SLADKO ŽIVLJENJE DOLCEVITA Hedonisti vseh dežel, združite se! Marec 2012, letnik IV, številka 25 Tema Vijuganje med jedmi po koroških smučiščih Radosti za dobrojedce Plavi podrum - Volosko Vila Bled - Bled Ko kotare treskajo Depeche Mode Kva pa j' to tacga? Boštjan Napotnik požira nad - kuharsko knjigo The Modernist Cuisine! Razvajajte se ugodneje! AKCIJA: oddih v marcu in aprilu Cene za 2 osebi za 3 noči: Terme Dolenjske Toplice T: 07/ 39 19 400 od 295,00 EUR v Hotelu Kristal**** od 333,45 EUR v Hotelu Balnea**** superior Terme Šmarješke Toplice T: 07/ 38 43 400 od 288,00 EUR v Hotelu Šmarjeta**** Talaso Strunjan T: 05/ 67 64 100 od 220,50 EUR v Vilah*** Cene vključujejo polpenzion v dvoposteljni sobi, neomejeno kopanje, rekreacijski in družabni program. Dodatni 10 % popust za člane Kluba Terme Krka. Ugodnosti za družine! UVODNIK Kaj pa po revoluciji? DOLCEVITA Hedonisti vseh dežel, združite se! revija številnih življenjskih radosti Načeloma izhaja drugi petek v mesecu kot priloga poslovnega časnika Finance Izdaja: Sršen & Sršen, k.d., Kidričeva 57, 1236 Trzin Odgovorni urednik: Tomaž Sršen Pisci: Bruno Gaberšek Marko Oblak Boštjan Napotnik Tomaž Sršen Fotografije: zasebni arhivi, Getty images Lektorica: Katja Groleger Oblikovanje in prelom: Starling, d.o.o., Vrhnika Tisk: Set, d.o.o., Vevška 52, 1260 Polje Za tiskarno: Ivo Gulič Kontakt: [email protected] Marketing: [email protected] Fotografija na naslovnici: KDel kulinarične ponudbe v koči na Nassfeldu Avtor: Aleš Fevžer Vse kaže, da je naša družba na pragu velikih sprememb, ki se verjetno ne bodo zgodile čez noč, tekom našega bivanja na tem planetu pa zelo verjetno. Če bi kdo znal bolj natančno predvideti, kaj bo iz vsega nastalo, bi lahko postal novi mesija. Brez panike – ne kandidiram za ta naziv, pa tudi tole besedilo ni preroško naravnano. Pa vseeno, kaj bomo/bi želeli videti po tako težko pričakovanih spremembah? Če je odgovor samo „ne vem“ ali pa „da bi živeli boljše“, smo v težavah. Vsaj mi, ki bivamo na severni polobli, smo ravno prav razvajeni in pogoltni na denar ter dobrine, da bi pričakovali teh stvari vsaj toliko kot smo jih v času ugodne gospodarske rasti oz. v „zlatih časih“. No, vsega tega ne bo, ali pa se bo to uresničilo le nekaterim ˝srečnežem˝. Vsekakor mislim, da smo preveč navajeni na dobrine in se nam še vedno zdijo samoumevne. In dokler ne bo ogrožena naša osnovna eksistenca, ljudje ne bodo šli na ulice in ne poskušali narediti kaj podobnega, kar že dobro leto počnejo Arabci. To se dogaja šele takrat, ko ljudje resnično ne morejo več izgubiti ničesar in jim je vseeno ali umrejo od lakote ali od krogle. Če res ni prihodnosti, je to mogoče, vendar tudi takrat to ni povsem neizogibno. Ker smo toliko časa vzgajani v neke vrste demokratskem duhu, se nam zdi poseg po skrajnih merah tuj. Se pravi – nasilen preobrat je malo verjeten, ni pa povsem izključen. Verjetno je to odvisno od tega, kako globoko bo severna polobla zabredla in koliko časa bomo še sedeli v mehkih foteljih s polnimi želodci. Pa pojdimo z drugega konca. Kaj, če se zgodi nekaj, za čemer bi stala skupina Anonymus in vsi tisti, ki so demonstrirali proti podpisu sporazuma ACTA? Recimo, da obvladajo računalniške zadeve in lahko na hekerski način precej otežijo delovanje številnih, za državo pomembnih institucij, vključno s policijo in vojsko. Pa vendar, tudi oni so odvisni od računalnikov in interneta. Prej ali slej bi morali sistem vzpostaviti nazaj, vmes pa bi se, recimo, lahko zgodilo marsikaj. Malce znanstvene fantastike: vlade bi padle, določene države bi zajeli nemiri, kakšna banka ali parlament bi zletel v zrak in verjetno bi tekla kri, vendar ne preveč. O.K., alternativa je prevzela oblast. In kako naprej? Po vseh znanih modelih človeškega obnašanja in izkušenj iz zgodovine, bi ustoličili novo elito, ki bi z nekaj kozmetičnimi spremembami vladala naprej. Morda bi malce omejili moč bank in borznih špekulantov, vendar bi gotovo prav kmalu zaspali ob radostih, ki jih prinaša oblasti Ljudje bi dobili delček svojih privilegijev nazaj in nekaj časa bi bil mir. Vprašanje pa je, koliko časa, saj nihče ne ve, kaj se bo dogajalo s Kitajsko, Indijo in podobnimi giganti. Glavna težava in vprašanje sta: ali sploh imamo konkretno idejo, kaj narediti in na kakšen način? Poglejmo si bolj natančno dogajanje v času arabske pomladi . Edini, ki so relativno mirno in hitro opravili s samodržcem, so bili Tunizijci. Zakaj? Res je, da se Ben Ali ni tako trdovratno upiral kot recimo Gadafi in Mubarak. Ampak glavna razlika je bila v tem, da je imela tuniška opozicija trden program o tem, kaj narediti po padcu Ben Alija in še bolj pomembno – imeli so karizmatičnega človeka, ki je poosebljal njihov protest. Tega niso imeli niti Libijci, niti Egipčani. Tega nimajo niti Sirci, zato ni kredibilnega sogovornika na pogajanjih o nadaljnji usodi. Po drugi strani so imeli komunisti pred dobrimi stotimi leti program. Imeli so vsaj vizijo, kakšen svet si želijo. Ali mislite, da so si milijoni zatiranih ruskih delavcev in kmetov želeli okrutnosti monstruoznega režima? Seveda ne, želeli so le lepše in boljše življenje zase in svoje otroke. Žal sta Marx in Engels pri sicer pozitivnem in dobrohotnem snovanju nove družbe pozabila na osnovni, človeški faktor, ki radikalnih sprememb v svojem lastniško pogojenem karakterju pač ne more spremeniti. In zato je sicer simpatična ideja o enakosti zaradi norosti sistema padla v deveti krog pekla. To je dalo krila njihovim nasprotnikom, ki so pod krinko demokracije dobili ideološko vojno, da zdaj lažje in nemoteno ropajo planet. Prividi lagodnega življenja so prisotni vedno in povsod in to je težko pozabiti. Si predstavljate, da sedite v fotelju in gledate televizijo brez daljinskega upravljalnika? Izhajajoč iz tega lahko sklepamo, da bodo tudi naši protesti kratkega daha, ker ni niti jasne ideje o prihodnji družbi, niti človeka, ki bi vse to poosebljal. In če tega (še) ni, si preberite današnjo rubriko o-KULT-no, da boste razumeli, kako hitro se lahko nekateri simboli pretvorijo v nekaj čisto novega in izgubijo pravi smisel.■ Tomaž Sršen, odgovorni urednik DOLCE VITA 3 DOGODNIK Zmagovalni dvorec Zemono Novinarji in ocenjevalci madžarskega kulinaričnega vodiča Dining Guide, ki ocenjuje kvaliteto restavracij v srednji in vzhodni Evropi, so na sklepni prireditvi izbrali tudi najboljšo restavracijo v tej regiji. Največ točk je dobila slovenska gostilna Pri Lojzetu, ki domuje na dvorcu Zemono. Ocenjevalci so lani najprej izbrali deset finalistov iz desetih držav, med njimi pa so potem izbrali najboljšo gostilno oziroma restavracijo. Sklepna prireditev je potekala v hotelu Sofitel v Budimpešti, kjer je András Wiszkidenszky, založnik vodiča Dining Guide, podelil priznanje. Na tej svečanosti, kjer je bil osebno prisoten tudi Tomaž Kavčič s sodelavci, se je s svojimi posebnostmi predstavilo vseh deset najboljših. Slovenska jed, »sendviči na štriku« je bila deležna posebne pozornosti, saj je Kavčič z oljko, suhim sadjem, gosjimi jetri in kruhom povezal madžarsko in slovensko kuhinjo. Španci v srcu Londona London je center evropskega poslovnega sveta in novi del, imenovan Canary Wharf, kjer so pred desetletji samevali ladijski doki, je z izdatno finančno investicijsko injekcijo dobil novo moč. Sedaj je to najbolj elitni poslovni in stanovanjski del angleške prestolnice in popolnoma logično je, da se je tja preselila tudi vrsta prestižnih restavracij. Ker je španska kulinarika zadnjih nekaj let v samem svetovnem vrhu, je logično, da so tam odprli tudi najbolj prestižno špansko restavracijo z imenom Iberica. Glavni je z dvema Michelinovima zvezdicama ovenčani Nacho Manzano (ima restavracijo Casa Marcial v Asturiji), njegovo pomočnik pa je znani Cesar Garcia (na fotografiji). Ponudba je seveda 110% polnokrvno španska, ki se začne z izvrstnimi tapasi, preko morskih solat (pulpo Gallego) do umetnin nove španske kulinarike. Seveda – tudi odlični „jamoni“ v spremstvu izbranih vin ne manjkajo! Umetnost in vino I. Tole na sliki je nova vinska klet znane italijanske družine iz pokrajine Umbria, Lunelli Castellbuono. Klet v obliki želve (Carapace) je zasnoval znani italijanski arhitekt Arnaldo Pomodoro in je zares nekaj posebnega, saj ponazarja bitje, ki ga človek kar pogosto sreča v vinogradih, kjer gojijo tipično sorto te regije, sagrantino de montefalco. 4 DOLCE VITA DOGODNIK Andreja dela „Najbolj povezana Slovenka“, kot nekateri radi rečejo Andreji Lajh (na fotografiji; samo na Facebooku ima skoraj kot 5.000 prijateljev, kar je le ena tretjina njenih povezav), je zelo aktivna ženska, še posebej pa svoje odlične povezave izkorišča pri promociji vrhunske kulinarike in vin. Najprej je spravila skupaj kuharske mojstrovine Ane Roš (hiša Franko) in Piera Bussettija, italijanskega mojstra iz Piemonta, ki ima eno Michelinovo zvezdico. Druga stvar, ki je povezala kulinariko Slovenije in Italije, pa so sveža zelišča nizozemskega podjetja Koopert Cress, ki je vodilno v svetu profesionalne kulinarike pri pridelovanju in distribuciji množice butičnih zelišč in začimb. Večerja je bila v ljubljanski restavraciji Na gradu, kjer je Ana tako ali tako poslovno in kreativno aktivna. Vina sta prispevala Bric Borut Blažič in butični piemontski vinar Walter Massa. To je bil večer velike poezije dehtečih okusov in odličnih vin. Andreja Lajh Potem je nekaj dni kasneje punca v Milano odpeljala vrsto slovenskih vinogradnikov in kuharjev, ki so se prestavili na zdaj že drugi prireditvi z naslovom Dalla Slovenia Con Amore (Iz Slovenije z ljubeznijo). Tako kot lani, je prireditev gostil Westin Palace Hotel, tam pa so se zahtevni italijanski publiki s petnajstimi kulinaričnimi mojstrovinami predstavili Janez Bratovž (restavracija JB Ljubljana), Bine Volčič (restavracija Promenada - Bled), Matej Tomažič (gostilna Majerija – Slap), Igor Jagodic (restavracija Vila Bled) in Ana Roš (hiša Franko). Številni vinarji so še enkrat potrdili, da je naša dežela, predvsem pri belih vinih, res svetovna velesila, saj so na ogled postavili kar osemdeset vin različnih vinskih hiš kot so: Movia, Simčič, Nando, Klet Brda, Zanut, Ščurek, Šibav, Štekar, Guerila, Batič, Čotar, Marof, Valdhuber, Steyer, Frešer, Korenika Moškon, Kupljen, Rodica, Širca Kordič in Štoka. Slovenski kuharji v Milanu (iz leve): Igor Jagodic, Bine Volčič, Ana Roš, Matej Tomažič in Janez Bratovž (foto: Dean Dubokovič) Iz zadnje iz Andrejine malhe kulinaričnih razvajanj – prejšnji teden je v restavracija JB gostila enega največjih svetovnih slaščičarskih mojstrov, Antonina Maresco, kuharja restavracije Il Mosaico iz otoka Ischia. Možakar si je tam prislužil dve Michelinovi zvezdici. Ob spremljavi odličnih vin kmetije Batič je Janez pripravil pet jedi, kasneje pa so gostje uživali v treh nepozabnih Antoninovih sladkih mojstrovinah. Mojster je v Ljubljani ostal še teden dni, kjer je JB-jevi ekipi razkril še nekaj skrivnosti o pripravi vrhunskih sladic. Analitiki pravijo, da bodo londonske restavracije in vinski bari tekom poletnih olimpijskih iger v glavnem mestu Velike Britanije samo s prodajo vina zaslužili okrog 300 milijonov funtov (cca. 354 milijonov evrov) več kot običajno. Naj še kdo reče, da prodaja vina ni dober posel! Michelinove slaščice pri JB-ju (iz leve): Janez Bratovž, Antonino Maresco, Andreja Lajh in Miha Batič (foto; Dean Dubokovič) DOLCE VITA 5 DOGODNIK Chateau Margaux z biološkim certifikatom in navojnimi zamaški! Paul Pontallier, izvršni direktor in enolog te prestižne francoske kleti iz Bordeauxa, je na zadnji tiskovni konferenci poskrbel za precejšnje razburjenje. Ker že vrsto let delujejo v smeri čistega in naravnega vinogradništva, je razkril, da bodo najkasneje v dveh letih pridobili biološki certifikat pridelave in da bodo njihovo drugo vino, Pavillion Rouge, po vsej verjetnosti že letos jeseni zapirali z navojnimi zamaški. „Imeli smo veliko težav s plutovinastimi zamaški, poskusi s silikonskimi zamaški so bili katastrofalni in po vsej verjetnosti se bomo odločili za navojne.