1. No category

ZEMELJSKI PLAZOVI, HRIBINSKI PODORI,
DROBIRSKI TOKOVI
doc.dr. Mihael Ribičič
Uvod
Obrambo pred zemeljskimi plazovi delimo na:
 preventivo in
 ukrepe, ko se je plaz že sprožil.
Postopke in napovedi, ki jih izvajamo, ko se plazenje še ni zgodilo, uvrščamo v
preventivo pred zemeljskimi plazovi. Preventivo delimo na strokovni del, ko je
treba ugotoviti nevarnost pred plazovi na določenem območju, in na dejavnosti, ki jih
izvajamo, da se ugotovljeni ogroženosti izognemo ali jo zmanjšamo. Pri tem
ogroženost pojmujemo kot ogroženost človeka, njegovega imetja, živali in okolja pred
delovanjem zemeljskih plazov.
Če se je zemeljski plaz že sprožil, najprej izvajamo nujne varnostne ukrepe za
zagotovitev varstva prebivalstva, domačih živali, premoženja in narave. K temu so
pridruženi prvi začasni strokovni ukrepi za zmanjšanje obsega in delovanja
plazu. Pomemben element nujnih varnostnih ukrepov je monitoring plazu. Po
sedanji ureditvi takoj po sprožitvi plazu v Sloveniji vodenje nujnih ukrepov (kadar so
potrebni) prevzame Civilna zaščita (Ministrstvo za obrambo) bodisi na občinski, če
gre za velik ogrožajoč pojav, pa najprej na regionalni in nato na državni ravni.
Sčasoma, ko je to potrebno, se nujnim varnostnim ukrepom vzporedno priključi
izvajanje sanacije plazu. Obstajata dve skrajni možnosti ukrepanja. Prva je, da se
plazu ne sanira in se ogroženo prebivalstvo in imetje preseli z ogroženega
območja, tako da ni več izpostavljeno tveganju. Drugi ukrep je izvedba take končne
sanacije plazu, da ogroženosti pred plazom ni več in je plaz stabiliziran. Za velike
plazove, ki ne ogrožajo infrastrukture in jih lokalna skupnost ne more sama sanirati,
se izvedba sanacije plazu izvaja po Zakonu o ukrepih za odpravo posledic določenih
zemeljskih plazov večjega obsega iz let 2000 in 2001 (ZUOPZP, Ur.l. št. 21/2002).
Vodenje sanacije prevzame ministrstvo za okolje (Državna komisija za sanacije
oziroma posebna Komisija za plazove).
Vrste plazenja
1
Številne pojave porušenja naravnega ravnovesja na zemeljskem površju zaradi
delovanja gravitacije in zunanjih procesov denudacije (fizikalnega in kemičnega
preperevanja in erozije) uvrščamo pod zemeljske plazove. Beseda zemeljski pove,
da je tak pojav vezan na zemeljske površinske sloje. Naziv zemeljski plazovi torej
zajema pojave plazenja v najširšem smislu – to je zelo različne pojave porušenja
naravnega ravnovesja na terenu.
Naziv "zemeljski plazovi" moramo ločiti od naziva "zemljinski plazovi". Zemljinski
plazovi so sestavljeni iz zemljine. Izraz zemljina opredeljuje površinske nevezane
sloje, ki so nastali kot posledica preperevanja na mestu samem ali pa so
transportirani iz višjih leg in odloženi kot pobočni ali dolinski sedimenti.
Tudi z izrazom "usad" se v slovenski strokovni in laični literaturi opisujejo različni
pojavi. V slovenskem pravopisu je podan ustrezen opis za usad: »odtrganje in
zdrsnjenje zemlje na strmem pobočju ali gmota zemlje, ki se na strmem pobočju loči,
odtrga od celote in zdrsne navzdol«. Torej je usad plitek zemljinski plaz, ki se ob
močnih padavinah ali po njih nenadno utrga in zdrsne po pobočju v celotni količini.
Usadi se najpogosteje zgodijo na strmih delih pobočij, ki prehajajo v dolino, medtem
ko je višje pobočje položneje nagnjeno. Glavni vzrok nastanka usada je ponavadi
strujni tlak vode, ki se izceja iz plazine po obilnih padavinah. Usad nastane hitro,
začetni zdrs zemljine se konča v nekaj urah (slika 1).
