pisal je tudi pesmi, romane in različne eseje. Zagovarjal je
potrebo po spoju med umetnikom oziroma umetnostjo in anarhizmom
ter se zavzemal za drugačen odnos do okolja. Glavna dela: Anarchy and
Order, London 1954, Existentialism, Marxism and Anarchism, London
1949, The Paradox of Anarchism, London 1941, The Philosophy of
Anarchism, London 1940, in The Politics of the Unpolitical, London
1943.
/
RECLUS, Elisee ( 1 8 3 0 - 1 9 0 5 ) , sin protestantskega pastorja, je študiral v Montanbanu in v Berlinu. Spada med slovite geografe svojega časa.
Njegovo glavno znanstveno delo je devetnajst knjig z naslovom Nouvelle
Geographie universelle ( 1 8 7 6 - 1 8 9 4 ) . Bil je Kropotkinov prijatelj in
Bakuninov tovariš. Med Pariško komuno je ta sloviti geograf preprosto
vzel puško v roke in se uvrstil med navadne vojake. Bil je zaprt v Versaillesu in izpuščen na zahtevo angleških znanstvenih avtoritet, nakar se
je naselil v Švici. Tam je igral pomembno vlogo v anarhističnem gibanju,
predvsem pri razvijanju ideje komunističnega anarhizma. Glavno delo s
področja anarhistične teorije: L'Evolution, la revolution et Videal anarchique, Pariz 1892.
ROCKER, Rudolf ( 1 8 7 3 - 1 9 5 8 ) , najpomembnejši nemški anarhist
med obema vojnama. Rodil se je v Mainzu in ker so mu zelo zgodaj
umrli starši, je naprej odraščal v nekem katoliškem zavetišču. Izučil se
je za knjigoveza in intenzivno proučeval dela Godvvina, Proudhona,
Fourierja, Bakunina, Kropotkina, Tolstoja, Reclusa, Tuckerja in drugih.
Ko je bil star 25 let, je opustil svoj poklic in se popolnoma posvetil študiju in literarni dejavnosti. Veliko je potoval in se odlikoval po govorniških sposobnostih. Med svoje osebne prijatelje in znance je prišteval
Kropotkina, Reclusa, Malatesto in druge.
V letih 1893 in 1895 je živel kot politični begunec v Parizu, odkoder
je odšel v London. Tam se je povezal z židovskimi krogi, se naučil jezika jidiš in v njem celo izdal nekaj brošur. Čeprav sam ni bil Žid, je
Rocker pri Židih užival veliko spoštovanje in ugled. Do prve svetovne
vojne je v jidišu izdajal časopis z naslovom Worker's Friend in družboslovno revijo Germinal. Na začetku prve svetovne vojne so ga angleške
oblasti zaprle in kot sovražnika internirale v Londonu. Po vojni s e j e
vrnil v Nemčijo, kjer je sodeloval v Sindikalni internacionali. Po prihodu
nacionalsocialistov na oblast seje umaknil v Ameriko, kjer je tudi umrl.
Glavna dela: Hinter Stacheldraht und Gitter (popisuje svoje izkušnje iz
angleškega koncentracijskega taborišča), Der Bankrott des russischen
Staats-Kommunismus
(1921), Sozialdemokratie
und Anarchismus, Berlin 1919, Uber das Wesen des Foderalismus im Gegensatz zum Zentralisation, Berlin 1923, in Nationalism and Culture, Los Angeles 1937.
SOREL, Georges ( 1 8 4 7 - 1 9 2 2 ) s e j e rodil v Cherbourgu in obiskoval
Ecole Polytechnique. Več kot 25 let je služboval kot inženir za ceste na
Korziki, v Alpah, Alžiriji in Perpignanu. Pri 45. letih s e j e umaknil v
pokoj in v naslednjih 30 letih napisal veliko knjig s področja filozofije
znanosti, zgodovine idej, družbene teorije in marksizma. Najbolj z n a n j e
postal z delom Reflexions sur la violence (1908). Skupaj z Benedettom
Crocejem in Antoniom Labriolo je propagiral marksizem najprej v Franciji in nato še v Italiji. Pozneje, ko so ga razočarale znanstvene pretenzije marksizma, je začel skupaj s Crocejem, Eduardom Bernsteinom in
TomSšem Masarykom ubirati revizionistična pota. Posebno pozornost
je naklonil anarhosindikalističnemu krilu francoskega delavskega razreda. Pri sindikalistih je Sorela privlačevalo ravno to, da so se ti namesto
na znanost naslonili na mit, na katerem je Sorel utemeljil svojo skrajno
socialno doktrino. Na predvečer prve svetovne vojne pa so ga razočarali
tudi sindikalisti pa se je zato zatekel k skrajni desnici, in sicer k monarhistom in ultranacionalistom.
Konec prve svetovne vojne se je z vsemi močmi angažiral na strani
oktobrske revolucije in za Lenina. Mussolini je hvalil Sorelovo omenjeno glavno delo, vendar Sorel ni hotel imeti z njim nič skupnega. Na drugi strani pa je tudi Lenin zanikal, da bi lahko karkoli vzel od tega ^ m e denega" človeka. Croce je menil, da sta Marx in Sorel edina izvirna
misleca, ki ju ima socializem, medtem ko se je Sorel sam proglašal za
„metafizika socializma".
STIRNER, Max ( 1 8 0 6 - 1 8 5 6 ) , s pravim imenom Caspar Schmidt, se
je rodil v Bayreuthu v družini izdelovalca flavt. Leto staremu mu je
umrl oče. Obiskoval je gimnazijo in se pozneje odločil za univerzitetno
kariero. V Berlinu je študiral filozofijo in teologijo, med drugim pri
Heglu in Schleiermacherju. Najprej je močno oboževal Hegla, vendar se
je pozneje poskušal od njega oddaljiti. Šele leta 1832 je lahko na univerzi v Berlinu položil izpit, ki mu je dal pravico do predavanj iz filozofije na pruskih gimnazijah. Ves čas je živel v zelo težkih materialnih in
družinskih razmerah: mati je duševno zbolela, žena mu je umrla leto po
poroki, na univerzi pa ni mogel dobiti službe. Pod pritiskom javnega
mnenja je moral zaradi svojih filozofskih stališč zapustiti tudi skromno
učiteljsko mesto v nekem zavodu, tako da se je lahko vzdrževal le še s
prevajanjem del francoskih in angleških ekonomistov J. B. Saya in Adama Smitha.
Na koncu življenja je prišel še dvakrat v zapor zaradi neplačanih dolgov. Tu in tam je uspel zaslužiti kaj malega s posredniškimi uslugami
med malimi trgovci. V štiridesetih letih je pripadal skupini mladoheglovcev, ki so se imenovali Svobodni (Die Freien) in sta jih vodila brata
Bruno in Edgar Bauer. Z njimi so se pogosto sestajali Mara, Engels,
Arnold Ruge in drugi. Glavni deli: Einzige und sem Eigentum (1844)
in Die Geschichte der Reaktion (1853—54).
THOREAU, Henry David ( 1 8 1 7 - 1 8 6 2 ) , učitelj, samotar, esejist,
zagovornik moralnega individualizma oziroma individualističnega anarhizma. Avtor znamenitega eseja o Državljanski
neposlušnosti.
TOLSTOJ, Lev ( 1 8 2 8 - 1 9 1 0 ) , ruski pisatelj in utemeljitelj krščanskega anarhizma. Izšel je iz bogate in ugledne plemiške družine. Tolstojeva ideja nenasilnega odpora je vplivala na Gandhija in na protestne
oblike za državljansko enakopravnost in pravičnost v Združenih državah
Amerike in drugod po svetu.
Podatke o avtorjih smo črpali iz teh virov: Argumenti,
časopis za
društvenu teoriju i praksu, št. 1, Reka 1978; Arvon Henri. L 'Anarchisme, Presses Universitaires de France, Pariz 1951; Paul Avrich, The
Russian Anarchists, Princeton University Press, Princeton 1967; The
Encyclopedia of Philosophy, glavni urednik Paul Edvvards, I—VIII, The
Macmillan Company in The Free Press, New York 1967; Filozofskij
enciklopedičeskij
slovar, glavni urednik L. F. Iljičev in drugi, Sovjetskaja enciklopedija, Moskva 1983; James D. Forman, Anarchism - Political Innocence or Social Violence?, Franklin Watts, Inc., New York
1975; Danko Grlic, Leksikon filozofa, druga razširjena izdaja, Naprijed,
Zagreb 1982; Daniel Guerin, Ni Dieu ni Maitre - Anthologie de 1'anarchisme, I—IV, Franjois Maspero, Pariz 1976; James Joll, The Anarchists,
The University Library - Grosset and Dunlop, New York 1964:Selected Writings on Anarchism and Revolution: P. A. Kropotkin,
uredil
Martin Miller, The M. I. T. Press, Cambridge. Massachusetts 1970; Max
Nettlau, Breve storia dellanarchismo,
Edizioni 1'antistato, Imola 1964;
Anarchismus
- Grundtexte zur Theorie und Praxis der Gewalt, uredil
Otthein Rammstedt, Westdeutscher Verlag, Koln in Opladen 1969; The
Essential Works of Anarchism, uredil Marshall S. Shatz, Bantam Books.
New York 1971; Vidici, posebna številka o nemškem anarhizmu, št.
2. 3 in 4, Beograd 1985; George Woodcock, Anarchism - A History of
Libertarian Ideas and Movements,
Meridian Books, The World Publishing Company, Cleveland and New York 1962.
O Valevskem (očitno psevdonim) in Uweju Timmu v literaturi, ki jo
imamo na razpolago, žal ni bilo mogoče najti nobenih podatkov.
Imensko kazalo
A B A D DE S A N T 1 L L A N , D I E G O , argentinski revolucionar; udeleženec španske
d r ž a v l j a n s k e v o j n e - L I H , 5 5 7 * , 61^2, 6 2 1
A D A M , p o s v e t e m p i s m u prvi č l o v e k ( h e b r . a d a m = č l o v e k ) - 7 8
A D D I S O N , J O S E P H ( 1 6 7 2 - 1 7 1 9 ) , a n g l e š k i p i s a t e l j ; vplival na r a z v o j a n g l e š k e
e s e j i s t i k e ; v s v o j e m času z n a n p o p o l i t i č n i d r a m i C a t o
(1713)-4
A H A B . izraelski k r a l j o d 8 7 1 - 8 5 2 p r . n . š . - 91
A H 1 L , sin T e t i d e in P e l e j a . n a j v e č j i grški j u n a k v b o j u za T r o j o - 1 0 9
A I S H I L ( 5 2 5 - 4 5 6 p r . n . š . ) . grški p e s n i k , d r a m a t i k tn igralec; z a č e t n i k urške t r a g e dije - 187
A L E K S A N D E R II. N I K O L A J E V I Č ( 1 8 1 8 - 1 8 8 1 ) , r u s k i car o d 1. 1 8 5 5 ; o d p r a v i l
t l a č a n s t v o , r e f o r m i r a l u p r a v o , s o d s t v o in v o j s k o ; n j e g o v e r e f o r m e so o m o g o čile hitrejši r a z v o j k a p i t a l i z m a v R u s i j i - X X X I X , 6 5 4
A L E K S A N D E R V I . ( 1 4 3 1 - 1 5 0 3 ) , p r e j R o d r i g o de B o r j a ( B o r g i a ) , p a p e ž o d
1 4 9 2 ; p o d j e t e n in s k o r u m p i r a n p o l i t i k
646
A L E K S A N D E R V E L I K I ( 3 5 6 - 3 2 3 p r . n . š . ) , m a k e d o n s k i k r a l j o d leta 3 3 6 p r . n . š . ;
A r i s t o t e l o v u č e n e c in n a j v e č j i v o j s k o v o d j a starega v e k a - 6 , 1 3 5 . 151
A N A ( 1 6 6 5 - 1 7 1 4 ) , a n g l e š k a k r a l j i c a o d leta 1 7 0 2 ; p o d n j e n o v l a d a v i n o z d r u ž i t e v
A n g l i j e in Š k o t s k e v V e l i k o B r i t a n i j o (1 7 0 7 ) - 15
A N A N I J (vulg. za H A N A N I A S ) , k r š č a n s k i d u h o v n i k , u d e l e ž e n v p r o c e s u p r o t i
P a v l u ; p o J o ž e f u u m o r j e n k o t p r i j a t e l j R i m l j a n o v v ž i d o v s k i v o j n i leta 6 6 - 1 0 8
A P O L O N , sin Z e u s a in L e t e ; b o g o č i š č e n j a ; p o z n e j e b o g s v e t l o b e in s o n c a - 37
A R A G O , D O M I N I Q U E F R A N C O I S ( 1 7 8 6 - 1 8 5 3 ) . f r a n c o s k i a s t r o n o m , fizik in
m a t e m a t i k ; buržoazni politik, med julijsko m o n a r h i j o republikanec, 1848 član
z a č a s n e v l a d e , s o d e l o v a l pri z a d u š i t v i j u n i j s k e v s t a j e p a r i š k i h p r o l e t a r c e v - 9 8
A R I S T O T E L ( 3 8 4 - 3 2 2 p r . n . š . ) , veliki g r š k i f i l o z o f ; z a v r a č a P l a t o n o v o i d e a l n o
d r ž a v o in d r u ž b e n o u r e d i t e v , t e m e l j e č o n a s k u p n i l a s t n i n i v o d i l n i h s t a n o v v
državi; v svojem delu
P o l i t i k a
p o s t a v i za t e m e l j d r ž a v e d r u ž i n o in z a s e b n o l a s t n i n o , t e ž i š č e n a p r e d k a vidi v p r e m o ž n e m s r e d n j e m s t a n u - 5 2 , 7 4 ,
187,455,459,563
A R N A U L D . ANTOINE ( 1 6 1 2 - 1 6 9 4 ) , francoski filozof, privrženec Descartove
idealistične spoznavne teorije; zagovornik janzenizma proti j e z u i t o m — l i l
A R N I M . E L I S A B E T H ( B E T T I N A ) V O N (1 7 8 5 - 1 8 5 9 ) , n e m š k a p e s n i c a ; u k v a r j a l a
s e j e s s o c i a l n i m i v p r a š a n j i in ž e n s k i m i p r a v i c a m i - 6 1 , 6 3
A R Š I N O V , P J O T R (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , str. 6 4 9 ) - 5 2 3 , 6 4 9 . 6 5 5
A S C A S O , J O A Q U I N , b r a t š p a n s k e g a a n a r h i s t i č n e g a v o d i t e l j a F r a n c i s c a A s c a s a ; bil
p r e d s e d n i k n e o d v i s n e a r a g o n s k e vlade v č a s u š p a n s k e r e p u b l i k e - 6 0 7
A S T A R T A . velika b o g i n j a p l o d n o s t i v h e b r e j s k i m i t o l o g i j i - 39
A U D E N . W Y S T A N H U G H ( 1 9 0 7 - 1 9 7 3 ) , angleški p e s n i k in e s e j i s t ; n a z a č e t k u
p o d v p l i v o m m a r k s i z m a , k a s n e j e se je o d v r n i l o d n j e g a - 5 7 6
ANGIOLILLO - 487.488
A U R A N G - Z E B E ( 1 6 1 8 - 1 7 0 7 ) , indijski p a d i š a h iz d i n a s t i j e velikih M o g u l o v - 7
A V G U S T ( 6 3 p r . n . š . - .14 n i . ) , r i m s k i cesar o d 27 p r . n . š . ; p o d n j i m razcvet
k u l t u r e in z n a n o s t i - 3 3 6
A V G U Š T I N . A V R E L 1 J ( 3 4 5 - 4 3 0 ) , glavni p r e d s t a v n i k z g o d n j e k r š č a n s k e f i l o z o f i j e , ti. p a t r i s t i k e - 7 4 - 7 6
A V I N E R I , S H L O M O . izraelski d r u ž b o s l o v e c , pisec š t u d i j o m a r k s i z m u - 6 1 6 .
617*.619*
BABEUF, FRANCOIS N O E L ( 1 7 6 0 - 1 7 9 7 ) , francoski revolucionar, utopični
k o m u n i s t ; v f r a n c o s k i r e v o l u c i j i z a s t o p a l interese r e v n i h k m e t o v in p r o l e t a r i ata;giljotiniran kot vodja zarote „ e n a k i h " - 53, 54, 126, 348. 509, 514
BA1LEY - 6 3 9
BAKH - 6
B A K U N I N . M I H A I L A L E K S A N D R O V I Č (glej p o d a t k e o a v t o r j i h str. 6 4 9 ) - X I V ,
XVI. XIX, XX, XXIII. X X X I V - X L . LIX, LX, L X I I 1 - L X V I . 155, 174. 177,
199. 204, 218. 221. 226, 233, 251, 342, 491, 504, 515, 5 5 2 , 6 1 2 - 6 1 6 , 619.
