1. No category

FRT-NewSlovnLig
Življenje z Jezusom
Življenje z Jezusom
Nova zaveza v sodobnem jeziku, 1. zvezek:
Evangelij po Luku, Pismo Kološanom, Jakobovo pismo in Prvo Janezovo pismo
Pilotski katehetski, pastoralni in založniški projekt priprave novozaveznih besedil
v sodobnem jeziku
Prevod besedila: Matjaž Črnivec, Janez Jeromen ml. in p. Jernej Kurinčič
Jezikovni pregled: Jože Kurinčič
Eksegetski pregled prevoda:
Vse knjige: dr. Marijan Peklaj
Evangelij po Luku še: dr. Thomas Kaut (strokovni svetovalec Združenih svetopisemskih družb), Gorazd Kocijančič, msgr. dr. Mato Zovkić in dr. Božo Lujić
Vse vabimo, da nam sporočite predloge za popravke in izboljšave besedila
Zadnja različica besedila je na voljo na: http://zivo.svetopismo.si
Pridružite se pogovorom v skupnosti na Facebooku:
www.facebook.com/zivljenjezjezusom
Izdali:
Društvo Svetopisemska družba Slovenije
Društvo SKAM – Skupnost katoliške mladine
Obiščite naši spletni strani: www.svetopismo.si in www.drustvo-skam.si
Založilo: Društvo Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana 2012
Pilotski projekt sodobnega prevoda svetopisemskega besedila za katehetske potrebe zadnje triade in mladih poteka z vednostjo Slovenskega katehetska urada,
sklep 24. seje SKU, 5. decembra 2011.
Popravljena elektronska izdaja, september 2013
Cena: 2,50 €
Oblikovanje: Studio oko, Nives Okorn
© 2012, 2013 Društvo Svetopisemska družba Slovenije
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani
27-246(02.053.2)(0.034.2)
ŽIVLJENJE z Jezusom : nova zaveza v sodobnem jeziku. Zv. 1, Evangelij po Luku, Pismo
Kološanom, Jakobovo pismo in Prvo Janezovo pismo [Elektronski vir] / prevod besedila Matjaž
Črnivec, Janez Jeromen ml. in Jernej Kurinčič. - Popravljena elektronska izd. - El. knjiga. - Ljubljana :
Društvo Svetopisemska družba Slovenije, 2013
ISBN 978-961-6726-25-2 (pdf)
1. Biblia. N. T. [slovenski jezik]
268872448
Vsebina
Knjižici na pot …. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5
Za začetek … . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 6
»Kako bi Jezus to povedal danes«. . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7
Evangelij po Luku. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 11
Pismo Kološanom . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 91
Jakobovo pismo. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 99
Prvo Janezovo pismo. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 107
Ugrizni v Besedo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 117
Knjižici na pot ...
Gospod nagovarja svoje ljudstvo kot svojo izvoljenko tudi s temi
besedami: »Zato, glej, jo povabim, popeljem jo v puščavo in spregovorim ji na srce« (Oz 2,16). Spregovorim ji: Ne na uho – temveč na srce!
Dragi mladi! Tudi po besedilih v tej knjižici vam Gospod želi spregovoriti na srce. Zato ji tudi vi prisluhnite ne samo z ušesom – temveč
tudi s srcem. »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem« (Mali princ). Tudi
kdor hoče slišati, mora prisluhniti s srcem.
Kakor pravijo modri v pregovorih: »Nagni svoje uho in poslušaj besede modrih, nastavi svoje srce za moje spoznanje!« (Prg 22,17) Gospod
naj vam odpira srce, kakor ga je odprl trgovki v Filipih, da je pazila na
Pavlove besede (Apd 16,14).
Dr. Jurij Bizjak, koprski škof
Za začetek …
Za začetek ...
»Sveto pismo, aha, to je tista knjiga, kjer se v imenu Boga pobijajo
in kri zaklanih živali teče v potokih.« – »Ki je polna nerazumljivih izjav
neke primitivne kulture.« – »Ta knjiga je predebela in pretežka, da bi jo
bral.« – »Ni napeta, pač ni primerjave z Gospodarjem prstanov.«
Takih in podobnih izjav in predsodkov je mnogo.
»Sveto pismo nam v glavnem danes ni blizu. Ker je nastajalo pred
mnogimi časi v drugi in drugačni kulturi, celo njene najenostavnejše
pripovedi za razumevanje zahtevajo tečaj iz judovske kulture, diplomo
iz primerjalne književnosti in znanje hebrejščine, aramejščine in stare
grščine.«
Tudi tako bi kdo lahko rekel. Pa ni nujno, da je res. Sicer drži, da
nas in pisatelje Svetega pisma ločujejo mnoga stoletja, da niso imeli
mobilnih telefonov, iPoda in slušalk v ušesih, da so se podili za ovcami
in ne po spletu. A v nekaterih stvareh smo si ljudje, ne glede na kulturo,
neverjetno podobni. Nekatera vprašanja se postavljajo prav vsakemu,
ne glede na tehniko, ki ga obkroža: »Kdo sem? Kaj bi rad v življenju?
Zakaj se mi dogaja krivica? Zakaj je toliko hudega in trpljenja na svetu?
Če je Nekdo nad nami, zakaj tega ne prepreči?«
In Sveto pismo dobro odgovarja na ta vprašanja. Zraven pa nosi še
sporočilo, ki je res za ves svet, ne glede na razlike v rasi, jeziku, znanju:
»Bog drži z nami! Jezus, ki je Bog, je postal človek. Ker nas ljubi, se je
rodil med nas, živel skromno med nami, nam pokazal resnico in umrl
za nas na križu. Bog, kajne?!«
Skupini prijateljev, ki imamo Sveto pismo radi, se nam je zdelo
škoda, da bi knjiga s tako fantastičnim sporočilom samo zaradi jezikovnih posebnosti in kulturnih razlik ostala oddaljena od ljudi, sploh
od mladih. Zato smo si zadali nalogo, da Sveto pismo prenesemo v
jezik in obliko, ki bo bližje današnjemu (mlademu) bralcu, da bo v njej
lažje začutil vzdušje in razmišljanje pisca. Branje tega prevoda je lahko
»Kako bi Jezus to povedal danes«
dobrodošla pomoč, da boste bolje razumeli svetopisemsko besedilo,
ko ga boste recimo slišali prebranega pri obredih. Hkrati je to povabilo,
»izziv«, da kdaj vzamete v roke tudi Standardni ali kateri drugi slovenski
prevod, v katerem se močneje izražajo značilnosti izvirnega jezika in
časa.
Želimo in upamo, da vam bo neverjetna pripoved o vstopu Boga v
človekovo življenje in njegovo zgodovino odprla oči in osvobodila srce
za srečo. To nam namreč želi podariti. In o tem ne moremo molčati …
' Kako bi Jezus to povedal danes''
Prevajanje Svetega pisma je delo, ki ni nikoli dokončano. Spreminja se jezik, v katerega prevajamo, pa tudi naše védenje o pomenu
starodavnih besedil. Poleg tega so strokovnjaki za prevod prišli do ugotovitve, da en sam prevod katerega koli besedila ne more zadostiti vsem
zahtevam, temveč so za različne potrebe in za različne ciljne publike
nujne različne vrste prevodov. Pri Svetem pismu se omenjajo vsaj tri:
liturgični prevod, literarni prevod in smiselni prevod. Dosedanji slovenski prevodi spadajo v prvo ali drugo skupino (najpogosteje nekam
vmes), besedilo, ki je pred nami, pa predstavlja prvi dosledno izpeljan
smiselni prevod kakšne svetopisemske knjige.
Prevod po smislu se osredotoča na pomen izvirnih besedil in posveča manj pozornosti njihovi obliki (besednemu redu, prispodobam,
literarnim figuram itn.). Glavna naloga takšnega prevoda je premostiti
razdaljo med sodobnim človekom in pisci svetopisemskih tekstov. Ločita nas dve tisočletji in precejšnja razlika med bližnjevzhodno semitsko
kulturo ter sodobnim evropskim načinom mišljenja in izražanja.
Prevod, ki je pred nami, je namenjen mladim in tistim, ki jim je »cerkvena govorica« tuja. Dejstvo, da je evangeljsko sporočilo zaklenjeno
v nekakšen religiozni jezik, lahko nehote kaže na njegovo omejeno
»Kako bi Jezus to povedal danes«
veljavo, namesto da bi se poudarila njegova univerzalnost, ki presega
delitev na »Juda in Grka«, na religiozne in nereligiozne. Poleg tega je
obstoj evangelija zgolj v obliki nekega »notranjega jezika«, ki ga razumejo samo posvečeni, slab za to, kako Cerkev razume samo sebe, saj
spodbuja njeno zapiranje vase, namesto da bi bila prav v moči tega
sporočila orodje odrešenja za vse ljudi.
Pri smiselnem prevajanju Svetega pisma, ki je osredotočeno na
evangelij, na učinkovito sporočilo o Jezusu za določeno ciljno publiko,
nikakor ne gre za njegovo poenostavitev ali poplitvenje. Takšen prevod
je težko in odgovorno delo, ki zahteva še večjo strokovno podkovanost
in jezikovno občutljivost kakor tipičen dobesedni prevod. Gre za delo,
ki je dvojno vezano. Po eni strani gre za popolno, dosledno zvestobo
izvirniku: izraženo naj bo to, samo to in nič drugega kakor to, kar je v
izvirnem tekstu; to vsebino je potrebno najprej objektivno ugotoviti s
čimbolj dosledno in natančno eksegezo. Po drugi strani pa je vezano
na ciljni jezik: kako to vsebino izraziti v naravnih oblikah sodobnega
jezika. Pri takšnem prevajanju imamo vedno pred seboj tole vprašanje
oziroma molitev: če bi Jezus ali evangelist izrekal in pisal te stavke danes, današnjim ljudem – kako bi jih povedal?
Pri odločitvi za takšno vsakdanjo in živo govorico je odločilnega
pomena dejstvo, ki so ga osvetlila arheološka odkritja zadnjih stotih let.
Pokazala so namreč, da je Nova zaveza napisana v preprostem jeziku
vsakdanjega sporočanja. Koiné grščina, v kateri je zapisana, je govorica,
ki je bila razširjena po vsem helenističnem svetu in je imela vlogo današnje angleščine. V njej so pisali besedila za vsakdanjo rabo: nakupovalne
sezname, korespondenco, dogovore ipd. Resna filozofska in literarna
dela so se v antiki obvezno pisala v klasični grščini, novozavezni pisci
pa so to načelo namerno prekršili in izbrali preprostejšo in dostopnejšo
raven splošnega sporočanja. Teologija razlaga, da je Kristus izpraznil
samega sebe, se ponižal in sprejel krhko človeško naravo (prim. Flp
2,6–8). Temu spoznanju na besedilni ravni ustreza sestop sporočila, ki
govori o Njem, v nizko, preprosto in vsakdanjo govorico. Cilj smiselnega
»Kako bi Jezus to povedal danes«
prevoda je opozoriti na to teološko in misijonsko razsežnost izvirnega
besedila ter mu najti čim zvestejšo ustreznico v sodobnem jeziku.
Z novim načinom prevajanja biblijskih besedil se torej želimo približati izvornim ciljem te dejavnosti, ki je v osnovi misijonarsko naravnana
in se opira na moč Božjega sporočila in na pričevanje Duha. Novi prevod
je tako lahko pripomoček za bralce, s katerim se bodo bližali drugim
prevodom in tudi izvirnemu besedilu.
Društvo Svetopisemska družba Slovenije
Društvo SKAM – Skupnost katoliške mladine
November 2011
Znak ugriznjene ribe ob besedilu kaže na »Ugrizni v Besedo
– mojih trideset dni življenja z Jezusom«. Glej str. 117–120.
Siva številka in črta označujeta odlomke s tega seznama.
1
Evangelist Luka
Dobra novica o Jezusu
1
Spoštovani gospod Teófil!
Že več se jih je lotilo pripovedi o stvareh, ki so se
zgodile med nami. O teh dogodkih so nam govorili
ljudje, ki so bili ves čas zraven in so postali glasniki
tega pomembnega sporočila. Da pa se boste lahko
popolnoma prepričali o zanesljivosti vsega, kar ste
slišali, se mi je zazdelo prav, da tudi sam natančno
raziščem vse od začetka in Vam o tem napišem urejeno poročilo.
Napovedi
V času, ko je v judovski deželi vladal kralj Herod, je živel neki
duhovnik Zaharija. Pripadal je Abíjevi skupini duhovnikov. Tudi
njegova žena Elizabeta je bila iz duhovniške družine. Oba sta živela v pravem odnosu do Boga, vestno sta ravnala po vseh Božjih
zapovedih in navodilih. Vendar Elizabeta ni mogla zanositi, poleg
tega sta bila tudi že v letih, zato nista imela otrok.
Nekoč je Zaharija v Božjem templju opravljal duhovniško
službo. Na vrsti je bila namreč njegova skupina in z žrebanjem,
Evangelij po Luku  1,9​–​25
12
kot je bilo v navadi pri judovskih duhovnikih, so izbrali njega. Ko
je bil torej čas za darovanje kadila, ga je šel zažgat v notranje tempeljsko svetišče. Zunaj je bilo pri molitvi zbranih precej ljudi. Pred
Zaharijem pa se je pojavil Božji angel – stal je desno od oltarja
za kadilo. Zaharija je osupnil, ko ga je zagledal, in zgrabila ga je
groza.
»Zaharija, ne boj se!« mu je rekel angel. »Bog je namreč uslišal
tvojo prošnjo, tvoja žena Elizabeta bo rodila sina. Naj mu bo ime
Janez. Od veselja boš kar prekipeval – pa ne samo ti, mnogi se
bodo veselili njegovega rojstva! Janez bo namreč mogočen Božji
služabnik; alkohola ne bo niti pokusil, pač pa bo že od rojstva poln
Svetega Duha. Zaradi njega se bodo mnogi Izraelci vrnili k Bogu,
svojemu Gospodu. Še več, Janez bo njegov predhodnik: imel bo
duhovno moč preroka Elija. Dosegel bo, da se bodo starši posvetili
otrokom, uporni ljudje pa se bodo spametovali in zaživeli, kakor
je prav. Tako bo pripravil ljudstvo na Gospodov prihod.«
»Kako naj vem, da je to res?« je odvrnil Zaharija. »Star sem in
tudi moja žena je že v letih.«
»Jaz sem Gabriel,« je odgovoril angel, »in služim Bogu tik ob
njegovem prestolu. Poslal me je, da ti povem to veselo novico.
Prepričal se boš takole: ker ne verjameš mojemu sporočilu, boš
onemel; govoriti ne boš mogel vse do tedaj, ko se bodo te reči
zgodile – Bog jih bo namreč izpolnil ob svojem času.«
Medtem so ljudje čakali na Zaharija in se čudili, ker je ostal
tako dolgo v svetišču. Ko je končno prišel ven, ni mogel govoriti.
Samo kimal jim je, ker je onemel. Tako so doumeli, da je imel v
svetišču videnje.
Zaharija je opravil svoje duhovniške dolžnosti in odšel domov.
Potem je Elizabeta zanosila. Pet mesecev se ni kazala ljudem. »To
je Božje delo,« si je govorila. »Poskrbel je, da me ne bo več sram
pred ljudmi, ker nimam otrok.«
13
Evangelij po Luku  1,26​– ​4 4
Elizabeta je bila v šestem mesecu nosečnosti, ko je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret. Poslal ga je k mladenki,
ki je bila obljubljena za ženo Jožefu iz rodu kralja Davida. Ime ji
je bilo Marija.
»Pozdravljena, Božja ljubljenka!« je dejal angel, ko je prišel k
njej. »Bog je s tabo!«
Marija je ob teh besedah osupnila. »Kakšen pozdrav pa je to?«
je razmišljala.
»Marija, ne boj se!« ji je rekel angel. »Bog ti je zares naklonjen.
Poglej, zanosila boš in rodila sina. Naj mu bo ime Jezus. On bo
mogočen, Sin Njega, ki je nad vsem. Gospod, edini Bog mu bo
dal Davidovo kraljevsko oblast, saj bo Davidov potomec. Večno
bo vladal Izraelcem, Jakobovim potomcem, njegova vladavina
bo brezkončna.«
»Kako zanosila?« je odvrnila Marija. »Saj ne spiva skupaj.«
»K tebi bo prišel Sveti Duh,« je odgovoril angel. »Božja moč te
bo prešinila. Otrok, ki se bo rodil, bo svet, Božji Sin. Poglej: tudi
tvoja sorodnica Elizabeta je že šest mesecev noseča, čeprav je
stara in so jo imeli za nerodovitno. Za Boga pač ni nič nemogoče
– prav nič.«
»Prav,« je rekla Marija. »Veš, da hočem predano služiti Bogu.
Naj se zgodi z mano, kakor si rekel.«
In angel je odšel.
Kmalu zatem je Marija odhitela v mesto na judejskem gričevju, 1
kjer je stanoval Zaharija. Stopila je v hišo in pozdravila Elizabeto.
Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, je začutila, da otrok brca
v njenem trebuhu.
Tedaj je Elizabeto navdal Sveti Duh, na ves glas je vzkliknila:
»Bog te je osrečil! Osrečil bolj kot katero koli drugo žensko! In
osrečil otroka, ki ga boš rodila! Kakšna čast zame, obiskala me je
Gospodova mati! Pomisli, ko sem zaslišala tvoj pozdrav, je otrok
Evangelij po Luku  1,44​–​56
14
v meni začel brcati od veselja. Kako srečna si lahko, ker se tako
trdno zaneseš na Božjo obljubo! Izpolnila se bo.«
Marija je začela peti od veselja:
»Iz vsega srca slavim Boga,
globoko v sebi se veselim svojega Rešitelja.
Da, zavzel se je
za svojo majhno, prezirano služabnico –
pomislite, odslej bodo vedno vzklikali:
›Srečna si!‹
Silni Bog, ki zmore vse,
je zame storil čudežne stvari.
Svet je,
njegova sočutnost nikoli ne mine.
Silen pomočnik je postal vsem,
ki ga spoštujejo in častijo,
ošabneže, ki se zanašajo nase,
pa je raztreščil.
Vladarje je pometal z oblasti,
nepomembne pa ustoličil.
Sestradane je nasitil z dobrotami,
bogataše pa lačne napodil.
Sočutno se je zavzel
za svoje otroke, Izraelce.
Izpolnil je obljubo našim prednikom,
nepreklicno obljubo, ki jo je dal Abrahamu
in njegovemu potomstvu.«
Kakšne tri mesece je Marija ostala pri Elizabeti, potem se je
vrnila domov.
15
Evangelij po Luku  1,57​–​72
Napočil je čas Elizabetinega poroda. Rodila je dečka. Vsi sosedje
in sorodniki so zvedeli, da ji je bil Bog neverjetno naklonjen, in so
se veselili skupaj z njo.
Po judovskih predpisih je bilo treba osmi dan po porodu
dečka z obredom obreze sprejeti med Božje ljudstvo. Tedaj so
hoteli zanj izbrati ime Zaharija, ker je bilo tako ime njegovemu
očetu. Njegova mati pa je nasprotovala:
»Ne, ime mu mora biti Janez.«
»Tako vendar ni ime nobenemu vašemu sorodniku,« so rekli.
In z znamenji so začeli spraševati očeta, kako naj bo dečku ime.
Zahteval je pisalno deščico in nanjo napisal:
»Ime mu je Janez.«
To je presenetilo vse prisotne, njemu pa se je v tistem trenutku
razvezal jezik in začel je na ves glas slaviti Boga. Vse sosede je
obšel sveti strah. O teh rečeh se je govorilo po vsem judejskem
gričevju in vsak, kdor je slišal zanje, je o njih globoko premišljeval
in se čudil: »Kaj bo iz tega otroka?« Bilo je namreč očitno, da je za
vsem tem Bog.
Zaharija pa je navdal Sveti Duh in v preroškem navdihnjenju
je spregovoril:
»Slava ti, Bog, Gospod Izraelcev!
Hvala ti, ker si prišel osvobodit svoje ljudstvo:
poslal si nam silnega rešitelja,
težko pričakovanega dediča
tvojega služabnika Davida!
Da, o njem so že zdavnaj
govorili tvoji sveti preroki:
rešil nas bo sovražnikov,
osvobodil vseh nasprotnikov.
Tako si pokazal svojo naklonjenost
do naših prednikov,
Evangelij po Luku  1,72​–​2,4
16
držal si se svete zaveze
in izpolnil prisego
našemu pradedu Abrahamu:
da nas boš rešil sovražnikov,
mi pa te bomo v miru lahko
vse življenje častili,
zares ti bomo predani
in ravnali bomo, kakor ti je všeč.
Ti, moj otrok,
pa boš prerok Njega, ki je nad vsem.
Ti boš Gospodov predhodnik,
pripravil boš vse za njegov sprejem:
pokazal boš ljudem, kako Bog rešuje,
kajti odpustil bo njihove grehe.
Da, zaradi globokega sočutja našega Boga
bo kakor vzhod nebeškega sonca
k nam prišel rešitelj.
Zasijal bo v naših temnih življenjih,
podvrženih smrti,
in nas vodil na pot miru.«
In otrok je rastel ter duhovno zorel. Dokler ni začel javno delovati med Izraelci, je živel v puščavskih krajih.
Rojstvo
2
V tistem času je cesar Avgust izdal odlok, naj se po vsem rimskem cesarstvu prvikrat izvede davčni popis prebivalstva.
To se je zgodilo, ko je v provinci Siriji vladal cesarjev namestnik
Kvirinij. Vsak se je moral odpraviti v svoje mesto, da bi se tam
2 popisal. Ker je bil Jožef Davidov potomec, je tako tudi on odšel
iz Galileje v Judejo: iz Nazareta je odšel v Betlehem, rojstni kraj
17
Evangelij po Luku  2,4​–​20
kralja Davida. Popisat se je šel skupaj s svojo zaročenko Marijo,
ki je bila noseča.
Bila sta v Betlehemu, ko je napočil čas njenega poroda. Rodila
je dečka – bil je prvi sin. Ker v prenočišču zanju ni bilo prostora,
ga je skrbno povila v plenice in mu pripravila ležišče kar pri živini,
v jaslih.
Na bližnjih poljih je nekaj pastirjev prenočevalo na prostem;
ponoči so pazili na svojo čredo. Nenadoma je prednje stopil Božji
angel in povsod okrog je zasijala bleščeča svetloba Božje navzočnosti. Zelo so se prestrašili.
Angel pa jim je rekel:
»Ne bojte se! Nasprotno: prinašam vam dobro novico, novico
o dogodku, ki bo silno razveselil vse Izraelce. Danes se vam je v
mestu kralja Davida rodil rešitelj. On je obljubljeni Mesija in Gospod! Takole ga boste našli: skrbno povit dojenček, položen v
jasli.«
Naenkrat so se poleg njega pojavile čete angelov, ki so glasno
vzklikale:
»Slava Bogu v nebesih
in mir na zemlji,
mir ljudem, ki jih ima rad!«
Potem so se angeli vrnili v nebesa, pastirji pa so se začeli
pogovarjati: »No, pojdimo do Betlehema in si oglejmo, kaj se je
zgodilo in kaj nam je sporočil Bog.«
Brž so odšli in kmalu našli Marijo in Jožefa ter dojenčka, položenega v jasli. Ko so to videli, so povedali, kaj jim je Bog rekel o
tem otroku. Pripoved pastirjev je presenetila vse, ki so jo slišali,
Marija pa si je te stvari dobro zapomnila in jih v sebi še in še premlevala. Pastirji so se vrnili k svojim čredam ter slavili Boga in se
mu zahvaljevali za vse, kar so videli in slišali. Vse je bilo namreč
prav tako, kakor jim je povedal.
Evangelij po Luku  2,21​–​32
18
Preteklo je osem dni in dečka so z obredom obreze sprejeli
med Božje ljudstvo. Dali so mu ime Jezus, kakor je naročil angel,
preden je bil otrok spočet.
Preteklo je obdobje poporodnega obrednega očiščevanja, kot ga
je predvideval Mojzesov zakonik. Otroka so prinesli v Jeruzalem,
v tempelj, in ga posvetili Bogu. V zakoniku namreč piše:
»Vsakega prvega sina, ki se rodi v družini, je treba
posvetiti Bogu.«
Obenem so opravili žrtvovanje, ki ga zakonik predpisuje za
konec očiščevalnega obdobja: darovati je bilo treba dve grlici ali
dva mlada goloba.
Prav takrat je bil v Jeruzalemu mož z imenom Simeon. Živel je
v pravem odnosu do Boga in mu bil zares predan. Z zaupanjem
je pričakoval, da bo Bog rešil Izraelce. Navdajal ga je Sveti Duh:
razodel mu je, da ne bo umrl, dokler ne bo na lastne oči videl
Mesija, ki ga pošilja Bog.
Ko sta Jožef in Marija prinesla Jezusa v tempelj, da bi opravila,
3
kar naroča zakonik, je Sveti Duh spodbudil Simeona, naj pride tja.
Simeon je vzel Jezusa v naročje in začel slaviti Boga:
»Gospodar,
zdaj je moja služba končana,
zdaj lahko umrem v miru,
kakor si mi obljubil.
Da, na lastne oči gledam rešitelja,
ki ga pošiljaš za vse ljudi na zemlji.
Kakor luč bo razsvetlil narode,
ki te ne poznajo,
in proslavil Izraelce,
tvoje ljudstvo.«
19
Evangelij po Luku  2,33​– ​48
Starša sta začudeno poslušala vse te besede o Jezusu. Simeon
ju je blagoslovil in rekel materi:
»Pazi, Marija, tvojemu otroku je Bog določil posebno vlogo:
zaradi njega se bodo mnogi Izraelci spotaknili in padli, mnogi pa
se bodo dvignili in vstali. Postavil ga je za razločevalno znamenje,
ki bo pokazalo, kaj je zares v ljudeh. In kakor sablja bo presekal
tudi tvoje življenje.«
V templju je bila tudi prerokinja Ana. Pripadala je Aserjevemu
rodu in njenemu očetu je bilo ime Fanuél. Bila je že zelo v letih. V
mladosti je bila poročena, po samo sedmih letih pa ji je mož umrl
in kot vdova je dočakala štiriinosemdeset let. Neprestano je bila
v templju, neprenehoma je služila Bogu s postom in z molitvijo.
Prav takrat je prišla tja in tudi ona slavila Boga. O tem otroku je
pripovedovala vsem, ki so pričakovali, da bo Bog osvobodil Jeruzalem.
Opravili so vse, kar je bilo predpisano v Božjem zakoniku, in
se vrnili domov v svoje mesto Nazaret v Galileji. In otrok je rastel.
Bog ga je napolnjeval z modrostjo in ga krepil; bil mu je nadvse
naklonjen.
Jezusova starša sta vsako leto hodila v Jeruzalem praznovat pasho. Ko je imel dvanajst let, so kakor po navadi skupaj odšli tja.
Po končanem praznovanju so se napotili domov, Jezus pa je ostal
v Jeruzalemu, ne da bi njegova starša to opazila. Mislila sta, da
je odšel z drugimi sopotniki. Ko pa sta bila že en dan na poti, sta
začela pri vseh sorodnikih in znancih spraševati, kje je. Ker ga nista
našla, sta se vrnila v Jeruzalem in ga povsod iskala. Po treh dneh
sta ga našla v templju: sedel je med učitelji, jih poslušal in jim
postavljal vprašanja. Kdor koli ga je slišal, se kar ni mogel načuditi
temu, kako je razumel stvari in kako dobro je govoril.
Njegova starša sta bila vsa iz sebe, ko sta ga zagledala.
Evangelij po Luku  2,48​–​3,6
20
»Fant, kaj si nama naredil?« je rekla mati. »Z očetom sva te vsa
zaskrbljena iskala!«
»Kako to, da sta me iskala?« je odvrnil Jezus. »Ali nista vedela,
da moram biti pri svojem Očetu?«
Vendar onadva tega odgovora nista razumela. Potem je šel
z njima nazaj v Nazaret in bil ubogljiv. Njegova mati pa si je vse
dobro zapomnila in o tem premišljevala.
Jezus je odraščal in z njim je rasla njegova modrost. Vedno bolj
je bilo očitno, da mu je Bog naklonjen, in vsi so ga imeli radi.
Predhodnik
3
Bilo je v petnajstem letu vladavine cesarja Tiberija. Prefekt
province Judeje je bil Poncij Pilat, deželo Galilejo je upravljal
vladar Herod Antípa, območje Itureje in Trahonítide je upravljal
njegov brat Filip, deželo Abileno pa Lizanija. V tem času sta bila
judovska glavna duhovnika Hana in Kajfa. Takrat je Bog spregovoril Janezu, Zaharijevemu sinu, ki je bival v puščavi. Janez je torej
začel potovati po pokrajini okrog reke Jordan ter povsod razglašati, naj se ljudje krstijo in spremenijo svoja življenja, da jim bo
Bog odpustil grehe. To je že zdavnaj napovedovala knjiga preroka
Izaija, kjer piše:
»Glasen klic se razlega iz puščave:
Pripravite pot za Boga!
Poravnajte mu poti,
zapolnite vrzeli,
zravnajte gore in griče!
Kriva pota naj postanejo ravna,
neurejene ceste naj se zgladijo –
in vse človeštvo bo videlo,
kako Bog rešuje.«
21
Evangelij po Luku  3,7​–​18
K Janezu so se zgrinjali vseh vrst ljudje, da bi jih krstil, on pa
jih je odkrito opozarjal:
»O vi, ki ste skoz in skoz hudobni! Zakaj mislite, da se boste izognili Božji sodbi, ki se bliža? Ne, spremeniti morate svoja življenja
in se izkazati z dejanji! Ne domišljajte si, da ste na varnem, ker ste
Abrahamovi potomci! Zapomnite si: Bog lahko kadar koli iz tehle
kamnov na novo ustvari Abrahamovo družino! Sekira že čaka, da
udari po korenini! Ljudje, ki ne rodijo dobrih sadov, bodo kakor
drevesa, ki jih posekajo in vržejo v ogenj.«
»Kaj naj naredimo?« so ga spraševali ljudje.
