1. No category

KAZALO
2 Ali ste vedeli
3 Uvodnik
4 Iz zakladnice montessori
7 Angela nas nagovarja
8 Dobri pastir med nami
10 Pogovor
15 Tiha opazovanja
17 Dnevnik Angelinega vrtca
25 Iz otroških ust
29 Odmevi staršev in otrok
33 Starši sprašujejo
37 Zahvale in čestitke
39 Koledar
Hiša otrok, glasilo Angelinega vrtca
Izdaja uršulinski zavod za vzgojo, izobraževanje,
versko dejavnost
in kulturo, Josipine Turnograjske 8, Ljubljana
− da je v Angelinem vrtcu 87 otrok, ki prihajajo iz 52 družin?
− da sta nas poleti obiskali sestri uršulinki misijonarki, s. Polona
Švigelj, ki živi v Senegalu, in s. Andreja Godnič, ki živi v Peruju?
− da se je v pripravo 10. obletnice staršev vključilo že okrog 20
staršev otrok, ki so v vrtcu ali pa so nekoč bili?
− da je letos v Urice montessori vključenih 14 otrok, vodita jih tako
kot lani Katarina Zver Belovič in Nataša Pezdir?
− da je naš vrtec obiskala ga. Susan Tracy, ki se posebej posveča
delu s starši in je direktorica centra za izobraževanje staršev »Learning Together« v Chicagu?
− da število vrtcev in drugih oblik varstva v duhu pedagogike
montessori vztrajno raste?
− da nas je obiskal avstrijski veleposlanik v Sloveniji, dr. Erwin Kubesch, in otroke razveselil z branjem dvojezične zgodbe ter darom Mohorjeve družbe ob prazniku sv. Miklavža?
− da smo ob avstrijskem tednu vzpostavili vez z dvojezičnim vrtcem 'Naš otrok – Unser Kind' v obliki izmenjave? Spomladi 2012
bo v njihovem vrtcu teden montessori, v katerem bo sodelovala
naša vzgojiteljica Tina Erzar.
− da zbiramo plastenke za gradnjo rastlinjaka na Škofljici, ki ga
imajo namen zgraditi iz 35.000 pollitrskih in litrskih plastenk?
− da se bo 31. marca 2012 začelo izobraževanje montessori za obdobje od treh do šestih let?
Odgovorna urednica: s. Zorica Blagotinšek
Urednica: Barbara Podlogar
Uredniški odbor: Klavdija Erhartič, Mira Gale, Karin Hojker Keuc, Jana Peršolja,
Barbara Podlogar.
Slika na naslovnici: Kristina, 3 leta
Foto: iz arhivov Angelinega vrtca, Piruete, Združenja montessori Slovenije, OŠ Prežihov Voranc in
Martin Ulaga
Lektoriranje: Mihaela Vodlan
Prelom: Salve d.o.o. Ljubljana (Patricija Belak)
Tisk: Salve d.o.o. Ljubljana
Ljubljana 2011
elektronski naslov za pošiljanje člankov:
[email protected]
[email protected]
2
Elizabeta, 1,5-2 leti
V teh dneh, ko se koledarsko leto od nas poslavlja, se je cerkveno ravno dobro začelo. Zanimiva prispodoba – človeško umiranje daje
prostor Božjemu rojevanju – utelešenju Božje
ljubezni, ki gre tako daleč, da se sama skloni k
nam, nas sama obišče in v nas poraja hrepenenje po Njem. Obenem nas Božje učlovečenje
popelje v čudenje in hvaležnost, da smo tudi
mi ustvarjeni iz te iste Ljubezni. In Ljubezen je
ustvarjalna, živa in konkretna … Tako nas poslavljanje starega povabi v držo spominjanja in
zahvaljevanja za vse, kar smo v tem letu prejeli, za vse trenutke, kjer smo dopustili, da se ta
ista Ljubezen uteleša naprej po nas, po našem
delu.
Tudi s tokratno številko Hiše otrok vas želimo
povabiti k tej drži spominjanja in zahvaljevanja za vse dneve, ki jih naši otroci preživijo v
Luna, 5 let
lepem in vzpodbudnem okolju, ki jim pomaga, da sebe izgrajujejo
v vsej polnosti ter razvijajo čut za presežno in skrivnostno, za vso
otroško izvirnost in preprostost, ki veje iz njihovih ust, za spremljanje in tiho opazovanje vzgojiteljic … In nenazadnje ne smemo
pozabiti, da poslavljanje tega leta rojeva tudi deseto obletnico življenja in delovanja našega vrtca.
Ta ista Ljubezen, ki jo bomo v teh dneh zrli v Novorojenem, je pred
leti zbudila v sestrah uršulinkah željo po rojstvu nečesa novega na
področju vzgoje in izobraževanja na slovenskih tleh. In tako se je
po mnogih molitvah, odprtosti, razpoložljivosti, sodelovanju, prizadevanju in po Božji milosti rodil Angelin vrtec. V prihajajočem
letu se bomo njegovega rojevanja in prvih let življenja še posebej
spominjali s praznovanjem, ki se bo odvijalo skozi več mesecev.
Lahko pa začnemo s hvaležnim spominjanjem že v teh dneh in
kličemo: Kralja, ki prihaja, leto za letom, dan za dnem v naš vrtec, v
naše domove, v uršulinsko skupnost, pridite molimo … in Gospod naj
nam bo blizu tudi prihodnje dni.
Klavdija Erhartič
3
V mesecih oktobru in novembru je bila v Sloveniji Susan Tracy. Živi in dela v Chicagu, ZDA,
kjer je tudi študirala. Zaključila
je študij psihologije, magisterij pa je naredila na področju
pedagogike. Ima diplomo pedagoginje montessori s strani
AMS in AMI za obdobje 0–3.
Preko 15 let je delala kot vzgojiteljica otrok. Susan Tracy je predavateljica na montessori izobraževanjih za starost otrok od
rojstva do treh let najpogosteje
na Seton Montessori Institute, v
Chicagu. Kot predavateljica je
predavala tudi v drugih državah sveta: Kitajska, Koreja, Brazilija … Tudi sama ima 4 otroke.
Posebej se posveča delu s starši
in je direktorica centra za izobraževanje staršev »Learning
Together« v Chicagu. Imeli smo
ji možnost postaviti različna vprašanja.
1. Družina, v kateri odraščamo, nas na nek
način oblikuje in določa. Kako bi opisali
vaše odraščanje, starše in vzgojo, ki ste je
bili deležni? Iz kakšne družine prihajate in
kako je ta vplivala na vas kot na starša?
Oče je pogosto delal. Vozil se je v mesto, mi pa
smo živeli na čudovitem podeželju. Mama je
ostala doma z otroki. Dala mi je veliko svobode in me spodbujala. Igrala sem se na dvorišču
in v gozdu. Veliko časa sem preživela v naravi.
Prebrala sem veliko knjig. Zrasla sem v naivno
staromodno dekle. Nikoli nisem sprejemala tistega, kar ni bilo prav, ampak sem to skušala
popraviti. Starši me usmerjajo, mi pomagajo
dosegati cilje in me bodrijo.
2. Kot mama verjetno tudi sami vzgajate po
načelih montessori pedagogike. Katere so
po vaši oceni glavne prednosti tega principa in kako jih vključujete v vsakdanje družinsko življenje?
4
Seveda. Vedno bom hvaležna, da sem izvedela za metodo montessori, ko sem pričakovala prvega otroka. Potrebovala sem pomoč.
Starševstvo je bilo zame težko, zato nikoli ne pravim, da druge
učim, ker bi bila tako dobra mati. Program Učimo se skupaj (Learning together) sem osnovala, da bi posredovala nasvete, ki sem jih
prejela. Še vedno se učim – učimo se skupaj.
Spoznala sem, kako dobro vzgojitelji in učitelji montessori razumejo otroke in to sem uporabila pri svoji vzgoji. O tem govorim na
predstavitvi Priročnika za disciplino, ki ga pogosto predstavljam
skupinam staršev. Morda bi izpostavila nasvete za preprečevanje
težav, pa tudi za odzivanje na težave, če do njih pride. Vedno pravim: »Skušajmo imeti čim manj težav!«
3. Ali lahko izluščite nekaj osnovnih »napak«, ki jih starši v različnih obdobjih otrokovega razvoja nehote delamo pri vzgoji
svojih otrok?
Seveda sem zaskrbljena, ko sodelujem s starši, ki so nasilni. Sicer pa
je najpogostejša napaka, da so starši prezaposleni in si ne vzamejo
časa za otroka. Tako z njim izgubijo stik. Druga najpogostejša napaka pa je, da svoje težave prenašajo na otroke, namesto da bi se s
težavami soočili in jih odpravili. Poznamo učinkovite prijeme za to.
4. Vsi se zavedamo pomembnosti določanja meja otrokom,
večkrat pa je to staršem težje, kot bi si želeli. Prosim, pojasnite
nam, katere so glavne prednosti vztrajanja
pri tem načelu za otrokov nadaljnji osebnostni razvoj.
Otroci potrebujejo vzorce in omejitve. Svet
skušajo spoznati in osvojiti. Če se vse okoli njih
nenehno spreminja, se v okolju ne čutijo varni,
občutijo pa kaotičnost, pomanjkanje reda.
Prvih šest let imajo otroci »srkajoči um«, zato
posrkajo vase in ponotranjijo red in rutino, ki
v njih ostaneta.
Postavljanje meja zahteva nekaj truda. Otroci
spoznajo, da ne morejo početi, kar hočejo, saj
obstajajo omejitve. Vedo, da jih imajo starši toliko radi, da so se pripravljeni za to potruditi.
5. Prosimo vas, da nam pojasnite še razliko
med »posledico« in »kaznijo«, ki naj sledi
neprimernemu vedenju in orodjem, ki pogojujejo (Ko boš pospravil ... greva lahko v
park ...) in nagrajevanjem ali celo podkupovanjem otroka. Meja med tema dvema možnostma je verjetno zelo tanka? Nam lahko
ponazorite primere s kakšno konkretno situacijo?
Namen kazni je otroka prizadeti, da bi se lepše
obnašal. Pogosto kaznujemo, da bi se maščevali ali pa hočemo otroka prizadeti, ker nas je
morda on prizadel. Kazen vključuje pretepanje otrok, zmerjanje in poniževanje. Lahko ima
kratkotrajni učinek, toda otrok do odraslega
izgubi spoštovanje in se lahko upre takoj ali
pa v prihodnosti. Lahko pa tudi postane žrtev
drugih, ki grozijo in kaznujejo.
Posledice so rezultat otrokovega vedenja, njihov namen pa je otroka nečesa naučiti. Dovoljena je blaga naravna posledica, kot je na
primer lakota, kadar otrok noče jesti. Otroku
pokažemo logično posledico, na primer: igrača, s katero ne ravna skrbno, se izgubi.
S pravilom »Ko … potem …« (primer: Ko se
oblečeš, se mi pridruži pri zajtrku) skušam ponuditi nekaj, kar otrok rad počne. Priporočam,
da mu ponudite več časa z vami in se izogibate
nezdravim nagradam, kot so slaščice ali televizija. Kar koli boste ponudili kot »podkupnino«,
bo postalo osrednja stvar, cilj, ki ga bo otrok skušal doseči, zato
mora biti nekaj zdravega. Prav zato nikoli ne rečem: »Ko poješ zelenjavo, lahko dobiš torto.«
6. V preteklosti je pri vzgoji otroka sodelovala »razširjena«
družina. Danes je to žal redek primer. Kako lahko starši v današnjem pospešenem vsakodnevnem ritmu to nadomestijo?
Spoznala sem, da na Kitajskem otroke večinoma vzgajajo stari
starši, ki živijo v isti hiši. V moji državi živi širša družina pogosto daleč stran. ZDA so ogromne in ljudje veliko potujejo. Ne vem, kako
živijo družine v Evropi.
Prepričana sem, da predavanja montessori za starše malčkov nudijo varno okolje, kjer so starši deležni pomoči in izobraževanja
ter se lahko med seboj povežejo. Starši postanejo izobraženi člani
skupnosti montessori. Nudimo jim tisto, kar družine potrebujejo.
7. Kot predavateljica predavate po celem svetu. Kako sami
uspevate združiti svoje večplastno profesionalno delovanje
in starševsko vlogo?
Potujem in delam, vendar sem prepričana, da otrokom namenjam
veliko svojega časa. Ko sem z njimi, se jim skušam popolnoma posvetiti, jih opazujem in se odzovem na njihove potrebe. Le enega
otroka še imam doma in se doma tudi šola (ko je bil mlajši, je obiskoval šolo montessori). Verjetno z mano preživi več časa, kot bi si želel.
Ko sem se naučila tehnik čustvene svobode, sem postala mirnejša
in nisem več toliko zaposlena.
Dan začnem tako, da si vzamem čas za Boga. Zavestno ga prosim,
naj vodi moje aktivnosti in vse se dobro odvija. Za to sem zelo hvaležna.
