1. No category

ŠOLSKO GLASILO
Šolsko leto 2012/13
DOBRODOŠLI V ŠOLSKEM LETU 2012 /13
Teja Wenzel, 5. b
MOJA STARŠA
Mama je zarja,
rada se smeji in govori.
Z očetom se imata zelo rada.
Kadar mama rabi pomoč,
ji oče priskoči na pomoč.
Mi, otroci mamice in očkov,
nikoli ne damo,
ker jih radi imamo.
Mama očetu bere vice,
oče bere ji novice.
Mama in očka sta par
od prvega pogleda.
Mama je najboljša od vseh ljudi,
kar jih poznam, zato je nikoli ne dam.
Zala Korošec, 4. a
ZA NAŠE DRAGE MAME, učenci 5. a
VSE NAŠE MAME IN MOJA MAMA
Mame so lahko suhe, gluhe, lepe.
Ene imajo velike glave,
druge so močnejše postave.
Ene mame veliko jedo,
druge zelo hujšajo.
Ene mame mirno spijo,
druge tako smrčijo,
da se ves svet strese
in to ustvari potrese.
Opišimo še mojo mamo.
Je lepa, ni takšna kot žoga,
zna pa biti stroga!!!
Nasploh vse mame so lepe rade,
imajo svoje otroke,
se pa najde kakšna izjema,
ko mama otrok ne objema
in jih skoz krega.
Samo jaz pa imam srečo,
saj imam mamico ljubečo,
ki me objema in ni
nobena izjema!!!!!
Jaz sem mišek Max,
ki prepevati zna.
Sem brihten in prijazen,
saj me vsak pozna.
Jaka Smogavec, 4. a
MORJE
Ko čas počitnic je prišel,
vsak od nas je nekam šel.
Vsi na morju smo bili
in se kopali.
Senca nam je prav prišla,
potem pa tudi kepica.
Teja Wenzel, 5. b
MATEMATIKA
V matematiki poznamo aritmetiko,
v kateri je potrebno imeti tudi estetiko.
V aritmetiki pomembna so števila,
saj brez njih Maja ne bi množila.
Naja računa, sešteva, deli in odšteva,
in enačbam števila dodava.
Vsako nalogo reši do konca,
ker petk ima polnega lonca.
Kim Mageš, 5. b
JURČEK
Trije žametni jurčki
so na jasi sedeli
in so na toplem soncu
napete klobuke greli.
Največji zagleda sosedovo Maro,
ki se jim bliža z veliko košaro.
Zjutraj so se pod listje skrili,
tam so se v strahu vsi preznojili.
Kmalu najmanjši izpod listja pokuka
in usta raztegne prav do klobuka.
Bratcem pove,
da ne vidi Mare in njene velike požrešne košare.
Srečni veseli,
so se objeli,
in eno gobjo,
pesem zapeli.
Lorik Gashi, 5. b
DRAGI BOŽIČEK
Dragi Božiček, ime mi je Nika Bradan. Stara sem devet let. Živim v štiričlanski družini.
Mamici je ime Barbara, atiju Jernej, bratcu pa Jošt. V prostem času rada plešem
balet. Pri stricu Davidu imamo petnajst konjev. Imam tudi svojo kobilo Evo. Rada jo
jaham, češem in čistim.
Zdaj ti povem mojo največjo željo, to je čarovniška krogla Bibi. Vem, da nimaš veliko
denarja. To si želim, ker sem jo videla pri prijateljici in mi je zelo všeč. Prosim, izpolni
še željo mojemu bratcu, ki si želi vlak.
Zelo ti bom hvaležna, če mi boš izpolnil to željo
Hvala, tvoja Nika
Nika Bradan, 4. b
Nuša Grifič, 6. b
ČUDEŽ
Ferdinando spet v sobi zanima,
ampak tokrat, kaj je rumena roža.
Ali je to luč,
s katero astronavti svetijo?
Ali je to komet,
ki se vsak dan pojavi?
Ali je to oče,
ki jo z lučko budi?
Ali je to goreča žoga,
ki ponoči ugasne..?
Ne in ne in ne,
ji reče soseda Meta.
Saj to je sonce,
ki nam luč daje,
to je sonce,
ki nas greje.
to je čudež,
ki življenje daje.
Miha Martinjak, 4. b
KAJ JE ZUNAJ
Ferdinando zanima,
a odgovora ne ve,
kakšna krogla zunaj je.
In potem se spomni to,
da vsako jutro jo zbudi.
A še vedno,
jo zanima,
kaj rumena roža je.
Mama zjutraj ji pove,
da ta rumena roža je sonce.
»Sonce«, ponovi,
ki jo zjutraj prebudi.
Lucija Tarkuš, 4. b
SONCE
Ferdinando zanima
in pojma nima,
kaj je rumeno na nebu.
Zjutraj pride
in zvečer odide.
To je sonce,
kot rumena roža,
ki jo veter boža.
Lana Prosenak, 4. b
RUMENA ROŽA
Roža rumena na oknu cveti,
sonce jo boža, veter hladi,
v vročih dneh si vode želi.
Ta roža je mamina,
zanjo skrbi
in se za njo boji.
Pa vam zaupam tudi to,
ta roža je darilo mene za mojo mamico.
Sašo Klajderič, 4. b
RUMENA ROŽA
Na travniku ob robu gozda,
je rastla lepa rumena rožca.
En fantič jo odtrgal je,
jo mamici podaril je.
Mamica zelo vesela je bila,
je sinčka močno k sebi stisnila.
Je lepo besedo mu zašepetala,
in mu obljubo veliko je dala.
Zdaj rožca vazico krasi
in po hiši vse lepo diši.
Veselje, sreča in ljubezen
spremlja jih do konca dni.
Anja Kokol, 4. b
PRVI DAN ZIMSKE ŠOLE V NARAVI
PONEDELJEK, 28. 1.2013
Zbudila sem se vsa presrečna, da grem v šolo v naravi. Mami ji je že vse nastavila za
naslednji dan. Ko sem se umila, oblekla,..., je bil čas, da z mamico spakirava stvari.
Vzeli sva kovček in ga napolnili z oblačili (nogavice, smučarsko spodnje perilo,
spodnje perilo,...). A nekatere stvari niso šle noter, zato je mami vzela še en kovček
in vanj dala še preostanek. Nazadnje sva dodali še zdravniško izkaznico. Ko sva
medve pakirali, je ati v avto dal moje smuči in palice. Odpravili sva se . Ko sva
prispeli, sva dali prtljago šoferju in on jo je zložil v prtljažnik.
Avtobus nas je odpeljal na TRI KRALJE. Srečno smo prispeli in se vselili v sobe. V
sobi smo bile Mia, Ana M., Malsore in jaz. Imele smo nekaj časa, da razpakiramo in
se pripravimo za smučanje. Ko smo bili pripravljeni, smo šli v klet po stvari in se šli
smučat. V resnici ne smučat, ampak bolj na preverjanje v znanju smučanja.
In veste kaj!? Prišla sem v prvo skupino, ki je najboljša! In na srečo je bila z mano v
skupini Zarja, Gal L., ki je bordal, Žiga in par drugih. Smučali smo se od 09.30 do
12.15. Nato smo odšli na kosilo. Sledil je kratek počitek in spet odhod na smučišče.
Ko smo se preoblekli in posušili, smo šli v sobe in se pripravili za predstavo. Po
predstavi je sledilo umivanje in spanje.
Moje mnenje: Bilo mi je zelo všeč. Veliko sem se naučila in namučila s smučanjem. A
se je splačalo, ker sem se zelo zabavala in nasmejala in tudi naučila.
Lana Višnar, 5. a
V ZIMSKI ŠOLI V NARAVI
Zjutraj sem se zbudila in atijem v avto zložila prtljago. Počakala sva še Mihelo. Odšli
smo v šolo. Najprej je ati peljal mene.
Ko smo prišli v šolo, je avtobus že čakal. Prtljago sva zložila v avtobus in ati se je
odpeljal domov Mi pa smo se počasi posedli v avtobus in krenili proti Trem kraljem.
Na avtobusu sem sedela z Najo. Povedala mi je nekaj dogodivščin iz njene družine.
Bila je zanimiva in smešna. Končno smo prišli na Tri kralje. Bilo je mrzlo, vzeli smo
vsak svojo prtljago in si šli ogledat svoje sobe. Še pred tem smo imeli malico. Takrat
sem ugotovila, da mi manjka čelada. Bila sem zaskrbljena. Učiteljico sem vprašala,
če jo lahko dobim v šoli. Pomirila me je in rekla: » Seveda.«
Po malici smo šli smučat. Smučali smo dvakrat na dan. V torek zvečer nas je obiskal
gospod Franček, ki nam je veliko povedal o Pohorju. Šli smo spat. Nisem mogla
zatisniti očesa, zato sem se šla še igrat Enko.
V sredo zjutraj smo šli na zajtrk, nato smučat, po smučanju smo šli na kosilo.
Po kosilu me je nekaj bolelo v trebuhu, zato sem šla domov. Doma sem pa pila čaj,
ležala in hodila na WC.
Mia Žnidarič, 5. a
HEJ, ZIMSKA ŠOLA
Čeprav ne bi nič spremenila, imam nekaj idej. Ta spis je namenjen temu, da
razmislim, kaj bi še spremenila v šoli v naravi. Kot sem že omenila, imam nekaj idej,
ki jih bom uporabila v spisu.
No, bom kar začela. Še prej bi vas rada opomnila, da mi je bilo zelo všeč in ne bi nič
spremenila. Imam pa ideje. To se verjetno sliši zelo čudno. Pa vseeno.
Mogoče bi spremenila:
1) Sobe so zelo lepe, ampak moti me, da v kopalnici ni okna.
2) V sredo je iz sobe odšla moja sostanovalka Mia in to mi ni bilo všeč. Raje bi videla,
da bi ostala.
3) S sošolkami sem se veliko kregala, zato bi spremenila svoje obnašanje.
Vem, naštela sem samo tri ideje, več jih nimam. Vse je bilo tako popolno.
Zato imam prihranjene dobre stvari kot so:
Vsak večer smo imeli dejavnosti. V ponedeljek SPOZNAVNI VEČER, v torek
GOSPODA, PO IMENU FRANC, ki nam je pokazal lepote Pohorja. V sredo smo imeli
KVIZ O ŠPORTU (predvsem) in v četrtek TRIJE KRALJI IMAJO TALENT in MINI
DISKO.
V svoji sobi smo imeli super sostanovalke. Zelo smo se zabavale.
Imela sem super vaditelja, ki me je naučil smučati in povrhu je bil še zabaven.
Ker so bile tri ideje, naj bodo tudi tri dobre stvari.
Moje mnenje, hja, kaj pa vem. Mislim, da sem ga v spisu že opisala. Vse je bilo
super.
Lep zimski pozdrav,
Ana Marija Jug, 5. a
DOGODIVŠČINE NA TREH KRALJIH
Opisal bom četrtek, ker je bil zame najbolj zabaven dan v tednu.
Zjutraj smo se zbudili ob pol osmih. Imeli smo pol ure, da se oblečemo. Ko je bila ura
osem, smo šli na zajtrk . Za zajtrk smo imeli kosmiče. Sledila sta pouk in smučanje.
Petnajst čez dvanajsto smo se vrnili v hotel.
Imeli smo kosilo. Za kosilo smo imeli makarone, juho, solato in sok. Sledil je počitek pol ure pavze v sobah. Temu je sledilo smučarsko tekmovanje. Rezultate smo
izvedeli v petek. Po smučanju smo imeli malico. Po malici smo imeli večerjo. Po
večerji smo šli bowlat. Ob osmih smo imeli Trije kralji imajo talent. In na koncu smo
šli spat.
Ta dan mi je bil najbolj všeč.
Nik Lončar, 5. a
ČETRTKOVE DOGODIVŠČINE
Tako kot vsako jutro, nas je učiteljica zbudila. Imeli smo pol ure časa, da se
oblečemo. Nato smo šli k zajtrku.
Za zajtrk smo imeli kosmiče. Nato nas je čakal pouk. Vsak dan smo imeli vaje
poštevanke, branje, pisanje,….
Ob 10h smo imeli smučanje, kar je bilo najboljše v šoli v naravi. Smučali smo se dve
uri in pol. Ko smo se nehali smučat, smo imeli kosilo. To je bilo vedno dobro, saj smo
imeli govejo juho.
Popoldan nas je čakalo smučanje. Imeli smo tekmovanje. V skupini sem bil tretji. To
je bilo predzadnje smučanje. Prišli smo v naša stanovanja. Vedel sem, da me še
čaka zanimiv večer, saj bomo šli »bowlat«. Prej smo še morali malo počakati, saj
smo imeli vmes malico in večerjo. Nato smo šli »bowlat«. V skupini, kjer nas je bilo
pet, sem zmagal.
Zvečer smo imeli še prireditev, za katero smo sami pripravili program. Mi - moja
skupina, smo plesali Ti, ti, moja rožica. Sledil je še disko.
Tako se je končal najboljši dan.
V soli v naravi mi je bilo všeč. Imeli smo veliko aktivnosti. Najboljše je bilo seveda
smučanje.
Gal Bolko, 5. a
Učenci 5. razredov v ZŠN
ČETRTEK, 31.1.2013
Na Treh kraljih smo bili že četrti dan. Začel se je kot vsak dan. Zbudili smo se,
preoblekli in odšli na zajtrk. Po zajtrku smo šli k pouku. Tam smo običajno sedeli do
pol ure. Napisali smo dnevnik in rešili dve strani v delovnem zvezku.
Kasneje smo se v sobah preoblekli v kombinezon. Šli smo še v klet po pancarje in
smuči. Smučanja nas je učil učitelj Luka. Vadili smo za tekmovanje, ki je bilo
popoldan. Ko smo zaključili s smučanjem, smo šli v sobe, se preoblekli in odšli na
kosilo.
Po pojedini smo imeli prosti čas. V prostem času smo veliko razmišljali o tekmovanju
in se igrali.
Kmalu je prišel čas tekmovanja. Tekmovanje je bilo zanič, ker je bila proga preveč
ledena. Po tekmovanju smo izvedeli rezultate. Bil sem 6 ali 5.
Zvečer nam je odpadel pouk zaradi bowlinga. Sledila je še prireditev Trije kralji iščejo
talent in najboljši dogodek. Imeli smo disko. Zabavali smo se do 22:05.
Po tem času smo se še samo umili in zaspali.
Filip Malovrh, 5. a
Učenci 5. razredov v ZŠN
PREMAGANA BOLEZEN
Najljubši dogodek se je zgodil v torek, zato ga bom tudi opisala.
V torek sem se zbudila doma, saj sem imela vročino. Nekaj ur sem jo imela, ampak
potem mi je vročina padla na petintrideset. Bila sem zelo vesela, zato sem takoj
poklicala mami in ji sporočila novico. Tudi mami je bila zelo vesela. Kovček, ki je še
vedno bil odprt, sem zaprla in ga pripravila. Babi mi je skuhala kosilo malo prej. Po
kosilu je po mene prišla mami.
S starši smo se odpeljali na Tri kralje. Ko smo prišli pred hotel, so me bili vsi veseli.
Sošolci so mi pokazali sobo. Poslovila sem se od staršev in odšla na malico. Po
malici smo imeli prosti čas. Med prostim časom smo se igrali Enko. Po prostem času
smo šli na pohod. Imeli smo večerjo in zabaven večer.
Kristina Jug, 5. a
NA SMUČANJU S SOŠOLCI
28.1.2013 smo se odpravili na Tri kralje. Pot do tja je zelo zanimiva. Ko smo prišli
smo razpakirali in se pričeli zabavat.
Vsak dan smo imeli pouk, ki je trajal eno uro. Prav tako smo imeli tudi zajtrk, kosilo,
malico in večerjo. Zelo zabavno pa se je bilo smučati in počivati. Počivati je bilo
zabavno zato,saj smo lahko prigriznili kaj sladkega. S sabo smo dekleta imele prav
cel kovček sladkarij. Najbolj mi je bilo všeč na bowlingu. Vsak večer smo se zabavali
s plesom, predstavitvijo Pohorja, ogledom filma, nastopi in še z veliko drugimi rečmi.
Bilo nam je zelo lepo, saj smo doživeli veliko lepih stvari in se skupaj s tem še naučili
smučanja.
Upam, da nam je bilo vsem lepo in se bomo tudi v naslednjih šolah v naravi tako
zabavali.
Naja Medved, 5. a
PTICA IN ROŽA
Ptiček v kljunčku seme je nesel
in ga v vetru na zemljo je stresel.
Seme v toplem soncu je vzklilo
in se v rumeno rožo spremenilo.
Zdaj roža sega prav do neba
in po soncu svoj cvet ravna.
Zlatorumena se v soncu blešči,
ptiček se njenih semen veseli.
Anika Nagode, 4. b
SREČNA ROŽA
Ta rumena roža,
ki jo veter boža
je posebna roža, ker
prinaša srečo.
Potresi se ne bodo več zgodili.
Strele ne bodo nikamor zadele.
Orkan nikamor
ne bo upam sam,
saj ker tam, kjer rumena roža
cveti, se samo njemu
nezgoda zgodi.
Nika Bradan, 4. b
STRANIŠČE
Na stranišču je grozljivo.
WC školjka te ujame in
v sebe te zajame.
Vsi bežijo iz stranišča.
Vzame nož in jo preseče,
lulanco ima od nesreče.
Aaa, bila je le miška,
Ker v WC-ju je njena hiška.
Mei Golob, 3. a
DIŠEČA ROŽA
Rumena roža
na vrtu cveti.
Dežek jo zalije
jo sonček posuši.
Ko veter zapiha
rumena roža najlepše diši.
Nika Bradan, 4. b
ZIMSKA ŠOLA V NARAVI
Letos smo šli v zimsko šolo v naravi. Vse je bilo super, čisto vse. Srečna sem, da
sem šla. V šoli v naravi sem tudi imela nekaj najljubših trenutkov,... .
Smučanje je bilo super fino. Prvič na vlečnici me je bilo strah. Morala bi iti sama, a so
me nanjo dali z nekim fantom iz (Ložnice) Ponikve. Prvo sem ga vprašala, če bo on
odvrgel sidro ali jaz. Rekel je, da bo on. Ker je bilo tiho in nerodno, se je pogovarjal z
mano. Vse mi je razložil in bilo me je manj strah. Naučil me je tudi odvreči sidro. Tako
je bila moja vožnja na vlečnici kar fina.
Učitelji so za nas organizirali tudi nočni pohod. Bila je tema, zato nismo vedeli, kdo je
kdo in smo kar naprej spraševali. Šli smo do točke, kjer je bil razgled zelo lep. Bilo je
veliko lučk.
Seveda ne morem ignorirati tega, da smo jedli palačinke. To je moja najljubša hrana.
Pojedla sem jih sedem. Naja, Ana Zala in jaz smo še pol ure tam sedele in jih jedle,
ko so že vsi odšli. Nas ne moreš ločiti od naše hrane. Ko smo pojedle, smo bile tako
napokane, da smo komaj prišle po stopnicah.
Ta šola v naravi je bila tako super. Ni nam bilo dolgčas in manj smo se kregali.
Učitelji so se tako potrudili, da so nas zabavali. Tako sem hvaležna (za trud), da so to
organizirali in mi bo za vedno ostalo v lepem spominu.
Tinkara Novak, 5. b
KNJIGA O PSU
Za desetimi gorami in za desetimi vodami je živel pes po imenu Pazi. Bil je najbolj
prijazen pes na svetu in vsi so ga poznali. Vsakič, ko je šel mimo sosedov ali je hodil
po mestu, so ga vsi pozdravljali: Zdravo, Pazi!
Tisti, ki so se vozili po cestah, so mislili, da se je nekaj zgodilo, zato se je zgodila
nesreča in policisti so morali vedno delati.
Psa so morali dati v zavetišče. Tam je sameval z drugimi psi, ki so bili v kletkah. Pazi
je bil tako užaljen, da ni jedel in pil vode.
Nekega dne so prišli kupci. Pazi se je naredil prikupnega, da bi ga kupili. A na žalost
si je punčka izbrala drugega psa. Vsak dan, ko je kdo prišel, so si izbrali drugega psa
ali mačko.
In tako je Pazi ostal čisto sam v tisti kletki.
V soboto je prišel v zavetišče deček. Pazi mu je bil tako všeč, da si ga je kupil. Ker
dečku ni bilo všeč ime, ga je spremenil. Dal mu je ime Loki. Domov sta se peljala s
kolesom. To je bilo nekaj novega za Lokija. Doma ga je umil, nahranil in ga dal spat.
Naslednje jutro je Loki videl psičko, ki ji je bilo ime Lana. Zaljubil se je v njo in skupaj
sta dobila majhne, prisrčne kužke.
In tako so živeli srečno do konca svojih dni.
Teja Wenzel, 5. b
PAJKOVE MREŽE , učenci 5. a
Špela riše različne črte in jih plete v mrežo.
RAZSTAVE NA NAŠIH HODNIKIH
UČENJE PRVE POMOČI – POMAGAM POŠKODOVANCEM
ZADOVOLJNI POŠKODOVANCI
GNOJNA ANGINA
Bil je torek. Šli smo v gledališče. Prišla sem domov, pojedla sem kosilo in kaj kmalu
je prišel večer. Jedla sem večerjo. Takrat pa me je začelo boleti grlo. Napočil je čas
za spanje. Ulegla sem se v posteljo in razmišljala kaj vse bomo delali na Treh kraljih.
Sredi noči sem se zbudila. Tiščalo me je na stranišče. Vstala sem se, a takrat se mi
je rahlo zvrtelo in postalo slabo. Komaj sem prišla do stranišča. Na stranišče je prišla
tudi mama. Povedala sem ji, da mi je slabo. Pomagala mi je priti do postelje in mi
dala CALPOL. Kmalu sem spet zaspala.
Zjutraj sem se zbudila in še cel dan ležala v postelji. Nisem se mogla vstati. Mama mi
je povedala da bom drugi dan odšla k zdravniku. Tako sem tudi sanjala.
Naslednji dan sem šla z atijem k zdravniku. Čakala sva v čakalnici. Zdravnica naju je
poklicala naprej. Ugotovila je, da imam gnojno angino.
Vprašala sem jo, če bom lahko odšla v šolo v naravi. Ona pa je odločno rekla ne.
Tako sem morala ostajati v postelji in nisem mogla iti v šolo v naravi.
MNENJE: Za to zimsko šolo v naravi mi je zelo žal. Upam, da bo še veliko šol v
naravi.
Špela Kunčič, 5. a
POUK V NARAVI….
POSLUŠANJE, ZAPISKI, VPRAŠANJA …
… IN ZASLUŽEN POČITEK, KI SE NAM JE PRILEGEL.
(Dan dejavnosti v 5. razredu)
UČENJE GRAFIKE
Lana Višnar in Mia Žnidarič pri likovnem delu
ROKAVICE IN NOGAVICE V RAZREDNEM GLEDALIŠČU
UČENJE V SKUPINAH – SODELOVALNO DELO
IZDELOVANJE PUSTNIH MASK v 5. A
ZAMISLI, NAČRTI, PRIPRAVA, DELO,
POPRAVKI, NASVETI IN….
MASKE SO KONČANE.
Karte ENKA/UNO (lepljenka iz starega papirja)
SKUPINSKA PUSTNA MASKA, 5.a
UTRINKI Z RISARSKE RAZSTAVE UČENCEV OŠ POHORSKEGA ODREDA
Ema Lanišnik, 7.a
Tinkara Leva, 7.c
Patricija vengust, 7. c
Sara Matičič, 7.c
Matic Lang, 7.a
Elmedina Rizvanaj, 7.c
Urška Oblonšek, 7.c
Patricija Vengust, 7. c
Tamara Capl, 7. c
DRUGE LIKOVNE UMETNIJE NA RAZSTAVAH IN NATEČAJIH
Nika Falež, 4. a
Kim Mageš, 5. b
Ana Zala Pečovnik, 5. b
Kim Mageš, 5. b
Naja Begič, 5. b
Aljaž Berglez. 3. a
Nuša Grifič, 6. b
Tjaša Krivec, 6. b
Aleks Curk, 3. A
Asija Brumec, 3. b
Niko Polanec, 3. a
OBLIKOVANJE PAPIRJA, GLINE, DAS MASE, ŽICE PRI LIKOVNI VZGOJI
V 5. RAZREDU
NASELJA
KIPI
Različni kipi, DAS masa, UČENCI 5. a
IGRE PRI MATEMATIKI
TEHNIŠKI DAN – MERJENJE V 5. RAZREDU
Izdelali smo matematično igro in se igrali ter učili.
Matematika je lahko tudi zabavna.
RAZMIŠLJANJE OB IGRI, Matematične igre v 5. a razredu
MIŠ IN MAČKA
Nekoč živela sta miš in mačka,
po imenu Tačka.
Lovili sta po celi hiši se,
da hiša obrnila na glavo se je.
Miška svojo hiško je imela,
bila je zelo vesela..
Mačka v svoji hiški je živela
in zelo glasno pela.
Miška vedno pobegnila je,
mačka razjezila se.
Enkrat jo mačka je ulovila,
takrat se ni več jezila.
Begič Nejc, 5. b
TEDEN MOBILNOSTI
Bili smo na Trgu svobode, kjer smo si ogledali policijske predmete. Videli smo konje,
kolesa, električni avto in skuter. Videli smo tudi neprebojne jopiče in pištole. Policisti
so nam razkazovali vse to in povedali, katera stvar se za kaj uporablja. En gospod je
pokazal tudi skiroje in kolesa. Potem smo se vsi vrnili v šolo. Na policijskih prireditvah
mi je bilo zelo všeč, še posebej konji.
Gašper Zadek, 4. b
TEDEN MOBILNOSTI
V sredo, zadnjo šolsko uro, smo se odpravili na Trg svobode. Bil je teden mobilnosti.
Policisti so nam predstavili policijsko opremo, policijska konja, električni avtomobil,
kolesa in skiro. Policijskima konjema je bilo ime Viki in Cili. Policist nam je povedal,
da jih uporabljajo na večjih prireditvah. Vikija smo lahko pobožali. Z električnimi
avtomobili pripomoremo k čistejšemu okolju. Vsi bi jih morali imeti.
Meta Lešnik, 4. b
DVA MAČKA
Dva mačka sta se zbrala,
da bi malo pokramljala.
En maček bil je čist,
drugi pa umazan kot
koš za smeti.
En maček bil je z doma,
drugi pa z balkona.
Ker tako sta si drugačna,
se obnašata kot pes in mačka.
Vse razlike med njima zbledijo,
ko se za miškami podita
in si z njimi lakoto spodita.
Simon Žist, 5. b
GOZD
V gozdu živi mama lisička,
ki išče hrano za mladička.
Mala lisička se lovca boji,
zato k mamici beži.
Ko se stemni,
lisička v brlog pohiti
in sladko zaspi.
Teje Wenzel, 5. b
MOJ DOM
Dom je družina,
je hiša.
V mojem domu je idila,
ustvarjajo jo starši, brat in sestra.
Moj dom je življenje z živalmi.
Maca, Misty, Špela,
to so moje muce.
Vse imam rada,
zato je moj dom najlepši.
Tinkara Novak, 5. b
STRAH ME JE BILO
Nekega dne sva se z mamo odločili, da me odpelje k zobozdravniku. Na smrt me je
bilo strah, saj sem k zobozdravniku odšla prvič pri dveh letih in pol.
Z mamo sva sedeli v čakalnici in čakali, da naju pokličejo v ambulanto. Pred nama je
bil nek gospod s hudimi bolečinami, zato sva ga spustili naprej. Dolgo sem
premišljevala, kaj se mi bo pripetilo.
Prijatelj mi je prejšnji dan rekel, da imajo sto metrsko iglo in tako mi je spodbudil
strah. Poklicali so me in srce mi je močno bilo. Zobozdravnica me je lepo pozdravila
in rekla, naj sedem na stol. Luč mi je posvetila naravnost v oči. Vzela je nekakšno
ogledalo in ga dala v usta. Naenkrat je začela govoriti številke in črke. Takrat sem si
mislila, da imajo zobje imena. Vprašala sem, če so to imena, ampak rekla je, da mi
bo kočnike zaščitila. V zob mi je vbrizgala belo snov. Bilo je zelo pekoče, vsaj zdelo
se mi je tako. Dala mi je kozarec vode, da sem grgrala in izpljunila. Na koncu mi je
dala tri štampiljke.
To je bil najboljši del obiska in tudi najbolj zabaven. Z mamo sva se zahvalili
zobozdravnicama, se oblekli in zadovoljno odšli.
Ta obisk zobozdravnika mi je bil zelo všeč. To pa zato, ker sem se dosti naučila in
ker vem, da mi je pomagal pri čistoči in belini zob. Od tega obiska zobozdravnika
sem premagala strah. In v vrtcu sem lahko povedala, da zobozdravniki nimajo sto
metrskih igel.
Zarja Radulović, 5. a
PUST
Bliža se pust,
sladkih ust,
slaščice za vse
samo dobro, da je.
Pika nogavička,
pes in lisička,
po mestu hodijo,
in tudi skačejo.
Krofi dišijo,
se sline cedijo,
otroci jih jejo,
dokler jih smejo.
Ana Maria Kostanjšek, 5. b
MAČKA
Mačka, mačka bela,
na sedlu je sedela,
uzdo je prijela in prepevala "wopa - konja - style".
Konj zleti, mačka odfrči in pade v smeti.
Naenkrat zagleda pajka, ki svojo mrežo naredi in muhe polovi.
Pajka se ustraši in hitro v luknjo zbeži,
Tam, kjer miš živi.
Mačka srečala je mačkico in jo vprašala:
"Kje imaš svojo hiško?"
Mala bela mačka urno odgovori, da za hiško mar ji ni.
Miška ji odgovori:"Mala mačkica, si želiš pri meni stanovati in mi vedno posteljo
postlati?"
Mačkica odgovori:"Zdaj pri miški stanovati si želim."
Skupaj odslej bosta domovali, posteljico si brž postlali in celo zimo prespali.
Ana Zala Pečovnik, 5. b
NARAVA GOVORI
Majhni, mračni, bolehni gozdovi,
črni, utrujeni rečni tokovi
prekriti so z nafto, odpadki,
sadeži - skoraj umetni, nič več sladki.
To je zdaj svet svinca in strupenih čistil,
smeti, izpušnih plinov in umetnih gnojil
Smogasti zrak,
za nas je poslednji znak.
Mati narava nam pravi:
"Niste več zdravi!
Jaz še boleham,
počasi umiram,
vse moči zbiram,
da vas ustavim.