»Kdor ima dve oblačili, naj da eno komu, ki je brez njega,« jim
je govoril. »In s hrano naj stori enako.«
Tudi osovraženi davčni izterjevalci so se prihajali krstit in so
ga spraševali:
»Gospod učitelj, kaj pa velja za nas?«
»Ne izsiljujte, da bi vam ljudje plačevali več, kot od vas zahtevajo rimske oblasti.«
Podobno so ga spraševali tudi najeti vojaki:
»Kaj pa mi? Kaj naročate nam?«
»Nikogar ne izsiljujte in ne izterjujte denarja, ki vam ne pripada. Zadovoljni bodite z rednim plačilom.«
Vse to je med ljudmi vzbudilo veliko pričakovanje in mnogi
so se po tihem spraševali, če ni morda on Mesija. Janez pa jim je
odkrito povedal:
»Jaz vas krščujem le z vodo. Prihaja pa nekdo, ki je močnejši. V
primerjavi z njim sem navaden suženj, še to ne. On vas bo krščeval
s Svetim Duhom in ognjem! Prečistil bo svoje žito in ločil zrnje od
plev – zrnje bo spravil v shrambo, pleve pa sežgal z ognjem, ki se
ne da pogasiti.«
Tako in še na mnoge druge načine je Janez opozarjal in spodbujal izraelsko ljudstvo ter razglašal dobro novico.
Evangelij po Luku  3,19​– ​4,2
22
Pokrajinskemu vladarju Herodu je Janez glasno očital poroko
s Herodiado, ki je bila prej poročena z njegovim bratom. Obsojal
ga je tudi zaradi vsega drugega zla, ki ga je storil. Herod pa je
nazadnje zagrešil še to, da je dal Janeza zapreti.
Krst
Med ljudmi, ki jih je Janez krstil, je bil tudi Jezus. Ob njegovem
krstu se je zgodilo tole: ko je Jezus molil, se je odprlo nebo in
Sveti Duh se je vidno spustil nanj v podobi goloba. Obenem se je
iz nebes zaslišal glas:
»Ti si moj sin, moj ljubljenec, tebe sem izbral!«
Na začetku svojega delovanja je bil Jezus star okrog trideset
let. Imeli so ga za Jožefovega sina, zato je bil seznam njegovih
prednikov tak:
Jožef, Éli, Matát, Levi, Melhí, Janáj, Jožef,
Matitjá, Amos, Nahum, Heslí, Nagáj, Mahat, Matitjá,
Šimí, Jozéh, Jodá, Johanán, Resá, Zerubabél, Šealtiél,
Nerí, Melhí, Adí, Kosám, Elmadám, Er, Jošúa,
Eliézer, Jorím, Matát, Levi, Simeon, Juda, Jožef,
Jonám, Eljakím, Meleá, Mená, Matatá, Natán, David,
Jese, Obéd, Boaz, Salmón, Nahšón, Aminadáb, Admín,
Arní, Hecrón, Perec, Juda, Jakob, Izak, Abraham,
Terah, Nahór, Serúg, Regu, Peleg, Eber, Šelah,
Kenán, Arpahšád, Sem, Noe, Lameh, Matuzalem, Henoh,
Jered, Mahalalél, Kenán, Enóš, Set, Adam in nato Bog.
4
Jezus se je torej poln Svetega Duha odpravil od reke Jordan.
Sveti Duh ga je spodbudil, da je za štirideset dni odšel v puščavo, kjer ga je preizkušal hudič. Jezus vse te dni ni nič jedel in
je bil na koncu že pošteno lačen.
23
Evangelij po Luku  4,3​–​18
»Če si vendar Božji Sin,« mu je dejal hudič, »ukaži temu kamnu,
naj se spremeni v hrano.«
»V Svetem pismu piše: ›Človek ne živi samo od hrane,‹« mu
je odvrnil Jezus.
Potem ga je hudič popeljal v višave in Jezusu v trenutku pokazal vse vladavine na svetu.
»Dal ti bom vso to oblast in slavo,« mu je rekel hudič. »Pripada
namreč meni in jo lahko dam, komur koli hočem. Če poklekneš
pred mano, bo vse to tvoje.«
»Piše tudi: ›Klanjaj se Bogu, samo njemu izkazuj božjo čast,‹«
ga je zavrnil Jezus.
Hudič ga je popeljal v Jeruzalem in ga postavil visoko na rob
tempeljske zgradbe.
»Če si Božji Sin,« mu je rekel, »skoči in se vrzi tukaj dol, saj v
Svetem pismu piše: ›Bog bo zapovedal svojim angelom, naj te
varujejo. Ujeli te bodo, da se ne boš udaril ob kamen.‹«
Jezus pa ga je ostro zavrnil: »Sveto pismo pravi: ›Ne preizkušaj
Božje dobrote!‹«
Potem ko je hudič na vse mogoče načine preizkusil Jezusa, se
je za nekaj časa umaknil.
V Galileji
Jezus se je poln moči, ki mu jo je dajal Sveti Duh, vrnil v Galilejo.
4
Vsi so ga spoštovali. Učil je po tamkajšnjih sinagogah ter postal
znan po vsej pokrajini in njeni okolici.
Prispel je tudi v Nazaret, kjer je odraščal. Na sobotni dan je po
svoji navadi šel v tamkajšnjo sinagogo. Vstal je, da bi navzočim
bral iz Svetega pisma, in prinesli so mu rokopisni zvitek preroka
Izaija. Odvil ga je in poiskal mesto, kjer piše:
»Božji Duh me navdaja,
Bog mi je dal mesijansko poslanstvo:
Evangelij po Luku  4,18​–​32
24
da razveselim reveže z dobro novico,
da zapornikom najavim izpustitev
in sporočim slepim, da bodo spregledali.
Poslan sem, da rešim zatirane
in razglasim, da je napočil čas Božje osvoboditve.«
Jezus je zvil zvitek, ga vrnil služabniku in sedel. Vsi navzoči so
napeto strmeli vanj.
»Ta napoved se je danes izpolnila,« je končno spregovoril,
»prav tu, pred vašimi očmi.«
Poslušalci so mu sprva začudeno pritrjevali, osupli od njegovih osrečujočih, dobrotljivih besed. Potem pa so začeli govoriti:
»Čakajte, tale je vendar samo Jožefov sin.«
»Vem, kaj mi boste rekli,« je spregovoril Jezus, »navrgli mi boste znani pregovor: ›Zdravnik, pozdravi samega sebe.‹ Zahtevali
boste, naj stvari, za katere ste slišali, da sem jih naredil v bližnjem
Kafarnáumu, storim tudi tu, v domačem kraju. Vendar je čista
resnica,« je nadaljeval, »da v domačem kraju ne spoštujejo nobenega preroka. Kar pomislite: v času preroka Elija tri leta in pol ni
deževalo in po vsej deželi je bila huda lakota. Med Izraelci je bilo
mnogo vdov, ki so potrebovale pomoč, vendar je Bog poslal Elija
le k neki tujki v Sarepto, blizu mesta Sidóna. Prav tako je bilo v
času preroka Elizeja med Izraelci mnogo gobavih bolnikov, vendar
je Elizej ozdravil le Naamána, ki je bil iz Sirije.«
Te besede so hudo razjezile vse, ki so sedeli v sinagogi. Vstali
so, planili nadenj in ga nagnali iz mesta. Peljali so ga na previsni
hrib ob mestu, od koder so ga nameravali pahniti. Jezus pa je
stopil naravnost skozi množico in odšel svojo pot.
Odšel je v galilejsko mesto Kafarnáum. Ob sobotah je govoril v
tamkajšnji sinagogi in vsi so bili iz sebe zaradi tega, kar je učil, saj
je govoril z neverjetno avtoriteto.
25
Evangelij po Luku  4,33​– ​43
Med poslušalci je bil mož, ki ga je obsedel demonski duh, ki
oskrunja človeka. Ta je na ves glas zakričal:
»Ah! Kaj se mešaš v naše zadeve, Jezus iz Nazareta? Nas hočeš
uničiti? Vem, vem: ti si sveti Božji poslanec!«
Jezus ga je strogo ustavil:
»Tiho! Ven!«
Demon je vrgel človeka po tleh in ga zapustil. Pri tem se mož
ni niti najmanj poškodoval.
Vse prisotne je obšlo začudenje in skorajda groza. »Kaj se dogaja?« so se spraševali. »Kakšna moč in avtoriteta je v njegovih
besedah! Preprosto ukaže hudobnim duhovom, naj gredo, in ti
se poberejo.« Ta dogodek je odmeval po vsej okolici.
Iz sinagoge se je Jezus odpravil naravnost v Simonovo hišo.
Simonovo taščo je mučila huda vročica, zato so ga domači vsi
zaskrbljeni prosili, naj ji kako pomaga. Jezus se je sklonil nadnjo
in strogo ukazal njeni bolezni:
»Odnehaj!«
In vročica je izginila. Tašča je takoj vstala ter jim postregla.
Zvečer so meščani pripeljali k Jezusu vse mogoče bolnike, ki so bili
med njimi, on pa je na vsakega posebej polagal roke in jih ozdravljal. Mnoge so zapuščali demoni in ob svojem odhodu kričali:
»Ti si Božji Sin!«
Jezus jih je vsakokrat strogo ustavil in utišal, ker so vedeli, da
je on Mesija.
Naslednji dan je navsezgodaj zjutraj šel iz mesta na neki samoten
kraj. Vendar so ga mnogi vsepovsod mrzlično iskali. Ko so ga naposled našli, so se ga oklenili in ga moledovali, naj jih ne zapusti.
»Nujno moram tudi še druga mesta razveseliti z novico o
prihodu Božje vladavine,« jim je povedal Jezus. »To je moje poslanstvo.«
Evangelij po Luku  4,44​–​5,12
26
Zato je odšel in razglašal svoje sporočilo po sinagogah judovske dežele.
5
Nekega dne je Jezus ob Genezareškem jezeru govoril množici
ljudi, ki so prišli poslušat Božje sporočilo. Drenjali so se in
pritiskali ob njega. Tedaj je na obali opazil dva čolna. Ribiči so se
pravkar izkrcali in čistili mreže. Vkrcal se je v enega izmed čolnov
in prosil Simona, njegovega lastnika, naj odpelje malo od obale.
Jezus je sedel in kar iz čolna učil množico.
Ko je končal, se je obrnil k Simonu:
»Zdaj pa odpelji na globoko in s tovariši vrzite mreže, da boste
kaj ujeli.«
»Dragi učitelj,« je začel Simon, »celo noč smo garali, pa nič ujeli.
Vendar prav, če vi tako pravite, bom še enkrat vrgel mreže.«
Ko so to storili, se je ujela takšna množica rib, da so se mreže
začele trgati. Pomahali so tovarišem v drugem čolnu, naj jim
priskočijo na pomoč, in napolnili so oba čolna, da sta se začela
potapljati.
Ko je Peter videl, kaj se je zgodilo, se je zgrudil pred Jezusa:
»Pustite me,« je izdavil. »Ne ukvarjajte se z mano, spoštovani
Gospod. Čisto navaden grešnik sem.«
Zaradi nenavadnega ulova rib je prava groza zajela vse, ki so
bili zraven: njega in tiste, ki so bili z njim v čolnu, ter Zebedejeva sinova Jakoba in Janeza, ki sta bila prav tako njegova družabnika.
»Ne boj se,« mu je dejal Jezus. »Od zdaj naprej boš namesto
rib vlekel ven ljudi.«
Simon in njegovi tovariši so potegnili čolna na obalo, pustili
vse skupaj in odšli z Jezusom. Postali so njegovi učenci.
V nekem mestu je Jezus naletel na moža, ki je bil ves gobav od
nog do glave. Ko je zagledal Jezusa, je padel pred njega.
»Gospod,« je moledoval, »če bi le hoteli, bi me lahko ozdravili.«
27
Evangelij po Luku  5,13​–​26
Jezus je iztegnil roko in se ga dotaknil.
»Hočem,« je dejal. »Bodi zdrav.«
In gobavost je v trenutku izginila.
»Ne povej tega nikomur,« je naročil Jezus, »ampak se pojdi pokazat duhovniku in opravi očiščevalno daritev, kot jo je predpisal
Mojzes. To bo za ljudi potrditev, da si res ozdravel.«
Novica pa se je kljub temu razvedela in Jezus je postal še bolj
znan. Okrog njega so se začele zbirati velike množice ljudi, da bi
ga poslušale in da bi pozdravil njihove bolezni. On pa se je pogosto umikal v samotne kraje, da bi molil.
Nekega dne je Jezus učil, in med poslušalci so bili farizeji in učitelji
verskega prava, ki so prišli z vseh koncev galilejske in judejske dežele
ter iz mesta Jeruzalema. Božanska moč je Jezusa spodbujala k ozdravljanju. Pred hišo so neki ljudje na nosilih prinesli hromega moškega.
Hoteli so vstopiti in ga položiti pred Jezusa, pa zaradi gneče nikakor
niso mogli do njega. Zato so se povzpeli na streho, umaknili nekaj
strešnikov in ga z nosili vred spustili naravnost pred Jezusa.
Jezus je videl njihovo neomajno zaupanje.
»Tvoji grehi so odpuščeni,« je zagotovil hromemu.
Pravni izvedenci in farizeji so si začeli misliti:
»Kdo pa si tale domišlja, da je? Kar takole bo žalil Boga? Samo
Bog lahko odpušča grehe!«
Jezus je sprevidel njihove pomisleke.
»Kaj vam roji po glavi?« jim je rekel. »Kaj je laže? Govoriti: ›Tvoji
grehi so odpuščeni‹ ali ukazati: ›Vstani in shodi‹? Toda zdaj boste
videli, da lahko Sin človekov z vso avtoriteto odpušča človeške
grehe.«
Tedaj se je obrnil k hromemu in mu rekel:
»Vstani, poberi svoja nosila in pojdi domov.«
In mož je vpričo vseh takoj vstal, pobral še svoja nosila ter
odšel proti domu, pri tem pa slavil Boga. Vsi prisotni so bili čisto
Evangelij po Luku  5,26​–​39
28
iz sebe. Slavili so Boga, obenem pa jih je bilo groza. »Danes smo
videli neverjeten čudež,« so si govorili.
5 Jezus se je odpravil naprej in ko je bil na poti, je zagledal davč nega izterjevalca Levija, ki je sedel v svojem uradu.
»Pojdi z mano,« mu je rekel, »bodi moj učenec.«
Levi je vstal, pustil vse skupaj in šel z njim. Potem mu je pri
sebi doma priredil veličasten sprejem, na katerega je povabil celo
množico davčnih izterjevalcev in drugih svojih znancev. Farizeji
in njihovi pravni izvedenci so to videli in začeli siliti v Jezusove
učence:
»Kako se morete družiti s takšnimi grešniki, kot so davčni izterjevalci,« so se zgražali, »ter se z njimi celo gostiti?«
Odgovoril jim je kar Jezus sam:
»Zdravi ne potrebujejo zdravnika. Potrebujejo ga bolni. Moje
poslanstvo je, da k spremembi življenja pozivam ljudi, ki so daleč
proč od Boga, ne pa tistih, ki so z njim v pravem odnosu.«
»Janezovi učenci se pogosto postijo in molijo,« so skušali še
naprej ugovarjati. »Podobno počnejo tudi učenci farizejev. Tvoji
pa se kar naprej veselo gostijo.«
»Ko gostje na svatbi praznujejo skupaj z ženinom,« je odvrnil
Jezus, »jih že ne boste prisilili, naj se postijo. Zgodilo pa se bo, da
jim bodo ženina vzeli. Tedaj, da, tedaj se bodo postili.«
In zaključil je še s prispodobo:
»Nihče ne razreže nove obleke, da bi z njenimi kosi zakrpal
staro. Če bi to storil, bi uničil novo obleko in skazil staro, ker se ji
novo blago ne bi prilegalo. Podobno nihče ne spravlja mladega
vina v stare vinske mehove. Če bi to storil, bi mlado vino razgnalo
stare mehove. Vino bi se razlilo in mehovi bi bili uničeni. Ne, mlado
vino spada v nove mehove. Res pa je, da nihče, ki je navajen piti
staro vino, noče pokusiti novega. ›Tole staro je odlično,‹ si misli.«
29
Evangelij po Luku  6,1​–​14
6
Neko soboto je Jezus potoval med zrelimi žitnimi polji. Njegovi učenci so spotoma trgali klasje, ga luščili in jedli zrnje.
To je opazilo nekaj farizejev.
»Kaj počnete? Tega se vendar v soboto ne sme!« so jih takoj
opozorili.
Jezus se je odzval:
»Ali niste v Svetem pismu nikoli brali, kaj so storili kralj David in
njegovi spremljevalci, ko so bili lačni? David je šel v Božje svetišče
in vzel posvečeni kruh, ki ga smejo jesti le duhovniki, se ga najedel
in ga razdelil še drugim.«
Nato je dodal:
»Sin človekov je nad soboto, saj je njen Gospod.«
Neko drugo soboto je učil v sinagogi. Med poslušalci je bil mož,
ki je imel desno roko vso omrtvelo. Pravni izvedenci in farizeji so
bili zraven in so budno pazili, če bo Jezus koga ozdravil. Tako bi
ga lahko utemeljeno obtožili, da krši pravila o sobotnem počitku.
Jezus pa je vedel, kaj razmišljajo, zato je poklical tega moža:
»Pridi, stopi sem pred vse.«
Mož je res prišel naprej. Jezus se je obrnil k izvedencem in
farizejem ter nadaljeval:
»Vprašajte se, kaj se sme v soboto. Biti dober ali biti slab? Reševati ljudi ali jih uničevati?«
Vsakemu od njih se je zazrl naravnost v oči, potem pa rekel
možu:
»Stegni roko.«
Ta je to storil in njegova roka je bila spet zdrava, njih pa je zgrabila slepa jeza in začeli so kovati načrte, kaj bodo storili Jezusu.
Nekoč tiste dni se je Jezus povzpel na hrib, da bi molil, in je vso
noč prebil v molitvi. Naslednjega jutra je sklical svoje učence in jih
posebej odbral dvanajst. Tem je pravil tudi odposlanci. To so bili:
Evangelij po Luku  6,14​–​23
30
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
Simon, ki mu je Jezus pravil tudi Peter,
Simonov brat Andrej,
Jakob,
Janez,
Filip,
Bartolomej,
Matej,
Tomaž,
Alfejev sin Jakob,
Simon-Gorečnež,
Jakobov sin Juda,
Juda Iškarijot, ki je pozneje postal izdajalec.
Skupaj z njimi se je spustil s hriba in prispeli so na ravnico. Tam
je bilo še veliko drugih učencev in z njimi nepregledna množica
ljudi, ki so prišli iz vseh koncev Judeje, iz mesta Jeruzalema ter z
obalne pokrajine, kjer sta poganski mesti Tir in Sidón. Pripotovali
so, da bi ga poslušali in da bi pozdravil njihove bolezni. Ozdravljal
je tudi tiste, ki so jih mučili hudobni duhovi. Vsi so se ga skušali
dotakniti, saj je iz njega prihajala božanska moč in ozdravljala
vsakogar.
Nauk
6 Jezus se je zazrl v svoje učence in spregovoril:
»Prava sreča je doletela vas, ki trpite revščino – zavladali boste
skupaj z Bogom.
Kako srečni ste lahko vi, ki ste zdaj lačni – najedli se boste do
sitega.
Kakšna sreča čaka vas, ki se zdaj jokate – smejali se boste.
Kakšna sreča je za vas, če vas ljudje sovražijo, zavračajo, ponižujejo in izobčijo kot odpadnike, ker pripadate Sinu človekovemu.
Njihovi predniki so tako ravnali že s preroki, ki so prinašali Božje
31
Evangelij po Luku  6,23​–​35
sporočilo. Če se torej to dogaja vam, plešite in se veselite! Bodite
prepričani, da vas bo Bog bogato nagradil.
Toda groza, kaj bo z vami, ki se kopate v bogastvu – zgrešili
boste Božje obljube.
Kako grozno boste končali vi, ki ste zdaj presiti – lačni boste.
Kako grozno bo vam, ki se zdaj smejite – žalostno boste jokali.
O groza, kaj vas bo doletelo, če so vsi ljudje navdušeni nad
vami. Njihovi predniki so namreč tako ravnali že s tako imenovanimi preroki, ki so zavajali ljudstvo.
Vam, ki me poslušate, pa pravim:
Imejte radi svoje sovražnike. Do ljudi, ki vas ne marajo, bodite
dobri. Tistim, ki vam želijo najslabše, želite vse dobro. Molite za
tiste, ki grdo ravnajo z vami.
Če te kdo udari po enem licu, mu mirno nastavi še drugo. In
če ti kdo jemlje plašč, se mu ne upiraj, ampak mu daj še srajco.
Vedno daj vsakemu, ki te prosi za kar koli. In od človeka, ki je vzel
kaj tvojega, ničesar ne zahtevaj nazaj.
Kakor želite, da bi se ljudje obnašali do vas, tako se vi sami
najprej obnašajte do njih.
Ali mislite, da imate kakšno posebno zaslugo, če imate radi
ljudi, ki imajo radi vas? Tudi navadni grešniki imajo radi tiste, ki
jih imajo radi. Ali mislite, da vam gre kakšno posebno priznanje,
če ste dobri do ljudi, ki so dobri do vas? Tako vendar dela vsak
povprečen človek, tudi tisti, ki se ne meni za Boga. Ali mislite, da
vam gre posebna pohvala, če posojate ljudem, od katerih lahko
pričakujete, da vam bodo vrnili? Še zločinec posoja svojemu pajdašu in pričakuje, da mu bo povrnil isto vrednost. Vi pa bodite
drugačni. Imejte radi tudi svoje sovražnike. Bodite dobri do vseh.
Posojajte brez pričakovanja, da vam bo kaj vrnjeno. Tako boste
ravnali kakor sinovi in hčere Njega, ki je nad vsem, in on vas bo
bogato nagradil. Bog je namreč radodaren tudi do hudobnežev,
Evangelij po Luku  6,35​– ​48
32
ki ne poznajo hvaležnosti. Bodite dobrosrčni kakor vaš Oče! Ne
sodite drugih in Bog ne bo sodil vas. Ne zahtevajte obsodbe ter
kazni za druge in izognili se boste lastni obsodbi. Odpuščajte
drugim, osvobajajte jih obtožbe in Bog bo odpuščal vam ter vas
razrešil krivde. Velikodušno dajajte drugim in Bog bo velikodušen
do vas. Še kako velikodušen: zasul vas bo z vsemi dobrimi stvarmi.
Skratka: Bog bo uporabil vaša merila.«
Nato je Jezus spregovoril v prispodobah.
»Kaj se zgodi, če slep človek vodi drugega slepca? Skupaj se
zvrneta v prvo jamo!
Učenec nikoli ni nad svojim učiteljem. Lahko pa se izuči in mu
postane enak.
Zakaj buljiš v drobec, ki je prijatelju zašel v oko, kola, ki je zasajen v tvoje oko, pa sploh ne opaziš? Kaj ti je, da mu govoriš:
›Prijatelj, dovoli mi, da ti pomagam in ti vzamem drobec iz očesa,‹
obenem pa imaš kol v svojem očesu? Kaj se pa greš! Najprej izderi
svoj kol, da boš zares spregledal, šele potem boš lahko odstranil
drobec, ki je v očesu tvojega prijatelja.
Na dobrem drevesu ne boste našli slabih sadežev in na slabem
ne dobrih. Prav sadeži namreč povejo, kakšno je drevo. Vsem je
jasno, da sočnih fig ne boš šel iskat v trnje in da v suhem grmovju
ne boš nabiral sladkega grozdja. Podobno je z ljudmi. Dober človek bo zaradi zakladnice dobrega, ki je v njem, kar naprej govoril
dobre stvari. Hudobnež pa bo zaradi hudobnosti, ki je nakopičena
v njem, počel same hudobije. To, kar v tebi prekipeva, prihaja na
dan v tvojih besedah.
Zakaj se mi prilizujete: ›Gospod, o Gospod‹, tega, kar vam pravim, pa ne delate? Poglejmo si primerjavo: nekdo recimo prihaja
k meni, posluša moje nauke in jih tudi spravi v dejanja. Ta je kot
graditelj, ki je kopal tako globoko, da je prišel do žive skale in
tam položil temelje za svojo hišo. Ko je ob poplavi reka prestopila
bregove in z vso silo butnila ob hišo, je ta ostala trdna in nepre-
33
Evangelij po Luku  6,48​–​7,10
mična, saj je bila dobro zgrajena. Nekdo drug pa sicer posluša
moje nauke, a ne živi po njih. Ta je kot graditelj, ki je svojo hišo
zgradil kar na zemlji, brez vsakih temeljev. Ko je reka z vso silo
butnila ob njo, se je hiša takoj zrušila. Kakšna katastrofa!«
Čudeži in prispodobe
7
Potem ko je Jezus predstavil svoj nauk Izraelcem, se je odpravil v Kafarnáum. Tam je stanoval neki stotnik rimske vojske.
Eden izmed njegovih služabnikov, ki ga je posebno cenil, je bil na
smrt bolan. Ko je stotnik slišal za Jezusa, je k njemu poslal nekaj
pomembnih mož tamkajšnje judovske skupnosti s prošnjo, naj
pride in reši njegovega služabnika.
»Gospod, ta stotnik si res zasluži, da bi mu pomagali,« so moledovali in prepričevali Jezusa, ko so prispeli do njega. »Zelo ima
rad naš narod, poglejte, še sinagogo nam je zgradil in to na lastne
stroške!«
In Jezus je šel z njimi. Ko je bil že blizu njegove hiše, je poslal
stotnik svoje prijatelje z naslednjim sporočilom:
»Prosim, Gospod, ne trudite se. Ne zaslužim si, da bi stopili
pod mojo streho. Zato tudi jaz sam nisem prišel do vas. Samo
zaukažite, naj moj služabnik ozdravi. Vaša beseda bo dovolj. To
vem, saj imam tudi sam nadrejene. Zato lahko vojakom, ki so pod
mano, z vso avtoriteto ukažem: ›Pojdite,‹ in grejo, ali: ›Pridite,‹ in
pridejo. Tudi svojemu služabniku lahko rečem: ›Naredi tole,‹ in
on to stori.«
Jezus je osupnil. Obrnil se je k veliki skupini, ki ga je spremljala:
»Poslušajte, takšnega zaupanja pa še celo med Izraelci nisem
srečal!«
Ko so se stotnikovi prijatelji vrnili v hišo, je bil služabnik zdrav.
Evangelij po Luku  7,11​–​24
34
Nato se je Jezus napotil proti mestu Nain. Z njim so šli učenci in
še mnogo drugih ljudi. Ravno ko je prispel do vhoda v mesto,
mu je prišel naproti pogrebni sprevod. Mrlič, ki so ga nosili, je bil
edini sin matere, ki je bila povrh vsega še vdova. Spremljala jo je
precejšnja skupina meščanov.
Ko jo je Jezus zagledal, mu je postalo hudo. Zelo se mu je
zasmilila.
»Ne joči,« ji je rekel.
Nato je stopil naprej in mirno prijel za pogrebna nosila. Pogrebci so se ustavili.
»Mladenič, zapovedujem ti: vstani!« je rekel Jezus.
Mrlič se je dvignil, se usedel in začel govoriti. Jezus ga je vrnil
njegovi materi.
Prisotne je obšla groza. Vzneseno so slavili Boga. »Bog nam je
poslal mogočnega preroka,« so govorili, »Bog je prišel rešit svoje
ljudstvo.« Novica o tem dogodku je odmevala povsod po judovski
deželi in vsej njeni okolici.
Janezu, ki je bil v zaporu, so njegovi učenci poročali o vsem tem.
Izbral je dva izmed njih in ju poslal k Jezusu z vprašanjem:
»Si ti tisti, ki ga pričakujemo, ali nisi?«
Prišla sta torej k Jezusu, mu rekla, da ju pošilja krščevalec Janez, in sporočila njegovo vprašanje.
Tedaj je Jezus vpričo njiju ozdravil mnogo ljudi, ki so jih mučile
razne bolezni, težave in zli duhovi. Tudi mnogim slepim je podaril
vid. Potem jima je odgovoril:
»No, zdaj pa se vrnita k Janezu in mu preprosto povejta, kaj sta videla: slepi spet vidijo, hromi spet hodijo, gobavci so spet zdravi, nemi
spet govorijo, mrtvi spet živijo in reveže razveseljuje dobra novica.
Kako srečen je lahko vsak, ki se nad mojim početjem ne zgraža!«
Janezova učenca sta odšla, Jezus pa je začel zbrani množici
govoriti o Janezu:
35
Evangelij po Luku  7,24​–​37
»Koga ste hodili občudovat v puščavo? Preračunljivca, ki se
obrača po vetru? Ne? – Koga pa potem? Morda nekega razvajenca
v fini obleki? Toda lepo oblečeni uživači stanujejo v kraljevskih vilah, ne pa v puščavi. No, koga ste torej hodili občudovat? Mogoče
preroka? – Točno! In še več kot samo preroka. Janez je človek, ki
ga napoveduje Sveto pismo. Bog je rekel:
›Pred tabo bom poslal sla z mojim sporočilom,
kot predhodnik bo pripravil vse za tvoj prihod.‹
Poslušajte: med vsemi ljudmi tega sveta, ki so kdaj koli živeli,
ga ni večjega in pomembnejšega od Janeza! Obenem pa je res,
da je tudi najmanj pomemben človek v Božji vladavini večji in
pomembnejši od njega.
