predogled
otrok zmore odrasli omogoča 3 otrok V tem poglavju bomo spoznali razvojne značilnosti vedenja predšolskih otrok, osnove moralne vzgoje in metode socialnega učenja. Psihologi in psihoanalitiki potrjujejo, da prva štiri leta otrokovega življenja predstavljajo temelj, na katerem se razvoj osebnosti kasneje samo še nadgrajuje. Vzgojitelji, starši in predšolske ustanove imajo pri tem pomembno vlogo. Z dobrim poznavanjem otroka lahko vzgojitelj odnose individualizira ali prilagodi posameznemu otroku. V tem odnosu, proučevanju in bližanju njegovemu notranjemu svetu, vzgojitelj sooblikuje otrokovo osebnost. Naučili se boste, kakšna je vloga vzgojitelja pri spodbujanju pozitivnega vedenja. Ta namreč v konkretnih okoliščinah predstavlja podporni kamen pri graditvi otrokove zdrave samozavesti in zaupanja. Moralna vzgoja in socialno učenje se medsebojno prepletata in dopolnjujeta. Spoznali boste, zakaj in kako pomembno zgodnje izkušnje, navade in vzorci vplivajo na otroke v kasnejšem življenjskem obdobju. Pri učenju v najširšem smislu gre vselej za dodajanje novih vzorcev v že oblikovano živčno mrežo. Vsebina zapisov (že naučenega) se torej nenehno spreminja in predeluje. Vse to v ugodnih okoliščinah in v interakciji z odraslimi omogoča zdrav osebnostni razvoj otroka. razvojne značilnosti vedenja predšolskega otroka Izpoved ljubezni hrepenenju življenja je najčistejša, najživahnejša in najbolj individualna ravno v otroštvu. (Ljubica Sirc) Kaj posebnega ste odkrili, ko ste opazovali otroke, se z njimi pogovarjali ali igrali? Otroci imajo vrsto telesno-fizioloških in duševnih posebnosti, ki se razlikujejo od odraslih in jih moramo pri njihovi vzgoji upoštevati. V nadaljevanju opisujemo naslednje posebnosti oz. vzgojno pomembne značilnosti: biološki primanjkljaj, plastičnost, čutnost, sugestibilnost, radovednost in motiviranost, popolno čustvenost, duševno ranljivost, izrazito egocentričnost in otrokovo usmerjenost v igro. 119 otrok Biološki primanjkljaj Biološki primanjkljaj se izkazuje v dolgotrajni nebogljenosti človeškega bitja v primerjavi z živalskimi mladiči. Živali se mnogo prej osamosvojijo in uspevajo samostojno brez kakršnekoli pomoči. V našem kulturnem in civilizacijskem okolju doseže otrok približno stopnjo telesne in duševne samostojnosti sredi adolescenčnega obdobja, popolno ekonomsko samostojnost pa doseže šele mnogo let kasneje. Kako se kaže otrokova odvisnost od odraslih? Otrokova odvisnost od odraslih, predvsem od staršev, se izraža z dvema izrazitima potrebama: s potrebo po varnosti in potrebo po uveljavljanju. Otrok potrebuje varnost Potreba po varnosti. Mati in njen otrok, dojenček, po rojstvu ne predstavljata samo biološke celote, temveč tudi psihološko celoto. Majhen otrok ima poleg biološke potrebe po hranjenju tudi močno izraženo socialno potrebo po varnosti, zanesljivosti, ki je psihološka posledica njegovega biološkega primanjkljaja. To potrebo lahko zadovolji le mati, njena enakovredna namestnica ali pa oče, torej osebe, ki so čustveno navezane na otroka. To čustvo je za otroka edino jamstvo, da ga bodo starši negovali, mu pomagali in da ga ne bodo zapustili. Tako se ta izredno močna potreba po varnosti povezuje s potrebo po starševski ljubezni. Otrok ima naravno težnjo, da bi ga starši ljubili, skrbeli zanj, da bi ga varovali v težavnejših okoliščinah in da bi bili brez velikih časovnih presledkov skoraj nenehno v njegovi bližini. Otrok se v prvih letih življenja čuti varnega toliko časa, dokler so v njegovi bližini starši. Če se starši dlje časa umaknejo otroku, lahko ta zapade v afekt strahu in ogroženosti. Čim manjši je otrok, tem večja je njegova potreba po varnosti in tesnem sožitju z materjo oz. s starši. Čim večji in samostojnejši postaja, bolj se rahlja in stopa v ozadje njegova prva potreba. Potreba po varnosti obvladuje otrokovo duševnost skozi vse predšolsko obdobje. Je osnova njegovemu zadovoljivemu duševnemu počutju, duševnemu ravnovesju in zdravju. Ko je predšolski otrok že večji, star nekaj let, njegovi potrebi po varnosti občasno zadostujejo tudi druge poznane osebe, ki jim otrok zaupa. S1/ Zelo spontana, čutno-nazorna risba človeškega bitja v najbolj zgodnjem obdobju razvoja. /2,5 let 120 Otrok se hoče uveljavljati Z biološkim primanjkljajem se povezuje še ena človekova socialna potreba – potreba po uveljavljanju in priznanju. Čim bolj se otroku razvija zavest, tem bolj občuti, da je telesno nespreten, negotov in nesamostojen. Nenehno potrebuje oporo ter pomoč svojih staršev. Nekateri psihologi primerjajo položaj in občutje majhnega otroka v svetu odraslih s položajem palčka v svetu velikanov. Podrejeni položaj povzroča v otrokovi duševnosti neprestan nemir, težnjo po sprostitvi, potrebo, da bi pomeril svoje moči in uveljavil svojo osebnost. Če to potrebo z vzgojo pravilno usmerjamo, podpiramo otrokova prizadevanja za osebno izpopolnitev in mu množimo sposobnosti za premagovanje življenjskih težav. Otrok ima velikokrat boleče občutke, ko se mora stalno podrejati volji in pomoči odraslih. Na to kažejo tudi pojavi otrokove samovolje in trme. Potreba po uveljavljanju temelji v otrokovi težnji, da bi postal odrasel in neodvisen ter da bi se čim prej enakovredno vključil v svet odraslih. Da bi preprečili pretirano egoistična in nesocialna dejanja v tem obdobju, se moramo naučiti preseči občutje, ki nam narekuje, da je otrokovo vedenje, ki ga v takšnih primerih poimenujemo kot trma, zavesten upor zoper našo avtoriteto. Otrokove trme ne smemo nasilno zatirati. Trma bo mnogo lažja, čim počasneje, čimbolj postopoma bomo izražali svoje vzgojne zahteve, in to s potrpežljivostjo in s preusmeritvijo njegove pozornosti. In nasprotno – trma bo mnogo večja, če bomo do otroka prezahtevni, nestrpni, zaverovani v lastne vzorce zmotnih prepričanj o tem, kaj je prav. V nobenem primeru otroka ne smemo sramotiti in zapostavljati. Otroku pomagamo in kažemo, kako naj na pozitiven in družbeno sprejemljiv način dosega uspehe, kako naj se sooči s porazi in kako naj premaguje življenjske težave. Zdravo okolje spodbuja otrokovo naravno težnjo po uveljavitvi in manifestaciji osebnosti, nezdravo pa mu ponudi zgolj občutek nezadostne čustvene gotovosti in sprejetosti. Ti občutki izzovejo nezaupanje, strah ali celo sovražnost do staršev, sorojencev, vzgojiteljev v vrtcu in vrstnikov, kasneje pa tudi do učiteljev, učenja, dela in družbenih norm. Izjava “Ne bom!” pri dve ali triletnem otroku napoveduje sposobnost, da se postavi zase, strastno željo po tem, da ve, kaj hoče od življenja, in motivacijo, da vztraja pri svojem do konca. Otroci, ki se svojim bližnjim popolnoma podredijo, pozneje v življenju pogosto trpijo, ker niso razvili samostojnega jaza. Odlično se znajo prilagajati potrebam in občutkom drugih, bolj malo ali nič pa jim ni jasno, kaj sami želijo in čutijo. To se lahko zgodi pri represivni vzgoji, pri kateri je majhnega otroka preveč strah, da bi ugovarjal. Razvijanje samostojnega jaza. A1/ Otrok se igra s sledovi črt na papirju in tako ustvari podobo človeške glave. /2,5 let 121 otrok »Česar se Janezek nauči, to Janez zna.« »Upogibati je treba mlado drevo«! »You can’t teach old dog new tricks!« Otrok je gnetljiv Čutnost otroka Gnetljivost je lastnost živčnega sistema majhnega otroka in se kaže v izredni duševni gnetljivosti – dostopnosti za sprejemanje vtisov iz okolja, v katerem se otrok razvija. Poskušajte si predstavljati osebo, ki desetmesečnemu otroku govori same lepe besede o ljubezni. Govori na način, da kriči, grdo gleda in se pači. Kako bo reagiral otrok? In obratno – ista oseba prijazno gleda in nežno govori, besede pa izražajo strašne dogodke. Kako bo v tem primeru reagiral otrok? Izredna gnetljivost otroka se kaže v hitrem, bujnem razvoju mnogih sposobnosti, ki postanejo še bolj očitne, če jih primerjamo s tistimi, ki jih je imel otrok ob rojstvu. Kot dojenček je bil sprva še popolnoma nebogljeno bitje. Otrok v sedmem letu starosti je že dokaj spreten in družaben, sposoben, da se loti samostojnega dela – učenja. Zaradi te lastnosti otrok razvije občutljivost in dojemljivost za celo vrsto kulturnih in socialnih značilnosti v okolju. Prav navade, ki si jih otrok pridobi v otroštvu, pomembno vplivajo na naravnanost v kasnejšem obdobju. Zaradi izredne gnetljivosti in duševne dojemljivosti predšolskega otroka so vzgoja, način vzgoje ter zgledi v tem obdobju izredno pomembni. Izkušnje namreč kažejo, da se izredna plastičnost in dojemljivost za vtise pri otroku v kasnejšem obdobju zmanjša. Šolski otrok je manj gnetljiv in vzgojno sprejemljiv za osebnostno oblikovanje, kot je to opaziti pri predšolskem otroku. Neugodne posledice plastičnosti v predšolskem obdobju. Gnetljivost predšolskega otroka pa ima lahko tudi neugodne posledice. Neugodna ali celo travmatična doživetja majhnega otroka se običajno tako močno vtisnejo v njegovo duševnost, da puščajo v njej dolgotrajne sledove, ki vplivajo na otrokovo osebnost tudi še kasneje, ko otrok odraste. V tem primeru je plastičnost predšolskega otroka tesno povezana še z drugimi posebnostmi: duševno ranljivostjo, sugestibilnostjo in s čustvenostjo. »Učite se s tem, kar vidite, slišite, okusite, vonjate! Učite se z dotikom, dejanjem, domišljijo, intuicijo, občutkom!