1. No category

september 2013, letnik 62, številka 9
M E S E Č N I K
Z A
S L O V E N C E
P O
S V E T U
65 let SKM Pariz
Domači verniki in gostje iz Ribnice, Lesc in Kamnika
Na oltar smo hvaležno položili majniške cvetlice iz pariškega slovenskega vrta.
Pisane narodne noše iz Lesc bodo
hranile naš spomin in osveščale o
naši pripadnosti.
Na binkoštni ponedeljek smo se Bogu zahvalili za 65-letni obstoj SKM Pariz.
Umetniško delo so v župnijski dvorani sprejeli in nagradili s prisrčnim
aplavzom.
Ansambel »Netopirji« je poskrbel za
odmev iz kamniških planin.
Kosilo je po zaslugi marljivih župnijskih kuharic vsem teknilo.
Po prvem kulturnem nastopu je sledil aperitiv za vse navzoče.
»Cantate Domino« iz Ribnice je začel kulturni del programa.
Čas prisrčne zahvale organizatorjem, gostom in vsem navzočim
Veliko odprtih vprašanj
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih
duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska,
kulturna in narodna vprašanja
V Morestelu živi
še pet slovenskih redovnic
Agresivnost: nekaj naravnega
Katekizem
Mlada srečevanja
Rafaelova družba
Slovenstvo, krščanstvo,
demokracija – včeraj,
danes, jutri
Komentar meseca
Prisluhnimo domovini
Iz življenja naših župnij
Zgodba
Križanka
2
6
7
8
9
10
12
13
16
40
45
Prva stran ovitka: Foto: Nika Janša
Druga stran ovitka: 65 let SKM Pariz; foto – Bruno
Perriol in Jože Kamin
Tretja stran ovitka: Jubilejno romanje v Vadsteno; foto
– Lasse Nilsson
Četrta stran ovitka: Maša za domovino v romarskem
kraju Maria Einsiedel; foto – arhiv Slovenske župnije
Frankfurt
Poletje je prineslo kar nekaj vročičnih neprijetnosti: neviht, toče in pregretih dni.
V Cerkvi na Slovenskem pretres in
streznitev. Dva nadškofa sta poslušno sprejela predlog svetega očeta,
naj odstopita. Odšla sta z besedo, da prostovoljno po vesti sprejemata
odločitev papeža Frančiška, priznavata svojo moralno soodgovornost v
gospodarski polomiji mariborske nadškofije, ki je odnesla že dva njuna
predhodnika. Odhajata, ker ne želita biti v oviro Cerkvi in njenim nalogam. To je hud udarec za vso Cerkev, menijo mnogi kristjani.
Ovira? Takšna dva moža? Začudenje v komentarjih in marsikatera
ocena je bila izrečena ali zapisana, preden je bila dvakrat pretehtana.
Pred odstopom je prevladovalo veliko kritičnih mnenj tudi med kristjani: takšna velika polomija v Mariboru, pa nobenega, ki bi sprejel odgovornost. Sedaj, ko sta dva nadškofa to breme vzela nase, pa poslušamo
vrišč: kaj so nam spet storili v Vatikanu, saj nas nihče ne razume.
Nekaj neiskrenosti, celo dvoličnosti je za vsem tem.
Nadškofa Stresa in Turnška ceni slovensko verno občestvo, ceni ju tudi
širši krog prebivalstva slovenske države. Oba sta priznani intelektualni
in vodstveni osebnosti z globoko osebno vero in v prihodnost naravnanimi pastoralnimi pogledi in načrti. Slovenska Cerkev ju bo na mestih,
kjer sta bila, pogrešala; duhovniki in verniki.
Najti razumen prehod v čas pred nami ni enostavno. O tem pripovedujejo odzivi, ki smo jih slišali od zgoraj in od zdolaj v cerkveni in slovenski
javnosti. Resen premislek je zameglilo razpravljanje o krivcih od drugod, nekje zunaj nas, ne pa pri nas samih.
Potreben pa nam je samokritičen pogled vase. To najprej velja za kristjane, ki čutimo osebno pripadnost Cerkvi na Slovenskem, potem pa še
vsi drugi, ki so se lotili razpravljanja za čehljanje ušes slovenske javnosti. Ozadje in resnica je manj na površini Cerkve in družbe, globlje bo
treba seči, v temne globeli stanja našega duha, osebnega in narodnega.
Egoizmi, koruptivnost, kraje narodnega imetja, razbrskane vrednote ...
Slovenija je v hudi krizi zaradi Slovencev, ki se nis(m)o pripravljeni soočiti z resnico.
Gospodarske in moralne krize države in naroda zahtevajo, da se streznimo, da začnemo razmišljati, kako strniti moči in pritegniti vse, ki želijo dobro prebivalcem Slovenije brez izjeme. Brez iskrenosti, poštenja in
vzajemnosti nam v prihodnje ne bo dobro.
Slovenci po svetu nismo izvzeti. Odgovornost je pri vseh in pri vsakem,
ki ima rad našo deželo in državo Slovenijo.
Janez Pucelj
POGOVOR
V Morestelu živi
še pet slovenskih
redovnic
Pogovor s sestro Marie-Claude Rochet,
provincialko sester frančiškank
Marijinega brezmadežnega spočetja
province Francije in Slonokoščene
obale
Kdaj in kje je bil vaš red ustanovljen?
Naš red je bil ustanovljen 1843. leta v Gradcu v Avstriji. Pod
avstrijskim cesarstvom so prve redovnice pomagale pri šolanju ubogih deklet. Slovenija je bila takrat priključena temu cesarstvu. Po propadu slednjega so se redovnice razdelile na dve provinci, slovensko in avstrijsko. V Francijo so
prve sestre iz slovenske province prišle leta 1937. Najprej
so našle delo v sirotišnici Auteil. Od tam so šle v Hyères,
kjer so bile na povabilo pariškega škofa odgovorne za hišo
upokojenih duhovnikov. V tej hiši pa so sprejemale tudi laike. Nato so šle v Vienne, kjer so vodile ekonomski in materialni oddelek instituta Robin. V Versaillesu so z zdravniško pomočjo odprle tudi kliniko. 1939. leta so morale sestre
zapustiti hišo v Hyèresu in se zaradi nemške okupacije odseliti v pokrajino Isère. Takrat je bilo tam trideset slovenskih sester. Hotele so ustanoviti noviciat v grenobelski škofiji. V tistem času je župnija Morestel zaprosila škofa, da bi
jim poslal redovnice in da bi hkrati skrbele tudi za mladoletna dekleta. Škof Caillot je leta 1950 dal cerkveno zgrad-
Od najmlajše enainsedemdesetletne do najstarejše petindevetdesetletne redovnice
2
Provincialka sestra Marie-Claude Rochet
bo v Morestelu na voljo sestram in tako smo se tu ustalile.
Oskrbovale smo bolnike na domu in v domu za ostarele, ki
je postal pozneje bolnišnica. Zadnja sestra se je upokojila
leta 2002. Bile smo zaposlene kot bolniške sestre in nočne
oskrbnice v bolnici. Odprle smo tudi gospodinjski center, ki
je postal podeželna družinska ustanova in ki so jo pozneje v popolno oskrbo prevzele družine in ne več redovnice. Redovnice so imele v oskrbi tudi petje in igranje orgel v
župniji. Sestra Serafina to še danes opravlja kljub 92 letom.
Nekatere so bile katehistinje, danes pa ni nobena več v delovnem razmerju, saj smo vse že upokojene. Najstarejša je
sestra Kornelija, ki ima že 95 let. Najmlajša je pri nas trenutno 35-letna Jesuina s Slonokoščene obale (Afrika), kjer
skupnost šteje 12 redovnic, od katerih je 8 afriških sester.
Zato, da samostan lahko še nadalje obstaja, smo bile zaradi
naših skromnih pokojnin prisiljene, da preuredimo del samostana v sobe za goste. Te so že deseto leto zelo lepo obiskane. Za nas pa je to priložnost, da ostanemo v stiku s
svetom in da damo tudi svetu svoje pričevanje. Od gostov
dobimo veliko vprašanj, kdo smo, kakšno je frančiškansko
življenje … Poleg te oskrbe smo v župniji tudi aktivne pri
sprejemu družin, ki so izgubile družinskega člana in jim v
času žalovanja stojimo ob strani. Pomagamo tudi pri pripravi in vodenju pogrebov, ki jih zaradi pomanjkanja duhovnikov opravljajo laiki. Na voljo smo tudi mladim - v posebnem dogovoru in po predpisih s strani škofije - ki se po
prvem zakonu znajdejo pred ločitvijo, so pa verni in se ne
morejo ponovno zakramentalno poročiti. Poleg civilne poroke zaprosijo tudi za molitveni trenutek z nami. Ta trenutek z njimi poleg poslušanja skrbno duhovno pripravimo.
Sestra Anne-Marie je odgovorna za zakristijo in materialno skrb naše cerkve. Sestra Odile je kot vez med obema
skupnostima - razpeta med Francijo in Slonokoščeno oba-
POGOVOR
Ob deževnem dnevu znajo sestre pričarati tudi sonce.
lo. Sestra Anica skrbi za osnovno zdravniško in socialno
oskrbo, sestra Kristina iz Avstrije pa ima na skrbi gimnazijo s 350 mladimi gojenci. Sestra Odile skrbi tudi za novinke in njihovo vzgojo.
Katere so bile vaše najlepše izkušnje v teh zadnjih desetih letih, ko ste odprle sobe za goste?
Z določenimi družinami smo navezali kar močne stike.
Mnogi so se pod našo streho dobro počutili in se vračajo. Nekateri ponovno potrkajo na vrata, ko s severa Francije potujejo na jug, ali pozimi, ko gredo na smučanje, pridejo k nam za eno noč. Nekateri se vračajo kar vsako leto in
so postali redni gostje. V Morestelu imamo tudi pet podjetij, ki nam redno pošiljajo delavce, ki so pri njih začasno v
delovnem razmerju. Takšno podjetje je npr. Mekatis, ki skrbi za ojačenje delov v letalstvu s pomočjo jeklenih žic, ki so
med seboj prepletene in prožnospojene kot blago. Imamo
tudi učitelje višjih šol, ki preko leta prihajajo dvakrat tedensko. Tišina in mir v hiši jim očitno ugajata. Všeč jim je čistoča in skrb, ko vsakega gosta sprejmemo s šopkom cvetlic v sobi. To ni veliko, toda ljudje so poleg besed pozorni
na take podrobnosti.
oseba šla v zgornje nadstropje - v redovniške sobe. Drugače pa ljudje vedo, da smo redovnice, ki imajo na voljo sobe
za goste in to je že dovolj, da se naredi neka selekcija. Ljudje, ki pridejo k nam, so lahko tudi malce radovedni, češ,
kaj pa lahko redovnice ponudijo, nekateri si mislijo, da bodo morali biti zaprti v sobi, da bodo morali s sestrami moliti in pridejo iz radovednosti. Zopet drugi pridejo, ker hočejo živeti nekaj trenutkov v tišini. Včasih se zgodi, da ljudje
ne razumejo, kaj vsebuje naša ponudba in telefonirajo pred
prihodom. Tisti, ki se dobro počutijo v naši skupnosti, to
povedo drugim in tako imamo vedno lep obisk.
Hiše, ki so še danes v oskrbi redovnikov ali redovnic, so
še danes iskana zatočišča.
Ne gre vedno za versko prepričevanje, ampak velikokrat
za lep človeški odnos, ki ga mogoče drugje ne najdejo na
enak način.
Ali ste naprošene, da z gosti molite ali pa ve za njih
molite?
Pogosto se zgodi, da nam posamezniki ali družine, ki prespijo pri nas in se srečamo z njimi pri zajtrku ali ko zapuščajo našo hišo, zaupajo tudi svoje preizkušnje in težave
in zaprosijo za molitev. To jim obljubimo in to tudi storimo. Trenutno sprejemamo pod našo streho očeta, ki pride
z dvojčkoma, ki sta sedaj stara že skoraj štiri leta. Prvič je z
njima prišel, ko sta bila stara komaj šest mesecev. Z ženo sta
v ločitvenem razmerju, ona stanuje tu v Morestelu, on pa
je v delovnem razmerju na jugu Francije in ker nima svoje
hiše tu v Morestelu, pride k nam. Malčka mislita, da je naša redovniška hiša tudi hiša, v kateri živi njihov oče … Oče
je dejal, da ko pride k nam, si pri nas nabere novih moči za
težko in razpeto življenje. To so močni in lepi trenutki, ko
Vaše poslanstvo je torej pričevanje in oznanjevanje
hkrati?
Veliko je takih ljudi, ki niso kristjani, ki bi redno skrbeli za
svojo vero in živeli po zakramentih. Mnogi se nam približajo potem, ko izvedo, da smo redovnice in na nek način zopet najdejo stik z Bogom in Cerkvijo, čeprav morda ne bodo postali redni nedeljniki.
Ali ste v zadnjih desetih letih imeli tudi slabe izkušnje
ali presenečenja z vašimi gosti?
Enkrat se nam je zgodilo, da je neka oseba odšla s ključem, ne da bi poravnala stroške bivanja, enkrat pa je neka
Sestra Bernadette Jurkovič prebere in posreduje tako slovenske kakor francoske novice.
3
POGOVOR
božja in redovniška hiša postane tudi šotor človeškega bivanja za vsakogar, ki nasede na življenjske čeri.
Kateri jezik uporabljate pri liturgiji, ko imate v skupnosti pet Slovenk in štiri Francozinje?
Francoščino. Slovenščino uporabijo občasno pri petju.
Kako ste se ujele v skupnem življenju francoske in
slovenske redovnice? Ali so posamezne podrobnosti in
način življenja ovira za ta ali oni del skupnosti? Kako
občutite razlike, če te sploh obstajajo?
Ne vem, če smo kdaj posebno pomislile na naše različne izvore. Osebno sem vstopila leta 1963 v tedaj slovensko skupnost, ki je začela sprejemati medse Francozinje. V drugih
skupnostih, kjer so bile samo Slovenke, sta bila molitveni in sporazumevalni jezik slovenski. Tu pa smo bile mešanih narodnosti že od vsega začetka. Sestra Emanuela, ki
je bila Slovenka, je poskrbela za popolno vključitev v francoski svet in tako je tudi pogovorni jezik postal francoski.
Med seboj pa si sestre še kaj izmenjajo v domačem jeziku,
ali ko dobijo obisk iz domovine. Ko pa se sestre pred smrtjo včasih spominsko izgubljajo, takrat govorijo izključno
slovensko. Slovenske redovnice same velikokrat povedo, da
so slovenskih korenin, po srcu pa Francozinje. V preteklosti
smo hote ustvarjale pritisk v smeri samo ene skupnosti, da
ne bi bilo razlik, danes pa se v naših odnosih tega ne opazi.
Predno boste odšle na drugi breg, povejte mi, kaj boste
še storile?
Prav gotovo ne bomo imele novih poklicev tu, temveč na
Slonokoščeni obali, kjer je osem sester. Nekaj časa smo malo omejile dostop do redovništva, ker smo hotele, da se mlada dekleta najprej dobro človeško izoblikujejo s solidno
izobrazbo. Prišel bo čas, ko bodo morale tudi te redovnice postati samostojne, saj se me, Evropejke, naglo staramo.
Kongregacija ima druge province, v Franciji pa ne kaže, da
bi naš red vzbudil kakšen nov poklic - vsaj trenutno ne. V
večini kongregacij apostolskega življenja je bil po letu 1968
viden upad in osip. Naš način redovniškega življenja je bil
za svoj čas. Ta čas se je za nas iztekel in poroditi se morajo
nove specifične skupnosti.
Ali ni z nastankom Evrope tudi za samostane jezikovna
raznolikost bogastvo?
Prve Slovenke, ki so prišle s sestro Emanuelo na čelu, so
vsekakor hotele živeti integracijo. Druge so temu sledile. Ljudje so redovnice zelo dobro sprejeli. Občina Morestel vidi, da se staramo in odhajamo in župana kar skrbi,
kaj bo pozneje.
Kako prepoznavate in preizkušate poklicanost v afriških deželah, kjer sta duhovniški ali redovniški poklic
včasih tudi skušnjava iskanja socialnega statusa in ne
izključno duhovna usmeritev in življenje za Boga?
Skušamo in preizkušamo. Ne sprejemamo kar tako dekleta,
ki hočejo svoje življenje usmeriti v redovno smer. Najprej
morajo prestati kar nekaj let pripravništva. Prve so čakale
na zaobljube po osem do deset let. Nekatere smo preusmerile drugam in so se ponovno in ponovno vračale k nam in
končno postale redovnice. Danes pa si želimo, da imajo tudi svoj samostojni poklic, še predno naredijo večne zaobljube. Čas preizkušenj je posejan s tovrstnimi ovirami in podaljševanji. Če ima dekle dovolj močan poklic, potem tudi
skozi takšne ovire preizkusi trdnost svoje poklicanosti. Tiste, ki mislijo, da ne gre dovolj hitro, se večinoma utrudijo
in odidejo. Eno leto postulata, dve leti noviciata in pet let
začasnih zaobljub - to je bila včasih redna pot pred večnimi zaobljubami. Za naše afriške mladenke pa smo podalj-
Sestra Serafina Černe je organistka v samostanu in na
župniji.
Sestra Chantal Kurnik je prednica in hkrati izvrstna kuharica.
4
POGOVOR
Sestra Anne-Marie Cigan skrbi za cvetje in likanje.
V hišni kapeli pred Njim, kateremu so posvetile življenje.
šale pripravništvo za nekaj let. Vojne razmere v zadnjih letih nas silijo k temu, da si vzamemo veliko časa in z njimi
delamo na tem, da je poklic očiščen vseh političnih primesi, ki so jih skupnosti tako močno doživele v času notranjih
spopadov. Mir mora postati prava vrednota v razklani skupnosti, kjer je slednji tudi prvo pričevanje pravega življenja.
Leto po zadnji vojni je bilo tako težko, da nismo nobene
sprejele. Sedaj se je ozračje vidno umirilo in smo navdane
z novim upanjem.
priprav na poroko, liturgijo. Sestra Pascale opravlja splošna dela v skupnosti. Sestra Odile preživi tretjino leta na
Slonokoščeni obali in je hkrati ekonom, sestra Dominique
je trenutno zelo bolehna in sedaj s prostovoljnimi osebami pripravlja bolšji sejem, katerega izkupiček bo šel za našo skupnost na Slonokoščeni obali. V preostalem času kuha kar 45 različnih vrst marmelad, ki so postale tudi del
ponudb v naših sobah za goste. Sestra Anne-Marie skrbi
za perilo skupnosti in gostov in tudi za zgornji del vrta ter
rože. Sestra Chantal skrbi za kuhinjo in je hkrati prednica skupnosti v Morestelu. Sestra Bernadette je odgovorna
za nabavo vsakdanjega kruha, za pošto, za selekcijo in odvoz smeti ter za mesečno molitev za mir, ki je odprta za vse
vernike v Morestelu. Sooblikuje tudi liturgijo. Posebno potrpežljiva je pri obiranju malin, iz katerih kuhamo sok. Sestra Serafina skrbi za glasbeno spremljavo in petje tako v
samostanu kakor na župniji. Sestra Kornelija je veliko pletla, sedaj pa ne vidi več dobro in se niti izgubijo. Moli in
posluša zvočne posnetke, v kuhinji zvesto opravlja delo lupljenja krompirja.
Koliko redovnic vaše kongregacije je še po svetu?
Trenutno še 345. V Avstriji; v Sloveniji v Mariboru in Ljubljani. Provincialna hiša je v Slovenski Bistrici pri Celju.
Imamo še sestre v Črni gori v Cetinju, v Albaniji in na Kosovu, v južni Afriki in Braziliji. Torej vsega skupaj šest provinc.
Kakšne odgovornosti pa imate sestre, ki ste v skupnosti
v Morestelu?
Osebno sem provincialka, članica generalnega sveta, ki se ji
mandat izteka. Vsaka dva meseca grem za nekaj dni v Avstrijo. Tu v Morestelu prispevam k oblikovanju pogrebov,
V obednici za isto mizo redovnice in gostje
Ko sestre ne boste zmogle več sprejemati gostov pod
vašo streho, ali niste pomislile, da bi to delale v sodelovanju z laiškimi močmi?
V nekaterih kongregacijah obstajajo te specifičnosti v sodelovanju z laiki, pri nas to ni v navadi. Me sicer veliko sodelujemo z drugimi laiki v službi Cerkve. Kar zadeva naše skupnosti, imamo pravico do socialne pomoči za naše
najstarejše sestre pri čiščenju in gospodinjstvu. Te pridejo vsak dan po dve uri. Ker je hiša velika, moramo za preostali del čiščenja plačati osebe, ki to redno delajo, zato da
se me lahko posvetimo duhovnemu delu in ostalim omenjenim opravilom.
Pogovarjal se je Jože Kamin
5
MLADINSKA STRAN
Agresivnost: nekaj naravnega
Živijo! Ne strinjam se s krščanskim načelom, da je treba biti dober. Človeku je to največkrat v škodo. Agresivnost je
v človeku nekaj naravnega in agresiven sem zato, da lahko preživim.