Pojave porušenja naravnega ravnovesja v najširšem smislu delimo na tiste v hribini
in tiste v zemljini. Kot posebne pojave k plazenjem prištevamo tudi drobirske in
blatne tokove.
Osnovni pojavi naravne porušitve v hribinah so naslednji
– hribinski zdrsi po šibki ploskvi diskontinuitete v hribini (ploskovni ali klinasti);
– hribinski (kamninski) podori ob subvertikalnih stenah iz trdne kamnine;
– drsenje, prevračanje, kotaljenje in padanje posameznih blokov in kamnov ter zdrsi
grušča prek strmih hribinskih brežin.
2
Ogromen klinasti zdrs
v dolini Lepene. Lepo
sta vidni obe drsni
ploskvi, ki visita proti
dolini. Do zdrsa je
prišlo ob potresu 12.
aprila 1998.
Pogled na klinasti
zdrs v Lepeni od
daleč.
aaaaaaaaa
Hribinski plaz in podor
nad Kosečem v občini
Kobarid. Hribinski blok
počasi potuje ob
tektonsko pogojeni
drsni ploskvi, ob kateri
se je hribinski blok (z
drevesi) premeknil za
več kot 100 m
navzdol.
3
Velik ploskovni
zdrs v Bovški
kotlini na južni
strani iz leta
1953.
Hribinski podor
nad Hudičevem
mostom v
Tolminskih koritih
4
Izpad velikega
dolomitnega bloka
(planarni zdrs, podor
in padanje blokov,
skal, kamnov) iz
vertikalne stene na
območju Tržiča.
Kotaljenje
velikih skalnih
blokov, ki so se
ustavili na
travniku iz
območja
hribinskega
podora v dolini
Trente.
5
Drevo, razbito
od padca
večje skale, ki
se je odbijala
po pobočju.
Izvirala je iz
manjšega
hribinskega
podora v
dolini
Bavščice
6
Osnovni pojavi naravne porušitve v zemljinah so naslednji:
– plazenje po pogojenih conah (ali ploskvah) v zemljini ali na stiku zemljine s
podložno hribino (običajno, najbolj pogosto plazenje);
– polzenje zemljinskih mas, ki iz izvora plazenja polzijo po pobočju gravitacijsko
navzdol (podobno kot med, če ga razlijemo na nagnjeni površini);
Plazenje
preperinskega
pokrova po
drsni ploskvi
nad lapornato
podlago
Valovit teren
kot posledica
globljega
plazenja
Čelo
napredujočega
plazu
7
Razkrita gladka
drsna ploskev po
kateri polzi
plazina
Potovanje in
razlitje blatnega
viskoznega
toka plazu po
grapi potoka
Letalski posnetek
Macesnikovega
plazu, ki je
napredoval v
desetih letih za 1
km.
8
Osnovni pojavi, ko material potuje v obliki tokov iz izvora po strugah vodotokov so:
– tokovi, ki tečejo s hitrostjo tekočin ter poleg vode in zraka vsebujejo znaten delež
trdne drobne in/ali grobe frakcije zemljin
– blatni tokovi v katerih prevladuje nad večjimi kosi kamnine drobna frakcija
– piroklastični in vulkansko pogojeni tokovi.
Posledice
drobirskega toka,
ki je vrezal strugo
v pobočje in
bočno odlagal
kamninski
material
Blatni tok manjših
dimenzij v strugi
potoka (plaz Slano
blato nad
Lokavcem)
9
Ogroženosti Slovenije pred zemeljski plazovi, hribinski podori,
drobirski tokovi
Hribinski in zemljinski pojavi porušitev naravnega ravnovesja so v Sloveniji različno
razširjeni. V splošnem velja, da so hribinski pojavi porušitev naravnega ravnotežja
pogosti v alpskem in na visoko hribovitem terenu, kjer so zemljinski plazovi zelo
redki. Nastanek drobirskih tokov je vezan na alpski in hribovit teren. Zemljinski
plazovi nastopajo v nižjem hribovitem in gričevnatem svetu.
