1. No category

Sodelovali so:
Maja Petrič, Nives Vehovar, Urša Zala Ačko, Valentina Vavdi, Ema Lanišnik, Sara Pristovnik,
Nika čelan, Miha Selinšek, Mia Kukovič, Iza Trobentar, Matija Mlekuž, Dana Kocijančič, Ines
Fifer, Ana Germ, Ditka Založnik, Maruša Šraml, Rebeka Pušelc, Davorin Kangler, Anže Kac,
Eva Horvat, Tamara Mihelak, Nina Brezner, Mark Kučič, Katarina Lunežnik, Rok Marciuš, Nika
Gregorič, Neli Prosenak, Kaja Prosenak, Eneja Slaček, Urška Pristovnik, Tamara Rožič, Sara
Hvalec, Primož Rabič, Danaja Dover, Matic Stranjšak, Davorin Kojc, Teja Fifer, Igor Henrique
de Lima, Žana Žalar, Anida Osmani, Žan Pokeržnik, Urša Jakopin, Timotej Sajko, Iva Medved,
Andraž Jelenko, Ana Štuhec, Gašper Janžič, Sebastjan Skrbinšek, Valentina Timovšek, Vanja
Frešer, Veronika Mrđa Podčedenšek, Anja Matičič,
Vita Gubenšek, Zala Cartl, Alma
Lovrenčič, Danijela Šturm, Barbara Juhart, Teja Tropan, Luka Kobale, Tina Vešnik, Kristjan
Fridrih, Lara Kos, Leon Jereb, Patricija Klinc, Nina Gričnik, Luka Lorenci, Zala Korošec, Tilen
Javernik, Tinkara Novak, Nika Pušič, Vid Hrovat, Žiga Kapun, Miha Mok, Timotej Rakuša, Eva
Bolko, Ana Jurić, Matic Gajšek, Janez Keček, Nika Sajko, Špela Lopan.
Mentorice: Nina Ančić, Živa Gabrijelčič, Karolina Rozman in Mira Tomažič.
UVOD
Dragi bralci,
z letošnjim šolskim letom je prišlo do novosti, in sicer, kot lahko opazite, smo se odločili, da boste
lahko glasilo brali kar preko šolske spletne strani.
Veseli smo, da vas je toliko sodelovalo, nastalo je veliko zanimivih in izvirnih prispevkov, tako je
glasilo precej obsežno, a saj ga ni treba prebrati na dušek.
Želimo vam prijetno branje, se že veselimo vaših novih idej in prispevkov v prihodnjem šolskem
letu.
Mentorice
DOŽIVELI SMO
EKSKURZIJA V VELENJE
V soboto, 9. 10. 2010, smo se nekateri učenci OŠ Pohorskega odreda Slov. Bistrica v okviru
programa za nadarjene učence od petega do osmega razreda odpravili na ekskurzijo v Velenje in
Šoštanj. Najprej smo zavili v Velenje in si ogledali kratek film o termoelektrarni, o izkopavanju
premoga lignita ter kako so nastala vsa tri Velenjska jezera.
Po končanem ogledu filma smo odšli na ogled treh jezer. Vodič nam je povedal, da je največje
Velenjsko jezero. Imeli smo srečo, saj smo videli tudi labode in račke.
Pot nas je vodila naprej do vrtičkarskega naselja. Videli smo prekrasne lesene hiške.
Ker smo že kar nekaj časa hodili, nismo imeli več moči za nič drugega kot za malico. Imeli smo
dovolj časa, da smo se najedli in si medtem ogledali kipe mamutovih prednikov (mastodontov).
Medtem ko smo jih opazovali, nas je že pričakal vodič avtobusa in nas popeljal v Šoštanj. Prispeli
smo do usnjarskega muzeja. Z veseljem nas je sprejela vodička in nam predstavila stroje, ki so jih
uporabljali za izdelavo usnjenih izdelkov.
Odšli smo v notranjost muzeja. Vodička nam je predstavila družinsko drevo Vošnjakove družine,
maketo muzeja (stare delavnice) in na filmu smo si ogledali, kako so izdelovali usnjene stvari.
Po končanem ogledu smo si lahko kupili še kakšen spominček. Z avtobusom smo se odpeljali do
Slov. Bistrice in tako se je končal današnji izlet.
Ta dan nam bo ostal v res lepem spominu.
Kaja in Eneja, 7. a
POHOD V BISTRIŠKI VINTGAR
Danes, 30. 9. 2010, smo se ob 8. 20 zbrali pred našo šolo. Peš smo se odpravili do Bistriškega
Vintgarja. Pot nas je vodila mimo šumeče reke, travnikov in prispeli smo v gozd. V gozdu je
ponekod bilo zelo mokro (blatno) in spolzko, tako da smo morali paziti, kje smo hodili, da nismo
bili celi mokri ali da nismo padli, ampak je bilo vseeno nadvse zabavno in sproščeno. Po približno
pol ure hoje smo se ustavili in imeli krajši počitek. Nato smo pot nadaljevali. Med hojo smo se
pogovarjali, smejali in jedli sladkarije, učiteljice so se le čudile našim zalogam nezdrave hrane. Po
kakšni uri smo prišli do reke, preko katere je bil most (dva debla in enostranska ograja), pazljivo
smo ga prečkali. Po nekaj minutah smo prispeli do Rimskega kamnoloma. Tam smo imeli daljši
počitek, da smo pojedli malico in popili vodo. Učiteljica Majda Ferk nam je pokazala metamorfno
ali spremenjeno kamnino marmor. Po počitku smo se po drugi strani odpravili nazaj proti šoli. Pot,
po kateri smo hodili nazaj, se je meni zdela daljša, ampak manj blatna, saj smo večino hodili po
makadamski cesti, blizu katere je bil prepad. Občudovali smo razgled na Zgornjo Ložnico in travnik
pod nami, ki je še ves v zelenju in razcvetu.
Po poti smo poslušali šumenje reke, glasbo iz telefonov in klepetali. Tako smo pot nadaljevali nazaj
do šole.
Meni je bil pohod všeč, imeli smo se v redu in se zabavali.
Zala Cartl, 8. b
KROMPIRJEVE POČITNICE
Med krompirjevimi počitnicami smo z družino odšli v terme Čatež. Tam smo se kopali, potem pa
odšli domov.
Pred tem sem en dan prespala pri babici in dediju. Tudi pri drugi babici sem prespala. Z babico sva
se odšli kopat v Rogaško Slatino. Dva dni prej pa sva se z atijem odšla kopat v terme Zreče. Skoraj
cele počitnice sem se kopala.
Prve dni pa sem bila doma.
Mia Kukovič, 4. a
KROMPIRJEVE POČITNICE IN SLADKI KOSTANJI
Med krompirjevimi počitnicami smo si pekli kostanje. Oh, kako so bili dobri. Kljub temu, da so bile
počitnice, sem hodila v šolo. Imeli smo športni krožek.
Med počitnicami se je zgodilo še nekaj. Sosedje so dobili novega psa. Seveda smo ga morali iti
pogledat. No, bila je psička, čisto podobna naši psički Gaji.
To so bile zelo lepe počitnice. Škoda le, da so atiju morali punktirati nogo!
Iza Trobentar, 4. a
Urša, Nives, Matic: Oh, ta čarovnica…
Bo Sari uspelo poiskati recepte pri čarovnici in jih vročiti Dani in Jakobu?
NOČ ČAROVNIC
Danes je 31. 10. zvečer. Moji prijatelji in jaz hodimo po vasi »strašit«. Vsak ima v rokah svojo bučo.
Hodimo po temni cesti. Nenadoma zapiha veter in vse buče se ugasnejo. Vsi se ustavimo, prižgemo
sveče in nadaljujemo pot. Prispemo do prve hiše. Tam odpojemo strašno pesem in nekaj dobimo.
Tako gremo do vsake hiše. Tudi do zadnje hiše, ki pelje v gozd. Ura je 21 in je že močna tema. Vsi
smo malo prestrašeni. Počasi hodimo naprej. Zapiha veter in sveče v bučah ugasnejo. Mi jih s
tresočimi rokami prižgemo. Takrat nekaj skoči iz grmovja. Vsi zacvilimo in prestrašeni zremo v
muco. Nato se umirimo in končno prispemo do hiše. Odpojemo in se pričnemo vračati.
Ko se pohod »čarovnic« konča, si razdelimo sladkarije, ki smo jih dobili in se vrnemo domov.
Maja Petrič, 5. a
Ali se bodo Maja, Valentina in Oskar sporazumeli in našli rešitev?
URNIK ZIMSKE ŠOLE
Bil je 31. 1. 2011, ko smo se odpravili v šolo v naravi. Odhod smo imeli ob osmih. Prispeli smo na
Tri Kralje.
Vselili smo se in zvečer smo imeli spoznavni večer. To je bil prvi dan v šoli v naravi. Drugi dan
zvečer smo imeli šaljivi kviz. Tam smo bili razdeljeni po skupinah. Igrali smo se razne igre in reševali
naloge. Ena od nalog je bila taka, da so morali pari plesati s pomarančo na čelu. Tretji dan je bilo
najbolj zanimivo. Odšli smo na nočni pohod blizu Osankarice. Hodili smo z baklami. Ogledali smo si
osvetljene kraje in izvedeli, kako se spuščajo z zmaji.
Napočil je zadnji večer. Imeli smo modno revijo in disko. Na modni reviji sta zmagala Miha in
Valentina. Nato smo vsi plesali in bili smo prepoteni.
Ko je bil zadnji dan, smo se odpravili domov in se veselili srečanja s starši.
Maja Petrič, 5. a
DNEVNIK ŠOLE V NARAVI: PONEDELJEK, 31. 01. 2011, ZVEČER
Dana Ema, Nika, Katja, Valentina in jaz smo prišle od pouka in nastala je zmešnjava. Kako se
predstaviti? S čim se predstaviti? Razmišljale smo in razmišljale. Na koncu je nastala zamisel
ocenjevanja čelad. Jaz - Urša sem bila voditeljica, ki bolj slabo obvlada slovenščino, ostale pa so
predstavljale svoje čelade. Moja čelada je čakala v kotu, in ko je napočil čas, da razglasimo
zmagovalno čelado, je zmagala moja. Vsi so bili "začudeni".
Predstavile so se tudi druge skupine. Ložničani so plesali in igrali na harmoniko, 5. b razred je
prebral pesem o sebi. Tudi mi smo se predstavili s pesmijo. Fantje so brali vice in plesali.
Ko je Matic odplesal, so ga vzljubile vse Ložničanke. Vsi iz 5. a smo jim dopovedovali, da ima punco.
Ta večer se je končal s spanjem.
Urša Zala Ačko, 5. a
MODNA REVIJA
Bil je četrtek. Vznemirjeni smo bili zaradi večerne prireditve. To je bila Modna revija. Najprej sta
učiteljici Lea in Barbara rekli, da bi se punce preoblekle v fante, fantje pa v punce. Ampak sta se
potem odločili drugače. Obleči se, kakor želiš.
Jaz sem se vseeno oblekla v fanta. Matic mi je posodil majico in klobuk, Jakob pa kavbojke in
čevlje. Vsi so mi govorili, da sem res kot fant. Hodila sem kot fant, oblečena sem bila kot fant. Tako
sem nastopila na modni reviji.
Glasovali je bilo določeno tako, da kdo bo imel najglasnejše ploskanje, bo zmagovalec. Dobila sem
najglasnejši aplavz. Tako sem zmagala.
Bilo mi je zelo všeč, saj je bil potem še disko. Zelo sem se zabavala.
Valentina Vavdi, 5. a
SKAKALNICE NA VELIKEM VRHU
Šli smo na Veliki vrh. S krogci smo se peljali do vrha. Tam smo se spustili v dolino. Ob strani so bile
jame in hribčki. Dalo se je kar visoko skočiti. Ko sem skočil na prvem klancu, me je vrglo kot zmaja.
Obrnilo mi je bord in pristal sem na hrbtenici. Na srečo sem imel želvo. Nato sem šel na največjo
skakalnico. Skočil sem zelo visoko in padel le na zadnjico.
Upam, da se mi kaj takšnega nikoli več ne bo zgodilo.
Matic Lang, 5. a
Hitro po hodniku do drugih sob: Učenci petih razredov v domu
NA VELIKEM VRHU
Nekega jutra smo s 4. skupino odšli na Veliki vrh. Bilo me je zelo strah, ampak sem vseeno šla. Tam
smo se vozili počasi in previdno, zato me je strah hitro minil. Šli smo na vlečnico, ampak tudi tam
nisem bila preveč izkušena. Že takoj na začetku sem padla. Vsa sem se že tresla, a drugič mi je
uspelo. Tako sem premagala strah pred Velikim vrhom.
Katja Ačko, 5. a
PRVI DAN SMUČANJA (BORDANJA)
Ko smo prišli na Tri Kralje, smo se naselili in odšli na progo.
Tam smo se zbrali in razvrstili v skupine. Bil sem v prvi skupini in imel sem najboljšega učitelja. To
je bil moj bivši sosed Hinko. Prvi dan smo se peljali dvakrat po mali progi, ostalo pa po Velikem
vrhu. Smučali smo se dve uri in pol, potem pa smo se odpravili v penzion. Malo smo se še igrali, se
umili in odšli spat.
Imel sem se super in komaj sem čakal na naslednji dan.
Jakob Nekrep, 5. a
PADEC S KROGCEV
V torek, 1. 2. 2011, ko smo bili na Treh Kraljih v šoli v naravi, smo tretja skupina prvič odšli na Veliki
vrh.
Zdelo se mi je zelo strmo, a potem sem se na to navadila. Prvič, ko smo se peljali, sem se peljala za
skupino s Katjo, ker jo je bilo zelo strah. Srečno sva prispeli do krogcev. To je bila moja prva vožnja
z njimi. Krogec sem si dala pod zadnjico in se peljala. A glej! Naenkrat sem se znašla na tleh. Učitelj,
ki je bil za mano, je rekel, naj ga počakam, da pride po mene. Čakala sem ga in čakala, a od nikoder
ni prišel. Potem sem sama odšla proti vlečnici in srečala učiteljici Živo ter Katjo. Rekli sta, naj grem
z njima. In sem šla.
Ta teden me je zelo bolela zadnjica in strah pred vlečnico je bil premagan.
Sara Pristovnik, 5. a
PETJE
V šoli v naravi je bilo v vsaki sobi šest učencev, šest postelj in ena kopalnica. Vsak večer smo se
tuširali.
Nekega večera, ko smo čakale, da pridemo na vrsto, je Dana rekla, naj bomo tiho, saj je nekaj
zaslišala.
Vse smo prisluhnile in res smo nekaj slišale. Valentina si je namreč pela, ko se je tuširala. Začele
smo se smejati. Valentina je začela šteti, kakor boter mesec v Zvezdici Zaspanki. Počakale smo jo
pred vrati kopalnice. Ko je prišla ven, se je zelo prestrašila. Povedale smo ji, da smo jo poslušale in
se zmenile, da mora vsaka, ki je pod tušem, peti. Za Valentino je bila na vrsti Dana. Tudi ona si je
pela neke vrste opero.
Na žalost nismo bile vse na vrsti, saj smo se že prej stuširale. Naslednji večer si je pela samo Urša in
zato smo dogovor ukinile.
Ema Lanišnik, 5. a
ZIMSKA ŠOLA V NARAVI - SMUČANJE
V četrtek, ko smo pojedli malico, sem si zelo želel, da bi odšli po počitku na smučanje. Ko sem
prišel v sobo, sem pogledal na urnik in pisalo je, da gremo na smučanje. Bil sem zelo vesel.
Oblekel sem se v smučarsko opremo, dal na glavo čelado, si obul smučarske čevlje in odšel ven
čakat učitelja.
Ko je prišel, smo vzeli smuči in palice in odšli na smučišče. Peljali smo se do sider, nato pa z njimi
na vrh. Previdno smo se spustili proti dolini. To smo naredili približno 9-krat. Ko smo se peljali s
sidri zadnji krog, so nekateri tudi padli. Med vožnjo so nas učiteljice fotografirale in snemale.
Skupaj s sošolci sem smučanje preživel zelo lepo.
Timi Pliberšek, 5. a
KVIZ NA TREH KRALJIH
Drugi večer je bil na vrsti kviz na Treh Kraljih.
Naša skupina se je imenovala "Barbara", to pa zato, ker je naša voditeljica Barbara. Naloge niso
bile težke, lahke pa spet ne tako.
Prva naloga. Zapoj pesem. Vse smo se spogledale, katero pesem naj zapojemo. Ko so skupine
začele peti, smo si izmislile Ringa raja. Bila je zelo otročja. Ko smo jo pele, so se smejali. Na list smo
napisale: The best Ringa raja...
Naslednje naloge so bile vprašalne. Sledil je pomarančni ples. Iz vsake skupine sta morala priti fant
in punca. Nastal je problem. Pri nas so bile same punce, v drugi skupini pa sami fantje. Skupaj smo
izbrali par. Ko je učitelj povedal, kako se pleše, so vsi debelo pogledali in zajeli sapo, saj so morali
imeti pomarančo na čelu in plesati čim bolj hitro. Če je pomaranča padla, si izpadel. Vsi so začeli
plesati. Na harmoniko je igrala učenka z Ložnice. Naš par je prvi izpadel. Sledila je zadnja naloga pobiranje krompirja. Izbrali so mene, da z zavezanimi očmi najdem, poberem in odložim krompir v
posodo. Ni bil lep čas, a prekosila sem sebe in svoj čas. Zadovoljna sem bila s sabo.
Zasedli smo peto mesto.
Tega dne in še drugih zabavnih stvari, ki so se dogodile, ne bom nikoli pozabila.
Mateja Breznik, 5. A
ŠOLA V NARAVI (7. razred)
DNEVNIK ŠOLE V NARAVI (14. 3. 2011-18. 3. 2011) – Dom Ajda
14. 3. 2011, ponedeljek
Ob 8. 30 uri smo se odpravili iz Slovenske Bistrice. V Libeliče smo se vozili približno dve uri. Ko smo
prispeli v Libeliče, smo dobili natančnejša navodila. Ogledali smo si okolico in se seznanili s pravili.
Po kosilu smo imeli počitek in smo šli ven igrat odbojko. Po koncu počitka smo odšli na kratek
pohod, kjer so nam povedali nekaj o zgodovini okolice. Ko smo prišli nazaj v dom, smo se odpravili
na večerjo. Za večerjo je bil carski praženec in kompot. Po večerji smo imeli nekaj časa prosto, kot
večerno animacijo pa smo imeli predstavitev diapozitivov. Ob diapozotivih nam je gospod Dušan
povedal nekaj zanimivosti o Ajdi in okolici. Ob 20. 30 se je končala predstavitev in čas je bil za
večerno higieno. Ob deseti uri nam je učitelj ugasnil luči.
15. 3. 2011, torek
V sobi smo se zbudili že ob pol sedmih, učiteljica pa nas je prišla zbudit ob sedmih. Zjutraj smo
imeli pol ure časa za osebno higieno. Ob pol osmih je bila na vrsti jutranja telovadba. Po telovadbi
smo odšli na zajtrk. Pred malico smo imeli možnost, da se preizkusimo v lokostrelstvu, po malici pa
smo imeli še plezanje. Pred kosilom smo imeli še nekaj prostega časa. Po okusnem kosilu smo imeli
počitek, ki je trajal eno uro in pol. Med počitkom smo malo zunaj igrali odbojko in se nato še
pogovarjali v sobi. Sledil je krajši pohod. Na pohodu smo rešili tudi nekaj nalog o gozdu. Po pohodu
smo se zbrali v biološki učilnici, kjer nam je učiteljica Jasmina dala nalogo o otroških pesmih. Po
večerji je sledila večerna animacija, kjer smo morali predstaviti in zapeti svoje pesmi. Ko je sledil
čas za osebno higieno, smo nekaj časa gledali nogometno tekmo. Ob deseti uri smo odšli spat.
16. 3. 2011, sreda
Trteji dan šole v naravi nas je ob pol osmih spet čakala telovadba. Po telovadbi smo se odpravili na
zajtrk. Ob 8.15 smo morali pospraviti svoje sobe, saj jih je kasneje čistilka Sonja ocenila. Oceno za
sobo smo dobile deset. Po zajtrku smo odšli v vas Libeliče, kjer smo si ogledali tri muzeje, nato pa
smo se počasi vračali proti domu. Med počitkom smo bili v sobi, saj je zunaj deževalo. Ko se je
začel popoldanski pouk, smo se naučili nekaj vozlov. Pri učitelju Dušanu pa smo se učili o
orientaciji. Po pouku smo odšli na večerjo. Po večerji smo pa imeli nekaj prostega časa, zato smo
se v sobi igrali igro resnice. Ob sedmi uri smo imeli analizo dneva. Kot večerno animacijo smo si
lahko ogledali nogometno tekmo. Tekmo smo lahko gledali do konca, ampak smo morali kasneje
takoj in tiho zaspati.
17. 3. 2011, četrtek
Zbudili smo se ob sedmi uri. Zjutraj je telovadba odpadla zaradi slabega vremena. Po zajtrku je
sledila priprava za pohod do Strojne. Med potjo smo imeli malico. Ko smo se vrnili, so nas kuharice
že čakale s kosilom. Po kosilu pa smo odšli pisat Vegovo priznanje. Ker nismo imeli počitka, smo ga
kasneje lahko imeli do pol štirih. V času popoldanskega pouka smo se odpravili ven opazovat lišaje
in drevesa. Pogovarjali smo se o drevesih. Na vrsti je bila večerja, po večerji pa je sledila večerna
animacija. Danes je bil na vrsti zaključni ples. Petnajst minut čez deveto se je ples končal in imeli
smo še nekaj časa za osebno higieno. Učitelj je ob deseti uri prišel ugasnit luči.
18. 3., petek
Zbudili smo se ob sedmi uri. Imeli smo nekaj časa za jutranjo osebno higieno. Prišel je tudi čas za
telovadbo. Po telovadbi smo odšli na zajtrk. Po zajtrku pa smo imeli čas za pakiranje. Ko smo
končali s pakiranjem, je sledil še zadnji dopoldanski pouk. Zunaj smo imenovali drevesa in hranili
žabo, na rokah smo imeli tudi močerada. Po kosilu smo se ob enih počasi vračali proti domu. Na
Zgornjo Ložnico smo prispeli okoli tretje ure popoldne.
Teja Tropan, 7. b
AFERA Z LIKALNIKOM
V sredo v šoli v naravi smo se s sošolci družili v sobi, kjer so stanovale punce. V njej so imele veliko
ličil in drugih pripomočkov.
Nenadoma pa sem zagledal čudno stvarco. Takoj sem vprašal punce, kaj je tista stvar. Odgovorile
so mi, da je to likalnik za lase. Zelo me je mikalo, da bi likalnik preizkusil. Ko nobeden ni gledal, sem
vzel likalnik in si začel likati lase. Videl me je Žan in me je vprašal, če lahko tudi on poskusi. Približal
se je mojim lasem, vendar me je neroda takoj opekla. Začel sem se dreti, drugi so me pa
prestrašeno gledali. Drli so se, da mi manjka koža. Kot blisk sem zato stekel na stranišče. Ko sem se
pogledal v ogledalu, sem bil prepričan, da sem se strašansko poškodoval, Žana pa sem nameraval
premikastiti.
