SLADKO ŽIVLJENJE
DOLCEVITA
Hedonisti vseh dežel, združite se!
Marec 2012, letnik IV, številka 25
Tema
Vijuganje med jedmi po
koroških smučiščih
Radosti za dobrojedce
Plavi podrum - Volosko
Vila Bled - Bled
Ko kotare treskajo
Depeche Mode
Kva pa j' to tacga?
Boštjan Napotnik požira nad - kuharsko knjigo
The Modernist Cuisine!
Razvajajte se ugodneje!
AKCIJA: oddih v marcu in aprilu
Cene za 2 osebi za 3 noči:
Terme Dolenjske Toplice
T: 07/ 39 19 400
od 295,00 EUR v Hotelu Kristal****
od 333,45 EUR v Hotelu Balnea**** superior
Terme Šmarješke Toplice
T: 07/ 38 43 400
od 288,00 EUR v Hotelu Šmarjeta****
Talaso Strunjan
T: 05/ 67 64 100
od 220,50 EUR v Vilah***
Cene vključujejo polpenzion v dvoposteljni sobi, neomejeno kopanje, rekreacijski in družabni program.
Dodatni 10 % popust za člane Kluba Terme Krka. Ugodnosti za družine!
UVODNIK
Kaj pa po revoluciji?
DOLCEVITA
Hedonisti vseh dežel, združite se!
revija številnih življenjskih radosti
Načeloma izhaja drugi petek v mesecu kot
priloga poslovnega časnika Finance
Izdaja:
Sršen & Sršen, k.d., Kidričeva 57, 1236 Trzin
Odgovorni urednik: Tomaž Sršen
Pisci:
Bruno Gaberšek
Marko Oblak
Boštjan Napotnik
Tomaž Sršen
Fotografije: zasebni arhivi, Getty images
Lektorica: Katja Groleger
Oblikovanje in prelom: Starling, d.o.o., Vrhnika
Tisk: Set, d.o.o., Vevška 52, 1260 Polje
Za tiskarno: Ivo Gulič
Kontakt: [email protected]
Marketing: [email protected]
Fotografija na naslovnici:
KDel kulinarične ponudbe v koči na Nassfeldu
Avtor: Aleš Fevžer
Vse kaže, da je naša družba na pragu velikih sprememb, ki se verjetno ne bodo zgodile čez noč,
tekom našega bivanja na tem planetu pa zelo verjetno. Če bi kdo znal bolj natančno predvideti,
kaj bo iz vsega nastalo, bi lahko postal novi mesija. Brez panike – ne kandidiram za ta naziv, pa
tudi tole besedilo ni preroško naravnano. Pa vseeno, kaj bomo/bi želeli videti po tako težko
pričakovanih spremembah? Če je odgovor samo „ne vem“ ali pa „da bi živeli boljše“, smo v
težavah. Vsaj mi, ki bivamo na severni polobli, smo ravno prav razvajeni in pogoltni na denar
ter dobrine, da bi pričakovali teh stvari vsaj toliko kot smo jih v času ugodne gospodarske rasti
oz. v „zlatih časih“. No, vsega tega ne bo, ali pa se bo to uresničilo le nekaterim ˝srečnežem˝.
Vsekakor mislim, da smo preveč navajeni na dobrine in se nam še vedno zdijo samoumevne. In
dokler ne bo ogrožena naša osnovna eksistenca, ljudje ne bodo šli na ulice in ne poskušali
narediti kaj podobnega, kar že dobro leto počnejo Arabci. To se dogaja šele takrat, ko ljudje
resnično ne morejo več izgubiti ničesar in jim je vseeno ali umrejo od lakote ali od krogle. Če
res ni prihodnosti, je to mogoče, vendar tudi takrat to ni povsem neizogibno. Ker smo toliko
časa vzgajani v neke vrste demokratskem duhu, se nam zdi poseg po skrajnih merah tuj. Se pravi
– nasilen preobrat je malo verjeten, ni pa povsem izključen. Verjetno je to odvisno od tega, kako
globoko bo severna polobla zabredla in koliko časa bomo še sedeli v mehkih foteljih s polnimi
želodci.
Pa pojdimo z drugega konca. Kaj, če se zgodi nekaj, za čemer bi stala skupina Anonymus in vsi
tisti, ki so demonstrirali proti podpisu sporazuma ACTA? Recimo, da obvladajo računalniške
zadeve in lahko na hekerski način precej otežijo delovanje številnih, za državo pomembnih
institucij, vključno s policijo in vojsko. Pa vendar, tudi oni so odvisni od računalnikov in
interneta. Prej ali slej bi morali sistem vzpostaviti nazaj, vmes pa bi se, recimo, lahko zgodilo
marsikaj. Malce znanstvene fantastike: vlade bi padle, določene države bi zajeli nemiri, kakšna
banka ali parlament bi zletel v zrak in verjetno bi tekla kri, vendar ne preveč. O.K., alternativa
je prevzela oblast. In kako naprej? Po vseh znanih modelih človeškega obnašanja in izkušenj iz
zgodovine, bi ustoličili novo elito, ki bi z nekaj kozmetičnimi spremembami vladala naprej.
Morda bi malce omejili moč bank in borznih špekulantov, vendar bi gotovo prav kmalu zaspali
ob radostih, ki jih prinaša oblasti Ljudje bi dobili delček svojih privilegijev nazaj in nekaj časa
bi bil mir. Vprašanje pa je, koliko časa, saj nihče ne ve, kaj se bo dogajalo s Kitajsko, Indijo in
podobnimi giganti.
Glavna težava in vprašanje sta: ali sploh imamo konkretno idejo, kaj narediti in na kakšen
način? Poglejmo si bolj natančno dogajanje v času arabske pomladi . Edini, ki so relativno
mirno in hitro opravili s samodržcem, so bili Tunizijci. Zakaj? Res je, da se Ben Ali ni tako
trdovratno upiral kot recimo Gadafi in Mubarak. Ampak glavna razlika je bila v tem, da je imela
tuniška opozicija trden program o tem, kaj narediti po padcu Ben Alija in še bolj pomembno –
imeli so karizmatičnega človeka, ki je poosebljal njihov protest. Tega niso imeli niti Libijci, niti
Egipčani. Tega nimajo niti Sirci, zato ni kredibilnega sogovornika na pogajanjih o nadaljnji
usodi.
Po drugi strani so imeli komunisti pred dobrimi stotimi leti program. Imeli so vsaj vizijo, kakšen
svet si želijo. Ali mislite, da so si milijoni zatiranih ruskih delavcev in kmetov želeli okrutnosti
monstruoznega režima? Seveda ne, želeli so le lepše in boljše življenje zase in svoje otroke. Žal
sta Marx in Engels pri sicer pozitivnem in dobrohotnem snovanju nove družbe pozabila na
osnovni, človeški faktor, ki radikalnih sprememb v svojem lastniško pogojenem karakterju pač ne
more spremeniti. In zato je sicer simpatična ideja o enakosti zaradi norosti sistema padla v
deveti krog pekla. To je dalo krila njihovim nasprotnikom, ki so pod krinko demokracije dobili
ideološko vojno, da zdaj lažje in nemoteno ropajo planet. Prividi lagodnega življenja so prisotni
vedno in povsod in to je težko pozabiti. Si predstavljate, da sedite v fotelju in gledate televizijo
brez daljinskega upravljalnika?
Izhajajoč iz tega lahko sklepamo, da bodo tudi naši protesti kratkega daha, ker ni niti jasne ideje
o prihodnji družbi, niti človeka, ki bi vse to poosebljal. In če tega (še) ni, si preberite današnjo
rubriko o-KULT-no, da boste razumeli, kako hitro se lahko nekateri simboli pretvorijo v nekaj
čisto novega in izgubijo pravi smisel.■
Tomaž Sršen,
odgovorni urednik
DOLCE VITA 3
DOGODNIK
Zmagovalni dvorec Zemono
Novinarji in ocenjevalci madžarskega kulinaričnega vodiča Dining
Guide, ki ocenjuje kvaliteto restavracij v srednji in vzhodni Evropi,
so na sklepni prireditvi izbrali tudi najboljšo restavracijo v tej regiji.
Največ točk je dobila slovenska gostilna Pri Lojzetu, ki domuje na
dvorcu Zemono. Ocenjevalci so lani najprej izbrali deset finalistov
iz desetih držav, med njimi pa so potem izbrali najboljšo gostilno
oziroma restavracijo.
Sklepna prireditev je potekala v hotelu Sofitel v Budimpešti, kjer je
András Wiszkidenszky, založnik vodiča Dining Guide, podelil
priznanje. Na tej svečanosti, kjer je bil osebno prisoten tudi Tomaž
Kavčič s sodelavci, se je s svojimi posebnostmi predstavilo vseh
deset najboljših. Slovenska jed, »sendviči na štriku« je bila deležna
posebne pozornosti, saj je Kavčič z oljko, suhim sadjem, gosjimi
jetri in kruhom povezal madžarsko in slovensko kuhinjo.
Španci v srcu Londona
London je center evropskega poslovnega sveta in novi del, imenovan
Canary Wharf, kjer so pred desetletji samevali ladijski doki, je z izdatno
finančno investicijsko injekcijo dobil novo moč. Sedaj je to najbolj elitni
poslovni in stanovanjski del angleške prestolnice in popolnoma
logično je, da se je tja preselila tudi vrsta prestižnih restavracij. Ker je
španska kulinarika zadnjih nekaj let v samem svetovnem vrhu, je
logično, da so tam odprli tudi najbolj prestižno špansko restavracijo z
imenom Iberica. Glavni je z dvema Michelinovima zvezdicama
ovenčani Nacho Manzano (ima restavracijo Casa Marcial v Asturiji), njegovo pomočnik pa je znani Cesar Garcia (na fotografiji). Ponudba je
seveda 110% polnokrvno španska, ki se začne z izvrstnimi tapasi, preko morskih solat (pulpo Gallego) do umetnin nove španske kulinarike.
Seveda – tudi odlični „jamoni“ v spremstvu izbranih vin ne manjkajo!
Umetnost in vino I.
Tole na sliki je nova vinska klet znane
italijanske družine iz pokrajine
Umbria, Lunelli Castellbuono. Klet v
obliki želve (Carapace) je zasnoval
znani italijanski arhitekt Arnaldo
Pomodoro in je zares nekaj
posebnega, saj ponazarja bitje, ki ga
človek kar pogosto sreča v
vinogradih, kjer gojijo tipično sorto
te regije, sagrantino de montefalco.
4 DOLCE VITA
DOGODNIK
Andreja dela
„Najbolj povezana Slovenka“, kot nekateri radi rečejo Andreji Lajh (na fotografiji; samo na
Facebooku ima skoraj kot 5.000 prijateljev, kar je le ena tretjina njenih povezav), je zelo
aktivna ženska, še posebej pa svoje odlične povezave izkorišča pri promociji vrhunske
kulinarike in vin. Najprej je spravila skupaj kuharske mojstrovine Ane Roš (hiša Franko) in
Piera Bussettija, italijanskega mojstra iz Piemonta, ki ima eno Michelinovo zvezdico. Druga
stvar, ki je povezala kulinariko Slovenije in Italije, pa so sveža zelišča nizozemskega podjetja
Koopert Cress, ki je vodilno v svetu profesionalne kulinarike pri pridelovanju in distribuciji
množice butičnih zelišč in začimb. Večerja je bila v ljubljanski restavraciji Na gradu, kjer je Ana
tako ali tako poslovno in kreativno aktivna. Vina sta prispevala Bric Borut Blažič in butični
piemontski vinar Walter Massa. To je bil večer velike poezije dehtečih okusov in odličnih vin.
Andreja Lajh
Potem je nekaj dni kasneje punca v Milano
odpeljala vrsto slovenskih vinogradnikov in
kuharjev, ki so se prestavili na zdaj že drugi
prireditvi z naslovom Dalla Slovenia Con
Amore (Iz Slovenije z ljubeznijo). Tako kot
lani, je prireditev gostil Westin Palace Hotel,
tam pa so se zahtevni italijanski publiki s
petnajstimi kulinaričnimi mojstrovinami
predstavili Janez Bratovž (restavracija JB Ljubljana), Bine Volčič (restavracija
Promenada - Bled), Matej Tomažič (gostilna
Majerija – Slap), Igor Jagodic (restavracija
Vila Bled) in Ana Roš (hiša Franko). Številni
vinarji so še enkrat potrdili, da je naša
dežela, predvsem pri belih vinih, res
svetovna velesila, saj so na ogled postavili
kar osemdeset vin različnih vinskih hiš kot
so: Movia, Simčič, Nando, Klet Brda, Zanut,
Ščurek, Šibav, Štekar, Guerila, Batič, Čotar,
Marof, Valdhuber, Steyer, Frešer, Korenika
Moškon, Kupljen, Rodica, Širca Kordič in
Štoka.
Slovenski kuharji v Milanu (iz leve): Igor Jagodic, Bine Volčič, Ana Roš, Matej Tomažič in Janez Bratovž (foto: Dean Dubokovič)
Iz zadnje iz Andrejine malhe kulinaričnih razvajanj –
prejšnji teden je v restavracija JB gostila enega
največjih svetovnih slaščičarskih mojstrov, Antonina
Maresco, kuharja restavracije Il Mosaico iz otoka
Ischia. Možakar si je tam prislužil dve Michelinovi
zvezdici. Ob spremljavi odličnih vin kmetije Batič je
Janez pripravil pet jedi, kasneje pa so gostje uživali v
treh nepozabnih Antoninovih sladkih mojstrovinah.
Mojster je v Ljubljani ostal še teden dni, kjer je JB-jevi
ekipi razkril še nekaj skrivnosti o pripravi vrhunskih
sladic.
Analitiki pravijo, da bodo londonske restavracije in vinski bari
tekom poletnih olimpijskih iger v glavnem mestu Velike Britanije
samo s prodajo vina zaslužili okrog 300 milijonov funtov (cca. 354
milijonov evrov) več kot običajno. Naj še kdo reče, da prodaja vina
ni dober posel!
Michelinove slaščice pri JB-ju (iz leve): Janez Bratovž, Antonino Maresco, Andreja Lajh in Miha Batič (foto; Dean Dubokovič)
DOLCE VITA 5
DOGODNIK
Chateau Margaux z biološkim certifikatom in navojnimi zamaški!
