1. No category

MLADA HRVAŠKA UMETNOST
BREDA BEBAN: NOČ
MLADA HRVAŠKA UMETNOST
V zadnjih dveh letih je na Hrvaškem prišlo do
naglega razvoja nove generacije umetnikov, ki
se je takoj po vstopu v svet ustvarjalnosti znašla v drugačni likovni situaciji, kot je bila le
pred enim ali dvema letoma. Mlada generacija
je prinesla slikarstvo in kiparstvo novega iz­
raza.
Slikarstvo novega izraza (ali »new image paint­
ing« oziroma »nuova immagine«) ter različne
oblike novega ekspresionizma, ki so se iz njega
razvile, je doživelo nagel vzpon po Beneškem
bienalu leta 1980 in njegovi sekciji »Aperto 80«,
nato pa s potujočimi razstavami del italijanskih
umetnikov, ki so bvtí na tej sekciji predstavlje­
ni Danes je očitno, da je na Beneškem bienalu
dobilo ime gibanje, ki je do takrat latentno obstajalo tako skoraj v vseh zapadno-evropskih
deželah kot tuđi pri nas. V kratkem so bile
organizirane na Hrvaškem, v Sloveniji in Srbiji
samostojne ter skupinske razstave domaćih in
tujih avtorjev nove slike, kot na primer razstava
»Podobe-lmmagini« v galeriji Meduza v Kopru,
»Italijanska transavantgarda« in »Novo nizo­
zemsko slikarstvo« v Galeriji sodobne umetnosti v Zagrebu, »Novi obrat« v studentskom kulturnem centru v Beogradu in to vse v letu 1981
ter letos. Novo slikarstvo je tako širokogrudno
sprejeto prav zato, ker je to SLIKARSTVO, ki je
bilo v zadnjih dvajsetih letih sodobne umetnosti
povsem zanemarjeno v korist takrat adekvatnejših medijev umetniškega izražanja in delovanja.
Kiparstvo ni doživeto posebne nove preobrazbe.
Spremenilo se je ob slikarstvu, a v dosti manjšem obsegu. Transformacije so bolj očitne tam,
kjer je težje potegniti ločnico med skulpturo in
sliko, kjer se stapljata v enoten objekt slikaskulptura ali pa je to kratko in malo instalacija
z mixed media elementi.
Po razdobju konceptualizma se okrog leta 1977
uveljavi na Hrvaškem postkonceptualistični pristop k sliki ter ostalim tradicionalnim slikar­
skim in kiparskim materialom. Umetnik se vra­
ča k izkušnjam dela z materialom ter si želi
tako dotika z njegovo strukturo kot ponovnega
doživetja polnosti izraza forme, ki jo je v tem
materialu oblikoval. Proces se je razvijal po lo­
gični poti od konceptualistične analitičnosti primarnega slikarstva (Boris Demur) in analitič­
nih pristopov k drugim materialom (Damir Sokić, Slavomir Drinković, Ante Rašić, Milivoj Bijelić, Zvonimir Santrač in Vesna Popržan) do
ekspresionistične sintetičnosti »nove slike«
(Nina Ivančić, Edita Schubert, Anja Ševčnik,
Breda Beban, Marina Ercegović, Zvjezdana Fio,
Dušan Minovski, Nella Barišić).
V zelo kratkem časovnem razdobju je prišlo v
slikarstvu do zanimivega obrata, ki je sočasno
s prelomom desetletja. Ta razstava opozarja na
generacijo umetnikov, katerih dela so najaktualnejša prav v času tega preloma in kl, torej,
predstavlja ta trenutek temelj umetniškega
ustvarjanja na začetku osemdesetih let. Od leta
1977 se Rašić, Sokić in Bijelić ukvarjajo s struk­
turno karakteristike materije ter s plastično kva­
liteto, ki izhaja iz te struktumosti. Nadaljnje delo
jih ni privedlo le do raziskovanja surove materi­
je, temveč tuđi do vrednot obarvanega materiala, kar jih je približalo »novi sliki«. Istočasno se
je pojavila Nina Ivančić, ki se je sprva posvetila
takim slikarskim postopkom, ki so z uporabo
klasične slikarske tehnike odkrivali nove možnosti slike. V tem trenutku je to bila še vedno
analiza barvnega polja, izpeljana v medsebojnih
odnosih barvnih ploskev ter potez s čopičem.
