prenos - NLP kongres 2014
1 2 nevrologija 3 Simon Brezovar [email protected], univerzitetni diplomirani psiholog, Nevrološka klinika UKC Ljubljana SPREHOD SKOZI ČUDOVITI SVET MOŽGANOV: od kod smo prišli, kje smo in kam gremo Že stari Grki so vedeli, da so možgani sedež naših duševnih procesov in da v veliki meri usmerjajo naše vedenje. To je najbolj slikovito dokazal starogrški zdravnik Galen, ki je v znamenitem javnem eksperimentu pokazal, kako prašič izgubi sposobnost vokalizacije, če se mu prekine povratni laringealni živec. Kot začetek sistematičnega proučevanja človeških možganov v povezavi z duševnimi procesi pa lahko štejemo 19. stoletje. Italijanski zdravnik Angelo Mosso je pri bolniku s poškodbo glave ter posledično operativno odstranjeno lobanjo ugotovil povečanje utripa v arteriji, ko je bolnik izvajal matematične račune ali pa ko je slišal cerkvene zvonove. Francoski nevrolog Paul Broca je obravnaval bolnika po možganski kapi, ki ni bil sposoben tvoriti govora. Karl Wernicke je obravnaval bolnika, ki govora ni bil sposoben razumeti. Danes imenujemo področje za produkcijo govora Brocovo področje, področje za razumevanje govora pa Wernickejevo področje. Znamenita sta tudi dva paradigmatska primera; eden iz sredine 19., drugi pa iz sredine 20. stoletja. Prvi govori o železničarskem delavcu Phineasu Gageu, ki je v delovni nesreči utrpel hudo poškodbo sprednjega dela možganov. Čeprav je na začetku kazalo, da poškodba nima bistvenih vplivov, se je začel Gage počasi osebnostno spreminjati. Od urejenega, delovnega in družinskega človeka je postajal vse bolj zanemarjen, neodgovoren in impulziven. Drugi primer pa govori o bolniku Henryju Molaisonu, ki so mu zaradi hudih epileptičnih napadov kirurško odstranili oba hipokampusa. Od takrat dalje si Henry M. ni bil več sposoben ustvarjati novih spominov. Zgornjim primerom pravimo paradigmatski primeri v kognitivni nevroznanosti (disciplina, ki se ukvarja z razumevanjem nevrofizioloških osnov kognitivnih procesov), saj so bistveno pripomogli k razumevanju funkcionalne nevroanatomije možganov. Poleg tega, da so nas napeljali k ideji, kako zelo specializirane funkcije opravljajo naši možgani, so spodbudili tudi številne nove 4 raziskave, ki so še dodatno poglobile naše razumevanje možganov. Tehnološki napredek je prinesel na področje nevroznanosti številne nove metode, ki nam omogočajo slikanje možganov med delovanjem, simulacijo možganskih procesov v računalniškem okolju, manipuliranje z možganskimi procesi … Z uporabo široke palete nevroznanstvenih metod danes ne razumemo dobro le psihičnih procesov, povezanih z možgani, temveč tudi nekatere nevrološke bolezni. Parkinsonovo bolezen in multiplo sklerozo znamo danes že zelo dobro zdraviti, vedno bolje poznamo tudi patofiziologijo Alzheimerjeve bolezni. Po zaslugi nevroznanosti danes zelo dobro poznamo tudi proces nevroplastičnosti (tvorjenje novih možganskih celic) ter pogoje, v katerih proces nevroplastičnosti poteka. Trenutno tečejo trije veliki nevroznanstvenimi projekti, ki so si zastavili visok cilj: razumeti prav vse povezave med nevroni v človeških možganih. Vložek je velik, morebiten uspeh pa bi imel lahko za posledico upanje za bolnike s težkimi neozdravljivimi nevrološkimi boleznimi. V pričujočem prispevku se bomo na kratko sprehodili skozi zgodovino proučevanja možganov, pri čemer bodo predstavljeni nekateri najpomembnejši poudarki, ki so ključno prispevali k razumevanju anatomije možganov in njihovega delovanja. Pogledali si bomo, kaj pravzaprav možgani sploh so, kako so sestavljeni, kaj so ključni pogoji za njihovo normalno delovanje. Spoznali se bomo z osnovno nevroanatomijo človeških možganov, predstavili bomo nekatere njihove najpomembnejše funkcije (motorične in senzorične funkcije, spomin, pozornost, mišljenje, empatija). Spoznali se bomo z nekaterimi najpomembnejšimi nevroznanstvenimi metodami, ki nam omogočajo proučevanje človeških možganov – od pionirskih metod, ki temeljijo na opazovanju nevrološkega bolnika in sklepanju na lokacijo lezije, do novejših metod snemanja živih možganov (MRI, fMRI, PET, EEG, TMS). Videli bomo lahko, kako je prav eklektična uporaba vseh teh metod ključna za celostno poznavanje naših psihičnih procesov. Nakazali bomo, da proučevanje psihičnih procesov v možganih ni zgolj v funkciji akademskega poslanstva, temveč ima lahko tudi pomembne praktične implikacije. Prispevek bomo zaokrožili z razmislekom, kaj dobrega nam je nevroznanost prinesla in katera so najpomembnejša odkritja na področju nevroznanosti. Zazrli se bomo tudi v prihodnost in se vprašali, kaj si lahko obetamo od nevroznanosti v bodoče. Razmislili pa bomo tudi o nekaterih moralno etičnih vprašanjih, ki jih prinaša nevroznanost z vse boljšim razumevanjem vzročno posledičnih mehanizmov človekovih duševnih procesov. Ključne besede: možgani, kognitivna nevroznanost, paradigmatski primer, psihične funkcije, nevroznanstvene metode Temeljna literatura Kandel, E. R., Schwartz, J. H., Jessell, T. M., Siegelbaum, S. A. in Hudspeth, A. J. (2013). Principles of Neural Science, 5. izd. New York: McGraw Hill. Kolb, B. in Whishaw, I. Q. (2009). Fundamentals of Human Neuropsychology, 6. izd. Lethbridge: Worth Publishers coaching 5 Aneja Štrukelj ustanoviteljica podjetja Dosezi sanje, vodja Facebook strani Dosezi sanje z več kot 18.000 všečki, NLP coach ter avtorica elektronskih tečajev Razkrij svoj sijaj ter Zbudi se in zaživi. Spletna stran: www.dosezisanje.si E-pošta: [email protected] COACHING PREKO SPLETNEGA IZOBRAŽEVANJA Od nekdaj sem bila tak tip človeka, ki je na čas gledal kot na zelo pomembno vrlino. Vedno sem iskala možnosti, da bi se minute, ki jih porabim na cesti, čim manj kopičile. Želela sem postati gospodar in ne suženj ur, ki jih imam na voljo. Ko sem julija 2013 odprla svoje podjetje Dosezi sanje, sem tako imela, poleg drugih stvari, začrtano tudi pot, ki bi mi vse to omogočila. Želela sem si, da bi lahko preživela več časa s svojimi bližnjimi, si vzela odmor, ko bi jaz želela, ob vsem tem pa še vedno služila denar. Želela sem svobodo, da bi lahko upravljala s svojimi dnevi tako, kot bi si jaz zamislila in da ne bi bila nenehno prikovana na časovno rutino. Spletno učenje in elektronski tečaji so eden izmed najbolj neverjetnih načinov, kako »zapakirati« vse, kar že znate in pri tem ohraniti tisto tako pomembno svobodo. Tečajnikom omogočijo, da nove informacije pridobijo v udobju svojega doma, ne da bi pri tem izgubljali dragocene ure na poti do kraja predavanja. V Sloveniji ta vrsta poslovnega modela ni tako poznana kot v tujini, kjer vse več podjetnikov usmerja svoje znanje in čas v ustvarjanje elektronskih produktov, s katerimi lahko dosežejo in pomagajo večjemu številu ljudi. Od lanskega poletja sem tako ustvarila dva elektronska tečaja in pomagala znanje o doseganju zdravega samospoštovanja in zastavljanju ciljev razposlati po celotni Sloveniji. Oba tečaja pa sta, na podlagi pohval, pripomb, dodatnih vprašanj in mnenj tečajnikov v letu 2014 dobila nadgradnjo, v katero so vključene še dodatne strategije in točni koraki, kako priti do želenih rezultatov na področju teme, ki se jo v programu obravnava. Stopimo zdaj korak nazaj in si oglejmo, kako so ti elektronski tečaji sploh videti. Mogoče ste zanje že slišali, mogoče se ravno pripravljate ustvariti enega, mogoče so bile ravno zgornje besede prve, ki so vam predstavile to področje. Najprej takoj definirajmo, kaj ti tečaji niso. Internetni video treningi niso nekaj, kar se lahko na hitro »spac- 6 ka« skupaj, njihovo glavno vodilo naj bo vedno pomagati ljudem in spreminjati njihova življenja na bolje. Na poti ustvarjanja elektronskih tečajev se lahko pojavi veliko vprašanj in eno izmed tistih, ki se najpogosteje prikrade v naše misli, se glasi »Kdo sem jaz, da bom karkoli učil? Saj vendar nisem ekspert.« Dejstvo je takšno - če ste kadarkoli naredili nekaj in dobili ob tem rezultate – mogoče ste izgubili kilograme, ste pridobili temeljito znanje o določeni tehniki fotografiranja, mogoče ste nekoga naučili kako organizirati enkratno poroko – imate že neko vsebino, ki jo lahko delite naprej. Izberete si lahko katerokoli znanje, ki ste ga nabrali v življenju. Vsakdo ima namreč neko zgodbo, ki jo lahko deli dalje in s tem pomaga drugim. Obstaja nešteto tečajev na nešteto različnih področjih, od vzgoje predšolskih otrok, do deskanja na snegu, online pasjih šol, interaktivnega učenja tai chi-ja do treningov s poslovnega področja, tako da tukaj resnično ni nobenih omejitev. Sama sem se v programu Razkrij svoj sijaj osredotočila na področje samospoštovanja, v programu Zbudi se in zaživi pa na področje doseganja ciljev. Prvi klienti, ki so se septembra 2013 vpisali na tečaj, so začeli svoje samospoštovanje graditi preko 8 modulov, ki so jih v osmih tednih dobili v elektronski poštni nabiralnik v obliki interaktivne datoteke, ki je vključevala vse informacije in vaje. Decembra sem začela ustvarjati novo spletno stran, kjer so se januarski tečajniki lahko prijavili in od koder so lahko po novem nabirali svoje znanje. V februarju pa se je začela temeljita nadgradnja programa v elektronske tečaje, ki ne bodo vključevali samo golega besedila in vaj, temveč tudi dodatne video treninge in delovne zvezke za določen modul. Kar vam želim s tem povedati je, da ni popolnega časa, kdaj začeti promocijo, prav tako se morate zavedati, da tečaj ne bo nikoli popoln. Vedno bo kaj, kar bi se lahko dodalo, popravilo, mogoče drugače oblikovalo. Naj ne bodo to izgovori, ki bi vam preprečevali slediti svojim sanjam. Zgodilo se bo, da bodo tečajniki, kljub veliki želji po spremembah, kdaj izgubili svojo zagnanost ali jih bo mogoče ravno v tistih tednih, ko bo potekal tečaj, presenetilo življenje. Ravno zato je tako zelo pomembno, da vsak elektronski tečaj vključuje dodatno individualno elektronsko podporo, kamor lahko naslovijo kakršna koli vprašanja, ki se pojavijo tudi po preteku tečaja. Cilj elektronskega video treninga ni le podati teorijo in nato oditi, temveč tudi spodbujati prisotne in slediti njihovemu napredku. Živimo v času, ko lahko s pomočjo interneta naš glas seže do druge strani Zemlje. Izkoristite njegovo moč, stopite korak naprej, strnite svoje znanje in začnite spreminjati svet že danes. Aneja Štrukelj Viri: Spletna stran tečaja Razkrij svoj sijaj: www.razkrijsvojsijaj.si Spletna stran tečaja Zbudi se in zaživi: www. zbudise.si Ključne besede: Elektronsko izobraževanje, coaching, spletno učenje, cilji, internet, video trening, čas, podajanje informacij Sklep: Kako podati ljudem znanje za osebni razvoj, ne da bi se bili za to primorani pojaviti na točno določen dan ob točno določeni uri na točno določenem kraju? Prispevek vam bo povedal, kako zgraditi poslovni model, ki temelji na elektronskih produktih, katere pasti in izzivi se pojavljajo na poti, kje se ne sme zaspati ter kam je treba usmeriti moči, da tak produkt poda informacije, ki bodo klientu pomagale napredovati. Spoznajte svet elektronskih tečajev, ki omogoča pridobivanje novega znanja v udobju doma. Glotta Nova d.o.o. Poljanska 95, 1000 LJ I: www.glottanova.si E: [email protected] NA POTI K SREČI S SAMOCOACHINGOM Kaj je sreča? Vprašanje, ki me vznemirja že od otroških let. Kot otrok sem verjela, da ljudje postanejo zlobni takrat, ko so nesrečni in da sreča prebuja najboljše in najbolj vredno v nas ljudeh. Odrasla to verjamem še bolj. In gotovo prav zato velik del svojega raziskovalnega in strokovnega dela posvečam iskanju odgovora na vprašanje, kaj je tisto, kar nas osrečuje in kako lahko vplivamo na to, kako srečno in kakovostno bomo preživeli svoje življenje. Del odgovora se skriva v zgodbi Cherokee indijanca, ki je govoril svojemu vnuku o borbi, ki se odvija v vsakem od nas. Rekel je: »Vnuk, poglej, gre za dva volka. Eden je hudoben: jeza, zavidanje, žalost, obžalovanje, pohlep, vzvišenost, samopomilovanje, krivda, maščevalnost, vzvišenost, lažnivost, lažen ponos, oblastništvo in egoizem. Drugi je dober: veselje, mir, ljubezen, upanje, zdrava pamet, ponižnost, prijaznost, radodarnost, zmožnost vživeti se v čustva drugega, plemenitost, resnicoljubnost, sočutje in zaupanje.« Vnuk za kakšno minuto razmišlja in nato vpraša starega očeta: »Kateri volk zmaga?« »Tisti, katerega hranim.« Veliko ljudi meni, da je sreča začasno stanje, ki ga lahko dosežemo v nekaj trenutkih in lahko prav tako hitro izgine. Poznamo tudi pregovor, ki pravi, da je sreča opoteča, ki namiguje na razširjeno prepričanje, da na doživljanje dolgotrajne sreče in notranje izpolnitve ne moremo vplivati. Med občutkom sreče in srečnim počutjem je pomembna razlika. Ed Diener, ki skupaj s svojimi sodelavci že od leta 1984 razvija model »subjektivnega blagostanja«, ki je strokovni sinonim za poljuden izraz sreča, pojem subjektivnega blagostanja opredeljuje kot trajno občutenje, da je življenje bilo in da je dobro, da je sedanji čas življenja ali celo življenje v celoti polno, smiselno in prijetno. O sreči je razširjenih veliko mitov in zmotnih predstav razširjenih med ljudmi. Občila in svet zabave dajejo napačen vtis, da k srečnemu in zadovoljnemu življenju prispevajo predvsem denar, lep- ota in mladost, in če k temu dodamo še slavo, je medijska slika popolna. Številne raziskave v okviru pozitivne psihologije, psihološke discipline , ki se ukvarja s preučevanjem človeške sreče, zadovoljstva in blagostanja, so takšno splošno razširjeno mnenje, predvsem o vplivu denarja na srečo, ovrgle. Kot najboljši napovednik sreče so se namreč izkazali družabni odnos, rezultati govorijo tudi o tem, da je partnersko življenje zelo verjetno srečnejše od samskega in da k sreči največ prispeva preživljanje časa s prijatelji in družino. Kar zadeva kakovost življenja, v nasprotju s splošnim prepričanjem, sreča ni povezana z lagodnim življenjem. Mihaly Csikszentmihalyi je ugotavljal, da se občutenje sreče in zadovoljstva, ki nas povsem prevzame, najpogosteje pojavi pri aktivnostih z določenim ciljem, v katere vlagamo svojo psihično energijo, napor in določene spretnosti. Stanje globoke vključenosti v aktivnost imenuje stanje »zanosa«, vrhunske izkušnje, ki je sama sebi namen. V stanju zanosa posamezniki opisujejo, da točno vedo, kaj želijo narediti v vsakem trenutku, tako da so popolnoma osredotočeni na nalogo in imajo občutek samonadzora. Zanos je tako prijetna izkušnja za posameznika, da jo skuša vedno znova doživeti. Omogoča nam, da se razvijamo in damo kar največ od sebe. Raziskovalci tudi ugotavljajo, da imajo na zadovoljstvo z življenjem pomemben vpliv osebni dejavniki. Zlasti ekstravertnost, ki se odraža v zgovornosti, odprtosti, izražanju čustev, aktivnosti in družabnosti in nevroticizem, ki se kaže v visoki stopnji negativnih čustev, hitri razburjenosti in živčnosti. Obe osebnostni značilnosti sta dedno pogojeni, kar daje slutiti, da se vsak človek rodi z »izhodiščno stopnjo sreče«. Vse številnejše raziskave o enojajčnih in dvojajčnih dvojčkih domnevo potrjujejo. Dedni zapis je osnova ali potencial za srečo, kamor se navadno vračamo tudi po večjih zastojih in zmagoslavjih. Toda izhodiščna stopnja sreče je podobna izhodiščni stopnji teže. Nekateri ljudje so blagoslovljeni z nagnjenjem k vitkosti. Težo ohranjajo zlahka, brez posebnega truda. Drugi za svojo vitkost garajo in vložijo veliko energije, da bi težo ohranili na želeni ravni. In brž ko popustijo, se kilogrami priplazijo nazaj. Če gre torej srečo pripisati genetiki, ali se bomo vdali in rekli, da preprosto nimamo sreče, da bi bili srečni? Odgovor je »ne«! Sonja Lyubomirsky , ki je kot eksperimentalna psihologinja vodila prve kontrolne študije z eksperimentalnimi posegi, ki naj bi stopnjevali in ohranjali raven sreče nad izhodiščno vrednostjo, dokazuje nasprotno. Skupaj s sodelavcema (Kenom Sheldonom na Univerzi v Mossouriju in Davidom Schkadejem na Univerzi v San Diegu), so ugotovili, da izhodiščna vrednost določa le 50% sreče, pičlih 10% gre pripisati razlikam v življenjskih razmerah – glede na to, ali smo bogati ali revni, zdravi ali nezdravi, poročeni ali razvezani itn. Tako ostane presenetljivih 40% sposobnosti za srečo v naših rokah – če smo le pripravljeni razvijati pozitivno miselno naravnanost in usmerjeno delovati. Zelo podobno kot trajna izguba teže in čilost, trajnostna sreča zahteva nekaj trajnih sprememb, vsakdanje prizadevanje in zavezanost. Kar pa je še pomembneje, vsak od nas potrebuje odkriti lasten recept sestavin, ki nas osrečujejo. Dobra novica je, da je naše življenje in odnosi, ki jih ustvarjamo z drugimi, podaljšek naših misli, zato je od nas samih odvisno, kakšna bo realnost, ki jo ustvarjamo. Prej ko prevzamemo odgovornost za spremembe, ki jih želimo v življenju, hitreje jih bom dosegli in lažje (za)živeli življenje, ki si ga želimo globoko v sebi. Vsakomur, ki vztraja pri tem, da so za spremembe odgovorni drugi, bo slej ko prej spodletelo, kajti nihče ne more pridobiti nova zmagovalna vedenja in navade, razviti nove sposobnosti in veščine, ali pa zadovoljiti naše vrednote in ustvariti zmagovalna prepričanja, ter okrepiti samozavedanje in 7 občutek pripadnosti namesto nas. Učinkovito orodje, veščina in umetnost, ki nas lahko pri tem podpira, je samocoaching, saj se opira na naše notranje vire, to je na dane sposobnosti in na osebno moč posameznika, da zmore preseči lastne omejitve. Kot je zapisala Terry Levin , najboljši samocoaching v ospredje postavlja naše “osebno jedro” in neguje naš notranji jaz. Ta jaz je otrok, ki so mu starši, učitelji, župnik in družba govorili “ne”, “nikar”, “moraš” in “ne smeš”. Ta pristni jaz še vedno živi globoko v nas. Ko vzpostavimo stik z njim, lahko odločitve sprejmemo bistveno hitreje, saj lahko takoj ugotovimo, kaj nam ustreza in kaj ne, saj naš pristni jaz v ospredje postavlja vrednote in prednosti, “spojene” s stvarmi, ki jih resnično želimo izkusiti in doživeti. Res je, da uporaba samocoachinga zahteva dobro izurjene veščine osredotočenja in samousmerjanja ter zmožnost distanciranja - veščine, ki so temeljna orodja in znanja nevrolingvističnega programiranja. V praksi pa se zastavlja vprašanje, kako te veščine prebuditi in uporabiti ravno takrat, ko jih potrebujemo. Prebujanje in negovanje stika z »notranjim jazom«, našimi notranjimi »mentorji« moči namreč predstavlja vedno dostopen vir, ki je na voljo pri reševanju kateregakoli življenjskega izziva. Veščine samocoachinga nas naučijo dvoje: • Kako lahko prekinemo in opustimo negativne, omejujoče in neučinkovite miselne vzorce, zaradi katerih smo manj učinkoviti in bolj ranljivi, • ter kako jih lahko nadomestimo s podpornimi miselnimi procesi, pozitivno, ciljno naravnanostjo in samozaupanjem Prvi korak k razvijanju veščine samocoachinga je »prekinitev toka misli« , ki ga je razvil Joseph Luciani, za usmerjanje miselnih procesov in doseganje sprememb. Prekinitve toka misli uporabljamo takrat, ko želimo nadomestiti negativno, samoomejujoče in problemsko razmišljanje, ki ga žene negotovost, z bolj proaktivnim delovanjem. Ko se znebimo zmešnjave “pretiranega razmišljanja”, namesto izpraševanje o tem, kaj bi, če bi … (“Mogoče bi bilo dobro, da začnem …. Samo mogoče zdaj še ni pravi čas … ali pa mogoče raje …”), bomo začeli, ne le razmišljati in “predelovati”, kar se nam dogaja v življenju, pač pa se predvsem odzivati na življenje na bolj neposreden in spontan način. “Predelovanje” življenjskih situacij v mislih se zdi precej bolj varen način, kako lahko živimo življenje, kot če se odločimo živeti brez generalke. Vendar se tako le zdi. Pred nami je 6 milijonov let instinktivnega, intuitivnega delovanja, ki nas ne bo pustilo na cedilu, seveda, ko se naučimo zaupati, kar je eden od pomembnih ciljev samocoachinga: da se povežemo s svojo notranjo intuitivno sposobnostjo samozaupanja. Le če zaupamo sami sebi, bomo pripravljeni tvegati več in ravnati skladno s svojimi notranjimi vzgibi in hotenji. Prekinitev toka misli lahko dosežemo z različnimi tehnikami: 8 • STOP TEHNIKA Pomembno, da znamo potegniti zavoro, ko naš miselni tok dela proti nam in prepoznati, da je čas, da ustavimo svoje misli. V filmih glavni junak, ko želi ustaviti vlak, ki brzi z veliko hitrostjo, običajno le zgrabi rdečo zavoro za nujne primere, ki visi s stropa, jo potegne in vlak se hipoma ustavi s cvilečim zvokom. Ko naše misli začnejo bežati po svoje, si lahko predstavljamo, da je živo rdeča zavorna ročka tik pred nami in da jo lahko preprosto potegnemo!!! In nato, s točke odločitve in moči, rečemo »stop!« Poteg zavore je dejanje naše trdne volje, ki simbolizira, da nismo pripravljeni storiti niti koraka več v smeri samoomejujočega razmišljanja. • OPAZOVANJE Z RAZDALJE Postavimo se v vlogo neodvisnega, pasivnega opazovalca. Namesto »jaz« postanemo »on/ ona«. O sebi smo tako zelo navajeni razmišljati v prvi osebi, da nam že droben korak vstran - v vlogo »njega« ali »nje« omogoči, da se vidimo z določene razdalje in nove perspektive. • PREKLOP NA DRUG PROGRAMA Preklop na drug program je še ena učinkovita tehnika vizualizacije, ki nam lahko pomaga, da preusmerimo svoj samoomejujoč miselni tok. Lahko si predstavljate, da poslušate radijsko oddajo. Napovedovalec apokaliptično poroča o nevarnostih globalnega segrevanja, ki pretijo človeštvu in njegovih usodnih vplivih. Sedite v dnevni sobi in postajate vse bolj napeti in ko še naprej poslušate oddajo, se zavedate, da postajate vse bolj zaskrbljeni. Nazadnje ne zmorete več in odločite se zamenjati kanal. Slišite radijskega napovedovalca, ki napoveduje lepo sončno vreme za konec tedna in začutite, kako se vaše telo spet sprošča … • TEHNIKA DIHANJA ZA UMIRJANJE Tehnika izvira iz joge in je učinkovit način, kako lahko izstopimo iz lastnih misli samoomejujočega, negativnega načina razmišljanja in prekinemo miselno zanko. Kako izvajamo tehniko? Usedite se vzravnano, zaprite desno nosnico z desnim palcem, vdihnite skozi levo odprto nosnico in štejte do tri. Nato zaprite obe nosnici s palcem in kazalcem in zadržujte dih tri sekunde tako da štejete do tri. Nato palec, ki zapira desno nosnico, sprostite in izdihujte skozi desno nosnico dokler ne preštejete do šest. Ponovite isti proces v obratni smeri: vdihujte tri sekunde skozi desno nosnico, zadržujte dih tri sekunde in izdihujte šest sekund skozi levo nosnico. Nadaljujte toliko časa, dokler niste popolnoma sproščeni in osvobojeni negativnih, samoomejujočih misli. Meditacijski učinki te tehnike so zelo globoki, učinek na naš miselni tok, ko se “zaciklamo”, pa zelo hiter. Ključno izhodišče procesa samocoachinga je premik iz stanja, kjer smo sedaj, tja, kjer želimo biti, zato prekinitev toka misli ni dovolj. Za premik potrebujemo vprašanja, usmerjena k cilju – potrebno je misliti pozitivno in naprej. Vprašanja, ki nas bodo pri tem podprla, so: »Kaj želim? Kaj je zame pomembno v tem trenutku? Kako lahko to dosežem? Kakšen načrt lahko naredim? Kdo mi pri tem lahko pomaga? Kaj mi to lahko prinese? Kako lahko s svojim ravnanjem prispevam k svojemu večjemu zadovoljstvu in sreči v svojem življenju? Za vsakega posameznika premik pomeni nekaj drugega in vsak od nas bo za premik uporabil svoje vire notranje moči, ki so mu na voljo. Tako kot ne obstaja čudežni recept za srečo, tudi ni magične formule na področju samocoachinga in razmišljanja o sebi in izzivih. Postavljanje vprašanj in razmišljanje o sebi in izzivih imata vedno nek namen. Cilj je ugotoviti, kako dobro se zavedamo situacije, kaj nam ta razkriva o našem trenutnem stanju in točki, ki jo želimo doseči. S postavljanjem vprašanj in razmišljanjem o sebi in izzivih se posvetimo oviram in prednostim, da bi ugotovili, kaj potrebujemo za napredovanje. Vsako od naštetih orodij je posledica naše želje vedeti, kaj je najpomembnejše, kar v tem trenutku lahko storimo, da bi napredovali. Samoizpraševanje predstavlja trden temelj rasti, sprememb in napredovanja, ker nam pomaga osredotočiti se na ključne vire, ki nam prinašajo srečo in zadovoljstvo v življenju, in prepoznati svoje omejitve in ovire. Lahko ugotovimo, katere spremembe so potrebne in tudi, kako bi jih izvedli. S pomočjo pomembnih vprašanj in poglobljenega razmišljanja lahko prepoznamo, kdo smo in kar želimo postati, in se naučimo zaznati in zaživeti skladno s svojo resnico in osebno srečo. Receptov ni, so pa bližnjice, ki jih nudi tudi Sonja Lyubomirski, ki je s svojimi sodelavci na osnovi dolgoletnih raziskav izluščila aktivnosti in strategije, ki prežemajo življenja srečnih ljudi, v knjigi Kako doseči srečo . Aktivnosti srečnih ljudi vključujejo: • Izražanje hvaležnosti in pozitivno mišljenje. • Negovanje optimistične naravnanosti. • Izogibanje »pretiranemu« in neplodnemu razmišljanja o sebi in primerjanju z drugimi. • Vlaganje v socialne odnose, kar vključuje dajanje pomoči in negovanje dobrih medosebnih odnosov. • Obvladovanje stresa, težavnih situacij in travm, ki vključujejo strategije za obvladovanje lastnega življenja in sposobnost odpuščanja. • Življenje v sedanjosti, pogosto doživljanje zanosa in predajanje radostim življenja. Srečni ljudje so zavezani svojim ciljem in znajo skrbeti za svoje telo in dušo. So fizično aktivni in negujejo tudi svoje versko oziroma duhovno življenje. Zadovoljstvo z življenjem namreč ni pomembno le zato, ker se ob tem počutimo dobro, pač pa predvsem zato, ker ima koristne posledice. Izsledki dolgoletnih raziskav subjektivnega blagostanja namreč kažejo , da so želeni rezultati, tudi ekonomski, pogosteje posledica subjektivnega blagostanja kot narobe. Ljudje, ki izražajo visoko raven zadovoljstva z življenjem, so kasneje v življenju bolj uspešni kot tisti, katerih zadovoljstvo je nižje. Zadovoljni ljudje so pogosteje pripravljeni pomagati svojim sodelavcem, sosedom in soljudem na različne načine. Poleg tega izsledki tudi kažejo, da imajo ljudje, katerih raven zadovoljstva z življenjem je visoka, tudi boljše socialne odnose kot ljudje z nižjo stopnjo zadovoljstva z življenjem. Zadovoljstvo z življenjem pa je povezano tudi z zdravjem in dolgim življenjem. Zdi se, da končni cilj iskanja sreče ni le to, da smo srečni, pač pa je pomembno, da smo srečni, zato da živimo bogato, raznoliko in izpolnjeno življenje, ki daje našemu človeškemu obstoju pomen in smisel. VIRI IN LITERATURA Bormans, L. ur. (2012) Sreča: velika knjiga o sreči: znanje in modrost stotih strokovnjakov sreče z vsega sveta. Ljubljana: Mladinska knjiga, str.64-65. Csikszentmihalyi, M. (1990). Flow: The Psychology of Optimal Experience. New York: Harper and Row. Diener, E., Biswas-Diener, R. (2008). Happiness. Unlocking the Mysteries of Psychological Wealth. USA, UK, Australia: Blackwell Publishing. Diener, E., Seligman, M.E.P. (2004). Beyond Money: Toward an economy of well-being. Psychological Science in the Public Interest, 5(1), 1-31. Levine, T. (2010) Coaching je za vsakogar: Kako postati sam svoj coach ne glede na starost. Ljubljana: Lisac&Lisac. Luciani, J. J. (2007) Self-coaching. The Powerful Program to Beat Anxiety and Depression. 