Tehnologija prehitro drvi!
Zakaj je nihče ne miri?
Zakaj? Zakaj mi delate to?
Zakaj uničujete moje sinje nebo?
Mojo dušo - z zelenjem prekrito telo?"
Narava nas prosi, naj ji prisluhnemo,
svoje želje po zaslužkih potuhnemo.
Ozremo se malo za njo, naša mati,
in začnemo eko načrt kovati.
Prisluhnimo naravi,
nič več čili in zdravi,
ker če uničimo njo,
uničimo sebe, življenjsko kolo.
Lorik Gashi, 5 .b
ZIMA
Ko zapade prvi sneg
na otroških licih je nasmeh.
Ptički zunaj žvrgolijo
in za hrano se podijo.
December kmalu prihiti,
smrečico že okrasi
in hišico z lučkami okrasi.
Nika Petrič, 3. a
MRAVLJICE
Mravlji, mravlji, mravljice,
vse zelo smo delavne.
Za svojo hrano se trudimo
in o naravi se učimo.
Vso mravljišče si naredimo
in v njem prijetno živimo.
Naše mravljišče je zelo lepo
in ko ga delamo, si pri tem pomagamo.
Imamo sobo zelenjave, saj ima vitamine prave.
Tam je tudi soba sadja, velika je kot ladja.
V sobi so tudi jagode
za okus pa vrtnice.
So tudi maline in
vsaka mala mravljica za njimi rine.
Tam so tudi kumarice,
Kjer si mravljice pravijo vice.
Imamo tudi krompir in
nekateri je rumen kot sir.
To je naše mravljišče,
prav udobno zatočišče.
Nika Pušič, 5. b
ZABAVA
Ko s prijateljico
se igrava,
doma je super zabava.
Na zabavi
igrali smo
nogomet z nogo
in se igrali z žogo.
Igrali smo se z žogami
in vozili s kotalkami.
Skleda je padla,
in ta pesmica se je končala.
Valentina Majal, 4. a
IGRA
S prijateljem se
večkrat igrava,
da je družba ta prava.
Vedno se zabavava
Kadar žalostna sem jaz,
prijatelj me tolaži.
Kadar padem,
prijatelj mi pomaga.
Prijateljstvo je najlepše.
Zala Feltrin, 4. a
PRIJATELJSTVO
Prijateljstvo je nekaj najlepšega,
kar na svatu se godi,
in vsak dan se širi.
S prijateljico se igrava,
da naju sliši sosedova krava.
Prijateljstvo gradimo vsak dan,
vsako noč in vsak teden v letu.
Seveda pa je prijateljstvo
najlepša stvar na svetu.
Ela Visočnik,4. a
VEČERJA
Ptički hitro letijo,
da večerje ne zamudijo.
Ko pa pridejo domov,
jih čaka samo hrošč in pol.
Zraven sedi mama,
vendar ni sama.
Tam sta tudi sladica
in velika pica.
Hrane noče deliti,
zato hoče ptičke zaposliti.
Vendar ti se ne dajo,
ker mamo prepričati znajo.
Lana Prosenak, 4. b
PRIJATELJ
Prijatelj k tebi najde pot,
da lahko greš ven iz nezgod.
Rad te ima in
se s tabo igra,
tako lepo se igrata oba.
Igrata se, učita se,
in on ti segel bo v srce.
Lora Ruedl C., 4. a
IGRA
S prijateljem se večkrat igrava.
On je družba ta prava.
Vedno se zabavava.
Kadar žalostna sem jaz,
prijatelj me tolaži.
Kadar padem jaz,
prijatelj mi pomaga.
Prijateljstvo med nama,
je najlepše, kar imava.
Tinkara Mlakar, 4. a
SOVA IN PTICA
Ko ptica na veji sedi,
sova v luknji smrči.
Ko ptica po zraku leti,
sova ponoči miši lovi.
Ko ptica v sobi sedi,
se sovi tuširat mudi.
Ko ptica zjutraj črve lovi,
sova še vedno spi.
Ko se ptici na obisk mudi,
sova še vedno spi.
Ko se ptici spat mudi,
se sova prebudi in miši lovi.
Ko se zjutraj ptica zbudi,
se sova spat odpravi.
Zato se ptica razjezi
in za vedno v daljni kraj odleti.
Nace Podgrajšek, 5. b
Aljaž Berglez, 3. a
RIS IN LEV
Ris zagleda leva,
ki večerja.
Hitro in lačno
okrog se ozira,
se oblizuje
in gobec odpira.
Ris se mu pridruži,
da se ne okuži.
Ko je večerja končana,
oba sta zaspana.
Lovro Juhart, 5. b
KNJIGA
Knjiga matematična,
knjiga polna risb in slik,
knjiga pravljic, bajk in zgodb....
Knjiga, ki pozna ves svet
in uči ta naš planet.
Vse posod je polno knjig,
lepih, rasnih in pa knjig,
ki res čudnih so oblik.
Kakšen bi bil svet brez njih?
Svet brez znanja, črk in slik?
Kje bi ta naš svet pristal,
če več brati ne bi znal?
Kaj če knjigo bi odprl
in bi prazen list uzrl?
Spet tako bi vse bilo,
kot pred leti sto in sto.
Le kako bi svet živel,
če več knjig ne bi imel?
Zato varujemo jih skrbno,
da nam bo od njih lepo.
Lorik Gashi, 5. b
SPIS O ZIMI
Bila je zimska sobota.
Bilo je veliko snega, pa še snežilo je. Bilo je približno 10 centimetrov snega. Mami mi
je povedala, da gremo k staremu stricu, ki mu je ime Miroslav - mi ga kličemo Mico. V
spisu bom uporabila ime Mičo. Teti je ime Sonja. Na pot smo šli mami, sestra, babi,
naš pes Tačko in seveda jaz.
Preden smo šle, sem se oblekla v kombinezon, saj je bilo veliko snega. Pot ni bila
dolga. Tokrat smo šli peš. Ko smo prišli na travnik, je bilo veliko snega. Jaz sem
delala angelčke v snegu in malo sem nagajala sestri. Naš pes Tačko je skakal po
snegu kot zajec, ker ni mogel drugače. Skakal je zato, ker je bilo 10 centimetrov
snega. Babica se je ustrašila, da bo prišel zajec. Čez nekaj časa smo prišli k Mičotu
in k Sonji. Potrkali smo in se sezuli. Sedli smo za mizo in se pogovarjali.
Čez nekaj časa smo šli domov, se umili in odšli spat.
Ana Bračko Rahle, 4. b
Blaž Rot, 2. a
DRAGI BOŽIČEK!
Imam vedno prepoved gledati televizijo, zato bi rada imela svojo in tudi tablični
računalnik! Ali lahko dobim še psa Maltežana, DVD mojih najljubših risank in čarobni
prašek.
Maja Mok, 3. a
ZA BOŽIČKA!
Dragi Božiček!
Želim si hiško za muco, da jo bom lahko nesla k teti in sponko za lase. Želim si tudi
igrice, ki sem ti jo pokazala na reviji.
Alina Kralj, 3. a
DRAGI MIKLAVŽ!
Mislim, da sem bil priden.
Prosim te, da bi mi prinesel avto na daljinca.
Urban Furlan, 3. a
DRAGI BOŽIČEK!
Za božič si želim drsalke. Lepe, bele drsalke, z vijoličnimi srčki. Upam, da mi jih boš
prinesel.
Ela Visočnik, 4. a
ABECEDA
Kakšna pa je abeceda ta? B,G,C,E in A, ali a, ž, in …? Velikokrat se zmotim, a takrat
me vse moti. Vsak dan sprašujem vsaj sto vprašanj, tokrat pa me zanima od glave do
peta! Le kakšna je abeceda?
Maja Mok, 3. a
LENA KRAVA
Naša stara krava
čudno se obnaša,
nič ne dela
to pomeni,
da je lena.
Ne uboga,
nič ne je.
Gre po levi,
ne po desni.
Nima zob,
ne ušes.
Neki volk je prišel,
leno kravo je povabil na junaško gostijo.
Tam sta jedla,
pila in plesala,
dokler se jima ni glava zmešala.
Tako je prišla kravina gospodarica,
ni je mogla nesti,
saj je bila debela.
To ne more biti res,
saj ima 2000 kg.
Volk je hitro zbežal proč,
joj, odpadla so mu ušesa, rep in kožuh.
Tako, naše pesmice je konec
in počil je lonec.
Trajla, lila, zela.
Zuzu, zuzuzu, hou!
Alina Kralj, 3. a
BABICA
Nekoč je živela babica, ki ni imela nikogar.
Nekega dne je babica odprla okno in videla je, kako se otroci drsajo na ledu. Videla
pa je tudi, kako proti njim prihaja vrtinec. Klicala je: "Otroci, otroci!", a je otroki niso
slišali. Potem je babica šla po vžigalnik in zažgala hišo, sama pa je hitro bežala iz
nje.
Otroci so videli, kako gori hiša. Ko so zagledali babico, so stekli k njej. Babica jim je
povedala, da jim je rešila življenje. Prišli so gasilci. Pogasili so ogenj in povedali
babici, da so ji rešili življenje. Potem so še prišli policisti in povedali gasilcem, da so
jim tudi oni rešili življenje. Prišli so še reševalci in povedali policistom, da so jim oni
rešili življenje. Babica je rešila otroke, gasilci so rešili babico, policisti so rešili
gasilcem življenje, policistom pa so rešili življenje reševalci.
Reševalce pa je rešil vrtinec in tako je naše pravljice konec.
Alina Kralj, 3. a
BRANJE KNJIGE
Branje knjige mi odpre pot v svet domišljije,
kjer srečam se s pravljičnimi junaki
in raznimi pravljičnimi veseljaki.
Kadar mi je knjiga všeč,
se vanjo poglobim
in se dolgo časa ne zbudim.
Kadar pa knjiga všeč mi ni,
jo pustim
in k drugi knjigi odhitim.
Branje ni dobro le za sanje,
temveč je dobro tudi za znanje.
Zato moramo knjigo hitro prebrati,
če želimo veliko znati.
Lorik Gashi, 5. b
KAJ DELAJO GASILCI
Ob tednu otroka smo učenci 3. a razreda Osnovne šole Pohorskega odreda obiskali
gasilski dom v Slovenski Bistrici. Sprejel nas je gospod Miran. Pokazal nam je
gasilski avto, gasilsko opremo, gasilski aparat, čelade, maske in črpalko. Povedal
nam je veliko zanimivega. Poučna je bila pripoved o tem, kako rešujejo ljudi v
prometnih nesrečah. Ta dan sem se imela zelo lepo predvsem zato, ker sem
izvedela veliko zanimivih stvari: kaj počnejo gasilci in kako gasijo požar.
Morda bom tudi jaz postala gasilka!
Maja Mok, 3. a
STRAH ME JE BILO
Lani me je začel boleti zob. To se je dogajalo med poletnimi počitnicami.
Zjutraj sem se zbudila in zajtrkovala. Pogledala sem svojo najljubšo risanko. Takrat
me je začel boleti zob, zato sem to povedala mami. Ker se je mami pokvaril avto, sva
morali oditi s kolesom. Nisva se dolgo vozili. Prišli sva do zobne ambulante in sva
počakali, da sem bila na vrsti. Zelo dolgo sva čakali in naenkrat je zobozdravnik
izgovoril moj priimek, zato sem odšla v sobo, kjer mi bo popravil boleč zob.
Sedla sem na stol in odprla usta. Zobozdravnik mi je dal zdravilo, da mi bo zob
omrtvel. Začel je delati. Zelo me je bilo strah in zelo me je bolelo, saj mi to mazilo, ko
ti omrtvi zob, ni prijelo. Malo so mi pritekle solze, ampak sem potrpela. Ko je
zobozdravnik končal, sem bila zelo vesela, saj me zob ni več bolel. Zobozdravniku
sem se lepo zahvalila in z mamo sva odšli v trgovino.
Nekaj ur nisem smela jesti nič trdega. Z mamo sva šli kupit mlečne izdelke. Šli sva na
blagajno in plačali. Ko sva plačali, sva odšli domov. Zelo dolgo sva se vozili, saj so
bili do mojega doma sami hribi.
Čez nekaj časa sva prispeli in šli sva k babici. Babici sem povedala, kaj mi je
zobozdravnik delal in kako sem se počutila. Nato sem odšla domov počivat, saj sem
bila zelo utrujena.
Ob tem dogodku sem se naučila, da sem si premalo umivala zobe. Želim, da bi ta
spis prebrali tisti, ki si zobe ne umivajo dobro.
Anja Turin, 5. a
MOJE ZVEZDICE ME ČUVAJO
Moje zvezdice so ati, mami in Žan. Tudi kužek Reks je moja zvezdica in moje igrače
imam jih zato, da mi ni dolgčas. Moje zvezdice so Tisa, Patricija, Tij in Lala in tudi
moji sorodniki. Ko pridem iz šole se me moj veveriček, ki spi zraven mene, zelo
razveseli. Tudi plišaste igrače so moje zvezdice in zelo jih imam rada. Te igrače mi
pomagajo, da lažje zaspim.
Zala Pokeržnik, 2. a
MOJA ZVEZDICA MI PREŽENE STRAH
Moja zvezdica se v temi zelo sveti tako, da me ni čisto nič strah, ko spim v temi. Ta
moja zvezdica je moj plišast medvedek. Ko sem žalostna, se »cartam« in igram z
njim. Ko zvečer gledam risanko, preden grem spat, se stisnem k njemu.
Patricija Soršak, 2. a
MOJI ZVEZDICI
Jaz imam dve zvezdici, prva je moja prijateljica, ki ji je ime Eva. Druga zvezdica pa je
moja mamica, ki jo imam zelo rada. Eva je moja najboljša prijateljica. Skupaj se
igrava in se imava radi. Druga drugi si pomagava, če ima katera težave. Tudi mojo
mamico imam rada. Ko grem spat, mama s Kiaro prebere kakšno pravljico.
Gaja Mikec, 2. a
ZIMA IN SMUČANJE
Med zimskimi počitnicami gremo vedno v Kranjsko Goro. Tam živi moja in Joštova
prababica. Mamina babica, ki jo vedno obiščemo.
Bili smo v hotelu Larix. Zjutraj smo se najedli in odšli na smučišče. Atija je zelo bolela
hrbtenica, zato je ostal z Joštom. Vlekel ga je na hrib in spuščala sta se z bobom.
Midve z mamico sva smučali. Vozili sva se s sedežnico in spuščali po najbolj strmem
hribu. Mami me je počakala na sredini proge. Zelo sva bili hitri in imeli sva se super.
Malo so naju že bolele noge, zato sva poiskali atija in Jošta. Skupaj smo odšli na
vroč čaj. Bilo je sončno, a zelo mrzlo.
Ob smučišču je hodil gospod, ki je imel losa. Los je vlekel sanke in tako sva se z
Joštom zapeljala z njimi. Bila sva srečna.
Kasneje smo odšli na sprehod po Kranjski Gori. Zvečer sva z mamico odšli drsat.
Bilo je tako mrzlo, da nama je škripalo pod nogami, ampak na drsalkah nama je bilo
super. Utrujeni sva se vrnili v hotel in kmalu zaspali.
Zjutraj sem pogledala skozi okno. Najlepše so visoke gore, ki se lesketajo v jutranjem
soncu, zamrznjeni slapovi pa so kot brada dedka Mraza.
Najbolj sem srečna, ko smo vsi skupaj in se imamo lepo. To je najlepše, čeprav je
zima in stiska mraz.
Nika Bradan, 4. b
NAŠ PESNIK
Kot bi ptička pela,
tako je vsaka njegova pesem zvenela,
tako je rime zlagati znal,
da vsak jih je rad bral.
To je bil mož dolgih las,
njegove pesmi pozna vsaka vas,
otroke je pa tako razveselil,
da jim je sladke figice delil.
Martim Kuhar Časek, 5. b
STRAH ME JE BILO
Sredi noči, groza, bil je četrtek, najhujši dan v tednu, najbolj temačen v mojem
življenju.
Hja, tako pač je. Vsi starši vedno govorijo: "Veš, kakšen je strah. Notri je votel, zunaj
ga pa nič ni".
V tem trenutku to ne bo pomagalo. Najhujše sanje, najbolj grozne. Sovražim noči, ki
jih prebedim.
Tako je bilo. Zvečer, tako kot vsak dan, sem si umila zobe, molila in zaspala. Ponoči
me je tlačila mora. HUDA mora! Ko sem se zbudila, sem zakričala. Sanj vam ne
morem povedati, ker so bile sanje tako grozno grozne in vas bi tlačila mora. Tega
vam ne privoščim.
Nazaj k stvari. Stekla sem v mamino in očetovo spalnico in jima vse povedala. Odprla
sem vrata in se vrnila v posteljo. Ampak vse se mi je zdelo tako grozno in sumljivo.
Pogledala sem rože. Pritekle so mi solze. Odhitela sem v spalnico in objela mamo.
Vprašala me je, zakaj še ne spim. Vse sem ji povedala.
"Zakaj se tako treseš?"
Sploh nisem opazila, da sem se tresla kot traktor.
Mama me je objela in mi rekla:"Saj veš, kakšen je strah. Notri je votel, zunaj ga pa
nič ni." Odvlekla sem se v sobo in poskusila zaspati. Pogledala sem na uro. Zunaj je
bilo še temno, a luč v stanovanju je že gorela.
Takrat sem si oddahnila, se oblekla in pojedla zajtrk. To je bila moja največja in
najstrašnejša izkušnja in vesela sem, da je konec, saj kot sem že povedala, me je
tlačila HUDA mora!
Na žalost nisem spala še več dni. Ampak takšne stvari se dogajajo.
Ana Marija Jug, 5. a
DOMA JE NAJLEPŠE
Nekoč je živel deček iz Rožne ulice 25. Dečku je bilo ime Matija. Matija je vsak dan
razmišljal samo o enem vprašanju: Zakaj ne more leteti?
Nekega dne, ko se je odpravljal spat, se mu je zazdelo, kot da je nekdo švignil v
omaro. Počasi se je približal omari in jo odprl. Zagledal je škrata, ki mu je povedal, da
je velik srečnež, saj mu bo izpolnil tri želje.
Matija ni rabil dolgo razmišljati. Vprašal ga je, zakaj ne more leteti. Škrat mu je
odgovoril, da čisto enostavno zato, ker nima kril.
Matija se je odločil, da bo njegova druga želja, da bo imel krila, da bo lahko letel. To,
kar je rekel, se mu je uresničilo. Dobil je lepa modra krila.
Nato ga je škrat spomnil še na tretjo željo. Matija mu je rekel, naj še malo počaka, saj
se zdaj ne more spomniti. Dogovorila sta se, da ga lahko pokliče, ko se bo spomnil
zadnje želje.
Škrat je odšel neznano kam, Matija pa je vrgel v torbo nekaj hrane, pijače in mobilnik.
Odpravil se je po svetu s svojimi bleščečimi krili.
Imel je velike načrte. Odločil se je, da bo najprej odšel v Pariz, kjer si je ogledal
Eifflov stolp, nato je poletel v Egipt pogledat mumije in piramide. V Angliji mu prav nič
ni bilo všeč, saj je ves dan deževalo. Čudovito pa je bilo na Antarktiki, kjer je videl
polarne medvede in pingvine. V Afriki se je malce ustrašil levov, zato je odšel na
hrvaško obalo. Ko si je ogledal že skoraj celo Zemljo, si je želel samo še eno. Odločil
se je poleteti v vesolje. Ko je prišel v vesolje, se je najprej ozrl proti prvemu planetu,
kjer je tudi pristal. Na tem planetu mu ni bilo prav nič všeč, saj so bile na njem same
tovarne, ki so onesnaževale zrak. Odločil se je obiskati drug planet, ki je bil na žalost
poln odpadkov. Hitro je odletel naprej. Tudi na naslednjem planetu ni bilo zelenja in
lepot, ki jih je opazil na Zemlji. Želel si je samo še eno. Želel je domov.
Poklical je škrata in mu razložil, da ne želi kril, želi oditi domov. V hipu se mu je želja
uresničila.
Doma je razmišljal, kako srečen je, da je lahko doma, saj je doma najlepše.
Naja Medved, 5. a
Čarobna preproga
Sedim na leteči preprogi
in potujem kot superjunaki.
Kot da bi me nosili velenogi,
lebdim visoko nad oblaki.
Mrzel veter biča mi obraz,
le luna na nebu še vztraja,
a bolj kot tema in mraz
moti me skrivnost, ki nastaja.
Sedim tiho in opazujem,
oprezam in se sprašujem.
S temo obdan potujem
in s svojo zavestjo tekmujem.
A ko končno bom prispel,
spet lahko bom razumel
mojo letečo preprogo,
mojo skrivnostno, čarobno preprogo.
Anže Kac, 8. b
INTERVJU S PRIMOŽEM SUHODOLČANOM
1.
Kdaj ste pričeli svojo pisateljsko pot?
>>Ko sem bil star 2 leti. (smeh) Takrat sem ugotovil, da svinčnik ni za to, da ga grizeš ali
ga mečeš v glavo mami. Takrat sem vzel svinčnik in z njim popisal cel hodnik s pokončnimi
črkami. Prišla je moja sestra in rekla, da se je Primož naučil pisati. Napisal je namreč
črko i.<<
2. Vaš oče je bil eden najbolj znanih slovenskih piscev za otroke in mladino. Vam je veliko
pomagal pri vaših literarnih začetkih?
>>Ja, on je rekel, naj pustim domišljiji prosto pot. In včasih sem jaz svoji domišljiji
preveč pustil prosto pot. Takrat mi določenih stvari v šolskem glasilu niso želeli objaviti.
Takrat sem zelo rad pisal pesmi, ampak malo drugačne. Na primer : Drsa se krava, po ledu
sred zime, zelo se zabava, ker ima zmrznjene vime. Ali pa tale: Čebela in trot sta spila
cel sod. Čebela je omedlela, trot pa je bruhal za plot.<<
3. Vi občudujete delo Vašega očeta, Vaš sin pa občuduje Vaše delo. Tudi on je že uspešen na
pisateljskem področju. Bo nadaljeval družinsko pisateljsko tradicijo?
>>Če bi kakšno tradicijo nadaljeval, bi nadaljeval jezično tradicijo. Ker je cela družina bolj
jezična, tudi njemu gre od jezika slovenščina in tudi drugi jeziki. Če ne kaj drugega, bo
vsaj v tej smeri nadaljeval družinsko tradicijo.<<
4. Napisali ste že veliko del za otroke. Ali lahko v bodoče izpod Vašega peresa pričakujemo
tudi kakšno knjigo za odrasle?
Ne. Odrasli smo neumni. Nimajo pojma.
5. Boste kdaj izdali pesniško zbirko?
Pesniške zbirke pa sem pisal samo mojim puncam. Napisal sem jih nekaj, na primer Zveza.
In to je samo za punce. Delam tisto, kar mislim, da najbolj znam.
6. Nama lahko zaupate, kaj pišete trenutno?
Trenutno delam slikanico Lipko in košorog. To je za evropsko košarkarsko prvenstvo.
Lipko je maskota, ki bo imel svojo slikanico z vsemi dogodki.
7. Kje dobite nadih za Vaše delo?
Po svetu morate hoditi z odprtimi očmi. Jaz po svetu hodim z odprtimi očmi. Pravzaprav si mi
veliko stvari ni treba izmišljevati, ker življenje samo piše zgodbe. Včasih sem imel veliko listkov, na
katere sem si zapisoval ideje, danes pa imam na telefonu beležko in si vse sproti zapisujem.
8. Kateri literarni lik Vam je najbolj pri srcu?
>>Jamie Oliver (smeh). Če bi še kdaj v drugem življenju izbiral, bi rad bil kuhar kot on.
Jaz sem v kuhinji več kot pa kjerkoli drugje. Rad bi kuhal kot Jamie Oliver. <<
9. Dobili ste že veliko nagrad. Katera Vam osebno pomeni največ?
>>Največ mi pomeni nagrada, ki sem jo dobil prejšnjo nedeljo, ko sem spekel svinjsko
pečenko in je bila moji družini všeč. Največja nagrada je bila, ko so pojedli čisto vse
(smeh).<<
10. Čeprav ste izjemno uspešen pisatelj, se ne preživljate samo s pisateljevanjem. >>Kako
združujete delo v podjetju s pisateljevanjem?
Vsako jutro vstanem eno uro prej, tako, da ima dan 25 ur. Zjutraj je najboljše, zato
vstanem ob 3.00 ali 4.00. Ko začnejo peti ptički in ko se zbudijo rožice, takrat sem jaz
pokonci (smeh).<<
11. Kaj Vam pomenijo srečanja z bralci?
>>To ste pa lahko sami videli. Sami ste lahko opazili, da jaz izjemno uživam ob takih
srečanjih, se sam zabavam … Če mi ne bi bilo do tega, bi raje bil doma pred televizijo.<<
12. Ali menite, da otroci danes berejo manj kot nekoč?
>>Ne berejo manj, berejo pa drugačne knjige in na drugačen način. Če pogledamo izposojo,
se ta ne spreminja. Ampak je res, da otroci berejo drugačne stvari kot pa včasih.<<
13. Katera literarna dela ste Vi najraje brali v času otroštvu?
>>Stevo Karapanđa, MALE TAJNE VELIKIH MAJSTORA (smeh). Stevo Karapanđa je bil
slavni jugoslovanski kuhar, skupaj z Oliverjem Mlakarjem sta imeli po televiziji oddajo. Te
oddaje nisem nikoli zamudil. Kasneje sem prebral tudi njegovo knjigo, in to večkrat.<<
14. Katera knjiga pa je danes na Vaši nočni omarici?
>>Jedilnik JNA (smeh). Izdali so knjigo iz časa, ko sem bil pri slovenski armiji. Takrat sem
bil šef kuhinje in takrat sem imel vse te jedilne liste. Pred kratkim pa so mi poslali jedilnik
JNA z vsemi kalorijami, nutricističnimi vrednostmi in z vsemi drugimi vrednostmi. In to
je danes na moji nočni omarici.<<
15. To pomeni, da tudi veliko kuhate?
>>Ja … Žena je zadolžena za likanje in pranje, jaz pa za kuhinjo. Tako je že od vedno. Pa
ne lažem se! (smeh)<<
16. Ali lahko bralci v bodoče pričakujemo tudi kakšen film na osnovi Vaših knjig?
>>Ravno danes sem prejel klic od režiserja. Prijavili smo se namreč na filmski sklad in
scenarij za film KOŠARKAR NAJ BO je bil sprejet.<<
17. Kdaj pa lahko pričakujemo ta film?
>>Drugo leto poleti naj bi začeli s snemanji.<<
18. Se spomnite kakšne zanimive prigode iz Vaših šolskih dni?
>>Moj najljubši predmet v šoli je bila šolska klop, na katero sem se lahko naslonil in zaspal.
Bil sem tudi uradni pospravljalec šolske shrambe v kuhinji. Jaz sem bil edini, ki sem točno
vedel, na katerem mestu kaj stoji. Če so hoteli kaj vprašati kuharice, so vedno poklicali
mene (smeh).<<
19. Nama za konec zaupate še Vašo misel, ki vas vodi skozi življenje?
>>Uff, kaj naj rečem … Uživajte, smejte se in se veselite. To je najboljši moto, kar ga je v
življenju. V življenju je že samo po sebi preveč žalostnih, težkih stvari in mislim, da si
moramo sami olajšati življenje s tem, da se določenim stvarem nasmejimo.<<
Hvala za lep pogovor in želiva Vam še veliko pisateljskih uspehov!
Klara Kušar in Rosanda Javornik,
OŠ Pohorskega odreda Slov. Bistrica
Medobčinski otroški parlament
S sošolko Ano sva se v sredo 13. februarja udeležili medobčinskega
otroškega parlamenta.
Dogodek je bil razdeljen na dva dela. In sicer prvi del je potekal na
OŠ Minke Namestnik - Sonje, drugi del pa na občini Slovenska
Bistrica. Na osnovni šoli smo se najprej zbrali v njihovi knjižnici
skupaj z mentorji. Zbrali smo se predstavniki, ki smo zastopali svoje
šole, skupaj nas je bilo iz 12 okoliških šol. Razdelili smo se v skupine,
svojo skupino smo izžrebali. Vsaka skupina je dobila svojo nalogo in
svojo temo, o kateri naj bi razmišljali in se o njej pogovarjali. V
skupini, kjer sva pristali z Ano, smo se pogovarjali o čustvih in
čustvovanju. Pripravili smo plakat in kratko igro, v kateri so bila
prikazana izrazita čustva. Vzdušje je bilo sproščeno in zabavno. Ko
smo vse skupine končale z delom, smo se predstavili, povedali svoje
ideje in izsledke. Vsaka skupina je k delu pristopila drugače, zato so
bile vse zanimive. Po predstavitvah smo se odpravili na občino, kjer
nas je sprejel g. župan in nam namenil spodbudne besede ter obljubil,
da nas bo dobro poslušal in nam skušal ustreči. Na občini smo se tako
skupine še enkrat predstavile. Z Ano in Melanie iz 2. OŠ smo bile
izbrane za delovno predsedstvo, naša naloga je bila voditi debato, ki
je sledila. Pogovarjali smo se o vrstnikih, čustvih in nasploh o
odraščanju. Po debati smo izvolili dva predstavnika, ki se bosta
udeležila Republiškega parlamenta v Ljubljani. Ta dva predstavnika
pa sta: Rok Baron in Eva Sevšek.
Tako se je končal že 23. medobčinski otroški parlament.
Priprave na razpravo
Na občini
Ajda Kleindienst, 8. a
Spopad med Martinom Krpanom in Brdavsom v današnjem času
NAPOVEDNIK
Zgodilo se bo nekaj nenavadnega. Vsa Slovenija je bila na nogah, saj zgodil se bo boj med Martinom
Krpanom in Brdavsom. Boj se bo dogajal v naših nebeških Stožicah. Zoran Jankovič in ves parlament si
bodo to ogledali iz prvih vrst. In tudi ves 7. c bo tam.
Vse se bo začelo odvijati v petek. Prenos bo tudi po televiziji, na katerem kanalu pa še ne vemo,kajti
pop tv in kanal a se ne moreta dogovoriti, kdo bi prenašal spopad. Pred bojem bo mogoče kupiti
vstopnice, ki ne bodo tako poceni, ves zbran denar bo šel k državi, saj je recesija in ni denarja.
V ŽIVO
Tukaj je že petek in boj se bo kmalu pričel. Stožice so polne in o facebooku nebi govorila, saj so
objave samo o tem. Seveda je na twitterju še huje.
