Fortuna(diplomsko delo).pdf
UNIVERZA V LJUBLJANI PRAVNA FAKULTETA KATEDRA ZA MEDNARODNO PRAVO Diplomska naloga UNIVERZALNA JURISDIKCIJA IN MEDNARODNO PRAVO Avtorica: Karmen Fortuna Mentorica: prof. dr. Mirjam Škrk LJUBLJANA, julij 2012 POVZETEK Univerzalna jurisdikcija in mednarodno pravo Karmen Fortuna Mentorica: prof. dr. Mirjam Škrk Kot primarni forum za pregon storilcev hudih kaznivih dejanj po mednarodnem pravu so predvidena nacionalna sodišča. Seveda je v vsakem posameznem primeru potrebno najprej ugotoviti, sodišče katere države je pristojno za sojenje v zadevi. To nam pomagajo ugotoviti temeljna načela, in sicer teritorialno načelo, realno načelo, aktivno personalitetno načelo, pasivno personalitetno načelo in univerzalno načelo. Univerzalno načelo temelji samo na naravi hudodelstva, brez ozira na kraj storitve, državljanstvo storilca ali žrtve ali kakršno koli drugo povezavo z državo, ki izvaja jurisdikcijo, saj huda kazniva dejanja po mednarodnem pravu pomenijo potencialno grožnjo vsem državam in vse države imajo interes, da preganjajo storilca. Doktrina in praksa držav smatrajo, da je izvrševanje univerzalne jurisdikcije glede mednarodnih kaznivih dejanj zakonito po mednarodnem običajnem pravu. Konvencijsko in običajno mednarodno pravo med jus cogens mednarodna kazniva dejanja štejeta piratstvo, suženjstvo, vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost, genocid, apartheid in mučenje. Konvencije obravnavajo tudi druga mednarodna kazniva dejanja, ki še niso dosegla ravni jus cogens. Raziskave kažejo, da je vse več držav, ki v domači zakonodaji inkriminirajo huda kazniva dejanja po mednarodnem pravu in uzakonjajo univerzalno jurisdikcijo. Vseeno pa je potrebno omeniti, da jo le redke izvršujejo. Med najbolj znanimi primeri so obsodba Adolfa Eichmanna pred izraelskim sodiščem ter obsodba Nikole Jorgića in Maksima Sokolovića v Nemčiji. Več primerov v povezavi z izvrševanjem univerzalne jurisdikcije je obravnavalo tudi Meddržavno sodišče, med katerimi so najpomembnejši »Nalog za prijetje z dne 11. aprila 2000«, »Vprašanja, ki se nanašajo na obveznost sojenja ali izročitve«, »Vprašanja razlage in uporabe Montrealske konvencije iz leta 1971, ki izvirajo iz letalskega incidenta pri Lockerbieju« in »Primer, ki zadeva določene kazenske postopke v Franciji«. Za nov in vse pomembnejši institut pri kaznovanju najhujših hudodelstev v zadnjih letih velja Mednarodno kazensko sodišče, ki s komplementarno pristojnostjo pomembno dopolnjuje nacionalno pristojnost. Čeprav univerzalna jurisdikcija velja za zanimivo zamisel, kako pred sodišče pripeljati odgovorne za najhujša hudodelstva, se v praksi ni pokazala kot najbolj učinkovita. Ne II moremo namreč mimo dejstva, da so mnogi odgovorni za najhujša hudodelstva še vedno na prostosti. KLJUČNE BESEDE: univerzalna jurisdikcija, mednarodna hudodelstva, kazenska imuniteta, aut dedere aut judicare III ABSTRACT Universal jurisdiction and international law Karmen Fortuna Mentorica: Prof. Dr. Mirjam Škrk According to international law, the primary authority for the prosecution of major criminal offences is the national courts. Naturally, in each specific case, it first needs to be determined, which state court is competent to try a case. This is accomplished with the help of basic principles, such as the territorial principle, the real principle, the active personality principle, the passive personality principle and the universal principle. The universal principle is based solely on the nature of the crime, without regard to where the crime was committed, the nationality of the perpetrator, the nationality of the victim or any other connection to the state exercising such jurisdiction, since major criminal offences are considered under international law to be a potential threat to all states and thus the prosecution of the perpetrator is in the interest of all states. According to the states’ doctrine and practice, the exercise of universal jurisdiction over international criminal offences is legal under the international common law. The conventional and customary international law stipulates the following as international criminal offences jus cogens: piracy, slavery, war crimes, crimes against humanity, genocide, apartheid and torture. The conventions deal with other international criminal offences that have not yet reached the level of jus cogens. Research has shown that an increasing number of countries incriminate major criminal offences in domestic legislation under international law and enact universal jurisdiction. It is nevertheless worth noting that only a few exercise it. The most famous cases are the conviction of Adolf Eichmann before the Israeli court and the conviction of Nikola Jorgić and Maksim Sokolović in Germany. Several cases related to exercising universal jurisdiction were also handled by the International Court of Justice; the most important include »Arrest Warrant of 11 April 2000« »Questions relating to the Obligation to Prosecute or Extradite«, »Questions of Interpretation and Application of the 1971 Montreal Convention arising from the Aerial Incident at Lockerbie« and »Certain Criminal Proceedings in France«. In recent years, the International Criminal Tribunal has been considered a new and increasingly important institute for punishing the gravest crimes and, by its complementary jurisdiction, significantly complements national jurisdiction. IV Even though universal jurisdiction is believed to be an interesting idea on how to bring the persons responsible for the gravest crimes before justice, it has not proven the most efficient in practice. We cannot overlook the fact that many persons responsible for the gravest crimes are still free. KEY WORDS: universal jurisdiction, international crimes, criminal immunity, aut dedere aut judicare V Zahvala Zahvaljujem se družini in prijateljem za brezmejno podporo in razumevanje v času študija. Zahvaljujem se tudi Kristjanu za veliko mero potrpežljivosti. Posebna zahvala gre moji mentorici, prof. dr. Mirjam Škrk, za vse dragocene strokovne napotke in pomoč pri izdelavi diplomske naloge. VI Vsebina 1 UVOD................................................................................................................................. 1 2 ZGODOVINSKI RAZVOJ KONCEPTA UNIVERZALNE JURISDIKCIJE .................. 2 2.1 3 Piratstvo ...................................................................................................................... 2 POJEM UNIVERZALNE JURISDIKCIJE ....................................................................... 7 3.1 Pregon in kaznovanje s strani držav ........................................................................ 7 3.1.1 3.1.2 3.1.3 3.1.4 3.1.5 Teritorialno načelo .............................................................................................. 7 Realno načelo ..................................................................................................... 8 Aktivno personalitetno načelo ............................................................................ 9 Pasivno personalitetno načelo ............................................................................ 9 Univerzalno načelo ............................................................................................. 9 3.2 Definicija univerzalne jurisdikcije ......................................................................... 10 3.3 Hudodelstva, ki so predmet univerzalne jurisdikcije ........................................... 13 3.3.1 3.3.2 3.3.3 3.3.4 3.3.5 3.3.6 3.3.7 Vojna hudodelstva ............................................................................................ 15 Hudodelstva zoper človečnost .......................................................................... 17 Genocid ............................................................................................................. 18 Mučenje ............................................................................................................ 19 Apartheid .......................................................................................................... 21 Suženjstvo......................................................................................................... 22 Druga kazniva dejanja po konvencijah ............................................................. 23 4 IMUNITETA PRED JURISDIKCIJO ............................................................................. 27 5 INSTITUT UNIVERZALNE JURISDIKCIJE DANES .................................................. 31 5.1 Pregled ureditve po nekaterih državah ................................................................. 31 5.1.1 5.1.2 5.1.2.1 5.1.2.2 5.1.2.3 5.1.2.4 Slovenija ........................................................................................................... 31 Druge države..................................................................................................... 33 Belgija........................................................................................................... 33 Francija ......................................................................................................... 34 Nemčija......................................................................................................... 34 Srbija............................................................................................................. 35 6 PROBLEMI, KI SE ODPIRAJO PRI INSTITUTU UNIVERZALNE JURISDIKCIJE . 36 7 RAZMERJE DO AUT DEDERE AUT JUDICARE ....................................................... 39 8 ZAKLJUČEK ................................................................................................................... 42 9 LITERATURA ................................................................................................................. 45 VII Seznam kratic in okrajšav OZN Organizacija združenih narodov VS OZN Varnostni svet Organizacije združenih narodov GS OZN Generalna skupščina Organizacije združenih narodov KMP Komisija za mednarodno pravo IMO Mednarodna pomorska organizacija SMS Stalno meddržavno sodišče (PCIJ) MKS Mednarodno kazensko sodišče (ICC) RS Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča RS Republika Slovenija MS Meddržavno sodišče (ICJ) MKSJ Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) EU Evropska unija RS Republika Slovenija ZDA Združene države Amerike ZK Združeno kraljestvo KZ Kazenski zakonik AI Amnesty International tj. to je t. i. tako imenovano npr. na primer oz. oziroma str. stran VIII 1 UVOD Mednarodno kazensko pravo je v drugi polovici 20. stoletja doživelo živahen razvoj, kajti načelo suverenosti držav ni več upravičevalo nekaznivosti najhujših mednarodnih hudodelstev. Univerzalna jurisdikcija, ki se je najprej nanašala samo na piratstvo, se je po 2. svetovni vojni začela vezati tudi na nekatera najhujša kazniva dejanja po mednarodnem pravu. To je pomenilo, da je vsaka država dobila pravico in dolžnost, da kot agent mednarodne skupnosti deluje pri kaznovanju storilcev, čeprav s hudodelstvom, ki ga zagrešijo, nima nobene neposredne povezave. Vendar pa je potrebno omeniti, da se je implementacija mednarodnega kazenskega prava s strani držav izkazala za neučinkovito, kajti mnoga hudodelstva so ostala nekaznovana, ker države ne morejo ali nočejo izvrševati jurisdikcije. Za takšne primere se je že neposredno po drugi svetovni vojni oblikovala alternativna rešitev v ustanovitvi nürnberškega in tokijskega sodišča. Najpomembnejši odraz razvoja mednarodnega kazenskega prava pomeni predvsem ustanovitev ad hoc mednarodnih kazenskih sodišč za nekdanjo Jugoslavijo in Ruando, ustanovitev nekaterih mešanih kazenskih sodišč1 ter sprejetje Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča. V tem delu se bom osredotočila predvsem na institut univerzalne jurisdikcije, kot jo izvršujejo države. Prikazala bom zgodovinski razvoj, hudodelstva, na katera se nanaša, pregled ureditve po izbranih državah, probleme, ki se odpirajo pri tem institutu, imuniteto pred jurisdikcijo in razmerje do aut dedere aut judicare. Da bi ocenila, kako pomembno vlogo predstavlja institut univerzalne jurisdikcije pri pregonu in kaznovanju najhujših hudodelstev, se bom oprla na dela pravnih strokovnjakov, prakso mednarodnih organizacij, zakonodajo držav in na sodno prakso mednarodnih in nacionalnih sodišč. 1 Npr. Posebno sodišče za Sierra Leone 1 2 ZGODOVINSKI RAZVOJ KONCEPTA UNIVERZALNE JURISDIKCIJE Univerzalna jurisdikcija ni nov fenomen. Zametki so se pojavili že v 6. stoletju v Justinjanovem zakoniku, ki je določal pristojnost različnih upravnikov imperija. Jurisdikcijo je priznaval tako sodišču v kraju, kjer je bilo hudodelstvo zagrešeno, kot sodišču v kraju, kjer je bil storilec aretiran. Podobno je bilo v srednjeveških mestnih državah v severni Italiji. Določene nevarne prestopnike je lahko preganjala vsaka država, v kateri so se ti nahajali.2 V 17. stoletju so nizozemski učenjaki Voet, Cocceji in predvsem Grotius zagovarjali univerzalno jurisdikcijo za hudodelstva, ki so kršila naravno pravo. Leta 1928 je Donnedieu de Vabres zapisal, da je institut univerzalne jurisdikcije s strani mednarodne skupnosti priznan kot načelo.3 Klasično kaznivo dejanje, na podlagi katerega se je razvila univerzalna jurisdikcija, je piratstvo. Velja pravna domneva, da so pirati hostes humani generis in pravica vseh držav je, da jih preganjajo.4 2.1 Piratstvo Piratstvo se je pojavilo hkrati z možnostjo prevoza blaga po morju in je razširjeno že od starega veka pa vse do danes, ko je prišlo do njegovega ponovnega razcveta. Sredi 15. stoletja se je razmahnilo praktično med vsemi evropskimi in severnoafriškimi narodi, vendar takrat še ni bilo nobenega jasnega mednarodnopravnega pravila glede piratstva, saj so se številne države okoriščale z zaseganjem tovora drugih držav na morju. Na začetku 16. stoletja je Španija začela preganjati piratstvo kot kaznivo dejanje, čemur so nasprotovali angleški in francoski raziskovalci, ki so imeli pooblastila njihovih vlad za plenjenje. Takoj, ko je Velika Britanija postala pomorska velesila in je prevzela nadzor nad morji, si je začela prizadevati za prepoved piratstva. Sklepala je številne dvostranske sporazume o izročitvi z drugimi evropskimi državami in se zavzemala za univerzalno jurisdikcijo nad pirati. Tudi druge evropske države so do sredine 19. stoletja večinoma prepovedale napadanje sovražnih trgovskih ladij. Do prve mednarodnopravne kodifikacije na univerzalni ravni je prišlo šele v 20. stoletju.5 2 Ryngaert, Cedric (2008) Jurisdiction in International Law, str. 108–109 Prav tam 4 Cassese, Antonio (2005) International Law, str. 435–436 5 Sancin, Vasilka, Piratstvo in mednarodno pravo, v: Zbornik znanstvenih razprav (2009), str. 229–231 3 2 Piratstvo je eno najstarejših mednarodnih kaznivih dejanj in je prepovedano po pogodbenem in tudi običajnem mednarodnem pravu.6 Za del mednarodnega običajnega prava se šteje tudi Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu iz leta 1982, ki v 101. členu definira piratstvo. »Piratstvo pomenijo naslednja dejanja: (a) vsako protipravno dejanje nasilja, zadrževanja ali kakršnega koli plenjenja, ki ga storijo v osebne namene posadka ali potniki zasebne ladje ali zasebnega letala in je naperjeno: (i) na odprtem morju zoper drugo ladjo ali letalo ali zoper osebe ali imetje, ki so na ladji ali letalu; (ii) zoper ladjo ali letalo, osebe ali imetje na kraju, ki ni pod oblastjo nobene države; (b) vsako dejanje prostovoljnega sodelovanja pri uporabi ladje ali letala, če storilec ve za dejstva, spričo katerih ima taka ladja ali letalo značaj piratske ladje ali letala; (c) vsako dejanje, ki spodbuja ali namerno olajšuje izvrševanje dejanj, opisanih v odstavkih (a) ali (b).«7 »Po tej definiciji je treba pri ugotavljanju, ali gre za piratsko dejanje, preučiti pet elementov: geografsko lokacijo (odprto morje ali kraj, ki ni pod oblastjo nobene države), storilca (posadka ali potnik, ki mora biti na zasebni ladji ali letalu), žrtev (ki mora biti druga ladja ali letalo ali osebje ali imetje, ki so na njih), metodo (iti mora za nasilno dejanje) in motiv (gre za zasebne namene).8 Definicija piratstva zajema tudi dejanja v osebne namene, ki so storjena npr. iz sovraštva ali maščevanja, pri čemer pa ne zajema politično motiviranih dejanj.