Orkester Slovenske filharmonije dirigent Krzysztof Penderecki Maja Bogdanović violončelo koncertni mojster Miran Kolbl koncert 8 Krzysztof Penderecki Serenada za godalni orkester Passacaglia/Larghetto Krzysztof Penderecki Koncert za violončelo in orkester št. 2 Andante con moto-Vivo-Tempo primo-Allegretto-Lento-Allegretto-Poco meno mosso-Tempo primo ________________________________ Antonín Dvořák Simfonija št. 7 v d-molu, op. 70 Allegro maestoso/Poco adagio/Scherzo: Vivace - Poco meno mosso/Finale: Allegro 8. maj 2014 ob 19.30 9. maj 2014 ob 19.30 Gallusova dvorana, Cankarjev dom Modri abonma, 8. koncert, sezona 2013/14 Desetletja sem iskal in raziskoval nove zvoke. Obenem pa sem podrobno proučeval oblike, stile in harmonije preteklih obdobij. Vztrajno sem se držal obeh principov ... moj prevladujoči ustvarjalni koncept je v sintezi. (Krzysztof Penderecki) Krzysztof Penderecki (1933) je rojen v Dębici na Poljskem. Klavir in violino se je začel učiti že zelo zgodaj in se z osemnajstimi leti vpisal na Konservatorij v Krakovu. Leta 1954 je začel študij kompozicije pri Arturju Malewskem in Stanislasu Wiechowiczu na Akademiji za glasbo v Krakovu, tam pa so mu leta 1958 potem ponudili tudi mesto profesorja. S prvo izvedbo skladbe Anaklasis (Anaklazija) za 42 godal je na festivalu v Donauschingnu leta 1960 postal del mednarodne avantgarde. Penderecki je pomembnejše priznanje pridobil s Pasijonom po Luki (izveden v katedrali v Münstru leta 1966). Med letoma 1966 in 1968 je učil na visoki šoli Folkwang v Essnu. Njegova prva opera Hudiči iz Loudona, napisana po knjižni predlogi Aldousa Huxleyja, je svojo krstno izvedbo doživela leta 1969 v Hamburški državni operi. Leta 1972 je bil imenovan za rektorja Državne akademije v Krakovu, med letoma 1973 in 1978 pa je predaval tudi na priznani ameriški univerzi Yale. Penderecki je nekaj svojih del posvetil spominu na katastrofe 20. stoletja. Žalostinke žrtvam iz Hirošime za 52 instrumentov je skladba, napisana leta 1960, in je posvečena žrtvam jedrske bombe, odvržene na Hirošimo. Klavirski koncert Resurrection (Vstajenje) je bil napisan kot odziv na teroristični napad 11. septembra 2001. Bogate politično-socialne asociacije lahko najdemo tudi v Poljskem requiemu iz leta 1980; Lacrimoso je posvetil nobelovcu Lechu Wałęsi, preostale stavke pa poljskim žrtvam Auschwitza in obleganja Varšave leta 1944. Requiem je bil dopolnjen z delom Ciaccona in memoriam Johannes Paul II iz leta 2005, s katerim se je poklonil spominu na poljskega papeža Janeza Pavla II. Številne žanrsko raznolike kompozicije izhajajo iz sodelovanja z izjemnimi solisti, med drugim z Anne-Sophie Mutter (Metamorfoze - Drugi koncert za violino), Mstislavom Rostropovičem (Koncert za violončelo in orkester št. 2) in z Borisom Pergamenščikovom (Concerto grosso). Med skladateljevimi deli omenimo še sedmo simfonijo, simfonijo z naslovom Sedem vrat Jeruzalema. Prvo izvedbo je doživela leta 1997, zahteva pa pet vokalnih solistov, naratorja, tri zbore in veliko orkestrsko zasedbo. To delo, ki sicer traja nekaj več kot uro je bilo napisano ob 3000-letnici mesta. Besedila iz Stare zaveze imajo tesno zvezo s turbulentno zgodovino Jeruzalema. Njegova osma simfonija (za soliste, zbor in veliko orkestrsko zasedbo), simfonija z naslovom Pesmi o minljivosti, je uglasbitev