1. No category

Univerza v Ljubljani
Pravna fakulteta
Katedra za mednarodno pravo
Diplomska naloga
SRBIJA PRED MEDDRŽAVNIM SODIŠČEM V HAAGU KOT
PRIMER PRAVNEGA PARADOKSA
Tamara Petrović
Mentorica:
doc. dr. Vasilka Sancin
Ljubljana, september 2012
1
POVZETEK
Srbija pred Meddržavnim sodiščem v Haagu kot primer pravnega paradoksa
Tamara Petrović
Mentorica: doc. dr. Vasilka Sancin
Po razpadu nekdanje SFRJ v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je na njenem
ozemlju nastalo najprej pet novih držav, od katerih je le takratna ZRJ (sedaj Srbija) trdila, da
je šlo za odcepitev ostalih republik ter da je ona kontinuatorka nekdanje SFRJ. Zato je trdila,
da je avtomatično nasledila tudi vse obveznosti in pravice po prejšnji državi, skupaj s
članstvom v OZN. Temu stališču je nasprotoval velik del mednarodne skupnosti z ostalimi
državami naslednicami vred.
Zaradi nejasnega položaja ZRJ v razmerju do OZN (in s tem do Meddržavnega sodišča v
Haagu), je prišlo do različnega obravnavanja ZRJ oz. Srbije pri njenem dostopu do Sodišča
ter pristojnosti le-tega, da odloča v zadevah, v katerih je bila ZRJ oz. Srbija udeležena kot
stranka.
V prvi obravnavani zadevi Uporaba Konvencije o genocidu (BiH proti ZRJ) je Sodišče v
sodbi iz leta 1996 o predhodnih ugovorih odločilo, da ZRJ ima dostop do Sodišča ter da je
podana pristojnost. Ob tem se ni spuščalo v status ZRJ v OZN, temveč je izhajalo iz
deklaracije ZRJ z dne 27. aprila 1992, v katerem ta izjavlja, da je kontinuatorka SFRJ.
Po spremembi stališča ZRJ o kontinuiteti po SFRJ, je ta zaprosila za članstvo v OZN. S tem je
dokončno uredila svoj status. V skladu s tem je tudi zahtevala revizijo sodbe iz leta 1996, v
katero je Sodišče privolilo. Vendar je leta 2003 odločilo, da pogoji za revizijo iz 61. čl.
Statuta Sodišča niso podani, saj članstvo v OZN ni ''novo dejstvo'', ki ga zahteva dikcija tega
člena.
Leta 1999 je ZRJ vložila vloge proti desetim državam članicam NATO v zadevi Dopustnost
uporabe sile. Sodišče je leta 2004 izdalo sodbo, v kateri je odločilo, da ZRJ ni imela dostopa
do Sodišča ob vložitvi svoje vloge, saj ni bila članica OZN in pogodbenica Statuta Sodišča.
Leta 1999 je bila vložena še vloga Hrvaške proti ZRJ zaradi uporabe Konvencije o genocidu.
Leta 2008 je Sodišče izdalo sodbo o predhodnih ugovorih, v kateri je razglasilo, da je ZRJ
(takrat že Srbija) imela dostop do Sodišča po letu 2000, ko je zaprosila za članstvo v OZN.
2
Naloga analizira predvsem sodbe Sodišča, izdane v omenjenih zadevah, mnenja sodnikov ter
mnenje doktrine. S tem je podan vpogled v razlogovanje Sodišča ter sprejeta stališča. Na
koncu je obravnavano še vprašanje, ali je ZRJ sama doprinesla k takšnemu obravnavanju ter
pomen teh sodb.
Ključne besede: ZRJ, Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, NATO,
dostop do Meddržavnega sodišča, pristojnost Meddržavnega sodišča, revizija.
3
ABSTRACT
Serbia before the International Court of Justice as an example of a legal paradox
Tamara Petrović
Mentor: doc. dr. Vasilka Sancin
After the dissolution of SFRY in the beginning of the '90s of the previous century, on its
grounds emerged five new states. One of them, namely FRY (or Serbia now) claimed that
other republics secessioned from SFRY and that it was a sole continuator of SFRY.
Accordingly, FRY considered that it automatically suceeded all obligations and rights of
SFRY, along with the membership in the OUN. This standpoint was opposed by major part of
international community including the remaining four states.
Due to the unclear status of FRY in relation to the OUN, there had been an unequall treatment
of the latter in referrence to FRY's access to the ICJ and the jurisdiction in the cases in which
it was a party.
In the first judgment on the preliminary objections in the case Application of the Genocide
Convention (Bosnia and Herzegovina v. FRY) from 1996 the Court decided that FRY had
access to the Court and that the Court had jurisdiction to try the case. It neglected the question
of FRY's status in the OUN, but it rather based its conclusions on the Declaration (from 27th
April 1992), in which FRY proclaimed it was a sole continuator of SFRY.
After FRY changed its thesis on the continuity with SFRY in 2000, it filed an application for
the membership in the OUN. In doing so it finally regulated its membership status. Congruent
with its act, it requested revision of the 1996 judgment, which the Court approved. However
the Court decided in 2003 that the conditions lied down in 61. Article of the Statute of the
Court had not been met.
In 1999 FRY filed applications against ten members of NATO in the case Legality of Use of
Force. The Court decided in 2004, stating that FRY did not have access to the Court at the
time of the filing of the application, since it was neither a member of the OUN nor party to the
Statute of the Court.
During 1999 another application was filed against FRY, this time on the behalf of Croatia for
the application of the Genocide Convention. In 2008 the Court held that FRY had the access
to the Court after the year 2000, when it filed for membership in the OUN.
4
This thesis analyses mainly the judgements, which were issued in the above mentioned cases,
opinions of the judges and doctrine. It allowes an insight into the argumentation of the Court
and its accepted views. Finally, it tackles the question whether FRY contributed to such
treatment and importance of the judgements.
Key words: FRY, Convention for the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide,
NATO, access to the International Court of Justice, jurisdiction of the International Court of
Justice, revision.
5
SEZNAM KRATIC IN OKRAJŠAV
EU
Evropska Unija
GS OZN
Generalna skupščina Organizacije združenih narodov
ICJ
Meddržavno sodišče (International Court of Justice)
ICTY
Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo
(International Criminal Tribunal for the Former Yugoslavia)
NATO
Organizacija severnoatlantskega zavezništva (North Atlantic
Treaty Organization)
OZN
Organizacija združenih narodov
PCIJ
Stalno meddržavno sodišče (Permanent Court of International
Justice)
SFRJ
Socialistična federativna republika Jugoslavija
UL OZN
Ustanovna listina Organizacije združenih narodov
VS OZN
Varnostni svet Organizaije združenih narodov
ZDA
Združene države Amerike
čl.
člen
ibid.
prav tam
npr.
na primer
str.
stran
št.
številka
tj.
to je
oz.
op. cit.
oziroma
citirano po
6
KAZALO
1. UVOD .................................................................................................................................... 1
2. ZGODOVINSKO OZADJE ................................................................................................ 3
3. PREDSTAVITEV ODLOČB MEDDRŽAVNEGA SODIŠČA ..................................... 10
3.1. Zadeva Uporaba Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida
(Bosna in Hercegovina proti ZRJ) ................................................................................ 1810
3.1.1. Dostop do Meddržavnega sodišča ...................................................................... 1810
3.1.2. Pristojnost Meddržavnega sodišča ...................................................................... 1911
3.1.3. Mnenja sodnikov ................................................................................................... 235
3.1.4. Mnenje doktrine .................................................................................................... 268
3.2. Zadeva Zahteva za revizijo sodbe z 11. julija leta 1996 v primeru Uporabe
Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (BiH proti ZRJ) (ZRJ
proti BiH)........................................................................................................................... 279
3.2.1. Načelo res iudicata pri razlagi sodbe iz leta 1996 .................................................. 20
3.2.2. Mnenja sodnikov ................................................................................................... 302
3.2.3. Mnenje doktrine .................................................................................................... 324
3.3. Zadeva Dopustna uporaba sile (Jugoslavija proti državam članicam NATA) .... 333
3.3.1. Zahteve za začasne ukrepe .................................................................................... 346
3.3.2. Pristojnost Meddržavnega sodišča ........................................................................ 346
3.3.3. Mnenja sodnikov ................................................................................................. 3830
3.3.4. Mnenje doktrine .................................................................................................... 402
3.4. Zadeva Uporaba Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida
(Hrvaška proti Srbiji) ....................................................................................................... 413
3.4.1. Dostop Srbije do Sodišča ...................................................................................... 424
3.4.2. Pristojnost Sodišča ................................................................................................ 435
3.4.3. Pristojnost ratione materiae .................................................................................. 446
3.4.4. Pristojnost ratione temporis .................................................................................. 457
3.4.5. Mnenja sodnikov ................................................................................................... 457
3.5. Povzetek sodb ........................................................................................................... 4941
4. SKLEP ............................................................................................................................... 524
5. LITERATURA ................................................................. Napaka! Zaznamek ni definiran.7
7
5.1. Monografske publikacije .......................................... Napaka! Zaznamek ni definiran.7
5.2. Periodika..................................................................... Napaka! Zaznamek ni definiran.7
5.3. Meddržavno sodišče ................................................ Napaka! Zaznamek ni definiran.49
5.4 Stalno meddržavno sodišče .......................................................................................... 50
5.5. Dokumenti in publikacije OZN in EU ....................................................................... 50
5.6. Mednarodne pogodbe ................................................ Napaka! Zaznamek ni definiran.0
5.7. Spletne strani.............................................................. Napaka! Zaznamek ni definiran.1
5.8. Drugo .......................................................................... Napaka! Zaznamek ni definiran.1
8
1. UVOD
Paradoks ali protislovje po Snojevem Slovenskem etimološkem slovarju izhaja iz dveh
besed: pará – ''proti'' in doksá – ''vera, mnenje, pričakovanje, misel''.1 Ta pojem ponavadi ni v
zvezi s pravom oz. naj ne bi bil. Pravo naj bi bilo določeno, trdno in ekzaktno. Ravno zato je
zanimiv položaj Srbije pred Meddržavnim sodiščem v Haagu (v nadaljevanju Sodišče) glede
njenega dostopa do le-tega ter njegove pristojnosti, saj bi temu lahko rekli, da je
paradoksalen.2
Pri tem mislim na različno obravnavanje Srbije3 kot stranke v treh različnih postopkih v
časovnem obdobju petnajstih let, v katerem se je njen položaj spreminjal tako, da je najprej
imela dostop, potem ga ni imela in na koncu ga je spet imela. Zanimiva so stališča Sodišča pri
obravnavi tega vprašanja ter argumentacija in upravičevanje pravosodne politike, ki deluje
skladno le na prvi pogled.4
Namen diplomske naloge je predstavitev nasprotujočih si argumentov Sodišča v
zadevah, kjer je Srbiji dvakrat dovolilo dostop do Sodišča v vlogi tožene države, v eni zadevi
(v kateri naj bi nastopila kot tožnica) pa ji je dostop odreklo. Pri tem je analiza odločitev
Sodišča omejena zgolj na argumente glede dostopa do Sodišča in njegove pristojnosti.
Hipoteza, ki jo želim potrditi je, da je Sodišče različno obravnavalo dostop Srbije do njega
ter pristojnost soditi v sporih, v katerih je ta udeležena, v razmeroma kratkem referenčnem
obdobju in na podlagi podobnega temelja za pristojnost.
V diplomski nalogi najprej predstavim zgodovinske okoliščine primera oz. zakaj je sploh
prišlo do takšnega stanja. Prav to ozadje bo razložilo določene argumente ali vsaj nakazalo
potek misli Sodišča. Pri tem je zelo pomembno članstvo Srbije (takrat ZRJ) v Organizaciji
1
Snoj, M., Slovenski etimološki slovar, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1997, str. 424.
Souty, V., Srbija pred Meddržavnim sodiščem v Haagu, Primer Schröedingerjevega mačka v pravu, Revus, 14
(2010), str. 87-88.
3
Zvezna Republika Jugoslavija je ime, ki se je uporabljalo med leti 1992 in 2003. Od 3. junija 2003 do
osamosvojitve Črne gore leta 2006 je uporabljeno ime Srbija in Črna gora. Po osamosvojitvi Črne gore pa je v
uporabi ime Republika Srbija.
4
Souty, op. cit., str. 89.
2
9
združenih narodov (v nadaljevanju OZN), saj je članstvo odločilno za presojo, ali ima država
dostop do Sodišča na podlagi 35. čl. Statuta Sodišča.
V nadaljevanju bom na kratko predstavila tri relevantne zadeve, iz katerih je razvidno, da je
Sodišče pri analizi uporabljalo različne kriterije. Namreč, Sodišče ni uporabilo zgolj pravnih
argumentov, da upraviči (ne)dostop in (ne)pristojnost, temveč je razviden tudi vpliv politike.
Na koncu bom podala še sklep s kritičnim pogledom na to, ali so politični krogi v Srbiji sami
doprinesli k takšni obravnavi, ali pa je politika ''močnejših'' držav vplivala na ''način
razmišljanja'' Sodišča.
10
2. ZGODOVINSKO OZADJE
Nasledstvo držav oz. sukcesija je proces, v katerem država naslednica, bodisi nova država
bodisi država, ki obstaja od prej, vstopi v pravna razmerja države predhodnice5. Pri tem so
možne različne situacije, ki jih lahko strnjeno povzamemo v naslednje položaje: cesija,
priključitev, združitev, odcepitev in razpad. Za potrebe te diplomske naloge sta pomembni
predvsem odcepitev (secession po angleško) in razpad (dissolution po angleško). Pri odcepitvi
dela države predhodnice ta del postane nova država, preostali del države predhodnice pa
obstaja še naprej. Nasprotno od tega gre pri razpadu za prenehanje obstoja države
predhodnice in na njeno mesto vstopijo novonastale države.6 Crawford opozarja, da je to
razlikovanje v praksi včasih težavno, saj se lahko razpad začne z odcepitvijo oz. poskusom
odcepitve enega dela države. Če bi se to stanje poglobilo in bi se odcepili še drugi deli, ob
odsotni odločilni centralni oblasti, bi lahko zaključili, da je država predhodnica prenehala
obstajati.7
V praksi vidimo pomen tega razlikovanja pri nasledstvu držav. Glede na vsebino te diplomske
naloge sta pomembna predvsem članstvo novonastalih držav v mednarodnih organizacijah in
nasledstvo multilateralnih pogodb po državi predhodnici. Vprašanje nasledstva držav glede
mednarodnih pogodb ureja Dunajska konvencija o nasledstvu držav glede mednarodnih
pogodb iz leta 19788, katere določbe izražajo večinoma ius dispositivum ter so odraz
običajnega mednarodnega prava.9
Prenos suverenosti v teritorialnem smislu pomembno vpliva na pogodbe, sklenjene in
veljavne na dan nasledstva. Ponavadi se ujema datum prenosa suverenosti z države
predhodnice na novonastalo državo oz. datum neodvisnosti z datumom nasledstva.10 Vendar v
praksi lahko pride do odstopa od tega stališča.11 To potrjuje tudi datum nasledstva Hrvaške in
Slovenije po razpadu SFRJ, ugotovljen s strani Badinterjeve Arbitražne komisije Mirovne
5
Türk, D., Temelji mednarodnega prava, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 109.
Ibid., op. cit., str. 110.
7
Crawford, J., The Creation of States in International Law, Oxford University Press, Oxford, 2006, str. 390-391.
8
Uradni list SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 1/80.
9
Škrk, Date of Successsion of States, Zbornik Pravnog fakulteta u Zagrebu, 2003, str. 349, 351.
10
Škrk, op. cit., str. 350.
11
Za več glej Škrk, op. cit.
6
11
konference o Jugoslaviji v svojem Mnenju št. 11 z dne 16. julija 1993 12.13 Mandat komisije je
bil, da svetuje državam in organom glede pravnih vprašanj. Mnenja komisije se štejejo za
subsidiarno sredstvo za ugotavljanje pravil prava, kot je to omenjeno v točki d prvega
odstavka 38. čl. Statuta Sodišča.14 Mnenje št. 11 je ugotovilo različne datume nasledstva za
vseh pet novonastalih držav. Kljub temu da sta Hrvaška in Slovenija razglasili svojo
neodvistnost že 25. junija 1991, je komisija upoštevala še suspenzijo deklaracij za obdobje
treh mesecev, ki sta ju podali dne 7. julija 1991. Zato je ugotovljeno, da je datum nasledstva
za obe državi 8. oktober 1991.15 Glede Makedonije, BiH ter ZRJ se ti datumi ujemajo z
datumom neodvistnosti oz. sprejetja ustav: 17. november 1991 za Makedonijo, 6. marec 1991
za BiH ter 27. april 1992 za ZRJ.16 V praksi je pomen tega mnenja zgolj akademski, tako da
se kot datum nasledstva vendarle šteje 25. junij 1991 oz. dan razglasitve neodvistnosti obeh
držav17.18
Del države, ki ostane pri odcepitvi, nadaljuje pravna razmerja predhodne države kot država
kontinuatorka. Torej slednja nadaljuje članstvo v mednarodnih organizacijah ter vse
mednarodne pogodbe veljajo še naprej.19 Pri razpadu je zadeva bolj zapletena. Najprej je treba
razlikovati med dvo- in večstranskimi pogodbami. Dvostranske pogodbe se prehodno
uporabljajo do vzajemnega dogovora držav o nadaljevanju veljave oz. morebitnih
spremembah. Veljava večstranskih pogodb splošne narave pa se nadaljuje in je potrebno zgolj
notificirati nasledstvo pri depozitarjih. Poseben primer predstavljajo ''zaprte'' večstranske
pogodbe, pri katerih ni možen avtomatičen pristop, temveč je potrebno upoštevati postopek,
ki je določen v teh oz. sporazum z ostalimi pogodbenicami. Drug poseben primer je
nasledstvo mednarodnih mnogostranskih pogodb, ki ustanavljajo mednarodne organizacije.
Pri teh je potrebno spoštovati določbe o sprejemu držav v članstvo.20
Po dogodkih ob koncu 80. in v začetku 90. let prejšnjega stoletja je Zvezna Republika
Jugoslavija (v nadaljevanju ZRJ) skoraj desetletje zatrjevala, da je kontinuatorka nekdanje
12
Badinter Opinion No. 11, objavljeno v 32 International Legal Materials (ILM) 1993, p. 1587.
Škrk, op. cit., str. 358 in 362-367.
14
Mrak, M., Succession of States, Kluwer Law International, CN The Hague, The Netherlands 1999, str. 1.
15
Škrk, op. cit., str. 362-363.
16
Ibid., op. cit., str. 363.
17
Ibid., op. cit., str. 367.
18
Kot omenja Škrk, (op. cit. str. 369), tudi specialni pogajalec pri sukcesijskih dogovorih je upošteval Mnenje
št. 11 glede tega, da se vzamejo različni datumi nasledstva za vsako od petih držav. Toda glede Hrvaške in
Slovenije je upošteval datum neodvisnosti oz. 25. junij 1991 in ne 8. oktober 1991, kot je navedeno v mnenju.
19
Türk, op. cit., str. 110-111.
20
Ibid., str. 111-112.
13
12
Socialistične Federativne Republike Jugoslavije (v nadaljevanju SFRJ) ter je šlo za odcepitev
ostalih republik od države predhodnice. Poleg tega je trdila, da ji pripadejo vse pravice in
obveznosti, ki izhajajo iz tega položaja.21 Preostale štiri države naslednice (Slovenija,
Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Makedonija) ter veliko število drugih držav (npr. ZDA22,
večina članic takratne ES, vključno z Nemčijo, članice Organizacije Islamske Konference 23)
pa so vztrajale, da je šlo za razpad in da je država predhodnica prenehala obstajati.24 Wood
meni, da je ZRJ vztrajala na tej tezi zaradi lažjega lastnega položaja v mednarodni skupnosti.