« Dojenčkovo in otrokovo duševnost v času, ko višji, zavestni in zapleteni duševni procesi še niso razviti, označuje močna dejavnost nekaterih njegovih čutil. Otrokova čutila, posebno koža in čutila za voh in okus, prva posredujejo dojenčku vse, kar se pomembnega dogaja v njegovem življenjskem prostoru, in mu dajejo prve življenjske vtise in izkušnje. Prvi čutni vtisi, čeprav enostavni, so pri majhnem otroku povezani in obarvani s čustvi ugodja in neugodja. Povezani so tudi z njegovimi elementarnimi (osnovnimi) potrebami in nagoni. V prvih letih življenja ima čutno dojemanje otroka nekatere svojevrstne posebnosti: usta npr. uporablja kot čutilo za tip: dojenček nese vsako stvar najprej v usta in z njimi ugotavlja obliko ter druge lastnosti predmetov. Čutila so prepletena med seboj. Posredujejo nam različne vidike ene in iste stvari. Jabolko npr. vidimo, tipamo, vohamo, okusimo in, ko ugriznemo vanj, posredno celo slišimo. Pa vendar je vsak čut zase nekaj enkratnega. Čutila otroku, kakor tudi odraslim, posredujejo podatke o svetu, ne sicer v vsej polnosti objektivne stvarnosti, pač pa gre le za izsek resničnosti. Velika, izrazita čutnost majhnega otroka pomeni, da otrok razume in dobro dojema besede in pojme za vse tiste pojave in stvari, ki jih vidi, otipa, posluša in se z njimi igra. A4/ »Glavonožci« so lahko, z glavo, ujeto v telo, zelo ekspresivni v izrazu. /3 leta Prstne igre Prstki, ki se igrajo, plešejo in se spreminjajo v bibe (»Biba leze, biba gre«), osebe in druga, tudi čudežna bitja, otroke očarajo. Prstne igre lahko uporabljamo kot individualne ali skupinske igre ali kot zabavo, medtem ko otroci čakajo, ali kot prehodno dejavnost. So dober posreden način privabljanja otrokove pozornosti.20 O tem, ali bo otrokov spoznavni svet diferenciran ali preprost, bogat ali reven, ne odloča le obdarjenost, temveč tudi vzgoja in vzpodbudno okolje. Šolati oko ali uho pomeni tudi šolati duha. Slikar ali ljubitelj glasbe vidi oziroma sliši več – ne zato, ker ima tako izostreno oko ali uho, temveč, ker se je, gradeč na svojih darovih, naučil svojo zmožnost zaznavanja izkoristiti v kar največji meri. A2/ Tudi človeški lik nastane na osnovi spontane likovne igre. /2,5 let 122 A3/ Upodobitev samega sebe skozi figuro »glavonožca«. Posredovanje čutnih vtisov otroku. Ko govorimo o vzgoji otroka, se pojavi vprašanje, koliko vtisov je otroku priporočljivo posredovati. Večina strokovnjakov sodi, da se moramo tudi na 123 otrok tem področju, kot na mnogih drugih, varovati skrajnosti in pretiravanj ter iskati nekakšno sredino med preveč in premalo. V nekaterih kulturnih okoljih, kjer se premalo ukvarjajo z majhnim otrokom, je takih čutnih vtisov nedvomno premalo. In obratno – v razvitem svetu (Evropa, Amerika, del Azije), obilica nemira, ropota in šuma, z avtomobilskimi izleti in s tesnimi, prenapolnjenimi stanovanjskimi prostori ter hitro dinamiko življenja, verjetno ustvarja preveč čutnih dražljajev in vtisov. Nekatere živali razpolagajo s čutili, ki so nam popolnoma tuja. Delfini zmorejo z nekakšnim eholotom prisluhniti v tuje telo in si tako ustvariti njegovo rentgensko sliko. 42 A5/ Primer »glavonožca«, kjer so prisotna že dokaj proporcionalna razmerja človeške figure. /2,5 let Otrok je sugestibilen Sugestibilnost se kaže v sprejemljivosti in pripravljenosti človeka, da prevzame stališča in mnenja drugih, da brez premisleka posnema njihova ravnanja ter se jim tako slepo podredi. Tudi mnogi odrasli ljudje so zelo sugestibilni, kar so očitno dokazali dogodki v zadnji svetovni vojni, vojni v nekdanji Jugoslaviji ter v nekaterih drugih deželah po svetu. Da so predšolski otroci sugestibilni, je razumljivo, saj še nimajo razvite zavesti in znanja, da bi bili lahko kritični in samostojni. V predšolskem času otrok zaradi svoje sugestibilnosti marsikaj prevzame iz okolja, tudi stvari, ki jih po svoji razvitosti še ne more povsem dojeti. Tako kot plastičnost tudi sugestibilnost proti koncu predšolske dobe pojema, to pa je znamenje, da je otrok v svojem razvoju prišel na višjo stopnjo. Po mnenju nekaterih avtorjev je sugestibilnost na vrhuncu okrog petega leta otrokove starosti. Otroci osebam, na katere so navezani, slepo zaupajo, slabotnejši so od odraslih in zato odvisni od njih, občudujejo jih in zato radi posnemajo. Značilen primer sugestibilnosti otroka se pogosto izrazi tedaj, ko se zakonca ločujeta in je pred njima trd boj za dodelitev skrbništva. Močno in nevarno orožje žensk, ki v tem boju za dosego sodne dodelitve otroka ne izbirajo sredstev, je lahko osumljenje očeta, da je otroka spolno zlorabil. Močno in nevarno predvsem zato, ker preden bo očetu uspelo sprati s sebe sum za nikoli storjeni zločin, bo preteklo toliko časa, da se mu bo medtem otrok nepopravljivo odtujil in ne bo več hotel imeti z njim nobenih stikov. A6/ Napredek; otrok nariše pod glavo še telo. Vzroki in ozadja otroških laži o spolni zlorabi so lahko različni, v glavnem pa za njimi vedno stojijo odrasli, ki hote ali nehote izkoristijo otrokovo dovzetnost (sugestibilnost) za manipulacije. 124 125 otrok Otrok je radoveden in motiviran In tako sem se učil – ne od tistih, ki so me poučevali, ampak od onih, ki so z menoj razpravljali. Sv. Avguštin, Izpovedi Radovednost in motivacija se lahko močno razvijata v vseh dejavnostih. Gre za lastnosti otroka, ki je povezan z okoljem in prostorom, v katerem se nahaja. Potreba otroka je, da čim več sprašuje in spozna. Radovednost je običajno usmerjena na okolje kot celoto in ne na nek določen predmet. Otroci postavljajo vprašanja, vztrajajo pri odgovorih in želijo čimveč spoznati. Vse to kaže na njihov način razmišljanja. To spremlja tudi čustveno napetost, čudenje in sum. Radovednost lahko tešimo z novimi vsebinami, njeno genetsko danost lahko razširimo na nove možnosti, ki jih ponujajo igrače in okolje (glej 2. poglavje: Kako se uči predšolski otrok, str. 69) Otroci mnogo sprašujejo in na njihova vprašanja je potrebno odgovoriti. Radovednost je bistveni motiv najrazličnejših oblik človeškega mišljenja in delovanja. Zato ji je potrebno nameniti posebno pozornost. Vzgojitelji in starši naj vedno ustvarjajo ugodne pogoje za razvoj in vzpodbudo otroške radovednosti, tako skozi igro v vrtcu in v družini kakor tudi v drugih vsakdanjih dejavnostih. Odgovori morajo biti v skladu z otroškim razumevanjem. Zahvaljujoč otroški radovednosti je proces vzgoje in izobraževanja v otroškem vrtcu lahko veliko bolj spontan in primeren otroškim potrebam in interesom. 