1. No category

julij–avgust 2013, letnik 62, številka 7–8
M E S E Č N I K
Z A
S L O V E N C E
P O
S V E T U
Družinski seminar slovenske župnije iz Stuttgarta
Naslov našega družinskega seminarja
Lea Grabar, ki ustvarja z veseljem
Izdelki otrok na razstavi
Naša predavatelja zakonca Frece-Kalamar
Otroci delajo svoje izdelke
Profesorica Mihaela Kalamar v delavnici z otroki
Zbrano občestvo ob gledanju nemškega nogometnega pokalnega finala
Pogled na zbrane družine v dvorani
Priprave pred sveto mašo
Višarska romanja in JBTZ
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih
duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska,
kulturna in narodna vprašanja
Višarje je treba doživeti
Strasti (2)
Katekizem
Mlada srečevanja
Rafaelova družba
Komentar meseca
Prisluhnimo domovini
Iz življenja naših župnij
Zgodba
Križanka
2
7
8
9
10
11
12
15
40
43
Prva stran ovitka: Svete Višarje; foto – Mihela
Zaveljcina
Druga stran ovitka: Družinski seminar slovenske
župnije iz Stuttgarta; foto – Aleš Kalamar
Tretja stran ovitka: Dvodnevno romanje SKM
Merlebach v Tours in ogled gradov Loire; foto – Bruno
Perriol in Jože Kamin
Četrta stran ovitka: Nedelja Slovencev po svetu; foto –
Janez Pavel Žakelj
K poletju gre, s tem pa se bliža čas
oddiha, ki je na poseben način zaznamovan tudi s Slovenci po svetu.
Na prvo julijsko nedeljo že vrsto let
opozarjamo na to, da izjemno velik
delež rojakov živi zunaj meja matične države.
»Sinovi, hčere, matere in očetje, ki vas je nova domovina sprejela in
vzljubila, občudujem vaš trud in zvestobo! Zvestobo tujini pa tudi domovini. Vsak od vas ve, zakaj ste sami ali vaši starši zapustili domovino. Živite srečni, včasih manj srečni ... važno je, da vam je v srcu dobro. Mi, ki smo tu, v Sloveniji, smo z vami. Naša pota so različna, tako
kot so vaša, družita pa nas vera in prava zvestoba vsemu dobremu. Plemenitita nas bolečina in zmaga nad bolečino. Bodimo pogumni, dragi
rojaki, in naj vsakdo izmed nas daruje to, kar zmore, da bodo naše duše ostale trdne in da bomo drug za drugega lahko ostali ljudje.« Tako
je Marjetka Smrekar, pesnica in invalidka, zaklicala vsem rojakom pred
leti, a misel čutečih ljudi velja vedno in povsod.
Zadnja leta se v mesecu juliju odvije še nekaj dogodkov, ki so posvečeni izseljencem. To so seja obeh svetov slovenske vlade: za zamejce in za
Slovence po svetu, že tradicionalni tabor društva Slovenja v svetu, letos
bo tretja prireditev Dobrodošli doma, že vrsto let je v državnem zboru
vseslovensko srečanje in še kaj bi lahko našteli. Potem pa pridejo še izrecno na vrsto omenjene tri Slovenije. Njim je že četrt stoletja posvečena prva nedelja v avgustu, in sicer na eni najstarejših slovenskih božjih
poti, na Svetih Višarjah, kamor poromajo izseljenska, zamejska in matična Slovenija. Letos, ko bo srečanje jubilejno, ste še posebej vabljeni.
Tudi številka Naše luči, ki je pred vami, je nekoliko bolj višarsko obarvana. Svete Višarje so bile vedno pomembno slovensko središče. Posebno vlogo so imele pred letom ’90, ko je bila v deželi še diktatura. Mnogi
svobodoljubni Slovenci z vsega sveta se niso mogli srečevati v domovini in so se zato v neposredni bližini, pri tem na poseben način slovenskem Marijinem svetišču.
Letos, ko mineva prav tako kot od začetka organiziranih višarskih romanj tudi petindvajset let od začetkov svobode in političnega procesa
proti četverici, se nad domovino znova gostijo ne preveč svetli oblaki. Ne
smemo dopustiti, da se zatreta šibka demokracija in svoboda, ki se nista niti še dodobra postavili na noge. Ena od priložnosti, da kaj napravimo za Slovenijo, je tudi to, da pridemo na Svete Višarje, kjer bo vrhunec dneva prav maša za domovino.
Lenart Rihar
POGOVOR
Višarje je treba
doživeti
Ob 25. romanju treh Slovenij na Svete
Višarje
Premislek ob jubilejnem romanju treh Slovenij me navdaja s tistim veseljem in zanosom, ki ga pozna romarsko občestvo na višinah romarskega kraja že dve desetletji in pol
in je enkratno. Treba ga je doživeti. Svete Višarje so že same po sebi kraj in prostor duhovnega sveta. Človek sam ne
ve, kdaj in kako ga zajame in potegne vase vzdušje gore, ki
moli. Z vsakim korakom romarja, ki se vzpenja peš, se nabirajo višinski metri, obenem pa sprejetost v območje, kjer
z višino narašča prostost duha in veselje srca. Ko se zrak
redči, narašča gostota svežine, ki napolnjuje celo telo. Predvsem pa vznemiri duha z radostjo. Kdor se zapelje v višavo z gondolo, je dospel prehitro, da bi mu vzdušje sledilo po
stopničkah. Ob izstopu iz zgornje žičnične postaje je v hipu
izpostavljen pogledu cerkvice in gruče hiš okoli nje. Oči mu
poiščejo silhueto višarskega svetišča in potem krog gorskih
grebenov in katedrale vrhov, ki ga prevzamejo in položijo v
naročje nebes na zemlji.
Tako so zaneseno privrele besede znancu, ki ga redno srečujemo na romanju na prvo nedeljo v avgustu na Svetih
Višarjah. Najbrž bi podobne občutke na svoj način povedal še marsikdo, ki se je redno, pogosto ali vsaj kdaj znašel med množico, zbrano iz treh Slovenij, na vrhu pri višarski Kraljici miru.
In kako je nastajala vsa ta zgodba, ki ji tokrat ovijamo srebrn trak na praznično oblačilo? Začetki so v času, ko je v
slovenskih skupnostih po Evropi zavela misel, da moramo
kristjani nekaj več narediti skupaj. Čas je sprožil potrebo
po druženju, izmenjavi mnenj zaradi vrenja v družbi, nekih novih slutenj in obetov. Ni bilo vnaprej jasno, kaj nastaja, da pa prihaja nek skorajšnji jutri, drugačen od današnjega dneva, je viselo v zraku.
Kako postaviti svoje krščanstvo v to novo, zaenkrat le nesluteno prostornost našega časa? Povežejo naj se mladi izobraženi možje in žene med izseljenci po Evropi. Konkretna pobuda je prišla iz kroga pariških Slovencev in kmalu
žela odobravanje in pripravljenost po slovenskih župnijah
v Belgiji, Nemčiji, Švici ... Srečati se želimo, najti moramo
2
Škof dr. Jurij Bizjak med pridigo
prostor, kjer se bomo lahko pogovarjali, izmenjali misli in
zbirali ideje. Podpreti se moramo v uresničevanju dobrih
zamisli in načrtov, združiti je treba moči. Kakor se srečujejo duhovniki na letnih sestankih, da se usposabljajo in med
seboj obogatijo z izkušnjami, tako se želimo povezati med
seboj tudi krščanski laiki. Budnica je zaokrožila med katoliškimi izseljenci in vzbrstela je mladika.
V zavest je prihajal koncil, ki je nagovoril laike, da se zavedo svojega poslanstva, svojih darov in sposobnosti, da se
vključijo v družbo organizirano in odgovorno. O koncilski
spodbudi laikom so že daljši čas razpravljali duhovniki na
pastoralnih konferencah. Nekateri so bili posebej zagreti in
so kmalu našli posameznike, ki so zgrabili idejo in jo začeli uresničevati. Sprva so navezali stike posamezniki. Kmalu
pa so jim sledila organizirana srečanja katoliških intelektualcev. Treba je bilo najti še primeren kraj za skupen vseevropski shod, ki bi družil kristjane iz izseljenstva, zamejstva in Slovenije. In spontano se je vžgala misel, da je pravo
mesto za uresničitev teh idej romarski kraj na tromeji, kjer
Mati božja razgrne svoj plašč nad vse. Njena priprošnja je
naklonila romarjem iz treh Slovenij bogat blagoslov.
V nadaljevanju objavljamo pogovore z nekaterimi vidnimi
Slovenci, ki so tesno povezani z našimi romanji.
Janez Pucelj
POGOVOR
Cerkev je vsako leto napolnjena do zadnjega kotička.
Posebej ljube Svete
Višarje
Msgr. METOD PIRIH,
upokojeni koprski škof
V preteklih letih ste večkrat z veseljem sprejeli
povabilo k vodenju sv.
maše na Svetih Višarjah.
Vam morda ostaja v spominu kakšen utrinek s prvega romanja leta 1989,
ko ste bili glavni mašnik?
Romanja imajo v našem življenju pomembno mesto. Vsako
romanje je predvsem dejanje vere. Ali so naša romanja res
dejanja vere, moramo razmišljati zlasti letos, ko obhajamo
leto vere. Kristjani smo na tem svetu popotniki. Nekoč bo
treba ta svet zapustiti. Verujemo, da ga bomo zagledali neokrnjenega in še lepšega v večnosti. Božjepotništvo je povezano z žrtvijo in odpovedjo. Ne le nekoč, tudi danes srečamo mlade, družine, pa tudi starejše, ki romajo peš na Svete
Višarje in v druge romarske kraje. Ta božja pot na meji treh
dežel je nam Slovencem zelo ljuba. Tudi Slovenci po svetu
so si Svete Višarje izbrali za kraj molitve ter različnih srečanj predvsem zato, ker mnogi pred samostojno Slovenijo
še niso mogli priti domov.
Tega se spominjam s prvega romanja pred 25 leti. Skupaj
z menoj so bili pri oltarju in pri maši duhovniki in mnogi
verniki, ki po drugi svetovni vojni še niso prestopili praga
slovenske meje. Nekateri od teh so že v večnosti. Prireditelji
so romanju vedno dali določeno vsebino, ki jo je bilo treba
vnesti v homilijo. Zdomci so potem v prijateljskem druženju s sorodniki iz domovine obujali spomine na hude čase med drugo svetovno vojno in po njej ter upali na drugačno prihodnost, kar se je potem, hvala Bogu, tudi kmalu
zgodilo. Z vsakega romanja se veren človek vrača obogaten
in vsaj nekoliko spremenjen.
Kako doživljate srečevanje z duhovniki, sobrati, ki delujejo v zamejstvu in izseljenstvu?
Petina Slovencev naj bi živela zunaj Slovenije. Polnih deset
let sem bil zanje odgovoren kot narodni ravnatelj za dušnopastirstvo Slovencev po svetu. Obšel sem vse dežele sveta,
kjer žive naši rojaki.
3
POGOVOR
Akademik prof. dr. Jože Trontelj - v 25 letih so se zvrstili
mnogi ugledni predavatelji
Vsako leto sem se dvakrat udeležil sestanka Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih delavcev v Zahodni Evropi. Sestanki so trajali ves teden. Na
teh srečanjih sem poročal o razmerah doma, poslušal, se
pogovarjal in skrbel, da so Slovenci na tujem imeli v svoji sredi duhovnike. Srečanja so mi bila izredno všeč, ker je
bilo stanovsko izpopolnjevanje povezano z duhovnostjo in
človečnostjo. Skupaj smo molili molitveno bogoslužje, poslušali homilije, praznovali godove in rojstne dneve ali kake druge obletnice. Sreda popoldne je bila namenjena izletu. Tako smo uresničevali psalmistove besede: »Kako dobro
in kako prijetno je, če bratje prebivajo skupaj!« ( Ps 133,1).
Rad sem odhajal na birme ali kake druge slovesnosti med
naše zdomce.
Pastoralno delo v zdomstvu in izseljenstvu je težko, v nekem smislu je podobno misijonskemu delu. Že narava dela
zahteva, da so duhovniki in pastoralni sodelavci poenoteni
glede pastoralnih kriterijev v posamezni deželi.
Preko urejenega dela, s slovenskim bogoslužjem, raznimi
prireditvami in osebnimi stiki duhovniki pomagajo ohranjati našim ljudem v zdomstvu vero in materni jezik. To
sta dve temeljni vrednoti, ki spadata h koreninam naše biti.
4
Slovenski verniki romamo v različne kraje, da se priporočamo Mariji. Zakaj so med romarskimi kraji priljubljena »točka« tudi Svete Višarje?
Verniki so prvotno romali na kraje, ki jih je posvetil naš
Gospod Jezus Kristus s svojimi koraki, v Sveto deželo, zlasti na kraje, povezane z njegovim trpljenjem in smrtjo. Takoj za tem pa so začeli kristjani romati na grobove mučencev. Kakor so mučenci ostali v najtežjih trenutkih zvesti
svoji veri, tako so prosili romarji, da bi tudi oni ostali zvesti
veri. Naši predniki in tudi mi danes pa najrajši romamo v
Marijina svetišča: na Brezje, na Sveto Goro, na Ptujsko Goro in drugam. Slovenci zelo radi romamo na Svete Višarje.
Doma sem v bližini Svete Gore (15 km). Tja smo večkrat
med letom romali peš. Vendar so ljudje romali tudi drugam. Moja mama je bila peš na Svetih Višarjah (100 km v
eno smer). S te božje poti je domov prinesla sveče s podobo višarske Matere božje. Ena od teh je moja krstna sveča,
saj je na njej vrezljano moje ime. Krščen sem bil na sam rojstni dan in vsako leto na ta dan prižgem krstno svečo s Svetih Višarij ter obnovim krstne obljube. Meni so zaradi tega
spomina posebej ljube Svete Višarje. Kakšen drugi romar
ima kak drug spomin na ta romarski kraj. Nekateri uživajo
v čudoviti naravi v planinah, drugi se dobro počutijo v cerkvi, ki jo krasi poslikava slovenskega umetnika Toneta Kralja, velika večina ljudi pa prihaja na romanje treh Slovenij
na Svete Višarje zaradi stvari same.
Naj višarska Mati božja vsem Slovencem doma in po svetu kaže pot h Kristusu in za vse evropske narode posreduje
mir in strpnost, slogo, duhovno moč in odpuščanje.
Kjer so nebesa bližja
Msgr. DIONIZIJ
MATEUČIČ, rektor
Marijinega svetišča na
Svetih Višarjah
Vsako leto z odprtostjo in
velikodušnostjo sprejmete slovenske škofe in duhovnike, ki sooblikujejo
sv. mašo na romanju treh
Slovenij. Kaj vam osebno
pomeni ta dan?
Vsakoletno romanje treh Slovenij, ki se odvija prvo nedeljo v avgustu ob prisotnosti škofa in mnogih duhovnikov,
je pričakovan dogodek – še posebej ker se ga udeleži veli-
POGOVOR
ko vernikov in ker je posebnega pomena na področju vere.
Navdušenje vernikov in svečano opravljanje maše privabita vse, tudi druge romarje. Srečanje je iskren izraz edinosti,
solidarnosti in bratstva med Slovenci. Vera, češčenje Marije
in kultura so povezovalni elementi tega romanja.
Več let že vodite pastoralo tako v Žabnicah kot na Svetih
Višarjah. Kako doživljate to poslanstvo?
Ko sem leta 1998 prišel v Žabnice, so tu bile razprtije med
krajevnimi narodnimi skupnostmi (bralce opozarjamo na
to, da na območju Kanalske doline živijo tri uradno priznane jezikovne manjšine: furlanska, slovenska in nemška);
z dialogom in potrpežljivostjo, brez skrajnih stališč, se je
ozračje postopoma izboljšalo. Odnosi med ljudmi so boljši; verski obredi se lahko tudi ob praznikih odvijajo v vseh
jezikih brez sporov. S pomočjo višarske Matere božje, ki je
kraljica evropskih narodov, sta mir in sožitje v župniji in v
svetišču – ob potrebnem upoštevanju raznolikosti – stabilna in plodna.
Svete Višarje so za Slovence iz vseh treh Slovenij zelo
dragocena božja pot. Kako vidite v prihodnje povezavo
med tem svetiščem in slovenstvom?
Mislim, da je bila povezava Slovencev z višarskim svetiščem močna v preteklosti in da je močna tudi dandanes.
Vedno več romarjev pride peš na Višarje; vedno več duhovnikov (in med temi so tudi mladi) pride s svojimi farani na
romanje. Bralce spominjam, da pridejo na Višarje že desetič zapored tudi slovenski diakoni za duhovne vaje pred
mašniškim posvečenjem. To je veliko priznanje za duhovno pomembnost svetišča in je obenem izraz češčenja višarske Matere. Slovenci ne bodo nikoli pozabili višarskega svetišča, kjer so nebesa zares bližja.
Kulturni program po sv. maši
Neodvisno od vremena
Msgr. JANEZ RIHAR,
nekdanji ravnatelj
Rafaelove družbe
S srcem vsa leta prihajate
na Svete Višarje. Kaj vam
osebno pomeni romanje
treh Slovenij?
Ob romanju treh Slovenij
oživi spomin na otroške
dni, ko nam še ni bilo dano
obiskati te slovenske božje poti. Rad se podam na to čez 650 let staro božjo pot, kjer
bogata ideja dr. Lamberta Ehrlicha, da višarska Marija ne
razmejuje, temveč združuje narode, še vedno nagovarja romarje. Tega se zavedajo tudi naši slovenski škofje, ki se vedno radi odzovejo vabilu na Svete Višarje. Drugačnost, izrednost romanja treh Slovenij na poseben način povezuje
versko in narodno zgodovino s sedanjostjo in prihodnostjo.
Posebej rad bi izpostavil duhovnike Vinka Žaklja, Naceta
Čretnika, Janeza Zdešarja in še mnoge, ki jim je bila domovina nekdaj prepovedana in so se radi shajali na tem božjepotnem vrhu, od koder so imeli bližnji pogled na domovino Slovenijo. Ob sklepu romanja se vsako leto duhovniki, ki
pridemo na Višarje, dobimo ob višarskem župniku Dioniziju, kjer v sproščenem vzdušju utrjujemo povezanost med
seboj ter zvestobo veri in domovini.
Neutrudni ste pri vodenju križevega pota – vsako leto z
verniki molite od kapele do kapele od vznožja do vrha
gore. Vedno tudi poudarjate, da se na Višarjah ne odvija
le srečanje, temveč romanje …
Romarji treh Slovenij smo neodvisni od vremena. Križev pot, ki ga krasijo umetniške podobe Toneta Kralja, je
simbol naše slovenske zgodovine. Romarjev je vsako leto več iz vseh treh področij: izseljenstva, zamejstva in matične domovine. Aktualnost naših romanj se skozi leta ne
zmanjšuje.
Morda kakšno predavanje, misel ali dogodek iz preteklih 25 romanj v vas posebej odmeva?
Posebej odmevno je bilo predavanje akademika Zorka Simčiča z naslovom: Anton Martin Slomšek, človek za vse čase.
To predavanje je bilo še pred Slomškovo beatifikacijo in je bilo posebno sporočilno. Vendar pa so tudi vsa druga odlična
predavanja skušala biti čim bolj v soglasju z Ehrlichovo idejo.
5
POGOVOR
Višarje prešernega
slovenstva
LOJZE PETERLE,
evropski poslanec
Kdaj ste začeli svoja kolesarska potovanja po zamejstvu in kakšen pomen
so znotraj njih imele Svete
Višarje?
Na pedale starega rogovca
sem stopil prvič leta 1971,
potem ko sem spoznal Rina
Markiča, duhovnika iz Beneške Slovenije, ki me je seznanil
s takratnim stanjem beneških Slovencev. Takrat sem skočil
tudi v Rezijo, kjer sem na Njivi srečal etnologa Vinka Matičetovega, na Višarjah, ki so me že dolgo vznemirjala, pa gospoda Vinka Žaklja.
S Francetom Selanom sva prenočila med mladimi goriškimi Slovenci v Močnikovi koči v Žabnicah.
Takrat sem spoznal tudi Prešernove iz Trbiža, gospoda
Krannerja in še koga. Od takrat so Svete Višarje moja obvezna poletna romarska sestavina. Doslej za gor še vedno peš.
Romarji treh Slovenij
6
V 25 letih ste eden najbolj zvestih udeležencev romanja
treh Slovenij. Zakaj vas tako privlačijo ravno Svete
Višarje?
