1. No category

april 2012, letnik 61, številka 4
M E S E Č N I K
Z A
S L O V E N C E
P O
S V E T U
Praznovanje slovenskega kulturnega praznika v Stuttgartu
Pevke skupine Glasovir nastopajo na kulturnem prazniku v Unterhausnu.
V Unterhausnu smo si po končanem nastopu privoščili
dobro slovensko večerjo in vzdušje je bilo čudovito.
Na kulturnem prazniku v Esslingenu so sodelovali tudi naši otroci iz sobotne
šole in vrtca.
Ob spremljavi njihove voditeljice je
njihov nastop zvenel zelo milozvočno.
Vokalna skupina Glasovir med nastopom v Esslingenu
Slovesno proslavo so z lepim številom obeležili tudi naši
rojaki, ki živijo v Nemčiji.
Naše pevke pred hišo, kjer so shranjene vse generacije
Mercedesa, ponosa Nemčije.
Čar na proslavi so dodali tudi pevke in pevci cerkvenega
pevskega zbora Obzorje.
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih
duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska,
kulturna in narodna vprašanja
Naša prihodnost je v rokah
družine
Ne poznajo ne Jezusa in ne
njegovega Očeta
Deset božjih zapovedi
Greh in skušnjava
Rafaelova družba
Mlada srečevanja
Komentar meseca
Prisluhnimo domovini
Iz življenja naših župnij
Zgodba
Križanka
2
7
8
9
10
11
12
13
16
39
41
Prva stran ovitka: Arhiv NL – Vstali Zveličar
Druga stran ovitka: Arhiv SKM Stuttgart –
Praznovanje slovenskega kulturnega praznika
v Stuttgartu
Tretja stran ovitka: Arhiv SKM Merlebach –
11. marec - materinski in družinski dan v SKM
Merlebach
Četrta stran ovitka: Arhiv družine Reichle – Trije
najmlajši otroci družine Reichle s slovenko, špansko
in nemško butarico na cvetno nedeljo
Iz njihovih korenin raste naša vera
Pomena postnega časa marsikdo ne pozna
več prav dobro. Spominja nas na Jezusovo
trpljenje in smrt na križu. Bog je svet tako
ljubil, da je na svet poslal svojega Sina, da bi
vzel nase naše grehe, za nas umrl na križu
in nas s svojo smrtjo in vstajenjem od mrtvih odrešil ter nam podaril večno življenje.
Tako smo se učili pri verouku, tako pojejo postne pesmi in tako govorijo odlomki Svetega pisma, ki jih v tem času beremo pri mašah. Se še spomnite, dragi rojaki in rojakinje, kako globoko smo nekoč doma doživljali čas posta in pokore? Kako smo ob večerih molili rožni venec in se v cerkvah udeleževali molitev križevega pota? Kako resno
smo vzeli post in si pritrgovali pri hrani, čeprav smo živeli skromno in pogosto čutili
pomanjkanje? Kako smo se postavili v vrsto pred spovednice in opravili dobro velikonočno spoved?
Ker smo postni čas vzeli zelo resno, je bilo tudi praznovanje velike noči toliko lepše! Kdo
bi lahko pozabil na pisane butare na cvetno nedeljo in na velikonočno gostijo po vstajenjski maši in procesiji! Pirhi, pisanice in toliko drugih dobrot! Spomini, ki nas vežejo
na otroštvo in praznovanje velike noči, so še danes najlepši! Kako zelo drugačni od spomina na praznovanje cvetne nedelje v tujini. Majhne vejice zelenja, ki jih je duhovnik
namesto butar blagoslavljal pred mašo, niso simbolizirale ničesar.
Mnogi med nami smo se zaradi različnih razlogov podali v širni svet, daleč od domačega ognjišča in domovine. Za dlje časa, kot smo računali ob odhodu, in v drugačen svet,
kot smo ga pustili doma. Nekateri smo se vrnili, drugi ostajate v svetu, ki je postal vaš
drugi dom. Velikonočni prazniki nas vse povezujejo v eno samo veliko družino Božjih
otrok ne glede na to, kje smo in kje bi želeli biti. Vse poti od vsepovsod vodijo v nebeško
domovino, kjer bomo dokončno doma. V postnem času se tega spominjamo, da bo velikonočno jutro veselo in vstajenjsko, da bodo naša srca prepevala in bo pri duši lepo!
Kjerkoli že smo in s komerkoli ga bomo praznovali!
Vesele in blagoslovljene velikonočne praznike! Vam in vsem vašim, sosedom in drugim,
s katerimi živite po svetu. Kristus je vstal, vstali bomo tudi mi! Blagor nam, ki imamo
dar vere. Gospod, pomagaj tudi tistim, ki menijo, da vere nimajo in da jih Bog ne ljubi.
Naj ob nas doživijo oboje: zgled vere in izkušnjo božje ljubezni!
Dragi rojaki, če se boste za veliko noč ali kasneje za počitnice odpravili domov in vas bo
pot vodila po Dolenjski, ne pozabite pri Trebnjem zaviti na Zaplaz, kjer vas čaka prenovljena Marijina božjepotna cerkev, osrednje romarsko središče škofije Novo mesto. V
cerkvi počiva bl. Alojzij Grozde, prvi slovenski mučenec, žrtev komunističnega nasilja
med drugo svetovno vojno. Nedaleč stran, v Žužemberku in v Šmarjeti pri Novem mestu sta bili doma redovnici Antonija Fabjan in Krizina Bojanc, ki sta bili lani skupaj z
ostalimi Drinskimi mučenkami, žrtvami četniškega nasilja, razglašeni za blaženi. Kri
mučencev je seme novih kristjanov. Tako je veljalo nekoč, tako je tudi danes. Bodimo
ponosni in veseli. Iz njihovih korenin raste naša vera!
Janez Gril
POGOVOR MESECA
Naša
prihodnost je v
rokah družine
Današnje umeščanje izseljenske župnije
v krajevni Cerkvi
Uvod
Polna luna pravkar zahaja, mesto pod mano se že prebuja
in ptičje petje naznanja skorajšnji pomladni dan. Pod svojim balkonom opazim prvega človeka z nahrbtnikom, ki se
odpravlja na delo, kolesarja, ki začenja svoj športni dan in
prvo gospo, ki gre sprehajat svojega psička. Še poln pozitivnih in svetlih vtisov po večernem pogovoru z zakoncema Marjeto in Martinom Reichle, sem daroval preostanek
večera in noči za zapis pričujočega pogovora o družini. Rekel sem si, naj bo pa to moja žrtev v tem postnem času slovenskega naroda. Kramljali smo v kuhinji Slovenskega doma, govorili malo po slovensko, malo po nemško, sem pa
tja kakšno besedo tudi špansko. Zapis pogovora namenjam
vsem bralcem Naše luči, pa tudi vsem, ki so se v več kot trimesečni debati okrog novega družinskega zakonika prizadevali za vrednoto družine. Ko boste brali te vrstice, bo izid
referenduma v Sloveniji že znan. Ne bom ugibal, v katero smer se bo /beri tudi: se je/ nagnila tehtnica. Kristjani v
Evropi postajamo manjšina, to rad poudarja kardinal Walter Kasper, ki je bil škof v škofiji, kjer sedaj živim, v Stuttgartu. Naša moč ni v številu, ampak v kakovosti, v trdnem
sidrišču evangeljskih in krščanskih vrednot, kamor sodi tudi zdrava in trdna družina.
Marjeta in Martin Reichle živita blizu Nekarsulma pri Heilbronnu. Sta eden od biserov slovenske župnije v Stuttgartu.
Imata sedem otrok: Sebastiana (21), Fabiana (20), Natalio
(18), Veroniko (16), Emiliana (12), Magdaleno (10) in Adriana (6). Martin prihaja iz nemške katoliške družine iz Ulma, Marjeta iz tradicionalno verne notranjske družine. Kako sta se spoznala in začela skupno pot, si preberite!
Marjeta in Martin, kot vem, sta se srečala v Franciji, na
novoletnem tezejskem srečanju v Parizu. Kakšne spomine imata na začetek vajine skupne poti?
/Marjeta/ Res, spoznala sva se na molitvenem srečanju
mladih v Parizu, ob prehodu iz starega leta 1988 v novo le-
2
Marjeta in Martin
to 1989, ob petju in kitari. Že s prvim stiskom roke me je
prešinilo: To je moj mož! Ta občutek, ki mi je šel do kosti in
še globlje, ja ... privoščila bi ga vsakemu paru. To je kot hrana za celo življenje. /Martin/ Najino drugo srečanje je bilo v
Oberhausnu, ko sva se udeležila binkoštnega srečanja. Najina prva skupna pot pa je bila poleti 1989, ko sva sama poromala v Medžugorje.
Vaju je tezejska duhovnost zaznamovala? Bi jo želela
poudariti in jo posredovati tudi vajinim otrokom?
/Marjeta/ Po poroki sva bila z Martinom še enkrat v Taizeju. Pred štirimi leti je tja šel Martin sam, z večjimi štirimi
otroki. Prav takrat sta med nama vladali napetost in nesoglasje, iskala sva, kako uskladiti otroke, družino in naju dva.
Potrebovala sva malo distance. Otrokom je bilo zelo všeč.
Lani smo na poti v Španijo tam prespali in se udeležili jutranje molitve in spet odkrili blaženost, mir, trenutke, ko si
rečeš, da je vse dobro tako, kot je, košček raja. /Martin/ Doživiš čar različnih jezikov, različnih duhovnih darov, mladino, ki prinaša svežino.
Kje sta se poročila in kakšni so bili vajini načrti na začetku skupne zakonske poti? Je moralo tako biti, da si ti,
Marjeta, iz Slovenije prišla v Nemčijo k Martinu ali bi se
lahko kako drugače odvijalo?
/Martin/ Poročil naju je pater Leopold Grčar na Brezjah,
kjer naju je po dvajsetih letih spet blagoslovil. Prav na Brez-
POGOVOR MESECA
jah smo našo družino posvetili Materi božji in ob vsakem
novem obisku to posvetitev osvežimo in okrepimo. /Marjeta/ Poročni korak k oltarju sem naredila brez razmišljanja,
ker sem Martinu popolnoma zaupala. Seveda sem bila vanj
na smrt zaljubljena in sem videla le njega. Da sem nato prišla v Nemčijo? Da, moralo je biti tako!
Postala sta starša sedmih otrok, verjetno hoteno in
načrtovano. Zakaj je družina z več otroki zanimiva, saj
mlade zakonce pogosto slišimo tarnati, da je še z enim
ali dvema otrokoma danes težko živeti in preživeti?
/Martin/ Oba prihajava iz številčnih družin, pri Marjeti je
bilo šest otrok, pri meni smo bili štirje. V družini, kjer je samo en otrok, je vse skoncentrirano nanj. Že pri dveh otrocih se razmerja spreminjajo, ne le za starše, ampak tudi za
otroka. Ko je več otrok, za starše to ne pomeni večjega bremena, ker si otroci sami to breme in soodgovornost porazdelijo. Začne se pri skupni igri in gre tako vse naprej do pomoči pri šolskih nalogah. In še veliko širše! /Marjeta/ Že od
začetka sva sanjala o večjem številu otrok, vsi so bili spočeti
v ljubezni, noben pravzaprav ni bil načrtovan. Najin najstarejši sin je bil spočet že pred poroko. Sama izhajam iz šte-
vilne kmečke družine, kjer smo vsi trdo delali. Tako sem si
v življenju zadala veliko načrtov, kar preveč, da bi vsi lahko
uspeli. Nisem zadovoljna z malo žetvijo, se pa popravljam.
Izkušnje bogatijo in učimo se do smrti. Zdaj se večkrat tolažim s stavkom: Išči lepo in dobro v malih stvareh.
Kaj sta po poklicu? In kako združujeta vzgojo in družinske obveznosti z napornim poklicnim delom?
/Marjeta/ Jaz sem diplomirana pedagoginja predšolskih
otrok. /Martin/ Jaz pa diplomirani inženir pri velikem podjetju avtomobilske industrije. /Marjeta/ Ja, njegovo delo
zahteva, kot se reče, celega človeka. Ko smo bili v Španiji, je
bil skoraj vsa tri leta več v zraku kot pa doma. A pomembno je zaupanje. Ko sem še študirala v Ljubljani, sem malo za
šalo, malo zares vzdihovala: Ljubi Bog, daj mi moža, ki bo
dovolj zaslužil za družino, jaz pa bom lahko doma pri otrocih! In pomislite: Uslišal me je! Vsekakor mi je pedagoška
izobrazba pripomogla pri vzgoji otrok, vendar je teorija vse
kaj drugega kot praksa.
Prvi vajini otroci se že usmerjajo v svoje poklicne izbire.
Sta jim kdaj kaj svetovala ali dala vedeti, kaj bi si od
njih želela?
Družina Reichle
3
POGOVOR MESECA
Maša na vrtu družine Reichle v Barceloni, med romanjem v Lurd
/Martin/ Pogovarjamo se o prihodnosti otrok, tudi o ustrezni izobrazbi. Z ženo si želiva, da bi poslušali in sledili najinim priporočilom, vendar na koncu absolutno sprejemava njihova mnenja in osebne odločitve. /Marjeta/ Želiva jim
predvsem, da bi bili dobri, da bi mislili s svojo glavo, da bi
vedeli, da za vsak problem obstaja rešitev in da jih njihovo
gnezdece, oče in mati, vedno čakata. Pa da izkoristijo talente, ki so jim bili položeni v zibelko. In da si izberejo pot, na
kateri bodo srečni.
Že to, da sta se vajini življenjski poti srečali na molitvenem srečanju mladih, kaže, da tudi kar se tiče vere,
gledata v isto smer. Kaj je po vajinem pomembno, da
se lahko verske vrednote prenesejo na otroke? Je to
versko občutje v družini, molitev, vzgoja za dobro in za
hvaležnost?
/Martin/ Naša rdeča nit je krščanska vzgoja, to je posredovanje krščanskih vrednot. Sem sodijo vsakdanja molitev, življenje s Cerkvijo, zakramenti, ki jim pripisujemo posebno
mesto. To je pri nas samo po sebi umevno. V tem molitvenem in zakramentalnem vzdušju rastejo tudi otroci. Otrokom želiva s svojim zgledom posredovati, da vera ni neko
breme, ampak dragocena pomoč v življenju, iz nje črpamo
moč, da smo kos vsem problemom. /Marjeta/ Vera je zame nekaj osebnega, intimnega. Pojmujem jo drugače kot
moj mož. Z Bogom smo lahko povezani na vsakem koraku
našega življenja, še posebej v naravi, kjer ga sama najraje
iščem. Bog je vsepovsod, če ga le hočemo odkriti in čutiti!
Je v nasmehu, prijaznosti, lepi besedi, pomoči drugim. Zelo
mi je daleč vsaka verska formalnost in birokracija, omejenost in zaprtost, nesproščenost, zidovi. Počutim se kot kristjanka z odprtim ekumenskim pogledom.
Ste pevska družina. Ko ste zadnjič, malo pred božičem
2011, v Heilbronnu, – eni od podružnic slovenske žu-
4
pnije v Stuttgartu –, pripravili božično razmišljanje, ste
skoraj vsi igrali na kakšen inštrument. Glasba in pesem
je pri vas doma. Vam pomaga živeti bolj skupaj in lepše?
/Marjeta/ Zame je glasba eliksir, vodilo skozi življenje. Drži, kar poje Kekčeva pesem: Kdor vesele pesmi poje, gre po
svetu lahkih nog! Pesem daje energijo in polet, je zaklad, ki
nas povzdiguje v božje višine. /Martin/ Glasba ima za nas
posebno, dodano vrednost. Ko skupaj muziciramo, kar se
žal zgodi premalokrat, dosegamo nekaj višjega. Odnos z
Bogom se da krasno izraziti z glasbo.
Kaj je vajina vzgojna modrost? Ali pa načelo, morda
usmeritev, ki bi jo priporočala tudi drugim?
/Martin/ Otroci so božji dar in tako jih moramo vzeti in se
do njih obnašati. To je pogosto težko, vendar nam ne sme
uiti iz glave. /Marjeta/ Pri vzgoji bi izpostavila spoštovanje, potrpežljivost, ljubezen seveda in kar je še pomembno, nenasilno in strpno obnašanje. Pri vzgoji ni točno določenega recepta, tako kot pri zdravniku ne. Vzgajati otroke
ni lahko, to je vedno naporno delo. Dobro vem, velikokrat
sem jim ostro zabrusila: Ste kot mali sesalci, male pijavke!
In pri tem zaloputnila vrata. Eden od mojih poglavitnih ciljev je, da se iskreno in do zadnjega diha trudim za otroke.
Vsak človek je drugačen, drugače razmišlja, čuti, hoče. Dedujemo deset ali še več generacij. Tako se večkrat ne ve, kaj
ljubi Bog zmesi skupaj! Družina ni nekaj idealnega, je bojišče različnih značajev. In vendar se velikokrat posreči, da
me objamejo rajski občutki, ko jih vidim zbrane pri mizi.
Takrat cvetim in moja duša pleše.
Dr. Hubert Požarnik je pred kratkim v slovenskem
časniku Demokracija zapisal, da se danes v vzgoji postavlja v ospredje površinsko znanje, strateška racionalnost, pretkanost, uspeh, materialne dobrine, izginjajo
pa vrline značaja, modrost, hvaležnost, spoštovanje,
sram, občutek krivde. Kaj se vama zdi? Je res tako?
Marjeta in Martin Reichle pri sv. maši v Heilbronnu
POGOVOR MESECA
da najprej dobro in pozitivno ozračje med možem in ženo,
ki svoj odnos gradita na duhovni osnovi, ki znata zagovarjati vsak svoje mnenje in za njim stati, ki se spoštujeta, drug
drugemu zaupata in strpno sprejemata drug drugega. Šele
pod temi pogoji zna biti odnos v družini prijeten zanju in
za otroke, tako da se vsak član lahko razvija svobodno in z
veseljem. /Martin/ Se popolnoma strinjam z Marjeto.
Imata občutek, da bi vajini otroci, če bi odraščali v
enostarševski družini, na primer samo z mamo, bili
drugačni?
/Marjeta/ Vsekakor! Že po naravi in spočetju sveta, kot
nam pripoveduje Sveto pismo, bi nam moralo biti jasno:
Očeta ne more nadomestiti ženska in tudi obratno ne. Kar
je razvidno že iz dejstva, da noben moški ne more čutiti
z otrokom tako, kot mati, ki ga rodi. Moški tega ne more!
Magdalena pri prvem svetem obhajilu
/Marjeta/ Na žalost je res tako! /Martin/ V najinem okolju opažava ta trend, zato se nama zdi še pomembnejše, da
otroke prestreževa in omiliva pred tem. Pomembno se mi
zdi, da jim dava vedeti, kaj pomenijo odpoved, preprostost,
zmožnost, da odnehaš in daš prav drugemu.
V Sloveniji se je okrog novega družinskega zakonika
veliko debatiralo o alternativnih oblikah družine, tudi
take, ki je istospolno usmerjena in bi imela pravico do
posvojitve otrok. Kako gledata na to?
/Marjeta/ Naš veliki prednik Primož Trubar je nagovoril
Slovence: Moji lubi Slovenci! Jaz bi nadaljevala: Dragi Slovenci, ali se morate obnašati tako kot drugi? Dva milijona
nas je, majhna peščica, zakaj dopustite, da se pometa z vami? Kje je vaša zavest? Vaša populacija bo izumrla in taki
Zanima me, kaj bosta rekla na zanimivo izjavo nemške
novinarke Tissy Bruns, ki je zapisala: »Otroci so majhni
konzervativci. Najboljše jim je, ko je na levi mama, na
desni oče, pred njimi špageti, oni pa v središču pozornosti.«
/Marjeta/ Ni mi všeč, da otroke zmerjamo s konzervativci.
Saj smo mi starši tisti, ki jim dajemo smer. Mi jih moramo
voditi v netiransko in altruistično držo. Otrokom so všeč
rituali in red. Mi smo njihovi vodniki in skrbniki. /Martin/
Otrok potrebuje svobodo, da se pozitivno razvija. Mi starši jim moramo postaviti varno mejo, jim določiti prostor
njihove svobode. Pri tem pa je važno odkrivati njihove talente in jih spodbujati, ne da bi pri tem za vsako silo bile v
ospredju naše želje in pričakovanja.
Drži, da je družina temeljna celica družbe, kot jo ponavadi označujemo in da je ključnega pomena za zdrav
telesni, umski, moralni in socialni razvoj otrok?
/Marjeta/ Družina je temeljna celica družbe. Temu je potrebno dodati: Zdrava celica je družina takrat, ko v njej vla-
Pri Reichlevih je glasba vedno doma.
5
POGOVOR MESECA
vas obiskali in na vrtu vašega takratnega doma smo
imeli nepozabno mašo. Greste še kdaj v tiste tople in
temperamentne kraje?
/Marjeta/ Čeprav smo v Španiji živeli le tri leta, smo se
tam zelo ukoreninili. Ostala so globoka prijateljstva, postala sem krstna botra, tja se vračamo vedno znova, vsaj dvakrat na leto. Šlo je za tri srečna leta: latino ritmi, sproščeni ljudje, ki so nas cenili in nam stali ob strani in še: morje
in jezik. /Martin/ Kot so povedali otroci, je vse to sedaj del
naše domovine.
Kaj bi ob koncu pogovora zaželela bralcem Naše luči?
/Marjeta/ Živimo v času, ki je trd in neizprosen, in vendar
je dan, ki je brez smeha, objema, poljuba, tople besede, izgubljen dan. Življenje je prekratko, zato pohitimo! /Martin/
Naša prihodnost je v rokah družine!