Vsi Izraelci, ki so poslušali Janeza in so se mu dali krstiti – med
njimi so bili celo grešni izterjevalci! –, so pritrdili Bogu. Farizeji in
pravni strokovnjaki pa so zavrnili dobri načrt, ki ga je imel Bog z
njimi, saj se niso dali krstiti.
Kakšni so torej ti današnji ljudje? Podobni so sitnim otrokom,
ki se kujajo. Sedijo ob igrišču in si pravijo:
›Se gremo kaj veselega?‹ – ›Ah, ne.‹
›Kaj pa kaj žalostnega?‹ – ›Ne, to tudi ne.‹
Tu imamo krščevalca Janeza, ki ne je niti kruha niti ne pije
vina, pa pravite: ›Nekaj ga je obsedlo.‹ Potem pa je tu Sin človekov,
ki se veselo gosti, pa pravite: ›Joj, kakšen požeruh in pijanec! In
kako prijateljsko poseda z izterjevalci in podobnimi grešniki!‹ Pa
vendar ljudje, ki pripadajo Božji Modrosti, vsi po vrsti priznavajo,
da je Božje ravnanje edino pravilno.«
Neki farizej je povabil Jezusa k sebi na pojedino, ki jo je priredil, in
Jezus je povabilo sprejel. Prišel je k njemu in se zleknil, da bi jedel.
Neka ženska na slabem glasu, ki so jo vsi poznali, pa je zvedela, da je
Jezus tam na večerji. Prinesla je alabastrno posodico dragocenega
Evangelij po Luku  7,37​–​50
36
dišavnega mazila in se postavila zadaj, ob Jezusove noge. Jokala
je. S svojimi solzami je začela umivati njegove noge in jih brisati z
lasmi. Potem jih je poljubljala in mazala z dišavo, ki jo je prinesla.
Farizej, ki je Jezusa povabil, je to opazoval in si mislil svoje:
»Če bi bil tale res kak prerok, bi vedel, kakšna grešnica je ženska,
ki se ga dotika.«
Takrat pa se je oglasil Jezus:
»Simon, nekaj bi vam rad povedal.«
»Prosim, gospod učitelj, le povejte,« mu je odvrnil.
»Neki posojevalec denarja je imel dva dolžnika. Eden mu je bil
dolžen petsto tisočakov, drug pa samo petdeset. Vendar pa mu
nobeden ni mogel povrniti dolga, zato ga je obema odpustil. Kaj
mislite, kateri od obeh dolžnikov ga bo imel bolj rad?«
»Najbrž tisti, ki mu je več odpustil,« je rekel Simon.
»Točno,« mu je odvrnil Jezus.
Ozrl se je k ženski in nadaljeval:
»Simon, poglejte tole žensko. Ko sem vstopil, mi niste ponudili
vode, da bi si umil noge, kot je v navadi, ona pa mi jih je umila z
lastnimi solzami in jih obrisala s svojimi lasmi. Tudi me niste poljubili v pozdrav, ona pa že ves čas, odkar sem tu, poljublja moje
noge. Prav tako niste z navadnim mazilnim oljem osvežili moje
glave v znak gostoljubja, ona pa je z dragoceno dišavo namazala
moje noge. Poglejte, njena velika ljubezen jasno kaže, kaj se je
zgodilo: odpuščeni so ji bili grehi, njeni mnogi grehi! Tisti, ki so mu
odpuščene manjše stvari, bo pač kazal manjšo ljubezen.«
Tedaj je rekel še njej:
»Tvoji grehi so odpuščeni.«
Tedaj so se ostali povabljenci začeli spraševati: »Čakajte, kdo
je ta Jezus, da kar odpušča grehe?«
On pa je še enkrat zagotovil ženski:
»Rešilo te je tvoje zaupanje. Zdaj lahko živiš v miru.«
37
8
Evangelij po Luku  8,1​–​15
Kmalu zatem se je Jezus odpravil na pot po okoliških mestih
in vaseh. Z dvanajsterico odposlancev je razglašal dobro novico o Božji vladavini. Z njimi je potovalo nekaj žensk, ki jih je
Jezus osvobodil zlih duhov ali ozdravil bolezni. To so bile: Marija,
ki so jo klicali Magdalčanka (ta je bila rešena sedmih demonov!),
Ivana (njen mož Hus je bil upravnik Herodovega dvora), Suzana
in še mnoge druge, ki so jih tudi denarno podpirale.
K Jezusu so se od vsepovsod stekale velike množice ljudi. Ob
neki priložnosti jih je nagovoril s prispodobo:
»Ko se kmet odpravi sejat, nekaj semena pristane ob poti.
Tam ga ljudje pohodijo, nato pa ga pozobajo ptice. Nekaj semena
prileti na skalnata tla. Začne rasti, a se kmalu posuši, ker mu primanjkuje vlage. Nekaj semena pristane v trnju. Ker raste skupaj
z njim, ga trnje zaduši. Nekaj semena pa pristane v dobri zemlji.
Zraste in obrodi pridelek, ki je stokrat večji od posejanega.«
Potem je Jezus zaklical:
»Dobro razmislite o tem!«
Učenci so ga vprašali, kaj naj bi pomenila ta prispodoba.
»Vam je Bog naklonil, da razumete skrivnosti Božje vladavine.
Ostalim pa govorim prispodobe,« je rekel Jezus, »da gledajo, pa
ne uvidijo, slišijo, pa ne dojamejo!
Pomen je naslednji: Seme, ki ga seje kmet, je Božje sporočilo.
Semena ob poti pomenijo ljudi, ki so sicer slišali sporočilo, a hudič
preusmeri njihove misli drugam, saj noče, da bi zaupali sporočilu
in da bi jih Bog rešil. Semena na skalnatih tleh predstavljajo ljudi,
ki slišijo sporočilo in ga z veseljem sprejmejo, a so kakor rastlinica brez korenine: nekaj časa mu zaupajo, ko pa nastopijo razne
težave, ki to zaupanje preizkušajo, si premislijo in vse zavržejo.
Semena, ki so pristala med trnjem, pomenijo ljudi, ki slišijo sporočilo, a ga neprestane skrbi, ukvarjanje s premoženjem in hlastanje
za užitki počasi zadušijo. Ti so kakor rastlina, ki ne dozori in ne da
pridelka. Semena v dobri zemlji pa predstavljajo ljudi, ki slišijo
Evangelij po Luku  8,15​–​25
38
sporočilo ter se ga z dobrim srcem in iskrenim mišljenjem zares
oklenejo. Ti potrpežljivo in vztrajno obrodijo svoj pridelek.«
Jezus je nadaljeval s prispodobami:
»Če prižgemo namizno svetilko, je menda ne bomo pokrili z
vedrom ali celo skrili pod posteljo, ampak jo bomo postavili na
sredo sobe, tako da bo svetila ljudem, ki pridejo v prostor. Vse, kar
je zdaj skrivnostno in nejasno, bo ob svojem času postalo razvidno. Vse, kar je zdaj prikrito, bo postalo očitno in razumljivo. Zato
bodite pozorni, res pozorni. Tisti, ki imajo, bodo dobili še več. Tisti
pa, ki nimajo, bodo izgubili še tisto, kar si domišljajo, da imajo.«
K Jezusu so pripotovali njegova mati in njegovi bratje, a zaradi
gneče niso mogli priti do njega. Nekdo je sporočil:
»Tam zunaj so vaša mati in vaši bratje. Radi bi govorili z
vami.«
»Mati in bratje« je odvrnil Jezus, »so mi tisti ljudje, ki poslušajo
Božje sporočilo in ga živijo.«
Nekega dne se je Jezus z učenci vkrcal v čoln in jim rekel:
»Odplujmo na drugo stran jezera.«
Odrinili so od obale in Jezus je med plovbo zadremal. Nad
jezerom pa se je razbesnel silovit vihar, tako da je voda začela
zalivati čoln. Naenkrat so se znašli v hudi nevarnosti.
»Gospod učitelj! Gospod učitelj!« so učenci vsi prestrašeni
budili Jezusa. »Potapljamo se!«
Jezus je vstal in strogo zaukazal vetru in razburkanim valovom, naj prenehajo. Tedaj se je veter polegel in voda umirila
– nastalo je popolno zatišje.
»Kaj se je zgodilo z vašim zaupanjem?« je rekel učencem.
Njih pa sta preplavila groza in občudovanje: »Kdo je ta Jezus?«
so si šepetali. »Še vetrovom in vodovju lahko zapoveduje – in ti
ga ubogajo!«
39
Evangelij po Luku  8,26​–​39
Tako so pripluli v pokrajino okrog mesta Gérasa, ki je nasproti
Galileji. Ko se je Jezus izkrcal, mu je prišel naproti neki domačin, ki
so ga obsedli demoni. Že precej časa ni več nosil obleke in sploh ni
bival v hiši, temveč se je potikal po votlinah zapuščenih grobnic.
Ob pogledu na Jezusa se je z glasnim krikom vrgel pred
njega:
»Jezus, sin Boga, ki je nad vsem, ne mešaj se v moje zadeve!
Prosim te, moledujem te, ne muči me!«
To je rekel, ker je Jezus ukazal hudobnemu duhu, naj ga zapusti. Ta je namreč že mnogokrat zgrabil moža. Ljudje so mu
zvezovali roke in noge, da bi bili varni pred njim, toda on je vsakokrat potrgal vezi in pobegnil v samotne puščavske kraje, kamor
ga je gnal demon.
»Kako ti je ime?« je torej Jezus vprašal moža.
»Armada,« se je glasil odgovor. Vanj je namreč prišlo veliko
demonov. Ti so zdaj moledovali Jezusa, naj jih s svojim strogim
ukazom ne nažene v peklensko brezno.
Na bližnjem griču se je pasla precejšnja čreda prašičev. Duhovi
so rotili Jezusa, naj jim dovoli oditi vanje. Privolil je. Demoni so zapustili človeka in šli v prašiče. Nenadoma se je vsa čreda zapodila
navzdol po strmem pobočju naravnost v jezero in se utopila.
Pastirji so videli, kaj se je zgodilo, in pobegnili s prizorišča. Povsod po mestu in okoliških vaseh so pripovedovali o tem. Mnogi,
ki so to slišali, so prišli gledat, kaj se je zgodilo. Moža, ki so ga
zapustili demoni, so našli ob Jezusu. Kakor kateri izmed učencev
je mirno sedel in ga poslušal. Bil je oblečen in povsem priseben.
Prišleke je navdala groza, saj so jim očividci povedali, kako ga je
Jezus ozdravil. Vse prebivalstvo géraškega okoliša je bilo prestrašeno in je prosilo Jezusa, naj odide. In Jezus se je vkrcal v čoln ter
se odpravil. Mož, ki je bil osvobojen demonov, pa ga je prosil, da
bi lahko šel z njim. Vendar mu je Jezus rekel:
»Pojdi domov in pripoveduj ljudem, kaj je Bog storil zate.«
Evangelij po Luku  8,39​–​50
40
Mož je torej odšel in po vsem mestu razglašal, kaj je zanj storil
Jezus.
Jezus se je vrnil na drugo stran jezera, kjer ga je že čakala cela
množica ljudi. Zelo so se razveselili njegovega prihoda, saj so ga
vsi nestrpno pričakovali. Tedaj je k njemu pristopil Jaír, voditelj
tamkajšnje sinagoge. Vrgel se je pred njega in ga rotil, naj pride
k njemu domov. Njegova hči je bila namreč hudo bolna in je že
umirala. Imela je okrog dvanajst let in je bila njegov edini otrok.
Jezus je šel z Jaírom, gneča okrog njega pa je bila takšna, da
se je kar dušil. Med množico je bila ženska, ki je že dvanajst let
krvavela. Vse, kar je premogla, je že potrošila za zdravnike, a je
ni mogel nihče pozdraviti. Od zadaj se je približala Jezusu in se
na skrivaj dotaknila resic na robu njegovega vrhnjega oblačila. V
tistem trenutku je njeno krvavenje prenehalo.
»Kdo se me je dotaknil?« je vprašal Jezus.
Vsi so molčali.
»Gospod učitelj,« je naposled spregovoril Peter, »saj se vas vsa
množica oklepa in vas stiska.«
»Nekdo se me je vendarle dotaknil,« je rekel Jezus. »Začutil
sem, da je iz mene šla zdravilna moč.«
Ženska je videla, da ni ostala neopažena. Trepetaje je stopila
naprej in se zgrudila pred njim. Pred vsemi je povedala, zakaj se
ga je dotaknila in kako je bila v trenutku ozdravljena.
»Vse je v redu,« ji je rekel Jezus, »ozdravilo te je tvoje zaupanje.«
Medtem pa je nekdo prišel sporočit Jaíru:
»Konec je, vaša hči je umrla. Pustite, ne nadlegujte več učitelja.«
Jezus, ki je to slišal, je rekel Jaíru:
»Zdaj pa se ne ustrašite. Zaupajte, res zaupajte, in z njo bo
vse v redu.«
41
Evangelij po Luku  8,51​–​9,9
Ko je Jezus prispel do hiše, ni dovolil ljudem, da bi šli z njim
noter. S sabo je vzel le Petra, Janeza in Jakoba ter dekličina starša.
Žalovalci so bili že vsi zbrani in objokovanje se je že začelo.
»Ne objokujte je,« je rekel Jezus, »saj ni mrtva, ampak samo
spi.«
Posmehovali so se mu, ker so vedeli, da je mrtva. Jezus je šel
k njej, jo trdno prijel za roko ter zaklical:
»Vstani, deklica!«
Življenje se je vrnilo vanjo in takoj se je dvignila pokonci. Jezus je naročil, naj ji dajo jesti. Starša kar nista mogla priti k sebi.
Jezus pa jima je naročil, naj nikomur ne povesta, kaj se je v resnici
zgodilo.
9
Jezus je sklical dvanajsterico. Pooblastil jih je in jim dal moč
nad vsemi demoni in boleznimi. Poslal jih je razglašat nastop
Božje vladavine in obenem ozdravljat bolnike.
»Ničesar ne jemljite s sabo,« jim je naročil. »Niti popotne palice,
niti torbe, niti hrane, niti denarja, niti rezervne obleke. Ostanite v
prvi hiši, kjer vas sprejmejo. Tam prenočujte in od tam odpotujte
naprej. Če vas kje ne sprejmejo, odidite in si stresite prah s podplatov, kot zadnji opomin.«
Odposlanci so se torej odpravili naokrog po vaseh. Vsepovsod
so razglašali dobro novico in ozdravljali bolnike.
Za vse te dogodke je zvedel deželni vladar Herod. Govorice, ki so se
širile, so ga pošteno zbegale. Nekateri so pravili, da se je od mrtvih
vrnil krščevalec Janez, drugi so trdili, da je prišel Elija, nekateri pa,
da se je pojavil kateri drug izmed starodavnih izraelskih prerokov.
»Janeza sem dal vendar obglaviti,« je govoril Herod. »Le kdo
je potem ta, o katerem se slišijo tako nenavadne reči?«
Želel si je, da bi ga kdaj srečal.
Evangelij po Luku  9,10​–​22
42
Odposlanci so se vrnili k Jezusu in poročali o vsem, kar so storili.
Potem se je z njimi umaknil na sámo, proti mestu Betsajda. Ljudje
pa so to zvedeli in šli za njimi. Jezus jih je seveda sprejel. Govoril
jim je o Božji vladavini in ozdravljal vse, ki so to potrebovali. Bližal
se je večer, zato je dvanajsterica zaskrbljena prišla k njemu.
»Končati bo treba shod,« so govorili, »in pustiti ljudi, da si v
okoliških vaseh najdejo prenočišča in priskrbijo živeža. Tukaj smo
sredi divjine.«
»Kar vi jim dajte jesti,« je odvrnil Jezus.
»Tukaj nimamo več kot pet hlebcev kruha in dve ribi,« so rekli.
»Naj gremo torej mi nakupit hrane za vse te ljudi?«
Samo moških je bilo kakih pet tisoč.
»Ne,« je rekel Jezus. »Recite ljudem, naj se posedejo po tleh v
skupinah po približno petdeset in se pripravijo k jedi.«
Storili so tako in vsi so sedli. Nato je Jezus vzel pet hlebcev
in dve ribi ter se ozrl proti nebu. Nad njimi je izrekel blagoslov in
jih razlomil, potem pa jih je začel dajati učencem, da so z njimi
postregli ljudem. Vsi so se najedli do sitega in še je ostalo – za
celih dvanajst košar razlomljenih kosov.
Nekoč je Jezus na samem molil. Ob njem so bili le njegovi
učenci.
»Za koga me imajo ljudje?« jih je vprašal po molitvi.
»Nekateri za krščevalca Janeza, drugi pa za Elija,« so povedali
učenci. »Spet tretji pravijo, da je prišel kdo izmed starodavnih
prerokov.«
»Kaj pa vi, za koga me imate?« je nadaljeval Jezus. »Kdo
sem?«
»Mesija,« se je oglasil Peter, »vladar in rešitelj, ki nam ga pošilja
Bog.«
Jezus jim je strogo prepovedal, da bi komu to povedali. Nato
jim je spregovoril o sebi:
43
Evangelij po Luku  9,22​–​35
»Sinu človekovemu je usojeno, da bo prestal hude stvari. Judovska oblast – voditelji, glavni duhovniki in pravni izvedenci
– ga bo izobčila. Nato bo umorjen. Čez tri dni pa ga bo Bog spet
oživil.«
Potem je rekel vsem, ki so ga poslušali:
»Če hoče kdo biti moj učenec in mi res slediti, naj pozabi nase.
Vsak dan naj bo pripravljen žrtvovati svoje življenje in naj gre po
mojih stopinjah. Če ti gre le za to, da poskrbiš zase, se boš uničil.
Če pa sebe izgubiš, ker si se predal meni, se boš rešil. Kaj imaš od
tega, da si pridobiš vse na svetu, pri tem pa uničiš oziroma zapraviš samega sebe? Če te je zdaj sram mene in mojega sporočila,
se tudi jaz ne bom zavzel zate, ko bom nastopil kot Sin človekov,
počaščen s čudovitim sijajem, v katerem biva Oče s svojimi svetimi
angeli. Poslušajte, tole niso prazne obljube. Tukaj in zdaj so med
vami ljudje, ki bodo doživeli Božjo vladavino.«
Kakšen teden po tem govoru se je Jezus povzpel na hrib, da bi
molil. S sabo je vzel Petra, Janeza in Jakoba. Med molitvijo se je
njegov obraz spremenil. Njegova obleka je postala bela in je sijala
kot blisk. Tedaj sta se v bleščeči svetlobi ob njem pojavila dva človeka in se z njim pogovarjala. Bila sta Mojzes in Elija. Govorila sta
o njegovem odhodu s sveta, ki se bo zgodil v Jeruzalemu. Petra in
ostala dva je premagal spanec. Ko so se prebudili, so videli Jezusa
v sijaju in z njim oba moža. Ko sta se moža začela odpravljati, se
je oglasil Peter:
»Gospod učitelj, tukaj nam je tako lepo. Kaj če bi vam postavili
tri šotore – enega za vas, enega za Mojzesa in enega za Elija?«
Ni vedel, kaj blebeta.
Medtem je nastal oblak in vrgel nanje senco. Mojzes in Elija sta
izginila v oblaku in učence je postalo pošteno strah.
»Ta je moj sin, moj izbranec,« se je zaslišalo iz oblaka. »Poslušajte ga.«
Evangelij po Luku  9,36​– ​49
44
Ob teh besedah so se znašli sami z Jezusom. O tem dogodku
so molčali – takrat ni zanj izvedel nihče.
Ko so naslednjega dne šli z gore, jim je prišla naproti cela množica
ljudi.
»Gospod učitelj!« je na ves glas zaklical neki mož sredi množice. »Prosim vas, pomagajte mojemu sinu. Moj edini otrok je. Neki
duh ga zgrabi in nenadoma začne kričati, se zvijati v krčih in se
peniti. Le stežka ga zapusti. In sin je potem ves zdelan in uničen.
Saj sem že prosil vaše učence, naj ga izženejo, pa niso mogli!«
»Ah, kakšni ljudje ste vsi skupaj,« je zavzdihnil Jezus. »S kakšno
nevero in sprevrženostjo se moram ubadati! Koliko časa bom moral to še prenašati? – No, pripelji sem svojega sina.«
Še preden je otrok prišel do Jezusa, ga je demon že spet vrgel
po tleh in ga začel zvijati. Jezus je strogo napodil hudobnega
duha in ozdravil dečka. Vrnil ga je njegovemu očetu. Prisotni so
bili vsi prevzeti od Božje veličastnosti.
Medtem ko so ljudje občudovali njegova dejanja, se je Jezus
obrnil k svojim učencem:
»Dobro, dobro si zapomnite tole: Kmalu se bo zgodilo, da bo
Sin človekov prišel v roke ljudem.«
Niti sanjalo se jim ni, kaj bi to pomenilo. Bilo je, kakor bi jim
kdo zakril oči, da ne morejo videti. In niso si ga upali vprašati.
Potem se je med učenci vnela razprava, kdo med njimi je najpomembnejši. Jezus je vedel, kaj jim hodi po glavi. Pripeljal je
nekega otroka in ga postavil poleg sebe.
»Če kdo zaradi mene z odprtimi rokami sprejme takega navidez nepomembnega otroka,« jim je rekel, »sprejme mene samega.
Kdor pa sprejme mene, dejansko sprejme tistega, ki me je poslal. V
resnici pomemben je tisti, ki je med vami najnepomembnejši.«
»Gospod učitelj,« se je oglasil Janez, »naleteli smo na nekoga,
45
Evangelij po Luku  9,49​– ​62
ki je izganjal demone in se pri tem skliceval na vas, kot da bi ga vi
pooblastili. Skušali smo ga ustaviti, ker ne pripada naši skupini.«
»Ne, ne ustavljajte takih,« je odvrnil Jezus. »Kdor ni vaš nasprotnik, je vaš pristaš.«
Proti Jeruzalemu
Napočil je čas, ko naj bi bil Jezus vzet z zemlje, zato je odločno krenil proti Jeruzalemu. Pred sabo je poslal svoje učence in zgodilo
se je, da so prišli v neko samarijsko vas. Hoteli so vnaprej pripraviti
njegov obisk, vendar ga tamkajšnji ljudje niso sprejeli, ker je bil
na poti v Jeruzalem.
»Gospod,« sta rekla Jakob in Janez, »poklicala bova nebeški
ogenj, da jih pokonča!«
Jezus se je ustavil in ju oštel. Potem so se odpravili v drugo vas.
Med potjo ga je nekdo zaprosil:
»Rad bi bil vaš učenec. Grem, kamor koli ste namenjeni.«
»Lisice imajo brloge in ptice gnezda,« je odvrnil Jezus, »Sin
človekov pa nima počivališča.«
Jezus je povabil nekoga drugega:
»Pridi, bodi moj učenec.«
»Grem, Gospod,« je odvrnil, »vendar mi je pravkar umrl oče.
Najprej moram poskrbeti za pogreb.«
»Ne,« je rekel Jezus, »z mrliči naj se ukvarjajo mrtvi. Ti pa jih
pusti in se odpravi razglašat prihod Božje vladavine.«
Spet nekdo drug ga je prosil:
»Gospod, rad bi bil vaš učenec. Samo poslovit se grem še od
svojih.«
»Recimo, da začneš orati,« ga je zavrnil Jezus. »Vol že vleče, ti
pa gledaš nazaj. – Tak delavec ni primeren za Božjo vladavino.«
Evangelij po Luku  10,1​–​16
10
46
Jezus je nato izbral še dvainsedemdeset drugih učencev
ter jih po dva in dva poslal naprej v kraje, kamor je bil namenjen.
»Pred vami je neizmerna žetev,« jim je dejal, »delavcev, ki bi jo
pospravili, pa skorajda ni. Prosite gospodarja, naj pošlje delavce
na svoja polja.
Gremo, pošiljam vas! Bodite neoboroženi kakor ovce med
volkovi, s sabo ne jemljite ničesar: niti denarja, niti prtljage, niti
obuval. In če spotoma koga srečate, ne izgubljajte časa s pogovori.
Preden stopite v kakšno hišo, pozdravite domače z besedami:
›Naj Božji mir zavlada v tej družini.‹ Če so ljudje odprti za Boga, se
bo vaš blagoslov dotaknil njihovih src, če pa niso, bo ostal neuslišan. Pri družini, ki vas sprejme, ostanite in z veseljem sprejmite
vse, s čimer vam postrežejo. Kdor dela, si zasluži plačilo. Ne iščite
boljše nastanitve.
Ko pridete v kakšno mesto in vas ljudje sprejmejo, tudi vi
sprejmite vse, s čimer vam postrežejo. Ozdravite tamkajšnje bolnike in vsem povejte: ›Za vas je napočil čas Božje vladavine.‹ Če pa
vas ne sprejmejo, odidite in ljudem na ulicah spotoma sporočite:
›Tudi prah vašega mesta, ki se drži naših podplatov, stresamo proč
in ga zavračamo. Vendar vedite, da je napočil čas Božje vladavine.‹
Zagotavljam vam: celo zloglasni Sodomi bo na dan velikega obračuna lažje kakor takšnemu mestu.
Kako grozno boste končali, meščani Horazína! In kaj bo z vami
iz Betsajde! Kakšni čudeži so se zgodili med vami! Če bi se zgodili
v brezbožnih mestih, kot sta Tir ali Sidón, bi njuni prebivalci že
zdavnaj ponižno in skrušeno priznali svoje grehe ter spremenili
svoje življenje. Pač, Tiru in Sidónu bo na sodni dan lažje kakor
vama. In ti, Kafarnáum – kako boš padel! Si povišan nad nebeško
višavo? Strmoglavljen boš v peklensko globočino!
Torej,« je Jezus zaključil svoja naročila, »če kdo posluša in spre-
47
Evangelij po Luku  10,16​–​26
jema vas, ki ste moji odposlanci, posluša in sprejme mene samega.
Če vas kdo zavrača, zavrne mene. Če pa kdo zavrača mene, zavrne
njega, ki mi je dal to poslanstvo.«
Dvainsedemdeset učencev se je vrnilo s poti in bili so navdu7
šeni.
»Gospod,« so rekli, »ker se sklicujemo na vas, nas ubogajo celo
demoni!«
»Videl sem,« je odvrnil Jezus, »kako je bil Satan vržen z nebes.
Kakor strela je treščil na zemljo. Zato sem vam dal moč, da poteptate kače in škorpijone. Močnejši ste od vsake satanske sile in nič,
prav nič, vam ne more škodovati. Vendar pravi razlog za veselje
ni v tem, da vas ubogajo hudobni duhovi. Vpisani ste v nebeški
imenik – tega se veselite!«
Tedaj je Sveti Duh navdal Jezusa s takšnim veseljem, da je
vzkliknil:
»Slava ti, Oče, vesoljni gospodar! Vse to si prikril strokovnjakom in izobražencem, razkril pa ljudem, ki so otroško preprosti.
Da, tako si sklenil in tako je prav.«
Nato je Jezus nadaljeval: »Oče mi je izročil vse. Nihče razen
Očeta zares ne pozna Sina. Nihče tudi zares ne pozna Očeta, razen
Sina in razen tistih, ki jim ga hoče Sin razkriti.«
Pozneje je na samem rekel učencem: »Kako srečni ste lahko.
Vse to se dogaja pred vašimi očmi. Mnogi Božji preroki in kralji
so si želeli videti in slišati stvari, ki jih vi doživljate, pa jim ni bilo
dano.«
Neki pravni strokovnjak je hotel ujeti Jezusa v past.
»Spoštovani učitelj,« je vprašal, »kako naj ravnam, da mi bo
Bog podelil večno življenje?«
»No, kaj pravi Mojzesov zakonik?« je odvrnil Jezus. »Kako razumete Sveto pismo?«
Evangelij po Luku  10,27​–​39
48
Strokovnjak je začel navajati:
»Globoko iz sebe imej rad Boga, ki je tvoj Gospod:
ljubi ga z vsemi svojimi čustvi, močjo in pametjo. In
tako rad imej sočloveka, kakor da si to ti sam.«
»Točno,« je rekel Jezus. »S takšnim ravnanjem si boste zagotovili življenje.«
Mož je hotel nekako upravičiti svoje vprašanje, zato je vztrajal:
»Kdo pa je mišljen s tem ›sočlovekom‹?«
Jezus je odgovoril s tole zgodbo:
»Neki človek je iz Jeruzalema potoval dol v Jeriho. Na poti so
ga napadli roparji. Slekli so ga in pretepli, potem pa odšli. Pustili
so ga napol mrtvega.
Po naključju se je prav po tisti poti spuščal tudi neki duhovnik.
Ko ga je zagledal, ga je na daleč obšel. Nato se je tam znašel še
neki tempeljski služabnik, a tudi ta se mu je ognil.
Potem pa je tja prispel neki Samarijan, eden od tistih preziranih tujcev. Bil je na potovanju. Ko je zagledal ranjenega človeka,
se mu je v dno srca zasmilil. Stopil je k njemu. Z vinom mu je očistil rane, jih natrl z oljem in obvezal. Nato ga je posadil na svojo
jezdno žival in ga odpeljal do popotne gostilne, kjer je zanj poskrbel. Naslednji dan je dal gostilničarju dva srebrnika in mu naročil:
›Lepo poskrbite zanj. Če boste porabili kaj več, vam bom plačal,
ko se bom vračal tod mimo.‹«
Nato je Jezus vprašal strokovnjaka:
»Kateri od teh treh bi bil ›sočlovek‹ možu, ki so ga napadli roparji?«
»Kdor se ga je usmilil,« je odvrnil.
