Varčevanje – priložnost za iracionalne odločitve Od pričetka finančne gospodarske krize v septembru 2008 do danes in verjetno še nekaj časa v prihodnje se večji del slovenskega gospodarstva, tako kot država, intenzivno ukvarja s problematiko ekonomske učinkovitosti in finančne optimizacije lastnega delovanja. V času drugega vala krize in zlasti v zadnjem letu je varčevanje ena glavnih tematik naše države in posledično ekonomska smernica vse večjega števila podjetij. Varčevalni ukrepi, ki se jih podjetja najpogosteje poslužujejo za prilagajanje razmeram na trgu, so povečanje individualnih ali skupinskih ciljev oz. obremenitev zaposlenih, znižanje plač, krčenje in prevetritev režijskih stroškov, posledično v primeru neuspešnosti poslovanja odpuščanje zaposlenih in krčenje organizacije. Poleg teh se pojavljajo tudi drugi ukrepi dezinvestiranja, vendar raziskave kažejo, da so primarni varčevalni ukrepi vedno v povezavi s kadrovsko funkcijo podjetja. Z zornega kota kadrovskega strokovnjaka je zanimivo, da želijo podjetja v kriznih časih še bolj intenzivno varčevati v procesu iskanja ključnih kadrov, kljub dejstvu, da ohranjajo ali celo povečujejo zelo visoke zahteve glede primernosti kandidatov. Sam proces iskanja preko portalov ali javnih oglasov sicer predstavlja nižji začetni strošek objave, vendar na drugi strani pomeni večjo količino dela in porabo časa za kadrovsko službo ter posledično vodstvo samo, pri čemer končni rezultat iskanja dostikrat ni dosežen. Poleg potrebnih kariernih izkušenj na primerljivih delovnih mestih je potrebno upoštevati tudi panožne izkušnje, značilnosti preteklih delodajalcev, osebnostne in socialne kompetence ter motivacijske vzvode kandidata. Slednje pride še bolj do izraza v fazi izbora vrhovnega vodstva, tako z vidika uprave kot nadzornega sveta. Vzemimo kot primer varčevanja pri zunanjih storitvah, ki jih podjetje X lahko uporablja: npr. pravne, davčne, kadrovske. Zaradi že omenjenega trenda varčevanja se stran povpraševanja (podjetje X) nagiba h konstantnemu znižanju cen storitev, ob hkratnem iskanju čim višje kakovosti storitev, ki bo podjetju pomenila dodano vrednost oz. pravi rezultat glede na poslovne potrebe. Na strani ponudbe je znotraj posameznega segmenta poleg uveljavljenih in preizkušenih ponudnikov moč zaslediti rast novih mikro podjetij , ki so se pripravljena prilagoditi cenovnim zahtevam povpraševanja. Do tu vse lepo in prav, vendar posledično to pomeni, da ima podjetje X lahko kar naenkrat na izbiro večje število ponudnikov, ki mu vsaj v predstavitvi nudijo enako storitev, cenovni razpon storitve pa se giblje od zelo nizke do zelo visoke. Katera je v tem primeru najboljša izbira? Pri izbiri izvajalca zunanje storitve so po Profilovi letni raziskavi trga najpomembnejši kriteriji odločanja dobra referenca (priporočilo), tradicija in zanesljivost (akumulacija znanja in izkušenj), pomembnost investicije za poslovanje, časovni okvir za izvedbo ter posledično šele cena. Če podjetje X potrebuje storitev, kjer samo nima dovolj strokovnih izkušenj, je ekonomična izbira na prvi pogled vedno dokaj priročna, vendar zahteva večjo strpnost v primeru napak. Hitro se lahko zgodi, da je poraba časa ter končni rezultat v neskladju z začetnimi željami in pričakovanji, zato je posledično lahko tudi končni finančni vložek bistveno višji od začetno planiranega oz. je podjetje ustvarilo negativni prihranek. Pretirana naravnanost k varčevanju prinaša kratkoročne finančne učinke, a se na dolgi rok ne izkaže vedno za najbolj optimalno izbiro, ob tem pa manj ugodno vpliva še na odnose in počutje med vsemi vpletenimi. To velja tako doma, kot v podjetju in tudi v državi. Erni Curk je partner v kadrovskem svetovalnem podjetju Profil d.o.o.