Učitelj mi je rekel, da si naj rano namažem z zobno pasto. Na poti do stranišča sem razmišljal, zakaj
si moram rano namazati z zobno pasto. Ko sem si pasto kljub pomislekom nanesel na rano, se mi je
od bolečin začelo vrtetei. Komaj sem nato prišel do učiteljice, je že prestrašeno strmela vame in mi
rekla, da si ne bi smel odprte rane mazati z zobno pasto. Hitro mi je rano namazala z alkoholom.
Od ponovnih bolečin sem imel občutek, da se vrti ves svet okoli mene. Skoraj sem padel v
nezavest. Ampak zbral sem pogum, stisnil zobe in prestal to peklensko bolečino.
Na poti v sobo je bilo stopnišče, ampak meni se je vrtelo in sem na stopnišču padel. Še vedno se
nisem vdal. Zbral sem zadnje moči in se odplazil v posteljo, kjer sem počival do jutra. Zjutraj sem
na glavi imel še samo brazgotino, ki me na srečo ni prav nič bolela.
Iz tega dogodka sem se naučil, da se ličil in drugih pripomočkov od punc ne sme dotikati, ker se
lahko zgodijo nesreče.
Luka Kobale, 7. b
LIBELIČE
Pred enim tednom smo bili sedmi razredi iz naše šole v šoli v naravi. Odšli smo na Koroško na dom
Ajda. Tam smo bivali od ponedeljka do petka. Večkrat smo hodili na pohode.
V sredo zjutraj smo se ob 9. uri zbrali pred domom, a ker je deževalo, smo odšli do poletne učilnice
in se tam oblekli v dežne plašče. Nato smo se odpravili na pot v tri kilometre oddaljene Libeliče. Vsi
smo na poti občudovali naravo. Ko smo se približali Libeličam, so nam učitelji povedali, da bomo
kmalu malicali v tamkajšnjem gasilskem domu. Tam je bil tudi gospod, ki je prodajal spominke. Po
malici smo se razdelili v dve skupini. Skupina, v kateri sem bila jaz, si je najprej ogledala kostnico. V
kostnico smo vstopali dva po dva. Ko sva bili na vrsti s sošolko Laro, me je oblil strah, ampak me je
minil po ogledu notranjosti kostnice.
Potem smo odšli v župnišče, v katerem je bila črna kuhinja in stara učilnica. Stara črna kuhinja je
bila zanimiva, saj takšno kuhinjo malokje najdemo. Bila je dokaj velika, črna in z enim oknom. V
njej so bile glinene posode, lesene vilice, žlice in še veliko podobnega. Učiteljica nam je razložila,
zakaj so te stvari včasih uporabljali. Po ogledu kuhinje smo odšli po stopnicah navzgor v staro
učilnico. Vsi učni pripomočki tam so se nam zdeli malo čudni, saj niso bili podobni našim današnjim
učnim pripomočkom. V tem muzeju je bila tudi soba, posvečena Koroškemu plebiscitu, vendar nas
ta ni tako zanimala. Na hodniku, ki je vodil do učilnice, so na stenah visele table, na katerih je bilo
napisano, kateri učitelji so poučevali tu, bili so tudi primeri spričeval.
Odpravili smo se tudi v bližnji kmečki muzej, v katerem so bili razni pripomočki za kmetovanje
nekoč. Videli smo razne vozove, kose, preše. Zgornje nadstropje muzeja je bilo posvečeno verskim
običajem in malim pripomočkom za kmetovanje. Počasi smo se zatem odpravili proti gasilskemu
domu, kjer smo se postavili v kolono in se odpravili na pot. Pot po hribu je bila naporna, zato smo
se večkrat ustavili. Lahko bi tudi šli po krajši poti čez gozd, vendar je bila blatna zaradi dežja.
Ko smo po dolgi poti videli dom, se nam je vrnil optimizem, saj smo vedeli,da nas čaka kosilo in
počitek. Takšnih pohodov pa si nismo želeli več, saj smo bili vsi utrujeni in premočeni.
Tina Vešnik, 7. b
TEŽKA IZKUŠNJA
Najbolj se spominjam torka v domu Ajda, ki je bil res nepozaben. Po malici smo imeli namreč
plezanje na steni. Pred plezanjem smo se pogovarjali z učiteljem, ki nam je povedal, kako se pleza.
Zatem nas je učitelj razdelil v dve skupini. Prva skupina je šla plezat, druga pa igrat družabne igre.
V prvem krogu plezanja po plezalni steni je začela Larisa, ki je odlično prestala steno in se spustila
navzdol. Kolona se je nato dolgo vlekla, dokler ni prišla vrsta do mene. Na začetku sem se malo
ustrašil, a naprej je šlo lepo. Med plezanjem sem začutil bolečino v rokah in se malo ustrašil, da
bom padel dol. Hitro sem se zbral in priplezal na vrh. Veselil sem se že spusta navzdol in ko sem
videl, kako visoko sem, me je postalo strah. Ko pa sem se začel spuščati, mi je odleglo. Bilo je tako
zanimivo, da sem pozabil na strah.
Veselil sem se že drugega kroga. Spet se je kolona vlekla kot večnost. V drugem krogu je bilo
plezanje še težje. Moral si plezati samo po oprijemkih , ki so bili iste barve. Odločil
sem se za najtežjo pot po modrih oprijemkih. Preden sem začel, sem začutil, da se mi tresejo roke.
Ko pa sem začel s plezanjem, mi je malce odleglo, ko sem začutil, da mi gre vse dobro od rok. Na
sredi plezalne stene sem spet začutil bolečino v rokah in izgubil sem orientacijo. Zbral sem se in
uspešno končal plezalski podvig. Spustil sem se na tla in bil res vesel.
Iz te težke izkušnje sem se naučil, da moraš vztrajati do konca. Sedaj tudi vem, da nikoli ne veš,
kako je, dokler ne poskusiš.
Kristjan Fridrih, 7. b
PLES
Prejšnji teden smo bili v šoli v naravi v Libeličah. Hodili smo na pohode in bili zelo veliko v naravi.
Toda meni je bil najbolj všeč zadnji večer, ko smo imeli ples.
Pred plesom smo se uredili, predvsem punce. Preoblekle smo se, se naličile in si zlikale lase. Nato
smo odšle v jedilnico, kjer je bil na eni strani ples, na drugi strani pa smo se lahko igrali družabne
igre. Nekatere punce so šle takoj plesat, me pa smo se šle igrat družabne igre. Igrale smo se igro
Make n´ break, pri kateri sem imela največ točk prav jaz. Čez nekaj časa pa smo se odločile, da
bomo šle plesat. Ko smo prišle na plesišče, se še ni veliko dogajalo. Potem pa so začeli prihajati še
ostali in ples se je še bolj razživel. Plesali smo v krogu, nekateri, predvsem fantje, pa so plesali v
notranjosti kroga. Na začetku mi ples ni bil nič kaj preveč všeč, toda nato je prišla na vrsto pesem
od Bruna Marsa. To je zelo umirjena in lepa pesem, zato sem objela dve sošolki in naenkrat so se
začeli vsi objemati. Na ples smo povabili tudi našega sošolca, ki je rekel, da še nikoli ni plesal.
Naenkrat pa se je naš ples spremenil v pravi žur, kajti plesali in skakalli smo kot nori. Bilo je zelo
vroče in vsi smo bili zelo potni, še zid je bil poten. Čeprav so nam učitelji zračili prostor, smo komaj
dihali, kajti bilo je kot v savni.
Ples je trajal skoraj dve uri, vendar bi lahko trajal še dlje. Toda nekateri fantje so začeli prižigati luči
in ugašati glasbo in govoriti, da je plesa konec. Zato smo vse pospravili in zaključili s plesom. Zame
in tudi za večino drugih je bil ta večer čaroben in z velikim veseljem bi ga ponovila še tisočkrat.
Lara Kos, 7. b
POHOD V DEŽJU
Letošnja šola v naravi je potekala na domu Ajda. Tretjega dne, torej v sredo, smo šli na pohod v vas
Libeliče, kjer smo si nameravali ogledati tri muzeje.
V sredo po kosilu smo dobili natančna navodila za pohod. Obul sem pohodne čevlje, vzel dežnik in
šel čakat pred dom. Zunaj je kar precej padal dež, torej sem bil ves premočen, preden smo sploh šli
na pohod. Ko smo se vsi zbrali zunaj, so nam učitelji predlagali, naj si nadenemo dežne plašče. Jaz
sem ga vzel, saj sem bil ves premočen. Ko smo si vsi oblekli dežne plašče, smo potem končno šli
navzdol. Pot navzdol se mi je zdela težka in naporna. Do vasi smo hodili približno eno uro.
Ko smo prispeli v vas, smo šli do gasilske postaje, kjer nas je čakal hišnik Miran s sendviči in toplim
čajem. Potem ko smo se malo ogreli in najedli, smo se odpravili naprej. Razdelili smo se v dve
skupini. Naša skupina je šla z učiteljico Majo. Najprej smo si šli ogledat kostnico, potem črno
kuhinjo in na koncu še muzej. Po ogledu muzejev smo šli nazaj do gasilske postaje in se tam zbrali z
drugo skupino. Od tam se je začel pravi pohod. Že na začetku sem imel hlače do kolen v vodi, saj
dežni plašč ni zaščitil vsega telesa. Ob odhodu na dolgo povratno pot sem bil že kar močno utrujen
in sem hotel čim hitreje priti v dom. Najprej smo šli po ravni cesti. Dež je lil kot iz škafa in zdelo se
mi je, da vsako minuto lije bolj močno. Ko smo prišli do klanca, me je že vse bolelo in nisem več
čutil nog, ampak smo bili na mojo grozo komaj na polovici poti. Dež je padal in vroče mi je bilo
zaradi dežnega plašča, noge so me bolele. Dal sem vse od sebe, da bi prišel po hribu navzgor. Ob
zadnjem zavoju smo mislili, da smo na vrhu, ampak pred nami je bilo še petsto metrov. Vsi smo bili
izčrpani, ampak nekako smo le prišli do hiše. Vsi smo tekli noter, se preoblekli in šli ležat na
posteljo.
Ko smo se umili in preoblekli, smo se zbrali na kosilu in vse v miru pojedli. Potem je vstopil učitelj
in rekel: “Dragi otroci, zakaj ste pa tako utrujeni? Saj ste prehodili le šest kilometrov!” Vsak izmed
nas je mislil, da smo prehodili najmanj dvajset kilometrov. Takrat sem spoznal, da ne bom več
hodil na pohode v dežju.
Leon Jereb, 7. b
MALO PREDALEČ
Pred tremi leti sem na čudoviti obali Izole šel na sprehod z mojo družino in mojim malim,
radovednim prijateljem Janom. Tudi njegova družina se je sprehajala z nami.
Ko smo se vračali v naše stanovanje, sva jaz in Jan hitela naprej. Videla sva potapljače in Jan je na
glas vzkliknil: “Greva gledat potapljače!” Jaz sem mu seveda z veseljem prikimal, nato pa sva stekla
k njim. Fantje so nama kazali ogabne živali, ki jih z Janom nikoli še nisva videla. Ko nama je eden
izmed potapljačev pokazal sipo, je Jan prestrašeno vzkliknil: “Fuj, kaj pa je ta sluzasta stvar!” Skril
se je za mano. Potapljač je z nasmehom na obrazu rekel: “Saj to je samo sipa, pa še mrtva je.”
Nasmejal se je tako na glas, da so nas pogledali vsi ljudje na plaži. Nato so se potapljači od naju
poslovili.
Ko so odšli, sva z Janom obstrmela: “Kje pa so drugi?” A jih ni bilo nikjer. Jan se je žalostno zadrl:
“Kje je moja mamica?” Jaz sem s strahom v očeh iskal mamin obraz, očetovo majico in dolge,
skodrane lase mojega brata. V obupu sem vzkliknil: “Mamaaaa!” Večina žensk na plaži me je
pogledala, vendar moje mame ni bilo med njimi. Z mislijo, da sem izgubljen, sem na glas vzkliknil:
“Milenaaa!” A se ponovno ni nihče oglasil. Jan se je začel jokati in cviliti: “Mami, mami, mami!”
Preiskal sem vse kotičke, kjer smo bili prej. Nato sem že imel privide. Pred očmi sem videl prijazen
in radodaren mamin obraz, ponosen očetov obraz in nasmejan obraz mojega brata. Bil sem tako
obupan, da sem sedel na klop in razmišljal: “Nikoli več ne bom videl mame, brata, očeta, družine,
prijateljev, celo šolo bom pogrešal. Jedel bom iz smrdljivih smetnjakov in pil iz umazanih mlak!”
Nato sem končno zaslišal zaskrbljen glas, ki je na ves glas kričal: “Lukaa, Lukaaa, Lukaa!” Takoj sem
se ozrl v smer, od koder je prihajal glas, poln upanja. Zagledal sem brata in mamo. Mama me je
sprva objela, nato pa okregala: “Zakaj si hitel naprej?” Od tistega dne dalje več ne hitim naprej, pa
tudi zadaj ne ostajam več.
Luka Kobale, 7. b
TEHNIŠKI DAN 6. RAZREDOV
V torek, 12. 4., smo imeli šesti razredi tehniški dan, ki je bil povezan s prehranjevanjem.
Učenci smo se najprej razdelili v dve skupini. Prva skupina se je pogovarjala o zdravi prehrani,
druga skupina pa se je medtem ukvarjala s peko kruha. Spekli so tri vrste kruha. Ko so končali,
smo bili na vrsti mi. Začeli smo pripravljati pletenice. Ko so bile gotove za peko, pa še naše delo ni
bilo končano, saj smo morali pripraviti še tri vrste namazov. Naredili smo tri vrste namaza:
tuninega, jagodnega in bučkinega z lečo.
Razdelili smo se v tri skupine. Vsaka skupina je delala po en namaz. Naša skupina je delala tunin
namaz.
Ko smo končali s pripravo namaza, sta se obe prvotni skupini zbrali v gospodinjski učilnici. Punce so
pripravile hrano in jo položile na mizo. Ves razred pa je nato še pomagal pri pripravi bananinega
mleka. Na koncu smo vsi učenci z užitkom vse pojedli in popili. Najbolj mi je bil všeč tunin namaz.
Vsi smo bili zadovoljni, saj se nam je priprava prehrane zelo posrečila, iz šole pa smo odšli tudi siti
in odžejani. Želim si še več podobnih dni, saj je bilo zelo zanimivo pripravljati hrano, izvedeli pa
smo tudi veliko koristnega o zdravem načinu prehranjevanja.
Davorin Kangler, 6. b
Športni dan 25. januarja (7., 8., 9. razred)
V torek, 25. januarja, smo učenci 7. 8. in 9. razreda Osnovne šole Pohorskega odreda imeli športni
dan. Vsak izmed učencev je lahko izbiral med štirimi dejavnostmi: smučanjem, drsanjem in
pohodom, športnimi igrami, fitnesom. Jaz sem se pridružil drsalcem.
Zjutraj sem vstal ob 6. 00 in se nato že ob 6. 30 z mamo odpeljal proti Slovenski Bistrici. Tam so
pred šolo že čakali moji sošolci, s katerimi sem počakal na avtobus in se nato z njimi odpeljal proti
Mariboru. Ko smo prispeli pred ledno dvorano Tabor, so učitelji razdelili malico. Nato smo se vsi
učenci pognali k okencu, kjer je potekala izposoja drsalk. Seveda je kmalu nastala nepopisna gneča,
a čez čas sem bil že na vrsti. Vzel sem par drsalk in s prijatelji odšel proti garderobi. Tam smo se vsi
preobuli in takoj odšli drsat.
Sprva smo drsali bolj previdno in počasi, a nato smo se kar hitro navadili in ujeli ritem. Žal nismo
imeli na voljo toliko časa, saj smo lahko drsali le 90 minut, ki so minile, kot bi trenil z očesom. Po
zaključku drsanja smo se preobuli in odšli na avtobus, ki nas je že čakal. Z njim smo se nato
odpeljali še do Pohorske vzpenjače, kjer smo naredili še manjši sprehod v gozdu in se ob tem
nadihali svežega pohorskega zraka. Ogledali smo si tudi umetno jezero pod hotelom Habakuk.
Nato smo se vsi utrujeni od drsanja in sprehoda vrnili nazaj na avtobus. Zapeljali smo se nazaj do
Slovenske Bistrice, kjer smo končali športni dan in odšli domov.
Gašper Janžič, 9. b
V torek, 25. januarja, sem se na športni dan odpravil smučat. Vsi smučarji smo se zjutraj zbrali na
parkirišču pred telovadnico. Potem ko smo na avtobus naložili vso prtljago, smo se odpeljali na Tri
Kralje. Ob prihodu smo si obuli smučarske čevlje in odšli na smučišče. Pred smučanjem so nas
učitelji preizkusili, kako dobro smučamo. Nato so nas razvrstili v skupine in odšli smo se smučat.
Ko smo prispeli na vrh smučišča, smo se najprej spustili po eni od najkrajših prog. Nato smo se
odpravili ponovno na vrh in se spet spustili navzdol. Vsi smo uživali in ker smo bili prepričani, da
nam gre smučanje dobro od rok, smo se odpravili na Veliki Vrh. Tam smo smučali še dobro uro in
odšli na malico. Za malico smo dobili pico in sok in se ob tem pogovarjali.
Zatem smo se ponovno odpravili na smučišče. Pri smučanju smo zelo uživali, dokler se ni zgodila
nesreča, saj je eden od sedmošolcev padel in se poškodoval. Odšli smo pogledat, kaj se je zgodilo
in videli sošolca Žana Vrbeka, ki je ležal na tleh. Učitelj Anton Jugovec se je spustil do konca proge
in čez nekaj minut s sabo pripeljal gorskega reševalca, ki je poškodovanca najprej pregledal, nato
pa poklical reševalne sani. Zatem so učenca odpeljali v bolnico. Po tem dogodku smo se smučali
naprej do 12. 30, ko smo se morali preobleči in pospraviti smuči. Nato smo se odpeljali domov.
Na tem športnem dnevu sem se odlično počutil. Športni dan bi potekal še bolje, če se ne bi zgodil
nesrečni padec. Kljub temu mi bo ta dan ostal v prijetnem spominu.
Kristjan Fridrih, 7. b
Na športni dan se je večina razreda odpravila na drsanje in smučanje, a jaz, Amadej in Leon smo se
odpravili na kegljanje in fitnes. Poleg kegljanja in fitnesa pa smo še imeli igre z žogo. Najprej sem z
Amadejem in tremi osmošolci igral nogomet, a Leon nas je samo opazoval, ker je imel zlomljeno
roko. V telovadnici smo bili eno uro. Potem smo se preoblekli in šli spit nekaj pijače, saj smo že bili
zelo žejni. Zbrali smo se na hodniku in počakali gospo učiteljico Trojner in druge učence. Potem
smo šli kegljat. Ko smo prišli do telovadnice, smo srečali drugo skupino, ki nam je povedala malo,
kako je kegljanje potekalo. Ko se je druga skupina preoblekla, smo bili na vrsti mi. Pri kegljanju ne
dobiš posebnih čevljev kot pri bowlingu in krogle nimajo lukenj. Kegljali smo dve uri. Bilo je zelo
zabavno, čeprav sva imela z Amadejem slab rezultat. Gospod učitelj Strašek je kegljal z dvema
osmošolcema in skoraj vedno so podrli vse keglje. Velikokrat so vrgli premočno, zato se jim keglji
niso postavili in so morali še enkrat začeti.
Po kegljanju smo se preoblekli. Bilo je zelo zanimivo, lahko bi kegljal še kakšno uro. Sledila je
malica. Po malici smo se igrali zunaj z odbojkarsko žogo. Z Leonom sva Amadeju velikokrat vzela
kapo in si jo podajala. Potem smo šli na fitnes. Ko smo prišli tja, smo mislili, da bomo lahko
dvigovali uteži, a v resnici smo le gonili kolesa. Ko je prišel učitelj, se je vsak usedel na svoje kolo,
učitelj pa nam je razložil uporabo kolesa. Izvedeli smo, kako se ustavimo, kako nastavimo
težavnost in podobno. Gonili smo ob glasbi in bilo je zelo naporno, a smo vzdržali. Ko smo končali s
kolesarjenjem, smo odšli domov.
Tilen Košir, 7. b
Nogometna tekma Bistrica: Aluminij do 14 let
Na stadionu se zberemo okoli 18. ure. Pripravimo drese in že odidemo v slačilnice. Trener razloži
postavo in taktiko, nato že začnemo s preoblačenjem. Čez nekaj minut prispejo še gostje
(Aluminij), ki igrajo v 1. slovenski ligi. Mi pa smo trenutno v 2. slovenski ligi brez poraza že celo
sezono in smo upravičeno na prvem mestu. No, ko se preoblečemo, že odhitimo na igrišče, kjer se
segrejemo in sodnik že zapiska za začetek tekme. Sprva smo še zelo izenačeni in ni izrazite
premoči, ne na eni in ne na drugi strani. Je nekaj priložnosti, a nobena žoga ne pristane v mreži.
Tako je bilo do nekaj minut pred koncem polčasa, ko imamo Bistričani kot. Po lepi podaji iz kota
Urban preusmeri žogo, ki se odbije ravno pred mano. Ustrelim z levico, žoga zleti malo pod prečko
in mreža se zatrese. Tako Bistrica vodi 1:0. Sledi konec polčasa in po nekaj minutah premora spet
začnemo. Gostje iz Aluminija silovito pritiskajo in imajo kar nekaj priložnosti, a jih zelo dobro
zaustavljamo.Tudi sami imamo priložnosti in ne zadenemo gola. Tekma se konča z našo zmago.
Odidemo v slačilnice, kjer nas je trener pohvalil, nato pa se vsak odpravimo proti svojemu domu.
Gašper Janžič, 9. b
Informativni dan devetošolcev
V petek, 11. februarja, učenci devetih razredov nismo imeli pouka, saj je na ta dan potekal
informativni dan. Ob tej priložnosti sem se odpravil v Ljubljano, da bi si ogledal Srednjo šolo za
farmacijo, kozmetiko in zdravstvo.
Vstal sem ob 7. 00, na hitro pozajtrkoval in že sem z mamo odhitel proti prestolnici Slovenije. Po
približno eni uri vožnje sva že prispela tja. Tam sva si šla najprej ogledat dijaški dom, v katerem bi
prebival v primeru vpisa na to šolo. Dom se mi je zdel zelo zanimiv. Bil je zelo lep, z zunanjim
igriščem, fitnesom, veliko jedilnico in prijaznim osebjem. Res mi je bil zelo všeč. Po tem ogledu
sem si šel ogledat tudi šolo, ki je od tega doma bila oddaljena samo 400 metrov. Na šoli imajo štiri
programe, a mene sta zanimala samo dva: zobotehnik in tehnik laboratorijske biomedicine.
Na šoli je najprej potekala predstavitev tehnika laboratorijske biomedicine, kjer so se nam
predstavili učitelji. Najbolj všeč v tem programu mi je bilo, da je veliko praktičnega dela, torej dela
v laboratoriju. Zanimivo pa se mi je zdelo tudi to, da morajo vsi učenci na tej šoli nositi bele halje in
ortopedske copate. Takoj po tej predstavitvi je sledila predstavitev zobotehnika, kjer so nam
najprej posredovali splošne informacija. Nato so nam predstavili še strokovne module v tej smeri
in možnosti za nadaljnje šolanje. Ko so končali z razlago, smo odšli v laboratorije, kjer so nam
prikazali delo. Ogledali smo si lahko proteze, na katere so delali nekakšne premaze. Tudi sam si
lahko malo preizkusil delo, če si želel. Po tej odlični predstavitvi sem odšel še v trgovsko središče
na malico in se nato odpravil proti domu.