V areno sta vstopila oba tekmovalca: Martin na levi in Brdavs na desni. Ena, dve in začelo se je. Oba
se gledata zelo grdo, kot da sta smrtna sovražnika. Martin ima za obrambo puško NRF, ki zmeraj
zadene …. Brdavs pa se bo bojeval brez vsega.
Martin poskuša ustreliti iz desne in leve … pa nič … in tudi od zgoraj ne gre. Vsi gledalci kričijo:
»USTRELI GA V ŽRELO.« Martin spet poskuša … in uspelo mu je v petem poskusu! Metek je padel
Brdavsu točno v žrelo in se tam zataknil. Brdavs se davi, ampak nihče mu ne pomaga, saj očitno nima
oboževalcev.
PO DOGODKU
Brdavs je umrl, potem šele so se prikazali reševalci. Konec je bil vesel in tudi dimnih bomb je bilo
veliko , tudi polomljenih sedežev ni manjkalo.
Martinovo zmago so proslavili na Ljubljanskem trgu, kot vedno. Boja sploh niso prenašali, kajti vsi
novinarji so si ogledali boj v živo. Bil je lep konec, pa čeprav z nekaj polomljenimi policisti.
Tinkara Leva, 7. C
GLEDALIŠKI KLUB V LJUBLJANI
V ponedeljek, 4. 2. 2013, smo se učenke in učiteljici, ki imamo rade gledališče,
odpravile v Ljubljano.
Sprehodile smo se po Čopovi, opazovale živahno dogajanje na Prešernovem
trgu in nestrpno pričakovale, da napoči ura našega vodenega ogleda po MGL
(Mestno gledališče ljubljansko).
Pridružili sta se nam še dve šoli in ogled se je pričel. Videle smo gledališče za
odrom, frizerko, tehnične mojstre, dramaturginjo, ki nas je vodila in nam
povedala o vrsti poklicev v gledališčih, kostume, garderobe, rekvizite itd. Za
odrom vlada kaos, v katerem smo se pa vsi zelo dobro počutili in doživeli
enkratno priložnost za tak ogled v svet gledališča nekoliko drugače.
Nato smo se udobno namestili v manjši dvorani in si ogledali nadvse zabavno
igro o nastajanju gledališke igre. Dobra ura poučnega smeha je hitro minila.
V prijetnem vzdušju zadovoljnih obrazov in novega znanja smo po poti
razmišljale, kaj smo videle, pa tudi ponovnega smeha ni manjkalo.
Nina Ančić
IZLET ZA ZLATE BRALCE
V ponedeljek 8. 4. 2013 smo se zlati bralci, torej vsi tisti, ki smo vseh devet let
pridno brali in vsako leto opravili bralno značko, dobili nagradni izlet v
Ljubljano.
Krenili smo iz Slovenske Bistrice in se vse do postajališča Lukovica nismo
ustavili. Tam smo imeli nekaj časa za osebne potrebe in malico. Čez nekaj minut
pa smo prispeli v Ljubljano. Parkirali smo pod Ljubljanskim gradom ter se
napotili proti Lutkovnem gledališču Ljubljana. V kar veliki dvorani nas je pričakal
oder s stolom, naslonjačem ter mizico. Naslov igre je bilo Boksarsko srce.
Najprej je na oder prišel star gospod, ter se usedel, kasneje pa je na oder
prikorakal mlad ''malar'' Jojo. Kar nekaj časa je trajalo, da je trmastega
gospoda, za katerega se je izkazalo, da je bil uspešen jugoslovanski boksar Rdeči
Leo, pripravil do govorjenja. Čez čas, ko Jojo Lea ni imel več za norca, sta
postala tesna prijatelja in čez smešne ter še kako resnične prigode je Jojo na
dokaj hollywoodski način spravil v obljubljeno deželo Francijo. Res je bila ena
boljših gledaliških predstav, ampak skozi vso igro sem tuhtala, če je Joja igral
Domen Valič. Kasneje se je izkazalo, da sem imela prav, Lea pa je uprizoril
njegov oče Iztok. Bilo je super.
Po predstavi smo odšli nazaj do avtobusa ter se zapeljali po Ljubljani. Videli smo
ogromno znamenitih stavb, med njimi tudi del BTC-ja … šala. Videli smo
parlament, ambasade tujih držav, Cankarjev dom, Pivovarno Union, Halo Tivoli,
park Tivoli, Bežigrajski stadion, studio POP TV-ja in še mnogo drugih
pomembnih stavb. Ustavili smo se v Fužinah, kjer smo v gostilni Jurman tudi
pojedli kosilo. Po kosilo je sledila otroška sprostitev na igralih ob gostilni.
Učiteljice so se šalile, da smo našli otroka v sebi. Kasneje smo se odpeljali proti
centru Ljubljane. Ustavili smo se pri Kongresnem trgu in si ga tudi ogledali.
Videli smo staro sidro, univerzo, Slovensko filharmonijo. Zanimivi so se nam
zdeli Japonci, ki so si tako zavzeto ogledovali ta prelepi trg. Odpravili smo se
proti Prešernovem trgu, kjer je, pravijo, središče Ljubljane. Odšli smo po enem
izmed treh mostov proti cerkvi SV. Nikolaja, potem do tržnice ter do zanimivega
mostu, kjer zaljubljenci obešajo ključavnice s svojimi imeni v znak ljubezni.
Vrnili smo se na Prešernov trg, nato smo imeli uro prostega časa. Večina nas je
hitro odhitela proti Mc Donaldsu, ampak tam smo kupili samo sladolede, saj
smo bili preveč siti od kosila. S Korino, Enejo ter Sanjo smo nato pot nadaljevale
po neki ulici ter prišle do opere, kjer snemajo Slovenija ima talent. Kasneje smo
okupirale še nekatere trgovine in ura je hitro minila. Vrnili smo se na avtobusno
postajo, kjer je Luka opazil zanimivo applovo trgovino, na kateri je pisalo epl.
Vsi smo se smejali. Med vožnjo smo se ustavili še na Trojanah, kjer smo lahko
kupili krofe.
Dan je bil zabaven ter prijeten, upam, da bo še več takšnih izletov.
Urška Pristovnik, 9. a
MEŠANI PEVSKI ZBOR KUD ŠTEFANA ROMIHA ČREŠNJEVEC
(POTOVANJE V ŠPANIJO IN NAZAJ)
26.4.2012-1. dan: LJUBLJANA-ITALIJA-MONACO
Odhod izpred avtobusne postaje v Slovenski Bistrici je bil ob 12.00. Nato smo kovček zložili v
prtljago in se namestili v avtobusu. Zraven nas pa je bil vodič, ki nas je vodil celo pot in pa
tudi dva šoferja, ki sta poskrbela za varnost. Z avtobusne postaje smo krenili ob 12.10. Peljali
smo se do italijanske meje in zraven imeli postanke. Ko smo prišli do italijanske meje, smo
morali pripraviti osebne dokumente, da smo lahko prečkali italijansko mejo. Nato smo
nadaljevali pot do književnega mesta Monaco. Do Monaca smo prišli opolnoči. Sprehodili
smo se mimo katedrale in književne palače.
Obiskali smo tudi Monte Carlo ter se sprehodili do znanega Casina.
Po pogledu Casina smo se ob 3.00 zjutraj odpeljali proti francoski meji. Pot do francoske
meje smo prespali.
27.4.2012-2. dan: FRANCIJA-COSTA BRAVA
V jutranjih urah smo prestopili francosko mejo in se peljali do Costa Brave. Ko smo prišli do
Costa Brave, smo se odpeljali do kraja Callela, kjer smo poiskali hotel Miami z tremi
zvezdicami. Ko smo prišli do hotela, smo pri recepciji vzeli ključe in se namestili v hotelu. Ko
smo to opravili, smo si šli ogledati mesto, na večerjo in se pripraviti na nočni počitek.
28.4.2012-3. dan: NASTOP SKUPINE
Zjutraj smo se zbudili in šli na zajtrk. Po zajtrku smo odšli v dvorano Sala Mozart, kjer smo
imeli generalko. Po generalki smo imeli pavzo in kosilo. Ob 15.00 smo se zbrali na trgu
Ajuntament, kjer smo imeli parado. Nato smo odšli v paradi do mesnega gledališča, kjer je
bil koncert. Po koncu smo imeli prosto. Ob 18.00 smo imeli večerjo. Po večerji smo se šli
pripravit za koncert. Ob 20.00 smo nastopali v gledališču Sala Mozart. Po nastopu smo odšli v
hotel Miami. Sledil je počitek.
29.4.2012 4. dan: OGLED BARCELONE
Zjutraj smo se zbudili in odšli na zajtrk. Po zajtrku ob 8.00 smo se podali na ogled katalonske
prestolnice.
Začeli smo z ogledom mesta. Gaudieva Sagreta Famillia in park Guell, Španski in Katalonski
trg, avenija Diagonal, olimpijska vas Barceloneti…
Španski in Katalonski trg
Prestolnica bikoborb
Nato smo si šli ogledat Camp Nou.
Nadaljevali smo proti gotski četrti do katedrale, mesne hiše.
Ob 16.30 smo se začeli vračati proti hotelu Miami in smo večerjali. Po večerji smo šli na
počitek.
30. 4. 2012-5. dan: ŠPANIJA-FRANCIJA
Ko smo se zbudili, smo šli na zajtrk in se počasi poslovili od Katalonije. Ko smo prišli na
avtobus, smo imeli 6 ur vožnje proti španski in pa tudi francoski meji. Ko pa smo prišli čez
italijansko mejo, je sledila nočna vožnja po Italiji.
1. 5. 2012-6. dan: ITALIJA-SLOVENIJA
V jutranjih urah smo prišli v osredje Italije in se naprej peljali proti slovenski meji. Ko smo
prečkali slovensko mejo, smo še do Slovenske Bistrice imeli 3.00ure. Ko smo prišli do
avtobusne postaje v Slovenski Bistrici, smo se poslovili in odhiteli domov. Teh šest dni nebom
nikoli pozabil.
Klemen Majcen, 9. a
MOJE POTOVANJE Z LETEČO PREPROGO
Čez nebo preproga hiti,
na kateri sedimo mi.
Mama, sestra, jaz in stric
vsi sedimo drug ob drugem vštric.
Spodaj pod nami
se razkrivajo mesthiše.
Sliši se lajež sosedove Miše.
Pot nas vodi do Ljubljane,
kjer pred gradom
naša preproga pristane.
Tam se uležemo na travo
in ozremo se v daljavo.
Naše potovanje se zaključi,
ko se zadnja žarnica izključi.
Eva Horvat 8. b
OBISK NA PRVI GIMNAZIJI
V petek, 25. 1., smo se nekateri učenci 9. razredov odpravili proti Prvi gimnaziji v Mariboru.
Zakaj?
27. januarja se namreč spomnimo na žrtve holokavsta. To je čas najtemačnejšega obdobja moderne
zgodovine človeka, ko so bili milijoni človeških življenj poslani v smrt zgolj zaradi pripadnosti (etnična
pripadnost, rasa in spolna usmerjenost). Ljudje so umirali, umirali so težko, boleče. Na ljudeh so se
izživljali, izvajali razne poskuse, jih mučili s težkimi deli. V večini so to bili Judje, pa tudi ostale
skupine, kot so homoseksualne osebe, Romi, ljudje, rojeni s telesnimi napakami, Jehove priče in
politični aktivisti.
Na Prvi gimnaziji nas je pričakal dijak, ki nam je nato predstavil njihovo razstavo. V središču dogajanja
je bilo najverjetneje najbolj znana Judinja, ki je umrla v času druge svetovni vojne: Anne Frank. Tukaj
je strnjena obnova tistega, kar smo slišali v petek:
Anne Frank se je rodila 12. 6. 1929 očetu Ottu in mami Edith. Imela je tudi starejšo sestro Margot, s
katero pa se ni najbolje razumela. Kasneje se je s starši zaradi preganjanja preselila na Nizozemsko.
Tam je oče odprl firmo. Ko pa so Nemci prodrli tudi v Amsterdam, sta se družini Frank in Van Pels
skrili. Anne Frank je svoj zadnji zapis dnevnika napisala 1. avgusta 1944. Kasneje so bili izdani.
Prepeljani so bili v različna koncentracijska taborišča. Edini preživeli je bil Otto, ki je nato v roke dobil
dnevnik Anne in bil začuden, kako globoko in zelo dobro je pisala. Kasneje ga je tudi izdal.
Za nacizem je značilno, da ''povzdiguje'' samo eno raso (npr. nemška arijska rasa), vse ostale rase ali
ljudi druge vere, drugačnega izgleda pa označi za manj vredne. Nacizem je politični sistem. Za njega je
značilno diktatorstvo (Adolf Hitler). Za nacizem je bil značilen antisemitizem (sovražna nastrojenost
proti Judom).
Koncentracijsko taborišče je ustanova, kjer so pridržani oz. izolirani politični nasprotniki ali ljudje
''manj vrednih'' etničnih, verskih ali socialnih pripadnosti. Priprtje je največkrat izvedeno brez
vsakršne sodbe in brez možnosti obrambe, ugovora ali preizkusa razlogov za pripor.
V času nacizma so uporabljali dve vrsti taborišč: delovna in uničevalna taborišča. Delovna taborišča so
služila v uničenja skozi delo. Delavci so živeli le kratek čas. Umirali so od izčrpanosti, lakote ali pa so
jih usmrtili. Uničevalna taborišča so služila izključno za pobijanje Judov, Romov in homoseksualcev in
drugih osovraženih ljudi. Pobijali so jih s pomočjo plinskih celic. Znano koncentracijsko taborišče je
npr. Auschwitz.
Na otrocih in odraslih so zdravniki izvajali različne eksperimente, zaradi katerih so taboriščniki
večinoma umrli v mukah. Okužili so jih npr. s pegavico in tuberkulozo, da bi na njih testirali cepivo.
Zdravnik, ki je delal predvsem poskuse na dvojčkih, je Josef Mengele (deloval je v taborišču
Auschwitz). Pa tudi zdravnik Robert Ritter (v taborišču Buchenwald) in drugi.
27. 1. je dan spomina na obdobje, ki človeku daje črn madež. Dan obeležujemo tudi v Sloveniji, saj so
ga doživeli ali bili v smrt poslani tudi naši starši, stari starši, pradedki, prababice. Ne smemo dovoliti,
da se kdaj pozabi na vse te žrtve.
Kristina Presker in Urška Pristovnik, 9. a
OBISK BUKAREŠTE V OKVIRU PROJEKTA COMENIUS
Sem učenka 9. a razreda OŠ Pohorskega odreda in skupaj s sošolko Korino sva v mesecu
majo v okviru projekta Comenius potovali v Romunijo, in sicer v glavno mesto Bukarešta.
Leteti smo is Trevisa ter po dobri uri letenja pristali v Bukarešti. S šolskim avtobusom so nas
odpeljali do šole, kjer so nas čakali gostitelji. Že med vožnjo sem opazila, da je Bukarešta
izjemno lepo mesto, predvsem pa veliko. Ko sem prvič videla Stefi (njeno pravo ime je
Stefania, a jo vsi kličejo Stefi), se mi je zdela precej drugačna kot pa na slikah, ki sem jih
videla na socialnem omrežju. V glavnem Stefi je izjemno prijetno dekle, a sprva je bila malce
zadržana, kar meni ni ugajalo, saj sem odprta in komunikativna oseba, a se je kasneje zelo
sprostila. Skratka,, nato me je odpeljala k sebi domov. Živi 2 minuti hoje stran od šole. Njeni
domači so bili super, izredno prijazni, všeč pa mi je bilo tudi, da je njena mama govorila
angleško. Še isti dan sta me Stefi in njena sestrična peljali po starem delu Bukarešte, kasneje
smo odšli na city tour bus (avtobus z odprto streho, v stilu londonskih avtobusov), obiskali pa
smo tudi muzej o evoluciji živih bitij, tam pa smo tudi obiskali razstavo o človeškem telesu.
Vse je bilo super, a kaj, ko ne bi bili s Korino tako utrujeni, da sva komaj stali pokonci. Takoj
po večerji sem se zleknila v posteljo in v trenutku zaspala.
Naslednji dan sem obiskala njihovo šolo, ki je ogromna, saj šteje preko 2000 učencev. Pouk
imajo dopoldan in popoldan, kar se mi zdi zelo zanimivo, pa tudi pravila oblačenja imajo. V
telovadnici zraven šole so kasneje tudi nastopali za nas. Imajo izjemne talente. Kasneje so nas
odpeljali v parlament. To je druga največja zgradba na svetu in sploh si ne morete
predstavljati, kako veličastna je ta zgradba. Popeljali so nas tudi po njej, in sicer smo prehodili
1. 5km, videli pa smo samo 4 % parlamenta. Zares neverjetno. Zvečer smo imeli učenci iz
Slovenije, Grčije, Španije ter gostitelji iz Romunije nekakšen spoznavni večer. Odšli smo na
bowling. Bilo je super, najbolj pa sem se "zaštekala" z Grki. Zanimivo, da so največ denarja
zapravili prav oni.
Naslednji dan smo zopet obiskali šolo, kjer smo spet imeli pouk z učenci osnovne šole. Naj
povem, da imajo Romuni drugačen šolski sistem kot mi, ki je tudi meni osebno boljši. Imajo
»primary« in » secondary school«.
Kasneje so nas odpeljali v muzej, kjer so razstavljeni razni vaški pripomočki itd. Učitelji so
imeli ogled muzeja, učenci pa smo odšli na delavnice, kjer smo v skupinah izdelovali senčne
lutke. Jaz sem bila presrečna, ker sem bila v skupini s Korino in Caluum-om, fantom iz
Anglije. Bila sem presrečna, da sem se pogovarjala z njim, ker enostavno obožujem Anglijo
in angleški naglas. Edino škoda je, da je bil star komaj 9 let. Potem smo se odpeljali v vaški
muzej, ki leži v parku sredi mesta. Znotraj ne slišiš ničesar, razen ptičjega petja in hrupa ljudi.
Na sredini muzeja je jezero. Je zelo prijeten kraj. Nato smo odšli z gostitelji in Grki v zares
staro restavracijo, ki ima izjemno tradicijo. Tukaj jedo samo premožnejši ljudje, tako da nama
je bilo s Korino v čast sedeti tam. Sicer sva bili majčkeno v dilemi, kaj bi si naročili, ker jedi
nisva dobro poznali, a sva se na koncu odločili za piščančja bedrca in mislim, da sva naročili
odlično. Potem smo odšli domov.
Sobota je bil moj zadnji dan v Romuniji. Najprej smo si ogledali palačo, je zelo lep kraj, saj je
obdan z drevesi, nasadi rož ... S Korino sva tam pobarvali magnetek in ga vzeli s seboj
domov. Potem so nas odpeljali domov, kjer smo imeli kosilo, potem pa smo odšli v trgovine.
Do trgovine smo odšli kar s podzemno železnico. Bilo je super doživetje. Potem pa sem tam
nakupovala spominke in tudi kakšno stvar zase. Po nakupovanju smo se vrnili domov, kjer
smo se še nekaj čas pogovarjali, a jaz sem morala nato v posteljo, saj sem morala biti na
letališču okoli četrte ure zjutraj.
Ob treh zjutraj me je zbudila budilka na telefonu in hitro sem se vstala. Uredila sem se in še
hitro vzela osebne potrebščine in vrečko z darili, ki sem jih prejela od družine. Stefi si je
oblekla majico z napisom I FEEL SLOVENIA, ki sem ji jo prinesla jaz. Na letališču smo se
objele in poslovile, skoraj pa mi je šlo na jok, saj sem se na družino zelo navezala.
Naša pot domov je potekala brez večjih zapletov, edino meni je bilo zelo slabo.
Če boste imeli kdaj priložnost obiskati Bukarešto, jo, prosim, obiščite, ne bo vam žal. Je
prečudovito mesto, kjer se za vsakega kaj najde.
Urška Pristovnik, 9. a
Bil je še en navaden dan v Trstu. Zelo kruto mi je bilo, da nas otroke prodajajo kot sadje na
tržnici. A na nek način sem vseeno imel nekaj upanja,da me bo kupila dobra družina. Že na
daleč sem videl veliko množico ljudi, ki si je izbirala otroke. Končno je pred mene stopil
moški grobega videza in brez ušesa. Spomnim se, da me je bilo strah in po tihem sem si želel,
da bi šel mimo mene. Zgodilo pa se je ravno obratno, bil sem izbran. Posadil me je v koš in
me odnesel domov. Celo pot sem sanjaril o tem, v kakšno dobro družino bom prišel in upal,
da videz mojega novega očeta vara in je po duši verjetno zelo dober človek. Na Vrbarjevi
kmetiji se mi je lepo godilo, oče je za mene lepo skrbel, mama pa se zame ni zanimala. Tako
je bilo, dokler Maruša in Matevž nista dobila svojega otroka. Takrat je bilo zame konec
dostojnega življenja. Krušna starša se nista več zmenila zame. Lahko sem le delal težka dela,
ki niso bila primerna za otroke, poleg tega pa nisem dobil hrane niti obleke. Vsa ljubezen je
bila usmerjena na njunega prvorojenega sina Tinčeta. Bolj ko je Tinče rasel, bolj je bil nasilen
do mene. Vsem vaščanom sem se smilil, pomagal pa mi ni nihče. Tako so minevala leta, jaz
pa sem postajal vse slabotnejši. Takšnega življenja nisem več zdržal, odločil sem se, da
pobegnem od doma.
Nekaj dni sem taval po gozdovih in na koncu obležal. Zbudil sem se v topli postelji in ob sebi
zagledal ženičko s prijetnim obrazom. Ko sem prišel k močem, sem Nežiki povedal svojo
življenjsko zgodbo. Nežika me je takoj sprejela in skrbela zame kot za svojega otroka. Ob
Nežiki sem srečen še danes, saj zame skrbi bolje, kot bi skrbela moja prava mama.
Eva Novak, 8. b
POTOVANJE S PO SVETU S KOLESOM
Sedim na kolesu,
se peljem po cesti,
naenkrat me dvigne,
ne vem kam me nese.
A hitro opazim,
da prečkal sem Boč
in vedno hitreje
od doma grem proč.
Sem že na Hrvaškem
nad Zagrebom
Bad Blue Boysi že
nar'dil' so polom.
Srbija, Bosna,
in Črna gora
nič zanimiv'ga
se tu ne dogaja.
A o Grčiji 'mel bom
slabe spomine,
sami protesti,
da gledat te mine.
Končno nad morjem,
ko se zavem,
da čez Sirijo iti
prenizko ne smem.
Sem poskusil pedala
vrteti močno,
a nič ne pomaga,
tako ne bo šlo.
Zdaj vidim obalo,
začudeno gledam in srečno,
ko vidim, da čas stoji.
Ko vidim pod sabo
sama trupla in kri,
vmes pa otroke
zasmil'jo se mi.
Nato prečkam države
z nafto in d'narjem
pa take z'lo revne
kjer tud' vode je malo.
Grem mim' Himalaje,
visokih gora,
mim' Marjanskega jarka,
globokih voda.
Sem že nad Avstral'jo,
same puščave,
a v Sydneyu v operi
slišim lepe glasove.
Nad Antarktiko pa me pošteno zazebe,
hitro zagonim,
mi mal' je topleje.
Ko končno v Južno Ameriko pridem,
vidim geta in dečke,
ki fuzbal igrajo.
Vidim še reke,
široke in blatne,
na njih pa jezove za elektrarne.
Nad Ameriko Severno
najbolj osupnem,
vsi ti narodni parki,
vse si pogledam.
Sem že v Kaliforn'ji,
v San Franciscu,
moj ogled Amer'ke,
končam na Gate Bridgu.
Spet samo morje
in bojne ladje
trenir'jo za vojno,
če bi prišla.
Zagledam Japonsko
in natrpana mesta,
Applovo tožbo,
da Samsung kopira.
Še ena nezan'miva država – Rusija.
Mrzlo in pusto v Sibiriji je.
Na severnem ledu
se za tjulenji podijo,
lačni medvedi vse polovijo.
In tisti finski bujni gozdovi …
in angleški ljudje na kavi …
Pa tista nemška avtoindustrija
in pa seveda Bundesliga.
Ko Avstrijo prečkam,
ugotovim,
da moj'ga pot'vanja po svetu je kon'c.
Že Pohorje vidim,
sem skoraj že čez,
ko sebe zagledam,
na kolesu sedeč.
Se združim s telesom,
vse steče naprej,
jaz pa upam,
da to bo še kdej.
Luka Govedič, 8. a
Proslava ob kulturnem dnevu
V torek 7.2.2013 je na naši šoli potekala
proslava ob Prešernovem dnevu.
Nastopali so učenci od 1. do 9.razreda.
Predstavili so se s svojimi glasbenimi sposobnostni, saj je na
naši šoli veliko učencev, ki igrajo najrazličnejše
instrumente. Prestavila se nam je tudi učenka, ki nas je s
svojim petjem zelo očarala. Na šoli že 3. leto poteka projekt
zlate fige, ki učence spodbuja k literarnem ustvarjanju:
pisanju pesmic, zgodb, pravljic, dramskih besedil ... Veliko
učencev se je zelo potrudilo in nastale so prave umetnine.
Nastopali sta tudi učenki, ki obiskujeta dramski krožek, in z
igro Srečna draga vas domača pokazali svoje igralsko
nadarjenost. Sodeloval je tudi mladinski pevski zbor, ki je
zapel himno. Učenci nižje stopnje so zaplesali kot pravi
plesalci.
Proslava je uspela odlično, saj so k temu prispevali vsi
delavci šole in učenci. Namenjena je bila kulturnemu dnevu,
saj je na ta dan umrl France Prešeren, ki je za slovensko
kulturo veliko prispeval. Njegove pesmi vedno radi beremo in
so zanimive tako za starejše kot tudi za nas mlade. Veliko
povedo o času, v katerem je Prešern živel, nekatere pa zelo
lepo opisujejo tudi današnji čas.
Eva Horvat, 8. b
TOTALKA
V petek, 29. 3., smo deveti razredi imeli kulturni dan. Z avtobusom smo se odpravili v Maribor.
Pred šolo smo se zbrali ob 8.20, nato pa se odpeljali z avtobusom. Nismo prišli točno pred
stavbo, zato smo morali do gledališča peš. Ni bilo daleč, zato smo takoj prišli tja. Ko smo odložili
torbe in jakne, smo odšli v temno sobo, v kateri je na tleh ležalo dekle. Najprej nam nič ni bilo
jasno, nato pa smo vse ugotovili. Igra se je začela z glasnim pokom. Nato so se prižgale luči in
videli smo punco v avtu za volanom, na vetrobranskem steklu pa je ležal moški. Punca je bila
panična in je takoj izstopila iz avta ter moškega potisnila iz avta. Nato ga je še premikala, da se je
končno vstal. Povedala mu je, da se ji je mudilo na zmenek, zato je na cesti malce divjala, dokler
se ni zaletela v drevo in pri tem podrla še moškega. Punca z imenom Mila je ves čas osvajala
moškega, ki se ji je predstavil kot »Tarzan«. Z njim si je želela prvega poljuba, a jo je Tarzan ves
čas zavračal, saj je bil dovolj star in je vedel, kaj mora narediti. Velikokrat jo je želel pustiti samo,
ampak ga je vedno prepričala, naj ostane. Na koncu pa se je le odločil, da bo odšel in je pustil
Milo samo. Ko je prišel nazaj, so se tudi zaslišale sirene od policijskega avtomobila. Mila je ležala
na tleh brez zavesti. Moški ji je dal umetno dihanje in nato se je spet predramila. Na koncu sta se
poklonila in sledil je bučen aplavz, kar je verjetno pomenilo, da jim je bila igra všeč. Sama nisem
razumela, zakaj je bila Mila na tleh brez zavesti, zato sem še vprašala sošolce za mnenje. Vsakega,
ko sem vprašala to vprašanje, mi je rekel, da tudi on ni razumel zadnjega dela, ampak da mu je
bila igra nasploh zelo všeč, saj je bila tudi zelo zabavna. Pri odgovoru sem se strinjala z njimi. Igri
smo se smejali tudi po koncu. Ker smo najstniki, nam je v spominu še posebej ostal stavek: »Ne
rini pregloboko in ne slini se preveč«. Ta stavek je izrekla Mila, ko je razlagala, kaj vse je prebrala
na internetu, ko je iskala opise francoskega poljuba. Mislim, da je bil namen te igre, da mlade
opozorijo, naj bolj pozorno gledajo na cesto in promet. Nato smo odšli na ogled knjižnice, saj je
bilo zelo grdo vreme, a na srečo ni deževalo. Tam se nismo dolgo zadrževali, saj nam niti ni bilo
prav všeč. Po ogledu knjižnice je sledil še pohod po Mariboru. Ne vem, če so učitelji to naredili
nalašč, ampak cel čas smo hodili v krogih okoli Mc'Donaldsa. Čeprav je bil post, smo imeli vsi
prazne želodce in smo si zelo močno želeli tja. Čeprav smo mislili, da ta dan ne bo nič posebnega,
se je na koncu izteklo tako, da je vsem ta dan bil zelo všeč.
Larisa Janžek, 9. a
PRELEP VEČER
Prišel je december in skupaj z družino smo postavljali jelko. Midve s sestro pa sva jo okrasili.
Iz kuhinje je zadišalo po sveže pečenih piškotih. Zunaj je zapadel sneg. S sestro sva se oblekli
in odhiteli ven. Zunaj sva srečali sosedo. Vse tri smo odhitele v klet in poiskale sani. Na sosednjem
strmem hribu smo se veselo sankale in se zabavale, dokler nas niso starši poklicali na božično
pojedino. Ko sva stopili v hišo, je iz naju padel sneg. V jedilnici so naju že vsi čakali. Po obilni
večerji smo legli na sedežno garnituro in si ogledali nekaj starih albumov. Ko je bilo že pozno, sva s
sestro odšli spat. Zjutraj smo skupaj veselo odpirali darila. Jaz sem dobila nov telefon, sestra pa
čisto novo izdajo svoje najljubše knjige. Mama je dobila kuhinjske rokavice, da se ne bo več opekla,
očka pa orodje, da bo lahko popravil naš avto. Vsi smo bili veseli svojega darila in si po tihem želeli še
več podobnih družinskih večerov v prihajajočem letu.
Lana Ivič in Noka Jurič, 6. b
Čarobni dogodek
Nekoč je v mestu daleč stran v hišici stanovala družina, ki je imela dva otroka:
Kajo in Žana. Nekega dne pa je Kaja zagledala, da zunaj sneži. Hitro se je oblekla
in skupaj z Žanom stekla ven. Zunaj sta se s prijatelji igrala. Nato pa so zunaj
skupaj naredili velikega snežaka. Noter sta prišla vsa premočena od snega.
