Zapisala : Lucija Erčulj
Narisal: Jože Trobec
Objemi me
OBJEMI TISTEGA, KI SU MU PRAVLJICO PREBRAL!
OBJEMI TISTEGA, KI TI BO PRAVLJICO PREBRAL!
V
plitvini smaragdnega morja se je v varnem zavetju koral pričelo dogajati najlepše
dejanje na zemlji. Morski konjiček je počival v naročju koraliz njegove vreče na
trebuhu pa je pogledal živo oranžen nosek in se vprašujoče zazrl v bitje, ki se je
ljubeče sklanjalo nadenj.
»Mama?« je spregovoril proti obrazu.
»Ne,« mu je odgovoril ljubeči obraz, »očka!« in z repom nežno objel drobno krhko
postavico. »ČUDOVIT SI, KONJČI!«
C
ez nekaj dni je Konjči mirno raziskoval okolico doma na koralnem grebenu.
Lahkotno se je gibal med tankimi travicami, ki so se upogibale v rahlem toku vode.
Naenkrat je mimo njega pribrzelo nekaj svetlega in se skrilo za skalo. Konjči je previdno odplaval k skali in pogledal okrog nje v smer, iz katere naj bi se tista svetla, rumena
stvar prikazala. A ni bilo ničesar. Ko se je obrnil,
se mu je tisto rumeno ponovno skrilo za skalo.
»Ej!« je rekel Konjči, »ne boj se, no! Kdo si?«
Izza skale je pokukala rumena ribica, ki se je ves čas nemirno premikala sem
in tja in rekla: »Jaz sem Biba, kdo si pa ti?«
»Konjči sem,« se je predstavil Konči in dodal: »Bi se igrala?«
»Seveda,« je bila Biba takoj za to. »Ali se z nama lahko igra tudi Kroki?«
»Kdo pa je Kroki?« je vprašal Konjči.
»Rakec je,« mu je odgovorila Biba, »tamle v pesku se skriva.«
Iz peska je pokukal majhen rakec in plašno pozdravil: »Ojla!«
»Kaj bi se igrali?« je vprašal Konjči, medtem ko so se prepustili toku vode,
ki jih je počasi nosil.
»Ne vem,« je rekla Biba. »Kroki, imaš ti kakšen predlog?«
»Naredimo stolp iz kamenčkov,« je predlagal
Kroki in njegova nova prijatelja sta
predlog z veseljem sprejela.
Ko je bil stolp do polovice narejen, je mimo njih švignila
senca, nato pa je nekaj z vso silo priletelo v stolp
in ga porušilo. Konjči se je takoj potuhnil v travo,
Biba se je skrila v korale, Kroki pa se je zakopal v pesek,
tako da so ven gledale samo njegove oči.
»Ej, kje ste reve?« je zavpil morski pes.
»To je dolgočasno,« je rekel Gerhard.
»Pojdimo se skrivat! Jaz bom mižal!«
»JA!« so zaklicali ostali in odhiteli poiskat skrivališča.
Gerhard je malo mižal in malo pogledoval, kam se bodo skrili ter glasno štel.
»Jaz grem!« je zaklical in se zapodil v iskanje. Iskal je in gledal okoli sebe, vendar
nikogar ni mogel najti. Kmalu se je iskanja naveličal in odšel proti kraju, kjer je mižal.
Spotoma je z repom odbil koralo in pri tem skoraj zadel Konjčija, ki se je skrival za njo.
»Jaz se ne grem več! Pojdimo raje tekmovat, kdo bo hitreje preplaval od enega
roba grebena do drugega,« je naveličano zazehal Gerhard.
M
alčki so se previdno
prikazali iz skrivališč.
»Kako pa si ti prišel preko
koralnega roba?« ga je vprašal Konjči.
»Morski psi sem ne morejo.«
»HO, HO, HO!« se je zakrohotal pes.
»Morski psi lahko pridemo kamorkoli, da veš!
Kdo pa ste?«
»Jaz sem Konjči,« se je predstavil Konjči.
»Jaz sem Biba,« je rekla Biba.
»In jaz sem Kroki,« je dodal Kroki.
»Otročje,« je pripomnil morski pes
in se predstavil:
»Moje ime je Gerhard. Živim
zunaj koralnega grebena, v oceanu.«
»Se lahko igram z vami?«
je vprašal Gerhard.
»Lahko,« je rekla Biba.
»Postavimo stolp,
ki si nam ga prej porušil.«
Konjči, Biba in Kroki so prišli iz svojih skrivališč in ga vprašali:
»Zakaj se nočeš več igrati skrivalnic? Skrivanje je zabavno!«
»Skrivanje je čisto brez zveze,« jim je zabrusil Gerhard.
»Hočem tekmovati in pika!«
»Ne vem,« je rekel Kroki, »moje plavanje …«
»Ne slišim!« je zavpil Gerhard. »Gremo: pripravljeni, pozor, ZDAJ!«
In je odbrzel. Bil je res odličen plavalec.
Tudi Konjči, Biba in Kroki so se pognali za njim, vendar ga niso mogli dohiteti.
Ko so prišli na cilj, jih je Gerhard pozdravil:
»No, kje ste, počasnele? Ali ni tole zabavno? Gremo še enkrat!«
»Na mesta, pozo…!«
»Stoj!« je zavpila Biba. »Mi se tega ne gremo več! Ne moremo plavati tako hitro kot ti.«
Gerhard se je namrdnil in rekel:
»No, v redu. Hočem zidati stolp!«
In so začeli. Na dno so postavili nekoliko
večje kamne, nato pa so poiskali
odlomljene korale,
da bi okrasili vrh.