Gašper Janžič, 9. b
V petek in soboto, 11. in 12. februarja, so na vseh srednjih in visokih šolah potekali informativni
dnevi. Informativni dnevi so namenjeni devetošolcem in srednješolcem četrtih letnikov, saj se jih
večina odloči za nadaljnje izobraževanje. Sam sem obiskal Srednjo šolo v Slovenski Bistrici, saj se
nameravam vpisati v gimnazijski program. Na internetu sem že dan prej pogledal, kje in kdaj se
zberemo.
Na informativni dan smo se nato zbrali v telovadnici vsi, ki se imamo namen vpisati v Bistriško
srednjo šolo, ne glede na program (gimnazija, trgovec…). Tam so nas vse najprej seznanili s
splošnimi informacijami o šoli. Spoznali smo ravnateljico, predsednika šolske skupnosti in učitelje.
Po koncu skupnega srečanja vseh bodočih dijakov smo informativni sestanek nadaljevali ločeno po
učilnicah glede na program vpisa.
Vsi, ki smo se želeli vpisati v gimnazijski program, smo ostali v telovadnici. Tukaj smo potem dobili
vse informacije o gimnazijskem programu. Izvedeli smo približen začetek pouka, možnost izbire
drugega tujega jezika in še veliko drugega. Na hitro smo izpolnili še kratek anonimen vprašalnik, ki
smo ga ob koncu pustili na stolih. Nato smo zapustili telovadnico in si šli ogledat šolo.
Žan Pokeržnik, 9. a
11. in 12. februarja smo imeli devetošolci informativna dneva. Informativni dnevi so dnevi, ko
gremo osnovnošolci na srednje šole, kjer poskušamo dobiti čim več informacij o šolah, da se lahko
kasneje odločimo, kam se bomo vpisali.
Jaz sem se odlločila za obisk I. in II. gimnazije v Mariboru. V petek, ob 8. uri sva se z mamo odpravili
proti Mariboru. Malo sem bila nervozna, ker nisem vedela, kaj me čaka. Z mamo sva avto parkirali
v garažni hiši in se peš odpravili proti I. gimnaziji. Ko sva prispeli do gimazije, so naju gimnazijci
usmerili proti vratom telovadnice. V telovadnici sva sedli na stol in si ogledali predstavitev. Po
predstavitvi sva šli še na ogled šole, posameznih predmetov in oddelkov. Vmes sva srečali tudi
nekaj znancev, poklepetali z njimi in odšli dalje. Na koncu sva se okoli 11. ure odpravili nazaj proti
domu.
Popoldne istega dne sva z mamo ponovno sedli v avto in se ponovno odpeljali do Maribora. –
tokrat proti II. gimnaziji. Šola mi je bila znana že od obiskov koncertov mojega brata, ki je obiskoval
to gimnazijo. Na šoli sem se hitro znašla, čeprav je bila prenovljena. Po dolgem hodniku sva z
mamo hodili proti telovadnici. Malo sva počakali in sedli na tribune. Po ogledu predstavitev sva si
ponovno ogledali še učilnice, predstavitve oddelkov in ostale prostore na šoli. Potem sva se vrnili
domov.
Ob koncu dneva sem bila nad obema šolama zelo navdušena, zato še zdaj ne vem, kam se bom
vpisala. Upam, da se bom pravilno odločila, saj bo ta odločitev gotovo vplivala tudi na moje
nadaljnje šolanje.
Urša Jakopin, 9. a
PUST
Na pustno soboto sem zjutraj vstal in se našemil v butalca. Nato me je mama odpeljala v šolo, kjer
sem srečal še druge našemljene sošolce. Z njimi sem se nato nekaj časa pogovarjal v garderobi, ob
tem pa smo si ogledovali tudi vse druge pustne maske, ki so nam prekrižale pot. Videl sem veliko
zamaskiranih učencev, najbolj zanimiva pa se mi je zdela skupinska maska smrkcev.
Nato smo se odpravili v učilnico, ki smo jo okraševali s pomladanskimi okraski. V učilnici smo se
tudi igrali, pogovarjali in zganjali neumnosti. Ker pa je bil na ta dan pust, učitelji niso bili tako strogi
kot ponavadi. Potem so dežurni učenci prinesli malico: krofe in čokoladno mleko.
Po malici smo se s sošolci odpravili v avlo šole na pustno rajanje. Tam smo najprej plesali sami,
nato so se nam postopoma pridružili še druge maske. Nekatere maske so nam delile tudi slaščice,
saj so predstavljale peke. Sledila je predstavitev mask vseh razredov na šoli. Predstavili smo se tudi
mi z našo skupinsko masko butalcev. Ljudje so nam ploskali in dobili smo denarno nagrado.
Po koncu predstavitve vseh mask smo se vsi učenci udeležili pustne povorke. Na tej povorki pa se
nam je pridružilo še veliko mask iz ostalih šol. Sprehodili smo se po centru mesta, kjer nas je
občudovalo veliko ljudi. Nekatere maske so mimoidoče posipale tudi z okraski in barvno peno. Po
pustni povorki so nas večinoma že pričakali starši, saj so si tudi oni ogledali pustno povorko. Z njimi
sem se nato odpravil domov. Pustni dan mi bo ostal v zelo prijetnem spominu, saj je bil dan zelo
zabaven, dobil pa sem tudi veliko dobrih idej za maske za drugo leto.
Luka Kobale, 7. b
V soboto, 05. 03. 2011, smo se učenci OŠ Pohorskega odreda zjutraj, ob 8.20 uri namaskirani zbrali
v matičnih učilnicah. Tukaj smo bili prvi dve uri, kjer smo se pripravljali na pust. Ob 10. uri smo
imeli malico. Tako kot vsa leta do sedaj smo se tudi letos posladkali s krofi in čokoladnim mlekom.
Nato je sledil pustni ples in podeljevanje nagrad. Nagrade, ki jih je podeljevala učiteljica Nina
Šeruga Pufič, ki je bila našemljena v palčka, smo dobili vsi (po razredih). Kljub temu, da so bile
skromne, smo jih bili veseli, saj je s tem bil nagrajen naš trud. To je trajalo do 11. ure, nato pa smo
odšli na pustno povorko. Med povorko so podrobno opisali naše maske in jih pohvalili za izvirnost.
Bilo je veliko obiskovalcev, gledat so nas prišli tudi najmlajši. Povorka je trajala do 12.30, nato smo
se vrnili nazaj v šolo in od tod smo odšli domov.
Anida Osmani, 9. a
IZLET ZLATIH BRALCEV
Nobena knjiga ni tako slaba, da ne bi bila za kaj koristna.
V sredo, 13. 04. 2011, smo se vsi zlati bralci, (učenci, ki smo devet let opravili bralno značko),
odpravili na izlet v našo prestolnico Ljubljano. Zbrali smo se ob 8. uri pred našo šolo. Bili smo toplo
oblečeni, nekateri so imeli s seboj tudi dežnike, saj je bil napovedan dež. Kmalu je prišel avtobus, s
katerim smo se odpravili do Ljubljane. Na poti smo imeli kratek postanek, kjer smo lahko
pomalicali. Okrog 9. ure smo prišli do Cankarjevega doma, kjer smo si ogledali predstavo Martin in
Gregor ali Od junaka do bedaka. Zatem smo si nameravali ogledati celoten Cankarjev dom, a zaradi
zasedenosti vseh dvoran nismo imeli te sreče. Prosta je bila le Kosovelova dvorana, zato smo si
ogledali vsaj to in ob tem poslušali kratko predavanje o nastanku Cankarjevega doma in njegovi
zgradbi.
Ker smo že postajali lačni, smo se odpravili proti gostilni Jurman, da bi kosili. Potem smo se siti
vrnili nazaj v center Ljubljane, natančneje na Prešernov trg. Po kratkem govoru vodičke smo imeli
eno uro prosto. Razdelili smo se v skupine in se sprehajali po mestu. Ogledali smo si Vodnikov trg,
stekleni most, zmajev most, stari del mesta in druge znamenitosti naše prestolnice, nekateri so še
pokukali v McDonald's in druge trgovine. Vreme nam je bilo na srečo kar naklonjeno, sijalo je
sonce in na nebu ni bilo videti oblakov. Čez eno uro smo se dobili spet na Prešernovem trgu, od
koder smo se odpravili proti avtobusni postaji in od tod nazaj v Slovensko Bistrico. Domov smo
prišli okrog 18. ure. Čeprav smo bili utrujeni in so nas bolele noge, mislim, da si bomo ta izlet vsi
zapomnili.
Anida Osmani, 9. a
Potovanje po Avstraliji
Avstralija, beseda, ki pospeši krvni obtok in zviša utrip. Dežela prijaznih ljudi, ki s svojo
gostoljubnostjo zvabijo vsakemu obiskovalcu nasmeh na obraz in ob slovesu velikokrat solzno oko.
Dežela, kjer se svetovljanska mesta prepletajo z nepojmljivimi lepotami narave, kjer se skupaj
zabavajo deskarji, glasbeniki, mladoporočenci, upokojenci in študentje.
3. decembra 2010 smo se z družino odpravili v Avstralijo. O potovanju po Avstraliji smo se
pogovarjali že mesece prej in končno se nam je želja uresničila in smo se lahko odpravili, vendar pa
bi vam rad pred opisom potovanja Avstralijo še na kratko predstavil. Avstralija je najmanjša celina
na svetu, kot država pa spada po velikosti na 6. mesto in je velika 7,617,930 kvadratnih km. Iz vseh
strani jo obdaja Tihi ocean, spada pa na J v južni zmerno topli in na S v tropski pas. Ima približno 23
milijonov prebivalcev in je zelo redko poseljena. Kot država je razdeljena na zvezne države.
Naša pot se je začela 3. decembra, ko smo se odpeljali do dunajskega letališča in se tam vkrcali na
letalo. To nas je po triurni zamudi zaradi snežnih neviht končno pripeljalo v Dubaj, do katerega
smo leteli pet ur. Tam smo prespali nekaj ur, potem pa smo se vrnili na letališče in se vkrcali na
letalo za Perth – prestolnico zahodne Avstralije. Takoj po pristanku v Perthu smo se z najetim
avtomobilom odpeljali na sever, kjer smo obiskali nacionalni park Pinnacles dessert (skale,
izoblikovane v naravi, in bele sipine). Po tem smo se vrnili nazaj v Perth in se tam nastanili v
apartmaju. Naslednji dopoldan smo si ogledali center Pertha (približno 200 000 prebivalcev),
popoldan pa smo se najprej odpravili v tovarno čokolade, pozneje pa še v rezervat »Caversham
Wildlife Park«, kjer smo si ogledali vse značilne avstralske živali (koale, kenguruje, emuje …). Četrti
dan našega potovanja smo se odpeljali približno 350 km v notranjost Avstralije, kjer smo si ogledali
zelo znameniti Wave Rock (do 20m visoko in 150m dolgo skalo v obliki vala, ki jo je skozi stoletja
izoblikovala voda) in s tem končali naše oglede v Zahodni Avstraliji.
Naslednji dan smo iz Pertha poleteli v Severni Teritorij, v majhno mestece Alice Spings, ki velja za
»rdeči center« Avstralije zaradi barve zemlje. Tam smo si ogledali staro telegrafsko postajo in
najeli avtodom, ki je bil naslednjih 14 dni naš dom in nas je po nekajurni vožnji pripeljal do svete
gore Uluru (aboridžinsko ime) oz. do Ayes Rocka (angleško ime), monolita, visokega 350 m in
aboridžinskega muzeja. V njem smo prespali eno noč, zato da smo Uluru lahko opazovali ob
sončnem vzhodu in zahodu (ko gora žari v oranžno-rdeči barvi), se pa na goro nismo mogli
povzpeti, ker je bilo na vrhu prevetrovno. Pot smo nadaljevali do soteske Kings Canyon, kjer smo
kanjon občudovali peš po približno 6 km dolgi pohodni poti (naš pohod je trajal 3 ure). Naslednji
dan smo prevozili velik del poti, saj smo prestopili na področje Južne Avstralije in po več sto
kilometrih prispeli v Coober Pedy. Mesto je nastalo zato, ker je področje bogato z dragimi kamni
opali. V njem smo si ogledali muzej opalov in podzemna bivališča tamkajšnjih prebivalcev.
Tudi naslednji dan nas smo premagali precejšen kos poti na poti proti jugu. Na poti smo si ogledali
raketni muzej v nekdaj za obiskovalce nedostopnem področju Woomera. Ta dan smo dosegli južno
obalo in ob morju v kampu tudi prespali. 11. dan smo prispeli v Adelaide, največje mesto južne
Avstralije, si ogledali glavne znamenitosti in se še istega dne odpravili naprej ob obali proti
Viktoriji. Na tej poti smo se zapeljali po znameniti »Great Ocean Road«, veliki oceanski cesti, kjer je
morje ob obali izoblikovalo atraktivne zalive in tvorbe, ki jih danes poznamo pod imeni: 12
apostolov, London bridge, arch, grotto ...
Naš naslednji postanek je bil v Melbournu, v prestolnici Viktorije. Tam smo ostali 3 dni. V mestu
smo si ogledali Capitan Cook cottage, St. Patricks church, Memorial … Odšli smo tudi na bližnji
Phillip Island in tam obiskali rezervat s koalami in zvečer občudovali prihod majhnih pingvinov iz
morja. V Melbournu smo spoznali tudi nekaj tam živečih Slovencev.
Naše potovanje smo nadaljevali z vožnjo v prestolnico Avstralije – Canberro, ki je nastalo zaradi
spora med Melbournom in Sydneyem, o tem, kje naj bo glavno mesto. V Canberri smo si ogledali
parlament in vojni muzej, potem pa se odpeljali še do Sydneya, kjer smo avtodom oddali in se
zadnje dni nastanili v hotelu. V Sydneyu smo videli veliko zanimivih stvari, med katerimi mi je bila
najbolj všeč opera - Sydney Opera House, za katero se govori, da jo pozna 2/3 vseh ljudi na svetu in
je ena najbolj znanih zgradb, ima pa tudi zanimivo zgodovino. Načrte zanjo je naredil danski
arhitekt, ki so ga izbrali na natečaju, vendar pa ni pravilno ocenil časa in cene za gradnjo tega
objekta, saj je sam ocenil, da bo gradnja stala 7 milijonov avstralskih dolarjev in trajala 3 leta, na
koncu pa je stala 102 milijona avstralskih dolarjev in trajala 16 let. Prav zaradi tega se je arhitekt z
mestnimi oblastmi sprl in sredi gradnje odšel in se v Sydney ni nikoli več vrnil. Ogledali smo si tudi
Sydney Aquarium (kjer imajo veliko različnih vrst morskih živali, med njimi tudi precej morskih
psov), odšli na AMP Tower (stolp, visok približno 300 m) in v Queen Victoria Building (ki je sedaj
moderen trgovski center).
Iz Sydneya smo poleteli nazaj proti Dubaju z največjim letalom na svetu, z A380. V Dubaju smo
ostali še en dan, se povzpeli na najvišjo zgradbo na svetu Burj Khalifa (828 m), si ogledali moderno
naselje (Palme) ter se ustavili še pri najdražjem in najboljšem hotelu na svetu – Burj el Arab. Od
tam pa smo poleteli še do Dunaja in potem končno prišli domov 24. decembra in s seboj prinesli
veliko novih in lepih spominov.
Timotej Sajko 9. a
USTVARJAMO
ZANIMIVE POČITNICE
Letos sem na morju
dal kruh galebu,
ki je potem veselo
jadral po nebu.
Z bratom sva školjke iskala,
po eni uri ga je
ugriznila želva mala.
Na koncu počitnic
sem zbolel,
štiri dni nisem
nič pel.
Bine Prepelič, 4. a
HIŠA
Na hribu
stoji
hišica.
V hišici
babica
in dedek
sta.
Prijazna
sta zelo
bila,
ja, ja.
Otroke
imata rada,
zelo, ja, ja.
Simon Lončarič, 4. b
ŠKOLJKA
Sem školjka
na dnu morja.
V školjki rasteta
bisera dva.
Mimo priplavata
ribiča dva,
iz školjke vzameta
bisera dva.
Jan Filipič, 4. a
MOJA PESEM
Le kaj dela
ptičica na
veji, ko se znoči?
Spi.
Le kaj dela kuža
stari, ko ga otroci
jezijo?
Renči.
Le kaj miška
naredi, ko se
ji kača bliža?
Beži.
Klementina Erker, 4. b
NAŠA MIŠKA MIŠA
Naša mala miška
rada se igra.
Naša lepa miška
rjav kožušček ima.
Moja miška Miša
ostre zobke ima.
Z njimi ves čas
nekaj grizlja.
Moja mala miška
za prigrizek prstke ima,
a najraje drobna zrnca grizlja.
To je naša mala Miša,
ki nas vse rada ima.
Mia Kukovič, 4. A
ŠOLSKI KORAKI
Ko šolski prag sem prestopila,
sem od vrtca se poslovila.
Saj v šoli bo lepo,
lepo bo prvo šolsko leto.
Dobili smo učiteljico Marjanco,
s katero smo se pozimi vozili po klancu.
Zraven je bila še vzgojiteljica Zlatka,
saj njena beseda bila je vedno sladka.
Naslednji dve leti smo imeli učiteljico
Mileno, ki nas je preverjala kaj mi vemo.
Ugotovila je, da smo pameten razred,
a da ne vemo, kaj je to šolski red.
V četrtem razredu smo dobili učiteljico Vido,
ki zahteva red in disciplino.
Da znanje nagradi,
v redovalnico 5-tke nam deli.
Kdor priden je in znanja si želi,
iz četrtega v peti razred prihiti.
Mia Kukovič, 4. a
HIŠICA
Na hribčku stoji hišica,
okoli hišice je travica,
na kateri se pase kravica.
V hišici je mizica,
na mizici je vazica,
v njej je lepa rožica.
V hišici prebiva deklica,
ime ji je Tjaša,
ki se prav rada igra.
V hišici je urica,
ki visi na steni
in dela tik-tak, tik-tak.
Tjaša Krivec, 4. B
NOGOMETNA PESEM
Sem fant, sem fant,
sem fant za nogomet!
Igrišče me kliče
in žoga me mika.
To drži pribito kot pika.
Tečem, tečem, tečem
za žogo se mečem.
In brcam, brcam, brcam,
kot da koga frcam.
A potem zabijem gol
in vse mi pade dol.
Hura, hura, hura,
Bistrica je zmagala.
Jošt Ahaj, 4. b
MOJA PESEM
Le kaj počne
babica na vrtu?
Nastavlja past
črnemu krtu.
Ko ga bo ulovila,
ga ne bo ubila.
Daša Miljkovič, 4. b
NAROBE ŠOLA - SAJ JE ŠALA
Če učiteljica v klopi sedi,
če jo učenec pred tablo uči,
če se ravnatelj po kuhinji suče,
če tajnica umivalnike »puče«,
če kuharica v pisarni sedi,
če vsako leto učence nagovori,
če poslovne posle sklepa,
dobro leto se obeta,
če tak bi bil na šoli red,
bi bil ta red prav super svet.
Urša Zala Ačko, 5. a
ŠOLA
Ko zvonec
zazvoni,
se učenci
usedejo na
klopi.
Arlinda Osmani, 4. b
MOJA ŽELJA
Sanjam,
da bi imel belega
psa,
da bi ga vsak dan
peljal na sprehod.
Zelo rad bi ga
imel.
Ahmet Osmani, 4. b
Letimo z domišljijo
Ko si sam,
ko nikogar ni doma,
ko si sam s seboj
te glava popelje v čudoviti svet domišljije .
Takrat letiš visoko,
visoko v planine
in nizko pri tleh,
kjer uspevajo le najlepše rastline.
Lahko letiš nad svojim odsevom v vodi,
le paziti moraš na skale,ki ob vodi spijo,
toda še vedno se lahko sprostiš
in pustiš da te tvoja fantazija vodi .
Na žalost prej ali slej se zbudiš,
si v svoji sobi,v kotu ali v zraku,
kar ni niti najmanj prijetno,
toda na koncu se, vsaj malo na ves glas zasmejiš
Janez Keček, 5. b
POMLAD SE PREBUJA
Marca se je pomlad začela,
vse kraje s cvetjem je odela,
zvončki beli zazvonili
in še trobentice zbudili.
Na vejah ptički so zapeli
in zeleni travniki so zacveteli,
saj to je pomlad
in vsak jo ima rad.
Nika Sajko, 5. b
HIMNA
5. b
Peti b je super, peti b je kul,
Peti b ima učence,
Ki našteli jih bomo:
Larisa je mažoretka.
Tjaša pa manekenka,
Nika Prejac govori,
Matic Jagodič pa nori,
Eva Bolko zbira medalje,
Matic Gajšek je močnejši od mravlje,
Nika Sajko bere knjige,
Nik pa obiskuje lige,
Luka ves čas raztura,
Janez ve, kje je reka Mura,
Ana igra klavir,
Benjamin dela nemir,
Patricija dobro meče,
Kenan dobro vleče,
Ines se umika,
Aljaž in Blaž sta lepa bika,
Anej rad ščipa punce,
Neža čaka šolske zvonce,
Nino pa požira konce,
Neven se razburja,
Takrat Juretu nastane kože kurja,
Sara in Špela sta lepi,
Jan točno ve, kje so sklepi,
Anja dobiva pohvale,
Eva Berdnik ima rada koale.
Učiteljica Živa nas uči,
Da sama ve manj kot mi.
Eva Bolko, 5. b
Moja pesmica o očku
To je moj očka in rad ga imam
tudi, ko sem sam.
Moj očka je močan.
Z njim se zelo rad igram.
Moj očka rad igra rokomet,
bolje pa mu gre nogomet.
Moj očka je korenjak,
za matematiko pa pravi sjunak.
To je moj očka in rad ga imam.
Ko je v službi, sem zelo sam.
Timotej Rakuša, 3. a
KONEC ŠOLSKEGA LETA
Poleti je lepo,
Takrat so poletne počitnice,
ko vsak šolar uživa
in jih najbolje izkoristi.
Vsi se jih zelo razveselimo
in za nekaj časa učbenike in
zvezke odložimo,
saj čas je za dolg počitek.
Konec šolskega leta se
od prijateljev poslovimo
in si z njimi obljubimo
večno prijateljstvo do septembra.
Takrat se tudi od učiteljice poslovimo
in se še zadnjič z njo zasmejimo.
Skupaj preživimo še zadnji dan
v starem šolskem letu.
Špela Lopan, 5. b
Dobro
Je kot zatišje pred nevihto,
ne da se je ustaviti,
naenkrat izbruhne,
žalost te prepolovi,
srce ti skoraj poči,
zaveš se, da si sam kriv za vse,
a ničesar se ne da popraviti,
stvari ti uhajajo iz rok in
izgubljaš vse najbližje.
Čisto si na dnu,
a iskrica upanja
v tebi vzplameni,
zdaj potuješ le navzgor,
nič navzdol.
