Medvrstniško nasilje - priloga šolskega časopisa

Osnovna šola Bičevje
Splitska ulica 13, 1000 Ljubljana
Medvrstniško
nasilje
Priloga učencev šolske skupnosti
RAZMIŠLJANJE O NASILJU
Sprejemanje drugačnosti
Šolski hodnik, eden od krajev, kjer lahko srečaš najrazličnejše ljudi. Eni so takšni, drugi so drugačni, ta
ima rdeče lase, oni pa očala. Toda vsi smo tu z nekim namenom in s še bolj značilnimi “nalepkami”,
zgrajenimi iz nerazumevanja in predsodkov - in teh nalepk se ni lahko znebiti.
Kdor se potrudi za dobro oceno, je absolutno in po vseh merilih piflar, dekle brez make upa je totalno
“out”, fant, ki se drži zase, pa popoln čudak. Etiketiranje je staro, kot je stara človeška rasa (torej,
koliko že?), in prav je, da ga homo sapiens 21. stoletja končno “update-a”.
Čas je, da se naučimo sprejemati, a najprej sebe, šele nato druge. Če si približno povprečno
zadovoljen v svoji koži, te drugačnost ne bi smela motiti. In zakaj pravzaprav moraš biti sam sebi
največji sovražnik? Ker so ti drugi - samooklicani poznavalci - nakazali, da tak, kot si, nisi za nikamor.
Resno - ne jih poslušat, niso vredni, da bi jih. In kaj pravi Bruno Mars? »Just the way you are ...«
No ja, če kol, dvakrat višji od sebe, dovolj dolgo zabijaš v tla, naenkrat deluješ višji. Ampak če te drugi
le malček natančneje, te tako zabijanje naredi še manjšega. A ni malce brez veze žaliti in po možnosti
tudi prizadeti nekoga samo zato, ker ni tak kot ti.
Torej - če ti ni všeč drugačnost in te razlike silno motijo, je najbolje in povsem na mestu, da se mirno
zamrzneš in počakaš na dobo klonov. Zna biti, da ne boš čakal več kot nekaj sto let. Ampak, ej, a se
ne bi raje dokazal na kakšen drug način kot pa z zlato medaljo v zafrkavanju drugih? Gotovo imaš
nekaj, česar drugi nimajo - pa ne mislim sposobnosti tlačenja drugih v blato!
Zdaj pa vprašanje: Kaj bi storil ti, če bi tebe nekdo tako maltretiral, kot (mogoče nisi opazil, ampak
on/ona gotovo je) ti mučiš svojega “izbranca oz. izbranko”?
Najbrž ti to ne bi bilo pretirano všeč.
Dolgočasne dni in dolgočasne odmore je čudovito popestriti z zdravo mero humorja - tudi na svoj
račun. A vse mora imeti mejo. Meje pa postavljamo posamezniki sami, zato je vsaka postavljena
drugače in vsako moramo poznati, da koga ne prizadenemo, saj jezik udari bolj kot kakšna pest (saj
ne, da buške ne bolijo!). In to seveda ne pomeni, da se lahko zato po mili volji pretepaš dan na dan.
Kakšen smisel pa je v tem, da nekomu urediš nove slike za osebno izkaznico? Njega boli, tebe bo
zelo verjetno tudi bolelo, bolelo bo tudi učiteljičino glavo, najbrž tudi glavo ravnateljice, vajinih staršev
... A se res splača samo zato, ker se je nek xyz odločil del dopusta preživeti na tvojih živcih?
Torej, kaj naj človek naredi, ko ugotovi, da se ne splača, da ni vredno? Hja, eden najboljših načinov je
gotovo popolna ignoranca. Ne mislim na škiljenje k xyz-ju, ne mislim na kratke odgovore, ker nam tisti
“blockhead” že tako in tako preseda, ne mislim na nasmešek, ker se nam zdijo traparije, ki jih kvasi,
tako nenormalno zabavne. Ne, mislim na popolno ignoriranje - kot da bi se Zemlja mirno rolala dalje
brez xyz-ja. Nadloga bo kmalu dojela, garantirano.
Drugi, precej uporaben način za zatrtje določene osebe so preprosti stavki tipa:
Ja, in? ali Kaj bi rad s tem povedal? in Lej, razumem, da si, kakršen pač si, ampak tega res ni treba še
poudarjat.
Pri tem poskušaj biti čim manj žaljiv, ker se lahko vse skupaj obrne proti tebi, zato z žaljenjem človek
običajno ničesar ne pridobi: Ali te xyz malo “pretipa” ali pa gre učiteljici “žalostinke” prepevat. Torej:
žaljenje odpade, če se le da.
Najbolje pa je zbrati drobce zdrave pameti, ki se nam valjajo po možganih, in mirno, a kar se da
Osnovna šola Bičevje
Splitska ulica 13, 1000 Ljubljana
odločno in direktno, xyz-ja zabiti v tla. Priporočam uporabo rahlega sarkazma (xyz-ju boš z
razmišljanjem o bistvu povedanega popestril odmor, dan, teden ...), stavek mora biti oblikovan tako,da
xyz ostane brez besed, zato se zradira s tvojega planeta.