61 A7/ Figura je v ustreznem sorazmerju s cvetlicami in tudi sonce sije tam nekje iznad oblakov. /5 let 126 Otrok je čustven Zakaj človek ne more vse življenje ostati vsaj malo otrok, da bi se še mogel čuditi? Vsaj malo mlad, da bi še mogel ljubiti? Res čudijo se le otroci, res ljubijo le mladi. Stari vedo, kaj je ljubezen. Zato in takrat so stari. France Avčin Popolna čustvenost je najbolj izrazita značilnost predšolskega otroka. Majhen otrok je v celoti in predvsem čustveno bitje. Ne glede na to, koliko je star in kakšna je njegova inteligenca, bodo na njegovo ravnanje in obnašanje bolj vplivala čustva kot razum. Manjši je otrok, bolj je to vidno in značilno. Z razvojem jezikovnih in drugih veščin pa začenjajo prenašati svoja občutja v besede. Ko je otrok še dojenček, je njegovo čustveno življenje preprosto in gonsko usmerjeno. Čustva preplavljajo majhnega otroka kot močni valovi in ga pretresajo, duška jim daje še z glasnim kričanjem, z jokom in smehom, z vso obrazno mimiko in s kretnjami vsega telesa. V tem času so otrokova čustva zelo nestalna, plastična, se hitro menjavajo in so vedno bolj odvisna od njegove okolice in od ravnanja z njim. Od najzgodnejšega otroštva naprej otroci ohranjajo svoja čustva in se odzivajo na čustva odraslih, ki skrbijo zanje. A8/ Zelo ekspresivna samoupodobitev z barvami v konfliktu. /4 leta Kasneje predšolski otroci na primer poleg jokanja ali skakanja začenjajo spoznavati razliko med »srečen«, »jezen«, »prestrašen«, in »žalosten« ter se o tem pogovarjajo. Vse novo otroka običajno najprej prestraši, nato pa lahko zbudi v njem zanimanje, navdušenost, veselje, ob hudih doživetjih in izkušnjah pa tudi grozo. Če kakšni predmeti ali pojavi v otroku ne izzovejo nobenega čustva, potem jih otrok tudi ne zaznava. Zelo poučen je primer državnih nemških otrok Reichskinder, ki so odraščali v nacističnih higiensko in materialno brezhibno urejenih internatih za majhne otroke. Čeprav otroci niso bili popolnoma ločeni od ljudi in kulture, so vendar ti zavodi izrazito zasledovali načelo, da je treba otroke čim manj vzgajati in se izogibati vzpostavljanju čustvenih odnosov. To so zahtevali zato, da bi v praksi dokazali rasistično načelo: dobra rasa je vredna več kakor vsaka vzgoja! Ko so zavezniške čete prišle po koncu vojne v Nemčijo, so ekipe strokovnjakov pregledale razvoj teh otrok. Ugotovili so težko vzgojno zanemarjenost. Mnogi otroci so kazali težke okvare in zaostajanje v razvoju. Čustvena podhranjenost jih je oslabila, niso se več borili. Mnogi, predvsem dojenčki, so umrli, čeprav so bili po svoji fiziološki zasnovi povsem zdravi in čeprav so bili deležni boljše nege in prehrane kot večina drugih otrok, ki niso odraščali v tem zavodu. 127 otrok Popolna čustvenost majhnega otroka je za predšolsko vzgojo zelo pomembna, saj so čustva najučinkovitejši, pogosto edini način motiviranja, delovanja in tudi učenja majhnega otroka. Otrok je ranljiv Danes vemo, da tudi v privzgajanju prvih enostavnih navad uspemo le, če jih povežemo z otrokovimi prijetnimi čustvi, z igricami, zabavnimi pripovedmi itd. Otrokova duševna ranljivost je tesno povezana z močno čustvenostjo majhnega otroka. To lastnost in posebnost predšolskega otroka je bogato dokumentirala psihoanalitična globinska psihologija. Včasih so mislili, da je majhen otrok, npr. otrok v prvem letu starosti, preneumen, da bi razumel, kaj se dogaja okoli njega, in da zato ne more in ne zna dojeti skrbi, razburjenja ali drugih nesreč,ki so prizadele odrasle ljudi… Ker je sam še nebogljen, so te čustvene napetosti in razpoloženja vzrok, da se poruši njegovo občutje varnosti. Težava, s katero smo soočeni, je torej v tem, da duševnosti ne moremo videti, kakor na primer lahko vidimo kakšno zunanjo rano na telesu. Zunanje poškodbe krvavijo in zaradi njih je prizadetost človeka, ki te poškodbe ima, očitna. Duševne poškodbe ali travme imajo drugačne zakonitosti. Resno, stvarno, neosebno ter čustveno hladno in neprizadeto ravnanje in navajanje otroka na tem področju ne rodi nobenega uspeha. Otrok je v svojem bistvu vedro bitje, nagnjeno k veselju, nežnosti, zadovoljstvu in priznanju, zato je najboljša motivacija izkazovanje ljubezni in veselega razpoloženja. Otrok intuitivno močno podoživlja čustva svojih staršev ali pomembnih odraslih, dojema pa tudi napetost, razburjenje ali žalost v svoji okolici. Če otrok doživi preveč in premočne čustvene travme, se lahko pojavijo tako imenovana psihosomatska obolenja: pomanjkanje apetita, odklanjanje hrane, driska, zaprtost, astma, kožni izpuščaji, povišanje telesne temperature in drugo. Nepravilna vzgoja in nezdravo družinsko ozračje lahko v otrokovi duševnosti zapustijo rane, ki se jih majhen otrok sicer ne zaveda, vendar pridejo na dan največkrat kasneje, ko je že večji ali ko odraste. Kažejo se v čustvu manjvrednosti, preplašenosti, agresivnosti brez vzroka, močni ljubosumnosti, nagnjenju k depresijam, močenju postelje, perila ali v puščanju blata, v raznih oblikah socialne iztirjenosti itd. Zaradi pomanjkanja izkušenj in nerazvitih duševnih funkcij otrok ne zmore takoj dojeti ali opraviti vsega, kar zahtevajo od njega nove življenjske okoliščine ali kar zahtevajo njegovi, včasih preveč nepotrpežljivi starši in vzgojitelji. Včasih dojema otrok nove zahteve ter situacije le počasi in z veliko težavo. Kasnejše težave, ki koreninijo v izrazito neugodnih vplivih v zgodnjem otroštvu. Predšolska vzgoja mora računati z duševno ranljivostjo otrok. Odstranjevati moramo vzroke za nastanek otrokove prizadetosti, hkrati pa pripravljati otroka za premagovanje težav. Otroka ne moremo obvarovati pred vsemi negativnimi situacijami, pripraviti ga moramo na frustracije (prikrajšanosti), saj je tudi to priložnost za krepitev njegove osebne moči. Če je frustracijska toleranca ali sposobnost za premagovanje ovir nizka, se otrok v življenju ne bo sposoben spopasti z različnimi ovirami. Naloga vzgoje je, da otroku zviša nizko frustracijsko toleranco, tako da bogati otrokove izkušnje, da dopusti, da se otroku zgodi tudi kaj manj prijetnega. Pri vzgojnem delu moramo biti strpni, saj se otroci med seboj tudi močno razlikujejo. A10/ Prepričljiv avtoportret, ob katerem se lahko vzgojitelj pogovori z otrokom o vzrokih za tovrstno doživljanje samega sebe. /3,5 let A9/ Avtoportret z zelenimi očmi. /3 leta 128 129 otrok Otrok je egocentričen Otrok je usmerjen v igro Otrok dojema svet kot celoto, v katere središču stoji njegova oseba. Iz te posebnosti njegovega dojemanja sveta ter iz čustvenosti sledi njegova egocentričnost: rad bi bil kar naprej v središču pozornosti odraslih, še posebno njegovih staršev. Igra je dejavnost, ki omogoča otrokov razvoj in je nepogrešljiva pri razvoju otrokove osebnosti. Izrazita egocentričnost. Egocentričnost je težnja majhnega otroka, ki se kaže v želji, da bi se vse vrtelo okrog njega, njegovih potreb in interesov. Ta težnja je včasih tako močna, da se začne grdo obnašati in kljubovati ter je pripravljen sprejeti celo kazen, samo da bi se odrasli začeli spet ukvarjati z njim. Zato je zelo značilno, da se majhni otroci obnašajo bolj neprimerno takrat, kadar imajo starši obiske in posvečajo svojo pozornost drugim ljudem. Vedenje, ki kaže na egocentričnost v otroku. Mnogi majhni otroci, posebno tisti, ki so že stopili v obdobje prve trme (ta se najmočneje izrazi med drugim in četrtim letom starosti), intuitivno hitro dojemajo, kaj starše najbolj razburi in prizadene, ter takoj sežejo po svojem ‘programu’, če se jim zdi, da utegnejo biti zapostavljeni in deležni premajhne pozornosti. Nekateri npr. začnejo odklanjati hrano, ker vedo, da to zaskrbljene mame močno vznemiri, dražijo bratce ali sestrice, ne marajo zvečer zaspati, spet drugi pridejo na dan s kletvicami, ko so obiski v hiši, itd. Egocentričnost je največji kamen spotike ob vzgoji majhnega otroka (otrokovo obnašanje ima namreč zunanji videz egoizma in brezobzirnosti). Zato je otrokova socializacija v veliki meri usmerjena ravno k temu, da bi egocentričnost omejili. Otroku je v tem obdobju poglavitni življenjski smoter lastno ugodje, vzgoja pa mu želi pokazati, da so zahteve družbe in odraslih pomembnejše od njegovih nagonov. Z egocentričnim vedenjem je povezana tudi otrokova ljubosumnost. Pogosto opazimo pri otrocih ljubosumno čuvanje igrač pred drugimi otroki. Človek je bitje, ki je nenehno dejavno v razmerju do stvarnosti. Spreminja jo in prilagaja svojim potrebam, pri tem pa spreminja tudi sebe. Za malega otroka je takšna dejavnost igra, ki je seštevek različnih dejavnosti. Z igro otrok raziskuje resničnost okoli sebe, jo spoznava, odgovarja na okolje, pri vsem tem pa razvija samega sebe. Sčasoma se te dejavnosti začenjajo razlikovati in opažamo vse večjo raznovrstnost. Starejši kot je otrok, bolj zapletena in bogatejša postaja igralna dejavnost. Igra nastaja kot notranja otrokova potreba po gibanju, dejavnosti in delovanju. Otroka ni treba ne učiti ne spodbujati k igri. V preteklosti je prevladovalo mnenje, da sta igra in učenje dve nasprotujoči si zadevi. Danes vemo, da je igra pravzaprav učenje; še več, je osnova ustvarjalnosti, izhodišče prijetnih doživetij, sproščenosti, in ena najučinkovitejših metod učenja. Odnos med igro in delom je v informacijski družbi vedno bolj zapleten in se prepleta tudi pri odraslih (glej: Načini vzgojnoizobraževalnega dela, str. 80). Igra je svobodna, spontana, ustvarjalna