1. No category

1
PREGLED KNJIŽEVNOSTI
PRIPRAVA NA USTNI DEL POKLICNE
MATURE
Ljubljana, maj 2012
SAMO ZA INTERNO UPORABO na SGGOŠ Ljubljana
2
ANTIČNA KNJIŽEVNOST (1000 P. N. Š. – 5. STOL. N. Š.) ................. 4
HOMER, ILIADA ................................................................................................................... 4
HOMER, ODISEJA ................................................................................................................ 6
SOFOKLEJ, KRALJ OJDIP .................................................................................................. 8
SOFOKLEJ, ANTIGONA .................................................................................................... 11
BIBLIJA ......................................................................................... 12
PRILIKA O IZGUBLJENEM SINU (NOVA ZAVEZA, LUKOV EVANGELIJ) ...................... 13
SREDNJI VEK V EVROPI IN NA SLOVENSKEM (5.-15. STOL.).......... 14
BRIŽINSKI SPOMENIKI................................................................................................... 15
LJUDSKO SLOVSTVO ...................................................................... 17
OD LEPE VIDE ..................................................................................................................... 18
RENESANSA (14. DO 16. STOL.) ..................................................... 19
SHAKESPEARE, ROMEO IN JULIJA .............................................................................. 21
REFORMACIJA (16. STOL.) ............................................................. 23
BAROK (17. IN PRVA POL. 18. STOL.) ............................................ 25
SVETOKRIŠKI, NA NOVIGA LEJTA DAN .................................................................... 25
RAZSVETLJENSTVO NA SLOVENSKEM............................................. 27
(2. POL. 18. STOL.) ........................................................................ 27
LINHART, TA VESELI DAN ALI MATIČEK SE ŽENI ................................................. 28
VODNIK, DRAMILO ........................................................................................................... 30
ROMANTIKA (1. POL. 19. STOL.) .................................................... 31
ROMANTIKA NA SLOVENSKEM (1830–1850) ................................. 32
PREŠEREN, SONETNI VENEC ........................................................................................ 33
PREŠEREN, ZDRAVLJICA ................................................................................................ 35
PREŠEREN, KRST PRI SAVICI ....................................................................................... 36
EVROPSKI REALIZEM (1830–1880) ............................................... 37
FLAUBERT, GOSPA BOVARY .......................................................................................... 39
DOSTOJEVSKI, ZLOČIN IN KAZEN ............................................................................. 41
NATURALIZEM (OKROG 1880) ....................................................... 43
IBSEN, NORA (ALI HIŠA LUTK) .................................................................................... 43
IBSEN, STRAHOVI ............................................................................................................ 45
OBDOBJE OD ROMANTIKE K REALIZMU (1848–1899).................... 47
JURČIČ, DESETI BRAT ..................................................................................................... 50
KERSNIK, V ZEMLJIŠKI KNJIGI ................................................................................... 51
TAVČAR, CVETJE V JESENI ............................................................................................ 53
TAVČAR, VISOŠKA KRONIKA........................................................................................ 55
JENKO, OBRAZI ................................................................................................................. 56
GREGORČIČ, NJEGA NI................................................................................................... 60
3
AŠKERC, ZIMSKA ROMANCA ........................................................................................ 61
FIN DE SIĖCLE (FR. KONEC STOLETJA) - EVROPSKA NOVA
ROMANTIKA ................................................................................... 62
WILDE, SALOMA ................................................................................................................ 64
MODERNA NA SLOVENSKEM (1899–1918) ..................................... 66
KETTE, NA TRGU ............................................................................................................... 67
MURN, SNEG ....................................................................................................................... 68
CANKAR, MARTIN KAČUR .............................................................................................. 69
CANKAR, HLAPCI ............................................................................................................... 70
ŽUPANČIČ, Z VLAKOM .................................................................................................... 72
SVETOVNA KNJIŽEVNOST 20. STOL. .............................................. 74
KAFKA, PREOBRAZBA ...................................................................................................... 75
SLOVENSKA KNJIŽEVNOST MED OBEMA VOJNAMA (1918–1941) IN
MED 2. SV. VOJNO .......................................................................... 77
KOSOVEL, EKSTAZA SMRTI .......................................................................................... 78
S. KOSOVEL, KONS 5 ...................................................................................................... 79
GRUM, DOGODEK V MESTU GOGI .............................................................................. 80
PREGELJ, MATKOVA TINA .............................................................................................. 82
VORANC, SAMORASTNIKI ............................................................................................. 84
KAJUH, BOSA POJDIVA ................................................................................................... 86
SODOBNA SLOVENSKA KNJIŽEVNOST (PO 2. SV. VOJNI)............... 87
MENART, CROQUIS .......................................................................................................... 88
PAVČEK, TAKE DEŽELE NI ............................................................................................. 89
KOVIČ, JUŽNI OTOK ........................................................................................................ 90
STRNIŠA, VEČERNA PRAVLJICA .................................................................................. 91
KRAVOS, ZAMEJSKA ŽALOSTNA ................................................................................. 92
ŠALAMUN, GOBICE........................................................................................................... 93
KOSMAČ, TANTADRUJ ..................................................................................................... 95
ZUPAN, MENUET ZA KITARO ....................................................................................... 96
TOMŠIČ, VRUJA ................................................................................................................. 98
SKUBIC, FUŽINSKI BLUZ ............................................................................................... 99
JANČAR, VELIKI BRILJANTNI VALČEK ..................................................................... 101
ZUPANČIČ, VLADIMIR ................................................................................................... 104
4
ANTIČNA KNJIŽEVNOST (1000 P. N. Š. – 5. STOL. N. Š.)
Antična književnost obsega grško in rimsko književnost.
Grška književnost
Delimo jo na tri obdobja:
− Arhaično ali predklasično (8. –5. stol. pr. n. št. ): v tem obdobju se razvijeta predvsem
lirika in epika. Najpomembnejši predstavnik je Homer, avtor epov Iliada in Odiseja.
− Atiško ali klasično obdobje (5. in 4. stol pr. n. št. ): v tem obdobju se razvije predvsem
dramatika. Najpomembnejši pisci tragedij so Ajshil, Evripid in Sofoklej. Manj
pomembna je komedija. Najpomembnejši avtor je Aristofan.
− Helenistično obdobje (4. stol. pr. n. št. – 5. in 6. stol. n. št.)
Pomen grške književnosti in njen vpliv na slovensko književnost
Grška književnost je najstarejša in najizvirnejša evropska književnost. Grki so ustvarili vse
tri književne zvrsti (epiko, liriko, dramatiko) in mnogo književnih vrst. Te so od njih najprej
prevzeli Rimljani, pozneje pa tudi drugi evropski narodi. V delih evropskih književnikov
različnih obdobij pogosto najdemo motive iz grških literarnih del oziroma iz grške
mitologije, tako na primer tudi pri Francetu Prešernu.
Grška epika
Začetki grške epike segajo še v pradobo grške kulture. Najprej so nastajale epske pesmi z
mitološko – junaško vsebino. Peli in razširjali so jih pevci, imenovani aojdi in rapsodi. Iz
manjših epskih oblik se je nato razvil EP kot najobsežnejša epska zvrst starega veka.
Glavna grška epa sta ILIADA in ODISEJA, ki ju pripisujejo HOMERJU. O njem ni točnejših
podatkov. Menda je bil reven, slep pevec, ki je združil prejšnja izročila v novo oblikovano
celoto. O avtorstvu obeh epov se je potem razvilo t. i. homersko vprašanje: na podlagi
razlik med obema epoma so sklepali, da ju ni ustvaril isti pesnik. Kasneje se je pojavila še
teza, da epa nista enoviti celoti, ampak sestavljena iz več krajših ljudskih junaških pesmi,
ki so jih kasneje združili v celoto. Menili so, da je Homer napisal samo jedro obeh epov,
drugi pesniki pa so ju širili in dopolnjevali. To vprašanje še danes ni razjasnjeno.
HOMER, ILIADA
Hektorjevo slovo
»Hektor, zdaj ti si mi vse, si oče, si mati mi častna,
brat si mi, Hektor, ti sam in mož moj mladostno cvetoči!
Bodi usmiljen, te prosim, ostani zdaj tukaj na stolpu,
ah, ne daj, da sirota tvoj sin bo, da jaz bom vdova!
Trume pa k smokvi postavi, tu mesto je najbolj dostopno,
s tega se kraja nasprotnik najlaže popnè na obzidje:
trikrat so tu poskušali naskok že prvi junaki,
silna dvojica Ajantov in Idomenéus veleslavni,
brata Atrida celó in viteški dedič Tidéa,
bodi da kdo jim je izdal, nemara kak videč izvéden,
bodi da lastni pogum jih v to spodbada in žene!«
Nji odvrne na to v gizdávi perjánici Hektor:
»Žena, i mene je skrb: vse to mi hodi po glavi;
vendar bi sram me bilo pred možmi in ženami Trojancev,
ker bi me imeli za šlevo, če bojni bi ognil se vihri.
Brani pa tudi srce: od nekdaj naučen sem junaštva,
zmeraj le v prvih redéh stojim med svojimi v boju,
slavo veliko iščoč, da okitim očeta in sebe.
Vem le predobro, o vem, glas nótranji davno mi pravi:
sinil bo dan, ko sesuje se v prah naš Ilion sveti,
Priam izgine pod njim in Priama rod kopjanika!
5
Mit o trojanski vojni
Odiseja in Iliada sta junaška epa, povezana z mitom o trojanski vojni. Mit pripoveduje, da
so bili na svatbo tesalskega kralja Peleja in nimfe Tetide povabljeni vsi bogovi razen
boginje prepira, Eride. Ker je bila užaljena, se je sklenila maščevati. Med svate je vrgla
jabolko spora. Nanj je napisala, da je namenjeno najlepši. Za ta laskavi naziv so se takoj
začele potegovati lepe boginje: Hera, Atena in Afrodita. Ker se same niso mogle odločiti,
katera je najlepša, so za pomoč prosile trojanskega kraljeviča Parisa. Ta se je odločil za
Afrodito, ki mu je obljubila najlepšo žensko na svetu, za katero je takrat veljala lepa
Helena, žena ahajskega kralja Menelaja. Ko je Paris obiskal tega kralja in zagledal njegovo
ženo, se je zaljubil vanjo. Afrodita je izpolnila obljubo in Paris je lepo Heleno v zahvalo za
gostoljubje ugrabil, se naskrivaj poročil z njo in jo odpeljal v Trojo. Užaljeni kralj je zbral
silno vojsko in se odpravil po svojo ženo. Pričela se desetletna vojna. V dogajanje so ves
čas posegali bogovi: Hera in Atena na strani Grkov, Afrodita pa na strani Trojancev. V
zadnjem letu vojne so Ahajci (Grki) premagali Trojance z zvijačo. Naredili so lesenega
konja in ga podarili Trojancem v navidezno spravo. Vendar so se vanj skrili najmočnejši
grški junaki, ki so ponoči prilezli ven in premagali Trojance. O zadnjih dnevih vojne govori
Iliada, o vračanju grških vojakov domov pa ep Odiseja. Najpomembnejši ahajski junaki so
bili: Odisej, Ahil, Agamemnon, Patroklos; trojanski pa: Hektor, Paris, Priam, Enej.
Vsebina epa
Iliada obsega 24 spevov in opeva zadnje leto deset let trajajoče vojne med Trojanci in
Ahajci (Grki). Začne se z Ahilovo jezo zaradi spora z Agamemnonom za vojni plen, sledi
Ahilov umik iz vojnih spopadov, in ker se položaj Grkov poslabša, poseže v boj Ahilov
prijatelj Patroklos, ki pa ga Hektor ubije. Ahil se odloči za maščevanje, ki je prikazano v
22. spevu kot vrh epa - Ahil ubije Hektorja. Sledi kratkotrajna sprava za pokop trupel.
To je le bistvena zgodba epa. Ob njej je vrsta epizod, nastopov junakov, opisov bojev in
situacij, prikazov značajev ... Vsi junaki so odvisni od usode, v dogajanje se neprestano
vmešavajo bogovi, tako da se sreča nagiba zdaj v eno, zdaj v drugo stran. Bogovi pa so
sami splet dobrih in slabih lastnosti, pogumnih in plahih, srečnih in nesrečnih. Grki so torej
junake oblikovali po lastni podobi.
Zgodbi sledi še pozgodba: nastopi Odisej, ki se spomni zvijače z lesenim konjem. To
pomeni uničenje Troje in zmago Grkov.
Iz konca trojanske vojne izhajajo začetki ODISEJE (zgodba o Odisejevem vračanju domov,
na Itako) in ENEIDE (prikaz Enejevih pomorskih pustolovščin in iskanje nove domovine za
preživele Trojance).
Homerjev epski stil, homerska primera je način, s katerim pesnik ponazarja
intenzivnost, napetost dogajanja. V Iliadi prevladujejo prispodobe iz narave, opisi bojev.
Verz v Iliadi (in tudi Odiseji) je daktilski heksameter: sestavljen je iz šestih stopic, to je
petih daktilov (-UU) in končnega troheja (-U) .
Ep (grš. epos = beseda, pripoved) je pesnitev (delo v verzih) velikega obsega, pri Grkih
in Rimljanih spesnjena v heksametrih. Različni tipi epa zajemajo snov iz mitologije,
verstva, zgodovine, junaki so postavljeni v pomembno mitično ali zgodovinsko dogajanje,
njihova usoda je povezana z usodo skupnosti, držav, zasebnost igra podrejeno vlogo.
Epi se odlikujejo po tako imenovani epski širini:
− pripovedovanje v njih je raztegnjeno in zelo nazorno
− pogoste so figure v obliki ponavljanja, homerske primere
− obširno so opisani dogodki, kraji, običaji, zunanjost nastopajočih junakov, njihova
oblačila in orodja
− duševnega razvoja svojih junakov ep ne kaže, vsi imajo že dograjen značaj.
Razvoj epa
Ep je povezan s staroveško in srednjeveško družbo ter civilizacijo. Prvi znani ep je Ep o
Gilgamešu, ki je okoli 1200 pr. n. š. nastal v Mezopotamiji.
6
V antiki je ep dosegel vrh že s Homerjevima Iliado in Odisejo (8. in 7. stol. pr. n. š.).
Najpomembnejši rimski ep je Vergilova Eneida (1. stol. pr. n. š.), prvi evropski nacionalni
ep.
Tudi v orientalski književnosti so v starem in srednjem veku nastali pomembni epi, npr.
indijski ep Mahabharata (5. stol. pr. n. š.), ki velja za najdaljši ep, saj ima okoli 100000
dvojnih verzov.
V srednjem veku je v Evropi nastalo več junaških nacionalnih epov (torej v nacionalnih
jezikih): anglosaški Beowulf, francoski Pesem o Rolandu, španski Pesem o Cidu, nemški
Pesem o Nibelungih, ruski Pesem o Igorjevem pohodu. Poseben primer je Dantejeva
Božanska komedija (13. stol.), ki je tematsko religiozni ep.
Pod vplivom antičnih in srednjeveških epov je ep nastajal še v renesansi. Zadnji vrh
predstavlja Izgubljeni raj angleškega pesnika Johna Miltona v 17. stoletju.
V 18. stoletju ga dokončno nadomesti roman.
Mit (gr. mythos) je pripoved, zlasti predzgodovinska, pogosto tudi poročilo o nadnaravnih
silah, bogovih in herojih. Z mitom so skušali včasih razložiti nastanek stvari ali pojavov.
HOMER, ODISEJA
Odlomek
Scila in Karibda
Kadar pustili smo otok za sabo, zagledam nenadno
peno in kipenje valov in slišim zamolklo bobnenje.
Strah se poloti posadke, iz rok zletijo ji vesla,
dirkajo šumno po vodi, a ladja obstane na mestu,
ker ni nikogar na nji, da rezna pritiskal bi vesla.
Jaz pa po ladjo hodèč spodbujam tovariše plašne,
k slednjemu stopim posebej in rečem besedo prijazno:
»Nismo, prijatelji moji, novinci mi v zlu in težavah:
huje i tukaj ne bo, kot biló pri Kiklópu je, ka-li,
kjer je na silo nas držal brdavs v obokani špilji,
vendar še njemu smo ušli, po mojih možganov zaslugi!
Tudi na stisko še tó radí bomo mislili, upam.
Nujte zato, storite zdaj vsi po moji besedi:
Kar sedíte naprej in udarjajte z vesli po vodi,
kakor že tudi besní, morda se po Zeusovi volji
vendar izmuznemo zlu in utečemo novi pogubi!
Tebi, krmar, pa ukažem - a dobro v spomin si zapiši,
tvoja je skrb, da krmilo ravnaš na ladji trebušni —:
spraví jadralko mi vèn iz tega hlapú in brbôta,
méri na tistole kléč, da ne zajde mordà neopazno
k onima skálama tam, če nè, smo vsi izgubljeni!«
Prevedel Kajetan Gantar
Časovni okvir
Odiseja opeva 10 let trajajoče vračanje Odiseja in njegovih rojakov domov v časovnem
okviru 40 dni. Opisuje številne dogodivščine, ki so jih doživljali. (Odiseja sicer ni bilo doma
20 let: 10 let vojskovanja v Troji in 10 let potovanja domov.)
Zgradba in čas
Ep obsega 24 spevov in ima dva dela:
− Odisej na poti do Itake: prvih 12 spevov opisuje Odisejevo vračanje na Itako in posega
v preteklost (različne prigode: v deželi kiklopov, na otoku čarovnice Kirke, sirene, Scila
in Karibda, Odisej in Navzikaa …);
− Odisej na Itaki: v drugem delu se začne dogajanje polagoma stopnjevati do 22. speva,
ki pripoveduje o Odisejevem poboju ženinih snubcev (Odisej je pri tem idealiziran, saj
je poklican, da znova uvede red in pravico);
− uvod v dogajanje je nagovor muz.
7
Prizorišče
Dogajanje je razširjeno na celotno Sredozemlje (od Olimpa do podzemlja).
Trije motivni sklopi (3 zgodbe) in številni motivi:
− motiv Odisejeve blodnje
− zgodba
očeta
Odiseja,
moža,
ki
premaga vse nevarnosti in se vrne na
Itako pred ženino svatbo
− motiv zveste ljubezni
− zgodba sina Telemaha, ki išče očeta
− motiv tekmovanja za žensko roko
− zgodba zveste Penelope
Ep, homerska primera, Homerjev epski stil (slog), verz, epska širina (glej → Iliada)
Primerjava epov Iliada in Odiseja
ILIADA
junaška epa
dogajanje omejeno na en
prostor (pred Trojo)
zadnje leto 10-letne vojne
med Trojanci in Grki
AHILOVA JEZA (okrog tega
so nanizani dogodki pri
obleganju Troje)
nasilje : želja po miru
impulzivni
Ahil
:
razmišljujoči
(refleksivni)
Hektor
tragično nasprotje nasilja in
želje po miru
človekova usoda odvisna od
volje bogov
daktilski heksameter
epski
primere,
pridevki,
širina, prispodobe
PROSTOR
ČAS
MOTIVI
NASPROTJA
TEMA
IDEJA
VERZ
epska
ODISEJA
Sredozemlje
SLOG
10 let blodenj in križarjenj
(40-dnevni časovni okvir)
3 motivni sklopi:
zgodba očeta Odiseja
zgodba sina, ki išče očeta
zgodba Penelope
zvesta žena : vsiljivi snubci
potovanje : vrnitev
iskanje : cilj
možnost združljivosti nasilja
in želje po miru
omejena moč bogov; že
poudarjena
moč
človekovega
razuma,
drznosti,
izkušenj,
vztrajnosti in drugih vrlin
daktilski heksameter
epski; primere, pridevki,
epska širina, prispodobe
ANTIČNO (= GRŠKO) GLEDALIŠČE
Grki in Rimljani so postavili temelje evropskemu gledališču. Grško gledališče se je razvilo iz
obredov v čast bogu Dionizu (bog veselja, plodnosti). Grška beseda tragedija je najprej
pomenila speve »kozlov«, to se pravi v kozle (tragos) preoblečenih častilcev boga Dioniza.
Pri teh verskih obredih so govorili, peli in plesali. Z ulic so se kasneje preselili na poseben
prostor - amfiteater, gledališče na prostem. To gledališče je bilo polkrožne oblike.
8
Deli zgradbe so bili:
THEATRON
=
stopnišče
v
polkrogu,
razdeljeno
na
več
sektorjev. Tam so bili gledalci.
Častni sedeži so bili spredaj.
ORKESTRA = sredi orkestre je bil
Dionizov oltar za začetno daritev.
PARADOS = dva obokana vhoda
na levi in desni strani stopnišča.
Tam je prihajalo občinstvo naprej
v orkestro, od tod pa po stopnicah
do svojih sedežev.
PROSKENION = oder → tu so
nastopali solisti.
SKENE = scena → prostor na
odru, ki je predstavljal pročelje
grške palače ali svetišča. Scena je
bila ves čas ista, za njo pa je bila
garderoba.
Sceno
je
uvedel
Sofokles.
Igrali so samo moški. Nosili so maske in dolge halje, na nogah pa so imeli čevlje z debelimi
podplati (
Igralci so nosili samo dve maski - eno za tragedijo, drugo za komedijo).
Značilnosti grškega gledališča
− so na prostem in amfiteatrične oblike
− grajena v naravnih kotanjah
− velike dimenzije, kapaciteta tudi do 30.000 gledalcev
− igre so bile v času praznikov
− vsak dan so igrali igre le enega avtorja (3 tragedije + 1 komedija)
− predstavo je ocenjevala žirija, saj so avtorji med seboj tekmovali → nagrade
− za odrom so imeli specialne efekte (grmenje, žerjav za spuščanje »boga« z neba)
− krutih stvari niso prikazali, pač pa o njih samo pripovedovali
Razvoj drame je bil dvotiren. Drama se je razvila v TRAGEDIJO in KOMEDIJO. Povezujeta
se z dvema stranema Dionizovega kulta - z žalostno in veselo.
KOMEDIJA → gr. komos - pijanski obhod, oda - pesem → bučna veseljaška pesem
(pijanskega zbora), nastopajo: navadni ljudje; žalost za umrlim bogom.
TRAGEDIJA → gr. tragos- kozel, oda – pesem, nastopajo: junaki, kralji, bogovi, polbogovi;
veselje ob plodovih narave.
SOFOKLEJ, KRALJ OJDIP
Sofokles (497/496 pr. n. št. – 406/405 pr. n. št.)
Izvira iz Kolona pri Atenah. Narava ga je obdarila z duševnim bogastvom in telesno lepoto.
Opravljal je tudi visoke politične in vojaške funkcije.
Napisal je več kot 120 dramskih del, od katerih jih 111 poznamo po naslovih, ohranjenih
pa je le 7. Njegove drame odlikuje mojstrska zgradba in dramska tehnika z izdelanimi
značaji. V njih največkrat poudarja moč usode in nasprotje med božjo močjo in človeško
nemočjo.
Uvedel je tretjega igralca (več jih v grški tragediji nikoli ni bilo), zbor je razširil z 12 na 15
oseb, a je njegove nastope skrčil in mu s tem zmanjšal vlogo.
Mit o tebanski kraljevi hiši
Podlaga Sofoklejevih tragedij, Kralja Ojdipa in Antigone, je mit o tebanski kraljevi hiši.
Tebanskemu kralju Laju in njegovi ženi Jokasti je bilo prerokovano: če bosta imela
moškega potomca, bo ta ubil očeta in se poročil z materjo. In rodil se jima je ravno sin. Da
bi se kralj rešil napovedane usode, je dal dečku prebosti kite ob gležnjih (Ojdip pomeni
»Oteklonog«) in ga izročil pastirju, ki naj bi ga odnesel na planino Kitajron, da bi ga požrle
9
zveri. Pastirju se je deček smilil, zato ga je dal pastirju korintskega kralja Poliba. Ta ni imel
svojih otrok, zato je dečka posvojil. Ojdipa je zanimalo, čigav otrok je, saj je slišal čudne
govorice. Odšel je v Delfe. Odgovora, kdo so njegovi starši, ni dobil. Izvedel pa je za svojo
usodo, da bo ubil očeta in se poročil z materjo. Da se prerokba ne bi uresničila, se ni upal
vrniti domov v Korint.
Tebanski kralj Laj je potoval v Delfe. Ker se nek popotnik ni hotel umakniti s poti, ga je
voznik udaril z bičem. Prišlo je do pretepa, v katerem je popotnik ubil kralja Laja in
njegovo spremstvo. Pobegnil je en sam mož. Neznani popotnik je bil Ojdip. Tako se je
uresničil prvi del prerokbe, uboj očeta.
Kmalu po kraljevi smrti je prišla nad Tebe nesreča v podobi sfinge. Požrla je vsakega, ki ni
znal rešiti njene uganke. Obupani Tebanci so obljubili, da bodo dali človeku, ki jih bo rešil
Sfinge, prestol in kraljico za ženo. Uganko je rešil Ojdip. Postal je tebanski kralj in se
poročil z Jokasto, tebansko kraljico, svojo materjo.
Tako se je uresničil tudi drugi del prerokbe. Ojdip in Jokasta sta imela štiri otroke: sinova
Eteokla in Polinejka ter hčeri Antigono in Ismeno.
Kralj Ojdip je bil dober in priljubljen kralj. Čez nekaj let je Tebe doletela nova nesreča –
kuga. Kuga naj bi bila kazen za to, ker še vedno niso odkrili in kaznovali morilca kralja
Laja. Ojdip je obljubil, da bo našel morilca. Na koncu je ugotovil, da je morilec on sam.
Njegova žena oz. mati se je od gnusa obesila, kralj Ojdip pa se je oslepil, ker ni mogel
gledati svoje sramote.
Njegova sinova, Eteokel in Polinejk, sta se dogovorila, da bosta vladala izmenično. A prišlo
je do prepira, Polinejk je napadel Tebe. V spopadu sta oba brata umrla. Antigona je
Polinejkovo truplo odvlekla na grmado, kjer je ležal Eteokel. Tudi po smrti sovraštvo med
njima ni ponehalo, saj sta še trupli goreli v ločenih plamenih.
Kralj Ojdip, odlomek
(Odlomek iz prvega prizora)
Z desne se bliža, oprt na palico, sivolas, slep starec; obdajajo ga služabniki, za roko ga
vodi deček. Z njegovega zadržanja se vidi, da prihaja zelo nerad. Ustavi se nekaj korakov
pred Ojdipom, ki ga nestrpno pričakuje in ogovori.
OJDIPUS: O, ti, ki vidiš vse, kar um razkrije,
kar skrito mu na nebu je, na zemlji!
Čeprav ne vidiš, vendar veš, o videč,
za kakšnim zlom nam mesto gine. V tebi
zdaj vidimo edinega rešnifka.
Najbrž že slišal si od slov: Apolon
poslancem našim dal je tak odgovor,
da iz kuge nam edina je rešitev,
če Lajeve ubijalce odkrijemo
in usmrtimo ali izženemo.
Ne skrivaj nam, kar veš iz ptic letenja
in kar iz drugih znamenj znaš razbrati!
Daj, reši sebe, domovino, mene,
izbriši z nas krvi prelite madež!
Glej, v tvojih smo rokah! Ni lepšega,
kot če lahko ljudem pomagaš v stiski.
TEJREZIAS: Ah!
Modrost, kako si modrecu le v škodo!
Čeprav sem vedel, sem na to pozabil.
Drugače ne bi nikdar sem prišel.
OJDIPUS: Potrt si videti. Kaj to pomeni?
TEJREZIAS: Daj, pusti me domov! Tako boš ti,
tako bom jaz svoj del najlažje nosil.
OJDIPUS: Ni prav, o, ni lepo do domovine,
ki njen si sin, če ji izrek odrečeš!
TEJREZIAS: Vidim, kam vodijo besede tvoje.
Res ne bi rad, da tudi jaz - kot ti - ...
(Se obrne, da bi odšel. Ojdipus mu vskoči v besedo.)
10
OJDIPUS: Ti veš! Ne hodi proč, za božjo voljo!
Glej, na kolenih vsi te prosimo!
Prevedel Kajetan Gantar
Zgodba
V Tebah razsaja kuga. Kralj govori množici. Ojdipov svak Kreont pride iz preročišča, kjer je
izvedel, da je kuga božja kazen, saj še vedno niso odkrili in kaznovali Lajevega morilca.
Ojdip obljubi ljudstvu, da bo odkril in kaznoval morilca.
Vodja zbora svetuje Ojdipu, naj pošlje po slepega videa Tejreziasa, ki mogoče ve, kdo je
morilec. Tejrezias res pove, kdo je morilec. Ko Ojdip to sliši, je prepričan, da je starca k
temu nagovoril Kreont, ki bi se rad polastil prestola.
Ojdip sicer obtožuje Kreonta, da si hoče prilastiti oblast, vendar Jokasti zaupa, da ga je
strah, da je morda res on morilec kralja Laja. Jokasta ga pomiri, da je edini preživeli iz
Lajevega spremstva povedal, da so kralja ubili razbojniki.
V Tebe pride sel iz Korinta in pove, da je kralj Polib umrl. Polibov prestol naj bi zasedel
Ojdip. Kralj Ojdip je novice zelo vesel, saj se torej prerokba ne bo uresničila. Ko ga sel
vabi, naj se vrne v Korint, mu Ojdip pove, da mu je bilo prerokovano tudi, da se bo poročil
z materjo. Zato se ne bo vrnil v Korint, saj je korintska kraljica še živa.
Sel mu pove, da kralj Polib in njegova žena nista bila njegova starša, saj jima ga je
prinesel s planine prav on. Pove mu, da ga je kot dojenčka v planino prinesel eden od
Lajevih hlapcev. Ko sel omeni Ojdipove prebodene kite ob gležnjih, Jokasta ve, da je kralj
Ojdip njen sin in da so se prerokbe uresničile. Kralj Ojdip hoče – kljub Jokastinemu
prigovarjanju, naj pusti stvari pri miru – od Lajevega pastirja izvedeti resnico, zato pošlje
ponj.
Pastir razkrije kralju Ojdipu bridko resnico.
Služabnik sporoči, da se je Jokasta obesila, Ojdip pa se je s sponkama z njene obleke
oslepil. Ojdip hoče, da ga meščani ubijejo. Oblast prevzame Kreont. Ojdip ga prosi, naj
skrbi za njegovi hčeri, sam pa hoče na goro Kitajron, kamor so ga nekoč dali odnesti
njegovi starši.
Zgradba
Kralj Ojdip je analitična drama. To je dramsko delo, ki s pogledom v preteklost oz. s
pričevanjem oseb o njej pojasnjuje sedanje dogodke. Pri tragediji Kralj Ojdip se v igri, ki se
odvija pred gledalcem oz. bralcem, ne zgodi nič groznega. Glavna oseba ne naredi ničesar,
kar bi jo lahko pogubilo, a je vendar pogubljena in uničena. Dogodki, ki so bili zanjo
usodni, so se zgodili v preteklosti. Zanje izvemo iz pričevanja oseb. V tragediji Kralj Ojdip
sta dve osebi, ki pripomoreta k razkritju preteklosti, in to sta sel iz Korinta in stari Lajev
pastir.
V Kralju Ojdipu se dogodki hitro zapletajo in razpletajo.
Zgradba tragedije temelji na t. i. dramatskem trikotniku: zasnova, zaplet, vrh, razplet in
razsnova.
Poleg peripetije oz. preobrata – posebno odločilni, pogosto nepričakovani obrat v usodi
glavne osebe (korintski sel z novico o smrti kralja Poliba) – se pojavljajo, v sicer napetem
in dinamičnem dogajanju, tudi t. i. zaviralni momenti oz. dogodki (ko Ojdip izve, da ni
Polibov sin), ki dogajanje zavirajo. Taki zaviralni momenti dogajanje oz. napetost le še
stopnjujejo.
Načelo trojne enotnosti
Zanj veljajo:
− enotnost kraja: vse se dogaja na enem mestu - pred kraljevo palačo;
− enotnost časa: čas dogajanja ne traja dlje kot 24 ur;
− enotnost dogajanja: vsak najmanjši del dogajanja je pomembna sestavina celote.
To načelo prepoznamo tudi v Kralju Ojdipu:
Zbor
V grški tragediji ima zbor (skupina igralcev, ki spremlja, razlaga in vrednoti dramsko
dogajanje, včasih tudi poseže vanj) pomembno vlogo: ustvarja vzdušje, poje o življenjskih
spoznanjih, dejavno posega v dogajanje, je posrednik med igralci in občinstvom.
11
Tragičnost
O tragičnosti govorimo, kadar je človek nemočen. Tragičnost v drami pomeni, da mora
človek propasti zaradi svojega pomembnega prizadevanja in da je prav to prizadevanje
vzrok njegovega propada (Ojdip si prizadeva odkriti morilca). Ojdip je sicer res ubil očeta
in se poročil s svojo materjo, vendar ni vedel, da je moški, ki ga je ubil, njegov oče, in
ženska, s katero se je poročil, njegova mati.
Bil je kriv brez krivde. O vsem so že pred njegovim rojstvom odločili bogovi. Ojdip je
moralni zmagovalec (bil je pravičen in je iskal resnico), čeprav fizično propade.
Kralj Ojdip nas čustveno prevzame, z njim sočustvujemo, to pomeni, da doživimo katarzo
ali očiščenje, in to etično. Kralj Ojdip nas pretrese in nas naredi v moralnem pogledu
boljše.
SOFOKLEJ, ANTIGONA
Odlomek
(Odlomek iz drugega prizora)
VODJA ZBORA: Očeta trmastega divja kri:
nobeni sili se ne zna ukloniti!
KREON: To pomni: bolj je kljubovalna trma,
prej je na tleh! Bolj kot je trdo jeklo,
ki ga kališ v razžarjenih pečeh,
tem prej se stre in zlomi. Dobro vem,
kako si s kratko uzdo ukrotiš
pretrmasto žrebèe. Nadut ponos
ne gre nekomu, ki je drugim hlapec!
Ta je že prej pokazala nadutost,
ko je kršíla moj ukaz; a drugo
nadutost kaže zdaj, ko se mi roga
in še baha se s svojim delom. Ne,
saj sploh ne bil bi mož, ne, mož bo ona,
če ji brez kazni prepustim oblast!
Pa naj nečakinja je, naj po rodu
še bližja mi, iz iste rodne hiše,
pogube je ne reši to - ne nje,
ne njene sestre, kajti tudi sestro
dolžim, da skupaj sta pokop snovali.
Pokličite jo! Pravkar sem jo videl,
vsa zmešana divjala je po hiši.
Pregrešna vest, ki zlo v temí naklepa,
se kot zasačen tat vnaprej izda.
(Vojak odide po Ismeno. Kreon nadaljuje, s prezirljivim pogledom na Antigono.)
Se bolj pa se mi studi, kdor poskuša
svoj greh olepšati, ko ga zalotiš.
ANTIGONA: Si še kaj več želiš kot mojo smrt?
KREON: Ničesar več. To mi povsem zadošča.
Prevedel Kajetan Gantar
Nastanek
Antigona je nastala v klasičnem obdobju antične književnosti, v 5. in 4. st. p. n. š. To je
obdobje razcveta dramatike, zlasti tragedije, ki so jo krojili trije veliki ustvarjalci: Ajshil,
Sofokles in Evripid. Tragedija izhaja iz mita o tebanski kraljevi hiši.
Tema: konflikt med Antigono in Kreonom, konflikt med posameznikom in državo, spopad
dveh nasprotujočih si načel, idej.
12
Zgradba drame
Drama je enodejanka, zgrajena iz uvodnega prizora, ki mu jih sledi še pet in sklepni prizor.
Vsi prizori se dogajajo pred kraljevo palačo v Tebah, saj Sofokles upošteva načelo trojne
enotnosti kraja, časa in dogajanja (kraljeva palača v Tebah; od jutra do večera; Antigonina
neuklonljivost). Tragedija ima sintetično dramsko tehniko, kar pomeni, da se dogajanje
zvrsti pred bralcem oziroma gledalcem v kronološkem vrstnem redu.
Zgradbo drame lahko ponazorimo s pomočjo dramatskega trikotnika.
V zasnovi izvemo, da sta v boju padla Antigonina brata Kreon in Polinejk. Novi kralj Teb
postane njun stric Kreon, ki ukaže Eteokla pokopati z vsemi častmi, prepove Polinejkov
pokop, ker ga ima za izdajalca domovine. Morebitnemu storilcu zagrozi s smrtjo. Antigona
kraljevega ukaza ne upošteva in namerava Polinejka pokopati.
V zapletu Antigona želi, da bi ji pri pokopu pomagala sestra Ismena, vendar je ta zaradi
strahu pred Kreonom svojo pomoč zavrnila. Antigona pa svoje odločitve ne spremeni.
Tragedija doseže vrh, ko Antigona brata Polinejka pokoplje. Kreonu brez sramu prizna
svoje dejanja, ta pa jo brez oklevanja obsodi na smrt.
V razpletu ukaže Kreon odpeljati Antigono v kamniti grob kljub prepričevanju Hajmona,
Antigoninega zaročenca. Antigona smrti ne more ubežati, zato se poslavlja od sveta.
Hajmon je edini, ki Kreonu naravnost pove, da so ljudje na Antigonini strani. Za tem se
skupaj z Antigono ubije. Kreonova žena Evridika ne more sprejeti sinove smrti, zato si
sama vzame življenje.
V razsnovi srečamo Kreona, povsem strtega. Nihče mu ne more odvzeti krivde. Tudi sam si
želi umreti. Antigona je fizično propadla, moralno pa je zmagala. Kreon ostane živ, a je
moralno povsem strt.
Slog
V ospredju tragedije je zgoščenost dogajanja, vendar na razumljiv, nazoren način.
Za stare Grke je bila simetrija obvezen element harmonije. V Antigoni jo lahko odkrijemo v
zgradbi tragedije, na njeni osnovi pa so zgrajeni tudi glavni liki, katerih značaji so
ustvarjeni po načelu kontrasta:
− Antigona (ljubezen) : Kreon (sovraštvo, celo do mrtvih),
− Antigona (pogum, odločnost, pripravljenost na smrt zaradi izpolnitve moralne
dolžnosti) : Ismena (plaha, neodločna, oportunistična),
− Kreon (oblasten, nepopustljiv, nečloveški) : Hajmon (mehak, ljubeč očeta, nasprotnik
absolutne oblasti).
V tragediji pride do izraza tudi demokratični klic po človekovih pravicah, ki pa so na grob
način zavrnjene. Antigona (pa tudi njena mati Jokasta in njen zaročenec Hajmon) si je prav
zaradi tega vzela življenje, saj je imela pravico pokopati brata.
Tragedija
Tragedija je resnobna igra, ponazarja konflikt človeka z božanskimi silami; utemeljitelj je
Aristotel, ki je napisal prvo literarno teorijo Poetika. V njej opredeljuje tudi tragedijo:
− tragedija naj posnema dogajanje - je mimetična (mimezis - posnemanje);
− zbuja naj sočutje, grozo, strah in očiščenje – katarzo;
− zgodba je enotna - eno dejanje, en sam dogajalni prostor in kratek dogajalni čas;
− zgradba je sintetična ali sintetično-analitična;
− vsebuje petstopenjsko zgradbo: uvod, zaplet, vrh, razplet in tragični konec;
− snovno posega v kraljevsko okolje, zato je jezik vzvišen, privzdignjen - glavni junak je
kriv brez krivde in tragično propade.
Glavni pisci tragedij: Ajshil, Evripid - zadnji veliki pisec tragedij, Sofoklej, ustvarjal v zlati
dobi antike (Periklejeva doba); uvedel tretjega igralca in stranske osebe, ki dobe
realističen značaj; zmanjšal vlogo zbora; v središču njegovih tragedij je človek, v katerem
se zrcalijo vsa nasprotja in protislovja tega sveta; človek je nemočen, odvisen od usode, ki
ji ne more ubežati - nasprotja med voljo in nemočjo so vzrok tragičnih razpletov.
BIBLIJA
Biblija ali Sveto pismo je temeljno delo hebrejske književnosti.
Beseda je verjetno nastala v zvezi z mestom Biblos, ki je bilo trgovsko središče za
egiptovski papirus. Izraz je grškega izvora (biblia = knjiga). Biblijo imenujemo knjiga vseh
13
knjig, saj je s posredovanjem krščanstva postala ena najvplivnejših verskih, kulturnih,
literarnih, političnih in ideoloških ** knjig. V posameznih dobah je pomenila sploh edino
kulturno izročilo in iz nje se je obilno navdihovala umetnost: besedna, likovna, glasbena, v
novejšem času tudi filmska.
Vsebina je verska in je podlaga za krščansko in židovsko vero.
Delimo jo na dva dela: na staro zavezo (zgodovina Izraelcev, čas pred Kristusom) in
novo zavezo (Kristusovo življenje in čas po njem).
Za Jude je sveta knjiga samo stara zaveza, za kristjane pa obe.
Stara zaveza (4000 pr. n. š. do začetka n. š.) ni enovito delo, njeni deli so:
− Postava (5 knjig – Pentatevh – mitizirana zgodovina, ki so jo pripisovali Mojzesu *);
− Spisi (to so poučne knjige, npr. knjiga modrosti, knjiga pregovorov, povesti ter
psalmi);
− Preroki (preroške knjige prerokov Izaija, Jeremija, Ezekiela in Amosa, ki so živeli med
6. in 8. st. pred Kristusom).
Biblija stare zaveze je bila zapisana pretežno v hebrejščini.
V tretjem oziroma drugem st. pr. n. št. je bila Biblija prevedena v grščino – ta prevod se
imenuje Septuaginta (prevajalo jo je 70 prevajalcev). V Septuaginto so grški prevajalci
vključili 14 knjig, ki jih ni bilo v nobenem hebrejskem besedilu – imenujemo jih apokrifi. Ti
so se ohranili tudi v krščanskih Biblijah, čeprav se dvomi o njihovi duhovni vrednosti.
Drugič so Biblijo prevajali v latinščino v 4. st. našega štetja. Ta prevod se imenuje Vulgata
(ljudska, splošna), prevajalec pa je bil sv. Hieronim.
Nova zaveza (druga polovica 1. stol. n. š.) je krajša in enovitejša od stare zaveze. Obsega:
− Štiri evangelije (to so evangeliji štirih evangelistov – Matejev, Lukov, Markov in
Janezov);
− Versko–poučne knjige (razna pisma, apostolska dela dvanajstih apostolov);
− Preroško knjigo (Apokalipso ali Razodetje apostola Janeza – o usodi človeštva *).
V 16. stol. se je Biblija začela množično prevajati, saj so protestanti zahtevali, naj vsak
bere Sveto pismo v maternem jeziku. Martin Luther je tako prevedel Sv. pismo v
nemščino, v slovenščino pa jo je leta 1584 prevedel Jurij Dalmatin. Trenutno je Biblija
prevedena v več kot 850 jezikov.
Biblija ima tudi literarni pomen. Od literarnih zvrsti je v njej najmočneje zastopana epika,
dramatike skoraj ni, največji pomen pa ima lirika (psalmi, npr. Iz globočine ali ljubezenska
pesem vseh pesmi Visoka pesem). Sestavljalci svetopisemskih zgodb niso imeli v mislih
predvsem literarni pomen, ampak so prek polliterarnih in tudi neliterarnih besedil želeli
utrditi vero v božje razodetje in jo približati ljudem.
Literarne vrste, ki so v Bibliji, so naslednje: prilika, legenda, basen, novela, povest, celo
roman, biografija in potopis; psalm, delovna pesem, ljubezenska pesem...
PRILIKA O IZGUBLJENEM SINU (Nova zaveza, Lukov
evangelij)
Rekel je tudi: »Neki človek je imel dva sina. In mlajši izmed njiju je rekel očetu: »Oče, daj
mi delež imetja, ki mi gre!« In razdelil jima je imetje. Malo dni zatem je mlajši sin spravil
vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo in je tam z razuzdanim življenjem zapravil
svoje imetje. Ko pa je vse potrošil, je v tistem kraju nastala huda lakota in je začel
stradati. Šel je torej in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele in ta ga je poslal na svojo
pristavo svinje past. In želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni
dal. Šel je vase in rekel: »Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v izobilju, jaz pa
tukaj od lakote ginem! Vstal bom in pojdem k svojemu očetu in mu porečem: Oče, grešil
Ideološko: stik med staro in novo zavezo predstavlja mit o odrešeniku: za Žide odrešenik v političnem smislu,
odrešenik, ki jih bo osvobodil; za kristjane duhovni odrešenik.
*
Mojzes je bil glavni judovski prerok in vodja Izraelcev iz egipčanske sužnosti v deželo Kanaan. Predal jim je
deset božjih zapovedi (temelji moralnega reda).
**
*
Štirje apokaliptični jezdeci: kuga, lakota, vojna, smrt.
14
sem zoper nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin, sprejmi me
kot katerega svojih najemnikov in je vstal ter šel k svojemu očetu. Ko pa je bil še daleč, ga
je njegov oče zagledal in milo se mu je storilo; in pritekel je, ga objel in poljubil. Sin pa mu
je rekel: »Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj; nisem več vreden, da bi se imenoval
tvoj sin.« Oče pa je velel svojim služabnikom: »Brž prinesite najboljše oblačilo in ga
oblecite, in dajte mu prstan na roko in čevlje na noge; in pripeljite pitano tele in ga
zakoljite in jejmo ter se veselimo; zakaj ta moj sin je bil mrtev in je oživel; je bil izgubljen
in je najden.« In so se začeli gostiti.
Njegov starejši sin pa je bil na polju. In ko se je (domov) grede približal hiši, je zaslišal
godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in vprašal, kaj bi to bilo. Ta mu je rekel:
»Tvoj brat je prišel in tvoj oče je zaklal pitano tele, ker ga je spet zdravega dobil.« Ujezil
se je in ni hotel vstopiti. Njegov oče je tedaj prišel ven in ga pogovarjal. Ta pa je očetu
odgovoril: »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza; pa meni nikoli
nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je tvoje
imetje zapravil s hotnicami, si mu zaklal pitano tele.« On pa mu je rekel: »Sin, ti si vedno
pri meni in vse moje je tvoje. Gostiti se in razveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta tvoj
brat mrtev in je oživel, je bil izgubljen in je najden.«
Zgodba
Oče je imel dva sinova. Razdelil jima je premoženje. Tako je mlajši sin odšel po svetu.
Starejši je ostal doma in mu služil. Ko je mlajši sin zapravil vse svoje premoženje, se je
skesano vrnil k očetu. Ta ga je sprejel z neizmernim veseljem in mu priredil gostijo. S tem
je užalil starejšega sina, ki se je imel za vzornega. Oče je odgovoril, češ da je srečen, ker
je bil njegov brat mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.
Prilika ali parabola
je svetopisemsko besedilo, v katerem je sporočilo ponazorjeno s prispodobo, vzeto iz
stvarnega okolja in življenja.
Ideja
Predstavlja sporočilo krščanskega etosa: Bog ljubi človeka brezpogojno. Oče predstavlja
Boga, izgubljeni sin je grešnik, vzorni sin pa tisti, ki ne prekrši nobene zapovedi. Tako kot
Bog pozablja, odpušča in sprejme vsakega človeka, lahko le oče, ki ljubi brezpogojno,
odpusti otroku vse. Temeljni nauk krščanstva, ljudje naj se ljubijo in si odpuščajo, tako kot
jih ljubi in jim odpušča Bog, je tudi etično sporočilo prilike.
SREDNJI VEK V EVROPI IN NA SLOVENSKEM (5.-15.
STOL.)
Splošno o obdobju
Srednji vek traja od 5. do 15. stol. (476 se rimsko cesarstvo razdeli na vzhodni in zahodni
del – 1492 je bila odkrita Amerika); vendar so se značilnosti novega veka in novih
literarnih smeri ponekod kazale že prej (Italija, 14. stol.), drugod pa pozneje (v slovenskih
deželah šele sredi 16. stol.).
Srednji vek delimo na:
− zgodnji srednji vek: od 5. do 10. stol.;
− visoki srednji vek: od 11. do 12. stol. (nastanek mest, ki pomenijo začetek novega
ekonomskega in družabnega življenja);
− pozni srednji vek: od 12. do 15. stol..
Srednjeveška družba je bila razslojena na: višji (plemstvo in duhovščina) in nižji sloj
(kmetje, mali obrtniki), z nastajanjem mest pa se začne pojavljati srednji sloj meščanstvo.
Srednjeveško življenje je bilo povezano pretežno s kmetijstvom. Odvisno je bilo od trdega
dela, dobrih letin in lepega vremena. V Evropi je bilo po padcu Rima še malo prebivalstva,
obdobje, ki je sledilo, pa je bilo obdobje rasti na vseh področjih. Večalo se je število
prebivalstva, opazna je bila gospodarska in trgovska rast. Rast je bila sprva počasnejša,
pozneje vse hitrejša. Zagon je nekoliko uplahnil zaradi epidemij kuge. Razvoj trgovine in
gospodarska rast sta vplivala tudi na razvoj kulture.
15
Srednjeveška kultura je zaznamovana: s krščanstvom, vero, ki se je v srednjem veku
razširila po vsej Evropi, in z viteštvom, hkrati pa je bil to čas nastajanja narodov (po
preseljevanju ljudstev) in razvoja narodnih jezikov. Šole so bile kar nekaj stoletij samo v
okviru samostanov, v 12. stoletju pa so začeli ustanavljati nove, posvetne šole in tudi prve
univerze. Umetnosti, ki so se v srednjem veku zlasti razvile, so bile: glasba (v evropski
glasbi se razvije večglasje, po katerem se evropska glasbena kultura razlikuje od drugih),
književnost (najprej je nastajala v latinskem jeziku, nato vse pogosteje v narodnih jezikih),
likovna umetnost (razvijejo se zlasti slikarstvo, kiparstvo in arhitektura v dveh značilnih
slogih - romanskem in gotskem).
Književnost v srednjem veku
je bila »dvojna«:
− cerkvena (v latinskem jeziku): lirika (molitve, himne), dramatika (duhovne igre, ki so
se razvile iz liturgičnih dram; to so bile dramatizacije svetopisemskih odlomkov, ki so
jih pripravili za največje cerkvene praznike; pozneje so iz njih nastali pasijoni, misteriji,
mirakli in moralitete), epika: življenjepisi svetnikov, filozofska proza, zgodovinska in
moralistična proza …
− posvetna (fevdalna/viteška, meščanska) (v narodnih jezikih in latinščini): lirika
(trubadurska lirika, ki so jo izvajali potujoči pevci – trubadurji – ti so v svojih pesmih
hvalili kreposti in vrednote viteškega življenja; iz te lirike so se razvile mnoge literarne
vrste, npr. serenada; pesmi sladkega novega stila), dramatika (poleg duhovnih iger so
nastajale tudi posvetne, npr. burke in farse, npr. Burka o jezičnem dohtarju), epika
(junaški epi, viteški romani).
Srednji vek Slovenskem
Po naselitvi naših prednikov smo najprej živeli v svoji državi Karantaniji, od 8. stol. dalje
pa smo bili pod tujo oblastjo.
Slovenska srednjeveška književnost je nastajala od 10. do prve polovice 16. stol., zajema
pa dva pojava:
a) Slovensko pismenstvo: To so rokopisi, napisani v slovenskem jeziku:
− Brižinski spomeniki (okrog leta 1000)
− Celovški ali Rateški rokopis (14. stol.)
− Stiški rokopis (15. stol.) in drugi.
To so bila besedila z versko vsebino. Ker so nastala v različnih stoletjih, so pomembna tudi
zato, ker na njihovi osnovi spremljamo razvoj slovenskega jezika.
b) Slovensko ljudsko slovstvo: Nastajale so lirske in epske pesmi ter različna pripovedna
dela, npr. pravljice, pripovedke, basni, legende ... Vsa dela so pomembna zato, ker iz njih
spoznavamo način takratnega življenja, materialno kulturo, odnose med ljudmi ...
BRIŽINSKI SPOMENIKI
Če bi ded naš ne
grešil, bi mu na veke bilo
živeti, starosti ne pre–
jeti, nikoli skr–
bi imeti, ne solznega
telesa, temveč na ve–
ke bi mu bilo živeti. Ker
je bil z zavistjo Ne–
prijaznega izgnan
od slave božje, po tem
so na rod človeški
bolečine in skrbi pri–
šle, in bolezni, in po tem re–
du smrt. In vendar, brat–
je, spomnimo se,
da nam tudi sinovi božji re–
čejo. Zato o–
pustimo ta mrzka
dela, ker so dela sata–
nova: ko žrtvujemo,
brata oklevetamo, kot
tatvina, kot uboj, kot poltenosti
naslada, kot prisege, ki
jih ne spoštujemo, temveč jih pre–
stopamo, kot sovraštvo.
Nič pa od teh del ni bolj mrzko
pred božjimi očmi. Mo–
rete zatorej, sinki, vi–
deti in sami razumeti.
da so bili poprej ljud–
je v lice prav taki, ka–
kor smo tudi mi, ter so dela Ne–
prijaznega zasovra–
žili, Božja pa vzljubili.
Zatorej se zdaj v njih cer–
kvah klanjamo, in se jim mo–
16
limo, in v čast njih
pijemo, in obete naše jim
nosimo za odrešitev
teles naših in duš naših.
Prav takšni pa moremo tudi mi še
biti, če ista dela
začnemo delati, ki so jih o–
ni delali. Zakaj oni so lač–
nega hranili, žej–
nega napajali, bosega
obuvali, nagega ode–
vali, onemoglega
v imenu božjem obiskovali,
mrzlega ogrevali, tuj–
ca pod krove svoje
vodili, v tem–
nicah in v železnih
verigah uklenjene
obiskovali, in v imenu
božjem jih tešili.