Tadej
Dragi Tadej! Sprašujem se, ali to praviš na podlagi izkušenj
ali si to spoznal po opazovanju sveta. Naj bo tako ali drugače, o tem se splača napisati še nekaj besed. Krščanska vera
ostaja nesprejemljiva normalni logiki. Na področju morale
je zagotovo ta nelogičnost v povabilu, da človek daje prednost drugemu, in gre v tem tako daleč, da pride kar do trditve: »Ni večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da svoje življenje
za svoje prijatelje.«
Biti dober pomeni ljubiti življenje v sebi in v drugem.
Agresivnost je lahko v človeku obrambna reakcija, ko
začuti nevarnost, lahko pa
je tudi svobodna odločitev
za slabo, za škodovanje drugemu ali sebi. Velikokrat je
mešanica obojega. Obrnjena
v dobro zato brani življenje,
ščiti nekaj, kar je človeku potrebno. Zato agresivnost, če
misliš s tem na občutje jeze ali nezadovoljstva, sama
po sebi ni nekaj slabega. Nepremišljena dejanja, v katera nas lahko vodi, ali gojenje negativnih čustev v sebi, ne
da bi v dogodku iskali pogled ljubezni, pa je uničevalna in
ne prinese nič drugega kot smrt. Toda včasih so potrebna
dejanja, ki so lahko na videz agresivna, dejansko pa iščejo
dobro drugega. Morda si že slišal za Guya Gilberta, duhovnika in vzgojitelja mladih z ulice, ki pravi, da včasih kakega fanta tudi udari, toda to je vedno »udarec z ljubeznijo«.
Priznam, da sem do takih »ljubezenskih udarcev« bolj zadržana. Pogosto je težko presoditi, kaj je dobra reakcija na
žalitev, grožnjo ... toda predvsem pri vzgoji je treba človeku
postaviti mejo, ki pa jo bo vedno doživljal kot nasilje nad
svojimi željami.
Kristjani verjamemo, da
tam, kjer sta dobrota in ljubezen, prebiva Bog. Božja navzočnost prinaša
izkušnjo lepega, srečo, spoznavanje novih stvari in
prijateljstvo, ki osreči. Maksimiljan Kolbe je živel ljubezen do bližnjega. Zaradi
tega je umrl namesto nekoga drugega. Lahko bi rekli, da se mu ni splačalo. Pa
vendar, Cerkev ga je razglasila za svetnika, ker verjame, da človek, ki izpolni svoje življenje z umiranjem sebi
in ga podarja drugemu zaradi ljubezni do Kristusa, sprejme življenje, ki mu ga daje Kristus. Zato nas samo življenje
po Kristusu pripelje do cilja, ki je Bog.
Petra
POUDARKI PAPEŽA FRANČIŠKA NA SREČANJU Z MLADIMI V BRAZILIJI
»Nimam ne srebra, ne zlata, s seboj pa prinašam najbolj dragoceno stvar, ki mi je bila dana: Jezusa Kristusa. Prišel sem
v njegovem imenu, da bi ohranil plamen bratske ljubezni, ki gori v vsakem srcu. Želim, da moj pozdrav doseže vsakogar in vse. Kristusov mir naj bo z vami!«
»Materialne dobrine, denar in moč lahko povzročijo bežno vznemirjenje, nas preslepijo, da smo srečni, ampak na koncu so vedno one tiste, ki posedujejo nas in nas silijo k temu, da si vedno želimo več in nikoli nismo zadovoljni. Zelo
žalostno je videti mlade, ki so polni, ampak šibki. Mladi morajo biti močni, se hraniti iz vere in se ne prenasititi drugih stvari.«
»Kristus ima zaupanje v mlade ljudi in jim zaupa prihodnost svojega poslanstva. Pojdite onkraj meja človeških
zmožnosti in ustvarite svet bratov in sestra.«
6
KATEKIZEM
Molitev
POT MOLITVE
Bog nikoli ne preneha biti
Oče svojih otrok.
Ciprijan iz Kartagine
Kristjan ne reče »moj Oče«,
ampak »Oče naš«, in tudi v
odmaknjenosti svoje sobe,
kjer je odmaknjen od drugih,
ve, da je na vsakem kraju, v
vsakem življenjskem položaju
ud istega Kristusovega telesa.
Benedikt XVI.
V Gospodovi molitvi
govorimo vsi skupaj: »Oče
naš.« Tako govori cesar,
tako berač, tako hlapec, tako
gospodar ... Vsi so bratje, ker
imajo vsi enega Očeta.
sv. Avguštin
517. Kako nas molitev očenaša spreminja?
Očenaš nam omogoča z vsem veseljem odkrivati, da smo otroci
našega Očeta. Vsi skupaj smo poklicani, da slavimo našega Očeta in
drug z drugim živimo kot »eno srce in ena duša«.
Ker Bog, naš Oče, vsakega svojega otroka ljubi z isto osebno ljubeznijo,
kakor bi bil vsak od nas edino bitje njegove naklonjenosti, moramo tudi
mi drug z drugim ravnati na ta povsem nov način: polni miru, pozornosti
in ljubezni. Tako more biti vsak človek osrečujoči čudež, kar v božjih očeh
dejansko je.
518. Če je Oče v
'nebesih', kje so ta
nebesa?
Nebesa so
tam, kjer je
Bog. Beseda
nebo ali nebesa
ne navaja
kraja, ampak
označuje
bivanje Boga,
ki ni vezan na
prostor in čas.
Nebesa niso kraj
nad oblaki. Nebesa se odpirajo,
kjer koli se obrača človek na Boga v njegovem veličastvu in k bližnjemu v njegovi potrebi in stiski; kjer doživljamo radosti
ljubezni; kjer se spreobrnemo in sprejmemo spravo od Boga. Kjer se odpremo in približamo Bogu, tam je vstop v nebesa.
519. Kaj pomeni: »posvečeno bodi tvoje ime«?
Posvečevati ime Boga pomeni, da Boga postavljamo nad vse.
»Ime« v Svetem pismu je pravo bistvo osebe. Posvečevati božje ime pomeni
ustrezno izpovedovati njegovo resničnost, ga priznavati, ga hvaliti, mu
izkazovati veljavo in čast ter živeti po njegovih zapovedih.
7
MLADA SREČEVANJA
Mogoče moja predvidevanja lahko spremeni tudi
kakšna ljubezen
Martini Zakoč je všeč Balaton z okolico in Julijske Alpe, rada ima tudi Ljubljano, prekmursko gibanico in madžarsko jed lecsó, med slovenskimi glasbeniki omeni Tanjo Žagar, Sašo Lendero. O sebi pravi, da je velikokrat nasmejana in takšno smo jo spoznali tudi višarci, ko smo obiskali Porabje.
Mihela
celo v Bruslju (povabilo je prišlo iz pisarne
Od kod prihajaš in s čim se ukvarjaš?
gospoda Lojzeta Peterleta). Pri organizaciji
Porabje je območje, ki meri 94 km2 in zajeobiska nam je veliko pomagal Klemen Žuma sedem vasi: Gornji Senik, Dolnji Senik, Samer, ki je bil lansko leto v Porabju na delovkalovci, Slovenska ves, Števanovci, Verica-Ritnem obisku.
karovci, Andovci. S starši in sestro živimo na
Gornjem Seniku. To je največja porabska vas,
Kako vidiš prihodnost mladih iz Porabja?
od Monoštra, ki je t. i. gospodarsko in kulturno
Mislim, da bo situacija v prihodnje še slabsredišče Porabja, oddaljena 15 km. Letos sem
ša, saj niti starejši nimajo možnosti za zakončala gimnazijo Mihalya Vörösmartyja v
poslitev. Slovenski jezik počasi izginja - kot
Monoštru. Septembra bom študij nadaljevala
ste to tudi sami slišali - ko ste bili pri nas
v Ljubljani. Obiskovala bom jezikovno šolo oz. Martina Zakoč
na obisku.
jezikovni tečaj Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik. Zanimajo me tuji jeziki, ne vem pa še, katero smer bom izbrala. Kako doživljaš Slovenijo?
Zakaj se kot porabska Slovenka tako trudiš ohranjati V Sloveniji je zelo lepa pokrajina, zato se vedno z veseljem peljem tja. Ljudje so gostoljubni, dobrosrčni. Z leti sem spoznaslovenski jezik?
Slovenski jezik oz. porabščino sem spoznala že v otroštvu. la veliko ljudi v Sloveniji in sem vedno vesela, ko se lahko sreMoji starši so Slovenci – mama je porabska Slovenka, oče čamo. Veseli me tudi, da me vsi spoznajo, kadar se srečamo.
pa Prekmurec. Od njiju sem se največ naučila. Mislim, da Kje želiš živeti čez nekaj let?
bi bila ponosna, če bi ohranjala njihov oz. naš materni je- Človek nikoli ne ve, kam ga bo življenjska pot popeljala. Tazik. Tudi stari starši so zelo radi z nami govorili v narečju.
ko tudi jaz ne moram povedati, kje bi rada živela. Odvisno
Kaj ti pomeni, da si predsednica Sekcije porabske mladine?
Predsednica sem postala, ker nihče drug ni bil zainteresiran
za ta položaj – predlagali so mene in tako se že tretje leto
trudim, da bi porabska mladina postala bolj povezana. Moje
oz. naše delo podpira Klub prekmurskih študentov, ki je bil
leta 2011 tudi pobudnik ustanovitve Sekcije porabske mladine. Verjetno bi bili mladi bolj zainteresirani in motivirani, če bi v Porabju dobili kakšno možnost, da bi se z ostalimi
organizacijami lahko bolj povezali in z njimi več sodelovali.
Kako živijo mladi v Porabju?
V Porabju živi ok. 400 mladih – če štejemo zraven še osnovnošolce in dijake. Ker mladi zelo težko dobijo delovno mesto v Porabju, se velikokrat odselijo. So tudi taki, ki študirajo ali so študirali v Sloveniji in so ostali tam, ker so
boljši pogoji za službo ali ker so se zaljubili. V okviru Sekcije porabske mladine imamo več programov – organizirali smo različne izlete, tečaje, srečanja ipd. Letos smo bili
8
je od tega, kje se bom lažje zaposlila. Mogoče moja predvidevanja lahko spremeni tudi kakšna ljubezen☺. Imam
pa zelo rada svojo mamo in če bo mogoče, bom poskušala
ostati v njeni bližini.
Pripravila si nam zanimiv program v Porabju in ga simpatično povezovala. Kaj je tebi pomenilo sodelovanje
pri višarskih dnevih?
Damjana Kern, profesorica s Centra za slovenščino kot drugi/
tuji jezik, ki je pomagala Rafaelovi družbi pri izpeljavi programa, me je prosila za pomoč pri organizaciji obiska v Porabju.
Z Damjano sva se spoznali, ko sem hodila na tečaj slovenščine v Ljubljano. Ker je bila vedno zelo prijazna z mano in mojo sestro, sem z veseljem priskočila na pomoč. Obenem sem
bila zelo vesela, da vas je zanimalo, kako živijo porabski Slovenci. Vse je šlo kot po maslu pri sestavljanju programa. Ta
čas, ki sem ga preživela z vami, mi je veliko pomenil. Bili ste
enkratna skupina in skupni čas je hitro minil.
RAFAELOVA DRUŽBA
25. romanje treh
Slovenij na Svete
Višarje
V lepem poletnem dnevu so se 4. avgusta že 25. leto zapored na Svetih Višarjah zbrale tri Slovenije – matična, zamejska in izseljenska – ki so potrdile besede dr. Lamberta
Ehrlicha, da so »Višarje mejnik, ki narodov ne ločuje, ampak jih združuje«. Zbrane romarje je v osrednjem predavanju z naslovom »Slovenstvo, krščanstvo, demokracija včeraj, danes, jutri« nagovoril Tržačan prof. Tomaž Simčič.
Slovesno sveto mašo je ob somaševanju trinajstih duhovnikov daroval kardinal dr. Franc Rode, ki je v pridigi večkrat povzel pomenljive misli dr. Lamberta Ehrlicha in se
spomnil Vinka Žaklja, začetnika romanj treh Slovenij. Pri
nagovoru je razmišljal o trenutnem stanju v Sloveniji, do
katerega je po njegovem mnenju prišlo ne le zaradi gospodarske, ampak predvsem zaradi moralne krize.
Po končani sveti maši se je na ploščadi za cerkvijo odvil kratek
kulturni program, pri katerem smo se spomnili treh velikih slovenskih mož, ki imajo letos jubilej: dr. Janeza Janeža - mineva
sto let od njegovega rojstva, zamejca Ivana Trinka - ob stopetdesetletnici rojstva, in pesnika Franceta Balantiča, ki je umrl pred
sedemdesetimi leti. Program je povezoval Franc Mihelič, sodelovali pa so tudi udeleženci višarskih dni mladih, ki so na ta dan
zaključili svoje štiridnevno druženje. Pri sveti maši in kulturnem programu je z ubranim petjem navduševal mešani pevski zbor iz Sel na Koroškem pod vodstvom Romana Verdela.
Romanja treh Slovenij so se tudi letos udeležili »naši« redni obiskovalci in nagovorili zbrane: Lojze Peterle, evropski poslanec, Mojca Kucler Dolinar, predsednica mestnega
odbora NSi, in profesor Tomaž Pavšič, član častnega razsodišča pri Svetovnem slovenskem kongresu. Med številnimi
Nastopajoči višarski mladi z recitalom o Ivanu Trinku, v
ozadju mešani pevski zbor iz Sel na Koroškem
romarji so bili navzoči tudi drugi ugledni gostje: dr. Valentin Inzko s soprogo Bernardo Fink Inzko, Silvester Gabršček, Zorko Pelikan, Peter Vencelj in drugi.
Jubilejno romanje je ob finančni podpori Urada za Slovence v
zamejstvu in po svetu organizirala Rafaelova družba v sodelovanju z Zvezo slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi.
Od Števanovcev v Porabju do Svetih
Višarij – štirinajsti višarski dnevi
V štirih dneh je devetnajst udeležencev obiskalo štiri pokrajine, kjer živijo naši rojaki – od Porabja, avstrijske Štajerske, Koroške do Kanalske doline. Življenje v Porabju smo
spoznavali preko Ljudskih pevk in gledališke skupine Veseli
pajdaši iz Števanovcev, v pogovoru z mladimi iz Sekcije porabske mladine – še posebno s porabsko Slovenko Martino Zakoč, ki je pomagala pri pripravi programa. Obiskali
smo tudi uredništvo časopisa Porabje, Radio Monošter, muzej Avgusta Pavla, vojaški muzej v Števanovcih, Mali Triglav
v Andovcih, Küharjevo spominsko hišo in župnijsko cerkev
na Gornjem Seniku. Kako živijo Slovenci na avstrijskem Štajerskem, nam je predstavila Susanna Weitlaner v Pavlovi hiši v Potrni. Tudi življenja v zamejski Italiji in v izseljenstvu
smo se dotaknili – p. Franček Bertolini je z nami podelil svojo življenjsko pot. Po Koroški nas je spremljal duhovnik in
kulturnik Janko Krištof. Obiskali smo Djekše, kjer nas je z
besedo in zgledom nagovorila družina Karner. Kot običajno
smo višarske dneve zaključili z vzponom na Svete Višarje in
romanjem treh Slovenij. O višarskih dnevih, ki so potekali
od 1. do 4. avgusta, boste več izvedeli v naslednjih številkah,
saj je bil program zelo bogat.
Mihela Zaveljcina
Letošnji višarci na stopnicah muzeja Avgusta Pavla v
Monoštru
9
ROMANJE TREH SLOVENIJ
Slovenstvo, krščanstvo,
demokracija – včeraj,
danes, jutri
Predavanje prof. Tomaža Simčiča na romanju treh
Slovenij na Sv. Višarjah, 4. avgusta 2013
Dragi prijatelji, naslov tega mojega nagovora je navdihnil spomin na sedemdeseta in osemdeseta leta prejšnjega
stoletja, ko je bila med slovenskimi, recimo tako, krščansko in demokratično usmerjenimi kulturniki in politiki v Italiji navada, da so v svoje priložnostne ali tudi programske nagovore redno, kot nekakšen Katonov ceterum
censeo, vključevali triado: »slovenstvo – krščanstvo – demokracija«. Ta triada je bila popularna tudi v zdomstvu.
Spominjam se, kako so leta 1987, med tržaškim obiskom
slovenske politične emigracije v Argentini, okoliščine nanesle, da sem moral na neki prireditvi improvizirati priložnostni govor. Spomnil sem se na naše tržaške prireditve in izpeljal misel, da nas demokratične Slovence tostran
in onstran oceana kajpak povezujejo tri vrednote: slovenstvo, krščanstvo in demokracija. Občinstvo je bilo navdušeno, pa tudi jaz sem prišel do zaključka, da bi boljše ne bil
mogel povedati.
Minila so desetletja, a še danes v prej omenjenih miljejih,
katerim se je med tem časom pridružila tudi matična Slovenija, na proslavah ali prireditvah pogosto odmeva beseda
o slovenstvu, krščanstvu in demokraciji. Pa vendar je – tako se mi vsaj zdi – med nekdanjim in današnjim navajanjem omenjene triade neka razlika. In katera je ta razlika?
Ta, da ko sem kot mlad fant denimo na Prešernovi proslavi v Donizettijevi ulici v Trstu ali na študijskih dnevih Draga ali na spominski prireditvi v Katoliškem domu v Gorici
ali tudi v Slovenskem domu v Buenos Airesu slišal slavnostnega govornika, kako je zagotavljal, da »smo pa mi zvesti
slovenstvu, krščanstvu in demokraciji«, sem natanko vedel,
kaj je hotel povedati. Danes pa – vsaj meni – ta razvidnost
nekako uhaja. Ko namreč slišim izgovoriti te besede, jih
moram glede na okvir, v katerem so izrečene, natanko premisliti, preden izključim možnost, da ne gre morebiti za navadno frazo, za izgovarjanje sicer visoko donečih, a vsebinsko meglenih besed.
Od kod nekdanja razvidnost, tako drugačna od današnje
ne-razvidnosti? Upam si trditi, da od tod, da je naše nekdanje sklicevanje na »slovenstvo – krščanstvo – demokracijo«
10
imelo neko stvarno, otipljivo vsebino, ki je današnje nima.
Te besede so namreč nekoč ob svojem splošnem pomenu
vsebovale neko sicer implicitno, a povsem razvidno akcijsko vsebino. Kazale so, po domače povedano, na nasprotnika. Tako je poudarjanje slovenstva pri nas pomenilo v prvi
vrsti boj proti italijanskemu šovinizmu in italijanski državni strukturi, ki nam je odrekala narodne in jezikovne pravice, poudarjanje krščanstva je pomenilo zavračanje dialektičnega materializma (»brezbožni komunizem«, se je reklo
takrat), poudarjanje demokracije pa odklanjanje totalitarnega komunističnega režima v Jugoslaviji. Ko smo torej
pred tridesetimi leti ponavljali, da so naše vrednote »slovenstvo, krščanstvo in demokracija«, smo tako mi kot tisti,
ki so nemara mislili drugače od nas, točno vedeli, kaj te besede pomenijo. Ko sem na primer v Buenos Airesu na omenjeni prireditvi omenil demokracijo, prav gotovo nikomur
od poslušalcev ni prišla na misel t. i. realsocialistična »ljudska demokracija«. Hočem reči, da se je nekoč točno vedelo, kateri družbeno-politični sistem zagovarja, katerega pa
odklanja, kdor je uporabljal triado »slovenstvo, krščanstvo,
demokracija«. S tem še ne trdim, da je bil smisel omenjenih besed zgolj negativen.
Navedeni primeri pa so nadaljnji dokaz, da so vrednote večkrat učinkovitejše v tem, kar zanikajo, kot v tem, kar
afirmirajo. Mar ni bilo tudi v Sloveniji za časa Jugoslavije
poudarjanje slovenstva v veliki meri izraz nezadovoljstva z
jugoslovanskim unitarizmom, ali ni bil verski razcvet, značilen za določeno povojno obdobje, tudi izraz tihega odpora do marksističnega enoumja?
Zato najbrž nisem daleč od resnice, če rečem, da gre samorazumevanje »slovenstva, krščanstva in demokracije« v še
ne tako daljni preteklosti razumeti kot odgovor na izvajanje
določenega pritiska, kot poskus, da bi se osvobodili prisilnega jopiča, ki so nam ga nadevali narodni in ideološki nasprotniki. Sleherni pritisk – naj bo le-ta narodni, ideološki
ali politični – pa izzove občutek ogroženosti in napadenega spodbudi k samoobrambi. Tu pa ne gre le za zadnjih petdeset let! Desetletja in desetletja – pravzaprav od narodnega preporoda dalje – smo tako v osrednji Sloveniji kot na
njenih obrobjih slovenstvo doživljali predvsem kot samoobrambni refleks, desetletja in desetletja, morda celo kar
nekaj stoletij smo svoje krščanstvo oz. katolištvo oblikovali
kot odgovor na sekularizacijo, in skoraj petdeset let po drugi svetovni vojni smo demokracijo pojmovali predvsem kot
zavračanje enostrankarske diktature. Z nogometno metaforo: okoliščine so nas naredile mojstre obrambne igre. V ita-
ROMANJE TREH SLOVENIJ
lijanskem nogometnem žargonu bi se reklo, da smo blesteli
v »catenacciu« (izraz označuje izrazito obrambno igro z občasnimi protinapadi). Tudi s »catenacciom« je sicer mogoče
kdaj pa kdaj zmagati, toda na splošno se k njemu zatekajo
ekipe, ki so ali se čutijo pred nasprotnikom šibkejše. Dopustijo namreč, da jim tempo diktira nasprotnik. Reagirajo na
njegove pobude. V tem smislu smemo reči, da so »reakcionarne«. V preteklosti smo bili slovenski kristjani »reakcionarji« kar v dvojnem pomenu, v ideološkem, pa tudi v narodnem. Kdor pozna zgodovino slovenske narodne prebuje
v 19. stoletju, namreč ve, da so nas narodi, ki so se imeli za
»napredne«, Nemci, Italijani, zlasti v obmejnih, narodno-mešanih krajih, obravnavali kot klerikalne starokopitneže,
obskurantiste, papiste, sovražnike napredka in omike enostavno zato, ker nas je nemško in italijansko liberalno meščanstvo ogrožalo, Cerkev pa branila. Vsilili so nam nepošteno igro, ki je raznarodovanje prikrivala z ideologijo.