in raziskovalna dejavnost, ki poteka brez zunanje nujnosti. Izhaja iz otrokove notranje potrebe po dejavnosti. Otrok se razvija, ker se igra, otrok se igra, ker se razvija. Igra je poglavitna oblika otrokove dejavnosti in glavni dejavnik njegovega razvoja. Igra je najvišja stopnja otrokove aktivnosti in popolnoma zaposli vso njegovo osebnost, saj otroci porabijo največji del energije in časa prav za igro. Kakšen je pomen igre za otrokov razvoj? Ob igri otrok razvija svoja čutila ter si tako pridobiva nove zaznave in predstave, Konflikti se ne pojavljajo samo na ravni vzgojitelj (starši) – otrok, temveč tudi v otroku samem. V otroku, ki ga odrasli nenehoma popravljajo, karajo in kritizirajo, se porodi čustvo neugodja, iz tega čustva pa se rodita odpor in trma. bogati in razvija si domišljijo, Trma je povsem naraven in v tem obdobju nujen otrokov odziv na nove vzgojne zahteve okolja, na težnje, da bi preoblikovali njegov značaj, ga naredili socialnega (glej: ob igri pridobiva izkustva o predmetih in spoznava lastnosti predmetov, Otrok se hoče uveljaviti, str. 121). Igra zagotavlja in pospešuje različna področja otrokovega razvoja. primerja, raziskuje, sklepa in rešuje probleme ter si tako razvija mišljenje, Samo v otroku lahko vidimo odsev veličastnosti narave, ki daje svobodo in neodvisnost, ki daje življenje samo. Maria Montessori pridobiva sposobnost opazovanja, začne dojemati kvalitativne in kvantitativne lastnosti (predmete prijema, jih nosi v usta, opazuje, razstavlja in sestavlja, prestavlja v prostoru in loči daljše od krajših, bližnje od oddaljenih, večje od manjših in drugo), dogajanje v okolju postaja otroku razumljivejše. A11/ Zadovoljen pozdrav z mahajočo levico. Prihod ali odhod? /3,5 let 130 Da bi v vrtcu spodbujali smiselne igre, prostor razdelimo na interesne kotičke: kocka, hišni kotiček, likovni, knjižni itd. V vsakem kotičku so raznovrstni materiali, oprema in pripomočki. Vse naj bo smiselno organizirano in dostopno otrokom. 131 otrok Otroška domišljija se običajno navezuje na poljubno uporabo likov in prizorov izpravljičnega ter resničnega sveta. Vzgojitelji imajo ob nastajanju teh del priložnost spoznati, kateri otrok je bolj nagnjen k posnemanju stvarnega sveta, in kateri je bolj nagnjen k ustvarjanju domišljijskih prizorov. 132 133 otrok POZNAM značilnosti predšolskega otroka: biološki primanjkljaj, plastičnost, sugestibilnost, čustvenost, čutnost, egocentričnost, duševno ranljivost in otrokovo usmerjenost v igro. Za vsakega od teh primerov znam poiskati primere v praksi. JASNO MI JE, da se otrok prek igre srečuje z osnovnimi zakonitostmi v svetu ter tako postopoma začenja razumeti svet. Prek igre otrok uspešno razvija vse svoje funkcije in sposobnosti, tako psihične kot tudi fizične. VEM, da otrok ni pomanjšan odrasli, temveč bitje s prav posebnimi značilnostmi, ki ga opredeljujejo v njegovi človečnosti. 1. Razmisli, zakaj se nekateri predšolski otroci z veliko lahkoto naučijo enega, dva ali več jezikov! 2. Kaj povečuje otrokovo počutje varnosti v vrtcu? 3. Navedi nekaj primerov dejavnosti iz vrtca, ki jih vzgojitelj pripravi in organizira tako, da močno vključi otrokovo čustveno sfero. 4. Kakšne so lahko posledice, če mladi in odrasli ne presežejo sugestibilnosti (osebnostno ne dozorijo)? Kaj se zgodi, če sugestijo predolgo in premočno uporabljamo tudi v kasnejšem obdobju? 5. Ali si že kdaj doživel/a vedenje otroka, ki ga poimenujemo trma? Opiši ga. moralna vzgoja Otroci se naučijo, kar živijo. Otroci, ki so deležni spoštovanja, ravnajo z drugimi spoštljivo. Otroci, ki so deležni skrbi, skrbijo za druge. Otroci, katerih integriteta ni poškodovana, ne škodujejo integriteti drugih. 32 6. Komentiraj ljudski rek – »Otrok je kot pivnik za črnilo«. Morala je sistem prepričanj, vrednot in sodb o tem, kaj z družbenega vidika je oz. ni prav. Vrednote so posplošeni cilji, ki jih cenimo, želimo in se zanje zavzemamo.38 Tako so še opredelili vrednote nekateri znani strokovnjaki: Vrednote označujejo pojmovanje zaželenega in vplivajo na to, kako se ljudje odločajo za akcije in kako ocenjujejo pojave. »Non omne licitum honestum.« Ni vse častno (pošteno), kar je dovoljeno. (C. Kluckhohn, 1951) Vrednote so posplošena in relativno trajna pojmovanja o ciljih in pojavih, ki jih visoko cenimo, ki se nanašajo na široke kategorije podrejenih objektov in odnosov in ki usmerjajo naše interese in naše vedenje kot življenjska vodila. (Musek, 2003) Vrednote… »so zaželjeni cilji različne stopnje pomembnosti, ki jih ljudje upoštevajo kot vodilne principe v različnih življenjskih situacijah.« (Rokeach, 1973) Otrokov moralni razvoj. Moralni razvoj je proces sprememb v vsebini in razumevanju socialno spre- 134 135 otrok Vaja v skupini S sošolci razpravljajte o naslednjih izjavah in primerih: »Vedno je treba držati obljubo, lagati se ne sme.« »Kradeš lahko samo v primeru, ko si lačen in ljudem, ki imajo preveč.« »Aljaž, ti znaš biti tak sonček, pomagaj sedaj pospraviti Jerci igrače!« Kako se bo po vsej verjetnosti odzval Aljaž? Zakaj takšne besede vzgojitelja niso primerne? Kakšno bi bilo ustrezno sporočilo vzgojitelja Aljažu, s katerim bi dosegel več? jetih pravil in prepovedi, njihove internalizacije (ponotranjenja) in sprememb v načinu upoštevanja pravil. Osnovni cilji moralne vzgoje so: V predšolskem obdobju moralna vzgoja predstavlja tudi občutljivo področje vplivanja na otroka in na njegov kasnejši razvoj. Otroci se vrednot ne učijo logično (razumsko), temveč jih vsrkavajo predvsem intuitivno, povezano z njihovim čustvenim razvojem. Orožja proti manipulaciji v moralni vzgoji otroka. Desetkrat izgovorjena laž enajstič postane resnica. (Pregovor) Heteronomna in avtonomna morala. 136 Tudi Kohlberg je na podlagi proučevanj podal svojo teorijo moralnega razvoja. Opredelil je tri glavne faze moralnega razvoja: predmoralna, konvencionalna in postkonvencionalna stopnja moralnega razvoja. V predmoralni fazi prevladuje egocentrična morala. Konvencionalna morala od posameznika zahteva podreditev konkretnim družbenim zahtevam, postkonvencionalna morala pa svobodno, a kritično razsoja, prizna drugega in njegovo drugačnost, njegovo pravico do neoviranega (so)obstoja. Tretjo stopnjo moralnega razvoja po Kohlbergu doseže le malo ljudi. Bistvo moralne vzgoje ni v prenašanju uveljavljenih moralnih norm na otroka, temveč v podpori tistim osebnostnim potencialom, ki otroku omogočajo vedno globlje oziroma po Kohlbergovi lestvici vedno višje moralno razsojanje. Pokazati mu moramo, da je v njegovo dolgoročno dobro, če se ravna po sprejetih moralnih načelih, tudi če ta zahtevajo odpoved lastni želji, potrebi. Moralna vzgoja je v zgodnjem otroštvu izjemno pomembna. Psihoanaliza na prvo mesto postavlja oblikovanje nadjaza, v katerega se zapisujejo zahteve, pričakovanja, moralne norme. Nadjaz se dokončno strukturira v obdobju ojdipske krize, med petim in sedmim letom starosti. Manipulacija ali moralna vzgoja? njegova morala plod njegovega lastnega mišljenja, ne pa vsiljena od drugih ljudi. Vzgojitelj, ki deluje ozaveščeno, se pri moralni vzgoji zaveda tudi možnosti manipulacije.40 Kaj pravzaprav je manipulacija in kaj jo loči od moralne vzgoje? Manipulacija pomeni spretno voditi posameznika k cilju, ki ga postavi manipulator (vzgojitelj, starši). Za dosego tega cilja uporablja tudi neiskrene in zavajajoče tehnike, ki prinašajo korist predvsem njemu samemu. Predmoralna, konvencionalna in postkonvencionalna faza moralnega razvoja. razvoj kognitivnih sposobnosti in lastnosti otroka, ki omogočajo nastanek avtonomne, odgovorne in strpne moralnosti, zagotavljanje pogojev življenja in učenja v vrtcu, ki prispevajo k optimalnemu razvoju otrokovih osebnostnih potencialov, ki upoštevajo temeljne otrokove psihološke pravice in potrebe (po varnosti, sprejetosti). Spodbujati moramo osebnostno rast (vzpostavljanje integritete) in postopno osamosvajanje otroka.40 Prebujanje moralnega čuta. Gre za vzgojo vesti, ki je zelo osebna, individualna, zato pri tem ravnamo spoštljivo in tankočutno. V vrtcu moralnega razvoja otrok ne spodbujamo le z neposrednim učenjem moralnega razsojanja, temveč še posebej z dejavniki prikritega kurikuluma, ki zajema celotno življenje v vrtcu. To življenje se ne odvija le po ciljih in metodah, opredeljenih v predšolskem kurikulumu. Najpomembnejši je čustveno stabilen in pozitiven odnos