Slovenski komorni zbor Matjaž Šček dirigent Zbor je pripravil Fernando Pablo Mejias Dvorana Marjana Kozine, Slovenska filharmonija, nedelja, 9. marca 2014, ob 19. uri Spored Alojz Srebotnjak (1931–2010): Bori (Srečko Kosovel) Marij Kogoj (1895–1956): Trenutek (Josip Murn Aleksandrov) Anton Lajovic (1878–1960): Lan (Dragutin M. Domjanić) Josip Pavčič (1870–1949): Če rdeče rože zapade sneg (Milan Pugelj) Matija Tomc (1899–1986): Pesem svitanica (Cene Vipotnik) Marijan Lipovšek (1910–1995): Sveti Štefan (Srečko Kosovel) Rado Simoniti (1914–1981): Balada (Srečko Kosovel) Ubald Vrabec (1905–1992): Rdeč zaton (Anton Kuchling) *** Lojze Lebič (*1934): Ne vem, kdo bolj je tožen (Josip Murn Aleksandrov) Uroš Krek (1922–2008): Prekmurska (ljudsko besedilo) Janko Ravnik (1891–1982): Ženjica (Ferdo Kozak) Lojze Lebič: Tihi gaj (Dragotin Kette) Emil Adamič (1877–1936): Večerna pesem II (Sidir Vorobkevič, prev. Oton Župančič) Aldo Kumar (*1954): Na livadi (Milan Jesih) Anton Lajovic: Pomladni spev (Alfred G. Hartmann, prev. Fran S. Finžgar) Ubald Vrabec: Kresno jutro (Cvetko Golar) Pavle Merkù (*1927): Jablana (Tone Kuntner) K sporedu Če izvzamemo zborovsko ustvarjanje, ki je v preteklem stoletju nastalo s prirejanjem ljudskega gradiva, se zdi, da nocojšnji koncert prinaša antološki izbor slovenskih zborovskih skladb 20. stoletja. To je bil čas razcveta in preizkušanja novih smeri v ustvarjanju vokalne glasbe. Kot da bi ena umetnost spodbujala drugo, so številne odlične skladbe tega časa nastale na najboljša besedila sočasnega slovenskega pesništva. Tesna prepletenost lirike in vokalnega ustvarjanja ni naključje, a tudi ne samoumevnost kakega Zeitgeista. Lirika, če je ne jemljemo vezano strogo na besedno umetnost, je namreč lahko razumljena tudi splošno, kot izraz posebnega, subjektivnega doživljanja sveta in takšno doživljanje sveta je skupno poeziji in glasbi. Obenem so se skladatelji navezovali na svoje korenine, na ljudsko glasbo, na podobe zemlje in človeka na njej. S tematiko narave se nemalokrat izraža – in se z njo prepleta – tudi človekovo čustvo, ki lahko sega od trpkega ljubezenskega razočaranja (Ženjica, Lan) in tesnobnih misli (Bori, Balada, Trenutek) do mirne idile (Večerna pesem) ter celo veselja in humorja (Jablana, Na livadi) ... V manjšem obsegu je bila naša zborovska glasba 20. stoletja s svojo poezijo tudi nosilka izrazito etičnih vsebin (Pesem svitanica, Rdeč zaton). Alojz Srebotnjak je študiral kompozicijo pri Lucijanu Mariji Škerjancu, po diplomi (1958) pa se je veliko izpopolnjeval še v tujini. Med 1970. in 2001. je bil profesor na AG. Leta 1999 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Bori za moški zbor iz leta 1949 so njegovo mladostno delo, v katerem se kažeta dve njegovi značilni potezi: izrazit smisel za vokal ter ekspresivna občutljivost, izpovednost. Sam skladatelj je menil, da mora avtor s pisanjem glasbe izpovedovati »lastno notranjost«. V Borih glasba s posnemanjem šumenja borov besedilu dodaja še dodatno zvočno razsežnost in stopnjuje občutek nemirne tesnobe. Začne se v nizkem registru, z unisonom v basu; temno slutnjo, ki jo izzovejo bori, pa izreče solistični tenor: »Ali umirajo mi bratje [...]?