Kmalu na čisti vrh prilezeš,
vse se ti povrne,
srečen si in vse je dobro.
Tinkara Novak, 3. b
Napake
Vsi delamo napake,
da se jih popraviti,
a ostane brazgotina,
ki ne izgine.
Nekatere so hujše,
druge pa ne,
nekatere te zlomijo,
druge le užalostijo.
Na napakah se učimo,
če jih ponovimo,
je kot bi padli na izpitu.
Skušamo jih popraviti,
a ne smemo preveč globoko.
Tinkara Novak, 3. b
STARŠI
Eni so srečni,
eni so tečni,
eni so veseli,
eni so žalostni.
Kaj si pa ti?
Kaj smo mi vsi?
Mi otroci pravijo, da moramo bit srečni,
saj če nismo, so pol naši starši tečni,
mi pa tega nočemo.
Mi samo kulske starše hočemo,
saj so vsi starši po svoje kul,
čeprav ponavadi niso za pravi žur.
Eni ti pustijo, da dlje bediš,
drugi, da dlje spiš,
tretji, da žur si prirediš,
četrti pa, da si kupiš debelo miš.
Vsi hočemo starše, ki bi nam vse dovolili,
ampak s tem bi sebi samo še škodili.
Ana Germ, 6. a
Vsi
Vsi smo enkrat mladi
in vsi smo enkrat stari.
Vsi smo enkrat se rodili
in vsi smo enkrat v vrtec hodili.
Vsi imamo svojo najljubšo hrano
in vsi imamo svojo mamo.
Vsi smo se že zaljubili
in vsi bomo nekoga volili.
Vsi imamo idole
in vsi jemo šamrole.
Vsi se radi zabavamo
in vsi radi mami nagajamo.
Vsi se smejimo
in vsi se poštevanke naučimo.
Vsi smo malo tekmovalni
in vsi smo malo nerealni.
Vsi se skoz učimo
in vsi si sproti snov ponovimo.
Vsi smo malo živčni
in vsi smo malo tečni.
Vsi imamo prijatelje
in vsi imamo sovražnike.
Vsi imamo to, kar nam je dano!
Ana Germ, 6. a
KDO JE TO BOŽIČEK?
»Kdo je to božiček?«
»En čuden je možiček.«
»Od kod pa prihaja?«
»S severnega tečaja.«
»To je daleč, kajne?«
»Več milj od Slovenije.«
»Božiček. Kakšen pa je?«
»Zajeten in podjeten.«
»A on darila razdeljuje?«
»Da, a ne vem, kje jih kupuje.«
»To je res lepo od njega.«
»A veš, vozi ga jelenja vprega. Vodi jo jelenček Rudi, pomagata mu Mraz in Hitri tudi.«
»Kaj pa Strelko in Veseli?«
»Vsi skupaj v nebo bodo odbrzeli.«
Anže Kac, 6. b
PRESENEČENJA
Smreke, lučke in bonbončki
so to noč na svet prileteli
in ta svet obžareli.
Lučke so prižgale se
in nas osvetile.
Bonbončki so se odvili
in v naša usta skočili.
Smreke smo okrasili
in jih v dnevno sobo posadili.
Božiček k nam je prihitel
in nas z veseljem je odel.
Eva Horvat in Tamara Mihelak, 6. b
PRIJATELJSTVO
Prijateljstvo so nevidne vezi,
ki piše jih življenje,
a videti jih je mogoče
le s srčne plati.
Prijateljstvo je vredno čistega zlata,
če je le privrelo iz dna srca.
Človek potrebuje prijatelja,
ki pomagati mu zna,
da lažje prebrodi
tegobe tega sveta.
Prijateljstvo je vredno čistega zlata,
če je le privrelo iz dna srca.
Če prijatelj te prevara
ali zapusti,
takšne srčne rane
ostanejo za vse dni.
Prijateljstvo je vredno čistega zlata,
če je le privrelo iz dna srca.
A prijateljstva
kupiti se ne da,
prijateljstvo rodi se,
če človek to opaziti zna.
Tina Vešnik, 7. b
PRIJATELJ
Prijatelj je tisti, ki ti pomaga
in ti ne nagaja,
te spoštuje in
prijateljstvo neguje.
Prijatelj te ne izda,
te posluša in včasih
tudi pri tem kaj “zafuša”.
Vse v življenju mine,
vse se spremeni,
le prijateljstvo ostane,
in živi do konca dni!
Davorin Kangler 6. b
NEUSLIŠANA LJUBEZEN
Vse, kar čutim,
to ni le ljubezen,
moja čustva, ko te vidim, niso več ista,
čustva do tebe so resnično čista.
Veš, boli občutek,
ko me ne pogledaš ti,
to je bolečina, ki zelo boli,
vse bi naredila, da moj le bi bil ti.
Ko te vidim
ali pa se v moji bližini pojaviš ti,
moje srce začne močno biti,
žalostna postanem, saj vem,
da nikoli ne bom ob tebi.
Veš, boli občutek,
ko me ne pogledaš ti,
to je bolečina, ki zelo boli,
vse bi naredila, da moj le bi bil ti.
Zate bi bila pripravljena tudi jokati,
a kaj mi bodo solze, če vem,
da brez dvoma zanje niso resnične.
Veš, boli občutek,
ko me ne pogledaš ti,
to je bolečina, ki zelo boli,
vse bi naredila, da moj le bi bil ti.
Vsako uro, vsako minuto,
vsako sekundo mislim nate,
to niso sanje,
to je ljubezen,
ki s pesmijo izražam ti jo.
Veš, boli občutek,
ko me ne pogledaš ti,
to je bolečina, ki zelo boli,
vse bi naredila, da moj le bi bil ti.
Nina Brezner, 6. b
OB NOVEM LETU
Staro leto pozabimo,
novega se dotaknimo,
drug koledar si priskrbimo
in raketico spustimo.
V objemu veselja in sreče
masten puran se peče.
Spominja nas na lanske dni,
ko smo norčije zganjali.
Skupaj se veselimo,
srečno novo leto si želimo
ter se med sabo obdarimo.
Anže Kac, 6. b
BOŽIČNI ČAS
Božič je najboljši čas,
pride zopet zima v vas,
mi pa srečni smo vseeno,
saj dobimo zaželjeno.
Božiček je super,
saj da nam darila,
mi pa smo veseli,
ker se nam je želja izpolnila.
Novo leto je prišlo,
z njim se poigravamo,
radi kepe mečemo
in se zaletavamo.
Leto je okoli prišlo,
mi se zdaj poslavljamo,
radi vas imamo vsi,
pa čeprav niste k nam prišli.
Mark Kučič, 6. b
DAROVI
Zunaj sneži,
božiček hiti.
Novo leto pred vrati stoji,
hitro nekaj zaželi si!
Pri smrečki zbrani smo vsi,
le mame in očeta še ni.
Bojimo se vsi
in upamo, da se jima kaj zgodilo ni.
Nekdo trka na vrata,
sta to mogoče mama in ata?
Ne, njiju še ni,
saj s prijatelji po nakupih so šli.
Zakaj ju še ni?
Mar darila kupujeta mi?
Ne, ne onadva že ne,
to božičkovo delo je.
Vanj bom verjela,
tudi ko starejša bom.
Daril jaz ne rabim, darovi so dovolj.
Darila igrače so,
če jih dobimo, srečni smo.
Te lahko v trgovini priskrbimo,
a darov kar tako ne dobimo.
Ljubezen, sreča ter zdravje
neprecenljivi darovi so.
Tega pod smrečko ne moremo dati,
to nam lahko dasta le mami in ati.
SREČNI BODIMO, ČETUDI DARILA NE DOBIMO!
Maruša Šraml, Rebeka Pušelc, 6. b
Miklavž
Miklavž pojavi se ob spremstvu parklja,
ki ne deli šarklja,
niti ne čokolade prelivajoče,
temveč samo šibe pekoče.
Šibe za poredne so le,
zatorej le potrudi se,
da te ne bo šiba čakala,
temveč darila razveseljevala.
Splača se torej priden biti,
mamine vaze ni treba razbiti,
ker jo moral bi zlepiti,
na darila pozabiti,
pa še k spovedi iti.
Pesmi ob materinskem dnevu in dnevu žena
Naše mame na Bahame
Naše ljubeče mame
bi že zdavnaj šle na Bahame,
a jih preveč skrbi,
da bi osamljeni bili.
Res so se potrudile,
da so nas naredile,
zato prav ne bi bilo,
da po njenih živčkih skačemo.
Res bi prismuknjeni bili,
če vsaj ta dan ji ljubezni ne bi izkazali.
Prinesi ji vsaj lepe rože,
da ne bo skočila iz kože.
Anže Kac, 6. b
Dan žena
Vse žene sveta
praznujejo dan žena,
moja mama tudi,
ki se zame trudi.
Rožico ji podarim
in zato poljubček dobim.
Še drugim ženam jih podarim
in se zraven veselim.
Vse gospe bodo vesele
in v zahvalo bodo pele.
Mi pa se bomo učili
in vse skupaj v srečo zlili
Katarina Lunežnik, 6. b
Pesem za mamo
Moja mami je dobra,
njena dlan je topla.
Ko me poboža,
je kot roža.
Nasmeh na obrazu
in sreča v očeh
vsak dan me spremlja
na mnogih poteh.
Jaz ji pa pomenim vse,
ona osrečuje me.
Na koncu vse dobro se konča,
saj imava rada se oba.
Vedno mi stoji ob strani
in mi srečo zaželi,
ko oddaljim se v življenju
z vsemi malimi skrbmi.
Mark Kučič, 6. b
Mama
Tvoj prvi korak, tvoja prva beseda:
mama.
Prvi dotik, prva ljubezen:
mama.
Oblaki na nebu,
vse je v neredu,
a le ni vse v neredu
ob maminem toplem pogledu.
Včasih se zdi tečna,
z veliko napak,
a drugič sta skupaj srečna
kot dež in oblak.
Tu pa tam so huda neurja,
a na koncu mavrica pride
in tu pa tam je samo burja,
ki hitro odide.
Pomisli na otroke brez mam,
ki nimajo koga ljubiti
in naj neha te moriti,
ker z mamo nisi nikoli sam.
Patricija Klinc, 7. b
Mama
Mama ti si kakor roža,
kakor zarja jutranja,
ko poljubiš me na lička,
srčece mi zaigra.
Zopet nežno si me prebudila
in polepšala mi dan,
s tabo v mislih bom hodila,
ko me pot odnese vstran.
Anže Kac, 6. r.
Reka življenja ni vedno mirna,
včasih trešči ob čeri,
premagati življenja preizkušnje
v mislih, mama, mi pomagaš ti.
Tina Vešnik, 7. b
NA TISOČE STVARI
Na svetu je na tisoče cvetlic,
na svetu je na tisoče dišav,
na svetu je na tisoče poti,
a prava mama je ena sama.
Prava mama te varuje,
te spodbuja in spoštuje,
ti pomaga, ukazuje,
včasih pa te še kaznuje.
Na svetu je na tisoče lepih
in čudovitih stvari,
a lepših od
prave mame ni.
Lara Kos, 7. b
POMLAD
Za zimo vedno pride pomlad,
takrat, ko sije sonček zlat.
Vsi cvetovi se odprejo
in niso več skriti za vejo.
Zvončki in trobentice prvi se zbudijo
in nas s svojim igranjem razveselijo.
Tu so še druge cvetice,
ki prinašajo nam dobre novice.
Zima je zdaj odšla,
saj med nas je pomlad prišla.
Cvetice tako se veselijo,
da še živalice prebudijo.
Medveda, ježka in veverico
so razveselile s to novico.
Niso več zaspani,
od pomladi so vsi razigrani.
Maruša Šraml, 6. b
Prijateljstvo
Pravi prijatelj ni le tisti,
ki besedo drži,
ampak te tudi razveseli
in ti pomaga rešiti stvari.
Pravi prijatelj ti je vedno ob strani,
v dobrem, v slabem,
ko vse je postrani.
Prijateljstvo je roža,
ki nikdar ne oveni.
Saj pravo prijateljstvo je večno,
četudi daleč si.
Sebastjan, Danaja, Ana; 9. r.
ZIMA
Zima je hladna,
zima je mrzla,
včasih je tudi malo topla.
Ko zima pride,
se hribček pobeli
in vsi otroci smo zelo veseli.
Zima je zakon,
zima je prima,
ko snežak nam nemo prikima.
Snežakov korenček se iz snega krohota,
ptiček se usede nanj in ga pohrusta.
Ptički sladko papajo,
mi pa jih opazujemo.
Ko zima pride,
hitro na breg odhitimo
in se po njem s sanmi spustimo.
Zime je konec,
pomlad se začne,
veter veselja odnese nam vse.
Vita Gubenšek, 8. b
ZIMA
Sonce izza gore vstaja,
jutro se budi v nov dan,
snegec pa kar pridno pada,
to je otrokov zdaj vsakdan.
Letijo kepe sem ter tja,
kolikor se komu da.
Življenje brez snega ni zanimivo,
zato zdaj vsi se ga naužijmo.
Danijela Šturm, 8. a
Dobrota
Če je ne bi imel,
bi si življenje vzel,
pil bi, nič ne bi počel,
vam tega ne bi pel.
Je tisto, v kar verjameš,
je tisto, kar objameš,
je tisto, s čimer živiš,
je vse, kar želiš.
Dobrota ni le to,
kar je od nekoga prišlo,
sem tudi jaz,
k temu pozivam vas.
Je tisto, v kar verjameš,
je tisto, kar objameš,
je tisto, s čimer živiš,
je vse, kar želiš.
Ponosen sem na svoje delo,
srce mi je zavrelo,
živim za dobroto,
za lep glas, čisto noto.
Je tisto, v kar verjameš,
je tisto, kar objameš,
je tisto, s čimer živiš,
je vse, kar želiš.
Anže Kac, 6. b
MOJA DOMOVINA
Moja domovina je velika,
tako kot se “šika”
in je široka,
kot sta dva boka.
V naši domovini je lepo,
saj pogosto modro je nebo,
le včasih se nevihte pojavljajo,
kot da nekaj proslavljajo.
Pri nas je toplo morje
in lepo obzorje,
sončni zahod se
lepo vidi čez plot.
Ko sonce vzhaja,
prav vse lepo postaja,
se vidijo gore, pa tudi
nižine, vse to se vidi iz višine.
Rok Marciuš, 6. b
KITARA
Kitara je inštrument,
ki ima šest strun
in zelo lepo zvenijo,
ko spretni prsti po njih drsijo.
Ko nanjo zaigram,
iz nje izvabim zvok,
ki prežene vse težave
in me ponese v višave.
Po vaji sem utrujen
in malo poležim,
prste dam pod vodo,
ker so vroči kot plin.
Jutri je nov dan,
kitaro v roke dam
ter se nasmejim
in si srečo zaželim.
Mark Kučič, 6. b
Prva ljubezen
Prva ljubezen je lepa, a včasih tudi slepa.
Enkrat je drugačna, drugič pa mlačna,
je sanjska, nikoli ni dramska,
vedno žari in nikoli ne zbledi
in ko se ljubezni prepustiš, se na novo rodiš.
A ljubezen je lahko tudi kača, ki te v strup preobrača.
Tudi jaz sem bila zaljubljena, uročena, a mi ta ljubezen ni bila usojena.
Ko sem se zaljubila, sem ugotovila, da sem na vse stvari pozabila.
To je naredila prva ljubezen, ki je bila zame prava bolezen.
Tamara Rožič, 7. a
Počitnice
Po dolgi, dolgi šoli,
malo odmora ne škodi.
Počitnice takrat pridejo,
vsi stresi odidejo.
Na morje gremo mi,
veselimo se že vsi.
V tujini ali doma,
voda povsod je mokra.
V kopalke vsi skočimo
in se namočimo.
Vsi se že veselimo,
saj na morje hitimo.
Na počitnicah uživamo
in v hotelu prebivamo.
Uživaj tudi ti,
na šolo sedaj pozabi.
Maruša Šraml 6. b
SRAKA
Črna sraka
med vejami poseda,
kresničke čaka,
da se bo lahko igrala.
Sedi, leži
in se dolgočasi,
ker kresničk ni.
Razmišlja in tuhta,
kje so kresničke ostale,
da bi se s srako igrale.
Ker pa kresničk ni,
sraka odleti.
Ditka Založnik, 6. a
JAZ V ZRCALU
Bleščeče in gladko,
tako lepo in sladko,
kraljevsko okrašeno,
iz zlata narejeno.
A važna je sredina,
čista, lepa milina,
to prelepo zrcalo,
drugače rečeno, ogledalo.
V njem se opazujem,
dolgo občudujem,
to mi je navada,
zrcalo pa razvada.
Odgovor na vprašanje iščem,
svet v ogledalu le za hip obiščem,
razvoj tehnologije, čudež narave,
zrcalo iz nebes vidi v višave.
Anže Kac, 6. b
NAŠI POSKUSI GAZELE
Potem ko smo se naučili, kako zahtevna je ta pesniška oblika, ki jih je pisal naš največji
pesnik, smo zapisali še svoje skromne poskuse na temo, ki smo jo sami izbrali.
Srečna sem
Hodim po travi, polna je rož,
sonce mi sije, veter brije, srečna sem.
Pot je še dolga, a nimam skrbi,
veselje me spremlja, srečna sem.
Če pa slučajno kaj se zgodi,
ne bom obupala, ne bom se jokala saj srečna sem.
Vidim planjave, vidim višave,
Razgled je prelep, srečna sem.
Ana Štuhec, 9. B
KDOR VISOKO LETA, NIZKO PADE
Želim leteti, zakaj, ne vem.
Želim imeti krila, zakaj, ne vem.
Gledam v oblake, gledam v višave.
Želim vzleteti, zakaj, ne vem.
Se pod milim nebom trudim v prazen nič,
zakaj tako močno želeti si leteti, zakaj, ne vem.
Sara Hvalec, 9. a
Gazela
Je svet prepoln sovraštva , sprašujem se.
Je pomembno le bogastvo, sprašujem se.
Ljudje vsakdan hitimo in ne poznamo se,
kdaj čas si bomo vzeli, sprašujem se.
Je lakota velika, pa vsega je preveč.
Kdaj ta nesreča bo minila, sprašujem se.
Prihodnost negotova, kaj se zgodilo bo,
bo vsega tega konec, sprašujem se.
Sebastjan, 9. b
KJE SEM
Ko ponoči sanjam, kje sem?
Ko se zjutraj zbudim, kje sem?
Ko mi je težko, se spominjam.
Na težke trenutke pomislim, kje sem?
Ko grem zvečer spat,
se v sanje zatopim, ne vem, kje sem.
Primož, 9. a
NI VSE ZLATO, KAR SE SVETI
Al bo res konec sveta, še sama ne vem.
Nas bodo vse pobili, še sama ne vem.
Imamo sploh prihodnost,
je še smiselno živet, še sama ne vem.
Iščem svetlo prihodnost,
hodim neznano kam, še sama ne vem.
Danaja, 9. a
Življenje
Življenje je kot dolga cesta,
na kateri so križišča,
na njej lahko vlada prava zmeda,
če nimaš urejenega cestišča.
Zaviješ levo ali desno,
sam včasih ne veš,
kaj te čaka za vogalom,
če ne greš, nikoli ne izveš.
Življenje je kot roža,
lahko počasi oveni,
če pa skrbno paziš nanjo,
te s krasnimi cvetovi razveseli.
Življenje je kot cesta,
a pazi, kam greš kdaj,
če zaideš v napačno smer,
zamudil boš marsikaj.
Navsezadnje pa na koncu,
ko pot izteka se,
radi odidemo na mesto,
kjer se vse začelo je.
Ana Štuhec, 9. b
LUTKA
Nisem lutka brez moči,
nočem se predati,
energije mi zmanjkuje,
vendar ne smem omahovati.
Nisem lutka,
da bi me drugi vodili.
Sem le punčka,
ki včasih obžaluje,
da kaj zine.
Nisem lutka,
da ne bi znala po svoje se odločiti.
Svojo glavo prav postaviti
in noge premakniti.
Če prav pomislim,
vseeno sem lutka.
Lutka svojega časa.
Anja Matičič, 8. c
My rap
Let me live
Let me live, man, it's my life, so f…. off my business!
Maybe I’m not always where I should be, maybe there are times when I’m not like me. And
so what, I’m just me that’s all I can be: no more, no less, no second guess.
I laugh, I live, I cry,
And sometimes I want to die.
Some days I’m happy other time I’m not,
Some days I’m cross, and I can’t stop.
You’re not me, I mean that’s O.K.
That’s me, and that’s how I stay.
2pac said:”Only God can judge me”, that’s true, there’s no f…… asshole who will tell me what
to do!!!
So f………. off man!
Let me live, it’s my life, baby, my life, my mistakes, my business.
Untitled
You know that feeling, don’t understand,
Want but can’t end?
I’ve got so much to say, don’t want here to stay, I need someone to get me away.
Why is it the way it is, why is always happening this? It’s got to be a chapter I missed!
I hate me the way I am, why am I such a big loser, God damn?!?!?!
Everything I do, they can do it better!
When I see them play basketball, and all those things they’re doing with ball, I just want to
die, I mean, who the f…….. am I?
They’re so cool and they rook in NBA,
But me, I’m the biggest fool, and it’s worse day by day.
Every day I try, but I can’t see a progress and I just want to die!
When I get that ball in my hands, I’ve got a chance so I take it but there’s a voice in my head
and it’s screaming: ”You’ll never make it!!!”
So what can I do, I don’t want any help from you!
And they’re saying, that it is for me, that that’s my destiny,
But I know that’s up to me to decide, if my life’s going to black or white!!!
Veronika, 8. c
SPOŠTOVANJE-RAP
SPOŠTUJMO LJUDI,
TO SMO MI VSI,
POGLEJ ME V OČI
IN SPOŠTUJ ME TUDI TI!
REFRE: DAJ MI S - SPOŠTOVANJE JE LEPO,
DAJ MI P - POSLUŠAJTE ZDAJ TO,
OOOOO - TO JE RES ZELO LEPO,
Š - ŠE VEČ GA RABIMO,
DAJ MI T- TO ŠE NI TO,
OOOOOO - PRIZNAM, DA JE LEPO,
V - VERY VERY COOL JE TO,
A -AFRIKA-SPOŠTOVANJA JE VREDNA,
DAJ MI N - NA SVETU JE LEPO,
J - JE TO RES TO?
N - ČRKUJ SI TO!!!
PRAV ZARES JE TO,
SPOŠTUJMO VSO ZEMLJO,
LJUDI, KI NA NJEJ ŽIVIJO
IN ZELO TRPIJO.
REFRE: DAJ MI S - SPOŠTOVANJE JE LEPO,
DAJ MI P - POSLUŠAJTE ZDAJ TO,
OOOOO -TO JE RES ZELO LEPO,
Š - ŠE VEČ GA RABIMO,
DAJ MI T- TO ŠE NI TO,
OOOOOO - PRIZNAM, DA JE LEPO,
V - VERY VERY COOL JE TO,
A – AFRIKA - SPOŠTOVANJA JE VREDNA,
DAJ MI N - NA SVETU JE LEPO,
J - JE TO RES TO?
N - ČRKUJ SI TO!!!
Nika Gregorič, Rebeka Pušelc in Maruša Šraml
VALENTINOVO
Valentinovo
Valentinovo je čas, ko vrtnarji
vrtnic radi se znebijo.