Paul Pontallier, izvršni direktor in enolog te prestižne francoske kleti iz
Bordeauxa, je na zadnji tiskovni konferenci poskrbel za precejšnje razburjenje.
Ker že vrsto let delujejo v smeri čistega in naravnega vinogradništva, je razkril,
da bodo najkasneje v dveh letih pridobili biološki certifikat pridelave in da bodo
njihovo drugo vino, Pavillion Rouge, po vsej verjetnosti že letos jeseni zapirali z
navojnimi zamaški. „Imeli smo veliko težav s plutovinastimi zamaški, poskusi s
silikonskimi zamaški so bili katastrofalni in po vsej verjetnosti se bomo odločili
za navojne.“To v vinskem svetu, predvsem na Novi Zelandiji, Avstraliji, Čilu in v
Avstriji ni nič novega, bo pa to velika revolucija za konzervativne Francoze; še
posebej če bodo ta korak storili prvi prav eni od najboljših in legendarnih.
Chapoutier tokrat seka po bioloških vinarjih
Michel Chapoutier, najbolj znani in izjemno uspešni
vinar iz območja doline reke Rhone, ki se je proslavil
s svojimi briljantnimi syrahi, je pred letom dni v zrak
pognal vse pridelovalce in ljubitelje renskih rizlingov
z izjavo, da „so petrolejaste vonjave v staranih rizlingih
samo posledica razvoja bakterije Bretanomyces“ in da
so vse takšne vonjave napaka vina. Zdaj je na piko
vzel biološko pridelana vina, saj pravi, da vinarji ki ne
uporabljajo žvepla za stabilizacijo in zaščito vina, niso
pri pravi. „To je popolna neumnost. To je tako, kot bi
hotel narediti slab kis. Le kdo dovoli, da se v vinu
razvijejo škodljive kvasovke?“ Tovrstne vinarje je
označil za hipije, ki niso iz tega planeta. Mi pa
skromno dodajamo:“Veliko tovrstnih vin sicer ustreza
Chapoutirjevemu opisu, vendar izjeme potrjujejo
pravilo in mojstri ostajajo mojstri.“
Cava je špansko ime za njihovo peneče vino, ki v glavnem pridelujejo v Kataloniji, okrožje Cava; prej Penedes). Čeprav je Špancem
prodaja njihovih mehurčkov lani padla za 2%, je v svetovnem merilu narasla za enako vrednost in lani so Španci podali 152
milijonov steklenic svojih penečih vin. Ugotavljajo, da mehurčki niso več samo pijača za razne posebne dogodke, ampak postajajo
vsakodnevna radost.
Sommelierji ali bogovi?
Somm se imenuje dokumentarni film o štirih vrhunskih sommelierjih, ki skušajo narediti
najtežjega od vseh izpitov, imenovanega Master Sommelier. Do zdaj mediji, še posebej filmski ,
tega dogodka niso smeli posebej izpostavljati, zdaj pa ga v tem filmu vidimo kar štirikrat, vsakič
skozi oči enega od vodilnih svetovnih sommelierjev, ki so: Brian McClintic, Dustin Wilson, Ian
Cauble in Dlynn Proctor. Tisti, ki so film že videli, jih imenujejo bolni nadarjenci, rock zvezde,
egomanijaki in preroki. Film prikazuje izvlečke tisočih ur okušanja, analiz vin in vsega, kar vina
dela velika. „Hmmm...“ (opomba uredništva)
6 DOLCE VITA
Francosko vrhovno sodišče je po dolgih letih
boja in kritik razsodilo, da morajo vsi
vinogradniki, katerih vina imajo oznako AOC
(Appellation d'origine contrôlée – zagotovljeno
geografsko poreklo) plačevati uporabo te
oznake, ki označuje njihovo vrhunskost. Zbrani
denar bo šel za promocijo teh vin na tujih trgih,
pomagali pa bodo tudi tistim vinarjem, ki imajo
težave oz. bodo sredstva črpali v primeru
katastrofalnih letin. Brez panike, pri nas tega
vinarjem tudi omenil ne bo nihče.
DOGODNIK
P'jmo u K'ntino
Po skoraj 15 letih premora, kar je bila gostilna Čotar na Gorjanskem (Kras) zaprta, legenda
spet odpira svoja vrata! Z rahlo spremembo: nič več že skoraj legendarna B&B (Branka in
Branko), ki sta začela največjo kraško zgodbo o uspehu, temveč njuna naslednika – Vanesa
in Vasja, V&V torej. K'ntina Čotar, kot so »ta mladi« Čotarji imenovali »novo« gostilno, bo
seveda svoj izbor in nabor ponujenega iskala na domačem Krasu, s Čotarjevimi vini na čelu.
Čudovit dokaz domačnosti okusov je bil na otvoritvi zrezan tri leta staran pršut, iz doma
zrejenega prašiča. Vanesi in Vasji bosta pri tem pomagala tudi njuna sopotnika – Pepi in
Andreja.
V K'ntino smo vabljeni od petka, ob 18.00 ure naprej, v soboto in nedeljo pa od 12:00 ure.
Za ostale dneve, v primeru skupine desetih ali več, odprejo in kuhajo po dogovoru.
Na fotografiji iz leve : Vasja, Andreja, Vanesa in Pepi (tekst in foto: Bruno Gaberšek)
Francoski koncern luksuznih proizvodov LVMH (Louis
Vuitton Moet Hennessey), ki letno obrne okrog
milijardo in pol evrov, je ob pomoči vrhunskih vinskih
svetovalcev v kitajski provinci Yunnan blizu Tibeta, kupil
70 hektarov zemlje in jo kultiviral v vinograde.
Zanimivo je, da ležijo na ekstremni višini (2.400
metrov), strokovnjaki pa pravijo, da je lega enkratna.
Kaj se bo iz tega izcimilo, bo jasno čez pet let, ko bo
prva trgatev. Jasno, posadili so rdeče sorte.
Prijeten večer na Dolenjskem,
posvečen kulinariki, vinu in poeziji
Pred dnevi so v Gostilni Vovko na Ratežu
gostje, ki so uspeli dobiti prosto mizo, lahko
uživali v prijetnem in nepozabnem
večeru.Vovkovi kuharji so se v kuhinji
odlično potrudili za pripravo sladkovodnih
rib na malce drugačen način, poleg pa so
stregli vina belokranjskega prvokategornika
Otija Šturma. Za piko na i je poskrbel duet
Pusjeben gušt, ki z neverjetno natančnostjo
in tenkočutnostjo izvaja poezijo Iztoka
Mlakarja. Mimogrede - gostilna Vovko letos
praznuje 35. rojstni dan. Na fotografiji:
gostilničar Rok Vovko (levo) in Otmar Šturm
(desno), vinar z vrhunskimi vini in
»prepovedanimi sadeži«
»Romansa 1971« in Rožmarinova vina
Krasen primer novih večerov v »Romansi 1971« (bivša Maxijeva Romansa – grill na ploščadi
Maximarketa) je pred kratkim pričaralo sodelovanje z vinoteko Rožmarin iz Maribora, ki med
drugimi pri nas trži tudi vina iz francoskega Bordeaux-a. Tisti četrtek smo, ob razlagi in
vodenju predstavnice vinskega trgovca iz Bordeauxa, Catherine Lambert (na fotografiji; s
Sašom Arsenovičem, lastnikom Rožmarina), popili sedem različnih vin, od tega šest rdečih
in eno belo, sladko. Štirje rdečaki so bili iz Saint Emiliona (desni breg reke Gironde) – od tega
trije Grand Cru-ji in eden 1er Grand Cru Classe, in dva iz Margaux-ja (levi breg reke Gironde).
Res, simpatično sestavljena vertikala za učno uro bordojcev. Belo, sladko vino pa je seveda
prišlo iz Sauternesa – 1er Grand Cru Classe.
Vsa vina so bila lepa spremljava k petim krožnikom, ki so jih ustvarili mojster Andrej Kuhar
s svojo ekipo. Trije glavni krožniki in posladek so bili res izvrstna poroka z vini, ki prihajajo iz
kleti: Château Rauzan, Segla-Margaux in Château Canon-Saint Emillion in so od zdaj naprej
preko Rožmarinove vinoteke na prodaj tudi pri nas. Osebno se mi je v spomin najbolj vtisnila
ocvrta kroglica narejena iz mesa govejega repa položenega na hitro pokuhano blitvo (na
fotografiji).
Da lahko takšen večer s takšno vsebino doživite na tej lokaciji za slabih 40 € po osebi, je
glavna prednost Romanse 1971 in upam, da so s tem obrnili nov list v cenovni dostopnosti
v odnosu na vsebino. Romansa 1971 – vztrajajte pri tem. (Tekst in foto: Bruno Gaberšek)
DOLCE VITA 7
DOGODNIK
Umetnost in vino II.
Italijani so zares neverjetni! Medtem, ko ves vinski svet jamra
zaradi krize, se odlično organizirani vinarsko in turistični delavci
pokrajine Emilia Romagna lotijo odličnega projekta z naslovom
„Vina in umetnost“ (Vina ad Arte). Izbrani novinarji iz vsega sveta
smo v treh dneh spoznali skrite zaklade te dežele, ki niso omejeni
samo na pršut iz Parme in San Daniele, mortadelo, parmezan, sir
grana in še kaj, pač pa tudi na izvrstna rdeča vina sangiovese. Že
vidim, kako nekateri skačete v zrak in vpijete, da je ta sorta
avtohtona v južneje ležeči Toscani, kjer je osnova za legendarni
chianti, vendar temu ni tako. Sangiovese je v vinogradih
Romagne že stoletja, njegova kakovost pa le občasno rahlo
zaostaja za vini te sorte iz Toscane. In kaj je najbolj pomembna
razlika? Cena, ki je približno trikrat nižja in zaradi trenutne
ekonomske situacije v svetu toliko bolj sprejemljiva za trg. Ob
okušanju množice vin te sorte smo med degustacijo arhivskih
vin spoznali njihovo dolgoživost in zares odlično sposobnost
staranja.
Večina dogodkov se je odvijala v kraju Faenza blizu Ravenne, v
njihovem muzeju lončarstva. Vedeti moramo, da je ta regija že
od leta 500 središče lončarstva, saj so v Ravenni bizantinski
graditelji postavili legendarno baziliko San Vitale. To je bila tudi
osnova mozaične umetnosti na ozemlju takratnega zahodnega
rimskega imperija. Od takrat naprej je tradicija izdelovanja
mozaikov zrasla do sodobne umetnosti, še bolj pa slovijo po
najboljših tovarnah keramičnih ploščic. Pa po vinu. In kulinariki.
In turizmu. Daljši zapis iz še daljše poti sledi jeseni. (Tomaž Sršen;
Foto: Katja Groleger).
Vina
prelepo belokranjsko sonce v kozarcu
Obiščite nas v vinotekah:
Grajska klet v metliškem gradu
(Metlika)
Vinoteka Šturm v Qlandiji
(Novo mesto)
Kontakt:
041 632 470
[email protected]
www.vinasturm.si
www.metliskacrnina.si.
Čarobni termalni svet!
Vrhunski hotel s spa centrom v osrčju narodnega parka Nockberge
vam ob prihodu ponudi šampanjec Taittinger in sadje, pri
polpenzionu obedovanje v gourmet restavraciji (dve kuharski kapi
po vodiču Gault Millau), zajtrkujete pa lahko do poldneva. Hotel ima
pet zvezdic in je s svojimi 4.500 m² enkratna oaza miru in sproščanja.
Plavate v topli in zdravilni termalni vodi (30 – 35 ° C) se razvajate v
wellnessu in petih velikih termalnih bazenih. Privoščite si lahko
prvovrstne tradicionalne in orientalske masaže, v lepotilnem salonu
pa bodo strokovnjaki poskrbeli za vašo urejenost in lepoto.
Uživajte čarobne svetove življenja v vodilnem avstrijskem hotelu, ki
je poznan po vrhunskih storitvah, prijaznosti, wellenssu in udobju.
Poleg vrhunskih kulinaričnih užitkov ob lokalnih posebnostih v
restavraciji vam nudimo še možnost nakupa le- teh v naši delikatesi.
Posebna ponudba:
Dolce Vita –
Dnevi sprostitve v hotelu Ronacher
3 x nočitev v dvoposteljni sobi
1 x masaža celega telesa
1 x refleksna terapija
1 x aromatični paket travnikov
1 x aromaterapija
od 692,00 € po osebi
Kontakt:
Ronacher
Družina Ronacher
Thermenstraße 3
9546 Bad Kleinkirchheim
Koroška / Avstrija
+43 (0) 42 40 282 Fax - 606
[email protected]
www.ronacher.com
(Vključuje 10-odstotni popust pri nakupu vseh terapij)
TEMA
TOMAŽ SRŠEN ALEŠ FEVŽER
Vijuganje
med jedmi po koroških smučiščih
Večerja je bila odlična, saj drugače ne more biti; še posebej, če človek uživa v jedeh
najstarejšega in najbolj znamenitega hotela v Bad Kleinkircheimu, Ronacher. Ker sva
vedela, bo naslednji dan naporen smučarsko in kulinarično, se z Alešem v restavraciji
nisva mudila predlogo in sva okusila samo nekaj avstrijskih vinskih prvokategornikov.
Jasno, „udarec sva vrnila“ v stilu – z odpiranjem edinstvene peneče svetovne zgodbe iz
Slovenije, Movia – Puro. Sommelier in ekipa so bili več kot navdušeni, izmenjali smo nekaj
stavkov in ob tem sem izvedel, da so njihove savne in bazeni odprti vso noč.
DOLCE VITA 11
TEMA
Nočna pravljica v Badu
Č
ez nekaj minut sam samcat plavam v
zunanjem bazenu. Obrnem se na hrbet,
opazujem bogastvo milijonov
zvezdnih biserov na nebesnem obodu in
ledenih temperatur, razen drobnega
žgečkanja na licih, sploh ne čutim.
„Čarobno“, pomislim, “kako čarobno“. Mir,
vesolje in vroča voda, ki le z meglico nad
gladino nakazuje mraz, me odnesejo v zen.
