1. No category

m
s
h
gl
prip
o
ke A pisava n
e
s
i
p
o
v
a
r
p
isava
bese
števniki
glagoli
ln
oh spirip
one
mag. Jožek Horvat Muc
prof. dr. Rajko Djurić
sava
se
s
i
p
o
PRAVOPIS
av
besede
i
n
l
a
t
s
Zveza Romov Slovenije
k
j
u
vniki
m
ROMSKEGA JEZIKA
mag. Jožek Horvat Muc
prof. dr. Rajko Djurić
PRAVOPIS ROMSKEGA JEZIKA
ROMANO LIL - O TIKALEKHAVNO E RROMANE ČHIBAKO
Murska Sobota, 2011
Avtorji:
mag. Jožek Horvat Muc,
prof. dr. Rajko Djurić
Izdajatelj:
Zveza Romov Slovenije
Za založnika: Janja Rošer
Uredil, prevedel
in lektoriral: Geza Bačič
Tisk:
Tiskarna KLAR Murska Sobota
Naklada:
1000 izvodov
Izid knjige so omogočili:
REPUBLIKA SLOVENIJA
MINISTRSTVO ZA ŠOLSTVO IN ŠPORT
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
811.214.58'35
HORVAT, Jožek, 1965Pravopis romskega jezika / Jožek Horvat Muc, Rajko Djurić. Murska Sobota : Zveza Romov Slovenije, 2011
ISBN 978-961-93062-4-6
1. Djurić, Rajko
258033408
mag. Jožek Horvat Muc
prof. dr. Rajko Djurić
PRAVOPIS
ROMSKEGA JEZIKA
Zveza Romov Slovenije
KAZALO
Prvo poglavje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7
Principi in pravila romskega jezika . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9
Pisava .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 11
Glasovi – sistem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 12
Glasovne spremembe in pojavi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27
Zlogovanje in delitev besed na zloge .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 54
Poudarek in naglaševanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 55
Drugo poglavje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Oblikovanje besed . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Samostalniki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Pridevniki .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Števniki .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Glagoli . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Pripone . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Sestavljanke .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
59
61
62
67
68
69
71
78
Tretje poglavje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Pravopis in pravopisna interpunkcija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Velike in male črke . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Združeno in ločeno pisanje besed .. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
Interpunkcijski izrazi in interpunkcija . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
79
81
81
86
93
Zaključna beseda . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 101
Literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 103
5
Prvo poglavje
Principi in pravila
romskega jezika
Uvod
Tako zgodovina kot praksa ponujata dokaze, da je pravopis nujno potreben vsakemu jeziku. Koncepti pravopisa izhajajo iz idej oziroma načel. Na osnovi principov
se oblikujejo pravila. Kadar se pojavijo primeri, ki odstopajo od pravil, takrat se iščejo rešitve za posamezne
primere. Tako pravopis predstavlja sistem, ki ga sestavljajo načela in pravila za uporabo konkretnega jezika
kot tudi rešitve za posamezne primere.
Določen sistem pravil predpisuje uporabo črk (grafemov), pisanje malih in velikih črk, uporabo interpunkcijskih znakov, sestavljeno in razstavljeno pisanje besed,
pisanje skrajšank,itd. Pravopis označuje tudi sam način
pisanja.
Principi in pravila
Pravopis je oblikovan na osnovi načel in pravil, ki izhajajo iz dveh glavnih izhodišč.
Prvi izvor so ideje, iz katerih so v dolgem obdobju nastala veljavna in sprejemljiva pravila.
9
Drugi izvor je praksa, ki je potrdila veljavnost in pravilnost principov in pravil. Znanstveno vrednost in karakter so dosegla naslednja načela in pravila:
1. Fonološko – fonetični princip omogoča relativno
pravilno ortografsko realizacijo glasov in fonemov
ter ustrezno kombinacijo znakov, to je črk.
2. Etimološki princip omogoča, da se ugotovi sorodnost med besedo v jeziku, ki se pravopisno ureja
in jezikom, iz katerega ta jezik izvira.
3. Zgodovinski princip zahteva, da se razišče, kako se
je v preteklosti pisalo v jeziku, ki se pravopisno ureja.
4. Princip homonimije zahteva, da se besede iste oblike toda različnega pomena in porekla čim jasneje
normativno uredijo in po možnosti različno zapišejo.
5.Iz estetsko– ideografskih razlogov ni sprejemljiv
vrstni red določenih črk v besedi, niti pisanje, ki
ustvarja zavajajoče in nejasne slike v tekstu.
6. Pragmatični razlogi določajo, da se v določenem
kontekstu uporabljajo velike namesto malih črk,
npr. pri poimenovanju, tituliranju idr.
7. Gramatični princip pojasnjuje odvisnost med skupinami besed in njihovih sintaktičnih (stavčnih)
funkcij ter zahteva, da je slovnična struktura teksta
čim bolj pravilna in jasna.
8. Jezik je živ in se prilagaja spremembam.
10
Pisava
Pravopis romskega knjižnega jezika je v osnovi fonetičen, a vsebuje tudi neke elemente etimološkega pravopisa. Predhodnica njegovega nastanka so fonološko– fonetične in etimološke raziskave ter druge nujne analize
za abecedo in določanje principov in pravil pravopisa
romskega jezika. Rezultat tega je tudi pisava romskega
jezika.
1. Romski jezik se v romščini imenuje rromani čhib.
2.Beseda rromanes pomeni romski. Na primer: Vakeres rromanes? (Ali govoriš romski?)
3. O tikalekhavno e rromane čhibako pomeni Pravopis romskega jezika.
4. O lilvarnipe e rromane čhibako ali Alfabeto e
rromane čhibako pomeni Pisava romskega jezika.
Glasovi romskega jezika se pišejo s črkami v latinici.
Vrstni red (abeceda) črk je naslednji: A a,B b, C c, Č č,
Ć ć, Ćh ćh, D d, Dj dj, Dž dž, E e, F f, G g, H h, X x, I i,
J j, K k, Kh kh, L l, Lj lj, M m, N n, Nj nj, O o, P p, Ph
ph, R r, Rr rr, S s, Š š, T t, Th th, U u, V v, Y y, Z z, Ž ž.
11
Proste (enojne) črke so: A a, B b, C c, Č č, Ć ć, D d, E e,
F f, G g, H h, X x, I i, J j, K k, L l, M m, N n, O o, P p, R
r, S s, Š š, T t, U u, V v, Y y, Z z, Ž ž.
Dvojne črke (digrafi ali digrami) so: Čh čh, Ćh ćh, Dj dj,
Dž dž, Kh kh, Lj lj, Nj nj, Ph ph, Rr rr, Th th.
Glasovi – sistem
Sistem glasov romskega jezika je sestavljen iz glasov, ki
so najmanjši element govornega jezika. Med seboj se
razlikujejo auditivno, akustično in artikulacijsko.
Fonetika preučuje njihove materialne lastnosti kot so
moč, višina in barva.
Fonologija preučuje razlike pomena glasov v jeziku, foneme njihove lastnosti, relacije idr.
Osnovo sistema glasov romskega jezika sestavljajo:
- vokali (samoglasniki) in
- konzonanti (soglasniki).
12
Samoglasniki (vokali)
Romski jezik ima pet samoglasnikov: a e i o u. Priroda
in lastnosti teh glasov so odvisne od položaja govornih
organov (jezik, nebo, ustnice, grlo), ki jih zavzemajo pri
izgovorjavi. Delijo se na samoglasnike prednje in zadnje
vrste.
Vokali prednje vrste so: i e.
Vokali zadnje vrste so: a o u.
Tako samoglasniki prednje kot zadnje vrste so lahko na
začetku besede (inicialna pozicija), sredi besede (medialna pozicija) in na koncu besede (finitna pozicija).
Samoglasnik a
Samoglasnik a je lahko kratek ali dolg.
Kratek je samoglasnik a v besedah ande, andre (znotraj), auri, avri (zunaj), dad (oče), gav (vas), paunč, pandž (pet), manuša (človek), raja (gospod) itd.
Samoglasnik a je dolg v besdedah an (prinesi!), angar
(premog), žal, džal (gre, teče), bar, barh (kamen), gad
(srajca), phenja (sestre), rat (noč) itd.
Posebni primeri:
Samoglasnik a je zelo kratek v besedah čat (streha), čang
(koleno), dab (udarec), jag (ogenj), kat (škarje), kaš,
13
kašt (drevo), mak (muha), mas (meso), phak (krilo), ša,
šah (zelje) itd.
Samoglasnik a je zelo dolg v besedah bal (lasje), čar (trava), dar (strah), xar (jama), phar (svila) itd.
Samoglasnik o
Samoglasnik o je lahko prav tako kratek ali dolg.
Samoglasnik o je kratek v besedah okoja (ona), okova
(on), doš (greh, krivica), mol (vino), lon (sol) idr.
Samoglasnik o je dolg v besedah čor (tat, lopov), dorik,
dori (vrvica), balo (svinja), arno (jajce), rromano (romski) itd.
Samoglasnik u
Samoglasnik u je lahko kratek ali dolg.
Vokal u je kratek v besedah učho (visok), ušt (ustnica),
dud (svetloba), ruv (volk), thud (mleko) itd.
Samoglasnik u je dolg v besedah šužo, užo (čist), but
(mnogo), rup (srebro), tu (ti) itd.
14
Samoglasnik e
Samoglasnik e je prav tako lahko kratek ali dolg.
Kratek je e v besedah beng (hudič), beš (sedi!) deš (deset), dives (dan) itd.
Samoglasnik e je dolg v besedah beli (količek), bero
(čoln), kher (hiša), nevo (nov) idr.
Samoglasnik i
Tudi samoglasnik i je lahko kratek ali dolg.
Kratek je i v besedah ilo (srce), iv (sneg), čhib (jezik),
khil (maslo), gili (pesem) itd.
Samoglasnik i je dolg v besedah čikat (čelo), kiral (sir),
rati (noč) itd.
(Funkcijo vokala lahko imajo tudi posamezni soglasniki, predvsem soglasnik r).
Diftongi (dvoglasniki)
Diftongi so lahko vzkliki, ki se nahajajo na začetku, v
sredini ali na koncu nekaterih besed.
Vzkliki so npr. ai! (ah!), oi! (oj!), iu! (ju!) idr.
15
Od posameznih vzklikov izhajajo začetni dvoglasniki v
besedah aino (presenečen), iuino– ijono (začuden) itd.
Izhodni dvoglasnik ai se pojavlja v besedah čai (čaj), kikai (kotel), phabai (jabolko) itd.
Diftong oi se pojavlja v besedah goi (klobasa), heroi
(škornji), rroi (žlica), šošoi (zajec) itd.
Skladno s sprejetimi pravili, ki jih potrjuje govorna praksa, se namesto naštetih dvoglasnikov uporablja črka j.
Omenjene besede imajo torej pisno obliko aj!, oj!, ju!,
ajno, ijino, čaj, kikaj, phabaj, sonakaj, goj, heroj, rroj,
šošoj itd.
Diftong ia se pojavlja v vseh glagolih v sredini v sedanjem času (prezentu), npr.: arakhadiav (nahajam se),
bangiav (zvijam se), džungadiav (budim se), lačhardiav
(oblačim se) idr.
Skladno s sprejetimi pravili namesto diftonga ia v omenjenih glagolih uporabljamo črko y.
Omenjene besede imajo tako pisno obliko arakhadyav,
bangyav, džungadyav, lačhardyav itd.
Ker praksa pri izgovorjavi kaže, da glasovna skupina ija
(ya) v omenjenih besedah pogosto prehaja v o (arakhadov, bandjov, džungadov, lačhardopv itd.), je v teh primerih dovoljeno uporabljati tudi črko o.
16
Osnova besede mora ostati nespremenjena, razen kadar je to zaradi glasovnih sprememb neizbežno. Primer:
džungadov (zbujam se), džungados (zbujaš se), džungadol (zbuja se), džungadon (zbujate se).
Soglasniki
Soglasniki so v mednarodni klasifikaciji razdeljeni v dve
skupini.
V prvi horizontalni skupini te dvodimenzialne sheme
se nahajajo soglasniki, ki so identificirani in opisani na
osnovi mesta izgovora ali artikulacije.
V drugi navpični skupini te sheme so soglasniki, ki so
identificirani in opisani na osnovi načina artikulacije –
po zvočnosti.
Na osnovi teh principov in dosedanjih fonoloških analiz
soglasnikov v romskem jeziku je mogoče izdvojiti deset
razredov.
I.
Prvi razred soglasnikov – zvočnikov vsebuje glasove k, t, p, č.
1.Soglasnik k je velarni v zadnjem delu neba.
Javlja se v besedah kalo (črno), kan (uho), kat
(škarje), kerel (delati) itd.
2.Soglasnik t je dentalni– zobni.. Ta soglasnik se
pojavlja v besedah trin (tri), tu (ti) itd.
17
3.Soglasnik p se tvori z ustnicami. Pojavlja se v
besedah pandž (pet), pani (voda), patrin (list),
pustik (knjiga) itd.
4.Soglasnik č je sestavljeni glas. Pojavlja se v besedah čaj (čaj), čat (streha), čor (tat, lopov) itd.
II. Drugi razred pridihnjenih soglasnikov, ki jih tvorimo z ustavitvijo zračnega toka, vsebujejo glasove
kh, th, ph, čh. Ti soglasniki so v fonološki opoziciji
do soglasnikov iz prve skupine, saj se oblikovane
besede razlikujejo od besed soglasnikov iz prve
skupine.
1.Soglasnik kh se pojavlja v besedah kham (sonce), khas (seno), kher (hiša) itd.
2.Soglasnik th se pojavlja v besedah than (mesto),
thav (nit), thulo (debel) itd.
3.Soglasnik ph se pojavlja v besedah phal (deska),
phen (sestra), phral (brat) itd.
4.Soglasnik čh se pojavlja v besedah čhavo (sin),
čhon, čhonut (luna), čhuri (nož) itd.
III. Tretja skupina nepridihnjenih soglasnikov vsebuje
glasove g, d, b in zlit glas dž.
1.Soglasnik g je mehkonebni glas z vstavitvijo
zračnega toka. Pojavlja se v besedah gav (vas),
gili (pesem), gra, grast (konj) itd.
