1. No category

Psihoterapija kot akademska in znanstvena disciplina
Študij psihoterapevtske znanosti na Univerzi Sigmunda Freuda (v nadaljevanju SFU) je
postal mogoč, ker se je psihoterapija razvila v samostojen poklic, ki služi kot postopek
zdravljenja za duševne motnje, poleg tega pa zmore podajati utemeljene izjave o človeški
eksistenci v današnjem času. Vzpostavitev psihoterapije kot akademske znanstvene
discipline je postala potrebna, da bi lahko študirali in raziskovali mnoštvo spoznanj,
metod, tehnik in uporabnih možnosti psihoterapije. Študij psihoterapevtske znanosti
omogoča študentom po eni strani spoznavanje različnih zgodovinskih korenin
psihoterapije, po drugi strani pa seznanjanje s številnimi oblikami, v katerih se
psihoterapija razvija danes. Študijski načrt SFU razmejuje psihoterapevtske pristope in
zahteva od študentov, da se odločijo za enega od njih, ki ga bodo študirali kot izbirni
obvezni predmet. SFU pa hkrati vzpostavlja s skupnimi predmeti, z raziskovalnimi
projekti in v sodelovanju predstavnikov različnih pristopov v ambulanti dialog med
različnimi pristopi v okviru transdisciplinarnega okvirja psihoterapevtske znanosti.
Vodila za študij psihoanalize
Študij psihoanalize se navezuje na spoznanje, da psihoanaliza ni niti naravoslovna niti
humanistična ali socialno znanstvena poddisciplina, marveč je znanstvena disciplina s
samostojnim predmetom, z dinamičnim nezavednim. Psihoanaliza je prvič metoda
raziskovanja tega nezavednega, drugič obsega teorije o delovanju človeške duše in
človeškega duha, ki temeljijo na spoznanjih, pridobljenih s to metodo. Tretjič je
psihoanaliza uporaba teh teorij in spoznanj v obravnavi bolnikov, v socialnih, kulturnih
in literarnih znanostih.
Freud je pisal v sklepu svojega dela o »Vprašanju laične analize« o univerzitetnem
študiju psihoanalize: »Učni načrt za analitika moramo šele ustvariti; obsegati mora tako
humanistično, psihološko, kulturnozgodovinsko, sociološko snov kot tudi anatomsko,
biološko in razvojno zgodovinsko. Pri tem bi se naj toliko naučili, da bodo upravičeni iz
poučevanja izpustiti vse, kar ni neposredno povezano z analitično dejavnostjo in lahko le
posredno, kot vsak drug študij, prispeva k šolanju intelekta in čutnega opazovanja.«
Katalog predmetov študija psihoanalize se meri ob tem idealu: Splošni predmeti študija
psihoterapije nudijo potrebne znanstvene osnove, na katerih lahko gradi specifično
soočenje s psihoanalizo.
Učni cilj študentov je po eni strani v tem, da si pridobijo sposobnost spoznavanja
samega sebe in uporabe psihoanalize kot terapevtske metode. Po drugi strani pa se
hkrati naučijo uporabljati in se znanstveno soočati s psihoanalizo kot metodo
zdravljenja – tudi v primerjavi in v razmejevanju od drugih psihoterapevtskih pristopov
– ter se je posluževati kot instrument spoznavanja v humanističnih znanostih.
SFU daje veliko vrednost povezanosti spoznavanja sebe – izkustvu lastnega
nezavednega v osebni analizi – s teoretičnimi spoznanji in praktično terapevtskimi
spretnostmi. Uporaba psihoanalitske metode kot metode zdravljenja temelji na teh
stebrih: Po eni strani je soudeleženo opazovanje (on-line-raziskovalna metoda) na živem
človeškem subjektu, po drugi strani pa je uporaba že pridobljenega znanja iz dosedanjih
raziskav in teorij (off-line).
Učenje psihoanalitskega raziskovanja in mišljenja se dogaja v povezavi teh dveh polj v
procesu, ki se za psihoanalitika nikoli ne konča. Študij na SFU je inicialni vžig tega
procesa, s tem ko študente opremi z osnovno opremo, s katero bodo proces nadaljevali v
lastni odgovornosti in samokritično.
Psihoanalitski pristop
Da bi se izognili osnovnim terminološkim nesporazumom, naj na kratko opredelimo
nekaj izrazov. Izraza »psihoanaliza, psihoanalitičen« se nanašata na teorijo S. Freuda in
metodo psihoanalitske psihoterapije. Za šolo Freudovega učenca A. Adlerja se je
uveljavil naziv »individualna psihologija«, za šolo C. G. Junga pa naziv »analitična
psihologija«. Z izrazom »analitičen« označujemo vse metode psihoterapije, ki ne
temeljijo na sugestiji, ampak na raziskovanju in ozaveščanju nezavednih vsebin. Izraz
»psihodinamika« pomeni delovanje sil v duševnosti in konflikte med različnimi silami
oz. med posameznimi deli Freudovega strukturnega modela psihe. »Globinska
psihologija« (Tiefenpsychologie) je zbirni termin za psihoanalizo in za psihoanalitsko
usmerjene pristope.
Osnovna načela psihoanalitske teorije
Osnovna načela in predpostavke Freudove psihoanalize so: psihični determinizem,
osrednji pomen nezavednega, intencionalna (namenska) narava vedenja, razvojnozgodovinski pristop.
Psihični determinizem
Človeška duševnost je funkcija organizma, možganov, je del narave, podvržen naravnim
zakonom. Dogajanje v duševnosti ni naključno, ampak vzročno-zakonito. Freudovi
predhodniki so menili, da vedenje določajo racionalni motivi, instinkti in mehanične,
naključne asociacije (povezave, spoji) med idejami, zveze po podobnosti in stičnosti v
prostoru in času. Freud pa je v svojih zgodnjih študijah histeričnih bolnic ugotovil, da so
na videz iracionalni simptomi smiselni, če jih pojasnimo kot izraz bolečih spominov, ki
jih je bolnica potlačila v nezavedno in se zato izražajo preko simptoma. V duševnem
življenju posameznika je logična kontinuiteta. Simptomi so izraz procesov, ki delujejo v
vsakem človeku, pri pacientih pa so pretirani zaradi posebnih obremenitev, ki so jim bili
izpostavljeni, ali zaradi prirojene senzibilnosti oz. šibke osebnostne organizacije.
Simptomi niso nekaj naključnega, ampak so proizvod človekove duševnosti in jih je
mogoče z analizo pojasniti in odpraviti. Celo na videz tako postranske in nepomembne
reči, kot so govorni spodrsljaji, napake in pozabljanje, kažejo na pomembne napetosti in
konflikte v duševnosti, in je mogoče pojasniti njihov nastanek in pomen. V tem je jedro
psihičnega determinzma.
Nezavedno
Po tradicionalnih pojmovanjih je bil človek zavestno bitje s svobodno voljo, zmožnostjo
svobodnega odločanja, avtonomno bitje in odgovorno za svoje ravnanje. Freud pa je
razvil pojmovanje, po katerem se človek zaveda samo majhnega dela dogajanja v svoji
duševnosti in svojih motivov, večji del pa je nezaveden. In ker človekovo nezavedno
neredko deluje mimo ali proti njegovi volji in zavestnim namenom, človek ni nikdar
povsem gospodar v svoji lastni hiši, kot se je slikovito izrazil.
