07_01_01 ÈLANI DRUŽINE PRVA VOJNA.pdf

1
2
rva svetovna vojna je bil vojaški spopad v letih 1914–1918 med silami antante, na strani
katere so se bojevale Francija, Rusija, Kraljevina Srbija, Združeno kraljestvo, od leta
1915 dalje pa tudi Italija, ter osrednjimi silami, na strani katerih so se bojevale AvstroOgrska, Nemčija, Turčija in Bolgarija. Leta 1917 so v vojno na strani antante stopile tudi
Združene države Amerike in napovedale vojno Nemčiji.
Čeprav je bila večina glavnih bojev na evropskih tleh, je tako ime dobila, ker so bile
vanjo vpletene države z vsega sveta. Zaradi gromozanskih izgub ter trpljenja vojakov in
civilistov so ji rekli tudi vojna, ki bo končala vse vojne, vendar pa se je ob njenem koncu
le malokdo zavedal, da bo to le
dvajsetletno premirje in da se na
obzorju pojavlja že nov spopad, v
katerem bo mrtvih več nedolžnih
civilistov
kot
vojakov.
Vojna
je
povzročila razpad nemškega, avstroogrskega,
turškega
in
ruskega
cesarstva ter oznanila začetek zatona
mogočnega britanskega imperija, iz
ozadja pa se je kot nova svetovna
velesila začela dvigati ZDA. Z razpadom
ruskega cesarstva so na oblast prišli
komunisti, ki so naslednjih sedemdeset
let krojili usodo vse Evrope in sveta. Po
skoraj devetdesetih letih od njenega
konca se zdi, da prva svetovna vojna še
vedno meče svojo temno senco na
Balkan in Bližnji vzhod.
28. junija 1919, natanko pet let po
atentatu v Sarajevu, je bila v zrcalni
dvorani
v
Versaillesu
podpisana
Utrinki iz prve svetovne vojne
mirovna pogodba. Na grobovih 8
milijonov in 700 tisoč žrtev je zrastla tako imenovana nova Evropa. Vojna je odnesla štiri velika cesarstva,
nemško in avstrijsko, ki sta izvali vojno, ter turško in rusko, ter tako za vedno spremenila podobo Evrope. Iz
carske Rusije je zrastla mogočna Sovjetska zveza, Avstro-Ogrska je razpadla na več novih držav in se tako
izognila kazni. Podobno se je zgodilo s Turčijo, ki je po vojni tako kot Rusija padla v državljansko vojno.
Wilsonovo načelo samoodločbe je bilo le deloma uresničeno, pa še to večinoma po željah večjih držav, ki so
narekovale evropsko in svetovno politiko. Neki poročevalec je pri podpisu mirovne pogodbe izjavil: »Po vojni
smo si želeli nov in pravičnejši svetovni red, dobili pa smo starega,« kar je dalo slutiti, da se vojna še zdaleč
ni končala. Evropo je pred novim viharjem čakalo 20 let premirja.
Ravnotežje, ki se je vzpostavilo po vojni, je bilo na trhlih nogah. Nerešeni so ostali mejni, narodnostni in
socialni problemi. V t. i. novi Evropi sta se pojavili dva izobčenki in poznejši največji sovražnici, Sovjetska
zveza in Nemčija. Nemčija, ki je nedvoumno povzročila veliko vojno, je iz nje izšla kot največja poraženka,
zato je morala tudi prevzeti breme tega poraza. Z velikim zmanjšanjem vojske, plačilom ogromne vojne
odškodnine in izgubo ozemlja je bila docela ponižana pred nasprotniki. Poleg tega je država padla še v
gospodarsko in politično krizo, kar je v dvajsetih in tridesetih letih na oblast pripeljalo Hitlerja ter njegovo
nacionalsocialistično stranko, ki je želela poravnati zamere iz preteklosti. V drugi polovici tridesetih let je bilo
le še vprašanje časa, kdaj bo izbruhnila nova velika vojna.
Lahko bi rekli, da je bila najpomembnejša posledica prve svetovne vojne druga svetovna vojna, saj niso bila
rešena vprašanja, ki so začela prvo.
3
ožefa Jamška, mojega dedka, so vpoklicali k vojakom v
obrambo cesarja in domovine 26. julija leta 1914.
Opis dogodkov temelji na raziskavi tedanjih razmer.
Mogoča je razlaga njegovega življenja med prvo svetovno
vojno. V nadaljevanju so nakazani verjetni dokumenti, ki
se lahko nanašajo nanj, a zaradi pomanjkljivih evidenc iz
leta 1914 in 1915 ne moremo ugotoviti točnega stanja.
Kako je potekal vpoklic, kje je bila zbirna postaja, v kateri enoti je bil, ni
bilo mogoče ugotoviti. Po ustnem izročilu je bil na podlagi njegovega
pripovedovanja in pripovedovanja njegovih otrok poslan na rusko fronto. Po
poizvedovanju v Arhivu Republike Avstrije na Dunaju sem dobil odgovor, da
niso našli nobenih podatkov o njem. Razložili so, da je bila vsa vojaška
dokumentacija po koncu vojne uničena, zato o tem obdobju ni veliko
podatkov.
Po
nadaljevanju
raziskovanj
in
s
pomočjo raziskovalca na Dunaju dr. Josefa Jerka
smo našli nekaj dokumentov o smrti Jožefa Jamška.
Bili pa so pomanjkljivi, ker ni bila vpisana letnica
rojstva. Bili sta namreč dve osebi s tem priimkom,
ki sta padli leta 1914. Iz leta 1915 ni bilo nobenega
zapisa o smrti Jožefa.
Jožef Jamšek
Opis konkretnih dejstev in verjetnosti potrditve
zapisa o Jožefu Jamšku je v drugem delu tega
zapisa.
Po sarajevskem atentatu 28. junija 1914 in vrsti
diplomatskih akcij je cesar Franc Jožef I. 26. julija
razglasil mobilizacijo in 28. julija Srbiji napovedal
vojno. Iz tega lahko sklepamo, da je bil 29. ali 30.
julija v vojsko mobiliziran tudi Jožef. Najprej se je
moral prijaviti komisiji (zdravniški pregled) v
Mokronogu, kjer so ugotavljali njegovo sposobnost
za opravljanje vojaške službe. Ko je bil potrjen, se
je moral v 24 urah oglasiti v Ljubljani. Tam so
vpoklicani vojaki zasedli vse proste površine in
vojaške objekte ter bili po krajšem enomesečnem
urjenju poslani na vzhodnorusko bojišče.
