1 Vsebina 2 Uvodni nagovor župana 3 Uvodni nagovor direktorice 5 Gledališki abonma 19 Glasbeni abonma 31 Otroški abonma 41 Vpisovanje abonmajev 42 Cene abonmajev in vstopnic 43 Darilni bon 44 Sedežni red 2 Prihaja sezona novih kulturnih priboljškov! Kulturni dogodki so prijetna dopolnitev in popestritev vsakega kraja in vsake družbene skupine. Skrbno in odgovorno jih v naše okolje vnaša tudi Kulturni center Janeza Trdine, ki nas vabi na številne glasbene, gledališke, likovne, plesne in ostale predstave ter dogodke, ki bogatijo naš vsakdan in nam ponujajo priložnost za sprostitev in tudi nova spoznanja. Pogosto gre za nevsiljiv preplet izobraževalnih, kulturnih in zabavnih vsebin. Bogat abonmajski in izvenabonmajski program je namenjen vsem generacijam – od najmlajših do najstarejših, nekatere predstave so primerne za celo družino in tako gradijo medgeneracijske mostove. Kultura kot ena temeljnih vrednot razvija in ohranja človekov miselni svet in življenjski slog. Zato je pomembno, da Kulturni center Janeza Trdine z različnimi tovrstnimi vsebinami bogati naš prostor in središči kulturne priboljške ter nam jih v obliki zanimivega kulturnega menija ponuja tudi v novi sezoni. Naj vas čim večkrat pot načrtno, in kdaj tudi mimogrede, zanese v ta s kulturo prežet prostor. Veliko užitkov in sprostitve vam želim v hramu, katerega ustanoviteljica je Mestna občina Novo mesto. Alojzij Muhič, župan 3 Vnovič vabljeni v našo družbo! Razposajeno poletje se počasi že nagiba v jesen in z njo v čas, ko si poleg oddiha in razvedrilnih užitkov privoščimo malce več drugačnih priložnosti za sprostitev, druženje, nabiranje novih moči. Da Kulturni center Janeza Trdine vsako jesen vnovič vabi na številne glasbene, gledališke, likovne ter plesne prireditve, ki bogatijo naš vsakdan, je že tradicija. Številni obiskovalci naših abonmajskih in izvenabonmajskih prireditev potrjujete, da kulture ni nikoli preveč. Vaši spodbudni odzivi so prava nagrada za naše delo in pritrjujejo, da v okviru danih možnosti, ki jih ponuja naša dvorana, premišljeno izbiramo najboljše v pisani paleti predstav, ki se uprizarjajo na slovenskih odrih pa tudi onstran naših meja. Število obiskovalcev na otroških predstavah in prireditvah za odrasle je za nas potrdilo, da skrbimo, da lahko v našem programu predstavo po svoji meri najde prav vsakdo. Statistika namreč pravi, da si je vsak občan v lanski sezoni ogledal vsaj eno predstavo. V prihajajoči sezoni bomo spet nanizali pester izbor kulturnih dogodkov. Tokrat smo jih popestrili z novostmi, s katerimi vam prihajamo nasproti in vam še bolj približujemo kulturni utrip in dogajanja v našem centru. Odslej boste lahko o vseh prireditvah poizvedovali na prenovljeni spletni strani www.kcjt.si in nam sproti poročali o vtisih, ki jih bosta o programu in našem delu zaznala vaša kritična oko in uho. Še več, vstopnico za naše prireditve boste lahko kupili kar iz domačega naslanjača. Prijazno vabljeni k ogledu jagodnega izbora predstav, ki smo jih vtkali v abonmajski program, ki je pred vami. Če še niste prestopili praga našega kulturnega hrama, dajte si duška s kulturo! Naj statistika prihodnje leto vnovič potrdi, da kulture res ni nikoli preveč. Vesna Dular, direktorica Kulturnega centra Janeza Trdine 4 5 Gledališki abonma 6 José Sanchis Sinisterra: Carmela in Paulino, variete na fino MGL 8 Julian Barnes: Prerekanja SNG Drama Ljubljana 10 John Ernst Steinbeck: Ljudje in miši SLG Celje 12 Edoardo Erba: Maraton v New Yorku SSG Trst 14 Evald Flisar: Akvarij Prešernovo gledališče Kranj 16 Jordi Galcerán: Grönholmova metoda Mestno gledališče Ptuj 6 José Sanchis Sinisterra: Carmela in Paulino, variete na fino MGL Režija Mare Bulc Igrata Gašper Tič Karin Komljanec Trajanje 80 minut brez odmora Foto Tone Stojko “/…/ obstaja veliko načinov, kako si lahko mrtev.” J. Sanchis Sinisterra, Ay, Carmela! Paulino (Gašper Tič) in Carmela (Karin Komljanec), varietejska umetnika, ki med špansko državljansko vojno potujeta po podeželju, zatavata na ozemlje, ki ga nadzorujejo fašisti, Francovi pučisti. V zameno za življenje sprejmeta varietejski nastop pred frankisti in njihovimi žrtvami, na smrt obsojenimi vojaki iz Mednarodnih brigad. Kot je v spremni besedi k slovenski knjižni izdaji te drame zapisal njen prevajalec Igor Lampret, govori zgodba o umetnosti in eksistenci, ki sta ujeti med dve vojskujoči se strani. V Carmeli in Paulinu se porajajo dvomi, slediti samemu sebi ali biti za svoj mir in svobodo preračunljiv … biti moralen in slediti lastnemu imperativu … biti distanciran in hkrati vpleten, kakor tisti, ki sodelujejo. Kjer ni svobode, umetnosti ne more biti; zahteva po izrabi ustvarjalnosti v prid nekemu režimu terja od umetnika, da se odpove sebi, svoji osebni etiki. Kaj se zgodi s Carmelo? In kaj s Paulinom? 7 V obdobju med svetovnima vojnama, v drugi polovici tridesetih let, ko se po Evropi zvrstijo različne diktature, se oči svetovne javnosti zazrejo v nepričakovan spopad v Španiji. Državljanska vojna ni pomenila le spopada na bojiščih, ampak tudi spopad nasprotujočih si ideologij, ki se je kazal predvsem v kulturi in umetnosti. V Španiji sta obstajali dve sili, ki sta se v svojih etično-moralnih modelih izključevali. Republikanski model je bil osnovan na liberalizmu in je imel kulturo in izobraževanje za najvišjo vrlino in za ključ pri spreminjanju družbe. Na drugi strani je stal konservativni model z izhodiščno podporo cerkve, veleposestnikov in velekapitala. Parlamentarna demokracija je bila v njihovih očeh otrok revolucije, posledica izločanja vpliva cerkve iz države. Ta model so zagovarjali pučisti, vojaški uporniki proti republiki. Veliko intelektualcev se je odločilo za podporo eni ali drugi strani, prostora za nevtralnost preprosto ni bilo. Vseeno je večina stopila v bran republike. Pomembno vlogo pri širjenju ideologije je imela propaganda (predvsem plakati, sredi tridesetih pa sta se razvila še zvočni film in radio). Od oktobrske revolucije se je razvijalo t. i. agitacijsko gledališče, ki ga je v Španiji uporabljala predvsem republikanska stran. Začele so se razvijati različne gledališke aktivnosti, ki so postavljale nove temelje v odnosu ljudi do kulture. S podporo vlade sta se razvili ljudsko in lutkovno gledališče, ki sta delovali v okviru projekta t. i. izobraževalnih misij. Na področju potujočega gledališča so bile zelo aktivne tudi univerzitetne gledališke skupine (La Barraca, El Buho). Skupni cilj vseh skupin je bila decentralizacija in deelitizacija kulture in njeno približanje najširšim množicam. Predstave so bile dobro obiskane (treba je povedati, da je bila nepismenost zelo visoka, zato je bilo gledališče, poleg radia, najboljši in skoraj edini način za širjenje idej med množice). 