Svete Višarje so za Slovence poseben kraj, tudi zaradi srečevanja treh Slovenij. Taka gostota slovenskega duha in prijateljskega druženja v čudovitem okolju Zahodnih Julijcev, pa še s
pogledom na Koroško, se ne dogaja pogosto. Srečati Ziljane in
druge Korošce, Benečane, Rezijane, Goričane, Tržačane, prijatelje iz Slovenije, Belgije, Nemčije, Argentine ... skratka tri
Slovenije, se spomniti pevcev Mirka Špacapana, zapeti pri Juretu Prešernu, srečati ministre prve vlade in mlade, ki jim ni
vseeno za prihodnost Slovenije - vse to je zame posebno poletno darilo. Na Višarjah srečujem prešerno slovenstvo, tam
se polnim (pa ne samo z dobrim merlotom pri g. Dioniziju).
V enem od prvih romanj na Višarje ste kot predavatelj
spregovorili o »današnji Sloveniji«. V kateri smeri bi
oblikovali predavanje z istim naslovom za letošnje leto?
To pot bi spregovoril o »jutrišnji Sloveniji«, najprej pa bi se
priporočil Svetemu Duhu za pravo spoznanje. Če ne bomo
razumeli, zakaj smo tam, kjer smo, se ne bomo mogli lotiti
korenin naših težav. Spoznanje ni dovolj, potrebna so dejanja za drugačno Slovenijo.
Rafaelova družba
MLADINSKA STRAN
Strasti (2)
Nadaljujem odgovor o temni plati strasti, ki ga je zastavil Črt.
Sveta Frančiška Rimska se je po legendi večkrat borila s hudičem, ki jo je napadal na vse mogoče načine. Lahko bi poskušali ugibati, ali je bil ta napad zunanji ali so bili to nagoni, s katerimi se je morala boriti, čeprav praktični zaključek
ne bo drugačen - šele skozi bolj ali manj zahtevne borbe, v
katerih se kot ljudje lahko oblikujemo, zrastemo v »osebo«,
v to, kar smo.
Ostane dejstvo, da je človek zmožen določena dejanja ali
misli sprejeti ali zavrniti, čeprav se vanje začenjamo spuščati že po »majhnih« grehih. Vsako spogledovanje z grehom
nas ošibi in postopoma ohromi za krepost. Tisti trenutek,
ko se človek ni več pripravljen spremeniti, postane sam svoj
ujetnik.
Dejanje, ki nas nenehno spreminja in nam daje notranjo
plemenitost, je upoštevanje drugega. To se izraža v mnogih
potezah: v dajanju prednosti bližnjemu, delitvi z njim pa
tudi prek odnosa do sebe: urejenosti, zmernosti, ljubezni do
sebe in drugih ...
Tako ne boš pustil, da bi te zasužnjili avtomatizmi, nagoni,
strasti ... Splača se preveriti tudi
glasbo, ki jo poslušaš, vrsto branja, filme, ki jih gledaš, družbo
... V močnih čustvih nam lahko
pomaga branje psalmov, ker izražajo tako raznovrstna in
močna človeška čutenja.
Vse, kar počnemo, vpliva na
našo zavest in usmerja naše
razmišljanje - velikokrat močneje, kot se nam zdi. Vadenje v
svobodi je izziv, vendar tudi
prava maturitetna naloga, ki ti
bo, če se je boš lotil, omogočila,
da boš odkril pravo privlačnost
življenja.
In če smo se vseeno pustili ujeti? Zakrament spovedi nam pomaga na poti svobode, že zato,
ker je to zakrament in nas obrne k Ljubezni, k Svetemu.
Naj povzamem povedano. Čutno ugodje ni slabo, ker so čuti
dar za telo. Izziv za nas pa je, da uskladimo zunanje z notranjim, duhovnim čutenjem, to je s tistim, ki je prijetno Bogu.
Tedaj bomo z njim služili Bogu in bližnjemu ter rastli v ljubezni. Ustvarjeni smo za srečo, zato se usmerjanje k Bogu in
bližnjemu v nas uresničuje. Ustreznost naših dejanj preverjamo po tem, kar nam dolgotrajno prinaša umirjenost in
veselje, ki človeka odpira za druge.
Ob vsem temnem, ki ga je človek zmožen, je v njem tudi klic
po Bogu. Bog pa se je v Kristusu spustil v najgloblje brezno,
da bi človeka lahko rešil. Zato nas Kristus osvobaja, zato so
tako pomembni zakramenti, ker se po njih srečujemo z
njim.
Za konec pa še povabilo Pavla v pismu Rimljanom: »Nikar se
ne prilagajajte miselnosti tega sveta, ampak se tako preobrazujte, da boste prenavljali svojega duha. Tako boste razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všeč in popolno.«
Petra
7
KATEKIZEM
Molitev
POT MOLITVE
Molimo torej, ljubi bratje,
kakor nas je učil Bog, učitelj!
Zaupna in prisrčna molitev
je, če k Bogu molimo s tem,
kar je njegovo, če pustimo,
da se k njegovim ušesom
dviga iz naših ust Kristusova
molitev. Naj Oče prepozna
besede svojega Sina, ko
izrekamo molitev ...
Pomislimo, da stojimo pred
pogledom Boga.
Ciprijan iz Kartagine
Kajti niste prejeli duha
suženjstva, da bi se morali
še vedno bati, marveč ste
prejeli duha posinovljenja, v
katerem kličemo: Aba, Oče!
Rim 8,15
Vsi ljudje so otroci enega
Očeta in zato bratje.
Frančišek Asiški
8
513. Kako je sestavljen očenaš?
Očenaš je sestavljen iz sedmih prošenj usmiljenemu Očetu v
nebesih. Prve tri prošnje se nanašajo na Boga. Izražajo način, kako
mu pravilno služimo. Zadnje štiri prošnje prinašajo naše osnovne
človeške potrebe pred našega Očeta v nebesih.
514. Kakšno mesto med molitvami ima očenaš?
Očenaš je ‚najpopolnejša molitev‘ (Tomaž Akvinski) in ‚povzetek
celotnega evangelija‘ (Tertulijan).
Očenaš je več kot molitev - je pot, ki pelje naravnost v srce našega Očeta.
Prvi kristjani so to pramolitev Cerkve, ki je bila vsakemu kristjanu
izročena pri krstu,
molili trikrat na
dan. Tudi danes
med kristjani
ne bi smelo biti
nobenega dne,
ko ne bi izrekli
Gospodove
molitve z usti, je
sprejemali s srcem
in uresničevali v
svojem življenju.
515. Kako si upamo Boga imenovati očeta?
Boga nagovarjamo kot očeta zato, ker nas je Jezus poklical v svojo
bližino in nas s krstom napravil za božje otroke. V občestvu z njim,
ki ‚počiva na Očetovem srcu‘, smemo klicati: Aba, Oče!
516. Kako naj ljudje rečejo Bogu Oče, če imajo slabo izkušnjo s svojim zemeljskim očetom, ki jih je zapustil ali celo mučil?
Zemeljski, telesni očetje ali matere lahko zelo zastirajo podobo
očetovstva ali materinstva dobrega Boga. Nebeški Oče vsekakor ni
istoveten z našimi človeškimi izkušnjami staršev. Svojo podobo o
Bogu moremo in moramo očistiti vseh svojih predstav, da bi se mogli
srečati z njim v zaupanju in brez pridržkov.
MLADA SREČEVANJA
»Slovenka si – zakaj bi raziskovala nemške ali
avstrijske teme?«
Vse ima svoj zakaj in duhovniki že vedo, kaj govorijo. Tako je Sandro Jenko življenjska pot prav na pobudo izseljenskega duhovnika Martina Retlja pripeljala iz Frankfurta preko študija teatrologije na Dunaju v Ljubljano, kjer se
zdaj posveča slovenski gledališki zgodovini.
Natalija Barišić Bevc
Kdo ti je dal navdih za raziskovanje slovenske teme?
Že od malega sem se aktivno udeleževala
slovenskih dejavnosti in tako ohranjala slovenstvo na tujem. Ko pa sem ob koncu študija iskala temo za magistrsko nalogo, me je
prav naš frankfurtski župnik Martin Retelj
opozoril: „Slovenka si – zakaj bi raziskovala nemške ali avstrijske teme?“ Seveda sem
že prej razmišljala o tem, a nisem našla priSandra Jenko
merne teme in tudi vedela nisem, če bom temu izzivu kos. Vseeno sem se na njegovo pobudo ponovno
odpravila v gledališki muzej v Ljubljano in tokrat odkrila temo, s katero se ukvarjam še danes: Nemško gledališče v Ljubljani. Da je to področje kljub svoji nedvomno pomembni vlogi v slovenski gledališki zgodovini do tedaj bilo
skoraj neraziskano, se mi je zdelo čudno. „To stanje je treba spremeniti!“ sem si rekla. Želela sem zapolniti vsaj del
luknje v zgodovinopisju. Mar ni ironično, da je morala priti
Slovenka iz Nemčije v Ljubljano zato, da se ukvarja z zgodovino Nemcev v Sloveniji?
Nam lahko poveš kaj več o svojem delu?
V Ljubljano sem se z raziskovalnim namenom odpravila
jeseni 2004. A preden sem lahko začela z delom, sem morala vložiti nekaj truda v to, da prepričam slovenske znanstvene ustanove o tem, da mi kot študentki iz tujine dovolijo digitalizirati zgodovinske dokumente. Stari rokopisi
so namreč zelo težko čitljivi in ovrednotenje na licu mesta bi trajalo predolgo. Časovno omejeno bivanje sem izkoristila za to, da sem poslikala vse dokumente o nemškem
gledališču v Ljubljani 1911-1918. Digitalne posnetke sem
kasneje pregledovala na računalniku. Najobširnejši vir so
bili tedanji časopisi v nemškem jeziku, kar mi je zelo ugajalo. Toda slovenska strokovna literatura mi je na začetku
delala preglavice. Iz študija v Avstriji sem namreč bila vešča nemških strokovnih izrazov. A z branjem sem širila jezikovno znanje, gledališka terminologija mi je postajala
domača in pridobivala sem vse večjo samozavest v slovenščini. S pomočjo prijateljev,
ki sem jih spoznala pri delu, se mi je tudi
pri govorjenju vse manj zatikalo. Tako so
se v knjižnicah, čitalnicah in drugih inštitutih napletli pogovori in nastala so še danes živa prijateljstva med mano in mladimi
strokovnjaki raznih področij iz vseh koncev Slovenije.
Eno je jezik, drugo so pa kulturne ovire.
Kot kakšno si spoznala Slovenijo?
Do takrat sem Slovenijo poznala le iz nekaj tedenskih počitnic pri sorodnikih. Študentsko turistična Ljubljana pa je
bila nova preizkušnja, čeprav sem bila na tovrstno mestno
življenje, mešanico raznih kultur in anonimnost že vajena.
Sem se pa težko navajala na avtobusni vozni red, saj je včasih bilo treba čakati tudi po pol ure na postaji! Ker sem do
takrat poznala le pogost in reden javni prevoz, sem se počutila za kar nekaj desetletij vrnjeno nazaj. Sem pa kmalu
odkrila tudi prednosti tukajšnjega življenja, pristopila sem
k folklorni skupini, uživala ob slovenskih dobrotah, v družbi med sproščenimi ljudmi in ob prijetnih čvekih v ljubljanskih kavarnah. Vse bolj mi je postajalo všeč tukaj! Tako sem se z veseljem vrnila na raziskavo za svoj doktorat o
nemškem gledališču od 1892 do 1911. Preko prave družbe
sem takrat spoznala tudi svojega moža Boštjana in pristala v Medvodah.
Kako po vsem tem ocenjuješ nasvete s strani starejših?
Po navadi raje zaupamo svoji intuiciji, ki nas vodi skozi življenje in poskrbi za to, da zbiramo lastne izkušnje. Ne smemo pa pozabiti, da nam lahko nasveti izkušenih pomagajo najti pravo pot. Ko pogledam nazaj, sem prav srečna, da
sem takrat upoštevala nasvet župnika Retlja, saj me v nasprotnem primeru življenje po vsej verjetnosti ne bi peljalo po znanstveni in raziskovalni poti. Zdaj res lahko rečem:
Sem Slovenka in raziskujem slovenske teme!
9
RAFAELOVA DRUŽBA
Jubilejno, 25. romanje
treh Slovenij na Svete
Višarje
4. avgust 2013
Dragi rojaki!
Prvo nedeljo v avgustu ste prisrčno vabljeni na Svete Višarje, kjer se bodo že 25. leto zapored srečale tri Slovenije:
matična, zamejska in izseljenska.
Pešpot bomo začeli ob 7.30 na parkirišču ob koncu avtomobilske poti (asfalta). Parkiranje priporočamo ob spodnji
postaji žičnice. Ob premišljevanju križevega pota se bomo
skupaj povzpeli k Višarski Mariji. Za vzpon je na voljo tudi žičnica.
Ob 10.30 bomo prisluhnili predavanju prof. Tomaža Simčiča z naslovom »Slovenstvo, krščanstvo, demokracija«:
včeraj – danes – jutri.
Ob 12.00 bo slovesna sv. maša, ki jo bo skupaj z izseljenskimi duhovniki daroval kardinal dr. Franc Rode.
Ob 13.00 bo na ploščadi za cerkvijo kratek kulturni program.
Pri kulturnem programu in pri sv. maši bo prepeval Mešani pevski zbor iz Sel na Koroškem.
Rafaelova družba
in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov
Romanje sofinancira Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in
po svetu.
VIŠARSKI DNEVI MLADIH – Porabje in avstrijska
Štajerska
Mladi iz domovine, zamejstva in izseljenstva, lepo vabljeni na višarske dneve, ki bodo potekali od četrtka, 1., do
nedelje, 4. avgusta 2013!
Program:
– srečanje z mladimi porabskimi Slovenci
– porabski glasbeno-literarni večer
– izlet in spoznavanje Porabja (Monošter, Gornji Senik itd.)
– srečanje s tržaškim Slovencem Frančkom Bertolinijem v Mariboru
– obisk avstrijske Štajerske (ogled Pavlove hiše v Potrni itd.)
– vzpon na Svete Višarje
– vključitev v romanje treh Slovenij
Odhod iz Ljubljane v četrtek ok. 16. ure s skupnim
prevozom (avtobus), vračanje v nedeljo proti večeru.
Prijave in informacije: Rafaelova družba, tel. 01 438 30 50
ali [email protected]
10
KOMENTAR MESECA
Zastave vihrajo,
delavci jokajo
Maj in junij sta najprijetnejša meseca v letu.
Zima je premagana. Življenje, polno upanja
in najnežnejše ljubezni, se prebuja. Vse brsti,
vse drhti, vse je polno veselja in upanja v
pričakovanju zemeljske sreče. Maja in junija
1945 je bilo drugače. Velik del Evrope se je
veselil konca druge svetovne vojne. Tudi na
strani premaganih. Sloveniji te radosti ni bilo
dano užiti. Fašiste in naciste je zamenjala
tretja oblika totalitarizma: komunisti. Ti sicer
niso imeli namena izkoreniniti Slovencev,
ampak si jih popolnoma podrediti za dosego
nikoli uresničljivih ciljev. Ni bilo pomembno,
kje in kaj si bil med vojno, ampak koliko bi
lahko ogrožal revolucionarno oblast. To je bil
kriterij življenja in smrti. Zgolj možnost, da
bi jim lahko nasprotoval, te je peljala na
skrivno morišče, kjer si bil običajno na način,
ki ni primeren niti za živali, pokončan. Ne
samo to. Bil si izbrisan iz občestva živih in
mrtvih, saj so grobove prikrili, žrtve pa
razglasili za izginule. Povpraševanje o njih je
običajno vodilo v pridružitev k njim. Do
slovenske osamosvojitve se o njih ni smelo
govoriti. Poslej je bilo odkritih preko 600
morišč oziroma pokopališč. Kočevski rog,
Teharje, Huda jama, Hrastnik so bolj skupno
ime, sinonim za prikrita morišča kot njihov
seznam. Tudi če ne upoštevamo še drugih
pobitih v teh časih na slovenskih tleh, kot so
Hrvati, Srbi, Črnogorci, Italijani, Albanci,
Nemci, Rusi, je Slovenija glede na svojo velikost in število
prebivalstva gotovo
največje morišče v
Evropi po drugi svetovni vojni.
Nikoli v zgodovini ni
bilo v tako kratkem
času pobitih toliko
Slovencev kot takrat.
In to od slovenske
roke. Pobiti niso bili zato, ker so sodelovali, take so uradne razlage, z okupatorjem, ampak ker so v očeh vodilnih komunistov po izkušnjah Leninovega in Stalinovega prevzema oblasti njihovi
verjetni nasprotniki. Do pobojev bi v Sloveniji prišlo, četudi ne bi bilo tako imenovane kolaboracije. Dogodki na
Primorskem, Koroškem, Štajerskem in v Prekmurju to potrjujejo.
Po osamosvojitvi je bil zločin priznan, zločincev pa ne v
ideološkem ne v osebnem pogledu niso uradno nikoli našli. Imamo najmnožičnejši zločin v Evropi, storilca pa tožilstvo ni moglo najti in sodišče obsoditi. Danes je v Sloveniji
soglasno mnenje, da je država v tako hudi gospodarski, politični in moralni krizi, ker tožilstvo in sodišča ne delujejo
kot v normalnih demokratičnih državah. Večina Slovencev
ne vidi, da še začela niso.
Letošnji maj je v Sloveniji približno tak, kot so razmere v
državi. Moker in hladen, skratka obupen. Kot da bi tudi
vreme opozarjalo, da brez moralnega očiščenja ne narava
ne družba ne moreta delovati. Je to napeljevanje k obupu?
Maj in junij 1945, najbolj krvava in žalostna meseca v slovenski zgodovini, po katerih v nekaterih slovenskih vaseh
leta ni bilo otrok, ker ni bilo moških, ne dovoljujeta obupa.
S tem bi pristali na logiko in cilje množičnih morilcev. Treba je hoteti in zmoči! Zaradi tragične smrti takrat pobitih
je treba vse sile zastaviti za novo, človeka in Slovenca vredno življenje v samostojni Sloveniji. Maj in junij bosta še lepa in vse tisto, kar si pod njiju predstavljamo. Če bomo to
hoteli in si za to prizadevali.
dr. Stane Granda
11
PRISLUHNIMO DOMOVINI
Zapisali so …
Profesor s Harvarda ddr. Klemen Jaklič v Delu o
procesu proti Janezu Janši
Primer Patria konkretno zoper Janeza Janšo pravno nikoli ni obstajal. Trdim, da kdor razlaga ali celo odloči drugače, ta ne odloča po pravu. Ali ne razume bistva ustavne
zahteve po dolžnem pravnem postopanju (»due process
of law«) ali pa ga ženejo vzgibi zunaj prava, ki imajo pred
seboj le en cilj: obsoditi, ker gre za konkretno osebo, ki jo
je treba obsoditi. Takšni uporabi prava se čutim dolžnega upreti kadarkoli in za kogarkoli gre, imena me pri tem
ne zanimajo. Primer proti Janši je pravna izmišljotina ne
le zaradi neujemanja neugotovljenega dejanskega stanja z
elementi dejanja, kakršno je opredeljeno v očitanem kaznivem dejanju iz 269. člena kazenskega zakonika, kar so
javnosti pojasnili že drugi. Gre za posiljen primer tudi zaradi ravnanj, ki so v izrecnem nasprotju z neposrednimi
zahtevami ustave po pravnem – nearbitrarnem – obravnavanju. /…/
Primer proti Janši je pravno uničen, na njem je neizbrisljiv madež arbitrarnosti. Karkoli pride iz takega procesa,
ni pravo. Žrtve tovrstnega obravnavanja – nespoštovanja
– prava smo v prvi vrsti vsi državljani, ki v zadevi ne bomo izvedeli ne resnice in ne dosegli pravice, kakršnakoli ta
že pač je. Pravne institucije ste za to, da sodite po pravu in
zgolj pravu. Le tako nam lahko prinašate resnico in pravico. Tega iz zavoženega procesa ne bo. Proces proti Janši je v
pravnem smislu škandal prve kategorije.
Mag. Helena Jaklitsch na
spletnem Časniku o dvojnih merilih v medijih
Ker je novinar RTV SLO,
medtem ko se je javljal v
živo v informativno oddajo med drugim dejal, da
»če sem pred leti ob obisku slovenskega premiera dejal, da ni povedal nič
pametnega, lahko tokrat dodam, da ona (aktualna predsednica vlade) ni povedala praktično ničesar, ne samo nič
pametnega«, je dobil prepoved javljanja v živo v dnevno
informativne oddaje ter šestmesečni suspenz. Glede na po-
12
vedano, se mi v resnici zdi sankcija popolnoma pretirana.