Če pa je tvoj xyz vztrajne sorte, je najbolje, da poiščeš prijatelje. Včasih se zgodi, da te znajo oni
braniti celo bolje in učinkoviteje kot učitelji, obenem pa ne izpadeš mevža ali tožibaba, čeprav je tako
razmišljanje neutemeljeno: če ti nekdo non stop najeda, za kar nisi sam kriv, jasno, da to nekomu
poveš. Mirno se odmakni in se vključi v družbo prijateljev. Če bo še utrujal, ga bodo tvoji prijatelji pravi prijatelji - v hipu zatrli ali pa ga bodo preprosto ignorirali in se s teboj zapletli v debato, da ti ne bo
treba več poslušati, kaj vse ti manjka in kako si sploh upaš hoditi po svetu, če imaš pa to in ono.
Verjemi - družina in prijatelji te imajo radi točno takega, kot si, zavedajo se tvojih napak, in vendar jih
sprejemajo.
V skrajnem primeru pa je nekje v bližini učitelj ali kakšna druga odrasla in (recimo) odgovorna oseba,
ki ti bo pripravljena pomagati, če boš v težavah. In ne, ne boš reva, če boš povedal dogodke točno
tako, kot so se zgodili (da ne boš na koncu žalostink recitiral ti).
Prav nič ni narobe postaviti se zase in zapreti usta tistemu xyz-ju, ki te ustrahuje, zafrkava, tepe ali
kako drugače maltretira! Tvoja pravica se konča s pravico drugega.
Ne pozabi: smejati se je vedno lepše z drugimi kot pa sam!
Ana Koderman
Kaj so povedali učenci 9. razreda o medvrstniškem nasilju?
IVAN DUGIĆ
Zakaj si nasilen? Zato, ker mi tako paše.
Kaj te spravi k nasilju? Dolgčas in če me kdo razjezi.
Ali to počneš za zabavo? Ja, to mi zapolni prosti čas.
Kdaj si najbolj nasilen? Med dopoldnevom in popoldnevom.
Katerih vrst nasilja se najpogosteje poslužuješ? Najpogosteje pretepam.
Kako obvladaš svojo jezo? Svojo jezo težko obvladujem.
Do koga si najpogosteje nasilen? Tisti, ki so preveč dosadni, so žrtve mojega nasilja.
Ali si tudi ti kdaj žrtev nasilja? Ne, nikoli.
ALEKSANDAR ANIČIĆ
Zakaj si nasilen? Ne vem.
Kaj te spravi k nasilju? Izzivanje.
Ali to počneš za zabavo? Kakor kdaj.
Kdaj si najbolj nasilen? Dopoldne, ko sem v šoli.
Katerih vrst nasilja se najpogosteje poslužuješ? Pretepam in zmerjam.
Kako obvladaš svojo jezo? Občasno jo obvladujem.
Do koga si najpogosteje nasilen? Do naključnih žrtev.
Ali si tudi ti kdaj žrtev nasilja? Ja, velikokrat.
NATAŠA TAŠKOV
Zakaj si »pridna«? Ker si na boljšem.
Kaj te spravi k delanju dobrih del? Želja po pomoči drugim.
Ali to počneš za zabavo? Ne. To počnem zato, ker se mi to zdi prav.
Kdaj si najbolj »pridna«? Odvisno od situacije in razpoloženja.
Katerih dobrih del se najpogosteje poslužuješ? Pomoči drugim v stiski.
Kako obvladuješ svojo slabo voljo? Ali sploh jo? Ja, jo obvladujem.
Osnovna šola Bičevje
Splitska ulica 13, 1000 Ljubljana
Komu največkrat narediš uslugo? Prijateljem.
Ali za svojo »pridnost« dobiš kaj v zameno? Ponavadi ne, razen seveda hvaležnosti.
ANA KODERMAN
Zakaj si »pridna«? Način reševanja problemov z nasiljem se mi zdi brez smisla.
Kaj te spravi k delanju dobrih del? Ja, v bistvu ne vem, rada pomagam ljudem, ki so prijazni do
mene.
Ali to počneš za zabavo? Ne, za zabavo ravno ne, to se mi zdi normalen odnos do človeka.
Kdaj si najbolj »pridna«? Nimam takih obdobij, odvisno, kaj se zgodi čez dan.
Katerih dobrih del se najpogosteje poslužuješ? Rada pomagam, če znam.
Kako obvladuješ svojo slabo voljo? Ali sploh jo? Slabo voljo raje zadržim zase.
Komu največkrat narediš uslugo? Svojim prijateljem, ker jih poznam.
Ali za svojo pridnost dobiš kaj v zameno? Tega ne delam zato, da bi dobila kaj v zameno, ampak
dobro se z dobrim plača.
Z njimi sta se pogovarjali Anuška Skubic in Tala Kordiš
Pogovor z učencema iz 2. a razreda.
Kaj pa vidva mislita, kaj je to nasilje?
To, da drug drugemu kaj slabega naredimo. Da si nagajamo in da smo nasilni.
Kako pa mislita, da so lahko ljudje nasilni?
Tako da komu kaj ukradejo ali koga udarijo.
Se z učiteljico pogovarjate o nasilju? Ja.
Kaj bi naredila, če bi se kdo grdo vedel do vaju? Kdo bi vama lahko v takem primeru
pomagal?
Jaz bi ga najprej opozorila, če bi pa to še naprej delal, bi šla pa do učiteljice.
Tudi jaz bi ga najprej opozoril, potem bi šel do učiteljice.
Se v šoli počutiš varno, se ne bojiš starejših oz. drugih sošolcev?
Ne, počutim se varno, me je pa včasih malo strah starejših učencev, ker so podivjani.
Se tudi ti zapletaš v prepire; kako jih rešiš?