Toda poglejmo drugo stran medalje! Prav zaradi tega, ker
je bila igra, ki nam je bila vsiljena, nepoštena, poštenim in
moralno zdravim rojakom, tako katoličanom kot svobodomislecem, ni bilo težko razumeti, kateri je bil pravi odgovor nanjo. Upor proti krivici utegne upornika obdariti z dodatnim poletom in energijo. Zato so se leta 1848 slovenski
svobodomiselni narodnjaki nekako samoumevno zoperstavili nemškemu potujčevalnemu liberalizmu, pa čeprav
so si s tem nakopali s strani nemčurjev očitek »reakcionarnosti«. In prav tako tržaškim narodnjakom svobodomiselne usmeritve konec 19. stoletja ni bilo mar, da jih je italijanski nacionalni liberalizem zmerjal s »klerikalci«, in to
samo zato, ker je krajevna škofija dosledno zagotavljala slovensko dušno oskrbo tudi v mestnem središču. Kako je bila
šele samoumevna izbira za zavedne primorske Slovence v
prvi polovici 20. stoletja, ko je fašizem raznarodovanje povzdignil v uradno državno politiko! Kot tudi v času komunistične diktature za iskrene demokrate ni moglo biti dvoma,
da njihovo mesto ni na strani preganjalcev, ampak na strani preganjancev. In kot je pod fašizmom narodno zatiranje
v primorskih Slovencih vzbudilo duha vztrajanja in borbenosti, tako preganjanje vernikov pod komunizmom vere in
Cerkve ni uničilo ali ošibilo, ampak jo nasprotno utrdilo. In
ista moralna gotovost in zavest, da si na strani pravice in resnice, je tista, ki je na primer demokratičnim Slovencem v
zamejstvu po vojni dala moč, da so kljub temu, da so bili v
okviru slovenske narodne skupnosti v številčnem pogledu
manjšina in povsem odrinjeni od »egiptovskih loncev mesa« (da si izposodim Jančarjevo metaforo), ustvarili svo-
Predavatelj prof. Tomaž Simčič na Svetih Višarjah
jo strukturo, svoj tisk, svoja društva, svojo kulturo, skratka
– in to je še posebej zanimivo ter marsikaj pove –, nič bistveno manj od tega, kar imajo danes, ko tudi oni segajo po
omenjenih loncih.
Čeprav ali pa morda prav zato ker so se torej omenjene tri
vrednote vzpostavljale – ne rečem v celoti, v veliki meri pa
gotovo – ob svojem zanikanju, je bil njihov pomen nadvse
jasen, doživet in življenjski. Istega pa v sedanjem času ne
moremo trditi z enako gotovostjo.
Poglejmo namreč! Prišlo je leto 1989, padel je berlinski zid,
padel je komunizem in s komunizmom večstoletna iluzija o nezadržnem napredovanju človeštva v smeri pravične in srečne družbe. Slovenija je – nepričakovano in v nenavadno hitrem času – postala demokratična, samostojna
in suverena država. Dobro desetletje kasneje je vstopila v
Evropsko unijo in druge evro-atlantske povezave. Uradnega ateizma je bilo konec. Cerkev je zadihala, obnovila nekatere svoje nekdanje ustanove in institucije, zdelo se je, da se
bo njena pot nadaljevala tam, kjer je bila pred več kot petdesetimi leti nasilno prekinjena. Tisk je postal svoboden,
o preteklosti, in to tudi o najbolj kočljivih temah, je postalo mogoče javno razpravljati, do tedaj zamolčani segmenti
politične emigracije so bili vsaj deloma priznani itd. Pa tudi
Slovencem v zamejstvu so se začela »vremena jasniti«. Republika Italija je leta 2001 sprejela zakon o zaščiti slovenske
manjšine, prvič je bil uradno priznan obstoj Slovencev v Videmski pokrajini. V italijanski javnosti se je izjemno povečalo zanimanje za slovenščino, mnogi italijanski starši so
začeli vpisovati otroke v slovenske šole.
Nadaljevanje prihodnjič
11
KOMENTAR MESECA
Med sramoto in
finančno izgubo
Slovenska Cerkev se je znašla v enem
najtežjih položajev v zgodovini. Ima štiri
nadškofe, vendar nobeden od njih ne sme
opravljati svoje odgovorne službe. Med tem
ko sta bila nekdanji ljubljanski Uran in
mariborski dr. Kramberger umaknjena že
pred časom, je sedaj ta usoda doletela še
mariborskega nadškofa dr. Turnška in
ljubljanskega dr. Stresa. Če vzrok za umik
prvega ni širše znan, so ostali trije morali
svoje službe pustiti zaradi finančne polomije
mariborske nadškofije. Ne zaradi tega, ker
naj bi bili neposredno vpleteni, ampak zaradi
svoje visoke službe oziroma hierarhične
organizacije Cerkve.
Finančno polomijo mariborske nadškofije
je odkrila, verjetno pa tudi odločilno
povzročila finančna kriza, ki pretresa svet in
Slovenijo še posebno. Kot je znano, so se
najodgovornejši v mariborski nadškofiji po
zlomu komunizma odločili, da bodo z
zbiranjem certifikatov, vrednostnih papirjev
kot dokaz lastniških deležev vsakega
državljana nad nekdanjim državnim
premoženjem, ustvarili gospodarsko družbo,
ki bo odkupovala nekdanja državna podjetja
in z njihovim dobičkom financirala cerkvene
potrebe. Razbremenili naj bi torej vernike in
razvili cerkveno infrastrukturo, kot jo poznajo
v Evropi.
12
Poleg tega se je spustila še v gradnjo posebnega kabelskega
omrežja, kar je bilo
v tehničnem pogledu supermoderno in
pametno, podcenjevalo pa je obstoječo
konkurenco državnih podjetij.
Finančni vložki so
bili veliki, dohodki
pod pričakovanji. Bilo je še nekaj drugih
napak. Cerkvena podjetja, v bistvu so bile to klasične gospodarske družbe, ki so poslovale po obstoječem gospodarskem pravu, le vodilno besedo v njih so imeli cerkveni
ljudje, so postala plačljivo nesposobna in šla v stečaj, ki je
pokazal strahotno finančno izgubo. Še večja je sramota. To
je v bistvu, vsaj po doslej znanem, odneslo nadškofe.
Vprašanje, s katerim se sedaj soočajo slovenski verniki, je,
kolikšna je krivda tistih, ki so te akacije vodili in ali so se
pri tem finančno okoristili. Po vsem, kar doslej vemo, zadnjega ni bilo. Vse bolj postaja močno prepričanje, da so
bili vodilni v teh gospodarskih podjetjih nestrokovni, naivni, da niso dopustili kritike in sprejemali opozoril, ki jih ni
bilo malo. Poleg njihovega temeljnega in odločilnega greha
pa je vse bolj jasno, da so pri tem sodelovali tudi nekdanji
sodelavci bivšega komunističnega režima in njim podobni
lumpi, ki so načrtno zapeljali Cerkev. Nekaj je bilo med njimi tudi ideoloških sovražnikov, ki so jo hoteli uničiti, ker
jim to ni uspelo takoj po drugi svetovni vojni. Prav to dejstvo, da so se v svoji naivnosti povezali z »nekdanjimi«, je
za podpisanega še bolj krivo kot sama ekonomska nesreča. Bili so nesposobni, da bi se kaj naučili iz lastne zgodovine. To je napuh!!!!!
Kako bo naprej, nihče ne ve. K sreči imamo slovenski
verniki v zadnjih desetletjih toliko izkušenj, da nas nič ne
bo omajalo v veri. Tudi duhovniki so samo ljudje, mi pa
verujemo v Boga. Z vero v njega bomo prebrodili tudi to
izjemno krizo, ki bo gotovo pustila velike posledice in dala možnost za očiščenje in pomlajenje Cerkve na Slovenskem.
dr. Stane Granda
PRISLUHNIMO DOMOVINI
Zapisali so …
Izseljenski duhovnik Zvone Podvinski
na vseslovenskem srečanju v državnem zboru
Kako rešiti problem s preteklostjo? Dokler bomo pometali pod prag vzrok naše razdeljenosti, tako dolgo bomo podobni avtomobilu, ki se želimo z njim peljati, a tiščimo na
stopalko za plin, istočasno pa imamo ročno zavoro do kraja
zategnjeno. Tukaj pridemo do problema sprave. Dokler ne
bomo kot narod doživeli svojega Nürnberga, tako dolgo se
bomo dušili v lastnem sovraštvu, nesporazumih in razdeljenosti. Težo te razrednosti čutimo tudi mi, slovenski pastirji med rojaki, na svojih ramenih. V Evropi so mnogi rojaki po več kot dvajsetih letih samostojne Slovenije kljub
prizadevanjem za medsebojno sodelovanje in povezovanje še vedno politično razdeljeni in oddaljeni od naših slovenskih skupnosti. Vprašanje je, ali ni to odsev originalne slike razdeljenosti v tukajšnjem parlamentu ... Kako to,
da naši sosedje Hrvati znajo v kriznih časih še kako stopiti skupaj, posebej ko gre za vprašanje narodnih meja in podobno? Prav in lepo bi bilo, da bi v domu demokracije našli skupni jezik in se najprej tukaj spravili za zgled celemu
našemu narodu.
Ponosen sem, da sem Slovenec, ko bomo zedinjeni doma in
po svetu, bom pa še bolj ponosen.
Gašper Blažič na Časniku o Igorju Šoltesu kot o novem
manevru tranzicijske levice
Sedaj se soočamo z novimi političnimi alternativami, ki ponujajo fantastične rešitve za naše probleme in nas nagovarjajo predvsem z govorico, ki boža naše možgane. Toda v državi, kjer glavna ločnica v resnici ne poteka med levimi in
desnimi, pač pa med moderno civilizacijo in njenim nasprotjem (ki ga najbolje ponazarja Huda jama) in kjer imamo še vedno izrazito asimetrijo v družbenih podsistemih,
ni mogoče na tako lahkoten način sprejemati takih alternativ, če vemo, kolikokrat so se kadri iz strank tranzicijske levice »reciklirali« (sedanja predsednica vlade je denimo zamenjala že kar nekaj strank) in ponujali vedno nekaj
novega, nazadnje pa se je izkazalo, da gre za staro vsebino
v drugačnem ovoju. Ali kot bi rekli naši južni bratje: »Isto
sranje, drugo pakovanje.«
Stane Dolanc je leta 1972 v Splitu izrekel znamenite besede: »Mora nam biti popolnoma jasno, da smo v tej državi
komunisti na oblasti. Kajti če ne bi bili mi, bi to pomenilo, da bi bil nekdo drug. Ampak temu ni tako in tudi nikoli ne bo.« V tem času je bil najbolj vplivni slovenski politik še Edvard Kardelj, sicer Titova desna roka. Deset let po
Kardeljevi smrti je ZKS v kontekstu padca berlinskega zidu ter organiziranja opozicije privolila v »sestop z oblasti«
– da bi na njej lahko ostala. Tudi četrt stoletja kasneje se ta
že videni vzorec ponavlja. Bomo tudi tokrat naivno nasedli blesku celofana?
Ekonomist dr. Matej Lahkovnik v
Slovenskih novicah
o gospodarskem stanju v Sloveniji
Slovenija je že v prvi polovici leta dosegla kar 1,3 milijarde proračunskega primanjkljaja in s tem že skoraj dosegla načrtovani letni 1,5-milijardni primanjkljaj. Prihodki
države so se znižali, stroški povečali.
Cene so zaradi višjega DDV prva dvignila državna monopolna podjetja. Po drugi strani pa ista državna podjetja plače svojim zaposlenim zvišujejo, čeprav se hkrati povprečna
plača v državi znižuje. Povprečna plača se je najbolj znižala v sektorju izobraževanja za 4,8 odstotka, najbolj pa se
je povišala v monopolni državni energetiki, in sicer za 4,5
odstotka. Večina državljanov torej z manjšo plačo plačuje dražje storitve državnih monopolnih podjetij, medtem
pa se vladna koalicija spopada za vodilna upravljavska mesta v teh podjetjih.
Brezposelnost med mladimi je presegla 25 odstotkov. Še
nikoli, odkar je Slovenija samostojna, ni toliko mladih
razmišljalo o tem, da bi se izselili v tujino. Po besedah
mlade doktorice znanosti, ki se je zaposlila v etnografskem muzeju na Dunaju, so namreč ključni kriteriji zaposlovanja mladih diplomantov v Sloveniji zveze in poznanstva in ne kompetentnost. Ob vsem tem je Evropska
komisija vlado Alenke Bratušek že julija opozorila, da se
ji čas za utrditev javnih financ izteka in da na tem področju ni dovolj naredila. Opozarjajo nas na nujnost nadaljevanja strukturnih reform. Medtem ko je večina držav EU
že zlezla iz recesije, pa se slovensko gospodarstvo še vedno krči.
Poletje je sicer minilo relativno mirno. Najboljši protikrizni
ukrep vlade je bil, da so ministri odšli na dopust, saj v zadnjem mesecu dni vlada ni uvedla novih davčnih bremen
za gospodarstvo. Jeseni pa prihaja trenutek resnice.
13
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
Vseslovensko srečanje Slovencev v zamejstvu in po svetu v državnem zboru. V državnem zboru je 4. julija potekalo XIII. vseslovensko srečanje Slovencev v zamejstvu in
po svetu z naslovom „Odslikave slovenstva”. Srečanje, ki ga
vsakoletno prireja Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, je namenjeno izmenjavi mnenj in izkušenj
ter medsebojnemu povezovanju. Številne zbrane so uvodo-
ralnega sekretarja podmladka Evropske ljudske stranke, rojen v Argentini. Sledil je kulturni program, na katerem so
sodelovali dijaki RAST 42 iz Argentine in mladi glasbeniki
iz izseljenstva in Slovenije.
Nagovor ministrice Tine Komel
Od 27. julija do 3. avgusta je v Fari ob reki Kolpi potekal 17.
tabor slovenskih otrok po svetu. Petdeset udeležencev iz
Italije, Bosne in Hercegovine, Nemčije, Nizozemske, Peruja
in Kanade je dopoldne obiskovalo šolo slovenskega jezika,
popoldne pa preživelo ob različnih zanimivih ogledih, delavnicah in športnih aktivnostih. Tabor je letos že sedemnajstič zapored organizirala Slovenska konferenca Svetovnega slovenskega kongresa.
ma pozdravili Janko Veber, predsednik državnega zbora RS,
Tina Komel, ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu,
in Danijel Krivec, predsednik komisije DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Kulturni program je popestrila Glasbena šola s Koroške z nastopom mladih glasbenic: sopranistke Mateje Potočnik ter kitaristk Sare Gregorič
in Angelike Kos. V uvodnih razpravah so spregovorili prof.
dr. Anton Mavretič (preko videoposnetka), ameriški Slovenec, ki je spodbudil k naslanjanju na lastne moči in k večji
samozavesti, Luigia Negro, ki je orisala slovensko manjšino
v Videmski pokrajini v povezavi s 35. obletnico konference o etnično-jezikovnih skupinah v Vidmu, in izr. prof. dr.
Mirjam Milharčič Hladnik, ki je spregovorila o sestavljenih
identitetah in medkulturnih dialogih. V dopoldanski in popoldanski razpravi so svoja razmišljanja predstavili rojaki
iz domovine, zamejstva in izseljenstva.
*
V Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani je 7. julija
potekal 20. tabor Slovencev po svetu, ki ga je pripravilo Izseljensko društvo Slovenija v svetu. Sv. mašo za Slovence po
svetu je vodil škof dr. Anton Jamnik. Na okrogli mizi z naslovom „Zakaj ostati v Sloveniji? Mladi med Slovenijo in tujino« so spregovorili: ddr. Klemen Jaklič, univ. dipl. iur., predavatelj prava in etike na Univerzi Harvard, mag. Klemen
Žumer, svetovalec ELS v Evropskem parlamentu, mag. Uroš
Zorn, univ. dipl. ing. agr., rojen v Franciji, Ciril Valant, podjetnik, rojen v Franciji, Federico Potočnik, namestnik gene-
14
*
Svet za Slovence po svetu. 10. julija je v Ljubljani potekala seja Sveta Vlade RS za Slovence po svetu, ki jo je sklicala
predsednica vlade mag. Alenka Bratušek, udeležila pa se jo
je tudi Tina Komel, ministrica za Slovence v zamejstvu in
po svetu. Seja je bila namenjena izmenjavi informacij o dejavnostih organizacij Slovencev po svetu ter razpravi o možnih izboljšavah na različnih področjih - tako na strani slovenskih vladnih in nevladnih kot tudi izseljenskih ustanov.
Seje so se udeležili izvoljeni predstavniki Slovencev iz Argentine, Brazilije, ZDA, Kanade, Avstralije, Kitajske, Nemčije, Srbije in BiH ter predsednik Svetovnega slovenskega kongresa.
*
*
V Cerkvi na Slovenskem je bilo na sv. Petra in Pavla posvečenih devetih novomašnikov; iz ljubljanske škofije prihajajo trije, iz mariborske eden, koprske dva in novomeške dva,
murskosoboške eden, brez novomašnikov pa letos ostaja
celjska škofija.
*
Festival družin je letos sredi junija potekal na Rogli. Sedmega festivala po vrsti, ki ga je organiziral Iskreni.net, se
je udeležilo okoli 5000 udeležencev. Poleg predavanj o očetovstvu in njegovi vlogi ter o aktivnem preživljanju časa z
otroki je bilo tudi veliko delavnic in iger, kjer so lahko svoje sposobnosti preizkusili tako otroci kot starši.
*
Evropski parlament je podelil nagrado za državljana Evrope
2013 tržaškemu pisatelju Borisu Pahorju. Naziv častnega občana pa so mu podelili prebivalci Svetega Jurija ob Ščavnici.
*
Od 30. junija od 12. julija so v Novem mestu potekale jezikovne počitnice, ki jih je že 25. pripravila Krščanska kulturna zveza (KKZ) v sodelovanju z Osnovno šolo Grm.
SLOVENIJA MOJA DEŽELA
Triindvajset otrok je bilo razdeljenih v skupine glede na
predznanje. Jezikovnih počitnic se udeležijo še posebej tisti otroci, ki doma nimajo toliko možnosti govoriti slovensko, posebnost dvotedenskega učenja slovenskega jezika pa
je tudi bivanje pri slovenskih družinah. Zaključne slovesnosti se je udeležil tudi škof Glavan.
*
Dobrodošli doma. V Ljubljani in
Mariboru je med 5.
in 6. julijem potekala poletna prireditev, ki je bila namenjena druženju
Blue Fingers iz Benečije
vseh Slovencev. Letos so bili v ospredju sicer mladi – tako tisti iz domovine, kot tisti iz zamejstva in sveta. Dogodek je spremljalo
več prireditev, kot so etnografska, naravoslovna in likovna delavnica za otroke in mladino, informativne predstavitve, filmski večer, etnografska in fotografska razstava, folklorni, glasbeni, gledališki in plesni nastopi. Veseli smo, da
se je našemu povabilu, da nastopijo na prireditvi, odzvala
tudi mlada glasbena skupina Blue Fingers iz Beneške Slovenije. V okviru prireditve je bila v Narodni in univerzitetni knjižnici na ogled razstava V objemu dveh svetov: Slovenci v Argentini. Z njo so želeli avtorji razstave predstaviti
tri valove migracij. Na ogled je bilo gradivo, ki ga hranijo v
NUK: od knjig, serijskih publikacij do drobnega tiska (vabila na prireditve, gledališki listi, letaki). Najmanj gradiva je
bilo na voljo iz prvega emigracijskega vala, več iz časa med
obema vojnama, ki je v deželo pod ekvatorjem pripeljal približno 25.000 posameznikov, predvsem iz Prekmurja in Primorske, zelo bogata pa je bera iz obdobja med letoma 1947
in 1948 ter 1954 in 1955, saj je povojno politično emigracijo sestavljalo veliko izobražencev.
