2/2011 Vera Uvodnik Vsebina Uvodnik...................................................................................................3 Skrivnost Boga Evangelij.................................................................................................4 Ob izviru.................................................................................................5 Jezus, usmili se me! Ob svetem pismu. ..................................................................................6 Vera kot zaupanje Tema: Vera..............................................................................................8 Vera Frančišek in Klara vabita................................................................10 Podarila mu je življenje in ga izročila Življenju FO in Frama.......................................................................................12 Frančiškov festival 2011 v Vipavskem Križu Znamenje časa...................................................................................13 Vera zdravi in dela čudeže Božje stvarstvo okrog nas............................................................14 Odkrivanje Gospodove ljubezni prek narave ali panteizem? Animator sem. ....................................................................................15 Vzgoja za ljubezen Intervju: Benjamin Tomažič............................................................17 Učenec, ki je postal učitelj Poklical si me.....................................................................................20 Poklical si me… Note......................................................................................................22 Čakaj in moli Boga Jezus, k Tebi hitim Mozaik. ................................................................................................24 Molitvena naveza.............................................................................30 Za dobre družine in duhovne poklice Delavnice molitve in življenja.......................................................32 Delati dobro – kakor Jezus Brat kapucin.......................................................................................36 Smrt brata Avguština Par cvetk iz zapora … Iz kapucinskega sveta.......................................................................38 Knjiga. ..................................................................................................40 Cena, ki sem jo plačal Obvestila.............................................................................................41 Ali veš ..................................................................................................42 Si vedel … Ujeto v objektiv ................................................................................43 2 Tisti, ki verujejo Blagor tistim, ki te niso videli, pa so verovali vate. Blagor tistim, ki niso videli tvojega obličja, pa so priznali tvoje božanstvo. Blagor tistim, ki so brali evangelij in prepoznali tebe v tistem, v katerega so upali. Blagor tistim, ki so v tvojih odposlancih videli tvojo Božjo navzočnost. Blagor tistim, ki so v tišini srca poslušali tvoj glas in ti odgovorili. Blagor tistim, ki so te v želji, da bi se dotaknili Boga, srečali v skrivnosti. Blagor tistim, ki so se v trenutkih teme oprli močneje na tvojo luč. Blagor tistim, ki zbegani v preizkušnji ohranjajo zaupanje vate. Blagor tistim, ki v občutku tvoje odsotnosti še naprej verujejo v tvojo bližino. Blagor tistim, ki te niso videli, pa živijo v trdnem upanju, da te bodo nekoč gledali. Amen. Skrivnost Boga »Verovati pomeni, izročiti se. Izročiti se pa pomeni, nenehno hoditi za Gospodovim obličjem. Abraham, večni popotnik, popotnik v smeri vzvišene domovine – in ta domovina ni nič drugega kakor Bog sam. Verovati pomeni: vedno odhajati. Bog je neoprijemljiv kakor senca, a hkrati trden kakor skala. Oče je predvsem skrivnost …, ni ga mogoče razvozlati in doumeti. Bog nam ni na dosegu rok tako kot roka prijatelja, ki jo lahko ganjeni stisnemo. Z Bogom ne moremo delati kot s knjigo, s peresom ali uro. Ne moremo reči: Moj Gospod, priti to noč k meni, zjutraj lahko odideš. Z njim ne moremo manipulirati. Bog je v svojem bistvu bitje, ki nas zmede, ker je zastonjskost. Prvi korak vere je v tem, da sprejmemo zastonjskost Boga. Vera je, da vedno znova vstanemo in se napotimo iskat tistega, čigar roke ne bomo mogli nikoli stisniti. Drugi korak vere pa je, da se mirno sprijaznimo s svojim razočaranjem nad tem in se ne počutimo opeharjenih. Oče je nedostopna skrivnost, toda hkrati je skrivnost, ki nas povsem prevzame. Če se mu nekdo močno približa, ga Bog razsvetli in ogreje. A če se mu še bolj približa, ga vžge. Sveto pismo je kakor gozd gorečih ljudi«. Ob teh besedah brata Ignacia Larañage se tudi nam postavi vprašanje, kdo je Bog za nas. Kako se mu bližamo? Se tudi mi ogrevamo v njegovi ljubezni? Mu zmoremo odpreti srca, da nas prežari s svojo neskončno ljubeznijo? Ko je to njegovo ljubezen začutil sv. Frančišek ni mogel več hoditi po poti, ki jo je poznal. Vsa logika sveta in ravnanja se mu je upirala, ker na njej ni bilo ljubezni in Boga. Zato se je odpovedal vsemu, ker je veroval, da se bo le tako lahko podaril do konca, vsega. Naj bo tudi naše življenje podaritev Bogu. Vera je tista, ki nam pomaga, da gremo po tej poti naprej, vedno globlje in bližje Njemu. Naj nam tudi besede, ki zapisane v tem Frančiškovem prijatelju pomagajo, da bomo v veri rasli skupaj, da se ne bomo prepuščali toku, naj nas nese kamorkoli, ampak da bomo pogumno stopali na pot za Njim. br. Vlado Kolenko Frančiškov prijatelj • XXII/2 (180) • 2011 Izhaja štirikrat na leto med šolskim letom • izdajajo bratje kapucini ter asiški romarji• urednik: br. Vlado Kolenko uredniški sodelavci: Fani Pečar, br. Jože Smukavec, Andreja Štunf • naslov uredništva: Frančiškov prijatelj, Mekinčeva 3, 1119 Ljubljana • elektronska pošta: franciskov.prijatelj@rkc.si • revija se vzdržuje s prostovoljnimi prispevki. Grafična priprava: Salve, d.o.o., Ljubljana • tisk: Littera picta d.o.o., Ljubljana 3 Ob izviru Jezus, usmili se me! Kolikokrat ponavljamo te besede v molitvi, kadar smo obupani, odrinjeni ali potisnjeni ob rob? In kolikokrat obupamo v iskanju Jezusovega odgovora, ki ga daje Bartimaju: »Kaj hočeš, da ti storim?«. Si sploh upamo dati odgovor, ali si kot mladi kristjani zaupamo toliko, da rečemo: »Gospod, ozdravi me, pošlji svojega Duha nadme, naj bom tvoja priča po vsej Sloveniji in svetu.« Bartimaj je zgled vere. Veroval je, preden je srečal Jezusa. Veroval je, da ga lahko Gospod reši in veroval je takrat, ko so ga vsi pritiskali k tlom. Jezus je videl njegovo vero in ga je poklical v Njegovo slavo in mu dal nalogo. Bartimaj ni bil ozdravljen samo slepote, temveč tudi svojega beraštva, sam Božji Sin ga je okronal in mu dal kraljevsko oblast in duhovniški poklic ter ga v svet poslal kot pričevalca vere. Tudi nas pošilja, da smo Njegovi. Malokrat se zavedamo, da imamo oblast, ki jo prejmemo ob svetem krstu in je dana od samega Boga, Stvarnika in Odrešenika, ki ima v oblasti končati ta svet takoj, in če smo resnično njegovi, kdo nas lahko sploh ogrozi? Bartimaj se je tega zavedal, vztrajal je v svoji veri kljub vsem grožnjam in je ravno v tem največji pričevalec nam samim. Kaj mu more človek, ki ga želi prebičati in mučiti, če pa ima samo Gospod oblast rešiti njegovo dušo. Kdaj smo mi tisti, ki pademo pod preizkušnjo, kdaj se mi »pozabimo« prekrižati pred jedjo zaradi tega, ker so neverni prijatelji poleg nas ali še huje, kdaj obupamo nad Gospodom, kadar smo v kakšni preizkušnji, Bartimaj nam je lahko v tolažbo in zaupanje, pravzaprav svetniški zgled, ki kljub slepoti in vsem tegobam vztraja v klicanju in molitvi. Tako nam Gospodov klic daje upanje in vero, da se bo na naš klic odzval, da nas bo poklical po imenu in vprašal, kaj sploh želimo od njega? In v tem trenutku lahko postanemo kot učenci in množica v tem odlomku, ki hodimo za njim dokler nam daje telesne hrane, dokler nam množi veselje in blagostanje in tisti, ki ob besedah: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj.« (prim. Lk 9,23) izgine v svoje mišje luknjice in čaka, da nekdo opravi delo namesto nas. Lepo je hoditi za nekom, ki Jezus ozdravi slepega Bartimája Prišli so v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedèl ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim. 4 5 Ob svetem pismu ne zahteva ničesar in nam samo daje toda kaj storimo v trenutku, ko smo maziljeni in nam je dana odgovornost in poklic? Smo kot množica, ki hinavsko spremlja »tovarno kruha« in kolne nad tistimi, ki resnično iščejo Gospoda in ga kličejo, ali smo kot Bartimaj, ki si upamo, upamo biti tisti, ki smo zgled drugim in s tem delamo veselje našemu Očetu v nebesih. In kadar resnično kličemo po Gospodu, iskreno iščemo in nosimo v sebi žejo in lakoto po njem se razodene naš poklic, samo v luči Vere, ki je Božji dar, ob zavedanju, da smo majhni, ubogi berači, ki sami premorejo le malokaj, smo lahko resnične priče, resnični »megafoni«, ki jih nihče ne utiša. In ob tem zavedanju smo pričevalci vere, in nosimo veselo sporočilo odrešenja po vsem svetu, smo radostni ljudje, vredni naslova martys, ki v grščini pomeni mučenec in v slovenščini tudi pričevalec. Seveda Gospod ne kliče vse v mučeništvo, vendar je prav dar vere tisti dar, ki nam omogoča prestati vse preizkušnje naj bodo velike ali majhne, kosilo ali mučenje, saj je vse v slavo Jezusu Kristusu, ki nam daje življenje in pravi: »Glej na obe dlani sem te napisal,« (prim. Iz 49,16) in ki nas je stkal v materinem telesu in nas je ljubil, nas ljubi in nas bo ljubil. In v tej ljubezni nas pošilja na svet, da smo njegovi, v tej ljubezni nam daje dar Vere, ki lajša vse tegobe in nam omogoča, da smo kot Janez Krstnik, glas vpijajočega v puščavi, ki pripravlja stezo in pota za ponovni prihod Jezusa Kristusa ter konec koncev tisti, ki širijo ljubezen med seboj ter svojo poklicanost opravljajo z veseljem, da bo celoten svet ob koncu časov pripravljen ter da bomo znali kot sveti Lovrenc, ki so ga mučili tako, da so ga spekli kot svinjo, v veri zavriskati: »Obrnite me na drugi strani še nisem pečen!