1. No category

ČLANI DRUŽINE
UDELEŽENCI
VOJN IN
DOGODKOV,
POVEZANIH Z
VOJNAMI
PRVA SVETOVANA VOJNA
VOJAŠKE ENOTE V KATERIH SO DELOVALI ČLANI DRUŽINE PETRIČ
DRUGA SVETOVNA VOJNA
172
173
PRVA SVETOVNA
VOJNA
IVAN PETRIČ STAREJŠI V PRVI SVETOVNI VOJNI
FRANC PETRIČ ROJEN LETA 1891 V PRVI SVETOVNI VOJNI
JANEZ PETRIČ ROJEN LETA 1896 V PRVI SVETOVNI VOJNI
FRANC PETRIČ ROJEN LETA 1890 V PRVI SVETOVNI VOJNI
SLOVENSKE ENOTE V CESARSKO KRALJEVI VOJSKI V ČASU PRVE
SVETOVNE VOJNE
174
175
PRVA SVETOVNA VOJNA
rva svetovna vojna je bil vojaški spopad v letih 1914–1918 med silami antante, na
strani katere so se bojevale Francija, Rusija, Kraljevina Srbija, Združeno kraljestvo, od
leta 1915 dalje pa tudi Italija, ter osrednjimi silami, na strani katerih so se bojevale
Avstro-Ogrska, Nemčija, Turčija in Bolgarija. Leta 1917 so v vojno na strani antante
stopile tudi Združene države Amerike in napovedale vojno Nemčiji.
Čeprav je bila večina glavnih bojev na evropskih tleh, je tako ime dobila, ker so bile
vanjo vpletene države z vsega sveta. Zaradi gromozanskih izgub ter trpljenja vojakov
in civilistov so ji rekli tudi vojna, ki bo končala vse vojne, vendar pa se je ob njenem
koncu le malokdo zavedal, da bo to le dvajsetletno premirje in da se na obzorju pojavlja že nov spopad, v
katerem bo mrtvih več nedolžnih civilistov kot vojakov. Vojna je povzročila razpad nemškega, avstroogrskega, turškega in ruskega cesarstva ter oznanila začetek zatona mogočnega britanskega imperija, iz
ozadja pa se je kot nova svetovna velesila začela dvigati ZDA. Z razpadom ruskega cesarstva so na
oblast prišli komunisti, ki so naslednjih sedemdeset let krojili usodo vse Evrope in sveta. Po skoraj
devetdesetih letih od njenega konca se zdi, da prva svetovna vojna še vedno meče svojo temno senco na
Balkan in Bližnji vzhod.
28. junija 1919, natanko pet let
po atentatu v Sarajevu, je bila
v zrcalni dvorani v Versaillesu
podpisana mirovna pogodba.
Na grobovih 8 milijonov in 700
tisoč žrtev je zrastla tako
imenovana nova Evropa. Vojna
je odnesla štiri velika cesarstva,
nemško in avstrijsko, ki sta
izvali vojno, ter turško in rusko,
ter tako za vedno spremenila
podobo Evrope. Iz carske
Rusije je zrastla mogočna
Sovjetska zveza, Avstro-Ogrska
je razpadla na več novih držav
in se tako izognila kazni.
Podobno se je zgodilo s Turčijo,
ki je po vojni tako kot Rusija
padla v državljansko vojno.
Wilsonovo načelo samoodločbe
je bilo le deloma uresničeno, pa
še to večinoma po željah večjih
držav,
ki
so
narekovale
Utrinki iz prve svetovne vojne
evropsko in svetovno politiko.
Neki poročevalec je pri podpisu
mirovne pogodbe izjavil: »Po vojni smo si želeli nov in pravičnejši svetovni red, dobili pa smo starega,«
kar je dalo slutiti, da se vojna še zdaleč ni končala. Evropo je pred novim viharjem čakalo 20 let premirja.
Ravnotežje, ki se je vzpostavilo po vojni, je bilo na trhlih nogah. Nerešeni so ostali mejni, narodnostni in
socialni problemi. V t. i. novi Evropi sta se pojavili dva izobčenki in poznejši največji sovražnici, Sovjetska
zveza in Nemčija. Nemčija, ki je nedvoumno povzročila veliko vojno, je iz nje izšla kot največja
poraženka, zato je morala tudi prevzeti breme tega poraza. Z velikim zmanjšanjem vojske, plačilom
ogromne vojne odškodnine in izgubo ozemlja je bila docela ponižana pred nasprotniki. Poleg tega je
država padla še v gospodarsko in politično krizo, kar je v dvajsetih in tridesetih letih na oblast pripeljalo
Hitlerja ter njegovo nacionalsocialistično stranko, ki je želela poravnati zamere iz preteklosti. V drugi
polovici tridesetih let je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo izbruhnila nova velika vojna.
Lahko bi rekli, da je bila najpomembnejša posledica prve svetovne vojne druga svetovna vojna, saj niso
bila rešena vprašanja, ki so začela prvo.
176
PETRIČI V PRVI SVETOVNI VOJNI
V vojsko so po dosedanjih podatkih vpoklicani naslednji Petriči, ki so povezani z našo družino Petrič:





Franc Petrič, rojen 15. oktobra 1891, v vojsko šle 1912 leta, podnarednik (naddesetnk).
Janez Ivan Petrič, rojen 31. januarja 1896, v vojsko šel 1917 leta, naddesetnik, Tirolska,
Anton Petrič, rojen 4. decembra 1899, v vojsko šel verjetno leta 1917, ker so ta letnik vpoklicali
že pri starosti 18 let
Franc Petrič, rojen 24. februarja 1890, v vojsko šel 1911 leta
Ivan Janez Petrič, rojen 8. novembra 1877, v vojsko je šel 1898, verjetno v 17. pešpolk,
vpoklicali so ga leta 1914.
To je del Petričev, ki so bili verjetno poklicani v morijo I. svetovne vojne.
DOKUMENTI O PETRIČIH V PRVI
SVETOVNI VOJNI
Dokumentacijo o prvi svetovni vojni smo iskali v Vojnem arhivu na Dunaju. Dokumente je pridobil za
mene gospod dr. Jozef Jerko. Dokumentacije o enotah na slovenskem ozemlju ni ohranjena. Kartoni
vojakov (GBBI ali L – oznaka kartotečnih listov) od IR 17 (17. pešpolk) so ostali po koncu prve svetovne
vojne v Ljubljani na sedežu tega polka, a se niso ohranili. Enako tudi dokumentacija drugih slovenskih
enot, ki se je izgubila ali bila verjetno uničena. Obstajala je možnost, da je kakšen tak posamezen
dokument v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani, kar pa je glede na dosedanji pregled dokumentacije
zelo majhna možnost.