«9 Vse države morajo sodelovati, kolikor najbolj morejo, pri zatiranju piratstva na odprtem morju ali v katerem koli drugem območju, ki ni pod oblastjo nobene države.10 Opustitev ustreznih ukrepov lahko pomeni kršitev mednarodnopravnih pogodbenih obveznosti države.11 Vsaka država ima pravico, da na odprtem morju ali na območju, ki ni pod oblastjo nobene države, zaseže piratsko ladjo ali letalo oz. ladjo ali letalo, ki sta bila ugrabljena s piratstvom in sta v oblasti piratov, ter aretira osebe in zaseže imetje na njih. Sodišča države, ki je izvršila prijetje, lahko odločajo o kaznih, ki naj se izrečejo, in o tem, kaj naj se ukrene zoper ladjo, letalo ali imetje glede na pravice tretjih oseb, ki so ravnale v dobri veri.12 Zajeti 6 Sancin, Vasilka, Pirati v 21. stoletju, v: Pravna praksa (2008), str. 21 Konvencija ZN o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS), (OZN, 1982) 8 Sancin, Vasilka, Piratstvo in mednarodno pravo, str. 233 9 Sancin, Vasilka, Pirati v 21. stoletju, str. 21 10 100. člen Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu, (OZN, 1982) 11 Sancin, Vasilka, Piratstvo in mednarodno pravo, str. 236 12 105. člen Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu, (OZN, 1982) 7 3 pirati imajo pravico do rednega sodnega postopka pred sodišči države, pod katero zastavo plove vojna ladja, ki jih je zajela.13 Prijetje zaradi piratstva smejo izvršiti samo vojne ladje ali vojna letala, ki so jasno zaznamovana in ki jih je mogoče prepoznati, da so v vladni službi in so zato pooblaščena.14 Gre torej za univerzalno jurisdikcijo, ki dovoljuje vsaki državi, da preganja vsakogar, ki je obtožen piratstva, ne glede na njegovo državljanstvo, državljanstvo žrtve ali kraj zločina, če se je ta zgodil na odprtem morju. Potreba po univerzalni jurisdikciji izhaja iz dejstva, da pirati napadajo ladje vseh držav brez razlikovanja in tako predstavljajo grožnjo vsem državam, hkrati pa niso podrejeni avtoriteti nobene posamične države, zato nobena država ne odgovarja za njihova dejanja.15 Vsa dejanja nasilja in ropanja v notranjih morskih vodah ali teritorialnem morju niso piratstvo po mednarodnem pravu, ampak so lahko določena kot kazniva dejanja po notranjem pravu obalne države in je samo ta država pristojna za njihovo preprečevanje in kaznovanje.16 Države so se sprva upirale ideji o skupnem prizadevanju za preganjanje piratstva in so uveljavljale samo svojo notranjo zakonodajo in le v svojih teritorialnih vodah. Zaradi neuspešnosti samostojnih prizadevanj so se začele medsebojno povezovati, kar je pripeljalo tudi do določenih skupnih akcij in do sklepanj bilateralnih sporazumov o usklajevanju pri pomorskem nadzoru in pregonu piratov. K zatiranju piratstva dajejo pomemben prispevek tudi mednarodne organizacije. Vodilna pomorska mednarodna organizacija, ki se med drugim ukvarja z vprašanji piratstva in oboroženega ropanja na morju, je Mednarodna pomorska organizacija (v nadaljevanju: IMO). IMO objavlja mesečna, četrtletna in letna poročila o prijavljenih piratskih napadih in napadih oboroženih roparjev. Leta 2008 so začeli s protipiratskim programom, ki zajema dve fazi. V prvi so organizirali regionalne seminarje in delavnice, ki so se jih udeleževali predstavniki držav, ki jih piratstvo najbolj ogroža. V drugi fazi so sledile misije, ki so ocenjevale in vrednotile stanja v različnih regijah, s ciljem spodbujanja razvoja regionalnih dogovorov o izvajanju protipiratskih ukrepov. Z dejanji piratstva in oboroženega ropanja se že vrsto let ukvarja Generalna skupščina OZN. Z vprašanjem piratstva se je prvič soočila leta 1954, čemur je sledil sprejem resolucije o svobodi plovbe. Zaradi občutno povečanega števila teh kaznivih dejanj v zadnjih nekaj letih se je s tem vprašanjem začel ukvarjati tudi Varnostni svet OZN (v nadaljevanju: VS). Leta 2008 je 13 Sancin, Vasilka, Pirati v 21. stoletju, str. 21 107. člen Konvencije ZN o pomorskem mednarodnem pravu, (OZN, 1982) 15 Sancin, Vasilka, Piratstvo in mednarodno pravo, str. 237 16 Prav tam, str. 239 14 4 sprejel Resolucijo 181617, ki se nanaša izključno na piratstvo in oboroženo ropanje na morju.18 V resoluciji je VS ugotovil, da piratstvo in oboroženo ropanje ladij v teritorialnih vodah Somalije in na odprtem morju pred somalijsko obalo pomenita grožnjo mednarodnemu miru in varnosti v regiji ter vsa taka dejanja obsodil. Države je pozval k medsebojnemu sodelovanju ter sodelovanju z IMO in drugimi pristojnimi regionalnimi organizacijami. Najpomembnejši je sedmi odstavek, kjer je VS za šest mesecev od sprejema resolucije pooblastil države, ki sodelujejo s Somalijo v boju proti piratstvu in oboroženem ropanju na morju, da vstopijo v teritorialne vode Somalije. Pri tem lahko uporabijo vsa potrebna sredstva za preprečevanje piratstva ali oboroženega ropanja na morju na način, ki je dovoljen v tem primeru po veljavnem mednarodnem pravu. Pogoj je le, da o tem prej uradno obvestijo generalnega sekretarja OZN. Taka avtorizacija je bila mogoča samo zato, ker je Somalija sama zaprosila VS za pomoč pri soočanju s temi težavami.19 V boj proti piratstvu in oboroženemu ropanju na morju se je vključila tudi Evropska unija (v nadaljevanju: EU). Evropski parlament je 23. oktobra 2008 sprejel resolucijo o piratstvu na morju. V njej poziva vlado Somalije, naj v sodelovanju z mednarodnimi organizacijami piratstvo in oborožene rope s somalijske obale nad plovili, ki prevažajo humanitarno pomoč, obravnava kot kriminalna dejanja in aretira zadevne storilce v okviru veljavnega mednarodnega prava. Poleg tega poziva Komisijo, naj poišče načine za zagotovitev zaščite pred piratstvom za ribiška plovila in odločno poziva Svet in Komisijo, naj si prizadevata zagotoviti, da bodo pravni instrumenti IMO, ki obravnavajo piratstvo in oborožene rope, čim prej pregledani in posodobljeni, da bi se storilci tovrstnih kriminalnih dejanj izsledili in kaznovali.20 Svet EU je 10. novembra 2008 sprejel ukrep o izvajanju vojaške operacije Atalanta za prispevanje k zaščiti ladij Svetovnega programa za hrano, ki dovažajo pomoč prebivalstvu v Somaliji, in za zaščito ranljivih ladij, ki plovejo pred somalijsko obalo. Z operacijo so si zadali odvračati, preprečevati in zatirati piratstvo in oborožene napade pred somalijsko obalo, skladno z mandatom, opredeljenim v Resoluciji VS ZN št. 1816 (2008).21 Ker je v zadnjih letih ponovno prišlo do razcveta piratstva in oboroženega ropanja na morju, veljavna mednarodnopravna ureditev ne ustreza več. Kljub temu je malo verjetno, da bodo države na račun omejitve svoje suverenosti sprejele dodatne mednarodnopravne 17 S/RES/1816 (2008) Sancin, Vasilka, Piratstvo in mednarodno pravo, str. 240–245 19 Sancin, Vasilka, Pirati v 21. stoletju, str. 21–22 20 Resolucija Evropskega parlamenta z dne 23. oktobra 2008 o piratstvu na morju (2010/C 15 E/12) 21 Skupni ukrep Sveta 2008/851/SZVP z dne 10. novembra 2008 18 5 obveznosti, da bi zajezile problem. Vedno bolj so države pripravljene sklepati dogovore ad hoc,s katerimi preprečujejo in kaznujejo piratstvo na nekem konkretnem območju.22 V zadnjih nekaj stoletjih se je koncept univerzalne jurisdikcije, glede na prvotno obliko, kar precej razvil. Danes se ne nanaša samo na piratstvo, ampak že na daljši seznam mednarodnih kaznivih dejanj, ki bodo predstavljena v nadaljevanju.23 22 Sancin, Vasilka, Piratstvo in mednarodno pravo, str. 248 Brown, S. Bartram (2001) The Evolving Concept of Universal Jurisdiction, str. 385, URL: http://www.nesl.edu/userfiles/file/lawreview/vol35/2/brown.pdf (21. 2. 2012) 23 6 3 POJEM UNIVERZALNE JURISDIKCIJE 3.1 Pregon in kaznovanje s strani držav Načelo suverenosti vsake države se na kazenskopravnem področju kaže kot represivna oblast države in njena jurisdikcija. To pomeni, da ima država moč in možnost določati, katera dejanja so kazniva in zanje predpisati kazni. Nadalje, dejanje, ki ga je razglasila za kaznivo, podredi sojenju svojih sodišč.24 Tako mednarodne pogodbe kot mednarodno običajno pravo so predvideli domača sodišča kot primarni forum za postopke zoper storilce kaznivih dejanj, za katera mednarodno pravo predvideva individualno kazensko odgovornost. V vsakem posameznem primeru je treba najprej ugotoviti, sodišče katere države je pristojno za sojenje v zadevi. Pri tem so nam v pomoč temeljna načela, in sicer teritorialno načelo, realno načelo, aktivno personalitetno načelo, pasivno personalitetno načelo in univerzalno načelo.25 3.1.1 Teritorialno načelo Teritorialno načelo izhaja iz suverenosti države in je po svoji moči primarno.26 Države so pristojne, da predpišejo zakone in preganjajo kazniva dejanja, ki so storjena na njihovem ozemlju.27 Mednarodno pravo dovoljuje državi, da izvaja jurisdikcijo, če storilec ravna v celoti ali delno na ozemlju te države ali če so na njenem ozemlju prisotne osebe ali stvari ali če se ravna izven ozemlja države, vendar posledica nastane ali naj bi nastala na ozemlju te države.28 Ozemlje države je opredeljeno kot kopno ozemlje, teritorialno morje, vodne površine znotraj meja in zračni prostor nad njimi. Kazenski zakonik države velja tudi za vsakogar, kdor izvrši kaznivo dejanje na domači ladji, v domačem civilnem letalu med poletom ali v domačem vojaškem letalu, ne glede na to, kje sta ladja ali letalo ob izvršitvi dejanja.29 24 Bavcon, Šelih, Korošec, Ambrož, Filipčič (2001) Kazensko pravo. Splošni del, str. 126 Sancin, V. (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, str. 144 in Bavcon et al. (2001) Kazensko pravo. Splošni del, str. 127 26 Bavcon et. al. (2001) Kazensko pravo. Splošni del, str. 127 27 Blakesly, L. Christopher, Extraterritorial Jurisdiction. V: Bassiouni M. Cherif (ur.) (2008) International Criminal Law: Multilateral and Bilateral Enforcement Mechanisms, str. 96–99 28 Epps, Valerie (2005) International Law, str. 97 29 Bavcon et al. (2001) Kazensko pravo. Splošni del, str. 128 25 7 To načelo ima številne praktične prednosti, kajti na ozemlju države, kjer je bilo kaznivo dejanje izvršeno, se po navadi nahajajo žrtve, priče, pisni in materialni dokazi in tudi storilec.30 Stalno meddržavno sodišče je odločalo v primeru S.S. Lotus31, verjetno najbolj znanem primeru, ki zadeva teritorialno načelo. Turčija je preganjala in obsodila francoskega kapitana trgovske ladje S.S. Lotus, ki je plula pod francosko zastavo. Francoska ladja je namreč na odprtem morju trčila s turško ladjo BozKourt, pri čemer je prišlo do večje materialne škode in izgube osmih turških življenj. Francija je ugovarjala turškemu kazenskemu postopku. Trdila je, da običajno mednarodno pravo prepoveduje pregon kapitanovih dejanj na krovu francoske ladje in da mora kapitan na odprtem morju ubogati samo pravo države, pod katere zastavo plove ladja. Obe državi sta spor predložili Stalnemu meddržavnemu sodišču. Francija je zagovarjala, da mora Turčija dokazati, da ji mednarodno pravo dovoljuje kazensko jurisdikcijo. Zagovarjala je tudi, da je Turčiji prepovedano izvajati jurisdikcijo samo na podlagi državljanstva žrtev, tj. na podlagi pasivnega personalitetnega načela. Francija bi morala po ukazu sodišča dokazati obstoj pravila, ki Turčiji prepoveduje izvajanje jurisdikcije, kar ji ni uspelo. Sodišče je zapisalo, da je jurisdikcijo mogoče predvideti na dejstvu, da so se posledice zgodile na turški ladji, tj. na turškem ozemlju. Francija je zagovarjala, da ima prednost država, pod katere zastavo plove ladja, pred državo, na katere teritoriju so nastale posledice. Sodišče kljub vsem ugovorom ni prepovedalo jurisdikcije turškega sodišča.32 3.1.2 Realno načelo Realno načelo določa jurisdikcijo za kazniva dejanja, ki so storjena v celoti izven ozemlja države foruma. Ta kazniva dejanja predstavljajo veliko nevarnost za državno varnost, integriteto, suverenost ali pomembno vladno funkcijo.33 Države lahko v svojih zakonih prepovedujejo npr. vohunstvo, ponarejanje denarja, znamk, pečatov, uradnih dokumentov in svojo zakonodajo uporabijo ne samo za dejanja, storjena na svojem ozemlju, ampak tudi v tujini in s strani tujih državljanov.34 30 Amnesty International: Universal Jurisdiction: The duty of states to enact and enforce legislation – Chapter One,URL:http://www.amnesty.org/en/library/asset/i0r53/003/2001/en/ab0c8dc8-d8f0-11dd-ad8cf3d4445c118e/ior530032001en.html (21. 2. 2012) 31 The S.S. Lotus (France v. Turkey) 1927 P.C.I.J. (Ser.A) No. 10 (Sept. 7) 32 Blakesly, L. Christopher, Extraterritorial Jurisdiction, str. 99–100 33 Prav tam, str. 108 34 Epps, Valerie (2005) International Law, str. 106 8 3.1.3 Aktivno personalitetno načelo Jurisdikcija, ki temelji na državljanstvu storilca, je splošno sprejeto načelo mednarodnega prava. Aktivno personalitetno načelo igra pomembno vlogo v pravu večine držav, saj tradicionalno mednarodno pravo predvideva, da državljani ostanejo pod suverenostjo svoje države, čeprav potujejo ali živijo v tujini. Države smatrajo državljanstvo za tako pomembno povezavo, da lahko preganjajo svoje državljane za kazniva dejanja, izvršena kjerkoli na svetu.35 Vendar pa kot pogoj postavljajo, da je dejanje kaznivo tudi po kazenskem zakonu države, v kateri je bilo izvršeno.36 To pomeni, da se načelo uporablja subsidiarno, torej samo, če kazenska intervencija v tujini ni zadostna.37 Države pogosto zavračajo izročitev svojih državljanov in tako je aktivno personalitetno načelo skoraj nujno, če nočemo, da storilec ostane nekaznovan v primeru, da se zateče v svojo državo.38 3.1.4 Pasivno personalitetno načelo Pasivno personalitetno načelo določa, da lahko država izvaja jurisdikcijo za kaznivo dejanje, izvršeno izven ozemlja te države, samo na podlagi državljanstva žrtve kaznivega dejanja. Pri tem pa ni pomembno državljanstvo storilca ali kraj storitve kaznivega dejanja.39 Ideja je, da bo po pravu države, katere državljan je žrtev, najbolj zadoščeno pravici.40 Eden najbolj znanih primerov po drugi svetovni vojni, v katerem je sodišče uporabilo pasivno personalitetno načelo kot eno od podlag za jurisdikcijo, je sojenje Adolfu Eichmannu. Sodišče je našlo podlago za jurisdikcijo v povezavi med državo Izrael in judovskim ljudstvom, ki je bilo žrtev holokavsta.41 3.1.5 Univerzalno načelo Univerzalno načelo temelji samo na naravi kaznivega dejanja, brez ozira na kraj storitve, državljanstvo storilca ali žrtve ali kakršno koli drugo povezavo z državo, ki izvaja jurisdikcijo. Vedenje tistega, ki zagreši hudo kaznivo dejanje v eni državi, ima lahko učinek 35 Blakesly, L. Christopher, Extraterritorial Jurisdiction, str. 116–118 Temu pogoju pravimo identiteta norme ali dvojna kaznivost. 37 Bavcon et al. (2001) Kazensko pravo. Splošni del, str. 131 38 Ryngaert, Cedric (2008) Jurisdiction in International Law, str. 90 39 Epps, Valerie (2005) International Law, str. 101 40 Blakesly, L. Christopher, Extraterritorial Jurisdiction, str. 121–124 41 Amnesty International: Universal Jurisdiction: The duty of states to enact and enforce legislation-Chapter Two, URL:http://www.amnesty.org/en/library/asset/IOR53/004/2001/en/8699a68d-d8f0-11dd-ad8cf3d4445c118e/ior530042001en.pdf (17. 4. 2012) 36 9 tudi na druge države. Takšno vedenje pomeni potencialno grožnjo vsem državam in vse države imajo interes, da preganjajo storilca. Storilci morajo biti kaznovani, ker škodujejo človeštvu kot celoti. S tega zornega kota se nekatera kazniva dejanja smatrajo kot kršitve pravil erga omnes, ki so skupna vsem državam in imajo zato interes za pregon vse države, čeprav ni konkretne povezave z njimi. Izvajanje univerzalne jurisdikcije je pogosto povezano z javnim ogorčenjem, ki ga povzroča prisotnost storilca mednarodnega hudodelstva na ozemlju države.42 3.2 Definicija univerzalne jurisdikcije Univerzalna pristojnost je opredeljena kot »zmožnost sodišča katere koli države, da sodi osebam za zločine, storjene zunaj ozemlja te države, ki s to državo niso povezani niti z državljanstvom osumljenca ali žrtve niti s škodo, povzročeno nacionalnim interesom te države.