2. izdaja. e-knjiga. New Jersey: John Wiley & Sons, Inc. str. 95. Lyubomirski, S. (2008) The How of Happiness. A Scientific Approach to Getting the Life You Want. New York: The Penguin Press. Musek, J. (2005a). Psihološke in kognitivne študije osebnosti. Ljubljana: Znanstveni inštitut filozofske fakultete, str. 177-178. Musek, J. (2005b) Generalne dimenzije osebnosti in subjektivno emocionalno blagostanje. Anthropos, ¼, 319-338. Tansini, R. (2010) Coach di te stesso. e-knjiga. www. brunoeditore.it. Predstavitev avtorice: mag. Bernarda Potočnik, NLP coach in certificirani NLP trener (licenca mednarodnega združenja za NLP - INLPTA), v Glotta Novi izvaja celostne programe usposabljanja za NLP praktike, NLP mojstre praktike in program usposabljanja za poklicne coache, Coach, ki je licenciran s strani Mednarodne federacije coachev (International Coach federation - ICF). Specializirana je tudi za izvajanje programov za uporabo veščin coachinga pri vodenju, pri kariernem razvoju zaposlenih in za coaching programe po meri za osebni in profesionalni razvoj. Na področju nevrolingvističnega programiranja in coachinga deluje že več kot 10 let in z njim pomaga posameznikom in skupinam, da izboljšajo svojo učinkovitost in osebnostno zadovoljstvo na svoji življenjski poti. V zadnjem obdobju pa se posveča predvsem razvijanju programov samocoachinga za vodenje lastne karierne poti in doseganje zdravega življenjskega sloga. Njena izjemna sposobnost je v tem, da zna prepoznati in prebuditi potenciale v vsakem posamezniku in okrepiti njihovo zaupanje vase, da zmorejo preseči svoje lastne meje. Musek (2005a:177-178) Izraz pozitivna psihologija je prvi uporabil Abraham Maslow leta 1954 v knjigi Motivacija in osebnost. Za začetek pozitivne psihologije kot novega področja psihologije pa štejemo leto 1998, ko jo je Martin Seligman, oče pozitivne psihologije, znan po teoriji naučene nemoči, izbral za temo njegovega predsedovanja Ameriškemu psihološkemu združenju. Csikszentmihalyi (1990) Musek (2005b:319-338) Bormans (2012:64-65) Levine (2010) Luciani (2007:95) Lyubomirski (2008) Diener, Seligman (2004) Ključne besede: sreča, pozitivna psihologija, subjektivno blagostanje, samocoaching, tehnike prekinitve toka misli, zadovoljstvo z življenjem, notranji viri moči. 9 Nada Mulej prof. slov. j. in prim. knjiž, NLP trenerka in NLP Master coach (INLPTA), limbični coach, praktik EFT, avtorica knjig o osebnostni rasti in učenju, vodi treninge NLP-ja na vseh stopnjah, izobražuje trenerje in coache, izvaja poslovni in osebni coaching in je direktorica podjeta SLEDI iz Žalca. Spletna stran: www.sledi.si, e-pošta: [email protected] IZ MOJE ORODJARNE COACHINGA Dober coach je agent sprememb v poslovnem ali zasebnem okolju, je dobro usposobljen, učljiv, empatičen, proaktiven in coaching povezuje z znanjem in izkušnjami drugih področij. Pri delu se osredotoča na klientove cilje in rešitve. Je prožen, kreativen in uporablja pester nabor tehnik, intervencij, orodij in pripomočkov. Pogledali bomo v orodjarno NLP-ja, v rešitev usmerjenega pristopa in kreativnega coachinga, izbrali nekaj novih orodij, pristopov in pripomočkov in jih praktično preizkusili v coachingu, samocoachingu ali pri učenju coachinga. Coaching je v zadnjem desetletju dinamična, kompleksna, rastoča in več področij povezujoča dejavnost. Korenine coachinga segajo že v antiko, ko so na olimpijskih igrah filozofi že izvajali coaching za boljše športne dosežke atletov. V 70-ih letih našega stoletja se je coaching pojavil v hitro spreminjajočem se svetu in povezal filozofijo, psihologijo, poslovne vede, andragogiko in celo šport. Pomembni terapevti, svetovalci in psihologi, ki so vplivali na nastanek coachinga kot samostojnega področja pri delu s človeškimi viri, so Carl Rogers (pogovorna terapija), Timothy Leary, Ida Rolf, Buckminister Fuller, Virginia Satir, Fritz Perls, Gregory Bateson, Stanislav Grof, Seth Godin itn. Seveda ima pomembno mesto v razvoju coachinga tudi NLP (nevrolingvistično programiranje) s svojimi najpomembnejšimi predstavniki Richardom Bandlerjem, Johnom Grinderjem in Robertom Diltsom. Od leta 1995 je coaching doživel svoj razcvet na poslovnem in osebnostnem področju. V ZDA in tudi pri nas večina ljudi pričakuje instantne uspehe in pogosto težje sprejmejo proces, povezan z nalogami, lastno aktivnostjo in evalvacijo. Morda družbene krize prinašajo čas, ko bomo coachi dobili svojo priložnost in pomagali ljudem prenoviti njihovo življenje/kariero in izboljšati odnose na delovnem mestu. 10 4MAT za coaching V kvadrantu KAKO coach z različnimi intervencijami, metodami in pristopi doseže premik v mišljenju, čustvovanju, vedenju ali uporabi virov moči. Pred kratkim so v reviji Manager Seminare opravili zanimivo raziskavo med 2480 trenerji in coachi, kjer ugotavljajo, katere so najpogostejše metode in orodja coachev in kakšen je pomen uporabe teh metod za uspešnost dela. Pomen so ocenjevali z lestvico od 1-6 in dobili takle rezultat: Opravili so tudi anketo med klienti, ki so spregovorili o tem, kaj so njihovi najpomembnejši kriteriji za izbor coacha. Odgovori so bili: 1. Večkratne izkušnje v coachingu 2. Metodična kompetentnost (pestrost pris topov) 3. Priporočilo zaupne osebe (ne menedžerja ali šefa!) Coachi so podcenjevali vlogo metodičnih kompetenc in precenjevali pomen izobraževanja pri odločanju strank. Pogledali bomo v orodjarno NLP-ja, v rešitev usmerjenega pristopa in kreativnega coachinga, izbrali nekaj novih orodij in jih praktično preizkusili. Poglejmo in preizkusimo dve: a) Kolo alternativ c) Spremenimo skupaj a) Kolo alternativ Ko klient pride na coaching, si želi hitrih zmag. Včasih novih možnosti ne vidi in se počuti zataknjen v sedanjem stanju. V takih situacijah je preprosto orodje Kolo alternativ, ki pospeši odločitve in ustvari novo perspektivo in občutek napredka. Pri uporabi izhajamo iz predpostavke, da so vse rešitve v nas, saj je, kot ugotavljajo v coachingu (Asgodom, 2013) 80% virov moči implicitnih (torej že prisotnih v klientu) in samo 20 % eksplicitnih (zunanjih). Cilji: ustvariti hiter pregled nad sitaucijo, pojasnitev alternativ za odločanje, povezovanje s svojim “notranjim coachem” in občutki, njihova uporaba za načrtovanje mini ciljev v želeno smer, pomoč pri odločanju. Navodilo: Klient nariše krog (glej risbo) in na njej označi sedanje stanje. Skupaj s coachem naredi- ta pregled možnih alternativ, rešitev. V naslednjem koraku klient oceni s številkami od 0-10 primernost in uporabnost izbranih alternativ. Tako dobi pregled nad možnostmi v primerjavi z odločitvijo, da vse ostane, kot je. Vizualna predstavitev da dobro iztočnico za nove prioritete in naloge, s čimer klient uri svojo “mišico odločanja”, hkrati pa si takoj postavi mini cilje, ki mu bodo pokazali napredek. c) Spremenimo skupaj: NLP in narativna terapija (ali slabijo) osebne življenjske zgodbe. 4. Pripovedovanje takšnih “vtisnjenih” zgodb oblikuje identiteto. “Strah pred zavrnitvijo je tako močan, da me je pripeljal k samozatajevanju, k samozavračanju, da ne povem stvari, ki so mi pomembne in ki jih imam za pravilne. Strah pred zavrnitvijo mi jemlje samospoštovanje.” V nadaljevanju iščemo vrata k drugačni zgodbi, v kateri npr. skozi iskanje izjem pomagamo iskati drugačne perspektive. Klient si ustvari npr. “dnevnik samospoštovanja” v katerem opiše svoje zmage nad zavrnitivjo – tako tiste iz preteklosti kot novejše. Tako vzpostavi novo ravnovesje. Tudi v coachingu mnogi coachi uporabljamo moč zapisovanja, tako pri oblikovanju ciljev klienta kot pri dokumentiranju njegovih “domačih nalog” ali dnevnih zapisih, ki jih le-ta vodi. Tako je nastala zanimiva in močna NLP vaja, ki jo uporabljam pri timskem coachingu in pri izobraževanju coachev. Ob upoštevanju načela, da odkrivamo in uporabljamo, kar je učinkovito, sem odkrila zanimive impluze za coaching v pristopih narativne terapije. “Narrare” (lat.) pomeni “pripovedujoče, predstavljeno v obliki pripovedi.” V ZDA in Avstraliji je omenjeni pristop precej bolj razširjen kot v Evropi. Izvorna oblika metode prihaja od avstralskega družinskega terapetva Michaela Whitea, le-ta pa je povezana s kibernetskim modelom Gregorya Batesona in socialnim konstruktivizmom. Osnovne ideje pristopa: 1. Resničnost in indentiteta nista splošno, utrjeno, nespremenljivo stanje, temveč proces. 2. Na realnost vpliva med drugim uporaba jezika. Način, kako ga uporabljamo, zrcali razmerja moči v nas in okrog nas. 3. Pripovedi se vtisnejo v osebno resničnost. Nezavedno išče dogodke in zgodbe, ki podpirajo Iz teh idej in izkušenj s problemskimi zgodbami je nastala tehnika “novega pripovedovanja”. Klient pripoveduje zgodbo, ki je imela pomemben vpliv na njegovo življenje, pri čemer je “obelodanjenje” (eksternaliziranje), izražanje teme pomemben korak. To ubesedenje pomeni, da o problemu govorimo kot o nečem, kar “živi svoje lastno življenje” in se vmešava v življenje klienta – problem tako rekoč poosebimo. Ob tem klient občuti sebe kot bitje z identiteto, ki je nedotaknjena in nima nič opraviti s problemom. To olajša dostop do njegovih virov in pozitivnih izkušenj. Primer: Klient opiše nesporazume s svojim šefom, ob katerem se počuti prezrtega. Iz strahu pred nadaljnjimi težavami se izmika vsakemu izražanju lastnih idej in predstav. 11 c) SPREMENIMO SKUPAJ 4-6 udeležencev tvori razmišljujočo skupino poslušalcev, ki je empatična in spodbuja vire moči. Priprava: Oseba A pripoveduje o dogodku, misli ali prepričanju, ki jo omejuje. Skupina posluša. Nato vsak član s svojimi besedami povzame, kar je slišal. Ob tem A ob različnih pripovedih (in realnostih) občuti prostor za spremembe. V nadaljevanju poslušalci predlagajo preokvirjenja, metafore ali vizije za prihodnost. Ta ponudba različnih možnosti in vizij za prihodnost sproži ideje za oblikovanje nove zgodbe. Nazadnje A novopridobljene uvide in predstave svoje prihodnosti po svoje oblikuje, jo kratko zapiše in o njej pripoveduje, podobno kot pri “koraku v prihodnost” (Future pace) v NLP. Pri tej vaji je koristno, da imajo udeleženci nekaj izkušenj z NLP-jem. To je eden od mnogih učinkovitih načinov, kako lahko pri praktičnem delu povezujemo NLP z drugimi metodami, da bi klientom omogočili še hitrejši dostop do njihovih virov moči in s tem prevzemanje odgovornosti za spremembe. Viri: Revija Trainingaktuell 2013-2014: www.managerseminare.de Revija Choice, letnik 2013-2014: Asgodom, Sabine: So coache ich, Muenchen, Koesel-Verlag, 2012 Mulej, Nada: interno gradivo za izobraževanje NLP Master coachev (INLPTA) in gradivo Tržnica idej za trenerje, predavatelje in coache, april 2014 (spletna revija) Mulej, Nada: Rdeča nit – sam svoj coach v času sprememb, Žalec, 2012 Schmid, Bernd, Koenig, Oliver: Train the Coach, ManagerSeminare GmBh, Wiesloch 2014 Sklep: “Kraljevske poti” v coachingu ni; obstajajo različni coachingi in različne poti. Različne metode dela vnašajo pestrost, omogočajo boljše naravnavanje na potrebe klienta in njegovo osebnostno strukturo, obenem pa ohranjajo coacha ves čas prožnega, kreativnega in v stiku s spremembami, katerih nosilec je. Z njimi se uči, kaj deluje in kaj ne. “Kralji” coachinga se odlikujejo tudi po tem, da v nekem trenutku prenehajo iskati kraljevske poti in gredo raje – po neznanih, novih poteh. Temu se z drugo besedo reče tudi UČENJE. 12 Potek: Cilj: sprememba omejujočih prepričanj, ki vplivajo na identiteto Uporaba: timski coaching, delo z identiteto, uravnovešanje. 1. Oseba A pripoveduje zgodbo o svojem problemu, omejitvi, temi (prepričanja!) 2. B,C, D, E stojijo v vrsti in poslušajo. 3. A se nato postavi na konec vrste in B pripoveduje, kar je slišal, tako da začne: “Pravkar sem poslušal zgodbo moškega/ženske, ki ...” Potem pripoveduje s svojimi besedami, kar je slišal-a od A. 4. C, D, E nadaljujejo v vlogi pripovedovalca s Ključne besede: coaching, coach, viri moči, metode coachinga, sprememba, NLP, v rešitev usmerjeni pristop, ciljna usmerjenost, skaliranje, vizualiziranje, sprememba prepričanj. tem, kar so sami slišali od A. 5. A pove drugim, česa se zdaj zaveda, ko je slišal različne variante svoje pripovedi (npr. prepričanj, posplošitev, omejitev, popačenj , vrednotenj ...) in kakšen nove možnosti in cilje je morda ob tem zagledal. 6. Skupina (B, C, D, E) se poveže, da bi skupaj oblikovala in pripovedovala zgodbo IZ prihodnosti A-ja, potem ko je le-ta SPREMENIL omejujoča prepričanja in dosegel cilj. Pri tem uporabijo preokvirjenja, metafore, besedne spretnosti itn. A tiho posluša. 7. A pove, kaj je nova zgodba v njem premaknila. 8. A zdaj iz svoje nove prihodnosti pripoveduje, kaj JE naredil, da je dosegel cilj (skupina vskoči, če je potrebno). Dr. Zora Rutar Ilc dipl. univ. psihologinja in doktorica sociologije, NLP mojster in NLP coach, soavtorica knjige o (kolegialnem) coachingu v funkciji profesionalnega in osebnostnega razvoja (Kolegialni coaching, priročnik za profesionalni in osebnostni razvoj) in avtorica več člankov o coachingu, avtorica monografij, priročnikov ter zbornikov in številnih domaših in mednarodnih člankov s področja učenja in poučevanja, vodi treninge kolegialnega coachinga v šolstvu in knjižnicah, izvaja poslovni in osebni coaching za pedagoške delavce in druge. Zaposlena je kot višja svetovalka na Zavodu RS za šolstvo. e-pošta: [email protected] COACHING V ŠOLSTVU Uvod V svojem prispevku nameravam opisati, na kakšne načine smo na Zavodu za šolstvo v zadnjih letih uvajali coaching na področje šolstva in kakšni so bili odzivi pedagoških delavcev nanj. Pričeli smo s timskim coachingom, ki smo ga najprej pričeli uvajati z gimnazijskimi šolskimi razvojnimi timi v okviru projekta Posodobitev gimnazij. S timskim coachingom smo time podprli pri raziskovanju in izboljševanju njihovih odnosov ter pri iskanju rešitev za učinkovitejše razvojno delovanje v kolektivih. Vsem članom timov, ki so bili za to zainteresirani, in ravnateljem, smo omogočili tudi individualni coaching. Nato pa smo za time, ki so že imeli izkušnjo timskega coachinga, pripravili še program usposabljanja iz veščin kolegialnega coachinga in izvedli adaptacijo za ravnatelje oz. ravnateljice splošnih in strokovnih gimnazij in tudi njim omogočili možnost individualnega coachinga. V okviru mednarodnega partnerstva Regio (Comenius Regio partnerstvo) pa v šolskih letih 2013/14 in 2014/15 s projektom Kolegialni coaching za učitelje v podporo stimulativnemu učnemu okolju za učence (Peertner) vstopamo v kolektive (dveh osnovnih šol) in preizkušamo, kako lahko z uporabo kolegialnega podpiranja po načelih coachinga šola izboljša klimo, okrepi sodelovalno kulturo in poveča opolnomočenje pri razvojnem delu. V timskem coachingu so člani timov raziskovali in krepili medsebojne odnose, se pozorno poslušali in si pojasnjevali poglede na zanje pomembne zadeve, raziskovali svojo vlogo in vloge vsakega člana posebej, največja pozornost pa je bila usmerjena na iskanje čim bolj ustreznih strategij za doseganje razvojnih nalog, za katere so bili zadolženi ter za aktiviranje sodelavcev in preseganje odporov, ki se pri tem običajno pojavijo. Pomemben del aktivnosti je bil usmerjen v natančno opredeljevanje ciljev, načrtovanje strategij ter njihovo preizkušanje in reflektiranje. Timski coaching smo praviloma izvajali v 4 zaporednih 4-urnih srečanjih (enkrat mesečno, skupaj 16 ur) z možnostjo še enega dodatnega refleksivnega srečanja čez nekaj mesecev. Nekaj značilnih izzivov, na katerih so delali timi: - poiskati boljše organizacijske pogoje za delovanje, zagotoviti pregledno delovanje tima in kolektiva, - doseči večjo doslednost, jasnejšo delitev vlog in odgovornosti v timu/kolektivu, - rešiti konkretne probleme, poiskati strategije, narediti načrt, - izpeljati zadane naloge, - ugotoviti, kaj je sploh vloga in kaj so naloge tima, - spoznati nova orodja, dobiti izkušnjo, - uvideti zadeve še s kakšnega drugega zornega kota, začeti o čem drugače razmišljati, - pridobiti nekaj zase, napolniti baterije, - imeti možnost izraziti stiske in skrbi in iskati rešitve, - delati na odnosih in občutkih, - izboljšati sodelovanje v timu, bolj se spoznati in razumeti, - prispevati k boljši klimi in odnosih v kolektivu, - prispevati k izboljšanju komunikacije v kolektivu, - doseči večjo povezanost v kolektivu, - ponovno prebuditi kolektiv, prenesti „dobro energijo“, - preseči odpore v kolektivu, vključevanje večjega števila sodelavcev, - najti boljše načine sporazumevanja z vodstvom, - ohranjati in nadgrajevati doseženo, - ugotoviti, kakšna so realna pričakovanja do kolektiva, - poiskati prioritete - v kaj je vredno vlagati in kako, - ugotoviti, kje se lahko prihrani čas oz. se ga bolje načrtuje (Povzeto po Rutar Ilc 2012). Za vse time, ki so se vključili v timski coaching (približno četrtina timov iz vseh slovenskih gimnazij), smo v nadaljevanju izvedli tudi usposabljanje za kolegialni coaching in ponudili možnost izvajanja individualnega coachinga za vse zainteresirane. V zadnjih letih je možnosti individualnega coachinga uporabilo že več deset učiteljic oz. učiteljev in ravnateljev oz. ravnateljic. Največkrat so se za coaching odločali z namenom: - reflektirati, raziskati, kaj se mi dogaja in ugotoviti, kaj nas ovira in preseči ovire; - zastavljati si prioritete in cilje, izdelati načrt in se aktivirati; - razjasniti lastne cilje in prizadevanja, oblikovati vizijo osebnega ali profesionalnega razvoja; - olajšati si sprejemanje pomembnih odločitev; - izboljšati samozavedanje - izboljšati samodisciplino in motivacijo; - razbremeniti se in sprostiti, zmanjšati stres, izboljšati zdravstveno stanje in dobro počutje; - prispevati h krepitvi občutka »zmorem« (občutka lastne vrednosti, samozavesti, odločnosti, preseganju treme …) ; - poiskati (bolj) učinkovite strategije za soočanje z izzivi in problemi; - rahljati omejujoča prepričanja; - izboljšati odnose na delovnem mestu in v svojem okolju; - iskati poti za izboljšanje kvalitete življenja; - vzpostavljati ravnovesje med življenjem in delom, ki nas izpolnjuje ... (Povzeto po Rutar Ilc, Tacer in Žarkovič Adlešič 2014). 13 Zlasti ravnateljice so v coachingu raziskovale procese vodenja, odnose s sodelavci, vprašanje odgovornosti in meja (kaj je »moje«, kaj pa ni več moja skrb in odgovornost), reflektirale ravnanja in strategije v zahtevnih ali interventnih situacijah ter tehtale pomembne odločitve i.p.d. Odzivi udeležencev timskega in individualnega coachinga o tem, kako pomembna je bila ta izkušnja za njihov profesionalni in osebnostni razvoj in kako zelo bi si želeli tudi sami osvojiti osnove veščin coaochinga, nas je navedla na to, da smo pripravili 5- dnevni program usposabljanja iz kolegialnega coachinga za tiste, ki so že imeli izkušnjo timskega (nekateri pa tudi individualnega) coachinga. Program je zasnovan izkustveno in na poudarjeno aktivni vlogi udeležencev. V njem je poudarek na osvajanju osnovnih coaching veščin, kot so: aktivno poslušanje, zastavljanje močnih vprašanj, rahljanje omejujočih prepričanj, delo z metaprogrami ter uporaba spodbudne povratne informacije. Udeleženci že med posameznimi srečanji intenzivno vadijo v »domači« sredini 14 (drug z drugim, s kolegi ali pa z domačimi, nekateri pa so preizkusili veščine kolegialnega coachinga tudi z dijaki in starši) in o tem pišejo refleksije, na katere dobijo od izvajalk temeljito povratno informacijo v obliki coaching vprašanj in komentarjev, kar jim omogoča izboljševanje. Za zaključek naj omenimo, da je za uvajanje coachinga v šolstvo (kot domeno javnega dobrega in vzvoda za splošno izobrazbo) zelo pomembno, da ne izhaja iz tržnih interesov, ampak iz emancipatornih vzgibov. S tem da se posameznikom in timom razširi pogled, s tem da se povečuje ozaveščenost za to, „kaj se mi/se nam dogaja“ in asertivnost (zmožnost zavzeti se za to, kar mislim, da je dobro in prav) in s tem da se spodbuja k preseganju omejitev in mobiliziranju virov, se spodbuja samostojnost in avtoregulativnost ter krepi opolnomočenje šol, timov, skupin in posameznikov. Izjemen potenical za spodbujanje solidarnosti in skupnostne skrbi vidimo prav v kolegialnem coachingu, s katerim je mogoče prepričljivo presegati pogosto opaženo zbornično kulturo „jamranja, pritoževanja, iskanja krivcev in igranja žrtev in deljenja nasvetov“. Viri: Z. Rutar Ilc (2012).Timski coaching – priložnost za razvoj kapacitet šolskih razvojnih timov. V Vzgoja in izobraževanje, 3-4, str. 88-93. Z. Rutar Ilc (2014). Coaching v šolstvu ob primerih iz prakse. V Vzgoja in izobraževanje, 1-2, str. 29-41. Z. Rutar Ilc, B. Tacer, B. Žarkovič Adlešič (2014). Kolegialni coaching. Priročnik za strokovni in osebnostni razvoj. Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Ljubljana. K. Šemrl, Z. Rutar Ilc, B. Žarkovič Adlešič (2013). Veščine coachinga za izobraževalce odraslih. Elektronski priročnik. Ljubljana: Glotta Nova. Ključne besede: coaching v šolstvu, timski coaching, individualni coaching, kolegialni coahing, šolski razvojni timi, refleksija, profesionalni in osebnostni razvoj. Špela Grohar kulturologinja, NLP coach, osebni trener in coach za zdrav življenjski slog, direktorica zavodaTRI – NITI spletna stran: www.spelagrohar.com e-pošta: [email protected] KAKO VZPOZTAVITI RAVNOVESJE IN ŽIVETI V STANJU PRETOČNOSTI oblikovanje zdravega življenjskega sloga V lastnem iskanju ravnovesja in sreče sem ugotovila, da je ključ zdravega življenjskega sloga v celostnem pristopu k posamezniku. Pomembna sta osebni razvoj in delo na področju uma, telesa in duha. Ko so vsi trije nivoji v ravnovesju oziroma v želenem stanju, je posameznik v stanju pretočnosti. Neskladje zaznavamo, kadar ne živimo vrednot, ki so nam pomembne, ali jih kršimo. Na poti do lastnega osebnega ravnovesja in dela s klienti, ki so osredotočeni na spremembo življenjskega sloga, je to neskladje v večini primerov izpostavljeno na področjih zdravja, gibanja, prehrane in osebne rasti. Te vrednote se odražajo v ciljih klientov, ki se osredotočajo na uvajanje novih vedenjskih vzorcev. Le-ti jih vodijo do samozadovoljstva in posledično do stanja pretočnosti. ‘Flow’ ali stanje pretočnosti je notranje stanje, ki je sinteza mentalnih in fizioloških elementov. Vpliva na uspeh in spodbuja naše nezavedne procese. Ko je posameznik v stanju pretočnosti, občuti srečo. Izboljša se mu kvaliteta življenja. Raziskovalec pretočnosti Csikszentmihalyi trdi, da je sreča povezana z osebnim razvojem in rastjo in prav stanje pretočnosti omogoča izkušnjo osebnega razvoja. S tem ko se poveča čas, ki ga naj bi preživeli v stanju pretočnosti, se poveča tudi občutek sreče, zadovoljstva in uspeha. Izkušnja pretočnosti naj bi torej imela pozitiven učinek na delovanje posameznika in njegovo odličnost in nekatere študije so že pokazale povezanost med njima. Vendar pa so povezanosti še nejasne in potrebne so nadaljne empirične raziskave, ki se osredotočajo na nevro-psihološke vidike pretočnosti. Stanje pretočnosti je torej pozitivna izkušnja oz. stanje intenzivne radosti, ki naj bi dolgoročno vplivala na srečo posameznika. Ko je posameznik v stanju pretočnosti, izkorišča svoj polni potencial in je zelo osredotočen na to, kar počne. To stanje se doseže tako, da se zagotovi ravnotežje med posameznikovimi sposobnostmi oziroma občutkom varnosti ter izzivi, s katerimi se sooča. Za ohranitev stanja pretočnosti posameznik zato išče nove in večje izzive, ki posledično vodijo do razvoja posameznikovih veščin ter občutka izredne sposobnosti in učinkovitosti. Csikszentmihalyi izpostavlja, da je za pretočnost ključno, da so izpolnjeni sledeči pogoji: 1. jasni cilji 2. takojšnje povratno sporočilo 3. ravnovesje med priložnostmi in zmožnostmi Pri vzpostavljanju ravnovesja in oblikovanju zdravega življenjskega sloga gre za dolgoročen proces. Posameznik gre skozi celovito preobrazbo, ki naj bi vodila v trajne življenjske spremembe. Na začetku je pomemben temeljit pregled trenutnega stanja. Posameznik oceni vsa področja v svojem življenju, prepozna škodljive navade in omejujoča prepričanja, kaj deluje in kaj je potrebno spremeniti. Sledi oblikovanje specifičnih (S.M.A.R.T.) ciljev in spodbujajočih prepričanj, ki vplivajo na posameznikovo vedenje, in ki vodijo do zdravege življenskega stila. V delu s klienti je ključno takojšnje povratno sporočilo in izpostavljanje napredka, ki se uporablja kot vir za premagovanje ovir. Pomembno je dnevno samoopazovanje in spremljanje. S pomočjo osebnega treninga in coachinga posameznik prepoznava svoj model sveta in hkrati ustvarja novo realnost, kot si jo želi. Pri tem je nevrolingvistično programiranje (NLP) izrazito učinkovito, saj zagovarja načelo, da ima vsak posameznik vsa sredstva in možnosti za spremembe, ki jih želi doseči. NLP ponuja širok spekter tehnik, ki posamezniku omogočajo, da se programira z viri, ki jih potrebu- je za doseganje svojih ciljev. Za ‘flow’ je ključna varnost, kjer je med drugim zelo pomembno, da se posameznik dobro počuti v svojem telesu. Pri tem gre tako za fizični kot psihološki vidik. Na področju telesa se uvajajo predvsem spremembe v prehrani in gibanju, kar hkrati vpliva tudi na stanje uma in duha. Snovi, ki jih vnašamo s hrano, vplivajo na naše kognitivne sposobnosti, izrazito pozitiven učinek pa imajo tudi dihalne, meditativne in druge relaksacijske vaje. S pravilno in zdravo prehrano, skrbjo za telo in um, gibanjem, relaksacijskimi tehnikami ter nenehnim ‘delom na sebi’ se posameznik poveže s poljem vseh zmožnosti in si ustvari življenje, kakršno si ga želi. Ko so vsi trije nivoji v ravnovesju, se vzpostavi stanje pretočnosti in občutek sreče. Posameznik živi v prostoru, kjer je vse povezano. Hkrati pa se pri tem ustvari tudi ideja ‘dobro delo’ (kot jo navaja Coert Visser v “Good Business: Leadership, Flow, and the Making of Meaning), kjer posameznik uživa v tem, kar počne in hkrati prispeva k višjemu dobremu. Viri: Csikszentmihalyi, M., Finding Flow: The Psychology of Engagement With Everyday Life, 1998 Gardner, H., Csikszentmihalyi, M., and Damon,Good Business: Leadership, Flow, and the Making of Meaning, 2002 Interno gradivo za izobraževanje NLP coachev, Glotta Nova Ključne besede: coaching, osebni trening, NLP, ravnovesje, pretočnost - flow, zdrav življenjski slog 15 drugi pristopi 16 Gregor Guštin NLP coach praktik, moderator po metodi Postavitev družine, delavnice “Postavitev družine” in osebni coaching mladim za večjo učinkovitost in uspešnost pri delu in študiju. GSG, Gregor Guštin s.p. Voglje 3, 6221 Dutovlje www.celovit.si [email protected] SISTEMSKE POSTAVITVE - VELIKA SLIKA 1. Uvod Medtem ko je NLP bolj individualističen, in sicer tako, da išče vire in rešitve pri posamezniku, je pristop imenovan Sistemske postavitve ali Postavitev družine usmerjen širše - na večjo sliko, ki vključuje tako posameznika kot njegove sorodnike in druge ljudi in odnose, ki na tega posameznika bistveno vplivajo. To sliko sistema dobimo tako, da s pomočjo predstavnikov ali predmetov v fizičnem svetu prikažemo dogajanje znotraj sistema. Na podlagi tega ugotovimo, kaj je potrebno premakniti in spremeniti, da bi posameznik dosegel svoje cilje, pri tem pa ga bi njegov sistem tudi učinkovito podpiral. Vsi natančno vemo, kdaj nismo usklajeni s svojim sistemom, vendar ne vemo, zakaj in kako naj se ponovno uskladimo. Tukaj pridejo na pomoč sistemske postavitve. 