Ne vem koliko čas sem plaval „mrtvaka“,
vendar sem se popolnoma sprostil. Ko sem
se zavedel, sem bil še vedno sam. „Še nekaj
dolžin preplavam, potem pa v turško kopel“,
pomislim. Po deseti uri zvečer je bil
Ronacherjev wellnes moje zasebno igrišče.
Vrste raznih savn in kopeli, bazeni in
bazenčki v notranjost in zunaj – vse mi je
bilo na voljo. Med raziskovanjem sem
psihično nepripravljen skočil iz toplega
bazena v sosednjega, kjer je bila ledena
voda. Videl sem vse zvezde, tudi tiste za
obzorjem.
Vsi, ki smučamo, smo bili verjetno vsaj
enkrat na znamenitih koroških smučiščih –
Gerlitzen (Osojščica), Turracher Höhe,
Nassfeld (Mokrine), Bad Klerinkircheim,
Flattniz in tako naprej. To so odlični tereni,
12 DOLCE VITA
ki so nam zelo blizu in imajo zares dobre
naravne predpogoje za smučarijo. V
glavnem so vsi višje in visoko ležeči in
imajo – kar je zelo pomembno - travnato
podlago. To pomeni, da debela snežna odeja
niti ni potrebna in lahko smučišča ob pomoči
dobro organiziranih služb za umetno
zasneževanje hitro usposobijo za zimske
radosti.
Čeprav je Bad Kleinkircheim tudi termalno
središče, smo tudi tu vedno le pridno in
vneto smučali. Da bi hodili v tamkajšnje
gostilne na koroške kulinarične vrhove, nam
ni prišlo na pamet. Saj veste, prej negativna
kot pozitivna podoba dražje avstrijske
kulinarike nas ni navduševala in v gostilnah
in kočah smo pojedli le toliko, da smo
potolažili najhujšo lakoto.
V zadnjih letih pa so naši severni sosedje
naredili kar precej dolgih korakov in
nekateri celo odšli do zvezd (Michelinovih).
Pričeli so pridelovati celo vina, zelo modro
se usmerili k proizvodnji biološko pridelane
hrane, zrasle so četice majhnih, toda odličnih
turističnih kmetij z oznako ˝bio˝, pa tudi
ponudba hrane na smučiščih je od klasičnih
„germknödlov“ (kvašenih cmokov z
vanilijevo omako) in klobas s pomfrijem
skočila za razred ali celo dva višje. Ker
toliko let kasneje isti, prej smučarsko
zagrizeni mladci, zdaj pa bolj umirjeni
gospodje res ne smučamo več po osem ur
dnevno (izjeme se vedno najdejo), je dobro
vedeti, kje si po smučanju lahko dobro
opomoremo.
Čeprav sva z Alešem stara znanca teh
strmin, so nama (predvsem za lažje iskanje
pravih koč na smučiščih) tako v Badu kot v
Nassfeldu dodelili vodiča – učitelja. Na
najino veselje sta bila oba Slovana, eden
celo iz Maribora. Bojan Valentan – Valdi je
veteran in ima enkratno službo. Pol leta uči
smučanje na Koroškem, potem si za hip
ogleda novosti v svojem rojstnem mestu,
poleti pa je eden od najbolj zaželenih
skipperjev na Jadranu. Ker je v avstrijskih
smučarskih središčih vedno več bogatih
Rusov, ki se želijo naučiti smučati, je polno
zaseden in mu dela ne manjka. V Nassfeldu
naju je spremljal Slovak Jan, ki pa smuča
vse leto. Pozimi na Koroškem, poleti pa na
južni polobli – v Avstraliji in v Južni Afriki,
kjer je eden glavnih na novo ustanovljenem
smučarskem centru v Lesotu, starem
TEMA
Bojan Valentan – Valdi, smučarsko – skipperski legionar
Del ponudbe v koči Unterwirthütt'n – kuhar Johannes Jauk in tipični krožniki – Glundner Käsebrot
(rženi kruh z kuhanim sirom), Käsenudel mit Butterschmalz (sirovi žlikrofi z zaseko) in domača klobasa
Masaža za krave
Zakonca Seidl s tisinim žganjem
kraljestvu v gorah, kjer imajo izvrsten puhast
sneg. Možakar je na svojih popotovanjih že
petnajst let in o svojem načinu življenja in
razmišljanja piše knjigo.
Tako kot povsod v Avstriji, so tudi tukaj
smučišča široka in zelo pozorno urejena. „V
zadnjih letih so vse proge razširili zaradi
deskarjev na snegu, saj so izračunali, da ob
malo večji hitrosti za varen zavoj
potrebujejo okrog 50 metrov širine“, hiti
razlagat Valdi. No, nam je to več kot
ustrezalo, predvsem za dolge veleslalomske
zavoje.
Hütten (kočice) na smučišču so kar gosto
posajene. V zadnjih nekaj letih so precej
dvignili raven ponudbe. Poleg obveznih ˝fast
– foodovsko˝ nastrojenih jedi so na jedilnike
z velikim uspehom dodali lokalne
posebnosti, kot so recimo razni „nudli“. Pri
nas bi temu rekli krapi ali krapci, konec
koncev pa beseda tako ali tako izvira iz
nemščine (˝krapf˝, ki se je potem razvila
tudi v krof). Za lažjo razlago – gre za velike
žlikrofe z različnimi nadev, recimo
Käsenudel mit Butterschmalz und
Schnittlauch pomeni sirov žlikrof z zaseko
in drobnjakom. S takšno ponudbo v Badu
prednjači Unterwirthütt'n, ki jo vodi družina
Krenn.
Tukaj je vedno bolj popularen tudi avtohtoni
kuhani sir (Glundner Käsebrot), ki ga tenko
narezanega naložijo na rezine kislega
ajdovega ali rženega kruha. Da je vse skupaj
še bolj slastno ga premažejo z domačim,
polnomastnim maslom. Jed je odlična. Ker
so domačini veliki ljubitelji klobas, so na
jedilnikih skorajda izključno izdelki
okoliških mesarjev, ki uporabljajo svoje stare
recepture, in seveda okusi od kočice do
kočice razlikujejo – odvisno od dobavitelja.
Poleg klasične tekoče ponudbe je vedno več
buteljčnih in penečih vin (tukaj ima
Schlumberger svoj primat). Ne manjka tudi
uvoženih delikates, raznih italijanskih sirov,
pršutov iz Parme in celo mozzarelle!
certifikatov tako za mlečne kot za mesne
izdelke, ki jih delajo sami. Osnova so seveda
lastni hlevi, kjer živali jedo biološko
pridelano krmo. Ena od največjih
zanimivosti pa je „masažni aparat za krave“.
Ko je gospodarica to omenila, sem nehote
pomislil na znamenito japonsko govedo
Kobe… Pohiteli smo v hlev. Ja, živalce niso
privezane, vrata na dvorišče so odprta in se
lahko prosto sprehajajo notri in ven.
V dolini pa....
Očitno je ˝manekenka˝ Liska že navajena na
take foto-seanse. Ko je Aleš prišel do
naprave, je stopila zraven, jo vklopila in
nastal je pričujoči posnetek... Masaža sicer
ni tako popolna, kot jo ročno izvajajo
Japonci na gorskih pašnikih okrog mesta
Kobe oziroma Italijani in Avstralci z
inačicami goveda Wagyu, je vseeno zelo
nenavadna in zanimiva.
Seveda vseh teh avtohtonih jedi ne delajo
kuharji v vsaki koči zase, temveč jih
združenja lokalnih proizvajalcev z njimi
pridno zalagajo. Na robu mesteca, prav ob
napisu Bad Klerinkircheim, stoji biološka
kmetija Mallhof. Tekom let trdega dela so,
pod budnimi očesi natančnih in zahtevnih
avstrijskih služb za kakovost, uspeli priti do
Še korak naprej so šle pri ponudbi v dolini
nekatere turistične kmetije. Družina Seidl, ki
nadaljuje tradicijo kmetije Schabus v celoti
in popolnoma prisega na biološko vsebino,
od pohištva v sobah naprej. Karin Seidl
nama razkazuje sobe, katerih oprema je v
vsaki narejena iz drugačne vrste lesa. “Še
pred desetletjem so vsi lesene elemente
DOLCE VITA 13
TEMA
metali iz apartmajev, ker to ni bilo moderno.
Pri nas smo počeli ravno obratno – vsaka
soba ima svoj karakter in sob nimamo
razvrščenih po številkah, pač pa po imenih.
Vsak les ima različne vibracije, ki ugodno
vplivajo na človeški organizem. Pravi
fenomen je tisa. Ko sem prvič spala v
tisinem apartmaju, je bil to eden mojih
najbolj trdih spancev, spočita sem bila pa
tako, kot še nikdar poprej!“ Seveda so
naravne in raznolike tudi sestavine njihovih
zajtrkov (kosil in večerij ne strežejo). V
apartmaje lahko zjutraj naročite sveže pečen
kruh in žemlje, da o sokovih, mleku,
marmeladah in suhih mesnih proizvodih ne
govorimo.
Avstrijci so razvili edinstven način
sodelovanja med biološkimi kmeti. Ti na
neke vrste prodajnem forumu na spletu
prodajajo ali menjujejo svoje pridelke z
drugimi – tako lahko tudi nekdo, ki pač nima
(niti ne more imeti) vseh sestavin jedi
biološkega izvora, to kupi ali zamenja za
svoje presežke .
Na Koroškem je velika posebnost tudi tisino
žganje – zirbenschnapps. Zrele tisine storže,
ki se ob koncu julija obarvajo rožnato
14 DOLCE VITA
vijolično, oberejo, razrežejo po dolgem in
namočijo v jabolčno žganje. Nekateri v to
dodajo več, drugi manj sladkorja, tretji pa
nič. Pri Seidlih sva poskusila čisto in
nesladkano verzijo, ki je prava, „za dedce“,
medtem ko na smučiščih v kočicah prodajajo
tisto z malce več sladkorja. Če boste to želeli
naročiti,je čarobna beseda ˝Zirbe˝!
savnanju ponujajo vrsto dietetičnih in
varovalnih menijev, kjer Pulvererji vodijo.
Večina jedi temelji na sladkovodnih ribah,
predvsem smučih, postrvih in ostrižih, ki jih
pripravljajo na vse možne načine. So tudi
mojstri sladic, kar sicer ni v skladu z
gornjimi trditvami, vendar se ljudje tako radi
pregrešimo...
Na višavah v višavah
Le nekaj deset metrov višje kraljuje kralj,
pet-zvezdični Thermenhotel Ronacher,
katerega del pregrešnih užitkov sem opisal
na začetku. Je prvi, najstarejši in največji.
Najbolj luksuzen in prijazen. Ko človek
vstopi v sobo, ga za dobrodošlico na mizi
čaka steklenica prestižnega šampanjca
Taittinger. Je sicer polovična, vendar je
takšen izraz pozornosti več kot dovolj, da
človek pričakuje nove avanture. Seveda je
tudi kulinarika v tem hotelu v Badu najbolj
dodelana. Verjetno ni naključje, da so
kulinariko tukaj še bolj izpopolnili, ko se je s
sinom, ki je tudi prevzel lastništvo, poročila
Simone Maier (zdaj Ronacher), hči najboljše
avstrijske kuharice Johanne Maier (hotel
Hubertus iz Filzmoosa). Kulinarika je
dodelana, vendar kljub trudu mladi kuhar
Michael Oberrauter še ne dosega
V zadnjih nekaj letih raste tudi koroška
kulinarika. Najbolj klasično, toda okusno
ponudbo boste pri Avstrijcih še vedno dobili
v tradicionalnih družinskih hotelih in
penzionih. V Badu vam toplo priporočam
obisk gostilne Pulverer (Pršič), ki je
podaljšek znamenitega hotela z istim
imenom. Ta družina je tista, ki je takoj za
legendarnimi Ronacherji uvidela neskončne
možnosti zdraviliškega turizma in smučarije
in to tudi izkoristila. Gostilno, tradicionalno
avstrijsko načičkano, je treba sprejeti takšno,
kot je. Čeprav kakšnih velikih kulinaričnih
presežkov ne boste doživeli, pa so vse jedi
več kot korektne in predvsem – biološkega
certificiranega izvora. Ker je Bad
Klerinkircheim termalno središče, naši
severni sosedi ob kopanju, masažah in
TEMA
Sveži smuč v restavraciji Pulverer
Simone Ronacher, duša hotela Thermenhotel Ronacher
Restavracija Ronacher – pečena govedina v vinski omaki z zelenjavo in pirejem
Krožnik sladic iz najbolj razvpite in cenjene restavracije v Nassfeldu – pri Arnoldu Pucherju v
hotelu Wulfenia
kulinaričnega ognjemeta Johanne, se pa
temu počasi, toda zanesljivo bliža. Izbor
sestavin za jedi v tem hotelu temelji
izključno na biološko pridelanih materialih,
še posebej pa so ponosni na najvišjo
kakovost avstrijskega govejega mesa, rib iz
okoliških rek in jezer in tam pridelanih zelišč
in začimb.
Če iščete najvišja koroška kulinarična
priznanja in doživetja pa morate v Nassfeld,
bolj natančno v hotel Wulfenia (1500 metrov
nadmorske višine), ki leži na vrhu tega
smučarskega središča. Tam deluje eden
najbolj znanih in cenjenih avstrijskih
kuharjev, Arnold Pucher, ki s svojim delom
pri ocenjevalcih vodiča Gault – Millau že
celo desetletje vsako leto znova dosega tri
kuharske kape. Hotel je v neposredni bližini
sedežnice, ki vas odpelje na 2.000-metrske
vrhove, zunaj je (ogrevan) bazen, notri pa
tudi premorejo razkošje raznih savn in
drugih termalnih radosti. In zvečer? Jasno, v
šest-mizno restavracijo Arnold Pucher z več
kot tisoč vinskimi etiketami! Višave na
višavah? Da in ne.