Tako ji namreč ne bi bilo treba ponovno zaprositi za članstvo v mednarodnih organizacijah,
katerih članica je SFRJ že bila, saj bi s tem tvegala, da bo lahko tudi zavrnjena.25 Glede na
situacijo v tem času (vojna na ozemlju ZRJ ter drugih delih nekdanje SFRJ, obtožbe za
hudodelstva v BiH, embargo in drugi ukrepi VS ter GS), morebitna zavrnitev za sprejem v
članstvo ne bi bila presenetljiva. Wood tudi meni, da je ZRJ s tezo o kontinuiteti računala na
ugodnejši položaj kot kontinuatorka pri sukcesijskih pogovorih.26 Pomembno je opozoriti, da
mednarodna skupnost ni odrekala enakovrednega statusa ZRJ naproti statusu ostalih držav
naslednic, ampak je presojala, ali ima kontinuiteto ali identiteto z državo predhodnico.27
Praktični pomen razhajanja v mnenju glede nasledstva je bil razviden pri sprejemu ZRJ v
OZN. Pri sprejemu ostalih držav naslednic te razlike ni bilo, kajti v vseh primerih je šlo za
nove države, ki niso mogle zgolj naslediti članstva v OZN (šlo je za novonastale države, ki
niso imele nič skupnega z državo predhodnico), ampak so morale zaprositi za članstvo v
skladu z UL OZN.28 Položaj ZRJ je bil odvisen od stališča OZN. Če bi sprejeli tezo odcepitve,
ZRJ kot kontinuatorki ne bi bilo potrebno ponovno zaprositi za članstvo, saj je bila država
predhodnica, SFRJ, ena od ustanovitvenih držav OZN in bi zato ZRJ stopila v njene pravice
in obveznosti z datumom nasledstva oz. 27. aprilom 1992. Če bi sprejeli tezo razpada, bi vse
države naslednice, vključno z ZRJ, morale zaprositi za članstvo, ker je država naslednica
nehala obstajati.
21
Mrak, op. cit., str. 3.
Wood, M., C., Participation of Former Yugoslav States in the United Nations and in Multilateral Treaties,
Max Planck Yearbook of United Nations Law, str. 247.
23
Ibid., op. cit., str. 256.
24
Türk, op. cit., str. 333-335.
25
Wood, op. cit., str. 243.
26
Ibid.
27
Bohte, B, Status ZRJ v OZN, Pravnik, 55 (2000) 11-12, str. 802.
28
Ibid.
22
13
Zelo pomembna posledica (ki je pravzaprav bistvo te naloge) je povezana s tem, katero tezo
sprejmemo. Gre za dostop do Sodišča in njegovo pristojnost v predloženih zadevah, ki
izhajata iz članstva v OZN. V skladu s prvim odstavkom 35. čl. Statuta29 imajo dostop do
Sodišča vse stranke Statuta. Država s članstvom v OZN postane tudi pogodbenica Statuta na
podlagi prvega odstavka 93. čl. UL30. Drugi odstavek določa, da nečlanica OZN lahko
postane pogodbenica Statuta le pod pogoji, ki jih naloži GS na podlagi priporočila VS. Iz tega
sledi, da je dostop do Sodišča odvisen od dejstva, ali je država članica OZN oz. v izjemnih
primerih, od priporočila VS. Kot je navedeno v komentarju Statuta Meddržavnega sodišča, je
dostop do Sodišča predpogoj, da je le-to pristojno za odločanje o zadevi. Dostop za ne-članice
Statuta31 je posebej urejen.
Pomembno vlogo pri procesu razpada SFRJ je odigrala Badinterjeva Arbitražna komisija.
V svojem Mnenju št. 132 z dne 29. novembra 1991 je izrecno omenila proces razpada SFRJ
(in ne odcepitve) ter neobstoj SFRJ kot države.33 Kot podporo tezi razpada je izpostavila
odsotnost prestrukturirane zvezne oblasti, ki bi predstavljala SFRJ in preprečila odcepitev
preostalih delov države.34 Tudi nadaljna mnenja so poudarila enako stališče, še posebej pa
Mnenja št. 835, št. 936 ter št. 1037, vsa tri z dne 4. julija 1992. Mnenje št. 9 je ugotovilo, da so
na območju nekdanje SFRJ nastale nove države, ki so jo nadomestile. Kar se tiče nasledstva je
Arbitražna komisija ugotovila, ''da mora biti članstvo SFRJ v mednarodnih organizacijah
29
35. čl. Statuta: 1. Sodišče je dostopno za vse države, ki so pogodbene stranke tega Statuta. 2. Pogoje, pod
katerimi je Sodišče dostopno za druge države, določi Varnostni svet, upoštevajoč posebne določbe, obsežene v
veljavnih pogodbah, toda v nobenem primeru ne smejo taki pogoji spravljati pravdnih strank v položaj
neenakosti pred Sodiščem. 3. Kadar je država, ki ni članica Združenih narodov, stranka v kaki pravdni zadevi,
določi Sodišče znesek, ki naj ga ta stranka prispeva h kritju stroškov Sodišča. Ta določba se ne uporabi, če
takšna država že sodeluje pri kritju stroškov Sodišča., objavljen v Ustanovna listina Združenih narodov in Statut
Meddržavnega sodišča- United Nations Charter and Statute of the International court of Justice (Društvo za
udružene narode za Republiko Slovenijo, Ljubljana, 1994).
30
Prvi odstavek 93. čl. UL: Vse članice Združenih narodov so ipso facto pogodbene stranke Statuta
Meddržavnega sodišča., objavljen v Ustanovna listina Združenih narodov in Statut Meddržavnega sodiščaUnited Nations Charter and Statute of the International court of Justice (Društvo za udružene narode za
Republiko Slovenijo, Ljubljana, 1994).
31
Zimmermann, A., Tomuschat, C., Oellers-Frahm, K., The Statute of the International Court of Justice, A
Commentary, Oxford University Press, New York 2006, str. 566-567.
32
Badinter Opinion No. 1, objavljeno v 31 International Legal Materials (ILM) 1992, p. 1494.
33
Mrak, op. cit., str. 9.
34
Crawford, op. cit., str. 396-397.
35
Badinter Opinion No. 8, objavljeno v 31 International Legal Materials (ILM) 1992, p.1523.
36
Badinter Opinion No. 9, objavljeno v 31 International Legal Materials (ILM) 1992, p. 1525.
37
Badinter Opinion No. 10, objavljeno v 31 International Legal Materials (ILM) 1992, p. 1525-1526.
14
končano v skladu z njihovimi statuti in da ne more nobena od držav naslednic zahtevati samo
zase članskih pravic, ki jih je prej uživala nekdanja SFRJ''38.39
Tudi Evropska Skupnost (ES v nadaljevanju) je 16. decembra 1991 na seji Sveta Ministrov
sprejela skupno stališče ES, ki mu je priključila še dva dokumenta40 s pogoji, ki jih države
naslednice morajo izpolniti, če želijo biti priznane s strani ES. Vse države naslednice, razen
ZRJ, so sprejele pogoje in bile v obdobju nekaj mesecev priznane s strani ES. 41 ZRJ je
vztrajala pri mnenju, da je kontinuatorka, kar je bilo v nasprotju s skupnim stališčem ter
zaradi tega ni bila priznana s strani ES.42
Dodatno zmedo je prinesla praksa organov OZN, še posebej Varnostnega sveta. Ta je v
Resoluciji 757 (30. maj 1992) ugotovil, da trditev ZRJ, da ipso facto nadaljuje članstvo SFRJ
v OZN, ni bila na splošno sprejeta. Oba Bohte43 in Wood44 opozarjata na izrazoslovje
resolucije (''has not been generally accepted''), ki nikjer ne določa, da ZRJ ni članica OZN,
temveč zgolj pove stanje v mednarodni skupnosti. V Resoluciji 777 (19. september 1992) je
VS ugotovil, da SFRJ ne obstaja več ter da zaradi tega ZRJ ne more biti avtomatično
kontinuatorka članstva, ampak da mora ponovno zaprositi zanj. Ob tem je predlagal GS, da
odloči, da ZRJ ne more sodelovati pri delu GS. Tak ukrep bi pomenil suspenzijo pravic
države, ki se lahko naloži zgolj članici OZN.45 Tukaj se poraja vprašanje, kako se lahko
suspendira ZRJ, če ni članica OZN. Še večji zmedi je botrovala GS z Resolucijo GS 47/1 (22.
september 1992), ko je sprejela obe priporočili VS, vendar pa se ni izrecno opredelila do
statusa članstva ZRJ v OZN46. Blum povdarja enako kot Bohte in Woods, da Resolucija GS
47/1 ni nikjer omenila, da je nekdanja SFRJ nehala obstajati. Meni, da so vse resolucije bile
zgolj politični kompromis, ki je kasneje doprinesel k pravni zmedi pred Sodiščem.47 V
nadaljevanju so bile sprejete še druge resolucije, ki so suspendirale delo ZRJ v drugih organih
38
Badinter Opinion No. 9, § 4.
Bohte, op. cit., str. 810-811.
40
Declaration on Yugoslavia and Guidelines on the Recognition of New States in Eastern Europe and in the
Soviet Union (December 16, 1991), objavljeno v 31 ILM 1992, p. 1485.
41
Za potrebe te diplomske naloge je odveč analiza sprejema teh držav naslednic, ki ga je spremljala težava
predvsem glede priznanja Makedonije. Za več glej npr. Crawford, str. 398, tudi Wood, str. 236.
42
Mrak, op. cit., str. 13.
43
Bohte, op. cit., str. 802.
44
Wood, op. cit., str. 248.
45
Bohte, op. cit., str. 802.
46
Wood, op. cit., str. 248.
47
Blum, Y., Z., Was Yugoslavia a Member of the United Nations in the Years 1992-2000?, The American
Journal of International Law, Vol. 101, No. 4 (2007), str. 801.
39
15
in agencijah ZN kot je npr. Ekonomski in Socialni Svet s Resolucijo VS 821 (28. april 1993)
ter Resolucijo GS 47/229 (29. april 1993).48
Na prvi pogled razlaga teh resolucij pripelje do enostavnega sklepa, da je SFRJ prenehala
obstajati in da mora ZRJ ponovno zaprositi za članstvo. Ampak mnenje tedanjega pravnega
svetovalca ZN Fleischauerja je razlagalo Resolucijo GS 47/1 na način, da ta daje zgolj eno
praktično posledico: ZRJ ne sme sodelovati v delu GS in pomožnih organov. Drugače
povedano, iz resolucij izhaja zgolj prepoved sodelovanja na sejah GS in drugih organov, ne pa
ukinitev njenega članstva. Soglasje s tem stališčem so izrazili tudi sodniki MKSJ v zadevi The
Prosecutor v. Nikola Šainović and Dragoljub Ojdanić49.50 Nasprotno pa Woods meni, da je
prav sodelovanje pri delu GS ter njenih organih najbolj pomembna pravica, ki izhaja iz
članstva v OZN. S to trditvijo se tudi sama strinjam, saj sicer državi ne preostane veliko od
članstva v OZN. Woods meni podobno kot Blum, da je bil način izražanja v resolucijah
politični kompromis. Woods dodaja, da GS in VS nista želela prejudicirati, kako bo rešen
položaj ZRJ: ali bo sama zaprosila za članstvo (tako kot je obljubil takratni premijer ZRJ
Milan Panić na seji GS 22. septembra 199251) ali bodo organi OZN sprejeli kontinuiteto
članstva ZRJ.52
V praksi so še vedno obstajale in delovale stalne misije ZRJ, ki so jih vodili začasni
odpravniki poslov. Tudi ploščica z imenom (sicer neobstoječe) SFRJ je bila še zmeraj v
dvoranah, enako kot na seznamu članic OZN. Pred Sekretariatom je plapolala zastava SFRJ,
neobstoječa država pa je bila obremenjena s plačilom članarine. 53 Dimitrijević in Milanović
prav s tem razlagata stališče generalnega sekretarja, saj se OZN financira iz članarin držav. To
je razlog za podporo nesuspenzije ZRJ.54
Takšna skoraj absurdna situacija se je nadaljevala do konca leta 2000, ko je ZRJ zaprosila
za članstvo v OZN kot nova članica. Temu so botrovali padec in zamenjava režima Slobodana
48
Mrak, op. cit., str. 14-15.
ICTY, The Prosecutor v. Nikola Šainović and Dragoljub Ojdanić, Decision on Motion Challenging
Jurisdiction, Case no. IT-99-37-PT (6. maj 2003).
50
Zagorac, D., Pristojnost sodišča in članstvo ZRJ v ZN, Pravna praksa, 34 (2003), str. 34.
51
Doc. A/47/PV. 7, str. 149.
52
Wood, op. cit., str. 249.
53
Bohte, op. cit., str. 802-803.
54
Dimitrijević, V., Milanović, M., The Strange Story of Bosnian Genocide, Leiden Journal of International Law,
Vol. 20, 2007, str. 18.
49
16
Miloševića ter spodbuda takratnega generalnega sekretarja OZN, Kofija Annana.55 Novi
predsednik ZRJ Vojislav Koštunica je izpolnil obljubljeno in se odrekel tezi o kontinuiteti. S
tem pa še ni (bil) rešen nevzdržni položaj v mednarodni skupnosti, saj še zmeraj ni (bilo)
jasno, ali je ZRJ imela dostop do Meddržavnega sodišča v Haagu, še posebej glede obdobja
1992-2000.
55
Türk, op. cit., str. 333-335.
17
3. PREDSTAVITEV ODLOČB MEDDRŽAVNEGA SODIŠČA
3.1. Zadeva Uporaba Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida
(Bosna in Hercegovina proti ZRJ)
20. marca 1993 je BiH sprožila postopek proti ZRJ in od Sodišča zahtevala, da obsodi ZRJ
zaradi domnevanih kršitev Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida 56 (v
nadaljevanju Konvencija o genocidu), sprejete 9. decembra 1948. Omenjeni primer je prvi v
zgodovini Sodišča, ki je sprožen na podlagi te konvencije, v skladu z IX. čl. 57, ki določa
pristojnost Sodišča za spore glede razlage, uporabe ali izpolnjevanja le-te.58
3.1.1. Dostop do Meddržavnega sodišča
Da bi stekel postopek pred Sodiščem, mora biti najprej ugotovljeno, ali imajo države v
sporu sploh dostop do Sodišča. V novejšem času je to vprašanje dokaj obsoletno, kajti velika
večina držav je že članic OZN, s tem pa imajo v skladu s prvim odstavkom 35. čl. Statuta ipso
iure dostop do Sodišča.
Kar se tiče položaja BiH ni bilo nobenih težav. BiH je postala članica OZN 22. maja 1992,
tako da je njen dostop do Sodišča nesporen.
Glede statusa ZRJ je bil dostop zatrjevan na podlagi deklaracije59, ki jo je sprejelo skupno
predstavništvo ZRJ (Narodna skupščina Srbije in Narodna skupščina Črne gore), z dne 27.
aprila 1992, v kateri je bila razglašena kontinuiteta s SFRJ. S to izjavo je ZRJ prevzela vse
pogodbene in druge mednarodne obveznosti, ki jih je imela SFRJ. Ker je bila SFRJ članica
OZN, je ZRJ štela, da avtomatično nadaljuje ta status.
Velika večina mednarodne skupnosti, vključno z BiH, je omenjeno deklaracijo, enako kot
tezo kontinuitete ZRJ s SFRJ, izrecno zavračala in obsojala, češ da je SFRJ nehala obstajati in
56
Dostopna v Človekove pravice: Zbirka mednarodnih dokumentov, II. del univerzalni dokumenti, Društvo za
Združene narode za Republiko Slovenijo, Ljubljana 1996, str. 599-604.
57
Konvencija o genocidu, IX. čl.: Spori med pogodbenicami o razlagi, uporabi ali o izpolnjevanju te Konvencije,
tako tudi spori, kjer gre za odgovornost kake države za genocid ali za katerokoli od drugih dejanj, naštetih v III.
členu, se morajo na zahtevo katerekoli stranke v sporu predložiti v razsojo Meddržavnemu sodišču.
58
Souty, op. cit., str. 87-88.
59
Objavljena v UN doc. A/46/915.
18
da so novonastale države njene enakopravne naslednice. Tega argumenta sicer BiH, v svoji
vlogi na Meddržavno sodišče z dne 20. marca 1993, ni nikjer omenila. Tudi Sodišče je
spregledalo omenjene proteste glede teze kontinuitete. Ob preučevanju zahteve BiH za
začasne ukrepe z dne 8. aprila 1993 se je izreklo prima faciae za pristojno (kljub temu, da
nobena od strank tega ni omenila), z navedbo, da se bo k vprašanju dostopa vrnilo kasneje ter
da se na tej stopnji ne bo spuščalo v status ZRJ kot kontinuatorke SFRJ in njeno članstvo v
OZN. Sporna pri tem je naznamba Sodišča, da rešitev tega vprašanja ni prosta pravnih težav60
(''the solution adopted was [not] free from legal difficulties''61).62
3.1.2. Pristojnost Meddržavnega sodišča
V svoji prvotni vlogi je BiH zatrjevala pristojnost Sodišča zgolj na podlagi IX. čl.
Konvencije o genocidu ter v skladu s prvim odstavkom 36. čl.63 in prvim odstavkom 40. čl.64
Statuta ter 38. čl.65 Pravilnika Sodišča. Zatrjevala je, da sta obe državi pogodbenici
Konvencije, kot je zahtevano v IX. čl. Kot dokaz za lastni status pogodbenice je navedla
obvestilo o sukcesiji z dne 29. decembra 1992, ki ga je predložila depozitarju. Glede statusa
60
Prevod avtorice.
ICJ, Case Concerning Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime og
Genocide (Bosnia and Herzegovina v. Yugoslavia), Request for the Indication of Provisional Measures, Order of
8 Apr. 1993, ICJ Reports p. 3, str. 14, §18.
62
Wittich, S., Permissible Derogation from Mandatory Rules? The Problem of Party Status in the Genocide
Case, The European Journal of International Law, Vol. 18 no. 4, 2007, str. 593-594.
63
Prvi odstavek 36. čl. Statuta: Pristojnost Sodišča se razteza na vse zadeve, ki mu jih stranke predlože, kakor
tudi na vse primere, ki so posebej določeni v Ustanovni listini Združenih narodov ali v veljavnih pogodbah in
dogovorih.
64
Prvi odstavek 40. čl. Statuta: Zadeve se predložijo Sodišču, kakor pač narekuje posamezen primer, bodisi s
sporočilom posebnega sporazuma o njegovi pristojnosti ali pa s pismeno vlogo, ki sta naslovljena na tajnika
Sodišča. V obeh primerih je treba navesti predmet spora in pravdne stranke.
65
38. čl. Pravilnika Sodišča (prevod avtorice): 1. Kadar se postopki pred Sodiščem začnejo z vlogo naslovljeno
tako kot je določeno v prvem odstavku 40. čl. Statuta, vloga mora določati stranko, ki jo vlaga, državo, proti
kateri jo vlaga ter predmet spora. 2. Vloga mora čim natančneje določiti pravno podlago, na katero se opira
pristojnost Sodišča; tudi mora določiti natančno naravo trditev, skupaj z jedrnato navedbo dejstev in podlag, na
katerih je trditev zasnovana. 3. Original vloge mora biti podpisan ali s strani agenta stranke, ki jo vlaga ali s
strani diplomatskega predstavnika stranke v državi, v kateri ima Sodišče sedež ali s strani kakšne druge primerno
pooblaščene osebe. Če vloga ima podpis koga drugega kot je takšen diplomatski predstavnik, podpis mora biti
avtoriziran s strani omenjenih oseb ali pristojne oblasti aplikantovega ministrstva za zunanje zadeve. 4. Tajnik
Sodišča mora nemudoma predati respondentu overjeno kopijo vloge. 5. Kadar država vložnica predlaga, da opre
podlago za pristojnost Sodišča na privolitev, ki jo šele mora pridobiti od države, proti kateri vlaga vlogo ali jo ta
mora izraziti, vloga mora biti poslana tej državi. Vendarle vloga ne bo vpisana na Generalno listo, niti bo sprejta
v obravnavo, če in preden država, proti kateri je vložena vloga, ne poda soglasje za pristojnost Sodišča za
potrebe tega postopka., objavljeno v Rules of Court 1978, ICJ Acts and Documents No. 6.