Jaz se ne maram preveč prepirati, ker potem izgubim prijatelje. Jaz tudi ne. Tudi žaljenje je
nasilje.
Kaj naredi učiteljica, če so učenci nasilni do drugih?
Najprej jim reče, naj prenehajo, potem pa jih ošteje in jim da kazensko nalogo.
Pogovor z učencem iz 5. razreda.
Kaj vse je za tebe nasilje?
Zame je nasilje to, da se nekoga fizično poškoduje, ali se ga ustrahuje – to je psihično nasilje.
Poznamo veliko oblik nasilja: pretepanje, brcanje ...
Si morda že bil žrtev nasilja ali vpleten v nasilje?
Žrtev pretepa ne in sem vesel, da je tako, bil pa sem deležen brcanja, prerivanja in nekaj malega
ustrahovanja, to pač pride vsakomur. Največkrat so bili nasilneži sošolci.
Osnovna šola Bičevje
Splitska ulica 13, 1000 Ljubljana
Kako si odreagiral nanj? Si poiskal pomoč, si se zadeve lotil sam? Ali se v razredu
pogovarjate o tej temi? Imate delavnice? So ti všeč?
Če nasilje vidim, poiščem kakšnega odraslega, ki je na šoli – učiteljico. Najprej bi pozornost
prenesel nase, če bi bil sam žrtev nasilja, pa bi tudi klical na pomoč, morda bi v skrajnem primeru
tudi pobegnil. O nasilju se pogovarjamo, vendar ne intenzivno. Ko učenec naredi prekršek, ostane
v šoli sedmo šolsko uro, ko se učitelji pogovarjajo z vsakim učencem posamezno. Delavnic na to
temo nismo imeli.
Je bilo nasilje ustrezno kaznovano, misliš, da so take kazni smiselne? Kaj bi ti kot učitelj
spremenil, da bi bilo nasilja manj?
Če učitelj nasilje opazi – pretepanje in druge spore, to kaznuje, na primer s sedmo uro. Če pa gre
za nasilje med športno vzgojo ali med popoldanskim varstvom, učitelj prekrške piše na list. Tako
je kakršno koli nasilje ali nepravilno ravnanje kaznovano. Sam bi morda kazni za hujše
prekrške, kot je pretep, malce poostril.
Se v šoli počutiš varno?
Da, počutim se dokaj varno, kljub temu da se učenci v moji okolici stalno pretepajo.
Kaj naredi šola, če so učenci nasilni do drugih?
Če je kakšno nasilje, učitelj učenca najprej opozori, če ne zaleže, ga opozori drugič, če pa še to
ne zaleže, se učenca pošlje na pogovor k svetovalni delavki.
Pogovarjala sta se Ana Koderman in Ervin Rems
POGOVORI Z VZGOJITELJI
MLADINSKEGA DOMA MALČI BELIČ
1. Ali opažate medvrstniško nasilje v šoli, v Domu in s kakšnimi ukrepi ga poskušate
zaustaviti?
2. Ali opažate zapostavljenost nekaterih učencev oziroma psihično nasilje nad
učencem, ki se mu ne uspe upreti ali pa si ne upa odreagirati?
3. Ste se že znašli v situaciji, ki ste jo sami brez pomoči obvladali?
4. Kakšen način kaznovanja se vam zdi najbolj učinkovit, so podpisi staršem še
učinkoviti?
5. Ali odobravate nasilje v samoobrambi?
6. Ali se oblike medvrstniškega nasilja iz generacije v generacijo spreminjajo? Imate
občutek, da so se oblike nasilja spremenile iz časov, ko ste bili vi v šoli? Nastopa
nasilje sedaj v bolj grobih oblikah?
7. Ali v vzgojni skupini organizirate delavnice, na katerih se otroci učijo strpnosti in
sodelovanja? Kako slednji odreagirajo na tako vrsto dejavnosti, je priljubljena?
8. Ali opažate psihično nasilje s strani učiteljev oziroma moralno zabijanje učencev?
9. Kaj bi radi sporočili učencem?
Osnovna šola Bičevje
Splitska ulica 13, 1000 Ljubljana
Pogovor z vzgojiteljico Lili
1. Nasilje je prisotno tako v šoli kot v domu. Delovati skušamo že preventivno s pogovori, in
nikjer dovoljeno.
2. Žal, res opažamo. Vendar na take situacije vedno odreagiramo.
3. Da, velikokrat.
4. Najbolj učinkovito se mi zdi, če prekršku takoj sledi intenziven razgovor. VEDNO si je za to
treba vzeti čas (tudi, če ga ni)! Podpisi kot kazen so brezpredmetni, nujno pa je, da so
starši VEDNO in TAKOJ (tudi po telefonu) obveščeni o nasilnem ravnanju otroka.
5. Izjemoma DA.
6. V domskih situacijah je bilo včasih več prikritega fizičnega nasilja, sedaj pa se je temu
pridružilo še več drugih oblik nasilja.
7. Otroci so željni pogovorov, vedno pripravljeni nanje. Enako na delavnice. Tega jim ni nikoli
preveč.
8. Na žalost, včasih, da.
9. So slikarji, ki sonce spremenijo v rumen madež, so pa tudi takšni, ki z močjo svoje
ljubezni, umetnosti in inteligence rumen madež spremenijo v sonce.
Pogovarjal se je Matic Klemec.