« Vse to v slavo Gospodu Jezusu Kristusu, našemu Bogu in zveličarju. Samo Pučnik 6 Vera kot zaupanje Prav vesel sem, kadar mi je dano sodelovati v kakšni »debati«, kjer beseda nanese na vprašanje, ali je nekdo »veren« ali ne. Razprava se običajno vrti okrog vprašanja, če ta oseba »hodi k maši«. Seveda se s tem brez nadaljnjega predpostavlja, da ta človek veruje v Boga. In neverni pričakujejo, da bomo ljudje, ki hodimo k maši, živeli drugače; pač v skladu s krščanskim naukom. Kadar vidijo, da temu ni tako, so razočarani in vernike hitro razglasijo za hinavce. Pa gre res za namerno hinavščino ali naj vzroke za šibkost krščanskega pričevanja v družbi iščemo kje drugje? Menim, da se moramo vprašati predvsem o »kvaliteti« naše vernosti. Vera posameznih kristjanov se lahko med seboj namreč zelo razlikuje. Mnogi jo dojemajo zgolj kot skupek nekih zapovedi in prepovedi, kar se pa Boga tiče, pa gre bolj kot za vero v troedinega Boga, za neko prepričanje, da je nad nami nekaj oz. nekdo, s katerim se igram igro daj-dam. Številnim, ki sicer verujejo v obstoj osebnega Boga stvarnika, pa se »zatakne« pri temeljnih predpostavkah krščanske vere, kot je npr. vera v Kristusovo vstajenje od mrtvih. Pred leti je bila objavljena raziskava, po kateri lahko vidimo, da v Sloveniji 65% odstotkov ljudi verjame v obstoj Boga, v resničnost vstajenja pa le 37%. Tu gre torej za velik razkorak, ki priča o izjemni šibkosti našega krščanskega verovanja. Se potemtakem lahko čudimo, da je krščansko pričevanje v družbi tako okrnjeno? V čem je torej bistvo krščanske vere? Kaj je tisto, kar da naši veri moč, da nam preobrazi življenje? Če se ozremo h grški besedi pístis, ki v Novi zavezi pomeni vero, vidimo, da tu ne gre toliko za vero v sam obstoj Boga, saj se ta predpostavlja že sama po sebi. Pri besedi pístis gre bolj za preprosto, osebno zaupanje v Jezusa; za dejaven korak zaupanja in zanašanja na Boga ter na zanesljivost odrešenja, ki nam ga je pripravil v Kristusu. Pomeni v vsej polnosti sprejeti Kristusa kot tistega za kogar se predstavlja – in mu zaupati, da je resnično Božji sin, ki je iz brezpogojne ljubezni do mene, grešnika (prim. Rim 5,8) šel na križ ter s svojim vstajenjem premagal smrt. Šele takšna vera, takšno brezpogojno zaupanje me lahko preobrazi. Šele na tak način se vera iz nekega pasivnega spoštovanja tradicije spremeni v osebno in ljubeče prijateljevanje s tro-osebnim Bogom. In vendar se marsikdo Bogu ne upa popolnoma predati. Kristjani prepogosto iščemo neki minimum, najlažjo pot verovanja, brez da bi se zavedali, da tako ne bomo nikoli doživeli lepote in osvobajajoče moči krščanstva. Lažje kot zaupati v Božjo brezpogojno ljubezen, se je namreč zatekati k starozaveznemu načinu razmišljanja, o katerem Sveto pismo govori kot o življenju »pod postavo« (Rim 3,19). Tudi današnji kristjani si pogosto skušamo »zaslužiti« Božjo naklonjenost s tem, da množimo svoje duhovne dejavnosti, daritve in druga »dobra dela«, pri čemer se začnemo kmalu bolj zanašati nanje, kot pa na Boga. Ravno s tem pa se odvračamo od prave vere – zaupanja v Boga. Kristusovi učenci smo namreč poklicani, da v prvi vrsti verjamemo/zaupamo, da je Jezusova smrt na križu, ki za nas pomeni odpuščanje vseh grehov, resnično zastonjski dar. V pismu Galačanom nam apostol Pavel pravi takole: »Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti... Tisti, ki iščete opravičenje v postavi, nimate nič več skupnega s Kristusom: odpadli ste od milosti. Po Duhu, iz vere, pričakujemo upanje pravičnosti, saj v Kristusu Jezusu nič ne velja ne obreza ne neobreza, marveč vera, ki deluje po ljubezni …« (Gal 5,1–6.13.16.18). Kristusovi učenci smo osvobojeni za svobodo, da živimo po milosti in ne po postavi oz. zakonu. Ko sprejmemo zastonjski dar, ki nam ga je ponudil Bog in ki ga ni mogoče zaslužiti, gre za temeljno spreobrnjenje. Gre za zavedanje, da lahko ravno zato, ker nas je Bog s Sinovo daritvijo na križu odrešil, zaupamo, da nas neizmerno ljubi. Da nas ljubi tudi takrat, kadar se težko ljubimo sami. Da nas popolnoma sprejema z vso našo »navlako«, ki smo jo pridelali v preteklosti. Da mu je tako zelo mar za nas, da skrbi za vsako najmanjšo podrobnost našega življenja in da bo tudi v prihodnje poskrbel za nas. Ko globoko verujemo, da je Bog navzoč in da deluje v našem življenju, začnemo razumeti, da smo ljubljeni otroci nebeškega Očeta, kateremu lahko popolnoma zaupamo, saj nas sprejema takšne, kakršni smo. Šele s takšno vero lahko skupaj z apostolom Janezom rečemo: »in zmaga, ki premaga svet, je naša vera« (1 Jn 5,4). Benjamin Siter 7 Tema: Vera Vera »Ti si pa cel ati!« »Točno tako nagubaš brado kot tvoja mami.« »Izrezana kopija dedka!« Gotovo ste kaj podobnega že slišali ali pa sami komu izrekli. Morda ste se zaradi tega tudi jezili – ker bi radi bili popolni originali, brez podobnosti z drugimi, ali pa vam je bilo všeč, da so vas primerjali z nekom, ki vam je blizu. Ljudje, ki smo v sorodu, se prepoznamo po obraznih potezah, podobnih kretnjah … Kaj ima to opraviti z vero, se morda sprašujete. V začetku Katekizma katoliške Cerkve beremo: »Hrepenenje po Bogu je zapisano v človekovo srce, kajti človek je ustvarjen po Bogu in za Boga, in Bog ne preneha pritegovati človeka k sebi, in samo v Bogu bo našel resnico in srečo, ki je ne neha iskati.« Kot se na zunaj vidi, iz katerega gnezda prihajamo, se vidi tudi to, da smo ustvarjeni po Božji podobi. In s tem je povezana vera. Na eni strani vera namreč pomeni sistem prepričanj in dejanj, s katerimi človek izraža odnos do svetega. S tujko bi to poimenovali religija – beseda sama pomeni »ponovno povezati« in v njej lahko zaslutimo človekovo hrepenenje po nečem, česar nima, od česar je ločen. Ko pogledamo tako v zgodovino, kot tudi v sedanjo prakso, vidimo, da je veliko načinov, kako verniki iščejo pot do Boga. Katekizem o tem pravi: »V zgodovini in vse do danes so ljudje na mnogotere načine izražali svoje iskanje Boga s svojimi različnimi verovanji in religioznimi ravnanji (molitvami, daritvami, obredi, meditacijami itd.). Kljub dvoumnostim, ki jih morejo vsebovati, so te izrazne oblike tako vsesplošne, da smemo človeka imenovati religiozno bitje.« V splošnem velja, da je na svetu 12 svetovnih religij/ver: Ø krščanstvo1 (1,9 milijarde vernikov) , Ø islam (1,1 milijarde vernikov), Ø hinduizem (900 milijonov vernikov), Ø kunfucianizem (400 milijonov vernikov), Ø budizem (376 milijonov vernikov), Ø taoizem (50 milijonov vernikov), Ø šintoizem (30 milijonov vernikov), Ø sikhizem (23 milijonov), Ø judovstvo (14,5 milijonov vernikov), Ø bahajtsvo ( 6 milijonov vernikov), Ø džainizem (4,2 milijona vernikov), Ø zaratustrstvo (130.000 vernikov). Medverski dialog, ki ga vodi katoliška Cerkev do drugih religij, temelji na spoznanju, da je vsaka oseba Božji otrok, ustvarjen po Božji podobi in na dejstvu, da imajo vse vere nekaj elementov resnice ter da je sleherni drobec resnice in lepote v njih potrebno spoštovati. Kljub temu pa niso vse enake. Za kristjane ostaja Gospod le Jezus Kristus in Cerkev ima 1 Katoličanov je 1,13 milijarde, protestantov 387 milijonov, pravoslavnih 253 milijonov, drugih pa 214 milijonov, v Sloveniji je okrog 70 % kristjanov.. 8 dolžnost, da ga oznanja in razlaga resnico Božjega razodetja. Po drugi strani pa vera označuje tudi osebni odnos posameznega človeka do Boga. Predstave o tem, kaj v tem kontekstu vera pomeni, pa so lahko precej različne: - za ene vera prestavlja dejanja, ki jih opravljajo, da bi Boga osrečili, - drugi v veri vidijo oporo za vsakdanje življenje; - spet pri drugih gre za običaje, rituale; - za nekatere so vse skupaj prazne marnje in zdi se, da lahko živijo brez nje. Katoliški pogled na vero je drugačen – za nas je vera pomembna, ker se dotika najglobljih vprašanj človekovega bivanja in obstoja: Kdo sem? Zakaj sem tu? V čem je smisel? Kakšen je svet okoli nas? Pri tem v veri spoznavamo, da je resničnost več od tistega, kar lahko vidimo ali slišimo, stehtamo in izmerimo, da poleg vidnega sveta obstaja tudi nevidni svet – svet skrivnosti, ki ga lahko najdemo v jedru vsake stvari. Hkrati pa skrivnost ni nekaj nejasnega in nedoločenega, temveč nekaj, s čimer se nenehno srečujemo v svojem vsakdanjem življenju. Ob postavljanju teh osnovnih vprašanj kristjani nanje odgovarjamo z osebo in z naukom Jezusa Kristusa – druge Božje osebe, ki je glavna vsebina naše vere. (Prim. »Če pa Kristus ni bil obujen, je tudi naše oznanilo prazno in prazna tudi vaša vera.« – 1 Kor 15,14.) Pri tem ne gre toliko za priznavanje Jezusovega zgodovinskega obstoja, ampak predvsem za dejstvo, da je živ in da deluje tudi danes v življenju vsakega kristjana, tudi v mojem življenju. 9 Frančišek in Klara vabita Ostale verske resnice najdemo v veroizpovedi - zanimivo, da jo (vsebino naše vere) na glas izgovarjamo vsako nedeljo pri maši, pa nam vseeno tako poredko pride v zavest. Morda gre tudi pri tem za odraz tega, da vero preporedko povezujemo s prakso, oziroma pretvarjamo v delovanje. Čeprav bi nam po Jezusovih besedah vera lahko pomagala delati neverjetna dela – spomnimo se samo na stavek: »Če bi imeli vero kot gorčično zrno …« (prim. Mt 17,20). Še en razlog več, da z očetom iz Markovega evangelija priznamo: »Verujem, pomagaj moji neveri!« (Mr 9,24) Fani Pečar 10 Podarila mu je življenje in ga izročila Življenju Misel na minule majniške dni me še vedno spremlja ob razmišljanju, kaj naj zapišem ob glavnem naslovu: vera in Frančišek. Ne morem si kaj, da ne bi zapisala, da je tista, ki mi je dala življenje, dala tudi vero. Žene, telesne in/ali duhovne matere so že skozi stoletja tiste, ki dajejo in porajajo življenje pisano z malo in z veliko začetnico. V knjigi Kraljica in divja ženska, ki sta jo napisala Linda Jarosch in njen rodni brat Anselm Grün, ki je benediktinski menih, v tistem delu, kjer opisuje svetopisemsko ženo Lidijo, lahko preberemo naslednje vrstice: »Za nas je prispodoba svečenice kot varuhinje svetega ognja lepa prispodoba za žensko naravo. Svečeniška ženska varuje sveti ogenj tega sveta. Ogenj pomeni ljubezen in toploto. Sredi tega hladnega in brezsrčnega sveta svečenica varuje ogenj Božje ljubezni.« In če pomislim na Frančiškovo mater Piko, provansalsko žensko, ki je bila, kakor piše Ignacio Larrañaga v knjigi Naš brat Frančišek, hkrati blage in močne osebnosti, katere profil se zabrisuje v molku, prek strani starih letopiscev gre mimo v bežni obliki, kakor kak meteorit: pojavi se, zasije in izgine. A zagotovo drži dejstvo, da sta bila mati in sin globoko notranje povezana. Oba sta zvenela v istem tonovskem načinu, kot se poetično izrazi Larrañaga. Mati je bila tista, ki je sina vzgajala kakor zna le mati, s potrpežljivostjo, notranjim čutom za tisto sveto kar se skriva v otroku. Skupaj z očetom sta ga vodila v asiško stolnico, zahajati tja je bilo nekaj povsem normalnega. A voditi otroka v cerkev in otroka vzgajati v veri, ni eno in isto. In zdi se, da je to mama Pika razumela in vedela brez velikih pedagoških študij o vzgoji otrok. Dolgo je prosila Gospoda in čakala. Čakala, da se mladi popek, ki ga je v otroštvu vsadila v njegovo srce odpre in razcveti. Ni priganjala, le opominjala, ni grajala, le vzpodbujala, ni obupala, le zaupala, Njemu, ki daje življenje. Se sprašujete kako lahko z gotovostjo zapišem kaj takega? Ne potrebujem dokazov, da verjamem kar sem zapisala, dovolj mi je, da vem, da je bila ženska in mati. Vse velike matere, telesne ali duhovne, so svoje lastnosti, ki izhajajo iz ženske narave, dodobra razvile v blagor tistih s katerimi so bivale, in tako ogrevale svet z Božjo ljubeznijo. In še danes je med nami veliko takšnih mater. Ko pomislim na čas Frančiškove bolezni, se mi pred očmi odvrti prizor iz filma Brat sonce, sestra luna, kjer je mati ves čas z veliko skrbjo in ljubeznijo negovala svojega sina. »Vse ženske imajo po naravi poseben občutek za človeške rane. Poznajo zdravilne obrede, s katerimi ljudem zdravijo rane. Notranja svečenica poseduje vedenje, da je v vsakem bolniku jedro, ki je celo in zdravo. Najgloblji temelj vsakega človeka je tisto Božje. Če odkrijem Božje tudi v bolezni, ta izgubi svojo uničevalno moč. Potem zame postane pot k Božjemu jedru. Poti zdravljenja, ki jih ubira svečeniška ženska, vedno vključujejo duhovno razsežnost. Ljudi vodi k njihovemu Božjemu jedru.