Pri opredeljevanju stopnje ogrožanja so pomembni predvsem naslednji dejavniki:
– napovedljivost pojava: če je pojav možno predvideti tako časovno kot
prostorsko, se mu lahko izognemo oziroma nanj pravočasno reagiramo (nizka
stopnja ogrožanja), če ga ne moremo, potem je stopnja ogrožanja visoka;
– velikost pojava: čim večje mase so vključene v premikanje, bolj je pojav
ogrožajoč in težje ga je preprečevati;
– hitrost gibanja: čim večja je hitrost gibanja pojava, tem težje se mu je izogniti,
hujše so posledice, čas za ustrezno reakcijo, za izogibanje ali preprečevanje pa
krajši;
– oddaljenost mesta delovanja od mesta sproženja: kadar se pojav sproži na
oddaljeni, pogosto težko pristopni lokaciji, stran od oči možnih opazovalcev, kar je
lahko več kilometrov stran od mesta končnega delovanja, ponavadi pomeni
popolno presenečenje, na katerega nismo pripravljeni, in zaradi tega so lahko
posledice zelo hude;
– lokacija pojava glede na naseljenost: kadar se pojav dogaja na naseljenem
območju, je človekova ogroženost neposredna, v primerjavi s pojavi, ki se zgodijo
v odročnih krajih in pogosto niso niti registrirani;
– pogostost dogajanja: večja pogostost dogajanja na istem območju nas naredi
za pojav občutljive, pojav spremljamo, ga proučujemo, se mu lahko izognemo ali
ga saniramo, če se pojav na določenem območju zgodi na vsakih sto let ali
redkeje, pa spomin na dogodek zbledi in s tem tudi naša pozornost.
Za različne pojave porušitev in plazenja (v Sloveniji) velja naslednja ocena:
Porušitve v hribinah
Hribinski zdrsi po šibki ploskvi diskontinuitete v hribini (ravninski in
klinasti):
težko napovedljivi; od majhnih do velikih dimenzij; najpogosteje nastane
nenaden hiter zdrs, pri čemer celotna masa zdrsne naenkrat; redkeje
nastopajo zdrsi po valoviti ploskvi v več zaporednih časovnih intervalih z
vmesnimi premori; zdrsi nastopajo ponavadi v hribovitem nenaseljenem svetu
ali pa na visokih umetnih usekih v hribini, ki lahko neposredno ogrožajo
človeka; pogostost nastanka hribinskih zdrsov je sorazmerno velika, toda pada
z velikostjo pojava.
Hribinski (kamninski) podori ob subvertikalnih stenah iz trdne kamnine:
težko napovedljivi, posebno čas, ko naj bi podor nastal; od pojavov ogromnih
razsežnosti do majhnih pojavov; hitrost gibanja je zaradi navpičnega padanja
10
blokov, skal in kamnov blizu prostemu padu; zgodijo se lahko visoko v alpskih
stenah nad dolino; ponavadi nastanejo v manj naseljenem hribovitem svetu;
Drsenje, prevračanje, kotaljenje in padanje posameznih blokov in
kamnov ter zdrsi grušča prek strmih hribinskih brežin:
praktično nenapovedljivi razen za širše območje, brez časovne opredelitve;
večinoma manjši dogodki, kot je padanje kamnov, zelo redko padanje večjih
hribinskih blokov in skal; hitrost padanja pri navpičnih stenah primerljiva s
prostim padom, na nagnjenih brežinah, glede na njihov naklon ustrezno
manjša; dogodki so pogosti po deževju in ob potresih v hribovitem in alpskem
svetu; najbolj so ogrožene prometnice.
Porušitve v zemljinah
Plazenje po pogojenih conah (ali ploskvah) v zemljini ali na stiku
zemljine s podložno hribino:
številne vrste plazenja zemljinskega pokrova so ob dobrih raziskavah
napovedljive; počasni procesi od nekaj milimetrov do največ nekaj metrov na
dan; zgodijo se v gričevnati in hriboviti krajini, zgrajeni iz pretežno klastičnih
kamnin, ali pa kot zdrsi pobočnih nanosov v deževnih obdobjih; pogosti so tudi
na naseljenih območjih.