18. julija 1936 se je začela vojaška vstaja proti republiki in kmalu prerasla v državljansko vojno. Na začetku se je za kratek čas ustavila vsa gledališka dejavnost, vendar je kolektiv Nueva escena (Rafael Alberti in María Teresa León) začel uprizarjati agitacijsko-propagandne predstave. Velik pomen v vojni je imelo potujoče gledališče, v prvi vrsti kot razvedrilo in da bi dvignilo moralo, uprizarjali pa so predvsem ideološkopropagandna dela, komedije enodejanke in klasične drame. Tudi nasprotna, nacionalistična stran je uporabljala gledališče kot medij za širjenje idej med svoje ljudi: ustanovili so Nacionalno gledališko družbo, ki je uprizarjala predvsem klasična dela, nastajala pa so tudi propagandna gledališka dela. Teh je sicer na nacionalistični, frankistični strani manj in so tudi slabša od pisanja na republikanski strani. Za razumevanje dogajanja med špansko vojno je pomemben pogled na takratno gledališko dejavnost. Seveda je bilo gledališče podvrženo pretiravanju in je bilo ideološko zaznamovano na obeh nasprotujočih si straneh. Oboji so ljubili Španijo in se zanjo borili. Gledališče je bilo dobro sredstvo za širjenje idej in podžiganje sovraštva do nasprotne strani. /.../ Gašper Tič je verjetno najmočnejši takrat, ko je Paulinova servilnost rahlo osmešena, recimo ko z mediteransko zagrizenostjo slavi nepremagljive falangistične zavojevalce, Karin Komljanec pa v tistih delih, v katerih s posebno toplino in zmehčanostjo seva neusmerjene rabe sočutja. // Matej Bogataj, Delo // 8 Julian Barnes: Prerekanja SNG Drama Ljubljana Stuart Huges (Bojan Emeršič), sveže zaljubljeni dolgočasen bančnik, po naključju seznani zaročenko Gillian (Barbara Cerar) z najboljšim prijateljem Oliverjem Russelom (Gregor Baković), poklicnim dandijem. Oliver postane njuna poročna priča, s tem pa nastane ljubezenski trikotnik, poln izdaj, preobratov in prerekanj. Junaki Prerekanj pripovedujejo vsak svojo plat zgodbe prepričljivo in duhovito. Njihova iskrenost in neiskrenost pa tudi distanca in cinizem, ki ne poznajo meja, jim dajejo razsežnosti dramskih oseb sodobnega časa. Časa, ko se v ljubezni lahko zgodi vse, ko je ljubezen lahko kar koli, ko ni pravil, ko so denar in mediji vse, ko sta samostojnost in samota samoumevni. Zato pa ljubezen ni več samoumevna. Pripovedi Barnesovih junakov se križajo, pletejo rebus, ki se počasi, kakor Rubikova kocka, spreminja in sestavlja, v vsakem položaju, z vsakega zornega kota, v vsaki odrski situaciji pa je slika popolnoma drugačna. In potem se kocka spet zavrti. 9 Režija Boris Cavazza Igrajo Bojan Emeršič Gregor Baković Barbara Cerar Trajanje 105 minut brez odmora Foto Peter Uhan Trije junaki igre: Stuart v odlični izvedbi Bojana Emeršiča, Gillian, ki jo v vseh njenih ženskih razsežnostih uprizarja Barbara Cerar, in Oliver, ki ga prepričljivo odigra Gregor Baković, občinstvu skozi prerekanja in v monologih, na svoj način in s svojim jezikom pripovedujejo svojo plat skupne zgodbe, skupnega trikotnika. /.../ // Vilma Prezelj, Nedelo // /.../ Bojan Emeršič izvede svojega Stuarta z neko ganljivo mehkobo /.../ Gregor Baković briljira z ironično retoriko, s katero pa prikriva neko temeljno življenjsko nemoč, iz katere se nemara rodi tudi neprimerna ljubezen do Gillian. /.../ Na sredi med obema je Barbara Cerar kot Gillian, ki se ji stvari bolj dogajajo, kakor da bi sama hote vplivala nanje /.../. // Blaž Lukan, Delo // 10 John Ernst Steinbeck: Ljudje in miši SLG Celje Pulitzerjev nagrajenec in nobelovec John Ernst Steinbeck (1902–1968) je eden najbolj znanih in najbolj branih ameriških romanopiscev 20. stoletja, ki pa je bil mnogo bolj kot pri literarnih kritikih priljubljen pri svojih bralcih. Svoje zgodbe, napisane v naturalističnem oziroma realističnem stilu, je pogosto postavil v okrožje Salinas v Kaliforniji. Njegovo domoljubje je temu območju prislužilo ime Steinbeckova dežela. V dolini Salinas je danes Steinbeckov muzej. Steinbeck je pisal v naturalističnem oziroma realističnem slogu, pogosto je pisal o revnih ljudeh iz delavskega razreda, razkrival je njihovo življenje, življenje sezonskih delavcev in priseljenih kmetov v času t. i. velike depresije. Tragedija Ljudje in miši (1937), napisana v obliki kratkega romana, novele, ki razkriva življenje in sanje dveh priseljenih kmetov, mu je prinesla občudovanje in priznanje kritikov. Drama razkriva sanje dveh priseljenih sezonskih delavcev, Georgea (Aljoša Koltak) in Lennieja (Tarek Rashid), ki se selita s farme na farmo in delata. Lennie je rahlo retardiran. Sanja o tem, da bosta enkrat privarčevala dovolj denarja za svojo kmetijo in bosta delala le še zase. Postopno pa se seznanjamo s 11 tragičnim Lenniejevim dejanjem, zaradi katerega sta morala zapustiti prejšnje delo. Na farmi, kjer delata zdaj, nekega večera vsi delavci odidejo v bordel, razen Lennieja in črnca, ki tja ne sme. Zgodi se tragedija, ki usodno vpliva na življenji Lennieja in Georgea ter zadnjega postavi pred najtežjo odločitev v njegovem življenju. Drama se ukvarja s problemom rasizma, osamljenosti, predsodkov do duševno bolnih in razkriva borbo za osebno neodvisnost. Roman Ljudje in miši je doživel tri filmske upodobitve, leta 1932, 1982 in 1992 z Johnom Malkovichem. Za celoten literarni opus je leta 1962 John Steinbeck prejel Nobelovo nagrado za literaturo za svoje »realistično in fiktivno pisanje, ki združuje prijeten humor in zdravo družbeno zaznavo«. Za njegovo najboljše delo velja roman Vzhodno od raja (1952), ki je tudi njegovo najbolj popularno delo, v katerem se od družbenih krivic obrne k psihologiji človeka v dolini Salinas. Roman Sadovi besa (1939) izhaja iz časopisnega članka, ki ga je napisal v San Franciscu. Razkriva usodo revne družine v Oklahomi in njihovo težavno popotovanje v Kalifornijo. Roman mu je leta 1940 prinesel Pulitzerjevo nagrado. Gledališka priredba romana pa je postala velika uspešnica. Igro o razblinjenih sanjah, še toliko bolj pa o moči prijateljske vezi, je režiser in scenograf Samo M. Strelec postavil v duhu njene žanrske naravnanosti – k čemur prispeva tudi v veliki meri kavbojska, na hierarhijo razmerij pozorna kostumografija Lea Kulaša; a je ob tem njene posamezne segmente uokviril, pravzaprav uvedel z besedo (posneto branje »prostorskih« didaskalij) in s samim odrskim dejanjem. // Ana Perne, Dnevnik // Režija Samo M. Strelec Igrajo Aljoša Koltak Tarek Rashid Miro Podjed Renato Jenček David Čeh Tanja Potočnik Mario Šelih Igor Žužek Rastko Krošl Igor Sancin Rado Pavalec k. g. Trajanje 130 minut z odmorom Foto Damjan Švarc 12 Edoardo Erba: Maraton v New Yorku SSG Trst Zgodba drame Maraton v New Yorku sloni na dialogu med dvema prijateljema, ki se pripravljata na najznamenitejši maraton na svetu, maraton v New Yorku. Njun trening se začne kot zabava, kasneje pa se prelevi v metaforo za tek skozi življenje. Tridesetletna fanta preideta od kratkočasnega pomenkovanja k izmenjavi mnenj o lastnih življenjskih izkušnjah in težavah. Tek postane torej povod za razmišljanje o moderni družbi in medčloveških odnosih, veri, ljubezni in eksistenčnih težavah sodobnega človeka. V dramski uprizoritvi glavna junaka, ki nimata točno določene identitete, temveč sta simbola mlade generacije, učinkovito poosebita Primož Forte in Romeo Grebenšek. Celotno predstavo odigrata, medtem ko tečeta, in s tem realistično podoživljata maratonske razmere – na to preizkušnjo sta se z vsakodnevnim treningom pripravljala več tednov. Pri vsem tem namreč ne gre le za preizkus fizične vzdržljivosti, ampak tudi prilagoditev govora in dihanja enournemu fizičnemu naporu. Čista, skoraj hiperrealistična in obenem surrealistična pisava Edoarda Erbe ponuja enkratno metaforo o življenju. Tek postane prispodoba eksistencialnega tekmovanja. Ko je sapa krajša, se napetost veča, besede in misli pospešijo z utripom srca do dramatičnega cilja enournega teka. 13 /.../ Čas Maratona sicer sovpada z dejanskim časom, besedilo je torej že vnaprej časovno odmerjeno, vsebuje tudi vmesne meritve; ravno te pa predstavljajo nedosegljiv ideal, saj je v izpeljavi točnost sekundne meritve praktično nemogoče doseči. A čeprav zna zaradi časovne predvidljivosti in kakšne nepredvidene izvedbene okoliščine odštevalnik delovati moteče, se mlada igralska dvojica besedilnemu času bliža precej dobro. /.../ // Ana Perne, Dnevnik // Režija Miha Golob Igrata Primož Forte Romeo Grebenšek Trajanje 60 minut brez odmora Foto Agnese Divo Edoardo Erba se je rodil leta 1954 v Pavii blizu Milana. Živi in dela v Rimu. Njegova dramska dela bogatijo repertoarje mnogih italijanskih gledališč in so uprizarjana na vrhunskih italijanskih festivalih. Erba je prejemnik številnih nagrad, ki jih podeljujejo italijanskim dramaturgom. Dramsko uspešnico Maraton v New Yorku je Edoardo Erba napisal leta 1991. Prvič je bilo delo uprizorjeno v Parmi leta 1993, kasneje pa je doživelo še nešteto uprizoritev v Italiji in po vsem svetu, štirinajst prevodov in šest različnih izdaj. 