Nekateri puncam jih delijo,
drugi pa mame razveselijo.
Valentinovo je poseben čas,
ko ljubezen privre med nas.
Ljubezen pa otroci izkažemo tako,
da starše pridno ubogamo.
Otroci nase ponosni smo,
saj vemo, da nekaj lepega storili smo.
Davorin Kangler, 6. b
Kaj mi pomeni valentinovo?
Meni osebno ne pomeni kaj dosti. Ampak zakaj? Valentinovo je čisto navaden 14. februar v
letu. Nekaterim pa ta dan pomeni zelo veliko.
VESELJE
SREČA
LJUBEZEN
FEBRUAR
NEVARANJE
V ALENTIN
DARILA
NAJLEPŠI DNEVI
OBUJANJE SPOMINOV
VARNOST
PRIJATELJSTVO
Prvi Poljub
Življenje kratko je,
da bi sekiral se,
zato probleme vrzi vstran
in lepši ti bo dan.
Še lepši dan bi bil,
če prvi bi poljub dobil.
Še lepši, če ti ga oseba da,
ki jo ljubiš iz srca.
Pismo osebi X
Živijo!
Si oseba, ki me privlači,kot magnet privlači železo. Popoln si! Spoznala sem te po naključju, ko
si me vprašal za smer. Potem se srečava še na avtobusu, zdaj pa naj reče kdo, da to ni usoda.
Rada bi ti povedala le to,kar ti lahko. KRATKO IN JEDRNATO: Ljubim te! =*
Tvoja y
Danijela, 8. a
Valentinovo je zame dan, ko si vsi pošiljajo pisemca. Ta dan mi je všeč. Tudi sama sem prejela
pisemce.
OSVAJANJE
VABILO
LUBEZEN
PRESENEČENJA
VRTNICA
FANT
ISKRICA
NAKIT
ČOKOLADA
VESELJE
POLJUB
Valentinovo je dan, ko nisi tako zaspan.
Vse se prebudi in se v veselje vživi.
Prvi poljub je kot strup, saj poln je obljub.
Dragi X <3 ,
rada bi ti povedala, da mi veliko pomeniš.
Upam, da tudi jaz kaj tebi, pa čeprav čisto malo.
No ne bom več ovinkarila, všeč si mi! ;*
Tvoja Y
Barbara, 8. a
Valentinovo je zame dan, ko si vsi pošiljajo pisemca. Ta dan mi je všeč. Tudi sama sem prejela
to pisemce.
OSVAJANJE
VABILO
LJUBEZEN
PRESENEČENJA
VRTNICA
FANT
ISKRICA
NAKIT
ČOKOLADA
VESELJE
POLJUB
Valentinovo je dan, ko nisi tako zaspan.
Vse se prebudi in veselje se vživi.
Prvi poljub je kot strup, saj poln je obljub.
Dragi X <3 ,
rada bi ti povedala, da mi veliko pomeniš.
Upam, da tudi jaz kaj tebi, pa čeprav čisto malo.
No, ne bom več ovinkarila, všeč si mi! ;*
Tvoja Y
alentinovo mi pomeni veliko, saj se lahko srečaš s svojo ljubljeno osebo in ji podariš
nekaj lepega.
Draga oseba X!
Zelo si mi všeč in rada bi hodila s tabo <3.
Že več časa se opazujem v tvojem objemu. Pomeniš mi zares veliko. TI SI MOJA PRVA
LJUBEZEN I <3 U!
Sporoči mi, če bi hodila po fejsu ali pa po sms-ju!
Jaz imam tvojo fonsko, tak da te bom jaz poklicala čez 1 teden. Do takrat pa se, prosim,
odloči in za zdaj še ti ne povem, kdo sem, ampak ti bom povedala, ko te
pokličem!!!!!!!!!!!!!!!
Tvoja neznana
Vita, 8. b
Slonček Dino
Nekoč je živel slonček z imenom Dino. Bil je rožnate barve in zato nekaj prav posebnega med
ostalimi slončki . Imel je najboljšega prijatelja, ki mu je bilo ime Ino. Rada sta se lovila in
dirjala po velikem gozdu.
Nekega dne pa je Inova mama rekla, da se bodo selili. Slončka sta bila zelo žalostna, ker se
bosta morala ločiti. V slovo sta si pomahala z rilčki, se objela in žalostna potočila solzice.
Inova družina je izginila za visokim bregom. Dino ni več jedel in tudi za igro mu ni bilo več
mar. Starejši slon mu je svetoval naj se gre igrat in tako bo najlažje pozabil na prijatelja.
Drugi slon mu je svetoval naj se pomiri, tretji slon pa mu je rekel naj si poišče novega
prijatelja. Slonček Dino se je odpravil na posvet k stari modri sovi, ki je živela za gorami.
Hodil je tri dni, sedem ur in sto korakov, dokler ni prispel k njej. Povedal ji je svojo žalostno
zgodbo. Sova je rekla: »Joči do onemoglosti. Nekomu, ki ga imaš rad, zaupaj svoje težave. V
srčku pa si naredi prostor za svojega prijatelja.«
Slonček Dino se je zahvalil modri sovi za nasvete in nekoliko pomirjen odšel domov.
Doma je storil tako, kot mu je svetovala stara sova. Neprestano je jokal tri dni in eno uro.
Svoji mami je zaupal težave in ta mu je rekla:« Vem, težko je, če izgubiš najboljšega
prijatelja.« Nato je Dino naredil v svojem srčku prostor za prijatelja Ina, a tudi za druge
slonje mladiče in za svojo družino.
Rožnati slonček je postal vesel, a vseeno ni mogel pozabiti svojega najboljšega prijatelja.
Vid Hrovat, 3. a
Seme, s katerim dobro zaslužiš
Nekega sobotnega dne je deklica Maja s svojo mamo nakupovala na tržnici.
Tam sta kupili sadje, zelenjavo in pecivo. Nato sta prišli do zadnje stojnice. Na tej stojnici so
prodajali semena. Na stojnici je pisalo ČUDEŽNO SEME. Mama je vprašale prodajalko Štefko:
Kaj pa zraste iz tega semena? Prodajalka Štefka ji reče:Kupite, pa boste videli! In res sta kupili
en kilogram semen. Ko sta prišli domov, je Maja prebrala mami navodila za setev. Vzeli sta
lonček, vanj sta dali zemljo, nato seme, ki sta ga pokrili z zemljo in zalili s kokto. Potem je
Maja prebrala še zadnja navodila: Ko seme posadiš, ga shraniš v hladilnik. Ko sta dali lonček s
semenom v hladilnik, sta si vzeli sok in počivali. Potem sta čakali in čakali. Minile so ure,
tedni, meseci in leto. Ko je minilo eno leto, je Maja vzela lonček iz hladilnika. Joj, kako se je
začudila! Iz semena je zrasla velika lučka. Ko jo je polizala, ji je bila neznansko všeč. Naslednji
dan je zopet odšla na tržnico in kupila še več semen. Doma je posadila seme in spet čakala.
Eno leto. Tokrat je zraslo še več lučk, ki pa jih ni mogla vseh pojesti. Začela jih je prodajati.
Ker so bile zelo, zelo dobre, jih je veliko prodala. Za lučke je dobila veliko denarja. S tem
denarjem si je kupila kolo in bila zelo zadovoljna.
Žiga Kapun, 3. a
Rožnati slonček Dušan
V Afriki je živel majhen rožnati slonček po imenu Dušan. Imel je najljubšo prijateljico ljubko
slonico Marijo. Skupaj sta marsikaj počela. Rada sta se igrala, smejala, gledala grozljivke,
lizala sladoled, se polivala z vodo, igrala Jona Mariona in zbirala sličice Jungle Mania.
Nekega dne se je Marija preselila na drugi konec sveta. Dušanu je v slovo podarila čarobno
ogledalo in mu rekla:« Vsakič, ko boš pogledal v to ogledalo , reci kar bi rad videl in v
ogledalu se ti bo pokazalo, kar želiš.« Dala mu je še svoj naslov. V slovo mu je še pomahala z
rilcem. Slonček Dušan ji je tudi pomahal in gledal za njo, dokler ni izginila za hribom. Po licu
so mu tekle velike slonje solze in ni vedel kaj naj počne. Ubožec ni imel izbire. Moral se je
pogovoriti s svojim drugim najboljšim prijateljem. Ta mu je svetoval, da naj pogleda v
čarobno ogledalo. Majhen rožnati slonček Dušan je naredil tako in rekel:« Marija!« Videl je
Marijo, ki ga je tudi pogrešala. Odločil se je, da se bo napotil k slonici Mariji na drugi konec
sveta. Pot je bila dolga. Naredil je usodno napako. Tja se je odpravil en dan pred zimo.
Začelo ga je zebsti. Na njegovo srečo je našel medveda Novakoviča, ki se je pripravljal na
zimo. Prosil ga je za prenočišče. Medved mu je dovolil, da prezimi v njegovem brlogu. Ko je
zima minila, je prišla pomlad. Ptički so zopet zapeli, na plan so pokukali prvi cveti pomladnih
rožic. Medved Novakovič in slonček Dušan sta se prebudila. Ravno takrat je prišel mimo
lovec in oba zaprl v kletko. Tam so razmišljali ali bi ju celo izpustili ali bi medveda ubili za
odejo in slona za nakit. Medtem sta medved in slonček pobegnila. Končno so se odločili, da
bodo oba ubili. Toda, ko so pogledali v kletko, so videli, da je prazna. Spraševali so se, kaj se
je zgodilo. Eh, saj en majhen rožnati slon in neki grdi medo ne pomenita konec človeštva!
Iščite druge živali! Medtem sta se medved Novakovič in rožnati slonček Dušan spoprijateljila
z Ostržkom, s Pepelko in z Aladinom. Vsi so se napotili k lepi slonici Mariji. Še dobro, da je
rožnati slonček Dušan imel s sabo priročnik za izdelavo splava. Posekali so nekaj dreves in
naredili velik splav. Po reki Dravi so se s splavom pripeljali v Maribor. Videli so bolno Marijo,
ki je nemočno ležala na svoji lepi postelji in molila, da ozdravi. Zdravnik jo je pozdravil.
Slonica Marija in rožnati slonček Dušan sta se zaljubila. Prijazno sta se pogledala in objela.
Čez teden dni sta se poročila. Medved Novakovič jima je podaril najboljši med.
Rožnati slonček Dušan in slonica Marija sta živela srečno do konca svojih dni.
Miha Mok, 3. a
JEŽ IN MAČKA
Nekoč je živel jež. Nekega dne je srečal mačko in mačka mu je rekla »Pojdi v mišjo luknjo,
tam nabodi miš in mi jo prinesi.« Jež je šel po miš, ampak ko je prišel do luknje v drevesu, je z
drevesa padla hruška. Ježu se je nabodla na bodice. Ko je hruško prinesel mački, se je mačka
razjezila in ježa nagnala stran. Tako je jež dobil hruško.
Luka Lorenci, 2. b
NIK IN SNEŽAK
Bili so zimski dnevi, a snega ni bilo. Nik je nestrpno čakal sneg, da bi naredil sneženega moža.
Nik je žalostno gledal skozi okno in razmišljal, kako bi naredil sneženega moža. Nekega jutra,
ko se je Nik zbudil, je videl, da sneži. Vprašal je mamico in atija, če lahko gre ven. Mamica in
ati sta rekla, da lahko gre ven. Nik se je oblekel in šel ven narediti sneženega moža. Ko je
naredil sneženega moža, je šel v hišo in se preoblekel. Mama mu je skuhala čaj in vsi so bili
srečni, da je zapadel sneg.
Zala Korošec, 2. a
ROZAMUNDA ŽIVI NAPREJ
(nenavadno nadaljevanje zgodbe)
Ko gre Rozamunda v samostan, je nič ne zanima, kje je Ojstrovrhar, ampak Ojstrovrhar
Rozamundo najde sam in ji pove, da se bo poročil z Lejlo, ki ni lepa od zunaj, temveč je lepa
od znotraj. Pove ji tudi, da mu ni bila všeč njena ukazovalnost. Rozamunda začne pihati od
jeze skozi nos, vstane in začne metati stvari vanj. Tako Ojstrovrhar hitro pobere svoje stvari
in odide iz njene sobe. Poiskat gre še glavno nuno in ji pove, da naj dajo Rozamundo v kakšno
bolj samotno sobo, da se ji kaj ne zgodi. Rozamunda sliši njun pogovor ter takoj pobegne iz
samostana.
V glavi si
govori, da mora ubiti Lejlo, da se Ojstrovrhar ne bo mogel poročiti z njo.
Rozamunda počaka pred samostanom Ojstrovrharja, da mu bo lahko sledila in ga
zasledovala. Po zelo dolgi poti končno prispeta do njegovega gradu. Lejla zagleda
Ojsrtovrharja in mu takoj skoči v njegov objem. Skupaj odideta v grad in se pogovarjata.
Rozamunda se ne usmili njune ljubezni in si takoj sama pri sebi skuje načrt, kako bi lahko
ubila Lejlo. Čaka do večera, ko Ojstrovrhar odide. Rozamunda gre iz skrivnega mesta opazuje
in po njegovem odhodu z veseljem odkorakala v grad. Lejla je v svoji sobi čisto sama, zato jo
Rozamunda zlahka ubije. Tako Lejla leži mrtva na tleh in Rozamunda se smeje kot čarovnica.
Ko Ojstrovrhar pride nazaj, pove svoji straži, da ne smejo v grad spustiti nobene neznane
ženske. Prepozno, saj je Lejla že mrtva. Ko jo vidi mrtvo, je prepričan, da jo je ubila
Rozamunda. Odloči se, da bo postal menih, saj ne bo v svojem življenju imel nobene sreče.
Rozamunda pa mora v zapor.
Tako so minevale ure in ure, dnevi in dnevi, meseci in meseci ter leta. Rozamunda je lahko
spet prišla na svež zrak in na svobodo.
Rozamunda živi naprej
Policisti je niso mogli kaznovati, saj niso imeli dovolj dokazov, da je Rozamunda res ubila
Lejlo. Tako je po treh letih prvič prišla domov, takrat so jo služabniki komaj da prepoznali.
Rozamunda je najprej, ko je stopila v hišo, odšla iskat svojega očeta, ki je že pred letom dni
umrl in ona tega ni vedela, saj je bila v zaporu. Tekla je po stopnicah navzgor v njegovo
pisarno, nato po stopnicah navzdol v njegovo sobo in ko je tekla v kuhinjo, jo je videl en
služabnik ter jo vprašal, koga išče in povedala mu je, da išče svojega očeta. Služabnik ji je
žalostno razložil, da je njen oče umrl. Služabnikove besede so Rozamundo presenetile in brez
besed je odhitela na pokopališče. Prispela je do pokopališča in začela iskati očetov grob. Po
stopnišču je odhitela navzgor in že je našla očetov spomenik ter se usedla zraven njega in si
sama pri sebi govorila in razglabljala, zakaj je ubila Lejlo. Medtem ko Rozamunda razmišljala,
kaj je naredila, je mimo prišel mlad mladenič Ojstrovrhar ter jo vprašal, zakaj joče.
Rozamunda ga prvič niti ni pogledala, saj je bila čisto iz sebe, nato pa ga je pogledala in
videla, kdo je to ter odtekla vstran. Bila je dovolj oddaljena od njega ter se skrila za grm in ga
še enkrat pogledala. Sama pri sebi si je govorila, da ga sigurno pozna in da je to Ojstrovrhar, v
katerega je noro zaljubljena. Med njenim razmišljanjem je Ojstrovrhar ni prepoznal,
spomnila se je na svoj načrt.
Naslednji dan se je našemila v zalo mlado žensko, ki je odšla na ples. Tam je bil tudi
Ojstrovrhar. Njegov pogled je skozi tičal samo na njej in čez nekaj časa jo je vprašal, če bi z
njim plesala. Ojstrovrhar se je noro zaljubil vanjo in jo hotel poljubiti, a mu Rozamunda ni
pustila ter je odtekla vesela domov.
Naslednje jutro se je Ojstrovrhar odpravil iskat Rozamundo, sicer on ni vedel, da je to ona.
Rozamunda je že navsezgodaj odšla v mesto. Po nekaj korakih je zagledala Ojstrovrharja in
on je tudi zagledal njo, saj si je zapomnil, kakšne ima oči. Ustavila sta se in Ojstrovrhar jo je
vprašal, kako ji je ime. Rozamunda ni vedela, kaj naj mu odgovori, a mu je vseeno povedala
po resnici. Hitro se je spomnil na tisti trenutek, ko je Lejlo zagledal mrtvo ležati na tleh. Buljil
je v njo, kot da je še nikoli ni videl, in si sam pri sebi govoril, da to ne more biti Rozamunda iz
preteklosti, saj je tista Rozamunda v zaporu. Medtem ko Ojstrovrhar tako strmel vanjo, mu je
postajalo vse bolj jasno, da je to ona. Ojstrovrhar je bil od plesa naprej še vedno zaljubljen v
njo, vprašal jo je, zakaj je ubila Lejlo. Rozamunda ga je razočarano pogledala in mu povedala,
da tega ona ne bi naredila. Ojstrovrhar jo je čudno pogledal in si mislil, da ga tokrat ne bo
prinesla okrog. Rozamunda je začela jokati, saj jo je Ojstrovrhar tako čudno pogledal. A
uspelo ji je prelisičiti ga.
Ker je bil Ojstrovrhar noro zaljubljen v njo in ona v njega, sta se vseeno poročila in si ustvarila
svojo družinico, v kateri mož ne ve, da ima za ženo morilko. Tako sta živela »srečno« do
konca svojih dni.
Vita Gubenšek, 8. b
BOŽIČNA ZGODBA
Zunaj na trati je bil močan ropot. Takoj sem vstala in pogledala, kaj je. K oknu stekla sem kot
blisk, odprla okno in zaslišala vrisk. Verjeti nisem mogla svojim očem, sani in osem jelenčkov,
vam povem. Majhen star voznik, živahen striček, takoj sem vedela: to je božiček.
Hitreje kot orli pridrveli so jeleni. Zažvižgal je, zavpil in jih poklical: Pogumnež, Plesalec,
Baletnik in Zvitež, Komet, Kupid, Blisk in Grom na vrh hiše še više in više, odrinimo, odrinimo
više. Na vrh hiše so odleteli, polne sani igrač so imeli. Ko obrnila sem glavo in odšla nazaj
spat, po dimniku božička spustil je škrat.
Božiček je bil oblečen v krzno od glave do nog, od saj in pepela umazan povsod. Polno vrečo
imel je igrač in bonboni so kar leteli iz hlač. Njegove oči, kako so se iskrile, njegov obraz kako
vesel, njegova lica kot vrtnice, nos povsem bel.
Njegov pogled v očeh in ob vseh darilih teh. Rekla sem takoj: »Nič se ga ne boj!« Besede
rekel ni, toda po delu zadiši. Napolnil je vse nogavice in hitro odšel. Na rame je vrgel vrečo,
pokimal in za seboj pustil srečo.
Skočil je na sani, nič brez žvižga ni. Odleteli so vsi brez vsakršne sledi, potem zavpil je naglas,
ko bil je daleč proč: »Vesel božič vsem in lahko noč!«
Nina Gričnik, 7. b
ZGODBA O KRALJU, KI JE NAMESTO VLADARSKE KRONE NA GLAVI NOSIL SLAMNIK
Nekoč pred davnim časom je živel čisto običajen kralj, ki ni bil čisto nič drugačen od kraljev v
drugih deželah, od drugih ga je ločevalo samo to, da ni bil zelo bogat.
Nekega dne pa je kar naenkrat nekdo potrkal na vrata. Kralj je odprl vrata in videl, da je pred
vrati stal star in reven kmet. Kralj je menil, da kmet išče delo in mu je ponudil, da bi delal na
kraljevem vrtu. Kmet pa ni želel dela, temveč je kralja prosil za denar, saj je bila njegova
družina zelo revna.Tako kralju ni preostalo nič drugega, kot da mu da denar. Ker pa kralj ni
imel denarja, ki bi mu ga lahko dal, je moral prodati svojo krono. Tako je kralj v zameno dobil
kmetov slamnik, ki pa je bil že zelo star. Nekaj časa so se kralju vsi posmehovali. Potem pa so
se na kraljevo pokrivalo kar navadili. Tako je kralj za vedno nosil namesto svoje vladarske
krone na glavi slamnik, da se je lahko vsak dan spominjal na starega revnega kmeta.
Neli Prosenak, 6. b
Poskusi basni
Zajec in lisica
Nekega dne je zajec kradel na polju korenje. Vidi ga lisica in mu reče: kako si neumen, da
tukaj kradeš to nesočno korenje. Nedaleč od tukaj je polje s tako dobrim korenjem, da je
zlata vreden. Lisica se je zajcu seveda zlagala. Upala je, da bo zajec naletel na lovca, ki se je
ponavadi zadrževal na tistem polju in ga bo ta ustrelil. Zajec je ubogal lisico in odšel pogledat
na drugo polje. Lisica pa je začela nabirati korenje. Naenkrat pa pride kmet in reče: “Ti si
torej ta tatinska lisica!” Nato vzame puško in ustreli lisico. Kdor drugemu jamo koplje, sam
vanjo pade!
Lara Kos, 7. b
Leopard in polž
Nekoč je živel leopard, ki se je imel za najhitrejšega. Vsak dan je tekmoval z drugimi živalmi in
vsakič zmagal. Nekoč pa je leoparda izzval polž. Leopard se je smejal in sprejel izziv.
Tekmovala sta po hribu navzdol. Ko sta štartala, se je leopard zagnal v tek. Ko je bil že skoraj
na cilju, se je ulegel v senco in zaspal. Polž je ponekaj urah prehitel leoparda, ki je spal. Tako
je na koncu zmagal polž in leopard je bil zelo žalosten.
Počasi se daleč pride!
Kristjan Fridrih, 7. b
Štorklja in lisica
Nekega dne je lisica povabila štorkljo k sebi domov. Pripravila je izvrstno kosilo. A lisica je
kosilo postregla s krožniki, saj je dobro vedela, da štorklja tako ne bo mogla jesti. Lisica je
štorkljo večkrat vprašala, ali kosilo ni dobro.Štorklja je v zadregi rekla lisici, da ji hrana ne
tekne in jo povabila na kosilo k sebi domov. Ko je lisica prišla k štorklji, je bila zelo lačna,
štorklja pa je jed postregla v dolgih vrčih. Lisica je bila v zadregi, saj z jezikom ni mogla doseči
dna vrča. Ko je štorklja pojedla svoj obrok, je rekla lisici: »Če ti ne tekne, bom jaz pojedla, kar
si pustila, saj sem zelo lačna!« Lisica je lahko samo prikimala, čeprav ji je krulilo v želodcu.
Vse se vrača, vse se plača!
Tina Vešnik, 7. b
POUSTVARJANJE OB UMETNI PRIPOVEDKI MARTIN KRPAN
Krpanova pot domov
Krpan se je ves zadovoljen hotel odpraviti domov, a ga je Cesar nagovoril: “Ooo, kam pa kam,
Krpan? Ostani še malo pri nas!” Minister Gregor je cesarja začudeno, a ostro pogledal.