Pogovor z vzgojiteljem Dušanom
1. Dokaj pogosto zvemo za nasilje bodisi v šoli bodisi v Domu. O vsakem primeru se
pogovorimo, tudi če naši niso aktivno udeleženi. Če pa so akterji naši otroci in mladostniki, je
pogovor toliko bolj intenziven. Poudarek je vedno na tem, da nasilje rodi novo nasilje.
2. V zadnjem času je to kar pogosto. V naši »družini« so otroci k sreči že toliko osveščeni, da to
takoj povejo in seveda mi tudi takoj ukrepamo.
3. Dostikrat. K sreči je za mano že dosti »kilometrine« in sem situacijo lahko hitro obvladal.
4. Najbolj učinkovita je takojšnja reakcija. Odločen, intenziven razgovor največkrat privede do
uvida. Največja škoda pa je, če nam je škoda časa in razgovor prestavimo na naslednji dan
oz. naslednji ustrezni termin. Pomembno je TAKOJ in ZDAJ! Podpisi, kot smo jih mi poznali
(da nas je potem doma oče naklestil), so že davno passé in preživeti. Prav pa je, da so starši
vedno in v najkrajšem možnem času obveščeni o nasilnem obnašanju svojega otroka.
5. Nasilja, tudi v samoobrambi, ne odobravam. Nekaj drugega je aktivna obramba. Je pa to težko
nadzirati, da se je ne prekorači, kar pa je že nasilje.
6. Pred leti je bilo v Domu veliko fizičnega nasilja, predvsem dobro prikritega, za katerega smo
izvedeli z zamudo, in je bilo nanj težko ustrezno odreagirati. Sedaj so otroci že bolj odprti in
hitro povejo. Nasilje v mojih deških in fantovskih letih se je kazalo bolj v pretepih posameznih
skupin, vaških, ena mestna četrt proti drugi, fantje iz enega bloka proti drugemu … Takrat so
bile v Ljubljani znane pretepaške bande: Šišenska, Savska, Moščanska. Tepli so se tudi s
palicami in verigami. A bile so bolj ekstrem kot ne in le redko so bile kot skupina napadalne do
posameznika (če ni bil slučajno član nasprotne bande). Sedaj pa se kar skupina spravi na
Osnovna šola Bičevje
Splitska ulica 13, 1000 Ljubljana
posameznika in ga tako ali drugače izsiljuje ali je nasilna do njega. Nasilje je sedaj bolj
prefinjeno in ne izbira žrtev. Takrat se ni zgodilo, da bi kdo od mladih napadel starejšega,
sploh pa ne žensko.
7. V naši »družini« (vzgojni skupini) se zelo veliko pogovarjamo – formalno in neformalno. Otroci
si takih pogovorov in tudi delavnic zelo želijo.
8. Včasih, na žalost. A je tega manj kot še pred nekaj leti. Seveda se za take posameznike hitro
razve. Tudi ukrepali smo že in smo probleme razrešili – seveda na nekaterih šolah to ne gre
tako hitro, a se premika.
9. Našim mladim sva v zadnjih dvajsetih letih večkrat omenila misel pisatelja Vitomila Zupana:
»Dva načina sta, da se dvigne človek nad človeka.
Zelo naporen je prvi: da si boljši, umnejši, spretnejši od sočloveka.
Drugi je lažji: da sočloveka ponižaš.«
In potem je sledil razgovor o prvem in drugem …
Pogovarjal se je Matic Klemec.
Pogovor z vzgojiteljico Katjo
1. Tako v šoli kot v Domu prihaja do medvrstniškega nasilja, ki je bodisi fizično bodisi verbalno.
Zaradi različnih interesov, mnenj in pogledov se mladi pogosto spopadajo oziroma nasilno
odreagirajo. Ker je to oblika obrambnega mehanizma, ki jim je najbolj poznana in je hkrati
najbolj dostopna, da v čim krajšem možnem času zaščitijo svoj ogroženi jaz, po njej tudi
največkrat posežejo. Tovrstno nasilje in spore skušamo zaustaviti z različnimi metodami dela,
kot so pogovor, različne športne in interesne dejavnosti, ki so tekmovalnega duha, vendar se
le-te izvajajo pod nadzorom, razne socialne igre ter predvsem vsakodnevno učenje prek
odgovornih odraslih, ki s svojim vedenjem kažejo vzor ter odgovornost.
2. Psihično nasilje je izredno težko opaziti in zaznati, saj je zastrahovan oziroma psihično
zlorabljen otrok pogosto prestrašen, zato o dogodkih molči ali pa jih zavrača in zanika.
Psihično nasilje je zelo prikrita oblika nasilja, in je za prepoznavanje žrtve potrebno otroka zelo
dobro poznati. Vsekakor pa se tovrstno nasilje dogaja in ga je prav tako pomembno
obravnavati in prepoznavati kot tudi fizično nasilje.
3. V poklicih vzgojitelja, učitelja, socialnega pedagoga ali drugega pedagoškega profila se je
nemogoče upreti tovrstnim situacijam, in je z razvitimi ali nerazvitimi veščinami potrebno
nasilje obravnavati in situacijo reševati v konkretnem času in prostoru.