Leta 1914 je na bojišče odšlo okoli 30.000
slovenskih vojakov, ki so služili v kranjskem 17.
pehotnem polku, celjskem 87. pehotnem polku,
tržaškem 97. pehotnem polku ter mariborskem 47.
pehotnem polku.
Naboru so med prvo svetovno vojno pri nas rekli
musterung. V kronikah po župniščih so uporabljali
tudi slovenska izraza
nabor in prebiranje.
Mobilizacijske načrte so naredili na političnih Razglas o splošni mobilizaciji Avstro-ogrskega
oblasteh (okrožjih) in jih predložili nabornim
cesarstva 1914 leta
komisijam. V njih so sedeli štabni častnik ali
poveljnik (Hauptmann) vojske (lahko tudi v pokoju), nadčastnik v vojski, zastopnik politične oblasti –
okrožja, vojaški zdravnik in pomožno osebje – praviloma štirje pisarji in dva ordonančnika. Predstavnik
okrožja je imel sezname vojaških obveznikov in dnevno naj bi posamezna komisija pregledala vsaj 300
nabornikov.
4
Zdravnikova
naloga
je
bila
ugotoviti
sposobnost
nabornika.
Za
črnovojniško
službo
so
bili
sposobni
vsi
brez
pomanjkljivosti
ali
z
majhnimi
pomanjkljivostmi. Pri sposobnih, a med
naborom bolnih kandidatih, je moral zdravnik
določiti rok, v katerem bodo vpoklicani.
Njegova ugotovitev je bila odločujoča pri
potrditvi
nabornika
(geeignet)
oziroma
zavrnitvi (nicht geeignet). Zgodilo se je, da je
zdravnik na pritisk vojaškega dela komisije
potrdil nabornika, čeprav ni bil sposoben, ali
pa je to storil kar vojaški poveljnik sam.
Naborniki z Gorenjske in Dolenjske so služili
v 7. lovskem bataljonu, ljubljanskem 2.
gorskem strelskem polku, 17. pehotnem
polku,
27.
pehotnem
polku,
27.
črnovojniškem polku, 26. strelskem polku in
26. črnovojniškem polku, ki so bili del III.
korpusa. Od teh naštetih polkov je Jožef
verjetno odšel v vojno po razpoložljivi
dokumentaciji in načinu vpoklica vojakov v 5.
kompanijo (četo) 17. kranjskega polka, , ki
se je bojevala na ruski fronti in imela velike
izgube (poziv o zglasitvi v vojne enote).
Razglas delne mobilizacije 20. julija 1914 v časopisu
Slovenec
Slovenci so služili v vseh rodovih avstroogrske vojske. Med 1000 avstro-ogrskimi
vojaki je bilo okoli 25 Slovencev, med 1000
aktivnimi častniki le 5, med 1000 rezervnimi
častniki pa je bilo 8 Slovencev. Slovenski
vojaki so se bojevali na vseh frontah AvstroOgrske, posebno so se odlikovali že v
začetnih bojih na ruski fronti, v katerih so
imeli tudi ogromne izgube. Tako je npr.
najznamenitejši slovenski polk t. i. kranjskih
Janezov (17. pešpolk) 26. avgusta izgubil
polovico častnikov in vojakov, po bojih na
Karpatih februarja 1915 pa je imel le še 320
vojakov, tako da so morale iz zaledja nenehno
prihajati okrepitve.
Omenjene so enote, določene za boj na severni
glavni fronti (pozneje se je imenovala vzhodna
fronta). 10. avgusta 1914 se je zato začel prevoz v
vzhodno Galicijo. Do 20. avgusta so jih prevažali
prenapolnjeni vlaki (med njimi je bil tudi Jožef) iz
mobilizacijskih mest v Ljubljano in od tam mimo
Celja, Pragerskega, Ptuja, mimo Blatnega jezera in
dalje čez ogrske planjave ter Pešto, Debrecen in
Munkacs v Galicijo. Pot je trajala približno tri dni in
tri noči in je bila skupaj dolga 1200 kilometrov. Na
postajah so bile množice ljudi, ki so metale
Naborna okrožja na območju Slovenije
vojakom bele štruce kruha, klobase, sadje in druge
dobrine. Do 20. avgusta je bil ves korpus prepeljan
in izkrcan na prostoru okoli mesta Strija za Dnestrom. Približno ob istem času je bil vzhodno od njega
izkrcan graški XII. korpus okoli Stanislavova.
Vzhodna fronta, na kateri naj bi se bojeval Jožef, je bilo glavno bojišče prve svetovne vojne od tromeje med
Romunijo, Avstro-Ogrsko in Rusijo mimo meje nemškega cesarstva do Baltskega morja. Na tem bojišču sta
se izoblikovali dve fronti, in sicer v vzhodni Prusiji in Galiciji. Na prvi so se borile večinoma nemške enote, na
drugi pa avstro-ogrske enote. Njun nasprotnik je bila ruska vojska z več kot dvema milijonoma vojakov.
5
Ob začetku vojne, konec julija in
začetek avgusta 1914, so hodili v
avstro-ogrsko vojsko tisti, ki so bili
potrjeni na naboru spomladi 1914.
Mobiliziranih je bilo nekaj več kot
450.000 kadrovikov in okrog 2,9
milijona rezervistov. Pred začetkom
vojne je imela monarhija 1.421.250
mož. Številčno stanje III. vojaškega
zbora, ki je pokrival tudi ozemlje
Kranjske, je bilo leta 1914 med 45 do
50 000 ljudi. Po navedbi Jurija Mušiča je
odšlo leta 1914 na bojišče najmanj
30.000 Slovencev, vseh mobiliziranih
Slovencev pa naj bi bilo 160.000.
Že v prvih bojih avgusta 1914 so bili
vsi slovenski polki skupaj s III.