«43 Univerzalna jurisdikcija zapolnjuje praznino, kjer ostale, bolj temeljne doktrine jurisdikcije, ne zagotavljajo podlage za nacionalne postopke. Pri univerzalni jurisdikciji dejstvo, da se hudodelstvo ni zgodilo na ozemlju države ali tam ni imelo posledic oz. ni vplivalo na njeno varnost ali, da hudodelstva ni storil ali bil njegova žrtev njen državljan, ni ovira za postopek pred državnimi oblastmi. Kjer mednarodno pravo priznava to obliko jurisdikcije, države potrjujejo, da lahko kljub odsotnosti povezave katera koli druga država preiskuje in preganja določeno hudodelstvo.44 Ta široka definicija zagotavlja, da lahko sodišče katere koli države deluje kot agent mednarodne skupnosti, kajti hudodelstva, ki so predmet univerzalne jurisdikcije, napadajo mednarodno skupnost kot celoto.45 Med državo in konkretnim hudodelstvom ni potrebna nobena povezava, kot jo zahtevajo druge oblike jurisdikcije. Pri univerzalni jurisdikciji je izpostavljena narava kaznivega dejanja kot element, ki daje državi pravico, da storilca sodno preganja. Edina povezava, ki se jo zahteva, je prisotnost domnevnega storilca na ozemlju države, ki želi izvajati univerzalno jurisdikcijo. Ampak ta zahteva ni absolutna. Lahko se zgodi tudi, da prisotnost domnevnega storilca ni pogoj, kar vodi v univerzalno jurisdikcijo in absentia. Ta se lahko nanaša na možnost začeti postopek ali na sojenje v odsotnosti. Na tej točki večina 42 Ryngaert, Cedric (2008) Jurisdiction in International Law, str. 100–108 Sancin, V. (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, str. 147–148 44 Broomhall, Bruce (2002) Towards the Development of an Effective System of Universal Jurisdiction for Crimes Under international Law, str. 400, URL: http://www.nesl.edu/userfiles/file/lawreview/vol35/2/broomhall.pdf (21.2.2012) 45 Amnesty International: Universal Jurisdiction: The duty of states to enact and enforce legislation- Chapter One 43 10 zagovarja možnost začeti postopek v odsotnosti storilca in posledično izdajo mednarodnega naloga za prijetje ali zahteve za izročitev, da se zagotovi storilčeva prisotnost na sodišču. Sojenje v odsotnosti lahko namreč vodi v resne kršitve človekovih pravic.46 »Med pravnimi strokovnjaki ni enotnega mnenja glede vprašanja univerzalne jurisdikcije in absentia. Prepričljivo je stališče, ki so ga v svojem skupnem ločenem mnenju zavzeli sodniki Meddržavnega sodišča Higginsova, Kooijmans in Buergenthal v zadevi »Nalog za prijetje z dne 11. aprila 2000«, in sicer, da je navzočnost domnevnega storilca na ozemlju države, ki želi izvesti pregon, nujna le z vidika vzpostavitve obveznosti aut dedere aut prosequi, ne pa z vidika prostovoljnega izvajanja jurisdikcije.«47 Na podlagi njihovega zaključka univerzalna jurisdikcija in absentia ni prepovedana.48 Podobnega mnenja je tudi Brigitte Stern, ki pravi: »Univerzalno načelo se na splošno razume kot jurisdikcija države za dejanja, ki jih izvršijo tujci kjerkoli na svetu, ampak samo, če je storilec na ozemlju te države. To je pretirano omejena interpretacija tega, kaj naj bi univerzalna jurisdikcija bila. Če se zahteva takšna teritorialna povezava, potem se prava univerzalna jurisdikcija ne more izvrševati.«49 Sojenje v nenavzočnosti je ena od rešitev, kako uresničiti jurisdikcijo države, ko ta storilca nima na razpolago. Vendar je potrebno poudariti, da je sojenje in absentia s številnih vidikov sporno in pogosto nesprejemljivo, skoraj vedno pa zelo kontraverzno. V Sloveniji in tudi v številnih drugih državah bi bilo sojenje v nenavzočnosti načeloma v nasprotju z ustavnim redom. Sojenja v nenavzočnosti ne dovoljujejo niti mednarodni dokumenti.50 Tožilci, preiskovalni sodniki in sodišča držav, katerih zakonodaja potrjuje ta široki koncept univerzalne jurisdikcije, se morajo nanjo sklicevati z veliko previdnostjo in samo, če so popolnoma zadovoljni s prepričljivimi dokazi, ki so na voljo zoper obtoženega.51 Države v praksi usmerjajo kazenske postopke primarno zoper tista kazniva dejanja, ki so storjena na njihovem ozemlju, s strani njihovega državljana ali proti njihovemu državljanu.52 »Univerzalna jurisdikcija je pravilo mednarodnega običajnega prava, kaže pa se tudi v mednarodnih pogodbah, nacionalnih zakonodajah in sodni praksi glede kaznivih dejanj po 46 El Zeidy, Mohamed (2003) Universal Jurisdiction in Absentia: Is It A Legally Valid Opinion for Repressing Heinous Crimes?, URL: http://ouclf.iuscomp.org/articles/zeidy.shtml (21. 2. 2012) 47 Sancin, V. (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, str. 148 48 El Zeidy, Mohamed (2003) Universal Jurisdiction in Absentia: Is It A Legally Valid Opinion for Repressing Heinous Crimes? 49 Prav tam. 50 Ambrož et al. (2012) Mednarodno kazensko pravo, str. 396 51 Cassese, Antonio (2005) International Law, str. 452 52 Prav tam, str. 453 11 mednarodnem pravu (kot na primer hudodelstev zoper človečnost in vojnih hudodelstev), kaznivih dejanj po notranjem pravu, ki so mednarodnega pomena (na primer zajemanje talcev in ugrabitve letal), in navadnih kaznivih dejanj po notranjem pravu (kot na primer umor, ugrabitev).«53 V državi, ki je pripravljena izvesti postopek glede kaznivega dejanja, ki zaradi svoje teže dopušča izvajanje univerzalne jurisdikcije, mora zakonodaja z implementacijo v notranji pravni red omogočiti pregon dejanj, storjenih zunaj ozemlja te države, ali dopustiti pregon neposredno na podlagi mednarodnega prava.54 Eden najpomembnejših primerov, kjer je univerzalna jurisdikcija jasno uporabljena pred domačimi sodišči, je sojenje nacističnemu zločincu Adolfu Eichmannu. Eichmann je bil spoznan za krivega pred izraelskim sodiščem in obsojen na smrt zaradi hudodelstev zoper judovsko ljudstvo, hudodelstev zoper človečnost, vojnih hudodelstev in članstva v sovražnih organizacijah, ki so bile razglašene za kriminalne s statutom nürnberškega sodišča. Glavne sporne točke sojenja so bile retroaktivna uporaba zakona, hudodelstva so bila izvršena izven izraelskega ozemlja in s strani tujega državljana. Obtoženi je bil pripeljan pred izraelsko sodišče neprostovoljno, brez privoljenja države, v kateri je bival, in s pomočjo izraelskih agentov, ki so delovali po navodilih njihove vlade. Vse te sporne trditve so bile zavrnjene. Sodišče je obrazložilo, da načelo nullum crimen sine lege, nulla poena sine lege takrat še ni postalo pravilo mednarodnega običajnega prava.55 Prav tako ni pravila mednarodnega običajnega prava, ki bi prepovedovalo sojenje tujcu za dejanja, izvršena v tujini, kar potrjuje tudi sodba pred SMS v zadevi S.S. Lotus. Kazniva dejanja, za katera je bil Eichmann obtožen, imajo od nekdaj pečat mednarodnih kaznivih dejanj, ki zaradi svojega značaja zahtevajo od vsake države, da jih preganja in sodi osebam, ki so jih izvršile. Ta kazniva dejanja so zaradi svojega škodljivega in uničujočega značaja ter široke razširjenosti zamajala mednarodno skupnost vse do njenih temeljev. Izrael je bil torej upravičen preganjati storilca na podlagi 53 Sancin, V. (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, str. 148 Prav tam 55 Epps, Valerie (2005) International Law, str. 107: »… As to the first argument, the answer must be that the principle nullum crimen sine lege, nulla poena sine lege, in so far as it negates penal legislation with retroacitve effect, has not yet become a rule of costumery international law ...« 54 Načelo zakonitosti je določeno v 15. členu MPDPP (iz leta 1966), ki pravi: »1. Nihče ne sme biti obsojen zaradi dejanj ali opustitev, ki ob storitvi po domačem ali mednarodnem pravu niso veljale za kaznivo dejanje. Prav tako mu ne sme biti izrečena strožja kazen od tiste, ki bi mu bila izrečena takrat, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. Če določi zakon po storitvi kaznivega dejanja milejšo kazen, mora biti storilec tega deležen. 2. Določbe tega člena ne nasprotujejo temu, da bi bil kdorkoli obsojen ali kaznovan zaradi dejanja storitve ali opustitve, ki je v času, ko je bilo storjeno, veljalo za kaznivo dejanje po splošnih pravnih načelih, priznanih v mednarodni skupnosti.« Izrael je MPDPP podpisal 19. decembra 1966 in ratificiral 3. oktobra 1991. Izrael ni država pogodbenica EKČP. 12 univerzalnega načela kot varuh mednarodnega prava. Pri tem nima nobenega pomena dejstvo, da država Izrael v času izvršitve teh kaznivih dejanj še ni obstajala. Sodišče se je osredotočilo na mednarodni in univerzalni značaj kaznivih dejanj, ker so bile med žrtvami poleg Judov tudi druge skupine, kot so npr. Poljaki, Čehi in Romi.56 Eden novejših primerov pred MS, ki zadeva izvrševanje univerzalne jurisdikcije, je tudi »Primer, ki zadeva določene kazenske postopke v Franciji«. Leta 2003 je Republika Kongo vložila tožbo zoper Francijo in zaprosila sodišče, naj sprejme začasne ukrepe za takojšnjo ustavitev postopkov in odloči, da mora Francija razveljaviti ukrepe državnih tožilcev in preiskovalnih sodnikov glede preiskovanja in pregona domnevnih storilcev. Francija naj bi kršila načelo suverene enakosti držav s tem, ko je izvrševala oblast na ozemlju druge države, si enostransko pripisala izvrševanje univerzalne jurisdikcije v kazenskih zadevah, si vzela moč, da sodi ministru za notranje zadeve tuje države za kazniva dejanja, domnevno storjena v povezavi z izvrševanjem pooblastil za ohranitev javnega reda v njegovi državi, in zaradi kršitve kazenske imunitete tujega predsednika države. V Franciji je namreč državni tožilec, v imenu določenih organizacij za človekove pravice, vložil tožbo zoper predsednika Republike Kongo, g. Denisa Sassou Nguesso, ministra za notranje zadeve, generala Pierra Oba, generalnega inšpektorja kongoških oboroženih sil, generala Norberta Dabira, in poveljnika predsednikove straže, generala Blaisea Adoua, zaradi hudodelstev zoper človečnost in mučenja. Med strankama je bila prerekana pristojnost francoskega sodišča, saj so leto utemeljevali z univerzalnim načelom. Sodišče je moralo pretehtati, ali pomeni izvrševanje univerzalne jurisdikcije v teh kazenskih zadevah kršitev načel mednarodnega prava, in odločiti, ali grožnja nepopravljive škode, na katero se sklicuje Kongo, upravičuje sprejem začasnih ukrepov. Sodišče je v odredbi z dne 17. junija 2003 smatralo, da okoliščine niso take, da bi zahtevale sprejem začasnih ukrepov.57 3.3 Hudodelstva, ki so predmet univerzalne jurisdikcije Huda kazniva dejanja po mednarodnem pravu in mednarodna hudodelstva se zaradi svoje posebej okrutne narave smatrajo za najhujša grozodejstva, kar si jih lahko zamislimo. Predstavljajo kršitev pravil jus cogens in so tudi na tej podlagi predmet univerzalne jurisdikcije. Od vseh držav se pričakuje, da bodo preprečevale in kaznovale ta kazniva dejanja. Vse države smatrajo storilce mednarodnih kaznivih dejanj kot hostes humani generis 56 Epps, Valerie (2005) International Law, str. 107–114 ICJ, Case concerning certain criminal proceedings in France (Republic of the Congo v. France), Request for the indication of a provisional measure, Summary of the Order of 17 June 2003, str. 1–5 57 13 in nimajo nobenega pomisleka glede njihovega pregona. Doktrina kot tudi praksa držav zagovarjata, da je izvrševanje univerzalne jurisdikcije glede mednarodnih kaznivih dejanj zakonito po mednarodnem običajnem pravu. Če sklepamo iz pravil jus cogens, ki prepovedujejo mednarodna kazniva dejanja, države lahko ali celo morajo preganjati ta kazniva dejanja, kar pa zahteva nek moralni preskok. Moralna upravičenost je postala del razprave o univerzalni jurisdikciji. Temelj te razprave je ideja, da so države pooblaščene, da izvršujejo univerzalno jurisdikcijo za hudodelstva, ki so tako ostudna, da šokirajo vest vsega človeštva.58 Primarni viri mednarodnega kazenskega prava, ki nam povedo, katera hudodelstva so predmet univerzalne jurisdikcije, so konvencije in mednarodno običajno pravo, ki se opirajo na splošna pravna načela in na nauk najbolj priznanih pravnih strokovnjakov za pomoč pri interpretaciji. Konvencije veljajo za boljši vir prava, saj bolj ustrezajo načelu legalitete, nullum crimen sine lege, nulla poena sine lege. Vendar pa to ne pomeni, da izključujejo mednarodno običajno pravo in splošna načela, v kolikor ta zagotavljajo enak standard določnosti kot konvencijsko pravo.59 Teorija se pri opredelitvi virov mednarodnega kazenskega prava pogosto ozira k 38. členu Statuta Meddržavnega sodišča.60 S tem pristopom je mogoče zajeti večino formalnih virov mednarodnega kazenskega prava, vendar ni v celoti zadovoljiv. Vodilno načelo mednarodnega kazenskega prava je načelo zakonitosti in kot najzanesljivejši vir veljajo mednarodne pogodbe.61 Sodna praksa držav kaže, da nobena država ne izvaja univerzalne jurisdikcije brez podlage v nacionalni zakonodaji, čeprav mednarodne pogodbe predvidevajo takšno jurisdikcijo. Mednarodno kazensko pravo dokazuje obstoj 28 kategorij mednarodnih kaznivih dejanj, ki so predmet 281 konvencij, sklenjenih med leti 1815 in 2003.62 Konvencijsko in običajno mednarodno pravo se glede določenih mednarodnih kaznivih dejanj prekrivata. Jus cogens mednarodna kazniva dejanja so piratstvo, suženjstvo, vojna 58 Ryngaert, Cedric (2008) Jurisdiction in International Law, str. 110–119 Blakesly, L. Christopher, Extraterritorial Jurisdiction, str. 167 60 38. člen Statuta Meddržavnega sodišča določa, da naj sodišče uporablja: »a) meddržavne dogovore, bodisi splošne bodisi posebne, s katerimi so postavljena pravila, ki jih države v sporu izrecno priznavajo, b) mednarodni običaj kot izraz obče prakse, ki je sprejeta kot pravo, c) obča pravna načela, ki jih priznavajo civilizirani narodi, d) sodne odločbe, s pridržkom določbe 59. člena, in nauk najbolj kvalificiranih pravnih strokovnjakov različnih narodov kot pomožno sredstvo za ugotavljanje pravil.« 61 Škrk, Mirjam, Viri mednarodnega kazenskega prava, v: Zbornik znanstvenih razprav (2011), str. 143–169 62 Ryngaert, Cedric (2008) Jurisdiction in International Law, str. 168–169 59 14 hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost, genocid, apartheid in mučenje. Konvencije pa obravnavajo tudi druga mednarodna kazniva dejanja, ki še niso dosegla ravni jus cogens.63 3.3.1 Vojna hudodelstva Od vseh mednarodnih kaznivih dejanj ureja vojna hudodelstva največje število instrumentov. Večina teh instrumentov pooseblja, uzakonja in dokazuje običajno mednarodno pravo.64 Telo vojnega prava, ius in bello, delimo na dve veji. Prva temelji na haaških konvencijah iz leta 1899 in 1907, ki ureja vojno pravo predvsem z vidika pravil bojevanja. Druga veja pa je sestavljena iz ženevskega prava, utemeljenega na štirih konvencijah iz leta 1949 in dveh dodatnih protokolih iz leta 1977, ki predstavljajo sistem mednarodnega humanitarnega prava. Z vidika vojnih hudodelstev je pomembno predvsem ženevsko pravo, ki se osredotoča na skupine zaščitenih oseb.65 Temeljno izhodišče humanitarnega prava in nujna predpostavka pri ugotavljanju obstoja vojnih hudodelstev je, da gre za sankcioniranje dejanj, ki so storjena v povezavi z oboroženimi spopadi. Vojna hudodelstva so v ženevskih konvencijah opredeljena kot hude kršitve, ki so storjene zoper zaščitene osebe oziroma varovane dobrine.66 Kršitve, opredeljene v različnih členih konvencij, so: »(a) naklepno pobijanje, (b) mučenje ali nečlovečno ravnanje, vključno z biološkimi poskusi, (c) naklepno povzročanje velikega trpljenja ali hudih telesnih poškodb ali okvar zdravja, (d) obsežno uničevanje in prilaščanje premoženja, ki ju vojaške potrebe ne upravičujejo in sta izvedeni protipravno in samovoljno, (e) prisiljenje vojnega ujetnika ali druge zaščitene osebe, da služi v sovražnikovih oboroženih silah, (f) naklepen odvzem pravice vojnemu ujetniku ali drugi zaščiteni osebi do poštenega in pravilnega sojenja, (g) protipravna deportacija ali premestitev ali protipravno pridržanje, 63 Prav tam, str. 169 Bassiouni, M. Cherif (2008) Universal Jurisdiction for International Crimes: Historical Perspectives and Contemporary Practice V: Bassiouni, M. Cherif (ur.), International Criminal Law: Multilateral and Bilateral Enforcement Mechanisms, str. 174 65 Sancin, V. (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, str. 114 –117 66 Prav tam 64 15 (h) jemanje talcev.«67 Pomembno dejstvo pri uporabi ženevskih konvencij je, da se nanašajo predvsem na mednarodne oborožene spopade, torej spopade med vsaj dvema državama. V vsako od štirih konvencij pa je vključen skupni 3. člen, ki se nanaša na minimalen standard humanosti v nemednarodnih oboroženih spopadih.68 V nemednarodnih oboroženih spopadih, ki se dogajajo na ozemlju ene od pogodbenih strank, je vsaka stranka konflikta zavezana, da kot minimum uporablja naslednja določila: »1. Osebe, ki ne sodelujejo aktivno v sovražnostih, vključno s pripadniki oboroženih sil, ki so položili orožje ali so izločeni iz bojevanja kot ranjenci, bolniki ali ujetniki morajo biti v vseh okoliščinah obravnavane humano, brez negativnih razlikovanj na podlagi rase, barve, vere, spola ali drugih podobnih kriterijev. Zato je vselej (kjer koli in kadar koli) prepovedano: (a) nasilje nad življenjem in osebo, še posebej pa vse vrste pobijanja, pohabljanja, okrutnega ravnanja in mučenja; (b) jemanje talcev; (c) kršitve osebnega dostojanstva, posebej še žaljivo in ponižujoče ravnanje; (d) izrekanje sodb in izvrševanje kazni brez predhodnega sojenja pred redno ustanovljenim sodiščem, ki zagotovi vse sodne garancije, ki jih civilizirani narodi priznavajo kot nujne. 