« Bori vršijo dalje in temačne slutnje le še stopnjujejo v težkih, ponavljajočih se zaporedjih akordov. Marij Kogoj velja za glasnika slovenskega glasbenega ekspresionizma in enega največjih slovenskih skladateljev. Njegov opus ni obsežen, a je zato toliko tehtnejši: je mojster klavirskih in komornih del, samospevov in zborov, ne nazadnje pa genialni ustvarjalec Črnih mask. Rodil se je v Trstu in se po nedokončani gimnaziji popolnoma posvetil glasbi, z njo pa je iskal globino in »notranjo naravo stvari«. Takšni estetski nazori so vidni že iz njegovega prvega objavljenega dela, zbora Trenutek, ki je izšel v Novih akordih, glasbeni reviji, ki je izhajala med letoma 1901 in 1914 ter si prizadevala slovensko glasbo popeljati na evropsko raven. Delo 19-letnega skladatelja kaže visoko kompozicijsko znanje in invencijo ter svež glasbeni jezik s svobodnejšo melodiko in novo, nenavadno harmonijo. Urednik Novih akordov Gojmir Krek je navdušeno zapisal: »Če skladateljski naraščaj začne s takimi proizvodi, smemo gledati v bodočnost polni lepih nad. Ni li to nadvse razveseljivo opazovati, kako resno pojmujejo naši najmlajši umetnost?« Anton Lajovic sodi med najznačilnejše osebnosti slovenske glasbe prve polovice 20. stoletja. Leta 1902 je diplomiral na dunajskem Konservatoriju, leta 1907 pa je doštudiral še pravo in nato kot sodnik deloval v Ljubljani. Leta 1940 je postal član SAZU. Kot izobražen in sodobno usmerjen glasbenik je Lajovic odločilno pripomogel k temu, da se je slovenska glasba osvobodila čitalniške miselnosti. Pod vplivom pozno- in novoromantičnih skladateljev je izoblikoval svoj slog, v katerem je tudi veliko impresionističnih primesi in čustvenosti, značilne za ljudsko glasbo. Bil je izrazit glasbeni lirik: kljub bogati, napeti harmoniji je melodika v ospredju njegovega kompozicijskega stavka. Napisal je kar nekaj pomembnih orkestralnih in instrumentalnih del, najtehtnejši pa so njegovi zbori in samospevi. Najpomembnejši zbori so izšli v Šestih pesmih za peteroglasni mešani zbor (skladbe iz 1902) in v Dvanajstih pesmih za moški, mešani in ženski zbor (z izjemo dveh so skladbe nastale 1920). Poznejša zbirka kaže skladatelja »na višku iznajdljivosti in tehničnega mojstrovanja snovi« (A. Rijavec), s skladbami, ki so po tehnični zahtevnosti in globini izraznosti presegle njegova dotedanja dela. V znameniti Lan, ki je izšel v tej zbirki in je pretresljiva tožba zapuščenega dekleta, je Lajovic z menjavo ritmov, harmonij ter spretnim dialogom med ženskim in moškim zborom mojstrsko ujel vse podobe in čustvene odtenke besedila, s katerim je glasba brezšivno spojena v eno. Pomladni spev iz zgodnejše zbirke pa preveva življenjski zanos, podprt z zvočno, polno harmonijo, v kateri so posamezne linije glasov občuteno in skrbno izpeljane. Josip Pavčič je bil učitelj v Ljubljani, nato pa je študiral glasbo še na Dunaju. Bil je ena vidnejših osebnosti in pedagogov Glasbene matice. V Novih akordih je leta 1912 objavil skladbo Če rdeče rože zapade sneg. Pugljevemu besedilu čustveno vrednost in globlji izraz daje prav Pavčičeva glasba. Ob njej je Gojmir Krek zapisal: »Josip Pavčič je podal s svojim lepim mešanim zborom Če rdeče rože zapade sneg samo ob sebi primitivno besedilo daleč nadkriljujočo skladbo s samostojno speljanimi glasovi in zmerno enharmoniko.« Matija Tomc se je glasbe učil v Novem mestu pod mentorstvom Ignacija Hladnika. Šolanje je nadaljeval v Škofovih zavodih v Ljubljani. Po posvetitvi v duhovnika se je izpopolnjeval v glasbi v Ljubljani in na Dunaju, nato pa je bil do vojne profesor glasbe na šentviški gimnaziji. Po vojni je bil duhovnik v Domžalah, vseskozi pa se je tudi intenzivno ukvarjal z glasbo. Zelo obsežen je njegov prispevek k cerkveni in posvetni zborovski ter vokalno-instrumentalni glasbi, veliko pa ima tudi priredb ljudskih pesmi. Vipotnikovo Pesem svitanico (1921) je Tomc uglasbil leta 1959 (skladba je izšla v Naših zborih). Besedilo je obarval z