Pogovarjal se je Zvone Štrubelj
Marjeta Reichle nas je na večerji sodelavcev navdušila s
svojim nastopom.
posvojeni otroci bodo bolne duše. Zbudite se! Pika na i že
ima piko, so jo že zdavnaj iznašli. /Martin/ Pritrdim in dodam, da s krščanskega vidika takih alternativnih oblik družine ni mogoče sprejeti.
Kako bi gledala, če bi eden od vajinih otrok zagovarjal
tako nadomestno, alternativno družino?
/Martin/ Bolj bi se mu posvetila in poskusila z njim govoriti
o prednosti heteroseksualnih odnosov. /Marjeta/ Upam, da
tako daleč ne pride. Vendar naši otroci niso le naši otroci.
Ne vem, težko bi mi bilo. Molim, da jih Marija odeva s svojim plaščem, njeno trpljenje nas uči.
Kaj bodo vajini otroci oziroma kako se bodo počutili:
malo Slovenci, malo Nemci ali Nemci s slovenskimi
koreninami, Evropejci ali še kaj drugega?
/Marjeta in Martin/ Vprašala sva jih, imajo različna mnenja: mlajši se počutijo kot Španci, drugi Evropejci in kakšen
od njih kot Nemec s slovenskimi koreninami.
Še nekaj daje pečat vaši družini. Nekaj let ste živeli v
Španiji, v Barceloni. Tako v družini ne govorite le slovensko in nemško, ampak tudi špansko. Leta 2003, ko
smo slovenski verniki iz Stuttgarta romali v Lurd, smo
6
Martin Reichle je bil na večerji sodelavcev ustvarjalen pianist.
BOŽJI SLUŽABNIK
Ne poznajo ne Jezusa in ne
njegovega Očeta
20. januarja 2012 je minilo 60 let od žalostnega dogodka,
ko je nahujskana skupina ljudi na železniški postaji poskušala zažgati živega ljubljanskega škofa, danes božjega služabnika Antona Vovka. Samo po zaslugi velike prisebnosti in osebnega poguma svetniškega škofa se namera ni v
celoti uresničila. Škof se je rešil, vendar je dobil hude opekline, zaradi katerih je pozneje dobre tri tedne ostal v ljubljanski bolnišnici. Od propagande zaslepljeni sovražniki so mu preprečili, da bi ga na zdravljenje takoj odpeljali
v novomeško bolnišnico. Škof pa ni bil samo žrtev poskusa zažiga. Organizirani nasprotniki so več kot štiri ure škofa zadrževali na železniški postaji, ga sramotili in pretepali.
Varnostni organi, katerih dolžnost je, da skrbijo za varnost
državljanov, za škofa niso poskrbeli in ga pred nasiljem niso obvarovali. Kako pa naj bi, saj ni nobenega dvoma, da
se je vse dogajalo z vednostjo in soglasjem partijske oblasti. Za storjena dejanja nihče ni odgovarjal in znani oznovec je poskrbel, da so bili materialni dokazi uničeni. Oblast
je dogodek izkoristila za nov moralni pritisk na škofa, naj
se pokori njenim ideološkim zahtevam in bo imel mir. Poleg hudih telesnih poškodb, ki so poslabšale škofovo bolezen, je moral škof na železniški postaji pretrpeti hudo zasramovanje, zmerjanje in krivično obtoževanje najhujših
grozodejstev.
Škof Vovk v osebnih spominih zelo natančno opisuje, kaj
vse je nahujskana drhal počela z njim. Bralcu se ob tem
nehote vsiljuje vzporednica z ravnanjem, ki ga je ob aretaciji pretrpel Jezus. Nahujskani ljudje, ki jih v njihovih obtožbah ne zanima vprašanje, kaj je res in kaj ni; slepo sovraštvo, ki zase išče izmišljene razloge; brezbrižnost ali celo
potuha s strani tistih, ki so po svoji javni službi dolžni skrbeti za varnost in pravico med ljudmi; nemoč tistih, ki bi
– kakor zdravnik iz novomeške bolnišnice – radi pomagali, pa jim sovraštvo in hudobija to brutalno onemogočata.
Škof sredi razjarjene množice stoji vzravnan, neuklonljiv,
popolnoma priseben in miren. Na sovraštvo, udarce, psovke in zmerljivke odgovarja argumentirano, sicer pa večinoma molči, ker mu drugega ne preostane, saj za trezen pogovor ni možnosti.
Preganjanje kristjanov ni preteklost iz časov starih Rimljanov, ampak je še danes močno razširjeno. Vsako leto zara-
di vere umre več
deset tisoč kristjanov, drugih
krivic, ki jih prestajajo, pa niti ne
omenjamo. To se
dogaja v deželah,
kjer ne poznajo načela spoštovanja človekovih
pravic. Tudi pred
60 leti in še dolgo po tem tega
načela tudi pri
nas niso poznali
in še manj upoštevali. Tudi dandanes, ko na veliko govorimo o človekovih pravicah, to ne pomeni jamstva za njihovo spoštovanje.
Če bi človekove pravice spoštovali, pri nas ne bi bilo toliko
sovražnega govora in širjenja neresnic na račun katoličanov in Cerkve. Vedno se bo dogajalo, da se bo kdo spozabil
in šel v svojih izrazih čez mejo, ki so v demokratični in strpni družbi postavljene sovražnemu govoru in vsem drugim
oblikam nestrpnosti. Najbolj zaskrbljujoči pa niso tovrstni
izpadi sami na sebi. Zaskrbljujoče je, če državne ustanove
in javno mnenje takim spodrsljajem dajejo potuho ali celo
javno podporo. To se je zelo očitno zgodilo pred 60 leti tukaj v Novem mestu in še neštetokrat pozneje v podobnih,
četudi manj brutalnih primerih.
Jezus je učence jasno pripravljal na to, da bodo zaradi pripadnosti njemu morali trpeti. S svojim zgledom pa je tudi pokazal, kako naj to sprejemajo in v tem je bil svetniški
škof Vovk njegov zvesti učenec.
Prvič, nasproti razburjeni drhali, ki je z znašanjem nad bolnim in težko ranjenim škofom teptala svoje človeško in ne
škofovo dostojanstvo, stoji na zunaj nemočni škof vzravnano in mirno. Na sovražni bes odgovarja dostojanstveno. Udarci s pestmi, s palicami, klofute ali kepe umazanega
snega, ki jih mečejo vanj, ga ne zamajejo v njegovem notranjem miru in trdnosti. Podobno kot pri Jezusu v trpljenju tudi v škofovi drži ni čutiti sovraštva ali maščevalnosti,
temveč kvečjemu zgroženost nad zaslepljenostjo in žalost
ob dejstvu, da ne poznajo resnice, da ne poznajo ne Jezusa
in ne njegovega Očeta.
Iz nagovora nadškofa Stresa
ob 60-letnici zažiga škofa Vovka v Novem mestu
7
KATEKIZEM
Deset
božjih zapovedi
Deveta zapoved
NE ŽELI SVOJEGA BLIŽNJEGA ŽENE
527. Kaj zahteva deveta zapoved?
Deveta zapoved ukazuje, da premagujemo mesena poželenja v mislih in željah. Boj zoper meseno poželenje gre prek
očiščevanja srca in kreposti zmernosti. 528. Kaj prepoveduje deveta zapoved?
Deveta zapoved prepoveduje gojiti misli in želje glede dejanj, ki jih prepoveduje šesta zapoved.
529. Kako pridemo do čistosti srca?
Z božjo milostjo in v boju zoper neurejena nagnjenja se krščeni povzpne do čistosti srca s krepostjo in z darom čistosti, s čistostjo namena, s čistostjo zunanjega in notranjega pogleda, z obvladovanjem čustev in domišljije ter z
molitvijo. 530. Kaj čistost še zahteva?
Čistost zahteva sramežljivost. Varuje človekovo intimnost,
izraža tankočutnost za čistost ter vodi poglede in kretnje
tako, da se skladajo z dostojanstvom osebe in njihove povezanosti. Čistost srca osvobaja od razširjenega erotizma
in odstranjuje predstave, ki pospešujejo bolestno radovednost. Zahteva tudi očiščenje družbenega ozračja z nenehnim bojem zoper permisivnost nravi, ki temelji na zmotnem pojmovanju človeške svobode.
Deseta zapoved
NE ŽELI SVOJEGA BLIŽNJEGA BLAGA
531. Kaj zahteva in kaj prepoveduje deseta zapoved?
Ta zapoved dopolnjuje prejšnjo in zahteva notranji odnos spoštovanja do tuje lastnine. Prepoveduje lakomnost,
neurejeno pohlepnost po tujih dobrinah in nevoščljivost,
ki je v tem, da je človek žalosten, če se drugemu godi dobro, ter brez mere hrepeni po tem, da bi si prilastil njegovo lastnino.
8
532. Kaj zahteva Jezus z uboštvom srca?
Jezus zabičuje svojim učencem, naj mu dajejo prednost
pred vsemi stvarmi in vsemi ljudmi. Zapoved o nenavezanosti na bogastvo - v duhu evangeljskega uboštva - je
predanost previdnosti nebeškega Očeta, ki nas osvobaja zaskrbljenosti za jutrišnji dan ter nas pripravlja za blagor »ubogih v duhu, katerim pripada nebeško kraljestvo«
(Mt 5,3).
533. Katero je človekovo največje hrepenenje?
Največje človekovo hrepenenje je gledati Boga. To je krik
vsega njegovega bitja: »Hočem gledati Boga!« Človek doseže svojo resnično in polno srečo v gledanju in v blaženosti Boga, ki ga je ustvaril za ljubezen in ga priteguje k sebi s
svojo neskončno ljubeznijo.
»Kdor gleda Boga, je dosegel vse dobrine, kar si jih je mogoče
zamisliti« (sveti Gregor iz Nise).
MLADINSKA STRAN
Greh in skušnjava
Draga Petra! Pred prazniki, ko se odpravljam k spovedi, ob spraševanju vesti vedno naletim na problem: kaj je greh
in kaj »samo« skušnjava. Ali sploh je med njima razlika?
Borut
Dragi Borut! Za očiščenje srca se moramo začeti truditi
že v naših mislih. Pogosto se zavedamo slabih misli, skušnjav ... in velikokrat ne vemo prav dobro, ali je bila neka misel že greh ali samo skušnjava. Pri tem ti lahko pomaga naslednja razdelitev »predstopenj« greha (najdeš
jih tudi v knjigi T. Špidlika, Pot Duha). Prvo stopnjo lahko imenujemo »namig« ali sugestija. Pojavi se nam misel
na možen greh.
Npr.: slabo si se naučil snov in pomisliš, da bi se lahko profesorju zlagal, da si zbolel. Na tak način nas lahko spreletijo vse mogoče misli, podobe, v katerih vidimo, da bi
lahko storili nekaj, kar je proti ljubezni do Boga in do bližnjega. Vendar misli na tej stopnji še niso greh. Druga stopnja se imenuje pogovor in nastopi takrat, ko se začnemo
s slabo mislijo ali skušnjavo »pogovarjati«. Nekako takole:
lahko bi to storil ..., toda ne, raje ne, potem bi se pa lahko
zgodilo to ... Kaj pa tiste posledice? Kaj pa, če to vseeno ni
greh? Ali ni dobro, da si človek pomaga ...? – Pač, pregledujemo misel bolj podrobno. To še ni greh, čeprav taki klepeti s skušnjavami niso priporočljivi, ker povečujejo možnost za naslednje stopnje. Zelo hitro nas postavijo v tretjo,
ki je stopnja boja. V njej se borimo z mislijo, ali naj dejanje storimo ali ne. Spet do tod še ni greha. Četrta stopnja
pa se imenuje »soglasje« in z njo grešimo že v pravem pomenu besede. Čeprav se še vedno dogaja na miselni ravni,
pomeni, da smo v srcu že sprejeli greh, vanj privolili. Pomeni, da se v sebi odločimo, da bomo ob pravi priložnosti ali ugodnih okoliščinah dejanje uresničili. Peta stopnja
se imenuje strast, pomeni, da podlegamo mislim, ki so sovražne božjemu. Pomeni izvršeno dejanje greha, pogosto
podleganje pa človeku ošibi značaj in ga lahko pripelje v
zasužnjenost.
Spoved nam omogoča, da se s svobodo odločimo za kesanje in da zato tudi rastemo v odgovornosti do svojih dejanj. Še tako zapackano srce lahko Bog umije in da možnosti, da postane novo, za povrh nas tudi oboroži za nove
bitke. Naj te torej ne bo strah iti večkrat v spovednico, tudi
če včasih kakšen duhovnik ne razume želje, da bi zvesteje
hodil za Kristusom.
Naj gre ta kelih mimo mene ...
9
RAFAELOVA DRUŽBA
Darila zimskih višarskih
dni
Ana Gruden
Ni veliko ljudi, ki bi na Svete Višarje prišli z drugačnim namenom kot na romanje ali pozimi smučanje.
Kaj pa če na kraju, ki združuje tri narode, oboje združimo s strokovnim podkovanjem o Slovencih zunaj Slovenije? Smučanje je bil eden izmed razlogov, da smo se zimskih
višarskih dni udeležili. Drugi je bila tema, ki nas je družila ob večerih: tokrat smo se pogovarjali o Slovencih po svetu s poudarkom na Avstraliji in o malo drugačnem pogledu
na manjšino: o Kočevarjih, bolj znanih kot kočevski Nemci.
O delovanju med izseljenskimi Slovenci je prvi večer govoril dolgoletni generalni konzul za Slovence po svetu dr. Zvone Žigon. Njegovo pripovedovanje smo kar vpijali. Na koncu ni mogel nihče verjeti, da je trajalo štiri ure. Če bi bil g.
Žigon še naprej konzul, bi bila z veseljem izseljena Slovenka
nekje v Argentini na primer. Na stanje izseljencev gleda zelo realno. »Asimilacija je naraven proces,« pravi. Vendar zaradi tega ne stoka. S prirojenim humorjem in iznajdljivostjo
najde vse točke, kjer bi se dalo velikokrat sprte skupine Slovencev v neki državi povezati in jih navdušiti za ohranjanje
svojih korenin. »Za skupnost ni dobro, če je zaprta,« pravi,
zato je dobrodošlo, če se mladi poročajo tudi z Neslovenci.
Prihodnost slovenskih skupnosti pa je v medsebojnem druženju v pevskih zborih, plesnih skupinah, pri skavtih ipd. že
od malih nog naprej. Mladi tako rastejo skupaj, se med seboj poznajo, nekateri poročijo in ohranijo stike s sovrstniki
vse življenje. To je jedro izseljenske skupnosti. Pokazal nam
je več primerov dobrega sodelovanja med starejšo in mlajšo generacijo, pa tudi primere, kako se ne dela: ko starejši
ne pustijo mladih zraven, ker imajo drugačne ideje od njih,
skupnost pa zato začne počasi razpadati. Pripovedoval nam
je tudi npr. o potici, ki v izseljenstvu pridobi svet pomen –
dame in izobražene mlade gospodične, ki niso nikoli same
skuhale niti kave, so se v tujini naučile peči potico. Ob takšnih in podobnih zanimivostih je večer minil kakor blisk.
Predavateljica, ki naj bi predavala naslednji dan, je bila kar
zaskrbljena, kako bo dosegla tako visok nivo. Vendar je bila
njena skrb odveč. Predavanje o Kočevarjih prejšnjega samo
po dolžini ni doseglo, vse ostalo je bilo tako novo in tako
zanimivo, da je bilo vredno višarskih dni. Mag. Helena Jaklitsch je potomka Kočevarjev oziroma kočevskih Nemcev,
10
kot se je poimenovanje (namerno) uvajalo med vojnama in
po njih. V nasprotju s splošno razširjenim mnenjem, da so
bili to Nemci, nekako povezani z drugo svetovno vojno, je
Helena razložila, da so se na slovensko ozemlje s Tirolske
priselili v 14. stoletju, da bi kolonizirali gozdove in posesti
zemljiškega gospoda. Tu so si ustvarili povsem svojo kulturo, se povezali z okoliškimi Slovenci, s katerimi so se vedno
dobro razumeli, svojo smer razvoja je ubral tudi njihov jezik, ki je bil izoliran od nemškega. V najboljših časih jih je
bilo okrog 25.000. Lepo so živeli vse do začetka nacionalnih gibanj, najslabše pa se jim je začelo goditi med drugo
svetovno vojno, ko je za sovraštvo do njih zadostovalo, da
so bili »Nemci«. Veliko so jih nasilno izselili, po vojni pobili,
drugi so zbežali po svetu in se do danes niso vrnili. Šokirani smo bili ob dejstvu, da so njihove vasi po vojni zravnali z
zemljo, in to tako temeljito, da se danes od cele vasi poznajo
le makadamska pot in morda ruševine dveh hiš. Dalo nam
je misliti tudi dejstvo, da je to počela slovenska komunistična oblast – torej nismo bili Slovenci vselej ubogi in zatirani,
ampak smo zatirali tudi sami. Danes se poskuša rešiti, kar
se rešiti še da: nagrobnike, cerkve, dokumente, jezik, zgodovino … kar je ob še 90 živečih Kočevarjih v Sloveniji, od
katerih ne znajo več vsi kočevarščine, precej težko delo. Še
težje pa bo to najbrž spraviti v uradno narodno zgodovino.
Za popolno sliko teh prijetnih dni je dovolj, če takim poučnim prijetnim večerom prištejemo še najlepše možno vreme in čudovito smuko. Kot velik dar bodo ostali v nas in še
dolgo odmevali tudi v našem delovanju.
MLADA SREČEVANJA
Ne želim biti »na pol«
Alenka Žnidar prihaja iz Buenos Airesa v Argentini in je študentka drugega letnika grafične in medijske tehnike na
Naravoslovno tehnični fakulteti v Ljubljani. Pred štirimi leti se je udeležila naših prvih višarskih dnevov mladih. Z njo
smo se pogovarjali o študiju v Sloveniji, o pogledu na domovino in o velikih odločitvah za prihodnost.
Mihela
se pogovarja z mamo v čudnem jeziku«, »tista, ki jo bratje
- Kateri študij si dokončala v Argentini in kaj te je
spodbudilo k študiju v Sloveniji?
med odmori kličejo Alenka, namesto Magdalena«, v sreLeta 2007 sem diplomirala v Argentini in postala profednji šoli sem pa bila »tista, ki se ne druži z njimi ob sobosorica športne vzgoje s poudarkom na športni vzgoji za
tah, ker hodi v tisto sekto (Popoldanski srednješolski slovenosebe tretjega življenjskega obdobja in osebe s posebniski tečaj)«. Seveda je bilo to zame na trenutke travmatično,
mi potrebami. Ker so me vedno zanimali vizualni in inzdaj pa vidim, da sem poleg staršev tudi jaz vztrajala, ker
teraktivni mediji (predvsem fotografija in video), sem se
me je nekaj v meni vodilo do tega, kar sem zdaj. Ne želim
vpisala na buenosaireško univerzo in začela s študijem
biti »na pol« in nekdo me je na višarskih dnevih mladih
grafičnega oblikovanja – bolj za hobi. Tudi nekaj tečajev Alenka Žnidar
naučil, da je to moje bogastvo. Je pa res, da se v Sloveniji
fotografije sem naredila. Medtem sem delala kot profečutim bolj Slovenka, kot v Argentini Argentinka.
sorica v šolah in v raznih centrih (centri za različne terapije, lepotni
saloni itd.). Slovenija me je mikala že od mojega drugega obiska, ko - Kako doživljaš mlade v Sloveniji?
sem jo obiskala z maturanti slovenske šole. Vedela sem, da bom enkrat Kot drugačne. Tukaj je drugačno vzdušje, so drugačne temperature,
poskusila živeti v Sloveniji, kamor sem čutila, da tudi pripadam. Sliša- drugačne navade, mladi prihajajo iz drugačnih družin. V glavnem so
la sem, da je selitev in prilagajanje v novem kraju veliko lažje med štu- prijazni (do mene), pošteni, dobri. Vidim pa tudi veliko pesimizma: ne
dentskimi leti. Poleg tega je bilo precej naporno redno delati in hkrati zavedajo se, kaj imajo, kje živijo in kako so na dobrem (predvsem goštudirati. V Sloveniji so glede tega druge navade: ali delaš ali pa se učiš. vorim za študente). Vprašajo me: »Zakaj si prišla ravno v Slovenijo?
Zakaj nisi šla v Nemčijo, Anglijo?« Jaz pa jim odgovorim, da bi mora- Kako se spominjaš svojih obiskov v Sloveniji in kako gledaš li vprašati: »Zakaj si bila rojena ravno v Argentini?« Ne poznajo dobro
sedaj na Slovenijo?
zgodovine in čutim neko poslanstvo, da jim razložim stvari, ki jih še
Slovenijo sem obiskala trikrat. Ker sem vedno prišla za počitnice za niso slišali. Ne želim jim tega razlagati samo zaradi politike, ampak tumanj kot en mesec, je bilo seveda drugače. Človek izkoristi vsak tre- di zato, ker smo tudi mladi v Argentini del slovenske mladine. Pravim,
nutek, da si ogleda vse kotičke, si privošči sladoled, pijačo ... Bila sem da je Argentina samo še eno slovensko področje: imamo svoje navade,
vedno poleti. Nisem si mogla predstavljati, kako izgleda Slovenija po- svoje narečje in svojo zgodovino, tako kot jo imajo Primorci, Štajerci ...
zimi in tega me je bilo strah. Ankete so namreč pokazale, da si veliko
Argentincev ne upa preseliti v Slovenijo zaradi mraza. Zdaj pa vidim, - Kako si si v Sloveniji uredila življenje?
da ni tako hudo. Sneg sem prvič doživela v Sloveniji in lahko rečem, Živim v stanovanju, s cimro si deliva stroške. Krijem jih s štipendijo za
da je v Buenos Airesu zaradi vlage zima veliko bolj mrzla, čeprav se tujce in državljane s stalnim bivališčem zunaj RS, kar mi zadošča za kritje zdravstvenega zavarovanja, in s službo - delam v knjigarni preko štutukaj dalj časa vleče. Jesen je pa najlepša!