Naslednje jutro je Kaja zbolela. Dobila je vročino. Drugo noč je v njeno sobo
priletela čarobna vila. Kaja se je naslednje jutro zbudila povsem zdrava.
Paulina Cartl, 6. b
ZIMSKA ZGODBA
Na lep zimski dan je Lina sedela ob oknu in gledala svoje sošolke in sošolce, kako se zabavajo
v snegu. Sama ni mogla ven, saj je bila hudo bolna. Vsi so bili zunaj, le ona je morala ležati v
postelji in piti čaj. Smuči, ki jih je dobila od staršev, pa so še morale počakati v kleti. Bila je
zelo osamljena. Na list je napisala vse, kar si želi za božič, a to ji ni pomagalo, saj je bila hudo
bolna. Čez tri dni je bil božič. Ko se je zbudila, se je počutila že dosti boljše. Hitro je stekla do
jelke in odprla svoje prvo darilo. V njem je zagledala nekaj majhnega, nekaj puhastega in ven
je skočil majhen kuža, oblečen v jelenčka. Bila je zelo vesela. Lina se je cele dneve igrala s
svojim kužkom do tople pomladi. Tako je ugotovila, da je zima že mimo in bila žalostna,
ampak hkrati je bila vesela, ker so se ji uresničile želje.
Nuša Grifič in Rebeka Arbeiter, 6. b
Snežaki in otroci
Nekoč pred davnimi časi so živeli otroci, ki so imeli zelo radi zimo. Nekega jutra so se otroci
odpravljali v šolo. Bilo je megleno in dolgočasno, vsi so si želeli sneg. Prvo uro so imeli matematiko.
Vsi so bili žalostni in nihče ni sodeloval pri pouku. Medtem pa je deklica, ki je sedela pri oknu,
zagledala snežinke . Zadrla se je: »Sneg je tu!« Vsi so se obrnili proti oknu in zagledali prve snežinke.
Vsi so hoteli ven, a žal niso mogli, ker so imeli pouk. Učiteljica se je odločila, da bodo odšli ven.Vsi so
bili veseli, obuli so si škornje in nadeli rokavice in skočili v sneg. Naredili so gromozanske snežake.
Čas je hitro tekel, zato so že morali noter. Niso hoteli nazaj v učilnico, začeli so jokati in medtem ko
so jokali, so snežaki oživeli. Nato je nastal problem, otroci niso hoteli v šolo, snežaki pa, zato se je
učiteljica odločila, da namesto otrok gredo v učilnico snežaki. Vsi so se strinjali in tako so se snežaki
odpravljali noter. Noter je bilo toplo, zato so se snežaki začeli topiti. Otroci so pa se veselo igrali
zunaj. Snežaki so se učili v šoli črke, vendar so se kmalu zaradi sonca začeli topiti. Otroci so jim pa
naredili nove noge iz snega in so se lahko učili dalje.
ARLINDA OSMANI, 6. B
ZIMA
Zima, zima je prišla
in je vsa bela,
z njo pa tudi dedek Mraz,
saj sta skupaj vsa vesela.
Božič, božič je prišel
in je ves vesel,
z njim pa zima se konča,
saj je nekdo dobil lonec
in na žalost to pomeni konec.
Tilen Založnik in Jošt Ahaj, 6. b
BOŽIČEK
Zima je… snežaki se gradijo,
darila prinese božiček
in otroci v snegu se veselijo,
ker dobijo mošnjiček.
V mošnjičku so sladkarije
iz vse dežele Nije.
Ko noč pade,
božiček čez dimnik se prikrade.
Skrije vsa darila,
spleza ven čez dimnik
in skoraj mu pade nalivnik.
Jaša Martinčič, 6. b
INTERVJU Z BOŽIČKOM
NOVINARKA: KAKO SE POČUTITE, KO V ENI NOČI PRELETITE CEL SVET?
BOŽIČEK: POČUTIM SE POČAŠČENO, DA LAHKO OTROKOM PRINESEM DARILA IN JIH
RAZVESELIM.
NOVINARKA: KO SMO RAVNO PRI DARILIH. KOLIKO JIH PA ČEZ LETO NAREDITE?
BOŽIČEK: NE VEM ŠTEVILA, AMPAK OGROMNO…
NOVINARKA: DOBRO, GREMO K NASLEDNJEMU VPRAŠANJU. ALI MOGOČE KDAJ POMISLITE
NA PROSTI ČAS, NAMESTO DA BI VSESKOZI DELILI DARILA?
BOŽIČEK: HMMMMMM, POMISLIM, AMPAK REDKOKDAJ.
NOVINARKA: KOLIKO PALČKOV ALI ŠKRATOV PA VAM POMAGA?
BOŽIČEK: IMAM 5000 ŠKRATOV, 5000 PALČKOV IN DESET JELENOV.
NOVINARKA: KAKO PA VAM USPE PRELETETI CEL SVET V ENI NOČI?
BOŽIČEK: HO HO HO, TO JE PA BOŽIČKOVA SKRIVNOST, HO HO HO.
NOVINARKA: NO, ČASA NAM ZMANJKUJE IN POSTAVIMO VAM ŠE ENO ZADNJE VPRAŠANJE:
KAJ BOSTE PA MENI PRINESLI?
BOŽIČEK: POČAKATI BOSTE MORALI DO BOŽIČNEGA JUTRA, HO HO HO.
NOVINARKA: HO HO, TO JE BIL INTERVJU Z BOŽIČKOM IN VESELIMO SE, DA VAM BOMO ŽE
PRIHODNJE LETO PREDSTAVILI DRUGEGA BOŽIČKOVEGA POMOČNIKA.
NA SVIDENJE. 
Rebeka Arbeiter, 6. b
BOŽIČ
Božič je vesel praznik, ki ga praznujemo s svojimi bližnjimi.
Otroci se kepajo, delajo snežake, smučajo in se imajo radi.
Tudi živali so vesele tega praznika in opazujejo snežinke, ki
padajo z neba. Božič ni samo vesel praznik, ampak je tudi
znan po čudežnem možu.
Timotej Pliberšek, 7. a
BOŽIČNI ČAS
1. Božič je tisti čas,
ki prinese ti nasmeh na obraz,
te razveseli, tudi ko imaš slabe dni.
3. Božiček pri vsaki hiši se oglasi
in z darili otroke razveseli,
on pa v zameno dobi mleko in
piškote tri.
Za božič se smrečica krasi,
po hišah po piškotih diši
in na vsaki parceli snežak stoji.
4. Ko božič odhaja,
topi se snežak,
a v srcih ostaja
prijeten in mehak spomin vsak.
2.
Maja Petrič, 7. a
Lepa, mrzla zima
Zima zadnji letni je Čas
in z njo prihaja hud mraz.
Zaradi zime se prehladimo
In dobImo še angIno.
Zunaj igramo se s sneŽaki,
Prepovedati tega nam ne more nihČe,
Vozimo se tudi z vlaki
In delati zmoremo vse!
Jaša Martinčič in Vitan Šlamberger, 6. b
ČUDEŽNI SNEŽAK
Nekega dne se je Ana zbudila in videla, da sneži. Hitro je zajtrkovala in se oblekla zimi primerno. Ko je
odšla ven, je videla, da je veliko snega. Odločila se je, da bo naredila snežaka. Hitro je začela valiti
kepe v velike krogle za telo. Ko je končala s telesom, je odšla iskat kamenčke za oči, usta in gumbe in
velik korenček za nos. Večerilo se je že in Ana se je odpravila spat. Naslednje jutro je po radiu slišala,
da bo danes bolj toplo in da se bo sneg topil. Ana je hitro tekla ven in videla, da se je njen prelepi
snežak stopil. Odhitela je v sobo, zaloputnila vrata in ves dan jokala. Ko je odšla spat, niti oči ni mogla
zapreti. Neprestano je mislila na snežaka, ki ji je bil tako zelo pri srcu. Ko je le zaspala, je čutila močan
veter in se zbudila. Prebudila se je v čisto novem svetu. Tam je bilo polno snega, sladkarij in njen
snežak. Ana je bila presrečna. Šla je do snežaka in ta jo je objel. Snežak jo je vprašal, če ga je kaj
pogrešala in Ana je rekla, da ga je. Skupaj sta se igrala in se smejala. Naenkrat je čutila meglico in se
prebudila v svoji sobi. Zraven nje je sedela mama in bila videti zaskrbljena. Dala ji je čaj in odšla
iz sobe. Ana je bila zelo vesela, da je samo sanjala in da bo svojega snežaka videla vsako noč
v sanjah.
Rebeka Arbeiter, 6. b
ZIMSKA PRAVLJICA
Nekoč sta za tremi gorami in petimi vodami nastali dve deželici. Nista bili
pretirano veliki in ne pretirano mali oz. sta bili ravno prav veliki. Deželica na
jugu se je imenovala Sončna deželica, tista na severu pa Snežna deželica. Po
tem lahko sklepate, kakšno vreme je bilo v Sončni deželici in kakšno v Snežni
deželici.
No, nekega lepega snežnega dneva se je v naši prelepi snežni občini pojavila
novica, da so izginile naše prelepe prijateljice snežinke ali z drugim imenom
snežkice. Pa je nastal preplah, da se je v našo prelepo deželo prikradel tat. Naši
super detektivi so preiskali, pretaknili vse najmanjše kote, ampak na srečo ni
bilo sledu glede tatu. Pa smo bili spet na začetku. Kako so lahko izginile naše
prelepe snežinke? To je bilo vprašanje! Zato smo na raziskavo poslali samo
najboljše super detektive, ki so morali spet vse pretakniti, da so našli sledove.
Dolgo so iskali ti super detektivi, da so našli kakšno sled. Naposled jim je le
uspelo zbrati pet sledi, na podlagi katerih so začeli tuhtati, kam so se udrle naše
predrage snežkice. Bližala se je zima, ampak snežkic niso našli. Na občini so se
že pogovarjali, ali bo letos sploh prava zima. Če namreč snežink ni, potem tudi
snega ni. To je prebivalce Snežne deželice zelo mučilo. Otroci so jokali za
snegom, odrasli pa so se spraševali, kam to vodi. Nato pa so nekega dneva
prebivalci Snežne deželice sklenili, da poprosijo sosednjo Sončno deželico za
pomoč pri iskanju snežkic. Sončna deželica je privolila in začeli so iskati. Po treh
dneh in treh nočeh so prišli do dežele, ki se je imenovala Izgubljena dežela. Ko
so prispeli do župana te občine, so ga vprašali, ali so videli v okolici njihove
dežele male snežkice. Seveda so jih videli.
Tako smo v naši lepi deželici spet imeli sneg. Otroci niso več jokali in odrasli so
bili presrečni. Tako se je končala moja zimska pravljica.
Sara Pristovnik, 7. a
PETICA
Pet lahko dobiš ,
če se učiš.
Za 5 se trudiš
in te zvija v trebuhu,
a ko jo dobiš,
se razveseliš.
Domov zbežiš in se zasmejiš.
Mama vpraša: »Kaj je bilo?«
Jaz se zaderem: »Pet!«
Če pa enko dobiš, se razjočeš in zbežiš.
Doma pa mami tajiš, da nisi bil vprašan.
Ko mama gre v šolo in ko domov prihaja,
te spet stisne v želodcu, ker si tajil, kaj se dogaja.
Doma te mama nadere in ti računalnik pobere.
Zato sem imel cele počitnice zagrenjene.
Tilen Založnik, 6. b
ŠOLA V NARAVI – 7. RAZRED
PRVI DAN ŠOLE V NARAVI
18. 3. 2013 smo se odpravili v šolo v naravi. Zbrali smo se zgodaj zjutraj pri športni dvorani.
Že na začetku smo imeli težavo, kako spraviti vse kovčke v avtobus. Ampak vseeno nam je
uspelo premagati to nadlogo. Po dolgi vožnji smo prispeli v rudnik Mežica pod goro Peco.
Najprej smo si nadeli oranžne plašče in obvezne čelade, nekateri pa so dobili še lučke. V
rudnik smo se odpeljali z vlakcem. Med vožnjo smo imeli občutek, da se vozimo najmanj 120
km/h, ampak izkazalo se je, da je hitrost bila samo 10 km/h. Ko smo končno po desetih
minutah prispeli v notranjost rudnika, smo se s turističnim vodičem odpravili po rovih
rudnika. Po končani predstavitvi smo se z vlakcem vrnili na površje in se z avtobusom
odpeljali do doma Ajda.
Ob prihodu smo morali najprej kovčke zbasati po stopnicah, kar pa ni bilo lahko delo. V
sobah smo si postlali postelje in nato smo imeli v jedilnici zbor vseh učencev, na katerem nas
je gospa Milena prijazno pozdravila in nas seznanila s pravili doma in urnikom. Nato smo
končno dočakali kosilo. Po okusnem kosilu smo imeli zaslužen odmor, potem pa so nas
razdelili v dve skupini. Prva skupina je imela pouk pri učitelju Dušanu, ki nas je naučil veliko
stvari o orientaciji, druga skupina pa se je učila delati vozle pri učitelju Rajku. Skupini sta se
zatem zamenjali. Po učenju smo imeli večerjo in zaslužen odmor. Potem smo imeli še analizo
dneva in predstavitev CŠOD Ajda. Po tej predstavitvi pa smo odšli končno srečno spat.
Sara Pristovnik, 7. a
TRETJI DAN ŠOLE V NARAVI
Danes sem se že drugič zbudil na domu Ajda. Imel sem še en odličen zajtrk in zdelo se mi je,
da bo danes zelo dolgočasen dan, a sem se zmotil. Bil je izjemno razburljiv. Odšli smo v
Libeliče, kjer smo si ogledali tri muzeje. Najprej smo obiskali kmečki muzej, v katerem smo
videli različne stroje in orodja, s katerimi so si včasih pomagali kmetje. V drugem muzeju je
bila stara učilnica. V njej je bila tabla, na kateri so bili zapisani računi, klopi so bile lesene,
mize pa so imele na sredini odprtino za stekleničko s črnilom. Razstavljeni so bili tudi stari
učbeniki in berila. Ogledal sem si tudi stara spričevala. V spodnjem prostoru je bila črna
kuhinja in v njej razne posode, loparji za peko kruha, krušna peč, v kateri so pekli kruh.
Nazadnje smo si ogledali kostnico iz prve polovice 12. stoletja. Tam je bilo zelo veliko kosti,
ki so bile za steklom, a zložene. Nismo jih smeli slikati zaradi spoštovanja do mrtvih. Zdelo se
mi je škoda, da se jih nisem mogel dotakniti, ker so se jih že drugi in so jih polomili. Bilo je
tudi veliko prahu od strohnelih kosti, saj so že dolgo tam. Izvedeli smo, da včasih vsaka
cerkev ni imela pogrebne pravice. Pokopališča so zajemala dosti širši okoliš kot danes. Zato
so bila na tesnem s prostorom in grobove so kmalu prekopavali. Kosti iz prekopanih grobov
so iz zemlje skrbno pobrali, ker še niso dovolj strohnele, jih pa je bilo več in te so s
spoštovanjem shranjevali v posebnih prostorih.
Po koncu ogledov smo se vrnili po gozdni poti navkreber. Pot mi je bila zelo všeč. Po
odličnem kosilu smo se zabavali zunaj s športi, tako kot vsakič po kosilu. Kasneje smo imeli
še krajši pohod do mejnega kamna, ki je nekoč bil zastražen zaradi meje med Avstrijo in
Slovenijo. Nato smo si še ogledali drugo stran meje, ki so jo omejevale gore in reka Drava.
Potem smo imeli še večerjo in večerno animacijo.
Oskar Lovrenčič, 7. a
ČETRTI DAN ŠOLE V NARAVI
Zjutraj sem se zbudil ob pol sedmih. Do 8.00 sem ležal v postelji, nato pa sem se odpravil na zajtrk.
Ob 8.45 smo se dobili v zgornji učilnici, kjer nam je učitelj Rajko pokazal, kako upravljamo z lokom ter
nam povedal, kako se je lok razvijal. Nato smo se oblekli in se odpravili na košarkarsko igrišče, kjer
smo postavili tarče. Zadel sem kar nekaj sredin. Po streljanju smo imeli malico, nato pa je sledilo
športno plezanje, kjer sem se odlično odrezal, saj sem najtežjo smer premagal z lahkoto. Varoval nas
je učitelj Dušan. Bilo je zelo zabavno. Ko smo vsi zaključili s plezanjem, smo hitro pojedli kosilo ter se
nato udeležili matematičnega tekmovanja.
Mislim, da sem se dobro odrezal in upam, da bom dosegel čim boljši rezultat. Zatem smo imeli še
nekaj prostega časa. Potem smo odšli spet v zgornjo učilnico, kjer smo se z učiteljem Rajkom učili
novih vozlov. Naučil sem se kavbojskega, bičevega, polbičevega ter medicinskega. Naredili smo tudi
policijski vozel, ki je izgledal kot lisice. Po prvi uri smo imeli dvajset minut prostega časa. Ob 16.25
smo se zbrali v jedilnici, kjer nas je presenetila ravnateljica s svojo hčerko. Bili smo malo zmedeni. Ko
je prišla učiteljica, smo se obuli in oblekli ter se odpravili v gozd. Najprej smo delali posamezno, nato
pa v parih. Nekdo si je nadel »čudežna očala«, skozi katera nisi videl. Nato te je prijatelj peljal po
gozdu in ti pokazal neko drevo. Potem te je odpeljal nazaj in si mu ti moral pokazati, katero drevo si
prej tipal in potem smo odšli iz gozda. V mlaki smo med drugim našli tri mrtve pupke, eno žabo ter
eno zelo veliko ribo. Ko smo prišli v dom, smo se preoblekli, nato pa odpravili v jedilnico, kjer smo
imeli večerjo. Jedli smo pico. Od nas se je še poslovila ravnateljica, ki nam je prinesla tudi kekse. Ob
19.00 smo imeli še plesno animacijo, kjer smo zelo uživali, nato pa smo odšli spat.
Matija Mlekuž, 7. a
AFERA S TELEFONI
Naš razred se je 18. marca ob osmi uri odpravil proti Koroški, natančneje proti Libeličam in še
natančneje v Dom Ajda, kjer smo preživeli pet nepozabnih dni v šoli v naravi. Tam smo delali
veliko različnih, zanimivih in hkrati poučnih stvari. Predzadnji dan pa se je zgodilo nekaj zares
posebnega, omembe vrednega.
Učiteljica je že nekaj časa pred šolo v naravi naznanila, da bo tam pobirala telefone. To
mnogim puncam ni preveč dišalo, zato smo se nekatere zmenile, da bomo s seboj vzele dva
telefona, enega svojega in enega, ki ne dela več.
Bil je že večer in sledilo je pobiranje telefonov. Prišli sta učiteljici z veliko belo škatlo, na
kateri je z velikimi tiskanimi črkami pisalo »TELEFONI«. Z Uršo sva se spogledali in brez besed
sem jo vprašala: »A boš ti dala svoj pravi telefon?« Prikimala je in tudi jaz sem se odločila, da
ga bom oddala. Izklopila sem ga in ga dala v škatlo s težkim srcem, vendar sem nekako
vedela, da je tako prav. Čez nekaj časa sta nam učiteljici prišli zaželet lahko noč, ampak jaz
nikakor nisem mogla zaspati. Obračala sem se v postelji, razmišljala o različnih stvareh, si v
mislih pela različne pesmi, vendar nisem in nisem mogla zaspati. »Joj, ti šment!« Po tiho sem
se skobacala s svojega pograda in prav tako tiho odšla do Uršinega. Vprašala sem jo, če že spi
in odkimala je. Rekla je, da lahko pridem v njeno posteljo. Res sem šla in nekaj časa sva se
pogovarjali, dokler se niso začele punce iz sosednje sobe pritoževati, da sva preglasni. Sklenili
sva, da drugi večer ne bova oddali telefonov.
Drugi večer je bila spet ista zgodba. Ko sta prišli učiteljici, sva se z Uršo spogledali, ampak
nisva hoteli oddati lažnih telefonov. Nekje globoko v sebi sva vedeli, da to ni prav in da naju
bi zagotovo pekla vest, če bi to naredili. Po drugi strani pa sva si mislili: »Kaj, če ponovno ne
bova mogli zaspati?« Vseeno sva oddali telefone. Spet je bila ista zgodba in meni je bilo žal,
da sem oddala pravi telefon, saj so bile spet pritožbe iz sosednje sobe, da hočejo spati in
podobne reči.
Tretji večer pa sva zbrali pogum in oddali lažni telefon. Že prej sva videli, da je bil tam WI-FI,
vendar je bil na najino veliko žalost zaklenjen. Zato sva se odločili, da bova igrali samo igrice,
za katere ne potrebujeva interneta. Čez nekaj časa sva postali zaspani. Telefone sva dali pod
vzglavnik in zaspali.
Naslednji dan sem ob prostem času spet hotela malo pogledati na telefon, vendar ga več ni
bilo pod vzglavnikom. Vprašala sem še druge punce, ki telefona niso oddale in so ga imele
pod vzglavnikom. Nobena ga več ni imela, razen Sare, kateri ga je učiteljica dovolila imeti.
Fiona je šla učiteljici povedat, da so nam izginili telefoni, ampak učiteljica je samo odvrnila:
»Zakaj pa jih niste oddale«. Nekaj nam je smrdelo, saj sta samo učiteljici vedeli, da ima Sara
lahko telefon, tako da nam jih zagotovo niso ukradli. Mislile smo si: »Zagotovo sta bili
učiteljici.«
Na koncu se je vse dobro končalo. Poklicale smo starše in jim vse razložile in vse je bilo
dobro. Ampak na vsako negativno izkušnjo je treba gledati tudi s pozitivne strani, bomo vsaj
imele eno zanimivo zgodbico za svoje vnučke. Učimo pa se tudi iz napak. Ni res? Iz tega smo
se naučile, da ni dobro tako lagati in da bi bilo bolje, da bi telefone oddale.
Nika Čelan, 7. a
Srhljiv rudnik
Prišel je čas šole v naravi in z njim tudi prvi dan. Izpred šole smo odšli zjutraj in po uro in pol dolgi
vožnji smo se ustavili še v rudniku Mežica, kjer se je dogajalo marsikaj zanimivega.
Avtobus se je ustavil. Vsi se že prerivajo iz avtobusa. »Grem tudi jaz,« si mislim. Zunaj pa dežuje.
Super, pa še mrzlo je. Hitro smo se 'poskrili' v sprejemnico rudnika Mežica. Tam smo pomalicali sirovo
štručko in mrzel sok. Kmalu smo pojedli in tam so nam rekli: »Oblecite si zaščitne halje in nadenite si
čelade.« Oblekli smo se in odšli nazaj ven. Tam smo se posedli v majcene vagončke. Najprej sploh ni
bilo tako zelo strašljivo, vendar ko se je vlakec začel peljati, me je postalo precej strah.
Šumelo in ropotalo je iz vseh strani. Stiskala sem Sarino roko, da je postala skoraj vijolična. Po desetih
minutah smo prispeli. Kako sem si oddahnila. Samo, da je mimo. Nato smo si ogledali rudnik. Najbolj
me je prestrašilo, ko je vodič spustil nepričakovano zvok vrtalnega stroja. Drugič pa, ko nam je rekel:
»Takole je izgledalo, če je rudarju zmanjkalo luči in je ostal samo v temi v rudniku.« Nato je ugasnil
luči. Poleg čiste teme se je zaslišal še hehet škrateljca. Vsak rudnik ima namreč svojega. Vsi so seveda
nastali iz prigod rudarjev, ko so sedeli v temi. Tretjič pa, ko je zopet nepričakovano predvajal
miniranje za skalo. Zelo sem se prestrašila, saj sem mislila, da se kaj podira. Tako bi se mogoče
končalo, ko pa ne morem mimo nečesa, kar se mi je globoko vtisnilo v spomin.
Ponovno smo se posedli v vlakec. Sedaj smo želele biti pogumne in smo sedele v popolni temi (prej
smo imele ves čas prižgane lučke). Sarina roka ni bila vijolična, temveč rdeča, kajti bilo me je veliko
manj strah. Tako smo se peljali že kakšnih pet minut. Ves čas mi je nežno pihalo po nogi, ker so vrata
prepuščala zrak. Zdelo se mi je, da je vse čisto vredu in da me sploh ni več strah. Kar naenkrat pa smo
se ustavili in zaslišala sem glasove: »Kako si kaj?« »Ne odpirajte vrat! Zmanjkalo je elektrike,« sem
zaslišala od vodiča. Sedaj me je spreletel srh. Začutila sem mravljince po vsem telesu. Nekdo zraven
mene se je tresel. Bilo me je strah. Iz drugih kabin se je slišalo: »Zmanjkalo je elektrike, obstali smo v
rudniku.« Nekaterim se je to zdelo smešno, meni pa še najmanj. Sama pri sebi sem si govorila: »Saj,
če je kaj narobe, bomo tako ali tako odšli peš ali pa nas bodo prišli iskat drugi.« S tem sem mirila tudi
druge. Čez nekaj časa smo se začeli premikati in vlakec je odpeljal. Ah, olajšanje. Vendar smo se še
enkrat za hipec ustavili in odšli naprej. Kmalu smo zagledale dnevno svetlobo in vse smo dobesedno
zavriskale od veselja, ker smo zunaj. Komaj sem čakala, da stopim ven iz kabine. Z mehkimi nogami
sem stopila in začela hoditi proti sprejemnici rudnika Mežica.
Ta dan mi bo ostal večno v spominu. Nikoli ne bom pozabila tistega strahu v rudniku in kako so se mi
tresle noge.
Valentina Vavdi, 7. a
LIBELIČE
20.3.2013 smo se zjutraj odpravili na pohod v vas Libeliče, kjer smo videli stvari, ki jih mogoče nikoli v
življenju ne bi, če ne bi obiskali te vasi.
Torej, bila je sreda in odpravili smo se na pohod. Hoja do vasi je trajala manj kot pol ure, ampak
vseeno je bilo malce dolgo. Kasneje smo po dolgem sprehodu prišli do vasi, kjer smo se ustavili pri
kmetiji Buč. Tam smo se namestili in pojedli malico, ki nam jo je pripeljal upravnik doma Ajda, v
katerem smo prebivali tisti teden. Poudariti moram, da je bilo vreme tisti dan dokaj lepo. Ko smo
pomalicali, smo se razdelili v dve skupini. Prvo skupino je vodila učiteljica Jasmina, drugo, v kateri
sem bila tudi jaz, pa učiteljica Milena. Sprva smo porabili veliko časa, da smo se postavili v vrsto po
dva, potem smo pa odšli naprej.
Najprej smo obiskali muzej, v katerem so bili prikazani stroji za obdelavo zemlje iz starih časov.
Učiteljica Milena nam je tam vse dobro razložila, moram pa priznati, da je bilo tam tako zelo mrzlo,
da se mi je zanohtalo. Nato smo si ogledali staro učilnico ter črno kuhinjo. Potem smo obiskali
kostnico. Oh, verjetno se vam v domišljiji prikazuje kostnica kot nekakšna strašna soba, polna kosti
in človeških organov, stara klet. Nekateri se nad tem že zgražate, drugi komaj čakate, da starši
privolijo ogled te »kleti«. Ampak vas moram razočarati. Kostnica ni ne strašna, stara, polna kosti in
organov, ampak je mogoče samo malo srhljiva, drugače je pa zelo zanimiva. Od učiteljice Milene smo
izvedeli, da je kostnica pravzaprav grob, v katerem je kar veliko človeških kosti. Od 12. do 17 stol. so
vaščani vsakega umrlega položili v to kostnico, po 17. stoletju se je to »na srečo« ukinilo in so podrli
ogromno kostnic po Sloveniji. Ampak ta kostnica je ostala skrita in je niso mogli podreti. Ker so se
kosti razkrajale, je nastal prah, ki so ga nato tudi odstranili. Kosti so bile takrat zelo nametane in so
zavzemale veliko prostora, zdaj pa so zložene na en velik kup in okrog tega kupa je steklo, da ljudje
kosti slučajno ne bi prijemali, saj so zelo krhke. Nastopil je trenutek, ko sem morala v kostnico. Sprva
sem se bala, kaj lahko pričakujem tam noter, ali me bo kaj napadlo ipd. Ampak me sploh ni bilo
strah. Ko sem prišla iz kostnice, sem bila prav začudena, da so se te kosti ohranile tako dolgo, kajti od
tega je minilo najmanj 1000 let! Po obisku v kostnici smo se vsi odpravili nazaj proti domu Ajda, jaz pa
mislim, da mi bo v spominu za vedno ostala prav kostnica iz Libelič!
Sara Pristovnik, 7. a
DOMAČA NALOGA
Domača naloga je prava nadloga,
kako je nadležna
in kako je brezvezna.
Je prava mora,
ki te mori,
ponoči se težko prebudi.
Ko nimamo domače naloge,
smo prave nadloge,
zelo smo razigrani,
saj smo preveč naspani.
Hana Sodin in Paulina Cartl, 6. b
Domišljijska bitja
Domišljijska bitja pojavljajo se v sanjah,
so črna, brez svetlobe.
Ko se zbudimo, nimamo več spomina nanje,
saj so dejanski prikaz grdobe.
Če kdo ta bitja vidi v resničnosti,
krutost ga oblije.
Pred njimi še sonce se skrije,
ker en pogled lahko ga ubije.
Ta bitja vedno so hudobna,
včasih malo, včasih več,
bolj kot moj sošolec zlobna,
le princ si z njimi upa vihteti meč.
Imajo nadnaravne moči,
vse se jih boji,
nihče jim ne grozi,
še policist jih ne lovi.
Simon Lončarič in Tilen Založnik, 6. b
ČUDNI LJUDJE
Zdaj sem jaz,
si tudi ti,
smo mogoče vsi
že srečali te čudne ljudi.
Ljudi, ki govorijo,
se lepo smejijo,
in nikoli ne veš,
kdaj ti kaj slabega želijo.
Gledajo te v oči,
božajo dlani,
ko pa te ni,
pa te "oberejo" do kosti.
Jaz sem že srečala te ljudi,
brez sonca na obrazu,
brez ljubezni v srcu,
so kot kamen, ki duši.