14 Evald Flisar: Akvarij Prešernovo gledališče Kranj Režija Dušan Mlakar Igrajo Vlado Novak Igor Štamulak Peter Musevski Vesna Jevnikar, Vesna Pernarčič – Žunić Tine Oman Darja Reichman Trajanje 150 minut z odmorom Foto Damjan Švarc Slovenski pisatelj, dramatik, prevajalec in urednik Evald Flisar se je rodil v Prekmurju leta 1945. Študiral je primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter angleški jezik in literaturo na Chiswick Polytechnic v Londonu. Na svojih pogostih potovanjih po svetu je obiskal okoli osemdeset držav; dlje časa je živel v Avstraliji, ZDA, Indiji in Londonu, kjer je preživel 15 let. Poleg pisateljevanja se je na potovanjih preživljal tudi drugače: v Sydneyu je tri leta vozil podzemni vlak, v Londonu je urejal Marshall Cavendish Encyclopedia of Science and Invention, v Hollywoodu je pisal scenarij ... Med letoma 1995 in 2001 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev. Od leta 1998 je glavni urednik literarne revije Sodobnost. Piše v slovenskem in angleškem jeziku. V enem od intervjujev na vprašanje, zakaj piše, odgovarja: »Svet je zelo kompleksen, ni samo objektiven, je hkrati mešanica naših subjektivnih predstav o njem. Doživljati ga poenostavljeno, enodimenzionalno bi bilo za pisatelja nedopustno. Nič ni tako, kot se zdi. Vse je lahko eno in drugo hkrati. Pisateljeva naloga, vsaj jaz jo tako pojmujem, je posredovati to neulovljivo, polikromatsko podobo resničnosti bralcu na tak način, da zazna naravo sveta in človeškosti kot nekaj sicer strašljivega, a hkrati čarobnega.« Besede so pri Flisarju vir komičnosti, ki še tako resno temo ali situacijo razelektrijo in požlahtnijo z distanco in s humorjem. 15 V dramskem besedilu Akvarij se glavni junak Konrad (Vlado Novak) izolira od zunanjega sveta, saj z njim, kot zatrjuje, noče imeti nikakršnega opravka več. V varnem zavetju svojega doma je opravil z vsemi iluzijami o svoji družbeni pomembnosti in o pomembnosti drugih ljudi. Ob salami in prekajenem siru si želi le še v miru pogledati svoj priljubljeni film Casablanca, kot da bi se v njem skrival odrešilni ključ ali šifra za to, kako živeti. Vendar mu to ne uspeva najbolje, saj ni nikakršen samotar in za svoj spopad s sovražnim svetom očitno še zmeraj potrebuje »publiko«. Konradov čudaški ritual ždenja pred televizorjem najprej zmoti njegov brezobzirni nečak (Igor Štamulak), temu pa sledi procesija njegovih sorodnikov, ki od njega nenehno nekaj zahtevajo in želijo. In prav družina je tista, s katero mora Konrad opraviti in se z njo spraviti, da bi lahko upravičeno preziral svet in se zgražal nad njegovo pokvarjenostjo. Predvsem pa mora opraviti sam s sabo, vendar očitno drugače, kot si je to sprva zamislil. Evald Flisar se v Akvariju – za razliko od Nore Nore, kjer so ga predvsem zanimali odnosi med moškim in žensko – bolj ukvarja z vprašanjem smisla bivanja in junakovega odnosa do sveta. Sooča nas s situacijo razočaranega iščočega človeka, ki se je zavestno umaknil iz plehkega, zbanaliziranega in spornografiranega sveta – sveta, ki je »iz tira«. In prav na tej točki se nam nehote vsiljuje asociacija na dva razvpita Konradova dramska predhodnika – na Molierovega Ljudomrznika in Bernhardovega Izboljševalca sveta. Dramsko besedilo Evalda Fisarja Akvarij je bilo nominirano za Grumovo nagrado leta 2004 in 2005. /.../ Tako je nastala tekoča, v svojem ritmu ves čas ravno prav živahna predstava, ob kateri bodo nezadovoljni le redki. Odločilne zasluge za to ima seveda ubrana igralska zasedba na čelu z gostom Vladom Novakom, ki osrednji lik – kljub temu da je na odru od prvega do zadnjega trenutka – odigra z nenehno občutljivo pozornostjo za najmanjše premene v njegovem razpoloženju. /.../ // Gregor Butala, Dnevnik // /.../ Nedvomno je Akvarij eno zagonetnejših in težje uprizorljivih Flisarjevih besedil, pa tu eno tistih, ki omogočajo različne pristope in interpretacije, ki pa se nikoli ne izidejo brez ostanka. // Matej Bogataj, Delo // 16 Jordi Galcerán: Grönholmova metoda Mestno gledališče Ptuj Dramatik in scenarist katalonskega rodu Jordi Galcerán, rojen leta 1964, je v delu Grönholmova metoda, ki ga je napisal leta 2003, zastavil nekaj aktualnih vprašanj, ki jih sproščajo vse presenetljivejše in brezobzirno krute psihološke metode kadrovskih preverjanj in selekcije kandidatov, ki bi se želeli zaposliti v katerem od prestižnih podjetij ter se s tem kolikor mogoče socialno dvigniti in utrditi v vse bolj negotovem okolju globalnega kapitalizma. Besedilo prikazuje sliko sodobnega človeka, ki doživlja evolucijo današnje dobe v prehodu iz družabnega bitja, stkanega iz čustev, v izolirano bitje razuma, ki doživlja sočloveka kot sovražnika v večni borbi za pozicijo moči. Dramaturška zgradba Pirandellovskega »gledališča v gledališču« omogoča četverici igralcem igro različnih identitet, od skoraj grotesknih do krhkih in prestrašenih karakterjev, zapletenih v zanimivo in ekstremno zgodbo. Prvi del predstave ne spominja zgolj slučajno na televizijski resničnostni šov, v katerem četverica antagonistov deli »survival zonu« in je pri tem izpostavljena skrajnostnim zunanjim in notranjim vplivom. V drugem delu karakterji snamejo masko in pokažejo svoj pravi obraz z vsemi posledicami tega temačnega preizkusa. To, kar za razliko od resničnostnega šova posreduje Galcerán, spada v etično in estetsko kategorijo in se imenuje globina. Eden od temeljnih razlogov velikega uspeha besedila je, da govori o zelo pomembnih vsebinah na zelo neformalen in »piten« način ter nas neprestano preseneča z novimi preobrati, s komičnimi in z duhovitimi situacijami ter zapleti, značilnimi za žanr trilerja. Predstava igra na več ravneh, osebe igrajo igre med seboj, občinstvo pa je pozvano, da se iger udeležuje in skupaj z igralci odkriva, kaj je laž in kaj resnica, ko je to sploh še moč ločiti. 