Freud ni odkril nezavednega in ni bil prvi, ki bi nezavedno omenjal, opisoval in
pojasnjeval. Pojem nezavednega je bil znan od Platona dalje in več Freudovih
predhodnikov je omenjalo, da so nezavedni duševni procesi sestavni del človekove
duševnosti. Vendar je bil Freud prvi, ki je nezavednemu pripisal osrednji pomen v
človeški duševnosti. S tem ko je trdil, da je človekovo odločanje pod vplivom bistveno
pomembnih nezavednih dogajanj, ki se le delno odražajo v zavesti in niso podrejena
avtonomni volji posameznika, je izzval tradicionalno predpostavko o človeku kot
avtonomnem subjektu svobodne volje. Človek se zaveda samo izidov zelo zapletenih
notranjih procesov, ki niso podvrženi hotenemu usmerjanju in kontroli, ampak delujejo
po svojih lastnih zakonih. Je torej orodje ali plen svojih lastnih notranjih procesov. To
pomeni, da ni avtonomen, da ne odloča svobodno, saj mu vladajo naravni zakoni
psihodinamike, ki ga v veliki meri determinirajo. Po Freudu je nezavedno sila, gibalo
duševnega življenja in ne le nekakšen koš za odpadke: za občutke, spomine in misli, ki
so pod pragom zavesti, ker so sorazmerno nepomembni za človeka. Res ravno
nasprotno: nezavedno ima bistveno vlogo v duševnem življenju. Svojo
energijo
črpa iz nagonov, njihova vsebina pa je zunaj zavesti ne zato, ker ne bi
bila pomembna, ampak zato, ker je tako pomembna, da predstavlja grožnjo zavestnemu
delu osebnosti. Kadar se v duševnosti pojavijo misli in čustva, ki ogrožajo jaz, jih človek
potlači v nezavedno. Od tam pa se spet skušajo prebiti v zavest, kar se zgodi na
indirekten način v obliki bolezenskih simptomov, sanj in drugih izrazov (spodrsljaji
ipd.) ali osebnostnih potez. Ti simptomi so kompromisna rešitev konflikta med
primitivnimi nagoni, ki terjajo zadovoljitev, in ozaveščenim jazom, ki se zaveda realnih
omejitev, ter nadjazom, ki pozna družbene zapovedi in prepovedi.
Namenskost (bolezenskega) vedenja
Pri svojem zgodnjem ukvarjanju s histerijo je Freud spoznal, da bolezenski simptomi
niso zgolj nepotrebna in odvečna nadloga, ki se je bolnica želi znebiti, pri čemer naj bi ji
zdravnik pomagal. Simptomi so imeli svoj pomen in namen, so nečemu služili. Bolnica s
histerijo je pozabila dogodke, ki jih je hotela pozabiti, ker so bili zanjo boleči in ker se jih
je sramovala. Pozabljena in potlačena čustva in želje pa so se izrazili v obliki simptoma,
ki je pomenil za bolnico bolečino in trpljenje, hkrati pa je z njim po ovinkih dosegla svoj
namen. Freud je tudi menil, da ni bistvene kvalitativne razlike med nevrotičnim in
normalnim vedenjem in da gre le za razliko v intenziteti ali kvantiteti simptomatike.
Razvojni in zgodovinski pristop
Ker je psihoanaliza skušala pojasniti nastanek simptomov in ker so bili sedanji
simptomi povezani s preteklim doganjem, se je raziskovanju pokazal kot najprimernejši
razvojno-zgodovinski pristop. Da bi odkril mehanizem pacientovih težav, je v postopku
psihoanalize Freud raziskoval dogajanja v pacientovem otroštvu, s predpostavko, da so v
dogajanjih tega obdobja korenine kasnejših težav. Čeprav je bil Freud nevrolog in se je
zavedal odvisnosti duševnih dogajanj od živčnega sistema kot materialnega
substrata duševnosti, njegova teorija v bistvu ni fiziološka (nevrološka), ampak
psihološka – psiholoških dejstev ni pojasnjeval z nevrofiziološkimi, ampak s
psihološkimi dejstvi.
Osebnost
Freud je svoje pojmovanje osebnosti razvil v dveh etapah: najprej kot topografski model
osebnosti in nato kot strukturni model.
Prvi model psihe (1900; topografija osebnosti) sestoji iz treh instanc: nezavedno,
predzavestno, zavestno
a. Nezavedno: V človekovi duševnosti obstaja poleg zavesti obsežno
področje nezavednega. Področje nezavednega v človekovi zavesti je večje od področja
zavesti; kot ledena gora, ki jo samo desetina gleda iz vode. Človek je za Freuda predvsem
nezavedno bitje; je tujec samemu sebi. Ne zaveda se svojih motivov in pravih razlogov
svojih dejanj. Sebe ne pozna in se tudi ne more spoznati, če mu pri tem ne pomaga
drugi: »Jaz postaja jaz preko tebe«, ugotavlja judovski filozof martin Buber. Zato je
spoznavanje samega sebe s pomočjo drugega ena najpomembnejših nalog vsakega
človeka. Nezavedne vsebine lahko ogrožajo osebnost. Če bi se v trenutku zavedli vseh
svojih nezavednih vsebin, bi to utegnilo dezintegrirati našo osebnost. Velik del
nezavednega je nastal prav zaradi tega, da se osebnost ubrani pred dotokom ogrožajočih
nezavednih vsebin. Pojem nezavednega je osnova psihoanalitičnega pojmovanja
osebnosti in osnova psihoanalitske prakse. Freud: »Cilji psihoanalize niso nič drugega
kot odkrivanje nezavednega mentalnega življenja«. Vsebina nezavednega po Freudu:
1. nagonski impulzi,
2. potlačene misli, spomini, čustva,
3. nezavedno znanje, vednost, informacije,
4. neverbalizirane izkušnje.
Kako se nezavedno izraža, kaže? Po čem sklepamo, da obstaja?
Izrazi nezavednega so: sanje, napake, spodrsljaji, šale; odpor pri psihoanalizi,
asociacije, umetniška dela, nevrotski simptomi. (glej Freud, Psihopatologija vsakdanjega
življenja.) Sanje najbolje ilustrirajo delovanje nezavednega. V njih nastopajo simboli;
deli predstavljajo celote; en predmet predstavlja drugega, če imata le nekaj skupnega.
Nezavedno deluje po načelih zgoščanja časa in prostora, premeščanja, zamenjave. V
splošnem pa velja, da je nezavedno strukturirano kot »govorica« (Lacan), to pomeni, da
ni nedostopna zmešnjava, ampak urejena govorica, ki jo je možno dešifrirati.
b. Predzavedno tudi obstaja zunaj zavesti, zavedanja, vendar so v njem vzpostavljene
povezave z govorico, jezikom, in je zavednemu laže dostopno. Tisti sloj osebnosti, ki v
danem trenutku ni dostopen zavesti, spominu, ki pa kdaj kasneje lahko postane
dostopen – imenujemo »dostopen spomin«. Med terapijo pridejo nezavedne vsebine
v predzavedno in nato v zavedno. Da bi nezavedno postalo zavedno, mora najprej
postati predzavedno.
c. Zavedno: izbora iz predzavestnega gradiva se v določenem času zavemo. Zavest
predstavlja popačeno sliko realnosti samega sebe in zunanje realnosti, ker v zavest
pridejo vsebine po postopku obrambe in selekcije. Zavest je kratkotrajna, prehodna in
spremenljiva. Zavest je proces; deli zavesti hitro poniknejo v globine nezavednega zaradi
procesa potlačevanja ali premika pozornosti na druge vsebine. Nekatere nezavedne misli
pa ostanejo trajno nedostopne. Nedostopne so zato, ker bi jih, če bi se jih zavedli, to
povzročilo v nas močno neugodje in stisko. Proces, s katerim obdržimo misli v
nezavednem, zunaj predzavestnega, je cenzura ali obramba, ki za svoje funkcioniranje
porabi večji ali manjši del psihične energije, odvisno od vsebin, ki jih mora zadrževati v
nezavednem. Čeprav so te misli in občutki zunaj zavesti, vplivajo na nas indirektno s
svojimi »poganjki« ali derivati. Nezavedne misli se skušajo izraziti: oblikujejo
asociativne povezave z drugimi mislimi, ki so neškodljive, nedolžne in zato lahko stopijo
v zavest. Človek z nezavedno željo, da bi škodoval svojemu očetu ali ga prizadel, to izrazi
v obliki sovraštva do moških avtoritet. Drugi moški so »nadomestek« njegovega očeta.
Potlačimo misli, reakcije, čustva, ki so hkrati zelo vznemirljive in povezane s čustvi
krivde ali sramu. To so predvsem spolni in agresivni impulzi. Pritiski socializacije nas
silijo, da skrivamo značilnosti svoje spolnosti, ki so v nasprotju z družbenimi običaji in
da potlačimo svojo težnjo, da bi doživeli ugodje z mučenjem drugih. Vsi imamo v
nezavednem skladišče močnih spolnih in agresivnih fantazij. To pomeni; v nas so misli
in čustva, do katerih nimamo dostopa: človeška bitja so sama v sebi razcepljena in sama
sebi odtujena.