*
V Mladinskem centru na Rebrci na avstrijskem Koroškem
je poleti potekal teden mladih umetnikov. Pripravlja ga Krščanska kulturna zveza z Mladinskim centrom na Rebrci
in Katoliško otroško mladino. Udeležilo se ga je 60 otrok z
avstrijske Koroške in tudi iz Slovenije v starosti od šest do
dvanajst let, ki so ustvarjali lutke, se glasbeno udejstvovali,
plesali in likovno izražali.
*
Predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev, ene od
krovnih organizacij koroških Slovencev, ostaja dr. Valen-
tin Inzko. Prejel je 75 odstotkov glasov. Dr. Inzko je vodenje NSKS prevzel leta 2010, bil od 2005 do 2009 avstrijski
veleposlanik v Sloveniji, leta 2009 pa je postal tudi visoki
predstavnik mednarodne skupnosti in posebni predstavnik Evropske unije v BiH.
ŠPORT
∗ Slovenski atletski klub (SAK) v Celovcu je po 43 letih prizadevanja dobil lastni športni park. Najuspešnejši nogometni klub na Koroškem ima sedaj lepo urejeno igrišče in prostore. Predsednik SAK, Franci Wieser,
je izrazil navdušenje nad kakovostjo in velikostjo kluba.
∗ Matej Lovše je na tradicionalni kolesarski prireditvi
maraton Franja od 1720-ih tekmovalcev zasedel drugo mesto.
∗ Damir Dugonjić je na svetovnem prvenstvu v plavanju v Barceloni dvakrat osvojil četrto mesto – na 100 m
prsno je medaljo zgrešil za tri stotinke sekunde, na 50
m prsno pa za stotinko.
∗ Na svetovnem prvenstvu v atletiki v Moskvi se je od
slovenskih tekmovalcev najbolje uvrstil Primož Kozmos
- bil je četrti v metu kladiva.
∗ Nogometaši Maribora so premagali Apoel iz Nikozije
in se uvrstili v 4. (zadnji) krog kvalifikacij za Ligo prvakov. Igrali bodo s češkim klubom Viktorija Plzen.
∗ Slovenska tenisačica Katarina Srebotnik odlično nastopa v igri dvojic. Na velikem turnirju v Torontu je
zmagala v paru s s Srbkinjo Jeleno Janković.
∗ V Solkanu je potekalo prvenstvo v spustaškem sprintu, kjer so Slovenci skupno osvojili kar šest kolajn. Sašo Taljat in Luka Božič sta osvojila zlato medaljo v kanuju dvosedu.
∗ V turškem Mersinu je na sredozemskih igrah slovenska odprava osvojila naslednje medalje: plavalka Anja
Klinar zlato in srebrno, judoistka Vlora Beđeti zlato, Petra Nareks srebrno in Andraž Jereb srebrno, v taekwondoju Ana Petrušič bronasto in badmintonistka Maja
Tvrdy prav tako bronasto. Ritmična telovadka Sara Kragulj je v mnogoboju zasedla deveto mesto.
∗ Motokrosist Klemen Gerčar je zmagal na dirki svetovnega prvenstva razreda MX3 v Orehovi vasi.
∗ Našim rokometašem se žal ni uspelo uvrstiti na
evropsko prvenstvo, ki bo prihodnje leto potekalo na
Danskem.
∗ Nogometaši Maribora so zmagovalci letošnjega superpokala Telekom Slovenije.
15
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
A
N
G
L
I
J
A
LONDON
V času letošnjega poletja je v pastoralnem smislu življenje v »Našem domu«
potekalo morda manj pestro kot sicer.
Zadnjo slovensko mašo v prvem polletju za rojake v Londonu in okolici smo
imeli na drugo nedeljo v juniju. Z rednimi mašami in našimi srečanji bomo nadaljevali na drugo nedeljo v septembru in vse do druge nedelje v juniju
2014. Letos smo praznik slovenske osamosvojitve in dan državnosti obhajali 20. junija. Naše veleposlaništvo je za
nas priredilo lep koncert s pevcema
Bernardo Fink Inzko in njenim bratom
Markom Finkom. Dvorana se je napolnila z rojaki in prijatelji Slovencev.
Tudi tokrat je v poletnem času k nam
prišlo na obisk ali pri nas bivalo kar
lepo število raznih študentov, dijakov
in rojakov, ki so prišli z namenom,
da si ogledajo znamenitosti Londona
in Anglije. Sicer pa študentje in dijaki hodijo k nam predvsem zaradi tečajev angleščine ali obiskujejo kake
druge študijske dejavnosti. V prostem
Gospod Jure Ferlež v Našem domu
16
času si ogledujejo znamenitosti angleške prestolnice.
Bili smo zelo veseli nekaterih slovenskih duhovnikov, ki so bivali v Našem domu ali pa so bili v času poletnih počitnic kako drugače povezani s
slovensko katoliško misijo, ko so bivali v Londonu. Naj omenim vedno vedrega gospoda Jureta Ferleža, župnika
v Dobu pri Domžalah, in prav takega
misijonarja iz Zambije, magistra p. Janeza Mujdrico.
Župnik S. Cikanek pa je v času poletnih počitnic skrbel za Dom in za pastoralno delo predvsem v Londonu.
V večnost je odšel Canon Timothy
(Tim) Russ – velik prijatelj Slovencev
Angleški kanonik Timothy Vincent
Russ je oktobra 2010 v domači župniji Great Missenden daroval zadostilno in spravno mašo za popravo krivic
Britanske kopenske vojske zaradi vračanja slovenskih vojakov v domovino
ob koncu druge svetovne vojne. Spravnega bogoslužja v Veliki Britaniji so se
udeležili številni duhovniki iz Slovenije, o dogodku pa smo poročali tudi na
naših spletnih straneh.
Tim Russ se je rodil 11. avgusta 1943 v
stari katoliški rodbini in je bil na svoje
prednike Huddlestonove izjemno po-
nosen. Pogosto je pojasnjeval, kako po
rodbinskem izročilu njihove angleške
korenine segajo vse do anglosaksonskega kralja Atelstana iz 10. stoletja.
Tim je bil rojen v času druge svetovne
vojne, njegov oče pa je umrl med služenjem v kraljevi mornarici. Po končanem šolanju se je vpisal na Kraljičin
kolegij v Cambridgeu, kjer je z odliko
zaključil študij ekonomije.
Na materino presenečenje se je po
Cambridgeu odločil za duhovniško
pot in se vpisal na Marijin kolegij v
Oscottu, tj. semenišče birminghamske
nadškofije. Po šestih letih priprave na
duhovništvo je leta 1972 prejel mašniško posvečenje in bil imenovan za kaplana v župnijah Sv. Lovrenc v Cambridgeu in Sv. Martin v Lutonu. Zatem
je postal tajnik škofa Chartesa Granta. Tim je čutil veliko naklonjenost do
škofa Granta, rojenega v Cambridgeu,
kjer stoji tudi dom prednikov rodbine
Huddleston, Savvston Hall.
Po tajniškem položaju je bil imenovan za župnika v Burnhamu, leta 1996
pa je prevzel cerkev Marijinega brezmadežnega Srca v Great Missendenu
v angleški grofiji Buckinghamshire.
Imenovan je bil tudi za kanonika teologa stolnega kapitlja v škofiji Northampton.
Kanonik Timothy Russ
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Kot filozof in teolog je pozorno preučeval dela jezuita Bernarda J. F. Lonergana, kanadskega duhovnika, filozofa
in teologa, ki v nekaterih krogih velja
za enega najpomembnejših mislecev
dvajsetega stoletja. Tim je bil verjetno eden izmed najboljših poznavalcev njegovih del v Angliji.
V zadnjih letih je Tim v svoji župniji
sprejel številne duhovnike iz Slovenije, ki so župnijo vodili v času njegovega tritedenskega letnega dopusta. Preko teh poznanstev je izvedel za pokol
pretežno mladih slovenskih katoliških vojakov, ki so jih leta 1945 pobili komunisti, potem ko jih je v domovino vrnila Britanska kopenska
vojska. Kot teologa ga je to spodbudilo k darovanju izrednega bogoslužja
za popravo krivic, s pomočjo katerega naj bi Združeno kraljestvo doseglo duhovno zadoščenje za napako ob
vračanju teh mladih mož. Zadostilno bogoslužje je bilo deležno množične podpore, udeležili pa so se ga tudi škof iz Northamptona, anglikanski
škof iz Buckinghama, ljubljanski nadškof in številni drugi dostojanstveniki. Osebno sporočilo ob tej priložnosti
je poslal tudi kardinal Rode iz Vatikana. Tim je bil prepričan, da je bilo to
zadostilno bogoslužje ena izmed pomembnejših stvari, ki jih je storil v
življenju. Eden izmed udeležencev je
nedavno dejal, da je bilo ‘obhajanje
zadostilnega bogoslužja resnično pomemben zgodovinski dogodek ne le
za vse tiste, ki so se ga udeležili, ampak za vse sorodnike tistih več sto tisočih žrtev iz leta 1945, ki si bodo njegovo ime zapomnili za vedno’.
V zadnjih letih je Tim pokazal svojo
vsestranskost, ko je postal navdušen
ribič, v kraju Little Missenden pa je
zasadil celo manjši vinograd. Resnično ‘mož za vse letne čase’.
Tim Russ je mirno zaspal v večnost
na svojem domu na praznik apostolov
Petra in Pavla, potem ko se mu je nepričakovano poslabšalo zdravstveno
stanje zaradi raka na trebušni slinavki. Škof iz Northamptona je po njegovi smrti poudaril ‘neizmerno vero in
dušni mir, s katerima je kanonik Timothy pred tremi meseci sprejel diagnozo o svoji neozdravljivi bolezni’.
V Great Missendenu so v sredo, 10. julija 2013, ob 11.30 obhajali pogrebno
sveto mašo, kanonik Russ pa je bil v
ožjem krogu položen k večnemu počitku v kapeli rodbine Eyre v Bathu v
petek, 12. julija.
Keith Miles
(prevod Mojca Masterl Štefanič)
Zagotavljamo našo povezanost s pokojnim Timom v molitvi - še zlasti pri
svetih mašah, ki se darujejo v Našem
domu v Londonu.
S. C.
A
V
S
T
R
I
J
A
GRADEC
»Izvedel sem, da če želiš dobiti dostop do brazilskega naroda, je potrebno vstopiti skozi portal njegovega neizmernega srca; naj mi bo torej ta
trenutek dovoljeno obzirno potrkati
na ta vrata. Prosim za dovoljenje, da
bi vstopil in preživel ta teden z vami,«
je med drugim v svojem nagovoru dejal papež Frančišek, ki je 23. julija prispel v Rio de Janeiro na svetovni dan
mladih. Poudaril je, da s seboj ne prinaša ne zlata ne srebra, pač pa Jezusa Kristusa, da bi poživil plamen bratske ljubezni, ki gori v vsakem srcu.
Nato je takole nadaljeval: »Mladost je
okno, skozi katero prihodnost vstopa v
svet. Je okno, torej nam prinaša velike
izzive. Naša generacija mora znati dati prostor mladim. Znati mora varovati materialne in duhovne pogoje za celoten razvoj. Mladim mora dati trdne
temelje, na katerih bodo lahko zgradili življenje. Posredovati jim mora trajne vrednote, za katere je vredno živeti.
Zagotoviti jim mora transcendentno
obzorje za njihovo žejo po pristni sreči
in za njihovo ustvarjalnost v dobrem.
Izročiti jim mora dediščino sveta, ki
ustreza merilom človeškega življenja.
In navsezadnje, v njih mora prebuditi
najboljše zmožnosti, da postanejo protagonisti lastne prihodnosti in da bodo
soodgovorni za usodo vseh ...« (odlomek besedila je s spletne strani Radia Vatikan).
Ko smo se v nedeljo, 21. julija, zbrali
pri maši, nam je tudi pater mag. Jože
Lampret razložil pomen svetovnega
dneva mladih v Braziliji, pri katerem
se je zbralo približno dva milijona
mladih s celega sveta.
Ob spremljavi poročil o tem izjemno
pomembnem dogodku nam postane toplo pri srcu, saj nam nehote daje
upanje, nas navdušuje za skupno delovanje in nas pripelje do spoznanja,
da lahko mladim najbolj pomagamo
z lastnim zgledom. S tem, ko jim damo oporo, pomoč, jim pokažemo pravo pot v družbo, kjer se počutijo sprejeti, kjer so lahko radostni, kjer lahko
počnejo nekaj dobrega. Da jim tudi
mi lahko rečemo: »Zlata in srebra nimamo, ponujamo vam pa, kar imamo
- vero, upanje, ljubezen.«
Čeprav je sedaj čas dopustov in počitnic, je v naši cerkveni skupnosti Marija Pomagaj v Gradcu vseeno zelo živahno, predvsem če se nam pridružijo
sorodniki, znanci in prijatelji iz Slovenije. Omenila bi rada, da so otroci, ki
17
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Zaključek šolskega leta
v Gradcu obiskujejo pouk maternega
jezika slovenščine, že 23. junija imeli zaključno praznovanje, kot je razvidno iz odlomka učiteljice mag. Tatjane Vučajnk: »Učenci slovenščine v
Gradcu so zaključili šolsko leto. Letos smo ga zaključili z igrarijami po
različnih postajah, ki so jih pripravili
starši in učenci. Sprehodili smo se po
različnih postajah – origami, balinanje, nošenje kroglic, branje, prestavljanje žebljev ter bar s pripravo koktailov. Dejavnosti pouka smo predstavili
z razstavo, ki je obiskovalce nagovarjala, naj se tudi sami preizkusijo in rešijo določeno nalogo. Učencem bralcem smo podelili bralne značke. Letos
se je bralcem pridružilo tudi nekaj
staršev, ki so prebirali sodobno slovensko leposlovje. Starši so presene-
Branje v Štajerski deželni knjižnici
tili tudi učiteljico in ji pripravili kviz
v poznavanju narečnih besed, kjer so
upoštevali jezikovno heterogenost, ki
je sicer prisotna pri pouku. Po jedači
in pijači pa so se v poznavanju slovenskih znamenitosti pomerili še starši. Zmagale so mamice, očetje pa so si
prislužili tolažilno nagrado.«
Pred tem pa je naše društvo „ASP“
Gradec 21. junija v Štajerski deželni
knjižnici Gradec organiziralo branje z
otroki OŠ Franceta Prešerna iz Maribora in otroki iz Neue Mittelschule St.
Leonhard iz Gradca. Otroci so z navdušenjem brali pesmi slovenskega pesnika Franceta Prešerna in štajerskega
pesnika Petra Roseggerja. Na osnovi
tega srečanja so se razvila nova prijateljstva, tako bodo otroci v jeseni spet
skupaj brali v Mariboru.
Slovo od naših organistov Reke in Zoltana
18
Na žalost smo se v nedeljo, 7. julija,
po sv. maši morali posloviti od naših
organistov, zakoncev mag. Reke Borbely-Miklas in njenega soproga mag.
Zoltana Borbelyja, kakor tudi od njunih hčerkic Hange in Tünte in njune
stare mame.
Obljubila sta, da nas bosta obiskala. Zaželeli smo jima veliko sreče in
uspeha, predvsem pa zdravja in božjega blagoslova. Podarili smo jima pesmarice Slavimo Gospoda I. in II.
del, iz katerih sta naše slovenske maše na orglah spremljala celih deset let.
Za nas je bilo to slovo zelo težko, vendar se bomo potrudili, da bomo naše
maše tudi v prihodnje spremljali s petjem in ob spremljavi orgel.
Pa še en zanimiv dan v mesecu juliju.
V soboto, 13. julija, je majhna skupi-
Zoltan s Hango, Reka in stara mama s Tünto
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
limo naslednjega družinskega srečanja, ki bo v nedeljo, 15. septembra, ko
bomo skupaj odšli na skupni družinski dan v Francijo, v mlin blizu Merlebacha, kjer bomo v naravi obhajali
sveto mašo, si pripravili skupno kosilo in se v popoldanskem času posvetili pogovoru o vzgoji in graditvi pozitivnih odnosov med starši
in otroki.
na iz naše cerkvene skupnosti obiskala grobove dveh pomembnih oseb, ki
sta dolga leta delovali v naši cerkveni
skupnosti v Gradcu, in sicer grob dolgoletnega organista Ernsta Artača, ki
je pokopan v Krškem, in grob duhovnika Martina Beleja, ki je pokopan v
Laškem, in jima tako izkazala čast in
zahvalo za njuno nepozabno požrtvovalno delovanje.
mag. Ivanka Gruber
B
E
N
E
L
U
K
S
Družinska maša v Luksemburgu
Enkrat mesečno se v jezuitski cerkvi v
Luksemburgu sreča skupnost Slovenk
in Slovencev, ki so tam zaposleni pri
različnih evropskih ustanovah. Mlade družine imajo po več otrok, od treh
do petih ali še več. Zanimiva je trditev
enega od očetov, ki mi je v pogovoru
dejal, da imajo tu zaupanje, da so kot
številna družina zavarovani in imajo
daljnoročno garancijo, da bodo lahko preživeli in svojim otrokom nudili dostojno prihodnost. Kaj takega ne
moremo trditi za vsako državo, kaj šele za Slovenijo.
V nedeljo, 16. junija, smo se zbrali k družinski maši, ki smo jo skupaj
oblikovali. Tamara Kerin je malo prej
prejela prvo sveto obhajilo v župniji
Leskovec pri Krškem, želela je podeliti svoje veselje s skupnostjo, kamor
z mamo redno prihaja. Pevski program za to slavje so pripravile družine same, tudi otroci so kot v orkestru
igrali na razne inštrumente. Ker sem
v Luksemburg prispel malo prej, sem
šel okoli cerkve nabrat šopek s sedmimi različnimi rožami, predstavljale
so sedem zakramentov. Mama prvoobhajanke je za slovesnost pripravila
Tamara Kerin je podoživljala prvo
sveto obhajilo v slovenski skupnosti v
Luksemburgu.
lep hlebec kruha. Namesto pridige je
sledila kateheza o sedmih zakramentih, še zlasti o evharistiji, ki je središče krščanskega duhovnega življenja
in ognjišče, ob katerem se srečujemo
in ogrejemo.
Kot lahko vidite na fotografiji, nas je
ta družinska maša, ki se je nadaljevala s skupno družabnostjo, zares toplo ogrela in nam dala novih moči in
medsebojnega zaupanja. Že se vese-
Družinski dan v Bruslju
V nedeljo, 23. junija, smo v Bruslju
dočakali dolgo načrtovani in pričakovani slovenski družinski dan. Nanj
smo se pripravljali od januarja naprej z mesečno družinsko mašo, ki
povezuje mlade slovenske družine,
ki delajo in živijo v tej evropski prestolnici. Napovedoval se je precej kisel dan, vendar je vreme vzdržalo in
nam omogočilo druženje v Slovenskem pastoralnem centru za pripravo
na mašo in za sveto evharistijo v hišni kapeli, nato pa na pikniku na lepem vrtu SPC.
Vsaka maša, še posebej družinska,
kjer je več otrok, zahteva dobro pri-
Veseli obrazi po doživeti družinski maši v Luksemburgu
19
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Mama Marija s sinkom Lenartom se
veseli doživetja slovenskega družinskega praznika v Bruslju.
V spodnji dvorani SPC smo se pripravili na obhajanje družinske maše.
pravo, ustvarjalen koncept in dobro
organizacijo. Vse to smo uspeli združiti v skupni pripravi, s pevskimi vajami in z individualnim delom doma po
družinah. Tako smo se zbrali v spodnjih prostorih Slovenskega pastoralnega centra, kjer je vsaka družina
dobila košček sestavljanke, na kateri
je bil narisan križ in Jezus kot Jagnje
božje, za dobrodošlico pa še eno od
angelskih kart, ki jih je delil župnik.
Po skupni uvodni pesmi in pozdravu smo v procesijo odšli v hišno kapelo, kjer smo najprej sestavili risbo,
kar je ponazarjalo, da je vsaka družina nepogrešljiv del skupnega mozaika. Nato smo zapeli pesem: Sem jaz,
si ti, smo mi, je Bog gradil družinico.
Po besednem bogoslužju 12. navadne
nedelje je sledil priložnostni nagovor,
homilija, nato spontane prošnje, darovanjska pesem Kakor je bil ta kruh in
evharistično slavje. Po obhajilu je sledila skupna meditacija na podlagi angelskih kart, ki predstavljajo le pozitivne vidike medsebojnih človeških in
družinskih odnosov. Vsaka družina je
ob karti, npr.: zaupanje, ljubezen, ra-
V hišni kapeli smo na začetku družinskega slavja s pesmijo gradili družinico.
20
zumevanje, spoštovanje, veselje, sreča,
milina, lepota, prijateljstvo itn. povedala, kako jo je ta ali ona pozitivna lastnost nagovorila in kako jo doživljajo
v svoji družini. Po blagoslovu smo ob
pesmi Slavim Boga, Alabare zaplesali
z otroki veseli kolo odrešenih.
Slavje se je nadaljevalo na vrtu SPC,
kjer so slovenski študentje, ki stažirajo pri slovenskih evropskih poslancih
v EU in stanujejo pri nas, pod taktirko dobrega organizatorja Klemna Žumra, pripravili specialitete z žara. Kot
je bila doživeta in sproščena družinska maša, je bilo odprto, veselo in za-
Na koncu družinske maše smo z otroki zaplesali okrog
sestavljenke s križem in jagnjetom.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
bavno skupno druženje na pikniku.