17 Po izjemnem svetovnem uspehu na več kot 20 odrih Evrope in Amerike je Grönholmova metoda doživela slovensko praizvedbo v Mestnem gledališču Ptuj. V igri, ki se ves čas duhovito ter pravim komedijantom v ustvarjalno radost poigrava z negotovostjo in dvoumjem med resničnostjo in videzom, se je lepo znašel partnersko ubran in izenačen igralski kvartet. Alenka Tetičkovič je odigrala samozavestno domnevno kandidatko in predstavnico kadrovske službe Mercedes, ki je od zoprnih nalog ne odtrga niti novica o materini smrti. Vladimir Jurc je rafinirano vnašal dvome z resnicami in lažmi domnevno izkušenega kandidata in kadrovnika Enriqueja, Aljoša Ternovšek pa prav tako, med drugim tudi z modno masko domnevno transseksualno usmerjenega kandidata in toreadorsko nevarnega kadrovnika Carlosa. Kristijan Ostanek je v tem kontekstu lahko strašljivo izostril samopogubno podobo na vse strani in brez moralnih zavor ustrežljivega, a kljub vsemu nazadnje poraženega edinega pravega kandidata Fernanda. // Slavko Pezdir, Delo // Režija Nenni Delmestre Igrajo Alenka Tetičkovič Vladimir Jurc Kristijan Ostanek Aljoša Ternovšek Trajanje 95 minut brez odmora Foto Damjan Švarc 18 19 Glasbeni abonma 20 Katarzyna Myćka, marimba 22 Gala baletni večer Društvo baletnih umetnikov Slovenije 23 Perpetuum Jazzile 24 Kurt Weill / Bertolt Brecht: Hrepenenja Café teater in MGL 26 28 Leipziški godalni kvartet in Mojca Zlobko Vajgl, harfa Simon Klavžar, tolkala Jože Bogolin, tolkala Simfonični orkester RTV Slovenija in Anja Bukovec, violina 20 Katarzyna Myćka , marimba Simon Klavžar, tolkala Jože Bogolin, tolkala Katarzyna Myćka je bila rojena leta 1972 na Poljskem, študirala pa je v Gdansku, Stuttgartu in Salzburgu. O njeni umetniški rasti pričajo številne nagrade na mednarodnih tekmovanjih. Navdušila je že zelo zgodaj s prvima nagradama na Luxembourg International Percussion Competition ter First World Marimba Competition v letih 1995 in 1996. Myćka je gostujoča solistka številnih orkestrov, od stuttgartskih in pekinških filharmonikov do Camerate Israeli in Vienna Chamber Orchestra. Ko so ji leta 1999 podelili laskavi naziv poljske ambasadorke tolkalne glasbe je prejela štipendijo württemburške umetniške fundacije in bila povabljena na serijo koncertov in mojstrskih tečajev po ZDA, Nemčiji, Poljskem, Japonskem … Pogosto je članica žirij na mednarodnih tekmovanjih tolkalcev. 21 Na koncertu v Novem mestu se bosta Katarzyni Myćki v duetih in triih pridružila Simon Klavžar in Jože Bogolin. Simon Klavžar se je rodil leta 1987 v Ljubljani. Med študijem violine se je navdušil za tolkala in se jim začel posvečati pod vodstvom prof. Alojza Pirnata. Študij je nadaljeval na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani v razredu prof. Jerneja Šurbka. Kot solist je nastopal z Godbo Domžale, Simfoničnim orkestrom Domžale Kamnik, Simfoničnim orkestrom SGBŠ v Ljubljani ter Simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo pod vodstvom maestra Reneja Gulikersa s koncerti v Ljubljani, Hamburgu, Luneburgu in Schwerinu. Redno sodeluje z orkestrom Slovenske filharmonije, Orkestrom RTV Slovenija, Orkestrom Slovenske vojske, sodeluje v različnih komornih zasedbah (tolkalni duo, duo s saksofonom, tolkalni kvartet ...). Na državnem tekmovanju iz tolkal leta 2002 se je uvrstil na drugo mesto, leta 2005 je z 98,66 točke prejel zlato priznanje in drugo nagrado, leta 2008 pa zlato plaketo ter prvo nagrado. Po končani Srednji glasbeni šoli v Ljubljani ter maturi na Gimnaziji Bežigrad je sedaj študent ljubljanske Akademije za glasbo v razredu prof. Borisa Šurbka, dodatno pa se je izobraževal v Belgiji, na Poljskem, v Nemčiji, Avstriji in na Hrvaškem pod vodstvom mnogih mentorjev. Jože Bogolin se je rodil leta 1987 v Brežicah. Glasbeno pot je začel v glasbeni šoli Krško pod mentorstvom prof. Mitje Kusla in nato nadaljeval na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani v razredu prof. Jerneja Šurbka. Redno sodeluje tudi z orkestri in s komornimi zasedbami doma in v tujini: RTV Ljubljana, SNG Opera in balet Ljubljana, Slovenska filharmonija, EUYO Orchestra, godbe Senovo, Krško, Zidani Most, simfonični orkester Glasbene šole Krško, Duo marimb, Percumanija ansemble ... V času študija je prejel tri zlate plakete in prve nagrade na državnih tekmovanjih 2002, 2005, 2008, zlato plaketo in drugo nagrado na tekmovanju v Povolletu (Italija) ter šesto mesto na evropskem tekmovanju v timpanih 2005 v Parizu. Obiskuje Akademijo za glasbo v Ljubljani pod vodstvom red. prof. Borisa Šurbka. Poleg rednega študija se izobražuje tudi v tujini. 22 Gala baletni večer Društvo baletnih umetnikov Slovenije Društvo baletnih umetnikov Slovenije (DBUS) je edino društvo s področja profesionalne baletne umetnosti na Slovenskem, deluje kot društvo v javnem interesu ter združuje že 255 članov, med katerimi je 40 odstotkov redno zaposlenih baletnih plesalcev. Gala baletni večer bo gledalcem predstavil ducat atraktivnih krajših baletnih koreografij. Izbor, ki bo pester tako po izbiri glasbe kot po izbiri plesnega stila, bo gledalcem pričaral splet čarobnosti iz zakladnice klasičnega romantičnega baleta, nacionalno obarvanih karakternih plesov s španskim pridihom in nekaj sodobnejših miniatur. Vsekakor zanimiv in atraktiven večer z baletnimi solisti iz vse Slovenije in nekaterimi izjemnimi mladimi talenti. Z nami bosta tudi Rosana Hribar in Gregor Luštek, ki ju novomeški gledalci nedvomno dobro poznamo. 23 Perpetuum Jazzile Vokalna zasedba Perpetuum Jazzile bo letos pod taktirko umetniškega vodje Tomaža Kozlevčarja dopolnila že 25. leto ustvarjanja. Njen repertoar predstavlja atraktivni izbor vokalne jazzovske in popularne glasbe. A cappella in občasno tudi z vrhunskimi jazz instrumentalisti spremljan repertoar Perpetuum Jazzile, ki koncertira v različno številčnih sestavih, se razteza od brazilske bossa nove, swinga, close harmony stila do z jazzom bolj posredno povezanih funka, gospela in popa. Poslušalcem ponuja zanimiv splet vokalnih jazzovskih harmonij in ritmov, dotakne pa se jih tudi z odličnimi solisti, s sproščenostjo in z mladostnim žarom. Glasba Perpetuum Jazzile, ki jo najbolje predstavlja na svojem zadnjem albumu Čudna noč, poslušalca neizogibno napolni z energijo, a mu obenem prišepne: »Pozabi, da se ti mudi.« Foto Irena Herak 24 Kurt Weill / Bertolt Brecht: Hrepenenja Café teater in MGL Poje in igra: Vita Mavrič Pianist: Jaka Pucihar Kot gost: Jani Kovačič Plesalec: Brane Potočan Foto: arhiv Café teatra 25 Glasbena in odrska pojavnost šansonjerke Vite Mavrič na slovenskih odrih že dolgo ni več skrivnost. Leta 1987 smo jo prvič opazili v odmevnem muzikalu Mestnega gledališča ljubljanskega U slovenačkim gorama. Temu so sledili samostojni recitali v Cankarjevem domu in nadvse pomemben avtorski projekt, uprizoritev, posvečena Franetu Milčinskemu Ježku z naslovom Ne smejte se, umrl je klovn, za katero je prejela Župančičevo nagrado. Posnela je dve kaseti in dve zgoščenki šansonov, prvo s skladateljem Urbanom Kodrom in drugo z Mojmirjem Sepetom. Leta 2001 je prejela prestižno Ježkovo nagrado za celoten ustvarjalni opus, tudi za delo v Café teatru, ki se mu je povsem predala. Za vse naštete uspehe ji je Mestna občina Ljubljana 2002 podelila nagrado Mesta Ljubljane. Novembra 2002 je prejela tudi plaketo ambasadorke dobre volje oziroma ambasadorke Unicefa. Glasbeno gledališki projekt Hrepenenja je nastal ob 50. obletnici smrti dramatika in gledališkega reformatorja Bertolta Brechta v koprodukciji Mestnega gledališča ljubljanskega in Café teatra. Avtorica predstave Vita Mavrič je izbor najznamenitejših songov skladatelja Kurta Weilla in tekstopisca Brechta opravila tako, da se skozi pesmi zrcali predvsem usoda ženske, ki jo zaznamuje hrepenenje. Vita Mavrič je izjemna glasbenica in dramska interpretka, ki z zavidljivo ekspresivnostjo pooseblja zgodbe zapuščenih in prevaranih žensk z družbenega dna, o katerih poje. V predstavi Hrepenenja nikakor ne gre za še eno reprodukcijo legendarnih melodij in besedil, marveč za izjemno subtilen avtorski pristop, ki v paru z vrhunskim pianistom Jako Puciharjem in ob sodelovanju glasbenika Janija Kovačiča ter sodobnega plesalca Braneta Potočana tvori izbran in izostren, z minimalističnimi odrskimi sredstvi zapolnjen gledališko-glasbeni večer. Pevska odličnost in gledališka sugestivnost Vite Mavrič sta redki kombinaciji, ki ju velja zelo skrbno negovati in podpirati, saj vemo, da se je v svetovnem merilu doslej