2.Soglasnik d je zobni glas s pomočjo vstavitve
zračnega toka. Najdemo ga v besedah duj (dva),
dur (daleč) ipd. Če se nahaja pred samoglasni18
kom i, prehaja v dj, na primer:dives (dan) – djives itd.
3.Soglasnik b se tvori z ustnicami. Prisoten je v
besedah baro (velik), berš (leto), bikinel (prodati), but (mnogo) itd.
4.Soglasnik dž je zmehčani nosnik. Ta soglasnik
se pojavlja v besedah džal (iti), dživil (živeti),
džuvli (žena) itd.
IV. Četrta skupina nosnih soglasnikov vsebuje glasove
m in n.
1.Soglasnik m je ustnični nosnik. Ta soglasnik se
pojavlja v besedah mačho (riba), maki (muha),
manuš (človek) itd. Če se nahaja med samoglasniki, zveni m kot ustnični glas, na primer: amal
(tovariš), amaro (naš), dumo (rama), dumukh
(pesnica) itd.
2.Soglasnik n je zobni nosnik. Ta soglasnik se
pojavlja v besedah nakh (nos), nav (ime), nevo
(nov) itd. Če se nahaja med samoglasniki, n
zveni kot zobni glas, na primer: anav (ime, priimek), gono (vreča), suno (sanje) itd.
3.Varianta n se pojavlja pred g in k, na primer:
bango (hrom), čang (koleno), kangli, kanhli
(glavnik), tang (ozko) itd.
V. Peta skupina vsebuje glasove v, r, l.
1.Polsamoglasnik v je ustnično zobni polvokal.
Tvorimo ga s pomočjo spodnje ustnice in gor19
njih zob. Dokler se izgovarja trepetajo glasilke.
(Njegovo nasprotje je nezvočni glas f). Ta polovični samoglasnik se pojavlja v besedah vakerel
(govoriti), vast (roka), viram (pika), voj (ona)
itd.
2.Glas r je izrazito zobni. Mesto njegove artikulacije so zobna ležišča, iznad katerih se trese jezik.
Če je poleg vokala, r opravlja vlogo soglasnika,
npr. v besedah rej, raj (gospod), rang (barva),
rat (noč), rup (srebro).itd. Če je med samoglasniki in soglasniki, r prevzema vlogo samoglasnika, npr. berš, brš (leto), brišind, bršnd (dež),
krlo (glas), vrtinel (obračati se) itd.
3. Podobno je z glasom l. Ob priliki njegovega izgovora na vrhu jezika se nebo dotika gornje vilice. Pojavlja se v besedah lav (beseda), lel (vzeti),
lolo (rdeče), lon (sol) itd. Če se pojavi pred samoglasniki i, o, e, a, prehaja v lj. Tako je od pridevnika dilo (nor) nastal glagol diljarel (noreti);
od samostalnika gili (pesem) je nastal glagol giljarel (opevati, pisati pesmi); od pridevnika lolo
(rdeče) je nastal glagol loljarel (barvati z rdečo
barvo); od pridevnika kalo (črn) ja nastal glagol
kaljarel (barvati s črno barvo) itd.
VI. Ta skupina vsebuje samo glas rr.
Glas rr se tvori v zadnjem delu z dvigovanjem jezika in blagim zavijanjem njegovega vršička nazaj,
artikulira pa se v smeri neba – palatuma. Prisoten
20
je v besedah Rrom (Rom), Rroma (Romi), rroj
(žlica), barr (kamen), porr (želodec) itd.
VII.Sedma skupina vsebuje glasove s, š, c, z, ž, ki se
imenujejo sičniki. Soglasniki s, z,in c so zobni. Soglasniki š in ž pa so mehčani soglasniki (palatalni).
1.Soglasnik s je podoben srbskemu. Pojavlja se v
besedah sa (vse), sap (kača), sasto (zdrav), sastro (tast) itd.
2.Soglasnik z je zastopan pretežno v besedah tujega porekla., npr.: zor (sila), bezeh (greh) itd. V
izvirnih romskih besedah je redko zastopan, kot
azdel, vazdel (dvigniti), rizdel, lizdral (drhteti)
itd.
3.Soglasnik c je prav tako prisoten v tujih besedah, le redko v romskih, naprimer cara (šotor),
cidel, crdel (vleci, potegni) itd.
4.Soglasnik š je podoben srbskemu. Prisoten je v
besedah ša, šah (zelje), šov (šest) itd.
5.Soglasnik ž se pojavlja samo v besedah tujega
porekla.
VIII.Osma skupina je sestavljena le iz glasu h.
Mehkonebni glas h je posebnost, zato ga je težko
opisati in določiti, tako v novoindijskih kot evropskih jezikih. Pojavlja se v besedah hadž (garje), halado (opran), harno (kratek), hasardo (izgubljen)
itd.
21
IX. Deveta skupina je sestavljena od glasu x.
Glas x je prav tako različnega porekla. Pojavlja se v
besedah xabe (hrana), xaing (vodnjak), xas (kašelj)
itd.
X. Deseta skupina je mešana. Ima dve podskupini.
Prva podskupina je sestavljena iz glasov, ki so rezultat glasovnih sprememb in pojavov – j, dj, ć, ćh,
lj, nj. Druga podskupina je sestavljena iz glasov tujega porekla – f, y. (Možno je register te skupine
dopolniti še z drugimi podskupinami).
Vezava (konjunkcija soglasnikov)
Analiza vezave ali združevanja soglasnikov v besedah
romskega jezika nam pomagajo, da jasneje razumemo
glasovne spremembe in oblikovanje besed. Na osnovi
glasovne analize besed iz slovarja romskega jezika se
ugotovijo soglasniki, ki se najpogosteje med seboj združujejo.
Prvi razred
Soglasnik k
Ima najpogostejši stik –klo (i, e). Primeri: raklo – deček;
rakli – deklica; muklo – odpuščen itd. Možen je tudi stik
–kra (o, i, e). Primer: bakra – ovce itd. Ostali stiki so –
22
kta (o, i, e) –kma (o, i, e), –kno (i, e), – kva (a, i, e) –ksa
(o, i, e), kša (o, i, e), –krr itd.
Soglasnik t
Ima najpogosteje naslednjo vezavo: –tra; –tva, –tna,
–tsa itd.
Soglasnik p
Je najpogosteje z naslednjo vezavo: –pra; –pla; –pta;
–pna itd.
Soglasnik č
Ima najpogosteje naslednjo povezavo: –čna; –čva; –čma
itd.
Drugi razred
Aspirat – pridihnjen glas kh
Pridihnjen glas kh ima v majhnem številu besed povezavo z drugimi soglasniki. Najpogostejše vezave so: –khla
(o, i, e); –khna, –khda (o, i, e) –khva (o, i, e). Primeri:
dikhlo – ruta; nakhle – pretekli itd.
Aspirat – pridihnjen glas th
Ima prav tako v majhnem številu besed povezavo z drugimi soglasniki. Najpogostejši stiki so: – thla ali –thva
Aspirat ph ima najpogostejši stik –phra.
Aspirat čh je zelo redko v povezavi z drugimi soglasniki.
23
Tretji razred
Soglasnik g
Uresničuje stike z večjim številom soglasnikov., na primer: –gra; –gla; –gva; –gna; –gda; –gma.
Soglasnik d
Uresničuje stike –dra; –dva itd.
Soglasnik b
Uresničuje stike –bda; –bra; –bla itd.
Soglasnik dž
Izvaja stike – džna; –džva; –džra itd.
Četrti razred
Soglasnik m
Uresničuje stike: –mla; –mra; –mpa; –mba; –mbla; –
mna itd.
Soglasnik n
Izvaja stike: –nda; –ndja; –ndža; –ndra; –nta; –nva;
– nsa; –nca; –nga, – ngla itd.
Peti razred
Soglasnik v
Uresničuje stike: –vra; –vda; –vla; –vna itd.
24
Soglasnik r
Izvaja stike: –rda; –rta; –rna; –rša; –rla itd.
Soglasnik l
Uresničuje stike: –lda; –lka; –lpa; –lma; –lja itd.
Šesti razred
Soglasnik rr
Je tipični predstavnik romskega glasovnega sistema. Stike uresničuje v primerih: –rrv; –rrl; –rrm; –rrns itd.
Primeri: krrv – zabizi; vrrl – skriti; rrma – glista; rrnsa
– želodec itd.
Sedmi razred
Soglasnik s
Uresničuje stike –ska; –sta; –stra; –sna; –sma; –sva;
–spa; –ska itd.
Soglasnik š
Izvaja stike: –ška; –šra; –šla; –šta; –šva; –šna itd.
Soglasnik c
Ta soglasnik je rezultat glasovne spremembe ali je tujega
porekla.
25
Soglasnik z
Je rezultat sandhija – staroindijskega jezika, glasovnih
sprememb ali tujega porekla.
Soglasnik ž
Je tujega, slovenskega porekla.
Osmi razred
Soglasnik h
Uresničuje stike: –hra; –hva; –hna itd.
Deveti razred
Soglasnik x
Izvaja stike: –xt; –xn itd.
Deseti razred
Soglasniki iz tega razreda redko uresničujejo stike z drugimi soglasniki.
Na osnovi primerjave s slovarjem hindi jezika je vidna
močna podobnost med povezavami soglasnikov v romskem in hindujskem jeziku. Seveda je sličnost vidna tudi
pri delitvi soglasnikov v drugih indoevropskih jezikih.
26
GLASOVNE SPREMEMBE
IN POJAVI
Glasovni pojavi
Kadar se pri nastajanju ali spremembi besed določeni
glasovi pojavijo drug poleg drugega, oni vplivajo drug
na drugega. Tako nastajajo glasovne spremembe, prihaja
do procesa zamenjave glasov v obliki ene besede ali v
besedah, ki so nastajale v tem procesu.
Ker je romski jezik indijskega porekla, je treba upoštevati sandhi (Sanskritski: sam – skupaj; dhi – postaviti).
Gre za izrazit pojav staroindijskih jezikov, ki so vplivali
na nastajanje besed in glasovne spremembe v novoindijskih jezikih Določeno število besed v romskem jeziku potrjuje vpliv sandhija (dr. Rajko Djurić: Gramatika
romskega jezika).
Prvi razred
Glas k
V posameznih romskih dialektih soglasnik k pred samoglasniki i, e na začetku besede (inicialna pozicija) in
v sredini besede (medialna pozicija) prehaja v č ali ć.
27
Primeri:
1. Kidel (brati) – ćidel; kilo (kol) – ćilo; kinel (kupiti)
– ćinel; kir (mravlja) – ćir; kiral (sir) – ćiral; kireš
(češnja) – ćireš; itd. Ta sprememba se pojavlja tudi
v besedah, kjer je k v sredini besede: bikinel (prodati) – bićinel; pokinel (plačati) – poćinel. Podobno je
pri nekaterih tujih besedah, npr. rakija – raćija itd.
2. Kerel (delati) – ćerel; kermo (črv) – ćervo; pekel
(peči) – pećel itd.
3. V redkih primerih k prehaja v ć, ćh ali čh. Primeri: džukel (pes) – džućel; kašuke (gluha) – kašuće;
makh (muha) – maćha (variante: mačha ali makha).
4. K prehaja v ć v nekaterih besedah tujega porekla,
primer: kemane (glasbeni instrument) – ćemane;
kebap – ćevap; rakija – raćija itd.
V pisanih oblikah je nujno v vseh omenjenih in podobnih besedah kot tudi v sklonih zadržati izvirni
glas k, ki se piše s črko k.
Glas t
V posameznih romskih dialektih soglasnik t pred samoglasnikom i v začetni ali srednji poziciji prehaja v c ali ć.
Primeri:
1. Tikno (mali) – cikno; tiknjarel (zmanjšuje, jemlje)
– ciknjarel itd.
28
2. Tiknol (zmanjšuje se) – ćiknol; tro, tiro (tvoj) –
ćiro; tre, tire (tvoji) – ćire itd.
3.Ratilo (zmračilo se je) – raćilo; irati, arati (včeraj)
–araći; buti (delo) – bući itd.
V pisanih oblikah je treba glas t zadržati v besedah in
sklonih, tudi v številkah (jek – eden– jekto – prvi; duj
– dva – dujto – drugi itd).
Piše se s črko t.
Izjema: Kadar se t nahaja v srednji poziciji med samoglasnikom u in soglasnikom l, nastane sprememba. Na
primer: glagol hutel (skočiti) ima v preteklem času oblike hutlem, hutlan, hutlo, hutli… (skočil sem, skočil si,
skočil je, skočila je …) Združeni soglasniki –tl– se redno
izgovarjajo kot –kl–. Torej: huklem, huklan, huklo, hukli
itd. V tem primeru se pravilno piše: huklem, huklan,
huklo, hukli…
Glas p
Soglasnik p se ne spreminja.
V pisani obliki ga zadržimo v vseh pozicijah besed, v
katerih se pojavlja. Piše se s črko p.
29
Glas č
V posameznih romskih dialektih se soglasnik č izgovarja kot ć.
Primer: čačo (pravilno) – ćaćo; čačipe, čačipen (resnica) – ćaćipen; čar (trava) – ćar; čik (blato) – ćik; čučo
(prazen) – ćućo itd.
Izvirni glas č se v vseh oblikah zadrži, piše pa se s črko
č.
Drugi razred
Glasovi iz tega razreda so posledica vsrkavanja (aspiracije), ki je značilna za staro in novoindijske jezike, kot
tudi za nekatere evropske – nemški in angleški jezik.
Aspiriran (pridihnjen) glas je soglasnik, ki ga spremlja
glas h.
Aspirat kh
V posameznih romskih dialektih aspirat kh se pred samoglasnikom i, e menja v ćh ali čh.
Primeri:
1. Khelel (igrati) – ćelel; kher (hiša) – ćher itd.
2. Khil (maslo) – čhik; khino (utrujen) – ćhino itd.
30
3.Makhel (mazati) – maćhel; nakhel (oditi) – naćhel
itd.
4.Aspirat kh ostane nespremenjen v naslednjih besedah: bokh (glad); drakh (grozdje); jakh (oko);
lekh (slovo, znak); lokh (svet): makh (muha); nakh
(nos); phakh (krilo). Enako velja tudi za izvedenke
iz teh besed.