621. 622. 630, 643, 649. 651. 6 5 4 - 6 5 8
B A L D E L L I . G I O V A N N I - LXXIII
B A R B A R O S S A , v z d e v e k n e m š k e g a c e s a r j a F r i d e r i k a I. iz d i n a s t i j e H o h e n s t a u f o v ;
cesar o d 1 1 5 2 - 1 1 9 0 - 5 1 4
B A R B E S , SIGISMOND A U G U S T E A R M A N D ( 1 8 0 9 - 1 8 7 0 ) , francoski radikalni
r e p u b l i k a n e c ; 1 8 4 8 p o s l a n e c v n a c i o n a l n i s k u p š č i n i - 509B A R D O U X , J A C Q U E S ( 1 8 7 4 - 1 9 5 9 ) . f r a n c o s k i politik in n o v i n a r ; p o s l a n e c v
nacionalni skupščini od 1 9 4 5 - 1 9 5 8 - 4 6 3 *
B A U D E L A I R E , C H A R L E S ( 1 8 2 1 - 1 8 6 7 ) , f r a n c o s k i p e s n i k , k r i t i k in e s t e t ; u t e meljitelj simbolizma - 6 5 7
B A U E R . B R U N O ( 1 8 0 9 - 1 8 8 2 ) . n e m š k i r e v o l u c i o n a r n i d e m o k r a t ; p u b l i c i s t , zgod o v i n a r , f i l o z o f in k r i t i k religije; k o t f i l o z o f levi m l a d o h e g l o v e c ; p o 1 8 6 6 nacionalni liberalec - 4 5 * . 4 8 . 66. 67, 6 5 9
B A U E R , E D G A R ( 1 8 2 0 - 1 8 8 6 ) , n e m š k i f i l o z o f in p u b l i c i s t ; b r a t B r u n a B a u e r j a 659
B E B E L , A U G U S T ( 1 8 4 0 - 1 9 1 3 ) , v o d j a n e m š k e g a in i n t e r n a c i o n a l n e g a d e l a v s k e g a
gibanja; 1 8 6 3 soustanovitelj Splošne n e m š k e delavske zveze, 1 8 6 9 Socialnod e m o k r a t s k e d e l a v s k e s t r a n k e : p o s l a n e c v R e i c h s t a g u ; n a s t o p a l p r o t i militarizmu - LXV, 263
B E C K E R . A U G U S T ( 1 8 1 4 - 1 8 7 1 ) , VVeitlingov p r i v r ž e n e c ; v o d j a r o k o d e l s k e g a
g i b a n j a v Švici; s o u s t a n o v i t e l j n e m š k e S o e i a l n o d e m o k r a t s k e d e l a v s k e s t r a n k e :
55*
B E G H A R D E N , pravo ime L A M B E R T LE B E G U E , duhovnik, verjetno ustanovit e l j g i b a n j a b e g i n o v v 1 2 . st. na N i z o z e m s k e m ( z d r u ž e n j a p o b o ž n i h ž e n s k , ki so
živele v p r o s t o v o l j n i r e v š č i n i in v z d r ž n o s t i , v e n d a r b r e z z a o b l j u b e ) - 6 4 6
BELIAL
v Stari zavezi v z d e v e k za z l o b n o o s e b o ; v k a s n e j š i ž i d o v s k i l i t e r a t u r i
s i n o n i m za S a t a n a - 37
B E L I N S K I , V I S A R I O N G . ( 1 8 1 1 - 1 8 4 8 ) . ruski l i t e r a r n i k r i t i k ; u t e m e l j i t e l j e s t e t i k e in k r i t i k e z g o d n j e g a r u s k e g a r e a l i z m a - X X X V I I I
B E N D I T - glej C O H N - B E N D 1 T
B E N E D I K T XIV. ( 1 6 7 5 - 1 7 5 8 ) . papež od 1 7 4 0 - 1 758: reformiral cerkev; popustljiv d o a b s o l u t i z m a - 1 1 0 *
B E R G H , H E R M A N V A N D E N ( 1 8 9 7 ) . n i z o z e m s k i p i s a t e l j in n o v i n a r - 6 3 9
B E R G M A N N F. G. - 104*
BERKMAN. ALEXANDER
XLVII, XLIX, 534, 652
tglej p o d a t k e o a v t o r j i h , str. 6 5 0 )
-
XII. XLVI,
B I - R N S T E I N . E D U A R D ( 1 8 5 0 1 9 3 2 ) . n e m š k i socialni d e m o k r a t : t e o r e t i č n i u t e m e l j i t e l j r e v i z i o n i z m a : v o d j a o p o r t u n i s t i č n e g a krila n e m š k e s o c i a l n e d e m o k r a cije in II. i n t e r n a e i o n a l e - 4 7 3 . 4 7 4 . 6 5 8
BISMARCK. O T T O VON ( 1 8 1 5 - 1 8 9 8 ) , nemški državnik, od 1 8 6 2 - 1 8 9 0 pruski
m i n i s t r s k i p r e d s e d n i k ; p r i z a d e v a l s i j e z d r u ž i t i N e m č i j o p o d o k r i l j e m P r u s i j e in
razširiti n e m š k o c e s a r s t v o p r e k n e m š k i h meja - 2 6 2 , 31 3. 3 2 7 . 3 8 7 . 51 3
B J O R N S O N . B J O R N S T J E R N E ( 1 8 3 2 - 1 9 1 0 ) , n o r v e š k i p i s a t e l j : z a v z e m a l s e j e za
d e m o k r a t i z a c i j o in n e o d v i s n o s t N o r v e š k e o d Š v e d s k e
482
B L A N C , J E A N J O S E P I I C H A R L E S L O U 1 S ( 1 8 1 1 - 1 8 8 2 ) , f r a n c o s k i p i s a t e l j , zgod o v i n a r in p o l i t i k ; m a l o m e š č a n s k i socialist, z a g o v o r n i k d r u ž b e n e p r e o b r a z b e
po mirni poti - 1 26, 1 29
B L A K L . W I L L I A M ( 1 7 5 7 - 1 8 2 7 ) , a n g l e š k i slikar, g r a f i k in p e s n i k - 5 5 5
B L A N O U I . L O U 1 S A U G U S T E (1 8 0 5 - 1 8 8 1 ) . f r a n c o s k i r e v o l u c i o n a r in u t o p i č n i
k o m u n i s t ; v o d j a f r a n c o s k e g a p r o l e t a r i a t a v revoluciji 1 8 4 8 - 3 1 0 , 31 1, 5 0 9
519
B L U N T S C H L 1 , J O H A N N K A S P A R ( 1 8 0 8 - 1 8 8 1 ) . n e m š k i p r a v n i k , e d e n vodilnih
s t r o k o v n j a k o v za d r ž a v n o p r a v o v s v o j e m č a s u ; z m e r n o liberalen p o l i t i k - 5 3 *
BOG - 2 9 . 3 0 . 3 2 , 33, 36, 3 7 , 4 1 , 4 4 . 4 8 , 5 0 , 5 1 , 5 3 - 5 5 . 6 7 , 75, 77, 124, 310,
424
B O H E M O N D . M A R C ( u m r l 1 1 1 1 ) , v o j s k o v o d j a na p r v e m k r i ž a r s k e m p o h o d u , sin
N o r m a n a R o b e r t a Guiscarda - 109)
B O N A P A R T E , L O U I S - glej N a p o l e o n I.
B O N Č - B R N E V I Č . V L A D I M I R . Leninov tajnik - 341
B O O C K H 1 N . M L ' R R A Y (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , str. 6 5 1) - 6 2 5 . 6 5 1
BORSOD1, RALPH - 5 6 3 , 5 7 3
BOSSUET. J A C O U E S B ^ N I G N E ( 1 6 7 2 - 1704), francoski škof: zgodovinar; oster
nasprotnik j a n z e n i z m a - 1 10*
B O T H A . J O H N W I L K E S . a m e r i š k i gledališki igralec; u b i l p r e d s e d n i k a L i n c o l n a ,
d a bi se m a š č e v a l za p o r a z J u g a v d r ž a v l j a n s k i v o j n i - 5 3 5
B O U R G E O I S , L t O N V I C T O R ( 1 8 5 1 - 1 9 2 5 ) , f r a n c o s k i p o l i t i k , v e č k r a t minister, 1 8 9 5 / 9 6 m i n i s t r s k i p r e d s e d n i k ; 1 9 1 9 p r e d s e d n i k S v e t a Z v e z e n a r o d o v , za
katere ustanovitev s e j e zavzemal - 4 5 7 * . 4 5 8
B R A N D E S , G E O R G E , p r a v o i m e M O R R I S C O H E N ( 1 8 4 2 - 1 9 2 7 ) , d a n s k i literarni z g o d o v i n a r in k r i t i k ; p r i p r a v l j a l p o t r e a l i z m u in m o d e r n i - X L I V
B R E S C I . G A E T A N O . i z v e d e l a t e n t a t na i t a l i j a n s k e g a kralja U m b e r t a I. ( 1 9 0 0 ) 488. 489
B R E L YS, P E T E R DE - 6 4 6
B R I A N D . A R I S T I D E ( 1 8 6 2 - 1 9 3 2 ) , francoski državnik; enajstkrat ministrski
predsednik - 4 5 8 *
B R I E D L A N D E R . B E N E D I K T , nemški anarhist - 654
BRISSOT. J A C O U E S J E A N P1ERRE ( 1 7 5 4 - 1 7 9 3 ) . politik francoske revolucije;
na z a č e t k u r e v o l u c i j e č l a n K l u b a j a k o b i n c e v . k a s n e j e v o d i l n i t e o r e t i k ž i r o n d i stov - 3 0 9
B R O C K W A Y ( l o r d ) , l a b u r i s t - LV
B R O S S A R D . A M A D E U S H I P P O L Y T E (1 7 8 4 - 1 8 6 7 ) , f r a n c o s k i g e n e r a l - 1 0 9 *
BR U T U S ( o k . 8 5 - 4 2 p r . n . š . ) , r i m s k i d r ž a v n i k ; e d e n o d p o b u d n i k o v a r i s t o k r a t s k o - '
-republikanske zarote proti Juliju Cezarju - 4 2 6 , 4 2 7 , 5 3 4
B U B E R . M A R T I N ( 1 8 7 8 - 1 9 6 5 ) . ž i d o v s k i f i l o z o f religije; p r e d s t a v n i k n e p o l i t i čnega sionizma - 6 1 3 . 6 1 8 *
B U C K L E . H E N R Y T H O M A S ( 1 8 2 1 - 1 8 6 2 ) . angleški k u l t u r n i z g o d o v i n a r ; n a r a v o slovno. pozitivistično pojmovanje zgodovine - 295, 396
B U F E O N . G E O R G E S L O U I S L E C L E R C (1 7 0 7 - 1 7 8 8 ) . f r a n c o s k i n a r a v o s l o v e c 1 14
B L L L , J O H N . p o s m e h l j i v naziv za A n g l e ž e ; p o p a m f l e t u J o h n a A r b u t h n o t a p r o t i
v o j v o d i M a r l b o r o u g h u (1 71 2) - 9 9
B U O N A R O T T 1 , F I L I P P O M I C H E L E ( 1 7 6 1 - 1 837), italijanski revolucionar, udel e ž e n e c f r a n c o s k e g a r e v o l u c i o n a r n e g a g i b a n j a k o n e c 18. in na z a č e t k u 19. stoletja; utopični komunist - XXXIX
B U R B O N I . f r a n c o s k a v l a d a r s k a r o d o v i n a ; n a o b l a s t i o d 1 5 8 9 - 1 7 9 2 in o d 1 8 1 4 -1830 - 316.540,545
B U R K E . E D M U N D (1 7 2 9 1 7 9 7 ) , a n g l e š k i p u b l i c i s t , p o l i t i k in f i l o z o f , n a s p r o t n i k
francoske revolucije
8 * . 301
B U R L A M A O U I , JE AN J A C Y U E S ( 1 6 9 4 - 1 7 4 8 ) . švicarski p r a v n i k in p u b l i c i s t -
11I
B U R R O W . J . W. -
615*
C A B E T . Č T I E N N E ( 1 7 8 8 - 1 8 5 6 ) . u t o p i č n i socialist; s o d e l o v a l v j u l i j s k i revoluciji 1 8 3 0 ; p o z n e j e z a g o v o r n i k d r u ž b e n e p r e o b r a z b e p o n e n a s i l n i p o t i
126.
148. 657
C A F I E R O . C A R L O . i t a l i j a n s k i a n a r h i s t ; s o d e l o v a l z B a k u n i n o m in M a l a t e s t o XL
C A M P A N E L L A . T O M A S S O ( 1 5 6 8 - 1 6 3 9 ) . i t a l i j a n s k i f i l o z o f ; u t o p i č n i socialist;
d o m i n i k a n e c ; z a r a d i svojih f i l o z o f s k i h misli o b s o j e n na d o s m r t n o j e č o . p o 27
letih o p r o š č e n - 1 2 6 . 148
C A N O V A S D E L C A S T I L L O . A N T O N I O (1 8 2 8 - 1 8 9 7 ) . š p a n s k i p o l i t i k in p i s a t e l j ;
m e d 1 8 7 4 in 1 8 9 7 v e č k r a t m i n i s t r s k i p r e d s e d n i k - 4 8 7
C A R N O T . M A R I E F R A N ? 0 1 S SADI ( 1 8 3 7 - 1 8 9 4 ) , francoski državnik, predsednik republike od 1887 - XLI. 4 8 5
C A R P E N T E R . EDVVARD ( 1 8 4 4 - 1 9 2 9 ) . angleški socialni r e t o r m i s t in p i s a t e l j .
p r o p a g a t o r socialnih r e f o r m - 5 5 8 *
C A S E R I O . S A N T O J E R O N I M O , italijanski a t e n t a t o r na f r a n c o s k e g a predsednika
Sadija C a r n o t a - XLI, 4 8 5
.
C A S T E L A R Y R I P O L L . E M I L I O ( 1 8 3 2 1 8 9 9 ) . š p a n s k i p i s a t e l j m liberalni polit i k ; p r e d s e d n i k prve r e p u b l i k e : številni r o m a n i ter p o l i t i č n i , f i l o z o f s k i , z g o d o vinski in l i t e r a r n o z g o d o v i n s k i spisi C E Z A R , G A J U S J U L I U S ( 1 0 0 - 4 4 ' p r . n . š . ) , r i m s k i v o j s k o v o d j a , d r ž a v n i k in pisat e l j - 6 . 2 6 1 . 3 2 5 , 5 34
C H A M I S S O , A D A L B E R T V O N ( 1 7 8 1 - 1 8 3 8 ) . n e m š k i p e s n i k in n a r a v o s l o v e c ;
predstavnik p o z n e r o m a n t i k e ; socialna tematika - 5 4
C H E S T E R F I E L D . PHILIP D O R M E R STANHOPF. ( 1 6 9 4 1775), angleški državnik in p i s a t e l j ; 1 7 4 5 / 4 6 irski p o d k r a l j
373
C H E V A L I E R . M I C H E L ( 1 8 0 6 - 1 8 7 9 ) . f r a n c o s k i n a c i o n a l n i e k o n o m i s t in p o l i t i k :
p o d N a p o l e o n o m III. d r ž a v n i s v e t n i k in s e n a t o r
83*
C H O M S K Y . N O A M (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , str. 6 5 1 ) - X I I I . X V I I . 6 1 0 . 6 5 1
C 1 L I G A . A. - 5 5 4
CIMOURDAIN - 312
C L E M E N C E A U , G E O R G E B E N J A M I N ( 1 8 4 1 - 1 9 2 9 ) . francoski politik m publicist; 1 8 7 1 č l a n n a c i o n a l n e s k u p š č i n e ; 1 9 0 6 / 9 t e r 1 9 1 7 - 1 9 2 0 p r e d s e d n i k vlad e , vodil i m p e r i a l i s t i č n o p o l i t i k o - X X I I I . 4 5 7 . 4 6 6 - 4 6 8
C L E Y R E . VOLTAIRINE ( 1 8 6 6 - 1 9 1 2 ) - ameriška anarhistka - 353
C O H N - B E N D 1 T . D A N I E L IN G A B R I E L (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , str. 6 5 1 ) XXVIII.587.651
COMFORT. ALEXANDER
558*
(roj. 1 9 2 0 ) . a n g l e š k i p e s n i k ; p a c i f i s t in a n a r h i s t
-
C O M O R E R A . J L ' A N . m i l i t a n t n i K a t a l o n c e : u s t a n o v i t e l j in g e n e r a l n i s e k r e t a r
P S U C : v i z g n a n s t v u je ušel S t a l i n o v i m č i s t k a m ; v d o m o v i n i i z d a n , u m r l v j e č i
L V I I . LVI1I, 6 0 7 . 6 0 8
C O M T K . A U G U S T E ( 1 7 9 8 - 1 8 5 7 ) . f r a n c o s k i filozof: u t e m e l j i t e l j p o z i t i v i z m a in
sociologije k o t znanosti - 1 8 6 . 4 6 8 . 6 5 0
C O P P Č E , F R A N ^ O I S ( 1 8 4 2 1 9 0 8 ) . f r a n c o s k i pesnik
482
C O R D A Y D ' A R M O N T . C H A R L O T T C (1 7 6 8 - 1 7 9 3 ) . f r a n c o s k a r o j a l i s t k a ; naredila a t e n t a t na M a r a t a : o b g l a v l j e n a - 5 3 5
C O R D Č N , S A L V A D O R . psevdonim K O R D O N J E V , eden vodilnih španskih anarhistov
Lil
C O U L L E R Y , švicarski socialist; u s t a n o v i l švicarsko s e k c i j o I. i n t e r n a e i o n a l e
(1865) - 204
C O U S I N . V I C T O R ( 1 7 9 2 - 1 8 6 7 ) . f r a n c o s k i i d e a l i s t i č n i filozof, p o s r e d o v a l n e m ški i d e a l i z e m ; v času r e s t a v r a c i j e p r i s t a š l i b e r a l n e o p o z i c i j e ; p r o s v e t n i minister v T h i e r s o v i vladi - 7 4 . 1 2 0
C O U T H O N . G E O R G E S ( 1 7 5 5 1794). francoski revolucionar, član k o n v e n t a ;
1 7 9 3 zatrl l y o n s k i u p o r : s t r m o g l a v l j e n in g i l j o t i n i r a n s k u p a j z R o b e s p i e r r o m in
Saint-Justom - 508
C R O C L. B E N E D E T T O ( 1 8 6 6 - 1 9 5 2 ) . i t a l i j a n s k i f i l o z o f , z g o d o v i n a r in liberalni
politik; utemeljitelj novega idealizma - 6 5 8
C U N O . F R I E D R I C H T H E O D O R ( 1 8 4 7 - 1 9 3 4 ) . n e m š k i socialist, i n t e m a c i o n a l i s t ;
na h a a š k e m k o n g r e s u p r e d s e d n i k k o m i s i j e , k i j e o b l i k o v a l a s k l e p o i z k l j u č i t v i
B a k u n i n a iz I. i n t e r n a e i o n a l e - LXV1
C L R Z O N . WYLL1
489