Galicija je leta 1915 je mejila na tedanjo Rusijo, nekoč je
korpusom, v katerega so spadali,
bila dežela monarhije, danes je del Ukrajine in meji na
razbiti. Polki, ki so šli na bojišče s tri
Slovaško in Ogrsko
tisoč možmi in so vsak mesec dobili
tisoč mož za izpopolnitev izgub, so imeli ob koncu prvega vojnega leta samo še nekaj sto ljudi. Sledili so
vedno novi nabori. Vpoklicanim, ki so bili v mirnem času pogojno obsojeni na manj kot šest mesecev kazni,
je cesar izrekel amnestijo.
Avstro – ogrski vojak
leta 1914
Prvi spopadi so se začeli
še
pred
uradnim
začetkom vojne. Rusija,
ki na vojno še ni bila
dobro pripravljena, se je
izogibala
večjim
spopadom, vendar pa je
morala zaradi pritiska
zahodnih
zaveznikov
preiti v ofenzivo. Nemška
armada je v vzhodni
Prusiji brez večjih težav
porazila rusko vojsko pri
Tannenbergu in nato še
pri
Mazurskih
jezerih.
Oborožitev in osebna oprema vojakov
Medtem pa Avstrijci v
avstro-ogrske vojske
Galiciji niso imeli take
sreče, saj so se morali
umakniti do Sana. Pri tem je avstro-ogrska vojska doživela tako hud udarec, da si
do konca vojne ne več opomogla. Avstrijcem so na pomoč priskočili Nemci, ki so v
Šleziji pripravili novo ofenzivo. Ta se je skoraj posrečila, saj so prišli tik pred
Varšavo, kjer pa so bili odbiti in so se morali umakniti na izhodiščne položaje. Po
hudih bojih se je fronta decembra
ustalila.
Jožef je bil verjetno razglašen za
mrtvega avgusta ali septembra 1914,
potem ko je bil težko ranjen in zajet.
To se je zgodilo med bitko pri
Gologoryju (26.–27. avgusta 1914) ali
med
bitko
pri
Grodku
(8.–11.
septembra 1914) po razpoložljivih
podatkih o smrti Jožefa. V teh bitkah
so imeli vsi pešpolki z območja III.
korpusa hude izgube.
Jožef je bil ranjen na bojni črti.
Poškodbe so bile tako hude, da je
frontno sanitetno osebje mislilo, da
rane ne bo preživel. Ker je ruska
vojska vnovič napadla, se je osebje
umaknilo in vzelo samo tablico s
podatki o ranjencu. Na podlagi tega je
Frontna črta v Galiciji
6
vojska izdala uradno obvestilo ženi Mariji Jamšek, rojeni Kordan, da je padel v boju. Hkrati s to novico je po
pripovedovanju sorodnikov dobila tudi njegovo obleko in dokumente.
Dokumentov, v katerih bi bilo kaj zapisano o njem, nismo našli, razen zapisa v statusu animarumu v župniji
Šentrupert, da je bil ruski vojni ujetnik. Dokumente, ki bi jih lahko imeli domači, so bili verjetno izgubljeni,
ko je bila družina izseljena med letoma 1941 in 1945 v Nemčijo.
Kaj se je dogajalo v ruskem vojnem ujetništvu? Sorodniki, ki bi lahko o tem kaj povedali, so že pokojni. Po
pripovedovanju sorodnikov (ki so slišali zgodbe svojih staršev (sinov/hčera Jožefa Jamška) so ga na fronti
našli kmetje in poklicali ruske vojake, ki so starega očeta
odnesli v bolnišnico ter ga tam pozdravili. Kje se je zdravil,
v katerem taborišču je bil zaprt in podatkov o tem, kaj se je
z njim dogajalo, nimamo.
Kljub ujetništvu nismo našli nobenega zapisa o tem v
seznamu dokumentov o vojnih ujetnikih v Rusiji, ki so v
Vojnem arhivu na Dunaju. Tako nimamo nobenega
dokumenta, ki bi lahko razkril, kaj točno se je v ujetništvu
dogajalo. Tudi iz Rusije ni prišlo nobeno sporočilo, ki bi
govorilo o njegovi usodi.
Avstrijsko-ogrski vojni ujetniki. V
Kiappeselgu, verjetno v Sibiriji. Okoli
leta 1915. Vir: Sergej Mihajlovič
Prokudin-Gorskii Collection. Library of
Congress.
Na podlagi znanih dejstev, ki so bila zapisana v pričevanjih
vojnih ujetnikov v Rusiji, so težko ranjene vojake iz frontnih
previjališč poslali v Lvov in od tam prek Brodia na vlak na
nadaljevanje zdravljenja v bolnišnico v Kijev. Tam so
opravili zahtevnejše posege in do konca pozdravili tiste, ki
so do takrat preživeli. Iz bolnišnice so ljudi, ki so si
opomogli, premestili v kijevsko trdnjavo, v kateri je bilo
zbirališče transportov in taborišče vojnih ujetnikov. Od tam
so jih vozili naprej čez Moskvo v druge dele Rusije.
Po znanih primerih vemo, da so vojaki, ki so bili v
ujetništvu, dobili vnaprej natisnjene dopisnice (da so
dobro), se nanje podpisali in jih poslali domov. S tako
dopisnico so družine obvestili, da so ujeti in živi. Iz pripovedovanja in zapisov o ujetništvu v Rusiji je bilo
razloženo, da so ujetnike razvrstili na glavnih trgih v mestih in jih po poklicih razporedili na delo tja, kjer so
jih potrebovali. Slovane so pogosto pošiljali na delo na kmetije, delali so tudi v tovarnah, rudnikih, gradili
proge in podobno. Razporejeni so bili v Sibirijo ali v južni del Rusije. Pred koncem vojne se je v Rusiji začela
oktobrska revolucija. Kaj se je takrat dogajalo z Jožefom, ni znano.
Prvi vojaki so se iz ruskega ujetništva začeli vračati domov aprila 1918. Po končani vojni, najpozneje do
aprila ali maja leta 1919, se je Jožef vrnil domov in tako rekoč vstal od mrtvih. Čas vrnitve bi lahko bil
zgodnejši, vendar ni nobenih dokumentov, ki bi lahko potrdili domneve.
Kot je znano iz splošne literature, so se v večini primerov vojaki vračali domov v Slovenijo čez Nemčijo in
Avstrijo. Kako in iz katere smeri se je vrnil Jožef, ni znano.