Slovenijo zdaj doživljam precej podobno, čeprav zaradi vsakdanjih dentskega servisa. Diplome športne vzgoje še ne morem nostrificirati,
obveznosti ne morem hoditi toliko okrog, kot želim. Zjutraj pogle- saj niso enaki programi: ne znam smučati, tako da bo to zaenkrat bolj
dam skozi okno in vidim Kamniške Alpe. Ko se vozim mimo Kon- težko. V prostem času se družim s prijateljicami iz Argentine, ki sem
gresnega trga, ne morem spregledati Ljubljanskega gradu, ko hodim jih poznala že od prej in tudi s Slovenci, ki sem jih spoznala v tem letu
ob Ljubljanici, opazujem turiste in v njih srečujem sebe, kako sem in pol. Dobro se razumemo in mi vsi priskočijo na pomoč, ko je treba.
se počutila, ko sem prvič videla vse to. Ljubljana je KRASNO mesto!
- S kakšnimi pričakovanji si prišla v Slovenijo? Kje boš
- Kako se počutiš kot Argentinka v Sloveniji in kako kot Slovenka nadaljevala svojo poklicno pot po koncu študija?
Prišla sem, da ostanem tu. Zdaj poskušam, če mi bo uspelo ☺. Svojo
v Argentini?
pot
bom nadaljevala »doma« - tako pravijo moji stari starši, ko govoV Argentini sem se vedno počutila drugačna: V argentinskem otroškem
vrtcu sem bila edina z modrimi očmi, v šoli sem za sošolce bila »tista, ki rijo o Sloveniji in tako zdaj govorim tudi jaz.
11
KOMENTAR MESECA
Slovenski post
Nova vlada je že krepko posegla v delo.
Državljani ob tem nismo najbolj srečni.
Namesto da bi vladala, da bi pospravila z
vodilnimi nesposobneži prejšnje vlade, po
vseh blagajnah, omarah in drugih luknjah
išče denar. Kaže se namreč, da je bila prejšnja
vlada bistveno manj uspešna, kot so
domnevali njeni največji nasprotniki. Prejšnja
komunistična vlada je dnevno pojasnjevala,
da so razmere izjemno težke zaradi svetovne
gospodarske krize. Vse bolj postaja jasno, da
je bilo izgovarjanje na krizo, ki je nihče ne
zanika, pogosto zgolj izgovor za lastno
nesposobnost.
Žal niso imeli težav samo z njo, ampak so bili v veliki meri
tudi žrtev lastnih slabih namenov, po katerih je treba čim
bolj temeljito razdeliti tisto, kar so ustvarili drugi. Pri tem je
bil najpogostejši očitek prejšnji Janševi vladi (2004-2008),
da je v boljših letih premalo pripravila za njihovo grabljenje. Zato se je letno zadolžila za okoli dve milijardi evrov in
Slovenijo iz praktično nezadolžene države spravila v nevarno bližino grške.
Po nekaj tednih vladanja je nova vladna ekipa ugotovila, da
bo treba predvideni proračun za približno petino zmanjšati. Komu vzeti? Težko vprašanje in še težji odgovor, saj
gre pri mnogih uporabnikih proračunskega denarja večina
vsote, tudi do 80 %, za plače. Kje je potem denar za vzdrževanje inštitucij, da o napredku niti ne govorimo! Denar
za nujno potrebne investicije lahko zagotovijo le tujci ali pa
nam ga podari Evropa. Težava je toliko večja, ker so prejšnje vlade številne dobronamerne tuje investitorje odgnale, ker jih ne bi mogle obvladovati in od njih vleči posebnih
in neobičajnih ugodnosti. Zaradi napovedi o nadaljnjem
poslabševanju državnih razmer, vendar z napovedjo, da
bo potem boljše, kar od prejšnje vlade nismo slišali, so ljudje dokaj prestrašeni. Slovenija že tako ima rekordno nezaposlenost in okoli 300 000 ljudi živi pod pragom revščine.
12
Seveda pa vlada nima težav samo zaradi gospodarstva, ampak predvsem
zaradi televizije in drugih medijev, ki jih skoraj
v celoti obvladujejo komunistični oblasti privrženi novinarji. Namesto da
bi ljudi seznanili s pravimi razmerami, slabe novice le napihujejo in strah tako narašča. To bodo seveda
nasprotniki sedanje vlade izrabili in si pripravljali teren za
nove volitve. To ne bi bilo nič slabega, če bi v Sloveniji obstajala alternativa med dvema demokratičnima skupinama,
ampak je izbira samo med tako ali drugače imenovanimi
komunisti in demokrati. Eni ustvarjajo, drugi /med svoje/
delijo. Tako država ne more naravno napredovati, saj deluje
kot avto, ki bi imel stalno zategnjeno ročno zavoro.
Kaj pa volivci? Ali ti ne znajo razpoznati razmer? Resnici
na ljubo moramo priznati, da ne. Preveč so še vedno navajeni komunizma, ki jih je prepričeval, da njihova oblast zanje misli in dela in ustvarjeno tudi deli. Njihova edina naloga je, da ji sledijo in ubogajo. Zato ljudje zelo radi govorijo,
naj država da, nikoli pa se ne vprašajo, kje naj vzame. Še vedno mnogi mislijo, da ima, kot nekoč tiskarno dinarjev, sedaj tiskarno evrov in jih po potrebi lahko tiska in deli, kot
ji je drago. Ta duševna otopelost je nekaj neverjetnega. Ni
toliko rezultat neumnosti in neznanja, kot pa miselne lenobe, pomanjkanja želje in volje, da bi sami odločali o svoji
sedanjosti in prihodnosti. Takšno razmišljanje postaja vse
neznosnejše breme komunizma in to Slovence v večji meri
ločuje od normalnih zahodnih držav kot pa vsa dediščina
komunizma. Samo da se pojavi nek politik, ki je lep in ima
modre oči ter obljublja gradove v oblakih, volivke in volivci derejo za njim kot koze za soljo. Neverjetno, kako so naivni in kako niso sposobni ločiti zrna od plev.
Letošnji postni čas traja toliko časa, kot vsak dosedanji. Kot
vse kaže, pa bodo imeli Slovenci v Sloveniji precej daljšega,
vsaj leto ali dve. Po lastni krivdi in lastni neumnosti, ker so
2008 volili, kot so. Vsak je svoje sreče kovač, Slovenci pa še
posebno nesreče. Enostavno nočejo spregledati dejstva, da
še nobena komunistična oblast v nobeni državi ni bila gospodarsko uspešna. Kako malo se ljudje naučijo iz zgodovine? Celo lastnim izkušnjam ne verjamejo!
Stane Granda
PRISLUHNIMO DOMOVINI
Zapisali so …
To težko varčevanje
Sebastjan Erlah za casnik.si
Tisti, ki smo v preteklem mandatu podrobno spremljali Pahorjevo vlado, smo s težavo gledali, kako se ta brezglavo zadolžuje. Samo odličnemu mandatu prve vlade Janeza Janše se Pahor lahko zahvali, da njegovo zadolževanje Slovenije ni pahnilo v brezno skupaj
z Grčijo. A če smo tudi največji kritiki minule vlade mislili, da slabše ne more iti, smo po razkritju stanja ob primopredajah, po formuliranju druge Janševe vlade, lahko samo nemo ostrmeli. Stanje
se je namreč pokazalo še slabše od pričakovanega. Trenutno državni dolg znaša 16.589.829.871 evrov. Vsako sekundo se poviša za 40
evrov. Že dolgo je jasno, da naši državi ne bo pomagalo nič drugega,
kot strogo varčevanje, če nočemo, da se znajdemo v takšni situaciji,
kot je Grčija. Da Janša misli resno z varčevanjem, je napovedal že v
programu stranke SDS, kjer so manjšali število ministrstev. Naslednji korak je bila novela zakona o vladi, ki je nekatera ministrstva
združila, s čimer se bo precej prispevalo k varčevanju. Še resneje se
je korak k varčevanju videl v tem, da je vlada postavila organizatorje Univerzijade v Mariboru na realna tla, da jim pač ne more pomagati, ker denarja ni. Vlada varčuje tudi pri sebi. Kot je minuli teden
za STA povedal minister za pravosodje in javno upravo Senko Pličanič, so se z novim mandatom plače ministrom znižale za približno štiri odstotke, državnim sekretarjem pa za cca. osem. Skratka,
sedanja vlada je, tudi z lastnim zgledom, nastavila dobro popotnico
za potrebni prihranek 800 milijonov evrov v tem letu.
Vse je samo razvoj, kdor je proti, je zagaman
Jože Biščak za Slo kronika
Pa ni edini s takim besednjakom, ki večinoma ljudi, ki podpirajo
referendum in so proti zakoniku, na spletnih forumih in družabnih omrežjih označujejo za »bizgece«, »zaplankance«, »homofobe«,
»ksenofobe«, »fašiste«, »nenapredneže«, »katoliške kretene« in »zaviralce napredka«, ki živijo »v prejšnjem stoletju« ali »srednjem veku« in ki jim je »kler opral možgane s prižnice«. Človek se vpraša,
od kod to sovraštvo? In to od tistih, ki imajo sebe za napredne, strpne, ki jim je mar za človekove pravice, ki spoštujejo mnenje drugih in drugače mislečih. Vsaj za tako se ima ta skupina, pa je očitno ravno obratno. Večja strpnost in manj žalitev sta značilna ravno
za nasprotnike zakonika. Naj razčistimo. Družinski zakonik ni življenjskega pomena in ne zadeva človekovih pravic, kot bi nekateri
radi prikazali. Če bi jih, ustavni sodniki referenduma ne bi dovolili,
evropsko sodišče za človekove pravice pa glede posvojitev in isto-
spolnih porok ne bi sprejemalo odločitev, kot jih. Zakonik je politično in ideološko vprašanje. Na tem vprašanju merijo moči različne ideologije in politike. Desne in leve, če tako želite, čeprav ni
jasno, kaj v tej deželi je levo in kaj desno. Vendar za nobeno, še posebej ob tem vprašanju, ne moremo na prvo žogo trditi, da je bolj
napredna od druge. Pa vendar se ravno to dogaja. Zagovorniki zakonika reducirajo opredeljevanje o zakonu na vprašanje o naprednosti. Povedano drugače. Kdor je ZA, je napreden, kdor je proti, je
nazadnjaški in »kmet«, v dobesednem in prenesenem pomenu besede. Strašijo pred starejšimi ženicami z vasi, ki so disciplinirane
volivke in bodo ideološko indoktrinirane od farne duhovščine glasovale proti. In one naj ne bi mislile s svojo glavo. One naj bi se podrejale ukazom Cerkve. Kar je seveda žalitev za vaške ženske, ki so
rodile in vzgojile pet, šest, sedem otrok, ki nikoli niso bile strošek
proračuna kot nekatere potrebne in nepotrebne nevladne organizacije, prek katerih se danes napajajo že nepregledne množice tako imenovane civilne iniciative. Odrekati jim pravico, da se odločijo po svoji vesti, s svojo glavo in na podlagi svojih vrednot, ki so jih
pridobile v življenju, je kršitev človekovih pravic. Njihovo življenje
je samo občudovanja vredno. Če bodo proti, bo prav, če bodo za, tudi prav. Odločitev je njihova, kar je treba spoštovati, ne pa jih poniževati ter kar na pamet trditi, da za nasvet prosijo župnika. Tudi če
bi ga, je to njihova stvar. Njihova odločitev.
Se bo Türk moral umakniti Pahorju?
Ksenija Koren za Finance
Pred jesenskimi predsedniškimi volitvami temperaturo na levici
dvigujeta predsednik republike Danilo Türk in nekdanji premier,
sedaj predsednik opozicijske SD Borut Pahor: eden se bo najverjetneje moral umakniti drugemu, kajti zaradi drobljenja levih glasov
lahko levica izgubi pomembno funkcijo v državi. Ker Pahor ni preklical svoje namere, da bo kandidiral za predsednika republike, naj
bi »strici iz ozadja« resno razglabljali o tem, da Türk namesto naskakovanja predsedniške palače raje prevzame Pozitivno Slovenijo.
Ideja se je pojavila v krogu ljudi, ki so pomagali Jankoviću na lanskih predčasnih volitvah. SD je pred kratkim imela klavzuro stranke, na kateri so na Pahorja letele kritike (nekateri iz SD kritike sicer
imenujejo »naročeni provokatorji,« ki rušijo Pahorja), da ni poskrbel za strankarske kadre, zaradi česar zdaj mladim članom SD
menda službe iščejo v Pozitivni Sloveniji. Klavzura se je sicer predčasno končala zaradi Pahorjevega glavobola, a njegovi dolgoletni
sodelavci so prepričani, da njegova kandidatura na predsedniških
volitvah sploh ni vprašanje, ampak dejstvo. Na »strice iz ozadja« se
potem, ko so mu (z)rušili vlado, ne namerava ozirati.
13
PRISLUHNIMO DOMOVINI
Rekli so …
Referendum o družinskem zakonu je združil nekakšno
novo ideološko koalicijo, v kateri so se zbrali vsi, ki so bili poraženi na zadnjih državnozborskih volitvah, skupaj
z relativnim zmagovalcem Jankovićem. Pridružil se jim
je tudi Virant, ki bi dosledno po svoji formuli ‚ne levo ne
desno‘ moral ostati na distanci do tega vprašanja. Njegova fraza, da zakonik nikomur nič ne jemlje, ampak samo
daje, je populistični slogan, ki si ga profesionalni pravnik
ne bi smel privoščiti. Od prvega človeka zakonodajnega
telesa bi smeli pričakovati vsaj to, da bi se poglobil v prve nove člene družinskega zakonika in ugotovil, da gre
za velike in bistvene spremembe. Nič ni čudnega, če Janković pravi, da imajo nasprotniki zakonika težave z utemeljevanjem, saj je njegov domet bil in bo ostal populistično utemeljevanje, ki to seveda ni. Tudi ni čudno, če je
Manca Košir po vseh svojih vznesenih definicijah ljubezni pristala tudi na istospolno ljubezen, saj je ta že za stare Grke in Rimljane predstavljala poetično-intelektualni vrhunec uživanja življenja. Tudi ni čudno, da je Darko
Krajnc spet našel novo nišo za samopromocijo in da Pahor brani zakon svoje vlade z argumentom lastnih razmerij, ki jih živi s partnerko in svojim sinom. Čudno pa
je, da v tej koaliciji najdemo Viranta in njegovo listo, ki
dajo nekaj na racionalnost in argumente, oziroma ki so
pred volitvami trdili, da za njih ideoloških tem ni in da
se jih ne mislijo udeležiti. Družinski zakonik je postal
prvovrstna ideološka tema, ki jo vrti večina slovenskih
levih medijev, katerih moto je: zdaj je ura, ko moramo
dokončno pokopati vse, kar je nazadnjaško, mračnjaško, katolibansko, in to v imenu svobode in naprednosti,
katere poseben glasnik je Katarina Kresal. Kdor naseda
frazi, da gre za otroke in njihov blagor ter enakopravnost, ta pri celi zadevi veliko ne razume in naseda javnomnenjskemu orkestriranemu trobentanju. Predlagatelji
novega družinskega zakona v resnici vsiljujejo po tej poti novo liberalno in do skrajnosti permisivno ideologijo,
ki se s predlaganim zakonom ne bori za enake pravice istospolnih partnerjev, ker so te v tej državi že zagotovljene. Borijo se za legalizacijo biseksualnih razmerij, torej
za eksperimentiranje spolnosti z obema spoloma po lastni potrebi in izbiri. In to pod krinko dobrobiti otroka,
ki so neljuba posledica takšne spolne svobode.
dr. Ivan Štuhec za Radio Ognjišče
14
Finančno ministrstvo ima na grbi tudi Novo ljubljansko
banko, ki iz leta v leto drsi v večje izgube. Lansko leto je
Skupina NLB pridelala za 239 milijonov evrov izgube, levji delež tega matična enota. Izguba NLB je namreč v letu
2011 dosegla že 233 milijonov evrov, kar je 50 milijonov
več kot leto prej. Glavni razlog za globoke izgube ostaja velik prirast slabih posojil, ki banko sili v nove in nove odpise
in rezervacije. To je tudi razlog, da v tem letu verjetno poslovanje ne bo nič boljše. Na vidiku je tudi nova dokapitalizacija. O njej se govori že dalj časa, le da je znesek vsakič
višji. Zdaj naj bi banka potrebovala že 400 milijonov evrov
vredno injekcijo. Kdo bo zagotovil denar, še ni jasno. Vlada v rebalansu, ki bo predvidoma pripravljen konec marca, tega stroška ne namerava predvideti. Investitorja bodo
tako verjetno iskali na tujih trgih.
*
Janševa vlada se je odločila zaključiti zgodbo Univerzijade 2013. Z odločitvijo, da v projekt ne bo več vlagala, so
namreč v vodo padli še zadnji upi, da bo ta velik športni
dogodek prihodnje leto vendarle gostoval v Sloveniji. Slovenska športna zveza in Mestna občina Maribor brez državnega prispevka namreč ne bosta imeli dovolj sredstev
za izpeljavo dogodka.
*
Mariborska nadškofija je ponovno polnila prostor slovenskih medijev. Dobro leto potem ko je v javnost pricurljala informacija o katastrofalnem finančnem stanju te nadškofije,
medije zdaj zanima, kje je postopek danes. V Mariboru odgovarjajo, da se zavedajo negativnih razsežnosti težkega gospodarskega stanja nadškofije, ki se je še poslabšalo s stečajema Gospodarstvo Rast in Zvon dve. Kot pišejo, pri mnogih
to stanje zbuja občutke jeze in željo, da se stvari razčistijo in
pokažejo odgovorni. Obžalovanje za to, kar se je zgodilo v gospodarstvu mariborske nadškofije, so v postnem pastirskem
pismu ponovno izrazili tudi slovenski škofje. Kot so zapisali, je to napaka, ki so jo v Cerkvi naredili v luči moralne krize, v kateri se je znašel svet in ki nas je pripeljala v največjo
svetovno finančno in gospodarsko krizo zadnjih desetletij.
*
Družbi Plinovod in Gazprom sta podpisali dodatek k sporazumu o ustanovitvi družbe Južni tok Slovenija, ki je zadnji korak pred ustanovitvijo skupne družbe. Predsednik
vlade Janez Janša in države Danilo Türk sta se ob tem ločeno sestala s predsednikom upravnega odbora ruske družbe Gazprom Aleksejem Millerjem. Ocenjena vrednost investicije v Sloveniji znaša približno eno milijardo evrov,
izvajati naj bi se začela decembra.
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
Savinjska dolina, še bolj pa Ljubno, je pred časom dihalo s
športnimi pljuči. Gostili so tekme svetovnega pokala smučarskih skakalk, kljub prvi organizaciji pa so domačini poskrbeli za vzdušje, ki smo ga vajeni na vseh slovenskih prizoriščih. V Savinjski dolini si želijo, da bo dogodek čez čas
postal podoben prazniku v Planici.
*
V Tolminskem muzeju so pripravili »čitalniški večer«, s
katerim so obeležili 150. obletnico ustanovitve tolminske
čitalnice. Na njem so s pesmijo in deklamacijami podoživeli slovenski večer v Tolminu v času, ko je bilo nemško
prebivalstvo v njem še zelo močno. Ob tem so prebrali tudi
del nagovora, ki ga je imel ob ustanovitvi tamkajšnji notar
dr. Janez Premerstein. Tolminska čitalnica je bila ustanovljena 1862 in je bila med prvimi na Slovenskem. Starejše
so le ljubljanska, mariborska, celjska in tržaška, so ob jubileju sporočili iz Tolminskega muzeja. Postala je središče
slovenskega prebujanja v Posočju in pospešila ustanavljanje čitalnic na tem območju.
*
Stopnja registrirane brezposelnosti v Sloveniji se je fe-
bruarja po petih mesecih rasti znižala. Po podatkih zavoda za zaposlovanje je bilo registriranih 115.036 brezposelnih, kar je 0,8 odstotka manj kot januarja in 0,5 odstotka
manj kot februarja lani. Na novo se je prijavilo 6912 brezposelnih oz. 40,1 odstotka manj kot januarja in 4,6 odstotka manj kot februarja lani.
*
V Sloveniji smo ponovno dosegli nove rekordne drobnoprodajne cene naftnih derivatov. Vlada v trošarine tudi tokrat ni posegla, cene goriv pa so po pojasnilih finančnega ministrstva primerljive s cenami v sosednjih državah.
ŠPORT
Robi Kranjec je 25. februarja postal tretji Slovenec s kolajno svetovnega prvenstva v smučarskih poletih. V Vikersundu na Norveškem je na posamični tekmi osvojil zlato
za poleta, dolga 217,5 in 244 metrov. S slednjim je izboljšal slovenski rekord in postavil tretji najdaljši polet v zgodovini.
Dan zatem so Slovenci slavili še ekipno. Jernej Damjan, Jurij Tepeš, Jure Šinkovec in Robi Kranjec so na ekipni tekmi svetovnega prvenstva osvojili bron. Zaostali so le za Avstrijci in Nemci.
Njihov podmladek pa je odlično nastopil na mladinskem
svetovnem prvenstvu v Erzurumu v Turčiji. Nejc Dežman
je postal mladinski svetovni prvak v smučarskih skokih,
Jaka Hvala pa podprvak. Smučarske skakalke Urša Bogataj, Ema Klinec, Katja Požun in Špela Rogelj so osvojile bron; na tretjo stopničko so v štafetni preizkušnji stopile tudi smučarske tekačice Anja Eržen, Anamarija Lampič,
Lea Einfalt in Nika Razinger. Dodajmo še, da sta si Razingerjeva in Einfaltova pritekli še zlato in srebro v skiatlonu.