Vreme nas je nagradilo celo z nekaj
sončnimi žarki. Otroci so pod vodstvom zakoncev Marije in Luka Selaka iskali skriti zaklad na vrtu, se pomerili v raznih spretnostih in svoje
igre zaključili v hišni kapeli. Pastoralno delo z družinami v Beneluksu mi
je v veliko veselje in me izpolnjuje kot
duhovnika in človeka. V tem smislu
prosim za nadaljnji božji blagoslov pri
svojemu delu in pri nadaljnjem druženju z mladimi slovenskimi družinami v Beneluksu.
Zvone Štrubelj
F
R
A
N
C
I
J
A
MERLEBACH
Ob 20. obletnici pridružitve Slovenije Evropskemu svetu smo se 10. junija odzvali vabilu stalnega predstavništva RS pri Evropskem svetu in se
podali v Strasbourg. Iz Merlebacha in
okolice ter Aumetza nas je bilo okoli 70. Pod arkadami mogočne stavbe
Evropskega sveta smo uživali ob izvajanju 5. simfonije Ludvika van Beethovna. Filharmoničnemu orkestru
Strasbourg je dirigiral slovenski dirigent Marko Letonja. Nato smo se povzpeli po stopnicah do zgornjega prostora, kjer nas je nagovoril predsednik
RS Borut Pahor in za njim generalni
sekretar evropskega sveta Thorbjørn
Jagland. Pred družabnim delom, med
katerim so se izmenjali osebni pozdravi in klepeti visokih gostov diplomatskega sveta in predstavnikov
društev, je zadonela slovenska pesem
društva Jadran. Prijatelje slovenske
katoliške misije je zastopala predsednica Jožica Curk s soprogom, slovensko katoliško misijo v Merlebachu in
Franciji pa delegat Jože Kamin.
18. junija smo se na povabilo stalnega
opazovalca Svetega sedeža pri evropskem svetu msgr. Alda Giordana zbrali v mogočni strasburški stolnici ob
praznovanju 1150-letnice začetka misijonskega delovanja slovanskih bratov Cirila in Metoda na velikem Moravskem - ozemlju današnje Češke in
Slovaške. Slovesnosti je predsedoval
mgr. Jean-Pierre Grallet, strasbourški nadškof ob navzočnosti kardinala Dominika Duke iz Prage. Slednji je
med mašo, med katero je pel otroški
zbor Mariella iz Plzna (Češka), v homiliji poudaril, da sta sveta brata Ciril
Slovenski narodni noši ob kardinalu Dominiku Duki iz
Prage
in Metod črpala svojo moč pri misijonskem poslanstvu v drugem pismu
Korinčanom: »Ker imamo zaupanje
po usmiljenju, ki smo ga bili deležni
s to službo, ne omagujemo.« Zaupano poslanstvo svetima bratoma ni bilo
lahko, tudi čas jima ni bil naklonjen.
Muslimanske sile so na eni strani pričele napadati bizantinsko cesarstvo z
juga in vzhoda, na drugi so slovanska
ljudstva vdirala s severa. Edinost kristjanov je bila načeta. V takih okoliščinah sta brata šla na sever, v pokrajine,
koder je prevladoval pragozd. Nadčloveški napor je bil potreben in izjemna
vztrajnost, da je tu nastala nova civilizacija, nova država.
Sozavetnika Evrope sta prinesla slovanskim narodom pisavo v dvojnem
smislu: biblijo in črke. Prevod Svetega
pisma v domačem, vsem razumljivem
jeziku in pravni red sta bili darili, namenjeni Slovanom. Vera in z božjim
razodetjem osvetljeni um sta dva izvira, ki jih je v mediteranski svet vnesel apostol Pavel, med Slovane pa Ciril
in Metod. Če želi današnji Evropejec
braniti projekt skupne Evrope, nima
drugih alternativnih poti pred seboj.
Slavje svetega Cirila in Metoda ni samo krajevni folklorni praznik, temveč
Slovenijo sta zastopala ambasador g. Damjan Bergant s
soprogo Katarino in duhovnik Jože Kamin.
21
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Slovenija je položila pred oltar hleb kruha in vrč vina.
resen poziv v družbi, kjer je veliko nezadovoljnih nad današnjim stanjem,
je poudaril kardinal.
Pri darovanjski procesiji je slovenski
par v narodni noši (Kristina in Bruno) prinesel pehar z okrašenim hlebom kruha in majolko z vinom. Daritveni oltar je bil tudi naš oltar zahvale
za dar vere in misijonsko delo svetih bratov Cirila in Metoda. Tisočglava množica je enodušno molila in
prepevala. Verniki iz slovanskih dežel smo predstavljali vsak svojo domovino. Levji delež pri organizaciji
sta poleg stalnega predstavnika Svetega sedeža nosila veleposlanika Češke in Slovaške republike. Po končani
zahvalni maši smo z veleposlaniki bili
povabljeni v semeniško obednico, kjer
smo se okrepčali. Večer smo zaključili še s koncertom na semeniškem vr-
tu. Na mogočnem zvoniku stolnice je
bilo slišati enajst močnih udarcev, ko
smo spustili iz rok kljuko mogočnih
semeniških vrat in se po avtocesti vrnili v Merlebach, polni lepih doživetij
in novih znanstev.
THICOURT
V poletnih mesecih je na sedežu delegature in posebno v naravi, ki obdaja
stari mlin, še posebno živahno in delovno. Prostovoljci se posebej potrudijo, da vzorno pripravijo notranjost
in okolico mlina za praznik 15. avgusta, ki je tu lepo obiskan shod. V delu je tudi veranda ali ‚steklena palača
mozaikov‘, ki smo jo začeli postavljati
že prejšnje leto, vendar še ni dokončana. Vso dvojno zasteklitev smo dobili v dar od podjetja Xylotech iz Longevillesa pri Saint-Avoldu. Potrebno
Skavti iz Metza in Ars-la-Quenexyja pred mlinom
22
Po večernem koncertu na dvorišču semenišča v Strasbourgu
je samo nekaj pridnih rok, ki si zavihajo rokave. V začetku julija smo
travnik ob mlinu prepustili dvajsetim
skavtom, ki so en teden taborili in se
duhovno poglabljali. Tudi mi smo se
ob njih pomladili. Bilo je živahno, lepo in kar s težkim srcem so se zadnji
dan poslovili od mlina. Na poslovilno kosilo so bili povabljeni tudi starši. Večina jih je bila iz Metza, nekateri
pa iz Ars-la-Quenexyja. Niti ena kaplja dežja ni padla med celotnim njihovim bivanjem, česar so se še posebej veselili.
PARIZ
2. julija smo se delegati, ki zastopamo
narodne misije, zbrali na sedežu CIEMI na rue de Montreuil v Parizu z namenom, da se poslovimo od doseda-
Pred počitnicami smo se v Merlebachu zbrali okrog oltarja v prošnji in zahvali za žive in pokojne.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Na tretji rojstni dan je 23. junija v Merlebachu
Gabrijel Šinkovec postal božji otrok.
njega direktorja SNPMPI (nacionalni
urad za migrante) Fontaina Bernarda, ki nas je vodil celih deset let. Dva
škofa, nekdanji predstavnik FŠK škof
Claude Schokert in današnji škof Laurent Dognin sta z izbranimi besedami orisala lik in poslanstvo moža, ki
je skrbno delal za migrante in se oklepal evangelija v odnosu do človeka, ki
je kot tujec stopil na francoska tla na
legalen ali ilegalen način. Vse to delo
je potekalo v povezanosti z narodnimi delegati. V imenu Slovencev sem
se mu osebno zahvalil za aktivno pomoč in razumevanje naših majhnih
skupnosti, razsejanih po francoskih
tleh. To intenzivno delo ga je izčrpalo
in je zaprosil za sobotno leto.
Zbrani ob škofih Claudeu Schokertu in Laurentu
Dogninu v Parizu 2. julija, ko se je Bernard Fontaine, direktor SNPMPI, poslavljal od delegatov.
MERICOURT
29. junija smo se zbrali v Mericourtu k redni mesečni maši. Na ta dan
smo se ob 10. uri na Cite Chapelle
poslovili od naše drage Ivanke Stibil,
ki nas je prezgodaj zapustila. Župnik
je v nagovoru orisal njeno življenje
in delo na misiji in v krogu domačih
na Chapelle ter vodil pogrebno mašo. Po pogrebu je bilo treba hitro na
pot v Mericourt, oddaljen skoraj 450
km. Potovanje v družbi spremljevalcev Jackyja, Marlenke in Bruna je bilo prijetno. S seboj smo nesli kranjske
klobase in domači merlot za prigrizek
po maši. Slovenci v Mericourtu znajo
po vsaki maši pogostiti vse navzoče.
30-letnico posvečenja smo obhajali tudi v
Mericourtu.
»Kako lepo je, če bratje prebivajo skupaj.« To velja še posebno zanje. Še isti
večer smo se vrnili v Loreno, polni doživetij, ki se svetijo kot biseri.
Jože Kamin, delegat
N
E
M
Č
I
J
A
BERLIN
Čeprav naj bi bile počitnice čas počitka, včasih so rekli, da je to čas »kislih kumaric«, ker se nič ne dogaja, pa
je pri nas drugače. Neprestano se je
kaj dogajalo, skoraj vsako soboto smo
imeli po sveti maši slavja in dogodke,
včasih vesele, drugič žalostne in tu-
Glasovi iz Méricourta in Merlebacha so se zlili v eno samo pesem.
23
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Predsednica vlade RS Alenka
Bratušek in Dori
di veliko nepričakovanih obiskov od
vsepovsod.
V tem času je praznovala rojstni dan
naša članica ŽPS Vera Gabor, ki je zelo aktivna in prizadevna, skrbi za lepe
rože in dobro hrano in nas je bogato
pogostila. Vera žrtvuje veliko svojega
časa, da sprejema in pogosti obiskovalce slovenske skupnosti. Naj ji Bog
povrne njeno dobroto in ji nakloni še
vrsto trdnih in zdravih let!
Na delovnem obisku v Berlinu se je
12. julija mudila predsednica vlade
Republike Slovenije Alenka Bratušek,
ki jo je sprejela tudi nemška kanclerka
Angela Merkel. Obisk je zaključila s
prijaznim in optimističnim srečanjem
s predstavniki slovenske skupnosti v
Berlinu na Veleposlaništvu Republike
Slovenije v Berlinu.
Sicer pa se večina diplomatov s slovenskega veleposlaništva v Berlinu
poslavlja, ker jim je potekel mandat.
Župnik Izidor Pečovnik se jim iskreno zahvaljuje za odlično sodelovanje.
V tem času sta nas za vedno zapustila dva zelo prizadevna Slovenca, Ivan
Melanšek in Marjan Škrabar. Ivan je
bil navzoč na vsaki naš delovni akciji
in smo mu zelo hvaležni za njegov prispevek k živi skupnosti. Marjan pa je bil
dolga leta zelo aktiven v društvu Slovenija v Berlinu, dokler se ni preselil domov v Slovenijo, kjer je naprej delal, kar
je tu končal – z ženo sta na Vranskem
ustanovila in vodila uspešno folklorno
skupino. Obema hvala za vse in naj jima
dobri Bog povrne z večnim življenjem.
HAMBURG IN HANNOVER
Tudi v Hannovru in Hamburgu je bilo
poletje živahno. Poleg tega, da se spominjamo umrlih, skupaj praznujemo
rojstne dneve in vsi komaj čakamo, da
je mesec naokrog, da se spet vidimo.
Jože Vidmar z vnukinjama
V Hamburgu smo se poslovili od Ervina Žabela, ki nas je zelo nepričakovano zapustil. Rad je pomagal zvoniti
pri maši in hodil na naše skupne izlete. Pogrešali ga bomo!
Tudi letos smo šli na izlet, tokrat na
vzhod Severnega morja, kjer smo se
dodobra osvežili v super vodi in naužili sončnih žarkov.
Tako kot drugje po Evropi pa je tudi pri nas letos veliko neurij, ki delajo
škodo. V začetku junija smo imeli poplave, v prvih dneh avgusta pa je po
Nemčiji divjalo silovito neurje s točo,
ki je oviralo tudi železniški promet in
med drugim ustavilo vlake med Berlinom in Hamburgom ter Frankfurtom.
M. Mošnik
AUGSBURG
Vera Gabor sprejema čestitke za rojstni dan.
24
Gunter in Zvonko pridno pripravljata dobrote v Aslu (Hannover).
Birma v Augsburgu
V soboto, 8. junija, je slovenska skupnost v Augsburgu doživela slovesen,
lep dogodek. Bil je duhovno bogat dan
za farane te skupnosti in za goste, ki
so se jim pridružili iz okoliških župnij
Stuttgarta, Ulma, Münchna. Obhajali
so praznik svete birme.
Trije otroci so prejeli zakrament, dar
Svetega Duha. Podelil jim ga je sobo-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Škof dr. Peter Štumpf sredi birmancev in botrov ter župnik Roman Kutin
ški škof msgr. dr. Peter Štumpf, ki je
narodni ravnatelj za duhovno oskrbo
Slovencev po svetu. Samo za ta dan
je pripotoval med augsburške rojake
in se takoj po slovesnosti vrnil v domovino.
Obred se je začel ob 10. uri z majhno
zadrego, saj še ni bilo vseh birmancev. Zaradi ovir na cestah se družina
iz Kemptna ni mogla pravočasno prebiti do Augsburga. Izseljenske razmere pač, kjer se je treba prilagoditi sproti nastajajočim dejstvom, ki zahtevajo
svoj davek. Vendar z mašo tudi ni bilo mogoče odlašati, saj je moral škof
še ta dan priti domov. Prepustimo se
moči od zgoraj, ki more urediti tisto, česar mi ne moremo, je spodbudil
zbrano božje ljudstvo župnik Roman
Kutin na začetku maše.
Stanko Gajšek in somaševalci pri oltarju
In res so sredi pridige prikorakali v
cerkev zamudniki. Škof je napovedal,
da bo birma na koncu maše, da se mi
vsi, predvsem pa birmanci, malo otresejo nervoze in zberejo svoje misli k
skrivnosti duhovnih darov, zaradi katerih se je zbralo današnje oltarno občestvo v samostanski cerkvi v središču
mesta, kjer slovenska skupnost obhaja
redno nedeljsko mašo.
Škof Peter je v pridigi spodbujal birmance, botre in starše k zvestobi Bogu v vsakdanjem življenju. Priporočal
jim je, naj se ne bojijo spregovoriti o
veri in krščanskem življenju v družini. Predvsem pa naj molijo, vsak dan
naj se v molitvi bližajo Bogu. Molitev
je dihanje duše. Telo potrebuje kisik,
duša potrebuje Svetega Duha. Brez tega ne preživi ne telo ne duša.
Na koncu maše ob prejemu zakramenta je nastala v cerkvi tihota, ki je
govorila sama po sebi, da so verniki z
birmanci doživljali milostni trenutek
zelo globoko v svojem srcu. Navzoče je prevzela hvaležnost za blagoslovljene trenutke, iz katerih je skupnost
zajela novo izkušnjo, da Bog dela vse
dobro za nas.
Slovesnost je s petjem spremljal izredno dober župnijski zbor, ki se je dlje
časa požrtvovalno pripravljal na to
mašo. Župnik Roman je v zahvalnem
nagovoru izpostavil pomembno vlogo
zbora za celo faro, kulturno življenje
in slovenstvo.
Po maši so bili vsi povabljeni na skupno kosilo in druženje – agape, ki ga
rojaki v izseljenskih razmerah vedno
znova doživljajo kot poseben dar narodne skupnosti in kulture.
J. Pucelj
Maša v naravi
Nedaleč od jezera Ammersee, v neposredni bližini kraja Erling se dviga vzpetina, ki nosi ime Andechs. To
je kraj, ki je poznan daleč naokrog. Na
vrhu griča je lepa romarska baročna
cerkev. Ob njej je zgrajen benediktinski samostan, ki slovi po odličnem pivu iz lastne pivovarne in bio mlečnih
izdelkih iz lastne mlekarne. V tem lepem kraju so se v nedeljo, 16. junija,
zbrali slovenski rojaki iz južne Nemčije k maši v naravi. Prišli so iz Ravensburga, Oberstdorfa, Kemptna, Ulma, Augsburga, Ingolstadta, Münchna
in morda še od kod. Slovesno mašo
je vodil dolgoletni slovenski župnik
v Ingolstadtu, Stanislav Gajšek, ki se
s koncem avgusta vrača v domovino v zasluženi pokoj. Ob njem so somaševali msgr. Janez Pucelj, župnik
iz Münchna, Roman Kutin, župnik iz
Augsburga in Janez Modic, župnik iz
25
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Nekateri nastopajoči na dnevu državnosti v Augsburgu
Mannheima. Pevci iz Augsburga in
Ulma so bogoslužje olepšali z ubranim petjem, da je izzvenelo v stilu vrhunske slovesnosti. Druženje po maši se je nadaljevalo ob dobrem pivu in
sveže pečenih svinjskih kračah, kar je
vsakemu, ki je prišel na Andechs, dobro teknilo. Sem pa velja še kdaj priti,
je bilo slišati komentarje, ko je prišel
čas vrnitve domov.
Dan državnosti
V soboto, 22. junija, sta v Augsburgu
slovensko društvo Drava in slovenska
župnija uspešno izpeljali kulturno
prireditev ob dnevu državnosti. Vse
se je začelo s sveto mašo v župnijski
cerkvi svete Elizabete in se po njej
nadaljevalo v pripravljeni dvorani.
Kulturni program se je začel s slovensko himno. Ubrano so jo zapeli pevci
iz Augsburga in Ulma. V nadaljevanju so nastopili še z nekaj pesmimi.
Predsednik društva Franc Kolman je
na začetku vse navzoče lepo pozdravil. V slavnostnem govoru je predstavil pot, ki jo je prehodil slovenski narod v različnih obdobjih zgodovine.
Vsebinsko bogat je bil tudi nastop
generalnega konzula Marka Vrevca.
Pohvalil je dosedanja prizadevanja
za ohranjanje slovenstva in bodril, da
bi tudi v bodoče ne pozabili na svoje korenine. Zaradi dogodkov in vsega, kar se v zadnjih časih odigrava v
26
Okrepčilo po orgelskem koncertu v Ulmu
domovini, ni skrival zaskrbljenosti. V
kulturnem programu so nastopili tudi učenci slovenske dopolnilne šole,
domača folklorna skupina, okrepljena s plesalci iz Ulma, ter sestri Karmen in Neli Zidar Kos z vrhunskim
igranjem na citre in petjem. Njun nastop je bil prava kulturna poslastica
tega večera.
nu vseh izročil šopek rož, ji zaželel še
mnogo uspehov v njeni karieri ter ji
že izrazil povabilo za naslednje leto.
Umetnica je z veseljem sprejela povabilo in obljubila, da bo rada prišla, če
bo le mogoče.
KEMPTEN - ALTUSRIED
Orgelski koncert
Na toplo, sončno nedeljo, 21. julija, je
orgelska solistka, Marija Snežka Podpečan imela koncert po maši ob 11.
uri v Ulmu in po maši ob 18. uri v Augsburgu. Izvajala je dela G. F. Händla,
J. S. Bacha in F. Lizsta. Njeno natančnost prstov na tipkah in lahkotnost
njenih nog na orgelskih pedalih je bilo moč razbrati iz vseh zvočnih signalov, ki so prihajali do ušes poslušalcev. Za zelo uspešen nastop je na
obeh omenjenih krajih požela zaslužen aplavz. Župnik Roman ji je v ime-
Slovo od dr. Stanislava Zagoričnika
»Vstajenje – pot k luči«, tako je pisalo na smrtni podobici, ki jo je družina Zagoričnik dala natisniti v spomin
na pokojnega moža in očeta dr. Stanislava Zagoričnika. Sprednjo stran
podobice pa je krasila slika, ki jo je
pokojni narisal nekaj let pred svojo
smrtjo in ponazarja omenjeno geslo.
Polne svetlosti in vedrosti so bile tudi besede, s katerimi je sin Hubert na
dan pogreba opisal svojega pokojnega očeta. Spominjal se ga je, kako je v
mladih letih kupil poslopje neke stare sirarne in kot človek, poln energi-
Snežka pri igranju na orgle v
Augsburgu
Pokojni dr. Stanislav Zagoričnik in
slika na spominski podobici, ki jo je
sam naslikal.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
je in zagona, iz nje naredil ličen dom
za svojo družino. Spominjal se je njegovega hudomušnega pogleda, s katerim je marsikoga spravil v smeh. Spominjal se je, da sta bila narava in vrt
njegovo veliko veselje in da je užival
v pustolovščinah. Pokojni je bil vsestransko nadarjen. Poznali smo ga
kot dobrega in priljubljenega zdravnika, talentiranega slikarja in glasbenika, ljubiteljskega vrtnarja, čebelarja
in rokodelca. Rad je tudi kdaj kaj skuhal, povabil k sebi ljudi in ob dobri
kapljici in hrani užival v njihovi družbi. Bil je človek veselega in dobrega
srca, ki je ljubil življenje in sočloveka.