bogato harmonijo, ki se giblje v številnih odtenkih med »sencami« mola in »čistim dnevom« svetlega dura, iz glasbe pa odmeva zanosno in himnično etično sporočilo. Znameniti skladatelj, pianist, pedagog ter pisec o glasbi Marijan Lipovšek je študiral pri Slavku Ostercu in Janku Ravniku v Ljubljani ter se izpopolnjeval pri Aloisu Hábi in Josefu Suku v Pragi in Alfredu Caselli v Rimu. Med letoma 1956 in 1964 je bil direktor SF, med letoma 1968 in 1970 rektor AG ter do 1970. vodja glasbenih edicij DSS. Pri ustvarjanju so ga vodili neoklasicistični ideali, a je bil predvsem izrazen, lirični skladatelj. Poznamo ga kot ustvarjalca obsežnega instrumentalnega opusa, a glede na izrazne zmožnosti ga je vedno pritegovala tudi vokalna glasba, živo pa se je zanimal tudi za ljudsko. V svojih zborih je ostajal v mejah tonalnosti, da bi dosegel spevnost, obrabljenim harmonijam pa se je izogibal. Sveti Štefan na Kosovelovo besedilo iz leta 1955 se začenja z obetom prazničnega ozračja. Glasba nam s skoraj ljudsko melodiko in v razgibanih ritmih slika koledniške podobe, šaljivo omizje in dobrote, izteče pa se v trpko in melanholično občutje samote. Nedvomno se tu Lipovšek s svojo občutljivostjo za doživljajske odtenke besedila kaže kot »lirik, pesnik malih oblik« (P. Merkù). Rado Simoniti je glasbo študiral na Konservatoriju v Ljubljani, nato pa do 1939 poučeval glasbo v Splitu. Po vrnitvi v Ljubljano je na AG študiral kompozicijo in dirigiranje. Vseskozi je vodil različne zbore, po vojni pa je bil do upokojitve stalni dirigent ljubljanske Opere. Med 1948. in 1958. je vodil tudi zbor SF. Bil je vsestranski akter glasbenega življenja na Slovenskem. Delo z zbori in izkušnje z operno glasbo so mu dali vpogled v ustvarjalnost za vokal, ob tem pa se je napajal še v domači zborovski tradiciji in ljudski glasbi. Njegov kompozicijski stavek zaznamuje čustvena melodika, podprta z »napetimi in kromatičnimi, vendar vedno blagozvočnimi in mehkimi« harmonijami, kakor je ugotovil R. Ajlec. Po besedah A. Rijavca se Simonitijev zborovski stavek giblje »od tenkočutne, s kraško trpkostjo prežete mehkobe do široke, impresivne zvočnosti«; prvo kvaliteto prav gotovo prepoznamo v ženskem zboru Balada, občuteno zasnovanem na Kosovelovo besedilo. Ubald Vrabec se je glasbeno izobraževal v šoli Glasbene matice v Trstu in nato študiral violino v Bologni, leta 1929 pa se je odselil v Argentino. Tam je vodil različne zbore. Po vrnitvi leta 1931 se je v Mariboru izpopolnjeval v glasbi, poučeval violino in vodil zbore. Med vojno se je vrnil v Trst in po vojni postal središčna osebnost slovenskega glasbenega življenja. Med njegovimi deli je največ zborov in priredb ljudskih pesmi. Rdeč zaton iz leta 1977 je uglasbitev besedila duhovnika Antona Kuchlinga, borca za slovensko kulturo na avstrijskem Koroškem. Pesem z močnim in dramatičnim etičnim sporočilom napoveduje vihar in spremembe. Kontrast viharju pa je Kresno jutro na Golarjevo besedilo, nastalo skoraj štiri desetletja pred Rdečim zatonom. Opisuje pravljično svetlobo kresnega jutra, mladost in lepoto. V njem vre ista vera v življenje, a iz druge perspektive: v lepih stvareh življenja naj bo moto carpe diem, preden se svet spremeni in kresni čas mine. Lojze Lebič, ki letos praznuje jubilejnih 80 let, je eden najpomembnejših slovenskih skladateljev 20. stoletja, dirigent in pedagog. Diplomiral je iz arheologije, nato pa na AG študiral kompozicijo pri Marjanu Kozini in dirigiranje pri Danilu Švari. Dirigiral je številnim odličnim zborom, deloval pa je tudi kot univerzitetni predavatelj. Za svoje delo je prejel številne nagrade, mdr. Prešernovo nagrado za skladateljski opus leta 1994. 