Odličen je bil tudi smučar prostega sloga Filip Flisar, ki je
dosegel drugo zmago na tekmah za svetovni pokal v smučarskem krosu. Po zmagoslavju v Franciji je vso konkurenco ugnal tudi v nemškem Bischofshweisnu.
V nemškem Rupoldingu je potekalo svetovno prvenstvo
v biatlonu. Odlično se je tokrat odrezala slovenska mešana biatlonska štafeta v postavi Andreja Mali, Teja Gregorin, Klemen Bauer in Jakov Fak, ki je prvič v zgodovini
in na veliko presenečenje mnogih osvojila naslov svetovnih podprvakov.
Vabilo k prijavi na seminar za učitelje
Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu
ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in
šport bosta v sodelovanju z Zavodom RS za šolstvo
tudi v letu 2012 pripravila in financirala strokovno izpopolnjevanje za učiteljice in učitelje sobotnih
šol slovenščine in drugih predmetov v slovenščini
iz Združenih držav Amerike in Kanade. Seminar bo
predvidoma potekal v času od 1. do 10. avgusta 2012.
Predvideno število vseh udeležencev je od 10 do 15
oseb. Kandidati naj izpolnjen obrazec pošljejo na naslov: Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po
svetu, Komenskega 11, 1000 Ljubljana, Slovenija. Prijavo je potrebno poslati tudi v elektronski obliki na
naslov: urad.slovenci(at)gov.si.
Prijavitelje prosimo, da ne pošiljajo skeniranih prijav,
ter da so podatki v prijavi popolni.
Rok za prijavo je 7. maj 2012. Prednost imajo kandidati, ki se tovrstnega seminarja še niso udeležili in
nameravajo s poučevanjem nadaljevati.
Financerja bosta krila stroške letalskega prevoza v
ekonomskem razredu v višini 85 % sredstev ter nastanitev in druge stroške, povezane s seminarjem v
Sloveniji. Letalske vozovnice si morajo udeleženci
seminarja priskrbeti sami, Urad pa jim bo denarna
sredstva za povračilo potnih stroškov nakazal preko
pristojnega slovenskega DKP po zaključku seminarja.
15
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
A
N
G
L
I
J
A
Kot vedno je bila slovenska sv. maša v
kapeli Doma v Londonu na drugo nedeljo v februarju, na 6. navadno nedeljo, letos 12. februarja. Sveto mašo
smo darovali ob 6. obletnici odhoda v
večnost za dušo naše dobre Brune Lavrič. Udeležba pri maši je bila majhna – le sorodniki in prijatelji pokojne
Brune. V molitvi smo se še posebno
spominjali pokojne Marjance Hajnžič, ki je odšla v večnost 20. decembra
2011, pa tudi drugih naših pokojnih
rojakov iz Londona in okolice.
Že pred 1. postno nedeljo (letos že 26.
februarja) je bil pripravljen župnijski
list Bogoslužna sporočila Slovencem
v Veliki Britaniji, ki je namenjen našim rojakom za postni in velikonočni čas. Tokrat naša župnijska sporočila vsebujejo na prvi strani razmislek o
postu in postnem času. Na drugi strani sledijo oznanila s sporedom slovenskih maš in naših srečanj ter postna
postava za leto 2012. Na tretji strani
so odlomki iz pisma slovenskih škofov za postni čas. Na četrti (zadnji)
strani pa še razmislek o pomenu vstajenjskega praznika z velikonočnim
voščilom.
Sporočila so bila poslana na kakih 200
naslovov po Angliji in Walesu. Nekateri so jih morda prejeli šele po pepelnični sredi zaradi zamude pri tiskanju in razpošiljanju.
Bogoslužje na začetku postnega časa
smo slovesno obhajali po vseh katoliških cerkvah na Otoku na pepelnično sredo (22. februarja) s sv. mašo in
obredom pepeljenja. V kapeli »Našega
doma« v Londonu je bogoslužje vodil
župnik S. Cikanek.
16
Letošnji župnikovi obiski rojakov v
postnem času s slovenskimi mašami
in srečanji bodo nekoliko zreducirani
zaradi izrednih okoliščin in upadanja
števila rojakov.
S. C.
Gospa Vanda Newby – Škof, starejša
skrivnostna Slovenka, ki živi v bližini
»Našega doma« v Londonu.
Vse do začetka lanskega leta (2011)
slovenski rojaki v Londonu nismo
vedeli, kdo je gospa Vanda ali bolje:
Wanda Newby-Škof, dokler o njej
nismo brali v lokalnem časopisu tukajšnjih italijanskih katoličanov »LA
VOCE degli Italiani« pod naslovom:
»Vivere ai confini«. O tem našem slovenskem »čudesu« nas je obvestil italijanski duhovnik padre Renato, ki je
član duhovniške družbe scalabrini. Za
vse nas, slovenske rojake v Angliji, je
bilo to pravo »odkritje«. Zanimivo pa
Vanda Škof-Newby, skrivnostna
Slovenka v Londonu, doma iz
Štanjela na Krasu
je, da je o tem »čudesu« bila že zdavnaj prej kar cela »oddaja« na TV-SLO.
Pa o tem mi tukaj nismo nič vedeli!
Gospa je naša Kraševka iz Štanjela na
Krasu (S. Daniele del Carso), z izredno življenjsko zgodbo. Njen oče je
bil upravitelj šole v Štanjelu na Krasu
v času med obema vojnama. Mussolinijev fašistični režim ga je z družino
vred konfiniral v mesto Parmo sredi
Italije. Med vojno je družina gostila
angleškega vojnega ujetnika Newbyja,
ki se je očitno zaljubil v njihovo hčerko Vando. Razvila se je romantična
ljubezen, ki je potekala nekje na Apeninih (to pa je še bolj srednja Italija).
No, ta Newby je bil menda že takrat
neki dopisnik britanskega BBC-ja. Iz
novinarja je postal celo ugleden angleški pisatelj in je napisal roman o
svojem življenju angleškega ujetnika v Italiji »Love and war in Appeninnes« - Ljubezen in vojna v Apeninih.
Ta njegova ljubezen pa je bila ravno ta naša Kraševka Vanda (Wanda)
Škof. Kar je zanimivo, je pa to, da je
po tej noveli (romanu) bil pred kratkim sneman film z istim naslovom.
Vandin mož Newby je že dolgo pokojen. Zapustil pa je vdovo Vando z družino in nekaj otroki – sedaj verjetno
že tudi vnuki.
Morda še ta zanimivost: gospa Vanda redno hodi k sv. maši na italijansko misijo, ki jo vodijo italijanski duhovniki scalabrini skoraj na vogalu
ulice, kjer je »Naš dom«, Offley Road z Brixton Road. Po več kot 60 letih ni odkrila, da se v neposredni bližini tudi Slovenci zbirajo k slovenski
sveti maši, čeprav gospa odlično govori slovenski jezik z rahlim kraševskim naglasom.
Pa verjemi, komur je to dano doumeti!
S. Cikanek
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
A
V
S
T
R
I
J
A
GRADEC
Kot sem že omenila v prejšnji številki, smo v soboto, 14. januarja, imeli
sestanek predsedstva naše slovenske
cerkvene skupnosti v Gradcu. V našem kletnem prostoru - Kolbekeller
- se nas je zbralo 15, pridružila pa sta
se nam tudi pater mag. Jože Lampret
in pater mag. Petru Farcas OFM conv.,
župnik in gvardijan župnije Mariahilf.
Po pozdravnih besedah smo prešli na
dnevni red. Pater mag. Petru Farcas
nas je seznanil o financiranju kletnega prostora za leto 2012. Med drugim
je poudaril, da je bil v letu 2011 celotni prostor obnovljen (tudi ogrevanje,
novi pod itn.) in da je zaradi tega letni obračun za našo slovensko cerkveno skupnost za leto 2012 višji. „Seveda lahko vi kot do sedaj uporabljate
ta prostor za vaša srečanja po nedeljskih sv. mašah in praznikih, za pevske
vaje, sestanke, praznovanja rojstnih
dnevov in druga praznovanja, za pogovore itn. Tudi če kdo drugi želi ta
prostor za neko prireditev ali praznovanje, lahko to stori, samo mora 14
dni prej to željo deponirati v župnij-
ski pisarni Marijahilf,“ je dejal pater
Farcas. Osebno sem mu oddala letni
plan 2012 za naše pevske vaje, saj se
je zaradi svojih obveznosti moral od
nas predčasno posloviti.
Pater mag. Jože Lampret je nadaljeval sestanek in dejal, da je bilo saniranje našega kletnega prostora nujno potrebno in tudi popravilo orgel
ter da bomo tudi letos pravočasno poravnali vse stroške in še dodal, da je
za to pri škofijskem ordinariatu zaprosil za podporo. Zelo smo veseli,
da imamo sedaj tako lep prostor in se
prisrčno zahvaljujemo obema patroma za vso skrb in dobro uspelo obnovo našega kulturnega prostora. Ne
smemo pa pozabiti na vse tiste člane, ki so ves čas pomagali pri obnovi.
Vsem prisrčna hvala. Bilo je seveda še
mnogo vprašanj in predlogov, ampak
čas je brez vprašanja tekel naprej, tako smo morali pohiteti in obravnavati najvažnejše.
Pater mag. Jože Lampret je pojasnil,
da župnijski svet cerkve Marijahilf
želi, da bi določili kontaktno osebo iz naše cerkvene skupnosti zaradi
boljšega sodelovanja. Pater mag. Jože
je predlagal gospoda Stanka Kunstka
in za zastopnico mene, mag. Ivanko
Gruber. Oba sva bila soglasno potr-
Pevske vaje v našem prostoru – Kolbekeller
jena. Zahvalila sva se za vsestransko
zaupanje.
Zvedeli smo tudi, da bo v ponedeljek,
23. januarja (na rojstni dan našega patra mag. Jožeta Lampreta), ob 10. uri
sv. maša v Olimju v cerkvi Marijinega vnebovzetja, in sicer za pokojnega
patra gvardijana Martina Vidoviča in
pokojnega patra Janeza Žnidarja. Letos 20. januarja je bila že tretja obletnica smrti patra Martina Vidoviča.
Pater Jože je povabil, da se sv. maši
pridružimo tudi mi iz naše slovenske
cerkvene skupnosti v Gradcu. Gospod
Stanko Kunstek je dejal, da se nekaj
oseb lahko pelje z njim. Tako se je
manjša skupina iz naše cerkvene skupnosti podala na ta dan v Olimje. Maševal je pater mag. Jože Lampret. Po
končani maši v Olimju in po kosilu je
naša cerkvena skupina na poti domov
obiskala grobova patra Martina Vidoviča in patra Janeza Žnidarja na pokopališču na Ptuju.
V mesecu januarju so se vrstili rojstni
dnevi, tako da praznovanj ni bilo ne
konca ne kraja.
Tudi moja malenkost je imela rojstni
dan v januarju. V nedeljo, 29. januarja,
so me presenetili že v cerkvi s pesmijo „Na poti skozi življenje …“, katero je gospod Barič zapel tako prisrč-
Praznovanje rojstnih dnevov v januarju
17
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
no, da se je pri nekaterih utrnila solza.
Po maši pa je gospa Mathilda Furman
povabila vse v Kolbejevo klet na praznovanje ne samo mojega rojstnega
dneva, temveč tudi patra Jožeta in gospoda Ludwiga Gruberja. Pri tem prijetnem skupnem praznovanju nam
je gospod mag. Rogi povedal, da ima
njegov sin Filip, ki je ta dan ministriral, tudi rojstni dan. Z navdušenjem
smo čestitali najmlajšemu slavljencu Filipu. Moram se prisrčno zahvaliti vsem, ki so tako lepo poskrbeli za
vse mogoče dobrote in pijačo, posebej Mathildi Furman in Mariji Friedl.
In smo že v mesecu februarju, ko katoliška Cerkev 2. februarja obeležuje
praznik Jezusovega darovanja v templju, svečnico. To je dan, ko sta mati
Marija in Jožef odnesla novorojenega
sina Jezusa v tempelj v Jeruzalemu in
se zahvalila Bogu. Ljudsko ime svečnica izhaja iz starodavne navade, ko po
cerkvah blagoslavljajo sveče.
V nedeljo, 12. februarja, je bila cerkev
polna kot že dolgo ne. Pridružili so se
nam iz Slovenije, kajti sv. maša je bila
za pokojno Angelo Kočar. Tako so tudi
sorodniki in znanci iz Slovenije prisostvovali tej sv. maši in se nam pridružili tudi v našem kletnem prostoru.
Naenkrat so bile mize polne izvrstnih sladic. Tega res nismo pričakovali, ampak smo bili zelo veseli, da so
mislili na nas. Ženske smo takoj hotele imeti recept, da same drugič pripravimo tako dobre kolače.
V soboto, 18. februarja, smo se zopet
zbrali v našem kletnem prostoru in se
točno dogovorili o poteku pustovanja
naslednjega dne (19. februarja), o romanju v Maribor, kajti Maribor je letos
kulturna prestolnica Evrope. Poleg tega je letos 150 let od smrti škofa A. M.
Slomška. »Danes in ob taki družbi še
kako potrebujemo blaženega Slomška
18
Pustni torek pri gospe Kumpuš v
domu za ostarele
in ga prosimo za pomoč. Potrebuje ga
naša mladina, da bi se ob njem navdušila za tiste ideale, duhovne in moralne
vrednote, ki človeka osrečujejo. Potrebujejo ga naše slovenske družine, da
bi ob njem, ki se je posvetil prav družini, postale „domača cerkev“, ognjišče
ljubezni, svetišče zvestobe, s spoštovanjem do vsakega življenja …« je dejal Leopold Korat, župnik v Podgorju.
Za romanje smo se odločili v sredini meseca maja. V petek, 29. aprila, pa
bo v zakladni kapelici cerkve Marija
Pomagaj (Mariahilf) v Gradcu zakrament sv. krsta prejela Alma Minna, je
dejal pater mag. Jože Lampret.
Našemu pustovanju sta se v nedeljo,
19. februarja, po sv. maši pridružila še
pater mag. Petru Farcas in pater mag.
Jože Lampret. Edi Harnig in Alois Peklar sta poskrbela za glasbo in tudi lepih mask ni manjkalo. Tako da smo
poleg krofov, domačih klobas, golaža
in drugih dobrot, ki so jih pripravile
Marija Lernbeiss in druge gospe, veselo zaplesali in se resnično poveselili,
saj je pustni čas čas veselja in brezbrižnosti. Ljudje smo namreč neskončna
bitja in pogosto imamo občutek, da
nam nekaj manjka in se monogokrat
zapolnjujemo s stvarmi, ki nas le začasno zadovoljijo. Na pustni torek sva
midve z gospo Mathildo Furman obiskali gospo Kumpuš v domu za ostarele Senekura v Gradcu, saj so ta dan
tudi za njih pripravili pustno veselje in Mirko Barič je s svojim petjem
prispeval delež veselega razpoloženja.
Dan veselega razpoloženja in zabave
pa se v krščanstvu nadaljuje v štiridesetdnevni post – in v tem času imamo
Pustno praznovanje med rojaki v Gradcu
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
priložnost, da se ustavimo in se zavemo sebe, svojih odnosov in navzočnosti Boga v našem življenju. Postni
čas traja od pepelnične srede do velike sobote. Namen posta pa ni prvenstveno v odpovedi določeni hrani in
pijači, ampak da prek različnih molitvenih načinov lahko globlje vstopimo
v osebni, prijateljski odnos z Gospodom. Torej, postni čas je čas priprave na največji krščanski praznik veliko noč.
Mag. Ivanka Gruber
B
E
N
E
L
U
K
S
BRUSELJ
V hiši župnijskega doma potekajo dela obnove prostorov. Zaradi tega je
dom prazen, zamrl je tudi vsakdanji utrip na večer in proti koncu tedna, ko so prebivalci doma imeli nekaj več časa zase in za medsebojno
veselje. Veliko prošenj za bivanje pod
našo streho je bilo treba zavrniti, kar
seveda mnogi skupaj z vodstvom doma obžalujejo.
Še vedno ne moremo zagotoviti tudi
rednega bogoslužja v kapeli Slovenskega pastoralnega centra. Slovenske
maše so le prve tri nedelje v mesecu,
pa še to ne uspe vedno. Tako je tudi v
marcu odpadla maša na tretjo nedeljo. Ostaja upanje, da se bo to kmalu uredilo.
Duhovnik je večkrat povabljen na obiske k družinam, a vedno ni mogoče
uskladiti terminov. Za kaj posebnega pa se vendarle najde čas in priložnost. Tako je razveseljivo, da je bilo
blagoslovljenih že nekaj hiš ali stanovanj, kjer bivajo slovenski kristjani. Nazadnje je bil blagoslovljen dom
družine Marka in Tanje Kranjc. Njuna
dva otroka sta kar pridno sodelovala in imela pri tem tudi veliko veselja.
GENK - MAASMECHELEN
V nedeljo, 12. februarja, smo se slovenski rojaki skupaj s prijatelji Flamci zbrali v Našem domu v Genku, da
počastimo praznik slovenske kulture.
Med nami so bili tudi veleposlanica
v Belgiji gospa Anita Pipan in župan
mesta Genk gospod Wim Dries.
Kot že zadnjih nekaj let so svoje moči združila slovenska društva iz Belgije in Nizozemske, in sicer: Slovensko
katoliško pevsko in kulturno društvo
Slomšek Maasmechelen, Slovensko
kulturno društvo sv. Barbara Maasmechelen, Slovensko kulturno društvo Naš dom Genk, Slovensko kulturno društvo France Prešeren Bruselj
ter Slovenska katoliška misija in Društvo za pobratenje Maasmechelen Škofja Loka.
Slovesnost se je začela z mašo, ki jo je
daroval msgr. Janez Pucelj. Med mašo sta prepevala Mešani pevski zbor
Slomšek iz Maasmechelena in Mešani pevski zbor Zvon iz Heerlena in ta-
ko s svojimi glasovi še polepšala bogoslužje.
Po maši je bil čas za kosilo in prijetne pogovore ob mizah. Popoldne pa
je sledil kulturni program, na katerem
so nastopili mešani, moški in ženski
pevski zbor Slomšek ter mešani pevski zbor Zvon z Nizozemske. Nekaj
spodbudnih besed ob prazniku nam
je spregovorila veleposlanica, za njo
pa še župan mesta Genk in v svojem
nagovoru dejal, da se Slovenci počutijo v Genku doma, pa tudi drugod
v provinci Limburg je tako. Njihovi
predniki so prišli sem, da si izboljšajo življenje in večina jih je tu zgradila svoje nove domove. To so podpirale tudi tukajšnje občine. Slovenci so se
najhitreje integrirali, niso pa se asimilirali in so obdržali slovensko kulturo,
ki jim lepša življenje v multikulturni skupnosti. Nagovoril nas je gospod
Jef Albrechts – velik prijatelj Slovencev in Slovenije, sicer pa predsednik
društva pobratenja Maasmechelen –
Škofja Loka. Po rodu Flamec se je zelo lepo naučil slovenskega jezika. Lektorica slovenščine na ULB Bruselj je
prebrala Prešernovo pesem.
Zbor Zvon iz Heerlena
19
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Župan Genka g. Dries je pozdravil goste.
Zborovodje slovenskih zborov v Belgiji in na Nizozemskem
Kulturni program je povezoval v slovenskem in nizozemskem jeziku Stani
Revinšek - predsednik SKKPD Slomšek Maasmechelen.
V sodelovanju z Izseljenskim društvom Slovenija v svetu smo imeli ob
tej priložnosti na ogled tudi razstavo SLOVENCI PO SVETU V ČASU
OSAMOSVAJANJA SLOVENIJE.
Na koncu je za lepo domačo glasbo
poskrbela Mili Bogovič z igranjem
na harmoniko in tako razveselila lepo število navzočih. Zbralo se nas je
več kot 140. Imeli smo se res lepo in
prijetno.