2. Ranjence in bolnike je treba zbrati in zanje poskrbeti.«69 Pomemben prispevek k ureditvi nemednarodnih oboroženih spopadov prinaša Drugi dopolnilni protokol iz leta 1977, ki razjasnjuje in razvija 3. člen ženevskih konvencij, tako da razširja prepovedi in vključuje nove določbe o različnih skupinah ljudi.70 Ženevske konvencije in dopolnilna protokola zagotavljajo zadovoljivo podlago državam, da lahko uporabljajo univerzalno jurisdikcijo pri preprečevanju in zatiranju hudih kršitev, ki so v njih opredeljena. Države pogodbenice so dale zavezo, da bodo spoštovale in zagotavljale spoštovanje konvencij, medtem ko določbe o hudih kršitvah zahtevajo, da se države pogodbenice zavežejo, da bodo uzakonile kakršno koli zakonodajo za zagotovitev učinkovitih kazenskih sankcij za osebe, ki so izvršile ali ukazale izvršiti katerokoli od hudih kršitev, navedenih v konvencijah. Vsaka pogodbena stranka ima pravico in celo obveznost, da išče osebe, ki so izvršile ali ukazale izvršiti hude kršitve, in da jih pripelje pred svoje sodišče, ne glede na njihovo državljanstvo. Nič v pravu oboroženih spopadov ne prepoveduje 67 50. člen I, 51. člen II, 130. člen III in 147. člen VI. ženevske konvencije. Prav tako so vojna hudodelstva opredeljena v 8. členu Rimskega statuta. 68 Sancin, V. (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, str. 114–117 69 Türk, Danilo (2007) Temelji mednarodnega prava, str. 581 70 Sancin, V. (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, str. 114–117 16 nacionalnim kazenskim jurisdikcijam, da ne bi uporabljale univerzalnega načela, ko gre za vojna hudodelstva.71 3.3.2 Hudodelstva zoper človečnost Pojem hudodelstvo zoper človečnost je bil, kot oznaka za posebno kategorijo mednarodnih kaznivih dejanj na mednarodni ravni, prvič uporabljen v skupni deklaraciji Francije, Velike Britanije in Rusije leta 1915, s katero so obsodile pokol armenskega prebivalstva v Turčiji s strani otomanskih oblasti.72 Med drugo svetovno vojno so zavezniki spoznali, da nekatera najbolj gnusna dejanja, zagrešena s strani Nemcev, niso prepovedana s tradicionalnim mednarodnim pravom. Vojno pravo je namreč prepovedovalo nasilje nad nasprotnim ali sovražnim prebivalstvom, medtem ko so Nemci izvajali nehumana dejanja iz političnih ali rasnih razlogov proti svojemu prebivalstvu in proti drugim osebam, ki niso bile zaščitene z vojnim pravom. Leta 1945 so se zavezniki odločili, da bodo vojne hudodelce pripeljali pred sodišče73 in tako je bil v Londonu sprejet statut Mednarodnega vojaškega sodišča v Nürnbergu. Statut je vseboval določbe, pod katerimi naj bi sodišče preganjalo in kaznovalo osebe, krive, med drugim tudi hudodelstev zoper človečnost, ki so definirani v členu 6(c).74 Čeprav so bili po letu 1945 sprejeti številni pravni instrumenti, ki omenjajo hudodelstva zoper človečnost, še ni bila sprejeta konvencija, ki bi vključevala natančno definicijo takih hudodelstev. Statuta ad hoc sodišč za Ruando in nekdanjo Jugoslavijo, kot tudi Rimski statut MKS, vsebujejo vsak svojo definicijo.75 Približna definicija hudodelstva zoper človečnost opredeljuje kot dejanja, ki so naperjena proti civilnemu prebivalstvu, so del državne politike ali načrta določene skupine ter so izvajana sistematično ali množično. Dejanja, ki imajo lahko take lastnosti, so: umor, iztrebljenje, zasužnjevanje, deportacija, odvzem prostosti, mučenje, posilstvo, preganjanje na politični, rasni ali verski podlagi in druga nečlovečna dejanja.76 71 Bassiouni, M. Cherif (2008) Universal Jurisdiction for International Crimes: Historical Perspectives and Contemporary Practice, str. 174–176 72 Sancin, V. (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, str. 118 73 Pot ni bila tako enostavna, kajti med zavezniki je prevladovalo mnenje, da bi bilo treba zajete sovražnike enostavno postreliti. V: Zagorac, Dean (ur.), Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi dokumenti z uvodnimi pojasnili (2003), str. 63 74 Cassese, Antonio (2005) International Law, str. 439– 441 75 Sancin, V. (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, str. 118 76 Prav tam, str. 118–119 17 Hudodelstva zoper človečnost je moč kaznovati ne glede na to, ali so se zgodila v času vojne ali miru.77 3.3.3 Genocid Genocid velja za hudodelstvo, ki predstavlja najtemnejšo plat človeške civilizacije in je kazalec neizmerne surovosti, ki jo je človek sposoben. Kot termin se je pojavil ob koncu druge svetovne vojne po zamisli poljskega pravnika Rafaela Lemkina. Nastal je kot skovanka iz grškega izraza genos (rod) in latinskega cide (ubiti). Kmalu zatem je že pridobil sedanjo pravno definicijo v Konvenciji o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948. Definicija je v istem besedilu sprejeta tudi v statutih Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando in nekdanjo Jugoslavijo ter v Rimskem statutu MKS.78 Prvi člen konvencije vsebuje zavezo držav, da gre za kaznivo dejanje po mednarodnem pravu, storjeno v času vojne ali miru, in glede katerega se zavezujejo, da ga bodo preprečevale in kaznovale. Drugi člen opredeljuje genocid kot katero koli od dejanj, storjenih z namenom, v celoti ali delno, uničiti neko narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino: »(a) pobijanje pripadnikov take skupine, (b) povzročanje hudih telesnih ali duševnih poškodb pripadnikom take skupine, (c) naklepno izpostavljanje takšne skupine življenjskim razmeram, ki naj privedejo do njenega popolnega ali delnega fizičnega uničenja, (č) uvajanje ukrepov, ki preprečujejo rojstva v skupini, (d) prisilno preseljevanje otrok ene skupine v drugo.«79 Po 3. členu konvencije je kazniv sam genocid, kot tudi naklepanje, ščuvanje, poskus in sostorilstvo pri genocidu.80 Merila za opredelitev določenih dejanj za genocid veljajo za zelo stroga, predvsem zaradi dveh elementov. Prvi zahteva, da mora našteta dejanja spremljati t. i. obarvani naklep uničenja posebne skupine deloma ali v celoti. Drugi pa predpisuje, da je genocid lahko storjen le nad narodnostnimi, etničnimi, rasnimi in verskimi skupinami, izključene pa so vse druge skupine.81 77 Cassese, Antonio (2005) International Law, str. 442 Sancin, V. (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, str. 111 79 1. in 2. člen Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (OZN, 1948) 80 Zagorac, Dean, Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi dokumenti z uvodnimi pojasnili (2003), str. 107 81 Sancin,V. (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, str. 111–112 78 18 Pogodbene stranke konvencije so se zavezale, da bodo sprejele potrebno zakonodajo in z njo dale učinek konvenciji ter še posebej zagotovile kazni za osebe, krive izvršitve genocida ali katerega drugega dejanja iz 3. člena. Osebe, obtožene izvršitve genocida ali katerega drugega dejanja iz 3. člena, naj bodo preganjane s strani pristojnih sodišč v državi, na katere ozemlju je bilo dejanje izvršeno, ali s strani mednarodnega kazenskega sodišča, ki ima pristojnost in so pogodbene stranke to pristojnost sprejele. 82 6. člen konvencije dejansko ne daje podlage za univerzalno jurisdikcijo, vendar avtorji zagovarjajo, da jo priznava običajno mednarodno pravo.83 V prvi vrsti gre za pregon in kaznovanje posameznikov, vendar je tudi država lahko odgovorna za genocid. Pritrdilni odgovor je dalo Meddržavno sodišče leta 2007, ko je izdalo sodbo v sporu med BiH in Srbijo glede uporabe konvencije. Sodišče je nedvoumno zapisalo, da lahko država odgovarja za izvršitev genocida, kot tudi za vse druge izvršitvene in udeležbene oblike. Preprečevanje genocida je samostojna pravna obveznost države.84 3.3.4 Mučenje Prepoved mučenja ljudi in sorodnih ravnanj, kot so okrutno, nečlovečno in ponižujoče ravnanje in kaznovanje, se je razvila iz pravil o vodenju vojskovanja. Prvo znano besedilo, ki prepoveduje mučenje ali vsaj sorodno ravnanje, je spis kitajskega avtorja Sun Tzu-ja z naslovom O umetnosti vojne. Avtor pravi, da je treba v vojni »prizanesti ranjenim in ostarelim«. Prepoved mučenja in sorodnih ravnanj se je razvila iz običajno pravne prepovedi nečlovečnega ravnanja z vojnimi ujetniki. Tudi Haaška konvencija o pravu in običajih v vojni na kopnem iz leta 1907 vsebuje več določb, ki zahtevajo humano ravnanje, zlasti z nekaterimi socialno posebej ogroženimi kategorijami oseb v vojni. Sodobni teoretiki omenjajo še angleški Bill of Rights in njegovo izrecno prepoved »okrutnega in neobičajnega kaznovanja«. Prepoved mučenja in sorodnega ravnanja se je do danes razvila v eno najbolj široko poznanih pravic posameznika. Za trenutno najbolj dodelan mednarodnopravni akt na področju boja proti mučenju in sorodnim ravnanjem velja Konvencija proti mučenju in drugim oblikam okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja iz leta 1984.85 82 5. in 6. člen Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (OZN, 1948) Bassiouni, M. Cherif (2008) Universal Jurisdiction for International Crimes: Historical Perspectives and Contemporary Practice, str. 178 84 Sancin,V. (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, str. 112 85 D. Korošec, L. Bavcon (2003) Mednarodno kazensko pravo, str. 18–20 83 19 Konvencija v 1. členu podaja pozitivno pravno definicijo mučenja. Pravi, da je to »vsako dejanje, s katerim se osebi namerno povzroča huda telesna ali duševna bolečina ali trpljenje, bodisi telesno ali duševno, da bi se od nje ali koga drugega dobila obvestila ali priznanja ali da bi se kaznovala za dejanje, ki ga je storila sama ali kdo drug ali je zanj osumljena sama ali kdo drug, da bi se ustrahovala ali nanjo izvajal pritisk ali da bi se ustrahoval kdo drug ali nanj izvajal pritisk, ali iz katerega koli drugega razloga, ki temelji na kateri koli obliki diskriminacije, če to bolečino ali trpljenje prizadeva uradna oseba ali kdo drug, ki nastopa kot oseba z uradnim statusom ali na njeno pobudo ali z njeno izrecno privolitvijo ali privolitvijo molče.«86 Konvencija opredeljuje dolžnosti držav pogodbenic, ki naj zagotovijo učinkovitost boja proti mučenju in sorodnim ravnanjem. Vsaka država članica mora podvzeti učinkovite zakonodajne, upravne, sodne in druge ukrepe za preprečevanje mučenja na ozemlju pod njeno sodno pristojnostjo. Zagotoviti mora, da bodo vse dokončne oblike in poskusi mučenja ustrezno resno kaznivi po njenem kazenskem pravu. Države imajo dolžnost, da izvajajo takojšnje nepristranske preiskave v primeru kakršnega koli utemeljenega suma, da je storjeno kaznivo dejanje mučenja na ozemlju pod njeno pristojnostjo.87 »Vsaka država članica mora sprejeti ustrezne ukrepe, da bi določila svojo pristojnost v primerih: (a) kadar je kaznivo dejanje storjeno na ozemlju pod njeno jurisdikcijo ali na letalih ali ladjah, vpisanih v njeni državi; (b) kadar je domnevni storilec kaznivega dejanja njen državljan; (c) kadar je žrtev njen državljan, če meni, da je to potrebno. Vsaka država članica prav tako sprejme potrebne ukrepe, da bi določila svojo pristojnost za omenjena kazniva dejanja, če je domnevni storilec teh dejanj na ozemlju pod njeno jurisdikcijo in če ga ne izroči kaki drugi državi. Ta konvencija ne izključuje nobene kazenske pristojnosti, ki temelji na nacionalni zakonodaji.«88 86 1. člen Konvencije proti mučenju in drugim oblikam okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (OZN, 1984) 87 D. Korošec, L. Bavcon (2003) Mednarodno kazensko pravo, str. 17–24 88 5. člen Konvencije proti mučenju in drugim oblikam okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (OZN, 1984) 20 3.3.5 Apartheid Prepoved apartheida ni obstajala do leta 1973, ko je OZN sprejela Konvencijo o zatiranju in kaznovanju hudodelstva apartheida.89 V tej konvenciji je izraz »hudodelstvo apartheida«, kamor sodita tudi podobna politika in praksa rasne segregacije in diskriminacije, kot je tista, ki jo izvajajo na jugu Afrike, porabljen za oznako tehle nehumanih ravnanj, katerih namen je vzpostaviti in ohranjati dominacijo skupine ljudi posamezne rase nad skupino ljudi druge rase in njihovo sistematično zatiranje: »(a) odrekanje pravice do življenja in osebne svobode posameznemu pripadniku ali več pripadnikom ene ali več rasnih skupin: (i) z ubijanjem pripadnikov ene ali več rasnih skupin; (ii) s prizadejanjem hudih telesnih ali mentalnih poškodb pripadnikom posamezne rasne skupine ali več rasnih skupin, s teptanjem njihove svobode ali dostojanstva, z mučenjem ali z okrutnim, nehumanim in poniževalnim ravnanjem ali kaznovanjem; (iii) s samovoljnim prijetjem ali protizakonitim priporom pripadnikov ene ali več rasnih skupin; (b) namerno vsiljevanje takšnih življenjskih razmer, ki je vnaprej premišljeno tako, da naj bi rasno skupino ali rasne skupine pripeljale do njenega oziroma do njihovega popolnega ali delnega fizičnega uničenja; (c) vsi zakonski ter drugi ukrepi, ki so vnaprej premišljeni tako, da naj bi posamezni rasni skupini ali več rasnim skupinam onemogočili sodelovanje v političnem, družbenem, ekonomskem in kulturnem življenju države, in namerno ustvarjanje možnosti za preprečevanje njenega oziroma njihovega popolnega razvoja, zlasti še z odrekanjem temeljnih človekovih pravic in svoboščin pripadnikom ene ali več rasnih skupin, vštevši sem pravico do dela, pravico do ustanavljanja priznanih sindikalnih organizacij, pravico do odhoda iz države in vrnitve vanjo, pravico do državljanstva, pravico do svobodnega gibanja in stanovanja, pravico do svobodnega izražanja misli, pravico do mirnega zbiranja in združevanja; (d) vsi ukrepi, vštevši sem tudi zakonske, ki so vnaprej premišljeni za delitev prebivalstva po rasah z ustanavljanjem ločenih rezervatov in ghetov za pripadnike ene ali več rasnih skupin, prepoved mešanih zakonov med pripadniki različnih rasnih skupin, razlastitev zemljiških 89 Bassiouni, M. Cherif (2008) Universal Jurisdiction for International Crimes: Historical Perspectives and Contemporary Practice, str. 179 21 posestev, ki pripadajo eni ali več rasnim skupinam oziroma njihovim pripadnikom; (e) izkoriščanje dela pripadnikov ene ali več rasnih skupin, zlasti še s siljenjem k prisilnemu delu; (f) preganjanje organizacij in posameznikov zaradi nasprotovanja apartheidu, s tem, da se jim kratijo temeljne pravice in svoboščine.