8. Zagotovo je med vašimi bogatimi izkušnjami še marsikatero zanimivo spoznanje. Ali želite na koncu dodati še kakšen
poudarek za starše?
Prosim vas, da premislite, kako delujete na otroka. Opazujte svojega otroka. Preučite, kakšni starši ste. Dana sta nam izjemna odgovornost in privilegij, da smo lahko starši.
Čas beži in naenkrat se zaveš, da so otroci odrasli.
Zahvaljujemo se vam za odgovore, misli in spoznanja, ki ste
jih delili z nami. V prihodnosti vam želimo še veliko veselja pri
delu z otroki in starši ter pri tem obilo božjega blagoslova.
Hvala za povabilo na srečanje s starši. Slovenija je čudovita dežela.
Vsi so bili zelo prijazni.
Vprašanja: Jana in Igor Peršolja;
prevod Julija Obrulk
5
KONGRES ZDRUŽENJA MONTESSORI NA BLEDU
Bila je lepa sončna sobota, ko smo se nekatere
vzgojiteljice iz Angelinega vrtca odpravile na
Bled, kjer je bil 5. in 6. novembra 2011 Kongres
Združenja montessori Slovenije.
Z nami so bili odlični predavatelji s področja
montessori in širše: dr. Jože Trontelj, predsednik SAZU, Susan Tracy, trenerka, strokovnjakinja s področja montessori, mag. Ester Fabiani,
dr. Vilijem Ščuka, zdravnik in psihoterapevt.
Glavna tema naših razmišljanj in pogovorov je
bila: Svoboda in meje v otroštvu.
Svoboda je ena izmed največjih vrednot sodobne družbe. Spraševali smo se: Kako lahko
že majhen otrok živi svobodno in ustvarjalno?
Kako lahko odrasli vplivamo na to, da bo naš
otrok postal svobodna, samostojna, odgovorna osebnost, ki bo znala odločno reševati probleme in bo pozorna tudi do drugih?
Udeleženci smo se vračali domov obogateni
z novimi spoznanji in izzivi za delo z otroki in
starši. Dobro je, da si človek napolni “baterije”
in dobi novih spodbud za najpomembnejše
delo, ki nam je zaupano, delo z otroki.
s. Cirila Alič
6
Na drugem kongresu Združenja montessori so se predstavili štirje predavatelji, ki so podali svoja poglobljena znanja od predšolskega otroka do zrelega človeka in svoje raziskave, ki pa so zelo
povezane s pedagogiko montessori.
Vsi so poudarjali, kako pomembna so prva leta, ko se otrokovi
možgani tako intenzivno povezujejo in otrok pridobiva temelje
tako znanja kot vrednot. Velik poudarek je bil na vlogi odraslega, saj odrasli potrebujemo dobro izobrazbo in veliko priprav ter
osebnega zorenja, da postanemo dober zgled. Kar koli se dogaja
z odraslim, otrok čuti.
Ga. Fabianijeva nam je s svojim razmišljanjem želela približati
odnose, ki se vzpostavljajo hote ali nehote. V spominu mi bodo
ostale njene besede: »Človek ne živi le od hrane, ampak od vsake
dobre besede!« Dobra beseda učinkuje, ZDRAVI. Prepričala me je,
da odrasel lahko z ljubečim odnosom, s pogledom da otroku pozornost, ki jo ta potrebuje ter s tem sporočilo, da mu zaupaš in
verjameš, da bo on: »iz želoda zrastel v hrast«.
Susan Tracy: »Vsak ima v sebi položen načrt in odrasel, ko opazuje
otroka, dobi darilo, to je zaupanje.« Posredovala nam je bogate izkušnje s področja opazovanja in ponudila primere, kako discipliniramo z ljubeznijo.
Gospod Ščuka nam je poudarjal, kako pomembne so oblike in
barve, da si zapomnimo učno snov, in so nujne, da nam snov iz
delovnega spomina preide v trajni spomin. Navdušena sem nad
njegovo utemeljitvijo, kaj so čutila in kako preko njih zaznavamo
in doživljamo svet. Otrok naj se uči z vsemi 5 čutili in gibali hkrati.
»Učite se s tem, kar vidite, slišite, okusite, vonjate! Učite se z dotikom,
dejanjem, domišljijo, intuicijo, občutkom!«
Ponovno sem dobila potrditev, kako je Maria Montessori vsa ta
spoznanja vnesla na področja zaznavanja, matematike, znanosti,
umetnosti, jezika in vsakdanjega življenja ter izumila genialne
konkretne materiale.
Z vami sem delila le delček bogatega vikenda na Bledu.
Martina Jerina
Pri pisanju so mi pomagali otroci iz Rumene
sobe. Povprašala sem jih, kaj vedo o sv. Angeli, kakšna je bila, kako je živela. Skupaj smo
lansko leto prebirali njeno zgodbo v času devetdnevnice pred njenim praznikom. Kakšen
spomin so pomešali s sv. Uršulo, npr. da so jo
ujeli vojaki, a svetniki so si med seboj podobni.
Zapomnili so si tri pomembne stvari iz njenega
življenja: »Sv. Angela je bila prijazna in je vsem
pomagala, če so jo prosili. Na poti v Sveto deželo je oslepela. Še kot otroku so ji umrli starši.«
Tudi mene nagovarja sv. Angela s svojim zaupanjem v Boga. Kot so otrokom ostali v spominu njeni težki trenutki življenja, preizkušnje in
njena dobrota, tako tudi meni prihaja pred oči
njena pot skozi življenje, ki je bila zahtevna. A
Angela je v vsem prepoznavala Božjo navzočnost in vodstvo. Verovala je v Božjo ljubezen
in v vsem izročila svoje življenje Bogu. Srce je
imela odprto za ljudi in v poslušnosti Svetemu
Duhu je mogla pomagati ljudem v njihovih stiskah. Bog jo je oblikoval v blago osebo.
Blizu so mi njene besede, ki nam jih je zapustila v svojih Spisih,
besede, ki nas obračajo k Jezusu Kristusu in nas učijo predanosti,
vere in upanja: »Moč in prava tolažba Svetega Duha naj bosta v
vas vseh. Zaupajte in trdno verujte v Boga, saj vam bo pri vsem
pomagal.« Svojim duhovnim hčeram z gotovostjo zagotavlja zaradi osebne izkušnje, »naj bodo tudi trdno prepričane, da jih Bog
ne bo nikoli zapustil; čudovito bo poskrbel za vse njihove potrebe.
Naj ne izgube upanja.«
Sv. Angeli se priporočam, da prosi zame, za vzgojiteljice in za vse
otroke in družine, saj je naš vrtec pod njenim varstvom. Posebno
jo prosim z vzkliki iz litanij:
Modra vzgojiteljica, prosi za nas.
Prinašalka miru, prosi za nas.
Angela, ki si k Jezusu vodila svoje hčere, prosi za nas.
Angela, poslušna Svetemu Duhu, prosi za nas.
Angela, odsev Božje nežnosti, prosi za nas.
Angela, blaga in človeška do vseh, prosi za nas.
Angela, prežeta z veseljem, prosi za nas.
s. Nina Ipavec
7
Molitev otrok pred Najsvetejšim
Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil,
učenci pa so jih grajali. Ko je Jezus to videl,
je postal nejevoljen in jim je rekel: pustite
otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite
jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. Resnično povem vam: Kdor ne sprejme Božjega
kraljestva kakor otrok, ne pride vanj. In objel jih je, položil nanje roke in jih blagoslavljal (Mr 10,13–16).
Katoličani verujemo, da je Kristus pod podobo
kruha, hostije, ostal med nami. Prav ta navzočnost je razlog za češčenje Najsvetejšega zunaj
maše in je hkrati nadaljevanje in poglabljanje
tega, kar se je zgodilo v samem evharističnem
bogoslužju, je zapisal papež Benedikt XVI.
Zato smo verniki povabljeni, da obiščemo Cerkev tudi takrat, ko v njej ni maše, se ustavimo
pred tabernakljem in počastimo Jezusa pod
podobo kruha, pred njim izlijemo svoje srce
ter molimo zase in za vse svoje, za mir in za
zveličanje sveta.
Cerkev priporoča, naj se v času katehetskega
pouka, zlasti v pripravi na prvo sveto obhajilo,
otroke uvaja v smisel in lepoto tega, da so v
prijateljstvu z Jezusom in gojijo občudovanje
njegove Evharistične navzočnosti. To uvajanje
ni samo naloga katehetov, ampak tudi staršev.
Mlajši kot je otrok, bolj je pripravljen sprejeti
RESNICO, bolj je dovzeten za Sveto in kar je
najbolj zanimivo, sposoben je globoke zbranosti. Nanj močno vplivajo vsa zunanja čutna
znamenja, kot so vonj kadila, petje in glas orgel, veličina Cerkve in lepota Božjega prostora, kot so tudi slike, kipi, predvsem pa Božje
občestvo. To ga tako v polnosti prevzame, da
so vtisi v njegovi notranjosti večni in globoko
zakoreninjeni za celo življenje.
Že 3-letni otrok kaže na poseben odnos z Bogom. O tem pričajo dokumenti, ki govorijo o
odnosu z Bogom in ki presegajo umsko raven.
To je odnos med Bogom in otrokom, ki je globlje zakoreninjen kakor samo v razumu. O tem
8
najdemo veliko konkretnih primerov v knjigi Sofie Cavalletti »Verske zmožnosti otroka«. Naj navedem le tri od njih.
1. Gre za 3-letno deklico, ki je odraščala brez vsakršnih verskih
vplivov. Otrok ni hodil v vrtec, nihče od domačih, niti njena
babica, ki je bila ateistka, ni nikoli govoril o Bogu, otrok ni bil
nikoli v cerkvi. Nekega dne je vprašala očeta o izvoru sveta:
»Od kod je svet?« Oče ji je v skladu s svojim prepričanjem odgovoril z materialistično razlago, nato pa dodal: »Vendar pa
nekateri pravijo, da je vse to ustvarilo zelo mogočno bitje, ki
ga imenujemo Bog.« Tedaj je deklica začela tekati po sobi kot
vrtavka in v izbruhu veselja vzkliknila: »Vedela sem, da to, kar
si mi povedal, ni res; to je On, to je On!«
2. Drug primer skrivnostnega srečanja se je zgodil majhni deklici iz rimskega predmestja. Monika, stara 6 let, je prišla v
šolo montessori v Tuscolano; tam je katehistinja predstavila
otrokom model oltarja in predmete, ki sodijo na oltar. Nato je
otroke odpeljala v cerkev, da bi videli iste predmete, vendar
prave. Ko se je vrnila v šolo skupaj z drugimi otroki, je Monika
spet začela delati z modelom oltarja, obrnjena s hrbtom proti razredu, se obrnila in rekla: »Kako zadovoljna sem, da sem
danes šla v cerkev! Mama me nikoli ne pelje v cerkev, nikoli
nima časa. Končno je danes tukaj nekdo, ki me varuje, jaz pa
se čutim svobodno.«
3. »Iz tistih nejasnih let se spominjam trenutka globokega veselja, ki ga nisem občutil nikoli več. Ali naj govorim o takšnih rečeh ali naj jih obdržim zase? Ko sem se v tej sobi ozrl navzgor,
sem skozi šipo zagledal temno nebo in nekaj zvezd. S katerimi
besedami bi lahko izrazil to, česar ni mogoče povedati? Tista
minuta je bila morda najpomembnejša v mojem življenju in ne
vem, kaj naj rečem o tem. Bil sem v temni sobi in ko sem dvignil
oči proti nebu, sem v sebi začutil tako rekoč izbruh ljubezni. Na
tej zemlji sem doslej že občutil ljubezen, vendar nikoli tako kot
v tistem bežnem trenutku, pa nisem vedel, koga ljubim. Vendar
sem vedel, da je on tam, da me vidi in da me tudi on ljubi. Kako
se je ta misel pojavila v moji glavi? O tem ne vem nič. Prepričan
sem bil, da je nekdo tam in da mi govori brez besed.«
Prav zadnja pripoved me spominja na trenutke, ko stojimo pred
Najsvetejšim, ko je On v resnici tam, ko nas obsije posebna ljubezen, posebna svetloba, ki jo blaženi Lojze Grozde imenuje »Sonce
mojega življenja«.
Kako so šele pred Njim prevzeti otroci. Saj stojijo pred Jezusom,
ki tako kot takrat, ko so mu prinašali otroke, tudi danes pravi, naj
otroci prihajajo k Njemu in naj jim tega ne branimo, kajti takšnih
je Božje kraljestvo. V podobi hostije jih objema in tudi nam kaže,
Teja, 5-6let
kako blizu so mu prav otroci, tudi nas preko
otrok vabi, naj jih posnemamo in tudi mi postanemo kakor otroci, da mu bomo tudi mi
vedno bližje.