Vso prireditev ob prazniku slovenske
kulture v Našem domu je snemala lokalna televizija GENK TV. Vsi, ki vam
je dostopen splet, si lahko kratko reportažo ogledate na naslovu. http://
genktv.be/Tv/?p=959#more-959
Vrečko. Dolga leta je skrbela za čistočo prostorov slovenske misije v Mericourtu, sprejemala ljudi, zapisovala in
pripravljala ustrezne akte, na katere je
bilo potrebno samo še dati podpis. Pokojnemu g. Česniku je bila v veliko pomoč. Ko sta se večkrat ustavila na poti
v Slovenijo v mlinu in v njem prespala,
se je pokojni Silvo velikokrat šalil, da je
bila De Gaullesova kuharica. To ravno
ni bila, čeprav se je srečala z njim, je pa
služila pri gospodarju, ki je imel v lasti
veliko tekstilno tovarno v Roubaixu, in
to od 14. – 25. leta, ko je sama postala
delavka v tej tovarni in si v njej služila
kruh do pokojnine. Če je dolga leta redno hodila v slovensko misijo v Mericourt, se je 1998 v njej za stalno naselila
in bivala v njej do treh dni pred smr-
N. Zalar
F
R
A
N
C
I
J
A
MERICOURT
V soboto, 3. marca, smo se ob večerni slovenski maši poslovili tudi od dolgoletne »Matilde« s severa, kakor so
nekateri imenovali našo drago Silvo
20
Pokojna Silva Vrečko iz Mericourta
v 92. letu starosti
tjo, to je 29. februarja, ko jo je v 93. letu
starosti Gospodar življenja poklical k
sebi. V družini je bila ena izmed šestih
otrok, ena od sester, Ani, še živi. Svojcev
ni torej imela v bližini, razen enega nečaka, ki stanuje v Lensu. Imela pa je ob
sebi slovensko družino naše skupnosti,
44 nas je bilo zbranih v molitvi okrog
nje. Od nje se je poslovil tudi mericourtski župnik Gerard, ob meni pa je somaševal še sobrat Michel, ki je referent
za tujce pri arraški škofiji. Med navzočimi pa so bili kar trije meni neznani obrazi, katerim sem se po končani
evharistični daritvi približal. Kaj hitro
sem v pogovoru z njimi odkril sosede
iz Lensa, ki so poznali njene starše in
njo preko 60 let. Jacques mi je pripovedoval, kako je cenil preprostost in delavnost njenih staršev. O Silvi pa je dejal, da je bila jasna, pokončna osebost,
ki je vedela, kaj je hotela, hkrati pa je
bila zelo odprta in velikodušna. Znala
je navezati stike in jih tudi ohraniti. Bila je globoko verna. »Velikokrat sem ji
dejal, Silva, daj mi to obleko ali krilo, da
ti popravim kroj, saj je zadnja leta precej shujšala, pa ni nikoli hotela, kot da
zunanja obleka ni nekaj najpomembnejšega. Poznal sem tudi njenega brata, ki je bil duhovnik, in eno od sester,
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Slovo ob krsti pokojne Silve Vrečko v slovenski kapeli v
Méricourtu
ki je bila redovnica …« Ob zaključku
najinega pogovora je Jacques dejal: »Če
bi danes bil Kristus med nami fizično
navzoč in bi zbiral svoje učence in če bi
imele tudi ženske možnost, da postanejo učenke, sem prepričan, da bi Silva
bila med njimi.« Tem besedam, ki veliko povedo o tej na zunaj skromni osebi,
bi dodal, da na dan, ko smo brali evangelij o spremenjenju na gori, da me je
tudi njeno obličje velikokrat nagovorilo kot obličje, ki je v molitvi črpalo
moč za svoj obstoj. Vsem članom skupnosti, ki ste ji pomagali pri tej vlogi, ki
jo je hotela do konca odigrati, in še posebno v zadnjih mesecih zahvala tudi
Dušanu, ki je bil z njo pod streho misije, da ji ni bilo potrebno zatisniti očesa
pod tujo streho kakega doma za ostarele. Naj ji bo Gospod za njeno velikodušnost bogat plačnik.
Župnik Jože Kamin
FRYMING-MERLEBACH
Srečanja Društva prijateljev Slovenske
katoliške misije se pripravljajo, kakor
smo jih zabeležili v program za leto
2012. In to je tista letna nit, ki nas veže
in osrečuje pri skupnih celodnevnih
srečanjih iz meseca v mesec in mne-
Pred sv. mašo v Mericourtu še pastoralni obisk pri
87-letnem Jožetu Tomcu.
nja naših slovenskih rojakov so, da so
meseci kar predolgi.
Prvo sečanje leta smo preživeli 9. januarja. Vsako srečanje začnemo s sveto mašo.
Tako smo tudi začeli nedeljo, 12. februarja, dan s sv. mašo ob 10. uri. Sledilo
je skupno kosilo in nadaljevali smo ob
pustnem vzdušju, ki nam ga je močno popestril z igranjem na harmoniko gospod Charlie ŠKRUBA. Odličen slovenski muzikant nas je popeljal
s svojimi melodijami v veselo pustno
razpoloženje, ki je pritegnilo vse goste
v ritem glasbe. Otrdeli udje so oživeli
in noge so se čvrsto premikale ob valčkih in polkah. Gostje so pozabili skrbi
in težave vsakdana. Pesem je odmevala tudi v domačem francoskem jeziku, ker je občinstvo pri naših srečanjih
vedno dvojezično. In ob tem pustnem
praznovanju lahko potrdimo, da pesem in glasba ne poznata meja.
Čas popoldneva se je hitro odmikal in
že se je začelo temniti. Zadovoljni smo
se razšli na svoje domove od lepo preživetega dne.
26. februarja nas je društvena dolžnost združila pri občnem zboru.
Številni člani so se udeležili seje, da pri-
sluhnejo poročilom, ki so nas popeljali v jedro leta, ki je za nami. V letu 2011
smo doživeli dogodke, ki so nam ostali
v toplem spominu, da smo ob poročilih
tajnic v francoskem in slovenskem jeziku s pozornostjo prisluhnili in oživeli že zbledele spomine na kulturni in na
duhovni ravni. Bogato razčlenjeno poročilo nam je v francoskem jeziku podala gospa Kristina HERO, gospa Fani
ŠUMEJ pa v slovenskem jeziku.
Vsako leto smo tudi z zanimanjem
prisluhnili poročilu blagajničarke gospe Marije Mav in tudi pri letošnji seji
nam je prikazala letne rezultate.
Mimo pravil glede volitev ne gremo. Vedno pri občnem zboru obnovimo 1/3
odbora. Toda letos smo morali volitve
poglobiti in izredno voliti novo blagajničarko, ker je gospa Marija MAV, ki je vodila vse finančne posle od začetka obstoja društva, celih 29 let, odstopila. Vsa
dolga leta je požrtvovalno urejala vse potrebno pri tem poslu. Spoštovali smo njeno odlično sposobnost računovodstva, ki
ni enostavno in ne sme biti površno. Gospa MAV bo v tem letu dosegla 80 let
in zdravje ji ne služi več najbolje. Vse to
moramo vzeti v obzir in spoštovati človekovo odločitev, ko reče : »ne morem več«.
21
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Občni zbor Društva prijateljev Slovenske katoliške misije
v Merlebachu.
Februar. Celodnevno srečanje v Merlebachu v znamenju
pusta.
Mlajši in malo manj mladi so se zavrteli po dvorani.
Charli Škruba je s harmoniko in slovenskimi melodijami
navduševal navzoče.
Nalogo je sprejela gospa Fany ŠUMEJ.
Želimo ji veliko uspehov in korajže
pri opravljanju poslov blagajničarke.
Na novo je bil izvoljen v odbor kot odbornik gospod Bernard ERZETIČ.
Novo izvoljenim članom odbora želimo veliko prijetnih trenutkov in uspehov pri sprejetem odgovornem delu. Seja se je zavlekla pozno v večer
ob prijetnem kramljanju in dobri zakuski.
BERLIN
Franceta Prešerna, smo v Berlinu praznovali tri dni kasneje, na soboto, ko
ljudje lahko pridejo skupaj.
Praznovali smo ob slovenski pesmi
in slovenskih dobrotah, ki jih je prispeval Boštjan Kozole oz. njegovo
podjetje EVROSAD. Udeležil se je
namreč sejma v Berlinu, kjer je razstavljal slovenska jabolka in hruške in
druge dobrote, ki spadajo zraven. Vse,
kar je ostalo – in tega je bilo veliko –
je poklonil naši župniji, nekaj smo takoj pojedli, ostalo pa odnesli domov,
da so bili še drugi deležni slovenskih
sadežev. Resnično smo veseli vsakega takega dobrotnika in se ob tem gospodu Kozoletu lepo zahvaljujemo.
Slovenski kulturni praznik
Slovenski kulturni praznik, ki je na
koledarju sicer 8. februarja, na obletnico smrti slovenskega pesnika dr.
Pust, pust, krivih ust ...
18. februarja je bila pustna sobota in
pri nas spontana maškarada. Pridne
Jožica CURK
N
22
E
M
Č
I
J
A
žene so poskrbele za pustne dobrote:
krofe, pecivo, klobase, zelje in torto.
Spet so se izkazale: Alenka Šurbek,
Vera Gabor, Darja Guzej, Fanika
Herzeg in Stefi Mikloška. Otroci so
se maskirali in znova je navdušila
mala Tijana. Bilo je veselo in rajali so
do jutranjih ur.
Poljski kulinarični večer
Čez teden dni, 25. februarja, se je izkazala družina Vlada in Stefi Hozjan,
ki je pripravila poljske specialitete.
Stefi je po rodu Poljakinja in je odlična kuharica. Uživali smo ob poljskih
jedeh, še posebej ob »bigozu«.
Sicer je veliko podobnosti z našo slovensko kuhinjo, a vendarle za marsikoga od nas presenečenje, ker česa
takega doslej še ni jedel. Bil je lep in
prijeten poljski kulinarični večer!
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Maske v Berlinu
Tudi najmlajši so pustovali v Berlinu.
Mladi praznujejo
Prvi vikend v marcu so v veliki dvorani praznovali mladi. V petek je namreč slavil 30 let naš Aleš Pangerl,
Babica Fanika z vnukinjo Tijano
oče treh otrok, ki so vsi pridni ministrantje: dvojčka David in Tomi ter
mlajša sestrica Alischa. Veliko mladih mu je prišlo čestitat in so skupaj slavili.
V soboto sta najprej v prostorih slavila rojstni dan brata Kristijan in Danijel Gabor. Mama Vera jima je pripravila dobrote, ob katerih smo vsi
uživali. Pozneje pa je v veliki dvorani naredil za eno leto slovo Boris Simončič, ker gre študirat v Ameriko.
Borisa je prišlo pozdravit, vzpodbujat
in se hkrati poslovit od njega zelo veliko mladih.
Ob različnih praznikih in dogodkih,
ki se tičejo mladih, šele vidimo, kako
smo lahko hvaležni, da imamo toliko
prostorov in tako velike.
M. Mošnik
HAMBURG
Timo, Bernardka in Danijel, ki je
praznoval svoj rojstni dan.
Sveta maša je bila letos ravno na pustno nedeljo, tako da smo prišli na račun zopet tisti, ki smo vsaj za en večer želeli spremeniti svojo zunanjost
in biti pustne šeme.
Po maši smo pohiteli v skupne prostore in pogrnili mize, ki so zopet nudile
vse, kar je srce poželelo.
Čestitk k rojstnemu dnevu se je razveselila gospa Eva Plevnik, odlična kon-
ditorka v hamburški skupnosti, kateri
enostavno vse, kar pripravi, uspe. Gospa Eva opravlja tudi delo blagajničarke v tej skupnosti. Prispevki, ki jih
vsak po svojih zmogljivostih prispeva, so namenjeni za manjše potrebe te
skupnosti. Kristina Krističevič, ki prav
tako nikoli ne pride praznih rok k našim srečanjem in prinaša vedno dobrote s seboj, je praznovala rojstni dan
na valentinovo. Janez Kunaver, ki je bil
tudi februarski slavljenec, pa je tokrat
poskrbel za odlično slovensko kapljico iz kapelskih vinogradov.
Po lepo zapetih čestitkah in obdaritvi slavljencev so se nekateri preoblekli v pustna oblačila in se zavrteli po
parketu, pa tudi ostali, ki niso bili našemljeni. Mask je v tem severnem velemestu ob pustnem času v javnosti
zelo malo. Tudi pri našem srečanju
jih je bilo tokrat manj kot deset. Škoda! Kajti tudi »fašenk« ali pustno šemljenje simbolizira prastare običaje,
ki jih tudi katoliki naj ne bi pozabili,
saj so povezani z verskim življenjem
in predstavljajo obred prehoda iz zime v pomlad ali v novo življenje. Veseljačenje se konča na pustni torek.
Od pepelnične srede pa se začne štiridesetdnevni postni čas, ki se konča
s cvetno nedeljo.
Komisija za nagrajevanje mask, ki so
jo sestavljali predsednica hamburške
skupnosti gospa Vera Šeme, predsednik HDZ-ja v Hamburgu gospod Božidar Trčak in župnik Dori, je podelila zaslužene nagrade. Najlepša je bila
naša umetnica, gospa Fanella Prettny, ki je kar žarela v svoji lepi obleki
»blond« španske plesalke. Drugo nagrado je prejel naš »zabavni minister«
Marjan Jurič s simpatično masko kavalirja, tretjo pa Dieter Zahlmann,
oblečen v Mehikanca.
23
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Nazdravili smo na pustni večer.
Eva in Majda sta delili sladke dobrote.
fan Barbarič pa je tokrat odlično poskrbel za vlogo kletarja, k čemur je župnik
Dori pripomnil, da smo najboljše organizirana turistična agencija na svetu.
D. Dyllong
AUGSBURG
Tudi z novo frizuro je zabavni minister Marjan svoje delo dobro opravil in
čestital slavljenki Evi Plevnik ter slavljenki Kristini Krističevič.
Darilo za Janeza Kunaverja
Noč je bila kratka, saj nas je naslednje
jutro že čakal vlak, ki nas je po dobrem
zajtrku odpeljal v obmorsko mestece
Büsum. Trinajstčlanska skupina je preživela lep dan ob Severnem morju, kjer
so se pljuča napolnila s svežim morskim zrakom, želodci pa z dobrotami, ki
smo jih prinesli s seboj za malico. Šte-
Družina Ugrina je prišla k sveti maši polnoštevilčno.
24
Pustno rajanje v Augsburgu
Ko se poslovimo od božičnih praznikov in dobro zakorakamo v novo leto, nas kar kmalu po utečeni navadi zaobjame razposajeni pustni čas.
Do pepelnične srede se v velikih dvoranah vrstijo norčavo začinjene prireditve ter po mnogih mestih ob nedeljah karnevalski sprevodi. Vse to je
možno spremljati tudi preko televizijskih ekranov. V Augsburgu je bila na
pustno soboto, 18. februarja, zabavna
prireditev, kjer ni manjkalo izvirnih
mask, dobre glasbe in plesa. Seveda si
Pljuča izletnikov v Büsum so se napolnila s svežim zrakom.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
V dvorani pri mizah …
... na plesišču
je vsak lahko privoščil tudi slovenske
dobrote v tekočem in trdnem stanju.
Slovenski ansambel Pannonia iz Stuttgarta je z glasbo za vse okuse plesalcem na plesišču temeljito razgrel podplate. Nastop mestne pustne garde je
vzdušje v dvorani še dodatno popestril. Ko se je sobota prevesila v nedeljo in je marsikdo že mislil, kako bo
šel domov, je v dvorani na presenečenje vseh nastopil še čarodej Jože Erjavec iz Ravensburga. Z raznimi triki je
popolnoma očaral publiko. Bil je deležen aplavza, ko je iz čarovniškega klobuka priklical žive golobe. Še najbolj
pa si je gotovo vsak zapomnil, kako je
župniku zrezal kravato, jo vrgel v čarovniško vrečico in iz nje nato spet
potegnil popolnoma celo ter jo vrnil
lastniku. Ko je ansambel Pannonia
okrog pol treh zjutraj zaigral zadnjo
skladbo, je tudi pustni vrvež v dvorani počasi utihnil.
R. Kutin
Folklorni seminar
V soboto, 25. februarja, je v prostorih
slovenskega župnišča potekala delav-
nica gorenjskih plesov. Vodila sta jo
Nina in Borut Luša, na harmoniki jih
je spremljal Davor Jerman. Vsi vodje so člani Folklornega društva Val Piran, ki že dolga leta strokovno sodeluje s slovenskim folklornim društvom
Drava iz Augsburga. Z njimi je prišel
tudi Simon Felda, sicer godec pri Val
Piran, ki se je na delavnicah poskusil
kot plesalec. Delavnice so se udeležili
trije člani folklornega društva Lastovka iz Ingolstadta, trije člani slovenskega društva iz Ulma, dva člana iz folklornega društva Lipa iz Münchna,
dva člana iz SKUD-a Triglav iz Stuttgarta ter 12 članov SŠD Drava iz Augsburga.
Delavnice so se začele s slastnim zajtrkom, ki so ga postregle marljive roke članic društva Drava iz Augsburga.
Po zajtrku so potekale triurne plesne
delavnice. Udeleženci so se naučili gorenjske ljudske plese: kovtre šivat, žakle šivat, hitro zasuč se okol in židano
marelo. Kosilo je bilo organizirano v
prijetnem gostišču Istra v Augsburgu.
Spremljala ga je slovenska pesem in
glasba. Po kosilu in skupnem druženju je potekal drugi del delavnic. Plesi
svatovska, nevestina polka, ples s pogačo, ta potrkana in Lenčka so spremljali popoldanski del delavnice. Ob
Udeleženci folklornega seminarja
25
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Med mašo v cerkvici v Kornauu
Med vajo folklornih plesov
koncu vseh spoznanih plesov so plese
tudi posneli, tako da bo vsak udeleženec lahko dobil spominsko zgoščenko. Večerja je potekala v znamenju
slovenske pesmi, glasbe in prijetnega
druženja ter seveda ob obljubi, da bodo delavnice še kdaj organizirane. Tako slovenska pesem in ples tudi med
izseljenskimi družinami v Nemčiji ne
bosta tako hitro zamrla. Nina Luša
Smučarska nedelja v Oberstdorfu
V majhni vasici Kornau v bližini
Oberstdorfa so se slovenski rojaki po
enem letu v nedeljo, 26. februarja,
spet zbrali k tako imenovani smučarski maši. Že vrsto let se okrog 50
slovenskih vernikov zbere v omenje-
Za večerjo je bila topla sarma.
26
nem kraju, kjer jih v majhni cerkvici poveže skupno obhajanje evharistije. Po maši sledi družabno kosilo
na velikem parkirišču v bližini smučišča. Vsak prinese kaj s seboj, tako
da tudi drugim lahko ponudi. Izmenjava dobrot je doživetje, ki ga lahko
človek spozna, če je ob takem dogodku navzoč. Popoldansko smučanje ali
sprehod v naravo je ob lepem vremenu prava poslastica. Letos je rahlo naletaval sneg, kar pa ni bilo moteče. Kot
je že navada, se je letošnja smučarska
nedelja zaključila z večerjo, na katero
sta povabila zakonca Šabeder s svojo
ekipo. Slovenci bi ne bili to, kar smo,
če bi pred odhodom domov tudi ne
zapeli in se malo poveselili.
R. K.
ULM
Ivan Blatnik
Pokojni Ivan Blatnik
17. novembra 2011 nas je nepričakovano zapustil Ivan Blatnik. Ivan se je
rodil 26. decembra 1947 v Ljubljani,
v družini z dvema bratoma. Po končani osnovni šoli je nadaljeval šolanje
v Kranju, kjer se je izučil za tekstilnega tiskarja. Zaposlil se je v Tiskanini v Kranju. Spoznal je Marijo Jagodic, s katero se je kasneje tudi poročil.
Skupaj sta leta 1973 odšla v Nemčijo
v Ulm. Tam sta se zaposlila in ostala
do upokojitve. Julija 2011 sta se vrnila v Slovenijo, kjer pa je zaradi bolezni
Ivan umrl. Pokopan je bil 21. novembra 2011 v Kranju.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
ESSEN
»Kulturni dan« ali »kulturni praznik«
- nekako mi ne zveni. VSI DNEVI leta
naj bi bili kulturni, prav tako prazniki. Saj nikjer ne praznujejo »nekulturnega dneva« … Bolj pravilno bi bilo
ta dan poimenovati DAN SLOVENSKE KULTURE. Tako je tudi zapisano v župnijskem glasilu naše župnije »Med nami povedano«. To izhaja
že 55. leto. Z izdajanjem je začel tukajšnji prvi izseljeniški duhovnik msgr.
dr. Janez Zdešar, ki svojo pozno jesen
življenja srečen preživlja v Domu svetega Jožefa v Celju. Naša izdaja župnijskega glasila ima še vedno skromno
zunanjo podobo v črno-belem tisku
na enem listu formata A4. Letno izdajamo 5 številk v »nakladi« 450 izvodov. 200 jih pošiljamo v kuverti, nekaj
manj pa skupaj z Našo lučjo ali Ognjiščem. Nekateri ga vzamejo v cerkvah,
kjer imamo slovenske maše. Je pa gotovo dragocen podatek, da je župnijsko glasilo EDINI SLOVENSKI TISK
v celi nemški zvezni deželi Severno
Porenje – Vestfalija. (Mislim, da tudi g. Martin Mlakar izdaja na tem področju nekaj podobnega.)
Župnijski listi naših župnij so dragocene priče življenja in dogajanja med
našimi rojaki. Lahko rečemo, da na-
Na dan kulture v Essnu
domeščajo kroniko v kateri drugačni obliki.
DAN KULTURE je bil v našem župnijskem glasilu napovedan tudi v
številki 55/1. Tako smo se v Essnu 12.
februarja po nedeljski maši preselili v župnijsko dvorano, kjer smo se ob
mnogovrstnem pecivu in kavi zadržali v prijaznem in kulturnem klepetu.
Dogovorili smo se, da se bomo držali
tega, česar učijo vsi naši veliki možje
in žene, učitelji narodne kulture, zlasti
pa naš veliki Učitelj, ki nas vzgaja in
poučuje pri vsaki nedeljski sveti maši
– predvsem, da bomo ostali prijatelji
in se imeli radi. Ostati moramo hvaležni in ponosni, da imamo slovensko
bogoslužje, kjer se neguje slovenski
jezik in slovenska pesem. Vsaj tukaj.
Opažamo namreč, da se v mnogih slovenskih društvih na njihovih sestan-
kih govori jezik dežele, v katerih delujejo in komaj kaj slovenskega …
Isti dan smo praznovali DAN KULTURE tudi v Moersu. Med sveto mašo je ob spremljavi orgel, ki nam jo
podarja ga. Danica Ban, ljudsko petje mogočno podpiral zbor Slovenski cvet. Po maši je zbor kar v cerkvi
zapel nekaj narodnih in Marijino pesem. O Prešernu je spregovoril tudi
gospodarski konzul iz Düsseldorfa g.
Matjaž Pen.
Iz cerkve smo se preselili v Dom sv. Janeza Boska, kjer nas je čakala bogato
obložena miza. Še dolgo smo se zbrani imeli lepo.
Oba dogodka in še več drugih je prikazano na naši spletni strani www.
slomisija-essen.de pod Fotografije.
Avtor slik in urednik celotne naše
spletne strani je g. Ivo Šuster, za kar
se mu od srca zahvaljujemo. To delo
opravlja ljubiteljsko, brez honorarja,
gotovo pa zelo strokovno.
Poslovili smo se: 21. decembra 2011
od Štefana Fujsa, 1. februarja 2012 od
Jožefa Drešarja.