61
19
ZRJ je uporabila že omenjeno noto z dne 27. aprila 1992 o kontinuiteti ZRJ s SFRJ. Ker je
bila SFRJ pogodbenica Konvencije o genocidu, je ZRJ ipso facto prevzela ta status.
BiH je naknadno dopolnila podlago za pristojnost, utemeljujoč jo s Pogodbo med
združenimi silami in Kraljevstvom Srbov, Hrvatov in Slovencev o zaščiti manjšin (The Treaty
between the Allied and Associated Powers and the Kingdom of the Serbs, Croats and
Slovenes on the Protection of Minorities) iz leta 1919, potem s pismom predsednikov ZRJ
predsedniku Arbitražne komisije ter z običajnim in pogodbenim mednarodnim vojnim
pravom in mednarodnim humanitarnim pravom.66 Dopolnitve niso relevantne za potrebe te
naloge, saj jih je Sodišče vse zavrnilo v odločitvi o predhodnih ugovorih z dne 11. julija
199667.
ZRJ je dne 26. junija 1995 podala predhodne ugovore na vlogo BiH, predvsem glede
pristojnosti Sodišča v omenjenem primeru. Prva dva argumenta ter peti so zadevali pristojnost
ratione materiae, druga dva argumenta sta oporekala pristojnost ratione personae in zadnja
dva ratione temporis.
Prvi ugovor se je nanašal na dejstvo, da je vojna, ki je potekala na območju nekdanje SFRJ
primarno državljanska vojna, ki izključuje obstoj mednarodnega spora. Mednarodni spor
predpostavlja, da se državi medsebojno priznavata kot samostojni državi, česar v tem primeru
ni bilo. Oblast ZRJ namreč ni priznavala nove države, ki je nastala na območju BiH.
Zatrjevala je, da je prišlo do neupravičene kršitve pravice do samoodločbe naroda ter da je
bila cepitev protiustavna. Meddržavno sodišče, tako kot samo ime nakazuje, sodi le v sporih
med dvema državama, kar po mnenju ZRJ ni bilo izpolnjeno.
Drugi ugovor je oporekal pristojnost predsednika BiH Alije Izetbegovića za sprožitev
postopka pred Sodiščem. Po takratni ustavni ureditvi BiH je bilo na vrhu države predsedstvo
sedmih članov, sestavljeno iz dveh Hrvatov, dveh Muslimanov, dveh Srbov ter enega
neuvrščenega člana. Torej predsednik Alija Izetbegović ni mogel samostojno odobriti vložitve
vloge, saj bi za to potreboval še soglasje ostalih članov. Sam postopek vložitve torej ni bil
pravilen in zadeva bi morala biti razglašena za nedopustno.
66
ICJ, Case concerning Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime og
Genocide (Bosnia and Herzegovina v. Yugoslavia), Preliminary Objections, Judgment, ICJ Reports 1996 p. 595,
str. 598-599, §7.
67
Ibid., str. 623, §47, 2 (b).
20
Naslednji ugovor se je dokaj navezoval na prvega. ZRJ je zatrjevala, da BiH ne more biti
pogodbenica Konvencije o genocidu, saj je bila njena osamosvojitev v nasprotju z
mednarodnim pravom. Pri svojem aktu osamosvojitve ni spoštovala več aktov interne narave
(predvsem Ustavo SFRJ iz leta 1974). V tem primeru iz tega razloga ni mogoče uporabiti
Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede mednarodnih pogodb iz leta 1978, saj se ta
uporablja le v primeru osamosvojitve, skladne z mednarodnim pravom. V skladu s tem
stališčem je bila BiH dolžna notificirati pristop h Konvenciji in ne nasledstva. Enako stališče
je izrazil tudi Generalni Sekretar ZN v svojem Poročilu o statusu multilateralnih pogodb za
leto 1994.68
Četrti ugovor (ki ga je kasneje ZRJ umaknila) je omenjal neobstoj centralne oblasti, ki bi
izvajala učinkovito kontrolo na relevantnem območju, v času, ko je prišlo do priznanja BiH
kot neodvisne države, kar je eden izmed pogojev za nastanek države. ZRJ je trdila, da so v
tem času na teritoriju BiH obstajale kar štiri različne države in ne le ena kot je navedla BiH.
Ker ni spoštovala temeljnih načel enakih pravic in samoodločbe narodov, BiH ni mogla biti
priznana kot neodvisna država, s čimer odpade tudi njeno nasledstvo Konvencije o
genocidu.69
Sledil je ugovor, ki je izpostavil dejstvo, da ni prišlo do spora kot ga omenja IX. čl.
Konvencije o genocidu. ZRJ namreč ni imela teritorialne oblasti nad deli, v katerih je BiH
trdila, da je prišlo do kršitev Konvencije. V skladu s Konvencijo je pogodbenica obvezna
preprečiti in kaznovati zločin genocida (I. čl.), sprejeti potrebne zakonske predpise, ki
uzakonjuje določbe te Konvencije (člen V.) ter opraviti kazenski postopek proti osebam,
obdolženim genocida oz. drugih dejanj iz III. čl., pred pristojnim sodiščem države, na katere
ozemlju je bilo kaznivo dejanje storjeno (VI. čl.).70 Kršitev teh dolžnosti po mnenju ZRJ ne
vključuje odgovornosti države, temveč se nanaša zgolj na odgovornost posameznika za
storitev zločina genocida.
Zadnja dva ugovora sta se dotaknila pristojnosti ratione temporis. ZRJ je prosila Sodišče, da
ju upošteva zgolj, če ne bo sprejela prvih pet ugovorov. Trdila je, da je BiH postala
68
Multilateral Treaties deposited with the Secretary-General, Status as at 31 December 1993, p. 97, Annex. p.
931.
69
ICJ, Case concerning Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime og
Genocide (Bosnia and Herzegovina v. Yugoslavia), Preliminary Objections of the FRY, June 1995, str. 127-128,
§B. 2.
70
Ibid., str. 129-130, §C. 1., C. 2.
21
pogodbenica Konvencije šele 29. marca 1993. Pri tem je opozorila, da je že sama BiH v
Memorandumu ob notifikaciji nasledstva podala možnost, da se ta razume kot akt pristopa in
ne nasledstva. Utemeljitev je izpeljana iz čl. XIII. Konvencije, ki določa, da vsaka ratifikacija
oz. vsak pristop h Konvenciji začne veljati devetdeseti dan po dnevu, ko je bila deponirana
listina o ratifikaciji ali o pristopu. V tem primeru je sama vloga vložena prezgodaj in je spričo
tega nedopustna.
Če bi Sodišče štelo, da je BiH pristopila k pogodbi že 29. decembra 1992, potem ni pristojno
za obravnavo zahtev v zvezi z dejanskim stanjem pred tem datumom.
Leto zatem, ko je ZRJ vložila predhodne ugovore (11. julija 1996 točneje) je Sodišče
sprejelo meritorno odločitev o le-teh. Najprej je zavrnilo vse ugovore ZRJ glede pristojnosti,
razen četrtega, ki ga je umaknila sama ZRJ.
Glede prvega ugovora v povezavi s tretjim je Sodišče povedalo, da drži, da v času, ko je
BiH sprožila postopek, državi nista priznavali druga druge. Ampak je po podpisu
Daytonskega sporazuma več kot jasno, da ta ovira ne obstaja več v skladu s čl. X.71 tega
sporazuma. Načeloma je res, da se pristojnost in dopustnost presojata ob datumu vložitve
vloge. Po drugi strani pa Sodišče, v skladu s prakso Stalnega meddržavnega sodišča v zadevi
The Mavrommatis Palestine Concessions72, ne bo kaznovalo malenkostnih postopkovnih
pomankljivosti, ki jih je možno popraviti. Dodalo je, da je za presojo pristojnosti irelevantno
ali je BiH nasledila Konvencijo ali pa pristopila k njej. Pomembno je le, da je bila BiH
pogodbenica Konvencije na dan vložitve zahteve oz. 20. marca 1993.73
Upoštevajoč mednarodno pravo ni ovir, ki bi preprečile kateremukoli predsedniku države (v
smislu kolegijskega organa), da samostojno zastopa državo, še posebej glede na to, da ga je
71
X. čl. Daytonskega sporazuma: The Federal Republic of Yugoslavia and the Republic of Bosnia and
Herzegovina recognize each other as sovereign independent States within their international borders. Further
aspects of their mutual recognition will be subject to subsequent discussions., dostopen na Europe Miscellaneous, Dayton Peace Agreement, General Framework Agreement for Peace in Bosnia and
Herzegovinia, 21 November 1995, available at: http://www.unhcr.org/refworld/docid/3de495c34.html [accessed
18 July 2012].
72
PCIJ, Mavrommatis Palestine Concessions (Greece v. U.K.), Judgement, (1924) Series A, No. 2, str. 34.
73
ICJ, Case concerning Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime og
Genocide (Bosnia and Herzegovina v. Yugoslavia), Preliminary Objections, Judgment, ICJ Reports 1996 p. 595,
str. 612-614, §25, 26.
22
OZN priznavala kot veljavnega državnega poglavarja BiH. S tem je Sodišče zavrnilo še drugi
ugovor ZRJ.74
Ugovor ratione materiae je zajemal dve plati: da je šlo za notranji spor in da ZRJ ni imela
teritorialne oblasti nad tem delom države ter da je zato izključena odgovornost države.
Sodišče je odgovorilo, da je posredna vpletenost ZRJ stvar veljavne presoje in da na tem
mestu tega ne bo presojalo. Vsaka pogodbenica Konvencije je dolžna preprečiti in kaznovati
zločin genocida, ne glede na to, kdo je odgovoren zanj: javni uradniki, organi, posamezniki.
Narava spora (notranji oz. mednarodni) je tudi bolj kot ne nepomembna. Kar se tiče ugovora
teritorialnosti, Konvencija omenja erga omnes dolžnost, ki je neodvisna od ozemeljskih
omejitev.75
Zadnja dva ugovora je Sodišče hitro odvrglo z argumentom, da IX. čl. Konvencije ne vsebuje
nobene klavzule, ki bi časovno omejevala pristojnost. Tudi pogodbenice niso izkoristile
možnosti ugovora pristojnosti ratione temporis, niti ob pristopu oz. nasledstvu niti ob podpisu
Daytonskega sporazuma, ko sta priznali druga drugo. Zato je Sodišče pristojno, da upošteva
obdobje od samega začetka konfliktov na ozemlju BiH.76
3.1.3. Mnenja sodnikov
Ni težko argumentirati, da je imelo Sodišče zelo neugoden položaj pri presoji dopustnosti
in pristojnosti vloge BiH. O tem priča tako pomen domnevanih kršitev, kot tudi dejstvo, da je
prvič od uveljavitve Konvencije o genocidu zatrjevana kršitev ene izmed njenih določb.
Sodišče je moralo iz tega razloga zelo tehtno izbirati argumente, kaj bo štelo za sprejemljivo
in kaj ne.
Zatrjevano izhaja tudi iz dejstva, da je kar osem od štirinajstih sodnikov podalo bodisi
odklonilno mnenje, deklaracijo ali ločeno mnenje. Podlago za vsa tri najdemo v drugem
odstavku 95. čl. Pravilnika Sodišča, ki pravi, da lahko vsak sodnik, če želi, poda svoje
individualno mnenje k odločitvi, ne glede na to, ali se strinja z večino ali ne; sodnik, ki želi
zabeležiti svoje strinjanje ali nestrinjanje brez obrazložitve, lahko poda deklaracijo. Vse to
74
Ibid., str. 612, §23.
Ibid., str. 615-617, §30- 33.
76
Ibid., str. 617, §34.
75
23
velja tudi za sklepe Sodišča77. Razlika med temi je prav v tem, ali se sodnik strinja z
odločitvijo večine ali ne in ali obrazloži svoje mnenje. Sodnik poda odklonilno mnenje, če se
ne strinja z odločitvijo večine in svoje stališče obrazloži. Pri ločenem mnenju se sodnik strinja
z operativnim delom odločitve, toda ugovarja razlogovanju. Deklaracijo sodnik poda, ko ne
želi obrazložiti svojega mnenja, temveč želi zgolj povdariti določen segment odločitve,
izraziti resnično nasprotovanje ali razložiti glasovanje.78
Japonski sodnik Oda je podal deklaracijo. Menil je, da bi moralo Sodišče zavrniti vlogo, saj
ni podana pristojnost ratione materiae. BiH namreč ni odgovorila na ugovore ZRJ, da ni
podan spor glede uporabe in razlage Konvencije v času vložitve zahteve, ki je podlaga za to
pristojnost na podlagi IX. čl. Dodal je, da je Konvencija edinstvena prav po tem, da ni
usmerjena v pravice držav, temveč vsebuje zaščito pravic posameznikov in skupin, ki so
priznane kot univerzalne.79 Zatorej ni možno pozivati državo na odgovornost pred Sodiščem,
sklicujoč se na to, da je storila genocid. BiH bi morala dokazati, da je ZRJ kršila obveznosti,
ki izhajajo iz Konvencije in so dane BiH kot pogodbenici – da ZRJ ni preprečila in kaznovala
zločin genocida. Po njegovem mnenju je temelj pristojnosti Sodišča spor o uporabi oz. razlagi
Konvencije in ne storitev genocida. Za svojo trditev navaja osnutek Konvencije o genocidu
ter meni, da je bilo tudi med samimi pisci konvencije nekaj zmede glede tega vprašanja. Zato
je treba del o ''odgovornosti države za genocid'' ignorirati, saj noben dokument, izdan potem,
ne govori o takšni odgovornosti.80 Zdi se mu, da ni spora med strankami glede uporabe ali
razlage Konvencije o genocidu ter da zaradi tega ni podana pristojnost ratione materiae. Meni
tudi, da Sodišče ni pravi forum za presojo domnevanih kršitev, saj je bilo en mesec pred
vložitvijo vloge BiH ustanovljeno Meddržano kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo,
katerega naloga je prav pregon oseb, odgovornih za kršitve mednarodnega humanitarnega
prava, storjene na ozemlju nekdanje Jugoslavije od leta 1991 naprej.81
Sodnika Shi in Vereshchetin sta podala skupno deklaracijo. Edini pridržek, ki sta ga
izkazala, se tiče izjave, da IX. čl. ne izključuje nobene oblike odgovornosti države. Strinjata
se s Sodnikom Odo, da je Konvencija prvotno namenjena kaznovanju posameznikov
77
Drugi odstavek 95. čl. Pravilnika (prevod avtorice): Vsak od sodnikov lahko, če želi, priloži svoje
individualno mnenje k sodbi, bodisi da se strinja z večino ali ne; sodnik, ki želi, da izrazi svoje strinjanje ali
nestrinjanje brez podajanja razlogov, lahko to stori v obliki deklaracije. Isto velja za odredbe Sodišča.
78
Zimmermann, A., Tomuschat, C., Oellers-Frahm, K., str. 1203-1205.
79
ICJ, Application of Genocide Convention (Decl. Oda), p. 625, str. 34, §4.
80
Ibid., str. 37, §4.
81
Ibid., str. 38, §9.
24
odgovornih za genocid, ne glede na njihovo državljanstvo. Podpirata tudi mnenje, da to
sodišče ni ustrezen forum za presojo.82
Ad hoc Sodnik Lauterpacht (izbran s strani BiH) v svoji deklaraciji poudarja, da je glasoval
proti točki 2 (b), saj izključuje pristojnost Sodišča na drugih podlagah, razen IX. čl.
Konvencije o genocidu.83
Ločena mnenja so podali sodniki Shahabuddeen84, Weeramantry85 in Parra-Aranguren86.
Mnenja vseh treh imajo le eno trditev, če strnjeno povzamem: da je narava Konvencije o
genocidu takšna, da je nujno avtomatično nasledstvo od trenutka, ko država izjavi voljo, da je
z njo zavezana. Sicer bi lahko prišlo do nevšečnih posledic, meni Sodnik Shahabuddeen, saj
bi obstajala ''časovna luknja'' v zaščiti pravic, podeljenih s Konvencijo o genocidu 87. Sodnik
Parra-Aranguren opozori na izjavo ZRJ z dne 10. avgusta 1993 ob vložitvi zahteve za
začasne ukrepe, v kateri je pozvala vlado BiH, da takoj, v skladu z obveznostmi, ki jih je
prevzela s Konvencijo o genocidu, sprejme vse ukrepe, da prepreči storitev zločina genocida
nad srbsko etnično skupino88.89
Odklonilno mnenje je bilo podano s strani ad hoc Sodnika Kreće (izbranega s strani ZRJ).
Meni, da niso bili podani ne pogoji za pristojnost, ne za dopustnost zadeve. Strinja se z
ugovorom ZRJ, da je vprašljiv obstoj spora med državami oz. da gre za notranji in ne
mednarodni spor. Ob tem navaja vrsto argumentov, zakaj BiH ni bila država v času vložitve
vloge. Izpostavi tudi XI. čl. Konvencije, ki omenja spor med dvema državama in ne med
entiteto, ki te subjektivitete nima.90 Potem ugovarja še drugemu ugovoru o dopustnosti in se
strinja z ZRJ glede položaja predsednika Alije Izetbegovića.91 Sodnik Kreća ugovarja tudi
stališču Sodišča, da Konvencija teritorialno ne omejuje dometa svojih pravil. Pri tem
izpostavlja dejstvo, da je prepoved storitve genocida prepoved ius cogens, ampak da je
dolžnost preprečiti in kaznovati omejena zgolj in vselej na teritorij suverene države. V
82
ICJ, Application of Genocide Convention (Joint. Decl.), str. 632.
ICJ, Application of Genocide Convention (Decl. Lauterpacht), str. 633.
84
ICJ, Application of Genocide Convention (Sep. Op. Shahabuddeen), str. 635.
85
ICJ, Application of Genocide Convention (Sep. Op. Weeramantry), str. 640.
86
ICJ, Application of Genocide Convention (Sep. Op. Parra-Aranguren), str. 656.
87
ICJ, Application of Genocide Convention (Sep. Op. Shahabuddeen), str. 635.
88
ICJ, Request for the Indication of Provisional Measures made by the Federal Republic of Yugoslavia, str. 2,
§2.
89
ICJ, Application of Genocide Convention (Sep. Op. Parra-Aranguren), p. 656, str. 65, §1.
90
ICJ, Application of Genocide Convention (Diss. Op. Kreća), p. 658, str. 72-101, §5-26.
91
Ibid., str. 101-114 §27-39.
83
25
nasprotnem primeru bi vsa ius cogens pravila o teritorialni suverenosti in integriteti držav
izgubila pomen.92 Dodaja, podobno kot Sodnik Oda, da država ne more biti odgovorna za
genocid. Sklicuje se na IV. čl. Konvencije, ki izključuje države kot storilce vseh dejanj iz III.
čl.93 Poleg tega, ugovarja zavrnitvi šestega ugovora ZRJ s strani Sodišča. Meni, da bi moralo
Sodišče nujno raziskati, ali je BiH dejansko postala pogodbenica Konvencije skozi
mehanizem nasledstva, saj ni uporabila drugega načina (omenjen v XI. čl. Konvencije), da
pristopi k le-tej. Trdi, da zgolj notifikacija nasledstva, kot je to storila BiH, ni način, da
začnemo državo šteti za pogodbenico multilateralne pogodbe kakršna je Konvencija o
genocidu. Potrebno naj bi bilo še soglasje ostalih pogodbenic.94
3.1.4. Mnenje doktrine
Profesorju Wittichu se zdi zanimivo, da je Sodišče tekom postopka za začasne ukrepe ex
officio naslovilo status ZRJ v OZN, medtem ko se tega vprašanja ni lotilo v postopku
predhodnih ugovorov, kot je bilo za pričakovati.95 Kasneje je sicer Sodišče to dejanje
pojasnilo s precej tveganim argumentom, da je to vprašanje implicitno naslovilo takrat, ko se
je odločilo, da bo sploh odločalo o predhodnih ugovorih. Bolj podrobno to vprašanje
obravnavam kasneje, v poglavju 3.2.1.