“To v vinskem svetu, predvsem na Novi Zelandiji, Avstraliji, Čilu in v Avstriji ni nič novega, bo pa to velika revolucija za konzervativne Francoze; še posebej če bodo ta korak storili prvi prav eni od najboljših in legendarnih. Chapoutier tokrat seka po bioloških vinarjih Michel Chapoutier, najbolj znani in izjemno uspešni vinar iz območja doline reke Rhone, ki se je proslavil s svojimi briljantnimi syrahi, je pred letom dni v zrak pognal vse pridelovalce in ljubitelje renskih rizlingov z izjavo, da „so petrolejaste vonjave v staranih rizlingih samo posledica razvoja bakterije Bretanomyces“ in da so vse takšne vonjave napaka vina. Zdaj je na piko vzel biološko pridelana vina, saj pravi, da vinarji ki ne uporabljajo žvepla za stabilizacijo in zaščito vina, niso pri pravi. „To je popolna neumnost. To je tako, kot bi hotel narediti slab kis. Le kdo dovoli, da se v vinu razvijejo škodljive kvasovke?“ Tovrstne vinarje je označil za hipije, ki niso iz tega planeta. Mi pa skromno dodajamo:“Veliko tovrstnih vin sicer ustreza Chapoutirjevemu opisu, vendar izjeme potrjujejo pravilo in mojstri ostajajo mojstri.“ Cava je špansko ime za njihovo peneče vino, ki v glavnem pridelujejo v Kataloniji, okrožje Cava; prej Penedes). Čeprav je Špancem prodaja njihovih mehurčkov lani padla za 2%, je v svetovnem merilu narasla za enako vrednost in lani so Španci podali 152 milijonov steklenic svojih penečih vin. Ugotavljajo, da mehurčki niso več samo pijača za razne posebne dogodke, ampak postajajo vsakodnevna radost. Sommelierji ali bogovi? Somm se imenuje dokumentarni film o štirih vrhunskih sommelierjih, ki skušajo narediti najtežjega od vseh izpitov, imenovanega Master Sommelier. Do zdaj mediji, še posebej filmski , tega dogodka niso smeli posebej izpostavljati, zdaj pa ga v tem filmu vidimo kar štirikrat, vsakič skozi oči enega od vodilnih svetovnih sommelierjev, ki so: Brian McClintic, Dustin Wilson, Ian Cauble in Dlynn Proctor. Tisti, ki so film že videli, jih imenujejo bolni nadarjenci, rock zvezde, egomanijaki in preroki. Film prikazuje izvlečke tisočih ur okušanja, analiz vin in vsega, kar vina dela velika. „Hmmm...“ (opomba uredništva) 6 DOLCE VITA Francosko vrhovno sodišče je po dolgih letih boja in kritik razsodilo, da morajo vsi vinogradniki, katerih vina imajo oznako AOC (Appellation d'origine contrôlée – zagotovljeno geografsko poreklo) plačevati uporabo te oznake, ki označuje njihovo vrhunskost. Zbrani denar bo šel za promocijo teh vin na tujih trgih, pomagali pa bodo tudi tistim vinarjem, ki imajo težave oz. bodo sredstva črpali v primeru katastrofalnih letin. Brez panike, pri nas tega vinarjem tudi omenil ne bo nihče. DOGODNIK P'jmo u K'ntino Po skoraj 15 letih premora, kar je bila gostilna Čotar na Gorjanskem (Kras) zaprta, legenda spet odpira svoja vrata! Z rahlo spremembo: nič več že skoraj legendarna B&B (Branka in Branko), ki sta začela največjo kraško zgodbo o uspehu, temveč njuna naslednika – Vanesa in Vasja, V&V torej. K'ntina Čotar, kot so »ta mladi« Čotarji imenovali »novo« gostilno, bo seveda svoj izbor in nabor ponujenega iskala na domačem Krasu, s Čotarjevimi vini na čelu. Čudovit dokaz domačnosti okusov je bil na otvoritvi zrezan tri leta staran pršut, iz doma zrejenega prašiča. Vanesi in Vasji bosta pri tem pomagala tudi njuna sopotnika – Pepi in Andreja. V K'ntino smo vabljeni od petka, ob 18.00 ure naprej, v soboto in nedeljo pa od 12:00 ure. Za ostale dneve, v primeru skupine desetih ali več, odprejo in kuhajo po dogovoru. Na fotografiji iz leve : Vasja, Andreja, Vanesa in Pepi (tekst in foto: Bruno Gaberšek) Francoski koncern luksuznih proizvodov LVMH (Louis Vuitton Moet Hennessey), ki letno obrne okrog milijardo in pol evrov, je ob pomoči vrhunskih vinskih svetovalcev v kitajski provinci Yunnan blizu Tibeta, kupil 70 hektarov zemlje in jo kultiviral v vinograde. Zanimivo je, da ležijo na ekstremni višini (2.400 metrov), strokovnjaki pa pravijo, da je lega enkratna. Kaj se bo iz tega izcimilo, bo jasno čez pet let, ko bo prva trgatev. Jasno, posadili so rdeče sorte. Prijeten večer na Dolenjskem, posvečen kulinariki, vinu in poeziji Pred dnevi so v Gostilni Vovko na Ratežu gostje, ki so uspeli dobiti prosto mizo, lahko uživali v prijetnem in nepozabnem večeru.Vovkovi kuharji so se v kuhinji odlično potrudili za pripravo sladkovodnih rib na malce drugačen način, poleg pa so stregli vina belokranjskega prvokategornika Otija Šturma. Za piko na i je poskrbel duet Pusjeben gušt, ki z neverjetno natančnostjo in tenkočutnostjo izvaja poezijo Iztoka Mlakarja. Mimogrede - gostilna Vovko letos praznuje 35. rojstni dan. Na fotografiji: gostilničar Rok Vovko (levo) in Otmar Šturm (desno), vinar z vrhunskimi vini in »prepovedanimi sadeži« »Romansa 1971« in Rožmarinova vina Krasen primer novih večerov v »Romansi 1971« (bivša Maxijeva Romansa – grill na ploščadi Maximarketa) je pred kratkim pričaralo sodelovanje z vinoteko Rožmarin iz Maribora, ki med drugimi pri nas trži tudi vina iz francoskega Bordeaux-a. Tisti četrtek smo, ob razlagi in vodenju predstavnice vinskega trgovca iz Bordeauxa, Catherine Lambert (na fotografiji; s Sašom Arsenovičem, lastnikom Rožmarina), popili sedem različnih vin, od tega šest rdečih in eno belo, sladko. Štirje rdečaki so bili iz Saint Emiliona (desni breg reke Gironde) – od tega trije Grand Cru-ji in eden 1er Grand Cru Classe, in dva iz Margaux-ja (levi breg reke Gironde). Res, simpatično sestavljena vertikala za učno uro bordojcev. Belo, sladko vino pa je seveda prišlo iz Sauternesa – 1er Grand Cru Classe. Vsa vina so bila lepa spremljava k petim krožnikom, ki so jih ustvarili mojster Andrej Kuhar s svojo ekipo. Trije glavni krožniki in posladek so bili res izvrstna poroka z vini, ki prihajajo iz kleti: Château Rauzan, Segla-Margaux in Château Canon-Saint Emillion in so od zdaj naprej preko Rožmarinove vinoteke na prodaj tudi pri nas. Osebno se mi je v spomin najbolj vtisnila ocvrta kroglica narejena iz mesa govejega repa položenega na hitro pokuhano blitvo (na fotografiji). Da lahko takšen večer s takšno vsebino doživite na tej lokaciji za slabih 40 € po osebi, je glavna prednost Romanse 1971 in upam, da so s tem obrnili nov list v cenovni dostopnosti v odnosu na vsebino. Romansa 1971 – vztrajajte pri tem. (Tekst in foto: Bruno Gaberšek) DOLCE VITA 7 DOGODNIK Umetnost in vino II. Italijani so zares neverjetni! Medtem, ko ves vinski svet jamra zaradi krize, se odlično organizirani vinarsko in turistični delavci pokrajine Emilia Romagna lotijo odličnega projekta z naslovom „Vina in umetnost“ (Vina ad Arte). Izbrani novinarji iz vsega sveta smo v treh dneh spoznali skrite zaklade te dežele, ki niso omejeni samo na pršut iz Parme in San Daniele, mortadelo, parmezan, sir grana in še kaj, pač pa tudi na izvrstna rdeča vina sangiovese. Že vidim, kako nekateri skačete v zrak in vpijete, da je ta sorta avtohtona v južneje ležeči Toscani, kjer je osnova za legendarni chianti, vendar temu ni tako. Sangiovese je v vinogradih Romagne že stoletja, njegova kakovost pa le občasno rahlo zaostaja za vini te sorte iz Toscane. In kaj je najbolj pomembna razlika? Cena, ki je približno trikrat nižja in zaradi trenutne ekonomske situacije v svetu toliko bolj sprejemljiva za trg. Ob okušanju množice vin te sorte smo med degustacijo arhivskih vin spoznali njihovo dolgoživost in zares odlično sposobnost staranja. Večina dogodkov se je odvijala v kraju Faenza blizu Ravenne, v njihovem muzeju lončarstva. Vedeti moramo, da je ta regija že od leta 500 središče lončarstva, saj so v Ravenni bizantinski graditelji postavili legendarno baziliko San Vitale. To je bila tudi osnova mozaične umetnosti na ozemlju takratnega zahodnega rimskega imperija. Od takrat naprej je tradicija izdelovanja mozaikov zrasla do sodobne umetnosti, še bolj pa slovijo po najboljših tovarnah keramičnih ploščic. Pa po vinu. In kulinariki. In turizmu. Daljši zapis iz še daljše poti sledi jeseni. (Tomaž Sršen; Foto: Katja Groleger). Vina prelepo belokranjsko sonce v kozarcu Obiščite nas v vinotekah: Grajska klet v metliškem gradu (Metlika) Vinoteka Šturm v Qlandiji (Novo mesto) Kontakt: 041 632 470 [email protected] www.vinasturm.si www.metliskacrnina.si. Čarobni termalni svet! Vrhunski hotel s spa centrom v osrčju narodnega parka Nockberge vam ob prihodu ponudi šampanjec Taittinger in sadje, pri polpenzionu obedovanje v gourmet restavraciji (dve kuharski kapi po vodiču Gault Millau), zajtrkujete pa lahko do poldneva. Hotel ima pet zvezdic in je s svojimi 4.500 m² enkratna oaza miru in sproščanja. Plavate v topli in zdravilni termalni vodi (30 – 35 ° C) se razvajate v wellnessu in petih velikih termalnih bazenih. Privoščite si lahko prvovrstne tradicionalne in orientalske masaže, v lepotilnem salonu pa bodo strokovnjaki poskrbeli za vašo urejenost in lepoto. Uživajte čarobne svetove življenja v vodilnem avstrijskem hotelu, ki je poznan po vrhunskih storitvah, prijaznosti, wellenssu in udobju. Poleg vrhunskih kulinaričnih užitkov ob lokalnih posebnostih v restavraciji vam nudimo še možnost nakupa le- teh v naši delikatesi. Posebna ponudba: Dolce Vita – Dnevi sprostitve v hotelu Ronacher 3 x nočitev v dvoposteljni sobi 1 x masaža celega telesa 1 x refleksna terapija 1 x aromatični paket travnikov 1 x aromaterapija od 692,00 € po osebi Kontakt: Ronacher Družina Ronacher Thermenstraße 3 9546 Bad Kleinkirchheim Koroška / Avstrija +43 (0) 42 40 282 Fax - 606 [email protected] www.ronacher.com (Vključuje 10-odstotni popust pri nakupu vseh terapij) TEMA TOMAŽ SRŠEN ALEŠ FEVŽER Vijuganje med jedmi po koroških smučiščih Večerja je bila odlična, saj drugače ne more biti; še posebej, če človek uživa v jedeh najstarejšega in najbolj znamenitega hotela v Bad Kleinkircheimu, Ronacher. Ker sva vedela, bo naslednji dan naporen smučarsko in kulinarično, se z Alešem v restavraciji nisva mudila predlogo in sva okusila samo nekaj avstrijskih vinskih prvokategornikov. Jasno, „udarec sva vrnila“ v stilu – z odpiranjem edinstvene peneče svetovne zgodbe iz Slovenije, Movia – Puro. Sommelier in ekipa so bili več kot navdušeni, izmenjali smo nekaj stavkov in ob tem sem izvedel, da so njihove savne in bazeni odprti vso noč. DOLCE VITA 11 TEMA Nočna pravljica v Badu Č ez nekaj minut sam samcat plavam v zunanjem bazenu. Obrnem se na hrbet, opazujem bogastvo milijonov zvezdnih biserov na nebesnem obodu in ledenih temperatur, razen drobnega žgečkanja na licih, sploh ne čutim. „Čarobno“, pomislim, “kako čarobno“. Mir, vesolje in vroča voda, ki le z meglico nad gladino nakazuje mraz, me odnesejo v zen. Ne vem koliko čas sem plaval „mrtvaka“, vendar