Vulfenija je avtohtona alpska roža, ki raste
samo na Koroškem. In če je prvi človek
restavracije tudi (bivši) imetnik ene
Michelinove zvezdice (ta vodič so za
področje Avstrije pred tremi leti ukinili, ker
je bila njegova prodaja v Avstriji zelo slaba)
bi skladno z izročilom ocenjevalcev
pričakovali delček lokalne avtohtonosti tudi
na krožnikih. Toda pri Pucherju tega ni niti
za vzorec. Človek je ˝mahnjen˝ na Italijo,
morje in oljčna olja. Ne bom trdil, da je bila
večerja neokusna – nasprotno, bila je zelo
dobra. Toda glede na slavo, ki jo Pucher ima,
sem pričakoval precej več. Je tehnično
odlično podkovan, vendar je ostal v slepem
črevu molekularne kuhinje izpred sedmih
let, ko sta s tovrstnimi prijemi na svetovni
sceni blestela Heston Bluementhal in Ferran
Adria. Tekoči dušik, epruvete in precej
neizraziti okusi so se med večerjo preveč
ponavljali. Njegova obsedenost z oljčnimi
olji je takšna, da sommelier pred vsakih
hodom v degustacijski kozarec natoči oljčno
olje, ga „ovini“ in ponudi jedcu kot dišečo
spremljavo, da bi olje še bolj začutil. Eden
najbolj popularnih (vsaj tekom najine
večerje) je bil naš zamejec, Starec iz Doline
nad Trstom... Morske sestavine, ki jih
uporablja, prihajajo iz sredozemskega
bazena – modre in bele ribe iz Jadrana,
jastogi iz Bretanije, tuna iz Sardinije.... Ne
glede na zares impresivno vinsko karto, sva
ves večer pila sicer zelo soliden zeleni
veltlinec iz Wahaua (Pichler), na koncu pa se
naju je sommelier „usmilil“ z enim
najboljših ˝supertoskancev˝ (Tignanello
1996), ki pa je bil prehladen in premalo
prezračen. Ob sirih (prvovrsten izbor
najboljših Francozov z dodatkom stiltona; a
brez Avstrijcev) pa nama je spet ponujal
veltlinca. In to ne izbor, ampak tistega od
prej. No, šele po kratki in jasni razlagi je
popustil in prinesel odličen renski rizling
(spet Wachau), pozna trgatev, ki se k takšnim
sirom lepo poda. Žal pregovorno
godrnjavega mojstra kuhinje nisva uspela
dobiti pred objektiv in tudi za kratek
pogovor „ni imel časa“. Vsekakor je to bila
zanimiva izkušnja, ki si jo velja zapomniti,
ne glede na predznak.
Zaključek najinega kulinarično smučarskega
popotovanja je, da Avstrijci sicer še ne
dosegajo Italijanov in Francozov, se pa hitro
prilagajajo in znajo poskrbeti za goste, ki na
in ob smučanju želijo več, boljše in
ekskluzivno. Morda bi si jih mi tudi tokrat
lahko vzeli za primer dobre prakse.■
DOLCE VITA 15
MAKROBIOTIKA
Hrana, ki daje energijo
Makrobiotika
kaj je to?
Kaj je to makrobiotika?
Zadnje čase se ta beseda malce bolj pogosto
sliši, ampak, ali ni to hrana, ki je zelo
zdrava, ampak je brez okusa, z njo pa se
zdravijo ljudje z rakom?
Tudi sama sem pred nekaj leti imela enako
razlago za makrobiotiko v svoji glavi. Potem
pa se je zgodilo, da me je prijateljica, ko sva
bili ravno skupaj v Zagrebu, povabila na
kosilo v : …«eno posebno restavracijo, z
zdravo hrano, ki je še nisi poskusila…« tako
mi je razložila. Rekla mi je še, naj ne sodim
okusa te hrane s svojim »starim metrom«, ki
ga imam za hrano, ki jo normalno jem.
Takrat sem postala radovedna in sumničava.
Ampak, ker sem prijateljico dobro poznala
in sem vedela, da me ne bi peljala nekam,
kjer bi bila hrana zanič, sem povabilo
sprejela.
Na mizo sem dobila najprej zelenjavno juho,
potem pa še zvrhan krožnik različnih jedi: en
velik kup rjavega riža (še dobro, da imam riž
rada), zeleno liste neke zelenjave, zrezek iz
sejtana (žitno meso), zelenjavno omako in
nekaj, kar so rekli, da so alge, pa malo
solate.
Počasi sem začela jesti, ker so mi povedali,
da moram vsak grižljaj res dobro prežvečiti
in prvi vtis je bil, da ima hrana veliko blažji
okus, kot sem ga navajena. Po nekaj
grižljajih, pa me nežnejši okus (beri:
premalo slan) jedi ni več motil, celo več,
začela sem spoznavati neke nove okuse
zelenjave, riža in ostalih jedi. Ko sem
pospravila vso hrano s krožnika – bilo jo je
precej in na začetku sem pomislila, da jo je
odločno preveč - sem z začudenjem opazila,
da me v želodcu prav nič ne tišči, kakor bi
normalno me, če bi pojedla takšno količino
»normalne« hrane. Celo več, ne samo, da me
ne tišči v želodcu, sploh nisem imela
občutka, da sem toliko pojedla. Kar me je
izredno razveselilo po kosilu, je bilo popolno
pomanjkanje poželenja po sladkem, ki me je,
po vsakem »normalnem« kosilu, vedno
navdajalo z obupom (imam namreč nekaj
kilogramov preveč in skladkarije so bile
prepovedane, ampak tako zelo želene!), ker
sem se vedno otepala z njim.
Tretja razveseljiva stvar, ki sem jo opazila pa
je bila, da nisem postala prav nič zaspana po
kosilu – saj veste, kako paše, po obilnem
kosilu čisto malo zadremati! Počutila sem se
lahko, niso mi dišale sladice (kaj boljšega!)
in počutila sem se polna energije.
Počutje po tem kosilu je bilo tako dobro, da
sem si rekla, da se želim še večkrat tako
počutiti, ne samo enkrat v letu.
Ker sem tudi vedela, da je taka hrana,
pripravljena po makrobiotičnih načelih, zelo
zdrava, sem se kar hitro, brez večjega
obotavljanja, odločila, da se želim naučiti
več o tej prehrani.
Začela sem obiskovati »Akademijo za
življenje« v Zagrebu, kjer sem imela in še
imam odličnega učitelja g.Zlatka Pejića, ki je
široko priznani strokovnjak na področju
makrobiotike in naravnih načinov življenja.
Torej, kaj je v resnici makrobiotika?
Izraz makrobiotika je sestavljen iz dveh
grških besed: makro, kar pomeni veliko in
bios, kar pomeni življenje. Torej bi lahko
makrobiotika prevedli kot »veliko
življenje«. Veliko življenje v prostem
prevodu pomeni zdravo, zadovoljno in
strastno življenje – to, kar si vsi, potihem ali
naglas, želimo.
MAKROBIOTIKA je umetnost zdravja
in dolgega življenja. To je naraven sistem,
ki zajema medsebojno delovanje prehrane,
življenjskega stila in okolice. Makrobiotika
nas popelje do fizičnega, mentalnega in
duhovnega zdravja in ga tudi vzdržuje.
Prehrambena komponenta makrobiotičnega
pristopa temelji na tradicionalnih principih
dežel daljnega vzhoda, na uporabi
polnovrednih in organsko vzgojenih žitaric
in stročnic, zelenjave, alg, semen in
oreščkov in sadja. Do sedaj so dobrobit take
prehrane dokazale že mnoge znanstvene
institucije.
Drugi aspekti makrobiotike se nanašajo na
skrb za fizično telo, fizično aktivnost in še
posebej pogled na svet. Da bi dosegli
fizično, mentalno in duhovno ravnotežje,
makrobiotični učitelji poučujejo različne
koristne veščine, kot so: masaža stopal,
tehnike dihanja, upravljanje s stresom in
druge.
• Makrobiotični pristop pomeni življenje v
skladu z naravo, ker je človek njen sestavni
del in tako (pa če se tega zavedamo ali ne)
s svojim telesnim in duševnim delovanjem
spremlja naravne cikluse in stalne
spremembe v naravi.
• Prehrana po makrobiotičnih načelih in
življenje po teh načelih (zmanjševanje
stresa, poglabljanje medsebojnih odnosov,
fizična aktivnost… zavedanje, da smo
neločljivi del narave), nam daje to
možnost, da se aktivno in zavestno
odločimo za zdravje, za etično, kvalitetno
življenje in sobivanje na tem planetu in se
lahko posvetimo našim življenjskim ciljem,
ne da bi se morali pošteno ukvarjati s
zdravstvenimi težavami, ki bi nam
preprečile naš življenjski cilj. Makrobiotika
ni cilj sama po sebi, je učinkovito sredstvo
za zdravo in srečno življenje in nam daje v
roke »čarobno paličico«, s katero lahko
zavestno upravljamo svoje življenje.
• Makrobiotična prehrana vključuje najboljše
od hrane (eko, bio, neprocesirano,
polnovredno). Bit makrobiotične prehrane
so organska in biološko pridelana živila, ki
so čim manj procesirana, brez aditivov in v
glavnem rastlinskega izvora. Taka prehrana
vsebuje tudi vegetarijanska in veganska
načela, hkrati pa pušča možnost, da
populacije ljudi, ki se zaradi podnebja ali
tisočletnega načina življenja prehranjujejo
z mesom, to počno še naprej, po zakonih
narave.
• Makrobiotična prehrana se ravna po
osebnih potrebah, ne postavlja togih načel,
temveč temelji na prilagodljivosti, ki ne
more, in ne sme (!) prerasti v dogmo.
FOTOGRAFIJA HRANE: Andrej Križ
16 DOLCE VITA
OSNOVE MAKROBIOTIČNE PREHRANE.
Živila, ki jih moramo uvrstiti v
vsakodnevno prehrano po makrobiotičnih
načelih:
1. POLNOVREDNE ŽITARICE
Od 30 do 50% dnevnega vnosa hrane naj bi
sestavljale kuhane polnovredne žitarice ali
njihovi proizvodi pripravljeni na različne
načine. Rjavi riž, ječmen, proso, pšenica,
oves, rž, ajda, koruza, amarant, pira, quinoa,
kamut… in pa razne vrste polnovrednega
kruha, testenin, kosmičev, zdrobov in moke
- so žitarice, ki morajo bit glavni del naše
prehrane.
2. ZELENJAVA
Od 25 do 40% vsakodnevne prehrane naj
sestavlja zelenjava. Naj zopet ponovim –
prvo pravilo zdrave prehrane, ki nam daje
energijo, ne pa jo jemlje je, da je zelenjava,
oz. vsa živila, ekološko pridelana, brez
pesticidov in drugih kemičnih škodljivih
snovi.
3. STROČNICE
10 do največ 20% vsakodnevne prehrane naj
bodo različne stročnice, kot so: leča,
čičerika, različne vrste fižola v zrnju, črna
soja, proizvodi iz soje: tempeh, tofu…
Stročnice so v makrobiotični prehrani vir
beljakovin.
• Ne boste verjeli, ampak v leči, tempehu,
sejtanu in ostalih nemesnih beljakovinskih
živilih, je kar do štiri krat več beljakovin,
kot v mesu, pa še mnogo lažje so
prebavljive!
4. Alge
Alge so izredno bogate z minerali, ki jih
naše telo potrebuje.
5. Pražene semenke (sezam, sončnična in
MAKROBIOTIKA
bučna semena) in oreščki (lešniki, orehi,
mandlji, kikiriki…) lepo zaokrožijo zdrav
jedilnik, tudi pri otrocih, ker vsebujejo
beljakovine in kvalitetne maščobe. Pa še
dober prigrizek so.
Če želite dolgo in zdravo živeti, in če želite ,
da bi se, kot vsi prvinski narodi, sami lahko
odločili, kdaj je čas, da zapustite to življenje,
ne da se za to odločila za vas bolezen
(spomnite se indijanskih zgodb, kjer so
starci, ki so bili zdravi, odhajali v gozd, ko
so se odločili, da je čas, da se njihovo
življenje zaključi in dostojanstveno odšli, po
svoji izbiri), potem se vam kaže pot do tja.
To je makrobiotika.
Recept za zdravo, zelo okusno torto, ki jo pripravimo brez moke, mleka, sladkorja in jajc:
TORTA S PROSENO KAŠO
Sestavine:
Testo:
1 skodelica (2,5 dl) sončničnih semen, 1
skodelica prosene kaše, ½ čajne žličke soli,
4 skodelice jabolčnega soka, 1 skodelica
rozin, sok in naribana lupinica dveh bio limon
Krema:
700 g tofuja, sok dveh limon, ½ skodelice
agavinega sirupa, 2 jušni žlici zgoščevalca
(aru prah ali tapioka, ali škrob), 2 jušni žlici
zgoščenega jabolčnega soka, ščepec soli, 1 dl
ovsene smetane
Preliv:
150 g temne čokolade (75%), kokosova
maščoba (ali hladno stisnjeno olje)
SEMINARJI IN KUHARSKE DELAVNICE
IZ MAKROBIOTIČNE PREHRANE
Hrana je lahko zdravilo ali strup, odvisno od izbora in kvalitet živil
in njihove priprave. Ste vedeli, da je hrana, ki jo uživamo
neposredno povezana z našim počutjem, karakternimi lastnostmi,
razmišljanjem in odločitvami?
Na seminarjih, ki jih vodi Barbara Sršen, strokovnjakinja za
makrobiotično prehrano, boste spoznali nekaj zanimivih dejstev o
delovanju našega telesa, prebavi, presnovi hrane, učinkih različnih
zdravih in manj zdravih živil na naše telo, o energiji, ki jo imajo
različna živila in posamezni letni časi ipd. Pogovor bo tekel tudi o
izbiri živil in pripravi zdravih obrokov in prigrizkov. Pa tudi, kako se
uravnoteženo prehranjevanje spreminja z letnimi časi.
Po predavanju pa boste spoznali, kako se sestavi in pripravi
uravnotežen makrobiotičen obrok, pripravljen glede na trenutni
letni čas. Kako okusna je takšna hrana, pa se boste prepričali sami.
CENA: 90 EUR
Seminar bo v soboto, 31.marca, od 9. do 16 ure, v lokalu
»Pri Olgi«, na Dunajski cesti 159, v Ljubljani.