S temi, s temi deli
so se ti Bogu približali. Tako,
sinki, se je tudi nam mo–
liti prav temu vse–
višnjemu Očetu Gospodu, do–
kler nas prav tja ne vse–
li, v cesarstvo svoje,
ki je pripravljeno od
konca do kraja izvo–
ljencem božjim. In smo,
bratje, pozvani in po–
klicani, pred njegovim obličjem se ne
moremo za nikomer skri–
ti, nikakor ubeža–
ti, temveč nam je stati pred
stolom božjim z
zoprnikom našim,
z zlodejem starim,
in se nam je pred božji–
mi očmi vsake–
mu s svojimi usti
in s svojo besedo
izpovedati, kar je
na tem svetu vsakdo
storil, bodi do–
bro, bodisi zlo.
Zatorej na tisti dan, sinki,
mislite, ko se ne bo kam
skriti, temveč
bo pred božjimi očmi
stati in to pravdo imeti,
ki sem jo napovedal.
Brižinski spomeniki
so najstarejši do danes znani ohranjeni zapis slovenskega jezika in hkrati najstarejše
slovansko besedilo, napisano v latinici. V tezi o dveh različicah knjižnega jezika
predstavljajo začetno, skupno točko alpskemu in panonskemu jezikovnemu sistemu.
Brižinski spomeniki so dobili ime po bavarskem mestu Freising (poslovenjeno Brižinj). Tu
so namreč leta 1803 v škofijski cerkvi našli zbornik srednjeveških latinskih rokopisov in ga
leta 1807 prenesli v münchensko državno knjižnico, kjer so v zborniku odkrili troje zapisov
v slovenskem jeziku. Ohranjeni rokopisi so najverjetneje nastali okrog leta 1000 v okolici
Vrbskega jezera, kjer so imeli freisinški škofje svoja posestva.
Brižinski spomeniki (BS) imajo tri dele:
− I. in III. BS – obrazca splošne spovedi,
− II. BS – pridiga o grehu in pokori.
II. BS je izvirno slovenski, I. in III. pa sta prepisa starejših predlog, ki segajo celo v 6. stol.
Dolgo časa je veljala trditev, da so BS starocerkvenoslovansko besedilo. Danes vemo, da
so napisani v najstarejšem slovenskem pisnem jeziku.
Pisava BS je posebna vrsta latinice – karolinška minuskula, to je pisava, ki so jo uporabljali
bavarski pisarji. Ta pisava je bila od dobe Karla Velikega najbolj razširjena pisava na
področju Evrope (minuskula je majhna črka v latinski abecedi; Karel Veliki – frankovski
vladar).
II. Brižinski spomenik
je najpomembnejši od treh besedil. Je pridiga o grehu in pokori. Pridiga je bila od 4. stol.
dalje najpomembnejša oblika krščanske književnosti za potrebe cerkvenega pouka..
Preproste pridige, ki so se opirale na kak odlomek iz Svetega pisma, imenujemo homilije
(gr. humulis = ponižen, lat. homilia = razvedrilo). Pridiga sodi med polliterarne zvrsti, gre
namreč za cerkveno snov, predstavljeno s številnimi literarnimi potezami. Z njimi so
predvsem utrjevali vero.
II. BS je nagovor duhovnika. Ta v kratki in pregledni obliki podaja krščanski nauk o grehu,
pokori in zveličanju. V začetku pridige razloži, da je zaradi Adamovega izvirnega greha nad
človeštvo prišla vrsta nesreč, skrbi, bolezni in predvsem smrt. Nato opomni, da se moramo
ljudje odpovedati pregreham malikovanja, tatvinam, umorom, krivim prisegam, sovraštvo,
da bi se zveličali. Za zgled postavi krščanske mučence in svetnike, ki so služili sočloveku.
17
Pridiga se zaključi s pozivom h kesanju. Kdor bo opravljal slaba dela, bo pogubljen in
sojen, kdor pa bo v življenju delal dobro, bo zveličan.
Jezik BS je zelo arhaičen in ima ob značilnih alpsko– in panonsko slovenskih tudi še nekaj
starocerkvenoslovanskih prvin. To je razumljivo, saj gre za slovenščino, ki konec 10. stol.
še ni bila narečno razcepljena. Gre za prvo stopnjo jezikovnega razvoja iz stare cerkvene
slovanščine v slovenščino.
LJUDSKO SLOVSTVO
Kako delimo književnost po izvoru?
Ljudsko in umetno.
Za razumevanje in razmejevanje je torej bistven tudi način ohranjanja:
− ljudsko se je ohranjalo v ustnem izročilu
− umetno je bilo že na samem začetku zapisano ali celo natisnjeno.
Zato torej govorimo o ljudskem oz. ustnem slovstvu.
Katera oz. kakšne vrste besedila so se ohranila?
− taka, ki so ustrezala človekovemu mišljenju in čustvovanju
− književnost, besedna umetnost, ki so jo ustvarili neznani ljudski pevci in pripovedovalci
ter se je do zapisa prenašala z dolgoletnim ustnim izročilom; to so bili preprosti ljudje ali
pa so pripadali tudi višjim slojem; danes uporabljamo tudi izraz SLOVSTVENA
FOLKLORA
− zato se je slovensko ljudsko slovstvo v stoletjih srednjega veka širilo in bogatilo,
odsevalo je v sebi življenje ljudstva, njegove navade in običaje, socialne odnose
(predvsem med fevdalci in tlačani).
− prvotno besedil se je zaradi ustnega izročila spreminjalo, marsikaj se je pozabilo,
dodalo; bolj so se spreminjala prozna besedila, verzificirana pa manj, saj so bila
uklenjena v ritem in verz - različice ali variante
−
Razvoj ljudskega slovstva
Pri vseh narodih, tudi pri Slovencih, segajo besedila ljudskega slovstva s svojim začetki
globoko v srednji vek (okrog leta 1200), verjetno še v poganske čase. Seveda pa je za
Slovence pomemben tudi stik
z germanskimi, romanskimi in balkanskimi sosedi in
njihovimi kulturami (in vpliv).
Zares se je ljudsko slovstvo razmahnilo šele v poznem srednjem veku, ko so nanj vplivali
novi zgodovinski dogodki (boji za dediščino celjskih grofov, turški boji, vlada Matije
Korvina).
Prve vesti o ljudskem slovstvu imamo iz 16. stol., razvijalo pa se je vse do začetka 19.
stol., ko so nastale nove oblike tega slovstva.
O prvotni podobi lahko samo sodimo, saj sjo besedila začeli zapisovati šele proti koncu 18.
stol., ko so se vsebinsko in jezikovno že precej spremenile.
Znanstvene izdaje ljudskih pesmi in pripovedi so začele izhajati po letu 1900.
Značilnosti ljudskega slovstva
− anonimnost (avtor ni znan; delo posameznih ustvarjalcev, a so bile z ustnim izročilom v
besedila vnešene številne nove prvine)
− ustno izročilo - prenašanje iz generacije v generacijo – pomembno vlogo pri tem so imeli
različni obredi in skupno delo, ki so ljudi združevali in jim tako omogočali skupno
prepevanje ali pripovedovanje
− različice ali variante (spreminjanje prvotnega besedila) – odprtost za vse oblikovne,
jezikovne in vsebinske spremembe
− preprosta oblika in vsebina
− posamezne stilne značilnosti (ponavljanje, pomanjševalnice, pretiravanje, stalni ukrasni
pridevki, stalna ljudska števila, posebnosti v besednem redu)
− preprost jezik s starinskimi oblikami (arhaizmi)
− opazne nemške izposojenke (germanizmi)
− narečne oblike (dialektizmi)
18
Zzvrsti in vrste
Lirika in epika, dramatike malo.
T. i. folklorni obrazci – pregovori, uganke, zagovori, molitve, otroški folklorni obrazci
(npr. izštevanke, nagajivke, vabljivke, zmerljivke).
EPIKA
Bajke (pripovedi, ki povzemajo nekdanje mite), pravljice (močne domišljijske prvine in
ideja, da je dobro poplačano z dobrim, hudo pa s hudim), pripovedke (zgodovinske,
razlagalne), legende (pripovedi o čudežnih delih in zglednem življenju svetnikov in
junakov), basni, pregovori, reki, uganke
LIRIKA
lirske pesmi: obredne, ljubezenske, pivske, vojaške, nabožne, stanovske
epske pesmi: balade, romance, junaške, bajeslovne.
Najštevilnejše so balade in romance.
- najbolj raznolika je ljudska pesem, ki so jo prvotno samo peli; ima tudi največ različic, ki
se med seboj ločijo po besedilu, včasih pa tudi po ritmu in melodiji; zapisano besedilo
ljudske pesmi je precej okrnjena podoba resničnega obstoja
- zagnano zapisovanje predvsem sredi 19. stol.
- danes jo pomagajo ohranjati redki pravi ljudski pevci, poustvarjalci in sodobni glasbeniki,
ki izvirno pesem preoblikujejo
BALADE
so pesmi, ki zgoščeno in dramatično pripovedujejo o dogodku, iz katerega sledi junakova
tragična usoda. Človek je žrtev neobvladljivih sil v sebi ali v svojem družbenem oz.
naravnem okolju. Ločimo:
ženske b.: opevajo usodo deklet, žena in vdov v sočutni podobi (izrazito romantične, npr.
Desetnica, Sirota Jerica, Mlada Zora, Lepa Vida)
moške b.: opevajo ljubezenske pustolovščine v tragični luči, brez sočutnega tona, vendar z
mračno filozofijo o življenju (realistične, npr. Rošlin in Verjanko).
Pomen
Pomembna kulturna vrednota:
− z njim segamo dlje v s svojo preteklost
− v obdobju književnega zastoja in nesamostojnosti je ohranjalo narodovo zavest
− ima trajno estetsko vrednost
− z motivi bogati tudi umetno slovstvo oz. književnost.
OD LEPE VIDE
Odlomek, dolenjska različica (Ribnica)
Prelepa Vida pelnice prala
pri kraju morja na sinji skali.
K nji se je pripeljal črni zamorc.
Tako je rekel črni zamorc:
»Kaj je tebi, lepa Vida,
ki nisi več tako lepa
kakor prve leta?«
»Kako čem bit lepa
kakor prve leta?
Doma imam starega moža
in bolno dete.
Stari prekašluje,
dete prejokuje.«
19
Tako je rekel črni zamorc:
»Le z mano, z mano, ti lepa Vida!«
Tako je rekla lepa Vida:
»Komu bom zapustila
starega moža in bolno dete?«
Tako je rekel črn zamorc:
»Le z mano, z mano, lepa Vida,
v špansko deželo.
Pote je poslala španska kraljica.
Ne boš druzga delala,
kakor bele postle postiljala
in gori boš ležala
ino boš dojila
španskega kraljiča.«
Vsebina
Lepa Vida pere plenice ob morju, ko se ji na ladji približa črn zamorec in jo vpraša, zakaj ni
več tako lepa, kot je bila nekoč. Ona mu potoži, da se je poročila s starcem in ima bolnega
sinčka. Zamorec jo povabi, naj gre z njim na španski dvor, kjer bo dojila kraljeviča in imela
udobno življenje. Vida gre z njim, vendar ji je takoj žal, saj ve, da je doma pustila
nebogljenega otroka in moža- Na dvoru ima res lahko življenje, vendar hrepeni po domu in
sprašuje sonce in luno, kaj počne njen otrok. Oba ji povesta, da je sinek umrl, jokajočo
Vido pa kraljica sprašuje, kaj ji je, vendar ji Vida ne upa priznati svoje žalosti.
Motiv
Motiv ugrabljenih deklet pozna več sredozemskih narodov in je najbrž povezan z Mavri in
Saraceni, ki so po sredozemskih deželah zgrabljali dekleta in jih prodajali v suženjstvo.
Pri Lepi Vidi je poudarjen predvsem motiv hrepenenja; najprej po boljšem življenju, nato
pa po domu, predvsem otroku.
Motiv Lepe Vide je v slovenski književnosti zelo pogost (poleg Prešerna še Jurčič, Canakar,
bevk, Šeligo, A. Rozman Roza idr.).
Slog
Pesem ima tipičen slog ljudske pesmi.
Pesem najbolj poznamo po Prešernovi prepesnitvi, sicer pa poznamo več različic:
- tragične, v katerih Vida nože biti sužnja in se v obupu vrže v morje,
- srečne, ko se Vida na sončnem žarku vrne domov,
- elegične, ko ostane na španskem dvoru in vedno hrepeni po domu.
Pesem spada med ženske balade. To pomeni, da je v središču žalostna usoda ženske ali
dekleta, balata pa je epska pesem, za katero so značilni:
- žalsotna tema,
- mračno vzdušje,
- stopnjevanje napetosti,
- dramski trikotnik (zaplet, vrh, razplet)
- tragičen konec.
RENESANSA (14. do 16. stol.)
Renesansa je splošnoumetnostna smer v Zahodni Evropi. Izraz renesansa izhaja iz
francoščine (renaissance) in pomeni prerod ali ponovno rojstvo. Na renesanso je idejno
vplival humanizem. Pomembni so vplivi antične umetnosti in filozofije. Nikakor pa ni
renesansa zgolj obnova ali posnemanje antike.
20
Gospodarske in socialne razmere
Začetki novega veka so povezani z začetki zgodnjega kapitalizma *.
Uvajanje denarja kot menjalnega sredstva je močno zaostrilo napetosti med fevdalnimi
gospodi, ki zahtevali vse več, in kmeti, ki niso več zmogli težkih bremen – sledili so kmečki
upori.
Novi načini proizvodnje in novi odnosi so porajali tudi novo miselnost **.
Začeli so graditi razkošne palače – izredno se je razvila arhitektura. Razcvetelo se je
slikarstvo. Rodila se je moderna hortikultura – vrtnarstvo, kajti bogataši so želeli imeti
urejeno tudi okolico dvorcev. Nova moda oblačenja je poudarjala dolgo zatajevano lepoto
človeškega telesa.
Dogajanje so krepila odkritja in izumi ***.
Delitev
Renesanso delimo na:
− zgodnjo (14.–15. stol.) – v tem času sledimo radoživosti in zagnanosti zgodnje
renesanse, ki se še osvobaja srednjeveških miselnih spon (Petrarca, Boccaccio);
− visoko (ok. 1500) – harmonična veličina visoke renesanse (Ariosto, Leonordo da Vinci),
ki dosega ravnotežje med poganskim in krščanskim svetom;
− pozno (ok. 1550) – blesteč iztek dobe (Cervantes, Shakespeare), v kateri se že kažejo
sledovi razočaranja in resignacije.
Značilnosti obdobja
Renesansa je pomenila odkritje sveta in človeka.
Človek s svojim razumom, zmožnostmi, in čutnostjo je postal najvišja vrednota.
Harmoničen človek, telesno in duševno razvit, svoboden in močan, radoživ, zaverovan
predvsem v ta svet, je postal ideal (zdrav duh v zdravem telesu). Značilno je silno
občudovanje narave.
Renesansa je obenem nadaljevanje in preobrazba starega, še posebej pa nova stopnja
človekove zavesti in duha na začetku novega veka. Sprostila je veliko ustvarjalne energije
na vseh umetnostnih področjih, naravnost izjemni pa sta količina in kakovost likovne
umetnosti (Michelangelo, Leonardo da Vinci, Rafael, Tizian), tej sledi književnost, slednji pa
še glasba.
Renesansa nastaja v bogatem plemiškem in meščanskem okolju. Posameznike – umetnike,
učenjake, politike in vladarje – odlikujejo veliko znanje, podjetnost in smisel za umetnost.
Splošne značilnosti renesančne književnosti
− posvetnost
− življenjskost
− zanimiv spoj romantičnosti in realizma
− razgiban stil
− pestrost vsebin in oblik
− prevlada humanistične idejnosti
− književnost je prešla stanovske meje in združuje vse sloje, ustvarjajo pa jo predvsem
meščani
Domovina renesanse je Italija z bleščečim papeškim dvorom v Rimu, z bogatimi mesti Firencami, Rimom,
Benetkami. Ta in še nekatera druga italijanska mesta so s trgovino na morju in v njegovem zaledju hitro bogatela.
Kopičila so bogastvo. Z akumulacijo kapitala nastaja nov način proizvodnje – manufakture, delavnice. V njih
zaposluje gospodar večje število delavcev in jim porazdeli delo tako, da specializirana proizvodnje prinaša čim
večje dobičke. Ukinja se obrtniški, cehovski način proizvodnje blaga, nastaja kapitalistični.
*
Obogatelo meščanstvo se je izvijalo izpod pritiska Cerkve, ki je že stol. dopovedovala, kako da je življenje na
tem svetu le priprava za večno življenje v nebesih, kako da bo človek za svoje trpljenje na Zemlji bogato poplačan
na onem svetu. Bogato meščanstvo je želelo ustvariti raj že na Zemlji, denar pa mu je to omogočal.
**
Izum tiskarstva (okoli 1445 – Gutenberg v Nemčiji) je pospešil širjenje novih idej; iskanje novih morskih poti in
odkritje Amerike (1492); Kopernikovo odkritje heliocentričnega sistema je povzročilo preobrat v človekovem
mišljenju, če Zemlja ni središče vesolja, potem tudi človek ne more pričakovati, da mu je posvečena kakšna
posebna božja skrb ali dodeljena posebna usoda; Galileo je z uporabo teleskopa dokazal, da se Zemlja in planeti
sončnega sistema vrtijo okrog Sonca.
***
21
Antični literarni motivi, oblike in zvrsti so postali splošni vzor, ob katerem je književnost
renesanse poskušala premagati ostanke srednjega veka.
Kljub temu je srednjeveška književnost močno vplivala na renesančna dela. Posredovala
jim je snovi in motive. Trubadurska lirika, dolce stil nuovo, chansons de geste, viteški
romani, srednjeveške zgodbe, anekdote in farse so prispevali motive za renesančno liriko,
novelistiko, roman in dramo. Tako je znotraj renesančne književnosti pogosto prihajalo do
nasprotij med težnjami, ki so zahtevale tesnejšo naslonitev na antične literarne vzore, in
med književnimi deli, ki so nadaljevala oblikovne, kompozicijske in verzne tradicije
srednjega veka.
V liriki prevladuje kot oblika sonet, vodilen je Petrarcov vpliv – petrarkizem.
V epiki v verzih prevladujejo srednjeveške teme, a so obdelane v renesančnem duhu.
Oblikujeta se najpomembnejši epski vrsti: novela in roman.
Predstavniki
Italija: Francesco Petrarca (1304–1374) – lirik in humanist;
Michelangelo Buonarotti (1475–564) – sonetist in likovni umetnik;
Giovanni Boccaccio (1313–1375) – novelist.
Francija: F. Rabelais (1494– 553) – duhovnik, zdravnik, humanist in romanopisec.
Španija: Miguel de Cervantes Saavedra (1547–1616) – romanopisec in pesnik.
Anglija: William Shakespeare (1564–1616) – dramatik.
SHAKESPEARE, ROMEO IN JULIJA
William Shakespeare (1564-1616), življenje in delo
Shakespeare se je rodil v Stradfordu upon Avon v družini posestnika. Bil je igralec in
režiser v različnih londonskih gledaliških družinah in solastnik gledališča Globe. Umrl je v
rojstnem kraju.
Shakespeare velja za enega največjih dramatikov vseh časov, pisal pa je tudi liriko in
epiko. Napisal je 37 dram, čeprav je njihovo avtorstvo sporno; zato se pojavi
shakespearsko vprašanje, ki izrazi dvom o obstoju pravega Shakespeara.
Napomembnejše drame:
− tragedije: Romeo in Julija, Julij Cezar, Hamlet, Othello, Kralj Lear, Macbeth …
− komedije: Komedija zmešnjav, Ukročena trmoglavka, Sen kresne noči …
− kraljevske drame: Richard II, Henrik IV …
− romantične igre: Vihar, Beneški trgovec, Zimska pravljica …
Odlomek
DRUGI PRIZOR
Prav tam. Pri Capuletovih na vrtu
Julija nastopi.
JULIJA: Zdrvite, belci z iskrimi kopiti,
v palačo sončevo: takšen voznik
kot Faeton bi vas pognal v zahod
in hipoma pripeljal mračno noč.
Sprostri svoj zastor, noč ljubezni ugodna,
zatisni zle oči, da Romeo
v naročje neopažen mi shiti. –
Zaljubljencem lepota lastna sveti
za njih obred; in slepi se ljubezni
prilega noč. - Pridi, častitljiva
matrona, vsa v črnini, in me uči,
kako zgubim naj v zmagoviti igri,
kjer dva zastavita svoj čisti cvet:
zagrni s črnim plaščem samosvojo
kri mojih lic, da mi ljubezen plaha
se ohrabri in se ji izpolnitev
ljubezni prave zdela bo nedolžnost.
O, pridi, noč, o pridi, Romeo,
22
o pridi mi, ti dan sredi noči,
saj ležal na perutih boš noči
bolj bel kot novi sneg, na vranjem hrbtu. Pridi, prijazna noč - daj, mila noč,
mi Romea; in ko nekoč premine,
ga sprejmi in razkroji v drobne zvezde,
in od njega do nebes tako lep,
da se vesoljni svet zamakne v noč
in soncu žarkemu odreče čast. O, za ljubezen sem si grad kupil,
a ne zasedla še; prodana sem,
ne še prevzeta: ta mi dan je dolg.
bi v miru spal. O, v srce se mi gabi
njegovo ime - pa ko ne morem k njemu,
da svojo bi do bratranca ljubezen
ob njem napasla, ki mi ga je ubili
CAPULETOVA: Ti dobi strup in jaz dobim moža.
Sedaj pa nekaj čuj veselega.
Prevedel Oton Župančič
Tragedija v petih dejanjih Romeo in Julija je nastala leta 1594. Je visoka pesem »resnične
ljubezni« – sinonim za večno ljubezen, ki premaga sovraštvo.
Zgodba
Veronski družini Montegov in Capuletov živita v sovraštvu. V Capuletovo hčer Julijo se na
plesu v maskah zaljubi Romeo iz družine Montegov. Kljub vsemu se odločita za poroko.
Pater Lorenzo ju skrivaj poroči.
Romeo v spopadu ubije Julijinega bratranca, ker je ta zabodel njegovega prijatelja. Čeprav
Capuletovi zahtevajo njegovo smrt, ga knez le izžene v Mantovo, še prej pa Romeo z Julijo
skrivaj preživi poročno noč.
Starši zahtevajo, da se Julija čez dva dni poroči s Parisom. Julija se poroki upre, zateče se
k patru Lorenzu. Mož ji da čarobni napoj, ki naredi človeka za nekaj časa mrtvega. Obljubi
ji, da bo obvestil Romea, da je njena smrt le navidezna.
Na poročni dan ugotovijo, da je Julija umrla. To izve tudi Romeo, saj so sla, ki naj bi ga
obvestil o prevari, zadržali zaradi kuge v nekem mestu. Romeo si kupi strup, gre v
grobnico k »mrtvi« ženi, kjer v spopadu smrtno rani Parisa, in popije strup. Ko se Julija
zbudi, zagleda mrtvega Romea in se zabode z njegovim bodalom.
Po tragičnih dogodkih pater pojasni, kaj se je zgodilo, in družini se spravita.
Snov: ljubezenska zgodba o nesrečnih ljubimcih.
Čas in kraj dogajanja: čas je strnjen na nekaj dni (dramatična napetost), kraj pa Verona
in Mantova (v 1. prizoru 5. dejanja).
Motiv, tema, ideja
Motiv: sprti družini – sovraštvo med njima;
Tema: nesrečna ljubezen Romea in Julije, neuresničljiva ljubezen, nanjo vplivajo brezupne,
nepredvidljive okoliščine, nesrečna naključja (= usoda), Romeo in Julija sama pospešujeta
razvoj dogodkov v nasprotno smer;
Ideja: ljubezen je plemenitejša od sovraštva – Romeo in Julija morata trpeti, umreti, da se
sprti družini moralno očistita (otreseta sovraštva) in pomirita – v tem je tragika.
Kontrasti, nasprotja: kratkotrajna sreča : žalostna usoda, svetloba : tema, življenje :
smrt, ljubezen : sovraštvo.
23
RENESANČNO GLEDALIŠČE
Renesansa je hotela prelomiti s srednjeveško dramsko tradicijo, ki je gojila predvsem
verske dramske oblike. Po zgledu antičnih tragedij in komedij je hotela ustvariti nove
oblike, vendar se je kasneje odmaknila od njih.
Snovno je začela posegati v sodobno življenje, in to v vse sloje.
Prepletala je tragično in komično, kar je bilo v antiki strogo prepovedano.
Rušila je trojno enotnost: dogajanje je razširila, obravnavala je več dogodkov v daljšem
časovnem razmiku, menjala je prizorišče.
Zgradba drame je pogosto sintetično-analitična, kar pomeni, da je vzroke za dogajanje
potrebno iskati že v preddogajalnem času.
Napisana je največkrat v verzih, ki se imenujejo blankverzi.
Vse te novosti je uvedel v svoje tragedije in komedije največji renesančni umetnik William
Shakespeare.
Elizabetinsko gledališče (po kraljici Elizabeti
I., ki je tedaj vladala)
Dvor kraljice Elizabete I. (vladala od 1533-1603)
je bil gledališču zelo naklonjen. Gmotno je
podpiral potujoče igralske skupine, ki so bile
sprva nekvalitetne, grobe, sčasoma pa so se
razvile v kakovostne poklicne igralske skupine.
Stalna gledališča so poznali samo v Londonu.
Najstarejši gledališči sta Swan (Labod) in Globe.
To sta gledališči osmerokotne oblike, s tremi
vrstami za gledalce, ki so stali okrog odra, ki je
bil dvignjen približno meter od tal. Segal je
globoko v dvorišče.
Zadnji del odra je pokrival balkon, ki je omogočal
dvignjene prizore – balkonske scene.
Scena je bila zelo preprosta, odrskih rekvizitov je bilo malo.
Igrali so še vedno samo moški, vendar mask niso poznali. Vloge so ločevali z bogatimi
kostumi.
Poskrbeli pa so že za skromne svetlobne in zvočne efekte.
REFORMACIJA (16. STOL.)
Reformacija (lat. reformatio = obnovitev, preoblikovanje) je cerkveno–politično gibanje v
Zahodni Evropi 16. stol.. Nastopi iz protesta (zato tudi izraz protestantizem) proti
deformacijam in napakam rimske Cerkve in papeštva.
Reformacija je izraz krize srednjeveške družbe. Je poskus renesanse na cerkvenem
področju. V stoletjih oblasti (od 4. stol.) je postala rimska Cerkev bogata s posestvi in
imetjem, denar od vernikov je nenehno pritekal. Vladajoča Cerkev je bila na strani
vladajočega sloja fevdalcev, kar je razumljivo, saj je bila sama eden najbogatejših
fevdalnih posestnikov v Evropi.
Cerkveni dostojanstveniki, ki so bili velikokrat tudi zemljiški gospodje, so živeli zelo
razkošno. Cerkev si je kopičila velikanska bogastva tudi tako, da je na razne načine
izžemala neukega človeka. Tako se je vse bolj oddaljevala od preprosto človeškega –
zgodnjega krščanstva in si bolj in bolj prisvajala duhovno in posvetno oblast. To je seveda
prispevalo k oddaljitvi med Cerkvijo in ljudstvom (meščani, kmetje). Zato ni čudno, da
začno iz meščansko–kmečkih krogov prihajati pobude za preoblikovanje Cerkve.
Protestantizem je zahteval reformo in vrnitev k prvi veri in k prvotnim oblikam odnosov v
Cerkvi, kakršni so bili značilni za krščanstvo v starem Rimu.
24
Z uspehom reformacije v velikem delu SZ Evrope se je zgodil v krščanstvu drugi veliki
razkol *, ki temelji na odnosu sever (protestanti) – jug (katoliki). Zanimiva je tudi
razporeditev po nacionalno–jezikovnih skupinah. Romani so pretežno katoliki, Germani
protestanti in Slovani pretežno pravoslavni.
Splošne značilnosti protestantizma
− nepriznavanje papeža za verskega poglavarja
− revna cerkev
− odprava celibata (duhovniki se lahko ženijo)
− odprava čaščenja svetnikov
− odprava romanj
− cerkveni jezik je narodni jezik
− osnova vere je Biblija (evangelij)
− Cerkev je državna ustanova
− nekatere spremembe v teologiji
− nekatere spremembe v obredju
Začetnik reformacije je bil nemški menih Martin Luther, ki je leta 1517 na vrata cerkve v
Wittenbergu nabil 95 stavkov ali tez, v katerih napada upravo in nauke rimokatoliške
Cerkve. Vzpostaviti je hotel prvotno krščanstvo, izhajajoče iz evangelijev. Njegovemu
nauku so se pridružili vsi družbeni sloji, plemiči, meščani in kmetje, vsak z drugačnimi upi.
Sprva so reformatorji želeli cerkev res samo reformirati, toda razvoj jih je pripeljal do
odcepitve od Rima in ustanovitve državnih cerkva.
Reformacija na Slovenskem (1550–1595)
Družbeni, politični in kulturni položaj Slovencev je bil v začetku 16. stol. zelo slab. Slovenci
so bili večinoma kmetje, tlačani, kako so se počutili, kažeta najbolje dva velika kmečka
upora – leta 1515 in 1572–73.
V upravno–političnem pogledu so tri naše pokrajine – Koroška, Kranjska in Štajerska –
spadale v okvir notranje Avstrije, ki ji je vladal cesarjev brat, nadvojvoda. Zaradi
razkosanosti na številne pokrajine se je krepila pokrajinska, usihala pa vseslovenska
zavest. Da je bila beda še večja, so prav v 16. stoletju dosegli višek turški vpadi na
slovensko ozemlje, ob katerih so bili kmetje prepuščeni sami sebi. Reformacijski nauki o
vrnitvi k "pravi veri" so vsakemu sloju obljubljali svoje:
− fevdalci so v reformaciji videli možnost, da se osvobodijo cesarjeve nadoblasti m si
razdelijo velika cerkvena posestva,
− meščanom je bila potrditev njihovega neodvisnega družbenega položaja in razvoja,
− kmetje pa so pričakovali, da jih bo podprla v boju za "staro pravdo" in odvrnila od njih
turško nevarnost.
Na slovenska tla so prinašali novo misel redki študentje, ki so študirali na nemških
univerzah, trgovci in tudi rudarji, ki so delali na tujem. Prvi somišljeniki so se na
Slovenskem pojavili že okrog 1523. leta. Mednje so spadali tudi škofje, npr. tržaški Peter
Bonomo. Vendar so si versko svobodo priborili le plemiči, mesta pa so ob največjem
uspehu reformacije imela le zagotovilo, da nadvojvoda ne bo preganjal protestantskih
pridigarjev. Višek so slovenski reformatorji dosegli, ko je bila leta 1562 pod Trubarjevim
vodstvom v Ljubljani organizirana "cerkev slovenskega jezika".
Pomen reformacije za slovenski književni razvoj
Reformacija je posredno povzročila nastanek slovenske književnosti, in sicer z zahtevo, da
morajo biti cerkveni obredi vernikom razumljivi in da naj vsak vernik sam, torej v svojem
jeziku, prebira Sveto pismo ali Biblijo.
Zgodovinsko pomembno je, da se je spremenil odnos do slovenskega jezika.
Bistveni kulturno pomembni prvini protestantizma za Slovence sta bili:
− uporaba narodnega jezika pri cerkvenem obredju,
− prevajanje Biblije v narodne jezike.
Namesto redkih zapiskov, ki so nastajali v srednjem veku, se je s protestantskimi pisci
začela redna književna produkcija. Vendar je bila prav tako kot srednjeveško pismenstvo
namenjena pretežno cerkvenim obredom. Bolj pa je bila uspešna zato, ker so reformatorji
*
Prvi razkol je povzročil delitev na zahodno (katoliško) in vzhodno (pravoslavno) Cerkev v 11. stoletju.
25
zahtevali neposredni vernikov stik z verskimi resnicami, to pa je pomenilo predvsem
branje, poslušanje in petje verskih besedil v maternem jeziku, torej v slovenščini. S tem je
slovenščina postala knjižni jezik in temelj za razvoj prave književnosti.
Zaradi izrazito verske usmeritve je bila ta književnost v glavnem poučna in praktično
uporabna za cerkvene namene. Samo v nekaterih zvrsteh se je premikala v polliterarno
območje.
Slovenci smo z reformacijo dosegli stik s sočasnim evropskim razvojem, vsaj cerkveno–
političnim, če ne še literarno–umetniškim.
Protestantska književnost 16. stol. je bila večidel prevodna. Sestavljali so jo v glavnem
prevodi Svetega pisma, katekizmov, pridig itd. iz nemščine. Vendar so nastajala že tudi
izvirnejša besedila. Slovenski protestanti so nemške izvirnike dopolnjevali in jim dodajali
izvirne uvode, vendar so bili pogosto napisani v nemščini.
Glavni slovenski protestantski pisci
Primož Trubar (1508 – 1586)
je najpomembnejši predstavnik protestantizma. Kot pregnanec se je zatekel v Nemčijo in
kot zaprisežen protestant leta 1550 napisal prvi slovenski knjigi ABECEDNIK in
KATEKIZEM. Napisal je 22 knjig v slovenščini in dve v nemščini.
Adam Bohorič (1520 – 1598)
se je ukvarjal s pisanjem abecednikov, slovarjev in slovnice. Najpomembnejša je slovnica
Articae Horulae – Zimske urice, ki predstavlja prvo slovensko slovnico. Izšla je leta 1584.
Pisana je na osnovi latinske slovnice in v latinščini. Pomemben je predgovor, ki ima
domoljubno tendenco. Bohorič je uzakonil Trubarjev črkopis s Kreljevimi popravki. Črkopis
se imenuje bohoričica.
Sebastijan Krelj (1538 – 1567)
je obvladal veliko jezikov. Njegovo najbolj znano delo je Otročja biblija (1566).
Jurij Dalmatin (1547 – 1589)
je leta 1584 prevedel Biblijo. Izšla je v Wittenbergu v 1500 izvodih. Postala je temeljno
delo Slovencev.
BAROK (17. in prva pol. 18. stol.)
Barok je umetnostna smer (portugalsko barocco pomeni nepravilni, podolgovati biser pa
tudi pretirano ali popačeno), za katero je značilen nabrekel, pretiran, izumetničen slog, ki
se v književnosti kaže kot gostobesednost oz. preobloženost jezika.
Barok ni ustvaril književnosti v pravem pomenu besede, pomenil je le nov razmah
cerkvenega slovstva, ki je ljudsko slovstvo potisnilo v ozadje.
SVETOKRIŠKI, NA NOVIGA LEJTA DAN
Janez Svetokriški (1647–1714), življenje in delo
Rodil se je z imenom Tobija Lionelli v Križu v Vipavski dolini. Kot pridigar je deloval na
Kranjskem, Štajerskem, Primorskem in na Hrvaškem. Napisal je pet knjig, v katerih je
izdal svoje pridige pod skupnim naslovom Sveti priročnik (Sacrum promptuarium). Teh
pridig je bilo 233, vsega skupaj 3000 strani. Janez Svetokriški je najimenitnejši pisatelj v
dobi baroka, ker je prvi gojil cerkveno govorništvo. Izstopa zlasti z obsegom, vsebino in
slogom svojega dela in je prekosil vse takratne slovenske književnike.
Odlomek
Zdaj pak bom tem zakonskem čast sturil, dokler njih stan je en častiti stan ... Inu dokler
zakon dvej peršoni zapopade, morem tedaj dva faconetelna taistom šenkat, eniga možu,
tiga drugiga ženi. Inu ravnu imam en par, katera gvišnu se bosta dobru rajmala tem
zakonskem. Zamerkajte!
V Rimi en gospud je bil poslav svoji navesti en lep faconetel, v katerem z zlatimi židami je
bila podoba cesarice Livije štikana inu poleg enu goreče srce, nad cesarico pak so bile le–te
besede zapisane Si tu sic. Nevesta prajme ta faconetel ter precej zamerka, kaj pomeni,
namreč če ona bo taku dobra inu potrpežliva kakor cesarica Livija, de on jo bo lubil iz srca.
26
Zakaj od le–te cesarice se bere, da nihdar cesarju Avgustu, svojmu možu, se nej zamirila
ali eno zuper besedo rekla, desilih je vejdla, de k drugem ženam je hodil; inu kadar so
prišli takoršne reči pravit, nej hotela pošlušat, temuč je moža zagovarjala inu pruti njemu
se izkazala, kakor de bi neč za le–tu ne vejdla. Zatoraj tudi cesar nej nihdar Liviji obene
reči odpovedal. Ta nevesta le–tu vse dobru zgrunta s tiga faconetelna inu hitru začne en
faconetel štikati ter v taistem sturi podobo Sokrata, filozofa, inu poleg njega enu goreče
srce ter na Sokrata zapiše le–te besede: Et tu sic, ter ga pošle svojmu ženinu. On ga začne
premišlovati ter zastopi, kaj pomeni, namreč de če ona ima biti kakor Livija, on ima biti
kakor Sokrates, kateri je imel takoršno potrpežlivost s svojo hudo inu tagotno ženo, de vus
volni svejt se čudi, zakaj nihdar ji nej ene hude besede rekel, ampak vse s smeham je
prenesel, inu kadar jo nej mogel z dobro besedo potolažit, se je s hiše pobral; inu en dan,
kadar je s hiše šel, da bi nje nespametne besede ne slišal; ona se razjezi ter popade
posodo, katera ponoči se nuca, ter teče na oknu inu taisto rezlije na moža. Sokrates gori
pogleda ter s smehom k ženi reče: »Moja Ksantipa, jest sem dobru vejdil, de po tokršnem
strašnem grmejnom se bo dež ulil, ali dobru zame, de nej toče.« Ženin vse le–tu dobro
premisli ter pravi: »Moja nevesta ima prav, zakaj če jest hočem, da bi ona Livija bila, jest
tudi imam Sokrates biti inu v tej viži ne bo nihdar hude besede vmej nama: oku ona bo
meni zanašala, jest pa nji.«
Nastanek
Ker je bil Svetokriški dober govornik, so ga mnogi duhovniki prosili, naj jim posodi svoje
pridige ali naj jih da natisniti. V Svetem priročniku so pridige za nedelje, praznike in za
razne priložnosti. Prva dva zvezka sta izšla v Benetkah, ostali v Ljubljani.
Pridiga Na noviga lejta dan (odlomek) je sestavljena iz treh zgodb:
1. Zgodba o Liviji in njenem možu, ki je podvojena s sklicevanjem na razmerje med
Sokratom in Ksantipo. Je okvirna zgodba. Vanjo je že položena vodilna misel, nauk, ki naj
bi si ga zapomnili poslušalci: mož in žena morata biti drug do drugega strpna in
potrpežljiva.
2. Zgodba o drozgih oziroma kosih.
3. Zgodba o malovrednem možu.
Druga in tretja zgodba skušata ta nauk podkrepiti s primerom, pri čemer je prvič poudarek
na ženski in drugič na moški neustreznosti. Odlomek torej trikrat variira isto misel, ki jo na
koncu kompozicijsko učinkovito zaokroži, vpleta resnične in izmišljene zgodovinske osebe
in dogodke, zraven navaja latinske izreke iz Svetega pisma in se obrača na poslušalce z
živahnim smislom za praktično, konkretno stvarnost.
Snov za svoje govorne nastope je sistematično nabiral iz tedanjih latinskih in italijanskih
priročnikov, tej snovi pa je dodajal bogata osebna opažanja in govorniški talent.
Motivno-tematska interpretacija
V njegovih pridigah odmevajo veliki dogodki tedanjega časa, najbolj boji s Turki, kuga in
lakota. Marsikaj izvemo o cerkvenih razmerah, o bratovščinah, romanjih in praznikih.
Uporablja izraz Slovenec ali Slavus in pridevnik slovenski, prav redko Kranjec ali
Carniolicus.
Socialnih razmer se je dotaknil le na splošno s pripovedovanjem o slabih časih. Drugače se
kaže pravičnega do vseh stanov, a daje seveda prednost duhovnikom in plemičem. Kakor
njegovi sodobniki veruje v coprnice in popisuje, kako se duhovnik žrtvuje pri preganjanju
toče in nevihte.
Jezikovno-slogovna analiza
Skoraj vse pridige so sestavljene po enotnem obrazcu. V začetku je tema povezana s
snovjo iz vsakokratnega evangelija ali lista, nato pa na to temo naveže osrednjo idejo
pridige. V sredini besedila idejo razpleta in ilustrira s številnimi zgodbami, primeri,
novelističnimi anekdotami, legendami. Včasih je ves srednji del variacija na eno samo
snov. Sklep pridige prinaša povzetek glavne ideje. Gradivo je oblikoval spretno in slikovito
v kratkih in jedrnatih zgodbah.
Dobre nauke razlaga s primerami iz življenja v preteklosti in sedanjosti, na tujem in doma,
pripoveduje slikovito, zgovorno, z dramatičnimi poudarki, s humorjem, z mnogimi
27
latinskimi citati – skratka, v baročnem slogu. Ta ne izvira le iz pridigarske gorečnosti,
ampak kaže tudi na literarne težnje.
Svetokriški je bil načeloma proti rabi tujk in skorajda ni uporabljal italijanskih besed, je pa
veliko nemških izposojenk. Pridige je pisal v jeziku, ki se mu pozna vpliv vipavskega
narečja. Slog je prepojen z baročnimi elementi. To so nabreklost, obloženost s primeri,
alegorijami, citati, metaforami, humornimi vrivki in antitezami.
Za marsikatero pridogo je značilen humor, saj se je Svetokriški zavedal, da bo laže
pritegnil poslušalce s smešnico kot pa z resno besedo. Ves ta humor pa ni pretiran kakor
pri mnogih njegovih sodobnikih. Zaradi tega ga je mogoče imeti za najbolj izrazitega
baročnega pisca.
Eksempel (lat. = zgled, primera, ponazoritev)
Kratka pripoved z negativnim ali pozitivnim zgledom iz človeškega obnašanja – za
ponazoritev abstraktnega moraličnega ali dogmatičnega nauka po obrazcu: tako kakor
kaže ta zgodbica, se je treba (se ni treba) obnašati. Razširjen je bil že v antiki, zlasti v
sodnih govorih, v srednjem veku, v času protestantske reformacije (Trubar) in kasneje,
zlasti v baroku se je razcvetel v pridigah Janeza Svetokriškega.
Pridiga (lat. praedicare = prepričevati)
Verski ogovor za cerkveno rabo: versko vzgojen, pogosto tudi praktično poučen.
Poudarjena vzgojnost je povzročila žargonski pomenski prenos besede: vsakršno višje
intonirano, karajoče, dolgovezno opominjanje. Posebna vrsta pridige, ki se posveča
razlaganju biblije oz evangelija, je homilija (grš. = govor). Ker mora biti pridiga nazorna,
namenjena je preprostejšemu poslušalcu, je polna ponazoritev, med njimi
eksemplov/zgledov.
Vrh je pridiga dosegla okoli leta 1700. V nasprotju s preprosto obliko homilije in strogo
poučno obliko protestantskih pridig, ki niso imele veliko estetskih sestavin, so v tem času
postale pridige zanimive, vsebinsko pestre in celo zabavne.
RAZSVETLJENSTVO NA SLOVENSKEM
(2. POL. 18. STOL.)
Je oznaka za kulturno, idejno gibanje v 18. stol., ki pripravlja svet meščanski revoluciji l.
1789 (Francija). To ni splošen umetnostni slog (govorimo o razsvetljenski knjiž., ne pa o
glasbi, arhitekturi …). Idejna podlaga zanj: racionalizem (poudarjanje razuma), deizem
(Bog je ustvaril svet, a se ne vtika v njegov obstoj), empirizem (zaupanje v izkustvo, čutne
zaznave), materializem (osnova vsega je materija), utilitarizem (koristnost).
Družbene razmere po letu 1750
Razsvetljena absolutista * Marija Terezija (1740 – 1780) in Jožef II. (1780 – 1790).
Reforme Marije Terezije: sprememba državne uprave, sprememba sodstva in financ,
obvezna šolska obveznost in vojaška služba, izmera zemljišč, ocena dohodkov, davki,
razvoj trgovine in izboljšanje poljedelstva, reforme o podložništvu.
Reforme Jožefa II.: razvoj šolstva v enotnem nemškem jeziku, pospeševanje razvoja
kapitalizma in kmečke proizvodnje, dopuščanje obstoja vseh veroizpovedi, patent o odpravi
podložništva.
Centralizem in germanizacija sta pri nenemških narodih v Avstriji zbudila narodno zavest in
željo po književnosti v domačem jeziku.
Kultura (preporodna prizadevanja)
Marko Pohlin, Pohlinov krožek: v njem se začne rojevati slovenska narodna zavest. Pohlin
je izdal slovnico Kranjska gramatika (1768), v kateri je pomemben uvod, ki pravi, naj se
Slovenci ne sramujejo svojega jezika.
Pisanice: prvi slovenski zbornik posvetnih pesmi. V njem sta objavljala tudi V. Vodnik in J.
D. Dev, ki je bil urednik.
*
Absolutizem: popolna centralizacija oblasti.
28
Žiga Zois, Zoisov krožek: Baron Žiga Zois je bil središčna oseba slovenskega
razsvetljenstva, organizator, mentor, kritik in usmerjevalec. Okrog sebe je zbral sodelavce,
ki so si prizadevali za slovnico, slovar, umetniško in poljubno književnost ter za vsesplošni
kulturni preporod.
Književnost
Do razsvetljenstva je bila pretežno cerkvena, zato je to obdobje prva faza posvetne
književnosti pri Slovencih.
Razvije se poljudnoznanstveni, časopisni in umetnostni jezik.
Književnost naj bo prilagojena manj izobraženemu bralcu – poučna, razumljiva in zabavna.
Predstavniki: Anton Tomaž Linhart, Valentin Vodnik, Blaž Kumerdej, Jurij Japelj (prevod
Biblije).
LINHART, TA VESELI DAN ALI MATIČEK SE ŽENI
Anton Tomaž Linhart (1756-1795), življenje in delo
Linhart se je rodil v Radovljici v obrtniški družini. Bil je urednik in šolski komisar, zelo
izobražen, prepričan razsvetljenec in svobodomislec, pesnik, zgodovinopisec, predvsem pa
prvi slovenski dramatik – oče slovenskega gledališča.
Napisal je komediji ali veseloigri Županova Micka (1789) in Ta veseli dan ali Matiček se
ženi (1790, prvič uprizorjena 1848).
Odlomek
PRVI AKT
Čimer na pol spravljen. Na sredi stoji velik stol za naslonit. Matiček nekaj meri po tleh.
Nežka stoji pred špeglom, slamnik in rožo na njem popravlja.
PRVI NASTOP Matiček, Nežka
MATIČEK: Devetnajst čevljev je dolgost, širokost pak šestindvajset. NEŽKA: Poglej,
Matiček, moj slamnik; tako bo lepši stal, kajne? MATIČEK: Prav lepo; ta roža tudi lepo
stoji, al lepši cvede tvojih lic
roža v mojih očeh! NEŽKA malo nazaj stopi: Kaj pak meriš, ljubi moj? MATIČEK:
Gledam, če bo postelja, katero nama je baron obljubil, dosti prostora imela.
NEŽKA: Kaj tukaj bo stala?
MATIČEK: Tukaj bo naju prebivališče.
NEŽKA: Ta ne bo pela, po nobeni ceni.
MATIČEK: Zakaj ne?
NEŽKA: Zadosti, da jaz nečem.
MATIČEK: Al se vendar pove, zakaj ne.
NEŽKA: Tudi to se ne pove.
MATIČEK: Tako je le, kadar nas žene enkrat v svojo mrežo ujamejo.
NEŽKA: Tiho bodi!
MATIČEK: Al veš, Nežka, da jaz za naprej ne bom več krtov lovil doli po vrtu? Ti boš
morala z mano drugače ravnati. Od danes tega dneva sem prvi hišni služabnik in tako
rekoč prijatelj baronov. Po tem, menim, boš vendar spoznala, da v celem gradu ni
boljšega kraja za naju dva kakor tukaj v sredi med baronom in gnadljivo gospo. Kadar
gospo ponoči, postavim, trebuh boli in zvonček zapoje, tri stopinjice storiš - frk! - in
notri boš. Kadar gospod mene hoče in zvonček zapoje, dvakrat skočim - frk! - in pri
njem bom.
NEŽKA: Prav imaš! Kadar pak zjutraj zvonček zapoje in gospod tebi kako dolgo dolgo
opravilo da, on tudi tri stopinjice stori - frk! - in je pri mojih vratih, trikrat skoči, frk! MATIČEK: Kako meniš?
NEŽKA: Poslušaj!
MATIČEK: Govori za božjo voljo!
NEŽKA: Naš baron Naletel se je lepih punc tukaj okoli že naveličal; on bi se zdaj rad lepo
doma držal; al meniš pri svoji gospe? Kajpakda! - Pri tvoji ženici, ljubi moj Matiček.
Starega Žužka je najel, da bi me na njegovo plat spravil.
MATIČEK: Žužek! Ta prekleti Žužek! Če mu reber ne polomim NEŽKA: Ali si kdaj mislil, da bo on meni doto dal zavoljo tvoje službe?
29
Komedija Ta veseli dan ali Matiček se ženi je nastala leta 1790 (prvič uprizorjena šele
1848 v Novem mestu) in je predelava Beaumarchaisove komedije Figarova svatba. Linhart
je dogajanje iz Španije prenesel na Gorenjsko, nastopa manj oseb, poleg tega pa ne gre za
visoko plemstvo, ampak za kranjskega podeželskega barona.
V komediji prevladujeta situacijska in značajska komika.
Jezik je preprost, razumljiv, tekoč.
Ideja: nasprotje med lahkoživim, pokvarjenim plemstvom na kranjskem ter preprostim,
bistroumnim podeželskim prebivalstvom (Matiček, Nežka).
Zgodba
Prizorišče komedije je grad na Gorenjskem. Matiček je graščinski vrtnar in Nežka hišna pri
baronu Naletelu. Baron je Matička povišal v prvega služabnika. Matiček in Nežka se
pripravljata na poroko in si urejata bodoče stanovanje – sobo med gospodovo in gospejino
spalnico. Baron je velik ljubitelj žensk. Nežka pove Matičku, da jo hoče baron zapeljati.
Baron dvori tudi županovi hčerki Jerici, zato napodi z gradu študenta in svojega varovanca
Tončka.
Tudi Tonček ima rad ženske, tako dvori Jerici in baronici. Tonček se z gradu odpelje,
vendar se po Matičkovem nasvetu skrivaj vrne.
Zaradi davnega dolga grozi Matičku tožba stare Smrekarice. Bolj kot s tem se ukvarja z
mislijo, kako bi razkril barona.
Nežka pove baronovi ženi, da jo je hotel baron zapeljati. Matiček obema razkrije svoj
načrt: v baronu bo zbudil ljubosumje, tako da bo gospo obiskal neki gospod. Nežka naj
gospodu baronu napove zmenek na vrtu, kamor bi namesto nje odšel preoblečeni Tonček.
Baron postane pozoren na ženo. Gospo hoče obiskati v trenutku, ko z Nežko preoblačita
Tončka. Tonček skoči skozi okno. Baron je vesel, da v sobi ni neznanega gospoda, ampak
le Nežka. Baronici se opraviči. Gospa se odloči, da bo Nežko na zmenku nadomeščala kar
sama. Matiček ne ve za spremembo načrta.
V graščinski pisarni poteka sojenje Matičku. Glavni sodnik je baron, pomagajo pa mu
njegov pomočnik Žužek, advokat Zmešnjava in pisar Budalo. Proti Matičku je vložena
tožba, ker ni vrnil denarja Smrekarici, zdaj že priletni ključarici na gradu na Dolenjskem.
Pogodba ga zavezuje, da se mora poročiti z njo. To bi baronu zelo ustrezalo, saj bi tako
lažje prišel do Nežke. Med sojenjem ugotovijo, da je Smrekarica Matičkova mati, Žužek pa
njegov oče.
Nežka obljubi Matičku, ki postaja nezaupljiv, da ne bo šla na zmenek z baronom. Na
zmenek bo šla baronica v njeni obleki, saj hoče osmešiti nezvestega moža.
Zvečer nastane prava zmeda: baronica in Nežka sta zamenjali oblačila, Tonček dvori
baronici, misleč, da je Nežka, baron dvori svoji ženi, misleč, da je Nežka, Matiček dvori
Nežki, misleč, da je baronica.
Matiček prvi spozna prevaro. Baron išče svojo ženo, prepričan, da jo je videl z ljubimcem.
Na koncu ugotovi, da ni nihče od prisotnih njegova žena, saj se pojavi prava baronica.
Baron je osramočen. Vsem je odpuščeno.
Matiček in Nežka se poročita, dobita kar trikratno doto, poročita pa se tudi Smrekarica in
Žužek.
Značilnosti
Linhart je kritičen do nekaterih pojavov v tedanji družbi, in sicer:
- moralne pokvarjenost plemstva,
- nazadnjaškega uradništva, ki nasprotuje razsvetljenskim reformam in šolam,
- nepoštenega sodstva (plemič je tožnik in sodnik),
- nemščine kot uradnega jezika.
Matiček pooseblja razsvetljenske vrednote in ideje: pamet oz. razumnost, iznajdljivost,
pogum, samozavest, naravnost, željo po preprosti življenjski sreči, do katere ima vsakdo
pravico.