2. Strukturni model psihe: ono, jaz, nadjaz (1923). To niso posebni deli
osebnosti, ki bi obstajali neodvisno drug od drugega in bi jim ustrezale določene
anatomske nevrološke strukture. So bolj imena za procese in sile, ki delujejo v
osebnosti. Ono je v celoti nezavedno, nadjaz in jaz pa segata v vse tri sloje.
Ono (Id, Es) je najstarejša od treh plasti osebnosti. Vsebina te plasti je najprej vse, kar je
podedovano, prirojeno, konstitucionalno. Ta najstarejši del psihičnega aparata ostaja
vse življenje najpomembnejši. Ono je sedež nagonov, rezervoar psihične energije. Je vir
energije za vse ostale dejavnosti in procese v osebnosti, tudi vir energije, ki je potrebna
za delovanje jaza in nadjaza. Je središče animalnega in neorganiziranega, divjega; ne
pozna zakonov, pravil. Je biološki sedež motivacije – v njem so grobi spolni in agresivni
impulzi. Ono je brezbrižno do zunanje realnosti in se skuša slepo zadovoljiti. Deluje ne
glede na posledice za samoohranitev ali ohranitev drugih. Ne pozna tesnobe in strahu.
Če bi nam vladalo samo ono, ne bi preživeli, ker bi samo sledili svojim nagonom in se ne
bi ozirali na dogajanja v zunanjem svetu. Ne bi premišljeno usmerjali svojih želja.
Ono deluje po načelu ugodja – išče ugodje in se izogiba neugodju in bolečini. Pri tem
išče neposredno, takojšnjo in popolno zadovoljitev nagona. Takoj ko pojav nagona
povzroči porast psihične energije, skuša ono zadovoljiti nagon in tako zmanjšati pritisk
energije, napetosti in izzvati ugodje. Je kot razvajen otrok, ki hoče, kar hoče, takoj, brez
odloga. Ne prenese frustracije in zavor. Je brez razuma, logike, vrednot, morale. Je
zahtevno, impulzivno, slo, sebično. Ne upošteva realnosti, zadovoljitev pa išče z
delovanjem ali v fantaziji. Fantazijska zadovoljitev je zanj prav tako dobra kot realna
zadovoljitev. Ono deluje preko refleksnih dejanj (refleksnih sproščanj napetosti in
zadovoljitev) in preko 'primarnega procesa' – ki je psihološko delovanje. V primarnem
procesu človek zadovolji svojo željo na imaginaren način – človek ustvari predstavo
objekta, ki bi zadovoljil nagon in zmanjšal napetost (hrana, spolni objekt). Te predstave
so izpolnitev želje. Primeri: sanje, halucinacije, avtistično mišljenje, nezrelo, nelogično,
otročje mišljenje, ki ga vodijo želje - 'wishful thinking'. Ono ne pozna realnosti, ne
razlikuje subjektivnega od objektivnega, njegova realnost so le predstave, ki izpolnjujejo
želje. Ono se hrani s predstavami. Primarni proces pa ne more v resnici zmanjšati
napetosti. Predstava hrane ni dovolj za telo. Ono samo torej ne more zadovoljiti
organizma in ga ne more ohraniti pri življenju. Resnična zadovoljitev nagona je možna
le v stiku z realnostjo. Da bi človek dosegel tako zadovoljitev, mora biti sposoben odložiti
primarni proces fiktivne zadovoljitve, to pa pomeni, da mora omejiti delovanje onega in
razlikovati realni svet od fiktivnega, imaginarnega sveta svojih želja. Ono samo tega ni
sposobno, zato se v psihi razvije druga struktura, to je jaz.
Jaz (Ego, Ich) je del osebnosti, odgovoren za usklajevanje notranje in zunanje realnosti.
Ono je prirojeno in prisotno od začetka človekovega življenja; jaz pa se oblikuje v prvih
letih življenja iz onega, najprej kot tisti del živčnega sistema, ki obvladuje hotene gibe,
nato pa postopno prevzema funkcije spoznavanja zunanjega sveta (kognitivne funkcije:
zaznavanje, pomnjenje, mišljenje), aktivnega poseganja v zunanji svet in njegovega
prilagajanja svojim potrebam. Navznotraj se jaz uveljavlja proti onemu s tem, da si
izbori oblast nad goni, ki hočejo zadovoljitev, tako da se odloči, ali in kdaj naj se
zadovoljitev dopusti ali se ji odpove. Od časa do časa prekine jaz svoj stik z zunanjim
svetom in se umakne v spanje, s tem pa tudi bistveno spremeni svojo organizacijo.
Če se hoče organizem ohraniti, mora stopiti v neposreden stik z zunanjim svetom. Lačen
človek mora najti hrano. Zato mora razlikovati med mentalno predstavo hrane in
realnim objektom; primerjati mora predstavo željnega objekta z zaznavami realnosti –
to se dogaja v jazu. Jaz deluje po načelu realnosti. Ne deluje po primarnem procesu
imaginarnega izpolnjevanja želja (izpolnjevanja želja s fantazijami želenih objektov)
ampak skozi sekundarni proces. Zadovoljitev nagonov se odloži do tedaj, ko je mogoče
priti do realne zadovoljitve, to je do največjega zadovoljstva z najmanj stroški, bolečine
ali negativnih posledic. Jaz torej začasno blokira načelo ugodja, odloži ugodje, dokler ne
doseže realne zadovoljitve. Zadovoljitev spolnega nagona, na primer, se začasno odloži,
dokler človek ne najde ustreznega »objekta«, in ne nastopijo ugodne okoliščine za varno
zadovoljitev. Jaz torej razlikuje realnost in fikcijo in je sposoben prenesti določeno
napetost, ne da bi težil k neposredni zadovoljitvi. Sposoben se je spreminjati pod
vplivom novih izkušenj. Namesto mišljenja, ki temelji na željah, in ki je značilno za ono,
je za jaz značilno realistično mišljenje. Jaz razpolaga s kognitivnimi sposobnostmi,
sposoben je spoznavati realnost. Sekundarni proces je pravzaprav kognitivni proces, v
katerem človek predvideva, načrtuje zadovoljitve na varen način. Jaz je sedež
intelektualnih funkcij, intelekta; je racionalen, preverja realnost. Jaz je izvršilni organ
osebnosti, ker nadzoruje poti do dejanj, izbira in odloča o zadovoljitvi nagonov. Preko
jaza ono zadovoljuje svoje težnje, zato jaz ni samostojen in neodvisen od onega. Je
trojno vezan: na ono, na realnost in na zahteve nadjaza. (Freud to pove z znano,
slikovito podobo, da mora ‘jaz služiti trem gospodom’.) Da bi lahko opravljal to svojo
posredniško vlogo, mora biti močan, mora biti koherenten in integriran. Včasih so
zahteve onega močnenjše od jaza; zato mora jaz del energije, ki jo dobi od onega,
porabiti za svoje lastno ohranjanje in utrjevanje. Jaz lahko v skladu s tem načelom
blokira energijo onega, jo preusmeri ali postopoma sprošča, kakor pač zahteva
usklajevanje zahtev realnosti in vesti (nadjaza). Njegova glavna funkcija je zagotavljati
zadovoljevanje nagonov onega na varen način in pri tem spoštovati zahteve nadjaza. Jaz
pozna zunanjo realnost, zato mora včasih potlačiti zahteve onega; George Bernard
Shaw: Jaz »izbira linijo največje koristi, namesto da bi popustil liniji najmanjšega
odpora.« Freud je jazu posvetil sorazmerno malo pozornosti in ga je imel za sorazmerno
šibkega posrednika med tremi gospodarji: Onim, nadjazom in zunanjo realnostjo.
Kasneje so posebno ameriški psihoanalitiki funkcije jaza bolj poudarili in razvili
»psihologijo jaza«, ki pa enostransko poudarja zavestne sile gospodujočega subjekta.
