Revija Virtuti et musis št. 3/2012
Letnik XLVIII, številka 3/2012 Virtuti et Musis 1 Virtuti Et Musis Virtuti Et Musis Abraham je verjel Gospodu msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof Gabriel Kavčič Dragi duhovniki in bogoslovci! »Enostavno moraš imeti rad Cerkev«, mi je pred kratkim rekel nek mlad duhovnik, potem ko sva v najinem pogovoru o težavah Cerkve prišla do tiste globine, ko razumsko težko še utemeljuješ, zakaj si sploh še duhovnik, bogoslovec ali običajni vernik. Saj ni povedal nič novega, mi je pa dal misliti – morda včasih podležemo medijskemu prepričanju, ki nas vsak dan radodarno pita s samimi slabimi novicami? Ko sem sprejel nalogo, da bdim nad oblikovanjem semeniškega glasila, sem imel pred očmi cilj, da bi bil Virtuti et Musis naše skupno delo, ki nas bo povezalo in opozorilo predvsem na lepote naše Cerkve. Glasilo, ki ga držite v rokah, naj bi bilo torej odslikava tega, kar je škof Jurij v sosednjem prispevku duhovito poimenoval »ponovno združeno kraljestvo mariborskega in ljubljanskega semenišča«. Stavba na Dolničarjevi 4 je kraj, ki nas, posebej po Marijini kongregaciji, vse bogoslovce in duhovnike združuje v neko posebno celoto. Zato naj bo združitev obeh bogoslovij močno znamenje za slovensko Cerkev – da vsi slonimo na enem vogelnem kamnu, »v katerem se zedinja celotna zgradba, tako da raste v svet tempelj v Gospodu« (Ef 2,21). Tako za bogoslovce kot duhovnike naj posebej zazveni Pavlovo vprašanje: »Je Kristus razdeljen?« (1Kor 1,13). Glasilo v vaših rokah kaže, da ni, saj je sad dela več kot tridesetih bogoslovcev obeh metropolij. En velik »boglonej« vsem, ki ste sodelovali pri nastajanju ali nas kako drugače podpirate! Prijetno branje želim! Vaš urednik Virtuti et Musis – glasilo Marijine kongregacije slovenskih bogoslovcev in duhovnikov Dolničarjeva 4, 1000 Ljubljana; [email protected] Glavni in odgovorni urednik: Tehnični urednik: Jezikovni pregled: Slikovno gradivo: Gabriel Kavčič Matej Vinojčić Roman Ivanetič, Tine Povirk, Mohor Rihtaršič Janez Jurij Arnež, Denis Törnar Tisk Kotis d.n.o., Bodrež 42, Šentvid pri Grobelnem, 3231 Grobelno; [email protected] Na naslovnici: p. Marko Ivan Rupnik in Centro Aletti: Deisis; kapela bogoslovnega semenišča v Mariboru; 2001 D ragi Abrahamovi sinovi! V letu vere je vsekakor primerno, da vas, dragi ustvarjalci in bralci glasila, ki je posvečeno »virtuti - krepostim«, torej tudi kreposti »vere«, nagovorim z imenom očaka Abrahama, ki se imenuje tudi »oče vseh vernih«. Mojzes namreč piše o njem: »Verjel je Gospodu in ta mu je štel to v pravičnost!« (1 Mz 15,6). In Gospod do današnjega dne izpolnjuje na njem svojo obljubo, da bo oče množici narodov (1 Mz 17,4): množici verujočih judov, kristjanov in muslimanov, pa tudi množici bogoslovcev v ponovno združenem kraljestvu mariborskega in ljubljanskega semenišča. Apostol Jakob sicer piše, da je vera brez del mrtva ( Jak 2,17) in da je tudi Abraham dosegel pravičnost s tem, da je položil na oltar svojega sina Izaka ( Jak 2,21). Toda apostol Pavel piše, da brez vere Bogu ni mogoče ugajati (Heb 11,6) in da so torej tudi dela brez vere v Boga mrtva (Gal 2,16). Tako nas opominja tudi Kristus: »Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in po ulicah, da bi jih ljudje hvalili. Resnično, povem vam, prejeli so svoje plačilo!« (Mt 6,2). Dela brez vere so mrtva, ker so samoljubna in samozadostna. Celo judom, ki so se imeli za Abrahamove in Božje sinove ( Jn 8,39-41) in so tudi Kristusu verjeli ( Jn 8,31), a so hkrati zavračali potrebnost lastne osvoboditve in Kristusa kot rešitelja, je Kristus očital, da niso niti Abrahamovi, niti Božji sinovi, temveč so sinovi hudiča in oprav- ljajo njegova dela ( Jn 8,39-47). Pozabljali so namreč temeljno resnico, da človek nima življenja sam od sebe in tudi reševati se ne more sam od sebe: »Če vas torej Sin osvobodi, boste resnično svobodni« ( Jn 8,36). Tako stara kakor nova 'zaveza' jasno razodevata, da se zgodovina človeštva odvija v sodelovanju Boga in človeka - da Bog deluje po ljudeh, ki mu verjamejo in verujejo vanj, in da ljudje po veri delujejo z Božjo močjo in v Božjem imenu. V obeh zavezah enako, le s to razliko, da stara zaveza z očakom Abrahamom in njegovo daritvijo lastnega sina Izaka razodeva predvsem, kaj naj bo človek pripravljen narediti in ostati Bogu zvest, nova zaveza pa z nebeškim Očetom in njegovo daritvijo lastnega Sina Jezusa razodeva predvsem, kaj je Bog pripravljen narediti in ostati zvest človeku. Dva očeta torej: eden z malo in eden z veliko začetnico. Ker je Abraham Bogu dal svojega sina, je tudi Bog njemu dal svojega Sina. Oboje je bilo uresničljivo samo na temelju Abrahamove vere: samo z vero je Abraham lahko dal svojega sina (1 Mz 22,10) in samo z vero je Abraham lahko sprejel Božjega Sina ( Jn 8,56). O čudovita vera, po kateri se pretakajo reke življenja: »Zadnji, veliki dan praznika, pa je Jezus stal in klical in govoril: Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije, kdor veruje vame. Kakor pravi Pismo: Iz njegovega osrčja bodo tekle reke žive vode!« ( Jn 7,37-38). O veličastno Božje in človeško delo! Apostolu Pavlu se je ob tej resnici zavrtelo: »Želel bi namreč, da bi bil sam zavržen, ločen od Kristusa v prid svojim bratom, ki so moji rojaki po mesu: Oni so Izraelci, njim pripada posinovljenje in slava in zaveze in zakonodaja in bogoslužje in obljube; njihovi so očaki in iz njih po mesu izhaja Kristus, ki je nad vsem, Bog, slavljen na veke. Amen!« (Rim 9,3-5). In apostol Janez nam razlaga, kje so vrata vere: »Glej, stojim pri vratih in trkam. Če kdo moj glas sliši in vrata odpre, vstopim k njemu in večerjam z njim in on z menoj« (Raz 3,20). Dragi brat in sosed, mir s teboj: »Mir, mir daljnemu in bližnjemu, govori Gospod!« (Iz 57,19). Zato: »Ne boj se, samo veruj!« (Mr 5,36). Obrazec vere mag. Andrej Naglič I skreno rečeno (in morda nekoliko ponižno …) mi je do nedavnega beseda »vera« zvenela zelo abstraktno. Ne vem, če bi jo odnesel vsaj približno inteligentno pri poskusu razlage naključnemu sogovorniku. Osebno se mi je to zdel nekoliko odvečen pojem, ki se ga pač spodobi tolerirati že zaradi spoštovanja do verske tradicije. Posledično sem odločitev papeža, da razglasi leto vere, dojemal kot dolgočasno in nepovezano z življenjem. V naključnem pogovoru v New Yorku o svetem zakonu oziroma naravi zakramentov, ki po mnenju sogovornika nikakor niso bistvenega pomena za blagostanje življenjskih skupnosti človeka, pa mi je postalo jasno, da ima beseda lahko zelo konkretno in pomembno vsebino. »Verovati« namreč lahko dojemamo kot sprejemanje resničnosti z razumom in vol- 2 Sprejmi dar! Aljaž Kraševec, prefekt N ihče naj ne misli, da Bog ni želel, da bi Adam in Eva postala »kakor Bog«. Ta želja sama v sebi ni grešna, saj so že stari govorili: »Bog je postal človek, da bi človek postal Bog«. Temu lahko rečemo skrb zase ali egoizem - v pozitivnem smislu. Greh je bil v načinu približevanja. Svojo željo sta hotela izpolniti iz lastne moči, na svojo pest, ker sta imela napačno predstavo o Bogu. Satan jima je predstavil Boga kot konkurenco, kot bitje, ki je samo v sebi zadostno, neodvisno, avtonomno; kot nekoga, pred katerega moramo priti z izpiskom svojih dobrih del. Da bi mu bil enak, se je Adam uprl in pokazal nepokorščino Bogu, ki je kasneje razodel sebe kot križanega za nas. To »božjost« sta si torej prva človeka želela polastiti, kar je ravno v nasprotju s potjo Marije in drugih svetnikov. Marija je pot Cerkve, podoba verujočega človeka, ki ne more ne do odrešenja, ne do samega sebe priti drugače kot po milosti. »Božjosti« je bila deležna po ljubezni in milosti Troedinega Boga. Marijino pot lahko hodimo samo v sprejemanju te zastonjskosti, v premagovanju svojega, z dobrimi deli in duhovnostjo pomaziljenega nakičenega svetostnega egoizma, ki misli, da hodi po poti svetosti. Ob tem pa seveda s prstom kaže na grešnike, ki bodo verjetno kaj kmalu okusili Božjo jezo ... Marijina pot je pot »brezvezneža«, ki se ne more kazati s svojimi zaslugami, znanjem ali ugledom, hkrati pa živi polnost življenja v izpolnjenosti ljubezni. Izrek »vse je milost« je postal resnični dogodek v Mariji. Odrešenje prihaja izključno po milosti Jezusa Kristusa, ki pa govori tudi o poslednji sodbi in resnosti ali celo dramatičnosti naše svobodne volje. Tako naj se nihče ne smeje, sedeč križem rok in nog, češ da je na boljšem kot tisti, ki si prizadeva za pravo pobožnost. Bog ne želi od nas krvi kozlov in mesa bikov. Le naš iskreni »da« oz. Marijin »fiat«, kar pa je veliko težje. Naša pritrditev Bogu je njemu najljubša daritev. Vse ostale človeške daritve Bogu so že same v sebi nesmiselne, saj je vse Božje - vsaka celica našega telesa - in mi sami v tem kar smo. Pri Jeremiji beremo: »Jaz ga bom pritegnil in se mi bo približal, kajti kdo bi se mi drznil sam približati?