sem se popolnoma sprostil. Ko sem se zavedel, sem bil še vedno sam. „Še nekaj dolžin preplavam, potem pa v turško kopel“, pomislim. Po deseti uri zvečer je bil Ronacherjev wellnes moje zasebno igrišče. Vrste raznih savn in kopeli, bazeni in bazenčki v notranjost in zunaj – vse mi je bilo na voljo. Med raziskovanjem sem psihično nepripravljen skočil iz toplega bazena v sosednjega, kjer je bila ledena voda. Videl sem vse zvezde, tudi tiste za obzorjem. Vsi, ki smučamo, smo bili verjetno vsaj enkrat na znamenitih koroških smučiščih – Gerlitzen (Osojščica), Turracher Höhe, Nassfeld (Mokrine), Bad Klerinkircheim, Flattniz in tako naprej. To so odlični tereni, 12 DOLCE VITA ki so nam zelo blizu in imajo zares dobre naravne predpogoje za smučarijo. V glavnem so vsi višje in visoko ležeči in imajo – kar je zelo pomembno - travnato podlago. To pomeni, da debela snežna odeja niti ni potrebna in lahko smučišča ob pomoči dobro organiziranih služb za umetno zasneževanje hitro usposobijo za zimske radosti. Čeprav je Bad Kleinkircheim tudi termalno središče, smo tudi tu vedno le pridno in vneto smučali. Da bi hodili v tamkajšnje gostilne na koroške kulinarične vrhove, nam ni prišlo na pamet. Saj veste, prej negativna kot pozitivna podoba dražje avstrijske kulinarike nas ni navduševala in v gostilnah in kočah smo pojedli le toliko, da smo potolažili najhujšo lakoto. V zadnjih letih pa so naši severni sosedje naredili kar precej dolgih korakov in nekateri celo odšli do zvezd (Michelinovih). Pričeli so pridelovati celo vina, zelo modro se usmerili k proizvodnji biološko pridelane hrane, zrasle so četice majhnih, toda odličnih turističnih kmetij z oznako ˝bio˝, pa tudi ponudba hrane na smučiščih je od klasičnih „germknödlov“ (kvašenih cmokov z vanilijevo omako) in klobas s pomfrijem skočila za razred ali celo dva višje. Ker toliko let kasneje isti, prej smučarsko zagrizeni mladci, zdaj pa bolj umirjeni gospodje res ne smučamo več po osem ur dnevno (izjeme se vedno najdejo), je dobro vedeti, kje si po smučanju lahko dobro opomoremo. Čeprav sva z Alešem stara znanca teh strmin, so nama (predvsem za lažje iskanje pravih koč na smučiščih) tako v Badu kot v Nassfeldu dodelili vodiča – učitelja. Na najino veselje sta bila oba Slovana, eden celo iz Maribora. Bojan Valentan – Valdi je veteran in ima enkratno službo. Pol leta uči smučanje na Koroškem, potem si za hip ogleda novosti v svojem rojstnem mestu, poleti pa je eden od najbolj zaželenih skipperjev na Jadranu. Ker je v avstrijskih smučarskih središčih vedno več bogatih Rusov, ki se želijo naučiti smučati, je polno zaseden in mu dela ne manjka. V Nassfeldu naju je spremljal Slovak Jan, ki pa smuča vse leto. Pozimi na Koroškem, poleti pa na južni polobli – v Avstraliji in v Južni Afriki, kjer je eden glavnih na novo ustanovljenem smučarskem centru v Lesotu, starem TEMA Bojan Valentan – Valdi, smučarsko – skipperski legionar Del ponudbe v koči Unterwirthütt'n – kuhar Johannes Jauk in tipični krožniki – Glundner Käsebrot (rženi kruh z kuhanim sirom), Käsenudel mit Butterschmalz (sirovi žlikrofi z zaseko) in domača klobasa Masaža za krave Zakonca Seidl s tisinim žganjem kraljestvu v gorah, kjer imajo izvrsten puhast sneg. Možakar je na svojih popotovanjih že petnajst let in o svojem načinu življenja in razmišljanja piše knjigo. Tako kot povsod v Avstriji, so tudi tukaj smučišča široka in zelo pozorno urejena. „V zadnjih letih so vse proge razširili zaradi deskarjev na snegu, saj so izračunali, da ob malo večji hitrosti za varen zavoj potrebujejo okrog 50 metrov širine“, hiti razlagat Valdi. No, nam je to več kot ustrezalo, predvsem za dolge veleslalomske zavoje. Hütten (kočice) na smučišču so kar gosto posajene. V zadnjih nekaj letih so precej dvignili raven ponudbe. Poleg obveznih ˝fast – foodovsko˝ nastrojenih jedi so na jedilnike z velikim uspehom dodali lokalne posebnosti, kot so recimo razni „nudli“. Pri nas bi temu rekli krapi ali krapci, konec koncev pa beseda tako ali tako izvira iz nemščine (˝krapf˝, ki se je potem razvila tudi v krof). Za lažjo razlago – gre za velike žlikrofe z različnimi nadev, recimo Käsenudel mit Butterschmalz und Schnittlauch pomeni sirov žlikrof z zaseko in drobnjakom. S takšno ponudbo v Badu prednjači Unterwirthütt'n, ki jo vodi družina Krenn. Tukaj je vedno bolj popularen tudi avtohtoni kuhani sir (Glundner Käsebrot), ki ga tenko narezanega naložijo na rezine kislega ajdovega ali rženega kruha. Da je vse skupaj še bolj slastno ga premažejo z domačim, polnomastnim maslom. Jed je odlična. Ker so domačini veliki ljubitelji klobas, so na jedilnikih skorajda izključno izdelki okoliških mesarjev, ki uporabljajo svoje stare recepture, in seveda okusi od kočice do kočice razlikujejo – odvisno od dobavitelja. Poleg klasične tekoče ponudbe je vedno več buteljčnih in penečih vin (tukaj ima Schlumberger svoj primat). Ne manjka tudi uvoženih delikates, raznih italijanskih sirov, pršutov iz Parme in celo mozzarelle! certifikatov tako za mlečne kot za mesne izdelke, ki jih delajo sami. Osnova so seveda lastni hlevi, kjer živali jedo biološko pridelano krmo. Ena od največjih zanimivosti pa je „masažni aparat za krave“. Ko je gospodarica to omenila, sem nehote pomislil na znamenito japonsko govedo Kobe… Pohiteli smo v hlev. Ja, živalce niso privezane, vrata na dvorišče so odprta in se lahko prosto sprehajajo notri in ven. V dolini pa.... Očitno je ˝manekenka˝ Liska že navajena na take foto-seanse. Ko je Aleš prišel do naprave, je stopila zraven, jo vklopila in nastal je pričujoči posnetek... Masaža sicer ni tako popolna, kot jo ročno izvajajo Japonci na gorskih pašnikih okrog mesta Kobe oziroma Italijani in Avstralci z inačicami goveda Wagyu, je vseeno zelo nenavadna in zanimiva. Seveda vseh teh avtohtonih jedi ne delajo kuharji v vsaki koči zase, temveč jih združenja lokalnih proizvajalcev z njimi pridno zalagajo. Na robu mesteca, prav ob napisu Bad Klerinkircheim, stoji biološka kmetija Mallhof. Tekom let trdega dela so, pod budnimi očesi natančnih in zahtevnih avstrijskih služb za kakovost, uspeli priti do Še korak naprej so šle pri ponudbi v dolini nekatere turistične kmetije. Družina Seidl, ki nadaljuje tradicijo kmetije Schabus v celoti in popolnoma prisega na biološko vsebino, od pohištva v sobah naprej. Karin Seidl nama razkazuje sobe, katerih oprema je v vsaki narejena iz drugačne vrste lesa. “Še pred desetletjem so vsi lesene elemente DOLCE VITA 13 TEMA metali iz apartmajev, ker to ni bilo moderno. Pri nas smo počeli ravno obratno – vsaka soba ima svoj karakter in sob nimamo razvrščenih po številkah, pač pa po imenih. Vsak les ima različne vibracije, ki ugodno vplivajo na človeški organizem. Pravi fenomen je tisa. Ko sem prvič spala v tisinem apartmaju, je bil to eden mojih najbolj trdih spancev, spočita sem bila pa tako, kot še nikdar poprej!“ Seveda so naravne in raznolike tudi sestavine njihovih zajtrkov (kosil in večerij ne strežejo). V apartmaje lahko zjutraj naročite sveže pečen kruh in žemlje, da o sokovih, mleku, marmeladah in suhih mesnih proizvodih ne govorimo. Avstrijci so razvili edinstven način sodelovanja med biološkimi kmeti. Ti na neke vrste prodajnem forumu na spletu prodajajo ali menjujejo svoje pridelke z drugimi – tako lahko tudi nekdo, ki pač nima (niti ne more imeti) vseh sestavin jedi biološkega izvora, to kupi ali zamenja za svoje presežke . Na Koroškem je velika posebnost tudi tisino žganje – zirbenschnapps. Zrele tisine storže, ki se ob koncu julija obarvajo rožnato 14 DOLCE VITA vijolično, oberejo, razrežejo po dolgem in namočijo v jabolčno žganje. Nekateri v to dodajo več, drugi manj sladkorja, tretji pa nič. Pri Seidlih sva poskusila čisto in nesladkano verzijo, ki je prava, „za dedce“, medtem ko na smučiščih v kočicah prodajajo tisto z malce več sladkorja. Če boste to želeli naročiti,je čarobna beseda ˝Zirbe˝! savnanju ponujajo vrsto dietetičnih in varovalnih menijev, kjer Pulvererji vodijo. Večina jedi temelji na sladkovodnih ribah, predvsem smučih, postrvih in ostrižih, ki jih pripravljajo na vse možne načine. So tudi mojstri sladic, kar sicer ni v skladu z gornjimi trditvami, vendar se ljudje tako radi pregrešimo... Na višavah v višavah Le nekaj deset metrov višje kraljuje kralj, pet-zvezdični Thermenhotel Ronacher, katerega del pregrešnih užitkov sem opisal na začetku. Je prvi, najstarejši in največji. Najbolj luksuzen in prijazen. Ko človek vstopi v sobo, ga za dobrodošlico na mizi čaka steklenica prestižnega šampanjca Taittinger. Je sicer polovična, vendar je takšen izraz pozornosti več kot dovolj, da človek pričakuje nove avanture. Seveda je tudi kulinarika v tem hotelu v Badu najbolj dodelana. Verjetno ni naključje, da so kulinariko tukaj še bolj izpopolnili, ko se je s sinom, ki je tudi prevzel lastništvo, poročila Simone Maier (zdaj Ronacher), hči najboljše avstrijske kuharice Johanne Maier (hotel Hubertus iz Filzmoosa). Kulinarika je dodelana, vendar kljub trudu mladi kuhar Michael Oberrauter še ne dosega V zadnjih nekaj letih raste tudi koroška kulinarika. Najbolj klasično, toda okusno ponudbo boste pri Avstrijcih še vedno dobili v tradicionalnih družinskih hotelih in penzionih. V Badu vam toplo priporočam obisk gostilne Pulverer (Pršič), ki je podaljšek znamenitega hotela z istim imenom. Ta družina je tista, ki je takoj za legendarnimi Ronacherji uvidela neskončne možnosti zdraviliškega turizma in smučarije in to tudi izkoristila. Gostilno, tradicionalno avstrijsko načičkano, je treba sprejeti takšno, kot je. Čeprav kakšnih velikih kulinaričnih presežkov ne boste doživeli, pa so vse jedi več kot korektne in predvsem – biološkega certificiranega izvora. Ker je Bad Klerinkircheim termalno središče, naši severni sosedi ob kopanju, masažah in TEMA Sveži smuč v restavraciji Pulverer Simone Ronacher, duša hotela Thermenhotel Ronacher Restavracija Ronacher – pečena govedina v vinski omaki z zelenjavo in pirejem Krožnik sladic iz najbolj razvpite in cenjene restavracije v Nassfeldu – pri Arnoldu Pucherju v hotelu Wulfenia kulinaričnega ognjemeta Johanne, se pa temu počasi, toda zanesljivo bliža. Izbor sestavin za jedi v tem hotelu temelji izključno na biološko pridelanih materialih, še posebej pa so ponosni na najvišjo kakovost avstrijskega govejega mesa, rib iz okoliških rek in jezer in tam pridelanih zelišč in začimb. Če iščete najvišja koroška kulinarična priznanja in doživetja pa morate v Nassfeld, bolj natančno v hotel Wulfenia (1500 metrov nadmorske višine), ki leži na vrhu tega smučarskega središča. Tam deluje eden najbolj znanih in cenjenih avstrijskih kuharjev, Arnold Pucher, ki s svojim delom pri ocenjevalcih vodiča Gault – Millau že celo desetletje vsako leto znova dosega tri kuharske kape. Hotel je v neposredni bližini sedežnice, ki vas odpelje na 2.000-metrske vrhove, zunaj je (ogrevan) bazen, notri pa tudi premorejo razkošje raznih savn in drugih termalnih radosti. In zvečer? Jasno, v šest-mizno restavracijo Arnold Pucher z več kot tisoč vinskimi etiketami! Višave na višavah? Da in ne. Vulfenija je avtohtona alpska roža, ki raste samo na Koroškem. In če je prvi človek restavracije tudi (bivši) imetnik ene Michelinove zvezdice (ta vodič so za področje Avstrije pred tremi leti ukinili, ker je bila njegova prodaja v Avstriji zelo slaba) bi skladno z izročilom