med vzgojiteljem in otrokom. Glavno orožje proti manipulaciji je izgrajena vzgojiteljeva osebnostna integriteta, njegova usmerjenost, ki vzpodbuja kritično mišljenje otrok. Pomembno je, da se v predšolski dobi ne osredotočamo predvsem na vrednotenje otroških odgovorov v smislu njihove pravilnosti ali nepravilnosti. Izogibamo se splošno sprejetim vedenjskim vzorcem, ki jih odrasli pojmujejo kot »pridnost« otrok. Pomembna avtorja, ki sta se ukvarjala z moralnim razvojem, sta Jean Piaget in Lawrence Kohlberg. Piaget je svojo teorijo opredelil z otrokovim razmišljanjem, kaj je prav in kaj ni. Vsaka družba ima svoje nazore o sprejemljivih vrstah vedenja in otroke vzgaja tako, da upoštevajo pravila te družbe. Piaget je odkril, da se otrokovo gledanje na pravila, na to, kaj je prav in kaj narobe, razvija zelo podobno, kot se razvija njegov intelekt. Otrokov moralni čut postopno napreduje. Majhen otrok je še v fazi heteronomne morale, ko mu red in disciplino postavljajo ljudje – pomembni odrasli. Starejši otrok, mladostnik in odrasel človek je sposoben avtonomne morale, v kateri je sposoben misliti sam zase in je S2/ Dinamika v razponu narisanih linij deluje ekspresivno. /6 let 137 otrok Modeli moralne vzgoje Številne teorije moralne vzgoje, ki so se izoblikovale do konca dvajsetega stoletja, lahko razvrstimo v tri osnovne koncepte, ki so še danes prisotni v pedagoški teoriji in praksi: kulturno-transmisijski model moralne vzgoje, permisivni model (prijazne) moralne vzgoje, procesno-razvojni model moralne vzgoje. Kulturno-transmisijski model vzgoje Cilj transmisijskega modela vzgoje je discipliniranje otrok. Ta model temelji na predpostavki, da je osnovna naloga moralne vzgoje prenesti na otroka sistem moralnih pravil, ki so uveljavljena v kulturi in družbi. Otroku predstavijo tradicionalna pravila in norme, o katerih ne razpravljajo. »Otroci, ki so bili vzgajani bolj svobodno, se namreč ne odlikujejo s samostojnostjo, ustvarjalnostjo in avtonomno moralnostjo, ampak do skrajnosti razvijejo potrošniško, egoistično miselnost, in bolestno narcistično odvisnost od zunanjih potrditev, ki jim jih posreduje socialno okolje, kadar uspešno igrajo družbeno primerne vloge.« (Kroflič, 1999) Otroci in kasneje odrasli, ki so bili vzgojeni v tem modelu, moralnih pravil ne spoštujejo zato, ker jih spoznajo za pravične, ampak zato, ker si s tem pridobijo naklonjenost socialne okolice. Ta drža in odvisnost pa je drugi pol prav tako škodljive represivne vzgoje.40 Za optimalni razvoj otrokove osebnosti je v vzgoji potrebna primerna mera frustracij med otrokom in starši oziroma vzgojiteljem, saj idilična podoba vedno srečnega otroštva nujno prikriva napetosti, ki kasneje izbruhnejo v takšni ali drugačni neustrezni obliki. Če se odrasli vidijo v vlogi tistih, ki naj bi otrokom omogočili, da dobijo tisto, česar si najbolj želijo, potem otroci zelo verjetno ne bodo dobili tega, kar potrebujejo. V transmisijskem modelu vrednote posredujejo otroku kot vsako drugo znanje, ki aktivira predvsem človekov razum. Vrednote pa nastajajo kot presek dveh dimenzij: razuma in čustev. Le na podlagi takšnega prenosa spodbudimo notranjo aktivnost otroka. Kako se tako razumljena moralna vzgoja kaže v predšolski praksi? Vzgojitelj od otrok »tiho« pričakuje, da po vključitvi v vrtec čim prej začno deliti igrače z drugimi, pospravljati igralnico, poslušati (vzgojitelja) in slediti dnevni rutini. Vzgojitelj je zastopnik družbenega reda in ve, kaj je prav, otrok pa še ni sposoben kritično soditi o vsebini vzgojnih zahtev. Zakaj ta model ni dober za otroka? Ker ga omeji na poslušno sledenje vzgojiteljevim napotkom ter mu onemogoči postopno izgrajevanje lastnega (kritičnega) pogleda na svet. Učinki in rezultati takšne vzgoje so po Kohlbergu omejeni na doseganje nižjih stopenj moralnega razvoja (glej prejšnje poglavje).40 Permisivni model (Glej:1. poglavje, Vzgojni slogi, str. 25, in o Rousseauju, str. 49.) Ta model povezujemo s pedagoško teorijo, ki sledi »napredni« humanistični zahtevi, da moramo pri oblikovanju vzgojnega koncepta izhajati iz otrokovih vzgojnih potreb. Rezultati permisivne vzgoje, ki so jih množično beležili konec prejšnjega stoletja, so bili šokantni. A12/ Avtoportret 138 139 otrok Procesno-razvojni model Oba prejšnja modela smo označili kot neustrezna za zdrav moralni razvoj otroka. Zato je vzgojna teorija razvila procesno-razvojni model. Z njim poskušamo preseči ali odstraniti prej omenjene ovire. Otroka želimo postopoma naučiti samostojnosti, svobode in odgovornosti za sprejete odločitve. Kako to dosežemo? Procesno razvojni model poudarja dejavno vlogo otroka po načelu dvosmerne komunikacije med njim in vzgojiteljem. Proces uskladimo s psihološkimi in pedagoškimi zakonitostmi otrokovega razvoja, z upoštevanjem njegovih potreb in pravic, kakor tudi z novim filozofskim pogledom na moralo in etiko. Tak pogled namesto avtomatskega sprejetja vnaprej določenih pravil (norm) »lepega vedenja« poudarja pomen ozaveščenega in odgovornega ter strpnega dogovarjanja. V ospredje postavimo spodbujanje otrokovih lastnih načinov dojemanja, izražanja, razmišljanja, ki so zanj značilni v posameznem razvojnem obdobju. Pri tem je pomembno, da je otrok nenehno deležen povratne informacije o svojem vedenju. Etična načela, na katerih temelji razvojno-procesni model, se izkazujejo kot dobra, in to ne glede na svetovni nazor ali pa veroizpoved. Poudarjamo razvoj sposobnosti iskanja ustreznega ravnanja v vsaki novi situaciji. Oblikujemo model avtoritete, ki otroku omogoča doživetje sprejetosti in varnosti. Hkrati otroka postopoma osamosvajamo in odvezujemo od vzgojitelja. Poudarimo podpiranje otrokovih razvojnih potencialov, ki omogočajo postopno oblikovanje avtonomne morale. Pri tem je pomembna velika fleksibilnost vzgojitelja, ki je podporni člen pri razvoju osebne integritete otroka.40 A13/ Avtoportret A14/ Avtoportret 140 141 otrok Razvoj osebne integritete otroka V psihologiji in pedagogiki integriteto opredeljujemo kot neokrnjenost, nedotakljivost, enost, popolnost, kot samostojnost in neranljivost posameznika. Beseda je izpeljana iz latinskega izraza integritas, kar pomeni nepoškodovanost, neokrnjenost. Skupaj, neločljivo in znotraj moralnega razvoja poteka razvoj otrokove osebne integritete. Samospoštovanje Osebna odgovornost Carl Gustav Jung (Juul, 2009) Moralna vzgoja se uresničuje v dveh pomembnih procesih. To sta: Notranjo odgovornost ima vsak človek zase in jo izgrajuje na podlagi čustvenih interakcij in izkušenj z drugimi. Včasih se je moral posameznik podrejati tudi vrednotam in navadam, ki niso bile del njega. Če se mu niso zdele smiselne ali če se niso skladale z njegovo notranjo odgovornostjo, je moral ta notranji konflikt zatajiti ali potlačiti.33 V novejšem času sta poslušnost nadomestili predvsem internalizacija in integracija. Obe vključujeta tako razumski kot čustveni proces, s katerima skuša posameznik vzpostaviti ravnotežje med osebnimi občutki in izkušnjami. S tem sprejme del zunanjih vrednot in tradicij za svoje. Posledica je, da mora posameznik nenehno raziskovati in preverjati svoje izkušnje. Ta proces imenujemo osebnostni razvoj. Ta poteka nenehno in – v idealnem primeru – nas nenehno bogati. Pri otroku vzpostavljanje osebne integritete poteka postopoma, individualno, v interakciji z odraslimi. Moralni vzgoji v vrtcu pomaga čustveno pozitivno otrokovo domače okolje, ki mu omogoča primerno identifikacijo, hkrati pa ga neprestano spodbuja k iskanju in pridobivanju lastnih izkušenj. Otrok je že v starosti treh let sposoben vzpostavljati odnose do zahtev, zmožen je preprostega odločanja in sooodločanja. Odrasli mu moramo biti pri tem v pomoč in spodbudo. 142 Nevzgojenost in nezavedanje vzgojitelja delujejo močneje kot boljši ali slabši nasveti, zapovedi, kazni in nameni. »Integriteta posameznika pomeni občutek enosti in povezanosti med notranjo in zunanjo odgovornostjo.