Komedija ali veseloigra
Komedija je klasična igra z veselo vsebino. Njen cilj je zbujati smeh, nasprotja v njej so
rešljiva. Navadno ima satirično ost, se komično zaplete in srečno razplete. Hoče vzgajati in
30
zabavati. Uprizarja vsakdanje življenje in njegove napake, ki se jim smeje in jih obravnava
kot del človekovega značaja. Rada šiba gospodarske, socialne in kulturne razmere.
Vrste komičnosti
− Telesna komičnost se kaže v raznih telesnih nenormalnostih (Budalovo jecljanje).
− Besedna komičnost nastane s posebno uporabo jezika: osebe imajo smešna imena
(Zmešnjava, Naletel).
− Situacijska komika sloni na presenečenjih, zamenjavah, nesporazumih (gospa je
preoblečena v Nežko).
− Značajska komičnost izvira iz smešnosti junakovega značaja (baronova nezvestoba in
hkrati njegovo ljubosumje).
VODNIK, DRAMILO
Valentin Vodnik (1758-1819)
Vodnik (1758-1819) se je rodil in umrl v Ljubljani. Po gimnaziji je študiral filozofijo in
teologijo. Postal je duhovnik in deloval v več krajih. 1804 je bil odvezan redovniških obljub.
Navduševal se je nad Napoleonovimi Ilirskimi provincami, zaradi česar je bil po vnovični
vzpostavitvi avstrijske oblasti predčasno upokojen. Je prvi pomembnejši slovenski pesnik
(zbirka Pesme za pokušino, 1806), slovničar (prva slovnica v slovenskem jeziku Pismenost
ali gramatika za perve šole), narodni preroditelj, urednik (izdajal prvi slovenski časopis
Lublanske novice, uredil Veliko in Malo pratiko, izdal Kuharske bukve), učitelj in prevajalec
(prevod knjige Babištvo).
Odlomek
Slovenc, tvoja zemlja je zdrava
in pridnim nje lega najprava.
Pólje, vinograd,
gora, morjé,
ruda, kupčija
tebe rede.
Za uk si prebrisane glave
pa čedne in trdne postave.
Išče te sreča,
um ti je dan,
našel jo boš, ak
nisi zaspan.
Lej, stvarnica vse ti ponudi,
iz rok ji prejemat ne mudi!
Lenega čaka
strgan rokav,
palca beraška,
prazen bokal.
O pesmi
Najprej je bila (brez naslova) objavljena v Veliki pratiki, 1795. Nato jo je Vodnik objavil v
svoji pesniški zbirki Pesme za pokušino, 1806. Takrat jo je tudi naslovil Pesma na moje
rojake. Naslov Dramilo je poznejši.
V 1. kitici pesnik Slovencem pove, kakšna je njihova dežela: ima dobro lego in pridnim
ponuja veliko možnosti za preživljanje: polja, vinograde, gozdove, rudnike, morje ...
V 2. kitici nagovarja Slovenca samega in zapiše, kako ga on doživlja: kot bistrega, lepega
in zdravega in kot človeka, ki mu je sreča naklonjena, če se le malo potrudi zanjo.
V 3. kititi poveže sporočilo prvih dveh: kar ti narava daje in vse tisto, kar je v tebi, ti
omogoča lepo življenje, vendar bo ta cilj dosežen samo z delom in pridnostjo.
Poleg sinekdohe Vodnik uporablja še druga pesniška sredstva: nagovor {Krajnc! toja
zemla je zdrava /.../), stalna rekla (/.../ leniga caka / stergan rokal, / palca beraška, /
31
prazni bokal), poosebitev (/.../ ruda, kupčija / tebe rede /.. ./ iše te sreča /.../),
brezvezje (/.../ ruda, kupčija / tebe rede/.../).
Razsvetljenske ideje
Pesem je poučna, vzgojna, z njo želi pesnik predramiti/prebuditi (= budnica) rojake;
nagovarja jih k pridnosti, razumnemu ravnanju, izrabi bogatih naravnih danosti, zato da bi
čim lažje in bolje živeli. Ovir za človekovo srečo, razen lenobe, pesnik ne vidi, njegov
pogled na človekovo bivanje je optimističen: življenje je obvladljivo, če je le človek delaven
in ravna razumno. Te misli so razsvetljenske, povezane so tudi z drugimi razsvetljenskimi
idejami: s težnjo po čim širši izobrazbi vseh ljudi in z vero v moč človekovega razuma.
Alpska poskočnica
To je posebna oblika verza in kitice, ki je napisana v plesnem ritmu - tričetrtinski
takt - (ljudski ples štajeriš). Vodniku je bila znana iz ljudskega slovstva. Dramilo
sestavljajo tri šestvrstične kitice z različno dolgimi verzi. Stopici sta amfibrah (U-U) ali
daktil (-UU), ki ustvarjata živahen ritem. Shema rime je: a a b c d c (a je ženska, c je
moška).
Sinekdoha
Sinekdoha ali zamenjava je vrsta metonimije, pri kateri zamenjamo celoto z njenimi
deli. Pri Vodniku opazimo naslednji dve vrsti zamenjave: ednina namesto množine:
Krajnc! Toja zemla je zdrava /.../ leniga čaka; ter del namesto celote: strgan rokal
(namesto strgana obleka).
ROMANTIKA (1. POL. 19. STOL.)
Najprej se je začela uveljavljati kot predromantika v Nemčiji konec 18. stol..
Romantika je umetnostna smer od 1800 do 1830. Najprej se je pojavila v Nemčiji, skoraj
istočasno v Angliji, nekoliko kasneje tudi drugod po Evropi.
Izraz romantika izhaja iz besede romantičen, romanesken, ta pa iz besede roman, kar
pomeni nekaj izmišljenega, domišljijskega, nestvarnega in čustvenega. Tudi danes izraz
romantičen pomeni določeno življenjsko občutje, nekaj lepega, čustvenega, nenavadnega,
idiličnega.
Značilnosti
Romantika nasprotuje razsvetljenski miselnosti in poudarjanju razuma.
Poudarja človekovo notranjost, čustva, strasti, razpoloženje (osebna izpoved).
Umetnost ni več poučna, razumska, ampak svoboden izraz domišljije, čustvovanja in
notranje lepote.
Romantični junak
− plemenit, lep
− notranje bogat
− ustvarjalen, estet
− zanj je značilno melanholično romantično življenjsko občutje, pesimizem,
sentimentalizem oz. čustvena preobčutljivost
− vzrok za tako občutje je razkol med idealom in stvarnostjo, spoznanje, da stvarnost ni
idealna, ker človek v njej ne more uresničiti svojih želja, hotenj
− to spoznanje človeku prinaša obup, razočaranje, trpljenje (svetobolje), zato je sprt z
družbo, zateka se v sanje, preteklost, pravljičnost, naravo, domišljijski svet
− s pomočjo domišljije se dvigne v idealni svet, v katerem se uresničujejo vrednote, kot
so ljubezen, pravica, svoboda (posameznika, naroda, svoboda umetniškega
ustvarjanja)
Literarne zvrsti in vrste ter predstavniki
Lirika: Leopardi, Lamartine, Musset, Heine, Puškin, Lermontov.
Epika v verzih in prozi: Hugo, Manzoni, Byron, Scott, Puškin, Macha.
Dramatika: Hugo, Musset, Puškin, Lermontov.
32
ROMANTIKA NA SLOVENSKEM (1830–1850)
Čas
Romantika na Slovenskem traja od 1830, ko je Prešeren v pesniškem zborniku Kranjska
čbelica * objavil žalostinko Slovo od mladosti, ki je prva Prešernova tipično romantična
pesem, in traja do leta 1848, ko se zgodi marčna revolucija.
Zgodovinske in kulturne okoliščine
Prva polovica 19. stol. je bila v znamenju Metternichovega absolutizma, popolne oblasti
Avstrije, ki ni dovoljevala nikakršne svobodomiselnosti in nacionalnega delovanja.
Konservativno je želela ohraniti stare fevdalne razmere. Absolutizem je podpiralo
plemstvo, cerkev, vojska in uradniki; veljalo je geslo »Vse za vero, dom, cesarja«.
Napoleon je postal cesar, premagal je Avstrijce in leta 1809 ustanovil Ilirske province. Leta
1815 je doživel poraz pri Waterlooju. Velesile Avstrija, Prusija in Rusija so ustanovile
zvezo, sveto alianso. Po Evropi pa so se leta 1820 začele revolucije, nastopila je
gospodarska kriza, izbruhnila marčna revolucija v »ječi narodov« - Avstriji. Že avgusta
1849 je bila revolucija dokončno zadušena z Bachovim absolutizmom, ki je trajal dobrih 10
let. V Sloveniji je zavladalo popolno kulturno in politično mrtvilo ter najhujše narodnostno
in gospodarsko zatiranje. Šele 1860, v času ustavne dobe, ko je Avstrija postala zvezna
država, so se razmere izboljšale: nastopila je doba čitalnic in taborov. Slovensko ozemlje
je bilo razdeljeno na 3 gubernije (Ljubljansko, Tržaško in Graško), ti pa na kresije in
okraje. Uradni jezik je bil nemški, čeprav se je uporabljal tudi slovenski. Narodnostna
zavest je bila šibka, lahko pa se je začela krepiti le s pomočjo kulture, kajti slovensko
politično življenje še ni bilo razvito.
Dva različna pogleda na jezik in literaturo
Kopitar
− leposlovje kot del verske, narodne in moralne vzgoje za ljudstvo (Cigler, Slomšek,
Bleiweis)
− jezik naj bo preprost, razumljiv, omejen na potrebe preprostega človeka, kmeta
(zgled: srbska ljudska poezija – Karadžić)
− prizadevanja za nov črkopis (metelčica)
Čop, Prešeren, čbeličarji
− leposlovje kot visoka umetnost: umetnik kot vzvišeni poslanec – romantično
pojmovanje življenja, naroda
− približevanje evropskim literaturam, ne pa ljudskemu pesništvu – literatura za
izobraženca
− uvajanje romanskih pesniških oblik (sonet, stanca, tercina, glosa…)
− kultiviran jezik za izobraženega bralca (uvajanje intelektualne, antične, biblijske
metaforike)
Ta dva pogleda sta se najizraziteje soočila v abecedni vojni oz. črkarski pravdi leta 1833.
Kopitar, Dajnko in Metelko so zagovarjali metelčico in dajnčico, Prešeren, Čop, Zupan in
Murko pa bohoričico. Zmagala je bohoričica oz. gajica.
FRANCE PREŠEREN (1800–1849)
Življenje
Bil je kmečki sin iz Vrbe na Gorenjskem, po poklicu pravnik – odvetnik. Služboval je v
Ljubljani. V letih 1832–1846 je večkrat prosil za samostojno odvetniško mesto, vendar ga
je dobil šele po šesti prošnji leta 1846, saj tedanje oblasti niso bile naklonjene njegovi
svobodomiselnosti in narodni zavednosti. Šele zadnja leta je imel svojo pisarno v Kranju,
kjer je tudi umrl.
Prešernov pesniški razvoj
− Mladostno obdobje (1824-1827)
V tem obdobju je še sledil starejšim vzorom, pisal je lahkotne prve ohranjene pesmi,
Krajnska čbelica je bila zbornik slovenske romantike. Izšla je petkrat: 1830, 1831, 1832, 1834 in 1848. Glavni
urednik je bil Miha Kastelic, glavni pesnik France Prešeren.
*
33
ljubezenske pesmi. Njegov pogled na življenje je včasih ironičen
in zabavljiv, vendar v glavnem optimistično pritrdilen. Zanimajo
ga predvsem ljubezenska doživetja, v širše teme miselnega,
narodnega ali političnega sveta se še ne spušča.
− Zrelo obdobje (1824-1840)
Prešeren preide v romantiko, njeno estetiko, življenjska
pojmovanja in stilno usmeritev. Vsebinsko to pomeni nove teme:
visoko "romantično" ljubezen, življenjski pesimizem zaradi
nasprotij med socialnimi, moralnimi, narodnimi ideali in
stvarnostjo, obup, resignacijo, umik v prepričanje, da je poezija
edina vrednota, ki lahko človeku pomaga vzdržati v skrajnem
obupu. V oblikovnem pogledu je za obdobje značilna uporaba
romanskih pesniških oblik, deloma celo orientalske gazele. V teh
letih je Prešernova poezija dosegla klasično raven: v sebi
združuje življenjsko najvišje, duhovno pomembne teme z
dognano obliko, tudi s težkimi, zapletenimi kitičnimi in verznimi
vzorci, ki so nosilci močnih estetskih učinkov.
− Pozno obdobje po 1840
Pesnik se po hudi življenjski krizi umiri, zateče se k preprostim
kitičnim oblikam. Opustil je tudi visoke "romantične" teme, zlasti
idealno ljubezen, in se posvetil konkretnejšim, bolj vsakdanjim
stvarem. Po glavnih potezah je še vedno romantik, samo da je
njegov življenjski pogled včasih ostrejši ali pa bolj umirjen,
pogosto razumevajoč, včasih humoren.
Povodni
Zvezdogledam,
Dekletam
mož,
Slovo
od
mladosti,
Sonetje
nesreče,
Sonetni venec, Gazele,
Glosa, Krst pri Savici,
Pevcu
Zgubljena
vera,
Neiztrohnjeno srce, V
spomin
Andreja
Smoleta, Zdravljica, Kar
je, beži
PREŠEREN, SONETNI VENEC
Sonet (kot pesniška oblika) in sonetni venec
Sonet in sonetni venec kot literarno vrsto je izoblikovala renesansa.
__________________a
__________________b
Sonet je lirska pesniška oblika.
__________________b kvartina
Poleg dvodelne zunanje zgradbe je praviloma
__________________a
takšna tudi notranja. Dvodelna je tudi značilna
razvrstitev rime – oklepajoča, verižna (glej
__________________a
skico).
__________________b
__________________b kvartina
__________________a
__________________c
__________________d
__________________c
tercina
__________________d
__________________c
__________________d
tercina
Sonetni venec je ciklična povezava sonetov. Konec se združi z začetkom po vsebinski in
oblikovni plati.
Prešernov Sonetni venec
Zgrajen je iz 14 sonetov – toliko verzov ima tudi sonet – in petnajstega mojstrskega
soneta ali magistrala. Vsak venčni sonet je v sonet "razširjen" verz ključnega
magistralnega soneta, ki predstavlja zaključni, 15. sonet – Magistrale. Magistrale ima
akróstih (pesniška igra, kjer pesnik z začetnimi črkami zaporednih verzov izrazi posvetilo) –
Primicovi Julji.
34
Sonetni venec
je prvič izšel v Ilirskem listu leta 1834. V Prešernovem pesništvu zavzema posebno mesto,
saj so v njem na najbolj viden način sklenjene tri teme njegove pesnjenja *.
"Najpomembnejši" soneti
1.
Poet tvoj nov Slovencam venec vije,
'z petnajst sonetov ti tako ga spleta,
de »magistrale«, pesem trikrat peta,
vseh drugih skupej veže harmonije.
Iz njega zvira, vanjga se spet zlije
po vrsti pesem vsacega soneta;
prihodnja v prednje koncu je začeta;
enak je pevec vencu poezije:
vse misli zvirajo 'z ljubezni ene,
in kjer ponoči v spanji so zastale,
zbude se, ko spet zarja noč prežene.
Ti si življenja mojga magistrale,
glasil se 'z njega, ko ne bo več mene,
ran mojih bo spomin in tvoje hvale.
7.
Obdajale so utrjene jih skale,
ko nekdaj Orfejovih strun glasove,
ki so jim ljudstva Tracije surove
krog Hema, Rodope bile se vdale.
De bi nebesa milost nam skazale!
Otajat' Kranja našega sinove,
njih in Slovencov vseh okrog rodove,
z domačmi pesmam' Orfeja poslale!
De bi nam srca vnel za čast dežele,
med nami potolažil razprtije
in spet zedinil rod Slovenš'ne cele!
1. sonet
je uvodni sonet. Pesnik razloži zgradbo
("pesem trikrat peta" **) in pove, komu je
pesnitev namenjena. Taka, kot je zgradba
tega cikla, je tudi pesnikova ljubezen do
Julije, ki ji je cikel posvečen (Julija Primic –
Prešernova nikoli izpolnjena ljubezen in
njegov pesniški ideal) – »…vse misli zvirajo z
ljubezni ene…«. Ljubezenska vsebina prvega
soneta
je
v
duhu
petrarkizma
–
poveličevanje izvoljenega dekleta, čaščenje
njene lepote… Vendar pa je opazen premik
od ljubezni k poeziji, ki ga nakazuje beseda
enak v zadnji vrstici druge kitice. S temo
pesništva se sonet začenja in tudi konča.
Prešeren v zadnji tercini predstavi poezijo
kot vrednoto, ki bo obstajala dlje kot on in
njegova izvoljenka.
7. sonet
uvaja motiv orfejstva, pesnikovo željo po
slovenskem Orfeju, katerega naloga bi bila:
− vneti srca za čast dežele
− premagovati sovraštvo
− združiti slovenstvo.
Podobno kot je Orfej s svojo pesmijo pomiril
divja traška plemena in jih združil v slogi, bo
tudi Prešeren s svojo poezijo združil
Slovence v novi ljubezni do domovine in
narodne omike. Tu gre za izpostavljeno
vlogo ter poslanstvo romantičnega pesnika.
De b' od sladkote njega poezije
potihnil ves prepir, bile vesele
viharjov jeznih mrzle domačije!
8.
Viharjov jeznih mrzle domačije
bile pokrajne naše so, kar, Samo!
tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo,
pozabljeno od vnukov veter brije.
Obložile očetov razprtije
s Pipinovim so jarmam sužno ramo;
od tod samo krvavi punt poznamo,
*
**
8. sonet
je osrednji sonet. V središču je tema naroda.
Je sonet o slovenski zgodovini – prikazuje
njeno žalostno usodo od Samove smrti
naprej in pokaže na revščino, pomanjkanje
junaških dejanj, ki so določili tudi usodo
slovenske kulture in pesništva.
Prešeren povezuje slovensko zgodovino s
slovensko književnostjo. Ker ni bilo velikih
Neposredna vzpodbuda za nastanek tega dela je bilo Prešernovo srečanje z Julijo Primic in zaljubljenost vanjo.
Magistrale je trikrat peta pesem. To pomeni, da je prvi verz magistrala prvi verz prvega soneta ter zadnji verz
štirinajstega soneta oz. zadnji verz prvega soneta je prvi verz drugega soneta in drugi verz magistrala itd.
35
boj Vitovca in ropanje Turčije.
Minuli sreče so in slave časi,
ker vredne dela niso jih budile,
omolknili so pesem sladki glasi.
zgodovinskih dejanj, ni bilo večjih literarnih
odzivov. Naša zgodovina je žalostna in
težka, zato je tudi naše pesništvo lirsko in
otožno.
Kar niso jih zatrle časov sile,
kar raste rož na mladem nam Parnasi,
izdihljeji, solze so jih redile.
MAGISTRALE
15.
Poet tvoj nov Slovencam venec vije,
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale,
Iz srca svoje so kali pognale
Mokrocveteče rož'ce poezije.
15. sonet
Magistrale (mojstrski sonet) na kratko
povzame bistvene misli. Po nastanku je to
prvi sonet. V njem je izpovedano idejno
izhodišče Sonetnega venca (pesnikovo
poslanstvo in ljubezen).
Iz krajov niso, ki v njih sonce sije;
Cel čas so blagih sapic pogrešvale,
Obdajale so utrjene jih skale,
Viharjov jeznih mrzle domačije.
Izdihljeji, solze so jih redile,
Jim moč so dale rasti neveselo,
Ur temnih so zatirale jih sile.
Lej! torej je bledo njih cvetje velo!
Jim iz oči ti pošlji žarke mile,
In gnale bodo nov cvet bolj veselo.
Motive, teme, ideja
Prešernu je v Sonetnem vencu združil tri teme:
− ljubezen do Julije (pesniški ideal), ki zajema 2., 3., 4., 5., 10., 11., 13. in 14. sonet
− ljubezen do slovenskega naroda, ki zajema osrednje tri sonete (7., 8., 9.)
− ljubezen do slovenske poezije in kulture, ki povezuje obe prejšnji temi (1. in 15.).
Ideja Venca: podobno kot Julija ne ljubi pesnika, tako tudi Slovenci ne ljubijo svoje matere
– domovine. Sklep cikla je v ideji, da bo pesnikova ljubezen vzcvetela, ko mu bo Julija
vračala ljubezen, s svojo razmahnjeno poezijo pa bo osveščal slovenstvo, da bo vzljubilo
svoj narod.
Pesniška sredstva
− antiteza: iz njega zvira, vanjga se spet zlije
− personifikacija pojmov: skrb umira, veselje se zlije
− ukrasni pridevki: sladka harmonija, ljubezen čista, blage sapice
− prispodoba: viharjev jeznih mrzle domačije
− metafora: mokrocveteče rož'ce poezije.
PREŠEREN, ZDRAVLJICA
Prijatlji! Obrodile
so trte vince nam sladko,
ki nam oživlja žile,
srce razjasni in oko,
ki utopi
vse skrbi,
v potrtih prsih up budi!
Komu narpred veselo
zdravljico, bratje! čmo zapet'!
Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,
brate vse,
kar nas je
sinov sloveče matere!
V sovražnike 'z oblakov
rodu naj naš'ga treši grom;
36
prost, ko je bil očakov,
naprej naj bo Slovencov dom;
naj zdrobe
njih roke
si spone, ki jih še teže!
Edinost, sreča, sprava
k nam naj nazaj se vrnejo;
otrok, kar ima Slava,
vsi naj si v roke sežejo,
de oblast
in z njo čast,
ko pred, spet naša boste last!
Bog živi vas Slovenke,
prelepe, žlahtne rožice;
ni take je mladenke,
ko naše je krvi dekle;
naj sinov
zarod nov
iz vas bo strah sovražnikov!
zdravljica vaša, vi naš up;
ljubezni domačije
noben naj vam ne usmrti strup;
ker zdaj vas
kakor nas,
jo srčno branit kliče čas!
Žive naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat dan,
ko, koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan,
ko rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!
Nazadnje še, prijatlji,
kozarce zase vzdignimo,
ki smo zato se zbrat'li,
ker dobro v srcu mislimo;
dokaj dni
naj živi
vsak, kar nas dobrih je ljudi!
Mladenči, zdaj se pije
Pesem je nastala jeseni 1844, najbrž kot pesnikova reakcija na odo Koseskega ob obisku
cesarja Ferdinanda v Ljubljani.
Je prva slovenska politična pesem.
Sestavljena je iz osmih kitic in vsaka od njih ima podobo čaše – likovna pesem (carmen
figuratum).
Je zdravica, napitnica prijateljem in znancem (prva in zadnja kitica), Slovencem,
Slovenkam, slovanstvu in vsem miroljubnim narodom.
Danes je slovenska himna.
Motivi: nazdravljanje enakosti, bratstvu, svobodi, dobroti, spravi, strpnosti, prijateljstvu.
Ideja: osvoboditev vseh narodov, vsega človeštva, poziv k miroljubnemu sožitju vsega
človeštva.
PREŠEREN, KRST PRI SAVICI
Odlomek iz Krsta
Mož in oblakov vojsko je obojno
končala temna noč, kar svetla zarja
zlatí z rumenmi žarki glavo trojno
snežnikov kranjskih siv'ga poglavarja,
Bohinjsko jezero stoji pokojno,
sledu ni več vunanjega viharja;
al somov vojska pod vodó ne mine,
in drugih roparjov v dnu globočine.
Al jezero, ki na njega pokrajni
stojiš, ni, Črtomír! podoba tvoja? To noč je jenjal vojske šum vunajni,
potihnil ti vihar ni v prsih boja;
le hujši se je zbudil črv nekdajni,
ak prav uči me v revah skušnja moja,
bolj grize, bolj po novi krvi vpije,
požrešniši obupa so harpíje.
Na tleh ležé slovenstva stebri stari,
v domačih šegah vtrjene postave;
37
v deželi parski Tesel gospodari,
ječé pod težkim jarmam sini Slave,
le tujcam sreče svit se v Kranji žari,
ošabno nósjo tí pokonci gláve.
Al, de te jenja ta skeleti rana,
ne boš posnel Katóna Utikána!
Krst pri Savici
je lirsko–epska pesnitev. Prešeren jo je imenoval "povest v verzih". Prvič je izšla leta 1836.
Pobudo zanjo je predstavljala tragična smrt prijatelja in odpoved v ljubezni. Sestavljajo jo
trije deli:
− sonet s posvetilom Matiji Čopu. V njem je razložil svoje spoznanje, da je Bogomilino
krščanstvo edino zagotovilo sreče na tem svetu, toda Črtomir in z njim pesnik ne more
verjeti v iluzijo, zato mu šele smrt prinaša rešitev iz trpljenja.
− Uvod (epski, boj med pogani in kristjani, Črtomirov zunanji boj, 26 tercin).
− Krst (lirski, Črtomirov notranji boj, 53 stanc).
Uvod
Zgodba: Poganska vojska, ki jo vodi Črtomir, je obkoljena v Ajdovskem gradcu. Je v
brezizhodnem položaju, primanjkuje jim hrane. Črtomir nagovori svoje vojake, ponoči
tvegajo preboj iz trdnjave, kjer jih obkoli krščanska vojska. Vname se hud boj. Poganska
vojska je poražena, preživi le Črtomir.
Tema: poslednji boj naših prednikov za staro (pogansko) vero (zgodovinska), za
samostojnost; Valjhunovo vsiljevanje krščanske vere – zasužnjevanje.
Ideja: svobodoljubnost, zavest o pripadnosti enemu narodu (»…Največ sveta otrokom sliši
Slave…«).
Krst
Zgodba: Črtomir sam in obupan sedi ob Bohinjskem jezeru, misli na samomor, a ga
Bogomilina ljubezen od tega odvrne. Ko se srečata pri slapu Savica, izve, da se je
pokristjanila, kar je zanj veliko razočaranje. Tudi sam se pokristjani in odide po svetu
razširjat krščansko vero.
Tema: Črtomirov krst.
Ideja:
− različne interpretacije
− človek v stiski in njegovo dokončno soočenje z vero in Bogom
− življenjsko spoznanje je, da je treba vztrajati v življenjski resničnosti
Črtomir – romantični junak
v Uvodu
− je notranje skladna osebnost z jasnim
ciljem:
− mladostni ideali – svoboda, najvišja
vrednota (»manj strašna noč je v črne
zemlje krili, kot so pod svetlim soncem
sužni dnovi«) in ljubezen oz. želja po
osebni sreči;
− upanje, da se sanje uresničijo (»…Največ
sveta otrokom sliši Slave…«);
− odločen, pogumen človek, ki ve, kaj
hoče (»… za vero staršev, lepo bognjo
Živo…«):
v Krstu
− je romantično razdvojena osebnost:
− poraz doživi kot vojak (junak);
− razočaranje – Bogomila se pokristjani,
umre upanje;
− življenjsko spoznanje je vztrajati v
življenjski danosti.
EVROPSKI REALIZEM (1830–1880)
Družbene razmere
− dokončno prevlada meščanstvo, uradno ostane fevdalizem samo v Rusiji
− četrti sloj v družbeni hierarhiji so delavci – delavsko gibanje
− boj za narodne pravice
38
−
−
−
Italijani in Francozi se borijo za lastno državo
Avstrija leta 1867 postane Avstro-Ogrska (razpade po koncu 1. svetovne vojne)
na književnost vpliva tudi znanstveno–tehnološki razvoj – parna lokomotiva, prva
železniška proga, parno kolo, gramofon, telefon …
Oznaka
Izraz realizem izhaja iz lat. besed res, realis = stvar, stvaren.
Realizem je način umetniškega ustvarjanja v besedni in drugih vrstah umetnosti, ki
prikazuje vsakdanje, tipično dogajanje in ljudi v različnih časovnih obdobjih
Realizem je splošno umetnostna smer, ki v Evropi prevladuje v drugi polovici 19. stol.
(1830–1880).
Zanjo je značilno:
− realističen pogled na svet (družbene razmere, npr. kapitalizem, nastanek in razvoj
proletariata; razvoj znanosti, naravoslovnih ved, sociologije, psihologije, filozofije);
− te spremembe v stvarnosti določajo usodo družbenih skupin in posameznikov.
Snov, značilni motivi in teme
− vsakdanje življenje, resnični dogodki (meščanstvo, delavstvo, kmetstvo)
− povzpetništvo
− meščanski svet (denar)
− lažni blišč bogastva
− siromašenje plemstva
− prostitucija
− sovraštvo
− uradništvo
− zakonolom …
Vrste realizma
− romantični: v delih prisotne tudi še sestavine romantike
− objektivni: za objektivno, nepristransko, popolnoma neprizadeto prikazovanje
stvarnosti
− socialno sentimentalni: v to vrsto sodijo dela o socialno ogroženih malih ljudeh
− poetični: realistične prvine se prepletajo z idiličnimi, moralno vzgojnimi sestavinami
− psihološki: poglobljena analiza človekove duševnosti
− impresionistični: vpletanje impresionističnih postopkov v prikaz stvarnosti
− kritični: kritika sodobne meščanske družbe (značilen za večino velikih realistov)
Pripovedovalec
− vsevedni tretjeosebni
− personalni
Primerjava romantika : realizem
romantika
romantični lit. lik
navadno
izjemen,
nadpovprečen
človek, estet, duhovno bogat, ki živi
razgibano življenje
čustvo
subjektivnost
individualnost
idealizirana stvarnost
idealistična filozofija
umetnost
fantastika
izjemno
odmik v preteklost
črno–bela tehnika likov
poezija
esteticizem
realizem
realistični lit. lik
navaden, povprečen, vsakdanji človek nižjega
stanu, izobrazbe, ki živi monotono življenje
razum
objektivnost
družbenost
objektivna stvarnost
materialistična filozofija
znanost
vsakdanje, stvarno
tipično
premik v sedanjost
objektivni prikaz življenja
proza
družbena vloga književnosti
39
privzdignjen jezik, čustvenost
nepatetičen, naraven jezik
Zvrsti in vrste
Pripovedništvo (osrednja literarna zvrst)
− obsežni roman – nastanejo nove vrste romanov (družbeni, meščanski, kmečki, vojni,
cikli romanov) – roman prikazuje večje socialne skupine, sloje, družine, generacije v
različnih okoljih in daljših časovnih obdobjih;
− novela – dogodki in osebe iz sodobnega, vsakdanjega podeželskega, kmečkega in
mestnega sveta, pojavi se nov tip junaka meščanskega ali delavskega stanu.
Dramatika
− tezna drama – jasno izražena kritika obstoječe družbe, njene zlaganosti (Ibsen);
− družbenokritična drama – kritično prikazovanje socialnih in moralnih vplivov okolja na
posameznika (Ibsen, Gogolj);
− psihološka drama – osebna, moralna, erotična oz. dednostna problematika (Strindberg,
Čehov).
Predstavniki
Francozi: Balzac, Stendhal, Flaubert.
Angleži: Dickens, Thackeray.
Rusi: Gogolj, Turgenjev, Dostojevski, L. N. Tolstoj, Čehov.
FLAUBERT, GOSPA BOVARY
Gustave Flaubert (1821-1880), življenje in delo
Flaubert se je rodil v zdravniški družini v Rouenu. Študiral je pravo, vendar je moral študij
zaradi bolezni opustiti. Potem je živel na deželi in pisateljeval ter tudi potoval po svetu
(Grčija, Orient, Italija). Leta 1851 je začel pisati roman o Emi Bovary in z njim tudi
zaslovel. Umri je za možgansko kapjo.
Flaubert je pisal je romane in novele: Gospa Bovary, Vzgoja srca, Skušnjava sv. Antona,
Herodiada.
Spada med najpomembnejše predstavnike francoskega objektivnega realizma.
Odlomek
Sprva je bilo kakor omotica; videla je drevesa, pota, jarke in Rodolpha ter čutila objem
njegovih rok; listje je trepetalo okrog nje in ločje je žvižgalo v vetru.
Ko pa je ugledala svoj obraz v zrcalu, se je zamislila nad njim. Nikoli prej ni imela oči
tako velikih in črnih niti ne tako globokih. Nepopisna zarja je odevala vso njeno prikazen.
Ponavljala si je: »Ljubega imam! Ljubega!«, in slast jo je prešinjala ob tej misli, kakor
da je napočila zanjo druga, nova doba ženske godnosti. Zdaj so vendar že tudi njo čakale
ljubezenske radosti, nad katerimi je bila obupala, bližala se je vročica sreče, katero je
zaman klicala; pred njo se je odpiralo bajno kraljestvo, kjer bo vse zgolj strast, zanos in
blaznenje! Obdajala jo je višnjeva neskončnost, v mislih so se ji lesketali vrhunci čustva in
šele v daljavi, čisto spodaj v senci, v presledkih teh višin, se je prikazovala vsakdanjost.
Na misel so ji prihajale junakinje romanov, ki jih je bila brala; ta čustvena truma
prešuštnih žena ji je z mamljivimi, sestrskimi glasovi začela prepevati v spominu. Tudi ona
je zdaj postajala resničen delec teh fantazij; okušala je izpolnitev svojih dolgih mladostnih
sanj in se gledala v vlogi ljubimke, katero je nekdaj drugim tako zavidala. Drugače pa jo je
navdajalo maščevalno zadoščenje. Mar ni bila dovolj pretrpela? Toda zdaj je slavila zmago;
tako dolgo tlačena ljubezen je vsa hkrati, z veselim žuborenjem prekipevala, in Emma jo je
srebala brez kesanja, brez zmedenosti in brez nemira.
Prevedel Vladimir Levstik
Nastanek
Delo je nastalo na podlagi časopisne vesti o nesrečni usodi poročene meščanske žene. G.
Flaubert je pisal počasi, več kot štiri leta, veliko je popravljal in dopolnjeval. V svoji
dokončni podobi je roman izšel leta 1857 in se takoj uvrstil med mojstrovine, saj je
pomenil nek nov, svež veter. Bralci so si namreč želeli realističnih zgodb, ne takih z
40
izmišljenimi idealnimi junaki. Pravi preplah pa je pravzaprav zbudila že objava leto poprej v
literarnem glasilu, češ da je roman pohujšljiv, protiverski. Flaubert je zanikal, da bi šlo za
roman z resničnim ozadjem, kar je bilo nujno, če je hotel uveljaviti svoj pogled na
življenje.
Zgodba
Glavna književna oseba romana je Ema Rouault. Mladost preživi pri nunah, kjer se tudi
šola. Veliko bere, in sicer romantične romane. Življenje si predstavlja kot v romanih:
romantično, želi si globoke, strastne ljubezni, iskrenosti, dvorjenja, sreče, razburljivega
življenja. Poroči se s podeželskim zdravnikom Charlesom Bovaryjem, vendar se kmalu
začne dolgočasiti. Charles je dolgočasen, zadovoljen s tem, kar ima, obožuje ženo, vendar
je sčasoma vse manj pozoren do nje, od življenja ne pričakuje ničesar več. Ema zboli, zato
se preselita v drugo mesto. Tudi rojstvo hčerke Bertke Eme ne zapolnjuje. Spozna prvega
ljubimca - Leona. Zveza je najprej platonska. Na poljedelskem shodu spozna drugega
ljubimca - Rodolpha. Strastna zveza traja vse do odločilnega trenutka - odločitve o
pobegu. Takrat se Rodolphe prestraši in Emo zapusti. Pravzaprav jo samo izkoristi. Ema še
bolj zboli. Kasneje ponovno sreča Leona in zveza se ponovno začne. Nekaj časa je srečna,
vendar v sreči pretirava v vsem. Leona preveč utesnjuje, ga nadzira, spreminja po svojih
zamislih, on pa se temu ne zna upreti. Ema se zadolžuje, grozi ji rubež, nihče ji ne posodi
denarja, ne vidi izhoda. Ko jo zavrne tudi Rodolpho, spozna, da si mora pomagati sama.
Ema se odloči za samomor - pri lekarnarju Homaisu kupi strup za podgane in po enem
tednu umre. Charles do svoje smrti žaluje za Emo. Hčer Bertko vzame k sebi teta in jo
zaposli v predilnici.
Snov
Roman govori o nesrečni mladi ženski Emi Bovary, ki je poročena z okrožnim zdravnikom.
Živi v malomeščanskem okolju podeželja, odkoder ni poti v veliko svetlo življenje, ki si ga
tako želi. Svojo srečo skuša najti izven zakona – pri drugih moških, kar se tragično konča.
Motivi
Glavni: zakonolom
ostali: upanje v boljšo prihodnost, ljubezen, lahkomiselnost...
Osebe
Ema Bovary, glavna oseba romana, z upiranjem klavrni stvarnosti povezuje celotno
notranjo zgradbo. Ker si je idealno podobo sreče ustvarila iz kvaziromantične literature, si
kot vrhunec blaženosti predstavlja pretirano strastno ljubezen, razgibano življenje v
eksotičnih krajih, stalno viharno razodevanje čustev. Njena romantika je obsojena na
propad. Njen konec je izraz skrajnega gnusa nad svetom, ki jo preplavi ob zadnjem
zrušenju samoprevare (= deziluzija).
Emo bi lahko primerjali z Don Kihotom. Njena realnost je pridobitniško in pokvarjeno
okolje, družba, ki z bliščem shodov prikriva svojo duhovno bedo, v kateri zmaguje le lepa
in donosna laž. Je ujetnica te realnosti in svojih iluzij, v tej družbi je neuspešna,
neuresničena kot ženska. Ko pride spoznanje, da svojih mladostnih iluzij ne bo mogla
uresničiti, je njena edina rešitev umik iz tega sveta – samomor (z arzenikom).
V zvezi z Emo Bovary je tudi ideja, ki je v francoskih slovarjih dobila svoje geslo, prešla v
splošno rabo. To je BOVARIZEM. Samostalnik pomeni človekovo zmožnost stalne iluzije, da
si predstavlja stvari in sebe drugačne, kot so, torej tudi odklanjanje dejanskosti. Bovarizem
je torej neuresničljivo hrepenenje po nedosegljivem, romantično iskanje ideala in
popolnosti, ki se zaradi človeške narave in okoliščin vedno znova zruši in pušča za sabo
razočaranje. Bovarizem je tudi oblika upora proti klavrnosti sedanjosti, ki pa nas vedno
pričaka na koncu sanj kot trda streznitev. Z bovarizmom postane Ema Bovary iz
malomeščanske zdolgočasene žene podoba splošnočloveškega hrepenenja, njegovih upanj,
iluzij in razočaranj, zato vsak bralec prepozna v njej nekaj samega sebe.
= sanj ni mogoče uresničiti – življenje je v bistvu tragično (pesimističen pogled) – ljudje
smo vklenjeni v prostor in čas
41
Druge osebe so še trije moški v njenem življenju.
Charles Bovary je nasprotno od Eme oseba, ki podzavestno in srečno sprejema življenje
tako, kot je. Večinoma ga ob Eminem doživljanju stvarnosti razberemo kot
podpovprečnega, tako da šele po njeni smrti zaživi kot polna oseba in tragično umre od
ljubezni za pokojno ženo. Vendar pa kljub svoji banalnosti in dolgočasnosti ne postane tip
malomeščanskega zakonskega moža, saj je v njem ves čas mogoče slutiti globino, ki je ne
zna izraziti. Je oseba, ki je zaradi svojih nasprotij psihološko bogata in kompleksna ter
sama po sebi živa in realistična.
Leon Dupuis je v začetku Emin moški dvojnik, ki ima enake romantične predstave. Ker pa
je šibkejše narave in bolj prostaški, se brez težav odloči za malomeščansko povprečnost.
Ko se reši Eme, se poroči z neko gospodično Leokadijo Leboeuf (le boeuf = bik).
Rodolphe Boulanger, ženskar in ljubitelj velikih besed in netveganih dejanj, se romantične
strasti poslužuje kot tehnike, ki mu omogoča pot do čutnih užitkov. Gre za ženskarja, ki
uporablja najbolj obrabljene načine osvajanja in je, razen za naivno Emo, realistična
podoba klavrne degradacije velikega ženskarja.
Zgradba
a) Zunanja (poglavja): 3 deli: 1. – 9 poglavij, 2. – 15 poglavij, 3. – 11 poglavij.
b) Notranja (glede na dogajalni kraj)
dogajalni kraj
razmerje
vrh
posameznega
dela
TOSTES
Ema in Charles
ples pri vikontu
Vaubyessardu
v
YONVILLE
Ema in Rodolphe
srečanje
z
Rodolphom
na
shodu
ROUEN
Ema in Leon
Emina smrt
Objektivni realizem
Flaubert je roman napisal v slogu objektivnega realizma, brezosebno, natančno, hladno,
nepristransko, popolnoma neprizadeto. O svetu pripoveduje personalno, torej tako, kot ga
doživljajo njegove osebe (sam stopa v ozadje). Ohranja zgolj videz resničnosti. Resnica je
pomembnejša kot lepota.
Pripovedna tehnika
O dogodkih in ljudeh ne pripoveduje več kot vseveden pripovedovalec, ampak podaja
dejanja in prizore, ki jih doživljajo literarne osebe takorekoč skozi njihovo zavest. Primer: v
opisu poljedelske proslave beleži vtise – govore, pogovore, vidne podobe – kot se mešajo v
zavesti glavnih oseb oz. nekoga, ki je bil v njihovi neposredni bližini. Ta tehnika je blizu
impresionizmu (s svojim beleženjem sprotnih in hkratnih subjektivnih, vidnih in slušnih
impresij).
DOSTOJEVSKI, ZLOČIN IN KAZEN
Fjodor Mihajlovič Dostojevski (1821-1881), življenje in delo
Dostojevski se je rodil v zdravniški družini v Moskvi. Obiskoval je vojaško šolo in bil eno
leto poročnik. 1849 je bil zaradi sodelovanja v revolucionarnem krožku obsojen na smrt,
potem pa pomiloščen na štiri leta prisilnega dela v Sibiriji. V Peterburg se je smel vrniti
šele po desetih letih. Zaradi dolgov je moral pobegniti v tujino, kjer je podlegel igram na
srečo. Vse življenje je trpel zaradi epilepsije. Umri je v Sankt Peterburgu. Je najvidnejši
predstavnik psihološkega realizma. Med najpomembnejša dela sodijo romani Zločin in
kazen, izšel 1866, Ponižani in razžaljeni, Bratje Karamazovi, Idiot, Besi in povesti Dvojnik
ter Zapiski iz mrtvega doma.
Odlomek
Proti večeru nenavadno vročega dne v začetku julija je prišel neki mladenič iz svoje
kamrice, ki jo je imel v podnajemu v S-i ulici, in počasi, kakor da omahuje, odšel proti Kemu mostu.
Imel je srečo, da ga na stopnicah ni zalotila gospodinja. Njegova podstrešna kamrica v
visoki štirinadstropni hiši je bila bolj podobna omari kakor stanovanju. Gospodinja, ki mu jo
je oddajala s hrano in postrežbo, je stanovala nadstropje niže v posebnem stanovanju, in
42
vsakič, ko je šel ven, je bil primoran iti mimo gospodinjine kuhinje, ki je bila skoraj
zmerom na stežaj odprta na stopnice. In mladeniča
je vsakič, ko je šel mimo, navdajal moreč in strahopeten občutek, ki se ga je sramoval in
se zaradi njega namrgodil. Gospodinji je dolgoval precejšnjo vsoto in se jo je bal srečati.
Ne da bi bil tako bojazljiv in preplašen, ravno narobe; vendar je bil že nekaj časa v
razdražljivem in napetem stanju, podobnem melanholiji. Tako zelo je šel vase in pretrgal
stike z vsemi, da se je bal kar vsakega srečanja, ne le srečanja z gospodinjo. Pestila ga je
revščina; a zadnje čase ga ni več mučil niti težaven položaj. Vsakdanja opravila je povsem
opustil in se z njimi ni hotel več ukvarjati. Pravzaprav se tudi gospodinje ni nič bal, čeprav
bi ta snovala zoper njega še take naklepe. Toda ustavljati se na stopnicah in poslušati vse
mogoče mar- nje o vseh teh vsakdanjih bedarijah, ki mu niso nič mar, vse te očitke zaradi
plačila, grožnje, pritožbe, pri tem pa se še sam izmotavati, opravičevati in lagati - to pa ne,
že rajši kakor mačka smukne po stopnicah in jo pobriše, ne da bi kdo opazil.
A ko je to pot stopil na ulico, je strah pred srečanjem z upnico osupil celo njega
samega.
Kakšne tvegane zadeve se lotevam in se hkrati bojim takih malenkosti! je pomislil in se
čudno nasmehnil. Hm ... da ... vse je v človekovih rokah in vse mu uide izpred nosu samo
zaradi njegove bojazljivosti ... to je že aksiom ... Česa neki se ljudje najbolj bojijo? Novega
koraka, nove, lastne odločitve se najbolj bojijo ... Sicer pa preveč blebetam. Zato tudi nič
ne delam, ker blebetam. Čeprav je nemara tudi tako: blebetam zato, ker nič ne delam.
Blebetati sem se naučil zadnji mesec, ko sem cele dneve ležal v čumnati in premišljeval ...
o zlatih časih. No, čemu zdaj grem? Sem mar zmožen tega? Mar je to resno? Sploh ni
resno. Prijelo me je pač, da pozabavam samega sebe; igrica! Da, nemara je res igrica!
Prevedel Marjan Poljanec
Psihološki realizem
Psihološki realisti se veliko ukvarjajo z analizo človekove notranjosti (zunanja objektivna
resničnost ni več v ospredju), vzroke in posledice usodnih odločitev pa iščejo v dejanjih
nenavadnih, celo patoloških posameznikov. Zanimajo jih protislovne osebnosti v zapletenih
psiholoških položajih. Njihovi junaki iščejo odgovore na temeljna bivanjska vprašanja.
Dostojevski je literarni predhodnik psihoanalize, njegova dela pa so predhodnica
sodobnega romana.
Pripovedna tehnika (dialog, monolog)
Pripovedovalec nam o dogajanju poroča skozi oči književnih oseb, največkrat je to
Raskolnikov. Vendar avtorjevih sodb in občutkov ne opazimo, saj je vsaka oseba
psihološko tako izdelana, da govori svoj lastni jezik. Zato moramo idejo razbrati iz poteka
dogodkov. Ti ne potekajo v logičnem zaporedju, temveč si jih sestavljamo mozaično.
Zgodba romana se odvija v Peterburgu, dogajanje traja le nekaj poletnih dni.
V romanu spoznamo razmišljanja oseb skozi notranji monolog, dialog in izpoved. Monolog
je očiten pri Raskolnikovu, največkrat se sprašuje, ali ima dovolj moči, da bi svoje ideje
uresničil, niha med razumom in vestjo in se spominja preteklosti. Dialogi med osebami
razkrivajo njihovo mišljenje. Skrbijo tudi za napetost ali vodijo k priznanju. Dialog je
Dostojevskemu glavno sredstvo za predstavljanje resničnosti. Izpovedi so del dialoga in
skrbijo za razkrivanje drugim osebam (Raskolnikov Sonji, Razumihinu), predstavljajo pa
tudi neke vrste očiščevanje.
Motivi, teme
Že v zapleteni osebnosti Raskolnikovega je veliko motivov: kako opravičuje umor s
sociološke (oderuška starka je nekoristna uš, družbi celo škodljiva; Raskolnikov je reven
študent), psihološke (zločin mu je sredstvo do moči in poleg tega dokaz, da sodi med
nadljudi; Raskolnikov se psihično zlomi, prijavi se oblastem zaradi slabe vesti) in filozofske
plati (delitev ljudi na nadljudi in čredo). Pojavlja se tudi motiv razklanosti človeka
(Raskolnikov), motiv krivde (Sonja je zanj svetnica zaradi nesebičnosti) in spoznanja (ni
ubil starke, ubil je samega sebe), motiv greha (prostitutka in morilec), motiv svobode
(Sibirija). Najti je mogoče še motive žrtvovanja (Dunja, Sonja), alkoholizma (Marmeladov),
prijateljstva (Razumihin, Sonja), koristoljubja (Aljona), bednega življenja ruskega življa
(Marmeladovi), motiv upanja (Raskolnikov razvije teorijo o nadčloveku, ker bi si rad uredil
43
življenje) in z njimi povezano tematiko družbene ureditve (beda, alkoholizem, prostitucija),
družbenih norm (žrtvovanje s prostitucijo, umor zaradi stiske), vrednot v življenju
(prijateljstvo, miren spanec).
Problematika je etična. Gre za vedno znova priklicani motiv zločina in kazni, vprašanja o
dobrem in zlem.
Prepoznati je mogoče dve ideji, ki si nasprotujeta v skladu z razcepljenostjo glavnega lika.
Prva pravi, da je nadčloveku vse dovoljeno, za dosego cilja lahko vodje tudi ubijajo,
»čreda« vodjem vedno slepo verjame in sledi (Nietzsche: teorija nadčloveka). Raskolnikov
sprva misli, da bo z umorom pomagal sebi in drugim ljudem. Druga ideja temu nasprotuje:
človeka ne moreš kar ubiti, ne le zaradi pravne kazni, temveč zlasti zaradi vesti, saj bi
sicer vsak lahko počel, kar bi se mu zljubilo.
NATURALIZEM (okrog 1880)
Naturalizem je književna smer okoli 1880. Razvije se iz objektivnega realizma. Izraz
naturalizem izhaja iz lat. besede natura = narava, značaj. Gre za dokumentarno,
objektivno in znanstveno natančno literarno upodabljanje, proučevanje stvarnega
dogajanja (vpliv psihologije, filozofije, medicine oz. naravoslovja). Človeka določajo tri
determinante:
− dednost,
− okolje,
− čas, doba.
Pripovedovalec je namesto vsevednega pogosto personalni (ne »ve vsega«, ampak toliko,
kot ve književna oseba, skozi katero govori).
Estetika grdega: upodabljanje grde, grobe stvarnosti pri ljudeh vseh slojev, predvsem pa
nižjih, npr. delavcev, prostitutk, obrtnikov, malih trgovcev, peric, rudarjev,…
Značilni motivi: revščina, prostitucija, seksualnost, spolne bolezni, perverznost, zločin,
socialna degeneracija, duševne bolezni.
Zvrsti in vrste
Pripovedništvo: roman (Zola, Maupasssant) in novela (Maupassant).
Dramatika: prikazovanje vsakdanjega življenja, junaki iz srednjih in nižjih slojev (Ibsen,
Strindberg, Hauptman),
IBSEN, NORA (ALI HIŠA LUTK)
Henrik Ibsen (1826-1906), življenje, delo, pomen
Rodil se je na Norveškem, v družini propadlega trgovca. Preživel je težko mladost, bil nekaj
let lekarnarski pomočnik, nato je študiral in se začel ukvarjati s poezijo in dramatiko. Živel
je v Franciji, Nemčiji in Italiji. Umrl je v Oslu.
Ibsen je napisal drame Stebri družbe, Nora ali Hiša lutk (1879), Strahovi, Sovražnik
ljudstva, Divja račka.
Ibsen je Norvežan in najpomembnejši evropski dramatik v drugi polovici 19. stol.. Njegove
drame predstavljajo vrhunce evropske realistične dramatike. V njih je kritično prikazal
sodobno meščansko družbo, predvsem njeno moralno podobo. Njegove osrednje teme:
raziskovanje človeške notranjosti, pretresenost dramskih likov nad samim seboj in usodo,
dolžnost do sebe in drugih, malomeščanska zadrtost, samouresničitev in osvoboditev,
zgrešeni zakoni, pravice in dolžnosti žensk. Značilnosti njegove dramatike: psihološka
poglobljenost, mojstrski dialogi, družbena kritičnost, dogajalna zgoščenost, idejna
bojevitost; zavzemal se je za moralno kritičnost, emancipacijo žensk, svobodo
posameznika in njegove vesti.
Odlomek
Meščanski dom (l. dejanje)
Prikazano je prizorišče meščanskega zakonskega življenja. Iz pogovora med zakoncema je
mogoče zaslutiti neiskrenost v njunem odnosu.
NORA: V dolgih osmih letih - ja, še več - že vse od najinega prvega srečanja se nisva
še nikoli resno pogovorila o nobeni resni stvari.
44
HELMER: Misliš, da bi ti bil moral zmeraj in povsod praviti o skrbeh, pri katerih bi mi tako
ali tako ne mogla več pomagati?
NORA: Ne govorim o skrbeh. Pravim, da še nikoli nisva resno sedela skupaj in se poskušala
resno prikopati kakšni stvari do dna.
HELMER: Pa si menda vendar nisi tega želela, draga moja Nora?
NORA: Tako sva prišla k stvari. Nikoli me nisi razumel. In tako se mi je zgodilo veliko
krivic, Torvald. Najprej pri očetu in potlej pri tebi.
HELMER: Kaj? Pri naju dveh - pri naju dveh, čeprav sva te imela rajši kakor ne vem kdo
drug na svetu?
NORA (odkima): Vidva me nista nikoli imela rada. Zdelo se vama je samo, da bi bilo
prijetno, če bi bila zaljubljena vame.
HELMER: Čakaj, Nora, kako pa govoriš?
NORA: Ja, Torvald, natanko tako je. Ko sem bila še doma pri očetu, mi je pripovedoval o
vseh svojih nazorih in tako sem se jih sama navzela; in če sem bila drugačnih misli,
sem jih prikrivala, ker bi mu to ne bilo ljubo. Imenoval me je svojo punčko in se igral z
mano, kakor sem se jaz igrala s svojimi. In potlej sem prišla v hišo lutk k tebi ...