uveljavilo le skromno število igralk in pevk, ki zmorejo ustrezno predstavljati interpretativno izjemno zahtevne songe Weilla in Brechta, pa še te – z redkimi izjemami – praviloma izhajajo z nemškega govornega območja. Gledališka prisotnost in glasbena odličnost Vite Mavrič sta obenem avtentični in univerzalni. Umetnica ostaja zavezana tako ustaljenim pričakovanjem javnosti glede interpretacije ponarodelih melodij Weilla in Brechta, aranžmajev in besed, obenem pa v malone kodirane in šifrirane obrazce vnaša svojevrstno svežino, predvsem pa slovansko mehkobo in čutnost. To pa daje uprizoritvi prav poseben čar, milino in lepoto. Alja Predan, dramaturginja 26 Leipziški godalni kvartet in Mojca Zlobko Vajgl, harfa Leipziški godalni kvartet se je iz najboljšega nemškega godalnega kvarteta postopoma razvil v enega najbolj iskanih in vsestranskih kvartetov našega časa. Kvartet je bil ustanovljen leta 1988, trije njegovi člani pa so bili vodje sekcij svetovno znanega Gewandhaus orkestra iz Leipziga, dokler se niso leta 1993 odločili, da se posvetijo izključno komorni glasbi. Po izpopolnjevanjih pri Gerhardu Bosseju, Kvartetu Amadeus, Hattu Beyerlu in Walterju Levinu je kvartet osvojil številne nagrade in priznanja, na primer leta 1991 na mednarodnem tekmovanju ARD München ter nagradi Busch in Siemens. Dandanes Leipziški godalni kvartet gostuje po celem svetu, pogosto so gosti velikih festivalov, nemalokrat pa se predstavljajo tudi s cikli tematskih koncertov, od Beethovna, Mozarta in Schuberta do sodobnih avtorjev. Od leta 1991 kvartet v domačem Gewandhausu oblikuje serijo koncertov z naslovom Pro Quator, z leipziškim ansamblom Ensemble Avantgarde pa je kvartet pomagal zasnovati tudi serijo koncertov Musica Nova, ki se posveča predvsem novodobnim avtorjem. Diskografijo kvarteta sestavlja več kot 50 posnetkov, ki segajo od Mozarta do Cagea, s celotnimi deli Brahmsa, Mozarta, Mendelssohna Bartholdyja, Schuberta in Druge Dunajske šole. 27 Foto osebni arhiv M. Zlobko Vajgl Leipziški godalni kvartet: Stefan Arzberger, violina Tilman Büning, violina Ivo Bauer, viola Matthias Moosdorf, violončelo Z letom 2008 kvartet zapušča prvi violinist Andreas Siedel, nadomestil pa ga bo Stefan Arzberger, ki ga bomo lahko slišali tudi na koncertu v Novem mestu. Mojca Zlobko Vajgl je diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani leta 1991. Po prvi redni zaposlitvi kot solo harfistka v orkestru Opere SNG v Ljubljani se je popolnoma posvetila solističnemu in komornemu muziciranju. Podiplomski študij harfe je končala na Visoki šoli za glasbo in gledališče v Hamburgu. Po študiju se je kmalu razvila v koncertno solistko z bogatim in raznovrstnim solističnim ter komornim repertoarjem. Spodbudila je nastanek številnih del slovenskih skladateljev za harfo solo in duo z drugimi inštrumenti, ki jih pogosto in uspešno izvaja na številnih koncertih doma in v tujini. Kot solistka je v minulih letih nastopila s številnimi uglednimi zasedbami, med drugim z Berlinskimi simfoniki, s Stockholmskim komornim orkestrom, komornim orkestrom Hamburške filharmonije, z ansamblom Ars Amata Zürich, Orchestre di Padova e del Veneto, Beograjsko filharmonijo, s Hrvaškim komornim orkestrom iz Zagreba ... Večkrat se je kot solistka predstavila tudi s komornim orkestrom Dunajskih simfonikov (Wiener Concert Verein), s katerim je začela sodelovati v obdobju 2000–2002, ko je živela in delala v avstrijski prestolnici. Tam je za japonsko založbo Camerata Tokyo posnela eno izmed svojih zgoščenk Music for flute and harp s prvim flavtistom dunajskih filharmonikov Dietrom Fluryjem. Pri nas je kot solistka velikokrat nastopila s Slovensko filharmonijo in simfoniki RTV Slovenija. Kot odlična komorna glasbenica pogosto nastopa v različnih tovrstnih zasedbah, njene solistične nastope ter koncerte s komornimi ansambli in z orkestri pa so posneli v številnih radijskih in TV oddajah. Do zdaj je izdala tudi šest solističnih zgoščenk. Raznovrstni repertoar te umetnice sega od baroka prek klasike in moderne do del sodobnih skladateljev (Takemitsu, Globokar, Eben, Gubaidulina ...). Iz sodelovanja s slovenskimi skladatelji je nastalo nekaj izvirnih del za harfo, posvečenih Mojci Zlobko, ki so jih napisali Primož Ramovš, Ivo Petrić, Uroš Krek, Jani Golob, Aldo Kumar, Aleš Strajnar in Milko Lazar. Glasbenico je umetniška pot ponesla po vsej Evropi – gostovala je na Švedskem in Norveškem, v Latviji, Italiji, Nemčiji, Švici, Avstriji, na Portugalskem, na Madžarskem, Češkem, Poljskem, Hrvaškem, v Makedoniji, Srbiji in Črni gori ter v Kanadi. Z velikim uspehom je sodelovala tudi na glasbenih festivalih v Budimpešti, Dubrovniku, Schleswig-Holsteinu, Skopju, Rigi, Celovcu, Splitu in v Ljubljani. Med letoma 2002 in 2004 je živela v Berlinu in sodelovala z orkestrom Mendelssohn Players ter z orkestrom Berlinskih simfonikov. Mojca Zlobko Vajgl je docentka na Akademiji za glasbo v Ljubljani. 28 Simfonični orkester RTV Slovenija in Anja Bukovec, violina Anja Bukovec se je rodila leta 1978 v Ljubljani, kjer je živela do svojega trinajstega leta. V tem obdobju je spoznavala svet glasbene umetnosti, sprva pri profesorici Vildani Repše, ki ji je kot šestletni deklici pomagala vzljubiti violino, zatem pa pri profesorju Vasiliju Meljnikovu v okviru glasbenega ateljeja Tartini. Šolanje je nadaljevala na glasbenem konzervatoriju v Pragi pri profesorju Jaroslavu Foltynu, dve leti zatem pa ji je uspelo opraviti sprejemni izpit pri profesorju Igorju Ozimu, enem največjih glasbenih pedagogov našega časa. Pod njegovim okriljem je nadaljevala študij na visoki šoli za glasbo v Kölnu, kjer je – z vmesnim enoletnim šolanjem na Dunaju – preživela nadaljnjih osem let. Pri profesorju Ozimu je diplomirala leta 2001. Po dodatnem izpopolnjevanju pri profesorju Arutunjanu se je leta 2002 po desetih letih šolanja v tujini vrnila v Slovenijo, kjer je februarja 2007 končala podiplomski študij pri prof. Vasiliju Meljnikovu na Akademiji za glasbo. Je prejemnica številnih nagrad z mednarodnih tekmovanj za mlade violiniste. Anja Bukovec je priljubljena in cenjena gostja številnih zasedb in orkestrov. Nastopila je z orkestrom Slovenske filharmonije, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Reško filharmonijo, orkestrom Antona Weberna z Dunaja ter Beograjsko filharmonijo, sodelovala je s številnimi dirigenti, med drugim z Georgom 29 Foto Jaka Vinšek Pehlivanianom, Markom Letonjo, Urošem Lajovicem, Antonom Nanutom, Alanom Buribajevom in Alexandrom Walkerjem. Kot solistka in članica komornih zasedb redno nastopa v Sloveniji, Avstriji, Nemčiji, Italiji, Švici, Srbiji, na Hrvaškem ter na Češkem, nastopila pa je tudi v Romuniji, Avstraliji in na Kitajskem. Slovi kot ustvarjalka, ki obvlada različne glasbene žanre. Doma je v zakladnici klasične glasbe, samozavestno pa prestopa tudi v druge glasbene svetove, zato jo srečujemo tudi z glasbeniki, ki ustvarjajo etno, pop in rock. Z veliko zanimanja se posveča tudi moderni klasični glasbi. Leta 2004 je premierno izvedla violinski koncert slovenske skladateljice Nine Šenk na festivalu Young Euro Classic v Berlinu, kjer je bila skladba tudi po zaslugi prepričljive interpretacije nagrajena z najvišjo nagrado festivala. Marca 2007 je izdala dolgo pričakovani prvenec, zgoščenko Gemini, na kateri v 12 skladbah Stravinskega, Piazzolle in Gershwina predstavlja prerez svojega dosedanjega ustvarjanja na povsem svojstven način, ob spremljavi odličnega moldavskega pianista Sergeja Filiogla. Mesec dni po