- Nadjaz (Superego, Überich) je tisti del osebnosti, ki se razvije najkasneje. Razvije se,
ko se otrok pod vplivom staršev postopno uči, kaj sme in česa ne sme. Nastane torej pod
vplivom družbenega okolja in vzgoje, ko se otrok socializira in internalizira družbene
vrednote, zapovedi in prepovedi: pravila vedenja, pravila igre, norme, vrednote, moralo,
stališča. Nadjaz je notranji predstavnik družbe, agent družbe, njenih norm, vrednot,
prepričanj itd. Je moralni čuvaj osebnosti. Presoja, kaj je v moralnem smislu prav in kaj
ne in skrbi za to, da bi bilo človekovo vedenje v skladu z moralnimi normami družbe.
Nadjaz sestavljata dva dela: vest in jaz-ideal. Vest je struktura, ki se je razvila pod
vplivom kazni s strani staršev in drugih predstavnikov družbe. Jaz-ideal se razvije pod
vplivom nagrad in pohval. Vest se oglasi, kadar človekovo ravnanje ni v skladu z
družbenimi normami. Posameznika z občutki krivde kaznuje za ravnanja, ki niso v
skladu z normami; vrednoti dejanja, prepoveduje, zbuja občutke krivde in greha. Jazideal regulira obnašanje tako, da postavlja cilje, aspiracije; če jih realiziramo, zbujajo
občutek ponosa in lastne vrednosti. Nadjaz ne teži k realnemu, ampak k idealnemu, zato
je v konfliktu z onim, jazom in realnostjo. Deluje lahko na zelo primitiven način, togo,
brez upoštevanja realnosti in prilagajanja svojih zahtev. V takih primerih človek ne
razlikuje med mislijo in dejanjem in se čuti krivega za reči, ki jih ni storil, je pa mislil
nanje. Omejuje ga črno-belo presojanje, presojanje vse-ali-nič in perfekcionizem. Nadjaz
je lahko tudi bolj razumevajoč in odpuščajoč. Nadjaz je samo delno zavesten. To
pojasnjuje, zakaj se človek čuti krivega zaradi dejanja, ki po njegovi zavestni oceni ni
nemoralno. Ta diskrepanca se ukinja z ozaveščanjem nadjaza, ki se tako integrira v jaz:
»Kjer je bil nadjaz, naj postane jaz!« Ta postulat je v psihoanalitski obravnavi neredko
premalo upoštevan.
Te tri sestavine osebnosti predstavljajo biološko sestavino (ono), psihološko sestavino
(jaz) in socialno sestavino (nadjaz) osebnosti.
Nadaljnji razvoj psihoanalize in povezovanje s sorodnimi znanostmi
Psihoanaliza se je – kot smo videli – začela s Sigmundom Freudom, kar pa ne pomeni,
da se je njen razvoj s Freudom tudi zaključil; že Freud je v desetletjih svojega ustvarjanja
mnogokrat revidiral njegove lastne ugotovitve in je tudi sam poudarjal, da te niso
dokončne.
Tako Caruso (1996) ugotavlja odprtost Freudovih konceptov za nadaljnji razvoj in
zapiše: »Freud je bil briljanten opazovalec. Njegove eksplicitne hipoteze – nekatere sicer
precej mehanicistične narave – vsebujejo možnost dialektične nadgradnje, saj temeljijo
na živem opazovanju in niso nikoli izgubile stika s konkretnim življenjem« (str. 72).
Karen Horney (1965) pa opozarja na Freudovo pionirsko delo: »Seveda je Freudove
ugotovitve lahko modificirati, vendar je genij tisti, kateremu gre priznanje za odkritje
določenih možnosti« (str.111). Nancy McWilliams (1994), priznana ameriška
psihoanalitičarka, navaja troje Freudovih temeljnih ugotovitev, ki kljub nadaljnjemu
bogatemu kliničnemu in teoretskemu razvoju veljajo še danes:
1. Psihološki razvoj posameznika in njegova trenutna struktura je posledica nastavkov,
ki so bili izgrajeni v njegovem otroštvu.
2. Interakcije v naših najzgodnejših letih oblikujejo vzorce, po katerih nezavedno
doživljamo in oblikujemo naše življenjske izkušnje v poznejših letih.
3. Identificiranje posameznikove razvojne stopnje je ključno za pravilno
razumevanje tega posameznika.
McWilliamsova prav tako opozarja na tri faze (oralno, analno in falično-genitalno)
infantilne psihološke organizacije, ki se vedno znova pojavljajo v psihoanalitični razvojni
psihologiji.
Danes vemo, da moramo psihoanalitiki razumeti človeka - poleg Freudove gonske
teorije - še skozi vidike štirih psihoanalitičnih paradigem. Te so nastale na temeljih, ki
jih je zastavil Freud. Tako Freudov nauk še vedno ostaja referenčna točka, pri kateri se
začne in na katero se pri potovanju skozi psihoanalizo nenehno vračamo.
Wöller in Kruse (2001) tako ugotavljata: » Med praktiki se je oblikovalo soglasje, da je
glede na klinično zastavljen problem enkrat ena, enkrat druga paradigma uspešnejša za
razumevanje vsakokratne pacientove problematike« (str. 19). To pomeni, da se
psihoanalitične paradigme, ki se med seboj po svojih osnovnih potezah razlikujejo, ne
izključujejo, pač nam omogočajo videti pacienta iz več različnih zornih kotov.
Wöller in Kruse (2001) in Fäh (2008) navajajo naslednje paradigme:
Gonsko psihološka paradigma: motivacijske sile psihičnega življenja temeljijo na
gonskem dualizmu libidinoznih in agresivnih energij. Čeprav je marsikateri element z
dognanji razvojne psihologije že presežen, je ta paradigma dragocena za klinično
razumevanje nevrotičnih patologij, se pravi patologij, pri katerih je v ospredju
intrapsihični konflikt. Prav tako predstavlja gonska paradigma podlago za
razumevanje Freudovega strukturnega modela, ki še vedno niizgubil svoje aktualnosti.
Ego-psihološka paradigma: z ugotovitvijo, da je del ega nezaveden, je Freud položil
temelje ego psihologiji. Njegovo misel je razvijala njegova hči Anna Frud, ki se je
ukvarjala z obrambnimi mehanizmi, ki so funkcija nezavednega dela ega. Za očeta ego
psihologij štejemo Heinza Hartmanna. Klinični fokus se iz raziskovanja in tolmačenja
nezavednega usmeri na obrambne mehanizme in funcije ega, ki niso neposredno
udeležene pri gonskih konfliktih. Psihoanaliza je tako lahko dosegla paciente s težjimi
osebnostnimi motnjami, katerih ego je prešibak, da bi zmogli potlačevanje ter tako
omogoči naknadni razvoj pomanjkljivih ego funkcij in s tem kreepitev ega.
Paradigma psihologije objektnih odnosov: izhodišče te paradigme predstavlja
teza, da najzgodnejši odnosi s starši ali skrbniki tvorijo podlago, zorec, po katerem bomo
oblikovali vse kasnejše odnose. Tudi duševne strukture posameznika so rezultat
zgodnjih objektnih izkušenj. Tako bomo prisilno (v smislu nezavednega) neprenehoma
ponavljali odnosne vzorce iz primarnega odnosnega okolja, četudi bodo ti še tako boleči.
Tudi ta paradigma nam omogoča obravnavo pacientov s težjimi osebnostnimi motnjami
ter postaja ena najpomebnejših paradigem v moderni psihoanalizi. Najvidnejši
predstavniki te paradigme so Donald Winnicott, Hary Guntrip, Ronqald Fairbairn ter
Otto Kernberg.
Paradigma Selfa: je obogatila psihoanalitično teorijo in prakso s poudarjanjem
pomena empatičnega odnosa, ki je ključen za spremembo v psihoterapiji. Terapevtski
fokus je usmerjen v poškodbe selfa (t.j. doživljanje samega sebe, svojih sposobnosti ter
občutka lastne vrednosti.) Ta paradigma je odprla pot do obravnave pacientov z
narcisistično patologijo. Prav tako predstavlja stičišče psihoanalize in nekaterih
humanističnih psihoterapevtskih pristopov, predvsem na osebo usmerjeno terapijo
Carla Rogersa.