HELMER: Kakšne besede pa uporabljaš za najin zakon?
NORA (se ne da motiti): Hočem reči, potlej sem prešla iz očetovih rok v tvoje. Ti si vse
urejal po svojem okusu in tako sem tudi sama dobila tvoj okus; ali se vsaj delala; ne
vem natanko - mislim, da je bilo vsakega malo; zdaj to, zdaj ono. Ce se ozrem nazaj,
se mi zdi, da sem živela tu kakor beračica - samo iz rok v usta. Živela od tega, da sem
uganjala vse mogoče mojstrovine zate, Torvald. Pa saj si vendar sam hotel tako. Ti in
oče sta se hudo pregrešila nad mano. Vidva sta kriva, da ni bilo nikoli nič iz mene.
HELMER: Nora, kako si brezglava in nehvaležna1. Kaj nisi bila tukaj srečna?
NORA: Ne, srečna nisem bila nikoli. Upala sem, da bom; pa nisem bila nikoli.
Prevedel Janko Moder
Zgodba
Nora in Torvald Helmer sta na videz idealen zakonski par: videti je, da sta še vedno kot
mlada zaljubljenca. Imata tri lepe otroke, Torvaldu se obeta napredovanje v službi, to pa bi
izboljšalo družinski gmotni položaj. Vendar se izkaže, da njun zakon temelji na laži in
pretvarjanju. Da bi možu omogočila nujno potrebno zdravljenje v Italiji, si je namreč Nora
pred osmimi leti brez moževe vednosti izposodila denar, česar po zakonu ne bi smela,
hkrati pa je še ponaredila očetov podpis. Krogstad, pri katerem si je izposodila denar, ji
zdaj grozi, da bo njeno prevaro razkril. Nora ne želi, da bi mož izvedel za storjeno dejanje,
saj je prepričana, da bi vso odgovornost prevzel nase in bi tako trpel njegov ugled v
družbi. Ko pa Torvald za prevaro vendarle izve, se izkaže, da ji ni prav nič hvaležen, čeprav
mu je z izposojenim denarjem rešila življenje, ampak vidi le sebe in svojo čast. Zato se
Nora odloči, da ga bo zapustila.
Analitična tehnika
Analitična tehnika pisatelju omogoča pogled v preteklost oz. pogovor o njej. Značilnosti
analitične tehnike v drami Nora:
− V drami Nora izvemo vse o Norinem življenju in tudi o nekaterih dogodkih iz preteklosti
drugih oseb.
− Iz pogovora med Noro in Krogstadom izvemo, kaj je Nora skrivala pred možem
(zadolžila se je, da je rešila moževo zdravje).
− Iz pogovora med Noro in možem Torvaldom pa izvemo, kakšen je njun zakon (zlagan).
Ko bi moral spoznati, da si je denar izposodila iz ljubezni do njega, ji očita, da mu je
uničila življenje.
− Na koncu drame se razkrije resnica, resnica o Norinem zakonu, ki tudi utemeljuje Norin
odhod od doma.
Trojna enotnost
V drami je upoštevana trojna enotnost: kraja: dnevna soba meščanske družine; časa: trije
dnevi okrog božica; dejanja: dogajanje je osredotočeno na en osrednji dogodek - resnico o
Norinem zakonu.
45
Tezna (problemska) drama in njene značilnosti
Za tako delo je značilno, da vsebuje jasno izraženo stališče do problema, nakazana pa je
tudi možna rešitev. Ideja je oblikovana v tezo, tj. trditev o problemu.
Problem drame je meščanski zakon oziroma položaj ženske v njem, zakon, v katerem se
ženska podreja možu in s tem izpolnjuje družbene zahteve, sama pa seveda v njem ni
srečna. V takem zakonu mora dati ženska družbenim pravilom in ugledu svojega moža
prednost pred svojimi čustvi.
Nora imenuje svoj zakon »hiša lutk«. Mož vzgaja Noro podobno kot otroka: izbira ji
oblačila, deli ji nauke in prepovedi, zanj je le lepa lutka, ne pa enakovredna življenjska
spremljevalka, ki bi jo spoštoval in resnično ljubil, tako da bi bil zanjo pripravljen žrtvovati
tudi uspeh v družbi.
Nakazano rešitev prepoznamo v Norinem pogovoru z možem. Rešitev za žensko je v tem,
da se osamosvoji. Rešitev za zakon sta iskrenost in enakopravnost.
Tedanja družba seveda ni bila naklonjena taki rešitvi, »služba« ženske je vzgoja otrok in
ugajanje možu. To pomeni, da konflikt te tezne drame ni toliko konflikt med moškim in
žensko kot konflikt med posameznikom in družbo. Odnos med spoloma oziroma odnos med
zakoncema naj bi bil odnos med dvema posameznikoma, ki drug drugega cenita in si
zaupata, delita pa si tudi odgovornost.
IBSEN, STRAHOVI
Odlomek
ALVINGOVA: In zdaj, ubogi moj izmučeni otrok, zdaj ti bom odvzela breme, ki te muči OSVALD: Res, mati?
ALVINGOVA: - vse tisto, čemur praviš slaba vest in kesanje in očitki OSVALD: In misliš, da boš to zmogla?
ALVINGOVA: Ja, zdaj bom zmogla, Osvald. Ravnokar si omenil življenjsko radost; in bilo mi
je, kakor da je nova luč posvetila na vse dogodke mojega življenja.
OSVALD (zmaje z glavo): Nič te ne razumem.
ALVINGOVA: Moral bi bil poznati svojega očeta, ko je bil še čisto mlad poročnik. Ta je bil
res zvrhan življenjske radosti, veš]
OSVALD: Ja, to vem.
ALVINGOVA: Če si ga samo pogledal, si že imel občutek sončne nedelje. Pa kakšna
neugnana moč in žilavost je bila v njem!
OSVALD: In potlej -?
ALVINGOVA: In potlej je moral tak otrok življenjske radosti - ker takrat je bil res še cel
otrok - moral je životariti v temle mestecu, ki mu ni moglo postreči z nobenim
veseljem, samo z zabavami. Moral je živeti tukaj brez pravega cilja; imel je samo
službo. Ni našel nobenega dela, ki bi se ga lahko polotil z vsem ognjem; imel je samo
vsakdanje opravke. Ni imel nobenega tovariša, ki bi mogel občutiti, kaj se pravi
življenjska radost; same postopače in vinske bratce OSVALD: Mama -!
ALVINGOVA: In potlej je prišlo tisto, kar je moralo priti.
OSVALD: In kaj je moralo priti?
ALVINGOVA: Sam si ravnokar dejal, kako bo s teboj, če boš ostal doma.
OSVALD: Hočeš s tem reči, da je oče -?
ALVINGOVA: Tvoj ubogi oče si nikjer ni mogel dati duška sredi prekipevajoče življenjske
radosti, ki je bila v njem. Tudi jaz nisem prinesla sonca in nedelje v hišo.
OSVALD: Tudi ti ne?
ALVINGOVA: Učili so me o dolžnostih in podobnem in vse to sem tu izpolnjevala in dolgo v
to verjela. Zmeraj je šlo predvsem za dolžnosti - za moje in za njegove in za -. Bojim
se, Osvald, da sem tvojemu ubogemu očetu napravila dom neznosen.
OSVALD: Zakaj mi nisi nikoli nič pisala o tem?
Prevedel Janko Moder
Zgodba
Gospa Alvingova je bogata vdova. Deset let po smrti svojega moža, uglednega stotnika in
komornika Alvinga, bo v njegovo čast ustanovila zavetišče, ki se bo imenovalo po njem.
46
Dan pred otvoritvijo pripotuje pastor Manders, ki jo v tej zadevi pravno zastopa in bi se rad
dogovoril glede vseh podrobnosti. Ker je ob tej priložnosti prišel domov tudi mladi Osvald,
sin zakoncev Alving, ki je dolga leta kot uspešen slikar živel v tujini, gospa Alvingova in
pastor Manders načneta pogovor o starih časih: poznata se iz časa, ko se je gospa
Alvingova poročila s stotnikom, med njima je bilo celo nekaj naklonjenosti. Toda zakon
gospe Alvingove je bil na robu propada in zaradi moževe nezvestobe je zapustila dom in
pobegnila k pastorju Mandersu, ta pa jo je zavrnil in dosegel, da se je vrnila k možu, ki je
bil njegov prijatelj; mislil je, da so se razmere s tem uredile. Zdaj pa mu gospa Alvingova
razkrije, da je v resnici dolgih 15 let živela v prevari in laži, ker je prikrivala resnično
stotnikovo življenje, polno nemorale. Zato je tudi sina poslala od doma, saj le tako ni
izvedel, kakšen je v resnici njegov od vseh spoštovani oče. Pastor tudi končno izve, s čim
je Alvingova svojega moža držala na vajetih. Njena služkinja Regine Enstrand namreč v
resnici ni hči mizarja Jakoba Enstranda, temveč je njen oče stotnik Alving, ki je imel
razmerje s služkinjo Johanno. Ko je Johanna zanosila, so Engstranda podkupili, da se je
poročil z njo, poroko pa je opravil sam pastor Manders. Tako Alvingova pastorju, ki slepo
zagovarja zakone cerkve in pravila družbe, razloži, da je živela v laži prav zato, ker se je
bala kršiti te zakone, bala se jih je kot strahov, čeprav je vedela, da zaradi tega greši.
Toda še isti večer strahovi znova zagrnejo hišo, ko pastor in gospa Alvingova opazita, da
skuša Osvald od Regine izvabiti poljub, ker ne ve, da je njegova polsestra. Zvečer mizar
Engstrand pregovori pastorja Mandersa, naj vodi duhovne vaje za delavce, ki so tega dne
dogradili zavetišče, medtem pa Osvald prizna materi, da se je v resnici vrnil domov, ker je
bolan in ne more več delati. Izkaže se, da ima sifilis, in ker verjame, da je njegov oče živel
krepostno, samega sebe krivi za bolezen, ki je že prešla v zadnji stadij. Zgrožena mati
izve, da je sin iskal rešitve prav v Reginini ljubezni, zato obema pove resnico. A s tem
strahov ne pomiri: Regine zapusti hišo, le malo zatem pa se v oknih zalesketajo zublji
požara, v katerem gori Alvingovo zavetišče. Osvald vso noč tava po pogorišču, ki je zanj
tudi pogorišče idealiziranega očetovega in lastnega življenja, zjutraj pa doživi zadnji napad,
ki mu vzame um. Ob sončnem vzhodu še brezumno ponavlja: "Mati, dajte mi sonca."
Alvingova se dolgo obotavlja, končno pa vendarle premaga strahove in izpolni sinovo
zadnjo željo: da mu smrtni odmerek morfija.
Tema, motivi, ideja
Tema: posledica zlaganih zakonskih in družinskih odnosov.
Motivi: realistični – objektivna stvarnost, meščanska družba, težnja po bogastvu;
naturalistični – dednost, bolezen, determiniranost z okoljem.
Ideja: klic po osvoboditvi osebnosti od preživelih strahov, kritika meščanske dvojne
morale.
Osebe
− gospa Alvingova – zavrta ženska, ki trpi v zakonu z možem (podobna Emi Bovary) –
tragična oseba, mati, ki se mora v usodnem trenutku odločiti
− gospod Alving – v nazadnjaškem okolju prikriva svojo radoživost, zapade v alkohol,
povzroči sinovo bolezen)
− pastor Manders
− Regine
− Osvald
Značilnosti drame
− realistično-naturalistična drama: realistično prizorišče – resnično okolje, meščanski
dom, zaprt, ločen od zunanjega sveta; snov je realistična, celo naturalistična;
realistično-naturalističen je tudi naslov
− tezna drama: jasno je izražena ideja – kritika dvojne morale; gre ta tip dramskega
besedila, v katerem je obravnavan idejni problem, ki se skozi dogajanje razvije in je na
koncu potrjen ali zavrnjen
− analitična dramska tehnika: vzroke za katastrofo izvemo naknadno, retrospektivno;
dramska enotnost kraja, časa in dogajanja (kraj – hiša nad norveškim fjordom, čas –
od jutra do večera, dogajanje – strnjeno)
47
Pomen naslova Strahovi
Pri Osvaldu: strah pred smrtjo in bolečinami, ki jih bo moral trpeti pred njo.
Pri materi: strah pred njeno lastno zgrešeno preteklostjo, saj se je poročila zaradi denarja;
strah pred Osvaldovo boleznijo, strah pred Osvaldovim značajem, saj je bil po značaju tak
kot njegov oče, ki je bil ženskar in lahkoživec; strah pred Osvaldovim zalezovanjem
Regine, saj Osvald ni vedel, da je Regina njegova polsestra.
OBDOBJE OD ROMANTIKE K REALIZMU (1848–1899)
V drugi polovici 19. stoletja nobena književna smer ni tako izrazita, da bi se obdobje
imenovalo po njej. Glavna značilnost je počasno izginevanje romantičnih potez v vsebini in
obliki literarnih del, hkrati pa se že začenjajo uveljavljati težnje, ki jih povezujemo s
pojmom realizma v svetovni književnosti. To pomeni, da se slovenska književnost počasi
približuje realizmu in ga doseže proti koncu stoletja. Na začetku pa nadaljuje romantiko in
tudi kasneje ohranja v sebi marsikatero njenih sestavin:
− romantični realizem (1848–1881): prepletanje romantičnih in realističnih sestavin
(snov iz ljudskega pripovednega izročila, olepšano življenje + podobe iz vsakdanjosti)
in razsvetljenske miselnosti (poučnost, narodno osveščanje);
− poetični realizem (1881–1895): ostanki romantičnega čustvovanja se povezujejo z vse
bolj stvarno podobo življenja.
Družbene in politične razmere
V tem času smo bili Slovenci dokončno izoblikovani v narod. Navzven se je ta proces
izoblikovanja kazal v boju proti germanizaciji, navznoter pa v težnji po političnem
programu, ki bi zagotovil narodne, kulturne in politične interese Slovencev.
Staroslovenci in njihov politični program
V revolucionarnem letu 1848 je bila vsa politična pobuda v rokah urednika Novic * dr.
Janeza Bleiweisa in njegovih sodelavcev. Novičarji – kasneje so jih imenovali
staroslovenci – niso bili napredni ljudje: bili so avstroslavisti, cerkvi so puščali veliko
besedo v javnih zadevah, zagovarjali so pravice veleposestnikov, v kulturi so bili
nerazgledani in nezahtevni. Ravnali so se po geslu: Vse za vero, dom, cesarja! Politični
program staroslovencev je bil: bojevati se za enakopravnost narodov v Avstriji, za pravico
uporabljanja slovenščine v uradih in šolah ter pomagati utrditi po revolucijah m nacionalnih
gibanjih oslabljeno avstrijsko državo.
Mladoslovenci in program Zedinjene Slovenije
Marčna revolucija 1848 in narodnozedinjevalna gibanja Madžarov, Italijanov, Nemcev idr.
so vplivala tudi na Slovence, najbolj na študente na Dunaju in v Gradcu. Sestavili so
program zedinjene Slovenije. Njegova osrednja zahteva je bila zedinjenje vseh
slovenskih pokrajin v eno administrativno enoto, v njej naj bi Slovenci sami odločali o vseh
za narod pomembnih zadevah.
Mladoslovenci – tako so se imenovali mladi politiki – so se sklicevali na naravno pravo
slovenskega ljudstva, kajti zgodovinsko pravo za nas ni bilo uporabno, ker smo bili že tisoč
let razdeljeni. Staroslovenci sicer zedinjeni Sloveniji niso nasprotovali, toda ker so bili
nebojeviti in do Avstrije pohlevni, je bila zedinjena Slovenija v okviru federativno urejene
Avstrije za njih le preveč revolucionarna zahteva. Mladoslovenci pa so šli še dlje: o Avstriji
niso več mislili kot edini možnosti za obstoj Slovencev. Za idejo zedinjene Slovenije so
želeli pridobiti vse slovensko ljudstvo, zato so prirejali politične shode na prostem,
imenovane tabore. Prvi je bil leta 1868 v Ljutomeru, največjega (v Vižmarjah pri Ljubljani)
se je udeležilo 30 000 ljudi.
Ta časopis je bil ustanovljen leta 1843 kot strokovno glasilo za kmete in obrtnike. Zaradi zaostalih razmer, v
katerih nas je držala absolutistična Avstrija, pa je postal tudi politično in kulturno središče in urednik Bleiweis
politični voditelj ali "prvak" slovenskega naroda.
*
48
Čitalnice **
To so bila kulturnoprosvetna društva. S kulturnimi in zabavnimi prireditvami naj bi
spodbujala slovensko narodno zavest po mestih in trgih. Umetniška nezahtevnost in
narodni zanos sta označevala čitalniško kulturno delovanje. Prireditve, imenovane bésede,
so z deklamacijami, petjem in gledališkimi predstavami dosegle raven, kakršno so lahko
nudili amaterski organizatorji in izvajalci.
Narodna sloga
Nadaljnje ločevanje so zavrli nekateri politični dogodki: leta 1866 priključitev Beneške
Slovenije Italiji, leta 1867 razdelitev države na Avstrijo in Ogrsko. V strahu pred njimi so
Slovenci začutili potrebo po večji enotnosti, med obema taboroma je nastopila doba
narodne sloge *** in je trajala celih petnajst let.
Slovenski literarni programi v drugi pol. 19. stol.
Slovenska književnost se je v 2. polovici 19. stol. razvijala v realistično smer. Toda tudi
književnost ni mogla mimo dejstva, da so bili vsi napori izobražencev usmerjeni v
prebujanje in priznanje slovenskega naroda. Literarni programi iz tega obdobja so zato
poudarjali poleg umetniških tudi prerodne zahteve.
• Levstikov literarni program
Levstik je leta 1858 napisal dve literarni razpravi – Napake slovenskega pisanja in
Popotovanje iz Litije do Čateža – obe sta močno vplivali na jezik in snov slovenskega
pripovedništva. V prvi razpravi, ki jo je spodbudil slab jezik v Novicah, je opozoril na
nemški jezikovni vpliv; kazal se je ne le v nepotrebnih izposojenkah in skovankah, ampak
tudi v skladnji. Tujemu vplivu pa niso podlegali kmetje, zato naj bi se slovenski pisatelji
jezika učili pri njih.
V Popotovanju Levstik razmišlja o trenutnih socialnih in kulturnih razmerah pri Slovencih.
Ugotavlja, da je "gospoda potujčena", pretežni del slovenskega ljudstva je kmečki, zato bi
moralo biti umetno pripovedništvo pisano prav zanj.
Ko razmišlja o literarnih vrstah, pušča liriko ob strani, ker jo že imamo (Prešeren) in je
zaradi tenkočutnosti snovi dostopna le izobražencem. V dramatiki se mu zdi snov za
slovenske potrebe omejena le na kmečke veseloigre. Prave možnosti vidi v pripovedništvu,
v povesti in noveli: Levstikova zahteva po slikovitosti snovi iz ljudske preteklosti (deseti
bratje, rokovnjači, vojaški beguni) in sodobnosti (šaljivi Ribničan), kaže na romantično
usmerjenost, realistični pa so napotki o označitvi oseb in zgradbi del:
Levstik svari pred podrobnim opisom, ker ima pred očmi kmečkega bralca, tega pa privlači
zgodba.
Medtem ko je v Evropi realizem v polnem razmahu, Levstikov literarni program ni kazal
modernih teženj. Toda Levstik je mislil na celotni družbenopolitični položaj slovenskega
ljudstva: pretežno kmečko in zapostavljeno se mora šele dokopati do svoje podobe in
narodne zavesti. Pri tem naj bi mu pomagalo slovensko umetno pripovedništvo.
• Literarni in estetski nazori vajevcev
Hkrati z Levstikovim Popotovanjem so v Slovenskem glasniku izhajali prispevki vajevcev; v
zadnjem gimnazijskem razredu so leta 1854/55 namreč pisali rokopisni literarni list Vaje.
Med njimi sta se pozneje slovstveno najbolj uveljavila Fran Erjavec m Simon Jenko.
Vajevski literarni nazori se od Levstikovih razlikujejo v izhodišču in snovi: slovensko
samobitnost po njihovem potrjuje vsaka izvirna literatura, četudi v snovi ni ljudska, bralce
pa si mora pridobivati tudi med izobraženci. Realistične težnje kažejo vajevci v tem, da
značaje oseb motivirajo socialno in psihološko. Realistična je tudi pripovedna tehnika:
dejanje je enotno, dialog stvaren.
• Stritarjevi literarni in estetski nazori
Prvo čitalnico so ustanovili leta 1861 v Trstu, naslednje pa v Mariboru, Ljubljani m Celju. Leta 1869 je bilo na
Slovenskem 57 čitalnic.
***
Slogaštvo je škodovalo predvsem mladoslovencem, ker so morali zaradi dobrih odnosov s staroslovenci
prikrivati svojo svobodomiselnost in privrženost zedinjeni Sloveniji. Kot Slovenci so morali pogosto podpreti
konservativce, zato so si pridobili sloves, da so nenačelni. Konservativni tabor je izkoristil slogo in povečal svoj
vpliv med kmeti. Ker je bilo v njem vedno veliko duhovnikov, je postajala njegova miselnost vedno bolj
klerikalna.
**
49
Opisal jih je v kritičnih spisih v SG in v reviji Zvon. Pogoj za umetniško ustvarjanje mu je
bila popolna umetniška svoboda: "Umetnost mora biti prosta na vse strani, da se more
razvijati po svojih lastnih postavah, drugih ne pozna. Umetnost je gospa, ne dekla..."
• Svetobolje in idealizem
Druga Stritarjeva temeljna misel je bila svetobolje: življenje je grdo, polno krivic, ljudje v
njem so nesrečni. Le umetnost jim lahko pričara privid lepote in resnice, po kateri
hrepenijo. S tem jim ne le lepša in lajša življenja, ampak bo morda sčasoma uspelo
človeštvu ustvariti resnično humane odnose.
• Esteticizem
Stritar je svoj umetniški nazor izoblikoval po zgledih iz evropske romantične literature.
Imenujemo ga esteticizem – ker se giblje v krogih idealov in lepote (pretirano
povzdigovanje umetnosti, beg od stvarnosti k lepoti). V slovenskih izobražencih je vzgajal
zahtevnejši literarni okus. Vplival je na Gregorčiča, Jurčiča in Tavčarja.
• Celestinov literarni program
Nove poglede na književnost izraža študija Naše obzorje (1883) dr. Frana Celestina.
Zavračal je Stritarjevo svetobolje in idealizem, ozkost Levstikove tematike, izmišljene
zgodbe in človeške značaje. Pisateljem je svetoval, naj prikazujejo široko podobo
stvarnega narodovega življenja od kmetov in izobražencev, odnose med družbenimi sloji in
politične boje, posameznik pa naj z zgodbo in značajem tesno povežejo z družbenim
okoljem in dogajanjem.
Celestinov literarni program je usmerjal pisatelje v bolj poglobljeno idejnost in kritičnost.
Kersnik je pod njegovim vplivom ustvaril realistični pripovedni slog, Aškercu pa je pokazal
pot k socialnim motivom.
Slovstveno načrtovanje od Levstika do Celestina sega od romantičnega, instinktivnega
realizma v književnosti za kmeta do zrelega, zavestnega realizma, dostopnega vsem
slojem.
Časopisi
Naprej (1863) z urednikom Franom Levstikom je prvi politični časopis v slovenskem
jeziku; glavno njegovo geslo je bilo boj za zedinjeno Slovenijo.
Slovenski narod (1868)
Ustanovili so ga mladoslovenci leta 1868 kot svojo politično glasilo. Z njim so omejili
konservativni politični vpliv Novic in staroslovenskih prvakov, ki so si lastili pravico do
političnega vodstva Slovencev. Veliko pozornost je posvečal slovstvenim vprašanjem,
uvajal nove časnikarske oblike (podlistek ali feljton) in ustvaril publicistični slog.
Kulturne ustanove
Mohorjeva družba (1852)
Izdajala je berilo za preprosto ljudstvo in je postala najbolj množična slovenska založba.
Slovenska matica (1863)
Skrbela je za izdajanje znanstvene, kasneje pa tudi leposlovne književnosti za izobražence.
Glasbena matica (1872)
Postala je jedro slovenskega glasbenega življenja.
Literarne revije
Slovenski glasnik (1858–1868)
Revija je bila namenjena izobražencem, v letih 1858–1868 jo je v Celovcu izdajal Anton
Janežič. SG ni bil izključno literarno glasilo, ampak je prinašal tudi narodopisne in
jezikovne razprave, potopise m kritike.
Zvon (1870 na Dunaju)
To je prva prava slovenska literarna revija. Urednik je bil Stritar. Zvon je bil namenjen
izobražencem.
Ljubljanski zvon (1881)
To je bil leposlovni in znanstveni list, namenjen slovenskim izobražencem in meščanom,
urejal pa ga je prvih deset let Fran Levec. V njem so sodelovali pisatelji Jurčič, Kersnik,
Tavčar, pesnik Aškerc.
Dom in svet (1888)
Po ločitvi duhov so ga osnovali katoliško usmerjeni književniki.
50
JURČIČ, DESETI BRAT
Odlomek
Gospod Benjamin je vzel list v roke in je bral:
Sin moj!
Kadar boš ti to v roke dobil, tvojega očeta že ne bo! Živel sem dolgo, predolgo. Moje
življenje ni bilo tako kakor drugih ljudi, ne tako, kakor bo tvoje. Do življenja mi ni bilo v
poslednjem času nič; živel sem zaradi tebe. Od tega hipa pak, ko to pišem, nočem ravno
zaradi tebe več. Nočem, da ko bode morda jutri svet spoznal tvojega očeta, da bi se tega ti
spominjal v poznih letih. Dokazi mojega prejšnjega življenja so v drugih rokah, in dasi ne
vem za gotovo, ali pridejmo v ljudske roke - da, celo ne vem, če je eden vmes, ki bi me na
stara leta osramotil: ognem se vendar tako, da bode vse nemogoče.
Razloge boš posnel iz naslednjega. Mislim, da sem ti dolžen razložiti svojo nekdanjost, tebi
samemu. Beri in spoznaj nekoliko tistega, ki ti je bil oče. Spoznati ga moreš le nekoliko.
Popolnoma bi ga umel le, ko bi imel življenje za seboj, kakor sem ga imel jaz. Tega pak ne
želim nikomur, tebi najmanj. Ko bi me hotel umeti, umeti bi moral svet in samega sebe.
Tega pa ti ne boš nikdar, tudi ne skušaj. Srečnejši boš kot jaz.
Beri, poznavaj me, pa ne sodi me! Pozabi, pa ne kolni me!
Rodil sem se v majhni vasi na Gorenjskem v revščini in pomanjkanju. Revščina je bila moja
nesreča, ne samo po sebi, temveč po svojem nasprotju.
Zbudila mi je željo po bogastvu, ne navadno željo, ampak ognjeno strast, ki ne loči
pripomočkov v dosego zaželenega namena.
Študiral sem. S trudom sem dokončal svoje učenje in sem postal doktor.
Moje in tvoje pravo ime je Kaves ali, kakor se rod piše, Kvas. Vendar želim, da ostaneš pri
tem imenu, ki si ga imel do zdaj. Ime je prazen glas, človek vse.
Oženil sem se bil kmalu. Ne iz ljubezni do ženske, temveč do njenega premoženja. Ko sem
sprevidel, da sem se motil, pustil sem jo v ubožnosti in nesreči in sem šel iz domovine v
glavno mesto cesarstva.
Zgodba
Roman združuje več vzporednih zgodb:
1. Prva zgodba se razvija v časovno ravnem zaporedju – sintetično
To je ljubezenska zgodba med mladim grajskim učiteljem Lovrom Kvasom in slemeniško
grajsko hčerko Manico. Kljub tretjemu človeku, Marijanu, mladeniču s sosednjega gradu
Polesek, in kljub dolgotrajnim oviram ter zapletom je njuno ljubezen pisatelj srečno
pripeljal v zakon. Jurčičevemu junaku se je posrečilo postati graščak *.
2. Analitična zgodba – retrospektivni pogled
Druga zgodba, ki se s prvo nenehno prepleta, ima svoje poglavitno in usodno dejanje že
nekje v skrivnostni preteklosti ter le z mračnim zaključkom seže v življenje slemeniških in
poleških ljudi, koder si kujeta srečo Lovro in Manica. To je zgodba o neporavnanih računih
med Martinkom Spakom oz. desetim bratom, in starim, vase zaprtim graščakom Piškavom
– dr. Petrom Kavesom, ki ni nihče drug kot nezakonski oče Desetega brata. Oče, ki je v
mladih letih s svojim ciničnim ravnanjem pognal v blaznost in smrt mlado Martinkovo
mater ter s strupom spravil s poti njenega strica, ki je bil – kar odkrije pisatelj šele kasneje
– po naključju Lovrov stric. Te zapletene in čudno usodne sorodniške vezi, s celotno
nekdanjo zgodbo vred, razkriva Jurčič postopoma. Razplet obeh zgodb je v tesni vzročni
zvezi.
Glavno vez obeh zgodb predstavlja deseti brat: Edino njemu so znane vse stvari preteklosti
in sedanjosti. Ta njegova dejavnost ima jasen cilj. Hoče biti živa vest človeku, ki je uničil
mater, njega zatajil in očetovstvo dal samo sinu iz drugega zakona, Marijanu. Martinek iz
ljubezni do matere zapusti šole in postane potepuh, stalno kroži okrog Poleska in bedi nad
grešnikom oz. očetom. Z dokumenti izsiljuje od očeta denar in z njim pomaga preprostim
ljudem, med katerimi živi. S tem povzroči, da se začno okrog njega spletati vraževerne
zgodbe, pri čemer jim še pomaga, saj si je nadel ime desetega brata zato, da lažje opravlja
svoje poslanstvo globoke ljubezni do matere in maščevanja nad očetom. Zato je Martinek
Ta zgodba je delom avtobiografska, saj je Jurčiču oprijemljivo snov ponudilo življenje na gradu Kravjak pri
Muljavi, kamor je hodil poučevat graščakovo hčerko Johanno Ottovo.
*
51
tisti, ki spaja preteklost in sedanjost ter sproži zaključni tok obeh zgodb. V Kavesu zbuja
vest toliko časa, da se odloči za prostovoljno smrt, hkrati pa pomaga Lovru, da dobi Manico
s tem, ko zadržuje Marijana. Vendar pod njegovimi streli pade sam.
Motivi, ideja
Motivi: ljubezen, deseti brat, zločin, kazen, maščevanje nad očetom.
Ideja: moralna izravnava; zlo kaznovano – dobro poplačano.
Roman Deseti brat
(1866) je ljubezenski in družinski roman, družabno berilo za
izobražence, s podnaslovom izvirni roman. Velja za prvi slovenski roman. Nastal je na
podlagi pisateljevih osebnih doživljajev iz mladosti, spominov na domače okolje, pod
vplivom W. Scotta, gotovo pa je nanj vplival tudi Levstikov spis Deseti brat in literarni
program Popotovanje iz Litije do Čateža *.
Za roman je značilna dvoplastnost časa, okolja in jezika. Jurčič vodi bralca iz enega okolja
v drugega, iz grajskega v vaško in obratno, temu pa sledi še ena kombinacija, kombinacija
dveh govorov: prvi je jezik meščanskega okolja (graščak je bil namreč meščanskega rodu),
ki si je v literaturo takrat pot šele utiral; drugi je jezik preprostih kmečkih ljudi, ki se
zbirajo pri Obrščaku, za razliko od prvega je bolj živ, Jurčič je v njem spretnejši in
duhovitejši. Ravno tako bi dvoplastnost našli v prepletanju romantičnih in realističnih prvin:
− romantične: motivi (zločin, maščevanje), Martinek (= romantični upornik, ki ga vodi
strast), Kvas (= sentimentalen lik);
− realistične: Peter Kaves je žrtev socialnih razmer; Kvasov socialni kompleks – njegovo
srečo ovirajo realne razmere in miselnost tistega časa; s svojim razumom pa Kvas
napoveduje nov svet.
Na ravni dogajanja gre za romantičnost v t. i. skrivnostnih dogodkih zločina in maščevanja
in za realističnost v prikazu običajnih kmečkih shodov pri Obrščaku v zaključku romana ter
v socialnem podtonu.
KERSNIK, V ZEMLJIŠKI KNJIGI
Janko Kersnik (1852-1897), življenje in delo
Rodil se je na Brdu pri Lukovici v meščansko-plemiški družini. Po gimnaziji je študiral
pravo. Bil je notar na Brdu.
Kersnikova proza spada v t. i. poetični realizem. Pisal je romane, in sicer Na Žerinjah,
Ciklamen, Agitator in Jara gospoda, Rokovnjači (dokončal Jurčičevo delo), in kratke
pripovedi, npr. Kmetske slike.
Odlomek
»... Imel je dva sina, Tomaža in Matevža, in ker mu je njegova prezgodaj umrla žena
hčerke ni bila rodila, si je bil vzel tržaško rejenko v hišo. Krščena je že bila v najdeniškem
zavodu v Trstu na nenavadno ime Adelajda in, ker priimka ni prinesla s seboj na svet, so ji
ga dali tudi tam; zvali so jo: Adelajda Adel. Doma pri Znojilčevih pa so imeli preokorne
jezike, da bi pravilno izgovarjali to ime; klicali so jo Lajda.
Ta Lajda je zrastla z domačima sinovoma, s Tomažem in Matevžem, kakor zrastó povsod
kmetski otroci. Ti vse to prav tako veš kakor jaz; saj sva tudi tako zrastla.
Znojilec je umrl. Hrast ga je bil podrl, ker ga je nerodno sekal, in tri dni pozneje je
ponesrečeni izdihnil svojo dušo. Prej pa je napravil oporoko. Tomažu je zapustil domačijo,
Matevžu izgovoril dote tristo goldinarjev in Lajdi tudi dote petdeset goldinarjev. To je bilo
tedaj mnogo.
*
Čeprav je bil Levstik gotovo pomembna avtoriteta tistega časa, ni v romanu videti ničesar, kar bi predvidel v
svojem literarnem programu. Po njegovem okusu je narejen predvsem vaški posebnež Krjavelj. Skoraj vse ostalo
mu ni všeč. Lovro mu ni všeč, saj je preveč čustven, Levstik pa je v Popotovanju zapisal: "Junak naj dela in misli,
njegovo dejanje naj ga znači." Tudi jezik ni ljudski, poln je romantičnih, sentimentalnih besed in besednih zvez. Po
Levstikovi sodbi se je Jurčič premalo posvetil psihologiji oseb, pa tudi v kmečkem delu romana je v po njegovem
mnenju preveč vaških revežev, kot da Slovenci ne bi imeli bogatih kmetov.
52
Otroci so bili še mladi. Tomaž je sicer že izpolnil dvajseto leto, Matevž je imel sedemnajst
in rejenka Lajda dvanajst let. Tomažu je jerob leta kupil ter ga oženil, Matevž in Lajda pa
sta šla služit. Njuni doti je sodišče vknjižilo na Tomaževo posestvo, na prvo mesto seveda,
ker doslej tam nobenega dolga ni bilo.
To je bila torej prva vknjižba v zemljiški knjigi Znojilčevega posestva - prvo dejanje ali
poglavje v romanu, v tragediji, katero ti pripovedujem.
Tomaž je gospodaril doma, dobro in slabo, kakor je letina nanašala in kakor so mu tisti
srebrnjaki prihajali, ki jih je terjal po očetu. Tudi dota, ki jo je bil priženil, je pomagala
nekoliko časa. Pa denarja je bilo vedno manj in čez nekaj let je Tomaž že drugod na
posodo iskal; malo sicer, pa - z dolgom je kakor s samosevo konopljo, pravi naš krčmar.
Tako je minilo šest let. In tedaj je usoda storila, da Znojilčev Matevž ni imel nobene druge
službe ter je prišel domov k bratu Tomažu. Za hlapca se je ponudil in ostal. Imel je
triindvajset let.
Tam gori na Viševku - ti veš, kje je, komaj uro od tod - pri Brnotu je tedaj služila
Znojilčeva Lajda. Osemnajsto leto je bila izpolnila - in ti tudi veš, da je to krasno število:
osemnajst let! Če imaš še kaj fantazije - misli si jo prav živo!«
»Prijatelj, ne bodi sentimentalen!« se šali zdravnik. »Pripoveduj, pripoveduj -«
»Ah, prav kratko bo! Tukaj v trgu je bil semenj in popoldne je prišel kakor drugi fantini tudi
naš Matevž sem doli z Znojila. Svojo pipo je tlačil ter gledal, kje bi si ceneje kupil kos
sukna.
Zgodba
V krčmi sta se kot vsak drug večer sestala odvetnik dr. Pavlin in zdravnik dr. Sever. Slednji
je odvetnikom očital, da v vsaki stvari iščejo poezijo. Pavlin pa je zatrjeval, da lahko še v
najpreprostejših, najdolgočasnejših stvareh vidiš umetnost, če le gledaš iz prave smeri.
Svoje misli je dokazal z zgodbo iz zemljiške knjige, kamor so vpisane lasti nepremičnin, še
veliko več pa je vpisov dolgov. Tako je pričel s pripovedovanjem zgodbe o Znojilčevi
posesti.
Pred tridesetimi leti je posestvo cvetelo, bilo je brez dolgov in tudi denarja mu ni
primanjkovalo. Stari Znojilec je imel dva sinova, Tomaža in Matevža, medtem ko mu je
žena umrla. Ker ni imel hčere, si je v hišo vzel rejenko Adelajdo, klicali so jo kar Lajda. Ko
je starega Znojilca pokopal pod seboj hrast, je posestvo prevzel Tomaž, Matevž je dobil
tristo goldinarjev, Lajda pa petdeset. Otroci so bili kljub temu še mladi: Tomaž je bil star
dvajset let, Matevž sedemnajst in Lajda dvanajst. Tomaž je gospodaril doma, Matevž in
Lajda pa sta šla služit. Tomažu je večkrat slabo kazalo, zato je iskal posojila. Po šestih letih
se je vrnil Matevž in posodil svojih tristo goldinarjev Tomažu, ki jih je vknjižil in tako
obdržal posestvo nad vodo. Ko je bilo Lajdi osemnajst let sta se z Matevžem znova videla
in se zaljubila. Večkrat sta se skrivaj sestajala in Lajda je zanosila. Matevž se je
odgovornosti prestrašil in odšel na Hrvaško, Lajdi pa zapustil tristo goldinarjev, ki mu jih je
dolgoval brat. O Matevžu ni bilo več slišati, pravili so le, da ga je kot očeta pokopal hrast.
Lajda je tako ostala sama s svojim sinom Lukcem, ki ga je po njeni smrti za jetiko na
posest vzel Tomaž. Kljub vsemu je posestvu kazalo bolj slabo, komaj se je še prebijalo iz
dneva v dan. Nekega dne pa so Lukca v pretepu ubili. Tako bi morali vsi Tomaževi dolgovi
Lajdi zapasti Lukcu, ki pa je bil nezakonski otrok, njegova mati, zakonita dedinja, pa je bila
mrtva. Tako so vsi dolgovi pripadli erarju, državni blagajni. Država je Tomaža, ker dolgov
ni mogel izplačati, tožila in mu zaplenila posest.
Ko je odvetnik do konca povedal zgodbo, je bilo že pozno, zdravnika pa je še zanimalo,
komu sedaj pripada Znojilčevo posestvo. Dr. Pavlin mu je priznal, da ga je kupil sam. In
tako sta se razšla z mislijo na poezijo.
Kmetske slike
Zbirka Kmetske slike predstavlja vrh Kersnikove in slovenske realistične proze:
- zbirka 8 črtic, novel in povesti
- Ljubljanski zvon 1882-1891 kasneje jo je literarni zgodovinar Ivan Prijatelj vključil v
zbirko Kmetske slike.
Motivi iz stvarnega življenja: nezakonski otrok, družinski prepiri, pohlep po denarju,
tragične usode deklet in fantov, smrti kmetov
53
Avtorjev odnos do kmeta: objektiven, celo hladen, vendar tudi čustven, ni pa
moralistično-vzgojen
Naslovi: Ponkrčev oča, Rojenica, V zemljiški knjigi, Mahoričev Tone, Otroški dohtar,
Kmetska smrt, Mamon
Prevladujejo usode ljudi, čudaški značaji
V zemljiški knjigi
Pripoved je zgrajena iz:
- okvirne zgodbe (pogovor med odvetnikom in zdravnikom)
- vložne zgodbe (zgodbe o usodi Znojilčevih, kot je razvidna iz izpiskov zemljiške knjige)
Osebe: oče Znojilec, najstarejši sin Tomaž, mlajši Matevž in rejenka Lajda, nezakonski sin
Luka, odvetnik in zdravnik.
Tragedija kmetov in časa
V pripovedi je Kersnik z navidezno neprizadetostjo prikazal razmere na kmetih v tedanjih
časih.
Slog
Pripoved je zapisana v suhem, jedrnatem slogu, za dialogi in pripovedovanjem so skriti
tragična človeška usoda, bolečina, stiska, obup, nesreča.
TAVČAR, CVETJE V JESENI
Ivan Tavčar (1851-1923), življenje in delo
Tavčar se je rodil v kmečki družini v Poljanah nad Škofjo Loko. Pravo je študiral na Dunaju
in bil odvetnik v Ljubljani. Dejaven je bil tudi v politiki: bil je deželni in državni poslanec,
vodja slovenskih liberalcev in ljubljanski župan.
Pisal je pripovedi in zgodbe, zbrane v knjigah Med gorami in V Zali, povesti Cvetje v jeseni,
Grajski pisar, romane Visoška kronika, Ivan Slavelj, Izza kongresa itd.
Tavčar je pripovednik in pomemben romantični realist, po letu 1900 pa je v njegovih delih
moč najti tudi prvine nove romantike.
Odlomek
Snubitev
V hiši pri mizi je prebirala Meta fižol in, ko sem vstopil, je bila za velikim kupom, katerega
je imela prebrati, skoraj popolnoma skrita. Polagoma se je prikazal njen obraz izza fižola,
spregovorila pa ni, dasi me je spoznala. Z velikimi očmi je gledala proti meni, a opazil sem
takoj, da je bila upadlega lica in zelo potrta. »Spet sem pri vas,"sem spregovoril pri
vstopu.
»Fižolico prebiram,« mi je odgovorila, »pa je hudo plažnata.« Z roko je me šala po kupu
pred seboj, a do dela ni prišla. »Zgodaj si prišel – kje je še božič,"
»Dolgčas mi je bilo v Ljubljani.«
Nato sva oba nekaj časa molčala. Obrnila je oči proti stropu, potem pa je govorila plaho in
tiho kakor otrok pri prvi spovedi:
»Mati tudi misli, da bi tista reč nič čudna ne bila.«
»Katera?«
»No, da bi vzel sorodnico k sebi, da bi ti kuhala in gospodinjila.«
»Kje naj jo dobim, če bi ti ne hotela?«
Nič posebno je ni zalila kri, ko je odgovorila:
»Mati pravi, da bi tudi to nič čudno ne bilo. V mestu bi se veliko dobrega naučila.«
»Si očeta že vprašala?«
»Ne še, mislila sem, da ga ti vprašaš.«
»Ne vem.«
»Če nočeš, pa ne!» Že jo je grabila jeza in na vsakem licu se ji je nabrala rde ča lisa.
»Ne jezi se, Meta,« sem jo miril, »na kaj takega ni treba več misliti!"
»Če torej nočeš –?«
»Kaj naj živim v Ljubljani, če sem lahko tu med vami!»
54
»Se boš pač naveličal!«
»Ne bom se!. Kupil sem zemljo, kupil sem živino. Gospodaril bom, sejal bom, prideloval
bom.«
Plaho je vprašala: »Kdo ti naj gospodinji?«
»0ženim se!«
»Oženiš se?!» je viknila zamolklo. Pri tem ji je z obraza izginila vsa kri in z veliko grozo me
je pogledala: »Moj Bog, pa ven–dar ne – Katreta?« V svoji zmedi je zopet mešala po kupu
na mizi. Ker ji nisem odgovoril, je bila še bolj prepričana, da bom snubil pri Fortunovih.
»Nič ne rečem,« je vzdihovala, »nič ne rečem proti tem ljudem; radi delajo in tudi o
dekletu ne vem nič slabega, Bog varuj!" Povesila se ji je glava in vedel sem, da se ji je
hotelo jokati; vedel sem pa tudi, da bi mi za nobeno ceno ne hotela pokazati, da ji gre na
jok.
Pričel sem znova:
»Mlačanovo sem kupil. Danes srno v Loki pismo delali. Tudi Danijel je bil tam. Liza je torej
le Anžona vzela!"
Odgovorila je trpko:
»Kaj je hotela drugega? Kedo naj se na moške zanaša?« V hipu je popravila:
»Kdo naj se na take moške zanaša?«
Še je vprašala:
»Koliko si dal?«
»Devet tisoč in pet sto.«
»Si vse plačal?«
»Vse.«
»Boš imel kaj dolga?«
»Nič.«
Pristavila je grenko: »Na doto ti blez ne bo treba gledati.«
»Ne.«
Po kratkem premolku sem pričel:
»Pravijo, da je zemlja dobra in da se dosti pridela.«
»Jade.«
»Živelo se bo torej lahko. Gospodinja, seve, bo morala pridna biti, ali živelo se bo lahko.«
»Jade.« Ta dvojna poljanska pritrditev ji je prišla kot smrtni izdih, tako rekoč kot srčna
kaplja krvi čez blede ustne. Pri tem ji je glavica popolnoma zlezla na roko, in zaječala je:
»Tako čudno me notri boli!«
Nisem se mogel več vzdržati, naslonil sem se k njej ter ji šepnil na uho:
»Govoril sem z očetom in materjo, oba sta zadovoljna, da se oženim pri Presečnikovih, če
me ti hočeš.«
Bliskoma je dvignila glavo in tudi telo je stegnila, da je stala kakor sveča tik mene. Obraz ji
je bil v trenutku bel kot sneg, potem pa se je zopet žaril kot roža, da se je videlo, kako ji je
vrelo po duši. Spregovoriti ni mogla, in šele, ko sem ponovil, če me hoče, je vzdihnila:
»Jest?«
»Da, ti, Meta! Druge nočem, samo tebe vzamem! Sedaj odgovori, če me hočeš.«
Spregovoriti le ni mogla. Odpirala je ustne, ali beseda ni prišla iz njih, nakar je pričela z
glavo kimati in pokimala je trikrat ali štirikrat, tako da ni bilo dvojbe, da me hoče.
Delo je nastalo v samem vrhu Tavčarjevega ustvarjanja (l. 1917) in je poleg Visoške
kronike eno izmed njegovih najboljših del.
Zgodba, vsebina
Osnovni motiv povesti Cvetje v jeseni – ljubezen med starejšim izobražencem in mladim
kmečkim dekletom – je postavljen v okvir razgovora med pisateljem in ljubljanskimi
damami. Pisatelj pripoveduje trem ljubljanskim gospem svojo ljubezensko zgodbo:
Pisatelj – v povesti odvetnik Janez – se mora po zdravnikovem nasvetu za nekaj časa
umakniti iz Ljubljane na deželo. Po dolgih letih zopet obišče svojega bratranca, posestnika
na Jelovem Brdu. Bratranec ima pridno in delovno ženo ter hčer Meto, ki je lepa in
skromna, vendar nekoliko svojeglava. Pisatelj se popolnoma vživi v kmečko življenje,
pomaga pri košnji in mlačvi, med njim in domačo hčerko pa vzklije ljubezen. Pisatelj se
sicer vrne v Ljubljano in opravlja svoje odvetniške posle dalje, ko pa mu je neki propadli
kmet iz Jelovega Brda pripravljen prodati svoje posestvo, ker se namerava izseliti v
55
Ameriko, se odloči preseliti na kmete in vzeti Meto za ženo. Ko dekle izve, da bo njegova
žena, ne prenese prevelike sreče in mu v naročju umre. Zdravnik ugotovi srčno kap.
Pisatelj zopet posluje v Ljubljani, pogosto pa se vrača na Jelovo Brdo, obiskuje Metin grob
in se spominja njune ljubezni.
Tema, motivi, ideja
Tema: nasprotja med meščanskim in kmečkim življenjem.
Motivi: kmečki prazniki in običaji, ljubezen, narava, zakon, cvetje v jeseni – simbol.
Zgodbi služijo za ozadje slikoviti prizori iz kmečkega življenja, npr. večerja v kmečki hiši,
košnja, vasovanja, proščenje, … Toda vse življenje na vasi ni tako idilično: Tavčar prikaže
zgodbo o revnem Skalarju, ki je moral zaradi krivega pričevanja odsedeti 16 let v ječi,
prikaže tudi krivične odnose in socialne razmere na vasi. Prav tako je kmeta Mlačana
prisilila gospodarska kriza, da je posestvo prodal in se odselil v Ameriko. Vendar ti zgodbi
ne odtehtata Tavčarjevega proslavljanja trdnega slovenskega kmeta, ki je kljub vsem
poskusom tujcev rešil zemljo in slovenstvo s svojim delom, nravnostjo in s svojim
zdravjem.
Cvetje izzveni v poziv, naj izobraženec ne pretrga stikov z zemljo, in v zahtevo, da naj
izginejo zidovi, ki ločijo kmeta od meščana.
Oblika pripovedi
Povest s pripovednim okvirom (pisatelj pripoveduje ljubljanskim damam o svoji ljubezni).
Pripoved je prvoosebna. Okvir omejujeta okolje in čas, povezujeta pa primerjanje obojega
v nagovoru poslušalk.
TAVČAR, VISOŠKA KRONIKA
Odlomka
Oče in sin
Kdo je bil moj oče Polikarp? Od kod je prišel? Kje je bil poprej? Bog ve!
O vsem tem takrat še ničesar nisem vedel, samo to sem občutil, da je bil Polikarp Khallan
trd, temen in brezsrčen gospodar, kateremu ni nikdar posijalo sonce v dušo. Čez vse mere
je delal grdo s svojo zakonsko ženo, katera mu je rodila mene in pet let mlajšega brata
Jurija. Naša hiša ni bila hiša božjega blagoslova. Imeli smo več nego drugi, posedovali smo
vsega dosti, a pod nobeno streho se ni tako malo molilo in tako obilo preklinjalo kakor
ravno pod našo. Gospodar je poznal kletvine celega sveta. Preklinjal je v jeziku, kakor ga
govori ljudstvo v tej okolici, ali hudiča je klical tudi v jezikih, katere govore narodi po tujih
deželah. Pozneje, ko me je zaneslo med tujce, sem se zavedel, da je preklinjal po nemško,
po laško in še celo po španjolsko. Ko je umrl, je nesel torej s sabo na koše samih krvavih
grehov, tako da še danes molim, da bi v nebesih pregledali Polikarpu Khallanu njegove
grehe, ker drugače ne vem, kako naj izhaja na onem svetu pred svojim Sodnikom.
Ko sem se začel zavedati življenja, je bil oče že petdeset let star. A visok je bil kakor
jablana in hrust kakor medved, ki trga ovce po Blegašu. Govoril je malo besed, pa nobene
prijazne, in na hlapce in dekle je prežal, da niso postopali in zanemarjali dela. Kogar je
zalotil, bil je tepen, da se je Bogu smilil in da je dostikrat komaj življenje odnesel.
Bog mi je priča, da je bila mati Barbara najboljša gospodinja in da je z varčevanjem na vse
mogoče načine množila imetek svojemu gospodarju. Ta se pa ni sramoval pred otroci in
pred posli udariti jo mnogokrat po tankem obrazu, da se ji je vlila rdeča kri po licu in suhih
čeljustih. Koliko je prejokala ta mučena ženska, ve samo Mati božja, ki je štela v nočeh
solze ponižne in v trdo usodo udane moje matere. Usmiljenja ni poznal divji in razjedeni
visoški gospodar; kričal je pod težkim bremenom, katero si je bil sam navalil nase, tako da
je tudi on v nočeh ječal in stokal, kakor da bi pri živem telesu tičal globoko v črni zemlji.
Zgodba
Zgodbo družine Khallan pripoveduje Izidor Khallan. Dogaja se na Visokem, na družinskem
posestvu. V prvem delu romana Izidor pripoveduje o svojem očetu Polikarpu, ki si je
posestvo pridobil z zločinom. Bil je udeleženec trdesetletne vojne na Nemškem, kjer je
ukradel švedsko blagajno, ubil pomagača Schwarzkoblerja, drugega pomagača Lukeža pa
ogoljufal. Prisvojil si je celoten plen in nato kupil dve posestvi, Lukeža pa je vzel za hlapca.
Po poroki dobi dva sina, Izidorja (ta postane kovač) in Jurija (oče ga pošlje študirat).
Polikarp je čudak, obremenjen z zločinom iz mladosti, in krut oče.
56
Izidorja pošljejo v Davčo po bodočo nevesto, Margareto Wulffing. Takrat pa na visoško
posestvo pride stara Pasaverica in Polikarp v njej spozna Schwarzkoblerjevo ženo.
Pasaverica je hudo bolna in prosi Polikarpa, naj poskrbi za njeno vnukinjo, ki je v Nemčiji,
pred smrtjo pa prekolne neznanega morilca svojega moža. Polikarpa ta dogodek tako
močno pretrese, da zboli. Svojo temačno preteklost razkrije Izidorju in umre.