tem je omenjeno zgoščenko predstavila tudi na prvi samostojni turneji, na kateri jo je spremljal pianist Denis Masliuk. Skladbe z zgoščenke sta nadgradila z znanimi kompozicijami Blocha in Rahmaninova. S sedmimi recitali sta se predstavila v vseh večjih slovenskih krajih. Konec decembra 2007 je Anja Bukovec ob pomoči 50-članskega simfoničnega orkestra Simfonika in ob sodelovanju glasbenih gostov, jazz pevke Jadranke Juras, violinista Vasilija Meljnikova in pianista Simona Krečiča izvedla edinstven program klasičnih del, pomešanih z jazzom in s filmsko glasbo. Večino skladb je posebej za to priložnost preoblekel priznani slovenski skladatelj Jani Golob. Leto 2008 je Anji Bukovec v prvi polovici prineslo prvo samostojno svetovno turnejo. Simfonični orkester RTV Slovenija je bil ustanovljen leta 1955. S koncerti po državi in tujini si je že kmalu pridobil izjemen ugled. Temeljna dejavnost orkestra so koncertna snemanja. Izvaja obsežen in raznovrsten repertoar, od baročne do moderne simfonične glasbe, oper, oratorijev in kantat, scenske in filmske glasbe, po večini s poudarkom na ustvarjalnosti domačih skladateljev. Za najboljše poustvaritve domačih skladb je dobil številna visoka priznanja. Čeprav je večino posnetkov orkestra slišati na vseh radijskih in TV-programih, sta njegova domača in mednarodna diskografija izjemno obsežni (več kot 150 zgoščenk). V obdobju med letoma 2006 in 2009 je šef dirigent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija kitajski dirigent En Shao. Dirigiral je Londonskemu simfoničnemu orkestru, Kraljevi filharmoniji iz Londona, simfoničnima orkestroma škotskega in valižanskega BBC-ja, Češki in Lorenski filharmoniji, filharmoničnemu orkestru v Atenah, orkestru poljske radiotelevizije in več skandinavskim orkestrom. V Ameriki je reden gost simfoničnega orkestra v Torontu, Phoenixu in Vancouvru, dirigira pa tudi v Južni Afriki in na Novi Zelandiji. 30 31 Otroški abonma 32 Astrid Lindgren / Boštjan Tadel: Kljukec s strehe Lutkovno gledališče Ljubljana 34 Bina Štampe Žmavc: Petelin in pav GOML 35 Elke & Dieter Loewe / Jurij Souček in Matjaž Briški: Pipi in Melkijad Mini teater Ljubljana 36 Niko Grafenauer: Pedenjped Lutkovno gledališče Maribor 37 Astrid Lindgren: Pika Nogavička Plesna skupina Mojce Horvat 38 Leopold Suhodolčan: Naočnik in Očalnik Gledališče Koper 39 Katarina Kocutar Klančar / po ljudskih motivih /: Kralj Matjaž Drama SNG Maribor in Lutkovno gledališče Maribor 40 Ela Peroci / Desa Muck: Muca Copatarica Prešernovo gledališče Kranj 32 Astrid Lindgren / Boštjan Tadel: Kljukec s strehe Lutkovno gledališče Ljubljana Fantek, ki mu vsi rečejo Bratec, živi v neki povsem običajni družini v neki povsem običajni hiši, igra se povsem običajne fantovske igre in marsikdaj se tudi prav pošteno dolgočasi. Nekega dne pa se v otroški sobi pojavi nekdo, ki ni niti malo običajen in niti malo dolgočasen. Nekdo, ki Bratcu in njegovim prijateljem prav pošteno spremeni življenje … To je Kljukec s strehe, debelušen mož, ki stanuje na strehi in zna leteti! Astrid Lindgren je že leta 1959 dejala: »Nekoč so smeli otroci poslušati zgodbe o življenju in smrti, o razliki med dobrim in zlim in kako je včasih težko biti človek. Šele v današnjem času smo prišli na misel, da prenesejo kvečjemu zgodbice o veveričkah, zgodbice, ki veliko govorijo, a ne povedo nič, kar bi zbujalo smeh, solze ali grozo.« S povedanim se lahko povsem strinjamo tudi danes, le da se v današnjem svetu soočamo z najbrž dosti hujšim in bolj sistematičnim medijskim ter vsakršnim poneumljanjem otrok kot ob koncu petdesetih let. Poleg tega da otrokom ne dovolijo razvijati kreativnega načina razmišljanja v šoli, se morajo soočati s pomanjkanjem razumevanja tudi doma. Današnji starši imajo za svoje otroke povsem premalo časa! Za vsakodnevni spopad z zunanjim svetom se starši odevajo v neprebojne oklepe zunanjega videza, v nekakšne poslovne izložbene lutke, s katerimi se podajajo v »boj«. Skriti v njih se morda laže spopadajo z ujmo pehanja za uspehom in materialnim blagostanjem; vse do večera, ko se utrujeni in izpraznjeni priplazijo domov ter se izvijejo iz svojih oklepov. Tako se v divjem tempu hitrega življenja starši pehajo vse dni, od službe do poslovnih poti, skozi kariero, od fitnesa in savne do modnih izložb in pasjega frizerja. Ob nedeljah se odpravijo na družinski sprehod v z dobrinami prenapolnjen hipermarket. In otroci? Otroci med tem preživijo precej časa sami in tako se sami tudi zabavajo, predvsem z računalnikom ali s televizijo. V času, ko bi se starši z otroki le lahko prijetno pogovarjali ob kaminu ali med sproščenim sprehajanjem psa v naravi, pa jih raje pehajo po neštetih krožkih in jezikovnih šolah. Red, ki ga v hlastanju za izgubljenim smislom sveta skušajo s tem ustvarjati današnji starši, ni več naraven red stvari, temveč je to prej red izumetničenih, odvečnih in grotesknih Pravil. Vendar si otrok, ki ga gledam, ne želi zgolj pravil. Nasprotno, najbolj na svetu si želi prisrčnega pogovora z mamo in očetom. Želi si tudi pohvale in spodbude od svojih staršev in ne od umetnih lutk – avatarjev, ustvarjenih na spletnih straneh. In seveda si otrok želi imeti psa, če ga pa starejša sestra v puberteti ne razume. In želi se smejati, želi si biti ustvarjalen in razigran in popolnoma zaposliti svojo domišljijo! In tukaj in ob pravem času nastopi naš Kljukec s strehe! Vstopi skozi okno in reče: »Otroci, ste morda pripravljeni na kakšno norčijo? Kaj ko bi pognali tale parni strojček!« In zato res srčno upam, da bo vsak otrok na svetu našel svojega Kljukca, s pomočjo katerega bosta večno prezaposlene starše le spravila k pameti. 33 Lutka je čarovnija duha, ki oživlja z našim dihom in dotikom. Moja domišljija lahko v lutkovnem svetu končno kot ptica poleti skozi prostor in čas, brez meja in ovir. To je prostor, kjer ne vlada svet potlačenih čustev, kjer ne vladata politika in korporacijski kapital. Mladeniči in mladenke z večnim otrokom v sebi in s humorno nagajivim pogledom na svet se skrijemo med lutke in lutkarje in se tu vsaj začasno počutimo svobodne. In povem vam, kadar imamo srečo, lahko tukaj srečamo tudi kakšnega Kljukca s strehe! Ali pa njegovo sestrično Piko Nogavičko. Režija Saša Jovanović Saša Jovanović Foto Žiga Koritnik Igrajo Urška Hlebec Brane Vižintin Nina Skrbinšek Iztok Lužar Lea Menard Trajanje 45 minut /.../ Uprizoritev priljubljene pripovedi znamenite švedske pisateljice za otroke oživlja univerzalno in vedno bolj aktualno otrokovo osamljenost v vsak dan bolj prezaposleni in potrošniško usmerjeni družini globaliziranega kapitalizma, iz katere si hoče prvinsko »neukročeni« Bratec intuitivno pomagati s štirinožnim repatim prijateljem. /.../ Režiser Saša Jovanović in avtorica likovne zasnove lutk in scene Jasna Vastl sta že z izbiro materialov (kovina, blago), načinom njihovega oblikovanja in stilizacije ter tehniko animacije /.../ poudarila razliko med toplim in hladnim. /.../ Za razposajeno všečno in dramaturško učinkovito glasbeno spremljavo dogajanja je z rokovskimi, bluzovskimi, džezovskimi in pop melodičnimi motivi ter njihovimi elektronskimi uglasbitvami poskrbel skladatelj in izvajalec Milko Lazar. /.../ // Slavko Pezdir, Delo // Jovanović je poudaril, da so se zelo intuitivno približali namenu Astrid Lindgren, ki zagovarja stališče, da mora predstava prikazovati tudi problematični vidik življenja, čeprav to počne na zelo humoren način. V nasprotju s Piko Nogavičko je Kljukec s strehe neke vrste antijunak, vendar