Martin Krpan ni hotel ostati, saj ga je minister Gregor spravljal ob živce, zato se je hotel
izmuzniti. “Rad bi, pa ne morem! Jutri se poroči moj brat, jaz pa sem njegova priča!” Cesar ni
hotel popustiti: “Pa ga pripelji k nam, na dvor!” Cesar ni in ni popustil, dokler ni Krpan
privolil, da še malo ostane na dvoru.
Zvečer so imeli zabavo, saj je minister Gregor prepričal cesarja, da bi Krpan rad imel zabavo,
a cesar ni vedel, kaj naklepa. Minister Gregor pa je v cesarjevem imenu na dvor povabil vsa
dekleta, ki so bila poročena, z namenom, da bi se Krpan nesrečno zaljubil. Prišla so vsa
dekleta, ki jih je minister povabil, a manjkal je Krpan. Minister Gregor je bil jezen in je začel
razbijati stvari. Krpan je izkoristil priložnost in je pobegnil. Ko je bil Krpan že na poti, je
minister Gregor napodil vsa dekleta. Krpan pa se je s svojo kobilico srečno odpravljal domov,
dokler se ni zgodila nesreča. Nasproti je prišla vojska in začela streljati na Krpana in njegovo
kobilico. Kobilico so ustrelili v nogo, Krpana pa so zadeli v roko. Na srečo pa sta uspela
pobegniti. Sedaj sta Krpan in njegova kobilica napredovala le počasi, saj sta bila oba ranjena.
Vendar se nista vdala. Zatekla sta se v gozd, da bi si odpočila. Začeli so se oglašat volkovi in
jima niso dali miru. Nista mogla zaspati, zato sta gledala v nebo. Volkovi so se jima
približevali, ne da bi se zavedala nevarnosti, dokler ju volkovi niso napadli. Upirala sta se jim,
a volkovi niso odnehali. Krpan je prižgal ogenj, saj mu je oče nekoč dejal, da ogenj odganja
volkove. Učinkovalo je in volkovi so odšli. Krpan in njegova kobilica sta se takoj zjutraj
odpravila domov. Doma je bila Krpanova mati zelo ponosna na sinovo zmago. Takoj so
proslavili in živeli srečno do konca svojih dni.
Patricija Klinc, 7. b
Krpan je na Dunaju prosil cesarja, da ga naj njegov sel pospremi do ceste. Ko je nekaj časa
jahal na svoji kobilici, je na cesti srečal reveža, ki ga je prosil za denar, saj je bil žejen in
lačen. Krpan mu je s težkim srcem podaril novčiče. Ko je tako nadaljeval s potjo, je na
Dunaju cesarica kuhala zamera do Krpana, ker je posekal lipo.
Cesarica je zato poslala svoje vojake, da poiščejo Martina Krpana in ga pripeljejo nazaj. Ko se
je Krpan ustavil v krčmi v vasi, je za njim vstopilo petnajst vojakov. Krpana so zvezali in ga
odpeljali nazaj na Dunaj. Tam so ga zaprli kot najhujšega roparja. Za Krpana je bil odgovoren
nek star mož, ki mu je kraljica naročila, da mora paziti na Krpana, da ne bo pobegnil. Ampak
star mož je videl, kako zavzeto je Krpan branil Dunaj. Krpanu je pomagal pobegniti, ampak
Krpan moža ni prepustil usodi, ampak sta pobegnila skupaj.
Ponoči sta prišla do krčme, vzela Krpanovo kobilico, ki so jo vojaki pustili tam in odjezdila
proti Vrhu. Na Vrhu so Krpana lepo sprejeli. Čez kakšen teden je pripeljala na Vrh kočija in iz
nje sta stopila kraljica in nekaj vojakov. Kraljica je možem ukazala, naj primejo Krpana in
moža, ki mu je pomagal pobegniti. Ampak Krpan se jim je uprl. Kraljica pa je sunkovito
stopila v kočijo in se odpeljala. Krpan je bil zelo jezen, saj je Dunaj rešil, oni pa so mu obrnili
hrbet. Bil je edino zadovoljen, da mu zdaj nihče več ne bo mogel preprečiti, da bi tovoril sol.
Od takrat dalje pa ni bilo več nobenega na Dunaju, ki bi si Krpana upal nadlegovati, saj so
ugotovili, da je Krpan premočan.
Tina Vešnik, 7. b
Boj med Krpanom in Brdavsom v sodobnem času
Sodobni boj med Krpanom in Brdavsom je potekal v dokazovanju vzdržljivosti in napenjanju
mišic. Brdavs v roki ni držal svetlečega meča iz kvalitetnega jekla, Martin pa ni imel
znamenite sekire mečarice in kija iz lipovega debla. Za dokazovanje moči sta si izbrala
dvigovanje 150 kilskega kamna, kotaljenje gume buldožerja in vleko jeklenih gosenic
orjaškega tanka.
Martin Krpan je z najmanjšim naporom dvignil kamen, prekotalil gumo buldožerja in vlekel
50 metrov gosenice tanka. Brdavsu pa se je že zataknilo pri dvigovanju kamna, da na
kotaljenje gume in vleko gosenice niti pomisliti ni mogel. Ko je Martin Krpan to videl, se je
veselo usedel na svojo kobilico na dveh kolesih, Brdavsu pa je rekel, da naj raje poje še veliko
žgancev, preden se bo naslednjič bojeval z njim.
Brdavs je to res storil. Čez eno leto pa je Brdavs poklical Martina in mu rekel, da je upošteval
njegov nasvet in da je zdaj gotovo močnejši od njega. Po Facebooku je Martin Brdavsa izzval,
naj to dokaže. Boj naj bi potekal naslednji dan v športni dvorani v Slovenski Bistrici. Krpan in
Brdavs sta se ponovno spopadla, vendar ponovno brez orožja, le z golimi rokami. Krpan je
medtem namreč postal svetovni prvak v judu, Brdavs pa v boksu. Najprej sta se začela
zmerjati. Toda Krpanove žalitve so Brdavsa razjezile. Zato sta se začela bojevati. Brdavs je
Krpana boksnil v lice, Martin pa je Brdavsa vrgel na i-Pad, vzel košček stekla in Brdavsu
prerezal vrat.
Lara Kos, 7. b
Ko je Martin Krpan prišel na Dunaj sta s cesarjem šla najprej izbrat orožje. Krpan si je izbral
najboljši dve pištoli.Nato sta odšla v garažo, kjer so stali avtomobili. Tam si je Krpan izbral
mercedesa. Ko je to izvedela cesarica, je bila zelo jezna, saj je bil tisti mercedes njen.
Drugi dan je bil tisti dan, ki bi si ga naj vsi zapomnili. Spopadla sta se Martin in Brdavs. Brdavs
je imel dve pištoli, ki sta bili ogromni kot omara. Imel je tudi ferarija. Odšla sta na štart in in
tisti, ki bi prvi prišel do cilja, bi zmagal. Zatem sta štartala. Martin je prevzel vodstvo in
Brdavs je bil jezen, zato je začel streljati v Martinov avto. Zadel ga je v gumo. Martin se je
ustavil in Brdavs ga je prehitel. Martin je hitro zamenjal gume in zapeljal za Brdavsom. Krpan
je s pištolo Brdavsu zadel vse štiri gume in Brdavs se je moral ustaviti. Ko je mimo pripeljal
Krpan, se je Brdavs vrgel na Krpanov avto in se uspel na njem obdržati. Začel je razbijati okna
in uničevati avto. Na srečo je Krpan tako močno ustavil, da je Brdavsa zaneslo na cesto in je
umrl. Krpan pa je lepo pripeljal do cilja. Ko pa je nato prišel do cilja in mislil, da je zmagal, je
eksplodirala bomba, ki jo je Brdavs uspel pritrditi na avto. Krpan je umrl. Vsi ljudje so prihiteli
na kraj nesreče in jokali za nesrečnim junakom. Odločili so se, da mu bodo postavili
spomenik.
Kristjan Fridrih, 7. b
VSE NAJBOLJŠE, KAJA!
Vse se je za deklico Leo začelo z novim očetom, novo službo, novim krajem in seveda novo
šolo. Pred dvema letoma ji je namreč umrl oče in leto kasneje si je njena mama našla novega
partnerja. Takrat se je Lei in njeni mami popolnoma spremenilo življenje, saj sta se preselili v
neznane kraje. Lea je 13-letna deklica s črnimi lasmi in rjavimi očimi, brez prijateljev,
odličnjakinja in zelo sanjavo dekle. Nikoli ni dobila dovolj naklonjenosti od staršev, mama jo
je vedno odvračala od njenih sanj. Torej, ravno ta Lea je sedaj morala v novo šolo in
zavedala se je, da si bo morala poiskati vsaj nekaj novih prijateljev.
Prvi dan v šoli ji ni bilo lahko. Spoznala je, komu se bo raje izogibala in s kom se ne bi bilo
dobro družiti. Spoznala je tudi “kraljico šole” – Kajo. Lei se je zdelo Kajino obnašanje kanček
preveč vzvišeno, a se je odločila, da se ne bo ozirala nanjo. Že drugi dan v šoli ni bil preveč
krasen. Zlobna Kaja se je namreč odločila, da bo novinki Lei zagrenila življenje. Najprej se je
odločila, da bo nekaj dni opazovala Leo, da odkrije njene šibke točke. Lea pa je v tem času
spoznala neko preprosto dekle iz šole, ki je bilo tudi žrtev Kaje. Ime ji je bilo Sonja. Z Leo sta
postali prijateljici.
Tretji dan v šoli pa je bil za Leo nočna mora. Za dobrodošlico so jo zjutraj obmetavali z jajci.
Lea je takoj vedela, da je bilo to Kajino maslo. Lea se je odločila, da bo Kaji vrnila milo za
drago. Kaji je šla uničit njeno poponoma novo jakno. Ko je Kaja to zagledala, je bila besna in
se je odločila, da ne bo prenehala s spletkarjenjem proti Lei. Lea pa je postajala v šoli čedalje
bolj priljubljena, a ocene so ji začele padati. Začela se je vedno bolj družiti s Kajinim fantom,
ki ji je postajal čedalje bolj všeč, ona pa njemu. Kaja je postala ljubosumna. Odločila se je, da
bo življenje zagrenila še Leini družini. Poskrbela je, da je Leina mama izgubila službo.
Lei je bilo sedaj tega dovolj, zato se je naslednji dan stepla s Kajo v šoli. Lea je nato sicer
želela, da se pobotata, a Kaja je bila preveč ponosna. Čez en teden je Lea dobila po pošti
obvestilo, da jo bodo zaradi pretepa izključili iz šole. Leina mama se je zato odpravila v šolo.
Ravnateljici je obljubila, da se kaj takega zagotovo ne bo ponovilo, poskrbela pa bo tudi za to,
da se bodo Lei izboljšale ocene v šoli. In res so se Lei potem ocene izboljšale, izgubila pa je
tudi stik s Kajinim fantom.
Vendar je Lea potem izvedela, da bo imela Kaja kmalu rojstni dan in da bo pri njej doma
zabava. Odločila se je, da bo tudi sama priredila doma zabavo, saj mame ne bo doma. Vsem
je poslala vabilo na zabavo. Leina zabava se je vsem zdela boljša in večinoma so se zato
odločili raje za njo.
Napočil je čas Kajine rojstnodnevne zabave. Kaja je menila, da bo vse popolno, dokler ni
ugotovila, da so skoraj vsi odšli raje na zabavo k Lei. Ponorela je in se odpravila k Lei domov.
Tam so bili skoraj vsi pijani in Kaja je poklicala Leino mamo. Lea je od jeze začela napadati
Kajo, saj ni vedela, kaj dela. Kajin fant je začel miriti Leo. Lea ga je udarila, saj se ni zavedala,
kaj dela. Vse prijatelje je s tem dejanjem šokirala, predvsem pa Sonjo, ki je mislila, da je
drugačna, boljša od ostalih, a se je očitno zmotila. Vsi so zato zapustili zabavo in odšli domov.
Naslednji dan so vsi obe dekleti gledali postrani in jima odkimavali. Obe dekleti sta se
zavedali, da ju vsi sovražijo. Kaja je zato popustila in se pobotala z Leo. Lea je sprejela Kajino
opravičilo in odločili sta se, da se bosta vsem javno opravičili. Naslednji dan sta se zato vsem
opravičili za njuno ravnanje. Prijatelji so jima oprostili, Kaja in Lea pa sta postali dobri
prijateljici. Kaja je naknadno še enkrat z vsemi praznovala svoj rojstni dan, skupaj s svojo
novo prijateljico Leo, ki ji je tokrat prva voščila: “Vse najboljše Kaja!”
Patricija Klinc, 7. b
Sramota v trgovini
Nekega sobotnega popoldneva je k meni na obisk prišla sestrična Ana. Ker nisva vedeli, kaj bi
delali, naju je mama poslala v trgovino po zelenjavo. Odpravili sva se v najbližjo trgovino.
Nisva imeli dosti denarja, vendar je bilo dovolj za zelenjavo. Ko sva plačali, sva videli, da
nama je nekaj denarja še ostalo, zato sva si kupili še kokice, saj sva mislili, da bova imeli
dovolj denarja. Prišli sva na blagajno. Kar nekaj časa sva čakali v koloni, a na koncu sva le
prišli na vrsto. Trgovka je odtipkala številke in nama dala račun. “O, moj bog,” sem si mislila.
Imeli sva premalo denarja za vse skupaj. Trgovko sva prosili, če lahko dava nekaj stvari nazaj,
a seveda ni hotela. Rdečica mi je oblila obraz in nisem vedela, kaj naj naredim. Tudi Ana je
bila rdeča kot rak in je že mislila pobegniti ter me pustiti samo v trgovini in v vsej tej
zmešnjavi. Že se je odpravljala ven, a sem jo hitro dohitela in zadržala. Z mano je prišla nazaj
do blagajne in rekla sem ji, da sva v tej godlji skupaj in da morava tudi skupaj poiskati rešitev
iz te godlje. Ne more kar stisniti rep med noge in pobegniti.
Namenila mi je dokaj jezen pogled, jaz pa njej pomirjujočega, saj ni bil primeren trenutek, da
se skregava. Postali sva nekoliko mirnejši. Trgovka pa je bila nasprotno že vsa sitna in
nejevoljna, saj je bila za nama že zelo dolga vrsta in midve sva jo zadrževali. Ker sem bila
panična, nisem vedela, kaj naj storim. Misli so mi švigale sem in tja, v glavi pa mi je odmevala
ena sama beseda – sramota! Anin izraz na obrazu je govoril enako in namenila mi je
vprašujoč pogled. Tudi sama nisem vedela, kaj naj storim, zato me je njen pogled še bolj
zbegal.
Nenadoma pa je trgovka v roke vzela mikrofon, ki je bil prvi pri blagajni in rekla trgovki na
drugem koncu trgovine: “Dve punčki nimata dovolj denarja. Kaj naj zdaj storim?” Nekaj sta
se še pogovarjali, ampak je nisem več poslušala. Večje sramote še namreč nisem doživela.
Vse oči so bile uprte v naju. Po glavi mi je spet švigala ista misel – sramota! Najraje bi se
ugreznila v zemljo in za vedno ostala pod njo. Bila sem že bolj rdeča od ferarija in vročina mi
je kar švigala iz obraza. Pogled sem imela uprt v tla in čutila sem, kako se je Ana potuhnila za
mano, da so lahko vsi razločno videli mene. Sramota! Ana me je malo razjezila, saj me je kar
pustila tam, da sem se jaz pogovarjala s trgovko, ona pa ni rekla niti besedice. Celo skrila se
je za moj hrbet, da sem jaz doživljala še večjo sramoto. Ampak takrat o tem vseeno nisem
preveč razmišljala, ker mi je po glavi še vedno rojilo vprašanje: “Kaj naj naredim?” K sreči pa
je za nama stal star gospod in naju je vprašal: “Koliko denarja vama še manjka?” “Em…en
evro,” sem zajecljala. “Ah, to pa ni veliko. Vama bom jaz kupil,” je dobrodušno rekel in dal
prodajalki denar. Milijonkrat sva se mu zahvalili in vzeli tiste nesrečne kokice ter se odpravili
ven. Ko sva se odpravili ven, sva si zelo oddahnili in bruhnili v neznanski krohot. Smejali sva
se kot naviti. Zagledali sva starega gospoda, ki je kmalu prišel ven za nama, kako je rekel:
“Eh, ja,” in se še sam začel smejati. Smejali sva se vso pot do doma in ugotovili, da je to bila
najhujša sramota, ki sva jo doživeli do sedaj. Ani sem rekla, da mi ni bilo všeč, ko je
nameravala pobegniti in me pustiti samo. Rekla mi je, da jo je bilo zelo strah, bilo ji je pa tudi
zelo nerodno. Obljubila mi je pa, da tega ne bo več naredila.
Doma sva mami povedali vso zgodbo in skupaj smo se kljub stramoti še dolgo smejali.
Alma Lovrenčič, 8. b
Novo leto
Novo leto je prelomnica. Padajo odločitve, da boš začel jesti zdravo hrano, opravljati domača
opravila, da boš pomagal in ne boš zapravljal časa za nepotrebne stvari in tako naprej.
Ciljev je nešteto, motivacija je na višku, vendar še imaš en problem: te cilje izpolniti,
uresničiti. Scenarij pa je vedno enak. V novo leto stopiš poln pričakovanja, navdušenje za
uresničitev ciljev pa zbledi že po nekaj dneh. Verjetno to zgodbo že predobro poznaš.
Vsaka odločitev za opustitev slabih navad namreč pomeni, da se moraš odreči stvarem, ki ti
ugajajo. A to je edini način, da nekaj spremeniš na bolje. Že s samo mislijo, kaj vse bi lahko
dosegel, če bi se držal zastavljenih novoletnih ciljev, lahko dosežeš veliko.
Pri uresničitvi ciljev pa je najpomembnejše, da zaupamo vase. Pot do zastavljenih ciljev je
dolga, vendar mogoča. Nikoli ne poskušaj vsega doseči naenkrat! Spremembe potrebujejo
čas! Novo leto je res lahko nov začetek, nova zgodba. Na začetku ima vsaka zgodba
nekakšen problem, težavo. Vendar je to šele začetek. Zgodba se nadaljuje postopno,
poglavje za poglavjem. Tako se s potrpljenjem in odločnostjo vsaka zgodba zaključi srečno.
Lucia Rojs, 9. a
Razmišljanje na pragu novega leta
Prihodnost je ponujena zaprta dlan za dotik, umik, dejanje, pričakovanje ali le za sanje …
Na tem majhnem svetu je vsak od nas poseben, drugačen. Zato ima vsakdo od nas posebne
in drugačne želje. Nekateri ljudje si za praznike želijo le materialne dobrine, drugi pa bi bili
zadovoljni že, če bi za božič lahko doživeli ljubezen, mir in srečo: vrednote, ki jih ne moremo
kupiti z denarjem.
Drugi si morda želijo nekaj, česar v minulem letu niso dosegli. Zato je novo leto vedno polno
novih upanj in želja. Vsi upamo, da nam bo novo leto naklonilo čim več pozitivnih trenutkov
in si želimo, da bi pozabili vse slabe stvari, ki so se nam zgodile v minulem letu. Nihče ne
more vedeti, kaj mu bo prineslo leto, ki prihaja, vendar vseeno lahko sami pozitivno
vplivamo na prihodnost: z upanjem, z zaupanjem vase in v soljudi. Naj upanje vedno umira
zadnje.
Anida Osmani, 9. a
Moje srečanje s pošastjo
Pred šestimi leti sem s teto in očetom odšel na Tri kralje. Najprej sva se s teto igrala z žogo na
igrišču. Ker smo vsi čez nekaj časa postali žejni, smo odšli na pijačo. Sedeli smo zunaj. Bil je
lep sončen dan in zelo smo uživali. Na dvorišču sem zagledal velik bel šotor. Očeta sem
prosil, če lahko greva s teto pogledat, kaj se tam dogaja. Oče je privolil in s teto sva odšla k
šotoru.
Ko sva vstopila, me je spreletel srh. Videl sem orjaško kačo. Teta mi je povedala, da je ta
orjaška pošast piton. Kača je bila velika vsaj tri metre, njen trup pa je bil rjave barve, posut s
črnimi pikami in debel, kot da bi ravnokar pojedla pet podlasic. S teto sva se pitonu približala.
Bilo me je zelo strah, vendar sem strah premagal in ga pobožal. Ugotovil sem, da je zelo
gladek. Moja teta si je gladko in veliko pošast ovila celo okoli vratu. Bilo me je še vedno
strah, a ko sem videl, da kača teti ni naredila ničesar, sem pitona božal ves čas, kar sem ga
imel na voljo. O dogodku sva poročala tudi očetu, ki je bil zelo ponosen name. Potem smo
odšli domov.
Doma sem zgodbo povedal mami, ki me je pohvalila, da sem premagal strah pred kačo. Rekla
mi je, da sem bil zelo pogumen. Tudi sam sem bil zelo ponosen nase in še danes se
spominjam lepega občutka, ko sem božal pitona.
Kristjan Fridrih, 7. b
Zimske prigode
Bilo je nekega čudovitega zimskega dne, pred sedmimi leti, ko sva se z jaz in bratranec odločila, da
bova iz novozapadlega snega zgradila iglu.
Z lopatami sva na kup začela nositi sneg. Ko sva ga imela že cel kup, sva ga začela teptati in skakati
po njem. Potem sva začela graditi vrata. Morala so biti majhna, da odrasli ne bi mogli noter.
Odločila sva se, da oken ne bova imela, saj so za drevesne hišice.
Ko sva po enournem delu končala (ponosna sva bila na svoj iglu), sva odšla v hišo, ker naju je že
pošteno zeblo. Privoščila sva si ogromno skodelico čaja in celo goro piškotov. Ura je bila komaj tri
popoldan, zato sva se še šla igrat in gledat risanke.
Spomnila sva se na najin iglu. Hitro sva se oblekla in odhitela ven. Obstala sva. Nekdo je zbrcal
najin iglu. Bil je uničen. Šlo mi je na jok, saj sva vanj vložila veliko truda. Zunaj se je že stemnilo,
zato ga nisva ponovno gradila.
Odločila sva se, da bova naslednji dan naredila velikega snežaka in ga bova stražila noč in dan.
Barbara Juhart, 8. a
PETER KLEPEC JE POSTAL PEPČEK
Peter je bil vesel in razigran fant. Bil je prijazen, zato je dovolil, da so ga klicali Pepček. Nekateri so
mislili, da je čudak in to ga je prizadelo.
Z mamo sta bila revna, zato je hodil delat. Delal je pri nekem Bojanu. Tam je bil vse hkrati: tajnica,
služkinja, varuška (pazil je na psa Boba), gospodinja, čistilka. No, skratka vse, kar je človek sploh
lahko. Imel je dolge lase, zato je Bojan mislil, da je punca! Klical ga je Petra. Zaslužil je malo, zelo
malo, šest evrov na mesec!
Nekega dne, ko je ravno loščil avtomobile, je kar naenkrat v garažo prišel Bojan.
»Hej, Petra, boš kmalu končala!« mu je rekel.