»Torej,« je zaključil Jezus, »tudi vi odslej ravnajte tako.«
8 Na poti je Jezus prispel v neko vas. Ženska, ki ji je bilo ime Marta,
ga je sprejela v svojo hišo. Medtem ko se je Marta zavzeto ukvar-
49
Evangelij po Luku  10,39​–​11,9
jala s tem, kako bi mu čim lepše postregla, se je njena sestra Marija
kakor učenka usedla k Jezusu in ga poslušala, kako je govoril.
Naposled je Marta pristopila in rekla:
»Gospod, ali vam je vseeno, da me je sestra pustila sámo pri
vsem tem delu? Recite ji, prosim, naj mi priskoči na pomoč.«
»Marta, Marta,« je odvrnil Jezus, »vidim, da se trudiš in obremenjuješ z mnogimi stvarmi, potrebna pa je samo ena. Marija je
izbrala, kar je najboljše. Tega ji nihče ne more vzeti.«
11
Nekoč je eden izmed učencev pristopil k Jezusu, ko je pravkar nehal moliti.
»Gospod, povejte nam, kako naj molimo,« ga je zaprosil. »Tudi
Janez Krščevalec je poučil svoje učence o molitvi.«
»Vaša molitev,« je odgovoril Jezus, »naj bo takšna:«
Oče!
Naj vsi spoznajo, kako si svet,
vzpostavi svojo vladavino.
Vsak dan nas nasiti s potrebnim kruhom.
Oprosti nam grehe, ki smo jih storili,
saj tudi mi oproščamo vsem, ki nam kaj dolgujejo.
In ne daj, da bi bili preizkušani čez svoje moči.
Jezus je nadaljeval z zgodbo:
»Recimo, da vas sredi noči obišče prijatelj, ki je na potovanju,
in mu nimate s čim postreči. Šli boste k sosedu in ga prosili, naj
vam posodi tri hlebce kruha. Ta vas bo izza priprtih vrat zavrnil:
›Nehaj, ne moti, z otroki vsi skupaj že spimo. Ne morem vstati
in ti dati kruha.‹ Če boste vztrajali, bo navsezadnje vstal in vam
ustregel – ne zaradi prijateljstva, ampak preprosto zaradi vaše
nadležnosti.«
Jezus je zaključil:
Evangelij po Luku  11,9​–​22
50
»Če boste prosili, vam bo Bog dal. Če boste iskali, boste našli.
Če boste trkali, vam bo Bog odprl. Tako je: prošnje bodo uslišane,
iskanje bo uspelo, trkanje bo odprlo vrata.«
Jezus je dodal še tole prispodobo:
»Bi dali svojemu otroku, ki vas prosi za hrano, kačo namesto
ribe? Ali pa škorpijona namesto jajca? Vidite, kljub temu da ste
slabi, še vedno dajete svojim otrokom, kar je zanje dobro. Ali ne
bo še toliko bolj vaš nebeški Oče vsem, ki ga prosijo, dal Svetega
Duha?«
Ob neki priložnosti je Jezus iz nekoga izgnal demona, zaradi
katerega je bil nem. Človek je spet spregovoril. Ljudje so bili presenečeni, nekateri pa so zlobno pripomnili:
»Tale izganja demone s pomočjo Bélcebuba, poglavarja demonov.«
Spet drugi so ga hoteli preizkusiti in so od njega zahtevali
kakšno božansko znamenje, ki bi potrdilo njegovo verodostojnost.
Jezus je vedel, kaj se jim mota po glavi.
»Vsaka vladavina,« je začel, »ki je v vojni sama s sabo, je obsojena na propad. Tako propadajo dinastije. Če trdite, da s pomočjo
Bélcebubove oblasti izganjam demone, je satanova vladavina v
sporu sama s sabo in nikakor ne bo preživela.
Pravite, da z Bélcebubovo pomočjo izganjam demone. Prav.
Kako jih potem izganjajo vaši eksorcisti, ki počnejo isto? Oni
sami dokazujejo vašo zmoto. Če pa jaz z očitno Božjo pomočjo
izganjam demone, to pomeni, da je dejansko nastopil čas Božje
vladavine.
Pomislite,« je nadaljeval, »ko do zob oborožen silak budno
pazi na svoje posestvo, je njegovo imetje na varnem. Če pa ga
napade kdo, ki je močnejši, bo premagan. Zmagovalec bo pobral
orožje, na katero se je silak zanašal, in si razdelil plen.
51
Evangelij po Luku  11,23​–​36
Kdor ni na moji strani,« je zatrdil Jezus, »je moj nasprotnik. In
kdor mi ne pomaga pri zbiranju črede, povzroča, da se razkropi.«
Jezus je nadaljeval:
»Ko hudobni duh zapusti človeka, tava po suhih puščavskih
krajih in si išče počivališče. Ker ga ne najde, si reče: ›Vrnil se bom
v svoje domovanje, ki sem ga zapustil.‹ Ko prispe in ugotovi, da
je dom počiščen in lepo urejen, gre iskat sedem drugih duhov, še
zlobnejših od sebe. Skupaj vdrejo nazaj in se tam naselijo. Nazadnje je torej s tem človekom slabše, kot je bilo sprva.«
Medtem ko je Jezus govoril te stvari, mu je iz množice zaklicala 9
neka ženska:
»Kako srečna je lahko mati, ki vas je nosila in dojila!«
»Še mnogo bolj srečni so tisti,« je odvrnil Jezus, »ki poslušajo
Božje sporočilo in se ga držijo.«
Ko je množica ljudi okrog Jezusa postajala vedno večja, jih
je nagovoril:
»Ta družba je pokvarjena. Kar naprej zahteva posebno božansko znamenje, da bi mi verjela. Vendar ji Bog ne bo dal znamenja
– razen nečesa podobnega, kar se je zgodilo preroku Jonu. Jona
je bil svojevrstno znamenje meščanom Niniv, jaz, Sin človekov, pa
bom znamenje tej družbi. Na veliki sodbi, ki prihaja, bo spregovorila vladarica južnih dežel in dokazala krivdo teh ljudi. Pripotovala
je namreč iz najbolj oddaljenih krajev, da bi slišala modre besede
kralja Salomona. Tu pa je nekdo, ki je večji od Salomona. Pojavili
se bodo tudi ninivski meščani in zapečatili obsodbo te družbe.
Ko jim je prerok Jona razglasil Božje sporočilo, so ga poslušali in
spremenili svoje življenje. Tukaj pa je nekdo, ki je večji od Jona.
Ko kdo prižge svetilko, je najbrž ne skrije v klet ali pokrije s posodo. Postavi jo na stojalo, da bo svetila tistim, ki pridejo v prostor.
To, kar razsvetljuje človekovo notranjost, je njegovo oko. Če je
oko dobro, je v tebi svetló. Če pa je oko slabo, je temna tudi tvoja
notranjost. Pazi torej, da luč, ki je v tebi, ne bi potemnela! Če pa
Evangelij po Luku  11,36​–​51
52
si ves razsvetljen in v tebi ni nobenega temnega kotička, bo vse
tvoje življenje, kakor bi ga obsijal blisk.«
Po končanem govoru ga je eden izmed farizejev povabil k sebi na
kosilo. Jezus je sprejel povabilo, šel z njim in sedel k jedi. Farizeja
je presenetilo, da se pred jedjo ni umil. Zato je Jezus spregovoril
z njim:
»Vi, farizeji, pomivate posodo na zunaj. Znotraj, na skrivnem,
pa ste polni grabežljivosti in hudobije. Kako neumno! Ali ni Bog
ustvaril tako zunanjosti kot tudi notranjosti? Raje začnite razdeljevati svoje premoženje revežem in naenkrat bo za vas vse čisto.
Kako strašno boste končali, farizeji! Skrbno plačujete desetino od pridelka vsakega svojega zelišča: mete, rutice in tako
naprej. Hkrati pa ste brez občutka za pravičnost in brez Božje
ljubezni. Temu bi se morali posvečati in obenem skrbeti tudi za
tiste stvari.
Groza, kaj bo z vami, farizeji! Ljubite častne sedeže v sinagogah in imate radi, da vas v javnosti vsi spoštljivo pozdravljajo.
Groza, kaj vas čaka! Kot nezaznamovan grob ste: ljudje nevede
hodijo po njem in se oskrunijo zaradi stika z mrtvimi!«
Na to se je odzval nekdo izmed pravnih strokovnjakov:
»Gospod učitelj, s tem žalite tudi nas.«
»O groza, kako boste končali tudi vi, pravni strokovnjaki,« je
odvrnil Jezus. »Ljudem nalagate težke, neznosne obveznosti, ki
se jih sami nočete niti dotakniti.
Groza! Prerokom postavljate nagrobnike – njim, ki so jih pobili
vaši predniki. Tako kažete, da se strinjate z dejanji svojih prednikov: oni so pobijali, vi pa urejate grobove. Zato je Božja Modrost
rekla: ›K njim bom poslala svoje preroke in odposlance, oni pa jih
bodo pobijali ali preganjali.‹ Tako bodo današnji ljudje krivi za
poboj vseh prerokov od začetka sveta: od Abelovega umora do
smrti Zaharija, ki je bil ubit med žrtvenikom in vhodom v sveti
53
Evangelij po Luku  11,51​–​12,11
tempeljski prostor. Zagotavljam vam: za vse to bo plačala današnja družba.
O groza, pravni strokovnjaki, kako hudo bo! Prilastili ste si
ključ do Božjega spoznanja. Sami ga ne uporabljate, drugim pa
ne dovolite vstopa.«
Ko se je Jezus odpravil naprej, so začeli pravni izvedenci in farizeji hudo pritiskati nanj. Iz njega so hoteli izvleči, kaj si misli o tem
in onem, in prežali na priložnost, da bi ga v kakšni stvari ujeli.
12
Zbrala se je tisočglava množica, tako velika, da so se ljudje
gnetli in prerivali. Vpričo vseh je Jezus spregovoril svojim
učencem:
»Res pazite, da ne postanete kakor farizeji! Njihovo teatralno
nastopanje je kakor kvas, ki počasi pokvari celotnega človeka. Bog
bo namreč razkril vse, kar je prikritega. Ničesar se ne da skriti, vse
bo prišlo na dan. Kar govorite naskrivaj, bo prišlo na svetlo, in kar
šepetate v svoji sobi, bo objavljeno po vsem mestu.
Moji prijatelji ste. Zato ne bodite prestrašeni zaradi ljudi. Največ, kar lahko storijo, je, da ubijejo vaše telo – in nič več. Poslušajte
me: morali bi se bati Boga. On lahko vzame življenje in potem vrže
človeka v srhljivi kraj kazni. Zares, njega se bojte. Veste, da je pet
vrabcev vrednih le nekaj drobiža. Vendar Bog ne pozabi na nobenega izmed njih. On ve celo za vsak las na vaši glavi! Ne bodite
prestrašeni. Bogu pomenite veliko več od vrabcev.
Zagotavljam vam: če pričujete zame pred ljudmi, bo Sin človekov pričal za vas pred poroto Božjih angelov. In če boste ljudem
povedali, da me ne poznate, bo tudi Sin človekov pred nebeško
poroto rekel, da ne pozna vas. Ko vas bodo judovske in rimske
oblasti zasliševale, zaupajte, da vam bo Sveti Duh v tistem trenutku dal vedeti, kaj je treba reči. Ne obremenjujte se vnaprej s
tem, kaj boste rekli v svojo obrambo.
Evangelij po Luku  12,11​–​26
54
Če kdo sramoti Sina človekovega, mu bo to še lahko oproščeno, kdor pa objestno žali Svetega Duha, bo kaznovan brez
pomilostitve.«
Tedaj je spregovoril nekdo iz množice.
»Gospod učitelj, prosim vas, recite mojemu bratu, naj mi da
moj del dediščine.«
»Lepo vas prosim,« je odvrnil Jezus, »le zakaj naj bi jaz razsojal
vaše zapuščinske pravde?«
Nato se je obrnil k ostalim:
»Pazite se pohlepa! Kopičenje premoženja ne zagotavlja življenja.«
In povedal jim je zgodbo.
»Živel je neki bogataš, ki mu je posestvo obrodilo obilno letino. ›Kaj naj storim,‹ si je mislil, ›pridelka je toliko, da ga nimam
kam spraviti. Takole bom naredil: podrl bom svoje shrambe in
zgradil večje. Tja bom spravil vse to žito in druge dobrote. Ker
bom imel vsega dovolj za mnogo let, bom lahko počival, jedel, pil
in užival.‹ Toda Bog mu je rekel: ›Kako neumno! Še danes ponoči ti
bo vzeto življenje. In kaj bo s tem, kar si si nabral? Čigavo bo?‹
Tako je z ljudmi,« je zaključil Jezus, »ki si kopičijo premoženje,
namesto da bi pridobivali bogastvo, ki velja pred Bogom.«
Potem je Jezus spregovoril svojim učencem:
10
»Ne obremenjujte se s takšnimi stvarmi. Ne bodite zaskrbljeni
glede hrane, ki jo potrebujete za življenje, ali glede obleke, ki jo
potrebujete za telo. To, da živite, je večji dar kot hrana, ki vas ohranja pri življenju. In to, da imate telo, je večji dar kot obleka, ki jo
zanj potrebujete. Pomislite: vrane se ne trudijo s poljedeljskimi
opravili in nimajo nikakršnih shramb. Toda Bog jim daje hrano.
Ali ni jasno, da mu vi pomenite veliko več kakor ptice? Če ste še
tako zaskrbljeni, ne morete svojega življenja niti malo podaljšati.
Očitno ni v vaši moči niti to, da bi dosegli nekaj tako nepomembnega. Zakaj bi se torej obremenjevali glede česar koli drugega?
55
Evangelij po Luku  12,27​– ​4 4
Še enkrat pomislite: kako cvetijo lilije? Ne trudijo se z nobenimi
domačimi opravili. Vendar še sam kralj Salomon na višku svoje
slave ni bil tako lepo oblečen. Tem rastlinam, ki jih danes gledaš na travniku, jutri pa z njimi zakuriš peč, daje Bog tako krasno
obleko. Ali ne bo še veliko bolj skrbel za vas, nezaupljivci? Zato
tudi vi nehajte skrbeti, kako si boste zagotovili hrano in pijačo.
Naj vas to ne razburja. S tem se ukvarjajo narodi, ki ne poznajo
Boga. Vi pa imate Očeta, ki dobro ve, da to potrebujete. Namesto
tega si prizadevajte za Očetovo vladavino in on bo poskrbel tudi
za te stvari.
Mala čreda, ne bojte se. Vaš Oče se je odločil, da boste zavladali v vladavini, ki prihaja. Prodajte, kar imate, in s tem pomagajte
revežem. Tako si boste pri Bogu pripravili neuničljivo denarnico in
neizčrpen zaklad. Tam ni roparjev, ki bi ga ukradli, ali moljev, ki bi
ga razjedli. Z mislimi boš namreč tam, kjer je tvoj zaklad.
Oblecite se za na pot! Bodite pripravljeni, vaše oljenke naj
gorijo. Bodite kakor služabniki, ki ponoči čakajo, kdaj se bo gospodar vrnil s poročnega slavja, da bi mu lahko odprli takoj, ko bo
potrkal. Kakšna sreča bo doletela služabnike, ki jih bo gospodar
ob prihodu našel budne. Zgodilo se bo tole: zavezal si bo predpasnik, jih posadil za mizo in jim sam postregel. In če pride pozno,
opolnoči ali pa že proti jutru, in ga pričakajo budni – toliko bolje!
Bodite prepričani: če bi lastnik hiše vedel, kdaj bo prišel vlomilec,
bi preprečil vlom. Tako morate biti pripravljeni tudi vi. Sin človekov bo prišel nepričakovano.«
»Gospod,« je vprašal Peter, »ali govorite to prispodobo samo
nam ali vsem ljudem?«
»No, kdo je zanesljiv in razumen suženj,« je odvrnil Jezus, »ki
mu posestnik zaupa upravljanje ostale služinčadi, da bi ji ob pravem času razdeljeval živež? Kakšna sreča bo doletela oskrbnika, za
katerega bo posestnik ob prihodu ugotovil, da tako opravlja svoje
delo. Zagotavljam vam, da mu bo zaupal vse svoje premoženje.
Evangelij po Luku  12,45​–​13,3
56
Toda recimo, da si bo oskrbnik domišljal, da posestnik zamuja.
Začel bo samovoljno pretepati podrejene, se gostiti in vdajati
pijači. Njega bo posestnik zalotil povsem nepričakovano. Dal ga
bo usmrtiti, doletela ga bo usoda nezvestih.
Če suženj ve za gospodarjeve želje in naročila, pa se zanje ne
zmeni in jih ne opravi, ga hudo prebičajo. Če pa ne ve zanje in
stori kaj, kar si zasluži kazen, je ta manjša. Kdor je dobil mnogo,
se od njega tudi veliko pričakuje. In če je komu zaupana velika
odgovornost, se od njega toliko več zahteva.
Prišel sem, da na svetu zanetim ogenj. O, ko bi se že prižgal!
Vendar najprej se moram soočiti s smrtjo. Pod kakšnim pritiskom
sem, dokler to ni opravljeno! Verjetno mislite, da naj bi jaz prinesel
mir v ta svet. Ne! Povzročil bom razkol. V družini, kjer je pet ljudi,
bodo zdaj trije sprti z dvema in dva se bosta sporekla s tremi. Oče
in sin, mati in hči, tašča in snaha, vsi si bodo nasprotovali.«
Nato se je Jezus obrnil k množici:
»Ko se na zahodu zoblači, takoj začnete govoriti, da bo deževalo – in prav imate. In ko zapiha južni veter, pravite, da bo vroče
– in je res. Pa kaj je z vami? Zakonitosti neba in zemlje si znate prav
dobro razložiti. Kako je potem mogoče, da ne dojamete pomena
tega posebnega časa?
Zakaj sami ne sprevidite, kaj je prav? Recimo, da greš na sodišče skupaj z nekom, ki te toži zaradi dolga. Ali se ne boš še med
potjo potrudil, da se pobotata? Saj veš, kaj sicer sledi: odvleče te
pred sodnika, potem pa te stražnik odpelje v ječo. Zagotavljam ti:
tam boš ostal, dokler ne odplačaš dolga do zadnjega centa.«
V tistem trenutku so prispeli ljudje s sporočilom, da je
upravitelj Pilat dal pobiti nekaj Galilejcev, medtem ko so
opravljali daritev. Njihova kri se je pomešala s krvjo žrtvenih živali.
»Ali mislite,« se je na novico odzval Jezus, »da so bili tile večji
grešniki od vseh drugih v Galileji, ker jih je to doletelo? Nikakor.
Če ne spremenite svojega življenja, boste vsi podobno pokon-
13
57
Evangelij po Luku  13,3​–​19
čani. Enako tistih osemnajst, na katere se je zrušil siloamski stolp
in jih pokopal pod sabo – so bili hujši prestopniki od ostalih v
Jeruzalemu? Prav gotovo ne. Če se ne spremenite, boste vsi prav
tako uničeni.«
Jezus je nadaljeval z zgodbo:
»Nekdo je imel na vrtu smokev. Prišel je in gledal, če ima kaj
sadu, a ga ni bilo.
›Že tri leta prihajam k tej smokvi,‹ je rekel svojemu vrtnarju,
›da bi na njej kaj našel, pa ni nobenega sadu. Posekaj jo, samo
prostor zaseda.‹
›Gospodar, pustite jo še to leto,‹ je odvrnil vrtnar. ›Okopal jo
bom in pognojil, morda bo obrodila. Če pa ne, jo bomo posekali.‹«
Neko soboto je Jezus učil v eni od sinagog. Tam je bila ženska, ki
jo je že osemnajst let mučil demon. Bila je sključena in se sploh ni
mogla zravnati. Ko jo je Jezus zagledal, jo je poklical k sebi.
»Rešena si svoje bolezni,« je rekel in položil nanjo svoje roke.
Takoj se je zravnala in začela slaviti Boga.
Tedaj se je vmešal predstojnik sinagoge. Bil je ogorčen, ker je
Jezus zdravil v soboto.
»Šest delovnih dni je v tednu,« je rekel zbranim. »Takrat se
prihajajte zdravit, ne pa na soboto.«
»Kaj se pa greste?« se je odzval Jezus. »Vsak od vas v soboto
spusti svojega vola ali osla in ga odpelje k vodi. Pred nami pa je
ženska, ki pripada Božjemu ljudstvu in je bila celih osemnajst let v
Satanovih sponah. Nje pa naj ne bi osvobodili danes, v soboto?«
Tiste, ki so nasprotovali Jezusu, je tedaj postalo sram. Množica
prisotnih pa je bila navdušena nad čudovitimi stvarmi, ki jih je
delal.
»Čému je podobna Božja vladavina?« je nadaljeval Jezus. »S
čim jo lahko primerjamo? Podobna je semenu gorčičnega grma.
Evangelij po Luku  13,19​–​34
58
Poseješ ga na svojem vrtu in zraste v drevo, tako da na njem lahko
gnezdijo ptice.
Kako naj še ponazorim Božjo vladavino?« je dejal Jezus.
»Podobna je kvasu. Gospodinja pripravi tri velike posode moke
in vanjo umeša malo kvasa. Ta spremeni vse testo.«
Jezus je nadaljeval svojo pot proti Jeruzalemu. Hodil je skozi mesta in vasi ter razlagal svoj nauk.
Nekdo ga je vprašal:
»Je res, da bo le malo ljudi deležnih Božje rešitve?«
»Napnite vse moči, da se prebijete skozi ozka vrata,« je odgovoril Jezus. »Res je, mnogi bodo poskušali vstopiti, pa ne bodo
mogli. Ko bo gospodar vstal in šel zaklenit, se boste znašli zunaj,
pred zaprtimi vrati. Trkali boste in klicali: ›Gospod, odprite nam,‹
on pa vam bo odvrnil: ›Ne poznam vas.‹ Začeli boste govoriti:
›Skupaj z vami smo jedli in pili. Na naših ulicah ste učili.‹ In on vam
bo povedal: ›Ne vem, od kod ste se vzeli. Barabe, poberite se!‹
Jokali boste in besneli. Gledali boste očaka Abrahama in Izaka in
Jakoba, kako skupaj z vsemi preroki v Božji vladavini prisostvujejo
slavnostnemu obedu. Vi boste izključeni, pojavili pa se bodo ljudje z vseh koncev sveta in se jim pridružili. Pomislite, nekateri, ki
so prišli zadnji, bodo prvi, in nekateri prvi bodo zadnji.«
Takrat je k Jezusu pristopilo nekaj farizejev.
»Herod vas hoče umoriti,« so rekli. »Pojdite, raje se umaknite
iz teh krajev.«
»Temu nesrečnežu,« je odvrnil Jezus, »povejte takole: ›Danes
in jutri izganjam demone in ozdravljam. Tretji dan bom delo dokončal.‹ Vendar je res, da moram nadaljevati pot – danes, jutri
in pojutrišnjem. Ni mogoče, da bi preroka ubili kje drugje kot v
Jeruzalemu.
Jeruzalem, o Jeruzalem! Ti, ki moriš preroke in pobijaš ljudi, ki
ti jih pošilja Bog. Kolikokrat sem hotel zaščititi tvoje ljudstvo kakor
59
Evangelij po Luku  13,34​–​14,13
ptica, ki razprostre peruti nad svojim gnezdom, vi pa niste hoteli.
Toda zdaj te bo Bog zapustil. Zares, ne boste me videli, dokler me
ne pozdravite z besedami psalma:
Slava tebi, ki prihajaš
z Božjo oblastjo.«
14
Neko soboto je Jezus prišel na obed k enemu izmed vodilnih farizejev. Prisotni so ga budno opazovali. Pred njim se
je pojavil človek, ki je imel vodenico. Jezus se je ozrl naokrog po
pravnih strokovnjakih in farizejih ter jih vprašal:
»Je prav, da se v soboto ozdravlja, ali ne?«
Vsi so molčali. Jezus je prijel bolnika, ga ozdravil in ga pustil
oditi. Njim pa je rekel:
»Če komu izmed vas v soboto pade v vodnjak otrok ali pa vol,
ali ga ne potegnete ven takoj, čeprav je sobota?«
Nihče mu ni mogel ugovarjati.
Nato je Jezus opazil, kako si povabljenci izbirajo častna mesta,
zato jih je nagovoril s prispodobo.
»Če pridete kot gost na poročno slavje, se raje ne usedite na
častno mesto. Morda je povabljen kdo, ki je pomembnejši od vas.
Tedaj vam bo gostitelj rekel: ›Prosim, bi lahko odstopili svoje mesto?‹ Nakopali si boste sramoto in se morali umakniti na zadnje
sedeže. Nasprotno, rajši si sami izberite zadnje mesto. Ko bo prišel
gostitelj, vam bo rekel: ›Dragi prijatelj, pridite naprej,‹ in boste
počaščeni pred vsemi povabljenci. Tako je: če se siliš naprej, boš
pristal med zadnjimi. Če pa se držiš zadaj, boš povzdignjen med
prve.«
Nato se je Jezus obrnil h gostitelju:
»Če pripravljate kosilo ali večerjo, ne vabite prijateljev, sorodnikov ali premožnih sosedov. Ti vas bodo ob prvi priložnosti
povabili k sebi, da se vam oddolžijo. S tem boste poplačani. Ko
Evangelij po Luku  14,13​–​26
60
prirejate pojedino, rajši povabite reveže, pohabljence, hrome in
slepe. Doletela vas bo prava sreča. Ker se vam ne bodo mogli
oddolžiti, se vam bo oddolžil Bog, ko bo obujal v večno življenje
ljudi, ki so mu bili zvesti.«
»Kako srečni bodo udeleženci,« se je odzval eden od prisotnih,
»na gostiji v Božji vladavini!«
Jezus mu je odgovoril z zgodbo:
»Nekdo je prirejal veliko pojedino in nanjo povabil mnogo
ljudi. Ko naj bi se slavje začelo, je k povabljencem poslal svojega
služabnika s sporočilom: ›Pridite, pripravljeno je.‹ Ti pa so se eden
za drugim začeli izgovarjati.
›Prosim, oprostite mi,‹ se je opravičeval prvi, ›kupil sem njivo
in jo moram nujno pregledati.‹
›Kupil sem pet parov volov,‹ je rekel drugi, ›oprostite, vendar
ravno zdaj jih grem preizkusit.‹
›Ravnokar sem se poročil,‹ se je opravičeval tretji, ›vidite, res
ne morem priti.‹
Služabnik se je vrnil in vse to povedal gospodarju. Ta se je
razjezil in mu naročil: ›Hitro, pojdi skozi mesto in po ulicah poberi
reveže, pohabljence, slepe in hrome ter jih pripelji sem.‹
›Storil sem, kakor ste naročili,‹ je rekel služabnik, ko se je vrnil.
›Vendar je še prostora.‹
›Odpravi se na podeželske ceste in poti,‹ je odvrnil gospodar,
›in privleci vsakogar, ki ga srečaš, da bomo imeli polno hišo. Od
tistih, ki sem jih povabil prej, pa nobeden ne bo dobil niti drobtinice!‹«
Jezus je nadaljeval pot in spremljala ga je velika množica ljudi.
Obrnil se je k njim in jih nagovoril:
»Če želite biti moji učenci, me morate imeti rajši kot vso svojo
družino: rajši kot starše, rajši kot zakonca, rajši kot otroke, rajši
kot brate in sestre. Še več, imeti me morate bolj radi od samega
61
Evangelij po Luku  14,26​–​15,6
sebe. Sicer mi ne boste mogli slediti. Kdor ni pripravljen žrtvovati
svojega življenja in oditi po mojih stopinjah, ne bo zmogel biti
moj učenec.
Če recimo kdo gradi stolp, se bo gotovo najprej usedel in izračunal stroške. Najprej bo ugotovil, ali ima dovolj, da dokonča
gradnjo, sicer bi se mu lahko zgodilo, da bi položil samo temelje.
Vsi bi se mu smejali, ker je začel, pa ni bil sposoben dokončati.
Ali pa recimo, da se neki kralj pripravlja na spopad z drugim
kraljem. Gotovo bo najprej temeljito premislil in se posvetoval,
če se lahko z deset tisoč vojaki postavi po robu nasprotnikovim
dvajsetim tisočem. Če to ne bo mogoče, se ne bo spustil v boj,
ampak bo, dokler je še čas, začel pogajanja o miru.
Podobno je z vami: če se ne poslovite od vsega, kar imate, ne
boste zmogli biti moji učenci.
Sol je dobra, kajne?« je končal Jezus. »Če pa izgubi svoj okus,
kaj bi z njo? Jo bomo solili? Neuporabna je tako za njivo kakor za
gnojišče. Vržemo jo proč.
Dobro razmislite o tem!«
O izgubljenih
15
Okrog Jezusa so se pogosto gnetli davčni izterjevalci in 11
drugi ljudje, ki se niso držali Božjih zakonov. Hoteli so ga
poslušati.
»Tale sprejema vse izmečke,« so se pritoževali farizeji in pravni
izvedenci, »in se celo druži z njimi pri jedi.«
Jezus jim je odgovoril z zgodbo:
»Recimo, da ima kdo sto ovc in se ena zgubi. Kaj bo storil?
Devetindevetdeset jih bo pustil samih in šel iskat tisto, ki se je
izgubila. Ko jo bo našel, si jo bo od navdušenja posadil na rame.