CUV1ER. G E O R G E S LEOPOLD CHRETIEN 1 REDERIC DAGOBERT ( 1 7 6 9 1 8 3 2 ) , f r a n c o s k i n a r a v o s l o v e c , z o o l o g in p a l e o n t o l o g ; u t e m e l j i t e l j p r i m e r j a l ne a n a t o m i j e v z o o l o g i j i - 1 0 3 . 1 0 4 , 1 15
C Z O L G O S Z . L E O N . a t e n t a t o r na a m e r i š k e g a p r e d s e d n i k a M c K i n l e y a ( 1 9 0 1 )
5 35
C L R N I Š E VSK1. N I K O L A J G A V R I L O V I Č ( 1 8 2 8 1 8 8 9 ) . r u s k i r a d i k a l n i socialist
in a t e i s t ; u t o p i č n o s o c i a l i s t i č n i p i s a t e l j - 6 5 4
C E R N O V . V I K T O R M I I I A J L O V I Č ( 1 8 7 3 - 1 9 5 2 ) . r u s k i politik in t e o r e t i k : 1 9 0 5
član ruskega p a r l a m e n t a ; 1918 pomagal organizirati protisovjetsko vstajo v
Povolžju - 3 5 3
D A L L . VVILLIAM ME A LE Y ( 1 8 4 5 - 1 9 2 7 ) . a m e r i š k i n a r a v o s l o v e c , p a l e o n t o l o g :
r a z i s k o v a l A l j a s k o . A l e u t e in o b a l o Berimiovega preliva
639
D A L L O Z . DESIRE ( 1 7 9 5 - 1869). francoskfpravnik - 288
D A M I E N S . R O B E R T F R A N ^ O I S ( 1 7 1 5 - 1 7 5 7 ) . f r a n c o s k i a t e n t a t o r n a Ludvika X V . ; a t e n t a t ni u s p e l : D a m i e n s a so p o š t i r i u r n e m m u č e n j u r a z č e t v e r i l i
8
DANIEL. ROBERT
614*
D A N T E . A L I G H I E R 1 (1 2 6 5 - 1 321 ), i t a l i j a n s k i p e s n i k in p i s a t e l j : s o d e l o v a l v b o j u
za n e o d v i s n o s t F i r e n c o d p a p e ž a - I 7 8 . 5 5 5 . 6 4 6
D A N T E . i t a l i j a n s k i t a j n i a g e n t , i n f i l t r i r a n m e d a n a r h i s t e v Parizu - XL1V
D A N T O N , G E O R G E (1 7 5 9 1 7 9 4 ) , f r a n c o s k i r e v o l u c i o n a r : z a č e t n i k j a k o b i n s k e ga r e v o l u c i o n a r n e g a t e r o r j a ; z a g o v o r n i k t e m e l j n i h b u r ž o a z n i h i n s t i t u c i j , zlasti
privatne lastnine - 64. 65. 220.^290. 3 1 2
D A R I J I.. V E L I K I ( 5 2 2 - 4 8 6 p r . n . š . l . s t a r o p e r z i j s k i k r a l j : ustvaril v e l i k o p e r z i j s k o
državo - 6
D A R T H Č . AL ( J U S T I N A L H X A N D R E J O S E P H 11 7 6 9 - 1 7 9 7 ) . f r a n c o s k i p o l i t i k :
udeloženee f r a n c o s k e revolucije; u s m r č e n kot soorganizatOr B a b c u f o v c ..zarote
enakih"
509
DARVVIN. C H A R L E S ( 1 8 0 9 - 1 8 8 2 ) . a n g l e š k i n a r a v o s l o v e c ; u t e m e l j i t e l j e v o l u c i j ske t e o r i j e o n a s t a n k u r a s t l i n s k i h in živalskih vrst
XLV. 269, 338. 484, 650
D A V I D , izraelski k r a l j o k . 1 0 0 0 - 9 6 0 p r . n . š . : k o t pastir se j e b o j e v a l z G o l j a t o m ;
p o v z d i g n i l J e r u z a l e m v g l a v n o m e s t o - 109
DE B O N A L D - 1 5 2
D E S T U T T DE T R A C Y , A N T O I N E LOU1S C L A U D E ( 1 7 5 4 - 1 8 3 6 ) . f r a n c o s k i
vulgarni e k o n o m i s t ; senzualistični f i l o z o f ; privrženec ustavne m o n a r h i j e - 78
D E U T Z . M A N U E L (umrl 1842). n e m š k i Ž i d . rabin - 109
D H I N G R A . M A D A R S O L , h i n d u j e c , k i j e u b i l sira Wyllija C u r z o n a - 4 8 9
D I D E R O T , D E N I S ( 1 7 1 3 - I 7 8 4 ) , f r a n c o s k i f i l o z o f , r o m a n o p i s e c in d r a m a t i k , r a z s v e t l j e n e c ; e d e n vodilnih i d e o l o g o v f r a n c o s k e r e v o l u c i o n a r n e b u r ž o a z i j e ; u s t a n o v i t e l j in u r e d n i k E n c i k l o p e d i j e
- 484
DOMAN
639
D R E Y F U S . A L F R E D ( 1 8 5 9 - 1 9 3 5 ) , f r a n c o s k i oficir; zaradi d o m n e v n e veleizdaje
o b s o j e n na d o ž i v l j e n j s k o d e p o r t a c i j o ; Z o b se je zavzel z a n j v z n a m e n i t e m spisu
J ' a c c u s e ; k a s n e j e p o m i l o š č e n na 10 let j e č e . n a z a d n j e o p r o š č e n in
rehabilitiran - XLI
D R U M O N T , E D O U A R D A D O L P H E ( 1 8 4 4 - 1 9 1 7 ) , francoski politični pisatelj;
p o s l a n e c v letih 1 8 9 8 - 1 9 0 2 - 4 7 3 *
D U B R E U 1 L , H Y A C I N T H E ( 1 8 8 3 - 1 9 7 1 ) . f r a n c o s k a e k o n o m i s t k a in s o c i o l o g i n j a
- 558
D U H R I N G . K A R L E U G E N ( 1 8 3 3 - 1 9 2 1 ) , n e m š k i filozof; vulgarni materialist;
ideolog reakcionarnega malomeščanskega socializma; antisemit - 6 5 4 , 6 5 6
D U M O N T . A R S f e N E JE AN L O U I S ( 1 8 4 9 - 1 9 0 2 ) , f r a n c o s k i d e m o g r a f ; razvil t e o rijo o d r u ž b e n i k a p i l a r n o s t i - 4 6 3 *
D U R A N T O N , A L E X A N D R E ( 1 7 8 3 - 1 8 6 6 ) . francoski pravnik - 89
D U R K H E 1 M , t MILE ( 1 8 5 8 - 1 9 1 7 ) . f r a n c o s k i sociolog: utemeljitelj sociologije
k o t e m p i r i č n e z n a n o s t i ; u k v a r j a l se je tudi z e t n o g r a f s k o - z g o d o v i n s k i m i
raziskavami - 4 6 8
D U R R U T I , B U E N A V E N T U R A , š p a n s k i a n a r h i s t ; o d l i č e n b o r e c v š p a n s k i državljanski v o j n i , s svojimi č e t a m i o s v o b o d i l Z a r a g o z o in v e č j i del A r a g o n a ; p a d e l
na b o j i š č u 1 9 3 6 - 1 V I I I . 6 0 3
D U V A L . Č L E M E N T - XLI
D U Y N , R O E L V A N (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s t r . 6 5 1 ) - 6 3 8 . 6 5 1 , 6 5 2
D Z l N G I S K A N . p r a v o ime T E M U D Ž I N ( o k . 1 1 5 5 - 1 2 2 7 ) . m o n g o l s k i o s v a j a l e c ;
n j e g o v a velika država je segala o d Č r n e g a m o r j a d o T i h e g a o c e a n a - 7
E C K 1 I A R T , ME1STER E C K H A R T (ok. 1 2 6 0 - 1 327 ah l 328). nemški d o m i n i k a nee; n a j p o m e m b n e j š i n e m š k i mistik
646
E D V A R D III. ( 1 3 1 2 - 1 3 7 7 ) , a n g l e š k i k r a l j o d 1 3 2 7 ; z a č e l s t o l e t n o v o j n o p r o t i
F r a n c i j i (1 3 3 9 ) in p r i d o b i l f r a n c o s k e j u g o z a h o d n e p r o v i n c e (I 3 6 0 ) - 9 4
E D V A R D I V . i 1 4 4 2 - 1 4 8 3 ) . a n g l e š k i k r a l j o d 1 4 6 1 : ustvaril o b d o b j e m i r u za
d e ž e l o , z a t o p r i l j u b l j e n , č e p r a v a b s o l u t i s t i č e n vladar - 7
E D V A R D V I I . ( 1 8 4 1 1 9 1 0 ) . a n g l e š k i k r a l j o d 1 9 0 1 . k o j e nasledil svojo m a t e r
V i k t o r i j o ; s o d e l o v a l pri s k l e p a n j u e n g l e š k o f r a n c o s k e z v e z e 1 9 0 4 - 4 6 3
E I N S T E I N . A L B E R T ( 1 8 7 9 - 1 9 5 5 ) . nemški fizik, utemeljitelj relativnostne teorije
549
E I S N E R , K U R T ( 1 8 6 7 1919), n e m š k i socialno-demokratski politik; 1818 oklical
v M l i n c h n u r e p u b l i k o in p o s t a l b a v a r s k i m i n i s t r s k i p r e d s e d n i k ; u b i t - 6 5 4
E L 1 A D E . M 1 R C E A (roj. 19071, r o m u n s k i p i s a t e l j , živi v Z D A : f a n t a s t i č n i r o m a n i
in r e g i o l o š k a dela - 5 5 6 *
E N G E L Š , F R I E D R I C H ( 1 8 2 0 - 1895), skupaj z Marxom utemeljitelj historičnega
m a t e r i a l i z m a in z n a n s t v e n e g a s o c i a l i z m a : d e l o v a l v Zvezi k o m u n i s t o v t e r I. in
II. i n t e r n a c i o n a l i - L I X . L X , LXII L X V I I , L X X , 2 2 2 , 2 5 1 , 2 5 3 . 2 6 2 , 3 9 7 .
428, 456, 509. 613, 626*. 630*. 656. 659
E S C O B A R Y M E N D O Z A , A N T O N 1 0 ( 1 5 8 9 - 1 6 6 9 ) , š p a n s k i j e z u i t in m o r a l n i
teolog; predstavnik probabilizma - 111, 4 7 2
F R S B E R G . K A R L , pruski f i n a n č n i minister - 5 3 6
E V R I P I D ( o k . 4 8 5 - 4 0 6 p r . n . š . ) . o b A j s h i l u in S o f o k l e j u n a j v e č j i grški t r a g i k ;
v tragedijah osvetljuje a k t u a l n a vprašanja vrednot, etičnih p o j m o v , p o m e n a
verskih k u l t o v i t d . - 5 8
EVSTAHIJ - 94
E Z A V , s v e t o p i s e m s k a o s e b a ; sin R e b e k e in I z a k a . J a k o b o v starejši brat d v o j č e k :
z a p r a v i l o č e t o v b l a g o s l o v in izgubil p r v o r o j e n s t v o - 1 0 3
FABIAN - 559
I A B R E G A S , J U A N . španski e k o n o m i s t ; minister prve k a t a l o n s k e vlade; p o koncu
državljanske vojne emigriral - LVIII, 608
E A U L K N E R , W I L L I A M ( 1 8 9 7 - 1 9 6 2 ) , a m e r i š k i p i s a t e l j ; r e a l i s t i č n i in n a t u r a l i s t i č n i r o m a n z n o t r a n j i m m o n o l o g o m ; u p o d a b l j a s o c i a l n e p r o b l e m e in p r o p a d
..aristokratske" kulture v južnih državah - 5 6 2
F A URE, SČBASTIEN ( 1 8 5 8 - 1 9 4 2 ) , francoski anarhist; neutruden propagator
a n a r h i s t i č n i h i d e j , zlasti K r o p o t k i n a in Elisceja R e c l u s a - X I I , 4 9 1
FEDELLI, UGO - 5 3 2
F E R R I , E N R I C O ( 1 8 5 6 - 1 9 2 9 ) . i t a l i j a n s k i k r i m i n a l i s t in p o l i t i k ; s o c i a l i s t i č n i
poslanec; skupaj z L o m b r o s o m utemeljitelj sociološko usmerjene kriminalne
antropologije - 283
F E U E R B A C H . LUDWIG ( 1 8 0 4 - 1 8 7 2 ) . nemški filozof; z o b r a t o m v matcrializem
zaključi iztek klasične n e m š k e filozofije - 44. 4 9 , 5 5 3
FISCHER. ADOLPH - 616
F L A U B E R T . GUSTAVE (1821 -1880), francoski romanopisec; najpomembnejši
p r e d s t a v n i k f r a n c o s k e g a r e a l i z m a in p r e d h o d n i k n a t u r a l i z m a - 6 5 7
F L O U R E N S , P I E R R E ( 1 7 9 4 - 1 8 6 7 ) , francoski psiholog, profesor primerjalne
a n a t o m i j e - 1 0 4 , 115
F O N D A , J A N E ( r o j . 1 9 3 7 ) . a m e r i š k a f i l m s k a igralka; b o j e v n i c a za ž e n s k e p r a v i c e ;
nasprotnica vietnamske vojne - 6 5 3
F O U R I E R . C H A R L E S F R A N C O I S MARIE ( 1 7 7 2 - 1 8 3 7 ) . francoski utopični
socialist; a l t e r n a t i v o m e š č a n s k i d r u ž b i videl v h a r m o n i č n i u r e d i t v i , u t e m e l j e n i
na f a l a n s t e r a h k o t o s n o v n i h o r g a n i z a c i j s k i h o b l i k a h - 1 2 2 * . 1 2 6 . 1 4 8 , 3 2 3 .
347.542,618.649.657,658
F R A N C O Y B A H A M O N D E , F R A N C I S C O ( 1 8 9 2 - 1 9 7 5 ) , š p a n s k i g e n e r a l in dik t a t o r o d 1 9 3 9 - LVI11. L I X . 6 0 4 , 6 0 9 . 6 2 1
F R A N Č I Š E K ASIŠKI (1181 ah 1 1 8 2 - 1 2 2 6 ) , katoliški svetnik; ustanovitelj reda
f r a n č i š k a n o v in ti. b e r a š k e g a r e d a - 5 5 5 , 6 4 6
F R A N K L I N . B E N J A M I N ( 1 7 0 6 - 1 7 9 0 ) . a m e r i š k i d r ž a v n i k , n a r a v o s l o v e c in e k o n o m i s t ; b o r e c za n e o d v i s n o s t svoje d e ž e l e , e d e n o d piscev in s o p o d p i s n i k
Izjave n e o d v i s n o s t i Z D A - 3 2 0 , 3 6 8 . 3 6 9
F R E U D , SIGMUND ( 1 8 5 6 - 1 9 3 9 ) , nemški psihiater; utemeljitelj psihoanalize 549.653
F R I C K . C. H E N R Y . ameriški tovarnar - 6 5 0
F R I D E R I K II., V E L I K I (1 7 1 2 - 1 7 8 6 ) . p r u s k i kralj o d 1 7 4 0 1 7 8 6 ; o b s e ž n e
r e f o r m e v g o s p o d a r s t v u , p r a v u , v o j s k i , v z g o j i ; navzven vodil o s v a j a l n o p o l i t i k o
- 45
G A L 1 L E I . G A LILE O ( 1 5 6 4 1 6 4 2 ) . italijanski naravoslovec; odkril zakon prostega p a d a , n i h a l a , m e t a i t d . ; a s t r o n o m s k a o d k r i t j a
549,647
G A L L O . C H A R L E S , a n a r h i s t i č n i t e r o r i s t ; izvedel a t e n t a t n a p a r i š k i b o r z i 1. 1 8 8 6
- XLI
G A M B L T T A . LEON ( 1 8 3 8 - 1882), francoski politik; zmerni buržoazni republik a n e c ; 1 8 7 0 / 7 1 č l a n v l a d e n a r o d n e z a š č i t e ; 1 8 8 1 / 8 2 m i n i s t r s k i p r e d s e d n i k in
zunanji minister - 229, 261
G A N D I I I , M O H A N D A S K A R A M Č A N D , i m e n o v a n M A H A T M A {..velika d u š a " )
(1 8 6 9 - 1 8 4 8 ) , v o d i t e l j i n d i j s k e g a g i b a n j a za n e o d v i s n o s t
XII. 643, 659
G A R F I E L D . J A M E S A B R A H A M ( 1 8 3 1 - 1 8 8 1 ) , 20. p r e d s e d n i k Z D A ( 1 8 8 1 ) ;
p r e j s e n a t o r ; v d r ž a v l j a n s k i v o j n i g e n e r a l na s t r a n i J u g a - 5 35
G A R I B A L D I , G I U S E P P E ( 1 8 0 7 - 1 8 8 2 ) . i t a l i j a n s k i r e v o l u c i o n a r in b o r e c za o s v o b o d i t e v I t a l i j e ; z a k l j u č i l z d r u ž i t e v I t a l i j e ; 1 8 7 0 se je b o r i l na s t r a n i r e p u b l i k a n ske F r a n c i j e - 3 1 6 , 3 1 9
G A R I N O , M A U R I Z I O . i t a l i j a n s k i a n a r h i s t in a n t i f a š i s t - L1
GARY - 483
G E O R G E . H E N R Y { 1 8 3 9 - 1 8 9 7 ) , ameriški nacionalni e k o n o m i s t ; zagovornik
..single t a \ " . t j . davka n a z e m l j i š k o p o s e s t k o t e d i n e g a d a v k a - 4 0 9
G I O T T O . G . DI B O N D O N E ( 1 2 6 6 - 1 3 3 7 ) . italijanski slikar; ustvaril o b l i k o v n e
t e m e l j e vse n o v e j š e u m e t n o s t i
549*
G O D W I N , VVILLIAM (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , str. 6 5 2 ) - X X I I . X X V , X X V I ,
XXVII, 3 . 4 9 1 . 5 4 2 . 658
G O L D M A N . E M M A (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , str. 6 5 2 ) - X I I , X L V I , X L V 1 I .
XLV1II.481.609.650
G O O D M A N , P A U L in P E R C I V A L (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , str. 6 5 3 ) - X X I I I .
561.653
G R A M S C I . A N T O N I O (1 8 9 1 - 1 9 3 7 ) , i t a l i j a n s k i m a r k s i s t i č n i t e o r e t i k ( . . f i l o z o f i j a
p r a k s e " ) ; s o u s t a n o v i t e l j KP Italije - L. LI
G R I E F U E L H E S . francoski blankist; eden od ustanoviteljev Splošne delavske
zveze ( 1 8 9 5 ) - 5 0 7
G R O T I U S . H U G O ( 1 5 8 3 - 1 6 4 5 ) , n i z o z e m s k i jurist in d r ž a v n i k ; „ o č e " z n a n o s t i
m e d n a r o d n e g a prava - 1 1 1 *
G U E R I N , D A N I E L (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s t r . 6 5 3 ) - 6 0 1 . 6 1 0 , 6 1 3 , 6 1 6 , 6 2 1 .