Izgovor, da bi moral poročati le o dogodku kot takem, brez
komentarjev, pa je še toliko bolj beden. Prijelo me je, da bi
poiskala druge posnetke javljanj novinarjev v živo, tiste izpred nekaj mesecev, ko je bil predsednik vlade še Janša, ter
jih primerjala s tokratno izjavo v živo. Brez dvoma lahko
zapišem, da so bila poročanja novinarjev s terena o delu takratne vlade veliko bolj sočna, bolj osebna in da so jasno in
glasno izražali svoja (predvsem negativna) stališča do takratne vlade. Vendar takrat ne duha ne sluha o kakšnem
suspenzu ter sklicevanju na novinarski kodeks. Čeprav so
isti novinarji dnevno ugotavljali, da postajamo totalitarna
država, kjer se izvaja dnevni pritisk na novinarje. In temu
je prikimaval dobršen del »pomembnih in uglednih« mož
in žena iz slovenskega družbenega prostora, katerih odziva danes v medijih ni mogoče najti. Ampak saj mi drugih posnetkov niti ni treba iskati. Lahko samo pogledamo
ta konkretni primer – kot izhaja iz njegove izjave, je novinar že pred leti poročal, da takratni premier ni povedal nič
pametnega (kar je po mojem še huje, kot če ne poveš ničesar), pa takrat očitno ni bil deležen nobenega sankcioniranja s strani odgovornih.
Dr. Janez Šušteršič v Financah o tendencioznem branju
poročila Mednarodnega denarnega sklada
Tisti, ki so se veselili, da je Mednarodni denarni sklad priznal nespametnost varčevanja in da to napoveduje večje
spremembe v pogojih, ki jih bo postavljal državam v programih pomoči, bodo morali priznati, da so poročilo prebrali narobe (oziroma ga sploh niso).
Poročilo Mednarodnega denarnega sklada o učinkih prvega programa pomoči Grčiji je zanimivo branje. Predvsem
zato, ker v njem ne boste našli prav veliko tistega, o čemer
so domači in tuji mediji poročali, da naj bi v njem pisalo.
Recimo, trditev, da naj bi MDS v poročilu priznal, da je bil
»prvi reševalni paket trojke neuspešen, ker je trojka podcenila negativni vpliv ukrepov na gospodarstvo«, ki so jo po
STA povzeli domači mediji, STA pa jo je najbrž po tujih, je
popolna neumnost.
Napačne razlage poročila niso naključne niti nepomembne. So znamenje vse večjega splošnega ogorčenja nad »politiko varčevanja« in dolgotrajnostjo reševanja gospodarske krize. Ustvarjajo navidezno »dejstveno« podlago za
popoln obrat ekonomske politike, ki pa bi razmere samo
še poslabšal.
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
Ob 150-letnici rojstva je na domači zemlji za vsestransko
in bogato delo prejel priznanje in zahvalo Ivan Trinko. Na
rojstno hišo v Tarčmunu so v ta namen pritrdili dvojezično spominsko ploščo. Potekal je tudi nagradni natečaj »Po
sledeh Ivana Trinka«.
*
V Špetru so podelili nagrado Dušana
Černeta msgr. dr. Marinu Qualizzi, duhovniku z Nadiških dolin, ki s strokovnostjo in ljubeznijo do Benečije pomaga
ohranjati njeno kulturno in družbeno
življenje. Msgr. Qualizza zvestobo slovenstvu, demokraciji in krščanstvu izraža preko svojega
znanstvenega in pastoralnega, uredniškega ter publicističnega delovanja. Imenujejo ga sodobni Čedermac.
*
Novi podpredsednik deželnega sveta Furlanije - Julijske
krajine Igor Gabrovec je v Trstu vodil sejo tudi v slovenščini. To se je zgodilo prvič v zgodovini. Poslance je opozoril,
da se poleg italijanščine in slovenščine lahko izražajo tudi
v furlanščini in nemščini.
*
Maja je minilo sto let od rojstva prof. Martina Jevnikarja, univerzitetnega profesorja, literarnega zgodovinarja in
kritika, leksikograf, prevajalca, urednika, esejista, kulturnega delavca ter izrednega poznavalca zamejske in zdomske
literature. Martin Jevnikar je bil rojen na Spodnjem Brezovem pri Višnji Gori, umrl pa je 10. januarja v Trstu. Na
Opčinah se je v spomin na uglednega rojaka odvijal Jevnikarjev simpozij.
*
Letošnjo Volbankovo nagrado je Združenje staršev Slovenske gimnazije v Celovcu podelilo profesorici slovenščine Maji Millonig-Kupper za inovativno in kakovostno
poučevanje.
*
Petrič, predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije
in nekdanji veleposlanik RS v Avstriji, je nagrado prejel za
zaslužno delo na mednarodnem, družbenopolitičnem, diplomatskem in pravnem področju.
*
Maja je potekal peti pohod po poteh notranjskega izseljenskega pisatelja Franka Trohe Rihtarjevega. Z letošnjim pohodom iz Babnega Polja do Goričic je Zavod Rihtarjeva domačija obeležil 100-letnico njegovega odhoda v Ameriko.
*
V prostorih Štajerske deželne knjižnice v Gradcu so odprli Slovensko čitalnico, v kateri bo na voljo čez 2000 knjig
slovenskih avtorjev in nemških prevodov ter osrednji slovenski časopisi. Gre za enega najpomembnejših slovenskih
kulturnih projektov v Avstriji v zadnjih letih. Novi prostori bodo služili tudi različnim kulturnim dogodkom ter promociji slovenskega jezika.
*
Pred stotimi leti je na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani potekala prva matura v slovenskem jeziku. Leta 1913 je
na omenjeni gimnaziji maturiralo trideset dijakov. V pisnem delu so dijaki opravljali preizkus znanja iz latinščine, grščine, slovenščine in nemščine, ter poleg omenjenih
jezikov še iz matematike in domovinoznanstva. Matura je
na Škofijski gimnaziji potekala do septembra leta 1945, ko
je komunistična oblast ukinila vse zasebne gimnazije. Gimnazija, ki ima svoje prostore v Škofovih zavodih, je bila
znova odprta leta 1993. Vsi maturantje omenjene gimnazije maturo uspešno opravijo in v povprečju dosegajo veliko
boljše rezultate od slovenskega povprečja. Kar dvaindvajset lanskih zlatih maturantov, ki prihajajo s te gimnazije, je
šolanje nadaljevalo na medicini. Splošna matura danes poteka v pisnem in ustnem delu pri petih predmetih: slovenščini, matematiki in tujem jeziku, dijaki pa izberejo še dva
izbirna predmeta.
Svetovni slovenski kongres je organiziral VIII. konferenco slovenskih zdravnikov iz sveta in Slovenije. Na njej so
potekala razna predavanja slovenskih in tujih strokovnjakov. Potekala je tudi okrogla miza na temo: Slovenski zdravstveni sistem v primežu gospodarske krize in vizija prihodnosti.
*
V Beli pri Železni Kapli je Skupnost koroških Slovencev
in Slovenk letošnjo Kugyjevo nagrado, poimenovana je po
multikulturnem alpinistu ter avtorju knjig s področja gorstva Juliusu Kugyju, podelila prof. dr. Ernestu Petriču. Dr.
13
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
XIII. Vseslovensko srečanje v Državnem zboru
Srečanje z naslovom „Odslikave slovenstva” se bo odvijalo v
četrtek, 4. julija 2013, od 10. do 19. ure, v veliki dvorani Državnega zbora RS. Kulturni program bo popestrila Glasbena šola s Koroške. Srečanje organizirata Komisija za odnose
s Slovenci v zamejstvu in po svetu in Državni zbor.
Dobrodošli doma 2013
V Ljubljani in Mariboru bo med
5. in 6. julijem potekala poletna
prireditev, ki je namenjena druženju vseh Slovencev. Letos bodo v
ospredju mladi – prireditev daje
priložnost za predstavitev različnih
mladinskih organizacij ter za sodelovanje in povezovanje
mladih iz domovine, zamejstva in sveta. Zaključna prireditev se bo odvijala v središču Ljubljane v soboto, 6. julija,
v popoldanskih in večernih urah. Celoten program bo objavljen na spletni strani www.dobrodoslidoma.si in na
spletni strani organizatorja dogodka, Urada za Slovence v
zamejstvu in po svetu, www.uszs.gov.si.
20. tabor Slovencev po svetu
V nedeljo, 7. julija 2013, bo v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, potekal 20. tabor Slovencev po svetu. Organizator, Izseljensko društvo Slovenija v svetu, je letošnjo
okroglo mizo naslovil »Zakaj ostati v Sloveniji?«, Mladi Slovenci, razpeti med Slovenijo in izseljenstvom. Sveta maša bo ob 9. uri, okrogla miza ob 10. uri, kulturni program,
na katerem bodo sodelovali dijaki iz Argentine in slovenski
glasbeniki iz izseljenstva, pa ob 12. uri.
Spominsko srečanje - Vili Stegu (1943–1989)
Ob 70. obletnici rojstva pesnika, misleca, prevajalca in duhovnika pri slovenski misiji s sedežem v Ingolstadtu (za
Slovence v bamberški nadškofiji ter v škofijah Eichstätt in
Regensburg 1975–1989) bo v petek, 23. avgusta 2013, na
Premu pri Ilirski Bistrici spominsko srečanje. Ob 16. uri bo
v grajskih prostorih simpozij o Stegujevem življenju in delu
ter kulturni spored. Na voljo bodo tri publikacije: zgoščenka Vili Stegu, razprave, članki, misli in dnevniki, zgoščenka Spominski album z zapisi sorodnikov, sošolcev in prijateljev ter knjiga Krogi njegovega bivanja. Ob 18.30 bo pod
zvonikom cerkve sv. Helene odkritje spominske plošče, nato v cerkvi somaševanje, ki ga bo vodil koprski škof dr. Jurij Bizjak. Po maši bo družabno srečanje. Vljudno vabljeni!
14
ŠPORT
∗ Judoistka Lucija
Polavder je na turnirju masters v ruskem
Tjumenu osvojila tretje mesto.
∗ Krka je bila tretjič
zapored državni prvak
v košarki. V ekipi je bil
tudi Matjaž Smodiš.
Z osvojeno lovoriko je
najlepše sklenil svojo
bogato kariero.
∗ Nogometna reprezentanca pod vodstvom Srečka Katanca dosega dobre rezultate. Na prijateljski tekmi je premagala Turčijo z dve proti nič, na
kvalifikacijski tekmi za svetovno prvenstvo pa so naši nogometaši v gosteh premagali Islandijo s štiri proti dva.
∗ Kajakašica Špela Ponomarenko Janić je bila na zadnji tekmi svetovnega pokala v sprintu na mirnih vodah v Poznanju tretja.
∗ Teniška igralka Polona Hercog je na turnirju ITF Infond open v Mariboru, ki velja za najmočnejši ženski
teniški turnir v Sloveniji, v finalu premagala Hrvatico
Ano Konjuh.
∗ Moška odbojkarska reprezentanca bo četrtič zapored nastopila na evropskem prvenstvu, ki bo septembra potekalo na Danskem in Poljskem.
∗ V Ljubljani je v športni dvorani Gib potekalo tekmovanje v gimnastiki za pokal Slovenije. Naš odličen telovadec, Aljaž Pegan, je ta dan uradno zaključil svojo bogato športno kariero – skoraj dve desetletji je dosegal
vrhunske rezultate na drogu. Alen Dimic in Rok Klavora sta nastopila v mnogoboju, Sašo Bertoncelj je na
konju z ročaji izpeljal težko sestavo. Med telovadkami
se je še posebej izkazala Teja Belak na orodju preskok.
∗ Moška rokometna reprezentanca je zmagala v Bukarešti na kvalifikacijski tekmi za evropsko prvenstvo, ki
bo leta 2014 na Danskem. Odločilna tekma bo z Belorusijo v Ljubljani.
∗ Tenisač Grega Žemlja se je uvrstil v osmino finala
turnirja v Quensu. Kot prvi Slovenec se je pred tedni
uvrstil med petdeset najboljših na lestvici ATP.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
A
N
G
L
I
J
A
LONDON
Na drugo nedeljo v maju ali na sedmo velikonočno nedeljo ob 16. uri je
bila slovenska maša v kapeli »Našega
doma«. Sv. mašo je daroval župnik S.
Cikanek. Kljub majhnemu številu rojakov smo pri sv. maši lepo in ubrano
peli naše lepe velikonočne pesmi. Še
posebno pa smo z velikim občutkom
ljubezni do Marije zapeli nam vsem
priljubljeno pesem »Spet kliče nas
venčani maj«. Mesec maj je vendar
čas nam vsem ljubih šmarnic.
Tudi binkošti in praznik sv. Rešnjega
telesa in krvi smo lepo obhajali, a žal
ne s procesijo.
Obisk misijonarja iz Zambije, jezuita patra Janeza Mujdrice. V drugi
polovici meseca maja je župnika Cikaneka in »Naš dom« obiskal naš prijatelj misijonar, magister pater Janez
Mujdrica. Njegovega obiska je župnik
vedno vesel, ker je misijonar Janez vedno tako veselega in vedrega značaja – poln pozitivne energije in močne vere! Zopet je napisal novo knjigo,
učbenik za univerzitetne študente v
Ob poročnih jubilantih Alojzu in
Margareti Slana, za njima misijonar
pater Janez Mujdrica in slovenski
župnik Stanislav Cikanek
Zambiji. Njegovi slovenski prijatelji v
Angliji, kjer je na univerzi v Birminghamu pred leti opravil svoj magisterij,
mu iskreno čestitamo. Želimo mu tudi prijeten dopust v Sloveniji in ga z
veseljem pričakujemo v Londonu ob
njegovem povratku v Zambijo v mesecu septembru.
Z rednimi mašami v kapeli Doma za
slovenske rojake iz Londona in okolice pričenjamo, po kratkem presledku v mesecih juliju in avgustu, zopet na drugo nedeljo v septembru (8.
septembra 2013) ob 16. uri. Lepo vabljeni!
župnik S. Cikanek
A
V
S
T
R
I
J
A
DUNAJ
Na desni smejoči se misijonar pater
Janez Mujdrica in na levi njegov kolega pater Stanko Rozman
Pester začetek poletja na Dunaju
Slovensko skupnost na Dunaju sta konec maja in začetek junija zaznamovala dva vidnejša dogodka – izlet v
Slovenijo in zunanja slovesnost Srca
Jezusovega.
Na praznik svetega Rešnjega telesa
in krvi smo se Slovenci in nekaj Av-
strijcev napotili na izlet v Slovenijo. V deževnem vremenu, ki se je začelo kmalu po odhodu z Dunaja in je
trajalo do naše vrnitve, smo se najprej
namenili v mariborsko stolnico, kjer
smo bili pri sveti maši, po maši pa
smo si vzeli še čas za obisk groba blaženega Antona Martina Slomška. Tam
smo najprej doživeli prijetno presenečenje, saj nas je prišel pozdravit prejšnji župnik za Slovence na Dunaju,
Toni Štekl. Mnogi so to priložnost izkoristili, da so gospodu Toniju voščili
za njegov 70. rojstni dan, ki ga je pred
kratkim praznoval. Nato pa nas je
pozdravil še stolni župnik Marko Veršič in nam povedal nekaj besed o stolnici in Slomšku.
Naprej nas je pot vodila na Ptujsko
Goro, kjer nas je že čakal naš priložnostni „taksist“, gospod Ludvik, ki je
tiste, ki težje hodijo, odpeljal od parkirišča do cerkve. Naš Slavek in še nekateri so bili gospodu Ludviku za to
neizmerno hvaležni. V cerkvi pa nas
je že pričakoval pater Janez, s katerim
smo najprej zapeli angelovo češčenje,
nato pa nas je popeljal skozi zgodovino Ptujske Gore in nam razložil čudovito notranjost cerkve.
Obisku Ptujske Gore je sledilo kosilo
v restavraciji Rozika na Ptuju. Kosilo
je bilo tako dobro, da se mu ni mogel
upreti niti naš Janez Kunc, ki običajno
na naših izletih v času kosila obiskuje kakšne znamenitosti, ki si jih skupaj ne ogledamo. Ogled Ptuja smo nato začeli v proštijski cerkvi sv. Jurija.
Pater Andrej Feguš nam je na zanimiv
in duhovit način povedal nekaj o zgodovini njihove cerkve in s svojo odlično nemščino navdušil tako Slovence
kot Avstrijce.
Za konec pa je sledil še obisk minoritskega samostana in cerkve sv. Petra in Pavla. S patrom Janezom Kmet-
15
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Na Ptujski Gori
cem smo si ogledali na novo zgrajeno
cerkev in samostan ter obisk zaključili v njihovi kleti, kjer nas je čakalo
pravo presenečenje. Pripravili so nam
namreč zakusko, pri kateri seveda ni
manjkalo odlične vinske kapljice iz
njihovih vinogradov.
Komaj smo se vrnili na Dunaj, smo
že začeli priprave na naše „žegnanje“, ki smo ga obhajali v nedeljo, 2.
junija. Zunanjo slovesnost Srca Jezusovega smo letos združili z obiskom
dijakov tretjih letnikov Škofijske gimnazije Vipava. Dvojezično sveto mašo
je vodil profesor latinščine na gimnaziji, gospod Bogomir Trošt. Dijaki pa
so pri sveti maši sodelovali s petjem.
Pri tej maši smo se Bogu zahvalili tudi za 30 let našega Pastoralnega centra. Letos mineva namreč 30 let, odkar je takratni duhovnik za Slovence
na Dunaju, dr. Štefan Ferenčak, pridobil cerkev Srca Jezusovega in nekaj pastoralnih prostorov za bogoslužje in ostalo pastoralno, socialno
in kulturno dejavnost za Slovence.
Center so poimenovali Slovenski pastoralni center. V letih 1987 in 1988
pa so v kletnih prostorih, predvsem
s prostovoljnim delom, uredili še večjo dvorano in bife, ki služi druženju
po bogoslužjih in prireditvah. Lahko
se pohvalimo, da smo ena redkih dru-
16
Druženje po sv. maši
gače govorečih skupnosti na Dunaju,
ki ima svojo cerkev in toliko pastoralnih prostorov. Zavedamo se, da vse to
ni samoumevno, ampak da moramo
za vse to biti neizmerno hvaležni najprej Bogu, pa tudi vsem, ki so pomagali pri gradnji in urejanju prostorov.
Zato je pri tej sveti maši iz srca zadonela zahvalna pesem za vse dobro, ki
smo ga deležni.
Slovesni sveti maši je sledila še pogostitev za vse prisotne v naših pastoralnih prostorih. Naši mladi gostje iz
Slovenije so ustvarili čudovito vzdušje. Ob igranju in skupnem prepevanju
domačih pesmi nam je bilo kar malce hudo, ko so dijaki morali naprej na
oglede, ki so bili še pred njimi. Obljubili pa smo si, da to ni bilo naše prvo
in zadnje srečanje, ampak da se bomo
v prihodnosti še srečali.
spc
GRADEC
Čeprav smo že v mesecu rožniku,
mislim, da je pomembno, da navedem vsaj nekaj pomembnih dogodkov, ki so za nas, v slovenski cerkveni
skupnosti Marija Pomagaj v Gradcu,
ostali nepozabni.
Po velikonočnih praznikih smo se v
nedeljo, 14. aprila, po sv. maši, na povabilo naše priljubljene gospe Grete
zbrali v naši Kolbejevi kleti. Že na stopnicah nas je prevzel prijeten vonj izvrstnih jedi, ki jih je pripravila gospa
Elizabetha (kličemo jo Lizika) za našo gospo Greto, za njen 85. rojstni dan.
Gospa Sophie z družino in prijatelji pred cerkvijo sv. Barbare
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Gospa Fleck praznuje 85. rojstni dan
Gospa Margarethe Fleck (Grete) je
bila sicer rojena 8. aprila, vendar je
praznovanje prestavila na nedeljo, 14.
aprila, da je lahko praznovala v naši
družbi. Zelo je bila presenečena, ko je
naenkrat zadonela pesem Kol`kor kapljic, tol`ko let …, ki jo je na harmoniko spremljal naš Edi Harnig, ki si je
vzel čas, čeprav je imel ta dan dogovorjeno pomembno srečanje. Prisrčna
hvala Ediju. Seveda se nam je pridružil tudi naš mag. pater Jože Lampret.
Gospa Grete je bila do solz ganjena
in čeprav njen materni jezik ni slovenščina, vedno pravi: „Tukaj pri vas
je tako lepo, vi tako lepo pojete, vi se
znate veseliti in sploh ste vsi prijetni,
vsak na svoj način. Imam vas vse zelo rada, pri vas se počutim doma.“ Ob
izvrstni jedači in pijači, s petjem, glasbo, cvetjem in seveda s torto smo praznovali in se veselili z gospo Grete do
poznega popoldneva in ji nazdravili
še na mnoga zdrava leta.