ocenjevalcev pričakovali delček lokalne avtohtonosti tudi na krožnikih. Toda pri Pucherju tega ni niti za vzorec. Človek je ˝mahnjen˝ na Italijo, morje in oljčna olja. Ne bom trdil, da je bila večerja neokusna – nasprotno, bila je zelo dobra. Toda glede na slavo, ki jo Pucher ima, sem pričakoval precej več. Je tehnično odlično podkovan, vendar je ostal v slepem črevu molekularne kuhinje izpred sedmih let, ko sta s tovrstnimi prijemi na svetovni sceni blestela Heston Bluementhal in Ferran Adria. Tekoči dušik, epruvete in precej neizraziti okusi so se med večerjo preveč ponavljali. Njegova obsedenost z oljčnimi olji je takšna, da sommelier pred vsakih hodom v degustacijski kozarec natoči oljčno olje, ga „ovini“ in ponudi jedcu kot dišečo spremljavo, da bi olje še bolj začutil. Eden najbolj popularnih (vsaj tekom najine večerje) je bil naš zamejec, Starec iz Doline nad Trstom... Morske sestavine, ki jih uporablja, prihajajo iz sredozemskega bazena – modre in bele ribe iz Jadrana, jastogi iz Bretanije, tuna iz Sardinije.... Ne glede na zares impresivno vinsko karto, sva ves večer pila sicer zelo soliden zeleni veltlinec iz Wahaua (Pichler), na koncu pa se naju je sommelier „usmilil“ z enim najboljših ˝supertoskancev˝ (Tignanello 1996), ki pa je bil prehladen in premalo prezračen. Ob sirih (prvovrsten izbor najboljših Francozov z dodatkom stiltona; a brez Avstrijcev) pa nama je spet ponujal veltlinca. In to ne izbor, ampak tistega od prej. No, šele po kratki in jasni razlagi je popustil in prinesel odličen renski rizling (spet Wachau), pozna trgatev, ki se k takšnim sirom lepo poda. Žal pregovorno godrnjavega mojstra kuhinje nisva uspela dobiti pred objektiv in tudi za kratek pogovor „ni imel časa“. Vsekakor je to bila zanimiva izkušnja, ki si jo velja zapomniti, ne glede na predznak. Zaključek najinega kulinarično smučarskega popotovanja je, da Avstrijci sicer še ne dosegajo Italijanov in Francozov, se pa hitro prilagajajo in znajo poskrbeti za goste, ki na in ob smučanju želijo več, boljše in ekskluzivno. Morda bi si jih mi tudi tokrat lahko vzeli za primer dobre prakse.■ DOLCE VITA 15 MAKROBIOTIKA Hrana, ki daje energijo Makrobiotika kaj je to? Kaj je to makrobiotika? Zadnje čase se ta beseda malce bolj pogosto sliši, ampak, ali ni to hrana, ki je zelo zdrava, ampak je brez okusa, z njo pa se zdravijo ljudje z rakom? Tudi sama sem pred nekaj leti imela enako razlago za makrobiotiko v svoji glavi. Potem pa se je zgodilo, da me je prijateljica, ko sva bili ravno skupaj v Zagrebu, povabila na kosilo v : …«eno posebno restavracijo, z zdravo hrano, ki je še nisi poskusila…« tako mi je razložila. Rekla mi je še, naj ne sodim okusa te hrane s svojim »starim metrom«, ki ga imam za hrano, ki jo normalno jem. Takrat sem postala radovedna in sumničava. Ampak, ker sem prijateljico dobro poznala in sem vedela, da me ne bi peljala nekam, kjer bi bila hrana zanič, sem povabilo sprejela. Na mizo sem dobila najprej zelenjavno juho, potem pa še zvrhan krožnik različnih jedi: en velik kup rjavega riža (še dobro, da imam riž rada), zeleno liste neke zelenjave, zrezek iz sejtana (žitno meso), zelenjavno omako in nekaj, kar so rekli, da so alge, pa malo solate. Počasi sem začela jesti, ker so mi povedali, da moram vsak grižljaj res dobro prežvečiti in prvi vtis je bil, da ima hrana veliko blažji okus, kot sem ga navajena. Po nekaj grižljajih, pa me nežnejši okus (beri: premalo slan) jedi ni več motil, celo več, začela sem spoznavati neke nove okuse zelenjave, riža in ostalih jedi. Ko sem pospravila vso hrano s krožnika – bilo jo je precej in na začetku sem pomislila, da jo je odločno preveč - sem z začudenjem opazila, da me v želodcu prav nič ne tišči, kakor bi normalno me, če bi pojedla takšno količino »normalne« hrane. Celo več, ne samo, da me ne tišči v želodcu, sploh nisem imela občutka, da sem toliko pojedla. Kar me je izredno razveselilo po kosilu, je bilo popolno pomanjkanje poželenja po sladkem, ki me je, po vsakem »normalnem« kosilu, vedno navdajalo z obupom (imam namreč nekaj kilogramov preveč in skladkarije so bile prepovedane, ampak tako zelo želene!), ker sem se vedno otepala z njim. Tretja razveseljiva stvar, ki sem jo opazila pa je bila, da nisem postala prav nič zaspana po kosilu – saj veste, kako paše, po obilnem kosilu čisto malo zadremati! Počutila sem se lahko, niso mi dišale sladice (kaj boljšega!) in počutila sem se polna energije. Počutje po tem kosilu je bilo tako dobro, da sem si rekla, da se želim še večkrat tako počutiti, ne samo enkrat v letu. Ker sem tudi vedela, da je taka hrana, pripravljena po makrobiotičnih načelih, zelo zdrava, sem se kar hitro, brez večjega obotavljanja, odločila, da se želim naučiti več o tej prehrani. Začela sem obiskovati »Akademijo za življenje« v Zagrebu, kjer sem imela in še imam odličnega učitelja g.Zlatka Pejića, ki je široko priznani strokovnjak na področju makrobiotike in naravnih načinov življenja. Torej, kaj je v resnici makrobiotika? Izraz makrobiotika je sestavljen iz dveh grških besed: makro, kar pomeni veliko in bios, kar pomeni življenje. Torej bi lahko makrobiotika prevedli kot »veliko življenje«. Veliko življenje v prostem prevodu pomeni zdravo, zadovoljno in strastno življenje – to, kar si vsi, potihem ali naglas, želimo. MAKROBIOTIKA je umetnost zdravja in dolgega življenja. To je naraven sistem, ki zajema medsebojno delovanje prehrane, življenjskega stila in okolice. Makrobiotika nas popelje do fizičnega, mentalnega in duhovnega zdravja in ga tudi vzdržuje. Prehrambena komponenta makrobiotičnega pristopa temelji na tradicionalnih principih dežel daljnega vzhoda, na uporabi polnovrednih in organsko vzgojenih žitaric in stročnic, zelenjave, alg, semen in oreščkov in sadja. Do sedaj so dobrobit take prehrane dokazale že mnoge znanstvene institucije. Drugi aspekti makrobiotike se nanašajo na skrb za fizično telo, fizično aktivnost in še posebej pogled na svet. Da bi dosegli fizično, mentalno in duhovno ravnotežje, makrobiotični učitelji poučujejo različne koristne veščine, kot so: masaža stopal, tehnike dihanja, upravljanje s stresom in druge. • Makrobiotični pristop pomeni življenje v skladu z naravo, ker je človek njen sestavni del in tako (pa če se tega zavedamo ali ne) s svojim telesnim in duševnim delovanjem spremlja naravne cikluse in stalne spremembe v naravi. • Prehrana po makrobiotičnih načelih in življenje po teh načelih (zmanjševanje stresa, poglabljanje medsebojnih odnosov, fizična aktivnost… zavedanje, da smo neločljivi del narave), nam daje to možnost, da se aktivno in zavestno odločimo za zdravje, za etično, kvalitetno življenje in sobivanje na tem planetu in se lahko posvetimo našim življenjskim ciljem, ne da bi se morali pošteno ukvarjati s zdravstvenimi težavami, ki bi nam preprečile naš življenjski cilj. Makrobiotika ni cilj sama po sebi, je učinkovito sredstvo za zdravo in srečno življenje in nam daje v roke »čarobno paličico«, s katero lahko zavestno upravljamo svoje življenje. • Makrobiotična prehrana vključuje najboljše od hrane (eko, bio, neprocesirano, polnovredno). Bit makrobiotične prehrane so organska in biološko pridelana živila, ki so čim manj procesirana, brez aditivov in v glavnem rastlinskega izvora. Taka prehrana vsebuje tudi vegetarijanska in veganska načela, hkrati pa pušča možnost, da populacije ljudi, ki se zaradi podnebja ali tisočletnega načina življenja prehranjujejo z mesom, to počno še naprej, po zakonih narave. • Makrobiotična prehrana se ravna po osebnih potrebah, ne postavlja togih načel, temveč temelji na prilagodljivosti, ki ne more, in ne sme (!) prerasti v dogmo. FOTOGRAFIJA HRANE: Andrej Križ 16 DOLCE VITA OSNOVE MAKROBIOTIČNE PREHRANE. Živila, ki jih moramo uvrstiti v vsakodnevno prehrano po makrobiotičnih načelih: 1. POLNOVREDNE ŽITARICE Od 30 do 50% dnevnega vnosa hrane naj bi sestavljale kuhane polnovredne žitarice ali njihovi proizvodi pripravljeni na različne načine. Rjavi riž, ječmen, proso, pšenica, oves, rž, ajda, koruza, amarant, pira, quinoa, kamut… in pa razne vrste polnovrednega kruha, testenin, kosmičev, zdrobov in moke - so žitarice, ki morajo bit glavni del naše prehrane. 2. ZELENJAVA Od 25 do 40% vsakodnevne prehrane naj sestavlja zelenjava. Naj zopet ponovim – prvo pravilo zdrave prehrane, ki nam daje energijo, ne pa jo jemlje je, da je zelenjava, oz. vsa živila, ekološko pridelana, brez pesticidov in drugih kemičnih škodljivih snovi. 3. STROČNICE 10 do največ 20% vsakodnevne prehrane naj bodo različne stročnice, kot so: leča, čičerika, različne vrste fižola v zrnju, črna soja, proizvodi iz soje: tempeh, tofu… Stročnice so v makrobiotični prehrani vir beljakovin. • Ne boste verjeli, ampak v leči, tempehu, sejtanu in ostalih nemesnih beljakovinskih živilih, je kar do štiri krat več beljakovin, kot v mesu, pa še mnogo lažje so prebavljive! 4. Alge Alge so izredno bogate z minerali, ki jih naše telo potrebuje. 5. Pražene semenke (sezam, sončnična in MAKROBIOTIKA bučna semena) in oreščki (lešniki, orehi, mandlji, kikiriki…) lepo zaokrožijo zdrav jedilnik, tudi pri otrocih, ker vsebujejo beljakovine in kvalitetne maščobe. Pa še dober prigrizek so. Če želite dolgo in zdravo živeti, in če želite , da bi se, kot vsi prvinski narodi, sami lahko odločili, kdaj je čas, da zapustite to življenje, ne da se za to odločila za vas bolezen (spomnite se indijanskih zgodb, kjer so starci, ki so bili zdravi, odhajali v gozd, ko so se odločili, da je čas, da se njihovo življenje zaključi in dostojanstveno odšli, po svoji izbiri), potem se vam kaže pot do tja. To je makrobiotika. Recept za zdravo, zelo okusno torto, ki jo pripravimo brez moke, mleka, sladkorja in jajc: TORTA S PROSENO KAŠO Sestavine: Testo: 1 skodelica (2,5 dl) sončničnih semen, 1 skodelica prosene kaše, ½ čajne žličke soli, 4 skodelice jabolčnega soka, 1 skodelica rozin, sok in naribana lupinica dveh bio limon Krema: 700 g tofuja, sok dveh limon, ½ skodelice agavinega sirupa, 2 jušni žlici zgoščevalca (aru prah ali tapioka, ali škrob), 2 jušni žlici zgoščenega jabolčnega soka, ščepec soli, 1 dl ovsene smetane Preliv: 150 g temne čokolade (75%), kokosova maščoba (ali hladno stisnjeno olje) SEMINARJI IN KUHARSKE DELAVNICE IZ MAKROBIOTIČNE PREHRANE Hrana je lahko zdravilo ali strup, odvisno od izbora in kvalitet živil in njihove priprave. Ste vedeli, da je hrana, ki jo uživamo neposredno povezana z našim počutjem, karakternimi lastnostmi, razmišljanjem in odločitvami? Na seminarjih, ki jih vodi Barbara Sršen, strokovnjakinja za makrobiotično prehrano, boste spoznali nekaj zanimivih dejstev o delovanju našega telesa, prebavi, presnovi hrane, učinkih različnih zdravih in manj zdravih živil na naše telo, o energiji, ki jo imajo različna živila in posamezni letni časi ipd. Pogovor bo tekel tudi o izbiri živil in pripravi zdravih obrokov in prigrizkov. Pa tudi, kako se uravnoteženo prehranjevanje spreminja z letnimi časi. Po predavanju pa boste spoznali, kako se sestavi in pripravi uravnotežen makrobiotičen obrok, pripravljen glede na trenutni letni čas. Kako okusna je takšna hrana, pa se boste prepričali sami. CENA: 90 EUR Seminar bo v soboto, 31.marca, od 9. do 16 ure, v lokalu »Pri Olgi«, na Dunajski cesti 159, v Ljubljani. Prijave in informacije: Barbara Sršen, 041 303 302, [email protected], www.polaris2.si