«90 Države pogodbenice te konvencije se zavezujejo, (a) da bodo sprejele vse zakonske ali druge ukrepe, potrebne za zatiranje in preprečevanje kakršnega koli spodbujanja k hudodelstvu apartheida in podobne segregacionistične politike ali njenih manifestacij ter da bodo kaznovani tisti, ki so krivi za to hudodelstvo. Zavezujejo se tudi, (b) da bodo v skladu s svojo pristojnostjo sprejele zakonske, sodne in upravne ukrepe za pregon in kaznovanje tistih, ki so odgovorni ali obtoženi za dejanja, navedena v 2. členu te konvencije, ter da bodo privedeni pred sodišče ne glede na to, ali živijo na ozemlju države, v kateri so bila takšna dejanja storjena, ali ne, in ne glede na to, ali so državljani te ali kakšne druge države ali pa so brez državljanstva.91 Osebam, ki so obtožene za dejanja, ki so našteta v 2. členu te konvencije, lahko sodi pristojno sodišče katere koli države pogodbenice konvencije, ki je pristojno za obtoženčevo osebnost, ali mednarodno kazensko sodišče, pristojno za tiste države članice, ki se strinjajo z njegovo pristojnostjo.92 Ta dva člena nedvoumno podajata podlago za univerzalno jurisdikcijo.93 3.3.6 Suženjstvo Zasužnjevanje poraženih v vojni je bila močno razširjena praksa zgodnjih civilizacij in sužnjelastništvo uradna politika držav. Z razmahom raziskovalnega prodiranja Evropejcev v Afriko je dobilo suženjstvo nove razsežnosti in skozi stoletja postalo pomemben globalni gospodarski dejavnik. Prvi pravni dokumenti o prepovedi suženjstva oz. trgovanja s sužnji so se pojavili v 18. stoletju pod vplivom angleških in francoskih filozofov. Med pomembnimi pravnimi dokumenti na poti do današnje prepovedi suženjstva in drugih oblik diskriminacije zgodovinarji omenjajo t. i. Berlinsko pogodbo, kot sklepni dokument Berlinske konference o 90 2. člen Mednarodne konvencije o zatiranju in kaznovanju zločina apartheida (OZN, 1973) Prav tam, 4. člen 92 Prav tam, 5. člen 93 Bassiouni, M. Cherif (2008) Universal Jurisdiction for International Crimes: Historical Perspectives and Contemporary Practice, str. 179 91 22 zahodni Afriki iz leta 1885, v kateri 15 držav suženjstvo razglasi za »prepovedano v skladu z načeli mednarodnega prava«.94 Načelna prepoved različnih oblik zasužnjevanja v vojni se izrecno v mednarodnem pravu pojavlja od leta 1863 v številnih dokumentih širom po svetu. Posebej velja omeniti Haaško konvencijo o pravu in običajih v vojni na kopnem iz leta 1907, ki vključuje več nedvoumnih prepovedi zasužnjevanja civilnih in vojaških oseb. V okviru Društva narodov je leta 1926 nastala posebna konvencija o suženjstvu, ki vsebuje prvo pozitivno mednarodno pravno definicijo suženjstva in trgovine s sužnji, Konvencija o suženjstvu. Leta 1956 je bila v okviru OZN nadgrajena z Dopolnilno konvencijo o odpravi suženjstva, trgovine s sužnji in prakse, podobne suženjstvu. Konvencija opredeljuje suženjstvo kot status ali položaj nekoga, nad katerim se izvršujejo nekatera ali vsa upravičenja, ki izhajajo iz lastnine.95 Mednarodno običajno pravo priznava suženjstvo in prakse, podobne suženjstvu, za jus cogens mednarodna kazniva dejanja in nanje nanaša univerzalno kazensko jurisdikcijo.96 3.3.7 Druga kazniva dejanja po konvencijah Številna kazniva dejanja so univerzalno zavržena in mednarodne konvencije imajo za cilj njihovo preprečevanje, za to pa predpisujejo univerzalno jurisdikcijo. Huda kazniva dejanja po mednarodnem pravu vključujejo poleg vojnih hudodelstev, hudodelstev zoper človečnost, genocida, mučenja, apartheida in suženjstva še kar nekaj drugih kaznivih dejanj, za katera imajo jurisdikcijo vse države, ki imajo nadzor nad obtoženim. Mednarodne konvencije predpisujejo jurisdikcijo za vse pogodbenice teh konvencij. Nekatera od teh kaznivih dejanj so postala prava univerzalna hudodelstva, ki so se razvila izven prakse držav, in se zrcalijo iz konvencij. To vsekakor drži za suženjstvo, vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost, genocid in apartheid. Tudi ad hoc mednarodna kazenska sodišča so pomagala ustvariti idejo o univerzalni jurisdikciji bolj konkretno in dostopno glede številnih kaznivih dejanj. Nekatera od teh kaznivih dejanj niso zares univerzalna, ampak so univerzalna samo znotraj meja mednarodne pogodbe. Konvencije ne ustvarjajo resnične univerzalne jurisdikcije, ker konvencije ustvarjajo obveznost samo za države pogodbenice, ne pa 94 D. Korošec, L. Bavcon (2003) Mednarodno kazensko pravo, str. 56–57 Prav tam, str. 57–63 96 Bassiouni, M. Cherif (2008) Universal Jurisdiction for International Crimes: Historical Perspectives and Contemporary Practice, str. 174 95 23 univerzalno za vse države. Po drugi strani pa konvencije odražajo ali kodificirajo že obstoječe mednarodno običajno pravo ali ga začenjajo ustvarjati.97 Civilna zračna plovba in sistemi ter naprave na zemlji, ki omogočajo njihovo obratovanje na zemlji in v zraku, so zelo ranljivi za protipravne napade vseh vrst. Mednarodno pravo se od začetkov komercialnega letenja posveča tudi njegovi varnosti, še posebej tisti pred terorističnimi napadi. Danes najpomembnejše mednarodne konvencije o varnosti civilnega zračnega prometa so KONVENCIJA DRUGIH DEJANJIH, STORJENIH NA LETALIH, t. 1963, KONVENCIJA i. Tokijska konvencija o civilnem letalstvu iz leta O ZATIRANJU NEZAKONITIH ZASEGOV LETAL, letalstvu iz leta 1970, in KONVENCIJA LETALSTVO, O KAZNIVIH DEJANJIH IN NEKATERIH t. i. Haaška konvencija o O ZATIRANJU NEZAKONITIH RAVNANJ ZOPER CIVILNO t. i. Montrealska konvencija o letalstvu iz leta 1971. Haaška konvencija v 7. členu vzpostavlja maksimo izroči ali sodi ter univerzalno jurisdikcijo držav pogodbenic. Države pogodbenice so dolžne prijeto osebo pripreti in začeti s postopkom, pri čemer morajo obvestiti državo, v kateri je bilo letalo registrirano.98 Podobno kot letala so tudi vodna plovila precej ranljiva, zlasti med plovbo po mednarodnih vodah. Kot odziv na teroristično ugrabitev ladje križarke Achille Lauro v Sredozemlju in uboj ameriškega talca na njej je nastala KONVENCIJA PROTIPRAVNIH DEJANJ ZOPER VARNOST POMORSKE PLOVBE PROTOKOL O ZATIRANJU iz leta 1988 in dopolnilni O ZATIRANJU PROTIPRAVNIH DEJANJ ZOPER VARNOST FIKSNIH PLOŠČADI NA KONTINENTALNEM ŠELFU. Jurisdikcijo imajo države, na katerih ozemlju (teritorialnih vodah) je do izvršitve prišlo, vključno z ladjami pod njihovo zastavo, države storilčevega državljanstva, pa tudi države, ki so bile z dejanjem napadene in države prebivališča storilca brez državljanstva. Zapovedano je načelo izroči ali sodi. Države morajo v vseh primerih prepovedanih ravnanj, tako po konvenciji kot po protokolu, med seboj tesno sodelovati pri odkrivanju in pregonu storilca in po svojih močeh preprečevati prepovedana dejanja. 99 Ugrabitve in jemanje talcev so danes nasploh razglašene za mednarodno kaznivo dejanje, če imajo mednarodni element ali so storjene s posebej mednarodnopravno varovanim medijem ali zoper posebej mednarodnopravno varovane osebe. Temeljna univerzalna dokumenta v zvezi z varnostjo diplomatov, ugrabitvami in jemanjem talcev sta KONVENCIJA O PREPREČEVANJU MEDNARODNIM IN KAZNOVANJU VARSTVOM, KAZNIVIH VKLJUČNO Z DEJANJ, STORJENIH DIPLOMATSKIMI PROTI AGENTI OSEBAM POD iz leta 1973 in 97 Blakesly, L. Christopher, Extraterritorial Jurisdiction, str. 124–127 D. Korošec, L. Bavcon (2003) Mednarodno kazensko pravo, str. 90–93 99 Prav tam, str. 93–95 98 24 MEDNARODNA KONVENCIJA O KAZNIVEM DEJANJU JEMANJA TALCEV iz leta 1979. Države so po teh konvencijah dolžne sprejeti vse preventivne in represivne ukrepe in med njimi velja dolžnost tesnega sodelovanja v kazenskem pregonu. Konvenciji dajeta široko podlago za izročitev.100 Poznamo že več tisoč let stare primere uživanja drog zaradi njihovega psihotropnega učinka, vendar se je mednarodna skupnost šele v začetku 20. stoletja dokopala do prvih političnih odločitev o omejevanju proizvodnje in prometa z drogami. Trenutno zadnji mednarodnopravni dokument globalnega dometa na področju boja proti zlorabi drog je KONVENCIJA ZOPER NEZAKONIT PROMET MAMIL IN PSIHOTROPNIH SNOVI iz leta 1988. Ta dokument izjemno nadrobno in obsežno definira obveznost držav pogodbenic v zvezi s prepovedanimi dejanji. Konvencija prepovedana dejanja šteje za ekstradibilna, od držav pa pričakuje spoštovanje načela izroči ali sodi.101 Sodobno mednarodno pravo vsebuje še nekatere norme kazenskopravne narave, s katerimi varuje zaupanje v demokracijo, neodvisnost oblasti, svobodo konkurence, stabilnost svetovnega gospodarstva in prepoveduje organizirano mednarodno kriminaliteto. V mednarodnem pravu so objekt varstva tudi denar in druga plačilna sredstva. Prvi mednarodnopravni dokument, ki se ukvarja s pranjem denarja, je KONVENCIJA NEZAKONITEM PROMETU Z MAMILI EVROPSKA O iz leta 1988. Širše in bolj specialno na to področje posega KONVENCIJA O PREISKOVANJU, ZASEGU IN ZAPLEMBI TER PRANJU DENARJA, KI IZVIRA IZ KAZNIVIH DEJANJ iz leta 1990.102 Zadnje čase je vse več konvencij, ki obsojajo mednarodna kazniva dejanja, ki jih označujemo za terorizem. Vse države obsojajo, preganjajo in kaznujejo terorizem, zagrešen proti njim ali drugim državam.103 Leta 1998 je GS ZN sprejela mednarodno pogodbo, ki je posvečena terorizmu. Gre za MEDNARODNO BOMBARDIRANJ. KONVENCIJO O ZATIRANJU TERORISTIČNIH Uporablja se le v zadevah z mednarodnim elementom. Jurisdikcijo imajo države, na katerih ozemlju je prišlo do izvršitve, vključno z ladjami in letali pod njihovo zastavo, države storilčevega državljanstva, pa tudi države, ki so bile z dejanjem napadene ali izsiljevane in države prebivališča storilca brez državljanstva. Konvencija pa vsebuje tudi zahtevo po izročitvi storilca ali sojenju za prepovedano dejanje. Leta 2000 pa je bila sprejeta trenutno zadnja v seriji konvencij proti terorizmu, ki doslej najširše obravnava vse pojavne oblike terorizma, četudi le v zvezi z njihovim financiranjem. Gre za MEDNARODNO 100 Prav tam, str. 95–97 Prav tam, str. 110–14 102 Prav tam, str. 145–148 103 Prav tam, str. 127–128 101 25 KONVENCIJO O ZATIRANJU FINANCIRANJA TERORIZMA, ki glede jurisdikcije vsebuje enake določbe kot prejšnja.104 V okviru delovanja Sveta Evrope in Evropske unije se je začel razvijati tudi boj proti korupciji. Svet Evrope je leta 1999 sprejel KAZENSKOPRAVNO KONVENCIJO O KORUPCIJI.105 104 105 Prav tam, str. 86–87 Prav tam, str. 145–148 26 4 IMUNITETA PRED JURISDIKCIJO Obseg imunitete, ki jo uživajo osebe na uradnih položajih, se je dramatično zmanjšal z razvojem mednarodne kazenske jurisdikcije.106 Velja namreč pravilo, da mednarodna sodišča odrekajo imuniteto nosilcem oblastvenih funkcij za hudodelstva iz njihove pristojnosti.107 Postopki pred domačimi sodišči dajejo za odtenek drugačno sliko in je odgovor odvisen od tipa imunitete, ki jo uživa oseba na uradnem položaju.108 Uradne osebe uživajo imuniteto ratione materiae v povezavi z dejanji, izvršenimi na uradnem položaju, če se ta dejanja smatrajo kot dejanja države, vključno z nezakonitimi dejanji in dejanji ultra vires. Imuniteta ratione materiae velja samo za dejanja v času, ko oseba zaseda uradni položaj, se pa ne razteza na dejanja izvršena prej ali potem, ko oseba nima uradnega položaja. Imuniteto ratione personae uživajo nosilci funkcije predsednika države, predsednika vlade in ministra za zunanje zadeve, lahko pa tudi določeni drugi visoki državni funkcionarji.109 Ta imuniteta je absolutna110 in pokriva dejanja, izvršena na uradnem položaju in zasebno. Kar zadeva teritorialni doseg imunitete, ta velja tako, če je državni funkcionar doma ali v tujini.111 Z ozirom na možne izjeme od imunitete državnih funkcionarjev, v primeru kazenske jurisdikcije tujega sodišča, je posebni poročevalec pri KMP Roman A. Kolodkin ugotovil, da prevladuje mnenje, da je imuniteta ratione personae absolutna in izjem ni. Izjeme naj bi bile primerne samo pri imuniteti ratione materiae glede kaznivih dejanj po mednarodnem pravu. Kljub temu je po analizi doktrine in določenih sodniških odločitev, ki upravičujejo izjeme,112 ostal neprepričan v njihovo legalnost.113 106 Knuchel, Sévrine (2011) State Immunity and the Promise of Jus Cogens. V: Northwestern Journal of International Human Rights 9(2), str. 156, URL: http://www.law.northwestern.edu/journals/jihr/v9/n2/2/knuchel.pdf (28. 3. 2012) 107 Zagorac, Dean (ur.) (2003) Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi dokumenti z uvodnimi pojasnili, str. 168 108 Knuchel, Sévrine (2011) State Immunity and the Promise of Jus Cogens, str. 156 109 KMP, Report of the International Law Commission, 63st Session, (A/CN.4/631), Immunity of State officials from foreign criminal jurisdiction, 7. poglavje, 108.–112. odstavek 110 Izraz je uporabil posebni poročevalec Roman A. Kolodkin v Drugem poročilu , (A/CN.4/631).Priznal je, da uporaba izraza »absolutno« ni povsem ustrezna, ker je imuniteta ratione personae omejena v času in vsebini. 111 KMP, Report of the International Law Commission, 63st Session, (A/CN.4/631), Immunity of State officials from foreign criminal jurisdiction, 7. poglavje, 108.-112. odstavek 112 Naštete so: »(a) grave criminal acts cannot be official acts; (b) immunity is inapplicable since the act is attributed both to the State and the official; (c) jus cogens prevails over immunity; (d) a customary international law norm has emerged barring immunity; (e) universal jurisdiction; and (f) the concept of aut dedere aut judicare).« 113 KMP, Report of the International Law Commission, 63st Session, (A/CN.4/631), Immunity of State officials from foreign criminal jurisdiction, 7. poglavje, 113. odstavek 27 Trdno je zasidrano v mednarodnem pravu pravilo, da t. i. troika114 uživa imuniteto pred civilno in kazensko jurisdikcijo v tujih državah, ki ne dovoljuje izjem. To stališče je potrdilo MS v svojih sodbah in je tudi široko podprto s prakso držav, v sodbah nacionalnih sodišč in v doktrini.115 Dopustno pa je, da se država odreče imuniteti, ki varuje njenega funkcionarja. Imunitete so namreč vzpostavljene zaradi funkcij, ki jih oseba na uradnem položaju opravlja v imenu države. Odrek je vselej omejen na določen postopek in mora biti izrecen.116 Na vprašanje, kdaj država, ko izvršuje svojo kazensko jurisdikcijo, krši imuniteto tujega državnega funkcionarja, je odgovorilo MS v zadevi »Nalog za prijetje z dne 11. aprila 2000«. V zadevi »Nalog za prijetje z dne 11. aprila 2000« je Demokratična republika Kongo pred Meddržavnim sodiščem sprožila postopek zoper Kraljevino Belgijo in zaprosila MS, da odloči, da mora Belgija razveljaviti nalog za prijetje g. Abdulayea Yerodie Ndombasija, takratnega kongoškega ministra za zunanje zadeve. Nalog za prijetje je izdal belgijski preiskovalni sodnik zaradi domnevnih hujših kršitev Ženevskih konvencij in hudodelstev zoper človečnost, na podlagi zakonov z dne 16. junija 1993 in 10. februarja 1999. Zakon iz leta 1999 v 7. členu določa pristojnost belgijskih sodišč za kazniva dejanja, ki so v njem inkriminirana, ne glede na to, kje so izvršena. Ta člen uveljavlja univerzalno pristojnost belgijskih sodišč za hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava, pri čemer sploh ni potrebno, da bi se obtoženi nahajal na belgijskem ozemlju. DR Kongo je nezakonitost naloga za prijetje utemeljila na dveh podlagah. Prva je kršitev načela, da država ne more uveljavljati svoje pristojnosti na ozemlju druge države in načela suverene enakosti držav. Druga podlaga je kršitev diplomatske imunitete ministra za zunanje zadeve.117 MS je v svoji sodbi z dne 14. februarja 2002 pritrdilo DR Kongu in ugotovilo, da pomeni izdaja naloga za prijetje in njegovo mednarodno posredovanje kršitev pravne obveznosti Kraljevine Belgije v razmerju do DR Kongo, ker ni spoštovala imunitete pred kazensko jurisdikcijo in nedotakljivosti, ki jo je g. Abdulaye Yerodia Ndombasi kot takratni zunanji minister užival po mednarodnem pravu. Sodišče je določilo, da mora Kraljevina Belgija s 114 Izraz zajema predsednika države, predsednika vlade in zunanjega ministra. KMP, Report of the International Law Commission, 63st Session, (A/CN.4/631), Immunity of State officials from foreign criminal jurisdiction, 7. poglavje, 193. odstavek 116 Türk, Danilo (2007) Temelji mednarodnega prava, str. 220 117 ICJ, Case concerning the Arrest Warrent of 11 April 2000, (Democratic Republic of the Congo v. Belgium), Application Instituting Proceedings, str. 3–7 115 28 sredstvi po svoji izbiri preklicati nalog za prijetje in o tem obvestiti oblasti, katerim je bil posredovan.118 V prihodnosti bo potrebno posvetiti pozornost okoliščinam, ki bodo izboljšale sodelovanje med državami, predvsem na področju imunitet in jurisdikcije, kajti izvršitev hudih kaznivih dejanj po mednarodnem pravu ne moremo šteti za uradno dejanje.119 »Zakonodajalci posameznih držav bi morali poskrbeti, da lahko njihova sodišča izvajajo pristojnost nad katerim koli domnevnim storilcem hudih kaznivih dejanj po mednarodnem pravu. Pri tem uradni položaj domnevnega storilca v času kaznivega dejanja ali kadar koli za tem ne bi smel igrati nobene vloge. Kateri koli zakon, ki dovoljuje kazenski pregon zaradi hudih kaznivih dejanj po mednarodnem pravu, bi moral enako veljati za vse, ne glede na uradni ali nekdanji uradni položaj, pa naj gre za šefa države, predsednika ali člana vlade, člana parlamenta ali drug voljen ali vladni položaj.