Da ne bi pozabili, da k naši molitvi in
našim posebnim prošnjam v letu vere spada tudi veselo druženje, nas je
naša prijetna in zelo podjetna gospa
Sophie Fruhman v soboto, 20. aprila, povabila v svojo rojstno vas Zgornja Korena v Sloveniji na praznovanje njenega 70. rojstnega dneva. Da se
ne bi izgubili, je gospa Sophie za nas
Tečaj slovenščine v Olimju
iz Gradca naročila kar avtobus. Tako
smo vsi istočasno prispeli najprej do
čudovite cerkve sv. Barbare, kjer nas
je sprejel tamkajšnji župnik in nam
podaril sv. blagoslov, mi pa smo zapeli nekaj cerkvenih pesmi. Po ogledu cerkve smo se napotili h gostilni
„Simonič“ v Zgornji Koreni. Pričakal
nas je muzikant Bojan, ki nas je pozno v noč zabaval in nam s poskočnimi skladbami tako rekoč brusil pete.
Kasneje se nam je pridružil tudi pater Jože Lampret, ki je prispel direktno iz Olimja, da bi skupaj z nami voščil naši slavljenki. Naš izvrstni pevec
Mirko Barič pa je vmes zaigral na kitaro in med drugimi pesmimi zapel še
pesem Zlata nemam, srebra nemam.
Uživali smo v izvrstno pripravljenih
dobrotah, glasbi, petju in plesu ter tu-
di spoznali Zofkino (tako jo kličemo)
družino in njene prijatelje (bilo nas je
kar čez 50 oseb). Moja malenkost je v
imenu nas vseh iz slovenske cerkvene
skupnosti v stihih nazdravila slavljenki in se ji prisrčno zahvalila za povabilo na njeno tako prijetno, osebno, družinsko in prijateljsko srečanje.
Čeprav smo se v poznih urah vrnili v Gradec, smo v nedeljo, 21. aprila,
vsi skupaj s petjem in molitvijo popestrili sv. mašo in se tako zahvalili nebeškemu Očetu in Devici Mariji za vse zemeljske darove, katere smo
lahko uživali. Tudi ta dan smo se po
maši zbrali v Kolbejevi kleti in ob kavici pokramljali ter se pogovorili glede našega letošnjega romanja v Porabje, ki je bilo predvideno za nedeljo, 5.
maja. Ta datum smo določili že v fe-
Šmarnice pri Ediju in Nadi
17
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Romarji iz Gradca v Modincih
bruarju, ko nas je naša mlada mamica Lidija Vindiš, ki je študirala etnografijo in tudi diplomirala, presenetila
s posebnim programom in obljubila,
da nas bo na tem romanju tudi vodila.
Bili smo navdušeni in gospod Stanko
Kunstek je takoj poskrbel za avtobus.
Ker pa mora biti avtobus poln (tudi iz
finančnih razlogov), sem povabila še
člane mojega društva „Avstrijsko-slovenskega prijateljstva Gradec“. Tako
smo se v nedeljo, 5. maja, ob 8.00 uri
zjutraj s polnim avtobusom (in še nekaj oseb z osebnim avtomobilom) podali na romanje v Porabje. Ob tej priliki se želim prisrčno zahvaliti Lidiji
in njenemu soprogu Thomasu za izvrstno organizacijo in vodenje. Veseli smo bili, da je bila z nami tudi njuna
ljubka hčerkica Alma Mina. Ogledali smo si mnoge zanimivosti in spoznali tudi slovensko manjšino na Madžarskem in njihov jezik - ki se seveda
razlikuje od našega. Izvedeli smo, da
se tudi oni borijo za obstanek njihovega slovenskega jezika. Potek našega romanja pa je opisala mag. Lidija
Vindiš: Najprej smo si ogledali Turški
muzej v Mogersdorfu/Modincih v avstrijskem Burgenlandu/Gradiščansko.
Seznanili smo se z bitko, ki je 1. avgusta 1664 odločala med nadvlado Turkov in zmago cesarskih čet. Reka Raba
18
je zaradi dežja prestopila bregove svoje struge in to je bila božja pomoč katoliški cesarski četi pod vodstvom generala Montecuccolija. Premagali so
Turke. Sledil je ogled Monoštra na
skrajnem zahodu Madžarske. Ogledali smo si cistercijanski samostan in
muzejsko zbirko porabskih Slovencev.
Danes je to manjšina 5000 ljudi, ki živijo v sedmih vaseh ob reki Rabi. Leta
1920 jih je meja odrezala od matične
domovine Slovenije. Bili so težko bitko za ohranitev lastnega jezika. To velja še danes. V slovenskem informacijskem središču in hkrati hotelu Lipa
smo se seznanili s kulturo, običaji in
nelahko situacijo Slovencev na Madžarskem. Naša pot nas je preko ravninskih cvetočih polj vodila v zadnjo
slovensko vas Gornji Senik/ Oberzemming/ Felsőszölnök, kjer je pater Jože
Lampret v cerkvi sv. Janeza Krstnika
daroval sveto mašo, katero je z majniškimi Marijinimi pesmimi spremljal
naš zbor. S tem smo pokazali spoštovanje in odnos do Gospe sladkega
imena, Marije. Sledilo je prijetno druženje v kulturnem domu. Zazvenele so
pesmi iz Porabja in skupaj smo zapeli nekaj pesmi, ki so znane tudi nam.
Kako lepo, da smo lahko bili pri svojih
sobratih in sestrah onstran meja. Za
nas vse je bilo to nepozabno romanje.
V Marijinem mesecu maju naj bi
bil za vsakogar odnos do naše lastne
matere vzor in smernica za odnos z
Marijo, kraljico majnika. Prisrčnost,
zaupanje, gotovost, prijetne domače
navade, majhne vsakodnevne pozornosti, ki so prepojene z ljubeznijo, naj
bi stanovale v naših srcih.
Na praznik Gospodovega vnebohoda, ki je spomin na dogodek, ko je od
mrtvih vstali Kristus dopolnil zemeljsko delovanje in odšel v nebo, je bila sv. maša v naši zakladni kapelici.
Naj dodam, da je naše društvo „Avstrijsko-slovenskega prijateljstva Gradec“ na ta dan imelo tečaj slovenščine za začetnike v Olimju, ki je trajal
do 12. maja. Ta tečaj vsako leto prirejamo za člane našega društva, za njihove prijatelje in vse zainteresirane,
ki so z navdušenjem sprejeli bivanje
v romarskem domu v Olimju. Skupaj
z našo učiteljico Sanjo smo bili srečni, zadovoljni in zelo hvaležni za prijetno bivanje. Še enkrat najlepša hvala patru Ernestu Benku, bratu Jožefu
in patru Francu za prijetne trenutke,
ki ste nam jih še posebej popestrili z
vašo prijaznostjo in molitvijo. Najlepša hvala pa tudi našemu patru Jožetu Lampretu, ki nas je poleg drugih
znamenitosti uvedel tudi v zdravilne
učinke vseh vrst čajev, krem, kapljic
in tudi v dobro kapljico pri Žagarju.
Ob tem se želimo zahvaliti tudi kuharicam za tako dobro, izvrstno pripravljeno domačo hrano.
V nedeljo, 19. maja, smo obhajali binkošti, ki so eden od treh največjih krščanskih praznikov, so praznik
Svetega Duha. Sv. mašo smo popestrili s petjem in molitvijo. „Prihod Svetega Duha nad prve Jezusove učence
pomeni rojstvo Cerkve. On jo nenehno oživlja, prenavlja, očiščuje in krepi.“
Kar velja za Cerkev v celoti, velja tu-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Praznovanje cerkve Marija Pomagaj
di za vsakega posameznega kristjana.
„Delovanje Svetega Duha v kristjanu
je predvsem notranje – pomeni preobrazbo srca,“ je dejal mag. pater Jože Lampret pri pridigi in še dodal: „Sadovi Sv. Duha so ljubezen, veselje, mir,
potrpežljivost in zvestoba.“ Po končani
maši smo se v našem kletnem prostoru
dogovorili za šmarnice pri družini Edija in Nade Harnig. Vsako leto imamo
namreč pri njihovi kapelici v Schweinzu - ki jo je Edi zgradil v zahvalo Mariji,
ker je ozdravel - šmarnično pobožnost.
V soboto, 25. maja, smo se zbrali pred
njihovo kapelico na prostem in opravili pobožnost v čast Mariji. Zanimivo je
bilo to, da je pred tem in po opravljeni
Mag. Ivanka Gruber, mag. Lidija
Vindiš in Marjana Sukič, glavna
urednica časopisa Porabje
Obisk pri Jožetu Škafarju v Dolgi vasi
molitvi in petju močno deževalo. Nas
pa so božali sončni žarki, kot da bi nam
hoteli pomagati. Potem sta nas kot vedno Edi in Nada pogostila v prostoru
pod streho z vsemi mogočimi dobrotami in nas povabila v posebno, 50 metrov dolgo podzemno klet. Še enkrat
najlepša hvala Ediju in Nadi.
Na dan Svete Trojice smo skupaj z
drugimi farani obhajali slovesno sv.
mašo v farni cerkvi Marija Pomagaj
(Mariahilf), pri kateri sta poleg patra
mag. Petra Farkașa somaševala vojaški dekan (MilDekan) msgr. Franz
Auer in mag. p. Jože Lampret. Bil je
to dan slavne posvetitve cerkve in žegnanja posebnega vina. Sveto mašo
je spremljala poleg pevskega zbora
Graška meščanska garda in Štajerska skupnost vinskih vitezov. Po slavni sv. maši se je na dvorišču križnega
hodnika nadaljeval župnijski praznik.
Bilo je dobro poskrbljeno tako za jedačo kot za pijačo. Tudi srečelov ni
manjkal in vsaka prodana srečka je
bila namenjena popravilu križnega
hodnika. Naša slovenska skupnost je
tudi sodelovala in nudila na prodaj
slovensko specialiteto – gibanico - ter
slovensko vino in čaj. Ves čas nas je
spremljalo lepo vreme, tako da smo se
šele v popoldanskih urah začeli poslavljati od prijateljev in faranov.
Na praznik sv. Rešnjega telesa in krvi - ki nas sooča z najglobljo skrivnostjo naše vere, z resnico, ki jo v veri
izpovedujemo: Sveta Trojica, en sam
Bog - v naši zakladni kapelici nismo
imeli sv. maše.
V nedeljo, 2. junija, pa smo sv. mašo hoteli obhajati na prostem skupaj
z drugimi farani, in sicer na prostoru pred cerkvijo Marija Pomagaj – na
Mariahilferplatzu. Zaradi slabega vremena smo jo obhajali v cerkvi. Ta dan
je bil namreč v mestu Gradec praznik
mesta (Stadtfest). Po maši smo se podali v Dolgo vas pri Lendavi. Član naše slovenske skupnosti v Gradcu, gospod Jože Škafar, nas je povabil na
svoj dom v Dolgi vasi in nas počastil
z bogračem, ocvirkovimi pogačami in
drugimi dobrotami iz tega kraja. Mi
pa smo mu pripravili presenčenje posebne vrste – škaf - katerega je pobarval in pripravil gospod Luis Peklar, mi
pa smo ga okrasili in napolnili s sokovi in vinom. Pater mag. Jože Lampret
ga je skupaj z bogračem blagoslovil.
V imenu vseh se prisrčno zahvaljujem Jožetu Škafarju za povabilo in za
prijetne in nepozabne urice pri njem.
Vsem bralcem Naše luči in vsem prijateljem želim prijetne počitnice ter
obilo sončnih dni.
mag. Ivanka Gruber
19
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
B
E
N
E
L
U
K
S
EISDEN
Romanje na binkoštni ponedeljek
in kulturni program ob materinskem in očetovskem dnevu v SKM
v Eisdnu
Binkošti so bile za Slovence po svetu vedno praznik srečanja z Bogom
in med seboj. Nekaj takih tradicionalnih srečanj je še ostalo. Na binkoštno
nedeljo sem se prvič udeležil binkoštnega srečanja v Essnu, potekalo je v
cerkvi sv. Gertrude in v župnijski dvorani. Lepo srečanje, predvsem bogato
zaradi številnih prijateljev in znancev.
Na binkoštni ponedeljek pa sem prvič
doživel tudi tradicionalno binkoštno
srečanje v Belgiji, na Limburškem.
V romarski cerkvi sv. Jožefa se je 20.
maja srečala skupnost rojakinj in rojakov, ki jih združuje slovenska katoliška misija v Eisdnu (severni, flamsko
govoreči del Belgije).
Po lepo doživetem binkoštnem bogoslužju smo se zbrali v prostorih katoliške misije v Eisdnu, kjer nas je še bolj
povezal skupni obed in kulturni program ob materinskem in očetovskem
dnevu. Lepo so zapeli ženski in moški
Romanje na binkoštni ponedeljek v cerkvi sv. Jožefa, Wiemesmeer Zutendaal
zbor ter združeni, mešani zbor Slomšek. Moški in mešani zbor vodi dolgoletni pevovodja Vili Rogelj, ženskega
pa Karli Cverle. Na slavnostnem večeru sta spregovorila predsednik društva Slomšek Stani Revinšek in župnik dr. Zvone Štrubelj. To srečanje je
prvič podprl tudi Urad RS za Slovence
v zamejstvu in po svetu.
Naslednji dan, v torek, 21. maja, so
se v domu SKM v Eisdnu srečali vsi
predsedniki kulturnih društev iz Limburga z odpravnikom poslov veleposlaništva RS v Belgiji, gospodom Jeanom-Pierrom Vonarbom. Šlo je za
izmenjavo mnenj in izkušenj ter za
skupno načrtovanje. Srečanje smo
sklenili s skupnim kosilom.
Srečanje predsednikov slovenskih društev iz belgijskega
Limburga z odpravnikom poslov na veleposlaništvu v
Bruslju, gospodom Jeanom-Pierrom Vonarbom
20
BRUSELJ
Ponovitev prvega svetega obhajila v Bruslju
Prvoobhajanci in birmanci naših slovenskih staršev ponavadi prejmejo
prvo obhajilo in zakrament svete bir-
Ponovitev prvega svetega obhajila
Marcela Kranjca
Prizor iz župnijske dvorane v Eisdnu ob kulturnem programu za očetovski in materinski dan v okviru binkoštnega romanja
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
me v župnijah, kjer prebivajo ali pa v
Sloveniji, od koder so doma starši. Velikokrat pa praznik ponovimo v naši »slovenski inačici«, s tem izkažemo
pozornost otrokom in staršem in obenem poudarimo pomen zakramentalne prakse.
V nedeljo, 2. junija, smo tako v hišni
kapeli Slovenskega pastoralnega centra v Bruslju ob 18. uri ponovili praznik prvega svetega obhajila, ki ga
je isti dan v francoski župniji prejel
Marcel Kranjec. Družina Kranjec redno prihaja k slovenskim nedeljskim
mašam in sodeluje pri načrtovanju
in oblikovanju naših mesečnih družinskih maš.
in rojakov k redni mesečni slovenski
maši. Izredno v tem rednem srečanju
pa je bilo slovo od veleposlanika Leona Marca in njegove družine. Po izteku mandata se Leon Marc z družino
vrača v Slovenijo. Družina Marc je bila v obdobju zadnjih nekaj let skupaj
s sodelavko Metko Murko steber slovenske skupnosti. Ko se Leonu Marcu
in družini zahvaljujemo za krščansko
pričevanje, jim želimo srečno vrnitev
v domovino in vse dobro.
HAAG
FREYMINGMERLEBACH
Slovo od veleposlanika Leona Marca v slovenski skupnosti v Haagu na
Nizozemskem
V soboto, 9. junija, se je v cerkvi sv.
Bonifacija v Haagu na Nizozemskem
zbrala skupnost slovenskih rojakinj
Otroci so se z igrico poslovili od veleposlanika Leona Marca v Haagu na
Nizozemskem.
Skupnost se je poslovila od veleposlanika Leona Marca z zahvalno
sveto mašo.
Poročilo pripravil Zvone Štrubelj
F
R
A
N
C
I
J
A
Ko se je društvo Prijateljev Slovenske katoliške misije odločilo in izdalo program za izlet za leto 2013, je bil
odziv tako velik, da smo avtobus napolnili v dobrih štirinajstih dneh. Prav
presenetilo nas je izredno zanimanje
ljudi za dvodnevni ogled gradov pokrajine Touraine, s prestolnico Tours,
ki slovi po znamenitih gradovih iz
srednjeveške dobe do danes.
Prepustili smo se božji volji in ji zaupali vse, kar smo pričakovali od potovanja z zelo zgoščenim programom.
Do prve točke ogleda smo napravili
približno 700 km. Dež nam je pošteno grozil in kakih 50 km pred ciljem
se je prebudil v močni naliv, ki nas je
pošteno prestrašil.
Dospeli smo do gradu in njegovih vrtov Villandry ob predvidenem času. Ob prihodu na cilj smo se najprej
okrepčali in po kosilu se je dež nenadoma pomiril. Sledilo je idealno vreme skozi ves čas bivanja v tem zgodovinskem predelu francoske dežele.
Vnebohodno praznovanje v stolnici
sv. Martina v Toursu
Grad Villandray s čudovitim vrtom, ki
ga obdaja, nas je očaral: estetsko urejene gredice, raznovrstne vrtnine, različno cvetje in botanične rastline. Vrt
slovi kot edinstven v Evropi tega stila. Presenetile so me številke. V parku je posajenih 1015 lipovih dreves
in 115000 različnih sadik posadijo vrtnarji vsako leto v določene kvadrate, saj je vrt porazdeljen simbolično
na devet kvadratov in vsak nosi svoje
Sprejel nas je sam Ludvik štirinajsti.
21
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
ime (vrt ornamenta, vrt vode, vrt sonca, vrt ljubezni, vrt lepote itd.). Ta pestrost rastlinstva ob zahodu sonca nudi resnično pesniško vzdušje. In ko
pogled objame to urejeno lepoto vrta,
se ti že zbudi želja po ponovnem ogledu. Ker je bil čas zelo odmerjen, smo
po dveurnem ogledu nadaljevali pot
do gradu d’Azay-le-Rideau.
Marsikdo je mnenja, da so si gradovi
slični, pa vendar je z izjemnostjo vsak
zanimiv in predstavlja zgodovino več
stoletij. Posejani gradovi so priča zgodovine življenja vladajoče gospode.
Grad d’ Azay le Rideau je perla renesančne arhitekture. V začetku 18. stoletja ga je Markiz de Biencourt obnovil in ustvaril na ozemlju okrog gradu
čudovit park z mogočnimi drevesi,
ki so bila uvožena iz Azije, Afrike in
Amerike. Grad je služil za snemanje
filma Trnuljčica. Gradovi so si podobni le po tem, da so vsi obdani z močno strugo različnih rek in veletokov
te pokrajine. Omrežje gradov in njihove razdalje so zelo kratke. Ozemlje
je prepreženo z veletokom Loire, reke Cher in struga reke Indre se vije in
obdaja grad d’Azay-le -Rideau.
Od tu smo nadaljevali pot do mesta
Tours. Ker smo bili pred praznikom
vnebohoda, je bila predvidena sv. maša v katedrali St. Gatien. Pogled na ka-
V gradu Amboise nas je pričakal renesančni koncert.
tedralo nas je že po zunanjosti prevzel. Dvigata se mogočna zvonika in
mogočna konstrukcija iz belega kamna nas je očarala. Pogled v notranjost je magičen, ker se ob sončnem
zatonu preliva in odseva barvitost
oken v prezbiteriju. V programu je bil
tudi ogled bazilike sv. Martina z zanimivo kripto, kjer se nahaja tudi njegov grob, a nam je za ta ogled zmanjkalo časa. Okrepčani z božjo hrano
smo se podali v kraj, kjer se mogočno
dviga na vzpetini grad Amboise. Prav
pri vznožju gradu smo se ustalili za
noč. Po večerji je bil čas za počitek ali
za ogled mesta. Prenočišče je bilo prav
v bližini mogočne struge reke Loire.
Naslednje jutro, na dan vnebohoda, 9.
maja, smo takoj po zajtrku odpotovali
na ogled gradu Chenoceau. Grad slo-
Že ob vstopu so nas pozdravile lepe in še slastnejše grajske rezine.
22
vi kot grad kraljevskih dam. Dveurni
čas je bil prekratek za poglobitev ogleda. Grad je obdan z vrtovi, ki krasijo
zunanjost. Notranjost gradu je obdana s stenskimi platni, ki predstavljajo zgodovino in čase življenja vladajočih. Zunanja dva vrtova predstavljata
in nosita imeni Catherine de Medisic
na desni in Diane de Poitiers na levi.
Po končanem ogledu gradu smo bili
presenečeni nad čakajočimi na vstopnice. Vrsta ljudi je bila dolga kakšnih
dvesto metrov in zainteresirani so gotovo čakali dve uri.
Ogled gradov je resnično ključ, ki odpre obzorje in v marsičem razjasni
zgodovino iz srednjega veka in renesanse do danes. Zgodovina nam odkriva ljubosumnost, hudobijo, slo po
bogastvu pa tudi pogled v siromašno ljudstvo.