Leta 1868 so bile sprejete prve pomembne spremembe o postopkih hranjenja kartotek GBBl. Od tega leta
naprej so se dokumenti slovenskih polkov shranjevali na sedežu poveljstva polkov (Ljubljana, Celje,
Maribor, Trst, Gradec) in se niso več pošiljali na Dunaj. To pomeni, da so dokumente vseh vojakov ali
častnikov, ki so bili poklicani k naboru po letu 1869, shranili v posameznih deželah. To se je nanašalo na
vse vojake, ki so bili rojeni po letu 1848. Lahko se zgodi, da se najde kartoteka kakšnega vojaka s
Kranjske (Krain) v zbirki za Štajersko, ki je bila shranjena v Gradcu, kamor so jo leta 1940 prenesle
nemške okupacijske sile.
Ker so nekateri Petriči bili tudi v drugih enotah je možnost da najdemo njihovo dokumentacijo majhna. Iz
osebnih kartotek bi lahko ugotovili kje so služili vojsko kdaj so bili vpoklicani v vojno in v katerih enotah
so bili nameščeni.
Vojaške enote in njihova zgodovina je je opisana v nadaljevanju tega zapisa. O enotah za katere imamo
malo podatkov je kratek zapis pri posameznikih, ki so bili vojaki v teh enotah.
177
FRANC PETRIČ, ROJEN LETA
1891 V PRVI SVETOVNI VOJNI
Franc Petrič, rojen 15. oktobra 1891,
vojsko je služil 1912 leta. Bil je verjetno
17. pešpolku. Imel je čin korporala,
desetnika.
Franc Petrič
Vpoklican v vojsko je bil verjetno že leta
1914, a o tem ni dokumentov. V Vrhniki
so opravili zdravniški pregled in odšli v
roku 24 ur v Ljubljano kjer je bilo
utaborjeno veliko število vpoklicanih. Po
dveh mesecih priprav in vadbe so bili
poslani z 17. pešpolkom (K.u.K. IR Nr
17) preko Celja, Pragerskega, mimo
Balatonskega jezera i Budimpešte ter
čez Debrecin in Munkacza v Galicijo. Pot
je trajala tam nekje tri dni in tri noči in
je bila dolga 1200 kilometrov. Do 20.
avgusta je bil ves korpus prepeljan in
izkrcan na svojem koncentracijskem
prostoru
okoli
mesta
Strija
za
Dnjest
rom.''
Približ
Franc Petrič slikan v Celovcu
no ob
istem
času je bil vzhodno od njega izkrcan
sedmo- graški XII. korpusa na prostoru
okoli Stanislavova. Polk je bil takoj
potegnjen v spopade in je imel velike
izgube.
Iz dokumentacije je razvidno, da je bil
mitralješkem oddelku 17. pešpolka.
Polk so sestavljali 4 Stotnije (bataljoni) in
vsaka je imela oddelek strojnic.
Ranjen je bil 3. septembra 1915, strelna
poškodba levega stegna in nato poslan na
zdravljenje
v
Rezervno
bolnišnico
Bolniški dokument Franca Petriča o
sprejemu v rezervno bolnišnico
Armeegruppe Pflanzer leta 1915
Armengruppe
Pflanzer.
Iz
bolnišnice
odpuščen 13. septembra 1915 in poslan v
nadaljevanje zdravljenja v bolnišnico
Rdečega križa v Tsibu. Tedaj je polk še bil
v Galiciji. Kaj se je zgodilo z njim po
zdravljenju ne vemo.
178
Iz
razpoložljive
dokumentacije
je
razvidno, da je bil premeščen v k.k. LIR.
Nr. 27 v 2 kompanijo. Kako in zakaj se
je to zgodilo, ne vemo. Verjetno so
dopolnjevali enote zaradi velikih izgub, ki
so jih imele. Prehajanja med polki iz 17
IR v 27 LIR in obratno ni bilo nič
nenavadnega. Prerazporeditve so se
dogajale zaradi izpopolnjevanja moštva,
posebnih znanj, največkrat pa so vojaki
zamenjali
enoto
(sodeč
po
korespondenci) po vrnitvi iz bolnišnice in
po zmedi na bojišču (umiki itd).
Bolniški dokument Franca Petriča o sprejemu v
rezervno bolnišnico Armeegrupp Pflanzer leta 1915,
druga stran
Ko je bil polk na bojišču v Galiciji je bil
nekje leta 1915 ujet in poslan kot vojni
ujetnik v vasi Mielnyczny, Akmolinsk,
Rusija. Danes je to območje Astane v
Kazahstanu v severno – osrednjem delu
države. O njegovem zajetju naj bi bila
obveščena 22 marca 1918, Alojzija
Hočevar iz Malih Lašč 17, Velke Lašče
Na podlagi znanih dejstev, ki so bila zapisana v pričevanjih vojnih ujetnikov v Rusiji so vojake iz fronte
odposlali v Lvovov in od tam preko Brodia in ruskega Brodia na vlak. V kijevski trdnjavi je bil center kjer
so ujetnike zbirali. Od tam so jih vozili z transporti naprej preko Moskve v druge dele Rusije.
Zapis o ujetništvu Franca Petriča v Rusiji 22. marca 1916
Po znanih primerih vemo, da so vojaki, ki so bili v ujetništvu dobili prednatisnjene dopisnice (da so
dobro) se na njih podpisali in jih poslali domov. Z tako dopisnico so družine obvestili, da so ujeti in živi. Iz
pripovedovanja in zapisov o ujetništvu v Rusiji je bilo razloženo, da so ujetnike razvrstili v mestih na
glavnih trgih in jih po poklicih razporedili na delo tam kamor so jih potrebovali. Slovane so pogosto
pošiljali na delo na kmetije, delali so tudi v tovarnah, rudnikih, gradili proge in podobno. Razporejeni so
bili v Sibirijo ali v južni del Rusije. Pred koncem vojne je v Rusiji vnela Oktobrska revolucija, kaj se je
tedaj z Francetom dogajalo ne vemo.
Prvi vojaki so se iz ruskega ujetništva začeli vračati domov aprila 1918. Kot nam je poznano so se v
večini primerov vojaki vračali domov čez Nemčijo in Avstrijo v
Slovenijo. Prišli so tudi kasneje tudi po drugih poteh.