Polzenje zemljinskih mas, ki iz izvora plazenja polzijo po pobočju
gravitacijsko navzdol:
možna napoved po nastanku zemljinskega plazu, katerega plazina se lahko
ob povečanju vsebnosti vode spremeni v viskozni blatni tok ali podoben pojav;
proces je srednje hiter, (napreduje lahko tudi več deset metrov na dan) in
ogroža predvsem objekte, medtem ko življenja niso ogrožena (zelo redko,
kadar se pojav zgodi ponoči); pogosto ogroža naseljena območja, ker lahko
polzenje zemljinskih mas deluje daleč stran od izvora, in seže tudi na ravninski
poseljeni svet.
Tokovi, ki tečejo s hitrostjo tekočin:
včasih je možna napoved po pregledu plazu, iz katerega izhaja drobirski tok;
pogosto je njihova sprožitev neposredno povezana s količino padavin; tok je
zelo hiter (ponavadi s hitrostjo nekaj deset kilometrov na uro); tokovi se
pogosto razlijejo po gosto naseljenem ravninskem svetu in lahko povzročijo
hudo katastrofo.
11
Ocena ogroženosti za ozemlje Slovenije pred hribinskimi pojavi je prikazana na
naslednji karti:
Ocena ogroženosti za ozemlje Slovenije pred zemljinskimi pojavi je prikazana na
naslednji karti:
12
LEGENDA
1
zelo velika možnost pojavljanja
plazov
2
velika možnost pojavljanja plazov
3
srednja možnost pojavljanja plazov
4
majhna možnost pojavljanja plazov
5
zelo majhna možnost pojavljanja
plazov
Napovedi ogroženosti za drobirske in druge tokove, ki bi upoštevala vse vplivne
dejavnike, v Sloveniji še ni bila narejena.
Pri izvedbi napovedi ogroženosti pred hribinskimi in zemljinskimi pojavi za izbrane
posamezna območja Slovenije je bila uporabljena naslednja legenda:
rdeča: velika ogroženost
Osebe so ogrožene tako v objektih kakor zunaj njih.
Računati moramo s hitrim rušenjem objekta.
ali
Dogodki nastopijo sicer v manjšem obsegu, vendar zato z večjo verjetnostjo.
V tem primeru so ali osebe ogrožene predvsem zunaj objektov ali postanejo objekti neprimerni za bivanje.
Rdeča cona je v bistvu območje prepovedi.
modra: srednja ogroženost
Osebe so znotraj objektov komaj ogrožene, zato pa to velja, če so zunaj.
Računati moramo s škodami na objektih, vendar v tem območu ne računamo s hitrim rušenjem objektov,
če se upoštevajo določenimi pogoji glede načina gradnje.
Modra cona je v bistvu območje pogojev, v katerem lahko velike škode preprečujemo
z ustreznimi preventivnimi ukrepi (pogoji).
rumena: majhna ogroženost
Osebe so komaj ogrožene.
Računati moramo z majhnimi škodami na objektih oziroma z zastoji (ovirami).
Rumena cona je v bistvu območje opozoril.
šrafirana rumeno-bela: preostala ogroženost
Ogroženosti z z majhno verjetnostjo nastopa in visoko inetnziteto lahko prikažemo z rumeno-belo šrafuro.
To je območje opozoril, ki prikazuje preostalo ogroženost oziroma preostali rizik.
Izločanje teh območij naj bo omejeno ter izvedeno glede na proces, ki povzroča ogroženost in na škodni potencial.