V pisanih oblikah se piše z digrafom – dvema črkama
kh. (To je edini aspirat, ki zajema vse pozicije v besedah).
Aspirat th
V posameznih romskih dialektih se pred samoglasnikom e aspirat th spremeni v ćh.
Primer: them (svet) – ćhem.
Če se beseda, ki se končuje na –e veže z veznikom thaj
z drugo besedo, aspirat thaj iz veznika postane neslišen.
Primer: me (th) aj tu (jaz in ti).
Pri pisanju je potrebno ohraniti izvirni aspirat th in
zapisati z digrafom th. (Ta aspirat se ne nahaja na koncu besede – v finitni poziciji).
31
Aspirat ph
Ta aspirat se ne spreminja.
Pri pisanju ga je potrebno ohraniti v izvirni obliki,
piše se z digrafom ph. (Skoraj vedno je na začetku besede, nikoli v zaključni poziciji, le izjemoma v sredini).
Aspirat čh
V posameznih romskih dialektih se aspirat čh pred samoglasniki a, i, u spremeni v ćh ali š.
Primeri: čhavo (dete) – ćhavo; čhib (jezik) – ćhib, šib; lačho (dober) – laćho, lašo; mačho (riba) – maćho, mašo
itd.
Pri pisanju je vedno potrebno ohraniti izvirni aspirat
čh, ki se piše z digrafom čh.
Tretji razred
Glas g
Pred samoglasnikom i se glas g menja v dj ali dž.
Primeri: gili (pesem) – djili, džili; gilal, gilabal (peti) –
djilabal, džilabal; ginel (preštevati) – djinel, džinel; giv
(žito, pšenica) – djiv, dživ itd.
32
V nekaterih romskih dialektih se glas g pred samoglasnikom e spremeni v dj.
Primeri: gelem (odšel sem) – djelem; ger (garje) – djer
itd.
Kadar se g nahaja med samoglasnikoma i in a, prihaja v
nekaterih dialektih do sprememb.
Primer: sigarde (hitro) – sidjarde, sidžarde.
V posameznih tujih besedah (npr. magija) g prehaja v
dž ali dj.
Če je g sredi besede med soglasnikom n in samoglasniki
i, e, a ali o, se prav tako spremeni v dj ali dž.
Primeri: bangiav (zvijam se) – bandjijav, bandžijav;
nangi (gola) – nandji, nandži; tangol (oži se) – tandjol,
tandžol; khangiri (cerkev). khandjiri, khandžiri; mange
(meni) –mandje, mandže itd.
Pri pisanju besed in pri sklanjanju je treba zadržati
izvirni glas, ki se piše s črko g.
Glas d
V redkih besedah pred samoglasnikom i glas d preide v
dj. Primer: di, dives (dan) – dij, djives; adi, adives (danes) – adjives itd. (V nekaterih narečjih se beseda dives
izgovarja kot gives.).
33
Pri pisanju je potrebno ohraniti izvirni glas, kar velja
tudi za sklone, pridevnike in glagole. Piše se s črko d.
Izjema: Kadar se d nahaja v srednji poziciji med soglasnikoma n in l, nastane sprememba.
Primer: glagol phandel (vezati) ima v preteklem času
oblike phandlem, phandlan, phandla …(vezal sem, vezal si, vezal je …). Združeni soglasniki –dl– pa se izgovarjajo kot –gl–. Torej phangle, phanglan, phangla…V
tem primeru je pravilno pisati phanglem, phanglan,
phangla …
Glas b
Soglasnik b se ne spreminja.
Tudi glas b je pri pisanju potrebno ohraniti izvirno,
piše se s črko b.
Glas dž
V posameznih romskih dialektih glas dž izgovarjajo kot
ž.
Primeri: džanav (vem) – žanav; džav (grem) – žav; dživdo (živ) – živdo; džuvli (žena) – žuvli itd. (V nekaterih
narečjih se dž izgovarja kot dj).
34
Pri pisanju je potrebno zadržati izvorni glas dž, piše
se z digrafom dž.
Četrti razred
Glas m
Glas m se ne spreminja. Tudi za glas m velja izvirna
ohranitev v vseh besedah, piše se s črko m.
Soglasnik n/nj
Najpogostejše spremembe se dogajajo v pluralnih oblikah ženskega spola, pri katerih se osnovna oblika zaključuje s soglasnikom –n ali zlogom –ni. Takrat n preide v
nj.
Primeri: phen – sestra; phenja – sestre; ranjik, ran –
veja; ranjika, ranja – veje; pani – voda; panji – vode itd.
Poleg tega je glas nj prisoten v besedah tujega porekla.
Pri pisanju je potrebno sprejeti te spremembe.
V vseh ostalih primerih je soglasnik n treba zadržati,
piše se s črko n.
Njegova sprememba se piše z digrafom nj.
35
Peti razred
Soglasnik v
Soglasnik v se ne spreminja.
Pri pisanju se ga prav tako ne spreminja, pišemo ga s
črko v.
Soglasnik r
Različno etimološko poreklo romskega glasu r so prispevali, da gre za več nians njegovega izgovora. Kljub
temu ta glas ni doživel večjih sprememb.
Pri pisanju ga zadržimo v vseh besedah in njihovih
oblikah nespremenjenega, piše se s črko r.
Soglasnik l/lj
Soglasnik l se ne spreminja, če je v začetku besede ali
na koncu v finitni poziciji. Večinoma se ne spreminja
niti v sredini besede, posebej če so pred njim soglasniki
–g, –gl, –r, –rl, –s (sl), –š (šl), –b (bl), –k (kl), –č (čl),
–v (vl). Spremembe nastanejo, če se v sredini besede nahaja med kratkimi in dolgimi samoglasniki ali kadar se
dogaja stapljanje z glasom j. Takrat se l spremeni v lj. To
se zgodi tudi v besedah tujega porekla.
36
Primeri: lačhipen – dobrota: ladž – sramota; lil – pismo,
papir; lolo – rdeč; lon – sol; love – denar itd.
Primeri za besede, ko je soglasnik l na koncu besede:
bal – lasje; čel – potomstvo, narod; čhel – boginje; Devel
– Bog; mel – umazanija itd.
Primeri, ko je l v sredini besede: balval – veter; ilo – srce;
dikhlo – šal: šelo – vrv; džanglo – poznan; ulo – sova itd.
Pri pisanju je l potrebno zadržati v vseh oblikah. Pri
tem glagoli v preteklem času imajo značilen marker
–l–. (Primer: resel – prispeti v preteklem času – reslem
– prispel sem; reslan – prispel si; resli – prispela je itd).
Piše se s črko l.
Besede npr. balji – svinja, čiriklji – ptica; rovlji – palica
ipd., kjer se pojavlja soglasnik l, je potrebno pisati z digrafom lj.
Šesti razred
Glas rr
V posameznih romskih dialektih se glas rr izgovarja kot
x.
Primer: Rrom – Rom – Xom; rroj –žlica – xoj; barr –
kamen – bax itd.
37
Pri pisanju so te spremembe nesprejemljive. Obvezno
je potrebno zadržati v vseh besedah in njihovih oblikah glas rr. Piše se z digrafom rr.
Sedmi razred
Soglasnik s
Pojavlja se na začetku, v sredini in na koncu besed.
Primer: sa – vse; sano – tanek; sap – kača; sastri – železo;
sasuj – tašča; dives – dan; xas – kašelj; mas – meso itd.
Soglasnik s se v romskih besedah najpogosteje povezuje s soglasniki: t –(st)–, k –(sk)–, p –(sp)–, v –(sv)–,
r –(sr)–, n –(sn)– itd.
1.Ob spremembi samostalnika moškega spola, ki
označuje živo bitje se v šestem sklonu pojavlja
dvojni s (na primer manušessa – s človekom). Ta
dvojnost ni sprejemljiva.
2. Na drugi strani spremenjene besede dobijo v množini končnico –ns–. (npr. manušensa – z ljudmi;
barrensa – s kamenjem). V tem primeru se glas s
menja v c in se dobi oblika –ca–. Torej manušenca,
barrenca itd.
Prvi od omenjenih primerov je povzročil, da se v nekaterih romskih dialektih s menja v h ali j. (namesto manušesa – manušeha ali manušeja, namesto lesa – leha ali
leja). Ta glasovni pojav se imenuje visargizacija.
38
Razen oblike –ca se glas s zadrži v vseh oblikah besed.
Piše se s črko s.
Soglasnik š
Pojavlja se v začetku, v sredini in na koncu besed.
Primer: šax – zelje; maškar – sredina; deš – deset itd.
Pri pisanju je glas š nujno zadržati v vseh oblikah, piše
se s črko š.
Soglasnik c
Ta soglasnik se pojavlja v manjšem številu romskih besed.
Pri pisanju je potrebno glas c upoštevati vključno v
besedah tujega porekla. Piše se s črko c.
Soglasnik z
Tudi ta soglasnik se pojavlja v manjšem številu romskih
besed.
Upoštevati ga je treba tudi v besedah tujega porekla.
Piše se s črko z.
39
Soglasnik ž
Soglasnik ž je prisoten v besedah tujega porekla ali pa je
posledica sprememb, npr. glasa dž v ž.
Pri pisanju je glas ž potrebno uporabljati samo v besedah tujega izvora. Obeležuje se s črko ž.
Osmi razred
Soglasnik h
Poleg tega, da je element aspirata in glasovnih sprememb, je glas h prisoten v malem številu romskih besed.
Pri pisanju je treba glas h upoštevati. Piše se s črko h.
Deveti razred
Glas x
Največkrat je tujega izvora ali rezultat glasovnih sprememb.
Pri pisanju ga je treba upoštevati tako zaradi romskih
besed kot besed tujega izvora. Piše se s črko x.
40
Deseti razred
Glas j
Je rezultat različnih glasovnih sprememb, posebej indijskih jezikov – črke y, dvoglasnika itd.
Glas j je v začetku besede proteza, pojav ki v izvirni
obliki določene predhodne glasove integrira v osnovo.
(Samoglasnik –a– in soglasniki –j–, –n–, –v– so glavne
pripone).
Primeri: jag – ogenj; jakh – oko; jekh – eden itd. Na
sredini besede: bajrarel _ gojiti; najarel – kopati itd. Na
koncu besede: bej, baj – rokav; duj – dva; goj – klobasa;
rroj – žlica itd. Pri pisanju je glas j potrebno upoštevati, razen pri določenih glagolih, ki imajo marker –j–
(Primer: rover – jokati; v preteklem času: rujem – jokal
sem; ruja – jokala je itd.).
Piše se s črko j.
Glas dj
Je rezultat glasovnih sprememb ter sestavni del besed
tujega izvora.
Piše se z digrafom dj.
41
Glas ć
Tudi ta glas ć je rezultat glasovnih sprememb in pojavov
ter besed tujega izvora.
Piše se s črko ć.
Glas ćh
Aspirat ćh je rezultat glasovnih sprememb in pojavov.
Piše se z digrafom ćh.
Glas lj
Tudi lj je rezultat glasovnih sprememb in besed tujega
izvora.
Piše se z digrafom lj.
Glas nj
Tudi ta glas je rezultat glasovnih sprememb ter besed
tujega izvora.
Piše se z digrafom nj.
42
Glas f
Glas f je iz mešanega desetega razreda.
Pri pisavi glasu f ni sprememb, piše se s črko f.
Glas y
Je iz druge skupine desetega razreda. Uporabljamo ga iz
etimoloških in zgodovinskih razlogov ter zaradi besed
tujega izvora. V znanstvenih študijah na nemeškem, angleškem, francoskem in drugih evropskih jezikih se je
črka y uporabljala za označevanje glasu kot j ali i, torej
glas, ki leži med tema dvema glasovoma. Citiranje tekstov v izvirni obliki zahteva, da črka y ima svoje mesto v
romskem pravopisu.
Pri pisanju je glas y potrebno iz teh razlogov zadržati.
Piše se s črko y.
Na osnovi opisanega in analize glasovnih sprememb
ima torej ROMSKI JEZIK 38 ZNAKOV. Od teh se 10
(ćh, čh, dj, dž, kh, lj, nj, ph, rr, th) piše z digrafi, a 28
(a, b, c, ć, č, d, e f, g, h,x, i, j, k, l, m, n, o, p, r, s, š, t, u,
v, y, z, ž) s črkami.
43
Glasovni pojavi
Tudi v romskem jeziku obstojajo poleg glasovnih sprememb še glasovni pojavi. Njihovo poznavanje pomaga k
boljšemu razumevanju govora in pisave ter razumevanje
procesov, ki so povzročili spremembe besed in nastanek
sestavljenih besed.
Afereza
Označuje opuščanje začetnega glasu ali zloga iz osnovne
besede.
Primer: osebni zaimek amen – mi se ponekod izgovarja
men. Brez začetnega A se včasih izgovarjajo tudi posamezni skloni tega osebnega zaimka. Na primer pri nas
mende namesto amende, ali beseda vadže se ponekod
izgovarja adže.itd.
Alternacija (izmenjava)
Alternacija je redni pojav v etimološko sorodnih besedah na sinhronizirani ravni. Izraža se v razlikovanju in
se uporablja za slovnično razlikovanje.
Romski jezik vsebuje veliko število primerov,ki potrjujejo prvi in drugi primer.
44
V prvem primeru so samostalniki raklo (deček, mladenič), rakli (dekleta). Ti samostalniki v hindijskem in
podobnih jezikih glasijo larko; larki.
V drugem primeru se razlika pojavlja v sklanjatvi – v
spremembi besede po sklonih in v spremembi glagolov
po času.
Apokopa (lingvistično opuščanje končnega glasu)
Označuje pojav opuščanja zadnjega glasu iz osnovne besede.
Primer: samostalniki baxt (sreča), se včasih izgovarjajo
bax; grast (konj) – gra ali gras; kašt (drevo) – kaš; vast
(roka) – va ali vas itd.
Asibilacija (pretvarjanje mehkonebnih soglasnikov v
afrikate)
Asibilacija je pojav, ki izziva cikanje v posameznih besedah (nemško Zischlaut). Ustalila se je v posameznih
romskih narečjih in dialektih.