« (Kraljica in divja ženska, str. 87) Mati Pika je Frančišku po Božji milosti podarila življenje in z veliko ljubeznijo in vero usmerjala življenje mladega Bernardoneja, da se je odprl tistemu Božjemu, kar je nosil v sebi. Da je zahrepenel po tisti pravi in večni Ljubezni, po tistem Življenju, ki človeka osrečuje. Dala mu je največ kar je lahko: življenje in vero v Življenje. Andreja Štunf 11 FO in Frama Znamenje časa Vera zdravi in dela čudeže Frančiškov festival 2011 v Vipavskem Križu Na lepo sončno soboto, 14. maja 2011, smo se Frančiškovi otroci in mladina, v želji po druženju s Frančiškom in prijatelji, odpravili v Vipavski Križ. Tam so nas pričakali nasmejani animatorji, ki so za nas pripravili zabaven program. Ko smo stopili iz avtobusa so nas lepo sprejeli in pozdravili. Nato smo se odpravili proti cerkvi. Na poti do cerkve so nam animatorji pripravili različne preizkušnje. Preizkusili smo se v hoji čez tramove, s katerih nismo smeli pasti, saj so nas potem »pojedli krokodili«, zatem nas je čakal manjši labirint skozi katerega smo se morali prebiti. Po labirintu pa je bila na vrsti prav zabavna preizkušnja. Pri tej smo se morali 10 krat zavrteti okrog količka ter nato teči do stožca in nazaj. Prav zabavno je bilo gledati kako 12 nam ni uspevalo teči ravno (ko pa se nam je tako vrtelo). Začetek programa je zaznamoval tamkajšnji band VOZEL, ki nas je spremljal ves čas festivala. Nato so sledile predstavitve skupin iz različnih krajev, ki so bil zelo izvirne in zabavne. Za lačne trebuščke pa so poskrbele prijazne mame, ki so pripravile odlično kosilo, da smo bili polni energije. Sledile so različne delavnice. Lahko smo pokazali svojo likovno nadarjenost, peli pesmi ob spremljavi kitare, se podili za žogo ali pa pokukali v mini lutkovno gledališče. Po delavnicah smo se vsi skupaj odpravili k maši, ki je bila zelo lepa in obarvana z otroškim petjem. Pri darovanju smo pred oltar prinesli zamaške, ki smo jih zbrali in s tem pokazali svojo solidarnost. Po maši so nas na dvorišču pričakale sladkarije in pecivo, ki smo ga Frančiškovi otroci že prej spekli in prinesli na festival. V duhu sv. Frančiška smo zaključili festival in se po zelo lepem dnevu odpravili proti domu. Barbara Anžel Vera je dar, čisto zastonjski. Zato je o njej težko govoriti in razmišljati. Še več – včasih jo je težko živeti. Pa ni bilo tako le nekoč, ko smo živeli v drugačni domovini, ko je bilo njeno izpovedovanje celo prepovedano. Tudi danes je tako. Pa ne zato, ker tega ne bi smeli povedati – saj lahko, svobodni smo. Življenje je pač polno čeri, na katerih se ustavimo. In ko nam je težko, ko smo sredi težkih preizkušenj, trpljenja, takrat se sprašujemo ali pa kričimo: »Moj Bog, zakaj si me zapustil?« in težko je gledati naprej. A vera dela čudeže in o tem bi vam rada pisala. Moja sodelavka Lidija ima sina Jakoba, ki se je rodil gluh, lani pa se je soočila še z dejstvom, da bo najbrž izgubil tudi vid. Imel je težave z nočno slepoto in njegovo vidno polje je bilo namesto 180% le 10%. Ko je nekoč jokala, jo je njen mali sin potolažil: »Mami, ne joči, čudeži se dogajajo.« A mati se nikoli ne vda, tudi Lidija se ni in letos spomladi se je odpravila v Ameriko. Tam je obiskala globoko vernega zdravnika, ki zdravi – ne le s pomočjo medicinske vede, ampak tudi z molitvijo. Jakob je po tem, ko je doktor molil nad njim, ko se ga je dobesedno dotaknil Sveti Duh, odvrgel očala. In Lidija je pri zahvalni maši, ki smo jo imeli v maju, pričevala, kako težko je verjela čudežu; kako ni mogla dojeti, da je njen sin prejel tako milost, da sedaj vidi ponoči, da ga ne moti močno sonce, da se ne spotakne ob vsako stopnico. A njenega otroka se je Bog čisto konkretno dotaknil. Sedaj vidi brez očal. Ozdravila ga je vera. Lidija je ob tem v PRO zapisala: »Milost, ki sva je bila deležna z Jakobom, je nepopisna. Težko je najti prave besede, ker gre za nekaj tako velikega, močnega, enkratnega, globokega … hkrati pa za tako preprosto stvar, o kateri smo že prebrali, se ji čudili, jo občudovali, ob njej zmajevali z glavo.« Ni kaj – vera je dar, ki ga utrjujemo z molitvijo in dela čudeže. Mateja Feltrin Novljan 13 Božje stvarstvo okrog nas Odkrivanje Gospodove ljubezni prek narave ali panteizem? »Ali veš, da drevesa govorijo? Pogovarjajo se med seboj. Tebi govorijo, če jim prisluhneš. Beli človek tega ne razume. Ne zdi se mu vredno, da bi poslušal Indijance. Bojim se, da tudi drugim glasovom narave ne bo prisluhnil. Mene samega so drevesa veliko naučila: včasih kaj o vremenu, včasih kaj o živalih, včasih kaj o Veliki Skrivnosti.« Od nekdaj so me privlačile indijanske molitve, pesmi, zgodbice, misli … kot je tudi zgornja misel Tatange Manija. Čeprav sem otrok »digitalne« družbe in sem se z računalnikom srečal že v začetku osnovne šole, me je vedno veliko bolj pritegnila skrivnost, ki sem jo po- časi odstiral (in jo še odstiram) med drevesi, na travnikih, ob poslušanju potoka, ptic ali šelestenja vetra. Skrivnost narave. Bos stopam po mehki preprogi iz svežih travnatih bilk. V mislih poskušam začutiti čim več pestrosti, ki mi jo ta preproga ponuja. Čeprav tega ne počnem prvič, imam občutek, da je to šola življenja v katero sem šele dobro vstopil. Naučil sem se že, da se podplati sčasoma utrdijo in da me malo ostrejši kamenčki ne motijo več, istočasno pa lahko vedno bolj prepoznavam podlago po kateri se sprehajam. Učim se postajati utrjen, a ne trd. Učim se prenašati bolečino, trpljenje, krivico ter sprejemati križ na moje rame, poleg tega pa zaznavati rahel piš vetra, slišati žival, ki se premakne v bližnjem grmu ter videti čudoviti spekter barv v sončnem zahodu … Stopam po zeleni preprogi, ki jo je pred menoj poklonila mati narava in razmišljam o bogastvu modrosti, ki me obdaja, katere del sem tudi sam. Animator sem V bližnjem grmovju poči vejica in Dika (naša psička) se hitro zapodi vanj. Takoj zatem zleti iz njega velik kos, Dika pa priteče nazaj. Nasmejim se radovednosti in direktnosti, ki vodi tudi njo pri raziskovanju stvarstva. Zatem prideva do potoka in tam se ustaviva. Usedem se v senčno podrast in opazujem vodo kako se nagajivo kotali čez skale in kamne. Tudi Dika se po kratkem kopanju in kaljenju vode umiri. Božji mlini meljejo počasi. Ne strinjam se. Božji mlini meljejo ravno prav hitro, samo jaz sem tisti, ki včasih tega ne dojema tako. Učim se ob sestri vodi. Frančišek, res si jo super poimenoval, ko si ji nadel pridevnike ponižna, dobra in čista. Mnogo koristi. Ne samo za ohranjanje življenja, kot ena izmed bistvenih sestavin vseh živih bitji (kar ni tako malo že samo po sebi), ampak tudi kot učiteljica ponižnosti, dobrote in čistosti. Kot tista ki napaja vse v njeni bližini. Kot tista, ki kroži, spreminja agregatna stanja in čisti tako sebe kot stvari, ki se jih dotakne. Kot tista, ki nam kaže na končnost našega življenja v obliki, ki ga poznamo sedaj ter na njegovo nadaljevanje v ljubezni, darovanju, Bogu. Gospod, čutim da me obdajaš. Čutim, da mi želiš spregovoriti o lepotah stvarstva prek bratov: sonca, ognja, vetra, dežja, prek sester: vode, trave, zemlje, zvezd, lune … Gospod, zahvaljujem se ti za ta preprost kamen, ki leži pred menoj in mi pomaga dojemati tvojo veličino ter sprejemati moje enkratno mesto v stvarstvu. V njem vidim puščico, ki je usmerjena Vate. Frančišek je zagotovo bil »Indijanec« po duši in danes govori meni, tebi, vsem nam … naj prisluhnemo glasovom narave in se učimo modrosti, ki presega recesije, maščevanja, vladarstva … Tu se lahko učimo od Modrosti same. Benjamin Tomažič, foto: Petra Tomažič 14 Vzgoja za ljubezen »Kajti ljubezen ni samo čustvo; je dejanje volje, ki je sestavljeno iz trajne odločitve, da bom dobro drugega postavil pred dobro mene samega.« Bl. Janez Pavel II. Animator je nekdo, ki bolj kot s svojimi besedami, vzgaja s svojimi dejanji in s svojim načinom življenja. Zato je animator v Cerkvi vedno od Boga poklican, da pričuje, da živi, da oznanja, da pomaga predvsem s tem, kar sam živi. Sicer ga otroci in mladi hitro »najdejo« in »obrnejo« in vse, za kar si prizadeva, ostane brez pomena. Animatorstvo ni šport, ni krožek, ni ozka specializirana panoga, ampak življenje, ki pokriva vsa področja. Ko se bom kot animator srečeval z mladimi, bo tema hitro preskočila na področje spolnosti, telesa, ljubezni, ker je to pogojeno z razvojem in ustvarjanjem identitete mladostnika. Zato je prav, da najprej sam pri sebi ovrednotim, kaj mi pomeni ljubezen. Kaj vse si predstavljam pod tem pojmom? Kakšne misli, besede in dejanja ob pojmu ljubezen napolnijo moje srce, moje misli, kam so usmerjena moja dejanja? Pomagam si lahko z literaturo npr.: Teologija telesa za začetnike, Družina 2008; Priročnik za zaljubljene, 2008; z blogi kapucina, br. Jarota http://jaro.knezevic. si/ in uršulinke, s. Marjete Pie Cevc http:// hranazazivljenje.blogspot.com/ … Cerkev je na tem področju zelo jasna. Močno in trdno varuje dostojanstvo vsakega življenja. Nanjo se lahko naslonim, ker mi pomaga, da svojemu življenju postavim trdne temelje in sledim vrednotam »na dolgi rok«. Vzgoja za ljubezen je eno izmed bolj pomembnih področij vzgoje mladostnika. Skozi 15 Intervju: Benjamin Tomažič govorico telesa mlad človek spoznava samega sebe, bližnjega in Boga. Navadno je pojem ljubezni pri mladih v veliki meri omejen samo na spolnost, ki pa velikokrat žal ni niti telesno izkazovanje ljubezni (eros). Takšno podobo nam ponujajo, celo vsiljujejo mladinske revije, internet in družba. Redko kdo pomisli na prijateljsko ljubezen (phίlia) in na ljubezen, ki se daruje (agapé), čeprav sta bistveni za vsako življenje. Zaradi napačnih podob ljubezni, ki jih ponuja družba, je mlad človek lahko zelo ranjen in bo težko živel zdrave odnose v mladosti, kasneje pa tudi v zakonu, če ne bo imel priložnosti, da bi ljubezen zaživel čisto. V veliko pomoč so nam lahko duhovne obnove na to temo, srečanja z gosti, ki nam lahko povedo svojo izkušnjo, kako živeti ljubezen kot fant in dekle, v zakonu ali pa v Bogu posvečenem življenju. Tudi izbirčnost je na tem področju zelo na mestu, pa tudi kritičnost in odločnost, da stvarem, ki so zame in za druge opolzke, rečem ne. Kot animator moram upoštevati, da imajo otroci in mladi zelo različne izkušnje ljubezni že iz svoje družine, zato jim moram s posebno previdnostjo zagotavljati varen prostor, kjer bomo o ljubezni in z njo povezanih pojmih, vedno govorili s spoštovanjem. Tudi šale na račun norčevanja iz spolnosti niso na mestu. Si predstavljaš, da bi govoril o pomenu čiste ljubezni, nato pa se iz nje v grdem vicu norčeval?! Predvsem je pomembno, da s svojim zgledom pričujem o lepoti