Od pokojnega dr. Stanislava Zagoričnika smo se v 86. letu njegove starosti poslovili 3. junija 2013 s pogrebno mašo v farni cerkvi v Altusriedu v
pravem smislu krščanskega pojmovanja smrti - da se s smrtjo življenje le
spremeni, ne pa uniči.
R. Kutin
ESSEN
Od mojega zadnjega oglašanja v Naši
luči sta minila dva meseca. V tem času ni veliko poročil, zlasti ne za mesec
julij, avgust pa se – ko to pišem – komaj začenja.
V juniju naj omenim skupno telovsko
procesijo združenih župnij in sloven-
Telovska procesija po glavni cesti
Detajl iz telovske procesije 2013
ske župnijske skupnosti v Altenessnu.
Sveta maša je bila v Kaiserparku, nato pa procesija v precej oddaljeno cerkev Presvetega Srca Jezusovega. Zanimivo je, da ima tukaj procesija tudi na
zelo prometni cesti popolno prednost.
Sodeluje policija in drugi redarji. Kakšnega pol kilometra smo šli po eni
od glavnih cest. Ves promet je moral
počakati, tudi tramvaji. Monštranco
z Najsvetejšim smo izmenično nosili trije duhovniki in diakon. Sodelovala je tudi godba. Lepo je bilo videti
tudi evharistično častno stražo, zastave društev in tudi okrog 40 ministrantov in ministrantk. Za morebitno
prvo pomoč so skrbeli člani malteškega reda.
Na dan župnijskega praznika – zavetnik je sv. Janez Krstnik – je 23. junija ob mnogih stojnicah z jedačo in pijačo bila tudi slovenska. Gostje so se
tukaj ustavljali predvsem zaradi okusnih čevapčičev, ki jih je zopet pripravil 81-letni mojster Anton Avguštin
ob pomoči Lojzke, Slavice in Darinke
Čegovnik, ki so sodelovale tudi pri pečenju in postrežbi. Nekateri so si zaželeli še dobro slovensko kapljico. Prireditelji so nam hvaležni za sodelovanje.
Upamo, da bomo s to navado lahko
nadaljevali tudi v prihodnje.
Dobri ljudje – veselim se, da bo v septembru zopet slovenska maša v vseh
naših oltarnih skupnostih. Torej – na
svidenje!
Lojze Rajk – župnik v Essnu
Pred procesijo v Altenessnu – evharistična straža in prvoobhajanci
27
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
FRANKFURT
Morda marsikomu od nas tu v teh zadnjih mesecih kakšna misel večkrat
odplava v domovino. Ta misel pa je
najbrž največkrat odraz slabe volje,
razočaranja in zagrenjenosti zaradi
političnih in gospodarskih razmer v
njej. Še več razočaranja in slabe volje
pa izrazijo ljudje iz domovine, s katerimi smo v stiku ali se tu z njimi srečamo. Žal pa je bilo ob državnem prazniku takih besed in misli še več.
Okrog oltarja pri nedeljski maši
... obletnica domovine ...
V soboto, 15. junija, smo v naši frankfurtski slovenski župniji skupaj z župnijo v Mannheimu ob bližnjem državnem prazniku pripravili mašo za
domovino v romarskem kraju Maria Einsiedel, ki leži v južnem predelu škofije Mainz. Vreme se svoji tradiciji skoraj ni izneverilo, oblačnost in
temni oblaki so nekoliko grozili in tudi kakšna drobna kapljica dežja nas je
za kratek čas spomnila na pretekla leta. To leto nas je bilo kar precej več kot
v zadnjih nekaj letih; tudi zaradi okrepitve z gosti. Dvajset pevk Ženskega
pevskega zbora iz Oplotnice v spremstvu Zimzelenih moških je prišlo med
nas, ob njih pa še romarska ‚gorenjsko-dolenjska naveza‘ (iz Škofje Lo-
ke in Kostanjevice na Krki). Slednji so
bili na romanju po Nemčiji (Altötting,
Regensburg, Bamberg, Vierzehnheiligen, Frankfurt, Köln, Rüdesheim) in
so se nam ob vračanju pridružili pri
naši maši za domovino. Med njimi je
bil tudi starosta slovenske demokracije g. Ivan Oman. Somaševanje je ob
slovenskih duhovnikih v Frankfurtu
in Mannheimu ter gostu Jožetu Miklavčiču iz Kostanjevice na Krki vodil msgr. Janez Pucelj iz Münchna. V
mašnem nagovoru nas je opozoril na
sredstvo, ki nam je kristjanom v povezavi z domovino na voljo, to pa je
molitev. Tudi letos je učiteljica Natalija poskrbela za nekaj recitacij z učenci
(starejšimi in mlajšimi), pevke pa so
ta nastop s svojim petjem povezale v
Hvaležnost za 40 skupnih let in prošnja za naprej
28
šopek, ki se je pridružil mašni daritvi
za domovino. V ta šopek pa je z močnim glasom ter jasno in odločno besedo zataknil svoje bogate misli g. Ivan
Oman. Spomnil je na cvetne nedelje
v naši preteklosti in na to, da smo še
vedno na poti preko rdečega morja v
obljubljeno deželo, še vedno smo pri
osmi postaji križevega pota (ko jokamo nad seboj); naj se nam končno izteče pot v našo obljubljeno deželo. To
slavje v novi cerkvi pa smo lepo zaključili s procesijo, molitvijo za domovino in pesmijo Marija, pomagaj nam
sleherni čas v stari romarski cerkvi.
Za mnoge je bil to najlepši trenutek
tega dneva, ko smo v nabito polni cerkvici molili in peli to našo v srce segajočo Marijino pesem. Lepi in prijetni
trenutki pa so se nadaljevali tudi pri
koči, kjer nas je že čakala pripravljena dobra in okusna hrana ter pijača.
Tudi naslednji dan, v nedeljo, so bili gostje iz Oplotnice še med nami in
so z nami obhajali nedeljsko mašo
v Frankfurtu. Po kosilu so si seveda
ogledali še središče Frankfurta in letališče, proti večeru pa sta šoferja obrnila avtobus proti vzhodu na pot v Slovenijo. Hvala jim za ta obisk ter petje
in veselje, ki so ga prinesli. Hvala tudi romarjem iz Slovenije za obisk in
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
lija je v Hösbachu (škofija Würzburg)
umrl ing. Janez Šporn, po rodu pa sicer iz Ljubljane. Tako on kakor pokojna Bernarda sta bila dolga leta naročnika Naše luči. Njihovim domačim in
bližnjim izrekamo sožalje z vero in
upanjem na srečanje pri našem Očetu, onkraj zemeljskega in minljivega.
rem
INGOLSTADT
Nedeljski svatje pri Mariji in Francu Ostanku
prisotnost pri naši maši za domovino.
Navsezadnje pa hvala vsem iz Darmstadta, Wiesbadna ter Frankfurta za
skrbi in delo pri pripravi tega dneva in
pri pogostitvi. Hvala vsem, ki so nam
pripravili in izpeljali ta dva lepa dneva.
... življenja in poroke ...
V začetku julija je Marija Ostanek iz
Frankfurta dopolnila 70 let in jih je
bogato praznovala med svojimi domačimi nad Laškim, ravno na zadnjo
letošnjo julijsko nedeljo pa jo je njen
mož Franc zopet popeljal pred oltar.
Med nedeljsko mašo sta se Bogu zahvalila za 40 let skupnega življenja in
prosila božjega blagoslova za naprej.
To nedeljo pa so z nami obhajali nedeljsko evharistijo tudi štirje bogoslovci, dva iz Ljubljane in dva iz Hrvaške, ki so bili na tečaju nemščine v
Frankfurtu, bivali pa so v Sankt Georgnu, nedaleč od klaretincev.
... ter zaključek ...
Teden dni po maši za domovino pa
je nepričakovano hitro zemeljsko potovanje zaključila 75-letna Bernarda
Rosenstein iz Frankfurta, po rodu pa
iz Šmartnega ob Dreti, kjer so jo nekaj
dni kasneje tudi pokopali. Res ji je v
Nasmeh pokojne Bernarde
Rosenstein
zadnjih dveh letih zdravje delalo bolj
težave, pa nas je vendar njena smrt ne
samo presenetila, ampak se nas je dotaknila tudi z bolečino. Mnogi se je
bomo spominjali s hvaležnostjo, saj je
mnogo posameznikov ali skupin od tu
ali iz domovine pogostila in tudi prenočila. Pa tudi sicer je naše stalne župnijske prireditve podprla v tej ali oni
obliki. Vsi njeni bližnji in znanci pa ji
zaželimo in omogočimo, da bo v miru
počivala v svoji tako ljubljeni dolini
ob Dreti. Kmalu za njo je v Frankfurtu
umrl 84-letni Jože Zavernik, ki pa je
bil rojen v Zrenjaninu. Proti koncu ju-
Weißenburg. V soboto, 6. julija, sta se
v čudoviti gotski cerkvi sv. Willibalda
poročila Daniela Vidovič in Sven Gebhardt. To cerkev sta si izbrala ne samo zato, ker je lepa, ampak ker je povezana z Vidovičevo družino, saj so se
v njej pred petindvajsetimi leti poročili Danielini starši in sta bila v njej
tudi krščena Daniela, njen brat Andrej in njegov sin Darijo. Po lepi poročni slovesnosti smo se zbrali na gostiji v bližnji vasi Alesheim, v gostišču
Conrad, kjer je rajanje trajalo do zgodnjih jutranjih ur. Naslednji teden pa
sta novoporočenca odšla na poročno
potovanje na Kapverden v južni Afriki. Danieli in Svenu prisrčno čestitamo za njun življenjski korak ter voščimo srečo in zadovoljstvo na njuni
skupni življenjski poti.
Novoporočenca Daniela in Sven
Gebhardt
29
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
la poročna večerja med glasbo in posebnim programom. Dragima novoporočencema prisrčno čestitamo ter
voščimo mladi družini obilo božjega
blagoslova.
Stanko Gajšek
MANNHEIM
Novoporočenca Katharina in Tobias
Bernet
Inchenhofen. V cerkvi sv. Leonharda v Inchenhofnu, kakšnih 50 kilometrov iz Ingolstadta, sta v soboto, 27. julija, prejela zakrament svetega zakona
Katharina in Tobias Bernet. Za poroko in življenjsko vodilo sta si izbrala
citat iz pisma apostola Pavla Rimljanom: »Ne bodite nikomur dolžniki,
razen če gre za medsebojno ljubezen«
(Rim 13,8). Vse je tako lepo in mirno
potekalo, že prej priprava na poroko
ter poročni obred in maša, ki so jo s
svojim sodelovanjem doživeto oblikovali. Poročno slovesnost in mašo so s
petjem in glasbo slovesno in občuteno
spremljali Mladinski komorni zbor iz
Ingolstadta pod vodstvom Eve-Marie
Atzerodt, godalni trio ter Johanna na
cahon in Michele na kitaro. Za vse je
bilo lepo in duhovno bogato doživetje.
Na poročno slovesnost je poleg nemških gostov prišlo z avtobusom tudi
okrog štirideset Katharininih sorodnikov iz Slovenije. Tako so gostje napolnili poročno cerkev. Razveseljivo je
bilo, da je bilo pri slovesnosti mnogo
otrok, med njimi tudi Jakob, sin novoporočencev. Po poročni slovesnosti
smo se zbrali v hladni senci košatih
dreves ob kavici, torti in pecivu k prijetnemu druženju in medsebojnemu
spoznavanju. Nato je v gostilni sledi-
30
Anica Vrabl iz Schutterwalda pri Offenburgu je v krogu velike družine
praznovala sedemdeseti rojstni dan.
Poleg moža Cirila so se z njo veselili
še štirje sinovi, snahe in številne vnukinje in vnuki, ki jo imajo zelo radi,
kar se vidi že iz njenega pripovedovanja, saj jih pogosto z veseljem omenja.
Anica je še zelo mladostna. Ne boste
verjeli, a je res: zanima se za šport. S
sinovi je šla v Mannheim gledat boksarski dvoboj, ko je Klitschko ubranil naslov svetovnega prvaka. Šla si je
ogledat tudi nogometno tekmo med
nemškimi in slovenskimi župani, ki
so jo slovenski župani na žalost izgubili kar z nič proti sedem. Aktivno pa
se ukvarja predvsem s hojo in kolesarjenjem. K slovenski maši v Herbolzheim zelo rada pride, je pa le predaleč s kolesom, zato sta z možem
Anica Vrabl, obdana s svojo družino
Cirilom odvisna od drugih, ki ju radi vzamejo s seboj, če niso ravno v
Sloveniji.
Anici želimo še dolga, zdrava in zadovoljna leta ter da bi s svojo vedrino dajala poguma tudi možu Cirilu, ki
mu zdravje pogosto nekoliko popusti.
Srečanje treh Slovenij na Svetih Višarjah ni minilo čisto brez predstavnikov mannheimske slovenske župnije, čeprav jih ni prišlo toliko, kot jih je
obljubilo. Verjetno so se ustrašili vročine. Južni del naše župnije, Schwarzwald, sta zastopala Marjana in Tomaž
Golob, ki sta redna vsakoletna romarja. Nekatere so zastopali njihovi sorodniki iz Slovenije, Mannheim smo zastopali štirje, poleg župnika Janeza še
študent glasbe Jernej Žagar, ki je z Dolenjske pripeljal svoje starše, Martina
in Danijel Bencik pa sta zastopala kar
tri dežele: poleg Mannheima še Prekmurje in Dunaj. Če bi uspeli vse zbrati skupaj, bi nas bilo kar nekaj videti, vendar se zaradi množice nismo
mogli zbrati vsi naenkrat. Tako sta se
Martina in Danijel na fotografiji pridružila večji skupini iz frankfurtske
slovenske župnije.
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Osrednja mestna cerkev sv. Miklavža
MÜNCHEN
Farni izlet v Rosenheim
V soboto, 20. julija, se je skupina faranov slovenske župnije v Münchnu odpravila na letni farni izlet. Za cilj smo
si izbrali mesto Rosenheim, mimo katerega se peljemo vsakokrat na poti v
domovino, a le malokdo od nas je že
bil v njem. Letos je tam enkratna razstava o Aleksandru Velikem in to je
bila tudi glavna privlačna tema pri izbiri cilja za farni izlet.
Odločili smo se za vožnjo z vlakom iz
Münchna proti Rosenheimu. Ob prihodu smo v cerkvi svetega Jožefa najprej obhajali sveto mašo, ki jo je daroval naš župnik, navzoči pa smo k
doživeti lepoti bogoslužja prispevali z
lepim petjem in liturgičnim sodelovanjem. Po maši smo se odpravili proti
Zanimive pripovedi o kraju in ljudeh
Na trgu smo srečali dekleta v krajevnih narodnih nošah.
razstavišču »Lokschuppen«, kjer smo
imeli voden ogled zelo zanimive razstave o Aleksandru Velikem, in to ravno na obletnico njegovega rojstnega
dne (rojen je bil 20. julija leta 356 pr.
Kr.). Prireditelji razstave so zbrali arheološke najdbe, shranjane v svetovno
znanih muzejih po Evropi, največ pa
iz münchenskega arheološkega muzeja, in jih razstavljene na enem mestu
ponudili obiskovalcu razstave skupaj
z informativnim besedilom, ki obiskovalcu v celoti približa čas in dela
velikega vojskovodje in vladarja Aleksandra Makedonskega.
Hitro je minil čas v razstavišču in odpravili smo se v gostišče, se dobro najedli, nato pa je sledil popoldanski
program. Odšli smo na srečanje z vodičko, ki nam je razkazala mesto. Ni
veliko, ni pomembno kot velika me-
sta, smo pa zaznali iz prikaza zgodovine in stavb življenje in napore ljudi
iz odmaknjene in bližnje preteklosti
za preživetje in udobno življenje. Spoznali smo njih uspehe in neuspehe.
V kasnejših pogovorih smo v skupini posebej zaznali, da je vodička znala približati usode malih in velikih ljudi tega kraja, kar nam je bilo posebej
všeč. Ne le stavbe in spomeniki, ljudje
preteklega časa in njih sledi v mestu,
to nam je ostalo v spominu. V poznih
popoldanskih urah, po vsem lepem
doživetem, smo veseli in obogateni šli
domov. Farni izlet nas vedno poveže,
saj družabno doživimo in okrepimo
povezanost med seboj.
Barbara Alič
Na zadnji majski dan se je po hudi bolezni poslovil od zemeljskega življenja
Nazadnje je ostalo zadovoljstvo in nekaj novih spoznanj.
31
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Pokojni Benedikt Marčič (1927–2013)
naš 86-letni rojak dr. Benedikt Marčič. Njegova življenska pot je bila silno razgibana, intelektualno bogata, a
tudi bridka.
Rodil se je v Šmartnem pri Slovenj
Gradcu. Že v osnovni šoli so opazili
njegovo izjemno nadarjenost. Poslali
so ga v škofove zavode v Šentvid, kjer
si je pridobil temeljito humanistično
izobrazbo. Zaradi vojnih razmer od
svojega 14. leta ni mogel več obiskati svojih staršev. Odraščal je med tujimi ljudmi, zato se je navzel odmakjenosti. V vojni vihri so mu komunisti
ustrelili brata v Stični, tako da je še
bolj sameval. Po vojni se je prebil na
Koroško in od tam v Brixen, kjer je na
Vinzentinumu maturiral v nemščini
in italijanščini. Za jezike je bil izredno
nadarjen, saj jih je obvladal kar devet.
Po maturi se je v Innsbrucku najprej
vpisal na teologijo, potem pa presedlal
na farmacijo in kemijo. Oba študija je
zaključil z diplomo. 1958 je še doktoriral. Svojo prvo zaposlitev si je poiskal
v Ulmu. Po štirih letih se je preselil v
Frankfurt. Od 1967 je živel v Münchnu, kjer je bil 37 let zaposlen na Nemškem patentnem uradu in dosegel naziv ministerialnega direktorja. Bil je
nadvse vesten uradnik, ki je do potankosti obvladal svojo stroko. Zaupane so mu bile najzahtevnejše naloge.
32
V slovensko župnijo ni zahajal, čeprav
sta se z župnikom dr. Rozmanom dobro razumela. Ko so v domovini razglasili amnestijo za politične ubežnike, je občasno obiskoval svoje starše.
Udbaši pa so ga ob vsakem obisku nadlegovali. Višek pritiska je doživel leta
1967 v Portorožu, kjer je s svojo družino počitnikoval. Od njega so zahtevali, da špionira svojega kolega iz dijaških let - münchenskega župnika.
Temu se je odločno uprl. A slovenske
skupnosti se je iz previdnosti vseeno
izogibal, saj je vedel, da so bile Udbine
roke tudi v Nemčiji zelo dolge.
Dr. Marčič je bil blaga duša. Veliko je
bral in razmišljal. Odlikovala ga je široka razgledanost. Svoje naravoslovno
znanje je rad povezoval z modroslovnimi vprašanji. Zadnja leta se je zavzeto
poglabljal v biblijo in versko literaturo.
S svojo ženo, s katero je bil srečno poročen čez petdeset let, se je zelo dejavno vključeval v nemško župnijo v Taufkirchnu. Soprogi ter njunim otrokom
Veroniki, Silvu in Danijeli naše iskreno
sožalje. Naj mu bo Bog bogat plačnik!
Slavko Kessler
STUTTGART
Krstno slavje
Zakrament svetega krsta je v naši skupnosti v Stuttgartu prejela Lara Hor-
Sveti krst Lare Horvat
vat. Skupaj s svojima staršema, botri
in sorodniki je v cerkvi svetega Konrada bila deležna božje milosti, ki
ostane za vso večnost. Sveti krst je potekal v lepem molitvenem in skrivnostno zakramentalnem vzdušju, ki se
nas je dotaknilo v globini naše duše in
srca. »Lara, oblekla si Kristusa, to belo
oblačilo naj te vedno spominja na ta
dan« in »dragi starši, ohranite Luč, ki
vam je zaupana«, so besede iz obreda
svetega krsta in tako naj se te besede
za našo Laro in njene starše razlivajo
skozi vse dni, do konca sveta.
Blagoslov
Družino Vugrinec je pred devetimi
meseci doletela velika preizkušnja, ko
se je težko ponesrečil oče Peter. Priskočil je na pomoč svojemu sosedu in
padel z jablane. Žena je v času, ko je
Peter preživljal težke dni v bolnišnici,
prenavljala stanovanje, da bo primerno za njegovo bivanje, ko se vrne domov. Peter se je vrnil domov. Soproga
Veronika in Tatjana sta skupaj z zakoncema Kuzma, ki sta ves ta čas pomagala družini kot zvesta prijatelja,
res opravili zahtevno delo. Ves ta čas
je družina Vugrinec veliko molila in
prosila vsemogočnega Boga, naj jim
pomaga, da bodo prestali te težke trenutke. V veliko oporo jim je bila go-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Blagoslov novega stanovanja družine Vugrinec
spa Ivanka Vipavc, ki je z molitvijo in
osebnim žrtvovanjem za preskušeno
družino storila veliko dobrega. Družina Vugrinec in gospod Peter, naj vam
dobri Bog nakloni veselje do življenja
in moč ljubezni, ki se v krščanskem
upanju po dobrih ljudeh vedno znova
uresničuje na enkraten način.