Doma bo potem sklical prijatelje in sosede. ›Dajmo, praznujmo,‹
jim bo rekel, ›našel sem izgubljeno ovco!‹
Evangelij po Luku  15,7​–​21
62
Podobno je v nebesih,« je rekel Jezus. »Kakšno veselje je nad
vsakim grešnikom, ki spremeni svoje življenje! Večje kot nad devetindevetdesetimi drugimi, ki tega ne potrebujejo.
Ali pa si predstavljajte žensko, ki ima deset srebrnih kovancev
in enega izgubi. Kaj bo storila? Prižgala bo svetilko, pometla hišo
in natančno preiskala vse, dokler ga končno ne najde. Potem bo
poklicala prijateljice in sosede. ›Pridite, našla sem izgubljeni kovanec,‹ bo rekla, ›to moramo proslaviti.‹
Zares,« je poudaril Jezus, »tako tudi angeli v nebesih proslavljajo zaradi vsakega grešnika, ki spremeni življenje.«
Jezus je nadaljeval s tole zgodbo:
12
»Oče je imel dva sina. Nekega dne je k njemu prišel mlajši in
mu rekel:
›Daj mi kar zdajle mojo dediščino, delež tvojega premoženja,
ki bi mi pripadel.‹
In oče je razdelil dediščino ter dal mlajšemu sinu njegov del.
Ta je kmalu zatem prodal vse in odpotoval v daljno deželo. Z razsipnim življenjem je zapravil premoženje. Ko je vse porabil, je v tisti
deželi nastala lakota in znašel se je v hudi stiski. Šel se je udinjat
nekemu tamkajšnjemu meščanu, ki ga je poslal past prašiče. Prišel
je tako daleč, da se je hotel najesti rožičev, namenjenih prašičem,
vendar mu jih nihče ni dal. Tedaj je šel vase.
›Moj oče ima najete delavce,‹ je razmišljal, ›ki imajo hrane v
izobilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vrnil se bom k očetu in mu
rekel takole: Oče, narobe sem ravnal. Užalil sem Boga in prizadel
tebe. Ne morem reči, da sem še tvoj sin. Vendar prosim, zaposli
me kot svojega delavca.‹
Tako se je odpravil domov. Oče ga je zagledal že iz daljave.
Zelo se mu je zasmilil. Pritekel mu je naproti, se mu vrgel okrog
vratu in ga poljubil. Sin pa je začel:
›Oče, narobe sem ravnal. Užalil sem Boga in prizadel tebe. Ne
morem reči, da sem še tvoj sin.‹
63
Evangelij po Luku  15,22​–​16,4
Oče ga je prekinil.
›Hitro,‹ je naročil svojim služabnikom, ›brž prinesite obleko,
tisto najboljšo, in ga oblecite. Dajte mu prstan in obujte mu sandale. Potem zakoljite naše najboljše tele, ker bomo proslavljali.
Moj sin je bil mrtev in zdaj živi! Našel se je on, ki sem ga izgubil.‹
In slavje se je začelo. Medtem je očetov starejši sin delal na
polju. Ko se je vračal domov, so mu naproti prišli zvoki glasbe in
plesa. Poklical je enega od služabnikov, da bi zvedel, kaj se dogaja.
Ta mu je rekel:
›Vrnil se je vaš brat! In oče je dal zaklati najlepše tele, ker ga je
dobil nazaj živega in zdravega.‹
Starejši sin se je razjezil in sploh ni hotel stopiti v hišo. Zato je
oče prišel ven in ga prepričeval, naj pride.
›Toliko let že delam zate kakor hlapec,‹ ga je zavrnil sin, ›in
vedno sem se držal vsega, kar si rekel, pa mi nikoli nisi dal niti
kozlička, da bi lahko priredil zabavo za svoje prijatelje. Zdaj pa se
je vrnil tale tvoj sin, ki je z ženskami pognal tvoje premoženje, in
ti zanj zakolješ najlepše tele!‹
›Sin moj, poslušaj,‹ mu je odvrnil oče. ›Ti si vedno z mano. Vse,
kar imam, je tvoje. Zdajle pa se je gotovo treba veseliti in proslavljati. Našel se je tvoj izgubljeni brat. Bil je mrtev, in zdaj živi!‹«
Napotki
16
Jezus je spregovoril svojim učencem:
»Neki bogataš je imel upravitelja, ki so ga zatožili, da mu
zapravlja premoženje. Dal ga je poklicati predse.
›Kaj se to pravi?‹ mu je rekel. ›Odpuščen si. Napravi obračun
svojega dela.‹
Ta je odšel in razmišljal sam pri sebi: ›Moj gospodar me meče
iz službe. Kaj naj storim? Nesposoben sem za težaško delo, prosjačiti pa me je sram. Že vem, kaj bom storil, da me bodo ljudje
Evangelij po Luku  16,4​–​17
64
radi sprejeli k sebi domov, ko bom odpuščen.‹ Enega za drugim
je poklical vse, ki so gospodarju kaj dolgovali.
›Koliko dolgujete?‹ je vprašal prvega.
›Štirideset hektolitrov olja.‹
›Tukaj je vaša zadolžnica, usedite se in hitro napišite: dvajset,‹
je rekel upravitelj.
›In koliko dolgujete vi?‹ je nato vprašal drugega.
›Štirideset ton žita.‹
›Tukajle je zadolžnica. Napišiva: dvaintrideset,‹ je rekel upravitelj.«
In Jezus je pohvalil pametno ravnanje tega goljufa:
»Poglejte, kako se posvetni ljudje med sabo bolje znajdejo
od vernih. Vam, mojim učencem, bi rad dopovedal tole: denar
je zlo, vendar si z njim lahko pridobite prijatelje. Tako ravnajte in
ko bo denar propadel, boste sprejeti v večno domovanje. Če ste
zanesljivi v ravnanju z malenkostmi, ste gotovo zanesljivi tudi v
večjih stvareh. Enako je z nezanesljivostjo. Če se na vas ne da zanesti glede umazanega denarja, vam nihče ne bo zaupal pravega
bogastva. In če s tujimi stvarmi ravnate neodgovorno, zakaj naj bi
sploh dobili kaj, kar bo vaše? Suženj ne more zvesto služiti dvema
gospodarjema hkrati. V takem primeru enega prezira, drugega pa
ceni, ali pa se posveča prvemu in zavrača drugega. Ne morete biti
predani Bogu in hkrati denarju.«
Vse to so poslušali farizeji. Mahnjeni na denar, kot so bili, so
se mu prizanesljivo posmihali.
Jezus se je odzval:
»Vi, farizeji, pred ljudmi vedno nastopate kot zvesti Božji služabniki. Vendar Bog vidi, kakšni ste v resnici. In kar ljudje tako
poveličujejo, se njemu gnusi. Obdobje Mojzesovega zakonika in
prerokov se je zaključilo z nastopom Janeza Krščevalca. Tedaj se je
začela razglašati vesela novica o Božji vladavini, vi vsi pa jo hočete na
silo zaustaviti. Vendar je res, da bi lažje propadlo vse vesolje, kakor
65
Evangelij po Luku  16,17​–​17,1
da bi najmanjša črkica v zakoniku izgubila svojo veljavo. K Božji zvestobi spada tudi to: če se kdo loči od svoje žene in se poroči z drugo,
je kriv prešuštva. Enako tudi tisti, ki se poroči z ločeno žensko.
Poslušajte tole:
Bil je neki bogataš, ki se je oblačil kraljevsko in vsak dan prirejal sijajne pojedine. Pred vhod njegove hiše so vrgli nekega berača
Lazarja. Vse telo je imel pokrito z izpuščaji. Hrepenel je po vsaj kakšnem ostanku z bogataševe mize. Namesto tega je moral trpeti
potepuške pse, ki so neprestano prihajali lizat njegove izpuščaje.
Potem je Lazar umrl. Angeli so ga odnesli v naročje očaka Abrahama. Umrl je tudi bogataš in bil pokopan. V svetu mrtvih so ga
pričakale strašanske muke. Ozrl se je navzgor in od daleč zagledal
Abrahama. V njegovem naročju je počival Lazar.
›Oče Abraham,‹ je zaklical, ›usmili se me! Obupno se mučim
v teh plamenih, prosim, pošlji Lazarja, naj pomoči samo konec
svojega prsta v vodo in mi vsaj malo ohladi jezik.‹
›Otrok moj,‹ je odvrnil Abraham, ›pomisli, da si v življenju dobil
vse dobrote, Lazar pa samo trpljenje. Zato je zdaj Lazar potolažen,
tebi pa je hudo. Poleg tega med nami zeva gromozansko brezno.
Nihče ne more od nas k vam ali od vas k nam.‹
›Oče,‹ je nadaljeval bogataš, ›potem pa te prosim, da ga vsaj
pošlješ k moji družini. Imam pet bratov, naj jim pove, kako je tukaj,
da ne bodo tudi oni končali v teh groznih mukah.‹
›Saj imajo Mojzesove in preroške knjige,‹ mu je odvrnil Abraham, ›njim naj prisluhnejo.‹
›Ne, oče Abraham. Če bo k njim prišel kdo od mrtvih, bodo
spremenili svoje življenje,‹ je vztrajal bogataš.
›Če ne poslušajo ne Mojzesa ne prerokov,‹ je odvrnil Abraham,
›jih tudi nekdo, ki se je vrnil od mrtvih, ne bo prepričal.‹«
17
Jezus je spregovoril svojim učencem:
»Dogajajo se stvari, ki ljudi zapletejo v greh. Temu se ni
Evangelij po Luku  17,1​–​16
66
mogoče izogniti. Ampak o groza, kako hudo bodo končali tisti,
ki jih povzročajo! Naj vas rajši vržejo v morje s skalo na vratu,
kot da bi zapletli v greh kakšnega od mojih majhnih, slabotnih
učencev.
Pazite nase!
Če tvoj prijatelj dela, kar ni prav, ga resno opozori. In če se
spremeni, mu oprosti. Oprosti mu, tudi če se je tisti dan do tebe
že sedemkrat vedel narobe in se ti že sedmič opravičuje.«
Jezusovi odposlanci so tedaj zaprosili:
»Gospod, se da vse to podpreti s kakšnim dokazom?«
»Dovolj bi bilo že,« jim je odvrnil, »če bi bilo vaše zaupanje
kakor drobceno gorčično seme. Tejle murvi bi lahko rekli: ›Izruvaj
se in se presadi v morje,‹ in bi vas ubogala.
Recimo, da imate sužnja, ki vam orje in pase. Ko se vrne domov s polja, mu menda ne boste rekli: ›Zdaj pa hitro za mizo.‹
Ne, rekli boste: ›Pripravi mi večerjo, obleci se in postrezi, da se
najem in napijem. Ti boš jedel potem.‹ Ali mu boste hvaležni, ker
je izpolnil svojo nalogo? Tako je tudi z vami. Ko opravite vse, kar
vam je naročil Bog, si recite: ›Navadni sužnji smo. Samo delamo
to, kar je treba.‹«
Jezus je nadaljeval svojo pot proti Jeruzalemu. Potoval je med
Samarijo in Galilejo. Blizu neke vasi mu je prišlo naproti deset
gobavcev.
»Gospod učitelj, Jezus,« so mu klicali od daleč, »prosimo, usmilite se nas!«
Ko jih je zagledal, jim je rekel:
»Pojdite se pokazat duhovnikom.«
Odšli so in med potjo ozdraveli. Eden izmed njih se je vrnil k
Jezusu in na ves glas poveličeval Boga, ker je videl, da je ozdravel. Vrgel se je na tla pred njegove noge in se mu zahvaljeval. Ta
človek je bil Samarijan.
67
Evangelij po Luku  17,17​–​37
»Ali jih ni bilo ozdravljenih deset?« je rekel Jezus. »Kje so ostali?
Se je prišel zahvalit Bogu samo tale tujec?
Vstani, v redu je,« mu je rekel, »rešilo te je tvoje zaupanje.«
Farizeji so pritiskali na Jezusa z vprašanji, kdaj bo nastopila Božja
vladavina.
»Božja vladavina,« je odgovoril, »prihaja neopazno. Nihče ne
more reči, da je tukaj ali tam. Poslušajte me vendar: med vami
je.«
Svojim učencem pa je povedal:
»Zgodilo se bo, da si boste silno želeli vsaj za trenutek spet
videti Sina človekovega, pa ga ne boste. Ljudje vam bodo pravili:
›Tamle je,‹ ›Tukajle je,‹ in podobno. Ne poslušajte jih, ne hodite
tja. Sin človekov bo prišel kakor strela, ki se zabliska in razsvetli
vse nebo. Prej pa mu je usojeno, da ga bo ta družba zavrgla in
bo pretrpel hude reči. Njegov prihod bo tako presenetljiv kakor
dogodki v časih očaka Noeta. Ljudje so mirno jedli in pili in se
poročali. V trenutku, ko je Noe stopil v ladjo, pa je prišla katastrofalna poplava, v kateri so vsi pomrli. Podobno se je zgodilo tudi v
Lotovih časih. Ljudje so jedli in pili, nakupovali in prodajali, sadili
in gradili. Takoj ko je Lot zapustil grešno Sódomo, pa sta se z neba
ulila ogenj in žveplo in vse pokončala. Tako bo torej na dan, ko
se bo pojavil Sin človekov. Če bo takrat kdo na strehi, naj ne hodi
več v hišo po svoje stvari. In kdor bo na polju, naj se ne obrača
nazaj. Spomnite se, kako je končala Lotova žena. Ozrla se je nazaj
in se spremenila v steber soli. Če vam bo šlo le za to, da ohranite
sebe in poskrbite zase, se boste uničili. Če pa se žrtvujete, bo to
začetek novega življenja. Poslušajte, kako bo takrat. Ponoči bosta
dva spala na isti postelji. Enega bo Bog sprejel, drugega zavrgel.
Dve ženski bosta skupaj mleli. Bog bo sprejel eno od njiju, drugo
pa zavrgel.«
Tedaj so ga učenci vprašali:
Evangelij po Luku  17,37​–​18,12
68
»Kje, Gospod? Kje se bo to zgodilo?«
»To bo tako očitno, kakor jata jastrebov pokaže, kje je mrhovina,« se je glasil njegov odgovor.
18
Jezus je hotel svojim učencem pokazati, kako je treba
moliti ob vsaki priložnosti in pogumno vztrajati do konca.
Povedal jim je naslednjo zgodbo.
»V nekem mestu je živel sodnik. Boga ni spoštoval in za ljudi
mu je bilo vseeno. Neka vdova iz tistega mesta pa je kar naprej
prihajala k njemu:
›Rešite moj primer,‹ ga je prosila, ›da bom imela mir pred človekom, ki me toži.‹
Nekaj časa ni storil ničesar. Potem pa si je rekel: ›Boga sicer ne
spoštujem in za ljudi mi je prav vseeno. Tale vdova pa je že hudo
nadležna. Rešil bom njen primer, da me s svojim prosjačenjem
ne bo dotolkla.‹
Poslušajte,« je nadaljeval Jezus, »tega pokvarjenega sodnika
in potem pomislite na Boga. Kaj menite, bo zaščitil svoje ljubljene
izbrance, ki nenehno vpijejo na pomoč? Bo mogoče zavlačeval?
Verjemite mi, takoj jim bo pomagal! Sprašujem pa vas, ali bo Sin
človekov ob svojem prihodu sploh lahko naletel na koga, ki bi
tako zaupal v Boga.«
Nekateri od prisotnih so se zelo zanašali nase. Mislili so, da so v
pravem odnosu z Bogom, na druge pa so gledali zviška. Jezus jim
je naslikal tale primer.
»Neki farizej in neki davčni izterjevalec sta hkrati prišla v tempelj, da bi molila. Farizej se je postavil naprej in takole molil o
sebi:
›Hvala ti, Bog, ker nisem kakor ostali. Nisem goljuf, zločinec,
ženskar ali pa kot tale davkar. Dvakrat na teden se postim in od
vsega plačujem desetino.‹
69
Evangelij po Luku  18,13​–​22
Izterjevalec pa je stal daleč zadaj. Gledal je v tla in se skrušeno
tolkel po prsih.
›O Bog, kakšen grešnik sem,‹ je govoril, ›odvzemi mojo
krivdo.‹
Zagotavljam vam,« je nadaljeval Jezus, »ne farizej, temveč
davkar je odšel domov v pravem odnosu z Bogom. Tako je: če se
siliš gor, boš pristal na dnu, če pa se držiš pri tleh, boš povzdignjen
v višave.«
Ljudje so k Jezusu pripeljali tudi majhne otroke, da bi jih blagoslo13
vil s svojim dotikom. Učenci so jih opozarjali, da to ne gre, Jezus
pa jih je povabil k sebi.
»Otroci naj kar pridejo k meni,« je dejal. »Ne zavračajte jih,
saj je Božja vladavina namenjena prav takšnim. Zares: če k Božji
vladavini ne pristopiš kakor otrok, je sploh ne boš deležen!«
Neki judovski voditelj je vprašal Jezusa:
»Spoštovani, dobri učitelj! Kako naj ravnam, da mi bo Bog podelil večno življenje?«
»Zakaj mi pravite ›Dobri‹?« je odvrnil Jezus. »Samo eden je
zares dober – Bog! Sicer pa veste, kakšni predpisi so v Božjem
zakoniku:
›Bodi zvest v zakonu,
ne ubijaj,
ne kradi,
ne laži,
spoštuj starše.‹«
»Vsega tega se držim že od otroških let,« je dejal mož.
»Torej preostane samo še nekaj,« mu je odgovoril Jezus. »Vse,
kar imate, prodajte in razdelite med reveže. Tako bo vaš zaklad v
nebesih. Potem pridite in se pridružite mojim učencem.«
Evangelij po Luku  18,23​–​39
70
Odličnika so te besede hudo potrle, ker je bil zelo bogat. Jezus
je videl njegovo prizadetost in rekel:
»O kako težko premožni ljudje sprejemajo Božjo vladavino.
Lažje bi se velika kamela prerinila skozi drobceno šivankino
uho!«
Nekateri od prisotnih so na to dejali:
»Če je tako – se potem sploh lahko kdo reši?«
»Bog uresničuje, kar je za ljudi nemogoče,« je odvrnil Jezus.
Nato se je oglasil Peter:
»Mi pa smo res zapustili vse in se vam pridružili.«
»Vsakemu,« je odvrnil Jezus, »ki je zaradi Božje vladavine zapustil hišo ali družino, zagotavljam, da bo zdaj, še v tem času,
prejel neizmerno več, kakor je imel, v času, ki prihaja, pa večno
življenje.«
Jezus je vzel na stran dvanajsterico in jim spregovoril:
»Bližamo se Jeruzalemu. Zdaj se bo zgodilo vse, kar so o Sinu
človekovem v svojih knjigah napovedali preroki. Padel bo v roke
poganov. Ti se bodo norčevali iz njega, se znesli nad njim in ga
popljuvali. Prebičali ga bodo in končno umorili. Čez tri dni pa bo
oživel.«
Odposlanci niso razumeli ničesar, kakor bi jim kdo zakril oči.
Niti sanjalo se jim ni, o čem govori Jezus.
Nadaljevali so pot. Malo pred mestom Jeriha je ob poti sedel slep
berač in prosil miloščino. Ko je slišal, da gre mimo cel sprevod,
je povprašal, kaj se dogaja. Povedali so mu, da prihaja Jezus iz
Nazareta.
»Jezus, Davidov naslednik,« je takoj zakričal slepi, »usmilite
se me!«
Ljudje pred Jezusom so ga jezno opozarjali, naj vendar utihne.
On pa je samo še bolj vpil:
71
Evangelij po Luku  18,39​–​19,11
»Davidov naslednik, usmilite se me!«
Jezus je obstal. Naročil je, naj pripeljejo berača.
»Kako naj ti pomagam?« ga je vprašal Jezus.
»Gospod, rad bi videl,« je odgovoril slepi.
»Spreglej!« je rekel Jezus. »Ozdravilo te je tvoje zaupanje.«
Mož je v tistem hipu spregledal in se takoj pridružil učencem,
ki so šli z Jezusom. Navdušeno je poveličeval Boga in prav tako
tudi vsi, ki so to videli.
19
Jezus je nadaljeval pot do Jerihe in šel skozi mesto. Tam 14
je živel neki Zahej, glavni davčni izterjevalec in zato precej
premožen. Nujno je hotel videti, kdo je ta Jezus, vendar zaradi
gneče ni mogel, ker je bil nizke rasti. Zato je stekel naprej in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, ko bo šel mimo. Jezus je prišel
tja in pogledal Zaheja.
»Zahej, prosim, hitro pridite dol,« mu je rekel. »Danes bi bil
rad vaš gost.«
Zahej je hitro splezal z drevesa in ga z veseljem sprejel v svojo
hišo. Ljudje so se zgražali, češ, kako je mogoče, da je šel prenočit k takšnemu brezbožnežu. Zahej pa je stopil pred Jezusa in
spregovoril:
»Poslušajte, Gospod. Polovico svojega premoženja bom razdelil med revne. In če sem od koga izsilil preveč denarja, mu bom
povrnil štirikrat toliko.«
Jezus je na to odvrnil:
»Danes je Bog rešil to družino, kajti tudi Zahej je potomec
očaka Abrahama. Sin človekov je namreč tukaj zato, da bi poiskal
in rešil takšne izgubljene ljudi.«
Jeruzalem ni bil več daleč in mnogi Jezusovi poslušalci so mislili,
da bo zdaj zdaj nastopila Božja vladavina. Zato jim je povedal
naslednjo zgodbo:
Evangelij po Luku  19,12​–​27
72
»Neki plemič se je odpravljal na pot v daljno mesto. Tam naj
bi bil okronan in se potem vrnil kot kralj. Sklical je svojih deset
sužnjev in vsakemu dal funt srebrnikov.
›Poslujte s tem, dokler se ne vrnem,‹ jim je naročil.
Prebivalci njegove dežele pa so poslali za njim delegacijo s
sporočilom:
›Tega nočemo za kralja.‹
Mož je vseeno prejel kraljevsko oblast in se vrnil. Dal je poklicati svoje sužnje, da bi ugotovil, kako so poslovali.
›Vaše veličanstvo,‹ je rekel prvi, ›funt srebrnikov je prinesel
deset funtov čistega dobička.‹
›Čestitam!‹ je odgovoril kralj, ›dober služabnik si. Ker ti lahko
zaupam v malenkostih, boš zdaj postal upravitelj desetih mest.‹
Nato je pristopil drugi suženj in poročal:
›Veličanstvo, vaš funt srebra je navrgel pet funtov dobička.‹
Kralj je odvrnil: ›Lepo. Tudi ti boš upravljal pet mest.‹
Nato je prišel tretji suženj.
›Vaše veličanstvo,‹ je začel, ›glejte, prinašam vaš funt. Zavil
sem ga v robec in ga spravil. Bal sem se vas, ker sem vedel, kako
zahtevni ste. Dvigniti hočete denar, ki ga niste položili, in radi bi
žetev na polju, kjer niste ničesar posejali.‹
›Ti lenuh,‹ je odvrnil kralj, ›tvoje lastne besede te obsojajo!
Tako? Praviš, da sem brezobziren in da dvigujem, česar nisem položil, in žanjem, česar nisem posejal? Zakaj torej nisi nesel denarja
v banko, da bi jaz potem dobil vsaj obresti?‹
Tedaj se je kralj obrnil k služabnikom: ›Vzemite mu funt in ga
dajte tistemu, ki jih ima deset.‹
›Veličanstvo,‹ so odvrnili, ›saj jih ima vendar že deset.‹
›Točno tako!‹ je rekel kralj. ›Kdor ima, mu bom dal še več, in
kdor nima, mu bom vzel vse! Glede mojih sovražnikov, ki niso
hoteli, da bi bil njihov kralj, pa takole: polovite jih in jih tukaj pred
mojimi očmi pokončajte.‹«
73
Evangelij po Luku  19,28​– ​41
V Božjem mestu
Jezus je povedal te stvari in se pred vsemi odpravil gor proti Je15
ruzalemu.
Ko je prišel blizu dveh vasi pri Oljski gori, ki se imenujeta Bétfaga in Betanija, je dvema učencema naročil:
»Pojdita v vas tamle naprej. Pri prvih hišah bo stal privezan
osliček, na katerem še nikoli ni nihče jezdil. Odvežita ga in pripeljita. Če bi kdo vprašal, kaj počneta, povejta, da ga potrebuje
Gospod.«
Učenca sta odšla in našla vse tako, kakor jima je povedal.
»Kaj pa počneta,« so rekli lastniki oslička, ko sta ga začela odvezovati.
»Potrebuje ga Gospod,« sta povedala učenca in odpeljala
oslička k Jezusu. Nato sta osličkov hrbet pregrnila s svojimi oblačili in nanj posadila Jezusa. Ko je zajahal, so drugi začeli pogrinjati
oblačila na pot pred njim.
Približal se je pobočju Oljske gore. Vsa množica učencev je začela slaviti Boga. Na ves glas so se zahvaljevali za mnoge čudeže,
ki so jim bili priča:
»Slava tebi, ki prihajaš,
o kralj z Božjo oblastjo!
V nebesih vlada mir,
Božji sijaj na nebu.«
Med navzočimi je bilo tudi nekaj farizejev.
»Učitelj, obrzdajte svoje učence,« so mu rekli.
»Poslušajte,« je odvrnil Jezus, »če bodo utihnili tile, bodo začeli
vpiti kamni.«
Jezus se je naposled približal prestolnici. Ko jo je zagledal, je
zajokal.
Evangelij po Luku  19,42​–​20,10
74
»Ko bi le tudi ti danes spoznala, kaj se dogaja – kaj ti prinaša
mir in blaginjo! Vendar ne, tega sploh ne vidiš! Zato prihaja čas,
ko ti bodo sovražniki povsod naokrog zgradili bojne nasipe. Obkolili te bodo z vseh strani in te stisnili v obroč. Zravnali te bodo
z zemljo in iztrebili tvoje ljudstvo. Kamen ne bo ostal na kamnu!
– Ker ne razumeš, da je nastopil odločilni trenutek.«
Jezus je stopil v tempelj in najprej napodil vse prodajalce.
»Takole piše v Svetem pismu: Moj tempelj naj bo dom molitve,« jim je rekel. »Vi pa ste ga spremenili v roparsko shajališče.«
Nato je Jezus vsak dan na tempeljskem dvorišču razlagal svoj
nauk. Glavni duhovniki in pravni izvedenci ter drugi vplivni ljudje
so si zelo prizadevali, da bi ga odstranili. Toda množica ljudi je
hotela ujeti vsako njegovo besedo, zato mu niso mogli ničesar.
20
Jezus je torej v templju razlagal in razglašal dobro novico.
Nekega dne so k njemu stopili glavni duhovniki in pravni
izvedenci skupaj z voditelji ter ga vprašali:
»Ali lahko izvemo, s kakšnim pooblastilom to počenjate? S
čigavo avtoriteto nastopate?«
»Najprej bi vas jaz nekaj vprašal,« je odvrnil Jezus. »Povejte mi,
prosim, kaj je bil Janezov krst. Je bila to Božja stvar ali človeška
izmišljotina?«
Začeli so se tiho pogovarjati med sabo. »Če rečemo, da je
bil Božja stvar, nas bo vprašal, zakaj ga nismo upoštevali. Če pa
rečemo, da je šlo za navadno človeško pobudo, nas bo zbrana
množica linčala kot bogokletnike, ker so vsi prepričani, da je bil
Janez prerok.« In odgovorili so, da ne vejo.
»Prav,« jim je odvrnil Jezus, »tudi jaz vam ne povem, s čigavo
avtoriteto delujem.«
Vsem navzočim pa je začel pripovedovati zgodbo:
»Neki mož je posadil vinograd. Oddal ga je v najem in za dolgo
odpotoval v tujino. V primernem času je k vinogradnikom, ki so ga
75
Evangelij po Luku  20,10​–​24
imeli v najemu, poslal svojega služabnika. Od najemnikov naj bi
pobral pridelek, ti pa so ga namesto tega pretepli in poslali nazaj
praznih rok. Lastnik je poslal drugega služabnika, a tudi tega so
pretepli. Osramočen se je vrnil brez pridelka. Lastnik je poslal še
tretjega. Z udarci do krvi so pregnali tudi njega. ›Kaj naj storim?‹
si je rekel lastnik vinograda. ›Poslal bom sina, svojega ljubljenca.
Morda bodo vsaj njega upoštevali.‹ Toda ko so najemniki zagledali
sina, so se hitro dogovorili: ›Tale je dedič. Ubijmo ga in dediščina
bo naša!‹ Vrgli so ga iz vinograda in umorili.
Vprašajte se, kaj bo storil gospodar s temi najemniki,« je nadaljeval Jezus. »Prišel bo in jih dal usmrtiti, vinograd pa oddal drugim.«
»Bog ne daj!« so vzkliknili poslušalci.
Jezus se je zazrl vanje.
»Kaj pa potem pomeni tale svetopisemski izrek:
›Kamen, ki so ga graditelji zavrgli kot neuporabnega,
je postal glavni, najpomembnejši del hiše‹?
Če kdo pade na ta kamen, se bo raztreščil. In če ta kamen pade
na koga, ga bo zmlel v prah.«
Pravni izvedenci in glavni duhovniki so se jasno zavedali, da je
zgodba merila nanje. Kar takoj so hoteli prijeti Jezusa in ga odpeljati, vendar iz strahu pred ljudmi tega niso storili. Začeli so budno
paziti nanj. Pošiljali so vohune, ki so hlinili poštenost in zavzetost
za Boga. Ujeli naj bi ga v kakšni besedi, na podlagi katere bi ga
lahko predali prefektovi sodni oblasti.