besedil nemških romantičnih pesmi. Delo je bilo naročeno leta 2005 za odprtje Filharmonije v Luxembourgu. Penderecki je eden tistih glasbenikov v svoji generaciji, ki so prejeli največ nagrad: leta 1966 je prejel veliko nagrado za umetnost zvezne države Severno Porenje - Vestfalija, leta 1967 nagrado Prix Italia in Sibeliusovo zlato medaljo ter nagrado Društva poljskih skladateljev. Je prejemnik nagrade Arturja Honeggerja (1977), Sibeliusove nagrade fundacije Wihuri, poljske državne nagrade (oboje 1983), nagrade Lorenza Veličastnega (1985), nagrade glasbenega tekmovanja Univerze Grawemeyer v Louisvillu (1992), nagrade Mednarodnega glasbenega sveta/UNESCO (1993), glasbene nagrade mesta Duisburg (1999), nagrade skladatelj leta mesta Cannes (2000), nagrade Katoliške akademije na Bavarskem Romana Guardinija (2002) in nagrade Praemium Imperiale (2004). Leta 1990 je prejel red za zasluge Zvezne republike Nemčije (veliki križec) in bil z njim odlikovan za izjemne dosežke. Leta 1995 je postal član Kraljeve akademije za glasbo v Dublinu, leta 1998 ameriške Akademije umetnosti ter član Bavarske akademije lepih umetnosti v Münchnu. Leta 2006 je bil imenovan v red Treh zvezd (Latvija) in v red Belega orla (Poljska). Krzysztof Penderecki je častni doktor in profesor na številnih mednarodnih univerzah. Pridobil je mednarodni ugled dirigenta tako svojih kot tudi del drugih skladateljev. Violončelistka Maja Bogdanović je bila rojena v Beogradu. Diplomirala je na Visokem državnem konservatoriju za glasbo v Parizu (z odliko) in tam končala tudi končala podiplomsko izobraževanje pri Michelu Straussu ter študij komorne glasbe pri Itamarju Golanu in Pierru-Laurentu Aimardu. Še kot študentka je prejela najvišja priznanja na državnih in mednarodnih tekmovanjih na Češkem, v Avstriji, Franciji in Italiji. Svoje izobraževanje je nadaljevala na Univerzi za umetnost v Berlinu pri Jensu Petru Maintzu in pri profesorjih Bernardu Greenhousu, Albanu Gerhardtu, Jung Čang Čoju in Heinrichu Schiffu. Leta 2006 je prejela drugo nagrado in posebno nagrado občinstva na mednarodnem tekmovanju Gasparja Cassada na Japonskem. Nastopila je z orkestrom Tokijske filharmonije. Leta 2005 je bila nagrajena s posebno nagrado na Rostropovičevem tekmovanju v Parizu in istega leta postala nagrajenka mednarodnega tekmovanja Jeunesses musicales v Beogradu. Dobila je tretjo nagrado in dve posebni. Leta 2008 jo je Združenje glasbenih umetnikov Srbije (UMUS) imenoval za umetnico leta. Po osvojitvi prve nagrade na tekmovanju Alda Parisota v Južni Koreji je Maja Bogdanović imela recital v Carnegiejevi dvorani v New Yorku. Revija The Strad je njen koncert opisala kot »nastop z izjemno lepoto zvoka in veliko interpretacijsko zrelostjo …«. Kot solistka je nastopila s Komornim orkestrom Münchna, z Beograjsko filharmonijo, s Simfoničnim orkestrom RTS, s Komornim ansamblom Dušana Skovrana in ansamblom St. George Strings, s Simfoničnim orkestrom Vojvodine, orkestrom nagrajencev Konservatorija v Parizu, z Državnim orkestrom Loire, Komornim orkestrom Nouvelle Europe, Orkestrom sv. Bartolomeja iz Londona in številnimi drugimi. Čakajo jo nastopi z Berlinskimi simfoniki ter Berlinskimi filharmoniki, koncertni debi v Concertgebouwu v Amsterdamu kot tudi snemanje albuma za francosko založbo Liranx. Repertoar, ki ga izvaja