« ( Jer 30,21). Pustimo se torej pritegniti in osvojiti njemu, brez ka-terega ni polnosti življenja. Iz tega jasno sledi, da je bistvena oblika krščanskega bogočastja v prvi vrsti zahvaljevanje. Zato je tudi evharistija zahvala, ko ne prinašamo mi Bogu darov, ampak se On spušča k nam in nas obdarja z milostjo, če mu to seveda dopustimo. Le če se pustim obdarovati in ga priznam za Gospoda, le tako ostane On Bog, jaz pa »brezveznež«, ki tiči v Njegovih rokah in nima ničesar razen Njega, saj je vse ostalo izgubil z besedico »fiat«. Bratje bogoslovci! »Naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih« (Ef 6,12). Te mračnosti nas silijo, da postanemo »kakor Bog« iz lastne moči, kakor sta hotela Adam in Eva. Trudimo se biti podobni Mariji, ki se je vsa predala Bogu in s tem postala Božja oz. »kakor Bog« po njegovi milosti in zastonjski ljubezni. Ob združevanju semenišč Z Matjaž Muršič, podprefekt novim akademskim letom smo bogoslovci Bogoslovnega semenišča v Mariboru kot gostje pričeli z bivanjem v Bogoslovnem semenišču v Ljubljani. Glavni razlog, ki je temu botroval, je bilo premajhno število bogoslovcev v našem bogoslovju. Prvi vtisi so morda bili malo slabši, saj smo imeli v Mariboru boljše bivanjske razmere; bolj pomembno pa je, kako smo se kot posamezniki vključili v novo skupnost. Opaziti je bilo razlike v načinu razmišljanja bogoslovcev obeh metropolij, kar je bilo značilno tudi v preteklosti, ko so bogoslovci še bivali skupaj v Ljubljani. Prav tako so bili ob našem prihodu zelo različni odzivi z obeh strani. Nekateri so nas takoj sprejeli, pri drugih pa je bilo čutiti tudi zadržke. Ne glede na to se razlike počasi gladijo in mislim, da se bodo zgladile. Zdi pa se mi, da bomo vsi bogoslovci mariborske metropolije še vedno v srcu čutili posebno identiteto, ki je vezana na našo nadškofijo in na Maribor, v katerem smo bivali, nekateri manj, drugi več let. V prihodnje pričakujem, da bomo resnično zaživeli kot prava skupnost - kljub vsem razlikam, ki jih je bilo opaziti v prvem mesecu. Pomembno bo, da nas različnost ne bo ovirala pri našem skupnem bivanju, ampak da nas bo bogatila. Vsak mora v novo, večjo semeniško skupnost prinesti svoj pečat - le tako se bomo lahko dobro pripravili na življenje v svetu, kjer je vedno več različnosti. Pomembno je, da se bogoslovci tega učimo že v času oblikovanja v bogoslovju. jo ter z dejanji slediti vsebini obrazca nicejsko - carigrajske (apostolske) veroizpovedi. To pomeni razumeti in udejanjati deset Božjih zapovedi, telesna in duhovna dela usmiljenja in blagre, razodete na gori. Gre za sveta navodila človeku, da nam bo dobro na zemlji in bomo slavili Očeta v nebesih. Vendar vere ne oblikuje niti materialna gotovost znanstvenega empiričnega dokaza niti emocionalna uravnoteženost subjektivnega psihološkega stanja. Pri razlaganju pojava vere se je potrebno zateči k moralni gotovosti (za)upanja in ljubezni do avtoritete Cerkve, z vsem hierarhičnim učiteljstvom kot medijem svetih navodil. Samo v Božji milosti dane pozitivnosti tega odnosa se lahko oblikuje nezaslužena vera v veroizpovedni obrazec. Zasluženje človeka nastopi kvečjemu v naslednji fazi, ko/če človek prisluhne avtoriteti Cerkve kot Sinovega mističnega telesa (»pavlinsko« povedano…). Semeniško vodstvo bi reklo (v uvodu Po dolgem času vsi bogoslovci zopet združeni v enem liturgičnem slavju - diakonsko posvečenje v Turnišču. v sveto mašo), da se je potrebno odpreti in položiti na darovanjski oltar. Tovrstno poslušanje vodi v oživitev vere, ki preko upanja in ljubezni do Boga kot vira vsebine veroizpovedi, rodi dobra dela do bližnjega in sveta (kot bi zapisal sveti Jakob). Nezainteresiranost oziroma mlačna ravnodušnost je velika ovira veri v sodobnem svetu. Razum in voljo človeka ohromi in zakrkne pred miselnim in življenjskim izzivom svetih navodil, ki jih vsebuje navidezno dolgočasen obrazec veroizpovedi. Pa vendar, kot je vsak dober državljan z glavo in srcem zvest ustavi, tako bi moral biti vsak dober vernik zvest nicejsko - carigrajski veroizpovedi. Mlačna ravnodušnost je eden izmed realnih izzivov nove evangelizacije in njenega pastoralnega načrtovanja, ki se bo v naslednjih letih intenzivno odvijalo v Cerkvi na Slovenskem. Prepričan sem, da je cilj nedvoumno razviden: sodelovati s Svetim Duhom pri približevanju vsebine obrazca veroizpovedi sodobnemu človeku. 3 Novi Člani Mksbd Prvi letnik se predstavi Marko Mrlak (LJ) Bistrica sem zaključil prvi letnik univerzitetnega programa teološke in religijske študije na mariborski enoti Teološke fakultete. Ne spominjam se povsem natančno, kdaj sem prvič doživel klic, močno pa sem ga prepoznal šele na začetku lanskega poletja. Gregor Šijanec (LJ) Primož Meglič (LJ) Sem Marko Mrlak in prihajam iz župnije Žiri, ljubljanske nadškofije. Star sem šestinštirideset let in imam že sedemindvajset let delovne dobe. Osnovno šolo sem končal v Žireh, srednjo šolo v lesarski šoli Škofja Loka in se izučil za lesarskega tehnika. Štirinajst let sem bil zaposlen kot tehnolog – merilec stavbnega pohištva, nato sem dvanajst let opravljal svojo obrtno dejavnost menjave in montaže stavbnega pohištva, senčil, vrat. Vmes sem bil štirinajst let občinski svetnik ter osem let podžupan občine Žiri. V cerkvi že petindvajset let opravljam nalogi bralca in izrednega delivca svetega obhajila. V prostem času sem se zadnjih osemnajst let ukvarjal tudi z amaterskim igralstvom. Odločitev za vstop v semenišče je zorela kar dvajset let od prvega klica za duhovniško pot, dozorela pa v letošnjem letu. Gašper Naglost (KP) Sem Primož Meglič in prihajam iz župnije Ivančna Gorica. Rodil sem se 13. avgusta 1993. Svoje prvo znanje sem nabiral v Osnovni šoli Stična, potem pa sem obiskoval gimnazijo na Srednji šoli Josipa Jurčiča in jo letos z maturo tudi uspešno zaključil. Želja po duhovniškem poklicu je rasla v meni več let. Že v osnovni šoli so mi govorili, da bom »šel za župnika«. Nekaj časa sem si tudi sam to iskreno želel, potem pa je želja v meni utihnila. Pojavila se je zopet ob koncu osnovne šole, ko se je bilo treba odločiti za nadaljnjo pot, skozi gimnazijo pa je v meni le še bolj rasla. Tako sem se letos vpisal na teološko fakulteto in vstopil v bogoslovno semenišče. Sem Gregor Šijanec, star sem devetnajst let in prihajam iz župnije Presvetega Odrešenika v ljubljanskih Kosezah. Obiskoval sem Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani. Pred vstopom v semenišče sem v župniji že dolgo ministriral in sodeloval pri drugih dejavnostih. Rad imam glasbo, nekaj časa tudi že igram orgle. O duhovniškem poklicu sem začel razmišljati proti koncu drugega letnika, ko sem začutil klic, ki se od takrat le še krepi. Ob začetku poti priprave na duhovništvo si želim, da bi zvesto sledil Gospodu in imel vedno odprta ušesa za Njegove besede. Matej