bela: z današnjim stanjem poznavanja ni ogroženosti
ali obstaja zanemarljiva ogroženost
13
PRIMER IZDELAVE KARTE OGROŽENOST PRED ZEMELJSKIMI PLAZOVI NA
GRIČEVNATEM OBMOČJU: VZHODNE SLOVENIJE
(del občine Brežice in občine Krško – izdelal Mitja Janža, Mihael Ribičič)
14
PRIMER IZDELAVE KARTE OGROŽENOSTI PRED ZEMELJSKIMI PLAZOVI V
SREDOGORJU SLOVENIJE (širše območje Škofje Loke – izdelal: Marko
Komac)
15
PRIMER IZDELAVE KARTE OGROŽENOSTI PRED ZEMELJSKIMI PLAZOVI V
VISOKOGORJU (Bovška kotlina)
16
Zakonodaja, povezana s problematiko plazenja
Osnovo zakonodaje za preventivo pred zemeljskimi plazovi, če gledamo z vidika
celotne Slovenije in organiziranosti, predstavlja Zakon o varstvu pred naravnimi in
drugimi nesrečami (Ur.l. RS št. 64/94 in 87/2001) ter Nacionalni program varstva
pred naravnimi in drugimi nesrečami (NPVNDN, U.L. RS št. 44/2002). Nacionalni
program varstva pred nesrečami "poleg nacionalnega interesa upošteva tudi
obveznosti Slovenije, ki izhajajo iz sprejetih mednarodnih konvencij in sporazumov,
načela in usmeritve Agende 21 s srečanja na vrhu v Riu ter temeljne cilje in
usmeritve iz strategije Združenih narodov za varnejši svet v 21. stoletju". Osnovni cilj
nacionalnega programa v smislu preventive sledi splošnemu cilju varstva pred
naravnimi nesrečami, ki ogrožajo ljudi, živali, premoženje, kulturno dediščino in
okolje, kar v popolnosti pokriva osnovni cilj preventive pred plazovi. Namen je
ugotoviti, kako preprečiti plazove, še preden nastanejo, kako ublažiti posledice, če so
se plazovi že sprožili.
V fazi izdelovanja so predpisi za strategijo varstva pred zemeljskimi plazovi, ki
bodo verjetno podzakonski akt k Zakonu o vodah. Zajemali bodo
 določitev metodologije postopka coniranja v razrede ogroženosti za
novogradnje zaradi zemeljskih plazov,
 opredelitev pogojev, priporočil in ukrepov za že obstoječe zgradbe.
V sedanjem času (leto 2005) poteka Ciljni raziskovalni program, ki ga financira več
ministrstev za izdelavo nacionalne baze plazov. Trenutno je v bazi okoli 5000
plazov, vendar s pomanjkljivimi podatki.
Za že obstoječe plazove velikega obsega je na državnem nivoju sprejet Zakon o
ukrepih za odpravo posledic določenih zemeljskih plazov večjega obsega iz let
2000 in 2001 (ZUOPZP, Ur.l. št. 21/2002) po katerem se sanirajo v zadnjih letih
plazovi največjega obsega v Sloveniji. Sanacijo usklajuje ARSO – Sektor sanacij
naravnih in drugih nesreč.
Pripravlja se Nacionalni program za odpravo posledic zemeljskih plazov, ki bo
dolgoročno omogočal financiranje sanacije plazov, ki bodo zadostili določene
kriterije.
Za sanacijo vseh plazov je treba tudi upoštevati Zakon o gradbeništvu, ki
opredeljuje gradbene postopke, ki jih je treba izvajati med gradnjo podpornih
konstrukcij in drugih posegih pri sanaciji plazu.
17
Sanacija plazov
Nujni varnostni ukrepi
Ko se ogrožajoči pojav zgodi, odločitve o nujnih ukrepih sprejema poveljnik Civilne
zaščite občine, v kateri se je pojavil plaz, ob katastrofalnih plazovih pa poveljnik
Civilne zaščite regije in države. Strokovno pomoč nudijo geolog, hidrotehnik in
geomehanik ter po potrebi tudi drugi strokovnjaki. Njihova naloga je v začetku
predvideti verjetno nadaljnje gibanje plazu in v zvezi s tem predlagati nujne zaščitne
ukrepe.
Ob izvajanju prvih ukrepov se vzpostavi monitoring plazu. Odločitve, kot je na primer
izselitev prebivalcev iz ogroženih hiš, so posledica analize podatkov monitoringa.
Eden glavnih namenov monitoringa je tudi podpora alarmnemu sistemu in razvoju
in/ali podpori sistema opozarjanja, ki se vzpostavi nemudoma, ko začne delovati
Civilna zaščita. Monitoring plazu bi lahko delili na operativni in strokovni del.