623,653.659
GUF.SDE. J U L E S ( 1 8 4 5 - 1 9 2 2 ) . francoski politik; predstavnik kolektivistično-revolucionarne usmeritve v f r a n c o s k e m socializmu; od 1893 večkrat poslanec,
1 9 1 4 / 1 5 tudi minister - 4 0 4 , 4 5 9
G U I E Y S S E , P A U L ( 1 8 4 1 - 1 9 4 1 ) . f r a n c o s k i m a t e m a t i k in p o l i t i k ; 1 8 9 5 / 9 6 m i n i ster za k o l o n i j e - 4 5 8 * . 4 6 6 *
G U I T E A N . C H A R L E S J U L E S . i z v e d e l a t e n t a t na a m e r i š k e g a p r e d s e d n i k a G a r fielda ( 1 8 8 1 ) - 535
G U 1 Z O T . F R A N C O I S P I E R R E G U I L L A U M E ( 1 7 8 7 - 1 8 7 4 ) , f r a n c o s k i d r ž a v n i k in
z g o d o v i n a r ; 1 8 4 0 - 1 8 4 8 vodil f r a n c o s k o n o t r a n j o in z u n a n j o p o l i t i k o ; z a s t o p a l
i n t e r e s e velike f i n a n č n e b u r ž o a z i j e - 2 2 3 *
G U L I V E R , j u n a k Su iftovega r o m a n a G u l i v e r j e v a
p o t o v a n j a
-8,27
G U T E N B E R G . J O H A N N E S ( m e d 1 3 9 4 in 1 3 9 7 - o k . 1 4 6 8 ) . n e m š k i i z u m i t e l j
tiskanja s p r e m i č n i m i litimi č r k a m i - 4 8 7 , 6 4 4
G U Y A U , M A R I E J E AN ( 1 8 5 4 - 1 8 8 8 ) . f r a n c o s k i f i l o z o f : e d e n n a j p o m e m b n e j š i h
f r a n c o s k i h p r e d s t a v n i k o v e v o l u c i o n i z m a in e k s t a t i č n e ž i v l j e n j s k e f i l o z o f i j e X L V I . 3 2 2 , 3 2 6 . 327
H A M P D E N , J A C K S O N J. - 6 1 8 *
H A U T F V I L L E , T A N C R Č D E DE ( u m r l 1 11 2), e d e n o d v o j s k o v o d i j prvega križarskega p o h o d a - 1 0 9
H A Y D E N . T O M (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , str. 6 5 3 ) - 5 7 8 . 6 5 3
H C B E R T . J A C O U E S R E N f i ( 1 7 5 7 - 1 7 9 4 ) . f r a n c o s k i r e v o l u c i o n a r , politik in novinar; radikalni jakobinec - 309
H E G E L . G E O R G W I L H E L M F R I E D R I C H ( 1 7 7 0 - 1 8 3 1 ) , z a d n j i in n a j v e č j i p r e d stavnik n e m š k e k l a s i č n e f i l o z o f i j e ; p r v i o b s e ž n o in z a v e s t n o p r i k a z a l d i a l e k t i č n e o b č e f o r m e g i b a n j a : p o m e m b n o vplival na Marxa m E n g e l s a t e r m a r k s i zem - X X V I I I , L X I . 2 5 5 , 5 1 7 , 6 4 9 . 6 5 0 , 6 5 9
H E I N E , H E I N R I C H ( 1 7 9 7 - 1 8 5 6 ) , n e m š k i r e v o l u c i o n a r n i p e s n i k in p u b l i c i s t ;
vodilni p r e d s t a v n i k M l a d e N e m č i j e ; u t e m e l j i t e l j m o d e r n e f e l j t o n i s t i k e - 4 6 9 *
H E I N E C C I U S , J O H A N G O T T L I E B ( 1 6 8 I - 1 7 4 1 ) . n e m š k i p r a v n i k — 111
H E L V E T I U S , C L A U D E A D R I E N ( 1 7 1 5 - 1 7 7 1 ) . f r a n c o s k i f i l o z o f ; ateist in razsvetljenec; predstavnik m e h a n i č n e g a materializma; eden ideologov francoske
revolucionarne buržoazije - 4 * . 652
H E N N E Q U I N , A N T O I N E L.OUIS M A R I E ( 1 7 8 6 - 1 8 4 0 ) . f r a n c o s k i pravnik - . 8 8
H E N R I K I V . ( 1 5 5 3 - 1 6 1 0 ) , f r a n c o s k i k r a l j o d 1 5 8 9 ; z a k l j u č i l verske v o j n e in
obnovil opustošeno deželo - 7
H E N R I K V I . ( 1 4 2 1 - 1 4 7 1 ) , a n g l e š k i kralj o d 1 4 2 2 . p o s m r t i Karla V I . t u d i f r a n c o s k i : d o k o n c a s t o l e t n e v o j n e izgubil vso c e l i n s k o p o s e s t r a z e n Calaisa - 7
H E N R Y . t . M I L E (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , str. 6 5 3 ) - XL1. X L I I , 4 0 1 . 6 5 3
H E R C E N . A L E K S A N D E R ( 1 8 1 2 - 1 8 7 0 ) . r u s k i p i s a t e l j ; s k u p a j z B e l i n s k i m vodiln i i d e o l o g n a p r e d n e g a g i b a n j a svojega časa - X L . 2 2 3 , 2 2 4 * . 4 0 6 , 6 5 4 , 6 5 7
I I E R V f i , G U S T A V E ( 1 8 7 1 - 1 9 4 4 ) . f r a n c o s k i n o v i n a r in p o l i t i k ; a n t i m i l i t a r i s t in
s o c i a l i s t ; p o prvi s v e t o v n i v o j n i s e j e o b r n i l k n a c i o n a l i z m u - 4 5 7
H E R W E G H , G E O R G ( 1 8 1 7 - 1 8 7 5 ) . n e m š k i r e v o l u c i o n a r in p o l i t i č n i p e s n i k ; k o t
organizator
in k o t
literat
sodeloval
v delavskem gibanju
223*
H E S S , M O S E S ( 1 8 1 2 - 1 8 7 5 ) , n e m š k i s o c i a l i s t i č n i p u b l i c i s t ; m l a d o h e g l o v e c ; propagiral f i l o z o f i j o d e j a n j a ; e d e n glavnih p r e d s t a v n i k o v n e m š k e g a r e s n i č n e g a
socializma - 6 8 *
HINS - 506
H I P O K R A T ( 4 6 0 - o k . 3 7 7 p r . n . š . ) . a n t i č n i z d r a v n i k , u t e m e l j i t e l j grškega zdravilstva; p r i p i s u j e m o m u H i p o k r a t o v o p r i s e g o , še d a n e s veljavna z d r a v n i š k a e t i č n a
načela - 199
H O B B E S . T H O M A S ( 1 5 8 8 - 1 6 7 9 ) , a n g l e š k i f i l o z o f in d r ž a v n i k : p o u d a r j a l odvisn o s t idej o d i n t e r e s o v - X X V I I , X L V , 6 3 8
H O F M A N N S T H A L . H U G O V O N ( 1 8 7 4 - 1 9 2 9 ) , avstrijski p e s n i k , d r a m a t i k in
esejist - 4 2 9
H O L B A C H , P A U L H E I N R I C H D I E T R I C H ( 1 7 2 3 - 1 7 8 9 ) , francoski filozof nemškega r o d u ; o s r e d n j i p r e d s t a v n i k r a d i k a l n e g a in b o j e v i t e g a krila f r a n c o s k e g a
razsvetljenstva - 652
H O R A C ( 6 5 - 8 p r . n . š . ) . r i m s k i p e s n i k , pisec o d in satir - 1 0 9
H O R N B O S T E L , o d v e t n i k Cmila H e n r y j a - 4 0 7
H U G O , V I C T O R ( 1 8 0 2 - 1 8 8 5 ) , f r a n c o s k i r o m a n t i č n i p e s n i k in p i s a t e l j : n a s p r o t nik N a p o l e o n a I I I . - 3 1 2 , 6 5 7
H U M B O L D T . W I L H E L M ( 1 7 6 7 - 1 8 3 5 ) . d r ž a v n i k , f i l o z o f in j e z i k o s l o v e c ; z a g o v o r n i k n o v e g a h u m a n i z m a , i z o b r a z b e in r a z v o j a o s e b n o s t i v h a r m o n i č n o , univerzalno celoto - XXIX, 614, 615
H U M E , D A V I D ( 1 7 1 1 - 1 7 7 6 ) . angleški filozof, vodilni mislec angleškega razsvetl j e n s t v a ; e k o n o m i s t in z g o d o v i n a r - X X V , 21
HUXLEY
tik -
1BSEN
A L D O U S ( 1 8 9 4 - 1 9 6 3 ) . a n g l e š k i p i s a t e l j , n o v i n a r m u m e t n o s t n i kriXLV
HENRIK
( 1 8 2 8 - 1 9 0 6 ) . norveški d r a m a t i k ; pisal d r u ž b e n o k r i t i č n e
m e ; ' v S k a n d i n a v i j i in N e m č i j i o d p r l p o t n a t u r a l i z m u - X L V 1 1 . 3 2 4
dra-
. 484
J A C K . R A Z P A R A Č , n e z n a n e c , ki je j e s e n i 1 8 8 8 v l o n d o n s k e m East E n d u surovo
p o k o n č a l pet prostitutk - 3 2 2 , 323
J A K O B , s v e t o p i s e m s k a o s e b a ; p r v i sin R e b e k e in
taka;
izpodrinil starejšega brata
Ezava; o č e dvanajsterih Izraelovih rodov - 33 . 1 0 9
J A K O B 11. ( 1 6 3 3 1 7 0 1 ). a n g l e š k i k r a l j o d 1 6 7 2 ; p o s k u s i l p o n o v n o s p o s t a v i t i
a b s o l u t i z e m in k a t o l i c i z e m - 15
_
J A N E Z K R S T N I K . s v e t i , o z n a n j e v a l e c p o k o r e , g l a s n i k b l i ž a j o č e g a se M e s i j e v c g a
kraljestva; krstil Jezusa v J o r d a n u - 4 3 * . 7 7 , 555
_
J A U R E S . J E A N ( 1 8 5 9 - 1 9 1 4 ) , f r a n c o s k i politik; r e f o r m i s t i č n i socialist; od 1 W 5
duhovni vodja združene socialistične stranke - 4 5 6 * . 4 5 8 . 4 6 0
J A Z O N , v grški mitologiji tesalski kraljevič, voditelj A r g o n a v t o v 09
JAY J O H N (1745 - 1 8 2 9 ) . ameriški pravnik m državnik; 1 7 7 8 / 7 9 predsednik
kontinentalnega kongresa, 1 7 8 9 / 9 5 predsednik vrhovnega sodisca. 1 7 9 5 / 1 8 0 1
newyorški guverner - XIII, XVII
J E F F E R S O N , T H O M A S ( 1 7 4 3 - 1 8 2 6 ) , t r e t j i p r e d s e d n i k Z D A ; v e l j a za u s t v a r j a l ca a m e r i š k e d e m o k r a c i j e ; p i s e c r a z g l a s a o n e o d v i s n o s t i Z D A ( 1 7 7 6 ) - XII
J E F T E . s v e t o p i s e m s k a o s e b a ; i z r a e l s k i s o d n i k , č i g a r z a p r i s e g a j e bila v z r o k s m r t i
njegove hčere - 109
. . , , • •
10 c .
JE H O V A lastno ime boga Izraelcev, sveto m neizrekljivo - 4 8 , 5 4
J E Z U S , s v e t o p i s e m s k a o s e b a ; u s t a n o v i t e l j k r š č a n s k e vere o d svojih u č e n č e v imen o v a n K r i s t u s - X L I I . 3 7 . 4 4 . 4 6 , 5 0 . 7 7 , 8 1 . 1 0 9 . 1 1 1. 11 3 , 1 5 2 , 2 3 4 . 2 3 7 ,
369.460.469.536,554.646.647
J O L L . J A M E S , a m e r i š k i p o l i t i k in z g o d o v i n a r - X X X I X . 6 1 0 . 6 1 3 . 6 j y
J U D E T E R N E S T E ( 1 8 5 1 - 1 9 4 3 ) , f r a n c o s k i n o v i n a r in u r e d n i k - 4 5 6
JUNG. CARL GUSTAV
( 1 8 7 5 - 1 9 6 1 ) . š v i c a r s k i p s i h o l o g in p s i h i a t e r ;
u č e n e c ; razvil a n a l i t i č n o p s i h o l o g i j o -
Freudov
554
K A K U S - 109
K A L 1 K L E S , o s e b a iz P l a t o n o v e g a d e l a G o r g i a s
n K A M BI Z I I . . p e r z i j s k i k r a l j o d 5 2 9 - 5 2 2 p r . n . š , 5 2 5 s, je p o d r e d i l E g . p t - 6
K A N T I MM A N UE L ( 1 7 2 4 - 1 8 0 4 ) . prvi p r e d s t a v n i k n e m š k e k l a s . c n e U o z o h j e .
m l t e m a t i k in n a r a v o s l o v e c ; u t e m e l j i l k r i t i č n o ali t r a n s c e n d e n t a l n o H l o z o t i j o 74 190 3 2 6 4 6 8 4 6 9 . 6 1 5
K A R A K . O Z O V , DM1TR1J V L A D I M I R O V 1 Č
,1840-1866).
rusk.
revolucionar;
1 8 6 6 pripravil a t e n t a t na carja A l e k s a n d r a II.; o b e š e n - 2 U U
K A R E L I . V E L I K I ( 7 4 2 - 8 1 4 ) . f r a n k o v s k i k r a l j ( o d 7 6 8 ) in r i m s k i c e s a r ( o d 8 0 0 )
KAREL
X. ( 1 7 5 7 - 1 8 3 6 ) . francoski kralj od 1824 d o 1 8 3 0 ; r e a k c i o n a r n a
nja politika; padec v julijski revoluciji -
K A R P O C R A T E S iz A l e k s a n d r i j e ( 2 . s t . ) . f i l o z o f g n o s t i k - X X I V
KATON
MARK
PORCIJ
(95-46
notra-
82
_
pr.n.š.), rimski državnik; o d l o č e n
nasprotnik, po njegovi zmagi v državljanski
vojn,
naredil s a m o m o r ;
p o s t a l s i m b o l re p u b l i k a n s k e g a u p o r a p r o t i m o n a r h i j i - 4 , 1 0 3
Cezarjev
pozneje
K A U T S K V . K A R L ( 1 8 5 4 - 1 9 3 8 ) . a v s t r i j s k o - n e m š k i p o l i t i k in m a r k s i s t i č n i t e o r e t i k : socialist; e d e n o d v o d i t e l j e v 11. i n t e r n a c i o n a l e - 4 7 1 , 4 7 4
KENDALL, WALTER - 620,622
K E P L E R . J 0 1 1 A N N E S ( 1 5 7 1 - 1 6 3 0 ) , n e m š k i n a r a v o s l o v e c ; o d k r i l z a k o n e o giban j u p l a n e t o v in d o k o n č n o u t r d i l h e l i o c e n t r i č n i s i s t e m - 6 4 7
K E Y N E S . J O H N M A Y N A R D ( 1 8 8 3 - 1 9 4 6 ) , angleški n a c i o n a l n i e k o n o m i s t ; razvil t e o r i j o o h r a n j a n j a p o l n e z a p o s l e n o s t i v l i b e r a l n e m g o s p o d a r s t v u - 6 1 4 *
K1BUTZIM, IZRAELI
616*
KIDRON. MICHAEL - 622*
KIR II. ( u m r l 5 2 9 p r . n . š . ) , sin K a m b i z a I. in o č e K a m b i z a II., p e r z i j s k i k r a l j o d
5 5 9 p r . n . š . ; osvojil L i d i j o in B a b i l o n i j o - 6
K I S E L E V ( 1 7 8 8 - 1 8 7 2 ) , ruski veleposlanik v Parizu - 2 2 3
K L E M E N T A L E K S A N D R I J S K I . grški c e r k v e n i p i s a t e l j iz 2. st.; p o v e z o v a l cerkveno izročilo s platonsko-stoiško filozofijo - 6 4 6
K L O D V 1 K ( 4 6 5 - 5 1 1 ) , f r a n k o v s k i k r a l j iz r o d b i n e M e r o v i n g o v ; u s t a n o v i t e l j f r a n k o v s k e g a kraljestva - 1 0 9
K O P E R N I K , N I K O L A J ( 1 4 7 3 - 1 5 4 3 ) . poljski a s t r o n o m ; utemeljitelj heliocentrič n e g a vesoljskega s i s t e m a - 8 3 , 3 6 9 . 6 4 7
K O R N E R , T H E O D O R ( 1 7 9 1 - 1 8 1 3 ) , nemški pesnik; d o m o v i n s k e pesmi osvobodilnega g i b a n j a - 4 7 3
K O S C I U S Z K O , T A D E U S Z A N D R Z E J B O N A V E N T U R A ( 1 7 4 6 - 1 8 1 7 ) , poljski
v o j s k o v o d j a in o s v o b o d i t e l j ; p o d r u g e m r a z k o s a n j u P o l j s k e vodil n a c i o n a l n o
v s t a j o ( 1 7 9 4 ) , ki so j o z a d u š i l e r u s k e in p r u s k e č e t e - 3 1 1
K R A V Č I N S K 1 , S E R G E J M 1 H A J L O V I Č (STEPNICK) ( 1 8 5 1 - 1895), ruski atent a t o r : 1 8 7 8 u b i l šefa p o l i c i j e v P e t r o g r a d u ; d o b e r K r o p o t k i n o v p r i j a t e l j - XL
K R I S T U S - glej J E Z U S
K R O P O T K I N . P J O T R A L E K S E J E V I Č (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , str. 6 5 3 ) - X X I I ,
XXIII. XL, X L I I I - X L V H I , LXVII1. LXIX, 264, 276, 304, 314, 321. 329,
334. 3 4 1 - 3 4 7 , 351. 352. 354, 355. 3 9 2 , 4 4 0 , 4 9 1 , 5 5 2 , 6 3 8 , 6 3 9 , 6 4 0 . 6 4 2 -645.649.651, 653-659
K R U M M A C H E R , G O T T E R I E D D A N I E L ( 1 7 7 4 - 1 8 3 7 ) . nemški evangelistični
t e o l o g ; i z h a j a l iz p i e t i z m a - 6 4
K S E R K S E S I. ( o k . 5 1 9 - 4 6 5 p r . n . š . ) . p e r z i j s k i kralj o d 4 6 8 - 4 6 5 p r . n . š . , sin Darija I.; z a t r l u p o r e v E g i p t u in B a b i l o n i j i ; n e u s p e š n o p o s k u š a l z a v z e t i G r č i j o
(perzijske vojne) - 6
K U L L M A N , a t e n t a t o r na B i s m a r c k a - 5 3 5
LABORI. Dreyfusov odvetnik - XLI
L A B O U L A Y E , Č D O U A R D R E N C L E E E B U R E ( 1 8 1 1 - ? ), f r a n c o s k i p r a v n i k ,
p u b l i c i s t in z g o d o v i n o p i s e c - 1 5 2
L A B R I O L A . A N T O N I O ( 1 8 4 3 - 1 9 0 4 ) . italijanski filozof marksist - 6 5 8
L A N D A U E R . G U S T A V (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s t r . 6 5 4 ) - 4 2 6 , 6 5 4
L A S S A L L E . E E R D I N A N D ( 1 8 2 5 - 1 8 6 4 ) , n e m š k i socialist: s o d e l o v a l v r e v o l u c i j i
1 8 4 8 ; organizator nemškega delavskega gibanja; zagovornik mirnega prehoda v
socializem - 2 2 2 , 2 5 9 , 2 6 1 , 2 6 2
L E H M A N N (ni j a s n o , k a t e r i L e h m a n n j e m i š l j e n ) - 3 8 7
L E N I N , V L A D I M I R I L J I C ( 1 8 7 0 - 1 9 2 4 ) , v o d i t e l j r u s k i h b o l j š e v i k o v in o k t o b r ske r e v o l u c i j e , p o n j e j p a r t i j e in d r ž a v e - X I V , X V I I I , X I X , X X I I I , X L V I I XLIX. LIX. L X V I I - L X X I , 3 4 1 - 3 4 6 , 351, 352, 508, 5 1 9 , 554, 589, 595,
596,614.620,628, 650,658
L E R O U X , P I F . R R E ( 1 7 9 7 - 1 8 7 1 ), f r a n c o s k i p u b l i c i s t ; u t o p i č n i socialist; p r i s t a š
S a i n t - S i m o n a ; č l a n u s t a v o d a j n e ( 1 8 4 8 ) in z a k o n o d a j n e ( 1 8 4 9 ) s k u p š č i n e 126.657
L E V A L G A S T O N . p s e v d o n i m f r a n c o s k e g a m a r k s i s t a in p a c i f i s t a ; u d e l e ž e n e c š p a n ske d r ž a v l j a n s k e v o j n e - L I L 5 5 7 * . 6 0 4
L E V I A T H A N - z m a j k a o s a v p o d o b i k a č e , k i ga je p r e m a g a l J e h o v a - L X X 1
LEV1-STR AUSS. C L A U D E (1908). francoski etnolog; utemeljitelj strukturalne
antropologije - 638
I J E B K N E C H T , W1LHELM 1'HILIPP M A R T I N C R I S T I A N L U D W I G
(18261 9 0 0 ) . n e m š k i f i l o l o g in p u b l i c i s t ; e d e n o d v o d i t e l j e v n e m š k e g a in m e d n a r o dnega delavskega gibanja - 2 6 3
L I K U R G , mitološki zakonodajalec Šparte
106. 109. 196
LINCOLN, A B R A H A M ( 1 8 0 9 - 1 8 6 5 ) , ameriški politik; 1 8 6 1 - 6 5 predsednik
Z D A ; I 862 odpravil suženjstvo; umrl kot žrtev a t e n t a t a - XII, 5 3 5
L I S T E R , E N R I Q U E . eden p o m e m b n e j š i h poveljnikov republikanske vojske v
španski državljanski vojni: 1939 vrhovni poveljnik; član KP Španije - LVIII.