Najbolj
smrtonosno
orožje pehote je bil
mitraljez. V oborožitvi
armade Avstro – Ogrske je bil mitraljez (strojnica) Schwarzlose
07/12. Mitraljezov niso delili neposredno v enote ampak je vsak
bataljon imel strojnični oddelek (Maschinengewehrabteilung –
MGA). Na začetku vojne je imel vsak oddelek dve strojnica v
gorskih pa štiri, leta 1916 je večina bataljonov dobila še po dve
strojnici.
Mitraljez (strojnica) Schwarzlose
07/12.
179
JANEZ IVAN PETRIČ, ROJEN 31.
JANUARJA 1896 V PRVI
SVETOVNI VOJNI
Janez Ivan Petrič rojen 31. januarja 1896 v Ohonci 2, Borovnica je odšel v vojno leta 1915. bil je v K.u.K.
Lir 27 v 7. stotnijo (27. domobranski pešpolk) kot vojak, infantrist. Mobiliziran je bil star 18 let. Istega
leta 1915 nekje okoli 1. septembra je zbolel.
V drugi polovici septembra 1915 je bil polk
premeščen na bovško bojišče. Na teh
položajih je polk ostal do pomladi 1916.
Sredi meseca marca 1916 je polk zapustil
gornje Posočje in se 26. marca 1916 v
Ratečah vkrcal na vlak in se odpeljal na
Tirolsko kot okrepitev za veliko ofenzivo.
15. maja je imel bataljon na Monte Cengio
zmagovit boj na nož z italijansko brigado
Forli, kljub velikim izgubam pa je bil napad
na sosedni hrib Monte Páu, neuspešen. 24.
junija 1916 je moral polk zaradi ruske
ofenzive znova z vlakom v Galicijo, kjer je
prebil celoten julij in avgust v boju z Rusi.
Konec avgusta pa se je polk vrnil na soško
bojišče.
Iz tega zapisa o bojni poti polka lahko
sklepamo, da je Janez zbolel nekje med
boji na Soški fronti. Sprejet je bil v Poljsko
bolnišnico 2/15.
Zapis na dokumentu O Petrič Johannu
Janezu, rojen 1896.
Rubrika 8: v poljsko bolnišnico št 2/15
(Feldspital Nr . 2/15) je bil sprejet dne 1.
septembra 1916 in iz bolnišnice odpuščen
23. septembra 1916. Diagnza: Paratya. V
bolnišnici prebil 22 dni. Od tam je bil
premeščen v Ljubljano 27. oktobra 1916.
Poslan je bil v rezervno bolnišnico št. 1. v
Šentvidu pri Ljubljani v zavodu sv
Stanislava. V zavodu so imeli tudi
rehabilitacijski center za vojne invalide in je bil tam verjetno na rehabilitaciji.
Dokument o sprejemu Janeza Petriča v poljsko
bolnišnico 2/15 1. septembra 1916
Zapis o premestitvi Johana Petriča v Ljubljano 27. oktobra 1916
180
Posledice vojne so ga spremljale celo življenje. Živel je pri materi in se ni nikoli poročil. Zaradi slabega
zdravstvenega stanja ni mogel delti in je iz do sedaj nadene dokumentacije razvidno, da sta on in mater
po vojni živela od različnih socialnih podpor in v veliki revščini.
FRANC PETRIČ, ROJEN 24.
FEBRUARJA 1890, V PRVI
SVETOVNI VOJNI
Zapis od 7. novembra 1916 o prihodu v vojaško bolnišnico v
Mödlingenu blizu Dunaja
Zapis od 1. februarja 1917 o premestitvi v Center Retunde na Dunaju
Franc Petrič, rojen 24.
februarja 1890, v vojsko
šel 1911 leta. Bil je
desetnik.
Mobiliziran
verjetno že leta 1914 ali
pozneje. Bil je vpoklican,
sodeč
po
najdenih
dokumentih v 11. gorski
topniški
polk.
7.
novembra 1916 je bil
ranjen in zdravljen v
vojaški
rezervni
bolnišnici v Mödlingnu 14
km od Dunaja, od tam
so ga 1. februarja 1917
preselili
v
rekovalenscentni center
Rotunde
v
Dunaju.
Rotunde je bil veliki
razstavni prostor, ki je
bil zganjen leta 1873 za
svetovno razstavo. Iz
zdravljenja
je
bil
odpuščen 22. avgusta
1918 v Ljubljani.
Zapis da je bi 28. avgusta 1918 odpuščen iz zdravljenja v Ljubljani
11. gorski artilerijski
polk (izvirno nemško,
KuK-GbAR 11 Gebirgsartillerie-Regiment Nr.11), je bil ustanovljen leta 1913 in je bil del XI. armadnega
korpusa.
Vojaki so bili večinoma Rutenci (Ukrajinci v Avstriji) katerih je bilo 46%, 28% je bilo Poljakov ostalih 26%
so pa bili druge narodnosti. Naborni okraj polka je bil Lovov. Garnizija je bila skupaj z štabom in
havbičnim divizion v Sarajevu, topniški divizion pa v Foči. Poveljnik polka je bil polkovnik Ferdinand
Mödlingen
181
Center Retunde na Dunaju
Wiedersperger von Wiedersperg.
Gorski
artilerijski
polki
so
bili
opremljeni z Škodinim 75 mm gorskim
topom M 1915, kasneje Škodinimi
gorskimi havbicami M 1908 in M 1910,
proti koncu vojne v bojih na soški fronti
so uporablja za gorsko bojevanje
predelane havbice M 99 ter 100 in 150
mm M14.
Skoda 7.5 cm Gebirgskanone M. 15
Pri nadaljnjem raziskovanju v vojnem
arhivu smo naleteli na gradivo o
vojnem ujetništvu Franca Petriča v
Italiji. Zajet je bil 20. junija 1918 kraju
Cortellazzo v Venetien v italijansko
ujetništvo. Bil je regimentu za zveze
(Telegraphisches Regiment)
Kraj kjer je bil zajet se nahaja na
frontni črti na reki Piavi blizu Obale Jadranskega morja na robu beneške lagune.
Na italijanski fronti večina vojakov padla v
ujetništvo šele po zlomu avstrijske fronte
jeseni leta 1918, pred tem pa zelo malo.
Italijani
so
ujete
vojake
nastanili
predvsem v provinci Verona, v Kalabriji in
na Sardiniji, v ujetniških taboriščih pa so
umirali zaradi posledic ran ter malarije.