Starši, vzgojitelji in kateheti pa smo dolžni otroke pripraviti in naučiti kretenj in drž telesa, ko
stojimo pred Najsvetejšim. Otrok gibe prevzema s posnemanjem. Vsak gib oziroma kretnja je
neke vrste molitev. Roke, dlani, poklek, znamenje križa govorijo svoj jezik. Znamenje križa je
predmet posebnega srečanja in vabi k posebej
pozornemu premišljevanju. Da ga bo otrok znal,
mu ga pokažemo zelo počasi. Najprej mu pokažemo samo gib v tišini, šele kasneje dodamo
besede, da oba izraza postaneta očitna in da ju
ne bi pomešali. Potem se postavimo k otrokom,
da skupaj z njimi kretnjo ponovimo. Ni potreb-
no veliko besed, starši
in vzgojitelji »štejmo besede«, če jih je
preveč, so lahko tudi
ovira med otrokom in
Jezusom. Katehet se
mora jasno zavedati svojih omejenosti,
dobro mora vedeti,
da obstaja prostor, v
katerega ne more in
ne sme vstopiti in da
obstaja intimna vez
med Bogom in otrokom, katere meje ne
sme prekoračiti.
Rada bi opozorila na vajo, ki jo po navadi delamo z otroki, da bi
jim pomagali pri molitvi in meditaciji. Imenuje se vaja tišine. Tišina
postavi otroka v odnos s samim seboj, ko posluša lastno dihanje,
ga postavi v odnos z drugimi otroki, ko se trudi, da bi jo dosegel
skupaj z njimi in končno ga postavi v odnos z zunanjim svetom, ko
posluša zvoke iz okolice.
Na tišino se je treba navaditi. Ni molitve brez tišine. Vaje tišine so
prvi korak k molitvi kot notranjemu dialogu, v katerem poslušamo
Boga in se z Njim pogovarjamo.
V Svetem pismu Bog uči moliti tako, da vabi k tišini in zbranosti.
Bog se je razodel in se še razodeva ljudem v tišini. Tudi Jezus se
je oddaljil od množice, da se je lahko sam pogovarjal z Očetom in
črpal moč iz Njegove bližine v tišini. Nam daje Jezus praktičen nasvet za molitev: Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in
moli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. Svoja vrata zapremo zato,
da pustimo zunaj tisto, kar bi nas lahko motilo: gibanje, besede,
zvoke, da bi ustvarili v sebi tišino in molili.
Mira Gale
9
Veliko otrok iz vrtca obiskuje glasbene in (ali) baletne urice,
zato tokrat objavljamo pogovor z gospo Ulo Ulaga, ki vodi
glasbene urice, in gospo Petro Žiher, ki vodi Pirueto – baletne
urice.
Prosim, da se nam na kratko predstavite!
Moje ime je Petra Žiher in sem
mama štirih otrok.
Po končani baletni
šoli sem eno leto
plesala v ljubljanski Operi, nato pa
deset let poučevala v glasbeni šoli
klasični balet. Ker
učnega načrta ni
bilo, sem program
sestavljala sama, ga
na učencih sproti
preverjala, spreminjala in dopolnjevala. Tako je nastajal program
za poučevanje klasičnega baleta.
Od nekdaj so me zanimali predšolski otroci,
zato sem vzporedno s svojim delom na glasbeni šoli začela pripravljati in kasneje tudi poučevati plesni program za otroke po vrtcih, ki
sem ga poimenovala Plesne urice.
10
Vedno sem iskala nove načine plesnega izražanja in poučevanja,
ki bi jih posredovala svojim učencem. Na predlog in z veliko podporo svojega moža sva pred dvajsetimi leti ustanovila svojo šolo
Pirueta. Do danes se je v njej izobraževalo že preko 10 000 otrok.
Šola še vedno deluje z dvema programoma: Plesne urice, ki jih izvajamo kot dodatno dejavnost po ljubljanskih vrtcih, in Klasični
balet, ki ga izvajamo na treh lokacijah: Plečnikov trg 2a, OŠ Alojzija
Šuštarja in OŠ Prežihov Voranc.
Gledališče mi veliko pomeni, zato želim v okviru obeh programov
otrokom ponuditi možnost nastopanja na pravem odru.
Kdaj ste se prvič srečali z baletom?
Z baletom sem se prvič srečala, ko sem obiskovala osnovno šolo,
kjer smo imeli baletni krožek. Želela sem si, da bi lahko plesala še
več, vendar so moji starši poklicni karieri sprva nasprotovali. Ker se
želja ni in ni zmanjšala, so le popustili in dovolili vpis na baletno
šolo. Šolanje je potekalo vsak dan poleg osnovne šole in kasneje
gimnazije in je trajalo osem let. To so bila naporna, a vendar zelo
srečna leta, ki mi niso puščala veliko prostega časa.
Kako je balet vpet v vaš vsakdanjik? Verjetno je kar del vašega
življenja in ne samo službe.
Moj vsakdanjik ni razdeljen med službo in družino. Vse se prepleta,
določenega delovnega časa ni. Vse, kar je v povezavi z baletom, me veseli in izpolnjuje.
Otroci iz vrtca zelo radi hodijo na baletne
urice. Kaj jim je pri baletu najbolj všeč?
Najlepše je, da pridejo radi in zadovoljni odidejo. Kaj jim je najbolj všeč, bi bilo treba vprašati kar njih. Mislim, da je to urejenost, estetika
gibov, ki so natančno določeni. Otroci se želijo
gibati, to je naravno. Pri plesu jih spremlja kvalitetna klasična glasba in mislim, da ima tudi ta
veliko zaslug, da je balet otrokom všeč.
Najmlajši si že v vrtcu želijo spoznati balet.
Kdaj oz. kako hitro se odločijo, če jim je všeč
ali ne?
V baletni šoli Pirueta svetujem, da vsak otrok,
ki se prvič vpisuje k baletu, najprej poskusi.
Predlagam obdobje enega meseca in šele
nato naj se odloči, ali bo plesal balet celo šolsko leto. Šele po poskusni dobi naj bi otrok
dobil baletno opremo. Sicer se zgodi, da pride
k baletu zaradi baletnega krila (tu-tu) ali baletnih špic. Tega pa v začetnih letih šolanja ni.
Velika večina jih ostane in vztraja vsaj eno leto.
Tisti, ki po enem letu nadaljujejo, običajno ple-
šejo več let. V letih odraščanja so prelomnice, ki tudi vplivajo na
odločitve o baletnem šolanju. Te so z vstopom v OŠ, gimnazijo in
še ob začetku študija. Niso redki, ki se po prekinitvi zaradi šolanja
na OŠ ali gimnaziji potem ponovno vrnejo in teh sem še posebej
vesela.
Balet je vrsta umetnosti, ki s svojimi elegantnimi gibi zahteva
precej dela. Kako se malčki spopadajo s tem, da je to kar zahtevna umetnost? Kako hitro osvojijo prve baletne korake?
Učenje baleta res zahteva veliko vztrajnosti, dela in učenja novih
korakov. Program je prilagojen določeni starosti, zato se prvi koraki osvojijo hitro. Pomembno je, da otrok ne izgubi motivacije, ker
je potrebno za osvojitev posameznega giba veliko ponovitev.
Kaj vas pri delu z najmlajšimi najbolj veseli, osrečuje?
Ko sem med mojimi plesalkami in plesalci, pozabim na dogajanje
zunaj baletne dvorane. Prevzame me njihova iskrenost, vedoželjnost in veselje do plesa.
Gredo vaši otroci po vaših stopinjah? Se tudi oni ukvarjajo z
baletom?
Sin končuje Konservatorij za glasbo in balet. Od malih nog že kaže
interes tako za balet kot za poučevanje. Nikoli ga nisem k temu
vzpodbujala, ker želim, da se sam odloči. Svojim otrokom želim,
da bi svoje delo opravljali s takim veseljem in ljubeznijo, kot je to
dano meni.
11
Starši se redno srečujemo v
vrtcu, pa vas vseeno prosim,
da se nam na kratko predstavite.
Sem mama štirih sinov, poročena sem 18 let. Po poklicu sem
glasbena pedagoginja. V glasbeni šoli poučujem skupinski pouk.
Od jeseni 2009 v Angelinem vrtcu poučujem glasbeno uvajanje po metodi
Edgarja Willemsa, ki jo poenostavljeno imenujemo kar glasbene urice.
Že nekaj let vodite glasbene urice, ki jih
obiskuje veliko otrok iz Angelinega vrtca.
Kako ste se odločili, da boste poučevali
glasbo?
Nikoli se nisem posebej odločala. Glasbena
pot se je pravzaprav pokazala sama od sebe.
In hodila sem po njej. Res pa je, da je bila glasba že od mojih malih nog del mojega okolja,
saj so moji stari starši, pri katerih sem kot otrok
preživela veliko časa, radi in veliko peli. Oba
dedka sta orglala v domačih cerkvah in vodila cerkvene in tudi druge zbore, obe babici pa
sta peli na koru. Dedek po mamini strani pa je
bil tudi učitelj harmonike v glasbeni šoli in nekaj časa ravnatelj glasbene šole v Ravnah na
Koroškem. Nekaj časa je igral tudi kontrabas
v mariborskem opernem orkestru. Tudi moja
starša sta bila glasbeno izobražena, čeprav se
poklicno nihče ni ukvarjal z glasbo. Sama sem
se kot punčka vedno rada igrala vrtec in šolo,
kjer sem bila skrbna, a zahtevna vzgojiteljica
oz. učiteljica. Kot 6-letna deklica sem se začela učiti violino, ki mi je bila zelo všeč. Končala
sem srednjo stopnjo in se nameravala vpisati
na akademijo, vendar mi to ni uspelo. Violino
sem se še naprej učila, a privatno, formalno pa
sem se začela izobraževati za glasbeno pedagoginjo. To smer sem končala in najprej delala na osnovnih šolah, kmalu pa sem dobila
ponudbo za poučevanje na glasbeni šoli, kjer
delam še danes.
12
Kako je vaša družina povezana z glasbo? Ali kdaj tudi doma
priredite kakšen koncert?
Naša družina je precej povezana z glasbo. Vsi sinovi, razen najmlajšega Andraža, igrajo inštrumente. Najstarejši Martin je končal nižjo
glasbeno šolo klavirja in se je še tri leta izobraževal na orglah. Gregor se že peto leto uči klarinet (na začetku je tri leta igral kljunasto
flavto). Dve leti se je učil tudi klavir. Zadnje čase zelo rad brenka na
kitaro in poje. Lenart si je za svoj inštrument izbral kitaro. Seveda si
naša družinska praznovanja popestrimo z glasbenimi točkami: kaj
zapojemo, posameznik zaigra na inštrument ali zimproviziramo
skupno glasbeno točko. Velikokrat igramo tudi kar tako ali pojemo ob kuhanju kosila, med vožnjo v avtomobilu ali ob adventnih
in drugih večerih, ko skupaj zvečer molimo in se pogovarjamo o
dogodkih čez dan. Občasno člani naše družine z glasbenimi točkami sodelujemo tudi pri maši v naši župnijski cerkvi sv. Trojice.
Z možem sodelujeva tudi v projektnem župnijskem zboru, ki ga
odlično vodi s. Božena.
Otroke poučujete po metodi Edgarja Willemsa. Zakaj ste se
odločili ravno za njegovo metodo?
Metodo Edgarja Willemsa sem spoznala po naključju. V vrtcu, ki sta
ga obiskovala moja najstarejša sinova, smo lahko otroke prijavili na
glasbene urice po tej metodi. Tako sem metodo začela spoznavati
preko mojih dveh fantov. Nekajkrat sem hospitirala pri urah in tako
sem ugotavljala, česa vsega so otroci zmožni, če jih vodimo na pravi
način. Ko se je pokazala možnost, da se lahko po tej metodi izobražujem v Ljubljani, prej je bilo to možno samo v Italiji, Franciji in Švici,
sem to, na povabilo Mateje Tomac Calligaris, storila. Tri leta, kolikor
je trajalo izobraževanje, so bila kar naporna, saj sem v tem času rodila Andraža. Vse skupaj se je izšlo, če povem čisto po domače, ob
brezpogojni podpori mojega moža Romana in moje mame, ki je
eno leto celo potovala z mano v Italijo na poletni seminar in izpite,
ker je bil Andraž še tako majhen, da bi verjetno težko prenesel mojo
večdnevno odsotnost. Samo izobraževanje me je zelo bogatilo in
kazale so se mi nove poti poučevanja glasbe. Učitelj pravzaprav
učencev sploh ne uči, ampak
jih vodi in oblikuje pogoje, da
lahko sami s svojim aktivnim
sodelovanjem na urah iz sebe
potegnejo, kar je tja položeno.
Prva stopnja se imenuje tudi
»bujenje, zbujanje«. Otroci imajo torej v sebi že vse instinkte
za glasbo, potrebno jih je samo
obelodaniti in razviti.
Mamino petje in njen objem
otroka že od rojstva seznanjata s svetom glasbe. Kdaj
pa je najbolj primeren čas
za uvajanje otrok v glasbo v
glasbeni šoli?