1995 je postal redni član SAZU. Lebič je svojo glasbeno govorico izoblikoval ob premisleku sodobnih skladateljskih idej; te je sprejel ali zavrnil. Njegovo ustvarjanje zaznamuje »arheološka« ljubezen do kulture preteklosti, obenem pa je svetovljanski ustvarjalec raznolikega opusa, ki ga razume širše občinstvo. Zbora z nocojšnjega sporeda sta po obliki tridelna; tretji del se razpoloženjsko, harmonsko in melodično navezuje na prvega. Murnovo Ne vem, kdo bolj je tožen je Lebič uglasbil z veliko skrbjo za drobne odtenke besedila, celo za posamezne besede. Tihi gaj na Kettejevo besedilo se začne z upočasnjenim »pošumevanjem« v ženskem zboru, ki poje o mrtvem gaju. Skladatelj doživljanje lirskega subjekta v glasbi sodoživlja in sopredstavlja – hkrati, ko to poteka v besedah, in tako se tudi glasba razgiba in prebudi v trenutku, ko se predrami spomin, že trenutek zatem pa ugasne kot »vzdih«, saj je gaj prekril sneg. Uroš Krek je bil eden najtehtnejših slovenskih skladateljev 20. stoletja. Po študiju slavistike je leta 1947 doštudiral v razredu L. M. Škerjanca. Nato je bil glasbeni urednik na Radiu Ljubljana. Med 1958. in 1967. je deloval na Glasbenonarodopisnem inštitutu, zatem pa je bil do 1982. profesor na AG. Krek je bil več let predsednik DSS, bil pa je tudi redni član SAZU ter dopisni član HAZU. Za svoje skladateljsko delo je prejel številne nagrade, mdr. leta 1992 Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Krek je v svojih delih dosegel učinkovito ravnovesje med refleksijo in muzikalnostjo, med čustvom in intelektom. Kot skladatelj je izšel iz formalne jasnosti in vedrine slovenskega neoklasicizma, obenem pa odkrival svoje korenine v ljudski glasbi, ki jo je prepletel z novo zvočnostjo. Vseskozi pa je bila njegova glasba v službi izraza. Prekmurska za ženski zbor je nastala leta 1992; v njej se Krek kaže kot mojster dramatičnega stopnjevanja. Z glasbo nas popelje do razkritja »daru«, ki ga na svatbo prinese zapuščena nezakonska mati, po višku skladbe (»naj se vidi, koga sem ljubila«) pa sklep izzveni v reminiscenco prvega dela. Janko Ravnik je bil eden najpomembnejših slovenskih skladateljev 20. stoletja, pianist in dolgoletni profesor klavirja na ljubljanskem Konservatoriju (1919–1939) in na Akademiji za glasbo (do 1968). Njegov opus je majhen, a obrtno in umetniško izredno kvaliteten in izpoveden ter napreden, Gojmir Krek je v Novih akordih njegova mladostna dela presodil kot »obljubo, obetajočo naši mladi umetnosti lepših dni«. Ravnik je te napovedi izpolnil ter vseskozi poglabljal svoj po besedah A. Rijavca »harmonsko sočni in melodično bogati glasbeni jezik«. V njegovi glasbi je navzoča tudi tesna povezanost z naravo. L. Lebič jo je opredelil takole: »Ravnik, samoten popotnik, ki je ujel v svojo fotografsko kamero toliko skritih naravnih lepot, je v zborih predvsem lirik, poet narave, vedno novih razpoloženj in nepotešenega hrepenenja. Značilna zanj je topla melodika, ki raste iz nežne, včasih že kar čutne akordike.