List z zapisom o vojnem ujetništvu Franca Petriča
182
IVAN JANEZ PETRIČ STAREJŠI V
PRVI SVETOVNI VOJNI
Ivan Janez Petrič starejši je bil rojen r. 8. novembra 1877 v Ohonici 1,
Borovnica je bil udeleženec prve svetovne vojne in se je bojeval tudi na
Tirolskem. Leta 1898, ko je bil star 21 let, je odšel v vojsko. Tam je
napredoval do naddesetnika (Zugsfürer) v armadi Avstro – Ogrske
monarhije.
V vojsko je moral biti vpoklican 1914 leta. Tedaj se je rodil zadnji otrok.
Do decembra 1916 leta ni bilo novih otrok, tedaj se pojavi prvi naslednji,
za njim se rodi novembra 1917 naslednji. V občinskih dokumentih iz leta
1918 sem zasledil da je družina prosila za socialno podporo kar nakazuje
da so bili otroci in mati v slabi premoženjski situaciji.
Čas rojstva otrok nakazuje da je bil v času vojne saj dvakrat doma.
Nekje marca 1916 in februarja 1917 Iz šolske dokumentacije je pri
Ivanu Petriču ml. zapisano, da je njegov oče v vojski. V kateri enoti je
bil nismo mogli ugotoviti. Doma pri Petričevih pa nismo našli
dokumentacijo, ki bi nam lahko nakazala kje in v kateri enoti je Petrič
Ivan Janez Petrič
bil.
NEKAJ BESED NA KONCU
Dodal bi nekaj besed na koncu tega zapisa o prvi svetovni vojni. Ko sem zbiral podatke na Dunaju o
naših bližnjih in daljnih sorodnikih iz I. svetovne vojne nismo, razen nekaj spominov starejše generacije
in kake slike, vedli nič. Nismo vedeli niti v kateri enoti so bili, kam so odšli, kaj se je z njimi dogajalo.
Dokumenti iz vojaškega arhiva, do katerih smo ob pomoči gospoda dr. Jozefa Jerka, na Dunaju so nam
dali neka izhodišča in odprli del zgodovine naših prednikov v bojih in spopadih I. svetovne vojne.
Dokumenti ne odkrivajo vsega, a nam omogočajo, da smo prišli saj do nekih osnovnih podatkov, ki so
nam pokazala del dogodkov. Žal za vse, ki niso zboleli, bili ranjeni ali zajeti nismo dobili podatke, ker jih
verjetno na Dunaju ni ali pa so nekje, kjer o njih nobeden nič ne ve.
O nekaterih sorodnikih še sedaj ne vemo kako so preživeli I. svetovno vojno. V dokumentaciji ni bil o njih
najden nobeden dokument. To pomeni da verjetno niso zboleli, da niso bili zajeti ali pa nismo podatke
iskali v pravi enoti. Ne glede na to kje so bili so vsi preživeli I. svetovno vojno in prišli domov živi in
zdravi. S sabo so odnesli svoje spomine na dogodke in vojne grozote. Morda se kdaj ugotovi, kaj se je z
njimi dogajalo, morda pa nikoli.
To kar ste prebrali je vse kar je bilo najdeno in upam, da nam saj malo odkriva usodo naše družine v prvi
svetovni vojn. Žal mi je ker nismo našli kake podatke o usodah ostalih članov družine. Morda se bo še kaj
našlo ko knjigo natisnemo in bodo naši sorodniki seznanjeni z tem kar vemo.
183
PRVA SVETOVNA VOJNA,
VOJAŠKE ENOTE, BOJI
SLOVENSKE ENOTE V CESARSKO
KRALJEVI VOJSKI V ČASU PRVE
SVETOVNE VOJNE
Avstro-ogrska armada se je delila v tri skupine. Prva je bila skupna armada, sestavljena iz polkov, ki so
bili podrejeni skupnemu vojnemu ministrstvu na Dunaju. Razen skupne armade je imela vsaka polovica
države še svojo vojaško organizacijo. V avstrijski polovici države se je ta vojska imenovala domobranstvo
(Landwehr), v madžarski polovici države pa "honved" (znano tudi kot AS 184 in AS 17). Domobranski
organizaciji sta imeli poleg pehote še topništvo, konjenico in druge enote.
Slovence so rekrutirali v vse tri vojaške organizacije. Pehotni polki so se dopolnjevali ozemeljsko in so bili
zaradi tega organizirani narodnostno. V slovenskih polkih je bila slovenščina drugi polkovni jezik,
poveljevalni jezik je bila vedno nemščina. Na Slovenskem so imeli naborna območja: 7. lovski bataljon,
17. pehotni polk, 47. pehotni polk, 87. pehotni polk, 97. pehotni polk, 26. domobranski pehotni polk in
27. domobranski pehotni polk. Med prvo svetovno vojno so bili še dodatno oblikovani polki. Tako je bil
177. pehotni polk popolnoma slovenski, veliko Slovencev pa sta imela tudi 122. in 127. pehotni polk.
Slovenci so bili tudi v drugih polkih, a jih je bilo manj. Iz 27. pehotnega polka je nastal 2. gorski strelski
polk, ki je bil najbolj slovenski polk armade. Poleg teh polkov so bili tudi črnovojaški pehotni polki. Na
Kranjskem je bil to 27. črnovojaški pehotni polk in na mariborsko-celjskem območju 26. črnovojaški
pehotni polk (polki, v katerih so bili starejši obvezniki ali tisti, ki niso bil sposobni za vojsko).
Domobranski 26. pehotni polk je imel svoje vojašnice v Mariboru in Celju, domobranski 27. pehotni polk
pa v Ljubljani (oba sta bila ustanovljena leta 1901). Na Ptuju so bili pionirji, v Ljubljani, Mariboru in
Vipavi pa topniški polki. Častniški zbor v teh polkih je bil v glavnem nemški ali ponemčen.
Slovenci so bili vključeni tudi v druge enote, vendar jih je bilo tam zelo malo. Poleg tega so bili tudi v
enotah honveda (madžarska vojska), a jih niso vodili kot Slovence.
AVSTRO-OGRSKE OBOROŽENE SILE
Avstro-ogrske oborožene sile ali Avstro-ogrska vojska je bila kopenska
vojska Avstro-Ogrske (1867–1918). Sestavljena je bila iz skupne vojske
(K. u. K. Armee – naborništvo je bilo iz vseh delov dežel), avstrijski
landwehr (naborništvo iz Cislajtanije) in madžarski honvedseg
(naborništvo iz Translajtanije).