Vinojčić (CE) br. Jona Vene Sem bogoslovec Gašper Naglost, star devetnajst let. Moj dom je v Vipavi, kjer sem se tudi šolal. Naj-prej v Osnovni šoli Draga Bajca, maturiral na Škofijski gimnaziji Vipava, zdaj pa sem se vpisal v bogoslovno semenišče. V družini nas je pet, brat študira medicino v Mariboru, sestra pa je še v osnovni šoli. Jan Ferk (MB) Moje ime je Jan Ferk, star dvajset let, prihajam iz župnije Slovenska Bistrica. Po opravljeni maturi gimnazijskega programa Srednje šole Slovenska Moje ime je brat Jona Vene in že po obleki je jasno, da nisem običajen bogoslovec. Sem pripadnik cistercijanskega reda in moj domači habitat je Stiška opatija. Tudi moje ime je sedaj drugačno, kot tisto, ki so mi ga dali pri rojstvu ( Janez), to pa zaradi tega, ker bi drugače bil že tretji Janez v stiški skupnosti. Drugače pa originalno prihajam iz Ljubljane, bolj natančno iz župnije Sveti Peter. Tudi moj EMŠO (1004981500564) je nekaj starejši - pred prihodom v semenišče sem delal kar nekaj stvari - v glavnem povezanih z informatiko in oblikovanjem, pred tem pa sem zaključil tudi študij na Fakulteti za družabne vede. Skupnost, v kateri živim, je trenutno sestavljena iz štirinajst sobratov. Ko pa mi ti bratje ne zadostujejo, imam doma v Ljubljani še dva mlajša brata, mamo in staro mamo, oče je žal že nekaj let pokojni. Če pa bi vas zanimala še kakšna stvar o meni, pa me lahko dobite nekje po hodnikih semenišča - le vprašati morate po »monokromatskem bratu«. Sem Matej Vinojčić, prihajam iz župnije Velenje – blaženi Anton Martin Slomšek, star sem osemnajst let. Prihajam iz petčlanske družine skupaj s starejšim in mlajšim bratom. Po birmi sem začel bolj aktivno sodelovati v župniji in tako ob treh različnih župnikih počasi odraščal skozi srednjo šolo, sprejemal nove obveznosti v župniji in spoznaval poklic duhovnika. Tako sem se po končani gimnaziji v Velenju odločil stopiti v Bogoslovno semenišče. Denis Törnar (MS) Sem Denis Törnar, prihajam iz stolne župnije svetega Nikolaja v Murski Soboti. Izhajam iz tradicionalne katoliške družine in imam mlajšega brata in sestro. Za duhovniški poklic sem se začel za- 4 Novi Člani Mksbd nimati že zelo zgodaj, ko sem opazoval strica, ki je duhovnik, bil večkrat na počitnicah pri njem in tako spoznaval duhovniško poslanstvo in služenje. V času srednje šole in odraščanja pa začne človek razmišljati o raznih stvareh - sam sem razmišljal tudi o družini in otrocih ... Vendar na koncu vselej prevlada tiha želja in veselje do poklica duhovnika, ki je postajalo čedalje močnejše in jasnejše. K temu so pripomogli domači župniki in kaplani, ki so bili vedno dober zgled. Čeprav se jih je v zadnjem času veliko zamenjalo, sem pri vsakem lahko prepoznal predanost duhovniškemu poklicu. Prav to mi je še bolj pomagalo pri odločitvi za vstop v bogoslovje. Sedaj, po enem mesecu bivanja v bogoslovju, ko smo se že spoznali, si želim, da bi se v skupnosti razumeli, kar bo tudi zelo pomembno za pozneje, ko bomo, če bo Bog dal, duhovniki. Zaupam v vodstvo, da nas bo dobro pripravilo na ta poklic in nam dalo prave smernice v teh težkih časih. Tadej Strniša (NM) Sem Tadej Strniša, doma iz župnije Marije Vnebovzete v Trebnjem, star devetnajst let. Srednjo šolo sem obiskoval na Kmetijski šoli Grm v Novem mestu, program naravovarstveni tehnik. Duhovniški poklic mi je bil zanimiv že od nekdaj, vendar mi je Gospod svojo namero razkril šele pred dvema letoma. Tedaj sem postal še bolj dejaven v domači župniji, začel sem ministrirati, že prej pa sem bil nekaj let bralec božje besede. Na domači podružnici svetega Petra v Jezeru pa sem bil tudi pritrkovalec samouk. Aljaž Baša (MS) Sem Aljaž Baša, star devetnajst let. Prihajam iz župnije svetega Ladislava Beltinci, ki je dala Cerkvi na slovenskem veliko duhovniških in redovniških poklicev. Živim z očetom, materjo in starejšo sestro. Osnovno šolo sem obiskoval v Beltincih, srednjo pa na Ekonomski šoli Murska Sobota – program logistični tehnik. Po opravljeni maturi sem se vpisal na Teološko fakulteto in v Bogoslovno semenišče. Želja, da bi postal duhovnik, v meni tli že od otroštva. Pri petih letih, ko sem začel ministrirati in opazovati dogajanje v cerkvi, me je to tako razveselilo in nagovorilo, da sem rekel: »To pa je zame!« In od takrat naprej sem začel premišljevati in poizvedovati o tem poklicu. Sedaj lahko rečem, da sem srečen, da že stopam po poteh, ki vodijo proti duhovniškemu poklicu. Hvaležen sem, da se nas je letos veliko odločilo stopiti v semenišče in se vsi zelo dobro razumemo. Še naprej molímo za duhovniške poklice in za stanovitnost nas, ki smo poklicani. Bogu, ki me je na to pot poklical, pa kličem z besedami Device Marije: »Zgodi se mi po tvoji besedi!« Rok Pogačnik (LJ) Osnovno šolo sem obiskoval v Podzemlju, srednjo šolo pa zaključil v Novem mestu kot gostinskoturistični tehnik. Nato me je pot vodila v Maribor, kjer sem diplomiral iz gostinstva. Od leta 2010 sem bil tudi član župnijskega pastoralnega sveta ter bralec beril. Odločitev za duhovniški poklic je zorela v meni kar nekaj let, vendar sem to odločitev venomer prestavljal v prihodnost. Sedaj vidim, da so bila ta leta tudi dobra, saj sem se lahko znebil nekaterih predsodkov glede duhovniškega poklica. Upam, da se bo v naši skupnosti čutila enotnost in povezanost med vsemi bogoslovci, saj je pestrost tista, ki nas najbolj bogati. Andrej Penko (KP) Moje ime je Rok Pogačnik in prihajam iz župnije svetega Petra v Radovljici. Že kot otroka me je duhovništvo navduševalo; ob zgledu takratnega župnika sem odkrival, da je duhovnik nekako »drugačen« človek. V času osnovne šole sem že jasno vedel, kaj želim postati, to pa je oplemenitila milost vere, ki sem jo poglabljal med šolanjem v Zavodu svetega Stanislava. Ker je hrepenenje po Bogu in služenju Cerkvi prevladalo nad drugimi hrepenenji in željami, sem danes tukaj, da izpolnim voljo tistega, ki me je poslal. Matic Lesjak (CE) Sem Matic Lesjak, prihajam iz spodnje savinjske doline, iz župnije sveti Jurij ob Taboru, torej iz celjske škofije. Odraščal sem na kmetiji, po končani osnovni šoli pa sem šolanje nadaljeval na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu. Da me Gospod kliče, sem bolj intenzivno začel spoznavati na začetku gimnazije, a si tega dolgo nisem mogel priznati. Obiskal pa sem tudi že nekaj misijonov, ki so na meni pustili poseben pečat, najlepšo izkušnjo misijona pa sem doživel to poletje, ko sem nekaj časa preživel med Malgaši. Branko Jurejevčič (NM) Sem Branko Jurejevčič, star sem sedemindvajset let. Doma sem iz župnije svetega Martina v Podzemlju. Sem Andrej Penko, star triindvajset let, prihajam iz župnije Ubeljsko v koprski škofiji. Od mojega osmega leta me Gospod kliče za duhovnika. Vedno sem imel veliko veselje do dela na kmetiji, kjer sem rasel, nato pa zaključil srednjo kmetijsko šolo v Šempetru pri Gorici, nadaljeval pa z gozdarstvom na višji strokovni šoli v Postojni, kjer sem diplomiral. A Gospod kliče, zato sem letos vstopil v prvi letnik bogoslovja. Kakor sem iz leta v leto rasel, sem rasel tudi ob Božjem klicu in v življenjskih izkušnjah. Nadgrajujem moje življenje in ga želim preplesti v venec molitve, dela in služenja Gospodu. Dominik Herle (LJ) Sem Dominik Janez Herle ter prihajam iz župnije Zgornji Tuhinj. Veliko let sem preživel v Domžalah, kjer sem med drugim ministriral ter deloval kot aktiven skavt. Leta 1999 sem se podal »na drugo stran luže« (v Združene države Amerike, bolj natančno v državo Michigan) kjer sem študiral filozofijo. Magisterij (iz ameriških študij) sem zaključil v Sloveniji, leta 2010 pa odšel na delo v Evropski parlament. Božji klic v duhovništvo sem jasno začutil v pozni puberteti in sem vesel, da nanj odgovarjam. 