2. Zgodovina Pristop je do današnje oblike najbolj razvil in oblikoval psihoterapevt Bert Hellinger, ki pa te metode ni izumil. Pred njim so podobno obliko terapije uporabljali J.L. Moreno (psihodrama) in Virginia Satir (družinska terapija, rekonstrukcija družine). Hellinger je dodal spoznanja, ki jih je dobil pri delu s plemenom Zulu glede njihovega globokega spoštovanja staršev in prednikov. V skoraj štiridesetih letih razvoja je s praktičnimi eksperimenti prišel do mnogih spoznanj o tem, kako družina deluje, kaj vpliva pozitivno (povezuje) in kaj vpliva negativno (razdiralno) znotraj sistema. Danes je ta metoda poznana po vsem svetu in se uporablja poleg dela z družino tudi pri organizacijah in drugih socialnih skupinah. 3. Sistemske postavitve Sistemska postavitev je praktična intervencija, ki ustvari živ (4D) zemljevid, s pomočjo katerega pridobimo nove informacije in uvide, sprostimo sveže vire moči, razpletemo težavne dinamike in vzpostavimo koherenco znotraj sistema. Vsakdo, ki dela s katerokoli NLP tehniko, dejansko dela tudi na sistemu, ne samo na posamezniku, če se tega zaveda ali pa ne. Sprememba posameznika bo namreč vplivala tudi na delovanja njegove okolice. Pri sistemskem pristopu je razlika ta, da se že od samega začetka moderator zaveda tudi sistema, da prednost zemljevidu sistema in aktivno “posluša” sistem in ne nujno to, kar govori sam klient. 4. Praktični potek Delo poteka s posameznikom, klientom v skupini, ki običajno šteje med 10 in 20 oseb. Načeloma se prisotni med seboj ne poznajo, kar omogoča veliko bolj učinkovito in “čisto” delo, saj izbrani predstavniki nimajo v glavi zgodbe o klientu in kako bi mu lahko pomagali. Vsi prisotni se usedejo v sklenjen krog. S tem tudi razmejijo prostor na sistem in zunanjost sistema. Klient nato predstavi svoj problem, pri čemer je pomembno, da je ta predstavljen s čim manj besedami. Tako je klient povabljen, da natančno razmisli, kaj je bistveno pri problemu in izbere ustrezne besede. Običajno je dovolj kratek stavek ali celo samo beseda: “Partnerstvo.”, “Odnos s starši.”, “Strah” ... To omogoča tudi, da sam coach-moderator, predstavniki in pa opazovalci ostanejo nevtralni glede vsebine. Seveda ima moderator skozi samo postavitev vedno možnost še dodatno povprašati o stvareh in dogodkih iz življenja klienta. Glede na to, koliko predstavnikov je potrebnih (kar določi moderator), klient izbere predstavnike in jih postavi v prostor znotraj kroga. Predstavniku od zadaj položi roke na ramena in ga premakne v prostor glede na svoj notranji občutek (zemljevid sistema). Ko so vsi predstavniki, tudi predstavnik za klienta, na svojem začetnem mestu, se usede in celotno sliko pogleda iz disociiranega, tretjega zaznavnega položaja. Že samo ta slika da ogromno informacij o dogajanju znotraj klientovega sistema. Od tu dalje so predstavniki svobodni, da se gibljejo po svojih notranjih občutkih. Pri tem gibanju, ki je načeloma počasnejše od običajne gibanja, lahko izražajo: - čustva (veselje, žalost, osamljenost, jezo ...), - občutek moči / nemoči in lahkotnosti / teže, - občutek mraza / toplote, - ali bolečino na nekem delu telesa. Vse to predstavniki počnejo brez govorjenja in tudi brez informacij klienta. So torej na nek način kanal za informacije iz sistema klienta. Sistemske postavitve delujejo, ker vsi mi nosimo v sebi nezavedni zemljevid vsega in vseh, s katerimi smo ali smo bili v odnosu. (1) Je pa tudi več, namreč ni zgolj zemljevid, ampak prikaže tudi polje. Če si predstavljamo magnet in kovino, opazimo, da je nekaj tudi vmes - polje, ki vleče magnet in kovino skupaj. Podobno je pri postvavitvi viden odnos med določenimi elementi sistema - nekateri se privlačijo, drugi se odbijajo. Hellinger imenuje ta pristop fenomenološki, pri čemer gre za študij in zaupanje izkušnji v sedanjem trenutku. Če nekaj izkusimo kot resnično za nas v sedanjem trenutku, potem to je resnično za nas. Moderator ima na voljo tri glavne intervencije, s katerimi vpliva na sistem in sam potek postavitve. Prva intervencija je premik določene osebe na drugo mesto in opazovanje, kakšen vpliv ima ta premik na sistem. Ali je prišlo do spremembe? Morda celo olajšanja znotraj sistema? Druga intervencija so posebni stavki, tako imen- 17 ovani jezik sistemskih postavitev. Tudi tu moderator opazuje, kakšen vpliv ima stavek na celotno postavitev. Tak stavek, izrečen staršem za primer otroka, ki je prevzel odraslo vlogo in nosi odgovornosti odraslega, bi lahko bil: “Jaz sem samo otrok. Vi ste veliki in jaz sem majhen. To, kar je med vama, ni moja stvar. V to se ne bom več vpletal.” Tako predstavniku lahko pade breme z ramen in se postavi na mesto, ki mu pripada. Tretja intervencija pa je v obliki ritualnega priklanjanja. Skozi poskuse se je namreč pokazalo, da ima globok poklon v nekaterih situacijah izjemno pozitiven učinek. V zadnji fazi postavitve se običajno preveri ekologija rešitve, tako da se postavi predstavnika za prihodnost. Če je do predstavnika prihodnosti pozitivna povezava, potem je postavitev uspešno zaključena, sicer pa so potrebne še dodatne intervencije. Na samem koncu postavitve vstopi v polje namesto svojega predstavnika tudi klient sam in pogleda celoten sistem iz prvega zaznavnega položaja ter tako bolje integrira rešitev v svoje življenje. 5. Kateri primeri težav so primerni za sistemsko postavitev? Niso vse težave primerne za sistemske postavitve in za nekatere težave imamo v NLP izjemno učinkovite tehnike. So pa teme, ki jih je veliko lažje osvetliti in razrešiti s pomočjo sistemskega pristopa: to so težave, ki se neprestano ponavljajo v vzorcu, težave, kjer je očitno, da je posameznik ali nekdo drug v njegovem sistemu zavzel vlogo/mesto, ki mu ne pripada, ko vzroki težav niso znani ali jasni in podobno. (1) Whittington, John. Systemic Coaching and Constellations: An introduction to the principles, practices and application. London, Philadelphia, New Delhi: Kogan Page Limited, 2012. Ključne besede: Sistem, sistemske postavitve, postavitev družine, zemljevid sistema, praktična intervencija, reševanje sistemskih zapletov. 18 aplikacija NLP-ja na posameznem področju 19 Tatjana Koropec profesorica slovenskega in angleškega jezika, lektorica za angleški jezik na Ekonomsko poslovni fakulteti v Mariboru, NLP mojster coach, NLP mojster praktik. [email protected] UPORABA NLP TEHNIKE PRI DELU S ŠTUDENTI primer dobre prakse 1.UVOD V prispevku je opisan primer dobre prakse, ki je povezan z učenjem in poučevanjem tujega jezika stroke – poslovne angleščine na Ekonomsko poslovni fakulteti v Mariboru. Dejstvo je, da je znanje angleškega jezika izredno pomembno na skoraj vseh področjih mednarodnega poslovanja. V svetu, v tej globalni vasi, poteka komunikacija med posamezniki neprestano, brezmejno in skozi različne kanale. Z globalizacijo trgovine in ekonomije hkrati narašča neprestana potreba po mednarodni komunikaciji na različnih področjih. V Sloveniji potreba po znanju angleščine za posebne potrebe igra še posebno pomembno vlogo vsaj iz dveh razlogov: prvič - angleščina je za nas tuji jezik, in drugič - naši diplomanti morajo biti dobro opremljeni z vsemi potrebnimi znanji in veščinami za vse izzive in okoliščine, ki jih čakajo v zelo zahtevnem poslovnem svetu. Morda bodo predavali, prodajali, vodili skupine, predstavljali izdelke in storitve, nastopali v vlogi mentorja … In v katerikoli od naštetih vlog bodo bolj ali manj redno tudi predavali ali predstavljali. Pripravljati in podajati bodo morali dobre predstavitve. 2. PREDSTAVITVE Kaj je dobra predstavitev? Pri vsaki predstavitvi, pa naj bo to učna ura, predavanje ali predstavitev projekta oziroma proizvoda, namenjenega prodaji, gre v bistvu za komunikacijo. Komunikacijo med tistim, ki snov podaja, in tistimi, ki ga poslušajo. Dober govornik upošteva dejstvo, da prav vsak človek informacije zaznava in predeluje na svoj način. Svojo predstavitev mora pripraviti za vse 20 tipe poslušalcev. Zato, da ga bodo poslušalci razumeli, mora temo postavil v pravi okvir in jo predstaviti na primeren način. Vsakdo, tudi neizkušen govornik, lahko, če upošteva nekatere nasvete, pripravi učinkovito in tako dobro predstavitev, da bo pritegnila prav vsakega posameznika v občinstvu. Dandanašnji imamo na voljo različna orodja in sredstva, ki nam pomagajo pri pripravi in podajanju predstavitev. In eden od teh pristopov je nevrolingvistično programiranje ali na kratko NLP. 3. NLP IN COACHING PRI POUČEVANJU POSLOVNE ANGLEŠČINE V prispevku je opisan primer dobre prakse, ki je povezan z učenjem in poučevanjem tujega jezika stroke – poslovne angleščine v 2. letniku bolonjskega visokošolskega programa. Na Ekonomsko poslovni fakulteti v Mariboru je v okviru predmetov Poslovna angleščina 1 in Poslovna angleščina 2, oba univerzitetni program, ter Poslovna angleščina 2 - visokošolski strokovni program ena od obveznosti študentov, da pripravijo predstavitev in jo v toku študijskega leta predstavijo svojim kolegom in profesorju. Rezultat, ki ga študenti dosežejo s predstavitvijo, je del njihove zaključne ocene. Predstavitev predstavlja 15% zaključne ocene, pisanje eseja med študijskim letom predstavlja naslednjih 15%, pisni izpit z ustnim zagovorom pa predstavlja 70% zaključne ocene. Študenti radi povezujejo javno nastopanje s tremo in blagimi napadi panike. Za nekatere je predstavitev pred publiko prava nočna mora. Po večletnih izkušnjah z ocenjevanjem predstavitev, opažam, da študenti v skupini Poslovna angleščina 2 – visokošolski program pri predstavitvah dosegajo zelo slabe rezultate. Zato sem se v študijskem letu 2010/11 odločila, da v okviru te skupine izvedemo eksperiment, namen katerega je bil dvigniti kakovostni nivo predstavitev in hkrati s tem doseči boljše ocene pri predstavitvah. Vloga učitelja V dveh urah predavanj sem študente seznanila z osnovnimi postopki, kako pripraviti dobro predstavitev, in jih opozorila na nekatere klasične napake in spodrsljaje pri pripravi in izvedbi predstavitev, kot so branje besedila, preveč besedila na prosojnicah ali Power Point predstavitvah, premajhna velikost pisave na prosojnicah ali tabli, premalo stika s poslušalci, težave z računalniško opremo in podobno. Vloga študenta Po teoretičnem uvodu so imeli študentje en teden časa, da razmislijo in si izberejo dve do tri možne teme, ki bi si jih lahko izbrali za predstavitve. O teh temah smo se na naslednjih predavanjih pogovorili in pregledali različne možnosti. Po tem pogovoru se je vsak posamezni študent odločil za eno temo, o kateri je nato pripravil desetminutno predstavitev. Za to so imeli študentje dva tedna časa. V tem obdobju dveh tednov so študentje zbirali razno gradivo o izbrani temi, raziskovali, izločali in izbirali primerne vsebine, načrtovali in pisali vsak svojo predstavitev. Večino tega dela so opravili sami, doma in v knjižnici, zunaj rednih ur predavanj in vaj Poslovne angleščine. Vse, kar so pripravili, so mi lahko posredovali po e-pošti v pregled in popravek, ali pa so prišli na pogovorne ure in me vprašali za nasvet. Ko so bile predstavitve napisane in pripravljene za nastop pred publiko, sem študente seznanila z nevrolingvističnim programiranjem, razložila sem jim ime, podala nekaj citatov, predstavila vlogo coacha in predstavila NLP tehniko, s katero se da zelo povečati uspešnost nastopa in dvigniti kakovost podajanja. Navajam dva citata, ki ju je podal Richard Bandler v knjigi »Using Your Brain for a Change«, ki sem ju predstavila študentom: “Nevrolingvistično programiranje je fraza, ki sem jo skoval zato, da bi se izognil specializaciji na eno ali drugo področje. … Ena od stvari, ki jih NLP predstavlja, je način, kako gleda na človekovo učenje. … V osnovi razvijamo načine, da ljudi poučimo, kako naj uporabijo svoje možgane.” “Želim, da ugotovite, kako se lahko naučite spremeniti svojo lastno izkušnjo in da si pridobite kontrolo nad tem, kaj se godi v vašem umu. Ljudje so ujetniki svojega lastnega uma. Kot da so priklenjeni na zadnji sedež avtobusa, ki ga vozi nekdo drug. Želim vas naučiti, kako voziti svoj lastni avtobus. Če svojega uma vsaj malo ne usmerite, bo kar po svoje brezciljno begal tjavendan ali pa bodo drugi ljudje našli načine, da ga vodijo za vas - in morda ne bodo vedno imeli v mislih, kaj je najboljše za vas. Pa tudi, če z najboljšim namenom za vas, ga morda lahko narobe razumejo.” Iz pisane palete različnih NLP pristopov sem za študente izbrala naslednjo tehniko, ki sem jo lahko predstavila vsem študentom naenkrat v okviru enih predavanj. Korak v prihodnost Korak v prihodnost je vnaprejšnje doživljanje določene situacije. Posameznik v domišljiji stopi v prihodnost in si situacijo predstavlja tako, kot bi jo rad doživel. Situacijo v domišljiji doživlja z vsemi čutili (npr.: vidi osebe in okoliščine, sliši govorjenje in hrup, čuti dež in piš vetra, okuša hrano,…). Korak v prihodnost je oblika mentalnega preigravanja. Miselna priprava in vaja v mislih tvorita trden vzorec. Najdemo ga pri vseh ljudeh, ki so se v življenju izkazali in dosegali vrhunske rezultate: pri igralcih, glasbenikih, trgovcih in še posebej pri športnikih (npr. pevec v domišljiji izpelje in odpoje cel koncert, športnik v mislih odigra tekmo, preteče progo, odvozi slalom in to doživlja z vsemi čutili). Celi programi urjenja so izdelani okrog tega elementa. Mentalno preigravanje je vaja v domišljiji in ker telo in razum tvorita en sistem, miselna priprava usposobi in izuri telo za resnično situacijo. Če možgani dobivajo močne pozitivne slike uspeha, jih to programira, da tako mislijo in s tem povečajo možnost uspeha. Pričakovanja so samouresničljive prerokbe. Korak v prihodnost in miselno ponavljanje lahko uporabimo za to, da se iz vsakega dogodka, vsakega srečanja z drugimi vsak dan nekaj naučimo in razvijamo nove načine vedenja. Študenti lahko pristopijo k vaji iz dveh različnih smeri. Če so že imeli predstavitve, se lahko na novo predstavitev pripravijo po naslednjih korakih: 1. Spominjanje preteklega dogodka in preigravanje (v mislih si ogledajo pretekli prizor še enkrat in poskušajo podoživeti dogodek z vsemi čutili – vonj, sluh, okus, tip, …) 2. Preigravanje - kaj bi lahko naredil drugače? (Študent izstopi iz te pretekle izkušnje in se vpraša, kaj bi se dalo izboljšati, katere so še druge izbire ali odločitve v takem primeru. Če je bila pretekla predstavitev neuspešna, kaj bi lahko popravil, dodelal, spremenil, opustil,…? ) 3. Ponovno preigravanje in ustvarjanje nove možnosti izbire - zdaj si študent izkušnjo predvaja v celoti, toda tako, da se v njej vede drugače in vključi boljše odločitve in pozitivne slike uspeha. Ta proces ponuja izbire – prihodnji dogodek lahko v mislih preigramo na več različnih načinov. 4. Preverjanje – ali imam občutek, da je dobro, da je popolno? Študent preveri svoje občutke, kako je videti, kako se sliši, kako reagira publika. Če študenti v preteklosti niso imeli slabih izkušenj s predstavitvami ali pa predstavitev še sploh niso imeli, potem začnejo kar z drugim korakom in si v mislih predstavljajo potek popolne, kvalitetno izpeljane predstavitve. Predstavitve in ocenjevanje Po predstavitvi NLP tehnike Korak v prihodnost so imeli študenti dva tedna časa, da so se z uporabo in vajo pripravili na predstavitev v predavalnici. V študijskem letu 2010 – 2011 je bilo v skupini 21 študentov, ki so v naslednjih tednih v času vaj in predavanj iz Poslovne angleščine 2 – BV program predstavili, kaj so pripravili. V okviru enih predavanj so se navadno zvrstile tri predstavitve, nato je stekel pogovor, ki je zajemal mnenje poslušalcev, študentovo presojo predstavitve in profesorjevo (mojo) oceno njegovega dela. Poslušalci – študenti so iz svoje perspektive izrazili, kako so doživeli vsako predstavitev. Povedali so svoja mnenja, opažanja in pohvale, ki so izpostavila predvsem naslednje: da so vse predstavitve bile res zanimive, da ni bilo dolgočasnih tem ter da so nastopajoči predstavljali samozavestno in sproščeno. Opozorili so tudi na stvari, ki bi se dale pri naslednjih predstavitvah še izboljšati. ( Npr.: dolžina predstavitve, izstopajoče oblačenje nastopajočega, ponavljanje besede OK, ponavljajoče in moteče kretnje - kot je npr. potiskanje očal navzgor ali pa popravljanje pramena las, količina besedila na posamezni sliki,…) Nato je vrednotenje svoje predstavitve podal študent, ki je predstavitev opravil. Svoj nastop je ustno ovrednotil in presodil v okviru naslednjih štirih vprašanj: 1. Kako sem doživljal današnjo predstavitev? 2. S čim sem danes izredno zadovoljen? 3. Kaj bi danes lahko še izboljšal? 4. Ali opazim kakšne spremembe v primerjavi z mojimi preteklimi izkušnjami pri predstavitvah in javnem nastopanju? Velika večina študentov je v svoji oceni najbolj izpostavila in izrazila visoko stopnjo sproščenosti, s katero so začeli in podali svojo predstavitev. Predstavitev so v svoji domišljiji opravili 5 do 10 krat (odvisno od posameznega študenta). Čutili so samozavest in sproščenost, kot da so to že večkrat v resnici opravili pred publiko. Vsem je bila tehnika Korak v prihodnost v veliko pomoč, da so se dobro pripravili na predstavitev v predavalnici. Vsi študentje – poslušalci in nastopajoči - so v razpravah po predstavitvah zelo dejavno sodelovali, kar se po mojih izkušnjah ne dogaja pogosto in poslušalci se navadno sploh ne vključijo v pogovor, v smislu, da se jih predstavitev ne tiče. Po odzivu študentov- poslušalcev v pogovorih po predstavitvah, po izražanju mnenj, postavljanju vprašanj, podajanju novih idej, je bilo jasno, da so se študentje počutili, kot da so del skupine, ki je skupaj pripravila večji projekt. Bili so motivirani, da sodelujejo, čeprav to ni bila njihova predstavitev. Temu je sledila še profesorjeva ocena predstavitve. Študent je bil ocenjen na podlagi ocenjevalnega lista, s katerim je bil seznanjen, preden je začel pripravljati svojo predstavitev. Študent je bil ocenjen s točkami od 0 do 5 po desetih področjih, ki so navedena v razpredelnici: 21 22 Študenti so zelo motivirano sodelovali v vodenem procesu priprave predstavitve in v poteku podajanja predstavitve so to opravili s svojim polnim potencialom in maksimalno uporabo vseh tehnik in znanj, ki so jih v danem trenutku poznali. Ocene, ki so jih študenti dosegli s pomočjo ocenjevalnega lista, so jasno in vidno pokazale, da se je v študijskem letu 2010/11 kvalitetni nivo predstavitev v primerjavi s preteklima dvema letoma zelo izboljšal. Predstavitev in uporaba NLP tehnike Korak v prihodnost je postala del učnega gradiva, ki ga uporabim pri študentih, ko pripravljamo predstavitve. Dodala sem rezultate, ki so jih študenti dosegli pri predstavitvah v naslednjih študijskih letih. izgovorjavi, pri vrstnem redu besed, slovnične napake in podobno, vendar študentje svojih predstavitev niso brali in so sproščeno in samozavestno nastopali kljub zavedanju, da delajo napake. 4.SKLEP Z vajo in uporabo NLP tehnike Korak v prihodnost je bilo mogoče študente tako motivirati, da so se zelo dobro pripravili na svoje predstavitve in jih odlično podali pred publiko. V celotnem procesu so sodelovali zelo motivirano, aktivno in ustvar- jalno. Učenje s pomočjo NLP tehnik pa ni koristno in uporabno samo pri usvajanju tujih jezikov, pri pripravah na predstavitve pri tujem jeziku, ampak tudi pri drugih predmetih in tudi zunaj okvirov šole, predmetnikov in študijskih programov. Koristno, uporabno in uspešno je na vseh področjih življenja: pri ustvarjanju in razvijanju kariere, na športnem področju in pri zabavi, pri vzpostavljanju osebnih odnosov in oblikovanju družinskega življenja ter pri osebni rasti posameznika. Ključne besede: predstavitve, nevrolingvistično programiranje, mentalno preigravanje, samozavest, Korak v prihodnost. Viri Bandler R. (1985). Using Your Brain For a Change. Real People Press. O’Connor, J. in J. Seymour. (1990). Introducing Neuro-linguistic Programming. Mandala. O’Connor, J.in J. Seymour. (1990). Spretnosti sporazumevanja in vplivanja. Žalec.Sledi. 