Izidor se odpravi na Nemško po Agato - vnukinjo stare Pasaverice. Z njenim prihodom na
Visoko se začne drugi del romana, ki je posvečen Izidorjevemu življenju. V Agato se
zaljubijo Izidor, Jurij in Marks Wulffing, brat nekdanje Izidorjeve neveste, Margarete. Agati
je bolj všeč Jurij, ker pa je zavrnila Marksa, jo ta razglasi za čarovnico. Sledi čarovniški
proces proti nedolžni Agati, preskus z vodo v Loki: če bo Agata prišla živa iz vode, ni
čarovnica, če pa bo utonila, bo to dokaz njenega čarovništva. Proces in preizkus z vodo
gledajo vsi Visočani in Agata stopi v vodo. Ko Jurij vidi, da bo padla, skoči za njo in jo reši
iz vode. Izidor samo nemo opazuje, celo verjame, da res obstajajo čarovnice. Margareta
nato prizna, da je njen brat Marks lagal o Agati; Jurij in Agata se poročita, Izidor pa odide
v vojsko, čez 11 let se vrne hudo ranjen in se poroči z Margareto. V zaključku romana je
pripis, v katerem izvemo, da je Izidor umrl leta 1710, šest let kasneje brat Jurij in njegova
hčerka, na posestvu pa so obe materi, Agata in Margareta, Jurijeva hči Suzana in Izidorjev
sin Georgius.
Zgodovinski roman
Visoška kronika (1919) je zgodovinski roman zato, ker pripoveduje o zgodovinskih
dogodkih v času od 1630 do 1716. To je čas tridesetletne vojne med katoličani in
protestanti, obdobje protireformacije, ki je bilo živo še v začetku 18. stol. Snov za roman
je Tavčar našel v zgodovinskih virih, v kroniki visoškega posestva, v ljudskih
pripovedovanjih in spominih. Visoška kronika je kronika, kronikalna pripoved.
Kronika
Kronika je prikaz zgodovinskih dogodkov v časovnem zaporedju, ne glede na notranje
zveze med dogodki; pripovedovalec kronike je kronist.
Pripovedovalec
Pripovedovalec Visoške kronike je Izidor Khallan, ki iz svoje perspektive pripoveduje o
preteklih dogodkih in doživljajih, v katerih je bil sam udeležen, zato pripoveduje v prvi
osebi, je torej prvoosebni pripovedovalec. Tak način pripovedovanja bralcu bolj živo in
resnično približa vsebino.
JENKO, OBRAZI
Simona Jenka uvrščamo med najpomembnejše pesnike realizma na Slovenskem. V najbolj
dognani obliki je združil teme, v katerih se je izrazilo tipično življenjsko občutje tega časa,
s preprosto obliko, ki sicer še zmeraj izhaja iz romantike, a opušča njen visoki slog, patos
in umetelni jezik. Pomembna lastnost Jenkove poezije je zlasti neposrednost čustva, ki ji
stoji ob strani jasna misel. Ta je na videz enostavna, a v svoji zgoščenosti govori o
najtežjih vprašanjih popolnoma prepričljivo. Jenkov pomen je v tem, da je tej novi vsebini
našel ustrezno obliko, zelo različno od Prešernove.
Obrazi
Obrazi so cikel 21 kratkih razpoloženjskih pesmi, ki zajemajo različne vsebine (smrt,
ljubezen, domovina). Celoten cikel je prvič izšel v Pesmih 1865, posamezni obrazi pa so
izhajali že prej v SG (1858 - 1862).
V ciklu najdemo namreč štiri skupine pesmi:
1. Romantične so ljubezenske in slovansko domoljubne (Log za log se skriva, O večerni
uri).
2. Romantični vidik prevladuje tudi v objektivnih podobah (slikah), skozi katere odseva
subjektivnost (Med borovjem temnim, Leži polje ravno).
3. Jedro predstavljajo t.i. obrazi deziluzije ali razočaranja (Južen veter piše, Mlad junak po
polju, Roži mlado lice, Pri zeleni mizi, Zelen mah obrašča, Mlade hčere truplo, Ko je
sonce vstalo, Kadar mlado leto). G>re za boleče neskladje med človeško subjektivnostjo
57
in stvarnostjo zunanjega sveta. Pesmi vsebujejo načelna spoznanja o cilju, smislu in
mejah človekovega obstoja.
4. Realistični so tisti obrazi, v katerih je svet sprejet kot stvarno dejstvo (Z glasnim šumom
s kora, Rosa, hladna rosa, Ves dan je pri oknu, Zida drobna mravlja, Naj vso svojo silo,
Zarja dan pripelje).
OBRAZ kot pesniška oblika
Obraz znan že iz epike (kratke pripovedne proze). Obraz je epsko-razpoloženjska pesem: v
njem se združujeta epska in lirsko-razpoloženjska funkcija narava.
Oblika pesmi
enotna oblika 1 + 20 pesmi,
vsaka obsega tri štirivrstične kitice,
vsaka 4 vrstice v kitici,
tristopični trohej,
rima: abcb pretrgana (ujemata se le 2. in 4. verz).
Najznačilnejši obrazi
Uvodni obraz (brez številke)
VSTALA JE NARAVA
Čigav obraz je "naslikal" Jenko?
Naslikal je obraz narave, omenja jo že v prvem verzu.
Kakšen je ta obraz, kakšna je narava?
Obraz je slika, podoba. Slika/narava se giblje, živi, čeprav tega
dogajanja ni nihče povzročil - narava se giblje po lastnih
zakonitostih, je samostojen, živ organizem. Vsak trenutek bi jo lahko
naslikali v tem gibanju. Njena slika je statična glede na odsotnost
Vstala je narava
človeško epskega dogajanja in dinamična v svojem lastnem gibanju,
ter se giblje živa,
ki ne pozna človeških pojmov statično, dinamično. narava je osrednji
znane čute kaže,
predmet pesmi.
kar nebo pokriva.
Katero pesniško sredstvo je Jenko uporabil pri slikanju narave? S
katerimi besednimi vrstami je izraženo?
In srce umeje
Pesnik je uporabil personifikacijo - glagoli: je vstala, se giblje, kaže,
čudne govorice,
govorijo, se budi, čuti, poje; Narava je poosebljena.
ki jih govorijo
Kdo je opazovalec narave, kako jo doživlja? Kakšno je razmerje med
zvezde in cvetice.
njima?
Opazovalec narave je pesnik, lirski subjekt. Že prva, programska,
Kamenje budi se
pesem pa pokaže, da pesnik ni samo opazovalec oziroma da je to le
in občutke moje
z mano čuti, z mano v izhodišču, kajti opazovanju sledi doživljanje, razpoloženje. Le
ugotovitev o gibanju in živosti narave je še objektivna podoba, vse
glasne pesmi poje.
ostalo je izraz posebnega subjektivnega, razpoloženjskega odnosa
do nje: zvezde in cvetice govorijo (čudne govorice), kamenje se budi
in čuti kot pesnik, on pa tega "dogajanja" ne spremlja objektivno, z
razumom, ampak čustveno ("in srce umeje").
Naravni pojavi so le ogledalo, v katerem odseva človekova
notranjost, duhovni jaz. V vsem odkriva človek lastna čustva,
občutke, želje... Kar čuti človek, čuti narava z njimi in zanj - ob njej
se zave doživljanja, sbe kot subjektivnosti. Narava vendarle ni čisto
samostojen, stvaren svet zase, ampak odsev lastne subjektivnosti človeku je tako pomembna, da mu je vse, medtem ko stvarnosti kot
take še ne pozna.
V uvodni pesmi najdemo tisto razmerje, ki je značilno za ves cikel ni ne popolnoma romantično ne popolnoma realistično. Pojmovanje
narave kot živega, samostojnega organizma in dejstvo, da je narava
samostojni pesniški predmet - to je realistično; ampak cepljenje
lastnega doživljanja na to "objektivno podobo", medsebojna
čustvena, ne biološka povezanost - to je (še zmeraj) romantično.
Kaj pomeni dejstvo, da je pesnik to pesem postavil pred ostale v
ciklu in da je ni oštevilčil?
58
Pripisal ji je programski pomen - opredelitev za takšno poezijo.
V.
KO JE SONCE VSTALO
Primerjajte to pesem z uvodno. Kakšen obraz ima zdaj narava?
V uvodnem obrazu je narava čutila s človekom - te narave zdaj ni
več. Narava je brezbrižna, hladna do človekovega občutja, čeprav
sliši hvalo na svoj račun - preprosto je ne zanima, kaj miusli in čuti
Ko je sonce vstalo,
človek.
Kdo je glavni govorec v pesmi, s čim je ta njegova vloga
dajal sem mu hvalo,
poudarjena?
da na oknu rože
Glavni govorec je sonce, "krona" narave, svetloba, brez katere ni
mi je obsijalo.
življenja na zemlji. Svoje občutje omeni avtor le na začetku, in to
zelo skopo: Pove, da se je zahvalil soncu, ker je obsijalo rože na
Sonce mi je reklo:
oknu. Ostala pesem je odgovor sonca, njegovo sporočilo je
"Tebe, rož ni bilo,
zaključek pogovora. Dominantna vloga sonca, narave je
ko mogočno z neba
poudarjena tako z dolžino govora, kot s premim govorom: Avtor
zemlji sem svetilo.
pusti soncu, da samo govori. Za to vlogo je seveda poosebljeno.
S katerim slogovnim postopkom je izraženo človekovo mesto v
Ti ko rosa zgineš,
naravi oziroma razmerje med njima?
jaz pa bom ostalo,
Človekovo mesto v naravi je izraženo s primerjavo; primerja pa ne
grob ti obsevalo;
"Revež, hrani hvalo!" človek, sonce primerja človeka z rožo in roso, z najmanj obstojnim
delom narave. Bivanjsko "bedo" izrazi tudi beseda revež, s katero
sonce poimenuje človeka.
Kaj je bistvo človekovega bivanja?
Bistvo čl. bivanja je minevanje. Sonca pesnik zjutrja ni pozdravil
"astrološko" kot nebesno telo. Začutil ga je kot bistveni, odločujoči
del najšiše pojmovane narave, ki je najdlje od minevanja. Dialog z
njim je samo besedno izraženo doživetje, spoznanje lastne
majhnosti in minljivosti, ki je tako v primerjavi s soncem najbolj
poudarjena.
Kako pesnik sprejema to dejstvo?
V začetku se sicer veseli življenja, ampak na tisto, kar je povedalo
sonce, nima več kaj odgovoriti. Svoje mesto v naravi sprejme kot
dejstvo, da je neznaten del nečesa širšega. To je že prehod iz
romantično subjektivnega v stvarno, realistično pojmovanje.
V kakšnem pesniškem jeziku ga izrazi?
Uporablja preprost, skop pesniški jezik. Odsotnost subjektivnega se
kaže v izpadu ukrasnih pridevkov, le stvarna samost. pojmovanja.
Poudarek je na glagolih, ne le, da so številni, so tudi nosilci rim.
VII.
ZELEN MAH OBRAŠČA
Katera vprašanja si zastavlja Jenko?
Zastavlja si vprašanja: kaj je človeška moč? Kaj so človeška dela?
Kaj je človeško življenje sploh?
Kakšni so odgovori?
Odgovor je en sam: sanje. Veže se neposredno na spoznanje, da
življenje hitro mineva. Vsebuje ga že retorično vprašanje (al so
Zelen mah obrašča
same sanje), potrdi ga odmev (jek).
zrušene zidove,
S katero podobo je izraženo minevanje?
veter skoznje diha
Minevanje in razpadanje kaže podoba razvaline - v času je razpadla
žalostne glasove.
stavba, ki jo je zgradil človek; potemnela je v soncu
Ali gre za enako spoznanje kot v obrazu Ko je sonce vstalo?
Povej, razvalina,
Osnovno spoznanje je enako, dodano je spoznanje, da je izničenju
v soncu zatemnela!
Kaj je moč človeška? podvrženo tudi človekovo delo. Ukinjena je vera, da človek tudi po
smrti živi v tistem, kar je ustvaril.
Kaj so njena dela?
Kakšno je razmerje človek - narava?
In življenje naše,
To razmerje tekstovno sicer ni postavljeno v ospredje, je pa
59
ki tak hitro teče,
notranja, bistvena sestavina obraza: porušene zidove obrašča
zelen mah (narava živi, je mogočnejša in trajnejša od človekovega
al so same sanje?
– Sanje – jek mi reče. dela). Veter, ki žalostno diha skozi porušene zidove, kar bi lahko
razlagali kot sočutje narave s človekom, ne spremeni tega
razmerja. Podoba razvaline in mahu je prevladujoča, izraža pa
realistično pojmovanje razmerja med minljivim človekom in večno
naravo.
Kakšen je jezikovni izraz?
Skop, realističen izraz v opisu podobe (1. kitica). Prilastki
predmetnosti so enostavni, običajni. Nad začetno opisnostjo
prevladujejo miselne definicije: moč človeška, življenje naše; to je
znak intelektualizacije, refleksije. Dialog učinkuje tradicionalno,
ljudsko.
Zvočno najizrazitejše mesto (sanje - anadiploza na koncu pesmi) je
tudi ključno mesto sporočila. Naravno, nefilozofsko, učinkuje
dejstvo, da besedo ponovi (in misel potrdi) odmev človeškega
glasu - naravni zvočni pojav.
X.
MLADE HČERE TRUPLO
Koliko motivov ima pesem?
Pesem ima eno samo podobo oz. motiv: narava v času človekove
smrti. Zdi se, da sta motiva dva: človekova smrt in veselo
razkošje v naravi. Sporočilo pesmi pa je ravno v tem, da je to
dvoje s spretno slogovno potezo postavljeno v eno samo podobo,
ki kaže mesto človeka v naravi.
V kakšnem razmerju sta človek in narava?
Mlade hčere truplo
Popolnoma sta odtujena, problem iz obraza Zelen mah obrašča je
črna jama krije;
prignan do skrajnosti. Človek je naslikan v skrajnem obupu (mati
poleg jame mati
ob hčerinem grobu), narava pa se smeji v svojem razkošju - ni le
bridke solze lije.
brezbiržna, ampak je kruta. V tej pesmi se je Jenko popolnoma
odtujil od razmerja človeka in narave, ki ga je programsko
Kar oko doseže,
zapisal v uvodni pesmi.
smeje se narava,
Katera prvina je pesniška (slogovna) dominanta?
pomlad po grobovih
Slogovna dominanta je kontrast med človekovim trpljenjem in
cvetje razsipava.
veselim razkošjem narave (1. : 2. kitica). Njego učinek je tem
večji, ker je iz razmerja dveh kitičnih enot postavljen še v
V joku svojo zgubo
zadnjo, refleksivnejšo kitico.
človek Bogu toži;
Kontrast ni le vsebinski, je tudi barvni: črna jama - pomladno
slavec, drobni slavec
cvetje.
pa vesele kroži.
Označite jezikovni izraz.
Skop, deluje podobno kruto kot narava. Povedne enote so
kratke, nanizane kot dejstva. Samo zadnje stavčno razmerje je
protivno. Ukrasni pridevki so redki, tisti, ki so poudarjajo
kontrast. (mlade - črna - vesele)
Je obraz tradicionalno ali moderno besedilo?
S tem odtujenosti dobiva na sporočilni ravni izraz modernosti.
Tudi v jezikovno-slogovnem ustroju, čeprav je bližje ljudskemu
kot klasičnemu romantičnemu slogu. Slavec je v romantiki
nežnost in lepota, tukaj brezobzirnost, krutost. Izraz gre v smer
refleksije, razpoloženja. V 2. kitici je narava podobna naravi na
impresionistični sliki.
XII.
MED BOROVJEM TEMNIM
Kakšen je obraz narave, kakšen izraz uporabimo za pesem?
Podoba ali slika iz narave. Na njej je upodobljena breza med
bori. Življenjski dih daje sliki veter, ki giblje drevesa.
Kaj sporoča o brezi, kam sporočilo potuje?
60
Med borovjem temnim
mlada breza rase,
v lastnem svetu tuja
stoji sama zase.
Tuja dolga leta
raste sredi lesa,
vetra moč jo maje,
listje ji otresa.
Veter nosi listje
sestram v daljne kraje,
tam jim o samici
sporočila daje.
Mlada breza je v svetu temnih borov tujek, zaznamuje jo
drugačnost. Na naravno ogrožanje vetra je manj odporna kot
bori. Sporočilo potuje, kar kaže samost. sporočila.
S čim je ustvarjen vidni - barvni, s čim vsebinski kontrast?
S samim izborom naravnih delov: breza z belim deblom sredi
temnega borovja. Tudi uporaba števila oz. imen: borovje - več
borov, breza je ena, bori so skupnost, breza je sama (beseda
samica v tem pomenu)
Ali so deli narave poosebljeni, ali so simboli?
Poosebitev je izražena diskretno. Za brezino bivanje ni
uporabljen noben človeški glagol, breza samo stoji rase in stoji.
Da je "oseba", povesta dvakrat zapisani pridevnik tuja in
samostalnik setram (sorodstveno razmerje). Breza ima tudi
simbolni pomen: takšna, kot je naslikana, je simbol človekove
osamljenosti, odtujenosti v lastnem svetu.
Ali lahko govorimo o razmerju človek - narava? Razložite.
lahko, čeprav človek sploh ni omenjen. Za krajinarskim
obrazom je skrita bivanjska izpoved, njegova življenjska usoda,
problem drugačnosti.
Označite jezik in slog.
- preprosta skladenjska struktura, kratke povedne enote v
vezalnem priredju
- stvarna poimenovanja, brez prilastkov, razen prid. temnim,
mlada in tuja, ki so nosilci sporočila in kontrasta
- povedne enote se delijo tako, da te prilastke izpostavijo,
podbno še z drugimi besedami, ki so nosilci sporočila: stoji vztrajanje; raste - pozitivno vztrajanje, vetra - ogroženost..
- epski elementi so realistično skopi, vendar izbira nekaterih
sredstev to naravno podobo razširja v razpoloženje
GREGORČIČ, NJEGA NI
Simon Gregorčič (1844-1906), življenje in delo
Gregorčič se je rodil v Vrsnem pri Kobaridu. Na željo staršev je postal duhovnik. Zaradi
duhovniškega poklica je Gregorčičeva ljubezenska poezija manj obsežna, pa tudi po izrazu
zelo zabrisana in objavljena pod različnimi psevdonimi. Iz ljubezenskega čustva (do
Dragojile Milekove) je nastalo veliko pesmi, v katerih je osebna izpoved zakrita s
pripovednimi motivi, ki se vidno približujejo ljudski pesmi.
Rože je na vrtu plela,
pela pesemco glasno,
živo v lice zarudela,
ko je stopil on pred njo.
Rože je na vrtu plela,
pesmi pela je glasnó kaj da vrta več ne dela,
kaj ne poje več tako?
»Daj mi cvetko, dete zalo,
da na prsi jo pripnem,
za spomin cvetico malo,
preden v tuje kraje grem.«
Deklica glavo poveša,
vene ôbraz, prej cvetoč,
nekaj nje srce pogreša,
solz ji potok lije vroč.
Kito cvetja mu je dala,
s cvetjem dala mu srce,
sama v vrtu je ostala,
on po svetu šel od nje.
Čez ograjo vrtno gleda –
mnogo mimo vre ljudi;
deva bleda, deva bleda,
njega od nikoder ni!
Pesem je bila objavljena v Ljubljanskem zvonu (1870). Gre za motiv zapuščenega dekleta,
ki zaman čaka, da se bo on vrnil. Deklica vene kot njene rože. Tudi jezikje blizu ljudski
poeziji: deva bleda, zarudela, vene obraz; opazen je zamenjan besedni red (solz ji potok
lije vroč).
61
AŠKERC, ZIMSKA ROMANCA
Anton Aškerc (1856-1912), življenje in delo
Aškerc se je rodil pri Rimskih Toplicah v revni kmečki družini. Bogoslovje je končal v
Mariboru in kot duhovnik služboval na Štajerskem, hkrati pa je objavljal svoje pesmi v
literarnih revijah (največkrat pod psevdonimom Gorazd).
Je najpomembnejši epski pesnik slovenskega realizma. Njegova najpomembnejša zbirka so
Balade in romance (1890).
Zimska romanca
"Pet mesecev?! ... Do maja, se mi zdi,
ko kuriti nehámo že peči ...
Kar dajte z mano vred jih vse zapreti,
da jesti bodo mogli in se greti! ...
Saj veste, kaka moč je lepe žene!
Jaz ljubil njo sem, ona, ona mene.
Če vrabec sme iskati si družice,
kdo to človeku braniti bi kanil?
No, nama zákona ni nihče branil,
naravne, pravijo, so to pravice. -
Ej, draga peč, preljuba ti toplota,
tu godci godejo okrog života,
A zunaj tam kako spet s snegom mete
in v divjem plesu vihra suče pete!"
Ljubezen bila vsa je dota njena,
jaz njej dal kos sem svojega - imena! ...
Gospod sodnik! Prijetno tu pri vas je.
Ej gorka peč, ej ljuba ti toplota, ko godci godli bi okrog života!
A druga pela v koči tam pri nas je!
Ko zdajle brilo je krog prhle koče,
na oknih led je vence vil cvetoče.
Na smrt je bolna ona mi ležala,
ki črvom lačnim je življenje dala.
In jaz doma, gospod sodnik, brez dela;
brez dela pa nas eden nima jela ...
Odrveni, okameni že s časom
človeku srce v revnem tem življenju
in v borbi tej za kruh in v tem trpljenju.
A bede naše odoleti glasom
več mogel nisem. Planem tja na grad:
'Otroci zmrznejo mi v eni uri ...
drv prosim malko, da se peč zakuri!' 'Ha, če jih zebe, pa naj gredo spat!'
'Gospod premilostni, pa prosim kruha!'
'Beračem tu ne peče se, ne kuha!'
'Obleke stare bodo morebiti,
da mogel deco golo bi pokriti' ...
'Poberi se!' ...
Ostavil bil sem grad in tisto noč sem moral biti - tat!
In 'greh je krasti,' rekla mi je mati,
pokojna mati - Bog ji nauk plati! Srce imate, sodni vi gospod!
Usmilite še mojih se sirot!
Da moji ne bi to kar jaz postali,
da ne grešili bi in ne jemali:
62
Romanca (šp. romance, izg. romanse = pesem v romanskem jeziku)
je španskega izvora. Prvotno je pomenila pesem v ljudskem, to je v romanskem jeziku v
nasprotju z umetnimi pesmimi, ki so jih tedaj pisali še v latinskem jeziku. Prvotne španske
ljudske romance opevajo znanega španskega ljudskega junaka Cida (izg. Sida. Beseda je
arabskega izvora in pomeni »gospod«.) in druge krščanske viteze ter njihove junaške boje. Tudi
obliko imajo predpisano: daljše kitice s štiristopičnimi troheji in z asonancami. Pogosten je v njih
dialog in vselej imajo izrazito moralno tendenco. Iz ljudske romance se je razvila umetna; ta je
zelo razširila svojo snov in sprostila obliko.
Danes razumemo pod romanco lirsko-epsko pesnitev s pomirljivim zaključkom. Obširno in
lagodno lahko slika:
1. viteško življenje, zlasti junaška dela slavnih vitezov ter lepoto in kreposti viteških žena.
(Prešeren, Turjaška Rozamunda. Ta tudi oblikovno ustreza prvotnim predpisom);
2. dogodek iz
življenja
nevsakdanjih
ljudi in nenavadne okoliščine (Prešeren,
Neiztrohnjeno srce; Aškerc, Mutec osojski; Murn, Pomladanska romanca);
3. snovi iz navadnega življenja s presenetljivim,pogosto šaljivim koncem (Prešeren:
Hčere svet, Učenec, Dohtar; Levstik: Dekle in ptica; Gregorčič: Svarilo; Aškerc: Svatba v
Logeh, Zimska romanca; Kette: Podgorska svetnica);
4. minljivost mladosti, sreče in lepote (Levstik: Roža; Golar:Poletna romanca).
Vsebina
Pesem govori o možu, ki je popolnoma obubožal, in se zagovarja pred sodnikom, ker je kradel.
V to so ga prisilile težke socialne razmere. Poročil se je iz ljubezni in v zakonu z ljubljeno se
jima je rodilo veliko otrok. A žena je hudo zbolela, on pa je ostal brez zaposlitve in dela, zato
se je odpravil prosjačit na bližnji grad za drva, hrano in obleko. A grajski so ga kruto odslovili,
češ naj otroci, če jih zebe, gredo spat, beračem da ne pečejo ku+ruha, ko pa jih je prosil za
obleko, so mu zaprli vrata pred nosom in ga napodili. Ta situacija ga je prisilila, da je kradel, in
se tako znašel v ječi in pred sodnikom. Sodniku je povedal, da naj zapre še njegove otroke, da
ne bi tudi oni postali tatovi, in da bodo v zaporu na toplem in bodo imeli hrano, kajti zunaj je
zima in grozljivi mraz in lakota.
Interpretacija
Pesnik stvarno prikaže žalostni položaj, v katerem se je znašel siromak. Skozi njegov
neolepšan zagovor sodniku se kažeta obup in bolečina.
Pesem je postavljena v resničen kraj, v stvaren čas – povsem realna izpoved (nemogoče
življenjske razmere).
Pesem ima realističen slog, vsakdanji govor, za vsem pa se skrivajo človekova tragična usoda,
trpljenje, stiska, nesreča, obup.
Pesem se stopnjuje do samega konca, ko v predzadnji kitici - sodnika prosi, s čim in kako naj
pomaga njegovim otrokom – doseže vrh.
Pesem je pripovedna in socialna. V njej Aškerc ne izraža sočutja do revnih, ampak gre bolj za
kritiko krivično urejene družbe. Z njo je opozoril na družbena nasprotja in krivice, kjer bogati
uživajo v izobilju, ravni pa nimajo za preživetje. To najjasneje izrazi z antitezo v zadnji kitici.
Pesem se razlikuje od tradicionalnih romanc, saj je napisana v realističnem slogu in nima za
romance tipične vsebine.
FIN DE SIĖCLE (fr. konec stoletja) - EVROPSKA NOVA
ROMANTIKA
Fin de siècle je oznaka za literaturo, umetnost in splošno duhovno ozračje ob koncu 19. stol. Je
reakcija na realizem in naturalizem. V Franciji se pojavi okrog 1850 (ko je bil realizem ravno
na vrhuncu) več različnih smeri: nova romantika, dekadenca, simbolizem – najprej v poeziji
Charlesa Baudelaira, uveljavi pa po letu 1870 v delih Arthurja Rimauda, Paula Verlaina in
Stephna Mallarmeja. V Angliji postane najpomembnejši predstavnik Oskar Wilde.
Družbene razmere
Kapitalizem se je v tem času že zelo razbohotil:
− močna industrializacija, močan delavski razred;
63
industrija je potrebovala veliko surovin, s tem pa so se pojavile težnje po tujih deželah, na
drugih celinah;
− meščanski razred je živel razmeroma dobro, udobno in je skušal svojo vlogo, nazor in slog
prikazati kot nekaj nespremenljivega;
− toda tako kapitalizem kot meščanski razred sta povzročala odpor – proletariat je
napovedoval skorajšnji spopad, meščanska samozadovoljnost in omejenost pa je
povzročala posmeh predvsem pri mladi generaciji lastnega razreda;
− zlasti med izobraženci se je naseljeval pesimizem in tudi strah pred prihodnostjo.
Mladi, zlasti v Parizu, so reagirali po svoje: živeli so boemsko, se izzivalno oblačili, niso se
menili za redno delo in denar, predajali so se strastem, užitke so iskali v alkoholu in mamilih.
Umetnike, ki so se predajali takšnemu življenju in ga tudi opevali, so zaničljivo imenovali
dekadente (propadle).
Vendar pa je bila to zelo površna kritika kapitalizma in meščanske družbe, do idejne kritike se
ta mladina ni povzpela.
−
Miselni tokovi
Na ideje, snovi in motiviko tistega časa je močno vplivala sočasna filozofija, zlasti tista, ki je
zoper načela materializma in pozitivizma ( = fil. smer, ki za osnovo dejanja priznava le to, kar
nam je dano v izkušnji, le dejstva), začela znova uveljavljati vidike iracionalizma ( =
idealistična fil., zapostavlja razum in čutnost, prednost daje intuiciji, volji, naključju),
metafizike ( = nauk o nadčutnem, nadnaravnost), spiritualizma, v socialnih in moralnih
vprašanjih pa individualizem.
Zanikali so, da bi bil človek sam rezultat zunanjih silnic, ampak so trdili, da so v človeku
čustva, hrepenenja, dvomi, slutnje, torej zapleteni duševni pojavi. Poudarjajo individualnost –
pomemben je posameznik s svojim notranjim življenjem.
Zelo natančno opisan vidni svet, pretirano poudarjanje materije, bioloških in fizioloških
zakonov so se mogli umakniti opisovanju notranjega, duševnega in duhovnega sveta, ki ga je
mogoče spoznati le z intuicijo (nagonsko spoznavanje).
Nova romantika (NR)
Izraz se običajno uporablja kot skupno ime za književne pojave, ki so se po letu 1855 začeli
uveljavljati zoper knjiž. realizma in spet začeli uveljavljati težnje, ki jih je deloma poznala že
romantika (z začetka 19. stol.). Obnavlja se torej poetičnost, poudarjanje lepote pesnikove
duše, čustev, posebne občutljivosti, neposrednosti, moči, vse to s pomočjo bogatih podob,
slogovnih učinkov in verzne muzikalnosti.
Vrh doseže nova romantika v 80. in 90. letih.
Vsebinske poteze
Književnost NR je v ospredje postavila človekovo notranjost, njegova občutja, domišljijske
predstave in razpoloženja; zanimali so jo nevsakdanji, metafizični in spiritualistični vidiki
doživljanja.
Večino teh teženj je poznala že romantika, vendar jih je šele NR vsestransko razvila in sicer v
dve smeri:
− senzualno (izjemna čutnost in čustvenost; vidni, slušni in drugi čutni vtisi)
− spiritualno (simbolika pojmov, predstav in vizij, da bi bralcu posredovala nadčutni, le prek
simbolov dostopni svet idej).
Namen je bil prikazati izjemno, enkratno notranje življenje, ki s svojim čutnim, čustvenim in
duhovnim pomeni protiutež sodobni meščanski stvarnosti.
Slogovne poteze: ni stroge metrične sheme, ni stalnih pesniških oblik, uvedli so svobodni verz;
rima ni več pomembna, tudi logična strnjenost zgodbe izginja, uveljavlja se pesem v prozi,
lirična črtica in psihološka novela.
Dekadenca (fr. decadence = propad, razkroj)
je literarna smer ob koncu 19. stol., ki poudarja individualnost, čutno in čustveno življenje,
zadoščenje pa si išče celo v območju perverznih doživetij. Glavne lastnosti dekadence so se
razvile iz večnega spopada med pesnikom in vladajočo družbo, kar se izraža v protestu proti
vsem veljavnim pravilom in normam, v uporu proti obstoječim institucijam in tudi v izrazito
revolucionarnih izjavah.
Dekadent torej nima neke vizije prihodnosti, živi po nagonih, vdaja se čutnim užitkom, hrepeni
po čistem in neomadeževanem življenju, se predaja sanjarjenju.
64
Dekadenca povzdiguje umetnost in razglaša pesnike za izjemne ljudi. Ljubi nenavadno in
izumetničeno. Umetniki se trudijo odkriti kar najbolj pretanjena čustva. In to čaščenje
posameznika je vodilo v umetnost za izbrance – v "umetnost zaradi umetnosti"
(larpurlartizem).
Zarodke dekadence je mogoče opaziti že v knjiž. romantike, pri Byronu, Heineju in zlasti pri
Poeju.
Simbolizem (gr. symbolon = znak, znamenje)
označuje smer, ki je s pomočjo vizij in simbolov poskušala odkriti nedostopni svet idej, globljo
resničnost, ki je vsakdanji zavesti prikrita in je ni mogoče utemeljiti niti s filozofijo niti z
znanostjo. Simbolizem je črpal iz sanj, mistike, metafizike, panteizma ( = narava in bog sta
eno). Pri tem je uporabljal sugestije, sinestezije, simbolična znamenja, izjemne podobe,
ritmičnost.
Simbolisti so bili prepričani, da je človekov notranji svet izražen le s simboli, zato so ti večkrat
nenavadni, razumljivi le pesniku ali ozkemu krogu bralcev. Zato je postajala njihova umetnost
težko razumljiva.
Simbolizem in dekadenca se v književnosti NR tesno prepletata.
Impresionizem
Na slog moderne poezije je vplivala sodobna likovna umetnost, imenovana impresionizem.
Impresionisti so znova odkrili naravo, svet barv in razpoloženja. Na platno so poskušali ujeti
vtis, trenutke doživetja pokrajine. Slikali so v naravi, ne v ateljejih.
Tako lahko štejemo k temu obdobju kot smer še impresionizem (lat. impressio = vtis), čeprav
je impresionizem slog, ki so ga uporabljali tudi nekateri realisti in naturalisti (ni torej zgolj slog
novoromantičnih avtorjev). Impresionizem želi čim bolj posredovati čutne vtise, predstave,
razpoloženja, slučajne in bežne čustvene vzgibe, enkratna čustvena stanja s pomočjo nians in
senčenj, z barvitostjo, glasovnim slikanjem, pri čemer uporablja vsa možna jezikovna in
glasovna sredstva. Zanemarja pa sklenjen in dosleden opis zunanjega dogajanja.
Zvrsti in vrste
Lirika
Lirsko pesništvo je bilo v NR najprikladnejše sredstvo za izražanje izjemnega, nevsakdanjega
doživljanja. Zato so lirska dela tega časa zelo pomembna in so zelo vplivala na razvoj sodobne
evropske poezije konec 19. in začetek 20. stol. Pesniki: Baudelaire, Verlaine, Rimbaud,
Malarme, Wilde.
Pripovedništvo
seveda ni bilo tako primerno izrazno sredstvo, zato so dela v tej zvrsti redkejša. Bolj kot
roman so NR ustrezale krajše vrste – novela, črtica, pravljica ali celo pesem v prozi. Snov:
čutna in čustvena stanja, domišljijski in eksotični motivi, fantastično, sanjsko. Pripovedniki:
Wilde, Strindberg.
Dramatika
se uveljavlja samo deloma, najuspešneje v lirski drami. Motivi: dekadenčni motivi iz
sodobnega meščanskega in aristokratskega življenja, simbolistične vizije. Manjka pravzaprav
prava dramatičnost. Uveljavljajo se močne lirske sestavine. Dramatiki: Wilde, Strindberg.
WILDE, SALOMA
Oscar Wilde (1854-1900), življenje in delo
Wilde se je rodil v Dublinu. Navduševal se je predvsem nad dekadenco. Bil je pesnik,
pripovednik in dramatik. Je eden najvidnejših predstavnikov evropske dekadence. Napisal je
drami Važno je biti resen in Saloma, roman Slika Doriana Graya in zbirko pravljic Hiša
granatnih jabolk.
Odlomek
JOHANAANOV GLAS: Proč, hči babilonska! Ne bližaj se izvoljencu Gospodovemu! Tvoja mati je
napojila zemljo z vinom svojih pregreh in glas o njenih grehih vpije do Neba!
SALOMA: Govori še, Johanaan! Naj se opajam s tvojim glasom.
65
MLADI SIRIJEC: Princesa! Princesa! Princesa!
SALOMA: Samo govori! Govori še, Johanaan, in mi povej, kaj naj storim!
JOHANAANOV GLAS: Hči Sodome, ne hodi mi več blizu! Zakrij si raje svoj obraz s tančico,
potresi si s pepelom glavo in v puščavo pojdi, da najdeš tam Sinu Človekovega!
SALOMA: Kdo je Sin Človekov? Je lep kakor ti, Johanaan?
JOHANAANOV GLAS: Proč, proč od mene! Že slišim, kako plahutajo v palači krila angela smrti.
MLADI SIRIJEC: Rotim te, vrni se, princesa!
JOHANAANOV GLAS: Angel Gospoda Boga, kaj iščeš tod s svojim mečem? Koga iščeš v tej
nečisti palači? ... Dan tistega, ki bo umrl v halji iz srebra, še ni napočil.
SALOMA: Johanaan!
JOHANAANOV GLAS: Kdo me ogovarja?
SALOMA: Tvoje telo ljubim, Johanaan! Tvoje telo je belo kot lilija na polju, ki se je srp še ni
dotaknil. Tvoje telo je belo kot sneg, ki leži po gorah, kot sneg, ki leži po gorah judejskih in
drsi v dolino. Rože v vrtovih kraljice arabske niso tako bele kot tvoje telo. Ne rože v vrtovih
kraljice arabske, ne vznožje zarje, kadar se spušča na liste, niti prsi lunine, uspavane na prsih
morja ... Nič na svetu ni tako belo, kot je belo tvoje telo. – Naj se dotaknem tvojega telesa!
JOHANAANOV GLAS: Proč, hči babilonska! Po ženski je prišlo zlo na svet! Nikar me ne
ogovarjaj! Ne maram te poslušati! Poslušam samo glas Gospoda, svojega Boga.
SALOMA: Tvoje telo je ostudno. Kakor telo gobavca je. Kot zid iz mavca je, kjer so lazili gadje,
kakor zid iz mavca, kjer so se vgnezdili škorpijoni. Kakor pobeljen grob je, poln ostudnih reči.
Strašno, strašno je tvoje telo! Tvoje lase ljubim, Johanaan. Tvoji lasje so podobni grozdom
vinske trte, grozdom vinske trte, ki zore v vinogradih Edoma v deželi edomski. Tvoji lasje so
kot cedre libanonske, visoke cedre libanonske, ki dajejo senčno zavetje levom, kadar se hočejo
skriti pred dnem. Dolge črne noči, noči, ko se luna ne prikaže in si zvezde ne upajo na plano,
niso tako črne kot tvoji lasje. Tišina, ki biva v gozdovih, ni tako črna. Nič na svetu ni tako črno,
kot so črni tvoji lasje ... Naj se dotaknem tvojih las!
Prevedla Djurdja Flere
Zgodba
Dogajanje je postavljeno v Judejo na začetek našega štetja, in sicer pred Herodovo palačo.
Vladar Herod je poročen s Herodiado, vdovo Herodovega brata, ki ima hčerko Salomo.
Herod živi pregrešno življenje in tako življenje napade prerok Johanaan, zato ga da Herod
zapreti v vodnjak. Saloma se zaljubi v preroka. Vabi ga v telesno skušnjavo, a jo prerok zavrne
in na koncu celo prekolne. Prerok opozarja Heroda zaradi njegovega nemoralnega življenja in
napoveduje pravično sodbo ob koncu sveta.
Ko na dvoru priredijo zabavo, se Herod naslaja ob Salomini lepoti in jo prosi, naj mu zapleše.
Herod ji obljubi, da ji bo dal vse, kar si bo želela, zato mu izpolni željo. Saloma si zaželi
Johanaanovo glavo. Herod se najprej upira, saj se boji reakcije ljudstva, ki v Johanaanu vidi
preroka, toda nazadnje popusti.
Ko Saloma dobi prerokovo odsekano glavo, jo strastno poljubi in mu izpoveduje svojo strastno
ljubezen. Herod se zgrozi. Salomo da ubiti. S tem se zaveda, da so se začele prerokove
prerokbe uresničevati, Herodovega roda bo konec.
Motivi, tema
Saloma je značilna dekadenčna in novoromantična drama. Ima biblično zgodovinsko osnovo *,
iz katere je razvidna tehnika: neuresničljiva želja po lastnini.
Spopadejo se nasprotja:
− predstavnika nasprotnega spola,
− greh in svetništvo,
− čutnost in moralnost,
− bogastvo in revščina.
Čeprav je drama v osnovi verska, Wilda zanimajo le osebe, njihove strasti, nagoni in erotični
doživljaji.
*
Kot podlago za svojo dramo je Wilde uporabil biblijski zgodbi o usmrtitvi Janeza Krstnika. Evangelista Matej in
Marko vsak v svoji svetopisemski zgodbi poročata o dogodkih na Herodovem dvoru.
V svetopisemskih zgodbah je jasno povedano, da je Janezova smrt posledica Herodiadine volje – ona je svetovala hčeri,
naj zahteva prerokovo glavo. V Wildovi drami pa prerokovo glavo zahteva Saloma.
66
Konec je tragičen, saj se izkaže, da gledalcem pokaže svet, ki je IZJEMEN, OMAMEN in
DRUGAČEN od povprečnega vsakdana.
Jezik, slog
Slog je poetičen, privzdignjen, simboličen s svetopisemsko metaforiko; ponekod prihaja v
ritmizirano prozo. S tem je poudarjena estetska funkcija jezika.
Govorica vsebuje polno ponavljanja, stopnjevanja, primerjanja, zaklinjanja.
Poetična drama
V širšem smislu so to vsa dramska besedila, ki so napisana v verzih in pesniškem slogu, v
ožjem pa dramska besedila 20. stol., ki se od proze vračajo k verzu in v dramo znova uvajajo
pesniški jezik, mitološke, pravljične in zgodovinske motive s simbolnim pomenom ter se tako
približujejo liriki. (v Salomi: svetopisemske besedne zveze, primerjave, simboli, vzkliki,
pretiravanja, ponavljanja.)
MODERNA NA SLOVENSKEM (1899–1918)
Začetek: 1899 s Cankarjem (pesniška zbirka Erotika) in Župančičem (pesniška zbirka Čaša
opojnosti)
Konec: 1918, ko je bilo konec 1. sv. vojne in umre Cankar.
Izraz moderna (lat. modernus = nedaven, sodoben)
je od srednjega veka dalje v rabi za vse, kar je sodobno, v nasprotju s preteklim.
Na Slovenskem je obdobje, ko se začnejo uveljavljati nova romantika, dekadenca in
simbolizem.
Pomen
Je po Prešernovem obdobju druga velika doba slovenske književnosti, saj je v obdobju 20–ih
let dala vrhunska dela v liriki, pripovedništvu in dramatiki in ne samo enega velikega pesnika,
ampak več enakovrednih ustvarjalcev.
Predstavniki
IVAN CANKAR (pripovedništvo in dramatika);
OTON ŽUPANČIČ (poezija);
DRAGOTIN KETTE (poezija);
JOSIP MURN (poezija);
ALOJZ GRADNIK (poezija) – sopotnik moderne.
Zvrsti in vrste
V moderni se pojavijo nove teme, motivi, izrazi in nova mišljenja, zato se razvijejo vse tri lit.
zvrsti.
Lirika
Je obudila neposredno izpovednost, povzela je romantično izročilo, dopolnila pa ga je z novimi
temami in motivi, tudi dekadenčnimi in simbolističnimi. Verz in ritem sta sproščena, jezik je
zvočen in pomensko bogat. Pri tem se je zgledovala po evropskih novostih, a jih izvirno
preoblikovala. Nov vrh po Prešernu in Jenku je dosegla ljubezenska pesem, ob njej pa se
uveljavi še razpoloženjska, osebnoizpovedna, miselna, domovinska, deloma pa tudi socialna in
religiozna.
Od pesniških oblik je zelo pomemben sonet, druge pesniške oblike, z izjemo gazele in glose, pa
niso bile priljubljene.
Pripovedništvo
Od vrst in oblik so bile priljubljene predvsem krajše črtice, novele, pa tudi romani. Drugače je
še vedno zelo realistično in naturalistično, pojavi pa se tudi novoromantično pripovedništvo
(Cankar), ki je v svoja dela zajel poglavitna vprašanja narodnega, družbenega, socialnega in
osebnega življenja.
Teme in motivi: ljubezenska snov, socialni problemi, vprašanja izseljenosti, položaja ženske,
vloge umetnika in umetnosti, slovenske nacionalne ogroženosti, vojne, smrti in revolucije, ter
razredni boj.
67
Dramatika
Šele moderna je ustvarila številnejše, pomembne in izvirne gledališke igre: tragedije, resnobne
drame, komedije, farse in prve vzorčne primere ljudskih iger.
Dramatika se močno razvije in s Cankarjem doseže raven z ostalimi narodi. V tem času
postane književnost povsem nova. Pomembna postane duša, z modernimi literarnimi tokovi se
slovenski ustvarjalci srečajo na Dunaju, od koder jih prenesejo v slovensko književnost.
Začetek 20. stol. je na Slovenskem pomenil velik razcvet tudi drugih umetnosti: arhitekture
(Plečnik in Fabiani); slikarstva (Jakopčič, Jama, Grohar); glasbe (Krek in Lajovic).
KETTE, NA TRGU
Dragotin Kette (1876-1899), življenje in delo
Kette se je rodil na Premu pri Ilirski Bistrici. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in Novem
mestu. V Ljubljani je bil član Zadruge, kjer se je seznanil z ostlaimi modernisti.
Zanj je značilna povezava tradicionalne romantike z impresionizmom, dekadenco in
simbolizmom.
Njegova pesniška zbirka Poezije je bila izdana šele po njegovi smrti.
Noč trudna
molči,
nezamudna
beži
čez mestni trg luna sanjava.
Vse v mraku
mirnó,
na vodnjaku
samo
tih vetrc z vodoj poigrava.
Pa blizi
ni cest,
ah, v Elizij
do zvezd
ne morete kaplje šumeče.
In smele
željé
do Angele
moje
hitite zaman hrepeneče .. .
Vodice
šume
in rosice
pršé
brez konca v broneno kotanjo;
brezdanj je
ta vir,
šepetanje,
nemir
brezkončna, kot misli so nanjo.
Noč trudna
molči,
nezamudna
beži
čez mestni trg luna sanjava,
ki ruši
pokoj
moji duši
nocoj,
brezskrbno pa deklica spava.
Vsebina
Pesnik nam v prvi kitici najprej opiše okolico, mestni trg v noči, noč ter vodnjak (pesem je
nastala v Novem mestu, kjer je pesnik študiral). V nadaljevanju pa da večji poudarek svojim
čustvom, kjer vir, šumenje, nemir primerja z večnim razmišljanjem o njej ter pojasni, da niti
šumeče kaplje in niti njegove hrepeneče želje ne morejo do zvezd oz. do nje (izvoljenke
Angele Smolove).
Pesem se zaključi z nasprotjem (antitezo), saj za razliko od dekleta, ki mirno spi, pesnik
doživlja nemir.
Značilnosti
Pesem je podoknica oz. serenada, to je pesemska tožba po neuslišani (neuresničeni) ljubezni.
Je impresionistična, ker gre za stapljanje zvočnih in svetlobnih vtisov (sičniki, šumniki, glasovi,
ki spominjajo na naravo).
Za pesem je značilen tudi verzni oz. miselni prestop oz. enjambement (fr.)  en verz ne
pomeni tudi zaključene misli, temveč se ta nadaljuje v drugem verzu.
V pesmi je veliko poosebitev, s čimer se pesem bolj približa pesnikovim občutjem = pesmi dajo
večjo izpovedno moč.
68
Metrična shema = amfibrah.
Rima = prestopna.
Likovna pesem – neenakomerna dolžina verzov.
MURN, SNEG
Josip Murn (1879-1901)
Se je rodil kot nezakonski otrok ljubljanske služkinje, odraščal pa je pri kmečki družini v okolici
Ljubljane. V gimnaziji je bil skupaj s Cankarjem, Kettejem in Župančičem član literarnega in
političnega društva zadruga. Študiral je pravo na Dunaju, v slabih življenjskih okoliščinah
zbolel za jetiko in umrl v Cukrarni v Ljubljani. Za časa svojega življenja ni izdal pesniške
zbirke. Njegove pesmi jeleta 1903 pod naslovom Pesmi in romance objavil literarni zgodovinar
Ivan Prijatelj.
Sneg
Brez konca padaš, drobni sneg,
na tihi gozd in na poljano,
nekje kraguljčki, hitri beg,
spet molk za mano in pred mano.
Kaj moč mi, čas, kaj si mi dan?
Kar bilo - kot v sneg zakopano!
Kad bode - kot ta tiha plan
brez konca širi se pred mano.
V 1. kitici iz posameznih motivov vstaja občutje osamljenosti : padanje drobnega snega na
poljano. Monotonijo brezkončnega časa in vseobsežnega molka v pokrajini za hip prekinejo le
kraguljčki. Ta podoba pomeni sani, ki jih po zasneženi pokrajini vleče konj, torej bližino
človeka, s katerim bi pesnik pretrgal molk in samoto.
V 2. kitici se pesnik obrne vase (refleksija). Vprašuje se o smislu pesniškega navdiha,
ustvarjalne moči in časa, ki ga živi. Od lirskega sedanjika (prvi verz) preskoči v drugem v
preteklost, v tretjem v prihodnost. Čase zgosti zaradi enega samega vprašanja - vprašanja o
smislu biti.
Občutek, da je vse minljivo in brezkončno, rodi obup, praznoto, nemoč. Življenjskega smisla ni
moč spoznati. Pesnik pada v pesimizem, dotika se meje absurdnega.
Lahko pa pesem razumemo tudi drugače : "Tako kot narava v prvi kitici ne rabi smisla,
vprašanj in odgovorov o njem /smislu biti/ ter živi svoj harmonični brezmejni in večni trenutek,
tako je tudi s človekom, ki je del narave, vanjo potopljen. Človek zgolj je, biva ta trenutek, s
tem je del brezčasnosti in brezmejnosti in ne potrebuje nobenega odgovora, da bi ta je (bivati)
sedaj živel v polnosti." (Brane Šimenc, Šolska ura z Murnom, str. 38)
IVAN CANKAR (1876-1918)
Življenje in delo
Rodil se je v najrevnejšem predelu Vrhnike, na Klancu, v številni in revni družini trškega
krojača. Po matrui na ljubljanski realki je šel študirat na Dunaj, vendar je študij opustil.
Ukvarjal se je tudi s politiko. Bil je pesnik, pisatlej, dramatik, esejist in kritik.
Cankar je v dobrih dvajsetih letih ustvarjanja napisal zelo obsežen opus, ki ga danes potrjuje
30 knjig njegovih zbranih del. Pisal je pesmi (prva in edina pesniška zbirka Erotika, 1899),
prozo, drame, polemične članke, predavanja in kritike. V svojih delih je bil glasnik zatiranih,
oster sodnik krivične družbe ter hkrati izpovedovalec svoje in človekove duševnosti.
Cankar pripovednik
Nova oblika črtice na osnovi dekadenčno simbolistične estetike, imajo liričen ali razmišljujoč
uvod, sledi bežno skiciran oris dogodka (poudarek je na psihologiji, razpoloženju), ki se konča
s sklepnim delom.
Zbral in izdal je devet zbirk črtic, v katerih je v dunajskem obdobju slikal družbene in politične
razmere, kasneje pa je njegovo zanimanje preusmerilo v človeško duševnost in je pisal
69
predvsem psihološke črtice, med katerimi so najbolj znane: Za križem, Moje življenje, Podobe
iz sanj.
Ustvaril je tudi daljša pripovedna dela – povesti in romane: Na klancu, Martin Kačur, Hlapec
Jernej in njegova pravica.
Skoraj vsa daljša pripovedna dela so po zgradbi ciklična – več junakov doživlja paralelno enako
usodo ali pa ista oseba doživlja zapovrstjo enake ali podobne dogodke.
Pripovedništvo je najobsežnejši in snovno in idejno najbogatejši del C. ustvarjanja, tu je tudi
najbolj izrazito uveljavil svoj posebni jezikovni slog in pisateljsko tehniko.
Cankar dramatik
Ustvaril je več dramskih del: Romantične duše, Za narodov blagor, Kralj na Betajnovi,
Pohujšanje v ddolini šentflorjanski, Hlapci.
Ustvaril je novo slovensko moderno dramo.
CANKAR, MARTIN KAČUR
Odlomek
Ali ste tam, v tisti Kotlini, narod izobraževali?«
»Poizkusil sem!« je zardel Kačur. »Zato sva se bila sprla z županom. In z župnikom tudi.«
»Veste že torej iz izkušnje, da poučevanje naroda ni dobro in koristno opravilo. Ogibajte se ga
torej, v Zapolju se ga še celo ogibajte, zakaj tam je ljudstvo pouka potrebno kakor nikjer
drugod in lahko bi vas izkušnjavec zapeljal. Nevarno je, če se zameri človek županu, še bolj je
nevarno, če se zameri župniku. Razžalite Boga in vam bo odpustil, razžalite župnika in
prestavili vas bodo. Pustite torej ljudstvo na miru. Ali se ženite?«
»Ne!« se je začudil Kačur. Poslušal je zdravnika in bilo mu je, kakor da stoji v plohi.