5 Leto Vere Leto Vere Pogovor s spiritualom dr. Primožem Krečičem Pogovarjal se je Blaž Kernel Vaša razmišljanja, ki ste jih bogoslovcem predstavili na duhovni obnovi v oktobru, nameravate izdati v knjižici. Prosim, predstavite nam poudarke in vsebino. Na začetku leta smo imeli duhovno obnovo ob osebah Janezovega evangelija, ki so prehodile svojo pot vere do Jezusa: Nikodem, Samarijanka in kraljevi uradnik. To so trije predstavniki različnih duhovnih izhodišč in kultur, ki si bili pritegnjeni od Jezusove osebe in njegovega oznanila. Različno so se odzvali. Še najbolj hladno in previdno je pristopil Nikodem, ki je iz strahu pred javnostjo prišel k Jezusu ponoči, priznal njegovo duhovno spoznanje, ni pa našel poguma, da bi stopil z njim v globlji odnos in spremenil svoje mišljenje. Preveč je bil zavarovan z izpolnjevanjem zapovedi postave, različnih izročil in s svojim družbenim statusom. Predvsem mu je bilo težko stopiti v skrivnost umiranja svoji varnosti in predati svoje zaupanje Gospodu. Nikodem predstavlja kristjane, ki sicer z naklonjenostjo poslušajo evangelij in spoštujejo krščansko tradicijo, vendar se nočejo premakniti v smer dejavnega zaupanja in osebne vere. Žena iz Samarije, ki jo je Jezus srečal pri vodnjaku, je bila ranjena v svojem moralnem življenju, prav tako pa je živela neko površinsko vero v svoji napol pravoverni samarijanski skupnosti. Ni se zanimala za Jezusa in njegovo oznanilo. Ko pa jo je Jezus nagovoril v njenem bednem življenju, je zahrepenela po rešitvi in se spreobrnila. Priznala ga je za Mesija in hitro šla med vaščane, da bi jim povedala, kaj se je zgodilo z njo. Samarijanka predstavlja vernike in druge ljudi, ki živijo ob robu družbe, obteženi z mnogimi težavami in površinskostjo, ki pa v sebi bojujejo boje za upanje in rešitev. Tretji človek, ki se približa Jezusu, je kraljevi uradnik, pogan, ki se znajde v hudi stiski. Ko sliši za Jezusa, se mu brez pomišljanja v izroči v veri in ga prosti, da ozdravi njegovega bolnega otroka. Jezus je odrešenik vseh ljudi, tudi poganov in oddaljenih, ki se ob svojih težavah srečajo z njim in doživijo dar njegovega odrešenja. Ljudje prihajamo do Jezusa po različnih poteh, potem, ko nas na različne načine nagovori in privlači. Ko stopi v naše življenje, pa je pomembno, da mu zaupamo in se mu predano. Od tega je odvisno naše spremenjeno življenje. Srečanja z njim nas nagovorijo in navdušijo, da gremo do drugih in jim posredujemo veselo izkušnjo vere. Taka vera je resnična, vztrajna in zvesta, da zdrži v še tako težkih okoliščinah. Poleg glasila Virtuti et Musis in knjige kardinala Walterja Kasperja »Usmiljenje« bo izšla tudi devetdnevnica z vašimi premišljevanji pred Brezmadežno. Od kje ste črpali gradivo zanjo in kaj vas je usmerilo ravno na tematiko Marijine lepote? Te dni bo izšla knjižica premišljevanj v devetdnevnici pred Brezmadežno, ki nosi naslov Lepa, ker ljubi. Misel izhaja iz poročila vidcev iz Međugorja, ki so vprašali Marijo, »zakaj je tako lepa?« Odgovorila jim je, da je lepa, ker ljubi. V duhovnosti in teološki misli je vedno bolj prisotna povezava lepote in Marije. Papež Pavel VI. je imel leta 1975 odmeven govor, ko je spregovoril o estetski razsežnosti krščanstva in o Mariji kot poti lepote. Ta pot je zelo neposredna in sprejemljiva za vse, tudi za najbolj preproste in preizkušene ljudi. Pri sestavi knjižice so mi pomagali nekateri avtorji: Masciarelli, Manzi, don Tonino Bello, p. Cantalamessa, Bulgakov. Predvsem pa sem želel predstaviti življenjsko pot Marije kot model za življenje – za polno uresničeno krščansko življenje. Marija je bila od začetkov do smrti prežeta z milostjo in lepoto. Ta se je prekalila in okrepila v trpljenju in velikonočni skrivnosti, sedaj pa sije v svojem poveličanju pri Sinu v nebesih. Marija je Marija - lepa ker ljubi (kapela bogoslovnega semenišča ob prazniku Brezmadežne) tako človek na cilju, ona je polno to, kar je. V času, ko doživljamo porast zla, nasilja in grdega, je pomembno poglabljanje v pristno lepoto Marije, ki se kot žena iz Apokalipse bori s temnimi silami zmaja. Marijina lepota je klic po veri in spreobrnjenju, po pristnemu življenju. Naši predniki so se že davno zavedli Marijine lepote in ji zapeli: »Lepa si, lepa si, roža Marija!« Tudi sedanja generacija vernikov ji lahko zapoje na podoben način in jo tako približa mnogim iskalcem, še posebno mladim. Papež je razglasil leto vere. Kje vidite največji potencial papeževih prizadevanj na tem področju? Zelo pomenljivo in koristno se mi zdi, da je papež Benedikt XVI. povabil k novi evangelizaciji in razglasil leto vere. Ob napredujoči sekularizaciji in mnogih moralnih ter bivanjskih vprašanjih je vera tisti temelj, ki drži klenost življenja. Papež pravi, da se mora podati Cerkev na pot, ki bo izpeljala ljudi iz puščave v kraje življenja. Gospod nas postavlja v ta čas in razmere, da bi bili luč in sol. To vlogo moramo uresničiti in prižgati upanje mnogim ljudem, ki iščejo smisel in srečo. Človeštvo je pred preobratom in novimi časi, zato je potrebna živa in prebujena vera med posamezniki in vsaj v nekaterih majhnih skupinah. Te bodo omogočile prehod v drugačno prihodnost, ki jo bo pokazala Božja previdnost. Tudi sama Cerkev potrebuje prenove, od zunaj in znotraj, da bi v njej bolj jasno in pristno zaživel vstali in križani Kristus. Njegova ljubezen nas preganja, da bi živeli in naprej sporočili novico o rešitvi v Kristusu. Predvsem pa se je treba zavedati, da vera ni igrica, neka varnost za vsak slučaj in tisto, kar sami hočemo, ampak celovita predanost Kristusu, skok v njegove roke, v zaupanju, da nas bo varno sprejel in okrepil. Vera je tudi pritrditev njegovi besedi in njeno uresničenje v vsakdanjem življenju. Pri tem je potrebna javna izpoved tega, kar smo in kar je naša najgloblja sreča. Če nas je Kristus nagovoril do globin, zakaj ga ne bi priznali in izpričali pred svetom? Zahajajoča civilizacija kliče po soncu, ki bo sijalo sredi teme in strahu. Verujemo, da je le v Kristusu upanje in pot naprej, kot je povedal in izpričal pokojni blaženi papež Janez Pavel II. Na poti vere nam prihaja naproti njegova Mati, ki je žena vere in nas vabi, da storimo, kar nam bo on naročil. Bolj, kot se bomo v vsej človeški krhkosti, grehih in ranah nanj obračali, bolj bo postal resnično središče našega življenja in temelj upanja za prenovo sveta. Ta se seveda lahko začne pri nas samih in v naši skupnosti. da je tako, kajti človeku se lahko zgodi, da bi pozabil, da se na tak način tudi oznanja. Bog pa pravi: »Če bi te Oče in mati zapustila, bi me Gospod vzel za svojega.« (prim. Ps 27,10). Vsak bi se lahko zdrznil nad tem stavkom Svetega pisma, ko opazujemo svet okoli sebe. Vsi namreč lahko samo na svetovni ravni opazimo vojne morije na bližnjem vzhodu in v Afriki, vladavino močnejšega v kriminalnih združbah srednje in južne Amerike, zatiranje človeka in njegovega dostojanstva v mnogih režimih. Opazimo lahko neštete splave v razvitem svetu in umiranje ubogih otrok v tretjem svetu v naročjih lačnih mater. Vidimo lahko tudi brezsrčna srca tistih, ki bi lahko pomagali, če pa že pomagajo, to počno predvsem zaradi lepših statistik in da se njihov račun lepše izide - pri tem pa prezrejo konkretnega trpečega človeka, ki živi tam nekje daleč in do njega ne čuti(mo) niti najmanjše empatije. Vidimo lahko tudi vladavino reklam, kjer resnica skoraj nima več besede … Vidimo tudi, da je svetovna javnost s pomočjo medijev močno popljuvala duhovnike, glasnike in varuhe vere v odrešenje in zmage nad svetom. Opazimo, da so sami prispevali k temu, da je luč svete vere nekoliko pojenjala v svoji svetlobi. Javno mnenje je duhovnike napravilo za slabe duhovnike (v mislih imam zadnje statistike o tem, komu ljudje najbolj zaupajo) in star pregovor pravi, da po slabih duhovnikih vera pada. Opazimo tudi teptanje Kristusovega telesa - Cerkve in cefranje samega Boga v neskončnih teoloških razpravah, ki žrejo papir, človeka s križem na plečih pa ne dosežejo niti fizično, kaj šele v globini njegovega duha. Redko kdo namreč kliče, kot je zaklical apostol Andrej apostolu Petru: »Našli smo Mesija!