Za otroka je na začetku najpomembnejše okolje za vsakršni
razvoj, torej tudi glasbeni, družina. Okoli tretjega ali četrtega leta
pa so nekateri otroci že sposobni, da se lahko začnejo sistematično uvajati v glasbo. Kdaj naj bi
otrok začel igrati inštrument? To
se sprašujejo mnogi. Vsak otrok
je edinstven in enkraten in zato
ima vsak svoj »timing«. Najpomembnejše je, da
si otrok želi igrati na inštrument. Nikakor ga mu
ne smemo vsiljevati (Ker sosedov igra, bo pa še
moj.)! Takoj za željo pa mora biti prisotna tudi
otrokova zrelost. Tudi to je zelo pomembno.
Otroci v glasbeni šoli verjetno preizkusijo
veliko inštrumentov. Kako se majhen otrok
odloči, kateri inštrument ga veseli in se ga
bo učil igrati?
Kolikor poznam razmere v naših javnih glasbenih šolah, je načeloma tako, da se otrok uči največkrat en inštrument, le izjemoma dva. Včasih
se zgodi, da se otrok po nekaj letih navduši za
drug inštrument in po premisleku staršev in učitelja »presedla«. Lažje je zamenjati inštrument,
če se pokaže, da je učenec že pri prvem izbranem inštrumentu zavzeto vadil in pripravljen
hodil na ure. Precejšen jeziček na tehtnici pa je
tudi, kateri inštrument otrok izbere kot drugega. Če je to deficitaren
(to so tista glasbila, ki imajo manj vpisa: trobila, včasih tudi pihalo,
npr. oboa, občasno harmonika), je prepis lažji. Drugo je, da otrok, ki
se začne učiti pri 6 ali 7 letih, še nima dovolj razvitih pljuč in drugih
predispozicij, da bi lahko takoj začel igrati prečno flavto, klarinet,
fagot, oboo, trobento, rog, pozavno … Praviloma ti otroci začnejo
na kljunasti flavti in se čez tri do štiri leta usmerijo na izbran inštrument. Kako se otrok odloči za inštrument? To je pa težko vprašanje.
Zelo različno: zaradi zgleda drugega otroka, zaradi barve tona, zaradi oblike inštrumenta … Včasih še otroci sami ne znajo točno povedati, zakaj jim je določen inštrument všeč, zakaj bi ga radi igrali. Res
pa je, da se dostikrat zgodi, da pride otrok na sprejemne izpite, ki so
po mojem velika neumnost in bi jih bilo treba odpraviti, pa sploh
nima prave predstave o inštrumentu, ki si ga je zbral. Šele čez čas se
pokaže, da si je igranje čisto drugače predstavljal …
Glasbene urice, druženje z najmlajšimi, gotovo tudi vam dajo
veliko veselja in zadovoljstva. Kaj vas pri delu z otroki najbolj
veseli, osrečuje?
13
Anže, 2,5 let
Zelo rada delam z otroki in se učim od njih.
Vsako starostno obdobje, ki ga otroci prestajajo, je posebno. Vedno znova me očara in nagovori spontanost in iskrenost najmlajših otrok
v vrtcu. Pa tudi kolikšno zbranost premorejo!
In kako hitro se učijo in si zapomnijo, če jim le
uspem primerno tvarino posredovati na njim
pravi način. Čutim, da me imajo radi, saj čutijo, da jih imam rada tudi jaz. V glasbeni šoli pa
imam opravka tudi že z najstniki, ki me na svoj
način »preverjajo« in vzpodbujajo k doslednosti. Moji glasbeni popoldnevi in tudi večeri so
res pestri in zanimivi. Hvaležna sem Bogu, da
lahko delam v tako lepem poklicu. Otroci so
res naše bogastvo. Mislim, da se tega še vedno
premalo zavedamo!
Slovenci imamo veliko res lepih otroških,
ljudskih in drugih pesmi. Kako se odločite,
katere pesmi boste izbrali za glasbene urice?
Izbira pesmic za glasbene urice je precej enostavna, saj upoštevam Willemsove napotke.
Vsaka ura vsebuje pet pesmic, ki se med seboj
14
razlikujejo po vsebini, tonskem spolu, ritmu, metrumu. To so: pesmi za intervale ( kasneje postanejo temelj za asociativno pomnjenje intervalov), pesmi za tonska imena (od 2. stopnje naprej), pesmi za dušo, pesmi za akorde (že v prvi stopnji, npr. Moj copatek –
d 5/3 in m 5/3), pesmi za obseg (pri najmlajših začnemo s pesmimi
na 3–5 tonih, postopno obseg pesmic večamo), pesmi za kanon.
Ob lepi glasbi radi tudi zaplešemo. Ali tudi na glasbenih uricah kdaj poleg glasbe izvajate tudi ples?
Metoda Edgarja Willemsa ne vsebuje plesa. Je pa zadnjih 10 minut vedno namenjenih naravnemu telesnemu gibanju: teku, hoji,
hopsanju, galopiranju, skokom, krožnemu gibanju … Tudi sicer je
glasbena ura razgibana, saj je razdeljena na štiri dele (predvsem 1.
in 2. stopnja), kjer v vsakem razvijamo določene sposobnosti. Če
malo poenostavim: v prvem delu razvijamo melodiko, v drugem
ritem, tretji del je krona vsake ure – petje pesmi, končamo pa z
gibanjem. Willems glasbeno vzgojo primerja tudi z učenjem materinega jezika, se pravi preko poslušanja in ponavljanja je otrok
sposoben najprej invencije – zmišljevanja brez pravil in kasneje
tudi improviziranja – razvijanja neke melodije ali (in) ritma po določenih pravilih.
Pogovarjala se je: Barbara Podlogar
Pravzaprav nas druži izmenjava izkušenj.
Kot zmeraj je tudi ta stavek nenatančen. Naše
izkušnje so duhovni klobčič znanj, veščin,
pozornosti, nabirka preizkušenj in skušnjav,
posredovanih v vsakdanjem življenju. Čutimo
polnost in izrekamo hvaležnost za naša spoznanja. Spomini na otroštvo so oddaljeni, zabrisani. Moj spomin na vrtec, recimo, je vezan
na izkušnjo beganja – vrtčevsko igrišče je bilo
v mojem gozdičku, babica v neposredni bližini
in tako zame ni bilo nič bolj vsakdanjega od
tega, da sem raje zavil k njej in vzgojiteljicam
tako povzročil kar nekaj sivih las. No, rešitev
je bila seveda najboljša za vse – otrok je ostal
doma, se učil sveta ob babici in otrocih iz soseske, vrtec je lahko živel naprej svoj skrben
vsakdan. Otrok je bil prepuščen srečnemu, a
brezciljnemu odraščanju v igri.
Druži nas tudi zaupanje. Beseda velike moči. Zahtevnosti. Zaupanje otroka je neprimerljivo z zaupanjem odraslega, premišljenega,
preudarnega. Otrokovo zaupanje je neposredno, kot njegovi osuplost in jeza. Družinska izkušnja nam pravi, da je zaupanje med
akterji vrtčevskega trikotnika (otrok, vzgojiteljice, starši) lahko nežno in čvrsto, stvarno, negovano in vzdrževano. Nobena beseda ni
odveč. Od prvega dne, ko se je trikotnik vzpostavil. Opremljena z
izkušnjo »drugega« vrtca sva (skoraj) ostala brez besed pred bogastvom in celovitostjo informacij o delu in življenju otroka v jaslih,
v vrtcu.
Že metodičnost zapisa vzgojiteljice o otroku je bila jasen pokazatelj, da je v ozadju premišljeno in zavzeto delo z otrokom. Tudi v
tem primeru velja, da je celovita, proaktivna in predvsem pravočasna informacija, podkrepljena z zaupanjem, najboljše orodje za
krepitev sodelovanja v vrtčevskem trikotniku. Širitev sodelovanja med starše, njihova srečevanja, na prvi pogled skoraj samo-
15
umevno, je primeren odziv na izkušnjo, ki jo
prinašajo otroci s svojo skrbno pozornostjo do
drugega.
Na primer, da jasno izrišemo razliko, večkrat
sem na igrišču v našem mestecu slišal, da je
treba otrokom pustiti, da se sami »dogovorijo«,
da se starš ne sme vmešati v njihove »spore«.
Ker sam tega nenapisanega, a izgovorjenega
in prakticiranega »načela« nisem »spoštoval«,
sem bil, milo rečeno, celo okregan. Otroci na
igrišču so različnih starosti. Večji in manjši,
starejši in mlajši, skratka, zelo različni v kognitivnem in fizičnem smislu. Prav tako so različni tudi njihovi starši. »Večji« otrok manjšemu
proti njegovi volji odvzame igračo ali se pred
njim zrine na igralo. Če spoštujemo »načelo
neposeganja«, dopustimo, da se je en otrok
naučil, da lahko od šibkejšega vzame, ta drugi, da so večji otroci lahko grožnja, oba pa sta
ostala brez izkušnje sodelovanja. Prihodnjič
bo manjši ravnal previdno in večji bo moral
uporabiti še večjo silo, da pride do tistega, kar
si želi. Poglejmo še starše, eni so ponosni, ker
si njihov otrok »izbori«, drugi nesrečni, ker se
njihov, četudi manjši, temu ni uspešno »uprl«
– učijo ga, da se mora »postaviti zase«. Če starš
manjšega poseže, zmoti »igro«. Drugi starš se
postavi v bran. Spor – ki je v resnici verbalni
izkaz frustracije – je neizogiben.
Ali ni prav to dogajanje na igrišču pravzaprav
zgoščen opis naše skupnosti, kjer ne skrbimo
dovolj za šibkejše med nami, kjer imajo mnogi občutek, da so nemočni, da so prepuščeni
premoči drugega, se bojijo posledic nasprotovanja? Jih sili v postavljanje v bran? Kjer je
dopustno komolčanje, znašanje nad drugim,
ustrahovanje? Ali ni pravzaprav v tem nenapisanem, a prakticiranem »načelu« zaznati izkušnjo ustrahovanosti dela staršev, ki v strahu
za otrokovo dobrobit učijo prav to, česar jih je
groza? V tem primeru je, sem prepričan, vsebovan element resnice.
Filip
Igrišče montessori vrtca je drugačne kakovosti – tu je treba opozoriti
na koren besede kakovost, qualitas, kakšen si po sebi samem. Veliki
so pozorni na male, mali se od velikih učijo. Seveda ne gre brez sporov, saj so otroci različni v čustvenem odzivanju, po temperamentu,
vendar z izkušnjo sodelovanja in skrbnostjo vzgojiteljic gradijo svojo
skupnost, se iz nje učijo. Si zaupajo.
Danes se to zaupanje izraža v otrokovi samostojnosti, veselju nad
uspehi, branju in pisanju ter vrsti veščin, zmožnosti sodelovanja
in – čemur sam dajem velik pomen – proaktivnosti. Na očetovskih
uricah je bila moja izkušnja v tem, s kakšno osredotočenostjo otroci obvladujejo svoje delo, kako ponosni so nase, ker zmorejo sami.
»Priča nismo bili samo otrokovi sreči, ampak tudi začetku njegovega razvoja v odraslo osebo. Sreča ni edini namen izobraževanja.
Človek mora biti tudi neodvisen. Da lahko razvije svoje sposobnosti in osebnost, mu moramo pustiti, da dela in obvladuje vse, kar
se ga tiče in je od njega odvisno.«1
Albin Keuc
1
16
Maria Montessori, Srkajoči um, Ljubljana 2008, str. 192.
MAJ 2011– NOVEMBER 2011
MAJ 2011
Obisk gasilcev iz prostovoljnega
gasilskega društva Ljubljana Center
Bonton za bodoče šolarje, ga. Katja Ravšl Debeljak
17
40. rojstni dan s. Metke
JUNIJ 2011
Piknik vzgojiteljic
Obisk vzgojiteljev in učiteljev s Finske
Piknik vrtca
18
19
JULIJ–AVGUST 2011
Obisk misijonark s. Polone Švigelj in
s. Andreje Godnič
20
Dijakinji Mojca Žust in Nika Dolinar na počitniškem delu
Ema Benec začenja delo v našem vrtcu
Roditeljski sestanek
SEPTEMBER 2011
90 let s. Agnes
Izobraževanje – športna vzgoja
21
OKTOBER 2011
Izlet v Tehniški muzej Bistra
NOVEMBER 2011
Večeri z mamami
22
Obisk čebelarja g. Roka Šteblaja v jaslih
Slovenski zajtrk
23
Avstrijski teden
Obisk avstrijskega veleposlanika dr. Erwina Kubescha
24
JASLI
Tinkara pripravlja malico. Ravno nareže banano,
ko ji pokažem mandarino in rečem: »To je mandarina.« Ona pa: »Ja, saj vem, to je Katarina.«
• Za zajtrk je sirov namaz. Otroci si ga sami z nožem nanašajo na
kruh. David ima večkrat skušnjave, da bi nož po nanosu namaza
obliznil, vendar ve, da ližemo sladoled, liziko, noža pa ne. Vzgojiteljica Neža ravno nekoga previja v kopalnici, ko zasliši ogorčen
Davidov klic: »Neža, Elizabeta je nož pojedla!!!« Neža pusti delo in
steče pogledat: Najde Elizabeto, ki prestrašeno pogleda – med oblizovanjem noža.