Poročna slavja
V sveti zakon sta stopila Daniela Bačič in Štefan Krause. Poročno obljubo sta novoporočenca dala pred pričami, starši, sorodniki in prijatelji
v idiličnem kraju, ki je s svojo le-
Novoporočenca Bačič-Krause
poto navdušil vse navzoče. Ponosni
oče Koloman je svojo hčerko Danielo pripeljal pred zaročenca Štefana.
Njena mama Sonja je s solzami sreče in materinskega ponosa spremljala ta obred. Tudi starši ženina Štefana
so s posebnim hrepenenjem in čutenjem pokazali, kako svet dogodek je
poroka za obe njihovi družini. Obred
so spremljale pesmi, molitve, razmišljanje in zahvale ter na koncu blagoslov poročnega vina, simbola sreče. To so trenutki, ki se ne pozabijo
in svetijo vse življenje. Draga novoporočenca, Sveta Trojica in Mati bož-
ja naj vama nakloni lep zakon in polno mero sreče.
Sveti zakon sta sklenila tudi Janja Arko in Robert Schulz. Poročni obred
je bil v zelo lepi cerkvi Kristusa Kralja.
Svatje in lepe slovenske pesmi so dale
žar poročnemu slavju. Janja in Robert
imata že dva sinova, ki sta tudi sodelovala pri poročnem obredu, eden kot
ministrant in drugi kot bralec prošenj.
Novoporočenca sta se zelo dobro pripravila na ta veliki dogodek in moč
besed iz poročnega obreda je zvenela
v njunih srcih. Draga novoporočenca,
želim vama srečen zakon, poln ljubezni, spoštovanja in žrtvovanja drug za
drugega. Dobri Bog naj vama nakloni
vseh potrebnih milosti in blagoslova.
Pokojna Frančiška Vačun
Odšli so
K Bogu je odšla po plačilo Frančiška
Vačun. Rodila se je 1. februarja 1942
v Mariboru. V zgodnji mladosti se je
priključila strelskemu društvu in je
veliko potovala po Evropi. Leta 1965
je prišla v Nemčijo, kjer je spoznala
bodočega moža Michaela, s katerim
sta se poročila leta 1966. V zakonu se
jima je rodila hčerka Gabriele. Pokojna Frančiška je bila skrbna mama, pozorna žena in zelo dobra gospodinja.
Tudi v Nemčiji je bila aktiva v strelskem društvu in je postala celo dežel-
33
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Pokojna Marija Jurgec
na prvakinja. Že pri 46 letih je zbolela za težko boleznijo in se z njo borila
vse do konca. Tik pred smrtjo je prejela tudi zakrament bolniškega maziljenja. Farani molimo, da ji dobri Bog
nakloni večni mir in pokoj.
Slovenska skupnost iz Pfullingena se
je poslovila od Marije Jurgec. Rojena
je bila 4. septembra 1935 v Mariboru.
V mladih letih se je družina veliko selila po Jugoslaviji. Marija je nato prišla v Nemčijo in se leta 1961 poročila
s Francem Jurgcem. V zakonu sta se jima rodili dve hčerki, Vesna in Andreja. Pokojna Marija je bila skrbna mama in žena in je lepo skrbela za svojo
družino. Redno je sodelovala v slovenski župniji pri svetih mašah in prireditvah. Veliko je pomagala tudi društvu
Triglav iz Reutlingena. Njena najljubša
pesem pri maši je bila: Jezus, ti si vinska trta. Poslovili smo se od nje z besedami: Ena sama beseda o ljubezni nas
osvobaja vsake teže in bolečine življenja in ljubezen je večna. Draga Marija,
pogrešali Vas bomo v slovenski skupnosti, kjer ste pustili lepo sled molitve, dela in ljubezni do vere in domovine. Hvala Vam za ves trud in delo. Bog,
ki nas ljubi, pa naj Vam da večni pokoj.
Poslovili smo se tudi od Franca Belšaka. V Nemčijo prišel že leta 1965.
Poročil se je z gospo Slavico in v za-
34
konu sta se jima rodila sinova Robert
in Drago. Belšakova družina je bila
eden od stebrov naše skupnosti, saj
so dolga leta vztrajno pomagali v Slovenskem domu vsem župnikom, tako
v oragnizacijskem kot duhovnem pogledu. Franc je sodeloval pri vseh župnijskih prireditvah in bil redno pri
svetih mašah. Skupaj z ostalimi verniki je veliko prispeval k ohranjevanju in rasti slovenstva v izseljenski
skupnosti. Franc in Slavica sta veliko
svojega časa podarila naši župniji. Je
pa Franc zadnja leta bolehal. Bolezen
mu je jemala moči, vendar je kljub temu še prihajal k svetim mašam, ko je
le mogal. Zakonca sta pred kratkim
praznovala zlato poroko. In v zadnjih
dneh pred smrtjo je Franc prejel tudi
sveto obhajilo in bolniško maziljenje
in mirno zaspal v Gospodu. Naša farna skupnost mu dolguje veliko.
Dragi Franc, hvaležni se spominjamo
vsega, kar ste dobrega storili za našo župnijo. Za ves trud in napore, za
vse ure dela in žrtvovanja za slovensko župnijo – en velik boglonaj. Dobri Bog naj Vam sedaj nakloni večni
mir in pokoj. Odpočijte si v Gospodu.
Aleš Kalamar
Pokojni Franc Belšak
S
R
B
I
J
A
BEOGRAD
Romanje v Niš
Letošnje romanje beograjskih Slovencev je bilo namenjeno spoznavanju mesta Niš, v katerem je bil rojen
rimski cesar Konstantin Veliki, prvi rimski vladar, ki je dovolil svobodo
krščanske vere. Na pot smo odšli v soboto, 1. junija. Bilo nas je 35. Duhovna vodja romanja sta bila beograjski
nadškof Stanislav Hočevar in duhovnik Lojze Letonja.
Na poti smo se ustavili v Smederevu,
v novi župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika. Do Smedereva nam je nadškof
predstavil zgodovino mesta, ki je nastalo v času priseljevanja prvih kristjanov na tem prostoru. V Smederevu
smo si ogledali eno največjih trdnjav
v srednjeveški Evropi, ki je nastala v
času zadnjega srbskega despota Jurija Brankovića (1427-1456). Njegova
hči Katarina je bila poročena s celjskim grofom Ulrikom II. Leta 1456 je
v obrambi Beograda med napadom
sultana Mehmeda II. Osvajalca sodeloval tudi celjski grof Ulrik II., ki so
ga v beograjski trdnjavi ubili Madžari.
Ulrikova smrt pomeni konec slavne
rodbine, ki je vladala velikemu delu
slovenskega ozemlja v 14. in 16. stoletju. S tem so vse celjske dežele prišle pod oblast Habsburžanov in pod to
oblastjo ostale vse do leta 1918. Tudi s
padcem Smedereva je srbska despotovina 1459 dokončno prešla pod turško oblast - za Srbe se je začelo večstoletno suženjstvo.
Leta 1927 je bila v Smederevu obnovljena katoliška župnija. Leta 2001 je
bila zgrajena sedanja katoliška cer-
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Maša v Smederevu
kev sv. Janeza Krstnika. Romarji so se
udeležili svete maše, ki jo je vodil nadškof mons. Stanislav Hočevar, zatem
smo se okrepili v cerkveni dvorani.
Po odhodu iz Smedereva nas je čakalo
do Niša še 188 km. Niš je starodavno
mesto iz časa Rimljanov. Rimljani so
ga zavzeli v 1. stoletju po Kristusu. Tu
je bil tudi rojen poznejši cesar Konstantin Veliki, ki je leta 313 izdal milanski edikt o svobodi kristjanov.
Zajtrk v Smederevu
Na vzhodu je Konstantin Veliki razširil Bizanc pod imenom Konstantinopel v novo prestolnico (330). Nova
država Bizanc je nastala pravzaprav
v letih 324-330, ko je rimski cesar
Konstantin Veliki izbral grško vasico Bizantion ob Bosporju za rezidenco vzhodnega dela rimske države. Nova prestolnica je po njem dobila ime
Konstantinopolis (Konstantinopel),
Slovani pa so jo pozneje imenovali
Carigrad. Ko se je Konstantinova dinastija dokončno utrdila na prestolu
(325), je bila s tem zagotovljena tudi
premoč kristjanov, pod Teodozijem I.
(379-395) je potem krščanstvo postalo uradna državna vera. Zadnji ostanki poganske pobožnosti so se izgubili
šele v začetku 6. stoletja.
Nastanek prve katoliške skupnosti v
Nišu sega v davno preteklost. Nekje je
zapisano, da je nastala v XVII. stoletju
Romanje beograjskih Slovencev v Niš – vsi romarji
35
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
- Medijano, ki se nahaja na nekdanji rimski poti. Tu so ostanki cesarske
palače, sakralni objekti, terme, cisterne za vodo, ostanki utrdbe.
Polni lepih vtisov smo se zadovoljni vrnili v Beograd, mesto, kjer je bila
nekdaj približno meja med obema deloma rimskega imperija.
romar dr. Pavle Jović
Cerkev sv. Antona v Beogradu, zgrajena po načrtu Jožeta Plečnika
Po drugih virih pa šele po osvoboditvi
od Turkov, ob koncu 19. stoletja. Nova
župnijska cerkev, povišanja sv. Križa,
je zgrajena pred nedavnim in jo vodi
frančiškan Niko Josić, ki nas je prisrčno sprejel in nam razložil, kako poteka obnova in priprava cerkve na velik jubilej, ki bo v mesecu septembru.
V Nišu smo se srečali s predstavniki
Društva Slovencev France Prešeren.
Ogledali smo si kulturnozgodovinski
spomenik - arheološko znamenitost
Orgle v cerkvi sv. Antona
36
Dnevi orgel v Beogradu
Od leta 2000 vsako poletje v Beogradu poteka Mednarodni festival - Dnevi orgel (Dies organorum) v organizaciji beograjskega Kulturnega centra.
12 let so imeli Beograjčani izjemno
priložnost seznaniti se z bogato zakladnico glasbene literature za orgle
v katedralni katoliški cerkvi Blažene
device Marije. Istočasno je tam potekala poletna šola za orgle, kjer so se
izpopolnjevali študenti orgelskega oddelka Glasbene akademije v Beogradu. Na prejšnjih festivalih so nastopali
ugledni evropski organisti in najboljši
udeleženci poletne šole orgel.
Letošnji 13. dnevi orgel v Beogradu so
se slavnostno začeli v cerkvi sv. Antona Padovanskega 30. junija s kon-
certom beograjske umetnice Dragane Đorđević, ki je nastopila z dvema
zboroma - zborom Društva srbsko-hebrejskega prijateljstva in Zborom
študentov farmacije. Zborovodja je
bil Đorđe Perović. Na programu je bila Missa brevis holandskega skladatelja Jakoba de Haana (1959) in lirična pesem Panis angelicus (1872)
Cesarja Francka. V naslednjih dneh
so nastopile naše mlade organistke
Marija Družijanić, Milica Sabljić, Lana Jelenković in ugledni, že uveljavljeni umetniki iz tujine: Pavel Kohout iz Češke, Benjamin Teitelbaum
iz Švedske in Zoltan Borbely iz Madžarske. Na programu je bila klasična in tudi sodobna glasba za orgle ter
komorna glasba. Beograjska publika je imela prvič priložnost, da posluša tradicionalen švedski inštrument
– nikelharp, pa tudi majhne mobilne orgle - pozitiv. Mednarodni festival orgel se je končal v soboto, 6. julija, s koncertom uglednega češkega
organista Pavla Kohouta, ki je navdušil beograjsko publiko z izvedbo del J.
S. Bacha, C. Francka, F. Mendelssohna
in Ch. M. Widorja.
V tem prispevku smo vas želeli tudi
seznaniti s cerkvijo sv. Antona Padovanskega, v kateri je prvič potekal letošnji festival. To je frančiškanska cerkev, ki je zgrajena po načrtu slavnega
slovenskega arhitekta Jožeta Plačnika (1872-1957). Nastajala je v letih
1929-1932, toda notranjost cerkve se
je oblikovala počasi. Ko je leta 1957
Plečnik umrl, je delo nadaljeval njegov učenec Janez Valentinčič.
Plečnikova cerkev sv. Antona ni samo
po besedah odličnega poznavalca njegovih del, Petra Krečiča, eno njegovih
najpomembnejših del, temveč spada
med najpomembnejša dela svetovne
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Ena gasilska pri Sedmerih jezerih
arhitekture 20. stoletja. Zanimivo je
tudi to, da je orgle v cerkvi sv. Antona
izdelal znan slovenski orglarski mojster Franc Jenko (1894-1968). Jenko
je izdelal orgle tudi v cerkvi Kristusa
Kralja v Beogradu. V tej katoliški cerkvi je vsako nedeljo ob osmih zjutraj
sveta maša v slovenskem jeziku.
dr. Pavle Jović
Š
V
E
D
S
K
Kmalu po začetem poskusu se je oblikovala pisana družba Slovencev in
Švedov, ki ljubijo planinarjenje, lepote
narave, veselo druženje in lepo pesem.
Jedro te skupine ostaja že dvajset let
enako, le tu in tam kdo »stavka« ali pa
se pridruži nov ljubitelj planin. Dolga,
dolga je vrsta imen planinskih vrhov,
ki so jih osvojili Zvonetovi gorniki širom slovenskih Alp, Karavank, Pohorja, Tolminskega in Posavskega hribovja, Gorjancev ...
Tudi letos se nas je zbrala okrog župnika Zvoneta kar triindvajsetglava
čredica. Z nami je vsako leto tudi gorski vodnik, Marjan Brezočnik iz Frama pri Mariboru, ki je letos vodil s
seboj tudi najmlajša vnučka, osemletnega Timoteja in petletnega Jakoba,
ki sta se na pohodu junaško odrezala, pa tudi presenetila z lepim petjem.
Zbirališče je bila koča pri slapu Savice nad Bohinjem, cilj pa vrh Komne,
na 1520 metrih nadmorske višine. Po
Družina Koren pri Sedmerih jezerih
Ne samo švedskemu vagabundu,
ampak še komu je Marjan bil čevljar
v planinah.
A
20. švedsko-slovenski vzpon na Komno in Sedmera jezera
Letos mineva dvajset let, kar se je takratnemu in tudi še sedanjemu dušnemu pastirju Slovencev na Švedskem,
Zvonetu Podvinskemu, porodila ideja, da bi tudi v času poletnih počitnic
vsako leto zbral svoje ovčice in jih popeljal tja, kjer se zemlja približa nebu:
v planine. Pa ne kamorkoli, temveč v
čudoviti svet slovenskih planin in gora, med neponovljive lepote stvarstva,
po besedah župnika Zvoneta – v najlepšo katedralo sveta.
37
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
Nekje na poti na Komno
prisrčnih pozdravih in stiskih rok smo
krenili v hrib. Še prej pa smo zmolili jutranjo molitev ter se priporočili Materi Mariji, naj nas pod svojim
okriljem varno vodi po gorskih stezah. Opoldan smo prispeli na cilj, kočo na Komni. V lepo urejenem planinskem domu nas je prisrčno sprejela
gostoljubna ekipa tega doma, katerega sedanja odlična kuharica je že naša
stara znanka, Vida Bahč, saj se je pred
Planinske rožice v Nemškem Rovtu
38
leti tudi ona udeležila enega od naših
pohodov. Po nastanitvi v lepo urejenih
sobah nas je večina krenila še na dodatni popoldanski pohod proti Bogatinskemu sedlu. Ob povratku nas je osvežila krajša ploha.
Drugi dan pohoda je bil naš cilj Triglavska jezera in tamkajšnji planinski dom, nato pa zopet vrnitev v kočo
na Komni. Ob varni in ne prenaporni poti so se vrstili vrtički s prelepim
goskim cvetjem. »Božansko, nebeško,
prelepo, pravi planinski raj,« so bili
vzdihi pohodnikov.
Oba večera je župnik Zvone daroval
sveto mašo. Po okusni večerji se je začelo razlegati ubrano večglasno petje, kateremu so se pridružili tudi vsi
ostali planinci, zbrani v veliki izbi koče na Komni. Pred počitkom smo se
poslovili s pesmijo »Angelček varuh
moj ...« Tudi najmlajša pohodnika,
Timotej in Jakob, sta se predstavila s
svojim programom in korajžno zapela
pesem »Bog je z nami ...« Nekaj tako
lepega na naših pohodih še nismo doživeli. Fantka pa sta po bučnem ploskanju žarela od zadovoljstva in dodala še eno pesmico.
Izredno prisrčno vzdušje je spravilo na pohode tudi tiste, ki so sprva nameravali ostati v koči in čakati
v rajskem okolju na pohodnike. Sprva velika zaskrbljenost, nato pa veliko
smeha, je bilo na račun razpadajočih
se gojzarjev, saj je bilo treba usposobiti kar petim pohodnikom, vključno
župniku Zvonetu in malemu Jakobu,
čevlje za nadaljnji pohod. Še dobro,
da se je »čevljar« Marjan znašel in
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH ŽUPNIJ
mlja in varuje na – včasih tudi nevarnih – poteh.
Poseben spomin je veljal našemu nepozabnemu prijatelju, sopotniku, včasih tudi vodniku, neštetokrat pa gostitelju in dobrotniku v Kovorju pri
Tržiču in Oazi miru na Ljubelju – pokojnemu Vladu Pečniku. Še vedno ne
moremo dojeti, da ga ne bo več med
nami na planinskih poteh. A tolaži
nas vera, da nas čaka v planinah, kakršnih oko ni videlo ...
sopotnika pohoda
Milan Cizl in Danica Dyllong
Zaključek pri slapu Savice
nesrečnikom ovil okrog čevljev toliko lepilnega traku, da so jih le-ti srečno privedli nazaj na izhodišče. Sezona
razpadajočih se gojzarjev kaže na to,
da so planinci kljub »kilometrini« ali
pa kilogramom še vedno v dobri formi in bodo še naprej trgali čevlje, tudi
župnik Zvone.
Tretji in zadnji dan pohoda je že po
tradiciji namenjen zahvalni maši, ki je
bila tudi letos na Brezjah pri naši Mariji Pomagaj, ki nas že tolika leta spre-
ŠVICA IN LIECHTENSTEIN
ŠVICA,
LIECHTENSTEIN IN
PREDARLSKA
Praznovanje okrogle obletnice mašniškega posvečenja
V juniju 2013 mineva 20 let, odkar je
mašniško posvečenje prejel gospod Da-
Gospod Taljat in Silva Fekner z darilom za 20 let mašništva
vid Taljat. Slovensko občestvo, ki se zbira med letom k nedeljski sveti maši v
Zürichu, mu je podarilo originalno uro
švicarske železnice. Že dalj časa si jo je
želel, ker ga spominja na poti po Švici.
Veliko se namreč vozi z vlakom, saj so
prevozi dobro organizirani in razvejani. Uro je prinesla gospa Silva Fekner, ki
svoje delo opravlja pri železnici. Trenutno ura malo sameva, saj so se pričele
počitnice. Gospod David je po tej nedelji odpotoval v Slovenijo ter tako še bolj
od blizu praznoval obletnico. Slovensko občestvo pa se bo ponovno zbralo
17. avgusta, do takrat pa smo si zaželeli
dobro preživet zasluženi počitek.
Irena Ahčin
Slovensko občestvo v Zürichu po nedeljski sv. maši v juniju 2013
39
ZGODBA
Tanja Mlakar
KJE RASTE DEŽ?
Naslednje jutro ju je prebudil Andrej, ko je prišel zakurit
centralno kurjavo. Verjetno je mislil, da ni nikogar v hiši, je pomislila Marina, ko ga je zagledala. Še vedno je ležala na tleh pred ugasnjenim kaminom, mama pa je spala v naslonjaču.
»Joj, oprostita, nisem vedel, da je še kdo v hiši. Videl sem, da
je vse mirno in ker je že pozna dopoldanska ura, sem mislil,
da sta se vrnili v zidanico ali v dolino,« se je opravičeval.
»Nič ni hudega, že tako sva pozni,« je zamrmrala Marina in
pogledala mamo, ki je zdaj odprla oči. Počasi je vstala in si
poravnala zmečkana oblačila. Tudi mama se je počasi skobacala iz naslonjača in si pomencala zabuhle oči.
»Je kaj narobe?« je čez nekaj časa tiho vprašal Andrej. Marina je pogledala mamo, ta pa je gledala v tla.
»Marsikaj,« je počasi odvrnila Marina.
»Saj, jaz zdaj odhajam. Zakurjeno je, kmalu bo vsa hiša topla.« Marina je prikimala, mama pa se je še vedno obnašala, kot bi ne zaznavala ničesar okoli sebe. Ko je Andrej odšel, je Marina sedla na bližnjo klop in si naslonila glavo na
komolce. Slišala je, da mama ropota v kuhinji, nato jima je
prinesla vroč čaj. Prisedla je.
»Nisem bila samo jaz kriva,« je nenadoma zašepetala. Marina je vzdihnila in počasi dvignila glavo.