Kaj se je zgodilo ob njegovem prihodu domov, je zapisala Eva Antonija Kobalč po pripovedovanju svoje
mame Angelce Jamšek (hči Jožefa Jamška), poročene Kobalč.
"Jožef se je vrnil domov ves zaraščen in neprepoznan. Prva oseba, ki jo je srečal, je bila Angelca. Spraševal
jo je, kje je mama, ali imajo novega očeta in podobno. V kuhinji je bila Marija, ki se ji je glas, ki je to
spraševal, zdel znan. Ugotovila je, da je to njen mož, objela sta se in ona je razglasila, da ni več vdova."
Jožef je povedal, kaj se mu je zgodilo na fronti. Ko je bil ranjen in ko so ga soborci zapustili na bojnem
polju težko ranjenega, je mislil, da je že mrtev oziroma da zaradi težkih ran ne bo preživel. Kljub temu je
dočakal, da so se boji pomirili. Tam so ga ranjenega našli neki ruski kmetje, ki so se potikali po zapuščenem
bojnem polju. Obvestili so ruske vojake o ranjencu, ki so ga zajeli in odpeljali v sanitetno oskrbo. Ruskim
zdravnikom je uspelo, da so ga pozdravili in je bil verjetno do druge polovice leta 1918 vojni ujetnik. Domov
se je vrnil deloma peš in deloma z železnico.
Podrobnejši opis tega dogodka je opisan v delu knjige, ki opisuje življenje Angelce Jamšek, poročene
Kobalč.
7
Tukaj so posnetki bojišča in zaledja na ruski fronti v
Galiciji. Ti posnetki prikazujejo del gorovja, ki so ga na
fronti doživljali vojaki. Veliko jih je umrlo, še več je bilo
poškodovanih, živi pa so dnevno upali, da bodo to klavnico
preživeli.
Frontna črta v Galiciji
Žične ovire pred bojno črto
V tla zapičene puške v boju padlih vojakov
Galicija
Na položaju ob mitraljezu Schwrzlose
Mg07/12 na prvi bojni črti v Galiciji
Najzahtevnejše operacije so mnogokrat
opravljali v izjemno težkih razmerah in ob
pomanjkanju zdravniške opreme kar na
prostem
Začasna bolnišnica v cerkvi za prvo
bojno črto v Galiciji
8
Nekaj besed o pridobivanju dokumentov o Jožefu Jamšku
Kartoni vojakov (GBBI ali L – oznaka kartotečnih listov) od IR 17 (17. pešpolk) so ostali po koncu prve
svetovne vojne v Ljubljani na sedežu tega polka, a se niso ohranili. Enako tudi dokumentacija drugih
slovenskih enot, ki se je izgubila ali bila verjetno uničena. Obstajala je možnost, da je kakšen tak
posamezen dokument v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani, kar pa je glede na dosedanji pregled
dokumentacije zelo majhna možnost.
Leta 1868 so bile sprejete prve pomembne spremembe o postopkih hranjenja kartotek GBBl. Od tega leta
naprej so se dokumenti slovenskih polkov shranjevali na sedežu poveljstva polkov (Ljubljana, Celje, Maribor,
Trst, Gradec) in se niso več pošiljali na Dunaj. To pomeni, da so dokumente vseh vojakov ali častnikov, ki so
bili poklicani k naboru po letu 1869, shranili v posameznih deželah. To se je nanašalo na vse vojake, ki so
bili rojeni po letu 1848. Lahko se zgodi, da se najde kartoteka kakšnega vojaka s Kranjske (Krain) v zbirki za
Štajersko, ki je bila shranjena v Gradcu, kamor so jo leta 1940 prenesle nemške okupacijske sile.
Po stikih z Mihom Kranjcem sem dobil podatke o dveh osebah z imenom Jožef Jamšek.
1) Verlustliste Nr. 21 (8. 10. 1914)
Infanterist JOSEF JAMŠEK, k.u.k. IR. Nr. 17, 5. Komp., tot
2) Verlustliste Nr. 61 (21. 11. 1914)
Infanterist JOSEF JAMŠEK, k.k. LIR. Nr. 27, 16. Komp., tot
(V časopisu je poleg imena zapisano tudi mlajši infanterist.)
Datum v oklepaju označuje datum, ko je bil
seznam izgub tudi uradno objavljen v glasilih. Žal
v zaznamkih iz leta 1914 ni osebnih podatkov, kot
sta kraj in letnica rojstva, tako po seznamu nismo
mogli ugotoviti, kateri enoti je pripadal naš Josef
Jamšek.
Prvi Josef Jamšek je skoraj gotovo padel v boju
oziroma so ga ujeli Rusi med bitko pri Gologoryju
(26.–27. avgust 1914) ali med bitko pri Grodku
(8.–11. september 1914). V obeh bitkah je imel
17. pešpolk hude izgube. V teh spopadih je
sodeloval tudi 27. domobranski pešpolk in je imel
enako kot 17. hude izgube. Ker pri zapisu Jožefa iz
17. pešpolka ni zapisano mlajši infanterist, je
verjetno on naš ded Jožef Jamšek.
Mrliški list Jožefa Jamška pripadnika 17. pešpolka
"Kranjskega", 5. kompanije
Pri pregledu statusa župnije Šentrupert je poleg
imena na koncu vrstice Jožefa Jamška zapis, da je
bil ujetnik v Rusiji.
Pri pregledu statusa župnije Šentrupert je poleg imena na koncu vrstice Jožefa Jamška zapis, da je bil
ujetnik v Rusiji. Pri pregledu seznamov izgub (VL) pešpolka 97 (IR 97) za leto 1914 ni vojaka s priimkom
Jožef Jamšek.
Na prvi strani VL IR 17 za leto 1914 se zgoraj najde ročni zapis s tem besedilom:
Die in dieser Verlustliste angeführten Toten dürften laut Bericht des Kriegsarchivs Zl. 602 v. 8. IV. 1916 bei
Gologóry, Bezirk Zloczów in Galizien gefallen sein.
Ta seznam se sklicuje na zapis v vojaškem arhivu Zl. 602 v. 8. IV. 1916 bei Gologóry, Bezirk Zloczów in
Galizien.