« Zunanja odgovornost je odgovornost do družbenih in kulturnih vrednot ter vrednostnih sistemov, ki so zunaj človeka in temeljijo na razumskem razmisleku. Integriteta Uresničevanje moralne vzgoje identifikacija – kaj je prav in kaj ne, se otrok nauči od osebe, s katero se identificira (običajno so to starši) ter socialno učenje (posnemanje – modelno učenje). Pri tem ima odločilno vlogo prav zgled odraslih (starši, vzgojitelji). Takoj za starši imajo pomembno moč in vlogo v življenju predšolskega otroka prav vzgojitelji v vrtcu. Otroci so nezmotljiv barometer in posnemovalec ravnanj staršev in drugih odraslih! Zato je za vsakega vzgojitelja pomembno, da nenehno vlaga napore tudi v svojo osebno rast, ki vključuje samozaupanje, zdravo samozavest, pozitivno življenjsko naravnanost in ozaveščanje nezavednega. Samo vzgojitelj, ki je osebnostno zrel, odprt in osebno angažiran, je lahko pri vzgojnem delu uspešen in otroka zaznamuje na pozitivni način. Tako kot riba ne diha na kopnem, tako prestrašen otrok pod storilnostnim pritiskom neha biti ustvarjalen. V tekmovalnem in razumarskem vzdušju, v krčeviti negotovosti umirajo nove ideje in otroška iskrivost. Alenka Rebula Vzgojitelji spremljajo otroke na začetku čudovitega vseživljenjskega oblikovanja človekovega duha. Delo vzgojiteljev bo vidno še dolgo potem, ko bo otrok zapustil vrtec. Vzgojitelji imajo v očeh otrok skoraj čarobno moč, ki pa prinaša s seboj tudi odgovornost za otroke, ki so jim zaupani. Umetnost tega poklica se kaže v ustvarjalnosti in domišljiji, ki ju razvijajo ob delu z otroki. Vzgojitelj je otroku spremljevalec in zagovornik na poti učenja. Otroka vodi k virom njegove notranje ustvarjalne energije, domišljije in radosti. Šele tedaj je vzgojitelj resnični učitelj, ne le varuh. Dober vzgojitelj naredi več, kot le polni glave otrok s številkami, oblikami in črkami. Ta znanja so sicer pomembna, toda dober vzgojitelj vpliva na življenje otrok. Da pa bi vplivali na otrokovo življenje, moramo seči tako do otrokovega razuma kot do srca. (glej: 4. poglavje, Bodimo sočutni odrasli, str. 175). To dosežemo s celostno držo pri vzgoji. Vzgoja ne teče le iz ene glave v drugo, temveč gre predvsem za energetski pretok med vzgojiteljem in otrokom. Nekateri s tem v zvezi govorijo o karizmatičnem liku avtoritete vzgojitelja, ki ne vzgaja s piedestala absolutne poslušnosti, se ne zateka k manipulacijam, prav tako pa za vsako ceno in v vsem ne sledi otrokom. 40 143 otrok VEM, da gre pri moralni vzgoji otroka za dolgotrajen proces sprememb v otrokovem razumevanju vrednot, različnih pravil in moralnih problemov. ZAVEDAM SE, da cilj moralne vzgoje ni zgolj, da se naučimo z razu- mom reševati moralne probleme. Doseči moramo, da jih otroci upoštevajo tudi v življenju. POZNAM faze moralnega razvoja po Piagetu (heteronomna, avtonomna) in po Kohlbergu (predmoralna, konvencionalna in postkonvencionalna) morala. RAZUMEM tri osnovne koncepte moralne vzgoje in njihove bistvene značilnosti (kulturno-transmisijski model, permisivni in razvojno-procesni model moralne vzgoje). metode socialnega učenja JASNO MI JE, da lahko vrtec pozitivno vpliva na otrokov razvoj. Odrasli (vzgojitelji) odigrajo v tem procesu temeljno vlogo. Njihova avtoriteta je moč, ki pomaga otroku pri moralnem razvoju. 1. Navedi primer moraliziranja iz vsakdanjega življenja. 2. Navedi primer moraliziranja iz vrtca in spremeni vsebino moralizirajočega stavka v bolj ustrezno sporočilo. 3. V katero stopnjo po Kohlbergovi klasifikaciji sodi naslednji izrek : »Če človek nima za kruh, je prisiljen krasti.« Socialno učenje umešča otroka v določen socialni prostor in mu omogoča uspešno sodelovanje v tem prostoru. Jedro socialnega učenja je razvijanje socialnih veščin, ki posamezniku omogočajo stike z drugimi, dogovarjanje in sodelovanje. Obenem pa otrok ohranja svoje bistvo in gradi pozitivno samopodobo. 4. Morala ni nekaj, kar je človeku prirojeno, ampak se oblikuje pod vplivom procesa socializacije. Katera dva procesa sta pri tem še posebej pomembna? 5. Razloži in podkrepi s primerom razvojno-procesni model moralne vzgoje. Vaja v skupini Katera izjava izraža zahtevo in katera prepoved? Jih znaš povedati v bolj primerni obliki? 1. Jej z vilicami, ne z roko! 2. Vrzi papir v koš! 3. Pazi, kako barvaš! 4. Ne govori s polnimi usti!! 5. Nikar se ne zmrduj! 6. Ne tolci s kocko po tleh! 144 145 otrok Ponavljanje dejanj postopoma preide v navado. Navajanje Spodbujanje je osnovna metoda, ki jo uporabljamo že pri dojenčku. Z vztrajnim ponavljanjem in zgledom pri otroku oblikujemo kulturne in higienske navade (npr. navadimo ga na umivanje zob, pospravljanje igrač…) Bistvo navade je, da jo opravljamo avtomatično, ne da bi o njej razmišljali. Izogibamo se negativnim navadam, ki jih je kasneje zelo težko spremeniti. Biti moramo vztrajni in dosledni in potrpežljivi, saj je navajanje dolgotrajno. Poskrbeti moramo, da se otrok čim večkrat znajde v situacijah, ko osvoji in utrjuje določeno navado. S spodbujanjem otroke usmerjamo, da na najboljši možni način opravijo, kar pač zmorejo. Poznamo različna sredstva spodbujanja (pohvalo, nagrado, obljubo) in različne vsebine spodbujanja (samostojnost, zaželeno vedenje). Seznanjanje in prepričevanje Pri seznanjanju in prepričevanju upoštevamo otrokovo zrelost. Pohvala je lahko učinkovita spodbuda, če poudarja otrokovo vedenje, ki kaže njegov napredek. Manj primerna in učinkovita je, kadar hvalimo otrokovo osebnost kot celoto. S takšnim načinom ne izpostavimo konkretnega pozitivnega vedenja, konkretnih boljših rezultatov in napredka. Pohvala zadovoljuje potrebo po pripadnosti, v kolikor je premišljena in realna. V primeru, da to ni, je zavajajoča in škodljiva. Merila, ki jih vzgojitelji upoštevamo v zvezi s pohvalo, so: pohvalimo takoj, kadar opazimo, da je otrok nekaj storil sam od sebe (pomagal drugim otrokom, vzgojiteljici ali pomočnici), Takoj ko razume govor, začnemo otroka seznanjati s pravili. Skušamo mu razložiti njihov pomen, pojasniti, zakaj ravnamo tako in ne drugače. Otroka skušamo o potrebnosti pravil prepričevati (razumsko mu razložimo, zakaj je npr. pomembno, da se privežemo z varnostnim pasom). pri pohvali ne čakamo na izjemne rezultate in na vzorno obnašanje, Pri prepričevanju se moramo zavedati, v kolikšni meri otrok dejansko razume tisto, v kar ga prepričujemo. Prepričevanje mora biti torej v skladu z nevrofiziološko zrelostjo otroka. Bodisi da želimo, da kaj opravi na zaželen način, npr. da pri jedi uporablja vilice in nož, ali pa ko želimo, da bi česa ne počel. pohvalo uporabljamo smiselno, ko opazimo, da je otrok v določeni stvari napredoval, da je bodisi njegov izdelek ali vedenje boljše od prejšnjega, Otroke seznanjamo in prepričujemo s pogovori, dogovori, razlagami, zgodbicami, navajamo mu primere iz vsakdanjega življenja. Pomembno je, da so primeri in zgledi pozitivni. Negativni zgledi otroka pogosto bolj pritegnejo kot pozitivni, zato se jim izogibamo. Tako navajanje kot seznanjanje in prepričevanje lahko uporabljamo zelo pogosto. Nič ni narobe, če bomo otroku pravila večkrat razložili, utemeljevali. Oblike spodbujanja: pohvala, obljuba, nagrada. Otrok mora pohvalo doživeti. pohvalo utemeljimo; povemo torej, zakaj je otrok pohvaljen, pohvala naj bo pozitivna, z besedo in dejanji, pohvalimo v navzočnosti drugih, ko je to mogoče, in pa: otrok je pohvale najbolj vesel, če je ta nepričakovana. Nikoli ne pohvalimo zgolj rezultat dejanja. Pohvalimo ves trud, ki ga je otrok vložil v določeno stvar. Če izdelek ni dober, vseeno pohvalimo in omenimo pomanjkljivosti. Ne smemo pozabiti pohvaliti otrok, ki v ničemer ne izstopajo oz. so zaprti vase, ali pa so ves čas nemirni in se zdi, da ne kličejo po pohvali. Vzgojitelj naj bo pozoren na dejanja, ki jih lahko izkoristi za pohvalo in s tem prispeva h graditvi otrokove samozavesti. Zavedati se mora, da bo sprememba v njegovem obnašanju (manj kritike) vplivala tudi na otroka. Spodbude odmerja vzgojitelj individualno, glede na posameznika. Naj bodo močnejše, če jih otrok v danem trenutku potrebuje. Manj samozavestne otroke je potrebno večkrat spodbujati. Spodbude so lahko namenjene posamezniku ali celi skupini. Prava spodbuda ob pravem času. R9/ Privlačnost, ni kaj… /6 let 146 147 otrok Obljube Spodbujamo otrokovo samostojnost Pri obljubljanju je vzgojitelj pozoren na to, da dano obljubo tudi uresniči. Če v obljubah pretiravamo, se lahko zgodi, da otrok prednostni cilj vidi v obljubljeni stvari in ne v dobro opravljeni nalogi. Pot k samostojnosti je popackana, tlakovana s trmo, preizkušanjem meja, preizkušanjem sebe, z zmagami in s porazi… Marja Strojin Nagrade Za nekatere pohvala ni dovolj močna krepitev pozitivnega obnašanja. V tem primeru se zatečemo k nagradi, ki naj bo konkretna: nalepka, igrača, več nečesa, kar je otroku ljubo, morda tudi pomoč vzgojiteljici... Nagrade vzgojitelj uporablja predvsem pri okrepitvi obnašanj, kot so: navajanje na čistočo, oblačenje, vztrajnost pri določenih praktičnih opravilih, pospravljanje, medsebojna pomoč itd. Pri učenju novih veščin je treba poudariti, da so poleg materialnih nagrad pomembne tudi socialne: pozornost in pohvala. Ko se otrok želenega obnašanja ali nove dejavnosti nauči, vzgojitelji nagrado uporabljajo redkeje. Največkrat namreč že zadostuje pohvala za sprotni napredek. Nagrajevanje lahko poteka na dva načina: Že v drugem letu se pri otroku pojavi želja po neodvisnosti (sam, sam…) V komunikaciji z otrokom poskušajmo starosti primerno v čim večji meri uresničiti njegove trenutne zmožnosti. Pri samostojnosti lahko govorimo o dveh vidikih: 1. samostojnost v zvezi s skrbjo za samega sebe: (opravljanje potrebe, hranjenje, oblačenje). Ta vidik v vrtcu zelo hitro dosežemo. 