Prijave in informacije: Barbara Sršen,
041 303 302, [email protected], www.polaris2.si
Priprava:
• Prepražite sončnična semena na suhi ponvi in jih zmeljite.
• Operite proseno kašo in jo popražite na suhi ponvi (brez olja). Potem
dodajte sol, rozine in jabolčni sok in kuhajte 30 minut na majhnem
ognju.
• Pečico segrejte na 180 stopinj Celzija.
• Zmiksajte kuhano proso in rozine, dodajte mleta semena, sok in
lupinico limone.
• Zmes dajte v tortni model s snemljivim obodom.
• Zmiksajte tofu, ovseno smetano, limonin sok, agavin sirup in
zgoščevalec (aru prah - če ga nimate, uporabite škrob – Gustin).
• Kremo razporedite na proseni biskvit.
• Pecite v ogreti pečici 30 – 40 minut.
• Ohlajeno torto prelijte s stopljeno čokolado, ki smo ji dodali malo
kokosove maščobe (ali olja).
• Ohladite (najbolje čez noč).
• Za pripravi potrebujete tortni model premera 26 ali 28 cm.
NEPREMAKLJIVI
TOMAŽ SRŠEN ALEŠ FEVŽER
Danilo Flakus
Direktor, vodja trženja, enolog, kletar
in eden najbolj prodornih slovenskih
vinarjev iz kleti Dveri Pax, se vam
takole predstavlja:
Kaj meniš o lanski prestižni Decanterjevi
nagradi za Dveri Pax (njihovo slamnato
vino šipon 2009 je namreč dobilo
šampionsko odličje)?
Še vedno se privajam na to novico. Leto
2010 je bilo za našo klet in za vse štajerske
vinogradnike zelo težko leto, zato veliko
priznanj nismo pričakovali. Prav tako se v
naši vinski hiši bolj posvečamo suhim
svežim ter vinom ki zorijo v lesenih sodih in
nas je uspeh predikata prijetno presenetil.
Priznanje nam hkrati daje spodbudo za
nadaljnje delo.
Kaj mora po tvojem vsebovati vino, da
dobi takšno trofejo (ne govorim o
predikatih); na splošno?
Vino je umetnina, odvisna od tradicije,
spretnosti in znanja vinarja, posebnosti
sorte, značilnosti letnika… Vino mora biti
prijetno, njegova sestava prava, vtisi o
vonju in okusu prijetni ter v optimalnem
ravnotežju - nič ne sme odstopati. K temu
seveda pripomore dobra letina, ki je
predpogoj za takšno vino. Vse ostalo znanje, potrpežljivost, natančnost, ljubezen pa doda enolog.
Ali zaradi Decanterjevih oz. podobnih
nagrad prodate več vina kupcem, ki vas
prej niso poznali?
Seveda nam take nagrade pomagajo pri
prodaji vina, saj opozarjajo na nas vse tiste,
ki nas še ne poznajo, hkrati pa našim
poznavalcem potrjujejo pravo odločitev in
jih obveščajo o naši kakovosti.
Kako splošna gospodarska kriza vpliva
na prodajo vina? Konkretno na prodajo
vin iz vaše kleti?
Na tujih trgih je bilo krizo nekoliko čutiti
lansko leto,vendar je v letošnjem letu boljše.
Pravzaprav smo obdržali stare kupce in
dodali še kakšnega novega. V Sloveniji smo
krizo prvič resno začutili lani, poslabšala se
je tudi plačilna disciplina. Skupaj smo
prodajo v letu 2011 povečali približno za 15
%.
Kaj meniš o slovenskih vinih?
Slovenci znamo pridelati dobro vino.
Kvaliteta se je v zadnjih letih izboljšala,
zlasti pri Štajercih. Primorci so bili v tem že
nekoliko pred nami. Seveda pa je stvar v
tem, da tudi takrat, ko uspeš, ne smeš zaspati
na lovorikah.
Katerega vinarja/klet še posebej ceniš?Ne
bi se mogel kar tako opredeliti. Cenim prav
vse, ki pridelujejo dobra vina.
Katera tuja vina so ti všeč?
Popijem rad vsako dobro vino, bodisi sveže
ali zorjeno vino. Vse je odvisno tudi od
priložnosti in hrane, ki je ponujena zraven.
Imaš rad šampanjce oz. kaj misliš o njih?
Prija mi kakšen suh šampanjec ob pravi
priložnosti…
Je za tebe vino strast?
Absolutno!
O čem se najraje pogovarjaš?
O vinu.
Imaš kakšen hobi - razen vina, seveda...
Pozimi rad smučam, poleti hodim v gore.
Izhajaš iz vinogradniške družine?
Ne. Moji so gradbinci.
Zakaj si se odločil za ta poklic?
Dejstvo, da sem odraščal v kraju, ki ga
obdajajo griči, zasajeni z vinogradi, in
ljubezen do narave, me je pripeljalo do
odločitve, da bom postal vinogradnik.
Kaj za vas pomeni uspeh v vinskem
svetu?
Najprej je zame to dokaz, da se s trdim
delom, predanostjo in verjetno tudi z nekaj
talenta da uspeti. V vinski svet ni lahko
vstopiti brez družinskega imena ali daljše
tradicije podjetja. Kakovost tvojih izdelkov
se preverja z vsakim požirkom, zato lahko
hitro zgodi, da razočaraš svoje kupce.
Kako bi na kratko opisal sebe?
Vztrajen, natančen, deloven, potrpežljiv,
odprt za novosti…
Najlepše potovanje?
Me še čaka…
Kako uspeš združevati toliko funkcij v
kleti: enolog, tehnolog, kletar, direktor,
trženje in nastopanje na sejmih?
Le s težavo, vendar mi gre na boljše.
Podjetje je majhno in finančno ne bi bilo
vzdržno, če bi zaposlovali veliko ljudi. Ko
smo leta 2003 pričeli z delovanjem, smo bili
zaposleni samo trije, danes nas je 24. Uspelo
mi je sestaviti odličen tim, tako da mi je
sedaj vedno lažje.
Naštejte pet stvari, ki bi jih radi še
naredili v svojem življenju?
Našteti bi se dalo marsikaj. Želim si pridelati
čim več dobrih vin, v podjetju vzpostaviti
poleg vinogradništva še gostinstvo in se
preizkusiti še na področju biološke
pridelave. Predvsem pa bi se rad oddolžil
svoji družini za potrpežljivost in vse
zamujene trenutke, ko zaradi mojega dela v
podjetju nismo bili skupaj.■
DOLCE VITA 19
RADOSTIZADOBROJEDCE
TOMAŽ SRŠEN
Restaurant Plavi podrum – Volosko/Opatija (Hrvaška)
Škampi z doma narejenimi špageti in belimi tartufi
ogled k Plavem podrumu, ki domuje v
Voloskem, predmestju Opatije, je vedno
razveseljujoč. Gre za eno najstarejših
restavracij na Hrvaškem sploh, saj so
dobrojedce tam pričeli razvajati z morskimi
posebnostmi že okrog leta 1910. Seveda je
bilo vmes kar nekaj lastnikov, zdaj pa tu
kraljuje prva hrvaška sommelierka in ena
glavnih osebnosti kulinarike naših južnih
sosedov, Danijela Kramarić. Punca (no, sedaj
je že gospa) prihaja iz gostinske družine –
njen oče je legendarni Josip Tariba, ki še
vedno aktivno deluje v bližnji konobi
Amfora in si je tekom let pridobil nadimek:
“Nema ribe do Taribe!“
99% ponudbe Plavog podruma je iz morja,
na katerega skorajda meji dvorišče gostilne
(vmes je le ozka cesta). Seveda so vsi
materiali temu primerno sveži in gospa
Kramarić ima na plačilni listi tudi potapljača,
ki po potrebi išče in lovi morski živelj za
njene goste. In še najbolj pomembno - to
morje je del Kvarnerskega zaliva, enega od
najbolj posebnih morskih habitatov na
svetu. Na dnu tega zaliva namreč izvira kar
nekaj sladkovodnih rek, katerih kristalno
čiste in ledene vode se mešajo z morjem.
Posledica je seveda nižja temperatura morja
in manjša slanost vode. To vpliva na morske
živalce tam okrog, še posebej na lupinarje,
v prvi vrsti škampe. Tisti, ki vsaj malo
poznate tovrstno sceno, vam je razlika med
okusom teh škampov in ostalih zelo dobro
poznana. Kvarnerski škampi so nad vsemi,
saj so repki bolj sladki. In Danijela ne bi bila
Danijela, če eden od njenih degustacijskih
menijev ne bi vseboval pet hodov, od tega
štiri s škampi (peti pa je poklon črni
čokoladi). Seveda smo se odločili za tega,
vmes pa smo potem še malo zavili k ribam.
Pozdrav iz kuhinje je tako nežno obudil
brbončice, da so se ob požirku šampanjca
takoj zdramili tudi želodčni sokovi. Košček
vrhunske ocvrte trilje s črnim popečenim
kruhom (res črne barve, saj so namesto
vode v testo dodali sipino črnilo), zraven pa
nekaj natančno odmerjenih kapljic butičnega oljčnega olja sorte Lecchino. „Škampijado na Kvarneru“, kot se menu uradno
imenuje, je naznanil veliki hit osemdesetih
let prejšnjega stoletja – škampov cocktail, ki
je izvrsten. Vse omake so seveda narejene
doma in njihova sladkost se genialno
poveže s surovimi repki kvarnerskih
škampov. Pri naslednjem krožniku smo
stopili v devetdeseta leta, ko je sladkoba
Turistična kmetija
Domače
Klasika
Sodobno
Iz tujine
Naslov:
Ulica Frana Supila 12 - Volosko/Opatija
(Hrvaška)
Splet: www.plavipodrum.com
Telefon: 00385 51 701 223
Odprto:
vsak dan od 12. do 24. ure
Danijela Kramarić
P
škampov iskala povezave v pikantnih
nasprotjih – v tem primeru z doma narejenimi špageti, pikantno omako in belimi
tartufi. Obmolknili smo iz dveh razlogov: ker
smo imeli polna usta in ker je bilo tako
izjemno dobro. Vinska spremljava? Legendarni sancerre Silex 2006 pokojnega mojstra
Didierja Dagenaua. Noro!
In naprej - škampovi repki na nabodalu z
omako iz ličnic grdobine (morske žabe)
poleg pa fois gras, pečena gosja jetra!
Uaahuu, okusi so se stopnjevali in segli
visoko pod strop, vendar še vedno ne tako
visoko, da jih Silex ne bi ujel. Mehko, sladko,
slano in rahlo pikantno – vse se je povezalo!
In nato še prestop iz škampovega menija:
sledil je absolutno svež in ravnokar pripeljan
kovač na žaru, ki je bil tako slasten in čvrstomehak, da so brbončice kar norele od
veselja. Čisto na koncu nas je pričakal
čokoladni tris; vse iz črne čokolade – tortica,
pena in sladoled, pokapljan s pikantnim
oljčnim oljem. Ob pravem portovcu je tudi
tukaj kombinacija zapela visoko pesem
popolnosti.
Verjetno ima Plavi podrum največjo in
najboljše založeno vinsko klet pri naših
južnih sosedih, ki jim te stvari pregovorno
veliko pomenijo. Pri nas lahko o takšnem
izboru samo sanjamo.
Za vse skupaj smo brez vin plačali okrog
60 € na osebo.■
Škampovo nabodalo z gosjimi jetri in omaka iz ličnic morske
žabe
Ambient: 5
Vinska ponudba: 5
Izvirnost: 5
Kakovost jedi: 5
Cena/kakovost: 4-5
SKUPNA OCENA 5
20 DOLCE VITA
RADOSTIZADOBROJEDCE
TOMAŽ SRŠEN
Restavracija Vila Bled - Bled
Igor Jagodic
Pečen smuč na peteršiljevem pireju s polnjenim raviolom
restiž je prestiž, pa naj v njegovem duhu
deluje in živi kdorkoli. Kraj, kjer leži bivša
Titova vila, je bil že od konca 19. stoletja
namenjen najvišjemu luksuzu kronanih glav.
Pred drugo svetovno vojno je načrte za
jugoslovansko kraljevo družino izdelal Jože
Plečnik, po koncu vojne pa so uredili vilo, ki
so jo namenili Titu. V času njegovega življenja
navadni smrtniki vanjo niso imeli vstopa, po
letu 1990 pa so jo odprli za javnost in
namenili petičnim (predvsem tujim) gostom.
Potem so prišli novi časi, novi lastniki in
marmorni sivini je bilo treba vdihniti
drugačno dušo, tudi kulinarično Prvi mojster,
ki se je tam dokazoval, je bil sedanji Maximov
Andrej Kuhar. Nasledil ga je mladi in prodorni
Igor Jagodic, ki ni „kar nekdo“. Možakar ima
za seboj dolga leta prakse in delovanja v
kuhinjah vrhunskih svetovnih mojstrov:
Noma v Kobenhagnu (pri prvem kuharju
planeta Reneju Redžepiju), v nemškem
Schloss Lerbachu (trizvezdični Nils Henkel) in
pri velikem guruju francoske kuhinje, Alainu
Ducassu. In če je človek talentiran, kar
Jagodic nedvomno je, ob teh priporočilih in
treningih ne moremo pričakovati povprečja.
Vse, kar da od sebe, je vrhunsko.
Pa poglejmo. Pozdrav iz kuhinje je bil leteče
narave: tandoori (indijsko, pikantno) s
krompirjevo peno, piščančja pašteta z
grozdno marmelado (slajše) in terina iz račjih
jeter s kremo iz zelene. Preprosto in zelo
učinkovito. Gosta goveja juha z rdečo peso in
tortelon, nadevan z govejim repom sta
predstavljala drugačnost klasičnih okusov.
Bilo je prijetno in zanimivo, kaj več pa ne.
Popečen smuč na peteršiljevem pireju je bil
briljanten. Trdno in sočno meso te sladkovodne roparice se je lepo zlilo z ravno prav
pikantno omako, piko na ˝i˝ pa je dal raviol,
nadevan s špinačo in sirom zbrinc. Okusi so
se nežno, kremasto razlezli po jeziku in pravo
vino (Movia, - veliko belo 2006) jih je še bolj
povezalo.