607
LIVIJ. T I T (59 pr.n.š.
17 n . š . ) , r i m s k i z g o d o v i n a r ; n a p i s a l z g o d o v i n o R i m a v
142 knjigah - 76
L O C K E , J O H N ( 1 6 3 2 - 1 7 0 4 ) . a n g l e š k i f i l o z o f , e k o n o m i s t in p o l i t i č n i p i s e c ; u t e meljitelj angleškega empirizma - 4 * . 8
L O M B R O S O . C E S A R E ( 1 8 3 5 - 1 9 0 9 ) . italijanski a n t r o p o l o g ; p r o f e s o r kriminalne
antropologije - 283
L O N G . P R I S C I L L A (roj. 1 9 4 3 ) . ameriška publicistka - 6 1 7 *
L O R E N Z O , A N S E L M O . član II. i n t e m a c i o n a l e ; p o d p i r a l m e d n a r o d n o anarhistično gibanje; umrl 1914
Lil
LOUIS, P H I L I P P E ( 1 7 7 3 - 1 8 5 0 ) , francoski ,.meščanski" kralj ( 1 8 3 0 - 1 8 4 8 ) ; p o d
njim hiter razvoj f r a n c o s k e velike b u r ž o a z i j e - 3 0 9 , 5 0 9 , 5 4 0 , 6 5 7
L U D V I K XIII. ( 1 6 1 0 - 1 6 4 3 ) , f r a n c o s k i kralj; p o d n j i m z a d u š e n a vstaja h u g e n o t o v
- 109
L U D V I K X I V . ( 1 6 3 8 - 1 7 1 5 ) . f r a n c o s k i kralj v letih 1 6 4 3 - 1 7 15; a b s o l u t i s t i č n i
vladar; i m e n o v a n tudi „ s o n č n i k r a l j " - 7, 86, 109
L U D V I K XV. ( 1 7 1 0 - 1 7 7 4 ) , francoski kralj v letih 1 7 1 5 - 1 7 7 4 - 8
L U D V I K X V I . ( 1 7 5 4 - 1 7 9 3 ) , f r a n c o s k i kralj v letih 1 7 7 4 - 1 7 9 2 ) ; z a d n j i kralj
f e v d a l n o a b s o l u t i s t i č n e F r a n c i j e ; m e d r e v o l u c i j o j e bil o b s o j e n n a s m r t in g i l j o tmiran - 82
L U D V I K B O N A P A R T E (1 7 7 8 - 1 8 4 6 ) , b r a t N a p o l e o n a L , n i z o z e m s k i k r a l j - 8 2
L U N A C A R S K I , A N A T O L I J ( 1 8 7 5 - 1 9 3 3 ) , ruski marksistični literarni teoretik,
z g o d o v i n a r in k r i t i k , p i s a t e l j in p o l i t i k ; 1 9 1 7 / 2 9 s o v j e t s k i l j u d s k i k o m i s a r za
prosveto - X L V
L U T H E R , M A R T I N ( 1 4 8 3 - 1 5 4 6 ) . n e m š k i t e o l o g ; r e f o r m a t o r ; z a č e t n i k in u t e m e ljitelj n e m š k e g a p r o t e s t a n t i z m a - X I I , 3 1 6 , 3 3 6 . 3 6 9 . 4 7 0 * . 6 4 7
L U T H E R , K I N G M A R T I N ( 1 9 2 9 - 1 9 6 8 ) , a m e r i š k i v o d i t e l j č r n s k e g a g i b a n j a za
državljanske pravice; u m o r j e n - XII
L U X E M B U R G , R O Z A ( 1 8 7 0 - 1 9 1 9 ) , n e m š k a s o c i a l i s t i č n a p o l i t i č a r k a in t e o r e t i č a r k a ; sodelovala v revoluciji v Berlinu 1919; skupaj s Karlom L i e b k n e c h t o m
ustanovila Zvezo spartakovcev - XIV. XVIII, 655
MABILE, P I E R R E (1752 - 1836), francoski pravnik - 5 5 5 *
M A C C H I A V E L L I , N I C C O L O ( 1 4 6 9 - 1 5 2 7 ) . i t a l i j a n s k i d r ž a v n i k in z g o d o v i n o p i s e c ; v s v o j i h spisih o b l i k o v a l p r v o m e š č a n s k o t e o r i j o d r ž a v e - 1 9 3 , 6 4 6
M A C K A Y , J O H N H E N R Y ( 1 8 6 4 - 1 9 3 3 ) , n e m š k i p e s n i k škotskega p o r e k l a ; indiv i d u a l i s t i č n i h in a n a r h i s t i č n i h n a z o r o v - 6 3 7
M A H N O , N E S T O R (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s t r . 6 5 5 ) - L , 4 9 1 , 6 4 9 , 6 5 0
M A I N E , H E N R Y J A M E S S U M M E R ( 1 8 2 2 - 1 8 8 8 ) , angleški pravnik; p o m e m b n a
d e l a iz p r i m e r j a l n e z g o d o v i n e p r a v a - 4 6 7 * . 5 5 1 , 5 5 2
M A L A T E S T A . E R R I C O (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , str. 6 5 5 ) - X X I I , X X I I I , X L .
X L 1 V , L I . 35 3 . 4 3 3 . 4 4 4 , 4 9 1 . 6 5 5 , 6 5 8
MALINONVSKI. BRONISLAVV ( 1 8 8 4 - 1 9 4 2 ) , a m e r i š k i a n t r o p o l o g in e t n o l o g poljskega p o r e k l a ; r a z i s k o v a n j a v M e l a n e z i j i in N o v i G v i n e j i - 6 3 8
M A L T H U S . T H O M A S R O B E R T ( 1 7 6 6 - 1 8 3 4 ) , angleški e k o n o m i s t ; avtor populacijske t e o r i j e , p o k a t e r i p r e b i v a l s t v o n a r a š č a v g e o m e t r i č n e m , ž i v l j e n j s k e p o t r e b š č i n e p a v a r i t m e t r i č n e m z a p o r e d j u , v č e m e r n a j bi bil izvor r e v š č i n e n e k a terih slojev - 3 7 5
M A N D A R , MICHEL PHILIPPE ( 1 7 5 9 - 1 8 2 3 ) , francoski pisatelj; udeleženec francoske revolucije - 3 0 9
M A N Z O N I , A L E S S A N D R O ( 1 7 8 5 - 1 8 7 3 ) . italijanski p e s n i k in p i s a t e l j ; r o m a n t i k
evropskega pomena - 4 7 3 *
M A O Z E D O N G ( 1 8 9 3 - 1 9 7 6 ) , k i t a j s k i r e v o l u c i o n a r , p o l i t i k in p e s n i k ; o d 1 9 3 4 / 3 5
p r e d s e d n i k CK KP K i t a j s k e ; o d 1 9 4 9 p r e d s e d n i k LR K i t a j s k e - 6 5 1
M A R A T. J E A N P A U L ( 1 7 4 4 - 1 7 9 3 ) , f r a n c o s k i r e v o l u c i o n a r , p o l i t i k in p u b l i c i s t ;
radikalni j a k o b i n e c ; vodil strmoglavljenje žirondistov
1 17. 3 0 9 , 3 1 2 , 5 3 5
M A R C H A I S , G E O R G E S ( r o j . 1 9 2 0 ) , f r a n c o s k i s i n d i k a l i s t i č n i in k o m u n i s t i č n i
politik - 5 9 0
M A R C U S E , H E R B E R T ( 1 8 9 8 - 1 9 7 9 ) , n e m š k o a m e r i š k i f i l o z o f in s o c i o l o g ; kritič n o razvil s o c i a l n o - t e o r e t s k e n a s t a v k e H e g l a , M a r x a in F r e u d a - 6 5 1
M A R I J ( 1 5 6 - 8 6 p r . n . š . ) , r i m s k i v o j s k o v o d j a , t r i b u n in k o n z u l ; l e t a 8 8 z a č e l v o j n o
p r o t i v r h o v n e m u v o j a š k e m u p o v e l j n i k u Suli - 6
M A R I J A , s v e t o p i s e m s k a o s e b a - 37
M A R I J A T E R E Z I J A ( 1 7 1 7 - 1 7 3 0 ) , vladarica habsburških dežel od 1 7 4 0 - 1 7 8 0 ;
p r a v n e , k u l t u r n e in d r u g e r e f o r m e - 7
M A R K A V R E L 1 J ( 1 2 1 - 1 8 0 ) , r i m s k i cesar ( 1 6 1 - 1 8 0 ) ; n a s p r o t n i k k r š č a n s t v a ;
v č a s u n j e g o v e v l a d a v i n e z a t o n r i m s k e g a cesarstva - 4 6 9
M A R L B O U R G H . J O H N C H U R C H I L L ( 1 6 5 0 - 1 7 2 2 ) . b r i t a n s k i v o j s k o v o d j a in
p o l i t i k ; 1 7 0 1 vodil a n g l e š k e č e t e n a N i z o z e m s k e m ; p o d v l a d a v i n o A n e (od
1 7 0 2 ) n a j v p l i v n e j š i m o ž v Angliji - 7
M A S A R Y K , T O M A Š ( 1 8 5 0 - 1 9 3 7 ) , č e h o s l o v a š k i d r ž a v n i k in f i l o z o f ; b o r e c za
s a m o s t o j n o s t č e h o s l o v a š k e d r ž a v e in n j e n prvi p r e d s e d n i k ( 1 9 1 8 ) - 6 5 8
M A R T Y , A N D R Č (1 8 8 6 — 1 9 5 6 ) , f r a n c o s k i p o l i t i k : k o m u n i s t i č n i p o s l a n e c ; g e n e r a l n i i n š p e k t o r m e d n a r o d n i h brigad v š p a n s k i d r ž a v l j a n s k i v o j n i - 5 9 0
M A R X , K A R L ( 1 8 1 8 - 1 8 8 3 ) , nemški filozof; utemeljitelj historičnega materializ m a in z n a n s t v e n e g a s o c i a l i z m a - X X X V , X X X V I I I , L I X - L X V I I I , L X X , 4 5 * .
222, 251, 254, 255, 259, 261, 263, 342, 428, 455, 462, 4 7 4 , 5 0 6 , 5 0 9 , 5 5 3 .
589, 6 1 3 - 6 1 7 , 619, 6 2 3 - 6 3 0 * . 640, 643, 6 4 9 - 6 5 1 , 6 5 6 - 6 5 9
M A S A C C I O . T O M M A S S O ( 1 4 0 1 - 1 4 2 8 ) , i t a l i j a n s k i slikar; e d e n o d u t e m e l j i t e ljev r e n e s a n č n e g a slikarstva - 5 4 9 *
M A S S I N G H A M . H A R O L D J O H N ( 1 8 8 0 - 1 9 5 2 ) , angleški pisatelj - 6 3 9
MATTICK, P A U L ( 1 9 0 4 - 1 9 8 1 ) , teoretik s področja kritike politične ekonomije
- 614*. 617*
M A U R I N . J O A Q U I N . u d e l e ž e n e c š p a n s k e d r ž a v l j a n s k e v o j n e in u s t a n o v i t e l j k a t a l o n s k e k o m u n i s t i č n e p a r t i j e ; p r i z a d e v a l s i j e za n e o d v i s n o s t o d s o v j e t s k e g a vpliva; p o v o j n i e m i g r i r a l v Z D A - Lil
MAUVAIS. LEON
590
M A Z Z I N I , G I U S E P P E ( 1 8 0 5 - 1 8 7 2 ) , italijanski revolucionar, eden vodilnih preds t a v n i k o v n a c i o n a l n e g a o s v o b o d i l n e g a g i b a n j a ; 1 8 7 1 je n a s t o p i l p r o t i Pariški
komuni - 178*, 196*. 223*
M A X I M O E F , anarho-sindikalist - XLVIII
Mc K I N L E Y , W I L L I A M ( 1 8 4 3 - 1 9 0 1 ) . s e v e r n o a m e r i š k i r e p u b l i k a n s k i p o l i t i k ;
1 8 9 7 - 1 9 0 1 predsednik Z D A : umrl kot žrtev a t e n t a t a - 4 2 7 , 4 2 9 , 5 3 5
M E H R I N G , F R A N Z ( 1 8 4 6 - 1 9 1 9 ) , n e m š k i marksist; pisal o d e l a v s k e m g i b a n j u , o
e s t e t i k i in z g o d o v i n i k n j i ž e v n o s t i -
506
L A M E N N A I S , F E L I C I T E R O B E R T ( 1 7 8 2 - 1 8 5 4 ) , f r a n c o s k i k a t o l i š k i t e o l o g in
p i s a t e l j ; 1 8 3 6 p r e l o m i l s c e r k v i j o in se u s m e r i l k s o c i a l i z m u M£RIGAUD -
649
405
M E T T E R N I C H , C L E M E N S L O T H A R W E N Z E L ( 1 7 7 3 - 1 8 5 9 ) , avstrijski politik
in d i p l o m a t ; 1 8 0 9 - 1 8 2 1 z u n a n j i m i n i s t e r , 1 8 2 1 - 1 8 4 8 k a n c l e r ; u s t v a r i l z l o g l a s n i p o l i c i j s k o - a b s o l u t i s t i č n i r e ž i m , ki j e z a t i r a l n a c i o n a l n a in o s v o b o d i l n a
gibanja; v m e d n a r o d n i politiki steber Svete alianse - 35
M I C H E L , C L f e M E N C E L O U 1 S E ( 1 8 3 3 - 1 9 0 5 ) , f r a n c o s k a r e v o l u c i o n a r k a in p u b l i c i s t k a ; u d e l e ž e n k a P a r i š k e k o m u n e ; b o j e v n i c a za ž e n s k e p r a v i c e - 3 5 3
M 1 L L , J O H N S T U A R T ( 1 8 0 6 - 1 8 7 3 ) , a n g l e š k i p o z i t i v i s t i č n i f i l o z o f in e k o n o m i s t ; m o ž n o s t za p r e v l a d a n j e p r o t i s l o v i j v k a p i t a l i z m u je v i d e l v r e f o r m i
sistema razdelitve - 615
M I N E R V A , r i m s k a b o g i n j a r o k o d e l s t v a ; R i m l j a n i so j o p o z n e j e e n a č i l i z A t e n o MIRABEAU,
HONORE
GABRIEL
VICTOR
RIQUETI
(1749-1791),
politik
f r a n c o s k e b u r ž o a z n e r e v o l u c i j e ; z a g o v o r n i k i n t e r e s o v b u r ž o a z i j e in p o m e š č a n jenega plemstva - 309, 4 8 4
M I R B E A U , O C T A V E ( 1 8 4 8 - 1 9 1 7 ) , francoski pisatelj - XXI, 6 1 0 *
M O H A M E D ( o k . 5 7 0 - 6 3 2 ) , u s t a n o v i t e l j islamske vere - 6
M O J Z E S , v e l i k i v o d i t e l j in z a k o n o d a j a l e c , ki j e I z r a e l c e o d p e l j a l iz E g i p t a ( 1 3 . st.