»Ne ženite se nikoli in sploh se ogibajte žensk kolikor najbolj mogoče; zakaj učitelj ste. Še
navaden človek, kakor sem jaz, ima z ženskami bridke izkušnje – jaz sem namreč oženjen –
učitelju, ki se ženi, pa bi bilo bolje, da bi si obesil mlinski kamen okoli vratu ter se potopil v
globočino morja. Zatorej: ne ženite se! – Ali ste pevec?«
»Sem.«
»Ne prepevajte nikoli, razen v cerkvi, in še tam ne preveč naglas, ker bi Zapoljci rekli, da ste
bahač. Ne prepevajte v krčmi, ker poreko, da ste pijanec; ne v društvu, ker poreko, da ščujete
ljudstvo; tudi ne v svoji izbi, ker poreko, da ste norec. Ne zahajajte preveč v družbo; rekli bi,
da ste veseljak in lahkomiselnež; tudi se je preveč ne ogibajte; rekli bi, da ste potuhnjenec. –
Ali imate kakšno politično prepričanje?«
»Imam ga.«
»Skrijte ga v najbolj skriti kot svojega srca! – Zakaj laž je greh samo takrat, kadar nič ne
koristi. Če vam je izbirati med lažjo in med resnico, in vas nobeno nič ne stane, odločite se za
resnico, zakaj toliko laže se boste ob potrebi zlagali. Ne bodite svojeglavni, posebno ne v
svojem političnem prepričanju! Kadar se vam zdi koristno, da izpremenite to prepričanje,
citirajte Tugomera: Trd bodi in tako dalje – in nobeden ne bo zapazil izpremembe. V slučaju,
da kdo zapazi vaše drugo lice, recite, da se razvijate z duhom časa. In če vam zaradi tega kdo
očita, da ste omahljivec, koristolovec in slepar, odgovorite: Zabavljati je lahko, delovati je
težje. In zapomnite si dobro: Noben človek ne deluje zase, temveč vsakdo za narod. Spoštujte
prepričanje svojega bližnjega, zakaj lahko bi vam kdaj koristil. Ali ste pesnik?«
»Tudi pesmi sem že zlagal,« je odgovoril Kačur in je pogledal na mizo.
»Ne zlagajte pesmi, izgubili boste kredit. In ker govoriva o pesmih, je še potreba, da govoriva
o pijači. Ne mislite, da morate piti, če ste rodoljub; tudi trezni ljudje so že postali poslanci. Ali
ste si zapomnili vse te nauke?«
Zgodba
Martin Kačur pride kot mlad učitelj v Zapolje. Najprej sreča zdravnika, ki mu da nekaj
nasvetov. Poln je načrtov in idej. V kraju želi ustanoviti izobraževalno društvo. Spozna
Sitarjevo Minko in se vanjo zaljubi. Ker ne upošteva zdravnikovih nasvetov in organizira
ustanovni sestanek izobraževalnega društva, ki ne uspe, se mora zagovarjati pri nadučitelju in
župniku. Kazensko ga premestijo v Blatni dol. Tu župan sploh ne mara šole, ukvarja se
predvsem s svojo gostilno. Župnik mu je sicer naklonjen, vendar ga bolj zanima kmetovanje.
Poroči se s krčmarjevo rejenko Tončko, ki ga privlači zgolj telesno. Kačur ni srečen. Pri
uresničevanju njegovih idealov mu vsi nasprotujejo - žena, župan in župnik. Kačur začne
70
zanemarjati družino, službo in vse bolj se vdaja pijači. Zaman prosi za premestitev. Po desetih
letih ga premestijo v Laze. Kačur upa, da se za njegovo družino tu začenja boljše življenje.
Pozabi na svoje ideale in se obnaša tako, kot od njega pričakujejo. Toda sedaj je prepozno.
Tončka ga vara, dva otroka se mu popolnoma odtujita, tretji pa je na smrt bolan. Ko izve, da
je njegov nadrejeni postal nekdanji pijanec in politični klečeplazec, je popolnoma razočaran. Ko
mu umre sin in ugotovi, da ga žena vara celo javno, odide v gostilno, se napije in umre.
Tema
Delo (1906) pripoveduje o propadu izobraženca, ki hoče v nepravih okoliščinah prosvetljevati
neizobraženo in neozaveščeno ljudstvo, in o njegovem nesrečnem osebnem življenju.
Glavna književna oseba
Martin Kačur je idealist (podnaslov povesti je Življenjepis idealista). Svoje poslanstvo –
izobraziti neuko, preprosto ljudstvo - jemlje zelo resno. Vendar le nekaj časa. Z razočaranji
plahni njegova volja, dokler popolnoma ne izgine. Idealist moralno propada in tragično konča.
Je žrtev družbenih razmer, predvsem pa samega sebe, saj je slabič, ki se je odrekel svojim
idealom in nima moči, da bi vztrajal. Poguben zanj pa je tudi njegov ljubezenski odnos, ki
temelji na telesnosti.
Je Kačur junak ali slabič?
Ideja
Ideja – konflikt med dušo in telesom – je predstavljena v junaku samem. Ker nima moči, da bi
ta konflikt razrešil, tragično propade.
Idej je več, saj ej poleg osebne nemoči glavnemga junaka predstavljena tudi krivičnost
družbe; v njej nekateri ljudje ostanejo vedno na dnu, drugi pa se vzpenjajo, zahvaljujoč svoji
hlapčevski naravi.
Zgradba
Delo je sestavljeno iz treh delov, od katerih ima vsak po tri poglavja {simetrična zgradba). Vsi
deli skupaj pripovedujejo o naslovni osebi, vsak od njih pa o življenju Martina Kačurja v enem
izmed krajev. Dogajanje v teh krajih poteka v časovnem zaporedju, sintetično, vendar ni
sklenjeno. Pripoved je sestavljena le iz najpomembnejših dogodkov iz Kačurjevega življenja.
Torej gre le za niz življenjskih epizod in razpoloženj glavne osebe. V tem se tudi razlikuje od
tradicionalnih realističnih in naturalističnih pripovedi.
CANKAR, HLAPCI
Odlomek
(IV. akt)
JERMAN (vstane: Prijatelji!
NEKAJ GLASOV: Kaj prijatelji? Kdo ti je prijatelj?
JERMAN (govori spočetka mirno in počasi): Prijatelji, na obrazih se vam pozna in besede nam
pričajo, da ste prišli poslušat in gledat predpustno burko. Tudi ste prišli z drugo mislijo, ki je,
pošteni, kakor ste, ne skrivate za hrbtom: da poslušate do konca, nato pa šaljivca opljuvanega
poženete na cesto. Prav je, da ste dobre volje v teh žalostnih časih, ko draginja tare in davki
tišče —
GLAS: Ali nas ima za norca?
JERMAN: Vendar pa vas nisem klical - ne da bi to žalost rešetali in ne da bi burke uganjali.
Tudi se nismo zbrali, da bi v tej krčmi Boga odstavljuli in zoper cesarja se se puntali. Ponižna
in miroljubna je naša namera in mislim, da jo izvršimo v prijaznosti. — Kakor ste se učili, je od
Boga vse, kar je na svetu ŽENSKI GLAS: Kaj mu je treba, da nosi Boga v ustih?
JERMAN: Vse je od njega, le neumnost ne. Kar storimo zoper neumnost, je storjeno po njegovi
volji, ki je vsegaveden in ki je pamet na svet poslal. To sem vam povedal, ker ste me krstili za
aposteljna satanovega, še preden sem usta odprl.
ŽENSKI GLAS: Sam se je krstil.
JERMAN: Veliko jih je med vami, ki so nauka željni - tiste kličemo v svojo družbo; izpregledali
bodo ter bodo spoznali, da katekizem ni vse učenosti začetek in konec, da je čas porušiti
plotove, ki so jih postavili človeku duhovni in posvetni jerobi. Veliko pa jih je tudi v naši deželi,
71
veliko in preveč, ki bi jim ne pomagalo, če bi Bog poslal nadnje vseh četvero velikih ter
dvanajstero malih prerokov.
KMET Ali nas ni za bebce razglasil?
JERMAN: V tako noč tudi mi ne bomo posvetili; naj sama v sebi gnije! - O, ne bila bi težka ta
vojska zoper neumnost - duše so žejne, same bi šle k studencu! Ali neumnost ni le neumna,
temveč je tudi bogata. Zato so jo sorodniki zaklenili v izbo in so ji rekli: »Nikar ne hodi na
cesto, da ne zapraviš svoje neumrljive duše; za pečjo ostani in stradaj, pa boš deležna
večnega veselja!« — Uboga neumnost sedi za pečjo in strada, zvesti varuhi njeni pa veseljačijo
ter se rede za njene svetle cekine. — Zato je potreba, da razgalimo te varuhe ter jih pokažemo
ljudstvu: glej, tvoj pastir!
GLAS: Kam je meril?
DRUGI GLAS: Na župnika je meril!
TRETJI GLAS: Pusti župnika le na miru!
KOMAR (med durmi v ozadju): Cula je povezana! S to besedo si zoper sebe stokrat podpisal!
JERMAN: Tisti, ki se je oglasil, je med njimi, med nevrednimi varuhi, ki služijo neumnosti in ji
ližejo roke, da jedo njen beli kruh . . . O, ni en sam - tisoč jih je in sedemdesetkrat sedemkrat
tisoč, ki so tako ponižali svojo pamet, da jemlje vbogajme od nespameti! Svoje spoznanje,
božji dar, so prodali za dobro južino, svoje prvenstvo za lečo!
ANKA (je bila med durmi stopila na stol za Komarjem in se nasloni na njegovo ramo): Daj, da
ga vidim, preroka ... pozdravljen, prerok!
JERMAN (tiše): Jaz pravim. . . rekel sem vam .. .
KOMAR: Kaj te je zmotilo, prerok?
JERMAN: Glejte, človek dandanašnji še svojemu najbližjemu ni zvest, ne bratu, ne prijatelju; in
še sebi ni zvest - ne svojemu spoznanju, ne svoji naturi. . . pa bi zvest bil temu ljudstvu, ki
zaupa na oko in na besedo, kakor otrok? Pomislite, pol leta je komaj, komaj od setve do žetve,
pa so ljudje, brez števila jih je, zavrgli svojo pamet in svojo vest, kakor škodljivo breme na tej
poti do kruha. Tisti, ki so Boga samega zasmehovali, kleče pred njegovimi nevrednimi hlapci;
prej kletev, zdaj molitev; beseda pa je votla prej ko slej, zakaj njih srce je prazno.
Tako se je zgodilo od setve do žetve. Pa če se vreme nocoj zasukne, bodo preklinjali, ki so še
davi molili. Nova resnica je obsenčila svet, izkušen človek mi jo je razložil: hlapčuj, da boš
napojen in nasičen, ter nič ne izprašuj, kdo ti je gospodar in kaj ti ukazuje! Hlapci, ki so se
radovoljno predali, pa so bolj goreči od gospodarja samega. Gospodar se prekriža, hlapec moli
rožni venec; gospodar moli očenaš, hlapec opravlja devetdnevnice. Bolj skrbnih varuhov nima
neumnost: noč in dan stoje pred njenimi durmi, da je ne zaloti beseda od zunaj ter ji ne zmoti
vernega srca ...
KALANDROVKA: Čez vero šimfa!
KALANDER: Molči, baba!
ŽENSKE: Čez vero šimfa! Čez vero šimfa! (Hrup.)
JERMAN (začuden): Nisem govoril o veri...
DELAVEC: Dali so jim znamenje. (Pokaže na duri v ozadju.) Tam so jim dali znamenje!
JERMAN: Prijatelji GLASOVI: Molči! — Nehaj, šolmašter! (Ženski glasovi.) Antikrist!
ŽENSKI GLAS (v hipni tišini, tako da se jasno čuje): Mati mu umira, on pa Boga preklinja!
(Od tod do konca se vrši vsa stvar v hrupu in zelo hitro, tako da beseda prehiteva besedo.)
GLASOVI: Nehaj, šolmašter!
NACE: Kristjani, ljubi moji, ne takisto –
JERMAN (je stal za trenutek osupel): Kakšna je bila beseda, ki ste jo izrekli? Kaj ste iznašli, da
bi me do dna ranili? — Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje!
Gospodar se menja, bič pa ostane in bo ostal na vekomaj, zato ker je hrbet skrivljen, biča
vajen in željan!
Zgodba
Učitelj Jerman in Anka se pogovarjata. Jerman je zaljubljen v Anko, vendar se njej zdi
njegova ljubezen dolgočasna, zato ga ne jemlje resno.
Vsi učitelji se pogovarjajo le o volitvah, o zmagi liberalne strani. Glavno jim je, da ostaneta
zabava in ples. Najglasnejši je Komar, ki že vnaprej proslavlja zmago liberalcev. Norčuje se iz
Hvastje, ki je na strani klerikalcev. Hvastja ga opomni, da bo še klečal pred njim.
Vse preseneti novica, da so zmagali klerikalci. Novi situaciji se hitro prilagodijo. Ko pride
župnik, ga vsi spoštljivo pozdravijo, le Jerman ne. Učitelji so svoje prepričanje že popolnoma
72
spremenili. Iz šolske knjižnice odstranjujejo knjige, ki politično niso primerne (odstranijo
Prešerna, Aškerca in celo Cankarja). Komar mora poklekniti pred Hvastjo in ga prositi
odpuščanja. Župnik svetuje Jermanu, naj pusti ljudi pri miru in naj se ukloni oblasti. Jerman
mu da jasno vedeti, da se to ne bo zgodilo.
Ko župnik vplete Jermanovo mater, se Jerman odzove zelo prizadeto, saj ne prenese, da
župnik govori o njegovi materi, ki je zanj sveto bitje.
Jerman in kovač Kalander načrtujeta ustanovno zborovanje izobraževalnega društva. Župnik
ponovno obišče Jermana, da bi se z njim pogovoril. Ko mu župnik zagrozi, da ga čaka
najhujše, če se ne bo pokoril oblasti, se Jerman odloči, da bo iz hlapcev naredil ljudi. Mati prosi
Jermana, naj ne zavrže Boga.
V krčmi pripravita Jerman in Kalander zborovanje. Kmalu po Jermanovem govoru se
zborovanje spremeni v pretep. Komar začne zbirati podpise za Jermanovo premestitev. V
krčmo pride tudi župnik. Kalander je pripravljen celo s silo braniti Jermana.
Jermanova mati umira. Jerman je premeščen. Prepričan je, da bo kriv materine smrti, to mu
potrdi tudi zdravnik. Pomisli celo na samomor.
Ko ga obišče Kalander, mu pove, da ne bo več zboroval, župnika pa prosi odpuščanja.
Odpuščanja prosi tudi mater, a ona leži, kot da je mrtva. Ko Jerman vzame v roke pištolo, ga
pokličeta dva glasova, materin in Lojzkin. Lojzka pristopi k njemu, potem pa gresta skupaj k
materi, da bi ju blagoslovila za novo življenje.
Oznaka
To je realistična drama (politične zdrahe). Ni tragedija, ker ni obračuna med legalnim in
legitimnim, ker ni javne sprave (župnik ne prizna javno legitimnosti Jermanovega početja).
Drama vsebuje prvine satiričnosti * in tragičnosti **, napisana pa je v sintetični tehniki.
Snov: dogajanje po volitvah 1907 (politična situacija – strankarski boji)
Motivi, tema, ideja
Motivi: župnik – oblast, učitelj – idealist, učiteljstvo – oportunizem, delavstvo (Kalander),
neuko podeželsko ljudstvo, volitve, odnos mati : sin
Tema: konflikt med posameznikom in oblastjo – spopad
legitimno (moralna upravičenost) – legalno (zakonita oblast)
Jerman (posameznik) – župnik (sistem)
Jermanova zasebna drama: konflikt Jerman ↔ mati (J. poraženec, etična krivda za materino
smrt)
Ideja: zlom junaka – idealista in njegovo rojstvo za »novo življenje«; ne biti hlapec – ne
hlapčevati (obsodba hlapčevstva).
Zgradba dogajanja
− zasnova (1. dejanje) – politična situacija, predstavitev oseb;
− zaplet (2. in 3. dejanje): izid volitev, Jermanov nekonformizem, dramski konflikt Jerman :
župnik, Jermanov notranji konflikt (načrtovanje zborovanja, ljubezenski poraz, materino
nasprotovanje, župnikov pritisk);
− vrh (konec 3. dejanja): Jermanova odločitev – iz hlapcev napraviti ljudi;
− razplet (4. dejanje): preobrat – zborovanje – Jermanov govor in poraz;
− konec (5. dejanje): Jermanov zlom, obremenjenost s krivdo za materino smrt, Jermanova
misel na smrt, njegov odhod na Goličavo (nastopi novo življenje)
ŽUPANČIČ, Z VLAKOM
O. Župančič (1878 – 1949), življenje in delo
Župančič je četrti iz generacije slovenskih modernistov. Njegova ustvarjalnost obsega
predvsem pesniška dela, ob tem pa tudi poskuse dramatike, esejistike in kritike, posebno
Satirično in karikirano je prikazano obnašanje učitlejev, ironičen je Jermanov govor.
Tragičnost je posledica sovražnih zunanjih sil – oblasti – pa tudi junakovih osebnostnih lastnosti (občutljiv, sanjav,
šibak, trmast, pokončen). Ob koncu drame je Jerman sicer notranje zlomljen in se odpove akciji, vendar se mu odpirajo
nove možnosti, novo življenje (ob Lojzkini pomoči). Tragičnost v drami ni tako izrazita kot v tragediji.
*
**
73
mesto pa ima tudi prevajanje. Pesniške zbirke: Čaša opojnosti (1899), Čez plan (1904),
Samogovori (1908, zbirka spada v vrh njegovega ustvarjanja, v njej tudi pesmi Z vlakom,
Duma), V zarje Vidove (1920), Zimzelen pod snegom (1945). Pisal je tudi pesmi za otroke in
mojstrsko prevedel 18 Shakespearovih tragedij.
Odhod. In zažvižgal je vlak skozi mrak.
O devojka ti, ob oknu sloné,
si li čula ta vrisk, plakajoč skozi noč:
o zbogom, domovina!?
In kakor ovije se val okrog skal,
ob Gradu se lije Ljubljana,
vsa z mesecem posejana;
boječe se strehe stiskajo,
po vrsti mi križi bliskajo
poslednji, zlat pozdrav
in gasnejo v mraku daljav.
Pošastno sopihajoč
kot demon vlak gre v noč.
Mejica teče ob tiru,
za njo v polnočnem miru
gubijo se polja, s stezámi prepeta,
tam breza samotna, kraljična zakleta,
glej, mesecu kaže srebrni nakit.
Z gore razgleduje se Mati Marija,
sijajna, pokojna zre svet pod seboj,
sijajna, pokojna razliva svit ...
Vasica med drevjem ... in tam domačija
gozdarja na samem ... in vse za menoj.
Pošastno sopihajoč
kot demon vlak gre v noč.
/…/
Z menoj, ve zvezde, z menoj, ve planine!
Razširi, raztegni se, krog domovine,
razpni se kot morje
v brezbrežno obzorje,
dom moj!
Kamor stopi mi noga - na tvojih sem tleh,
kamor nese me jadro - na tvojih valeh,
kamor hoče srce - pri svojih ljudeh ...
Kam, misel? Stoj!
Pošastno sopihajoč
kot demon vlak z menoj gre v noč in še danes v tuji slavi
neznanca me tuja zarja pozdravi ...
Pesem Z vlakom je Župančič v zbirki Samogovori uvrstil neposredno pred Dumo, tako da jo
lahko beremo kot uvod vanjo. Tematika pesmi je domovinska. Pesnik z vladkom odhaja v
tujino, opazuje bežečo pokrajino in se poslavlja od domovine (povezano s pesnikovim
odhodom v Pariz in Nemčijo). V pesmi izpoveduje, kako se je šele ob odhodu v tujino zavedel
svoje velike ljubezni do domovine in se zaveže, da ji bo posvetil svoje pesniško ustvarjanje in z
njim takšno ljubezen vzbudil tudi pri rojakih. To je tudi sporočilo pesmi.
74
Pesem je lirska, saj izpoveduje svojo bolezen in bolečino zaradi odhoda na tuje.
Osrednji motiv v pesmi je potovanje v tujino. Poleg tega pa najdemo tudi motive vlaka,
pokrajine, vasi, zvezd, jutranje zarje – podobe ljubljene domače zemlje.
Jezik in slog
Je izjemno bogat:
- poosebitve (boječe se strehe stiskajo)
- primere (in kakor ovije se val okrog skal / ob gradu se lije ljubljana)
- okrasni pridevki (srebrni nakit)
- podobe (breza samotna, kraljična zakleta)
- vzkliki (daj svojo glorijo, jutranja zarja!)
- retorična vprašanja (si li čula ta vrisk)
- pretiravanj (src milijon bom razvnel)
- onomatopoija (pošastno sopihajoč)
- v pesmi najbolj izstopa ponavljanje verza pošastno sopihajoč / kot demon vlak gre v noč,
gre za refren, ki se vriva med opisovanje lepot domovine in pesnika opozarja na kruto
resničnost.
Verz in rima sta svobodna, pojavlja se tudi notranja rima. Kitice so različno dolge, ritem pa
sledi vsebini.
SVETOVNA KNJIŽEVNOST 20. STOL.
Je na eni strani nadaljevanje tradicije 19. stol.: realizma in naturalizma, dekadence,
simbolizma.
Na drugi strani pa so po letu 1900 začele nastajati modernejše književne smeri – s skupnim
imenom MODERNIZEM (= najsplošnejši pojem za književnost, ki se bistveno razlikuje od
realizma in naturalizma, pa tudi od nove romantike, dekadence in simbolizma):
− ni mu več do opisovanja stvarnosti;
− ni mu do izražanja lepih, izjemnih in bogatih čustev, razpoloženj in misli;
− ni mu do mističnega stika z višjo resničnostjo (ki so jo simbolisti ponazarjali s simboli);
− modernisti hočejo čim bolj natančno oblikovati psihično vsebino posameznikove zavesti,
njegove zaznave, predstave, občutja, misli in doživljaje, kot se mu neposredno kažejo,
brez olepšavanja pa tudi brez prikrivanja tistega, kar je po družbenih merilih nelepo,
nemoralno in škodljivo – samo tako se po njihovem mnenju pokaže prava resničnost
človeškega sveta;
− njihova snov je "TOK ZAVESTI" – in to ne le v liriki, ki lahko takšno zavest neposredno
izraža, ampak tudi v romanih in celo v dramah (tu s pomočjo posebnih sredstev – notranji
samogovor, polpremi govor);
− na nov način obravnava jezik, ki mora biti čim bolj svoboden, neposreden, sproščen vseh
slovničnih pravil – da bi lahko pokazal zavest z njenimi doživljaji, tudi skritimi in
nezavednimi – zato je v modernizmu veliko nelogičnih, nesmiselnih stavkov in BZ,
žargonskih besed in vulgarizmov, ki pa so prav zato poetični in resnični.
Najnenavadnejši tip knjiž. 20. stol. običajno označimo z izrazom AVANTGARDA,
AVANTGARDIZEM (fr. avantgarde = predstraža, predhodnica); gre torej za poudarjanje
bojevitosti, napadalnosti oz. za izrazit eksperimentalizem.
AVANTGARDE so bile skupine umetnikov, tudi slikarjev in glasbenikov, predvsem pa
književnikov, ki so od leta 1910 razglašale revolucijo v umetnosti. Trdili so, da je treba zavreči
klasično umetnost, njena načela in estetiko, nato pa začeti s čisto novimi načini umetniškega
dela. To naj ne bo več odmaknjeno od vsakdanjega življenja, sodobnih življenjskih potreb in
naprav, ampak naj se zlije s tehničnim napredkom, razvije naj nove oblike in programe, s tem
pa postane del vsakdanjosti. To bo prispevek umetnosti k prenovi družbenega sveta, socialni,
politični in duhovni revoluciji. Avantgarda je tudi skupni pojem za vrsto –izmov, ki so nastajali
in soobstajali, izginjali in se preoblikovali zlasti v prvih tridesetih letih 20. stol. Večina od njih
sega na različna področja umetnosti. Glavne skupine avantgardizma so bile: futurizem,
dadaizem, kubizem, nadrealizem, konstruktivizem, ekspresionizem (podrobneje kasneje, pri
Kosovelu).
Futurizem (lat. futurum = prihodnost) je nastal v Italiji leta 1909, ko je Marinetti objavil
Manifest z glavnimi točkami futurizma:
75
usmerjenost v prihodnost, zavračanje dediščine;
uničiti umetnost preteklosti (npr. zažgati muzeje in knjižnice);
poveličevati nevarnost, napadalnost, dosežke tehnike;
vojna je rešitev sveta (vsem tem zahtevam je kos le nadčlovek – sorodnost z Nietzschejem
in kasnejšim fašizmom).
Dadaizem (različni pomeni besede, mdr. vse ali nič, otroška govorica da da):
− pojavi se okrog 1916 v Švici, Franciji, Nemčiji;
− zavreči vse, kar človeku brani, da bi bil neposreden in naraven;
− v književnih delih so zavračali vse tradicionalno – pisali brez ločil, kopičili nesmiselne BZ
...;
− vpliv na nadrealizem;
Kubizem (lat. kubus = kocka):
− je slikarska smer, ki geometrira zunanjo resničnost (Picasso);
− v književnosti ruši ustaljene norme (jezik) – Apollinaire;
− snov – tok podzavesti;
Nadrealizem (fr. surrealisme = umetnost nadresničnosti) je bil sprva določeno občutje odpora
do vladajoče duhovne in socialne podobe sveta:
− izhajal je iz spoznanja, da niti logika in razum ne zadoščata, da bi človek spoznal svoje
lastno bistvo in bistvo sveta;
− po vplivom Freudovih psihoanalitičnih raziskovanj so nadrealisti videli prvotno človekovo
bit v njegovi podzavesti – resničnost podzavesti je prava, višja resničnost – nadresničnost;
− poslanstvo nadrealizma: razvrednotiti resničnost, vzpostaviti nadresničnost, to je
resničnost domišljije, v kateri je vse izenačeno – subjektivno in objektivno, duhovno in
materialno, sanje in budnost, lepo in grdo, celo življenje in smrt – šele v tem
nadresničnem svetu podzavesti in domišljije lahko človek občuti popolno svobodo;
− nadrealistični manifest – Breton, 1924, 1930 in umetniške stvaritve – lirika, slikarstvo;
− metoda, s katero so skušali priklicati podzavest, je psihični avtomatizem – avtomatično so
zapisovali tok misli, češ da je spontana misel hitrejša od razuma, ali pa so razum
izključevali s čim hitrejšim govorom;
− pesniški jezik nadrealistične poezije je poln paradoksov, absurda in svobodne igre
asociacij.
Konstruktivizem:
− je slogovna smer modernistične umetnosti ok. l. 1920;
− gre za konstruiranje nove resničnosti po tehničnih načelih.
−
−
−
−
Hkrati sta se pojavila še
EKSISTENCIALIZEM, izrazito miselni, ideološki in filozofski tok, ki se je opiral na filozofijo
eksistence, katere začetnik je bil v 19. stol. danski mislec Kierkegard, v 20. stol. pa so bili
njeni poglavitni misleci Martin Heidegger, Karl Jaspers in Jean Paul Sartre. Esistencializem je
bil bolj miselno kot umetniško gibanje. Zato je tudi njegove težišče v književnosti bolj
vsebinsko: v središče je postavljal teme, ki so za človeka eksistencialne ali bivanjske – absurd,
svoboda, odgovornost, tesnoba, nič, smrt ... V obliki je bil razmeroma konservativen, vendar
ni bil zoper moderne smeri, saj je po potrebi sprejemal njihove oblikovne in slogovne novosti
ter z njihovo pomočjo oblikoval svoje ideje.
SOCIALISTIČNI REALIZEM, ki je bil izrazito ideološki, oblikovno in slogovno pa tradicionalna
oz. konservativna smer. Povezan je bil z marksizmom in socializmom, po oktobrski revoluciji
pa z nastajanjem sovjetske družbe in države (po letu 1930 celo edina dovoljena smer njihove
knjiž.). Po drugi svetovni vojni se je razširil na dežele t. i. ljudskih demokracij vzhodne in
srednje Evrope. Po obliki in vsebini se je naslanjal na starejše smeri 19. stol. Bil je nasproten
modernizmu.
KAFKA, PREOBRAZBA
F. Kafka, življenje in delo (1883-1924)
Kafka se je rodil v Pragi, v družini premožnega židovskega trgovca. Študiral je pravo. Imel je
probleme v odnosu do očeta, v ljubezni in zaradi svojega porekla.
Kafka je v svojih delih ustvaril enkraten, neponovljiv svet. Njegova proza je večpomenska in
dopušča različne razlage.
76
Delo: Kafka je napisal novele, med drugim z naslovom Preobrazba, Sodba, Glodalec, in romane
Proces, Grad, Amerika.
Odlomek
Ko se je Gregor Samsa nekoč zjutraj zbudil iz nemirnih sanj, je ugotovil, da se je med spanjem
preobrazil v velikanskega mrčesa. Ležal je na hrbtu in hrbet je bil trd kakor oklep. Če je malo
privzdignil glavo, je lahko videl obli, s trdimi loki okrepljeni trebuh; odeja na vrhu trebuha je
bila že kar pripravljena, da zdrkne na tla, in se je komaj še držala na oblini. Številne nožice če jih je primerjal s svojim siceršnjim obsegom, so bile klavrno tenke - so mu nebogljeno
migetale pred očmi.
»Kaj se je zgodilo z menoj?« je pomislil. To niso bile sanje. Soba - prava, samo nekoliko
premajhna človeška soba - je mirno počivala med štirimi natanko znanimi stenami. Na mizi je
ležala razpostavljena kolekcija suknenih vzorcev - Samsa je bil potnik - in nad mizo je visela
slika, ki jo je bil pred nedavnim izrezal iz ilustriranega lista in jo obdal z ličnim pozlačenim
okvirjem. Predstavljala je damo s krznenim klobukom in krzneno boo; zravnano je sedela in
iztegovala h gledalcu težak krznen muf - vsa roka do komolca je bila v njem skrita.
Gregorju se je pogled potem usmeril k oknu, in ker je bilo tako puščobno vreme - na napušč
pred oknom so udarjale kaplje dežja -, ga je navdala pravcata melanholija. »Kaj, ko bi še malo
pospal in pozabil vse norosti,« je pomislil, toda to je bilo povsem neizvedljivo, ker je bil vajen
spati na desnem boku, a kakršen je bil zdaj, se ni mogel prevaliti v tako lego. Naj se je pognal
na desno s še tolikšno silo, vseeno se je vedno znova zazibal spet nazaj na hrbet. Pač stokrat
je poskusil, zamižal je, da mu ne bi bilo treba gledati cepetavih nožic, in je odnehal šele, ko je
začutil v boku rahlo, še nikoli občuteno, topo bolečino.
»O bog,« je pomislil, »kako naporen poklic sem si izbral! Iz dneva v dan venomer na poti.
Poslovna razburjenja so dosti hujša kot pri navadnem poslovanju doma, zraven tega mi je pa
še naložena muka popotovanja, skrb za zveze vlakov, neredna in slaba hrana, vselej drugačno
in nikoli trajno, nikoli ne prisrčno občevanje z ljudmi. Vrag vzemi vse skupaj!« Začutil je rahlo
srbenje na trebuhu; na hrbtu se je počasi zrinil bliže h končnici postelje, da bi laže privzdignil
glavo; našel je mesto, kjer ga je srbelo, in videl, da je tam vse polno majhnih belih pičic; kaj
naj bi to bilo, ni vedel; z eno izmed nožic je hotel mesto otipati, a jo je pri priči spet odmaknil,
ker ga je presrhnil mraz, ko se je dotaknil trebuha.
Zdrknil je zopet v prejšnjo lego. »Od tega zgodnjega vstajanja,« je pomislil, »človek kar
pobedasti. Vsakdo je potreben svoje mere spanja. Drugi potniki žive kakor žene v haremu.
Kadar se na primer jaz sredi dopoldneva že spet vrnem v gostilno, da bi si na čisto spisal
dobljena naročila, takrat sede ti gospodje šele pri zajtrku. To naj bi si privoščil jaz ob takšnem
šefu; pri priči bi zletel na cesto. Sicer pa, kdo ve, če to ne bi bilo zelo dobro zame. Če se ne bi
premagoval zaradi staršev, bi bil že zdavnaj odpovedal, stopil bi bil pred šefa in mu temeljito
povedal vse, kar mi tišči srce. S pulta bi bil padel! Saj je tudi res nenavadno, kako zmerom
sedi na pultu in zviška govori z uslužbencem: in vrh tega mora ta stati še čisto blizu, ker je šef
naglušen. No, temu upanju se čisto še nisem odrekel; ko le zberem toliko denarja, da
poplačam, kar mu dolgujejo starši — trajalo bo še kakih pet, šest let -, tedaj to prav za gotovo
še naredim. Takrat zarežem veliko ločnico. Za zdaj pa moram vendarle še vstati, saj mi vlak
odpelje ob petih.«
Prevedel Herbert Grűn
Zgodba
Glavni junak je Gregor Samsa, po poklicu trgovski potnik. Boji se šefa, vedno je na poti, vedno
premalo naredi, močno je obremenjen z družino. Živi s strogim očetom, materjo, ki je
podrejena očetu, in s sestro.
Nekega jutra se zbudi in z grozo ugotovi, da se je preobrazil v hrošča. Domači težko dojamejo,
kaj se dogaja. Gregor je poslej popolnoma osamljen v svoji sobi. Družina se ga sramuje in se
ga hoče znebiti. Oče je pravi tiran. Lovi ga z metlo in obmetava z jabolki. Mati je sicer ljubeča,
a ne zmore priti k njemu v sobo, ker se ji gnusi. Edina, ki prihaja k njemu, je sestra, čeprav se
sčasoma naveliča tudi ona in prihaja vse redkeje. Pred preobrazbo je Gregor vsak mesec
prinesel domov plačo, s katero se je družina preživljala. Čeprav so se sedaj zaposlili ostali, jim
gre slabo, zato oddajajo eno od sob. Gregorja morajo ves čas skrivati pred podnajemniki.
Sestra bi se rada poročila, pa se ne more, ker imajo v hiši tak izmeček. Gregor spozna, da je
77
vsem odveč in nezaželen. Družina sklene, da se je treba Gregorja znebiti. Pomaga jim Gregor
sam. Gregor (hrošč) se odvleče v sobo in pogine oz. naredi samomor tako, da se prevali na
hrbet. Najde ga služkinja, ki ga pomete na smetišnico in vrže ven. Družina je rešena. Vsi se
veselo odpravijo na sprehod. Oče in mati se ob pogledu na razposajeno in veselo hčer veselita
prihodnosti, preteklost je pozabljena.
Tematika
V noveli pisatelj tematizira problem odtujenosti v medčloveških odnosih, odnos
malomeščanskega okolja do umetnosti, posameznikovo iskanje življenjskega smisla in njegovo
lastno krivdo za tragičen bivanjski položaj.
Okolje, tudi najbližje, izobči drugačnega posameznika, še zlasti če ni uporaben.
Malomeščansko okolje, ki se peha za gmotnimi dobrinami in neguje predvsem svoj zunanji
videz ter ugled, ne pozna usmiljenja in človečnosti. Gregor je kot hrošč popolnoma nekoristen,
zato se ga je potrebno znebiti.
Oznaka
Novela Preobrazba (1916) je moderna pripovedna groteska. V njej je stvarnost prikazana s
pomočjo nenavadnih, popačenih likov, posamezni pojavi pa so prikazani v pretirani obliki,
podobno kot v karikaturi. To je značilno tudi za klasično grotesko, v moderni pa gre poleg tega
še za doživetje nesmiselne ali neskladne stvarnosti.
Preobrazba v mrčes je literarna podoba posameznikovega doživljanja samega sebe in
medčloveških odnosov.
SLOVENSKA KNJIŽEVNOST MED OBEMA VOJNAMA (1918–
1941) IN MED 2. SV. VOJNO
EKSPRESIONIZEM (20. leta 20. stol.)
Izraz ekspresionizem izhaja iz lat. besede expressio = iztis. Pri nas se je ekspresionizem
pojavil po prvi svetovni vojni, vzroki za njegov nastanek pa so: vojna, podrti etični temelji,
kaos, nesoglasja v svetu, človekova notranja stiska, občutje osamljenosti, ogroženosti,
ujetosti, strahu.
Motivi in teme: ljubezen, človečnost, svoboda, dobrota, pravičnost, usodno vesolje, vojna,
smrt, osamljenost.
Idejnost: človekov prastrah, smrtna ogroženost, osamljenost, usoda, smrt, ujetost, protest
proti vojni, klic po revoluciji, odrešitvi, klic po novem človeku in družbi, vizija propadanja
vesoljnega sveta, vizija nove družbe, novega človeka.
Metaforika: zunanji pojavi postanejo izrazni znaki za duhovna stanja, npr. ocean – metafora
za družbo, drevo – metafora za vklenjenost, pokrajina – eksistencialna metafora za pesnika,
podgane – ostudnost…
Barve: črna – razpadanje, rdeča – dinamika, nemir, kri, revolucija, bela + črna – bivanjski
položaj, rdeča + črna – bivanjska stiska, žalost, razdvojenost.
Predstavniki: Srečko Kosovel, Ivan Pregelj, Slavko Grum.
SREČKO KOSOVEL (1904 – 1926)
Rodil se je v Sežani v učiteljski družini. Študiral je slavistiko, romanistiko in filozofijo. V
dijaških letih je Kosovel s sošolci osnoval list Lepa Vida, eno leto pred smrtjo pa napovedoval
izid novega lista, ki naj bi bil posvečen moderni umetnosti, vendar svojih načrtov zaradi
prezgodnje smrti ni mogel izpolniti. Zaradi težkih življenjskih razmer in šibkega zdravja je
začel bolehati, se prehladil in po meningitisu umrl.
Pesniški razvoj
V svojem kratkem življenju je Kosovel ustvaril pomembne pesmi, ki so vplivale na razvoj slov.
pesništva po drugi svetovni vojni. Njegov pesniški razvoj gre namreč od impresionizma do
ekspresionizma in konstruktivizma.
Impresionistične pesmi: Kosovel je rad prebiral Murna, z njim ga druži melanholično
razpoloženje, razlikuje pa se od njega po tem, da se Murnove metafore nanašajo na neko
splošno, nekonkretno pokrajino, v večini Kosovelovih pa prevladuje konkretna pokrajina –
78
KRAS (barve, burja, bori). Za razliko od Murna Kosovel veže impresijo tudi na socialno,
narodno tematiko. Posebna značilnost njegovega impresionizma je pointilistična tehnika (v
pesmi Slutnja). Z impresionističnim je družil tudi simbolistični slog. Bori niso le tipična drevesa
njegove pokrajine, ampak simbolizirajo "brate" – socialno in narodno (trdoživo) skupnost.
Primeri: Impresija, Na večer, Oktober, Večer pod rdečo sipino.
Ekspresionistične pesmi: vsebujejo vizije o koncu sveta, evropskega kapitalističnega reda,
človeštva. Izpovedujejo tragični propad "lepe duše", ki mora skupaj z vsem drugim umreti.
Imajo baladno vzdušje, hkrati pa so poziv k rušenju starega in gradnji novega sveta. Razen
Ekstaze smrti so tipične še: Iz tečajev, Padati, Pristan, Tragedija na oceanu, Peto nadstropje,
Alarm, Rdeči atom.
Konstruktivistične pesmi: Kosovel se je od leta 1924 skupaj s slikarjem Avgustom Černigojem
(ki je spoznal slikarski konstruktivizem) ukvarjal z lepljenko. Konstruktivistične pesmi je
imenoval integrali ali konstrukcije (skrajšano kons.). Značilnost K. kons. poetike:
− matematični verz: 0 =∞;
− verz iz simboličnih kratic: M.N. 14, Abt. 3/II exe;
− verz, uokvirjen s kvadratom;
− večkrat osamosvojena beseda;
− gesla iz kulture in politike, napisana z različnimi črkami;
− poudarjena imena iz fizike: ATOM;
− kemijske formule: H2SO4;
− zrcalne pesmi;
− pesniška konstrukcija asociativno združuje različne snovne motive;
− pogosta ironija.
KOSOVEL, EKSTAZA SMRTI
Vse je ekstaza, ekstaza smrti!
Zlati stolpovi Zapadne Evrope,
kupole bele — (vse je ekstaza!) —
vse tone v žgočem, rdečem morju;
sonce zahaja in v njem se opaja
tisočkrat mrtvi evropski človek.
— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —
Lepa, o, lepa bo smrt Evrope;
kakor razkošna kraljica v zlatu
legla bo v krsto temnih stoletij,
tiho bo umrla, kot bi zaprla
stara kraljica zlate oči.
— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —
Ah, iz oblaka večernega (zadnjega
sla, ki oznanja Evropi še luč!)
lije kri v moje trudno srce,
joj, in vode ni več v Evropi
in mi ljudje pijemo kri,
kri iz večernih sladkih oblakov.
— Vse je ekstaza, ekstaza smrti. —
Komaj rojen, že goriš v ognju večera,
vsa morja so rdeča, vsa morja
polna krvi, vsa jezera, in vode ni;
vode ni, da bi opral svojo krivdo,
da bi opral svoje srce ta človek,
vode ni, da pogasil bi z njo
žejo po tihi, zeleni jutranji prirodi.
In vse je večer in jutra ne bo,
dokler ne umremo, ki nosimo
krivdo umiranja, dokler ne umremo
poslednji...
Joj, v to pokrajino, še v to zeleno,
rosno zeleno pokrajino, še v to,
sonce večerno, boš zasijalo
s pekočimi žarki? Še v to?
Morje preplavlja zelene poljane,
morje večerne žgoče krvi,
in rešitve ni in ni,
dokler ne padeva jaz in ti,
dokler ne pademo jaz in vsi,
dokler ne umremo pod težo krvi.
Z zlatimi žarko sijalo bo sonce
na nas, evropske mrliče.
Pesem šteje literarna zgodovina za enega najznamenitejših ekspresionističnih besedil. Izšla je
v Ljubljanskem Zvonu leta 1925.
Tema, motivi, ideja
Tema pesmi je uničenje (smrt) zahodne Evrope (pomen te zveze ni geografski, ampak je
političen), ki je Kosovelu sinonim za kapitalistični družbeni red, ki naj bi bil kriv za ves tedanji
79
nered in zlo v družbi. Pesnik je to uničenje doživel kot ekstatično vizijo *.
Motivi v pesmi pomenijo smrt in uničenje: motiv žgočega, rdečega morja, motiv večernega
rdečega oblaka, motiv krvi (pomeni krivdo, greh), motiv popolne katastrofe – konca sveta,
motiv tihe zelene pokrajine pomeni upanje, ki pa se ne bo uresničilo, ker mora propasti vse
staro, da se bo novo začelo na drugačnih, bolj etičnih temeljih.
Ideja je ekspresionistična: vse staro mora propasti, smrt je nujna, če naj se začne življenje na
etičnih temeljih, v etično prenovljeni družbi. To je edina možna rešitev človeštva.
Ekspresionizem, ekspresionistični slog
Slog je izraz skrajne čustvenosti, ekstatičnosti:
− vzkliki: o, joj, ah;
− pomeni besed in besednih zvez: žgoče morje, lepa smrt, krsta temnih stoletij, pekoči žarki,
večerna žgoča kri (metafore);
− pretiravanja, skrajnosti (v zvezi s tem pogosta uporaba totalnega zaimka vse, vsa): vse je
ekstaza, vse tone, tisočkrat mrtvi evropski človek, komaj rojen goriš v ognju večera, vsa
morja in jezera so polna krvi;
− stopnjevanje: stolpi–kupole–vse, krivdo–srce, dokler ne umremo poslednji, še v to, dokler
ne padeva jaz in tri, dokler ne pademo jaz in vsi;
− ponavljanje: lepa, o lepa, kri–kri, vode ni, dokler ne umremo, dokler, še posebej pa refren
vse je ekstaza, ekstaza smrti;
− premori in zamolki;
− retorično vprašanje;
− zunanji, likovni izraz ekstatičnosti so ločila: pomišljaji za premore pred pomenskimi jedri,
tri pike za zamolk, vprašaj za retorično vprašanje, klicaj za vzkličnost (krik);
Slog je ekspresiven zvočno, besedno in stavčno – zlasti vzkliki, pretiravanja, retorično
vprašanje in zamolk mu dajejo patetičnost.
S. KOSOVEL, KONS 5
Gnoj je zlato
in zlato je gnoj.
Oboje=0
0= ∞
AB= <
1,2,3.
Kdor nima duše,
ne potrebuje zlata,
kdor ima dušo,
ne potrebuje gnoja.
I,A.
−
−
−
−
−
−
Gnoj je zlato: prva členitev in prva enačba; čeprav v kmetovem svetu brez gnoja ne bo
pridelka, gnoj je za kmeta dragocenost – (*pesem je nastala, ko je K. prišel domov na
počitnice in je pri svojem očetu naletel na tomajskega kmeta, ki je mimogrede omenil, da
prebira knjigo Gnoj je zlato);
Zlato je gnoj: matematično gledano izrek zdrži, saj je vseeno, na kateri strani enačaja sta
prvotno leva in desna stran enačbe; vendar pa ne gre samo za to; zlato je v tem primeru
denar, dobiček, v kapitalističnem smislu; torej ima v tem primeru gniloba, smrad;
Oboje = 0: pesnik je stvari zrelativiziral (nihče ne potrebuje gnoja oz. zlata);
0 = ∞, ∞ = 0: tako je vedno bilo in bo, kajti
AB = <: AB bi lahko pomenilo začetek abeceda, pisanja, umetniškega ustvarjanja, torej
duhovnega; in vse to je manj kot
1, 2, 3: začetek matematike, materialnega, štetje, denar; – Verjetno je v tem skrita misel,
da je treba začeti misliti drugače.
Ekstaza je skrajno čustveno stanje – stanje zamaknjenosti, zanosa, prevzetosti, običajno povezano s telesno
neobčutljivostjo, videnje ali vizija je notranje doživetje nečesa, česar v stvarnosti še ni.
*
80
−
−
−
−
Kdor nima duše, ne potrebuje zlata: ker z njim ne zna ravnati, ker ga zlorablja drugim v
škodo (ga zasužnjuje in razčlovečuje) ali drugače kdor nima duše, to pa je kapitalist in ne
potrebuje zlata, v tem primeru zlata kot duhovnega bogastva;
Kdor ima dušo, ne potrebuje gnoja: ne potrebuje gnoja, v tem primeru pojmovanega kot
zlato, saj je sam v sebi bogat, v njem so zametki človeka prihodnosti oz. kdor ima dušo, to
pa je umetnik, ne potrebuje gnoja, to je denarja, ker je notranje bogat, ker ima dušo;
I, A
** gnoja – I, A (ne J A): zveni ironično, posmehljivo, oslovsko riganje: lahko razumemo
kot pesnikov nasmeh samemu sebi, ker se mu je v tej pesmi posrečilo nemogoče; posmeh,
ki je izraz zavedanja, kako dolga bo še pot do človeka; posmeh tradicionalnemu svetu, ki
se bo moral razpočiti, da bo iz njegovih sestavin mogoče zgraditi novega, bolj človeškega.
Ta pesem je najbrž ena središčnih K. izpovedi, ki kaže na intenzivnost njegovega iskanja
smisla življenja, smisla umetnosti v družbi.
GRUM, DOGODEK V MESTU GOGI
Slavko Grum (1901-1949), življenje in delo
Grum je bil dramatik ekspresionist. Rojen je bil v Litiji. Postal je zdravnik, kasneje pa specialist
psihiater. Kot zdravnik je bil nekaj časa zaposlen na psihiatrični kliniki in kot sam pravi, si je
tam pridobil izkušnje in tudi podlago za pisanje drame Dogodek v mestu Gogi. Umetniško delo
je tesno povezano z njegovim poklicem, saj so njegovi junaki pravi duševni pohabljenci,
kakršni so prihajali v njegovo ordinacijo po pomoč.
Odlomek
PRELIH: Ne boš povedala očetu!
HANA (ponovi za njim kot govoreča lutka): Ne bom povedala očetu.
PRELIH plane k nji, se ji zasesa v usta. Ona se ne brani, nikake moči ni o njej.
PRELIH (jo dvigne kvišku, ponese proti postelji): V postelj! V postelj! Sleci —!
Jo spusti na tla, se vrže na stol ter jame hlastno trgati vrvice na čevljih; sezuvanje mu ne
gre od rok. Momlja v sebi: Srček — ljubica — punčka - »
Hana dvigne roko — tenčica ji odpade — odgrne nekoliko zastor, ki krog in krog zastira
ležišče. V poslednjem revnem odporu se obotavljaje okrene: ugleda starega hotneža, ki s
smešno tresočo se roko trga čevelj z noge. V hipu jo mine vsa zasvojenost, čez ustnice
prezirljiv nasmeh. Zablodi z očmi okrog sebe — na omarici svečnik — kovinski blesk — s
hlastno roko se ga polasti, ga vrže za zagrinjalo na postelj.
HANA (se potvori; kot o poželjivosti zapre oči, iztegne roke in dahne: Pridi!)
PRELIH, ki se o razburjenju še ni mogel osvoboditi obuvala, pogleda k nji, slika same po
sebi se darujoče žene ga zamami, da opusti započeto opravilo ter plane k nji. Jo hropeč
podere na postelj, pri čemer ju skrije deloma še ne odstrto zagrinjalo. Njen glas: «Prvi se ne
pozabi nikoli! » — top odjek, izza zagrinjala se zavali po tleh Prelih. Udarila ga je s svečnikom.
Hana se zravna, obstoji, za hip se zazdi, da ji iz preleti obraz blažen nasmeh. Potem se
prestopi. Seda j razločno — smehlja se! S težkim udarcem ob tla ji odpade svečnik, ki ga je do
sedaj držala v roki. Ob tem ropotu se zdrzne, zresni. Prestopi se po sobi v slepi smeri, kamor
je baš uravnana. Prime ta in oni predmet, ga preloži. Vez obraz ponovno od časa do časa
nasmeh.
Čas in kraj dogajanja
Drama je nastala leta 1930. Kraj dogajanja pa je v gledališču na odru. Gre za simultano
dramo, kjer vidimo v več prizorišč in v vsa stanovanja hkrati. Vidimo vse, kar igralci počnejo.
Obnova
Na balkonu nad mestno ulico sedita Afra in Tarbula, pogovarjata se o Hani, ki se je vrnila iz
tujine, njen oče pa je za ta večer povabil veliko ljudi na slavnost. Ugibata, kdo bo med
povabljenimi, sprašujeta o tem tudi služkinjo Juto, ko ta teče po rože. Po ulici pride Klef, starki
mu očitata, da zalezuje mladoletnico. Za njim se pojavi umrli naddavkar, sprašuje ju po svoji
ženi. Z nočjo se Afra in Tarbula umakneta v sobo, tako da pride Gapit domov neopažen. Kletno
81
stanovanje zavaruje pred namišljenimi zasledovalci, z novim spodnjim perilom obdari svojo
ljubico - lutko, potem nazdravi z njo.
V Hanini spalnici se Hana in gospodinja Tereza pogovarjata o Haninem fantu Frenku. Hana
razlaga Terezi, da se ne bo poročila, ker se ji spolnost upira. Tudi Tereza ima podobne
izkušnje.
Hana ji pove zgodbo o tem, kako je njeno prijateljico pri trinajstih letih posilil domači
služabnik. Tereza ne dojame, da ji Hana pripoveduje svojo lastno zgodbo, ker jo je strah, da bi
ostala sama v sobi. Tereza odide po opravkih, Hano pa obišče komi Prelih. Pred leti jo je
zlorabil in od takrat se mu ne more upirati. Tik preden jo zvleče na posteljo, se Hana otrese
nemoči in plane k zvoncu. Prihiti Tereza, Prelih pa se izgovarja, da je prišel povedat, da Hani
pripravljajo podoknico.
V drugi hiši se Teobald loti igranja vloge iz Ibsenovih Strahov, kar mu ne gre najbolje od rok. S
svojo gospodinjo se pogovarja o svoji materi, ki je ne pozna, in ne ve, ali naj jo sovraži ali ne.
Gospodinji se smili, skuša ga opogumiti.
Medtem oživi v kleti Gapit, v čustvenem izbruhu objame lutko. Pod streho Klikot prinese dve
šatulji, sede za mizo in začne pisati ljubezensko pismo Hani. Na ulici se pojavita Kvirin s
fagotom in birič Kaps s trombo, pridruži se jima se Klikot s flavto, zaigrajo Hani podoknico.
Kaps ji v imenu meščanov izreče dobrodošlico, potem pa izda, da jo Klikot ljubi. Klikot zbeži,
Kvirin pa kara Kapsa, ker je izdal Klikotovo skrivnost, očita mu, da bo kriv, če bo Klikot
napravil samomor.
Gapit ima v svoji sobi prisluhe, prepričan je, da mu strežejo po življenju, da mu prisluškujejo
in med spanjem berejo (»slizajo«) misli s posebno napravo, ki jo imenuje antenor, val C 42.
Teobald in njegova gospodinja igrata sklepni odlomek iz Ibsenovih Strahov, ko Osvald zahteva
od matere, da mu pomaga umreti. Na koncu se Teobald spet vda obupu. V zraku se čuti
pričakovanje nečesa, nihče v mestu ne spi.
Afra se spominja svojega zaročenca, Tarbuli zaupa, da je storil samomor, ker mu ni hotela
vrniti prostosti. Ljubil je Elzo, vendar je Afra prepričana, da Elza tega ne ve. Zanima jo, če
človek lahko naredi samomor tako, da zanemari življenje. Skrbi jo, da bi mirna žena (Elza) na
tak način ne pobegnila na oni svet k zaročencu. Drugačnega samomora ne bo naredila, ker bi
tedaj Afra povedala Teobaldu, kako ga je po rojstvu izpostavila na polju, da se je prehladil in
ima zdaj grbo.
V Hanini sobi Prelih čaka na Hano in ko ta vstopi, je spet nemočna, brezvoljna se mu prepusti,
ko jo nese k postelji. Prelih se začne slačiti, tedaj pa se Hana prebudi iz omotice, zagleda kovinski svečnik. Vzame ga v roke in Preliha zapeljivo povabi k sebi. Preliha to vznemiri, plane
nanjo, Hana pa ga udari s svečnikom po glavi. Potem se smehlja, brezciljno hodi po sobi,
zagleda negibnega Preliha, se prestraši. Skuša ga obuditi, nato ga zvleče v posteljo in skrije za
zavese.