»Spoštovani učitelj,« so se mu prilizovali, »vidimo, da pravilno
govorite. Nepristranski ste, odkrito in v resnici nas učite, kaj hoče
Bog. Povejte nam, prosimo vas: je prav, da cesarju plačujemo
davke, ali ne?«
»Pokažite mi srebrnik,« jim je odvrnil Jezus, ki je spregledal
njihovo spletko. »Čigav je tale obraz in tale napis?«
»Cesarjev,« so odgovorili.
Evangelij po Luku  20,25​– ​43
76
»Torej vrnite cesarju, kar je njegovo,« je rekel Jezus, »Bogu pa
dajte, kar je Božje.«
Presenečeni nad odgovorom so umolknili. Niso ga mogli uloviti v ničemer, kar je govoril ljudem.
Nato so se s svojim vprašanjem pojavili še saduceji, skupina,
ki je trdila, da mrtvi ne bodo nikoli več oživeli.
»Spoštovani učitelj, Mojzes nam je dal v zakoniku tale predpis:
›Če mož umre brez otrok, naj se njegov brat poroči z
vdovo in tako družini umrlega zagotovi nadaljevanje.‹
Bilo je sedem bratov. Prvi se je poročil in umrl brez otrok. Z
vdovo se je poročil drugi brat in nato tretji in tako naprej vseh
sedem. Vsi so umrli brez otrok in nazadnje še žena. Tale ženska,
čigava žena bo, ko bo Bog spet oživil mrtve? Vseh sedem je bilo
namreč poročenih z njo.«
»Ljudje se poročajo v današnjem svetu,« je odvrnil Jezus.
»Tisti, ki se Bogu zdijo primerni za prihodnji svet in se bodo vrnili
v življenje, pa se s tem ne bodo ukvarjali. Takrat bodo namreč
postali kakor angeli, nesmrtni Božji otroci.
Da bodo mrtvi spet oživeli,« je nadaljeval Jezus, »pa je nakazal
že sam Mojzes. V pripovedi o gorečem grmu se Bog predstavi kot
Bog Abrahama, Bog Izaka in Bog Jakoba. On je Bog živim ljudem,
ne mrtvim. Zanj so vsi živi.«
»Učitelj, dobro ste rekli,« so pripomnili nekateri pravni izvedenci.
Nihče si mu ni več upal postavljati vprašanj.
Tedaj pa je Jezus nagovoril njih.
»Kako to, da imajo Mesija za Davidovega naslednika?« jih je
vprašal. »Sam David namreč pravi v Knjigi psalmov:
›Gospod Bog je spregovoril mojemu Gospodu:
Sédi k meni, na častno mesto,
tvoje sovražnike pa ti bom dal za predpražnik.‹
77
Evangelij po Luku  20,44​–​21,11
David ga ima očitno za Gospoda. Zakaj naj bi bil torej le njegov naslednik?«
Jezus je nato spregovoril svojim učencem, vendar tako, da
so ga slišali vsi:
»Pazite se pravnih izvedencev, ki se radi razkazujejo v svečanih
oblekah. Pazite se takšnih, ki komaj čakajo, da jih ljudje javno
pozdravijo in se jim priklanjajo. Takšnih, ki hočejo častne sedeže
v sinagogah in častna mesta na slavnostnih večerjah. Skrivajo se
za pobožnimi molitvami, hkrati pa si pohlepno prisvajajo hiše
ubogih vdov. Zadela jih bo toliko strašnejša kazen!«
Jezus se je ozrl proti bogatašem, ki so metali denar v tempeljsko skrinjo za darove. Nato je zagledal obubožano
vdovo, ki je vanjo vrgla dva najmanjša kovanca.
»Zagotavljam vam,« je spregovoril Jezus, »tale revna vdova
je dala več kakor vsi. Oni so prispevali presežek, ki jim ostaja od
premoženja, ta pa je kljub pomanjkanju darovala vse, kar ima za
preživljanje.«
21
Ljudje so se pogovarjali o templju, kako lepo je zgrajen in okrašen
z dragocenimi darovi.
»To, kar občudujete,« jim je rekel Jezus, »bo porušeno. Napovedujem vam, da kamen ne bo ostal na kamnu!«
»Učitelj, prosimo vas, povejte nam,« so ga vprašali, »kdaj se bo
to zgodilo? Bo prej kaj takega, kar bi napovedalo te stvari?«
»Zelo pazite,« je spregovoril Jezus, »da vas kdo ne zavede.
Številni bodo trdili, da so Mesija. ›Jaz sem,‹ bodo govorili, ›zdaj je
napočil pričakovani trenutek.‹ Ne postanite njihovi učenci!
Novice o vojnah in vstajah naj vas ne prestrašijo. Res je, te
stvari se morajo najprej zgoditi, vendar to še ne pomeni konca.
Res, narodi in kraljestva se bodo spopadala med sabo,« je nadaljeval Jezus, »po svetu bodo hudi potresi, lakote in epidemije. In
na nebu bodo srhljiva svarilna znamenja.
Evangelij po Luku  21,12​–​32
78
Preden pa se bo vse to zgodilo, vas bodo preganjali in zapirali. Zaradi mene vas bodo gnali pred verske in posvetne
oblasti. Toda za vas bo to priložnost, da izpričate resnico o
meni. Zapomnite si: ne obremenjujte se vnaprej s tem, kaj boste rekli v svojo obrambo. Jaz sam vam bom položil besede v
usta. Govorili boste tako pametno, da vam nihče ne bo mogel
oporekati.
Izdajalci, ki vas bodo izročali oblastem, bodo vaši bližnji: da,
celo starši, bratje, sorodniki in prijatelji. Nekateri izmed vas boste
usmrčeni. Vsi vas bodo sovražili zaradi mene, toda Bog vas bo
varoval. Ostanite mi zvesti, in se boste rešili.
Ko pa bodo Jeruzalem začele obkrožati armade, naj vam bo
jasno, da je napočil čas njegovega padca. Kdor je v mestu, naj ga
hitro zapusti, in kdor je na deželi, naj v njem ne išče zatočišča.
Prebivalci Judeje naj pobegnejo v gričevje. Takrat bo Jeruzalem
kaznovan, kakor je napovedano v Svetem pismu. Kako grozno bo
tedaj nosečim in doječim materam! Hudi časi bodo, huda kazen
bo doletela Izraelce. Vojska jih bo pokosila in kot zasužnjene ujetnike jih bodo prodajali po vsem svetu. Jeruzalem pa bodo tlačili
pogani, dokler ne bo konec njihovega obdobja.
Nato se bodo na soncu, luni in zvezdah začela pojavljati opozorilna znamenja. Na zemlji bo nastala zmeda zaradi bučanja
naraslega morja. Kozmični red bo omajan. Ob misli na to, kaj se
bo zgodilo s svetom, bodo ljudje omedlevali od groze. Tedaj se
bo v velikem blišču in z božanskimi silami v oblakih prikazal Sin
človekov. Ko se bodo torej začele dogajati te stvari, se opogumite,
saj prihaja čas vaše osvoboditve.«
Jezus je zaključil s prispodobo:
»Pomislite na smokev ali katero koli drugo drevo. Ko začne
brsteti, veste, da bo kmalu poletje. Podobno je s stvarmi, o katerih
govorim. Ko boste opazili, da se dogajajo, pričakujte skorajšnji
nastop Božje vladavine. Zagotavljam vam: vse to se bo zgodilo v
79
Evangelij po Luku  21,32​–​22,10
naši dobi. Vesolje in svet bosta minila, moje besede pa nikoli ne
bodo izgubile veljave.
Opozarjam vas: vzemite si k srcu, da ne boste vsi omotični
in otopeli od popivanja ali vsakodnevnih skrbi. Dan mojega prihoda bo namreč mnoge zalotil nepripravljene, kakor past, ki se
sproži. Naenkrat bo napočil za vse ljudi na svetu. Ostanite torej v
pripravljenosti in molite, kadar le morete. Tako se boste izognili
vsem nevarnostim, ki prihajajo, in pogumno stopili pred Sina človekovega.«
Jezus je čez dan v templju razlagal svoj nauk, prenočeval pa
je na Oljski gori. Ljudje so vstajali navsezgodaj, da so ga hodili
poslušat. Ves Izrael je bil na nogah.
Smrt
22
Bližal se je judovski praznik pasha, ko so jedli nekvašen
kruh. Glavni duhovniki in pravni izvedenci so se želeli
znebiti Jezusa, a so se bali ljudi. Zato so se spraševali, kako naj
to storijo. Tedaj pa je Satan obsedel Juda Iškarijota, enega izmed
dvanajsterice. Šel je do glavnih duhovnikov in poveljnikov tempeljske straže ter se začel z njimi dogovarjati, kako jim bo pomagal
prijeti Jezusa. Bili so nadvse zadovoljni. Strinjali so se, da mu bodo
za to plačali in Juda je ponudbo sprejel. Začel je iskati priložnost,
da bi Jezusa dobili v roke, ko zraven ne bi bilo ljudi.
Na prvi dan praznika nekvašenega kruha je bilo treba zaklati pa16
shalno jagnje.
»Pripravita nam pashalno večerjo,« je tedaj Jezus naročil Petru
in Janezu, »jedli jo bomo skupaj.«
»Kje želite, da jo pripraviva?« sta vprašala.
»Ko bosta prišla v mesto,« je dejal Jezus, »bosta srečala moškega, ki nosi vrč vode. Pojdita z njim v hišo, kamor je namenjen,
Evangelij po Luku  22,11​–​29
80
in povejta tamkajšnjemu gospodarju: ›Naš učitelj sprašuje, v kateri
sobi bi lahko z učenci jedel pashalno večerjo.‹ Peljal vaju bo v primerno prostorno sobo v nadstropju. Tam pripravita večerjo.«
Odšla sta v mesto in našla vse tako, kakor jima je povedal.
Tam sta pripravila vse za pasho. Ob uri večerje so Jezus in njegovi
odposlanci sedli k jedi.
»Zelo sem si želel,« je spregovoril Jezus, »da bi pred svojo smrtjo skupaj z vami jedel to večerjo. Res, ne bom je več jedel, dokler
je ne bomo v polnosti praznovali v Božji vladavini.«
Nato je Jezus sprejel kozarec vina in izrekel zahvalo.
»Vzemite,« je dejal, »in ga skupaj spijte. Res, nikoli več ne bom
pil vina, dokler ne nastopi Božja vladavina.«
Nato je vzel kruh, se spet zahvalil, ga razlomil in jim ga začel
deliti.
»To je moje telo,« je rekel. »To je žrtev za vas. To delajte, da me
boste imeli pred očmi.«
Podobno je storil s kozarcem vina po večerji.
»To je nova zaveza,« je rekel. »Zapečatena je z mojo krvjo, ki bo
tekla za vas. Vendar pomislite, človek, ki me bo izdal, zdajle sedi z
mano pri mizi. Sin človekov res odhaja po poti, ki mu je usojena,
toda o groza, kako hudo bo z njegovim izdajalcem!«
Učenci so začeli razpravljati, kdo izmed njih bi to lahko bil.
To jih je privedlo v prepir, kdo med njimi bi lahko veljal za največjega.
»Poganski kralji tlačijo svoje podložnike,« je spregovoril Jezus.
»Vladarji vladajo s silo, obenem pa se imenujejo ›dobrotniki‹. Med
vami naj velja nasprotno. Največji med vami naj sprejme vlogo
najbolj nepomembnega. Voditelj naj streže. Vprašajte se, kdo je
večji: tisti, ki sedi za mizo, ali služabnik, ki mu streže? Seveda: tisti
za mizo. Jaz pa sem pri vas v vlogi nekoga, ki streže.
Vi me niste zapustili kljub vsem težavam, ki so me doletele. Jaz
pa se zdaj zavezujem, da bom na vas prenesel kraljevsko oblast,
81
Evangelij po Luku  22,29​– ​42
ki sem jo prejel od svojega Očeta. V moji vladavini boste jedli in
pili za mojo mizo. Sedeli boste na svojih prestolih, vladali nad
Izraelom in sodili njegovim dvanajstim rodovom.«
Nato je Jezus rekel Petru:
»Simon! Simon, pazi! Satan si je izprosil, da vas bo prerešetal
kakor zrnje, ki ga čistijo. Jaz pa sem molil zate, da tvoja zvestoba
ne bi povsem izginila. Ko se boš spet vrnil k Bogu, okrepčaj svoje
tovariše.«
»Gospod,« ga je prekinil Peter, »saj sem vendar odločen, da
grem z vami v ječo ali v smrt!«
»Ne, Peter,« je odvrnil Jezus, »zagotovo vem: še to noč, pred
petelinjim petjem, se mi boš trikrat odrekel, češ da me ne poznaš.«
Nato je spregovoril vsem:
»Pred časom sem vas poslal na pot brez denarja, brez prtljage
in brez obuval. Ste kaj pogrešali?«
»Nismo,« so odgovorili.
»Zdaj pa vzemite denar in prtljago,« je odvrnil Jezus, »in če
nimate bodala, prodajte svoje oblačilo in si ga kupite. Zares, zdaj
se morajo izpolniti vse stvari, ki so o meni napovedane v Svetem
pismu. Tudi tale:
›Veljal je za prestopnika.‹«
»Gospod, imamo dve bodali,« so dejali učenci.
»Dovolj,« je odvrnil Jezus.
Nato je kakor ponavadi odšel proti Oljski gori. Učenci so ga spremljali in ko je prišel tja, je rekel:
»Molite, da boste prestali preizkušnjo.«
Sam se je umaknil malo stran, se vrgel na kolena in začel moliti:
»Oče, če hočeš, me reši te stiske. Naj ne pijem iz te čaše. Vendar
naj ne bo po moje, ampak po tvoje.«
Evangelij po Luku  22,43​–​58
82
Tedaj se je ob njem pojavil angel, da bi mu vlil moči. Jezus je
padel v agonijo. Vse bolj goreče je molil. Njegov pot, ki je padal
na tla, je bil kakor kaplje krvi.
Nazadnje je vstal in se vrnil k učencem. Vsi so spali, onemogli
od zaskrbljenosti.
»Zakaj spite?« jim je rekel. »Pokonci, molite, da boste prestali
preizkušnjo.«
Tedaj se je nenadoma pojavila skupina ljudi, ki jih je vodil Juda,
eden izmed dvanajsterice. Prišel je k Jezusu, da bi ga poljubil.
»Tako, Juda,« ga je vprašal Jezus, »s poljubom boš izdal Sina
človekovega?«
Učenci, ki so bili okrog Jezusa, so rekli:
»Gospod, naj gremo nadnje z bodali?«
In nekdo izmed njih je zamahnil po služabniku glavnega duhovnika ter mu odsekal desno uho.
»Nehajte, dovolj je tega!« je vzkliknil Jezus, se dotaknil ušesa
in ga ozdravil.
»Me imate za upornika, da ste se spravili name z meči in koli?«
je rekel glavnim duhovnikom, poveljnikom tempeljske straže in
voditeljem, ki so ga prišli prijet. »Vsak dan sem bil pri vas v templju, pa me niste aretirali. Toda zdaj je vaš trenutek, zdaj je čas, ko
je zavladala tema.«
Tedaj so ga aretirali in ga odvedli v hišo glavnega duhovnika.
Peter jim je sledil od daleč in nato prisedel k ljudem, ki so tam
na dvorišču zakurili ogenj. Ko je sedel v svetlobi plamenov, ga je
opazila neka služabnica.
»Tudi ta je bil z njim,« je rekla, ko si ga je dobro ogledala.
»Sploh ga ne poznam,« je zanikal Peter.
Malo pozneje ga je zagledal nekdo drug.
»Ti si eden izmed njegovih,« je rekel.
»Poslušaj: nisem,« je odvrnil Peter.
83
Evangelij po Luku  22,59​–​23,3
Čez kakšno uro je spet nekdo začel zatrjevati:
»Gotovo je bil tudi tale z Jezusom, saj je prav tako iz Galileje.«
»Glej, sploh ne vem o čem govoriš,« se je izgovarjal Peter.
V tistem trenutku se je oglasil petelin. Jezus se je obrnil in
pogledal Petra v oči. Takrat se je Peter spomnil besed: »Še to noč,
pred petelinjim petjem, se me boš trikrat odrekel.« Stekel je ven
in začel bridko jokati.
Možje, ki so stražili Jezusa, so ga začeli pretepati in se iz njega
norčevati. Pokrili so mu oči in mu govorili: »Bodi prerok in povej,
kdo te je zdaj udaril.« Zmerjali so ga še z mnogimi drugimi kletvicami in žaljivkami.
Ko se je zdanilo, se je sestal judovski véliki zbor: ljudski voditelji, glavni duhovniki in pravni izvedenci. Jezusa so dali poklicati
predse.
»Povej nam,« so ga vprašali, »si ti Mesija ali nisi?«
»Če vam povem,« je odvrnil Jezus, »mi ne boste verjeli. In če
vas kaj vprašam, mi ne boste odgovorili. Toda povem vam tole:
Sin človekov se bo zdaj usedel na sodni prestol poleg Vsemogočnega.«
»Torej si Božji Sin?« so vsi skočili vanj.
»Pravite, da sem,« je odvrnil Jezus.
»Zdaj sploh ne potrebujemo prič,« so si rekli. »Sam je vse
priznal.«
Ves zbor je vstal in Jezusa so odvedli k Pilatu.
»Tega človeka smo zalotili, kako spodbuja naš narod k neposlušnosti in ga odvrača od plačevanja davkov cesarju,« so ga
obtoževali. »O sebi namreč pravi, da je kralj, obljubljeni Mesija.«
Pilat je začel z zasliševanjem.
»Ti si torej kralj Judov?«
»To so vaše besede,« je odgovoril Jezus.
23
Evangelij po Luku  23,4​–​21
84
Pilat se je obrnil h glavnim duhovnikom in k množici pred
svojo hišo.
»Tukaj ni nobene pravne podlage za obsodbo,« jim je rekel.
»Ne, ljudstvo hujska k uporu,« so vztrajali. »Začel je v Galileji,
zdaj pa širi svoj nauk že po vsej provinci Judeji.«
Pilat je poizvedel, če je Jezus res Galilejec. Ko so mu to potrdili,
ga je poslal k Herodu, ki je bil tiste dni v Jeruzalemu, saj je Jezus
prihajal iz območja pod njegovo pristojnostjo.
Herod Antípa se je najprej zelo razveselil Jezusa. Že dolgo
časa si je želel, da bi ga videl, ker je o njem slišal toliko reči. Nadejal
se je, da bo pred njim napravil kakšen čudež. Spraševal ga je razne stvari, Jezus pa mu sploh ni odgovarjal. Zraven so stali glavni
duhovniki in pravni izvedenci, ki so ga dolžili hudih prestopkov,
in v Herodu je rasel prezir. S svojimi vojaki se je začel norčevati
iz Jezusa. Nadeli so mu elegantno oblačilo in ga poslali nazaj k
Pilatu. Pilat in Herod sta bila prej sovražnika, na ta dan pa sta se
spoprijateljila.
Pilat je torej sklical glavne duhovnike, voditelje in vso množico.
»Privedli ste mi tega človeka,« je spregovoril, »češ da hujska
Jude proti Rimu. Vpričo vas sem ga zaslišal in ugotovil, da nobena
od vaših obtožb ni utemeljena. Tudi Herod ni odkril ničesar, saj
ga je poslal nazaj. Torej: ta človek ni storil ničesar, kar bi zahtevalo
smrtno obsodbo. Prav, naložil mu bom kazen z bičanjem, potem
pa ga bom izpustil.«
Tedaj so vsi začeli kričati:
»Ne, proč z njim, izpustite nam rajši Baraba.«
To je bil človek, ki so ga zaprli zaradi vstaje v mestu in zaradi
umora, ki se je pri tem zgodil.
Pilat je še enkrat povedal množici, da hoče izpustiti Jezusa.
Ljudje pa so vpili nazaj:
»Na križ, na križ z njim!«
85
Evangelij po Luku  23,22​–​38
»Kaj je sploh njegov zločin?« jih je še tretjič nagovoril Pilat.
»Odkril nisem ničesar, kar bi zaslužilo smrt. Kaznoval ga bom z
bičanjem in ga izpustil.«
Oni pa so na ves glas vztrajali pri zahtevi, naj ga križa. In njihovo kričanje je nazadnje prevladalo. Pilat je razsodil, naj se jim
ugodi. Človeka, ki je povzročil vstajo in umor, je izpustil iz zapora, glede Jezusa pa je ukazal, naj ga usmrtijo, kakor je želela
množica.
Vojaki so Jezusa odvedli proti morišču. Spotoma so zgrabili nekega Simona, doma iz Cirene, ki se je ravno vračal s polja. Prisilili
so ga, da si je naložil križ in ga nesel za Jezusom. Spremljala ga je
velika množica ljudi. Ženske so ga bridko objokovale.
»Ne jokajte zaradi mene, Jeruzalemčanke,« jim je rekel Jezus.
»Jokajte zaradi sebe in svojih otrok. Že vidim, kako prihaja takšna
stiska, da bodo govorili: ›Blagor ženskam, ki nikoli niso rodile in
dojile.‹ Takrat bodo moledovali, kakor je napovedano: ›O gore,
zrušite se na nas, o griči, skrijte nas!‹ Če se namreč takole dogaja
s svežo, živo vejo, kaj bo šele s suhljadjo?«
Poleg Jezusa so k usmrtitvi peljali tudi dva zločinca. Prispeli
so na kraj, ki se imenuje Lobanja, in tam so jih križali. Jezus je bil
v sredi, zločinca pa z leve in desne.
»Oče, oprosti jim,« je molil Jezus, »sploh se ne zavedajo, kaj
počnejo.«
Vojaki so si z žrebanjem razdelili njegovo obleko. Ljudje so
stali in gledali usmrtitev. Voditelji so se mu posmihali:
»Ha, pomagal je drugim! Če je on res Božji Mesija, njegov Izvoljeni, naj zdaj reši sebe!«
Iz njega so se norčevali tudi vojaki in mu ponujali svoje skisano vino.
»Če si vendar kralj Judov,« so ga zbadali, »reši samega sebe.«
Nad njim je bil namreč napis o krivdi:
Evangelij po Luku  23,38​–​54
86
»Tale je kralj Judov.«
Zmerjal ga je tudi eden od zločincev, ki je bil križan hkrati z njim:
»Praviš, da si Mesija. Potem pa reši sebe in naju!«
»Ali se sploh ne bojiš Božje kazni?« ga je ostro prekinil drugi
zločinec. »Obsojen si enako kot on. Naju je to doletelo po pravici,
saj sva dobila, kar sva si zaslužila. On pa ni naredil nič slabega.«
Tedaj se je obrnil k njemu:
»Jezus, usmilite se me. Pomislite name, ko boste nekoč zavladali.«
»Zagotavljam ti,« mu je rekel Jezus, »še danes boš z mano v
raju.«
Opoldne se je sonce omračilo in vsa dežela se je za tri ure ovila
v temo. Tedaj se je zagrinjalo v templju razklalo na dvoje. Jezus
je na ves glas zakričal:
»Oče, izročam se ti.«
S temi besedami je izdihnil.
Poveljnik eksekucijskega oddelka, ki je vse to opazoval, je priznal: »Res je, nedolžen je bil,« in tako počastil Boga. Množica ljudi,
ki se je zbrala iz radovednosti, je videla, kaj se je zgodilo. Skesano
so se tolkli po prsih in se začeli vračati domov. Jezusovi znanci pa
so še kar stali in gledali od daleč. Med njimi so bile tudi ženske, ki
so se že v Galileji pridružile Jezusu.
Pozno popoldne tisti petek, ko se je že bližala sobota, je tja prišel
član judovskega vélikega zbora z imenom Jožef. Bil je dober in
pošten človek. Ni se strinjal z njihovim ravnanjem in z obsodbo
Jezusa, saj je pričakoval nastop Božje vladavine. Doma je bil iz
judovskega mesta Arimateje. Jožef si je pridobil Pilatovo dovoljenje, da lahko odnese Jezusovo truplo. Snel ga je s križa in zavil v
platnene povoje. Nato ga je položil v grobnico, vklesano v skalo,
v kateri še nihče ni bil pokopan.
87
Evangelij po Luku  23,55​–​24,17
Vse to so opazovale ženske, ki so z Jezusom prišle iz Galileje.
Videle so grob in kako so ga pokopali. Nato so odšle, da bi pripravile dišave in mazila za pokojnega, vendar so zaradi sobote v
skladu z Božjo zapovedjo prenehale z delom.
Vrnitev v življenje
24
V nedeljo zgodaj zjutraj so ženske odšle na grob s pripravljenimi dišavami. Odkrile so, da je nekdo odvalil kamen,
ki je zapiral vhod v grobnico. Stopile so vanjo in ugotovile, da je
truplo Gospoda Jezusa izginilo. Bile so zbegane in so razmišljale,
kaj naj storijo. Tedaj sta se prednje postavila dva moža. Njuna
obleka se je bleščala. Od strahu so povesile pogled k tlom.
»Živega ne boste našle pri mrtvih!« sta spregovorila. »Tukaj ga
ni. Bog ga je oživil. Spomnite se, kaj vam je govoril še v Galileji:
›Sinu človekovemu je usojeno, da bo prišel v roke zlih ljudi. Križali
ga bodo, tretji dan zatem pa bo oživel.‹«
Takoj so se spomnile Jezusovih besed in se odpravile od
grobnice, da bi vse to povedale enajsterici odposlancev in vsem
ostalim. Te ženske so bile: Magdalčanka Marija, Ivana, Jakobova
mati Marija in še nekatere druge.
Ko so odposlanci slišali, kaj govorijo, se jim je vse skupaj zdelo
privlečeno za lase. Niso jim verjeli, vendar je Peter vseeno stekel
h grobnici. Ko je pogledal vanjo, je videl samo povoje. Začuden
je odšel in premišljeval, kaj se je zgodilo.
Dva Jezusova učenca sta se tisti dan odpravila v vas Emavs, ki
17
leži kakih enajst kilometrov od Jeruzalema. Med potjo sta skupaj
premlevala vse te dogodke. Med njunim zavzetim pogovorom
se jima je pridružil Jezus, toda nekaj je zadrževalo njun pogled,
da ga nista prepoznala.
»Kaj pa tako vneto razpravljata med potjo?« ju je vprašal.
Evangelij po Luku  24,17​–​32
88
Ustavila sta se in ga obupano pogledala.
»Vi,« je spregovoril eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleopa,
»ste verjetno edini obiskovalec Jeruzalema, ki ne ve, kaj se je tam
dogajalo zadnje dni.«
»Kaj neki?« je zanimalo Jezusa.
»To v zvezi z Jezusom iz Nazareta,« sta rekla. »Ta človek je bil
velik prerok. Bog je potrjeval njegov nauk s čudeži in ljudje so
to sprevideli. Naši glavni duhovniki in voditelji pa so ga obsodili
na smrt ter dosegli, da je bil križan. Mi pa smo že mislili, da je on
obljubljeni osvoboditelj Izraela. To se je zgodilo predvčerajšnjim,
danes pa smo vsi iz sebe zaradi naslednjega. Nekaj žensk iz naše
skupine je ob zori odšlo na grob. Odkrile so, da je njegovo truplo
izginilo, nato pa – tako pravijo – so imele videnje angelov, ki so
rekli, da živi. Potem so odšli na grob še nekateri iz naše skupine.
Tako je, kot so povedale: Jezusovega trupla ni več.«
»Kako vam ne gre v glavo!?« je odvrnil Jezus. »Kako počasi dojemate vse, kar so napovedali preroki. Preprosto jim ne verjamete.
Mesiju je bilo vendar usojeno, da ga bo najprej doletelo vse to
trpljenje in bo šele nato deležen časti, ki mu gre.«
Nato je šel Jezus skozi Sveto pismo, od Mojzesa do zadnjih
preroških knjig, in jima kazal, kako ga napovedujejo vsi ti spisi.
Prišli so blizu vasi, kamor so bili namenjeni. Jezus se je delal,
kakor da namerava nadaljevati pot.
»Prenočite lahko pri naju,« sta ga na vso silo prepričevala
učenca. »Saj je že večer, dneva je konec.«
In privolil je, da bo prenočil pri njiju. Ko so v hiši skupaj sedli
za mizo, je Jezus vzel kruh, izrekel zahvalo, ga razlomil in jima ga
začel deliti. Tedaj se je učencema zbistril pogled in sta ga prepoznala.
On pa je izginil.
»Res, kako je vse gorelo v nama,« sta rekla, »ko je med potjo
govoril in razlagal Sveto pismo.«
89
Evangelij po Luku  24,33​–​53
Takoj sta se odpravila nazaj v Jeruzalem. Tam so bili že vsi
zbrani: enajsterica skupaj z drugimi učenci.
»Gospod se je res vrnil v življenje,« so jima rekli. »Simon Peter
ga je videl.«
Onadva pa sta jim povedala o svoji poti v Emavs in kako sta
ga prepoznala, ko je lomil kruh.
Tedaj se je med njimi pojavil Jezus.
»Božji mir z vami!« jih je pozdravil.
Vsi zgroženi in prestrašeni so mislili, da je prikazen.
»Čemu ta preplah?« je rekel Jezus. »In zakaj se vam oglašajo
dvomi? Poglejte moje roke in moje noge: jaz sem, prav jaz. Dotaknite
se me. Prikazen nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.«
Pokazal jim je roke in noge, oni pa od veselja še kar niso mogli
verjeti. Bili so čisto iz sebe od začudenja.
»Imate kakšno jed?« jih je vprašal.
Ponudili so mu kos pečene ribe in gledali, kako jo je pojedel.
Nato je spregovoril:
»Še ko smo bili skupaj, sem vam povedal, da se mora izpolniti vse,
kar piše o meni v Mojzesovih knjigah, pri prerokih in v Psalmih.«
Odprl jim je oči in začeli so dojemati Sveto pismo.