Gerhard je ostal sam.
Zdolgočaseno je plaval med koralami, ki jih je počasi ovijal mrak,
in se nalašč zaletel v stolp, ki so ga naredili skupaj.
Ko je priplaval mimo Konjčijeve hiše, je skozi okno videl,
kako je očka Konjčija nežno objel z repom
in ga stisnil k sebi.
»Grrrrr, kakšni mehkužci,«
je zarenčal in odplaval naprej.
M
ed iskanjem školjk za streho je Konjči rekel:
»Voda postaja temnejša, domov bom moral.«
»Jaz tudi,« je rekla Biba.
»In jaz,« je rekel Kroki.
»Zakaj pa že domov, dojenčki?«
jih je zbadal Gerhard.
»Zunaj sem lahko, dokler sam hočem.«
»Jaz pa moram domov,« je odvrnil Konjči.
»Očka mi bo pripravil večerjo…«
»Uf, čisto sem pozabila na to, da sem lačna,«
je rekla Biba. Kroki pa je zamomljal samo še:
»Se vidimo!« in jo ubral proti domu.
V njej sta se Krokijeva mama in Kroki ravno
vzpenjala po »kamnu objema«, da je mati
lahko okoli malega rakca ovila svoje tipalke
in ga nežno objela s kleščami.
Gerhard ni rekel ničesar, samo zaplaval je
mimo in se preko koralnega roba
odpravil domov.
V
Bibini hišici je Bibina mama
z dolgimaplavutma nežno objela malo Bibo,
ki se je nežno privila k njej.
»Phhh!« je prhnil Gerhard in zdrsnil
do Krokijeve votline.
D
oma ni bilo nikogar.
Kmalu po njegovem prihodu
se je domov vrnila njegova
mama.
»Si kaj jedel?« ga je vprašala.
»Nekaj malega,«
je zamrmral Gerhard.
Mama mu je pripravila večerjo
in Gerhard jo je hitro pojedel.
»Očisti si zobe in pojdi
v posteljo!«
mu je ukazala mama.
G
erhard je odšel v svoj del votline.
Naslednji dan je bil prvi na grebenu, in ker ostalih še ni bilo, se je
objestno podil med koralami in travo. Ko je ravno želel izpeljati
oster ovinek okoli koralnega stebrička, je izgubil nadzor nad seboj
in odneslo ga je proti koralni polici.
Nekaj v njem si je nečesa želelo, pa
sam ni vedel, česa.
Z veliko hitrostjo je priletel nanjo, tam pa je nič hudega sluteč dremala Hoba, stara hobotnica, ki je bila tu doma.
Hoba se je prestrašila in zato spustila črno barvo.
K
o se je barva usedla, se je prikazal precej smešen
prizor – prestrašeni Gerhard je popolnoma zapleten
ležal v Hobinih lovkah.
Stara dama je začutila njegov strah in mu rekla:
»No, no, ne boj se.
Gerhard je šele sedaj začutil, da mu Hoba pravzaprav nič noče,
v bistvu so bile lovke okoli njegovega telesa nekaj čisto prijetnega.
Tedaj se je spomnil, kaj je bilo tisto, kar je pogrešal prejšnji večer – OBJEM!
Vse njegove prijatelje so starši pred spanjem objeli!
Pogledal je Hobo in jo prosil: »Ali lahko še malo ostanem med lovkami?«
Hoba se mu je toplo nasmehnila in prikimala.
Tudi ona je uživala v nepričakovani družbi,
saj je bila na koralni polici zelo osamljena.
Gerhard se je počasi izvil iz lovk.
»Ne hodite nikamor!«, je dejal Hobi in odplaval.
P
riplaval je mimo Konjčija, Bibe in Krokija.
»Zdravo!« je rekla Biba.
»A greva danes tekmovat –
samo ti in jaz?«
Gerhard pa ji ni odgovoril.
»Kaj pa je danes narobe s tabo?«
ga je vprašal Konjči.
»Ali ti je kdo odščipnil jezik?«
se je pošalil Kroki in zastrigel s svojimi drobnimi kleščami.
Gerhard jih je pogledal in jim je rekel:
»Kako lepo je, če te nekdo objame…«
»Kaj tega nisi vedel?«
so ga začudeno vprašali mali prijateljčki.
Gerhard je odkimal in zaklical: »Ej, za mano!«
in odhitel, da so za njim ostali samo mehurčki.
»Na, je že spet začel,« je pripomnila Biba,
a so se vseeno podvizali za njim.
K
o so prispeli do platoja, jih je čakal neverjeten prizor.
Gerhard je udobno ždel v objemu Hobinih lovk.
»Pridite bližje, ne bojte se, nič vam ne bo naredila.
Lovk ima dovolj, da objame vsakega od vas!«
jim je navdušeno zaklical.
Mali prijatelji so se Hobi pogumno približali.
Hobotnica jih je nežno objela s svojimi lovkami.
Svoje seske je narahlo prilepila nanje in jih nato ponovno odlepila.
»Tole je pa kot bi nam dajala poljubčke!« je vzkliknila Biba.
»Kako čudovito!«
M
ali prebivalci koralnega grebena so novico o Hobinih
objemih razširili po vseh kotičkih.
Hoba ni bila več osamljena.
Ves čas je s svojimi lovkami objemala kakšnega rakca, ribico ali morskega konjička.