Pionir paradigme selfa je Heinz Kohut z znamenito knjigo »Das Selbst«.
K štirim paradigmam dodajamo še najnovejšo, ki si v psihoanalizi počasi pridobiva
vedno večjo veljavo:
Paradigma intersubjektivnosti: empirično podlago za to najnovejšo paradigmo
predstavljajo raziskave neverbalnega sporazumevanja dojenčkov, ki so zrušile mit
»izoliranega uma«. Pacientova patologija nima intrapsihičnega izvora, ampak lahko
nastane v zgolj intersubjektivnem, relacijskem prostoru. V terapiji je psihoanalitična
situacija sestavljena iz dveh subjektivnosti, ki se v srečujeta in s tem tvorita edinstveno
psihološko polje (Atwood in Stolorow, 1984). V tem prostoru se srečata terapevt in
pacient, vsak s svojim svetom izkušenj. Edina »objektivna« resnica, ki se upošteva v
intersubjektivnostNi paradigmi, je intersubjektivno polje, ki se nastaja v terapevtski
situaciji. Najvažnejši predstavniki so George E. Atwood, Robert Stolorow in Bernard
Brandchaft.
Odnos psihoanalize do sorodnih znanosti – medsebojno vplivanje in
integracija različnih konceptov
Psihoanaliza je danes – za razliko od njenega začetnega obdobja - povezana z
različnimi znanstvenimi paradigmami tako na teoretski kot tudi na klinični ravni. Tako
psihoanalitično misel in delo bogatijo tri znanstvene paradigme (Wöller in Kruse,
2001), ki pa marsikatero vzpodbudo ali celo svoj izvor dolgujejo prav psihoanalizi. Tako
lahko govorimo o krožnem vplivanju, pri katerem prihaja do zanimivih zbliževanj
različnih konceptov, ki omogočajo integracijo psihoanalize s koncepti drugih
znanstevnih paradigem. Pravimo, da je ena od pomembnih paradigem sodobne
psihoterapije prav integrativna paradigma.
Danes si psihoanalitskega kliničnega dela in teoretskega razmišljanja ne moremo
predstavljati brez upoštevanja naslednjih znanstvenih paradigem:
Teorija navezanosti: Je neločljivo povezana z imenom njenega ustanovitelja Johna
Bowlbya, ki se je psihoanalitsko izobraževal pri Melanie Klein. Kmalu je spoznal, da se
ne more strinjati s temeljno predpostavko Kleinove, da so čustveni problemi otrok
rezultat zgolj intrapsihičnih konfliktov med libidinalnimi in agresivnimi goni. Bowlby je
trdil, da so otrokovi problemi posledica dogodkov v interpersonalnem okolju, t.j.
odnosov med njim in starši. Odkril je, da otrok z odnosnimi osebami že v preverbalnem
obdobju oblikuje notranje modele navezanosti, ki vplivajo na oblikovanje odnosov s
pomembnimi osebami skozi vse življenje. Bil je prepričan, da lahko otrokom nabolje
pomagamo tako, da pomagamo njihovim staršem. K razvoju teorije navezanosti je poleg
Bowlbya pomebno vplivala še Mary Ainsworth, ameriška razvojna psihologinja, znana
predvsem po postopku tuje situacije, laboratorijskem postopku, s pomočjo katerega
ugotavljamo stopnjo otrokove navezanosti na mater.
Opazovanje majhnih otrok in dojenčkov: predvsem opazovanje dojenčkov je
razkrilo presenetljivo dejstvo, da tudi nekaj dni ali tednov stari dojenčki stopajo v
interakcijo s pomembnimi odnosnimi osebami. Dojenčki prav tako še kako vplivajo na
svoje okolje in ga preoblikujejo in to prilagojeno okolje nato ponovno vpliva na njih,
tako da lahko govorimo o krožnem vplivu okolja na otroka in obratno. Na ta način pride
do čustvenega uglaševanja med materjo in otrokom. Kvaliteta čustvene uglašenosti je
eden ključnih dejavnikov za otrokov čustven razvoj. Rezultati opazovanj majhnih otrok
in dojenčkov so prispevali tako teoretskemu kot v zadnjem času tudi kliničnemu delu
psihoanalize.
Nevrobiološke raziskave: Na podlagi nevrobioloških raziskkovanj danes vemo,
kakšen vpliv imajo zgodnje interakcije med materjo in otrokom na možganske
regulacijske procese čustev. Prav tako poznamo nevrobiološki mehanizem travme in
lahko dokažemo, da psihoterapija dejansko deluje. Tako npr. vemo (Schwartz in dr.
1996; v Wöller in Kruse, 2001), da se pri pacientih po uspešni psihoterapevtski
obravnavi kažejo pomembne spremembe v metabolizmu v desnem orbitofrontalnem
korteksu in njegovih subkortikalnih povezavah. Prišli smo do dragocenega spoznanja, da
manj zreli otrokovi možgani za uravnavanje svojih čustvenih stanj »uporabijo« materine
zrelejše možgane in tako uravnajo stanja, ki jih sami še ne bi zmogli.
Zaključek: danes je psihoanaliza po dolgi prehojeni poti eden temeljnih
psihoterapevtskih pristopov, ki s pojavom teorije navezanosti, zgodnjim opazovanjem
otrok in predvsem z razvojem nevroznanosti doživlja svojo renesanso. Obogatena s
spoznanji, ki so prišla iz lastnih virov in iz virov sorodnih znanosti je postala način
zdravljenja pacientov, ki trpijo tako za nevrozo kot tudi za ljudi s težjimi osebnostnimi
motnjami. V svojem razvoju je presegla omejenosti njenega zgodnjega obdobja in meje
začetne gonske paradigme. Tukaj velja omeniti izjavo Nobelovega nagrajenca za
področje nevroznanosti iz leta 2000 Erica Kandela(Kandell, 1999; Wöller in Kruse,
2001), ki psihoanalizo označi za »še vedno najbolj koherenten in intelektualno najbolj
zadovoljiv pogled na duševnost.«
Danes je tudi psihoanalitikov klinični maneverski prostor širši, saj je že pred desetletji v
ospredje stopil pomen terapevtskega odnosa in empatičnega vživljanja v pacientovo
psiho. Tudi psihoanalitski odnos se je spremenil. Nekoč odmaknjen in čustveno
nevtralen terapevt je postal enakovreden partnerj v medčloveškem odnosu
psihoterapevtskega srečanja.
Na naši fakulteti poučujemo sodobno psihoanalizo, se pravi temelje, ki jih je postavil
Freud in prva generacija psihoanalitikov, kot vse pomembne dosežke stoletnega razvoja
psihoanalitske teorije in klinične prakse.
Specialistični študij psihoanalize 1. letnik – učna vsebina
1. Paradigme v psihoanalizi ter povezave s sorodnimi znanostmi
Študenti se seznanijo s štirimi osnovnimi paradigmami v sodobni psihoanalitični teoriji
in klinični praksi:
-
gonska paradigma
-
ego-psihološka paradigma
-
teorija objektnih odnosov
-
self-psihološka paradigma.
Seznanijo se z nekaterimi psihoanalizi sorodnimi znanstvenimi paradigmami:
-
opazovanje dojenčkov in malih otrok
-
teorija navezanosti
-
nevrobiološke raziskave
Osnovni psihoanalitični pojmi
Skozi delo S. Freuda se predstavijo temeljni teoretski koncepti psihoanalize, ki se v
naslednjih letih študija poglobijo:
-
nauk o gonih
-
topografski model človeške psihe
-
nastanek in mehanizem nevroze
-
faze psihoseksualnega razvoja
-
ojdipov kompleks
-
odpor
-
transfer in kontratransfer
-
strukturni model človeške psihe.
Pojmovanje in obravnava sanj pri Sigmundu Freudu
Seminar predstavlja uvod v razumevanje psihoanalitičnega pojmovanja in uporabe sanj
v psihoanalitični obravnavi. Pri delu izhajamo iz poglavij o sanjah iz S.
Freud: Predavanja za uvod v psihoanalizo.