»Vidite, kaj piše,« je nadaljeval. »Mesija bo pretrpel smrt, tretji
dan po smrti pa se bo vrnil v življenje. Piše pa tudi naslednje: zaradi njega bodo vsem ljudem na svetu razglasili, naj spremenijo
svoje življenje, da jim bo Bog odpustil grehe. Torej: vi ste očividci
in priče vsega tega. Z razglašanjem morate začeti tukaj v Jeruzalemu. Toda najprej vam bom jaz poslal to, kar je obljubil moj Oče.
Počakajte tukaj v mestu, dokler se ne opremite z Božjo močjo.«
Potem jih je odpeljal ven iz mesta v vas Betanijo. Tam je dvignil roke, da bi jih blagoslovil. Med izrekanjem blagoslova jih je
zapustil in se dvignil v nebesa. Učenci so popadali na tla in ga
počastili. Nato so se polni veselja vrnili v Jeruzalem. Ves čas so bili
v templju in slavili Boga.
Apostol Pavel
Pismo kristjanom v Kolósah
1
Pavel, po Božji volji odposlanec Mesija Jezusa, in kristjan
Timotej –
Božjemu ljudstvu v Kolósah, najinim zvestim sokristjanom, združenim z Mesijem
Bog, naš Oče, naj vas obdari s svojo čudovito dobroto
in z mesijanskim mirom!
Nenehno moliva za vas in se zahvaljujeva Bogu, ki je Oče našega Vladarja, Mesija Jezusa. Slišala sva namreč, kako zvesto se
držite Mesija Jezusa in kako radi imate vse Božje ljudstvo. Ko je
do vas prispela dobra novica, ki razglaša resnico o Mesiju, ste zvedeli tudi za obljubo, ki jo prinaša. Zato vaša zvestoba in ljubezen
slonita na tem, kar trdno pričakujete in je za vas pripravljeno v
nebesih. Ta novica je kakor sadika, ki se razrašča in prinaša dobre
sadove po vsem svetu. Od prvega dne, ko ste zvedeli za čudovito
Božjo dobroto in ste jo v resnici spoznali, se tako dogaja tudi pri
vas. O tej nezasluženi dobroti vam je spregovoril najin dragi prijatelj Epafrá, ki je Božji služabnik kakor midva. Mesija ga je poslal, da
deluje med vami. Epafrá nama je tudi povedal, kako velikodušno
ljubezen je v vas vzbudil Sveti Duh.
Zato midva, vse odkar sva slišala o tem, neprestano moliva in
Pismo Kološanom  1,9​–​20
92
prosiva za vas. Naj vam Bog podari, da boste popolnoma spoznali,
kaj hoče. Naj vam da, da boste dojemljivi ter deležni raznovrstnega znanja in veščin, ki jih daje Sveti Duh. Tako boste znali
živeti primerno temu, kdo je naš Vladar, in vedno delati, kar mu
je všeč. Tako boste storili veliko dobrega in napredovali v spoznavanju Boga. On pa naj vas krepča z vso svojo veličastno in silovito
močjo, da boste lahko vedno potrpežljivo prenašali vse.
Zato se z veseljem zahvaljujte Očetu! Usposobil vas je, da ste
18
deležni velikega daru, ki ga je obljubil svojemu ljudstvu, ko bo
nastopila svetloba. Oče nas je namreč iztrgal iz oblasti teme in
nas privedel v vladavino svojega Sina, ki ga ima nadvse rad. Ta
nas je osvobodil – naši grehi so oproščeni.
Božji Sin je vidna slika nevidnega Boga,
prvi, nadrejen vsemu, kar je ustvarjeno.
Kajti z njegovo pomočjo je Bog ustvaril svet:
vse, kar je v nebesih in na zemlji,
vse vidne in nevidne stvari,
tudi oblastnike in vladarje,
sile in duhovne moči.
Z njegovo pomočjo in zanj je ustvarjeno vse vesolje.
Sin je pred vsem:
on sam ohranja in povezuje vse stvari.
On je glava Skupnosti, svojega telesa,
on je sila začetka,
prvi, ki je premagal smrt,
prvi v vseh stvareh.
Bog se je namreč odločil,
da se bo z vso svojo popolnostjo naselil v Mesiju
in da naj njegovo žrtvovanje na križu
pomiri vse, kar je v nebesih in na zemlji,
in vsemu stvarstvu prinese spravo z Bogom.
93
Pismo Kološanom  1,21​–​2,5
Nekoč ste bili daleč od Boga; zaradi slabih stvari, ki ste jih
mislili in delali, ste bili njegovi sovražniki. S telesno smrtjo svojega Sina pa je Bog tudi vas zdaj napravil za svoje prijatelje. To
je storil, da bi lahko sveti, čisti in brez krivde prebivali v njegovi
prisotnosti. Vi pa mu morate seveda ostati zvesti. Stojte trdno na
zanesljivem temelju – nič naj vas ne premakne od obljube, ki vam
je bila razglašena v dobri novici. Ta razglas se vrši po vsem svetu
in tudi jaz, Pavel, opravljam to službo.
Vesel sem, da lahko trpim za vas. S svojim telesnim trpljenjem 19
za Skupnost namreč nadaljujem Mesijevo trpljenje za njegovo
telo. Bog me je izbral za služabnika Skupnosti in mi glede vas zaupal nalogo, naj vam do konca razjasnim njegovo sporočilo. Kajti
skozi vso preteklost je bila to skrivnost, za katero ni vedel nihče,
zdaj pa jo je Bog razkril svojemu ljudstvu. Bog nam namreč hoče
zdaj pokazati svoj skrivni načrt, ki se odvija med vsemi narodi.
Kakšno sijajno bogastvo je v njem! Skrivnost je namreč tale: med
vami je Mesija in z njim Božja rešilna bližina, ki smo jo pričakovali.
Zato vsem ljudem razglašamo Mesija. Z raznovrstnim znanjem
in veščinami, ki so nam dane, opozarjamo in učimo vse. Radi bi
vsakogar pripeljali k Bogu kot zrelega človeka, popolnega zaradi
združenja z Mesijem. Za to se trudim in borim s silno močjo, s
katero v meni deluje Mesija.
Prosim, zavedajte se, kakšne napore prestajam za vas, pa tudi
za kristjane v Laodikéji in za vse, ki me osebno ne poznajo.
Borim se namreč, da bi se napolnili s pogumom in da bi vas Božja
ljubezen povezala med sabo. Borim se, da bi prav dojeli Boga. To
je pravo bogastvo: obdarjeni boste z gotovostjo in boste globoko
spoznali Božjo skrivnost, skrivnost Mesija. On je ključ do vseh
zakladov življenjske modrosti in božanskega spoznanja.
Kar hočem reči, je tole: nihče naj vas ne zavaja z visoko zvenečimi besedami. Čeprav sem telesno odsoten, sem v duhu z vami.
2
Pismo Kološanom  2,5​–​18
94
In vesel sem, ker slišim, kako ste zaradi zvestobe Mesiju strnili
svoje vrste in utrdili bojne linije.
Torej: prejeli ste Mesija Jezusa, Vladarja. Kakor ste ga prejeli,
tako bodite zdaj združeni z njim in živite kakor on. Vsadite svoje
korenine globoko vanj in vse svoje življenje zgradite na njem.
Okrepčajte se ob zanesljivosti sporočila o njem in prekipevajte
od hvaležnosti.
Pazite, da vas kdo ne zasužnji s privlačnimi, a zavajajočimi
teorijami. Te se naslanjajo na izročila, ki so zgolj človeška, ter na
kozmične sile in zakone, ne pa na Mesija. V njem kot človeku se
je namreč naselil Bog v vsej svoji popolnosti. Zaradi združitve z
Mesijem ste te popolnosti deležni tudi vi. On je nad vsako silo in
oblastjo v vesolju. Ko ste se združili z Mesijem, ste bili obrezani:
ne z obredom obreze, ki ga opravljajo ljudje, ampak z Mesijevo
obrezo. Ta nas osvobaja oblasti grešnega jaza in človeških zahtev.
Pri vašem krstu se je namreč zgodilo tole: pokopani ste bili skupaj
z Mesijem in z njim ste se tudi dvignili nazaj v življenje. To se je
zgodilo zaradi vašega zaupanja v Božje delovanje, zaradi vašega
zanašanja na moč Boga, ki je ponovno oživil Mesija. Da, kot pogani ste bili zaradi svojih grehov duhovno mrtvi, Bog pa vas je
oživil skupaj z njim. Odpustil nam je vse naše grehe. Razveljavil
je seznam naših obtožb in ukinil zakone, ki so nas bremenili; vse
skupaj je pribil na križ. Razorožil je kozmične sile in oblasti ter
jih v svojem zmagoslavnem sprevodu javno razkazal kot svoje
ujetnike.
Naj vam torej nihče ne postavlja pravil glede hrane ali pijače,
glede svetih praznikov, glede praznovanja mlaja ali sobote. Vsa ta
pravila so le senca, samo napoved. Zdaj pa je Mesija tu, med nami.
Zato naj vas ne obsoja nihče, ki se dela pomembnega zaradi posebnih videnj in ki zahteva lažno ponižnost ter vas sili v čaščenje
angelov. Kakšen nesmisel! Ti ljudje so vsi naduti zaradi svojega
95
Pismo Kološanom  2,18–​3,8
sebičnega mišljenja. Nehali so se držati Mesija, ki je Vladar vsega
in glava svojemu telesu, Skupnosti. On vodi vse telo in ga hrani;
on ga s pomočjo telesnih sklepov in vezi združuje v celoto. Tako
telo raste – z močjo, ki prihaja od Boga.
Torej: umrli ste skupaj z Mesijem. Osvobojeni ste kozmičnih sil
in zakonov. Zakaj bi se torej obnašali, kakor da še vedno pripadate
temu svetu? Zakaj naj bi vam kdor koli ukazoval: »Ne prijemaj
tega,« »Ne pokusi onega,« »Ne dotakni se tistega«? Vse to so zgolj
človeška pravila in nauki; nanašajo se na stvari, ki potem, ko jih
uporabiš, postanejo nekoristne. Seveda se takšna pravila z vso s
svojo prisiljeno pobožnostjo, lažno ponižnostjo in neprizanesljivostjo do telesa lahko zdijo pametna, vendar v resnici prav nič ne
pomagajo pri zaustavljanju grešne sebičnosti.
Z Mesijem ste se tudi dvignili nazaj v življenje. Zato se posvečajte temu, kar je v nebesih; tam na svojem častnem mestu ob
Bogu vlada Mesija. Svoje misli vztrajno usmerjajte tja. Ne ukvarjajte se s stvarmi tukaj na zemlji, kajti zanje ste mrtvi in vaše pravo
življenje se skupaj z Mesijem skriva pri Bogu. Vaše resnično življenje je namreč Mesija. Ko bo javno nastopil on, boste z njim tudi vi
in boste udeleženi v njegovi slavi!
K staremu, zemeljskemu načinu življenja spada naslednje:
• menjavanje spolnih partnerjev,
• splošna pokvarjenost, ki izvira iz brezbožne družbe,
• neobvladane strasti,
• slabe, sebične želje,
• nenasiten pohlep (to je namreč ena izmed oblik
malikovanja).
Če je kaj od tega še vedno v vas, poskrbite, da bo umrlo. Zaradi
teh stvari se upornemu človeštvu bliža Božja sodba. Včasih ste
tudi vi živeli tako, in te stvari so vam vladale. Zdaj pa je konec
z vsem tem. K tej stari obleki, ki se je morate znebiti, spadajo
tudi:
3
Pismo Kološanom  3,8​–​17
•
•
•
•
•
96
jeza,
slaba volja,
sovražnost,
zmerjanje,
nepremišljeno nesramno govorjenje.
Ne lažite drug drugemu. Slekli ste svoj stari jaz z njegovimi
navadami vred in oblekli novi jaz. To je novo bitje, ki ga je ustvaril
Bog. On vas nenehno prenavlja, da bi mu postali vse bolj podobni
in ga popolnoma spoznali. Zaradi tega zdaj ni več nobene razlike
med ljudmi. Ni pomembno, če si Jud ali Grk, če si obrezan ali si
pogan, če si barbar, divjak, suženj ali svoboden, saj je Mesija vse
in Mesija v vseh.
Božje ljudstvo ste. Bog vas je vzljubil in izbral za svoje. Zato si
20
morate nadeti vse, kar spada k novemu človeku. Vaša nova oblačila so:
• nežno sočutje,
• prijaznost do teh, ki si je ne zaslužijo,
• skromnost,
• nenasilnost,
• mirno prenašanje težav.
Drug z drugim bodite potrpežljivi. Odpustite, če vam kdo stori
kaj slabega. Drug drugemu morate oprostiti, prav kakor je Vladar
oprostil vam. Na prvem mestu pa naj bo ljubezen, ki se razdaja za
druge, ker takšna ljubezen vse združuje v popolno celoto. Vsak od
vas je del Mesijevega telesa. Poklicani ste, da drug z drugim živite
v mesijanskem miru. Pri odločitvah naj vas torej vodita Mesijev
mir in sprava. In bodite hvaležni. V vaših srcih naj živi dobra novica o Mesiju v vsem svojem bogastvu. Z raznovrstnim duhovnim
znanjem in veščinami, ki so vam dane, učite drug drugega in si
medsebojno svetujte. Z iskreno hvaležnostjo pojte Bogu psalme,
hvalnice in pesmi, ki jih navdihuje Sveti Duh. Vse, kar počnete,
in vse, kar govorite, naj kaže, da pripadate Vladarju Jezusu. Vse
97
Pismo Kološanom  3,17​– ​4,9
vaše življenje naj bo nenehna zahvala Bogu Očetu za vse, kar je
naredil Mesija.
Žene, poslušajte in upoštevajte svoje može; tako ravnajo kristjanke.
Možje, imejte radi svoje žene in ne bodite ostri do njih.
Otroci, vaša krščanska dolžnost je, da vedno ubogate svoje
starše. To je všeč Bogu.
Starši, ne bodite trdi s svojimi otroki, da jih ne zamorite.
Sužnji, vedno ubogajte svoje človeške gospodarje – ne
samo, kadar vas vidijo in si želite pridobiti njihovo naklonjenost, ampak jih ubogajte iskreno, iz spoštovanja do Vladarja. Z
vsem srcem se potrudite pri vsem, kar počnete, kakor bi delali
za Vladarja in ne za ljudi. Spomnite se, da vam bo Vladar poplačal z nagrado, ki jo je namenil svojemu ljudstvu. Kajti pravi
Gospodar, katerega sužnji ste, je Mesija. Vsi, ki ne ravnajo prav,
pa bodo poplačani za zlo, ki ga delajo. Bog vse ljudi sodi z istimi
merili.
Gospodarji, ravnajte s svojimi sužnji, kakor je prav. Imejte
jih za sebi enake, saj veste, da imate tudi sami Gospodarja
v nebesih.
Vsi pa neutrudno in vztrajno molite. Iz hvaležnosti do Boga naj
vam ne bo žal nočnih ur, ki jih prebijete v molitvi. Molite tudi za
nas, da bi nam Bog dal priložnosti za razglašanje Mesijeve skrivnosti. Zaradi tega sporočila sem zdaj v zaporu. Molite torej, da bi
lahko to skrivnost podajal, kakor je treba.
V odnosih z nekristjani bodite iznajdljivi. Vsaka priložnost je
dragocena. Pogovarjajte se prijazno in pametno. Potrudite se, da
boste vsakomur dali tak odgovor, kot ga potrebuje.
4
Naš dragi sokristjan Tihik vam bo povedal, kako je z mano. Tihik
je zanesljiv krščanski delavec, skupaj z mano je v Vladarjevi službi.
Pošiljam ga, da bi vas spodbudil z novicami o nas. Z njim prihaja
Pismo Kološanom  4,9​–​18
98
Onézim, dragi in zvesti kristjan iz vaše srede. Onadva vam bosta
povedala vse o tem, kaj se dogaja pri nas.
Pozdrave vam pošilja Aristárh, ki je skupaj z mano v zaporu.
Prav tako vas pozdravlja Barnabov bratranec Marko, glede katerega ste že dobili navodila: če se oglasi pri vas, ga lepo sprejmite.
Pozdravlja vas tudi Jezus, po rimsko Justus. Ti trije so edini judovski kristjani, ki skupaj z mano delajo za Božjo vladavino. V veliko
oporo so mi.
Svoje pozdrave vam sporoča tudi Epafrá, še eden iz vaše srede.
Tudi on je v Mesijevi službi. Epafrá nenehno goreče moli za vas.
Bori se, da bi bili neomajni in zreli kristjani, ki s popolno gotovostjo izvršujejo vse, kar hoče Bog. Moram ga posebej pohvaliti: zelo
se trudi za vas ter za kristjane v Laodikéji in Hierápoli.
Tudi dragi zdravnik Luka in Demá vam pošiljata pozdrave.
Sporočite naše pozdrave kristjanom v Laodikéji ter pozdravite Nimfo in Skupnost, ki se srečuje v njenem domu. Ko boste
to pismo prebrali, poskrbite, da ga bo prebrala tudi Skupnost v
Laodikéji, pismo, ki so ga prejeli oni, pa preberite tudi vi.
In še tole: recite Arhipu, naj se popolnoma posveti krščanski
službi, h kateri ga je poklical Vladar.
Tole vam zdaj pišem s svojo lastno roko:
Lep pozdrav od Pavla.
V zaporu sem, mislite name.
Čudovita Božja dobrota naj vas spremlja!
Jakob
Pismo vsem kristjanom
1
Jakob, služabnik Boga in Mesija Jezusa, Vladarja –
Vsemu Božjemu ljudstvu, razkropljenemu po svetu
Lep pozdrav!
Dragi prijatelji, s čistim veseljem se spopadite z najrazličnejšimi 21
izzivi, na katere naletite. Saj vidite: kadar vaše zaupanje Bogu prestane preizkušnjo, postanete trdnejši. Trdnost pa vas vodi do tega, da
boste povsem dozoreli, vse do popolnosti. Če pa vidite, da ne znate
prav ravnati, naj vam ne bo nerodno prositi Boga. Pomagal vam bo,
Bog je namreč radodaren in pozorno skrbi za nas. Ko prosite, se povsem zanesite nanj. Proč z dvomi in pomisleki! Omahljivci so namreč
podobni morskim valovom, ki jih veter premetava sem in tja. Takšni
ljudje naj si prav nič ne domišljajo, da bodo kaj dobili od Boga, saj mu
na poti življenja niso zvesti. Vedno imajo kakšne pomisleke.
Kristjani, ki so na dnu, naj se veselijo – povzdignjeni bodo v
višave. Bogataši pa naj se veselijo tega, da bodo pristali na dnu,
saj bogastvo mine kot roža na polju. Ko se dvigne vroče sonce,
ji posuši liste, cvet ovene in lepota izgine. Tako bo propadel tudi
bogataš in vsi njegovi posli.
Zares srečen je človek, ki ostane trden v preizkušnjah in te- 22
žavah. Ko jih prestane, bo nagrajen z zmagovalnim vencem. Ta
Jakobovo pismo  1,12​–​2,1
100
venec je resnično življenje, obljubljeno vsem, ki imajo radi Boga.
Ko pa ste v težavah, ne govorite, da jih je povzročil Bog – Boga
ni možno napeljati k slabemu in on ne zapeljuje nikogar. Pač pa
vsakogar zavajajo njegove sebične želje, ki nas zvabijo in se nas
polastijo. Če se jim prepustimo, spočnejo in rodijo greh, storjen
greh pa povzroči smrt.
Moji dragi prijatelji, ne slepite se: od Boga prihaja samo dobro in popolno. Stvarnik sonca ne pozna mrka in se ne spreminja
kakor luna. Odločil se je, da nas bo na novo rodil. To je storil z
resničnim sporočilom o Jezusu. Tako nas je postavil na začetek
novega stvarjenja.
Dragi prijatelji, naj vam bo jasno: vsak naj bo vedno pripravljen, da prisluhne, naj si vzame čas, preden kaj reče, in še posebej,
preden se razburja. Jeza namreč prepreči, da bi uresničili, kar hoče
Bog. Zato se znebite slabih navad in hudobnega obnašanja. Mirno
se podrejajte Bogu in rade volje sprejemajte to, kar je v vas posadil
– močno sporočilo, ki vas rešuje.
Ne slepite se: Božje sporočilo je treba živeti in ne samo poslušati. Kdor ga samo posluša in ga ne spravi v dejanja, je takšen:
gleda v ogledalo in vidi, kako izgleda; dobro se ogleda, a odide
in takoj pozabi, kakšen je. Sporočilo o Jezusu pa je popoln zakon,
ki nas vodi v svobodo. Če se kdo poglobi vanj in ga ne pozablja,
temveč dela v skladu z njim, bo našel pravo srečo.
Če kdo misli, da služi Bogu, pa ne pazi na svoj jezik, se slepi;
njegova duhovnost ni vredna nič. Čista, prava duhovnost, ki kaj
velja pred Bogom, našim Očetom, je to: da pomagaš brezdomcem
in zapuščenim v njihovih težavah in da ne podlegaš zlu, ki vlada
v družbi.
2
Dragi prijatelji, naš vladar je Mesija Jezus; njemu gre slava. Če
mu torej hočete biti zvesti, ne smete delati razlik med ljudmi
in se ozirati na njihov položaj v družbi.
101
Jakobovo pismo  2,2​–​17
Recimo, da prideta na vaše srečanje fino oblečen človek z
zlatim prstanom in slabo oblečen revež. Vi se posvetite lepo oblečenemu in mu rečete: »Prosim, vam smem ponuditi tale sedež?«
Revežu pa pravite: »Ti kar lepo stoj ali pa se usedi na tla k mojemu
stolu.« Sploh niste razmislili, kaj je prav in kaj ne, zato uporabljate
zgrešena merila.
Poslušajte, dragi moji! Med vsemi ljudmi si je Bog posebej izbral
tiste, ki jih ima sedanja družba za reveže. V resnici pa so bogati, ker se
zanašajo na Boga. Zanje je pripravljena Božja vladavina, obljubljena
ljudem, ki imajo radi Boga. Vi pa ste do revežev nespoštljivi. Poglejte,
kaj počnejo bogataši: izkoriščajo vas in vas s svojimi tožbami na sodiščih spravljajo ob premoženje. Tako žalijo Božje ime, ki je bilo ob
krstu izrečeno nad vami. To ime vas dela za Božjo lastnino in je temelj
vašega dostojanstva. Torej: prav ravnate, če se držite temeljnega
zakona Božje vladavine, ki je zapisan v Svetem pismu: »Sočloveka
imej tako rad, kakor da si to ti sam.« Če pa med ljudmi delate razlike,
ravnate narobe in Božji zakonik vas razkrinka kot prestopnike.
Kdor se sicer drži vseh predpisov, a prekrši le enega, je v prestopku proti celotnemu zakoniku. Bog, ki je rekel: »Bodi zvest v
zakonu,« je namreč rekel tudi: »Ne ubijaj.« Če sicer ne varaš svoje
žene, vendar si morilec, si prestopnik Božjega zakonika. Vi pa imejte
pred očmi zakon, ki nas vodi v svobodo. Govorite in delajte v skladu
z njim, saj je to merilo, po katerem se nas presoja. Bog bo namreč
neusmiljeno sodil vse, ki niso usmiljeni. Kdor pa je usmiljen, ne bo
obtožen, saj usmiljenje pomeni zmago nad vsako obsodbo.
Moji prijatelji, kaj pomaga, če govoriš, da zaupaš v Boga, pa tega
ne živiš? Taka vera te ne bo rešila. Recimo, da kdo od sokristjanov
nima obleke in hrane. Nič ne pomaga, če mu rečeš: »Božji mir s
tabo, naj ti tekne in ti bo toplo,« pa mu ne daš, kar potrebuje.
Tako je tudi z zanašanjem na Boga – če se ne izraža v dejanjih, je
samo zase mrtvo.
Jakobovo pismo  2,18​–​3,5
102
Mogoče boš ugovarjal: »Nekateri so pač bolj ljudje zaupanja,
drugi pa bolj ljudje dejanj.« Odgovarjam ti takole: »Daj, prosim,
pojasni mi, kako lahko zaupaš Bogu, ne da bi to pokazal z dejanji.
Jaz pa ti lahko dokažem nasprotno: ravno moja dejanja kažejo,
kako se zanašam na Boga.«
Praviš: »Saj verjamem, da Bog obstaja«. Krasno! A isto pravijo
tudi demoni, pa zaradi tega trepetajo od groze.
Kakšno plehko razmišljanje! Pokazal ti bom, da zaupanje brez
dejanj nima smisla. Pomisli na našega prednika Abrahama. Pripravljen je bil žrtvovati svojega sina Izaka. V pravem odnosu z Bogom
je bil torej na podlagi svojih dejanj. Njegovo zaupanje v Boga se
je kazalo v vsem, kar je delal. Vera doseže svoj cilj v dejanjih. Tako
so se potrdile besede Svetega pisma: »Abraham je zaupal Bogu in
zato ga je Bog sprejel kot človeka, ki je v pravem odnosu z njim.«
Še več, imel ga je za prijatelja. Torej je jasno: Bogu smo všeč, če
tudi delujemo in ne zgolj zaupamo.
Prav tako je celo prostitutko Rahábo Bog sprejel zaradi njenih dejanj. Gostila je namreč izraelska vohuna in jima pomagala
pobegniti po drugi poti.
Skratka: kot je telo, ki ne diha, mrtvo, tako je mrtva tudi vera
brez dejanj.
3
Dragi prijatelji, ne silite se kar vsi po vrsti za učitelje. Nas učitelje se namreč presoja strožje, saj veste. Veste pa tudi tole:
vsem se nam pogosto zgodi, da naredimo kaj narobe. Kdor pa se
s svojim govorjenjem ne zapleta v zlo, je s tem dokončno dozorel,
saj obvladuje vse, kar je in kar dela.
Poglejmo si nekaj primerov tega: Konju damo v gobec brzdo,
da nas uboga, in z njo usmerjamo vse njegovo telo. Ladje so ogromne in ženejo jih močni vetrovi, krmar pa jih usmerja z majhnim
krmilom. Tako je tudi z jezikom: čeprav je majhen, se šopiri z velikimi dosežki.
103
Jakobovo pismo  3,5​–​18
Poglejte, kako velik požar lahko nastane iz čisto majhnega
jezička plamena. Tudi govorjenje je kakor ogenj, saj na naši življenjski poti neti požare. Njegov plamen prihaja iz peklenskega
brezna. Po jeziku v nas vdira zli svet in oskrunja vse, kar delamo
in smo. Ljudje skušamo ukrotiti vsa druga živa bitja: zveri, ptice,
plazilce in morske živali, in to nam tudi uspeva. Jezika pa nihče
ne more ukrotiti, podivjan in hudoben je, poln smrtonosnega
strupa. Z njim slavimo Boga, našega Očeta, ter hkrati preklinjamo
ljudi, ustvarjene po Božji podobi. Iz istih ust prihajata blagoslov
in prekletstvo. Prijatelji, to ne gre, to se ne sme dogajati. Iz istega
izvira pač ne more teči hkrati pitna in nepitna voda. Saj tudi figa
ne rodi oliv in trta ne fig. Tako slan izvir pač ne daje sladke vode.
Kaj je prava življenjska modrost? Kdo ravna pametno? Tisti, 23
ki vse dela v miru in brez prepiranja. Prava sposobnost se kaže v
lepem in dobrem ravnanju. Če pa ste polni strupene nevoščljivosti
in komolčarstva, se, prosim, ne slepite: vaše šopirjenje, kako da ste
pametni, je daleč od resnice. Ni govora o kakšni božanski modrosti, ampak gre za nenavdihnjeno ravnanje, ki je čisto brez Božjega
Duha; tako se obnašajo demoni! Kjer namreč vladata nevoščljivost
in sebičnost, tam je kaos in samo zlo. Če nas vodi modrost, ki jo
daje Bog, pa smo:
• osvobojeni zla,
• miroljubni,
• prizanesljivi,
• razumevajoči,
• polni sočutja,
• goreči za dobro,
• nepristranski,
• brez pretvarjanja.
Miroljubnost je torej pot do pravega odnosa z Bogom in z
ljudmi – mir od začetka do konca.
Jakobovo pismo  4,1​–​12
24
4
104
Zakaj med vami nastajajo spori in prepiri? Ker vas vodijo sebični užitki. Ti vam vladajo in vašo skupnost spreminjajo v
bojišče. Dogaja se tole: Nekaj hočete, pa tega ne dobite. Potem
morite in spletkarite, pa vam še ne uspe. Prepirate se in bojujete,
pa ne dobite – ker ne prosite Boga. In če ga že prosite, vseeno
ne dobite, ker prosite s slabim namenom – da bi vse zapravili za
lasten užitek.
Izdajalci! Ste kakor žena, ki vara svojega moža! Ali vam ni jasno: če se prijateljsko prilagajate pokvarjeni človeški družbi in se
spogledujete z njenimi sebičnimi užitki, ste obrnili hrbet Bogu.
Takšno ljubezensko razmerje ni nič manj kot sovraštvo do Boga.
Se vam zdi, da Sveto pismo kar tako pravi: »Bog ljubosumno pazi
na duha, ki ga je položil v nas«? Vendar pa še bolj kot to drži, da
pri Bogu najdemo nezasluženo dobroto, saj Sveto pismo pravi
tudi: »Ljudem, ki si domišljajo, da nekaj so, se Bog postavlja po
robu, tistim, ki se zavedajo svoje majhnosti, pa daje svojo čudovito dobroto.«
Zato vam pravim: Podredite se Bogu. Uprite se hudiču in
bo zbežal od vas. Stopite bliže k Bogu in prišel vam bo naproti.