VRTEC
Brin razlaga alarmno napravo otrokom. Vpraša vzgojiteljico: »Ali
lahko njemu razložim, ker ne ve? To je kontakt, to je občutljivo stikalo, to so varovalke, tu je 'precvikano'. To so varovalke, tukaj pa
so kontakti. To je senzor, tu pa tuli. Tukaj je tipkovnica, da pokličeš
varnostno službo.«
Hana ni želela iti spat in je glasno protestirala.
S. Cirila ji reče: »Pazi, da ne boš zbudila vseh
otrok.« Čez nekaj časa gresta deklica in vzgojiteljica v kopalnico, kjer s. Cirila nekaj reče drugi
vzgojiteljici. Hana pa jo pouči: »S. Cirila, pazi,
da ne boš zbudila vseh otrok.«
V oranžni sobi je najstarejši deček David. Naslednji dve cvetki sta iz njegovih ust:
• Sprehajamo se okrog njegovega bloka in ga
sprašujemo, kje je njihov vhod. »Poglej, tam,
kjer piše mmmmmmmmmmmami-in-ati.« Ja,
David prepoznava prvi glas v besedi …
Jakob P., 5 let
Gašper med pomivanjem posode: »S kozarcem vidim pod vodo,
kje je žlička. Podvodni daljnogled imam.«
Gaja po zajtrku sama sebi: »Jaz sem prepričana, da sem sita.« In
odloži krožnik in kozarec.
Vzgojiteljica Martina ima oblečen predpasnik. Paola vpraša: »A si
to oblekla, ker si bila včeraj v jaslih?«
Moj ati je star 93 let.
Leon: »A ne, sestra Nina, tebi je ime Nina? Si pa tudi sestra. Potem
je pa to skupaj sestra Nina.«
25
Ajda in s. Nina se ob zemljevidu pogovarjata o
afriških državah, na sosednji preprogi Nik dela
klade z valji.
S. Nina: »Tu je država Gabon.«
Nik: »A trdon?«
S. Nina: »Ne trdon, Gabon.«
Nik: »A ja, šampon. Jaz imam tudi doma šampon, da si glavo umijem.«
Leon: »Nimam občutka, da bi že bilo kosilo, ker
sem se že cel dopoldan potikal po zdravstvenem domu.«
Job: »Mira, a veš, zakaj imam jaz 11. oktobra
rojstni dan?«
Mira: »Zakaj?«
Job: »Ker sem se takrat rodil.«
Tadej dela peščene črke:
Milijana: »P kot pes, p kot petelin ...«
Tadej: »Sedaj bom jaz rekel eno državo.« Pogleda Milijano in reče: »P kot Peru.«
Tadej dela peščene črke:
Mira: »Z kot zemlja.«
Tadej: »Z kot sestra Zorica.«
Na sprehodu po mestu se ustavimo in opazujemo delavce, ki montirajo veliko stekleno
steno. Po pogovoru sodeč so nekje iz Murske
Sobote. Otroci sprašujejo, kakšen jezik oni govorijo, nekatere zanima, iz katerega mesta so.
Odgovorim jim, da sicer ne vem, mislim pa, da
so iz Murske Sobote.
Filip: »Moj dedi je pa v Murski Soboti umrl. On
je bil drugače v Sloveniji, ampak umrl je pa v
Murski Soboti.«
Juta in Pia se pogovarjata.
Juta: »Danes me je pa Liza zjutraj brcnila.«
Pia: »Zakaj?«
26
Juta: »Ne vem, sem poslušala, kaj mamica govori očku, pa nisem
videla.«
Pia: »Saj ti ni treba poslušati, če se starši pogovarjajo. Veš, starši
imajo svojo vsebino. Ti se raje pogovarjaj s sestrico ali z bratcem.«
Juta: »Imam samo sestrico.«
Mirjam pri kosilu: »Mira, meni bi bilo pa boljše, če bi bila v tej juhi
sol.«
Filip in Jakob Šteblaj delata banko.
Jakob: »Jaz se že dolgočasim, ker je to tako naporno.«
Mira: »Kako to misliš?«
Jakob: »Ja, ker dolgo časa že to delam, je to naporno. Mi bo zmanjkalo časa za moj gmail. Jaz imam že svoj gmail.«
Jakob Podlogar: »A ne Mira, v papirnati koš vržemo vse papirnato,
v embalažo damo vse embalažno, v ostalo pa damo vse ostalo?«
V garderobi.
Jakob Podlogar: »S. Zorica, ti si šefica, a ne? Kaj pa zdaj tu delaš?«
S. Zorica: »Ravnateljica sem.«
Jakob Podlogar: »Šefi samo gor v pisarni sedijo, kaj pa to pomeni,
da si ravnateljica?«
S. Zorica: »Spremljam delo vzgojiteljic, se pogovarjam s starši, sem
med otroki, »skrbim« za vrtec.«
Jakob Podlogar: »Če si pa ravnateljica, bi pa morala nositi kravato.«
Milijana: »Tinka, ali boš ti umivala roke ali boš pomivala tla?«
Tinka pokaže na tla in reče: »Bom raje pomivala tla, ker so zelo
umazana, a vidiš?«
Pia: »Milijana, zakaj si se ti namazala?»
Milijana: »Zato ker sem hotela biti lepa.«
Pia: »Jaz sem se tudi enkrat namazala, ko so bile maškare.«
Na sprehodu gremo mimo policista, ki straži pred parlamentom.
Otroci ga pozdravijo: »Dober dan.«
Policist: »Dober dan, otroci, ali ste kaj pridni?«
Vsi v en glas rečejo: »Smo.«
Luna reče Jobu: »A ne, če bi pa rekli, da nismo, bi nas pa zaprl?«
Zahvala bodočih prvošolcev
Spoštovani vsi prisotni,
zaupana mi je čast, da vas nagovorim v imenu
staršev vseh tistih otrok, ki se počasi poslavljajo od Angelinega vrtca. Pred vami stojim mati
otroka, enega izmed tistih, ki je v preteklih
letih užival privilegij vzgoje prekrasnih sester
in vzgojiteljic tega vrtca. Mati, ki ima možnost
ta privilegij vsak dan znova spremljati v očeh
svojih otrok. In ki je za to neizmerno hvaležna.
Živo se spomnim enega izmed svojih prvih stikov s sestro Nino, ko sem Lizo pred tremi leti
pripeljala v vrtec. Verjetno je čutila moj materinski nemir, ko sem se prvič soočala z dejstvom, da se krog tistih, ki bodo vodili mojo
Lizo skozi življenje, dokončno širi. Dejala je:
»Zaupajte.« Odvrnila sem: »Saj vam zaupam.«
Sestra Nina pa: »Ne meni, Lizi.« Takšni dogodki
so nam staršem vedno znova dajali možnost,
da uzremo bistvo naših otrok in dokončno
dojamemo, da je zares in samo otrok tisti, ki
izgradi človeka. Naša naloga pa je, da otroku
z našim zaupanjem pri tem pomagamo. Ta in
podobni uvidi, ki so nam razkrivali skrivnost
otroštva, so poglabljali vero v pravilnost odločitve, da zaupamo Angelinemu vrtcu življenja
naših otrok v njihovem najbolj krhkem obdobju. Dajali so pomemben prostor avtonomiji
vzgojiteljev in metodi ter hkrati krotili naš starševski nemir.
Naši otroci se bodo v naslednjih mesecih porazgubili po ljubljanskih in okoliških osnovnih
šolah. Nekatera prijateljstva se bodo skrhala,
druga celo prekinila. Spomini na črto, družinske maše, večere s starši ter popoldneve
z babicami in dedki, na obisk čebelarja bodo
vse manj živi. Vendar pa sem prepričana, da
lučke, ki so jih z vso tankočutnostjo pretekla
leta prižigale sestre in vzgojiteljice v srcih naših otrok, ne bodo nikoli ugasnile, temveč jih
bodo povezovale za vedno in jim dajale zagon,
da svoje izkušnje iz Angelinega vrtca prenesejo tja, kamor odhajajo – v novo življenje, ki
se za njih pričenja s 1. septembrom. Ta luč bo
tudi za zmeraj ostala vez med nami in Angelinim vrtcem, saj se napaja iz bistva tega, kar so
naši otroci tukaj postajali in kar danes so. In z njimi seveda tudi mi,
starši.
Drage sestre, vzgojiteljice in vsi ostali, ki ste bili del življenja naših
otrok, iskrena hvala za vse. Za vaš trud, zanos, potrpežljivost, sprejemanje in dajanje samega sebe. S tem, ko ste našim otrokom in
preko njih našim družinam podarili del sebe, ste dali mnogo več,
kot bi od vas mogel kdor koli pričakovati.
Hvala sestri Metki za inspiracijo, stabilnost v dejanjih in krhkost v
pristopu.
Sestri Mateji za vodenje in skrb.
Hvala vzgojiteljicam, s. Nini, Miri, Martini, Neži, Janji, in njihovim
pomočnicam, s. Cirili, Tini, Miljani, Urški, Uršuli, še eni Tini, pa Sandri, Nataši, Katarini in s. Miri za prispevek k vzgoji in nasmehom
naših otrok, hvala za razdajanje, dobroto in mir, ki ste ga vsak dan
znova tkale v srca vseh in vsakega posamezno.
Hvala tudi gospem Francki, Kseniji in Ani, gospodoma Francu in
Stanetu, pa gospema Emiri in Selmi za včasih neviden, a pomemben (in okusen) prispevek k temu, da je vse teklo tako, kot mora.
In na koncu seveda velika hvala naši sestri Zorici, ki je skozi leta
usmerjala starše, nam prisluhnila v vsaki stiski in hrepenenju ter
z mirom, potrpežljivostjo in modrostjo gradila in gladila naše odnose.
Prosim za en velik aplavz za vse naše junakinje in junake!
Zdaj pa povabim vse bodoče šolarje in bivše jasličarje k meni, da
skupaj zapojemo, uslužbence vrtca pa prosim, da stopijo v prvo
vrsto in od tam spremljajo nadaljevanje programa.
Pripravila: Katja Ravšl Debeljak, 17. 6. 2011
27
Izlet Bistra –
Iz otroških ust
VIJOLIČNA SOBA
Avguštin: »Najbolj všeč so mi bili stroji in živali.«
Andraž: »Meni so bili najbolj všeč stroji, kolesa
in motorji.«
Selman: »Stroji, medved, kolesa.«
Gašper: »Živali, stroji, avtomobili, motorji in kolesa.«
Lana: »Živali in krofi.«
Kyra: »Smo šli na izlet in sem videla ribice.«
Jakob M.: »Živali, muca.«
Ema: »Ribice v jezeru.«
Gaja: »Medved, pa igrica miške in mačke. Potem
še vse živali.«
Sofija: »Najlepši mi je bil majhen medvedek, jelen.«
Vida: »Mali medvedek in race.«
Jakob K.: »Videl sem žabe. Avtomobili z rezervno
gumo.«
Isabela: »Krofi in sok.«
Brin: »Videla sem elektrarno, šivalni stroj in velike statve.«
Paola: »Peljali smo se z avtobusom, sem šla z Avguštinom.«
Kristina: »Stari avti.«
Jakob, 4,5 let
28
Filip, 5 let
ZELENA SOBA
Luna: »Izlet je, da potuješ. Videla sem stare avtomobile, eno majhno kočijo, pa star gasilski avto, pa še videla sem stare traktorje in
star mlin, pa raco. Videla sem potok in da je bila v potoku samo ena
raca in en mlinar.«
Filip: »Izlet je, ko gremo nekam na zrak. Spomnim se, ko smo šli na
izlet. Bil je lep. Najbolj se spomnim avtobusa.«
Tinka: »Jaz se pa spomnim, kako smo šli z avtobusom na kmetijo.
A veš, tudi se spomnim, ko smo šli na sv. Ano.«
Benjamin: »Bilo mi je lepo. Vlak je bil lep.«
Ana Katarina: »Izlet je grad Bistra. Tam smo gledali traktorje. Pa
smo videli še stare avte in stare lokomotive.«
Pia: »Spomnim se traktorja.«
Jakob Š.: »Se spomnim, da smo šli v tehnični muzej. Šli smo po hiši.