Dan kulture v Moersu. Zbor Slovenski cvet in konzul M. Pen.
JANEZ PAPEŽ se je rodil 17. maja 1927 na kmetiji v vasi Lopata na
Dolenjskem v Sloveniji. Odraščal je
v revnih razmerah, a v verni družini,
27
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
kjer je bilo še sedem otrok. Kot otrok
je rad opazoval ptice in njihova gnezda. Zelo zgodaj je izgubil očeta. S 16
leti ga je potegnilo v vojno – k domobrancem. Po vojni je pobegnil v Avstrijo in pomagal ogroženim ljudem
čez mejo. V Beljaku je spoznal svojo
ženo Marijo, s katero se je poročil in
dobil sina. Janez je bil zelo živahen in
močne postave.
Pet tednov po rojstvu sina je želel zadnjič pomagati ljudem pobegniti čez
mejo. Na poti so ga ujeli in zaprli. Obsojen je bil na 16 let zapora.
Takrat je bil star 22 let. Njegova žena
in sin sta bila v tem težkem času prepuščena sama sebi, kar ga je skrbelo in mu povzročalo veliko bolečino.
Nihče ni vedel, kaj se je z njim zgodilo. Takrat so bili mnogi nasprotniki komunističnega režima ustreljeni.
Ponižanje in slaba prehrana sta bila
nevzdržna. Po izpustitvi je bil star 33
let, shujšan in izčrpan. Njegova prihodnost je bila omejena s policijskim
nadzorom. Zaradi hrepenenja po ženi in otroku je pobegnil čez mejo v
Avstrijo. Tam je delal v kamnolomih.
Leta 1962 se je preselil v Botropp. Pri
gradbeni firmi je doživel padec z velike višine, a ga je srečno preživel. Leta 1963 se je družina končno združila v Botroppu.
Pokojni Janez Papež iz Bottropa
28
Menjal je zaposlitev in pristal pri mešanem podjetju, kjer je imel zelo težko
delo. Tu je delal do upokojitve. Tako je
lahko vzdrževal družino in si lahko
privoščil prvi avto.
Zaradi dolgoletne zaporne kazni in s
tem prisilne ločitve od družine je utrpel veliko moralno škodo, ki sta jo
boljši standard in mirnejše življenje v
Nemčiji omilila.
Pred 15 leti je sledila krvavitev možganov, kar je povzročilo, da je bil potreben nege.
Pred šestimi leti je umrla njegova žena. Zanj sta skrbela snaha in sin Ivan.
Pred tremi leti je prišel v dom starejših občanov »Schattige Buche«.
Padca s stola in naknadne operacije ni preživel. Umrl je 23. februarja ob 21.35.
Rad je poslušal glasbo iz domovine in tudi prepeval slovenske narodne pesmi.
Naj počivaj v miru!
Župnik Lojze in vsi farani
Jubilant Božo Majer …
Dobra dva meseca je od tega, ko je naš
prijatelj Božo na varno spravil svoje
prvo desetletje po znamenitem abrahamu. Zato je čas in priložnost, da nekaj stavkov napišem o njem, kot izraz
hvaležnosti in spoštovanja za vse, kar
je v življenju storil za slovensko skupnost tu v Porurju.
Posebej predstavljati ga res ni treba,
vsaj ne številnim Slovencem, ki smo
se »udomili« na severu Nemčije, saj
ga pozna staro in mlado. Pa tudi mnogi Nemci so z leti postali njegovi prijatelji, saj v sebi nosi tako naturo, da ga
ni težko vzljubiti.
Božo Majer je njegovo ime in če vam
to še ne pove vsega, mu dajmo v roke veliko klavirsko harmoniko, pa boste takoj vedeli, o kom bo govora. Ja,
Božo, naš Božo, muzikant, ki je zadnja desetletja tolikokrat razveseljeval na slovenskih veselicah, prišel prvi
in s harmoniko ter pesmijo pospremil še zadnjo družbo, ki se je odpravila domov.
Več kot štirideset let je že minilo, odkar je prišel v Nemčijo, se dve leti za
tem poročil z mično in radoživo Štajerko Reziko, deset let kasneje pa sta
povila Klavdijo. Za vse tri se da reči,
da so glasbeno in pevsko nadarjeni.
Božo se je učil harmonike v domačem
hrvaškem Zagorju in kar osnovnošolski učitelj mu je pomagal nadgraditi siceršnjo nadarjenost in veselje do
glasbe in posebej do inštrumenta s črno-belimi tipkami.
Ko je po končani poklicni šoli prišel v Nemčijo, ga je spremljala harmonika in v prostem času je na njej
pridobival nova znanja. Neugnan in
družaben je bil dobrodošel v mnogih
družbah in naneslo je, da je ustanovil
celo svoj ansambel, ki je leta dolgo nastopal ter zabaval razne družbe v Porurju pa tudi širše.
Posebej pa njegov temperament, predvsem pa njegovo vsakršno pomoč cenimo v zboru SLOVENSKI CVET, ki
že več kot trideset let uspešno deluje med Slovenci v Moersu in okolici.
Vsa njegova družina je bila v naše delo vedno vpeta, Klavdija pa je veliko
let naša izvrstna pevka.
Ne spomnim se primera, ko nam Božo ne bi priskočil na pomoč. Nikoli ni
čakal povabila, temveč je ves čas bil
tako z nami, da je vedno vedel, kje in
kako lahko poprime, poda roko v pomoč. Kadar so nas obiskale večje skupine Slovencev, jim je bil nepogrešljiv
vodič v različne turistične in romarske kraje, če je bilo treba »družbo dvigniti«, je stopil samo do prtljažnika po
harmoniko in že se je pelo ali plesalo.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Tudi v Güterslohu nas je kar nekaj.
Tak je naš Božo, prijazen in prijeten
človek, v katerem je še neznansko veliko otroka. Kako bi sicer mogel tako pristno, tako prisrčno odigrati Miklavža na prireditvah za majhne in
velike otroke, ki jih naše društvo prireja že mnogo let.
Za vse to in še marsikaj, česar omenili nismo, si Božo Majer zasluži javno predstavitev, pohvalo, predvsem pa
zahvalo za desetletja dolgo neutrudno
delo med nami in za nas.
Naj ti, »dragi naš Božek«, prsti še naprej tako spretno poplesavajo po tipkah in nasmeh na obrazu naj še dolgo, dolgo ne zamre! Ostani zdrav in še
naprej naš!
Nada Zupan
Božo, še na mnoga leta - župnik Lojze Rajk
Iz Severnega Porenja – Vestfalije po
potni list v Belgijo
Sredi februarja je minilo leto dni, kar
smo dobili v mestu Düsseldorf slovenski gospodarski konzulat. Konzularni dnevi, ki so bili enkrat mesečno
v prostorih slovenskega društva Bled
v Essnu, so se lani preselili v glavno
mesto te nemške dežele.
Žal pa zaradi finančne krize nimajo na konzularnih dnevih ustreznih
tehničnih aparatov, da bi lahko ure-
V Wettru po maši na 1. postno nedeljo
dili vse potrebno za naročilo osebnih
dokumentov, kakor zahtevajo nova
evropska pravila.
Možnosti pridobiti nov slovenski potni list so tri: konzulata v Münchnu
ali Berlinu ali pa se odpeljati domov
v Slovenijo. Razdalje niso majhne: do
Münchna ali do Berlina je skoraj 600
km. Veliko starejših ljudi tudi ne potuje več v domovino Slovenijo.
Naš slovenski župnik Lojze Rajk se je
odločil pomagati ljudem tako, da sedaj od meseca februarja zbere prijavljene in jih po dogovoru s konzulom
iz Bruslja pelje tja. Ker je za prijavljene osebe vse pripravljeno, je postopek hitro urejen. Osebje v Bruslju je
zelo prijazno, pravijo tisti, ki so potni list že dobili. Do Bruslja je iz Essna (le) 250 km.
Naši Slovenci so hvaležni, da jim gospod Lojze Rajk pomaga, da lahko dobijo potne liste precej bliže in z manjšimi stroški, kot bi jih s potjo v Berlin.
smo ga na podoben način kot v prejšnjih letih. V gosteh smo imeli ansambel s Štajerske, skupino Mladi upi iz
Šmarja pri Jelšah. V zgodnjem sobotnem jutru so bili že v Frankfurtu, se
nekoliko odpočili, na hitro videli ne-
Brez konkurence!
Dušan Čegovnik iz Essna
FRANKFURT
prešernost ...
Dokaj hitro po letošnji prireditvi ob
slovenskem kulturnem prazniku je
sledilo pustovanje. V slovenski župniji
v Frankfurtu smo ga pripravili na pustno soboto, 18. februarja. Pripravili
Mladi muzikant pa je zaigral za
konec pustovanja.
29
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Mladi upi so se spremenili v smrkce.
kaj najpomembnejših znamenitosti v
mestu in že je šla ura proti večeru. Po
maši nemške župnije je bila dvorana
za nas odprta, a se žal ni napolnila; bila je napol prazna ali pa napol polna,
kakor je komu bolj všeč. Vsekakor pa
so Mladi upi dali dovolj priložnosti za
vse plesalce in hkrati ob tem ustvarja-
Prvonagrajena skupina mask je dobila večerjo za dva.
li prijetno in veselo vzdušje med vsemi v dvorani. Prišlo pa je tudi res lepo število maskiranih obiskovalcev.
Žal nismo mogli ob slabi udeležbi narediti dobička, ki bi ga namenili Slovenski karitas, nas bo pa vse, ki bomo prihajali k maši, postni čas še bolj
vabil ravno k temu. Hvala pa vsem
Fotograf žal ni zajel vseh nagrajenih mask.
članom župnijskega sveta in drugim
pomočnikom pri pripravi te naše dvainštiridesete, do sedaj še vsakoletne
prireditve, hvala za darovane krofe,
za postrežbo in prenočevanje mladih
muzikantov; hvala pa tudi vsem, ki
so prišli in se pred začetkom postnega časa tudi na ta način srečali in poveselili. Tudi letos je bilo tako kot že
večkrat: 200 kilometrov je blizu, nekaj
deset kilometrov pa predaleč.
... pepel in ...
Na pepelnično sredo zvečer smo v
Frankfurtu s pepeljenjem in mašo tega dneva začeli postni čas v upanju, da
nas bodo duh postnega časa in postne
vaje prenovile za življenje po evangeliju. Pred nami pa je že obisk limburškega pomožnega škofa, ko bo 18.
marca na našem postnem romanju v
Marienthalu v okviru vizitacije obiskal našo župnijsko skupnost.
... minljivost
Bolj pozno je prišlo obvestilo o smrti
70-letne Roze Rus iz Alzeyja. Prej je
daljši čas živela v Neu-Isenburgu, zadnjih nekaj mesecev pa v Alzeyju. Rojena je bila v Mariboru, zemeljsko pot
pa je zaključila nekaj dni pred božičem 2011. Naj počiva v miru!
Člani župnijskega sveta pri pripravi osnutka vizitacijskega poročila
30
rem
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
INGOLSTADT
Naša rojakinja iz Ingolstadta Danila
Potočnik je vstopila v novo življenjsko desetletje. Danila se je rodila 24.
februarja 1952 na Jesenicah staršema Danijelu in Mariji Furlan kot drugorojenka med tremi otroki. Izhaja s
Krasa, po poreklu očetovih prednikov
pa je Furlanka. Starši so se rodili in živeli v Hruševici pri Štanjelu na Krasu.
Po poroki leta 1949 sta se preselila v
Javornik pri Jesenicah. Tam je Danila preživela svoje otroštvo, svoja šolska leta in se izučila za kuharico, nazadnje je v Sloveniji bila zaposlena kot
trgovka v trgovini Rožca na Jesenicah.
Preko znancev se je spoznala z Zvonetom, ki je prihajal domov iz Nemčije. Tako je preskočila iskrica ljubezni
in 17. maja 1975 sta se poročila v župnijski cerkvi sv. Martina na Bledu. Po
poroki je še ostala dve leti doma. Maja
1977 je prišla v Ingolstadt, kjer je delala v različnih podjetjih, leta 1991 pa
se je redno zaposlila kot kuharica v
Audijevi restavraciji. Od 7. decembra
2010 pa je doma na čakanju pokojnine. Danila je mati dveh otrok Karmen
in Davida ter babica dveh vnukov, Valentina in Barbare. Povezana je z našo
slovensko župnijo in v njej pridno sodeluje, med drugim je tudi bralka pri
Slavljenka Danila Potočnik
sv. maši, marca pa je minilo natanko
pet let, odkar z veliko ljubeznijo vodi naš Slovenski center, za kar smo ji
še posebno hvaležni. V Kranjski Gori
imajo svoj lep dom, kamor radi prihajajo tudi njeni otroci in vnuki, pa tudi drugi smo že uživali gostoljubnost
tega doma. Še naknadno ji čestitamo
za njen častitljivi rojstni dan ter želimo njej in njenim božjega varstva in
blagoslova.
Stanko Gajšek
MÜNCHEN
+Jože Klančnik
Svoje zemeljsko potovanje je dokončal naš zvesti faran iz Waldkraiburga. Bil je mož iskrene in žive vere in
se je trudil, da bi služil Bogu v svoji
družini in slovenski skupnosti. Rodil
se je pred 74 leti v Šmartnem ob Paki. Izučil se je mizarstva. Leta 1962 je
prišel v Nemčijo in se naselil v Waldkraiburgu, kjer si je postavil lep dom.
Poročil se je leta 1967 in rodile so se
tri hčerke Viktorija, Sonja in Suzana.
Leta 1988 pa je žena zbolela za neozdravljivo boleznijo in postala povsem
odvisna od oskrbe. Jože je skrbel zanjo na domu, dokler je zmogel. Težko preizkušnjo je prenašal pogumno
in vdan v božjo voljo.
Pokojni Jože Klančnik
Redno je prihajal k slovenski maši in
je znal privabiti tudi druge. Zadnje
mesece je bil zdravstveno sam v veliki preizkušnji, mučilo ga je več bolezni, vendar je dajal ves čas zelo živahen vtis, tako da je njegov odhod v
večnost iznenadil in pretresel slovensko skupnost v Waldkraiburgu. Zadnji
dnevi so bili težki. Redno ga je obiskoval duhovnik Marijan, ki mu je podeli tudi zakrament usmiljenja in odpuščanja ter maziljenje za okrepitev v
poslednjem boju, za zvestobo do konca. Sprejel je to božjo dobroto vdano
in z velikim zaupanjem v Boga.
Naša farna skupnost v Waldkraiburgu, znanci in prijatelji ga spremljamo z molitvijo za blagi pokoj njegove duše. Hčerkam in sorodnikom se
pridružujemo v sožalju in verujemo,
da je njegov bogat plačnik Jezus sam,
ki zvestobo v veri in plemenitih delih
nagradi z večnim življenjem.
Kulturni večer
v soboto, 18. februarja, smo na slovenski misiji pripravili večer v počastitev
Prešernovega dne. Začeli smo v kapeli s sveto mašo za domovino Slovenijo, ki jo je daroval župnik Janez Pucelj.
Župnijski zbor pod vodstvom Neli Zidar-Kos je z odličnim petjem sooblikoval bogoslužje. V kulturnem delu
večera smo v župnijski dvoranici najprej zapeli slovensko himno, nato pa
je sledil govor Gabrijele Gerber-Zupan, predsednice župnijskega pastoralnega sveta. Vokalna skupina Jazzva
iz Slovenije je nastopila z desetimi pesmimi in navdušila staro in mlado v
dvorani! Skupina štirih fantov in štirih deklet poje a capella in oponaša
zvoke glasbil. Njihov repertoar je obsegal slovenske ljudske pesmi (Pa se
sliš, Rasti rožmarin), slovenske popevke (Ne čakaj na maj, Vozi me vlak
31
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
... pa ta pesem je preč, pa ne znamo je več, če pa hoč’mo ...
Pesem je navdušila poslušalce.
Petje in prijateljstvo povezuje.
Vokalna skupina Jazzva med nastopom
v daljave, Nora je misel, Ne, ni res) in
tuje pesmi.
Po prireditvi smo se obiskovalci še
dolgo družili z gosti ob dobrotah, ki
so jih pripravile pridne roke naših gospodinj. Harmonikar Oliver Kozar in
citrarka Neli sta popestrila ljudsko
petje vseh navzočih. Nekdo je rekel:
»Bil je tak večer, kot se ga spomnim
od doma, ko se je cela vas zbrala in
smo peli.«
Iskrena zahvala vsem, ki so naš praznik kulture na kakršen koli način sooblikovali!
žniki lahko spremenijo v prijatelje. To
potrjuje veliko zgodb, prilik in zgodovinskih dogodkov, v Svetem pismu in
življenju Cerkve.
Posvetili smo se tudi pomenu nedelje.
To je dan vstajenja, dan počitka, pra-
Barbara Alič
Slavnostni nagovor je imela dr.
Gabrijela Gerber-Zupan.
32
Postna duhovna obnova
Od 24. do 26. februarja je bil med nami voditelj duhovne obnove v pripravi na veliko noč gospod Janez Šket,
župnik pri Sv. Mihaelu v Grosupljem.
Predavatelj nam je približal molitev
kot pogovor z Bogom. Pomembno
je, kaj nam Bog v molitvi pove, spoznamo njegovo delovanje, odkrivamo njegovo pomoč. Ko molimo, smo
močni z Bogom. Na ta način se sovra-
Voditelj duhovne obnove g. Janez
Šket
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Udeleženci duhovne obnove
znik, ki je čas za družino. Vsaka nedelja je mala velika noč. Nedelja je praznik, ki oblikuje vseh pet naših čutil:
- za oko (da vidimo zunanjo in notranjo lepoto sveta in človeka), - za
ušesa (lepa beseda in pesem, govorica praznika), - za okus (hrana, pijača),
-za nos (duh rož, kadilo, zaznati sveto), - za tip (pozdrav, stisk roke, objem). Nedelja je dan za Boga in za bližnjega, za družino. Spominja nas, kdo
je naš Bog.
Razmišljali smo tudi, kaj nedelja pomeni za župnijo, ali je občestvena razsežnost naše župnije dovolj trdna, kako lahko to še izboljšamo, ali znamo
mašno sporočilo prenesti tudi v življenje med ljudi.
V postnem času se še bolj posvetimo
miloščini. Dobrodelnost naj postane
stalna pozornost župnijskega življenja. Cerkev ljudem pomaga, izkazuje
spoštovanje do človeka in do življenja.
V urah postne obnove smo s tem razmišljanjem osvežili in utrdili vezi, ki
jih imamo do Boga. V evharistični daritvi pa smo s hvaležnostjo prejemali
njegove darove. Gospodu Janezu Šketu se za vodstvo bogate duhovne obnove zahvaljujemo, Bog naj mu poplača.
Gabrijela Gerber-Zupan
Pozdravni govor je imela Cilka Novak.
STUTTGART
Slovenski kulturni praznik in 20.
obletnica SKD Slovenija Stuttgart
Praznik slovenske kulture je za rojake iz Stuttgarta in okolice priložnost,
da poglobimo svojo versko in narodno pripadnost. Že dvajset let, odkar
je Slovenija postala neodvisna, je slovenski kulturni praznik glavni dogodek v mesecu februarju. Praznovati
začnemo z mašo za domovino, pri kateri sodelujejo otroci in njihovi starši, pevski zbori in povabljeni gostje
iz Slovenije. Letošnje slavje je potekalo na dveh krajih. V soboto, 11. februarja, v Unterhausnu pri Reutlingenu,
v nedeljo, 12. februarja, pa v cerkvi in
dvorani sv. Elizabete v Esslingenu. Tu
se je zbralo zelo veliko ljudi. Navzoče
je nagovorila predstavnica slovenskega Kulturnega društva Slovenija Stuttgart gospa Cilka Novak.
Najprej je pozdravila predstavnike
drugih slovenskih društev v Nemčiji,
nastopajoče in goste iz Slovenije, ki jih
je nagovorila: „Prisrčne pozdrave in
dobrodošlico izrekam našim gostom
iz Slovenije. Ženska vokalna skupina
Glasovir iz Šentjurja pri Celju se nam
je s svojim ubranim petjem predstavila že pri evharistični daritvi, v na-
daljevanju pa jim bomo prisluhnili na
koncertu. Skupini dirigira prof. Simona Zdolšek, ki tudi vodi glasbeno šolo
skladateljev Ipavcev. Hvala vam, da ste
se podali na tako dolgo pot, da z nami
praznujete kar dvojni praznik.“
Nato je spomnila, zakaj praznujejo in
posebej podčrtala: „V teh dneh praznujemo 20. obletnico obstoja Kulturnega društva Slovenija Stuttgart.
Smo torej društvo slovenske pomladi, naši cilji in delo temeljijo na krščansko-humanističnih načelih. Ko se
je Slovenija, naša ljubljena domovina,
prebujala in osamosvajala, so se tudi v nas zbudile želje po novem, svobodnem in samostojnem odločanju.
Vrednote, ki smo jih prejeli od naših prednikov, so dobile svoj pomen
in na novo zažarele v našem društvenem pravilniku. S poštenim in trdim
delom smo jih živeli in spolnjevali.“
Zahvalila se je pobudniku ustanovitve društva in njegovim naslednikom, duhovnikom, s katerimi so pri
društvu tesno sodelovali, ter posebej
zaslužnim članom društva: „Na tem
mestu bi se zahvalila začetnemu pobudniku društva gospodu Cirilu Turku, pokojnemu predsedniku Tonetu
Strojanu in vsem trem njegovim naslednikom, gospodu Ivanu Rantuši,
33
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Pozorni poslušalci na kulturnem prazniku med kvizom o Prešernu
Francu Cerovšku in gospe Vidi Lambert. Ti trije so se vrnili v Slovenijo.