Posebej zanimiva je trditev dveh srbskih pravnikov, Vojina Dimitrijevića in Marka
Milanovića v eseju The Strange Story of Bosnian Genocide96. Njun esej daje vpogled v
zakulisje dogodkov, pri čemer sta posebej izpostavila težavnost naloge, ki jo je imelo Sodišče
pri odločanju. Trdita, da so politični krogi, tako znotraj Srbije, BiH, Hrvaške kot tudi širše,
izkoriščali zadevo za pripovedovanje lastnih videnj dogodkov na območju razpadle SFRJ.
Vsaka stran je poskušala izpostaviti viktimizacijo svojega naroda ter storjena grozodejstva.
BiH očitata, da je enačila vse kršitve mednarodnega prava, ki so se domnevano dogajale na
njenem ozemlju, z zločinom genocida.97 BiH je v svoji vlogi ZRJ očitala kar osemnajst
kršitev, od katerih se je Sodišče razglasilo za prima faciae pristojno zgolj glede ene in sicer
IX. čl. Konvencije o genocidu98. Poleg tega razložita še tezo o kontinuiteti ZRJ s SFRJ, za
92
Ibid., str. 114-173 §40-97.
Ibid., str. 173-181 §99-105.
94
Ibid., str. 182-202 §106-119.
95
Wittich, op. cit., str. 593.
96
Dimitrijević, Milanović, op. cit.
97
Ibid., str. 5.
98
Ibid., str. 5.
93
26
katero menita, da je bila zgolj neposrečen politični produkt takratne oblasti. Trdita, da je
ravno ta omogočila medijsko obrambo ZRJ, češ da ta država ni v vojni, da je miroljubna ter
da le daje humanitarno pomoč svojem narodu v Bosni.99 S tem v mislih je mogoče razumeti
določene postopke Sodišča, ki je moralo upoštevati ne zgolj pravni, temveč tudi politični,
medijski in druge vidike.
Wood v svojem članku opozarja na nejasno ugotovitev Sodišča v 17. odstavku sodbe o
predhodnih ugovorih, da je ZRJ pogodbenica Konvencije o genocidu. Meni, da je bilo
povsem neustrezno argumentirati status pogodbenice z namero ZRJ v izjavi in noti z dne 27.
aprila 1992 ter ugotovitvijo, da nihče ni temu ugovarjal. Ob tem Sodišče ne pove, kdo naj bi
ugovarjal. BiH zagotovo ne bi ugovarjala, saj bi potem njena vloga izgubila podlago za
pristojnost Sodišča. Koliko drugih držav pa bi bilo potrebno, da štejemo ugovor kot
relevanten?100 Doda tudi, da od vseh petih držav naslednic le ZRJ ni deponirala instrumenta o
sukcesiji mednarodnih pogodb, katerih pogodbenica je bila SFRJ, medtem ko so preostale
štiri države naslednice to storile. Kako je potem možno, da jo je Sodišče štelo za pogodbenico
Konvencije o genocidu? Ali to pomeni, da je sprejelo tezo o kontinuiteti?101
Tomuschat kritizira Sodišče z navedbo, da ni izpolnilo svojih standardov s tem, ko ni ex
officio raziskalo vprašanja svoje pristojnosti, da odloča v postopku proti ZRJ in se je omejilo
zgolj na preučevanje predhodnih ugovorov ZRJ.102
3.2. Zadeva Zahteva za revizijo sodbe z 11. julija leta 1996 v primeru Uporabe
Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (BiH proti ZRJ)
(ZRJ proti BiH)
24. aprila 2001 je ZRJ v skladu z 61. čl. Statuta vložila zahtevo za revizijo sodbe103 o
predhodnih ugovorih, izdane 11. julija 1996. Ker institut revizije na nek način posega v
99
Ibid., str. 7.
Wood, op. cit., str. 253.
101
Ibid., op. cit., str. 254.
102
Zimmerman, Tomuschat, Oellers-Frahm, str. 609, §B. XII. 29.
103
61. čl. Statuta Sodišča: 1. Predlog za revizijo sodbe se sme vložiti le, če je utemeljen z odkritjem kakega
dejstva, ki je take narave, da bi moglo biti odločilno, ki pa pri izrekanju sodbe ni bilo znano Sodišču in tudi ne
pravdni stranki, ki predlaga revizijo, vendar vselej pod pogojem, da tako neznanje ni bilo posledica
malomarnosti. 2. Postopek za revizijo se začne z odločbo Sodišča, v kateri Sodišče izrecno ugotovi obstoj
novega dejstva, prizna temu tak značaj, da je z njim zadeva godna za revizijo, in izjavlja da je predlog na tej
podlagi sprejemljiv. 3. Sodišče sme zahtevati, da se sodba prej izvrši, preden dovoli pričetek postopka za
100
27
pravno varnost, naj bi se uporabila le izjemoma, z izpolnitvijo strogih pogojev, zastavljenih v
61. čl. Statuta.104
Le par tednov kasneje (4. maja 2001) je ZRJ vložila še pobudo Sodišču, da znova ex officio
obravnava svojo pristojnost nad ZRJ, v kar je Sodišče privolilo.
3.2.1. Načelo res iudicata pri razlagi sodbe iz leta 1996
Načelo res iudicata pomeni dvoje: prvo, da je o zadevi dokončno razsojeno in da je spor
končan ter drugo, da je v skladu z interesi obeh strank, da se ista zadeva ne more spet odpreti
pred sodiščem.105 Drugače povedano, to načelo narekuje, da je sodba pravnomočna in jo ni
mogoče več izpodbijati.
61. čl. Statuta določa stroge pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi bilo zahtevi za revizijo
ugodeno: mora biti utemeljena z odkritjem dejstva, ki je odločujoče in neznano Sodišču in
stranki v času, ko je bila sodba izdana in se ni zgodilo po malomarnosti stranke. Določena sta
še subjektivni in objektivni rok - zahtevo je treba podati v šestih mesecih po odkritju dejstva
ter v desetih letih od izdaje sodbe, ki naj bi bila revidirana. 106 Komentar Statuta opozarja, da
predstavlja največjo težavo definicija pojma dejstvo oz. razlikovanje med dejstvom in
pravom. Zato je potrebno upoštevati okoliščine, ki so pripeljale do nastanka 61. čl. Revizija
naj ne bi bila ''drugo sojenje'' v isti zadevi. Tudi naj se ne bi dovolilo, da stranke načnejo
vprašanje pravnega razlogovanja sodišča. Pravne in druge zmote niso zadosten razlog za
revizijo. Najstrožja razlaga 61. čl. je, da pridejo v poštev zgolj dogodki, ki se lahko empirično
preverijo. Toda možno je argumentirati, da je lahko dejstvo vsaka zadeva, ki je dokazljiva s
pravnimi dokazi. Na primer vprašanja ali je določena entiteta država oz. ali je država postala
podpisnica pogodbe se lahko dokažejo samo s pravnimi kriteriji. Komentar navaja, da je lahko
sodba o pristojnosti podvržena reviziji, saj se lahko določena dejstva odkrijejo po izdaji
sodbe. Zato bi prerestriktivna razlaga pojma dejstvo lahko pripeljala do položaja, ko revizija
ne bi bila nikoli dovoljena. Ponavadi so ta dejstva v zvezi s 35. in 36. čl. Statuta, ki urejeta
revizijo. 4. Predlog za revizijo je treba vložiti najkasneje v šestih mesecih po odkritju novega dejstva. 5. Po
preteku desetih let od dneva sodbe se ne more staviti noben predlog za revizijo.
104
Zimmerman, Tomuschat, Oellers-Frahm, str. 1301, §A. 2.
105
Souty, op. cit., str. 90.
106
Zimmerman, Tomuschat, Oellers-Frahm, str. 1312, §G. 33.
28
tipično pravna vprašanja. Zatorej bi bila restriktivna razlaga pojma dejstvo v nasprotju s
samim Statutom.107
Ali je sodba pravnomočna se presoja glede na tri pogoje, enega subjektivnega in dva
objektivna. Subjektivni pogoj zajema identičnost pravdnih strank, medtem ko objektivna
zahtevata enakost zahtevka in enakost razlogov, ki zahtevek utemeljujejo. Slednja dva nimata
istega pomena, saj je možno isti zahtevek utemeljiti z različnimi argumenti oz. razlogi.108
Primerjava sodbe iz leta 1996 z zahtevo za revizijo iz leta 2001 pripelje do sklepa, da sta
vsekakor izpolnjena dva od treh pogojev: identičnost pravdnih strank109 ter enakost zahtevka:
da je Sodišče nepristojno za vsebinsko presojo zadeve. Dvomljiva pa je enakost razlogov. ZRJ
je v zahtevi za revizijo zatrjevala, da vprašanje nezmožnosti dostopa do Sodišča ni bilo nikoli
presojano, medtem ko je v postopku predhodnih ugovorov zatrjevala neustreznost Konvencije
o genocidu kot naslovu za pristojnost Sodišča.110 To pomeni, da gre dejansko za novo
vprašanje in zatorej ugovor res iudicata ne vzdrži. Po mnenju ZRJ v sodbi o predhodnih
ugovorih Sodišče ni odločilo o njenem dostopu, temveč je zgolj odgovorilo na šest
predhodnih ugovorov, od katerih se nobeden ni nanašal na to vprašanje. BiH je na zahtevek
ZRJ odgovorila, da je ZRJ imela obveznost ugovarjati dostopu že v postopku predhodnih
ugovorov, a tega ni storila in je zato zdaj prekludirana. Sodba iz leta 1996 je pravnomočna in
se razteza tudi na vprašanje dostopa. Ta ugovor BiH je Sodišče zavrnilo z navedbo 79. čl.
Pravilnika Sodišča, ki pravi, da če stranka v postopku predhodnega odločanja ne ugovarja
jurisdikciji, to ne pomeni, da tega ne sme storiti v postopku odločanja o vsebini. Enako
stališče Sodišča je mogoče zaslediti v ICAO Council111 iz leta 1972. Sodišče se lahko vrne k
vprašanju svoje pristojnosti kadarkoli tekom postopka na pobudo strank ali ex officio, tudi po
izdaji sodbe o pristojnosti in ne glede na 61. čl. Statuta.112
ZRJ je tudi navajala, da se načelo res iudicata ne nanaša na vprašanja pristojnosti, temveč
zgolj na sodbe o vsebini. Toda Sodišče je opozorilo, tako kot je povedalo že v zadevi Corfu
107
Ibid, op. cit., str. 1315-1316, §H. I. 42-43.
Souty, op. cit., str. 90.
109
V času ob vložitvi zahteve je še zmeraj obstajala zveza Srbije in Črne Gore znana kot Zvezna Republika
Jugoslavija. Ta je razpadla šele 3. junija 2006. Vse obveznosti v ZN je prevzela Republika Srbija, v skladu s
pismom, ki ga je predsednik Republike Srbije naslovil na Generalnega Sekretarja ZN dne 3. junija 2006.
V času izdaje sodbe leta 2007 pa te zveze ni bilo več, tako da so s strinjanjem Sodišča, vse obveznosti, ki
izhajajo iz Konvencije o genocidu prešle na Srbijo, ki je ostala edina tožena stranka v postopku.
110
Wittich, op. cit., str. 605.
111
ICJ, Appeal Relating to the Jurisdiction of the ICAO Council, Judgrnent, ICJ Reports 1972, p. 46.
112
Zimmerman, Tomuschat, Oellers-Frahm, op. cit., str. 1310, §D. II. 25.
108
29
Channel113, da se tudi o pristojnosti odloča s sodbo, ki je v skladu s 60. čl. Statuta114
dokončna in zoper njo ni pritožbe.115
Sodišče je v sodbi o vsebini iz leta 2007 pritrdilo temu, da je v sodbi iz leta 1996 odločalo
zgolj o šestih predhodnih ugovorih ZRJ. Vendar je hkrati ponovilo stališče, ki ga je prej
izreklo v zadevi Dopustnost uporabe sile: da o vprašanju dostopa Sodišče mora, če je
potrebno, odločiti ex officio še pred odločitvijo o pristojnosti ratione materiae.116 Sodišče
meni, da je bilo o tem odločeno v sodbi iz leta 1996, čeprav zgolj implicitno, ko je že s samo
privolitvijo v obravnavo ugovorov ZRJ glede nepristojnosti ugotovilo, da je imela ZRJ dostop
do Sodišča (citiram po Souty: ''Odločitev Sodišča o pristojnosti na podlagi Konvencije o
genocidu je torej potrebno razlagati tako, da implicitno vsebuje zaključek o izpolnjenosti vseh
pogojev glede sposobnosti držav, da nastopajo pred Sodiščem.'').117 Zatorej je podana tudi
enakost razlogov ter je sodba pravnomočna tako glede dostopa kot tudi pristojnosti.
Sodišče je tako zavrglo zahtevo ZRJ za revizijo sodbe, saj niso bili izpolnjeni pogoji po 61.
čl. Da se sklepati, da je Sodišče štelo, da je ZRJ imela dostop do njega leta 1993 in je bila
podana pristojnost, kar je potrdilo v vsebinski sodbi iz leta 2007.
3.2.2. Mnenja sodnikov
Tudi ta sodba iz leta 2003 je zahtevala veliko premislekov in tehtanja, zlasti zato, ker je
sledila tožbi ZRJ proti državam članicam NATO iz leta 1999 ter tožbi Hrvaške proti ZRJ, tudi
iz leta 1999. Sodišče je moralo vložiti veliko napora v argumentacijo, saj bi se sicer lahko
ujelo v lastno past pri utemeljitvi kasnejših primerov.
Sodnik Koroma v svojem ločenem mnenju najprej pojasni pomen 61. čl. Statuta. Njegovo
stališče je, da je revizija namenjena novo odkritim dejstvom oz. argumentom. Zato se
vpraša, ali je sprejem ZRJ v članstvo OZN ''novo'' dejstvo v smislu 61. člena Statuta. Strinja
se s Sodiščem, da če se je dejstvo zgodilo nekaj let po izdaji sodbe, ne gre za ''novo'' dejstvo,
113
ICJ, Corfu Channel case (United Kingdom/Albania), Assessment of Amount of Compensation, ICJ Reports
(1949), p. 244, 248.
114
60. člen Statuta Sodišča: Sodba je dokončna in zoper njo ni pritožbe. Če nastane spor o smislu ali dosegu
sodbe, jo Sodišče razloži, če katera od pravdnih strank to zahteva.
115
ICJ, Case concerning Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of
Genocide (Bosnia and Herzegovina v. Yugoslavia), Judgment, ICJ Reports 2007, p. 91, str. 52, §117.
116
Souty, op. cit., str. 90.
117
Ibid.
30
ne glede na njegove posledice. Vendarle dodaja, da je pravo vprašanje za Sodišče, ali je ZRJ
bila članica OZN pred 1. novembrom 2000.118 Sodišče je namreč utemeljilo sodbo iz leta
1996 na noti z dne 27. aprila 1992 z domnevo, da je ZRJ članica OZN, sklicujoč se na izjavo,
da ZRJ prevzema vse mednarodne obveznosti SFRJ. Zgolj ta izjava ne bi imela učinka brez
omenjene domneve. Na podlagi te je tudi štelo, da je ZRJ pogodbenica Konvencije o
genocidu. Glede na to, da je ZRJ postala nova članica OZN, pred tem pa članica ni bila,
pomeni, da je domneva ovržena. S tem odpade tudi podlaga za sklepanje, da je ZRJ bila in je
pogodbenica Konvencije. To je postala šele na podlagi članstva v OZN, v skladu s tretjim
odstavkom XI. čl. Konvencije o genocidu, marca 2001119.120 Tak tok argumentov odvrže
podlago za pristojnost Sodišča. Sodnik Koroma zato meni, da je sprejem ZRJ v OZN novo
dejstvo, ki bi lahko vplivalo na sodbo iz leta 1996 in bi Sodišče zatorej moralo utemeljiti
svojo pristojnost na kakšni bolj trdni podlagi.121
Sodnik Vereshchetin v odklonilnem mnenju poudarja, da je bilo najbolj pomembno
vprašanje v sodbi iz leta 1996 pravzaprav to, da je ZRJ članica OZN.122 Zatem ugotovi, da je
to res bilo sine qua non pogoj za ugotovitev pristojnosti Sodišča ter da to je ''dejstvo'' v smislu
61. člena Statuta, ki daje podlago za revizijo sodbe.123 Doda še, da je ZRJ pokazala, da njeno
ne-članstvo v OZN ni bilo znano niti njej niti Sodišču124 ter da se to ni zgodilo po njeni
malomarnosti.125 Zatorej meni, da je podlaga za revizijo podana.
Deklaracija Sodnika Rezeka podpira mnenje, da je revizija dopustna, saj je bilo napačno
ugotovljeno dejansko stanje leta 1996. Vendarle izpostavi vprašanje istovetnosti tožene
države leta 1996 ob izdaji sodbe o predhodnih ugovorih in leta 2003 ob izdaji sodbe o zahtevi
za revizijo. Sprašuje se, ali gre novembra 2000, ko je ZRJ sprejeta v OZN, za isto entiteto, ki
je bila tožena leta 1993. Meni, da to ni ista država in da dopustnost revizije, če že, ni podana
na tej podlagi.126
118
ICJ, Application for Revision (Sep. Op. Koroma), str. 34, §9.
Tretji odstavek XI. čl. Konvencije o genocidu: ''Po 1. Januarju 1950 sme k tej Konvenciji pristopiti vsaka
članica Združenih narodov in vsaka nečlanica, ki prejme prej navedeno vabilo.''. Mišljeno je vabilo Generalne
skupščine iz prvega odstavka XI. čl.
120
ICJ, Application for Revision (Sep. Op. Koroma), str. 34, §9.
121
Ibid., str. 35, §11, 12.
122
ICJ, Application for Revision (Diss. Op. Vereshchetin), str. 37, §1.
123
Ibid., str. 40, §8.
124
Ibid., str. 45, §21.
125
Ibid., str. 49, §27.
126
ICJ, Application for Revision (Decl. Rezek), str. 49, §6.
119
31
V ločenem mnenju Sodnika Mahiou je možno razbrati strinjanje s Sodnikom Koromo, češ
da se je domnevano ''novo dejstvo'' pripetilo leta po sodbi in zatorej ne more biti ''novo''
dejstvo v smislu 61. člena Statuta.127
Svoje odklonilno mnenje je podal tudi Sodnik Dimitrijević, v katerem je izpostavil dva
vidika: restriktivno razlago pomena termina ''dejstvo'' iz 61. čl. Statuta ter izbrano razlago
pravne situacije ob izdaji sodbe leta 1996. Članstvo v mednarodni organizaciji šteje za
''dejstvo'' kot ga omenja relevantni člen. Opozarja tudi na to, da se ZRJ ne sklicuje na to, da je
dejstvo obstajalo leta 1996, ampak da ni obstajalo.128 Glede na to razlago ne moremo reči, da
se je dejstvo zgodilo šele leta po izdaji odločbe ter da zato ni termin, ki ga omenja 61. čl.
Statuta. Dodaja, da Sodišče ni nikoli niti analiziralo, ali je ZRJ članica OZN, saj je v sodbi iz
leta 1996 štelo, da ni potrebno, da se v tem času dokončno opredeli do tega vprašanja. Sodnik
Dimitrijević tudi opomni, da je BiH ena tistih držav, ki so najbolj odmevno ugovarjale
predstavništvu ZRJ v OZN ter je bila pobudnica različnih akcij, da se ta status uredi.129
Prizna, da je ZRJ zatrjevala kontinuiteto s SFRJ, ampak ob tem opozori, da je pomembno, ali
so druge države to izjavo sprejele. Tukaj naredi vzporednico s priznanjem novih držav.