Operativni del lahko izvajajo člani Civilne zaščite, ki v vnaprej izdelane obrazce
vnašajo podatke, kot so: širjenje razpok in/ali napok na plazu, širjenje plazu,
pogostost pojavov intenzivnejšega padanja kamenja ali rušenja, intenziteta in
pogostost dežja, pojavljanje in trajanje drobirskih tokov, povezanih s pojavi plazenja
tal, itd. Strokovni del monitoringa opravljajo strokovnjaki z ustrezno opremo. Vsebina
monitoringa je vezana na predhodne raziskave. Če nekaterih predhodnih raziskav ne
izvedemo, ne moremo opravljati obsežnega monitoringa. Poznamo geološki,
geotehnični, geodetski in hidro(geo)loški monitoring.
Geološki monitoring obsega inženirsko-geološko opazovanje plazu, njegovega
gibanja in značilnosti. Opazujemo morebitno napredovanje plazu na zgornjem
odlomnem robu, širjenje razpok, napredovanje pete plazu, obnašanje plazu ob dežju
itd. Namen geološkega monitoringa je prognoza nadaljnjega plazenja.
Geodetski monitoring obsega občasne meritve pomikov plazu. Lahko gre za
meritve v prečnih merskih prerezih prek plazu ali pa za meritve pomikov fiksiranih
točk na plazu in v njegovem stabilnem zaledju. Meritve je možno opravljati klasično z
geodetskimi instrumenti ob uporabi tarč na merilnih mestih na plazu, kar je lahko zelo
nevarno pri podorih ali nemogoče na razmočenih in aktivnih zemljinskih plazovih. V
novejšem času se zato vse bolj uveljavljajo meritve z laserskimi instrumenti, ki merijo
razdaljo s pomočjo odboja žarkov od naravne podlage brez uporabe tarč. Natančnost
je zato manjša in je okoli nekaj centimetrov, odvisna je tudi od odbojnih lastnosti
površine. Vendar so ob uporabi te metode možne pogoste meritve aktivnih plazov in
podorov tudi na razdalji okoli 2 km in takojšnja obdelava sprememb prostornin in
določitev najbolj aktivnih območij na plazu ali podoru.
Geotehnični monitoring v morebitno izvrtanih vrtinah na plazu in na njegovem
vplivnem območju ugotavlja premike plazine po globini (inklinometri, prestrig vrtine) in
meri raven podzemnih voda. Kadar prihaja na plazu do bistvenih sprememb glede na
predhodne raziskave, lahko določa lastnosti plazečih se mas zaradi premikanja plazu
in napajanja plazine z vodo. Pri tem geotehnični monitoring ugotavlja, ali se lahko
plazeči material spremeni v viskozne blatne tokove ali celo v drobirski tok.
18
Hidro(geo)loški monitoring obsega občasne meritve pretokov površinskih in
izvirnih voda. Za izvirne vode lahko uporabimo kar ustrezno velike merilne posode in
tako določimo izdatnost izvira v l/s. Ker gre tudi pri površinskih vodah (hudourniki,
potoki) za običajno manjše količine voda, se pogosto uporablja metoda sledenja (npr.
soli), ki je uporabna od pretokov nekaj l/s do nekaj m 3/s. Meritve podzemnih voda se
običajno opravlja v piezometrih v okviru geotehničnega monitoringa, ki podaja
podatek o nivoju podzemnih voda v posebej opremljenih vrtinah, ki lahko merijo nivo
podzemne vode na izbrani globini. Omenjene meritve se nadgradijo z lokalnimi
meritvami padavin. Običajno se izbere dežemer (totalizator), veliko bolje pa je
uporabiti kar (avtomatsko) vremensko postajo, ki poleg natančnih meritev intenzitete
in količine dežja (in snega) omogoča tudi meritve hitrosti in smeri vetra, temperature
zraka in energije sončnega sevanja. Za izdelavo vodne bilance je običajno smiselno
hidro(geo)loški monitoring nadgraditi z nekajkratnim vzorčevanjem površinskih voda
in podzemnih voda. Z ustrezno kemijsko analizo odvzetih vzorcev lahko ugotovimo
starost voda in posredno tudi nadmorsko višino, na kateri se je padavinska voda
infiltrirala v zemljino. Tovrstni podatki povedo veliko o velikosti vodonosnika in o
hitrosti precejanja padavinskih voda skozi plazino in izcejanja iz plazine.