Korina Gašparič, 9. a
BISTRIŠKI TEK
V nedeljo, 14. 4. 2013, je bil bistriški tek v Slovenski Bistrici. Tja sem šel s prijateljem
Filipom. Med gledalci je bilo veliko otrok iz vrtca, učencev in učenk iz šole, starejših
občanov… Tekmovalci smo se zbrali pred športno dvorano, kjer smo dobili startne listke. Ko
smo šli na start, so se že otroci iz vrtca pripravljali na začetek teka. Za njimi so pa potem tekli
še učenci iz šole. Potem ko so progo pretekli še učenci in učenke iz 4. in 5. razreda, smo se že
pripravljali učenci in učenke iz 6. in 7. razreda. Preteči smo morali 1300 metrov. Tekli smo za
šolo, ob reki, pred gradom in potem proti cilju. Medtem ko sva midva s Filipom tekla, so moji
starši navijali zame. Moj prijatelj je bil na koncu 10., jaz pa 8. Tudi gledalci so med tekom
navijali in lahko so tudi kupovali izdelke, ki so bili razstavljeni na stojnicah. Po koncu
tekmovanja smo pa šli domov.
Vitan Šlamberger, 6. b
KULTURNI DAN
V soboto, 29. 9. 2012, smo se učenci devetih razredov odpravili na Pohorje, na
Osankarico. Ko smo prispeli, nas je pričakal naš vodnik po muzeju. Sprva nam je
razložil, kaj bomo danes počeli. Najprej si je odšel 9. a ogledat desetminutni
film o Pohorskem bataljonu, ki je bil najboljša vojaška enota na Pohorju. Sprva
so se Nemcem zelo dobro izmikali, a 8. 1. 1943 so padli vsi partizani. Bili so
slabše opremljeni, nemške puške so bile bolj kakovostne in Nemci so bili
močnejši. Poveljnik Pohorskega bataljona je bil Alfonz Šarh - Iztok, po katerem
se danes imenuje glavni trg v Slovenski Bistrici. Nato smo se z 9. b zamenjali.
9. a je odšel na razstavo, 9. b pa si je ogledal film. Na razstavi smo videli slike in
imena padlih borcev, obvestila Nemcev o zaprti zemlji, razne propagande,
prihod nemške vojske v Maribor, slike trupel pohorskih borcev, bivališča, v
katerih so spali partizani itd. Najbolj me je osupnila zgodba o sinu Alfonza
Šarha, ki je že čisto ob koncu boja splezal na drevo in ustrelil nemškega oficirja
v vrat, ki je nato umrl. Osupnila me je hrabrost, s katero so se borile tudi
ženske. Bile so odlične borke, hrabre borke, ki so se borile do poslednjega
izdiha. Navdušila me je hrabrost in pogum, s katerim so se borci borili do
zadnjega, čeprav so bili dosti šibkejši. Umrli naj bi s hrabrim izrazom na obrazu.
Zatem, ko so jih Nemci pokončali, naj bi se ti izživljali nad njimi, odrezali naj bi
jim prste in jim pokradli vse, kar je bilo vredno (predvsem zlatnino). Po
končanem ogledu razstave smo pomalicali in se nato odpravili na samo bojišče
Pohorskega bataljona, ki je nedaleč od Osankarice. Po nekajminutni hoji smo
pred sabo zagledali slovensko zastavo in ploščadi. Na glavni ploščadi, nad
katero visi slovenska zastava, je tudi spomenik, posvečen vsem padlim borcem.
Njim v čast sta sošolki Tamara in Larisa recitirali pesmi, nato pa smo na
spomenik odložili še cvetje in sveče. Na teh ploščadih so bile tudi zvezde,
izdelane iz smrekovih storžev. Vsi smo si borbo pred očmi nekako predstavljali.
Streslo nas je ob misli, da stojimo točno na tem mestu, kjer je padlo toliko
pogumnih mož in žensk. Vsi smo se zamislili. Nato smo se odpravili nazaj proti
Osankarici. Spotoma smo nabrali še nekaj jurčkov in sivk ter se pogovarjali o
drugi svetovni vojni. Vsi smo si želeli, da se kaj takšnega nikoli več ne bi zgodilo.
Bili smo ponosni na Bohorski bataljon, ki se je pogumno žrtvoval za ljudstvo.
Urška Pristovnik, 9. a
OBISK GASILSKEGA DOMA
V sredo, 3. 10. 2012, smo v okviru dejavnosti ob tednu otroka obiskali
gasilski dom. V šolo smo prišli ob 8.20. Nato pa smo imeli prvo uro po
urniku in se ob 9.05 (približno) odpravili v gasilski dom Slovenska
Bistrica. Tam so nam sedmošolcem prikazali, kaj storimo, če se nam
vname olje na štedilniku. Pokazali so nam tri načine. Pri prvem načinu
ugasnemo plin in previdno pokrijemo s pokrovko ogenj. S pokrovko si
zaščitimo roko in jo nato položimo na ponev. Ker smo ognju odvzeli
zrak, je nehal goreti. Lahko vzamemo mokro krpo in jo ožamemo,
nato pa jo previdno položimo na ponev, pri tem pa prav tako
ugasnemo plin. Čez nekaj časa pa vzamemo krpo in ogenj spet neha
goreti, ker smo mu odvzeli zrak. V tretjem primeru pa ogenj
poškropimo s posebno snovjo in ogenj ugasne.
Povedali in pokazali so nam tudi, s čim ne smemo pogasiti gorečega
olja. Z vodo. Če z vodo poškropimo ogenj, se olje lahko raznese še
drugam. Nato so nam še razkazali gasilski avto in njegovo opremo.
Ogledali smo si ploščo, ki na videz ni nič posebnega, ampak lahko z
njo dvignemo 25 ton za 30 centimetrov. To pa je nekaj. Pokazali so
nam še razpihovalnik dima in kamero za gledanje. Ko se nič ne vidi
zaradi dima, s to kamero lahko vidijo ponesrečence. Za konec pa so
prikazali še, kako lahko razrežejo avto s posebnimi škarjami.
Ta dan mi je bil všeč in upam, da bomo tudi v bodoče imeli še več
tako zanimivih dni.
Valentina Vavdi, 7. a
MASOVNA NESREČA V SLOVENSKI BISTRICI
V četrtek, 4.10. 2012, smo se učenci 9. a razreda zjutraj zbrali v šoli. Tega dneva
smo se že zelo veselili, saj smo bili glavni ponesrečenci velike prometne nesreče
v Slovenski Bistrici. Najprej nam je učitelj razložil, kako bo potekal dan. Vsi smo
postali zelo vznemirjeni. Nato smo odšli na malico. Po malici smo odšli do
telovadnice, kjer bi nas naj namaskirali v krvave ponesrečence, a na žalost nas
niso.
Čez čas je k nam pristopil eden izmed glavnih gasilcev v Slovenski Bistrici, ki
nam je dal napotke za naše delo. Razložil nam je, da obstaja le mala verjetnost,
da bi se komu kaj zgodilo, a vseeno moramo biti previdni, saj je v avtobusu
veliko stekla. Dobili smo še modre majice z znakom PGD Slovenska Bistrica in k
nam se je pripeljal rešilec. Reševalec in reševalka sta nam dala izkaznice, na
katerih je pisalo, kaj nas boli, kako se počutimo. Rekla je še, da naj dobro
odigramo, da bo vse videti čim boljše. Jaz sem dobila najbolj 'brezvezno'
izkaznico', kajti nič me ni bolelo, nič mi ni bilo, le malo sem morala biti
prestrašena. Nato smo se po dveh lestvah spustili v avtobus. Moram priznati,
da me je bilo po spuščanju v avtobus strah, da ne bi padla ali kaj podobnega.
Ko sem se ozrla po avtobusu, mi ni bilo čisto nič jasno. Čisto sem izgubila
orientacijo, kje je kaj, kajti avtobus znotraj izgleda čisto drugače. Sprva sem se
usedla v sprednjem delu. Postalo mi je dolgčas, saj naj bi na reševalce čakali
okoli uro in pol. V zadnjem delu avtobusa je bil tudi učitelj Valentin Strašek. Ker
se je moj sošolec Aljaž zares poškodoval (urezal se je na steklu), sem mu morala
poviti roko. Stala sem blizu Larise, ki je kričala na vso moč, odigrala je res
fantastično. Nato so nas poslikali še fotografi in čez nekaj minut se je akcija
začela.
Začele so tuliti sirene, da mi je kar odmevalo po ušesih. Gasilci so se v avtobus
prebijali na strehi in rezali so steklo pri vozniku. Tisti, ki nas nič ni bolelo, smo
mirno odkorakali iz avtobusa, kjer se je začela prava gneča. Prišlo je ogromno
gasilcev iz različnih krajev in bilo je veliko reševalnih vozil. Odpeljali so me k
reševalki, ki mi je nadela nekakšno oranžno izkaznico s številko. Nato me je
pogledala in z mano je bilo vse super. Seveda je bilo z drugimi resnično vse
vredu, a v vlogi poškodovanca z nekaterimi prav nič ni bilo vredu. Moji sošolki
Kristini se je namreč sesul levi prsni koš. Kmalu so prispele tudi delavke iz
civilne zaščite, ki so pomagale pri mobiliziranju in povijanju. Nato so nas poslali
v zeleni sektor. Nekateri so bili v rdečem. Gasilec je mene in še nekaj sošolk
odpeljal v gasilsko vozilo, kjer smo nekaj minut sedele. Nato smo odšle nazaj na
prostor, kjer smo bile prej, nekaj težje poškodovanih pacientov se je že vrnilo.
Pripeljali pa so tudi policijske pse, ki so morali izslediti povzročitelja nesreče, ki
je pobegnil. Našli so ga pri potoku. Kmalu zatem se je akcija končala. Na ogledu
sta bila tudi babica in dedek, ki sta mi povedala, da se je učitelj Miran Lovrenčič
zelo pritoževal nad vonjem odej, s katerimi je bil pokrit, saj je bil mrtev. Zelo
sem se smejala tudi temu, da je en gasilec odtrgal rožico in mu jo dal na odejo.
Ali pa temu, da je gasilec rekel : »Eh, učitelj je, pusti ga tukaj.« Akcija je šla
proti koncu in gasilci so podali le še poročilo. Nekaj minut smo še stali in čakali,
če bi nas gasilci slučajno odpeljali v gasilski dom, a smo se nato sami odpravil
tja, kjer smo dobili toplo malico in pijačo.
Kaj naj rečem? Reševalna akcija je z naše strani uspela, saj so nas gasilci
pohvalili, da smo odigrali svojo vlogo super in po prizorišču nismo tekali kot
kokoši brez glav. Naslednji dan nas je učitelj tudi sam zelo pohvalil, videti je bil
zelo ponosen na nas. Upam, da se bo takšna vaja še kdaj odvila, saj je zares
poučna.
Urška Pristovnik, 9. a
NORA VOŽNJA
V soboto smo se zbudili ob treh zjutraj. Začeli smo se pripravljati, saj smo odšli
v zabaviščni park Gardaland z mojo sestrično Ano, sošolko Dašo, njenim
očetom in z mojima staršema.
Ob štirih zjutraj smo po napornem pripravljanju odšli na avtobusno postajo, kjer
smo čakali avtobus. Vsi smo še bili zaspani. Avtobus je končno prišel. Peljali
smo se proti Gardalandu. Vožnja je trajala sedem ur. Ko smo prispeli v
Gardaland, je bilo tam zelo toplo in sončno vreme. V notranjosti parka nismo
vedeli, kam bi odšli, saj je bilo veliko norih atrakcij. Malo smo se razgledali. Na
velike vlakce smrti nismo odšli, ker nas je bilo malo strah. Ogledali smo si
zemljevid. Našli smo vlakec, ki ni bil tako strašljiv. Imenoval se je Mamut.
Čakati je bilo treba 30 minut. Ker smo nanj odšli zgodaj zjutraj, še ni bilo velike
gneče. Bili smo malo radovedni, kako to izgleda. Ko se je vlakec peljal nad
nami, sem si mislila: »Ojoj, kam gremo!« Bilo me je malo strah. Ko pa sem pred
nami videla petletne otroke, sem si mislila: »Pa saj ne more biti tako hudo.«
Tistih trideset minut je teklo zelo hitro in na vrsti smo bili mi. Z očetom sva
sedela skupaj. Za nama sta sedeli Ana in mama, pred nama pa Daša in njen oče.
Nič nismo razumeli, saj so govorili italijansko. Vlakec se je začel premikati in
odpeljali smo se. Navzgor je vozil zelo počasi, ko smo prišli na vrh, pa se je z
veliko hitrostjo odpeljal navzdol. Začeli smo kričati. Vse se je treslo. V mislih
smo upali, da ne bomo padli dol. Vlakec se je skoraj ustavil in sledil je drugi
hrib, ki je bil večji. Spet smo se odpeljali po hribu navzdol. Sledili so ovinki. Ko
se je vlakec nagnil, sem mislila, da bom padla ven. To se na srečo ni zgodilo.
Zmanjkalo nam je glasu. Sledil je še tretji hrib, ki je bil največji. Peljali smo se
navzgor, skozi jamo in spet ovinki. »Le kdaj se bo to končalo?« sem si mislila.
Vlakec se je ustavil. Bili smo brez glasu in čisto razkuštrani. Pogledali smo
sliko, na kateri smo bili zelo čudni. Vseeno smo jo kupili.
Odšli smo še na druge vlakce, ampak nobeden ni bil tako super kot Mamut. Še
danes se spominjam najboljšega vlakca v Gardalandu.
Nuša Grifič, 6. b
IZLET V GARDALAND
Za poletne počitnice smo namesto dopusta na morju šli v Gardaland.
Izlet je bil organiziran z avtobusom, kar mi ni bilo najbolj všeč.
Ko smo nekaj časa hodili po pravljičnem mestu in se vozili z raznimi
vlakci smrti, vrtiljaki in podobnim (moja mama se ni najraje vozila z
njimi), je moj oče predlagal, da bi jaz in on šla na Blue tornado. Ko
smo prišli do mesta največjega in najbolj groznega vlaka smrti v
Gardalandu, sem samo pogledal na kolono in rekel očetu, da vožnja
zame odpade. Ko sem videl, kakšna grozna vožnja je, mi je postalo
slabo že, ko sem jo gledal od daleč. Takrat sem imel le osem let in
tako ali tako me ne bi spustili čez ograjo. Ob vhodu sem predlagal, če
bi šli na hišico na drevesu, ki je bila velika kot sekvoja in narejena iz
plastike. Vsi smo šli z dvigalom navzgor in se ustavili v sobi, kjer se je
pojavil zelen zmajček z rdečo pričesko in govoril nekaj po italijansko.
Seveda ga nisem razumel in nisem vedel, kaj me čaka. Odprla se je še
ena soba, v kateri so bili sedeži kot v kinu. Vsi smo se posedli in
zaslišal se je glasen: »Pi!!!« Naenkrat smo bili na zibelki, ki se je
vrtela okoli in okoli. Bil sem zelo šokiran. Potem so se odprla vrata in
bili smo na drevesni hišici. Od tam je bil zelo lep razgled na mesto. Z
dvigalom smo se spustili navzdol.
Tako je bilo konec moje pustolovščine v zabaviščnem parku.
Matevž Koren, 7. a
ČEBELARSTVO
Ekskluzivni intervju z znanim čebelarjem Francem Odrem.
Človekom, ki je prvi na svetu naredil penečo medico!
1. Kdaj ste se začeli ukvarjati s čebelarstvom in kdo vas je zanj navdušil?
S čebelarstvom sem se začel ukvarjati pred šolo. Najprej sem gojil čmrlje, ko pa
sem se s temi spoprijateljil, sem dobil svoj prvi roj čebelic. Zanj so me navdušili
starši, še posebej mama!
2. Katere vrste čebel imate? Kakšne so njihove lastnosti?
V Sloveniji živi avtohtona vrsta čebel, ki jo imenujemo Kranjska sivka ali Apis
mellifera carnica. Je ena izmed najbolj pridnih, varčnih in mirnih čebel.
Prilagojena je na naravne pogoje življenja v Sloveniji.
3. Katere medene izdelke proizvajate in na katerega ste najbolj ponosni?
Moj osnovni pridelek je med. Pridelujem še cvetni prah oziroma izkopanec,
čebelji vosek in propolis. Iz medu pa pridelujem še: mešanico medu, cvetnega
prahu in propolisa, tako imenovan cvet med, ki ga pridelujem edini v Sloveniji.
Ponosen sem tudi na izdelavo medenih alkoholnih pijač. Izdelujem medico,
medeno žganje, medeni liker in penečo medico. Penečo medico izdelujemo po
šampanjski metodi, prvič sem jo s še nekaj drugimi čebelarji izdelal leta 2005
kot prvi na svetu. Pridelujemo jo samo v Sloveniji.
4. Koliko in katere vrste medu pridelate na leto?
Običajno pridelam tri vrste medu. Cvetlični med, kostanjev in gozdni med.
Količina je odvisna od čebelarske letine in števila čebeljih družin. Pridelam od
1,5 tone do dveh in pol ton medu.
5. Kako pa med sploh nastane? Kaj vse je potrebno za ta postopek?
Med pridelajo čebele iz nektarja (cvetlični med) in iz mane (gozdni med). Te
sladke sokove, ki jih čebele nabirajo v naravi v svojih medenih golšah in kasneje
v satnih celicah, zgostijo in obogatijo z izločki svojih žlez.
6. Koliko in kje imate panje? Se selite iz lokacije na lokacijo?
Imam 3 stojišča, na katerih imam skupno od 50-60 panjev, včasih tudi nekaj več.
Lokacije so stalne in sicer v Kalšah, na Klopcah in v Sesteržah.
7. So vaše čebele kdaj bolne?
Glavni problem ohranitve čebel je varoja, zato je potrebno vsakoletno večkratno
zdravljenje čebeljih družin.
8. S čim jih hranite?
Za zimsko zalogo hrane uporabljam sladkor. Poleti pa se hranijo same, torej
uživajo med, vodo in cvetni prah.
9. Kaj je največji problem slovenskih čebelarjev?
Največji problem je zajedavec varoja, ki v primeru nepravočasnega zdravljenja
lahko uniči čebelje družine. Tudi strošek za nabavo sladkorja ni zanemarljiv.
10. Kaj vam je pri čebelah najljubše?
Živeti s čebelami in ob njih je zame poseben privilegij tistih, ki jim to nekaj
pomeni. Je večno nedokončana zgodba in navezanost na naravo.
11. Zakaj se ukvarjate s čebelarstvom?
Nekoč sem se z njimi ukvarjal zaradi ekonomskih potreb, sedaj pa bolj za hobi
in sprostitev.
12. Mislite, da je v Sloveniji dovolj čebelarjev in da ljudje cenijo njihovo
delo ter delo čebel?
Slovenija je sorazmerno dobro (že zaradi bogate tradicije) pokrita s čebelarsko
dejavnostjo. Dobro bi bilo, da bi se za čebelarstvo odločilo več mladih. Glede
pomembnosti čebelarjenja za naravo pa so ljudje v glavnem še premalo
ozaveščeni, da bi primerno cenili to dejavnost.
13. Vemo, da čebele umirajo. Imate kakšno priporočilo, kako naj ljudje to
preprečijo?
Čebele so prvi pokazatelj strupov v naravi. Z bolj odgovorno uporabo strupov
lahko ljudje pomagajo čebelam preživeti, dolgoročno pa pomagajo tudi sebi.
Ana Germ, 8. a
POČITNICE V BUTALAH
Ime mi je Modrijan Cvetko in živim v mestu Modrijan. Letošnje leto so se starši
odločili, da me pošljejo na počitnice k sorodnikom v Butale.
Ko sem prišel, so me toplo sprejeli medse in naslednji dan se je začelo. Videl
sem, da upravičeno govorijo, da so Butalci neumni. Tuhtali so, kako bi širili
cerkev. In kaj so storili, okoli cerkve so nasuli gnoja, da je smrdelo kot v hlevu.
Komaj so končali s to neumnostjo, so se že domislili nove. Nekega dneva pa
smo s teto in stricem odšli na sprehod po Butalah. Bila sta tako ponosna na
Butale, da se je videlo daleč naokoli. Ampak po resnici povedano, je naše
mesto dosti lepše. No, ko smo prišli do lepega parka, smo se odločili sprehoditi
po njem. Stric in teta sta mi želela razkazati lepoto Butal. Blizu parka je bilo
prelepo jezero, take nežno modre barve. Stekel sem k jezeru, da bi si ga od
bliže pogledal. Zagledal sem župana, ki se je sončil ob jezeru. Zato pristopim k
njemu in ga povprašam, čemu leži tu, če sploh ni sonca. Župan pa mi odgovori:
»Fant, če ne veš, je takrat, ko se vreme pripravlja na nevihto, najboljše ležati in
se sončiti.« Zelo sem se začudil, ker se mi tisti trenutek ni zdelo primerno ležati
tu. Zato sem rajši odšel k teti in stricu in smo se odpravili domov. Sčasoma so
mi Butale prav prirasle k srcu. Če bom še lahko, bom z veseljem odšel v Butale k
teti in stricu.
Sara Pristovnik, 7. a
IZGUBLJENA PAMET
Zdravo, sem Štefko in sem privatni detektiv za Butalce. No, iz naslova ste lahko
že razbrali, da je nekdo izgubil pamet. Kdo jo je izgubil? Butalci seveda. Nekega
dne so me zato prosili za pomoč pri iskanju pameti. Začel sem iskati. Pretaknil
sem vse kotičke in našel dokaze. Iz dokazov sem sklepal, zakaj je pamet izginila
in o tem takoj obvestil župana.
Rekel sem: »Izgubili ste pamet, ker niste z njo ravnali, kot bi mogli, zato se je
odločila oditi drugam. Če mi plačate več, vam jo pripeljem nazaj.« Župan in
Butalci so se strinjali, mi plačali, jaz pa sem odhitel za pametjo. V sosednjem
mestu sem si izposodil sod, v katerega sem ulovil dve miši ter ga odnesel v
Butale. Župan je bil presrečen, prav tako tudi jaz, ker sem dobil več denarja.
Butalci pa še danes mislijo, da imajo v Butalah ogromno pameti, ker je miši
čedalje več.
Sara Pristovnik, 7. a
Urške v današnjem času
Na vsaki šoli je polno spletk. Tudi na naši. Pred nekaj leti sta v neko šolo v Ljubljani hodili
dve bogati razvajenki. Ime jima je bilo Zala in Urška. Obe sta bili zelo lepi in nadvse zaželjeni
med fanti. Imeli sta veliko nepravih prijateljev, veljali sta za nerazdružljivi in povsod sta tičali
skupaj. Radi sta širili spletke, se oblačili po zadnji modi in imeli oblačila, čevlje in različne
naprave samih dobrih znamk. Najljubši jima je bil Chanel. Pomembna sta jima bila le izgled
in denar. Veliko fantov je želelo hoditi z njima, vendar sta bili tako samovšečni, da sta
mislili, da bosta pri svojih petnajstih letih z letalom odleteli v Hollywood in si tam poiskali
kakšnega fanta in uspeli kot igralki, manekenki ali pevki.
Bližal se je čas valete in Žan ter Mark, ki sta bila največja frajerja na šoli, sta se odločila, da
punci vprašata, če bi z njima plesali. Za to sta morala zbrati veliko poguma, saj sta punci do
zdaj zavrnili že kar 10 fantov. Druge punce, ki so bile seveda na njiju ljubosumne, so se
čudile, zakaj fantje še vedno obožujejo Zalo in Urško, ko pa se obnašata kot dva ošabna
petelina in ne marata nobenega.
Tako sta fanta prišla do njiju in ju vprašala. Vzvišeno sta ju pogledali in seveda odklonili. Saj
sta mislili, da je valeta nekaj brezveznega in da sta preveč ¨kul¨, da bi se je udeležili. Tako
razmišljanje ni bilo dobro zaradi tega, ker je ravno tisto leto ravnateljica valeto razglasila za
dogodek, ki se ga morajo udeležiti vsi učenci devetih razredov. Na to Zala in Urška nista bili
pripravljeni in na valeti, ko sta plesali druga z drugo, sta doživeli svoj prvi poraz. Mark in Žan
sta plesala z drugima puncama. Ker sta ju Urška in Zala zavrnili, pa sta se odločila, da jima
bosta nekako uničila sanje. Saj sta onidve s svojim obnašanjem uničili njihove šolske dni.
Tako sta ju, ko sta punci nakupovali še zadnje stvari pred odhodom v Hollywood, ugrabila.
Preoblekla sta se v tajna agenta in se jima zlagala, da ju bosta spravila na modno revijo na
londonskem tednu mode, če gresta z njima na fotografiranje v Maribor. Seveda sta takoj
privolili in začeli vreščati. Ko so se pripeljali v Maribor, sta ju fanta zaklenila v avto. Punci
sta ju čakali približno eno uro in se pogovarjali o tem, kako bo v Londonu. Takoj sta pozabili
na avdicije v Hollywoodu, ki bi jih imeli v tem tednu in se na njih zelo pripravljali celo
življenje. Po eni uri je Zala pomislila, da bo starše zanju skrbelo in obe sta jih želeli poklicati.
Vendar njunih telefonov ni bilo nikjer. To se jima je zdelo čudno, saj sta ju, ko sta prišli v
avto, še imeli. Vse jima je začelo malo smrdeti, saj sta na tako imenovana agenta čakali že
dve uri. Nenadoma se je nekdo le prikazal. Vendar to nista bila agenta, dobro sta prepoznali
fanta, ki sta ju zavrnili na valeti. Mislili sta, da sta to njuna odrešitelja in začeli tolči po vratih
avtomobila. Fanta pa sta odklenila avto, se brez besed usedla vanj in odpeljali so se. Punci sta
bili prestrašeni in začeli sta jokati. Fanta sta avto ustavila pred neko staro kolibo v gozdu, ko
je bila že noč. Puncama sta v usta zatlačila nogavico in ju privezala na posteljo. Povedala sta
jima resnico, zakaj sta bili ugrabljeni. Rekla sta jima, da sta staršem sporočila, kje sta, da ne
bodo skrbeli ter da naj v tem tednu, ko bosta tu noter, razmislita o svojem obnašanju in o tem,
zakaj nista imeli pravih prijateljev.
Pustila sta ju sami. Punci sta razmišljali, jokali, obžalovali… Fanta sta se čez en teden vrnila
in jima dala hrano in pijačo. Punci sta bili šokirani. Uničila sta jima sanje, vendar ju nista
sovražili, v bistvu sta jima postajala všeč. Spoznali sta, da denar, izgled in lepe obleke niso
vse, da sta pomembni tudi ljubezen in dobrosrčnost. Mark in Žan sta ju popolnoma
spremenila. Zdaj njune sanje niso bile uspeti v Hollywoodu, temveč si ustvariti družino in ob
sebi imeti ljudi, ki ju bodo imeli radi.
Čez pet let sta se punci z Markom in Žanom poročili. Imeli so skupno skromno poroko, ki se
je zaključila z zabavo na plaži pod luno in zvezdami. Obe sta končali šolo, se zaposlili kot
zdravnici za otroke in postali ambasadorki Unicefa. Za zmeraj sta ostali najboljši prijateljici.
Ana Germ, 8. a
PREROKBA
Pred leti je v Ljubljano prišla stara vedeževalka, ki je vsakemu znala napovedati prihodnost.
To je bila seveda prava atrakcija. Vsi stari in mladi so hoteli vedeti, kakšna bo njihova
prihodnost. Vsi so hodili k tej starki. Tudi deklica Urška je hotela iti, vendar ji starši niso
dovolili, ker so menili, da se to ne spodobi. Urška pa je bila trmasto in svojeglavo dekle, ki
svojih staršev sploh ni poslušalo, zato je vseeno odšla k vedeževalki. Ta ji je z veseljem
napovedala njeno prihodnost. Napovedala ji je, da bo zelo bogata in pametna. Rekla ji je, da
bo imela veliko možnosti za možitev in da bo veljala enkrat za najlepše dekle v Ljubljani in
naokoli. Opozorila pa jo je tudi, da jo bo doletela kazen, če bo postala preveč vzvišena. Urška
je to zadnje opozorilo kar preslišala, saj ji je njena prihodnost bila zelo všeč.
Urška je odraščala in z leti se je uresničila starkina prerokba pa tudi njeno opozorilo. Urška je
postala zelo lepa, bogata, ampak tudi vzvišena in samovšečna. Zato jo je doletela velika
kazen. Odnesel jo je povodni mož in ji vzel vse, kar je imela. Vzel ji je njeno lepoto, denar in
tudi njeno samozavest. Odpeljal jo je v svoje kraljestvo, kjer mu je morala do konca življenja
v vsem ustreči.
Tina Kovač, 8. c
NAJBOLJŠI PRIJATELJICI
S sošolko Rebeko sva že od nekdaj najboljši prijateljici. Druživa se že od vrtca, torej že zelo
dolgo. Rebeka je zelo zabavna in duhovita oseba. Vedno je prijazna in pripravljena pomagati.
Včasih pa zna biti tudi zelo občutljiva. Zaradi njene občutljivosti sva se že velikokrat sprli,
vendar sva se vsakič tudi pobotali. Najini spori niso trajali dolgo časa, saj nisva mogli ena
brez druge. Do tistega dneva.
V tistih dneh se je Rebeka vedla zelo čudno in malce nesramno do mene. Imela sem občutek,
da je name jezna, vendar nisem imela pojma, zakaj bi bila. Nekaj dni se na njeno čudno
vedenje nisem več ozirala, ker sem mislila, da ima enostavno slabe dneve. Po enem tednu
nisem več vzdržala, kako me je gledala in kako se je z mano pogovarjala, kot da sva se komaj
poznali.
Šla sem do nje in jo vprašala, kaj je vzrok njenenga obnašanja in zakaj je jezna name. Ona pa
mi je le rekla: »Nisem jezna.« Nato je odšla. To me je zelo ujezilo, saj sem vedela, da je
jezna, pa tega ni priznala. Takšno vedenje mi gre grozno na živce in ona je to vedela.