Šli smo tudi na sprehod. Izlet je, da potuješ nekam.«
Matej: »Gledali smo muzej. Bilo je zelo lepo. Pri mlinih je bilo malo
vode, posebno pred mostom. Za mostom je bilo pa
veliko vode, samo da tam ni bilo mlinov. Tam, kjer je
bilo veliko mlinov, tam pa ni bilo veliko vode.«
Jakob P.: »Bilo je polno starih avtov in bilo je polno
strojev. Pa še tri mline sem videl. Videl sem staro lokomotivo in stare bagerje. Meni je bilo fino, ker smo
šli z avtobusom, da ne bi bilo predaleč.«
Juta: »Videla sem stare traktorje, pa stare avtomobile.«
Tadej: »Rumenčki so šli na isti avtobus, kot so šli zelenčki. Bilo je lepo, ker sem videl star gasilski avto,
lokomotivo, traktor in to.«
Maks: »Tadeja nisem videl v avtobusu. Ampak je bil
zadaj v avtobusu. Kaj pa, če se vrata zadaj pokvarijo.«
Neža: »Videla sem stare avtomobile.«
Tijan: »V tehnični muzej smo šli. Mami je bilo dolgčas, ker sem moral čakati. Videl sem stare traktorje.«
Nabiranje mahu na Možjanci
RUMENA SOBA
• Šli smo v muzej. Videli smo stare avtomobile, kolesa, živali.
• Najbolj so mi bili všeč avtomobili. Na njih
sem opazil posebne reči. Eni avtomobili
niso imeli prtljažnika, ampak so imeli zadaj
pripet kar en kovček.
• Meni so bile najbolj všeč živali. Ne spomnim
se najbolje katere, vmes je bilo že mnogo
drugega.
• Videl sem nagačenega medveda, pa volka,
šakala, risa in orla.
• Bil je še divji prašič, lisica in jelen. Videli smo
tudi stopinje živali.
• Na avtomobilih sem opazil, da so imeli spredaj še eno gumo, nekateri pa ob strani.
• En avto je imel zadaj rezervno gumo.
• Meni je bil všeč vlak. Bil je že zelo star. Bil je
tramvaj.
• Meni je bila na izletu všeč voda.
• Spomnim se vojaških avtov. Všeč mi je bil
tudi motor.
• Peljali smo se z avtobusom. Vožnja je bila
dolga.
• Avtobus je imel varnostne pasove. Avtobus
je prevozno sredstvo.
Leon, 5 let
Ljubljana se je v soboto, 29. oktobra, prebudila v sivo, megleno jutro.
Iz megle je pričelo pršiti. Zdaj priznam, česar takrat pred otroki nisem
niti najmanj pokazala – dan se mi ni zdel primeren za izlet. A vzgojiteljici Tini, organizatorki letošnjega nabiranja mahu, smo svoj prihod
že pred dnevi potrdili, torej ni bilo dvoma, da gremo. Nekoliko slabše
vreme ni tako huda ovira, da bi morali preklicati dano besedo.
Med vožnjo po gorenjski avtocesti se je pršenje iz megle okrepilo v
dež. Tedaj sva se z možem že spogledovala, ali je bila odločitev o odhodu pravilna. Ko smo se pripeljali do zbirnega mesta pri bencinski
črpalki v Tupaličah, je bilo nebo že jasno, a nikjer nikogar znanega iz
vrtca. »Seveda, ostali so se ob pogledu skozi okno premislili in ostali
doma, mi pa smo tu,« sem pomislila. Najbolj pričakujoče je na cesto
v smeri našega prihoda pogledovala Lana. Katera od njenih prijateljic bo prišla?
Kmalu so se nam pridružili znani avtomobili, v njih pa znani obrazi.
Med njimi je bilo nekaj družin, na katere lahko na tovrstnih dogodkih v organizaciji vrtca skoraj zagotovo računaš. Res razveseljivo!
Vzgojiteljica Tina je še preverila seznam prijavljenih družin in odpeljali smo se nekoliko višje proti Možjanci. Ko smo pot nadaljevali
peš, smo kmalu opazili, da je cesta marsikje vklesana v skale, obilno poraščene z mahom. »Na poti navzdol ga bomo nabrali,« smo
pomislili. Ob prijetnem klepetu, otroški razigranosti in ukvarjanju s
psičko, ki jo je s seboj pripeljala vzgojiteljica Tina, je pot do vasi, ki
smo jo prehodili peš, res hitro minila. Še otroci niso imeli priložnosti
za pritoževanje. Za cerkvenim obzidjem smo se podkrepili; s sladkim
priboljškom se je na nas spomnila tudi s. Zorica.
Škoda, da si nismo mogli ogledati notranjosti cerkvice sv. Nikolaja,
saj smo o njej tik pred odhodom na internetu prebrali, da je kulturni
spomenik lokalnega pomena, s pravokotno banjasto obokano ladjo,
tristrano sklenjenim prezbiterijem in zakristijo, zgrajena leta 1871 v
historicističnem slogu na lokaciji gotske predhodnice. Tudi za uživanje v verjetno lepem razgledu bo potrebno priti ponovno, kakšen
jasen dan.
Sledil je še spust in – ne, nismo pozabili – nabiranje mahu. Pri tem je
bilo prav zabavno opazovati naše otroke, kako so tekmovali v nabiranju čim večjih kosov mahu; najlepši kosi so bili skriti na težje dostopnih mestih – izzivih za vzpon na skalno steno. Nabrali smo toliko
mahu, da bi bile letošnje jaslice v vrtcu lahko res mogočne, zato ga
je kar nekaj ostalo tudi za domače jaslice.
Verjamem, da otrokom, našim vrtičkarjem, veliko pomeni, da se z
njihovimi prijatelji, družinami prijateljev in vzgojiteljicami tudi mi
radi družimo in jih cenimo. Vrtec ni kraj, kamor otroke »odložimo«,
kadar ne moremo biti z njimi, temveč se življenje družine prepleta z
življenjem v vrtcu. In prav takšen je bil tudi izlet na Možjanco.
Nina Popek, Lanina mama
29
VEČER Z MAMICAMI V ZELENI SOBI
V sredo, 9. 11. 2011, smo imeli od 17.30 do
19.00 večer z mamicami v zeleni sobi.
Ker mi moj delovni urnik v službi ob sredah ne
dopušča odhoda pred 16.30, sem morala kar
pohiteti. Hkrati so prišli domov tudi mož Peter
ter Janez (iz vrtca) in Julija (iz šole – 1. r, lansko leto še v skupini v rumeni sobi). Časa smo
imeli manj kot pol ure. Nekaj malega smo pojedli, se preoblekli in se skupaj odpravili nazaj
v Ljubljano. Peter in Julija sta naju z Janezom
dostavila do vrtca, kjer sva z vznemirjenjem in
v pričakovanju stopila do garderobe, se preobula v copate in se sprehodila do Zelene sobe.
Kar nekaj mamic se je že zbralo s svojimi otroki
in so si že našli material za raziskovanje. Slišal
se je prijeten vrvež, vsak otrok je imel na mizi
material, ki ga je želel pokazati mamici in se je
z njo skupaj »igral«. Z Janezom sva hitro našla
svoj kotiček. Prinesel je preprogo, jo razgrnil in
nanjo zložil rjave lesene klade. Skupaj sva ugotavljala pravilno zaporedje za nastanek »stopnic«. Ko nama je to uspelo, je Janez prinesel
še stolp iz roza kock. V pravilnem zaporedju
sva jih postavila zraven lesenih klad. Iz police
je vzel še leseno škatlico, v kateri so bili različni leseni deli za sestavo manjše kocke. Vzel je
najmanjšo kocko in jo poslal po »stopnicah«
ter tako potrdil pravilno postavitev. Kocko je
še večkrat vrgel in opazoval. V Janezovih očeh
in vedenju je bilo prepoznati srečo in veselje,
ker sva lahko skupaj in mi lahko pokaže, kaj
vse v vrtcu počne. Z navdušenjem mi je kazal,
kakšne kombinacije lahko počne s temi materiali – postavil jih je še v harmoničen pokončen
položaj enega poleg drugega, nato še enega
na drugega … Vse sva delala skupaj; in če
sem ga malo pustila in samo opazovala, se je
kar hitro oglasil: »Mami, daj, pomagaj mi!« Ta
najin skupni čas, ki sva si ga lahko podarila v
vrtcu, ki je v času moje službe Janezov življenjski prostor oz. drugi dom, nama je obema dal
poseben pečat. To je bil samo najin trenutek
… Najin trenutek, ko mi je lahko pokazal, kako
lepo mu je v vrtcu, kako rad raziskuje in kako
vesel je, ko mi lahko to pokaže. In ko je svoje
30
delo pokazal tudi ge. vzgojiteljici Miri (On: »Mila, poglej!«), so mu
bile njene pozornost, pohvala in potrditev tako zelo pomembne,
hvaležnost je kar žarela v njegovih očeh. Potem je prinesel še večjo
leseno škatlo z veliko lesenimi deli za sestavo večje kocke. Odprl
jo je, zložil dele ven in raziskoval, jaz pa sem sodelovala. Najprej je
zlagal podobne skupaj, nato sva skušala sestaviti kocko. Med najinim delom mi je včasih pogled ušel med druge otroke in njihove
mamice: eni so risali, drugi sestavljali, tipali, brali in poleg besed
prirejali predmete … in še mnogo drugih stvari. Z Janezom sva se
lotila tudi sestavljanja različnih barvnih lesenih trikotnikov. Ampak
najlepše je bilo videti zadovoljne in srečne obraze otrok in mamic.
Ga. vzgojiteljica Mira in ga. Miljana sta se umirjeno in nasmejanih
obrazov sprehajali po sobi, opazovali naše delo in po potrebi malo
pomagali; midva sva že potrebovala pomoč ge. Mire pri sestavi velike kocke, ko je bil čas za pospravljanje. Ostali material sva po približno eni uri raziskovanja pospravila skupaj in na koncu je Janez
še odnesel preprogo v za to namenjeno košaro na drugem koncu
sobe. Ob znaku za pospravljanje je vse skupaj potekalo umirjeno
in mimogrede je bilo zopet vse na svojem mestu.
Prišel je čas, da se zberemo v krogu. Janez je med mlajšimi v skupini, star je tri leta in pol in je malce sramežljiv, če je izpostavljen pred
skupino ljudi. Zato se kljub moji spodbudi, spodbudi ge. Miljane in
ge. Mire ni želel udeležiti pozdravov otrok mamicam (ki so bili prav
prisrčni), skupnega petja in plesa, ki so nam ga otroci predstavili.
Pa sem ga vzela kar k sebi v naročje in sva skupaj spremljala dogajanje. Nato smo bile k skupnemu plesu povabljene tudi mamice;
prijeli smo se za roke in tokrat se je Janez že
opogumil in sodeloval skupaj z mano. Sledila
je pogostitev; otroci so nam prinašali razne
oreščke, suho sadje, čokoladne bonbone z lešniki (ki jih je zelo hitro zmanjkalo J) in pijačo.
Vzdušje je bilo zelo prijetno in sproščeno.
Večer smo zaključili s skupno molitvijo. Otroci, ki so bili poklicani, so pripravili molitveni
prostor v sredini kroga. Ozračje se je umirilo,
nastala je tišina. Skupaj smo zmolili s pesmijo, se na ta način še bolj povezali in zahvalili
za prijeten in za vse nas dragocen večer. Nato
smo v miru, polni prijetnih občutkov in vtisov
počasi odhajali v garderobo, se oblekli in počasi razkropili po svojih domovih bogatejši za
toplo izkušnjo z našimi otroki.
Hvala ge. vzgojiteljici Miri, ge. Miljani in sestri
Zorici, da ste nam omogočile in pripravile to
srečanje. Hvala za sproščen in prijazen večer in
za vsak nasmeh, ki ste ga delile z nami.
Klara Geč Mravlje (Janezova mamica)
Večer v rumeni sobi
Vabila s. Zorice na večer z mamami v rumeni
sobi sva se z Izakom oba razveselila. Po božji
previdnosti so bili datumi tako spremenjeni,
da bi vendarle lahko prišla. Večer se mi je zdel
še posebej pomemben za Izakovo »udomačitev« rumene sobe, ki je še ni vzel čisto za svojo.
Po značaju je bolj zadržan v novih situacijah,
ob tem pa mu pogosto prav pride tudi zagotovljeno domače varstvo ob mojem porodniškem dopustu. Vikend pred sredo z mamami
je Izak zbolel. Kljub temu da ga je v sredo še
malo zvijalo od trebušne viroze, sem se odločila, da greva na večer z mamami. Tudi sestrica
Hana, ki sicer hodi v oranžno sobo, si je strašno
želela z nama. Komaj sem jo uspela prepričati,
da bo kmalu tudi večer z mamami v njeni sobi.
V avtu sva se pogovarjala o sošolcih in ugibala, kakšne bodo njihove mame. Izak občuduje
starejše sošolce, o katerih velikokrat razlaga
doma. Včasih nam celo razdeli vloge, potem
pa se še s Hano igramo, da smo Anže, Nejc, Marcel, David ali Leon
... Hecala sva se, da bo Leonova mama najbrž gusarka, ker se Leon
večkrat po gusarsko heca.
V vrtcu sta naju prijazno pozdravili s. Nina in Tina ter nama malo
pomagali pri orientaciji v sobi. Izak me je peljal na galerijo, kjer sva
imela lep razgled na sošolce. Pokukala sva navzdol, kaj počnejo.