Priprava: • Prepražite sončnična semena na suhi ponvi in jih zmeljite. • Operite proseno kašo in jo popražite na suhi ponvi (brez olja). Potem dodajte sol, rozine in jabolčni sok in kuhajte 30 minut na majhnem ognju. • Pečico segrejte na 180 stopinj Celzija. • Zmiksajte kuhano proso in rozine, dodajte mleta semena, sok in lupinico limone. • Zmes dajte v tortni model s snemljivim obodom. • Zmiksajte tofu, ovseno smetano, limonin sok, agavin sirup in zgoščevalec (aru prah - če ga nimate, uporabite škrob – Gustin). • Kremo razporedite na proseni biskvit. • Pecite v ogreti pečici 30 – 40 minut. • Ohlajeno torto prelijte s stopljeno čokolado, ki smo ji dodali malo kokosove maščobe (ali olja). • Ohladite (najbolje čez noč). • Za pripravi potrebujete tortni model premera 26 ali 28 cm. NEPREMAKLJIVI TOMAŽ SRŠEN ALEŠ FEVŽER Danilo Flakus Direktor, vodja trženja, enolog, kletar in eden najbolj prodornih slovenskih vinarjev iz kleti Dveri Pax, se vam takole predstavlja: Kaj meniš o lanski prestižni Decanterjevi nagradi za Dveri Pax (njihovo slamnato vino šipon 2009 je namreč dobilo šampionsko odličje)? Še vedno se privajam na to novico. Leto 2010 je bilo za našo klet in za vse štajerske vinogradnike zelo težko leto, zato veliko priznanj nismo pričakovali. Prav tako se v naši vinski hiši bolj posvečamo suhim svežim ter vinom ki zorijo v lesenih sodih in nas je uspeh predikata prijetno presenetil. Priznanje nam hkrati daje spodbudo za nadaljnje delo. Kaj mora po tvojem vsebovati vino, da dobi takšno trofejo (ne govorim o predikatih); na splošno? Vino je umetnina, odvisna od tradicije, spretnosti in znanja vinarja, posebnosti sorte, značilnosti letnika… Vino mora biti prijetno, njegova sestava prava, vtisi o vonju in okusu prijetni ter v optimalnem ravnotežju - nič ne sme odstopati. K temu seveda pripomore dobra letina, ki je predpogoj za takšno vino. Vse ostalo znanje, potrpežljivost, natančnost, ljubezen pa doda enolog. Ali zaradi Decanterjevih oz. podobnih nagrad prodate več vina kupcem, ki vas prej niso poznali? Seveda nam take nagrade pomagajo pri prodaji vina, saj opozarjajo na nas vse tiste, ki nas še ne poznajo, hkrati pa našim poznavalcem potrjujejo pravo odločitev in jih obveščajo o naši kakovosti. Kako splošna gospodarska kriza vpliva na prodajo vina? Konkretno na prodajo vin iz vaše kleti? Na tujih trgih je bilo krizo nekoliko čutiti lansko leto,vendar je v letošnjem letu boljše. Pravzaprav smo obdržali stare kupce in dodali še kakšnega novega. V Sloveniji smo krizo prvič resno začutili lani, poslabšala se je tudi plačilna disciplina. Skupaj smo prodajo v letu 2011 povečali približno za 15 %. Kaj meniš o slovenskih vinih? Slovenci znamo pridelati dobro vino. Kvaliteta se je v zadnjih letih izboljšala, zlasti pri Štajercih. Primorci so bili v tem že nekoliko pred nami. Seveda pa je stvar v tem, da tudi takrat, ko uspeš, ne smeš zaspati na lovorikah. Katerega vinarja/klet še posebej ceniš?Ne bi se mogel kar tako opredeliti. Cenim prav vse, ki pridelujejo dobra vina. Katera tuja vina so ti všeč? Popijem rad vsako dobro vino, bodisi sveže ali zorjeno vino. Vse je odvisno tudi od priložnosti in hrane, ki je ponujena zraven. Imaš rad šampanjce oz. kaj misliš o njih? Prija mi kakšen suh šampanjec ob pravi priložnosti… Je za tebe vino strast? Absolutno! O čem se najraje pogovarjaš? O vinu. Imaš kakšen hobi - razen vina, seveda... Pozimi rad smučam, poleti hodim v gore. Izhajaš iz vinogradniške družine? Ne. Moji so gradbinci. Zakaj si se odločil za ta poklic? Dejstvo, da sem odraščal v kraju, ki ga obdajajo griči, zasajeni z vinogradi, in ljubezen do narave, me je pripeljalo do odločitve, da bom postal vinogradnik. Kaj za vas pomeni uspeh v vinskem svetu? Najprej je zame to dokaz, da se s trdim delom, predanostjo in verjetno tudi z nekaj talenta da uspeti. V vinski svet ni lahko vstopiti brez družinskega imena ali daljše tradicije podjetja. Kakovost tvojih izdelkov se preverja z vsakim požirkom, zato lahko hitro zgodi, da razočaraš svoje kupce. Kako bi na kratko opisal sebe? Vztrajen, natančen, deloven, potrpežljiv, odprt za novosti… Najlepše potovanje? Me še čaka… Kako uspeš združevati toliko funkcij v kleti: enolog, tehnolog, kletar, direktor, trženje in nastopanje na sejmih? Le s težavo, vendar mi gre na boljše. Podjetje je majhno in finančno ne bi bilo vzdržno, če bi zaposlovali veliko ljudi. Ko smo leta 2003 pričeli z delovanjem, smo bili zaposleni samo trije, danes nas je 24. Uspelo mi je sestaviti odličen tim, tako da mi je sedaj vedno lažje. Naštejte pet stvari, ki bi jih radi še naredili v svojem življenju? Našteti bi se dalo marsikaj. Želim si pridelati čim več dobrih vin, v podjetju vzpostaviti poleg vinogradništva še gostinstvo in se preizkusiti še na področju biološke pridelave. Predvsem pa bi se rad oddolžil svoji družini za potrpežljivost in vse zamujene trenutke, ko zaradi mojega dela v podjetju nismo bili skupaj.■ DOLCE VITA 19 RADOSTIZADOBROJEDCE TOMAŽ SRŠEN Restaurant Plavi podrum – Volosko/Opatija (Hrvaška) Škampi z doma narejenimi špageti in belimi tartufi ogled k Plavem podrumu, ki domuje v Voloskem, predmestju Opatije, je vedno razveseljujoč. Gre za eno najstarejših restavracij na Hrvaškem sploh, saj so dobrojedce tam pričeli razvajati z morskimi posebnostmi že okrog leta 1910. Seveda je bilo vmes kar nekaj lastnikov, zdaj pa tu kraljuje prva hrvaška sommelierka in ena glavnih osebnosti kulinarike naših južnih sosedov, Danijela Kramarić. Punca (no, sedaj je že gospa) prihaja iz gostinske družine – njen oče je legendarni Josip Tariba, ki še vedno aktivno deluje v bližnji konobi Amfora in si je tekom let pridobil nadimek: “Nema ribe do Taribe!“ 99% ponudbe Plavog podruma je iz morja, na katerega skorajda meji dvorišče gostilne (vmes je le ozka cesta). Seveda so vsi materiali temu primerno sveži in gospa Kramarić ima na plačilni listi tudi potapljača, ki po potrebi išče in lovi morski živelj za njene goste. In še najbolj pomembno - to morje je del Kvarnerskega zaliva, enega od najbolj posebnih morskih habitatov na svetu. Na dnu tega zaliva namreč izvira kar nekaj sladkovodnih rek, katerih kristalno čiste in ledene vode se mešajo z morjem. Posledica je seveda nižja temperatura morja in manjša slanost vode. To vpliva na morske živalce tam okrog, še posebej na lupinarje, v prvi vrsti škampe. Tisti, ki vsaj malo poznate tovrstno sceno, vam je razlika med okusom teh škampov in ostalih zelo dobro poznana. Kvarnerski škampi so nad vsemi, saj so repki bolj sladki. In Danijela ne bi bila Danijela, če eden od njenih degustacijskih menijev ne bi vseboval pet hodov, od tega štiri s škampi (peti pa je poklon črni čokoladi). Seveda smo se odločili za tega, vmes pa smo potem še malo zavili k ribam. Pozdrav iz kuhinje je tako nežno obudil brbončice, da so se ob požirku šampanjca takoj zdramili tudi želodčni sokovi. Košček vrhunske ocvrte trilje s črnim popečenim kruhom (res črne barve, saj so namesto vode v testo dodali sipino črnilo), zraven pa nekaj natančno odmerjenih kapljic butičnega oljčnega olja sorte Lecchino. „Škampijado na Kvarneru“, kot se menu uradno imenuje, je naznanil veliki hit osemdesetih let prejšnjega stoletja – škampov cocktail, ki je izvrsten. Vse omake so seveda narejene doma in njihova sladkost se genialno poveže s surovimi repki kvarnerskih škampov. Pri naslednjem krožniku smo stopili v devetdeseta leta, ko je sladkoba Turistična kmetija Domače Klasika Sodobno Iz tujine Naslov: Ulica Frana Supila 12 - Volosko/Opatija (Hrvaška) Splet: www.plavipodrum.com Telefon: 00385 51 701 223 Odprto: vsak dan od 12. do 24. ure Danijela Kramarić P škampov iskala povezave v pikantnih nasprotjih – v tem primeru z doma narejenimi špageti, pikantno omako in belimi tartufi. Obmolknili smo iz dveh razlogov: ker smo imeli polna usta in ker je bilo tako izjemno dobro. Vinska spremljava? Legendarni sancerre Silex 2006 pokojnega mojstra Didierja Dagenaua. Noro! In naprej - škampovi repki na nabodalu z omako iz ličnic grdobine (morske žabe) poleg pa fois gras, pečena gosja jetra! Uaahuu, okusi so se stopnjevali in segli visoko pod strop, vendar še vedno ne tako visoko, da jih Silex ne bi ujel. Mehko, sladko, slano in rahlo pikantno – vse se je povezalo! In nato še prestop iz škampovega menija: sledil je absolutno svež in ravnokar pripeljan kovač na žaru, ki je bil tako slasten in čvrstomehak, da so brbončice kar norele od veselja. Čisto na koncu nas je pričakal čokoladni tris; vse iz črne čokolade – tortica, pena in sladoled, pokapljan s pikantnim oljčnim oljem. Ob pravem portovcu je tudi tukaj kombinacija zapela visoko pesem popolnosti. Verjetno ima Plavi podrum največjo in najboljše založeno vinsko klet pri naših južnih sosedih, ki jim te stvari pregovorno veliko pomenijo. Pri nas lahko o takšnem izboru samo sanjamo. Za vse skupaj smo brez vin plačali okrog 60 € na osebo.■ Škampovo nabodalo z gosjimi jetri in omaka iz ličnic morske žabe Ambient: 5 Vinska ponudba: 5 Izvirnost: 5 Kakovost jedi: 5 Cena/kakovost: 4-5 SKUPNA OCENA 5 20 DOLCE VITA RADOSTIZADOBROJEDCE TOMAŽ SRŠEN Restavracija Vila Bled - Bled Igor Jagodic Pečen smuč na peteršiljevem pireju s polnjenim raviolom restiž je prestiž, pa naj v njegovem duhu deluje in živi kdorkoli. Kraj, kjer leži bivša Titova vila, je bil že od konca 19. stoletja namenjen najvišjemu luksuzu kronanih glav. Pred drugo svetovno vojno je načrte za jugoslovansko kraljevo družino izdelal Jože Plečnik, po koncu vojne pa so uredili vilo, ki so jo namenili Titu. V času njegovega življenja navadni smrtniki vanjo niso imeli vstopa, po letu 1990 pa so jo odprli za javnost in namenili petičnim (predvsem tujim) gostom. Potem so prišli novi časi, novi lastniki in marmorni sivini je bilo treba vdihniti drugačno dušo, tudi kulinarično Prvi mojster, ki se je tam dokazoval, je bil sedanji Maximov Andrej Kuhar. Nasledil ga je mladi in prodorni Igor Jagodic, ki ni „kar nekdo“. Možakar ima za seboj dolga leta prakse in delovanja v kuhinjah vrhunskih svetovnih mojstrov: Noma v Kobenhagnu (pri prvem kuharju planeta Reneju Redžepiju), v nemškem Schloss Lerbachu (trizvezdični Nils Henkel) in pri velikem guruju francoske kuhinje, Alainu Ducassu. In če je človek talentiran, kar Jagodic nedvomno je, ob teh priporočilih in treningih ne moremo pričakovati povprečja. Vse, kar da od sebe, je vrhunsko. Pa poglejmo. Pozdrav iz kuhinje je bil leteče narave: tandoori (indijsko, pikantno) s krompirjevo peno, piščančja pašteta z grozdno marmelado (slajše) in terina iz račjih jeter s kremo iz zelene. Preprosto in zelo učinkovito. Gosta goveja juha z rdečo peso in tortelon, nadevan z govejim repom sta predstavljala drugačnost klasičnih okusov. Bilo je prijetno in zanimivo, kaj več pa ne. Popečen smuč na peteršiljevem pireju je bil briljanten. Trdno in sočno meso te sladkovodne roparice se je lepo zlilo z ravno prav pikantno omako, piko na ˝i˝ pa je dal raviol, nadevan s špinačo in sirom zbrinc. Okusi so se nežno, kremasto razlezli po jeziku in pravo vino (Movia, - veliko belo 2006) jih je še bolj povezalo. Glavna jed, srnin file v hrustljavem kruhovem ovoju, nas je z neverjetno mehkobo mesa na eni strani in prijetno hrustljavostjo kruhovega ovoja na drugi spravila v orbito tekstur in harmonije. Delčki pazljivo izbrane zelenjave (koren krebuljice, koren in njuni pireji z dodatkom portove redukcije) so samo še dodali nekoliko bolj sladke elemente k polnosti okusa. In ko smo mislili, da boljše skoraj ne more biti, so nas na stole prikovale izvrstne in originalne sladice: pena iz tolminske skute in bele čokolade skorajda ni bila s tega planeta, hruškov žele s hruškovo čežano in karamelni Turistična kmetija Domače Klasika Sodobno Iz tujine Naslov: Cesta svobode 26, Bled Splet: www.vila-bled.si Telefon: 04 – 575 - 37 - 10 Odprto: vsak dan od 12. do 15. ure in od 19. do 22.30 P sladoled na čokoladni žemlji pa so izborno zaključili zgodbo ob spremstvu dobrega portovca. Jagodic je izvrsten kuhar, ki ima dobro ekipo in ve kaj dela. Glavna težava te vrhunske restavracije pa je v tem, da si navadni „smrtniki“ sploh ne upajo prestopiti njenega praga, saj mislijo, da jih za vrati čakajo roparji v natakarskih uniformah. Cene so zmerne in za tako visoko kakovost, ki jo nudijo, zelo pristopne. Za vse skupaj smo brez vin plačali okrog 50 € na osebo.