2. samostojnost v odločanju: predšolski otroci so sugestibilni, nesamostojni in radi posnemajo. Prvi pojavi trme so znak težnje po samostojnosti. Otrokom moramo omogočiti soodločanje, dogovarjanje (glej: Razvojno procesni model moralne vzgoje, str. 140). Otroci se glede želje po samostojnosti razlikujejo. Pri nekaterih je ta želja zelo močna. Vzroki za to so: kot presenečenje – ta oblika nagrajevanja deluje, če želijo vzgojitelji neko že obstoječo obliko obnašanja okrepiti, otrokova želja po uveljavljanju, kot pogodba – vzgojitelji otroka seznanijo, da bodo za določeno obliko obnašanja nagrajeni. odrasli se pretirano vmešavajo v njegovo življenje, kar povzroči razdražljivost, kljubovalnost, pretirano občutljivost. Otrok želi sam odločati in to je potrebno pri vzgoji nujno upoštevati. Tja, kamor je vredno priti, ne vodi nobena bližnjica! (Pregovor) vzgoja mu ne daje dovolj možnosti, da bi sam odločal, Upravičenim otrokovim zahtevam moramo ustreči, dosledno pa vztrajamo pri zahtevah, ki se nam zdijo smiselne. Vaja v skupini S sošolci: 1. poiščite primere za dejanja, ki jih je vredno pohvaliti, 2. utemeljite naslednje trditve: Nekateri otroci so pasivni, preveč sugestibilni in vodljivi. Take otroke zavestno postavljamo v položaj, ko se morajo sami odločati, npr. da kaj odklonijo, ko jih drugi uporabijo v svojih igrah moči. Ko se otroci v skupini opredeljujejo do določenih stališč, te otroke izpostavimo in jih vprašamo za njihovo stališče. Takšnega otroka učimo: zmoreš, znaš, napake so popravljive. Vcepljamo mu veselje do poskušanja in odkrivanja. Kot nagrado naj vzgojitelj otroku ponudi sadje! Sladkarije niso primerne kot nagrada! Otrok ne smemo nagrajevati s stvarmi, ki jih že sicer nujno potrebuje! Če je neka dejavnost prikazana kot nagrada, s tem povečamo njeno privlačnost. Nagrade naj ne bodo prepogoste. Zbiranje nalepk, ki v določenem številu prinesejo nagrade, nekaterim otrokom ne koristi. 148 R4/ Oster kljun in srepeč pogled večjega ptiča nasproti mehko oblikovanemu kljunčku in negotovemu pogledu manjšega ptiča vzpostavlja psihološko napet odnos. /6 let 149 otrok Spodbujamo zaželeno vedenje Primer V skupini petletnikov v vrtcu še posebej izstopata Aljaž po zahtevnosti in Miran po nesamostojnosti. Aljaž je imel navado, da je Mirana gnjavil, dokler ni ta popustil in mu ustregel v vseh njegovih željah. Vzgojiteljica je sklenila, da jima bo pomagala. Mirana je spodbujala, naj se postavi zase, Aljažu pa je večkrat dejala, da ne more biti vedno po njegovem, tudi ko je poskušal pridobiti na svojo stran druge otroke v skupini. Tako se je Aljaž počasi učil podrejati svojo voljo drugim, predvsem zato, ker so bili preveč boleči trenutki, ko je v skupini ostal brez »tovariša«. Tako je poseg vzgojiteljice pri Miranu sprožil spremembo Aljaževega vedenja. Tudi Miran se je naučil izraziti svoje želje. Otroku tudi kaj preprečimo Recite o njem, kar hočete, jaz poznam napake svojega deteta. Ne ljubim ga, ker je dobro, temveč ker je moje malo dete. Kako morete vedeti, kako zna biti srčkano, če se trudite tehtati le njegove napake, ne pa njegovih čednosti. Če ga moram kaznovati, postaja le še bolj del mojega bitja. Če sem jaz vzrok njegovih solza, se joče moje srce z njim. Z besedami, kot so: zmoreš, uspelo ti bo, otrokom izkažemo zaupanje in jih krepimo v samostojnosti. Za spodbujanje pozitivnega vedenja je včasih potrebno, da otrok občuti posledice morebitnih neustreznih ravnanj. Na ta način se nauči sprejemati odgovornost za svoja dejanja. Otroke pohvalimo za vedenje, ki je pozitivno (otrok naj večkrat začuti, da ga vrednotimo na ravni osebnosti). Omogočimo jim, da na svojem področju rastejo in krepijo svojo odličnost. Povejmo jim, kaj se nam zdi v redu, dobro in prav. Dovolimo jim, da sami izbirajo svoje prijatelje in dejavnosti, da o svojem vedenju sami razmislijo. Spodbujamo jih, da tudi napako popravijo sami. Pri tem si pomagamo z naslednjimi vprašanji: Je bilo to dobro zate, je bilo dobro za druge? Kako boš to popravil? Kako boš ravnal v prihodnje? Če otroku ne potrdimo njegove osebne vrednosti, se lahko njegovo vedenje obrne v protest, ki ima različne pojavne oblike. Samo jaz ga imam pravico karati in kaznovati, zakaj le tisti sme kaznovati, ki ljubi. Rabindranath Tagore, Sodnik Tako kot v medicini tudi v pedagogiki poznamo rek, da je stvari bolje preprečevati, kakor zdraviti. Preprečimo lahko hude stiske in trpljenje posameznika, fizične bolečine, poškodbe, različne neljube situacije, nesreče. Bolje preprečiti kot zdraviti. V to skupino sodijo naslednja sredstva: discipliniranje, prepovedi, grajanje in v težjih primerih kaznovanje. Gotovo drži, da v preprečevanje nezaželenega vedenja sodijo tudi vse prej naštete metode (prepričevanje, spodbujanje, navajanje). Šele ko izčrpamo vsa pozitivna sredstva (pohvalo, nagrado, dober zgled), posežemo po sredstvih, kot so grajanje in kaznovanje. Discipliniranje je postopek, pri katerem otroka vnaprej seznanimo s posledicami neustreznih in ustreznih vedenj. Otrok ima možnost, da se odloča tudi za neustrezno vedenje, ker so posledice znane. Otrok si pogosto izbere neustrezno vedenje. To mu namreč prinese toliko zadovoljitve, da se mu zdi vredno prevzeti tudi slabe posledice (npr. kazen). Namen discipliniranja je pomagati posamezniku, da se nauči sprejemati posledice svojih dejanj. Tako se približa odgovornemu ravnanju. Otroka želimo z discipliniranjem naučiti samonadzora, zunanji nadzor pa vse bolj opuščamo. Kjer so odnosi enakovredni, nista potrebna niti strogost niti popuščanje. R1/ Otrok ponazori petje z oblački iz ust. Tako kot v stripih. 150 151 otrok Modri vzgojitelji usmerjajo otroka v razumevanje posledic dobrega in slabega ravnanja. Marja Strojin Prepovedi otrok izvršil – naj bo ustrezna storjenemu prestopku. Kazen otroka ne sme hromiti, spodbujati ga mora k pozitivnemu ravnanju. morajo biti jasne, smiselne, razumljive in konkretne. Ob tem otrokom vselej povemo tudi to, kaj pa lahko počnejo (glej: 4. poglavje, Otroku postavimo meje, str. Kaznujemo takrat, kadar otrok ponavlja neustrezno dejanje, ko to dejanje škoduje njegovemu zdravju ali zdravju drugih, ko pride do namerno povzročene materialne škode ali ko je otrokovo vedenje neprimerno z moralnega vidika. 196). Primer prepovedi: »Ne smeš risati po steni, lahko pa po tabli.« »Ne hodi po cesti, temveč po pločniku.« »Ne jej z rokami, ampak uporabljaj pribor.« Kaznujemo takoj oziroma le kmalu po tem, ko je bilo neprimerno dejanje storjeno. Otroka ne kaznujemo tako, da ga prikrajšamo za najnujnejše življenjske potrebe, npr. da mu odtegujemo nujno potrebno hrano in pijačo. Otroka navajamo na pozitivno ravnanje tako, da mu pustimo, da sam pride do spoznanja, da ne ravna prav. Graja se v vsakdanjem življenju nanaša na grajanje otrokovega neprimernega vedenja, npr. »kako se obnašaš«, »to, kar počneš, je zelo grdo«. V tem območju lahko hitro zaidemo v grajanje otrokove osebnosti, kjer otrok dobiva sporočilo, da je kot človek slab. Na ta način prispevamo h graditvi njegove slabe samopodobe (glej: Spodbujamo zaželeno vedenje, str. 150). (Glej: Dodatek – Kodeks etičnega ravnanja v vrtcu) Kaznovanje Vzgojni ukrepi naj ne nosijo pridiha nasilnosti in sovraštva. »Čeprav sem te večkrat opomnila, si se igral s sokom tako dolgo, da si ga polil.