Namen seminarja je, da študenti pridobijo osnovne informacije in predstavo o
psihoanalitični obravanavi sanj, ki jo bodo lahko v teku nadaljnega študija razširili in
poglobili.
Harald Schultz-Hencke in neopsihoanaliza
Študenti se seznanijo z osnovnimi postulati neopsihoanalitične smeri Haralda SchultzHenckeja, ki jo je v slovenski prostor prinesel Leopold Bregant kot prvo
psihoterapevtsko smer prinesel in jo preko prve psihoterapevtske edukacije predal prvi
generaciji slovenskih psihoterapevtov:
-
nastanek nevroz
-
sistem motivov
-
zavrtosti: mehanizem nastajanja, dejavniki, opis, vrste, posledice.
Način dela je seminarski – snov podajajo študenti z referati. Na seminarjih se pričakuje
in vzpodbuja aktivna udeležba vseh, tako mentorja kot študentov, ki so na referate
ustrezno pripravljeni. Le tako se lahko tvorno vključujejo v razpravo z vprašanji in
dopolnitvami. Vsak študent pripravi referat, ki ga teden dni pred predstavitvijo pošlje
sošolcem in mentorju.
Štrudenti prav tako opravijo skupinsko učno analizo v obsegu 80 ur, in sicer v štirih 20
urnih vikend terminih, ki se v celoti opravijo v I. letniku. V primeru, da se študent ne
udeleži katerega od terminov, se mu skupinska učna analiza ne prizna. V primeru
resnejših zdravstevnih težev se izostanek upošteva le na podlagi preverljivega
zdravniškega opravičila.
Poleg tega študenti napišejo poročilo o skupinski analizi, v katerem se fokusirajo na
proces in osebno doživljanje. Povežejo ga s teorijo skupinske analize; psihodinamiko
posameznih faz razvoja skupine od odvisnosti do avtonomnosti.
Ob koncu študijskega leta študenti opravijo izpit iz vsebin, ki so bile podane na
seminarjih. Med počitnicami preštudirajo delo Sigmund Freud: Psihopatologija
vsakdanjega življenja. Jeseni, ob začetku 2.letnika opravijo iz tega dela izpit.
Literatura:
Freud, S. (2000). Očrt psihoanlize. Ljubljana: Analecta.
Freud, S. (1977). Predavanja za uvod v psihoanalizo. Ljubljana: DZS.
Freud, S. (2009). Psihopatologija vsakdanjega življenja. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Klain, E. i sur. (1996). Grupna analiza: grupna analitička psihoterapija. Zagreb:
Medicinska naklada.
Psihoterapija (1986). Ljubljana: Katedra za psihiatrijo medicinske fakultete v Ljubljani
in Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana.
Wöller, W. in Kruse, J. (2005) . Globinskopsihološka psihoterapija. Prevedeno
neobjavljeno delo.
Specialistični študij psihoanalize 2. letnik - učna vsebina
1. Psihoanalitski odnos
1.1.Zgodovina psihoanalitskega odnosa
1.2.Odkritje prenosa
1.3.Vpliv humanistične psihologije
1.4.Terapija podoživljanja
1.5.Srečanje psihoanalize in humanizma
1.6.Protiprenos ali osvobojeni terapevt
1.7.Terapevtove dileme
1.8.Novi psihoanalitski odnos
2. Zgodovina psihoanalitičnega gibanja
2.1.Nastanek psihoanalize – Freudov model psihoseksualnega razvoja in nastanek
nevroze
2.2. Nastajanje teorije objektnih odnosov
2.3. Dimenzije in poddimenzije objektnih odnosov
2.4. Od interpersonalne psihoanalize k psihologiji selfa
2.5. Sodobne relacijske teorije v psihoanalizi
2.6. Teorija navezanosti v otroštvu in v odraslosti
2.7. Nevroznanost in medosebni odnosi
2.8. Prispevek Analitične psihologije C. G. Junga k zgodovini psihoanalitičnega gibanja
Psihopatologija
3.1.Razvojni deficiti ega in osebe z mejno organizacijo
3.2.Self patologija in narcistične motnje osebnosti
3.3.Shizoidna motnja
3.4.Psihoanalitična psihosomatika
3.5.Psihoanalitska teorija travme
1. 4.
Osnovni psihoanalitski koncepti
4.1.Transfer in prepoznavanje transfera med obravnavo
4.2.Odpori in prepoznavanje odporov v psihoanalitskem settingu
4.3.Obrambni mehanizmi
4.4. Zgodovina sanj in pojmovanje sanj pri Freudu
4.5.Mesto in obravnava sanj v psihoanalitski obravnavi
Teorija se podaja z referati, ki jih pripravijo študenti. Vsak dan (10 ur) obravnavamo dva
referata. Tako je dovolj časa za poglobljeno interaktivno razpravo med podajanjem.
Sprašujejo in odgovarjajo tako študenti kot mentor.
Obveznost študentov: Vsak študent pripravi referat iz vsakega predmeta. Na koncu je iz
predmeta pismen izpit z oceno.
Nič manjši poudarek ni na lastnem študiju teorije, in sicer:
Priprava študentov na vikend referate, ki jih dobijo teden prej po elektronski pošti.
Med počitnicami po drugem letniku preštudirajo Freudove spise o psihoanalitski
tehniki. Jeseni ob začetku predavanj 3.letnika opravijo iz njih pismen izpit, ki še šteje za
drugi letnik specializacije.
Seznam obvezne in priporočene literature dobijo študenti na začetku letnika.
Specialistični študij psihoanalize 3. letnik - učna vsebina
V tretjem letniku se nadaljuje obravnava (v obliki referatov študentov) osnovnih
psihoanalitskih konceptov in psihopatologije, kolikor je ostalo nepredelanih tem iz
prvega letnika.
Sledijo seminarji psihoanalitskih tem, ki jih predlagajo študenti, v katerih je razvidna
aplikacija psihoanalitskega razmišljanja na posamezne družbeno in individualno
relevantne teme. Tako se študenti učijo transfera psihoanalitske teorije na posamezna
področja, pomembna za razumevanje posameznika v večjih in manjših družbenih
skupinah oz. pojavih.