Razdelitev treh redov vojske (vojska, mornarica in letalstvo):
Avstro-ogrske oborožene sile
Avstro-ogrska vojna mornarica
Avstro-ogrsko vojno letalstvo
Vrhovni poveljnik Cesar
Franc Jožef I.
Uradne oznake:
polki skupne vojske so bili imenovani cesarski in kraljevi
(nemško: Kaiserlich und Königlich (K. u. K.), madžarsko:
Császári és Királyi);
polki avstrijskega landwehra so bili cesarski-kraljevi (nemško:
Kaiserlich/Königlich, madžarsko: Császári/Királyi)
184
-
polki madžarskega honvédség-a so bili kraljevo-madžarski (nemško: Königlich ungarisch),
madžarsko: Magyar Királyi)
Večina madžarske konjenice, pehote in topništva se je bojevala za
madžarsko kraljevo vlado, ki je doživela neuspeh v vojni za neodvisnost
med letoma 1848 in 1849, dokler se ni predala carski vojski in bila na
koncu razpuščena, češ da je pomagala avstrijski cesarski vojski. Po
predaji so bile madžarske enote razpuščene ali premeščene, madžarske
enote pa niso bile organizirane vse do avstro-ogrskega kompromisa leta
1867.
Vrhovni poveljnik od leta
1917 naprej Cesar Karel I.
Skupna vojska (ali K.u.K.) je prišla v veljavo po ustanovitvi AvstroSkupna vojska (ali K.u.K.) se je uveljavila po ustanovitvi avstro-ogrske
monarhije leta 1867 in je bila razpuščena po koncu prve svetovne vojne
leta 1918. Do leta 1867 je bila avstrijska kopenska vojska pozneje del
avstro-ogrske vojske (imenovana k. k. Kaiserlich, Könighlich). Cesarske
in kraljeve enote so bile slabo izurjene in so imele omejen dostop do
nove opreme zato, ker sta vladi Cislajtanije in Translajtanije raje
financirali svoje enote, namesto da bi oskrbovali vse tri vrste vojske
istočasno. Vsi honvedski in landwehrski polki so bili sestavljeni iz treh
bataljonov, medtem ko so skupni vojaški polki imeli štiri.
Dolgotrajna bela vojaška uniforma je bila zamenjana s temnomodro, ki je ostala standardna v
naslednjem desetletju, vse dokler ni bila siva uniforma, pozneje uporabljena v prvi svetovni vojni,
predstavljena leta 1909.
Zadnji preživeli vojak avstro-ogrske vojske je bil veteran Franz Künstler, ki je umrl maja 2008, star 107
let.
Avstro-ogrska vojska je imela julija 1914 (ob mobilizaciji):
 30.000 častnikov
 410.000 podčastnikov in vojakov
 87.000 konjev
 120.000 topov v poljskem topništvu
Po vojni napovedi se je za akcijo zbralo 3,35 milijona vojakov (vključno s prvimi poklicanimi rezervami in
rekruti leta 1914).
Avstro-ogrska vojska je bila uradno pod poveljstvom cesarja Franca Jožefa. Leta 1914 je bil Franc Jožef
star 84 let in poveljnik štaba grof Franz Conrad von Hötzendorf je imel večjo moč nad oboroženimi silami.
Von Hötzendorf je izzval napadalno zunanjo politiko in zagovarjal uporabo vojaške akcije, da bi rešil
avstro-ogrski teritorialni spor z Italijo in Srbijo.
Nadvojvoda Friedrich, grof Teschenski, je bil imenovan za vrhovnega poveljnika avstro-ogrske vojske 11.
julija 1914. Predvidevalo se je, da se ne bo vtikal v akcijsko in taktično nadarjenost von Hötzendorfa.
Friedrich je ostal vrhovni poveljnik vse do februarja 1917, ko se je cesar Karel I. odločil, da bo sam
prevzel poveljstvo.
Skupno vojsko (K. u. K. – Kaiserlich und Königlich) je sestavljalo:




16 korpusov
49 pehotnih divizij – 76 pehotnih brigad – 14 gorskih brigad
8 konjeniških divizij – 16 konjeniških brigad
102 pehotna polka (4 bataljone vsak) – 4 bosansko-hercegovski (bosnisch-hercegowinische) polki
(4 bataljone vsak)


4 cesarski tirolski strelski polki (Tiroler Kaiserjäger) (4 bataljone vsak)
32 strelskih bataljonov (Feldjäger) – 1 bosansko-hercegovski strelski bataljon (Bosnischhercegowinisches Feldjäger Bataillon)
42 poljskotopniških polkov (Feldkanonen-Regimenter) – 14 poljskohavbičnih polkov (FeldhaubitzRegimenter)
11 gorskotopniških polkov (izvirno Reitende Artillerie Division) – 14 težkohavbičnih bataljonov
(izvirno Schewere Haubitz-Division)
11 gorskotopniških polkov (Gebirgsartillerie Regimenter)
6 trdnjavskotopniških polkov (Festungsartillerie Regimenter) – 8 neodvisnih trdnjavskotopniških
bataljonov (Selbst, Festungsartillerie Bataillone)
15 dragonskih polkov (Dragoner) – 16 husarskih polkov (Husaren) – 11 ulanskih polkov (Ulanen)





185


16 transportnih bataljonov (železniški)
23 inženirskih bataljonov (Sappeure/Pioniere) – 1 mostnogradljivi bataljon (Brücken Bataillon) –
1 železniški polk (Eisenbahn-Regiment) – 1 signalni polk (Telegraphen-Regiment)
Deželno avstrijsko vojsko (Landwehr K. K. – Kaiserlich österreichisch/Königlich böhmisch) je sestavljalo:
 35 deželnih pehotnih polkov (3 bataljone vsak) (Landwehr Infanterie-Regimenter)
 6 deželnih polkov ulancev (konjenikov)
 8 deželnih poljskih topniških bataljonov (Feldkanonen) – 8 deželnih poljskih bataljonov s
havbicami (Feldhaubitz)
 gorsko pehoto:
 2 poljska gorska pehotna polka (Gebirgsinfanterie-Regimenter) št. 4 in 27
 3 tirolski strelski polki (cesarski strelci) (Tiroler Landesschützen Regimenter) – od januarja 1917
imenovani Kaiserschützen
 1 gorski tirolski strelski bataljon (Reitende Tiroler Landesschützen)
 1 gorski dalmatinski strelski bataljon (Reitende Dalmatiner Landesschützen)
Deželno ogrsko vojsko (K. u. Honvéd, Königlich ungarische Landwehr) so sestavljali:
 del kraljevega madžarskega domobranstva (landwehra), ki je bil kraljevo hrvaško domobranstvo,
je imel 1 pehotno divizijo (od 7 v honvédu) in 1 konjeniški polk (od 10 v honvédu).