Na ulici se slišijo glasovi, ki ugotavljajo, da se je nekaj zgodilo. Gospa gre k Teobaldu, pove
mu, da se je verjetno nekdo ubil. Afro zaskrbi, da ni morda mirna žena ušla, in gre pogledat k
njej. Mirna žena spi, a Afra ji očita, da je hotela pobegniti k njenemu zaročencu. Zagrozi ji, da
bo povedala Teobaldu. Na silo ji strpa v usta skorjo kruha. Mirna žena bi se rada izpovedala
Teobaldu in mu po dvaintridesetih letih postala mati, odpove pa se njenemu zaročencu. Afra
tega ne dovoli, trdi, da Elze ni ljubil. Mirna žena ji očita, da laže, ker ji je Afrin zaročenec,
preden je naredil samomor, povedal, da ga je Afra kupila, ko ni zmogel plačevati študija, in da
je ljubil le Elzo.
V Hanino sobo pride Tereza, hoče jo spraviti v posteljo. Hana jo posadi na zofo, ji zleze v
naročje in nadaljuje z zgodbo svoje prijateljice, češ da jo je strah trenutka, ko se bo služabnik
spet pojavil in jo posilil. Vpraša Terezo, kaj bi ona storila, če bi se nasilnež pojavil in če bi ga
prijateljica ubila. Sprašuje jo, ali bi temu dekletu pomagala, a Tereza ne razume Haninega
obupa. Ko Tereza odide, Hana pri oknu zagleda Klikota, povabi ga k sebi. Klikot res pride in
Hana ga prosi, da odnese negibnega Preliha iz njene sobe, v zahvalo pa se bo ona potem
ljubila z njim. Klikot pristane, naloži si Preliha na rame, ga odnese na ulico in ga tam pusti.
Vrne se k Hanini hiši, vendar ne zbere dovolj poguma, zbeži v svojo sobo, kjer se hoče obesiti.
Hana čaka na ljubimca, ker pa ga ni, zaspi.
Po ulici pride pijan slikar s punco, na tleh zagleda Preliha. Najprej misli, da je mrtev, ko pa se
Prelih začne premikati, ga sprašuje, kje se je napil. Prelih je izgubil spomin, tako da ne ve, da
je bil pri Hani. Odmaje se spat, prav tako gre spat slikarjeva punca. Slikar opazi luč pri Klikotu
in ga vabi na ulico, a Klikot odkloni. Ko se spet ozre na zanko, s katero se je hotel obesiti, dobi
navdih in se loti pisanja.
82
Medtem se je zdanilo in ljudje so namenjeni v cerkev. Afra in Tarbula srečata neko staro ženo,
ki trdi, da so ponoči ubili francosko Marijo (neko lahko žensko), zgodbo razpletajo, dokler
mesarski pomočnik Komad ne pove, da je precej pijana, a živa. Potem se razširi novica, da na
Bregu gori.
Hana se zbudi in hoče takoj odpotovati, da se poroči s Frenkom. Tereza ji pove, da je Preliha
nekdo tako udaril, da je zgubil spomin. Ko slišita, da gori, gresta na ulico. Tudi Prelih hoče
videti požar, na ulici sreča Afro, Tarbulo in staro ženo. Radovedne so, kdo ga je pretepel.
Pridruži se še Konrad, potem prideta Tereza in Hana in vsi se norčujejo iz njegovega doživljaja.
Požara si ni vredno ogledati, ker se je vnelo le nekaj desk, ki so jih že pogasili. Pravijo, da
dogodka ni bilo, Hana pa namigne, da je bil nekdo umorjen to noč. Vsi pomislijo na Preliha in
se smejejo. Slikar je zadnji, ki izve, da ne gori več. Igro zaključi z upanjem, da se bo poslej
zaživelo kako drugače.
Glavne osebe
Hana: Je glavna ženska junakinja. V mladosti jo je posilil Prelih, zato je odšla v tujino. Čez čas
se je zopet vrnila in Prelih jo je spet nadlegoval, tokrat ga je udarila s svečnikom po glavi in
izgubil je spomin. Da bi se oprala suma umora, je izkoristila ljubezen Klikota.
Teobald: je grbavec, ki želi postati igralec in recitira odlomke iz Ibsenove drame Strahovi.
Teobald je Elzin sin, vendar ne pozna svoje matere. Ko ga je Elza rodila, ga je izpostavila vetru
in zato mu je nastala grba.
Afra: je Tarbulina sestra. Je mestna opravljivka, ki komentira dogodke v mestu. Imela je
zaročenca, vendar jo je prevaral z Elzo in naredil samomor. Pred tem je Afri odkrito priznal, da
je ni nikoli ljubil in da se je z njo zaročil le zaradi denarja.
Motivi in teme
Grum opisuje delno patološke osebnosti, komplekse spolne neizživetosti, ki človeku, ko
odraste, ne dovolijo, da bi se razmahnili. Ljudje ostajajo nepotešeni, neaktivni in življenjsko
nesposobni.
Ideja
Uveljavili sta se dve razlagi, sociološka in psihološka. Prva vidi mesto Gogo kot izraz tesnobnih
razmer na Slovenskem v času med vojnama. Druga razlaga izhaja iz dejstva, da so skoraj vse
psihične težave prebivalcev Goge v takšni ali drugačni zvezi z erotiko. Pisec obsodi
malomeščansko duhovno družbo.
PREGELJ, MATKOVA TINA
Ivan Pregelj (1883 - 1960), življenje in delo
Pregelj je bil predvsem pisatelj, pa tudi pesnik, dramatik in publicist. Rojen je bil na Mostu na
Soči, študiral je germanistiko in slavistiko na Dunaju. Služboval je kot gimnazijski profesor v
različnih krajih po Sloveniji, nazadnje v Ljubljani.
Delo: roman Tolminci (o tolminskem kmečkem uporu 1713/14), roman Plebanus Joannes
(roman iz časa okrog 1500, glavni junak katoliški duhovnik), novela Matkove Tine prečudežno
romanje (nekakšen zaključek romana Tolminci), romana Peter Pavel Glavar, Bogovec Jernej
(roman o protestanstskem duhovniku, čas 1600), novela Thabiti kumi (1933).
Tematsko so njegova dela predvsem zgodovinska, še posebej je posegal v zgodovino rojstne
Tolminske. Zanimala so ga tudi nasprotja med telesnostjo in duhovnostjo (v duhovniškem
poklicu in nasploh). Hkrati pa je bil zelo zaveden Slovenec, saj je kot Primorec občutil
odvisnost od tujcev.
Odlomek
Legla je na trato pod cvetoče drevo in skušala razmisliti jasno, kaj se ž njo godi. Ali je res
že čas? Kako to? Kaj bo ž njo? Ne, saj še ni časi Počivati je treba, umirilo se bo, odleglo bo. Saj
mora odleči! »Noooče,« je zacvilila in se zvila. Motna obupnost ji je objela misli: »Naj bo, kar
je. Konec bom vzela!« Za čas se je zopet umirila in mislila vsakdanje: »Neumno je bilo; žena v
Solkanu je vedela in oče je vedel. Pa sem le šla. In zdaj me bo prehitelo. O Jezus, kaj bo z
mojo grešno dušo!«
83
Legla je vznak in strmela proti nebu skozi cvetoče češnjeve veje. Sonce je bilo zdrknilo za
goro, visoko gori so se sipali zlati prameni onstran v bregove nad Avčami, na romarsko cerkev
pri Mariji Snežnici. Pod bregovi je šumela voda, nekje onstran vode je nekdo zavriskal, od vasi
je bilo slišati lajež psa, prav v bližini je cvrkutal neznan ptič. Žena je grabila s krčevitimi prsti v
mlado travo ob sebi, jo ruvala, grizla z zobmi v ustnice, tajila bolečine in krik, ki je moral iz
grla. Za trenutek se je upokojila, se dvignila z gornjim delom telesa in začela moliti vneto,
sunkoma, smrtno molitev:
»O visoko častitljiva izvoljena devica, martrnica ljuba, o sveta Barbara, nevesta
ljubeznivega svojega ljubljenega Jezusa! Tebe prosim, ne puščaj moje dušice ločiti se od trupla
brez prave spovedi ...« Potem je blaznila v strašni ginjenosti:
»Očeta so otroku umorili, še njegove glave niso dali materi, da bi jo poljubila za sina. In
zdaj se bo rodilo dete in se bo zadušilo in ne bo nebes imelo brez krsta, brez križa.«
Sredi največjega obupa je otročnica dvignila roke proti cerkvi Matere Marije Snežnice nad
Avčami in zavpila v svoji smrtni grozi: »Marija, mati izvoljena! Zdaj reši dete moje in mene, da
ne bom v pekel pogubljena zaradi nedolžne smrti. Saj vidiš, da si sama ne morem pomagati
...«
Občutila je Tina, kakor da se je preklalo nebo iz zarje v noč za goro. Njeno ubogo telo je
onemelo v strašni bolečini.
Novela je prvič izšla leta 1921 v goriški reviji Mladika.
Zgodba
Ozadje dogajanja je tolminski kmečki punt oz. sojenje njegovim voditeljem v Gorici. Tja peš
roma skupina kmečkih županov in ključarjev, ki si bodo na ukaz gospode ogledali usmrtitev
voditeljev punta. Med njimi je tudi krčmar Matko. Z njimi potuje tudi Matkova hči Tina, ki je
noseča z Janezom Gradnikom, enim izmed puntarskih voditeljev. Izmuzne se pijanemu očetu
in v visoki nosečnosti sama odide v Gorico, da bi še zadnjikrat videla ženina. Na poti doživlja
nečloveške napore, a kljub silni volji in želji, da bi prispela pravočasno, Janeza ne vidi več
živega. Pot ji je izpila vse moči; otopela in blodna želi na morišču še zadnjič objeti in poljubiti
mrtvo, razčetverjeno telo očeta svojega otroka, kar ji stražar brutalno prepreči. Naslednji dan
se odpravi domov. Na poti se bolečine prelevijo v porodne krče in v najhujših trenutkih se Tina
v bližini romarske cerkve z molitvijo obrne na Marijo Snežno. Zgodi se čudež in prikaže se
Marija ter ji pomaga pri porodu, ob koncu katerega Tina umre. Pred smrtjo izrazi željo, naj
otrok ne umre nekrščen. Izpod mrtve matere vzamejo novorojenega otroka ročinske žene, ki
so bile v bližini in so slišale Tinine krike.
Novela je krajše pripovedno delo, kraj in čas sta natančno določena, nastopa manjše število
oseb, v središču novele Matkova Tina je njena napeta duševnost.
Snov: zgodovinska – tolminski kmečki upor 1713–1714
V ospredju je Tinina individualna zgodba (T. »drama«): razpoloženje in miselnost soseske, ki
spremlja Tino do Gorice, T. srečanje z obešenci, spopad med T. voljo in močjo, Gradnikova
smrt, rojstvo otroka in T. smrt.
Motivi, tema: biblijski motiv – križev pot, Saloma – ljubkovanje odrezane glave Janeza
Krstnika; tema – Tinin boj (spopad) med voljo in močjo – novo življenje (otrok), ljubezen do J.
Gradnika (želja videti ga pred smrtjo)
Ekspresionizem v noveli
− metaforično izražanje, simbolika (zvonovi – krik ujetega človeka, strašna tišina –
groza/nemoč, vraža o pomračniku – propad/uničenje, pesem Volčana Matka – krik
nemočnega človeka);
− vizija smrti in odrešenja (grozljivi prizori o mučenju upornikov, neizbežna smrt, privid
Matere božje);
− kontrastno slikanje (ljubezen : smrt, telesna šibkost : silovita pokrajina, posameznik :
množica, strašna tihota : zvonjenje, nočna pesem, greh : nedolžnost, smrt : življenje);
− stopnjevanje;
− ritem je rezek, zasekan, zasopel in sovpada z metaforičnim izražanjem;
84
−
jezik in slog: kopičenje besed, slabšalne besede, izumetničena raba besed, vzklične povedi,
vtis gostobesednosti, baročne nabreklosti.
Sporočilo: življenje premaga smrt (otrok bo nadaljeval njuno pot).
SOCIALNI REALIZEM NA SLOVENSKEM (1930 –1941)
Socialni realizem je v slov. knjiž. prevladoval v letih 1930 do 1940, ko so bile družbene in
narodnostne razmere tako pereče, da se je ta problematika odražala tudi v književnosti.
Pisatelji so odkrivali težko življenje, socialne razlike med družbenimi razredi, analizirali njihove
vzroke in posledice. Opisovali so predvsem usodo malih ljudi, kmetov in delavcev, njihovo
revščino in željo po sreči. Življenje teh posameznikov (bajtarjev, dninarjev, rudarjev, ...) je
vpeto v širše dogodke – prvo svetovno vojno, čas plebiscita, agrarne reforme, fašistične oblasti
... Izredno ostra je bila predvsem kritika meščanskega sveta.
Tako je nastalo nekaj zelo obsežnih romanov, povesti in novel, nekaj dramskih del in malo
poezije.
Predstavniki: pisatelji France Bevk, Anton Ingolič, Lovro Kuhar – Prežihov Voranc, Ciril
Kosmač, Miško Kranjec, Ivan Potrč (tudi dramatik); ti avtorji so nam v svojih delih približali
obrobne slovenske pokrajine.
VORANC, SAMORASTNIKI
Lovro Kuhar - Prežihov Voranc (1893 - 1950), življenje in delo
Rodil se je v revni kmečki družini v Podgori pri Kotljah. Ves čas je bil zaveden Slovenec in
tesno povezan s Koroško. Med prvo svetovno voljno se je udeležil soške ffronte in o tem
napisal vojni roman Doberdob. Med drugo svetovno vojno je bil v taborišču, od koder se je
vrnil zelo bolan in leta 1950 umrl v mariborski bolnišnici.
Delo: Voranc je s svojimi deli približal Koroško osrednjemu slovenskemu prostoru. Najprej se
je uveljavil z novelami o težkem življenju koroških bajtarjev, ki so kasneje izšle v zbirki
Samorastniki. V romanu Doberdob je opisoval trpljenje slovenskih vojakov, ki so se borili za
tuje koristi, v romanih Požganica in Jamnica pa je spregovoril o političnih in socialnih razmerah
na Koroškem. Po 2. sv. vojni je izšla zbirka avtobiografskih črtic Solzice. O svojem življenju je
pisal tudi v spominih in potopisih Od Kotelj do belih vod, Gosposvetsko polje, Naši mejniki.
Odlomek
"Vidiš, Meta," ji je zlepa prigovarjal graščinski gospod. "Sama veš, da ta zveza nima nobenih
koristi zate. Karničnikovi hiši in tebi sami je v največjo sramoto, vsej soseski pa v pohujšanje.
Odpovej se tej ljubezni pred nami, pred Bogom in pred človeškimi postavami. Tako bo najbolje
zate."
Meta je bila v zadregi. Ni se mogla znajti, kaj tiči za tem in ni nič odgovorila.
Graščinski gospod pa je nadaljeval:
"Ne smeš si namreč misliti, da bi se kdaj koli mogla poročiti s karniškim sinom, najmanj pa
smeš upati, da bi kdaj postala Karničnica. Oče Karničnik ne bo tega nikoli dovolil..."
"Nikoli. Rajši razdedinim sina," je srepo poudaril Karničnik in se od komaj zatajevane jeze
obrnil v stran, ko mu je Meta skušala uloviti oči. Mlada sirota še ni imela dvajset let in je v
svoji neskušenosti in dobroti še zmeraj mislila, da ima srd tega zakrknjenega človeka svoje
meje.
Takrat se je ojunačila in je rekla:
"Meni Karnice še na misel ne pridejo. Čez naju oba je prišlo, da še vedela nisva kako. Meni je
danes poglavitno samo to, da je Ožbej oče mojih dveh otrok, ki imata pravico do očeta, in da
mi je Ožbej najbližji človek na svetu in da ga imam rada..."
Ravno tega pa bi Meta ne smela izpovedati, kajti takoj se je veter obrnil.
"Ravno to ni dovoljeno in si moraš izbiti iz glave. Zakaj si nalagaš težavo na mlado glavo, ko
ne more biti kruha iz te moke?" Gospodov glas je bil trd in pogled hud. "Daj si dopovedati in če
bomo videli, da si pametna, bo tudi Karničnik storil svoje. -- Koliko ste namenili doslej za ta
dva pankrta -- Karničnik?"
"Vsakemu trideset rajniš, vsakemu pa dam po petdeset, ako deklina obljubi, da bo odslej
pustila našo hišo pri miru. Vsakemu po petdeset rajniš, da nihče ne bo mogel Karnic osirati..."
85
"Meta, po petdeset rajniš. Ali ni to več kot dobrotljivost? Še otroci trdnih hiš nimajo danes
takih dot."
Meti je začelo zapirati sapo, zato se je hitro odločila:
"Karnic se lahko odpovem, ker nanje še misliti nisem utegnila, če pa se odpovem Ožbeju, se
mi zdi, kot da bi zatajila svoja dva otroka..."
"Torej ne?"
"Ne! Rajši se odpovem denarju, naj ga Karničnik sam ima."
Novela je izšla v istoimenski zbirki novel leta 1937. Snov je kmečko življenje (biološko,
družbeno–zgodovinsko, socialno, gospodarsko).
Zgodba
H Karničnikom, bogatim kmetom, pride služit Hudabivška Meta, revna kajžarska hči. Vanjo
se zaljubi Karničnikov najstarejši sin Ožbej, ki naj bi po očetovi smrti gospodaril na Karnicah.
Ko Meta zanosi, stari Karničnik sinu ne dovoli poroke z revnim dekletom. Meto zverinsko
mučijo z žganjem prediva, nato pa jo še pretepejo. Meta odide služit v oddaljen kraj ob Dravi.
Rodi otroka in ga pusti pri materi. Že naslednje leto se rodi drugi otrok, čigar oče je tudi Ožbej.
Meto biriči odpeljejo na graščino. Ker se noče odpovedati Ožbeju, ji naložijo petdeset udarcev.
Ko Karničnik ugotovi, da je vse zaman, sklene, da bo Ožbeja oženil. Ožbej se ne upira. Oče mu
najde bogato nevesto, toda na dan poroke Ožbej izgine, kar je velika sramota za Karnice. Po
nekajdnevnem popivanju se vrne domov ves skesan. Po rojstvu tretjega otroka ga oče pošlje k
vojakom. Od tam se Ožbej vrne s prestreljeno nogo. Vse bolj se vdaja pijači in hodi k Meti. Ta
mu rodi devet otrok, toda še vedno ji ne dovolijo poroke z Ožbejem. Otroci odrastejo in
odidejo drug za drugim od doma. Ožbej pijan utone v jezeru. Njegov brat, ki je prevzel
Karnice, nima otrok, zato Karnice proda.
Zgodbo pripoveduje Nana, Metina hči, ki pove, da raste že četrti rod Metinih potomcev.
Zgradba
− Prolog: Prežihov obisk Karnic
− Zgodba: pripoved o Metinem življenju
− Uvod: M. ljubezen do Ožbeja, M. trpljenje, sramota, delo po vaseh
− Vrh: zaslišanje na gradu, M. se ne odpove Ožbeju, M. govor (idejni vrh), M. garanje,
podpora Ožbejo
− razplet: O. smrt
− Epilog: propad Karnic, tu zagospodarijo »samorastniki«.
Osebe
Meta: je kajžarska hči, skromna, ponižna, plaha, dozoreva zaradi trpljenja, krivic (spoznanje),
samozavestna, uporna, ponosna, notranje močna (ljubezen do otrok, prezir do ljudi, boj za
obstanek) – vrh novele je njen govor otrokom – napoved bodočnosti.
Ožbej: je razdvojen med Meto in očetovo voljo, nepravi Karničnik, se ne zanima za grunt, ima
etične vrline (ljubezen do Mete, otrok, zavedanje dolžnosti), nesposoben akcije (pijača).
Karničnik: trmast, ošaben, zloben, samoljuben, patriarhalno misleč, je Meti enakovreden
nasprotnik, vendar etično šibkejši od nje.
Motivi, tema, ideja
Motivi: ljubezen gruntarskega sina do kajžarske hčere, fizično kaznovanje, nezakonski otroci,
gruntarska ošabnost; tema: samoraslost Mete in njenih otrok – ideja: simbol žilavosti,
neomahljivosti v boju za obstanek, v boju za človekovo dostojanstvo in socialne pravice.
Socialni realizem v noveli
− opisovanje dogajanja in oseb iz stvarnega življenja
− prikaz človekovega položaja v družbi (hči iz revne družine je v službi pri bogatem kmetu
brezpravna - ta jo lahko po svoji volji odpusti ali čelo muči)
− glavne osebe so pripadniki izkoriščanega družbenega razreda (kmečki proletarci – t. i. mali
ljudje)
− osebno življenje ljudi je odvisno od socialne skupnosti, v kateri živijo (Metino življenje je
odvisno od Karničnika oz. gospode), iz te skupnosti se s svojo trdoživostjo in vztrajnostjo
ter samozavestjo tudi osamosvajajo, najprej moralno, nato tudi socialno
86
−
pisateljevo realistično ter objektivno in hkrati analitično prikazovanje življenja malih ljudi,
odkrivanje vzrokov in navajanje posledic
SLOVENSKA KNJIŽEVNOST MED 2. SVETOVNO VOJNO - KNJIŽEVNOST
NOB (1941-1945)
Leta 1941, na začetku vojne na naših tleh, je OF razglasila kulturni molk (bojkot kulturnih
dejavnosti, ki jih je organiziral okupator). Tudi literarno ustvarjanje se je preselilo v ilegalo,
taborišča, kasnje tudi na osvobojena ozemlja. Umetniki so s svojim deli sbodbujali ljudi k
uporu proti okupatorju. Vodila literarna zvrst. je bila lirika (elegija, sonet, himna, balada
narodne in revolucionarne pesmi; razpoloženjske, ljubezenske, miselne pesmi), nastajajo pa
tudi epska besedila (kratke zgodbe, črtice, reportaže, dnevniki) in partizanska dramatika
(krajše igre, ki so jih uprizarjali na mitingih).
Motivi in teme: boj za svobodo, idealno družbo, spopad z okupatorjem, sovraštvo do
okupatorja, trpljenje, mučenje ujetnikov, talcev, usoda pregnancev.
Predstavniki: O. Župančič, MATEJ BOR, KAREL DESTOVNIK KAJUH, T. Seliškar, E. Kocbek, M.
Klopčič, FRANCE BALANTIČ in drugi.
KAJUH, BOSA POJDIVA
Karel Destovnik Kajuh (1922–1944), življenje in pomen
Kajuh se je rodil v Šoštanju. Zaradi svoje idejne usmeritve je moral zapustiti gimnazijo. Huda
vojna leta je preživljal v nemškem zaporu in v partizanih. Bil je vodja kulturniške skupine v
XIV. diviziji. Med vojno je padel. V partizanih je izšla njegova edina pesniška zbirka z naslovom
PESMI.
Kajuh ni samo partizanski pesnik. Iz njegovih pesmi veje življenjska vedrina, vera v človeka,
pa tudi borbenost, izražena s preprostim, jasnim pesniškim izrazom. Svoja osebna čustva
(ljubezen, trpljenje) ter temo smrti in matere vedno združuje s čustvi do domovine oz. časa, v
katerem je živel.
Bosa pojdiva, dekle, obsorej,
bosa pojdiva prek zemlje trpeče,
sredi razsanjanih češnjevih vej
sežem ti nežno v dlani koprneče
Beli so, beli so češnje cvetovi,
temni, pretemni so talcev grobovi.
Kako ponosni galebi nad vodo,
taki so pali za našo svobodo.
Bosa pojdiva, dekle, obsorej,
bosa pojdiva med bele cvetove,
v krilo nalomiva češnjevih vej,
da jih poneseš na talcev grobove.
Pesem je nastala med 2. sv. vojno. Je peta iz cikla z naslovom Ljubezenske.
Tematika: ljubezen in trpljenje nesvobodnega naroda. Zaporedje tem je upesnjeno z vidnim,
barvnim kontrastom:
− ljubezen z belimi češnjevimi cvetovi,
− trpljenje uporniškega naroda s temnimi grobovi talcev.
Kontrast poudarjata: ponavljanje (beli so, beli so) in stopnjevanje (temni, pretemni). Belo in
temno se v pesmi izmenjujeta, ljubezen in misel na trpeči narod se prepletata.
Ljubezen in predanost narodu sta združljiva po logiki etike: ljubezen je vrednota, ki osmišlja
življenje in prav to je tudi boj za pravičnejšo družbo. Osebna ljubezen daje moč za kolektivni
boj, ne družbena krivica ne ogroženost je ne moreta streti. In misel na druge, trpeče ljudi daje
87
osebni ljubezni višjo etično vrednost, kot bi jo imela sama zase, ko bi (v skrajnem primeru)
prešla v egoizem.
Oblikovno je sestavljena iz treh delov (treh štirivrstičnih kitic), vsebinsko pa iz dveh.
Sporočilo: ljubezen, izpovedana v času narodne ogroženosti. Ljubezen izpoveduje pesnik, ki
se je čutil del narodne skupnosti in je imel za svojo moralno dolžnost, da se vključi v
zgodovinsko resničnost osvobodilnega boja. Zato izpoved ljubezni ne bi bila etična brez misli
na trpeče. Še tako intimno in nežno sporočilo dobiva razsežnosti širše, ne pa globlje ljubezni:
ljubezni do soljudi. S tem je Kajuh nadaljeval tisto sporočilo, ki ga je Prešeren zapisal v
Sonetnem vencu in Zdravljici.
SODOBNA SLOVENSKA KNJIŽEVNOST (po 2. sv. vojni)
Sodobna slovenska lirika
Predvojne generacije: O. Župančič, A. Gradnik, L. Novy, C. Vipotnik, E. Kocbek, J. Udovič, B.
Vodušek
Prva povojna generacija
Prva skupina: I. Minatti, L. Krakar, C. Zlobec, T. Pavček, J. Menart, K. Kovič
− nadaljevanje tradicije NOB (graditeljska lirika, optimizem, družbena tematika)
− intimizem – motivi, teme: romantična razdvojenost LEPA DUŠA : GRDA STVARNOST,
razočaranje, osamljenost, odtujenost, ljubezen, obup, smrt, narava;
− slog – zmerna romantika, ekspresionizem, realizem
Druga skupina: D. Zajc, V. Taufer, G. Strniša
− modernizem
− eksistencializem
− motivi, teme – iskanje smisla, groza, smrt, NIČ, absurd, odtujenost, razčlovečenje,
trpljenje
− slog – ekspresionizem, nadrealizem
Druga povojna generacija: S. Makarovič, N. Grafenauer, T. Šalamun, E. Fritz, A. Brvar, M.
Kravos, G. Januš
− nadaljevanje tradicije
− eksistencializem
− modernizem – ludizem (poezija igre – sleng, tujke – ŠALAMUN), reizem (popredmeten
slog), lingvizem (poezija jezikovnih poskusov – GRAFENAUER)
Tretja povojna generacija: M. Jesih, I. Svetina, M. Dekleva, D. Poniž, B. A. Novak
− nadaljevanje tradicije
− modernizem
− postmodernizem (Svetina, B. A. Novak, Jesih)
− mlajši pesniki – 80. in 90. leta – postmodernizem – A. Debeljak, A. Ihan. A. Šteger, I.
Osojnik, B. Korun
Sodobna slovenska proza (= proza po letu 1950 - povezovanje motivov, tem, idej z
družbenimi, političnimi, moralnimi, kulturnimi problemi časa, v katerem nastaja)
Sodobna slovenska proza zajema pisanost knjižnih pojavov po letu 1950 (pluralizem smeri) –
socialni
realizem,
ekspresionizem,
simbolizem,
nova
romantika,
modernizem
in
eksistencializem (vrh 1970), postmodernizem
Tematika: čas okupacije, partizanstvo (spominska proza), povojni čas (uvajanje socializma),
sodobno življenje, zgodovinska preteklost
Družbena in duhovna klima 50. let 20. stol.: prelomnica v literaturi l. 1948 (informbiro, spor s
SZ), odklon od družbeno angažirane književnosti, preusmeritev na Zahod: nova tematika
(subjektivnost), novi kompozicijski in slogovni prijemi
88
MOST MED STARO IN NOVO KNJIŽEVNOSTJO – Kosmač, Pomladni dan, Kocbek, Strah in
pogum, Potrč, Na kmetih
Predvojna generacija – socialni realisti (Voranc, Kranjec, Kosmač, Ingolič, Kreft)
Prvi povojni rod (50. leta)
Prva skupina: B. Zupančič, A. Rebula, A. Hieng
− socialno realistična smer
− psihoanalitična, eksistencialistična smer
Druga skupina: L. Kovačič, V. Kavčič, D. Smole, P. Zidar, P. Božič, M. Rožanc
Drugi povojni rod (60. leta): R. Šeligo, J. Snoj, F. Lipuš, M. Tomšič
Tretji povojni rod (po letu 1970): D. Jančar, E. Flisar, T. Partljič
− avantgardistična oz. eksperimentalna proza
− po letu 1980 postmodernizem – B. Gradišnik, M. Kleč, A. Blatnik
Sodobna slovenska dramatika
Vpliv smeri: socialni realizem, eksistencializem, modernizem, postmodernizem.
Teme: mitološka, partizanska, sodobna (politika, družba), domišljijska.
Vrste:
− komedija (T. Partljič)
− drama (eksistencialistična; poetična – D. Zajc, G. Strniša, D. Smole; absurdna – D. Smole,
D. Jovanovič, G. Strniša, M. Jesih)
Predvojna generacija: M. Bor, I. Potrč.
Prva in druga povojna generacija: P. Kozak, P. Božič, D. Smole.
Tretja povojna generacija: = mlajši rod: D. Jovanovič, M. Jesih.
MENART, CROQUIS
Janez Menart (1929-2004), življenje in delo
Rodil se je v Mariboru. Študiral je slavistiko in primerjalno književnost in nato služboval v
različnih krajih. Umrl je leta 2004.
Menart je bil pesnik in prevajalec. Kot pesnik je nastopil v začetku petdesetih skupaj s
Kovičem, Zlobcem in Pavčkom v pesniški zbirki Pesmi štirih (1953). Izdal pa je še več drugih
pesniških zbirk: Prva jesen, Časopisni stihi, Bela pravljica, Semafori mladosti, Pesnik se
predstavi (izbor), Srednjeveške balade, Pesmi (skupaj z Minattijem in Krakarjem) … Njegovo
pesništvo različni literarni zgodovinarji in kritiki različno ocenjujejo.
Satirične pesmi so specifičnost Menartovega ustvarjanja, sicer pa njegova lirika pozna tudi
intimno ljubezensko in bivanjsko pesem, teme osamljenosti in odtujenosti, boleče občutje med
pusto vsakdanjostjo in pravljičnim svetom otroštva.
Kavarna. Miza: marmor,mrzel, sivživljenja otipljiva prispodoba.
V kozarčku konjak; nizko izpod roba
in lužica tam, kjer se je polil.
Prst čopič je in lužica paleta;
Leno rišem: hišica, drevo,
nad hišo sonce, klopica pred njo
in roža, ki ob roži se razcveta.
In se stezica, ki drži od hiše,
89
In lepa žena, ki med rože leže…
A v tem natakar vljudno predme seže,
Pobere vse in mizico pobriše.
In gledam ga, kako svoj pladenj nosi,
kako opleta sem ter tja s prtičem,
in skoraj žalostno za njim zakličem:
»Gospod natakar, še en konjak, prosim!«
Pesem je izšla v zbirki ČASOPISNI STIHI (1960).
Motiv
Osrednji motiv pesmi je risanje skice (fr. croquis = skica, osnutek). Lirski subjekt je pesnik, ki
sedi v kavarni. Riše brez slikarske ambicije, s prstom, pomočenim v razlit konjak – verjetno
zato, ker se dolgočasi (leno rišem).
Oznaka
Pesem lahko beremo dobesedno, kot realistično sliko stvarnega dogajanja. Vendar se za to
sliko skriva globlji pomen. Pesnik je podzavestno risal svet, ki si ga želi, oziroma dom ali še
bolje domačijo. Slika dobiva idilični značaj: hišica v naravi, klopca - za utrujene ali zaljubljene
- stezica in lepa žena med rožami. (Menart ni nikoli imel pravega doma, zato si ga je najbrž
želel.) Lahko pa si pesem razlagamo kot ironijo do malomeščanskega zapiranja v družinski
svet, ki tistim, ki posedajo po kavarnam in popivajo, iz "moralnih" razlogov nikdar ne bi odprli
vrat. (Menart si je dom res vedno želel, zdaj, ko ima svojo družino, pa ne mara zapiranja med
štiri stene, njegov dom je odprt za vse.)
Sporočilo
Lahko gre le za realistično sliko vsakdanjosti, lahko gre za sporočilo, da je življenje mrzlo in
sivo = življenja otipljiva prispodoba, lahko pa pomislimo, ob zadnjem verzu, na vztrajanje med
pustim življenjem in sanjami.
Jezik in slog
− Prevladuje poročanje, nizanje dejstev.
− Nestavčna, gola, enobesedna poimenovanja (Kavarna. Miza...). Podobno je poimenovana
predmetnost narisane podobe, kar ustreza značaju skice.
− Pomanjševalnice lahko jemljemo kot znamenje idiličnosti ali ironije.
− Ključna glagola dejavnosti sta dva: risati (narisati) in brisati (zbrisati) in sta povsem
preprosta, če jima ne pripišemo metaforičnega pomena.
− V vsakem pogledu je pesem jezikovno–slogovno preprosta, realistična, hkrati pa zvočno
urejena z ritmom in glasovnim ujemanjem, rimo.
− Pesem je tradicionalna v svojem jezikovno–slogovnem in formalnem izrazu in v volji po
vztrajanju (blizu tradiciji romantike).
− Pesem je moderna je v motivu odtujenega človeka.
PAVČEK, TAKE DEŽELE NI
T. Pavček (1928-2011), življenje in delo
Pavček se je rodil v Šentjuriju pri Novem mestu. Dokončal je študij prava. Opravljal je različna
dela.
Pavček je pesnik, esejist, prevajalec. Skupaj s Kovičem, Menartom in zlobcem je leta 953 izdal
Pesmi štirih, kasneje pa še več drugih pesniških zbirk: Sanje živijo dalje, Ujeti ocean,
Poganske hvalnice, dediščina … Njegove pesmi so razpoloženjske in miselne, pogosti so motivi
dolenjske pokrajine in človekove ujetosti v prostor in čas. Prevladujejo vezane verzne oblike,
značilna je spevnost.
Take dežele ni
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna.
Sem je stvarnik sejal nemir
90
in lepoto, ki je skoraj popolna,
in žalost, kot je ni na svetu nikjer.
Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna,
nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug,
nikjer ni nikoli tako bledikava zarja
skozi stoletja ohranjala up.
Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom,
ne veseljačijo tako dolgo v jesen
in nikjer ne kriče še pod betonom
o zelenem spominu svojim ljudem.
Nikjer niso hoste tako skrivnostne
z brezni in grapami, ki jih je zlo
polnilo s trupli, da njih belo okostje
sije potomcem v neprijazno temò.
Lepa je moja dežela. Lepa do muke.
Samo tu gruli prsteno grlo rim.
Samo tu so tudi groze manj hude.
Samo tu lahko živim.
Pesem je izšla leta 1988 v zbirki Goličava. Naslov nakazuje pusto, težavno bivanje, a ključno
sporočilo Pavčkove zbirke je, da v vsakem, še tako težkem življenju človeka vodi in rešuje
ljubezen, tudi tista, ki jo čuti do svoje dežele.
V pesmi se povezujejo naravno okolje, zgodovina in ljudje ljubljene dežele. Pesnik jih prikazuje
subjektivno, čustveno, pesem pa sklene z mislijo, da je njegova dežela kljub bolečim
izkušnjam edini prostor, kjer lahko živi. Kdor ljubi domovino, sprejema vso njeno resničnost;
zanj so tudi »groze manj hude«.
Jezik in slog
Med slogovnimi sredstvi je izrazito pretiravanje, ustvarjeno s ponavljanjem besede nikjer, s
čimer je poudarjena čustvena navezanost na domovino. To, da doživlja svojo deželo kot živo
bitje, izraža pesnik s poosebitvami, temlejno slogovno sredstvo, na katerem gradi celotno
besedilo, pa so nasprotja med svetlimi in temnimi platmi življenja.
KOVIČ, JUŽNI OTOK
Kajetan Kovič (1931), življenje in delo
Kovič se je rodil v Mariboru. Diplomiral je iz primerjalne književnosti. Nekaj časa je bil novinar,
do upokojitve je bil urednik pri DZS v Ljubljani.
Bil je eden od četverice, ki je 1. 1953 izdala zbirko Pesmi štirih, obenem pa eden najvidnejših
pesnikov povojnega intimističnega vala. Kovičev pesniški razvoj je od prve knjige Pesmi štirih
dalje potekal v smeri od nove romantike k zmernemu modernizmu. V glavnem je vztrajal pri
vezanih verznih oblikah. Kovič se je uveljavil tudi kot mladinski pesnik in pisatelj. Izdal je dva
kratka romana o sodobnem mestnem življenju. Pomemben je še kot prevajalec iz nemščine,
francoščine in slovanskih jezikov.
Je južni otok. Je.
Daleč v neznanem morju
je pika na obzorju.
Je lisa iz megle.
Med svitom in temo
iz bele vode vzhaja.
In neizmerno traja.
In v hipu gre na dno.
91
In morje od slasti
je težko in pijano.
In sol zatiska rano.
In slutnja, da ga ni.
Da so na temnem dnu
samo zasute školjke
in veje grenke oljke
in zibanje mahu.
A voda se odpre
in močna zvezda vzide
in nova ladja pride
in južni otok je.
Pesem je izšla v zbirki Labrador (1976).
Motivi, tematika
Motivov je več: južni otok, ki je prispodoba za smisel življenja; bela voda, morje sta metafori
za življenje, v katerem človek simbolično išče smisel, obstoj in nevidnost otoka.
Tematika je bivanjska; pesnik poudarja težnjo po utopiji, idealiteti, niha med upom, da južni
otok je, da torej obstaja, in strahom, da ga ni, torej hrepeni in dvomi (je med svitom in temo).
Slutnja o obstoju južnega otoka se lahko sprevrže v bojazen, da ni ničesar in da ne bomo nikoli
našli, kar iščemo. Vendar vzide močna zvezda (simbol jasnega, zanesljivega vodenja, kaže
pot) in pride nova ladja (nova možnost, nova pot, nova priložnost, upanje). Obstoj južnega
otoka, ki daje človeku smisel, je torej odvisen le od volje in moči vere vanj, saj se razkrije le
trdno verujočim.
Simbolika
Južni otok je metafora oz. prispodob, simbol za nek idealen svet, za katerega pa ne vemo, kje
je.
Jezik in slog
− Antiteza: …neizmerno traja : v hipu gre na dno; je južni otok : slutnja, da ga ni.
− Izpostavljen, ponovljen glagol biti: pomeni obstajati, kar učinkuje kot zarotitev, da južni
otok obstaja.
− Mnogovezje: In morje od slasti je težko in pijano. In sol...
− Anafora: in močna zvezda... / in nova ladja... / in južni otok ...
− Oblika in zvočni slog sta tradicionalna (5 x 4 vrstičnice, oklepajoča ABBA rima).
− Besedni in stavčni slog – moderno, izvirno, nedogovorjenost.
STRNIŠA, VEČERNA PRAVLJICA
Gregor Strniša (1930-1987), življenje in delo
Strniša se je rodil v Ljubljani. Študiral je germanistiko na filozofski fakulteti. Kot svobodni
književnik je vseskozi živel v skromnih gmotnih razmerah.
Je eden naših najboljših pesniških ustvarjalcev. Skrbno je gojil strogo sklenjene pesniške
oblike, posebnost njegove pesništva je tudi uporaba asonance namesto rime. Poleg pesmi (več
pesniških zbirk) je pisal tudi drame (poetične drame), npr. Samorog, Ljudožerci.
Drevesa odpro debla s suhim pokom
in temna srca, ki so skrita v njih,
pričnejo biti z glasom daljnih bobnov.
Od žolte lune siv lišaj visi.
Tedaj se dvignejo veliki kamni,
na tenkih nogah hodijo okrog,
kakor orjaški sivi pajki,
in grizejo mehe obraze gob.
92
Na drugi strani gozda, v temni hiši,
v globokih, nizkih jamah svojih sob,
spijo ljudje, kot dolge, sive miši.
Velike mačke sanj se igrajo z nijmi.
Pesem je izšla v zbirki Mozaiki leta 1959.
Zgradba
Pesem Večerna pravljica je iz dveh delov. Vsebina prvega dela je čudežni svet ponoči, vsebina
drugega so ljudje, ki spijo in so ujetniki groze in sanj (skrivnostni gozd : temna hiša).
Groteskne prvine
Močno izstopajo groteskne prvine, ki se v pesmi stopnjujejo. gre za prikazovanje predmetov iz
realnega sveta (kamni, pajki, gobe, miši) na nevsakdanji način, s pačenjem likov in podob, v
glavnem s pretiravanji, kar učinkuje komično in grozljivo hkrati.
med retoričnimi figurami, ki v pesmi ustvarjajo temačno in groteskno vzdušje, so okrasni
pridevki (suhi pok, temna srca, siv lišaj), primeri/komparaciji (veliki kamni hodijo okrog kakor
orjaški sivi pajki, spijo ljudje kot dolge sive miši), poosebitve/personifikacije (drevesa odpro
debla, se dvignejo veliki kamni), sinestezija/soobčutje (s suhim pokom).
Podobe
Skriti pesniški subjekt elemente objektivne realnosti (drevesa, luno, kamne, gobe, gozd, hišo,
ljudi, miši, mačke) domišljijsko preoblikuje tako, da ustvari nov, »pravljični« svet. Odprta
drevesa s temnimi srci in luna s sivim lišajem zbudijo občutek tesnobe, veliki kamni na tenkih
nogah, ki »grizejo mehke obraze gob«, tesnobo stopnjujejo v ogroženost.
Enako velja za drugo podobo: z ljudmi, podobnimi dolgim mišim, se igrajo velike mačke sanj,
tesnobnost omejenega gibanja prehaja v ogroženost.
Verz
Verz je jambski deseterec in enajsterec, kitica 11-10-11-10 (razen v dveh verzih). V zaporedju
a B a B se prepletata ženska in moška asonanca (ženska: pokom – bobnov, moška: njih –
visi).
Pomen naslova
Pesnik opisuje podobno kot v pravljici, vendar ta pravljica ni pomirjujoča, ne uspava, je
grozljiva. Pesnik realno povezuje z nerealnim, sanjskim svetom. Gre za nadrealistično podobo
sveta, v katerem zlovešče sanje preraščajo človeka do tiste mere, ko ta postaja le njihova
nemočna igrača. Šele podzavestni svet razkrije skrajno nemoč in grozo človekovega
odtujenega bivanja. Odtujeni ljudje ga ne zaznavajo, ker tudi v svojem stvarnem svetu ne
živijo, ampak spijo, sami sebi so dovolj in se predajajo sanjam. Če ti ljudje ne zaznavajo
drugega sveta, saj tudi lastnega ne, to še ne pomeni, da ta ne obstaja. Pesniški subjekt
Večerne pravljice ga zaznava. Zanj in za pesnika ni razlike med realnim in nerealnim svetom.
Realni svet je nerealni in nerealni je realni.
KRAVOS, ZAMEJSKA ŽALOSTNA
Marko Kravos (1943)
se je rodil v Italiji. V Ljubljani je končal študij slavistike. Živi v Trstu, kjer je najprej deloval kot
urednik, potem pa kot svobodni umetnik. Po tematiki je njegovo pesništvo ljubezensko,
krajinsko, refleksivno in aktualisitčno, opazna je tudi problematika tržaškega zamejstva. V
modernih pesniških podobah so prepoznavne fantastika, ironija in melodičnost po zgledu
ljudskega pesništva.
Zamejska žalsotna
Zamejci so žalostni.
Vsi zamejci so žalostni:
žalostna jim mati in otroci,
žalostna usoda,
93
kruh s solzami,
črnih pirhov zvrhan koš.
Ko je žalost največja,
postane zamejec pesnik,
ko je pisatelj največji zamejec,
postane politik:
žalosten politik žalostnih časov
v žalostnem zamejstvu.
NAJGLOBLJA ŽALOST
JE ZAMEJSKA ŽALOST.
Žalostni so zamejci,
vsi žalostni so vsi zamejci,
vsi žalostni zamejci so zajci.
Zajci na žaru alla hejslovani,
zajci dušeni na rimski način.
V Celovcu si brusijo zobe,
z brusnicami, hmm ...
Povsod in vsi
so za načelno koeksistenco.
Tudi zamejci koeksistirajo,
od srca žalostno.
Od žalosti postaja zamejec
zamorec.
Črni zamejci so danes v modi,
črno zlato:
vsi jih imajo radi,
tako zagrobno strumne.
K njim zdaj pobožno romajo,
v dolino solz, k rojakom - bratom,
njim zdaj spodbudno kličejo:
neomajni ostanite, kremeniti,
vi svetniki naši, mučeniki!
Pesem je bila objavljena leta 1979 v zbirki Tretje oko. Njen ustvarjalec je na splošno znan po
tem, da tudi resna bivanjska vprašanja, vključno z manjšinsko problematiko, upesnjuje s
precejšnjo mero humorja in ironije. Njegova besedila so slogovno pestra, saj se v njih
pojavljajo različne jezikovne prvine, od vsakdanjih pogovornih do pesniško vznesenih.
Tudi v tem besedilu je opazna ironija. Pesnik se posmehuje tako občutkom, s katerimi
zamejski Slovenci doživljajo svoj položaj, kot odnosu matične domovine do njih. Razkriva,
kako se uresničuje načelo sožitja med večinskim italijanskim in manjšinskim slovenskim
narodom, dotakne pa se tudi vloge literarnih ustvarjalcev.
Jezik in slog
Pesem ima svobodno obliko. Jezik je preprost, opazne so besedne igre, izrazi iz pogovornega
jezika in ponavljanje besed. Pesem je zgled ironične satire, uperjene proti političnim
razmeram, v katerih živijo zamejci.
ŠALAMUN, GOBICE
Tomaž ŠALAMUN (1941), življenje in delo
Šalamun se je rodil v Zagrebu. Končal je študij umetnostne zgodovine. Živi kot svobodni
književnik.
94
Šalamun je ključni predstavnik avantgarde šestdesetih let (modernizma). Ustvarja na
izhodiščih dadaizma, nadrealizma (avantgarde) dvajsetih let in izhaja iz osvobojene pesniške
igre. Sodeloval tudi v skupini OHO (umetniška skupina).
Javnost je razburila njegova zbirka Poker (1966), izšla v samozaložbi. To je bil glasen izstop iz
duhovnih, vrednostnih sestavov slov. poezije, razdrtje vseh filozofskih, umetniških in
družbenih idealov in razdrtje bolj zasebnih, tudi pritlehnih iskanj življenjskega smisla ali
pozabe. Položaj, ki ga je pri tem zavzel sam, je bil nekakšen položaj igre. Včasih satirične,
včasih samo provokativne, včasih docela nenamenske, čiste igre. Po latinski besedil ludus
(igra) se ta smer imenuje LUDIZEM (poezija kot čista igra).
Tudi jezik v Šalamunovih pesmih je zelo raznovrsten. Razdira pesniško tradicijo. Nobene
vzvišenosti, lepote, že kar tvegan stik s pogovorno govorico, slengom, včasih neslovensko
slovenščino. Gre za veristično, simbolistično, nadrealistično, čisto glasovno igro besed,
slogovno raznovrstnost.
Gobice
IV
Brez tebe črka P gre k vragu svet
paradajz pasma politika
ali ste že videli papagaja brez črke P
ali pa pipico pokaditi Pennsylvania
brez tebe črka P ostane še
žavbica akvamarin nastlati namazati
vse pa sloni na pakeljcih
poglejmo samo težave
ki nastopijo v zemljepisu
hodiš po svetu prideš do Patagonije
stop črna luknja
niti ne moreš vzeti palice
da bi jo naslonil
na pred-Patagonijo in po-Patagonijo
pa se ti zabliska pa rečeš TRAM
pa še TRAM ti pade v luknjo
ker ni pakeljcev
nikoli ne ješ po naročilu
zmeraj žvečiš menu
potem hočeš spat a samo zehaš
in zehaš nag ker pidžame ni
tako se razvije nemorala
tako se razvije nemorala
perutnice poštarji pamtivek
Pesem IV je brez naslova in je uvrščena v cikel Gobice (cikel šestih pesmi), v katerem so
pesmi označene po zaporedju z rimskimi številkami. Lirski jaz (subjekt) je igriv, samozadosten
in svoboden, vendar z igro ne izraža samo svoje otroškosti, ampak tudi lastno moč in pogum,
saj predlaga celo odpravo politike, posmehuje pa se tudi ustaljenim predstavam o nemorali.
Pravzarpav je celotna pesniška zbirka Poker obračun s humanistično moralo, ki v ospredje
postavlja človeka in njegovo skrb za pravično in varno prihodnost človeštva. Človek ni več
središče sveta, saj so ga preglasile stvari, kar kritično kaže na njegovo odtujenost. Novi človek
mora najprej razdreti stari svet in ga mukoma, a tudi igraje, na novo sestaviti.
Pesem IV se od programske pesmi Mrk (Utrudil sem se podobe svojega plemena in se izselil)
razlikuje po manj nasilni razdiralnosti in manj šokantni preobrazbi. Šalamuna ne zanima samo
sestavljanje novega sveta, apak tudi jezik, kot vedno nova možnost izražanja nenavadnih
pomenov in lastne svobode.
95
KOSMAČ, TANTADRUJ
Ciril Kosmač (1910-1980), življenje in delo
Kosmač se je rodil v Slapu ob Idrijci in umrl v Ljubljani. Obiskoval je trgovsko šolo v Gorici in
na gimnaziji privatno opravil malo maturo. Zaradni narodnega delovanja so ga Italijani zaprli.
Ko je bil izpuščen, je pobegnil v Ljubljano. Tu se je izobraževal in živel kot svobodni
književnoik. Kasneje je živel v Franciji in Londonu. Med vojno se je pridružil NOB. Po vojni je
deloval v Ljubljani kot urednik, filmski dramaturg in nazadnje spet kot svobodni književnik.
V svojih delih Kosmač pripoveduje o življenju primorskega malega človeka. Nekatera besedila
so avtobiografska. Napisal je zbirko novel Sreča in kruh, noveli Balada o trobenti in oblaku in
Tantadruj ter roman Pomladni dan.
Kosmač je znan kot psihološko poglobljen pisec krajših novel. Kasneje se je oddaljil od
socialnega realizma in v svoja dela začel vnašati elemente modernejše proze.
Odlomek
Župniki, ki so zaslišali nenavadno cingljanje, so trznili, vzdignili glave in začudeno pogledali
v čudno bitje, okrašeno s kravjimi zvonci.
»No, to je tisti Tantaradra, ki bi rad umrl,« je domači župnik z rahlim nasmehom povedal
svojim bratom.
»A-a?« so tuji župniki zategnili vsi hkrati in se potem tudi vsi hkrati razkoračili, prekrižali roke
na trebuhih, nagnili debele glave na levo rame in čakali, kaj bo.
»No, Tantaradra?« se je domači obrnil k norčku.
»Tan-ta-druj!« je s sramežljivim nasmehom in zelo prijazno povedal norček, da bi si župnik
zapomnil njegovo ime.
»Saj, saj, Tantadruj,« je prikimal župnik. »No, kaj si pa zdaj potuhtal?«
Tantadruj se je nasmehnil, nato pa je z nenavadno lučjo v kalnih očeh počasi in slovesno
povedal:
»Tantadruj, poiskal bom modrasa, modras me bo pičil in bom umrl!«
»Oooo ...« so v zboru zategnili tuji župniki in zmajali z glavami.
Domači jih je premeril nekoliko zviška, kakor bi bil rahlo ponosen na svojega norčka, nato pa
se je spet obrnil k njemu in mu rekel:
»Tantadruj, zdaj je zima in ni modrasov!« Vzdignil je prst in strogo nadaljeval, kakor bi mu
zabijal besedo za besedo v glavo: »Pa tudi kadar bodo in če boš ti kakega našel in če te bo
pičil, ne boš umrl, temveč se boš zastrupil!«
»Tantadruj, zastrupil!« je zastokal norček in čista, neskončna žalost se je razlila po njegovem
drobnem, nagubanem obrazku.
»Zastrupil,« so v zboru ponovili tuji župniki in mu požugali z rožnatimi zalitimi kazalci.
»Zastrupil!« je pribil domači in tudi sam še enkrat požugal. »Počakaj, da odbije tvoja ura. Vsi
moramo trpeti, preden pridemo do jame!« Tako je rekel in se obrnil proti župnišču.
Zgodba
Zgodba je nastala, ko se je pisatelj v pozni jesenski noči na poti mimo piranskega pokopališča
spomnil, da ima pokopališče v njegovem rojstnem kraju nad vhodom enak napis kot piransko,
tako se je spomnil zgodb, ki mu jih je pripovedovala mati, še zlasti zgodbe o Tantadruju.
Tantadruj je bil vaški norček. Zelo si je želel umreti, ker mu je mati dejala, da bo srečen šele
po smrti. Zbiral je kravje zvonce (želel jih je 40 – za vsakega mučenika enega).