Pred kosilom smo si ogledali tudi delček mesta Amboise. Zelo lepo in vabljivo mesto, ki mu daje čar mogočno
vodovje reke Loire in sam grad Amboise. Grad blesti na dvignjenem hribu, kjer je del življenja preživel tudi
Léonardo da Vinci. V jeseni leta 1516
je v starosti 64 let na povabilo kralja
Françoisa I. prišel iz Rima preko Alp
na osličku. S seboj je prinesel vse svoje imetje. V usnjenih torbah je prinesel življenjske listine, zvezke z ume-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
V labirintu zelenja sta se izgubila tudi Marlenka in Bruno
tniškim delom, risbe, skice, načrte in
vsa svoja neumrljiva, najznamenitejša
dela - tudi Mona Lizo, Sv. Ano, Brezmadežno z detetom Jezusom in Sv. Janeza Krstnika. Léonardo da Vinci je
bil zelo velik prijatelj kralja Françoisa I. V privatnem življenju ga je mladi kralj celo klical moj oče. Léonardo
da Vinci je na tem kraju umrl in tu je
tudi pokopan.
Po kosilu smo zapustili kraje, ki so
nam vtisnili lepoto in bogastvo gradov ter njihovo pestro zgodovino. Mimogrede smo si ogledali zunanjost
gradu Schambord, ki se nahaja v srcu doline Loire. Grad se razprostira na
obsežni gozdni površini, ki je v preteklosti služila gospodom za lov. Zunanjost gradu je nadvse mogočna konstrukcija, toda čas jo je obglodal in
danes že zahteva obnovitve.
S tem ogledom se je naše potovanje
zaključilo. Bilo je zelo bogato.
Ko smo po sv. maši zapuščali mesto
Tours, mi je neka gospa rekla, da je
bilo naše potovanje lepše in bogatejše, ker nas je spremljal duhovnik, da
smo se počutili močnejše in varnejše.
Potrdila sem njeno mnenje. Gospod
župnik Kamin, hvala, da ste sprejeli povabilo in nas pospremili na tem
potovanju, ki nam je podarilo obzor-
je življenja srednjega veka in pozneje. Hvala gospodu Brunu Perriolu
za izredno lepo organizirano potovanje in vodenje. Hvala vsem za prijetno vzdušje, ki je rodilo nova prijetna
spoznanja.
Jožica Curk
H
R
V
A
Š
K
A
PULJ
Kar nekaj časa je minilo od zadnjega
javljanja SKD »Istra« v Pulju, saj smo
takrat pisali o božičnem koncertu v
Mariboru in Gradcu. Prisrčna hvala
za objavo tega prispevka v marčevski
številki »Naše luči«.
Lep čas se nismo oglasili, kar pa ne
pomeni, da SKD »Istra« miruje, le časa nam zmanjkuje. Občudujem našo
neumorno predsednico Klaudijo Velimirović, nepogrešljivo tajnico Jasmino Ilić Draković, ki s pomočjo nekaterih volonterjev zmorejo izpeljati vse
dejavnosti, ki jih ni malo.
V čast nam je, da smo v Slovenskem
domu v Pulju dobili tudi svojo knjižnico. Pred več leti smo dobili darilo
do 800 knjig, kar je spodbudilo idejo, da bi bilo lepo imeti svojo knjižnico. V letu 2012 je pobudo o odprtju
knjižnice finančno podprl tudi Svet za
manjšine republike Hrvaške. Pot je bila odprta in štejemo si v čast, da smo
srečno odprtje knjižnice imeli prav 8.
februarja, na dan slovenskega kulturnega praznika. Kultura naroda živi v
knjigah, ki so napisane v jeziku naroda. Verjamemo, da trud knjižničarjev
ni bil zaman, saj se nahaja na knjižnih
policah dva tisoč knjig. Dnevi dopusta
so pred vrati, če vas pot zanese v Istro
in ste knjigo pozabili doma, se oglasite v Slovenskem domu v Držičevi ulici 2, kjer se najde za vsakega nekaj –
veseli vas bomo.
Slovenski kulturni praznik smo nadaljevali 9. februarja v Italijanskem domu kulture Circolo, kjer nas je obiskal ženski pevski zbor »Zimzelen« iz
Nastop v Idriji
23
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Članice kreativne delavnice in delavnice zdravo življenje na puljski tržnici
Mirna v Sloveniji. Pod vodstvom dirigenta Staneta Pečka smo uživali ob
slovenskih melodijah in druženju pozno v noč.
Naš mešani pevski zbor »Encijan« se
je 16. marca pod vodstvom prof. Paole
Stermotić in korepetitorja Sandra Vešligaja udeležil 44. prireditve Primorska poje v Idriji. V marcu in aprilu je
nastopalo več kot 200 pevskih zborov
in skupin. Naš zbor je navdušil prepolno dvorano.
V soboto, 30. marca, so se na puljski
tržnici predstavile članice naših delavnic – kreativne in zdravo življenje.
Slika nazorno kaže tudi veselje naših
kreativk. Za njihove izdelke je bilo veliko zanimanje. Velika noč je bila na
pragu. Kristjani smo priče Jezusovega
vstajenja in marsikdo si je kupil spominček; naj nas vstali Kristus spremlja na vseh naših poteh.
V začetku aprila je bil v galeriji društva alpinističen dan. Uživali smo v
predavanju Klemena Premrla iz Tržiča in prekrasnih fotografijah.
Nedelja, 7. aprila, nam je ostala v
nepozabnem spominu. Pevski zbor
»Encijan« je briljiral s svojim nastopom v Postojni v dvorani glasbene
šole. Dopoldan smo si ogledali nepozabne lepote Postojnske jame. V
koncertni dvorani Postojnske jame
smo eno zapeli (za svojo dušo), Lipo
in Ružo crvena. Naključni poslušal-
Lili in Srečko – naša Gorenjca
Most na Soči – v cerkvi
24
ci so nas nagradili z gromkim aplavzom. Ta akustika, to ugodje, te lepote
nas še vedno spremljajo. Res se lahko vprašamo: »Slovenija, od kod lepote tvoje?«
Čez teden dni smo bili gostitelji pevskemu zboru Triglav iz Splita v naši Galeriji. Ob slovenski besedi in
pesmih smo se počutili kot doma.
Umetniška voditeljica je prof. Tatjana Kurajica. SKD »Triglav« ima tudi čipkarsko sekcijo, osnovano maja 1996. leta. Očarale so nas s svojimi
prekrasnimi izdelki, ki so bili razstavljeni v galeriji.
Že smo globoko zakorakali v mesec maj, mesec šmarnic, pomladanskega veselja, ko narava brsti in kliče
k življenju. Mesec maj me spominja
na mladost, preživeto v Sloveniji, in
šmarnice. To je ena izmed ljudskih katoliških pobožnosti, posvečena Mariji
v mesecu maju. Po cerkvah v Sloveniji se ta pobožnost izvaja od leta1852.
Verjetno je marsikomu dobro znana
pesem »Spet kliče nas venčani maj, k
Mariji ...«
Izlet v Tolmin, Most na Soči in Vrsno, kjer smo si kljub deževnemu vremenu napolnili naše akumulatorje z
lepotami in pozitivno energijo. Slabo vreme nas ni oviralo, saj smo vedeli, da gremo lepotam naproti. Prva
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
postaja je bila Most na Soči, kjer nas
je čakal vodnik. Pod dežniki smo si
ogledali lepote tega kraja, arheološko
zbirko »Železnodobna hiša« in prekrasno cerkev, se malo ogreli in nadaljevali pot v Tolminski muzej. V muzeju je bilo posebej slovesno. Sprejel
nas je tolminski župan Uroš Brežan in
ravnateljica Tolminskega muzeja Damjana Fortunat Černilogar. Naša članica Ana Luznik je muzeju podarila
nekaj lesenih skulptur, ki jih je izdelal njen pokojni soprog. Franc Luznik
se je rodil v vasi Razor pri Tolminu in
njegova želja je bila, da nekaj njegovih
skulptur ostane v trajnem spominu v
njegovem kraju oziroma v njegovi domovini Sloveniji.
Po izdatnem kosilu smo se odpravili v
Vrsno pod Krnom, kjer je rojstna hiša
Simona Gregorčiča, slovenskega pesnika, rojenega 15. oktobra 1844. leta. Bil je duhovnik in je spoštoval domače ljudi, kmete in pastirje izpod
krnskih planin. Bil je zelo priljubljen,
kar se je pokazalo na njegovem veličastnem pogrebu, kot le ob smrti malokaterega Slovenca. Tolikokrat prehojena pot ob njegovi Soči je bila 26.
novembra 1906. leta poslednja. Pesem
Soči je pogosto predstavljena kot pesnikova daljnovidna napoved krvave Soče med prvo svetovno vojno. Ob
pesnikovi 60. obletnici smrti je bila v
muzej preurejena rojstna hiša Simona
Gregorčiča slovesno odprta. Domačija
Gregorčičevih, Vrsno, Soča in vse lepote, ki jo obdajajo, so na nas pustile
globok vtis in lepe spomine.
Zadovoljni smo se pozno vrnili v našo drugo domovino ob slovenski pesmi in govorici. Že smo zakorakali v
čas dopusta – uživajte – želimo vam
vse dobro.
SKD »Istra« Pulj
Ivanka Koletnik
N
E
M
Č
I
J
A
sta. Zvečer je godba igrala pri slovenski maši v cerkvi sv. Elizabete in tako
na poseben način obogatila bogoslužje. Po maši je bil v cerkvi še krajši koncert, po njem pa druženje z
berlinskimi Slovenci v skupnih prostorih ob odličnem bograču, ki ga je
skuhala Vera Gabor. Župnik Dori je
prijateljem Romanu Brglezu, Janku
Medvedu in Ljubu Gosaku v znak
hvaležnosti za njihovo stalno pomoč
slovenski župniji v Berlinu podaril
knjigo o papežu Benediktu XVI., ki
je zaslužen, da se je število slovenskih
škofij povečalo na šest.
Župnik Dori, ki ima v upravljanju tudi
nemško župnijo sv. Norberta, ki godu-
BERLIN
Vaška godba z Vrha nad Laškim
navdušila Slovence in Nemce
V soboto in nedeljo (1.-2. junija 2013)
je v Berlinu spet odmevala slovenska
pesem. Na povabilo tamkajšnjega slovenskega izseljenskega duhovnika Izidorja Pečovnika - Dorija je v goste
prišla Vaška godba Vrh nad Laškim
pod vodstvom priznanega kapelnika
Janka Medveda.
V soboto dopoldan je župnik Dori goste sprejel v prostorih slovenske katoliške misije, Martina Konda pa jih je
kasneje popeljala na kratek ogled me-
Procesija z godbo okrog cerkve sv. Norberta
Janko Medved v elementu
Ob berlinskem zidu
25
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Dorijeva zahvala Romanu Brglez
In zahvala Ljubu Gosaku
je 6. junija, je želel župnijski praznik,
ki se je letos nekako pokrival s slovesnostjo ob prazniku svetega Rešnjega
telesa in krvi, obeležiti na slovenski
način – s procesijo po bližnjih berlinskih ulicah, ki bi jo spremljala godba
s slovenskimi cerkvenimi melodijami.
Na dogodek so se z velikim veseljem
pripravljali tudi prvoobhajanci, ki so
sodelovali pri maši, in otroci iz vrtca,
ki so posipali cvetje.
Pri nemški maši se je zbralo res veliko ljudi. Pri njej sta poleg njihovega
župnika Dorija sodelovala še dva duhovnika, veliko ministrantov, prvoobhajanci, med mašo je igrala njihova
organistka, pred mašo in pri procesiji
pa Vaška godba Vrh nad Laškim. Žal
je načrtovano procesijo malo pokvaril
dež, zato se je odvila le v skrajšani verziji (iz cerkve mimo katoliškega vrtca
in doma starejših, ki delujeta v okviru
župnije sv. Norberta). Dež je namočil
bandera in »nebo«, ki so ga nosila de-
kleta, pa tudi godbeniki so bili premočeni do kože, a so kljub temu po koncu slovesnosti tudi v nemški cerkvi
pripravili kratek koncert, ki je Nemce
zelo navdušil in so godbenike nagradili z velikim aplavzom.
Po kosilu v nemški župniji je goste iz
Slovenije čakala naporna, deževna in
skoraj 18-urna pot domov v Slovenijo.
Zaradi sobotne nogometne tekme v
finalu nemškega pokala v Berlinu, ko
je Bayern iz Münchna s 3 : 2 premagal Stuttgart, se je domov na Bavarsko vračalo tudi na tisoče navijačev in
na avtocesti je bil tak zastoj, da so za
prvih 150 km potrebovali skoraj štiri
ure vožnje. A jim to ni skalilo razpoloženja – avtobus je bil po zaslugi organizatorja izleta, Romana Brgleza z
Vranskega, bogato založen s hrano in
pijačo in se ni bilo potrebno drenjati po kakšnih restavracijah ob postajališčih. Polni lepih vtisov so se vrnili
domov v Slovenijo, kjer jih je pričakalo sonce.
Dieter, Dori in Majda
Vera Šeme, naša predsednica in Fanela
Slavka in Jože Vidmar
26
HANNOVER IN HAMBURG
O prvomajskih dogajanjih v Hannovru in Hamburgu smo poročali že v
prejšnji številki Naše luči, zato bodo
to številko krasile le fotografije minulih dogodkov v teh župnijah. Prihodnjič pa tudi novice.
M. Mošnik
AUGSBURG
Praznik sv. Rešnjega telesa in krvi
v Scheyernu
Praznik sv. Rešnjega telesa in krvi, ki
je posvečen češčenju Najsvetejšega in
je tradicionalno povezan s slovesno
telovsko procesijo, je letos dobesedno
»padlo v vodo«. Zaradi neprestanega
dežja in slabih vremenskih napovedi
so bile procesije večinoma odpovedane. Tako je bila v Augsburgu odpove-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Sveta maša v cerkvi v Scheyernu
dana procesija po mestu s škofom na
čelu in je s tem odpadla tudi slovenska prošnja, ki se ob tej slovesnosti
razlega po zvočnikih v centru mesta.
Tudi v kraju Scheyern, kjer so se
Slovenci iz Ingolstadta, Augsburga in
Ulma že tretjič zapored zbrali, da bi
skupaj z nemškimi verniki počastili
presveto Rešnje telo in kri, je bilo podobno. Zaradi slabega vremena procesija na prostem ni bila predvidena.
Ker pa je v dopoldanskih urah vreme
dajalo vtis, da ne bo začelo kar kmalu deževati, so se po slovesni maši v
cerkvi pristojni spontano odločili za
kratko procesijo po prelepem samostanskem vrtu tamkajšnjih benediktincev. Poseben pečat so slovesnosti
dali gostje iz Slovenije. Iz Lukovice na
Gorenjskem so prišli nekateri predstavniki Lukovice, oblečeni v narodne
Telovska procesija v Scheyernu na vrtu pred cerkvijo
noše, z županom v svoji sredi in izbrana zasedba pihalne godbe omenjenega kraja, ki je glasbeno sodeloval pri
maši in procesiji.
Po končanih obredih se je druženje
nadaljevalo v postavljenem šotoru na
samostanskem vrtu. Tu ni manjkalo piva iz domače benediktinske pivovarne, in tudi ne bavarske kulinarike. K dobremu vzdušju pod šotorsko
streho sta izmenjaje na svoj način prispevala pihalna godba iz Scheyerna in
slovenski ansambel iz Lukovice. Kar
prehitro je prišel čas, ko se je bilo treba odpeljati domov.
R. K.
ESSEN
V mesecu maju smo doživeli dogodek, ki nam nekaterim v župniji pri-
Binkoštno srečanje - v cerkvi sv. Jedrti v Essnu
naša vsako leto kar precej skrbi, priprav, dela, mnogim pa je vedno dan
veselega pričakovanja in neke radovednosti: »Bog ve, kako bo letos na binkoštnem srečanju.«
To je bilo 19. maja. Tudi sam sem ta
dan dočakal z dokajšnjo mero zaskrbljenosti in v želji, da bo vse lepo pripravljeno in da ne bomo česa pozabili.
Kako lepo, da sem imel v bližini zlate
ljudi, ki so mi vlivali poguma: »Saj bo
vse dobro in lepo.« In zares so imeli
prav. Na sestanku ŽPS smo skoraj vse
dorekli, kdo bo imel kakšno delo ob
pripravi in izvedbi sporeda.
Ker je najpomembnejši del binkoštnega srečanja sveta maša, je prva skrb,
kdo naj bi bil glavni mašnik in pridigar. Če je le možno, povabim nekoga
od drugod. Velikokrat se je z veseljem
odzval naš skrbni delegat msgr. Janez
Binkoštno srečanje Essen - Pustite male k meni ...
27
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Med mašo v Essnu - binkoštno srečanje 2013
Pucelj. Toda tudi druge slovenske misije v Evropi so vesele, če lahko pride k
njim. Letos je npr. prav na binkošti bil
na Švedskem. Mi smo pa imeli srečo,
da se je na moje povabilo mogel binkoštnega srečanja udeležiti dr. Zvone Štrubelj, novi župnik za Slovence v
Beneluksu, ki prebiva v Bruslju.
Veseli smo, da nam v zadnjih letih
uspeva povabiti med nas nekoga od
uglednih osebnosti iz domovine. Rudi Zdovc je letos zopet navdušil gospo Mojco Kucler Dolinar. Med mašo je lepo prebrala berilo, pozneje pa
v dvorani zares lepo nagovorila navzoče goste.
Nada Zupan se je povezala s 45-članskim mešanim pevskim zborom iz
svoje rojstne župnije Tržišče na Dolenjskem, ki je tudi rojstna župnija bl.
mučenca Alojzija Grozdeta. To je bila
letos posebna sprememba in obogatitev. Njihovo petje, pa tudi ljudsko petje med mašo nam je napolnilo srce
in dušo z vrhunsko glasbo. Ob lepem
somaševanju g. Štrublja, g. Marka Japlja iz Čateža/Zaplaza in domačega
župnika Lojzeta Rajka ter ob doživetem sodelovanju več kot 240 navzočih
na koru in v cerkvi, smo bili vključeni v binkoštno dogajanje in doživetje v cerkvi sv. Gertrude – sv. Jedrti v Essnu.
28
Vedno se moramo pravočasno povezati s katerim od slovenskih ansamblov. V domovini je zares veliko dobrih skupin. Težava je v tem, da so
njihovi honorarji vedno višji. Iz domovine ne dobimo za ansamble nobene pomoči. Nam plačajo samo stroške za dvorano. Naših gostov, ki bi z
vstopnino pomagali plačati muziko,
pa je tudi vse manj. Izjema je bila letos, ko je prišlo precej več gostov kot
nekaj zadnjih let.
Gospod Rudi Zdovc nam je priskrbel in deloma sponzoriral zares odličen šestčlanski ansambel Bitenc iz župnije Dobrova pri Ljubljani. On je tudi
preskrbel odlične domače klobase iz
Črenšovcev, pripravljene prav za našo
prireditev, pa še nekateri so jih lahko
kupili za domov. Gospod Rudi je preskrbel tudi odličen pleterski cviček.
Modra frankinja je bila z domačije župnika Lojzeta iz Bele krajine. Vsi gostje so pohvalili kakovostno in okusno
hrano in vino. Glede ansambla mi je
nekdo rekel, da je bil letošnji najboljši
od vseh, ki so bili kdaj pri nas. Zares
so odlično in veliko igrali in peli. Kdor
rad pleše, je lahko prišel na svoj račun.
V dvorani smo imeli pripravljenih
dvesto sedežev, pa smo jih morali dodati še 50. Prisrčno zahvalo in pohvalo
zaslužijo prostovoljke in prostovoljci,
ki so že v soboto pripravljali dvorano, v nedeljo pa skrbeli za postrežbo
peciva, večerje in pijač. Mnoge vrste
peciva so gospodinje prinesle z vseh
koncev župnije, predvsem iz Wettra,
Moersa, celo iz Solingena in drugih
krajev. Pri postrežbi in v kuhinji so se
odlikovale skupine iz Essna, Wettra,
Krefelda, Moersa. Družini Avguštin in
Špiler sta poskrbeli za odlično krompirjevo in zeljno solato. V restavraciji »Istra« so nam brez računa – kakor
že več zadnjih let – odlično spekli pečenko – le material smo plačali. Preveč imen bi moral navesti, če bi se hotel zahvaliti vsaki in vsakemu posebej.
Nihče pa mi ne bo zameril, če omenim tajnico našega pastoralnega sveta
Štefko Pirc, ki je tudi letos odlično izpeljala koordinacijo vsega dela. Cvetje
za lepo dekoracijo dvorane pa je sama nabirala na travnikih. Upam, da
bo vse to pogosto obremenjujoče delo
z enakim veseljem nadaljevala do poslednjega binkoštnega srečanja … Toda, »zadnje« naj ne bo kmalu, ker so
bili menda vsi ljudje navdušeni.
Ker sem prav tisti dan obhajal svoj
69. rojstni dan, sem bil deležen zares
mnogih čestitk in dobrih želja, pa tudi daril s strani ŽPS-ja, Mepz Tržišče
in ansambla Bitenc. Hvala vam vsem,
dobri ljudje, za vašo prijaznost, vaše
delo, pomoč, dobre želje. Saj se vam
osebno ne morem oddolžiti drugače
kot z molitvijo in prošnjo Bog lonaj!