Vzporedno z monitoringom se izvajajo prva začasna dela za zmanjšanje obsega in
upočasnenje plazenja. Prvi ukrepi so povezani z zaščito ogroženega prebivalstva in
objektov. Takoj po sproženju navadno nastanejo izredne razmere, posebno kadar plaz
ogroža stanovanjske objekte, ceste in druge pomembne objekte. Prva naloga je, da na
osnovi ugotovljenih razmer pri ogledu plazenja predvidimo začasne nujne ukrepe,
katerih namen je ublažiti posledice plazenja.
Prvi začasni sanacijski ukrepi so naslednji:
– preusmeritev dotokov površinskih voda s telesa plazu,
– odvajanje voda s telesa plazu s površinskimi jarki,
– prekrivanje plazu (manjši plazovi) s folijo za preprečevanje omočenja plazine,
– lokalna zemeljska dela na območjih, kjer so ogroženi objekti,
– lokalna preusmeritev toka plazine (če je možno),
– zaščita objektov z lesenimi deskami in odri.
Glavni ukrep je ponavadi preprečevanje dotekanja vode v plazino. Površinske vode
se lahko zajema v odprte jarke in kanale, ki jih moramo zaradi gibanja plazu pogosto
vzdrževati in popravljati. Zato je zajete površinske vode pametno čim prej odvesti z
območja intenzivnega plazenja na stabilne robove zunaj območja plazenja.
Namen predhodnih raziskav je ugotoviti osnovne značilnosti plazenja, ki so podlaga
za prve sanacijske korake. Izvajamo enostavnejše in hitre preiskave, bodisi na terenu
bodisi v laboratoriju.
Ukrepi za končno sanacijo
Preden se lotimo končne sanacije plazu moramo plaz raziskati  ugotoviti njegove
lastnosti, predvideti nadaljnji potek plazenja ter določiti geotehnične lastnosti plazine
in podlage. Naštejmo najbolj pogoste terenske raziskave in metode
instrumentalnega merjenja na plazovih:
19
Površinske raziskave:
– inženirskogeološko posnemanje in kartiranje s popisom značilnosti plazenja,
– geodetske meritve,
– geofizikalne meritve,
– meritve deformacij na površini plazu.
Globinske raziskave in raziskave v vrtinah:
– meritve nivojev vode,
– meritve za določitev globine plazenja,
– meritve z inklinometri,
– testi vodoprepustnosti,
– geomehanska raziskava na jedrih vrtine,
– geomehanska raziskava insitu (npr. test penetrabilnosti tal).
Sanacijskih ukrepov ne izvajamo le na splazelih terenih, ampak tudi za izboljšanje
lokalnih razmer, tj. z namenom, da bi preprečevali, da do sprožitve plazu sploh ne bi
prišlo. Pri vseh vrstah gradnje moramo zato paziti, da s posegi v teren ne poslabšujemo
stabilnosti, če pa jo, predvidimo dodatna stabilizacijska dela za zagotovitev stabilnosti.
Najbolj pogosti sanacijski postopki:
– pregrupacija zemeljskih mas,
– odvajanje površinskih voda in dreniranje,
– stabilizacija tal,
– pomožni sanacijski ukrepi (vegetacija, izognitev plazu),
– gradbeni posegi.
Za končno sanacijo izdelamo projekt sanacije (PGD, PZI). V projektu je treba dokazati,
da bo teren po sanaciji stabilen. Ponavadi za to uporabimo stabilitetne analize.
Nobenega od spodaj navedenih sanacijskih postopkov ne uporabljamo samega. Pri
sanaciji vedno poskušamo kombinirati različne sanacijske ukrepe, zato da je učinek
sanacije največji glede na vložena finančna sredstva.
Pregrupiranje zemeljskih mas je eden izmed največkrat uporabljenih sanacijskih
postopkov. Cilj je, da zemljinske mase pregrupiramo tako, da so v stabilnejšem stanju.