■ Srnin file v hrustljavem kruhovem ovoju z zelenjavo Ambient: 4 Vinska ponudba: 4 Izvirnost: 5 Kakovost jedi: 4-5 Cena/kakovost: 5 SKUPNA OCENA 5 DOLCE VITA 21 OKROGLEPOVESTI Popoprana popotovanja po čudovitih deželah TIČ DOLGOKLJUNI Tič Dolgokljuni je prijeten sogovornik, razgledan in poslovno uspešen človek. Ko je po desetletju in pol zakona in družinskega življenja odšel »na svoje«, mu poleg dobre hrane in vina največ veselja prinašajo ženske (hm, komu pa ne?). Na teh straneh bomo vsak mesec brali delčke njegovih pripetljajev iz vsega sveta. B il je lep počitniški dan. Morda vi ne veste, ampak za mene so tako ali tako vsi dnevi lepi. Poležaval sem na plaži čudovitega filipinskega otoka Boracay. To je ena tistih lepot, za katere si je bog prav gotovo vzel nekaj več časa za premislek, preden jih je ustvaril. Palme so mi skozi svoje pahljačaste roke prepuščale ravno prav božajočih sončnih žarkov. Noge mi je gladil vsak četrti val, ki je bil dovolj močan, da se je priplazil na peščeno vzpetinico, kjer sem zajtrkoval. Ja, prav ste prebrali. Vsako jutro sem najprej gledal čudovit sončni vzhod, nato sem šel hodit po obali in srečeval zemljane s celega planeta, ki so tekli. Ne vem, zakaj jih na dopustu toliko teče. Najbrž se jim tudi tukaj nekam mudi. Meni se pa ne, zato hodim. Po jutranjem sprehodu in ogledovanju tekačev vseh mogočih ras, sem bil dokončno zbujen. Spet se je začel nov potepinski dan, 22 DOLCE VITA ki bo povedal novo zgodbo. Ko mi je zakrulilo v želodcu, sem pristal v lokalčku ob plaži, z lepim, „nobel, francoskim“ imenom - La Mer (Morje). Na sami meji med morjem in palmovim gozdičkom, ki deli rajsko plažo in notranjost malega otoka, so imeli lepe peščeno sive večnamenske blazine, ki si jih lahko sestavljal po mili volji. Včasih sem jih sestavil v stol in mizo za zajtrk, potem v ležalnik za dremanje v senci ob poslušanju glasbe iz i-poda in spet malo kasneje v blazino za sončenje. Zraven sem si vedno uredil prostorček za vedro s ledom, kjer se je hladil dopoldanska mera avstralskega sauvignona... Za razliko do ostale Azije je tukaj moč dobiti dobra vina po zelo, zelo sprejemljivih cenah. V glavnem – raj na Zemlji! In ko sem takole nekega dne ležal pod palmami, mi je pogled uhajal na sinje modro prostranstvo lepote, ki je jemala dih. Nenadoma sem jo zagledal. Sredi toplega morja, v vodi do kolen, je stala ona. Hitro sem odkril, da ni sama – poleg je bila vsaj tako privlačna prijateljica! Dve lepi ženski, igrajoč se v vodi, logično pritegneta poglede še tako neobčutljivih moških. Jaz pa, ki tovrstna bitja ljubim, ju nisem več izpustil izpred oči. Objemali sta se, se škropili in se smejali. „Joj, kako rad bi bil zraven!“, mi je žvižgalo po možganih. Kot sem kmalu ugotovil, sta na mojo srečo, ki me nikoli ne pusti na cedilu, imeli ležalnike zraven mene. Nasmehnil sem se jima in ju pozdravil. Marlyn Daniela mi je vrnila nasmeh in rekla „Hi!“. Led je bil prebit. Sem pa takoj opazil, da me njena prijateljica ni niti pogledala. Že v vodi, sta se mi zdeli zelo razigrani za „straight“ ženski. Na ležalnikih pa, ko sta se nežno OKROGLEPOVESTI brisali, in mazali s kremo, je izginil vsak dvom… Ampak moški mora storiti, kar zmore in ne kar mora. Ko me je Marlyn Daniela prvič pogledala, sem jo začel spraševati običajne dopustniške neumnosti. Angleško je govorila več kot odlično. Obe sta bili iz Manile - prestolnice Filipinov. Marlyn je poznala vso Evropo in celo dolino reke Soče je že obiskala. „Hu, tole bo pa zanimivo“, sem si mislil. Med drugim sem izvedel tudi, da je več let delala na Wall Streetu in da so ji zadnja leta delnice prinašale dovolj prihodkov za brezskrbno življenje doma. Ampak – žal imajo vse pravljice svoj konec. Tako, kot večino smrtnikov, je tudi njo kriza ujela nepripravljeno. Rekel sem ji, da je lahko vesela, ker ji je ostala vsaj polovica velikega premoženja. Ob tem lahko še vedno lagodno živi. Najprej me je debelo pogledala, potem se je pa prisrčno nasmejala in mi zaupala, da tudi ona tako misli. Potem sva si izmenjala še telefonski številki in se dogovorila za zmenek – kar za naslednje jutro. Do tu je bilo vse lepo. Ob tem sem bil deležen formalnih vljudnostnih fraz njene mlajše prijateljice, ki ob tem ni skoparila s hladnimi pogledi. Joj, pa tako lepa je bila in tudi tiste dele, ki nas že na daleč delajo različne, je imela tako zapeljive. „Vsega ne moreš imeti“, sem si rekel in se posvetil Marilyn. Mlada lepotica jo je tako ljubosumno pazila, da sva se naslednje jutro komaj dogovorila za zmenek. Srečala naj bi se čez štiri dni v Manili, kjer bi moral dva dni in dve noči čakal letalo za Bangkok. Dobila sva se pred mojim hotelom v okrožju Makati, ki v Manili velja za precej varno četrt. Odpeljala me je na nedeljsko kosilo k svojim staršem, ki so me v začetku presenečeno gledala. Hm, verjetno nisem bil pravega spola.... Po okusnem kosilu smo se z njeno sestro in otroci odpeljali na ogled mesta. Bili so zelo prijazni in jaz sem užival, vendar niso mogli vedeti, da bom v mestu le dva dni in da časa za zgodbo, ki sva jo tkala z Marilyn, nimam veliko. Ko je bilo ogleda konec, je družino oddala doma in kar oddivjala do hotela. Ne vem, če se sme po Manili voziti tako hitro, vem pa, dd͗ϬϭͬϱϴϳͲϰϰͲϭϭരͻര&͗ϬϭͬϱϮϴͲϮϰͲϳϰ ͗Ϭϭͬ ϬϭͬͬͬϱϴϳͲϰϰͲϭϭരͻര&͗Ϭϭͬϱ ϱϮϴͲϮϰͲϳϰ ϳϰ ǁǁǁ͘ƐĞ ͘Ɛ ƚ͘ƐŝͻരŝŶĨŽΛƐĞƚ͘Ɛŝ ǁǁǁ͘ƐĞƚ͘ƐŝͻരŝŶĨŽΛƐĞƚ͘Ɛŝ ^dരʹരPodjetje ^dരʹ Podjetje zzaa usposab usposabljanje posabbljanje invalidov, invalidov, d.o.o., VVevška evška c. 52, 1260 60 Ljubljana–P Lj Ljubljana–Polje o olje da se je tudi meni že mudilo. V sobi sva se prvič zares objela in začutila vse, kar sva si prej na plaži, pri kosilu, med ogledom mesta, samo pripovedovala s skritimi pogledi. Imela je tako jedro in vroče telo, da mi je ušel vzklik: „Aleluja“! Umaknila se je iz objema in me prav resno vprašala, če se tudi meni zdi vse skupaj nebeško. Nemo sem pritrdil in jo poljubil. Ljubila sva se do poznega večera in sestradana še komaj ujela kuharja v preddverju hotela. V sobo sva se vrnila še vedno povsem sestradana; ni nama bilo do hrane, bilo nama je le drug do drugega. Ljubila se je tako nežno in strastno hkrati, da mi je jemalo dih. Hvala bogu, da ne tudi vida, kajti bilo je kaj videti.. Zaspala sva objeta in prepotena od užitkov, ki so samo za dva. Zjutraj me je zbudila in gotovo vam ni potrebno ugibati, kaj sva počela.... Potem sem zaspal. Kasneje sem na nočni omarici našel listek z naslovom njene elektronske pošte s pripisom, da se vrača v New York in upa, da jo bom kmalu obiskal.■ OKULTNO Maska upornikov, od katere imajo dobiček pri Warner Brothers Guy Fawkes in njegovi nasledniki TOMAŽ SRŠEN Kaj imajo skupnega bombni napadalci na angleški parlament izpred 400 let in zdajšnji borci proti vladavini kapitala, ACTI in podporniki Anonymusa?. P ravzaprav veliki večini današnjih protestnikov na zahodni polobli, ki nosijo bele maske s kozjo bradico in brki, ni jasno, kaj ta sploh pomeni. No, Angleži so izjeme... Eden od tistih redkih v našem glavnem mestu, ki je s to masko na obrazu protestiral pred ameriško ambasado zaradi podpisa sporazuma ACTA, mi je rekel, da je to pač simbol upora proti legalizaciji kontrole osebnih podatkov, legalni kraji in (pred)liberalnemu kapitalizmu. „Konec koncev“, je pribil „ ima 1 % ljudi vse bogastvo tega planeta v svojih rokah in temu je treba narediti konec.“ Bližnji protestniki so seveda v skladu z zakonom ulice zatrjevali, da bi bilo bankirje in politike treba razstreliti. S tem pa so nehote prišli tudi do bistva simbolike maske, ki jo nosijo. Portret ponazarja angleškega „zarotnika“ z začetka 17. stoletja po imenu Guy Fawkes. In zakaj so njegovo podobo povezali s protesti proti sporazumu ACTA? Jah, možakar je leta 1605 s svojimi somišljeniki pod angleški parlament znosil veliko količino sodov smodnika, da bi razstrelil vse skupaj, tako zgornji in spodnji dom kot tudi samega kralja, ki naj bi imel takrat govor v parlamentu. Pa so ga dobili in 24 DOLCE VITA v skladu s ˝predstavami˝ tistega časa javno mrcvarili in na koncu ubili. Tekom desetletij in stoletij se spomin na Guya Hawkesa še vedno ohranja. 5. november (dan, ko so ga ujeli) se v Angliji vsako leto praznuje z ognjemetom in kresom, poznan tudi kot Bonfire Night, ko sežigajo slamnate lutke Guya Fawkesa! Vsak Anglež ve, da je ta dan posvečen spominu na rešitev kralja in „demokracije“. Stihe: ˝Remember, remember the fifth of November/ Gunpowder, treason and plot. I see no reason why gunpowder, treason should ever be forgot (Spomnite se 5. novembra/smodniške izdaje in zarote/ne vidim razloga zakaj bi kdo smodnik in zaroto kdajkoli pozabil)... se učijo že otroci v vrtcih, kajti že misel, da bi nekdo usmrtil kralja (pustimo parlamentarce ob strani), je v Angliji še vedno bogokletna. Maska, takšna kot jo gledamo sedaj, je nastala za potrebe futurističnega družbenega filma z naslovom V for Vendetta (V kot maščevanje; 2005) z Natalie Portman v glavni vlogi. Glavni lik z imenom „V“, ki se še edini bori proti totalitarni oblasti, je borec, ki za masko Guya Fawkesa počasi, toda uspešno ruši monstruozni režim. Na koncu sicer umre,toda režim po razstrelitvi parlamenta vendarle pade. Masko po podobi Guya Fawkesa je uspešno oblikoval angleški ilustrator David Lloyd že leta 1985. Takrat v Veliki Britaniji z velikim uspehom pričela izhajati stripovska zbirka z naslovom V for Vendetta, ki je dvajset let kasneje dosegla svoj vrh z uspehom istoimenskega filma. Guy ali Guido? Guy Fawkes se je rodil leta 1570 v premožni protestantski družini v mestu York. Ko je bil star osem let, je umrl njegov oče, mama pa se je poročila s katoličanom, ki je mladega Guya popolnoma prevzel s svojimi življenskimi nazori. Tako zelo, da se je srčno ogrel za drugo vejo krščanstva in tako zelo, da je zapustil Anglijo, postal profesionalni vojak in se boril na strani Špancev proti protestantskim Nizozemcem v osemdesetletni vojni. Tam je Guy postal Guido in se tako tudi predstavljal in podpisoval. Vse lepo in prav, ampak Anglija je bila od časov Henrika VIII. zelo protestantska in so zato katoličane načrtno preganjali. Kralj James I., ki je prav v tem času prevzel prestol, je katoličane še bolj preganjal in militatni vrh zatrtih je začel OKULTNO Zarotniki; Guy (Guido) Hawkes je tretji iz desne snovati zaroto. „Tega kralja se je treba znebiti,“, je trdil Robert Catesby, mnenjski vodja osti katoliškega