ljubezni in medsebojnih odnosih. Na ta način lahko Gospod moje telo uporabi za svoje orodje. Kristjani verujemo, da smo ustvarjeni iz ljubezni, da nas je Bog ustvaril po svoji podobi … iz čiste ljubezni, ki jo ima do nas, kar pomeni, da nam je že v bistvo našega bitja položil samega sebe, svojo čisto ljubezen. To ljubezen naj bi v teku našega zemeljskega življenja zares »uživali«, saj je Jezus prišel »da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« (Jn 10,10). Naše telo je svetišče Svetega Duha (prim. 1 Kor 6,19). Učenec, ki je postal učitelj Benjamin Tomažič je »mlad človek s staro dušo«, ki svojo vero živi in je s tem vzor mnogim mladostnikom. Živi jo v lastni župniji v delu z otroki in mladimi, animatorji, živi jo na svoji poklicni poti, pa tudi že kot občasni misijonar na treh kontinentih. Je del njegovega vsakdana. Zase pravi, da je na tem področju še vedno učenec, ki se vsak dan znova kaj nauči, a pomembno je le, da je človek dovolj odprt za različne izzive, ki jih vera ponuja. s. Urša Šebat Ker ima navadno vse svoj začetek: Tvoji začetki vere? Najprej pomislim na krst. Prvi koraki, ki sem jih naredil v doživljanju vere, so bili v družini: oče, mama. Kdo je tisti, na katerega si se najbolj oprl v času otroštva, torej na samih začetkih tvoje verske poti? Različni ljudje, ampak najbolj br. Klemen, ker je bila moja vera, vsaj v osnovnošolskem času, poveza16 na z različnimi dejavnostmi v župniji, predvsem ministriranjem. Ti prvi koraki so mi seveda potekali ob opori prijateljev, družine. Mojih najbližjih. Ti so me uvedli v molitev. Drugače pa je bilo najpomembnejše ministriranje, ki je bilo povečini zabavno. Najbolj mi je bilo všeč ministrirati med tednom, ko je bilo v cerkvi manj ljudi in sem se lahko bolj posvetil molitvi in premišljevanju. Kateri dogodek iz tega obdobja ti je najbolj ostal v spominu? Ja, (smeh) ne vem, če je to ravno primer vere! Strežniki smo imeli duhovne vaje z br. Klemenom. Za zajtrk smo vedno imeli hrenovke in mleko. To je bilo nekaj posebnega. Ker je bil zbran praktično ves razred fantov, smo skupaj tudi igrali nogomet. Nekega dne sva se z enim od fantov nekaj sprla in rezultat je bil krvav nos. Najhuje ni bilo to, da bi imel kakršnakoli obžalovanja, ker sem storil nekaj takega, ampak ker nisem smel igrati nogometa. Na nek način, za nekaj časa seveda, nisem smel biti del te skupine. Z odraščanjem človek spreminja poglede na stvari, tudi na svojo vero. Kako si ti opravil s tem prehodom s pretežno čustvenega področja vere na racionalnejši, bolj odrasel vidik? Si tudi ti doživljal krizo? Zdi se mi, da je mladostnikom v veliko uteho, da izvejo, da tudi nekdo, ki ga imajo za vzor, doživlja osebno krizo v veri, v kateri ga sedaj čutijo tako gotovega. Strinjam se s to izjavo, da je pomembno za mlade, da dvom in kriza ni nič nenavadnega, da moramo praktično skorajda vsi skozi to, da si osmislimo vero. Pri meni so se dvomi pojavili na prehodu iz srednje šole v obdobje študija. Najbolj sem hvaležen duhovnim vajam v Assisiju in pa študentski skupini v Ljubljani, pod vodstvom g. Vodičarja, salezijanca. Tam sem ogromno prejel za osebno rast in osebno iskanje odgovorov. Kako pa se je ta dvom izražal pri tebi? Se je to kazalo tudi na zunaj (nekateri prenehajo obhajati sv. mašo, drugi prenehajo z molitvijo …)? Ne, na zunaj nikoli zelo izrazito. Ker sem bil močno vpet v animatorsko delo, mi je to poma17 galo ostajati blizu Gospodu. Kot animator sem bil odgovoren za mlajše in kot tak sem se potem bolj potrudil, da bi stal za tem, kar sem dajal naprej. Boji so potekali v meni. Veliko sem premišljeval, tuhtal, kako in kaj. Mogoče sem se najbolj zaupal prijateljem, duhovnim spremljevalcem, tistim, ki so mi bili blizu. Kako bi ocenil danes svojo vero? Se čutiš dovolj trdnega, močnega na tej poti? Vesel sem, da sem kristjan, katoličan. … Ja … Ja, čutim se kar trdnega. Dovolj trdnega, da lahko to dajem z veseljem naprej. Je pomembno, da to kar imaš v sebi, kar si, daješ tudi naprej? Gotovo. Zelo mi je všeč Platonova prispodoba z votlino. Ko zagledaš enkrat sonce, lepoto, ne moreš več biti apatičen do tega. Če začutiš drugega, ne moreš več biti tako sebičen, da ne bi tega, kar si spoznal, dal tudi bližnjemu. Se ti zdi prav, da tudi te dvome, ki si jih nosil v sebi, deliš z drugimi, predvsem mladimi, s katerimi delaš? Se ti zdi mogoče, da jim vsaj malce olajšaš njihov lasten boj v premagovanju dvomov? Veliko mi je do tega, da lahko razumem mlade. Tudi prek svojih dvomov. Tako kot sem sam potreboval nekoga, da mi je prisluhnil, ki me razume, ki mi je pomagal na poti osebne rasti, tako gotovo po- tno se čutim najbolj poklicanega v delu z animatorji. Z mladimi, srednješolci in študenti, ki hočejo biti animatorji. Torej si iz učenca postal učitelj? Ja. Vendar bom kar vse življenje tudi učenec. Seveda pa je učiteljski poklic poseben izziv, tako s kariernega vidika kot osebnega tu v župniji. Pomembno je, da se v tem poklicu potrudiš do svojega maksimuma. Bistveno je, kaj znaš in ne kaj veljaš. trebuje še kdo, da mu jaz prisluhnem in pomagam na njegovi poti iskanja. Saj tudi sam rastem ob tem. A je zaradi tega dvoma, tvoja osebna vera globlja ali ne? Jaz sem že tako naravnan, da moram vse analizirati, sam dognati, se sam dokopati do ustreznega zaključka, odgovora. Mogoče je to matematik v meni. Prav gotovo bi moja osebna vera ne bila takšna kot je, če ne bi doživljal teh dvomov v svoji notranjosti. Je pa pomembno, da iskreno iščeš odgovore. Vem, da si močno vpet v cerkveno delovanje, predvsem kot animator. Komu lahko največ daš iz svoje lastne izkušnje vere? Pomemben mi je stik z vsemi ljudmi: od najmanjšega otroka do najstarejšega človeka. Trenu- Nekaj časa si bil tudi učitelj v državni ustanovi in se še vedno trudiš, da bi to nekega dne postal po vseh pravilih, ki jih država postavlja (birokratski vidik poklica). Kako ti je uspelo uskladiti vero in poklic? O tem govori en dogodek, ko sem poučeval na srednji šoli. Na roki sem imel zapestnico iz Stične, kjer je pisalo “Svoje upanje nasloni name. Bog.” Jaz tako pridno opravljam svoje delo, ko me eden izmed učencev, ki opazi ta napis, vpraša: “Ma, profesor, kaj vi ste veren?” “Trudim se biti,” odgovorim. Na to pripomni ena učenka: “Ojoj, pa tako fajn ste se zdeli prej!” (Smeh …) Postal mi je pravi izziv spregovoriti o tem. Moje mnenje je, da ne smeš drugim nikoli vsiljevati svojih prepričanj. Lahko pa se o tem odprto pogovoriš, če je to mogoče. Seveda je zelo pomembna tudi odprtost do takega dialoga. Še enkrat poudarjam: vesel sem, da sem kristjan, da sem, kar sem. Nočem pa tega razglašati tako, da bi se kdo drug zaradi tega počutil ogroženega. Pozitivno po tej ugotovitvi v razredu je to, da me dijaki niso kaj drugače obravnavali. Imaš kakšno posebno izkušnjo s tem, da si moral zagovarjati to, da si kristjan? Osebnega napada na svojo osebno katoliškost nisem doživel. Sem se pa srečal z neodobravanjem tega, kar se dogaja v katoliški Cerkvi v zvezi z raznimi polemikami, ki se trenutno dogajajo (zlorabe, finančne krize, korupcije …). Kako si se pa odzval na to? Kadar je človek pripravljen na pogovor, se lahko sproži razgovor o tem. Prav je, da vsak kristjan 18 prizna, kaj je narobe v Cerkvi, ker na to resnično ne moremo biti ponosni in se moramo truditi, da bi to spremenili. Prepričan sem, da lahko najdemo veliko več dobrega kot pa slabega. Je pa res, da velikokrat oseba, ki potegne na plan slabe strani Cerkve, zavzame neko obrambno držo in navadno ni pripravljena na dialog. Kdorkoli se ogradi z zidom nerazumevanja in trdovratnosti, kaže, da ima svoje mnenje za končno. Za konec: kakšen pomen ima zate vera? Kakšno je tvoje sporočilo drugim? V glavnem pomeni nekaj bistvenega v iskanju smisla življenja. Osebno mi daje moč. Je en močan vidik življenja, ker se tudi vrtim v krogih ljudi, s katerimi sem povezan prek vere. Tu so moji prijatelji. Večkrat opazim –kar se mi zdi čudno, da kristjani pojmujemo vero kot ločeno od vsakdanjega življenja. Jo razumemo kot izpolnjevanje nekih dolžnosti. Osebno pa se mi zdi, da jo čutim kot nekakšno vez, ki prepleta vse moje bitje, delovanje. Mi pomaga delati moje življenje polnejše, pristnejše in mi pomaga živeti bolj svobodno. Pogovarjala se je Lea Bric 19 Poklical si me ni vredna več kot npr. poklicanost v družinsko življenje. Vsak poklic je Božji dar in ima svojo neprecenljivo vrednost. Človek, ustvarjen po Božji podobi, se lahko uresniči samo takrat, ko odkrije, kam ga Bog kliče in ob tem čuti veselje in mir. Bog ničesar ne dela s silo in proti naši volji. On nikoli ne gre proti naši volji. Ko odkrivamo Božjo voljo za nas, odkrivamo svojo voljo, svoje želje in hrepenenja. V evangelijih vidimo, da Jezus ni poklical vsakega naj hodi za Njim kot najožji učenec. Ko je ozdravil obsedenca, je le ta želel iti za njim, vendar mu je Jezus tega ni dovolil, ampak mu je rekel naj gre domov in oznani, Poklical si me… Ko razmišljam o svoji poklicanosti, o svojem srečanju z Gospodom Jezusom Kristusom, o dnevu ko sem začutil, da me Bog kliče v posvečeno življenje, mi prihajajo na misel svetopisemske besede, ki jih najdemo v Stari zavezi pri prerokih in v Novi zavezi predvsem pri apostolu Pavlu. Prerok Jeremija in sv. Pavel govorita, da ju je Bog »izbral že v materinem telesu« (Jer 1,5; Gal 1,15) in ju poklical v svojo službo za oznanjevanje Božje besede. Mislim, da se lahko vsak izmed nas »poklicanih« poistoveti s temi besedami, saj je Bog tisti, ki kliče in vabi določene ljudi, da se mu v polnosti podarijo za služenje Njemu in Njegovemu ljudstvu. Poklicanost v posvečeno življenje 20 kar mu je storil Bog (prim. Mr 5,19). Bog želi, da oznanjamo Njegov evangelij povsod in v vseh poklicih. K temu smo poklicani vsi kristjani. Odkrivanje Božje volje gre vzporedno z odkrivanjem svoje volje, tega kar si v resnici želim in po čem hrepenim. Ko sem sam iskal svojo poklicanost, sem Boga prosil, naj mi razodene kam me kliče, kje se bom lahko najbolj uresničil in izpolnil ter kje bom najbolj srečen. Odgovoril mi je na način, da sem kmalu začutil v srcu veliko hrepenenje po tem, da bi se mu podaril do konca in se mu dal na razpolago za širjenje Njegovega kraljestva, Njegove neizmerne odpuščajoče in ozdravljajoče ljubezni do nas. Moja prva knjiga, ki sem jo prebiral, potem ko sem se vrnil nazaj v Očetovo hišo, je bila biografija p. Pija. Njegov lik duhovnika, spovednika me je zelo nagovoril. Najbolj me je ganilo, da je to človek, ki je živel le nekaj desetletij nazaj in kaj vse je Bog delal po njem. Zame je bil živa priča Jezusove navzočnosti med nami. Tudi njegove stigme (kristusove rane), ki jih je nosil petdeset let so me izredno ganile. Knjiga je na meni pustila velik pečat, tako da smo se s prijatelji odločili, da si gremo ogledat kraj, kjer je živel. Ko sem končal srednjo šolo, sem se odločil, da bi rad študiral teologijo in v drugem letniku sem začel spraševati Gospoda, kam me pravzaprav kliče. Bil sem odprt tudi za posvečeno življenje. Lik brata kapucina, ki sem ga spoznal preko patra