« ( Jn 1,41) In ga je potem tudi peljal k njemu – Odrešeniku. Križi, križi in križi. »Kaj nam bo torej vera?« bi se kdo vprašal. Ali vera v tem konkretnem krutem svetu ni nekaj preveč abstraktnega, nekaj preveč neoprijemljivega za tega ubogega človeka? Normalna posledica je, da človek kriči po vstajenju. Ko človek ničesar več ne razume, kriči po Bogu. Potrošništvo pa ta klic pretaplja v denar. Kako podlo. Nihče ne odgovori na vprašanje: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« (prim. Mt 11,3) Vendar se sliši na to vprašanje tudi tih in lep odgovor, »glas rahlega šepeta« (1Kr 19,12), kakor šumenje lahnega vetra: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« (Mt 14,27) Ta glas je utišan s kriki: »Poglej na križe. Ali mu verjameš? V tem krutem svetu ni prostora za vero!« Na tem mestu pa vernik odgovarja vsemu svetu in ga premaguje v Kristusu, ki je svet že premagal ( Jn 16,33). »Mar bodo ljudje blaženi in srečni, če jim kdo vzame vero? Ali se bo ta solzna dolina spremenila v raj, če ljudje ne bodo več verovali v Boga? Ne, tisočkrat ne, kajti brez Boga bi svet postal pekel.« (Sakovič 1907, 208) Prav tako tudi papež piše v svojem pismu, s katerim je razglasil leto vere, da se ne moremo sprijazniti s tem, da bi se sol pokvarila in luč ostala skrita. Tudi današnji človek lahko znova doživi potrebo po poslušanju Božje besede in hranjenju s Kruhom življenja (Vrata vere, 3), da bo lahko, ko sliši besede »Pojdite v miru!« ponesel evangelij do skrajnih mej sveta (Apd 13,47). Gospod spiritual, hvala za vaš čas in sodelovanje. Vrata Vere Andrej Lažeta S veti oče Benedikt XVI. nas od 11. oktobra 2012, ko je razglasil leto vere, še vztrajneje kliče, naj gledamo Kristusa in hodimo za njim. Sam Odrešenik pa nam pravi, da mora vsakdo sprejeti svoj križ, če resnično želi hoditi za njim (prim. Mt 10,38). Križe, ki jih imamo, moramo prinesti na Golgoto in biti tam križani z Gospodom. In po križanju vedno pride vstajenje od mrtvih, če je križana oseba dovolila, da je Bog vanjo vsadil Božje - večno življenje. To življenje se v človeka vsadi po veri v Boga. »S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja.« (Rim 10,10) Takšnih druga smrt ne doseže. (prim. Raz 20,6). Seme mora umreti, če želi obroditi sad, ni pa nujno, da po smrti semena vzklije življenje in rodi sad. Človek je tisti, ki sadi in zaliva, Bog pa daje rast (prim. 1 Kor 3,7), in po rasti se rodi sad. Bogu hvala, Vsi v kruti realnosti vidimo, da križi so. In kaj naj z njimi počnemo? Naj jih vržemo proč? Bog nam pravi drugače: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.« (Mt 16,24) Potrebujemo ob veri še ljubezen in upanje? Da - še prej pa vero v ljubezen in upanje - da sploh verjamemo, da sta. Tukaj ni več mogoče uporabljati »koščenega nosu razuma«, saj je vera nad razumom, kakor pravi prvi vatikanski koncil; ne moreta pa si biti v nasprotju (Vera Cerkve, 39). Bogu hvala, da je tako - kako bi le z razumom živeli, kakor pravi apostol Pavel: »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.« (2 Kor 5,17) Nihče še ni z razumom vstopil v to skrivnost, ker je šivankino uho zanj preozko (prim. Mt 19,24). Kdor pa stopi skozi ozka vrata (prim. Mt 7,13) v Božje kraljestvo, je srečen, ker pride h Kristusu. In kamor je prišel Kristus, so bolniki ozdraveli in mnogi verovali vanj (prim. Mr 6,56; Mt 4,24). Kdo bi to razumel? Nihče. Vera pa to enostavno ve in nikoli ne pojasni. Papež nas torej kliče v letu vere: »Vrata vere (Apd 14,27), ki vodijo v življenje v sožitju z Bogom in omogočajo vstop v njegovo Cerkev, so nam vedno odprta. Čez njihov prag lahko stopimo, ko nam je oznanjena Božja beseda, srce pa se prepusti oblikovati preobražajoči milosti. Stopiti skozi ta vrata pomeni stopiti na pot, ki pelje skozi vse življenje. Začne se s krstom (prim. Rim 6,4), po katerem lahko Boga kličemo z imenom Oče, in se konča s prehodom skozi smrt v večno življenje, ki je sad vstajenja Gospoda Jezusa, ki je želel po daru Svetega Duha vse, ki verujejo Vanj (prim. Jn 17,22), vključiti v svojo slavo.« (Vrata vere, 1) Papež kot naslednik apostola Petra oznanja, »da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas.« (Rim 8,18) Vernim je to smisel življenja, nevernim pa večna spotika. Vera je iz poslušanja (prim. Rim 10,17) že od Adama naprej in ne iz razmišljanja. Mora pa biti utemeljena - kakor drevo raste iz zemlje in se mu potem za plemenitejšo rast obrežejo veje. Ne režejo se mu najprej veje, ker potem ne bi moglo rasti. Zato papež v letu vere posebej kliče k »poslušanju« Katekizma katoliške Cerkve in Koncilskih odlokov. Tukaj so namreč suhe veje že odrezane in je še vedno dovolj prostora za nove zdrave zelene poganjke. Suhe veje pa bodo zopet odrezane. Življenje je torej z vero polnejše. Vera da življenju poseben okus, ki ga neverni žal ne okusi, verni pa brez njega ne more živeti. Papež nam zato citira svetega Avguština: »Izpoved svete skrivnosti, ki ste jo prejeli vsi skupaj in ste jo danes eden za drugim izrekli, so besede, na katerih se gradi vera matere Cerkve, ki sloni na trdnem temelju, ki je Kristus Gospod ... Vi ste jo torej prejeli in izpovedali, toda v mislih in v srcu jo morate imeti vedno pred očmi, ponavljati jo morate na svojih ležiščih, razmišljati o njej na trgih in je ne pozabljati med obroki: pa tudi kadar s telesom spite, morate bedeti v njej s srcem.« (Vrata vere, 16) In apostol Jakob je že pred tem povedal: »Vera brez del je mrtva.« (prim. Jak 2,17). Če te nekaj tako prevzame, kakor nam želi sveti Avguštin, da bi nas prevzela vera, ne moreš živeti, ne da bi to uresničeval. To pa je tudi želja Boga - da bi vsi verovali (prim. Apd 1,8). Papež nam jasno kliče, da moramo v svoji veri veliko bolj goreti, če želimo tudi druge vneti v novi evangelizaciji - sami naj se zato vnamemo ob ognjih apostolov, mučencev in drugih svetnikov. Predvsem ob Božji Materi, ki je vero izpovedala loco totius generis humani. Torej je potrebno moliti z vso poveličano Cerkvijo, da bo naša vera večja. Na nek način torej papež z letom vere daje človeštvu zdravilo za njegove rane ali vsaj kaže na pot k zdravilu. Papež tako pokaže preko velikega petka na velikonočno jutro. In svet je v tej zarji že odrešen, in vsak posameznik je odrešen v svojem srečanju z Vstalim. Slepi pater kartuzijan Reginald v knjigi Alojza Rebule »Pričevalci vstajenja« odgovori na vprašanje slikarja »Kaj se je po vstajenju spremenilo?« zelo presunljivo: »Nič za naše oči, za naša ušesa, za naš otip, a vse za našo vero!« (Rebula, 1999, 114) Kristus sam pravi: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: ›Prestavi se od tod tja!‹ in se bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče.« (Mt 17,20) In Marija nam kliče: »Kar koli vam reče, storite« ( Jn 2,5). Sprejmimo to vabilo. Vera je skrivnost, ker nas pelje k Bogu, ki je po svetem Azelmu semper maior. Zato je vera vedno odgovor na povabilo Boga vsakemu posamezniku: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« (Mt 3,17) In naš odgovor je lahko: »Oče naš, ki si … Pojdimo za papežem, on nas bo peljal skozi vrata leta vere. Viri in literatura Rebula, Alojz, 1999. Pričevalci vstajenja. Celje: Mohorjeva družba. Sakovič, Jožef, 1907. Kaj je social demokracija? Nevtepeno poprijéta devica Marija. Strle, Anton, 1997. Vera Cerkve. Celje: Mohorjeva družba. Papež Benedikt XVI. na začetku svete maše 11. oktobra, s katero se je začelo leto vere 6 7 Liturgija Z O poslanstvu Cerkve Zoran Car veliko spodbudami si je drugi vatikanski koncil prizadeval, da bi verniki začutili, da je bogoslužje »vir in višek« duhovnega življenja. Obenem je vernike opomnil, da je liturgija prva šola, uvajanje v skrivnost in izkustvo skrivnosti ter slavljenje duhovnega življenja. Naše razmišljanje o liturgiji moramo začeti z mislijo Dogmatične konstitucije o bogoslužju, ki nam zelo jasno predstavi njen smisel in namen: »Liturgija, posebno z evharistično daritvijo, kar najbolj pomaga, da življenje vernikov izraža in drugim razodeva Kristusovo skrivnost, ter pristno naravo prave Cerkve (B 2).