23 Judita Bendelja IZKUŠNJE S SUPERVIZIJO V ZDRAVSTVENI NEGI Lepota življenja je skrita v ljubezni do življenja. Brez nje je vsako življenje le dolgočasen sprehod. (Rudi Kerševan) Uvod Pri svojem delu na področju zdravstvene nege sem se pogosto spraševala, kako izboljšati kvaliteto dela in povečati zadovoljstvo izvajalcev zdravstvene neg ter spodbuditi njihov profesionalni razvoj. V strokovni literaturi lahko najdemo mnogo prispevkov, ki obravnavajo empatijo, komunikacijo in partnerski odnos pri delu s pacienti. Vendar kljub zelo razviti, strokovni in kakovostni zdravstveni negi velikokrat zaposleni v zdravstveni negi odpovejo ravno na področju medsebojnih odnosov in k pacientu obrnjenemu pristopu. Pri študiju supervizije sem spoznala, da je supervizija ena od metod, ki daje veliko možnosti za napredek v kakovosti izvajanja zdravstvene nege. Opredelitev supervizije Supervizija je učna, razvojna in podporna metoda, ki posamezniku omogoča, da preko lastnih izkušenj prihaja do novih strokovnih in osebnih spoznanj (Kobolt in Žorga 2000). Za razvojno-edukativni model supervizije, ki se izvaja tudi na področju zdravstvene nege, je značilno, da spodbuja profesionalno rast in razvoj strokovnega delavca. Usmerjena je predvsem na proces učenja in profesionalne integracije, veča se profesionalna kompetentnost strokovnjaka. Supervizija omogoča razvijati sposobnost samostojnega razmišljanja o delu, pomaga pri učinkovitejšem obvladovanju stresa in pri oblikovanju poklicne identitete (Žorga, 2002). Pomen supervizije za zaposlene v zdravstveni negi Strokovni delavci, ki se pri svojem delu srečujejo 24 s človeškim trpljenjem, boleznijo, nemočjo, psihosocialnimi stiskami so bolj izpostavljeni stresu in izgorevanju, kar lahko ogrozi njihovo psihofizično ravnovesje in zdravje (Vodeb Bonač, 1999). Zaposleni v zdravstveni negi opravljajo poklic, ki sodi med »poklice pomoči«, strokovni delavci v poklicih pomoči so bolj izpostavljeni dejavnikom, ki ogrožajo psihofizično ravnovesje, ali celo zdravje. S supervizijo si strokovni delavec v poklicih pomoči pridobi boljši vpogled, podporo in strokovno vodenje za svoje delo (Klasinc, 2003). Predstavitev supervizijskega procesa Supervizijska srečanja morajo temeljiti na natančnih dogovorih, slediti morajo ciljem, ki bodo zadovoljili potrebe udeležencev. Potrebna je motivacija strokovnega delavca, zato je pomembno, da je vključitev v proces prostovoljna. Supervizija mora potekati kot kontinuiran proces, zato je pomemben dogovor o pogostosti, trajanju in številu supervizijskih srečanj. Pomembna je velikost skupine, vsak član naj ima dovolj prostora zase, zagotoviti je potrebno varno vzdušje (Kobolt in Žorga, 2000). Za supervizijska srečanja, ki sem jih vodila s skupino zaposlenih v zdravstveni negi, sem načrtovala ustaljeno strukturo: pregled notranjega vremena, dogovor o poteku srečanja, pregled refleksij, obravnava gradiva, analiza srečanja in dogovor za naslednje srečanje. Vključila sem tudi obravnavo tem s področja komunikacije in ponudila več dejavnosti (socialne igre, vprašalniki …), ki prispevajo k spoznavanju in prepoznavanju lastnega delovanja in boljšemu razumevanju odzivanja drugih. Pričakovanja udeležencev supevizijskih procesov, ki sem jih vodila, so se nanašala na: • Znati zaznati problem in ga na najbolj učinkovit način razrešiti, znati videti problem z drugega zornega kota. • Sposobnost razvijanja in sprejemanja drugačnega mnenja v timu. • Razvijanje strpnega medsebojnega sodelovanja, razvijanje spodbujanja med sodelavci. • Iskanje virov za delovanje v delovnem okolju in zboljšanje sposobnosti soočanja z zahtevami delovnega okolja. • Povečati občutek učinkovitosti v delovnem okolju, predvsem, kadar so zaposleni redko deležni pohvale, podpore in priznanja za opravljeno delo. • Razvijati učinkovito komunikacijo s sodelavci in vsemi vpletenimi v delovnem procesu. • Osebna rast. Kot svoje osebne cilje so udeleženci navajali: • Učinkovitejše reševanje poklicnih problemov, manj subjektivnega in čustvenega doživljanja v povezavi s poklicnimi problemi. • Izboljšanje samozavesti, znati v kolektivu zagovarjati svoje stališče, zmanjšati dvom v dobro opravljanje dela. • Spreminjanje svojih vzorcev odzivanja. Gradiva, ki smo jih obravnavali v procesu supervizije, so se je nanašala na: odzivanje v odnosih med sodelavci, dajanje kritične povratne informacije, vrednotenje dela in priznavanje rezultatov od vodstva, dajanje pohvale, področje zaupanja in podpore vodstva, doseganje ravnovesja med kvantiteto in kvaliteto dela. Posamezna gradiva je povezovalo skupno doživljanje občutka nemoči v različnih situacijah, razmišljanje, da se ne da nič narediti drugače. Pri zaposlenih v poklicih pomoči se srečamo tudi s sindromom pomaganja, ki ga opisuje Vodeb Bonač (1999), pod tem pojmom razumemo preveliko odgovornost za rešitev uporabničinega problema, ki si ga naloži strokovni delavec. Strokovni delavec se ukvarja predvsem s tem, kaj mora sam storiti, da bo prišlo do rešitve problema. Avtorica navaja, da lahko gre za pomanjkljivo strokovnjakovo razmejevanje odgovornosti navzven. Strokovnjak je lahko preveč odvisen od čustev, pričakovanj in predstav drugih, in premalo trden v lastnih stališčih. Udeleženke supervizijskih srečanj so superviziji so dajale velik pomen za profesionalni razvoj; ena od supervizantk je zapisala, da je bila supervizijska skupina nekaj najboljšega, kar je v zadnjem času doživela v delovnem okolju. Na evalvacijskem srečanju so sam proces primerjale s poezijo in za evalvacijo izbrale naslednjo pesem. Neža Maurer ~ Živa beseda VABIŠ ME KOT ČISTA VODA s svojo bistrostjo, da se ti prepustim za vedno. Mamiš me kot skrit tolmun z zvijačnostjo, da se utopim v temo. Čez leta – kot lokvanj na gladini – ti zacvetim v očeh. Supervizantka je zapisala: »Supervizija me vabi kot čista voda, pri tem moram skozi tolmune, da bo lokvanjev cvet zacvetel«. Namesto zaključka naj navedem del zapisa refleksije ene od udeleženk, ki je odprla svoje intimne misli in občutke tudi z osebnega področja in jih povezala s svojim delovanjem v delovnem okolju. Zapisala je: »Velike potrebe po reševanju ljudi in hkrati uveljavljanju svojega prav za vsako ceno se znižujejo, marsikaj ne jemljem več tako osebno in hitreje predelam kakšno neprijetno situacijo. Pravzaprav je tudi teh zadnje čase vedno manj. Moč navade je globoko usidrana v nas. Kljub vedenju, da ravnam prav, so občutki nezadostnosti in manjše storilnosti v delovnem timu bili še dolgo prisotni, pričeli so najedati tudi samozavest. Pravzaprav sem ponovno veliko pridobila na samozavesti odkar imamo supervizijska srečanja. Ključne besede: supervizijski proces, učenje, strokovni razvoj, poklici pomoči. Avtorica: Judita Bendelja, dipl. m. s., NLP praktik, absolventka mag. študija Supervizija, osebno in organizacijsko svetovanje na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Zaposlena: Srednja zdravstvena šola Celje, Ipavčeva 10, 3000 Celje e-naslov: [email protected] LITERATURA Klasinc M. Potrebe po superviziji v timu zdravstvene nege. In Čas P, eds. Supervizija in različni nivoji komunikacije v socialnih zavodih. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege Slovenije; 2003: 3742. Kobolt A, Žorga S. Supervizija – proces razvoja in učenja v poklicu. Ljubljana: Pedagoška fakulteta; 2000. Vodeb Bonač M.: Nekatere teoretične teme, pomembne za supervizijo. In: Miloševič Arnold V, Vodeb Bonač M, eds. Supervizija – znanje za ravnanje. Ljubljana: Socialna zbornica Slovenije; 1999: 49 – 76. Žorga, S., Modeli in oblike supervizije. Ljubljana: Pedagoška fakulteta; 2002. 25 mag. Marija Turnšek Mikačić univ. dipl. ekonomistka in magistrica znanosti s področja poslovne politike in organizacije, NLP trenerka (INLPTA), NLP coach, in certificiran praktik hipnoze e-pošta: [email protected] IZOBRAŽEVANJE O KARIERNEM NAČRTU Z ORODJI NLP-ja Ugotovitve doktorske disertacije Potencial osebnega kariernega načrta je opisal Noer (2009, str. 22−27), ko pravi, da nova karierna pogodba ni sporazum s podjetjem, temveč je sporazum s seboj in svojim delom. ‘Pot do vrha’ je zamenjala ‘pot s srcem’. Shepard (1984, str. 25−46) uporablja ta izraz za opis uspeha v smislu lastne vizije in osrednjih vrednot. Pot s srcem vključuje najbolj izražene talente posameznika. To je tisto, kar bomo lahko zdaj ali v prihodnosti storili z odličnostjo, ki bo izpolnila našo osebnost. V 21. stoletju se bo povpraševanje na trgu dela usmerilo od tistih, ki imajo znanje in izkušnje, k tistim, ki se nenehno učijo (Hall 1996, str. 10−14). Najpomembnejši karierni pristojnosti sta identiteta in prilagodljivost (Hall & Chandler, 2005). Za uresničitev potenciala nove kariere razvija posameznik nove pristojnosti v zvezi z upravljanjem sebe in svoje kariere. Ker bo pri novi karieri vedno bolj prisoten proces učenja, bodo osebe, ki se učijo, najprej spoznale, kako razviti lastna znanja in prilagodljivost (str. 155−176). Osebni karierni načrt je zasnovan na osebnih lastnostih, izkušnjah, opravilih, znanjih, treningih, veščinah, ciljih in filozofiji vsakega posameznika. Ta zbirka nastaja in se izpopolnjuje vse življenje in pomaga udeležencem, da načrtujejo in sledijo svoji karierni poti. To je ‘karierna zakladnica’ (Turnšek Mikačić, 2010a, str. 24−29), iz katere vsak jemlje svoje zaklade, si oblikuje svoj karierni portfolij kot temelj načrtovanja prihodnje kariere. Karierni načrt pomaga prepoznati lastne vzorce vedenja in gradi samozaupanje, daje večjo možnost doseganja življenjskih ciljev in pomaga spremeniti življenje na bolje. Posameznika usmerja k osebni odličnosti, ko želi preseči zgolj 26 doseganje posameznih ciljev. Namen znanstvene raziskave je bil spoznati učinek izobraževanja o kariernem načrtu, ki je bil kvantitativno in kvalitativno empirično preverjen na 252 udeležencih in 253 neudeležencih izobraževanja. Izobraževanje o osebnem kariernem načrtu (neodvisna spremenljivka) je bilo osnovano na lastnem modelu, pri katerem smo testirali odnos udeležencev do kariere, porast njihove samozavesti in zaznavanje osebne odličnosti (odvisne spremenljivke) (Mikačić, & Ovsenik, 2013). Ugotovitve raziskave bodo praktično uporabne za posameznike, da se izognejo kariernemu prelomu, ki ga predstavlja brezposelnost, in ga nadomestijo s kariernim prehodom, ki ponuja različne vzorce karier (Brousseau, Driver, Eneroth, & Larsson, 1996, str. 52−66). Linearni karierni vzorec, ekspertni karierni vzorec, spiralni karierni vzorec in tranzicijski karierni vzorec so novi izzivi za obuditev gospodarske rasti. Richards in Rodgers (2001, str. 126-130) sta raziskovala NLP, kot dodatno tehniko pri učenju drugega jezika in Millroad (2004) je opredelil to tehniko kot “ Bližnjico k učenju jezika, ki ustvarja odličnost v učenčevih rezultatih”(p. 28) in razveseljiv potencial za poučevanje in učenje drugega jezika. Tosey in Mathison (2003) raziskujeta odnos do sebe in učenja pri študentih pred in po NLP izobraževanju. Sprememba se pripeti v mišljenju o sebi kot učencu. Spremembe so včasih dramatične, včasih pa le rahle. Pomembnejše so spremembe v odnosih na višjih logičnih ravneh (vrednote, identiteta, misija). Z analizo sta dobila naslednje vzorce reakcije učencev: moč tem- atike neuspeha, spremembe v prepričanjih ljudi o učenju, spremembe v videnju samih sebe kot učencev, spremembe v pogledih na sposobnost in bodeče aktivnosti, jasne povezave med tem, kar se dogaja pri višjih logičnih ravneh in notranjim dojemanjem podmodalnosti. Tosey, Mathison in Michelli, (2005, str. 145) so pri tem opredelili nevrolingvistično programiranje kot pomemben koncept v medčloveških odnosih, ki proučuje strukturo osebnih izkušenj. Opredelili so NLP, kot serijo komunikacijskih tehnik in strategij za gradnjo odnosov, osebnih sprememb in učenja. Izkušnje z uporabo nevrolingvističnega programiranja kot pomembne tehnike pri izobraževanju izkazujejo pozitiven vliv na odnos oseb do sebe, drugih in svoje prihodnosti. Udeleženci izobraževanja imajo priložnost, da modelirajo enkratne in odlične lastnosti soudeležencev, pa tudi ljudi, ki jih poznajo. Pri mnogih raziskavah je poudarjen pomen medsebojnega vpliva med učiteljem in udeležencem izobraževanja. Predhodne raziskave so pokazale, da je vpliv kariernega izobraževanja tako velik, kot osebna razlaga in povratno sporočilo, modeliranje in pozornost za dosego podpore. Raziskave ugotavljajo, da učinkovito učenje goji in ustvarja dobre odnose z učenci. Učenci odprejo svoj um učiteljem, ki vodijo njihova srca in duše. Raziskava je sestavljena iz teoretskega in empiričnega dela (Slika 1). Teoretski del je uvod v preučevani problem, ki predstavlja izhodišča in ozadje raziskave problema z empiričnim delom. Teoretski del sestoji iz teorije in modelov o karieri in teorije in modelov o načrtovanju osebnega razvoja in osebne odličnosti. Slika 1. Faze raziskovanja V sliki 2 pojasnjujemo pristop k teoretskemu delu raziskave, opredelimo pojem kariere in analiziramo osem velikih teorij. Zakaj je teorija o karieri pomembna? Pomaga nam, da spoznamo pomen svojih izkušenj. Solidna baza znanja o karieri je pomemben okvir in kontekst za izobraževanje o karieri. Bolje razumemo posamezne strategije, pristope in orodja pri svetovanju. Pomagajo nam opredeliti, kako, kdaj in zakaj jih uporabljamo. Ko znamo uporabljati številne teorije in pristope, smo bolje opremljeni, da sledimo potrebam vsakega posameznika. Pri gradnji osebne odličnosti poudarimo pot pozitivnega razvoja samega sebe, vlogo nevrolingvističnega programiranja pri razvoju osebne odličnosti. Predstavimo NLP kot model delovanja, ki ponuja način razmišljanja o uporabi jezika uma, da lahko spodbujamo lastne možgane, upravljamo svoja stanja in dosledno dosegamo želene cilje. NLP, kot metoda nam je bilo izziv za oblikovanje izobraževalnega modela za dosego osebne odličnosti na podlagi izobraževanja o kariernem načrtu. Na tej osnovi smo oblikovali tudi kvalitativno analizo med udeleženci izobraževanja, ki nam je pokazala, kako so posamezniki doživljali oblikovanje svojega kariernega načrta in kako je ta vplival nanje. Slika 2. Načrt teoretskega dela raziskave 27 Na podlagi ugotovitev kvalitativne analize smo oblikovali vprašalnik za kvantitativno analizo. S povezavo ugotovitev nevroznanosti in nevrolingvističnim programiranjem smo utrdili dejstva, da lahko vzbudimo kateri koli občutek v nekom drugem ali on v nas, kar je dokaz o močnem mehanizmu širjenja občutij z ene osebe na drugo. Takšna stanja so glavna transakcija v emocionalni ekonomiji, to je živahno izmenjevanje občutkov, ki spremlja vsako medčloveško srečanje. Biološki vpliv, ki se prenaša z ene osebe na drugo, prikazuje novo dimenzijo življenja in kako ga dobro živeti. Do drugih se vedemo tako, da imajo naši odnosi dober učinek na vse, s katerimi se povežemo. Tudi odnosi med ljudmi dobivajo nov pomen, zato o njih razmišljamo na nov način. Karierni načrt kot gradnik osebne odličnosti, zgrajen na podlagi modela kariernega izobraževanja z vgrajenimi elementi nevrolingvističnega programiranja, potrjenimi v okviru najnovejših raziskav nevroznanosti, predstavlja novost in še ne dovolj raziskano področje. Raziskava predstavlja izvirni prispevek in daje nova spoznanja, temelječa na rezultatih raziskav, ki opozarjajo na nove paradigme razumevanja kariere in pomena njenega načrtovanja kot motiva odličnosti. Za karierno načrtovanje smo za razvoj in dosego osebne odličnosti uporabili nevrolingvistično programiranje, ki se je izkazalo kot učinkovito orodje. Udeleženci izobraževanja so prevzeli nadzor nad svojim življenjem, pridobili visoko stopnjo samozaupanja in samozavesti ter zaznali svojo osebno odličnost. Viri: Noer, D.M.: Healing the Wounds: Overcoming the Trauma of Layoffs and Revitalizing Downsized Corporations. San Francisco: Jossey-Bass. 2009 Shepard, H. 1984): On the realization of human potential: a path with a heart . V M. Arthur, M. B. Bailyn, I., Levinson, Shepard, H. (ur.). Working with careers. New York: Columbia University School of Business. (str. 25−46). 2009 Hall, D.T.: Protean Careers of the 21st Century. The Academy of Management (1993-2005), 10(4), 8−16. doi: 1.5465/AME.1996.3145315. 1996 Hall, D. T., Chandler, D. E.: Psychological Success: When the Career is a calling. Journal of Organizational Behavior, 26.2). 155−176. doi: 1.1002/job.301. 2005 Turnšek Mikačić, M. Osebni karierni načrt kot orodje kariere 21. stoletja. V M. Kokel (ur.) Zbornik prispevkov Konferenca o učinkovitem razvoju kariere zaposlenih in priložnostih za rast podjetij (str. 24−29). Ljubljana, Državni svet, Republike Slovenije, 11.-12. november 2010. Pridobljeno 20. november 2011 na http://kariernicenter.si/ tl_files/2010/Zbornik-prispevkov-konferenca-final.pdf. 2010 Turnšek Mikačić, M., & Ovsenik, M. Carreer planning as a building block of personal excellence. Organizacija 46(6), 235-252. doi: 10.2478/orga2013-0024. 2013 Brousseau, K. R., Driver, M. I., Eneroth, K., & Larsson, R.: Career pandemonium: Realigning organizations and individuals. Academy of Management Executive 10(4), 52−66. Pridobljeno 17. 12. 2012 na http://citeseer.ist.psu.edu/ 374819. html. 1996. Richards, J.C., Rodgers T.S.: Approaches and Methods in Language Teaching. Cambridge University Pres. 2001 Millroad, R.: The role of NLP in teachers-classroom discourse. ELT Journal, 58(1), 28-37. 2004 Tosey, P., Mathison, J.: Neuro-linguistic programming: Its potential for learning and teaching in formal education. European Conference on Educational Research, University of Hamburg, 17-20 September 2003. Tosey, P., Mathison, J. Michelli, D.: Mapping transformative learning: the potential of Neuro-Linguistic Programming. Journal of Transformative Education, 3, 140- 167. 2005 Ključne besede: izobraževanje, karierni načrt, NLP, osebna odličnost, karierni prelom, karierni prehod, zaposljivost Mag. Marija Turnšek Mikačić, univ. dipl. ekonomistka in magistrica znanosti s področja poslovne politike in organizacije, NLP trenerka (INLPTA), NLP coach, in certificiran praktik hipnoze, vodi treninge NLP-ja, izvaja poslovni in osebni coaching, in je predavateljica Fakultete za organizacijske študije FOŠ Novo mesto. Z uporabo orodij NLP-ja in coachinga vodi delavnice o poslovnem načrtu, osebnem kariernem načrtu in na temo ‘Delovno mesto, ki sem si ga sam ustvaril’. 28 29 NLP v športu in jogi 30 Vesna Jarc soc. pedagoginja in dipl. psihoterapevtka, specializirana za delo s travmami in seksualno terapijo, NLP Master Coach, Licened Sports performance Coach, Sistemski Coach, Business Coach, Integrativni Coach in Hipnoterapevt ŠPORTNI MENTALNI TRENING™ MENTAL SPORT PERFORMANCE COACHING™ Telesa ne tekmujejo, ljudje tekmujejo; s telesom, umom in čustvi! Danes profesionalni športniki ne trenirajo več le svojega telesa, temveč tudi svoj um in vse več rekreativcev se zaveda, da šele celostni trening zagotavlja zares dobre rezultate. Mentalni športni trening je trening, ki je osredotočen na bazične psihološke in mentalne spretnosti s ciljem, da se izboljša športna izvedba. Lahko je prilagojen individualnim tekmovalcem, ekipam, trenerjem ali pa rekreativcem. Učenje in izboljšanje teh veščin pomaga športnikom pri pripravi in izvedbi na najvišjem nivoju. Obvladovanje mentalnih veščin nudi tekmovalcem psihološko prednost pred nasprotnikom in razvija dodatne vire za uspeh. Dodatna uporaba NLP-orodij za boljšo športno učinkovitost postaja vse bolj pogosta in že veliko znanih športnih osebnosti se je odločilo za uporabo NLP-tehnik, ki so izboljšale njihovo učinkovitost, in zato ti ljudje danes prisegajo na pomembnost psihološke pripravljenosti. Za mentalni trening se zadnja leta zanima tudi vse več vrhunskih plavalcev, boksarjev, profesionalnih igralcev golfa in tenisa, nogometašev, plavalcev pa tudi padalcev, smučarskih skakalcev, tekačev in kolesarjev. Ključ za doseganje vrhunskih rezultatov v športu ni le rezultat drugačne prehrane, spremenjenega režima treningov in pomoči napredne tehnologije, temveč tudi zmožnost vzpostavitve in vzdrževanja fizičnega, emocionalnega ter mentalnega zagona k uresničevanju osebne športne vizije. Nove raziskave so namreč pokazale, da raznolikost treningov daje boljše rezultate kot konstantni trdi trening. Boljši rezultati so lahko doseženi z manj napora. Obstaja veliko dejavnikov, kot so genetika, kondicija, tehnične spretnosti in seveda mentalne sposobnosti, ki vplivajo na športne sposobnosti posameznikov. Mnogi športni izvajalci bodo porabili veliko časa za trening fizičnih in tehničnih veščin, mentalna plat pa je pri športu še vedno pogosto zanemarjena, tako na svetovni kot tudi na olimpijski ravni, čeprav je bilo na zadnjih olimpijskih igrah končno mogoče le opaziti znaten porast tudi zelo uspešnih atletov, ki jih je zanimalo sodelovanje s športnimi psihologi. Ena najpomembnejših stvari, ki loči zmagovalce od drugih, je to, da zmagovalci močno verjamejo oz. so prepričani, da zmorejo in tako dosežejo cilje, ki so si jih zastavili. Kako na primer dirkači oz. tekači vedo, kako hitro startati v dirki, s kakšno hitrostjo? Ali je to sposobnost presoje ali pa neverjetna natančnost? Kot je znano, so izkušeni dirkači/tekači sposobni predvideti čas zaključka v sekundi. Ali to pomeni, da človeški um natančno ve, kje leži fizični limit in regulira hitrost v skladu s tem? Ali pa to pomeni, da smo se preprosto navadili na konsistentni nivo napora?   Kot že rečeno, NLP ponuja vrsto orodij in tehnik, ki omogočajo posameznikom, da izzovejo in spremenijo omejujoča prepričanja, vedenja, navade in da si v tem procesu povečajo športno uspešnost. Večini športnikov je znan tisti občutek, ko so v elementu, »in the zone«, na višku psihične in fizične moči, kar nekateri opisujejo kot stanje »flowa«. Flow je optimalna izkušnja in stanje, v katerem si izzvan na način, ki je enakovreden tvojim veščinam. Če bi vprašali vrhunske športnike, kako dosežejo »flow«, bi mnogi odgovorili, da ne vedo, kako 31 pridejo do takšnega stanja, da se to preprosto zgodi. To pomeni, da gre za nezavedni proces, ki je zunaj njihovega običajnega zavedanja. V sodobnem športu sposobnost doseganja stanja »flow« in optimizacijo mentalne sposobnosti pomeni razliko med zmagovalcem in poražencem. Flow ni nekaj, kar počnemo, temveč kako to počnemo. Ljudje ga doživljajo v najbolj nenavad- nem kontekstu ravno zaradi svoje sposobnosti, da se osredotočijo in zavežejo določenim aktivnostim in s tem potisnejo v mislih na stran vse drugo ter se fokusirajo samo na to. NLP nam pomaga, da preučimo vse te mentalne strategije ter nam omogoča, da opišemo in prenesemo modele odličnosti. Osredotoča se na odkrivanje in kodiranje teh modelov, ki razliku- Vesna Jarc, soc. pedagoginja in dipl. psihoterapevtka, specializirana za delo s travmami in seksualno terapijo, NLP Master Coach, Licened Sports performance Coach, Sistemski Coach, Business Coach, Integrativni Coach in Hipnoterapevt. Izvaja psihoterapijo, športne mentalne treninge za športne klube in posameznike ter poslovni in osebni coaching. Je direktorica EMDR Inštituta Ljubljana in ustanoviteljica Body Mind & Spirit – coaching instituta pod okriljem EMDR-a Spletna stran:http://ljubljanapsihoterapija.com/ http://www.bms-institut.si E-mail: [email protected] [email protected] Piper, Anders: Shortcut to flow, CreateSpace, 2011 Charvet, Shelle Rose: Words that change minds, Kendall Hunt Pub Co, 1995 Arne Maus: Identity Compass, http://www.identitycompass.com/trainer/index.php?intSubNr=110 Piper, Anders: interno gradivo za izobraževanje Licence Sport Performance CoachTM, Level 1, 2012 in Level 2, 2013. Viri: O`Connor, Joseph: NLP & Sport, Thorsons, 2001 Csikszentmihal Mihaly, Flow: The psychology of optimal experience, Harper Perennial, 2008 32 Ključne besede: športni mentalni trening, šport, športnik, in the flow, in the field, in the zone, v elementu, coaching, coach, zmagovalec, tekmovalec mentalne strategije, športna zmogljivost, trening, optimizacija mentalnih sposobnosti, model odličnosti, višek psihične in fizične moči, omejujoča prepričanja. jejo odlične izvajalce od povprečnih. Z uporabo NLP-tehnik v športu ljudi dobesedno naučimo, da lahko gredo v stanje flowa, se pravi, da zavestno vstopijo v stanje največje športne zmogljivosti, ko je to potrebno. Prav tako ga uspešno uporabljamo za ohranjanje in vzdrževanje motivacije. NLP je pogosto tista razlika, ki naredi razliko. NLP in družba 33 mag. Džemal Durić NLP trener, NLP Master coach Policijska akademija Tacen [email protected] Področja dela: proučevanje in razvoj vodenja, predavanja na področju menedžmenta in vodenja, mentorstvo, NLP izobraževanja, NLP coaching, razvijanje magistrskih študijskih programov, svetovanje na področju razvoja organizacij www.metaleadership.si NLP IN VODENJE ETIČNO VPLIVANJE ZA SKUPNO DOBRO Povzetek Prispevek obravnava potencial NLP pri razvijanju odgovornega vodenja in odgovornih vodij. Najprej sta opredeljena menedžment in vodenje ter njuna pomembnost. V nadaljevanju je predstavljena problematika neetičnega in neodgovornega vodenja, ki se odraža v osebnih, družbenih, ekonomskih, moralnih, ekoloških in drugih krizah. Kot odgovor na vprašanje “Za kaj in komu so odgovorni vodje?” je predstavljen model globalno odgovornega vodenja, ki ponuja tudi odgovor na vprašanje, kako se odgovorno vodenje izvaja v praksi in kdo so odgovorni vodje. V drugem delu je opredeljena vloga NLP-ja pri razvijanju odgovornega vodenja in odgovornih vodij. Avtor predstavi svoja osebna prepričanja o vlogi NLP-ja pri razvijanju odgovornega vodenja in odgovornih vodij in poziva vse akterje na področju NLP k etični uporabi NLP orodij v skladu z univerzalnimi moralnimi prepričanji. V zadnjem delu prispevek odgovarja na vprašanje, kako lahko z NLP modeli, vzorci in tehnikami razvijamo odgovorno vodenje. 34 Ključne besede: vodenje, proces vplivanja, etika, razvoj vodenja, odgovorno vodenje, etično vodenje Kaj je vodenje in zakaj je pomembno Beseda vodenje ima v vsakdanjem in strokovnem življenju različne pomene. V vsakdanjem jeziku, ko se pogovarjamo o tej temi, imamo predstavo: da je nekdo glavni in drugi mu sledijo; nekdo sprejema odločitve in drugi jih izvajajo; nekdo vodi radijsko ali televizijsko oddajo in drugi ga poslušajo ali gledajo na televizijskih ekranih itn. V vsakdanjem pogovoru o vodenju je torej poudarek na vodji, osebi, ki je za nekaj odgovorna. Na strokovnem področju, kjer bi pričakovali, da je vse temeljito definirano, obstaja zmeda zaradi neustreznega prevajanja in/ali razumevanja po- jmov menedžment (angl. management) in vodenje (angl. leadership). V tuji literaturi se ta dva pojma največkrat omenjata skupaj, v našem jeziku pa je zmeda zaradi tega, ker angleško besedo za menedžment največkrat prevajamo v vodenje in posledično enačimo menedžment in vodenje. In potem v praksi vodimo organizacije, vodimo posle, vodimo projekt, vodimo ljudi. Kaj pa je potem menedžment, če je vse vodenje? Menedžment (slika 1) lahko razumemo kot proces oziroma niz funkcij: načrtovanje, organiziranje, vodenje in kontroliranje, usmerjeno v organizacijske vire: človeške, finančne, materialne in informacijske; z namenom doseganja organizacijskih ciljev na uspešen in učinkovit način (Griffin in Moorhead 2007). V okviru te opredelitve je vodenje ena izmed funkcij menedžmenta, ki se nanaša na človeške vire in se ukvarja s procesom vplivanja in motiviranja zaposlenih za dosego organizacijskih ciljev. Menedžerji torej izvajajo proces menedžmenta z namenom doseganja organizacijskih ciljev. V okviru te opredelitve menedžmenta je vodenje ena izmed funkcij menedžmenta, ki se nanaša na človeške vire in se ukvarja s procesom vplivanja in motiviranja zaposlenih za dosego organizacijskih ciljev. Vodenje je proces mobilizacije človeških virov za izvajanje aktivnosti (vedenja) z namenom doseganja skupnih ciljev (slika 2). Skupni elementi definicij vodenja so: vodenje je proces medsebojne interakcije med vodjo in vodenimi, vodenje vsebuje namerno vplivanje, vpliv vodje je lahko usmerjen na eno ali več oseb, vpliv je usmerjen k doseganju skupnih ciljev. Če poenostavimo, menedžment je proces, ki je usmerjen v sistem ali organizacijo ali organizacijsko enoto, vodenje pa je proces, ki je usmerjen neposredno v delo z ljudmi. Uspešen menedžment in vodenje sta neločljiva, oba koncepta vključujeta vplivanje na ljudi z namenom doseganja ciljev. Uspešnost menedžerjev v modernih organizacijah je v zelo veliki meri odvisna od komponente vodenja. V nadaljevanju prispevka bom obravnaval menedžment in vodenje kot dva ločena, a prekrivajoča se procesa. Pojma menedžer in vodja bom uporabljal kot sinonima (ista oseba) in ne bom poudarjal razlik med njima. Vodenje je pomembno zato, ker vpliva na vse vidike našega življenja. Odločitve in način, kako osebe, ki jim je zaupano vodenje, vplivajo na nas, lahko kritično pozitivno ali negativno določajo naše počutje, razvoj, identiteto, kariero in nazadnje tudi usodo. V različnih fazah življenja na nas vplivajo ljudje, ki jim je v različnih vlogah zaupano vodenje: starši, učitelji, vzgojitelji, vrstniki, prijatelji, menedžerji, vodje, politiki itn., torej se procesi vodenja ali vplivanja z namenom doseganja ciljev dogajajo na vseh področjih našega zasebnega in profesionalnega življenja. 