Pomembno je, ali obstaja konsenz v mednarodni skupnosti glede tega vprašanja. In ravno to je
dejstvo, ki je pomembno - konsenza o izjavi ZRJ ni bilo. ZRJ sama ni mogla odločiti o tem,
ali je kontinuatorka ali ne.130 Ob tem doda še, da Sodišče ni smelo opreti pristojnosti na
položaj sui generis ZRJ v OZN v letih 1992-2000. Meni, da dovolitev postopka revizije ne bi
nujno prejudicirala rezultata postopka revizije. Pristojnost Sodišča bi se lahko oprla na kakšno
drugo podlago oz. kako drugače utemeljila.131
3.2.3. Mnenje doktrine
Souty ocenjuje odločitev Sodišča kot za ne ''novo dejstvo'', za precej formalitično.132 S tem
se strinja Wittich ter dodaja, da Sodišče ni nikjer obrazložilo, zakaj članstvo ZRJ v OZN ni
''dejstvo'', temveč zgolj ''pravna posledica''. Meni, da bi se lahko utemeljeno argumentiralo, da
127
ICJ, Application for Revision (Sep. Op. Mahiou), str. 72, §14.
ICJ, Application for Revision (Diss. Op. Dimitrijević), str. 52, §11.
129
Ibid., str. 58, §33.
130
Ibid., str. 62, §45.
131
Ibid., str. 66, §57.
132
Souty, op. cit., str. 89.
128
32
je članstvo ''dejstvo'', ki ga je Sodišče vzelo za resničnega, potem pa se je spremenilo s
sprejemom ZRJ v OZN leta 2000.133
Witticha moti tudi to, da je Sodišče dalo učinek res iudicata vprašanju, ki ga sploh ni niti
naslovilo. Sodišče je namreč leta 1993 v sodbi o začasnih ukrepih povedalo, da se bo k
vprašanju pristojnosti vrnilo kasneje. Zatorej je bilo za pričakovati, da bo o tem odločilo v
sodbi o predhodnih ugovorih. Kasneje se je sklicevalo, da je o tem vprašanju odločilo
implicitno. Z drugimi besedami: o tem ni direktno odločalo, vendar šteje, da tudi za to velja
učinek res iudicata. Wittich opozori tudi na 56. čl. Statuta Sodišča. Sprašuje se, zakaj Sodišče
ni, če je že odločilo o statusu ZRJ kot članice OZN, utemeljilo razlogov za svojo odločitev
tako kot je zahtevano v 56. čl. Statuta.134
3.3. Zadeva Dopustna uporaba sile (Jugoslavija proti državam članicam NATA)
Dne 29. aprila 1999 je vlada ZRJ sprožila postopek proti Kraljevini Belgiji v zvezi s
sodelovanjem pri intervenciji in bombardiranju zoper ZRJ. Istega dne je bilo vloženo še devet
drugih zahtev proti drugim članicam NATO.135 Primeri niso bili združeni, tako da je bilo
izdanih osem ločenih sodb, saj sta bila postopka zoper ZDA in Kraljevino Španijo ustavljena
zaradi očitnega pomanjkanja pristojnosti. Obtožbe so zadevale vrsto kršitev mednarodnega
prava, med drugim: prepoved uporabe sile zoper drugo državo, prepoved vmešavanja v
notranje zadeve druge države, prepoved kršitve suverenosti druge države, dolžnost zaščite
civilnega prebivalstva in civilnih objektov v času oboroženega spopada, dolžnost zaščite
okolja in prepoved uporabe prepovedanega orožja.136
Zaradi prostorske omejitve te diplomske naloge bom obravnavala zgolj sodbo proti Belgiji,
saj so ostale po vsebini podobne, zlasti glede skupnih točk.
133
Wittich, op. cit., str. 595.
Ibid., op. cit., str. 606.
135
Ostalih devet držav je: Kanada, Republika Francija, Zvezna Republika Nemčija, Republika Italija, Kraljevina
Nizozemska, Portugalska Republika, Kraljevina Španija, Združeno Kraljestvo in Združene države Amerike.
136
Zgonec Rožej, M., Meddržavno sodišče v Haagu ni pristojno odločati o zakonitosti uporabe sile v sporu med
Srbijo in Črno goro in članicami NATA, Revus 2005, str. 65-66.
134
33
Osrednja polemika teh sodb je vezana na dve stališči Sodišča: da je obvezna odločitev o
vprašanju pristojnosti ratione personae ter ali ima Sodišče svobodo izbrati podlago pri
odločanju o pristojnosti, če je podanih več.137
3.3.1. Zahteve za začasne ukrepe
ZRJ je dne 28. aprila 1999 vložila še zahteve za odredbo začasnih ukrepov 138. O teh je
Sodišče odločilo 2. junija 1999139 ter jih zavrnilo, saj je menilo, da nima prima faciae
pristojnosti za obravnavanje domnevanih kršitev. Čeprav je večina toženih držav ugovarjala,
da Sodišče nima pristojnosti ratione personae, je le-to utemeljilo odločitev z neobstojem
pristojnosti ratione temporis ter materiae.140 Menilo je, da nima pristojnosti ratione temporis,
saj se je spor po navedbah ZRJ začel 24. marca 1999, deklaracija o pristojnosti Sodišča pa je
bila deponirana več kot en mesec zatem. Zatorej je Sodišče štelo, da nima pristojnosti za
dejanja, saj je spor nastal preden je dobilo podlago za pristojnost.141 Naslednji razlog, ki ga je
Sodišče navedlo za nepristojnost je, da dejanja, za katera je ZRJ trdila, da predstavljajo
kršitve, ne sodijo v domeno Konvencije o genocidu142.
Ne glede na odločitev je Sodišče obdržalo osem od desetih vlog za nadaljno obravnavo, saj z
le-to ni bila prejudicirana odločitev v sodbi o predhodnih ugovorih143.144
3.3.2. Pristojnost Meddržavnega sodišča
ZRJ je kot podlago za pristojnost proti Belgiji, Kanadi, Nizozemski, Portugalski, Veliki
Britaniji in Španiji navajala drugi odstavek 36. čl. Statuta Sodišča145 ter IX. člen Konvencije o
137
Olleson, S., 'Killing Three Birds with One Stone'? The Preliminary Objections Judgements of the
International Court of Justice in the Legality of Force Cases, Leiden Journal of International Law, 18 (2005), pp.
237-255, str. 238.
138
ICJ, Legality of Use of Force (Serbia and Montenegro v Belgium), Request for the Indication of Provisional
Measures, ICJ Reports 1999. Enake so bile še zahteve proti ostalim državam.
139
ICJ, Legality of Use of Force (Serbia and Montenegro v Belgium), Request for the Indication of Provisional
Measures, Order of June 2, 1999, ICJ Reports 1999. Enake so bile še odredbe proti ostalim državam, razen
Španiji in ZDA.
140
Olleson, op. cit., str. 240.
141
ICJ, Legality of Use of Force (Serbia and Montenegro v Belgium), Request for the Indication of Provisional
Measures, Order of June 2, 1999, ICJ Reports 1999, str. 15, §30.
142
Ibid., str. 18, §40.
143
Ibid., str. 19, §46.
144
Zgonec Rožej, op. cit., str. 65-66.
145
Drugi odstavek 36. čl. Statuta Sodišča: Države, ki so pogodbene stranke tega Statuta, smejo kadarkoli izjaviti,
da v razmerju do vsake druge države, ki sprejme isto obveznost, pripoznavajo kot obvezno ipso facto in brez
34
genocidu.146 Proti Franciji, Nemčiji, ZDA in Italiji je dodala kot podlago še peti odstavek 38.
čl. Pravilnika Sodišča.147 Kasneje, v drugem krogu ustnega zaslišanja, je kot podlago za
pristojnost v postopku proti Belgiji in Nizozemski dodala še 4. čl. Konvencije o spravi,
sodnem reševanju in arbitraži, sklenjeni med Kraljevino Jugoslavijo in Belgijo ter 4. čl.
Pogodbe o sodnem reševanju, arbitraži in spravi, sklenjeni med Kraljevino Jugoslavijo in
Nizozemsko148.
Ker je Sodišče ustavilo postopke zoper ZDA in Španijo, je predhodne ugovore vložilo le
preostalih osem držav. Vseh osem je zahtevalo, da Sodišče in limine litis zavrne zahteve ZRJ,
ker je ta po vložitvi vloge spremenila stališča glede pristojnosti Sodišča. Drugače povedano,
države so zahtevale od Sodišča, da prekine zadeve brez obravnave in analize svoje
pristojnosti.149 ZRJ je namreč ob vložitvi vloge leta 1999 zagovarjala tezo kontinuitete s
SFRJ, nato pa jo je po padcu starega režima150 leta 2000 opustila.151 To pomeni, da je že sama
zatrjevala, da Sodišče nima pristojnosti v dani zadevi. Drugi odstavek 38. čl. Poslovnika
Sodišča152 določa, da mora vloga čim natančneje določati pravno podlago, na katero se opira
pristojnost Sodišča, ter trditve in dejstva, na katerih so trditve zasnovane. Zaradi spremenjene
pravne podlage ZRJ so ostale države menile, da vloga ni v skladu s tem členom in ne
izpolnjuje pogojev za odločanje Sodišča o tej zadevi.
Prav zaradi tega, ker je ZRJ spremenila svojo politiko glede članstva v OZN, so tožene države
zagovarjale stališče, da ni več vsebinskega spora glede (ne)pristojnosti Sodišča in da mora leto vlogo zavreči, saj se vse države (tožnica in tožene) strinjajo glede tega, da pristojnosti
posebnega sporazuma pristojnosti Sodišča v vseh pravnih sporih, ki se nanašajo na: a) razlago kakšne pogodbe,
b) katerokoli vprašanje mednarodnega prava, c) obstoj kakšnega dejstva, ki bi pomenilo, če se ugotovi, kršitev
kakšne meddržavne obveznosti, d) naravo ali obseg odškodnine, ki se mora dati za kršitev kakšne mednarodne
obveznosti.
146
Glej op. 33.
147
Peti odstavek 38. čl. Pravilnika Sodišča: Kadar država vložnica predlaga, da opre podlago za pristojnost
Sodišča na privolitev, ki jo šele mora pridobiti od države proti kateri vlaga vlogo ali jo ta mora izraziti, vloga
mora biti poslana tej državi. Vendarle vloga ne bo vpisana na Generalno listo, niti ne bo sprejeta v obravnavo, če
in preden država proti kateri je vložena vloga ne poda soglasja za pristojnost Sodišča za potrebe tega postopka.
148
Objavljena v Uradnem listu Kraljevine Jugoslavije: Sl. n. Kr. Jugo. 85-xxxvii/1932.
149
Zgonec Rožej, op. cit., str. 67.
150
Režim Slobodana Miloševića.
151
Glej poglavje 2.
152
Drugi odstavek 38. čl. Poslovnika Sodišča: Vloga mora čim natančneje določiti pravno podlago, na katero se
opira pristojnost Sodišča; tudi mora določiti natančno naravo trditev, skupaj z jedrnato navedbo dejstev in
podlag, na katerih je trditev zasnovana.
35
Sodišča ni. Sklicevale so se na dokument153, ki ga je 18. decembra 2002 ZRJ poslala
Sekretariatu OZN in Sodišču, v katerem je navedla, da glede na to, da je postala nova članica
OZN 1. novembra 2000, pred tem datumom ni bila članica. Zaradi tega ni bila pogodbenica
Statuta Sodišča po prvem odstavku 35. čl. Statuta. Ker ni bila kontinuatorka SFRJ, ni niti
nadaljevala pogodbenega statusa v multilateralnih pogodbah kot je IX. čl. Konvencije o
genocidu. Iz takšnega ravnanja ZRJ mnogi sklepajo, da je dejansko želela, da se Sodišče
izreče za nepristojno ter zavrne vloge proti državam NATO, saj bi potem to močno vplivalo
na odprte primere pred Sodiščem, predvsem na spor z BiH in Hrvaško glede uporabe
Konvencije o genocidu.154
Sodišče se ni strinjalo z ugovori toženih držav. Navedlo je, da je ZRJ izrecno prosila Sodišče,
da odloči o pristojnosti ter da ni nikoli umaknila svoje zahteve. Njene nove trditve nikakor ne
vplivajo na prekinitev postopka. Za voljo tega je Sodišče sklenilo, da ne more zavrniti zadeve
in limine litis ter bo nadaljevalo z vsebinsko presojo vprašanja pristojnosti.155
Osrednjega pomena je bilo, ali je bila ZRJ pogodbenica Statuta Sodišča ob vložitvi svoje
vloge in v skladu s tem, ali je imela dostop do le-tega. Zato se je najprej spopadlo z analizo
34. in 35. čl. Statuta, ki govorita o dostopu do Sodišča. Opozorilo je, da glede na to, da se
dvomi v dostop ZRJ, mora najprej razčistiti to vprašanje, ne glede na podlago za pristojnost,
ki jo je ZRJ navedla ob vložitvi zahteve.156
Statut v prvem odstavku 34. čl. govori o tem, kdo so lahko pravdne stranke pred njim in
izrecno navaja zgolj države, kar ZRJ brez dvoma je.157 Večjo težavo predstavlja prvi odstavek
35. čl., ki pravi, da je Sodišče dostopno za vse države, ki so pogodbene stranke tega Statuta.
Sodišče je priznalo, da je bil pravni položaj ZRJ med leti 1992 in 2000 dvomljiv in so bile
možne različne razlage. Omenja stališča organov OZN (GS, VS, Generalnega sekretarja),
same ZRJ ter lastnega (ki ga je izreklo v sodbi z dne 3. februarja 2003 v zadevi revizije sodbe
z dne 11. julija 1996). Potem pove, da se je ta položaj razjasnil s sprejemom ZRJ v članstvo 1.
novembra 2000. Vendarle ta sprejem ne vpliva na dogodke pred tem datumom in nikakor
153
ICJ, Legality of Use of Force (Serbia and Montenegro v Belgium), Written Statement of the Observations and
Submissions of the Federal Republic of Yugoslavia on the Preliminary Objections made by the Kingdom of
Belgium, ICJ Reports 2002.
154
Rožej Zgonec, op. cit., str. 67, Olleson, op. cit., str. 242.
155
ICJ, Legality of Use of Force (Serbia and Montenegro v Belgium), Preliminary Objections, Jugdment, ICJ
Reports 2004, p. 279, str. 22, §43.
156
Ibid., p. 299, str. 24, §46.
157
Ibid., str. 24, §46.
36
nima ex tunc učinka. Sodišče je sklenilo, da lahko v luči novih dogodkov po 1. novembru
2000 končno zaključi, da ZRJ ni bila članica OZN in zatorej tudi ne pogodbenica Statuta ob
vložitvi svoje vloge. Zato tudi ni imela dostopa do Sodišča na podlagi prvega odstavka 35. čl.
Statuta.158
Kljub temu da se ZRJ ni sklicevala na drugi odstavek 35. čl. kot podlago za pristojnost, je
Sodišče vendarle analiziralo še tega. Ta odstavek pravi, da pogoje, pod katerimi bo dovoljen
dostop do Sodišča državam, ki niso pogodbenice Statuta, določi VS z upoštevanjem posebnih
določil, vsebovanih v veljavnih pogodbah.
Tožene države so v zvezi s tem členom ugovarjale, da se termin ''veljavne pogodbe'' nanaša na
pogodbe, ki so bile v veljavi ob obveljavitvi Statuta Sodišča 24. oktobra 1945. V skladu z
Dunajsko konvencijo o pravu mednarodnih pogodb iz leta 1969159 je treba določila pogodb
razlagati v skladu z njihovim običajnim pomenom. Ti dve besedi pa po svojem običajnem
pomenu ne določata kdaj morajo te pogodbe veljati: ob uveljavitvi Statuta ali ob vložitvi
zahteve na podlagi tega sporazuma.160 Po mnenju Sodišča, je treba ta člen razlagati v skladu z
enakim členom Statuta Stalnega Meddržavnega sodišča, ki je namenjen veljavnim pogodbam
ob uveljavitvi novega Statuta in novega Sodišča. Drugi odstavek 35. čl. se torej nanaša
izključno na pogodbe, ki so veljale na dan 24. oktobra 1945.161 Glede na to da je Konvencija o
genocidu začela veljati dne 12. januarja 1951, ZRJ ne bi imela dostopa do Sodišča na podlagi
drugega odstavka 35. čl., tudi če bi bila pogodbenica te Konvencije. Zato ni pomembno, ali je
dejansko bila pogodbenica leta 1999 ob vložitvi vloge.162 S tem je Sodišče zavrnilo tudi drugi
odstavek 35. čl. Statuta kot podlago za dostop do Sodišča.
Pri analizi 4. čl. Konvencije o spravi je pomembno ugotoviti, ali je bila ZRJ pogodbenica
Statuta po prvemu odstavku 35. čl. Statuta ob vložitvi vloge. Glede na to, da je že odločilo v
91. odstavku, da ni, ta člen ne daje podlage za dostop do Sodišča.163
Sodišče je tako sklenilo, da ne bo obravnavalo predhodnih ugovorov toženih držav, saj ZRJ ni
imela dostopa do Sodišča na podlagi 35. čl. Statuta.
158
Ibid., str. 40-41, §91.
Uradni list SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 30/72 in Uradni list RS-MP, št. 9/1992.
160
ICJ, Legality of Use of Force (Serbia and Montenegro v Belgium), Preliminary Objections, Jugdment, ICJ
Reports 2004, p. 279, str. 43, §101.
161
Ibid., str. 49, §113.
162
Ibid., str. 49, §114.
163
Ibid., str. 51, §121.
159
37
3.3.3. Mnenja sodnikov
Sodba v tej zadevi je doživela stroge kritike že med sodniki, ki so sodili v zadevi, čemur so
priča ločena mnenja in deklaracije skoraj polovice sodnikov, kljub temu da so se strinjali z
odločitvijo.164
Sedem sodnikov165 je podalo skupno deklaracijo, v kateri so se strinjali z dispozitivom
sodbe, imeli pa so pomisleke glede obrazložitve.166 Trdijo da lahko Sodišče, kadar ima pred
seboj več razlogov za nepristojnost, bodisi ratione materiae, personae ali temporis, izbere
najbolj ustreznega za utemeljitev, da ni pristojno. Kot relevantne kriterije za izbiro vzame:
skladnost s prejšnjimi odločitvami (zato da zagotovi predvidljivost odločanja), stopnjo
gotovosti podlage in mogoče posledice za primere pred Sodiščem. Strinjajo se, da
obrazložitev sodbe ni v skladu z nobenim od omenjenih kriterijev. Oprejo se na odločitev
Sodišča iz leta 2003 o nedopustnosti revizije v zadevi Uporabe Konvencije o genocidu, v
kateri je bilo odločeno, da pogoji za revizijo niso izpolnjeni, saj je ZRJ imela dostop leta
1996. Opozorijo, da se ni od prve odločitve leta 2003 do druge leta 2004 zgodilo nič
bistvenega, kar bi utemeljilo drugačen pristop.167
Sodniki menijo, da bi Sodišče lažje utemeljilo nepristojnost, če bi se sklicevalo na druga dva
razloga. Lahko bi opazovalo nepristojnost ratione temporis, saj je ZRJ sprejela obvezno
pristojnost Sodišča šele par tednov po začetku agresije oz. ratione materiae, saj ni bil podan
genocidni namen Belgije.168
Sodnik Koroma se strinja s sodbo, ampak hkrati tudi izjavlja, da jo je treba razumeti kot
sodbo o pristojnosti in ne o vsebini.169
Sodnica Higgins je v svom ločenem mnenju izjavila, da je bilo treba vlogo umakniti s
seznama zadev, saj je tožnica z lastnim obnašanjem postavila sebe v položaj, v katerem ni več
izpolnjevala pogojev iz drugega odstavka 38. čl. Poslovnika Sodišča. Dodaja, da ima Sodišče
inherentno pravico, da s seznama kadarkoli odstrani zadeve, če oceni, da je to utemeljeno,
potrebno in primerno.170
164
Zgonec Rožej, op. cit., str. 72.