Lojze Rajk, župnik v Essnu
Nekaj misli iz govora gospe Mojce
Kucler Dolinar
Spoštovani rojaki v Nemčiji, dragi Essenčani in vsi od blizu in daleč!
Prav lepo se vam zahvaljujem za povabilo in sprejem. Predvsem pa se zahvaljujem za to, da živite tu kot Slovenci, da ste ambasadorji Slovenije v
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Kuhinjska ekipa v Essnu
Nemčiji. Da prirejate dogodke, kot je
današnji, in povezujete izseljensko in
matično Slovenijo!
Prav v povezovanju imamo Slovenci
še ogromno neizkoriščenega potenciala. Zaprtost Slovenije nas je in nas še
vedno ogromno stane …
… Zgled močne vere je blaženi Alojzij
Grozde, ki je do konca ostal zvest temeljnim krščanskim idealom – odpuščanju in ljubezni do bližnjega. Ostal
je pogumen. Preko pevcev iz njegove rodne župnije smo danes na prav
poseben način združeni z njim. Alojzij Grozde je čudovit zgled krščanskega življenja in tako vzor za vsakega
kristjana, še posebej za mladino. Njegova mučeniška smrt razodeva zvestobo krščanskim idealom, ki so jih
ljudje na našem prostoru pogumno
izpovedovali tudi v najhujših trenutkih življenja slovenskega naroda. Prav
ti krščanski ideali so bili tudi temelj
združene Evrope. Kje smo pa danes?
Mepz iz Tržišča v Essnu
Ansambel Bitenc v Essnu
Dragi zbrani!
Če bomo prirejali take prireditve, kot
je današnja, kjer lahko krepimo svojo
osebno in narodno kulturo, sem prepričana, da se bomo prav vsi – v Sloveniji, Nemčiji in Evropi – dobro počutili! Čestitke za vaših 55 let.
Lep dan še naprej in Marija pomagaj,
naš dom in rod blagoslavljaj!
(Cel govor je dosegljiv na www.slomisija-essen.de pod »Aktualno«.)
Anton Frančič, 80-letnik
25. maja je dopolnil 80 let naš vrli faran Anton. Nekateri mu pravijo kar
»mežnar«, saj je vedno pripravljen pomagati župniku – v cerkvi, v župnišču
in ob naših prireditvah. Kadar imamo
v župnijski dvorani kakšno srečanje,
je vedno za »točilno mizo«, kjer streže
pijače. Zaupan mu je tudi ključ od župnijske pisarne. Kadar je župnik odsoten, npr. na dopustu, s prijazno ženo Marijo skrbi za župnikove okenske
rože. Pogosto sodelujeta tudi pri razpošiljanju Naše luči in župnijskega
glasila. Vesela sta, pa jaz seveda tudi,
kadar sem lahko pri njiju gost ob kakšni okusni večerji ali kosilu.
Tone, kakor ga kličem jaz – ali Tonček, kot mu vedno pravi Marija, se je
rodil leta 1933 na omenjeni datum v
prekmurski vasici, ki danes več ne obstaja, v bližini Lendave. Leta 1957 je
pobegnil čez mejo v Avstrijo, kjer se je
poročil z Marijo, roj. Corn, iz Ljubljane. 1958 sta prišla v Nemčijo. Vsa leta
je delal v rudnikih – najprej v Gelsenkirchnu. Srečno je dočakal upokojitev.
Delo v rudniku mu je pustilo posledice na pljučih, da mora večkrat ostati
nekaj dni v bolnišnici. Njemu in ženi
Mariji sta v veselje hčerka Brigitte in
vnukinja Janine.
Naj omenim zanimivost, da je od mestnega župana za 80. rojstni dan prejel zelo lepo čestitko, pa tudi od svoje
zdravstvene zavarovalnice in od tu-
Tone Frančič - 80 let - naš natakar
29
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Lepo zasedena dvorana v Essnu 2013
kajšnjega nemškega župnika. (Ali kdo
pozna primer, da bi npr. Zoran Janković nekemu 80-letniku, ki izhaja iz
drugega konca sveta, poslal zelo prijazno čestitko?)
Dragi naš Tone, Bog Vas živi še mnoga leta! Bog Vam povrni za vso skrb in
prijazno pomoč!
Vaš župnik Lojze in vsi farani!
FRANKFURT
Leto vere ...
Že vrsto let je na predvečer binkoštne
nedelje v frankfurtski cesarski stolnici maša narodov in jezikov, ki jo oblikujemo tujejezične župnije in skupnosti iz Frankfurta, somaševanje pa
vodi limburški škof ordinarij, sedaj
je to dr. Franz-Peter Tebartz-van Elst.
Letos je bila vodilna misel posvečena letu vere. Po novozaveznem berilu smo v mnogih jezikih, slovensko je
to naredila Helena, slišali stavek iz pisma Rimljanom 8,26: »Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba
za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi.« Za
to priložnost pa je nastala tudi knjiga, za katero je vsaka župnija oblikovala štiri strani. Te strani nastajajoče knjige sta skupaj s svečo z znakom
leta vere pred darovanjem prinesli in
izročili škofu Natalija in bodoča prvošolka Livija. Na prvi strani je vsaka skupnost v svojem jeziku napisala
veroizpoved (apostolsko ali mašno).
Naše naslednje strani pa so predstavile najpomembnejše pomnike in osebe
naše vere: rimsko dobo s takratnimi
škofijskimi sedeži in sv. Hieronimom,
sv. Cirila in Metoda, Brižinske spomenike, Dalmatinovo biblijo, blažena
Antona Martina Slomška in Alojzija
Grozdeta in misijonarja Petra Opeko.
Somaševanje različnih obredov je za mašo narodov vodil
limburški škof.
30
Na zadnji, četrti strani, pa so bile poudarjene, z besedilom in slikami, nekatere značilnosti izražanja vere pri nas
v domovini, ki v Frankfurtu po nemških župnijah niso prisotne: blagoslov velikonočnih jedil in velikonočna
procesija ter majniška šmarnična pobožnost po župnijah.
... maj in Marija ...
Podobno kakor je bilo za marčevsko
postno romanje v Marienthal vreme
zelo neugodno, je bilo tudi v nedeljo,
25. maja, za majniško romanje in nedeljsko mašo v Maria Sternbach. Na
kratko: deževna in mrzla nedelja, notranjost cerkve, ki je v gozdu, pa še
bolj mrzla kot sicer, in seveda skromna prisotnost pri maši in šmarnični
pobožnosti. Tokrat pa smo se zaradi
zasedenosti prostorov v Ilbenstadtu k
malici zbrali v župnišču v Florstadtu,
katerega notranjost je bila v zadnjem
času povsem obnovljena.
... sestanki ...
V začetku junija smo imeli letni sestanek voditelji in pastoralni sodelavci
skupnosti, ki delujejo v škofiji Fulda.
Po 35 letih vodenja referata za katoličane drugačnega maternega jezika
je msgr. dr. Winfried Kurschenkel
(na sliki v sredini s kravato in nasmehom) delo predal na mlajša ramena.
Zato smo se mu ob tej priložnosti tudi zahvalili za njegovo dolgoletno de-
Natalija in Livija škofu izročata darili.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Čebelici iz gledališča KU-KUC
Del učencev med zaključnim nastopom
bil iz Šentjurja pri Celju, skoraj 60 let
pa je preživel v Nemčiji, vmes pa nekaj
let tudi v Avstraliji. Zadnje domovanje
je tudi on konec maja našel v kraju bivanja v Bad Sodnu. Zadnja leta obeh
so bila zaznamovana tudi z boleznijo.
Njunim domačim izražamo svoje sožalje, ki pa ga naj prežema upanje in
vera v življenje, ki ga je prinesel Kristus. Naj počivata v miru!
Udeleženci junijskega sestanka v Fuldi
lo. Pred desetletji je dr. Kurzschenkel
študiral v Rimu v Germaniku tudi z
nekaterimi Slovenci, med drugim z jezuitom Janezom Mihelčičem.
... počitnice ...
Šolsko leto se bliža koncu in zato so
imeli učenci slovenskega dopolnilnega pouka in kulture pod vodstvom
učiteljice Natalije Robnik v nedeljo, 2. junija, po nedeljski popoldanski maši zaključno prireditev. Zvrstilo
se je nekaj recitacij in pevskih točk, pa
seveda podelitev priznanj za prebrane
knjige in spričevala. Tudi letos sta ob
koncu nastopili igralki gledališča KU-KUC iz Slovenije z igro Čebelica Debelica, v katero so se otroci še kako
vživeli. Lepo popoldne pa se je zaključilo z medsebojnim klepetom in malico oziroma večerjo, ki so jo pripravili
starši šolskih otrok. To nedeljo pa smo
pri maši še posebej počastili relikvije
blaženega Alojzija Grozdeta, čigar god
smo praznovali nekaj dni prej.
.. in počitek
Že sredi maja je v Frankfurtu umrla
70-letna Štefanija Šešerko, roj. Zelenko, pokopali pa smo jo zadnjega maja.
Doma je bila iz Nove vasi pri Ptuju. Iz
Hildna se je z družino konec osemdesetih let preselila v Frankfurt, kjer sta
pokopana tudi njen mož in sin. V drugi polovici maja pa je sklenil zemeljsko potovanje 83-letni Peter Čretnik
iz Bad Sodna pod Taunusom. Doma je
Pokojni Peter Čretnik iz Bad Sodna
rem
INGOLSTADT
Weißenburg: Tu sta v soboto, 4. maja,
pri slovenski maši obhajala svojo srebrno poroko Natalija in Andrej Vidovič. Pri maši sta se Bogu zahvalila za
vse, kar sta doživela in ustvarila v teh
petindvajsetih letih zakonskega življenja in si dala besedo še za nadaljnje življenje. Z njima so praznovali in
se veselili njuna otroka Daniela in Andrej, vnuk Darijo ter Natalijini starši
in prijatelji. Srebrno poročno gostijo
smo obhajali v soju sveč v gostišču pri
Črnem medvedu in na njihovem domu, kjer se je ob našem prihodu nad
naseljem razpela čudovita mavrica, ki
je v Svetem pismu znamenje božje zaveze s svojim ljudstvom. Srebrnoporočencema še naknadno prisrčno čestitamo in želimo zdravja in božjega
varstva, da bi se njuno skupno življenje tudi pozlatilo.
31
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Srebrnoporočenca Natalija in Andrej Vidovič
Ingolstadt: V družini Ferda in Slave Heinrich se je zvrstilo letos kar nekaj lepih dogodkov. Najprej se jim je v
nedeljo, 12. februarja, rodil njun tretji otrok, hčerka Nadalina Christina,
ki od svojega enega tedna starosti pridno s starši prihaja k maši. Na belo
nedeljo je njihov prvorojenec in naš
zvesti ministrant Enrico prvič pristopil h Gospodovi mizi in prejel prvo
sveto obhajilo. V nedeljo, 12. maja, pa
je med našo slovensko mašo novorojenka Nadalina Christina prejela zakrament sv. krsta. Družina Heinrich je
želela veselje dneva deliti z nami; po
slovesnosti v cerkvi smo bili povabljeni na krstitke v tamkajšnjo cerkveno
dvorano. Z družino Heinrich se veselimo, jim prisrčno čestitamo ter želimo
božjega blagoslova in varstva.
Pommersfelden: V soboto, 1. junija, sta v Pommersfeldnu pri Bambergu v kapeli gradu grofa Schönborna
Novoporočenca Blaženka in Klaus
32
Krst Nadaline Christine Heinrich
sklenila zakrament svetega zakona
Blaženka Ban in Klaus Dumser. Lepo
okrašeno kapelo so napolnili sorodniki in gostje, ko sta nevesta Blaženka
in ženin Klaus ob poročni koračnici slovesno prihajala v kapelo, kjer sta
si pred Marijinim oltarjem obljubila
ljubezen in zvestobo za vse življenje.
Igranje na harfo, orgle, kontrabas ter
solo pesmi je pritegnilo še h globljemu razmišljanju in zbranemu sodelovanju pri slovesnem poročnem obredu. Novoporočenca sta za vse navzoče
pripravila okusno urejeno brošurico za sodelovanje. Gostijo so obhajali v grajskem hotelu. Blaženki in Klausu še naknadno prisrčne čestitke in
dobre želje na njuni skupni življenjski poti.
Nürnberg: Pri slovenski maši v Nürnbergu so bili v nedeljo, 2. junija, z nami tamkajšnji naši letošnji prvoobhajanci: Anastasija, Emma, Marlena,
Saskija, Peter in Simon. Mašo smo začeli s pesmijo Danes je dan, ki ga dal
je Gospod, radujmo se, veselimo se ga.
Prvoobhajanci in vsi, ki smo obhajali to mašno srečanje, smo čutili, da je
bil ta sveti dogodek čudovito doživetje, ki nam ga je naklonil Gospod. Zato smo bili hvaležni prvoobhajancem,
da so ta dan prišli med nas v svojih
prvoobhajilnih oblačilih, ki so simbolizirala njihovo človeško dostojanstvo
in veličino praznika.
Stanko Gajšek
MÜNCHEN
Zaključek šolskega leta in materinski dan smo letos združili v skupno
praznovanje. Dogodek je nastal v dvorani župnijskega doma v soboto, 11.
maja. Pri maši smo se najprej zahvalili Bogu za darove in milosti šolskega dela. Poleg zbora so sodelovali tudi
Prvoobhajanci pri daritvenem oltarju v Nürnbergu
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Malo treme pred nastopom preganja vsak po svoje.
otroci s pesmimi Hvalim te z angeli in
Svetel plamen in stregli duhovniku pri
maši. Na koncu so prejeli spričevala,
družine pa poseben blagoslov.
Program prireditve, ki je sledila, so
pripravljali šolski otroci pod vodstvom učiteljev v učnem programu
šolskega leta, saj je na takšnem praznovanju treba predstaviti delo in razcvet znanja in sposobnosti otrok. To
pa je tudi najbolj iskreno in pristno
darilo materam in očetom ob dnevu
hvaležnosti zanje. Poudariti smo želeli vlogo obeh staršev, očeta in mame,
saj sta bila naši prireditvi časovno blizu tako materinski dan kot dan očeta.
Program se je začel s pozdravom staršev in sorodnikov šolarjev ter nekaj
faranov, ki cenijo delo slovenske župnijske šole. Svoj nepogrešljivi delež je
slovesnosti dal župnijski mešani zbor,
ki je večkrat stopil na oder. V slavnostnem nagovoru je podpredsednik
ŽPS Alojz Grojzdek ovrednotil materinstvo in se zahvalil staršem. Sledi-
Recitacija za dan staršev
Milena Leucht je navdušena nad
violončelom.
Anna Maria Winkelmann je zaigrala na harfo.
la je pesem in recitacija šolskih otrok
in tri skladbice, ki jih je Anna Maria
Winkelmann zaigrala na harfo. Potem so skupno nastopili otroci iz vrtca z recitacijo Pomladna, Aleksander
Suša pa je pogumno povedal pesem o
snežaku. Skupaj so dodali še pesmico
Mamica je kakor zarja. Milena Leucht
je pokazala svoje znanje na violončelu in za njo so šolski otroci zapeli Ža-
bjo svatbo in Kekčevo pesem. Mešani
zbor je dodal dve pesmi, za njim pa so
se zgnetli na oder vsi otroci iz vrtca in
šole ter zapeli Jaz sem mala roža. Potem pa so stopili do svojih staršev in
jih obdarili z vrtnicami. Otroci iz vrtca so imeli za mamice tudi drobno pisemce, ki so ga zanje pripravili na zadnji šolski dan. Med tem pa je cela
dvorana prepevala ‚mi se imamo radi‘,
ki so jo začeli otroci skupaj z zborom.
Zaključka šole se ni mogla udeležiti učenka Sofija Antonia Bichelmeier ,
ki je imela naslednji dan prvo obhajilo, in so se pripravljali na ta veliki dogodek. Prvoobhajanki čestitamo!
Zahvalo staršem, da so pošiljali otroke v šolo, otrokom za pridno učenje in
lepo sodelovanje v šoli, pevcem za petje pri maši in njihove nastope na naših prireditvah, ženam, ki so pripravile hrano za družabni del večera in
Na Leopoldsrasse se razvije procesija v obe smeri.
33
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Pri sveti maši na Marijinem trgu
vsem ostalim sodelujočim, da je prireditev in srečanje lepo poteklo, je izrekel župnik. Na prireditvi pa se nismo
mogli zahvaliti učiteljem, ker so bili ta
dan vsi po vrsti zadržani, zato na tem
mestu izrekamo hvaležnost za vse požrtvovalno delo v preteklem šolskem
letu v župnijski šoli. Posebna zahvala pa velja tudi zborovodkinji Neli Zidar Kos in njeni sestri Karmen, ki sta
vodili otroke pri nastopih tega večera,
jih spremljali z glasbili ter pomagali, če se je kje kaj zataknilo. Bog povrni tudi vsem, ki so velikodušno prinesli jedi in slaščice, za cviček in ostalo
pijačo ter sodelavcem, ki so pripravili prostor in uredili mize. Srečanje se
je nadaljevalo v prijetni družabnosti
in otroci so si med tem pripravili svoj
prosti program ob čipsu in igricah na
sodobni tehniki seveda.
Procesija na praznik svetega Rešnjega telesa in krvi Gospodove po ulicah
v središču Münchna (30. 5.) je bila lep
duhovni dogodek. Mašo na Marijinem trgu je vodil kardinal Reinhard
Marx in poudaril v pridigi, da se resničnost božje navzočnosti v našem
svetu na najbolj pretresljiv način izraža v evharističnem zakramentu. Zato ga ponesemo na ulice mesta, svetu
pred oči. To je ‚revolucionaren‘ način
božje svetosti in moči, ki nenasilno
spreminja človeka in svet vodi v novo prostost. S povzdignjenim glasom,
34
polnim ognja, je zabičal kristjanom,
da je dolžnost postaviti znamenja te
božje bližine v svoje življenje, v javnost pred oči družbe. Bog želi pričevalcev njegovih darov za tiste, ki jih še
iščejo. In teh je mnogo. Po maši se je
razvila procesija po ulicah mesta med
pesmijo in molitvami. Zaključni blagoslov z Najsvetejšim je kardinal podelil spet na Marijinem trgu že med
rahlim dežjem. Dan je bil izredno
hladen in nizki oblaki so komaj zadrževali kaplje do konca slovesnosti.
Večina je dojela prizanesljivost neba
kot poseben blagoslov, če ne kar čudež nad tisočglavo množico vernikov,
ki se je na koncu jadrno razšla in se
umaknila vse bolj gostemu dežju. Slovenska udeležba je bila številčno skromna, župnijska skupnost pa na lep način razpoznavna po narodnih nošah.
Pokojni farani
Po hudi bolezni je odšel k
Bogu Milan
Riga. Rodil se
je 10. oktobra
1949 v Dobrovljah pri Mozirju v družini
Milan Riga
Štefana in Veronike in je bil tretji od štirih otrok.
Leta 1970 je prišel v Nemčijo s podjetjem Rudis in se zaposlil v tovarni
BMW. Tu je delal do upokojitve. Med
delom se je izšolal še za prometnega tehnika, kar mu je bilo v veliko veselje in ponos. Leta 1975 se je poročil
z Ireno Beškovnik iz Velenja. Družina je živela skupaj v Münchnu in leta
1979 se jima je rodil sin Dejan. Zelo
radi so se vračali v domovino, kjer so
si postavili tudi hišo. Njegova posebna radost so bile gore, kamor je pogosto zahajal, ko je bil doma. Poleg tega
pa se je posebej rad družil z otroki, zanje je vedno imel čas in se ure in ure
igral z njimi.
Njegov hobi je bilo risanje in pri tem
je bil nadarjen in tudi uspešen. Imel je
več razstav svojih slik tako v Münchnu kot v Sloveniji, največkrat v Savinjski dolini. Uporabljal je oljno tehniko.
Zadnja tri leta je trpel zaradi bolezni,
ki ji je nazadnje tudi podlegel. Umrl
je 26. aprila v Münchnu. Pokopan je v
Rečici ob Savinji.
V 97. letu starosti je umrla
mama,
babica in prababica Veronika Ornik,
roj. Šnajder.
Rodila se je v
Veronika Ornik
Šenkovi družini v Zgornji Ščavnici na svečnico, 2.
februarja 1918, kot predzadnji od devetih otrok. Že leta 1961 se je družina
s tremi otroki preselila v Nemčijo, ker
je bil oče nemški vojni invalid. Takratna vlada ni dovolila prejemati invalidnine iz tujine, zato se je veliko družin
vojnih oškodovancev odločilo zapustiti domači kraj. Nekaj let je družina
bivala v Kölnu in se leta 1969 preselila na Bavarsko v mesto Wolfratshausen. Tu je družina živela skupaj 44 let.