« Ravnik je imel izjemen čut za vokal in vsebinske odtenke besedila. Ta čut je dobro izražen v Ženjici na Kozakovo besedilo (izšla je 1913 v Novih akordih). V njej je skladatelj glasbo izoblikoval z bogato, na čase celo ostro harmonijo, namenjeno trpkemu izpovednemu izrazu. Emil Adamič je bil v začetku prejšnjega stoletja eden najvidnejših slovenskih glasbenih ustvarjalcev za vokal in pomemben glasbeni kritik. Med vojno je bil v obdobju 1915–1920 v ruskem ujetništvu, a je bil glasbeno dejaven. Po prvi svetovni vojni je poučeval glasbo na različnih ustanovah, uspešno vodil različne zbore in instrumentalne zasedbe in veliko komponiral, predvsem za različne vokalne sestave. Njegove prve skladbe so izšle iz čitalniške tradicije in predvsem ljudskega tona; preprosta diatonična melodika, izraziti ritmi in sočna harmonska struktura z izrazitim tonalnim poudarkom pa so značilnosti, ki so ostale navzoče tudi v kasnejših zborih, čeprav se je iz skladbe v skladbo bolj osamosvajal od čitalniških vzorcev. Po Gojmirju Kreku, ki se je 1911 v Novih akordih navduševal nad Adamičevimi deli in rojakom očital, da ga ne cenijo, je desetletja kasneje L. Lebič ugotavljal, da se Adamičeva »najboljša dela ne izvajajo ali pa se slabo, in prav v njih je mnogo kamnov, ki smo jih zavrgli, pozabili«. Večerna pesem na Vorobkevičevo besedilo (iz Treh večernih pesmi, 1910) je harmonsko in melodično preprosta, a s prepričljivo lepoto izpeljana pesem, ki opeva večerno idilo. Aldo Kumar je študiral kompozicijo pri Alojzu Srebotnjaku v Ljubljani, izpopolnjeval pa se je pri B. Schaefferju in K. Meyerju na Poljskem. Kot skladatelj se spretno giblje med različnimi slogi, navdihuje pa se tudi v istrski glasbi. Njegov opus obsega zborovsko, solistično, komorno, vokalno-instrumentalno, scensko in filmsko glasbo. Sodi med najuspešnejše in najpogosteje izvajane sodobne slovenske skladatelje, veliko njegovih del pa je tudi posnetih. Kumar je za svoje delo prejel več priznanj, mdr. leta 2010 nagrado Prešernovega sklada. Od 2003 je profesor na ljubljanski AGRFT. Jesihovo hudomušno ljubezensko pesem Na livadi je uglasbil leta 1981. V tej humorni miniaturi se je izkazal kot skladatelj s smislom za scensko ustvarjanje, saj je živost dogajanja podprl s številnimi spremembami tempov in dinamike ter z izpostavitvijo posameznih glasovnih skupin (tenorski solo ljubimca muze). Skladatelj, slavist in etimolog Pavle Merkù je ena osrednjih osebnosti slovenske kulture na Tržaškem. Vrsto let je poučeval slovenski jezik, nato pa je bil v Trstu glasbeni urednik in urednik slovenskih oddaj Italijanskega radia. Glasbo in kompozicijo je študiral pri Ivanu Grbcu in Vitu Leviju in si njima pridobil široko glasbeno izobrazbo. Merkù je član SAZU, letos pa je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Skladatelj je uglasbil tudi nekaj besedil pesnika Toneta Kuntnerja, ki mu je podobno kakor Merkùju blizu narava. V pesmi Jablana se na dnu prekipevajoče kupe veselja skriva grenko zrno: »joj, vse težje so mi veje«. Dvorezni meč teh besed se skriva tako v poeziji kakor v njeni melodični, občuteno izpeljani in živahni uglasbitvi iz leta 1988. Sredi najbolj prekipevajoče moči se veselimo in živimo, dokler je sonce, saj smo sredi največjega življenja tudi že blizu smrti ... in verjetno ima prav zato življenje neskončen čar. Katarina Šter Matjaž Šček se je rodil leta 1958 v glasbeni družini v Kopru. Po končani srednji glasbeni šoli je najprej študiral dirigiranje na Akademiji za glasbo v Ljubljani, nato pa se je izobraževal pri priznanem slovenskem skladatelju in dirigentu Lojzetu Lebiču na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Kot zborovodja se je uveljavil z uspešnim vodenjem Ljubljanskih madrigalistov med letoma 1991 in 2001 ter Zbora RTV Slovenija med letoma 1993 in 1998. V letu 1996 je prevzel umetniško vodenje Komornega zbora Ipavska, na čelu katerega je še danes. Je eden izmed vrhunskih zborovodij, ki so v slovenski zborovski glasbi pustili svojevrsten pečat. Njegovo delo je prepoznavno po kakovosti umetniškega izvajanja