Podpredsednik Ranjeva ter Sodniki Guillaume, Higgins, Kooijmans, Al-Khasawneh, Buergenthal in Elarby.
166
ICJ, Legalitiy of Use of Force (Joint Decl.), str. 55, §1.
167
Zgonec Rožej, op. cit., str. 74.
168
ICJ, Legalitiy of Use of Force (Joint Decl.), str. 56-57, §6, 7.
169
ICJ, Legalitiy of Use of Force (Decl. Koroma), str. 60.
170
ICJ, Legalitiy of Use of Force (Sepp. Op. Higgins), str. 65, §15.
165
38
Poleg skupne izjave je Sodnik Koojimans podal še ločeno mnenje, in sicer iz dveh
razlogov. Prvi je, da bi Sodišče moralo zavreči odločanje o pristojnosti, saj ZRJ ni imela
dostopa do Sodišča. Navaja zgoraj omenjene tri pogoje za presojo podlage za pristojnost in
pove, da noben od teh ni bil izpolnjen. Drugi razlog je v dejstvu, da je ZRJ v tožbi navedla
dva razloga za pristojnost, kasneje v pisnem delu pa ju opustila, brez da bi ju zamenjala z
drugimi. Ob tem ni umaknila zadeve, temveč je vprašala Sodišče, da odloči o tem, ali ima
pristojnost. Strinja se s sodnico Higgins, da ima, v skladu z drugim odstavkom 38. čl.
Pravilnika Sodišča, vlagateljica obveznost, da natančno določi podlago za pristojnost
Sodišča.171 Glede na to da ZRJ tega ni upoštevala, meni, da je imelo Sodišče pravico, da
zavrže zahtevo proprio motu s seznama zadev.172
Sodnik Elaraby je še posebej kritiziral utemeljitev Sodišča v svojem ločenem mnenju,
poleg tega da je podpisal skupno izjavo. Meni, da je bila ZRJ članica OZN ob vložitvi vloge,
saj je imela sui generis položaj v razmerju do OZN med letoma 1992 in 2000. Zato se ni
strinjal z mnenjem v sodbi, da ZRJ ni imela dostopa do Sodišča po prvem odstavku 35. čl.173
Tudi če bi zavrnili dostop po tem členu, Sodnik Elaraby meni, da je imela dostop po drugemu
odstavku istega člena, saj ''veljavne pogodbe'' ni treba razlagati toliko restriktivno. Meni, da se
ta besedna zveza nanaša na vse mirovne pogodbe, sklenjene po drugi svetovni vojni, ne glede
na datum uveljavitve UL ZN. Še posebej naj bi se nanašala na Konvencijo o genocidu, saj ta
pomeni kršitve ius cogens norm in bi morala biti podvržena širši razlagi.174 Pri presoji
pristojnosti ratione personae se sklicuje na 34. čl. Dunajske konvencije o nasledstvu držav
glede pogodb. Ta naj bi vsebovala pravilo običajnega prava, ki pravi, da če se deli ene države
ločijo na eno ali nove države, nova država avtomatično nadaljuje pogodbeni status v
pogodbah, ki so veljale na tem teritoriju. To naj bi tem bolj veljalo za pogodbe glede
temeljnih človekovih pravic.175 Strinja pa se s Sodiščem, da ni podana pristojnost ratione
materiae.176
Sodnik Kreća v svojem ločenem mnenju meni, da bi bilo bolje, če bi se dispozitiv sodbe
vezal na dejstvo, da ZRJ ni imela locus standi pred Sodiščem, saj je bila sprejeta kot nova
članica OZN šele konec leta 2000 in ne na nepristojnost ratione personae. Posledično ni
171
ICJ, Legalitiy of Use of Force (Sepp. Op. Koojimans), str. 74, §20.
Ibid., str. 74, §22.
173
ICJ, Legalitiy of Use of Force (Sepp. Op. Elaraby), str. 78, §2.
174
Ibid., str. 85-88, §9-18.
175
Ibid., str. 91, §7.
176
Ibid., str. 94, §15.
172
39
mogla nastopati pred Sodiščem pred sprejemom, saj je dostop države vezan na njeno članstvo
v OZN.
3.3.4. Mnenje doktrine
D'Amato kritizira predvsem ravnanje ZRJ ob vložitvi zahteve za začasne ukrepe. Meni, da
bi ta mogla podati izjavo o sprejemu pristojnosti Sodišča že veliko prej, saj potem Sodišče ne
bi moglo odreči pristojnosti. Doda, da je tudi zastopnik ZRJ naredil napako, ker je navedel, da
je bil datum začetka spora 24. marec 1999, izjava o sprejemu pristojnosti pa je bila podana cel
mesec za tem. Mnenja je, da bi ZRJ mogla trditi, da je njen prihodnji obstoj ogrožen zaradi
morebitnega nadaljevanja agresije. Doda še, da je Sodišče vezano ohraniti status quo strank s
ciljem reševanja spora.177
Dimitrijević in Milanović menita, da je bila odločitev Sodišča o predhodnih vprašanjih v
osnovi pravilna, čeprav imata pomisleke glede argumentacije o nedostopu v skladu z drugim
odstavkom 35. čl. Statuta, za katero menita, da je bila zelo restriktivna.178
Olleson kritizira delo Sodišča predvsem zaradi izogibanja, da izrecno odloči o tem, ali je ZRJ
bila pogodbenica Statuta ob vložitvi vloge in je s tem imela dostop do Sodišča, sklicujoč se na
skupno deklaracijo sedmih sodnikov. Namesto tega se je Sodišče ukvarjalo z vprašanjem
pristojnosti ratione personae, za katerega je trdilo, da je obvezne narave in da se Sodišče
mora nujno opredeliti do le-tega.179 Vendarle Olleson povdarja, da za takšno stališče ni
podlage niti v Statutu niti v prejšnjih odločitvah. Mnenja je, da se je Sodišče zavedalo, da
obstaja neskladje med argumentacijo v odločitvi o začasnih ukrepih in zadevi Uporabe
Konvencije o genocidu ter v sedanji odločitvi glede tega, da je odločanje o pristojnosti ratione
personae obvezne narave. Prav v sodbi o predhodnih ugovorih iz leta 1996 Sodišče o tem
vprašanju ni odločalo. Kasneje je to utemeljilo z argumentom, da je o tem vprašanju
implicitno odločilo že s tem, ko je sklenilo, da bo odločalo o predhodnih ugovorih. Olleson
meni, da je Sodišče zavestno izbralo takšen pristop, saj je imelo v mislih predvsem vpliv na
odprte zadeve glede uporabe Konvencije o genocidu. Sicer bi bilo težko razložiti, zakaj
Sodišče nikoli prej ni uporabilo pristopa, pri katerem je odločanje o pristojnosti ratione
personae nujno in obvezno. Še več, tekom postopka odločanja o začasnih ukrepih se je en del
toženih držav skliceval prav na neobstoj pristojnosti ratione personae, pa Sodišče vendarle ni
177
D'Amato, A., Review of the ICJ Order of June 2, 1999 in the Illegality of Use of Force Case, 2000, str. 2.
Dimitrijević, Milanović, op. cit., str. 21.
179
Olleson, op. cit., str. 244.
178
40
odločalo o tem, temveč se je sklicevalo na neobstoj pristojnosti ratione temporis in
materiae.180
Poleg same sodbe, Olleson kritizira tudi skupno deklaracijo sedmih sodnikov, saj meni, da se
je omejila zgolj na vprašanje pristojnosti ratione personae, medtem ko se je le bežno
dotaknila drugih vprašanj. Tukaj misli predvsem na vprašanje restriktivne razlage drugega
odstavka 35. čl. in odstop od razlage glede slednjega v odločitvi o začasnih ukrepih iz leta
1993.181
Wittich navaja, da je problem mnenja ''slabe'' večine, kot jo sam imenuje, ta, da je zožila
argumentacijo Sodišča za primere, ki so še odprti. Pri tem predvsem misli na odločitev o
vsebini v zadevi Uporaba Konvencije o genocidu iz leta 1993. Sprašuje se, ali je bilo res
nujno odločiti o (ne)dostopu brez temeljitega premisleka o posledicah za prihodnost.182
3.4. Zadeva Uporaba Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida
(Hrvaška proti Srbiji183)
Samo dva meseca po vložitvi vlog Srbije proti državam članicam NATO, je Hrvaška
vložila vlogo proti Srbiji glede domnevanih kršitev obveznosti po Konvenciji o genocidu. Ta
postopek še zmeraj ni dokončan oz. vsebinska odločitev Sodišča ni izdana. Kljub temu je
koristna obravnava tudi te zadeve, saj je Sodišče že odločilo o vprašanju dostopa ter
pristojnosti v sodbi o predhodnih ugovorih z dne 18. novembra 2008.184
S to vlogo je Hrvaška postavila Sodišče v zelo nezavidljiv položaj. V sodbi, ki je sledila tožbi
Srbije proti članicam NATO leta 2004 je Sodišče odločilo, da Srbija ni imela dostopa do
Sodišča v istem letu, v katerem je Hrvaška sprožila postopek proti Srbiji. Težko bi bilo
argumentirati, da tega zdaj ima. Nasprotno, leta 2007 v zadevi BiH proti Srbiji na isti podlagi
je v vsebinski sodbi odločilo, da je Srbija imela dostop ob vložitvi vloge BiH.
180
Ibid., op. cit., str. 253-254.
Ibid., op. cit., str. 255.
182
Wittich, op. cit., str. 598.
183
Sodba o predhodnih ugovorih je bila izdana leta 2008, ko je v uporabi ime Republika Srbija. Zato Sodišče v
sodbi uporablja le-to. Enako bom storila v nadaljevanju naloge.
184
ICJ, Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide (Croatia v.
Serbia), Preliminary Objections, Judgment, ICJ Reports 2008, p. 412.
181
41
Sodišče je poskušalo uskladiti odločitve iz leta 2004 in iz let 1996 oz. 2007 ter se razglasilo
za pristojnega. Postopek argumentiranja je potekal v treh korakih: najprej se je dotaknilo
vprašanja dostopa Srbije do Sodišča, potem je upravičilo pomanjkanje procesnih predpostavk
ob vložitvi vloge Hrvaške ter na koncu razložilo pravni položaj Srbije v razmerju do
Konvencije o genocidu.185
3.4.1. Dostop Srbije do Sodišča
V tem delu se kot relevantno postavi vprašanje, od kdaj ima Srbija dostop do Sodišča.
Poleg sklicevanja na 59. čl. Statuta186, je Sodišče vztrajalo pri tem, da nobena dotedanja
odločba ni pomenila dokončne rešitve statusa Srbije glede dostopa ter ne more vplivati na
izide drugih primerov. Stališče je malenkost omililo z obvezo, da mora uskladiti svojo sodno
prakso ter se odmakniti od že sprejetega le, če bi ga k temu zavezovale posebne okoliščine. 187
Vprašanje je, katero prejšnjo sodbo naj uporabi oz. od katerega stališča naj odstopi?
V prvi sodbi v zadevi BiH proti ZRJ iz leta 1996 o dostopu do Sodišča ni bilo veliko
povedanega, saj se nobena od strank ni izrecno sklicevala na (ne)dostop. Po drugi strani pa je
v sodbi iz leta 2004 v zadevi Dopustnost uporabe sile, izrecno povedalo, da Srbija v aprilu
1999 ni imela dostopa, saj ni bila članica OZN. Glede na to da je postala članica OZN šele
konec leta 2000, nedvomno ni imela dostopa do Sodišča v juliju 1999, sledeč sklepanju iz te
sodbe. Na to dejstvo se je Srbija v svojih predhodnih ugovorih tudi sklicevala. Hrvaška pa je
po drugi strani utemeljevala dostop do Sodišča z dejstvom, da četudi dostopa morebiti ni bilo
ob vložitvi, pa je Srbija nedvomno tega imela od 1. novembra 2000.
V svoji argumentaciji Sodišče potrdi, da obe strani izpolnjujeta pogoje v skladu s 34. čl.
Statuta.188 Poleg tega so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 35. čl. v zvezi s Hrvaško. Kar se
tiče Srbije (ob izdaji sodbe je že bila tako poimenovana), je situacija drugačna. Sodišče je
sklenilo, da kot relevantno ne bo vzelo sodbe iz leta 2004, temveč se je sklicevalo na sodbo
Stalnega meddržavnega sodišča iz leta 1924 v zadevi Mavrommatis.189
185
Souty, op. cit., str. 92-93.
59. člen Statuta Sodišča: Odločba Sodišča je obvezna samó za pravdne stranke in edinole glede tistega
posebnega primera.
187
ICJ, Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide (Croatia v.
Serbia), Preliminary Objections, Judgment, ICJ Reports 2008, p. 412., str. 20, §53.
188
Ibid., str. 22, §59.
189
Op. 72.
186
42
Sodišče najprej pove, da se izpolnitev pogojev za dostop in pristojnost sodišča običajno
ugotavlja ob vložitvi vloge. Toda, v določenih primerih bi bilo to neživljenjsko in nevzdržno.
To utemelji s sklicevanjem na obiter dictum iz sodbe v zadevi Mavrommatis190.191
Pomanjkanje procesnih predpostavk ob vložitvi vloge je mogoče odpraviti s sklicevanjem na
načelo pravičnega sojenja. Če bi namreč tožnik na dan razprave lahko vložil novo enako
vlogo, ki bi tokrat bila dopustna, bi prišlo do zavlačevanja postopka, če bi mu zavrgli zadevo
zgolj zaradi tega.192 Torej drži, da bi morali zavreči Hrvaško tožbo zaradi nesposobnosti
Srbije, da nastopi pred Sodiščem. Ampak glede na to da je Srbija kasneje postala članica OZN
in posledično dobila dostop do Sodišča po prvem odstavku 35. čl. Statuta, je ta procesna
pomanjkljivost lahko spregledana in zadeva dopuščena. Če bi Hrvaška vložila tožbo 2.
novembra 2000, bi bila povsem dopustna. Poleg tega je Hrvaška dobroverno vložila svojo
vlogo, misleč, da Srbija ima dostop, saj je le-ta sama vložila tožbo zgolj dva meseca pred tem.
Sodišče prizna, da je šlo v vseh dotedanjih rešenih zadevah za neizpolnitev pogojev glede
pristojnosti per se in ne glede dostopa do Sodišča. Razlika je v tem, da gre pri dostopu za
splošno sposobnost stranke sodelovati v postopkih pred Sodiščem, ne le v konkretnem
postopku. Vendarle pa Sodišče ne more sprejeti tako radikalne razlage kot jo ponuja Srbija, da
če ni dostopa bodisi na strani tožene države bodisi tožnice, ni niti pristojnosti Sodišča, da
odloča o svoji pristojnosti (compétence de la compétence).193 Sodišče zavrne tudi argument
Srbije, da je nedostop tako pomembna procesna pomanjkljivost, da kasnejša poprava le-te ni
možna.194 Poleg tega pove, da se, za razliko od Hrvaške, v omenjenem primeru Srbija v
zadevi Dopustnost uporabe sile ni niti sklicevala na sodbo v zadevi Mavrommatis.195
S tem je Sodišče zaključilo debato o dostopu in prešlo na vprašanje pristojnosti.
3.4.2. Pristojnost Sodišča
Kot podlago za pristojnost je Hrvaška navedla IX. čl. Konvencije o genocidu, katere
nasledstvo je ratificirala leta 1992 in ni imela dodatnih pridržkov. Štela je, da je Srbija
190
ICJ, Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide (Croatia v.
Serbia), Preliminary Objections, Judgment, ICJ Reports 2008, p. 438., str. 30, §82.
191
Souty, op. cit., str. 92-94.
192
Ibid, op. cit., str. 93.
193
ICJ, Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide (Croatia v.
Serbia), Preliminary Objections, Judgment, ICJ Reports 2008, p. 412., str. 33, §86.
194
Ibid., str. 33, §87.
195
Ibid., str. 35, §89.
43
pogodbenica te Konvencije v skladu z zgoraj omenjeno noto z dne 27. aprila 1992. Srbija pa
je trdila, da je postala pogodbenica Konvencije šele junija 2001, torej po vložitvi tožbe s strani
Hrvaške ter s pridržkom glede IX. čl., tako da ni podlage za pristojnost Sodišča. Sodišče je
imelo nalogo raziskati argumente za obe trditvi in se odločiti za eno. Če bi ugotovili, da je bila
Srbija pogodbenica Konvencije na dan vložitve vloge s strani Hrvaške (2. julija 1999) in je
ostala vezana z IX. čl. do vsaj 1. novembra 2000 (ko je bila sprejeta v članstvo OZN), potem
ima pristojnost odločati.196 Na to dejstvo ne bi vplivala kasnejša rezervacija Srbije glede IX.
čl. Ta princip je Sodišče črpalo iz sodbe v zadevi Nottebohm197 in je bil kasneje večkrat
ponovljen (npr. v sodbi v zadevi Military and Paramilitary Activities in and against
Nicaragua198).199
3.4.3. Pristojnost ratione materiae
Sodišče najprej opozori na dejstvo, da je sama Srbija do konca leta 2000 zatrjevala, da je
kontinuatorka SFRJ in ne zgolj naslednica. Pri tem se sklicuje na izjavo z dne 27. aprila 1992
in analizira njen učinek.200 Srbija je namreč trdila, da ta nota ni mogla imeti učinka glede
nasledstva multilateralnih pogodb, kar Konvencija o genocidu je, saj je za tak učinek potrebno
troje: da nasledstvo izrazi organ, ki predstavlja državo, da je izrecno določena pogodba, ki se
nasleduje ter da se nasledstvo notificira depozitarju. Srbija je trdila, da je noto sprejelo ad hoc
telo, da je zgolj na splošno prevzela odgovornost za vse obveznosti, ki jih je imela SFRJ ter da
je bila ta poslana le v kroženje kot uradni dokument GS.201 Sodišče se ni strinjalo s temi
stališči. Povedalo je, da je noto sprejelo isto telo, ki je sprejelo tudi ustavo ZRJ leta 1992 in da
ni bilo naznanjeno, da to telo ni predstavniški organ ZRJ.202 Kar se tiče drugega ugovora je
Sodišče povedalo, da so bile obveznosti precej določene: tiste obveznosti, ki jih je imela SFRJ
v mednarodni skupnosti in mednarodnih odnosih na dan razpada. Po mnenju Sodišča,
Konvencija o genocidu sodi v ta domet.203 Glede ugovora Srbije, da omenjena nota ne
196
Ibid., str. 38, §96.
ICJ, Nottebohm case, (Liechtenstein v. Guatemala) Preliminary Objection, Judgment, ICJ Reports 1953, str.
122.
198
ICJ, Military and Paramilitary Activities in and against Nicaragua (Nicaragua v. United States of America),
Merits, Judgment, ICJ Reports 1986, str. 28, §36.
199
ICJ, Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide (Croatia v.
Serbia), Preliminary Objections, Judgment, ICJ Reports 2008, p. 412., str. 38, §95.
200
Ibid., str. 38, §97.
201
Ibid., str. 41, §106.
202
Ibid., str. 41, §107.
203
Ibid., str. 42, §108.