Občasno so prihajali tudi k slovenski
maši v München.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Na zadnji poti so jo pospremili otroci
in mnogi sorodniki in znanci na pokopališče pri Sv. Ani 11. maja. Naj počiva v božjem miru in čaka vstajenja v
domači slovenski zemlji. Sporočilo sta
poslali žalujoči hčerki Marica in Rozika ter sin Karlek.
Pokojnih se spominjamo v slovenski
župnijski skupnosti in molimo za njihovo večno srečo v Bogu.
jgv
STUTTGART
Prvo sveto obhajilo v Stuttgartu
V mesecu maju smo v naši župniji
v Stuttgartu slovesno praznovali slovesnost prvega svetega obhajila. Pet
otrok iz naše župnije je prvič prejelo Jezusa pod podobo kruha, ki jih
bo spremljal skozi vse življenje. Anna
Malovrh, Lea Grabar, Valentina Meglič, Maximilian Kunšek in Alexander
Föll so se skupaj s svojimi starši zelo
slovesno pripravili na ta dogodek. Ve-
selje v otrocih, ki pričakujejo prejem
Jezusa Kristusa, je zelo veliko, kajti ta
dogodek je kot neizbrisno znamenje,
ki ga na tem svetu nič posvetnega ne
izbriše. In po tem prazniku bo v njih
rasla osebna vera v vstalega Kristusa.
Nič na tem svetu ne more nadomestiti najlepšega vzora vere, molitve, darovanja in človeške kulture kakor vzorni krščanski starši, pri katerih otroci
vidijo znamenja križa, slišijo besedo
molitve, opazijo konkretno karitativno dejavnost in poštenost ter vzgojo
v kulturi srca in razuma. Drage naše
prvoobhajanke in prvoobhajanca, naj
vas vsemogočna Sveta Trojica varuje
in blagoslavlja na vsakem koraku vašega življenja.
Materinski dan v Stuttgartu
Na isti dan, kakor smo imeli v naši župniji prvo sveto obhajilo, smo v dvorani svetega Konrada praznovali materinski dan. Na to slovesnost so se
starši in otroci iz sobotne šole in verouka pripravljali kar nekaj časa. Našim
mamicam, babicam in prababicam so
starši in otroci že takoj po sveti maši podarili skromno darilo - srce z vrtnico. V dvorani pa so otroci pod vodstvom naših vzgojiteljic in vzgojitelja
iz sobotne šole in verouka pripravili
kulturni program, kjer so preko recitacij, pesmi in plesa olepšali praznik
materinskega dneva. Nekateri od staršev so prebrali lepa besedila na čast
materam. Praznik materinskega dneva je minil v lepem in prijaznem ozračju, kjer je lepota slovenske besede in
slovenske sproščenosti prišla do popolnega izraza.
Obisk profesorja dr. Kristoviča in
soproge mag. Jasmine Kristovič
V slovenski župniji smo imeli čast, da
sta nas obiskala gospod profesor dr.
Sebastijan Kristovič in soproga mag.
Jasmina Kristovič. Gospod profesor je
Naše prvoobhajanke in naša prvoobhajanca
Proslava ob dnevu materinstva
Obisk profesorja dr. Kristoviča in soproge mag. Jasmine
Kristovič
Pevci in pevke zbora Obzorje skupaj z župnikom Alešem
35
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Družine pred sveto mašo
v Sloveniji med najbolj iskanimi strokovnjaki za globinsko psihologijo in
strokovnjak za vzgojiteljske znanosti. Mag. Jasmina Kristovič pa je strokovnjakinja za družinsko terapijo. V
času, ko sta bila pri nas, smo obiskali univerzitetno mesto Tübingen, kjer
je študiral Hegel - genij vseh genijev
filozofije - in kateri je vzor tudi našemu profesorju. Obiskali smo kraj, kjer
je dal Trubar natisniti prvo slovensko
knjigo in znamenite točke mesta Tübingen, kjer je znanost vseh področij teologije, filozofije, kulture, umetnosti
in medicine - zbrana na enem mestu.
Koncert cerkvenega pevskega zbora Obzorje
V mesecu maju se spodobi, da se naši božji Materi daje še dodatna čast
in slava ter molitev za njeno soodrešiteljsko delo. Njej na čast in v večjo
božjo slavo smo na koncu šmarnic v
Esslingenu pripravili koncert Marijinih pesmi, ki jih je izvedel naš cerkveni pevski zbor Obzorje pod vodstvom dirigentke Ieve Sarje. Lepota
besedil, ki v cerkvenih pesmih opisujejo Devico Marijo kot tisto, h kateri
se slovenski vernik obrača v trenutkih
preizkušenj in na katero se zliva toliko prošenj srca in duše slovenskega
človeka, je neizmerna. Zato lahko samo rečemo: Kraljica kristjanov, prosi za nas! Bogu hvala za ta lepi nedelj-
36
Mladi slovenski rod z župnikom ob materinskem dnevu
ski dan, kjer je lepota slovenske pesmi
naši Bogorodici na čast odmevala po
sveti Gospodovi daritvi. In hvala našim pevkam, pevcem in organistu, ki
nam po lepoti cerkvenega petja kličejo vidik večnosti v občudovanju Svete
Trojice in Bogorodice.
Družinski seminar v Nonnenhornu
V zadnjem tednu meseca maja smo
imeli z mladimi družinami iz naše
župnije družinski seminar v Nonnenhornu. Naši letošnji predavatelji so bili
dr. Aleš Frece in dipl. teologinja Darja
Kalamar Frece ter prof. Mihaela Kalamar. Glavni temi seminarja sta bili družina in izzivi časa ter vzgoja za
ljubezen. Naši predavatelji so preko
konkretnih življenjskih vprašanj, ki se
dotikajo vseh področij zakonskega življenja, približali krščanski pogled na
družino, vzgojo, odraščanje otrok, zakonske težave in probleme. Za otroke
pa je bilo poskrbljeno ves čas seminarja - v delavnicah so izdelovali slike,
ladjice, barvali pobarvanke, oblikovali balone, ustvarjali izdelke iz plastelina in risali različne podobe živali in
predmetov. Čeprav nam vreme ni bilo
naklonjeno, je bilo na družinskem seminarju prijetno in domače. Družinski seminar smo zaključili v nedeljo s
sveto mašo, kjer so starši in otroci res
lepo peli, brali božjo besedo, prošnje
in pobožno molili drug za drugega.
Srečanje v moji domovini
Vsem našim rojakom in rojakinjam
iz naše župnije, ki boste v mesecu avgustu doma v Sloveniji, sporočamo,
da bo srečanje v moji domovini letos
11. avgusta v župniji Bogojina v Prekmurju. Ob 11. uri bo sveta maša skupaj z župljani iz Bogojine in njihovim
župnikom, nato pa sledi kosilo in bogat kulturni program. Res dobrodošli,
da se udeležite svete maše in nato skupnega druženja v Prekmurju.
Aleš Kalamar, župnik v Stuttgartu
Š
V
E
D
S
K
A
40. jubilejno vseslovensko romanje
v Vadsteno
Sončno sobotno jutro pred binkoštno
nedeljo nas je pozdravilo pred cerkvijo Kristusa kralja v Göteborgu, ko smo
se z avtobusom odpravili na božjo pot,
na romanje v Vadsteno, k sv. Brigiti
Švedski, zavetnici Evrope.
Majhno, vendar zelo lepo urejeno mestece Vadstena z nordijskimi stilnimi hiškami je oddaljeno od Göteborga približno 250 kilometrov in leži ob
prelepem jezeru Vëttern, ki je drugo
največje v deželi. V tem romarskem
mestecu se zbirajo Slovenci, kamor jih
je pred devetintridesetimi leti prvič
popeljal p. Janez Sodja iz vseh krajev
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Gostje letošnje Vadstene, obdani z narodnima nošama
Švedske. To leto je jubilejno leto tudi
za njihovega dušnega pastirja, gospoda Zvoneta Podvinskega, ki jih na teh
poteh spremlja že dvajset let in prav
toliko let opravlja božjo službo med
švedskimi Slovenci.
Župnik Zvone je bil presrečen, da je
msgr. Janez Pucelj v zadnjem trenutku
lahko spremenil svoj program in prihitel v Göteborg ter na ta način prevzel velik del bremena z njegovih ramen. Del poti je pospremil romarje že
v avtobusu. Prav tako pa smo lahko
med vožnjo v Vadsteno na avtobusu
pozdravili drugo sekretarko slovenskega konzulata v Kopenhagnu, gospo
Andrejo Banutai, ki je romanje zdomskih rojakov doživela prvič.
Kratek postanek ob jezeru Vättern in
malica po nekaj več kot dveh urah vožnje je bil pravi užitek. Za goste in župnika Zvoneta je tudi tokrat poskrbela gospa Ivanka Čok in »pričarala« iz
potovalne torbe dobrote, ki bi jih še
angelčki jedli. Dobro okrepčani smo
že pred 11. uro prispeli na cilj, v samostan redovnic sv. Brigite Švedske.
Nekateri so čas do svete maše izkoristili za kratek ogled tega slikovitega mesteca, ki leži prav tako ob jezeru Vättern. Sveta maša se je pričela ob
12. uri v samostanski cerkvi. Vodil jo
je msgr. Janez Pucelj. V pridigi je med
drugim dejal, da ni pomembno število romarjev, ki iz leta v leto upada, va-
Fotograf Lasse Nilsson je ovekovečil romanje v Vadsteno.
žno je, da so ti, ki so prišli, z dušo in
veseljem prisotni.
Po sv. maši smo postali pred samostansko cerkvijo in naredili skupinski posnetek. Nato pa smo v procesiji odšli za križem in banderi do parka,
ki se razprostira ob cerkvi sv. Brigite
Švedske, kjer že dvajset let raste slovenska lipa.
Dokaz, da so slovenski romarji v tem
mestecu prepoznavni, je, da je pri mašnemu obredu prisostvoval tudi župan Vadstene, gospod Bo Johansson.
On je imel tudi nagovor pri slovenski lipi. Poudaril je dolgoletno švedsko-slovensko prijateljstvo in želel, da
bi se Slovenci še mnogo let srečevali
pri tej slovenski lipi. Župniku Zvonetu Podvinskemu je izročil simbolično
darilo, to je bila vrtnica iz kristala, ki
je bila narejena prav v Vadsteni. Sam
pa je iz rok Katarine Zupančič iz Misijskega pastoralnega sveta prejel v
dar knjigo Slovenije.
Presenečenje tega nepozabno prijetnega binkoštnega srečanja je bil tudi kvartet Krt iz Kamnika, ki je pel
že med sv. mašo. Pod slovensko lipo
so fantje zapeli ”Slovenec sem, Slovenec sem, tako je mati djala ...” Skupaj
pa smo potem zapeli Lipa zelenela je.
Po petju lavretanskih litanij s slovesnimi odpevi v cerkvi sv. Brigite
Švedske se je kvartet Krt predstavil s
krajšim koncertom cerkvenih pesmi.
Duhovno obogateni smo pohiteli v
skrbno negovan in cvetoč samostanski vrt k sestram sv. Brigite. Čakale so
nas že z okusno zelenjavno juho, s katero so nam postregle. Misijski pastoralni svet pa je preganjal našo lakoto s
kranjskimi klobasami.
Kmalu so se oglasili tudi inštrumenti
ansambla Javor. Pričel se je ”poskočni”
del tega romanja, ki se je nadaljeval v
bližnji dvorani. Tam so nas v kulturnem delu srečanja pozdravili ugledni
gostje, Torbjörn Ahlund, župnik cerkve sv. Brigite Švedske, potem druga
sekretarka slovenskega veleposlaništva v Kopenhagnu, Andreja Banutai
in novi predsednik Slovenske zveze na
Švedskem, Alojz Macuh, ki je prevzel
to nalogo po dolgoletnem in nepozabnem rojaku Cirilu Stoparju, umrlem
letos v mesecu februarju. Vsi so želeli le eno, naj Slovenci na Švedskem nikoli ne pozabijo, da je njihova rodna
domovina Slovenija le ena in da jih je
Trio sester Budja je ponovno razveselil letošnje romarje v Vadsteni.
37
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
s hvaležnostjo vračajo ves njegov trud
tako, da se z veseljem udeležujejo svetih maš v maternem jeziku. Vse dobre
želje naj bodo z vami, dragi rojaki na
Švedskem.
Danica Dyllong, Nemčija
ŠVICA IN LIECHTENSTEIN
ZÜRICH
Govor Alojza Macuha, predsednika Slovenske zveze na Švedskem, in nastop
kvarteta Krt pod slovensko lipo
njihova druga domovina Švedska lepo
sprejela in integrirala. Zato se naj slovensko-švedska prijateljstva in druženja v tem duhu nadaljujejo.
Kvartet Krt, ki ga vodi Dominik Krt,
nas je tudi v dvorani nagradil s pesmimi, ki so jih prepevali že naši dedje, zato smo nekaj pesmi kar skupaj
zapeli. V zadnjem delu njihovega nastopa je rojakinja Danni Stražar iz
Stockholma s svojim lepim sopranom
skupaj s simpatičnimi fanti iz Kamnika odpela nekaj narodnih pesmi.
Ubrano in lepo zveneče petje je pripravil tudi trio sester Budja iz Landskrone, ki se je doslej udeležil skoraj vseh
romanj v Vadsteno. Pesem ”Otroci zemlje” pa so zapele imenitne pevke skupaj s svojimi možmi, za kar jih je občinstvo nagradilo z bučnim ploskanjem.
Blestel je tudi ansambel Javor, ki se je
predstavil rojakom na Švedskem že
tretjič in že drugič v Vadsteni. Neutrudno so igrali in prepevali skupaj s prisotnimi do poznih večernih ur in skrbeli za veselo slovensko vzdušje tega
40. jubilejnega romanja.
Program v dvorani so povezovali Marija Kolar, podpredsednica Slovenskega doma v Göteborgu, Katarina Zupančič in župnik Zvone Podvinski.
38
Fotografa sta bila Lars Olof in Karolina Nilsson iz Jönköpinga. Obljuba
vseh prisotnih je bila, da vsakdo drugo leto pripelje s seboj vsaj še enega
gosta. Marija Kolar in Marija Perovič, ki na vseh slovenskih prireditvah
v narodnih nošah ponosno pokažeta,
od kje so njune korenine, si želita, da
tudi drugi pokažejo svoje narodne noše in z njimi pridejo v Vadsteno.
Sama sem se udeležila teh edinstvenih in nepozabnih romanj v Vadsteno že nekajkrat. Ob tej priložnosti bi
se rada zahvalila vsem rojakom na
Švedskem za vedno prisrčen sprejem.
Gostiteljici Ivanki Čok velik boglonaj
za vse. Župniku Zvonetu Podvinskemu želim, da mu rojaki na Švedskem
Romanje k Mariji v Ahorn na
vnebohod
Naše tradicionalno vsakoletno romanje Slovencev iz Švice k Mariji v
Ahorn blizu Appenzela je bilo precej
negotovo. Vremenoslovci so nam napovedali mokro in deževno vreme.
Oborožili smo se z dežniki, dobro voljo in pot pod noge. Prišlo nas je veliko. Ob čudovitem petju ptic, ki so
hvalile Stvarnika, smo pobožno molili križev pot. Vzdušje, ki ga ne moreš
kar tako pozabiti, če se le malo vživiš
in pustiš, da se te dotakne. Tako kot
fazanka, ki nas je spremljala od postaje do postaje. Razumsko nerazložljivo,
v božji previdnosti pa je vse mogoče.
Kapela se je napolnila in sledila je slovesna sv. maša z ljudskim petjem. Gospod Taljat nas je v nagovoru spodbudil k premišljevanju. Ja, je premalo
Tako smo romali na vnebohod k Mariji v Ahorn.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Slovenski romarji pri Mariji v Ahornu
ljubezni na tem svetu. Naše bogoslužje
smo okronali z zapetimi Marijinimi litanijami, ki so vedno nekaj posebnega.
Zadovoljni in dobre volje, da nam je
uspelo - Bog je bil z nami in Marija
nam je držala plašč - da ni deževalo,
smo se v koloni odpeljali čez hrib na
kosilo. Pozno popoldne smo se poslovili z željo, da se kmalu spet srečamo.
Marinka Verdonik
Binkoštno romanje v Engelberg
V mesecu maju je naša misel še posebej namenjena Mariji, Jezusovi in naši Materi. Poleg rednih pobožnosti po
vsaki sv. maši je bil na binkoštno nedeljo poseben dan. Na pobudo Slavice in Markusa Amreina smo poromali
k lurški Mariji nad Engelbergom. Deževno vreme je zahtevalo posebne priprave in močno voljo, kar pa je bilo bo-
gato poplačano. Zbralo se nas je lepo
število od vsepovsod. S sodelovanjem
in petimi litanijami Matere božje smo
dočakali sonce ter druženje nadaljevali v gostoljubnem domu Slavice in
Markusa, ki sta za vse pripravila kosilo. Ohranjanje vezi z matično domovino je pomembno za vse nas. Nekateri
jih ohranjajo preko vrtnarjenja, drugi preko oddiha, tretji pa preko dobrega golaža. V popoldanskih urah smo
se poslovili. Čudoviti pogled na okoliške gore je vabil k ogledu veličastnega
samostana benediktincev. Nekoč veliko središče vere in kulture sedaj deluje
v manjšem obsegu, a še vedno veličastno. V okviru samostana imajo sirarno, kjer si obiskovalec lahko ogleda izdelavo sirov. Povsod nas je spremljala
podoba angela, vsebina imena tega
kraja. Okrepljeni telesno in duhovno
smo se poslovili od teh blagoslovljenih
krajev. Slavica, hvala za vse!
Vseh 50 romarjev je Slavica Amrein pogostila s kosilom v
svoji hiši.
Binkošti ob Mariji v Engelbergu
Tudi pod dežniki je lahko prijetno vzdušje.
Materinski dan v Rütiju
Irena Ahčin
39
ZGODBA
Tanja Mlakar
KJE RASTE DEŽ?
»Ni? ... Toda, od kod ti potem denar?«
»Po svojih starših sem podedovala še večjo zazidljivo parcelo, ki sem jo prodala. Poleg tega ... nikoli nismo živeli razsipno. Oče je zagovarjal načelo: ‚Kupi, kar potrebuješ, za
ostalim se ne oziraj.‘ Ko je umrl, sem enako živela naprej.
Tudi tebi nisem dajala nobenega denarja. Sama si se preživljala. K sreči si imela štipendijo.« Marina jo je osuplo gledala. Toliko denarja sta prihranila njena starša?
»Vsak mesec sem dajala na knjižico znesek, ki bi ti ga namenila za študij. Tudi ta znesek z obrestmi je zdaj prav prišel.«
»Vseeno, toda to je ogromno denarja.«
»Res je, a nekako se je izšlo. Nekaj pa je prispeval tudi Andrej. Ne v denarju, ampak v materialu. In veliko dela je tudi njegovega. Ves les iz gozda je njegovo darilo. Ni hotel slišati, da bi mu ga plačala.«
»Mama, težko breme, ki mi je prej ležalo na srcu, je zdaj izginilo. Mislila sem, da bodo še moji otroci morali plačevati te kredite,« je smeje zašepetala Marina. Mama jo je presenečeno pogledala.
»Videla sem, da si bila zelo vznemirjena. Nisem pomislila,
da zaradi tega. Ne, svojih vnukov vendar ne bi mogla zadolžiti. Ko sem izvedela, da se stara kmetija prodaja, se mi je
zdelo škoda izpustiti priložnost. Blizu zidanice je. Ko si mi
pripovedovala, kaj vse se dogaja otrokom, sem našla svojo
priložnost … da si olajšam vest.«
»Mama, govorili sva že o tem ... s preteklostjo se nima smisla obremenjevati.«
»Ne veš, kako sem srečna, da ta dom stoji. Kako bo lepo, ko
bo v njem polno otrok. Otroški smeh bo slišati na tem hribu in ta lepa okolica bo dajala zavetje mnogim, ki jim življenje ni prizanašalo,« je odvrnila mama.
Zvečer sta sedeli v jedilnici doma in v kaminu je gorel
ogenj. Obsedeli sta v tišini.
»Bi se malo sprehodili naokoli?« je nenadoma predlagala
mama. Marina je njeno ponudbo navdušeno sprejela.
»To bi mi res prijalo,« je odvrnila, potem pa sta se oblekli
in odšli v naravo.
»Res ne vem, kako naj se ti zahvalim. To, kar si storila, je tako lepo, da še vedno ne morem dojeti. Tudi v sanjah si ni-
40
sem predstavljala, da si zmožna narediti kaj takega,« je čez
nekaj časa rekla Marina.