ga kljub vsem napakam označujeta predvsem prisrčnost in radovednost. Skozi Kljukca se katalizira cela pripoved družine, ki vpliva na to, da se člani družine med seboj začnejo obnašati bolj humano. // Ida Hiršenfelder, Dnevnik // 34 Bina Štampe Žmavc: Petelin in pav GOML Petelin in Pav, dva dvomljiva dvomljivca, se prepirata, kdo je pomembnejši in kdo več velja, kdo je pametnejši, močnejši in lepši. A pod soncem, ki sije na vsa živa bitja na zemlji enako močno kakor na njiju, sta oba le – petelin in pav. Pa vendarle so njune zgodbe o prostranstvih prepletene v ožarčene in svetle ter zatemnjene, a vselej nekoliko privzdignjene prostore, kjer prebivajo v sožitju ljudje in živali. V poetično ali celo privzdignjeno podobo dveh dvomljivcev pa ju popeljejo pesnik, slikar in večno prisotni Drevesni duh. Predstava je polna humorja, prijetnih misli, iskrivih dialogov in čudovitih prizorov. Režija Iztok Valič Igrajo Jernej Kuntner Jan Bučar Nina Ivanič Tina Uršič k. g. Sandi Pavlin k. g. Silvij Božič k. g. Trajanje 50 minut Foto arhiv GOML 35 Elke & Dieter Loewe / Jurij Souček in Matjaž Briški: Pipi in Melkijad Mini teater Ljubljana Kdo ne pozna Pipija in njegovega starejšega brata Melkijada, dveh pujsov, ki sta se s svojimi duhovitimi in nenavadnimi domislicami prikupila ne samo najmlajši generaciji gledalcev, temveč sta očarala in pritegnila k malim zaslonom tudi starejše občinstvo? Tokrat prihajata z novimi izvirnimi zgodbami o pujsjem življenju, kot si jih je zamislil legendarni Jurij Souček. Kaj počneta pujsa potem, ko se odločita, da skočita ven iz televizijskega ekrana in odpujsata v svet? Spoznali boste stereotipe pujsjih navad in se soočili s težavami in z lepotami pujsjega vsakdana. Pregovorno pujsje navade in reki bodo tako postavljeni pred izzive, s katerimi se bosta spopadala oba bistroumneža. Na hudomušen način bosta podala perspektivo pujsjega življenja skozi oči prašičev in nas poučila o skrivnostnem svetu pujsov. Pridružite se jima na pujsjem potepu in odpujsajte v svet pristne pujsje domišljije … »In odpujsala sta domov!« bi rekel legendarni slovenski gledališki igralec, dobitnik Borštnikovega prstana, viktorja za življenjsko delo in številnih drugih prestižnih nagrad Jurij Souček. Režija Robert Waltl Igrata Jurij Souček Andrej Murenc Trajanje 40 minut Foto Miha Fras Hotel sem ustvariti minimalizem v njuni igri, se osredotočiti samo nanjo. Jurijeve slavne intervencije v tekst na koncu ne slišimo, da je ne bi prevečkrat ponovil. // Robert Walt, Nedelo // /.../ V naši tukajšnji resničnosti izven virtualnega sveta, ki mu sicer očarljiva pujsa pripadata, Pipi tudi tokrat pod modrim varstvom in vodstvom ter ob duhovitih razlagah in interpretacijam Melkijada spoznava naravne pojave, kot je drevo in petje ptice v njegovi košati krošnji, nadležne občutje lakote, a tudi abstraktne pojme, kot je kondicija, ter se skuša približati celo odgovorom na filozofska vprašanja, kje se konča popotnikova pot in se začne nebo, koliko je zvezd na nebu ipd. /.../ // Slavko Pezdir, Delo // 36 Niko Grafenauer: Pedenjped Lutkovno gledališče Maribor Pedenjped je eden najbolj prepoznavnih deških literarnih likov v slovenski mladinski književnosti. Niko Grafenauer je prek sklopa pesmi ustvaril simpatičen lik nikoli urejenega, malce umazanega in skuštranega dečka, ki je po eni strani izredno samostojen, pogumen, učen, saj izredno rad bere in ustvarja, po drugi pa razposajen, nagajiv in neskončno sladkosned. In njegova Pedenjhišica ni navadna hiša. V njej prebiva samo Pedenjped in tam se dogajajo čarovnije. Ko se nam vrata Pedenjhišice na stežaj odpro in smuknemo v Pedenjpedovo domovanja, lahko vidimo vse nenavadne prebivalce Pedenjcarstva. Uprizoritev je odrska priredba Grafenauerjevih pesmi o Pedenjpedu. Animacija je usmerjena predvsem v oživljanje stvari in odrskih rekvizitov, v doseganje čim večje odrske iluzije, kjer stopi v ospredje čarobnost živih predmetov. Režija Ajda Valcl Igrajo Maksimiljan Dajčman Metka Jurc Petra Caserman / Davorin Kramberger Trajanje 40 minut Foto arhiv LG Maribor Astrid Lindgren: Pika Nogavička Plesna skupina Mojce Horvat »Veliki ljudje nimajo nikoli nič prijetnega, imajo pa cel kup dolgočasnega dela in smešne obleke in kurje oči in komunalne davke ...«, pravi Pika Nogavička pisateljice Astrid Lindgren. Dve korenčkasto rdeči kitki, pegice, dolgi, pisani in različni nogavici in preveliki čevlji – to je Pika. Vedno nasmejano, igrivo in navihano dekletce nadnaravnih sposobnosti, ki vedno stori kaj nepredvidljivega. A hkrati je to dekletce, ki ljubi mir, poštenje, naravo in otroško svobodo. Astrid Lindgren s Piko uči odrasle, ki se pogosto pozabijo igrati in smejati, naj otroke spoštujejo in jim omogočijo sproščeno, bogato in srečno otroštvo. Koreografinja in plesna pedagoginja Mojca Horvat se je sprva ukvarjala z gimnastiko, ritmiko, baletom in s športnim plesom. Leta 1983 je prejela ameriško štipendijo in študirala jazz, step in muzikal na Broadwayu. Od leta 1989 vodi lastni plesni studio. Podpisala je več kot 40 koreografij za dramske predstave, 6 filmov, več kot 350 televizijskih koreografij, 12 muzikalov, 8 oper, 5 kabaretov in več kot 15 muzikalov za otroke. Za svoje plesne skupine je ustvarila okoli 250 tekmovalnih koreografij, od katerih jih je več kot 40 osvojilo naslov svetovnih ali evropskih prvakov. Zadnja leta se posveča predvsem koreografiji in režiji glasbeno-scenskih del. Mojca Horvat, avtorica predstave o Piki, ki ji je Pikin festival v Velenju podelil naziv Pikina ambasadorka, meni, da je prijateljica iz Vile Čira Čara neizčrpen vir inspiracije, energije in poguma ... Režija in koreografija Mojca Horvat Plešejo člani Plesne skupine Mojce Horvat Trajanje 45 minut Foto arhiv Mojce Horvat 37 38 Leopold Suhodolčan: Naočnik in Očalnik Gledališče Koper Suhodolčanova literarna junaka, detektiva Naočnik in Očalnik, sta številnim generacijam otrok znana iz zgodb o Naočniku in Očalniku, ki jih je avtor objavil med letoma 1973 in 1981 v treh knjigah – Naočnik in Očalnik, Na večerji s krokodilom in Stopinje po zraku. Še pred izdajo prve knjige sta mojstra med detektivi zaživela tudi na odrskih deskah in TV ekranih (na televiziji kot nadaljevanka v desetih delih pod skupnim naslovom Naočnik in Očalnik leta 1971, v gledališču kot mladinska komedija Norčije v gledališču) in si s kasnejšimi knjižnimi izdajami utrla pot med najširše bralstvo. V uprizoritvi koprskega gledališča detektiva Naočnik in Očalnik s tovornjakom odideta na zaslužene počitnice, a že prvi počitniški dan ju preseneti časopisna novica o tatovih, ki otrokom kradejo šolske počitnice. Mojstra detektivskega poklica s svojimi nekoliko nenavadnimi detektivskimi pripomočki izsledita roparja Stanka in njegovo hčer Pšeničko, ki se, naveličana nenehnih počitnic, ki jih je ukradel njen oče, želi predati in vrniti v šolo. Naočnik in Očalnik roparja ujameta, skesani Stanko pa detektivoma preda kovček, v katerem so ukradene počitnice. Ko kovček skupaj odprejo, za vse otroke nastopijo težko pričakovane počitnice. Režija Jaka Ivanc Igrajo Gorazd Žilavec Gregor Zorc Ajda Toman Žiga Saksida Predstava bo premierno uprizorjena septembra 2008. Foto Jaka Ivanc Katarina Kocutar Klančar /po ljudskih motivih/: 39 Kralj Matjaž Drama SNG Maribor in Lutkovno gledališče Maribor Legenda o kralju Matjažu se je po ustnem izročilu od srednjega veka prenašala iz roda v rod v obliki pesmi in pripovedk. Lik dobrega kralja je nastal po ogrskem vladarju iz petnajstega stoletja Matiji