Vsa ta leta pa smo tesno sodelovali tudi z župnijo. Naša srečanja in prireditve smo začenjali s sveto mašo, kar nas
je tudi povezovalo. Za izseljenskimi duhovniki, gospodom Turkom in gospodom Janezom Šketom, ki sta nas v tistih letih zelo podpirala, sodeluje sedaj
z nami že preko deset let naš župnik dr.
Zvone Štrubelj. Ta leta prijateljskega sodelovanja so bila zelo plodna in bogata, tako na verskem kot tudi na kulturnem in narodnostnem področju, za kar
se župniku dr. Zvonetu Štrublju iskreno
zahvaljujemo. Tudi gospod Aleš Kalamar, ki je kot duhovnik v Stuttgartu od
avgusta preteklega leta, se je spontano
vključil v naše delo. Zahvaljujemo se mu
v upanju, da nas bo še naprej podpiral.
Posebna zahvala pa velja gospodu Štefanu Fabčiču, ki je od vsega začetka
vključen v delo odbora in je še danes
steber društva, ter njegovi ženi Jelki,
ki že dolga leta vzorno vodi blagajno.
V to odgovorno službo je nesebično in
požrtvovalno vključila vse zahtevne
organizacijske odgovornosti, ki so postale odprte ob odhodih predsednikov
v Slovenijo. S Štefanom sta v zadnjem
času nosila odgovornost za organizacijo številnih prireditev in tudi za zadnje srečanje v moji domovini.”
Cilka Novak in Zvone Štrubelj
34
Odmevi gostovanja vokalne skupine Glasovir v Sloveniji
V februarski številki občinskega glasila Šentjurčan je novinarka in članica
ženske vokalne skupine Glasovir Tina Vengust iz Šentjurja pri Celju objavila daljšo reportažo o gostovanju
na kulturnem prazniku v Stuttgartu.
Objavljamo nekaj utrinkov iz reportažnega zapisa:
»Po ogledih znamenitosti Derendingena in Tübingena so Glasovirke v
Unterhausnu ogrele grla, odprle mape
z notami in poslušalcem predstavile
svoj program. Poleg slovenske himne
so vanj uvrstile šentjursko himno Domovini ter dodale še nekaj Ipavčevih ter Slomškovih del. Spregledale niso niti Trubarja, ki je v bližnjem
kraju našel svoj dom. Da so zdomci z
vseh koncev Slovenije v pesmih lahko
prepoznali podobo svoje domače pokrajine, so v program spletle različne
priredbe slovenskih ljudskih pesmi
sodobnih skladateljev, večer pa zaokrožile s slovensko zabavno glasbo.
Zelo iskreno so zazvenele skladbe, ki
so jih pevke odpele skupaj z rojaki iz
Reutlingena, ki so iz srca prišle spontano. Da je bil večer poseben tudi,
kar se tiče kulinarike, pa so poskrbeli
mojstri kolin, ki so za šentjurske pevke prejšnji večer naredili kranjske klobase in pripravili še druge dobrote.“
»Zelo slovesno pa je bilo tudi na proslavi v Esslingenu, kjer so kulturni
program sooblikovali še otroci slovenskega župnijskega vrtca in šole s
starši, domači pevski zbor Obzorje
in moški pevski zbor Moj šocelj. Kako majhen je svet, se je znova izkazalo, ko so pevke več kot 700 kilometrov od domačega kraja za isto mizo
sedle prav s Šentjurčani, ki so v Nemčijo pred dolgimi leti prišli s trebuhom za kruhom. In nehote se je v misli prikradlo vprašanje, kako zdomci
skrbijo za ohranjanje svojega jezika
in kulture.«
V reportaži je objavljen kratek pogovor z rojakom Tonetom Bukovškom,
ki je doma na Kalobju pri Šentjurju in
z družino Srečka Rajha, ki prav tako
prihaja iz Šentjurja.
»Zdomci gradijo mostove med narodi,« je ugotavljala Tina Vengus.
»Organizacija slovenskih katoliških
misij in kulturnih društev skrbi za
združevanje ljudi, da ob praznikih in
drugih pomembnih trenutkih življenja skupaj obujamo zavest naše kulturne in narodne pripadnosti. Zavestno gojimo stike s Slovenci, ki med
nas prinesejo nek nov navdih, mi pa
nazaj posredujemo svojega. Poenostavljeno lahko rečem, da hodimo
po Trubarjevih poteh. On je Slovenijo predstavil tej deželi in temu drugemu kulturnemu in celo versko različnemu svetu. Nemčija in dežela Baden
Württemberg sta na ta način spoznali
razmere v slovenskih pokrajinah,« je
dejal župnik dr. Zvone Štrubelj. Dodal
je, da je bil Trubar tudi diplomat, ki je
na cesarskem dvoru na Dunaju povedal, v kakšnih razmerah živijo Slovenci, Hrvati, Bosanci, Bolgari in drugi
narodi pod turškim pritiskom. Zavedal se je, da njihovega vpliva ni bilo
moč ublažiti z mečem, temveč z be-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Vokalna skupina pred Trubarjevo cerkvijo v Derendingenu
sedo. Štrubelj je poudaril, da sta sodobni nevarnosti, ki ogrožata človeka,
materializem ter razvrednotenje. Zato
je zanj kot za duhovnika, ki se zaveda
svojega kulturnega poslanstva, cilj v
gradnji mostov med narodi in kulturami. Kot je prepričan, lahko s pristnimi osebnimi odnosi odpira vsa možna vrata. Ta pa odpira tudi pesem,
zaradi katere so članice Vokalne skupine Glasovir sprejele povabilo v Stuttgart. Z njo so se od rojakov tudi po-
Ob oltarni mizi in petju pesmi o Jezusovi navzočnosti med nami
slovile – v upanju, da se čez slovenske
meje niso podale zadnjič.
Reportažo Tine Vengust
povzel Zvone Štrubelj
Družinska maša
V soboto, 18. februarja, so otroci slovenskega vrtca in sobotne šole skupaj
s starši pripravili pustovanje v mali
župnijski dvorani sv. Konrada. Naslednje srečanje je bila mesečna družinska maša, ki so jo obhajali v nedeljo, 4.
marca, v cerkvi sv. Konrada. Dobri dve
uri pred mašo so otroci in starši pripravili svetopisemski prizor o Abrahamu, ki je šel na goro, da bi daroval
svojega edinega sina Izaka. Tam se mu
je razodel Bog in ga nagradil za njegovo vero. Otroci in starši so sodelovali tudi pri petju psalma in obhajilne
pesmi Miza. Medtem ko je skupnost
vernikov pred mašo v cerkvi molila križev pot, so otroci barvali postaje
križevega pota, ki so jih nato med ma-
Otroci delijo barvni križev pot vernikom v cerkvi.
Abraham in sin Izak gresta na Gospodovo goro.
Utrinek s pustovanja otrok in staršev vrtca in sobotne šole
Slavljenki v Heilbronnu Alojzija Košir in Marija Pečar
35
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
šo razdelili vsem, ki so prišli k maši.
Starši so na koncu zapeli tudi pesem
Dva novčiča. Lepo doživeta družinska
maša vsak mesec povezuje tri generacije slovenskih rojakov v Stuttgartu in
postaja nova oblika srečevanja. Želimo ji še lepo prihodnost.
Evharistično slavje, križev pot in
praznovanje v Heilbronnu
Na predvečer prve postne nedelje, v
soboto, 25. februarja, se je verska skupnost v Heilbronnu najprej pri maši
v cerkvi sv. Kiliana napotila k hoji za
Kristusom, ki ga v postnem času spremljamo na njegovi poti trpljenja in
smrti. Za lepo oblikovano in doživeto mašo sta pevsko poskrbela Marjeta
in Martin Reichle z družino. Po maši
smo se v župnijski dvorani še posebej
spomnili dveh slavljenk, gospe Alojzije Košir, ki je praznovala sedemdeseti rojstni dan in gospe Marije Pečar, ki
je praznovala 75. rojstni dan.
Alojzija in Anton Košir, ki sta v Oedheimu pri Heilbronnu preživela več
kot 45 let, sta se leta 2004 preselila
v Št. Lenart blizu Beljaka, na avstrijsko Koroško. Občasno prideta obiskat
svojo družino in prijatelje, tudi tokrat,
za slavje sedemdesetletnice Alojzije
Košir. Njena sestrična Marija Pečar, ki
je praznoval 75. rojstni dan, z možem
in družino prav tako živi v Oedheimu.
Slavje je bilo lepo in veselo.
V soboto pred drugo postno nedeljo smo v Heilbronnu kot uvod v sveto mašo zmolili križev pot. Obšli smo
lepo restavrirane podobe križevega
pota. Trinajsto postajo je pomagala
obnoviti slovenska skupnost, ki se mesečno zbira v cerkvi sv. Kiliana. Ob tej
postaji, ki spominja, kako so mrtvega
Jezusa položili materi Mariji v naročje,
smo še posebej hvaležno molili.
Zvone Štrubelj
36
S
R
B
I
J
A
BEOGRAD
Kako smo začeli …?
V našem življenju se prav nič ne zgodi povsem naključno. Skoraj gotovo
tudi zametek današnjega Društva Slovencev „SAVA“ ne izhaja po naključju
iz dvorane pri cerkvi sv. Jožefa delavca na Karaburmi nad Donavo, ki povezuje srednjo Evropo z nami ter ima
sotočje z reko Savo, ki izvira pod gorami naše prvotne domovine Slovenije.
V cerkvi sv. Jožefa delavca je služboval duhovnik, sedaj že pokojni gospod
Ciril Zajec, zaveden Slovenec, ki se je s
svojo dobrohotnostjo in pridnostjo lepo vključeval v tukajšnjo družbo. Torej 17. maja 2001 je po jutranji maši zbral 21 Slovencev z idejo, da tukaj
ustanovimo slovensko društvo. Med
prisotnimi so bili tudi trije slovenski
duhovniki, ki so opravljali pastirsko
službo v Beogradu, in sicer že omenjeni gospod Ciril Zajec, gospod Jože
Hauptman, župnik v katedrali Marijinega vnebovzetja, in župnik gospod
Anton Lavrič iz župnije sv. Cirila in
Metoda na Banovem Brdu. Duhovniki,
nekdaj redki izobraženi ljudje, so bili
že od začetka stebri slovenske pismenosti in kulture, saj je že Anton Martin
Slomšek rekel: „Sveta vera bodi nam
luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodove omike.“ Kot je videti, oni
še danes povezujejo rojake po svetu.
Torej tistega lepega majskega dne smo
z veseljem sprejeli pobudo gospoda
Zajca za ustanovitev slovenskega društva ter smo po navdušenem pogovoru izbrali 7-članski iniciativni odbor,
ki naj bi v ta namen opravil vse po-
S proslave Prešernovega dne
Gospod Ciril Zajec z mladino
Aleksandar Šuster in Pavla Milovanović
trebne priprave. Člani iniciativnega
odbora smo bili:
Slobodan Jakoš, Jože Hauptman, Vlado Žnidarčič, Aleksandar Šuster, Ema
Hribšek, Jožefa Jozić, Pavla Milovanović.
Za pripravo splošnih aktov smo se sestajali v pisarni pri katedrali Marijinega vnebovzetja na Neimaru, v čigar
dvorani smo kasneje, že po ustanovitvi imeli sestanke, druženja in pri-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
reditve. Poleti smo se radi hladili na
dvorišču v prijetnem pogovoru in s
pesmijo. Tam so se rodila tudi lepa
prijateljstva, nekatera držijo še dandanes.
Ko so bile priprave končane, se pravi pridobljeni še novi člani, da bi imeli zadostno število za ustanovitev društva, sestavljeni splošni akti, osnutke
je pripravil Aleksandar Šuster ter potem dopolnjene in popravljene natisnil, da je bilo vse to prijavljeno
za oddajo na Ministrstvo za notranje zadeve. Sklicali smo ustanovitveno skupščino, na kateri sta bila poleg
ostalih prisotna tudi predstavnik Veleposlanišva Republike Slovenije v Beogradu, gospod Jože Keček in beograjski nadškof msr. Stanislav Hočevar.
Tedaj je bil za predsednika skupščine
izbran Vlado Žnidarčič, za predsednico društva pa Anica Sabo.
Društvo se širi in razvija še naprej. V
posebno veselje mi je naš pevski zbor
„Pojoča družba“, ki je od našega petja
po domače prerastel v ubrano petje
pod vodstvom naše dirigentke Božice Toskić. Tako upamo, da naše stare narodne pesmi ne bodo zamrle. Ne
bo samo odmevala naša pesem „Mi
se imamo radi“, temveč se bomo tudi
prav zares imeli radi ...
Pavla Milovanović
Članica „Pojoče družbe“
ŠVICA IN LIECHTENSTEIN
Naši rajni
Zadnji trije meseci so bili v naši skupnosti zaznamovani z odhodi v večnost. Dolga leta v tujini so se za nekatere naše rojake zaključila in številna
hrepenenja so ostala neizpolnjena.
Res je, hrepenenja nas spremljajo do
Pogrebno slovo od Klare Derendinger v kapeli slovenske misije
zadnjega diha, a Gospod presodi, če
smo dozoreli za srečanje z njim. Ni v
moji navadi, da bi posredoval življenjepise rajnih, boljše se mi zdi, da vam
povem kakšen lep spomin nanje.
Marija Siebrecht, po rodu iz Tržiča, je
svojo zemeljsko pot zaključila v Rehetobelu pri St. Gallnu. Dokler smo imeli mašo v St. Gallnu, je redno prihajala
med nas. Nanjo me bo vedno spominjal prečudovit in iskren nasmeh, ki
ga je imela. Vedno sem ji dejal: »dama
z najlepšim nasmehom«. To jo je vsakokrat razveselilo in njen nasmeh je
postal še lepši. Ko je zbolela za rakom,
sem jo obiskal v bolnici. Po tem prvem
srečanju v bolezni mi je priznala: »Bala sem se, da k meni pride duhovnik,
sedaj pa vam ne morem povedati, kako izjemno veliko mi je to pomenilo.«
Izgledalo je že, da se je napadalna bolezen umirila, a čez nekaj mesecev je
prišla strašna diagnoza: »Nič več se ne
da storiti.« Njen nasmeh pa vendarle ni ugasnil. Znova sem jo obiskal na
domu in čisto odkrito sva se pogovarjala o večnem življenju, o prehodu v
srečo in božji objem. Sprejela je še enkrat vse zakramente in sklenila, da se
bo zahvaljevala za vsak trenutek, ki ji je
še bil podarjen. Na večer pred smrtjo
sem jo poklical po telefonu in rekla mi
je: »Slabo se počutim, čakam, da pride zdravnik.« A prišel je večni zdravnik, ki ozdravi vse naše življenjske rane in je globoko verno Marijo sprejel k
sebi. Izvedel sem, da so bile njene zadnje besede: »Župnik je bil pri meni,
župnik David.« Takrat sem se zavedel,
kako nekaj velikega je za duhovnika,
da more pomagati človeku z mirom v
srcu napraviti največji življenjski korak – korak v večno življenje.
Pred dolgim časom je prvič prišla v
našo skupnost v Amriswilu gospa Danica Tartaglione iz Kreuzlingena. Takrat je želela naročiti Našo luč. Potem
je nismo več videli in šele kasneje smo
izvedeli, da je zbolela in umrla. Naj ji
Bog podeli mir in srečo pri sebi.
V začetku februarja smo v Zürichu izgubili zvesto članico naše skupnosti gospo Klaro Derendinger. Rajna Klara je
bila nekaj posebnega: po svoje skrivnostna, a prijazna gospa. Zanimala se je za
naše ljudi in vedno mi je govorila, kako
je hvaležna, da je v Švici slovenski duhovnik in katoliška misija. Zanjo je bil
največji dosežek njenega življenja in
posebno zadoščenje, da je njen sedaj že
dolgo pokojni mož Oskar prav s pomočjo p. Roberta Podgorška postal pred
smrtjo kristjan. Za Klaro smo v kapeli slovenske misije obhajali pogreb-
37
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Stane Kramer je pred kratkim postal
očka, sedaj pa ga je Gospod poklical
v večnost.
no mašo, vstajenja pa bo čakala v rodni Komendi. V molitev jo priporočam
vsem, ki smo jo poznali in imeli radi.
Proti koncu februarja sem bil obveščen, da je v bolnici Stane Kramer iz
Züricha in da si želi srečanja z menoj.
Odhitel sem k njemu, saj sem vedel za
njegovo bolezen. Pri polni zavesti se
je pripravil in sprejel sveto popotnico. Že naslednji dan se je začel njegov
poslednji zemeljski boj. Z ženo Valerijo sva ob njem molila molitev za umirajoče in sredi le-te se je Stanetovo dihanje naenkrat umirilo, pogledal je
ženo, jo prijel za roko in ji hotel še nekaj reči, ter odšel. K večnemu počitku
smo ga s sveto mašo pospremili v cerkvi v Schwamendingnu ob navzočnosti številnih rojakov.
Stanetovo življenje je bilo pestro, v
njem so se prepletale dobre in tudi
boleče stvari. Poznali smo ga kot glasbenika in posebej je bil ponosen na
to, da ga je nekoč Slavko Avsenik vabil
za kitarista v svoj ansambel. To je odklonil, ker je želel dati prednost družini in poklicu. Mene je prav posebej
nagovorilo posebno dobro delo, ki ga
je Stane storil v življenju: Leta 1989,
v trenutku, ko je pomagal ponesrečenemu v prometni nesreči, je njega samega zbil avto in ga hudo poškodoval.
Naj Bog obilno poplača Stanetova dobra dela in mu bo milostljiv za njego-
ve življenjske slabosti. Njegovi ženi
Valeriji in komaj triletni hčerkici Vidi pa izrekam v imenu vseh sočutje in
duhovno povezanost.
Nekaj lepega ...
Z veseljem gledam, kako med drugim raste in se krepi tudi naša slovenska skupnost v avstrijskem Rankweilu. Prav posebej moram pohvaliti
našo gospo Andrejo Marktl, ki je vedno polna novih pobud. Po sveti maši
se vsakokrat srečamo v župnijski dvorani in pridne gospodinje pripravijo
pogostitev. Namesto plačila za kosilo
pa navzoči izročijo svoj prostovoljni
dar za Anin sklad. Kaj ni to lep in res
spodbuden zgled! Podobno gesto dobrote že dolgo goji tudi naša skupnost
v švicarskem Amriswilu. Mogoče bodo ti zgledi spodbuda še za koga ...
Druga dobra novica je, da se slovenska skupnost v Švici ne manjša več.
K temu prispeva nov val priseljevanj
mladih iz domovine. Od lanskega junija je namreč tudi Slovencem omogočeno zaposlovanje v Švici. Bog daj,
da bi ti mladi, ki prihajajo, začutili potrebo po povezanosti z rojaki in da bi
iskali svojo moč v veri. No, nekateri so
že našli pot do nas in to je spodbudno.
Vsem želim iskreno dobrodošlico!
Z dobro mislijo v prihajajoči pomladi vas spremlja
župnik David
Po maši v avstrijskem Rankweilu
Tudi v Bremgartnu (Bern) smo lepo povezani med seboj.
38
Skupni zajtrk po maši v Birru
ZGODBA
Tanja Mlakar
KJE RASTE DEŽ?
»Ne bom, ne skrbi. Ne bom te obremenjevala. Odhajam, ne
boš me več videla.« Marina je še skušala ujeti materin pogled.
Upala je, da bo mama zdaj vendarle spregledala in ji dovolila
odhod. Toda umikala je oči. Naslednje jutro je Marina odšla.
Ko se je vrnila z morja, ni bila več ista Marina. Tako je govoril David, ki je že nekaj dni prej prišel v Ljubljano. On je
bil tudi tisti, ki je šel k mami ter pripeljal Marinino prtljago v mesto.
»Kaj je rekla mama?«
»Da sem vsega kriv jaz,« je odvrnil.
»Tipično zanjo,« je zamrmrala Marina in globoko zavzdihnila. Vseeno je upala, da se je malo umirila in realno ocenila položaj.
»Kako je s teboj?« Sedel je na mizi in bingljal z nogami, Marina pa je stala prislonjena na umivalnik.
»Vseeno sem upala, da bo mama spregledala in videla, da
me ni imela pravice zadrževati. Navsezadnje bi raje odšla z
njo na dopust, če bi le hotela iti.« Presneto, si je mislila. Prav
zares je pričakovala, da bo David prinesel mamino obžalovanje in željo, da bi jo kmalu videla.
»Drugačna si,« je pripomnil.
»Mnogo se je zgodilo to poletje,« je odvrnila. David je nepremično zrl vanjo. Videla je, da je pričakoval pojasnilo,
kakršnokoli že. A Marina je ostajala tiho. Ni želela deliti z
njim svojih občutkov, saj ni bil kriv očetove smrti, pa tudi pri mamini dokončni odločitvi ni sodeloval. A nečesa ni
bilo več med njima. David je živel v družini, kjer so včasih
vpili, se skregali, a so se hitro tudi pobotali. Imeli so se radi in znali so se iskreno veseliti. Pristno so izražali čustva
in radi so si to tudi pokazali, je premišljevala Marina, ko je
zrla vanj. Ona tega ni poznala. V njeni družini ni bilo slišati
prepirov, če je do njih prišlo, so zaprli okna. Veseliti se jim
tudi ni bilo treba, ker se niso imeli česa. Najraje je bil vsak
sam, brez kakšne čustvene bližine.
»David, pospraviti moram stvari v omare. Bi lahko šel?« se
je potem obrnila k njemu. Bil je zaprepaden. Prikimal je in
vstal. Stopil je k njej. Marina je zadrževala solze.
»Rad te imam. Ne pozabi tega!« ji je zašepetal, jo poljubil
in hitro odšel. Marina pa je legla v posteljo in začela jokati.