Pija mi je bil najbližje. Odločil sem se, da bom vzpostavil stik s slovenskim brati kapucini. Tako sem spoznal brate kapucine v Ljubljani, pri katerih sem tudi čez približno dve leti začel obdobje kandidature. Spoznaval sem življenje bratov kapucinov in kmalu videl, da je to tisto, kar si želim, da je to pot, na katero me kliče Bog. Po nekaj mesečni izkušnji življenja v ljubljanskem samostanu sem se preselil v Vipavski križ, kjer sem začel obdobje postulata. Tega sedaj končujem in se pripravljam za vstop v noviciat. Obdobje postulata mi je bilo zelo všeč. Bilo je zelo razgibano in duhovno bogato. Izpostavil bi predvsem izkušnji, ko sem bil v Italiji, in sicer v Assisiju in Torinu. V postulatu sem poglobil svojo odločitev, še globlje spoznal način kapucinskega življenja in tako odhajam povsem miren v noviciat, ki ga začneva z Markom letošnjega septembra v Santarcangelu di Romagna (blizu Riminija). Postulant Boštjan Hari 21 Čakaj in moli Boga 22 M. Wittal Jezus, k Tebi hitim P. Schneider 23 Mozaik Izkušnja Cottolenga V začetku maja sva se kapucinska postulanta Marko Petek in Boštjan Hari odpravila v Torino, da bi služila kot prostovoljca v najbolj revnem predelu tega milijonskega mesta, ki se imenuje Cottolengo. Za Cottolengo pravijo, da je mesto v mestu. Nahaja se na obrobju centralnega dela Torina. Cottolengo je kraj, ki ga je ustanovil sv. Jožef Cottolengo z namenom, da bi pomagal najbolj ubogim in revnim. Ko sva prišla tja, so naju zelo lepo sprejeli. Fra Roberto, ki je odgovoren za prostovoljce, nama je po večerji razložil, kako poteka življenje v Cottolengu. Rekel mi je, da bom deloval v bolnici, na onkološkem oddelku, česar sem se zelo razveselil. Delo je potekalo v dopoldanskem in popoldanskem času. Vsako jutro sem odhajal na služenje ob 7.30 ob 13.00 pa sem se vračal na kosilo. Popoldne sem nadaljeval z delom in sicer od 17.00 do 19.30. Že prvi dan, ko sem prišel v bolnico na oddelek Santa Teresina (onkologija), so me sprejeli zelo domače. Uslužbenci so navajeni prostovoljcev in vsakega se zelo razveselijo, saj jim pri napornem delu vsaka roka pride še kako prav. V dopoldanskem času sem se srečeval predvsem z umivanjem genitalij pri bolnikih. To je bilo delo, ki smo ga opravljali zgodaj zjutraj, takoj ko sem prišel v bolnico (po zajtrku pacientov). Sprva mi je bilo malce nerodno, potem pa sem se hitro navadil. Delo mi je postajalo nekaj normalnega, nekaj zelo človeškega. Pomagal sem negovalcem, višjim medicinskim sestram pri umivanju, preoblačenju bolnikov, pripravi in preobleki posteljnine itd. Srečeval sem se s 24 človeško nemočjo, nebogljenostjo in odvisnostjo od drugega. Spoznaval sem, kako je človek v resnici zelo omejeno bitje, ki si v določenih okoliščinah ne more prav nič pomagati. Pred kosilom smo pacientom prinašali nove plastenke vode, razdeljevali smo jim pladnje s hrano, pomagali pri jedi tistim, ki niso mogli jesti sami itd. V popoldanskem času pa je bilo več prostega časa, ki smo ga namenili predvsem druženju in pogovoru z bolniki, njihovimi svojci itd. Moram reči, da me je služenje v Cottolengu zelo obogatilo. Presenetil me je način dela s pacienti. Vidi se, da je bolnišnica katoliška, da jo vodijo sestre cottolengine in zaradi tega se močno občuti krščanski čut za človeka. Delo v Cottolengu temelji na priliki o usmiljenem Samarijanu. V vsakem bolniku gledajo Kristusa. Sestra Wilma, ki je odgovorna za ta oddelek je zares čudovita ženska. Nas, prostovoljce je sprejemala z velikim veseljem, odprtostjo, prijaznostjo, predvsem pa je žena z ogromno potrpežljivosti, ki je tako zelo pomembna in dragocena za služenje z bolniki in ostalim osebjem. Delo v bolnišnici poteka sproščeno. Všeč mi je »italijanski duh« odprtosti in sproščenosti, ki upam, da se ga bomo kmalu nalezli tudi Slovenci. Med njimi sem se počutil kot doma, morda še bolje. Bogu in bratstvu sem iz vsega srca hvaležen za to izkušnjo dela s trpečimi bolniki, še bolj pa za spoznanje nekaterih bolnikov, njihovih svojcev in tudi osebja, s katerimi smo postali pravi prijatelji ter ena velika družina. Deo gratias! Boštjan Hari Izkušnja evangelizacije Našo evangelizacijsko izkušnjo smo nadaljevali s peš romanjem. In to na sledeč način … Vsak izmed nas je napisal svoj predlog (Kras, Koroška, Dolenjska, Posočje). Nato smo molili k Svetemu Duhu, da bi se zgodila Božja volja, in smo žrebali. Potegnjeno je bilo Posočje. Z vlakom smo se odpeljali do Podbrda, nato pa se je začelo naše peš romanje s ciljem na Tonocovem gradu – ostanki starokrščanske naselbine pri Kobaridu. Na poti smo bili brez vode in brez hrane, seveda tudi brez denarja. Za vse, kar smo potrebovali, smo prosili ljudi. Načrtno smo izbrali način pristopa do ljudi in sicer z držo majhnosti. Nismo prihajali z držo: »Zdaj pa poslušajte …«, ampak: »Prosili bi vas, če imate …« Odzivi ljudi so bili največkrat zelo presenetljivi – v dobrem pomenu. Eno najbolj širokosrčnih dejanj sva izkusila z Mitjem, ko nama je gospodar hiše, ki ne živi v njej, dal ključ in na razpolago hišo, da bi v njej prespala. Isti gospod je bil ves iz sebe, kar ni mogel dojeti, da smo mi prišli prosit njega, da bi nam dal kaj hrane. Sam je rekel, da težko verjame, da se mu bo kaj podobnega ponovilo. Zanimivo je še to, da je po naših merilih »oddaljeni« veliko bolj odprt kakor mnogi »bližnji«. Drugi teden v juniju smo imeli različne dejavnosti. V torek zvečer smo obiskali Celice za evangelizacijo v Mariboru. Zbralo se je okoli 15 udeležencev. V sredo smo odšli v psihiatrično bolnišnico v Polju. Šli smo obiskat Zdravkota, s katerim smo se srečevali na porti, ko je k nam hodil po hrano. Neverjetno nas je bil vesel. Sodelovali smo tudi pri sveti maši, ki jo ima vsak teden poljski župnik v kapeli. Zelo sem bil presenečen nad številnim obiskom. Po sveti maši so nastala nepričakovana srečanja, ko so nas pacienti ustavili in se želeli pogovarjati. V četrtek in petek smo imeli internetno evangelizacijo. Midva z Mitjem sva si odprla Facebook, Jakob pa naju je uvedel v to virtualno mesto, kjer lahko danes srečaš mlade. Včasih so bila to igrišče, kopališča ob rekah … danes je to preko medmrežja (npr. Facebook). Rahlo sem bil razočaran, saj je stik zelo neoseben, vsebina pogovorov pa največkrat zelo puhla. Za naprej mi predstavlja velik izziv kako človeku vzbuditi željo po osebnem stiku, srečanju, soočenju z osebo v živo. Nudi veliko možnosti za oznanjevanje z besedo, sliko, filmčkom … spodbuja ustvarjalnost. V petek smo šli na »teren«. Molili smo k Svetemu Duhu in izžrebali dvojice. Odšli smo v Trnovski pristan, kjer v poznem popoldnevu mrgoli mladih kakor mravelj. Midva z Jakobom sva bila na področju, kjer so na novo uredili »špico« – tam se Ljubljanica razdeli. Mitja in Matej pa sta bila na delu, kjer je bila glavnina mladih. Kakor po izkušnji v Celju, se je tudi tukaj potrdilo hrepenenje in zanimanje mladih za vero, Boga, naše življenje, vprašanja, veselje nad tem, da smo se odločili priti k njim … Vsekakor je potrebno iti tudi ven iz naših samostanov, iskat izgubljene ovce in oznanjat, da Bog ljubi vsakega brez razlike, kakršenkoli že je. 25 Ministranti v Celju Še zadnja izkušnja je bila izkušnja evangelizacije s štopanjem. Začeli smo v Ljubljani in prvi dan dosegli Vipavski Križ. Drugi dan je bila pot najdaljša. Z bratom Matejem sva dobila 16 štopov, do Krškega pa smo prevozili okoli 200 km. Šli smo tudi na obisk k sestram karmeličankam v Mirno Peč. Tretji dan smo šli do Nazarij in obiskali sestre klarise ter prespali v Celju. Zadnji dan je bil tudi kar lep zalogaj. Iz Celja smo šli na Ptuj, kjer smo pri bratih kosili, nato smo se odpravili po Prlekiji do Prekmurja in zvečer dosegli cilj - Kančevce. V soboto smo obrali češnjo in se popoldne z vlakom vrnili v Ljubljano. Bogastvo te izkušnje je bilo zame v raznolikosti ljudi, ki smo jih srečevali in v dometu ljudi, ki smo jih dosegli. Nekako smo računali, da naj bi vsak 20. avto ustavil in če sta bila v avtu vsaj dva, je to že 400 ljudi in še 400 v nasprotno smer. Približno 3.200 ljudi je videlo redovnike, ki štopajo na cesti. Tudi tukaj se mi zdi bistvena naša drža majhnosti in nevsiljivosti. Prosili smo in kdor je želel nas je pobral. br. Blaž Stipančević 26 Celje je naša priljubljena točka za srečevanje, kaj ne? Tudi letos smo ob koncu šolskega leta tam imeli letno ministrantsko srečanje iz celotne province. Naslov dneva je bil silno časten: Solidarnost po ministrantsko. Skoraj iz vseh naših bratstev se nas je zbralo čez trideset. Bilo je živahno, da je kaj. Ni potrebno poudarjati, da je nogomet krojil skoraj središčno vlogo. Le Bog je bil nad njim. Zmagali so Križani, čestitamo! No, da ne bodo bralci revije Frančiškov prijatelj mislili, da nismo imeli tudi kaj zanimivega duhovnega razgibavanja. Naj vam povem, da smo imeli štiri delavnice, v katerih so se zvrstili prav vsi ministranti. V njih se je kuhala naša solidarnost na čudovite načine. Vsak fant je dobil nekaj za svojo dušo. Jezus pa je dobil še boljše pomočnike. Upam, da se to pozna tudi pri ministriranju v naših cerkvah. Hvala vsem bratom, ki ste sodelovali v tem dnevu. Bilo vas je kar precej, za las se nam je izmuznil, iz zdravstvenih razlogov, br. Rafael. Sodelovali pa so bratje Matej Štravs, Jožko, Marjan Potočnik, Metod Benedik in celo sestre. Kosilo pa je bilo nasploh v špici. Hvala celjskemu bratstvu in vašim pomočnikom. Zelo sta bila pridna tudi animatorja Miha Žižek iz Maribora in Anej Vehovec iz Ljubljane. Ministranti, juhej, se vidimo na poletnem taboru! Pa nikoli slabe volje, Gospodov ministrant! br. Jurij Štravs Frančiškovi na duhovnih vajah Bili so zadnji dnevi rožnika (junija) in prvi dnevi poletnih počitnic, zato smo Frančiškovi iz Križa še seveda odšli na vsakoletne »poduhovljene« vaje. Da je bilo še bolj veselo, so se nam pridružili bratci iz Nove Gorice, s katerimi že lep čas super sodelujemo. Letošnja tematika je bil vsem dobro znani Ostržek, ki nas je skozi zaigrano zgodbo naučil marsikaj spodobnega – vsi smo na primer zelo pazili na normalno rast svojih nosov. Izdelali smo si tudi lične ostržke za okrog vratu, kot tudi njegove lutke s premičnimi okončinami. Za poslastico smo v eni od delavnic pekli tudi ostržkotke, ki so se izkazali za prav izvrstne. Ker pa je Ostržek pri svojem potepanju obiskal tudi lutkarja v cirkusu, smo po skupinah pripravili tudi pravcate veseloigre z lutkami. Ostržek jo je v zgodbi kar pobrisal od doma, zato smo tudi mi prenočevali na prostem. Imeli smo srečo, saj smo grmenju in bliskanju navkljub ostali suhi, ker nas je neurje na srečo obšlo. Tudi hujši nočni incidenti so nam bili tokrat prihranjeni, izvzemši gromeče smrčanje nekaterih najmlajših udeleženk in cviljenje nekaterih pogumnih dečkov, ki so hoteli domov. Pri veliki igri smo morali na poti razvozlati sporočilo, napisano z nevidnim črnilom (držati ga je bilo potrebno nad ognjem, da so se prikazale skrite črke), sestaviti koščke raztrganega pisma, odkriti lažnivca, izdelati čimboljši lok in razvozlati različne zagonet- ke, recimo tole: letalo se