197
44
izpolnjuje formalnih pogojev, da bi jo šteli kot notifikacijo kontinuitete ali nasledstva, Sodišče
pove, da oblika ni pomembna. To potrjuje tudi Dunajska konvencija o nasledstvu držav glede
mednarodnih pogodb iz leta 1978 v svojem 2 (g) členu.204 Zato je štelo, da je bila Srbija na
dan vložitve vloge pogodbenica Konvencije o genocidu, saj temu ni ugovarjala do leta 2001,
ko je formalno objavila notifikacijo nasledstva, čeprav je imela priložnost to storiti že prej.205
3.4.4. Pristojnost ratione temporis
Srbija je v svojem ugovoru argumentirala tudi, da Sodišče nima pristojnosti za dogodke,
ki so se zgodili pred 27. aprilom 1992 oz. pred formiranjem ZRJ. Ta argument je bil
predstavljen kot problem dostopa do Sodišča in pristojnosti ratione temporis hkrati.206
Sodišče pove, da sta ti dve zadevi neločljivo povezani. Ena teh je vprašanje nalaganja
obveznosti iz Konvencije Srbiji pred 27. aprilom 1992, torej preden je postala samostojna
država. Sodišče mora ugotoviti, ali je do kršitev Konvencije prišlo pred tem datumom ali
kasneje.207 Druga zadeva se tiče splošnih pravil o odgovornosti Srbije kot države, ne glede na
časovni vidik.208 Potem ugotovi, da so za obravnavo teh vprašanj pomembna dodatna dejstva,
ki jih bo ugotovilo v nadaljnjem postopku, tako da je zavrnilo tudi drugi predhodni ugovor.209
3.4.5. Mnenja sodnikov
Zanimivo je opazovati argumentacijo Sodišča v tej sodbi, saj je zgolj par let pred tem
odločilo, da Srbija v istem letu vendarle ni imela dostopa do njega. Zanimiva so tudi ločena
mnenja, deklaracije ter odklonilna mnenja posameznih sodnikov.
Podpredsednik Al-Khasawneh se je v svojem ločenem mnenju strinjal s sodbo glede tega,
da ima Sodišče pristojnost odločati o vsebini, ampak je izrazil pomisleke glede dveh zadev: da
204
2 (g) člen: izraz ''notifikacija nasledstva'' pomeni kakorkoli glasečo se ali kakorkoli imenovano notifikacijo,
ki jo glede posamezne večstranske pogodbe pošlje država naslednik in s katero ta država privoli, da se šteje
zavezano s pogodbo.
205
ICJ, Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide (Croatia v.
Serbia), Preliminary Objections, Judgment, ICJ Reports 2008, p. 412., str. 45, §115.
206
Ibid., str. 48, §120.
207
Ibid., str. 49, §121.
208
Ibid., str. 51, §125.
209
Ibid., str. 52, §129.
45
ZRJ ni imela dostopa do Sodišča pred sprejetjem v članstvo OZN leta 2000 ter da je to
popravljiva pomanjkljivost na podlagi argumentacije iz sodbe v zadevi Mavrommatis.210
Kritizira zlasti sklicevanje na sodbo iz leta 2004, saj meni, da je ta samo poglobila pravno
nelogičnost položaja ZRJ med leti 1992 in 2000.211 Poleg tega opozarja na pridržek k IX. čl.,
ki ga je ZRJ vložila ob pristopu h Konvenciji o genocidu.212 Če ima Srbija dostop na podlagi
sodbe Mavrommatis in če štejemo, da je Srbija pogodbenica šele od leta 2001 in je pridržek
veljaven, potem odpade podlaga za pristojnost ratione materiae. Če pridržek ni veljaven,
potem tudi ni možno uporabiti načelo iz sodbe Mavrommatis in lahko štejemo, da je Srbija
članica OZN in pogodbenica Konvencije že od razpada.213
Sodniki Ranjeva, Shi, Koroma in Parra-Aranguren so podali skupno deklaracijo, v kateri
trdijo, da je sodba contra legem, neveljavna in nekonsistentna.214 Menijo, da je bila prva
naloga Sodišča (''pre-predhodna'', kakor jo imenujejo), da odloči o dostopu ZRJ na dan 2.
julija 1999.215 Sklicujejo se na sodbo Dopustnost uporabe sile, v kateri je ugotovljeno, da ZRJ
29. aprila leta 1999 ni bila članica OZN in ni imela dostopa do Sodišča. Torej ga tudi ob
vložitvi vloge Hrvaške ni imela.216 Dodatno trdijo, da je bila Mavrommatis sodba napačno
uporabljena, saj se ta ne tiče pomanjkljivosti glede dostopa do Sodišča. V sedanjem primeru
ni prišlo do težave zaradi procesnih zadev, temveč zaradi predhodnih in temeljnih vprašanj,
ki, za razliko od procesnih, niso popravljive. Opozorijo, da sta v zadevi Mavrommatis obe
stranki imeli težave glede pristojnosti.217 V nadaljevanju celo trdijo, da je Sodišče neenako
obravnavalo stranki glede dostopa, kar krši pravila mednarodnega sodstva. Sprašujejo se,
kako je mogoče, da je Sodišče odločilo, da je pristojno, če je sama tožnica 27. maja 1999 v
210
ICJ, Application Of Genocide Convention (Sep. Op. Al-Khasawneh), str. 60.
Ibid., str. 61.
212
"The Federal Republic of Yugoslavia does not consider itself bound by Article IX of the Convention on the
Prevention and Punishment of the Crime of Genocide and, therefore, before any dispute to which the Federal
Republic of Yugoslavia is a party may be validly submitted to the jurisdiction of the International Court of
Justice under this Article, the specific and explicit consent of the FRY is required in each case.", objavljen v
United Nations, Treaty Series, Vol. 78, str. 277.
213
ICJ, Application Of Genocide Convention (Sep. Op. Al-Khasawneh), str. 62.
214
ICJ, Application Of Genocide Convention (Joint. Decl.), str. 64, §1.
215
Ibid., str. 62, §2.
216
Ibid., str. 65, §4.
217
Ibid., str. 67-68, §6-9.
211
46
pismu, naslovljenemu na Generalnega Sekretarja ZN v maju 1999218, 219 trdila, da Srbija nima
dostopa do Sodišča.
Sodnik Ranjeva je v svojem odklonilnem mnenju opozoril na neenak položaj, ki ga je
Sodišče dodelilo strankam in na neustreznost uporabe sodbe Mavrommatis, saj je bila ta
izdana v sporu, ki je temeljil na posebnem sporazumu in ne enostranski vlogi.220
Sodnik Owada ima podobne pomisleke, zlasti glede uporabe sodbe Mavrommatis, saj meni,
da ta sodba ne pokriva vseh procesnih pomanjkljivosti, ampak zgolj začetno nesoglasje strank
o pristojnosti sodišča, ki se naknadno sprevrže v soglasje.221
Sodnik Tomka se je strinjal s sodbo, razen glede pristojnosti ratione temporis. Menil je, da
je Srbija, enako kot ostale naslednice SFRJ, vezana s Konvencijo o genocidu od dneva, ko je
prevzela mednarodno odgovornost kot država, torej od 27. aprila 1992 in ne pred tem.222
Ločeno mnenje Sodnika Abrahama izraža nestrinjanje zgolj z argumentacijo glede dostopa
do Sodišča, saj se mu zdi nepotrebna. Pogoji iz 35. čl. se po njegovem mnenju nanašajo na
tožnico in ne toženo državo, sklicujoč se na osnutek Statuta.223
Deklaracija Sodnika Bennouna podpira sodbo z opozorilom, da bi lahko bila še trdnejša, če
bi Sodišče potrdilo, da je Srbija pogodbenica Konvencije o genocidu že od leta 1992, tako da
njen ugovor k IX. čl. iz leta 2001 ni veljaven.224
Sodnik Skotnikov je zelo kritičen do sodbe v svojem odklonilnem mnenju. Meni, da je bil
prvi ugovor Srbije utemeljen, češ da na dan vložitve tožbe ni imela dostopa ter da tega ni
mogoče popraviti s kasnejšim sprejemom v OZN.225 Strinja se tudi, da lahko načelo iz sodbe
Mavrommatis popravi zgolj prvotno nesoglasje strank. Meni, da je Srbija pogodbenica
Konvencije o genocidu že od leta 1992, vendar ta sporazum ni poseben kot omenja drugi
218
Pismo z dne 27. maja 1999 s strani stalnih predstavnikov BiH, Hrvaške, Slovenije in NJR Makedonije,
naslovljeno na Generalnega sekretarja ZN, United Nations doc. A/53/992, 7 June 1999.
219
ICJ, Application Of Genocide Convention (Joint. Decl.), str. 70, §13.
220
ICJ, Application Of Genocide Convention (Diss. Op. Ranjeva) , str. 85, §32.
221
ICJ, Application Of Genocide Convention (Diss. Op. Owada) , str. 96, §15.
222
ICJ, Application Of Genocide Convention (Sep. Op. Tomka) , str. 114, §18.
223
ICJ, Application Of Genocide Convention (Diss. Op. Abraham) , str. 117, §5.
224
ICJ, Application Of Genocide Convention (Decl. Bennouna) , str. 117.
225
ICJ, Application Of Genocide Convention (Diss. Op. Skotnikov) , str. 138, §1.
47
odstavek 35. čl. Statuta, tako da pogoji za dostop niso izpolnjeni.226 Dodaja, da je ugovor
Srbije glede pristojnosti za dogodke pred 27. aprilom 1992 vprašanje dopustnosti zadeve in ne
pristojnosti ratione temporis. Da sploh lahko odgovori na vprašanje dopustnosti, mora
Sodišče najprej odgovoriti na vprašanje pristojnosti. Potem omenja izjavo Sodišča, da bo o
pristojnosti odločalo kasneje, saj v tem delu postopka nima dovolj elementov, ki pa jih ne
opredeli.227
Ločeno mnenje ad hoc Sodnika Vukasa izhaja iz strogih zgodovinskih dejstev, brez
upoštevanja ugovorov, mnenj in sodb. Sklicuje se na noto z dne 27. aprila 1992 z izjavo o
kontinuiteti SFRJ in prevzemanju njenih obveznosti.228 Pred tem sta imeli obe državi, kot dela
SFRJ, ki je bila vezana s Konvencijo o genocidu, obveznost preprečiti in kaznovati
genocid.229
Ad hoc Sodnik Kreća v svojem odklonilnem mnenju upošteva bolj dogodke po koncu leta
2000, podpirajoč predhodne ugovore Srbije. Posebej ugovarja zaradi neenake obravnave
strank, sklicujoč se na 90. odstavek sodbe.230 V tem Sodišče navaja, da je memorandum, ki ga
država vloži, bolj pomembna reč kot sama vloga in da je zato bolj pomembno, da so procesne
predpostavke izpolnjene ob vložitvi le-tega in ne začetne vloge. Hrvaška je namreč 1. marca
2001 vložila zelo obsežen memorandum, medtem ko je 2. julija leta 1999 vložila zgolj deset
strani. Ad hoc Sodnik Kreća ne vidi podpore tem argumentom niti v Statutu niti Pravilniku
Sodišča. Sprašuje se, zakaj se ni ista argumentacija, če že velja, uporabila leta 2004 pri sodbi
Dopustnost uporabe sile.231 Ponovi tudi številne argumente, ki jih je navajal že pri prejšnjih
sodbah.
226
Ibid., str. 138, §3.
Ibid., str. 139, §4.
228
ICJ, Application Of Genocide Convention (Sep. Op. Vukas) , str. 143, §5.
229
Ibid., str. 144, §8.
230
Ibid., str. 189, §111.
231
Ibid., str. 191, §115.
227
48
3.5. Povzetek sodb
Sprehajanje skozi omenjene sodbe odpira številna vprašanja in pomisleke, tako glede
položaja ZRJ v mednarodni skupnosti v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, kot tudi glede
dela Meddržavnega sodišča.
V prvi zadevi, katere analiza se začne s sodbo o predhodnih ugovorih iz leta 1996, Sodišče
zaključi, da je ZRJ imela dostop do Sodišča ter da je bila pogodbenica Konvencije o genocidu
v letu 1993. To je bilo kasneje potrjeno z zavrnitvijo zahteve za revizijo leta 2003 ter
odločitvijo o ponovni proučitvi pristojnosti Sodišča. Kot navajata Souty ter Wittich, je bila ta
zavrnitev ''dokaj formalistično utemeljena'' z argumentom, da ne gre za ''novo dejstvo'' v
okviru 61. čl. Statuta. Na ugovor ZRJ, da vprašanje njenega dostopa nikoli ni bilo zastavljeno
in da gre zato za ''novo dejstvo'', je Sodišče odgovorilo, da je o dostopu implicitno zaključilo,
ko je sploh privolilo v proučitev ugovorov o pristojnosti v predhodni fazi.232 Ta argument je
bil najbolj kritiziran s strani doktrine, saj ni v skladu s Statutom Sodišča, po katerem morajo
biti vse odločitve iz dispozitiva obrazložene. Poleg tega je Sodišče popolnoma spregledalo
dejstvo, da je BiH po eni strani v mednarodni skupnosti ostro nasprotovala tezi o kontinuiteti
ZRJ s SFRJ, po drugi strani pa uporabila ravno to tezo pri zatrjevanju pristojnosti Sodišča.
Pomislek o implicitnem zaključku se pojavi tudi leta 2004, ko je Sodišče izdalo odločbo v
drugi zadevi. V tej je prvič izrecno odločilo o položaju ZRJ v OZN pred sprejemom le-te kot
nove članice in sicer, da ZRJ ni bila članica OZN in ne pogodbenica Statuta. Posledično ni
imela dostopa niti do Sodišča. Obe zadevi se nanašata na relativno isto referenčno obdobje, v
katerem je edina razlika dejstvo, da je bila ZRJ enkrat tožena, drugič država tožnica ter da je
enkrat imela, drugič pa ni imela dostopa do Sodišča. Kot že omenjeno zgoraj, je zanimivo
dejstvo, da je bila sodba iz leta 1996 izdana brez izrecne utemeljitve o dostopu strank do
Sodišča, kakor opozarja Souty, zlasti zato ker je to vprašanje eno izmed temeljnih v postopku
pred Sodiščem. To stališče je slednje izrecno označilo kot obvezne narave v zadevi
Dopustnost uporabe sile. On se sprašuje, enako kot nekateri sodniki v skupnem odklonilnem
mnenju233, ali je Sodišče s tem kršilo lastni Statut, saj določba prvega odstavka 56. čl. pravi,
da morajo biti sodbe obrazložene. Ad hoc Sodnik Kreća celo trdi, da se je Sodišče obravnavi
tega očitno izognilo. Mnenje Ollesona je, da je Srbija sama želela, da Sodišče odloči o tem, da
232
233
Souty, op. cit., str. 90.
ICJ, Application Of Genocide Convention (Joint. Diss. Op.), str. 228, §3.
49
ni imela dostopa ter da je nepristojno, saj je hotela potem uporabiti to sodbo v še
nezaključenih zadevah in na ta način ''ubiti tri muhe na en mah''. 234 Sicer je res, da bi zaradi
tega žrtvovala odločanje proti članicam NATO, ampak po drugi strani pa ne bi mogla biti
obsojena za zločine v BiH in na Hrvaškem (vsaj ne pred Meddržavnim sodiščem).
Torej, če ZRJ ni imela dostopa leta 1999, kako ga je lahko imela leta 1993 oz. leta 1996, če
so vse druge okoliščine ostale enake? Še večjo zmedo ustvarja vsebinska sodba v zadevi
Uporabe Konvencije o genocidu iz leta 2007, ki potrdi sodbo iz leta 1996 s sklicevanjem na
institut res iudicata. Zato mnogi sodniki in teoretiki očitajo Sodišču neskladnost pri
odločitvah, saj če bi sledilo svojim sodbam, bi se moralo v sodbi iz leta 2007 izreči za
nepristojno, tako kot se je leta 2004 v sodbi Dopustnost uporabe sile. S tem bi seveda moralo
priznati, da je storilo napako enajst let nazaj, kar je preveč nesprejemljivo za avtoriteto
Sodišča, ki je poglavitni sodni organ OZN.235 Res pa je, da je Sodišče ponudilo razlago za
svojo neskladnost, sklicujoč se na 59. čl. Statuta o zavezujočem učinku njegovih sodb samo
za stranke v tem primeru, čeprav samo neskladnost med sodbami ni preveč komentiralo. Ker
BiH ni bila stranka v zadevi Dopustnost uporabe sile, sodba iz leta 2004 zanjo nima učinka.
Glede tega stališča so mnenja različna. Louis Delbez temu stališču pritrjuje, sklicujoč se na
temeljno načelo mednarodnega prava, da norma učinkuje ''le za tiste subjekte, ki so sodelovali
pri njenem ustvarjanju''.236 Nasprotno se Georges Scelle sklicuje na ''odločitve objektivnega
značaja'', ki se nanašajo na vse subjekte237. Če opazujemo strogo pravno postopkovna dejanja
Sodišča, ugotovimo, da je nedosledno pri uporabi Statuta. Po eni strani je postopalo pravilno,
upoštevajoč maksimo res iudicata izrecno in dosledno. Po drugi strani pa je opustilo
dobesedno uporabo 56. čl. Statuta ter odstopilo od ustaljene prakse, brez da bi imelo odločilne
razloge. Blum na nek način opravičuje dejanja Sodišča glede prve zadeve Uporaba
Konvencije o genocidu, saj meni, da ni hotelo zavreči odločanje o tako pomembni zadevi
(glede na pomen in obsežnost domnevanih kršitev) zgolj zaradi tehnične pomanjkljivosti kot
je nečlanstvo v OZN. Meni, da bi zavrnitev pomenila izogib odgovornosti Sodišča, kar je
nesprejemljivo za tako pomemben mednarodni organ.238
234
Olleson, op. cit., str. 242.
Souty, op. cit., str. 91.
236
Delbez, L., Les principes g n rau du contintieu international, Pariz, Librairie G n rale de droit et de
Jurisprudence, 1962, str. 136.
237
Scelle, G., Essai sur les sources formelles du droit international, M langes Geny, Pariz, 1935, str. 426.
238
Blum, op. cit., str. 815.
235
50
Sodba iz leta 2008 glede zadnje zadeve prinese nove zaplete. Sodišče je imelo na voljo več
možnih stališč in razlag iz prejšnjih sodb. Ubralo pa je vmesno pot: razglasilo se je za
pristojno (kljub sodbi iz leta 2004) in potem poskusilo na novo razložiti in utemeljiti prejšnje
sodbe, od katerih je odstopilo. Pri tem se poraja več pomislekov, kakor jih navaja Souty v
svojem članku.239
Prvi pomislek zadeva izogib Sodišča, da se izreče o pristopu ZRJ h Konvenciji leta 2001. Kot
izhaja iz sodbe, je Sodišče štelo, da je bila ZRJ pogodbenica te Konvencije že od leta 1992.
Zatorej bi moralo pristop leta 2001 šteti kot neveljaven. Če je ta neveljaven, je uporaba načela
iz sodbe Mavrommatis vse prej kot pravilna in Sodišče bi moralo zavrniti vlogo Hrvaške, saj
Srbija ni imela dostopa. Anne-Laure Vaurs-Chaumette iz tega zaključi, da je Sodišče ustvarilo
novo pravilo, s katerim tožnik dobi na voljo dodaten rok za izpolnitev pogojev za vložitev
vloge.240
Drugi pomislek se tiče uporabe Mavrommatis načela že prej, v sodbi iz leta 2004. Edina
razlika je spet ta, da je imela Srbija v tej zadevi vlogo tožeče države in ne tožene. Vendarle
Sodišče najde še eno dejstvo v opravičilo svojim dejanjem, in sicer da Srbija takrat ni
zahtevala uporabe tega načela, medtem ko Hrvaška je. Dodaja, da takratna ZRJ ni imela
namena vložiti nove vloge, Hrvaška pa ga ima. Zato bi bilo dejanje zavrnitve zamudno. Souty
ugovarja, da se mu zdi, da Sodišče kaznuje ZRJ, ker ni podala takšne zahteve, kar je
nesprejemljivo. Sodišče ne sme kaznovati države ''zaradi njenih strateških, četudi morda
spornih odločitev''. Poleg tega ni mogoče države kaznovati za spreminjanje stališč, tako kot je
to razvidno v primeru ZRJ. Zlasti zato, ker bi morali v skladu s tem kaznovati tudi Hrvaško.
Ta je ob izjavi ZRJ o kontinuiteti z dne 27. aprila 1992 ostro nasprotovala (enako kot BiH), ob
vložitvi vloge pa se zdi, da podpira tezo kontinuitete, saj drugače pristojnost Sodišča ne bi bila
podana.