Primeri: beseda tikno (mali) se izgovarja cikno; kinel
(kupiti) – cinel; khino (utrujen) – cino ali cihno; kiral
(sir) – ciral itd. Navedeni primeri kažejo, da asibilacija
nastane, kadar se glas t nahaja a) nahaja med samogla-
45
snikoma i, e (generation – generacija), oziroma b) kadar se soglasniki k in g nahajajo pred samoglasnikom i.
Asimilacija (glasovno prilagajanje)
Asimilacija je pojav, ko se določen glas prilagodi glasovom v njegovi okolici.
(Obstaja več vrst tega pojava – progresivna, regresivna,
totalna, parcialna, recipročna in kontaktna asimilacija).
Pomemben primer je sprememba v sklonih pri osebnih
zaimkih zaradi asimilacije.
Primer: osebni zaimek me – jaz ima v genitivu obliko
mange, mango – mene, v dativu mange – meni, v instrumentalu mancar – z menoj, v lokativu mande – pri
meni. Osebni zaimek amen – mi ima v genitivu obliko
amengo – nas; v dativu amenge – nam; v instrumentalu
amencar – z nami, v lokativu amende – pri nas.
Ker je od osebnega zaimka me, jaz, osnova sklona man
– mene, ki se ji doda členek –ke, se glas k nahaja med
glasom n in dolgimi samoglasniki o in e. Zaradi tega se
je spremenila v sklonih oblika osebnega zaimka me –
jaz v genitivu in dativu.Tako se pojavlja oblika mange,
mango – mene, amen, amengo – nas, mange – meni,
amenge – nam.
Oblika osebnega zaimka me – jaz nastaja v instrumentalu z dodajanjem členka –sa osnovi sklona man. Tako na46
stane oblika manca, mansa – z menoj. Toda glas s med
n in dolgim samoglasnikom a se menja v c. Tako se dobi
oblika manca, mancar, torej mancar – z menoj; amenca,
amencar – z nami.
Oblika osebnega zaimka me – jaz nastaja v lokativu z
dodajanjem členka –te osnovi sklona man. Tako nastane
oblika mante (meni, pri meni). Toda glas t se med soglasnikom n in drugega samoglasnika e menja v d. Nastane
oblika mande – meni, pri meni; amende – nam, pri nas.
Oblika osebnega zaimka me – jaz v ablativu nastaja z
dodajanjem členka –tar osnovi sklona man. Glas t se
med soglasnikom n in dolgim samoglasnikom a spremeni v d. Dobi se oblika mandar – od mene, amendar
– od nas.
Možno je zaključiti: členki (–go, –ge, –car. –de, –dar),
ki se dodajajo osnovam sklonov v sklanjatveni končnici
besed, so nastali kot rezultat asimilacije.
Posledice asimilacije so tudi deformirane oblike osebnega zaimka tu – ti. Ta zaimek je izgubil svojo obliko
v genitivu. Nadomešča ga svojilni zaimek tro, tiro ali
ćiro – tvoj. (V posameznih dialektih se je to zgodilo tudi
z ostalimi osebnimi zaimki: mamesto mango – morro
(moj), namesto amengo – amaro (naš), namesto tumengo – tumaro (vaš).
Oblike osebnega zaimka tu – ti so deformirane tudi v
dativu, instrumentalu, lokativu in ablativu.
47
Ti primeri kažejo, da je pojav asimilacije v romskem
jeziku pogost, njegovo poznavanje pa je pomembno za
razlago sprememb v osnovah in oblikah besed.
(Nasprotni pojav je disimilacija).
Elizija (izpuščanje samoglasnikov)
Elizija je pojav izpuščanja odvečnih in nepotrebnih samoglasnikov v besedah ali med besedami, posebej če
nastane hijaus (zev). Romski jezik pozna veliko takih
primerov.
Epenteza (vrivek glasu)
Epenteza je pojav vrivanja glasov ali skupine glasov v
posamezne besede. To je pogosto v primeru pojava hijatosa (zeva) v nekaterih besedah.
Primer: beseda phub – gnoj se včasih narobe izgovarja
– phumb.
Epinteza (podaljšanje besede)
Epinteza je pojav podaljšanja oblike besede. V romskem
jeziku se v tej vlogi pojavljajo najpogosteje glasovi k in h
ali samoglasniki a in i. V nekaterih primerih je epinteza
nujna, v nekaterih pa odveč in nepotrebna.
48
Primer: nujna je v samostalnikih, kot so angrusti (prstan) – angrustin; amali (tovarišica) – amalin; livadi
(polje) – livadin itd.
Nepotrebna je v besedah čhuri (nož) – čhurik; pori (rep)
– porik; našti (ne more) – naštik itd.
Glotizacija (glasovno oblikovanje)
Glotizacija je pojav, ki nastane z združevanjem določenih soglasniških skupin iz katerih se tvori hrapavi glas v
grlu - pride do laringizacije.
Primer: beseda maro, manro (kruh), ki se v posameznih
dialektih in narečjih izgovarja marno oziroma maxno. Iz
tega izhajajo številne variante osnovne besede, npr. svojilni zaimek morho – moj, katerega variante so: munro,
mungro, mrno, mro, mxno, mlo.
Jotacija (soglasniška sprememba zaradi j)
Jotacija se pojavlja v slovenskem jeziku, prisotna pa je
tudi v romskem jeziku.
Primer: v množini nekaterih romskih besed, kot so
phov (obrv); phuv (zemlja); sovli (prisega); suv (igla);
xiv, xuv, xv (jama) itd se glas j pojavlja kot indikator
etimološkega izvora teh besed.(Sanskrtski bhru f. – obrvi; bhumi f. – zemlja: vratan n. – prisega; suci f. – igla;
49
kha m. – jame). Zaradi tega se pluralne oblike omenjenih besed glasijo phovja _ obrvi; phuvja – zemlje; sovlja
– prisege; suvja – igle; xivja – jame. (Nasprotno od tega
v nekaterih romskih besedah, ki se končujejo s samoglasnikom –v, manjka glas j v množini, ker imajo drugačni
etimološki pomen. Primer: ruv, volk – rovi, volkovi; žuv,
džuv – uš, žuva, džuva – uši itd.)
Kontrakcija (skrčenje zlogov)
Kontrakcija je pojav krčenja ali zlitja dveh zlogov. Posebna oblika tega pojava je sinereza (grški: sineresis), ki
označuje zlitje dveh samoglasnikov ali zlogov v enega.
(Nasprotje tega je diereza – razločanje).
Primeri kontrakcije v romščini: Devel (Bog) – Del; dives
(dan) – djes; mro, morho (moj) – mo; tro, tiro (tvoj) – ćo
itd.
Metateza (zamenjava glasov ali zlogov v besedi)
Metateza označuje premeščanje glasov in črk v besedah.
Ta pojav je pogost v različnih dialektih.
Primer: samostalnik asjav (mlin) se pojavlja v desetih
variantah (ajsav, sjav, vsjav itd.)To je posledica razvoja
te besede, ki izhaja iz sanskritskega samostalnika pasani
f. – mlin. Podobno se dogaja z besedami ćirvo (boter) –
50
ćivro; phurd (most) – phrud; pašavro (rebro) – pašvaro
(pašravo, paršavo, prašavo itd.
Palatalizacija (mehčanje glasov)
Palatalizacija označuje mehčanje prednjih nebnih glasov
dj, ć, č, dž, ž, š, lj, nj. Preoblikovanje glasov g v dj, k v ć,
kh v ćh smo na primerih opisali v predhodnem tekstu.
Proteza (dodan glas na začetku besede)
Proteza je pojav, ki označuje dodajanje glasov na začetek
besede, ki se nato z jim združi.
Primeri: pripone samoglasnika a in soglasnika j so se
že ustalile v mnogih romskih besedah. Nekateri primeri
pa kažejo, da je protetični j nepotreben. To velja za besede abijav (poroka) – (nekorektno) jabijav; agor (kraj)
– (nekorektno) jagor; ilo (srce) – (nekorektno) jilo; vov
(on) – (nekorektno) jov; von (oni) – (nekorektno) jon,
jone itd.
Nepravilna je tudi uporaba protetičnega –v– v nekaterih besedah, kot so: učho (visok) – (nekorektno) vučho;
vos, ušt (ustnica) – (nekorektno) vušt; arho (moka) –
(nekorektno) varo ali jaro itd.
51
Tudi uporaba protetičnega –h– v posameznih besedah
je nepravilna, kot so: amal (tovariš) –(nekorektno) hamal; amalin (tovarišica) – (nekorektno) hamalin itd.
Visargizacija (nezveneči pridihnjen glas)
V sanskritu obstojita zvočni pridihnjen glas h in nezveneči pridihnjen glas h (visarg). Ta nezveneči glas je
značilen za nekatere romske besede, kot pr. jag (ogenj)
– jaga (ognji); pat (stopalo) – pata (stopala) itd.
Pod vplivom visargizacije se soglasnok –s– v zaključnem delu neke besede (les – njega; pes – sebe, se) ali v
sklonih izgovarja kot nezveneči h.
(V nekaterih narečjih se pojavlja namesto s glas j, kot
npr. manuš (človek) – manušes (človeka), manušeh.).
Mešani glasovni pojavi
Mešani glasovni pojavi predstavljajo dve ali več glasovnih pojavov v eni besedi, ki so povzročile manjše ali večje spremembe.
Na drugi strani je bil romski jezik izpostavljen več sto let
vplivom raznih drugih jezikov: od iranskega do jermenskega, prek turškega, grškega do slovanskih, romanskih
in germanskih jezikov. Nekateri od teh jezikov (iranski, jermenski in grški) so zapustili vidne sledi v vseh
52
romskih govorih. Drugi jeziki so vplivali na posamezne
romske dialekte in narečja tistih romskih skupin, ki so
dalj časa živele na teh območjih (na njihovih teritorijih).
Sandhi
Sandhi je pojav, ki je v sistemu strogih pravil sanskrita
označeval medsebojni vpliv kraja in začetka besed, ki
sledijo druga za drugo v govornem nizu. Gre za združevanje in govorno zlaganje besed v govornem nizu. Ta
proces združevanja se dogaja na osnovi 12 pravil. Nekatera od teh pravil se nanašajo na samoglasnike in njihove spremembe, zaključno z –i, u, r–, ki prehajajo v
polglasnike.
Tako ai pred samoglasniki dajejo dolgi –a, –au daje –av
itd. Druga pravila se nanašajo na soglasnike in njihove
spremembe pod določenimi pogoji.
V romskem jeziku je več primerov sandhija in teh pravil,
npr. beseda gav (vas) se izgovarja gau; prnango (bosonog) je nastala z združenjem samostalnika punro (noga)
in pridevnika nango (gol) (Dobesedno: »nogobos«).
Z združenjem šero (glava) in nango (gol) je nastala sestavljenka šrnango – gologlav. (dobesedno: »glavobos«).
Samo v besedi khangiri je ohranjen sanskritski glagol
khan (kopati) in samostalnik giri (cerkev), ki je podobna tudi v hindi jeziku.
53
Primeri za sandhi so tudi nekatere sestavljenke iz glagola, zaimkov in samostalnikov, kot je delpešare – boriti
se, metati se itd.
Zlogovanje in delitev
besed na zloge
Zlogovanje vsebuje fonetično – fonološko enotnost besed, kar se doseže z izgovarjanjem na osnovi intuicije in
učenjem v družbi. Čeprav ne obstaja enotna znanstvena
definicija zlogovanja, so na osnovi različnih analiz ugotovljeni posamezni kriteriji, ki so sprejeti kot veljavni.
To je naglaševanje in razni drugi procesi, ki spremljajo
izgovorjavo besed.
Tako se smatra, da ima zlog jedro, glavo (začetek zloga)
in končni del zloga. V mnogih jezikih so nosilci zloga
samoglasniki.
Meja zloga v besedi je za samoglasnikom, a pred soglasnikom.
Če se zlog končuje s samoglasnikom, gre za odprt zlog.
Če se zlog končuje s soglasnikom, gre za zaprt zlog.
V romskem jeziku obstajajo enozložne, dvozložne in
večzložne besede.
54
Enozložne besede se ne delijo na zloge. Primer: čhib –
jezik; jak – oko; kan – uho; nakh – nos; muj – usta;
Rrom – Rom; gav – vas itd.
Dvozložne in večzložne se delijo na zloge.
Primeri: ag–or (kraj); akh–or (oreh); ba–kri (ovca);
bar–va–lo (bogat); bu–te–berš–en–go (večletni); čha–
vri–ka–no (otročji); phu–ri–pen (starost); šr–nan–go
(gologlav); štar–var–deš (štirideset); tru–ša–li–pen
(žeja) itd.
Poudarek in naglaševanje
Akcent (latinski: accentus) označuje poudarek in znake
za označevanje naglaševanja. Veda, ki preučuje naglaševanje, se imenuje akcentoligija (naglasoslovje).
Pri izgovoru besed prihaja do naglaševanja določenega
glasu, zloga, besede, skupine besed ali stavka. Ta proces
poteka ob močnejši aktivnosti mišic pri artikulaciji. Naglaševanje se doseže s povišano višino glasu (intenzivnost), spremembo višine tona (intonacija), spremembo
količine (glasovno širjenje) in spremembo kvalitete (odprti samoglasniki delujejo močneje od zaprtih).
55
Me glede na določene razlike se je uveljavilo razlikovanje na dinamični (jakostni) in muzični (tonski) naglas.
Dinamični (angleški: stress) povzroči povečan pritisk,
ki nastane z dihanjem ob izgovarjanju besed.
Muzikalni (angleško: pitch) naglas nastaja pri spremembi višine tona oziroma z delitvijo višine tona na več
jezikovnih elementov.
Poudarki in naglaševanje v romskem jeziku ni enotno.
Obstajajo skupine dialektov in narečij, pri katerih je poudarek in naglaševanje podobno, kot so govori na Balkanu, v Romuniji itd. z izjemo Grčije.
Drugi romski dialekti in narečja so pod vplivi poudarkov jezikov večinskih narodov, s katerimi so dolga stoletja živeli. Tako imajo Romi na Madžarskem poudarek na
začetku besede, kar v precejšnji meri velja tudi za Rome
v Vojvodini. Romi v Nemčiji imajo praviloma naglas na
prvem zlogu besede itd.
