Wolfgang Amadeus Mozart (1756–1791) je eden najpomembnejših skladateljev opere in sploh eden tistih, ki so najmočneje vplivali na razvoj te glasbene zvrsti. V množico nesmrtnih glasbeno-scenskih stvaritev uvrščamo tudi njegovo spevoigro Beg iz seraja. Leta 1781 je Mozart zapustil službo dvornega glasbenika pri nadvse avtoritativnem salzburškem knezoškofu Hieronymusu Colloredu in se preselil na svetovljanski Dunaj. Kmalu po prihodu v habsburško prestolnico je od tedanjega avstrijskega cesarja Jožefa II. dobil naročilo, naj za Burgtheater (Dvorno gledališče) napiše spevoigro v nemškem jeziku. V nekaj mesecih je Mozartu uspelo dokončati Beg iz seraja, delo, ki spada v skupino t. i. turških oper. Te v duhu tedaj še vedno trajajočih turško-avstrijskih vojn obravnavajo motiv rešitve iz turškega ujetništva. Beg iz seraja velja v operni zgodovini za mejnik, saj presega vse dotedanje uglasbitve tovrstnih libretov. Prav z omenjeno spevoigro je namreč 25-letnemu Mozartu uspelo do tedaj dokaj preprosti dunajski singspiel povzdigniti na raven opere. Krstna predstava 16. julija 1782 je za Mozarta pomenila prvi večji dunajski uspeh, tako da so že prihodnje leto sledile ponovitve v Pragi in na nekaterih nemških odrih. Uvertura je v Mozartovih rokah predmet nenadnih sprememb razpoloženja, ki jih ponazarjajo različne eksotične melodije v turškem slogu (Alla Turca), in to ne le z razgibano melodiko, tudi s t. i. »janičarsko« instrumentacijo, ki se je z velikim bobnom, činelami in trianglom močno odmaknila od običajnih klasicističnih instrumentacijskih norm, Mozart v uverturi dosega parodični učinek. Bolj v skladu s tradicijo je klasična tridelna zasnova uverture. Tako se začne v živahnem C-duru, sledita pa mu lirični srednji del v c-molu in vnovična ponovitev začetka. Mozarta lahko imenujemo tudi oče klasičnega koncerta. Kar je bilo do tedaj napisanega v tej obliki, je bilo namreč večinoma le priredba baročnega koncerta brez pravega razumevanja vloge solističnega instrumenta. Predvsem kar zadeva klavirski koncert je Mozart opravil tako temeljno delo, da ta velja skoraj izključno za njegov dosežek. Poudaril je virtuozovo individualnost, dal obliki simfonično podobo, prečistil sonatno obliko prvega stavka in razkril umetniške možnosti kadence. Skupaj je napisal kar 27 koncertov za klavir in orkester. Koncert za klavir in orkester št. 23 v A-duru, K. 488, je bil napisan 2. marca 1786. Kot vse koncerte od 15. klavirskega koncerta naprej, je Mozart tudi tega predstavil občinstvu dunajskega Dvornega gledališča v seriji svojih koncertnih nastopov med letoma 1784 in 1786. Delo po priljubljenosti ne zaostaja za prejšnjimi. Ima tradicionalno zaporedje stavkov. Skladatelj ga je napisal sočasno s svojo največjo mojstrovino na področju komične opere Figarovo svatbo. Tako ni presenetljivo, da je tudi glasba omenjenega koncerta po večini lahkotnejše narave. Izjema je počasni drugi stavek, v katerem prevladuje izrazito melanholično razpoloženje. Posebnost koncerta je, da je Mozart v zasedbo vključil tudi klarinet, instrument, ki ga je sicer uporabil le še v dveh klavirskih koncertih (št. 22 in 24). Izjemni turški pianist Fazil Say (1970) je v zadnjih letih eden najstalnejših poustvarjalcev obeh simfoničnih abonmajev Slovenske filharmonije. Na tokratnem koncertu pa se bo ljubljanskemu občinstvu prvič predstavil kot skladatelj. Svoj prvi opus – klavirsko sonato – je napisal pri štirinajstih letih, ko je študiral klavir in kompozicijo na konservatoriju v rojstni Ankari. Tej je sledila vrsta komornih del, mednarodno prepoznavnost pa je kot ustvarjalec dosegel s klavirskim delom Črna zemlja (1997). Precej bolj tradicionalen in manj obsežen je njegov simfonični opus. Njegovo najpomembnejše simfonično delo je prva izmed treh simfonij, simfonija, ki ima ime Istanbulska. Dokončal jo je leta 2010 ob koncu petletnega mandata v vlogi »ekskluzivnega umetnika« v Koncertni hiši v Dortmundu. Tam je bilo istega leta delo tudi praizvedeno. Simfonija je portret Istanbula, največjega in zgodovinsko najpomembnejšega turškega mesta ob Bosporski ožini. To sedemstavčno delo ima kot večina Sayevih simfoničnih skladb programsko ozadje. Prvi stavek je nostalgija po zasanjanem jutru in veliko živahnejšem preostanku dneva v Istanbulu začetka 20. stoletja. Simfonija se začenja z imitacijo bližnjega Marmarskega morja na poseben instrument, ki posnema šum valov. Tudi sicer zahteva delo dokaj eksotičen instrumentarij, saj v njem večkrat nastopijo tradicionalni turški instrumenti: piščal nej, boben kudüm in citram podobno glasbilo kanun. Drugi stavek s ponavljajočimi se ritmičnimi in melodičnimi obrazci posnema starodavne obredne plese istanbulskih verskih redov in njihovo stopnjevanje do ekstaze. Tretji, počasni stavek, v katerem zazveni tradicionalni turški napev Segah makam, je slika osrednje in najmogočnejše istanbulske mošeje sultana Ahmeda, t. i. Modre mošeje. Bizantinski pridih stavku dodata nej in kudüm. V lahkotnem četrtem stavku se živahno oblečene in razposajene mladenke s trajektom odpravijo na bližnje Prinčeve otoke. V stavku zazveni kanun, občasno pa je slišen celo zvočni signal trajekta. V petem stavku se skladatelj spominja potnikov Male Azije, ki na eni najveličastnejših in najlepših istanbulskih železniških postaj, postaji Haydarpaşa, začenjajo potovanja v azijska prostranstva. Stavek posnema vedno glasnejše sopihanje vlaka. Šesti stavek je prizor včasih skrivnostnega, sicer pa po večini nadvse živahnega orientalskega plesa. Začne se z improvizacijo na kanunu. V njem potem zazveni še en tradicionalni turški napev, Karcığar makam. V finalu se skladatelj po energičnem začetku v želji po vsebinski in tematski zaokrožitvi simfonije ob zvokih neja znova povrne k začetnemu napevu prvega stavka. Ob tem je zapisal: »Kar izvira iz morja, naj se vanj tudi vrne«. JERNEJ WEISS