Povedal mu je, da je komaj začel. Bojan je bil jezen, Peter pa ni vedel, zakaj. Ponavadi je bil Bojan
prijazen do njega, danes pa tole. Nemogoče. Kar kipel je od jeze, nato je odšel. Peter se je enkrat
popraskal po glavi in nadaljeval. Ko je kuhal, je spet prišel Bojan in ga vprašal, če je končal. Potem,
ko mu je hotel povedati, da gre domov in se je želel posloviti, se je Bojan začel dreti: »Prepočasna
si, Petra, zato te bom odpustil!!!«
Tako se je zgodilo. Peter je dobil odpoved. Ko se je vračal domov, si je kupil srečko. Podrgnil je z
nje namaz, ki je bil namazan na številki. Pogledal je in videl, da je zadel petdeset tisoč evrov.
Zavriskal je in stekel domov.
Mama ga je zadovoljno objela in mu čestitala. Nikoli ni več rabil delati in s tistim denarjem sta
srečno živela.
Dana Kocijančič, 5. a
PETER KLEPEC DANES
Dan danes so čudni dnevi. Peter se je vstal iz postelje in zamrmral: "Danes je moj prvi šolski dan".
Šel v kuhinjo in si nalil topel kozarec mleka. Potem je slišal svojo mamo reči: "Danes bo tvoj prvi
šolski dan".
Peter je bil v redu fant, a ker je bil reven, je imel samo dva prijatelja, ki sta se odselila v drugi kraj.
Zato je ostal sam. Nobeden ga ni maral, razen mama. Tudi ata se je odselil, ko je Klepec bil star le
en dan.
Peter je imel posluh, ki ga ni maral izkoristiti. Prvi šolski dan ni bil slab. Spoznal je veliko prijateljev
in to mu je veliko pomenilo. Tudi učitelji so bili v redu. Ko je prišel domov, je pred mamino hišo
videl lep avto (Petru lep avto). Ogledal si ga je po dolgem in počez. Potem je zaslišal čuden glas.
Stekel je v hišo.
Mislil je da se je zmotil, a ni se. Tam je bila njegova mama in rekla mu je: "Peter, to je tvoj novi
oče". Petrov oče je bil bogat, zato je dobil (skupaj z mamo) novo hišo.
Ko je Peter odrasel, je bil glasbenik in lepo je živel do konca svojih dni.
Jaša Pozne, 5. a
PETER KLEPEC V DANAŠNJEM ČASU
Svoje dni je živel neki fantek, po imenu Peter Klepec. Nadvse je ljubil računalnik, igral ga je tudi po
dvanajst ur na dan. Si morate misliti, dvanajst ur!
Pa je bilo mami nekega dne dovolj in je izklopila elektriko. Peter se je prestrašil. Odhitel je dol in se
pritožil, da v njegovi sobi ni več elektrike! Mama mu je samo dala obleko in kravato, češ naj se
obleče. Peter se je oblekel, čeprav s težavo. Sedel je v avto in odbrzel v službo. Pripeljal se je na
veliko parkirišče parkiral avto zraven nekega čudno dragega. Odšel je v svojo pisarno. Komaj je
sedel, že je zazvonil telefon. Dvignil je slušalko in na drugi strani je začel nekdo tako kričati, da JOJ!
Govoril je nekaj o avtu in parkirišču. Ker je bil pameten je razumel, da je avto parkiral na šefovem
parkirišču. Odhitel je dol in prestavil avto. Ko je prišel nazaj, je znova zazvonil telefon. Bila je
Mojca, njegova prva ljubezen. Govorila sta in govorila, da je šefu prekipelo in šel ga je nadret. Joj,
ta jih je dobil tako, da je dobil toliko dela, da bi se človek kar zjokal. Delal je in delal tako dolgo, da
so mu odpadle roke - skoraj! Počasi se je odvlekel do avta in čisto je pozabil na zmenek z Mojco.
Počasi, ampak res počasi, se je vozil proti domu. Mama ga je že čakala z večerjo. Peter je hrano
zmetal vase in padel na posteljo.
Od takrat je ugotovil, da ne bo več delal, in da bo raje doma pomagal mami.
Vavdi Valentina, 5. a
PETER KLEPEC V SODOBNEM ČASU
Zgodba pripoveduje o Petru Klepcu v sodobnem času.
Peter Klepec je bil otrok, takšen kot otroci so. Imel je motor in igral je poker. Doma je imel mamo
in čredo ovac. Nekega dne ga je mama poklicala, naj gre past ovce. Peter je šel na planino. Ko je bil
na planini, je zagledal ogrado za ovce. Drugo, kar je zagledal, je bil poker disko. Ovce je dal za
ogrado in odšel v disko. Igral je poker. Ni in ni mu šlo. Opazil je, da se je gostilničarki pokvaril
aparat za kavo. Popravil ji ga je. Gostilničarka mu je nalila kave. Peter jo je spil. Zgodil se je čudež.
Gostilničarka se je spremenila v dirkačico, Peter Klepec pa je kar naprej zmagoval.
Zvečer se je vrnil domov z ovcami in z nasmehom na licih.
Živel je do konca svojega pokra.
Matevž Koren, 5. a
PETER KLEPEC V MOJI DOMIŠLJIJI
Peter Klepec je priden in delaven fant. Čeprav je hodil v šolo, je tudi skrbel za živali, ki jih je imel
rad.
Takoj, ko je končal nalogo, se je šel igrat s psom Tačijem. Doma so imeli kmetijo in veliko
raznovrstnih živali. Njegova mama je bila po poklicu učiteljica, oče pa prodajalec. Peter je imel zelo
dobrega oziroma najboljšega prijatelja Andreja. Andrej je bil tudi njegov sošolec. Spoznala sta se že
v vrtcu. Vse je bilo super, dokler se ni Tači poškodoval.
Peter ga je takoj peljal k veterinarju. Ta mu je razkužil taco in jo povil. Čez nekaj dni je Tači okreval.
Odvili so mu nogo in že je tekal po polju in ni dal miru.
Peter je bil tako vesel, da je božal Tačija, kar se le da. Tudi z Andrejem se je vsak dan veselil in vsak
dan je bil dobre volje.
Lea Pliberšek, 5. a
PETER KLEPEC - NEVERJETNO DOŽVETJE
Mama in Peter Klepec sta pridno obdelovala njive.
Nekega dne je Petrova mama zbolela in je umrla. Peter je bil tako žalosten, da mu je počilo srce in
šel je v nebesa.
Tam gori je videl svojo mamo. Mama ga je žalostno pogledala in mu povedala: "Premlad si še, da bi
umrl takšne smrti". Povedala mu je , da bo iz pekla prišel zajček, ki je na pogled prijazen in
prikupen, a če se obrne, ga bo poslal v pekel. Peter je šel do zajčka, pretresel kokakolo in jo
privezal na zajčka. Zajček je odletel v pekel. Sveti angel mu je za zahvalo podaril kapo, ki mu je
uresničila vse, kar si je zaželel. Mamo je vprašal, če želi tudi ona oditi z nebes.
Mama mu je povedala, da naj gre sam, a tu pa tam jo naj pride obiskat.
Peter je poletel na Zemljo in zaželel si je, da bi šel v prihodnost še v ZDA. Tam je postal plemenit
človek. Vsi moški so mu zavidali, a on se ni menil zanje.
Nekega dne je izgubil svojo kapico in Sveti angel ga je opazoval. Ni mu bilo všeč, kar je videl. Poslal
ga je v nebesa in tam je z mamo srečno živel.
Mateja Breznik, 5. a
PETER KLEPEC IN NOVA SOŠOLKA
Peter je fantič, ki je živel z materjo v zapuščeni stavbi. Njegov oče pa je bil na službenem
potovanju. Petra so prijatelji, v bistvu sošolci, zmerjali s klepetuljo, ker ni imel računalnika.
Peter si je zelo želel računalnik, da bo lahko igral razne igre, in da bi bil v njih prvak. Ko je prišel v
šolo, so ga sošolci spet zmerjali. Ta dan so dobili novo, zelo bogato in dobrosrčno sošolko. Peter jo
je opazil. Stopila je k njemu in ga vprašala, če se bi rad naučil igrati računalniške igrice, je seveda
privolil.
Ko je prišel domov, je materi rekel, da gre na sprehod. To je rekel zato, ker mu ne bi dovolila
obiskati nove sošolke.
Ko je nekaj časa hodil, je prišel do hiše velike kot grad. Pozvonil je in vrata mu je prišla odpret
njegova sošolka. Rekla mu je, da bosta začela z učenjem. Svojemu hišnemu natakarju je zašepetala
nekaj na uho. Ubogal jo je.
Sedla sta za računalnik. Petru sploh ni šlo. Natakar je prišel s polnim kozarcem vode. Rekel je, naj
ga spije do dna. Res ga je. Spet sta sedla za računalnik in začela. Peter je rešil najtežjo igrico, ki jo je
imela sošolka. Naslednji dan je enega sošolca izzval na računalniški dvoboj. Igrala sta in igrala.
Dolgo je bilo izenačeno, a Peter Klepec ga je za eno točko na koncu le premagal.
Tako Petra Klepca sošolci niso več izzivali. Pridobil si je naziv »Peter, gospodar računalniških igric«.
Nika Čelan, 5. A
RUDIJEVA SMOLA
Nekoč je za sedmimi gorami in sedmimi vodami živel zajček po imenu Rudi. Njegovi prijatelji so mu
pravili, da je zelo neroden. Ampak saj je bil res. Nekoč je našel vrečo zlatnikov in je bil tako vesel,
da je skakal po eni nogi z zaprtimi očmi in zraven pel: “Juhej, juhej in vreča zlatnikov! Juhej, juhej!”
Lisica je to slišala in se priplazila do vreče. Skoraj bi jo že odnesla, pa se je zajček spotaknil in padel
ravno na lisico. Ta je padla v nezavest, on pa je vrečo shranil. Pa mu jo je ponoči nekdo ukradel.
Ko je šel na rojstni dan svoje mame, se je ozrl za sovo in se z desno roko naslonil na sredino torte.
Luknjo v torti je njegova sestra zapolnila s korenčkovo čokolado. Saj se ne bi opazilo, pa ga je na
poti zamikalo in je čokolado pojedel. Amapak mama ni bila jezna na njega, saj je dobila veliko daril
in še eno, večjo torto.
In ravno ta zajček se je zaljubil v prikupno zajčico Amando. Odločil se je, da ji bo podaril
bonboniero. Ker je bila Amanda vedno oblečena v svetle barve, je pojedel črne in rjave bonbone.
Pa se je izkazalo, da ima ravno temne rada. Ravno je opazoval Amando, kako se sonči pred hiško,
ko je pritekla lisica in jo ugrabila. Rudi pa si reče: “Končno imam priložnost, da dokažem, da sem
junak!” Lisici je sledil do njenega brloga, kjer se je opogumil in vrgel kamen v njo. Na nesrečo je
zadel Amando v nogo. Le-ta je mislila, da jo je ugriznila lisica in se je razjezila ter ji primazala
klofuto.
Lisica je zamrmrala, da pogreša stare čase in stare zajce in spustila Amando. Amanda pa je z
Rudijem živela srečno do konca svojih dni.
Anže Kac, 6. b
PLES
Janja je hodila v 7. razred in je bila zelo dobra plesalka, vendar si tega ni upala pokazati. Njena
prijateljica Maja, ki je tudi zelo dobro plesala, ji je rekla, da bo organizirala tekmovanje v plesu in
da bo na njem nastopila tudi Janja. Janjo je bilo ob misli, da bi nastopala pred množico ljudi, zelo
strah.
Vsak petek je hodila v plesni klub in opazovala, kako plešejo drugi plesalci. Sama se jim nikoli ni
upala pridružiti. Janja je pripravila svojo plesno točko. Njeni prijateljici Maji se je zdela fantastična.
Rekla ji je, da bo s to točko zagotovo zmagala.
Prišel je dan nastopa. Janja je bila vsa iz sebe. Tekmovanje se je pričelo. Maja je napovedala prvo
točko, nato drugo, tretjo… Kmalu je bila na vrsti Janja. Mislila si je: “Saj zmorem, vse bo še dobro.”
A nekaj v njeni notranjosti ji je govorilo ravno obratno. Ko je Maja napovedala ime njene pesmi, na
katero bo izvajala plesno točko, jo je stisnilo pri srcu. Ni vedela, ali naj nastopi ali ne. Na koncu se
je le odločila. Stopila je na oder in začela plesati, kakor je najbolje znala. Med plesom se je počutila
enkratno. Na koncu plesa so ji vsi bučno ploskali in vpili njeno ime.
Za Janjo je nastopilo še kar nekaj plesnih točk, a nobena ni bila tako dobra kot njena. Prišel je čas
razglasitev zmagovalca. Vsi so upali na zmago, celo Janja, čeprav ji zmaga ni nič pomenila,
pomembno se ji je zdelo samo, da je upala sodelovati. Maja je držala v rokah ovojnico z imenom
zmagovalca. Odprla jo je, potegnila ven listek in na glas zaklicala: “Zmagovalka tega tekmovanja je
Janja!”
Janja je bila vsa iz sebe. Po tekmovanju se je pokazalo, da ji je sodelovanje zelo koristilo, saj so jo
povabili v več plesnih šol. Pridobila pa je tudi veliko novih prijateljev. Postala je zelo priljubljena.
Ko se Janja v teh dneh spominja tega dogodka, še vedno ne more verjeti, da je tekmovala in na
koncu celo zmagala. Tekmovanje jo je spodbudilo k temu, da si je ustvarila življenjsko geslo, ki se
glasi: “Važno je sodelovati in ne zmagati! Če pa že zmagaš, se s tem ne bahaj!” To geslo uporablja
še danes.
Nina Gričnik, 7. b
LADY GAGA V ZAGREBU
5. november 2010
Ura je 12.00. Predčasno odhajam od pouka, saj grem v Zagreb na največji dogodek mojega življenja
- koncert od Lady GaGa. Še prej pa moram od pouka, ker grem v WEST GATE - največji nakupovalni
center v Zagrebu.
Pridem domov in pojem kosilo. Hitro se grem preobleč. Čez 10 minut prideta Maja in njena hčerka
Tjaša. Odpeljemo se do West Gate-a. Tam preživimo skoraj tri ure, ko pokličejo Nina. Mateja,
Bojana, Nuša in njena mama, da nas že čakajo pred West Gate-om. Hitro smo pohitele in se
poiskale. Nato smo se odpeljale do Arene. Ravno ta dan pa so še zraven Arene odprli velik
nakupovalni center. Bila je ogromna gneča že zaradi koncerta. Ker nam je še ostalo nekaj časa, smo
odšle na pijačo. Ko smo popile, smo odšle proti ARENI ZAGREB! Bila sem tako nestrpna. Ko smo
uspešno opravile vse ´levele´ preiskovanja in ko smo našle svoje sedeže, sem se komaj ozrla po
dvorani. Videlo se je, da je bila zgrajena komaj pred nekaj časa. Čez kakšno uro je nastopila
predskupina Semi Precious Weapons. Ko so končali, pa se je povečala že velika nestrpnost, ker
smo vedeli, da bo vsak čas nastopila glavna zvezdnica Lady GaGa. Minila je ura, dve. Imeli smo tudi
»koncert« od Michaela Jacksona, saj so vrteli njegove pesmi. Nato pa so se ugasnile luči. Na odru
se je začela spuščati zavesa. Zbrana družba je ponorela! Na zavesi so se pojavili kara vzorci. Začela
se je glasba. Na zaslonu se je prikazala Lady GaGa. Ampak bila je posneta. Dober spektakel. Začelo
se je odštevanje: 10, 9, 8, 7, 6, 5, 4, , 3, 2, 1: družba je ponorela, prikaže pa se Gaga skozi zaveso.
Uvodna pesem je bila Dance in the dark. Zavesa se dviga in vidim LADY GAGA! Ojoj, kako
navdušenje. Dvorana je ponorela. Ne morem verjeti, da se mi je zgodilo prav to. Scena je
fantastična. Stopnice, table za razne kraje, avto, v katerem je klavir. Super!
Naslednja scena je bila takšna: vagon od tramvaja. Začela se je pesem Lovegame. Vau! GaGa
raztura! Kasneje je bil čas za temačen gozd in nekatere izmed mnogih pesmi: Teeth, Alejandro.
Spet je bil čas za preoblačenje. Lady GaGa je odpela pesem Telephone, še prej pa se je ovila s
SLOVENSKO ZASTAVO!
Na odru se je pojavil klavir, zraven pa Lady GaGa. Na klavir je igrala z nogo. Vau! Res je dobra.
Nato je začela igrati z rokami pesem Speechless. Ko je bilo tega konec, je bil čas za Poker face!
Mum, mum, mum, mum in družba je ponorela! Can't read my, can't read my no can't read my
poker face, ... so bili verzi, ki smo jih prepevali. Naslednja scena pa se mi je zelo vtisnila v spomin.
Paparazzi. Lady GaGa se je z dvema prijateljema znašla v temni goščavi. Oba jo zapustita, ker se
bojita. Naenkrat se v temi prikaže ogromna riba z lučko. Začne se PAPARAZZI! Riba ima tudi lovke,
s katerimi lovi plesalce. Sledilo je še nekaj pesmi. Potem pa: Ohohohoho i'm a bad romance in
vsem se nam je čisto zmešalo. Pesem se je končala, šov pa tudi.
Res je bilo mega in upam, da še bom kdaj doživela kaj takega.
PAPARAZZI
IGRANJE NA KLAVIRSKO KITARO
GOREČI KLAVIR
IGRANJE Z NOGO NA KLAVIR
OVIJANJE V SLOVENSKO ZASTAVO
TELEPHONE
Urška Pristovnik, 7. a
RAZISKUJEMO, SPRAŠUJEMO
Med učenci smo dalj časa iskali najpopularnejše pevce, igralce, športnike in seveda filme. Naš izbor
je bil po mnenju vprašanih naslednji. Poglejmo.
PEVEC
PEVKA
Šakira
FILM
Hanah Montana
ŠPORTNIK
Tina Maze
IGRALEC
Zek
Toše Proeski
Šakira
Robbie
Williams
Sebastjan
Saša Lendero
Beyonce
Shreike
Mačke in psi
Lionel Messi
Zlatko Dedić
Jure Zrnec
Lado Bizovičar
Rebeka Dremelj
Lassie
Maša Žunič
50 Cent
Lady Gaga
Eminem
Katty Perry
Gremo mi po
svoje
Mlada Luna
Samir
Handanović
Rene Krhin
Zlatko
Čordič
Hanah Montanah Alvin in veveričke
Samir
Handanović
Robert Koren
Lena
Hotel za pse
Sani Bečirović
Natalija Verboten
Ledena doba
Cristiano
Ronaldo
Wayne Rooney
Avatar
Odbor šolskega glasila 4. in 5. razred
Upam, da se bomo lahko igrali, imeli se bomo lepo, šli bomo na razne pohode in se zabavali. Komaj
čakam, da se začne!
Iza Trobentar, 4. a
Zelo se bomo zabavali. Igrali se bomo razne igre, imeli bomo delavnice, pohode, športne dneve,
naravoslovne dneve,... Veliko bomo tudi v naravi, na šolskem igrišču... Imeli se bomo zelo lepo.
Želim si veliko uspeha v tem šolskem letu.
Mia Kukovič, 4. a
Otroci si želimo veliko, a je malo izvedljivo. Na dan otrok naj bi bilo drugače. Več bi bilo izvedljivega
in zato manj želj.
Želim si, da bi to prebralo čim več ljudi!
Namenjeno je predvsem staršem!
Jan Novak, 5. b
Želim, da bi se učitelji manj kregali, in da bi bili prijaznejši.
Miha Selinšek, 4. a
NOVA ŠOLSKA PRAVILA: OB TEDNU OTROKA
Spoštovani g. ravnatelj in ves parlament.
Obveščamo Vas, da si otroci v tem našem tednu želimo sprejeti nova šolska pravila. Pravila so
priložena.
ŠOLSKA PRAVILA, KI SMO SI JIH IZMISLILI OTROCI:
•
•
•
•
•
•
•
•
•
leto brez domačih nalog, testov in spraševanj,
obstaja samo ocena 5,
več odmora/manj pouka,
več »čvek« minut,
več igric,
več zabavnih prireditev,
lažje torbe,
bolj zabavni predmeti,
več sprehodov po naravi.
Urša Zala Ačko, 5. a
ANKETE OB TEDNU OTROKA
Anketirali smo učence in učitelje in zbrali naslednja mnenja.
1. VPRAŠANJE: Kako se počutiš ob tednu otroka?
Vsi anketirani (76) so se v tem tednu prijetno počutili. Nekateri so še dejali, da jim je lepo.
Večini je bil všeč kros, športne igre in druge dejavnosti, najbolj pa seveda sproščeno prihajanje v
šolo, v kateri se te dni ni spraševalo.
2. VPRAŠANJE: Kaj ti je ob tednu otroka najbolj všeč?
Najbolj pogosti odgovori so bili:j
- da so otroci posebej pridni,
- da se otroci veliko igrajo ,
- da se igramo,
- - da jemo kostanje,
- da bi bil Wladimir večkrat tu,
- zabavne igre,
- da gledamo risanke,
- igranje,
- kros,
- zanimive igrače,
- verižice iz kostanjev,
- igra s sošolci,
- ni veliko učenja,
- drugo.
Anketirali smo učence prvih razredov, ki so letos prvič tekli šolski kros.
Odgovorili so nam takole:
1. Se ti zdi, da si bil na krosu hiter?
DA IIIIIIIIIII (11)
NE III (3)
Prvo I (1)
2. Katero mesto si dosegel?
Drugo III (3)
Tretje II (2)
Ostalo IIIIIIII (8)
3. Si bil zadovoljen s svojim rezultatom?
DA IIIIIIIIIIII (12)
NE II (2)
4. Kako si se počutil, ko si dosegel svoj rezultat?
Dobro IIIIIIIIIII (11)
Slabo III (3)
5. Se ti zdi proga dolga?
DA IIIIIIII (8)
Srednje II (2)
NE IIII(4)
Odbor šolskega glasila 4. in 5. razred
Zopet smo bili radovedni novinarji. Poiskali smo nekaj mnenj o dobrodelni prireditvi, pridobili
mnenja gledalcev in tudi njihovo oceno. Poglejmo, kaj so menili.
1. KAJ MENITE/MENIŠ O DOBRODELNI PRIREDITVI?
Naši anketiranci so svoje mnenje izražali kratko, z naslednjimi besedami:
NE VEM
IIIIIIIIII (10)
SUPER
IIIIIIIIIIII (12)
DOBRO
IIIII (5)
ZABAVNO
II (2)
LEPO
IIIIIIIIIIIIIIIIIII (19)
ZANIMIVO
II (2)
VREDU
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIII (66)
ZELO DOBRO
II (2)
KORISTNO
I (1)
Jaz bi v dobrodelni koncert vključila še starše! Učiteljica Anica Sorčnik, 3. a
Bila je zanimiva. Všeč mi je bilo, da so nastopali otroci. Andreja Hribernik, starš
Bilo je zanimivo nastopi so mi bili všeč. Tjaša 5. b
Izvirna, lepa, dobra promocija šole. Jasmina Vodovnik, učiteljica
Bilo je lepo. Larisa Omerkadič, 5. b
Bila je prekratka. Nika Čelan, 5. a
DRUGO
IIIIIIIIIIIIII
IIIIIIIIIIIIII
IIIIIIIIIIII (40)
VŠEČ
IIII (4)
PERFEKTNO
I (1)
Super je bila. Zelo so mi bili všeč nastopi učencev. Urška Obrovnik, učiteljica
2. KAKO BI JO OCENIL?
Samo dva anketiranca sta ocenila prireditev z oceno štiri, vsi ostali (162) so jo ocenili z oceno
odlično.