«120 Statuta Nürnberškega in Tokijskega sodišča, statuta mednarodnih kazenskih sodišč za nekdanjo Jugoslavijo in Ruando ter Rimski statut MKS jasno potrjujejo, da lahko sodišča izvajajo pristojnost nad osebami, ki so osumljene hudih kaznivih dejanj po mednarodnem pravu, ne glede na njihov uradni položaj ali svojstvo v času storitve kaznivega dejanja ali pozneje.121 Primer take uporabe odseva v odločitvi Lordske zbornice Združenega kraljestva, da je nekdanji šef države Čile, Augusto Pinochet, lahko kazensko odgovoren pred sodiščem posamezne države za kazniva dejanja po mednarodnem pravu.122 Augusto Pinochet je bil čilski predsednik od 11. septembra 1973 do 11. marca 1990. V tem času so bila v Čilu izvršena različna hudodelstva (ugrabitve, mučenje in umori), za katera je bil odgovoren. V oktobru 1998 se je zaradi zdravljenja nahajal na ozemlju Združenega kraljestva, kjer je bil aretiran na podlagi mednarodnega naloga za prijetje, izdanega v Španiji. Špansko vrhovno sodišče je namreč trdilo, da imajo španska sodišča pristojnost za njegov pregon in so zato zahtevali njegovo aretacijo in predajo. Pinochet se je takoj pritožil nad obema izdanima nalogoma za prijetje, ki ju je sodišče tudi razveljavilo. Pred Lordsko zbornico je bila naloga, da pravilno interpretira in določi domet imunitete, ki jo uživa 118 ICJ, Case concerning the Arrest Warrent of 11 April 2000, (Democratic Republic of the Congo v. Belgium), Judgment of 14 February 2002, str. 209 119 KMP, Report of the International Law Commission, 63st Session, (A/CN.4/631), Immunity of State officials from foreign criminal jurisdiction, 7. poglavje, 200. odstavek 120 Zagorac, Dean (ur.) (2003) Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi dokumenti z uvodnimi pojasnili, str. 446 121 Prav tam 122 Prav tam 29 nekdanji predsednik države pred aretacijo in izročitvijo za dejanja, izvršena, ko je zasedal položaj predsednika države.123 Dne 25. novembra 1998 je Lordska zbornica s svojo sodbo ponovno uveljavila prej razveljavljeni nalog za prijetje in s tem odločila, da nekdanji predsednik Augusto Pinochet ni upravičen do imunitete.124 Dne 24. marca 1999 je Lordska zbornica izrekla novo sodbo,125 v kateri je Pinochetu odrekla imuniteto za kaznivo dejanje mučenja, ki je bilo izvršeno po 8. decembru 1988. Takrat je namreč Združeno kraljestvo ratificiralo Konvencijo proti mučenju. Lord Browne-Wilkinson je izjavil, da je prepoved mučenja postala »popolnoma osnovano mednarodno hudodelstvo« že s samim sprejetjem Konvencije proti mučenju, ki daje podlago za »univerzalno jurisdikcijo po vsem svetu«. Dodal je, da imuniteta nekdanjega predsednika države ni dosledna z določbami Konvencije proti mučenju in mučenje, kot je opredeljeno v konvenciji, ne more biti uradna naloga.126 123 House of Lords, Opinions of the Lords of Appeal for Judgment in the Cause in Re Pinoche (Regina v. Bartle and the Commissioner of Police for the Metropolis and others EX Parte Pinochet), URL: http://www.publications.parliament.uk/pa/ld199899/ldjudgmt/jd990115/pino01.htm (5. 6. 2012) 124 Prav tam 125 Lord Hoffman, ki je imel odločilen glas pri prejšnji odločitvi, je bil izločen, ker ni razkril povezav z Amnesty International. 126 Bianchi, Andrea (1999) Immunity versus Human Rights: The Pinochet case. V: European Journal Of International Law, 10(2), str. 243–245, URL: http://ejil.oxfordjournals.org/content/10/2/237.full.pdf (5. 6. 2012) 30 5 INSTITUT UNIVERZALNE JURISDIKCIJE DANES 5.1 Pregled ureditve po nekaterih državah Večje število držav je sprejelo zakone, ki imajo izven teritorialni doseg. Večina teh zakonov se nanaša samo na situacije, v katere so, kot storilci ali kot žrtve, vključeni njihovi državljani ali pa kaznivo dejanje zadeva interese te države. Med nacionalnimi zakonodajami pa najdemo tudi takšne, ki predpisujejo univerzalno jurisdikcijo.127 Raziskave AI kažejo, da je 164 od 193 držav članic ZN opredelilo enega ali več od štirih hudih kaznivih dejanj po mednarodnem pravu (vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost, genocid in mučenje) v svoji domači zakonodaji. Vendar je še vedno veliko število držav, ki tega še niso storile ali pa njihove definicije niso skladne z zahtevami mednarodnega prava, kar ustvarja resno praznino pri kaznovanju. Kaže tudi, da 163 od 193 držav članic ZN predpisuje univerzalno jurisdikcijo za enega ali več od teh mednarodnih kaznivih dejanj. Na žalost obstoj univerzalne jurisdikcije v zakonodaji še ne pomeni, da lahko država učinkovito deluje kot agent mednarodne skupnosti pri uveljavljanju mednarodnega kazenskega prava. Prepogosto namreč zakonodaja vsebuje ovire za učinkovito rabo tega orodja mednarodne pravice. 128 V nadaljevanju so poleg Slovenije predstavljene še nekatere druge države, ki univerzalno jurisdikcijo predpisujejo v zakonodaji in so jo nekatere že uporabile v praksi. 5.1.1 Slovenija Slovenski kazenski zakonik (KZ-1B)129 vsebuje v drugem poglavju določbe o veljavnosti zakonika, med katerimi so, za potrebe te diplomske naloge, najpomembnejše tiste, ki se nanašajo na krajevno veljavnost. Kazenski zakonik RS v 10. členu določa, da velja za vsakogar, ki stori kaznivo dejanje na njenem ozemlju, vključno s plovili ali zrakoplovi, ne glede, kje so bili ob storitvi dejanja. V 11. členu govori o veljavnosti zakonika za vsakogar, ki stori nekatera kazniva dejanja v tujini. Gre za kazniva dejanja iz 332., 333. in 334. člena tega zakonika, če so storjena v zaščitni ekološki coni ali epikontinentalnem pasu RS in za kazniva 127 Bassiouni, M. Cherif (2008) Universal Jurisdiction for International Crimes: Historical Perspectives and Contemporary Practice, str. 187 128 AI, Universal Jurisdiction, A preliminary survey of legislation around the world (oktober 2011), str. 1–2, URL:http://www.amnesty.org/en/library/asset/IOR53/004/2011/en/d997366e-65bf-4d80-9022fcb8fe284c9d/ior530042011en.pdf (23. 4. 2012) 129 Uradni list Republike Slovenije (2008) Kazenski zakonik (KZ1) s stvarnim kazalom mag. Janeza Topliška. (Uradni list RS, št. 55-2296/08, 66-2875/08 – popravek) in Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B) (Uradni list RS, št. 91-6913/2011) 31 dejanja iz 108. člena in 348. do 360. člena tega zakonika.130 Kazenski zakonik v 12. členu določa, da velja za državljana RS, tudi če stori v tujini kakšno drugo kaznivo dejanje poleg kaznivih dejanj, naštetih v 11. členu. Člen 13 pa predstavlja podlago za izvrševanje univerzalne jurisdikcije, saj vsebuje določbe o veljavnosti kazenskega zakonika RS za tujca, ki stori kaznivo dejanje v tujini. To pomeni, da velja slovenski kazenski zakonik tudi za tujca, ki stori kaznivo dejanje zunaj RS, proti njej ali njenemu državljanu, ali če stori kaznivo dejanje proti tuji državi ali proti tujcu, če se zaloti na ozemlju RS, pa se ne izroči tuji državi. Z novelo KZ-1B je bil dodan nov 3. odstavek k 13. členu, ki določa, da kazenski zakonik RS velja tudi za vsakogar, ki stori v tujini kakšno drugo kaznivo dejanje, ki se po mednarodni pogodbi ali po splošnih pravnih načelih, ki jih priznava mednarodna skupnost, preganja v vseh državah, ne glede, kje je storjeno.131 Slovenski kazenski zakonik v 14. poglavju z naslovom Kazniva dejanja zoper človečnost inkriminira vsa najpomembnejša huda kazniva dejanja po mednarodnem pravu. Zakonodajalec je na novo uredil vojna hudodelstva in hudodelstva zoper človečnost, ki naj bi bila sedaj urejena povsem v skladu z ustreznimi določbami Rimskega statuta MKS.132 Slovenski KZ-1B je pomembno odstopil od ureditve genocida v KZ iz leta 1995 in od mednarodnega prava. Ureditev v prvem odstavku 100. člena je zelo natančen povzetek mednarodnega kazenskega prava, določba drugega odstavka133 pa presega inkriminacijske zahteve mednarodnega kazenskega prava tako, da preseže omejenost genocida na štiri tradicionalne kategorije možnih žrtev (narodnostno, etično, versko in rasno). 134 Pojem genocida je tako razširjen tudi na ravnanja iz prvega odstavka, usmerjena zoper osebe kot člane »skupine ali skupnosti s prepoznavnimi skupnimi lastnostmi«, in sicer »zaradi političnih, rasnih, narodnih, kulturnih, verskih razlogov, razlogov povezanih s spolom ali drugih razlogov, ki so po mednarodnem pravu splošno priznani kot nedopustni«.135 Tako nedoločna opredelitev skupin je problematična z vidika legis certae. Glede na kogentno 130 Gre za kazniva dejanja: obremenjevanje in uničevanje okolja (332. člen KZ-1B), onesnaženje morja in voda s plovili (333. člen KZ-1B), protipravno ravnanje z jedrskimi ali drugimi nevarnimi radioaktivnimi snovmi (334. člen KZ-1B), terorizem (108. člen KZ-1) in kazniva dejanja zoper suverenost RS in njeno demokratično ustavno ureditev (348.–360. člen KZ-1). 131 10.–13. člen KZ-1 (Uradni list RS, št. 55-2296/08, 66-2875/08-popravek) in Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B) (Uradni list RS, št. 91-6913/2011) 132 Zgaga, Sabina, Mednarodno kazensko pravo v KZ-1(2.)-Hudodelstva zoper človečnost in vojna hudodelstva. V: Pravna praksa (2009), št. 23, str. 18 133 Drugi odstavek 100. člena KZ-1B se sklicuje na osmo alinejo 101. člena (Hudodelstva zoper človečnost). 134 Korošec, Damjan, Mednarodno kazensko pravo v KZ-1(1.)-Genocid. V: Pravna praksa (2009), št. 22, str. 18 135 Prav tam 32 naravo genocida je njegovo ekstenzivno inkriminiranje v notranji zakonodaji držav mednarodnopravno dvomljivo.136 Slovenski KZ-1B je inkriminiral mučenje v 135.a členu, tj. v poglavju o kaznivih dejanjih zoper človekove pravice in svoboščine.137 Pri tem se je zgledoval po 1. členu Konvencije proti mučenju. Vsebuje široko opredelitev pojma uradne osebe in omogoča številne pravne steke kaznivih dejanj.138 V poglavje kaznivih dejanj zoper človečnost je uvrščen tudi terorizem. KZ-1B je odpravil razdelitev na notranji in mednarodni terorizem, vsebuje pa še dodatna kazniva dejanja: terorizem, financiranje terorizma, ščuvanje in javno poveličevanje terorističnih dejanj ter novačenje in usposabljanje za terorizem. Sedanja ureditev v KZ-1B verodostojno posnema mednarodnopravno ureditev in jo prenaša v našo zakonodajo.139 5.1.2 Druge države 5.1.2.1 Belgija Belgija je v svoji zakonodaji inkriminirala vsa najhujša kazniva dejanja po mednarodnem pravu, to so vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost, genocid in mučenje.140 Zakon o kazenskem postopku iz leta 2006 glede univerzalne jurisdikcije določa, da je belgijsko sodišče pristojno za vsakogar, ki ima prebivališče v Belgiji, čeprav izvrši kaznivo dejanje izven Belgije, če je odgovoren za hude kršitve mednarodnega humanitarnega prava ali če je odgovoren za kaznivo dejanje, ki je kaznivo tako v Belgiji kot v državi, v kateri je bilo izvršeno. Če je kaznivo dejanje izvršeno zoper tujca v tujini, je pregon v Belgiji mogoč samo z odobritvijo pristojnega ministra. Poleg tega je potrebna tudi pritožba oškodovanega tujca ali njegove družine ali uradna zahteva države, v kateri je bilo kaznivo dejanje izvršeno. Belgijska sodišča imajo pristojnost tudi za pregon kaznivih dejanj, izvršenih izven Belgije, ki so 136 Škrk, Mirjam (2011) Viri mednarodnega kazenskega prava, str. 158 Prof. dr. Mirjam Škrk opozarja, da je širjenje varovanih skupin v nasprotju s Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948, ki določa kot varovane skupine samo narodnostne, etnične, rasne in verske. Na definicijo po Konvenciji o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida se v 1. členu sklicuje tudi Konvencija o nezastaranju vojnih zločinov in zločinov zoper človeštvo iz leta 1970. 137 Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B) (Uradni list RS, št. 91-6913/2011) 138 Korošec, Damjan, Mednarodno kazensko pravo v KZ-1(3.)-Mučenje, str. 20 139 Zgaga, Sabina, Mednarodno kazensko pravo v KZ-1(4.)-Terorizem, str. 15 140 AI, Universal Jurisdiction, A preliminary survey of legislation around the world (oktober 2011), str. 30–31 33 določena v pravilih mednarodnega prava, v mednarodnih konvencijah ali v sekundarni zakonodaji EU.141 5.1.2.2 Francija Francija je v svoji zakonodaji prav tako inkriminirala vsa najhujša kazniva dejanja po mednarodnem pravu.142 Francoska sodišča imajo pristojnost za pregon storilcev, ki so kaznivo dejanje izvršili v tujini, in sicer na podlagi francoskega kazenskega zakonika, katerega drugega statuta ali na podlagi mednarodne pogodbe. Francoska sodišča lahko sodijo komurkoli, ki ima bivališče v Franciji in je odgovoren za vsaj eno kaznivo dejanje iz pristojnosti MKS, če je to dejanje kaznivo tudi v državi, kjer je bilo izvršeno ali je ta država ali država storilčevega državljanstva tudi pogodbenica Rimskega statuta. Seveda mora pregon zahtevati pristojni minister potem, ko se je pregonu uradno odpovedalo MKS in izročitve ni zahtevalo nobeno drugo mednarodno kazensko sodišče ali država.143 Kazenski zakonik v členu 113-8-1 določa pristojnost francoskih sodišč za tujca, ki izvrši kaznivo dejanje v tujini, vendar mora biti kaznivo dejanje kaznivo z najmanj petletno zaporno kaznijo in ne pride do izročitve storilca drugi državi.144 5.1.2.3 Nemčija Leta 2002 je bil v Nemčiji sprejet nov Zakon o kaznivih dejanjih zoper mednarodno pravo, ki inkriminira vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost in genocid. Poleg tega pa določa tudi univerzalno jurisdikcijo za ta mednarodna kazniva dejanja, če so izvršena v tujini po 30. juniju 2002. Zakon določa, da lahko zvezni državni tožilec diskrecijsko odloča, ali bo sploh začel pregon in če ga začne, lahko od pregona odstopi na katerikoli stopnji.145 Kazenski zakonik iz leta 1998 določa, da lahko Nemčija izvaja univerzalno jurisdikcijo tudi nad kaznivimi dejanji, inkriminiranimi v mednarodnih pogodbah, ki jo obvezujejo. Gre predvsem za hude kršitve Ženevskih konvencij, izvršene pred 30. junijem 2002. Nemško kazensko pravo se nanaša tudi na druga kazniva dejanja, izvršena v tujini pred 30. junijem 2002, če je kaznivo dejanje kaznivo tudi v državi, kjer je bilo izvršeno ali če v 141 Prav tam Prav tam, str. 55–56 143 Prav tam 144 Legislationline, 113-8-1. člen Kazenskega zakonika Republike Francije, URL: http://legislationline.org/documents/section/criminal-codes (12. 4. 2012) 145 AI, Universal Jurisdiction, A preliminary survey of legislation around the world (oktober 2011), str. 57–58 142 34 državi izvršitve ni veljavne kazenske zakonodaje. Velja pogoj, da se mora storilec nahajati v Nemčiji in se ga ne izroči drugi državi.146 Nemčija je v praksi večkrat uporabila institut univerzalne jurisdikcije. Nemške oblasti so 13. februarja 1994 v Münchnu aretirale bosanskega Srba Duška Tadića in proti njemu začele kazenski postopek. Kasneje ga je Nemčija predala MKSJ.147 Düsseldorfsko višje sodišče je leta 1997 bosanskega Srba Nikolo Jorgića obsodilo na dosmrtno ječo za umor in genocid. To isto sodišče je prav tako 29. novembra 1999 obsodilo Maksima Sokolovića na devet let zapora zaradi kršitev IV. Ženevske konvencije in genocida proti muslimanskim civilistom v Bosni in Hercegovini.148 5.1.2.4 Srbija Kazenski zakonik Republike Srbije iz leta 2005 inkriminira vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost, genocid in mučenje.149 Kazenski zakonik v 9. členu predpisuje pristojnost srbskih sodišč za tujca, ki v tujini izvrši kaznivo dejanje proti Srbiji ali njenemu državljanu in se nahaja na ozemlju Srbije ali ji je izročen. Predvsem pa je pomemben drugi odstavek 9. člena, ki se nanaša na univerzalno jurisdikcijo. Ta določa, da srbski kazenski zakonik velja za tujca, ki izvrši kaznivo dejanje v tujini zoper tujo državo ali tujega državljana, če je kaznivo dejanje tako hudo, da se kaznuje z zaporno kaznijo pet let ali več in se storilec nahaja v Srbiji in se ne izroči drugi državi.150 146 Prav tam AI, Universal Jurisdiction, UN General Assembly should support this essential international justice tool, (2010), str. 35–36, URL: http://www.amnesty.org/en/library/asset/IOR53/015/2010/en/72ab4ccf-4407-42d38cfb-46ad6aada059/ior530152010en.pdf (17. 4. 