35 Problematika neetičnega in neodgovornega vodenja Po definiciji je videti vse lepo in prav. In tudi je, če so cilji, ki naj bi bili doseženi, legitimni in legalni, če so vodje zavzeti za doseganje teh ciljev, če proces vplivanja izvajajo na človeku prijazen način. Zgodovina (vojaška, politična, poslovna itd.) nas uči, da so veliki vodje sposobni videti in ustvariti lepšo skupno prihodnost in da veliki vodje lahko mobilizirajo ne samo posameznike, ampak tudi večje skupine in narode. Živimo pa v času, ko je vsakdo od nas očividec ali pa celo žrtev neodgovornega in neetičnega vodenja. Ta dva pojma ali pojava sta tesno povezana. Za kaj in komu so odgovorni vodje? Kako vodje vplivajo? V tradicionalnem poslovnem modelu so vodje odgovorni za dobiček, odgovorni so pa lastniku oziroma ustanovitelju. Okvir odgovornosti naj bi se nanašal samo na posel, ki ga izvaja podjetje (ekonomska odgovornost). Glavni interes je torej dobiček. Dobiček za kakšno ceno? Način izvajanja procesov menedžmenta in vodenja pa je povezan tudi s sprejemanjem odločitev. Problem je, če je v ospredju dobiček kot edini pravi kriterij za sprejemanje odločitev in če so moralne vrednote in principi o tem, kaj je prav in kaj ni prav, drugotnega pomena. Naštevanje primerov neetičnega in neodgovornega vodenja, ki se odraža v osebnih, družbenih, ekonomskih, moralnih, ekoloških in drugih krizah, je odveč. Živimo v času, ko vse našteto vidimo vsak dan 36 pred svojimi očmi. Model odgovornega vodenja na vidiku Model odgovornega vodenja (Mirvis, DeJongh, Googins, Quinn in Van Velsor 2010), ki ga bom predstavil v nadaljevanju (slika 3), predstavlja enega od globalnih odzivov ali iniciativ za spremembe na tem področju. Veliko kritik zaradi neetičnega in neodgovornega vodenja leti na tiste, ki se ukvarjajo z razvojem vodenja, še posebej na elitne poslovne šole. Model odgovornega vodenja predstavlja skupno vizijo teoretikov in praktikov (akademska sfera, družbeno odgovorna podjetja, ozaveščeni vodje itd.), ki iščejo ustrezne odgovore na vprašanja, za kaj in komu so odgovorni (odgovorni)vodje, kako naj poteka (odgovorno) vodenje, kdo naj (odgovorno)vodi. 1. vektor: Odgovorno vodenje je funkcija ekonomije, politike, ekologije in morale. Obseg odgovornosti odgovornega vodenja zajema interakcijo med poslovno, družbeno, ekonomsko, socialnopolitično, ekološko in moralno sfero. Poleg lastnikom in ustanoviteljem (ekonomska sfera) so vodje odgovorni različnim deležnikom (socialnopolitična sfera), za vdiranje v naravne sisteme (ekološka sfera) in za posledice (škodo in dobro) njihovega poslovanja (moralna sfera). Odgovornost vodij je, da odločajo tako, da bogatijo in uravnavajo vse navedene sfere. 2. vektor: Odgovorno vodenje je funkcija posameznika, organizacije in kolektivne skupno- sti. Odgovorno vodenje je stvar posameznika (the “Me), odgovornih organizacij (the “We”), odgovornost poslovnega sistema je za širši ekosistem investitorjev, potrošnikov, konkurence, regulatorjev in drugih zainteresiranih (the “Us”), ki zagotavljajo kontekst in so tudi soodgovorni za legitimno in dolgotrajno odgovorno poslovno vodenje. Poudarek je torej na usklajevanju interesov in spodbujanju poštene konkurence in sodelovanja. 3. vektor: Odgovorno vodenje je funkcija časa, kulture in konteksta. Modeli vodenja so socialne konstrukcije in odražajo vrednote in razmišljanja v določenem času in prostoru. Tretji vektor umešča odgovorno vodenje v čas, prostor (narod in kultura) in kontekst (ekonomska sfera, družbeno ekonomska sfera, ekološka sfera itd.). Pomembna ideja je ta, da lahko odgovorno vodenje, ki je produkt svojega časa in prostora, tudi usmerjeno naprej v prihodnost in deluje zunaj okvirjev trenutnih kulturnih omejitev. Odgovorni vodje, tako kot veliki vodje v človeški zgodovini, imajo jasno vizijo, kako uporabiti svoje organizacije za vplivanje na socialne spremembe. Koncept odgovornega vodenja je na horizontu pred nami. Glavni kriterij (moralnega) odločanja je skupno dobro in organizacije težijo k maksimiranju skupnega blagostanja - kapital, ki vključuje družbo in planet. Zveni utopično, ampak pridružujem se avtorjem, da že obstajajo številne sile in akterji, ki poganjajo organizacije in vodje v odgovoren način poslovanja. Odgovorni vodje Odgovorno vodenje zahteva tudi odgovorne vodje, ki imajo določene osebnostne lastnosti. Predpogoj za etično in odgovorno vodenje je, da je vodja ali nekdo, ki se izobražuje za vodjo, dosegel ustrezno stopnjo moralnega razvoja. V mislih imam tri razvojne stopnje Kohlbergove teorije moralnega razvoja (Kohlberg 1984): 1. Predkonvencionalna moralnost (do 10 let) o strah pred kaznijo o korist 2. Konvencionalna moralnost (večina vse življenje) o odobravanje drugih o družbeni zakon in red 3. Postkonvencionalna moralnost o družbeni dogovor o univerzalni moralni principi Če združimo ideje modela odgovornega vodenja in stopnje moralnega razvoja, lahko ugotovimo, da so samo vodje, ki so na stopnji postkonvencionalne moralnosti, sposobni odgovornega vodenja in ustvarjanja blagostanja za celotno človeštvo. Vloga NLP pri razvijanju odgovornega vodenja in odgovornih vodij Kaj imata skupnega vodenje in NLP? NLP proučuje, kako uspešni ljudje dosegajo rezultate. Osnovni interes preučevanja Grinderja in Bandlerja je bilo področje človeške genialnosti, uspešnosti in uresničevanje človeškega potenciala. Spraševala sta se, kako odkriti način uresničevanja potenciala vsakega posameznika, kako potekajo procesi osebnostnega spreminjanja in razvoja ter kako posamezniku omogočiti, da razvije svoje potenciala. Zakaj sta za svoje preučevanje izbrala najboljše psihoterapevte (vodje)? Njuno izhodišče je bila komunikacija (proces vplivanja). Kako odlični psihoterapevti samo s komunikacijo pomagajo drugim ljudem narediti osebnostne spremembe (cilji)? Kako v kratkem času v procesu komunikacije z lahkoto pomagajo drugim, da odpravijo različne psihološke težave? V začetnem preučevanju sta se torej osredotočila na odlične komunikatorje (vodje) in si postavila vprašanje, kako to počnejo oni. Razvila sta metodologijo za modeliranje odličnosti, ki se izvaja v treh osnovnih fazah: 1) nezavedno modeliranje - razvijanje lastne intuicije o tem, kako modelirana oseba to počne, 2) ugotavljanje specifičnih kognitivnih in vedenjskih korakov za doseganje istih rezultatov - razvijanje minimalnega modela in 3) oblikovanje in testiranje vzorcev, tehnik, modelov, formatov, ki se lahko prenašajo na druge ljudi v procesih svetovanja in izobraževanja (Dilts, 1998). Pozneje v razvoju NLP so Grinder in Bandler s sodelavci (prvi učenci) modelirali odlične ljudi na različnih področjih in razvili zakladnico učinkovitih NLP tehnik, vzorcev in modelov. Če povzamem, ustanovitelja NLP sta torej modelirala, kako izjemni posamezniki vplivajo na druge (ali sami nase) z namenom doseganja ciljev in na podlagi proučevanja razvila številna orodja za uspešno vplivanje. Če primerjamo definicije, proces, vsebino in namen vodenja in NLP, lahko rečemo, da sta vodenje in NLP skoraj identična procesa: o NLP: (odlični) posamezniki dosegajo cilje o VODENJE: vodje vplivajo na posameznike ali skupino, da dosegajo cilje. Tudi tukaj je po definiciji videti vse lepo in prav. In tudi je, če se tehnike NLP uporabljajo za doseganje legitimnih ciljev, če jih uporabljajo etično zreli ljudi in če jih uporabljajo etično. NLP je kot nož (orodje), ki ga lahko uporabimo za rezanje kruha ali pa zato, da nekoga zabodemo. Od etike in odgovornosti tistega, ki uporablja NLP orodja, je odvisno za kateri namen uporablja NLP. Tudi vodje lahko uporabljajo NLP pri svojem delu, saj NLP ponuja najbolj praktična znanja, kako izvajati proces vplivanja. Tudi na tem področju nas zgodovina uči, da lahko posamezniki dosežejo velik osebni in poslovni uspeh z etično in odgovorno uporabo NLP orodij. Res pa je tudi, da lahko posamezniki dosežejo veliko osebno in poslovno ... uporabil bom besedo korist (predkonvencionalna moralnost) z uporabo orodij NLP. Moja osebna prepričanja o vlogi NLP pri razvijanju odgovornega vodenja in odgovornih vodij: 1. Prvi psihoterapevti, ki sta jih modelirala Grinder in Bandler, so svoja življenja posvetili za dobrobit človeštva. Vsi trije so etično vplivali na posameznike in skupine in upoštevali univerzalne moralne principe. 2. Namen ustanoviteljev NLP je bil spremeniti svet na bolje, in sicer tako, da bi lahko vsak posameznik lahko razvil svoje potenciale. 3. NLP vsebuje najučinkovitejše tehnike, vzorce, modele itd. za izvajanje procesa vplivanja. 4. Poslanstvo vsakega NLP trenerja je, da prenaša znanja NLP etično način in v skladu z univerzalnimi moralnimi principi. 5. Poslanstvo vsakega NLP praktika, mojstra, coacha je, da uporablja NLP etično in v skladu z univerzalnimi moralnimi principi. 6. NLP ima ogromen potencial za razvijanje odgovornega vodenja in odgovornih vodij. NLP modeli, vzorci in tehnike Kako lahko z NLP modeli, vzorci in tehnikami razvijamo odgovorno vodenje in odgovorne vodenje? Najenostavnejši odgovor je preko procesov NLP izobraževanj in usposabljanj in preko NLP coachinga pri delu s posamezniki. V tabeli 1 so navedena le nekatera orodja NLP in značilnosti ali koristi teh orodij v smislu ozaveščanja in inštaliranja procesov (varovalk) etičnega odločanja oziroma etične uporabe NLP. Podrobnejša razlaga značilnosti in koristi posameznih orodij bodo podana na predavanju. 37 Zaključek Ključ problema in ključ rešitve se skriva v istih osebah in v procesih, ki jih izvajajo. Vse osebne, družbene, ekonomske, moralne, ekološke in druge krize so rezultat človeških neetičnih odločitev. Vodje (starši, učitelji, menedžerji, vodje itd.), ki ravnajo neetično, so odgovorni za posledice svojih odločitev. Njihove odločitve nam krojijo usodo. Po drugi strani pa, če bi živeli na “zeleni” Zemlji, brez vojn, brez lakote, brez revščine, brez korupcije, če bi živeli tako, da bi bili vsi svobodni in uresničevali svoje potenciale, tudi v tem primeru, bi bili za to odgovorni isti ljudje, odgovorni vodje, ki ravnajo etično. Rešitev je zelo preprosta: etično vplivanje za skupno dobro. Ko bo tako ravnal sleherni vodja, se bo naša vizija uresničila: zelen planet, svobodni ljudje, blagostanje za vsakogar. V prispevku sem želel prikazati, da ta vizija ni utopična. Obstajajo posamezniki, skupine, organizacije, združenja, ki se zavedajo posledic neetičnega in neodgovornega vodenja. Model odgovornega vodenja, ki sem ga predstavil, predstavlja izziv za vse, ki se ukvarjamo s preučevanjem in razvojem vodenja. Prepričan sem, da ima NLP ogromen potencial in da se moramo vsi, ki prenašamo NLP, dobro zavedati, da smo 38 soodgovorni za (ne)etično uporabo NLP orodij in da soustvarjamo prihodnost bodočih generacij. Zato bom še enkrat ponovil: vplivajmo etično za skupno dobro. Literatura 1. Dilts, R. (1998) “Modeling With NLP”. Capitola: Meta Publications. 2. Griffin, R.W. in Moorhead, G. (2007) “Organizational behavior: managing people and organizations”. 8th ed. Boston: Houghton Mifflin Company. 3. Kohlberg, L. (1984) “The Psychology of Moral Development: The Nature and Validity of Moral Stages. San Francisco: Harper & Row. 4. Mirvis, P.H., DeJong, D., Googins, B., Quinn, L. in Van Velsor, E. (2010) “Responsible Leadership Emerging: Individual, Organizational, and Collective Frontiers”. www.grli.org. 5. Pierce, J.L. in Newstrom, J.W. (2008) “Leaders & the Leadership Process: Readings, Self-assessment & applications”. 5th ed. New York: McGraw-Hill/Irwin. mag. Jordi Magrinyà Domingo dipl. slovanski filolog (Univerza Barcelona), ag. Jezikoslovja in komunikacije (Univerza Barcelona), specializacija: sociolingvistika, večjezičnost, medkulturnost, publicist (kretaivec), učitelj tujih jezikov, kantavtor. E-naslov: [email protected] NLP ZA UPRAVLJANJE Z VEČKULTURNOSTJO Namena delavnice sta obravnavanje pojavov večkulturnosti in medkulturnosti iz perspektive nevrolingvističnega programiranja ter odkrivanje pristopov, s katerimi ustvariti medkulturno sodelovanje. Nekaj uvodnih podatkov O dejstvu, da se nahajamo v večkulturnih časih, v globaliziranem svetu, spregovori več podatkov. 1. Ali ste vedeli, da je na svetu med 5.000 in več kot 7.000 živih jezikov? Točnega števila jezikov je pravzaprav nemogoče oceniti, saj je velikokrat težko določiti, kaj je jezik in kaj je narečje drugega jezika. 2. Ali ste vedeli, da je v Sloveniji več narodnostnih opredelitev? 3. Ali ste vedeli, da je v Sloveniji več veroizpovedi? 39 Večkulturnost: medkulturnost in 6. Gravesov nivo. V strokovni literaturi pogosto naletimo na rabo besed večkulturnost in medkulturnost kot sinonima. V delavnici razumemo večkulturnost kot sobivanje pripadnikov različnih kultur na določenem območju. Medkulturnost razumemo kot sobivanje in sodelovanje med pripadniki različnih kultur na določenem območju. V dobi, ko prevladujejo vrednote močnega individualizma (5. Gravesov nivo), lahko pripomoremo k človeškemu razvoju s spreminjanjem večkulturnosti v medkulturnost, v sodelovanje (6. Gravesov nivo). Primerov, v katerih je medkulturnost pokazala izredne prednosti in velike koristi, je veliko. Med njimi najdemo kulinariko. Svetovna kulinarika je po mojem mnenju (in najbrž mnogih kinestetov) eden izmed največjih dosežkov človeške kulture. Medkulturnost v kulinariki je očitna ne zgolj zaradi prisotnosti tujih restavracij, ampak je posebej izrazita v lastni kulinariki. Kaj bi jedli namesto »golaža« ali »štrudla«, če ne bi bilo zbliževanja med slovensko in madžarsko ali nemško kulturo? Kaj pa bi Katalonci jedli namesto nacionalnega »pa amb tomàquet (kruh s paradižnikom) «, če ne bi sprejeli tega rdečega ameriškega sadeža? In še to: Kako osiromašena bi bila umetnost brez medkulturnega sodelovanja? Kakšni bi pa bili us- pehi najboljših nogometnih ekip ali ameriških univerz, če ne bi v svojih vrstah razpolagali s talenti iz vseh celin? Pogled skozi svoja očala ali posploševanja, prepričanja in različni modeli sveta Pri ustvarjanju medkulturnega sodelovanja, hitro opazimo dva pomembna dejavnika, ki ju v NLP imenujemo prepričanja in posploševanja (predsodki). Na spodnjih slikah si lahko preberete moj vpogled v slovensko kulturo v treh različnih obdobjih mojega življenja v Sloveniji. Zgornja prepričanja so se zaradi takšnih in drugačnih izkušenj začela spreminjati. Zato sem v določenem obdobju imel prepričanja iz spodnje slike. Pozor: spodnja prepričanja so lahko tudi neprijetna za slovenskega bralca, zato vam predlagam, da ste posebej pozorni na svoje občutke ob pogledu skozi moja druga očala! 40 Zanimivo bi bilo opazovati, kakšni so ti občutki in kakšna očala o meni bi vam ti občutki nadeli. Pri tem je pomembno, da lahko opazujemo vlogo lastnih prepričanj pri zbujanju prepričanj drugih o nas samih. Jasno je, da zgornja prepričanja niso najbolj podpirala moje sreče v Sloveniji. Šele pogovor s prijateljem, ki je tudi tujec, mi je omogočil rušiti zgornja prepričanja in začeti ponovno in sproščeno opazovati slovensko družbo. Dandanašnji, ko sem 100 % sprejel slovensko družbo, imam o njej tako pozitivna kot negativna prepričanja. Dobro je odkriti prepričanja in posploševanja, ki jih splošna javnost goji do drugih kultur in se vprašati, katera bi bila bolj koristna za ustvarjanje medkulturne družbe. Vabim vas, da preizkusite naslednjo vajo. 1. Vaja: Dopolnite očala s splošnimi slovenskimi prepričanji o npr. Albancih, Hrvatih, Bošnjakih, Srbih, Romih, Muslimanih ... 2. Vaja: Sedaj pa napišite, kakšna prepričanja, kakšna očala bi bila zares koristna za spreminjanje večkulturnosti v medkulturnost? Zaključek, ki je začetek. V delavnici raziskujemo preko drugih vaj moč NLP orodij pri ustvarjanju medkulturne družbe, kot so na primer: aksiomi, zaznavni položaji, dober stik, Diltsova piramida, razne tehnike, časovna črta, SOM-i, modeliranje uspešnih primerov, SMART cilji ipd. Ti odgovori lahko služijo kot začetek o upravljanju večkulturnosti s pomočjo NLP-ja. Čeprav se nekatere javne ustanove že ukvarjajo z vprašanjem medkulturnosti, je dobro vedeti, da se nekateri naši kolegi v tujini že ukvarjajo z vprašanjem medkulturnosti iz takšne ali drugačne perspektive . Ključne besede: večkulturnost, medkulturnost, prepričanja, zaznavni položaji, Diltsova piramida, sodelovanje, Graves, posploševanja, raziskovanje. Podatki o številih jezikov so prevzeti iz publikacije Ethnologue, ki se že vrsto let ukvarja z določanjem števila in situacije jezikov po svetu. V akademskih krogih velja kot referenca na tem področju. http://www.ethnologue.com/statistics Vir: Statistični urad Republike Slovenije, Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanje 2002. Vir: Statistični urad Republike Slovenije, Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanje 2002. Vir fotografije: http://www.pinterest.com/ pin/520447300659697347/ Primer tega je ta javna spletna stran: http://www.medkulturnost.si/ http://minhaslifeservices.com/what-we-do/workshops/ , http://www.international-hr.de/eng/nlp-techniques-for-intercultural-trainers.html 41 dr. Andrej A. Lukšič prof. politoloških znanosti, mojster NLP, e-naslov: [email protected] ONSTRAN INDIVIDUALNIH IN KOLEKTIVNIH TRAVM IN NOSTALGIJ (KONCEPTUALNI PREMISLEK) Povzetek: Posameznik in njegova vpetost v sodobno družbeno tkivo predstavljata izziv za različne discipline in doktrine. Če posameznika razumemo kot nemočnega nad svojo biološko določenostjo, potem ta ne more biti odgovoren za svoje obnašanje in delovanje, saj nanj nima vpliva. Pri tem je življenje v skupnosti rezultanta delovanja te narave. Če pa si lahko zamišljamo uspešno intervencijo, tako v njegov notranji svet kot tudi v samo družbeno tkivo, v katerega je na različne načine vpleten, se odprejo nova vprašanja; kako in koliko lahko posameznik s svojim obnašanjem in ravnanjem spreminja sebe in družbeno tkivo, kako in koliko to družbeno tkivo deluje nanj, na njegovo konstituiranje kot enkratnega posameznika. Čeprav se tehnike NLP ukvarjajo predvsem z vprašanjem posameznikovega notranjega sveta in oblikovanja skupin za delovanje, pa bo naše premišljanje bolj usmerjeno na tiste tehnike NLP, ki intervenirajo v svet posameznika, da bi se spremenil tudi svet skupnosti. V osredju bo predvsem premišljanje točke, ki jo mora posameznik preiti, da se vedenja, informacije ipd. prelijejo v delovanje; kako se iz opazovalca prelevi v sooblikovalca boljšega življenja skupnosti, kako iz travmatizirane in nostalgične skupnosti, ki je zazrta v preteklost, preiti v skupnost, ki je sposobna misliti o svoji prihodnosti . Če je družbeno tkivo prepojeno s travmami in z nostalgijo, potem se posameznikovo vedenje in ravnanje temu prilagodi. Zazrtost v preteklost, kjer so nastale kolektivne travme za ene in ki je za druge vir nostalgije, preprečuje, da bi sploh bili sposobni skupaj živeti življenje tu in zdaj, kaj šele da bi tu in zdaj živeli iz prihodnosti. Gre za vprašanje rekonceptualizacije samorazumevanja, ki posameznika opolnomoči za intervencijo v družbeno tkivo, v katerega je na različnih ravneh vpleten. Način izvedbe predavanja bo že prakticiranje tehnike NLP. Ključne besede: 42 individuum, notranji svet posameznika, travma, nostalgija, skupnost, spreminjanje, percepcija časa, rekonceptualizacija samorazumevanja, politika zgodovine Uvod Nevrolingvistično programiranje (NLP) je model človeškega obnašanja in kognicije, ki opisuje, kako si ljudje predstavljajo svoj svet, kako komunicirajo in so v interakciji z njim in med seboj, kako lahko pri tem izkušajo razočaranje in doživljajo stres, zaradi katerega lahko postanejo bolni (mentalno ali fizično), in kako se jim lahko pomaga, da spremenijo svojo predstavo sveta tako, da zmanjšajo stres in se učinkoviteje soočajo s svojim življenjem. Opredelitev NLP na tak način, pomeni, da je njegovo poslanstvo vezano na prilagajanje posameznika obstoječim, vedno znova spreminjajočim se kulturnim in družbenim okoliščinam, ki tudi predstavljajo ekologijo in okvir etičnega premisleka o uporabi tehnik NLP. Naš namen je, da v tem tekstu, ki je napisan v obliki tez, problematiziramo temeljno predpostavko razumevanja NLP, ki je usmerjen le na posameznika in njegovo ravnanje, spregleda pa družbene dimenzije individualnih dejanj in ravnanj. Družba in posameznik sta povezana preko družbenih (kulturnih) norm, ki jih posameznik ponotranji skozi procese socializacije in udejanja/ ne udejanja v določeni družbene klime, ki ljudi pripravi do tega, da se ravnajo po njih oziroma jih opuščajo. Prav opuščanje vnaša v kulturo in družbo razliko, ki sproža njuno notranje spreminjanje. Posameznik torej vendarle ni le nekdo, ki se naj prilagaja kulturnim in družbenim normam, pač pa je lahko tudi nosilec njihovih sprememb. Ta vloga posameznika kot nosilca diskontinuitete kulturnih in družbenih norm se v premišljanju uporabe NLP postavlja na stranski tir, mi pa ga hočemo v nadaljevanju afirmirati. Izhajamo iz ugotovitve, da družbena klima v Sloveniji, ki je zgrajena na travmi in/ali nostalgiji in tako v sedanjosti ohranja preteklost, posameznikom otežuje oz. celo onemogoča, da bi zaživeli sedanjost skozi prihodnost. Premik individualno-kolektivne pozornosti iz preteklosti na prihodnost je nekaj, kar je v moči posameznikov in zato lahko zarežejo v obstoječo družbeno klimo. Besedilo v tezah 1. Slovenija je v 90-ih letih izstopila iz sedanjosti, ki se je napajala iz bodočnosti, in vstopila v sedanjost, ki je črpala iz preteklih svetov. Zaželela si je posnemati dobre prakse z Zahoda, iz razvitih ekonomskih in demokratičnih dežel, in se s tem odpovedati avtonomnemu razvoju, ki bi bil utemeljen na ekoloških, ekonomskih in socialnih specifikah. S takšno zamenjavo časovne dimenzije se seveda spremeni tudi družbena klima in v ospredje stopi duh posnemanja, ponavljanja, prepisovanja, torej duh starega in uveljavljenega, ki s svojim uveljavljanjem izriva duha inovativnosti, samosvojosti, izvirnosti, kreacije, samoiniciativnosti, skratka, izrine duha odprtosti v prihodnost. 2. Socializem (komunizem) je bil sedanjost iz prihodnosti od leta 1945 do 1990, od tedaj dalje pa postal ali travma ali nostalgija, in sicer predvsem za tiste, ki so ga živeli in preživeli. Generacije, rojene po letu 1990, so se rodile v to kulturno in družbeno klimo oz. kolektivno zavest. Danes poudarjeno živimo sedanjost iz spominov na preteklost. Oblikovaje in nenehno obnavljanje travmatične in/ali nostalgične družbene klime ni nekaj, kar bi bilo politično naključno ali celo nevtralno; ima pomemben politični učinek. Političnim in družbenim akterjem, ki so vključeni v nenehno proizvajanje takšnega družbenega razpoloženja, pravzaprav uspeva, da vzpostavljajo in ohranjajo odlične pogoje za druge, da ne delujejo in s tem istočasno oblikujejo pogoje, da lahko delujejo le oni sami. Dokler je pozornost ljudi usmerjena v preteklost, so s svojimi mislimi tam, in ne tu, so ujeti v preteklost in zato nesposobni za delovanje tukaj in zdaj, v sedanjosti. 3. Ljudski rek »od besed k dejanjem«, je tu na mestu, če delovanje razumemo najprej kot rekonceptualizacijo časovne dimenzije. Ali je treba to rekonceptualizacijo izpeljati najprej na kolektivni ravni s spreminjanjem družbene klime, torej od zgoraj, ali se spremembe lotiti na ravni posameznika in/ali skupin, torej od spodaj, je past, v katero se hitro ujame zdrav razum; lažno dilemo, zoperstavljanje teh dveh pristopov, je treba odločno zavrniti. Naše izhodišče torej je, da je edino s spreminjanjem na ravni posameznika, torej, da se iztrga iz nostalgičnega ali travmatičnega oklepa preteklosti, mogoče sčasoma spremeniti tudi skupinsko in družbeno klimo, torej rekonceptualizirati časovno dimenzijo in spremeniti dojemanja sedanjosti. Naš cilj je pravzaprav narediti prve korake v smeri odgovora, kako opolnomočiti posameznika za reševanje individualnih in/ali kolektivnih travm in nostalgij skozi psihološko dojemanje časa. Zavrnitev vsiljene lažne alternative, ali si za ali proti (npr. partizanom – domobrancem / totalitarizmu (komunizmu-socializmu) -demokraciji ipd.), je nujna, saj ne omogoča spremembe časovne dimenzije same, pač pa jo ohranja. 