« Vsak vernik bi moral svoje življenje oblikovati po tem, kar pri liturgiji doživi; poklican je k svetosti in podarjanju samega sebe bratom in sestram, saj je - združen s Kristusom - kruh za življenje sveta. Liturgija mora zavzemati posebno mesto v življenju duhovnika in bogoslovca. Blaženi škof Anton Martin Slomšek je bogoslovce pogosto svaril takole: »Prijatelji moji, kdo izmed vas ne čuti navzočnosti Najsvetejšega pri najsvetejšem dejanju (svete maše) in ne gre okrepljen iz Božje hiše? Koga ne vleče srce vsak dan k sveti maši? Ta je mrtev za pravo duhovno življenje. Le kdor se vsak dan z živo ljubeznijo in pobožnostjo udeleži te najsvetejše daritve, bo nekoč tudi sam vredno stal pri Božjem oltarju in jo sam daroval Najsvetejšemu.« Čas v bogoslovju je čas rasti v vseh pogledih. Prav posebej je pomembno, da si bogoslovci privzgojijo liturgični čut, ki jim pomaga pri njihovem poslanstvu. Zakonik cerkvenega prava v 246. kanonu celo predpiše, da naj bo evharistično bogoslužje središče vsega semeniškega življenja, tako, da bodo bogoslovci vsak dan deležni Kristusove ljubezni, črpali duhovno moč za apostolsko delo in za svoje duhovno življenje predvsem iz tega prebogatega vira. Razveseljivo je dejstvo, da se bogoslovci radi zanimajo za liturgijo, jo z veseljem preučujejo in vedno znova spoznavajo. Prav je, da tudi na tak način preko dialoga prihaja do novih idej, kako bi svete obrede še bolj približali ljudem, ki pogosto ostajajo na »površju«, da bi resnično začutili pra- Oznanjevanje vi vir in višek krščanskega življenja. Ob tem tudi ne smemo pozabiti, da mora evharistija v srcih vernikov »prebuditi čudenje, saj v oltarnem zakramentu Gospod prihaja naproti človeku, ustvarjenem po Božji podobi in postane njegov sopotnik. V tem zakramentu Gospod postane hrana človeku, lačnemu resnice in svobode (papež Benedikt XVI.)«. Zelo pomembno je, kako obhajamo liturgijo. Ob upoštevanju smernic dogmatične konstitucije o bogoslužju, si moramo zelo prizadevati za dejavno sodelovanje vseh, ker so bogoslužna dejanja, dejanja celotne Cerkve. Nikakor pa ni prav, da bi samovoljno prilagajali in preoblikovali bogoslužna dejanja. Liturgija ni naša lastnina, zato nimamo te pravice. Nujno in obvezno je, da upoštevamo navodila in napotke, s katerimi Cerkev ureja bogoslužje. Vse to vodi k temu, da začutimo, da je bogoslužje sredstvo za bistveni korak, kakršen obstoji v prehodu od starega k novemu človeku, od sebičnosti k ljubezni. Škof dr. Jože Smej je še kot bogoslovec zapisal verze, ki opišejo njegov odnos do liturgije: »Če zmolil bi neštete rožne vence, do kraja onemogel od klečanja, razbičal do kosti se v znak kesanja (…), po vrednosti neskončno vse prekaša četudi ena sama tiha maša.« Obudimo tudi mi v svojih srcih vedno večjo ljubezen do liturgije. Naj nam postane resnično vir in vrhunec, iz katerega bomo črpali moč za svoje življenje in kraj vedno bolj intimnega srečanja z našim Gospodom. 8 Dejavnosti v Semenišču Dejavnosti v Semenišču Marko Rakun N a različne načine smo poklicani k oznanjevanju: v družini, v poklicu, na delovnem mestu, v svojem kraju – sploh med ljudmi. Poklicani smo, da širimo dobroto, poštenje in zdrave poglede na življenje. Poklicani smo, da bi bila po teh načelih oblikovana naša vest in da bi jo tako oblikovali tudi pri mlajših rodovih. Poklicani smo tudi zato, da prenesemo sporočilo o tem, da vse to izhaja iz vere v Boga, ki je spregovoril po Jezusu. A ko govorimo o širjenju Jezusovega oznanila, se spomnimo, da je glavni oznanjevalec sam Jezus. Jezus svari svoje učence, naj se ne zadovoljijo zgolj s tem, da bi govorili, da so njegovi učenci in da so med tistimi, ki hodijo za njim (prim. Mt 7,21-27). Njihova vera vanj kot Božjega sina naj ne bo samo v besedah, ampak mora odsevati predvsem iz njihovih dejanj, iz njihovega življenja. Vendar to opozorilo ne velja kar na splošno, ampak v prvi vrsti za vse tiste, ki jih je posebej poklical v svojo službo. Zato je oznanjevanje prvenstveno poslanstvo najprej Bogu posvečenih oseb in po njih vsem kristjanom. Bog nam je vsem dal posebne darove, karizme, ki jih lahko uporabljamo, ko gradimo Božje kraljestvo na zemlji. Čeprav imajo nekateri ljudje določene posebne sposobnosti, ki jih nekako ločujejo od drugih – morda darove prerokovanja, ozdravljanja, učenja ali kakšno drugo karizmo, pa nas Jezus svari, da ti darovi sami po sebi še niso garancija svetosti takega človeka. Tudi ti ljudje se morajo truditi, da uresničujejo Jezusovo veselo sporočilo, ki nam ga posredujejo evangeliji; truditi se morajo, da so prijazni, prizanesljivi, da v duhu ljubezni sprejemajo druge, kot to Jezus pričakuje od vseh nas. Te Jezusove besede lahko dobesedno obrnemo na vse ljudi, posebej še na tiste, ki uživajo določeno avtoriteto znotraj Cerkve. Če je mogoče včasih zaslediti pri nekaterih ljudeh prepričanje, da so tisti, ki imajo v Cerkvi vodstvene službe, že zaradi tega bolj sveti in pobožni kot drugi ljudje, potem pozabljajo, da so prav tako kot vsi drugi nagnjeni k določenim skušnjavam. Kot za nikogar ni dovolj, da je njegovo ime zapisano v krstni, birmanski, poročni ali kakšni drugi knjigi, živi pa po svoje in se ne meni za Božje zapovedi in uresničevanje Gospodovih blagrov – tako ni dovolj, da se kdo sklicuje na svojo posebno poklicanost. Tako si moramo vsi prizadevati, da smo podobni apostolom v besedah in dejanjih ter oznanjevanju vesele blagovesti. Oznanjevati in delati v Jezusovem imenu res ni preprosto in enostavno, zato je toliko bolj potrebna naša molitev in naša podpora tistim, ki se odločajo za to pot; da ne bi izgubljali poguma, ampak bi z vsem zaupanjem stopili na pot oznanjevanja vesele blagovesti sodobnemu svetu, saj vedno bolj čutimo težo Jezusovih besed, da je žetev velika, delavcev pa malo (Lk 10,2). Oznanjevanje je delo občestva - brez le-tega ne gre. Samo Cerkev kot skupnost Božjih otrok bo lahko složno in resnično oznanjevala veselo novico. Nekateri žal prenašajo drugačna oznanila, kot so: »Vsi kradejo«, »Vsi lažejo«, »Znajdi se«, »Izkoristi užitke, ki se ti ponujajo«, »Vsak naj se briga za sebe« … Zamislimo si, kakšno je življenje tam, kjer so se uveljavili takšni pogledi. In nekateri jih celo širijo v imenu svobode in enako- pravnosti … A vendar Bog išče pot do vsakega človeka. Ni tako poredko, da spregovori tudi nekomu, ki je odraščal brez vere. Na žalost pa kdaj tudi v vernem človeku pristnavera zaspi. Naj bo leto vere priložnost, da pogledamo svojo osebno vero in jo z Božjo pomočjo okrepimo najprej pri oltarju in potem v našem okolju z oznanjevanjem, zgledom in delom. Dobrodelnost K Blaž Dobravec ako visoko naj uvrstimo sočutje, dobra dela, karitativnost? Je to bistveno, nas to identificira, kot prave in pristne Kristusove priče v svetu? Zagotovo lahko rečemo, da je Jezus v evangeljskih poročilih v odnosu do ljudi najprej usmiljen. Vendar se pri tem ne ustavi - sočutju in ljubezni, ki ju nudi, vedno sledi, včasih pa celo prehiteva vprašanje vere … Papež Benedikt v drugem delu Jezusa in Nazareta nekje zanimivo piše: »Karitas, skrb za drugega, ni drugo področje krščanstva poleg bogočastja, ampak je zasidrano v bogočastju samem in spada k njemu.