Korvinu. Njegova dela, pogum in ljubezen do Alenčice opevajo tudi madžarska, hrvaška, srbska, ukrajinska, slovaška, češka, nemška in ruska ljudska izročila. Kralj Matjaž, ki so ga vile obdarile s čudežno močjo, se je moral kmalu po poroki z lepo Alenčico podati v boj s Turki. Alenčico je pustil doma, zaupal jo je v varstvo grajskim čuvajem, ki pa niso mogli preprečiti, da je turški sultan, ki si je lepotico zaželel za svojo ženo, ne bi odpeljal. Kralj Matjaž se je, da bi osvobodil Alenčico, z zvijačo pomešal med turško vojsko. Uspelo jima je pobegniti iz turškega tabora, a njuno srečo so spet skalili sovražni bojevniki. Pogumnega in dobrosrčnega kralja Matjaža, ki se je s peščico vojakov zatekel v gorovje, je v zavetje skrila gora Peca. Legenda pravi, da se bo zbudil, ko se bo njegova brada devetkrat ovila okoli kamnite mize v gorski votlini. Takrat se bodo v deželo vrnili zlati časi, na svetu pa bo zavladal mir. Kralja Matjaža bo režirala lutkarica, profesorica, direktorica Lutkovnega gledališča Maribor Breda Varl, ki je magistrirala na praški akademiji na oddelku za alternativno in lutkovno gledališče. Na mariborski pedagoški fakulteti predava o lutkovni plastiki, scenografiji, lutkovni kulturi in vizualnih komunikacijah, vodi pa tudi številne seminarje doma in v tujini. Režija Breda Varl Igrajo Mojca Simonič Viktor Meglič Ivica Knez Petra Caserman Metka Jurc Maksimiljan Dajčman Predstava bo premierno uprizorjena septembra 2008. 40 Ela Peroci / Desa Muck: Muca Copatarica Prešernovo gledališče Kranj Gledališka uprizoritev priljubljene pravljice o nenavadni muci, ki letos praznuje abrahama in je po štirinajstih ponatisih in številnih posnetkih na gramofonskih ploščah, kasetah in zgoščenkah še vedno enako urejena in ravno prav stroga. Zvečer, ko otroci ležejo spat in ne pospravijo svojih copat, njihove mame tuhtajo, kaj narediti, da bi bilo naslednji večer enkrat drugače in da bi svoje ljube otročičke končno naučile redoljubnosti. In ko se otroci zjutraj zbudijo in ugotovijo, da copat ni, si mame izmislijo Muco Copatarico, ki nerednim otrokom odnese copatke. Ko otroke zazebe v njihove male nožice, hitro na lastni koži spoznajo, zakaj je dobro pospraviti copate – da jih lahko takoj obuješ. Tako jim ne preostane nič drugega, kot da se bosi odpravijo v gozd in jih poiščejo pri Muci Copatarici. In, glej ga, zlomka: po dolgem iskanju v beli hišici res zagledajo belo puhasto muco, ki se je rodila v domišljiji zaskrbljenih mam in oživela pred presenečenimi otroškimi očmi. Oživela v vsej svoji kosmati mehkobi, da bi otroke s pomočjo pravljice naučila, da je pospravljanje zanje samo koristno. Si lahko predstavljate, da je Muca Copatarica lani praznovala že svoj petdeseti rojstni dan? Si predstavljate, koliko generacij je z nežno, a učinkovito metodo vzgojila v redoljubne ljudi? Verjetno ste bili med njimi tudi vi pa vaši otroci ali morda celo že vnuki. In gotovo se vam pred očmi takoj prikažejo prikupne in izvirne ilustracije Ančke Gošnik Godec in pred vami zaživi snežno bela gozdna muca. Režija Katja Pegan Igrajo Vesna Pernarčič Žunić Igor Štamulak Branko Jordan Matjaž Višnar Darja Reichman Pavel Rakovec Desa Muck Trajanje 40 minut Foto Damjan Švarc /.../ Muckova je pol stoletja po nastanku te gotovo še vedno popularne pravljice, kar dokazujejo ponatisi, dramatizirala Muco Copatarico, ekonomično in pregledno, skladno zmožnostim in pričakovanjem ciljne publike, hkrati pa jo je razgibala z nekaj songi o otroškem vsakdanu in njihovem dojemanju sveta, tudi početja odraslih. /.../ Katja Pegan in sodelavci so se uprizoritve lotili z večjo prizadevnostjo in profesionalnostjo, pa tudi pomislekom, kot jo sicer opazimo v gledaliških predstavah za otroke – to trenutno splošno padanje kakovosti občutimo še toliko bolj, ker je nekaj gledaliških predstav v preteklosti, predvsem v Slovenskem mladinskem gledališču, postavilo visoke standarde tovrstne produkcije. Vendar je kranjska Muca domiselna, duhovita, topla /.../. // Matej Bogataj, Delo // 41 Vpisovanje abonmajev Gledališki, glasbeni in otroški abonma Dozdajšnji abonenti boste svoj abonmajski sedež lahko obnovili od ponedeljka, 8. septembra 2008, do petka, 12. septembra 2008. Abonenti, ki želite zamenjati abonmajski sedež, lahko to storite v ponedeljek, 15. septembra 2008. Novi abonenti ste vabljeni k vpisu od torka, 16. septembra 2008, do petka, 19. septembra 2008. Abonmaje lahko vpišete v tajništvu Kulturnega centra Janeza Trdine, Novi trg 5, Novo mesto, vsak navedeni dan med 10. in 17. uro. Ugodnosti za abonente Z vpisom abonmaja si abonent zagotovi: • stalni sedež v dvorani, • redno brezplačno prejemanje mesečnega napovednika, • 10 odstotkov nižjo ceno vstopnice kot v redni prodaji, • koncertni list, posredovan pred koncertom (velja za glasbeni abonma). Za imetnike gledališkega abonmaja velja 10-odstotni popust pri nakupu glasbenega abonmaja. Ugodnosti za učence, dijake, študente in upokojence Ob vpisu gledališkega abonmaja priznavamo 20-odstotni popust učencem, dijakom in študentom, ob vpisu glasbenega pa tudi upokojencem. Družinski popust Ob nakupu dveh gledaliških in dveh glasbenih abonmajev vam en otroški abonma podarimo. Darilo za imetnike otroškega abonmaja Otrokom darujemo dodatno predstavo – nepozabno glasbeno popoldne z Romano Krajnčan. 42 Cene abonmajev in vstopnic I. GLEDALIŠKI ABONMA (6 predstav) REDNI ABONENTI takojšnje plačilo plačilo v dveh obrokih posamezna vstopnica 75 EUR 79 EUR 14 EUR € UČENCI, DIJAKI, ŠTUDENTI takojšnje plačilo plačilo v dveh obrokih posamezna vstopnica 60 EUR 63 EUR 11 EUR € Predstave gledališkega abonmaja bodo na sporedu praviloma ob ponedeljkih (abonma A) in ob torkih (abonma B), in sicer ob 19.30 v zimskem in ob 20. uri v poletnem času. V izjemnih primerih si pridržujemo pravico do spremembe dneva izvedbe. Abonma je prenosljiv na drugo osebo, ne pa na drug dan. Le v izjemnih primerih lahko zamenjavo dneva uredite v tajništvu Kulturnega centra Janeza Trdine. II. GLASBENI ABONMA (6 koncertov) REDNI ABONENTI takojšnje plačilo plačilo v dveh obrokih posamezna vstopnica 75 EUR 79 EUR 14 EUR 71 EUR 14 EUR imetniki gledališkega abonmaja 67,50 EUR UČENCI, DIJAKI, ŠTUDENTI, UPOKOJENCI takojšnje plačilo plačilo v dveh obrokih posamezna vstopnica 60 EUR 63 EUR 11 EUR 52,50 EUR 55 EUR 11 EUR imetniki gledališkega abonmaja Koncerti glasbenega abonmaja bodo praviloma na sporedu v delovnih dneh tedna, in sicer ob 19.30 v zimskem in ob 20. uri v poletnem času. III. OTROŠKI ABONMA (8 predstav) REDNI ABONENTI takojšnje plačilo plačilo v dveh obrokih posamezna vstopnica 32 EUR / 4,5 EUR € K ogledu predstav otroškega abonmaja boste praviloma povabljeni drugi oz. tretji četrtek v mesecu ob 17. uri. Za uveljavitev popusta morajo dijaki in študenti oddati fotokopijo veljavnega indeksa ali potrdila o šolanju, upokojenci pa fotokopijo odrezka zadnje pokojnine (znesek prekrijete) ali fotokopijo odločbe o upokojitvi. Upoštevajoč zakonske določbe s področja zagotavljanja varnosti mora imeti vsak obiskovalec prireditve v Kulturnem centru Janeza Trdine svojo vstopnico. 43 Darilni bon Z veseljem vam pomagamo osrečevati ljudi, ki jih imate radi. Podarite nekaj kulture, malo sprostitve, kanček uživanja in ščepec sreče! Slavljence, prijatelje ali poslovne partnerje povabite na ogled predstave z nakupom DARILNEGA BONA Kulturnega centra Janeza Trdine. Obdarjenci bodo bon v vrednosti 4,5 EUR (otroci) in 14 EUR (odrasli) lahko izkoristili za predstavo po lastnem izboru. 44 Sedežni red