9
Seznam mrtvih in ranjeni leta 1914, na katerem je vpisan Jožef Jamšek, čas njegove domnevne
smrti, verjetno avgusta ali septembra
Prva stran seznama padlih, na katerem je Jožef Jamšek, vojak 17. pešpolka, 3. kompanije
Zapis v statusu animarumu župnije Šentrupert o ujetništvu Jožefa Jamška v Rusiji
Še nekaj besed o iskanju podatkov Josefa Jerka in njegova korespondenca z gospodom Klemnom Lužarjem,
ki nam je dala nekaj mogočih razlag dogodkov in njihov vpliv na morebitno usodo mojega dedka Jožefa
Jamška v spopadih na začetku prve svetovne vojne.
10
Leta 1914 in 1915 niso izpolnjevali seznama izgub v celoti. Pogosto pa so bili ti zapisi vpisani na podlagi
pričevanja tovarišev, tako so lahko vpisali podatek, da je moj dedek mrtev in ga v rubriki »tot« (mrtev) tudi
označili. V poznejših listinah iz leta 1916 ali 1917 so lahko vnesli popravek, ko je vojno ministrstvo dobilo
uradno poročilo ruskega Rdečega križa, da je ta in ta oseba v ruskem ujetništvu. Znanih je kar nekaj takih
primerov. Tu je raziskava gospoda Lužarja o majorju Jaroslavu Lenčku iz 87. pešpolka, v katerem je bil
major na prvotnem seznamu naveden kot mrtev, nato pa je nekaj mesecev pozneje prispelo pismo iz Rusije,
ki je sporočalo, da je bil ranjen in postal ruski ujetnik.
Na seznamu izgub (»VL – Verlustliste«) ni nobenih podatkov (rojstno leto in rojstni kraj), kar pomeni, da so
seznam verjetno napisali v naglici, tudi zaradi tega, ker so imeli pri teh bojih zelo veliko izgub, sicer ne toliko
mrtvih, ampak veliko ranjenih in zajetih. Posledično je zaradi tega v prvih mesecih vojne vladala še večja
zmeda med vojno administracijo. Veliko vojakov je bilo pogrešanih, še več ranjencev so pustili na bojišču ali
na sanitetnih postajah, ki so neredko padli v ruske roke, zato so na Dunaju potrebovali kar nekaj mesecev
ali celo let, da so vsaj približno ugotovili izgube v prvih tednih vojne. Iz istega razloga tudi niso objavili
popisa za leto 1915.
Morda Jožef ni bil v evidenci vojnih ujetnikov in se zato ni javljal domačim, ker bi ga pošta iz Avstrije
odkrila. To je sicer manjša verjetnost, ker je v pripovedi sorodnikov posebej poudarjeno, da je bil težko
ranjen in da so ga rešili ruski zdravniki.
Zaradi zelo obsežnih in hitrih premikov med spopadi je Rusom včasih uspelo zajeti kar celotna bataljonska
ali celo polkovna obvezovališča. Fronta v Galiciji se je hitro premikala na eno, zdaj drugo stran, tako da ni
bilo redko, ko je nasprotniku uspelo zajeti tudi več ranjencev in zdravstvenega osebja. Tako so tudi na
bojišču pogostokrat ostali borci, ki jim niso mogli pomagati oziroma jih evakuirati. Tega na soški fronti ni
bilo, ker so Italijani napredovali po metrih in ne po kilometrih.
Med prvo svetovno vojno je bilo v vojnem ujetništvu okoli 2.700.000 avstro-ogrskih vojakov, od tega je
približno dva milijona vojakov padlo v ruskem vojnem ujetništvu. Uradne številke dunajskega vojnega arhiva
avstro-ogrskih vojnih ujetnikov v ruskem vojnem ujetništvu so: 54.146 častnikov in 2.056.955 mož. Koliko
ujetnikov je umrlo v Rusiji, ne bo verjetno nikoli mogoče ugotoviti. Med vojno je iz Rusije prispelo samo
15.000 osmrtnic za avstro-ogrske vojne ujetnike, ker so ruske vojaške oblasti zelo redko pošiljale te podatke
Mednarodnemu Rdečemu križu v Ženevo. Po ocenah avstro-ogrskih vojaških oblasti je bilo število smrtnih
žrtev vsaj 25-krat do 30-krat večje od teh uradnih številk, vsaj okoli 350.000 do 400.000. Uradno število je
okoli 350.000 umrlih. Mnogi so tudi za vedno ostali v Rusiji. Neki slovenski dragonec iz 5. dragonskega polka
iz okolice Vipave se je vrnil domov šele okoli leta 1954. Pred tem je živel v Mandžuriji skupaj s kitajsko
soprogo in sinom, ki pa so ju nato ubili Japonci ali Sovjeti leta 1945, njega pa zaprli za nekaj let, dokler mu
ni uspelo s pomočjo italijanske ambasade oditi domov. Pred nekaj leti je bilo v nekem časopisu objavljeno
pismo Rusa, ki je spraševal za podatke o svojem dedku Slovencu z avstrijske Koroške, ki je leta 1914 kot
pripadnik 7. koroškega pešpolka ostal v Rusiji in umrl 1943 v nekem ruskem gulagu, kamor so ga strpali po
začetku vojne. Takih primerov ni bilo malo. V spominih Martina Muca je tudi krajši opis bega iz sovjetske
Rusije v Mandžurijo, kjer je srečal številne avstro-ogrske vojne ujetnike, ki so se ustalili tam, ker domov
niso mogli zaradi pomanjkanja prevoza. To se je dogajalo konec 20-ih let 20. stoletja. Tedanja
jugoslovanska država pa se s takimi primeri ni ukvarjala.
Prvi ujetniki so začeli prihajati domov že kmalu po začetku februarske revolucije, ko je v Rusiji popolnoma
razpadel sistem, tako da ne moremo govoriti o nekakšni uradni repatriaciji vojnih ujetnikov v habsburško
monarhijo. Večina mož se je morala znajti, kakor se je vedela in znala. To seveda ni bilo lahko zaradi
jezikovnih razlik, slabih prometnih povezav, državljanske vojne in ogromnih razdalj (Dunaj–Khabarovsk), ki
so jih morali prehoditi, da so prispeli do doma.