Glavna jed, srnin file v hrustljavem kruhovem
ovoju, nas je z neverjetno mehkobo mesa na
eni strani in prijetno hrustljavostjo kruhovega ovoja na drugi spravila v orbito tekstur
in harmonije. Delčki pazljivo izbrane
zelenjave (koren krebuljice, koren in njuni
pireji z dodatkom portove redukcije) so samo
še dodali nekoliko bolj sladke elemente k
polnosti okusa.
In ko smo mislili, da boljše skoraj ne more biti,
so nas na stole prikovale izvrstne in
originalne sladice: pena iz tolminske skute in
bele čokolade skorajda ni bila s tega planeta,
hruškov žele s hruškovo čežano in karamelni
Turistična kmetija
Domače
Klasika
Sodobno
Iz tujine
Naslov:
Cesta svobode 26, Bled
Splet: www.vila-bled.si
Telefon: 04 – 575 - 37 - 10
Odprto:
vsak dan od 12. do 15. ure
in od 19. do 22.30
P
sladoled na čokoladni žemlji pa so izborno
zaključili zgodbo ob spremstvu dobrega
portovca.
Jagodic je izvrsten kuhar, ki ima dobro ekipo
in ve kaj dela. Glavna težava te vrhunske
restavracije pa je v tem, da si navadni
„smrtniki“ sploh ne upajo prestopiti njenega
praga, saj mislijo, da jih za vrati čakajo roparji
v natakarskih uniformah. Cene so zmerne in
za tako visoko kakovost, ki jo nudijo, zelo
pristopne.
Za vse skupaj smo brez vin plačali okrog
50 € na osebo.■
Srnin file v hrustljavem kruhovem ovoju z zelenjavo
Ambient: 4
Vinska ponudba: 4
Izvirnost: 5
Kakovost jedi: 4-5
Cena/kakovost: 5
SKUPNA OCENA 5
DOLCE VITA 21
OKROGLEPOVESTI
Popoprana popotovanja
po čudovitih deželah
TIČ DOLGOKLJUNI
Tič Dolgokljuni je prijeten sogovornik, razgledan in poslovno uspešen človek. Ko je po desetletju
in pol zakona in družinskega življenja odšel »na svoje«, mu poleg dobre hrane in vina največ
veselja prinašajo ženske (hm, komu pa ne?). Na teh straneh bomo vsak mesec brali delčke
njegovih pripetljajev iz vsega sveta.
B
il je lep počitniški dan. Morda vi ne
veste, ampak za mene so tako ali tako
vsi dnevi lepi. Poležaval sem na plaži
čudovitega filipinskega otoka Boracay. To je
ena tistih lepot, za katere si je bog prav
gotovo vzel nekaj več časa za premislek,
preden jih je ustvaril.
Palme so mi skozi svoje pahljačaste roke
prepuščale ravno prav božajočih sončnih
žarkov. Noge mi je gladil vsak četrti val, ki
je bil dovolj močan, da se je priplazil na
peščeno vzpetinico, kjer sem zajtrkoval. Ja,
prav ste prebrali. Vsako jutro sem najprej
gledal čudovit sončni vzhod, nato sem šel
hodit po obali in srečeval zemljane s celega
planeta, ki so tekli. Ne vem, zakaj jih na
dopustu toliko teče. Najbrž se jim tudi tukaj
nekam mudi. Meni se pa ne, zato hodim.
Po jutranjem sprehodu in ogledovanju
tekačev vseh mogočih ras, sem bil dokončno
zbujen. Spet se je začel nov potepinski dan,
22 DOLCE VITA
ki bo povedal novo zgodbo.
Ko mi je zakrulilo v želodcu, sem pristal v
lokalčku ob plaži, z lepim, „nobel,
francoskim“ imenom - La Mer (Morje). Na
sami meji med morjem in palmovim
gozdičkom, ki deli rajsko plažo in notranjost
malega otoka, so imeli lepe peščeno sive
večnamenske blazine, ki si jih lahko
sestavljal po mili volji. Včasih sem jih
sestavil v stol in mizo za zajtrk, potem v
ležalnik za dremanje v senci ob poslušanju
glasbe iz i-poda in spet malo kasneje v
blazino za sončenje. Zraven sem si vedno
uredil prostorček za vedro s ledom, kjer se je
hladil dopoldanska mera avstralskega
sauvignona... Za razliko do ostale Azije je
tukaj moč dobiti dobra vina po zelo, zelo
sprejemljivih cenah.
V glavnem – raj na Zemlji!
In ko sem takole nekega dne ležal pod
palmami, mi je pogled uhajal na sinje modro
prostranstvo lepote, ki je jemala dih.
Nenadoma sem jo zagledal. Sredi toplega
morja, v vodi do kolen, je stala ona. Hitro
sem odkril, da ni sama – poleg je bila vsaj
tako privlačna prijateljica!
Dve lepi ženski, igrajoč se v vodi, logično
pritegneta poglede še tako neobčutljivih
moških. Jaz pa, ki tovrstna bitja ljubim, ju
nisem več izpustil izpred oči. Objemali sta
se, se škropili in se smejali. „Joj, kako rad bi
bil zraven!“, mi je žvižgalo po možganih.
Kot sem kmalu ugotovil, sta na mojo srečo,
ki me nikoli ne pusti na cedilu, imeli
ležalnike zraven mene. Nasmehnil sem se
jima in ju pozdravil. Marlyn Daniela mi je
vrnila nasmeh in rekla „Hi!“. Led je bil
prebit. Sem pa takoj opazil, da me njena
prijateljica ni niti pogledala. Že v vodi, sta
se mi zdeli zelo razigrani za „straight“
ženski. Na ležalnikih pa, ko sta se nežno
OKROGLEPOVESTI
brisali, in mazali s kremo, je izginil vsak
dvom…
Ampak moški mora storiti, kar zmore in ne
kar mora. Ko me je Marlyn Daniela prvič
pogledala, sem jo začel spraševati običajne
dopustniške neumnosti. Angleško je
govorila več kot odlično. Obe sta bili iz
Manile - prestolnice Filipinov. Marlyn je
poznala vso Evropo in celo dolino reke Soče
je že obiskala. „Hu, tole bo pa zanimivo“,
sem si mislil. Med drugim sem izvedel tudi,
da je več let delala na Wall Streetu in da so ji
zadnja leta delnice prinašale dovolj
prihodkov za brezskrbno življenje doma.
Ampak – žal imajo vse pravljice svoj konec.
Tako, kot večino smrtnikov, je tudi njo kriza
ujela nepripravljeno. Rekel sem ji, da je
lahko vesela, ker ji je ostala vsaj polovica
velikega premoženja. Ob tem lahko še
vedno lagodno živi. Najprej me je debelo
pogledala, potem se je pa prisrčno nasmejala
in mi zaupala, da tudi ona tako misli. Potem
sva si izmenjala še telefonski številki in se
dogovorila za zmenek – kar za naslednje
jutro.
Do tu je bilo vse lepo. Ob tem sem bil
deležen formalnih vljudnostnih fraz njene
mlajše prijateljice, ki ob tem ni skoparila s
hladnimi pogledi. Joj, pa tako lepa je bila in
tudi tiste dele, ki nas že na daleč delajo
različne, je imela tako zapeljive. „Vsega ne
moreš imeti“, sem si rekel in se posvetil
Marilyn.
Mlada lepotica jo je tako ljubosumno pazila,
da sva se naslednje jutro komaj dogovorila
za zmenek. Srečala naj bi se čez štiri dni v
Manili, kjer bi moral dva dni in dve noči
čakal letalo za Bangkok.
Dobila sva se pred mojim hotelom v okrožju
Makati, ki v Manili velja za precej varno
četrt. Odpeljala me je na nedeljsko kosilo k
svojim staršem, ki so me v začetku
presenečeno gledala. Hm, verjetno nisem bil
pravega spola....
Po okusnem kosilu smo se z njeno sestro in
otroci odpeljali na ogled mesta. Bili so zelo
prijazni in jaz sem užival, vendar niso mogli
vedeti, da bom v mestu le dva dni in da časa
za zgodbo, ki sva jo tkala z Marilyn, nimam
veliko.
Ko je bilo ogleda konec, je družino oddala
doma in kar oddivjala do hotela. Ne vem, če
se sme po Manili voziti tako hitro, vem pa,
dd͗ϬϭͬϱϴϳͲϰϰͲϭϭരͻര&͗ϬϭͬϱϮϴͲϮϰͲϳϰ
͗Ϭϭͬ
ϬϭͬͬͬϱϴϳͲϰϰͲϭϭരͻര&͗Ϭϭͬϱ
ϱϮϴͲϮϰͲϳϰ
ϳϰ
ǁǁǁ͘ƐĞ
͘Ɛ ƚ͘ƐŝͻരŝŶĨŽΛƐĞƚ͘Ɛŝ
ǁǁǁ͘ƐĞƚ͘ƐŝͻരŝŶĨŽΛƐĞƚ͘Ɛŝ
^dരʹരPodjetje
^dരʹ
Podjetje zzaa usposab
usposabljanje
posabbljanje invalidov,
invalidov, d.o.o., VVevška
evška c. 52, 1260
60 Ljubljana–P
Lj
Ljubljana–Polje
o
olje
da se je tudi meni že mudilo. V sobi sva se
prvič zares objela in začutila vse, kar sva si
prej na plaži, pri kosilu, med ogledom
mesta, samo pripovedovala s skritimi
pogledi. Imela je tako jedro in vroče telo, da
mi je ušel vzklik: „Aleluja“! Umaknila se je
iz objema in me prav resno vprašala, če se
tudi meni zdi vse skupaj nebeško. Nemo
sem pritrdil in jo poljubil.
Ljubila sva se do poznega večera in
sestradana še komaj ujela kuharja v
preddverju hotela. V sobo sva se vrnila še
vedno povsem sestradana; ni nama bilo do
hrane, bilo nama je le drug do drugega.
Ljubila se je tako nežno in strastno hkrati, da
mi je jemalo dih. Hvala bogu, da ne tudi
vida, kajti bilo je kaj videti..
Zaspala sva objeta in prepotena od užitkov,
ki so samo za dva. Zjutraj me je zbudila in
gotovo vam ni potrebno ugibati, kaj sva
počela....
Potem sem zaspal. Kasneje sem na nočni
omarici našel listek z naslovom njene
elektronske pošte s pripisom, da se vrača v
New York in upa, da jo bom kmalu
obiskal.■
OKULTNO
Maska upornikov, od katere imajo dobiček pri Warner Brothers
Guy Fawkes
in njegovi nasledniki
TOMAŽ SRŠEN
Kaj imajo skupnega bombni napadalci na angleški parlament izpred 400 let in zdajšnji borci proti
vladavini kapitala, ACTI in podporniki Anonymusa?.
P
ravzaprav veliki večini današnjih
protestnikov na zahodni polobli, ki
nosijo bele maske s kozjo bradico in
brki, ni jasno, kaj ta sploh pomeni. No,
Angleži so izjeme... Eden od tistih redkih v
našem glavnem mestu, ki je s to masko na
obrazu protestiral pred ameriško ambasado
zaradi podpisa sporazuma ACTA, mi je
rekel, da je to pač simbol upora proti
legalizaciji kontrole osebnih podatkov,
legalni kraji in (pred)liberalnemu
kapitalizmu. „Konec koncev“, je pribil „ ima
1 % ljudi vse bogastvo tega planeta v svojih
rokah in temu je treba narediti konec.“
Bližnji protestniki so seveda v skladu z
zakonom ulice zatrjevali, da bi bilo bankirje
in politike treba razstreliti. S tem pa so
nehote prišli tudi do bistva simbolike maske,
ki jo nosijo. Portret ponazarja angleškega
„zarotnika“ z začetka 17. stoletja po imenu
Guy Fawkes. In zakaj so njegovo podobo
povezali s protesti proti sporazumu ACTA?
Jah, možakar je leta 1605 s svojimi
somišljeniki pod angleški parlament znosil
veliko količino sodov smodnika, da bi
razstrelil vse skupaj, tako zgornji in spodnji
dom kot tudi samega kralja, ki naj bi imel
takrat govor v parlamentu. Pa so ga dobili in
24 DOLCE VITA
v skladu s ˝predstavami˝ tistega časa javno
mrcvarili in na koncu ubili.
Tekom desetletij in stoletij se spomin na
Guya Hawkesa še vedno ohranja. 5.
november (dan, ko so ga ujeli) se v Angliji
vsako leto praznuje z ognjemetom in
kresom, poznan tudi kot Bonfire Night, ko
sežigajo slamnate lutke Guya Fawkesa!
Vsak Anglež ve, da je ta dan posvečen
spominu na rešitev kralja in „demokracije“.
Stihe: ˝Remember, remember the fifth of
November/ Gunpowder, treason and plot. I
see no reason why gunpowder, treason
should ever be forgot (Spomnite se 5.
novembra/smodniške izdaje in zarote/ne
vidim razloga zakaj bi kdo smodnik in
zaroto kdajkoli pozabil)... se učijo že otroci
v vrtcih, kajti že misel, da bi nekdo usmrtil
kralja (pustimo parlamentarce ob strani), je
v Angliji še vedno bogokletna.
Maska, takšna kot jo gledamo sedaj, je
nastala za potrebe futurističnega družbenega
filma z naslovom V for Vendetta (V kot
maščevanje; 2005) z Natalie Portman v
glavni vlogi. Glavni lik z imenom „V“, ki se
še edini bori proti totalitarni oblasti, je
borec, ki za masko Guya Fawkesa počasi,
toda uspešno ruši monstruozni režim. Na
koncu sicer umre,toda režim po razstrelitvi
parlamenta vendarle pade. Masko po podobi
Guya Fawkesa je uspešno oblikoval angleški
ilustrator David Lloyd že leta 1985. Takrat v
Veliki Britaniji z velikim uspehom pričela
izhajati stripovska zbirka z naslovom V for
Vendetta, ki je dvajset let kasneje dosegla
svoj vrh z uspehom istoimenskega filma.
Guy ali Guido?