zruši točno na meji med ZDA in Kanado. V kateri državi bodo pokopali preživele? Ali pa na primer sfingino uganko: kaj gre zjutraj po štirih, opoldan po dveh in zvečer po treh (rešitev pošljite br. Vladu na mail, on je menda ni pogruntal, hehe)? Od točke do točke pa so nas vodile drugačne vrste uganke, kot je sledeča: zelen je kraj sred' štirih zidov, star vode izvir zakriva pokrov. Tale listek je skupino seveda usmeril proti samostanskemu atriju, kjer na skrbno negovani trati stoji odslužen kamniti vodnjak. Duhovne vaje so minile vse prehitro, zaključili smo jih s sv. mašo z br. Vladom, ki smo jo imeli v najlepšem in najbolj skritem kotičku samostanskega vrta, kjer je v skali narejena zelo lepa kapelica, obdana s smokvami in cipresami. Po maši je sledil še piknik za vse naše družine, na katerem ni manjkalo pršuta in domačih slaščic. Največja zahvala gre Meti in Karin, ki sta se zelo izkazali in sestavili res lep program, v katerega smo se odlično vživeli tako animatorji, kakor tudi vsi otroci. Hvala tudi br. Vladu, ki je bil z nami in poskrbel še za duhovno plat programa. In hvala Njemu, da nas Frančiškove skupaj drži. Luka Kobal 27 Oratorij v Štepanji vasi Na letošnjem oratoriju v Štepanji vasi nam je pomagal hoditi v pravo smer – v Gospodovo smer – svetopisemski mož Jona. Najprej je njegovo življenje prevzelo 21 animatorjev, ki so se kar nekaj časa pripravljali in poskušali osvojiti in posvojiti prerokovo življenje. Z animatorji – nekateri imajo za seboj že »animatorski maraton«, smo se odločili, da bomo v pripravah kar nekaj časa namenili osebni rasti in poglobitvi odnosa z Gospodom, kajti konec šolskega leta je bil za nekatere, ki so delali maturo, nekatere pa, ki so popravljali ocene, kar dramatičen. Zato je bila želja biti z Gospodom zares potrebna, kajti vsi se zavedamo, da se le v Njem lahko umiri naše srce. Omeniti želim popoldne, ki je bilo prav posebno – dan pred oratorijem smo poromali k svetemu Miklavžu v Bizovik, na našo podružnico. Tam smo imeli čas, da smo se lahko »greli« v Božji bližini in tudi poskušali z Božjim pogledom pogledati na svoje življenje in ga očistiti. Pri tem sta nam pomagala br. Stane in br. Marko. Ena od animatork je dejala: »Kako blagodejno je slišati, ko ti duhovnik reče: ‘Odpuščeni so ti grehi, pojdi v miru’«. Tudi zaradi takih drobnih in posebnih trenutkov je bilo laže hoditi v Gospodovo smer in cel teden voditi otroke, ki jih je bilo 86. Pa še ena ugotovitev: zares smo bili podobni preroku Jonu, kajti našega oratorija se je udeležilo 9 otrok, ki so prvič slišali za Jezusa … Bili smo v pravem smislu misijonarji in upamo, da je Božja beseda padala na rodovitno zemljo, ki bo obrodila svoj sad. s. Petra Mohorko Posredujemo vam še nekaj doživetij otrok, udeležencev oratorija. Intervju je pripravila animatorka Karolina. 1. Kakšna je bila tema letošnjega oratorija? O Jonu, ki najprej ni poslušal Boga, potem pa ga je. 2. Kam smo šli na izlet? Šli smo v Piran in Strunjan. 3. Kaj smo si ogledali na izletu? Ogledali smo si akvarij in cerkev, tam smo imeli mašo, po maši dramatizacijo in igre. 4. Katere delavnice smo imeli? Imeli smo delavnice gline, iz katere smo izdelali markacijo, rožni venec in čevelj ter delavnico, pri kateri smo iz perlic izdelali ribico. 5. Ali smo jedli dobro hrano? Zelooo, jedli smo pizzo in makarone. 6. Katere igre smo imeli? Imeli smo igro poklicev, slepe miši, pa velike igre … 7. Zakaj smo prišli na oratorij? Zato, da nam ni dolgčas, da se zabavamo in da spoznavamo nove prijatelje, in da ne bi sedeli za računalnikom. 8. Kakšen je bil vaš vsakdanji delovni dan? Najprej smo se zbrali v krogu. Tam smo zmolili molitev ter peli. Nato smo si ogledali igrico, ki je bila zelo zanimiva. Potem smo imeli katehezo. Pri katehezi smo se pogovarjali o tem, kar smo slišali in videli pri igrici. Po katehezi smo odšli v cerkev, kjer smo se posvetili Bogu, se zahvaljevali in prosili. Nato smo imeli delavnice. Bile so enkratne. Zelo hitro so minile. Potem je bilo kosilo. Po kosilu smo imeli nekaj prostega časa. Nato pa so sledile igre. Zelo so bile zabavne. Po igrah smo odšli domov. Drugo leto zagotovo spet pridemo na oratorij. Lucija, Tine, David, Erika, Matej, Ema, Leja, Julija, Žiga 28 Animatorji letošnjega ptujskega oratorija Ptujski oratorij Tudi letošnje počitnice smo animatorji vseh treh ptujskih župnij združili moči in pripravili še en nepozaben oratorij, ki pa je bil že 10. po vrsti. Sicer je letos potekal malo prej kot po navadi, pa vendar se nas je zbralo veliko. Proštijsko dvorišče je vsak dan napolnjevalo 230, otrok za katere je skrbelo 70 animatorjev. S takšnim številom otrok in animatorjev, se ptujski oratorij ponaša z nazivom največjega v Sloveniji. Otroci so bili razdeljeni v tri starostne skupine. Mali, srednji in veliki oratorij. Oratorij je trajal pet dni, od 4. - 8. julija. Prvi trije dnevi so bili »običajni« oratorijski dnevi, ki so se začeli zjutraj ob pol devetih, ko smo se še zbirali in si čas krajšali s pesmijo, bansi, nogometom… Nadaljevali smo z jutranjim programom, v katerem nas je obiskal aerobik Žare, ki je bil velik vzor otrokom pri jutranjem razgibavanju. Po skupinah smo se odpravili v 29 Molitvena naveza gledališče in si tam vsak dan ogledali en del igre. Preko igre in katehez, ki so sledile, so otroci spoznavali preroka Jona, njegovo življenje in z njegovimi dejanji spoznavali tudi sebe. Poučnim katehezam je sledila skupna molitev v cerkvi pred najsvetejšim. Otroci so lahko tako vse težave ter tudi vse lepe trenutke zaupali Jezusu, seveda pa so že komaj čakali da se pričnejo delavnice. Delavnice, ki so sledile molitvi so bile razdeljene na tri velike sklope, in sicer: potovalne delavnice, ustvarjalne delavnice in športne delavnice. Ob pestri izbiri delavnic je gotovo vsak otrok našel kaj zase. Med najbolj priljubljenimi so bile: obisk Ptujskih pekarn in slaščičarn ter radia Ptuj, nogomet, badminton, kuharska delavnica, izdelovanje akvarijev… Ker smo bili že pošteno lačni nas je čakalo kosilo. Tudi pri kosilu nam ni bilo dolgčas saj je za popestritev, z glasbo skrbel; «tako zvani« radio Oratorij. Ko smo nasitili prazne želodčke in se zahvalili Bogu za hrano in prijazne kuharice, smo krenili proti gradu, kjer so se odvijale popoldanske igre. Oratorijski dan smo zaključili po igrah, ob pol štirih, ko smo se vrnili na proštijsko dvorišče. Naslednja dva dni pa smo program oblikovali drugače. V četrtek smo se odpravili v Ptujske toplice. Dan hitro minil: ob čofotanju, spuščanju po toboganih, skakanju v vodo in ob hrani iz popotne torbe. Za animatorje je bil to najbolj naporen dan v tednu, a otroci so uživali. Tudi v petek, takoj po jutranjem programu smo si nadeli nahrbtnike in zapustili Proštijo. Odpravili smo se v Kinološko društvo, kjer so bile za otroke organizirane retro igre. Dan, pa tudi celoten oratorij, smo zaključili s sveto mašo, ki je jo v čast 10. obletnici oratorija na Ptuju, daroval mariborski nadškof Marjan Turnšek. Z dobrotami, ki so jih prinesli starši, Čušinovo komedijo o Jonu in čarovniku za otroke, smo sklenili letošnji oratorij. Anja Rašl, Katja Rašl, Sara Šešerko 30 zemlji. Utrdi jim vero in ljubezen do vseh, ki hočejo ljubiti in spoznati Boga. Daj jim ponižnost, da jim bodo ljudje zaupali in da bodo preko njih bolj spoznali Božjo milost in dobroto. Marija Za dobre družine in duhovne poklice Tu je drugi del pisem, ki so jih zapisali naši dragi člani molitvene naveze, ko smo skupaj v Kančevcih premišljevali o solidarnosti. In na temo solidarnost za družine in nove poklice so takole zapisali. Zapisi, ki so jih pisali so predvsem molitve, zato se skupaj z našimi člani preko teh molitev obrnimo na Nebeškega Očeta. Sem članica molitvene naveze že od začetka delovanje te skupine. Vsako leto imamo duhovne vaje v Kančevcih iz vseh krajev, tako, da smo Slovenija v malem. Vsako leto se poglobimo v drugo temo in jo obdelamo. Letos je molitev in solidarnost. Smo kakor ena velika družina, ki ima iste cilje in to je molitev za dobre družine in duhovne poklice. V tem današnjem času je še posebej pomembna molitev v ta namen, ker se čisto hoče razvrednotiti družino. Dobra družina je seveda pogoj, da bo iz nje lahko vzklil duhovni poklic, za to je potrebno dosti globoke molitve. Z odločitvijo, da bomo molili v ta namen izražamo, da cenimo družino in duhovne poklice. Pridružite se nam in videli boste koliko zadovoljstva, sreče in miru vam bo dala ta molitev. Regina Jezus Kristus, prosim te, da bi dal fantom, ki se odločajo za poklic duhovnikov, redovnikov, razsvetljenje in pogum, da bodo postali dobri duhovniki in da bodo nadaljevali tvoje delo na Gospod, pomagaj mladim, da se usposobijo živeti poslanstvo družine. Le tako lahko postanejo družine kraj ljubezni, spoštovanja in molitve. Gospod usmili se vseh, ki so ljubili, pa je bila razdrta vez medsebojne ljubezni. Nakloni jim moči in upanja, da bodo našli pravo pot. Gospod, dobri pastir. Blaža in vse mlade, ki kličeš na pot varuj, podpiraj in jim bodi milostljiv in ljubeč Oče. Blagoslavljaj vse njihove poti. Dobri Bog. Našim duhovnikom in redovnikom bodi bogat plačnik za njihova dela. Varuj vse, ki so nam dragi. Marija Stipančević Ti, ki si neizmerna ljubezen, Oče, Sin in Sveti Duh, k tebi kliče moja duša, tebe prosi v tej molitvi. Za svetost duhovnikov, da bodo živeli svoje poslanstvo v ljubezni in bodo njih posvečene roke, po katerih prihajaš, brez madeža. Če Ljubimo Tebe, naj ljubimo tudi njih, da bodo polni moči zmagovali v duhovnem boju. Če bodo oni luč sveta in sol zemlje, potem se nam ni treba bati. Kot dobri pastirji nas bodo vodili k istemu cilju. Blagoslavljaj, dobri Bog, vse duhovne poklice, naj obrodijo sadove po tvoji volji in naj bodo kot svetilniki vsem nam, ki živimo v tem razburkanem morju. Res velik si Bog in družine, ki te povabijo v svoj dom najdejo srečo, ko uravnavajo svoje poti, po tvoji poti. Pomagaj nam, da bi znali graditi dobre družine, da bi živele brez farizejske dvoličnosti. Ti si ljubezen in s teboj imajo družine lahko pravo življenje, ki obrodi sadove ljubezni, miru in veselja v vsem dobrem. Da, Gospod, takih družin nam daj, da bo tvoje kraljestvo med nami! Karmen Kristan Prosim te za vse tiste fante in dekleta, katerim poslanstvo si namenil ustvariti si družino, daj jim milost spoznanja o pomembnosti krščanskih vrednot v družini. Jezus, prosim te, pomagaj vsem tistim, ki omagujejo pri odločitvi za duhovniški poklic. Pomagal jim spoznati veličino tega poslanstva in zaslišati v srcu klic vseh tistih, ki jih potrebujejo. Ida Cafuta O Vzvišeni in Veličastni Bog, s tvojo pomočjo in našo prošnjo v molitvi, naj bi bile uslišane molitve za dobre družine, ki bi vzgajale dobre krščanske otroke. Ti bi z molitvijo in polni ljubezni do tebe ljubili Cerkev. Meta Kdor se še želi pridružiti Molitveni navezi za dobre družine in duhovne poklice, naj na Slovensko kapucinsko provinco, Mekinčeva 3, 1119 Ljubljana sporoči: ime in priimek, če želi prejemati Frančiškovega prijatelja in imeti druge stike z nami, tudi naslov, telefonsko številko, elektronski naslov. 