« Če papež ob razmišljanjih o zgodovinskem Jezusu dobrodelnost vidi na isti ravni kot bogočastje - neposredno čaščenje Boga, potem ji da resnično vzvišeno mesto. Dobrodelnost je torej v življenju kristjana in kot poslanstvo Cerkve bistvena. Zagotovo moramo biti po Jezusovem zgledu sočutni in veliko ter neprenehoma karitativno delovati, vendar ne in nikakor samo zaradi karitativnosti same. Ta, po papežu, mora rasti iz bogočastja, iz vere, voditi mora vanj, ga razodevati. Voditi mora do oznanila. Cerkev je v določenih deželah nedaleč od nas velikokrat postajala le karitas - socialna ustanova. Bolje kot nič, vendar je bilo to delovanje osiromašeno bistva, ki je tudi humano izkazovanje ljubezni v bogočastju in oznanilu Kristusa. Naj bo naša dobrodelnost torej katoliška, naj črpa iz evharistije in po izkazani ljubezni bližnjemu vodi nazaj do nje. Petje v semenišču Matej Gnidovec M nogi se sprašujejo, kaj je smisel petja v liturgiji. Pa vendar semenišče brez liturgičnega petja ne more obstajati - liturgično petje je tako tesno povezano z bogoslužjem in sveto liturgijo, da je vanj vpeto semeniško življenje in bogoslovec sam. V glasbi ne smemo videti le okraska za določene slovesnosti, ampak se moramo najprej zavedati pomena same liturgije, ko bomo s srci in duhom dvigali naše prošnje k Bogu. Pesem Adoro te devote lahko postane povezana s človekom samim šele takrat, ko z njo izražaš vero in pobožnost, ki človeku segata globoko v srce in ga tako pripravljata na sprejemanje Božjega nauka in zbliževanja z Bogom. Lepo je, ko ob pesmi ob spremljavi orgel začutiš ubranost glasov, ki jih povezuje ubranost src. Sam pri sebi pa lahko dvigneš duha kvišku in tako prodiraš v svete skrivnosti. Konstitucija Sacrosanctum concilium v členu 115 pravi, da se je potrebno truditi za glasbeno vzgojo in vajo v semeniščih, noviciatih in študijskih domovih redovnikov obeh spolov ter v drugih zavodih in šolah. Sam koncil poudarja, da smo bogoslovci tisti, ki moramo gojiti in se priučiti liturgičnega petja. To dosegamo tudi v našem semenišču. Osrednja dejavnost glasbenega življenja je gotovo semeniški pevski zbor, ki se redno zbira na pevskih vajah, kjer pevci spoznavamo različna dela iz zgodovine cerkvene glasbe – od gregorijanskega korala pa vse do sodobnih gospelov. Pevski zbor je enkratna priložnost spoznavanja pravil cerkvene glasbe, točnosti, natančnosti in tudi samega reda pri vajah. Vsi bogoslovci skupaj pa imamo ob ponedeljkih vaje za ljudsko petje in tako utrdimo poznavanje pesmi, ki jih prepevamo pri svetih mašah v semeniški kapeli. Za izboljšanje vokalne tehnike pa imamo v semenišču možnost, da se tudi individualno srečamo in izboljšujemo veščine pravilnega dihanja, fraziranja, izgovarjave vokalov, … Vsak se lahko pridruži tudi zboru na Teološki fakulteti. Skratka - možnosti, da se bogoslovec glasbeno oblikuje v našem semenišču, je veliko. Naj poudarim, da je petje talent in hkrati izvrstna priložnost, da »napravimo nekaj lepega za Boga«, kot pravi mati Terezija. Bogoslovci razmišljajo Vsakdanja sveta maša naj bi bila središčni dogodek v dnevu bogoslovca. Koliko to drži za vsakega izmed nas, pa ve vsak sam. Osebno se mi zdi, da je udeležba pri jutranji sveti maši (tudi iz moje izkušnje) velikokrat le obveza - ker je pač na urniku. To se potem kaže predvsem pri sodelovanju, ki je vse prej kot aktivno. Tu mislim predvsem na vsakdanje sodelovanje s petjem, ki je večkrat zelo klavrno. Pa ne zaradi tega, ker večina bogoslovcev ne bi imela posluha, ampak preprosto zato, ker se marsikomu ne ljubi odpreti pesmarice na predpisani strani. Tudi odgovarjanje pri sveti maši naj bo glasno in enotno. Če bomo skupaj pozorni vsaj na ta dva elementa, bo maša dosti lepše doživeta. Zavzeto sodelovanje pri sveti maši nam bo gotovo oplemenitilo naš odnos do Boga, navzočega v evharistiji in s tem tudi odnos do sebe, bližnjega in sveta. Štefan Hosta Glede liturgije v našem semenišču bi lahko rekel naslednje: Vesel sem, da se je zaradi krepko povečanega števila bogoslovcev okrepilo tudi pevsko sodelovanje pri sveti maši in nadomestilo naše »jamranje« prejšnjih let, ki je bilo vedno jabolko spora semeniške skupnosti in vir za medsebojno obtoževanje lenobe in nesodelovanja. Dalje smo lahko bogoslovci kar zadovoljni (sodeč po tem, kaj vse vidiš ali ne vidiš po slovenskih župnijah) tudi z bogoslužjem samim, saj se vsaj v grobem držimo liturgičnih predpisov. Kljub temu pa si v prihodnosti želim, da bi bolj prisluhnili papeževim prizadevanjem za uveljavitev interpretacije liturgičnih določil II. vatikanskega cerkvenega zbora, ki jo je papež Benedikt XVI. uvedel v rimsko liturgijo tekom svojega pontifikata in jo je tudi odlično teološko utemeljil. Gašper Mauko 9 Razmišljanja Razmišljanja Še je čas … Edinorojeni! Branko Setnikar N 10 Jaslice v kapeli bogoslovnega semenišča v Ljubljani ovo akademsko, cerkveno in koledarsko leto nas navdaja s pričakovanjem nečesa novega in neznanega. Adventni čas, ki je pred nami, nas ravno tako pripravlja na nekaj novega, vendar - znanega. Pripravljamo se na prihod »edinorojenega Sina Božjega«, kot tudi izpovedujemo v veroizpovedi vsako nedeljo, ko se srečamo z Njim okrog mize evharističnega kruha. V adventni čas vstopamo praznih rok, toda s pričakovanjem v srcu. Podobni smo svetim trem kraljem, ki so preučevali in raziskovali premikanje zvezd, da bi tako lažje dospeli do tiste, ki je kazala na prihod Odrešenika. Morda je naš advent zgolj v odpiranju okenc s čokoladnimi bomboni na decembrskem koledarju. Morda v nakupovanju dragih daril in preračunavanju, kaj in koliko bomo zapravili za obdarovanje? Za nas kristjane naj bi bil adventni čas pot iskanja in hrepenenja, notranja priprava srca, našega »hlevčka« za rojstvo Njega, v katerega verujemo kot v »edinorojenega Sina Božjega«. Dopustiti svojemu srcu, da vanj pride Gospod, »ki ga oblaki rosijo od zgoraj«, kot pravi znana ljudska pesem. »Kaj imaš, česar bi ne prejel?« (1 Kor 4,7) Advent me pripravlja, da stopim predenj z darovi, ki mi jih je On dal. Stopim predenj s svojim življenjem, človeškostjo in umrljivostjo. Bodimo torej budni, kajti gospodar se bo vrnil. Pripravimo svoja srca, da bomo v veselju sprejeli Dete, ki bo povito v plenice in položeno v jasli. Pripravimo svoje jasli, svoje srce, da bo vanj vstopil On, Bog, ki se je ponižal in stopil na zemljo, tudi v našo bedo in trpljenje. On bo z nami v vsem, kar smo in kar imamo, kajti pozna nas - On nas je ustvaril in je bil že pred nami. Odprimo svoja srca Božji milosti, pripravimo svoje jasli, da bo resnično Emanuel, Bog z nami. Moje diakonsko posvečenje od priprav do posvečenja Martin Golob M islim, da so priprave na diakonsko posvečenje in jih izpolnjeval. Sedaj, ko sem diakon, spo-znavam potekale že od vsega začetka mojega bivanja naslednje: vesel in ponosen sem, da sem se lahko s na tem svetu. Skrbno in odgovorno so me doma to službo približal oltarju, še z večjim zanosom in učili, kako se moli, kako se pomaga, kako streči veseljem blagoslavljam in prinašam kot di-akon oskomurkoli in kadarkoli. Domači duhovniki so mi tarelim sveto obhajilo. V veselje mi je razlagati evanpri verouku in učenju ministriranja postajali tihi gelij, biti oblečen v dalmatiko in jo lepo in dostojno zgledi moje sedanje odločitve. Aktivna priprava nositi v prezbiteriju. Pa vendar, vse to me ni izpolin odločitev se je začela na fakulteti ter s prošnjo nilo. Tako mi je bilo dano, da sem prišel do bistveza vstop v bogoslovje. Semeniški red in vzgoja ter nega spoznanja: moj cilj ne sme biti diakonsko ali znanost svetih teoloških ved so me oblikovali v mašniško posvečenje, ampak le Bog. On me kliče, kot življenje bodočega duhovnika. Pridobil sem nov in vsakega od nas. Služba, ki mi je bila dana po Božji širok način razmišljanja, delovanja in odločanja, kar volji, predstavlja zgolj nahrbtnik, ki ga od posvečenja se od duhovnika poleg prijateljstva z Bogom tudi nosim. Vse božje ljudstvo hodi na goro, proti Bogu, pričakuje. Najlepša priprava pa so bile petdnevne vsak s svojim nahrbtnikom. V svojem nosim nalogo, duhovne vaje, ki jih je vodil škof Metod Pirih