3. ALI BI KAJ SPREMENIL?
Več izdelkov za nakup oziroma prispevke, saj so takšne prireditve koristne, keksi sladki, izdelki pa
zanimivi. Gosta naj bi izbirali tudi učenci – predlog.
Zbrali učenci šolskega glasila, 4. in 5. razred
MOJ ŽIVLJENJSKI MOTO
Ob prebiranju in obravnavi Prešernove Glose so učenci 9. razredov zapisali svoja življenjska vodila
oz. svoj življenjski moto.
Življenje živi na polno, saj nikoli ne veš, kaj bo jutri.
Primož, 9. a
Življenje je samo učenje.
Matic, 9. a
Moj življenjski moto je biti vesela.
Valentina, 9. b
Moj življenjski moto je nenehno iskanje.
Sebastjan, 9. a
Ni pomembno zmagovati, važno je sodelovati. Za vsakim dežjem posije sonce. Nihče ni popoln. Če
delaš najbolje, kar znaš, se ti ne bo treba bati neuspeha.
Danaja, 9. a
Bolje izgubiti trenutek v življenju kot življenje v trenutku.
Ana, 9. b
Moj življenjski moto je biti zdrava.
Vanja, 9. b
Ne zapravljaj časa z razbijanjem po zidu v upanju, da se boš spremenil v vrata. Zavedaj se lepih
stvari v življenju ne glede na to, kako majhne so. Živi vsak dan posebej. Če poslušaš srce, nikoli ne
boš iztiril.
Sara, 9. a
Živi življenje, dokler si še mlad, ko si star, ga ne boš mogel več »srat«.
Davorin, 9. a
Sledi svojim sanjam, bori se za svoje cilje, uresničuj jih, vztrajaj. In tudi če ti ne gre najbolje v
nekem trenutku, ne odnehaj. Pri uspehu gre v glavnem za to, da vztrajamo tudi potem, ko so ostali
obupali. V življenju imamo veliko vzponov in tudi nekaj padcev. Vsak poraz na bo za človeka
vzpodbuda za vztrajno pot naprej do cilja. Če si nekaj res močno želiš in boš za to naredil skoraj vse
in ne boš nikoli odnehal, ampak boš v to verjel, ti bo uspelo. Nikoli ne dovoli, da ti strah prepreči
tisto, kar želiš storiti.
Žana, 9. a
(Avtorji: Člani odbora šolskega glasila, 4. in 5. razred)
ALI BOM USPEŠNO
DOKONČALA
ŠOLANJE?
ALI MI BO USPELO
ODDITI V TUJINO,
KJER BI RADA
ŠTUDIRALA?
ALI BOM USPELA
SLEDITI SVOJIM
SANJAM IN
Žana, 9. a
M
MOOJJEE SSKKRRBBII
- SREDNJA ŠOLA
- OCENE
- ZDRAVJE
- DENAR
- SLUŽBA
- DRUŽINA
- ALI BOM IMEL SVOJO DRUŽINO IN OTROKE
Andraž, 9. b
Moje skrbi so:
-Šola
-glasba
-kmetijstvo
-denar
-živina
-ribištvo
-delo
-zabava
-služba
-izpiti za prevoza sredstva
-za domače
-prihodnost
-usoda
Davorin, 9. a
Denar
Izobrazba
Družina
Izpiti
Poklic
Zdravje
Prijateljstvo
Prihodnost
Matic, 9. a
Moje skrbi
- ocene
- srednja šola
- finance
- zdravje
- služba
učenje
- ljubezen
- prihodnost
-
Ana, 9. b
SKRBI / jo ME:
~ da bo nekoč konec sveta
~ da ne bo več uspešnih poklicev
~ šolstvo
~ izobrazba
~ da bodo nekatere vrste živali izumrle
~ mučenje živali
~ revni predeli Afrike in otok Haiti
~ pomanjkanje pravih prijateljev
~ valeta
~ vreme (ni več vseh štirih letnih časov)
~ kemikalije in onesnaževanje
Teja, 9. a
Skrbi me za ocene.
Skrbi me za družino.
Skrbi me za babico.
Skrbi me za prihodnost.
Skrbi me za prijatelje.
Skrbi me za sošolce.
Skrbi me za denar, poklic, kriza, izobrazba, zdravje.
Primož, 9. a
MOJE SKRBI:
-prihodnost
-šola (da bom uspešen)
-šport
-družina (da bo vse v redu)
-bivališče (kje bom živel)
-tehnologija (da ne bo propadla)
-prijateljstvo (da ne bom izgubil prijateljev)
-narava (da ne bo konec sveta)
-finančna kriza (da ne bo več krize)
-vojne (da ne bo vojne)
-ljubezen
-valeta
-propad slovenskega jezika
-revščina
-zdravje
Igor, 9. a
MOJE SKRBI
- mi bodo starši stali ob strani
- se bom dobro razumela s starši
- ali bo res konec sveta
- kako bo v srednji šoli
- bom uspešno končala šolanje
- bom v življenju srečna
- se mi bodo uresničile moje sanje
- bom lahko postala, kar si želim
- bom imela topel dom
- bom zdrava
- sem mi še bo ljubilo učiti
- bom imela dovolj denarja
Danaja, 9. a
PRIPOVED O NAČRTIH
V življenju si želim uspeti. Zavedam se, da imam le eno življenje, zato hočem to priložnost čim bolje
uresničiti. Sedanjost je močnejša od preteklosti, vendar pa je končna zmagovalka prihodnost. Z
vidika sedanjosti je prihodnost nekaj neznanega. Pregovor pravi, da če misliš na preteklost in
prihodnost, izgubiš dragocene trenutke sedanjosti. A to ne pomeni, da se nam na prihodnost ni
treba pripravljati in jo načrtovati. Naše želje in vztrajanje oblikujejo uspešno ali neuspešno
poklicno pot in s tem tudi življenje. Najtežje je predvideti, katera stvar je v kakšnem trenutku
najpomembnejša, saj nam lahko že malenkost spremeni smer začrtane poti.
Sem učenka devetega razreda v OŠ. Zaradi želje po potovanju, pomoči sočloveku, spoznavanju
kultur in novih običajev in še marsičesa, sem v težkem obdobju oz. prelomnici v mojem življenju.
Ker se šolsko leto bliža h koncu, se moram odločiti za poklic. Zaradi raznovrstnih želj sem se
odločila za nadaljnje šolanje na gimnaziji.
Nikoli se ne izide vse, kar smo načrtovali. Če nekaj blazno predvidevamo, se bodo stvari zagotovo
odvijale drugače. Zato je dolgoročno načrtovanje prihodnosti neumnost. Če že načrtujemo, pa
moramo predvideti tudi različne možnosti; lahko se stvar odvije povprečno, zelo dobro ali zelo
slabo. Saj nas lahko že majhna nepričakovana stvar vrže s tira. Zavedam se, da po končani gimnaziji
ne bom imela poklica. Bojim pa se, da po končanem štiriletnem šolanju še ne bom imela jasne
želje po poklicu.
V mojem življenju nastopa veliko vrednot, ene izmed najpomembnejših pa so družina, prijatelji,
odkritost, pomoč sočloveku ter zvestoba. Vem, da imam veliko raznolikih pomembnih vrednot,
zato sem z odločitvijo na izbiro poklica še malo počakala. Moje otroške želje po poklicu so bile
princeska, maserka, slaščičarka, vojakinja, pilotka, igralka v španskih telenovelah … Sedaj pa sem
starejša in razmišljam drugače ter verjetno ne bom kaj izmed zgoraj naštetih stvari po poklicu. Ali
pač? Za zaključek pa še pregovor: uspeh se živi, ne doseže. V svoji nadaljnji poti sanjam o
uspešnem življenju in čim manj napačnih odločitvah. Vendar tudi te igrajo v življenju pomembno
vlogo, saj se iz svojih napak največ naučimo.
Iva Medved, 9. a
DEVETOŠOLCI SE OZIRAJO ….
Nikakor mi ne gre v glavo, da sem 14 let svojega življenja preživela brez psa. Danes si ne
morem predstavljati, da bi se vrnila domov (s treninga, šole, tekme) in me ne bi doma pričakal
kuža Gold. 11.07.2010 si ne bom zapomnila le po finalu svetovnega prvenstva v nogometu, ampak
predvsem po tem, da smo prav na dan dobili novega družinskega člana.
Tisti dan sem začela polna pričakovanj in vsa navdušena, čeprav smo bili šele na poti
domov z morja. Kot se spodobi za poletne dni, so bile temperature krepko nad 25 stopinjami. Tako
smo utrujeni od vožnje le prispeli na cilj v Velenje, kjer stanujejo lastniki Howavartov (zelo redke
pasme v Sloveniji). Seveda je najprej sledil večurni pogovor z lastnikom o vsem mogočem, medtem
ko sva s sestro čakali na trenutek, ki je sledil. Okoli naju so tekali in se igrali štirje mladički, stari
okoli 2 meseca, vsi povsem enaki, tako da niti v sanjah nisva mogli vedeti, kateri je naš. Vedeli sva
le, da naš sliši na ime Gold. Po tri urnem pogovoru nama je le uspelo prepričati starše, da je čas za
odhod. Ko jima je uspelo poravnati vse račune, sem prvič v rokah držala Golda. Imela sem občutek,
da sem dobila bratca. Na poti domov je Gold ves čas cvilil in jokal, saj se je moral ločiti od svoje
družine. Tudi mene je stisnilo pri srcu, toda vsak mora v življenju narediti korak naprej. Nekega dne
se bom tudi jaz morala “ločiti” od svoje družine in zaživeti svoje življenje.
Prav zdaj smo na pragu novih izzivov in tveganj v življenju. Prišli smo do križišča in sedaj nas
poti vodijo v različne smeri. Naša prihodnost je odvisna od vsakega posameznika.
Ni pomembno, kaj naredi življenje iz tebe, ampak kaj ti narediš iz življenja!
Danaja, 9. a
ZAMIŠLJENO GLEDAM V DNEVE PRETEKLE
Zamišljeno gledam v dneve pretekle,
le bežno spominjam se,
kako zunaj si stala,
se mi smejala,
ko videla sem te.
S tabo preživela sem lepe trenutke,
ko objela si me,
si mi slike kazala,
se poleg jokala,
spominjala otroštva si se.
Vse je prehitro minilo,
bolečino pustilo,
ko umrla si.
Zamišljeno gledam v dneve pretekle
s solzami v očeh spominjam se,
kako je bilo,
saj nikdar te več med nami ne bo.
Ana, 9. b
ZAMIŠLJENO GLEDAM DNEVE PRETEKLE
Še se spomnim, kako zelo rada sem imela pesem, mogoče celo preveč. To pa me je tistega dne
drago stalo.
Bil je 1. julij – sestričnin rojstni dan. Bilo je toplo in ker sem bila šele v 3. razredu, sem bila rada
zunaj in občudovala živali. Sestričin sosed je imel psa Rexa, ki je bil čisti nemški ovčar. Šli smo k
njim in šla sem do Rexa ter ga začela božati. Spomnim se, da sva sedela na zunanjem stopnišču in
ker je bilo poletje, je bilo tudi dosti brenčečih živali. Ker pa je ta (se mi zdi) muha, ki je letela okoli
naju, že meni šla na živce, sem mahnila proti njej, kar pa je bila čisto blizu Rexa in tudi on jo je
očitno hotel ''odstraniti''. Zato je ugriznil proti njej in po nesreči zadel mojo roko. Mislim, da sem
bila v šoku, ker mi kri še nekaj časa ni tekla, niti se nisem jokala, šele ko sem pogledala, kaj se mi je
sploh zgodilo, mi je pritekla prva solza. Vsi so noreli in tekali okoli mene, jaz pa se na tisto sploh
nisem ozirala, le jokajoče sem gledala cvilečega psa , ki ga je lastnik pretepal.
Po par dnevih sem spet obiskala sestrično in hotela videti Rexa. Takrat so me k njemu pospremili
starši. Ko smo prišli k sosedom, ni bilo slišati nobenega lajanja in nič. Nato so sosedi stopili ven, se
mi opravičili in povedali, kaj se je Rexu zgodilo. Baje se je šel ''sprehajat'' po gozdu in ker ga nekaj
časa ni bilo, so ga šli iskat. Našli so ga v gozdu, ustreljenega v trebuh.
Rexa sem imela zelo rada in verjamem, da me je ugriznil po nesreči. Brazgotino imam še zdaj,
ampak imam vsaj nek spomin nanj.
Pse obožujem še zdaj, čeprav se vedno, ko se približam kateremukoli psu, spomnim na ta ugriz.
Teja, 9. a
ZAMIŠLJENO GLEDAM V DNEVE PRETEKLE
Zamišljeno gledam v dneve pretekle,
veseli in žalostni spomini me navdajajo,
ko se dolgoletni sošolci poslavljajo.
Le upanje lahko imam,
če se ne srečamo vsak dan,
se lahko srečamo le tu in tam.
Takšnih sošolcev nimaš vsak dan.
S sošolci smo na pragu novega obdobja v naših življenjih. Kmalu bomo stopili na novo življenjsko,
še neraziskano pot, v srednjo šolo.
Pelješ se z avtomobilom po dolgi cesti, ki vodi neznano kam. Ko ob cesti zagledaš štoparja, ki se
hoče peljati. Ustaviš, ga vprašaš: »Kam potuješ?« A on ti odvrne: »Še ne vem«, in prisede. Med
vožnjo se zapleteta v pogovor. V tem pogovoru kmalu izprašaš sopotnika in on tebe. Misliš, da
imata oba iste cilje v tej vožnji. Vendar ne! Štopar se odloči, da bo izstopil na naslednjem križišču in
da bo pot nadaljeval v drugo smer – neznano kam.
Tudi v našem življenju je tako in tudi v šoli. Prideš v šolo zato, da bi lažje prevozil neznano pot skozi
življenje. Spoznaš prijatelje, se nanje navežeš.
Življenje nas je vodilo skozi razrede osnovne šole, odhajali smo v šole v naravi. Skupaj s prijatelji
smo preživeli tedne veselja in zabave. Toda kmalu pride razpotje, kjer sledi slovo od prijateljev, od
šole, od najljubših let – mladosti. Da, ko prideš enkrat do tega križišča, se poti razcepijo. Res je, da
imaš še vedno prijatelje, sošolce, vendar so vsi nekje daleč, le redko so blizu. Ko se ozrem nazaj po
poti, ki sem jo prehodil, in pa znanju, ki sem ga pridobil, verjamem, da mi bo to v srednji šoli prav
prišlo.
Veliko lepih trenutkov sem preživel v šoli, a kmalu bo čas, ko se bo treba posloviti in se odpraviti v
novo poglavje v življenju, v poglavje, ki bo odločalo o moji prihodnosti.
Takšni smo pač ljudje. Eni zelo dobro obvladajo svoje krmilo in vozilo, drugi nekoliko manj.
Prepuščeni smo toku časa.
Matic, 9. a
Življenjepis Davorina Kojca
Na svet sem prijokal 29. 2. 1996 v mariborski porodnišnici. Rojen sem na prestopno leto,
zato imam rojstni dan vsake štiri leta.
Prvi večji korak v mojem življenju je bil 1. 9. 2001, v katerem sem prvič prestopil prag šolskih
vrat.
Naslednji podvig, ki je zame še kako pomemben, je vstop v svet narodno-zabavne glasbe. Z
dnem 28. 8. 2005 sem prerezal slovesni trak igranja na diatonično harmoniko. Prvih korakov
sem se naučil pri Juretu Zalošniku, ki je moj mentor in učitelj še do današnjih dni. Vse od leta
2006 sem začel zbirati priznanja za kvalitetno, dinamično, natančno in moralno igranje na
harmoniko. Prijel sem 23 naslovov harmonikarja.
Z letom 2007 sem se včlanil v ribiško društvo Slov. Bistrica. Tekmoval in lovil sem že po vsej
Sloveniji in tudi v sosednjih državah. Od tega leta sem zmagoval na turnirjih v vseh
kategorijah in tudi z ekipo.
Še istega leta sem postal član strelskega društva Pragersko. Za to dejanje, kot tudi pri
S
glasbi, je bila potrebna finančna injekcija: nakup več vrst orožja, streliva ter študij.
Leta 2008 so se mi delno uresničile sanje. Vstopil sem v ansambel Kuji, s katerim člani še
danes sodelujem. V tem se mi je prikazala možnost na Slovenski narodno-zabavno sceni. V
letu 2009 sem se včlanil v lovsko društvo, kjer sem kot lovski pripravnik.
V tem letu sem dobil tudi počitniško delo na Rogli, kjer sem sprva kosil travo in pomagal v
delavnici. A sedaj že obratujem na vlečnici ali pomagam na sedežnici pri popravilih naprav in
vozim teptonca.
Moj jutranji podvig in hkrati dokončna uresničitev ene od sanj je bil ustanovitev mojega
lastnega ansambla Vandrovci. Ime bomo s ponosom prevzeli 1. 1. 2010 na silvestrski
novoletni veselici od članov razpadlega ansambla Vandrovci.
Po končanem šolanju se nameravam vpisati na Tehnično šolo v Mariboru.
V letu 2010 sem se tudi zaposlil pri sorodniku krovca streh, kjer pokrivamo objekte. Zraven
delam še na kmetiji, poleg tega pa še pri stricu, ki ima kar čez 300 glav živine, ter mu vselej
priskočim na pomoč, ker jo potrebuje.
Ustanovil bom še svojo uradno letno glasbeno šolo za diatonično harmoniko.
V leto 2011 imam še veliko načrtov, ki so za enkrat še skrivnost.
Življenje, ki ga živim, je zame lepo in ga imam rad takega, kot je.
Čeprav sem zaradi njega bil že v hudih nevarnostih, si vedno govorim, da je dobro in v redu.
Davorin Kojc, 9. a
OCENJUJEMO
OCENA KNJIGE
Lucija Rejc: DILEMA
Dilema je roman, za katerega mislim, da bi ga morala prebrati vsaka punca. Govori o šestih
puncah, o njihovih problemih, o zabavi, o fantih in o ljubezni. V njihovem življenju je vse
popolno. V šoli je njihov razred dobil nagrado. Za en mesec so odpotovali na počitnice v
Kalifornijo, v Los Angeles. Tam so se zabavali, uživali in tekmovali v najrazličnejših zabavnih
igrah, kot je na primer metanje jajc. Ampak vse le ni bilo tako popolno, kot se je zdelo na prvi
pogled. Vsi so se spraševali, od kod šoli toliko denarja za take razkošne počitnice. Počitnice
jim je grenila sošolka Nataša in skupina njenih »kokošk«, ki so vedno in povsod ob nepravem
času.
Knjiga bo zagotovo ugajala puncam, ki rade berejo romane, v njej pa se bo našlo nekaj tudi
za tiste, ki imajo raje pustolovske zgodbe.
Knjigi podelim vseh pet zvezdic, ker je edina knjiga, ki sem jo sama prebrala že štirikrat!!!
Ana Germ, 6. a
HOP
Hop je ameriški velikonočni film. Je kombinacija med animacijskim in realističnim filmom.
Zgodba govori o težavnem, najstniškem zajcu E.B-ju, ki bi moral nadaljevati družinsko
tradicijo vloge velikonočnega zajce. Vendar kot vsak najstnik je tudi E.B pravi upornik, ki želi
postati uspešen bobnar, ne pa velikonočni zajček. Zato se odpravi v Hollywood, kjer sreča
Freda, ki ga po nesreči povozi. Tako si E.B z igranjem poškodbe zagotovi zatočišče. Njuno
kaotično bivanje pa se spremeni v serijo zabavnih katastrof. Vendar, ker se bližajo
velikonočni prazniki, se prijatelja odpravita na otok, saj je od njiju odvisna sreča otrok na
svetu. Hop je film za otroke, najstnike, ki ne želijo odrasti, vendar vseeno morajo.
Lucia Rojs, 9. a
DEBELA MAMA; KAKRŠEN OČE, TAKŠEN SIN
Debela mama se je vrnila in tokrat ni sama: pod krinko je tudi najstnik Trent. Martin
Lawrence znova nastopa kot agent FBI Malcolm Turner. Njemu se pridruži Trent (Brandon T.
Jackson) in skupaj se pod krinko odpravita v dekliško umetniško šolo, potem ko je Trent priča
umoru. Izdajata se za debelo mamo in njeno nečakinjo Charmaine. Morilca morata ujeti,
preden ju ta razkrije. Debela mama je všeč občinstvu vseh starosti in narodnosti. Mislim, da
vsak pozna debelo mamo. Prav odkritost in dobrosrčnost sta ljudem pri njej všeč. Debela
mama se skozi življenje prebija s pozitivnim odnosom in skuša izboljšati stvari. Debela mama
ima mnenje o vsem in vas bo po potrebi po riti. A predvsem je zabavna in ljubeča.
Tokrat ima nepričakovanega partnerja – posvojenca Trenta. Dogajanje je postavljeno v
dekliško umetniško šolo, film pa vsebuje tudi več glasbenih in plesnih točk z nadarjenimi
mladimi, prihajajočimi zvezdami. Odnos med Malcolmom in Trentom je ključen za novo
smer, ki jo je ubrala serija. Na začetku filma je Malcolm presrečen, ko Trenta po maturi
sprejmejo na univerzo Duke. Vendar si Trent želi postati raper. Zaradi umora, ki ga Trent vidi,
zaide v družinski posel: mora pod krinko in se obleči v žensko. Pridruži se debeli mami in
njuna generacijska bitka ni zgolj podlaga za komedijo, dodaja tudi čustveno obdobje, ker se
mora Malcolm sprijazniti s Trentovo željo - slediti svojim sanjam, čeprav se Malcolm trudi, da
bi bil Trent varen. Malcolm ima Trenta rad kot lastnega sina, a Trent postaja moški in se hoče
osamosvojiti. To je vsem poznano.
Iva Medved, 9. a
KAJ VSE JE BREZVEZE
KAJ JE KUL
Pospravljanje sobe
Odmor
Šola
Nakupovanje (dekleta)
Sošolci
Počitnice
Domače naloge
Dober prijatelj
Testi
Tv ( dekleta)
Sedenje
Računalnik
Spraševanje
Spanje
Nakupovanje (fantje)
Telefon
Egoisti
Ples
Cigarete
Petje
Alkohol
Gimnastika
Dežuranje v kuhinji
Hišni ljubljenčki
Onesnaževanje okolja
Lepota
Čakanje v vrstah
Cenjenost
Vozni red mojega avtobusa
Biti zaljubljen
Gledanje tv
Sladkarije
Bolezen
Stil
Vstajanje zgodaj
Telenovele (dekleta)
Telenovele
Čokolada
Droge
Same petke v šoli
Manikura
Masaža
učenci 7. a
GALERIJA
Kranjska čebelica
Tilen Javernik, 3. b
Zima
Tinkara Novak, 3. b
Pravljična hišica
Matic Gajšek, 5. b
Zimska pokrajina
Eva Bolko, 5. b
Pustna maska
Eva Bolko, 5. b
Pravljična hišice
Ana Jurić, 5. b
Rožica
Nika Pušič, 3. b
Avtoportret
Matic Gajšek, 5. b