Navdušeni mladi matematik je po tleh razporedil po vrsti desetice,
stotice, tisočice, kar je zgledalo zelo učeno. Izak je iz knjižne police vzel knjigo o zgodovini avtomobilov, vlakov, letal, raket ... Na
galeriji se nama je pridružil še Leon z mamico, ki na žalost ni bila
gusarka. Leon je učeno listal enciklopedijo. Potem sva šla pogledat
pod galerijo, kjer je Nejc sestavljal sestavljanko, zdi se mi, da držav
Afrike, pravi geograf. Midva sva izbrala sestavljanko kontinenti.
Vzgojiteljica Tina je Izaku pomagala izbrati lažjo sestavljanko ptice, ki jo je Izak v hipu sestavil. Za mizo sva se pridružila Andreju
z mamico, ki je sestavljal uro. V umetniškem kotičku je Izak delal
štampiljke avtomobilov, nasproti pa je Izakova najboljša prijateljica Klarisa mamico odločno prepričevala, da morata glede nekega
materiala nujno vprašati s. Nino.
Po znani melodiji »Pospravimo« smo vsi stopili v krog in skupaj
zaplesali na pesmico »Dekle je po vodo šlo« in še na melodijo poskočnice »Radetzky marš«. Otroci so nato pripravili oltarček in nam
povedali krasno pesem »Dve mami imam«. Na koncu pa so nas
presenetili s slastnimi sadnimi in čokoladnimi kroglicami, ki so jih
sami pripravili.
Doma so naju že vsi nestrpno čakali, da sva jim navdušeno povedala, kako fino je bilo v vrtcu.
Kristina Grošelj
31
PRAV POSEBEN VEČER Z MAMAMI V VIJOLIČNI SOBI
Večer z mamami je prav poseben dan za naše
otroke. Ker imamo deklico tudi v zeleni sobi, je
Kristina že težko čakala, kdaj bo prišla na vrsto.
Pa je prišel tako težko pričakovani dan.
Ko smo prišli iz vrtca, je hitro tekla pripravit žabice in krilce, ker se za pomembne dogodke
lepo obleče. S sestrico Pio sta se igrali in skakali po hiši, vmes pa je pogosto hodila spraševat,
32
Andrej, 4 leta
kdaj pride oči, da bova lahko odšli v vrtec. Končno je napočil čas
odhoda. V avtu pa je začela jamrati, da jo boli glavica. Potolažila
sem jo, da je verjetno malo utrujena in naj počiva. Čez nekaj časa je
potožila, da jo boli trebušček. Predlagala sem ji, da greva domov,
če se ne počuti dobro, vendar ni bila za to. Dejala je, da greva v
vrtec, da bova delali s palicami. Po prihodu v vijolično sobo pa se
kar ni hotela ločiti od mene in ni pokazala zanimanja za materiale.
Usedli sva se na stolček, v upanju, da se bo Kristinino razpoloženje vendarle izboljšalo. Takrat pa se
je pokazalo, da bolečine v trebuščku le niso bile izvite iz trte. Kristina
se je stisnila k meni in me pobruhala. Vzgojiteljice so hitro priskočile
na pomoč. Kristina je oblekla svojo
rezervno mikico, meni pa je svojo
rezervno mikico prijazno odstopila
vzgojiteljica Katarina. Ko sva se očedili, sva hoteli oditi domov, vendar
Kristina ni bila za to. Odšli sva v sobo,
kjer sva na Kristinino željo opazovali
otroke in prebrali knjigo. Vendar je
bilo slabo počutje le prehudo. Pomahali sva otrokom in vzgojiteljicam
ter odšli domov. Za popotnico pa
sva dobili še slaščico, ki jo je Kristina
s svojimi prijatelji pripravila za starše.
Petra Nahtigal
PREHRANA PREDŠOLSKEGA OTROKA
Otroci morajo za pravilen telesni in
duševni razvoj uživati dobro, uravnoteženo
prehrano. Po drugem letu starosti naj se
prehrana otroka bistveno ne razlikuje od
prehrane odraslih članov družine.
1. Kako naj se otrok prehranjuje?
• Otrok naj prične čim prej jesti samostojno,
najprej z rokami oziroma žličko, nato pa s celim jedilnim priborom;
• otrok naj ima 3 glavne dnevne obroke in dve
malici;
• zajtrk in malica naj pokrijeta 1/3 dnevnih
energijskih potreb in tako zagotavljata energijo v času otrokovih največjih psihičnih
sposobnosti – to je okrog 10. ure dopoldan.
• veganskemu načinu prehranjevanja. Še sprejemljiva za otroke in
mladostnike, ne pa priporočljiva, je ustrezno načrtovana lakto-ovo vegetarijanska prehrana.
4. Nekaj osnovnih pravil prehranjevanja in zdravega življenja:
• otroku bodimo vzor pri prehranjevanju;
• urnik prehranjevanja naj določijo starši;
• ob glavnem obroku naj se zbere cela družina, jemo počasi;
• za žejo naj otrok pije vodo ali nesladkan čaj, približno 1,5 litra
na dan;
• pri pripravi hrane uporabljamo malo soli in čim manj sladkorja;
• otrok potrebuje dnevno 30–60 minut fizične aktivnosti, če je le
mogoče na prostem.
Pripravil: Luka Kopač, zdravnik pediater,
oče Pije Marije, Gašperja in Maksa
2. Kaj in koliko naj otrok poje?
• Po zgledu prehranske piramide za odrasle
veljajo podobna navodila tudi za otroke;
• osnovna prehrana, ki naj jo otrok uživa najpogosteje in predstavlja temelj piramide,
naj bodo ogljikovi hidrati (kruh, kosmiči,
riž, testenine). Dnevni obroki naj večkrat
vsebujejo tudi svežo zelenjavo in sadje. Pomemben del vsakodnevne prehrane so tudi
mlečni izdelki in beljakovine (v mesu, ribah,
stročnicah, jajcih in oreščkih). Na vrhu piramide je hrana, ki naj bi jo otrok užival le
občasno, to je mastna in sladka hrana (olje,
torte, sladkarije);
• fizično aktivni otroci porabijo več energije in
zato potrebujejo večje obroke hrane.
3. Izogibajmo se:
• enoličnemu prehranjevanju in prehrani z
visoko energijsko gostoto, ki vsebuje veliko
maščob (maslo, margarina, ocvrta hrana) in
enostavnih sladkorjev (sladkarije, sladke pijače, čokolada). Takšna vrsta prehranjevanja
vodi v debelost in kronične bolezni;
• premajhnemu vnosu zelenjave in sadja, saj
lahko privede do pomanjkanja vitaminov;
33
ZDRAVJE OTROKOVIH ZOB
Starši moramo biti pozorni predvsem na tri področja:
1. Pravilna ustna higiena
• Otrok naj si zobe ščetka 2-krat dnevno, zjutraj in zvečer.
• Do desetega leta otrokova motorika še ni
zadosti razvita, da bi si lahko sam pravilno
očistil zobe, zato vsaj pri večernem čiščenju
potrebuje pomoč staršev (začne sam, temeljito dokončajo starši).
• Zobe ščetkamo od rdečega k belemu, to pomeni od dlesni proti zobem, približno osemkrat na posameznem mestu.
• Pri tem se vedno držimo istega sistema čiščenja tako, da zajamemo vsa področja v
ustih (zgornje in spodnje zobe, zunanje, notranje in grizne ploskve).
• Le tako odstranimo vse zobne obloge, ki so
vir bakterij in vodijo do zobne gnilobe (kariesa).
• Ko otrok že zna izpljuniti, pri ščetkanju uporabljamo majhno količino zobne paste s primerno koncentracijo fluoridov (npr. Elmex).
2. Zdrava prehrana
• Otrok naj zaužije dovolj mleka in mlečnih izdelkov, ki so bogat vir kalcija za mineralizacijo zob v času njihove izgradnje.
• Vsak dan naj bo na jedilniku surovo sadje in
zelenjava, ki ju je potrebno dobro prežvečiti,
saj to spodbuja rast in razvoj čeljusti in pomaga pri samočiščenju zob.
• Če je le mogoče, se izogibajmo sladkarij.
• Pijmo rajši vodo kot sladke pijače.
3. Obiski pri zobozdravniku
• Od tretjega leta starosti dalje je potrebno
peljati otroka na pregled k otroškemu zobozdravniku dvakrat letno.
• Priporočamo preventivno zalitje zobnih fisur, ki prepreči, da bi se zobne obloge zadrževale v področju grizne ploskve zoba, ki je
najbolj izpostavljena kariesu.
34
• Zobozdravnik odkrije že majhne kariozne procese na zobeh in
jih popravi, ko poseg še ni preveč neprijeten.
• Zobozdravnik je prijatelj otrokovih zob – bodite pozorni na to,
kako se o obiskih pri zobozdravniku pogovarjate z otroki, v družini in z drugimi ljudmi.
Pripravila: Antonova mamica
in otroška zobozdravnica Andreja
RECEPTI
Medenjaki/avstrijski teden
½ kg ržene moke
12 dag masla
½ male žličke sode bikarbone
12 dag sladkorja
¼ kg medu
2 jajci
1 zavitek začimb za medenjake (KOTANY)
5 dag mletih orehov
lupina ene limone
Testo razvaljamo ½ cm na debelo in jih pečemo od 10 do 15 min (ne predolgo, da niso
pretrdi).
Lahko dodamo tudi preliv :
»Mleti sladkor in stisnjena limona ali pomaranča. Limoninega soka dodamo v sladkor
le toliko, da je gosto tekoče. Ko so pečeni, jih
prelijemo (lahko na različne načine: v celoti
ali samo pokapamo tako, da odrežemo vogal
vrečke, notri damo preliv, medenjake zložimo trdno skupaj in kapljamo po njih).
SEZAMOVI PIŠKOTI
270 g polnozrnate pirine moke
100 g repične margarine (tiste, ki jo uporabljate za Jakoba)
50 g sezamovih semen
50 g sezamovega masla
70 g javorjevega sirupa
ščepec soli
Iz sestavin zgnetemo testo in ga damo za
pol ure v hladilnik. Nato testo razvaljamo in
z modelčkom izrezujemo avtomobilčke. Polagamo jih na pekač obložen s peki papirjem
ter pečemo v ventilatorski pečici pri 160 stopinjah 12 minut.
ROGLJIČKI
50 dag pirine moke
25 dag repične margarine
1 pecilni prašek
7 žlic sladkorja v prahu
7 žlic olja
7 žlic vode
Zgoraj navedene sestavine zmešamo, naredimo rogljičke, jih
spečemo in povaljamo v sladkorni moki.
KROGLICE
25 dag margarine
6 dl pirine moke
4 velike žlice sladkorja
domača slivova marmelada
Zamesimo testo, ki naj počiva pol ure. Nato naredimo kroglice, v njih pa luknjice, kamor damo marmelado. Spečemo. Korenčkovi piškoti
250 g korenja
500 g pirine polnozrnate moke
100 g ajdove črne moke
100 g pšenične polnozrnate moke
1 čž vinskega kamna
120 g javorjevega sirupa ali jabolčnega zgoščenega soka
250 g vitaquell margarine
2 jž mletega sezamovega semena
2 jž mletega lanenega semena
V multipraktiku ali drugem ustreznem strojčku drobno sesekljamo korenje. Dodamo moko z vinskim kamnom in ostale sestavine
ter vse skupaj na hitro ugnetemo.
Testo razvaljamo 1/2 cm na debelo in režemo 2 cm široke trakove,
ki jih nato narežemo na 5-6 cm dolge piškote. To je primerna velikost in oblika, ki lepo »sede« v otrokovo rokico.
Pečemo v ventilatorski pečici na 160 stopinj, 20-25 minut oz. da
piškoti rahlo potemnijo.
35
Ana, 2 leti
Rožičevi piškoti
3 skodelice graham moke
2 skodelici rožičeve moke
2 skodelici jabolčnega soka
1/2 do 1 skodelica olja
ščep soli
žlička cimeta
Suhe sestavine zmešamo, dodamo tekoče,
pustimo stati 1 uro, razvaljamo, zrežemo in pečemo 20 min na 180 stopinj.
Ovseni piškoti
150 g izkoščičenih suhih sliv
150 g mandljev
180 g nerafiniranega trsnega sladkorja
150 g oljčnega olja
0,5 čž burbonske vanilje
0,5 čž cimeta
0,5 čž soli
naribana lupinica 1 limone iz biološke pridelave
3 žlice limoninega soka
3 žlice sojinega mleka
1 jajce
100 g polnozrnate pirine moke (pirino lahko
nadomestite z drugo vrsto polnozrnate moke)
300 g polnozrnatih ovsenih kosmičev
10 g pecilnega praška iz vinskega kamna
mlinček za mletje kave ali multipraktik
mrežica za hlajenje piškotkov
1. Pečico ogrejemo na 180 stopinj.
2. Suhe slive razrežemo na drobne koščke.
3. Mandlje na hitro in grobo zmeljemo v mlinčku za kavo ali multipraktiku.
4. V skledo stresemo sladkor, olje, začimbe, limonin sok in lupinico, mleko in stepeno jajce.
Premešamo s plastično lopatko.