 6 K. u. Honvéd Landwehr distrikt (Distrikte)
 2 K. u. honvédski pehotni diviziji (Infanterie Truppendivisionen)
 2 K. u. honvédski konjeniški diviziji (Kavallerie Truppendivisionen)
 4 K. u. honvédske pehotne brigade (Infanteriebrigaden) – 12 neodvisnih K. u. honvédskih
pehotnih brigad
 4 K.u. honvédske konjeniške brigade (Kavalleriebrigaden)
 32 honvédskih pehotnih polkov (Infanterie-Regimenter)
 10 honvédskih huzarskih polkov (Husaren-Regimenter)
 8 honvédskih poljskotopniških polkov (Feldkanonen Regimenter) – 1 honvédski gorskotopniški
bataljon (Reitende Artillerie Abteilung)
 pehotni polki K. u. K. vojske so imeli vsak po 4 bataljone; pehotni polki K. k. in K. u. Landwehra
so imeli vsak po 3 bataljone, razen 3. polka tirolskih deželnih strelcev (tirolski fusiljerji), ki so
imeli 4 bataljone.
Enote, ki so imele leta 1915 imena ali nazive časti v polkih, so jih izgubile po ukazu vojnega ministrstva.
Potem so enote označevali samo še s številkami, npr. K. u. K. Infaterie-Regiment (Hoch und
Deutschmeister) št. 4 je postal Infanterie-Regiment št.4.
186
SEZNAM ČINOV AVSTRO-OGRSKIH
OBOROŽENIH SIL
K.u.K. Armee
Pregled činov avstro-ogrskih kopenskih sil
slovensko
konjenica/ topništvo/ lovske
pehota/Infanterie
ime
Kavallerie Artillerie
enote/Jäger
Moštvo/Mannschaften
vojak
Infanterist/Honvéd
poddeset
Gefreiter/Őrvezető
nik
Dragoner/Hu
Kanonier
sar/Ulan
Jäger
Patrouilleführ
Vormeister
er
/Főtűzer
/Járőrvezető
Patrouillenführer
/Járőrvezető
Podčastniki/Unteroffiziere
desetnik
Korporal/Tizedes
Korporal
naddeset Zugsführer/Szakasz
Zugsführer
nik
vezető
GeschützVormeister
Unterjäger
Zugsführer
Zugsführer
vodnik
Feldwebel/Őrmester
Wachtmeiste
Feuerwerker Oberjäger
r
kadetvodnik
KadettFeldwebel/Kadétőrm
ester-Hadapród (od
1908 Kadett)
KadettKadettKadettWachtmeiste
Feuerwerker Oberjäger
r
(Kadett)
(Kadett)
(Kadett)
štabni
vodnik
StabsStabsFeldwebel/Törzsőrm
StabsWachtmeiste
Stabs-Oberjäger
ester
(od
1913)
Feuerwerker
r
(oznake do 1914)
štabni
vodnik
StabsStabsFeldwebel/Törzsőrm
StabsWachtmeiste
Stabs-Oberjäger
ester
(od
1913)
Feuerwerker
r
(oznake po 1914)
Častniški Offiziersstellvertreter
Offiziersstellv Offiziersstell Offiziersstellvert
pripravni /Tiszthelyettes
(od
ertreter
vertreter
reter
k
1915)
Častniški pripravniki/Offiziersanwärter
KadettkadetOffiziersstellvertreter KadettKadettKadettčastniški
/HadapródOffiziersstellv Offiziersstell Offiziersstellvert
pripravni
Tiszthelyettes
(do ertreter
vertreter
reter
k
1908)
praporšča Fähnrich/Zászlós (od
Fähnrich
k
1908)
Fähnrich
Fähnrich
Leutnant
Leutnant
Nižji častniki/Subalternoffiziere
poročnik
Leutnant/Hadnagy
Leutnant
187
oznake
gorskih
oznake
enot/Ranga
činov/Rang
bzeichen
abzeichen
Gebirgstrup
pe
nadporoč Oberleutnant/Főhad
Oberleutnan
Oberleutnant
Oberleutnant
nik
nagy
t
Stotniki/Hauptleute/Rittmeister
stotnik
Hauptmann/Százado
Rittmeister
s
Hauptmann Hauptmann
Štabni častniki/Stabsoffiziere
major
Major/Őrnagy
Major
Major
Major
podpolko Oberstleutnant/Alezr Oberstleutna Oberstleutn
Oberstleutnant
vnik
edes
nt
ant
polkovnik Oberst/Ezredes
Oberst
Oberst
Generali/Generale
generalm Generalmajor/Vezér
ajor
őrnagy
podmarša Feldmarschalleutnan
l
t/Táborhadnagy
general
pehote
General der
General
der Kavallerie
Infanterie
/ /Lovassági
Gyalogsági tábornok tábornok
(od 1908)
(general
konjenice)
Generaloberst
generalp
/Vezérezredes
olkovnik
1915)
Feldzeugmei
ster
/Táborszern
agy
(general
artilerije)
(od
feldmarš Feldmarschall
al
/Tábornagy
188
Oberst
KRANJSKI 27. DOMOBRANSKI PEŠPOLK
"LEIBACH" (K.K. LIR 27),
2. GORSKI STRELSKI POLK (K. K.
GEBIRGSCHÜTZENREGIMENT NR. 2)
Pripadnik tega polka je bil Johan Petrič.
Cesarsko-kraljevski domobranski pehotni polk št. 27 Laibach (K. k. LIR 27) s sedežem v Ljubljani je bil
ustanovljen leta 1901. Prvega marca 1911 je bil polk uradno preoblikovan v gorsko enoto
(Landwehrgebirgsregiment), na novo pa so bili sestavljeni tudi njegovi bataljoni. Po reorganizaciji je bil
LIR-27 sestavljen le iz dveh bataljonov namesto običajnih treh. Prvi bataljon je imel poveljstvo in kader v
Ljubljanski domobranski kasarni, sestavljen pa je bil iz petih stotnij, drugi bataljon pa je imel poveljstvo
in svoje štiri stotnije v Goriški kasarni. Preoblikovanje polka v gorsko enoto pa je pomenilo tudi
spremembo uniforme, opreme in vadbe moštva, s tem pa je bila polku zaupana tudi obramba meje z
Italijo na območju od Gorice do trdnjave Kluže pri Bovcu.