V romskem jeziku je poudarek najpogosteje na zadnjem
zlogu.
Toda so primeri, ko poudarek preide na prvi zlog ali celo
na sam začetek. To pride do izraza predvsem v besedah,
ki imajo protezo, v združenih besedah kot so prnango,
šrnango inv besedah tujega izvora.
Temu prvemu pravopisu romskega jezika, ki je bil stoletja le ustni jezik, moramo dodati popoln inventar in
56
analizo romskega glasovnega sistema, da se na tej osnovi
ugotovi število črk, njihov vrstni red in pravopisna pravila.
Poleg fonetično – fonoloških kriterijev je potrebno upoštevati še druge iz začetka tega pravopisa.
Zaradi glasovnih sprememb in pojavov je nastalo veliko število variant romskega jezika. Njihovo poznavanje
omogoča popolnejši vpogled v spremembe besed po
sklonih, predpon, pripon in sprememb, ki nastanejo zaradi spreganja glagolov itd.
Za jasnejše spoznavanje aspiriranih besed je treba spoznati Bartolomejev zakon o aspiratih. Pri enakozvočnih
glagolih so etimološki izvori v veliki meri raziskani in
pojasnjeni v študiji »Romski glagoli, njihovo poreklo in
pomen«. Gre za pomen romskih besed in besed tujega
izvora.
Upoštevati je treba tudi »Grasmanov zakon o disimilaciji aspiratov«. Tako je možno razložiti, zakaj v vseh
dialektih romskega jezika ni več aspiratov (pridihnjenih glasov) gh, dh, bh in jh, ki so sestavni del glasovnega sistema v indijskem jeziku. (Omenjeni aspirati so
ohranjeni samo v romskih osebnih imenih indijskega
izvora, v posameznih romskih besedah, kot so: ghuno
(vrsta črva); ghošto (gnezdo); ghogha (polž); bharikano
(uspešen); bhagini (sodelavka, partnerka); bhara (cena,
denar) itd.).
57
Z druge strani ta zakon omogoča, da se razume, zakaj so
posamezni romski govori npr. v južni Srbiji, Makedoniji
in Albaniji izgubili aspirate čh, ćh, kh, ph, th, ki so ostali
v drugih romskih dialektih v evropskih državah.
Možne so razlage drugih pojavov v romskih jezikih, tudi
iz staroindijskega obdobja.
Večstoletno raziskovanje jezikov v svetu je prispevalo
nekaj naukov in sporočil.
Ena od njih se glasi: »Opisovanje in tovrstni pristopi so
fleksibilni, napredni in procesno usmerjeni. Normativni pristop in norme pa oblikujejo krutost, konzervativnost (v smislu ohranjanja obstoječega) in usmeritev na proizvod.«
Nesporno so pravila nujna. Po njihovi zaslugi se je podobno kot drugi tudi romski jezik ohranil do današnjih
dni.
Z druge strani jezik ni namenjen pravilom, ampak obratno: pravila so namenjena jeziku, njegovi ohranitvi in
nadaljnjemu razvoju.
Torej je potrebna toleranca, da bi pravopis zaživel in se
uporabljal v praksi. Poleg tega je treba upoštevati, da je
jezik živ in v neprestanem gibanju. Dovzeten je za spremembe.
Pravopis mora slediti tem spremembam.
58
Drugo poglavje
Oblikovanje besed
Oblikovanje besed zajema raziskovanje in opis postopkov ter zakonitosti pri nastajanju kompleksnih besed na
osnovi razpoložljivega jezikovnega gradiva. Struktura
slovarja v določenem jeziku se obravnava z zgodovinsko– genetičnega ali funkcionalnega aspekta.
Najprej je potrebno opraviti klasifikacijo jezikovnih
sredstev, ki bodo uporabljeni kot osnovni element za
oblikovanje besed, tako enostavnih kot sestavljenih. Določiti je potrebno osnovne jezikovne korene in elemente
(pripone, predpone).
Druga naloga je opis tipov in modelov, po katerih se
bodo oblikovale besede.
Pri tem se ne sme zanemariti pomenoslovja pri oblikovanju besed.
Največji del oblikovanja besede je v tvorjenju, izvedbi
novih besed s pomočjo pripon in predpon v oblikovanje
sestavljenk itd.
61
Samostalniki
Samostalniki in njihovo oblikovanje
Samostalniki v romskem jeziku se končujejo na:
1. samoglasnike: –o, –i
2. diftonge (dvoglasnike): –ai, –oi, –ui
3. velikem številu soglasnikov, ki so klasificirani po
razredih:
I.–k, –t, –p, –č;
II.–kh;
III.–g, –d, –b, –dž;
IV.–m, –n;
V.–v, –r, –l;
VI.–rr (zelo redki primeri);
VII.–s, –š, –c;
VIII.–h;
IX.–x (zelo redki primeri).
(Nobena beseda v romskem jeziku nima na koncu aspiratov –th, –ph ali glasov iz X. razreda, razen v tujkah –
besedah tujega izvora).
V romskem jeziku poznamo samoglasnike moškega in
ženskega spola. (V romščini srednjega spola ni).
62
Samostalniki moškega spola
Največje število samostalnikov moškega spola se končuje s samoglasnikom –o, manj številni s samoglasnikom
–i ali –a; z dvoglasniki, ki prehajajo v –j in soglasniki: –l,
–r, –g, –š, –k, –d, –s, –b, –v, –t, –m, –n, –p, –č, –x, –rr.
Primeri:
–o:čhavo (sin); raklo (deček); bakro (jagnje); džuklo
(pes); ilo (srce) itd. (V množini se ti samostalniki
končujejo na –e).
–i: dilindari (bedak); makari (krokodil); venderi (hrabrost); pojavlja se tudi kot romsko osebno moško
ime Venderi, Enderi (Ti samostalniki v množini
končujejo na –a).
–a:murga (piščanec) itd. (Ta in podobni samostalniki v
množini končujejo na –e).
–j: muj (usta) itd. (V množini končujejo na –a).
Soglasniki:
(–r, –l, –g): bal (lasje); čor (lopov); Beng(hudič) itd. (v
množini končujejo na –a).
(–š, –k, –d): manuš (človek); čik (blato); dand (zob)itd.
(v množini na –a).
(–s, –b, –v): dives (dan); drab (zdravilo); džov (oves)
itd. (v množini na –a).
(–t, –m, –n):rat (kri); Rrom (Rom); than (mesto)itd. (v
množini na –a).
(–s, –č, –x): sap (kača); rič (medved); šax (zelje) itd. (v
množini na –a).
barr (kamen) itd. (v množini na –a).
(–rr):
63
Samostalniki ženskega spola
Največje število samostalnikov ženskega spola se končuje s samoglasnikom –i, redkeje z –a, omenjenimi dvoglasniki, ki prehajajo v –j in soglasniki: –b, –k, –n, –š, –l,
–m, –v, –r, –t, –kh, –dž, –rr, –h..
Primeri:
–i:–bakri (ovca); balji (svinja); buti (posel); gili (pesem) itd. (v množini končuje na –a).
–a:–džura (groznica) itd. (v množini na –e).
–j: –baj (rokav); goj (klobasa); rroj (žlica) itd. (v množini na –a).
Soglasniki:
(–g,–b, –k): jag (veter); čhib (jezik) itd. (v množini na
–a).
(–n,–š,–l): men (vrat); truš (žeja); bul (zadnjica) itd.
(v množini na –a).
(–m, –v, –r):lim (slina); phuv (zemlja); bar (živa ograja) itd. (v množini na –a).
(–t, –kh, –dž):rat (noč); drakh (grozdje); ladž (sramota)
itd. (v množini na –a).
(–rr):
tharr (čeljust, vilica, vilična kost) itd. (v
množini na –a).
(–h):
pih (očesna krmežljavost) itd. (v množini
na –a).
Poleg svojega osnovnega pomena našteti samostalniki
lahko imajo tudi razne druge pomene.
64
Primer: samostalnik čhavo (sin) pomeni še – otrok, najbližji in sorodnik v širšem smislu, pripadnik Romov, tisti, ki je sprejel način življenja Romov, njihove običaje in
vrednote, tisti, ki veruje v Boga, ki se obnaša kot otrok
itd.Nove besede iz samostalnika čhavo se oblikujejo
tako, da se na njegovo osnovo čhav – dodajo določene
pripone.
1. Če se označeni osnovi doda pripona – oro, dobimo
novo besedo: čhavorro – dojenček v plenicah. V
primeru dvojne pripone, kar je v romskem jeziku
pogosto, dobimo novo besedo: čhavororro – komaj rojeno dete, dojenček.
2.Če se osnovi čhav– doda pripona –ro, dobimo
novo besedo: čhavro– deček, mladenič itd.
3. Če se na osnovo te besede čhavr– doda pripona
–lo– (v tem primeru se med to osnovo in pripono –
lo pojavlja še i) dobimo trtjo novo besedo: čhavrilo
– postal je fant, fantovščina itd.
4. Če se na čhavri, osnovo besede čhavrilo, doda pripona –mata, nastane beseda čhavrimata – otročarija, otroški posli, neodgovorno obnašanje itd.
5. Če se na isto osnovo doda pripona – pen, dobimo
abstraktni samostalnik čhavripen – otroštvo.
6. Na novo izvedene besede so potem čhavari, ljubitelj otrok; čhavarka – ljubiteljica otrok. (Te besede
so izvedene s pomočjo pripone –ar, ki ga v romskem jeziku uporabljanje za posebne vrste glagolov
(kauzativne).
65
7. Na novo izvedene besede iz samostalnika čhavo so
prav tako čhavekherlin (jasli), čhavengebar (otroški vrtec) itd.
8. Iz istega samostalnika se izpeljejo pridevniki in prislovi čhavikano, čhavrikano (otročji)
9. Iz pridevnika čhavrikano je izpeljan abstraktni samostalnik čhavrikanipen (otroštvo) itd.
10.Od posameznih samostalnikov nastajajo kauzativni glagoli.
Primer: čhavrrardilo (pootročil je), čhavrrarel pes
(otročje se obnaša) itd.
Samostalnik jag pomeni ogenj kot naravni pojav,
požar, plamen, visoko temperaturo itd.Streljanje
iz ognjenega orožja pa pomeni svetlobo, povišano
telesno temperaturo, ali (figurativno) rdečilo, vznemirjenje, navdušenje, močan občutek ali reakcija
itd.
Z dodajanjem določenih pripon na osnovo samostalnika –jag nastanejo nove besede.
1. jag + – ori: jagori (ogenjček); 2. jag + – alo: jagalo (ognjevito); 3. jagaripen (ognjevitost); 4. jagadinipe (požar); 5. jagatro (gasilec); 6. jagdlin
(ognjemet).
Od samostalnika jag nastajajo tudi kavzalni glagol,
npr. jagarel (prižgati); jagardyol (prižiga se) itd.
Z združevanjem dveh ali več besed nastajajo sestavljenke ali figurativni izrazi.
66
Pridevniki
Pridevniki in njihovo oblikovanje
Tudi pridevniki se podobno kot samostalniki oblikujejo
z različnimi priponami od drugih pridevnikov ali ostalih besed. Predhodno so nekateri primeri že omenjeni:
čhavr – ikano (otroč –ji); jag – alo (ognje –vit) isl.
Obstajajo še mnoge druge pripone.
Primeri: guru –vano (gove– ji); bakr –ano (ovč –ji);
dukh –ado (bol– an); somnak, sunak – uno, ano (zlat);
kašt –uno (les –en); arać –utno (včeraj –šnji); tel –utno
(spod –nji); phral –esko (brat –ov) itd.
Navedeni primeri kažejo, da imajo pripone v oblikovanju besed pomembno vlogo, zato je potrebno opraviti
njihovo klasifikacijo.
67
Števniki
Številke in njihovo oblikovanje - števniki
Števnike rabimo za izražanje količine in številčno seštevanje velikosti.
Osnovni ali glavni števniki so:
-- jek – eden;
-- šov – šest;
-- duj – dva;
-- efta – sedem;
-- trin – tri;
-- ovto,oxto – osem;
-- štar – štiri;
-- enja, inja –devet;
-- pandž – pet;
-- deš – deset.
Števniki po vrsti:
––jekto – prvi;
––dujto – drugi;
––trito – tretji;
––štarto – četrti;
––pandžto – peti
––šovto – šesti itd.
Distributivni števniki:
––Sako pandžto – vsak peti;
––sako eftato – vsak sedmi itd.
Ponavljanje števnikov:
––duvar, dujvar – dvakrat itd.
Večkratni, množilni števniki:
––pandžvarno – petkratno itd.
68
Ulomki:
––jek dešukutin – ena desetina
––Džuto – par
Števnike v kombinaciji z nedoločnimi zaimki (savorre
- vsi; suduj, luduj – oboje), prislovi, pridevniki ali samostalniki oblikujejo sestavljene besede.
Glagoli
Glagoli in njihovo oblikovanje
Glagoli so vrsta besed s kompleksnimi oblikami in funkcijami. Označujejo pojave v času kot so delovanje, dogajanje in stanje. Z vidika oblikoslovja imajo glagoli spregatve in gramatične kategorije, kot aktivni in pasivni,
želelni in časovni glagolski način. Zaradi usklajevanja s
subjektom v stavku glagoli vzpostavljajo določene zveze
z osebo in številko, z ozirom na vrsto aktivnosti so glagoli še slovnična kategorija z vidika pomenoslovja.
Na osnovi valence (moči vezave z določeno obliko besed) je glagol središče skladnje besednih zvez v stavku.
Med glagolom in subjektom se vzpostavlja skladnost.
Z gramatičnega stališča delimo glagole na prehodne in
neprehodne, polne in pomožne glagole, glede na valen-
69
co pa na glagole nične vrednosti (hradinel), enovalentne
(sovel –spati), dvovalentne (bešel – stanovati), trivalentne (del – dati) in štirivalentne (kinel – kupiti).
V odnosu do subjekta razlikujemo osebne in neosebne
glagole.
V odnosu do objekta razlikujemo povratne (fulavel pes
– češe se) in recipročne (somdisavon – miriti se) glagole.