4. Delovanje posameznika usmerja psihološko dojemanje časa, ki se ga niti ne zaveda, trdi ameriški psiholog Philip Zimbardo, ki je postal znan s svojim zaporniškim eksperimentom v začetku sedemdesetih let, ki ga je izvajal na univerzi v Stanfordu. Sicer ponesrečeni eksperiment je potisnil v ospredje vprašanje, zakaj so se popolnoma normalni študentje tako hitro spremenili v pasivne zapornike in krute paznike. Vsi so vedeli, da gre le za eksperiment, ki bo trajal vsega le 14 dni. Toda njihovo dojemanje časa v zaporu se je samo v nekaj dneh popolnoma spremenilo; njihova pozornost je bila zožena le še na nevzdržno sedanjost, »pozabili« pa so na prihodnost, torej na trenutek, ko bo eksperimenta konec. Ekskurz: Eksperiment v zaporu • Zbral je 24 študentov, ki niso imeli problematičnega otroštva ali psihičnih težav, in jim naključno dal vlogo ali paznika ali zapornika, jih za 14 dni zaprl v improviziran zapor v kleti univerze. Študentje so se hitro vživeli v svoje zaporniške vloge. Pazniki so postali vse bolj avtoritarni, zaporniki pa vse bolj pasivne žrtve; zapornike so pazniki poniževali, jih psihično mučili, zaporniki so ubogali ukaze paznikov in se celo znašali nad drugimi zaporniki. Dva zapornika sta se psihično zlomila in zapustila zapor, po šestih dnevih pa je bil poskus predčasno prekinjen. Tudi Zimbardo se je začel obnašati kot vodja zapora in ker ni takoj posredoval kot vodja eksperimenta, se je moral zagovarjati pred etično komisijo. • Udeleženci eksperimenta so vedeli, da bo poskus trajal 14 dni in da se bo vse skupaj kmalu končalo. Pričakovanje, da bodo udeleženci sposobni v tem času prenesti tudi kakšne neprijetne trenutke, se ni uresničilo. Že po dveh dneh so udeleženci postali »ujetniki zaporniškega časa«. Za nekatere od njih je bivanje v zaporu postalo tako neznosno, da so se psihično zlomili. • Po tem eksperimentu in na osnovi dogodkov, ki so sledili (Zimbardo je bil zaslišan celo pred etično komisijo), se je usmeril na raziskovanje psihologije časa in opozarjal na družbene okoliščine, v katerih ljudje spremenijo časovno dojemanje in celo pozabijo na človečnost. Eksperiment ima za nas pomembno sporočilo, namreč v relativno kratkem času posamezniki lahko spremenijo dojemanje prostora in časa in temu primerno spremenijo svoje ravnanje, celo tako temeljito, da prestopajo etične meje, ki jih v nespremenjenih okoliščinah sicer ne bi. 5. Zimbardo je na tej izkušnji ponesrečenega eksperimenta razvil vrsto terapij in programov, ki pomagajo posameznikom, da se rešijo travma, ki so nastale v nekih izrednih okoliščinah, in da lahko zaživijo življenje v novih okoliščinah, v katere so se vrnili: TERAPIJE: V osemdesetih letih je začel razvijati posebno terapijo, s katero je pomagal tistim, ki so zaradi travme ali nesreče ostali ujetniki preteklosti. Pomaga tudi zasvojencem z igrami na srečo in ljudem, ki jih je močno prizadela zadnja finančna kriza. Pomaga vojnim veteranom, ki trpijo zaradi post travmatskega sindroma, žrtvam spolne zlorabe, udeležencem hudih nesreč ali naravnih katastrof, vsi ti ostajajo ujeti v preteklem travmatičnem trenutku. PROGRAMI: Po upokojitvi je oblikoval program za spodbujanje junaštva, ki ga predstavlja šolarjem po vsem svetu (ZDA, Madžarska, Poljska ipd.). Ekskurz: Program za spodbujanje junaštva • Otrokom pokažejo posnetek, kjer neznanec leži na prometni ulici ali podzemni železnici in čaka, da bi mu kdo pomagal. Ko se v množici mimoidočih čez čas le najde nekdo, posnetek prekinejo in nadaljujejo debato: zastavijo jim tri vprašanja: zakaj mislijo, da je moški/ženska ležal na tleh, zakaj mu/ji ni nihče pomagal, kaj bi storili oni, če bi se znašli v takšni situaciji? Odgovori otrok so zanimivi in govorijo bolj o tem, da so le redki slišali doma, da je treba pomagati sočloveku, ali doživeli pozitivni zgled. Iz tega Zimbardo ugotavlja, da v modernih urbanih družbah pomoč sočloveku ni več družbena norma. Namesto tega se uveljavlja norma, da naj vsak posameznik skrbi samo zase in druge prepušča svoji usodi. S projektom spodbujanja junaštva želi otroke naučiti, da bodo sprožilci takšnih pozitivnih sprememb: pomagati sočloveku, prijaviti zlorabo, upreti se avtoriteti, če zahteva od drugih nesprejemljiva dejanja. V projekt so vključeni tudi drugi koncepti, ne le učinek opazovalca, pritisk skupine, poslušnost avtoriteti, učinki predsodkov, učinki rasizma ipd. • Razlaga: psihološki mehanizem učinka opazovalca Če opazovalec noče pomagati (NAMERA 1), bo podzavestno hotel verjeti, da je neznanec pijan, omamljen, brezdomec ipd. in si tako racionalno opravičil svojo pasivnost ; gre za RACIONALIZACIJO NEDELOVANJA Če pa opazovalec hoče pomagati (NAMERA 2), ga tudi takšni pomisleki ne bodo ustavili. Poskusi so pokazali, da takoj, ko se prvi odloči za pomoč in bo tako prekršil pasivnost kot družbeno normo, mu bodo sledili tudi drugi (MOČ POSAMEZNIKOVEGA DELOVANJA – iz kulture). 6. Po drugi strani pa lahko s spreminjanjem zunanjih okoliščin močno vplivamo na obnašanje posameznikov. Lahko oblikujemo okolje (npr. zapor), ki iz ljudi potegne najslabše, kot je agresija, sadizem, slepo podrejanje avtoriteti, razčlovečenje žrtev. Lahko pa tudi oblikujemo družbeno ali delovno okolje, ki spodbuja pozitivno delovanje posameznikov. (MOČ OKOLIŠČIN – iz strukture). Tako je npr. v Detroitu, kjer je ljudi gospodarska kriza najbolj prizadela, prebivalcem pomagal poiskati pot v prihodnost, saj je mesto že močno čutilo posledice družbenega razpada. Vprašanje prihodnosti je vprašanje o tem, kako bodo ljudje ravnali v tej novi situaciji: se bodo solidarizirali ali individualizirali do konca. Verjamemo, da dobro in zlo nista odvisna le od posameznika, torej od usode ali genov ali človeške narave, ampak lahko v določenih okoliščinah vsak postane dober ali slab, kar pomeni, da človek sam lahko vpliva na svoje obnašanje in da lahko z ustreznimi okoliščinami spodbujamo dobro v človeku. Na tej predpostavki temeljijo tudi projekti in programi Zimbarda. 7. Zimbardo govori o štirih tipih ljudi, ki so vezani na različne načine na preteklost, sedanjost in prihodnost. Skupaj z Johnom Boydom sta oblikovala štiri kategorije: Kategorija = HEDONISTI (živijo za ta trenutek) Kategorija = FUTURISTI (sedanjost podrejajo prihodnim načrtom) Kategorija = FATALISTI (sedanjost se nikamor ne premakne) Kategorija = UJETNIKI PRETEKLOSTI (ujeti zaradi travme ali nostalgije v preteklost) Ekskurz: Različni primeri dojemanja časa PRIMER 1 : Psihološko dojemanje časa v finančnem sektorju se je v zadnjem času močno spremenilo. Ko je prišlo do zloma sistema, mu je sledil moralni zlom posameznikov-finančnikov. 43 • Normalno dojemanje časa: v tem sektorju delajo posamezniki, ki razmišljajo strateško in so usmerjeni v prihodnost. Razmišljati morajo o donosih in strankam zagotoviti dobiček. Njihov cilj je, da denar nalagajo tako, da v prihodnosti dobijo več denarja, kot so ga vložili. • Dojemanje časa tik pred finančnim zlomom: pred gospodarskim zlomom so se finančniki začeli obnašati drugače. Radikalno so spremenili dojemanje časa. Njihova časovna perspektiva se je skrajšala; prihodnost se je zbila na trenutni hedonizem in na tekmovanje za visokimi kratkoročnimi obrestmi (prinašali so jih slabi krediti). Iz futuristov so se prelevili v hedoniste. PRIMER 2: Če je kdo po dojemanju časa hedonist, bo izjemno težko vztrajal pri dejavnosti, ki zahteva samodisciplino, še posebno če je prisotna bolečina in počasen napredek, še posebno, ko gre npr. za rehabilitacijo. • Nekdo je operiran in ga čaka rehabilitacija (nekdo gre na dieto, jemlje zdravila, športno vadi ipd.): trimesečno razgibavanje sklepa po navodilih fizioterapevta. Če bo vaje delal, bo sklep enako gibljiv kot prej, sicer bo otrdel. • Raziskave kažejo, da več kot polovica takšnih pacientov predčasno prekine rehabilitacijo. Zakaj? Zagotovilo zdravnika, da bo čez tri mesece bolje, nanj ne deluje. Je pač hedonist in usmerjen na sedanjost. Če je kdo po dojemanju časa futurist bo zlahka vztrajal pri predpisani dejavnosti terapevta. • Terapija z obljubo v prihodnosti deluje samo na paciente –futuriste, na druge pač ne. • Za futuriste so pisani tudi nasveti za zdravo prehrano, priporočila za varno vožnjo, pobude za varovanje okolja in druge kampanje namenjene prihodnosti. • Na novo osmislijo sedanjost. • Jih motivira, da začnejo razmišljati o prihodnosti, kaj bi radi počeli jutri, čez teden , mesec ipd. Udeleženci niso več • nagnjeni k samomorilnosti, • depresivni, • začenjajo se družiti z drugimi ljudmi, • pripravljajo načrte za prihodnost. Eksurz: Primer opuščanja družbene norme ali odsotnost družbene norme očetovstva v računalniški dobi Najbolj učinkoviti terapevtski programi so tisti, v katerega so vključeni tudi vaši prijatelji ali družinski člani. Toda danes so ljudje vse bolj izolirani in družbeno izolirani. Zdi se nam, da smo edini z neko težavo, ker preprosto nimamo sogovornikov, s katerimi bi lahko delili naša občutja in nimamo ljudi okoli sebe, ki bi nas spodbujali. V to stanje vstopajo družbene aplikacije kot nek nadomestek. Računalniški programi lahko nadomestijo živega prijatelja ali vas povežejo v skupnost drugih uporabnikov, s katerimi vas družijo podobni interesi ali težave. Te skupnosti vzbujajo varljiv občutek povezanosti. Ves čas se nekaj dogaja, prijatelji in sledilci so nenehno prisotni, v resnici pa sedimo sami v zaprti sobi in smo sami z računalnikom; namesto z živimi ljudmi preživljamo vse več časa z računalniki, mobilnimi telefoni in drugimi priročnimi tehnološkimi izdelki. Družbene aplikacije so koristne le, če pomagajo vzpostaviti živo družbeno mrežo, če vas spodbuja pri uresničevanju ciljev. Za mlade fante so spletne skupnosti, mobilne aplikacije, računalniške igrice nevarno okolje. Vse te aplikacije so Argumenti, ki se opirajo na boljše stanje v pri- postale dobro premišljene in so tako zanimive, hodnosti, zgrešijo večino posameznikov. Zato da se resnično življenje zdi vse bolj dolgočasno. Zimbardo trdi, da bi morali pri zasnovi rehabilitac- Delo, šola, druženje z vrstniki ipd. nikoli ne morejo biti tako zabavni in prilagojeni našim željam, kot ijskih programih upoštevati časovno dimenzijo. Tudi pri okoljskih nasvetih in kampanjah, v kater- so virtualni svetovi. Ti virtualni svetovi se lahko ih se govori iz katastrofične prihodnosti, bi morali po vznemirjenosti kosajo le z realnim življenjem pisati tudi v »jezikih«, ki jih enoznačno razumejo v tolpi, v vojski ali zaporu. Veliki spletni ponuddrugi tipi posameznikov, ki jim je tuje futuristično niki pornografije ponujajo na desetine različnih kategorij spolnih praks. Tam najdemo seksualne dojemanje časovne perspektive. podvige, ki jih verjetno ne bomo nikoli doživeli PRIMER 3: Zdravljenje travme na individualni na resničnem zmenku, še zlasti ne na prvem. ravni. Tisti, ki so ujeti v pretekli travmatični tre- Možnost takojšnje nenavadne seksualne izkušnnutek, ta trenutek nenehno podoživljajo, se mu je, ustrojene po lastni želji, mlade moške v visoko ne morejo iztrgati. Razvili so nekakšno negativno tehnologiziranih družbah vodi v to, da raje izbirajo raztegnjeno sedanjost in ne znajo več živeti svo- elektronske utvare kot dolgočasno realnost. jega življenja. Kako poteka terapija s časovno perspektivo? (terapije s časovno črto (Time Line) Primer JAPONSKA: Psihologi ugotavljajo, da iz nabora tehnik NLP-ja so podobno koncipirane) se je na Japonskem že več sto tisoč mladeničev Udeleženci najprej ugotovijo, kakšno časovno odločilo za življenjski slog hikikomori. Ti mladi nikoli ne zapustijo svojega stanovanja, ne iščejo perspektivo imajo, v nadaljevanju pa: službe, nočejo spoznati partnerjev in si ustvariti • Jo počasi spreminjajo. • Tako ozavestijo lastno dojemanje časa družine. So popolnoma družbeno izolirani. Ves in spoznajo, da nanjo lahko vplivajo, jo spremeni- dan preživijo za računalnikom. Primer JUŽNA KOREJA: Podobno je tudi tu. jo. Skozi pogovor in asociacije na novo povežejo Vsako leto odpirajo nove tabore, kamor starši pošiljajo svoje otroke na odvajanje od interneta. preteklost in sedanjost, Primer ZDA in EU: Še ni tako hudo. Kljub temu pa 44 so zgovorni podatki. Ameriški fantje do 21 leta v povprečju porabijo za igranje iger več kot 10 000 ur/ leto in pred zasloni so več kot 40 ur/ teden. Hikikomori kot umik je odgovor mladih moških na zahteve mater, pravi Zimbardo, in to je le simptom tega, da v glavnem ti fantje odraščajo brez očeta. Odsotnost očeta ni toliko fizična odsotnost, torej posledica ločitev ali enostarševske družine. Veliko bolj pomemben razlog je odsotnost družbene norme očetovstva. Ta norma ne izginja le iz družine, pač pa tudi iz popularne kulture. Ni več očetov v filmih, ki bi bil stari 30 let, če so, smo nad tem presenečeni; očeta ni niti v družinskih nanizankah, če so, so pa prikazani kot karikature. Odsotnost očetovstva je za družbo izredno škodljiva, trdi Zimbardo. Mladeniči potrebujejo odrasle moške, po katerih bi se zgledovali in jim tako pomagajo odrasti v samostojne in odgovorne posameznike. Tako deluje moška psihologija. Z očeti izgubljamo tudi junake. Matere so pravi nasprotniki junaških dejanj, ker bodo svojim otrokom raje svetovale, da se ne vmešavajo, da poskrbijo za svojo varnost, da se umaknejo. Matere otroka naučijo altruizma, dobrodelnosti, pomoči, sodelovanja in spoštovanja družbenih norm. Za velika ali vsakdanja junaštva pa se je treba upreti pritisku skupine in prekršiti njene družbene zapovedi. Ta primer nam govori, da so prakse vsakdanjega življenja posameznika ujete v okvire kulturnih in družbenih norm, ki se lahko skozi čas spreminjajo in za katere družba poskrbi preko socializatorjev (npr. družina, mediji, šola ipd.), da se modificirane prenesejo na novo generacijo (moških in žensk), da jih ta ponotranji. Te spremembe v kulturnih in družbenih normah so rezultat in potreba družbe po njenem nadaljnjem razvoju, jih je pa mogoče različno vrednotiti. 8. Zdravljenje travme na družbeni ravni (kar je posebej zanimivo za politologe in zgodovinarje) Celotne družbe lahko ostanejo ujete v preteklost, v pretekle travme. Ni samo Slovenija ujeta v preteklost v tem smislu. Tudi na Madžarskem se prerekajo, ali je bil upor proti Rusom junaštvo ali neumnost, na Poljskem pa, ali je bilo prav, da so ustanovili Solidarnost ipd. Postsocialistične države so ujete v zapletene kolektivne občutke; tako nekateri podoživljajo nacistične poboje, spet drugi komunistične čistke in zapiranje, tretji občutijo nostalgijo za komunizmom (kjer so bili vsi enaki, vsak je imel službo – zanemarjajo pa cenzuro, strahovlado tajne policije, zaprtost ipd.) Celotna nacija kot kolektiv je lahko vklenjena v nezdrav preplet nostalgije in travme, zaradi katerih ne zmore živeti v sedanjosti in misliti na prihodnost. Tu naj poudarimo, da so v travmo ali nostalgijo ujete različne kulturne in družbene norme in vrednote, ki so se v nekem prelomnem zgodovinskem trenutku ene uveljavile kot prevladujoče, druge pa so to pozicijo izgubile. Takšna družba, ki na terenu preteklosti še vedno bije bitko o različnih družbenih normah in vrednotah, pravzaprav potrebuje predvsem spremembo časovne dimenzije in tu odpre novo bitko za hegemonijo družbenih norm in vrednot. 9. Z refleksijo tega problema se je začela ukvarjati nova disciplina politologije, ki so jo poimenovali politika zgodovine. Nova disciplina se usmerja v analizo politično-legitimacijske funkcije, ki jo imajo različne interpretacije zgodovine. Nova disciplina se ukvarja z zgodovino, ki igra integracijsko funkcijo za družbi, drugo področje proučevanja je usmerjeno na zgodovinske predpostavke političnega delovanja, ki ima konstitutivno funkcijo za politični sistem, tretje področje pa raziskuje načine in cilje, zaradi katerih se nekateri zgodovinski dogodki neposredno uporabljajo v politiki (zaradi legitimiranja političnega delovanja, zaradi distanciranja od pretekle politične ureditve ali zaradi uporabe zgodovine kot arzenala argumentov v dnevnopolitičnih strankarskih spopadih). V novi disciplini se uveljavljata dva pristopa, ki izhajata iz dveh različnih spoznavnih teorij in ki sta sicer uveljavljeni tudi v drugih družbenih znanostih. Gre za realistično in konstruktivistično paradigmo. Realistična paradigma predpostavlja, da so ljudje kot spoznavni subjekti sposobni neposredno spoznati stvarnost, ki jih obdaja, in zato lahko svoja spoznanja preverjajo neposredno v sami realiteti. Realisti mislijo, da je objektivno spoznanje mogoče, čeprav priznajo, da ne morejo imeti povsem gotovo znanja o svetu, pa tudi ne trdijo, da so spoznanja identična svetu. Konstruktivisti pa vztrajajo na stališču, da neposredno izkustvo sveta ni možno in da je spoznanje vedno rezultat naše konstrukcije; mi lahko le predpostavljamo, da je svet enak naši predstavi o njem, trdijo. Na tej paradigmi je utemeljen tudi »kulturni obrat«, ki preusmerja pozornost na kulturno dimenzijo političnih procesov. Prav tako pa je tej spoznavni teoriji zavezano tudi NLP (prisega na konstruktivistično paradigmo - ukvarja se s posameznikovimi predstavami, ki jih je treba uskladiti med seboj in s skupinskimi oz. družbenimi predstavami). Ekskurz: primeri politoloških analiz zgodovine Nemški politolog Horst-Alfred Heinrich odgovarja na vprašanje, zakaj posamezniki ali družbene skupine potrebujejo za konstrukcijo svojih identitet »veliko in slavno zgodovino«. Odgovor je avtor našel v teoriji družbene identitete, ki razkriva, da imajo ljudje in družbene skupine potrebo po samospoštovanju. Ta identiteta izhaja iz družbenega vrednotenja, kjer določena skupina doživlja sebe kot boljšo od drugih. Za to pa potrebuje svojo podobo zgodovine, zgodovina, ki bo velika in slavna. Johannes Marx izhaja iz stališča, da širjenje določenih predstav o zgodovini prispeva k uspehu posameznik političnih odločitev, ki imajo tudi ekonomske posledice, ali pa so imele že od samega začetka jasne ekonomske cilje. Avtor ugotavlja, da določena politika zgodovine vpliva na način razumevanja stvarnosti, torej na subjektivno doživljanje resničnosti, s tem pa na način političnega odločanja in delovanja. Iz določene predstave zgodovine bo posameznik izbral tisto delovanje, s katerim bo povečal svojo korist. Kultura in z njo povezana percepcija zgodovine so torej tu opredeljene kot proizvod in tudi kot predpostavka individualnega delovanja. Mark Arenhoevel razvija svoje stališče s pomočjo teorije družbenih sistemov. Ta teorija omogoča spoznanje o tem, kdo so nosilci socialnega spomina, v kakšnih medsebojnih odnosih so različni podsistemi spominjanja in kako naj se dojame spreminjanje podobe zgodovine, ki jih je izzvala globalizacija. Avtor trdi, da se družbenih sistemov ne da predstavljati brez lastnega spomina, ki oblikuje njihovo identiteto. Vsak sistem se mora razlikovati od drugih, kar pa lahko stori le, če jasno razlikuje svojo preteklost od svoje prihodnosti. V tem odnosu do preteklosti pa si mora biti na jasnem, česa se ne sme pozabiti oz. česa se je treba spominjati. Spominjanje je tu dojeto kot predpostavka za dobro komuniciranje znotraj sistema, na kateri temelji javni diskurz in politično odločanje. Politika zgodovine v političnem sistemu je tako politični rezultat; obveza, da se določenim dogodkom iz zgodovine izkazuje javno spoštovanje. Vsak politični sistem, če hoče biti stabilen, neguje spomin na dogodke iz zgodovine, ki ga legitimirajo, in jih dojema kot najboljši izhod zgodovinskega dogajanja. Harald Schmid poudarja, da je treba za pojasnjevanje delovanja političnih subjektov dobro raziskati povezavo med podobo zgodovine in njihove povezave s političnimi interesi, kar je mogoče le, če se poveže raziskovanje politike z raziskovanjem kulture. Na ta način je mogoče odkriti simbolne plati politične moči, kar je v sodobnem času vladavine medijev izjemnega pomena. Mediji in politika simbolov so postali pomemben subjekt legitimacije politične ureditve. Premislek o načinu, na katerega se konstituira politično, je tu usmerjen na enega od najpomembnejših aspektov, namreč gre za razumevanje boja za oblast nad formiranjem javnega diskurza. Jasno je , da tisti, ki ima monopol nad označevanjem in definiranjem družbenih fenomenov, praviloma dominira v politiki in postavlja družbene norme in hierarhijo vrednot v družbi. Zaključek in izziv za premislek Ključna vprašanja, ki si jih moramo zastaviti pri premišljanju o kulturnih in družbenih normah, vezanih na preteklost, so: • kdo odloča o tem, kakšna podoba zgodovine se bo v javnosti predstavljala, • v čigavem interesu se potiskajo oz. poudarjajo določeni dogodki iz preteklosti, • kako se oblikuje določen sklop pomenov, vezanih na zgodovino , • kako določena percepcija preteklosti vpliva na delovanje političnih subjektov, • kako se lahko s pomočjo hegemonske podobe zgodovine vpliva na stališča in delovanje, • kako velik je prostor za manipulacijo z različnimi interpretacijami zgodovine? To so seveda vprašanja za politološko raziskovanje, toda ali imajo tisti, ki se ukvarjajo z uporabo tehnik NLP-ja, ko premišljajo o ekologiji (družbeni sprejemljivosti), le preprosto nalogo, da vsakokrat znova za ekološko vrednotenje svojega početja, sprejemajo referenčni okvir, ki jim ga narekuje prevladujoča interpretacija zgodovine? V tekstu dajem nastavke za drugačen odgovor. Literatura: • Arenhoevel, Mark (2008): “Das Gedächtnis der Systeme”, v: Heinrich, Horst-Alfred/Michael Kohlstruck (ur.), Geschichtspolitik und sozialwissenschaftliche Theorie, Franz Steiner Verlag, Stuttgart, 2008. • Bandler, Richard (2014):The Ultimate Introduction to NLP: How to build a successful life, na: http://www.nlplifetraining.com/book/richard-bandler/theultimateintroductiontonlp • Dr. Philip Zimbardo’s professional website (2014)č • Heinrich, Horst-Alfred/Michael Kohlstruck (ur.), Geschichtspolitik und sozialwissenschaftliche Theorie, Franz Steiner Verlag, Stuttgart, 2008. • Heinrich, Horst-Alfred (2008): “Erklärung von Geschichtspolitik mittels der Theorie sozialer Identität” , v: Heinrich, Horst-Alfred/ Michael Kohlstruck (ur.), Geschichtspolitik und sozialwissenschaftliche Theorie, Franz Steiner Verlag, Stuttgart, 2008. • Marx, Johannes (2008):“Geschichtspolitik und Rational Choice-Theorie. Zur ökonomischen Betrachtung kultureller Phänomene”, v: * Heinrich, Horst-Alfred/Michael Kohlstruck (ur.), Geschichtspolitik und sozialwissenschaftliche Theorie, Franz Stein Heinrich, Horst-Alfred/ Michael Kohlstruck (ur.), Geschichtspolitik und sozialwissenschaftliche Theorie, Franz Steiner Verlag, Stuttgart, 2008.er Verlag, Stuttgart. • Murry, Gerry and Bryce Redford (2014): Discover NLP, na www.gerrymurray.com. • O’Connor, Joseph (2014): Introducing NLP Neuro-Linguistic Programming, na: http://www.amazon.co.uk/Introducing-Neuro-Linguistic-Programming-Joseph-OConnor/ dp/1855383446. • Schmid, Harald (2008): “Konstruktion, Bedeutung, Macht. Zum kulturwissenschaftlichen Profil einer Analyse von Geschichtspolitik” , v: Heinrich, Horst-Alfred/Michael Kohlstruck (ur.), Geschichtspolitik und sozialwissenschaftliche Theorie, Franz Steiner Verlag, Stuttgart, 2008. • Zimbardo, Philip (2014): Zakaj običajni ljudje postanejo angeli ali demoni, intervju Lenart J. Kučić, Delo, Sobotna priloga, 1. 2. 2014. 45 Nara Petrovič je uveljavljen predavatelj, pisatelj, publicist in mnenjski vodja, ki premika meje osebne in družbene integritete. Leta 2009 je bil iniciator akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu! Kot pobudnik prvih ekoloških naselij v Sloveniji redno predava in vodi odmevne delavnice, pri katerih uporablja vrsto modularnih tehnik: Zmajevo sanjanje, Spiralno dinamiko, Mitodramo, Kolektivno inteligenco ipd. E-naslov: [email protected] MOČ KOLEKTIVNE INTELIGENCE Živimo v vse bolj kompleksnem svetu, obenem pa smo vse bolj oddaljeni drug od drugega in nezmožni spontano sodelovati. Ostali smo brez zgodbe o nas in s tem brez temeljne identite družin, lokalnih skupnosti, pokrajin, naroda. »Zgodba« je več kot razvedrilo, vzgojni, moralni, učni pripomoček, več kot spomin. Zgodba je to, kar smo, iz nje črpamo pogum in strast, z njo se predstavljamo drugim. V zgodbi se izgubimo in najdemo, brez nje nimamo dostojanstva duše. Zgodba je os vsake skupnosti, kar so vedeli vsi stari narodi, zato so iz roda v rod predajali pripovedi – nekatere zgodovinske, mitske, druge vsakdanje, včerajšnje. Podkrepili so jih z rituali in praznovanji. S tem so povezovali duha vseh, s katerimi so si delili bivanjski prostor, delo, zrak, vodo, čas. V ozadju je v skupini vzniknila kolektivna inteligenca, s katero je skupina postala več kot vsota posmeznikov – postala je prepleten človeški ekosistem. Individualna inteligenca zadostuje za bistroumnost, premetenost, iznajdljivost, za reševanje logičnih problemov in tehničnih nalog, ne zadostuje pa za zbliževanje z drugimi, reševanje medosebnih konfliktov, izražanje odgovornosti v kontekstu, kolektivno prožnost, preživetje vrste. »Modrost pridobimo, ko nismo pod vplivom izkušnje.« -- Anthony de Mello S kolektivno inteligenco povezujemo levo in desno možgansko polovico, prepletamo znano s pravkar odkritim, dopuščamo intuiciji, da seže v razum, in razumu, da seže v intuicijo. Vse to se dogaja izključno, če ustvarimo identiteto, večjo od sebe kot posameznika, če se odpremo drugim 46 ljudem. Ker sedanja družba temelji na individualizmu in s tem na razkroju skupne zgodbe, je srečanje z novo paradigmo kot srečanje z nenavadnim jezikom ali kulturo. Zato obujanje kolektivne inteligence temelji na preprostih vajah in igrah, s katerimi postopoma razvijamo to zanemarjeno področje našega intelekta. Prvi korak je usklajevanje vizij – iskanje presekov med individualnimi vizijami in kasneje širjenje teh vizij na podlagi višjega namena. Pomembni vprašanji sta tukaj: »O čem sanjam?« in »Čemu sem se pripravljen odpovedati, da bi živel svoje sanje?