Razvojni nivoji osebnostne organizacije in klinični pomen razvojnih stopenj
organizacije osebnosti
Vrste organizacij osebnosti
a) Narcistične osebnosti
Značilnosti narcistično strukturiranih oseb
−
gon, afekt in temperament
−
obrambni in prilagoditveni procesi
−
objektni odnosi
−
narcistični self
−
transfer in kontratransfer z narcističnimi osebami
Stopnja patologije
Terapevtske implikacije narcistično strukturiranih oseb
Diferencialne diagnoze:
−
narcistična osebnost in narcistične reakcije
−
narcistična in psihopatska osebnost
−
narcistična in depresivna osebnosti
−
narcistična in obsesivno kompulzivna osebnost
−
narcistična in histerična osebnosti
b) Psihopatske (antisocialne) osebnosti
Značilnosti psihopatske (antisocialne) osebnosti
−
gon, afekt in temperament
−
obrambni in prilagoditveni procesi
−
objektni odnosi
−
psihopatski self
−
transfer in kontratransfer s psihopatskimi osebami
Terapevtske implikacije psihopatsko (antisocialno) strukturiranih oseb
Diferencialne diagnoze
−
psihopatska in paranoidna osebnost
−
psihopatska in disociativna osebnost
−
psihopatska in narcisistična osebnost
Stopnja patologije
c) Shizoidna osebnost
Značilnosti shizoidne osebnosti
−
gon, afekt in temperament
−
obrambni in prilagoditveni procesi
−
objektni odnosi
−
shizoidni self
−
transfer in kontratransfer s shizoidnimi osebami
Terapevtske implikacije shizoidno strukturiranih oseb
Diferencialna diagnoza
−
shizoidna in obsesivno-kompulzivna osebnost
−
shizoidna in sindrom mrtve matere
Stopnja patologije
d) Paranoidna osebnost
Značilnosti paranoidne osebnosti
−
gon, afekt in temperament
−
obrambni in prilagoditveni procesi
−
objektni odnos
−
paranoidni self
−
transfer in kontratransfer z paranoidnimi osebami
Terapevtske implikacije diagnoze paranoidne osebnosti
Diferencialna diagnoza
−
paranoidna in psihopatska osebnost
−
paranoidna in obsesivno kompulzivna osebnost
Stopnja patologije
e) Depresivna osebnost
Značilnosti depresivne osebnosti
−
gon, afekt in temperament
−
obrambni in prilagoditveni procesi
−
objektni odnosi
−
depresivni self
−
transfer in kontratransfer pri depresivnih osebah
Terapevtske implikacije ob diagnozi o depresiji
Diferencialna diagnoza
−
depresivna in narcistična osebnost
−
depresivna in mazohistična osebnost
f) Manična in hipomanična osebnost
Značilnosti manične osebnosti
−
gon, afekt in temperament
−
obrambni in prilagoditveni procesi
−
objektni odnosi
−
manični self
−
transfer in kontratransfer pri maničnih osebah
Terapevtske implikacije ob diagnozi manije ali hipomanije
Diferencialna diagnoza
−
hipomanična in histerična osebnost
−
hipomanična in kompulzivna osebnost
g) Mazohistične (self uničujoče) osebnosti
Značilnosti mazohistične osebnosti
−
goni, afekti in temperament
−
obrambni in prilagoditveni procesi
−
objektni odnosi
−
mazohistični self
−
transfer in kontratransfer pri mazohističnih osebah
Terapevtske implikacije ob diagnozi mazohizma
Diferencialna diagnoza
−
mazohistična in disociativna osebnost
h) Obsesivne in kompulzivne osebnosti
−
gon, afekt in temperament
−
obrambni in prilagoditveni procesi
−
objektni odnosi
−
obsesivno-kompulzivni self
−
transfer in kontratransfer pri obsesivno-kompulzivnih pacientih
Terapevtske implikacije diagnoze obsesivne ali kompulzivne osebnosti
Diferencialna diagnostika
−
obsesivna in narcistična osebnost
−
obsesivna in shizoidna osebnost
−
obsesivno-kompulzivna osebnost in organske motnje
i) Histerične (histrionične) osebnosti
Značilnosti mazohistične osebnosti
−
gon, afekt in temperament
−
obrambni in prilagoditveni procesi
−
objektni odnosi
−
histerični self
−
transfer in kontratransfer pri histeričnih pacientih
Terapevtske implikacije diagnoze histerične osebnosti
Diferencialna diagnoza
−
histerična in psihopatska osebnost
−
histerična in narcistična osebnosti
−
histerična in disociativna osebnosti
−
histerična osebnost in organske motnje
j) Disociativna osebnostna motnja
Značilnosti disociativne motnje osebnosti
−
goni, afekti in temperament
−
obrambe in prilagoditveni procesi
−
objektni odnosi
−
disociativni self
−
transfer in kontratransfer disociativnih oseb
Terapevtska implikacija glede na diagnozo disociativne osebnostne strukture
Diferencialna diagnoza
−
disociativno stanje in funkcionalna psihoza
−
disociativno stanje in borderline stanje
−
disociativno stanje in histerično stanje
−
disociativno stanje in psihopatsko stanje
Novejša spoznanja v psihoanalizi
Prispevek André Green-a in André Lussier-ja psihoanalizi
k) Koncept mrtve matere in sindrom mrtve matere (SMM)
−
goni, afekti in temperament oseb s SMM
−
obrambe in prilagoditveni procesi oseb s SMM
−
objektni odnosi pri SMM
−
self pri SMM
−
transfer in kontratransfer pri SMM
Terapevtske implikacije diagnoze SMM
Diferencialna diagnoza
−
SMM in shizoidna osebnost
−
SMM in obsesivno-kompulzivna osebnost
Predavanjem sledijo predstavitve kliničnih primerov posameznih organizacij osebnosti.
Pomemben del vsebin drugega letnika je tudi predstavitev dolgotrajnih psihoanalitskih
obravnav profesorja, pri čemer študenti poglabljajo znanje psihodiagnostike,
psihopatologije in tehnične prilagoditve posameznim diagnostičnim kategorijam.
Posebni poudarek v obliki seminarjev se posveča zlasti :
- Sándor Ferenczi in njegov prispevek k psihoanalizi
- Irvin D. Yalom in njegov prispevek k psihoanalizi
- Erich Fromm in njegov prispevek k psihoanalizi
- Alice Miller in njen prispevek psihoanalizi
- Ženski prispevek k psihoanalizi
- Vpliv partnerskega odnosa staršev na lasten partnerski odnos
Ker gre za bazična psihoanalitska znanja, je preverjanje znanja v obliki pismenega izpita.
V poletnih mesecih po 3. letniku študenti v samostojnem študiju predelajo Freudov
spis 5 analiz, iz katerega pišejo izpit pred začetkom 4.letnika.
Specialistični študij psihoanalize 4. letnik – učna vsebina
Glavni učni cilj v 4. letniku študija psihoanalize je integracija pridobljenih teoretičnih
znanj in osebnih psihoanalitičnih izkušenj ter njihova uporaba v praktičnem,
psihoterapevtskem delu s klienti (pacienti).
Učni program je v tem letniku organiziran v obliki seminarjev, na katerih študenti
predstavljajo svoje psihoterapevtsko delo v okviru izbranih psihoanalitičnih teoretskih
modelov, ki zajemajo tako klasični psihodinamični kot tudi objektno-odnosni in
razvojno analitični vidik. V prikazu primera psihoanalitične terapije študenti opišejo vse
faze terapevtskega procesa, od zbiranja anamnestičnih podatkov, začetne diagnostične
in prognostične ocene, predstavitve značilnosti terapevtskega dogovora, do načrta
psihoterapevtske obravnave in analize psihoterapevtskega procesa.
Usmerjena anamneza
Osnovni model zbiranja podatkov o klientu, na katerih slonita diagnostična in
terapevtska ocena predstavljajo razširjena Shultz-Henckejeva usmerjena anamneza, ki
ima v Sloveniji bogato tradicijo (Bregant,1986; Rojšek, 2000), z dodatkom razvojno
analitične anamneze (Praper, 1992), Kernbergovega strukturalnega intervjuja
(Kernberg, 1986) in upoštevanjem smernic razvoja psihoterapevtske diagnostike
(Bartuska in dr., 2008; Bohak, 2010). Polstrukturirani intervju omogoča pridobivanje
diagnostično pomembnih informacij, ki je prilagojen posamezniku, poleg tega pa že v
diagnostični fazi omogoča terapevtske intervence, ki so v funkciji krepitve motivacije za
psihoanalitično obravnavo, usmerjanja v psihogenezo, iskanje psihičnih vzrokov za
aktualne težave, krepitve zaupanja in terapevtske delovne zveze itd.
Študenti se ob navajanju konkretnih pritožb klienta in identifikaciji sprožilnih dogodkov
ter situacij učijo prepoznavanja psihoanalitičnega pomena, ozadja in dinamike
simptomatike. Skozi razvojno anamnezo študenti iščejo ključne okoliščine in trenutke,
ki so lahko prispevali k razvoju nevroze oz. morebitnim oviram v razvoju osebnosti.
Razvojni podatki vključujejo informacije o razvoju v zgodnjem otroštvu, primarnem
socialnem okolju, odnosih s starši in drugimi pomembnimi osebami, značilnostih
šolanja, odnosih z vrstniki, partnerji in avtoritetami, poklicni karieri in druge značilnosti
posameznikovega razvoja, na podlagi katerih lahko ocenimo kakšne so bile možnosti
zadovoljitve osnovnih psiholoških potreb klienta in kakšen je bil njegov napredek po
različnih razvojnih linijah. V anamnezi sledijo informacije o klientovi osebnosti, ki
vključujejo informacije o odnosu do sebe, o načinu funkcioniranja v zasebnem in
profesionalnem življenju, njegovih pogledih na življenje, vrednotah in ciljih. Študenti
raziščejo učinkovitost klienta v socialnih odnosih, npr. kako se zna uveljavljati in
zadovoljevati svoje potrebe v socialnem okolju, kakšen je njegov odnos do dela,
materialnih dobrin itd. Sklop vprašanj s področja osebnosti se zaključi s t.i.
projekcijskimi vprašanji, ki nam prav tako služijo kot pomembni podatki za ocenjevanje
osebnostne strukture in dinamike.