pr.n.š.) -
196,572
M O L O H , f e n i č a n s k i b o g s o n c a , o g n j a in v o d e . k i so m u ž r t v o v a l i o t r o k e , z l a s t i
prvorojence -
560
MONATTE - 507
M O N T E S Q U I E U , C H A R L E S ( 1 6 8 9 - 1 7 5 5 ) , f r a n c o s k i p i s a t e l j in m i s l e c ; r a z s v e tljenec; zagovornik ustavne m o n a r h i j e ; eden idejnih p r e d h o d n i k o v francoske
revolucije - 112, 290
M O N T S E N Y , F E D E R I C A , španska publicistka; v Nacionalni zvezi delavcev delovala k o t a g i t a t o r k a ; m e d š p a n s k o d r ž a v l j a n s k o v o j n o m i n i s t r i c a za z d r a v j e ; p o
vojni prebežala v Francijo - 6 0 9
M O O R , K A R L , lik iz S c h i l l e r j e v e d r a m e R a z b o j n i k i
M O O R E , H E N R Y (roj. 1 8 9 8 ) , angleški kipar - 5 5 6 *
-200
M O R E L L Y ( 1 8 . st.), f r a n c o s k i f i l o z o f ; z a s t o p a l ideje ti. egalitarnega
komunizma
- 126
M O R S E , E D W A R D ( 1 8 3 8 - 1 9 2 5 ) , a m e r i š k i z o o l o g ; a v t o r dela
G l i m s e s
of
C h i n a a n d
Cliinese
H o m e s ( 1 9 0 2 ) - 576
M O R U S , T H O M A S ( 1 4 7 8 - 1 5 3 5 ) , a n g l e š k i u č e n j a k in d r ž a v n i k ; p o d H e n r i k o m V I I I . l o r d - k a n c l e r , t o d a k e r se j e u p r l , d a bi g a r a z g l a s i l za c e r k v e n e g a
p o g l a v a r j a in t a k o l o č i l a n g l e š k o n a c i o n a l n o c e r k e v o d r i m s k e o b l a s t i , j e bil
o b s o j e n in u s m r č e n ; p r o g l a š e n za s v e t n i k a - 1 2 6 , 1 4 8
M O S T , J O H A N N (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s t r . 6 5 6 ) - XL11, 3 8 5 , 4 9 1 , 6 5 0 , 6 5 2 ,
656
MOVVBRAY, angleški anarhist - 4 2 6 , 4 2 7
M U H S A M , E R I C H (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s t r . 6 5 6 ) - 4 7 5 , 6 5 6
MUNIS, G. - 607
M U N Z E R , T H O M A S ( 1 4 8 9 - 1 5 2 5 ) , n e m š k i t e o l o g in r e v o l u c i o n a r ; n e k a j č a s a
Luthrov privrženec, p o t e m nasprotnik; 1525 voditelj v nemški k m e č k i vojni;
predstavnik zgodnjega utopičnega socializma - XXIV
M U S S O L I N I , B E N I T O ( 1 8 8 3 - 1 9 4 5 ) , italijanski fašistični politik; d i k t a t o r o d
1925 - 5 4 4 , 5 5 4 , 6 5 8
N A B O T , s v e t o p i s e m s k a o s e b a ; l a s t n i k v i n o g r a d a o b p a l a č i izraelskega k r a l j a Ahab a ; A h a b u ni h o t e l p r o d a t i v i n o g r a d a ; z a r a d i l a ž n e o b t o ž b e , da j e klevetal
kralja in b o g a , o b s o j e n na s m r t in k a m e n j a n - 9 1 , 1 0 3
N A P O L E O N L . B O N A P A R T E ( 1 7 6 9 - 1 8 2 1 ), f r a n c o s k i v o j s k o v o d j a , d r ž a v n i k in
cesar; 1 7 9 9 izvedel d r ž a v n i u d a r in u v e d e l k o n z u l a t ; o b s e ž n e r e f o r m e , m e d
d r u g i m n o v k a z e n s k i in civilni z a k o n i k - 8 5 . 8 6 , 8 9 , 1 0 2 , 1 7 8 * , 3 0 9 3 2 7
514,541,544
N A P O L E O N III., L.OUIS C H A R L E S B O N A P A R T E ( 1 8 0 8 - 1 8 7 3 ) , n e č a k N a p o l e o n a L ; 1 8 4 8 - 1 8 5 2 p r e d s e d n i k D r u g e r e p u b l i k e ; p o d r ž a v n e m u d a r u se j e
o k l i c a l za cesarja ( 1 8 5 2 - 1 8 7 1 ) - 4 6 7 , 5 4 1
N E G R 1 . A D A ( 1 8 7 0 - 1 9 4 5 ) . i t a l i j a n s k a p e s n i c a in pisateljica - 4 8 5
N E M R O D . h e b r . N I M R O D . sveti lovec v h e b r e j s k i m i t o l o g i j i - 1 0 9
N E R O N ( 3 7 - 6 8 ) . r i m s k i c e s a r o d 5 4 ; n a d a l j e v a l d e s p o t s k o p o l i t i k o cesarja Tiber i j a , k r č i l s e n a t s k e pravice in u t r j e v a l c e s a r s k o o b l a s t - 4 0
N E T T L A U , M A X (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , str. 6 5 6 ) - 5 4 0 , 6 3 3 , 6 5 6 , 6 6 0
N E W T O N . 1 S A A C ( 1 6 4 2 - 1 7 2 7 ) , a n g l e š k i f i z i k , m a t e m a t i k in a s t r o n o m ; u t e m e l j i t e l j k l a s i č n e f i z i k e in višje m a t e m a t i k e - 6 4 7
N I C O L E , P I E R R E , s o a v t o r n a j p o m e m b n e j š e g a dela A n t o i n a A r n a u l d a L a 1 o gique
ou
l'art
de p e n s e r
(1662)- 11 1
N I E T Z S C H E , E R 1 E D R 1 C H ( 1 8 4 4 - 1 9 0 0 ) , n e m š k i f i l o z o f ; učil . . p r e v r e d n o t e n j e
vseh v r e d n o t " : p r o t i s u ž e n j s k i m o r a l i k r š č a n s t v a in veri v o n s t r a n o s t p o t r j e v a nje z e m e l j s k e g a ž i v l j e n j a v n j e g o v e m , , v e č n e m v r a č a n j u e n a k e g a " - 5 4 1 5 4 9
550,551,654
N I K O L A J I. ( 1 7 9 6 - 1 8 5 5 ) , r u s k i car od 1 8 2 5 - 1 8 5 5 ; c e n t r a l i s t in z a g o v o r n i k
svete a l i a n s e ; zadušil v s t a j o d e k a b r i s t o v 1 8 2 5 . p o l j s k o v s t a j o 1 8 3 0 / 3 1 in p o m a gal pri z a d u š i t v i m a d ž a r s k e r e v o l u c i j e 1 8 4 8 - 2 2 3 *
N I N , A N D R E S . španski d e l e g a t v k o m i n t e r n i ; s e k r e t a r T r o c k e g a ; u d e l e ž e n e c španske d r ž a v l j a n s k e v o j n e ; a g e n t j e G P U so ga likvidirali m a j a 1 9 3 7 - Lil
O D I S E J , j u n a k iz H o m e r o v e
l l i a d e
in
O d i s e j e ;
k r a l j I t a k e in grški
v o j s k o v o d j a ; o d l i k o v a l s e j e p o h r a b r o s t i in p r e m e t e n o s t i - 109
O E R I N D U R . grof - 391
O G A R J E V , N I K O L A J P L A T O N O V I Č ( 1 8 1 3 - 1 8 7 7 ) , ruski revolucionarni demok r a t ; p e s n i k in p u b l i c i s t ; p r i j a t e l j in s o b o r e c A. H e r c n a - 2 2 3 *
O K A K U R A , K A K U Z O ( 1 8 6 2 - 1 9 1 3 ) , j a p o n s k i e s t e t in u m e t n o s t n i k r i t i k ; p r e d s t a v n i k g i b a n j a za o b n o v o k l a s i č n e j a p o n s k e u m e t n o s t i - 5 7 3 , 5 7 6
O R E S T . v grški m i t o l o g i j i sin K l i t a i m n e s t r e in A g a m e m n o n a ; z a r a d i u b o j a o č e t a
se je m a š č e v a l nad m a t e r j o in n j e n i m l j u b i m c e m - 5 8
O R W E L L . G E O R G E ( 1 9 0 3 - 1 9 5 0 ) , a n g l e š k i p i s a t e l j in n o v i n a r ; u d e l e ž e n e c španske d r ž a v l j a n s k e v o j n e ; k o m u n i s t , k a s n e j e č l a n a n g l e š k e l a b u r i s t i č n e s t r a n k e LIV
O W E N , R O B E R T ( 1 7 7 1 - 1 8 5 8 ) , a n g l e š k i u t o p i č n i socialist; b o r e c za pravice
d e l a v c e v in socialni r e f o r m a t o r ; izvor vseh krivic v k a p i t a l i s t i č n i d r u ž b i so p o
n j e g o v e m p r i v a t n a l a s t n i n a , religija in m e š č a n s k a z a k o n s k a zveza - 1 2 6 , 1 4 8 ,
268,347,506,542
O X E N S T I E R N A (ni j a s n o , za k a t e r e g a O x e n s t i e r n o g r e ) - 3 7 3
P A I L T H O R P E , G . W. - 5 5 8 *
P A L E Y , VVILLIAM ( 1 7 4 3 - 1 8 0 5 ) , a n g l e š k i a n g l i k a n s k i t e o l o g in f i l o z o f ; p r e d s t a v n i k u t i l i t a r i z m a ; p o n j e g o v e m je n a j v i š j a a v t o r i t e t a v m o r a l i b o ž j a volja - 3 6 7
P A N N E K O E K , A N T O N ( 1 8 7 3 - 1 9 6 0 ) , n i z o z e m s k i levi s o c i a l n i d e m o k r a t , n a t o
komunist; teoretik ..komunizma svetov" - 620, 622
P A S C A L . B L A 1 S E ( 1 6 2 3 - 1 6 6 2 ) , f r a n c o s k i m a t e m a t i k in f i l o z o f : l i t e r a r n o n a j p o m e m b n e j š i z a g o v o r n i k j a n z e n i z m a - 7 1 , 7 3 , 1 11
P A S S A N T E , G l O V A N N I . a t e n t a t o r n a i t a l i j a n s k e g a k r a l j a U m b e r t a 1. ( 1 9 0 0 ) XL
PATTEN, PHILIP VAN - LXVI. 613*
PAUL, WILL1AM - 620, 622
P A V E L ( o k . 1 0 - o k . 6 5 ) , a p o s t o l iz T a r z e : u t i r a l p o t k r š č a n s t v u - 1 3 2 , 1 5 2
P E 1 R A T S , J O S E (roj. 1 9 0 8 ) , a n a r h i s t i č n i aktivist; v španski državljanski vojni
pripadnik Durrutijevih č e t : generalni sekretar španske N a c i o n a l n e zveze delavcev - 6 0 1 , 6 0 5
P E L L O U T I E R . F E R N A N D . f r a n c o s k i revolucionarni sindikalist; nasproti politič n i in p a r l a m e n t a r n i a k c i j i z a g o v a r j a l e k o n o m s k i p r i t i s k - 6 1 8 *
P E R I K L E J ( o k . 4 9 3 - 4 2 9 p r . n . š . ) , a t e n s k i d r ž a v n i k in v o j s k o v o d j a : v o d j a a t e n s k e
d e m o k r a c i j e v času njenega najvišjega k u l t u r n e g a razcveta - 8 3 *
P E S T A L O Z Z I . J O H A N N H E I N R I C 1 1 ( 1 7 4 6 - 1 8 2 7 ) , švicarski p e d a g o g : utemeljit e l j m o d e r n e p e d a g o g i k e ; o d p r l in v o d i l v e č v z g o j n i h u s t a n o v - 2 7 7 , 2 8 1
P E S T A R A . A N G E L (umrl 1937), delegat španske Nacionalne zveze delavcev v
K o m i n t e r n i ; p o r a z h a j a n j i h v s t r a n k i u s t a n o v i l S i n d i k a l i s t i č n o s t r a n k o , k i j e na
volitvah 1 9 3 6 dobila s e d e ž e v r e p u b l i k a n s k i vladi
Lil
P E T E R , pravo ime SIMON (umrl m e d 6 3 - 6 7 ) , eden od dvanajstih apostolov;
vodil k r š č a n s k o o b č i n o v J e r u z a l e m u ; J e z u s o v z a u p n i k - 3 3 * , 4 0
P E T L J U R A , S I M O N V A S I L J E V I Č ( 1 8 7 7 ali 1 8 7 9 - 1 9 2 6 ) , u k r a j i n s k i p o l i t i k ;
1 9 1 9 / 2 0 poveljnik ukrajinske ljudske republike; 1920 je s poljsko p o m o č j o
n e u s p e š n o p o s k u š a l p r e g n a t i b o l j š e v i k e , k i so 1 9 1 9 z a s e d l i U k r a j i n o - 5 3 5
P I C A S S O , P A B L O ( 1 8 8 1 - 1 9 7 3 ) , š p a n s k i s l i k a r , g r a f i k in k i p a r - 5 5 6 *
P I N E L , P H I L I P P E (1 7 4 5 - 1 8 2 6 ) , f r a n c o s k i z d r a v n i k za d u š e v n e b o l e z n i ; z n o v i m i
m e t o d a m i zdravljenja brez prisilnih u k r e p o v predstavlja enega od p r e d h o d n i kov m o d e r n e psihiatrije - 2 8 6
P L A N T A G E N E T I , angleška kraljevska hiša; vladala od 1 1 5 4 - 1 3 9 9 - 7
P L A T O N ( 4 2 7 - 3 4 7 p r . n . š . ) , g r š k i f i l o z o f ; S o k r a t o v u č e n e c in A r i s t o t e l o v u č i t e l j ;
u s t a n o v i t e l j f i l o z o f s k e šole V A t e n a h : t v o r e c i d e a l i s t i č n e g a f i l o z o f s k e g a s i s t e m a
- 106, 112. 126, 1 4 8 , 5 4 8 *
LE P L A Y . F R E D E R I C ( 1 8 0 6 - 1 8 8 2 ) , f r a n c o s k i n a c i o n a l n i e k o n o m i s t in s o c i o l o g ;
z a g o v o r n i k p a t r i a r h a l n o u s m e r j e n e g o s p o d a r s k e in d r u ž b e n e u r e d i t v e - 4 6 0 ,
461*. 466,470
P L E H A N O V . G E O R G I J V. ( 1 8 5 6 - 1 9 1 8 ) , ruski marksist; književni kritik, estetik,
p o l i t i k in s o c i o l o g ; p o l e t u 1 9 0 5 e d e n v o d i l n i h m e n j š e v i k o v - L X V I I I
P L U T A R H ( o k . 4 6 - o k . 1 2 0 ) , g r š k i z g o d o v i n o p i s e c in f i l o z o f ; k o m e n t a t o r P l a t o n a
in A r i s t o t e l a ; z n a n p o ž i v l j e n j e p i s i h z n a m e n i t i h G r k o v in R i m l j a n o v - 8 3 *
POMPEJ, VELIKI ( 7 5 - 3 5 pr.n.š.), rimski vojskovodja; po očetovi smrti nadaljeval b o j p r o t i C e z a r j u ; p o n j e g o v e m u m o r u p o v e l j n i k r i m s k e g a ladjevja - 112
P O U G E T , Č M I L E (1 8 6 0 — 1 9 3 1 ) . f r a n c o s k i a n a r h i s t ; p r i s t a š a n a r h o s i n d i k a l i z m a :
urednik pariškega anarhističnega časopisa
Le P i r e
P e in a r d
(1889- 1 9 0 0 ) - 507
P R O K U R S T (gr. n a t e z o v a l e c ) . d r u g o i m e za s t a r o g r š k e g a m i t o l o š k e g a c e s t n e g a
r a z b o j n i k a D a m a s t a . k i j e s v o j e ž r t v e p r i v e z a l n a ž e l e z n o p o s t e l j o in j i h p o n j e j
u m e r i l t a k o , d a j i m j e t e l e s n e u d e n a t e g n i l ali o d s e k a l - 2 3 1 , 2 3 4 , 2 5 5
P R O U D H O N , P I E R R E J O S E P H (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s t r . 6 5 7 ) - X X I . X X I I ,
X X X - X X X I V , X X X V I - X X X V I I I . L I X - L X I I , 70, 96, 125, 143, 212, 270,
2 7 2 , 4 6 2 - 4 7 1 , 4 9 1 , 5 1 7 - 5 2 0 , 618, 649, 650, 654, 657, 658
P T O L O M E J , K L A V D I J ( o k . 8 5 - 1 6 0 ) , a l e k s a n d r i n s k i g e o g r a f , a s t r o n o m in m a t e m a t i k ; v e l j a za z a d n j e g a n a r a v o s l o v c a a n t i k e ; p t o l o m e j s k i s v e t o v n i s i s t e m z
zemljo v središču - 83
P U F E N D O R F . S A M U E L ( 1 6 3 2 - 1694). nemški filozof prava; zagovarjal osamosvojitev p r a v o z n a n s t v a o d t e o l o g i j e t e r o m e j i t e v c e r k v e n i h in d r ž a v n i h pravic - 111 *
Q U E T E L E T , L A M B E R T J A C Q U E S ( 1 7 9 6 - 1 8 7 4 ) . belgijski a s t r o n o m in statistik
- 158
R A B E L A 1 S , F R A N ( T 0 1 S ( 1 4 9 4 - 1 5 5 3 ) , f r a n c o s k i p i s a t e l j ; d u h o v n i k in z d r a v n i k ;
renesančni humanist - 461
R A T H E N A U , W A L T E R ( 1 8 6 7 - 1 9 2 2 ) , n e m š k i p o l i t i k ; z u n a n j i m i n i s t e r ; osovražen z a r a d i ž i d o v s k e g a p o r e k l a in i z p o l n j e v a n j a z a h t e v d e s n i h r a d i k a l o v ; u m r l
k o t žrtev a t e n t a t a - 336
R A V A C H O L , F R A N f O I S C L A U D I U S ( 1 8 5 9 - 1 8 9 2 ) , francoski terorist; v imenu
a n a r h i j e izvedel vrsto b o m b n i h a t e n t a t o v ; u s m r č e n - 4 0 4
RAYNAL - 405
R E A D . H E R B E R T (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , str. 6 5 7 ) - 5 4 6 , 6 5 7
R E C L U S , E L I S Č E (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , str. 6 5 7 ) , X X I . 4 8 4 . 6 3 9 , 6 5 7 , 6 5 8
R E I D , T H O M A S ( 1 7 1 0 - 1 7 9 6 ) . škotski filozof, utemeljitelj škotske šole: profesor
filozofije morale - 74
R E I N A C H , J O S E P H ( 1 8 5 6 - 1 9 2 1 ) , f r a n c o s k i p o l i t i k in n o v i n a r ; r e p u b l i k a n s k i
p o s l a n e c ; z a v z e m a l se je za r e h a b i l i t a c i j o D r e y f u s a - 4 5 7
R E N A N . E R N E S T ( 1 8 2 3 - 1 8 9 2 ) , f r a n c o s k i f i l o z o f in z g o d o v i n a r religije, o r i e n t a list. p i s a t e l j ; J e z u s a o p i s u j e k o t i d e a l n e g a a n a r h i s t a v g e o g r a f s k e m o k v i r u Palestine - 4 6 9 , 4 7 0 * . 4 7 3 *
R E N A U L T , francoski tovarnar - 5 9 3
R O B E R T , G U I S C A R D ( u m r l 1 0 8 5 ) , n o r m a n s k i v o j s k o v o d j a ; 1 0 5 7 zavzel j u ž n o
Italijo. 1 0 6 0 postal apuljski vojvoda - 109
R O B E S P I E R R E , MAXIMILIEN F R A N ^ O I S IS1DORE ( 1 7 5 8 - 1 7 9 4 ) , eden najpom e m b n e j š i h v o d i t e l j e v f r a n c o s k e r e v o l u c i j e in v o d j a j a k o b i n c e v ; u k r e p i , ki jih
j e sprejel k o n v e n t p o d n j e g o v i m v p l i v o m , so p o m e n i l i p o p o l n p r e l o m s f e v d a l i z m o m in o m o g o č i l i n a g l o b u r ž o a z n o p r e o b r a z b o F r a n c i j e - 2 2 0 , 2 4 0 ,
254,290.308,309, 312,432,508.511
R O C K E R . R U D O L F (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , str. 6 5 7 ) - X I I I , X I V , X V I I , X V I I I .