Izvajajo se predvsem trije ukrepi:
– zmanjšanje nagiba pobočja,
– razbremenitev obtežbe z odstranitvijo materiala na zgornjem delu plazu,
– obremenitev pete plazu.
Odvajanje površinskih vod in dreniranje delimo na ukrepe, ki preprečujejo zatekanje
voda v telo plazu, in na ukrepe za znižanje nivoja podtalne vode v telesu plazu.
Nivo podtalne vode v telesu plazu je odvisen od dotekanja vode v plazino in izcejanja
iz nje, zato želimo s površinskim odvajanjem čim bolj preprečiti napajanje plazine z
vodo. Kako to izvedemo, smo opisali že v poglavju o prvih ukrepih.
Preden začnemo posegati v telo plazu z drenažami, moramo počakati, da se plazenje
umiri. Namen drenaž je znižati nivo podtalne vode v plazini in s tem vzgon. Drenažne
sisteme pogosto kombiniramo s površinskim odvodom vode, kadar osušujemo
20
površinsko zamočvirjena območja (podtalna voda je na površini) ali okolico močil in
izvirov. Poleg klasičnih drenaž uporabljamo še drenažne vrtine, drenažne vodnjake,
drenažne rove in podobno.
S stabilizacijo plazine izboljšamo geomehanske lastnosti plazine ali območja drsine,
tako da se strižne karakteristike zemljin povečajo do take mere, da se teren stabilizira.
Poznamo naslednje metode:
– injektiranje s specialnimi injekcijskimi masami (največkrat pa s cementnim
mlekom),
– termična stabilizacija (s sežiganjem plina ali tekočine v mreži vrtin),
– sušenje tal z uvajanjem istosmernega toka v tla in črpanje vode,
– mehanska stabilizacija tal (zbijanje tal ali menjava materiala).
Pri gradnji cest se intenzivnim in sorazmerno ozkim plazovom, ki jih je težko sanirati,
izognemo tako, da jih premostimo z viaduktom, pri čemer so njegovi temelji na obeh
straneh vgrajeni v stabilna tla.
Plaz dodatno stabiliziramo s sajenjem vegetacije, ki na več načinov izboljša stabilnost.
Posaditev vegetacije ali izvajanje biotorkreta je ponavadi tudi končni ukrep pri sanaciji.
Gradbeni posegi za preprečevanje nestabilnosti oziroma sanacije plazov se uporabijo,
če plazu ni mogoče sanirati z do sedaj opisanimi cenejšimi ukrepi. Izvedejo se
podporne konstrukcije, ki prevzamejo vodoravno komponento sile plazu nase.
Uporabljajo se v glavnem naslednje podporne konstrukcije.
Enostavne podporne konstrukcije:
– kamniti zidovi (škarpe) brez veziva ali z cementnim vezivom,
– gabioni,
– montažne konstrukcije (kašte),
– skalne zložbe s cementnim vezivom ali brez njega.
Podporni zidovi:
– gravitacijski masivni zidani ali betonski zidovi,
– armiranobetonski zidovi s sidranjem ali brez sidranja,
– armiranobetonski zidovi z režami (razbijači in sejalniki za drobirske tokove),
– sidrani zidovi,
– armirana zemljina,
– površinske konstrukcije iz sidranih gred,
– brizgani beton z mrežo,
– pilotne stene brez ali z sidranjem,
– "jet grounting" sidrane stene,
– stene iz gradbenih vodnjakov.
Posebni ukrepi:
– odvoz plazine,
– preusmerjanje toka plazine (viskozni plazovi),
– odvajanje vod v sosednjo grapo,
– zemljinske obtežilne pregrade.
21
Nemogoče je našteti vse možne načine sanacije. Vodilo mora biti ekonomična
sanacija, ki bo preprečila plazenje. Pri zelo velikih plazovih pogosto ni mogoče izvesti
končne sanacije, tako da bi z gotovostjo preprečili nadaljnje plazenje, zato se izvaja za
blaženje posledic, povečanje varnosti in za čim večje zmanjšanje nadaljnje škode.
22