Nehajte grešiti. Razčistite pri sebi, vi omahljivci, ki ste polni pomislekov. Soočite se s svojo bedo, naj vam bo res žal, razjokajte se
nad sabo. Vaše hahljanje in vzhičenost naj se spremenita v žalovanje in potrtost. Pred Bogom velja samo eno: spustite se na tla ter
priznajte svojo nemoč, da vas bo on dvignil na častno mesto.
Moji prijatelji, ne govorite grdo drug o drugem. Če govoriš
proti sokristjanu in ga obtožuješ, s tem govoriš proti Božjemu zakoniku in ga obsojaš. In tako se ne obnašaš več kot nekdo, ki mora
zakon izpolnjevati, temveč kot zakonodajalec! Zakonodajalec in
sodnik je le eden – sam Bog. Edino on lahko razglasi človeka za
krivega ali nedolžnega. Za koga se torej imaš, da obtožuješ sočloveka?
105
Jakobovo pismo  4,13​–​5,11
Zdaj pa nekaj besed za vas, ki pravite: »Te dni gremo v ono mesto
in tam bomo ostali kakšno leto. Tam bo dober posel in soliden
zaslužek.« Lepo vas prosim, saj ne veste niti tega, kaj bo jutri. V
resnici ste kot dim, ki se hitro razblini. Morali bi reči: »Če bo Bog
hotel, bomo živeli in počeli to ali ono.« To, kar govorite, je navadno
širokoustenje. Vse tako bahanje je zlo. Če že imate čas in sredstva,
se rajši posvetite dobrodelnosti. Če nam je jasno, kaj je treba storiti, pa tega ne naredimo, je to hudo narobe.
Naj vas opozorim, bogataši: čaka vas tako strašno uničenje, da
lahko že zdaj začnete jokati in žalovati. Z vašim bogastvom je
konec: vse bo propadlo, obleke bodo požrli molji, zlatniki in srebrniki bodo zarjaveli. Ta rja bo pričala proti vam in vas bo razjedla kot
ogenj. Čeprav se naglo bliža konec, si kopičite bogastvo. Ljudem,
ki delajo na vaših poljih, ne dajete plače. Ta krivica vpije v nebo!
Klici tistih, ki pobirajo vaše pridelke, so že dosegli vsemogočnega
Vladarja. V zadnjih dneh pred sodbo mislite samo na uživanje in
se lepo predajate razkošju. Kakor neumna živina ste, ki se redi
zato, da bi jo zaklali. In še celo to: na sodišča vlačite nedolžne ljudi
in zaradi vas jih usmrtijo. Ne morejo se vam postaviti po robu!
5
Dragi prijatelji, vi pa potrpežljivo počakajte, dokler ne nastopi
Vladar. Pomislite, kako mora biti potrpežljiv kmet, ko čaka, da njegova zemlja obrodi dragocene pridelke. Vztrajno čaka na jesensko
in pomladno deževje. Tudi vi bodite tako potrpežljivi. Pogum,
Vladar prihaja! Sodnik je blizu, zdaj zdaj bo nastopil. Zato se ne
pritožujte drug nad drugim, da ne bo obtožil še vas. Spomnite
se prerokov, ki jih je Bog poslal razglašat svoje sporočilo. Oni so
vam zgled, kako potrpežljivo prenašati težave. Spoštujemo jih,
ker niso odnehali. Spomnite se tudi na Joba: kljub vsem težavam
ni obupal in Bog je na koncu poskrbel zanj. Bog je namreč zelo
usmiljen in sočuten.
Jakobovo pismo  5,12​–​20
106
Dragi prijatelji, še to: ko kaj obljubljate, ne izrekajte priseg.
Ne zaklinjajte se in ne kličite za pričo nebes, zemlje ali česar koli
drugega. Povejte jasno: da ali ne. Bog bo obsodil vse, ki se tega
ne držijo.
Če je komu od vas hudo, naj moli. Kdor je vesel, naj poje Bogu.
Če je kdo bolan, naj pokliče voditelje cerkvene skupnosti. Kot
zastopniki Vladarja Jezusa naj ga mazilijo z oljem in molijo zanj.
Če se boste v molitvi zanesli na Boga, bo bolni ozdravel. Bog ga
bo okrepil in če je grešil, mu bo odpustil. Skratka, drug drugemu
izpovedujte grehe in molite eden za drugega. Tako vam bo Bog
odpustil in ozdraveli boste. Molitve ljudi, ki so v pravem odnosu z
Bogom, imajo veliko moč. Pomislite na Elija. Bil je navaden človek,
z enakimi težavami kot mi. A ko je vztrajno molil za to, tri leta in
pol ni deževalo. Potem je spet molil in je Bog poslal dež, da je
zemlja obrodila.
Dragi prijatelji, če kdo od vas zaide stran od resnice, mu pomagajte nazaj na pravo pot. Saj vemo: če grešnika odvrnemo z
njegove zgrešene poti, mu Bog vse odpusti in tako ga rešimo
propada.
Apostol Janez – Prvo pismo
Vsem kristjanom
1
Pišemo vam o njem, ki je Beseda. On je vir življenja in je od ve- 25
dno. Slišali smo ga, videli smo ga na lastne oči, opazovali smo
ga in se ga dotikali s svojimi rokami. Med nas je prišlo življenje. Videli smo ga in smo njegove priče, zato vam sporočamo, da se nam je
razkrilo pravo, polno življenje, ki je bilo pri Očetu. To, kar smo videli
in slišali, vam sporočamo, da bi bili združeni z nami. Tako boste tudi
vi skupaj z nami združeni z Očetom in z njegovim Sinom, Mesijem
Jezusom. Pišemo vam, da bi nas vse preplavilo njegovo veselje.
Sporočilo, ki smo ga slišali od Jezusa in vam ga posredujemo, je to:
26
Bog je čista svetloba – kjer je Bog, tam ni nobene teme. Če trdimo,
da smo združeni z njim, pa v našem življenju vlada tema, potem
so laž tako naše besede kot naša dejanja. Če pa živimo v svetlobi,
tako kot je v svetlobi Bog, smo združeni med sabo in krvava daritev njegovega Sina Jezusa nas osvobaja vseh grehov.
Če trdimo, da nismo grešni, se slepimo in ostajamo daleč od
resnice. Če pa svoje grehe odkrito priznamo, bomo videli, da se
lahko na Boga zanesemo, saj on vedno stvari postavi na pravo
mesto: odpušča nam grehe in nas očisti vsega slabega. Če trdimo,
da nismo naredili nobenega greha, dejansko pravimo, da Bog
laže. Njegovo sporočilo torej ni zaživelo v nas.
Prvo Janezovo pismo  2,1​–​14
2
108
Dragi moji, to vam pišem, zato da ne bi grešili. Če pa že kdo
naredi greh, nas pri Očetu zastopa in zagovarja Mesija Jezus,
ki je z njim v pravem odnosu. On je namreč žrtvoval sebe, da je dosegel odpuščanje grehov, in to ne le za nas, ampak za ves svet.
Kako se vidi, da res poznamo Boga? Tako, da živimo, kakor
nam naroča. Kdor koli trdi, da Boga res pozna, pa se ne ravna po
njegovih navodilih, laže in je daleč od resnice. Božja ljubezen je
namreč dosegla svoj cilj pri človeku, ki dela, kar govori Bog. Po
tem se vidi, da smo združeni z Bogom. Kdor pravi, da je združen z
njim, mora tudi sam živeti tako, kakor je živel Jezus.
Dragi prijatelji, kar vam pišem, po eni strani ni nič novega. To
naročilo poznate, že vse odkar ste postali kristjani. Enako je sporočilu, ki ste mu takrat prisluhnili. Po drugi strani pa je naročilo, o
katerem vam pišem, vendarle novost, saj spada v novo resničnost,
ki se kaže v Mesijevem in v vašem življenju. Tema zdaj izginja in
prava svetloba je že začela svetiti.
Kdor pravi, da živi v svetlobi, obenem pa ne mara sokristjanov,
je še vedno v temi. Kdor ima rad sokristjane, živi v svetlobi in nikogar ne zapleta v greh. Kdor ne mara sokristjanov, blodi v temi;
ne zaveda se, kam gre, saj ničesar več ne vidi.
Pišem vam, dragi moji:
zaradi Jezusa vam je Bog oprostil grehe.
Pišem vam, odrasli:
spoznali ste njega, ki je od vedno.
Pišem vam, mladi:
premagali ste hudiča.
Da, otroci, pišem vam tole:
spoznali ste svojega Očeta.
Da, odrasli, pišem vam tole:
osebno ste spoznali njega, ki je od vedno.
Da, mladi, pišem vam tole:
109
Prvo Janezovo pismo  2,14​–​27
močni ste – Božje sporočilo je zaživelo v vas in porazili
ste hudiča.
Ne bodite zagledani v človeško družbo in v to, kar ponuja. Če
je kdo v to zaljubljen, potem v njegovem življenju ni prostora za
ljubezen med njim in Očetom. Vse v tej družbi – sebične želje in
to, da hočemo imeti vse, kar nam pride pred oči, vse napihovanje
glede tega, kar kdo ima in kar je kdo dosegel – vse to izvira iz pokvarjenega človeštva in ne prihaja od Očeta. Ta družba se skupaj
s sebičnostjo, ki vlada v njej, bliža koncu, kdor pa dela to, kar hoče
Bog, živi pravo življenje, ki se ne bo končalo.
Dragi moji, sedanja doba se končuje, nastopil je odločilni čas! Slišali
ste, da bo pred koncem prišel veliki Mesijev nasprotnik, in veliko
takšnih Mesijevih nasprotnikov se je že pokazalo. Zato vemo, da
se sedanja doba res bliža koncu. Izšli so iz naših vrst, vendar nam
niso nikoli zares pripadali. Če bi nam namreč pripadali, bi ostali z
nami. Tako pa so odšli in postalo je jasno, da nihče od njih ne pripada nam. Vas pa je Mesija obdaril s svojim Svetim Duhom, torej vsi
veste, kako je s tem. Ne pišem vam zato, ker ne bi vedeli, kaj je res,
ampak ker poznate resnico in veste, da nobena laž ne more izvirati
iz nje. Kdo potem laže? Tisti, ki trdi, da Jezus ni Mesija. Tak človek je
Mesijev nasprotnik, saj zavrača tako Očeta kot Sina. Kdor zavrača
Sina, je ločen tudi od Očeta, kdor pa Sina priznava, je združen tudi z
Očetom. Držite se torej tega, kar ste slišali, ko ste postali kristjani. Če
bo to vodilo vaše življenje, boste tudi vi ostali združeni s Sinom in z
Očetom. Jezus nam namreč obljublja veliko stvar: pravo življenje.
Toliko o tistih, ki vas poskušajo zavesti. Kar pa se tiče vas, ste
od Mesija prejeli Svetega Duha. Ta Duh prežema in vodi vaše življenje, zato ni treba, da bi vam kdo delil kakšne nauke. Njegov
Duh vas namreč uči o vsem. Kar vas uči, je resnica in ni prevara.
Delajte torej, kar vas uči: ostanite povezani z Jezusom.
Prvo Janezovo pismo  2,28​–​3,14
110
Torej, dragi moji, ostanite združeni z Jezusom, da bomo lahko na
veliki dan, ko bo prišel, pogumno in brez vsake zadrege stopili
pred njega. Veste, da Bog vedno ravna, kot je prav. Iz tega sledi,
da so vsi, ki živijo, kot je prav, njegovi sinovi in hčere.
Pomislite, s kakšno veliko ljubeznijo nas je obdaril Oče: vzel
nas je za svoje otroke! In to v resnici smo. Sedanja družba
tega ne priznava, ker ne pozna Boga. Dragi prijatelji, že zdaj smo
Božji sinovi in hčere, ni pa še jasno, kako se bo to dopolnilo v prihodnosti. Vendar vemo tole: ko bo Jezus prišel, mu bomo povsem
podobni, saj ga bomo gledali takšnega, kakršen je v resnici. Kdor
koli se s tem pričakovanjem opira nanj, se rešuje vsega slabega
in postaja čist kakor on.
Kdor greši, zavrača Božje zakone. Greh pomeni upor proti
Bogu. Saj vendar veste: Jezus je prišel zato, da bi odstranil ves
greh. To je lahko storil, ker je sam brez greha. Kdor je združen z
njim, ne greši več. Kdor pa še kar naprej greši, ni videl ne dojel,
kdo je Jezus.
Dragi moji, ne pustite se zavesti: V pravem odnosu z Bogom
je tisti, ki vztrajno dela, kar je prav. V takšnem odnosu z Bogom je
namreč Jezus. Kdor vztrajno greši, očitno pripada hudiču, kajti hudič greši že od vsega začetka. Božji Sin pa je prišel ravno zato, da bi
podrl vse, kar je naredil hudič. Kdor je sin ali hči Boga, ne greši, saj
je vanj Bog vsejal moč novega življenja. Ker je Bog njegov Oče, ne
more grešiti. Kako se vidi, kdo so Božji in kdo hudičevi otroci? Tisti
ljudje, ki ne delajo prav in ne marajo sokristjanov, niso Božji.
3
Sporočilo, ki ga poslušate, vse odkar ste postali kristjani, je to: med
nami naj vlada ljubezen. Ne smemo biti kakor Kajn – on je pripadal
hudiču in je umoril svojega brata. Zakaj ga je umoril? Ker je bilo
to, kar je delal Kajn, slabo, njegov brat pa je delal prav.
Prijatelji, ne čudite se torej, da vas človeška družba sovraži.
Mi vemo, da nismo več v območju smrti, ampak smo prestopili
111
Prvo Janezovo pismo  3,14​– ​4,6
v življenje, ker imamo radi sokristjane. Kogar v življenju ne vodi
ljubezen, ga ima smrt še vedno v oblasti. Kdor ne mara sočloveka,
je pravzaprav morilec; in kot veste, morilci pač ne morejo imeti
pravega življenja. Vemo, kaj je prava ljubezen: Jezus je dal za nas
svoje življenje. Tako se moramo tudi mi žrtvovati drug za drugega.
Recimo, da je kdo preskrbljen z vsem, pa ga nič ne gane, ko opazi
sokristjana v pomanjkanju. V njem prav gotovo ni Božje ljubezni.
Dragi moji, naša ljubezen naj ne bo samo na jeziku. Pokažimo 27
jo v dejanjih, imejmo drug drugega v resnici radi. Tako bomo lahko
gotovi, da naše življenje ni zlagano, in bomo v Božji prisotnosti
lahko pomirili vse pomisleke in dvome glede sebe. Ko nam torej
vest kaj očita, pomislimo, da je Bog neizmerno večji od nas in da ve,
kaj hočemo in zmoremo. Dragi prijatelji, ko v sebi najdemo ta mir in
nas vest ne obsoja več, se lahko z veliko gotovostjo obrnemo neposredno na Boga. Ker se držimo tega, kar nam naroča, in delamo, kar
mu je všeč, nam bo dal vse, kar ga prosimo. Naroča pa nam to dvoje:
naj bomo predani njegovemu Sinu, Mesiju Jezusu, in naj imamo
drug drugega radi. To so njegova navodila za življenje. Če se držimo
tega, kar naroča Bog, živimo združeni z Bogom in Bog prebiva v nas.
Kako vemo, da res prebiva v nas? Dal nam je svojega Duha.
4
Dragi prijatelji, ne verjemite vsakemu, ki pravi, da je prejel
Duha, ampak preizkusite, ali res ima Božjega Duha! Po svetu
je namreč veliko ljudi, ki mislijo, da govorijo v imenu Boga. Kako se
vidi, kdo ima Božjega Duha? Božjega Duha ima tisti, ki priznava, da
je Mesija Jezus prišel kot človek iz mesa in krvi. Kdor pa to o Jezusu
zanika, nima Božjega Duha. Tak ima duha Mesijevega nasprotnika, o
katerem ste slišali, da bo prišel, in je že zdaj tu. Vi pa pripadate Bogu,
dragi moji, in ste te nasprotnike premagali. Bog, ki deluje v vas, je
namreč močnejši od duha, ki vlada v sedanji pokvarjeni družbi. Ti
ljudje namreč pripadajo njej ter govorijo v njenem jeziku, in zato jih
ta družba posluša. Mi pa pripadamo Bogu in kdor pozna Boga, nas
Prvo Janezovo pismo  4,6​–​21
112
posluša. Ne poslušajo nas tisti, ki ne pripadajo Bogu. Tako razlikujemo resničnega Božjega Duha od duha, ki zavaja človeštvo.
28 Dragi prijatelji, med nami naj vlada ljubezen! Ljubezen namreč
izvira iz Boga. Kdor živi v ljubezni, je Božji otrok in pozna Boga.
Kdor ne živi v ljubezni, ne pozna Boga. Kajti vse, kar Bog je in
kar on dela, je čista ljubezen. Bog je pokazal, kako nas ima rad, s
tem da je na svet poslal svojega Sina edinca. Tako nam je podaril
polno življenje, ki nima konca. Kaj je torej prava ljubezen? Ne to,
da imamo mi radi Boga, ampak da ima Bog rad nas. Poslal je svojega Sina, ki se je žrtvoval in nas rešil grehov.
Dragi prijatelji, če nas ima Bog tako rad, moramo tudi mi imeti
radi drug drugega. Boga res ni nikoli nihče videl. Toda če imamo
radi drug drugega, živi Bog v nas in njegova ljubezen dosega svoj
cilj v naši ljubezni. Kako vemo, da smo združeni z Bogom in da on
prebiva v nas? Takole: dal nam je svojega Duha.
Bog je poslal svojega Sina, da bi rešil vse ljudi. To smo videli
in smo njegove priče. Kdor Jezusa priznava za Božjega Sina, je
združen z Bogom in Bog prebiva v njem. Mi vemo in smo trdno
prepričani, da nas ima Bog rad. Bog je čista ljubezen in kdor živi v
tej ljubezni, je združen z Bogom in Bog z njim. Kaj je pravzaprav
cilj Božje ljubezni? Da je naše življenje na zemlji takšno kot Mesijevo in lahko že zdaj pogumno in brez zadrege pričakujemo dan,
ko bo sodil svetu. Kjer je ljubezen, tam ni strahu; popolna ljubezen
namreč prežene vsak strah. Če se kdo boji, v njem ljubezen še ni
povsem dozorela. Strah namreč izhaja iz misli na kazen. Bog je
prvi pokazal, kako nas ima rad, zato imamo tudi mi radi drug drugega. Če kdo pravi, da ima rad Boga, pa ne mara sokristjanov, je
lažnivec. Kdor nima rad sokristjanov, ki jih vidi, pač ne more imeti
rad Boga, ki ga ne vidi. Jezus nam je namreč dal tole naročilo: kdor
ima rad Boga, naj ima rad tudi sokristjane.
113
Prvo Janezovo pismo  5,1​–​16
5
Kdor koli verjame, da je Jezus obljubljeni Mesija, je sin ali hči
Boga. Kdor ima rad starše, ima rad tudi njihove otroke. Če
imamo torej radi Boga in delamo, kar nam naroča, bomo gotovo
imeli radi tudi njegove otroke. Da, imeti rad Boga pomeni, da se
držimo tega, kar nam naroča. Njegova navodila pa niso težka. Vsak
Božji otrok namreč premaga pokvarjeni človeški svet – premaga
ga s tem, da se zanaša na Jezusa. Kdo je torej zmagovalec nad
sedanjo družbo? Kdor verjame, da je Jezus Božji Sin.
On, Mesija Jezus, je bil krščen v vodi in prelil kri na križu. Ni šel
samo skozi vodo krsta, ampak tudi skozi krvavo smrt. O tem priča
Sveti Duh in on govori čisto resnico. Torej imamo tri priče, da je
Jezus Božji Sin: Duha, vodo in kri – in te tri priče so popolnoma
soglasne. Če že pri ljudeh velja, da se na pričevanje treh lahko
zanesemo, ima še toliko večjo težo, če tako priča sam Bog. Prek
Duha, vode in krvi namreč Bog sam pričuje, da je Jezus njegov
Sin. Verjeti v Božjega Sina pomeni sprejemati to pričevanje. Kdor
ne verjame in ne sprejema Božjega pričevanja o njegovem Sinu,
dejansko trdi, da Bog laže.
Povzetek Božjega pričevanja je torej: Bog nam daje pravo življenje, ki ne pozna konca, in to življenje nam je prinesel njegov
Sin. Če sprejmemo Sina, pride v nas tudi to življenje, če pa ga
zavračamo, ostajamo brez pravega življenja.
To pismo sem vam napisal, da bi zagotovo vedeli, da imate pravo,
29
polno življenje, ker se zvesto držite Božjega Sina. Zato se zdaj
lahko na Boga obračamo svobodno in brez vsake zadrege. Saj
vemo: ko ga prosimo za stvari, ki so mu všeč, nas gotovo posluša.
In če se tega res zavemo, smo lahko tudi prepričani, da že dobivamo to, za kar prosimo.
Kadar kdo vidi sokristjana, da naredi greh, ki ni smrtonosen,
naj torej zanj moli. Bog mu bo vrnil polno življenje. To se nanaša
na tiste, katerih greh ni tak, da bi vodil v dokončno smrt. Vendar
Prvo Janezovo pismo  5,16​–​21
114
obstaja tudi greh, ki je smrtonosen, in v takem primeru od vas ne
pričakujem, da prosite Boga. Vsako slabo dejanje je greh, vendar
vsak greh še ni smrtonosen.
Vemo tudi tole: kdor postane otrok Boga, neha grešiti. Bog
ga je prerodil in to novo, Božje življenje ga varuje, da mu hudič
ne more blizu.
Vemo, da pripadamo Bogu, čeprav je vsa sedanja družba pod
oblastjo hudiča.
Vemo, da je Božji Sin prišel in nam odprl oči, da lahko osebno
30
spoznamo pravega Boga. Z njim smo združeni, saj smo pod oblastjo njegovega Sina, Mesija Jezusa. On je pravi Bog, ki daje pravo
življenje.
Dragi moji, tukaj se pazite ponaredkov!
Ugrizni v Besedo
Mojih trideset dni življenja z Jezusom
Ti gre v življenju včasih vse na živce, stvari nimajo nobenega pravega smisla, kljub vsem frendom, videom in igricam, ki ti jih ponuja
splet, pa vseeno ostajaš nekako prazen? Si pomislil, da si mogoče samo
lačen? Mogoče pa rabiš »ta pravo« hrano? Tako, ki ne nahrani telesa,
ampak duha, in ki ti da tudi pravo veselje?
Za začetek smo na naslednjih straneh pripravili trideset »grižljajev«:
trideset odlomkov za trideset dni. Sprejmi postreženo in se odloči, da
si boš v naslednjih tridesetih dneh vsak dan vzel nekaj časa za branje,
premišljevanje in pogovor z Jezusom. Gre za odlomke, ki na različne
načine govorijo o veselju – kaj je prava sreča, kako jo najdemo, kaj jo
ogroža itn. Vsak dan ugrizni v en odlomek. Počasi ga preberi in prežveči.
Pri tem si lahko pomagaš z vprašanji, ki so servirana kot priloga.
Odlomki so zgoraj v tekstu označeni z ugriznjeno ribo. Siva številka 1
in črta ob besedilu kažeta, za kateri odlomek gre. Seznam na naslednjih
straneh pa deluje takole: najprej je številka odlomka, potem številka
strani, na kateri se začenja, nato so navedeni poglavje in vrstice (če
hočeš odlomek poiskati v kakšnem »standardnem« prevodu Svetega
pisma), na koncu pa še vprašanje v razmislek.
Ugrizni v Besedo
118
Evangelij po Luku
št. str. odlomek vprašanje v razmislek
1
13 1,39–51 Zakaj je Marija lahko srečna? Glede česa bi tudi zame
veljalo: »Lahko si srečen?«
2
16 2,4–20
3
18 2,27–32 Kaj bi moral jaz videti na lastne oči, da bi lahko rekel
kot Simeon: »Zdaj lahko umrem v miru«?
Zakaj je pastirje ob srečanju z Jezusom navdalo
tako veselje? Kaj je Jezus pomenil zanje, kaj pomeni
meni?
4 23 4,14–21 Je lahko novica, ki jo je Jezus prebral svojim someščanom, dobra tudi zame? Zakaj?
5 28 5,27–35 Kaj ima Jezus v mislih, ko pravi, da imajo njegovi
učenci dober razlog, da se kar naprej veselo gostijo?
Iz kakšnega razloga se bodo tudi postili?
6 30 6,20–31 Kaj je prava sreča? Kaj je le navidezna sreča?
7 47 10,17–24 Kakšen razlog ima za veselje Jezus? Česa smo lahko
veseli mi?
8 48 10,38–42 In kaj je najboljše? Kaj pa zame?
9
51 11,27–28 Kako torej lahko postanem bolj srečen?
10 54 12,22–34 Glede česa se po nepotrebnem obremenjujem in
razburjam?
119
Ugrizni v Besedo
št. str. odlomek vprašanje v razmislek
11 61 15,1–10 Česa se najbolj veseli Bog?
12 62 15,11–32 Razlogi za veselje, razlogi za slabo voljo – kako je s
tem pri očetu, kako pri sinovih? Kako pri meni?
13 69 18,15–17 Zakaj daje Jezus otrokom prednost?
14 71 19,1–10 Kaj je rešilo Zaheja? Kaj lahko reši mene?
15 73 19,28–40 Sem kdaj občutil veselje in hvaležnost, da je Jezus
blizu? Kaj se spremeni, če Jezusa sprejmem za
vladarja?
16 79 22,7–30 Naše želje kažejo, v kateri smeri iščemo veselje … Kaj
nam pove Jezusova želja?
17 87 24,13–43 Kdaj veselje postane vir moči za vsak dan?
Pismo Kološanom
18 92 1,11b–22 Kaj vse so razlogi za veselje nad Božjim Sinom
Jezusom?
19 93 1,24–2,5 Lahko tudi trud, trdo delo in težave prinesejo veselje?
Kakšne so moje izkušnje?
20 96 3,12–17 Kaj ta navodila lahko spremenijo v mojem življenju?
Kaj lahko prinesejo?
Ugrizni v Besedo
120
Jakobovo pismo
št. str. odlomek vprašanje v razmislek
21 99 1,2–5
Kako je lahko tudi moja preizkušnja vir veselja?
22 99 1,12–18 Od česa je dolgoročno odvisno, ali sem srečen ali
ne?
23 103 3,13–18 Kaj me pripelje do veselja v življenju?
24 104 4,1–6
Moje sebične želje preženejo veselje … Kako?
Prvo Janezovo pismo
25 107 1,1–4
Zakaj in s kakšnim namenom je apostol Janez napisal
to pismo?
26 107 1,5–10
Kako je z iskrenostjo pred Bogom? Kaj mi to prinese?
27 111 3,18–23 Od česa je odvisno, ali sem v sebi miren in vesel ali ne?
Kaj storim, kadar me vznemirja moja vest?
28 112 4,7–13
Kaj pa, kadar mi zmanjka moči za to, da bi imel druge
rad in bi bil vesel? Od kod lahko črpam to moč?
29 113 5,13–15 So stvari, za katere prosim, Bogu všeč? Zakaj da? Zakaj
ne?
30 114 5,20–21 Ponaredki Boga, življenja, Mesija … Kaj je s tem
mišljeno?
121
Ugrizni v Besedo
Berem Besedo
Pobuda za branje Svetega pisma
Si prebral vseh trideset odlomkov in želiš več? Obišči spletno stran
http://berem.svetopismo.si. Pridruži se pobudi, katere cilj je, da čimveč ljudi Sveto pismo vzame zares in ga »spravi v vsakdanje življenje«.
Na spletni strani boš našel seznam stotih odlomkov, ki te bodo
vodili skozi celotno Sveto pismo. Tam so tudi drugi pripomočki za srečevanje z Besedo.
H »grizenju« v Besedo povabi še svoje prijatelje – postani »sejalec
Besede«!
Foto-video natečaj
Veselje, ki si ga našel ob grizenju v Besedo, izrazi v sliki ali videu.
Na temo navedenih tridesetih odlomkov bo od Stične mladih 2012 do
Stične mladih 2013 potekal foto-video natečaj. Več o njem najdeš na
spletni strani www.sticna.net. Rezultati natečaja bodo objavljeni na
Stični mladih 2013.
facebook
Prevod v sodobni, živi jezik ne more in ne sme biti samo mrtva črka
na papirju! Prevod Življenje z Jezusom bo vse do leta 2018 »pilotski
projekt«, kar pomeni, da je odprt za vse pripombe, komentarje in morebitne pomisleke. Zato se na Facebooku pridruži skupnosti Življenje
z Jezusom (www.facebook.com/zivljenjezjezusom) in se vključi v de-
Ugrizni v Besedo
122
bato z drugimi bralci. Stran je javna, tako da lahko dogajanje spremljaš,
tudi če nisi prijavljen v Facebookovo mrežo.
Tukaj sproti objavljamo odlomke iz novega prevoda, včasih tudi
nekatere »čisto sveže«, ki so še v delu, da bi glede njih pridobili tvoje
mnenje. Povabljen si, da prispevaš svoje komentarje, mnenja, pomisleke in vprašanja. Izzivamo te, da pustiš trajen pečat in prispevaš svoj
kamenček v mozaik novega svetopisemskega besedila.
zivo.svetopismo.si
Vabimo te tudi, da preko spletne strani http://zivo.svetopismo.si
spremljaš potek projekta Življenje z Jezusom. Na strani si lahko brezplačno preneseš besedila v različnih formatih za elektronske bralnike.
Tekst lahko primerjaš z ostalimi svetopisemskimi prevodi tudi preko
portala www.biblija.net, kjer za doslej prevedene svetopisemske
knjige izbereš okence »ŽJ«.