Diagnostična in prognostična ocena
Po zbranih anamnestičnih podatkih sledi diagnostična ocena klienta, v kateri študenti
ocenijo njegovo osebnostno strukturo, značilnosti njegovega razvoja po ego funkcijah,
posebnosti v reprezentacijah selfa in objektnih odnosov ter morebitne zavrtosti
psiholoških potreb. Ocena predstavlja integracijo psihodinamičnih in razvojnoanalitičnih vidikov osebnosti, v kateri študenti izpostavljajo in opišejo možne psihične
konflikte (zavrtosti) in ego oškodovanja (deficite ali popačenja), ki bi lahko predstavljali
tudi cilj psihoterapije. V oceni osebnostnih funkcij je potrebno posebno pozornost
posvetiti značilnostim obrambno - varovalnih mehanizmov, ki po eni strani določajo
raven osebnostne zrelosti klienta, po drugi pa njegov način spoprijemanja s konfliktnimi
in stresnimi situacijami.
Ko študenti opredelijo strukturne in dinamično-procesne vidike klientove osebnosti
lahko pristopijo k začetni psihoanalitični interpretaciji pacientove simptomatike in
sprožilnih situacij. Skozi poznavanje klientove strukture in psihodinamike simptomi in
pritožbe tako dobijo nov, psihoanalitičen pomen. Na ta način študenti ocenijo tudi
klientove razvojne značilnosti, ključne dogodke in druge pomembne anamnestične
podatke.
Diagnostični oceni sledi prognostična, v kateri skušajo študenti z vidika simptomatike,
osebnostne strukture, psihosocialnih in somatsko-bioloških značilnosti predvideti potek
in uspešnost psihoterapije. Pri prognostični oceni simptomatike je potrebno poleg
samih značilnosti simptomov in sprožilnih situacij pozornost posvetiti tudi značilnostim
bolezenskega pritiska in bolezenski koristi, ki sta povezani s problemom motivacije za
psihoanalitično delo. Končna prognostična ocena je integracija vseh teh informacij in
predstavlja dobro osnovo za izbor in načrt terapevtskega procesa.
Načrt psihoterapije
V orisu programa psihoterapije študenti predvidijo vrsto in trajanje psihoterapije
(psihoanalize), ki bi bila za klienta najbolj primerna, opišejo terapevtski setting,
predvidijo osnovne cilje in postopke za dosego teh ciljev.
Terapevtski dogovor
V naslednji točki predstavitve primera psihoterapije študenti opišejo značilnosti
terapevtskega dogovora. V tej zelo pomembni fazi psihoterapije je potrebno doseči jasen
delovni dogovor s klientom, predvideti možne (formalne in neformalne) ovire v
terapevtskem procesu, saj le to omogoča uspešno sodelovanje. Posebno pozornost
posvečamo pacientovim predstavam o terapiji in terapevtu ter ciljem, ki jih klient želi
doseči v terapevtskem procesu. Jasna uskladitev ciljev in načina dela med klientom in
terapevtom omogoča odpravljanje nesporazumov in zmanjšuje možnost prezgodnjih
prekinitev terapevtskega procesa.
Potek terapije in končna ocena
Naslednja točka je predstavitev poteka terapije. Študenti opišejo značilnosti terapije s
formalnega vidika, poleg tega pa podajo dinamično-interpretativno in razvojnodiagnostično oceno procesa terapije. Opišejo problem transfera, kontratransfera in
terapevtske delovne zveze. Predstavijo glavne teme psihoterapije in delo z odpori, ki se
pojavljajo tekom seans. Ta opis je seveda močno odvisen od faze, v kateri se nahaja
posamezna terapija. Glede na to, da je to predstavitev študentov, ki šele začenjajo s
psihoanalitično prakso, je pričakovati, da se bo večina prikazov terapije nanašala na
začetno fazo terapevtskega procesa. Študenti tako podajo oceno terapije po določenem
(večjem ali manjšem) številu opravljenih seans in predstavijo smernice za nadaljevanje
psihoanalitičnega procesa.
Število ur stika s profesorjem v 3. letniku: 95
Osnovna literatura
Bartuska, H. in dr. (2008). Psychotherapeutic diagnostics. Guidelines for the new
standard. Vienna, New York: Springer.
Blanck, G. & Blanck, R. (1985). Ego psihologija, teorija in praksa. Zagreb: Naprijed
(prevod).
Bohak, J. (2010). Psihoanaliza in psihoanalitska psihoterapija. Žvelc, Možina, M. Bohak.
J.(uredniki): Psihoterapija. IPSA 2011. Ljubljana.
Bras, S. (1977). Izbrana poglavja iz psihoterapije, Ljubljana: Mladinska knjiga.
Freud, S. (2005). Spisi o psihoanalitični tehniki. Ljubljana: Analecta
Greenson, R. R. (1994). The technique and practice of psychoanalysis. London: The
Hogarth Press.
Kernberg, O. F. (1986). Severe personality disorders. Psychotherapeutic strategies. USA:
Yale University Press.
Lemma, A. (2003). Introduction to the practice of psychoanalytic psychotherapy. West
Sussex: John Wiley & Sons.
McWilliams, N. (1994). Psychoanalityic diagnosis: Understanding personality structure
in the clinical process. New York: The Guliford Press.
Praper, P. (1992). Dinamično interpretativna ali tudi razvojna diagnoza v tretmanu
nepsihotičnih pacientov. Psihološka obzorja, 1.
Psihoterapija 4. (1976). Ljubljana: Katedra za psihiatrijo Medicinske fakultete. (ur. Katja
Dougan).
Psihoterapija 14. (1986). Ljubljana: Katedra za psihiatrijo Medicinske fakultete. (ur.
Katja Dougan)
Rojšek, J. (2000). Sklenitev pakta - Terapevtski dogovor. Ljubljana: Medicinska
fakulteta (neobjavljeno).
Število specialističnih ur stika s profesorjem v vseh treh letnikih specializacije: 510
Program so pripravili:
Blaž Ules, mentor 1.letnika
Janko Bohak, mentor 2.letnika in redaktor besedila
Alen Latini, mentor 3. Letnika
Emil Benedik, mentor 4.letnika
Poleg navedenih učiteljev-mentorjev predava še Ingo Klimkus (v angl.) in občasno
gostujoči predavatelji. Dogovor z vodjo pristopa psihodinamske psihoterapije Lanom
Pečjakom je, da lahko študenti našega pristopa obiskujejo predavanja njihovega
pristopa, kadar predava Ingo Klimkus, študenti njihovega pristopa pa obiskujejo
predavanja 2. letnika (izjemoma tudi drugih letnikov) našega pristopa, po predhodnem
dogovoru s predavateljem.
Študenti univerzitetnega programa imajo še dodatne splošne psihoterapevtske vsebine,
ki jih študenti specializacije psihoanalize nimajo.
Praktični del edukacije:
a) Študenti morajo opraviti najmanj 220 ur individualne analize pri pooblaščenih
učnih analitikih in supervizorjih:
Alen Latini
Emil Benedik
Janko Bohak
Bojan Filipič
Jana Pogorevc
Blaž Ules
Igor Okorn
Ingrid Plankar
Silke Bercht
b) Najmanj 600 ur dela s pacienti, ki ga supervizirajo v najmanj 150. urah supervizije
pri dveh supervizorjih, od katerih morajo dobiti pismeno pozitivno oceno svojega dela,
in:
c)
Opraviti vsaj enomesečno prakso v javni ali zasebni psihiatrični ustanovi.
d) Na ambulanti Fakultete za psihoterapijo (ali drugi pooblaščeni ustanovi) opraviti
zadostno število ur splošne psihoterapevtske in specifične psihoanalitske prakse.
Za vse nejasnosti glede študija kot osebnih dilem, povezanih s študijem, ki jih ne morete
razrešiti s svojimi učitelji ali na študentskem referatu, se lahko vedno obrnete na vodjo
psihoanalitične specializacije Janka Bohaka (mobi: 031 550 406).
Ljubljana, 20. 11. 2013