OGLED SLOVENSKEGA ŠOLSKEGA MUZEJA V petek, 4.4.2014 se je naš razred odpravil v Slovenski šolski muzej v Ljubljano. Ko smo z avtobusom oddrveli iz glavne avtobusne postaje v Piranu, so se moji sošolci začeli na glas pogovarjati. Čez nekaj časa smo se ustavili na počivališču Lom in nekaj prigriznili. Nato smo se odpravili naprej. Ko smo končno prispeli v Ljubljano, nam je ostalo še nekaj časa do začetka ogleda Slovenskega šolskega muzeja, zato smo si šli ogledati Tromostovje. Ker je čas hitel, smo odpeketali v muzej. Tam nas je prijazno sprejela gospa Neža. Takoj smo odšli k učni uri iz starih časov in na urniku smo imeli lepopis. Učiteljica je bila zelo stroga in ogovarjati smo jo morali z gospodična učiteljica. Ko nas je učiteljica nekaj vprašala, smo morali vstati, odgovoriti v celih povedih in ji reči gospodična učiteljica. Ko je bilo učne ure konec, nam je gospa Neža povedala, kako je bilo v starih časih v šoli. In počasi smo se vrnili v Piran. Meni obisk Slovenskega šolskega muzeja ni bil preveč všeč, ker je bila učiteljica preveč stroga in ker mi niso bile všeč obleke. Obisk v Slovenskem šolskem muzeju V petek, 4. 4. 2014, smo obiskali šolski muzej v Ljubljani. V muzeju smo imeli štirideset minut pouka, kot je bil nekoč. V starih časih (gospodične) učiteljice niso marale, da smo jih klicali (gospe) učiteljice. Ker niso smele biti poročene. Če so bile poročene, niso smele opravljati svojega poklica. Če si bil poreden ali nisi česa znal, si moral na hrbtu imeti oprtano oslovsko glavo ali sedeti za oslovsko klopjo ... V muzeju mi je bilo zelo všeč. Zala Miklavec, 4. a Obisk v Slovenskem šolskem muzeju V petek, 4.4.2014, smo z avtobusom odšli v Ljubljano v Slovenski šolski muzej. Tja smo odšli, da bi spoznali, kakšen je bil pouk včasih. Nisem se veselil pouka, še najmanj pa lepopisa, raje bi imel uro računstva. Na pot smo se odpravili zjutraj. Pot je potekala v redu, veliko smo se zabavali. V Ljubljani smo skozi okna avtobusa zagledali grad. Bil mi je všeč. Ko smo odšli iz avtobusa, smo se sprehodili po stari Ljubljani do Tromostovja. Nato smo odšli do Kongresnega trga proti muzeju. Večina se je zelo veselila pouka, kakor je potekal včasih, nekateri pa nismo bili tako navdušeni. Ko smo prišli v muzej, smo odložili nahrbtnike, šli na stranišče, nato pa smo se odpravili v pripravno sobo in si oblekli uniforme. Odšli smo v učilnico. Posedli smo se v starinske lesene klopi, deklice na eno stran učilnice, dečki pa na drugo. V klopi so bili črnilniki, na klopi pa so bila v posebni vdolbinici peresa. Na klopeh so nas čakali tudi delovni listi. Nato je prišla gospodična učiteljica. Pozdravili smo jo tako, da smo vstali in rekli: „Dobro jutro, gospodična učiteljica!” Če je kdo učiteljici rekel gospa, je bila zelo jezna. V klopi smo morali sedeti vzravnano in imeti roko, s katero nismo pisali, za hrbtom. Učiteljica je bila stroga. Začeli smo s pisanjem malih pisanih lepopisnih črk. Bal sem se, da bo učiteljica name jezna, ker mogoče nisem pisal dovolj postrani. Lani in Rii, ki sta levičarki, je učiteljica dovolila, da sta pisali z levo roko, čeprav so morali včasih vsi pisati z desno. Potem nas je vprašala, ali poznamo kakšno besedo na to črko, ki smo jo napisali. Odgovarjati smo morali v celih povedih, na začetku smo rekli „gospodična učiteljica” in morali smo tudi vstati. Pokazali so nam, kako so včasih pri pouku kaznovali otroke, ki so bili poredni ali pa niso dovolj znali. Kaznovali so jih tako, da so jim na hrbet obesili lesenega osla in ostali otroci so se jim lahko posmehovali. To je gospodična učiteljica pokazala na meni. Čeprav je povedala, da to ni kazen zame, da nam samo kaže, kako so bili otroci kaznovani, sem se zelo slabo počutil. Na koncu pouka smo vstali in pozdravili učiteljico z besedami: „Nasvidenje, gospodična učiteljica!” Končno je bilo nočne more konec. Malo sem se jokal. Potem smo šli pogledat razstavljene stvari. Najbolj so mi bile všeč naprave, kot so na primer teleskop in računalo. Na koncu sem si v trgovini kupil beležko. Končno smo odšli domov, kar sem komaj čakal. Na začetku in med poukom me je bilo zelo strah, kako bo pri pouku. Ves čas sem se tresel, šlo mi je na jok, po pouku pa sem se malo jokal. Grozno je bilo, nikoli več ne bom šel v ta muzej. Zdi se mi, da so bili učitelji nekoč zelo kruti. Danes so na srečo učitelji veliko bolj prijazni. Teo Rušnjak, 4.a