Maja, je izjemno bogat, zlasti je pomenljivo njeno zanimanje za sodobno glasbo, saj jo je pripeljalo do sodelovanj s pomembnimi sodobnimi skladatelji, kot so Sofija Gubajdulina, Nicolas Bacri, Eric Tanguy, Benjamin Jusupov, Ivan Jevtič in drugi. Njeno tesno sodelovanje s Krzysztofom Pendereckim se je začelo v Franciji, v Državnem orkestru Loire, in se nadaljevalo v Beogradu, kjer je z Beograjsko filharmonijo izvedla njegov Koncert za violončelo št. 2. Dirigent koncerta je bil skladatelj sam. Februarja 2014 je ob skladateljevem 80. rojstnem dnevu z njegovim sekstetom v Varšavi nastopila z Julianom Rachlinom, Barryjem Douglasom in Jurijem Bašmetom. Marca 2015 bo izvedla njegov Concerto Grosso za tri violončele z orkestrom Tonhalle iz Züricha, Moniko Leskovar, Lászlóm Fenyöjem, znova pod vodstvom samega maestra. Maja Bogdanović igra na instrument, izdelan po naročilu. Izdelal ga je sodobni francoski mojster Frank Ravatin. K sporedu Krzysztof Penderecki (1933) je nedvomno eden najpomembnejših poljskih skladateljev 20. stoletja. Njegova skladateljska kariera se je začela strmo vzpenjati leta 1959. Tedaj je s tremi skladbami odnesel vse prve tri nagrade natečaja, ki ga je razpisalo Društvo poljskih skladateljev. Istega leta se je s Strofami na festivalu sodobne glasbe Varšavska jesen prvič predstavil širši glasbeni javnosti. Potem je bilo na vrsti obdobje eksperimentiranja v šestdesetih letih, ko je skladatelj iskal nova sožitja zvočnih barv s šumi. Osnovna enota ni bil več ton določene višine, temveč četrttonski grozdi in različne zvočne prvine, povezane z glissandi in vibrati. Šume je iskal tudi v prilagojeni uporabi klasičnih instrumentov, predvsem godal. Na to kaže uporaba nove grafične notacije. Delno je ta spoznanja prenesel tudi v vokalno-instrumentalne skladbe, šume pa je pri teh zamenjal govor. Kljub jasno izraženemu novatorstvu je skladatelj odtlej presenečal z značilno preračunano preprostostjo. Z uporabo gregorijanskega korala ali vzhodne cerkvene pesmi je posebno v svojih cerkvenih skladbah prišel do zanimivega arhaiziranja. Kljub ponekod precej avantgardni glasbeni govorici so torej njegove skladbe današnjemu poslušalstvu razmeroma dostopne. Penderecki velja za izredno plodnega ustvarjalca. Med pomembnejša dela prištevamo že omenjene Strofe za sopran, recitatorja in deset instrumentov, Žalostinke žrtvam iz Hirošime za 52 godal, Razsežnosti časa in tišine za 50-glasni mešani zbor, godalni orkester in tolkala, Polimorfijo za 40 godal, Kantato na čast Jagelonski univerzi za mešani zbor in orkester in nekatere druge kompozicije. Poleg teh je napisal tudi številne skladbe za različne komorne zasedbe ter nekaj izjemnih kompozicij v cerkveni glasbi. Od teh je treba omeniti Lukov pasijon in Poljski requiem. Oba stavka Serenade za godalni orkester sta bila napisana in prvič izvedena ločeno. Prvega je skladatelj zasnoval leta 1996, drugega leto dni kasneje. Skladbo je prvič v celoti izvedel godalni orkester luzernskega festivala 31. avgusta 1997 pod vodstvom švicarskega dirigenta Rudolfa Baumgartnerja. Slogovno se Penderecki v Serenadi z uporabo zapletenih kontrapunktnih tehnik naslanja na baročne zglede. V skladbi ni zunanjega eksperimentiranja, temveč je v ospredju predvsem globok notranji izraz. Prvi stavek (passacaglia) se začenja s kromatičnim (c-cis-d) eho motivom v violah, ki prevzema vlogo teme passacaglie. Imitacije začetnega motiva v celotnem stavku ostajajo glavno gibalo vse do viška ob sklepu stavka, ko motiv odločneje zazveni v celotnem orkestru. Že v začetnih taktih larghetta prve violine prinesejo lirično izpovedno temo, transformacije pa so osnova za nadaljevanje. Skladatelj se v drugem stavku predstavlja kot odličen kontrapunktik, ki prepričljivo plete godalno teksturo. Ob koncu nastop violine solo z variirano ponovitvijo začetne teme ciklično zaokroži glasbeni potek stavka. Najstarejše koncertantno delo Pendereckega je Sonata za violončelo in orkester iz leta 1964, ko je bil skladatelj na vrhuncu svojega zvočnega eksperimentiranja. Od tedaj je napisal več koncertov, tudi dva za violino (1976, 1995), Koncert za violo (1983, skladatelj ga je kasneje priredil še za violončelo) ter Koncert za flavto in godalni orkester (1992). Njegovo zanimanje za violončelo je v 70. letih obudil nemški violončelist Siegfried Palm, ki je leta 1972 na festivalu v Edinburgu krstno izvedel skladateljev prvi koncert za ta inštrument. Desetletje kasneje je Penderecki napisal še Koncert za violončelo in orkester št. 2 in 11. januarja 1983 ga je na koncertu v Berlinu v počastitev 100. obletnice ustanovitve tamkajšnjih filharmonikov krstil legendarni Slava (znameniti ruski violončelist Mstislav Rostropovič). Podobno kot v dvostavčni Sonati za violončelo in orkester ter enostavčnem prvem koncertu za violončelo se je Penderecki tudi v Koncertu za violončelo in orkester št. 2 odmaknil od navadne tristavčne oblike koncerta. Sicer je zasnovan v enem samem stavku, vendar je ta razdeljen na osem karakterno izjemno raznolikih delov (štiri počasne in štiri hitre dele), ki se vrstijo brez premora. Začetek prvega dela (andante con moto) zaznamujejo grozeči glissandi v violinah. Dinamika postopoma narašča do nastopa punktiranih clusterskih sozvočij v vsej godalni sekciji. Solist tako prvič nastopi šele ob koncu uvodnega dela. Njegov part je zaznamovan večinoma s kromatični postopi. Sledi prvi hitri odsek (vivo), prava eksplozija emocij. Njegova glavna značilnost je ˗ posebej v krajši solistični kadenci ˗ prvi prikaz solistove virtuoznosti. Tretji del (tempo primo) je pretežno melanholično liričen. Drugi, hitri odsek (allegretto), uvede solist. To je tudi ritmično najbolj razgiban del koncerta in zato posebno za solista tudi eden najzahtevnejših v celotnem delu. Poleg krajše solistične kadence ob koncu stavka so zanj značilni izrazito ritmično stopnjevanje in posamezni nastopi različnih tolkal. Po tem delu sledi temačni in ponekod nadvse dramatični lento – začne se z daljšim pedalnim tonom c v violončelu. Vsebuje tudi nekaj odsekov ad libitum. V njem vodilno vlogo skupaj s solistom ponovno prevzamejo godala. Za njim se začne odločni allegretto, in sicer z nastopom solista. Zaznamuje ga vnovično ritmično stopnjevanje. Tudi za naslednji odsek (poco meno mosso) je ob nadvse zahtevni solistični kadenci značilno variiranje tematskega gradiva v sedmih karakterno različnih variacijah. Sledi le še vrnitev k začetku (tempo primo). Skladatelj to nadvse introspektivno skladbo zaokroži s krajšo codo. Zaradi izrazitih razpoloženjskih kontrastov in izjemno zahtevnega solističnega parta je to vsekakor eno izmed najizzivalnejših