Če se je Jožef vrnil domov pred razpadom monarhije novembra 1918, bi lahko bil kakšen zapis o njem, saj
so bile na meji posebne postaje, ki so skrbele za sprejem vračajočih vojnih ujetnikov iz Rusije. Tam so jih
popisali in poslali za nekaj časa v karanteno, da ne bi prinesli kakšne nalezljive bolezni ali kaj podobnega.
Ker je bil Jožef bil vse do konca vojne voden kot mrtev (»tot«), to pomeni, da Rusi niso sporočili
Mednarodnemu Rdečemu križu nič o njegovi usodi oziroma očitno se Jožef ni javil iz ruskega vojnega
ujetništva, dokler ni na začudenje domačih prišel domov nepoškodovan. To pomeni, da doma niso prejeli
nobene novice, da je preživel oziroma da te novice ni prejelo niti dunajsko vojaško ministrstvo. Zaradi tega
njegov Totenkartei (mrliški karton) najverjetneje ne vsebuje nobenih dodatnih podatkov.
11
anez Kordan je bil rojen 11. aprila 1899 na Ravnah 11 pri
Šentrupertu na Dolenjskem. Vojsko je odšel služit med
vojno, star sedemnajst oziroma osemnajst let, kar
pomeni, da je bil vpoklican med letoma 1916 in 1917.
Odšel je na Kras, boril naj bi se tudi na soški fronti. Med
bojem na Krasu je bil ranjen v nogo, posledica strelne
rane je bila 5 centimetrov krajša noga. O dogodkih med
vojno mi je pripovedovala njegova hči Ivanka Kordan,
poročena Tratar.
Janezov letnik, 1899, je bil vpoklican v vojsko spomladi 1917. Izjema so bili
tisti mladeniči, ki so se vključili k prostovoljnim deželnim strelcem. Ti so bili
na fronti že med 9., 10. in 11. soško bitko. Večina letnika 1899 je prišla na
fronto jeseni 1917 po koncu 11. soške bitke, kar pomeni, da so se udeležili
bojev med 12. soško ofenzivo (preboj pri Kobaridu) in nato bojev na Piavi in
Asiagu (januar–november 1918).
Med pregledovanjem seznamov izgub VL je bilo najdenih tudi nekaj vojakov
letnika 1899, ki so se z 2. gorskim strelskim polkom borili tudi na sv.
Gabrijelu septembra 1917. Ne vemo, ali je to tiskarska napaka ali je bilo
Janez Kordan
nekaj teh mladeničev res tako hitro poslanih v boj. Toda kot je že omenjeno,
se je večina letnika 1899 udeležila kobariškega preboja in bojev na Piavi.
Med 10. soško ofenzivo niso bili na fronti, med 11. soško ofenzivo so bili na fronti le redki. Njega bi morali
iskati nekako med 1. oktobrom 1917 in 1. novembrom 1918.
Kje je služil? Večina letnika 1899 s Kranjske je služila pri 17. pešpolku, 117. pešpolku in 2. gorskem
strelskem polku. Ob tem moramo pripomniti, da so polki poslali več pohodnih formacij tudi v druge
pešpolke!
Na začetku pregledovanja in iskanja sledov o Janezu
Kordanu je bila pregledana VL (seznam izgub) 17.
pešpolka (K.u.K. IR 17.) za leti 1917 in 1918. Ti leti sta
bili pregledani, ker je bil Janez vpoklican v vojsko skoraj
gotovo šele nekje sredi leta 1917. Čeprav bi lahko
pričakovali, da je bil pri IR 17. pešpolku, ga na teh VL
nismo našli. Tudi pri pregledu 7. lovskega bataljona (FJB
Nr. 7.) za leti 1917 in 1918 ni bilo nobenega zapisa o
njem. Tako nam je ostal še Geb. Sch. R. Nr. 2. (2.
gorski
strelski
polk). Ker je polk
sodeloval v težkih
bojih,
je
bila
dokumentacija, ki
bi jo bilo treba
Oskrba ranjenca na prvi bojni črti na Krasu
pregledati,
zelo
obsežna in nepregledna zaradi številnih žrtev, ki jih je ta enota imela
v obdobju od leta 1917 do 1918.
Zaradi takega obsega smo se najprej odločili, da pregledamo del
manj obsežne dokumentacije iz leta 1918. Tako smo pregledovali Nekdanja vojaška bolnišnica
v Varaždinu
gradivo o ranjencih iz obdobja med letoma 1917 in 1918 ter smo v
gradivu Phonetischer Kataster der Kriegsverluste 1914–1918 našli listič s podatki o Janezu (Johanna)
Kordonu. Proti koncu junija 1918 (morda že pred 25. junijem 1918) je bil ranjen (Steckschuss
Oberschenkel). Sprva je bil gotovo oskrbljen nekje v bližini fronte. Znano je, da so ranjene vojake s fronte
peljali velikokrat v zelo oddaljene bolnišnice, tako tudi veliko vojakov s Krasa na Dunaj, celo na Češko in še
v več oddaljenih krajev. Tako daleč zato, ker so bile bolnišnice v bližini, kot na primer v Ljubljani, že
popolnoma zasedene. Potem so nadaljevali zdravljenje v Vojaški bolnišnici K.u.K. Res. Spit II Varaždin.
12
Zapis iz Phonetischer Kataster der Kriegsverluste 1914 -1918 o Janezu Kordanu
Polk je junija 1918 v junijski ofenzivi napadal v
smeri Trevisa, po neuspešni ofenzivi pa se je umaknil
nazaj čez Piavo. Verjetno je bil Janez ranjen v teh
bojih
Tedaj se je ljubljanski 2. gorski strelski polk junija
1918 boril pri Zensonu na reki Piavi, in sicer v
obdobju med 17. in 22. junijem 1918. Na zemljevidu
bojev na Piavi junija 1918 je z rdečim krogom
označeno območje, na katerem se je boril 87. celjski
pešpolk. Severno od celjskega polka pri kraju Zenson
pa se je boril ljubljanski 2. gorski strelski polk. Polka
sta po hudih bojih vzpostavila šibko povezavo pri
zaselku C. Romano (zeleni okvir), ki ga lahko vidite
na zemljevidu – danes je to območje občine Zenson
di Piave.