4. Izraz kaznovanje se mi zdi nekoliko neprimeren, sama raje uporabljam besedi vzgojni ukrep
in/ali prevzemanje odgovornosti za svoje dejanje. Težko govorim o nekih posplošenih vzgojnih
ukrepih, saj je vsaka situacija specifična in posebna zase. Potrebno se je zavedati, da ni žrtev
psihičnega ali fizičnega nasilja samo otrok, ki je zastrahovan, ampak tudi ta, ki nasilje izvaja,
saj se v sebi bori z občutki nemoči, nesigurnosti in z drugimi negativnimi čustvi. Zato tudi
mislim, da podpis staršem ni vedno rešitev, pravzaprav zelo redko, saj, po mojem mnenju,
vzroki nasilja prihajajo ravno iz družinskega kroga in potem tako vedenje postane začaran
krog. Zadeve se je potrebno lotiti globlje kot le s podpisom, če želimo, da so rezultati vidni in
dolgotrajni.
Osnovna šola Bičevje
Splitska ulica 13, 1000 Ljubljana
5. Samoobrambe ne bi označila kot nasilje, saj se vsak človek brani, kadar je ogroženo njegovo
življenje.
6. Mislim, da se nasilje iz generacijo v generacijo ne spreminja bistveno, vsaj pri nas še ne, ker
orožje še ni tako dostopno kot drugod po svetu.
7. Niso samo delavnice tiste, ki bi otroke učile o strpnosti, saj je teh vsekakor premalo. Po mojem
mnenju je potrebno sprotno delo, vsakodnevno učenje in vzor vzgojitelja, da tudi ob
minimalnih napakah ohranja mirno kri. Tako sporoča otrokom, da se situacijo lahko rešuje s
pogovorom in strpnim vedenjem. Vsekakor tudi delavnice pripomorejo svoje, saj ozavestijo
kakšno skrito misel, idejo ali obudijo kakšen spomin in podobno. Na kakšen način otroci
sprejemajo potek delavnice pa je v veliki meri odvisno tudi od osebe, ki jo vodi, saj s svojim
načinom nastopanja kaže odnos do teme, in lahko veliko pripomore k interesu otrok.
8. To je še težje ugotoviti kot nasilje otroka nad vrstnikom. Vsekakor se dogaja, predvsem
moralno zabijanje, in velikokrat se učitelji ali vzgojitelji sploh ne zavedajo negativnih sporočil in
škode, ki jih s tem posredujejo otrokom. Mislim, da v pedagoških poklicih manjka izobraževanj
in ozaveščanj v teh smereh.
9. Imejte radi same sebe in drugi vas bodo imeli radi!!!
Pogovarjala se je Sara Čemažar.
Osnovna šola Bičevje
Splitska ulica 13, 1000 Ljubljana
USAK NA SVETU LAHKO MEU BI MIR
Nasilje ni sam, če nekomu šamar daš,
nasilje je tud to, da čez nekoga blebetaš.
Vem, tud jaz nekoč biu sm nasiln,
to pa sam zato, ker u določene stvari sm prsilen,
spoznou sm stvari, k jih ne bi smeu, res biu sm frajer in zato tud ful veseu.
Usak na svetu lahko meu bi mir,
če ne bi se napiu in povzroču prepir.
Nasilje sploh ni nobena kul stvar,
zato za tem nikol in nikdar.
Doskrat sem biu žiučn,
obtožen po krivičnm.
Kao frajer, če z nasiljem se dokažeš,
pejt na talente, da tam se jim pokažeš,
čist preveč lažeš, da se sam pretepaš.
U šoli bod odličn,
u krogu prjatlou enoličn,
probi bit pravičn.
Pomisl, kako bi blo teb,
če bi te folk skoz umešavu u pretep.
Usak na svetu lahko meu bi mir,
če ne bi se napiu in povzroču prepir.
Nasilje sploh ni nobena kul stvar,
zato za tem nikol in nikdar.
Usmeri se u eno stvar,
fant, vrjem mi, bog dau ti je ta dar.
Nasilje je veriga slabih stvari,
eni želni so nasilja tko k eni želni vode u sahari.
Iz igranja velikrat pride v pretep,
ne bit nasiln in svet res bo lep!
Avtor pesmi: Matic Klemenc, 9. a
Na prenovljeno različico pesmi je v pripravi videospot,
v katerem nastopajo učenci šolske skupnosti.
Osnovna šola Bičevje
Splitska ulica 13, 1000 Ljubljana
POGOVORI Z ZAPOSLENIMI
O medvrstniškem nasilju smo povprašali za mnenje nekaj učiteljev, tajnico, računovodkinjo in
čistilko. Pogovarjali smo se z gospo Sašo Štilec, učiteljico 2. a razreda, z gospo Tanjo
Sambolec, v. d. ravnateljice, z gospo Barbaro Klun, učiteljico biologije, z gospo Majo Novljan,
šolsko pedagoginjo, z gospo Simono Lesar, socialno pedagoginjo, z gospo Heleno Angelski,
učiteljico likovne vzgoje, z gospodom Cirilom Koširjem, učiteljem športne vzgoje, z gospo
Florijano Žnidaršič, učiteljico glasbene vzgoje, z gospo Vero Brus, učiteljico matematike in
pomočnico v.d. ravnateljice, z gospo Natašo Uršič, učiteljico angleškega jezika, z gospo Vido
Narobe, z gospo Mojco Trampuš in z gospo Vesno Oražem.
Legenda:
S.S. - Saša Štilec, T.S. - Tanja Sambolec, B.K. – Barbara Klun, M.N. – Maja Novljan, S.L. – Simona Lesar, H.A. –
Helena Angelski, C.K. – Ciril Košir, V.B. – Vera Brus, F.Ž. – Florijana Žnidaršič, M.T. – Mojca Trampuš, V.N. –
Vida Narobe, V.O. – Vesna Oražem, N.U. – Nataša Uršič
1. Ali opažate medvrstniško nasilje med uro ali odmori in s kakšnimi ukrepi ga poskušate
zaustaviti?