Po vrsti spreganja razlikujemo močne, slabe in nepravilne glagole.
Z vidika pomenoslovja so pojavi grupiranja na glagole,
ki označujejo delovanje in aktivnosti (drabarel – čitati;
kinel – kupovati),dogajanja (prastal – teči, umblavel –
obešati) in stanja (sovel – spati) ter vremenskih pojavov
(brišindarel – dežuje)
Za razliko od mnogih drugih evropskih držav v romskem jeziku obstojajo še kavzalni glagoli (Obširneje: R.
Djurić – Gramatika romskega jezika).
Po modelu kavzalnih glagolov se ti izpeljujejo iz vseh
spremenljivih vrst besed in posameznih nespremenljivih, posebej prislovov.
Primeri: jag (ogenj) – jagarel (prižgati ogenj); kat (škarje) – katarel (rezati s škarjami); paše, šaše (blizu) – pašarel (približati); dur (daleč) – durarel (oddaljevati) itd.
70
Pripone
Pripone (lat. suffigere – nadaljevati) so oblikoslovni elementi, ki se nadaljujejo na prosti morfem ali konstruiran
morfem in nato postanejo nerazdružljivi del novonastale besede. Uvedena je razlika med priponami izvedbe (ki
se uporabljajo za oblikovanje besed) in fleksivnih pripon
(pripone, ki so rezultat gramatične menjave končnic s
spreganjem, primerjavami idr.).
Izvedbene pripone
Primeri za te pripone: –phen (v besedi čhavripen – otroštvo), –alo (v besedi jagalo – ognjevit), –uno (v besedi
kaštuno – lesen),
Primer za fleksivno pripono je –esko (v besedi phralesko – bratov).
Pripone se uporabljajo za ustvarjanje sistematičnih razlik pomena besed.
V romskem jeziku se pripone razvrščajo v deset skupin.
1. Prva skupina zajema pripone –ben, –pen, s pomočjo katerih se tvorijo abstraktni zaimki v romskem
jeziku, ki so izključno moškega spola.
Primer: čačipen (resnica), lačhipen (dobrota), šukaripen (lepota) itd (V maloštevilnih romskih besedah je ohranjena pripona –pana, npr. tarapana
– zadovoljstvo, veselje).
71
2. Drugo skupino tvori pripona –mata. Iz nje nastajajo zaimki tipa khelimata (igranje), gilabimata (petje), siklimata (učenje), asamata (smeh), sovimata
(spanje) itd.
3. Tretjo skupino zajema pripona za oblikovanje pomanjševalnice –oro.
Primeri: akhororro (orešček); brašnororro (petelinček); buznorri (kozica); khamorro (sončece) itd.
(V teh priponah se v pomanjševalnicah najpogosteje pojavlja glas rr).
V tej skupini sta dve sekundarni priponi –lo: ćiriklo – ptič in –ičho: baličho – prašiček.
To so pripone za pomanjševalnice osebnih imen, za
moška –iška, za ženske –ika. Primeri za moška
imena: Kaniška, Ganiška itd, za ženska imena: Karika, Radika itd.
4. Pripone tipa –nda, –and, –na, –ni, –ri, –una, –ari
imajo razni zaimki. Primer: brišind (dež), bašno
(petelin), angrustri (prstan), itd.
5. Pripone pridevniškega izvora so: –lo, –alo, valo,
–ver, –ano, –vano, –tno, –ikano.
Primer: šutlo (kisel), thulo (debel); baxtalo (srečen); bokhalo (lačen); čhorvalo (bradat); barvalo
(bogat); xarano (moder); khamutno (sončen); andralutno (notranji); devlikano (božanski) itd.
Fleksivne pripone
6. Pripona primerjave –der.
Primer: barider, baroder (povečan); tiknider
(zmanjšan); lačhoder – poboljšan) itd.
72
7. Pripone posameznih sklonov v kombinaciji s pripono za pomanjševalnice.
Primer: čhavreskorro– (od) fanteka; dajakerro –
(od) mamice itd.
Ločilniška pozicija v ednini –tar, pripona je v besedi akatar (od tu), jekhendar (od nekih); akalendar
(od teh); upralendar (od gornjih) itd.
8. Pripone nastale od zaimkov
Nedoločni zaimki: jek čomuni (nekaj); nastal je zaimek čomuni (stvar).
Vprašalni zaimki: kisi? (koliko?); nastala je beseda
kuti, kući (malo); savo? (kateri?); nastala je beseda
kasavo (takšen) itd.
9. Pripone za soudeležbo –to: mato(pijan); –lo: phandlo (zaprt); –do (dživdo (živ); –to:
bešto (posajen v sedečem položaju); –me: marime
(ponižan) itd. (Prva varianta te pripone –ime se
najpogosteje dodaja tujim besedam: pisome (pisan,
nepisan); lečime (zdravljen) itd. Pogosto zamenjuje
nastavke –iv in –ljiv, ki se pojavljajo pri besedah
sumljiv, grabežljiv ipd. Nastavek –ome je prav tako
pri tujih besedah kot so paxome (zmrznjen) itd.
10.Pripone v dodatkih: –es: čačes (iskreno, stvarno);
gugles (sladko); lačhes (dobro); rromanes (romski); mulikanes (mrtvaški) itd.; –l: upral (zgoraj);
telal (spodaj); avrijal (zunaj); dural (od daleč) itd.;
–ar: jekhar (enkrat); kekar (nikoli) itd; –var: dujvar
(dvakrat); trinvar (tri krat) itd.
73
Pripone tujega izvora predstavljajo posebno skupino
(npr. iz grškega in romunskega jezika).
Najpogostejša pripona iz grškega jezika je –mos, ki se
pojavlja kot nastavek pri romskih besedah. Primer: marimos (bitka); xamos (jed); –pimos (pijača) itd.
Pogosta pripona iz romunskega jezika je –ura: satura
(rokovniki); vasura (sodi); mitura (miti) itd.
Pol-pripone
Polovične pripone se uporabljajo za oblikovanje besed,
ki so po pomenu sorodne. Zaradi tega meja med priponami pol - priponami ni čvrsta.
Najpogostejša polovična pripona je –čos, ki je nastal
iz zanikanja či ali čhi (ne, ni). Označuje delno izgubo
kvalitete ali količine. Primer: pharničos (belkast); loličos
(rdečkasta); pharičos (poltežki) itd.
Pripone (lat. praefigere – zajeti na začetku) so oblikoslovni elementi pred besedami.
Najpogostejše romske pripone so: a–; bi–; čhi–; ke–;
na–; ni–; pra–; sa–; som–. (Redke ali povsem redke so:
i–; o–, u–, h–, f–, pal– itd.).
Primeri: bijav (poroka) – abijav; džukariken (čakanje)
–adžukaripen; kharipen (pozivanje) – akharipe, akharipen; rati (noč) – arati; bidikhlo (neviden); biranglo
74
(neobrit); brikerdo, bikerdo (neopravljeno); kethanipen
(skupnost); somdživipe (skupno življenje); somkerdo
(zložen); papal, palpale (ponovno) itd.
Infiksi (notranje pripone)
Infiksi (lat. infigere – znotraj zajeti) so oblike za oblikovanje besed, ki se vgrajujejo v besede, ker jim je osnova
prekratka ali zaradi glasovnih sprememb oziroma pojavov.
Tipični primer v romskem jeziku je samostalnik div –
dan. (V tej obliki je ohranjena samo v posameznih romskih govorih, na primer v Sloveniji. Na osnovi tega samostalnika je dodana pripona –j. Spremenjena oblika se
v Murski Soboti glasi dij).
V govoru makedonskih Romov je na osnovi tega samostalnika dodana pripona –e. V teh območjih je nastala
nova oblika dive. Toda v mnogih dialektih in narečjih je
na osnovi tega samostalnika dodana pripona –es, tako je
dives postala najbolj razširjena oblika samostalnika div
v romskem jeziku).
Na osnovi tega primera je možno zaključiti: vsi samostalniki moškega spola, ki imajo v rodilniku, dajalniku,
mestniku in orodniku v sredini –eses, vsebujejo pripone.
75
Romski jezik vsebuje mnoge besede tujega izvora, katerih pripone so postale notranje pripone. Najpogostejše
pripone so tipa –aža (montaža); –algia (nostalgia); –alo
(socialo); –ari (parlamentari); –arxia (monarxia); –cia
(policia); –encia (konferencia); –filo (bibliofilo); –fono
(telefono); –grafia (fotografia); –ika (politika); –ismo
(simbolismo); –astika, –istika (onomastika, anglistika);
–iva (perspektiva); –kratia (demokratia); –logia (rromologia); –metria (geometria); –nomia (astronomia);
–sfera (atmosfera); –skopia (mikroskopia); –terapia (fitoterapia); –teza (hipoteza); –tura (diktatura) itd.
Afiksi
Afiksi (lat. affigere –zajeti) so z ene strani skupni naziv
za vse proste elemente, ki se uporabljajo za oblikovanje
besed (prefiksi, sufiksi, infiksi itd.) in z druge strani za
podaljševanje besed z dodajanjem ene črke ali zloga.
Etimološko raziskovanje romskega jezika je pokazalo
številne romske besede podaljšane na ta način.
Ta pojav prihaja do izraza v besedah tujega izvora. Tako
se srbski besedi rad (delo) doda pripona –o, samostalnikom prezident (predsednik) ali krst prav tako –o.
Na osnovi tega se lahko oblikuje pravilo: vsi samostalniki moškega spola tujega izvora, katerih osnova se zaključuje s soglasniki –d, –k, –m, –n, –h, –s itd. dobijo
v romščini pripono –o. (V množini samostalniki tega
76
tipa imajo praviloma pripono –ura: prezidentura (predsedniki); advokatura (advokati); poslanikura (poslanci)
itd.
Samostalnikom moškega spola tujega izvora, ki se končujejo na –r, se v večini primerov doda pripona –i, pri
nekaterih od njih pa pripona –o. Primer: srbski samostalnik kolar – kolarji; manastir – samostani; rudar –
rudarji; guslar – guslarji itd. (V množini ti samostalniki pomenijo: kolara – kolarji; rudara – rudarji; guslara
– guslarji) itd.
Posamezni samostalniki, ki se končujejo na –r, kot so
car, bar, par, žar, dobijo pripone –o: caro, baro, paro,
žaro itd.
Posamezni samostalniki kot so djavo ali sto (hudič ali
miza) imajo podaljšek –olo: djavolo, stolo. (V množini
–ura: djavolura – hudiči; stolura – mize) itd.
Posamezni samoglasniki tujega izvora, npr. škembe,
imajo podaljšek –ko: škembeko itd. (V množini –ura:
škembekura – škembiči).
77
Sestavljanke
Sestavljanke v romskem jeziku nastajajo z združevanjem
istih, podobnih in različnih besed.
Primeri: deldevlesko – bog božji; manušmanušesko –
človekov človek; dadčhavesko – oče sina; xabemasesko
– mesna hrana; jagakičhib – plamen ognja (dobesedno:
ognjeni jezik); rromnodji – romska duša itd.
Nekatere sestavljanke so rezultat sanhia. Primeri: Devleskigili – Gospodova pesem; džutengo – parnik; niphablo – neploden; muledjosko – razočaran itd.
78
Tretje poglavje
Pravopis in pravopisna
interpunkcija
Velike in male črke
(Romsko: e bare thaj e tikne varna)
Velike črke
Z velikimi začetnimi črkami pišemo osebna imena in priimke: Aleksa, Bojan, Branko, Marija, Nada,
Svenka,France Prešeren, Ivo Andrić, Danilo Kiš, Ana
Šomlo, Vesna Korać, Ljuba Demeter.
Osebna imena v jezikih s pisavo v latinici se pišejo po
pravopisnih pravilih, ki so oblikovana v nacionalnih
pravopisih ali izvirno. To je pomembno tudi zato, ker
so imena in priimki Romov praviloma imena, ki obstajajo v državah, v katerih živijo.
Primeri: Frensis Bekon – Francis Bacon; Djordano Bruno – Giordano Bruno; Čarls Darvin – Charles Darwin;
Erih From – Erich Fromm; Alber Kami – Albert Camus;
Karl Marks – Karl Marx; Bertran Rasl – Bertrand Russel;
Artur Šopenhauer – Arthur Schopenhauer itd.
81
a) Z velikimi začetnicami se pišejo vsi svojilni pridevniki, ki so nastali iz osebnih imen.
Primeri: e Aleksasko (Aleksin), e Bojanesko (Bojanov), e Brankosko (Brankov), e Mariako (Marijin),
e Milicako (Miličin), e Nadako (Nadin), e Svenkako (Svenkin) itd.
b)Prilastki in nadimki se pišejo z veliko začetnico,
če so zrasli z imenom kot njegov sestavni del ali se
sami uporabljajo namesto imena: o Dušan Zoralo
(Dušan Silni) o Petro Baro (Peter Veliki) itd.
c) Ko takšen prilastek ni sestavni del imena, temveč
se uporablja za njegovo določanje, se piše z malimi
začetnimi črkami: o Stević terneder (Stević mlajši),
Stević o dad (Stević oče). Tako se ravna tudi s skupnimi samostalniki, ki označujejo poklic, titulo ali
položaj: o gilabarno Šaban (pevec Šaban), o kraljo
(u kijari) Petro (kralj Peter), o prezidento Tadić
(predsednik Tadić) itd.
d)Če je lastno ime dobilo splošni pomen, se piše z
malimi začetnimi črkami: amperi (amper – enota
za merjenje moči električne energije, imenovana
po francoskem znanstveniku Amperu), rentgeno
(rentgen – medicinska aparatura, imenovana po
Rentgenu), mercedes (mercedes – avto) itd.
Imena narodov in njihovih pripadnikov se pišejo z velikimi začetnicami:
1. Rroma (Romi), Rrom (Rom), Rromni (Romkinja),
Slovenka (Slovenka), Austrijacura (Avstrijci), Austrijanka (Avstrijka), Bulgara (Bolgari), Bulgarka
82
(Bolgarka), Serbura (Srbi), Serbo (Srb), Serbka (Srbinja) itd.