Guy Fawkes se je rodil leta 1570 v premožni
protestantski družini v mestu York. Ko je bil
star osem let, je umrl njegov oče, mama pa
se je poročila s katoličanom, ki je mladega
Guya popolnoma prevzel s svojimi
življenskimi nazori. Tako zelo, da se je srčno
ogrel za drugo vejo krščanstva in tako zelo,
da je zapustil Anglijo, postal profesionalni
vojak in se boril na strani Špancev proti
protestantskim Nizozemcem v
osemdesetletni vojni. Tam je Guy postal
Guido in se tako tudi predstavljal in
podpisoval. Vse lepo in prav, ampak Anglija
je bila od časov Henrika VIII. zelo
protestantska in so zato katoličane načrtno
preganjali. Kralj James I., ki je prav v tem
času prevzel prestol, je katoličane še bolj
preganjal in militatni vrh zatrtih je začel
OKULTNO
Zarotniki; Guy (Guido) Hawkes je tretji iz desne
snovati zaroto. „Tega kralja se je treba
znebiti,“, je trdil Robert Catesby, mnenjski
vodja osti katoliškega upora. Ko se je Guido
leta 1604 utrujen vrnil iz vojnih pohodov
(bil je uspešen in je prišel do čina kapitana),
je ob pomoči starih prijateljev kmalu prišel v
jedro skupine, ki je pripravljala atentat.
Preoblečeni v trgovce so povsem legalno
najeli skladišče pod angleškim parlamentom
in se pretvarjali, da so sodi smodnika, ki so
jih valili v klet, vino. Nihče ni posumil, kaj
načrtujejo in kmalu so nakopičili dovolj
razstreliva.
Vendar pa so kraljevi „proti obveščevalci“,
ki so delovali v tujini, dobivali vedno več
namigov, da se pripravlja zarota proti kralju.
Do bolj natančnih podatkov, kot to, da jo
pripravljajo katoliki, niso prišli. Bilo pa je
vseeno dovolj, da so podvojili straže okrog
Buckinghamske palače in ostalih vladnih
poslopij. Ker je v parlamentu takrat sedelo
tudi veliko katolikov, je bila vest zarotnikov
na preizkušnji, saj „svojih“ niso hoteli
umoriti. Zato so katoliškemu predstavniku v
gornjem domu, lordu Monteaglu, poslali
anonimno sporočilo, naj kolegom katolikom
pove, naj 5. novembra ne hodijo v
parlament, ker bo uničen. Čeprav je bil
prepričan, ga gre za prevaro, je Monteagle
pismo vseeno pokazal kralju, ta pa je
pooblastil sira Thomasa Knyveta, naj
pozorno pregleda vse prostore v parlamentu
in njegovi okolici. Od vseh osmih
zarotnikov je Fawkes o vojaških stvareh
vedel največ, saj je bil profesionalec. Zato
so mu tudi zaupali nabavo, hranjenje in
rokovanje s smodnikom. Sode je zakril z
vrečami, premogom in ostalo šaro tako, da
jih je bilo težko najti. Vsak dan je preverjal
ali je vse v redu, hkrati je bil tudi zelo
previden. Ko so lordu Monteaglu poslali
opozorilo, kar nekaj dni ni prišel za ogled, v
noči iz četrtega na peti november pa je
vendarle stražil do polnoči. Ko se je vračal
iz kleti, so ga pripadniki Knyettove patrulje
ujeli bolj po naključju. Bilo jim je sumljivo,
da se nekdo prihaja tako pozno iz kleti. Klet
so podrobno preiskali in našli 36 sodov
smodnika, kar je bilo dovolj, da od
parlamenta ne bi ostal niti kamen!
Novica o Fawksevi aretaciji je dosegla
ostale zarotnike, ki so se razkropili po vsej
Angliji, vendar je angleška policija s „šerifi“
na čelu očitno delovala tako dobro, da so jih
kmalu polovili. Ime, pod katerim je Fawkes
deloval v ilegali, je bilo John Johnson in
tako se je tudi predstavljal svojim ječarjem.
Po treh dneh mučenja na natezalnici je
razkril svojo pravo identiteto in imena
ostalih zarotnikov.
Vse so obsodili na smrt zaradi veleizdajstva
in poskusa umora kralja. Scenarij je bil
grozljiv. Na morišče sredi Londona, kjer jih
je pričakala nekaj večtisočglava množica,
vključno s kraljevo družino, so jih privlekli
na nosilih, ki so jih vlekli konji. Z
razžarjenimi kleščami so jim potrgali
genitalije, jim odprli trebuhe in jim pri
živem telesu iztrgali črevesje. Potem so jih
razčetverili in obglavili. Fawkes je bil zadnji
na vrsti in je moral gledati vso agonijo
svojih tovarišev. Ko se je vzpenjal na
mučilni oder, je kljub mučenju premogel še
toliko moči, da se je pognal v globino in si
zlomil tilnik. Tudi njegovo mrtvo telo ni bilo
deležno nežnosti, saj so ga vseeno raztrgali
in dele njegovega telesa v opozorilo
razstavili na javnih mestih.
Tekom stoletij je podoba Guya Fawkesa
postajala vedno bolj pozitivna, saj je
neredko simbolizirala upor proti obstoječim
sistemom. V zadnjem času predstavlja upor
tudi proti modernemu kapitalizmu,
krivicam, izkoriščanju in legaliziranemu
ropu vladajočih klik. Tudi citat nekega
njegovega sodobnika: „Guy Fawkes je eden
redkih ljudi, ki je v parlament prišel s
poštenimi nameni“, je postal legendaren.
Žal pa danes večina protestnikov ne ve,
katero osebo predstavlja maska, ki jo nosijo,
in kaj je ta človek naredil. No, vprašanje je,
kaj bi bilo, če bi zarotnikom atentat uspel,
dejstvo pa je, da je to prvi dogodek v
zgodovini človeštva, da so navadni ljudje
poskusili pobiti celotno vodstvo države.
Tako namero se na nek način lahko sluti iz
duha sodobnih protestnikov, ki imajo v neki
meri kar prav. Težava je, da (zaenkrat) še
nihče ni našel pametne alternative.
Alternative vladanja, alternative filozofije in
predvsem alternative dojemanja sveta. In če
tega ne vemo, so protesti v glavnem jalovi.
Kaj se zgodi, ko bi položaje obglavljene
elite prevzela množica in potem nova elita,
pa dobro poznamo tudi iz naše domače
polpretkle zgodovine. Zato revolucija na
cesti ni rešitev. Revolucija je v glavah.■
Fawkesow podpis pred in po treh dneh mučenja na natezalnici
DOLCE VITA 25
KVAPAJ’TOTACGA?
Nathan Myhrvold
BOŠTJAN NAPOTNIK
Kuhinja kot laboratorij
Čisto mogoče je, da je kolekcija kuharskega znanja, zbrana v impresiven projekt
Modernist Cuisine, zadnja knjiga o kuhanju, ki jo je bilo treba napisati v tem stoletju.
1
00 let kasneje, leta 2003, si je Nathan
Myhrvold kupil napravo za kuhanje
sous-vide, torej za dolgotrajno in
počasno pripravljanje v vakuumske vrečke
zapakiranih surovin v vodi z natančno
določeno in konstantno vzdrževano
temperaturo. Ko je po spoznavnem obdobju
mašinco želel resneje uporabljati, je
ugotovil, da je problem priti do informacij o
temperaturah in časih kuhanja sous-vide za
različne kose in vrste mesa in ostalih živil ena sama knjiga (pa še ta v španščini) pač ni
ponujala vsega, kar ga je zanimalo. Zato je
začel eksperimentirati in raziskovati sam. Ko
je rezultate v obliki tabel objavil na gastro
26 DOLCE VITA
portalu egullet.com, je eden od
komentatorjev navrgel, da naj jih, z namigi
in izkušnjami vred, spravi v knjižno obliko.
Osem let kasneje, leta 2012 ali malo preden
si je vaš vdani pišoči na rame nadel svoj peti
križ, je poštar v Zgornji Kašelj dostavil 24
kil težko škatlo. V njej se je skrival na eni
stranici odprt zabojček iz centimeter
debelega prozornega akrila, v katerega je
bilo zloženih pet ogromnih, debelih knjig,
oštevilčenih s številkami od 1 do 5 in s
skupnim naslovom Modernist Cuisine. To je
namreč, dragi bralec, po šestih letih dela
približno petintridesetih ljudi in vloženih
nekaj (točna številka ostaja skrivnost,
ugibanja pa se gibljejo med pet in deset)
milijonih dolarjev nastalo iz onega namiga
na nekem forumu.
Besedilo ni lektorirano
Leta 1903 je Auguste Escofﬁer, špic kuhar najvišjega ranga in lik, ki ga je marsikdo čisto resno - in
upravičeno - označeval za chefa kraljev in kralja chefov, izdal monumentalno knjižno delo z naslovom Le
Guide Culinaire. Bajsasta knjiga vsebuje 5012 receptov in v marsikateri šoli klasične francoske kuhinje je
to še danes edino res relevantno študijsko čtivo. Escofﬁer s svojim širokim, a obenem poglobljeno
detajlnim vpogledom v tehnike, sestavine, metode in recepte ni postavil le zapisanih temeljev, ampak kar
celo katedralo vrhunske gastronomije, z vsemi trojnimi osnovami, redukcijami, emulzijami, suﬂeji in ostalo
haute cuisinsko prtljago vred. To, da je reč referenčno zelo živa še skoraj 110 let od izida je verjetno
dovolj velik pokazatelj njene izjemnosti.
Zgodba o mega knjigurdini Modernist
Cuisine je najprej torej predvsem zgodba o
Nathanu Myhrvoldu, ki ga je revija Foreign
Policy leta 2010 uvrstila na seznam stotih
najjačih globalnih mislecev. Da je Myrhvold
velika brihta je jasno že ob skeniranju
njegove izobrazbene poti - na UCLA je
študiral matematiko ter geo in astrofiziko,
doktoriral je na Princetonu, mentor na
njegovem post doktorskem študiju s
KVAPAJ’TOTACGA?
Laboratorij
področja teorije kvantnih polj v ukrivljenem
prostor-času na univerzi v Cambridgeu ni bil
nihče drug kot Steven Hawking, svoje
znanstvene izsledke pa je objavljal v topnotch znanstvenih publikacijah, kot sta
Science in Nature. Izjemnim akademskim
referencam navkljub je bil Myhrvold do leta
1999 bolj znan kot Microsoftov glavni
tehnološki mastermind, od takrat naprej pa s
svojim (hudo razvpitim) podjetjem
Intellectual Ventures predvsem kot eden
največjih lastnikov industrijskih patentov z
ZDA. Sicer pa tudi njegove kuharske
reference niso kar tako - poleg tega, da je
opravil kompleten vajeniško-šolarski proces
pri top seattlskem chefu Thierryju
Rautureauju in kompletno šolanje pri
legendarni Anne Willan, je bil na svetovnem
prvenstvu v pripravi jedi na žaru v Memphisu
enkrat prvi in enkrat drugi.
Seveda pa si ga bomo še najbolj zapomnili po
veleprojektu Modernistična kuhinja. Reč je
namreč res fascinantna. Po tistem, ko je
poštar pustil paket pred vrati sem štiri ure
samo listal. In v tem času prilistal približno
do sredine četrte knjige. Za začetek:
fotografije in grafična oprema modernistične
kuhinje so v onem rangu, ko ti padevanje
čeljusti v spodnji rakurz postane tako rekoč
osnovni položaj čudečega se obraza. V želji,
da bi čimbolj plastično prikazal, kaj se dogaja
pri posamični kuharski tehniki, je fotograf
Ryan Matthew Smith vzel v roke fleksarco in
dobesedno na pol prežagal številno posodje
(in celo pečice), da so procese lahko prikazali
v prerezu. In fotografij je ogromno, Smith
pravi, da je med triletnim fotografiranjem
posnel 140.000 (!!!) fotografij. Projekt je
razdeljen na pet delov: prvi del je namenjen
zgodovini kuharije in osnovnim rečem,
predvsem varnosti živil in njih priprave;
drugi tradicionalnim in modernističnim
kuharskim tehnikam in opremi; tretji je
posvečen živalim in rastlinam ter njih
kuharski obdelavi; četrti pokriva ostale
sestavine in (predvsem sodobne) preparate;
peti del pa predstavlja konkretne jedi in
detajlne recepte za njihovo pripravo. Vsake
obdelane teme se je ekipa lotila poglobljeno
in se ni zadovoljila zgolj z odgovorom, da
nekaj pač je, kakor je, ampak je iskala (in
našla) znanstvene razlage, zakaj je nekaj
tako, kot je. Projekt Modernist Cuisine je
idealen referenčni vir za vse, ki kuharije ne
vzamejo mimogrede in ki jim več, kot le
repeticija nekega zapisanega recepta pomeni
raziskovanje kako kuharski procesi potekajo
in zakaj živila nanje reagirajo kot reagirajo.
Obenem je reč hud izziv za ambicioznejše
profesionalne kuharje, saj v detajle
predstavlja hardverski modernistični kuharski
inventar in podrobno ter razumljivo razlaga
številne metode in tehnike, ki so jih v zadnjih
letih razvijali v El Bulliju, Fat Ducku, Alinei,
Wd-50, Arzaku in ostalih pionirskih
modernističnih restavracijah.
Kljub temu da med prebiranjem receptov za
modernistične jedi človeku najprej pade v
oko predvsem preciznost (temperature so
natančne na stopinjo, teža na gram, čas pa
včasih celo na sekunde) in huda
kompleksnost, ki mu skorajda vzame voljo
do eksperimentiranja, se da marsikakšno v
knjigi predstavljeno metodo preizkusiti tudi v
domačih kuhinjah, s čisto navadno opremo.