ter po briljantnih in rahločutnih interpretacijah skladb, za kar je bil tudi mnogokrat nagrajen v slovenskem in evropskem glasbenem prostoru. Njegovo vrhunsko kakovost na področju zborovskega ljubiteljstva še naprej dokazujejo številni pevski sestavi, s katerimi sodeluje (zbor Ipavska, Moški pevski zbor Srečka Kosovela iz Ajdovščine in moški zbor Claudia Monteverdija iz Rude v Italiji). V njihove repertoarje uvršča redko izvajane skladbe ali novitete, ki so plod njegovega iskanja in sodelovanja z mladimi perspektivnimi ali že uveljavljenimi skladatelji. V letu 2001 je Matjaž Šček za svoje dosežke prejel najvišje priznanje Javnega sklada za kulturne dejavnosti Slovenije, zlato Gallusovo plaketo. Slovenski komorni zbor je bil kot poklicni pevski zbor ustanovljen leta 1991. Do jeseni leta 2009 ga je vodil njegov utemeljitelj dr. Mirko Cuderman, od sezone 2009/2010 pa sta ga vodila dirigentka Martina Batič, pomočnica direktorja Slovenske filharmonije za zbor, in Steffen Schreyer, ki je bil od leta 2009 do izteka sezone 2011/2012 šef dirigent zbora. V sezoni 2012/2013 je Martina Batič postala umetniški vodja zbora. Ta 40-članski zbor je od leta 1998 del Slovenske filharmonije in ima v vsaki sezoni povprečno po 35 koncertov. Njegova osrednja naloga je predvsem izvajanje glasbe a cappella, največ v Vokalnem abonmaju, ter vokalnoinstrumentalne glasbe z Orkestrom Slovenske filharmonije in drugimi slovenskimi in tujimi orkestri, pa tudi snemanje zborovske glasbe. S slovenskim komornim zborom so poleg nekaterih slovenskih sodelovali številni priznani tuji dirigenti (G. Theuring, T. Kaljuste, V. Kranjčević, H. Leenders, A. Eby, W. Seeliger, E. Ericson idr.), na koncertih vokalnoinstrumentalne glasbe pa vsi uveljavljeni slovenski in ugledni tuji dirigenti. Gostje zbora so bili tudi številni znani slovenski in tuji pevci solisti. Na abonmajskih in drugih koncertih je Slovenski komorni zbor ponovno obudil veliko del slovenskih skladateljev ali prvič izvedel nova, številne skladbe iz zakladnice evropske zborovske glasbe pa je občinstvu predstavil prvič. Zbor veliko snema. Posebej zajetna je njegova diskografija, saj šteje več kot osemdeset plošč v zbirkah Musica sacra Slovenica in Slovenska zborovska glasba z antologijskim izborom naše zborovske glasbe, sakralne in posvetne. Nastopa tudi na koncertih in festivalih v Italiji, Avstriji in Nemčiji, na Hrvaškem, Nizozemskem in Madžarskem. Posebej tesno je sodeloval s festivalom Varaždinski baročni večeri. Slovenski komorni zbor je dobitnik več uglednih umetniških priznanj in nagrad. Novembra 2012 so slovenski filharmoniki in Slovenski komorni zbor s koncertno izvedbo opere Jolanta Petra Iljiča Čajkovskega s skupino izvrstnih solistov mednarodnega slovesa s slavno sopranistko Ano Netrebko na čelu (sodelovali so tudi štirje slovenski pevci) pod vodstvom Emmanuella Villauma z velikim uspehom gostovali v razprodanih znamenitih dvoranah Stuttgarta, Münchna, Amsterdama, Pariza, Berlina, Nürnberga, Prage, Essna in Dunaja ter opero posneli za znano založbo Deutsche Gramofon. Decembra lani je Slovenski komorni zbor skupaj s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in gostujočimi solisti pod dirigentskim vodstvom Martine Batič pripravil izjemno izvedbo Händlovega oratorija Mesija, ki je dobila tudi odlične kritike. Slovenska filharmonija, Kongresni trg 10, 1000 Ljubljana, www.filharmonija.si, [email protected] T + 386 1 24 10 800, Prodaja vstopnic: uro pred koncertom pri blagajni Slovenske filharmonije. Rezervacija vstopnic: T + 386 1 24 10 800, E [email protected]