S.Š.: Opažam ga občasno, pri nekaterih učencih. Ukrepi? V razredu je obešen plakat s pravili,
ki smo jih zapisali skupaj z učenci na podlagi pogovorov na temo o medsebojnih odnosih –
vse, kar je učence motilo, smo uredili s pravili. Če kdo pravil ne upošteva, ostane tisti dan brez
igre, lahko tudi več dni zaporedoma. Lahko pa se učencu tudi prepove v šolo prinesti domačo
igračo ob dogovorjenem dnevu v tednu.
T.S.: Na kaj se to nanaša? Na splošno? Seveda opažam nasilje in kakršno koli nasilje je treba
takoj zaustaviti. Nujno potrebno!
S.L.: Da, opažam. Ukrepam takoj. Pogovorim se z učenci, po potrebi vključim svetovalno
službo, kaznujem storilca.
F.Ž.: Opažam zbadljivke, fizično nasilje -zbadanje s svinčnikom, ščipanje, nacionalno
nestrpnost, verbalno nasilje. Ukrepam tako, da se z učencem osebno pogovorim, če učenec
ne dojame smisla pogovora, se večkrat pogovarjam z njim. Uporabljam tudi zapis v vzgojno
mapo.
V.B.: Nekatere vrste nasilja se opazi hitreje, druge kasneje. Seveda pa se mora nanj v
vsakem primeru opozoriti. O tem se moramo veliko pogovarjati in ga preprečevati, drugače
bomo vsi tepeni. Najbolj se lahko bojimo prikritega nasilja ali pa nerazločevanja med pravim
nasiljem in igro. Ker učitelji ne morejo predvideti vsega sami, bi potrebovali pomoč otrok oz.
učencev
M.T.: Da, opažam. S takojšnimi ukrepi in pogovorom.
V.O.: V bistvu ne. Grem raje do učitelja.
N.U.: Seveda ga opažam in ga poskušam zaustaviti. Največkrat s pogovorom, če pa je
prekršek resnejši, pa se pogovorim tudi s starši in svetovalno službo.
2. Ali opažate zapostavljenost nekaterih učencev oziroma psihično nasilje nad učencem, ki
se mu ne uspe upreti ali pa si ne upa odreagirati?
S.Š.: Opažam, da imamo v razredu dva verbalno močna učenca, ki znata besedno prizadeti
sošolce, zato sem bolj pozorna nanju in ju poskušam pravočasno ustaviti; enako me na
neupoštevanje pravil opozarjajo tudi drugi učenci.
C.K.: Redkokdaj. V zadnjem času ne.
F.Ž.: Opažam zapostavljenost pri dveh učencih, vendar imam občutek, po pogovoru z njima,
da se ne želita vključevati v skupnost.
V.N.: Ne, ker ne delam z učenci.
Osnovna šola Bičevje
Splitska ulica 13, 1000 Ljubljana
V.O.: Snažilka ne opaža (smeh). Ne trudim se opaziti, sploh ne gledam.
3. Ste se kdaj znašli v situaciji, ki bi jo sami brez pomoči težko obvladali?
S.Š.: Da, znašla sem se v situaciji, ko sem imela občutek, da kakšnega problema v razredu
ne bom zmogla rešiti sama. Takrat sem za pomoč zaprosila svetovalni delavki šole, gospo
Alenko Fajfar in gospo Majo Novljan.
T.S.: Seveda sem, take situacije so najpogostejše.
B.K.: Da, zelo velikokrat.
M.N.: Da, večina je takih.
C.K.: Ne.
M.T.: Da, pretep na hodniku.
4. Kakšen način kaznovanja se vam zdi najbolj ustrezen; so podpisi še učinkoviti?
S.Š.: Podpisi so namenjeni predvsem seznanjanju staršev s situacijo, v kakršni se nahaja
njihov otrok v šoli. Najbolje je, da kazen otroka doleti takoj, tako da ve, za kaj je kaznovan.
T.S.: Najbolj učinkovit se mi zdi pogovor. Podpisi staršem se mi zdijo učinkovitejši na
predmetni stopnji.
B.K.: Najbolj učinkovit je pogovor, učinkovita kazen in klic domov.
S.L.: Podpisi niso učinkoviti, razen pri manjših kršitvah in pri mlajših učencih. Učinkovita se mi
zdi primerna kazen, npr. da mora učenec opraviti družbeno koristno delo.
M.T.: Ne, podpisi vsekakor niso učinkoviti.
V.O.: Podpisi niso učinkoviti.
5. Odobravate nasilje v samoobrambi?
S.Š.: Ja, recimo, odobravam, da tisti trenutek, ko je nekdo fizično napaden, odreagira in se
brani na enak način, če ne najde druge poti - vendar ne tako, da bi sam še presegel to nasilje.
T.S.: Ne odobravam nobenega nasilja, v nobenem primeru. Verjetno bi se poskušala braniti,
če bi bil moški, je jasno, da mu ne morem nič, torej iz tega lahko sklepam, da ima človek, ki bi
me napadel, resne probleme.
B.K.: Zanimivo vprašanje (smeh). Da, če ne gre drugače, se moraš pač braniti.
F.Ž.: Ne, razen v primeru nasilja na cesti.
C.K.: Ne.
N.U.: To je pa zelo kompleksno vprašanje! Načeloma nasilja ne odobravam, a v skrajnih
primerih samoobrambe da.