Nekega dne se je odpravil na semenj, da bi kupil še nekaj zvoncev, potem bi lahko umrl. Tam
je srečal še tri norčke. Dobil je tudi zvonce in se odpravil k župniku, da bi mu končno dovolil
umreti. Za katerokoli vrsto smrti se je odločil, ni bila prava. Tantadruj je bil zaradi tega zelo
razočaran in žalosten. Norčki so sklenili, da mu bodo pomagali umreti. Začeli so ga živega
zakopavati. Tedaj se je Tantadruj spomnil, da so mu pozabili zvoniti.
Eden od norčkov je začel zvoniti, tako da so se ljudje sredi noči zbudili in odšli na pokopališče.
Župnik je ukazal Tantadruju, naj pride iz jame in zahteva, da se norčki razidejo.
Novela se konča z vzklikom "Lepo je živeti!".
Tema
To je zgodba o sodobnem, civiliziranem človeku, iskalcu smrti, ki je vedno bolj osamljen.
Rešitev so topli medčloveški odnosi (če človek prisluhne drugemu). Ljudje, cerkev človeku
96
preprečijo svobodno odločanje o življenju in smrti. Če je človek drugačen od večine, je obsojen
na smrt.
Realistične prvine
Realizem se kaže v pripovedovalčevem nizanju dogodkov. Govor oseb je vsakdanji. Realistični
so tudi opisi prizorišč (gostilne, pokopališča).
Fantastične prvine
Te so v primeru vrtinčenja, grotesknem vrtiljaku, ki je podoben velikemu črnemu okostnjaku,
krvavemu mesecu na nebu.
Slog je epski in lirski, objektiven in subjektiven. Ključne besede imajo simbolični pomen:
utrinek – upanje, želja.
Barve: rdeča – krvavi mesec.
Zvočni učinki: ponavljanje besede Tantadruj (vedno, ko začne govoriti, ponovi svoje ime);
zaporedna menjava vprašanj in odgovorov; Tantadrujeva pesem.
ZUPAN, MENUET ZA KITARO
Vitomil Zupan (1914-1987), življenje in delo
Zupan se je rodil v Ljubljani. Po poklicu je bil gradbeni inženir. Pred 2. svetovno vojno je živel
v tujini in domovini. Leta 1941 se je vključil v OF ter bil kasneje v italijanski internaciji. Leta
1943 je bil izpuščen. Tega leta je odšel tudi v partizane. 1948. leta so ga zaprli in obsodili na
18 let zapora, obtožen je bil nemorale, poizkusa posilstva, poizkusa umora, sovražne
propagande, špijonaže in izdaje domovine. Po sedmih letih je bil izpuščen.
Dela: romani Potovanje na konec pomladi, Menuet za kitaro, Levitan; mladinska povest
Plašček za Barbaro. Po njegovem romanu Menuet za kitaro je režiser Živojin Pavlovič posnel
celovečerni film Na svidenje v naslednji vojni.
Odlomek
Smrtni ples
Vse drvi mimo naju; ali pa se mi drugi zde tako hitri? Spodrsnem in udarim z desnim
kolenom ob tla. Anton pade name. Dvigam oba, iskrice zagledam vse naokoli, žareče snope, pa
plavajoče črne mušice, skozi vse te jate šele travo in drevje. Skoraj sva spet na nogah - sicer
pa je vse skupaj morda samo odlomek trenutka? - ko zadrdra iz gozda na levi, postave hite po
položni goščavi, ne ločim naših - in drugih, tujih, koga? Ta pred mano repetira. Torej strelja?
Jaz pa čudno objemam Antona, ki drži svojo puško pred moj obraz, in se skušam postaviti na
noge. Že bije z vseh strani, ne vem, kdo strelja, ne ločim več šumov, pokov, krikov. Slišim
Antona, ki reče čisto jasno: »Pusti me, Berk! Z menoj ni nič več. Poskusi priti skozi.« In ker ga
ne izpustim, me skuša odriniti od sebe. Zraven pa gleda tja nekam predse, nekam v gozd ali
celo skozi gozd. Naši še hite naprej. Torej greva naprej. Zavem se, da žvižga mimo ušes.
Temu sem se že nekoliko privadil. Napnem se in zgrabim Antona okrog pasu, s silo ga
potegnem za seboj; vda se in se trudi, da bi mi pomagal. V grlu mu nekaj grgra kot tekočina,
ki vre; kakor da renči; kakor da hoče nekaj reči. Puški sta nama samo v napoto, težka,
nerodna sva, ali se sploh kam premikava? Za hip se mi zazdi vse skupaj čisto vseeno. Saj tako
ne bom zdržal; noge me skoraj ne ubogajo več; roka, ki drži Antona, je postala gluha, lesena;
ali ga sploh še držim? Ali ne drži zdaj on mene? Seveda: okrog naju so še naši. Pa kaj
počnemo vsi? Migamo, migamo, ude premikamo; vse je nekak ples, ali kaj? V kotlu smo, po
nas leti z vseh strani, a tako malo nas pade, kako to? Zdaj pa kar dva naenkrat. Pa ta pred
mano. Z leve hiti val - naši? Ja, naši. V našo dolino. Tudi oni se je zgrabil za trebuh in ko da se
je prelomil naprej. V desni je precej strma hosta.
V levi - to so pa čisto drugačne postave? To niso naši! Tečejo, streljajo, kričijo - ali to
kričijo oni? Okrog in okrog poka, ali sekajo z vseh strani po nas? Trije pribeže z leve, kar
zapodijo se mimo nas in navzdol. Tudi od spredaj premik, topot, po desni se ulije kakšnih
deset naših v bregu navzdol. Vse se ustavi, vse se meša v peklenskem hrupu, ki gluši, da je
videti gibe, korake, skoke ljudi kakor brez šuma, kakor bi se vse dogajalo pod vodo. Iz hoste
na desni prihajajo vrste zelenih postav, vijugave, hitre vrste zelenih prikazni, zelenih na
zelenem.
97
Ne vem, ali sva se z Antonom obrnila, ali sva obstala in se zasukala v toku ljudi, ki so drveli
mimo naju, ali naju je tok ritenski potegnil s seboj, nazaj, nazaj, navzdol, navzdol, objeta,
odbita drug od drugega, zdi se mi, da sva se pobirala, drsela po tleh, klečala, bežala kleče,
vstala, se našla, nekdo mi je s težko nogo pohodil levo roko - ki je torej bila na tleh? Kasneje
je rekel Anton, da sem ga nesel na ramenih.
Vsebina romana
Na začetku Zupanovega romana je nekakšno uvodno pojasnilo ali pripovedni okvir, kjer
neimenovani prepisovalec pove, da je roman napisal Jakob Bergant Berk in da je nastal med
drugo svetovno vojno. Prepisal naj bi ga v Ljubljani in Barceloni v letih 1973 in 1974. Torej gre
za neke vrste okvirno in vložno pripoved. Okvirna naj bi bila stično potepanje po Španiji, kjer
se sreča z nekdanjim nemškim vojakom, ki se je boril v Jugoslaviji, vložna pa naj bi bila vojna,
v kateri je sodeloval Berk od 1943. leta do osvoboditve.
Osrednja oseba je Jakob Bergant - Berk, ki odhaja v partizane. Tam se sreča z Antonom,
nekdanjim španskim borcem, na nek način razočaranim revolucionarjem, s katerim se Berk
spoprijatelji. Skupaj doživita pretresljivo bitko za Mokrec, kjer se ljudje niso borili za ideologijo,
ampak za golo preživetje. "Važno je priti na grič." To je eden od stavkov, ki se kot rdeča nit
pojavljajo v tem romanu. Ta grič simbolizira rešitev, premoč in odrešitev. Hajka je dobila
mitične razsežnosti. To bitko tudi relativizira. V njej so trpeli tako navadni partizani kot njihovi
vodje, pa tudi sovražniki. Na koncu so partizani zmagali in oba, Berk in Anton, sta prišla v
osvobojeno vas, kjer so proslavljali rojstvo novega otroka.
Nato se za eno leto razideta in se ponovno srečata tik pred koncem vojne, ko doživi Anton
absurdno smrt. Nek soborec nepazljivo ravna s pištolo, ki se sproži, prebije strop in se zarije v
Antonovo telo. Drug stavek, ki se tudi pojavlja kot vodilni motiv, je »Na svidenje v naslednji
vojni«. To je stavek, ki ga večkrat izreče Anton Berku, med drugim tik pred svojo smrtjo.
Berk je intelektualec in netipičen partizan, saj o vsem dvomi. Med partizane se je vključil
prostovoljno. Je neprilagojen posebnež, nevaren skeptik, hkrati pa magnetično privlačen za
mnoga dekleta. Erotični opisi, ki so v knjigi, kažejo na Berka, ki gleda na ljubezen kot na
tehnično opravilo, ni pa zmožen resnične ljubezni. Zdi se, da mu je to bolj šport in zabava.
Čeprav ni komunist, in tudi ne želi biti, je pogumen vojak, bombaš, postane celo komandir
čete ter čuti odgovornost do svojih vojakov. Kljub temu je nekaj posebnega. Na str. 407
beremo: "To, da me lahko ubijejo naši, ali Nemci, ali beli, ali plavi, ali ustaši, ali Vlasovci, ali
Madžari, ali Nedićevci. ali Ljotićevci, ali Bolgari ali kdove kdo še - to sploh ni važno. A da mi
vsak očita, češ da nisem pravi, češ da zbijam slabe šale, ker vendar vsi vemo, da tako ne gre to, to je hudič."
Tretja poglavitna oseba je Joseph Bitter - nemški turist, ki ga pripovedovalec sreča na
turističnem potepanju po Španiji. Med vojno je bil oficir, ki se je boril proti partizanom. Jakob
Bergant in Bitter sta nekdanja nasprotnika, ki pa v številnih dialogih razpredata o vojni. Bitter
trdi, da ni bil nacist, bil je le vojak, ki je izpolnjeval ukaze.
Zanimivo je, kaj pravi Bitter o partizanih: "Die Partisanen. Imajo nekakšno taktiko, ki pa ni
pravzaprav nobena taktika, ker menda nimajo vojaških šol, improvizacija ... ja, ja, to je pravi
izraz ... improvizacija." (str. 134) "Glavnine ne ogrožajo, napadajo kvečjemu prednje oddelke
in bočne patrulje; z njimi priti v čelni spopad, v bitko - to je redkost."
»Gverilce kolne vsaka armada. Zoper gverilo bi bil samo en uspešen način: spustiti nanjo
protigverilo, ne pa redne vojske.«
Razmišljata tudi o strahu in pogumu.
Berk: »Človek o strahu razmišlja šele po vojni. V tisti blaznici ni časa za taka razgljabljanja.«
(str. 166)
»Pogum je za vojaka nekaj skrajno relativnega. Kakšne butce smo videli jurišati neustrašno.
Prvič se je skoraj usral od strahu, drugič je šlo že laže, tretjič pa teslo brez domišljije sklepa
nekako takole: Če me dvakrat ni vzel hudič, me tudi zdaj ne bo … in res pride skozi, ne da bi
se ga krogla prijela.« (str. 265)
Na koncu se strinjata v nečem. Bitter pravi, da je človek žival. Pripovedovalec ga popravi, da
žival ne zida celic, v katere bi zapirala svoje živali, čredo vodi najmočnejši in najpametnejši
samec, človeško družbo pa zakompleksani sleparji s trebuhi. Človek torej ni žival. Človek se je
vzdignil visoko nad žival, poiskal zvezo z Bogom, postal sam Bog, ustvaril si je svoj človeški
svet (str. 390). In Bitter mu mora pri tem pritrditi.
V romanu se kar naprej mešata vojna in »španska« perspektiva.
98
Vojni roman
Menuet za kitaro je vojni roman: govori o drugi svetovni vojni. je posebna vrsta zgodovinskega
romana, saj večino zunanjih dogodkov tvorijo resnični zgodovinski dogodki, ki so tudi natančno
časovno določeni.
Vojna ni predstavljena samo s poročanjem, ampak tudi skozi razmišljanje zlasti glavne osebe
(Berka), pa tudi skozi oči drugih (Anton, Bitter). Vojni čas prikazuje kritično, saj partizani niso
idealizirani, temveč kažejo vse človeške slabosti (Berk).
Modernistični pripovedni postopki
Menuet za kitaro je modernistični roman. Modernistično je menjavanje različnih pripovednih
postopkov: poročanja, notranjega monologa, dialoga in subjektivnega opisovanja lepote. Vmes
so zapisane:
− pesmi (Nočas u postelji svojoj /.../),
− časopisne novice {FOOT_BALL_CLUB BARCELONA ponuja Ajaxu milijon dolarjev za /.../),
poročila (o bitkah, o vojni),
− napisi s plakatov (MY NAME IS) in
− komentarji pripovedovalca (/.../ le zakaj sploh nekaj misliti /.../).
Ti vmesni zapisi so pogosto zapisani kar v tujih jezikih (v španščini, nemščini, hrvaščini,
francoščini ...).
Tako, kot so različna besedila, je različen tudi jezik, včasih pesniški (Ena sama senca nas je v
tisti zlokobni tihoti, ki bobni nekje na obodih /.../), potem pogovorni (/.../ jebemti življenje
/.../), zgodi se, da so besedne zveze celo nesmiselne (/.../ na zahodu nič novega perorisbe
črtice vojske naliv /.../).
Pripoved teče tako, da se nizajo asociacije prvoosebnega pripovedovalca, ki govori o dogodkih
včasih tako, kot jih je doživljal med vojno, zopet drugič pa iz časovne odmaknjenosti v
sodobnosti. V romanu prevladuje mešanica notranjega monologa in neurejenega toka zavesti.
Tak slog ponuja individualno podobo pripovedne osebe – intelektualca, ki odpira probleme
vseh vrst, rdečo nit pa včasih kar izgubi.
Pripovedovalec se včasih igra z besedami do nesmisla, ponekod vključuje tudi vmesne
komentarje (glejte zgoraj). Sredi objektivnih poročil in opisov stvarnosti se pojavljajo sanjske
podobe. Vse te slogovne, jezikovne in pripovedne raznolikosti kažejo značilnosti modernizma,
ki pa še vedno dopušča dojemanje prebranega besedila.
TOMŠIČ, VRUJA
Marjan Tomšič (1939)
je istrski pisatelj:
• avtohtone istrske zgodbe – štorije
• istrski svet je svojevrsten svet slov. istre
• prebivalci povezani z zemljo, oljkami
• njihov svet je v soglasju z mističnimi in naravnimi silami, njihova življenja so prepletena s
slutnjami
• izrazil psiho istranov
• slog: knjižna in narečna slov., rekla, pregovori, ljudska modrovanja
OdlomekKo sta starša poskusila vse in se je v prepričevanje vključil tudi župnik, a brez uspeha,
so se, hočeš-nočeš, vdali. In Vruja se je preselila k njim in z Jurasom sta živela kot mož in
žena. To je trajalo precej tednov, in ko je nekega dne oče rekel Jurasu: »Ko več ne moreste
živet eden brez druzega, pa se poročte, da bo sramota manjša,« se je Juras s tem strinjal.
Toda ko je to omenil Vruji, je njen lepi obraz potemnel in živost v očeh se je zožila. Tako mu je
odgovorila:
»Živela bom s teboj, toda poročila se ne bom.«
Juras se je čudil in ugovarjal:
»Saj me ljubiš, zakaj se potem ne bi poročila?«
»Ljubim te, toda omožila se ne bom. Če me boš prisilil, da se poročim, me boš izgubil.«
Juras tega ni mogel razumeti. Imel jo je rad in zelo si je želel, da bi tudi uradno postala
njegova žena. Ne zaradi drugih ljudi in ne zaradi cerkve, temveč zato, ker je hotel, da bi bila
samo njegova, njegova za vse večne čase. In je vsak dan silil vanjo, jo prosil, pregovarjal in
šel tako daleč, da se ni hotel več ljubiti z njo. Naravnost ji je povedal:
99
»Ne bom več spal s teboj, dokler ne boš moja žena.«
»Pa saj sem tvoja žena. Saj sem čisto tvoja, samo tvoja. Ljubim te. Nikoli nikogar nisem
ljubila tako, kot ljubim tebe. Toda poročiti se ne smem. Če me boš prisilil, me boš izgubil.«
Juras ni razumel, kako bi bilo mogoče, da bi jo izgubil, ko pa bi potem vendar bila njegova
žena. Mislil si je: Če se bo poročila, jo bom imel do smrti; če pa se ne poroči, mi bo ušla. Ni
mogel razumeti njene duše in sveta, iz katerega je prišla, zato je pritiskal toliko časa, da se je
nazadnje vdala.
Zgodba
Vruja, radovedno in očarljivo dekle – hči Romuna Armanda, odrašča brez matere. Spozna
mladega kmečkega fanta Jurasa – zgodi se ljubezen. Jurasovi se niso strinjali z zvezo,
nazadnje so rekli, da se morata poročiti. Juras se želi poročiti, Vruja ne - s solzami stopi pred
oltar. Ni srečna, oče jo odpelje (mrtva duša). Tudi Juras ni več isti človek.
Novela Vruja
- istrsko: izvir
- mladenka cigansko potepuške narave, svobodna, lepa strastna, kot izvir radosti in polnosti
življenja
- vrujin ogenj ugasne, ko privoli v poroko z jurasom
- sporočilo: s formalnim razmerjem ljubezen lahko usahne in mine (ni nujno!) – ljubezen je
božanska, svobodna, ne moremo ji ukazovati – treba jo je nositi v sebi – življenje je
nepredvidljivo, taka je tudi ljubezen
- vruja: realna oseba + simbol ženstvenega
- simbol križa
- štrigerija (coprnija, čarovnija)
- novela: kratka – kratka zasnova – zapletanje do vrha/odločilnega dogodka, poroke –
razplet: vruja oveni – razsnova: vrujo čudežno ozdravi ciganka božuma
Jezik in slog
- realističen slog
- preplet pripovedovanja, ki temelji na ljudskem arhaičnem, in modernega izraza
- narava je poosebljena
- narečne istrske besede in bz
- doživetja oseb pogosto nedorečena (…)
- ponavljanje istih besed in motivov
- bogati pridevniki in prislovi
- dialog
Zbirka Vruja, 1994
Je sestavljena iz 16 novel in ima zanimivo zgradbo. Prvih sedem novel uvaja “uvodna” novela,
z realitičnim dogajanjem in ozkim dogajalnim prostorom, vezanim na Istro. Tema teh novel je
ljubezenska - nagonska, usodna povezanost med moškim in žensko. Naslednjih sedem novel
zaključuje »sklepna« novela. Za te novele je značilna fantastika, pravljičnost, sanje, vizija, tudi
dogajalni prostor ni več nujno povezan z Istro. Tema je še vedno ljubezenska: osmišlja
človekovo življenje + dodatek skrivnostnega, magičnega.
SKUBIC, FUŽINSKI BLUZ
Andrej Skubic (1967) se je rodil v Ljubljkani. Diplomiral je iz slavistike in anglstike na filozofski
fakulteti, opraivl je tudi doktorat, po poklicu pa je samostojni kulturni ustvarjalec. Za svoj prvi
roman Grenki med je prejel nagrado za najboljši prvenec in nagrado kresnik. Tudi Fužinski bluz
(2001) je bil nominiran za kresnika, njegovo dramatizacijo pa so uprizorili v SNG Drama
Ljubljana. Znan je tudi kot prevajalec (sodobne itrske in škotske književnosti).
Odlomek
Eva je tipična total koza. Od Daše sošolka. Misl, da je prava asica, stalno se neki meče za
tipi, pa nima glih sreče. Ko se pa oblač tko, kokr se. Nase da tud čist vsak načičkan šit, ki ga
100
kje vid. Problem je folk brez okusa v kombinaciji s polhn kesa. Ona je odličan primjer. Jo stari
zalagajo, da se jim ni treba ubadat z njo, smotano, kokr je.
»V bojnih barvah?« sem morala vprašat.
»Pizda, sam kokr baba nima stila, ma pa s tipi tudi iber krompir. Hudo je blo, ej.«
To je pa nekam čudna izjava. Se mi neki čist ne poklapa. Eva, kokr sem glihkar rekla - s tipi
nima glih krompirja, kje šele iber. Kolkr jaz vem. Mislm, kolkr jaz vem, je edini krompir s tipi,
ko lohk na njega ta baba računa, kakšen pomfri pr Petki. Pa to obvezno sam, če bi ona častila.
Razen če tudi Daša kej tazga ve, kar jaz ne vem. Pol pa mora to obvezno povedat. Se more
človek informirat, ne pa kokr en bebec hodit naokrog.
»Je šla zadnjič v Centrala s svojim tipom,« pravi Daša, »pa se ga je tko majčken ucurila.
Glih tolk, da se je na plesišču začela mal spogledvat z enim drugim, totalno seksi tipom. Pa
kokr je prfuknena, se je začela nazadnje clo kr tam pr plesišču z njim zalizvat. Njen tip je
totalno znoru.«
»Za posrat,« pravm pa si probavam predstavljat kobilo Evo s totalno seksi tipom.
»Pol je pa njen tip pršu zraven pa je rekel unmu drugmu, da gresta ven. Pa sta šla gor, za
vogal prot Napoliju, pa je un taseksi tip totalno nalomu Evinga tipa, da ga je blo treba pet
minut pobirat.«
»U jebemti.« Zdaj pa ni več za posrat, zdej se je za poscat. Ful mi gre na smeh.
»Samo tanajbolš je pa to, pazi: ko je un taseksi tip nalomu njenga tipa, se je Eva totalno
razrajcala pa je planla na un kupček nesreče tam na pločniku pa ga začela kušvat pa se
cmizdrit po njemu. Kao, jebe se njej za seksi zmagovalca, sam kolk s je dobr un njen revež
postavu zanjo.«
»A ti je to ona povedala,« jo vprašam, čist navdušena.
Zgodba
Zunanje dogajanje romana poteka v enem samem dnevu – to je dan nogometne tekme med
Slovenijo in Jugoslavijo. Na ljubljanskih Fužinah, znanih po številnem prebivalstvu iz nekdanje
Jugoslavije, dobi ta tekma razsežnosti pravega spopada. Na dan prihajajo nacionalne
nestrpnosti med Slvoenci in Neslvoenci, pa tudi drugi družbeni in osebni problemi. V romanu
se menjavajo štirje pripovedovalci, sosedje, ki se le površno srečujejo: najstnica Janina,
upokojena univerzitetna profesorica Vera Višnar, podjetnik Igor Ščinkovec in nekdanji
heavymetalec Pero (Peter Sokič).
Šestnajstletna Janina (njen oče je Črnogorec) išče ljubezen in prijateljstvo, kot tipična
najstnica je uporniška; pogoste zabave in posedanja po lokalih vplivajo na njen uspeh v šoli. O
svojih doživetjih z vrstniki in odraslimi pripoveduje tako, da jezik prilagaja situacijam in
občutjem - v črnogorščini in slovenskem oz. ljubljanskem slengu. Upokojena profesorica se
ukvarja predvsem s svojo preteklostjo, zlasti s propadlim zakonom, in je pri tem precej
samokritična; v skladu s svojo izobrazbo oz. družbenim položajem pripoveduje v knjižni
slovenščini. Stanovanjski posrednik Ščinkovec je ves predan poslu. Njegova samozavest je
navidezna, kar se kaže predvsem na večer nogometne tekme, ki jo s skupino sodelavcev in
prijateljev spremlja po televiziji v fužinskem lokalu. Še isti dan je po posredniku pretil svojim
»južnjaškim« sosedom, ker so se mu mešali v posel, v lokalu pa je zaradi strahu pred njimi
popolnoma nebogljen. Pero živi v spominih na mladostni čas, poln divjih zabav, in žaluje za
izgubljenimi prijatelji in ljubeznijo; ko moški iz soseske v lokalu gledajo tekmo, se on močno
opit umakne v samoto in izgublja stik z resničnostjo. Tako kot Ščinkovčeva tudi njegova
pripoved poteka v neknjižnem jeziku, pretežno žargonu.
Sodobni oz. moderni roman
kratek dogajalni čas + ozek dogajalni prostor + tip pripovedovalca + zgradba romana + slog in
jezik
Osebe/liki/pripovedovalci
- Dogajanje se odvija v njih samih, skozi njihove perspektive
- Nekateri dogodki dvakrat – kot so se zgodili in kot jih je videla romaneskna oseba, ko so se
ji dogodki zgodili
- Vzporedno predstavljene zgodbe – prostorsko povezane
- Živijo drug mimo drugega, ločene usode
- Vsak išče svojo identiteto
101
-
Liki so znanci – svoj svet, sanje in strahovi
PETER SOKIČ – PERO (nekdanji heavymetalec, živi v preteklosti, nj. zgodba nezaključena)
VERA VIŠNAR, upokojena profesorica, išče smisel v zasebnosti – odpira stare rane, Ostaja
sama s preteklostjo)
IGOR ŠČINKOVEC (nepremičninski agent z lastnim podjetjem, navidezna samozavest,
večvreden SLO, obrnjen v prihodnost )
JANINA PAŠAKOVIĆ (tipična najstnica, Intimni stik s prijateljico – se odmakne – a najde
samo sebe – polno življenje)
Jezik in slog
Značajno različne osebe – različen jezik:
- pogovorni jezik, knjižna slovenščina (pri Veri)
- pogovorni jezik: zapisan v fonetični obliki z vokalno redukcijo, nemške popačenke in
angleške sposojenke, slengizmi, kletvice, mešanje slovenščine s srbščino in obratno
Sporočilo
Liki Fužinskega bluza so znanci: vsakdo od njih je zapreden v svoj svet, svoje sanje in svoje
strahove. In potem se zgodi spektakularna nogometna tekma. Na Fužinah so nogometne
strasti seveda porazdeljene med obe reprezentanci. To je ponovitev spopada iz časa
osamosvajanja Slovenije, a tokrat na simbolni ravni. A tekma se konča neodločeno (3 : 3).
Tudi sporočilo tega rezultata je simbolno: tako kot pri nogometu je tudi v življenju junakov
ostalo »neodločeno«. Po tem dnevu, 13. Juniju 2000, bodo sicer spremenjeni, a jutri bo nov
dan. Tako kot je bil ob osamosvojitvi za Slvoenijo.
Beseda bluz iz naslova ne pomeni fonetičnega zapisa za glasbeno zvrst blues, ampak izhaja iz
slengovsega blutii, kar v knjižni slovenščini pomeni zavoziti, brezciljno tavati.
JANČAR, VELIKI BRILJANTNI VALČEK
Drago Jančar (1948), življenje in delo
Jančar se je rodil v Mariboru. Po srednji kemijski soli je doštudiral na Višji pravni soli v
Mariboru. Ustvarjal je že kot študent, 1979 je prejel Prešernovo nagrado. V letu 1985 je pol
leta živel v ZDA, kjer je prejemal Fulbrightovo štipendijo, prejel je tudi Grumovo nagrado za
najboljšo slovensko dramo. Po vrnitvi je nadaljeval svojo kulturno pot. Vključil se je tudi v
politično življenje in bil štiri leta predsednik slovenskega centra PEN.
Njegova pomembnejša prozna dela so zbirka kratkih zgodb Pogled angela, novele O bledem
hudodelcu, Smrt pri Mariji Snežni; romani Petintrideset stopinj, Galjot, Severni sij, Zvenenje v
glavi, Katarina, pav in jezuit in drame Disident Arnož, Klementov padec, Veliki briljantni
valček, Zalezujoč Godota, Halštat.
Odlomek (I. dejanje, 1. prizor)
Bolniška soba v psihiatričnem zavodu Svoboda osvobaja, nekoliko podobna tudi celici. Simon
leži na postelji. V lini na debelih lesenih vratih se prikaže visoko in na kratko ostrižena glava
bolničarja Volodje.
VOLODJA: Ti si Poljak, ne?
SIMON: Kaj?
VOLODJA: Nek poljski oficir ali kaj, ne?
SIMON: Aja, to.
VOLODJA: Enega oficirja že imamo tukaj, enega majorja.
SIMON: Jaz sem zgodovinar. Simon ... mi je ime.
VOLODJA: Čast mi je.
SIMON: Delam na institutu za ...
VOLODJA: Poljski oficir si pa tudi, ne?
SIMON: Ne.
VOLODJA: Pa ne, no. Za hec tudi nisi?
SIMON: Včasih že.
VOLODJA: Ni videt.
102
SIMON: Danes ne. Nenadoma sem se znašel tukaj. Nič ne razumem. S kolegi smo ga malo
potegnili, kar od petka ...
VOLODJA: Petek, slab začetek.
SIMON: Nekdo je to grdo izrabil in me spravil sem. Sem najprej mislil, da je nedelja zjutraj, da
sem v bunkerju ... za iztreznitev ... zdaj pa vidim ... to nima smisla ... to se mora takoj
razjasniti ...
poljski oficir - Seweryn Drohojowski (1770-1854), Napoleonov oficir udeleženec varšavske
vstaje proti Rusiji novembra 1830, emigrant. Ob vračanju iz ujetništva na Vzhodu se je ustavil
v Ljubljani, kjer so ga oskrbeli, toda med vračanjem v Celovec si je zlomil nogo.
Jančar je dramo ustvaril 1985 in zanjo prejel Grumovo nagrado.
Zgodba
Prvo dejanje: Simon se nahaja v bolniški sobi. Volodja mu prinese hrano. Simon ga vpraša, ali
je sedaj V. Trdi, da je normalen in da ne spada v zavod.
Mlajši in Starejši izvedenec za metafore pregledujeta Simonovo raziskovalno gradivo o
poljskem oficirju Drohojowskem. Sklepata, da se ima Veber za Drohojowskega, zato zahtevata
od Doktorja, da ga zadrži v zavodu. Volodja odpelje Simona v veliko bolniško sobo k ostalim
pacientom in ga predstavi kot Drohojowskega.
Doktor na viziti pove, da bo moral Simon na pregled noge.
Simona obišče žena Klara, hči vplivnega funkcionarja. Prepričana je, da je Simon v zavodu
zaradi alkoholizma. Simon ji zatrjuje, da ni pijanec, in jo prosi, naj ga spravi iz norišnice.
Doktor pravi, da je treba Simonu odrezati nogo.
Simon težko prenaša Volodjevo obnašanje do pacientov, zato ga vtaknejo v prisilni jopič.
Drugo dejanje: Volodja se vse bolj izživlja nad pacienti Simon, Rajko in Savel Pavel
pripravljajo zaroto proti Volodji. Izvedli naj bi jo med velikim gala plesom, ki ga organizira
Volodja. Emerik pove Volodji za izdajo.
Volodja odreže Simonu zdravo nogo. Doktor je zgrožen, ko spozna, da Volodja ni razumel
njegovega izražanja v metaforah. Volodja sklene, da bo sedaj on vodil zavod. Simonu, ki se
ima sedaj za Drohojowskega, prepove obiske, Rajku vzame časopisne članke, Savel Pavel ne
sme več citirati Svetega pisma. Ljubica in Simon si priznata, da se imata rada.
Tretje dejanje:
Začne se s pripravami na ples. Ljubica je naslikala vse slike rdeče. Rajka ne morejo najti.
Volodja, ki ima sedaj oblast v zavodu, vstopi lepo oblečen, s kravato. Pacienti prihajajo. Simon
pride oblečen v poljsko vojaško uniformo. Govori samo poljsko. Doktor sicer občuduje
Simonovo preobrazbo, a hkrati težko dojema, kaj se je zgodilo Simonu. dajo pisalni stroj, da bi
tipkal v celici - tako ne bi bil na plesu. Prideta tudi izvedenca za metafore. Ko se ples začne,
naenkrat ugasne luč. Zaslišijo se čudni zvoki. V dvorani nastane zmeda. Luč se prižge.
Izvedenca proglasijo za pacienta. Tudi onadva postaneta le dva izmed mnogih, ki so V. Ples se
nadaljuje ob grozljivem ponavljanju valčkovega ritma. Vsak pleše po svoje. Pride Simonova
žena. Tudi ona je sedaj V. Doktor opozori Volodjo, da je ponedeljek in da ob ponedeljkih
sprejemajo nove paciente. Prišel je namreč nekdo iz leta 1830, Poljak, ki pravi, da je Chopin.
Vstopi Fryderyk Chopin. Gre h klavirju in zaigra Veliki brzljantni valček.
O delu
Drama ima tri dejanja. Zgodba teče linearno, kljub temu lahko razberemo dramatski trikotnik
(vrh doseže, ko Simonu odrežejo nogo). Dialog vzdržuje napetost, je neizumetničen in nas
preseneča z realističnimi podrobnostmi. Dramatičnost ustvarja samoumevnost norosti, ki je
prikazana kot nekaj, kar je tukaj, med nami.
Jezik je večidel pogovorni, razlikuje pa se glede na socialni položaj oseb. Volodja govori nižje
pogovorno, uporablja kletvice in rekla. Izvedenca za metafore sta popolnoma brez govorne
kulture. Posebnost je živi govor angleščine in poljščine. Govor Savla Pavla, ki v vseh treh
dejanjih citira odlomke iz Biblije, deluje kot nekaj tujega. Doberman izraza nemoč govornega
sporazumevanja, označen je kot jecljavec in je zato osebju zavoda v posmeh.
103
Prostor in čas
Drama se odvija v zaprtem prostoru, v posebnem psihiatričnem zavodu Svoboda osvobaja.
Ima tri dejanja in je postavljena v čas in prostor, kjer je človek ves čas nadzorovan, njegova
zasebnost je grobo kršena in javno delovanje onemogočeno.
Osebe
Simon Veber, štiridesetleten zgodovinar, je človek, ki je ujet v kolesje totalitarnega
mehanizma. Odvzem njegove osebne svobode je prispodoba grobega kršenja človekovih
pravic. Veber je raziskoval življenje poljskega upornika Drohojowskega, ki je bil udeleženec
varšavske vstaje proti Rusiji. Nekje na poti si je zlomil nogo in obležal v jarku. Mimoidoči se
zanj niso zmenili. Usmilil se ga je nekdo, a le za denar. V bolnišnici so z njim slabo ravnali,
tako da so se mu zalegli črvi. Vebra prisilno odpeljejo v psihiatrično bolnišnico Svoboda
osvobaja. V zavodu spreminjajo osebnost vsakomur, ki ne deluje v skladu z družbenimi
normami. O usodi zgodovinarja odločajo brezdušni, primitivni in cinični izmečki totalitarnega
sistema. Ustanova pa spominja na ustanove iz preteklosti.
Ko Simonu odrežejo zdravo nogo, ko psihično in fizično nasilje dosežeta skrajno mejo, se
zgodovinar popolnoma identificira s poljskim upornikom. Vebrove osebnosti ni več. Veber
postane Drohojowski.
Volodja je bolničar in odloča o vsem. Ljubi humor. Je preprost, neizobražen človek, ki ga žene
resnična volja do moči. S krutimi igricami ponižuje bolnike in jim jemlje še tisto dostojanstvo,
ki jim je ostalo.
Starejši in Mlajši izvedenec za metafore sta policista, ki skrbita za odvažanje nevarnih ljudi,
zbirata obtožujoče dokumente (Veber je nevaren, ker se je na razglednico podpisal kot
Drohojowski), sta glasnika zunanje ideologije oz. trenutne politične oblasti. Najbolj nevarni se
jima zdijo intelektualci, ki znajo misliti s svojo glavo.
Doktor, psihiater, je medicinski upravnik zavoda. V mladosti je želel postati kirurg, a mu oče
tega ni dovolil. Otroška želja se mu uresniči, ko sklene, da je potrebno Vebru odrezati nogo.
Doktor je prikrit alkoholik, ciničen, poslušno orodje politike, vodstvo zavoda prepušča Volodji.
Ostali pacienti zavoda
Ljubica je mlada anglistka, ki je padla na izpitu zaradi svoje ljubezm do poezije, je rahločutna,
prijazna, vedno nasmejana, veliko slika.
Rajko je samotar, ki izrezuje časopisne članke.
Savel Pavel je bivši policist, partijski funkcionar, požigalec cerkva, sedaj spreobrnjen in goreč
vernik, ki neprestano prebira in citira Sveto pismo ter napoveduje katastrofo.
Emerik je pianist, zapit, nesamozavesten umetnik, zaljubljen v Ljubico, ljubitelj Chopina.
Doberman je jecljavec, ki je obseden z idejo, da bo zmanjkalo hrane, zato neprenehoma je.
Člani osebja: bolniška sestra, kapitan, zasledovalec, dva bolničarja.
Moderna groteskna drama
Po zunanji zgradbi in enotnosti kraja, časa in dogajanja je drama podobna klasičnim dramskim
besedilom.
V njej pa prevladujejo tudi prvine moderne drame:
− malo dogajanja,
− položaj oseb je določen že na začetku, nobena nima možnosti, da bi kaj spremenila,
njihova akcija je onemogočena s prihodom v zavod,
− ritem dogajanja je neenakomeren,
− bivanjski položaji oseb niso prikazani sklenjeno, v vzročno-logičnem zaporedju, ampak
razdrobljeno,
− ni tradicionalnih metafizičnih ali moralnih vrednot, osebe so nosilci pomembnih idej,
− svet je neurejen in nelogičen.
V drami prevladujeta absurd in groteska. Absurden je položaj oseb in okolje oz. svet.
Groteska izhaja iz kombinacije tragičnega in ironičnega oz. karikiranega: znanstvenika zaprejo
v norišnico, kjer ga primitivec (Volodja) sprašuje, ali zna povedati »kak dober vic«. Človek
(Volodja), ki trpinči ljudi, ljubi šale in hoče biti zabaven. Tiran in grobijan (Volodja) nekaj časa
leporeči, nato pa preide v grobosti. Leporeči o pomenu plesa za medčloveške odnose in stike,
Simonu pa odreže zdravo nogo. Lepota se spreminja v grozo. Veliki briljantni valček groteskno
odmeva v svetu absurda in tiranije.
104
Slog
Tudi jezikovno-slogovne prvine so absurdne in groteskne. Ključna prvina je metafora. Ta je
absurdna v zvezi z izvedencema. Besedna zveza Svoboda osvobaja je prav tako absurdna, saj
je jasno, da so ljudje, ki se znajdejo v tej ustanovi, resnično v prostoru nesvobode. Besedna
zveza spominja na nacistično geslo koncentracijskih taborišč Delo osvobaja (Arbeit macht frei).
Metafore postanejo tudi ljudje. Metafora, t.j. beseda v prenesenem pomenu, je metafora za
človeka, ki postane »nekdo drug«, ko mu sistem nasilno vzame njegovo identiteto. Simon
reče: »Nisem več Simon. Jaz sem samo še metafora. «
Najbolj groteskna m absurdna je besedna zveza Veliki briljantni valček.
To je naslov Chopinove umetnine, v drami pa je metafora in tudi prispodoba za nasilni
družbeni sistem. Enakomerni ritem valčka, ki ga ukazuje primitivni »dirigent« Volodja,
simbolizira red totalitarnega režima.
Grotesken in absurden je tudi zvok čudovitega valčka, ki odmeva v ustanovi, kjer so človeku
odrezali zdravo nogo in kjer plešeta en bos (Klara) in drugi v škornjih (kapetan).
Idejne prvine
Drama je nastala v osemdesetih letih in je izraz družbenopolitičnih razmer oz. kritika
socialističnega totalitarizma.
Vsak totalitarni sistem omejuje svobodo posameznika z nasiljem in kaznuje upornike.
Svobodno misleči posamezniki se večno borijo z oblastjo, a njihov boj je obsojen na neuspeh.
Absurdno je, da je svet ukrojen po meri primitivnih ideologov in norih voditeljev. Tako postane
svet splošna »norišnica«, od koder ni izhoda.
Drama govori tudi o odnosu totalitarnega sistema do umetnosti. Oblast je ne ceni, do nje ima
zaničljiv odnos. Umetnike šteje med »manijake, depresivce in pijance«. Toda umetnost
prerašča nesmisel sveta in mu na ta način kljubuje. Na koncu drame, ko se še vedno sliši Veliki
briljantni valček, ljudje ne plešejo več po ukazu nasilne oblasti, nihče se ne gane, vsi stojijo
negibno.
ZUPANČIČ, VLADIMIR
Matjaž Zupančič (1959) je končal študij režije in tudi danes se ukvarja z gledališčem: je
dramski pisec, režiser in profesor režije na AGRFT v Ljubljani. Njegovo ustvarjanje je potekalo
v več fazah, v katerih je bil povezan s političnim, absurdnim in dramskim gledališčem. Uspel
mu je tudi prodor na tuje odre. V svojih delih se ukvarja s problemi urbanega življenja,
zanimajo ga namreč potrošništvo, moč medijev, manipulacija, individualnost, odtujenost,
nesprejemanje drugačnosti, iskanje identitete in nasilje.
Odlomek
MAŠA: Kaj naj ti povem? Kaj bi še rad slišal? Da sem prišla domov ... da tebe jasno ni bilo ...
da sva nekaj govorila, ne vem več, kaj ... da sem mu rekla, naj zgine stran od tukaj, da se
mu je na lepem strgalo, da me je zaklenil noter ... da me je začel tepst... kaj naj ti še
govorim?
ALEŠ: Udaril te je? Čisto zares te je udaril?
MAŠA: Poglej. No, poglej si to. Da boš potolažen. (Si sleče bluzo in mu pokaže hrbet.) Oglej si
to, mater. In potem mi daj mir. Enkrat za zmeraj mi daj v tem življenju mir, slišiš?
ALEŠ: On ... on ti je to naredil? On te je tako ...
MAŠA: Si zdaj zadovoljen? Si potolažen?
ALEŠ: Jaz ga bom ... jaz ga bom ...
MAŠA: Kaj ga boš? No, kaj?
ALEŠ: ... ubil. Ubil ga bom.
MAŠA: Seveda ga boš. Seveda ga boš. Ti ne boš nič. Tebi se jebe ... za vse skupaj.
ALEŠ: {Razbija po vratih.) Pridi ven, ti ... ti ... ti ...
MAŠA: Pusti ga.
ALEŠ: ... ti pizdun ... in jaz sem mislil... jaz sem verjel... pridi ven, če si upaš, mojo žensko
boš tepel, ti ... ti ...{Razbija po vratih.)
MAŠA: Pusti ga, slišiš? Dosti je ... dosti je tega!
ALEŠ: Nič ni dosti ... jaz sem kriv ... da ti je to naredil ... ubil ga bom ...
MAŠA: Nehaj, slišiš? Nehaj!
105
ALEŠ: Pridi ven iz svoje luknje, podgana ... pridi ven iz svoje luknje ... iz svoje pofukane luknje
...
{Vrata se odprejo in Vladimir pride. Sedaj je oblečen v gladko in temno uniformo varnostnika;
lase ima mokre in pedantno počesane nazaj. Za pasom ima lisice in pendrek. Naredi tako
močan in presenetljiv vtis, da Aleš za trenutek obstane.)
VLADIMIR: Tukaj sem.
ALEŠ: Ti ... ti si ... pa kaj za ena kurčeva maškarada je zdaj to?
VLADIMIR: To ni maškarada, to je življenje, mule. {Prime Aleša in mu zvije roko na hrbet;
zvleče ga k steni in ga z lisicami priklene na radia- torsko cev.) Tako ... tako. Zdaj te bom
naučil, kako se je treba obnašat... A? A sem skrbel za tebe? A? A sem ti zaupal? A? Ti pa si
me izdal. Okradel si me. Najslabši si od vseh. Ti mule frdaman!
ALEŠ: Maša ... zbeži ven. Slišiš ... ven ... {Maša nepremično stoji in ju gleda.)
VLADIMIR: Tiho bodi! Sam si kriv. Sami ste krivi. {Nenadoma zelo glasno, prizadeto.) Vi
nehvaležna, pokvarjena mularija. Vladimir ve,
Povzetek vsebine
Aleš, ki v stanovanju živi s svojo punco Mašo in prijateljem Mikijem, je v precejšnjih dolgovih
in se odloči poiskati podnajemnika za odvečno sobo, da bi hitreje odplačal svoj dolg. Maša in
Miki skupaj študirata, Aleš pa je brezposeln in opravlja le začasna dela. Miki, ki mu prav tako
primanjkuje denarja, najemnine ne plačuje redno, a mu Aleš tega ne očita, saj sta že dolgo
prijatelja. Za sobo se zanima starejši gospod Vladimir, ki ga stanovalci povabijo k sebi, da bi
ga spoznali in se pogovorili. Vladimir se vsem zdi nekoliko nenavaden, a mu kljub Mikijevemu
nasprotovanju sobo oddajo.
Ko se priseli, po stanovanju stalno pospravlja in popravlja pokvarjene gospodinjske aparate,
svojim sostanovalcem pa pripravlja obroke. Maša in Aleš sta z Vladimirjem sprva zelo
zadovoljna, le Miki se z njim stalno prepira. Nekdanji varnostnik Alešu celo posodi denar, da bi
odplačal svoj dolg. Sčasoma pa Vladimir začne motiti tudi Mašo, saj ji stalno ukazuje, kako naj
se obnaša. Alešu omeni, da se Maša in Miki pogosto družita, in namiguje, da je med njima
nekaj več kot samo prijateljstvo. Aleš se z Mikijem spre, zato se Miki odseli, Vladimir pa
najame tudi njegovo sobo. Mašo začne vedno bolj motiti Vladimir in to, da je Aleš tako
navdušen nad njim. Zahteva, da se Vladimir odseli, če si Aleš želi, da se njuna zveza nadaljuje.
Med trojico, ki še vedno biva v stanovanju, vedno pogosteje prihaja do prepirov. Nekega dne
Aleš dobi klic od Mikija, ki mu omeni, da je Vladimir nekaj časa preživel v zaporu. Aleš
Vladimirja o tem povpraša, ta pa mu razloži, da so ga nekoč, ko je še opravljal službo kot
varnostnik, po krivem obdolžili, da je pohabil nekega fanta.
Maša neko noč pride domov vinjena, saj je vedno bolj obupna nad stanjem v stanovanju. A
tam jo pričaka samo Vladimir, s katerim se spre, ta pa jo v svoji jezi pretepe. Takoj po tem
pride domov tudi Aleš, izve, kaj se je zgodilo, in spozna, da se je glede Vladimirja motil.
Varnostnik se zaklene v svojo sobo, ko pa zopet stopi iz nje, je oblečen v uniformo svoje
nekdanje službe. Sledi pretep, sredi katerega pa v stanovanje nenadoma pride še Miki, ki se z
Vladimirjem prav tako nemudoma stepe. Aleš to priložnost izkoristi, pograbi kladivo in z njim
Vladimirja dvakrat udari po glavi.
Interpretacija
Tematika Zupančičevih dram večinoma zrcali probleme sodobnega sveta in bivanjske prakse:
potrošništvo, vdiranje v zasebnost, odtujenost, nasilje, moč medijev, manipulacijo, karierizem,
izpraznjenost medsebojnih odnosov, nasprotja, ki vodijo v nasilje, iskanje lastne identitete ...
Za Zupančiča je značilno, da vsaki temi poišče posebno dramsko obliko in slog, zato so
njegova dela zvrstno zelo raznolika — od realistične, groteskne do popolnoma veristične drame
in drame s kabaretnimi elementi.
Njegovi liki so najpogosteje razcepljeni, ko se razumu zoperstavlja nejasni notranji občutek.
Njihovi dialogi so navadno kratki, sproščenega izraza; veristični, s katerimi prepričljivo odraža
resničnost; pogosto duhoviti, a se smešnost sprevrača v nasprotje: tragičnost, srhljivost,
grenkobo ... Zupančič sam trdi, da je za dramo poleg dogodka, ki ga uprizarja (in ne morda
opisuje), pomemben predvsem dialog, ki da je podoben notnemu zapisu v glasbi.
Drama Vladimir je bila prvič uprizorjena v SNG Drama Ljubljana v sezoni 1998/1999. To je
moderna drama o sodobnem (absurdnem) človeku, njegovem brezizhodnem položaju,
začaranem krogu rabljev in žrtev, nasilju.
106
Drama se odvija v petih časovno ločenih enotah, ki jih dramatik ne opredeli, ali so to dejanja,
prizori ali slike, ampak jih le oštevilči. Uvaja jo motto — Mikijeva izjava »Obstajajo okoliščine,
v katerih lahko vsak človek postane nasilen«, katere pomen se razjasni šele ob koncu drame.
Dogajanje poteka po kronološkem zaporedju od realističnega začetka do srhljivega konca.
Napetost v njej stopnjuje skrivnostnost naslovne dramske osebe, Vladimirja.
Začetek drame je realističen — Aleš in Miki se prepirata, saj je Aleš navdušen nad priselitvijo
Vladimirja, Miki pa ne. Vladimir sprva vnese v skupno življenje nekaj (potrebnega) reda, a
vedno bolj dobiva nad mladimi moč in nadzor: znebi se Aleševega izterjevalca, Alešu posodi
denar, odžene Aleševega dolgotrajnega prijatelja Mikija ... Vladimir počasi in zagotovo
razpreda lovke po stanovalcih, nazadnje se loti še Maše. Hoče jo prevzgojiti, če ne zlepa, pa
zgrda. Takrat Alešu odpre oči, postavi se Maši v bran. Izkaže se, da je Vladimir nekdanji
paznik, človek uniforme in pendreka, človek moči in oblasti torej. Toda v Aleševih rokah se
znajde kladivo, s katerim pobije Vladimirja. In spet nastopi (ne)red.
Vladimir je zahteval, da se mu mladi prilagodijo. Vsiljeval (motiv vsiljivca) jim je svoje
vrednote, svoja pravila in norme. Paradoks je v tem, da verjame v pravilnost svojih dejanj in
norm in da bi mu mladi morali biti za to hvaležni in ga ljubiti. A ker mladi stanovalci takih
pravil ne morejo razumeti in še manj sprejeti, Vladimir postaja vse bolj grob, nasilen in se
zgodi tisto, kar je Miki povedal v mottu, ki uvaja dramo: če je človek izpostavljen nasilju, tak
postane tudi sam.
Drama tako govori o dvojnosti, ki je tako zelo značilna za medsebojne človeške odnose — da
ima nekdo s svojimi dejanji zgolj dobre namene, a jih drugi doživlja kot pekel — pa tudi o tem,
kako tanka je meja med ljubeznijo in tiranijo, med »normalnim« in sprevrženim.
Čeprav ima drama Vladimir tragičen konec, ni tragedija v klasičnem pomenu, saj njen
protagonist ne umre zato, ker bi stremel k nekemu plemenitemu cilju in bi v tem stremljenju
propadel, pač pa umre v konkretnem fizičnem spopadu, ko grozi kot brutalnež in obstaja le
ena možnost: ali bo on pobil druge ali pa bodo oni pobili njega. Zato bi drami Vladimir najbolj
ustrezala zvrstna oznaka psihološka srhljivka.
Osebe
V Vladimirju nastopajo le štiri osebe: študenta Maša T. in Miki B., Mašin fant Aleš M. in od njih
kar precej starejši Vladimir.
Mladi trije živijo v najemniškem stanovanju v prijetni, neformalni skupnosti. Stanovanje imajo
precej zanemarjeno, a to jih ne moti preveč. Ze dolgo so prijatelji in tarejo jih povsem enake
skrbi kot večino mladih — pomanjkanje denarja in kako čim uspešneje opraviti izpite na
fakulteti.
Vladimir je 55-letni nekdanji varnostnik, tujec, ki vstopi v skupnost treh mladih. Naseli se kot
podnajemnik v sobi njihovega najetega stanovanja. Odraščal je v težkih razmerah, kar je
verjetno vplivalo na njegov osebnostni razvoj. Njegova travma je umor mladoletnika, ki ga je
zagrešil, ko je bil varnostnik. Sam trdi, da tega ni storil, s čimer slepi le samega sebe.
Aleš je 21-letni brezposelni najemnik stanovanja in skrbi za finančno stanje Maše, ki je
študentka, Mikija, ki je tudi študent, in sebe. Ves čas je obremenjen z odgovornostjo in
odsotnostjo očeta. Prav zato sprejme Vladimirja: nanj prenese del finančnega bremena,
obenem v njem vidi očeta, zaščitnika.
Jezik in slog
Zupančič je dramo napisal v verističnem slogu, s katerim je ustvaril živ sodobni svet. Mladi
govorijo dosledno v pogovornem jeziku in je poln vulgarizmov {»Mafija, pizda.« ...), kletvic
{»Ah,jebi sel« ...), sodobnih popačenk (»Kengregulejšn.« ...) ... Vladimir pa govori v jeziku, ki
je značilen za starejšo generacijo. Dialogi so obešenjaško komični z elementi absurda, a se
komičnost, bolj se drama nagiba h koncu, preveša v srhljivost.
107
V tem pregledu so zajeta obvezna besedila (oz. njihovi odlomki), zapisana v katalogu za
poklicno maturo, ter izbirna besedila. Pregled vsebuje poleg značilnosti obdobij in odlomkov,
obravnavanih pri pouku književnosti, tudi glavne značilnosti del (in osnovne podatke o
avtorju).
Gotovo je pregled še v marsičem nepopoln; verjamem pa, da bo olajšal pripravo na poklicno
maturo. Potrebno je pobrskati tudi po lastnih zapiskih in še kakšni knjigi.
PREGLED KNJIŽEVNOSTI – PRIPRAVA NA USTNI DEL POKLICNE MATURE – ,maj 2012 – Tretja,
dopolnjena in spremenjena izdaja – Zbrala in uredila Erna Klanjšek Tomšič, prof. – SAMO ZA
INTERNO UPORABO