Pogrešala je mamo, naj si je to priznala ali ne. Bila je njena prva misel, ko se je zbudila, in zadnja, preden je zaspala. Način njunega razhoda jo je obremenjeval. Davidu je nekega dne prekipelo.
»Drugačna si, imaš drugega?«
»Drugega? Koga? Kaj misliš s tem?«
»No …, drugega fanta? Nimaš več časa zame, za naju, vedno le tvoji izgovori. Ne grem s teboj, ne morem, nimam časa. Vedno le izpiti in učenje.«
»Kako ti pade to na pamet? Če bi imela drugega, bi ti povedala. Tu sem na študiju, si pozabil?« je jezno odgovarjala.
David pa je zmajeval z rameni.
»Včasih nisi bila taka. Kaj se je zgodilo? Odkar si prišla z
morja, si postala drug človek. Bi lahko vsaj nocoj pozabila
na zadnje mesece in odšla z mano na zabavo, kakor si obljubila?« je čez nekaj časa vprašal David. Marina ga je sprva že
hotela odkloniti, a si je v hipu premislila, zato je prikimala.
Uredila se je in ko jo je David zagledal, je zažvižgal.
Zadnja maša
v kapeli
sv. Brigite
v Luganu
39
ZGODBA
»Lepa si,« se ji je nasmehnil in jo občudujoče pogledal. Nenadoma je bila Marina vseeno zadovoljna, da je pristala na
njegovo povabilo. Ko sta prišla na zabavo, je bilo tam polno ljudi.
»Hej, David!« ju je pozdravil visok fant. Objel ga je in potrepljal po ramenih, Marini pa namenil prijazen pogled.
»Pijača je na mizi, postrezita si,« je še rekel, jima pokimal in šel naprej. David je držal Marino za roko in jo vlekel naprej. Na sredi je plesal nek par, Marini sta se zdela
zelo sproščena. Mogoče postaneš takšen, ko obiščeš več zabav, je pomislila.
»Boš sok?« jo je vprašal David, ko sta se pririnila do prve
mize. Prikimala je. Potem sta stala ob strani in opazovala
ostale. Tudi David ni nikogar poznal.
»Kako se ti zdi?« se je k njej obrnil David.
»Nisem navajena in nikogar ne poznava. Čemu sva tu, David?«
»Spoznala jih bova. Nekaj mojih prijateljev mi je obljubilo,
da bodo tu. Ni jih še, verjetno bodo prišli kasneje. Saj ni tako napačno,« je glasno zavpil in objemal Marino čez rame.
Ni napačno, dobro pa tudi ne, je pomislila in se mu skušala
nasmehniti, saj tega večera Davidu ni hotela pokvariti. Toda David je imel prav, druženje je postalo prijetno. Kasneje
so malo utišali glasbo, razvil se je sproščen klepet in Marina je spoznala Davidove prijatelje.
»Prijetni mladi ljudje so to,« je dejala, ko jo je David spremljal domov.
»No vidiš, lep večer je bil. Človek ne more čepeti le v svoji sobi,« ji je rekel, ko sta prišla do njenega bloka. Marina
je prikimala. Res, ni ji bilo hudega ta večer. A izpiti so bili pred vrati, njeno prostovoljno uvajanje v spremljanje starostnikov pa tudi. Ničesar od tega ne bo zanemarila, v to je
bila prepričana.
Za božič je Marina ostala v mestu. David jo je vabil, naj gre
z njim domov, a Marina je to možnost zavrnila. Mama je
ves ta čas ni poklicala niti drugače poskušala z njo stopiti v stik. Če bi šla k Davidovi družini, bi ji bilo še huje. Videla bi praznično družinsko ozračje in bila bi preblizu svoje mame. Morda se je bala sama sebe, da ne bi zdržala in bi
jo šla obiskat. Ne, tega ne bo naredila. Kot kamen ji je ležal
na srcu njun zadnji pogovor, a bila je prepričana, da ravna
prav. David je potem le s težavo odhajal domov za praznike.
»Čim prej se bom vrnil,« ji je obljubljal, ko sta se poslavljala.
»Ne skrbi zame. Januar je pred vrati, izpiti pa tudi. Učila se
bom, ne bo mi hudega. Ostani doma do konca praznikov,
domači te željno pričakujejo. Prosim, naredi to in ne skr-
40
bi zame,« ga je prepričevala, ko je videla, da ni manjkalo
veliko, da sploh ne bi šel domov. Žalostno jo je pogledoval.
»Res ne bi poklicala mame?« Marina je odločno odkimala.
»David, ne razumeš tega. Ti na to gledaš z vidika svoje družine. A najini družini sta drugačni. Tako sta različni, da bolj
ne bi mogli biti.« Prikimal je in jo žalostno pogledal.
»Vseeno bi bili prazniki lepši, če bi bila v vasi tudi ti. Novo leto bi lahko preživela skupaj. Zakaj starši tako radi otežijo življenje?«
»Ne vem, tako pač je. S tem se nočem obremenjevati.« A
Marina je vedela, da je bila to le njena tolažba. Vse bi dala,
da bi praznike preživela doma, čeprav samo z mamo. Če bi
bil živ še oče, bi bila Marina zagotovo doma, o tem je bila
prepričana. Mama bi pripravila praznično večerjo, na mizi
bi zagorela sveča in ob polnoči bi odšli k sveti maši. Svečka
na mizi je ob praznični večerji pomenila dom. Ko je pomislila na to, so se ji orosile oči. Zamahnila je z roko. Prižgala
si jo bo v svoji sobi, si je šepetala. Njena sostanovalka je za
praznike že odšla domov, zato bo imela sobo povsem zase.
»Pripravila si bom praznično večerjo, prižgala svečko in se
poskušala imeti lepo,« je zamrmrala. Ozrla se je k Davidu
in se skušala vsaj malo nasmehniti.
»Pojdi!« ga je potem porinila skozi vrata. Prikimal je, jo
spet stisnil k sebi in jo poljubil, potem pa s težkim korakom
odšel. Ko se je s stopnic ozrl nazaj, je Marina videla, da bi bil
dovolj le njen namig, da pride nazaj. Zato mu je smeje pokimala, mu poslala še en poljubček, potem pa stopila notri
in zaprla vrata. Ko se je naslonila na steno, je drhtela. Vse je
enkrat prvič, je pomislila, tudi to, da preživiš praznike sam.
Morda bo sama v celem bloku, je še pomislila, potem pa si
obrisala solze in odločno stopila k oknu. Vedela je, da pod
njim stoji David in čaka, da mu še enkrat pomaha.
Prazniki niso bili tako grozni, kot se je zdelo prej. Poleg Marine je v bloku bival študentski par s komaj rojenim Joštom.
»Zakaj se ne odpravite domov praznovat?« jih je spraševala.
»Ker smo zdaj mi družina,« sta ji odgovarjala mlada starša. Ko je o tem odgovoru premišljevala, ji je postajal vedno
bolj všeč. Tako kot je zdaj družina ona. Sama s seboj. Zato bo tudi praznike praznovala v družinskem krogu. Svojem družinskem krogu, ki ni obsegal veliko članov. Pravzaprav samo enega, njo. Za večerjo si je skuhala hrenovko. Za
posladek je kupila puding. Jedla sem že boljše večerje, si je
mrmrala, ko je dala v usta še zadnjo žlico pudinga. V tistem
je potrkalo na vrata. Kdo bi jo obiskal zdaj, na božični večer,
se je začudila. Pred vrati je stala mlada mamica.
Se nadaljuje
KRIŽANKA
41
MALO ZA ŠALO
»Slišala sem, da imaš novega fanta, in to Gorenjca. Ti je že
dal svojo sliko?«
»Ja, prejela sem jo s pismom.«
»Pokaži mi jo!«
»Nisem še razvila filma.«
☺
V upravni enoti je uradnik, ki je delal za okencem s strankami, zaspal kar na svojem delovnem mestu. Ena od strank
se je razjezila:
»Kakšna predrznost! Spi na delovnem mestu!«
»Morda mu je pa doktor priporočil, naj spi pri odprtem
oknu!« se je oglasil moški iz ozadja.
☺
Pride Janezek v pekarno in vpraša peka: »Ali imate 50 žemljic?«
»Nimamo,« odgovori pek. Janezek se zahvali in odide.
Pride zopet naslednji dan. Enako vprašanje: »Ali imate 50
žemljic?«
Pek seveda spet brez žemljic. Janezek se tudi tokrat zahvali in odide.
Tako se ponavlja do konca tedna. Zdaj si pa pek misli: »Zakaj pa ne bi nekaj zaslužil in pobiču spekel žemljic?«
In pride Janezek zopet v pekarno: »Ali imate 50 žemljic?«
»Imamo!« ves vesel reče pek.
»Nikoli jih ne boste prodali,« reče Janezek, se zahvali in
odide.
☺
»Kje je pa vaš mož, gospa Cilka?«
»Doma, s svojim štirinožnim prijateljem.«
»O, nisem vedela, da ste kupili psa.«
»Saj ga nismo, mislila sem kavč pred televizijo.«
☺
»Pečenka se mi je prismodila!« je zastokal kuhar.
»Nič hudega,« je dejal šef strežbe. »Na jedilni list bomo napisali, da gre za gasilsko pečenko, pa še ceno bomo zvišali!«
☺
Kuhar pristopi h gostu, ki ga je malo pred tem natakar postregel s segedin golažem.
»Lepo prosim, če hitro pojeste golaž.«
»Zakaj pa to?« se začudi gost.
»Ravnokar je prišel v inšpekcijo sanitarni inšpektor.«
☺
Kuhar ugledne restavracije se pritožuje:
»Kadar skuham slabo, sploh ne morem pojesti.«
»Kaj pa kadar skuhaš dobro?«
»Takrat pa vse drugi pojedo.«
42
V tovarniški kantini se je mlad uslužbenec pritoževal nad
preveč zapečenim zrezkom.
»Dragi gospodič,« je rekel kuhar, »jaz sem zrezke pekel že,
ko so vas še dojili.«
»In zakaj jih servirate šele sedaj?«
☺
Kuhar vpraša vajenca:
»Ali veš, kako se skuha voda?«
»Seveda! Naliješ vodo v lonec, daš vanjo malo masla, postaviš na štedilnik in kuhaš!«
»In zakaj daš maslo v vodo?« se začudi kuhar.
»Zato, da se voda ne prismodi!«
☺
Natakar v večji restavraciji vstopi v kuhinjo in išče enega od kuharjev. Končno ga najde v manjšem prostoru poleg kuhinje, ob sebi pa je imel ogromen kup na koščke narezanih žemelj.
»Ja kaj pa počneš?« ga je presenečeno vprašal.
»Želim speči pecivo, pa v receptu piše: »Nareži tri dni stare
žemlje.« No, jaz jih režem šele dva dni!«
REŠITEV KRIŽANKE ŠT. 3
OGLASI
1201A11 – Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. – Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36,
D-40721 Hilden pri Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44 5 62). – Informacije dobite pisno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.
1104B11 – Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter v druge jezike: uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna besedila. Za vas opravimo tudi uradne zadeve v Sloveniji. Naročila lahko oddate iz vsega sveta na naslov: [email protected], tel. +497157-479166, faks: +49-7159-17827, www.trateschki-translation.de, Roman Trateški, Fröbelstr. 32, D-71272 Renningen, Germany
1204A01 – Zdomci, izkoristite ugoden nakup lepe, ravne, sončne, zazidljive parcele (2000 m2) v Ljubljani v Polju, v bližini obvoznice. Cena: 185 evr/m2
oziroma po dogovoru. Vredno ogleda!Informacije: tel. 00386 1 549 36 49 ali 041 835 289.
AKTUALNO
16. TABOR SLOVENSKIH OTROK PO SVETU
Dragi mladi rojaki!
Svetovni slovenski kongres (Slovenska konferenca SSK)
letos šestnajstič organizira vsakoletni Tabor slovenskih
otrok po svetu. Tokrat bo potekal od 28. julija do 4. avgusta 2012 v domu CŠOD, Vojsko, v bližini Idrije. Namenjen
je druženju mladih slovenskih rojakov, ki živite zunaj Slovenije, starih od 10 do 15 let. Na taboru boste v medsebojnem druženju spoznavali kulturno in naravno dediščino
Slovenije ter vsako dopoldne utrjevali znanje slovenske-
ga jezika. Toplo dobrodošli tudi tisti, ki (še) ne govorite ali
ne razumete slovensko.
Programske vsebine:
• šola slovenskega jezika in kulture (v skupinah glede na
predznanje slovenščine)
• spoznavanje okolice (planota Vojsko) in ogled Idrije
(vodeni izleti in ogledi)
• ustvarjalne delavnice (likovna, delavnica plezanja, lokostrelstvo, kuharska)
• srečanja s sodobnimi rokodelci in domačo obrtjo danes
• pogovori o aktualnih temah med mladimi
• družabne in športne igre
Za vsa morebitna vprašanja
ali informacije smo Vam na
voljo na telefonski številki
00386 1 24-28-550 ali e-naslovu: [email protected].
Prispevek za taborjenje znaša 165 evrov, prijavnico lahko najdete na naši spletni
strani: http://www.slokongres.com.
Z lanskega tabora na Pohorju
Lepe pozdrave iz Slovenije!
Oglas sme obsegati največ 50 besed. Cena oglasa je 20 EUR za enkratno objavo. Vsaka beseda od 50 dalje stane 0,50 EUR. Celoletna objava z isto vsebino je 150 EUR.
Z večkratno zaporedno objavo narašča tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plačilo pri poverjenikih, slovenskih župnijah ali na uredništvu.
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja
Izdajatelj in založnik: DRUŽINA, SI-1000 Ljubljana, p. p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München, Nemčija • Odgovorni urednik: Ljubo Bekš, Ljubljana •
Uredništvo: Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438-30-50, faks: 01/438-30-55 • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana,
tel. 01/360-28-28, E-naslov: [email protected], E-naslov: [email protected]
LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 56,10 CHF • Velika Britanija 33,00 GBP • Avstralija 60,00 AUD • Kanada 57,75
CAD • ZDA 55,00 USD. V ceno je vštet 8,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošiljanje z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje
je 41,25 evra.
LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 35 EUR • Švedska 315 SEK • Švica 45 CHF • Velika Britanija 28 GBP • Avstralija
53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD.
Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d.d.: 02014-0015204714, DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za
Našo luč, IBAN SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava. Grafična priprava: Brane Beno, Družina, d. o. o. • Tisk:
tiskano v Sloveniji.
43
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: NAŠA LUČ, POLJANSKA C. 2, SI - 1000 LJUBLJANA, TEL.: +386 1 438 30 50, FAKS: +386 1 438 30 55
ZVEZA SLOVENSKIH IZSELJENSKIH DUHOVNIKOV, DIAKONOV IN PASTORALNIH SODELAVCEV V EVROPI
A N G L I J A
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON
62, Offley Road, LONDON SW9 OLS
T/F (*44) 020. 7735 6655
spletna stran: http://skm-london.org.uk
župnik: Stanislav Cikanek
e-naslov: [email protected]
AVSTRIJA
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJ
Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN
T (*43) (0)1/544-25-75; F (*43) (0)1/544-25-75;
M (*43) (0)699-192-200-49
duhovnik: Branko Umek
e-naslov: [email protected]
spletna stran: www.spc-dunaj.net
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADEC
Mariahilferplatz 3, 8020 GRAZ
T (*43) 0316. 7131 6924
župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv
SLOVENSKA ŽUPNIJA VORARLBERG
v soupravi, mag. David Taljat (glej Švica)
SLOVENSKA KAT. MISIJA SPITTAL
Drau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTAL
župnik: mag. Jože Andolšek
Št. Primož 65, 9123 Št. Primož
T (*43) 042. 3927 19
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA
6, rue Vernier, 06000 NICE
T (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851
župnik: Štefan Čukman
e-naslov: [email protected]
HRVAŠKA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREB
oskrbovana iz Slovenije. Informacije:
dekan Anton Trpin, T (*386) 07 338 00 15
Trubarjeva 1, 8310 Šentjernej
e-naslov: [email protected]
ITALIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIM
Via Appia Nuova 884, 00178 ROMA
T (*39) 06.7184 744, F 06. 712 99 910
rektor msgr. dr. Jožko Pirc
T (*39) 06.718 72 88
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANO
cerkev Corpus Domini, ul. Canova 4
župnik: Karel Bolčina, T (*39) 0481. 21849
M (*39) 0338. 1958 889, F 0481. 5192 17
Trg sv. Andreja 1/a, 34170 Gorica/Italija
e-naslov: [email protected]
informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218
BELGIJA, NIZOZEMSKA
IN LUKSEMBURG
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDEN
Guill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDEN
T/F (*32) 089. 7622 01
kontaktna oseba: Nežka Zalar,
M (*32) 472. 2682 00
e-naslov: [email protected]
NEMČIJA
KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA
SLOVENCEV PO SVETU
predstavnik pri NŠK: msgr. Janez Pucelj
Liebigstr. 10, 80538 München
T (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372
F (*49) 089. 2193 79016
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER
BRUSELJ
Av. de la Couronne 206
1050 Bruxelles / Ixelles
T (+32) 02. 64 77 106
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLIN
Kolonnenstr. 38, 10829 BERLIN
T (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924
F 030. 7883 339
spletna stran: www.skmberlin.de
župnik: Izidor Pečovnik
e-naslov: [email protected]
F R A N C I J A
DELEGATURA – AUMÔNERIE NATIONALE DES
SLOVÈNES DE FRANCE
Moulin de Thicourt 57380 THICOURT
Tel – Fax (*33) 03. 8701 0701
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESSEN
Bausemshorst 2, 45329 ESSEN
T (*49) 0201. 3641 513
T/F (*49) 0201. 3641 804
spl. stran: www.slomisija-essen.de
župnik: Alojzij Rajk
M (*49) 0173 340 82 95
e-naslov: [email protected] [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ
3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLON
T (*33) 1 42 53 64 43,
župnik in delegat: Jože Kamin
e-naslov: [email protected]
Diakon Ciril Valant: 32, rue de la Guilloire,
78720 La Celle les Bordes. Tel: 01 34 85 26 66
SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH
14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACH
T (*33) 03. 8781 4782,
T mlin (*33) 03. 8701 0701
župnik in delegat: Jože Kamin,
e-naslov: [email protected]
DUHOVNA OSKRBA SLOVENCEV
V NADŠKOFIJI KÖLN
župnik: Martin Mlakar
Eltingplatz 16, 45141 Essen
T (*49) 0201. 3109 826
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURT
Mathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURT
T (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632
spletna stran: www.skg-frankfurt.de
župnik: Martin Retelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIM
Römerstrasse 32, 68259 MANNHEIM
T (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106
Spl. stran: www.skm-mannheim.de
župnik: Janez Modic
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA INGOLSTADT
Aventinstr. 25, 85051 INGOLSTADT
T (*49) 0841. 590 76, T/F 0841. 9206 95
M (*49) 0179 880 9762
župnik: Stanislav Gajšek
e-naslov: [email protected]
spletna stran: http://skm-ingolstadt.2hp.eu
SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTGART
Stafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGART
T (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675
F (*49) 0711. 2361 331
spletna stran: www.skm-stuttgart.de
župnik: dr. Zvone Štrubelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURG
Ottmarsgäßchen 8, 86152 Augsburg
T/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313
župnik: Roman Kutin
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULM
Neunkirchenweg 63 A, 89077 ULM
T (glej Augsburg)
župnik: Roman Kutin (glej Augsburg)
SLOVENSKA KAT. MISIJA MÜNCHEN
Liebigstr. 10, 80538 MÜNCHEN
T (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016
e-naslov: slowenischsprachige-mission.
[email protected]
tajnica in pastoralna sodelavka: Barbara Alič
spletna stran: www.skm-muenchen.de
župnik: Janez Pucelj; T (*49) 089. 2193 7900
e-naslov: [email protected]
župnik v pokoju: Marjan Bečan
e-naslov: [email protected]
pastoralni sodelavec Slavko Kessler
e-naslov: [email protected]
SRBIJA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRAD
Hadži Milentija 75, 11000 Beograd
T (*381) 11 308 55 85, F (*381) 11 308 55 84
župnik: stolni župnik
ŠVEDSKA
SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORG
Parkgatan 14, 411 38 GÖTEBORG
T/F (*46) 031. 7115 421,
spletna stran: http://www.slovenskamisija.se/
župnik: Zvone Podvinski
e-naslov: [email protected];
[email protected]
ŠVICA-LIECHTENSTEIN
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ZÜRICH
Hallwylstrasse 60, 8004 ZÜRICH
T (*41) 044.3013 132, M 079. 7773 948
F (*41) 044. 3030 788
spletna stran: www.slomisija.ch
župnik: mag. David Taljat
e-naslov: [email protected]
RAFAELOVA DRUŽBA, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel. (*386) 1-438 30 50, faks (*386) 1-438 30 55,
e-naslov: [email protected] • Poslovni račun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar
11. marec - materinski in družinski dan na SKM Merlebach
Materine darežljive roke prinašajo
že v zgodnjem jutru slastne dobrote.
Na Gospodov dan smo počastili tudi Njegovo Mater, prižgali svečo, položili
cvet, odprli srce.
Napolnili do zadnjega sedeža dvorano slovenske katoliške misije v
Merlebachu.
Učitelja dopolnilnega pouka slovenščine
sta prikrojila dnevu primeren program.
Gospa Jožica Curk je v pozdravnih besedah, kot mati
nas vseh, dala v dnevu svetal društveni pečat.
Tudi pesem je na krilih ubrane melodije ponesla hvaležnost človeški in Nebeški materi.
Trinajst odraslih učencev dopolnilnega pouka slovenskega jezika iz Aumetza in Merlebacha je oblikovalo popoldanski spored.
Vsaka mati je ob slovesu kot odraz spoštovanja in hvaležnosti dobila še cvetlico v spomin.