2012) 148 Prav tam 149 AI, Universal Jurisdiction, A preliminary survey of legislation around the world (oktober 2011), str. 100–101 150 Legislatonline, 9. člen Kazenskega zakonika Republike Srbije 147 35 6 PROBLEMI, KI SE ODPIRAJO PRI INSTITUTU UNIVERZALNE JURISDIKCIJE Univerzalna jurisdikcija je postala priljubljena tehnika tistih, ki si prizadevajo preprečevati nekaznovanost kaznivih dejanj po mednarodnem pravu. Čeprav ni nobenega dvoma, da je uporabna in včasih nujno potrebna, ima tudi negativen vidik. Izvrševanje univerzalne jurisdikcije je na splošno rezervirano samo za huda kazniva dejanja po mednarodnem pravu, kot so vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost, genocid in za druga mednarodna kazniva dejanja, opredeljena v konvencijah.151 Nebrzdano izvrševanje univerzalne jurisdikcije lahko povzroči nemire v svetovnem redu in prikrajšanje za človekove pravice, če je uporabljena v politično motivirane ali zlobne namene. Tudi če imamo najboljše namene, je lahko uporabljena nepreudarno, kar povzroča nepotrebne spore med državami, potencialne zlorabe sodnih postopkov in pretirano nadlegovanje posameznikov, ki so preganjani po tem načelu.152 Kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj, ki so bila storjena v tujini, vendar so kazniva po domačem kazenskem pravu, so zanimivi predvsem zato, ker utegnejo včasih povzročiti zapletena in tudi konfliktna razmerja med ustavnim in kazenskim pravom domače ter tuje države in mednarodnim pravom. V praksi pa so lahko vzrok za številne težave pri izvajanju kazenskega pregona in pri sojenju. Včasih lahko povzročijo celo hude spore med državami.153 Univerzalna jurisdikcija mora biti uporabljena previdno, tako da se zmanjša možne negativne posledice in istočasno doseže želeni namen. Biti mora tudi v harmoniji z drugimi teorijami o pristojnosti. Nadalje mora biti omenjeno, da mednarodno zasebno pravo še ni razvilo pravila z zadostno jasnostjo, ki bi določilo prednost v izvrševanju kazenske jurisdikcije, kadar več kot ena država zatrjuje pristojnost.154 Teorije o pristojnosti, izpričane v konvencijah in v običajni praksi držav, pravzaprav temeljijo na teritorialnem in aktivno ali pasivno personalitetnem načelu. Posledično je sporov o pristojnosti med državami malo. Kljub temu se je v zadevi Lockerbie pokazalo, kako je pomanjkanje jasnosti glede dolžnosti aut dedere aut judicare v Montrealski konvenciji vodilo v napetosti med državama. V tem primeru je problem trajal skoraj deset let, preden je bila izpogajana rešitev v spremembi prizorišča sojenja.155 151 Bassiouni, M. Cherif (2008) Universal Jurisdiction for International Crimes: Historical Perspectives and Contemporary Practice, str. 153 152 Prav tam 153 Ambrož et al. (2012) Mednarodno kazensko pravo, str. 394 154 Prav tam 155 Prav tam 36 Univerzalna jurisdikcija ni tako dobro uveljavljena v konvencijskem in običajnem mednarodnem pravu, kot to izjavljajo njeni navdušeni zagovorniki. Med njimi so tudi organizacije za varstvo človekovih pravic, ki so naredile seznam držav, ki naj bi podpirale univerzalno jurisdikcijo, vendar pravne določbe, ki jih navajajo, ne stojijo za temi izjavami, vsaj ne tako nedvoumno, kot to predstavljajo.156 Ker nacionalna sodišča niso pogosto uporabila univerzalne jurisdikcije pri svojem odločanju, je potrebno razjasniti še njeno razmerje z drugimi mednarodnimi pravnimi vprašanji. Med njimi je tudi vprašanje, ali se lahko predsednik države ali vlade in zunanji minister sklicujejo na imuniteto kot na oviro za izvrševanje univerzalne jurisdikcije. Z ozirom na nekatera mednarodna kazniva dejanja je taka obramba nemogoča že v Nürnberškem statutu. Vendar še vedno ni konvencijske ali običajno pravne prakse, ki bi onemogočila sklicevanje na imuniteto, medtem ko oseba zaseda uradni položaj.157 Izključitev imunitete šefom držav in drugim državnim funkcionarjem za hudodelstva v njihovi pristojnosti omogočajo statuti mednarodnih kazenskih sodišč.158 Znane so obtožbe oseb, medtem ko so zasedale položaj predsednika države. Najbolj znana sta Slobodan Milošević, ki je bil obtožen pred Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo, in Charles Taylor, nekdanji predsednik Liberije, ki je bil obtožen zaradi vojnih hudodelstev in hudodelstev zoper človečnost pred Posebnim sodiščem za Sierra Leone.159 Pri izvrševanju univerzalne jurisdikcije države delujejo v imenu mednarodne skupnosti, na način, podoben rimskemu konceptu actio popularis. Država deluje v imenu mednarodne skupnosti, ker ima interes ohraniti svetovni red, kot članica te skupnosti. Države imajo lahko tudi povsem svoje interese za izvrševanje univerzalne jurisdikcije.160 Načeloma velja, da naj bi države izvrševale univerzalno jurisdikcijo v dobri veri, vendar se lahko zgodi, da jo izvršujejo tudi podkupljiva sodišča, ki jim primanjkuje politične neodvisnosti, kar lahko vodi v politično motivirane pregone.161 O začetku ali ustavitvi kazenskega pregona za huda kazniva dejanja po mednarodnem pravu bi se moral, na podlagi pravnega premisleka in brez kakršnega koli vmešavanja od zunaj, odločati le tožilec, ki je podvržen primernemu sodnemu nadzoru, ki ne posega v njegovo neodvisnost. Odločitve o začetku, nadaljevanju ali ustavitvi preiskave bi morale biti sprejete na podlagi neodvisnosti in nepristranskosti. Smernice ZN 156 Prav tam, str. 154 Prav tam 158 Zagorac, Dean, Ad hoc mednarodna kazenska sodišča, str. 84 159 Bassiouni, M. Cherif (2008) Universal Jurisdiction for International Crimes: Historical Perspectives and Contemporary Practice, str. 156 160 Prav tam, str. 157 161 Goldsmith, J., Krasner, S.D., The limits of idealism. V: Berman Schiff, Paul (ur.), The Globalization of International Law (2005), str. 270 157 37 glede vloge tožilca jasno izražajo, da »tožilci ne smejo začeti ali nadaljevati pregona ali pa si morajo z vsemi napori prizadevati za ustavitev postopkov, kadar nepristranska preiskava kaže, da je obtožba neutemeljena«.162 V zadnjih letih je naraslo število pregonov na podlagi univerzalne jurisdikcije, ker načeloma bogatejše države preganjajo storilce mednarodnih kaznivih dejanj iz revnejših držav. Tako lahko postane univerzalna jurisdikcija orodje za ustvarjanje politične objestnosti na mednarodni ravni.163 Pomembno je tudi dejstvo, da se države težko odpovedujejo svoji jurisdikciji, ki je očitno zelo pomemben in cenjen simbol njihove suverenosti. Države načelno ne zaupajo v kazensko zakonodajo in pravosodje drugih držav. Pojem suverenosti države zajema dve bistveni sestavini, in sicer represivno oblast države in jurisdikcijo. Dejansko se je represivna oblast razdelila na inkriminacijski in penalizacijski del. Države načeloma brez težav glasujejo za sprejem kakšne konvencije in jo tudi ratificirajo. V nadaljevanju bi morale opraviti še penalizacijski del in prevzeti obveznost po mednarodnem pravu tako, da določeno kaznivo dejanje vključijo v ustrezen zakon, mu določijo zakonske znake in predpišejo zanj kazen. Dejstvo je, da številne države ne opravijo postopka penalizacije, med njimi so številne evropske države, ki v svojem domačem pravu ne poznajo niti najhujših mednarodnih hudodelstev ali pa so takšne določbe zelo skromne in pomanjkljive. Najbolj nazorno je ravnanje ZDA v zvezi z Mednarodnim kazenskim sodiščem. Zavrnili so namreč ratifikacijo Rimskega statuta MKS in zahtevali imuniteto njihovih državljanov, ob tem pa so grobo kršili mednarodno pravo človekovih pravic, mednarodno humanitarno pravo in pravila demokratičnega kazenskega prava glede zajetih teroristov. Sklicevanje na suverenost tukaj prekriva pravo bistvo stvari, arogantno uveljavljanje pravice močnejšega.164 162 AI, 14 temeljnih načel o učinkovitem izvajanju univerzalne jurisdikcije, 7. ne sme prihajati do političnega vmešavanja. V: Zagorac, Dean (ur.) (2003) Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi dokumenti z uvodnimi pojasnili, str. 450–451 163 Goldsmith, J., Krasner, S.D., The limits of idealism, str. 270–271 164 Bavcon, Ljubo, Mednarodno kazensko pravo in državna suverenost. V: Zagorac, Dean (ur.) (2003) Rimski statut Mednarodnega kazenskega sodišča in drugi dokumenti z uvodnimi pojasnili, str. 37–41 38 7 RAZMERJE DO AUT DEDERE AUT JUDICARE Nevzdržna je misel, da bi mednarodno pravo dovoljevalo primere, v katerih bi se lahko domnevni storilec najhujših hudodelstev zatekel v tretjo državo pred kazenskim pregonom pristojnih organov države, kjer je bilo kaznivo dejanje ali hudodelstvo storjeno. Zato mora obstajati možnost, da domnevne storilce najhujših hudodelstev ne preganja samo država, v kateri so bila storjena, ampak tudi država, v kateri si je domnevni storilec poiskal zatočišče.165 Izraz aut dedere aut judicare pomeni obveznost države, da storilcu kaznivega dejanja mednarodnega pomena, ki se nahaja na njenem ozemlju, ne daje zatočišča, temveč zoper njega izvede pregon ali ga izroči državi, ki mu je pripravljena soditi.166 Država prisotnosti mora soditi domnevnemu storilcu ali ga izročiti drugi državi, ki mu je voljna soditi in uradno zahteva njegovo izročitev. Sprejeti mora ustrezne ukrepe za prijetje domnevnega storilca in zagotoviti, da pristojni organi začnejo ustrezne kazenske postopke. Obveznost sojenja ali izročitve omogoča državi možnost izbire, da se odloči, kateri del obveznosti bo izpolnila.167 Če bo država izbrala možnost judicare, bo morala zagotoviti, da bodo njena sodišča lahko izvrševala vse oblike pristojnosti, vključno z univerzalno.168 Načelo aut dedere aut judicare samo posredno omogoča univerzalno pristojnost, saj zavezuje državo, da domnevnega storilca, ki je na njenem ozemlju, izroči, oziroma, če ga ne, da sama začne kazenski postopek. Predmet univerzalne pristojnosti so huda kazniva dejanja po mednarodnem pravu, ki pretresajo moralno vest celotnega človeštva in hkrati spodkopavajo skupne vrednote mednarodne skupnosti. Ker so države, ki ne morejo ali niso voljne kazensko preganjati domnevnih storilcev, je potrebno, da jih preganjajo druge države na podlagi univerzalne pristojnosti. Zaradi tega se zdi, da bi bil predmet obveznosti aut dedere aut judicare enake skupine hudih kaznivih dejanj po mednarodnem pravu.169 Načelo najdemo v številnih mednarodnih konvencijah o mednarodnem sodelovanju pri preprečevanju različnih vrst kaznivih dejanj. Še vedno pa ni popolnoma jasno, ali sodi obveznost izročitve ali sojenja v mednarodno običajno pravo. Zaenkrat prevladuje mnenje, da če obveznost aut dedere aut judicare sestavlja del mednarodnega običajnega prava, je to le v razmerju do najhujših hudodelstev zoper mednarodno pravo.170 165 Černič, L. Jernej (2008) Obveznost sojenja ali izročitve (aut dedere aut judicare) V: Zbornik znanstvenih razprav ob 60. obletnici Komisije Združenih narodov za mednarodno pravo, str. 181 166 Sancin, V. (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, str. 145 167 Černič, L. Jernej (2008) Obveznost sojenja ali izročitve (aut dedere aut judicare), str. 185. 168 Sancin, V. (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi, str. 145 169 Černič, L. Jernej (2008) Obveznost sojenja ali izročitve (aut dedere aut judicare), str. 187. 170 Prav tam, str. 183–185 39 Z vprašanjem izročitve ali sojenja se je ukvarjalo tudi Meddržavno sodišče v zadevi »Vprašanja razlage in uporabe Montrealske konvencije iz leta 1971, ki izvirajo iz letalskega incidenta pri Lockerbieju«. Po eksploziji letala PanAm nad Lockerbiejem na Škotskem 21. decembra 1988 so ZK in ZDA izdale obtožnice zoper dva libijska obveščevalna agenta, Al Megrahija in Fhimaha, ki sta domnevno namestila bombo, ki je povzročila strmoglavljenje letala in na tej podlagi zahtevale od Libije njuno izročitev. Libija pa je zagovarjala, da je ona upravičena izvesti kazenski postopek, vendar ji ZK in ZDA preprečujejo izpolnitev obveznosti s tem, ko jo hočejo prisiliti v izročitev obtoženih. Pri tem se sklicuje na libijski zakon o kazenskem postopku, ki ne dovoljuje izročitve svojih državljanov, in na Montrealsko konvencijo.171 Meddržavno sodišče na koncu o zadevi ni meritorno odločilo. Vpletene države so se dogovorile, da bo sojenje obdolženima potekalo na Nizozemskem pred škotskimi sodniki, ki bodo sodili po škotskem kazenskem pravu. Sodišče je Al Megrahija spoznalo za krivega in ga obsodilo na doživljenjsko zaporno kazen. Fhimah pa je bil zaradi pomanjkanja dokazov spoznan za nedolžnega.172 Meddržavno sodišče pa trenutno odloča v zadevi »Vprašanja, ki se nanašajo na obveznost sojenja ali izročitve«. Kraljevina Belgija je 19. februarja 2009 pred MS sprožila postopek proti Republiki Senegal in zaprosila sodišče, da odloči, da mora Senegal izvesti kazenski postopek zoper nekdanjega predsednika Republike Čad, g. Hissènea Habréja, zaradi njegove domnevne vpletenosti v dejanja, ki vključujejo mučenje in hudodelstva zoper človečnost, ali ga, če ne izpolni svoje obveznosti pregona, izročiti Belgiji, da bo zoper njega izvedla kazenski postopek pred svojimi sodišči. Belgija je tudi zaprosila MS, naj sprejme začasne ukrepe do izdaje dokončne sodbe v zadevi, ki bodo zahtevali od oblasti v Senegalu, da storijo vse, kar je v njihovi moči, da g. Habré ostane pod njihovim nadzorom. V času tega postopka je namreč v hišnem priporu v Dakarju. Sodišče je v odredbi z dne 28. maja 2009 ugotovilo, da pogoji, ki narekujejo sprejem začasnih ukrepov, niso izpolnjeni, poleg tega pa bi v naprej ustvarili sodbo in prikrajšali Senegal za njegove pravice po mednarodnem pravu, predvsem po Konvenciji proti mučenju. Sodišče je presodilo, da ni podlage za domnevo, da obstaja resnična in neposredna nevarnost, 171 ICJ, Questions of Interpretation And Application of the 1971 Montreal Convention Arising from the Aerial Incident at Lockerbie (Libiyan Arab Jamahiriya v. United States of America), Application, Instituting Proceedings filed in the Registry of the Court on 3 March 1992, ICJ Reports, str. 1–6 172 American Society of International Law, International Law in Brief, Judicial and Other Decisions: High Court of Justiciary at Camp Zeist: Her Majesty's Advocate v. Al-Megrahi, Case No. 1475/99; Her Majesty's Advocate v. Al-Megrahi and Al Amin Khalifa Fhimah, Case No. 1475/99, URL: http://www.asil.org/ilib0406.cfm (4. 4. 2012) 40 da bo prišlo do nepopravljivega posega v pravice, glede katerih teče spor, in odločitev potrdilo s sklicevanjem na izjavo senegalskega predstavnika, da g. Habréju ne bodo dovolili, da zapusti Senegal, dokler teče postopek pred tem sodiščem.173 Sodnik Cançado Trindade se ne strinja z odločitvijo večine sodnikov in v svojem ločenem mnenju poudarja, da so bili začasni ukrepi na ravni mednarodnih postopkov vzpostavljeni za varovanje učinkovitosti jurisdikcijske funkcije same, še posebej, če gledamo na nevarnost nepopravljive škode, in da bi zavarovali uresničitev pravice. Pravica, ki naj se z začasnimi ukrepi ohrani v tem postopku, je pravica do udejanjanja pravičnosti. Vsakič, ko preživela žrtev mučenja umre med čakanjem na pravico, je to še dodatna nepopravljiva škoda. Aut judicare prepoveduje pretirane zamude pri udejanjanju pravičnosti; »justice delayed is justice denied«. Po mnenju sodnika Cançado Trindadeja bi moralo MS v tem primeru sprejeti začasne ukrepe zaradi zvestega izvrševanja svojih funkcij, kot zaradi tega, da se poskuša zagotoviti hitro udejanjanje pravice. Teža kršitev človekovih pravic ne dovoljuje dolgotrajne nekaznovanosti storilcev že zato, da se počasti spomin na žrtve in prinese olajšanje preživelim in njihovim svojcem. Samo udejanjanje pravice lahko ublaži trpljenje žrtev, ki ga je povzročilo mučenje. Osrednja dilema pri obravnavi teh vprašanj je, ali naj se države še naprej opirajo na tradicionalne tipe kazenske jurisdikcije, ne glede na težo kaznivega dejanja, ali naj priznajo, da obstajajo kazniva dejanja, ki pretresajo vest celotnega človeštva in zaradi tega zahtevajo vzpostavitev univerzalne jurisdikcije. Prizadevati si je potrebno, da bi bilo univerzalno načelo res veljavno na vseh koncih sveta brez izjeme. Senegal ima sedaj redko priložnost, da privede g. Hissènea Habréja pred sodišče in da s tem zgled vsemu svetu.174 MS je 21. marca 2012 zaključilo z ustno obravnavo, vendar dokončna sodba zaenkrat še ni izdana. 173 ICJ, Questions relating to the Obligation to Prosecute or Extradite (Belgium v. Senegal), Request for the indication of provisional measures, Summary of the Order of 28 May 2009, ICJ Reports, str. 1–7 174 ICJ, Order of 28 May 2009, Dissenting Opinion of Judge Cançado Trindade, 5.–7., 60.