V gradivu VL od Geb. Sch. Rgt. Nr. 2 (2. gorskega
strelskega pešpolka) za leto 1918 je list, na katerem
je zapisan Johann Kordan. Na VL so zapisali vermisst
Vozilo za prevoz ranjencev v zaledne
bolnišnice
Območja kjer je deloval 2. gorski
pehotni polk je označeno z zelenim
okvirjem Romano v Italiji in je verjetno
kraj kjer je bil Janez Kordan ranjen
Janez Kordan, rojen leta 1899,
ranjen 20. junija 1918 na Piavi v
zadnji veliki a neuspešni ofenzivi
avstro-ogrske vojske, vojak 2.
gorskega strelskega polka, 7.
kompanije
(pogrešan), kar gotovo pomeni, da Johanna Kordana najprej niso našli ranjenega in je tako tudi vpisano. To
pomeni, da je najbrž kar nekaj časa trajalo, da so ga našli. Zanimivo je, da je v rubriki tot (mrtev) pri
Johannu Kordanu narejena majhna črtica, kar bi lahko pomenilo, da so najprej mislili, da je mrtev in ko ga
mrtvega niso našli, so zapisali vermisst = pogrešan. Po pripovedovanju Ivanke Kordan, njegove hčere je
pripovedoval, da je na bojišču ležal celo popoldne in noč. Rešili so ga samo zato ker je mahal z roko in se
13
poizkusil dvigati iz jarka v katerem je obležal.
Pripovedoval je da je bilo najhujše ko so ga vlekli preko
bojišča do jarkov njegove enote.
Na seznamu žrtev je zapisano, da je bil Janez Kordan
ranjen 20. junija 1918. Kot je že zapisano, je bil potem
oskrbljen v frontni bolnišnici in poslan na zdravljenje v
bolnišnico Varaždin. Bil je vojak 7. kompanije (čete) 2.
gorskega pešpolka
Kmalu po tem, ko je bil ranjen, je bil 25. oktobra 1918 v
Codroipu tik pred odhodom na bojišče upor v polku. 29.
oktobra so se vojaki ponovno uprli in se pod vodstvom
svojih častnikov odpravil proti domovini. V Gorici se je
preimenoval v Jugoslovanski gorski strelski polk št. 2 in
prisegel narodnemu svetu. Iz slovenskega jedra 2.
gorskega strelskega polka je v Ljubljani nastal Slovenski
planinski polk in se je bojeval za slovensko severno mejo.
Zadnja stran zapisa o žrtvah
Večina, rojena leta 1899, letnik Janeza Kordana, je prišla na fronto jeseni 1917, po koncu 11. soške bitke.
To pomeni, da se je Janez verjetno udeležil bojev med 12. soško ofenzivo (preboj pri Kobaridu) in nato
bojev na Piavi in Asiagu (januar–november 1918). Bojna
pot je opisana po zapisih Ivana Matičiča, Na krvavih
poljanah.
Boji so se začeli 23. oktobra 1917 z bombardiranjem s
plinskimi granatami in močnim topniškim obstreljevanjem
italijanskih položajev. V jutranjih urah je močno
deževalo, ko so se avstro-ogrske enote pognale v napad.
Prve italijanske linije so bile razbite in uničene. V jarkih
so ležali vojaki, mrtvi zaradi bojnega strupa, imeli so
požgane obraze in usta in zeleno olupljeno kožo. Čeprav
nekateri niso takoj umrli, je bilo to samo vprašanje časa.
Poškodovani most čez reko Piavo
Druga linija fronte se je še krepko držala, a enote so
nadaljevale pohod in se prebile naprej proti Bovcu, na
Rombon in v koroško gorovje. Dež je še naprej močno
močil bojišče.
Naslednji jutro so se polki pognali čez Sočo na Volče, Livek, vzpenjali so se na Kolovrat, zaganjali se na Kuk
in zvečer zasedli Kobarid, Mrzli vrh in Matajur. 27. oktobra se je začel nov napad in vojaki so se zagnali po
Beneški ravnini, italijanska vojska je bila poražena in se je začela panično umikati.
2. pešpolk je prišel do reke Vipave, nato v Miren, kjer
je bilo vse uničeno in skoraj neprepoznavno. Za
Mirenskim gradom so se prvič odpočili, še prej pa so se
zapodili v zapuščene italijanske barake, v katerih so
našli kruh, vino, sir, konzerve in buteljke. Bili so
poklicani v zbor in po kritiki komandanta (zaradi
obnašanja vojakov) odšli po cesti za Rublje, na
Zdravščino in naprej. Cesta je bila polna opreme in
orožja bežeče armade, ko pa se je stemnilo, so Italijani
onkraj Soče na Beneški ravnici zažigali strelivo in hrano
ter s plameni osvetljevali noč. Še naprej je močno
deževalo, tudi ko so prišli v Sagrado, kjer so prenočili.
Iz gorečih skladišč so vlačili hrano, opremo, obleke,
vino, čevlje in vse, kar se je dalo.
Poveljstvo 2. gorskega strelskega polka v
Chiaranu
Naslednji dan je posijalo sonce, pogorišča so ugašala,
pionirji so popravili razdejani most in polk je prekoračil
podivjano Sočo ter prišel v furlanske vasi. V Tapoglianu je prenočil in se na novo okrepčal, zjutraj pa že ob
štirih odšel in obstal v Torsu, ki je bil prazen. Naslednji dan je polk odšel proti Rivignanu, ki je večji trg pred
14
Tagliamentom, po poti pa se mu je brez boja predajala italijanska vojska, a nihče od vojakov se ni zmenil
zanje.
Pet dni so čakali na topništvo, da jim je s svojim ognjem omogočilo prehod čez reko. Prišli so v Cordovado,
kjer so prenočili v grajskem poslopju. Pot so naslednji dan nadaljevali v Pramaggiore, od tam pa naprej čez
okoliške vasi, kjer so pekli meso in popivali. Ob treh zjutraj so nadaljevali po dolgih ravnih cestah, skozi
neskončne drevorede, mimo polj in vinogradov, mimo lovorjev in oljk. Italijanska vojska je pred avstrijsko
uničevala mostove, zažigala skladišča in uničevala opremo. Ustavili so se pred Livenzo saj je bil most uničen.