Še tisti večer sem jo poklicala, ker sem končno hotela razčistiti, kaj se dogaja. Klicala sem jo
najmanj desetkrat, pa se še kar ni oglasila. Jaz pa nisem odnehala. Naposled se je končno
oglasila in z zdolgočasenim glasom vprašala: »Kaj je? Rekla sem ji, naj mi končno pove, kaj
se dogaja in zakaj je name jezna. Nekaj časa je bila tiho, potem pa je izdavila: »Zadnje čase se
sploh ne družiš z mano, očino so ti drugi bolj pomembni. Neprestano se norčuješ. Če se nočeš
družiti z mano, se ti ni treba. Tako ali tako te ne potrebujem.« Res je, da se zadnje čase nisva
družili zaradi njenega obnašanja. Res je tudi, da sem velikokrat rekla neke stvari v šali in jih
nisem resno mislila. Vse to me je prizadelo, saj me je poznala že od otroštva. Najbolj me je
prizadelo to, da je rekla, da me ne potrebuje. Vedno, ko je potrebovala pomoč, sem bila ob
njej. Vedno! Pa če je imela problemev družini s fanti. Vse sva počeli skupaj. Ona pa mi reče,
da me ne potrebuje. Hitro sem se zbrala in ji vsa objokana odgovorila: »Dobro, če me ne
potrebuješ. Veš, tudi jaz te ne!« To sem rekla bolj iz ponosa kot po resnici. Seveda sem jo
potrebovala, vsak potrebuje svoje prijatelje.
Od tistega dneva se dolgo nisva pogovarjali. Preprosto sva se ignorirali. Tiste dni sem bila
žalostna, saj nikomur nisva mogla povedati stvari, ki so me razveselile. Ker sem bolj trmaste
narave, pa se ji tudi opravičiti nisem hotela, saj je ona začela prepir. Najin spor je trajal do
dneva, ko sva skupaj morali narediti plakat pri meni doma. Sprva sva se čudno gledali, potem
pa sva obe naenkrat padli v smeh in se objeli ter se tako nekako opravičili druga drugi.
Preostanek dneva sva se smejali, kakšni trapi sva bili. Obljubili pa sva si tudi, da se to ne bo
nikoli več ponovilo.
Tina Kovač, 8. c
Lambergarjevo pismo
Dunaj, 25.10.1000
Draga Mojca!
V petek mi je cesarski sel z Dunaja prinesel pismo, v katerem me je cesar prosil, da
bi šel k njemu in se spopadel z izzivalcem Pegamom. Bil sem malo presenečen, ker
tega nisem pričakoval. Odločil sem se, da mu priskočim na pomoč.
Preden sem šel, mi je mama povedala, da ima Pegam tri glave in mu moram
odsekati srednjo. Za ta nasvet sem bil svoji pametni in modri mami zelo hvaležen.
Dala mi je tudi konja, ki je bil sedem let let v hlevu deležen najboljše oskrbe.
Prišel sem na Dunaj. Prvič sem se srečal s troglavim Pegamom. Bil je zelo prepričan
v svojo zmago. Bil je zelo samozavesten in nesramen. Niti malo mi ni bil všeč.
Dogovorila sva se, da bo dvoboj potekal na polju, da bodo izid lahko videli vsi
Dunajčani.
Najin dvoboj se je začel. Gledala sva si iz oči v oči in si zdirjala nasproti. Samo
dotaknila sva se in nobenemu ni bilo hudega. Ustavila sva se in se začela zbadati.
Pegam je rekel nekaj o tem, da bo moj konj ostal sam, ko me ne bo več. Takrat sem
prvič pomislil, kako bo izid dvoboja vplival na tiste, ki jih imam rad in postalo mi je
hudo. Te misli sem hitro pregnal in Pegamu vrnil zbadljivo pripombo. Na posledice pa
raje nisem več mislil in niti nisem imel časa, saj se je dvoboj nadaljeval. Začutil sem
adrenalin in samozavest, trenutek za tem pa bolečino in nekaj toplega na mojih
oblačilih. Bila je kri. Bil sem ranjen, a ne tako, da bi moral končati z dvobojevanjem.
Zbral sem se in s Pegamom sva si še zadnjič zdirjala nasproti. Ciljal sem srednjo
glavo in jo zadel. Dvoboj je bil odločen. Na mojem meču je bila Pegamova srednja
glava.
Vsi navzoči so podivjali. Bili so presrečni, da sem Dunaj rešil pred zlobnim
Pegamom. Vsem sem ponosno kazal poraženčevo glavo, ko je do mene pristopil
cesar. Vprašal me je, kaj si želim za nagrado. Točno sem vedel, da hočem tri
gradove, ki stojijo na Kranjskem. Cesar mi je rad ustregel.
Ko sem se vesel vračal domov, pa sem si obljubil, da bom cesarju spet priskočil na
pomoč, če me bo še kdaj potreboval, ker nimam razloga, da ne bi pomagal človeku v
stiski.
Čim prej mi piši o svojih dogodivščinah!
Čao
Krištof
Dana Kocijančič, 7. a
Dunaj, 25. 04. 1020
Zdravo Andrej!
Ta teden sem doživel nekaj res posebnega, kajti cesar me je povabil na dvor, da bi se
spopadel s hudobnim Pegamom. Sporočilo mi je poslal preko svojega služabnika.
Imel sem zelo slab občutek, ker je pisalo, da je Pegam zelo močan in samozavesten. To
sem povedal mami. Dala mi je nekaj napotkov, kaj so njegove šibke točke. Rekla mi je, naj
zadenem sredinsko glavo. To sem tudi upošteval. Pripravil sem si konja in se pogumno
podal na pot. Ko sem prispel na Dunaj, me je cesar že čakal. Povedal mi je, kje je Pegam.
Rekel je, naj se začne dvoboj. A jaz sem rekel, da se greva borit na polje, da bodo vsi
videli njegov poraz. On se je s tem strinjal. Drugi dan ob lepi rumeni sončni zarji sem si
nadel oklep in se podal na polje. Tam me je Pegam že čakal. Eden od meščanov je to videl.
Takoj je stekel k cesarju in mu povedal. Tako je dvoboj gledalo celo mesto. Rekel sem
mu, da ima lepo čistega konja. On mi pa je zabrusil nazaj, da se naj pazim, ker bo moj
konj izgubil jezdeca. S konjem je zdirjal proti meni. Jaz pa sem zdirjal naravnost proti
njemu. Ko sva bila na razdalji 14 metrov, sem spustil sulico. Od strahu se mi je zatresla
roka in sem ga zgrešil. Na srečo je tudi on zgrešil mene. Začel me je žaliti. Zato sem mu
vrnil z zelo nesramno besedo, skoraj je počil od jeze. Drugič sva zdirjala drug proti
drugemu. Ob tem trku se je nekdo poškodoval. Meni je iz ušesa pričela teči kri. Sedaj
sem se tako razjezil, da sem mu srednjo glavo napičil na sulico. Meščani so vzklikali od
sreče, da jih ne bo več preganjal hudobni Pegam. Z napičeno Pegamovo glavo sem šel do
cesarja. Vprašal me je, kaj hočem v zameno. Rekel sem: »Tri gradove.« To se mi je tudi
uresničilo.
Pred dvobojem sem mi je zdel Pegam najmočnejši. Sedaj šele vidim osamljeno glavo na
moji sulici. Cesarju sem rekel, naj mi sporoči, če me bo še kdaj potreboval. On se mi je
še enkrat zahvalil, nato sem odšel domov.
Pozdravček!
Krištof
Matic Lang, 7. a
Dunaj, 14. 7. 2012
Draga mama!
Včeraj, 13. 7. 2012, sem prispel na Dunaj. Cesar me je lepo sprejel in me pogostil.
Nato sem se odpravil na polje, da bi se spopadel s Pegamom.
Tam je bilo zelo veliko ljudi. Pegam me je že od daleč začel zmerjati. Takoj sem
videl, da bo težak dvoboj, saj je bil Pegam hudoben, samovšečen in s tistima
hudičevima glavama prav strašen. Hvala ti za nasvet, kako ubiti Pegama. Če mi
tega ne bi povedala, že ne bi zmagal. No, tako sva prvič pognala konja drug proti
drugemu. A ob prvem udarcu se ni zgodilo nič. Tako se je spet začelo zmerjanje.
On je meni govoril, kako me bo konj iskal po polju, ko bom mrtev. Jaz pa sem
njemu lepo mirno povedal, da bo njegova žena že tako mlada vdova in tako sva si
ponovno stekla naproti.
Nekaj me je zmotilo in takrat je imel Pegam priložnost, da me ubije. A jaz sem se
urno odmaknil in tako je šla njegova priložnost po zlu. Imel je tudi malo sreče, saj
me je z mečem rahlo porezal. Ampak za takšnega junaka, kot si me ti vzgojila, to
ni nič. Rekel sem si: »Zdaj pa zares,« in sem pognal svojega konja. In ravno
takrat sem se spomnil nate in to mi je vlilo poguma. Z mečem sem nameril
Pegamu v srednjo glavo in jo odsekal. Glava je odletela po zraku, jaz pa sem jo
ujel. Pegam je nato padel s konja in vse ljudstvo se je veselilo in rajalo, celo sam
cesar je skakal od sreče. Jaz pa sem z glavo na meču stekel čez ves Dunaj in
nazaj.
Cesar me je že čakal na polju in me vprašal, kaj si želim. Rekel sem, da bi rad, da
bi bili tisti gradovi na Kranjskem v moji lasti. Cesar mi je to odobril in nato sem bil
še bolj vesel. Zvečer, ko nisem imel kaj početi, sem premišljeval, kaj bom storil, če
me cesar slučajno potrebuje še enkrat. Seveda mu bom pomagal. Bil sem
ponosen nase, saj sem postal pravi junak.
Poljubček!
Krištof
Matija Mlekuž, 7. a
Dvoboj med Pegamom in Lambergarjem
Začela bom takole, ker sem čisto pretresena nad tem, kar se je zgodilo. No, v
šoli sem sedela in pisala. Pa nekaj čudno zaropoče. Vsi smo se spogledali,
izmenjali nekaj besed in se vrnili vsak k svojemu delu. Ker iščem idejo za
pisanje, pogledam skozi okno in vidim dva tipa, ki se gresta kavbojce.
Eden skoči izza drevesa, drugi pa se spusti po lestvi iz helikopterja. Gledam ju
čudno in onadva mene čudno. Nismo se dolgo gledali, ker je prišla učiteljica in
mi rekla: “Valentina, kaj pa si izgubila zunaj?” Hitro se obrnem nazaj k zvezku.
Pa se začne. Skrivaj ju opazujem. V roki imata pištoli in jih namerita. Mislim si
samo: “O, moj bog! Tipa se bosta pobila.” Stopita drug k drugemu in začneta
korakati vsak v svojo smer. Z živci sem na koncu prav tako kot učiteljica in
dobim dodatno nalogo. Ampak morala sem videti končni rezultat. Z vrha smreke
mi nekdo maha, prav tako iz druge strani. Na tleh pa sta dva pogumna fantiča na
koncu svoje poti.
Prvi tipček (na vrhu smreke) zakliče: “Gremo Lambergar!” Drugi pa zakliče:
“Dajmo Pegam!” Torej, Pegam in Lambergar namerita pištoli in poči. Vendar
sta malce zgrešila in eden je zadel v mogočni macesen, drugi pa v mogočno
brezo. Tukaj je najbolj čudno to, da nihče ni slišal poka in vsega tega cirkusa.
Bila sem zelo presenečena. Znova sta ponovila vajo in Pegamu je uspelo nekaj
zadeti. Zadel je Lambergarja v desnico. Kri je začela curljati na vse strani.
Nadvse nagnusen prizor. Lambergar je pištolo prijel v levico in nameril. Ha,
mislim, da je levica njegova srečna roka, saj je Pegama zadel v srce. Namesto
krvi pa se je spremenil v prah. Bila sem zgrožena. Takoj po incidentu so vse
pospravili in odšli vsak na svojo stran. Mislim pa, da sem ravnokar napisala
nalogo, ki mi je nihče ne bo verjel.
Valentina Vavdi, 7. a
Robinzonovo pismo
Nekje na otoku, 5. 9.1672
Dragi pustolovec!
Upam, da se ob branju tega pisma zavedaš, da v rokah držiš mojo prihodnost.
Sem namreč Robinson Crusoe in preživel sem brodolom. Sedaj živim na
samotnem otoku. Tukaj imam še kar dobre pogoje za življenje. Ampak mi je po
13 letih dokončno postalo dolgčas. Sicer normalno živim že 7 let. V morje si ne
upam več, drugače bi že odšel. No, če si pri volji, daj to pismo kapitanu in me
pridite
iskat.
Natančno
ne
vem,
kje
sem.
Hvala že vnaprej!
SOS Robinson Crusoe
Valentina Vavdi, 7. a
Zgodba o navigaciji in zaljubljencih
Zgodba se začne z čisto običajnim parčkom. Bila sta navadno dekle in navaden
fant. Torej, bila sta navadna. Živela sta kot v pravljici. Vendar se tudi v
pravljicah kaj zalomi in ta ni bila izjema. Sprla sta se do zadnjega. Zato je fant
odšel. Njegova mama mu je dala čarobno stvarco. Kazala je pot. Bila je kot
elektronski kompas. Rekla mu je še: »Sledi mu in pripeljal te bo na pravi kraj. «
Fant ji je zaupal in šel je, kamor mu je velela navigacija. Obhodil je širni svet in
videl dobre in slabe strani sveta. Naletel je tudi na par, ki se je močno sprl in
spomnil se je svoje najdražje. Pogoltnil je velik cmok in šel dalje. Potoval je tri
leta. Na koncu pa je prišel v veliko mesto, polno neznanih ljudi. Navigacija ga je
vodila k neki hiši na koncu mesta. Tam se je njegova pot končala. Ker se je
spomnil materinega nasveta, je potrkal. Na vratih se je pokazala neznana oseba,
ki je bila hkrati zelo poznana. Bila je njegovo nekdanje dekle. Skočila sta si v
objem in si obljubila večno zvestobo. Živela sta srečno do konca svojih dni. Fant
pa je še danes vesel, da obstaja navigacija.
Valentina Vavdi, 7. a
Skriti dnevnik najstnice Tine
Dragi dnevnik!
1. 9. 2010
Ne misli si, da bom postala tvoja prijateljica, oboževalka ali pač kar postaneš, ko
pišeš dnevnik. Dobila sem te za rojstni dan. Beda! In ne vem, kaj naj s teboj.
Mama pravi, naj te popišem vsak dan! Zdajle mi sploh ni do pogovora s teboj.
No prav, pa naj bo po tvoje. Ker sem lepo vzgojena, se ti bom predstavila. Sem
Tina in na žalost se moram pisati Klobasalnik. Z mamo sem že govorila o tem
pa mi je rekla le: "Ni ti treba skrbeti, saj imamo tako ali tako vsi smešne in
čudne priimke!" Torej ostajam Tina Klobasalnik. Stara sem 15 let. Sem visoka
in posušena (vsi tako pravijo, malo mi že presedajo). Hodim na gimnazijo v
Maribor in zaradi tega sem še bolj jezna. Naj ti povem, kaj se mi je zgodilo že
kar prvi dan. Torej, kot je že v navadi ta prvi dan na srednji šoli, samo učence
1. letnika popišejo z alkoholnimi flomastri. V glavnem, nekdo me je izdal. Mora
me poznati. Ve zame. Preprosto ne morem verjeti svojim očem. Domov sem
prišla čisto črna in rdeča in še kakšna barva bi se našla. Tako sem jezna na vse.
Nakako se jim bom maščevala. Verjetno bom manjkala prvi šolski dan ali kaj
takšnega. Pa saj imam dovolj časa v šoli za razmišljanje o tem. Tako, to bi bilo
za danes vse. Oglasiti se moram prijateljici, ki vztrajno zvoni pri vratih. Takšno
je življenje, ravno ko nekaj postaja zanimivo, mora nekaj drugega vse pokvariti.
Tina
Dnevnik!
3. 9. 2010
Oprosti, čisto sem pozabila nate (se šele privajam). Tako dolgo sem se včeraj
umivala in čistila, da sem danes čisto rdeča. Zadnjič mi je postalo lažje, da sem
za hipec pomislila, da sva postala prijatelja. Ampak samo za hipec. Ne misli, da
sva sedaj kakšna prijatelja. Če ti misliš to, potem kar pozabi! Ljudje bodo
mislili, da sem zblaznela, da se prepiram z dnevnikom. Dejstvo je, da nisva
prijatelja. Ne boš verjel, kaj se mi je zgodilo. Ugotovila sem, kdo me je izdal.
Moja velika sovražnica Tamara. Po "naključju" sva se znašli na isti šoli, v istem
razredu. Vsi na šoli jo imajo za boginjo.
Vsi mislijo, da je:
a) lepa (hahaha, šala meseca),
b) zna s fanti (sploh ni pravično),
c) ima okus za modo (če je to moda, da ves načičkan prideš v šolo, ne vem, kam
gre ta svet),
d) na vseh področjih je dobra (sploh ni res, v športu jo premagam, pa čeprav
šport sovražim).
Vendar je vse to res. Zakaj se mora to zgoditi meni? Torej, ker je vedela, kakšna
zguba sem, je takoj naredila atentat name. Vsi so me popisali z alkoholnimi
flomastri. Ona pa je domov prišla še bolj čista, kot je prišla. To pa samo zato,
ker ji je ime Tamara in ker za njo ves čas hodi tisti mišičasti Primož. Kdo pa se
mu sploh upa približati? Nihče! Tako da je pač ona svetišče vseh
"pomembnežev" na šoli. Vedno se nekaj postavlja pred menoj. Reče mi na
primer: "Oh, Tina ali nisi te majice imela oblečene že prejšnji teden?" Da, to je
Tamara. Sedaj pa moram nehati, ker moram narediti še nalogo za matematiko.
Tina
Pomagaj, prosim!
5. 9. 2010
Že spet ne boš verjel, kaj se mi zgodilo danes. Danes smo imeli športno vzgojo.
Tako ali tako jo sovražim, ni pa bilo treba še tega. Namreč vse skupaj se je
začelo že v garderobi. Seveda Tamare ni bilo tam, ker ima svojo garderobo.
Opazila sem, da imam na športnih hlačah madež. Upala sem, da ga Tamara ne
bo videla. Pa ga je. Takoj je začela trobentiti, kako sem nerodna in kakšna
"pujsa" sem. Zato me je ves čas gledala zviška. Danes smo ravno tekle na 100m.
Jaz sem morala teči v paru ravno s Tamaro. Ker (nočem se hvaliti) sem seveda
veliko hitrejša od nje, je bilo še bolj mučno. Šlo je za Tamarin ugled. Seveda
sem zmagala! Iz Tamare se je kar kadilo. Zato me je na poti v garderobo
"pomotoma" spotaknila. Nenadoma se mi je stemnilo pred očmi in iz nosa sem
mi je ulila kri. Znašla sem se na tleh. Takoj je pritekel učitelj športne vzgoje.
Tamaro je poslal k ravnateljici zaradi nešportnega obnašanja. Mene pa domov,
ker takšna ne morem biti pri pouku. Sedaj sedim doma in se sladko smejim
Tamari, čeprav tudi to ni najbolj športno obnašanje! Jutri pa si ne upam v šolo,
ker kdo ve, kako se mi bo maščevala Tamara.
Valentina Vavdi, 7. a
Solinar Samo
Nekoč je živel solinar Samo, ki je bil mlad, delaven in močan mladenič. Nikoli se ni bahal in
rad je pomagal drugim. Bil je skromen in veliko je garal. Garal je od zore do mraka. Plačo je
imel bolj slabo, vendar je še vedno imel rad svoje delo in svoje življenje. Vsi, ki so ga
poznali, so rekli, da je skromen in priden. Živel je v majhni in revni baraki ob morju. Zvečer
je rad gledal sončne zahode, zjutraj pa sončne vzhode. Občudoval pa je tudi galebe, ki so vsak
večer letali nad njegovo kočo. Krmil jih je s posušenim kruhom.
Tisti čas pa je v bližnjih krajih potekala vojna. Bili so zares hudi časi. Vse obmorce so zbrali v
večje enote, da bi pregnali sovražnika s svoje zemlje. Tisti čas pa je tam vladal sam cesar. S
sovražniki se je želel pogovoriti, vendar zaman. Sovražnik je samo še bolj pritiskal na obzidje
mesta. Vendar se tudi naši niso kar vdali. Vse dneve im noči so bili tam in stražili vsak
milimeter svoje zemlje. Ampak je sovražnikom uspelo priti noter. Razvnel se je hud boj, v
katerem je umrlo več sto vojščakov. Na koncu sta ostala le še tujec in Samo. Cesar pa je rekel:
“Pa naj se onadva pomerita med seboj. Tisti, ki zmaga, svoji domovini prinese zmago!” Čez
nekaj minut sta bila že oba pripravljena na boj. Tujec je bil gibčen in majhen, Samo pa velik
in nič posebnega. Spopadla sta se. Tujec je Sama hotel premagati in spotakniti, vendar je
padel sam. Hotel ga je udariti, pa se je sam udaril. Sedaj ga je udaril Samo. Tujec je zatulil od
bolečine in se zgrudil na tla, kjer je tudi ostal. Samo se je šele zdaj zavedal svoje moči. Toliko
truda,
ki
ga
je
vložil
v
delo,
se
mu
je
samo
obrestovalo.
Cesar je kar prekipeval od sreče in veselja. Zato je Sama vprašal, kaj si želi. Ta pa ni želel nič
in je rekel samo: “Zadovoljen sem s tem, kar imam, nočem nič več in nič manj.”
Valentina Vavdi, 7. a
Volkodlakov dnevnik
Dragi, stari dnevnik!
Nekje v gozdu, 13. 12. 1070
No, prijatelj stari, kako si kaj? Jaz sem slabo. Zelo, zelo slabo. Moja mati je hudobna. Dobra,
stari mati, ki me je hranila vsak dan, me je preklela v volkodlaka. Super, pa danes je moj
rojstni dan. Tako da je še vse bolj klavrno. Naj ti povem, kaj se je zgodilo. Vsi trije z bratoma
smo vsi preznojeni in lačni sedli za mizo. Mati je bila silno slabe volje. Zato je dejala: “Tukaj
imate hrano, hudičevi in preznojeni volkodlaki, žrite, da boste siti!” To me je zelo pretreslo,
saj se tako grdo drugače ni vedla. Ko je izgovorila besede, smo se spremenili v volkodlake.
Takoj nas je z metlo nagnala ven kot kokoši. Vsi smo se odpravili v gozd. Vse, kar mi je
uspelo rešiti, si ti, dragi dnevnik. Nisem te mogel pustiti tam, ker si bil zelo drag.
Sedaj si bom zaželel lep rojstni dan. Poiskal sem si vejico, jo prižgal in upihnil kot svečko.
Zato sta brata zelo jezna name, ker sem upihnil edini ogenjček.
Dragi dnevnik!
Nekje na Hrvaškem, 13. 12. 1077
Še vedno tavam po gozdu in pojma nimam, kje sem. Mislim, da sem zataval na Hrvaško. Sem
kar ponosen nase. Sedaj sem sam. Po tistem dogodku pred sedmimi leti sta me brata zapustila.
Sem zelo žalosten in osamljen. No, pisanje me še edino razveseljuje. Danes imam že 'spet'
rojstni dan. Znova sem si prižgal vejico in jo upihnil. Sedaj pa sem jezen nase, ker ne vem,
kako bo preživel. Potrebujem nekaj, kar bi me pogrelo.
Pozdrav, dnevnik!
Spet v gozdu, 13. 12. 1083
Oh, oprosti, da sem te pozabil. Veš, kaj se je zgodilo. Potoval sem z nekim trgovcem. Ko sva
prišla do morja, sva se želela vkrcati na ladjo, ko sem se spomnil, da nimam dnevnika. Torej
sem začel tavati po gozdu, da bi te našel. Nisem vedel, kje sem. Zgodila se mi je sreča v vsej
tej nesreči. Našel sem te pod jelko in veverica te je glodala. Brž sem jo napodil stran. Našel pa
sem vžigalico. Grel sem te, dokler se nisi odtalil. Vendar sem kaj kmalu odkril, da si še vedno
moker. Začel sem tuliti. Pa sem se spomnil, da boš še bolj moker, če bom pretakal solze nad
tabo. Torej sem se obrnil stran in tulil naprej. Po nekaj mesecih si se posušil in zato sem vesel.
Upam, da me bo kmalu kdo rešil s kosom kruha. Tako bi me rešil prekletsva. Že spet sem si
prižgal vejico in jo upihnil, zato sem še bolj jezen nase kot pred 6 leti.
Pozdravljen!
V domovanju, 13. 12. 1090
Star sem 28 let in nisem več volkodlak! Hura! Neka prijazna ženica me je rešila. Hvala bogu!
Bil je že čas, kajti biti volkodlak 20 let ni malo. Torej, potoval sem z nekim trgovcem vse od
začetka od konca. Ko je pa prišel domov, me je gospodarica videla in me rešila. Mislim, da po
tem lahko veliko sklepamo o ženskah (namig: so pametne). Sedaj živim običajno življenje s
sedmimi otroki in ženo. Vsi smo zelo, zelo srečni. Žalosti me samo, da so trije otroci že odšli,
ker
so
bili
volkodlaki.
Verjetno
so
krivi
geni.
P.S: Sedaj boš shranjen v predalu.
Valentina Vavdi, 7. a
Zvezdni prah
Vsako noč se z zvezd usuje
majhen prah, ki ga svet potrebuje.
Prisrčen, majhen in svetleč,
čaroben in rahlo brneč.
Nihče ne pomisli,
da v njem je moč,
ki se v prahu skriva,
moč, našega obstoja kriva.
Nihče ne sumi,
od kod ta prah prihaja,
nihče ne ve,
da zvezdni prah ne umre.
Anže Kac, 8. b
JAZ - VARUŠKA
»A na kvadrat plus b na kvadrat je c na kvadrat…« zaslišim dolgočasno razlaganje učitelja
matematike. Kot da sem sploh kaj razumela!
Naenkrat pa zaslišim šolski zvonec. Hitro sem pospravila stvari in stekla na kosilo.
Moj pladenj sem postavila poleg Vesninega. Vesna je bila namreč moja najboljša prijateljica in vedno
sva večino stvari delali skupaj. Pa tudi živeli sva blizu. »Kako dolgočasna ura je bila,« rečem in
zavzdihnem. »Ja…te matematike sploh ne razumem!« se oglasi Vesna in obe začneva jesti špagete.
Ko sva končno pojedli, sva se skupaj odpravili v garderobo. Na hitro sva se preoblekli in preobuli,
potem pa odšli do naše ulice. »Se vidiva jutri,« ji rečem, ko se razideva.
Doma je bilo tiho kot ponavadi. Mučilo me je vprašanje, kaj naj grem delat. V šoli imamo polno
naloge, ampak saj mi je vseeno, če mi učitelji napišejo tisti minus zraven. Jaz se sploh ne sekiram,
ampak ne vem, kaj bo na to rekla mama. Verjetno se bo spet jezila name. Po kratkem premisleku sem
se ulegla na kavč in prižgala televizijo. Prestavila sem na POP TV in gledala neko špansko
nadaljevanko.
Čez pol ure zaslišim glasen tresk vrat, kar je bilo znamenje, da je mama doma. »Že spet gledaš to
škatlo?« vpraša mama jezno, ko me vidi na kavču. Televiziji vedno pravi škatla, ker je ona sploh ne
gleda. Oziroma jo sovraži. »Jap,« je bilo edino, kar sem spravila iz sebe. Mama zavzdihne in se usede
zraven mene. Iz rok mi vzame daljinec in ugasne televizijo. »Mislim, da si zaslužiš kazen. Včeraj sem
odšla na roditeljski sestanek in nisem zadovoljna s tvojimi ocenami,« začne pogovor. »Vsak dan te
vidim kako lenariš in…« saj je potem sploh nisem več poslušala, ker mi je spet naredila predavanje, ki
sem ga slišala že najmanj stokrat. »Zato se mi zdi, da bi bilo dobro, če ti dam primerno kazen,« je
končno prešla k bistvu. Kazen me je najbolj zanimala. Saj sem ponavadi vedno dobila nekakšno
brezvezno kazen in zagotovo bo tudi danes tako.
»Postala boš varuška.« Zgroženo sem jo pogledala. »Ne boš več toliko za televizijo, pa še marsikaj o
otrocih se boš naučila,« nadaljuje in se nasmehne. »Poleg tega boš še nekaj zaslužila,« doda. »Mislim,
da ti ne bo škodilo malce lovljenja malih otrok.« »Mami, smrkavcev pa že ne bom pazila!« sem se
uprla. Sploh ne vem, od kod ji taka kazen. »Je že dogovorjeno. Soseda mi je potarnala, da sama ne
more paziti otroka in obljubila sem ji, da te bom poslala. »Zagotovo moraš biti navdušena,« reče in se
nasmehne.
Ne morem verjeti. Paziti bom morala sosedovega Jureta, ki je kot majhen hudiček! Tega pa ne!
»Ampak…« »Nič ampak! Vsak dan, razen med vikendom od 16.00–20.00. Pa glej, da ne boš zamujala.
Gospa Zlatka sovraži zamujanje,« me prekine, potem pa odide v kuhinjo.
Jaz stečem v svojo sobo. Dobra volja me je minila in še televizije nisem mogla več gledati. Le kaj je
pičilo mamo, da mi naloži takšno kazen?! Zavzdihnila sem in v roke vzela zvezek za matematiko. Če se
bom učila, bo mogoče izbrisala to kazen. Z glasnim vzdihom sem se lotila prve naloge.
Nika Sajko, 7. b
SMUČARSKI IZLET V AVSTRIJO
8. 2. 2013 smo z družino odšli na smučanje v Avstrijo. Z nami je šla družina mojega sošolca
Jaše, kar je bilo super, saj sem vedel, da bom imel družbo. Spali smo v kraju Mallnitz, v hotelu
z imenom Albert. Hotel je imel štiri zvezdice in je bil od zunaj in od znotraj zelo lep.
Naslednjega dne smo vstali že ob 7.00 in odšli na zajtrk. Nato smo odnesli vso smučarsko
opremo v avto in se odpeljali na smučišče z imenom Moltal. To je ledenik, visok preko 3000
metrov nadmorske višine. Avto smo parkirali ob vznožju. Na ledenik smo se peljali s
podzemno železnico, gondolo in sedežnico. Na vrhu ledenika je bil zelo redek zrak in sem
težko dihal. Prva vožnja po progi je bila obupna, ampak sčasoma sem se navadil. Ko je ura
odbila dvanajst, smo šli na kosilo. Po kosilu smo se šli še štiri ure smučat. Nato smo se peljali
z gondolo in podzemno železnico do našega avta, s katerim smo se odpeljali do hotela. To je
bil lep sončen smučarski dan med zimskimi počitnicami.
Jošt Ahaj, 6. b
Srečanje z Edmondom
Budilka ja zazvonila. Vse se je začelo z majhnim žarkom upanja, da bom lahko spala še ves
dan. Hitro sem kliknila dremež in zaspala naprej.