del tega skladatelja. Pod mogočnim gradom slavnih čeških glasbenih mecenov Lobkowitzev v vasici Nelahozeves na obrobju češke prestolnice še danes stoji skromna domačija Dvořákovih. Kot prvemu izmed osmih otrok tamkajšnjega mesarja je bilo v skladu z družinsko tradicijo mlademu Antonínu Dvořáku (1841–1904) sprva namenjeno, da bo prevzel mesarijo. Vendar sta starša kmalu opazila prvorojenčevo izredno glasbeno nadarjenost in ga raje poslala na glasbeni študij na praško orglarsko šolo. Med študijem je Dvořák živel v skromnih razmerah in se je sprva preživljal z igranjem viole v različnih praških orkestrih in poučevanjem klavirja, kot je sam zapisal, »večinoma nenadarjenih mladih deklet«. Med njimi je spoznal Anno Čermákovo, ljubezen svojega življenja, in se z njo kasneje tudi poročil. Antonín in komaj devetnajstletna Anna sta se težko prebijala skozi nič kaj prizanesljivi vsakdanjik. Dvořák namreč zaradi množice glasbenikov na Češkem nikakor ni mogel dobiti stalne zaposlitve, ki bi njemu in njegovi družini zagotovila vsaj malce večjo finančno stabilnost. Šele ko je v letu svetovne premiere Prodane neveste (1866) njegov véliki predhodnik Bedřich Smetana postal šef dirigent začasnega praškega gledališča, je svojemu mlajšemu skladateljskemu kolegu naposled namenil mesto koncertnega mojstra v tamkajšnjem orkestru. Ob tovrstnih gmotnih težavah, ki so od njega v prvi vrsti zahtevala skrb za preživljanje družine, ni presenetljivo, da je Dvořák začel komponirati razmeroma pozno. Kljub temu pa je na skladateljskem področju izjemno hitro napredoval. Do svojega petintridesetega leta je imel tako napisane že štiri opere (tri na češke librete, eno na nemškega), velik del komornih skladb, med njimi tudi sedem godalnih kvartetov, in kar pet simfonij. Dvořákove prve štiri simfonije in prvih šest godalnih kvartetov za njegovega življenja niso bili natisnjeni, zato jih pogosto pri numeriranju skladateljevih del niso upoštevali. Šele po posthumnih izdajah njegovih zgodnjih štirih simfonij so njegova dela prenumerirali. Tako so nekdanje simfonije št. 1, 2, 4 in 5 postale po novem štetju 6., 7., 8. in 9. simfonija (šele 1963. leta pa so bile naposled vse njegove simfonije tudi natisnjene). Podobno kot drugi češki glasbeniki, ki so ostali doma, tudi Dvořák sprva v tujini ni bil deležen večje pozornosti. Šele ko je leta 1874 za Tretjo simfonijo prejel avstrijsko državno štipendijo, si je postopoma pridobil podporo vodilnih tujih glasbenikov, zlasti Johannesa Brahmsa. Nič manj pomembna pa ni bila tudi podpora znamenitega dunajskega kritika Eduarda Hanslicka, sicer častnega člana ljubljanske Filharmonične družbe, čigar da ali ne je večkrat zapečatil usodo mladih glasbenikov. Tako je Brahms nagovoril svojega založnika Simrocka iz Berlina, naj natisne Dvořákova dela ter skladatelja predstavil pomembnejšim evropskim glasbenikom. Podobno je tudi Hanslick z večinoma izredno spodbudnimi kritikami kariero svojega sonarodnjaka vseskozi podpiral. Dvořák je tudi s pomočjo teh dveh pomembnih zagovornikov počasi doživel mednarodno priznanje. S poznejšimi potovanji v Anglijo in Rusijo ter triletnim bivanjem v ZDA, ko je praktično iz nič na noge postavil tamkajšnjo glasbeno kulturo, pa je dokončno utrdil svoje mesto med najbolj občudovanimi skladatelji. Gledano v širšem kontekstu evropske