« Ko se vizije uskladijo, s tem skupina dobi os gibanja. Drugi korak je izčiščenje individualnosti. Navidezni paradoks vsake močne skupine je, da temelji na močnih posameznikih. Šibki posamezniki, ki samo sledijo drugim, ne morejo graditi močnih kolektivov. Pri določenih vrstah mravelj v primeru uničenja mravljišča, ko izgubijo osrednjo točko fokusa, se posamezne mravlje vrnejo k najbolj temeljnemu preživetvenemu instinktu: sledijo mravlji pred seboj. S tem se ujamejo v strahovit tok gibanja tudi več kilometrov daleč, pri čemer samo tekajo za mravljo pred seboj. Uiti je nemogoče. Nazadnje vse umrejo od same izčrpanosti. Le zreli posamezniki z zdravim čutom osebne vrednosti lahko gradijo močne skupnosti. Kolektivna inteligenca ima za izhodišče pogumno in divjo svobodo individualnih misli, čustev, govora in delovanja. Obenem je ta svoboda globoko zakoreninjena v sočutju in pripravljenosti objeti blaginjo celote. Tretji korak je objemanje raznolikosti. Logična posledica izčiščenega individualizma je velika raznolikost posameznikov. Med njimi se porodi vezivo v obliki zaupanja in naklonjenosti ljudem, takim kot so. Naredite naslednjo vajo, da ugotovite, kje ste trenutno: Obiščite javni prostor z zelo intenzivnim pretokom ljudi in opazujte svoje nezavedne reakcije na tiste, ki hodijo mimo. Zavedajte se svojega osnovnega odnosa zaupanja ali nezaupanja v potencial ljudi. Ali verjamete, da je v teh ljudeh dovolj močno notranje hrepenenje po zdravem odnosu do sebe, drugih in narave, da omogoči skupno oblikovanje trajnostne kulture? Končni cilj ni sentimentalna ljubečnost do vseh, temveč iskreno zaupanje v človeški potencial in odprtost do sočloveka. Četrti korak je odprtost za intuitivni navdih. Za to moramo priznati, kako malo v resnici vemo. Poznamo zelo majhen reženj stvarnosti, vemo pa še za malo debelejši reženj stvarnosti, ki ga ne poznamo. Največji del stvarnosti pa je preprosto nedoumljiv – niti ne vemo, da ga ne poznamo. Ne moremo najti odgovorov na vprašanja našega časa le na podlagi tega, kar vemo. Prav tu pride najbolj do izraza naša zgodba. Družbena stvarnost so le zgodbe, ki si jih pripovedujemo in jih ponavljamo. Tisti, ki se mu posreči svojo zgodbo vsaditi v kolektivno intuitivno realnost množic, s tem spremeni svet. Zgodba je močnejša od vsakega orožja. Pripovedovalci zgodb so, bolj kot bojevniki, vplivali na to, kako smo se razvijali kot rasa.« -- Jeff Gomez Zgodba določa perspektivo našega pogleda nase in na svet. Naše zgodbe nikoli ne zajemajo celotne resnice – zato prihaja do trenj in konfliktov: nikoli med resnicami, vedno le med zgodbami. Da presežemo lastne omejitve, se moramo odpreti tujemu – temu, kar se spogleduje z našo pozornostjo na robu naše zavesti. Peti korak je priznanje medsebojne povezanosti. Ustavimo se za trenutek in se vprašajmo, kje se končamo mi in kje se začne svet okoli nas; pozorno spremljajmo svoj dih. Kdaj zrak postane del nas in neha biti del okolice? Ko vstopi v naše nosnice in steče po sapniku, nam napolni pljuča, preide v krvni obtok, ali takrat ko ga absorbirajo naše celice? Ni absolutne meje – vsi dihamo isti zrak. Vsa snov, iz katere je naše telo, je bila nekoč del mnogih drugih bitij, rastlin, mineralov, ozračja, zvezd … Resnična intimnost ni odsotnost drugih, tujih, temveč zadovoljstvo s samim seboj tukaj in zdaj – z ljudmi ali brez njih. Nenehno smo povezani z okolico in ločeni od nje z ohlapnimi mejami. Meje včasih omejujejo, včasih pa tudi varujejo. Veliko energije lahko izgubimo, če rinemo meje predaleč, ko čas za to še ni zrel. Šesti korak je zaveza služenju celoti. Posamezniki, ki skozi naštetih pet korakov izostrijo kolektivno inteligenco v svojih skupinah, timih, kolektivih, družinah, s tem še niso na cilju. Mehki notranji procesi se strdijo in postanejo trajni le skozi konkretno skupno aktivnost. Ta aktivnost je neizogibno vezana na skupno blaginjo. Mnogi so nagnjeni k enačenju služenja s samozanikanjem. V tem primeru govorimo o služenju, ki izhaja iz ljubezni do življenja in notranjega impulza, ki se poraja naravno. Marshall Rosenberg (snovalec metode nenasilne komunikacije) je ugotovil, da nas najbolj osrečuje pozitiven prispevek k življenju drugih ljudi. Ljudje naravno želimo drugim prinašati radost in ne bolečino. Da bi se porodila in razvila kolektivna inteligenca, moramo skrbno in ustvarjalno objeti polno odgovornost. Sedmi korak je omogočanje povratnih tokov informacij. Naravni sistemi dopuščajo odprt pretok podatkov v vse smeri. Transparentni so in spodbujajo zaupanje. Stanovitno delujoči krogotoki povratnih informacij podpirajo pozitivne učinke in brzdajo negativne učinke. Procesi kolektivne in individualne refleksije vodijo v vse večje izčiščevanje. Celo tako imenovane »napake« postanejo dragocene priložnosti za učenje. 47 Nastja Mulej univ. dipl. ekon., univ. dipl. soc., mag. komunikol., ekskluzivna licencirana trenerka de Bonovih orodij razmišljanja v Sloveniji in tudi prevajalka istoimenskih del: Šest klobukov razmišljanja, Lateralno razmišljanje, Enostavnost/Simplicity in CoRT (orodja za poučevanje razmišljanja v šolah) ČAS JE ZA POZITIVNO (R)EVOLUCIJO! Nedavno smo v poljudnem časopisju lahko prebrali naslednjih osem najpogostejših miselnih napak in kognitivnih pristranosti: 1. Ne moremo si pomagati, da se ne bi osredotočali na negativno. 2. Vidimo vzorce tam, kjer jih ni. 3. Ne vidimo stvari, ki jih imamo pred nos om. 4. Pristranski smo do tistega, kar nam us treza. 5. Sebe postavljamo v središče pozornos ti. 6. V svojih izbirah smo pristranski. 7. Spominu ne moremo zaupati. 8. (Preveč) pristranski smo do svojih najbližjih (Delo, via Huffington Post, 29. 1. 2014). Ustavimo se kar pri prvi: „Ne moremo si pomagati, da se ne bi osredotočali na negativno”. Eni pravijo, da je to ostanek pračloveka v nas – ki je za svoje preživetje moral biti vedno previden, skoraj prestrašen, in ni rad tvegal poti v neznano. Dr. Edward de Bono, zdravnik in psiholog, ki se najraje predstavlja kot mislec, in je svetovna avtoriteta na področju ustvarjalnosti in poučevanja razmišljanja, pravi, da to velja predvsem za celinsko Evropo in Bližnji Vzhod in je ostanek načina razmišljanja, ki so ga začeli Sokrat, Platon in Aristotel. Tako je napisal v knjigi Šest klobukov razmišljanja: »Osnovna ideja zahodnjaškega načina razmišljanja je bila izoblikovana pred približno dva tisoč tristo leti in temelji na argumentih. Sokrat je poudarjal dialoge in argumente. V štirih petinah dvogovorov, ki se jih je udeleževal (kot jih je zapisal Platon), ni konstruktivnega zaključka. Sokrat je videl svojo vlogo kot tisti, ki pokaže, kaj je 'narobe'. Želel je pojasniti pravilno upora- 48 bo konceptov, kot sta pravičnost in ljubezen tako, da je izpostavljal nepravilno uporabo. Platon je verjel, da je 'končna' resnica skrita pod videzom. Znana je njegova analogija človeka, vklenjenega v jami tako, da vidi samo črno steno jame. Pri vhodu v jamo gori ogenj. Ko človek vstopi v jamo, ogenj njegovo senco projicira na črno steno jame in to je vse, kar vklenjena oseba vidi. Platon je uporabil to analogijo, da nam pove, da v življenju vidimo samo 'sence' resnice. Aristotel je sistematiziral logiko vključevanja/izključevanja. Na podlagi prejšnjih izkušenj bi združili 'predale', definicije, kategorije ali principe. Ko bi naleteli na nekaj, bi ocenili, v kateri predal sodi. Nekaj je lahko v predalu ali izven njega. Ne more pa biti na pol notri in na pol zunaj – niti kjerkoli drugje. Rezultat tega je, da je zahodnjaško razmišljanje obremenjeno s tem, 'kar je', kar določajo analize, ocenjevanja in argumenti. To je vse lepo in prav, metoda je čisto koristna. Toda obstaja še drug pogled na razmišljanje, ki ga zanima, 'kaj bi lahko bilo', in vključuje konstruktivno razmišljanje, kreativno razmišljanje, 'oblikovanje poti vnaprej'.” Da debatiranje o tem, kaj se je zgodilo in obtoževanje, kdo je kriv, nadomesti skupno razmišljanje in načrtovanje, kakšne so lahko rešitve, je dr. Edward de Bono ustvaril metode paralelnega razmišljanja, pri katerem misleci razmišljajo v isto smer, z istim orodjem razmišljanja naenkrat. Ko si delimo dejstva, si vsi delimo samo dejstva, in jih ne mešamo s čustvi in kritiko. Ko generiramo ideje, vsi generiramo samo ideje, in jih ne presojamo istočasno. Ko presojamo, najprej iščemo vsi hkrati samo prednosti in šele po tem vsi hkrati samo slabosti. Na koncu vsi hkrati še možne alternativne rešitve … Tako ne izpostavljamo samo pomanjkljivosti, kot jih zaznavamo pri drugem, ki razmišlja drugače od nas – ker ima pač drugačne življenjske izkušnje, izobrazbo, vrednote in trenutno razpoloženje, ampak razmišljamo. To je edini način, da se znebimo negativnosti, ki nam je naravna; analiziranja, kritiziranja in argumentiranja, ki so nam privzgojene; in neučinkovitosti, pri kateri je uporabljeno ogromno energije za izjemno majhne korake naprej – če sploh. De Bono pravi, da je po desetletjih, v katerih je znanost neverjetno napredovala, družba pa le malo, če sploh (samo razmislite, koliko generacij se že vlečejo spori, v katere so ljudje zavedeni v imenu religije, narodnosti ali drugih ideologij, čeprav je resničen razlog zanje seveda ekonomski interes nadvlade in posledičnega izkoriščanja?!?), čas za pozitivno revolucijo. Za Brazilijo je leta 1989 napisal knjigo z naslovom Priročnik pozitivne revolucije, ki je praktična in preprosta. V Sloveniji je izšla leta 2005 pri založbi IPAK in bi jo najkasneje danes moral prebrati vsak državljan, ki si želi kakršnokoli spremembo v svoji državi. Kajti: kritizirati in biti proti je najlažje. Uspeh je, da predlagaš in uvedeš spremembo – na bolje za vse. Značilnosti pozitivne revolucije so (str. 17, nov prevod N. M.): • Ustvarjanje namesto napadanja. • Oblikovanje rešitev namesto kritiziran ja. • Spremembe, uvedene s pomočjo usmerjanja pozornosti, namesto nasil nih sprememb. (torej sodelovalno ra ziskovanje namesto nasprotovalne de bate) • Moč informacij namesto moči topov. • Logika vode namesto logike jekla (kajti voda lahko spodkoplje kamen, kamen pa ne ustavi vode). • Humor, ki dovoljuje spremembo notran jega vzorca, namesto ideologij, ki določajo usmeritev samo naprej. • Samoorganizirajoči se sistem namesto centralno organiziranega sistema. • Delovanje in učinkovitost namesto pa sivnosti in debatiranja. Pravijo, da smo ljudje narejeni tako, da tretjina ljudi zahteva spremembe (ti so nekoč sedeli levo od vladarja), tretjina ljudi zahteva vse po starem (ti so bili desno), tretjini pa je vseeno. Leva in desna tretjina se bojujeta ena proti drugi za delež tretje tretjine. In zato se tako malo spremeni. Kot pa vemo, lahko človek spremeni samo samega sebe. In zato je priročnik pozitivne revolucije tako zelo koristen. Pove nam namreč, kako! To so osnovna načela pozitivne revolucije (str. 20 – 45): 1. Učinkovitost (to pomeni postaviti si cilj in ga tudi uresničiti – simbolizira ga palec na roki) 2. Konstruktivnost (to je pretvarjanje pozitivnega občutka v dejanje in ker je smer revolucije pozitivna – to smer prikaže kazalec na roki) 3. Spoštovanje (spoštovanje vrednot in čustev drugih ljudi – ker je to načelo najpomembnejše, ga simbolizira največji prst na roki: sredinec) 4. Samoizpopolnjevanje (pravica in dolžnost vsakega posameznika je, da se nenehno izpopolnjuje – predstavljajte si to kot prstanec: ne opazimo ga preveč pogosto, a je vedno tu) 5. Prispevek (ne gre za to, kaj vi pričakujete ali zahtevate, gre za to, kar lahko prispevate, četudi je to le minimalno – kot nam simbolizira mezinec). Želite izboljšati svoje življenje in življenje drugih? Sodelujte v pozitivni (r)evoluciji! 49 Janko Lah profesor filozofije in sociologije, NLP trener, podjetniški svetovalec, ECDL izpraševalec, jadralec, EFQM samoocenjevalec, solastnik in direktor družbe AGORA d.o.o. iz Ljubljane, [email protected], www.agora.si BESEDE SAMO-MOTIVACIJE IN SO-DELOVANJA V NLP-ju vsakodnevno preizkušamo različne poti, če obstoječe ne delujejo. Zavedamo se, da se naša poslana besedna sporočila odražajo v rezultatih prejemnikov – soljudi. Pomembno nam je, da sebi in drugim stalno s pozitivnim namenom odpiramo nove poti samomotiviranja in so-delovanja z osebnim razvojem in dobrim zgledom ter zaupanjem v moč sočloveka v vsej čutni, čustveni in fizični enkratnosti. Prepoznavanje značilnih vzorcev sodelovanja nam pomaga v osebnem spreminjanju in rasti. Razvoj ali propad vsakega življenja je tesno povezan z uporabo besed. Besede so energija sodelovanja ali razdvajanja ter so izraz lastne ne-samozavesti in kulture sodelovanja. Zato je pomembno, da pogosto opisujemo, po potrebi racionalno presojamo in se izogibamo sodbam. Vsak človek uporablja besede za bolj ali manj učinkovito sporazumevanje z drugimi ljudmi, z živalmi in rastlinami svojega okolja. Življenje vsakomur prinaša neponovljive učne izkušnje. Spodbudno, pestro besedno okolje nas lahko mojstri v besednem so-delovanju. Pomanjkljivo ali omejujoče besedno okolje nas lahko hromi. Pomembno je, da se zavemo, kakšno besedno okolje nas obkroža, oziroma kakšne besede sami uporabljamo. Nas motivirajo in omogočajo so-delovanje nas samih in družbenih skupin? Nam omogočajo radost ali bolečine? Nas podpirajo v osebnem in skupnem razvoju ali imamo pogosto občutke negotovosti, nerazumevanja in slabega sodelovanja s seboj in živim svetom? Vsakdo se najprej pogovarja s samim seboj, v razmišljanju že doživetega, kakor tudi v načrtovanju svoje sedanjosti in prihodnosti. V samo(po)govoru tlakujemo pot pozitivne ali negativne motivacije ter so-delovanja. Največ časa uporabimo za pogovore s samim s seboj. Lahko razmišljamo in se pogovarjamo o preteklih dejanjih ali načrtujemo 50 prihodnje osebno delovanje v skupnosti. Lahko nam je žal, se slabo ocenimo ali pa smo ponosni in učljivi iz preteklih izkušenj, ki so nam vodilo za prihodnja so-delovanja. Količina samopogovarjanja o preteklem in prihodnjem nam lahko povečuje lastno motivacijo ali moči delovanja. Vsekakor je bolje večino časa nameniti prihodnjim aktivnostim, da imamo pripravljenih več scenarijev in smo manjkrat presenečeni v praktičnih izvedbah. Z nenehnim urjenjem oblikujemo značilne vzorce, ki se počasi premaknejo v našo podzavest in jih brez premisleka hitro uporabimo v nenadejanih sodelovalnih situacijah. Zelo pomembno se je vsakodnevno uriti v poslušanju sebe in drugih ter postavljanju vprašanj ob nejasnostih sodelovanja. V otroški dobi prejemamo besedna sporočila, katerim dodamo lastni besedni aparat za sodelovanje s starši, ljudmi na igriščih in v šolah, s sodelavci v delovnih okoljih, do prenašanja besede na življenjske partnerje in otroke. Lahko smo vpeti v veselje motiviranja in sodelovanja, lahko pa imamo boleče izkušnje besednega in čustvenega izsiljevanja v primarni ali družbeni družini. Ob nizki samomotivaciji in slabem sodelovanju je pomembno, da se čim prej le-tega zavemo in s treningom prekrijemo slabe, boleče, neučinkovite vzorce z novimi, uspešnejšimi. Vedno je čas za spremembe, ki nas krepijo in prinašajo zadovoljstvo so-delovanja z ljudmi in naravo. In kakor vsakdo misli, se pogovarja s seboj, tako se bo tudi počutil in bo tudi so-deloval, zato je ključna vsakodnevna aktivnost vsakega, da krepi lastno zdravo in učinkovito razmišljanje. Besedne afirmacije, jasno opredeljevanje osebnih in skupnih ciljev ter so-delovanje z ljudmi dobre volje in akcije so nam lahko v veliko pomoč. Vsakdo si lahko poišče skupine, ki se ukvarjajo z zanimivimi aktivnostmi, ki nas motivirajo za sodelovanje, človeško bogatijo in prispevajo k osebnemu smislu življenja. Lahko se stalno srečujemo in pogovarjamo ob sprehodih ali telesni rekreaciji, lahko prostovoljno pomagamo osebam s posebnimi potrebami, umetniško ustvarjamo, spoznavamo čudovite naravne kotičke, ustanovimo sebi primerne skupine ali društva ... Tako se bomo izognili ali odpravili besedno ali čustveno izsiljevanje in zlorabo ter izboljšali lastno duševno zdravje, povečali bomo moč podzavesti in samo-motivacije ter učinkoviteje so-delovali za prijetnejše daljše življenje. Zgled in osebna izkušnja sta najboljši zagotovili za večjo samo-motivacijo ter učinkovitejše so-delovanje, zato bodo odlična popotnica za prijetnejšo življenjsko prihodnost preizkušeni učinki nekaterih od naslednjih besed: da, ne, zakaj, ti, jaz, moraš, napaka, problem, ampak, če, ne vem, ne znam … Viri: Interna gradiva za usposabljanja NLP praktik, mojster in trener; Stoger und Partner ter ACS; 1995-2002; Besede, ki zdravijo; Douglas Bloch; Založba Ganeš; 1999; 101 nasvet kako ohraniti duševno zdravje v norem svetu; Dr. Arnold in dr. Clifford Lazarus; Hekure, 2000; Čar samozavesti; Susan Jeffers; Založba Ganeš; 2001. Ključne besede: moč besed, besedno okolje, poslušanje, samomotivacija, samomotivacija, cilj, sodelovanje, trening, duševno zdravje, zgled, osebna izkušnja, Tanja Rupnik Vec doktorica znanosti, univ. dipl. psihologinja, specialistka supervizije, zaposlena na Zavodu RS za šolstvo v vlogi predavateljice, izvajalke izobraževalnih delavnic in raziskovalke PSIHOLOGIJA MIŠLJENJA: najpogostejše zmote v argumentiranju in v vsakodnevnem sklepanju “The essence of the independent mind lies not in what it thinks, but in how it thinks.” (C. Hitchens) Teoretiki z različnih področij poudarjajo, da je praksa učinkovitejša, če jo podpira določen nivo teoretičnega vpogleda … od določene točke dalje terja izboljšanje na nekem področju tudi poznavanje teorije na tem področju. (Van Gelder, 2004) Področje mišljenja v tem oziru ni izjema. Razumevanje zakonitosti mišljenja nam lahko pomaga, da lastne miselne procese ozaveščamo in si načrtno prizadevamo, da bi mislili učinkovito, odločali smiselno in tako tudi doživljali in ravnali. S to predpostavko v mislih v prispevku odstremo nekaj zakonitosti mišljenja: opredelimo učinkovito, kritično mišljenje ter ga utemeljimo; argumentacijo razmejimo od prepričevanja in retorike, nato pa skupaj z udeleženci interaktivnega predavanja na primerih raziščemo nekaj najbolj tipičnih zmot v argumentiranju in v vsakodnevnem sklepanju. 1. Kaj je kritično mišljenje in zakaj je pomembno? Ljudje mislimo. Včasih učinkovito, drugič manj. Kadar rešujemo odprte probleme, ki dopuščajo mnoge rešitve, mislimo bolj ali manj ustvarjalno, kadar pa se odločamo o tem, ali verjeti ali ne temu, o čemer nas nekdo prepričuje, pa uporabljamo drugačna miselna orodja in miselne strategije. V teh situacijah je pomembno, da pristopimo analitično in zmoremo presoditi o tem, s čim ta, ki nas prepričuje, utemeljuje svoje stališče, kakšna orodja in tehnike pri tem uporablja ter ali je to, kar nam ponuja oz. kar zastopa, dejansko najboljša izbira. V teh situacijah torej mislimo bolj ali manj kritično. Besedna zveza kritično mišljenje/kritični mislec/kritično misliti ima vrsto pomenov, sploh med pisci, ki delujejo v vzgoji in izobraževanju in se sprašujejo predvsem, kako učiti misliti mlade ljudi. Ne zgolj učiti vedeti, učiti misliti naj bo temeljni vzgojno-izobraževalni cilj! Kot pravi Hitchens, bistvo neodvisnega in učinkovitega uma ni v tem kaj razmišlja, pač pa v tem, kako to počne. Srž kritičnega mišljenja, tako nekateri avtorji (npr. Bowel in Kemp, 2002, Halpern, 1996, Šuster, 1998), je sposobnost prepoznavanja, analize in vrednotenja argumentov, tako lastnih kot tujih ter sposobnost oblikovanja argumentov. In še: argumentiranje ni isto kot prepričevanje. Cilj obeh procesov se razlikuje: cilj argumentiranja je odkriti »resnico« (resnica je sicer izjemno izmuzljiv pojem, a pustimo v tem trenutku to vprašanje ob strani) oz. najboljšo možno rešitev v danem okviru, cilj prepričevanja pa je za vsako ceno doseči, da oseba, ki jo prepričujemo, spremeni svoje stališče v našo smer. Prvi izziv kritičnega misleca je razlikovati argument od drugih besedil oz. sporočil. Ni namreč vsako besedilo že argument. Ljudje – v pisni ali govorni obliki, lahko s sliko - opisujemo dogodke, izražamo svoja čustva ali razlagamo pojave (ki so se že zgodili). Argumentiramo pa takrat, kadar si prizadevamo pokazati, da je nečemu smiselno verjeti iz točno določenih razlogov. Argument je torej pojem, ki se nanaša na naslednjo strukturo: določena trditev (sklep) je na določen način podprta z razlogi za njeno sprejetje (premise). V argumentu trditev, ki je sklep, smiselno sledi iz trditev, ki so razlogi oz. premise. Povedano še drugače, trditve, ki so razlogi, utemeljujejo, dokazujejo, upravičujejo sprejetje sklepa. (glej npr. Kemp in Bowel, 2002, Šuster, 1998, Markič, 2000, Rupnik Vec in Kompare, 2006, Halpern, 1996). Argumenti so lahko preproste strukture, npr. »Na anketno vprašanje ali sta moški in ženska lahko le prijatelja, odgovarja pritrdilno 74% anketiranih žensk, ter 62 % anketiranih moških, v starosti od 20 – 50 let, zato lahko trdimo, da je prijatel- jstvo med moškim in žensko dejansko mogoče. (Koderman, 2014)« ali pa daljša besedila, celo celotni članki ali knjige. Reklamni oglasi pa so argument, ki temelji na nebesednih sporočilih. Poleg eksplicitnih premis, vsebujejo argumenti tudi implicitne premise. To so trditve, ki niso ubesedene, so pa v besedilu vsebovane, saj brez njih izpeljava sklepa ni mogoča. Včasih niso problematične, pogosto pa so prav implicitne premise najbolj sporni del argumenta. Poglejmo na primeru: »Ne strinjam se s stališčem, da bi imeli učenci možnost, da sami izberejo učitelje. Večina strogih učiteljev bi izgubila službe. Pa tudi kakovost znanja bi se drastično zmanjšala.” V tej strukturi predstavlja sklep trditev: “Učenci ne bi smeli sami izbirati učitelja,” podporo za sklep, premisi, pa trditvi: “Strogi učitelji bi izgubili službo.” in “Kakovost znanja bi se močno zmanjšala.” Vendar pa sklep logično sledi iz premis zgolj, če privzamemo kot resnični naslednji implicitni trditvi: »Učenci bi izbirali zgolj blage učitelje.« ter »Zgolj strogi učitelji zagotavljajo kakovostno znanje učencev.« V realnosti sta omenjeni implicitni trditvi seveda sporni, s tem pa želimo pokazati, da je prav neizrečeno pogosto problematično in je zato pozornost na implicitno zelo pomembna. Kadar gre za daljša in kompleksnejša (govorna ali pisna) besedila, pa tudi slikovna sporočila, je smiselna skrbna analiza in ovrednotenje argumenta, kar pomeni razbiranje sklepov, vmesnih sklepov ter razlogov za te sklepe, razbiranje implicitnih premis ter razkrivanje odnosov med njimi ter ovrednotenje te strukture, kar vodi v odločitev, ali verjeti ali ne temu, o čemer argumentira. Strukturo argumenta lahko pokažemo na različne načine, tudi grafično, z diagramom argumenta (vendar ta tema presega namen prispevka). O kakovosti argumenta odloča predvsem kakovost premis (implicitnih in eksplicitnih) oz. odnos med premisami in sklepom. Običajno presojamo 51 premise v argumentu z naslednjih vidikov: sprejemljivosti, relevantnosti in zadostnosti. Premisa oz. trditev, ki podpira sklep je: a. sprejemljiva, kadar je resnična oz. je z veliko verjetnostjo resnična; b. relevantna, kadar je pomembna za sprejetje sklepa in c. zadostna, kadar sama po sebi, brez dodatne podpore, omogoča sprejetje sklepa. Argument, v katerem sklep logično sledi iz sprejemljivih, relevantnih in zadostnih premis, je zdrav (močan) argument. Nekateri avtorji so mnenja, da dober argument poleg premis prikaže tudi protipremise (razloge, ki izpodbijajo sklep), vendar na ta način, da pokaže, da so razlogi za sprejetje sklepa močnejši od protirazlogov. Poglejmo, kako presojati v skladu s kriteriji na enostavnem primeru: »Odrasli z dojenčki in majhnimi otroki občujejo na zanimiv, drugačen način kot s starejšimi otroki in odraslimi, predvsem zato, da olajšajo interakcijo. To spremenjeno občevanje lahko vsakodnevno opazujemo na igrišču, obstaja pa tudi nekoliko starejša študija, v kateri so avtorji ta pojav proučili (Stern, 1977). Avtor ugotavlja, da je drugačno ravnanje staršev z manjšimi otroci zelo razširjeno in vključujejo spremembe jezika, načine premikanja glave, položaj in držo ter mimiko. … (Hayes in Orrell, 1998)« V tem argumentu je sklep (drugačno občevanje odraslih z dojenčki) podprt z dvema premisama: a. vsakodnevna izkušnja, b. študija. Prva premiso (izkušnjo) lahko obravnavamo kot sprejemljivo (obstaja določena verjetnost, da to spremenjeno ravnanje odraslih do majhnih otrok možno opaziti na igriščih), ne prav relevantno (tudi če tega ne bi opazili na igriščih obstaja možnost, da to počnejo starši z otroci v bolj intimnih situacijah) in tudi ne zadostno za sprejetje sklepa (kar je potencialno možno opaziti ni isto kot to, kar je res opaženo). Močneje podpira sklep druga premisa (študija), ki je – pod predpostavko, da gre za resnično in kompetentno raziskavo – sprejemljiva (podatki so resnični in potrjujejo spremenjene vzorce ravnanja staršev v odnosu do majhnih otrok), relevantna (osredotočena na pojav o katerem se argumentira), ne pa nujno zadostna. Za sprejetje končnega sklepa bi bilo smiselno dodati podporo, temelječo na novejših študijah, ali podporo študij, ki utemeljujejo, da so vzorci proučevanih vidikov ravnanja tako temeljni, da so kulturno in časovno neodvisni. V tem razdelku smo skušali pokazati nekaj osnov veščine analize, vrednotenja in oblikovanja argumentov, v naslednjem poglavju pa se bomo osredotočili na temo, ki je povezana predvsem s presojanjem argumentov. Katere so temeljne zmote, ki jih lahko storimo, kadar argumentiramo o nečem? 