2. Imena držav, pokrajin, mest, vasi in zaselkov pišemo z velikimi začetnicami.
Tudi prebivalci teh območij se pišejo z velikimi začetnicami: Bosanco, Bosanka (Bosanec, Bosanka),
Biligradosko, Biligradoski (Beograjčan, Beograjčanka), Bečosko, Bečoski (Dunajčan, Dunajčanka)
itd. Pri imenih kontinentov, držav, mest in vasi,ki
so sestavljeni iz več delov, se vsaka beseda piše z veliko črko. Podobno je z nazivi ulic, trgov in mestnih
naselij.
3. Z veliko začetnico se pišejo nazivi ustanov, institucij, organizacij, strank, združenj itd.
4. Z velikimi črkami se pišejo tudi nazivi zgodovinskih dogodkov, vojn in gibanj.
5. Z velikimi črkami pišemo imena božanstev različnih ver: o Devel (Bog), o Alaho (Alah), o Isuso (Jezus) itd. Podobno pišemo Devleski daj (Božja mati
ali mati Božja), o Devlesko čhavo (Božji sin) itd.
6. Enako velja za svete spise: o Kurano (Koran), Purano testamento (Stara zaveza), Nevo testamento
(Nova zaveza), i Biblia (Biblija), i Tora (Tora – Mojzesov zakon, iz katerega kantorji po sinagogah ob
sobotah pojejo po delih) itd.
7.Imena praznikov pišemo z velikimi črkami: o
Djurdjevdan (Jurijevo), i Vasilica (Vasilica – romski praznik), o Krečuno (Božič), o Novo berš (Novo
leto) itd.
83
8. Nazivi umetniških del in knjig, časopisov, člankov,
pesmi, predpisov, zakonov se pišejo z veliko začetnico.
9. Z veliko začetnico pišemo like iz umetniških del,
objektov itd.
10.Z veliko začetnico se piše prva beseda v stavku. Podobno velja za prvo besedo za dvopičjem, če je kaj
izrečenega dobesedno v narekovajih, ter besede za
vprašajem in klicajem.
11.Z velikimi črkami pišemo besede iz spoštovanja.
12.Z veliko začetnico pišemo nekatere okrajšave.
13.Z velikimi črkami pišemo tudi znake iz zodiaka
(horoskopa), da bi se razlikovali od jezikovnih nazivov.
Male črke
Z malimi črkami pišemo:
1. Imena materialnih in nematerialnih stvari
2. Skupna imena rastlin in živali
3. Nazive nebeških teles in pojavov
4. Terminološke nazive, pojme in kategorije
5. Nazive mitskih in drugih namišljenih bitij in pojavov itd.
6. Člen o ob samoglasniku moškega spola; člen i ob
samostalniku ženskega spola; člen e ob samostalnikih obeh spolov v množini. (Ko se stavek začne s
katerokoli besedo, ob kateri stoji kateri od naštetih
členov, se člen piše z veliko črko).
84
7. Z malimi črkami pišemo veroizpovedi: budisto (budist), hinduisto (hinduist),hristiano (kristjan), katoliko (katoličan), protestanto (protestant), muslimano (musliman) itd.
8. Z malimi črkami se pišejo strani sveta: disorig
(vzhod), ratorig (zahod), utarig (sever), mesmerig
(jug), utadisorig (severovzhod), mesmeratorig (jugozahod).
9. Skrajšanke, kot rr (romski), skr. (sanskritski), prof.
(profesor), dr. (doktor) itd.
Z malimi črkami pišemo skupne samostalnike in besede, ki svoj pravi pomen dobijo šele z neko drugo besedo
ali pojmom, ki ga označuje neka druga beseda. To so
torej pridevniki, zaimki, številke, glagoli, prislovi, predlogi, vezniki, izreki in vzkliki.
Mešane (velike in male črke)
O Baro rič (sozvezdje Veliki medved), U Thudeskro
drom, I Bari paraščuva. O Dudesko drom (Mlečna cesta), I Bari paraštuj (Veliki petek); U Nevo berš. O Nevo
berš (Novo leto) itd.
Nasprotno temu so naslednji primeri: o maripe Kosovoste (bitka na Kosovu), o maripe Vaterloste (bitka pri
Vaterlou) itd.
85
Združeno in ločeno
pisanje besed
(Romsko: kethane thaj ulade lekharde lava)
Združeno
Besede pišemo združeno, kadar so sestavljenke. Sestavljanke nastanejo z združevanjem istih ali različnih besed, iz česar nastane nova beseda
1.Od samostalnika Devel, Bog je nastala zloženka
deldevlesko (bogbogova). Ta zloženka ima nov
pomen: neponovljiv, nepremagljiv itd. Na ta način so nastale zloženke od samostalnika manuš /
človek): manaušmanušesko (človek, ki ga ni, ideal človečnosti); ilo (srce): iloilesko (dobrodušen);
kham (sonce): khamkhamesko (ideal pravičnosti)
itd. Te zloženke se pišejo sestavljeno.
2. Od samostalnika šero (glava) in pridevnika nango,
go je nastala zloženka šrnango (gologlav); punro
(noga) in pridevnika nango, go pa prnango (bosonog) itd.
3. Od pridevnika kalo (črn) in samostalnik bal (lasje)
je nastala zloženka kalebalengi (črnolasa); panro
(bel) in samostalnika bal (lasje) – panrebalengo
(blondinka). Te zloženke se prav tako pišejo sestavljeno.
86
4. To so tudi razni samostalniki: Budimpešta, Danilovgrad, Suvobor itd. kot samostalniki tipa avtobiografija, avtomehanik,avtosugestija itd.
Ločeno
Ločeno pišemo npr. deldevlesko v kletvici in prisegi.
Te marel man o Del – devlesko! (Naj me ubije Bog –
bogova!)
Te phabarel tut o kham – khamesko! (Naj te zažge sonce
– nebeško!)
To so tudi razni geografski nazivi: Han – Pijesak, Ivan –
sedlo itd. ali auto –drom (avto– put).
(V takšnih primerih veljajo pravila iz nacionalnih pravopisov).
Negacija (zanikanje)
Negacija je oblikovanje stavka, je člen v stavku. Negacije
na, ni, čhi (ne) se pišejo ločeno od besede, ki se zanika.
V tej vlogi so najpogosteje pred samostalniki, pridevniki, zaimki, glagoli, števniki, prislovi in prilastki.
Sestavljeno se piše najstalo (ni ga!)
87
–stalo se piše sestavljeno še v naslednjih kombinacijah:
akade, aketalo (tukaj je), udoj, eketalo (tam je), kajstalo?
(kje je?), savostalo (kakšen je!), sostale! (koliko jih je!)
Kadar se zanika predikat v stavku, besedica na se piše
ločeno. Primer: Tu na poćindjal. Tu na pokindan. (Ti
nisi plačal.)
Kadar se zanika subjekt, besedica na ali čhi se piše ločeno. Primer: Tu na poćines! Tu čhi pokines.! (Ti ne plačaš!)
Kadar se zanika objekt se pogosto ob besedici čhi uporablja predlog bi, ki se piše sestavljeno. Primer: U brikopočime pibe. O bipokindo pipe. (Pijača ni plačana).
Predlog bi se piše sestavljeno pri samostalnikih, kot so:
biavipen (ni prišel), bixaćaripen (nerazumevanje), biarakhadipen (neiznajdljivost) itd.
Tudi v oblikah glagolskega pridevnika kot brilaudo, bifulado (nepočesan), brithodo, bithodo (neumit), bripherdo, bipherdo (neizpolnjen) itd. pišemo sestavljeno.
Ločeno se tudi piše: bri mande, bi mango (brez mene),
bri amende, bi amengo (brez nas), bri tumende, bi tumengo (brez vas) itd.
88
Razne besedice
Skupaj se piše: kanakana, varekana (kdaj pa kdaj), kajkaj
(kje kje), kajkana (včasih), gejaso (tako) itd.
Sestavljeno pišemo gejaphendo (takorekoč) ali v stavku:
Vov sarsar, me nisar! (On lahko, jaz nikakor!). Sestavljeno se piše savorre /vsi), sadžik, sadžikaj (vse dokler) itd.
Ločeno pišemo besedice ma kos (kogar koli), fijo so (kar
koli), ma sostar (od česar koli), ma soste (pri kom) itd.
Števniki
Kombinacije jek – duj (eden – dva), trin – štar (tri – štiri) itd. se pišejo ločeno.
To velja tudi za kombinacije kotor – duj (košček –dva),
kilo – duj (kilo – dve), gono – duj (vrečo – dve) itd.
Sestavljeno pišemo sestavljene štrvilke: dešujek (enajst),
dešuduj (dvanajst), dešutrin (trinajst) itd.
Sestavljeno se piše jekhenge (enka), dujenge (dvojka),
trinenge (trojka), štarenge (štirka), pandženge (petka), dešenge (desetka), nato dešujekhenge, dešupan­
dženge …
Sestavljeno se piše: jekto (prvi), dujto (drugi), trito (tretji), štarto (četrti) itd.
89
Pomožna beseda var (krat) se piše sestavljeno v primerih: jekvar (enkrat), dujvar (dvakrat), itd.
Ločeno se piše: jekto var (prvič), dujto var (drugič), trito var (tretjič), pandžto var (petič), dešto var (desetič),
nato duj var dujenge (dve dvojki), duj var duj (dva krat
dva) itd.
Zloženke tipa jekhevastesko (enorok), jekhejakhako
(enooki), dujevastengo (dvoroki), dujegodjengo (prebrisan), dujemujengo (dvoličnež), šelepunrengi (stonoga), šeleberšengo (stoletnik) itd. se pišejo sestavljeno.
Razstavljeno se pišejo: jekhe vastesa (z eno roko), jekhe
jakhasa (z enim očesom), duje vastenca (z dvema rokama), duje godjenca (neodločen) duje mujenca (z obema
licema), šele beršenca (s sto leti) itd.
Glagoli
Glagol in členki na, ni, čhi (ne)
V romskem jeziku obstajajo neki glagoli, ki so zraščeni
s členki na, ne.
Primer: nasvalo (bolan); našarel (spoditi); našel (bežati);
naštisarel (onemogočiti) itd. To so tudi oblike, ki se pišejo sestavljeno: najsi (ni), namaj (ne smeš) itd.
Ločeno pišemo, kadar se členek na nahaja pri glagolski
obliki v smislu zanikanja. Primer: na kamel (noče); na
90
žal, ni džal (ne gre); na pijal (ne pije); na hajol, čhi haćarel (ne razume) itd.
Oblika, ki se gradi s pomočjo zanikanja naj ali čhi (ne,
ni), se prav tako piše ločeno.
Povedni naklon sedanjega časa: ednina – na son, naj
sem, čhi sem (nisem), na sal, naj san, čhi san (nisi), naj
si čhi si (ni); množina – na sam, naj sa, čhi sam (nismo),
na san, naj sen, čhi sen (niste), naj si, čhi si (niso) itd.
Ločeno se piše oblika vezanega naklona v sedanjem
času: ednina – te som, te sem (da sem), te sal, te san (da
si), te hi, te si (da je); množina – te sam (da smo), te san,
te sen (da ste), te hile, te si (da so).
Pomožni glagol kamel (ljubiti, hoteti), ki se uporablja za
prihodnji čas, se piše ločeno.
Tudi povratni glagoli se pišejo ločeno.
Prepovedne oblike v velelniku se pišejo ločeno. Primer:
Na mar! (Ne razbijaj!).
Prepovedne oblike glagolskega preteklega časa se pišejo
ločeno. Primer: Ma xoxav! (Ne laži!).
Prislovi
Sestavljeno se pišejo sestavljeni prislovi: kajkaj (kje kje);
kadakada, kanakana (kdaj kdaj); napal (pozneje); ni-
91
khaj, khatinende (nikjer); šoha, nikana (nikoli); nisar
(nikakor) itd.
Kadar se dva prislova pojavita drug do drugega, se med
seboj povežeta s črtico – pomišljajem.
Primeri: kabor – gabor (kolikor – toliko); sar – agja
(kako – tako); kate – kote (tukaj – tam); upre – tele (gor
– dol); dje – djeste (dandanes); dje – djesetar (iz dneva
v dan) itd.
Zaključni člen –tar (od) in predlog dži (do) se povežejo
s prislovi in nastanejo naslednje oblike besed: atoska (takrat); dži atoska (do takrat); dži akana (doslej) itd.
Predlogi
Posamezni predlogi so združeni s samostalniki ali zaimki.
Primer: irati, arati (včeraj); raćaskro, detharin (jutro);
prikijč, okoladje (predvčeraj) itd.
Ločeno jih pišemo v naslednjih primerih: angli rat, angla
rat (predvečer); anglo nilaj (v začetku leta); ži bengeste,
dži bengeste (do hudiča); ži Devleste, dži Devleste (do
Boga); angli mande, angla mande (pred menoj); paša
tute (ob tebi) itd.
92
INTERPUNKCIJSKI IZRAZI
IN INTERPUNKCIJA
Interpunkcija je sestavljena iz znakov, katerih cilj je optično urejanje napisanih tekstov na pravopisnih principih in pravilih.
Na koncu stavka so to: pika, vprašaj ali klicaj; v stavku
narekovaj, dvopičje, podpičje in drugi znaki, katerih
vloga je, da pojasnijo slovnične aspekte v tekstu kot so:
karakteristična intonacija za govorni jezik, naštevanje,
direktni govor itd.
Viram (pika)
Viram je romski naziv za »piko« (.). To je samostalnik
moškega spola. (V množini: e virama). Pika je najvažnejši znak v delitvi teksta na njegove sestavne dele.
Piko pišemo:
1. Na koncu povednega stavka: Me som u Branko. –
Me sem o Branko. (Jaz sem Branko.)
2. Na koncu nikalnega stavka: Me na som nasvalo. –
Me najsem nasvalo. (Jaz nisem bolan.)
3. Na koncu brezosebnega stavka: Del u brišind. – Del
o brišind. (Dežuje.) Adej mukjal u kenvi. – Meklan
e pustik akate. (Tukaj si pustil knjige.)
93
4. Na koncu razširjenega stavka: Sikaven Marijake i
nevi kenva romane gijenca te paramisćenca. – Sikaven e Marijake i nevi pustik e rromane gilenca thaj
paramičenca. (Pokažite Mariji novo knjigo romskih pesmi in povesti.)