upora. Ko se je Guido leta 1604 utrujen vrnil iz vojnih pohodov (bil je uspešen in je prišel do čina kapitana), je ob pomoči starih prijateljev kmalu prišel v jedro skupine, ki je pripravljala atentat. Preoblečeni v trgovce so povsem legalno najeli skladišče pod angleškim parlamentom in se pretvarjali, da so sodi smodnika, ki so jih valili v klet, vino. Nihče ni posumil, kaj načrtujejo in kmalu so nakopičili dovolj razstreliva. Vendar pa so kraljevi „proti obveščevalci“, ki so delovali v tujini, dobivali vedno več namigov, da se pripravlja zarota proti kralju. Do bolj natančnih podatkov, kot to, da jo pripravljajo katoliki, niso prišli. Bilo pa je vseeno dovolj, da so podvojili straže okrog Buckinghamske palače in ostalih vladnih poslopij. Ker je v parlamentu takrat sedelo tudi veliko katolikov, je bila vest zarotnikov na preizkušnji, saj „svojih“ niso hoteli umoriti. Zato so katoliškemu predstavniku v gornjem domu, lordu Monteaglu, poslali anonimno sporočilo, naj kolegom katolikom pove, naj 5. novembra ne hodijo v parlament, ker bo uničen. Čeprav je bil prepričan, ga gre za prevaro, je Monteagle pismo vseeno pokazal kralju, ta pa je pooblastil sira Thomasa Knyveta, naj pozorno pregleda vse prostore v parlamentu in njegovi okolici. Od vseh osmih zarotnikov je Fawkes o vojaških stvareh vedel največ, saj je bil profesionalec. Zato so mu tudi zaupali nabavo, hranjenje in rokovanje s smodnikom. Sode je zakril z vrečami, premogom in ostalo šaro tako, da jih je bilo težko najti. Vsak dan je preverjal ali je vse v redu, hkrati je bil tudi zelo previden. Ko so lordu Monteaglu poslali opozorilo, kar nekaj dni ni prišel za ogled, v noči iz četrtega na peti november pa je vendarle stražil do polnoči. Ko se je vračal iz kleti, so ga pripadniki Knyettove patrulje ujeli bolj po naključju. Bilo jim je sumljivo, da se nekdo prihaja tako pozno iz kleti. Klet so podrobno preiskali in našli 36 sodov smodnika, kar je bilo dovolj, da od parlamenta ne bi ostal niti kamen! Novica o Fawksevi aretaciji je dosegla ostale zarotnike, ki so se razkropili po vsej Angliji, vendar je angleška policija s „šerifi“ na čelu očitno delovala tako dobro, da so jih kmalu polovili. Ime, pod katerim je Fawkes deloval v ilegali, je bilo John Johnson in tako se je tudi predstavljal svojim ječarjem. Po treh dneh mučenja na natezalnici je razkril svojo pravo identiteto in imena ostalih zarotnikov. Vse so obsodili na smrt zaradi veleizdajstva in poskusa umora kralja. Scenarij je bil grozljiv. Na morišče sredi Londona, kjer jih je pričakala nekaj večtisočglava množica, vključno s kraljevo družino, so jih privlekli na nosilih, ki so jih vlekli konji. Z razžarjenimi kleščami so jim potrgali genitalije, jim odprli trebuhe in jim pri živem telesu iztrgali črevesje. Potem so jih razčetverili in obglavili. Fawkes je bil zadnji na vrsti in je moral gledati vso agonijo svojih tovarišev. Ko se je vzpenjal na mučilni oder, je kljub mučenju premogel še toliko moči, da se je pognal v globino in si zlomil tilnik. Tudi njegovo mrtvo telo ni bilo deležno nežnosti, saj so ga vseeno raztrgali in dele njegovega telesa v opozorilo razstavili na javnih mestih. Tekom stoletij je podoba Guya Fawkesa postajala vedno bolj pozitivna, saj je neredko simbolizirala upor proti obstoječim sistemom. V zadnjem času predstavlja upor tudi proti modernemu kapitalizmu, krivicam, izkoriščanju in legaliziranemu ropu vladajočih klik. Tudi citat nekega njegovega sodobnika: „Guy Fawkes je eden redkih ljudi, ki je v parlament prišel s poštenimi nameni“, je postal legendaren. Žal pa danes večina protestnikov ne ve, katero osebo predstavlja maska, ki jo nosijo, in kaj je ta človek naredil. No, vprašanje je, kaj bi bilo, če bi zarotnikom atentat uspel, dejstvo pa je, da je to prvi dogodek v zgodovini človeštva, da so navadni ljudje poskusili pobiti celotno vodstvo države. Tako namero se na nek način lahko sluti iz duha sodobnih protestnikov, ki imajo v neki meri kar prav. Težava je, da (zaenkrat) še nihče ni našel pametne alternative. Alternative vladanja, alternative filozofije in predvsem alternative dojemanja sveta. In če tega ne vemo, so protesti v glavnem jalovi. Kaj se zgodi, ko bi položaje obglavljene elite prevzela množica in potem nova elita, pa dobro poznamo tudi iz naše domače polpretkle zgodovine. Zato revolucija na cesti ni rešitev. Revolucija je v glavah.■ Fawkesow podpis pred in po treh dneh mučenja na natezalnici DOLCE VITA 25 KVAPAJ’TOTACGA? Nathan Myhrvold BOŠTJAN NAPOTNIK Kuhinja kot laboratorij Čisto mogoče je, da je kolekcija kuharskega znanja, zbrana v impresiven projekt Modernist Cuisine, zadnja knjiga o kuhanju, ki jo je bilo treba napisati v tem stoletju. 1 00 let kasneje, leta 2003, si je Nathan Myhrvold kupil napravo za kuhanje sous-vide, torej za dolgotrajno in počasno pripravljanje v vakuumske vrečke zapakiranih surovin v vodi z natančno določeno in konstantno vzdrževano temperaturo. Ko je po spoznavnem obdobju mašinco želel resneje uporabljati, je ugotovil, da je problem priti do informacij o temperaturah in časih kuhanja sous-vide za različne kose in vrste mesa in ostalih živil ena sama knjiga (pa še ta v španščini) pač ni ponujala vsega, kar ga je zanimalo. Zato je začel eksperimentirati in raziskovati sam. Ko je rezultate v obliki tabel objavil na gastro 26 DOLCE VITA portalu egullet.com, je eden od komentatorjev navrgel, da naj jih, z namigi in izkušnjami vred, spravi v knjižno obliko. Osem let kasneje, leta 2012 ali malo preden si je vaš vdani pišoči na rame nadel svoj peti križ, je poštar v Zgornji Kašelj dostavil 24 kil težko škatlo. V njej se je skrival na eni stranici odprt zabojček iz centimeter debelega prozornega akrila, v katerega je bilo zloženih pet ogromnih, debelih knjig, oštevilčenih s številkami od 1 do 5 in s skupnim naslovom Modernist Cuisine. To je namreč, dragi bralec, po šestih letih dela približno petintridesetih ljudi in vloženih nekaj (točna številka ostaja skrivnost, ugibanja pa se gibljejo med pet in deset) milijonih dolarjev nastalo iz onega namiga na nekem forumu. Besedilo ni lektorirano Leta 1903 je Auguste Escoffier, špic kuhar najvišjega ranga in lik, ki ga je marsikdo čisto resno - in upravičeno - označeval za chefa kraljev in kralja chefov, izdal monumentalno knjižno delo z naslovom Le Guide Culinaire. Bajsasta knjiga vsebuje 5012 receptov in v marsikateri šoli klasične francoske kuhinje je to še danes edino res relevantno študijsko čtivo. Escoffier s svojim širokim, a obenem poglobljeno detajlnim vpogledom v tehnike, sestavine, metode in recepte ni postavil le zapisanih temeljev, ampak kar celo katedralo vrhunske gastronomije, z vsemi trojnimi osnovami, redukcijami, emulzijami, sufleji in ostalo haute cuisinsko prtljago vred. To, da je reč referenčno zelo živa še skoraj 110 let od izida je verjetno dovolj velik pokazatelj njene izjemnosti. Zgodba o mega knjigurdini Modernist Cuisine je najprej torej predvsem zgodba o Nathanu Myhrvoldu, ki ga je revija Foreign Policy leta 2010 uvrstila na seznam stotih najjačih globalnih mislecev. Da je Myrhvold velika brihta je jasno že ob skeniranju njegove izobrazbene poti - na UCLA je študiral matematiko ter geo in astrofiziko, doktoriral je na Princetonu, mentor na njegovem post doktorskem študiju s KVAPAJ’TOTACGA? Laboratorij področja teorije kvantnih polj v ukrivljenem prostor-času na univerzi v Cambridgeu ni bil nihče drug kot Steven Hawking, svoje znanstvene izsledke pa je objavljal v topnotch znanstvenih publikacijah, kot sta Science in Nature. Izjemnim akademskim referencam navkljub je bil Myhrvold do leta 1999 bolj znan kot Microsoftov glavni tehnološki mastermind, od takrat naprej pa s svojim (hudo razvpitim) podjetjem Intellectual Ventures predvsem kot eden največjih lastnikov industrijskih patentov z ZDA. Sicer pa tudi njegove kuharske reference niso kar tako - poleg tega, da je opravil kompleten vajeniško-šolarski proces pri top seattlskem chefu Thierryju Rautureauju in kompletno šolanje pri legendarni Anne Willan, je bil na svetovnem prvenstvu v pripravi jedi na žaru v Memphisu enkrat prvi in enkrat drugi. Seveda pa si ga bomo še najbolj zapomnili po veleprojektu Modernistična kuhinja. Reč je namreč res fascinantna. Po tistem, ko je poštar pustil paket pred vrati sem štiri ure samo listal. In v tem času prilistal približno do sredine četrte knjige. Za začetek: fotografije in grafična oprema modernistične kuhinje so v onem rangu, ko ti padevanje čeljusti v spodnji rakurz postane tako rekoč osnovni položaj čudečega se obraza. V želji, da bi čimbolj plastično prikazal, kaj se dogaja pri posamični kuharski tehniki, je fotograf Ryan Matthew Smith vzel v roke fleksarco in dobesedno na pol prežagal številno posodje (in celo pečice), da so procese lahko prikazali v prerezu. In fotografij je ogromno, Smith pravi, da je med triletnim fotografiranjem posnel 140.000 (!!!) fotografij. Projekt je razdeljen na pet delov: prvi del je namenjen zgodovini kuharije in osnovnim rečem, predvsem varnosti živil in njih priprave; drugi tradicionalnim in modernističnim kuharskim tehnikam in opremi; tretji je posvečen živalim in rastlinam ter njih kuharski obdelavi; četrti pokriva ostale sestavine in (predvsem sodobne) preparate; peti del pa predstavlja konkretne jedi in detajlne recepte za njihovo pripravo. Vsake obdelane teme se je ekipa lotila poglobljeno in se ni zadovoljila zgolj z odgovorom, da nekaj pač je, kakor je, ampak je iskala (in našla) znanstvene razlage, zakaj je nekaj tako, kot je. Projekt Modernist Cuisine je idealen referenčni vir za vse, ki kuharije ne vzamejo mimogrede in ki jim več, kot le repeticija nekega zapisanega recepta pomeni raziskovanje kako kuharski procesi potekajo in zakaj živila nanje reagirajo kot reagirajo. Obenem je reč hud izziv za ambicioznejše profesionalne kuharje, saj v detajle predstavlja hardverski modernistični kuharski inventar in podrobno ter razumljivo razlaga številne metode in tehnike, ki so jih v zadnjih letih razvijali v El Bulliju, Fat Ducku, Alinei, Wd-50, Arzaku in ostalih pionirskih modernističnih restavracijah. Kljub temu da med prebiranjem receptov za modernistične jedi človeku najprej pade v oko predvsem preciznost (temperature so natančne na stopinjo, teža na gram, čas pa včasih celo na sekunde) in huda kompleksnost, ki mu skorajda vzame voljo do eksperimentiranja, se da marsikakšno v knjigi predstavljeno metodo preizkusiti tudi v domačih kuhinjah, s čisto navadno opremo. Za začetek pripročam super trik švicarske kuharske legende Fredyja Girardeta, s katero je moč ribo naenkrat nežno poširati in hrustljavo zapeči njeno kožo. Kako? Tako: vzemi ponev s temno notranjostjo in na sredino naloži plast na kolesca narezanih šalotk. Na šalotkasto posteljico položi ribji file, obrni ga s kožo navzgor. V ponev zdaj nalij belo vino, ki naj obliva ribo do kože – koža naj gleda ven. Ponev postavi pod razgret žar v pečici … in počakaj, da vino zavre. Ko se bo to zgodilo, bo riba pripravljena: meso bo popolnoma mehko in nežno poširano, koža pa hrustljavo zapečena – preverjeno! Pri tem je pomemben vsak detajl: če bi dal namesto vina vodo, bi bila riba preveč kuhana, koža pa zažgana (voda zavre pri višji temperaturi (100) kot vino (92)). Če bi spustil šalotko, bi bila riba preveč kuhana, saj jo plast šalotke izolira od razgretega dna ponve. In če bi bila ponev svetla, bi bil rezultat spet drugačen, saj temna ponev vsrka več toplote od žara in se zato hitreje segreva, kot bi se svetla. Sicer pa: bodi firbčen kot je bil pred leti Myhrvold in razišči, kako je s tem pri tebi doma: s tvojo ponvijo, pečico in ribo.