2. Zmote v argumentiranju in v vsakodnevnem sklepanju Kadar v vsakodnevnem govoru argumentiramo, svoje trditve podpiramo z različnimi vrstami razlogov, sklicujemo se na različne vrste podpore. Najpogosteje uporabljamo tele vrste razlogov (Bensley, 1998; Browne in Keeley, 2000): 52 1. Zdrav razum, javno mnenje in splošno sprejete vrednote; 2. Anekdote (posamični primeri ali zgodbe) 3. Osebne izkušnje in opažanja 4. Mnenje znanstvenih ali drugih avtoritet; 5. Logično dokazovanje in argumenti po analogiji 6. Spoznanja, pridobljena po znanstveni metodi. Vsaka od navedenih vrst razlogov (v argumentacijski teoriji jih imenujemo premise) sicer lahko v posameznih primerih nudi kakovostno podporo sklepu (stališču, tezi, ki jo zagovarjamo), pa vendar so nekatere vrste razlogov močnejše, tehtnejše, sklep, ki ga podpremo s temi razlogi, pa bolj relevanten in bolj prepričljiv. Najmočnejšo podporo sklepu predstavljajo spoznanja znanosti in strok, ki so pridobljena po posebnih postopkih zbiranja, analize in vrednotenja podatkov in rezultatov. Zato so argumenti, v katerih sklep temelji na premisah, ki se nanašajo na podatke, zbrane po znanstveni metodi, običajno zelo zdravi (močni) argumenti. A tudi metode znanstvenega spoznavanja imajo svoje omejitve in domet, zato niti vsakega sklicevanja na znanost (še posebej, če ta, ki znanstveno spoznanje interpretira, ni strokovnjak) ne gre jemati kot dokončno resnico, absolut. Če npr. prehitro sprejmemo trditev, da so paradižniki zdravi, ker je bilo tako ugotovljeno v neki znanstveni študiji, lahko, brez dodatnega vpogleda v značilnosti in kakovost študije, przgodaj sklepamo, da trditev brezpogojno, v vseh situacijah, ob vseh pogojih drži. Močno podporo sklepu predstavljajo tudi mnenja znanstvenih in drugih avtoritet, seveda zgolj, če oseba, na katere mnenje se sklicujemo, dejansko preučuje ali deluje na področju, o katerem argumentiramo. Potencialna napako v sprejetju sklepa storimo, kadar je podprt z navidezno avtoriteto, ali pa avtoriteta ne poda močne podpore svojemu sklepu, mi pa verjamemo zgolj, ker gre za avtoriteto. Če se npr. ugleden zdravnik, torej avtoriteta na področju zdravja, izreče za vstop v novo politično stranko, mi pa mu sledimo zgolj zaradi njegove karizmatičnosti, se lahko zgodi, da svojo zmoto spoznamo kasneje. Tudi logično dokazovanje in dokazovanje z analogijo predstavlja močno podporo sklepu, če je proces dejansko logično veljaven oz. če je podobnost med dvema pojavoma (kadar utemeljujemo z analogijo) zares relevantna. Primer logičnega dokazovanja bi bil naslednji: »Če drži, da so dekleta bolj naivna od fantov, potem jih moramo za vsako ceno obvarovati nevarnosti. Če jih moramo za vsako ceno obvarovati nevarnosti, moramo zanje organizirati posebne treninge mišljenja. Torej, če so dekleta bolj naivna od fantov, moramo zanje organizirati posebne treninge mišljenja.« Logično sklep ni sporen, nedvomno izhaja iz predhodnih trditev, vprašljiva pa je v tem primeru kakovost (resničnost, relevantnost) trditev, ki vodijo v sklep. Sklicevanje na osebno izkušnjo ali anekdote je v vsakodnevnem argumentiranju pogosta praksa, a največkrat ne predstavlja močne podpore sklepu. Predvsem zato, ker iste situacije doživljamo (interpretiramo) ljudje zelo različno, v odvisnosti od preteklih izkušenj, trenutnih potreb, vrednot, prepričanj, temeljnih predpostavk, identitete … Posledično se tudi različno odzivamo, naše reakcije pa v okolici sprožajo nove (različne!) odzive. Zato osebne izkušnje pogosto niso posplošljive in predstavljajo zgolj eno možnih izkušenj. Prednost argumentiranja z osebno izkušnjo (ali z anekdoto) je ta, da je v debati zelo prepričljiva, sporoča pa predvsem to, da je doživetje možno, nikakor pa ne, da je tipično ali gotovo. Če npr. argumentiramo o vzgoji in zastopamo sklep, da bi vzgoja ne smela biti preveč popustljiva, ker bomo sicer v mladostniškem obdobju otroka nad njim izgubili nadzor, to pa podpremo z izkušnjo prijatelja ali lastno, je sklep navidezno trdno podprt (»zgodilo se je«). Pa vendar s tem manevrom nismo naredili kaj več, kot podprli trditev s posamičnim primerom, ki pa zaradi kompleksnosti vplivov na vzgojo, nikakor ni prenosljiv v druge situacije, v druge odnose, na druge ljudi. V vsakodnevnem argumentiranju se pogosto sklicujemo tudi na zdrav razum, javno mnenje ali splošno sprejete vrednote. Včasih sta javno mnenje ali splošno sprejete vrednote relevantna podpora sklepu. Če npr. nasprotujemo legalizaciji orožja, pri tem pa se sklicujemo na varnost, ki je splošno sprejeta vrednota (celo potreba) ljudi, gre za relevantno podporo sklepu, ki je ne gre spregledati. V drugih situacijah pa se zgodi, da mnenje, vrednota ali ravnanje večine niso relevantni. Povsem irelevantno je, kaj si misli večina ljudi, če njihovo vedenje (znanje) ni usklajeno s sodobnimi spoznanji znanosti. Če bi npr. argumentirali o nesmiselnosti kampanje, namenjanje ozaveščanju nosečnic o nevarnosti toksoplazmoze, oz. bakterije, ki povzroča to bolezen in okvari plod, pri tem pa se sklicevali na mnenje ljudi, v smislu: »Poraba sredstev za to kampanjo bi bila popoln absurd. Večina namreč meni, da je kampanja nesmiselna, ker nevarnost bolezni ni velika, nosečnice pa tako ali tako te stvari že vedo.«, bi pri tem storili napako sklicevanja na javno mnenje, ki spregleduje resnost bolezni, obenem pa nima vpogleda v stopnjo ozaveščenosti mladih žensk v rodnem obdobju o nevarnosti toksoplazmoze. V tem razdelku smo torej izpostavili najpogostejše vrste dokazov, ki jih uporabljamo za podpiranje svojih trditev ter izpostavili njihove prednosti in pomanjkljivosti (za podrobnejše informacije glejte v Rupnik Vec in Kompare, 2006, str. 208 – 220). V nadaljevanju pa bomo posvetili pozornost zmotam v argumentaciji. To so načini, s katerimi lahko namerno ali nenamerno zavajamo, kadar prepričujemo druge v svoj prav. Nekateri teoretiki bi že nekatere zgoraj opisanih dokazov umestili na spodnji seznam. V znanstveni in strokovni literaturi je opisana vrsta argumentacijskih zmot. Za namene tega prispevka smo jih izbrali zgolj nekaj. Zaradi večje preglednosti, jih razvrstimo v tri skupine (Rupnik Vec in Kompare, 2006, po Damer, 2001): a. zmote, ki kršijo kriterij relevantnosti (trditve, s katerimi podpiramo sklep so irelevantne), b. zmote, ki kršijo kriterij sprejemljivosti (trditve, s katerimi podpiramo sklep so dvomljive, nejasne, temeljijo na vprašljivih predpostavkah), c. zmote, ki kršijo kriterij zadostnosti (trditev, s katero podpiramo sklep sama ne zadostuje za sprejetje sklepa), d. zmote, ki kršijo kriterij zavračanja protirazlogov (izkrivljen je način, na katerega zavračamo razloge nasprotnika). Razvrstitev je namenjena zgolj enostavnejši orientaciji in hitrejšemu znajdenju v široki množici argumentacijskih zmot, meje med kategorijami niso strogo določene, zato je mogoče nekatere zmote umestiti v več kategorij. Zmote, ki kršijo kriterij relevantnosti. Tem zmotam je skupno to, da trditve, s katerimi podpiramo sklep, niso relevantne za sprejetje sklepa. Najbolj dramatično to pokaže naslednji primer: »Ker na moji pisalni mizi v moji sobi stoji strupena roža, je potrebno tvojo sobo zračiti.« Dejstvo, da stoji roža v eni od sob je popolnoma irelevantno za zračenje druge sobe. Trditvi sta torej nesmiselno povezani. Že zgoraj smo omenili dve vrsti dokazov, ki v primeru zmotnosti, sodita v to kategorijo, namreč zmota napačnega sklicevanja na avtoriteto (kadar oseba, na katero se sklicujemo, ni avtoriteta za področje, o katerem argumentiramo, pač pa za neko drugo področje) ter zmota sklicevanja na splošno mnenje (kadar splošno mnenje ni usklajeno s spoznanji znanosti in strok). Poleg omenjenih sodijo v to skupino še: a. Sklicevanje na čustva. Je zmota, pri kateri se oseba, ki argumentira, sklicuje na raznovrstna čustva: na usmiljenje ali sočutje, sogovornika skuša ustrahovati, apelira na spoštovanje tradicije ali novosti, sogovorniku laska ali ga hvali itn. Poglejmo nekaj primerov podrobneje: Sklicevanje na usmiljenje oz. poskus uveljaviti ali zamajati resničnost sklepa tako, da izzovemo sočutje: »Resnično si zaslužim povišico! Doma imam tri otroke, ki jih vzgajam popolnoma sama, sedaj pa mi je eden od otrok še zbolel.« Antiteza: Situacija resnično vzbuja sočutje, a ni relevanten razlog za povišanje dohodka, ki sledi drugim kriterijem. Sklicevanje na tradicijo oz. predpostavljanje, da je nekaj boljše zato, ker je staro, uveljavljeno, del tradicije itd. Ta postopek je zmoten, ker dejstvo, da je nekaj staro, s tradicijo, samo po sebi še ne pomeni, da je boljše od nečesa novejšega. »Že od nekdaj je delo v naši ustanovi organizirano po oddelkih, projektno delo pa je temu podrejeno. Zato ni tehtnega razloga, da bi organizacijsko strukturo spreminjali, da bi ukinili oddelke in vse podredili projektnemu vodenju. Navsezadnje, če bi bilo nekaj narobe s tem, bi že zdavnaj spremenili, kajne?« Zmotno pa je tudi sklicevanje na novost oz. predpostavljanje, da je X boljše od Y zgolj, ker je novejše. V večini primerov starost ne igra bistvene vloge pri kakovosti ali resničnosti nečesa (so seveda izjeme: stara vina so kakovostnejša od novih, svež kruh okusnejši od starega, starejše hiše pogosto bivanjsko manj ugodne itd.), zato sklicevanje nanjo krši kriterij relevantnosti podpore sklepu. Uporaba hvaljenja oz. laskanja predstavlja zavajajočo argumentacijsko prakso takrat, kadar nekdo hvali oz. laska z namenom, da bi osebo prepričal v resničnost svoje trditve oz. v sprejetje določenega stališča. Tudi ta zmota krši kriterij relevantnosti, saj pozitivne lastnosti osebe, ki naj bi sprejela sklep, niso v nikakršni zvezi z resničnostjo sklepa. Npr. »Ti, ki si resnično inteligentna oseba, ne bi smel niti malo oklevati pred prevzemom te delovne naloge.«, »Ker si tako razumna, strpna in svetovljanska oseba, si zagotovo pristašica zakona o oploditvi z biomedicinsko pomočjo.« Antiteza: Ali je zakon o oploditvi z biomedicinsko pomočjo ustrezna rešitev ali ne, ni odvisno od razumskosti, strpnosti in svetovljanskosti osebe, inteligentnost pa ni zadosten razlog za nepremišljen prevzem kakršnekoli odgovornosti. b. Napačen sklep ali napačne premise. Gre za zmoto, pri kateri razlogi niso povezani s sklepom, ne vodijo v sklep, nimajo pa emocionalnega naboja (kot prejšnja skupina zmot), npr. »Na delovno mesto delovodje ne bi več smeli zaposliti ženske, ker ženska, ki je opravljala to delo do sedaj, meni, da bi na svojem mestu raje videla moškega.« Zmote, ki kršijo kriterij sprejemljivosti. V to skupino zmot sodijo utemeljitve sklepa s trditvami, ki so neresnične ali sporne, trditve, ki so jezikovno nejasne ali dvoumne, trditve, ki niso različne od sklepa in trditve, ki temeljijo na vprašljivih predpostavkah. Te zmote so precej pogoste tudi zato, ker dobra argumentacija predpostavlja poznavanje (znanje s) področja, o katerem argumentiramo, ljudje pa pogosto argumentiramo o nečem, na kar se ne spoznamo. Pogosto tudi uporabljamo podporo oz. trditve, ki temeljijo na spornih predpostavkah, ki so pogosto implicitne. Zmote, opisane spodaj, so tiste, ki temeljijo na vprašljivih predpostavkah: a. Zmota spolzke strmine. Pri tej zmoti napačno predpostavljamo oz. trdimo, da bo nek dogodek neizbežno sprožil naslednji dogodek ali niz dogodkov, ne da bi podprli to nujnost: zgodil se je (se bo, bi se lahko) dogodek X, torej se bo neizbežno zgodil Y. Bolje se je torej izogniti X, da preprečimo Y. Npr. »Če nekomu ponudiš prst, bo želel še roko. Svetujem ti, da mu ne stopiš nasproti.«, »Pomembno je, da najprej dokončaš študij in imaš kasneje otroke. Če boš z otroki prehitela, nikoli ne boš doštudirala.«, »Pes sodi v pesjak! Če spustiš psa v hišo, te bo izrinil iz kavča, nato pa se ti bo vtihotapil še v posteljo.« Ta vrsta zaključevanja je zmotna, ker ne navaja razloga, da bi verjeli, da enemu dogodku neizbežno sledi drugi. Pozornost usmerja na izjemno hipotetične dogodke. b. Zmota krožnega sklepanja. Kadar argumentiramo krožno, počnemo naslednje: trdimo, da je x resničen zaradi Y, Y pa je resničen zaradi X. Npr. »Žan je destruktiven, ker je osamljen, osamljen pa je zato, ker je destruktiven.« Takšne, tudi daljše verige trditev, ki se vračajo na začetek, običajno ne vsebujejo koristnih informacij. c. Zmota kontinuuma. To zmoto naredimo, kadar trdimo, da ni bistvene razlike med dvema ekstremoma zgolj zato, ker se ne da jasno določiti, kdaj ena oblika preide v drugo. Npr. »Če ti sodelavec da kompliment, npr. Včeraj si imela lepo rdečo obleko, je to spolno nadlegovanje. Vsako izražanje interesa moškega za žensko je spolno nadlegovanje. Ni pomembno, kaj točno in kako ti reče, dovolj je že, da te pogleda na moški način.« d. Zmota sklicevanja na zmoto. V tem primeru napačno predpostavljamo, da je zaključek, sklep, stališče napačno zgolj zato, ker je bilo pri nekom šibko podprto ali podprto z zmotno trditvijo. Popolnoma mogoče je namreč zagovarjati resnično trditev in pri tem uporabiti raznovrstne zmote in jo šibko podpreti. Primer: Anka zavzema stališče, da bi morali vsi vsaj enkrat tedensko plesati. Podpora je šibka: »Ker je lokalni zdravnik tako zatrdil.« Zmotno razmišljamo, če iz razloga, ker zaznamo šibkost v tem argumentu, zavzamemo nasprotno stališče: »Ples ne igra nobene vloge pri ohranjanju zdravja ljudi (prav vseeno je, če lokalni zdravnik tako trdi), popolnoma nepomembno je, ali kdaj zaplešeš ali ne.« e. Vprašljive analogije. Analogije so zelo močna in slikovita tehnika vplivanja. Zmotne so, kadar prepričujemo s primerjavo med pojavi (dogodki, predmeti, osebami), ki nimajo mnogo skupnega, razen posameznih nebistvenih podobnosti, ki pa jih lahko najdemo med vsakim parom naključno izbranih pojavov. Primer: »Ne dovoli si užitkov, to je nevarno. Življenje je namreč kot pomaranča, ko si je najbolj želiš in uživaš ob pogledu nanjo, ti brizgne pekoč curek v oči.« f. Zanemarjanje alternativ. Gre za črno-belo mišljenje, ki svet v mnogih pogledih pojmuje v dveh kategorijah, zanemarja pa vso paleto ostalih možnosti. Miselni proces je naslednji: »Resnično je A ali B. Ni A, torej je resnično B.« Npr. »Ko se dva razideta, je možno samo dvoje: ali to osebo še naprej ljubiš ali pa jo zasovražiš. Ti me ne ljubiš, torej me sovražiš.« Zmote, ki kršijo kriterij zadostnosti. Skupno vsem tem zmotam je, da ne navajajo zadostne in popolne podpore v prid stališču, ki ga zagovarjajo. V sklep torej prepričujejo s posamičnimi primeri, s pristransko podporo, lahko pa tudi z namernim izpuščanjem pomembnih dejstev. a. Prehitre posplošitve. Ena najpogostejših zmot v mišljenju in vsakodnevnem sklepanju, ko na podlagi posameznega primera oz. dogodka sklepamo, da velja v vseh primerih. b. Iluzorna vzročnost. Ta zmota je posledica ne razlikovanja korelacijske zveze od vzročno-posledične. Korelacijski odnos pomeni, da se ob pojavu nekega dogodka z večjo verjetnostjo pojavi še drugi dogodek, vzročno posledična zveza pa pomeni, da dogodek X dejansko povzroči, izzove dogodek Y. Če npr. dokazujemo, da ogrevanje zemlje in večanje povprečne letne temperature povzroča rast števila prebivalstva, smo naredili prav to napako. Samo samo povečanje 53 povprečne temperature ozračja neposredno ne povzroča večjega števila rojstev, to je lahko le neposredna posledica povečane spolne aktivnosti prebivalstva. Korelacija je lahko naključna, lahko pa je v ozadju isti vzrok, npr. v ozračju se kot posledica gospodarske dejavnosti sprošča neka snov, ki povzroča oboje: povečanje povprečne letne temperature in spodbuja spolno dejavnost prebivalstva (primer je seveda izmišljen). c. Sklepanje iz nevednosti na vednost. Gre za zmotno sklepanje, ki obsega dva tipična vzorca: a. sklepanje, da je neka trditev resnična, zgolj zato, ker ni dokaza, da bi bila neresnična, b. sklepanje, da je neka trditev napačna zgolj zato, ker ni dokaza, da je resnična. Npr. »Duhovi ne obstajajo. Nihče namreč še ni dokazal, da obstajajo.« (različica a) ali »Duhovi obstajajo. Nikjer namreč ni dokazano, da ne obstajajo.« (različica b). Zmote, ki kršijo kriterij zavračanja protirazlogov. To je skupina zmot, kjer je izkrivljen način, na katerega oseba zavrne ali minimizira pomen razlogov nasprotnika, proti sprejetju stališča, ki ga zastopa. a. Argument proti človeku. Vrednost nekega stališča izpodbijamo s tem, da opozarjamo na karakterne ali druge pomanjkljivosti nosilca tega stališča. Oblika tega argumenta je lahko odprt napad na drugo osebo ali pa uporabljamo bolj prefinjene različice diskreditacije osebe, ki zavzema neko stališče in s tem posredno skušamo razvrednotiti to stališče. Stališče torej izpodbijamo, ne da bi ga sploh preučili. Npr. »Vaši vzgojni nasveti niso kredibilni, saj sami nimate otrok!« (antiteza: tudi oseba brez otrok ima lahko široko in poglobljeno znanje s področja vzgoje), »Le zakaj nas gej prepričuje o nujnosti zmanjševanja ogljičnega odtisa?« (antiteza: spolna orientacija ne korelira s poznavanjem okoljevarstvene problematike) b. Zastrupitev vodnjaka. Gre za poskus vnaprejšnje diskreditacije tega, kar bi oseba lahko trdila s tem, da se prikaže (realna ali lažna) neprijetna slika te osebe: »Oseba A je (neugodna informacija/razvrednotenje osebe), torej je vse, kar izreče, napačno.« Zastrupitev vodnjaka je različica zmote argument proti človeku, le da se napad na človeka zgodi že pred argumentacijo. Npr. še preden dobi oseba besedo, jo pospremimo s pripombo: »Ne ozirajte se na to, kar bo povedal, je nepoboljšljivi sanjač, ne živi v realnosti!« Gre za šibko, zmotno, nesmiselno podporo, saj tudi sanjači (osebe z bogato domišljijo, ustvarjalne osebe z vizijo, ki je za druge težko sprejemljiva) lahko imajo o določeni temi poglobljeno znanje in s tem dobro in smiselno argumentirajo o temi »tu in sedaj«. c. Napad na strašilo. Pri tej zmoti namerno in nepošteno izkrivimo, napačno interpretiramo in predstavimo argument nasprotnika z namenom, da bi laže uveljavili svoje stališče. Npr.: V šoli poteka debata o tem, kam usmeriti donirana sredstva. Po tem, ko učitelj športne vzgoje predlaga, da se več denarja usmeri v organizacijo 54 popoldanskih športnih in razvedrilnih dogodkov za otroke, mu učiteljica slovenščine oporeka, z besedami: »Čudim se, da se vam znanje zdi tako nepomembno, da bi ves denar usmerili v zabavo in šport.« Besede in namen kolega, športnega učitelja, je slavistka v tem primeru interpretirala napak, saj zavzemanje za organizacijo več športnih dogodkov ne pomeni, da se osebi znanje zdi nepomembno. d. Preusmerjanje pozornosti/zavajajoče dejanje. Gre za poskus preusmerjanja pozornosti iz teme A na temo B, pod pretvezo, da je tema B relevantna za A. Npr. Šef na sestanku terja pojasnilo podrejene, zakaj ni določene naloge storila do dogovorjenega roka. Uslužbenka pa mu odvrne: »Naloga je resnično pomembna, a morda je pomembnejše, da kot institucija ustvarimo s partnerji zaupanje. V ta namen predlagam, da okrepimo strategijo vzpostavljanja zaupanja, kaj menite?« Ob nepozornem sogovorniku uslužbenka torej (uspešno?) preusmeri pogovor in se tako izogne nujnosti pojasnjevanja in utemeljevanja zamude. 3. Kaj lahko storimo, da se izognemo zmotam oz. kako sogovornika spodbudimo, da argumentira učinkoviteje? Pri razkrivanju in dokazovanju tipičnih zmot lahko uporabljamo različne metode. Dve izmed njih sta zelo splošni, uporabni v večini primerov: metoda kritičnih vprašanj in metoda protiprimera. Metoda kritičnih vprašanj predpostavlja preiskovanje argumenta s temeljitim izpraševanjem, s katerimi razgaljamo šibkosti oz. zmotnosti v argumentu. Če nekdo npr. argumentira o nečem in se pri tem (napačno) sklicuje na avtoriteto, ga lahko pobaramo: »Kako veš, da je ta oseba res strokovnjak za področje x? S čim natanko se ukvarja? S čim ta oseba podpira svoje stališče? Itd.« Ali drug primer, če nekdo argumentira o nečem in pri tem uporabi tehniko Napad na strašilo, se lahko zmotno interpretacijo izzovemo z: »Oseba X torej po vašem mnenju trdi, da … Kako to veste? Iz katere njene izjave sklepate na to? Kaj točno je rekla, da ste pomislili, da …? Kako bi lahko še drugače razumeli njeno prizadevanje za …?« Metoda protiprimera je izjemno učinkovita metoda, katere namen je pokazati primer, ki izpodbija, ruši sklep oz. stališče, ki ga zastopamo. Npr. če nekdo v argumentiranju uporabi argument proti človeku, se lahko zoperstavimo tako s kritičnim izpraševanjem kot s protiprimerom: »Čeprav je oseba A, kot trdite, (neugodna značilnost, ki navidezno zmanjšuje vrednost njenim dokazom), je v preteklosti že uspešno (učinkovito dejanje).« Konkretneje: »Čeprav ta svetovalec sam nima otrok in naj potemtakem, po vašem prepričanju, ne bi delil vzgojnih nasvetov, vem za primer dečka, ki mu je zelo učinkovito pomagal, ko je bil ta že povsem na krivih poteh!« Namen metode je pokazati, da trditev ni nujno ali v vseh primerih resnična, obenem pa je v nekaterih primerih tvegana, predvsem tam, kjer ima upravičeno izjemo. Sklepna misel V procesu coachinga vodi coach klienta skozi problemski prostor. V tem procesu klient ozavešča in raziskuje svoje razmišljanje. Opisuje, razlaga, argumentira. Coach s pretanjenim ušesom ji z veščim postavljanjem »kritičnih« vprašanj, ki so osebi v izziv, pomaga, da šibkosti v razmišljanju (predpostavkah, sklepanju) prepoznava in spreminja. Tako nastopa v vlogi nekoga, ki spodbuja kritično mišljenje osebe, vezano na problem. Metodi kritičnega misleca, ki raziskuje kakovost (pisne, govorne, slikovno posredovane) argumentacije drugega ter coacha, ki usmerja klienta k raziskovanju lastne situacije ter prizadevanju za najboljšo možno rešitev, sta si torej zelo podobni. Oba sta mojstra v postavljanju vprašanj in usmerjanju procesa mišljenja v razumno odločitev. Detektivka Pa poglejmo, kako dobro nam gre ☺. Določite zmote v spodnjih argumentih ter ubesedite vprašanje(a), s katerim bi avtorja argumenta izzvali, da svoje stališče prevetri, ozavesti (potencialno) zmotnost ter zanj poda boljšo podporo. V vsaki trditvi najprej določite sklep, nato podporo za sklep, nato pa premislite, v čem je šibkost te podpore in s katerim vprašanjem bi avtorja spodbudili, da svoj argument dopolni ali morebiti ovrže: 1. Večina ljudi verjame v vražo, da črna mačka, ki ti preči pot, prinaša nesrečo. Torej bo na tem nekaj resnice. 2. Ego je najboljši jogurt na svetu, ker je najnovejši izdelek mlečne industrije. 3. V laboratorijih Garnier so znanstveniki ugotovili, da šampon Fructis že po trikratni uporabi učinkovito zmanjšuje prhljaj. 4. Prepričan sem, da boste vi, ki ste tako inteligentna ženska, podpisali peticijo proti prodaji gensko spremenjene koruze. 5. Pa ti si jasnovidka! Zakaj? Ker mi bereš misli! 6. Če samskim ženskam omogočimo oploditev z biomedicinsko pomočjo, bomo moški postali povsem nepotrebni. Glasujmo proti! 7. Meni pripada največ sladoleda, ker sem najstarejši. 8. Mastna hrana ne škodi. Poznam človeka, ki se sladka z mastno hrano povsem brez zadržkov. Ni niti debel niti bolan. Torej? 9. Če dovolimo poroke istospolnim partnerjem se nam lahko zgodi, da bomo morali kasneje dovoliti še, da se poročajo še bratje s sestrami ali celo starši z otroki. 10. Zastopanost žensk v politiki in stopnja kriminalitete v državi sta povezani. V državah, kjer je v parlamentu in tudi sicer na vodilnih mestih veliko žensk, je manj kriminala. Torej lahko sklepamo, da prisotnost žensk na vodilnih položajih in v parlamentu zmanjšuje kriminal. Volimo torej ženske! 11. Ni znanstveno dokazano, da bi metoda širjenja pretoka krvi v vratnih žilah dejansko pomagala pri multipli sklerozi. Torej metoda ni učinkovita, bolnikom ne bomo financirali takšnega zdravljenja. 12. Ta človek ne zmore ohraniti kakovostnega odnosa z žensko. Prosim, imejte to v mislih, ko boste presojali njegove razloge za oploditev z biomedicinsko pomočjo. Rešitve: 1. Sklicevanje na splošno mnenje, 2. Sklicevanje na novost, 3. Sklicevanje na avtoriteto, 4. Sklicevanje na emocije, 5. Krožno sklepanje, 6. Spolzka strmina, 7. Napačen sklep ali napačne premise, 8. Prehitro posploševanje, 9. Spolzka strmina, 10. Iluzorna vzročnost, 11. Sklepanje iz nevednosti na vednost, 12. Zastrupitev vodnjaka. Ključne besede: kritično mišljenje, argumentiranje, zmote v mišljenju Literatura in viri Barry, V. E. (1984). Invitation to Critical Thinking. New York, Chicago: Holt, Reinhart and Winston. Bensley, D. A. (1998). Critical Thinking in Psychology: A Unified Skills Approach. Pacific Grove: Brooks/Cole Publishing Company. Bowell, T. in Kemp, G. (2002). Critical Thinking. A Concise Guide. London: Routledge. Browne, M. N. in Keeley, S. (2000). Asking the Right Questions: A Guide to Critical Thinking (sixth edition). Upper Saddle River: Prentice Hall. Halpern, D. F. (1996). Thought and Knowledge: An Introduction to Critical Thinking (third edition). Mahwah: Lawrence Erlbaum Associates. Hayes, N. in Orrell, S. (1998). Psihologija. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Koderman, A. (2014). Ali sta moški in ženska lahko le prijatelja? Raziskovalna naloga. Gimnazija Vič. Mentorica: Majda Šajn Stjepič. Markič, O. (2000). Logiški pojmovnik za mlade. Šentilj: Aristej. Rupnik Vec, T. in Kompare, A. (2006). Kritično mišljenje v šoli. Strategije poučevanja veščin kritičnega mišljenja. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Šuster, D. (1998). Moč argumenta: Logika in kritično razmišljanje. Maribor: Pedagoška fakulteta. Van Den Brink-Budgen, R. (2001). Critical Thinking for Students. Learn the Skills of Critical Assessment and Effective Argument. Oxford: Cromwell Press. Woods, J. , Walton, D. (1974). Informal Logic and Critical Thinking. Education, vol. 95, št. 1, 84–86. Tanja Rupnik Vec, doktorica znanosti, univ. dipl. psihologinja, specialistka supervizije, zaposlena na Zavodu RS za šolstvo v vlogi predavateljice, izvajalke izobraževalnih delavnic in raziskovalke. Priljubljene teme: kritično mišljenje, motivacija, supervizija in profesionalni razvoj, razvoj organizacij - vpeljevanje sprememb. Avtorica in soavtorica več knjig in člankov, npr: Kritično mišljenje v šoli. Strategije poučevanja kritičnega mišljenja (2006), Izzivi poučevanja: Spodbujanje razvoja kritičnega mišljenja (2011), Vpeljevanje sprememb v šole. Priročnik za šolske razvojne time (2008) (več v Cobiss – bibliografije) 55
© Copyright 2024