POLK MED PRVO SVETOVNO VOJNO
Časovni okvir bojev 27. domobranskega pešpolka med I. svetovno vojno:





15. avgusta 1914 zjutraj se je polk iz Ljubljane z vlakom odpeljal proti ruskemu bojišču.
26. avgusta 1914 je med napadom pri Przemyslu doživel ognjeni krst. Napad je bil odbit, polk pa
se je s hudimi izgubami umikal, ter se ponovno zbral pri Lvovu. S poraženo avstro-ogrsko
armado se je zavlekel v Karpate.
Decembra 1914 je po hudem boju pri Wisloki blizu Jaslowa, v polku ostalo samo še okoli 500
mož, po prestani zimi v Karpatih pa jih je polk štel le še okoli 300.
Maja 1915 je po nemškem prodoru pri Gorlicah polk napredoval do Dnjestra.
V drugi polovici septembra 1915 je bil polk premeščen na bovško bojišče. Na teh položajih je polk
ostal do pomladi 1916.
Sredi meseca marca 1916 je polk zapustil gornje Posočje in se 26. marca 1916 v Ratečah vkrcal na vlak
in se odpeljal na Tirolsko, kot okrepitev za veliko ofenzivo.
 15. maja je imel bataljon na Monte Cengio zmagovit boj na nož z
italijansko brigado Forli, kljub velikim izgubam pa je bil napad na
sosedni hrib Monte Páu, neuspešen.
 24. junija 1916 je moral polk zaradi ruske ofenzive znova z
vlakom v Galicijo, kjer je prebil celoten julij in avgust v boju z
Rusi.

Konec avgusta pa se je polk vrnil na soško bojišče.
 V 8. soški bitki je 2. bataljon od 9. do 12. oktobra 1916 izgubil
tretjino vseh ljudi, ko je zavračal italijanske napade med Lokvico
in Volkovnjakom (Nad Logem).
 Na istih položajih je prebil 9. soško bitko od 29. oktobra do 5.
novembra 1916.
 5. novembra se je polk vrnil v Komen, kjer ga je obiskal general
Borojević.
 19. marca 1917 se je polk preimenoval v Gorski strelski polk št. 2
(K.k. Gebirgs Schützen Regiment N.2, GSR 2).
Trobenta darilo Ljubljane
Med 10. soško bitko je bil polk v glavnem v rezervi. V 11. soški bitki pa je
od 4. do 11. septembra 1917 skupaj z nekaterimi drugimi enotami branil
Škabrijel. V teh bojih je izgubil 30 častnikov (5 padlih, 19 ranjenih, 3 bolne in 3 pogrešane) ter 1173 mož
(82 padlih, 507 ranjenih, 121 obolelih in 463 pogrešanih).
189
Oktobra 1917 je polk po prodoru pri Kobaridu odšel za umikajočimi se Italijani, Piavo je dosegel 13.
novembra. Tam ga je aprila 1918 obiskalo predstavništvo mesta Ljubljane z županom in polku izročilo
srebrno trobento kot darilo Ljubljane.
 V junijski ofenzivi 1918 je polk napadal v smeri Trevisa, po neuspehu ofenzive pa se je umaknil
nazaj čez Piavo.
 25. oktobra 1918 se je v Codroipu, tik pred odhodom na bojišče, polk uprl.
 29. oktobra se je ponovno uprl in se pod vodstvom svojih
oficirjev odpravil proti domovini. V Gorici se je preimenoval v
Jugoslovanski gorski strelski polk št. 2 in prisegel narodnemu
svetu. Iz slovenskega jedra 2. gorskega strelskega polka je v
Ljubljani nastal Slovenski planinski polk in se je bojeval za
slovensko severno mejo.
Gorski strelski polk št. 2 je bil zares najbolj slovenski polk v vsej
armadi. Maja 1918 je imel po uradnem štetju med moštvom 88 %
Slovencev, 7 % Nemcev in po 2 % Čehov ter Rusinov in Poljakov.
Slovenskost polka je poudarjalo še več drugih stvari. Polkovni štab je
bil v Ljubljani, kjer je bil tudi 1. bataljon, 2. bataljon je bil v Gorici. Urili
so se v gorah nad Sočo od Rombona do Gorice, na območju, na
katerem naj bi se polk boril v morebitni vojni. Tudi videz polkovnih
pripadnikov je delal polk slovenski, čeprav krivčki in planike niso bili
samo slovenska posebnost. Krivčke na kapah in planike na ovratnikih
so nosili tudi pripadniki koroškega gorskega strelskega polka št. 1 in
tirolski deželni strelci {Landesschützen), toda ti alpski značilnosti sta
Pocinkani znak 2. gorskega bili hkrati tudi zelo slovenski. Maksim Gaspari je na primer krivčke rad
dodajal vojakom na svojih risbah. Veliko o razmerah in vzdušju v
strelskega polka katerega
polku nam povedo spomini Ivana Matičiča, tudi o slovenskih zastavah
so nosili vojaki
ob odhodu na fronto in o slovenskih trakovih na kapah, pa še o
Avstro ogrski položaji na obrežju Piave
Polkovno poveljstvo na postanku pred Motto
di Livenza. V sredini polkovnik Ludwig Pour.
Pripadniki 2. gorskega strelskega polka
prečkajo reko Tagliamente 5. novembra 1917
odločnem slovenskem častniku, ki narodnega traku
kljub povelju ni hotel sneti, pa seveda tudi o vsem
tistem, kar je avstro-ogrsko armado delalo
Slovencem tujo. Med vojno so bile velike
spremembe, saj so častniške vrste izpopolnili
številni narodno zavedni slovenski rezervni častniki,
slovensko je znal celo polkovni poveljnik Ludwig
Pour. Aprila 1918, ko je ljubljanski župan Ivan
Tavčar izročal polku v Codroipu srebrno trobento
kot darilo Ljubljane, se je polkovnik Pour pred
polkom zahvalil v nemščini in slovenščini, vojaki pa
so vzklikali: Živela Jugoslavija!, Živela naša
domovina!, Živela svoboda! itd. Spomladi 1918 se
polk ni uprl, ko so bili veliki upori slovenskih
vojakov v Judenburgu, Murauu in Radgoni, toda
njegov upor oktobra istega leta ni bil nič manj
pomemben.