Čez deset minut je spet zazvonilo in morala sem se zbuditi. V svoji sobi sem zagledala moško
postavo, ki je na prvi pogled spominjala na žensko. Kriknila sem, ampak bila je sreda in na
srečo ni nihče panično pritekel k meni v sobo, saj so bili že vsi v službah in šolah. Malo sem
bila prestrašena, saj je ta mož stal tam kot v filmu Paranormal in me gledal, kot bi bil
zadrogiran. Gledal je tudi nekam žalostno in potem se je kar naenkrat zdrznil in mi ponudil
roko.
Rekel je: »Jaz sem Edmond Dantes. Ime se mi je zdelo znano, ampak nisem vedela od kod.
Nato mi je povedal, da ga poznajo pod imenom Grof Monte Cristo. Takrat se mi je posvetilo,
da je on tisti iz knjige oz. filma. Ampak vseeno sem se zbala, da ni to kakšen klošar, ki se
pretvarja, da je grof in mi je sedaj vdrl v hišo. Ko si bo pridobil moje zaupanje, pa mi bo
ukradel celo premoženje. Pogledala sem ga postrani in ga vprašala: »Kako naj vem, da si ti
res ta Grof Monte Cristo.« Nekaj časa je premišljeval in potem pokazal roko. Čudno sem ga
pogledala, potem pa sem se spomnila, da bi moral imeti na roki prstan iz vrvice. Res ga je
imel. Ampak vseeno sem pomislila, da bi si ga lahko nataknil sedaj. Grof je v dokaz prstan
pomaknil bolj gor in na mestu, kjer je bil prej prstan, je bil bel obroček, saj ga je drugod
opeklo sonce. Dobro, sem rekla sama pri sebi in se odločila, da mu bom verjela. Vprašala sem
ga, zakaj je sploh tu. Rekel je, da je njegova žena bolna. Ker prihaja iz malo bolj starih časov,
ne poznajo zdravila proti njeni bolezni. Aha, sem pokimala, malo razmislila, nato pa rekla, da
jaz nisem zdravnica. Rekel je, da to ve, ampak tukaj v bližini ni našel nikogar primernejšega.
Zdelo se mi je, da ga razumem.Želel je, da bi jaz njegovo ženo peljala k zdravniku. Ugotovila
pa sem, da tako oblečen ne bo mogel iti nikamor. Rekla sem: »Pripelji še ženo sem, medtem
pa se bom jaz preoblekla in še nekaj primernega poiskala za vaju, ker prav izstopata v teh
srednjeveških oblačilih. Čez 5 minut pa se dobimo tu.«
Res smo bili pripravljeni in odpeljali smo se k zdravniku. Rekel je, da ima njegova žena raka
in da jo bodo morali zadržati v bolnišnici. Edmondu sem morala seveda razložiti, kaj je rak in
podobno. Začeli so jo zdraviti. Imela je nekakšno lažjo obliko, ampak še vseeno niso vedeli,
kako bo. Zdravili so jo nekaj časa. Nekega dne pa je izginila iz bolnice, pa tudi Edmonda ni
bilo nikjer. Iskala sem po bolnišnici, nato pa je zazvonila budilka, vendar sem iskala naprej in
ju… čakaj malo… budilka?
Odprla sem oči in bila sem zelo razočarana, saj so bile to ene lepših sanj. Na nočni omarici pa
sem imela pismo:
Pozdravljena!
To so bile sicer sanje v tvojem svetu, ampak v mojem je bilo resnično. Moji ženi si rešila
življenje.
Hvala.
P.S.: V zahvalo pa ti prilagam zlatnike. V tvojem času bi naj bilo to vredno okoli 1000 evrov.
Upam, da je dovolj.
Grof Monte Cristo
Nika Čelan, 7. a
SREČANJE Z ARIELO
Bil je lep popoldanski dan. Zunaj je sijalo sonce in jaz, mama ter oče smo bili na ladji. Ležala
sem ob robu ladje in gledala galebe, kako lovijo ribe ali letajo do oblakov in nazaj. Tudi jaz
sem si želela leteti kot galebi in biti celo poletje ob morju. Nenadoma pa sem zaslišala pljusk.
Padla sem v vodo. V tistem šoku nisem vedela, kaj se je zgodilo. Vsa vroča sem padla v mrzlo
vodo. Z nogami nisem segla do dna. Voda je bila tako mrzla in jaz sem bila v takšnem šoku,
da sem kar pozabila, kako se plava. Potopila sem se. Potopila sem se na dno morja.
Nenadoma pa mimo mene švigne deklica z rdečimi lasmi. Vem, da mi ne boste verjeli, ampak
bila je morska deklica iz pravljice o Arieli. Pravzaprav niti sama sebi nisem mogla verjeti.
Ampak kmalu sem ostala brez besed, kajti videla sem jo, zelo dobro sem jo videla. Priplavala
je do mene in me prijazno nagovorila. Bila je ona. Bila je moja pravljična Ariela, o kateri sem
brala med počitnicami. Prijela me je za roko in skupaj sva odplavali v njeno podvodno
kraljestvo, ki ga hoče izničiti hudoben ligenj po imenu Faraon. Povedala mi je legendo o
Faraonu, ki mu je njegov dobri brat Mojzes prevzel kraljestvo in zdaj se hoče maščevati
vsem. Odločen je, da bo zavladal celotnemu morju. »To lahko preprečiš samo ti,« mi je
hotela mirno obrazložiti Ariela. Nisem vedela, kako ji naj pomagam. Kar hitro mi je povedala,
da njegova čaronija ne vpliva na človeka. »Ampak kako ga naj izničim?« sem jo vprašala.
»Oditi moraš v njegov dom in vzeti napoj, ki ga bo spremenil v prah,« je obupano razlagala
Ariela. Ariela me je peljala tja, ampak kmalu jo je oviral ščit, ki ga je Faraon postavil pred
svoje bivališče. Naprej sem morala sama. Bilo me je strah. Ko sem prišla noter, sem videla
veliko napojev. Nisem vedela, kateri je pravi. Potem pa sem zagledala posebno skrinjico,
katero je imel skrito ob robu svoje postelje. Na njej je pisalo »smrtonosni napoj«. »To bo
pravo,« sem se razveselila in odprla skrinjico z napojem. Hitro sem ukradla napoj, skrinjico pa
pustila na mestu, kjer je bila, da hudobni ligenj Faraon ne bi tako hitro opazil izginotja. Napoj
nesem, kolikor se da hitro Arieli. Bila ga je zelo vesela in v zahvalo, da sem rešila njeno
kraljestvo oziroma celo morje, mi je podarila verižico z diamantom. Ariela je kmalu
premagala Faraona in morje je zopet zaživelo v miru. Jaz pa sem se naenkrat zbudila na
žgočem soncu, vsa izmučena. Bila sem razočarana. Bile so samo sanje. Ampak ko sem vstala,
sem na svojem vratu opazila verižico z diamantom. Pogledala sem v morje in v njem videla
odsev Ariele. Mogoče pa le niso bile sanje.
Lea Pliberšek, 7. a
POMLADNO PREBUJANJE
Zime je konec, prihaja pomlad,
sneg počasi topi se, toplejši je zrak.
Tople bunde pospravimo za eno leto,
v trgovine navalimo po pomladno obleko.
Narava prebuja se iz zimskega spanca,
mali medo veselo po gozdu že »tanca«.
Po pomoti pohodi dva mala zvončka,
za njima se joka medvedka Tončka.
Trobentice pridno zaspance budijo,
vijolice v gozdu prijetno dišijo.
Prebudi pa se tudi prvi žafran,
ki gre nazaj v zemljo, ker je zaspan.
Dnevi so daljši, toplejši in vedno bolj sladki,
rokavi na majicah pa vedno bolj kratki.
Ko vse to pride naenkrat,
takrat vemo, da prišla je pomlad.
Urša Zala Ačko, 7. a
8. marec
8. marca je bil običajen petek s petkovimi obveznostmi: šola, domača naloga,
učenje…
Vstala sem kot običajno. Nič posebnega. Mama je bila nasmejana, vendar vsak
lahko vstane z desno nogo. Leva namreč pomeni, da si slabe volje. Jaz pa sem
vstala z mešanico desne in leve. Mislim, da je tehtnica bolj kazala na levo stran.
Sitna sem se odvlekla do šole. Kraj, kjer slabo postane grozno in grozno še bolj
grozno. Bila je šola. Sicer sem potihoma upala, da jo bo odneslo, vendar je šola
stala točno tam kot včeraj. V šoli sem bila za povrh še vprašana geografijo.
Dobila sem komaj dvojko. Ni bilo ena, tri pa tudi ne. V šoli so ves ljubi dan
razlagali o nekem dnevu žena. A to sploh obstaja? Poznam rojstni dan pa
božička …to je pa tudi vse. No, čez čas mi je postalo jasno, da imajo danes vse
ženske praznik. Hura!
Takoj po pouku sem odhitela do najbližje cvetličarne! Bila je inventura! Kaj so
tudi v cvetličarnah inventure? Dan ne more biti slabši. Vendar skušam ostati
optimistična. Na srečo sem kmalu našla cvetličarno, v kateri ni bilo inventure.
Kupila sem dve roži. Eno za mamo in drugo za babico. Ampak je začelo deževati
in sta domov prišli kot zvončka, ne pa kot orhideji. Dan ne more biti slabši.
Prešla me je tale misel: »Nič ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše«. Vsa
potrta sem prišla domov. Mama me je vprašala, zakaj sem tako žalostna. Kar
izbruhnilo je iz mene. Na koncu me je mama objela in dejala: »Pa saj ni vse
samo v rožah in dragih darilih. Lahko so tudi majhne pozornosti. Na primer
objem, nasmeh.« Za trenutek sem pomislila, nato pa mamo objela in se ji
nasmehnila.
Valentina Vavdi, 7. a
DAN ŽENA
8. marec je dan žena,
ko se cela četa moških v cvetličarno poda.
Tam razmišljajo o lilijah ter zvončkih
in ali se splačajo lončki.
Ženske medtem doma sedijo
in razmišljajo, katere rože si želijo.
Pozor, nekatere so zelo izbirčne,
še posebej mlade gospodične.
Možje nato pridejo domov
in ženi podarijo poklon. Potem so vsi veseli,
da bi kar zapeli.
Ema Lanišnik, 7. a
PESEM O POMLADI
Že kurenti so k nam prišli,
da zimo stran odgnali bi.
V toplo pomlad so nas popeljali
in s sončkom obsijali.
Zunaj toplo je zelo,
zato v kratkih rokavih hodimo.
A ko hladen veter zapiha,
takrat naša temperatura niha.
Končno spet rožice cvetijo
ter dišijo
in čebele veselijo,
zraven še pa ptički žvrgolijo.
Otroci ven hitijo,
da dneva ne zamudijo,
saj če dan zamudijo,
se kislo držijo.
Starši samo se še jezijo,
saj njihovi otroci po blatu se kotalijo.
Ko pa v hišo pridejo,
še hišo pomažejo.
Jaz sem to pesmico vam zapela,
zdaj pa bom odhitela,
ker imam veliko dela.
Lea Pliberšek, 7. a
ZVOČNA PESEM
Sneg kopni, kopni,
metulj že po zraku leti, leti.
Zvonček že je zacingljal, zakinkal,
s svojo pesmijo pomlad pognal, pognal.
Ta čas med zimo in poletjem imenuje se pomlad,
takrat vsak človek lahko je mlad.
Ko je pomlad,
ljubezen je največji zaklad,
saj spomladi
se imamo vsi radi.
Nika čelan, 7. a
POMLAD
Pomlad se je začela,
vse je obnorela,
so cvetlice zacvetele,
so ptice z juga priletele,
medved se je iz spanca zdramil,
medvedko k sebi je povabil,
sneg že zdavnaj je skopnel,
sonček nas je vse pogrel.
Dana Kocijančič, 7. a
POMLADNI ČAS
Letos bilo je veliko snega,
mrzla še zdaj je okolica vsa.
Vendar že rožice cvetijo,
zelena tla z barvami poživijo.
Sonce žareče veselo žari,
na veji ptiček žvrgoli.
Rokavic in kap več ne potrebujemo,
saj se v toplo jutro prebujamo.
Vedno daljši zdaj je dan,
zato je vsak malo bolj zaspan.
Čebelice veselo pridejo iz panja,
saj že jim je dovolj zimskega spanja.
Jablane dišeče cvetijo,
poleti pa okusna jabolka obrodijo.
Pomlad je čas, ko vse cveti,
zato veseli smo prav vsi!
Katja Ačko, 7. a
POMLAD
Pomlad je lep letni čas,
ki prinaša nam cvetlični čas.
Osebno mi je zelo pri srcu,
ker debela oblačila gredo počasi proti koncu.
Somladi veliko rož zacveti
in debela odeja snega skopni.
Potrpežljivo čakam na poletje,
ker bazeni so mi kot čebelam cvetje.
Jakob Nekrep, 7. a
PTIČEK
Rože so vzcvetele,
ptički so zapeli
in sneg kopni.
Ptiček v daljavi
čaka, strmi,
pa nikogar ni.
Čaka na mamo,
pa je ni,
zato glasno zacvili,
a mame še ni.
Hoče vzleteti, pa ne zna,
smeje se mu druščina.
Glasno cvili in stoka,
od žalosti skoraj deblo popoka.
Mamo kliče, pa je ni,
v zrak gleda in cvili,
malemu Timiju se zasmili.
Spleza do drevesa
in ga v žep pospravi.
Ko ga prinese domov,
ga v kletko postavi
in tam ga ima
do konca njegovega življenja.
Jaša Pozne, 7. a
POMLADNI ŠKRAT MARJAN
V neki deželi za devetimi gorami v nekem gozdu se je začela prebujati pomlad.
Vse živali so bile mirne, razen zajca Gregorja, ki ga nihče ni maral, ker je bil
nesramen in hudoben. Zajec Gregor se je šel potepat in srečal lisico Mileno. Ne
boste verjeli, še lisice se ga bojijo. Ker je bil hudoben, je Mileno spotaknil, da je
padla po tleh in si zvila gleženj. Nato je Gregor srečal še ježka Jožeta in ga
prestrašil. Ubožec je tako bežal, da so mu z bodic popadale vse hruške in
jabolka. Zajec Gregor je sovražil pomlad, zato se je odpravil k vrani, katero so
druge živali poimenovale čarovnica Marta. Ko je prispel, je Marta vprašala:
» Zakaj si tukaj?« Povedal ji je, da ne mara pomladi, zato je hitro naredila napoj
zanj in mu naročila, da ga mora nasuti po celem gozdu in pomlad bo za zmeraj
izginila.
Tako se je tudi zgodilo. Živali so povedale županu jelenu, ampak nič ni ukrenil.
Kot naročeno se je že drugi dan pokazal škrat Marjan. Ko je slišal novico, se je
takoj odpravil na pot, da bi našel napoj za rešitev gozda. Po treh dneh in treh
dolgih, neprespanih, mučnih nočeh je našel ta napoj in pomlad je spet oživela.
Zajec Gregor in Marta pa sta bila tako jezna, da sta za zmeraj odšla. Vse živali
tega gozda so bile tako iz srca hvaležne škratu Marjanu, da so ga preimenovale
v pomladnega škrata Marjana!
Sara Pristovnik, 7. a
POMLADNE TEGOBE
Zbudil sem se in zagledal mrak.
Rekel sem si, grem rajši spat.
Ugotovil sem, da je danes pomlad.
Ko pogledal sem na uro, bila je devet,
grem po nedelji rajši v šolo spet.
Ko pojem zajtrk, kruh in med,
grem v šolo iskat oceno pet.
Pomlad ni moj najljubši letni čas,
ker oči me srbijo in dobim alergijo.
Ker ne maram rož, je to bolj redko
in pomlad sovražim tudi takrat,
ko v šoli slišim kako spletko.
Če si doma tam, kjer je veliko trat,
imaš lahko alergijo velikokrat.
Počasi bom končal,
ker bo zdaj že natančno sto besed,
pokličem vas in slišimo se spet.
Matevž Koren, 7. a
POMLADNO CVETJE
Ptički bodo začeli peti,
pomladno cvetje pa brsteti.
Pomladno cvetje cveti in brsti,
ko se v sončnih žarkih prebudi.
Sonce, sonce sveti,
ampak ne tako močno kot poleti.
Sonce pomladno cvetje prebudi
in z njimi cveti.
Tjaša Krivec, 6. b
SREČANJE S PETROM PANOM
Prejšnje leto smo bili v Rimu. Tam smo nakupili veliko oblačil in tudi nekaj
garderobe za mene. Čez nekaj časa mi je postalo zelo dolgčas in šla sem ven iz
trgovine. Pogledala sem okoli sebe in poiskala klopco. Bila je zraven trgovine.
Sedla sem nanjo in se ozrla naokoli in gledala, kako ljudje hodijo po cestah.
Stopali so iz avta v avto.
Nato sem videla eno stransko cesto, kjer ni bilo žive duše. To sploh ni bila
kakšna cesta, ampak je to bila enostavno zelo zapuščena ulica, v kateri je bilo
verjetno na stotine podgan. Zelo dolgo sem jo opazovala. Nato sem videla
naenkrat majhno vilo. Zelo je bila podobna vili iz knjige Peter Pan. Videla sem,
kako mi je pomežiknila in se nato zatekla v ozko ulico. Takoj sem vstala in se
zatekla v to uličico. Tla so bila zelo umazana. Naenkrat mi je zastal dih. Telefon
mi je padel na tla in se takoj razletel. Bil je uničen. V tem trenutku mi je to tudi
bilo vseeno. Pogledala sem v zid in odprl se mi je nekakšen portal, ki je bil zelo,
zelo svetel. Nato mi je spodrsnilo na banani in skobacala sem se v ta portal.
Ko sem prišla k sebi, sem bila na zelo lepi jasi, polni rož. Tam so rastle rože kar
ena na drugo. Mislila sem, da sem prišla v nebesa. Vse je dišalo po najlepših
rožah. Bilo je prečudovito in nato sem znova padla na tla. Nato je trajalo
verjetno dlje časa, da sem prišla k sebi. Pogledala sem naokoli, okoli mene je
bilo več in več rož.
Malo sem posedela, nato pa je k meni priletel neki deček z zeleno kapo in
obleko. Predstavil se mi je z imenom Peter Pan. Bila sem zelo presenečena, ker
mi je rekel, da sem jaz njegova rešiteljica in bom rešila njegov svet. Prijel me je
za mojo pregreto roko in me odpeljal v zrak. Bila sem zelo presenečena. Ko sem
lebdela v zraku, sem pogledala na moje oblačilo. Na sebi več nisem imela
zelene majice, ki sem si jo kupila predtem, ampak nekakšno obleko dvornega
norčka. Nato se še spomnim, da se je Peter Pan tako začel smejati, da me je
spustil in oba sva padla na tla. Bila sem zelo prestrašena.
Takoj je poskrbel za to, da sem dobila novo oblačilo. Nato sem bila oblečena v
zelo moderne hlače od firme Miss Five. Točno vem, da sem v Rimu videla
trgovino, ki je imela ime Miss Sixty. Ampak bilo mi je vseeno, ker sem na sebi
imela majico od Dolce in Fabana. Mislim, da se bi tudi to moralo drugače
imenovati. Verjetno Dolce in Gabana. Peter Pan se je samo smejal in mi rekel,
da ga lahko kličem Pepček ali Pepi. Izbrala sem ime Pepi.
Povedal mi je, da se ga verjetno več ne spominjam, ker sem takrat, ko sem bila
mala, večkrat uhajala k njemu in njegovim prijateljem. Bila sem zelo
presenečena, saj se niti z eno njegovo besedo nisem strinjala. Nisem mogla
verejti, kar mi je pravil. Rekel je, da sem se vedno prišla v FairyTopy jezit zaradi
tega, ker so me starši skregali. Nato mi je pokazal znamenje na njegovi roki, ki
je bilo enako kot na moji roki. Jaz sem bila prebivalka tega Fairy Topy. Bila sem
tako presenečena, da nisem spravila besede iz sebe. Stala sem samo tam z
odprtimi usti in pustila, da si je pajek v mojih ustih zgradil mrežo. Ko sem prišla
k sebi, sva že lebdela nad sedmimi deželami in oblaki.
Nato mi je že spet začel razlagati, da bom jaz ostala za vedno mlada in bla bla
bla… (izklopila sem možgane). Nato sem slišala, kako je postal resen in začela
sem ga poslušati. Rekel mi je, da ima zelo staro in hudobno mačeho, ki hoče
preprečiti, da v tej deželi prevladujejo otroci. Rekel mi je tudi, da jo moram
pregnati iz te vasice. Vprašala sem, ali to sanjam in rekel je, da ne. To se res vse
dogaja.
Začel je pristajati na tla. Bilo me je zelo strah, saj mi je rekel, da bom morala
govoriti pred množico ljudi, ki vsi čakajo na to, da jih bom rešila. Vsi so mi
popolnoma zaupali, ampak jaz to nisem mogla verjeti, saj sem resno začela
misliti, da sem v napačnem filmu.
Pristala sva in Pepi me je začel voditi po mestu. Vsi so me gledali, kot da sem
drugačna od njih. To sem tudi bila, ampak tega v tem trenutku še nisem vedela.
Vsi so se mi začeli priklanjati in se mi zahvaljevati, da sem naredila to vas. Pepi
mi je še zagotovil, da sem za njih kot nekakšna rešiteljica, saj sem že v mlajših
poskrbela za to, da ni ta mačeha prevzela vloge tega odločilnega organa in
prekinila večno mladost. Ta organ sem bila jaz.
Nato se imela svoj govor. Pepi me je odpeljal v eno ulico, kjer so bile vedno bolj
razkošne hiše. Moja je bila najrazkošnejša. Imela sem 88 kopalnic, 176 sob za
goste in ena soba je bila moja. Pepi mi je zelo prepričljivo rekel, da je to moja
hiša, ki sem si jo sama zgradila in se zanjo zelo potrudila. Mislim, da je ta stavek
že prej večkrat ponovil pri sebi, ker je zvenel tako naučeno. Bila sem zelo
presenečena, saj sem iz Rimske ceste prišla v razkošje.
Postelja je bila zelo visoka. Imela sem pravo lestev, po kateri sem morala
splezati, da sem sploh prišla do svoje postelje. Spala sem kot ubita. V sanjah
sem že kovala načrte, kako bom mačeho pregnala iz vasi.
Naslednje jutro sem si obula čevlje Nike in z njimi šla po Pepija. On je še seveda
spal, saj je bila ura komaj deset. Pepi je takoj vstal iz postelje in mi povedal, da
so še prejšnji večer praznovali moj prihod.
Hitro sva stopala do mačehe. Ko sva bila tik pred njenim gradom, je Pepi stopil
pred mene in mi rekel, da naj dobro razmislim. »Pamet je boljša od moči,« je
rekel. Nato je še nekaj hotel reči, vendar se je raje umaknil in mi zaželel veliko
sreče.
Potem sem stopila v hišo in mačeha me je pogledala zelo jezno in prestrašeno.
Vprašala me je, kje imam kostum dvornega norčka. Ona ga je torej poslala. Bila
sem zelo prestrašena, nato sem videla, da ima na mizi navodila za robota. Zelo
sem bila srečna, da ga je hitro pospravila, saj me je vprašala, če bom kaj pila.
Opazila sem, da sploh nima stranišča in tuša. Takoj sem vedela, da tu nekaj ni
prav. Polila sem jo z vodo in začela je goreti.
Vsi so me slavili za njihovo rešiteljico. Pepi mi je bil tako hvaležen, da imam zdaj
za vedno dostop do tega sveta. Ko se se vrnila v Rim, sem ugotovila, da se mi
nič zgodilo. Bila sem v enem kosu. Pogledala sem naokoli in pogledala na uro.
Ni me bilo dve minuti. Ugotovila sem, da sem bila vseskozi v preoblačilnici v
trgovini, kjer sem od vročine zaspala.
Fiona Jožefa Jovič, 7. a
Ko mi je srce padlo v hlače…
Bil je deževen dan in z sestro sva se dolgočasili. Nisva vedeli, kaj naj počneva in odločili sva
se, da si bova ogledali film. Vendar nisva našli nobenega, ki si ga še nisva ogledali. Nenadoma
pa zagledam popolni film z naslovom The grudge. Takoj sva bili za. Odprli sva čips in se
namestili na fotelju. Kmalu se je začelo. Med grozljivko sem večkrat zakričala, bilo je res
grozno. Večkrat sem si držala ušesa in mižala z očmi. Po ogledu grozljivke sem se počutila
zelo nenavadno. Nato pa me je oče poslal v uto po kladivo. Ker se je že mračilo, me je bilo
seveda strah in vso pot sem si govorila, da je to bil le film. Medtem ko sem bila v uti, se je
sestra odločila, da me prestraši, tega se nikoli ne naveliča. V hiši se je skrila za vrata. Ko sem
se vrnila, je skočila iz skrivališča. Jaz sem se je tako ustrašila, da sem kričala kakšne pol
minute. Ko sem končno prišla k sebi, sem se odločila, da ne bom nikoli več v mojem življenju
gledala grozljivk v sestrini bližini. Tega se za enkrat še držim.
Maja Petrič, 7. a
Nekega običajnega dne sem ravno odklenil vrata, ko sem zaslišal glasen tresk. Videl sem sliko, ki je
padla po tleh. Bil sem prepričan, da je nekdo doma. Najprej sem pomislil na vlomilca. Ker nobenega
od staršev ni bilo doma, sem bil še bolj prepričan v to. Vzel sem najbližji predmet in se po prstih
odpravil v drugo nadstropje. Tam nisem opazil ničesar sumljivega. Še vedno sem bil prepričan, da je
nekdo tu. Ko je pozvonilo, sem se zadrl od groze, ker sem mislil, da je nekdo prišel. V resnici je prišla
moja mama. Ko sem ji povedal zgodbo, se je smejala. Nato pa tudi jaz, smešno se mi je zdelo, kako
sem lahko bil tako prestrašen zaradi ene slike.
Jaša Pozne, 7. a
Nekega lepega sončnega jutra, sicer precej mokrega in mrzlega od dežja, mi je že ob 6. uri
zvonila glasna budilka. Vstala sem in zaspano začela iskati krtačo za lase. Preiskala sem vse
omare, a krtače ni bilo nikjer. Komaj takrat sem se spomnila, da sem jo prejšnji večer odložila
na polico v kopalnici, ko sem si umivala lase. Nato sem se hitro počesala in oblekla, si umila
zobe in na koncu na glavo nataknila kapo. Veliko srečo sem imela, da nisem zamudila
avtobusa.
Že zjutraj sem vedela, da bo danes slab dan. Pouk ni prav nič hitro minil. Ko pa je le zazvonil
zvonec, sem kot blisk stekla iz razreda. Mirno sem se odpravila na avtobus. Ko sem stopala
po stopnicah, se mi je zgodila huda nesreča in sem padla. Vsi so se mi smejali in bilo me je
sram.
Končno sem prišla domov v mislih, da bo končno vse v redu, vsaj tako sem mislila. Ampak na
poti domov se mi je zgodila tragedija. Videla sem velikega psa, ki me je gledal naravnost v
oči. Srce mi je padlo v hlače. Odločila sem se, da se odpravim po gozdu. Ko pa že mislim, da
sem odrešena, se me zadaj nekaj dotakne. Bil je tisti pes. Začel me je ovohavati, potem mi je
še pa dal taco. Takrat sem ga pobožala in sprevidela, da je čisto prijazen sosedov kuža.
Lea Pliberšek, 7. a
Bil je večer. Bila je noč. No, ne še čisto, vendar je bila tema. Taka, da bi jo razrezal in bi bila še
vedno isto temna. Mogoče malce pretiravam. No, bil je večer in odpravljala sem se spat.
Ura je odbila devet v tiho noč. No, ni bila tako tiha, vendar… Tiho sem brala knjigo Zlati zob.
Dobra knjiga, vendar sem bila šele pri 14. poglavju na 127 strani. Moram pohvaliti pisatelja,
čeprav sem šele zdaj ugotovila, o čem knjiga govori. Mogoče že kakšno poglavje nazaj.
Recimo, da na strani 83, vendar to ni bistvo. Legla sem in ura se je pripravljala, da bo odbila
deseto zvečer. »Bin, bin, bin…« se je slišalo. Poskušala sem zaspati, vendar zaman. Kar
naenkrat pa slišim škrtanje v steni. Pa si mislim: »Samo nič panike, saj verjetno ni nič
strašnega!« Sledim škrtanju ob steni. Ustavim se ob plakatu, na katerem je narisana Barbie
(od moje mlajše sestre). Štiri 'prikupna' dekleta se mi smehljajo s plakata. Hitro se streznim.
Zdaj ni čas za razmišljanje o barbikah, pač pa o tem, kaj pravzaprav škrta. Poklicala sem
pomoč. Temu pa je sledila še nadaljnja 'preiskava'. Po tej težavni raziskavi sem ugotovila, da
je verjetno bila miš. Tako se zgodba konča. Meni nič tebi nič sem odšla spat. Končala pa bom
takole: Gore so se premaknile in…pobegnila je miš.
Valentina Vavdi, 7. a
Ko sem bil star osem let, smo pri mojem prijatelju Vidu imeli miklavževanje. Zvečer smo se skupaj s
starši dobili pri njih doma, se namestili v dnevni sobi in se pogovarjali. Nato pa se je pred hišo
strahovito zaslišal ropot verig in čudno oglašanje meni neznanih glasov. Vidov oče je šel odpret vrata
in ves ta ropot je vedno bolj glasno prihajal do dnevne sobe, kjer smo v kotu sedeli prestrašeni junaki.
Zagledal sem miklavža, a kot vedno je za njim bil še parkelj. Imel je tako grozno masko, da smo se vsi
otroci na sedežni garnituri stisnili skupaj. Ropotal je z verigo, na hrbtu pa je imel velik koš. Na vsak
način je hotel nekoga od nas spraviti v ta koš. Šele na prigovarjanje miklavža, da naj vendar otroci
dokažemo, da smo bili pridni vse leto, je popustil. Miklavžu smo morali peti pesmice, deklamirati in
celo moliti. Na koncu nam je miklavž razdelil darila, parklju pa naročil, da v tej hiši ni porednih otrok
in da gresta iskat poredne drugam.