glasbe poznega 19. stoletja se zdi Dvořákovo skladateljsko delo bolj ali manj konservativno. A najbolj uspela so prav njegova najbolj tradicionalno koncipirana instrumentalna dela: devet simfonij, štirinajst godalnih kvartetov in komorne skladbe s klavirjem. Na Dvořáka je vseskozi močno vplivala ljudska glasba rodne Češke in bližnjih dežel. S svojo za srednjeevropski glasbeni okus izrazito »eksotičnostjo« je podobno kot Chopin pritegnil širše občinstvo. Značilno s tem v zvezi je dejstvo, da je leta 1878 tudi berlinski založnik Simrock najprej natisnil Moravske duete za dva glasova in klavir ter Slovanske plese (op. 46) za dva klavirja skupaj s transkripcijo za orkester. Posebej Slovanski plesi so takoj postali izjemno priljubljeni in so ostali na sporedih orkestrov vse do danes. Tudi v številnih drugih delih je mogoče v Dvořákovem slogu opaziti sledi ljudske glasbe. Tako so pogosto tudi stavki simfonij ali komornih skladb oblikovani z ritmičnimi vzorci češkega plesa furianta ali melanholične dumke (prvotno péta slovanska žalostinka). Posebej v svojih zadnjih simfonijah je Dvořák povezal obvladovanje razrahljanih klasicističnih strukturnih vezi z razkošno lirično invencijo in nacionalno barvitostjo. Vse to ima odmev tudi v Simfoniji št. 7 v d-molu. Na eni strani jo označuje klasična čistost, na drugi pa romantični nemir, iskanje pravih izrazil in harmonska negotovost. To je videti tudi v formalni jasnosti, ki se ozira za novimi hotenji ter išče samo sebe in beži pred seboj. Dvořák je skladbo napisal leta 1885 za angleško občinstvo, pri katerem je že veljal za enega najboljših skladateljev svojega časa. Delo je torej nastalo v času, ko je bil skladatelj na vrhuncu slave (Simrock je denimo Dvořáku za dovoljenje ob natisu partiture moral odšteti tedaj neverjetnih 6000 nemških mark). Praizvedbo je doživelo 22. aprila 1885 v Dvorani sv. Jakoba v Londonu. Orkestru londonskega Filharmoničnega društva, v katerem so ga leto poprej izvolili za častnega člana, je dirigiral skladatelj sam. Že prvi stavek, allegro maestoso, se začenja z izredno plastično temo v violah in violončelih, ki močno kontrastira z drugo, spevno mislijo v flavti in klarinetu; obe sta nekoliko pritajeni, prav iz te osnovne enakosti pa izvira vzorna enotnost stavka. Drugi stavek, poco adagio, je obrnjen sam vase. Dvořák je njegovo enkratnost cenil, na to kaže pismo, ki ga je ob komponiranju stavka napisal prijatelju: »Prav danes sem končal drugi stavek nove simfonije, pa sem bil pri delu spet tako srečen in blažen kot vedno doslej; in tako bo, če Bog hoče, tudi še vnaprej, kakor bo ostalo moje geslo: Bog, ljubezen, domovina! Samo to vodi k srečnemu cilju!« V takšnem razpoloženju je napisan tudi tretji stavek, vivace, ki poziva k plesu. Tudi v tej simfoniji se je skladatelj v tretjem stavku odločil za scherzo kot parafrazo furianta, ki mu je sicer pomenil model za razmah ritmične fantazije, polne konfliktnih situacij. Trio scherza je napisan kanonsko, saj se motiv prvega takta ponavlja tudi v naslednjih taktih, vsakokrat primerno transponiran. Sklepni allegro daje vtis velike simfonično odmerjene koračnice in slovesno ter zmagovito konča simfonijo. S tem v zvezi je značilen tudi višek ob koncu simfonije, katarza, v kateri se molovska tonaliteta končno umakne durovski varianti. Jernej Weiss