190
Na italijanskem bojišču se je polk 24. oktobra 1918 uprl pred odhodom na fronto. V spopadu je bilo
najmanj šest mrtvih, okoli 200 vojakov je bilo prijetih, polk razorožen. Čez nekaj dni je bilo vojakom
orožje vrnjeno in polk znova napoten na fronto, toda pod vplivom čeških enot, ki so že zapuščale
bojišče, je prišlo 29. oktobra do ponovnega in tudi dokončnega upora.
Po polkovni zgodovini je poveljnik Gorskega
strelskega polka št. 2 polkovnik Montue 2.
novembra 1918 pred zbranim polkom
razglasil, da je Avstro-Ogrska razpadla in da
je nastala Jugoslavija, vojakom je dal
svobodo, hkrati pa jih pozval, naj ostanejo v
službi nove mlade države. Potem ko je
izstopilo moštvo tujih narodnosti, je polk
prisegel zvestobo Narodni vladi v Ljubljani,
začel
slovensko
uradovanje
in
se
preimenoval v Jugoslovanski gorski strelski
polk št. 2. Po polkovni zgodovini je bila
prisega v Gorici šele 6. novembra 1918.
Tega dne so prišle v Gorico tudi italijanske
čete in zahtevale, da slovenski polk mesto
zapusti. Kot rok za odhod je bil določen 7.
november ob 12. uri. Jugoslovanski gorski
strelski polk se je čez Črni vrh, Idrijo, Žiri in
Rivignano ob Togliamentu tren 2. sorskega
Škofjo Loko res odpravil proti Ljubljani,
strelskega polka, novembra 1917
vendar se je med potjo skozi domače kraje
večina moštva kljub prisegi porazgubila na svoje domove. Stotnik Ivan Rojnik je 11. novembra 1918
pripeljal v Ljubljano samo kakšnih 70 mož. Ljubljana je svoje vojake pozdravila in lepo sprejela. V
Ljubljani so se vojaki z italijanskega bojišča združili z delom nadomestnega bataljona, ki je prišel iz Ennsa
v Ljubljano že 5. novembra. Del tega nadomestnega bataljona iz južnega Ennsa pa se je med postankom
v Mariboru pridružil generalu Maistru.
Tu se zgodovina polka nadaljuje, a to je bil čas po vojni in čas, ko je nastala nova država južnih
Slovanov.
191
D R UG A
SVETOVNA VOJNA
DRUŽINA PETRIČ V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE OD 1941 DO 1945
LETA
192
DRUGA SVETOVNA VOJNA
ruga svetovna vojna je bil najbolj
obsežen in najdražji oborožen spor v
zgodovini sveta, ki je vključeval večino
svetovnih držav. Odvijal se je hkrati po
celem svetu in je približno 50 milijonov
ljudi stal življenje. Boj se je odvijal
večinoma med Francijo, Združenim
Kraljestvom, Sovjetsko zvezo, Kitajsko in
Združenim
državam
Amerike
proti
Nemčiji, Italiji in Japonski, oziroma med zavezniki in silami
osi.
Vojna se je začela 1. septembra 1939, ko so nemške čete
vdrle na Poljsko, končala pa 2. septembra 1945, ko se je
vdala Japonska. V Evropi se je uradno končala že 8. maja
s predajo Nemčije, toda v Sloveniji in na Avstrijskem
Koroškem pa so boji trajali še do 15. maja.
S koncem druge svetovne vojne je svet vstopil v t.i. atomsko dobo.
Najpomembnejši politični posledici druge svetovne vojne sta bili:
 razdelitev Evrope na dva dela (začetek hladne vojne) in
 ustanovitev Organizacije združenih narodov 24. oktobra 1945.
193
DRUŽINA PETRIČ MED DRUGO
SVETOVNO VOJNO
V nadaljevanju je nekaj zapisov o Petričih v drugi svetovni vojni.
ANTON PETRIČ
Anton Petrič rojen 10. januarja 1921 je bil 9.
avgusta 1942 poslan v internacijo v Padovo. Domov
je prišel 8. septembra 1943.
JANEZ IN VIKTOR
PETRIČ
Janez Ivan Petrič rojen 12. marca 1896 je bil 17.
avgusta 1942 poslan v taborišče Chiesanovi pri
Padovi, Italija. V taborišču je 27. novembra 1942
umrl. Z njim je v taborišče je bil njegov brat Viktor
Petrič rojen 18. novembra 1904.
Seznam internirancev, med njimi tudi Anton
Petrički, ki so bili 9. avgusta 1942 poslani v
internacijo v Padovo
TABORIŠČE CHIESANUOVA
PRI PADOVI
Taborišče je bilo ustanovljeno istočasno kot taborišče Rab.
V taborišče so preuredili bivše vojašnice nekoliko zunaj
mesta in sicer na kraju, ki je bil poimenovan po bližnji
cerkvici Chiesanuova. Zgrajeno je bilo v pravokotni obliki
in obdajala ga je več metrov visoki zid in žična ograja. Na
vsakem vogalu so bili štirje stražarski stolpi z
mitralješkimi gnezdi in reflektorji , Na notranji strani je
bila postavljena še ena dvometrska ograja iz bodeče žice.
Na njej so bili napisi, ki so prepovedovali dotikanje žice
ter da bodo italijanski vojaki streljali na vse, ki tega
opozorila ne bodo spoštovali. Taborišče je imelo šest
194
Seznam internirancev, med njimi tudi
Janez in Viktor Petrič, ki so bili 17.
avgusta 1942 poslani v internacijo v
Padovo
zidanih stavb obliki podkve (po tri na vsaki strani). Bivalne stavbe so bile
imenovane kasarnete v katerih je bilo po dvajset sob z po dvajset
dvonadstropnih postelj. Vrat ni bilo na koncu je pa bila umivalnica in
angleško stranišče. Poleg velikih je bilo še dvajset manjših sob. Pri vhodu v
taborišče je bila baraka za vojake, skldišče ter dve upravni poslopji. Na
dnu dvorišča je bila zgradba z kuhinjo na sredini in z obeh strani kantina in
prhe. Jože je bil lahko v taborišče pripeljan z prvimi interniranci avgusta
1942
FRANC PETRIČ
Taborišče Chuesanuova
Berce 1943
Franc Petrič rojen 10. oktobra 1923 je bil marca 1944 mobiliziran v
narodno osvobodilno vojsko. Nismo mogli ugotoviti v kateri enoti je bil.
195