« Vzgojitelj mu vzame sok. Če je otrok žejen, lahko dobi vodo. Fizične kazni so nedopustne, ker so lahko zdravju škodljive, ker otroka ponižujejo in ker se otrok v njih nauči, da je fizična sila sredstvo, ki zmaga, zato se kasneje tudi sam zateka k fizični sili za reševanje sporov. Kazen mora biti uresničljiva (če smo jo za določeno neprimerno ravnanje napovedali), drugače si otrok ne bo zapomnil, da določene stvari ne sme delati. »Čeprav sem te večkrat opomnila, si se igral s sokom tako dolgo, da si ga polil.« »Ne dovolim, da si surov do bratca, zapusti prostor, razmisli in se vrni, ko se boš odločil, da tega ne boš počel!« Raziskava o vedenju staršev v Veliki Britaniji kaže, da petinsedemdeset odstotkov staršev klofuta svoje enoletne otroke; enaindevetdeset odstotkov otrok dobiva klofute; deset odstotkov otrok so že udarili s kakšnim predmetom. Vlada staršem še do danes ni zakonsko prepovedala pretepanja otrok. Če otroku delimo klofute, ga učimo, da ni nič narobe, če koga udari. Morda bo udaril brata ali sestro, brcal mačko ali začel tepsti druge otroke v šoli. Če otroka klofutamo, mu kažemo, kaj naj naredi, ko ga bo kaj frustriralo – se pravi, naj se znese nad drugimi. Če je le mogoče, se vzgojitelj kazni izogiba, ker se kaznovanje običajno ne obnese kot metoda, s katero bi otroke naučili, kaj je prav in kaj narobe. Kazen vzbuja jezo, trmo, odpor, maščevanje, uporništvo in kljubovanje, ponižanje... Če otroka ob očitnem prekršku ne opozorimo oz. kaznujemo, pa si lahko naše vedenje razlaga kot našo popolno ignoranco oziroma kot lastno »nevrednost«, da bi bil kaznovan. Vzgojitelj otrok ne sme zastraševati, poniževati ali telesno kaznovati. Reagira naj premišljeno in ne v afektu. Kdorkoli je vznemirjen in razburjen, običajno reagira neustrezno. Vzgojitelj se mora naučiti ustreznega odzivanja (samoobvladovanje, znižanje glasu, počasno, globlje dihanje). Vse učinkuje bolje od pretiranega razburjanja. Kaj moramo pri kaznovanju nujno upoštevati? »Ker si namenoma poškodoval prijateljevo igračo, boš s svojo igračo ali z drugim prispevkom nekako pomagal popraviti škodo in se mu opravičiti!« Kaznujemo le, če otrok pravilo pozna, če je s pravilom seznanjen, če ga že lahko upošteva, torej če se povsem zaveda svojega dejanja. Kazen izvršimo samo tedaj, kadar je povezana s kakšnim očitno neprimernim ali škodljivim dejanjem. Pri tem upoštevamo individualne posebnosti otrok, seveda pa tudi njihovo starost. Zatečemo se k naravni kazni. Ta naj bo povezana z dejanjem, ki ga je 152 R3/ Anakonda in piton v terariju. /6 let 153 otrok Restitucija – poravnava oz. nadomestitev škode ter vzpostavitev prvotnega stanja. Restitucija Mediacija Restitucija je oblika vzgojnega ukrepanja, ki omogoča posamezniku, ki je s svojim ravnanjem povzročil materialno ali moralno škodo drugim, da to popravi. Mediacija je poravnavanje oziroma alternativno reševanje sporov med sprtimi udeleženci. Je mednarodno uveljavljena metoda mirnega reševanja sporov, ki se nanaša na mnoga področja človekovega dela, življenja in odnosov z ljudmi. V postopku restitucije ukrepi niso vnaprej določeni. Smiselno so povezani s povzročeno psihološko ali materialno škodo. Povzročitelj škode se mora potruditi, da poišče rešitev, soočiti se mora s posledicami svojega ravnanja in sprejeti odgovornost zanj. Restitucija pri posamezniku spodbuja konstruktivno vedenje. Otroku daje priložnost, da kritično razmisli o svojem vedenju in sam popravi posledice slabo premišljenih dejanj. Restitucije nikoli ne izvajamo pod prisilo. Pogoji za restitucijo: Postopek mediacije ali poravnavanja usmerja nevtralna tretja oseba, to je strokovno usposobljeni mediator. Nevtralna tretja oseba, mediator, sprtim stranem pomaga doseči sporazum, ki razrešuje njihov spor in na novo ureja medsebojna razmerja. Sprti udeleženci se v postopek mediacije vključujejo prostovoljno, da bi poiskali rešitev, ki bi bila sprejemljiva za obe sprti strani. Glede na vsebino problematike lahko mediacijo opravimo tudi le v pogovorni obliki. Prizadete udeležence je pač treba pripeljati do zanje zadovoljive rešitve ali sporazuma, oziroma do medsebojne pomiritve. napake so dovoljene, Osnovna usmeritev dela mediatorja je, da skuša razumeti obe sprti strani. Mediator je neodvisen in nepristranski in skrbi za enakost. povračilo mora biti iskreno, Kako je z mediacijo v vrtcu? odsotnost jeze, V medvrstniške spore se vzgojitelj, včasih tudi kateri od otrok, večkrat vključi kot nevtralna tretja oseba, ki v spor ni osebno vpletena in ga želi rešiti po mirni poti. povzročitelj škode se mora potruditi, povračilo oškodovancu mora biti zadovoljivo, restitucija poteka v zvezi s storjenim prekrškom, vezana je na neko vrednoto, povzročitelja škode ne kritiziramo oz. mu ne vzbujamo občutka krivde. Restitucijo uporabimo, ko je to dovolj smiselno. Še posebej je ustrezna, če otroci, vpleteni v spor, sami najdejo rešitev problema. Sporna postane, ko jo razumemo kot nadomestilo za kaznovanje (manipulacija). Če prizadeti našega dejanja ne doživi kot pravično povračilo, ukrep ni bil pravilno izbran.14 Mediacija v vrtcu. O mediaciji v pravem pomenu besede pa govorimo, kadar je tej tretji osebi dodeljen status mediatorja, ki si ga je pridobila s posebnim usposabljanjem. Torej ima mediacija v vrtcu svoje mesto, kadar gre za spore med vzgojitelji in starši, med zaposlenimi (npr. med svetovalno delavko in vzgojiteljem, med dvema vzgojiteljema…) Takšni (majhni) spori lahko zelo negativno vplivajo na klimo celotnega vrtca. V Sloveniji se je v okviru Inštituta za mediacijo Concordia razvil Model mediacije v vzgojno izobraževalnih ustanovah, v katerega se je vključilo že več kot petdeset osnovnih in srednjih šol, pa tudi nekaj vrtcev, dijaških domov in vzgojnih zavodov. Usposabljanje za šolskega mediatorja v Sloveniji izvaja Inštitut za mediacijo Concordia (www.mediacija.net) 154 155 otrok JASNO MI JE, da je socialno učenje tisto osnovno in primarno učenje, ki vsakega otroka spremlja, kjerkoli v človeški družbi živi. Vanj prištevamo vse vplive v otrokovem okolju, ki jih ta na najrazličnejše načine (s posnemanjem, z igro…) osvoji. POZNAM metode socialnega učenja (vzgojne metode). VEM, da pri tem poudarjamo seznanjanje, prepričevanje, zgled, podpiranje otrokovega moralno-mišljenjskega osamosvajanja in ga spodbujamo k samostojnemu iskanju ustreznih etičnih rešitev. RAZUMEM, da vsa sredstva preprečevanja uporabljamo kot zdravilo. V majhnih količinah so lahko koristna, v velikih pa škodljiva. JASNO MI JE, da moramo otroka postopoma vključevati v procese dogovarjanja in odločanja o skupnih pravilih bivanja in reševanja problemov. Svoje znanje lahko poglobite še v naslednjih knjigah: 1. Juul, J., 2008. To sem jaz! Kdo si pa ti? (O bližini, spoštovanju in mejah med odraslimi in otroki), Radovljica, Didakta. 2. Einon, D., 1999. Vodnik za zgodnje učenje, Radovljica, Didakta. 3. Milivojević, Z., idr., 2008. Mala knjiga za velike starše (Priročnik za vzgojo otrok) Psihopolis institut, Novi Sad 4. Braemer, H., 2006. Otrokove ustvarjalne igre (Zbirka igric, pesmi, delavnic), Ljubljana, Tehniška založba Slovenije. 5. Pantley, E., 2005. Z otrokom lahko sodelujete, Radovljica, Didakta. 1. Razmisli in razloži, zakaj je grajanje otrokove osebnosti škodljivo? 2. Kako se odzovemo odrasli, če nas drugi nenehno kritizirajo? 3. Spremeni spodnja stavka v bolj ustrezno sporočilo. »Kako si neroden!« »Spet ti, Jaka, ne moreš biti tiho med jedjo!« 4. Kaj meniš o predlogu zakona, ki bi staršem prepovedal uporabo fizične kazni nad otroci? 5. Kakšna bi lahko bila restitucija v primeru, ko otrok pljune drugega otroka? 6. Sears, W. in M., 2004. Uspešen otrok, Radovljica, Didakta. 7. Kluge, I. in Pfeifer, G., 2001. To znam že sam, Otroci potrebujejo samozavest, Radovljica, Didakta. 8. Mason, D., idr., 1999. Trmoglav otrok, Kako obvladati izbruhe otroške togote, Ljubljana, Mladinska knjiga. 9. Cowley, S., 2007. Kako krotiti malčke, Ljubljana, Modrijan. 10. Adams, K., 2008. Prebudite genija v vašem otroku, Tržič, Učila International. 11. Sunderland, M., 2008. Znanost o vzgoji, Praktični nasveti o joku, spanju, igri in ustvarjanju čustvenega ravnovesja za vse življenje, Radovljica, Didakta. 12. Coloroso, B., 1996. Otroci so tega vredni, Zbirka: Naravno učenje, Založba Tangram, Slovenija 13. Marjanovič Umek, L., 1990. Intelektualni razvoj predšolskih otrok, DZS, Ljubljana 14. Marjanovič Umek, L., 1990. Mišljenje in govor predšolskega otroka, DZS, Ljubljana 15. Leach, P., 2008. Otrok od rojstva do šole, Ljubljana, Domus 156 157
© Copyright 2024