Za začetek pripročam super trik švicarske
kuharske legende Fredyja Girardeta, s katero
je moč ribo naenkrat nežno poširati in
hrustljavo zapeči njeno kožo. Kako? Tako:
vzemi ponev s temno notranjostjo in na
sredino naloži plast na kolesca narezanih
šalotk. Na šalotkasto posteljico položi ribji
file, obrni ga s kožo navzgor. V ponev zdaj
nalij belo vino, ki naj obliva ribo do kože –
koža naj gleda ven. Ponev postavi pod
razgret žar v pečici … in počakaj, da vino
zavre. Ko se bo to zgodilo, bo riba
pripravljena: meso bo popolnoma mehko in
nežno poširano, koža pa hrustljavo zapečena
– preverjeno! Pri tem je pomemben vsak
detajl: če bi dal namesto vina vodo, bi bila
riba preveč kuhana, koža pa zažgana (voda
zavre pri višji temperaturi (100) kot vino
(92)). Če bi spustil šalotko, bi bila riba
preveč kuhana, saj jo plast šalotke izolira od
razgretega dna ponve. In če bi bila ponev
svetla, bi bil rezultat spet drugačen, saj temna
ponev vsrka več toplote od žara in se zato
hitreje segreva, kot bi se svetla. Sicer pa:
bodi firbčen kot je bil pred leti Myhrvold in
razišči, kako je s tem pri tebi doma: s tvojo
ponvijo, pečico in ribo.■
Modernistični paket
Pečenka
DOLCE VITA 27
Borut Jovan,
chef restavracije Prestige v
hotelu Livada (),
je izkušnje nabiral:
- Restavracija La Subida Cormons (Italija) - 1 zvezdica
Michelin
- Hotel Royal Parl - Evian
(Francija) - 1 zvezdica Michelin
- Restavracija Hisop - Barcelona
(Španija) - 1 zvezdica Michelin
Ko vse to znanje, združeno s
prekmursko kulinariko pride na
mizo, ne boste samo očarani,
boste začarani.
Svet v krožniku na prekmurski način.
KOKITARETRESKAJO
TOMAŽ SRŠEN
Depeche Mode
Violator
(1990)
No, pri tej skupini bi sicer moral biti naslov rubrike „Ko sintetizatorji rjovejo“, pa smo vseeno ostali
pri kitarah. Kakorkoli že, Depeche Mode so najbolj uspešen in vpliven elektronski bend vseh časov.
V dvaintridesetih letih obstoja so prodali več kot 120 milijonov albumov, ustvarili 48 uspešnic, ki
so se uvrstile na lestvice, sodobni glasbi pustili ogromno na novo odprtih vrat, za množico
današnjih zvezd so bili razlog, da so želeli uspeti in njihovi zgodnji idoli. Kar je najbolj pomembno
in ob vsem tudi žalostno je, da so zadnja angleška skupina, ki je zares vplivala na razvoj glasbe,
navdušila ves svet ter delovala tako dolgo. Po njih Velika Britanija ni več premogla izvajalca, ki bi
na glasbeni sceni pustil tako močan odtis. Vse ostalo v letih po njih se zdi le kot stopinja v
puščavskem pesku.
DOLCE VITA 29
KOKITARETRESKAJO
Martin Gore
Depeche Mode leta 1981
M
ünchen, Olympiahalle, 17. oktober
1990. Iz Slovenije je na bivše
prizorišče olimpijskih iger pripeljalo
prispelo petnajst avtobusov, polnih
ljubiteljev njihove glasbe. To je bilo poleg
romanja na koncert skupine Guns 'n Roses
največji podvig takratne pod-družbe
Kompas koncerti. Nič čudnega, saj so
Depeche Mode takrat veljali za eno najbolj
popularnih glasbenih skupin, ki so jih hkrati
spoštovali zakrknjeni rokerji, obiskovalci
diskotek, darkerji, dekleta s slikami Davida
Gahana in še kdo. Pisana družba, ni kaj!
Ampak Depeche Mode so bili takrat edini na
tem planetu, ki soe na koncerte lahko
privabili vse te različne ljudi. Čeprav sem
vedno raje poslušal kitarske glasbene
skupine, sem jim z veseljem sledil. Tista
temačnost in otožnost, podkrepljena z
norimi zvoki, odličnimi besedili in petjem
Davida Gahana je bila (in je še vedno)
omamna.
Čeprav sem videl ogromno glasbenih skupin
in nastopov, ta koncert uvrščam med prvih
pet mojega življenja. Bil je, dokaj klasično
rečeno, nepozaben, enkraten. Nabit z
energijo. Poln čistega zvoka in odlične
interpretacije. In kar je mene osebno še
najbolj razveselilo – velik del koncerta so
fantje namesto plesa po elektronskih
klaviaturah uporabljali inštrumentarij rock
benda. Zvok je bil dosti trši, aranžmaji
preprosti in skladbe še bolj udarne. Ravno
prav za velike koncertne dvorane in
ameriške štadione! Center vsega je bil Dave
Gahan, karizmatični pevec, ki je od začetnih
let skupine iz prijaznega fantka zrasel v
pravo rock'n'roll ˝žival˝. Dobesedno. Tisti
večer je bil Bog. In na koncu, ob kulminaciji
30 DOLCE VITA
Violator je bil njihov sedmi studijski album
in že od leta 1986 (album Black
Celebration) so imeli status velikih zvezd.
Neuspešni niso bili nikoli, saj je bil že
njihov prvi album Speak and Spell iz leta
1981 velik uspeh, še posebej za novo
glasbeno skupino, ki je snemala za
neodvisno založbo (Mute Records).
bobnarji, so kupili ˝ritem mašino˝ in tako
pripravili material za prvi album. Vloge v
skupini so bile jasno razdeljene. Vince
Clarke je bil pravi avtor, Gore in Fletcher pa
sta le včasih prispevala kakšno idejo. Daniel
Miller, ustanovitelj založbe Mute Records,
je bil več kot le navdušen nad elektronsko
glasbo in po podpisu pogodbe s skupino jim
je v studiu prikazal vse možnosti drugačnega
zvoka preko elektronskih inštrumentov.
Klasična pop – rock zasedba je postala
elektronska, to pa je nato v začetku
osemdesetih postal modni val, ki ga je
zajezdilo še mnogo drugih angleških skupin.
Novi zvok, novi stil in konec koncev tudi
nove modne smernice so med drugim
botrovale gibanju z imenom „Nova
romantika“, od katerega so Depeche Mode
pobrali ravno toliko, da so se tri skladbe iz
prvega albuma zavihtele na vrhove lestvic
popularnosti: See You, Just Can't Get
Enough in New Life. To je bila era
poskočnega, plesnega novega popa, ki je
temeljil na elektroniki in Depeche Mode so
poleg Human League postali najbolj tipični
predstavniki.
Da ne bi kdo mislil, da so bili Depeche
Mode (ime je Martin Gore pobral iz
naslovnice neke francoske modne revije in
pomeni „hitra moda“) že v samih zametkih
elektronsko zastavljena skupina. Fantje iz
mesteca Basildon so na začetku igrali
klasične inštrumente rock zasedbe in sploh
niso imeli klaviatur. Premik se je zgodil leta
1980, ko je ob prihodu pevca Davida
Gahana kitarist Martin Gore presedlal na
klaviature. Druga dva člana sta bila kitarist
in pevec Vince Clarke in basist Andy
Fletcher. Ker so imeli ves čas težave z
Ker pa v bendih po navadi ne gre vse kot po
maslu, je po teh uspehih skupino zapustil
prvi avtor, Vince Clarke, združil delo s
korpulentno Alison Moyet in ustanovil pop
duet Yazoo, kasneje pa z Andyem Bellom
duet Erasure. In kaj je to pomenilo za
Depeche Mode? Delo in teža avtorstva v
skupini sta padli na Martina Gora, ki pa ni
bil dovolj samozavesten in se je na začetku
dogovoril s Clarkom, da bo le-ta kljub
odhodu še naprej pisal glasbo za DM. Clarke
jim je ponudil skladbo Only You, ki pa je
skupina ni hotela posneti, ker se jim je njen
nažigaške Personal Jesus, bi potrebovali
samo še križ, da ga pribijejo nanj. Bila je
ekstaza za vse čute „par excellence“! Jasno,
šele nekaj let kasneje sem izvedel, da je bil v
obdobju najbolj uspešne turneje z naslovom
World Violation Tour, kjer jih je videlo
približno milijon in pol ljudi, Dave Gahan
redno podkrepljen s heroinom. Zaradi
zaužitega odmerka preveč čistega heroina se
je v Los Angelesu komaj ognil smrti. Ampak
– to sem na hitro in skrito celo pomislil – če
človek lahko iz sebe izvrže takšno energijo –
potem naj se drogira! Danes na to misel
nisem niti najmanj ponosen, vendar mi je
takrat to stanje bilo kristalno jasno in
lahkotnost, s katero je za seboj vozil
petnajst-tisoč glavo množico, je bila
razodeta.
KOKITARETRESKAJO
Deset let kasneje. Iz leve: Gahan, Wilder, Gore in Fletcher
stil zdel „preveč nežen“. Sam jo je posnel v
zasedbi Yazoo in postala je ena vodilnih
uspešnic osemdesetih. Gore je nato prevzel
Clarkovo delo na klaviaturah in dobili so
novega člana. Bobnar in ˝multiinštrumentalist˝ Alan Wilder je bil tisto, kar
je skupina potrebovala. Odlični poznavalec
tehnik snemanja in glasbene teorije je postal
t.i. glasbeni direktor skupine in njen
producent. V obdobju priprave dveh
naslednjih albumov (Construction Time
Again – 1983 in Some Great Reward - 1984)
so DM iz ustvarjalcev lahkotnega popa
postali resna skupina s kompleksnimi
skladbami, ki so vsakič prinesle kaj novega.
Elektronsko obdobje in nova romantika sta
izginila, DM pa so bili že toliko samosvoji,
da za svoj obstoj niso več potrebovali
takšnih idejnih platform.
Novi zvoki. Album Some Great Reward so
snemali v Hamburgu, kjer je Alan Wilder
skupini predstavil nove horizonte zvoka. Sit
je bil namreč sintetičnih zvokov in je zato
sklenil, da bo oblikoval svoje. Takratni
elektronski inštrumentarij je bil že dovolj
„pameten“, da je lahko naredil „sampling“
oz. vzorčenje zvoka. Wilder je s tonskimi
tehniki hodil po tovarnah, snemal zvoke
pnevmatičnih kladiv, preš in ostalih strojev,
jih v studiu povezal s klaviaturami in tako
dobil popolnoma novo linijo zvokov, ki jih
je lahko prožil le s pritiskom na tipko. Oba
velika hita iz tega albuma, People are People
in Master and Servant, to revolucijo zvoka
nedvomno več kot nazorno prikazujeta. Ta
album je bil tako revolucionaren, da je
sprožil razvoj popolnoma nove glasbene
smeri, ki so jo kasneje imenovali industrijski
rock, Nemci Die Krupps in Einstürzende
David Gahan
Neubauten pa so bili vodilni predstavniki.
Črno slavje (Black Celebration, 1986) je bil
veličasten album. Tu so svoj industrijski pop
še nadgradili z elegantno temačnostjo. No,
pisanje skladb, ki jih je v veliki večini delal
Martin Gore, je postajalo vedno bolj „črno“
in zato je Black Celebration res prava
estetika senčnih razpoloženj. Naslovna
skladba, A Question Of Time, ter Stripped
sta krasna primera teh občutkov. V ZDA so
jih s široko razprtimi rokami sprejele
študentske radijske postaje in prvi nastopi
„čez lužo“ so zbujali precej evforije.
Leta 1987 je izšel album Music For The
Masses s singli Strange Love, Never Let Me
Down Again in Behind The Wheel. Evropa
je padla takoj, ZDA pa čez nekaj mesecev.
Ko so bili na turneji, so brez težav polnili
štadione. Plaz se je vsul in seveda se je
pojavilo logično vprašanje: „Kaj zdaj?“
Odgovor so v obliki albuma Violator DM
snovali leto dni v Milanu pod taktirko
njihovega stalnega producenta Flooda, ki je
nasledil Alana Wilderja. Novosti je bilo spet
precej. Pri mnogih skladbah so spet poprijeli
za klasičen inštrumentarij in temačnosti
dodali ostrino in moč. Najbolj prepoznaven
je ˝mega hit˝ Personal Jesus, ki z
minimalistično zgradbo in zelo osnovnim
inštrumentarijem doseže največ. Seveda je
spet vse v njihovi temačni eleganci, ki pa je
narejena s stilom! Gore je kot avtor tukaj
pokazal veliko zrelost, skladbe so čiste in
jasne, vokalne predstave Davida Gahana pa
izven-serijske. Poleg skladbe Personal Jesus
so na albumu še trije veliki hiti, ki so se po
svetu uvrstili na prva mesta lestvic
poslušanosti: Enjoy The Silence, Policy Of
Truth ter World In My Eyes. Njihov
ekskluzivni fotograf in režiser video spotov
je postal Anton Corbijn, ki še danes slovi kot
eden najboljših v svojem poslu. Njegova
posebnost: črno bele fotografije! Vedeti je
treba, da je vizualni medij skupini zelo
pomagal pri njihovi popularnosti in Corbijn
je tudi najbolj „zadel“ kombinacijo zvoka in
slike. Tako kot doslej, je vse skladbe napisal
Martin Gore, vendar je bil proces dela v
studiu drugačen. Namesto, da bi dneve in
dneve definirali zvok skladb (kot so delali
do takrat), so jih najprej posneli, potem pa
jih je Wilder aranžiral in na njih
eksperimentiral toliko časa, da so
„zazvenele“.
Do leta 2010 je bilo prodanih več kot
petnajst milijonov izvodov tega albuma, kar
je največ od vseh, kar so jih doslej izdali.
Seveda so temu albumu sledili še drugi. Leta
1992 je izšel njihov ˝labodji spev˝, odličen
album z naslovom The Songs Of Faith And
Devotion, ki pa že kaže znake utrujenosti
avtorjev. Svoje je dodala tudi skoraj
neprestana, tri leta dolga svetovna turneja,
kjer so nekateri izgubili zavest (Gahan),
drugi pa za vedno odšli (Alan Wilder).
„Enostavno nisem mogel več,“ se spominja
Wilder. „Ko sem se zjutraj dvignil iz
hotelske postelje, so se mi noge že tresle od
utrujenosti. Dobro, da smo preživeli!“
Skupina še vedno deluje in snema, čeprav je
čas med izdajami albumov vedno daljši,
skladbe pa vedno bolj enolične. Ker pa
imajo DM kultni status, svoje albume še
vedno prodajajo v milijonskih nakladah.
Prihodnje leto naj bi izšel njihov novi
album.. ■
DOLCE VITA 31