36
5. Dodamo moko, kosmiče in pecilni prašek. Dobro premešamo,
z lopatko
potlačimo in pustimo stati 15 minut, da se kosmiči rahlo napojijo
in se testo sprime.
6. Pekač obložimo s papirjem za peko, ki ga rahlo namastimo. Z
žličko
oblikujemo kupčke, ki jih polagamo na pekač. Med piškotki puščamo dovolj prostora, da se bodo lahko razlezli in narasli. Vsak piškotek sploščimo s ploščato stranjo jušne žlice in pogladimo robove.
7. Postavimo v ogreto pečico in pečemo 10–12 minut. Ko so ob
robu
zlato zapečeni, jih vzamemo iz pečice. Še vroče z lopatko previdno
preložimo na mrežico za hlajenje. Vroči piškoti so mehki in drobljivi, zato z njimi ravnamo zelo previdno. Ko se ohladijo, postanejo
čvrsti. Jemo šele hladne.
ČESTITKE
Družini Kavčič ob rojstvu drugorojenke Eve.
Družini Anko ob rojstvu dvojčkov: Julije in Anžeta.
Tini Erzar za uspešen zagovor diplome.
Družini Burjek (vzgojiteljica Janja) ob rojstvu tretjerojenke Gabrijele.
Družini Maček ob rojstvu petorojenca Boruta.
Družini Vurušič ob rojstvu četrtorojenca Jakoba.
HVALA vsem, ki upoštevate dogovore za ABC življenja v našem
vrtcu.
HVALA vsem, ki ste nam izrazili pozornost z darovi ob rojstnih dnevih in drugih priložnostih ter ste svoj čas namenili za pomoč pri
različnih delih kot npr. šivanje, rezanje.
HVALA vsem, ki se trudite pri sooblikovanju utripa našega vrtca v
dobro otrok.
HVALA sestram iz skupnosti v Ljubljani za moralno in gmotno podporo v delovanju vrtca.
HVALA vsem, ki nas spremljate z molitvijo.
HVALA vsem, ki ste darovali v sklad Izak za pomoč socialno šibkejšim družinam.
Hana, 2 leti
ZAHVALE
HVALA g. Simoni Medvešček za vodenje sveta
staršev v preteklem letu.
HVALA za vse pobude za lepšo skupnost otrok,
vzgojiteljic in staršev Angelinega vrtca.
HVALA ge. Tinki Prekovič za oblikovanje logotipa našega vrtca.
HVALA vsem, ki ste se že vključili v priprave na
praznovanje 10. obletnice vrtca.
Hana, 2 leti
»KDOR RAD IN HITRO DA, DVAKRAT DA.«
Kadar darujete v dobrodelni sklad Izak, ki je ustanovljen v okviru
Uršulinskega zavoda, bo vaš dar namenjen družinam, ki težko poravnajo stroške vrtca, glede na možnosti, ki jih imamo.
SKLAD IZAK – za družine
TRR: 24200-9004341052
V jaslih nam vedno pridejo prav naslednje stvari:
• manjši predmeti (ne iz kinder jajc) za v skrivnostno vrečo (za prepoznavanje na otip in poimenovanje),
37
•
•
•
•
stari kovanci,
manjši leseni in kovinski predmeti za loščenje,
manjše polivinil vrečke,
hranilniki.
V celotnem vrtcu nam pridejo prav:
• kozmetični in papirnati robčki,
• papirnate brisače,
• majhni predmeti, ki na zelo realen način
predstavljajo nek predmet, osebo ali žival,
• predmeti in slike z različnih kontinentov,
• pletene košarice ali pladnji,
38
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
prozorne škatlice od čokoladnih bombonov/ferrero rocher,
lepe steklenice, primerne za vaze,
manjše vazice za en cvet,
gumbi,
različni sukanci,
škatlice – lepa embalaža,
hotelska mala mila,
manjše posodice, skodelice, stekleničke,
neveljavni kovanci,
papir,
revije in koledarji za izrezovanje,
stvari, za katere menite, da bodo otrokom v spodbudo pri razvoju in v veselje.
Vabimo
VEČERI Z OČETI
Očete iz rumene sobe vabimo v sredo, 11. januarja 2012 ob 17.30, v zeleno sobo ste vabljeni v sredo, 18. januarja 2012, očetje z otroki iz
vijolične sobe pa dobrodošli v sredo, 25. januarja 2012.
RODITELJSKI SESTANKI PO SOBAH
V sredo, 15. februarja 2012, vabimo starše iz jasli, v sredo, 29. feburarja 2012, vabimo starše iz
vrtca. Sestanki po sobah se pričnejo ob 17.30.
PRVOŠOLSKI PETEK
Vse prvošolke in prvošolce iz Angelinega vrtca
vabimo, da preživijo petek, 24. februarja 2012,
v svojih nekdanjih sobah od 9. ure do vključno
kosila.
VEČERI Z MAMAMI IN OČETI V JASLIH
V mesecu maju vabimo in priporočamo, ni pa obvezno:
Mame iz oranžne sobe v sredo, 9. maja 2012
Mame iz rdeče sobe v sredo, 16. maja 2012
Očete iz oranžne sobe v sredo, 23. maja 2012
Očete iz rdeče sobe v sredo, 30. maja 2012
Pričetek ob 16.30 do predvidoma 17.30.
POPOLDAN Z BABICAMI IN DEDKI
Ponesite babicam in dedkom tako iz jasli kot vrtca vabilo, da preživijo popoldan 6. 6. 2012 z nami.
Srečanje bo predvidoma od 15.00 do 16.00. Srečanje ni obvezno.
SLOVO OD BODOČIH ŠOLARJEV
SKUPNA SVETA MAŠA OB DNEVU STARŠEV
Luna, 5 let
Hvaležnost in čudenje nad življenjem bomo
praznovali 23. marca 2012 s skupno sv. mašo
ob 16.30 v uršulinski cerkvi. Starši vabimo k sodelovanju pri priložnostnem »bandu«.
Tinkara, 2,5 let
Letos bo kasneje kot zadnja leta, in sicer v petek, 22. 6. 2012, v
dopoldanskem času.
39
PRAZNOVANJE 10. OBLETNICE ANGELINEGA VRTCA
Draga bralka in bralec!
Pričujoča številka Hiše otrok prihaja med nas v
predprazničnem času. V dneh, ko brskamo po
svojih spominih doživetega v letu, ki se poslavlja,
in hkrati premišljujemo o sebi in smislu življenja.
S pogledom usmerjenim v prihodnost in v pričakovanju tega, kar nam bo prineslo novo leto
– leto 2012. Za Angelin vrtec bo prihajajoče leto
prav posebno in radostno, saj bo v znamenju
praznovanja 10. obletnice obstoja. To bo priložnost, ko se bo lahko naša skupnost – družine, vsi
sodelavci in sodelavke vrtca ter sestre – ozrla na
do sedaj v dobro otrok prehojeno pot. Skupaj si
jo bomo priklicali v spomin, se pogovorili o njej,
jo ovrednotili z različnih zornih kotov in tako prišli do novih spoznanj in zaključkov, pomembnih
za uspešen napredek in nadaljnji razvoj naše vrtčevske skupnosti. Vendar to bo tudi priložnost
za radost in praznovanja, ki si jih takšna obletnica tudi zasluži.
Ob sodelovanju in prizadevanju celotne skupnosti in z zavzetim delom posameznih pripravljalnih odborov se bo v prihodnjem letu v prostorih
vrtca in samostana zvrstilo pet večjih dogodkov,
ki vam jih želimo tukaj najaviti ter kratko predstaviti že sedaj.
V januarja 2012 bodo na dvorišču vrtca otroci
in sedanji sodelavci vrtca dvignili prvo uradno
zastavo Angelinega vrtca, v kolikor bo Zavod
za kulturno dediščino dovolil namestitev držal
za zastavo na fasado samostana. Sicer pa bomo
iskali drugo rešitev. Zastava, ki bo v prihodnje
predstavljala naš vrtec, bo hkrati na simbolni
ravni oznanila začetek praznovanj ob 10. obletnici. Angelin vrtec bo ob tej priložnosti dobil
novo celostno podobo, ki je nastala po zamisli
gospe Tinke Prekovič.
S simbolom roke odrasle osebe, ki ponuja, vabi k
peščenim črkam in otroške roke, ki drsi po črki in
se uči, je avtorica na prav poseben način vpletla
pomen pedagogike montessori in njeno barvitost v življenje Angelinega vrtca, ki ga simbolizirata črki »a« in »v« na modri in rdeči podlagi.
13. januarja 2012 bo v Uršulinskem samostanu
potekalo srečanje vseh pedagoginj, sedanjih
in nekdanjih vzgojiteljic, ravnateljic in direktoric zavoda, ki bo služilo kot družabno srečanje
in hkrati priložnost za pogovor o prehojeni poti,
spoznanjih o izbranih pristopih in poteh, njih
ovrednotenje ter iskanje zamisli, kako v prihodnje zastaviti svoje odgovorno delo v dobrobit
40
otrok in družine. Povzetek srečanja bomo lahko prebrali v jubilejni
Hiši otrok.
8. februarja 2012 bo začetek ustvarjalnega natečaja, h kateremu
bodo povabljeni vsi nekdanji otroci Angelinega vrtca in njihovi starši.
Nagrajeni izdelki bodo vrtčevski skupnosti postavljeni na ogled v prostorih Kulturnega centra in Uršulinskega samostana. Poleg tega bodo
njih fotografije likovno obogatile jubilejno Hišo otrok.
Komisija je sporočila tudi že prvi temi,
na kateri bodo mali umetniki lahko ustvarjali že v času zimskih počitnic, ki sta:
Slavim Boga s svojimi rokami
Delo – moje veselje
16. junij 2012, ko se že bliža konec šolskega leta, bo v prostorih Uršulinskega samostana osrednje praznovanje 10. obletnice Angelinega vrtca in hkrati predstavitev jubilejne Hiše otrok. Jubilejna
številka bo predstavila najpomembnejše mejnike Angelinega vrtca
v preteklih desetih letih. Že sedaj prisrčno vabimo vse družine, zaposlene in sodelavce vrtca ter drage sestre, da si pribeležijo ta datum,
da bomo lahko skupaj rajali in se veselili. Na dogodku se nam bodo
pridružili tudi drugi vabljeni gostje.
Toliko o najavi dogodkov povezanimi s praznovanjem 10. obletnice
obstoja našega vrtca. Vabimo vas, da redno obiščete spletno stran
Angelinega vrtca http://www.ursulinski-zavod.si/, kjer boste v prihodnje našli najaktualnejše informacije o posameznem dogodku ter uri
in kraju dogajanja.
Koledarski pregled najavljenih dogodkov:
januar 2012
Dvig zastave Angelinega vrtca
13. januar 2012
Srečanje vseh pedagoginj
8. februar 2012
Začetek ustvarjalnega natečaja
16. junij 2012
Osrednje praznovanje 10. obletnice Angelinega vrtca
16. junij 2012
Predstavitev jubilejne Hiše otrok
Kristina, 3 leta
Tik pred izidom številke nas je obiskal sv. Miklavž
41
42
Salve d.o.o. Ljubljana
Rakovniška 6
1000 Ljubljana
T: 01/427-73-10; F: 01/427-30-40
E: [email protected]; I: www.salve.si
ČEBELA ŠPELA JE OSLEPELA
Darinka Kobal
Čebela Špela zaradi uporabe
pesticidov oslepi in se mora naučiti živeti s slepoto.
Avtorica na otroški in prijeten
način približa ekologijo otrokom ter jih uvede v svet ljudi, ki
se soočajo s slabovidnostjo.
BožičnE Zgodbe
Darinka Kobal
Kaj se zgodi, če si otrok za božič
zaželi očka in ga sveti Jožef usliši?
Kdo ve, da sta deček in deklica
rešila božič pred pohlepom tržnikov?
Kje je končalo zlato, kadilo in
mira?
Zakaj krasimo božično drevesce?
Kdo je rešil malega Jezuščka pred
krutimi Herodovimi vojaki?
Zakaj za božič povsod gorijo lučke?
Ali veste, da je bilo kraljev sedem, na cilj pa so prišli samo
trije?
Kaj bi se zgodilo, če bi tam okoli božiča iz vesolja na Zemljo prineslo zvezdico in bi ta potem tavala naokoli?
In če bi bil kdo posnel angelsko petje v sveti noči?
Če opazite, da je kdo malodušen, boječ ali se
nagiba k nezaupanju, ga potolažite in osrčite,
obljubite mu blagoslov Božjega usmiljenja,
razširite mu srce z vsakršno tolažbo.
Prim. Sveta Angela, Nasveti
Vatikanska kuverta, ki je bila narejena ob 250-letnici smrti svete Angele kot spominska znamka.
44