6. Ali se oblike medvrstniškega nasilja iz generacije v generacijo spreminjajo? Imate
občutek, da so se oblike nasilja spremenile od časov, ko ste vi hodili v šolo? Nastopa
nasilje v bolj grobih oblikah?
S.Š.: Ja, včasih so bili bolj nasilni fantje, zdaj pa opažam, da so lahko predvsem dekleta bolj
agresivna. Fantje znajo lepše sodelovati med seboj, in tudi ko se sprejo, se hitreje pobotajo in
se igrajo naprej. Ko se pa sprejo deklice, lahko ostanejo sprte tudi po več mesecev in izločajo
druga drugo. Fantje reagirajo fizično, dekleta pa bolj psihično/verbalno.
B.K.: Ne, nasilje se ni kaj dosti spremenilo.
M.N.: To pa so se, da. Predvsem ga je zdaj več. Več je psihičnega.
S.L.: Oblike nasilja se ne spreminjajo močno, je pa bolj intenzivno in več se o tem govori. Več
je diskriminacije, rasizma, nestrpnosti in statusnih vlog.
F.Ž.: Da, včasih je bilo več fizičnega, danes je več psihičnega nasilja. Da, v moji mladosti sem
zaznala le fizično nasilje.
C.K.: Ja. Absolutno.
Osnovna šola Bičevje
Splitska ulica 13, 1000 Ljubljana
M.T.: Ne, nasilje se ni spremenilo kaj dosti.
V.N.: Verjetno, da se je. Sedaj je hujše.
V.O.: Manj nasilja je bilo včasih, sedaj je vedno huje.
N.U.: Sprememb v količini nasilja ali v načinu izvajanja ni. Je pa res, da so bili otroci takrat bolj
prepuščeni samim sebi, saj se učitelji z njimi niso tako veliko ukvarjali, med poukom sicer ja,
ampak med odmori ne.
7. Ali v razredu organizirate delavnice, na katerih se učenci učijo strpnosti in sodelovanja;
kako slednji odreagirajo na tako vrsto pouka (je priljubljena, njim nezaželena,
dolgočasna)? Opažate pozitivne spremembe?
S.Š.: Strpnosti se učimo pri vseh stvareh, ki jih delamo, učence učimo sodelovanja, da so vsi
enakovredni in da se znajo dogovarjati med seboj. Učenci radi sodelujejo na takih
komunikacijskih delavnicah. Ko sem dobila ta razred, so bili trije učenci precej agresivni, niso
spoštovali pravil, vendar so se zdaj ujeli v skupnost – dobro se razumemo in skupaj uživamo.
T.S.: Na razredni stopnji je veliko delavnic, mislim, da so med učenci kar priljubljene, lepo
sodelujejo.
S.L.: Delavnice so. Mislim, da je pozitiven učinek. Mislim pa, da naj bi učitelji izvajali delavnice
bolj pogosto, sploh v višjih razredih.
H.A.: Organiziram, včasih so najprej presenečeni, ko se navadijo, so zelo priljubljene.
F.Ž.: V razredu poskušam skozi pogovor in s praktičnimi primeri prikazati neučinkovitost.
8. Ali opažate psihično nasilje s strani učiteljev oziroma moralno zabijanje učencev?
T.S.: Težko bi sodila. To je tako zelo nedefinirano področje, če učitelj ravna tako, mora
razmisliti.
M.N.: Prisotna sem zelo malo. Veliko stvari je, nad katerimi se učenci pritožujejo.
S.L.: Da. Ne zdi se mi okej. Tudi jaz včasih svoje jeze v določenih trenutkih ne odobravam, in
če moja reakcija do učenca ne bi bila okej, bi to tudi sporočila - se opravičila.
M.T.: Da, žal tudi to.
V.N.: Sigurno.
9. Kaj bi radi sporočili učencem?
S.Š.: V šoli se je vredno potruditi, razvijati delovne navade, ubogati učitelje in narediti tudi kaj
manj prijetnega, ker je to tisto, kar v življenju včasih manj potrebujemo.
T.S.: Veliko strpnosti in dobre volje!
B.K.: Želim si, da bi bili učitelji in učenci spoštljivi, da bi si iskreno povedali, kaj nas moti na
drugem, in to kritiko bi oboji znali sprejeti. Učenci bi sporočali učiteljem želje in zahteve, prav
tako učitelji učencem.
M.N.: (smeh) Nasilje ni rešitev. Probleme reševati, se je treba naučiti.
S.L.: Marsikaj bi rada povedala. Da prevzamejo odgovornost za svoja dejanja, in ko jim ne
znese, naj se obrnejo na nas učitelje.
H.A.: Spoštuj druge, če želiš, da bodo drugi spoštovali tebe.
C.K.: V življenju ni bližnjic. V vsakem lagodju pride trpljenje. Per aspera at astra.
Osnovna šola Bičevje
Splitska ulica 13, 1000 Ljubljana
V.B.: Sporočila bi jim naj nasilja nikakor ne zamolčijo temveč ga razkrijejo, kljub strahu, vaša
imena bodo ostala anonimna.
F.Ž.: Da je strpnost poenotenje inteligence s svojimi lastnimi notranjimi čustvi.
M.T.: Da ste v principu čisto okej.
V.N.: Vedno se je treba pogovoriti.
N.U.: Rada bi jim sporočila, da naj v času, ki ga preživijo s prijatelji, družino, znanci,
spodbujajo drug drugega in da naj bodo prijazni.