Pika se piše za vrstilnimi števniki, ki se uporabljajo v
različnih kontekstih.
Primeri: I paraščuva hi 5. di andu kurko. I paraštuj si
5. dives an kurko. (Petek je 5. dan v tednu.) Mro čhau
ulo andu 11. avgust 1970 berš. Mor čhavo si bijando po
11. avgusto 1970 berš. (Moj sin je rojen 11. avgusta leta
1970.)
Pika se piše med številko ure in minute.
Primer: O aeroplanoujravel an 6.54 minitura. (Avion
poleti ob 6.54.)
Pika se piše za okrajšavami:
-- Primeri: br., berš (l., leto),
-- ma., masek (mes., mesec),
-- gn., gindo (št., število),
-- pm., po misali (npr., na primer),
-- gph., geja phendo (tr., takorekoč),
-- gkh., geja akhardo (tzv., tako zvani),
-- td., thaj dureker (itd., in tako dalje),
-- thv., thaj vaver (idr., in drugo) itd.
94
To velja tudi za okrajšave:
-- m. j. (moški spol), dž. j. (ženski spol),
-- nazivi za singular – sg. (ednina) in plural– pl. (množina),
-- nazivi sklonov itd.
Pučimaski cihna (vprašaj)
Pučimaski cihna je romski naziv za »vprašaj« (?). Vprašaj pišemo na koncu neodvisnih vprašalnih stavkov, lahko z vprašalnimi besedami ali brez njih.
Primeri: Stavek »Mekjal i kenva adej.« – »Meklan e pustik akate« (»Pustil si knjigo tukaj«), se lahko glasi tudi
tako: Mukes i kenva adej? – Mekes e pustik akate? (Puščaš knjigo tukaj?) Kada žas kher? – Kana džastar khere?
(Kdaj odhajaš domov?) Kaj kames te xas? (Kje želiš obedovati?) Soske? (Zakaj?)
Akharimaski cihna (klicaj)
Akharimaski cihna je romski naziv za »klicaj« (!).
Klicaj pišemo za stavki, izrazi in posameznimi besedami, ki so poziv, povelje, prošnja, ali označujejo vznemirjenje, dobro razpoloženje in podobno.
Primeri: Phir sigeder! (Pojdi hitreje!) Naš zi mande, dik,
so andjum tuke! – Prasta mande, dik, so andem tuke!
95
(Priteči k meni, glej, kaj sem ti prinesel!) Lela, šun so
tuke phenau! – Lela, ašun so ka phenav tuke! (Lela,
poslušaj kaj ti bom povedal!) Dikh, u kham upre aul! –
Ake, inklel o kham! (Glej, sonce vzhaja!)
Padicihna (vejica)
Padicihna je romski naziv za »vejico« (,). To je samostalzik ženskega spola. (V množini: e padicihne).
Vejica je znak, ki se uporablja za preciziranje notranjih
odnosov v stavku.
Primer: Taha sik ušćaha, hot sar lek sikeder peraha andi
Pariz. – Tajsa ka ustaš jasvinate, sar bi resasa so maj sig
an Pariso. (Jutri bomo vstali ob rani zori, da bomo čimprej prispeli v Pariz).
Razlogi za uporabo vejice so naštevanje, dodajanje, nasprotje, posebno poudarjanje nečesa in obrnjeni stavek.
Primeri so v romski himni »Djelem, djelem«:
-- »Djele, djelem lungone dromenca,
-- Maladilem baxtale Rromencar.
-- E, ej, Rromalen,
-- E, ej, čhavalen!«
Ta primer kaže, da se vejica uporablja za besedami klicanja in besedami v vokativu.
96
Tudi v teh stavkih se vidi uporaba vejice:
-- Ham, pra dau pekaul te dikhel amut. – Ma, pe gadava bajo averčhande trebel te dikhel pes. (Vendar, na
to zadevo je treba gledati drugače).
-- He, sa sinja avka. – Va, sa geja sasa. (Da, vse je bili
tako).
-- Vakerau tumenge palu duj romane kenvi, suduj hi
andi rromani čhip. – Vakarava tumenga duje rromane pustikendar, liduj si e rromabne čhibatar. (Govoril vam bom o dveh romskih knjigah, obe sta v romskem jeziku.)
-- I Esma Redžepova, rromani gilarni. (Esma Redžepova, romska pevka).
-- Sa dijum! – phendja ov, te phradja pre rezdamg va.
– Sa dijem! – phenda vov, thaj buvljarda pe izdrane
vasta. (Vse sem dal! – reče on, ter razširi svoje drgetajoče roke.)
-- Ni živde, ni mule, mindik pauštjul pri phuv! – Čhi
džuvdo, čhi mulo, sajek po phuv pašljol! (Niti živ,
niti mrtev, stalno leži na zemlji).
-- Udola, sej kamen ande te aul, site agun pru vuder
kocantinen. – Save mangen andre te den, musaj angleder po udar te maren. (Tisti, ki želijo vstopiti, morajo najprej potrkati na vrata).
-- Adau so phendjal, me na hajovav. – Godova so vakardan, mange naj haćarimaske. (To kar si rekel,
meni ni jasno.)
97
Viram thaj padicihna (podpičje)
Podpičje (;) predstavlja znak razdvajanja, izrazitejši od
vejice, a manj izrazit od pike.
Primeri: Pe bibaxt, man naj ciro te phirav; rigal akava,
ačhilem bi lovengo. (Na žalost, nimam časa za sprehod;
poleg tega sem ostal brez denarja). I Nada but khamel e
džukle; o Nikola but kamel e bilen. (Nada ima rada pse;
Nikola ima rad mačke).
Duj virama (dvopičje)
Dvopičje (:) pišemo za besedo, ki najavlja naštevanje,
pred direktnim govorom, pred direktnim stavkom brez
veznika, v katerem se najavlja pred najavo citata in v pomenu »proti«.
Primer: Zmagali so s 4: 2.
Upanale cihne (narekovaji)
Znaki narekovaja ali narekovaji (»«) se uporabljajo za izdvajanje besed, ki ne pripadajo avtorju teksta, v knjižnih
tekstih z dialogom, ko se uporabljajo besede s porogljivim, ironičnim ali nasprotnim pomenom ter ko se navajajo naslovi knjig itd.
Primer: Mor profesori e historiako phenda: » I historia si
sikavni e dživdimaski«! (Moj profesor zgodovine je dejal: »Zgodovina je učiteljica življenja!«)
98
Crdini cihna (pomišljaj)
Kot pravopisni znak pomišljaj (–) pišemo, da bi vključili
del teksta (besedo, izraz ali stavek), najavili poimensko
naštevanje nečesa, oddvojili del izjave, ki jo želimo poudariti, obeležili pasuse, ki označujejo smer, oddaljkenost, vremenske relacije ali v knjižnih tekstih dialoge
namesto narekovajev itd.
Primer: Po autodrom Beograd – Niš si o moteli » Jerina«. (Na avtocesti Beograd – Niš je motel »Jerina«.
Tikni crdini cihna (črtica)
Črtica (-) je znak, ki ga uporabljamo v pol-zloženkah,
na koncu vrste kot del besede, ki prehaja v novo vrsto,
po okrajšavah, ko pridejo določeni nastavki.
Primer: Mi daj arati phenda maj: » Kames-ni kames, e
baxtatar našti te našes!« (Mati mi je včeraj rekla: » Hočeš-nočeš, od usode ne moreš pobegniti!«)
Vaver cihne (ostali znaki)
Vaver cihne (ostali znaki) so:
-- Apostrofo (Apostrof – poudarek)
Apostrofo (Apostrof) – poudarek (') je znak, s katerim se iznači, da je eden samoglasnik izpuščen.
(Romski: ekvaš upanali cihna).
99
Primeri:
1. br'šind (dež); br'š (leto) itd.
2. Vakardol pe: »o rromano lav 'breš' kerdilo e sanskritikane lavestar 'varsa' pal o lav 'brišind' sanskritikana lavestar 'vrsti'«.
(Trdijo, da je »romska beseda 'breš' izvedena iz sanskritske besede 'varsa', a besede 'brišind' iz sanskritske besede 'vrsti'«)
-- Šlisni cihna (oklepaj)
Oklepaj () uporabljamo, da ločeno dodamo del teksta v tekstovni celoti, ki ima značaj dopolnilnega
podatka ali pojasnila.
-- Trin virama (tri pike)
Tri pike (…) označujejo, da je tekst izločen ali kot
znak nedorečenosti oziroma nepopolnosti tega, kar
je napisano.
-- Rigali crdini (Navpična črta)
Navpična črta (/) ima pomen razdelilne črte
(2/3 = dve tretjini) ali označuje časovno obdobje
(2010/11) itd.
Obstajajo še drugi znaki, ki se uporabljajo ob priliki pisanja na računalniku, ki jih rabimo tudi kot pravopisne
znake.
100
ZAKLJUČNA BESEDA
To je prvi romski pravopis. Njegova avtorja sta želela
utrditi in postaviti osnove Pravopisa romskega jezika.
Ta naloga je opravljena.
Druga naloga je praktična. Na osnovi navedenih primerov se je pokazalo, kaj je korektno in kaj nepravilno.
Kakor se plavati ni mogoče naučiti brez vstopa v vodo,
tako pravopisnih pravil ni mogoče obvladati brez vsakodnevne vaje.
Izkušnje kažejo, da se pravopisi raznih jezikov neprestano dopolnjujejo in spreminjajo. Številne knjige pravopisov in slovarjev npr.slovenskega, srbskega, nemškega,
francoskega ali angleškega jezika so dokaz, da se začeto
delo na ustvarjanju romskega pravopisa mora nadaljevati.
Ena od neposrednih nalog je ustvarjanje popolne pravopisne terminologije in izdelava Pravopisnega slovarja romskega jezika ter raznih priročnikov.
Če je – popularno rečeno – romski jezik bil »edina knjiga«, ki so ga Romi pred tisoč leti prinesli iz Indije in je
zatem doživela in preživela vse, kar je ta narod preživel, zaključno s holokavstom, potem bo vsaka naloga za
ohranitev in napredek tega jezika sprejeta brez odloga in
neodvisno od težav ter preprek uresničena. Ustvarjalci
te naloge naj upoštevajo filozofsko modrost: »Šele ko se
101
z razmišljanjem opredelimo do tistega kar je mišljeno,
bomo lahko naprej razmišljali!«
Star romski pregovor svetuje in opominja: »Ko ohranjamo jezik, varujemo lastno življenje in duh od propadanja in uničenja!«
Če bo ta Pravopis prispeval k ohranjanju in razvoju
romskega jezika, je za naju to največja nagrada.
102
LITERATURA
--Cortiade, Marcel: Romani fonetika thaj lekhipa, Titograd,
1986
--Cortiade, Marcel: Morri anglunimrromani ćhibaqi evroputni
lavustik, Budimpešta, 2009
--Benvenist, Emil: Problemi opšte lingvistike, Beograd, 1975
--Berky, J.: Slovensko – romski slovnik, Bratislava, 1996
--Bodmer, Frederick: Die Sprachen der Welt, Köln – Berlin,
2000
--Boretzky, Norber / Igla, Birgit: Worterbuch Romani – deutsch – englisch, Wiesbaden, 1989
--Bugarski, Ranko: Lingvistika o čoveku, Beograd, 1975
--Bussmann, H.: Lexikon der Sprachwissenschaft, Stutgart,
1983
--Demeter, R.S./ Demeter P.S.: Cigansko – ruski slovar, Moskva 1990
--Demir, Lj./ Demir F.: Lavustik – Rečnik, Skopje, 2010
--Devitt, M./ Sterelny K.: Jezik i stvarnost, Zagreb, 2002
--Djurić, Rajko: Gramatika romskog jezika, Beograd 2005
--Djurić, Rajko: The Phonological System of Rromani and ist
Alphabet in Light of ethymological Studies, Paris, 2009
--Djurić, Rajko: Rokmski glagoli, njihovo poreklo in značenje,
Beograd, 2009
--Elšik, V./ Matras,Y.: Grammatical Relations in Romani,
Amsterdam/ Philadelphia, 2000
--Grassmann, H.: Wörterbuch zum Rig – Veda, Wiesbaden
1996
--Gregor, R: Outline of Hindi Grammar, Oxford, 2004
--Hagege, Claude: Struktura jezika, Zagreb, 1995
--Ivić, Milka: Lingvistički ogledi, Beograd, 1983
103
--Ivić. P. / Klajn, I. / Pešikan, M. / Brborić, B: Srpski jezični
priročnik, Beograd 2007
--Jakobson, R.: Selected Writings I: Phonological Studies, The
Hague, Mouton 1962
--Koivisto, V.: Romano – Finitiko– Angliko lavesko liin, Helsinki, 1994
--Lyons, John: New horizons in linguistics, Midkesex,1970
--Majrhofer, Manfred: Sanskritska gramatika, S. Karlovci/ N.
Sad 2002
--Mylius, Klaus: Deutsch – Sanskrit, Berlin 2002
--Pandeya, R. C.: Indijska filizofija jezika, Beograd, 1975
--Pott, A. F.: Die Zigeuner in Evropa und Asien, I.,II., Halle,
1844/45
--Radovanović, Miodrag: Sociolingvistika, Beograd, 1979
--Smirnov, J. A.: Gramatika jezika pandžabi, Moskva, 1976
--Staal, J. F.: Word order in Sanskrit and Univerzal Grammar,
Dordrech, 1967
--Šerba, L. V.: Teoria ruskogo pisma, Moskva, 1973
--Šipka, Milan: Književnojezička politika i jezička kultura,
Sarajevo, 1987
--Trubetzkoy, N. S.: Introduction to the Principles of Phonological Description, The Hague, 1968
--Uhlik, R.: Srpskohrvatsko – romsko – engleski rječnik, Sarajevo,1983
--Volkov, A. A.: Gramatologia, Moskva, 1982
--Wolf, S. A.: Grosses Wörterbuch der Zigeunersprache, Hamburg, 1987
--Zinder, L. R.: Očerk obšei teorii pisma, Leningrad, 1987
104