505, 522*. 610, 6 1 1 . 6 1 2 , 6 1 6 . 6 3 4 . 6 5 7
ROCQUIGNY - 472
R O M U L , A U G U S T , v z h o d n o r i m s k i cesar ( 4 7 5 / 7 6 ) , o d s t a v i l ga je g e r m a n s k i vojs k o v o d j a O t o k a r ; velja za z a d n j e g a v z h o d n o r i n t s k e g a c e s a r j a -- 1 0 9 )
R O S E N B E R G , A R T H U R ( 1 8 8 9 - 1 9 4 3 ) , nemški zgodovinar; 1933 emigriral v
Z D A ; član KP N e m č i j e - 6 2 3
ROSS1, P E L E G R I N O ( 1 7 8 7 - 1 8 4 8 ) , italijansko francoski pravnik, nacionalni ekon o m i s t in p o l i t i k - 1 3 0
R O T H S C H I L D . bankirska rodbina s f r a n k f u r t s k o . d u n a j s k o , l o n d o n s k o , neapeljs k o in p a r i š k o v e j o - 4 3 9
R O U S I E R E . P. - 4 6 3 *
R O U S S E A U , J E AN J A C Q U E S ( 1 7 1 2 - 1 7 7 8 ) . f r a n c o s k i f i l o z o f in p i s a t e l j : razsvet l j e n e c ; n j e g o v e ideje so p r i p r a v l j a l e p o t f r a n c o s k i r e v o l u c i j i ; t e o r e t i k d r u ž b e nega d o g o v o r a , n a s p r o t n i k f e v d a l i z m a in a b s o l u t i z m a ; k o t prvi v z r o k n e e n a k o sti m e d l j u d m i n a v a j a p r i v a t n o l a s t n i n o
4 * . 106, 137. 152. 189, 190, 226
240,290,552.614,649
R O U S S E T . D A V I D (1912), francoski pisatelj - 5 8 9
R U G E . A R N O L D ( 1 8 0 3 - 1 8 8 0 ) , n e m š k i p o l i t i k in p i s a t e l j , f i l o z o f m l a d o h e g l o vec;revolucionarni demokrat - 45*. 649, 650, 659
R U L L . J O A N , a g e n t p r o v o k a t o r . ki j e na z a č e t k u 20. st. v B a r c e l o n i p o n a r o č i l u
o b l a s t i p o d t i k a l b o m b e , d a bi k o m p r o m i t i r a l d e l a v s k e o r g a n i z a c i j e - 4 8 2
R I R I K ( u m r l 8 7 9 ) . p r i p a d n i k švedskega p l e m e n a V a r j a g o v ; p o s t a l k n e z v N o v g o r o d u in je v e r j e t n o z a č e t n i k n a j s t a r e j š e r u s k e d i n a s t i j e
653
R U S S E L , B E R T R A N D ( 1 8 7 2 - 1 9 7 2 ) , a n g l e š k i m a t e m a t i k , f i l o z o f in p u b l i c i s t ;
z a g o v o r n i k s o c i a l i s t i č n i h in p a c i f i s t i č n i h idej - 6 5 1
SAINT-JUST, LOUIS ANTOINE LEON ( 1 7 6 7 - 1 7 9 4 ) . francoski revolucionarni
p o l i t i k in p i s a t e l j ; e d e n n a j p o m e m b n e j š i h j a k o b i n s k i h v o d i t e l j e v v č a s u j a k o b i n s k e d i k t a t u r e ; b r e z u s p e š n o s k u š a l uvesti s o c i a l n e r e f o r m e - 6 4 , 6 5 , 5 0 8
S A I N T - S I M O N . C L A U D E H E N R 1 ( 1 7 6 0 - 1 8 2 5 ) , f r a n c o s k i u t o p i č n i socialist;
1 7 9 9 u d e l e ž e n e c a m e r i š k e v o j n e za n e o d v i s n o s t ; s i m p a t i z e r f r a n c o s k e r e v o l u cije - 1 0 7 , 1 3 5 , 2 2 0 , 3 4 7 , 5 4 2
S A L V O C H E A . E E R M I N . a n d a l u z i j s k i r e v o l u c i o n a r b u r ž o a z n e g a p o r e k l a ; p o prep r i č a n j u a n a r h i s t i č n i p a c i f i s t ; v z d e v e k . . a p o s t o l z a t i r a n i h " - Lil
S A N D . G E O R G E , p r a v o i m e A U R O R E D U P I N ( 1 8 0 4 - 1 8 7 6 ) , f r a n c o s k a pisateljica r o m a n t i k e ; pisala s e n t i m e n t a l n e s o c i a l n e r o m a n e , p o v e s t i in s p o m i n e 223*.649
S A U M A 1 S E , C L A U D E ( 1 5 8 8 - 1 6 5 8 ) . f r a n c o s k i f i l o z o f , p r a v n i k , p e s n i k in z g o d o vinopisec - 1 1 1 *
S A V I N K O V , B O R I S V I K T O R O V I Č ( 1 8 7 9 - 1 9 2 5 ) , r u s k i r e v o l u c i o n a r in pisatelj; povezan s socialnimi revolucionarji; nasprotoval sovjetski ureditvi. 1924
z a p r t ; v z a p o r u naredil s a m o m o r - 3 5 3
SAY, J E A N BAPTISTE ( 1 7 6 7 - 1 8 3 2 ) , francoski nacionalni ekonomist - 659
SCANLON.HUGH - 622*
.
S C H E B E S T A , P A U L ( 1 8 8 7 - 1 9 6 7 ) , a v s t r i j s k i e t n o l o g ; r a z i s k o v a n j a v A t r i k i (Pig m e j c i ) in v J V Aziji ( N e g r i t i ) - 6 3 9
S C H I L L E R , F R I E D R I C H ( 1 7 5 9 - 1 8 0 5 ) , n e m š k i p e s n i k in d r a m a t i k , e s t e t i k in
z g o d o v i n a r ; o b G o e t h e j u glavni p r e d s t a v n i k n e m š k e klasike - 5 3 , 2 0 0
SCHLE1ERMACHER. F R I E D R I C H E R N S T DANIEL ( 1 7 6 8 - 1 8 3 4 ) . nemški
e v a n g e l i s t i č n i t e o l o g in f i l o z o f - 6 5 9
SCHMITT. EUGEN HEINRICH - 420
S C H W E I T Z E R , J O H A N N B A P T I S T ( 1 8 3 3 - 1 8 7 5 ) . n e m š k i s o c i a l i s t ; 1 8 6 7 - 1871
p r e d s e d n i k S p l o š n e n e m š k e d e l a v s k e z v e z e ; oviral p r i k l j u č i t e v n e m š k i h delavcev k I. i n t e r n a c i o n a l i - L X
S E G U Y , G E O R G E S ( r o j . 1 9 2 7 ) , f r a n c o s k i sindikalist - 5 9 3
S E K E L J . L A S L O ( r o j . 1 9 4 9 ( . j u g o s l o v a n s k i d r u ž b o s l o v e c - XII
S E M I R A M I D A , b a j e s l o v n a asirska k r a l j i c a iz 9 . st. p r . n . š . ; p r i p i s u j e j o ji u s t a n o v i tev v e č m e s t , m e d n j i m i B a b i l o n a - 6
S E S O S T R I S I I I . , e g i p č a n s k i k r a l j v letih 1 8 7 8 - 1 8 4 1 p r . n . š . ; z a k l j u č i l o s v a j a n j e
Nubije - 6
S H E L L E Y . P E R C Y B Y S S H E ( 1 7 9 2 - 1 8 2 2 ) , angleški r o m a n t i č n i p e s n i k m pisec
p o l i t i č n i h d r a m - XXI
S H Y L O C K , o d e r u h iz k o m e d i j e W. S h a k e s p e a r a
B e n e š k i
t r g o v e c
374
S I N O N . g r š k i v o j a k , ki je p r e p r i č a l T r o j a n c e , d a so v m e s t o p r i p e l j a l i lesenega k o nja s s k r i t i m i g r š k i m i b o j e v n i k i - 1 0 9
SISMONDI, JEAN C H A R L E S L E O N A R D SIMONE ( 1 7 7 3 - 1 8 4 2 ) , francosko
švicarski p o l i t i č n i e k o n o m i s t in z g o d o v i n a r - 4 4 2
S I T T E , C A M I L L O ( 1 8 4 3 - 1 9 0 3 ) , avstrijski a r h i t e k t ; e d e n od utemeljiteljev moderne mestne gradnje - 565, 566
SMITM, A D A M ( 1 7 2 3 - 1 7 9 0 ) , angleški e k o n o m i s t , osrednji predstavnik klasične
p o l i t i č n e e k o n o m i j e ; z a g o v o r n i k e k o n o m s k e g a l i b e r a l i z m a in n a s p r o t n i k m e r kantilizma - 319, 659
S O F O K L E S ( 4 9 6 - 4 0 6 p r . n . š . ) , p o l e g Ajshila in E v r i p i d a n a j p o m e m b n e j š i grški
d r a m a t i k ; vpeljal n o v o s t i v z g r a d b o t r a g e d i j e - 187
S O K R A T ( 4 6 9 - 3 9 9 p r . n . š . ) , grški f i l o z o f ; P l a t o n o v u č i t e l j ; z n j i m se p o z o r n o s t
grške f i l o z o f i j e o b r n e o d n a r a v e k d r u ž b i in č l o v e k u , o d k o z m o l o š k i l i p r o b l e m o v k e t i č n i m , p r e d v s e m k o t o d g o v o r n a e t i č n i r e l a t i v i z e m s o f i s t o v - XL1I1.
103, 112
S O L O N ( o k . 6 4 0 - 5 5 9 p r . n . š . ) . a t e n s k i p o l i t i k in z a k o n o d a j a l e c ; u s t a n o v i t e l j A t e n
k o t države - 109, 196
S O R E L , G E O R G E S (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , str. 6 5 8 ) - 4 5 5 . 4 6 0 * . 4 6 2 *
SOUCHY, AUGUSTIN - 621*
S O U V A R I N E , lik iz Z o l a j e v e g a G e r m i n a l a
-403
S P E N C E R . H E R B E R T ( 1 8 2 0 - 1 9 0 3 ) , angleški filozof; zagovornik evolucionizma
v n a r a v i in d r u ž b i - 4 8 4
SPIES, A U G U S T , urednik nemškega anarhističnega časopisa
A r b e i t e r z e i t u n g v Z D A - XLII
S T A L I N , J O S I P V I S A R I O N O V I Č D Ž U G A Š V I L I ( 1 8 7 9 - 1 9 5 3 ) , sovjetski državn i k ; o d 1 9 2 2 g e n e r a l n i s e k r e t a r KP S Z z n e o m e j e n o a v t o r i t e t o ; u n i č i l p o l i t i č n e
n a s p r o t n i k e , m n o g e v i n s c e n i r a n i h s o d n i h p r o c e s i h - X I V . X V I I I , LV1,
LXVIII, 519, 523*, 587*, 6 1 3 , 6 4 9
S T E I N , L O R E N Z V O N ( 1 8 1 5 - 1 8 9 0 ) , n e m š k i h e g l o v e c ; t a j n i a g e n t p r u s k e vlade
- 649
S T E L L A , E N D O DE - 6 4 6
S T I R N E R , M A X , pravo ime J O H A N N C A S P A R S C H M I D T ( 1 8 0 6 - 1 8 5 6 ) , nemški
f i l o z o f in p i s a t e l j ; m l a d o h e g l o v e c ; z a g o v o r n i k i n d i v i d u a l i z m a in p r e d h o d n i k
anarhizma - XII, XXII, X X V I I - X X X r X L I I I . LIX. LX, LXIII. 29, 5 5 9 . 659
S T Č C K E R , A D O L F ( 1 8 3 5 - 1 9 0 9 ) , n e m š k i e v a n g e l i s t i č n i t e o l o g in p o l i t i k ; 1 8 7 8
ustanovil krščansko-socialno delavsko stranko; antisemit - 3 8 7
S U D E K O M , A L B E R T ( 1 8 7 1 - 1 9 4 4 ) , n e m š k i socialist; p o prvi s v e t o v n i vojni
finančni minister - 4 5 6
S U L A ( 1 3 8 - 7 8 p r . n . š . ) , r i m s k i d r ž a v n i k in v o j s k o v o d j a ; vladal k o t d i k t a t o r o d
8 2 - 7 9 pr.n.š. - 6
SNVTFT, J O N A T H A N ( 1 6 6 7 - 1 7 4 5 ), a n g l e š k i p i s a t e l j satirik - 7, 8
SYDNEY - 4
T A M E R L A N ( T i m u r l e n k ) ( 1 3 3 6 - 1 4 0 5 ) , m o n g o l s k i o s v a j a l e c ; osvojil je s r e d n j o
A z i j o , s e v e r n o I n d i j o , P e r z i j o , velik del p r e d n j e A z i j e - 7
T A N C H E L 1 J N ali T A N Q U E L I N ( u m r l o k . 1 1 1 5 ) , d u h o v n i k f l a m s k e g a r o d u ;
u s t a n o v i l p o b o ž n o in r e v n o s e k t o - 6 4 6
T E L L , VVILHELM, švicarski n a r o d n i j u n a k , u t e l e š e n j e s v o b o d o l j u b j a - 5 3 5
T E R E Z I J A , S V E T A ( 1 5 1 5 - 1 5 3 5 ) , r e f o r m a t o r k a k a r m e l i č a n s k e g a r e d a ; pisateljica in p e s n i c a - 5 5 5
T E Z E J , grški m i t o l o š k i j u n a k ; ubil P r o k r u s t a in M i n o t a v r a ; l e g e n d a r n i u s t a n o v i telj atenske države - 109
T H O R E A U , H E N R Y D A V I D (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , str. 6 5 9 ) - 3 6 5 , 371, 6 5 9
T I M M , UWE (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , s t r . 6 6 0 ) - 6 3 3 , 6 6 0
T1T, L I V I J ( 3 9 - 8 1 ) , r i m s k i cesar o d l e t a 7 9 ; z a t r l izraelski u p o r ; leta 7 0 razrušil
J e r u z a l e m ; sicer p r i l j u b l j e n k o r blag in p r a v i č e n v l a d a r - 7 6
T K A Č E V , P E T E R N I K I T I Č ( 1 8 4 4 - 1 8 8 6 ) , ruski r e v o l u c i o n a r , i d e o l o g n a r o d njakov; zaradi revolucionarne dejavnosti izgnan; emigriral; sodeloval z blankisti - X X X I X
T O C O U E V I L L E , C H A R L E S A L E X I S HENRI ( 1 8 0 5 - 1895), francoski zgodovin a r in p o l i t i k ; 1 8 4 8 č l a n n a c i o n a l n e s k u p š č i n e . 1 8 4 9 z u n a n j i m i n i s t e r ; p o
p o t o v a n j u v Z D A ( 1 8 3 1 - 1 8 3 2 ) napisal z n a m e n i t o delo O d e m o k r a c i ji v S e v e r n i A m e r i k i - 83*,618
T O L S T O J . L E V N I K O L A J E V I Č (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , str
659) - X L I I .