Inženirske enote so ga za silo popravile, toliko da so lahko vojaki šli čez most, in prišli do mesta Motta di
Livenza. V mestu so zastražili trgovine, a čez nekaj časa so vojaki začeli ropati in odnašati iz trgovin in
graščine. Od tam so odšli v Chiarano ter nadaljevali do Piave. Tja so prišli 13. novembra 1917. Prvi bataljon
polka je poskusil prodreti čez reko, a so bili ustavljeni in imeli velike žrtve. Enote so bile v rezervi v Campu
di Pietra. Na fronto ob Piavi so spet odšli decembra na območje Ponto di Piave, vendar tam ni bilo večjih
spopadov. Okrog božiča je bil polk spet v rezervi v Chiaranu, sredi januarja 1918 pa se je vrnil na obrežje
Piave na območju Candole in San Nicole. V začetku februarja je bil polk zamenjan in poslan čez Chiarano,
Motto, Cinto Caomaggiore, Tagliamente in se nastanil v vaseh Gradiscutta, Glaunicco in še nekaj naseljih.
Enote so se pripravljale za preboj čez Piavo in zasedbo območja do Adiže ali pa še celo do Lombardije. Vaje
so si ogledovali člani generalnega štaba, včasih pa tudi Borojevič in Wrum.
Ljubljanski mestni očetje z dr. Tavčarjem so
aprila 1918 v Codroipo prinesli srebrni dar
srebrni rog
Spomladi je prišel na ogled enot cesar Karel in
pregledal vso postrojeno divizijo. Po tem obisku je bil
polk premaknjen v Codroipo in Gorčico. Maja je prišlo
odposlanstvo iz Ljubljane s srebrnim rogom. Tedaj je
prvič izbruhnil narodni čut in klic po svobodi. Na
travniku v Ljubljani je imel takratni župan dr. Tavčar
govor, ki ga je končal s tem stavkom: "Fantje, vi se
borite, vaše trpljenje nima konca, a še večja borba vas
čaka, ko se vrnete v domovino." Poleg župana je imel
svoj slavnostni govor v slovenskem jeziku tudi
polkovnik Pour. Polkovnik trobentač Matija Visočnik je
zatrobil v nov srebrni rog. Zvečer so bili ljudje dobre
volje in slišalo se je: "Živela Jugoslavija!", "Živel
Tavčar!", Živela naša domovina!", "Živela svoboda!" Po
slavnosti se je polk pripravljal na težko in krvavo pot,
na predor čez reko Piavo.
44. divizija je bila pripravljena in na ukaz se je
polk za polkom pognal proti Casarsi in naprej
skozi San Vito med gromom in bliskom z neba.
15. junija 1918 se je ob treh in pet minut začel
topniški ogenj, saperji so pahnili pontone v vodo
in začeli mrzlično polagati tramove in deske ter
metati sidra v vodo. Pehota se je prebila na
nasprotni breg, ob desetih pa za njo še baterije
prek mostov, ko so Italijani začeli obstreljevati.
Ofenziva je bila izdana. Prva in druga linija
italijanske fronte sta bili prazni. Pol ure pred
začetkom ofenzive so se povlekli iz zaklonišč in
Polkovni štab z ljubljanskim odposlanstvom
razen straž niso mimo pustili nikogar. Prvi dan ni
bilo hudo, a ko je polk prišel do tretje linije
obrambe, se je ustavilo. Italijansko topništvo je uničevalo pontonske mostove in morilo med avstrijsko
vojsko. Nad mostovi so letela letala, ki so opazovala ali streljala na zemljo. Na obrežju so imeli vojaški
žandarji ukaz, da ustrelijo vse, ki pridejo nazaj čez Piavo. Med ujetimi Italijani so bili tudi Čehi, ki so
pobegnili iz avstrijske vojske in se začeli boriti na njihovi strani. Italijani so jih izdali in komandant Wrum jih
je dal obesiti kot dezerterje in izdajalce. Češki letalci, ki so se borili na italijanski strani, so začeli
obstreljevati in bombardirati položaje avstrijske vojske in zagrozili so, da bodo pobili vse zajete avstrijske
častnike. Takrat so Avstrijci nehali z usmrtitvami.
Polk je prav tako prišel na vrsto in je dobil ukaz, da pri Salgaredi prestopi Piavo v smeri Trevisa. Bližje so
bili fronti, hujše je bilo. Francosko in italijansko topništvo sta natančno obstreljevali pot, po kateri so hodili,
in samo mehki zemlji so se lahko zahvalili, da ni bilo še več žrtev. Napad je bil zavrnjen z napadom in polk
je moral odstopiti, se zbrati in na novo pripraviti. Zaradi italijanskega zapornega ognja niso mogli pripeljati
okrepitev in odpeljati ranjencev. Začelo je močno deževati in gladina reke je narastla ter začela odnašati
mostove, tako da vojaki niso dobili pomoči, hrane, orožja in streliva. Pod močnim nasprotnikovim ognjem je
15
bilo vse manj ljudi, ki so bili sposobni za bojevanje. Avstrijski generalštab je počasi dojel, da je vojska
poražena. Vseeno so se enote še enkrat pognale v boj, naskok je bil odbit, prišel je poraz.
V tem obdobju, natančneje 20. junija, je končal svojo bojno pot Janez Kordan. Bil je ranjen in ko so ga našli
na bojišču, je bil odpeljan najprej v frontno, potem pa v vojaško bolnišnico v Varaždin na Hrvaško. Od tam
se je verjetno nekje po koncu vojne ali pa še prej vrnil domov.
Na Piavi se je odigrala zadnja velika bitka. Avstrijsko vrhovno poveljstvo je začelo resno razmišljati o
nadaljevanju jesenske ofenzive šele spomladi 1918. Toda načrt za zadnjo avstrijsko ofenzivo junija 1918 je
bil popolnoma zgrešen, saj je avstrijsko vrhovno poveljstvo napačno ocenilo nova razmerja moči na bojišču,
tako da je ofenziva klavrno propadla že na samem začetku. Cena tega napada so bile visoke izgube, ki jih
avstrijska armada ni mogla več preboleti.
Od takrat je italijanska vojska s pomočjo zavezniških sil obvladovala dogajanja na fronti, medtem ko je
avstro-ogrska armada v nepredstavljivih razmerah začela polagoma razpadati. Napad italijanske vojske in
njenih zaveznikov konec oktobra 1918 je naletel samo še na razpadajočo avstrijsko armado.
16