Pogovarjali so se Katarina Zagorac, Miha Slobodnik, Vita Brus, Amina
Kurtović in Ana Kure.
NASILJE – ali se bo kdaj končalo?
Nasilje. Z njim smo se srečevali že kot majhni otroci, z njim so imeli opraviti naši dedki, pradedki in
sploh vsi, če pogledamo zgodovini v oči. Nasilje je ena redkih stvari, ki je skupna vsem časovnim
obdobjem. Dogaja se zdaj, dogajalo se je leta nazaj. Stari Grki so se tepli zaradi oblasti, dežele,
bogastva – in malo tudi zaradi neke lepe Helene. Precej let zatem so Američani problem suženjstva
reševali na manj miroljuben način, ki je med seboj sprl Sever in Jug.
Ljudje se iz zgodovine res niso ničesar naučili, namesto da bi prebrali kakšno knjigo, spletli nogavice
ali spekli jabolčni zavitek, ali morajo res poškodovati oziroma pohabiti sočloveka? Je to bolj zabavno
kot vse zgoraj zapisano?
To bi vedeli tisti, ki so, kot lutkarji marionete, premikali svoje vojake po odru časa. Voditelji ... veliki
vršilci dejanj, a, v mnogih primerih, kakšnih dejanj? Je ubijanje ljudi res tako veličastno, da so ga
morali ponavljati v nedogled?
Toda to so najskrajnejše oblike nasilja, ki jih na svojih, običajno dolgočasnih, poteh na srečo ne
vidimo. Lahko pa – če le želimo odpreti oči – opazimo klapo »starejših in domnevno pametnejših«,
kako se, kot vsako jutro, na koncu ulice postrojeni v krogu »pogovarjajo« z enim in istim revežem, ki
gre vsako jutro tam mimo. Toda »junaki« niso preveč zgovorni. Da ne bi izgubili rdeče niti pogovora,
spregovorijo še pesti. Te imajo običajno toliko povedati, da ostane revež v sredini prikrajšan za svoj
del pripovedi.
A sami nismo nikoli vsiljivi – to tudi ni spodobno, lepo prosim! Tako se ne mešamo v pogovore starih
znancev in tudi nikogar ne kličemo, da bi malo umiril divji tok neizrečenih besed pesti. Kar je zelo
žalostno.
Otroci se že v nižjih razredih učijo, da ne smejo tega in tega, da je to in ono grdo in da je nasploh vse
absolutno prepovedano s tem in tem zakonom, ki je posledica te in one pravice. Zakaj potem vsak
dan opažamo, kako objokana deklica zdrvi v kopalnico in kako se sosedov fant z zobnim aparatom in
očali ves čas ozira prek ramen, ko stopa po eno uro daljši poti iz šole domov? Če naj bi bili vsi tako
zelo ozaveščeni, razumni in oh in sploh, se kaj takega ne bi smelo dogajati. Pa se, lažemo pa sami
sebi. Morda bi bilo bolje, če bi povedali, zakaj ne smemo narediti določene stvari, kako naša dejanja
odmevajo v okolju.
Kako lahko je prizadeti človeka, veliko lažje, kot pa ga potolažiti. To smo gotovo izkusili že vsi. Je žrtev
res tako zelo drugačna od nas? Je zaradi drugačnosti manjvredna in si ne zasluži biti srečna? Smo
želeli izpasti super kul, ko smo nekomu dali jasno vedeti, da bi ga svet zlahka pogrešal ? Ali pa smo
Osnovna šola Bičevje
Splitska ulica 13, 1000 Ljubljana
želeli le druge potlačiti nekam proti središču zemlje, jih poteptati in pomendrati, samo da bi sami bolje
in lepše »uspevali«?
Obstajajo seveda tudi drugi odgovori, med katerimi je najbolj žalosten, vendar najbolj resničen: Ne
vem.
Vsakdo lahko ravnodušno iz rok vrže to glasilo v kot, rekoč: Kaj mi zdaj težijo s tem nasiljem? Itak
imamo kar naprej litanije na razrednih urah! Ja, to je res. A o nasilju se pogovarjamo, da bi se
ogromen, uničevalen val žalosti in bolečin raztreščil ob prepreki, ki jo bomo postavili.
Posameznik ne more narediti dosti, skupaj pa lahko naredimo izjemne stvari. Vprašanje je le, ali se
bomo končno odločili in kaj naredili. To počnemo zase, to počnemo za vse skupaj. In to počnemo, da
bomo na obraz objokane deklice pričarali nasmeh in da bo fant z zobnim aparatom lahko mirno hodil
po bližji, običajni poti do sreče.
Ana Koderman
Pri nastanku priloge so sodelovali:
Zasnova priloge: Ana Koderman, 9. b, Ervin Rems, 8. b
Avtorica člankov: Ana Koderman, 9. b
Pogovori:
Vita Brus, 7. b
Sara Čemažar ,9. b
Matic Klemenc,9. a
Ana Koderman, 9. b
Amina Kurtović, 7. b
Ervin Rems, 8. b
Miha Slobodnik, 9. c
Katarina Zagorac, 9. c
Tehnično oblikovanje: Tim Ključevšek, 9. b
Likovno oblikovanje: Rebeka Kropivšek Leskošek, 9. c
Lektoriranje: ga. Majda Samsa
Mentorici in koordinatorici priloge: ga. Alenka Fajfar Gnezda in ga. Simona Lesar
Mentorica oblikovanja priloge: ga. Helena Angelski
maj 2011