XLIII. 4 0 9 , 4 2 8 , 536, 658. 659
T O M A Ž A K V I N S K I ( 1 2 2 5 ali 1 2 2 6 - 1 2 7 4 ) , s h o l a s t i č n i f i l o z o f in t e o l o g ; f i l o z o f s k o - t e o l o š k a sinteza p l a t o n i s t i č n o - a v g u š t i n s k e in a r i s t o t e l s k e k o n c e p c i j e
v s p e k u l a t i v n o k r š č a n s k o t e o l o g i j o - 131
T O S C A , A N G E L - LI
TOULLIER, CHARLES BONAVENTURE
MAR1E ( 1 7 5 2 - 1 8 3 2 ) , f r a n c o s k i
p r a v n i k , a v t o r prvega T r a k t a t a o f r a n c o s k e m
c i v i l n e m
p r a v u (1811/31) - 84,89,91
TRESSOLS - 483
T R O C K I , L E V D A V 1 D O V I Č ( 1 8 7 9 - 1 9 4 0 ) , i u s k i t e o r e t i k in p o l i t i k , e d e n v o d i t e ljev o k t o b r s k e r e v o l u c i j e ; 1 8 1 8 - 1 8 2 4 l j u d s k i k o m i s a r za o b r a m b o ; p o d Stalin o m i z k l j u č e n iz KP S Z ; o d 1 9 2 9 živel v t u j i n i ; 1 9 3 8 u s t a n o v i l IV. i n t e r n a c i o n a l o ; u m o r j e n - X I V . X V I I I . X L V I I I . LI, LIX
T U C K E R . BENJAMIN R I C K E T S O N ( 1 8 5 4 - 1 9 3 9 ) . ameriški anarhist; ustanovitelj v e č i h č a s o p i s o v - 3 9 1 . 3 9 2 . 6 5 8
TUCKER ROBERT - 613. 617*
T U R G O T . ANNE R O B E R T J A C Q U E S ( 1 7 2 7 - 1 7 8 1 ) , francoski državnik; 17741 7 7 6 f i n a n č n i m i n i s t e r ; sprostil f r a n c o s k o t r g o v i n o z ž i t o m , u k i n i l c e h o v s k e
pravice - 6 4 4
T U R O T , H E N R Y , f r a n c o s k i p u b l i c i s t in u r e d n i k r a z l i č n i h revij in č a s o p i s o v 456
U M B E R T O I. ( 1 8 4 4 - 1 9 0 0 ) . i t a l i j a n s k i k r a l j o d 1 8 7 8 ; 1 8 8 2 sklenil t r o z v e z o z
N e m č i j o in A v s t r o o g r s k o ; u m r l k o t ž r t e v a t e n t a t a - X L . 4 8 8
L R I B E . V I N C E N T , k o m u n i s t i č n i m i n i s t e r za k m e t i j s t v o v š p a n s k i r e p u b l i k a n ski v l a d i : zaviral k o l e k t i v i z a c i j o z e m l j e in spravil k m e t i j s t v o v p o p o l n n e r e d LVII, 6 0 6 . 607
V A 1 L L A N T , A U G U S T E ( 1 8 6 1 - 1 8 9 4 ) , f r a n c o s k i a n a r h i s t i č n i t e r o r i s t ; izvedel
b o m b n i n a p a d na p o s l a n s k o z b o r n i c o v Parizu ( 1 8 8 3 ) ; o b s o j e n na s m r t in
usmrčen - XLI, 404, 4 8 2 - 4 8 6
V A L E V S K I (glej p o d a t k e o a v t o r j i h , str. 6 6 0 ) - 5 3 1 , 6 6 0
V E B L E N , T H O R N S T E I N BUNDE ( 1 8 5 7 - 1 9 2 9 ) , ameriški nacionalni ekonomist
in s o c i o l o g ; dela o s o c i o l o š k i h v p r a š a n j i h t e r p o v e z a v i m e d t e h n o l o g i j o , delovn i m i p o « o j i in i n s t i t u c i j a m i d r u ž b e - 5 6 9
V E N T U R A , F R A N C O - XXXVIII
VERESOVSKI - 200
V E R R I L L (ni j a s n o , k a t e r i Verrill je m i š l j e n ) - 6 3 9
VICO. G I O V A N N 1 B A T T I S T A ' ( 1 6 6 8 - 1 7 4 4 ) . italijanski filozof zgodovine;
u t e m e l j i t e l j p s i h o l o g i j e n a r o d o v in f i l o z o f i j e z g o d o v i n e - 112
V I K T O R E M A N U E L II ( 1 8 2 0 - 1 8 7 8 ) . italijanski kralj o d 1 8 6 1 - 1 8 7 8 ; z e d i n i telj Italije - X L
V I L J E M II. ( 1 8 5 9 - 1 9 4 1 ) , n e m š k i cesar in p r u s k i k r a l j o d 1 8 8 8 - 1 9 1 8 ; izvajalec n e m š k e g a i m p e r i a l i z m a - 7 , 4 1 9
V I L J E M III.. O R A N S K I ( 1 6 5 0 - 1 7 0 2 ) . k r a l j A n g l i j e . Š k o t s k e in Ir.ske o d 1 6 8 9 ;
na p r e s t o l ga j e spravila o p o z i c i j a p r o t i n j e g o v e m u t a s t u J a k o b u 11. - 7 . 15
V I R G I L . italijanski tajni agent, infiltriran med anarhiste v Parizu
V O L IN, pravo ime V.M. E i c h e n b a u m , ruski anarhist
- XLIV
- X L VI11, X L I X
V O L T A I R L , pravo ime F r a n c o i s Marie A r o u e t ( 1 6 9 4 - 1 7 7 8 ) . f r a n c o s k i filozof
in p i s a t e l j ; r a z s v e t l j e n e c ; s o d e l a v e c E n c i k 1 o p e d i j e
248, 290, 484
VOSS - 5 2 , 5 7
VVAGNER. R I C H A R D
vstaji 1 8 4 9 - 6 5 0
\VAITZ.
GEORGE
(1813-1883).
nemški skladatelj; sodeloval v drcsdenski
(181 3 - 1 8 8 6 ) . nemški
zgodovinar:
1848
član
frankfurtske
nacionalne s k u p š č i n e ; napisal t e m e l j n o delo o n e m š k i zgodovini - 6 3 9
\ V A L L A C E , ALI R E D R U S S L L ( 1 8 2 3 - 1 9 1 3 ) , angleški zoolog: neodvisno
od
D a r u i n a postavil teorijo naravne selekcije
269
V V A S H I N G T O N . G E O R G E ( 1 7 3 2 - 1 7 9 9 ) . s e v e r n o a m e r i š k i v o j s k o v o d j a in d r ž a v n i k : v r h o v n i p o v e l j n i k v v o j n i za n e o d v i s n o s t ; 1 7 8 9 i z v o l j e n za p r v e g a
predsednika ZDA
368.369
NVAT
T V L L R (umrl 1381). eden od voditeljev angleškega k m e č k e g a upora
1381 - 6 4 6
WATT, JAMES
nega s t r o j a -
(1736
332
1819),
angleški
inženir
in
izumitelj; konstruktor
par-
V V E I T L I N G , VVILHELM ( 1 8 0 8 - 1 8 7 1 ) , n e m š k i u t o p i č n i s o c i a l i s t ; p r e d s t a v n i k
egalitarističnega u t o p i č n e g a delavskega k o m u n i z m a ; član Zveze pravičnih XXVIII. 5 3 , 6 4 9
W E L C K E R , K A R L T H E O D O R ( 1 7 9 0 - 1 8 6 9 ) , n e m š k i p r a v n i k in p o l i t i k ;
1831 eden od voditeljev liberalne opozicije v badenski zbornici - 4 2
W H I T M A N , W A L T ( 1 8 1 9 - 1892). ameriški pesnik - 5 4 8
VVILDE, O S C A R ( 1 8 5 4 - 1 9 0 0 ) . a n g l e š k i p i s a t e l j i r s k e g a
p u r l a r t i z m a in e s t e t i c i z m a - X I I
W O L F ( n i j a s n o , k a t e r i VVolf j e m i š l j e n )
111
rodu: predstavnik
od
lar-
WOLLSTONECRAFT.
M A R Y . p o r . Godvvin ( 1 7 5 9 - 1 7 9 7 ) . angleška pisateljica i r s k e g a p o r e k l a ; p r v a a n g l e š k a b o j e v n i c a za ž e n s k e p r a v i c e
652
W O L S E Y , THO.V1AS ( o k . 1 4 7 3 1 5 3 0 ) , a n g l e š k i k a r d i n a l in d r ž a v n i k ; p o d H e n r i k o m V I I I . z d r u ž i l d r ž a v n o in c e r k v e n o o b l a s t v s v o j i h r o k a h - 19
VVOODCOCK.GEORG, britanski anarhist - L X X 1 . 5 7 4 . 660
\ V O R Z L L . poljski revolucionarni d e m o k r a t - 2 2 3 *
\ V R A N G E L . P E T E R N I K O L A J E V I Č ( 1 8 7 8 - 1 9 2 8 ) , g e n e r a l r u s k e c a r s k e vojs k e : e d e n o d o r g a n i z a t o r j e v k o n t r a r e v o l u c i j e in k o m a n d a n t b e l o g a r d i s t i č n i h
enot - 353
W Y C K L I 1 l L . J O H N ( o k . 1 3 2 6 - 1 3 8 4 ) . a n g l e š k i f i l o z o f in t e o l o g ;
vrnitev k p r v o t n e m u c e r k v e n e m u idealu stroge revščine - 6 4 7
zahteval
Y E A T S . VV1LLIAM B L T L E R ( 1 8 6 5 - 1 9 3 9 ) . irski p e s n i k , f i l o z o f in t e o z o f
- XXI
V V E T O T , G E O R G E S , f r a n c o s k i revolucionarni sindikalist z z a č e t k a 20. stoletja -
507
Z E N O N ( 3 5 0 - 2 6 4 pr.n.š.), urški f i l o z o f stoik
Z E U S . najvišji s t a r o g r š k i b o g — 3 4 . 5 4
ZOLA. EMILE (1840-I902), francoski
in u t e m e l j i t e l j n a t u r a l i z m a - 2 8 1 , 4 8 2
XXIV
pisatelj:
najpomembnejši
predstavnik
Krt
Glavni urednik:
Mitja MARUŠKO
Odgovorna urednica: Snežana ŠTABI
Uredništvo:
Miha DEŠMAN, Mojca DOBNIKAR,
Slavko GABER, Ervin HLADNIK-MILHARČIČ,
Igor KRAMBERGER, Marjan OGRINC,
Igor OMERZA, Borut ŠUKLJE,
Janez ŠUŠTERŠIČ
.
Izdajateljski svet:
Mojca DOBNIKAR,
Ervin HLADNIK-MILHARČIČ, Srečo KIRN,
Sonja LOKAR, Igor LUKŠIČ, Mitja MARUŠKO,
Marija SERDONER-LAVRENČIČ,
Andreja STOPAR, Franc ŠALI (predsednik),
Neven ŠOIČ, Snežana ŠTABI, Pavel ZGAGA
Izdajatelj:
Krt, Knjižnica revolucionarne teorije,
Univerzitetna konferenca ZSMS,
Ljubljana, Kersnikova 4
Ustanovitelja:
Republiška konferenca ZSMS in Univerzitetna
konferenca ZSMS v Ljubljani
Stavek: Erna Ljubic, Ljubljana
Tisk: Tiskarna Novo mesto, 1986
Knjige zbirke Krt
1. S t e i n a r Kvale / I z p i t i in g o s p o s t v o ( r a z p r o d a n o )
2. F r i e d r i c h E n g e l s / P r o t i z a r o t i m o l k a
3 . Michael M a u k e / M a r x o v a in E n g e l s o v a t e o r i j a r a z r e d o v
4. Skupina avtorjev / Š t u d e n t s k o gibanje (razprodano)
5 . H . M. E n z e n s b e r g e r / R a z g o v o r i z M a r x o m in E n g e l s o m
6. T o m a ž Mastnak / H kritiki stalinizma (razprodano)
7. Aleksandra Kollontaj / Ženska v socializmu
8 . J o h a n n Most / D e l o in k a p i t a l / A n a r h i z e m in k o m u n i z e m
9 . Ciril B a š k o v i č / Č S S R 1 9 6 8
10. L e o Š e š e r k o / N a r a v o s l o v j e in b l a g o v n a f o r m a
A l f r e d S o h n - R e t h e l / D u š e v n o in t e l e s n o d e l o
1 1 . F . E n g e l s in K. M a r x / K r i t i k a m a l o m e š č a n s k e g a s o c i a l i z m a
12. J a s n a F i s c h e r / Č a s vesolniga s o c i a l n e g a p u n t a se bliža
1 3 . I z b o r t e k s t o v / Delavska o p o z i c i j a
14. W i l h e l m R e i c h / S e x p o l
15. Mike B r a k e / S o c i o l o g i j a m l a d i n s k e k u l t u r e in m l a d i n s k i h s u b k u l t u r
16. Igor B a v č a r , S r e č o K i r n , B o j a n K o r s i k a / K a p i t a l in d e l o v S F R J
17. S k u p i n a a v t o r j e v / P u n k p o d S l o v e n c i
1 8. Pavel G a n t a r / U r b a n i z e m , d r u ž b e n i k o n f l i k t i , p l a n i r a n j e ( r a z p r o d a n o )
19. H u b e r t P o ž a r n i k / A l t e r n a t i v e . P o t i in s t r a n p o t i n a p r e d k a ( r a z p r o d a n o )
2 0 . Lesley D o y a l / P o l i t i č n a e k o n o m i j a z d r a v j a
2 1 . K a r i M a r x , F r i e d r i c h E n g e l s / C e n z u r a in s v o b o d a t i s k a
2 2 . A n t o n i o Negri / G o s p o s t v o in s a b o t a ž a . M a r x o n k r a j M a r x a
2 3 . G e o f f r e v Kay / R a z v i t o s t in n e r a z v i t o s t
2 4 . M a n f r e d o T a f u r i / P r o j e k t in u t o p i j a
25. Stane A n d o l š e k , Dana Mesner / Solidarnošd v poljski krizi 1 9 8 0 - 1 9 8 2
2 6 . O ž e n s k i in ž e n s k e m g i b a n j u ( z b o r n i k )
2 7 . S o c i a l i s t i č n a civilna d r u ž b a ( z b o r n i k )
28. Boj proti delu ( z b o r n i k )
2 9 . Pogledi na Sovjetsko zvezo ( z b o r n i k )
Podobe prednikov, Zapiski Janeza Trdine
3 0 . 1. k n j i g a - . . . p o h u j š l j i v e za vsakega . . .
3 1 . 2. k n j i g a - „ V s a k a svinja n a j si r i j e svoje k o r e n j e "
3 2 . 3. k n j i g a - T r e z n e vinske in p r a z n o v e r n e . . .
3 3 . M i r j a m M i l h a r č i č - H l a d n i k , J a n e z Š u š t e r š i č / Š o l s k a r e f o r m a j e p a p i r n a t i tiger
3 4 . Silva M e ž n a r i č / , , B o s a n c i " . A k u d a i d u S l o v e n c i n e d e l j o m ?
35. Simon Frith / Zvočni učinki
36. Ernest Mandel / Desetletje krize 1 9 7 4 - 1 9 8 4
37. Antologija anarhizma I (zbornik)
38. A n t o l o g i j a a n a r h i z m a II ( z b o r n i k )
39. Braco R o t a r / Pigmalionova pregreha
4 0 . J o ž e V o g r i n c / Od u t o p i j e d o č l o v e š k e g a r a z u m a
4 1 . Igor Omerza / Ricardova teorija vrednosti
Anarhistični duh je požel še eno zmago nad neizprosno logiko
discipliniranega produkcijskega procesa in si v teh dveh knjigah
postavil svarilno spominsko obeležje. Bralcem, ki nimajo radi
ugank, pa so namenjeni tile
POPRAVKI:
Str.
7,- 1. vrsta od z..- Aurungezebejevih, pravilno: AurangZebejevih
Str.
18: 1. vrsta od z. se pravilno glasi: Toda do te poante
smo prišli že v prejšnjem delu raziskave. Običajno se
Str.
105: manjka
21. vrsta od z.: njo.
Str.
155: odveč je 15. vrsta od z.
Str.
197: odveč sta 1. in 2. vrsta od z.
Str.
198: manjkata 1. in 2. vrsta od z.: manjših podrobnosti
določili moč in značaj njegovih intelektualnih in
moralnih sposobnosti, z eno besedo — njegovo dušo,
s kakršno pride na
Str.
212: manjkata 1. in 2. vrsta od z,- Ali se varajo ali varajo
druge? Nekateri se varajo v dobri veri, mnogi pa
varajo; pri največjem številu izmed njih gre za oboje.
Spadajo k tisti
Str.
213: odveč sta 1. in 2. vrsta od z.
Str.
386: manjkata 14. in 15. vrsta od s..- (enostav-)/no z že
zdaj ugledljivim idealom vseh humanitarnih
hrepenenj z logoično in konsekventno premišljenm
ciljem kulturnega razvoja.
Str.
518,- manjkajo l.,2.in
3. vrsta od z..- nočemo prepustiti
kakemu samovladanju, avtoritarnega
monarhističnega nasledstva ne smemo ukiniti samo
na enem področju, da bi ga na drugih zadržali. Zanj
so gospodarsko izkoriščanje, politično zatiranje in
Str.
621: odveč sta 3. in 4. vrsta od z.
Str.
341—344 so po nepotrebnem
tiskane
dvakrat.
KAJ JE VLADANJE?
Da ti vladajo pomeni, da te nadzirajo, opazujejo, vohunijo,
usmerjajo, uzakonjajo, uravnavajo, omejujejo, mdoktrinirajo, pridigajo, nadzorujejo, ocenjujejo; presojajo, cenzurirajo in ukazujejo ljudje, ki nimajo za to ne pravice, ne
znanja in ne vrline. Da ti vladajo pomeni, da si pri vsakem
delu, pri vsakem opravku, pri vsakem gibanju zabeležen,
registriran, popisan, obdavčen, označen, odmerjen, vrednoten, obremenjen, patentiran, odpuščen, pooblaščen,
potrjen, ukorjen, preprečevan, reformiran, oštet, kaznovan.
Pomeni tudi, da si pod pretvezo javne koristi m splošnega
interesa dolžan plačevati prispevke, dresiran, moraš se
odkupiti, ogoljufan, izkoriščan, monopoliziran, izsiljevan,
izžeman, varan, okraden; nadalje, pri najmanjšem znaku
odpora ali ugovora te zatrejo, kaznujejo, zaničujejo, nadlegujejo, preganjajo, zmerjajo, potolčejo, razorožijo, zadušijo,
zaprejo, ustrelijo, sodijo, obsodijo, preženejo, žrtvujejo,
prodajo, izdajo in da bi bila mera polna te še smešijo,
slepijo, sramotijo in onečastijo. Temu se pravi vladanje, to
sta njegova pravica in morala.
Pierre-Joseph Proudhon
YU ISBN 86-7347-002-1