–64.,75., 95., 103., 105. odstavek 41 8 ZAKLJUČEK Norme mednarodnega kazenskega prava, ki se nanašajo na kaznovanje posameznikov za najhujša mednarodna hudodelstva, so po drugi svetovni vojni doživele bliskovit razvoj. Kot eden izmed institutov se je uveljavila tudi univerzalna jurisdikcija. Čeprav institut univerzalne jurisdikcije ni nov fenomen, zametki so se namreč pojavili že v Justinjanovem zakoniku, je v 20. stoletju dobil povsem nove dimenzije. Najprej je bil vezan samo na pregon piratov, ki so jih kot sovražnike vsega človeštva lahko preganjale vse države, v zadnjih 60. letih pa se je razširil tudi na nekatera najhujša mednarodna hudodelstva. S tem pa so se povsem spremenile meje univerzalne jurisdikcije, kajti ni veljala več samo na odprtem morju ali na območju, ki ni pod oblastjo nobene države, ampak se je razširila na celotno mednarodno skupnost, kar pomeni na vse države, ki jo sestavljajo. To je velik korak naprej, kajti univerzalna jurisdikcija je s tem postala hipotetično izredno uporaben institut za pregon storilcev najhujših mednarodnih hudodelstev, ne glede na to, kje se ti nahajajo. Na žalost pa iz obstoječe prakse lahko sklepamo, da so potenciali univerzalne jurisdikcije v veliki meri ostali neizkoriščeni. Še vedno namreč obstajajo države, ki imajo v svoji zakonodaji preveč ovir za učinkovito rabo tega orodja. To pa pomeni, da sploh niso vključile hudih kaznivih dejanj po mednarodnem pravu v svojo zakonodajo ali pa njihove definicije niso skladne z mednarodnim pravom. Obstajajo pa tudi države, ki med načeli, s katerimi določajo pristojnost svojih sodišč, sploh nimajo uzakonjenega univerzalnega načela. Poleg tega lahko kot problematičen aspekt tega instituta omenimo tudi imuniteto oseb, ki zasedajo uradni položaj, kajti prav ti so v večini primerov odgovorni za najhujša mednarodna hudodelstva. Nejasno je tudi, ali imajo države samo pravico ali tudi dolžnost izvrševati univerzalno jurisdikcijo, ko se storilec nahaja na njihovem ozemlju, in če se ne, ali si morajo prizadevati za njegovo izročitev. Več kot očitno je torej, da je okrog instituta univerzalne jurisdikcije še veliko nedorečenega. Posledice te nedorečenosti pa se kažejo tudi v sodni praksi, kajti sodišča univerzalno načelo le redko uporabijo pri utemeljevanju svoje pristojnosti. Med državami, ki so na tem področju najbolj aktivne, se moramo dotakniti vsaj Belgije, Nemčije in Francije, ki so do sedaj začele kar nekaj postopkov pred svojimi sodišči na podlagi univerzalnega načela. Nemške oblasti so namreč vodile postopek proti Dušku Tadiću, ki je bil kasneje predan MKSJ, do konca izpeljale in obsodile pa so Nikolo Jorgića in Maksima Sokolovića. Belgija pa je bila ali še vedno je udeležena v postopkih pred MS zaradi izvrševanja univerzalne jurisdikcije. Med najpomembnejšimi je sodba v zadevi »Nalog za prijetje z dne 11. aprila 42 2000«, v kateri je MS naložilo Belgiji, da mora razveljaviti nalog za prijetje g. Abdulayea Yerodie Ndombasija, nekdanjega kongoškega ministra za zunanje zadeve, ker ni spoštovala imunitete pred kazensko jurisdikcijo in nedotakljivost ministra. Z imuniteto predsednika države se je v primeru Augusta Pinocheta ukvarjala tudi Lordska zbornica v Združenem kraljestvu. MS pa trenutno odloča v zadevi »Vprašanja, ki se nanašajo na obveznost sojenja ali izročitve«, v kateri je Belgija zaprosila sodišče, naj odloči, da mora Senegal izvesti kazenski postopek zoper nekdanjega predsednika Republike Čad, g. Hissènea Habréja, ali pa ga mora izročiti Belgiji, da bo zoper njega izvedla kazenski postopek pred svojimi sodišči. Eden novejših primerov pred MS, ki zadeva izvrševanje univerzalne jurisdikcije, je tudi »Primer, ki zadeva določene kazenske postopke v Franciji«. Leta 2003 je Republika Kongo vložila tožbo zoper Francijo, ker je ta začela postopek zoper predsednika Republike Kongo, g. Denisa Sassou Nguesso, ministra za notranje zadeve, Pierra Oba, generalnega inšpektorja kongoških oboroženih sil, Norberta Dabira, in poveljnika predsednikove straže, Blaisea Adoua. Trdijo namreč, da je Francija izvrševala oblast na ozemlju druge države, si enostransko pripisala izvrševanje univerzalne jurisdikcije v kazenskih zadevah, si vzela moč, da sodi ministru za notranje zadeve tuje države za kazniva dejanja, domnevno storjena v povezavi z izvrševanjem pooblastil za ohranitev javnega reda v njegovi državi, in kršila kazensko imuniteto tujega predsednika države. Ti primeri nam lahko služijo kot pokazatelji, kako previdno morajo države uporabljati institut univerzalne jurisdikcije, da ne pride do nepotrebnih sporov med njimi in da se kljub temu doseže želeni namen. Nov veter pri kaznovanju najhujših hudodelstev je zapihal z ustanovitvijo Mednarodnega kazenskega sodišča, ki pomembno dopolnjuje institut univerzalne jurisdikcije. Pristojnost MKS je namreč komplementarna v odnosu do pristojnosti domačih sodišč, kar pomeni, da ima MKS pristojnost samo v primeru, če država, ki ima primarno pristojnost, s tem soglaša, ali če noče ali ne more izvajati kazenskega pregona. Lahko rečemo, da je MKS nekakšen varnostni mehanizem, kadar je pregon s strani držav neučinkovit. Čeprav univerzalna jurisdikcija na načelni ravni daje državam pravico do izvajanja jurisdikcije, se na dejanski ravni ni izkazala za preveč uspešno. Ne moremo namreč spregledati dejstva, da je veliko snovalcev najhujših hudodelstev še vedno na prostosti. Na žalost se s podobno usodo sooča tudi MKS, saj se najmočnejše države sveta raje zatekajo k maščevanju, kot da bi odgovorne za hudodelstva prepustile roki pravice. Iz prikazanega lahko zaključimo, da se je institut univerzalne jurisdikcije pri pregonu in kaznovanju najhujših 43 hudodelstev izkazal za zanimivo zamisel, ki pa v praksi ni pripeljala do vladavine prava na mednarodni ravni. 44 9 LITERATURA 1. DOKTRINA 1.1. Monografije 1. Ambrož, M., Bavcon, L., Fišer, Z., Korošec, D., Sancin, V., Selinšek, L., Škrk, M. (2012) Mednarodno kazensko pravo. Ljubljana, Uradni list Republike Slovenije 2. Bassiouni, M. Cherif (2008) International Criminal Law (3rd Edition, Volume II): Multilateral and Bilateral Enforcement Mechanisms: The Duty to Prosecute and/or Extradite: Aut Dedere Aut Judicare. Leiden: Martinus Nijhoff Publishers, 2008. 3. Bassiouni, M Cherif (2008) International Criminal Law (3rd Edition, Volume II): Universal Jurisdiction for International Crimes: Historical Perspectives and Contemporary Practice. Leiden: Martinus Nijhoff Publishers, 2008. 4. Bassiouni, M. Cherif (1987) International Criminal Law (Volume II): Enforcement: The Prosecution of International Crimes and the Establishment of an International Criminal Court. Dobbs Ferry, N.Y.: Transnational Publishers, 1986). 5. Bavcon, L., Šelih, A., Korošec, D., Ambrož, M., Filipčič, K. (2001) Kazensko pravo. Splošni del. Ljubljana, Uradni list Republike Slovenije. 6. Blakesley, L. Christopher, Extraterritorial Jurisdiction. V: International Criminal Law (3rd Edition, VolumeII): Multilateral and Bilateral Enforcement Mechanisms (ur. Bassiouni M. Cherif) Leiden: Martinus Nijhoff Publishers, 2008. 7. Brownlie, Ian (2008) Principles of Public International Law (7th Edition) New York: Oxford University Press, 2008. 8. Cassese, Antonio (2005) International Law (Second Edition). Oxford University Press. 9. Epps, Valerie (2005) International Law (3rd Edition). Durham: Carolina Academic Press 10. Korošec, D., Bavcon, L. (2003) Mednarodno kazensko pravo. Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 11. Kolb, Robert, The Exercise of Criminal Jurisdiction Over International Terrorists. V: Enforcing International Law Norms Against Terrorism (ur. Andrea Bianchi) Oxford; Portland: Hart Publishing, 2004 12. Ryngaert, Cedric (2008) Jurisdiction in International Law Oxford; New York: Oxford University Press 13. Sancin, Vasilka (ur.) (2010) Lokalni zločinci – univerzalni zločini: odgovornost zaščititi. Ljubljana: GV Založba, (Ljubljana: Itagraf) 14. Türk, Danilo, (2007) Temelji mednarodnega prava. Ljubljana: GV Založba (Ivančna Gorica: Impress) 45 15. Zagorac, Dean (ur.), Rimski statut mednarodnega kazenskega sodišča in drugi dokumenti z uvodnimi pojasnili (Druga dopolnjena in spremenjena izdaja). Amnesty International Slovenije, Ljubljana 2003 1.2. Članki in zborniki 1. Černič, L. Jernej (2008) Obveznost sojenja ali izročitve (aut dedere aut judicare), Zbornik znanstvenih razprav ob 60. obletnici Komisije Združenih narodov za mednarodno pravo, Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije, Sektor za mednarodno pravo in Sektor za načrtovanje politik in raziskave. 2. Goldsmith, Jack, Krasner, D. Stephen, The limits of idealism. V: The Globalization of International Law (ur. Berman Schiff, Paul) Aldershot; Burlington: Ashgate, cop. 2005 3. Korošec, Damjan, Mednarodno kazensko pravo v KZ-1 (3.) – Mučenje, Pravna praksa, 2009, št. 24. 4. Korošec, Damjan, Mednarodno kazensko pravo v KZ-1 (1.) – Genocid, Pravna praksa, 2009, št. 22. 5. Sadat, Leila Nadya, Redefining Universal Jurisdiction. V: The Globalization of International Law (ur. Berman Schiff, Paul) Aldershot; Burlington: Ashgate, cop. 2005 6. Sancin, Vasilka, Pirati v 21. stoletju, Pravna praksa, leto 27, številka 23 7. Sancin, Vasilka (2009) Piratstvo in mednarodno pravo. V: Zbornik znanstvenih razprav 2009 8. Škrk, Mirjam, Viri mednarodnega kazenskega prava. V: Zbornik znanstvenih razprav (2011) 9. Zgaga, Sabina, Mednarodno kazensko pravo v KZ-1 (4.) – Terorizem, Pravna praksa, 2009, št. 26. 10. Zgaga, Sabina, Mednarodno kazensko pravo v KZ-1 (2.) – Hudodelstva zoper človečnost in vojna hudodelstva, Pravna praksa, 2009, št. 23. 2. DOKUMENTI 2.1. Mednarodne pogodbe 1. OZN, Konvencija ZN o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS), Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 1, leto XLII, 1986 46 OZN, Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (1950), Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 1189 2. 3. OZN, Konvencija proti mučenju in drugim oblikam okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (1984), Uradni list RS, Mednarodne pogodbe, št. 7/93 4. OZN, Mednarodna konvencija o zatiranju in kaznovanju zločina apartheida (1973), Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 14–166/1975 5. OZN, Konvencija o nezastaranju vojnih zločinov in zločinov zoper človeštvo (1970), Uradni list SFRJ, mednarodne pogodbe, št. 50 2.2. Zakonodaja 1. Uradni list Republike Slovenije (2008) Kazenski zakonik (KZ1) s stvarnim kazalom mag. Janeza Topliška. Ljubljana (Uradni list RS, št. 55-2296/08, 66-2875/08 – popravek) 2. Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1B) (Uradni list RS, št. 91-6913/2011) 3. JUDIKATURA 3.1. Meddržavno sodišče 1. ICJ, Questions relating to the Obligation to Prosecute or Extradite (Belgium v. Senegal), Request for the indication of provisional measures, Summary of the Order of 28 May 2009, ICJ Reports http://www.icj-cij.org/docket/files/144/15146.pdf (27. 2. 2012) 2. ICJ, Questions relating to the Obligation to Prosecute or Extradite (Belgium v. Senegal), Application, Instituting proceedings fild in the Registry of the Court on 19 February 2009, ICJ Reports http://www.icj-cij.org/docket/files/144/15054.pdf (27. 2. 2012) 3. ICJ, Dissenting Opinion of Judge Cançado Trindade, Order of 28 May 2009, ICJ Reports http://www.icj-cij.org/docket/files/144/15154.pdf (10. 4. 2012) 4. ICJ, Case concerning certain criminal proceedings in France (Republic of the Congo v. France), Summary of the Order of 17 June 2003 http://www.icj-cij.org/docket/files/129/8206.pdf (16. 4. 2012) 5. ICJ, Case Concerning Arrest Warrent of 11 April 2000 (Democratic Republic of Congo v. Belgium), Application, Instituting Proceedings fild in the Registry of the Court on 17 October 2000, ICJ Reports http://www.icj-cij.org/docket/files/121/7081.pdf (27. 2. 2012) 6. ICJ, Case Concerning Arrest Warrent of 11 April 2000 (Democratic Republic of Congo v. Belgium), Judgment of 14 February 2002, ICJ Reports http://www.icj-cij.org/docket/files/121/13743.pdf (28. 3. 2012) 47 7. ICJ, Questions of Interpretation And Application of the 1971 Montreal Convention Arising from the Aerial Incident at Lockerbie (Libiyan Arab Jamahiriya v. United States of America), Application, Instituting Proceedings filed in the Registry of the Court on 3 March 1992, ICJ Reports http://www.icj-cij.org/docket/files/89/7209.pdf (27. 2. 2012) 8. ICJ, Questions of Interpretation And Application of the 1971 Montreal Convention Arising from the Aerial Incident at Lockerbie (Libiyan Arab Jamahiriya v. United States of America), Provisional Measures, Judgment of 27 February 1998, ICJ Reports http://www.icj-cij.org/docket/files/89/7251.pdf (27. 2. 2012) 9. ICJ, Questions of Interpretation And Application of the 1971 Montreal Convention Arising from the Aerial Incident at Lockerbie (Libiyan Arab Jamahiriya v. United States of America), Provisional Measures, Order of 14 April 1992, ICJ Reports http://www.icj-cij.org/docket/files/88/7087.pdf (27. 2. 2012) 10. Stalno meddržavno sodišče, The Case of the S.S. Lotus (France v. Turkey), Judgment No. 10, 7. September 1927. Publications of the Permanent Court of International Justice, Series A - No. 10; Collection of Judgments, A.W. Sijthoff’s Publishing Company, Leyden, 1927. http://www.worldcourts.com/pcij/eng/decisions/1927.09.07_lotus.htm (27. 2. 2012) 3.2. Nacionalna sodišča 11. HER MAJESTY'S ADVOCATE v. ABDELBASET ALI MOHMED AL MEGRAHI and AL AMIN KHALIFA FHIMAH, Case No. 1475/99 http://www.scotcourts.gov.uk/opinions/lockerbie.html (4. 4. 2012) 12. House of Lords, Regina v. Bartle and the Commissioner of Police for the Metropolis and others EX Parte Pinochet (on appeal from a Divisional Court of the Queen's Bench Division), Regina v. Evans and another and the Commissioner of Police for the Metropolis and others EX Parte Pinochet (on appeal from a Divisional Court of the Queen's Bench Division) http://www.publications.parliament.uk/pa/ld199899/ldjudgmt/jd981125/pino05.htm (5. 6. 2012) 13. Opinions of the Lords of Appeal for Judgment in the Cause in Re Pinoche http://www.publications.parliament.uk/pa/ld199899/ldjudgmt/jd990115/pino01.htm (5. 6. 2012) 14. Judgment in the trial of Adolf Eichmann (Part 25) http://www.ess.uwe.ac.uk/genocide/Eichmannz.htm (16. 4. 2012) 4. INTERNETNI VIRI 1. Amnesty International: Universal Jurisdiction: The duty of states to enact and enforce legislation – Chapter One http://www.amnesty.org/en/library/asset/i0r53/003/2001/en/ab0c8dc8-d8f0-11dd-ad8cf3d4445c118e/ior530032001en.html (21. 2. 2012) 48 2. Amnesty International, Universal Jurisdiction, The duty of states to enact and enforce legislation – Chapter Two http://www.amnesty.org/en/library/asset/IOR53/004/2001/en/8699a68d-d8f0-11dd-ad8cf3d4445c118e/ior530042001en.pdf (17. 4. 2012) 3. Amnesty International, Universal Jurisdiction, UN General Assembly should support this essential international justice tool http://www.amnesty.org/en/library/asset/IOR53/015/2010/en/72ab4ccf-4407-42d3-8cfb46ad6aada059/ior530152010en.pdf (17. 4. 2012) 4. Amnesty International: Universal Jurisdiction: A preliminary survey of legislation around the world (oktober 2011). http://www.amnesty.org/en/library/asset/IOR53/004/2011/en/d997366e-65bf-4d80-9022fcb8fe284c9d/ior530042011en.pdf (23. 4. 2012) 5. American Society of International Law, International Law in Brief, Judicial and Other Decisions, High Court of Justiciary at Camp Zeist: Her Majesty's Advocate v. Al-Megrahi, Case No. 1475/99 (January 31, 2001) http://www.asil.org/ilib0406.cfm (4. 4. 2012) 6. Broomhall, Bruce (2002) Towards the Development of an Effective System of Universal Jurisdiction for Crimes Under International Law. New England Law Review 35(2). http://www.nesl.edu/userfiles/file/lawreview/vol35/2/broomhall.pdf (21. 2. 2012) 7. Brown, S. Bartram (2001) The Evolving Concept of Universal Jurisdiction. New England Law Review 35(2) http://www.nesl.edu/userfiles/file/lawreview/vol35/2/brown.pdf (21. 2. 2012) 8. Blanchi, Andrea (1999) Immunity versus Human Rights: The Pinochet case. European Journal of International Law, 10(2). http://ejil.oxfordjournals.org/content/10/2/237.full.pdf (5. 6. 2012) 9. El Zeidy, Mohamed (2003) Universal Jurisdiction in Absentia: Is it A Legally Valid Opinion for Repressing Henious Crimes? http://ouclf.iuscomp.org/articles/zeidy.shtml (21. 2. 2012) 10. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic http://www.echr.coe.int/NR/rdonlyres/200393FD-EAD3-434F-BD4641BE147A18E9/0/SVN_CONV.pdf (1. 6. 2012) 11. International Law Commission: Chapter X The obligation to extradite or prosecute (Aut dedere aut judicare) 2011 – 63. seja http://www.un.org/law/ilc/ (27. 2. 2012) 12. International Law Commission: Chapter VII: Immunity of State officials from foreign criminal jurisdiction 2011 – 63. seja http://untreaty.un.org/ilc//reports/2011/2011report.htm (1. 3. 2012) 49 13. Knuchel, Sévrine (2011) State Immunity and the Promise of Jus Cogens. Northwestern Journal of International Human Rights 9(2) http://www.law.northwestern.edu/journals/jihr/v9/n2/2/knuchel.pdf (28. 3. 2012) 14. Liskofsky, Sidney: The Eichmann Case http://www.ajcarchives.org/ajc_data/files/1961_7_international. (27. 2. 2012) 15. Legislatonline, Criminal code of the Republic of Serbia (28. 9. 2011), Criminal Code of the French Republik, Criminal Code of the Federal Republik of Germany http://legislationline.org/documents/section/criminal-codes (12. 4. 2012) 16. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Zunanja_politika/Mednarodnipakt_drzavljansk ih_politicnih_pravicah.pdf (1. 6. 2012) 17. Resolucija Varnostnega sveta OZN S/RES/1816 (2008) http://www.un.org/Docs/sc/unsc_resolutions08.htm (7. 3. 2012) 18. Skupni sklep 2008/851/SZVP z dne 10. novembra 2008 http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:32008E0851:SL:NOT (8. 3. 2012) 50 IZJAVA O SAMOSTOJNEM DELU Podpisana Karmen Fortuna se zavedam, da mora biti diplomska naloga rezultat samostojnega dela, raziskovanja in preučevanja ter da je vsak poskus, da tuje delo predstavim kot lastno, v nasprotju z akademsko etiko in s pričakovanimi moralnimi prepričanji pravnika. Potrjujem tudi, da sem seznanjena z navodili o navajanju, ki jih določa Pravilnik o diplomski nalogi. Zavedam se, da je plagiatorstvo težja kršitev dolžnosti študentov. S svojim podpisom zato jamčim, da je predložena diplomska naloga plod mojega samostojnega dela in da sem pri njenem pisanju upoštevala določbe Pravilnika o diplomski nalogi. Ljubljana, ______________ Podpis:______________ 51
© Copyright 2024