■ Modernistični paket Pečenka DOLCE VITA 27 Borut Jovan, chef restavracije Prestige v hotelu Livada (), je izkušnje nabiral: - Restavracija La Subida Cormons (Italija) - 1 zvezdica Michelin - Hotel Royal Parl - Evian (Francija) - 1 zvezdica Michelin - Restavracija Hisop - Barcelona (Španija) - 1 zvezdica Michelin Ko vse to znanje, združeno s prekmursko kulinariko pride na mizo, ne boste samo očarani, boste začarani. Svet v krožniku na prekmurski način. KOKITARETRESKAJO TOMAŽ SRŠEN Depeche Mode Violator (1990) No, pri tej skupini bi sicer moral biti naslov rubrike „Ko sintetizatorji rjovejo“, pa smo vseeno ostali pri kitarah. Kakorkoli že, Depeche Mode so najbolj uspešen in vpliven elektronski bend vseh časov. V dvaintridesetih letih obstoja so prodali več kot 120 milijonov albumov, ustvarili 48 uspešnic, ki so se uvrstile na lestvice, sodobni glasbi pustili ogromno na novo odprtih vrat, za množico današnjih zvezd so bili razlog, da so želeli uspeti in njihovi zgodnji idoli. Kar je najbolj pomembno in ob vsem tudi žalostno je, da so zadnja angleška skupina, ki je zares vplivala na razvoj glasbe, navdušila ves svet ter delovala tako dolgo. Po njih Velika Britanija ni več premogla izvajalca, ki bi na glasbeni sceni pustil tako močan odtis. Vse ostalo v letih po njih se zdi le kot stopinja v puščavskem pesku. DOLCE VITA 29 KOKITARETRESKAJO Martin Gore Depeche Mode leta 1981 M ünchen, Olympiahalle, 17. oktober 1990. Iz Slovenije je na bivše prizorišče olimpijskih iger pripeljalo prispelo petnajst avtobusov, polnih ljubiteljev njihove glasbe. To je bilo poleg romanja na koncert skupine Guns 'n Roses največji podvig takratne pod-družbe Kompas koncerti. Nič čudnega, saj so Depeche Mode takrat veljali za eno najbolj popularnih glasbenih skupin, ki so jih hkrati spoštovali zakrknjeni rokerji, obiskovalci diskotek, darkerji, dekleta s slikami Davida Gahana in še kdo. Pisana družba, ni kaj! Ampak Depeche Mode so bili takrat edini na tem planetu, ki soe na koncerte lahko privabili vse te različne ljudi. Čeprav sem vedno raje poslušal kitarske glasbene skupine, sem jim z veseljem sledil. Tista temačnost in otožnost, podkrepljena z norimi zvoki, odličnimi besedili in petjem Davida Gahana je bila (in je še vedno) omamna. Čeprav sem videl ogromno glasbenih skupin in nastopov, ta koncert uvrščam med prvih pet mojega življenja. Bil je, dokaj klasično rečeno, nepozaben, enkraten. Nabit z energijo. Poln čistega zvoka in odlične interpretacije. In kar je mene osebno še najbolj razveselilo – velik del koncerta so fantje namesto plesa po elektronskih klaviaturah uporabljali inštrumentarij rock benda. Zvok je bil dosti trši, aranžmaji preprosti in skladbe še bolj udarne. Ravno prav za velike koncertne dvorane in ameriške štadione! Center vsega je bil Dave Gahan, karizmatični pevec, ki je od začetnih let skupine iz prijaznega fantka zrasel v pravo rock'n'roll ˝žival˝. Dobesedno. Tisti večer je bil Bog. In na koncu, ob kulminaciji 30 DOLCE VITA Violator je bil njihov sedmi studijski album in že od leta 1986 (album Black Celebration) so imeli status velikih zvezd. Neuspešni niso bili nikoli, saj je bil že njihov prvi album Speak and Spell iz leta 1981 velik uspeh, še posebej za novo glasbeno skupino, ki je snemala za neodvisno založbo (Mute Records). bobnarji, so kupili ˝ritem mašino˝ in tako pripravili material za prvi album. Vloge v skupini so bile jasno razdeljene. Vince Clarke je bil pravi avtor, Gore in Fletcher pa sta le včasih prispevala kakšno idejo. Daniel Miller, ustanovitelj založbe Mute Records, je bil več kot le navdušen nad elektronsko glasbo in po podpisu pogodbe s skupino jim je v studiu prikazal vse možnosti drugačnega zvoka preko elektronskih inštrumentov. Klasična pop – rock zasedba je postala elektronska, to pa je nato v začetku osemdesetih postal modni val, ki ga je zajezdilo še mnogo drugih angleških skupin. Novi zvok, novi stil in konec koncev tudi nove modne smernice so med drugim botrovale gibanju z imenom „Nova romantika“, od katerega so Depeche Mode pobrali ravno toliko, da so se tri skladbe iz prvega albuma zavihtele na vrhove lestvic popularnosti: See You, Just Can't Get Enough in New Life. To je bila era poskočnega, plesnega novega popa, ki je temeljil na elektroniki in Depeche Mode so poleg Human League postali najbolj tipični predstavniki. Da ne bi kdo mislil, da so bili Depeche Mode (ime je Martin Gore pobral iz naslovnice neke francoske modne revije in pomeni „hitra moda“) že v samih zametkih elektronsko zastavljena skupina. Fantje iz mesteca Basildon so na začetku igrali klasične inštrumente rock zasedbe in sploh niso imeli klaviatur. Premik se je zgodil leta 1980, ko je ob prihodu pevca Davida Gahana kitarist Martin Gore presedlal na klaviature. Druga dva člana sta bila kitarist in pevec Vince Clarke in basist Andy Fletcher. Ker so imeli ves čas težave z Ker pa v bendih po navadi ne gre vse kot po maslu, je po teh uspehih skupino zapustil prvi avtor, Vince Clarke, združil delo s korpulentno Alison Moyet in ustanovil pop duet Yazoo, kasneje pa z Andyem Bellom duet Erasure. In kaj je to pomenilo za Depeche Mode? Delo in teža avtorstva v skupini sta padli na Martina Gora, ki pa ni bil dovolj samozavesten in se je na začetku dogovoril s Clarkom, da bo le-ta kljub odhodu še naprej pisal glasbo za DM. Clarke jim je ponudil skladbo Only You, ki pa je skupina ni hotela posneti, ker se jim je njen nažigaške Personal Jesus, bi potrebovali samo še križ, da ga pribijejo nanj. Bila je ekstaza za vse čute „par excellence“! Jasno, šele nekaj let kasneje sem izvedel, da je bil v obdobju najbolj uspešne turneje z naslovom World Violation Tour, kjer jih je videlo približno milijon in pol ljudi, Dave Gahan redno podkrepljen s heroinom. Zaradi zaužitega odmerka preveč čistega heroina se je v Los Angelesu komaj ognil smrti. Ampak – to sem na hitro in skrito celo pomislil – če človek lahko iz sebe izvrže takšno energijo – potem naj se drogira! Danes na to misel nisem niti najmanj ponosen, vendar mi je takrat to stanje bilo kristalno jasno in lahkotnost, s katero je za seboj vozil petnajst-tisoč glavo množico, je bila razodeta. KOKITARETRESKAJO Deset let kasneje. Iz leve: Gahan, Wilder, Gore in Fletcher stil zdel „preveč nežen“. Sam jo je posnel v zasedbi Yazoo in postala je ena vodilnih uspešnic osemdesetih. Gore je nato prevzel Clarkovo delo na klaviaturah in dobili so novega člana. Bobnar in ˝multiinštrumentalist˝ Alan Wilder je bil tisto, kar je skupina potrebovala. Odlični poznavalec tehnik snemanja in glasbene teorije je postal t.i. glasbeni direktor skupine in njen producent. V obdobju priprave dveh naslednjih albumov (Construction Time Again – 1983 in Some Great Reward - 1984) so DM iz ustvarjalcev lahkotnega popa postali resna skupina s kompleksnimi skladbami, ki so vsakič prinesle kaj novega. Elektronsko obdobje in nova romantika sta izginila, DM pa so bili že toliko samosvoji, da za svoj obstoj niso več potrebovali takšnih idejnih platform. Novi zvoki. Album Some Great Reward so snemali v Hamburgu, kjer je Alan Wilder skupini predstavil nove horizonte zvoka. Sit je bil namreč sintetičnih zvokov in je zato sklenil, da bo oblikoval svoje. Takratni elektronski inštrumentarij je bil že dovolj „pameten“, da je lahko naredil „sampling“ oz. vzorčenje zvoka. Wilder je s tonskimi tehniki hodil po tovarnah, snemal zvoke pnevmatičnih kladiv, preš in ostalih strojev, jih v studiu povezal s klaviaturami in tako dobil popolnoma novo linijo zvokov, ki jih je lahko prožil le s pritiskom na tipko. Oba velika hita iz tega albuma, People are People in Master and Servant, to revolucijo zvoka nedvomno več kot nazorno prikazujeta. Ta album je bil tako revolucionaren, da je sprožil razvoj popolnoma nove glasbene smeri, ki so jo kasneje imenovali industrijski rock, Nemci Die Krupps in Einstürzende David Gahan Neubauten pa so bili vodilni predstavniki. Črno slavje (Black Celebration, 1986) je bil veličasten album. Tu so svoj industrijski pop še nadgradili z elegantno temačnostjo. No, pisanje skladb, ki jih je v veliki večini delal Martin Gore, je postajalo vedno bolj „črno“ in zato je Black Celebration res prava estetika senčnih razpoloženj. Naslovna skladba, A Question Of Time, ter Stripped sta krasna primera teh občutkov. V ZDA so jih s široko razprtimi rokami sprejele študentske radijske postaje in prvi nastopi „čez lužo“ so zbujali precej evforije. Leta 1987 je izšel album Music For The Masses s singli Strange Love, Never Let Me Down Again in Behind The Wheel. Evropa je padla takoj, ZDA pa čez nekaj mesecev. Ko so bili na turneji, so brez težav polnili štadione. Plaz se je vsul in seveda se je pojavilo logično vprašanje: „Kaj zdaj?“ Odgovor so v obliki albuma Violator DM snovali leto dni v Milanu pod taktirko njihovega stalnega producenta Flooda, ki je nasledil Alana Wilderja. Novosti je bilo spet precej. Pri mnogih skladbah so spet poprijeli za klasičen inštrumentarij in temačnosti dodali ostrino in moč. Najbolj prepoznaven je ˝mega hit˝ Personal Jesus, ki z minimalistično zgradbo in zelo osnovnim inštrumentarijem doseže največ. Seveda je spet vse v njihovi temačni eleganci, ki pa je narejena s stilom! Gore je kot avtor tukaj pokazal veliko zrelost, skladbe so čiste in jasne, vokalne predstave Davida Gahana pa izven-serijske. Poleg skladbe Personal Jesus so na albumu še trije veliki hiti, ki so se po svetu uvrstili na prva mesta lestvic poslušanosti: Enjoy The Silence, Policy Of Truth ter World In My Eyes. Njihov ekskluzivni fotograf in režiser video spotov je postal Anton Corbijn, ki še danes slovi kot eden najboljših v svojem poslu. Njegova posebnost: črno bele fotografije! Vedeti je treba, da je vizualni medij skupini zelo pomagal pri njihovi popularnosti in Corbijn je tudi najbolj „zadel“ kombinacijo zvoka in slike. Tako kot doslej, je vse skladbe napisal Martin Gore, vendar je bil proces dela v studiu drugačen. Namesto, da bi dneve in dneve definirali zvok skladb (kot so delali do takrat), so jih najprej posneli, potem pa jih je Wilder aranžiral in na njih eksperimentiral toliko časa, da so „zazvenele“. Do leta 2010 je bilo prodanih več kot petnajst milijonov izvodov tega albuma, kar je največ od vseh, kar so jih doslej izdali. Seveda so temu albumu sledili še drugi. Leta 1992 je izšel njihov ˝labodji spev˝, odličen album z naslovom The Songs Of Faith And Devotion, ki pa že kaže znake utrujenosti avtorjev. Svoje je dodala tudi skoraj neprestana, tri leta dolga svetovna turneja, kjer so nekateri izgubili zavest (Gahan), drugi pa za vedno odšli (Alan Wilder). „Enostavno nisem mogel več,“ se spominja Wilder. „Ko sem se zjutraj dvignil iz hotelske postelje, so se mi noge že tresle od utrujenosti. Dobro, da smo preživeli!“ Skupina še vedno deluje in snema, čeprav je čas med izdajami albumov vedno daljši, skladbe pa vedno bolj enolične. Ker pa imajo DM kultni status, svoje albume še vedno prodajajo v milijonskih nakladah. Prihodnje leto naj bi izšel njihov novi album.. ■ DOLCE VITA 31
© Copyright 2024