na da bom lahko pomagal drugim, da bodo lažje prišli Sveti gori pri Novi Gorici – bile so kot češnja na do Boga - s to mislijo se je moj poklic osmislil in mi Diakonsko posvečenje Jureta Sojča iz mariborske vrhu smetane, nato pa še čudovita slovesnost obreda dal veliko poguma in moč. Sedaj, ko sem umeščen, nadškofije v Puščavi na Pohorju diakonskega posvečenja. Pred obredom priznam, da vem da nekomu pripadam. Nekomu pripadati pa mi sem bil zelo nervozen in živčen; med obredom pa sem se prepustil in samo veliko pomeni - tako dobro vem, komu moram zares služiti in to mi življenje prosil, naj mi Gospod pomaga, da bom obljube, ki jih izrekam, lahko živel dela bolj odgovorno in resno. Bogoslovci razmišljajo Šiht in obleka Prepoznavni simbol ali preživeta stvar? Duhovnik ni »v službi« le nekaj ur na dan, ko mašuje, uči verouk, na uradnih urah sprejema ljudi v župnišču, … Če prištejemo počitek, je »šiht« celodnevni. Celodnevni je tudi »šiht« pričevalca. Ker pa ljudje lažje preslišijo pridige kot spregledajo nov avto, motor, so pozorni tudi na duhovnikova oblačila. Talar in kolar srajca danes še predstavljata avtoriteto, vendar opazim, da pri nekaterih prej vzbudita odpor in pomilovalen posmeh. Na praksi, ko sem bil na različnih župnijah in ko so me videli ljudje v talarju, sem čutil spoštovanje, saj so me vsi vikali. Vendar je zastonj katerakoli obleka, tudi duhovniška, če je nisem vreden nositi in se za njo le skrivam. Lahko pričujem z duhovniško obleko, ampak štejejo dejanja, ki jih delam, ko nisem v talarju. Nošenje talarja mi pomeni znamenje čudovite poti za Gospodom - je izredno dostojanstveno oblačilo, ki človeka loči od množice drugih oblek in kaže na zunanje pričevanje. V Svetem pismu piše: »Ali ni telo več kot obleka?« (prim. Mt 6,25). Telo je več kot obleka, kar pomeni, da ni pomembno, kaj vse imaš na sebi, ampak kako to nosiš. Ali je nujno potrebna ponižnost, skromnost, »sveta pomaziljenost« ali pa prevzetno petelinje šopirjenje pri nošenju talarja? Odgovor najde vsak v svoji preudarnosti. Sebi pa želim, da bi talar vedno oblekel za služenje Njemu, s talarjem ali brez pa, da bi bil vedno pristen in ostal to kar sem. Roman Ivanetič Boštjan Gorišek V Bernard Rožman Cerkvi ni demokracije, je samo okorna hierarhija. Zato lahko Cerkev primerjamo z enonadstropno hišo - streha simbolizira papeža, ki varuje in ohranja Cerkev, se trudi vzpostavljati stik z verniki in drugimi religijami. V prvem nadstropju se nahajajo kardinali, apostolski nunciji, škofje, kanoniki, duhovniki, diakoni, ki delujejo v krajevnih Cerkvah in vzdržujejo edinost z naslednikom svetega Petra. Odgovorni so za preproste vernike, ki se nahajajo v pritličju. Ti se vsak dan borijo in prenašajo težave današnjega časa. Svojo vero utrjujejo z zakramenti, Svetim pismom, raznimi verskimi gibanji in molitvijo. Mnogo pa je tudi takih, ki so kristjani le formalno, prejmejo zakramente, nato pa odidejo svojo pot. Ta zgradba pa ima tudi kletne prostore, kjer se mešajo vsi stanovalci hiše. Tam se dogajajo stvari, ki jih lahko vidimo v filmih ali v mafijskih družbah, kot so zlorabe na ekonomskem in moralnem področju. Glavno besedo ima denar in s tem tudi moč in vpliv, ki mnogokrat zameglita razum. Mnogokrat se pozabi na človekovo dostojanstvo, saj imajo samo en cilj in jih ne zanima, kdo jim stoji na poti. S tem pridemo do kritične točke, ko se iz kleti začne sproščati preveč sumljivih vonjev in jo je nujno potrebno prezračiti. Takrat se pokaže pravi obraz človeške narave. Imamo to srečo, da nismo ljudje ustanovili Cerkve, temveč je Božja stvaritev - zato je človek ne more uničiti. Potrebno pa je stalno opominjanje in očiščevanje, da rešujemo težave, ki nastanejo v določenem obdobju človeške zgodovine. In rek, ki pravi, da cerkveni mlini meljejo počasi, je samo izgovor, za katerim se skrivajo ljudje, ki hočejo ohraniti svoj položaj in imeti vse niti v svojih rokah. Napuh je po mojem mnenju največji greh Cerkve, ki se ga bo težko rešila. Seveda je spodbudno, da se veliko govori o novi evangelizaciji, vendar se je potrebno vprašati, kako najprej opraviti s staro. Dokler bo Cerkev na Slovenskem svoje težave skrivala in pometala pod preprogo, ne bo napredka, ampak bo ostala na istem mestu ali celo nazadovala. Lahko pa smo veseli, da imamo sredi megle nekaj svetlih luči, ki nam kažejo pravo pot in nas usmerijo na sončno stran, kjer bomo jasno videli in odgovarjali na Božji načrt. Vsak dan se je potrebno truditi, saj imamo kljub naši grešnosti zaupanje v Božje usmiljenje, ki je neizmerno. »Gradimo mostove« ali »da bi bili vsi eno« Tine Povirk V Budimpešti je bil »svet v malem«. Na Gefestu 2012 smo se zbrali mladi iz vseh celin sveta, različni po narodu, verskem prepričanju, okoliščin, v katerih živimo … Vsi z enim ciljem: »za zedinjen svet«. Ta cilj je naš Ideal, z veliko začetnico, ker smo prepričani, da je to načrt od Boga. Kako je to mogoče? Od kod ideja, pogum, navdih? Mnogi poznate Chiaro Lubich, ustanoviteljico Marijinega Dela ali Gibanja fokolarov. Postala je ena največjih duhovnih osebnosti sedanjega časa – zaradi »duhovnosti edinosti« je bila ena izmed pionirjev ekumenskega in medverskega dialoga. Njena zgodba se je pričela med drugo svetovno vojno, kjer je kljub opustošenju in trpljenju spoznala, da je Bog Ljubezen. S svojimi prvimi prijateljicami so skupaj v zakloniščih brale evangelij, kjer so spoznale, da se je potrebno truditi izpolniti Jezusovo naročilo »da bi bili vsi eno« ( Jn 17,21). To je namreč močno in jasno pričevanje, da je Bog res Ljubezen in Oče vseh. Mnogo je podobnih dogodkov, projektov in srečanj, tako na nacionalni kot tudi na svetovni ravni. Na svetovni je zagotovo najbolj odmeven Genfest. Ko se ozremo nazaj v zgodovino, opazimo, da so bili pogosto ravno odzivi mladih tisti, ki so opozarjali na težave v družbi: začetki leta 1973, v času hladne vojne 1980, leta 1990 po podrtju Berlinskega zidu … V ospredju je predvsem graditev odnosov, pa tudi iskanje rešitev za »boljši in bolj zedinjen svet«. Zame je bil letošnji Genfest nekaj enkratnega in čudovitega. Iz Slovenije nas je šlo okoli dvesto mladih, kjer smo se dobesedno zlili v množico 12.000 mladih iz vseh koncev sveta … Imel sem srečo, da sem nosil slovensko zastavo - to je bila pri pogovoru pogosto vstopna točka, saj našega naroda mnogi ne poznajo. Med programom, ki je bil prepleten z veliko umetniškimi točkami, se je že drugi dan sestavila »kolona« zastav, ki so jih med seboj držali mladi. Prav zares, lepo je videti na primer Američana in Afganistanca, ki se nimata za sovražnika, temveč za brata – če se že narod ne more spraviti med seboj, pa so tu posamezniki, ki hočejo »spremeniti tok zgodovine« na boljše. Trdno sem prepričan, da nam bodo mostovi (naslov Genfesta je bil namreč »Let’s bridge«), ki smo jih tam »zgradili«, v spodbudo in oporo. Seveda mora ob tako velikem dogodku tudi kaj ostati. Pred nami je Projekt zedinjenega sveta, ki ima tri cilje (klikni na: http://www.unitedworldproject.it/). Začeli smo ga na Genfestu, ko smo darovali eno minuto tišine ter si nato v znak pripravljenosti okoli roke zavezali majhen vozel, ki nas spominja, da je potrebno zedinjen svet začeti graditi z majhnimi stvari. Prvoletniki na uvajalnem tednu Koprski bogoslovci na duhovnih vajah na Vojskem Na romanju po Sveti deželi Bogoslovec Andrej Naglič na študiju v New Yorku Romanje po marijanski poti Bogoslovci pred londonsko katedralo Koprski bogoslovci pred milansko stolnico Novomeški bogoslovci na duhovnih vajah v Portorožu Diakonsko posvečenje Dejana Pavlina in Mitje Buliča Letniška maša petega letnika - somaševanje je vodil p. Ivan Platovnjak Diakonsko posvečenje Martina Goloba, Branka Setnikarja in Marka Mohorja Stegnarja Diakonsko posvečenje Borisa Kučka Diakonsko posvečenje Blaža Bategelja in Tilna Prinčiča
© Copyright 2024