Zdi se, da je bilo to obdobje »otipavanja« materiala, potrebe po njegovom taktilnem občutku.
Ta taktilnost in krčevita potreba po potapljanju
roke v material je opazna pri Zvonimirju Santraču, Slavomiru Drankoviću, ob preoblikovanju
materiala tuđi pri Vesni Popržan ter v zgodnjih
delih Edite Schubert.
Koncem sedemdesetih let, že od leta 1979, smo
lahko opazovali na Zagrebških salonih pojav
slik novih oblik, slik z novimi figuralnimi moti­
vi. Tako na primer Breda Beban niza identičen
motiv usten v vrstah od vrha do dna slike, Ma­
rina Ercegović pa živalski motiv. Ponavljanje
banalnega motiva postane karakteristično za
prvo obdobje »nove slike«. Sprva se pojavlja kot
samostojna enota znotraj celote, kasneje pa se
poveže v kompleksnost okrasja, celovito vizual­
no strukturo ali t. imen. »pattern« (Nella Bari­
šić, kasneje pa tuđi Breda Beban). Na sliki prično dominirati figuralni motivi, slika postane prizorišče igre z različnimi motivi — »imigi« — ki
se zde sprva kot pretekst za slikanje vizualno
aktraktivnih vzorcev (Breda Beban, Nella Bari­
šić, Marina Ercegović), počasi pa se spremene
v pretežno »grde« in groteskne, izmišlje­
ne, nerealne ter ekspresionistične like. Po
nezavezujoči vizualni
atraktivnosti
»tapetnih vzorcev« nastopi zgoščevanje in kon­
denzacija vizualnega sporočila slike. Tako
odkrivamo pri mladih avtorjih v hrvaški
umetnosti na začetku tega desetletja tak
način slikanja, ki je blizu tištim oblikam umet­
nosti, ki so danes v svetu okarakterizirane s
pojmi transavantgarde, novega ekspresionizma,
new image paintinga, nuova immagine itd. Vse
te slike preraščajo potrebo, da bi z inovacijo
postale nova avantgarda, od tod tuđi skovanka
transavantgarda, s tem pa tuđi potrebo po spopadu in mirjenju moči s preteklimi umetniškimi
obdobji. Nasprotno, okoriščajo se s celotno dosedanjo umetniško prakso, ki jo integriraju zno­
traj svojega okvira. To slikarstvo »ni niti stil
niti antistil«, temveč revitalizacija slikarskega
medija, za katerega smo mislili, da se je izčr
pal. Hkrati se izogibajo vsaki potrebi po distink­
ciji med lepim in grdim, še već, obe kategoriji
zamenjujejo. Novi ekspresionizem, oziroma no­
va figuracija v okviru novega slikarstva »ima v
umetnosti enako vlogo kot postmoderna arhi­
tektura v gradbeništvu — daje novo moč osebnemu izrazu«. Analiza ikonografije novega sli­
karstva bi odknila njeno posebno poetiko in
ideologijo. Prav to slikarstvo, za katerega smo
sprva sodili, da je neangažirano in da je nasta­
lo iz želje, da ne bi več nosilo bremena družbenega angažmaja konceptualističnega obdobja,
postaja, s pomočjo ekspresije, komentator sve­
ta sedanjosti. Angažma ni več direkten tem­
več posreden — umetnik zapušča mesto sodnika v svetu, da bi postal tožnik in priča.
Marijan Susovski
NELLA BARIŠIĆ: V RAZKORAKU
NINA IVANČIĆ: MODRI STOLP
ZVJEZDANA FIO: DREVO V VETRU
RAZSTAVNI SALON ROTOVŽ
TRG BORISA KRAIGHERJA 3
18. XI.—9. XII. 1982
KATALOG IZDAL IN ZALOŽIL
RAZSTAVNI SALON ROTOVŽ
ZANJ ODGOVARJA:
META GABRŠEK-PROSENC
UVODNA STUDIJA, IZBOR DEL
IN POSTAVITEV RAZSTAVE:
MARIJAN SUSOVSKI
TISK: ČGP VEČER
NAKLADA: 300 IZVODOV