»Vem, da nisi bila, toda čemu si mi to šla pravit zdaj? Mar
ne bi bilo bolje, ko bi to skrivnost odnesla s seboj v grob,
tako kot si nameravala?« Mama je skomignila z rameni.
»Preveč teže se mi je nabralo in nisem je mogla več sama
nositi. Pa tudi, hotela sem ti povedati, čemu sem se vse življenje tako neumno obnašala do tebe. Še danes me je sram
in zelo težko mi je pri srcu zaradi mojih dejanj.« Marina je
odkimavala z glavo. Še vedno ni mogla povsem dojeti, kaj
se je mami zgodilo, a misel na to se je umaknila drugi. Njen
oči, Boris, naj ne bi bil njen pravi oči? Je to sploh mogoče?
»Zakaj nista imela z očijem potem še kakšnega otroka?« je
vprašala Marina.
»Misliš z Borisom?«
»S kom pa drugim? Z onim kretenom mi je logično, da ga
nisi hotela več imeti,« je vzrojila Marina. Mama je bila spet
nekaj časa tiho.
»Nisva jih mogla imeti oziroma Boris ni mogel imeti otrok.
Mnogo preiskav in zdravljenja je opravil, pa je bilo vse za-
40
man.« Joj, joj, je pomislila Marina. Kaj vse bo še izvedela v
tem dnevu? Vzdihnila je in se ulegla na klop. Še včeraj je
bilo vse lepo in prav, je pomislila. Imela je mamo in očeta,
čeprav sta bila malo čudna. Njena mama se je zdela precej
sebična, a zadnje čase se je tudi to spreminjalo. Do včeraj.
Zdaj tega ni več. Njena mama je bila ranjena tako močno,
da je čudno, da je sploh lahko preživela. Kako šele je moral
biti ranjen njen oče, se je spraševala. Posebej še, ko je izvedel, da otrok ne more imeti. Nenadoma se je zapletla v krog
laži, spletk in bolečine. Zdaj je Marina skoraj otipljivo lahko začutila mamino bolečino. Dvignila se je in počasi vstala, potem pa se je usedla v mamino naročje ter jo objela.
»Mami, oprosti, ne bi te smela spraševati tako osebnih stvari.
In, čeprav mislim, da še ne dojamem povsem, vedi le eno: oče,
moj oče, je Boris. On bo za vedno ostal moj oče. Razumeš?«
Mama je pokimala in drobna solza ji je spolzela po licih.
»Ne obsojam te in rada te imam. Nisi bila sama kriva, čisto
nič nisi bila kriva, zato se nehaj obsojati.«
»Če ne bi prisedla v njegov avto in šla z njim na pijačo ...«
je začela mama mrmrati, a jo je Marina ustavila z zamahom roke.
»Če se ne bi zgodilo tisti večer, bi se morda naslednjega. Nehaj si očitati. Navsezadnje se to lahko zgodi vsakemu dekletu, tudi meni.« Mama jo je pogledala, Marina pa ji je spet
prikimala.
»Danes, ko se bova vračali v dolino, bova šli k očetu na
grob,« je še pripomnila Marina, potem pa vstala in odšla iz
hiše. Vse, kar je v tem dnevu potrebovala, je bil zrak in pa
tišina, da je spet in spet premišljevala o tem, kar je izvedela
od mame. V njej so se menjavala različna razpoloženja. Zdaj
je bila na mamo jezna, zdaj jo je pomilovala. A iz izkušenj, ki
jih je pridobila zadnja leta, je vedela, da bo preteklo še precej
časa, preden bo to predelala. Če ji bo to sploh kdaj uspelo.
VII.
Nekega popoldneva, ko je Marina v službi že pospravila mizo in zaklenila omare, je vstopil mlad mož. Na prvi pogled
je videla, da je zaskrbljen. Ni ga poznala.
»Kaj bo dobrega?« ga je prijazno vprašala. Mož se je zazrl
vanjo in opazila je, da ima pordele oči.
»Pri meni težko še kaj,« je tiho odvrnil.
»Nimam kje stanovati. Z ženo in otrokoma sem ostal na cesti. Prej smo stanovali v vlažni garaži, a vsaj bila je. Za silo
smo shajali. Potem pa je lastnik hišo prodal in novi lastnik
noče slišati, da bi še naprej bivali v njej. Kam naj gremo?«
je prišlo iz njega.
ZGODBA
»Ste se že obrnili na občino s prošnjo za pomoč?« Mož je
odkimal.
»Nisem iz vaše občine. Iz sosednje sem. Tam bi radi pomagali, a nimajo stanovanja. Vaščani pa nas tudi nočejo vzeti
k sebi. Saj, razumem. Bojijo se, da bi potem kar tam ostali.
Ničesar nimamo. Kam naj gremo? Kako naj živimo? S čim
naj nahranim svoja otroka, gospa, povejte mi!« je na koncu obupano zahlipal.
»Službo še imate?« je vprašala Marina.
»Služba je še. Dokler bo.«
»Torej ni problem hrana?« Mož je odkimal.
»Odlično. To je že nekaj. Mnogi tudi tega nimajo.« Mož jo
je začudeno pogledal. Potem ga je začela spraševati. Starši
obeh, moža in žene, so bili v Bosni. Tja lahko gredo, tam je
streha, hrane pa ni, ker ni službe. Marina je zavzdihnila. Hiša je v Bosni, služba pa v Sloveniji.
»Saj, vem. Ne morete mi pomagati. Četudi bi imeli stanovanje, nisem iz vaše občine. Vseeno hvala, da ste me poslušali,« je počasi vstal.
»Pustite mi vašo telefonsko številko,« je hitro dejala. Mladi
mož jo je začudeno pogledal, potem pa prikimal. Ko je odšel, ji je podal roko.
»Ibrahim sem,« je tiho dejal. Marina je na njegovem obrazu zagledala bežen nasmešek. Tudi to je bilo nekaj, je pomislila. Prej, ko je prišel, tudi tega ni bilo.
Marina je odšla po nasvet k svojemu šefu.
»Ne vem, kaj naj storim. Tudi naša občina nima stanovanja,
kamor bi jih lahko začasno namestili. Žal, nemočni smo,«
je odgovarjal.
»Kako pa je sicer s tem tvojim projektom? Ljudje prihajajo?«
»Skoraj sem že hotela odstopiti od tega projekta, a zdaj nisem več tako prepričana, da bi bilo to prav. Morda ljudje
potrebujejo več časa. Nekdo je vendar prišel. Z veliko prošnjo. Upam, da se bo tudi zanj in njegovo družino našla rešitev. Sicer … nam Bog pomagaj. Človek, ki nima strehe nad
glavo, tudi delati ne more dobro.« Videla je, da je šef nepremično zrl vanjo.
»Nisem verjel, da bo sploh kdo prišel. A tudi tistih nekaj,
ki so prišli z raznimi malenkostmi k tebi, smo lahko veseli. To pa, kar se je zgodilo včeraj, je res hud primer. Ta družina potrebuje pomoč, in to takoj. Samo, kje jo najti?« Marina je mrzlično razmišljala. Pri najboljši volji ji v glavo ni
šinila nobena ideja.
»S sodelavci smo se pred kratkim pogovarjali o tvojem projektu. Pretekle mesece smo spremljali tvoje delo in dregnila si nas tja, kamor nam najbolj ne prija. A vseeno smo se
nekateri odločili, da je ta projekt, ki si ga začela, vreden
podpore. Ker v našem proračunu ni sredstev za ta namen,
smo se odločili, da bomo odslej pristopili k temu projektu
še ostali, bolje rečeno: tisti, ki so pripravljeni to storiti prostovoljno. Po domače povedano: zastonj.« Marina je nepremično zrla vanj.
Se nadaljuje
Društvo Slovencev v Parizu je tudi letos organiziralo praznovanje slovenske državnosti in shod pariških Slovencev.
Sveta maša je bila v kapeli Svetega Križa - somaševala sta dr. Edvard Kovač in Alek Zwitter, diakoniral pa je gospod
Ciril Valant. Dr. Kovač je v pridigi primerjal usodo izvoljenega ljudstva in usodo Slovencev. Podobno kot Izraelci smo
se tudi mi čudežno ohranili, zato smo lahko Bogu hvaležni. Naša prihodnost pa je odslej odvisna od tega, ali bomo
ostali zvesti vrednotam, ki so nas ohranile skozi zgodovino. Praznovanje se je nadaljevalo v župnijski dvorani Jožeta Flisa. Udeležili so se ga številni pariški Slovenci in francoski prijatelji, ljubitelji slovenske kulture. Nastopajoči so
ustvarili pravo praznično vzdušje. Slovenska beseda je zazvenela v interpretaciji Toneta Kuntnerja, slovenska pesem
pa po poustvarjalcih: baritonistu Marku Kobalu in citrarju Tomažu Plahutniku.
41
MALO ZA ŠALO
Mujo je imel dva konja in nikoli ju ni mogel razlikovati
med seboj, dokler nekega dne ni ugotovil, da je beli konj za
pol metra višji od črnega.
☺
Prijatelja Gorenjca v pogovoru: »Če bi imel dve hiši, ali bi
mi dal eno?«
»Veš, da bi ti jo dal!«
»Če bi imel dva avtomobila, ali bi mi dal enega?«
»Tudi avto bi ti dal!«
»In če bi imel dve srajci, ali bi mi dal eno?«
»Ne, to pa ne.«
»Zakaj pa ne?«
»Ker dve srajci imam.«
☺
»Zakaj blondinkam umirajo akvarijske ribice?«
»Ker na škatli s hrano piše: Hraniti na suhem!«
☺
»Kdaj boš znal toliko stenografije, da boš pisal tako hitro,
kot jaz govorim?«
»Tako hitro kmalu, tako dolgo pa nikoli.«
☺
»Kaj bo pa danes za večerjo?«
»Na stotine drobcenih stvari.«
»Res? Kaj pa je to?«
»Fižol.«
☺
Lovec se je pohvalil:
»Včeraj sem za vasjo ustrelil tri race.«
»So bile divje?«
»Race ne, lastnik pa kar precej.«
Janezek v šoli učiteljici pove, da je v stanovanju našel štiri mrtve muhe – dve ženskega in dve moškega spola. »Kako pa veš,
katerega spola so bile?« ga skeptično vpraša učiteljica. »Preprosto! Dve sta bili v kozarcu sadjevca, dve pa pod ogledalom.«
☺
»Klavir sem vam prišel uglasit.«
»Kako? Saj vas nisem klical!«
»Vi ne, vaš sosed me pa je!«
REŠITEV KRIŽANKE ŠT. 7–8
1309A01 – Slovenka, povratnica iz tujine, stara 65 let, upokojena bolniška negovalka, samska, brez otrok, želim spoznati rojaka, ki živi in dela v tujini, starega do 67 let. Osamljenost in spoštovanje bi rada delila z razumevajočo osebo. Pisne ponudbe pošljite na naslov: Poljanska 2, 1000 Ljubljana, pod šifro: tujina.
1309A2 – V Ljubljani, blizu Tivolija, prodam dvosobno stanovanje – 57 m2 z zaprtim balkonom v drugem nadstropju. K stanovanju spadata garaža in klet ter parkirni prostor na dvorišču. Cena po dogovoru. Resni interesenti, prosim, pokličite na telefon 01 4315313 ali mobi 041 222888 med
16. in 21. uro.
1309A3 – Prodam manjše posestvo 2 ha 30 ar (23.000 m2) v občini Cerkvenjak (UE Lenarta). Kmetija je na lepi sončni legi, dobro dostopna. Hiša je
bila zgrajena l. 1982 in je takoj vseljiva. Cena: 99.000 eur oz. po dogovoru. Informacije na telefon: 02 703 44 99, mobi: 031 806 156.
1301A12 – Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. – Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36,
D-40721 Hilden pri Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44562). – Informacije dobite pisno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.
1301B12 – Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter v druge jezike: uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna besedila. Za vas opravimo tudi uradne zadeve v Sloveniji. Naročila lahko oddate iz vsega sveta na naslov: [email protected], tel. +497157-479166, faks: +49-7159-17827, www.trateschki-translation.de, Roman Trateški, Fröbelstr. 32, D-71272 Renningen, Germany
Oglas sme obsegati največ 50 besed. Cena oglasa je 20 EUR za enkratno objavo. Vsaka beseda od 50 dalje stane 0,50 EUR. Celoletna objava z isto vsebino je 150 EUR.
Z večkratno zaporedno objavo narašča tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plačilo pri poverjenikih, slovenskih župnijah ali na uredništvu.
42
KRIŽANKA
Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih
sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja
Izdajatelja: Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov in Rafaelova družba • Založnik: DRUŽINA, SI-Ljubljana, p. p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München,
Nemčija • Odgovorni urednik: Lenart Rihar, Ljubljana • Uredništvo: Rafaelova družba, Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438 30 50, faks: 01/438 30 55,
e-naslova: [email protected] in [email protected] • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana, tel. 01/360 28 28 • Jezikovni pregled: Vida Frelih
LETNA NAROČNINA (v Sloveniji): 26,95 EUR; cena izvoda: 2,45 EUR • LETNA NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 56,10
CHF • Velika Britanija 33,00 GBP • Avstralija 60,00 AUD • Kanada 57,75 CAD • ZDA 55,00 USD. V ceno je vštet 9,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina,
ki velja za pošiljanje z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje je 41,25 evra.
LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 35 EUR • Švedska 315 SEK • Švica 45 CHF • Velika Britanija 28 GBP • Avstralija
53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD.
Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d. d.: 02014-0015204714, DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za Našo luč, IBAN
SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava. Grafična priprava: Brane Beno, Družina, d. o. o. • Tisk: tiskano v
Sloveniji.
43
ZVEZA SLOVENSKIH IZSELJENSKIH DUHOVNIKOV, DIAKONOV IN PASTORALNIH SODELAVCEV V EVROPI
A N G L I J A
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON
62, Offley Road, LONDON SW9 OLS
T/F (*44) 020. 7735 6655
spletna stran: http://skm-london.org.uk
župnik: Stanislav Cikanek
e-naslov: [email protected]
AVSTRIJA
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJ
Einsiedlergasse 9-11, 1050 WIEN
T (*43) (0)1/544-25-75; F (*43) (0)1/544-25-75;
M (*43) (0)699-192-200-49
duhovnik: Branko Umek
e-naslov: [email protected]
spletna stran: www.spc-dunaj.net
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADEC
Mariahilferplatz 3, 8020 GRAZ
T (*43) 0316. 7131 6924
župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv
SLOVENSKA ŽUPNIJA PREDARLSKA
v soupravi, mag. David Taljat (glej Švica)
SLOVENSKA KAT. MISIJA SPITTAL
Drau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTAL
župnik: mag. Jože Andolšek
Št. Primož 65, 9123 Št. Primož
T (*43) 042. 3927 19
BELGIJA, NIZOZEMSKA
IN LUKSEMBURG
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDEN
Guill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDEN
T/F (*32) 089. 7622 01
kontaktna oseba: Nežka Zalar,
M (*32) 472. 2682 00
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKI PASTORALNI CENTER BRUSELJ
Av. de la Couronne 206
1050 Bruxelles / Ixelles
T (+32) 02. 64 77 106
M (*32) 0489. 783 532
župnik dr. Zvone Štrubelj
e-naslov: [email protected]
F R A N C I J A
DELEGATURA – AUMÔNERIE NATIONALE DES
SLOVÈNES DE FRANCE
Moulin de Thicourt 57380 THICOURT
Tel – Fax (*33) 03. 8701 0701
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ
3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLON
T (*33) 1 42 53 64 43,
župnik in delegat: Jože Kamin
e-naslov: [email protected]
Diakon Ciril Valant: 32, rue de la Guilloire,
78720 La Celle les Bordes. Tel: 01 34 85 26 66
SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH
14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACH
T (*33) 03. 8781 4782,
T mlin (*33) 03. 8701 0701
župnik in delegat: Jože Kamin,
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA
6, rue Vernier, 06000 NICE
T (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851
župnik: Štefan Čukman
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIM
Römerstrasse 32, 68259 MANNHEIM
T (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106
Spl. stran: www.skm-mannheim.de
župnik: Janez Modic
e-naslov: [email protected]
HRVAŠKA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREB
oskrbovana iz Slovenije. Informacije:
dekan Anton Trpin, T (*386) 07 338 00 15
Trubarjeva 1, 8310 Šentjernej
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA INGOLSTADT
(glej pod župnijo München)
ITALIJA
SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIM
Via Appia Nuova 884, 00178 ROMA
T (*39) 06.7184 744, F 06. 712 99 910
rektor msgr. dr. Jožko Pirc
T (*39) 06.718 72 88
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANO
cerkev Corpus Domini, ul. Canova 4
župnik: Karel Bolčina, T (*39) 0481. 21849
M (*39) 0338. 1958 889, F 0481. 5192 17
Trg sv. Andreja 1/a, 34170 Gorica/Italija
e-naslov: [email protected]
informacije: K. Donno, T 02. 3800 8218
NEMČIJA
KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA
SLOVENCEV PO SVETU
predstavnik pri NŠK: msgr. Janez Pucelj
Liebigstr. 10, 80538 München
T (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372
F (*49) 089. 2193 79016
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLIN
Kolonnenstr. 38, 10829 BERLIN
T (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924
F 030. 7883 339
spletna stran: www.skmberlin.de
župnik: Izidor Pečovnik
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESSEN
Bausemshorst 2, 45329 ESSEN
T (*49) 0201. 3641 513
T/F (*49) 0201. 3641 804
spl. stran: www.slomisija-essen.de
župnik: Alojzij Rajk
M (*49) 0173 340 82 95
e-naslov: [email protected] [email protected]
DUHOVNA OSKRBA SLOVENCEV
V NADŠKOFIJI KÖLN
duhovno oskrbo vodi g. Alojzij Rajk, Essen
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURT
Mathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURT
T (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632
spletna stran: www.skg-frankfurt.de
župnik: Martin Retelj
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTTGART
Stafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGART
T (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675
F (*49) 0711. 2361 331
spletna stran: www.skm-stuttgart.de
župnik: Aleš Kalamar
T (*49) 0711. 5489 8064, M 0176. 8450 9228
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURG
Ottmarsgäßchen 8, 86152 Augsburg
T/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313
župnik: Roman Kutin
e-naslov: [email protected]
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULM
Neunkirchenweg 63 A, 89077 ULM
T (glej Augsburg)
župnik: Roman Kutin (glej Augsburg)
SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA MÜNCHEN
Liebigstr. 10, 80538 MÜNCHEN
T (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016
e-naslov: slowenischsprachige-mission.
[email protected]
tajnica in pastoralna sodelavka: Barbara Alič
spletna stran: www.skm-muenchen.de
župnik: Janez Pucelj; T (*49) 089. 2193 7900
e-naslov: [email protected]
župnik v pokoju: Marjan Bečan
e-naslov: [email protected]
pastoralni sodelavec Slavko Kessler
e-naslov: [email protected]
SRBIJA
SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRAD
Župa sv. Cirila i Metoda
Požeška 35, 11030 BEOGRAD
T (+381) 11 30 56 120
MT (*381) 665 105 509
župnik: Lojze Letonja CM
e-naslov: [email protected]
ŠVEDSKA
SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORG
Parkgatan 14, 411 38 GÖTEBORG
T/F (*46) 70 827 8757
spletna stran: http://www.slovenskamisija.se/
župnik: Zvone Podvinski
e-naslov: [email protected];
[email protected]
ŠVICA-LIECHTENSTEIN
SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA
Naglerwiesenstrasse 12, 8049 ZÜRICH
T 0041 (0)44 301 31 32, M 0041 (0)79 7773 948
spletna stran: www.slomisija.ch
župnik: mag. David Taljat
e-naslov: [email protected]
RAFAELOVA DRUŽBA, Naša luč, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel. (+386) 1 438 30 50, faks (+386) 1 438 30 55, e-naslov:
[email protected], http://rafaelova-druzba.rkc.si • Poslovni račun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar
Jubilejno romanje v Vadsteno
Rojaki se zbirajo na jubilejnem romanju.
Bo Johansson, župan Vadstene, pozdravlja romarje in goste.
Pri sestrah v Vadsteni je vselej prijetno in razigrano.
Ansambel Javor je razgibal slovenske romarje do pozne ure.
Ko vse lepo poteka, se našemu
Zvonetu odvali kamen od srca.
Romarji v slavnostni dvorani
Andreja Banutai, predstavnica slovenskega veleposlaništva, pozdravlja
romarje v dvorani.
Župnik Torbjörn Ahlund pozdravlja
in vabi slovenske romarje, da še poromajo k sv. Brigiti Švedski.
Del romanja k sv. Brigiti Švedski je tudi značilna slovenska procesija.
Maša za domovino v romarskem kraju Maria Einsiedel
Le stopimo k Mariji v njeno svetišče.
Letos smo kar napolnili moderno svetišče v Maria Einsiedel.
Slovenska zastava in podoba Marije Pomagaj sta nas tudi povezali pri oltarju.
Kitara je podpirala ženske in moške glasove.
Naj Bog usliši molitev za
domovino.
Lepo je videti, ko je Helena navzoča v narodni noši.
Ženski in moški glasovi, harmonika in kitara so se zlili v
pesem.
Ivan Oman - jasna in odločna beseda seže v srce.
Lepo je poklepetati v prijetni družbi.