»Tudi sama sem vesela, da mi je ta projekt uspel. Mnogo
noči sem prebedela, ker nisem mogla spati od skrbi. Neprestano sem premišljevala, ali bo dovolj denarja za dokončanje vseh del. No, pa se je lepo izšlo.«
»Nisem vedela, da imaš tak dar za te stvari. In da ti je to
sploh prišlo na misel?«
»Začela sem, pa se je izšlo. Včasih, ko ponoči nisem mogla
spati, sem pomislila samo nate, kako si bila vržena v prostovoljstvo, pa sem vedela, da ne smem obupati. Res pa je,
da sem imela veliko oporo v Andreju.«
»Rada ga imaš, kajne?«
»Zelo ga imam rada, kot bi mi bil sin. Posebej še, ker sem pri
tem delu spoznavala njegovo dobro srce. Ne veš, s kakšnim
veseljem mi je pomagal. Res, vesela bi bila, če bi imela takega sina,« je prikimala mama. Lahko bi ga imela, je pomislila Marina.
»Kako si ga spoznala?«
»Ko sem oddajala vinograd, je nekega dne prišel do zidanice in mi povedal, da bi ga prevzel. Ker sem že skoraj obupala, da bi sploh kdo hotel to storiti, sem mu ga rade volje
oddala v najem. No, počasi sva spletla lepo prijateljstvo. In
žal mi je, da živi sam. Bil bi tako dober mož in skrben oče.
A, kot kaže, prava še ni prišla. Pa bo že, o tem ne dvomim.
Takega moža se nobena ne bi branila.«
»To zveni kot ženitna ponudba,« je smeje pripomnila Marina.
»Ne, prav zares tega ne mislim, toda res ga imam rada. Lahko bi mi bil sin.«
»Mama, zakaj ga potem nisi imela? Zakaj sem ostala edinka? Sta se z očetom zavestno tako odločila?« je bruhnilo iz
Marine. Večkrat je to premišljevala in se spraševala, zadnje
čase celo zelo pogosto. Res jo je zanimalo, kaj je bil vzrok,
da ni imela bratov in sester. Ko je pogledala mamo, je videla, da je solznih oči zrla v daljavo.
»Mama?« A mama je le odkimala in obrnila pogled stran.
Obrisala si je oči.
»Mama, oprosti. Saj me to niti tako zelo ne zanima in navsezadnje je zdaj povsem vseeno.« Nekaj časa sta stali v tišini, potem pa se je mama ozrla k njej.
»Mi boš verjela, če ti bom povedala po resnici?«
»Verjela ti bom v vsakem primeru, samo ne vem, zakaj me to
sprašuješ,« ji je odvrnila. Mama pa je zrla vanjo in jo prestrašeno gledala. Potem se je naslonila na drevo in sklenila roki.
»Torej, zdaj ti bom povedala nekaj, kar sem mislila, da bo
odšlo z menoj v grob. A mislim, da je prav, da veš, kaj se je
ZGODBA
zgodilo. Predvsem pa bo odleglo meni, ker me to že toliko
let tišči v srcu,« je mama začela pripovedovati. Marina se je
nelagodno presedla, takega uvoda res ni pričakovala. Kaj bo
zdaj sledilo, se je spraševala in če bi si upala, bi mami najraje rekla, naj odneha in skrivnost zadrži zase.
»Prosim te le, da me ne obsojaj, že tako sem vse življenje
težko živela s tem. In še nekaj te bom prosila: imej me rada
še naprej, tako kot si me imela zadnje leto in pol.« Marini je
začel upadati pogum. Ta mamin uvod je zvenel tako grozeče, da kaj dobrega zagotovo ni obetal. O, le zakaj je drezala
vanjo, je spet pomislila. Mama pa je bila že v svojem svetu,
vsaj tako se je zdelo Marini, ko se je ozrla vanjo.
»Tako je bilo: bila sem mlada, komaj sem začela hoditi v
službo. Za menoj je bila že šola, ob meni pa Boris, moj bodoči mož. Zelo sva se imela rada in prihodnost se je slikala
v rožnatih oblakih. Že res, da so bili moji starši zelo strogi
in je to malo krhalo najin odnos, a navadila sva se in željno pričakovala, da se bova poročila in zaživela skupno življenje. Dobila sem tudi službo, takrat sem še delala v sosednjem kraju, v zadrugi. Boris pa je delal tu, v domačem
kraju.« Tedaj se je mama ustavila in jo pogledala, če ji sledi. Marina ji je komaj opazno prikimala.
»Takrat sem delala v izmenah, saj je sprejemna pisarna delala dopoldne in popoldne. Že nekaj časa sem opazovala, da se
je skoraj vsako popoldne pri okencu pokazal nek moški. Bil
je star kakih 35 ali 40 let in vedno je prihajal z nekimi izgovori. Če je kupil neko stvar, jo je naslednji dan zagotovo prišel zamenjat. Zdelo se je čudno, a sem pač mislila, da tako že
mora biti. To se je dogajalo zagotovo nekaj mesecev. Nekega
zimskega popoldneva, ko sem spet delala popoldne in sem
zvečer po končanem delu hodila proti avtobusni postaji, pa
je pripeljal za menoj ta moški in potrobil. ‚Prisedi,‘ me je povabil. Malo sem premišljevala, pa ne preveč. Zunaj je bilo mrzlo, avtobus pa bi morala čakati še kakšne pol ure, zato sem
brez kakšnih pomislekov prisedla. Stekel je pogovor in nenadoma me je povabil na topel čaj v gostilno. Prav, sem pomislila, navsezadnje bom v vsakem primeru doma prej, kot bi
prišla z avtobusom. A nisva pila čaja, pač pa sva spila kar nekaj kuhanega vina. Potem sva sedla v avto in se odpeljala proti mojemu domu. Vedela sem, da staršev še ne bo skrbelo, saj
še ni bil čas prihoda avtobusa. Nenadoma je ta moški ostro
zavil in zapeljal na stransko cesto. V hipu mi je bilo jasno, kaj
namerava. ‚Prosim, takoj me odpelji domov,‘ sem zavpila, ko
je ustavil avto v bližnjem gozdu. A vse prošnje so bile zaman.
Na koncu sem vpila, prosila, grozila in ga močno opraskala, a
vseeno je sledilo tisto, kar si lahko predstavljaš. Posilil me je.«
Mama je prenehala govoriti in si obraz skrila v roke, ki so ji
močno drhtele, ona pa je ostala brez besed in brez zraka, vsaj
tako se ji je zdelo. Marina je bila pretresena in popolnoma
zmedena. Kaj mi mama hoče povedati, se je vprašala. Kdaj
je bilo to? Katerega leta? Bolj je preračunavala, manj ji je bilo jasno. Je to mogoče, se je spraševala, ko je seštevala na prste najprej ene in potem obeh rok? O, mojbog, kaj se dogaja?
»Sledilo je tisto, kar sem upala, da se ne bo zgodilo. Zanosila sem,« je mama komaj slišno dokončala svoj govor. Marina
pa je odkimavala z glavo. Ne, ne, je vpila nemo, to ne more biti res. Njen oče je vendar Boris. Toda bolj ko je seštevala, bolj
je ugotavljala, da je to le slaba tolažba. Mama, le zakaj ji je šla
to zdaj pravit. Njen oče je mrtev in to bi lahko odnesla s seboj
v grob. Mama, je vpilo v njej. Zdaj je tudi ni mogla več pogledati, tako je drhtela v sebi. Nenadoma je vstala in se opotekla.
»Kam greš?« je slišala mamo.
»Nekam, kjer ne bo laži,« je odvrnila Marina in se opotekajoče vrnila v dom. Tam, pred kaminom, je legla na tla. Oči, moj
oči, kje si, je tiho klicala in solze so polzele po njenem licu.
Koliko časa je tako ležala, ni vedela. Mama, ki je prišla v dom
šele pozno ponoči, jo je našla hlipajočo na tleh. Pokrila jo je s
toplo odejo, sama pa se je zavlekla v bližnji naslonjač. Ogenj
pa je dvigal svoj rdeči jezik in zdelo se je, da ju hoče očistiti
vsega hudega, kar se je zgodilo ta večer.
Se nadaljuje
REŠITEV KRIŽANKE ŠT. 6
41
MALO ZA ŠALO
V krčmi, kjer se zbirajo žeparji in postopači, nekdo od njih
lista po modni reviji.
»Od kdaj se pa ti zanimaš za modo?« ga vpraša eden.
»Gledam samo to, kje bodo prihodnjo sezono prišiti žepi na oblačilih.«
☺
»Enkrat samkrat sem se v življenju zaljubila, in še takrat
nesrečno.«
»Te je zapustil?«
»Ne, oženil se je z mano.«
☺
Beseda ni konj. Konj ne gre nikomur na živce.
☺
»Mami, malo grem ve˝n, da se naužijem čistega zraka,« je
rekla petnajstletnica.
»V redu, toda čistemu zraku povej, da moraš biti doma do
devetih!«
☺
Grobar je edini človek na svetu, za katerega mi je vseeno,
ali je moj prijatelj ali sovražnik. V vsakem primeru me bo
spravil v grob.
☺
»Sine, zakaj mečeš ta bob ob steno?«
»Študentske demonstracije se grem.«
☺
»Za čim je pa umrl vaš mož?«
»Za pijačo in ljubeznijo.«
»Za ljubeznijo tudi? Koga je pa ljubil?«
»Pijačo.«
Moški jemlje v roke različne predmete in sprašuje za ceno.
Vse mu je predrago. Končno vpraša prodajalko: »Kaj bi si
želeli za rojstni dan, če bi bili moja žena?«
»Drugega moža!«
☺
Prometni policist zaustavi voznika razmajanega fička. Ko
zahteva osebne dokumente voznika, le-ta pravi: »Oprostite, toda pri sebi nimam vozniškega dovoljenja, ker sem ga
pozabil doma.« »Potem mi pa pokažite osebno izkaznico
ali potni list,« reče policist. »Tudi te dokumente sem pozabil doma,« se opravičuje voznik. »Potem mi pa pokažite karkoli, da bom vedel, kdo ste,« se sprijazni policist. Voznik mu
pokaže žepno ogledalo in reče: »To je vse, kar imam v žepu.«
Policist pogleda v ogledalo in reče: »Zakaj pa nisi takoj povedal, da si policist? Med seboj si bomo pa ja zaupali, mar ne?«
☺
Bacila se srečata in eden reče:
»Ti pa zelo slabo izgledaš! Imaš antibiotike?«
☺
»Zakaj je obisk drame boljši od obiska košarkarske tekme?«
»V drami že vnaprej veš, ali boš gledal komedijo ali tragedijo!«
☺
»Moj sin je pa pisatelj.«
»Kaj pa piše?«
»Marsikaj. In vse, kar napiše, ljudje prebavijo.«
»Potem pa gotovo piše kriminalne romane?«
»Ne, jedilnike.«
1307A01 – Na Ptuju prodamo dvostanovanjsko družinsko hišo z dvojno garažo. Skupna izmera parcele je 737m2, od tega je 321,65m2 stanovanjske površine. Cenitev nepremičnine po sodnem izvedencu znaša 270.000,00 eur. Do hiše vodi asfaltirana cesta z vsemi komunalnimi priključki. V podaljšku garaže sta še dve sobi za hobi. Hiša je v celoti opremljena in vredna ogleda. Informacije na
telefon 00386 2 7826941.
1307A02 – Na čudoviti lokaciji, deset minut iz mesta Maribora pod Pohorjem (povezava stara cesta in avtocesta), z lepim razgledom na Boč, Donačko in Ptujsko goro, prodam srednje veliko hišo
s prijetnim okoljem. Tel.: 031 384 684.
1307A04 – Vikend ali malo kmetijo med občino Dornava in občino Polenšak pri Ptuju, na čudoviti lokaciji, prodam. Tel. 031 384 684.
1301A12 – Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. – Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36,
D-40721 Hilden pri Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44 5 62). – Informacije dobite pisno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.
1301B12 – Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter v druge jezike: uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna besedila. Za vas opravimo tudi uradne zadeve v Sloveniji. Naročila lahko oddate iz vsega sveta na naslov: [email protected], tel. +497157-479166, faks: +49-7159-17827, www.trateschki-translation.de, Roman Trateški, Fröbelstr. 32, D-71272 Renningen, Germany
Oglas sme obsegati največ 50 besed. Cena oglasa je 20 EUR za enkratno objavo. Vsaka beseda od 50 dalje stane 0,50 EUR. Celoletna objava z isto vsebino je 150 EUR.
Z večkratno zaporedno objavo narašča tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plačilo pri poverjenikih, slovenskih župnijah ali na uredništvu.
42
KRIŽANKA
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja
Izdajatelja: Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov in Rafaelova družba • Založnik: DRUŽINA, SI-Ljubljana, p.p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München,
Nemčija • Odgovorni urednik: Lenart Rihar, Ljubljana • Uredništvo: Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438 30 50, faks: 01/438 30 55,
e-naslova: [email protected] in [email protected] • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana, tel. 01/360 28 28 • Jezikovni pregled: Vida Frelih
LETNA NAROČNINA (v Sloveniji): 26,95 EUR; cena izvoda: 2,45 EUR • LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 56,10
CHF • Velika Britanija 33,00 GBP • Avstralija 60,00 AUD • Kanada 57,75 CAD • ZDA 55,00 USD. V ceno je vštet 8,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina,
ki velja za pošiljanje z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje je 41,25 evra.
LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 35 EUR • Švedska 315 SEK • Švica 45 CHF • Velika Britanija 28 GBP • Avstralija
53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD.
Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d. d.: 02014-0015204714, DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za Našo luč, IBAN
SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava. Grafična priprava: Brane Beno, Družina, d. o. o. • Tisk: tiskano v
Sloveniji.
43
ZVEZA SLOVENSKIH IZSELJENSKIH DUHOVNIKOV, DIAKONOV IN PASTORALNIH SODELAVCEV V EVROPI
A N G L I J A
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON
62, Offley Road, LONDON SW9 OLS
T/F (*44) 020. 7735 6655
spletna stran: http://skm-london.org.uk
župnik: Stanislav Cikanek
e-naslov: [email protected]
AVSTRIJA
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJ
Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN
T (*43) (0)1/544-25-75; F (*43) (0)1/544-25-75;
M (*43) (0)699-192-200-49
duhovnik: Branko Umek
e-naslov: [email protected]
spletna stran: www.spc-dunaj.net
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADEC
Mariahilferplatz 3, 8020 GRAZ
T (*43) 0316. 7131 6924
župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv
SLOVENSKA ŽUPNIJA PREDARLSKA
v soupravi, mag. David Taljat (glej Švica)
SLOVENSKA KAT. MISIJA SPITTAL
Drau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTAL
župnik: mag. Jože Andolšek
Št. Primož 65, 9123 Št. Primož
T (*43) 042. 3927 19
BELGIJA, NIZOZEMSKA
IN LUKSEMBURG
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDEN
Guill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDEN
T/F (*32) 089. 7622 01
kontaktna oseba: Nežka Zalar,
M (*32) 472. 2682 00
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER BRUSELJ
Av. de la Couronne 206
1050 Bruxelles / Ixelles
T (+32) 02. 64 77 106
M (*32) 0489. 783 532
župnik dr. Zvone Štrubelj
e-naslov: [email protected]
F R A N C I J A
DELEGATURA – AUMÔNERIE NATIONALE DES
SLOVÈNES DE FRANCE
Moulin de Thicourt 57380 THICOURT
Tel – Fax (*33) 03. 8701 0701
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ
3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLON
T (*33) 1 42 53 64 43,
župnik in delegat: Jože Kamin
e-naslov: [email protected]
Diakon Ciril Valant: 32, rue de la Guilloire,
78720 La Celle les Bordes. Tel: 01 34 85 26 66
SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH
14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACH
T (*33) 03. 8781 4782,
T mlin (*33) 03. 8701 0701
župnik in delegat: Jože Kamin,
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA
6, rue Vernier, 06000 NICE
T (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851
župnik: Štefan Čukman
e-naslov: [email protected]
HRVAŠKA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREB
oskrbovana iz Slovenije. Informacije:
dekan Anton Trpin, T (*386) 07 338 00 15
Trubarjeva 1, 8310 Šentjernej
e-naslov: [email protected]
ITALIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIM
Via Appia Nuova 884, 00178 ROMA
T (*39) 06.7184 744, F 06. 712 99 910
rektor msgr. dr. Jožko Pirc
T (*39) 06.718 72 88
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANO
cerkev Corpus Domini, ul. Canova 4
župnik: Karel Bolčina, T (*39) 0481. 21849
M (*39) 0338. 1958 889, F 0481. 5192 17
Trg sv. Andreja 1/a, 34170 Gorica/Italija
e-naslov: [email protected]
informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218
NEMČIJA
KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA
SLOVENCEV PO SVETU
predstavnik pri NŠK: msgr. Janez Pucelj
Liebigstr. 10, 80538 München
T (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372
F (*49) 089. 2193 79016
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLIN
Kolonnenstr. 38, 10829 BERLIN
T (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924
F 030. 7883 339
spletna stran: www.skmberlin.de
župnik: Izidor Pečovnik
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESSEN
Bausemshorst 2, 45329 ESSEN
T (*49) 0201. 3641 513
T/F (*49) 0201. 3641 804
spl. stran: www.slomisija-essen.de
župnik: Alojzij Rajk
M (*49) 0173 340 82 95
e-naslov: [email protected] [email protected]
DUHOVNA OSKRBA SLOVENCEV
V NADŠKOFIJI KÖLN
duhovno oskrbo vodi g. Alojzij Rajk, Essen
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURT
Mathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURT
T (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632
spletna stran: www.skg-frankfurt.de
župnik: Martin Retelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIM
Römerstrasse 32, 68259 MANNHEIM
T (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106
Spl. stran: www.skm-mannheim.de
župnik: Janez Modic
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA INGOLSTADT
Aventinstr. 25, 85051 INGOLSTADT
T (*49) 0841. 590 76, T/F 0841. 9206 95
M (*49) 0179 880 9762
župnik: Stanislav Gajšek
e-naslov: [email protected]
spletna stran: http://skm-ingolstadt.2hp.eu
SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTTGART
Stafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGART
T (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675
F (*49) 0711. 2361 331
spletna stran: www.skm-stuttgart.de
župnik: Aleš Kalamar
T (*49) 0711. 5489 8064, M 0176. 8450 9228
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURG
Ottmarsgäßchen 8, 86152 Augsburg
T/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313
župnik: Roman Kutin
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULM
Neunkirchenweg 63 A, 89077 ULM
T (glej Augsburg)
župnik: Roman Kutin (glej Augsburg)
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA MÜNCHEN
Liebigstr. 10, 80538 MÜNCHEN
T (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016
e-naslov: slowenischsprachige-mission.
[email protected]
tajnica in pastoralna sodelavka: Barbara Alič
spletna stran: www.skm-muenchen.de
župnik: Janez Pucelj; T (*49) 089. 2193 7900
e-naslov: [email protected]
župnik v pokoju: Marjan Bečan
e-naslov: [email protected]
pastoralni sodelavec Slavko Kessler
e-naslov: [email protected]
SRBIJA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRAD
Župa sv. Cirila i Metoda
Požeška 35, 11030 BEOGRAD
T (+381) 11 30 56 120
MT (*381) 665 105 509
župnik: Lojze Letonja CM
e-naslov: [email protected]
ŠVEDSKA
SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORG
Parkgatan 14, 411 38 GÖTEBORG
T/F (*46) 70 827 8757
spletna stran: http://www.slovenskamisija.se/
župnik: Zvone Podvinski
e-naslov: [email protected];
[email protected]
ŠVICA-LIECHTENSTEIN
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA
Naglerwiesenstrasse 12, 8049 ZÜRICH
T 0041 (0)44 301 31 32, M 0041 (0)79 7773 948
spletna stran: www.slomisija.ch
župnik: mag. David Taljat
e-naslov: [email protected]
RAFAELOVA DRUŽBA, Naša luč, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel. (+386) 1 438 30 50, faks (+386) 1 438 30 55, e-naslov:
[email protected], http://rafaelova-druzba.rkc.si • Poslovni račun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar
Dvodnevno romanje SKM Merlebach v Tours in ogled gradov Loire
Iz Merlebacha smo se podali na pot
že ob štirih zjutraj
Na poti smo si ogledali prostrane vrtove in grad Villandry
Na sliki nas bi moralo biti 52 pogumnih mož in žena
V objemu mogočnih sten smo se tudi
okrepčali
Gospodov vnebohod smo kot romarji obhajali v stolnici
sv. Martina v Toursu
Zaustavili smo korak v prečudovitem
gradu d’Azay-le-Rideau
Mladi renesančni par nas je pričakal
v vznožju gradu Amboise
Očaral nas je nočni koncert v senci
grobnice Leonarda da Vincija
Na ploščadi so se ob renesančnih
zvokih urno vrteli grajski plesalci
Nadaljevali smo pot do gradu
Chenonceau
Zaključili smo z ogledom veleposestva in gradu Chambord