Sledila je obilna večerja in razgovori o srečanju s parkljem. Vsak od nas je seveda svoje junaštvo do
parklja malo povečal. Po večerji smo otroci odšli v Vidovo sobo in se igrali. Zunaj je začelo deževati in
grmeti. Nenadoma smo zaslišali zvonec od vhodnih vrat. Starši so vedeli, da bo parkelj prišel nazaj, saj
je bil tak tudi dogovor. Rekli so nam, naj najbolj junaški gre odpret vrata. Ker se noben od nas ni javil,
smo vsi otroci odšli do vhodnih vrat in jih strahoma odprli. Prad nami smo zagledali parklja in se tako
ustrašili, da smo v krikih zbežali v Vidovo sobo. Parkelj pa je tekel za nami. Zaklenili smo se v sobo, on
pa je pred vrati kar naprej govoril v grozljivem tonu. Čez nekaj časa je parkelj začel govoriti normalno,
počasi smo tudi mi postali bolj junaški in odklenili vrata. Pred vrati je stal moški, ki je imel sneto
masko in se na veliko smejal. Tudi mi smo se začeli smejati.
To je bil do sedaj najstrašljivejši dan v mojem življenju.
Matic Lang, 7. a
Lansko leto ali bolje v začetku tega šolskega leta sem s starši odpotovala v Južno Afriko za pet dni.
Tam se mi je zgodilo veliko zanimivega, vendar le ob enem dogodku mi je srce padlo v hlače.
Tretji dan v Južni Afriki smo se z avtobusom odpeljali proti safari parku (z divjimi živalmi) Madikwe.
Tam so nas pričakali z džipi, s katerimi smo se odpeljali do hišk. Tam je bilo zelo lepo. Dobili smo
malico in kmalu odšli na popoldanski safari. To pomeni, da smo se vozili okoli v džipih in si ogledovali
divje afriške živali. Na avtobusu sem vzela tableto, ki pomaga proti slabosti in te pomiri. No, takrat je
začela popuščati, kar ni bilo najbolje, saj mi je ob naslednjem dogodku srce skoraj dobesedno padlo v
hlače. Vem, da je to trapasto, ampak sem se zelo ustrašila.
Vozili smo se okoli in pred avtomobilom zagledali ogromno lužo. To je za živali super, ne pa tudi za
džip. Naš vodnik je izstopil iz avtomobila (pozor smrtno nevarno) in nekaj naredil na gumah. Nato se
je zapeljal v lužo. Na mojo grozo džip ni mogel speljati iz luže in se je nevarno nagnil. Imela sem
občutek, da se bomo prevrgli v lužo, kar pa sredi savane, polne divjih živali, ni ravno priporočljivo.
Vodnik je rekel, da naj gremo na drugo stran (tisto, ki je bila na vrhu) in moški naj stopimo na zunanjo
stopničko džipa. Ta se je poravnal, vodnik je pritisnil gas in smo se po dveh kolesih odpeljali iz luže.
V Južni Afriki sem se veliko naučila. Upam, da bom doživela še kakšno tako zanimivo potovanje.
Ema Lanišnik, 7.a
Že mnogo let je od tega, ko sem s sestričnama odšla v terme Ptuj. Tisti dan mi je zares srce
padlo v hlače.
Ko smo prispeli k bazenu, smo odložili stvari in takoj skočili v bazen. Nato je sestrična rekla,
da bi lahko šli na tobogan. Jaz sem se od nekdaj bala višine, zato sem nekoliko oklevala. A sta
me sestrični hitro prepričali. Najprej smo se spuščali po manj strmih toboganih. Kmalu me ni
bilo več strah in sem se veselo spuščala po toboganih. Nato pa se je sestrična odločila, da bo
šla na enega izmed najbolj strmih toboganov, na rdeči tobogan. Seveda sem ga tudi jaz hotela
preizkusiti. Ko sem prišla na vrsto za spust in ko sem videla, kako strm je tobogan, mi je srce
padlo v hlače. Vseeno se nisem obrnila nazaj in sem se spustila. Pri tisti hitrosti mi je vzelo
sapo in sem komaj dihala. To pa še ni bilo vse. Ko sem pristala v vodi, sem od šoka obstala
pri toboganu in sestrična, ki se je spustila za mano, je padla name! Z bolečinami smo se
odpravili na manj strmi tobogan in vse se je lepo končalo. Po tem dogodku nisem nikoli več
šla na rdeči tobogan in tudi nikoli več ne bom.
Katja Ačko, 7.a
TAT NA POČITNICAH
Ta dogodek se je zgodil enkrat med poletnimi počitnicami, ko smo bili
z družino na morju na Malti. Stanovali smo v hotelu, kjer nam ni bilo
treba misliti na nič drugega kot na uživanje.
Nekaj dni smo se imeli zelo lepo in brezskrbno. Vsak dan smo šli na
plažo in bili tam do kosila. Popoldan pa sva se z bratom kopala v
bazenu ob hotelu. Vse je bilo lepo in prav, dokler ni moj brat ugotovil,
da mu manjka telefon. To se je zgodilo na dan, ko smo si nameravali
ogledati glavno mesto Malte, a je vse padlo v vodo.
Najprej smo mislili, da ga je izgubil, a je bilo čudno, saj ga sploh ni
nosil iz hotelske sobe. Potem je moja mama preštela denar in
ugotovila, da ga je premalo. Sama pa sem ugotovila enako. Postalo
me je strah za moje stvari, ker sem imela denar v torbi in je to
pomenilo, da je tat brskal po mojih svareh.
O tem dogodku smo obvestili lastnika hotela, ki nam je svetoval, da
gremo to povedat policiji. Na policijski postaji pa niso naredili nič
razen zapisnika. Bila sem jezna, da nismo bili bolj pozorni na naše
stvari in kaj se z njimi dogaja. Naslednji dan smo v sobi skrili kamero,
ki ni posnela ničesar in nikogar razen dveh čistilk.
Po enem tednu počitnic smo se vrnili domov z malo manj polnimi
denarnicami in brez enega telefona. Ko bomo pa naslednjič šli v hotel,
bomo pa bolj previdni in bomo bolj pazili na stvari.
Dana Kocijančič, 7. a
Moje počitnice v Nassfeldu
16. februarja smo se z družino odpravili smučat v Avstrijo, Nassfeld. Čeprav bi sama raje šla v
Italijo. Počitnice so bile kljub temu zanimive, vreme pa je bilo kar muhasto, ampak užitka pri
smučanju ni moglo pokvariti.
Na pot smo odrinili še kar hitro, ob 7. uri zjutraj. Pot sicer ni bila dolga, vendar smo se še
imeli namen isti dan smučat. Sama sem večino poti prespala, saj sem vzela tableto proti
slabosti. Ko smo prispeli in parkirali na velikem parkirišču, polnem avtomobilov in avtobusov,
sem si mislila, da tako ali tako ne bom imela nič od počitnic, ko pa je toliko ljudi in bo toliko
gneče na smučiščih. Tudi na gondoli je bilo podobno, vendar ja hitro ''požirala'' ljudi in nismo
tako dolgo čakali. Prvi dan smo bolj raziskovali, kam vse lahko gremo in podobne reči. Bilo je
tudi zelo mrzlo, sama nosim dvojne rokavice, saj me že tako ali tako v roke zelo zebe – naj bi
imela nekakšno slabo prekrvavitev v rokah ali nekaj podobnega – in še me je zeblo vsak dan.
Prvi dan smo presmučali približno 35 km, to sem kasneje preverila na spletni strani Skiline.
Ko smo prišli domov oz. v apartma v naš novi sedemdnevni dom, smo razpakirali, pojedli
kosilo in se kasneje ulegli vsak v svojo posteljo in zadremali.
Drugi dan ni bil nič posebnega, vse je bilo tako kot včeraj, le na smučišče smo prispeli prej in
bila je megla, skoraj nič se ni videlo, smučali smo v koloni tako kot vedno in mama je bila
zadnja. Sara (sestra), oče in jaz smo v maminih očeh divjaki, saj se ona smuča ''kot po jajcih.''
Čeprav je to leto bistveno napredovala le prva dva dneva, se je morala malo ogreti, vsaj tako
ona pravi. No, da preidem k bistvu, bila je gosta megla in je mama padla. Ker je bila velika
megla, je komaj našla smuči, mi pa smo se med tem že odpeljali naprej. Ker se pa vsake
toliko malo ustavimo, pa smo hitro ugotovili, da je ni in jo počakali. Ta dan smo prevozili
okoli 45 km.
Tretji dan tudi ni bil nič posebnega razen tega, da smo našli kočico, v kateri smo tudi
naslednje dni šli na čaj in nekaj pojedli. Sama sem dvakrat jedla pečen krompirček, ostale dni
pa carski praženec. Ta dan pa smo prevozili okoli 60 km.
Četrti dan sva se s Saro že naveličali voženj, zato sva začeli iskati manjše skakalnice in
podobno. Čez neko prelomnico se je dalo zares fino skočiti, če si nanjo prihitel z malo večjo
hitrostjo. Ta dan pa smo prevozili okoli 55 km.
Za peti dan se ne spomnim kaj omembe vrednega. Mogoče le to, da smo ugotovili, da so
kuharji v ''naši'' koči Bosanci. Tudi oni so vedeli, da prihajamo nekje iz tega dela,
najverjetneje so vedeli po jeziku. Od takrat pa smo vedno dobivali večje porcije. Tisti dan pa
smo prevozili okoli 65 km.
Glede šestega dne bi omenila samo to, da sva z Saro odkrili še dve večji skakalnici in da sem
na eni od teh enkrat padla, ampak ni bilo sile.
Nika Čelan, 7. a
ZIMOVANJE NA POKLJUKI
Kot vsako leto doslej sem se tudi letos udeležila zimskega vojaškega tabora na
Pokljuki, ki je trajal od 18. 2 do 22. 2. 2013.
Ponedeljek se je začel že ob 5.30, saj smo morali ob 7.00 že biti pred vojašnico v
Mariboru, kjer nas je čakal avtobus. Kot skoraj vsako leto pa je tudi letos prišel z
malo zamude, saj je bila na cesti velika gneča. Ko smo svoje potovalke in smučarsko
opremo zložili v prtljažnik in se posedli v avtobus, nam je naš animator dal še zadnja
navodila, potem pa smo se že odpeljali proti Celju, kjer je bila naša druga postaja. Ko
smo prispeli v vojašnico Celje, pa je nastal problem, saj v prtljažniku ni bilo dovolj
prostora za vso prtljago in smo jo morali zložiti na sedeže avtobusa. Potem pa smo
končno krenili proti zadnji postaji, ki smo jo vsi nestrpno pričakovali – proti Pokljuki.
Čez kakšno uro in pol smo bili že pred našim hotelom oz. domom, kjer smo bivali vse
do petka.
Tam nas je že čakal drugi avtobus, ki je pripeljal otroke iz Ljubljane in Kranja.
Počakali smo pred vhodom, da nas je vodja tabora razvrstil po sobah in nam dodelil
animatorje oz. animatorke. Jaz sem bila s svojimi sostanovalkami zelo zadovoljna,
saj sem vse poznala že iz prejšnjih taborov. Imeli smo eno uro, da se razpakiramo,
potem pa mo odšli v jedilnico na kosilo. Po kosilu smo se pripravili za smučanje in
odšli peš do smučišča (700 metrov). Ko smo prispeli, so nam razdelili karte in nas
razvrstili v skupine za smučanje. Jaz sem bila v zeleni - najboljši skupini. Nekaj časa
smo se smučali, potem pa smo smuči pustili v hišici na smučišču, sami pa se peš v
smučarskih čevljih odpravili nazaj do doma. Tam smo še povečerjali, ob 22h pa šli
spat, saj smo se morali v torek zbuditi že ob 6.30.
Torek ni bil nič posebnega, zjutraj smo odšli na zajtrk, potem smučat, kosilo, smučat,
zvečer pa je sledil nočni pohod z baklami. Hodili smo eno uro po globokem snegu.
Najbolj zanimivo pri tem je bilo, da nas je vodil vojaški poveljnik in da smo se ravnali
po zvezdah. Izvedela sem veliko novega. Vrnili smo se okoli 21.30 ure, da smo bili do
22. ure pripravljeni za spanje.
Sreda je bila precej podobna torku, le da smo zvečer gledali nogomet.
Četrtek je bil najbolj razburljiv. Zjutraj smo imeli tekmo v veleslalomu, po kosilu pa
smo starejše punce in starejši fantje pripravljali telovadnico za večerni ples. Obesili
smo balone, na okna nalepili časopisni papir (še zdaj ne vem zakaj) in na steno
nalepili napis »Dobrodošli, zimovanje 2013«. Ko je bila telovadnica pripravljena, smo
DJ-ju pomagali pripraviti njegove pripomočke, nato pa odšli na večerjo. Po večerji
smo se zbrali v učilnici, kjer je bila podelitev medalj najboljšim trem smučarkam in
smučarjem. Jaz sem dosegla drugo mesto. Po končani razglasitvi smo odšli na
večerni ples v telovadnico, kjer je bilo super, le konec meni osebno ni bil preveč všeč.
S plesom smo končali okoli polnoči. Ker pa je v domu veljal hišni red (ne razgrajaj po
22.00) si je Marcela (vodja tabora) izmislila igrico: »Kdor prvi blekne«. Tisti, ki prvi
reče katero besedo, gre v A položaj. A položaj je 30 trebušnjakov, ki jih šteje
Marcela. To pomeni, da jih je po naše lahko tudi 50. Igrica je bila kar učinkovita,
potem ko smo delali po 60, 70 trebušnjakov. Ugotovila sem, da še nikoli v življenju
nisem bila tako dolgo tiho.
Petek je bil najbolj neprijeten dan, saj je prišel čas za slovo. S težkim srcem smo se
poslovili in sedli vsak na svoj avtobus. Pritekla je tudi kakšna solzica.
Kot vsako leto sem na tem taboru uživala. Pogrešala bom vse prijatelje in prijateljice,
ki so doma daleč od mene. Upam, da se bomo čim prej srečale in komaj čakam na
naslednje leto. Tabor si bom najbolj zapomnila po igrici, ker je zelo učinkovita.
Urša Zala Ačko, 7. a
TEKMA V SREDIŠČU OB DRAVI
Pred tremi meseci smo odšli v Središče ob Dravi. Tja smo prišli ob
17.00. Najprej smo se preoblekli in nato ogreli.
Ob 17.30 smo začeli z tekmo. Čez pet minut je padel prvi gol. V
naslednjih 8 minutah sta padla še dva gola, ki sem jih zadel jaz. Prvi
gol je bil čudovit. Padel je tako, da mi je soigralec podal v sredino in
sem z glavo dal gol. Drugi gol je bil izjemen, saj se je po mojem strelu
žoga odbila med nogami od vratarja. Nato je soigralec dal še en gol.
Tudi sam sem še dal en gol. Po vodstvu z izjemnim rezultatom 5:0
smo si zaslužili počitek. V garderobi je bilo dobro vzdušje. V drugi
polčas smo odšli motivirani za zmago. V prvi polovici drugega polčasa
smo zadeli kar 4 gole, a se je nato igra umirila. 10 minut pred
koncem mi je soigralec podal odlično žogo, ki je nato lepo in
neobranljivo letela v gol. Po dveh minutah pa se je spet zatresla
mreža. Žoga je lepo zavila v sredino in jaz sem jo samo poslal v gol.
Tekma se je končala z rezultatom 11:0. Dal sem 5 golov, zato sem bil
presrečen, saj sem postal tudi prvi strelec lige.
Domov smo se vrnili polni sreče in motivacije pred naslednjimi
tekmami.
Kristjan Fridrih, 9. b
TEHNIČNI DAN
18. 4. 2013 smo imeli učenci šestega razreda tehnični dan.
Skoraj cela šola je pobirala odpadke na različnih krajih. Naš 6.
b je pobiral odpadke okoli šole. Razdeljeni smo bili v štiri
skupine. Imeli smo štiri barvne vreče. Rdeča je bila za nevarne
odpadke, črna za mešane odpadke, rumena za plastiko in
zelena za steklo. Ko smo končali s pobiranjem odpadkov, smo
še lahko odšli pogledat delček Otroške varnostne olimpijade.
Tam smo takrat gledali naš 4. a in 4. b. Naš 4. a je prve tri
tekme izgubil, zadnjo pa so zmagali ter se uvrstili na 17.
mesto. Bili smo ponosni na naš 4. a in na našo čistilno akcijo.
Rebeka Arbeiter, 6. b
Ljubezen
Ljubezen je bolezen,
ljubezen je slepa,
ljubezen je nora.
Ljubezen je lahko grda ali lepa,
nas lahko prizadene ali osreči,
lahko je laž ali resnica.
Ampak vedi vsaka punca,
na koncu najde svojega
princa na belem konju.
Hana Sodin in Arlinda Osmani, 6.b
MAMA
Mama te velikokrat preseneti
v svoji največji sreči.
Ko te mama objame in stisne k sebi,
se zaveš, kako rada te ima, ko se s tabo igra.
Mama je bila srečna in vesela,
ko te je prvič objela.
Mama je lepa in urejena
in ko jo pohvališ, se razveseli.
Tjaša Krivec, 6. b
Moja mama
Moja mama ni le vsaka mama,
ona te razveseli,
poskrbi za vse skrbi
in me potolaži,
če kaj mi prav ni.
Ona je luč mojega življenja
brez kakšnega grdega mnenja.
Moja mama je včasih tečna,
a vseeno je večna.
Vitan Šlamberger, 6. b
Moja mama
Moja mama je samo moja
in od moje sestre in brata.
Ona zna z vsemi,
ona je učiteljica, ki te uči,
je vzgojiteljica, ki te vzgoji.
Ob strani ti stoji
tudi takrat, ko nimaš prav,
ko si bolan in imaš vročino,
ona celo noč bedi .
In mama, hvala ti!
Arlinda Osmani, 6. b
MIHA IN ZAKLETI GRAD
Bil je prvi dan počitnic. Miha je že bil pri dedku in babici. Njuna kmetija je zelo na
samem. Babica mu je pripovedovala o gradu, ki je v bližini. Ta grad naj bi bil zaklet. Miho
je to tako zanimalo, da je babico in dedka prepričal, da bi prespal pri gradu. Stara starša
sta ga pospremila do gradu in mu pomagala nesti stvari. Ko sta dedek in babica odšla, si
je zakuril ogenj, ker se je že temnilo. Potem je zaspal.
Sredi noči je nekaj zaropotalo. Zbudil se je in je videl najprej samo senco, potem pa še
visoko temno postavo. Prestrašil se je in zbežal na kmetijo starih staršev. Povedal jima
je, kaj se je zgodilo.Zjutraj sta morala dedek in babica iti po vnukove stvari, ker je Miha
sklenil, da nikoli več ne bo šel na ta zakleti kraj. Miha še vedno ne ve, kaj se je zgodilo.
Simon Lončarič, 6. b
Moja sanjska šola
Moja sanjska šola bi izgledala tako:
-bili bi brez učiteljev,
-imeli bi ure in ure igranja in športne vzgoje,
-imeli bi Europark in bili bi bogati,
-zunaj bi imeli bazene, igrišča,
-učitelji bi bili prijazni in nam ne bi dajali nalog,
-v šoli bi lahko imeli domače živali,
-šola bi bila v resnici vila,
-imeli bi računalnike in bi lahko celi dan bili na facebook-u.
Rebeka Arbeiter, 6. b
MOJA SANJSKA ŠOLA
Tako bi izgledala moja sanjska šola:
-brez učiteljic,
-ura bi trajala 5 minut, odmor pa 45minut,
-ves čas bi bili na Facebooku,
-lahko bi igrali igrice na telefonu,
-vsak bi dobil svoj tablični računalnik,
-v šolo bi hodili enkrat na teden,
-šola bi se začela ob 11.00, končala ob 13.00,
-ne bi bilo testov ali spraševanja,
-učili bi se, kako moramo nakupovati oblačila,
-jedli bi hitro hrano,
-če bi bili dobri pri nakupovanju, bi dobili bone za Europark,
-dobili bi dostop do voya,
-obiskovali bi nas naši idoli,
-ne bi dobivali ocen.
Tjaša Krivec in Nuša Grifič, 6. b
Moja sanjska šola
Nujne spremembe :
- namesto matematike bi lahko bila telefonska vzgoja (učili se bi, kako
uporabljati najnovejše telefone ipd.);
- namesto slovenščine bi lahko bila vzgoja za igranje (igrali se bi celo uro);
- namesto naravoslovja bi lahko bila računalniška vzgoja (na računalniku bi se
učili, kako uporabljamo facebook);
- namesto geografije bi pa imeli nakupovalno vzgojo (hodili bi po trgovini in
nakupovali);
- namesto časa za malico v šoli bi lahko odšli v restavracijo s petimi
zvezdicami;
- namesto zgodovine bi pa res lahko bila apple vzgoja (učili bi se o najnovejših
apple izdelkih in kdaj bodo prišli na trg );
- učilnice bi bile iz stekla in bi se lahko med poukom pogovarjali;
- učitelji bi bili roboti , ki nas bi poslušali in nam dajali petice;
- vsi bi bili odlični;
- v sredo ne bi bilo pouka, ampak bi bila vzgoja za facebook.
Jaša Martinčič, 6. b
MOJE SANJE
Vsako noč se v sanje potopim
in si nekaj lepega zaželim.
Hitro, hitro zaspim
in se do jutra ne zbudim.
Vsake sanje pa niso lepe
tako kot snežne kepe.
Lahko so grozne
in celo nervozne.
Moje sanje ne ukrade duhec,
ki se imenuje Puhec,
Ker jaz prej zaspim,
kot se zbudim.
Rebeka Arbeiter, 6. b
Moja soba
Moja soba je neurejena,
velikokrat je zanemarjena.
Groza je ta moja soba,
kot da prišla bi
Vitan Šlamberger, 6. b
Gozd
V gozdu je lepo in zeleno,
jeseni pa tudi rumeno.
Tam živali se pasejo
in lovci strašijo.
Zeleno, zeleno je povsod
in nihče ne smeti,
svež zrak pa zažari
v svetlobi sonca.
Zeleno, zeleno je povsod,
vse je lepo kot gorovja in jezera.
V gozdu ptice se lovijo
in jeleni se naokoli podijo.
Zeleno, zeleno je povsod.
Ko veter zaziblje drevesa,
ko iglice se spustijo,
vidiš številna čudesa.
Tilen Založnik, 6. b
Moje sanjsko potovanje
Bil sem na sanjskem potovanju,
letel sem z letalom čez oblake,
domišljal sem si ga le v spanju,
tam ni bilo nobene spake!
Ko izstopili smo iz letala,
pred nami je sonce zasijalo,
fant igral je na tolkala,
sestra je prodajala padala.
Zvečer prišli smo v hotel,
večerjo smo dobili,
gledali manjši smo motel,
medtem steklenico vode smo popili.
Ko postalo je svetlo,
na pot smo se odpravili,
nahrbtnike pripravili,
in sobo smo pospravili.
Najeli smo si avto,
vozili smo se od kraja do kraja,
dokler nismo prišli do raja,
tam se je čudila tudi sošolka Maja
Jaša Martinčič, 6. b
POTOVANJE
To je mojo potovanje,
sanjsko bi lahko rekli,
je veliko praznovanje,
saj ste vsi povabljeni.
Jaz potujem
v daljne kraje,
kjer ljudje različni so,
so prijazni in zabavni,
nas v družbo sprejmejo.
A kjerkoli si na svetu,
dom vedno najlepši je.
Simon Lončarič, 6. b
Na morju
Na morje gremo vsako leto,
tam kopamo se v morju,
za večerjo imamo omleto
in uživamo v obzorju.
Na morju se sprostimo,
karte tam zvečer igramo,
skupaj se smejimo
in odlično se imamo.
Na morju žabice mečemo,
za školjkami se potapljamo,
palačinke pečemo
in včasih se utapljamo.
Ko počitnice se končujejo,
vsi ljudje žalujejo,
mi pa šotor pospravimo
in domov se odpravimo.
Jaša Martinčič, 6. b
MORJE
MODRO, ZELENO,
VELIKO IN ŠIRNO,
VSE SKUPAJ JE ENO,
MORJE TO MIRNO.
TO ŠIRNO MORJE,
VELIKO OBZORJE,
VELIKI VALOVI SO
KOT MORSKI TATOVI.
Vitan Šlamberger, 6. b
Športni dan
22. 4. 2013 smo imeli učenci od 6. do 9. razreda športni dan. Razdelili smo se v dve skupini.
Fantje so odšli na stadion, punce smo pa smo ostale v telovadnici. Tam smo imeli prvi dve
uri igre z žogo. Igrali smo se med dvema ognjema in odbojko. Fantje so pa igrali nogomet.
Potem smo se vsi zbrali pred šolo na malici. Za malico smo imeli sirove štručke in jabolčni
sok. Po malici smo vsi 6. in 7. razredi odšli na stadion. Tam smo se usedli na tribune (veliko
nas je bilo) in si odložili svoje stvari. Najprej so tekali učenci, ki so se prijavili na 60 metrov,
potem pa na 300 metrov. Med njimi tudi naša sošolka Lana Ivič, ki je dosegla 1. mesto.
Potem pa je bil še tek na 600 metrov, kjer je Noka Jurič dosegla 1. mesto med puncami in
Jaša Martinčič 1. mesto med fanti. Sledil je še skok v daljino, višino in met žvižgača, nato pa
smo se utrujeno vrnili domov. Tako je bilo tudi konec našega športnega dne.
Arlinda Osmani, 6. b
Poletna dogodivščina
Končala se je šola, začelo se je poletje. Odšli smo na morje. Vozili smo se štiri
ure. Prispeli smo v hotel. Imel je 4 zvezdice. Bil je prečudovit. Receptorka nam
je dala ključe od sobe in s polnimi kovčki smo odšli do sobe. Oblačila smo
razpakirali v omare in nato smo odšli na kosilo. Bilo je zelo dobro. Ko smo se
najedli, smo se odšli kopat v morje. Plaža je bila peščena. Poiskali smo senco.
Odšla sem se kopat. Nadela sem si potapljaško masko in se odšla potapljat.
Videla sem veliko različnih rib in školjk. Videla sem tudi nekaj morskih zvezd.
Medtem ko sem se kopala, sem spoznala novo prijateljico. Tako mi ni bilo več
dolgčas. Do večera sva se potapljali in plavali. Ko se je dan končal, sem odšla v
hotelsko sobo. Moja prijateljica pa je bila v sosednji sobi. Tako sva se lahko
videli vsak dan do konca počitnic.
Nuša Grifič, 6. b
KONEC ŠOLE
ŠOLA ZDAJ ODHAJA
IN POLETJE SEM PRIHAJA.
NA POČITNICE BOMO ŠLI
IN SE TAM ZABAVALI.
VČERAJ SMO SE ŠE UČILI
IN V ŠOLI SKORAJ ŽIVČNI ZLOM DOBILI,
DANES PA POČIVAMO
IN NA MORJU UŽIVAMO.
NA MORJU ZABAVNO BO
IN NE BO NAM VEČ HUDO.
KOPAT SE BOMO ŠLI,
TAM BOMO VESELI VSI.
Vitan Šlamberger, 6. b
Počitnice
Šola počasi odhaja,
vsi se že veselimo,
nasmešek na obrazu prihaja,
ker med poletnimi počitnicami odšli bomo v kino.
Med počitnicami smo sproščeni,
na zabave gremo urejeni,
zbujamo se pozno.
Ko se zjutraj zbudimo,
ne izgledamo več grozno.
Ležimo na plaži,
kopamo se v morju,
igramo paintball v kamuflaži
in uživamo v obzorju.
Ko počitnic bo konec,
šola spet bo prišla,
ampak o tem še ne razmišljamo,
ker sploh še ni odšla.
Jaša Martinčič, 6. B
REKA IZGUBLJENIH
BILA JE REKA V GLOBOKEM TROPSKEM GOZDU. VSI, KI SO
SI UPALI IN SO BILI DOVOLJ POGUMNI, DA SO ŠLI K REKI,
SO SE IZGUBILI IN NIKOLI SE NISO VRNILI. EN DEČEK JE
HODIL PO GOZDU IN SE IZGUBIL. BIL JE ZELO
PRESTRAŠEN, A JE PRIŠEL DO REKE, KJER JE VIDEL VRSTE
ŽIVALI, KI SI JIH NE BI NIKOLI PREDSTAVLJAL. BILE SO
STRAŠNE VRSTE RIB IN DRUGIH PLAZILCEV. PTICE SO GA
ZASLEDOVALE IN MU PELE PESMI.
PRISPEL JE DO KAMENEGA TEMPLJA IN TAM JE BILO ZELO
ČUDNO LJUDSTVO, A NAŠEL JE TUDI LJUDI, ZA KATERE SO
MISLILI, DA SO SE IZGUBILI IN UMRLI V GOZDU. TAM SO
BILI UJETNIKI, ON PA SE JE PRIPLAZIL DO KLETK, V
KATERIH SO BILI IN JIH SPUSTIL. POSKUŠALI SO ZBEŽATI
POTIHO, A VIDELI SO JIH IN JIH ZAČELI LOVITI. ZELO
DOLGO SO TEKALI IN NA KONCU PRIŠLI DO REKE, KATERE
SO SE TISTI LJUDJE BALI IN TAKO SO ZBEŽALI TER NAŠLI
POT NAZAJ V VAS,V KATERI ŽIVIJO.
VITAN ŠLAMBERGER, 6.B
Člani šolskega glasila:
Zarja Radulović, Naja Medved, Lana Višnar, Kristina Jug, Špela Kunčič, Maja
Mok, Miha Mok, Alina Kralj, Alina Medved, Vita Lončarič, Ana Marija Jug, Anja
Turin, Mei Golob, Urban Furlan, Gal Leskovar, Ela Visočnik, Anže Kac, Klara
Kušar, Rosanda Javornik, Ajda Kleidienst, Tonkara Leva, Urška Pristovnik,
Klemen Majcen, Kristjan Fridrih, Eva Horvat, Eva Novak, Kristina Presker, Larisa
Janžek, Lana Ivič,Noka Jurič, Paulina Cartl, Ana Germ, Dana Kocijančič, Matic
Lang, Matevž Koren, Nuša Grifič, Rebeka Arbeiter, Arlinda Osmani, Tjaša
Krivec, Tilen Založnik, Jošt Ahaj, Jaša Martinčič, Hana Sodin, Korina Gašparič,
Ema Lanišnik, Tina Kovač, Simon Lončarič, Maja Petrič, Katja Ačko, Sara
Pristovnik, Jakob Nekpre, Oskar Lovrenčič, Matija Mlekuž, Nika Čelan, Valentina
Vavdi, Lea Pliberšek, Jaša Pozne, Matevž Koren, Timotej Pliberšek, Vitan
Šlamberger, Nika Sajko, Fiona Jožefa Jovič, Urša Zala Ačko
Mentorice:
Mira Tomažič, Nina Ančić, Karolina Rozman