31 Delavnice molitve in življenja Delati dobro – kakor Jezus Biti usmiljeni in rahločutni kakor Jezus. Sveti pisatelji nam v evangeliju na petih mestih povedo, da je bil Jezus ‘sočuten’. Če je videl, da je kdo nesrečen, tega ni mogel prenesti; vsa notranjost ga je bolela, pretreslo ga je. To pomeni, da ni živel sam s seboj, niti zase; vedno je stopal proti drugim. To, da je živel za druge, je moralo na vse napraviti zelo močan vtis, saj priče tega niso mogle pozabiti. Ob vseh priložnostih so to izrazile: »Jezusu se je gobavec smilil. Podal mu je roko, se ga dotaknil in mu rekel: Hočem. Bodi ozdravljen.« Drugo besedilo pravi: »Jezusu so se smilile množice in bolniki.« Ni mogel zaužiti nobene hrane, dokler ni ozdravil vodeničnega človeka. Ko je učil v shodnici, je prekinil svoj govor, da bi ozdravil človeka s suho roko. Biti usmiljeni in rahločutni kakor Jezus, ki je poklical k sebi veliko množico zatiranih in stiskanih, obloženih z vsakovrstnimi bremeni. Obljubil jim je požirek počitka in miru. Nekoč je tudi slovesno povedal, da je prišel zdravit ranjena srca, naznanjat svobodo sužnjem, vračat slepim vid in zatiranim prostost. 32 Biti usmiljeni in rahločutni kakor Jezus, ki se je z vsem, kar je bil, predal zapuščenim: njim je posvetil svoje misli, svojo molitev, svoje delo, svoje besede, svojo utrujenost, svojo roko, svojo slino, rob svojega oblačila. Dela usmiljenja je postavil kot tisto, kar bo na koncu največ veljalo, ko bomo želeli vstopiti v nebeško kraljestvo. Z veliko rahločutnostjo se je poistovetil z vsemi pomoči potrebnimi vseh časov: »Ko ste ponudili pomoč lačnim, žejnim, nagim, bolnim ali jetnikom, ste to meni naredili.« Biti krotki, ponižni in potrpežljivi kakor Jezus. Kljub nekaterim drobnim trenutkom nepotrpežljivosti je Jezus oseba, ki izžareva neskončen mir, vedrino in samoobvladovanje, tudi kadar so pritiskali nanj in ga napadali. Nagrajuje krotke in vse tiste, ki potrpežljivo trpijo preganjanje. Biti polni krotkosti, potrpežljivosti in ponižnosti kakor Jezus, ki je stal sredi obtožb in krivic, pred krivičnimi tožniki in sodniki, vselej ves ponižen, tih, potrpežljiv in dostojanstven. Nikdar se ni branil, ni se opravičeval. Ko naj bi se branil pred strašnimi obtožbami, je molčal kakor grob, kar je napravilo globok vtis na rimskega oblastnika. Biti polni krotkosti, potrpežljivosti in ponižnosti kakor Jezus, čigar potrpežljivost je doživela krute preizkušnje v noči poslednjega trpljenja, ko so ga bičali, pljuvali in obrekovali. V odgovor Jezus trpi in molči. V tem poglavju o potrpežljivosti in ponižnosti bi se morali bolj kot kdajkoli vprašati: ‘Kaj bi na mojem mestu storil Jezus?’ Prav na tem področju nam namreč največkrat spodleti. Nekaterim, ker so se rodili takšni; drugim, ker preživljajo občasne ali dolgotrajne krize, spet drugim, ker se morajo soočati z majhnimi, vsakdanjimi nadlogami, ki jih jezijo in zaradi katerih izgubljajo potrpežljivost. Morali bi se vprašati, kakšna bi bila v našem primeru Jezusova potrpežljivost, kakšna Jezusova ponižnost in krotkost. Ta Jezusova potrpežljivost je morala res močno prevzeti vse okoli njega, saj apostol Pavel v osrednjem delu pisma roti Korinčane: »...pri krotkosti in prizanesljivosti Kristusa...«. In apostol Peter se v svojem prvem pismu, ki je bilo napisano dvajset, trideset let po Jezusovi smrti, globoko ganjen spominja, »kako so ga žalili, pa jim tega ni vračal z žalitvami, mučili so ga, pa jim nikdar ni grozil«. In tega Peter ni izvedel od drugih. Na svoje lastne oči je poln groze vse to videl in doživel v noči Jezusovega poslednjega trpljenja. Biti iskreni in resnicoljubni kakor Jezus. Govoriti tako, kakor je govoril Jezus, tako jasno, kakor je govoril on: »da da; ne ne«, se pravi, ne da bi kaj skrival, brez vsake dvoumnosti. Eden najlepših in najbolj ganljivih prizorov iz evangelija govori o Jezusovih sovražnikih, kako skušajo opisati njegovo podobo: »Učenik, vemo, da si resnicoljuben, da vse ljudi enako ljubiš in ne delaš izjem, da vsem odkrito kažeš pot, ki vodi k Bogu.« Da nam te reči pripovedujejo evangelisti, ni nič čudnega; toda to so besede, ki so prišle iz ust njegovih sovražnikov, torej so neprecenljive vrednosti. Biti iskreni in resnicoljubni kakor Jezus, ki je branil resnico za ceno lastnega življenja: »Drugega nisem storil kot to, da sem povedal resnico. In ker sem vam povedal resnico, me hočete umoriti?« Povedati resnico, čeprav tvegam, da izgubim učence, čeprav tvegam, da nastane pohujšanje, da me začnejo preganjati. Ena najlepših evangeljskih misli je: »Resnica vas bo osvobodila.« Ko je Jezus že stal na pragu večnosti, je slovesno povedal, kakšen je bil smisel njegovega življenja: »Zato sem se rodil in zato sem prišel na svet, da bi pričal o resnici.« Mnogo let po Jezusovi smrti si je Peter v svojem prvem pismu ganjen skušal priklicati v spomin Jezusovo podobo in je zapisal tole: »Iz njegovih ust ni nikdar prišla laž.« Jasno je, da ne misli na otroško laž, pač pa dvoumne besede. Kakor Jezus čutiti posebno ljubezen do ubogih, do revežev. Vedno se vračamo k istemu, ker se je tudi Jezus vračal k istemu. Z odprtimi rokami se je obračal k zapuščenim množicam. Ni le čutil usmiljenja do lačnih množic, temveč je poskrbel tudi, da so imeli jesti. Kakor Jezus, čigar posebni ljubljenci so vedno ubogi, reveži. Njihovo je Božje kraljestvo. Ko so Janezovi učenci prišli pred Jezusa, so ga spraševali: »Učenik, odreši nas dvoma. 33 Ali si ti tisti, ki ga pričakujemo, ali pa moramo čakati drugega?« Jezus jim je odvrnil: »Odprite oči, opazujte, glejte okrog sebe in skušajte sami ugotoviti. To, kar boste videli, če boste odprli oči, je: slepi vidijo, hromi hodijo, za reveže je posebej poskrbljeno.« Več jim ni povedal. Toda sklep je bilo že čutiti v zraku. »Če so najbolj zapostavljeni postavljeni na prvo mesto, je to znamenje, da je Odrešenik že prišel in da sem to jaz.« Kdo pa so ti ubožci, ti reveži? V prvi vrsti so reveži tisti, ki nimajo osnovnih življenjskih dobrin. Na drugo mesto pa postavimo tiste, ki jim je bilo odvzeto osebno dostojanstvo, in vse, ki živijo v pomanjkanju ljubezni. Življenje teče po tiru, ki mu pravimo položaj in osebni ugled, oziroma med obema poloma privlačnosti. Naj razložim. Ta človek sicer nima nič, je pa morda zelo lep. Okrog njegove lepote se vrti tolikšno zanimanje, da ga vsi cenijo, ga občudujejo, obdajajo z vseh strani in ljubijo. Tale pa ni lep, vendarle ima nekakšen posebni čar. S to privlačnostjo pritegne nešteto ljudi, ki ga nenehno obdajajo, ga cenijo in ljubijo. Naslednji ni niti lep niti privlačen, je pa po srcu zelo dober. Zaradi te dobrote ga vsi cenijo in ljubijo. Spet drug nima ne enega ne drugega, a ga obdaja slava ali se koplje v denarju, zato bo vedno iskan, cenjen, ljubljen. Toda kaj se bo zgodilo s človekom, ki nima čisto nobenega posebnega položaja in ugleda? Pozabljen bo in zapuščen. Tu se torej srečamo z besedama, ki označujeta reveže: pozabljeni in zapuščeni. Kdo si prav izrecno želi srečati nebogljeno starko, gobavca, napadalnega umobolnega 34 Srečanje Izkušnja Boga v Sloveniji (21.–26. avgust 2011) Ob poslušanju Božje besede in v molitvi iščemo Božje obličje. Vodi p. Ignacio Larrañaga, ustanovitelj srečanj Izkušnja Boga in Delavnic molitve in življenja. Foto: Tatjana Hudomalj človeka? Pozabljeni so in zapuščeni. Kdo si posebej želi družbe hromih, pohabljenih, potrtih, duševno prizadetih, umirajočih za aidsom in rakom? Nihče. Pozabljeni so in zapuščeni. Najbolj pravi in pristni člani Cerkve so svetniki. In svetniki so bili vselej na strani revežev. Vsi tisti, ki so resno jemali Kristusa, so resno jemali tudi reveže. To je tisto izročilo, ki ga dvajset stoletij krščanstva ni nikdar postavilo na laž: tisti, ki so resno jemali Kristusa, so resno jemali tudi reveže. Prav je dati prednost revežem in ubogim, a izključno njim ne. Jezus je bil izrazito naklonjen ubožcem, vendar pa bogatih ni zanemarjal in odklanjal. Čudovito pozornost je izkazoval Nikodemu, bil je prijatelj Jožefa iz Arimateje in mnogih drugih farizejev, ki so bili bogati možje. Čeprav se je vedno izpostavljal, ker se je družil s preprostim in ponižanim ljudstvom, je imel dobre stike tudi z rimskimi oblastniki. Vzeto iz katehez br. Ignacija Larrañage, ki so predstavljene na Delavnicah molitve in življenja. Več o DMŽ na dmz.rkc.si Pripravila Breda Bider Celje – Dom sv. Jožef »Srečanje Izkušnja Boga želi pomagati vsem, ki hočejo odločneje stopiti na pot za Gospodom in se vedno bolj potapljati v brezmejne globine živega Boga.« (p. Ignacio Larrañaga) Kapucin p. Ignacio Larrañaga si že dolga leta prizadeva, da bi ljudem pomagal (do)živeti globoko izkušnjo Božje bližine, ki spreminja človekovo življenje. Ko človek izkusi Božje prijateljstvo, hoče tudi sam (p)ostati Jezusov prijatelj in apostol sredi tega sveta. V dneh srečanja Izkušnja Boga bomo: l zdravili duhovno omrtvelost, ki nam jemlje voljo do molitve in domačnost z Bogom, l postajali duhovno močni in svobodni ljudje, l skušali ustvarjati mir srca, l poglabljali vero in premagovali mlačnost, l zaživeli spravo s seboj in z drugimi, l premagovali stiske, strahove … Cena: 150 €. (plačilo ob prihodu v Dom sv. Jožef) Prijave zbirata: Magda Sever (031 893 457) Nada Kekič (051 422 146) S seboj prinesi Sveto pismo, zvezek in pisalo, knjigo Srečanje (možno jo bo tudi kupiti). 35 Brat kapucin Smrt brata Avguština Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti, ki ji nihče v življenju ne uide (prim. Rim 5,12). Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu, a blagor njim, ki počivajo v tvoji najsvetejši volji (prim. Raz 14,13), zakaj druga smrt jim ne bo mogla storiti žalega (prim. Raz 2,11; 20,2). Hvalite in poveličujte mojega Gospoda in zahvalite se mu in služite mu v veliki ponižnosti (prim. Apd 20,19). V četrtek, 28. aprila 2011, smo se poslovili od brata Avguština. Bil je najstarejši brat pri nas, vendar se je vedno zdel tako mladosten. Sam sem ga poznal le v obdobju, ko je bil samo v svoji sobi, vendar si poskušam ustvariti sliko o tem kakšen človek je bil, iz pripovedovanj drugih. Pogreb sem doživel zelo močno. Močneje kot dneve, ko je umiral. Takrat je sijalo sonce, danes pa je sivo in turobno. Veliko misli me preveva. O tem, kaj pomeni biti redovnik, kaj je tisto, kar ostane za človekom? Smrt. Brat Avguštin je imel 98 let, pa kljub temu njegova smrt ni nekaj samoumevnega. Kaj sem gledal, ko sem gledal v grobnico bratov kapucinov? Morda je tam zadišalo po moji smrti? Kakšen pa bo tisti dan? Ali bom pripravljen? O bratu Avguštinu res ne vem veliko. Govor sta imela br. Štefan, ki je njegovo življenje čudovito povzel in pa br. Krsto, ki je bil Avguštinov učenec in se je od njega poslovil v imenu hrvaških bratov. Iz obeh govorov je bilo čutiti, da je Avguštin imel rad življenje in je to z veseljem delil z drugimi. Morda ga bomo tisti, ki ga nismo tako dobro poznali, lahko bolj začutili iz njegovih besedil, ki so ostala za njim. Nekaj o njem sem zvedel še po pogrebu, ob prigrizku, v pogovoru z njegovim nečakom iz Celja. Kakšna skrivnost je človek … kar prevelika. Nocoj se bomo bratje usedli skupaj in se pogovarjali o bratu Avguštinu. Gotovo bo danes in ves čas z nami in naš priprošnjik. br. Mitja Marija Ponikvar Par cvetk iz zapora … Br. Avguštin je bil konec novembra 1945 obsojen na 10 let zapora. Preživel ga je na Reki, v Mariboru, Ljubljani, pri Sesvetah pri Zagrebu (avtocesta). Po 7 letih zapora so ga 5. 