239
Souty, op. cit., str. 93-95.
Vaurs-Chaumette, A., »"Si le fait l'accuse, le r sultat l'e cuse": l'arret de la CIJ sur les e ceptions
preliminaires dans l'affaire Croatie/Serbie" Annuaire de droit français international, Vol. 1, No. 54, 2008, str.
300.
240
51
4. SKLEP
Po besedah Holmsa: ''Življenje prava ni plod logike, ampak izkušenj.''.241 Če to misel
umestimo v odnos med ZRJ oz. Srbijo in OZN, lahko sklepamo, da ni daleč od resnice. Če
ZRJ aprila 1999 ni imela dostopa do Sodišča, bi bilo logično, da ga ni mogla imeti niti leta
1993, glede na to da se v vmesnem obdobju ni spremenilo nič, kar bi lahko vplivalo na
dostop. Izkušnje kažejo, da je logika včasih vendarle odveč. Če bi Sodišče leta 2004 dovolilo
dostop Srbiji, bi imelo težko nalogo pri odločitvi o tožbah proti državam članicam NATO, ki
predstavlja pomembno in vplivno mednarodno organizacijo. To bi že tako komplicirano
zadevo še dodatno otežilo. Če pa bi leta 2007 oz. leta 2008 priznalo, da se je leta 1996, ko je
dovolilo dostop, zmotilo, bi tvegalo svojo avtoriteto, ki jo uživa kot pomembno mednarodno
sodišče in organ OZN.
Na prvi pogled se zdi, da je ZRJ oz. Srbija žrtev zarote Meddržavnega sodišča, OZN in
mednarodne skupnosti. Tudi takrat, ko je upoštevala zahteve slednjih, so le-ti našli argumente,
zakaj so njena dejanja napačna. Menim pa, da so k omenjeni situaciji v veliki meri botrovali
politični krogi v Srbiji. Če bi se odrekli tezi o kontinuiteti s SFRJ prej, bi se najbrž izognili
številnim nevšečnostim, ki jim je bila Srbija izpostavljena, ne samo pred Sodiščem, ampak
tudi širše. Res je, da Srbija na določena dejstva enostavno ni imela vpliva, saj so imeli sami
organi OZN (predvsem GS ter VS) precej nejasno stališče do statusa Srbije, ki se ne bi nujno
spremenilo z opustitvijo teze o kontinuiteti. Blum posebej ostro kritizira vlogo GS in VS ter
njunih resolucij iz leta 1992. Meni, da sta ta dva organa pomembno doprinesla k celotni zmedi
v mednarodni skupnosti.242 Poleg tega bi vprašanje odgovornosti za genocid in ostala
grozodejstva na območju nekdanje SFRJ še vedno ostalo odprto. Vsaj položaj pred Sodiščem
pa bi bil nekoliko olajšan, saj ne bi bilo težav glede dostopa do tega.
Resnica je, da je bila vloga Meddržavnega sodišča precej težka. Poleg delikatnosti vprašanj, s
katerimi je bilo soočeno, je moralo paziti tudi na nevmešavanje v delo političnih organov
OZN243. Kot je povdaril Sodnik Elarby v ločenem mnenju: Sodišče, za razliko od GS in VS,
ni politični organ ter mora pri svojem odločanju upoštevati zgolj pravo. 244 Na podlagi zgoraj
241
Holmes, O., W., Jr., The Common Law, Little, Brown, Boston, 1881, §1.
Blum, op. cit., str. 800.
243
Za več o tem glej npr. Moggi Jo, M., Razmerja med organi OZN v odločitvah Meddržavnega sodišča,
diplomsko delo, 2010.
244
ICJ, Legalitiy of Use of Force (Sepp. Op. Elaraby), str. 82, §13.
242
52
zapisanega sem mnenja, da je Sodišče, zlasti v zadevi Dopustnost uporabe sile, opustilo
določene pravne vidike in upoštevalo bolj politične. Strinjam se s trditvijo Bluma, da je
Sodišče ravnalo na način, s katerim se je izognilo soditi državam, ki so imele le posreden
pomen v agresiji (kot sta Belgija ter Nizozemska), medtem ko bi se ZDA kot ena poglavitnih
držav pri agresiji, izognile obtožbam zaradi pomanjkanja pristojnosti.245
Glavno porajajoče se vprašanje je, na katerega od omenjenih primerov se bo Sodišče
sklicevalo v prihodnje, ko bo odločalo v podobnih primerih? Menim, da je Sodišče najbrž
upoštevalo tudi ta vidik, saj je zato toliko časa in prostora v sodbah posvečalo argumentaciji
in sklicevanju na sodbo iz primera Mavrommatis, načelu res iudicata ter 59. čl. Statuta.
Še posebej zanimivo bo opazovati obrazložitev v vsebinski sodbi v zadevi Hrvaške proti
Srbiji o Uporabi Konvencije o genocidu, saj se počasi izteka rok za vložitev dodatne replike v
zvezi s kontra-navedbami Srbije.246 Ostaja vprašanje, ali bo Sodišče sledilo argumentaciji iz
sodbe BiH iz leta 2007 ali pa bo ugotovilo neka nova dejstva. Groome meni, da bo težko priti
do novih bistvenih dognanj, saj je bilo v postopku BiH proti ZRJ veliko dokazov že
raziskanih. Sodišče, za razliko od drugih tribunalov, nima ustrezne metodologije in redkokdaj
samo izvaja dokaze, ki jih niso predložile stranke same. Še posebej težko bo ugotoviti
odgovornost za genocid, ker se je sojenje nekdanjemu predsedniku ZRJ Miloševiću pred
ICTY zaradi njegove smrti končalo brez sodbe247.248
Za konec lahko ugotovimo, da je vsaka od zgoraj omenjenih sodb prinesla nekaj dobrih in
nekaj slabih argumentov. Sodba iz leta 1996 je opozorila na nejasen, sui generis status ZRJ do
OZN, ki je obstajal med leti 1992 in 2000. Ta naj bi bil opozorilo vsem državam in entitetam,
da ima lahko zatrjevanje določenih dejstev brez konsenza v mednarodni skupnosti za to
državo oz. entiteto daljnosežne posledice. Na žalost je ta sodba pokazala, da včasih tudi
sodniki ne gledajo daljnosežno pri obrazložitvi sodb. To potrjuje kritika o implicitno podanem
argumentu o dostopu ZRJ do Sodišča, ki je poudarila, da je potrebno stališča iz dispozitiva
tehtno razložiti v obrazložitvi. Enako se lahko očita tudi GS in VS. Vsaka od resolucij lahko
pomembno vpliva na dogodke v prihodnosti, zato je potrebno le-te pazljivo oblikovati. Sodba
245
Blum, op. cit., str. 815.
ICJ, The Court authorizes the submission of an additional pleading by the Republic of Croatia, ICJ Press
Release 2012/4, January 26, 2012, dostopen na http://www.icj-cij.org/docket/files/118/16867.pdf.
247
Groome, D., Adjudicating Genocide: Is the International Court of Justice Capable of Judging State Criminal
Responsibility, Fordham International Law Journal, Vol. 31, Issue 4, Article 7, 2007, str. 980-986.
248
Za več glej ibid.
246
53
o zavrnitvi revizije iz leta 2003 je pomembna zaradi opozorila na ta institut in vse težave, ki
še obstajajo v zvezi z razlago pogojev za revizijo. Kritika Sodišču gre v smer nepojasnitve
pojma dejstvo, saj je predvsem ta pomembna za odločitev držav, ali bodo sploh vložile
zahtevo, ko bodo ocenjevale, ali obstaja takšno dejstvo in ali je smotrno vložiti zahtevo.
Zadeva ZRJ proti državam članicam NATO in odločitev Sodišča, da ni pristojno, sta
pokazatelja, da je politika (predvsem politika močnejših držav), na žalost, včasih bolj
pomembna kot rešitev določene zadeve. S tem ko se je Sodišče s spretnim argumentiranjem
glede časovnega vidika spora razglasilo kot nepristojno tudi glede ostalih držav, je pokazalo
nepripravljenost soditi v tako politično občutljivi zadevi. Opozorilo je države, da ne smejo
taktično spreminjati svojih stališč z namero, da bodo odločitve Sodišča kasneje uporabile v
svojo korist. Zadnja izdana sodba je potrdila pomen 59. čl. Statuta. Poleg tega je potrdila
sposobnost sodnikov, da z argumentiranjem ustvarijo videz sodbe, ki je v skladu s prejšnjimi,
četudi to ni.
Moja kritika Sodišču je naperjena v dvojna merila, ki jih včasih uporablja. Po eni strani
zagovarja in zahteva od držav, da temeljito obrazložijo vsak svoj zahtevek, argument, ugovor.
Po drugi strani pa je samo nedosledno pri tem. Tukaj imam v mislih predvsem implicitno
odločanje o dostopu ZRJ do Sodišča v sodbi iz leta 1996 ter odpor Sodišča da dokončno
odloči o statusu ZRJ v OZN. Poleg tega je Sodišče v sodbah iz let 2003 in 2008 upoštevalo
stališče, ki ga je zavzelo v Mavrommatis sodbi, v sodbi iz leta 2004 pa ne, sklicujoč se na
dejstvo, da stranka ni zahtevala uporabe pravila iz te sodbe. Tak pristop se mi zdi
neutemeljen, saj je naloga Sodišča, da enakopravno obravnava stranke, razen če za odstop od
svoje prakse nima prepričljivih razlogov. Pogoji obravnave strank naj bi bili enaki, saj lahko
edino na ta način zagotovimo pravičnost in zaupanje v institucijo kot je Meddržavno sodišče.
Vse zgoraj navedeno je pripeljalo do situacije, v kateri je bil Srbiji v istem referenčnem
obdobju dovoljen in nedovoljen dostop do Sodišča, kar je logično nemogoče. Izkustveno
očitno je bilo mogoče. Potreben je bil zgolj argumentativni labirint, iz katerega pot lahko
najdejo samo sodniki Meddržavnega sodišča. Prihodnost, ko bo izdana še vsebinska odločitev
Sodišča v zadevi Uporaba Konvencije o genocidu (Hrvaška proti Srbiji), bo pokazala, ali je
bila ubrana pot, predvsem za delo Sodišča in organov OZN, koristna ali ne. Prihodnost bo tudi
kritično ocenila kompromis med logiko in izkušnjami, ki ga je Sodišče sklenilo.
54
5. LITERATURA
5.1. Monografske publikacije
Bukovec, Andrej, Tožba ZRJ pred Meddržavnim sodiščem proti desetim državam, članicam
NATO, glede dopustnosti uporabe sile, diplomsko delo, 2001.
Crawford, James, The Creation of States in International Law (2nd edition), Oxford
University Press, Oxford 2006.
Človekove pravice: Zbirka mednarodnih dokumentov, II. del univerzalni dokumenti, Društvo za
Združene narode za Republiko Slovenijo, Ljubljana 1996.
Delbez, Louis, Les principes g n rau du contintieu international, Pariz, Librairie G n rale
de droit et de Jurisprudence, 1962.
Holmes, Wendell, Oliver, The Common Law, Little, Brown, Boston 1881.
Kastelec, Ana, Svetovalno mnenje Meddržavnega sodišča v Haagu o enostranski razglasitvi
neodvistnosti Kosova, diplomsko delo, 2011.
Moggi, Jo, Mark, Razmerja med organi OZN v odločitvah Meddržavnega sodišča, diplomsko
delo, 2010.
Mrak, Mojmir (ed.), Succession of States, Kluwer Law International, CN The Hague, The
Netherlands 1999.
Snoj, Marko, Slovenski etimološki slovar, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1997.
Türk, Danilo, Temelji mednarodnega prava, GV Založba, Ljubljana 2007.
Zimmermann, Andreas, Tomuschat, Christian, Oellers-Frahm, Karin, The Statute of the
International Court of Justice, A Commentary, Oxford University Press, New York 2006.
5.2. Periodika
Accetto,
Matej,
Pravo
in
paradoks,
(11.10.2010)
dostopno
na
www.ius-
software.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?id=59476.
Bekker, Peter, Borgen, Christopher, World Court Rejects Yugoslav Requests to Enjoin
Ten NATO Members from Bombing Yugoslavia, ASIL Insights, 36, 1-2, (1999).
55
Blum, Yehuda, Z., Was Yugoslavia a Member of the UN in the Years 1992-2000?, AJIL, Vol.
101, No. 4, 800-818, (2007).
Bohte, Borut, Status ZRJ v OZN, Pravnik, 55, 11-12, 801-821, (2000).
D'Amato, Anthony, Review of the ICJ Order of June 2, 1999 in the Illegality of Use of Force
Case, dostopno na: http://anthonydamato.law.northwestern.edu/Adobefiles/A997.pdf (2000).
Dimitrijević, Vojin, Milanović, Marko, The Strange Story of Bosnian Genocide Case, Leiden
Journal of International Law, Vol. 20, 65-94, (2007).
Groome, Dermot, Adjudicating Genocide: Is the International Court of Justice Capable of
Judging State Criminal Responsibility, Fordham International Law Journal, Vol. 31, Issue 4,
Article 7, 911-989, (2007).
Olleson, Simon, 'Killing Three Birds with One Stone'? The Preliminary Objections
Judgements of the International Court of Justice in the Legality of Force Cases, Leiden
Journal of International Law, 1, 237-255, (2005).
Pellet, Alain, The Opinions of the Badinter Arbitration Committee – A Second Breath for the
Self-determination of Peoples, 1 European Journal of International Law 178, 178-185, (1992).
Scelle, Georges, Essai sur les sources formelles du droit international, M langes Geny, Pariz,
400-430, (1935).
Souty, Vincent, Srbija pred Meddržavnim sodiščem v Haagu, Primer Schröedingerjevega
mačka v pravu, Revus, 14, 87-95, (2010).
Škrk, Mirjam, Date of Succession of States, Zbornik Pravnog fakulteta u Zagrebu, God. 53,
br. 2, 347-374, (2003).
Türk, Danilo, Recognition of States: A Comment, European Journal of International Law,
Vol.4, Issue 1, 66-71, (1993).
Vaurs-Chaumette, Anne-Laure, "Si le fait l'accuse, le r sultat l'e cuse": l'arret de la CIJ sur les
exceptions preliminaires dans l'affaire Croatie/Serbie" Annuaire de droit français
international, Vol. 1, No. 54, 275-304, (2008).
56
Wittich, Stephan, Permissible Derogation from Mandatory Rules? The Problem of Party
Status in the Genocide Case, The European Journal of International Law, Vol. 18 no. 4, 591618, (2007).
Wood, Michael, C., Participation of Former Yugoslav States in the United Nations and in
Multilateral Treaties, Max Planck Yearbook of United Nations Law, London, Kluwer Law
International, Vol. 1, 231-257, (1997).
Zagorac, Dean, Pristojnost sodišča in članstvo ZRJ v ZN, Pravna praksa, 34, 33-34, (2003).
Zgonec Rožej, Miša, Meddržavno sodišče v Haagu ni pristojno odločati o zakonitosti uporabe
sile v sporu med Srbijo in Črno goro in članicami NATA, Revus, 65-76, (2005).
5.3. Meddržavno sodišče
Application for Revision of the Judgment of 11 July 1996 in the Case concerning Application
of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide (Bosnia and
Herzegovina v. Yugoslavia), (Yugoslavia v. Bosnia and Herzegovina), I.C.J. Reports 2003.
Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide
(Bosnia and Herzegovina v. Serbia and Montenegro), Preliminary Objections, I.C.J. Reports
1996.
Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide
(Bosnia and Herzegovina v. Serbia and Montenegro), I.C.J. Reports 2007.
Application of the Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide
(Croatia v. Serbia), I.C.J. Reports 2008.
Corfu Channel (United Kingdom of Great Britain and Northern Ireland v. Albania), I.C.J.
Reports 1949.
Legality of Use of Force (Serbia and Montenegro v. Belgium), Preliminary Objections, I.C.J.
Reports 2004.
Military and Paramilitary Activities in and against Nicaragua (Nicaragua v. United States of
America), Merits, Judgment, I.C.J. Reports 1986.
57
Nottebohm (Liechtenstein v. Guatemala) Preliminary Objection, Judgment, I.C.J. Reports
1953.
5.4 Stalno meddržavno sodišče
Mavrommatis Palestine Concessions (Greece v. U.K.), Judgement, Series B, No. 3, 1924.
5.5. Dokumenti in publikacije OZN in EU
Declaration on Yugoslavia and Guidelines on the Recognition of New States in Eastern
Europe and in the Soviet Union (December 16, 1991), 31 I.L.M. 1992, p. 1485.
Dayton Peace Agreement, General Framework Agreement for Peace in Bosnia and
Herzegovinia,
Europe
-
Miscellaneous,
21
November
1995, available
at:
http://www.unhcr.org/refworld/docid/3de495c34.html [accessed 18 July 2012].
Multilateral Treaties deposited with the Secretary-General, Status as at 31 December 1993, p.
97, Annex. p. 931.
Recommendation of the Security Council of 19 September 1992, G.A. res. 47/1, 47 U.N.
GAOR Supp. (No. 49) at 12, U.N. Doc. A/47/49 (1992).
Recommendation of the Security Council of 28 April 1993, G.A. res. 47/229, 47 U.N. GAOR
Supp. (No. 49) at 12, U.N. Doc. A/47/229 (1993).
Security Council Resolution 757 (1992) on the situation in Bosnia and Herzegovina, 3082nd
Meeting, UN Doc. S/RES/757 (1992).
Security Council Resolution 777 (1992), 3116th Meeting, UN Doc. S/RES/777 (1992).
Security Council Resolution 821 (1993), 3204th Meeting, UN Doc. S/RES/821 (1993).
Security Council Resolution 1326 (2000) on the Admission of new Members, 4215th Meeting,
UN Doc. S/RES/1326 (2000).
5.6. Mednarodne pogodbe
Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb - Vienna Convention on the Law of
Treaties, 23. maj 1969, 1155 UNTS 331; Uradni list SFRJ, št. 30/72, Uradni list RS- MP, št.
9/1992.
58
Dunajska konvencija o nasledstvu držav glede mednarodnih pogodb - Vienna Convention on
Succession of States in Respect of Treaties, 23. avgust 1978, 1946 UNTS 3; Uradni list SFRJ,
št. 1/1980, Uradni list RS- MP, št. 9/1992.
Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida- Convention on the Prevention
and Punishment of the Crime of Genocide, 9. december 1948, (Človekove pravice: Zbirka
mednarodnih dokumentov, II. del univerzalni dokumenti, Društvo za Združene narode za
Republiko Slovenijo, Ljubljana 1996).
Ustanovna listina Združenih narodov in Statut Meddržavnega sodišča- United Nations Charter
and Statute of the International court of Justice (Društvo za združene narode za Republiko
Slovenijo,
Ljubljana,
1994).
5.7. Spletne strani
www.ejil.org.
Uradna spletna stran ICJ: http://www.icj-cij.org.
www.ius-software.si.
www.haguejusticeportal.net.
www.ssrn.com.
Uradna spletna stran UN Documents: http://treaties.un.org/Home.aspx.
5.7. Drugo
Arbitražna komisija mirovne konference o Jugoslaviji- Arbitration Commission of the Peace
Conference on Yugoslavia, Opinion No. 1, 31 I.L.M 1497 (1992).
Arbitražna komisija mirovne konference o Jugoslaviji- Arbitration Commission of the Peace
Conference on Yugoslavia, Opinion No. 8, 31 I.L.M 1523 (1992).
Arbitražna komisija mirovne konference o Jugoslaviji- Arbitration Commission of the Peace
Conference on Yugoslavia, Opinion No. 9, 31 I.L.M 1525 (1992).
Arbitražna komisija mirovne konference o Jugoslaviji- Arbitration Commission of the Peace
Conference on Yugoslavia, Opinion No. 10, 31 I.L.M 1525-1526 (1992).
Rules of Court 1978, I.C.J. Acts and Documents No. 6 (1978).
59