1. 1953 pomilostili, skupaj s 50 duhovniki, ko je šel Tito v London. Po čudežu je preživel plinsko celico. Več v knjižici br. Avguštin Cijan, ki jo je izdala Slovenska kapucinska provinca in jo lahko naročite. Moja prevzgoja V Mariboru sem bil pol leta sam skupaj z nekim Jovanovićem iz Beograda. Ta je bil intelektualec, komunist. Kot mi je pozneje odkril, je dobil nalogo, da me idejno prevzgoji. Glede tega je bil mnogokrat klican na zaslišanje in vedno trdil, da me uspešno prevzgaja. Želel je ostati čim dalje z menoj, ker sem dobival pakete in vedno z njim delil, on pa ni nikoli nič dobil od doma. Nekoč so me prosili, naj napišem kak članek za naš notranji zaporniški list. Napisal sem eno pesem z naslovom: Kristus je naš edini vodnik. In članek: Misli duhovnika ob podiranju kaznilniške kapele. Iz napisanega so spoznali, da ni bilo nič z mojo prevzgojo. Takoj so me ločili od njega. Vendar se imam verjetno njemu zahvaliti, da me niso kot mnogo drugih odpeljali »neznano kam«. To je kultura Ko je prišla nekoč neka inšpekcija iz sekretariata za notranje zadeve in nas vprašala, ali imamo kakšno prošnjo, sem jaz rekel, če bi lahko občasno dobili škarje, da si porežemo nohte. Odgovor: »Ne, ni nujno, lahko si jih z zobmi odgrizete!« Jaz nazaj: »Na rokah že, ne moremo pa na nogah?« Šef komisije je odgo- 36 voril: »Tudi lahko, drug drugemu!« To pa je zares kulturno, sem si mislil tiho. Prihodnost… Drugič me vpraša tak inšpektor: »Kam misliš iti, ko boš odslužil zaporno kazen?« Odgovorim mu: »Kam? Nazaj v samostan h kapucinom!« Oni se zasmeje: »Ali misliš, da bo takrat še obstal kakšen samostan?« »Upam«. »Gotovo ne ve!« Jaz: »No, bom pa šel v misijone!« On: »Ali misliš, da te bomo pustili?« »A, tako bo takrat«, sem vzdihnil. Svoboda, le za koga Tretjič spet neki inšpektor iz notranjega sekretariata: »Ali imate kakšno pritožbo?« Javim se: »Da, zoper paznika NN. Zlonamerno preklinja Boga z besedami: Preklet, vaš Bog!« - »Čudno, da vas samo to moti«, odgovori inšpektor. »Druge pa to ne žali«. – »Ne, vse nas to žali!« Ali je res?« Vsi potrdijo. On pa slovesno: »Boste že morali potrpeti s paznikom. Veste, pri nas je svoboda, da lahko vsakdo misli in govori, kar hoče«. Ti si idiot, sem si mislil. Br. Avguštin je ob koncu svojega življenja zapisal: »Imejte se radi, veliko molite, v molitvi je naša moč, pomoč in rešitev. Naj bomo vedno življenjski optimisti, zaupajoč v vsem v Boga, ki je vsemogočen in neskončno dober.« Hvala Bogu za takšen zgled, ki nam ga je dal br. Avguštin. 37 Iz kapucinskega sveta aniji (2.216) in v Evropi (4.439). Bratstvo je sestavljeno iz 83 provinc. Manaus, Brazilija Vatikan 1. maja je bil razglašen za blaženega Janez Pavel II. To je bil tudi za nas brate kapucine velik dan, saj se ga bratje spominjamo iz njegovih preprostih obiskov v kuriji in raznih razglasitev kapucinov za blažene in svete. Velikokrat se je udeležil naših skupnih srečanj, generalnih kapitljev. Sam pa je večkrat rad rekel, da je njegova življenjska učiteljica Frančiškova duhovnost. Predvsem to, kako je Frančišek konkretno živel za Boga in bližnje. Nagovarjala ga je Frančiškova šola ljubezni in uboštva, živeta v bratstvu, ki gradi resnično občestvo. Posebej pa bratje kapucini vidimo njegovo konkretno simpatijo do našega reda v času njegovega papeževanja, da je videl v našem redu to živo ljubezen med našimi pokojnimi brati, jim dal čast razglasitve za blažene ali celo svete in jim namenil čast oltarja. Na razstavi Korenine nacionalne identitete - Italia Nazione Culturale, ki je bila odprta 17. marca v muzeju Vittoriano di Roma, ob 150 letnici združitve Italije, je bila razstavljena tudi podoba patra Pija in njegova relikvija. Podoba ponazarja svetega brata kapucina, tako popularnega med Italijani, vendar ne samega. Relikvija je postavljena na spodnjem delu zemeljske oble po kateri hodi pater Pij, ki nosi križ. Nad njim je podoba vstalega Kristusa. Na obli je napisano – Cirenejec vseh. Rim V aprilu je naš red naredil lastno statistiko. Bratov kapucinov je bilo 31. decembra 2010 10.412. Ni vse v številki, lahko pa nam to število pomaga, da vidimo kje smo, koliko zmoremo in kam nas Duh vodi, da gremo. Nekaj podatkov o našem bratstvu: postulantov je 625, novincev je 356, bratov z začasnimi zaobljubami je 1.531, bratov z zaobljubami je 8.881 in od tega 6.928 duhovnikov, 14 stalnih diakonov, 125 začasnih diakonov, 1.726 bratov laikov, 1 brat kardinal in pa 87 bratov škofov oz. nadškofov. Leta 2010 so umrli 203 bratje. Kapucini smo navzoči v 106 državah. V Afriki (1.343), Latinski Ameriki (1.747), Severni Ameriki (667), Aziji in Oce38 Nepričakovanemu stanju oz. okoliščinam, ki so se ustvarile na Haitiju, je pred več kot enim letom sledil velik potres, ki je imel kot posledico povečanje izseljevanja. Številni haitčani so začeli odhajati. Preko Kolumbije je v Amazonijo prispelo več kot 400 oseb. V mestu Tabatinga blizu meje s Kolumbijo je manjkala iniciativa s strani civilnih oblasti, zato se je Rim oče Goncalo (župnik) ob podpori škofa, brata kapucina Benjamina Constanta, odločil, da se izogne zmedi in dovolil številnim izseljencem, da so lahko spali v lokalni cerkvi. Ob tem so iskali pot, kako bi jih integrirali v skupnost. 4. marca 2011 je v Manaus prispela druga ladja z 70 haitčani. Kapucini so sprejeli migrante v tri hiše za nedoločen čas. Dali so jim jesti in jim iskali delo. Kapucini so se mobilizirali pri nastanitvi in poskusu vstopa migrantov v novo realnost. To je delo, ki je opravljeno iz veselja, brez strahu in v velikem zaupanju v Božjo previdnost. Bronast kip (40cm x 52cm) je delo Baldessarija, ki je nastal ob priložnosti beatifikacije svetnika 2. maja 1999. Razstava z brezplačnim vstopom je bila odprta vse do junija 2011. Prevedel Marko Petek 39 Knjiga Cena, ki sem jo plačal Joseph Fadelle Aman, 22. decembra 2000 »Okužil si se s Kristusom in za to bolezen ni zdravila. Vse življenje boš zaznamovan …« Stric Karim je izvlekel revolver in mi ga pritisnil na prsi. Zadržal sem dih. Za njim so stali štirje moji bratje in izmikali poglede. V dolini sredi puščave smo bili čisto sami. Nisem mogel verjeti. Ne! Nisem mogel verjeti, da so me hoteli ubiti lastni sorodniki, predvsem stric, ki sem mu nekoč naredil uslugo. Kdaj so me tako zasovražili? Fanta, ki je iste krvi, ki se je z njimi igral in jim je brat po mleku? Nisem razumel … Tako se začne knjiga Cena, ki sem jo plačal, v kateri lahko sledimo resnični zgodbi Mohameda, mladega Iračana, najstarejšega sina pomembne šiitske družine, ki se je pripravljal, da bo nekoč postal vodilni mož svoje bogate rodbine. Obvestila Kančevci 2. – 7. avgust 2011: Osebno spremljane duhovne vaje. Vodijo bratje in sestre Frančiškovih redov 7. – 13. avgust 2011: Letovanje družin gibanja Vera in luč 16. – 19. avgust 2011: Duhovne vaje za duhovnike. Vodi (škof Peter Štumpf) 19. – 23. avgust 2011: Človeška toplina 25. – 27. avgust 2011: Duhovne vaje za katehiste in katehistinje 7. – 9. oktober 2011: Svetopisemske duhovne vaje. Vodi dr. Maksimiljan Matjaž 14. – 16. oktober 2011: Seminar za zakonske pare z varstvom za otroke. Vodi s. Veronka Verbič 16. – 23. oktober 2011: Teden zdravilnega posta. Vodita Ruth Müller-Wick in br. Miha Sekolovnik 23. – 30. oktober 2011: Teden zdravilnega posta. Vodita Ruth Müller-Wick in br. Miha Sekolovnik Prijave in informacije: Dom duhovnosti, Kančevci 38, 9206 Križevci v Prekmurju, tel.: 02/554-1138, 02/554-10-78, 041/705-042. E-pošta: dom. [email protected] Vipavski Križ Med služenjem vojaškega roka pa je spoznal kristjana Masuda, moral z njim deliti sobo in se z njim spoprijateljil ter preko njega začel spoznavati krščansko vero in kristjane, ki jih je do takrat imel za nečiste. Od njegove odločitve, da bi tudi sam postal kristjan, do dneva svetega krsta, je čakal 13 let, ki so jih zaznamovali preganjanje v lastni družini, zapor, nezaupanje drugih kristjanov, izgnanstvo, hkrati pa tudi neuničljivo upanje in vztrajnost. Po krstu je postal Joseph in z družino od leta 2001 živi v Franciji. Ob knjigi, ki prinaša tudi predstavitev stanja kristjanov v nekaterih muslimanskih državah, se lahko vprašamo tudi, koliko nam samim pomeni vera in koliko se zavedamo daru, da jo lahko živimo svobodno brez strahu. 22. oktober 2011: Srečanje Duh Assisija – 25 letnica. Vodijo manjši bratje in Frančiškov svetni red. 25 let DUHA ASSISIJA 9. – 11. september 2011: S pesmijo in plesom slavimo Gospoda. Vodita Ruth Müller-Wick in br. Miha Sekolovnik SOBOTA 22. oktobra 2011 Pri bratih kapucinih v Vipavskem križu 16. – 18. september 2011: Kako se pogovarjati in kako se razumeti brez besed. Vodita Lidija in Jože Kociper 23. – 28. september 2011: Osebno vodene duhovne vaje. Vodita dr. Marija Sraka in p. Jože Roblek 30. september – 2. oktober 2011: Seminar ozdravitve in osvoboditve. Vodi p. Zvijezdan Linić Knjiga je izšla pri založbi Emanuel. Vse dogajanje najdete tudi na: http://kapucini.rkc.si 40 41 Ali veš ... Si vedel … l da je smeh zdrav, podoben je notranji telovadbi? l da so v času rimskega vladarja Cezarja bili vsi Rimljani vegetarijanci? l da Neron, ko je gorel Rim, ni igral violine (kot je zapisano v legendi), ker violine takrat še ni bilo? l da morska zvezda nima možganov? l da se človeško srce v življenju stisne (utripne) 3 milijardo krat? l da eritrocit (rdeče krvno telesce) potrebuje približno eno minuto, da »obhodi« celo telo? l da človeški želodec lahko sprejme 1,5 litra hrane? l da je desna polovica pljuč večja od leve? l da otroci dihajo hitreje od odraslih in ženske hitreje od moških? l da lahko želve doživijo starost 200 let? Ujeto v objektiv l da dlaka belega medveda sploh ni bela, ampak prozorna? Vtis bele barve se dobi zaradi gostote dlak in kože? l da imajo vrečo samo ženske kengurujke? l da je srce žirafe težko približno 12 kilogramov, da lahko 60 litrov krvi poganja po njenem telesu? l da slon v življenju menja kotnike (zobe) 6 krat? ZANIMIVO, DA SO ZA PREKINITEV NOSEČNOSTI TISTI, KI SO SAMI ROJENI … Brat, ki je imel veliko srce Povej mi, kaj pravi sveto pismo Tako se začnejo vaje za cirkus Prišli so iz daljnih krajev Ko bova velika, bova umetnika Izklesano telo bo postalo Ostržek DA, LAHKO BI NAREDIL PET TISOČ HAPPY MEALOV, AMPAK NEKAJ RIB IN MALO KRUHA SE MI ZDI BOLJŠA IZBIRA. 42 Kar pogumno n aprej… Verujem, da nisem nikoli sam. Bog je ob meni. On je moj Oče. Vse je ustvaril. Tudi mene. Verujem, da nikoli ne morem tako daleč odtavati od Boga, da se ne bi mogel spet vrniti. Verujem, da mi je Bog namenil življenje, ne smrt, veselje, ne potrtost, in da je ob meni zdaj in zmeraj.
© Copyright 2024